V Ljubljani dne 1. vel. travna 1896. 1 as®®® Urejuje in izdaje dr. Frančišek Lampe, Tiska Katol. Tiskarna. Dom in svet" izhaja dne i. in 15. vsakega meseca. Vsebina 9. zvezka. Stran 1. Knez Ljudevit. Zložil A.Hribar. Zopet doma. — Odmev z nebes. — Kres. Hvalnica....................257 2. Najmlajši mojster. (Povest iz 1. 1608.) Spisal Velimir......262 3. Vzori in boji. Po prijateljevih pismih priobčil Jo|. Ošaben. (Dalje.) . . 269 4. Sonet. Zložil F. S. Fin^gar...............275 5. Sonet. Zložil F. S. Fin\gar...............275 6. Zakaj solze? Zložil F. S. Fin^gar.................275 7. Doctor Thomas (Prelokar) de Cilia. Ob štiristoletnici njegove smrti sestavil Matija Ljubša..................276 8. Kočevje. Spisal Viktor Steska. (Konec.)...........278 9. Črtice iz zgodovine lepih umetnostij. Spisal dr. Anton Medved. (Dalje.) 282 10. Književnost....................286 A. Slovenska književnost. Životopisni obrazci. — Pomladni glasi. — B. Bolgarska književnost. (Konec.) 11. Razne stvari...................288 Zve^doslovni koledar ^a mesec veliki traven. Na platnicah: Bodočnost slovenskega naroda. (Konec.) — Folkloristika. — Dva nova grobova. Slike. 1. Morana in Vesna..................257 v 2. Sejh ide v boj. Slikal Ad. Schreyer..........264, 265 3. Kočevski grb. Risal G. Porenta.............278 4. Glavni trg v Kočevju.......,.........279 5. Pogled na župno cerkev in župnišče...........280 6. Džamija El-Azhar v Käjiri...............281 Dobe se še letniki: IV. po 2 gld., V. po 3 gld., VII. in VIII. po 4 gld. 20 kr. ,,Dom in Svet" stane za celo leto 4 gld. 20 kr., za pol leta 2 gld. 10 kr., za četrt leta 1 gld. 5 kr. Za dijake na leto 3 gld. 40 kr., za pol leta 1 gld. 70 kr., za četrt leta 85 kr. V ptuje dežele po i gld. 20 kr. na leto več. Dobivajo se še vse letošnje (1895) številke. Uredništvo in upravništvo je v Marijanišču. Za ljubljanske naročnike posreduje tudi ,fKatoliška Bukvama." Morana in Vesna. Knez Ljudevit. (Zložil A. Hribar.) (Dalje.) Zopet doma. Prijazna je pomladna noč, Ko vlada Vesne tiha moč Nad strmcem in višino, Nad trato in dolino. Življenje Divi je trdo, Srce dan slednji bolj bolno; Vsak dan ji je na sveti Nestrpneje živeti. Ko zemlja mirna, zrak je tih, Priveje lahno Vesnin dih, In božka liste mlade Na bukvah tik livade. In božje deklice vode Na cvetje nežno narose: Umito zjutraj vstaja, Ko Zora se poraja. In kolikor je zvezd neba, Ves roj gori, blesti, miglja; In v zlatih zvezdic čredi Se vozi mesec bledi. Ko vlada tiho Vesnin mir, Pa slavec svoj opeva pir; In ljubki ti glasovi So zmiraj drugi, novi. Gor v krškem gradu knez leži, Knez Varna; Diva tik sedi, Očetu bol zlajšuje, Po dragem pa vzdihuje. Oh, saj pomlad je tretja že, Odkar odšel je na vojske, In ni ga sporočila, Če sreča mu je mila. „Dom in svet" 1896, št. 9. V dvorišči stari pes čuvaj Na vse pretrge laja; kaj? Čuj, v grad že v pozni uri Nekdo dospe pred duri. Odpro se vrata na stežaj: „Kaj hočeš, ptujec, tukaj, kaj? Nikar", de hči, „ne moti Bolnika, pojdi s poti!" > Pomigne ptujec ji, rekoč: „Opravil bom takoj gredoč, Le knezu se izrazim, Potem pa koj odlazim." Pristaplja ptujec, bliže gre; Na rami svetli mu lasje In svetla, lepa brada Po Črni halji pada. Priteče solza mu z očes: „Poznaš me, oče, Varna knez? Imaš še kaj spomina Na Svitozora sina?" „Kaj —? Svitozor! — ti tu stojiš? Je-li mogoče, kar veliš? Le brž me dvigni, Diva, Da s sinom govoriva. 