Januš Golec: 10 Po dlvjlraato Kanade Ljudska povest po raznih virih. Radi požrešnosti je poscbno osovražen pri lovcih na ikožuhovino ali pri takozvanih traperjih. Povrh pa še poseda volferin zmožnost nekake nevidnosti. Lahkoverni rdečkarji in belokožci verujejo kaj radi, da pri požeruhu ne gre za zemeljsko zver, pač pa za samega zlodeja, s katerim bi bii vsak spopad ter boj brezuspešen in mora končati s poginom lovca. Če opazi traper, da mu je nekdo vzel plen iz nastavljenih pasti in zadene na sled volferina, pobere svoje pasti, drugo kložnjo, psa in tovornega konja ter si poišče nemudoma kako bolj oddaljeno lovišče. Zaveda se namreč prav dobro, da bo vedno naletel na oropane pasti brez upanja, da bi požrešnega roparja vsaj enkrat videl, ali ga zvabil v močno past. Včasih se volfcrin ne bo zmenil za lovčeve pasti par dni, 14 dni in celo tcdne ne, ker v zimskem času zelo veliko spi, a vedno se bo znova pojavljal in mu odnašal ter uničeval najdragocenejši plen. V mesečni noči se volferin večkrat liki človek zravna na zadnji dve šapi, si zasenči s prednjo taco oči in se razgleduje po okolici. Požeruh tudi ne beži po vzgledu drugih živali, ampak se nekako meče naprej v lokastili skokih, se čudno ziblje in deloma naravnost prekobicava. Vse to pa nikakor ne zmanjšuje brzine njegovih nog, da — jo celo pospešuje tako, da dohaja z lahkoto največje roparice. V snegu obstoji njegova sled iz lukenj, v katere skače z vsemi štirimi nogami. Ker ima primeroma kratke noge in njegovo dolgo kosmato telo ovira globokeje udiranje v sneg, je divjačini z dolgimi nogami, katera se mora boriti z visokim snegom, daleč naprej. Dokazano je, da volferin krade odeje, puške, sekire, nože, lonce itd. Amerikanec Coue poroča z dokazi podprto v svoji znanstveni knjigi o in>« dijanskem traperju, ki je ostavil s svojo družino svojo kočo in je ni zastražil. Po povratu jo je našel čisto razdejano. Ostale so samo še stene, a. drugega ničesar. Odeje, kotliči, sckire, ponve, noži in razno drugo lovsko orodje je zginilo. Odikril je sled volferina; in ko jo je zasledoval,.ikar je bila zelo težavna naloga, je našel v brlogu požeruha vse oropane predmete, izvzemši nekatere. Še to navado so opazili pri požeruhu, da deli X boju zaušnice in to tudi v medsebojnih spoprijemih. Za slučaj pa, da zadene volferinova zaušnica človeka, mu zlomi zver z neverjetno močjo, katero poseda v šapi, tilnik.« Tako se je glasil Crno na belem tiskani opis zveri, na katero so se nanašali točno vsi njeni pojavi v Yellowstonc parku. Vsa dcjstva in okolščine so kazalc po zgoraj navcdenih vrstah, da ne gre za skrivnostne maščevalce v človeški podobi, ampak za živalsko pošast, ki opravlja svoj posel po naravnem nagonu. Po tej ugotovitvi je lovcema odleglo. Zdelo sc jima je, kakor bi ju ostavila neznosno tlačcča imora in sklenila sta, da bosta iztaknila volferinov brlog, čctudi bi se skrival kjc med nebom in »emljo. Skleniti je bilo lahko, z izpolnitvijo vseh mojročih lovskih načrtov niti računala nista več, ker so bila vsa iztikanja, zasledovanja in prcžanja na pošastnega požeruha skozi celih Sest tednov po dnevu in v noči — zastonj! Nekega dne je ostal Gruber sam doma. Sodel je pred Ivočo na leseni iklopi in krpal snežne čevlje. Sicer je bilo zunaj na prostem še premrzlo za tako delo, a luč v koči ni bila zadostna za šivanje. Pes čuvaj je ležal v bajti pred pečjo, kar je bilo njegovo najljubše opravilo. Pri delu so uhajale Nemcu rnisli nehote na oba smrtna slučaja, ki sta doletela pred meseci njegova stanovska tovariša najbrž na istem mestu, na katerem je on krpal obutev. Na levi strani njunih obrazov so našli krvave podplulbe. Volferin se jima je bil priplazil za hrbtom . . . Naenkrat je počil strel v neposredni Gruberjevi bližini. Franc je skočil po koncu, kakor bi ga bil kdo dregnil s šilom. Za hrbtom jc čul grgrajoče rohnenje. Ko se je obrnil, je videl ležati v snegu veiike, Łrno telo in glas tovariša, ki je bil pomešan z laježem psa v koči. Izza dreva je odjeknilo svarilo: ;>Ne bližaj se, mogoče še ni mrtev!