281Ocene Tomaž Toporišič v monografiji Nevar- na razmerja dramatike in gledališča XX. in XXI. stoletja ostaja zvest liniji svojih predhodnih raziskav, ki se osre- dotočajo na preiskovanje (dinamičnih) razmerij med dramatiko in gledališčem, tekstocentrizmom in scenocentrizmom (Pavis) (gl. monografije Med zapelje- vanjem in sumničavostjo (2004), Rab- ljivo telo teksta in odra (2007), Levitve drame in gledališča (2008), Medmedij- sko in medkulturno nomadstvo (2018)). Od začetkov mu gradivsko osnovo za teatrološko preučevanje predstavljajo uprizoritvene umetnosti druge polovi- ce XX. stoletja, ki so prinesle notranji prelom v strukturi, bile zaznamovane z de(kon)strukcijo tradicionalnih razme- rij med označevalcem, označencem in referentom (besedo, pomenom in stvar- jo) in se odmaknile od tradicionalnega gledališča. Zanimajo ga uprizoritve, ki so bile zaznamovane z razpadom bese- de in artaudovskim obratom od logosa k fizisu – s performativnim obratom, ki ga je na prehodu iz šestdesetih v se- demdeseta leta pri nas radikalno ude- janjilo Gledališče Pupilije Ferkeverk s performansom Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki (1969). Zgodil se je obrat od semantike teksta/besed k semantiki forme, ki je prinesel redefinicijo vlog besedila ter občinstva in izvajalcev v smer merleau-pontyjevske teorije zaznave oziroma zaznavnega obrata, po katerem ni več stroge razločeval- ne meje med prostorom kot obliko in stvarmi, ki so v prostoru. Stvari dajejo izkustveno perspektivo in so integrira- ne v prostorskost lastnega telesa, tudi ni meje med zaznavajočim in zaznav- nim – vselej gre za prepletenost enega z drugim, interakcijo in harmonijo, ki se formira v intersubjektivnem svetu, vpisuje v zavest in odstira tisto neizrek- ljivo – glas tišine. Toporišiča v monografiji zanimajo kre- ativni momenti, ki jih (lahko) proizve- deta dramatika in gledališče, sprehodi se skozi najbolj impresivna obdobja gledališča, pri čemer fokus preučeva- nja destabilizacije dramske forme pog- lobi in razširi: uprizoritvene umetno- sti druge polovice XX. stoletja na eni strani sooči z obdobjem zgodovinskih avantgard prvih desetletij XX. stole- tja, na drugi z uprizoritvenimi prime- ri z začetka XXI. stoletja. Pri analizi transformacij tekstovnega in uprizo- ritvenega izhaja iz eklektičnega me- todološkega aparata: postsemiotičnih (Ubersfeld, Eco, Pavis, Fischer-Lichte, Lotman) ali poststrukturalističnih branj (Barthes, Rancière, Bourriaud), filozof- ske marksitične in materialistične misli (Marx, Althusser, Jameson) ter teorij postdramskega (Lehmann) in inestetike (Badiou). Monografija je izčrpna, prinaša kar 16 miselno zaokroženih razprav, vsebin- sko razdeljenih v dva sklopa: prvi sklop se izraziteje osredinja na preiskovanje dinamike razmerij med tekstom in upri- zoritvijo v slovenskih uprizoritvenih Tomaž Toporišič: Nevarna razmerja dramatike in gledališča XX. in XXI. stole- tja. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, Akademija za gleda- lišče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani, 2021. JiS_2024_3-FINAL.indd 281 16. 09. 