Ozir v stare čase.
Pad Carigrada 29. majnika 1453.
Ravno je 400 let preteklo, kar je Konstanti-nopel, glavno mesto nekdanjega imenitnega gerško-bi-zantinskega cesarstva, Turkom v oblast prišlo. Po dvemesični oblegi ga je premagal sultan Mahomed. Od tega časa so Turki se vsedli v nas del sveta.
Popis pada Carigradskega bi utegnil ravno sedaj, ko so oči celega sveta sopet na to mesto obernjene, brav-<cem „Novfca mikaven biti;   podamo ga nekoliko   okraj-
—    191    —
šanega, kakor smo ga v !850Ietnem tečaji ^Slovenije"' natisniti dali večidel po popisu Hamer-Purgstalovem.
V izhodu T racije stoji na sedem hribih, enako staremu Rimu, Carigrad ali Stambul. Zidala sta ga Bičane in pozneje Konstantin, od kterih je tudi imeni Bičane in Konsta ntinopel dobil. Greki so ga tudi Antuza (cveteče mesto^), Arabci pa Farruk (ločivno mesto) imenovali , ker Europo od Azie loči.
Carigrad, zapovedovavec dveh morjev in dveh delov sveta, naj večo tergovavsko mesto izhoda in zahoda, je od dveh krajev od morja obdan in se le na tretji strani s suho zemljo Tracije derži. Proti jugu gleda na Propont in Helespont, proti izhodu na sedmeroberdne bregove Bospora in na viharno černo morje. Na južnem iztoku Bospora leži v vsaki vihri varna luka, ki se je nekdaj po svoji podobi in naravnem bogastvu 55zlati rog" imenovala. Luka je pervo , breg Proponta drugo, deželna stena tretjo trivoglato stran mesta varovala; na bregu morja je stal le en sam zid brez rova, na deželo pa dva s širokim in globokim prekopom; na vsakem treh voglov vterjen grad v zrak moleč. Na enem koncu luke se je vidil grad in cerkev sv. Demetria, na drugem konca berdo Kynegion imenovano, na tretjem koncu mesta je Kvklobion ali Pentapyrgion, to je, petturnata terdnjava, v zrak molela, pozneje pod imenom 5)sedem turnov" po celem svetu znana. Na stranih mesta ste bile dve luki, krog kterih so stala krasna poslopja in ne dalječ od tod več cesarskih gradov.
Na drugej strani proti morju je bilo dvakrat sedem vrat proti luki; na deželo so bila perva vrata imenovana Kaiigaria, druga Mvriandri ali Polyandri, to je, vrata tisuč mož, zato tako imenovana, ker so zidarji, ko so od dveh strani mestno ozidje zidali, tukaj skupaj prišli, kterih je na tisuče bilo. Že ko so Avari to mesto oblegli, je pri tih vratih hud boj vstal; pri turški oblegi pa so se bojevali pri tretjih in srednih, pri vratih sv. Romana, ki imajo še dandanašnji ime Top kapusi od strašnega topa, ki je bil pred ta vrata postavljen. Tu sta stala dva stolpa, sv. Romana in Bagdanski etolp. Potem so druga vrata, skoz ktera derži pot k virnemu poslopju, potem čez Regij v Selymbrio.
Zadnja so imenovana zlata vrata, skoz ktera so zmagovavci slovesni vhod pričeli. Kmalo po zadnjem zmagnem vhodu Grekov so bila zazidana iz straha, da bi se prerokba, da bode skoz ta vrata sovražnik mesto vzel, ne dopolnila. Ravno zavolj tega straha so bila na nasprotni strani podzemeljska zazidaua, pa potem spet narejena , skoz ktera so Turki v mesto prihruli; zlata vrata so bila zaperta, in prerokba se še ni spolnila, na ktero sami Turki verjejo , da jim bodo skoz ta vrata enega dae spet kristjani mesto svojih očetov vzeli. (Dalje sledi.)
Ozir v stare čase,
Pad Carigrada 29. majnika 1453.
(Dalje.)
Turki so, nadušeni po besedah svojega preroka Mahomeda, večkrat poskušali G rek o m Carigrad vzeti; enkrat so pred njegovim zidovjem celih sedem let ležali, in okrog ležeča polja sejali in želi, da so si živež pre-ekerbeli.