« Šele čez nekaj časa je stopil predenj prijatelj in vzdihnil radostno: »Sedaj sva rešena oba!« Nemec se je ozrl v ubito neznano zver, kateri je tekla iz rane za majhnim ušesom črnkasta ikri. Pred njim je ležal v snegu ustreljen strah Yellowstone parka — skrivnostni volferin. Prijatelj je pripovedoval, kako je zadel ravno ta predpoldne na povsem svežo sled nj-emu neznane živali. Zaslodoval jo je zelo prcvidno iz daljave. Luknjc v snegu so vodile v smori proti •koči na jasi. Bil je siguren, da je zagonetni volferin na maščevalnem pohodu in tokrat mu bo enkrat za vselej spodletelo. Lavison je trdil, da požeruh niti oprezen ni bil na potu. Ni postajal, ni se oziral, le naravnost proti bajti jo je ubiral v lokastih skokih. Moral je zbrati vsc moči, da je imel zviteža vsaj nckaj 1000 m pred seboj. Bolj ko se jc bližala zver človeškemu bivališču, tcm previdnejše jc skakala in nc vec naravnost, pač pa cik-cak in v polkrogih. V očigled jasi, na kateri stoji koča, se jc zlodej potuknil k tlom in ostal tako precoj časa. Z bliskavico se je zravnal na obe zadnji nogi, napravil prvi korak pokoncu, bližajoC se s kcp?njem zaposlenemu Gruberju od zadaj. V tremitku zravnanja zvori je napočil za zasledujočega strelca odločilni trenutek. Puško k licu, pomer za ubo in svinčenka je opravila svoj posel ter rešila celi ogro-nni Yellowstone park. največjega strašila — grozncga volfcrina! Skrbno n&gačoni požoruh je že davno izpopolnjeval zbirko redkih živali na upravi p^rka, ko sta lovca šo vedno ptikala za njegovim brlogom, ki jc pa ostal uganka najbrž do dancs. II. Uvodoma je že omenjeno, da neizmeina Kanada s polutokom Alaska (slednji spada k Združenim amoriškim državacn od lcta 1867, ko so ga prodali Rusi za 7 milijouov dolarjev) ni samo paradiž, kar se tičc divjačine, ampak predvscm žlahtnih in najbolj dragocenih rud. Pred desetletji je preletcl celi svct glas: V Kanadi so našli kar na površju liki moška pcst velike kepe suhega zlata! Kjerkoli je suho zlato na vrhu, je tudi v zemlji, v pesku ob rekah in jezerih! Klic zlata je bil tako mogočen, vabljiv in mi(kaven, da je zajel vse sloje človeštva. Neugnana sila — pohlep po naglem bogastvu je gnal osobito na tisoče in tisoče Amerikancev proti severu, kjer je bilo neizmerno veliko še nedvignjenega zlata v razsežnem okraju Klondike v Kanadi ter ob reki Yukon v Alaski. Zlataželjnost ni zagrabila samo delavcev, tudi izobražence in to ne oziraje se na starost ter spol. Parniki so pluli proti severu, vlaki so brzeli s pohlepneži po zlatu, na vozo,yih, konjih in peš &o se porivale trume v severne zlate poljane. Zlato je naravnost tiralo tisočere v povsem neznane, neobljudene pokrajine s silovitimi zimskimi viharji, kakor divjajo samo po ravninah proti severnem in po gorovitem svetu ob južnem tečaju. V novo odkritih zlatih ikrajih so rasle nove naselbine, da celo mesta kakor gobe po dežju. Tik za iskalci zlata so tiš.ali v novi svet vse mogo&i barantači, igralci, lopovi vseh vrst in se.vc tudi ženski svet najnižje morale, Oni, ka- teremu se je res nasmehnila sreča, da so zadeli na zlato, so ga prodajali prekupcem na licu mesta in nato so zapravljali s krvavimi žulji zasluženi izkupieek* s popivanjem, nečistovanjem ter igranjem. Obča navada v Kanadi in Alaski je bila in je ostala: kar je zaslužil rudar v nezasneženih in nezamraženih mesecih, je zapravil v zimskem času, ko se hoče tak pomilovanja vredni trpin pozabavati vsak na svoj račun. Res bele vrane so oni, katerim vrže zlato blagostanje za daljšo življenjsko dobo. Nikdo ni štel in ne bo preštel onih nesrečnikov, ki cilja niti dosegli niso, ampak so poginjali v trumah v viharju, ledu in od lakote. Ni. ni .udnega, če sta se odzvala zlatemu klicu tudi naša znanca in prijatelja iz prejšnjih poglavij: Franc Gruber in Lavison. Amerilianec je že stikal leta za zlatimi zrni po puščavski ravni ter gorah Kalifornije. Bil je strokovnjak na tem polju in bogat na doživljajih iz opasnega rudarskega življenja. (Dalje sledi.)