17 Kaj? Svitozor ti? Ti, moj sin? — Glej, več ne čutim bolečin! Te Morana poslala, Da skoro vkup bi spala ■—? A kaj? — Ti imaš še telo —? Morda je duh tvoj tu samo —? Zares-li rojenice Se niti so predfce ? Se danes ovne tri bom zbral, Bolan jih bom bogovom žgal, Da zdaj te vidim, dete, Ko ure so mi štete." „Ni duh moj, oče, tu samo, Je z duhom mojim i telo: Duh moder bolj kot preje, Telo živi sveteje." „Pa z doma šel si kakor knez, ln kje ti zlata je prevez, In kje oklep s čelado, In ti prihajaš z brado — ? Tako te vrag je sramotil, Da v haljo to te je zavil? Tako spet domovina Vsprejema Varne sina?" „Ni sramotilo halja tä, Saj ljubša mi je od srebra. Pomenja ta ti halja, Da služim kraljev kralja." „Kaj, ti si narod svoj izdal, Se nisi kneza Varne bal? Morda se s Franki družiš, In vragom roda služiš?" „Vse jedno je Sloven in Frank, Moj kralj, knez, ne poznade strank; Narodi vsi smo bratje, In vsi smo kralju svatje." „Od kod prihajaš, Svitozor, Premili sin, v očetov dvor? Vojak je vsak govoril, Da Kadolah te vmoril." „O, ni me vmoril, oče moj, Oživel v Lahih sin je tvoj; Tam bil sem, oče dragi, Kot na nebeškem pragi." „Še ljubiš dom in njega last, Bogove naše, božjo čast? Goriš li še za prava, Kot oče ukazava?" „Prišel sem spet, ker ljubim dom, Za božjo čast skrbeval bom, Učil resnice večne, Ki nas storijo srečne. Kar oče pravi, slušam rad, Ker skušenj on ima zaklad; Pa, kar nam Bog naznanja, Temu naj vsak se klanja!" „Kar vzela te mi besja moč, V srce je legla meni noč, Ti prva moja nada, ProŠel si bil od grada. Kaj pač očeta veseli In mu zlajšuje stare dni, Kdo v svetu naj mu dade, Če ne otroci, nade? Telesa mojega telo, Življenja mojega oko, Up celega si roda, Ni bilo tebe škoda? Kako naj tožen bi ne bil, Kako solza ne bil bi lil, Ko zgubil bil sem sina, In kneza domovina? A pomagale so darf: Moj sin je tu, moj sin živi! Oj, daj sem srce tvoje Na velo srce moje!" Solzi se Varna, stari knez, Solze si briše sin z očes, Zajoče Diva zlata, V solzah objema brata . . . In dolgo tečejo solze, In dolgo, dolgo vsi molče, — Ko proč solze so vroče, Spet pravi sinu oče: „Glej, Svitozor, moj up in vse: To mlado bilo je dekle, Vsa sreča bila moja Je Diva, sestra tvoja. In ženina sem njej dobil, Čvrst, hraber je, krepak in čil, Naš Ljudevit, Panonec, Treh let bo kmalu konec. Sedaj junak se sam bori, Zaveznikov mu pravih ni, Bori se za bogove, Za narod in domove. Sedaj bo Ljudevit vesel, Ko tudi ti boš meč prijel, Saj boja nisi zabil, In rad za meč boš zgrabil." „Prav veseli me, oče moj, Da Ljudevit zdaj zet je tvoj, Da bova se združila, In skupno borbo bila. On bo boril se na vso moč, Jaz bom odganjal zmote noč; On dal bo dneve srečne, A jaz bom blagre večne. Pa tudi to ti pripoznäm, Da nisem, oče ljubi, sam : Na ptujem sem se ženil, Z nevesto lepo sklenil. Zdaj prišel, oče, sem domu, Da bi nevesto kazal tu: Premore več od zlata, Nezmerno je bogata." „Aj, kje ti je nevesta, kje? Naj oče stari precej zve. Mar ptujega je roda? Je našega li ploda?" „Ko sem s Furlani se boril, Veliko rano sem dobil, In ko smo boj končali, S seboj so me peljali. Peljali so me le naprej, Da prišli doli smo v Oglej, In k Fortunatu, znadeš, Peljajo