O začetku mesca svečana leta 1453 pa spravijo iz Adrianopola sila težak top na pot proti Carigradu. Petdeset parov volov so vpregli; na vsaki strani je šlo 200 mož , da so ga prekuca varovali; spredej je bilo 50 ko-larjev in 200 pionirjev, da so pot in mostove narejali. Dva mesca je prešlo, preden so top dva dni dalječ pripeljali. Karadšabeg, kteremu je bilo poveljstvo dano, je med tem severne in južne okolice Carigrada na bregu Ponta in Proponta v svojo oblast dobil. Mesendria, An-hialos, Bycon, tri ure od Carigrada ležeči turn sv. Štefana, grad Epibatos , vsi ti kraji so se muudali; le Se-lymbria, zaupaje na svoje terdno ozidje, se mu ni hotla podvreči. Med tem pokončavanjem se je ljudstvo Carigrada med saboj prepiralo zavolj spoznavanja gerške inkatoljške vere. Scer so se poprejšnje leto 12. grudna na videz zjedinili, da bi od katoljških knezov pomoč zoper Turke dobili; pa ogenj cerkvenega razdvojenja je pod pepelom tlel in se pri tej priložnosti vplameuil. Tedaj ste vstale dve stranki: katoljska, ktere glava je bil cesar, in gerška pod vodstvom takrat naj mogočnejšega admirala Nataras-a , ki se je prederzuul reči, da raj v mestu turški turban kakor latinski klobuk gleda. Namest da bi se bili zjedinjeni Turkom v bran postavili, so Greki in Latinci (rimski katoličani) eden drugemu nasprotovali.    Tako je post minul.
V petek po veliki noči, 6. aprila, pride sultan Mu-hamed s svojo armado pred mesto, se všotori za berdom pred vratmi Kaligaria, in mesto obda od lesenih do zlatih vrat. Velki top je bil pred vrata Kaligaria postavljen, potem pa, ker so bila novo vterjena vrata premočna, pred vrata sv. Romana pripeljan, od kterega so ime dobile, ki ga še dandašnji imajo. Zraven tega topa, ki je po 12 centov teške krogle (kugle) metal, sta bila še druga dva, ki sta poldrugi cent teške krogle metala in razdiranju velkega pot pripravljala. Dve uri so potrebovali, preden so ga nabili, in čez dan so ga le sedemkrat zažgali; osmibart je že pred zorom zagromel v znamnje napada. Pa kmalo se je razpočil in je razter-gal ogerskega topničarja O r bana, svojega stvarnika, Spet je bil popravljen , da se je rabiti mogel, in je sedemkrat na dan v zidovje teške skale metal, — pa mojstra ni bilo več, ki je z njim dobro ravnati vedil. Zdaj pride v tabor k Muhamedu poslanec Ivan Hunyady, ki je pred poldrugim letom s sultanom triletno pomirjc sklenul. ;,Hunyadya — govori poslanec — wje deržavnc oblast Ladislavu izročil; kar je obljubil, ne more več spolnovati; tedaj Muhamedu pismo pomirja nazaj pošle, in tirja svoje; z ogerskim kraljem naj sultan stori kar mu je drago". Ko ti poslanec gleda , kako nerodne topničar velki top rabi, se musmeja, in ga poduči, kako ga naj obrača, da bo dobro napredoval. Podučil ga je, da, ako hoče zid razsuti, mora enkrat pet do šest sež-njev na levo, potem pet do šest sežnjev na desno, in na zadnje še le v sredo streljati. Topničar ga vboga. in zidovje se v razvaline podern. Tako sta dva Ogra, en topničar, ki je velki top vlii, in en poslanec, ki je turškega topničarja streljati učil, k padu Carigrada svoje pripomogla.
Zraven velkega in obeh stranskih topov je bilo še muogo srednjih in majhnih od lesenih do zatih vrat nastavljenih. Serbski rudokopi iz Novoberda so pod zemljo
jame kopali. Prederli so zemljo do mestnega rova, so luknje v pervi zid naredili in obleženim mnogo škode napravili. Štiri turne na kolesih so Turki proti zidovju pomaknili; na njih so bili mostovi napravljeni, da bi po njih do mestnih vrat priti mogli. Cela armada Turkov je štela čez 250.000 vojakov; 100.000 konjkov je stalo za taborom, 100.000 pešeov na desnem krilu do zlatih vrat, in 50.000 na levem, v sredi sultan s 15.000Ja-ničarov. Saganos-paša z nekoliko tisuč mož je stal na berdu za Galateo, na drugej strani Carigradu nasprot ležeče luke. Brodovje pod poveljstvom Baltaoghli-a je štelo 73 galej in čez 300 majhnih bark , z vsemi sku-pej 420 bark.
Tako moč in pripravo so imeli Turki.
V Carigradu je bilo oboroženih Gerkov 4973. Zraven teh je bilo še 2000 tujcov in 300 ali 500 Genu e-zarjev pod poveljstvom Ivana Longa, iz plemenite Giustinianske rodovine, na dveh galejah obleženim v pomoč poslanih. Cesar jim je bil hvaležen, in jih je bogato obdaroval. Izvolil je Longa za vodja tri sto mož, in mu otok Lemnos podariti zagotovil, ako bo Muhamed primoran se od mesta odtegniti. V luki je stalo le štir-najst bark za brambo mesta; tudi strelaštvo je bilo slabo. Greki scer niso mogli tako velikega topa, kakor so ga Turki imeli, sovražniku nasproti postaviti, ker so bili še tisti, kar so jih imeli, veliko preveliki, da so zidovje stresali in Gerkom več škodvali kakor pa koristili. In vonder so bili Gerki tako hudo razkačeni, ker se je njih naj veči top razpočil, da so hotli topničarja, ki ga je zažigal, k smerti obsoditi, ker so ga dolžili, da ga je bil Muhamed podkupil. Velike turne, ki so jih Turki proti mestu pomaknili, iz kterih so vojaki turn sv. Romana prekucnili, so Greki s posebnim gerškim ognjem eno noč zažgali; Muhamed je prisegel pri vsih prerokih, da bi ne bil nikoli verjel, da hudobneži v eni noči toliko storiti zamorejo.    (Dalje sledi.)