2024 08:36:55 282 Ocene umetnostih druge polovice XX. stole- tja, drugi pa pod drobnogled jemlje kor- pus (slovenskih in tujih) uprizoritvenih primerov oziroma dramskih pisav po dramskem in po postdramskem in se ukvarja s postdramskimi dramaturgija- mi prehajanja meja na prehodu iz XX. v XXI. stoletje in začetku XXI. stoletja. V polje raziskav prvega dela monogra- fije Toporišič vstopa s preučevanjem bližnjih srečanj slovenske zgodovinske avantgarde s futurizmom ter intenziv- nega odnosa med slovensko in srbsko avantgardo. Ugotavlja, da so se sloven- ska, hrvaška in tudi srbska avantgardna gibanja v prvih treh desetletjih XX. sto- letja razvijala v tesni navezanosti na iz- hodišča, smernice in ideološke inovaci- je ali invencije italijanskega futurizma. Ta je, tako Toporišič, nesporno imel vpliv na slovensko avantgardo na raz- ličnih področjih, od literature do gleda- lišča ter vizualnih umetnosti, na prakso in teorijo (str. 40). Posebej izpostavi poskus sodobnega (avantgardnega) gle- dališča, ki se je manifestiral skozi novi oder, ki sta ga ustanovila predstavnika tretje generacije Ferdo Delak in Avgust Černigoj, ta se je od futurizma oddaljil in približal konstruktivizmu, kasneje pa prepustil prostor nadrealizmu. Drugi element preučevanja predsta- vljata metadrama in metagledališče – tokrat Toporišič ponudi razmislek o metagledališkosti oziroma metaigri znotraj širšega konteksta slovenske dramatike XX. stoletja in na konkret- nih uprizoritvenih primerih – od Ivana Cankarja (Pohujšanje v dolini šent- florjanski), Slavka Gruma (Dogodek v mestu Gogi), Dušana Jovanovića (Igrajte tumor v glavi ali onesnaženje zraka) do Matjaža Zupančiča (Hodnik). Analiza različnih oblik pisave in strate- gij gledališča v gledališču in igre v igri pokaže, da so vsi avtorji izhajali iz istih premis – metagledališkost kot izposta- vljanje gledališke situacije opozarja na fiktivnost družbene realnosti same –, da njihovi primeri kažejo na prese- ganje aristotelovskega gledališča, pri Jovanoviću in Zupančiču kot primerih posebne dekonstrukcijske igre v igri pa hkrati tudi že na preseganje neoavant- gardističnih gledaliških iskanj, krize dramskega avtorja (avtor se pokaže kot subjekt besedila) in scenocentrizma (Pavis) (str. 69–70). Toporišič v nadaljevanju ponudi pano- ramski pregled odrskih realizacij, tudi diametralno nasprotnih (re)interpetracij Cankarjevih Hlapcev in posebnih tipov recepcije Cankarjeve dramatike. S po- močjo različnih interpretov Cankarja, tako v zapisih/razpravah kot na odrih (od Skrbinška, Šesta, Jana, Koruna, Jo- vanovića do Horvata, Bergerja in Pipa- na), razišče nekaj novih dimenzij tega klasičnega teksta, posebej pa izpostavi dve daljnosežni uprizoritvi in kreativni reinterpretaciji Sebastjana Horvata in Mileta Koruna in opozori na to, da so tako »hlapci« kot Hlapci tudi v XXI. stoletju še vedno aktualna tema, ki zah- teva posebno obravnavo. Naslednje poglavje izpostavlja dialog avtorja z Zajčevo in Šeligovo poetiko, ki sta jo razvijala v tesni navezanosti na artaudovski jezik gledališča in skozi reinterpretacijo aristotelovske reprezentacijskosti. V svojih raziska- vah sodobnega gledališča sta se oba avtorja intenzivno posvečala obravnavi jezika in definiranju pozicije (dramske) besede, lahko rečemo, da sta fokus svojih premišljevanj usmerjala v JiS_2024_3-FINAL.indd 282 16. 09. 