KRONIKA
Vladimir Majakovskij. — Dne 14. aprila 1.1. si je pesnik Majakovskij pre-strelil srce. Malokatera smrt je povzročila toliko razburjenja, kakor ta nepričakovani samomor. Medtem ko je stala v Moskvi ob poti v krematorij stotisočglava množica v zadnjo počastitev, so se oglasili v emigraciji tudi kritiki, ki Majakovskemu odrekajo vsako umetniško vrednost. Nemara je v prvem slučaju pomagala iskrenosti obvezna udeležba, kakor je v drugem ogorčenost zatemnjevala pravičnost. Majakovskij se je vse preveč zrastel z revolucijo, da bi bil že zdaj lahko deležen popolnoma nepristranske sodbe.
Njegovo delovanje se je pričelo okoli leta 1912., ko je simbolizem izgubil tla pod seboj in so planili na oder prvi neugnani futuristi. Majakovskij je preživel otroška leta v bujni južni navari sredi planin, gozdov in starih razvalin (rojen leta 1894. kot gozdarjev sin na Kavkazu). Ta lepa dežela je na Ruskem slovela kot socialno-demokratska trdnjava: preveč je trpela pod narodnim in razrednim sovraštvom. Tudi Majakovskij je radi tega tako zgodaj postal socialist. Gimnazije niti ni dovršil. V Moskvi (kamor se je preselila družina po očetovi smrti) je bil «radi agitacije in kritike» izključen iz svoje zadnje, slikarske srednje šole. Odnesel je odtod sovraštvo do «ljudske umet-nosti»: piruhov in sličnega, s katero si je dotlej služil kruh. Prirojena zadirčna neugnanost je kmalu po svoje oblikovala njegov načelni boj zoper realno umetnost. V nasprotju z drugimi futuristi ni postal glasnik maloumljive «vi-harne poezije». Prekipeval je življenja, in že njegove prve, po bvronsko razočarane ljubezenske poeme iz leta 1915. («Oblak v hlačah» in «Piščalka - hrb-tenica») niso kar nič lirične. Skeleče osebno čuvstvo se tu le mukoma preriva skozi nadute slike in nalašč vulgarno besedilo. Majakovskij ne vzdihuje, ampak kriči množici. Tako je postal pesnik velemestne ulice. Ob izbruhu svetovne vojne je bil v Moskvi voditelj protinemških izgredov. Nato se je prvotno vojno navdušenje umaknilo utrujenosti («Vojna in mir», 1922). Ob revoluciji se je Majakovskij, «kakor vsi moskovski futuristi», kmalu priključil boljševikom. Sovraštvo zoper kulturo, krščanstvo, filistrstvo je vedno tvorilo njegovo najmočnejšo osebno noto. V «Revolucijski odi» (1919), «Dnevnem povelju umetniški armadi», «Koračnici komunistične omladine» i. si. je zahteval socijalistično umetnost, ki bi služila revoluciji. Leta 1918. je spisal tudi «Mi-sterij - Buf», kozmično sliko sovjetskega prevrata. To delo je imelo več uspeha pri delavcih nego pri komunističnih voditeljih, ki so od kraja celo ovirali uprizoritev. Lenin sam je dejal Gorkemu, da rajši čita Puškina nego Maja-kovskega, dočim je Majakovskij od revolucije zahteval, naj «naperi topove tudi na muzeje» in proglasi Puškina z Rafaelom za svoja sovražnika.
Znano poglavje o «socijalnem naročilu* Majakovskemu ni nikoli belilo glave. Zahteve po ustvarjanju, ki bi služilo revoluciji, so itak ustrezale njegovemu notranjemu prepričanju. V poemah («Sto petdeset milijonov*, 1921, «Pariz», 1928, i. dr.) ter v prozi («Moje odkritje Amerike», 1926) je v plakatno pretiranem slogu zasmehoval buržujsko Evropo in Zedinjene države kot obsovraženo nasprotje proletarske sovjetske državnosti.