—    194   —
Ozir v stare čase.
Pad Carigrada 29. majnika 1453.
(Dalje.) 15. aprila je turško iz 400 bark obstoječe brodovje Fidalio zapustilo, se v južni Bospor podalo in pri euro-pejskem bregu obstalo; nekoliko dni potem prinesla 5 bark v Propont, ena cesarska in štiri genueške. 150 turških bark se jim nasproti postavi ravno pred lako, jim pot zapret. Nebo je bilo jasno, morje mirno, na ozidju mesta je bilo mnogo gledavcov, sultan je gledal na konju sede z europejskega brega na morski boj, ter si je bil svest gotove zmage. Med turškimi barkami je bilo 18 ga-
—   198   —
—   199   —
lej, vojaki pa niso bili vajeni morskega boja. Z visoke cesarske barke io genueških so pušice na oiske turške letele. Zastonj so si Torki prizadevali, cesarsko barko v svojo oblast dobiti, vsaka, ki se ji je približala, je bila sožgana. Morje je bilo s pušicami pokrito; več turških galej je skupej zadelo in se razbilo, dve ste zgorele.
Tega Muhamed več ne more gledati, se jezi in to-goti, z zobmi škriplje in s svojim konjem v morje skoči, da bi do bližnjega brodovja priplaval, in zmago Grekom vzel. Za njim vsi velikaši v morje planejo in na bro-dovje hite. Morski vojaki osramoteni inoplašeni, ponove boj z velikim pogumom pa s slabim izidom. Gerki srečno skoz turške barke predrejo in v luko splavajo, ter jo z železno verigo zaprejo.
Bitva je bila za Turke zgubljena. Sultan skliče v eovet vse svoje velikaše* Ko se posvetvajo, kako bi se železna veriga, ki luko zapira, presekati dala, da bi se mesto od dveh strani obdalo, vse obmolči. Tedaj se dvigne sultan, in svetva barke po suhem v luko spraviti. Veli, stori. Po tleh dve uri hoda z mastjo namazane dile položiti zapove. po kterih v eni sami noči čez 70 bark v luko (barkostajo) spravi.
Ivan Giustiniani tedaj sklene v pervej noči turško brodovje požgati; ali Genuezi so ti sklep Turkom razo-deli, ki so ponoči Gerkorn na skrivno pomagali, čez dan se pa v turškem taboru mudili, in Turkom olje dajali, ki so ga potrebovali 9 da so po vsakem strelu velki top mazali, da se jim ni razpočil. Ko se tedaj ponoči Giustiniani sovražnim barkam bliža, vstrele Turki, ki so čuvali, z velikim topom v njegovo barko, ktero je krogla zdrobila in se s 150 izbranimi laškimi mladenči potopila. Giustiniani se je v velikem strahu komej rešil, in Turki zaženejo velik krič, da se je na morskih bregih in v sedmerogričnem bregu razlegal.
Ko se dan napoči poskusijo Turki drugič svojo srečo s topom, pa niso merili na gerško, ampak na genueško bogato obloženo barko. Krogla jo zadene in barka se razdrobi. Vjete so pred obličjem Gerkov poklali. Muhamed zapove most čez luko narediti; v ti namen so sode z železnimi klukami skupej zvezali in po njih dile položili. Most je bil pet komolcov širok in sto komolcov dolg, in precej močen.    Barke so blizo ozidja čakale.
Gerki pa so se namenili most in barke požgati in Jakob Kok je bil v dosego tega namena zvoljen. On ei vzame tri lahke čolne in 40 mladenčev, dobro previdjen z gerškim ognjem in drugo pripravo. Ponoči v barko-etajo priplavajo. Dva mladenča gresta iz čolna na most in čakata, da bi ga ravno tistikrat zažgala, ko bodo barke začele goreti. Ali turški stražniki so ju kmalo zapazili in s kamni lučali, čolne pa so sterli in potopili. Ena sama galeja je zgorela, ogenj na mostu so pogasili, mladenči so bili vjeti in drugo jutro pred obličjem Gerkov poklani.
Gerke je tako djaoje tako razdražilo, da so 260 glav vjetih Turkov na mestno ozidje nasadili. Zdaj zapove Muhamed na griču sv. Teodora zgor Galate na ravno tisti strani luke tope nastaviti, da bi se iz tega kraja na gerške in genueške barke streljati zamoglo.
Genuezi so prosili, naj bi jim tergovskih bark ne pokončal; ali Muhamed jim odgovori, da to niso tergov-eke, temuč roparske barke, ki so Grekom pomagati prišle. Pervi strel je pervo barko potopil; druge so se nazaj do Galate pomaknile, kjer se jim ni moglo blizo priti. •             (Dalje sledi.)