2024 08:36:55 283Ocene artaudovsko-heideggerjansko odkri- vanje, razkrivanje metafizične strani izgovorjenega – v neizrekljivo, v vse tisto, kar jezik običajno ne izraža in v vsakdanji komunikaciji umanjka ali os- taja zakrito. Oba zanima gledališče, ki ne temelji na razumski analitičnosti in fabuliranju, ampak ritualu, magiji, akci- ji, na prikazu druge perspektive besed: glasovnega/zvočnega ali paralingvi- stičnega in vizualnega kot čistega vira užitka in poti k praizvoru. Fenomenal- na raven Zajčevega teksta se v razno- likih aspektih spogleduje s Heidegger- jevo mislijo, da je poezija (poiesis) kot pretakanje in valovanje, ki nas dosega od znotraj in navznoter, bistvo jezika in govora (kot spoja zvoka ritma in po- mena). Zajčeva in Šeligova avtopoetika je vsaka na svoj način naklonjena su- gestivnemu, domišljijskemu ali jeziku metaforičnih in multivalentnih struktur. V tekstovnem je vseskozi izpričana di- hotomija med racionalnim in iracional- nim, med materialnim in magičnim ali svetom transcendence. Za to novo dra- matiko oziroma gramatiko gledališča je, kot ugotavlja Toporišič, značilno, da skozi vrnitev nazaj k besedam in jezi- ku – skozi jezik besede, zvoka in rit- mičnosti oživlja obnebje iracionalnega, svet mitske enotnosti človeka, narave in kozmosa (str. 141–142). Posebno pozornost Toporišič posveča obsežnejšemu elementu preučevanja, ki obenem tudi (miselno in idejno) za- okroža prvi sklop monografije, zajema obravnavo avtorjev, ki so bili najtesneje povezani s performativnim in postmo- dernim obratom v Sloveniji: izpostavlja performativno perspektivo besede (be- sedo kot preformativ), jezik kot osredje kompozicijsko in dramaturško sredstvo v delih Petra Božiča in Milana Jesiha (Limite, Grenki sadeži pravice), (de) konstrukcijo performativnega obrata Dušana Jovanovića (Pupilija Ferke- verk, Spomenik G; Norci, Igrajte tumor v glavi ali onesnaženje zraka), magij- sko performativno gledališče krutosti Rudija Šelige (Čarovnica iz Zgornje Davče). Za uprizoritve sedemdesetih je značilno, da intenzivno preusmerjajo pozornost z leksike (razmerja med be- sedo in pomenom) na avditivno seman- tiko (besedo kot zvočni učinek, zven), vendar, kot ugotavlja Toporišič, so vsi poskusi ukinjanja besede pripeljali le do relativizacije modela literarnega gledališča in logocentrizma dramskega gledališča, nikoli pa do njegove uki- nitve (str. 160). V drugem sklopu raziskav se Toporišič loteva branj avtorjev in uprizoritev, ki se poslužujejo različnih dekonstruk- cijskih prijemov, ustvarjajo večmodal- nost tekstovnega in uprizoritvenega, povezujejo nepovezljivo – delujejo po principu logike nesmisla, prepleta- jo heterogene verbalne in neverbalne elemente v raznolikih kombinacijah (spominskih) fragmentov, gledalca ves čas mečejo iz predvidljivega horizonta v horizont nedoločenosti ter ustvarjajo mrežo decentriranih branj tesktovnega in uprizoritvenega. Uprizoritve se po- javljajo kot eklektične in multivalentne konstrukcije, znotraj katerih soobstaja- jo različne tehnike, tako klasična kon- strukcija kot postmoderna dekonstruk- cija. Značilno je spodjedanje in destabi- lizacija dramske forme na vseh nivojih (dramske osebe, dialoga, odnosa oder – občinstvo in fabule), sopostavljanje raznolikih dialoških in pripovednih struktur, prepletanje žive izmenjave s preteklim in prihodnjim, spomin kot bistveni gradnik dramaturgije (Beckett, JiS_2024_3-FINAL.indd 283 16. 09. 