Kolikor glav, tollko misli!... V U. T. z dne 3. novembra t. 1. se je pod naslovom »Nekaj besed o naših pomožnih knjigah« zaletel vame ncznani mi kritik —n—. Res, mojega imena ni imenoval, a da ne bo menil, da me ga je sram, ga bom postavil ob koncu tega dopisa. Ze iz naslova mojega dopisa je razvidno, da se kritike ne branim; zakaj človek, ki se te boji, ne sme vzeti v roke peresnika s peresom. Toda kritik mora imeti vsaj nekoliko Belinski-Levstikovega duha in ne sme biti žalosten pojav, ki drži v eni roki kadilnico in se plazi pred malikom po trebuhu, v drugi pa cepec in išče prilike, kje in kdaj bi lopnil neljubega mu človeka po zobeh, da utihne enkrat za vselej. Ne, to-ni kritika. Kritik —n— mi očita najprej fraze. Res je, da je tudi zgodovina v zvezi z epiko in dramatiko, a frazarjenja ona ne trpi; zakaj njej gre za kedaj, kje, kako, zakaj, posledice in nove smernice iz vsega tega. Da tega v kratki pomožni knjigi za v roke učencu nisem mogel podati tako kot bi rad kritik —n—, se 111116 samo po sebi. Učni načrt! Menda mi kritiku —n— ni treba razlagati na dolgo in široko, da mu daje smernice (ne samo pri nas!) vis maior. Obseg knjige! Tu so dane samo markantne poteze, ob katerih ustvarja učitelj po svoje, a ne v obliki povestic, kot meni to kritik —n—. Ali ne čuti prav nič, da je ravno s to trditvijo zašel še v večje blato, nego pa je bilo ono, po katerem so brodili nepoklicani Ijudje, ki s šolsko prakso niso v zvezi in niso ničesar doprinesli k modernizaciji šole? — Povestice, pa naj imajo še tako mikaven naslov, so produkti učiteljevih možgan; in te produkte naj sprejema učenec moderne šole! To navlako iz dobe Šmida in Špilmana smo v mladinski literaturi komaj zadušili, a kritik —n— jo obuja ob zgodovini v novo življenje! Ne bodimo šolobarde in ne rinimo vsega v obliko povestic, da ne zaidemo iz pokopanega formalizma v šablonizem. Možgani so možgani in hočejo delati in se ne kisati. Tudi pri zgodovini ni treba povestic! Podaj z mesom, kar nudi okostje, in pokaži skupino primernih slik in učenec bo slikal po svoje in ne požiral prežvečene učiteljeve hrane, podane v obliki možganske simbolistike, ki rine vedno učitelja v ospredje. To je bil eden izmed glavnih vzrokov, da so napovedali boj stari šoli, ki pa jo kritik —n— rine iznova in menda nevede izza plota! Kritik —n— toži tudi o neuspehu. Ta je lahko dvojen, t. j. materialen in duhoven. Da ni bilo prvega, mu pove lahko »Učit. tiskarna«; zakaj 16.000 izvodov je prodala tekom 2 let, druga izdaja bi bila izšla že pTed leti, a ni; zakaj, tega ne bom razpravljal na tem mestu, a je le izšla kasneje v 9000 izvodih in bo tudi ta razprodana prej nego marsikatera druga knjiga. A če bi delale moje pomožne knjige duhovno škodo, bi ne imel v svoji miznici toliko pozivov, pohval in zahval in to izvečine iz vrst onih 4000, ki jih omenja kritik —n—. Kar pa se tiče »Odbora za učiteljske pomožne knjige« moram kritiku —n— povedati najprej to, da za učitelje nisem napisal še nobene pomožne knjige; zakaj tako predrzen še nisem nikoli bil; a če >bi kaj takega storil, bi grešil smrtni greh nad glavnimi zahtevami moderne šole. Skušal sem jih pisati le za učence! In jih bom še! Zakaj dobil sem že naročilo od merodajne strani in že tudi delam in upam, da me ne bo sram pred »Odborom za pomožne knjige« za v roke učencev; zakaj uverjen sem, da bodo v tem odboru sedeli možje, in ne figure, ki se jih bom ognil v velikem ovinku tako, da jih ne bom srečal nikoli več in se jim niti z besedo odzval, pa naj kriče za menoj, pred menoj in nad menoj? »Človek, kam jadraš?« — »Svojo smer, a brez kadilnice in cepca!« ... In to je moj prvi in zadnji odgovor v tem in podobnih primerih. J. E. Polak.