5 MARIJA OBLAK ČARNI OB 19. ŠTEVILKI VRHNIŠKIH RAZGLEDOV Devetnajsti zvezek Vrhniških razgledov, ki je pred nami, smo pripravljali v letih 2018 in 2019. Vzporedno z njim je nasta- jal tudi naslednji, 20. zvezek. V njem so prispevki, pripravljeni v počastitev leta 2018, proglašenega za Cankarjevo leto, v spomin na 100. obletnico smrti velikega rojaka. Zanj pripravljamo posebno pred- stavitev. V 19. zvezku je uvodni prispevek Karel Možina (1895-1918) žrtev spodletelega vojaškega upora v Judenburgu, avtorice Marije Oblak Čarni, posvečen Vrhničanu Karlu Možina, ki je bil med voditelji juden- burškega upora. Lovro Kuhar Prežihov Voranc ga je v svojem romanu Doberdob - v četrtem delu (Judenburg) - povzdignil med nesmrtne junake. Bil je mlad frajtar (poddesetnik) 41. maršbataljona Juden- burškega pešpolka. Rojen je bil leta 1895 na Vrhniki, oče mu je zgodaj umrl, odra- ščal je z materjo in bratoma. V začetku vojne še ne polnoleten, je bil mobiliziran med vojno. Poslan je bil na rusko fronto, tam ujet in po Brest-Litovskem miru, skle- njenem leta 1918, se je z mnogimi drugimi ujetniki pridružil Judenburškemu peho- tnemu polku. Ko so vojake spet namerava- li poslati na bojišče, so se uprli. Zahtevali so prenehanje vojne, mir in vrnitev domov. Po zadušitvi upora je bil obsojen na smrt in še s petimi tovariši v Judenburgu ustre- ljen. Po vojni so posmrtne ostanke juden- burških žrtev prenesli v domovino in po- kopali na ljubljanskih Žalah. Med sorodni- ki je ostal spomin na njegovo mater, ki se je z Vrhnike peš odpravila na sinov pogreb na ljubljanske Žale. Rodna Vrhnika je po njem imenovala eno svojih ulic. V Juden- burgu pa so na pokopališču, blizu kraja eksekucije, judenburški meščani postavili spominsko kapelo in ob njej posadili lipi. V naslednjem prispevku Begunci v prvi svetovni vojni. Primorski begunci na Vrhniškem, Olga Pivk objavlja seznam beguncev z ozemlja soške fronte, ki so na- šli zatočišče v vrhniški občini. Z begun- ci se je Vrhnika srečevala že od začetka vojne, že leta 1914 so na Vrhniko pribežali begunci z Galicije in Bukovine. Z odpr- tjem Soške fronte maja 1915 pa je prodira- nje italijanske vojske na furlansko in slo- vensko ozemlje sprožilo beg tamkajšnjega prebivalstva. Sprva se je to dogajalo precej neorganizirano, julija 1915 pa je bila pri Zadružni zvezi v Ljubljani ustanovljena MUZEJSKO DRUŠTVO VRHNIKA 6 Vrhniški razgledi Posredovalnica za goriške begunce vseh narodnosti, slovenske, furlanske in itali- janske. Objavljeni seznam beguncev, z ne- kaj več kot 460 imeni, je verjetno nastal v Uradu za preskrbo beguncev pri Okrajnem glavarstvu Ljubljana okolica. Begunce, v večini so bile to matere z otroki in starejši ljudje, so sprejele posamezne družine na Vrhniki, Stari Vrhniki, Sinji Gorici, v Ver- du, nekaj družin so poslali na Zaplano, Vrzdenec, v Podlipo, Horjul, Veliko Ligoj- no, Blatno Brezovico in Bistro. Po vojni so se begunci vračali v svoje kraje, a mnogi se niso imeli kam vrniti. Domovi so bili porušeni, zemlja zastrupljena, rastlinje uničeno. Velik del Primorske je po vojni pripadel Italiji in novi oblastniki begun- cev ponekod niso bili pripravljeni sprejeti. Sledi prispevek Janeza Kosa Talci z vrh- niškega območja 1941-1945. Talce sta v drugi svetovni vojni nemški in italijanski okupator streljala v zadoščenje za deja- nja, ki jih ti niso osebno storili. Njihove usmrtitve so javno razglasili s plakati in v časnikih. Navajali so, da jih kaznujejo zaradi podpiranja partizanov. Oba okupa- torja sta slovenski boj za narodni obstoj in osvoboditev razglašala kot terorizem, banditstvo in kot komunistično divjanje. Skupaj je v letih 1941-1945 na moriščih, po objavah okupatorjev, padlo 2657 talcev. Nemci so na območju okupirane Spodnje Štajerske