me na Gradež. Kako je blagi mož vesel Me ranjenega k sebi vzel! Kot knez pri njem sem bival, Vso slobodo užival. Tam čudeže sem, oče, zrl, Mož sveti mi je um odprl: O tisočkrat so srečni, Ki nauk znajo večni! Tam čul sem, da en sam je Bog Nebo ustvaril, zemlje krog, Da jeden Bog vse vlada Od vshoda do zapada; Da on, vesoljstva gospodar, Na nebu in na zemlji stvar Nam slednjo je ustvaril, V korist jo nam podaril. Ustvaril angele neba, Na zemlji pa človeka dva, Iz nju Bog sam odseva: Adam je bil in Eva; Da angelov je del grešil, In milostljiv jim Bog ni bil; Ko pade človek tudi, Bog rešit ga se nudi. Kako čez štiritisoč let Prišel Odrešenik na svet Odrešit vse zemljane, Vse ptujce, vse Slovane. Da rojen od Device bil, Kot dete revno se rodil, Kot mi prav v tej podobi, Le v grehu ne in zlobi. Besedo večno je učil, Besedo s čudeži krepil, Za nas bil v prah ponižan, Za ljudstva bil je križan. Oj, srečen narod, ki pozna Na križ razpetega Boga ! Njegovi so nauki Zdravilo slednji muki. Se več sem skusil, oče moj: Bog utrjuje nauk svoj Sedaj še čudovito Pred svetom vsem očito. Kedo ljubiti more bolj, Kot Bog, ki je ljubezen zgolj? Ljubezen nas stvarila, Ljubezen nas rešila. Ni mogel, oče, Svitozor Dospeti prej v očetov dvor, Poznati htel je Krista, Ki je ljubezen čista. In zdaj nekdanji vojsk vodnik Postal sem Kristov svečenik, Dospel nazaj sem k rodu, Da ga dobim Gospodu. Ko, oče, to ti govorim, Oteti dušo ti želim: Očetu, sestri svoji, To želji dve sta moji." Posluša knez, a čudna vest Spet shujša muko mu, bolest; Zmajuje zdaj, zdaj kima, Glasü v odgovor nima. — „Počakaj!" vzdihne knez težko, Opaža sina, zre srpö —, A sin pa v eni meri Mu govori o veri. Zazdihne knez, veli tako: „Jaz ljubim, sin, te bolj močno, Kot ljubim bitje ktero, In ljubim staro vero. Očetov vero naj pustim, Ki že od rojstva v njej živim, Ki v njej sem se izstäral, Kaj? da bi jaz se varal —? Oj, Svitozor, tako ne gre! Bogovi naši še žive, In kaka bo osoda, Če ločim se od roda?" „Če srečo kdo, ti sin želi, A srečo večno Krist deli: Osoda s Kristom srečna, Z bogovi zguba večna." Posluša Diva in sedi, Nakrät se ji spomin vzbudi Treh jagnjet in pa križa: Prec bratu se približa. In govore še v pozno noč, Kar prime kneza besja moč, In spomni se pradedov —, Sobratov in sosedov: „Nak, več ne hodi, Svitozor, Z jednakim glasom v knežji dvor! Bogove stare ljubi, Če ne, se mi izgubi!" Zakaj buči, Zakaj hrumi' Po zemlji med narodi? In ljudstva prazne si reči Umišljajo povsodf? Le, kralj in knez, Raztrgaj vez In vrzi jarem s sebe, Ne nosi jarmov več in pez, Uklepal kdo bi tebe? Tako vele Držav glave, Gospod se jim pa smeje; Gorje jim, ako ga zjeze, Da v srdu on prispeje. Odmev z nebes. (Psalm 2.) Vladar izbran In sem poslan Na Sijon od Očeta In za Mesijo vam sem dan, Da znanim prava sveta. Ti sin si moj Jaz oče tvoj, Te danes sem porodil, Le prosi, zemljo vso takoj In ljudstva vsa boš sodil. In jim kraljuj, In gospoduj Jim s palico jekleno. In če ne slušajo, sesuj Kot skledo jih prsteno. Le vzbudi se, Ne mudi se, Gospodu v strahu služi, Za slavo božjo trudi se, Radost s trepetom druži! Svarjenje čuj In vse zvršuj! Gospoda ne razsrdi, Pravico vedno pospešuj, Ubeži kazni trdi. Ko pride v dan, Gospod strašan Se v jezi vnemal bode, Takrat Mesije up bo v bi