_   202    —
Ozir v stare čase*
Pad Carigrada 29..majmka 1453.
(Dalje.)
Tako je ? tednov preteklo, odkar so Turki Carigrad oblegli. Sovražnik je «tal, kar se pri poprejšnjih obsedah nikdar ni zgodilo, na dveh mestnih straneh zraven mestnega ozidja. Zdaj pošle Muhamed poslanca k cesarja, ki ma svetva se sultanu podati, ako se hoče sužuosti rešiti. V vojaškem sovetu je bil njegov predlog zaveržen. Car odgovori poslancu, da on Boga zahvali, ako se hoče Muhamed z njim pomeriti in pogodbi zvest ostati; nobeden, kdor je mesto oblegcl, ni doigo živel; sultan naj tedaj nikar ne tirja izdaje mesta, on ga hoče braniti do zadnje kaple kervi.
Na ti odgovor je sultan 24. maja razglasil v taboru, da hoče čez 5 dni od obeh obleženih strani mesto napasti. On pokliče vojvode in jih zaroti, mesto obropati. Veseli vrisk se razlega po celem taboru, ko je bilo to naznanjeno. Mogočniki janičarski dobri stoje za zmago in vzetje mesta, le to prosijo, da bi njihnim tovaršem, ki jih je zavolj nesrečnega boja na morji zaperl, spet svobodo podelil. Muhamed jim obljubi in med celo armado je bilo neskončno veselje. Derviši hodijo po ležišu in v imenu preroka opominjajo vojake turška baudera na ozidji glavnega mesta nevernikov postaviti.
Ko se noč naredi, je bilo zapovedano celo ležiše razsvetliti. Na vsih barkah in šotorih je neskončno lučic iu bakel gorelo. Od brega Bospora, od višave galataške, od globočine barkostaje, od cele rajde obiožencov do zlatih vrat so goreli ognji veselja, ki so aziatiške bregove in Skutari razsvetlili; mesto je bilo obdano od gorečega po-lomesca in celo noč se je razlegalo vpitje: „Ni druzega Boga, kakor Bog, in Muhamed je njegov prerok! Bog je Eden, njemu enak ni nobeden \u
Obteženi so o začetku mislili, da brodovje in tabor gori; pa le prekmalo so se v svojo neizrečeno žalost prepričali, ko so culi veselo vpitje, da to veselje Turki obhajajo na vzetje Carigrada, in iz tamnega mesta se je culo jokanje in plakanje: ?)kyrieleison! kvrieleison! odverni o gospod pravično žuganje od nas, reši nas iz rok sovražnika!"
Ker so Gerki vidili, da so Turki namenili mesto z naskokom vzeti, se njih pogum spet oživi; popred so mislili, da si Turki ne bodo upali mesta naskočiti. To-raj je mnogo Gerkov zidovje zapustilo in se domu podalo. Turki so to zapazili in v svoj prid obernili. Ko cesar to zve, begunom očita in žuga« Oni se pa izgovarjajo , da so se zato domu podali, ker nimajo njih žene in otroci ne jesti ne piti. Cesar jim tedaj odpusti in zapove toliko kruha vsaki dan po celem mestu razdeliti, da nobenemu ni bilo treba stradati. Ivan Giustiniani se je vedno trudil, zidovje vterdoval, vrata sv. Romana je z nasipom zabranil, in se tam vterdil; prosil je Lukata Natarasa, višjega admirala gerške armade, da bi mu nekoliko topov poslal; ali on mu je odgovoril, da jih mu ni potreba. Tako sta se začela prepirati. Giustiniani je Natarasu očital, da je izdajavec domovine, in Nataras njemu nasproti; tedaj ju sam cesar pomiri. Giustiniani je te dni brez prenehanja čez dan in ponoči se trudil in sovražnikom mnogo opraviti dal; clo z lastno roko je z ozidje naskakajoče Turke nazaj pahai. Gerki so ga pa aavidili in mu niso hotli pomagati. Sultan njegov pogum
in njegovo delavnost kinaio zapazi in reče: „Da bi bil Giustiniani v mojem taboru !u Skušal ga je z zlatom podkupiti, al on se zlatemu bogu ni vkionul. Meniha Ma-nuel Giagari in Neophvt, kterima je bila skerb za popravo mestnega ozidja naložena, sta uamest ozidje po* praviti, denarje zakopala, in ko je bilo mesto ropano, se je sedemdeset tisuč goldinarjev najdlo, ktere je cesar za popravo mestnega ozidja da).    (Dalje sledi.)
—   210   —
Ozir v stare čase.
Pad Carigrada 29. majnika 1453.
(Dalje.)
Ozrimo se še na mestno zidovje in razno razdeljene vojake, ki so «:a branili.