ustrelili in obesili 1728 mož in žensk, na območju okupirane južne Koro- ške in Kranjske pa 777 mož in žensk. Ita- lijani so v Ljubljanski pokrajini, ki je zaje- mala tudi vrhniško območje, ustrelili 152 mož. Talci z vrhniškega območja so padali v vseh treh okupiranih slovenskih pokra- jinah. Prebivalci z območja Vrhnike niso umirali samo kot talci, ampak tudi kot in- terniranci v koncentracijskih taboriščih in zaporih, kot borci v narodnoosvobodilni vojski v boju z italijanskimi in nemškimi oboroženimi silami ali kot obsojenci ita- lijanskega vojaškega vojnega sodišča. Po ugotovitvah Karla Grabeljška je bilo žrtev 272, med njimi je bilo talcev 12. V prispevku Kemik Baltazar Baebler (1880-1936) je bil rojen na Vrhniki, av- torica Marija Oblak Čarni podatke iz ar- hivskih virov, dopolnjuje še s sporočilom družinske sage Beblerjevih. Mladi Švicar Balthasar Bäbler, kemikov oče, se je sredi druge polovice 19. stoletja pridružil izse- ljeniškemu valu. Po neuspelem poskusu priti v Ameriko, je pristal v Ljubljani in se zaposlil kot natakar v kavarni Kazina. Po nekaj letih je želel imeti svoj lokal. Zvedel je, da ima na Vrhniki točilnico »vdova po nekem Švicarju«. Ogledal si je na Vrhniki to točilnico-kavarno Pri Črnem Orlu, ki jo je vodila vdova po kavarnarju Andrea- su Reidtu. Ostal je na Vrhniki, se z vdovo Reidt, Vrhničanko, roj. Štular, poročil in ustvarila sta si družino. V dvanajstih letih se jima je rodilo pet otrok. Njun najstarejši sin Baltazar (r. 1880) se je po končanem študiju kemije na Dunaju, leta 1905 za- poslil na Idrijski realki, kjer je poučeval kemijo in mineralogijo in kasneje prevzel tudi vodenje realke. Poročil se je z Idrij- čanko Frančiško Goli. V Idriji sta se jima rodila sin Aleksij Bebler, kasnejši politik in diplomat in hčerka Damjana. Ko je po prvi svetovni vojni Italija zasedla Idrijo, je z družino emigriral v Državo SHS. Zapo- slil se v celjski Cinkarni. Leta 1926 se je preselil v Ljubljano. Tu je vodil predstav- ništvo farmacevtskega podjetja ISSIS iz Zagreba. Umrl je leta 1936. Tatjana Hojan je pripravila prispevke o naslednjih učiteljih, ki so daljši ali kraj- ši čas učili na Vrhniki: Terezija Drašler (1844-1899) je bila prva učiteljica, ki so jo zaposlili po ustanovitvi učiteljišča za oba spola leta 1870. Alojzij Luznik (1862-?) je na Vrhniki učil od marca 1896 do januarja 1902, ko je bil upokojen. Dosti se je ukvar- 7 jal z glasbo. Na razstavi šolskih učil leta 1894 v Gorici je razstavil svoj «didaktofon, ki ga je izdelovalo podjetje Lenarčič z Vrh- nike«; izdal je tudi brošurico Didaktofon. Umrl je v Celju; Davorinka Dežela (1890- 1969) je bila leta 1945 imenovana za šolsko nadzornico na Vrhniki; Jelica Vuk Sadar (1894-1931) je študirala tudi solistično pe- tje na Glasbeni Matici, na Vrhniki je imela tudi samostojne koncerte, znan je bil njen nastop ob odkritju Cankarjevega spome- nika leta 1930; Julija Spitzer (1895-1958) je bila dolgoletna učiteljica in šolska upra- viteljica v Podlipi; Hinko Ravbar (1905- 1985) po aktivnem delovanju po letu 1943 in 1945 na Primorskem, je bil leta 1954 prestavljen na Vrhniko, kjer je ostal do upokojitve leta 1968 in Marija Ravbar, roj. Šušteršič, (1907-1993) je v šol. letih 1943-1945 učila na Drenovem Griču in na Vrhniki in nato od šol. leta 1954/55 spet na Vrhniki do upokojitve leta 1960. Simona Kermavnar v članku Litoželezna dediščina 2. polovice 19. in prvega de- setletja 20. stoletja na Vrhniki in Stari Vrhniki podaja pregled, kaj smo ohranili iz tega časa, ko je bilo lito železo splošno uporabljeno za arhitekturne in funkcio- nalne predmete (stebri, konzole, ograje), za dekorativne izdelke (vaze, živali), ali kopije umetniških skulptur. Iz časa na- peljave vodovodov so ohranjeni vodnjaki, pitniki, vodne