Jedrno za narode. Kres. Ze mrak leži čez dol, polje, Na griče pa ljudje hite: O bože dobri, Svetovit, Spet gremo s kresi te častit. Le neti, pali urno kres, Polagaj v ogenj suhi les, Da grič svetal bo in ravan, In znalo bo se v daljno stran, Da Svetovita dol boga Slaviti in častiti zna. Ne drži godec križem rok, Brž gosli v levo, v desno lok; Naredi eno nam za ples, Da se razlega do nebes, Da zavrtimo se v kolo, Ker Svetovit želi tako; Da zbere si na tä večer, Nevesto svojo vsakater! In Veles strune brž napnč, Okrogle gosti jim začne. In kot bi mžiknilo oko, Krog kresa suče se kolo. Naprej na eno, dve in tri, Nazaj na štiri se vrti. In kresa plapoleči žar Obsvfta ti za parom par Mladenič, deva, in tako Vrsti okrog se vse kolo. Kar krški dol ima lepot Kar moštvu, ženstvu je krasot, Prinesli h kresu so nocoj Za kras, lepšavo vse s seboj. In torbo ima slednji mož Nocoj iz sobölovih kož; Najlepšo pratež si je vzel, Od ljube jo je v dar prejel. On palit baš ne gre kresov, Ki ni od nog do glave nov. In glej krdelo tu mladenk Veselih krških je Slovenk. Rudečih lic in svetlih las, Čez krilo belo moder pas, In biseri krase jim vrat, Iz kit pa bliska lišp se zlat. Da, zemlja nima jih rodov. Da tacih imajo sinov, In redke matere žive, Ki hčere lepše porode. In kot bi gledal na nebo, Po zemlji je nocoj svetlo; Prav kolikor ima vrhov, Prav toliko gori kresov. Ves krški dol za ta je hip Razjasnjen kot bi sijal ščip. In kot jesen, trgatve dan, Tako gre spev čez hrib in plan, Ča stitih dedov slavni spev, In tak-le spevu je odmev: Daj nam bože dobro leto, Daj nam bože plodno leto, Daj nam bože solnce toplo, Daj nam bože rose z neba, Daj nam bože polno polje, In pšenice v polju zlate, In pogače in kolače. Daj nam bože v trtji grozdja, In iz grozdja sladko vince. Daj mi bože drugo zbrati, V kočo svojo jo peljati, Da mi bode vladarica Pri ognjišču in vretenu. Daj mi bože drugarico, Daj nam bože! Daj nam dobro leto! Ugaša že za kresom kres, Pogorel je zneseni les. Odložil godec gösli, lok, Piskač piščal je spravil z rok. Ustavil ples, obmolknil glas, In vsak hiteva v svojo vas. A še nekdo popeva zdaj, Tam, kjer je Svetovita gaj. Kako ljubko, kako milo Ta spev udarja na uho: Hvalnica. Slavite Gospoda Vse božje stvari, Od roda do roda Naj čast mu doni. Vi rajski duhovi, Ti sinje nebo, Vsi nebni svetovi Hvalite glasno. Le hvali vsa voda Na nebu Boga, Le hvali Gospoda Vsa sila svetä. In luna ti bleda, Ti solnce gorko, In zvezdic ga čeda Proslavljaj močno. Gospoda slavite Deževje, rose, Gospoda častite Duhovne vrste. Gospoda vročina In ogenj in par, In mraz in zmrzh'na Hvalite vsikdär. Gospodu snegovi In toča daj čast, Proslavljajte dnovi, Noči mu oblast. Gospoda slavita Svetloba in mrak, Gospoda častita Vihar in oblak. Gospodu daj vedno Slavljenja izrek, Vsa zemlja ga vredno Zvikševaj na vek. Le dajte hvaliti Ga griči, gore, Kar more priklfti Iz grude zemlje. Studenec v podgorji Le hvali Boga, In v rekah in mörji Naj val ga spozna. Kar v vodah se giblje, Boga naj časti, Kar v zraku se ziblje, Boga naj slavi, Živali, zverine, Kar lazi okrog, Narodov družine; Gospod je vaš Bog. O Izrael srečni, Izvoljeni rod, Le kliči: Bog večni, Češčen si Gospod. Duhovniki božji, Služabniki vi, Vaš glas naj v okrožji Čast božjo doni'. Svetnik naj, pravični Vsak