Ker je bilo naj veča prizadetje Turkov, pri vratih 8v. Romana mesto napasti,  torej   tu  začnemo   in se
ebernemo na desno proti laki io morja in od zlatih vrat epet nazaj k vratam sv. Romana. Tu, kjer je bila naj večja nevarnost, je Btal cesar sam in Giastiniani s 300 Oenuezi; zraven ležeča vrata sta branila brata Paolo in Antonio Troilo Bochiardi, ki sta med obseda Turkom miio^o škode storila, razstreljeno zidovje na svoje stroške popravljala in s svojo kervjo branila. Teodor in Ivan Grant sta bila varha vrat Kali«:aria. Cesarsko poslopje je brana! Hironim Minotto, in kapitan Leonardo Lan-gasco, lesena vrata in turn Anetnas. Po celi dolgosti loke je zapovedoval Luka Notaras, za njim Gabriel Tre-vizano z 400 benečanskimi žlahniki, in Andria Diuio, stotnik ^alej je stal pred lako. Spanjski poslanec, Pe-dro Gioliani, je zapovedoval na morskem ozidju od Buka-leona da Kontoskaiiona in benečan Kontnreno, zapove-dovavec zlatih vrat, pole^ morja do Psamatie. Med zlatimi vratmi in virnim poslopjem je imel stražo Moric Kataueo in zid od vrat Selymbria do sv. Romana je varoval Teofil Paiaolo^os.
Gerkovje bilo blizo 6000, tujcev na pol toliko. Ze so mislili obloženi, da so rešeni, ker se je v turškem taboru novica raztrosila, da Lahi in O^ri Gerkom v pomoč hite. Tri dni je strah Turke spreletval. Na večer tretjesra dne se je pa nad Carigradom neka svitloba pokazala, ktera je med Turki spet serčnost in po^um obudila, ker so mislili, da je Bo^ na kristjane jezen in jim e smertjo ža;2ra. Šu enkrat pokliče Muhamed vojaški eovet in sklenjeno je bilo mesto napasti. To se je Ziffodilo 27. maja 1453, ko so Gerki praznik vsih svetnikov obhajali.
Drugo jutro postavi sultan armade v dveh razdelkih v red ; brodovje 80 ;^alej skupej postavi od lesenih do vrat Platea, ostale barke so se vstavile pred barko-Btajo v velik polomesec. Turški oddelk pri zlatih vratih je imel čez 100.000 mož; zadej je stalo 100.000 mož za pomoč, Muhamed v sredi s  15.000 Janičarov.
Ko 28. maja 1453 sonce zahaja , je bil celi turški tabor za naskok pripravljen. Vpitje iz tabora* „La ilah illallah", in jjkj^rie eleison'' iz mesta se je mešalo v železno rožlanje. Sultan in cesar sta svoje vojvode nadu-^evala. Cesar se je podal v Ajo Zofio, kjer je svete zakramente prejel e mnogo velikaši. Iz cerkve gre na morski breg in prosi okrog stoječe za odpušanje. V^se ae je jokalo. Potem se vsede na konja, jezdi polegozidja lu straže opomina ; pa to noč ni nobeden oči stisnul, ne na ozidju, ne v turnih. Ko petelin vpervo zapoje, prijezdi cesar na svoje mesto, do vrat sv. Romana. (Dalje sledi).
—   211    —
Ozir v stare čase.
Pad Carigrada 29. majnika 1453.
(Dalje.) V drugo  zapoje  petelin  29.  maja   1453,   na dan
sv. Teodozie, in boj se prične, pa takrat ga ni veliki top naznanil. Da bi Greke vtradil, pošle Mohamed, ko se pervi zor zaznava, novince svoje armade v boj; jedro pa za naskok priderži. Od obeh strani so se junaško bili; Turkov je več padlo od Grekov*
Ko se dan naredi, se je vidilo celo mesto obdana od dolge verige , vojaški krik se je do nebes razlega«, vsi topovi so bili na enkrat zažgani, in naenkrat se je pričel naskok na suhem in v luki.
Dve uri je terpei boj , brez da bi bili Turki kaj opravili. Sultan je vojake zdaj prijazno opominal in zdaj jim žugal z železnim kijem. Kamni so leteli s turnov na naskakvajoče in jih pobijali; gerški ogenj je v morje ferčal in pod vodo gorel; lestvice so se na lestvah lomile, krogle na kroglah drobile, čemi oblak smodnika je mesto in sonce pokrival. Cesar je na konju sedel in svoje opominal z besedo in djanjem.
Sedaj rani krogla Giu*tiriiani-a; on prosi cesarja, da bi mu dovolil na barko stopiti in rano obvezati. Cesar ga opomina, male rane ne porajtati; Giustiniani pa ni ubogal. rKam ? kam?" ga vpraša cesar. Tje — odgovori Giustiniani — kjer sam Bog Turkom pot odpira", in hiti v Galato, pozabivši pridobljene slave in prihodnjega zaničevanja.
Ta prigodba Greke silno ostraši in jim vso serenost vzame.    Sagonos-paša, ki je to dobro vidil, svojim J*t-
—   214    —
—   215   —
aičarom Da novo pogani daje. Eden teh, orjaške postave , z imenom Hasan iz Uiabada, z levo roko s ški-tom nad glavo f v desni z mečem, spleza na ozidje in za njim 30 tovaršev. Gerki jih s pušicami in kamni mečejo in jih 18 na enkrat nazaj pahnejo, iu več dragih, ktere Hasan opomina za njim na ozidje splezati, je bilo pobitih. Hasan sam, od kamna zadet, pade, se vonder spet na pol dvigne, kleče derži škit nad glavo, da ma tudi tega kamni iz rok zbijejo , in njega pašice  umore.