črpalke. Najbolj reprezen- tativen je vodnjak z nimfo ob Tržaški ce- sti pred OŠ Ivana Cankarja, izdelek ume- tniškega liva blanske livarne na Češkem. Avtorica opozori, da je dragoceni vodnjak potreben skrbnejše obravnave, kakor smo mu jo namenili doslej. Drug pomemben segment litoželezne dediščine predstavlja- jo ograje in konzole, ki se jih je ohranilo precej. Zelo pomembno vlogo pa je imelo lito železo pri opremi pokopališč, to so po- leg ograj še pokopališki in nagrobni križi. Ta dediščina je bila v preteklem stoletju skoraj uničena. Na starovrhniškem po- kopališču ni nobenega nagrobnega kri- ža več, na vrhniškem je le eden, tu pa je ohranjen pokopališki križ. V prispevku Aleja kozolcev v Blatni Bre- zovici avtor Niko Nikolčič Matužinov piše o 41 kozolcih v njegovi domači vasi. Predstavi razvrstitev kozolcev znotraj in zunaj vaškega obroča in v vasi sami in njihovo postavitev glede na strani neba. Opiše tipe kozolcev in njihove dele, pri tem uporablja domača poimenovanja. Po- seže v njihovo zgodovino, kdo so jih gra- dili (vezali), čemu vse so služili, nesreče kozolcev v preteklosti, o gradnji kozolca v času okupacije leta 1943, vpis skupine pet- tih kozolcev toplarjev v register kot profa- no stavbno dediščino. Avtor ugotavlja, da kozolci, bogastvo ljudskega stavbarstva, večinoma pred našimi očmi odhajajo v pozabo. V zaključku išče in nakazuje re- šitve. Meni, da je skrajni čas, da popišemo vse obstoječe kozolce v našem prostoru. Za svoj prispevek je fotografiral 41 obsto- ječih kozolcev v Blatni Brezovici. Sledi prispevek Soboslikarstvo na Vrh- niki v 20. stoletju, ki ga je ob razstavi Romana Suhadolnika, Marta Rijavec. Predstavila je tudi vrhniške družine s sli- kopleskarsko tradicijo, družino Markelj, Suhadolnik, Fefer in Slavec. Slikopleskarji Anton in Štefan Markelj in Franc Fefer so nekoč slikarju Simonu Ogrinu pomagali pri slikanju cerkva, kar je gotovo pustilo sledi v bogati tradiciji vrhniškega sobosli- karstva. Sledi zapis Spominov Cirila Petriča Sre- čen je bil, kdor se je lahko izučil za po- klic. Ciril te sreče ni imel. Takoj po osnov- ni šoli, ki jo je zaključil z odličnim uspe- hom, se je zaposlil. Najprej v opekarni, in ko ta ni obratovala, je poiskal druge priložnostne zaposlitve. MUZEJSKO DRUŠTVO VRHNIKA 8 Vrhniški razgledi Pripovedoval je o svojem delu, položaju delavcev, življenju vrhniških družin, nji- hovem prizadevanju za preživetje v času krize, o življenju in razmerah na Vrhniki. Spomnil se je tudi očetovih pripovedi o uporu v Judenburgu v prvi svetovni vojni. Ob razstavi Poti Ivana Malavašiča. Od sa- mouka do vsestranskega umetnika. Ob 90. obletnici njegovega rojstva je avtorica razstave Sonja Malovrh pripravila prispe- vek, kjer ga je predstavila kot glasbenika, pisatelja, slikarja, pesnika. Zapisala je: Ivan si je zaradi dolgoletnega raznolikega ustvarjanja pridobil sloves vsestranskega slovenskega umetnika in sodi med najbolj znane slovenske ljudske ustvarjalce. Vrel- ci njegovega navdiha niso nikoli presah- nili. Še preden dokonča delo, že se v njem prebuja nova pesem, zgodba ali podoba slike. Vrhniško kroniko za leto 2018 je tudi to- krat pripravil Gašper Tominc, zgodovinar, novinar in urednik vrhniškega mesečnika Naš časopis. Je tudi avtor večine fotografij. Poročilo o delu Muzejskega društva Vrh- nika v letu 2018 je pripravila predsednica Katarina Oblak Brown. Tudi ta zvezek s prispevki, pripravljenimi na podlagi pisnih virov in v veliki meri na podlagi spominov in izjav ljudi iz do- mačega okolja prispeva k bolj živi podobi nekdanjega življenja na območju Vrhnike. Iskreno se zahvaljujem vsem, ki so sode- lovali pri njegovi pripravi, in Občini Vrh- nika, ki je izid finančno podprla. Marija Oblak Čarni, urednica Na Vrhniki, marec 2020