slavo mu poj, In v hvali resnični Ponižni mu stoj. Boga Anamja, Zvikšuj Mizael, ln čast Azarija Mu z vama bo pel. Očetu, Besedi In Duhu moči Na veke po redi Naj čast jim doni. V trojici j edini Proslavljen si Bog, V višavah, v nižini, Po zemlji okrog! (Dalje.) Najmlajši mojster. (Povest iz leta 1608. — Spisal Velimir.) I. ' Na levem bregu Ljubljanice blizo Črevljar-skega mosta je čepela hiša Matije Žlebnika, črev-ljarskega mojstra. Bila je zidana, krita pa z deskami. VeČ malih oken je gledalo onstran vode, in lesen hodnik je oklepal hišno nadstropje. Na hodniku je slonel mlad mož, zavit v višnjevkast plašč. Nepremično je zrl tje na Stari trg črez vodo, ki je leno premikala svoje umazane valove dalje proti mostu. Živahna govorica in gibanje ljudij se je Čulo tam od Crevljarskega mosta, kjer so stale barake mesarjev in drugih prodajalcev. Bilo je dopoldne, prve dni meseca prosinca 1. 1608. Mladi mož se ni menil za vršanje na mostu. Njegovo oko je zrlo neprestano onstran Ljubljanice na leseni pomol, ki je tičal na zidani hiši kakor lastavičje gnezdo. Gladko obriti njegov obraz je bil podolgovat, kosti nad lici so bile upognjene precej globoko, da so ognjene oči kipele tem vidneje na dan, in obrvi so se stikale nad orlovim nosom. Zgornji obraz so blažila mala usta z raztegnjenimi ustnicami, kažoča človeka premetene, a mirne nravi. Izpod široko-krajnatega klobuka pa so lezli na čelo plavkasti kodri, kateri so segali nad tilnikom za plaščev ovratnik. Obilo snega je bilo tisto zimo, toliko, da so ljudje na kmetih morali lezti skozi okna iz hiše, kakor pravi kronist. Zato je bilo tiste dni tudi v Ljubljani le malo prometa, in le glavne ulice so bile nekam živahne. Sneg voziti v Ljubljanico in z lopatami odkidavati pa se takrat mestnim očetom ni zdelo potrebno, in prepustili so ta posel rajši širokim podplatom meščanov in dobri volji solnca, ki je počasi raz-tajalo snežno odejo. Solnčni žarki so bili predrli bele oblake tistega dopoldne in tudi našega znanca je bila solnčna toplota privabila izpod strehe. Se vedno sloni na hodniku. Zebsti ga je jelo v noge, da se začne pogostoma prestopati. A njegov pogled še vedno tiči na lesenem pomolu. Kar se pokaže na njem ženska podoba. Bila je visoke rasti, močnega života in bledega obličja. Sivkast plašč je zakrival njeno telo, črni lasje so se usipali po čelu in hrbtu, kakor bi vsak nosil v sebi iskro življenja. Izpod gostih trepalnic je žarelo dvoje temnih očij, ki so se lesketale kakor dva draga kamena in odbijale bledico njene mlade polti. Razburjenost se ji je razodevala na obrazu. Bila je hišna gospodinja Suzana Tramterica, pekarska vdova. Naš mož na hodniku se skloni v tem hipu po koncu, desnico potegne izpod plašča in jo stegne z odprtim periščem daleč tje proti ženski. Ustnice se mu raztegnejo še bolj in oči zaiskre v prijetnem pogledu. Vdova se skloni daleč tje čez pomol in skrivnostno povpraša: „Kdajr" Moški onstran Ljubljanice se ozre plašno krog sebe ter odgovori glasneje: „O mraku na mostu." Ženska podoba prikima s celim životom ter izgine s pomola. Naš vasovalec pa še sloni na lesenem hodniku, dokler mu nekdo ne potrka na ramo. Prestrašen se zgane, ozre in pred seboj zagleda mladega duhovnika, ki ga smejoč se pozdravi. Takoj mu začne srce mirneje biti in, razvese-1 i