Toda sovjeti so premagali zunanje sovražnike in proslavili desetletnico svojega obstoja. Po viharnih bojnih letih se*je pričela ureditev notranjih razmer, tako zvano poglabljanje revolucije. Majakovskij je dobil nov delokrog. V dramah «Stenice» in utopični «Banji» (1929) je žigosal mlačne navidezne komuniste. Zahteval je «proletarsko spolno etiko», dasi je nekoč napadal «buržujsko moralo». Odzival se je dnevnim geslom, bičal alkoholizem, protek-
511
cijo po uradih i. dr. V zadnjem času je opeval Stalinovo agrarno reformo in prerokoval trojno letino. Opustil je nekdanji boj zoper klasike. Po vsej priliki pa je bilo to «pozitivno' delo» manj v skladu z njegovim značajem nego prvotno podiranje «predsodkov stare dobe». Kot vodja LEFa (leve umetniške fronte) je nastopal celo zoper «premlevanje politične abecede» v literaturi, dokler ni prepovedala komunistična cenzura koncem lanskega leta sličnega nezanesljivega stališča. Vsekakor je -postajal Majakovskij vedno bolj osamljen in tožil je celo, da kažejo novi pisatelji premalo idealizma. Ni težko ugotoviti v njegovih delili dokazov razočaranja. A v predsmrtnem pismu pravi, da so izzvali njegov samomor povsem osebni vzroki, nesrečna ljubezen. Ne vemo torej, ali imamo pravico uvrščati to nenadno smrt med one pisateljske samomore (Jesenin, Sobolj, Kuznecov, Čeljajev i. dr.), ki nudijo tragičen dokaz notranje praznine kot posledice «prepovedane umetniške iskrenosti*. (Izraz starega socijalističnega pisatelja Veresajeva v razpravi o literarni diktaturi, ki jo je uradno proglasil leta 1926. XIII. kongres komunistične stranke.)*
Majakovskij je umrl na višku svoje borbenosti v petintridesetem letu svoje starosti kot priznan poet revolucije. Kakor rečeno, je njegovo ustvarjanje vse preveč vezano na sodobne dogodke, da bi v celoti mogli uvrstiti med klasike. Njegova bojevita pesem, namenjena prej poslušalcem nego citate! jem, bo sčasoma zbledela. Oblikovno je do konca ostal zvest vplivom ruskega simbolizma in futurizma (A. Belij, Hlebnikov i. dr.) ter ameriškega genialnega potepuha W. Whitmana. Njegov ritem je jako enoličen. Kot prvi je iz recitacijskih ozirov v tisku ločil svoje jambske stihe v dva ali tri dele, da bi s tem poudaril zarezo. Jezikovno se je opiral na mestno govorico, ki se je je posebno rad posluževal za besedno igro. Včasih je nadomeščal z živim logičnim akcentom klasičen slovniški naglas. Rad se je posluževal asonanc ter je koval nove zloženke, da bi tako čim bolj osvežil svoj stih. Vse to bo zanimalo raziskovalce revolucijskega jezika, toda Majakovskij v bistvu ni ubral nove poti. Njegov besedni zaklad, prikrojen za široko množico, je tudi preenoličen, da bi zapustil globlje literarne sledove. Isto velja o njegovih pomožnih sredstvih: metaforah in slikah, ki so pogosto malo okusne. Humor, ki mu je bil lasten, ga je cesto zapeljal v surovoi zbadanje. Sploh je kazal Majakovskij premalo ubranosti in je bil preveč vnet za zunanjo hrupno hiperbolo. «Ropot, krik in vik» in «nenaravni naduti jezik» so mu očitali celo sovjetski kritiki (n. pr. ob priliki «Stenic», 1928). Toda Majakovskij je najpopolnejši izraz re-volucijske burje, ohranil nam je njeno epsko podobo. Zato bodo ostale njegove poeme in himne v literarni zgodovini z isto pravico kakor tudi drugače ubrani odmevi sedanjih zgodovinskih let: Blokovi «Dvanajst», Gumiljova «Blodni tramvaj» in Vološinovi «Gluhonemi demoni».
Nik. Preobraženskij.
* O razočaranju kot vzroku smrti govori celo v svoji jako navdušeni po-smrtnici (v zadnji številki praške «Slavische Rundschau») pesnikov osebni prijatelj R. Jakobson. Vendar pa razpravlja o tej duševni krizi sub specie aeterni-tatis in slika Majakovskega kot romantika vesoljne revolucije, ki ni mogel preboleti počasnosti sedanjih let. Bil je tako prepričan o svetovnem duševnem preobratu, da je svoječasno pozdravil prva poročila o Einsteinovih naukih kot dokaz neresničnosti smrti (seveda izven kateregakoli verskega čuvstva).
Urednikov «imprimatur» dne 26. julija 1930.
512