Med tem, ko so Greki vrata sv. Romana tako hrabro branili, so že Turki skoz sicer zabita vrata Ksilo-kerku v mesto priderli, ki so bila še le pred ti dan na povelje cesarja odperta, da bi Turke nenadoma napadli. Petdeset Turkov je skoz priderlo in branivce od zadej prijelo. Tedaj se je začulo od lake vpitje, da je že mesto vzeto, in nov strah je Greke napadel. Sicer eo Teofil, Frančesko Toledo in Ivan Dalmatinec čuda delali; ali cesar je spoznal, da ni več mogoče mesta braniti. 5,Raj umerjeni kakor živim" zavpije in se sovražnika nasprot zažene, in ko vidi, da vse beži, povzdigne žalosten glas: „Al ni kristjana, da bi mi glavo odsekal".
Ko to izusti, pade Konstantin Dragoses, zadnji gerški car.
Turki tudi ravno zdaj predrejo skoz vrata Kaliga-ria v mesto in bežeče vojake pobijajo, ker mislijo, da posadka naj manj 50.000 vojakov šteje. Na tako vižo so jih blizo 2000 pomorili. Tudi teh bi ne bili pokončali, ako bi bili vedli, da posadka komej 7 do 8000 glav znese; tako zlo so hrepeneli posužnih v dopolnjenjepoželjivosti in v pridobljenje blaga.
Vse dere proti luki, kjer še sovražnik do zdaj nič ni opravil, ker je bilo tistih petdeset Turkov, ki so skoz podzemeljska vrata v mesto priderli, spet nazaj zapo-denih, in več begočih je srečno skoz ta vrata na ge-jiueske ali pa gerške barke všlo; ko so pa straže pritisk množice vidile in vzrok bega cule, zaprejo vrata in ključe čez zid v morje veržejo, ker so na neko staro prerokbo verjele, da bodo Turki v sredo mesta prišli, od tod pa jih bodo prebivavci nazaj zapodili.
Zdaj se množica vali od luke v velko cerkev Ajo Zofijo. Možje, žene, sivčiki, otroci, menihi, nune, vse va-njo vre, in to spet zato, ker so prerokbi verjeli, da, kadar bodo Turki do podobe Konstantina prišli, bode angel z nebes prišel, in enemu pri podobi stoječemu, ubogemu moža meč dal z besedami: wvzemi ti meč in osveti Božje ljudstvo!" Potem bodo Turki naglo pobegnili, in od Gerkov podeni ne bodo le mesta in cele male Azie zapustili, tem več clo do mej Perzie jih bodo Gerki podili.
Silna množica se je tedaj natlačila v Ajo Zofio, ki je še dolgo popred zapuščena stala.
Turki so vrata, ki jih je natlačena množica za-perla, razbili in ljudstvo kakor živino v sužnost odgnali. Može so z vervmi, ženske s pasi dve po dve, brez razločka starosti in stana, skupej vezali. V cerkvi so se strašne, neizrečene reči godile. Svete podobe so bile razbite, zlata in sreberna posoda obropana, masna oblačila oskrunjena, križanje ponovljeno in sv. križ so zma-gavci v janičarskej kapi zasmehovaje okrog nosili. Na oltarjih so jedli ali njih konji žerli, ali so deklice in fante *)skrunjevali\    (Dalje sledi.)
Ozir v stare čase.
Pad Carigrada 29. majnika 1453.
(Dalje.)
Med tem so se Gerki na ozidji proti laki še der-žali, ker Turki tukaj še niso ozidja napadli. Al zdaj so jih sovražniki, ki so že čez dve uri mesto napado-vali, od zadej zajeli. Pri tej priči tudi Turki od zunaj oziilje napadejo in v mesto prederejo. Greki tedaj v hiše pobegnejo , v kterih so pa že sovražuiki ropali. Gerški poveljnik Luka Notaras je bil na poti ali pa v svoji hiši vjet; Urban, vnuk Sulejmana, je raji s turna skočil, kakor da bi se bil Turkom podal.
Na tako vižo je tedaj Carigrad, imenovan tudi mesto sedem gričev in sedem t u r n o v, stari Bizanc, Antonina, novi Rim, mesto Konstantina, dele sveta ločivno mesto, popolnost I z-lama, mati sveta, 1125 let potem, ko je bil sozidan pod per vi m Konstantinom, pod enajstim in zadnjim 29. maja 1453. leta, po devet in dvajseti, tri in pet-desetdnevni obseji Turkom v roke padlo. Trikrat so ga Heleuci, trikrat rimski cesarji, dvakrat bizanški pun-tarji, dvakrat bizanški cesarji, dvakrat bulgarski kralj, enkrat Perziani, enkrat Avari, enkrat Slovan Krum, enkrat Rusi, enkrat Latinci, sedemkrat Arabci, petkrat Turki ©blegli, in v peti oblegi, ko je bilo že popred sedemkrat vzeto, so ga Turki pod Mohamedom II. Grekom vzeli.