vsi se duhovnikovega obiska, odzdravi mu prisrčno, podajajoč mu roko: „Ave, reverende amice! Kaj pa je tebe prineslo danes pod mojo streho r Morda si iztaknil kakega luteranca v moji hiši:" „Nequaquam, mojster Matija! Zakaj vem, da ti luteranca ne trpiš pod svojo streho; toda luteranke bi se ne branil." Prišlec, ki je mojstra Matijo tako zbodel z zadnjim stavkom, bil je škofov kapelan Peter Otava. Šele spomladi je bil pel novo mašo, a radi njegovih zmožnostij in vzglednega vedenja ga je bil škof Tomaž Hren izvolil takoj za svojega hišnega kapelana. Peter Otava in mojster Matija pa sta bila bratranca in vrh tega stara prijatelja. Mojster je zardel kakor mak v rži. Težko bi bil ukrotil svojo močno pest, da ni bil Otava njegov sorodnik, prijatelj in še duhovnik po vrhu. Tako pa se hipoma premaga in počasi odgovori: „Res je, gospod Peter, kar si rekel in videl. Toda poprej pošljem luteranko k tebi v šolo, da jo izpreobrneš." „Pojdi, pojdi v izbo, saj se že ves treseš mraza in —". „I no: ljubezni, misliš reči", pridene hitro mojster, in oba izgineta s hodnika. V zgornjici mojstra Matije je bilo prijazno stanovališče. Velika bela javorjeva miza je stala v kotu, okrog sten so slonele dolge klopi, pri zeleni peči je sameval širok posteljnak in v zidu pod oknico je bila vzidana velika omara. Lesene stene zgornjega nadstropja so bile znotraj pobeljene, in obilo podob je viselo na njih. Na stropu je golobček razpenjal peruti, znamenje sv. Duha, in v kotu je stal kip patrona Črevljarske zadruge. Mladi duhovnik z mehko kožico in bledim obrazom sede na lesen, lepo zrezljan stolček, mojster Matija pa se pomakne za mizo na dolgo klop. „Ali si že slišal najnovejšo novico o Tram-terici:" izpregovori pozorno Peter Otava ter upre svoje drobne oči v sorodnika. Ta molči in zre v mizo, z nohtom brskajoč po njej. „Najbrže ne, ker tako po domače vasuješ Čez vodo z vdovo. Vedi ali pa ne vedi", nadaljuje škofov kapelan, „povem ti jaz. Sinoči je prala Tramteričina dekla Spelica tam na Ljubljanici, in sinček Matijec je spuščal ne daleč od nje snežene kepe v vodo. Kar prileti vdova iz hiše — saj poznaš njeno vročo kri. Kakor bi jo bil sam satan obsedel, zaleti se v deklo in da ji ta ni ušla iz roke, potopila bi jo bila. Tako jo je posmuknilo, ker je dekla pustila otroka samega ob vodi. Ko pa se nad deklo ni mogla znositi, zagrabi v tisti jezi svojega sinka in trešči — ga v vodo. Ubogi otrok!" „V vodo:" pristavi vprašaje mojster, sklo-nivši se po koncu. A že je videl, da je duhovnik prikimal. Na mizo nasloni glavo in srce mu zatriplje močneje. „Dasi Ljubljanica ne dela ledu, vendar so bile tam ob kraju večje ledene plasti, in Matijec — jedinec je izginil pod njimi. Dekla je gledala z mosta ta prizor in nato hitela naravnost v škofijo, kjer je povedala — ne vem, zakaj -—• v kanceliji ves ta dogodek", konča Peter Otava. Mojster dvigne svojo glavo in razburjeno popraša: „Ali mestni sodnik že ve to hudobijo:" „Ne ve še. Ako ni Tramterica sama že kaj izdala, ve o tem samo dekla Spelica in gospod kancelar. Dekla je za sedaj priprta v škofiji." „Kaj mislite storiti :" „Kaj: Hm, ravno zato sem te obiskal. Otrokova duša je že v nebesih, telesce njegovo pa so najbrže že načele ribe. Toda Tramterica — kaj bo ž njo? Da bi vsaj slekla luteransko kožo! — — — Ali