J. E. Bogomil
                Čigave le bodo?
 a mizi stoji košara. Pa ne prazna, Polna je najslajših čcšenj. To se pravi: Polna je bila, pa ni več. Sladkosneda Drobnetova Minka jih je že nekaj pozobala. Samo nekaj! Pa se ji zdi, da jih je še premalo. Če bi Minka pojedla tudi vse, pa bi še dejala, da jih je bilo premalo.
Mama je prinesla h košari precejšnjo stekleno posodo. In še eno, pa še eno, pa v vsako je namerila polno češenj in jo odnesla.
»Mama, čigave bodo pa tiste?«
»Naše! Čigave pa?«
»Kdo jih bo pa potlej pojedel?«
»Ti že. Pa še kdo drugi.«
»Zakaj jih pa proč nesete?«
»Vkuhala jih bom.«
»Kako pa?«
»Danes ti še ne morem povedati. Premajhna si še! Ko boš pa velika, te bom pa že naučila, da jih boš tudi ti znala.«
Prišla je pozna jesen, in Minka je še dobivala češnje na mizo. To I so bile tiste, ki jih je mama vkuhala. AH so bile dobre! Še boljše ko poletne! Še sladkejše!
Minki so bile tako všeč, da je vsak večer na tihetn vzdihovala, da bi bila kmalu velika. Tedaj bi jih sama vkuhavala in tudi malo . ..
No, mnogo bi ne bilo vkuhanih, ko bi bila res še tudi ondaj tako sladkosneda kot je danes, ko nespametno misli, da so vse dobrote pri hiši samo zanjo. Ko pa pride k pameti, bo pa tudi čutila, da je slaiše dobrote drugim deliti ko dohrote sam uživati.
Čigave lc bodo?