Mohamed ni koj v mesto šel, ampak zunaj je tako dolgo čakal, da je zvedil, da so njegovi vojšaki vse premagali, in to je bilo okrog dvanajstih. Potem se je brez strahu noter podal, spremijen od svojih velikašev.
Naj popred stopi v Ajo Zofij. Skoči raz konja iu gre noter. Tu zagleda patriarha s sv. rešnjim telesom v rokah pred oltarjem stati, da bi grozovitega zma-gavca omečil in mu usmiljenje v sercu zbudil. Al Mohamed ne porajta na-nj, naravnost proti oltarju se vdre, ter ga neusmiljeno prebode. Patriarh pade in umirajoč Mohamedu te pomenljive besede govori; ,5prokieti pa-<gan, prokletstvo bo tebe in tvoje naslednike spremljalo; čez dvakrat dve sto let ravno na današnji dan bo velki ozmanski duhoven na tem oltarju umorjen, turška der-iava bo z mestom ti dan padla, in mohamedanske vere bo konec".
Ko Mohamed krasno okinčanje cerkve ogleduje, se ne more prečuditi in če bolj gleda, bolj se čudi; zdaj bere napis: „Bog jo je postavil, in ona se ne bo potresla, Bog jo bo varoval o zoru!" Ko vidi nekega vojaka tlak odkopovati, stopi k njemu, ga udari z mečem ter reče: zaklade mestne sim vam prepustil, poslopja pa so moja! Potem zapove Mohamed vojake k molitvi skupej poklicati, sam stopi na oltar in začne: 3)Bog jeeden!" itd.
Gerki pripovedujejo, da je en angelj obris te cerkve z nebes prinesel. Konstantin velki je kamne pod-atavil,   Teodozi in Justinian sta jo sozidala;  potem  ko
je dvakrat pogorela in od potresa poškodovana bila, je bila cerkev božje modrosti somenj posvetnih in božjih opravil; ni bila le svetiše mesta, tem več celega car-etva, naj krasnise in naj veličastnise delo celega sveta.
Ko Mohamed AjoZofio v turško svetišče posveti in se vun poda, zapove velkega admirala, Luka Notaras-a pred-se pripeljati, in mu reče: Glej, tvoje lepo delo od-rečene podaje na kupu pobitih, v številu vjetih. Notaras mu zaverne: da ni ne on. ne cesar toliko v mestu premogel, da bi se bil zamogel podati, posebno potem ko je car pisma dobil, v kterih mu je bilo svetovano, da naj se stanovitno derži. Potem ga praša Turk po cesarju, ali je na barki zbežal, ker je pet genueških bark srečno iz barkostaje pobegnilo. Notaras odgovori, da ne ve, ker je bil pred vratmi cesarskega poslopja, ko so Turki pri vratih Karzias v mesto prederli. V tem hipu stopita dva janičara pred Mohameda in mu povesta, da sta ona čara umorila. Mohamed jima naroči, truplo poiskati in mu glavo prinesti. Potem tolaži Notarasa, zapove njegovo ženo in otroke poiskati, obdaruje bogato vsakega posebej in mu obljubi, ga v službi, v kterej je pri cesarju bil, pustiti. Zavolj te obljube poda nezvesti Notaras Mohamedu imenik cesarskih dvornih in pervih deržavnih vradnikov, in Mohamed jih zapove poiskati in je vsako glavo drago plačal. Notarasu je Mohamed prizanesel in ga domii spustil. Med tem so sultanu Sulejmanovo in Konstantiuovo glavo prinesli.
Te dve mogočni glavi ste se sedaj kervavi v prahu pred Mohamedom valjale; cesarjeva glava je bila na dvornem tergu obešena na spominek Helene, kterega je Konstantin velki svoji materi postavil, in njegova glava je celi dan na njem visela; na večer so jo doli vzeli in potem v mesta male Azie na ogled poslali; Gerkom je bilo dopušeno truplo pokopati.
Predmestje Galata, ki je bilo s terdnim ozidjem obdano, je s Saganos-pašatom pogodbo sklenilo, mu dra-govoljno ključe prineslo in milosti prosilo, ktero je tudi zadobilo. Saganos je povelje dobil s predmestjem milostno ravnati, pa zraven tudi prebivavcem sultanovo zapoved naznaniti, da naj mirni bodo in da se ne pod-etopijo v cesarske barke stopiti, ko se bodo približale. Ko pa barke pridejo, se vdere vse ljudstvo na-nje. Turki tedaj nektere umore, drugi se pa nazaj vernejo. Kolikor Gerkov še niso Turki v sužnost odpeljali, so v Ga-lato pripeljali. Samo Notarasu je bilo pripušeno tudi za-naprej v svojem poslopju stanovati. (Konec   sledi.)
—   219   —
Ozir v stare čase.