veš, kaj mi je po poti šinilo v glavo r Kakor veš, mestni očetje radi mnogo pregledajo, ako kak hudodelec poprej opravi cerkveno pokoro, predno ga oni dobe v roke. Kaj, ko bi se ti potrudil do Suzane, pripravil jo do tega, da se odpove krivi veri in opravi cerkveno pokoro? Kot katoličanka in spokor-nica bi potem stopila pred mestne očete in stvar bi se opravila mnogo mileje, kakor sicer." Mojstru Matiji se obraz razjasni. Skloni se po koncu in potiplje svojega dobrega prijatelja po rami, rekoč: „Modra glavica si, carissime Petre! Nisi zastonj škofova desnica. No, pa tudi dobro srce imaš. Hvala ti za to! Iz srca rad prevzamem ta posel, da rešimo izgubljeno ovčico. In Če mi bo sreča ugodna, Če se Suzana pokatoli-čani, ali smeva potem oba pričakovati cerkvenega blagoslova:" Peter Otava se pikro nasmeje, potrjevaje: „Za višnjevo štolo pride bela na vrsto. Toda brez višnjeve tudi bele ne bo." „Proficiat! Mati dobrega sveta podpiraj moje delo, da srečno zvrŠim dano mi nalogo ! Upam, da privedeni nazaj katoliški cerkvi zapeljano ovcico." „Sebi pa zaželeno družico", poseže vmes duhovnik, smejoč se. „Deset debelih sveč najčistejše vošČevine bom daroval šenklavški cerkvi in deset beneških cekinov svetlemu škofu Tomažu za zatiranje lute-ranske vere, ako se mi vse posreči. Tu je moja roka, amice!" „Dominus tecum!" odvrne duhovnik ter odide. Matija Žlebnik je bil najmlajši mojster črevljarske zadruge. Izučil se je bil rokodelstva pri „očetu" zadružnem, pri prvem mojstru Adamu Weissu. Pred 16 leti je bil prišel iz Šiške in vstopil pri Weissu kot črevljarski učenec. Nato ga je mikalo, da bi hodil v šolo, in res je prebil s težavo par let v latinskih Šolah, a potem se zopet prijel črevljarstva. Štiri leta je delal pri Weissu, dve leti je potoval, in v šestih letih je postal pomočnik. Pred letom je prosil za sprejem v mojstersko zadrugo. Toda za to je bilo treba od magistrata meščanske pravice in od črevljarske zadruge privoljenja. Mestni zbor je zahteval od Žlebnika, da si kupi hišo ali novo sezida, ako hoče postati ljubljanski meščan. Matija je to tudi izpolnil, kupivši od nekega izseljenca hišo za tisoč goldinarjev, katere si je prihranil. Dalje je mestni zbor zahteval, da se Žlebnik oženi, ako hoče zadobiti meščansko pravico. Tudi tej zahtevi je Matija izkusil ugoditi. Crevljarska zadruga pa je vrhu tega zahtevala vsled svojih pravil, potem, ko je Žlebnik že plačal vse navadne pojedine in iz-gotovil „mojstersko delo", da si mora izbrati nevesto v zadrugi sami, torej hčer kakega črev-ljarskega mojstra. Tudi to je kandidat za mojstersko zadrugo zvršil, poročivši se z Antonijo, starejšo hčerjo svojega mojstra. Tako je Matija Žlebnik postal ljubljanski meščan in najmlajši mojster črevljarske zadruge, ki je o sv. Matiji izpolnil devetindvajset let. Najmlajši mojster je bil pravi sluga svoji zadrugi. Kar so si poželeli mogočni in obČut- ljivi mojstri, vse je moral oskrbeti najmlajši mojstercek. Klicali so ga, kadar se je kateremu zljubilo. Najhujše je zadružni predsednik kazal svojo oblast do najmlajšega zadružana. Ukazal mu je, kar more ukazati gospod svojemu slugi, in pošiljal ga je, kamor se mu je zdelo. Ce je zadruga imela sejo, vabil je najmlajši mojster osebno zadružane. Ce je prišel ptuj pomočnik v mesto, moral je ponj na