2024 08:36:55 284 Ocene Jovanović, Semenič), pojav heterogenih in shizofrenih tekstovnih strategij (od navodil za oder do opisov, ki so bliže romanu in prozi, do pripovednih, eseji- stičnih, teoretičnih in hibridnih tehnik), polifone strukture uprizoritve ipd. Težišče drugega dela monografije je tako na preučevanju gledališča kot di- namike preseganja meja semiotičnih sistemov. Pri analizi sodobnih uprizori- tvenih korpusov izbranih gledaliških in hibridnih uprizoritvenih primerov kot semiotičnih prostorov prehodnih oblik (Wilson, Tomažin, Shechter, Taufer, Demarcy-Mota, Punzo, Hočevar, Jova- nović, Semenič …) Toporišič razisku- je, na kakšen način uprizarjanje ustvar- ja semiotične jezike. Pri tem izhaja iz teze, da sodobne uprizoritvene prakse temeljijo na uprizarjanju množice se- miotičnih jezikov v postdramskem pro- storu (Lehmann), ki vključuje značilne poteze lotmanovske teorije: odtegnitev od linearizma – iztrganost teles, gest, glasov in gibanja iz prostorsko-časov- nega kontinuuma – in usmeritev k pla- stični uprizoritvi, ki (naj) zajame vse udeležence dogodka. Za gledališče kot dogodek je tako značilna specifična re- cepcija, ki temelji na emancipiranem gledalcu in izhaja iz dramaturgije, ki združuje govorno in prostorsko dimen- zijo ter temelji na konceptu nomadstva, ki je nelinearen, večsmeren, nehierar- hičen in se sooča z novo realnostjo. Gledališče in tekst sta predstavljena kot nedokončana arhitektura (Hočevar), ki se dokonča v glavah emancipiranih gledalcev kot soustvarjalcev. Uprizori- tve delujejo kot semiotični prostori pre- hodnih oblik, ki nastajajo med različ- nimi mediji in prestopanjem meja med odrom, igralci ter gledalci, ustvarjajoč dinamične avtopoetične feedback zanke (Fischer-Lichte). Toporišičeva ključna ugotovitev je, da se vsakokratna upri- zoritev formira na podlagi sinestezije občutkov, prepleta vseh uprizoritvenih elementov, da sodobne uprizoritvene umetnosti povezujejo različne medije, žanre, kulture ter prostore igre in gle- danja. Gledališka umetnost postane prepletanje besede in podobe, časa in prostora v Bourriaudovem smislu in ustvarja vsakokrat nove poti med mno- žico izraznih in komunikacijskih oblik (str. 10, 200). Knjiga prikaže razvoj dramske pisave od radikalne de(kon)strukcije do no- vega realizma in izpostavitve nujnosti iznajdbe novega jezika za umetnost v družbi spektakla ter akutne krize eti- ke. Zanima jo strast XX. stoletja po uničenju starega in stvarjenju novega (Cankar, Marinetti, Micić, Černigoj, Delak, Grum, Zupan, Jovanović, Bo- žič, Ristić, Taufer, Wilson, Živadinov, Šeligo, Pipan, Lapage, Jesih, Horvat, Lorenci …), ki se je utelesila tudi v XXI. stoletju, v pisavah Simone Seme- nič, Anje Hilling, Tima Croucha, Oli- verja Frljića, Roberta Lepagea, Janeza Janše, Martina Crimpa, Žige Divjaka ... XXI. stoletje je bilo zaznamovano z vrnitvijo verbalnega gledališča, pov- ratkom besednega in diskurzivnega, hkrati gre za regeneracijo (političnega) gledališča, tako Toporišič, ki v ospredje spet postavlja odnos med odrom in res- nico (Dennisa Kelly, Simona Semenič, Mike Bartlett, Milena Marković, Anja Hilling, Oliver Frljić, Milo Rau, Mar- tin Crimp, Rodrigo García, Sebastijan Horvat, Žiga Divjak …). Primeri, ki so predmet avtorjevih analiz, so potrdili osnovno tezo, da tekst ni več alfa in omega ustvarjanja, generira se v JiS_2024_3-FINAL.indd 284 16. 