Pad Carigrada 29. majnika 1453.
(Konec.)
Ko drugo jutro sultan v mestu jezdi, mu pride No t ar as nasprot, se pred njega verze, mu pokaže svoje zaklade in reče: Vse to sim sultanu prihranul. — Kdo , praša Mohamed , mi je te zaklade in to mesto v oblast dal? — Bog, zaverne Notaras. — Tedaj, odgovori Mohamed , sim Boga in ne tebe hvaliti dolžan. In vendar se poda sultan k bolni ženi Notarasa , jo opomina za svoje zdravje skerbeti, in nje sinove bogato obdaruje. Potem prejezdi celo mesto. Pusto in prazno je bilo, popolnoma obropano, le tu in tam se še po dva ali trije za kako malo stvarico pulijo.
Ko sultan celo mesto prejezdi, se poda v cesarsko poslopje, in ko se po pustih prehodih sprehaja, premišljuje žalostni pad visokega carstva. Blizo tega poslopja je napravil veliko gostijo in se zraven vpijanil. Na pol vinjen ukaže poveljniku skopljencov mu mlajšega, 14 let starega sina Notarasa pripeljati, ker mu je zavolj njegove lepote dopadel. Njegov oče se zoperstavi tri-nožnemu ravnanju in zaverne, da ne bode nikdar svojega sina prostovoljno nesramnemu poželjenju izdal, naj sultan raji rabeljua posije. Skopljenec se s temi besedami poverne, in Sultan posle rabeljna po Notarasa in njegovo celo rodovino. Notaras gre t* svojimi sinovi in ženo z rabeljnom. Rabelj jih na pragu pusti, pelje mlajšega sina v poželjenje sultanu in drugim od-pušanje nazaj prinese. Notaras se temu tako zavzame, da svoje sinove opomina za kristjanstvo umreti ia s temi
besedami konča: ^Pravičen si ti, o gospod!" Sultan zapove sinove pred očetovim obličjem ob glavo djati; on prosi rabeljna, mu malo trenutkov za molitev dovoliti v bližnji kapeli, potem pa mu je bila glava odsekana* Trupla so bila naga in nepokopana proč veržena. Glave pa je ukazal trinog, ki ni bil le vina temuč tudi kervi žejin , pod svoje vinske kupe postaviti.
Mohamedovo prirojeno kervoželjnost je se en tujic podkuril, čigar hčer je Mohamed neizrečeno ljubil, in nje očetu vstreči, je Mohamed drugi dan zapovedal, vse Gerke, kterim je ravno popred življenje zagotovil, umoriti. Med temi nesrečnimi je bil tudi španjski poslanec in benečanski Baiio s svojim sinom. Ravno to bi se bilo tudi s Kontarenom in šestimi benečanskimi plemenitniki zgodilo, ako bi se ne bili s 7000 cekinov odkupili. Kardinal Izidor je bil v Galato za sužnika prodan, pa tu je priložnost najdel, na neki barki pobegniti. Tudi zgo-dovinopisec France je bil prodan, potem pa je v Pelo-ponez s svojo ženo pobegnul. Naj lepše mladenče in deklice je sultan v harem vzel, vse druge pa v Adria-nopeJ in v Azio vleči ukazal.
To je bila osoda Gerkov, ki si niso upali za hrambo mesta umreti. Giustiniani, ki je pervi od cesarja in zidov pobegnul, je kmalo potem, naj bode zavolj tug ali ran, umeri.
Mohamed s» ni dolgo mudil, naglo je svoje delo dokončal; že tretji dan je svoje brodovje in armado nazaj poslal. Dukas to takole popiše: „Tretji dan po naskoku mesta (31. maja 1453) je zapovedal Mohamed e teško obloženim brodovjem se v svoje dežele in mesta nazaj podati, in s čem je bilo obloženo? — z drago obleko, zlato posodo, srebrom, rudo, brezštevilnimi knjigami, z vjetimi, duhovnimi, nunami in menihi; vse je bilo natlačeno z ropom; z zlatim pasom so pse skupej vezali, konje so z zlatom vdeljano kožuhovno pogrinjali, iz svetih posod so sadje jedli, iz zlatih kup so vino pili. Neskončno bukev so na vozove naložili in jih na levo in desno vozili; za en denar se je dobilo deset zvezkov Aristotela itd. Iz evangeljskih knjig so zlato in srebro potergali, so ga prodajali in knjige na stran metali. Vse podobe so sožgali in zraven meso kuhali.
V treh dnevih je bilo tedaj mesto obropano , po-derto, in ljudstvo pomorjeno ali v sužnost odpeljano.
S padom tisučletnega gerškega cesarstva so Turki v našem delu sveta za več sto let svojo moč uterdili, pred ktero so se v poznejih letih večkrat kristjani tresli.—
Kakor se kaže iz vsega, ne bojo Turki dolgo več gospodovali v Carigradu, ker prej ali pozneje bo padla njih moč v Europi. Nihče pa še ne ve: kako, če vnovič pade Carigrad, se bo potem imenovala sedanja Turčija.                    __________
—   223    —