09. 2024 08:36:55 285Ocene samem procesu predstave in po barthe- sovsko nastaja, se kreira v bralcu in gledalcu kot sokreatorju predstave. Po- udarek je na plastičnosti, merleau-pon- tyjevski živi perspektivi, otipljivosti in prezentnosti, vrnitvi h gestičnemu in govorečemu subjektu, k telesu-subjek- tu. V uprizoritvenih umetnostih druge polovice XX. in prvih desetletij XXI. stoletja torej gre za poskus redefinira- nja odnosa med igralcem in gledalcem, med igralcem in vlogo ali med igralcem in svetom, z ideološkega vidika pa tudi za poskus definiranja nove senzibil- nosti. Svoj fokus umerjajo v razbitje klasičnega reda odrskih elementov, ga obrnejo na glavo, premešajo pozicije, v ospredje pa postavijo prezenco tišine, giba, zvoka, svetlobe ter dajejo obliko vsemu nezavednemu, ki je bilo potis- njeno v ozadje ali zakrito. Na različne načine odkrivajo nove razsežnosti po- menjanja – jasnjenjeja, ki se odvija na zelo nejasni podlagi, v (dinamičnih) prostorih izmenjav in prehodov med realnim in abstraktnim – metonimično delujočih prostorih (Lehmann). Komu- nikacija v tako zasnovanem gledališču se ne vrši na način izražanja, posre- dovanja informacij ali površinskega verbalizma, ampak na način globoke kontemplacije in introspekcije kot no- varinajevskega nagovarjanja govorice. Monografija Tomaža Toporišiča kot celovito teatrološko delo (po)nudi poglobljen vpogled v kompleksno di- namiko razmerij med dramatiko in gledališčem, s pomočjo izdelanega te- oretskega modela sistematično razgra- juje njune odnose ter osvetljuje ključne izzive in spremenljivke, ki vplivajo na njuno medsebojno interakcijo. Topori- šič na podlagi večletnih dragocenih iz- kušenj iz gledališke prakse in z izjemno analitičnostjo raziskuje, kako dramati- ka oblikuje in je obenem oblikovana s strani gledališča. S premišljenimi razpravami in študijami konkretnih uprizoritvenih primerov postdram- skega in post-postdramskega presega ustaljene meje, razgrinja zgodovinske vidike uprizarjanja ter se hkrati ozira v sodobnost, kjer se gledališče sooča z novimi izzivi in priložnostmi (medme- dijskim, medkulturnim, medbesedilnim in rapsodičnim). Knjiga tako ne le ana- lizira, temveč tudi postavlja vprašanja o pozicijah dramatike in gledališča v prihodnosti. Delo je nedvomno izraz avtorjeve stras- ti do dramatike in gledališča, teksta in odra, izogiba se enostavnim rešitvam, namesto tega bralca izziva k razmišlja- nju o globljih plasteh medsebojnega odnosa med dramatiko in gledališčem, kompleksnosti gledališkega ustvarjanja in interpretaciji dramskih oziroma upri- zoritvenih del. S poglobljenimi študija- mi primerov, ki jih prinaša, brez dvoma prispeva k obogatitvi korpusa razprav s področja zgodovine in teorije gledali- šča ter predstavlja nepogrešljivo branje za vse, ki jih zanima kompleksna vez med dramo in odrom. Izjemno berljiva in obenem temeljita študija, ki bo ned- vomno privlačna za široko bralsko ob- činstvo; navdušila bo tako strokovnja- ke s področja uprizoritvenih umetnosti kot tudi študente ali ljubitelje literature in gledališča, ki se želijo poglabljati v kompleksnost in dinamiko gledališke- ga jezika in sveta. Eva Pori Univerze v Ljubljani Filozofska fakulteta JiS_2024_3-FINAL.indd 285 16. 09. 2024 08:36:55