rokodelsko ostajo in voditi ga okrog vseh mojstrov. Ce je kak zadružan umrl, veleval je k pogrebu, hodil k „očetu" po mrtvaški zadružni prt in oskrboval vse potrebne stvari za pogreb. Ce so si mojstri privoščili po svojih sejah kupico sladkega vinca, moral je najmlajši mojster ponj v gostilne in nositi na mizo. Zato si pač lahko mislimo, kako željno je vsak najzadnje sprejeti mojster pričakoval praznika sv. Rešnjega Telesa, ko so se sprejemali novi mojstri v zadrugo. Naš Matija Žlebnik je bil torej tisto leto najmlajši mojster. Toda slastij zakonskega stanu ni dolgo užival. Žena Antonija mu je umrla Čez nekaj mesecev na sušici. Bil je torej mlad vdovec. Sreča je bila zanj, da je imel brata Gregorja, ki se je pri njem učil in bil nekaj mlajši od njega. Ta mu je pri rokodelstvu dosti zalegel, dasi sta si bila vedno v laseh. Gregor bi bil namreč rad že postal samostojen, toda brat ga ni hotel potrditi za pomočnika. Po smrti svoje žene bi si bil Žlebnik moral poiskati drugo tovarišico. Po pravilih Črevljarske zadruge bi se bil moral ženiti pri črevljarskih devicah in po nasvetu mojstrov vzeti v zakon sestro rajne žene, mlajšo Ano. Toda Žlebniku se je prav malo mudilo za ženitev. Ana je bila sicer trdnejšega zdravja kakor njena sestra, Čed-nejšega obraza, toda bila je grbasta. Zato pa najmlajši mojster ni kaj rad slišal o grbasti nevesti in gluh je bil za svarila črevljarske zadruge. Mojstri so mu sicer hvalili Ano kot dobro gospodinjo, toda Matija si je mislil le svojo. Slutil je, da se mu ne obeta nič dobrega, ako ni poslušen mojsterski zadrugi. Marsikdo ga je pomiloval, ker mu je tako malo na žlahti pri „očetu" Črevljarske zadruge. Celo nehvaležnost so mu očitali, češ, da se ima le mojstru Weissu zahvaliti za to, kar je. Toda Žlebnik je molčal, opravljal potrpežljivo svoj posel in čakal boljše bodočnosti. Bil je pa podjeten mož, jako marljiv in bistre glave. Zato je bil sprejet še tako mlad v mojstersko zadrugo, in zadružani so se trdno zanašali nanj. Zlasti oče Adam Weiss ga je ljubil kakor svojega sina, in ker je bil ob jednem mestni notranji svetovalec — katerih je bilo le dvanajst — priučil se je Žlebnik pri njem Še marsikaj drugega, kakor delati Črevlje. Prijatelj Peter Otava pa mu je vcepil tudi ljubezen do materinega jezika, kar je bilo takrat že kaj posebnega. Celo nekaj latinskega in laškega je znal lomiti, Česar se je bil naučil deloma v šoli, deloma po svetu. Zato ni Čuda, da so ga pri zadnji volitvi o sv. Jakopu izvolili za vnanjega svetovalca, kakoršnih je bilo štiriindvajset v celem mestu — za mladega moža nenavadno odlikovanje! Sedaj pa se je jela mahoma krhati njegova upapolna bodočnost. Oh, tako nagajivo se obrača Človeška sreča kakor mlinsko kolo na vodi! Pred pol letom je bil še tako ČešČen, sedaj pa se naglo zbirajo nad njegovo glavo pogubni oblaki. In vse to zaradi — ženske! Že je mislil, da mu je sreča priklenjena na njegovo hišo, toda vlomila je vanjo koščena žena in odnesla mlado življenje hišne gospodinje. Mojstri so ga jeli pikati, tast se je držal napeto, ljudje so se mu posmehovali, le na lesenem pomolu onkraj vode se mu je še smehljala sreča opoteča. Z včerajšnjim dnem pa naj je tudi ta odplula doli po Ljubljanici? Tako nekako je premišljal osameli najmlajši mojster po odhodu svojega prijatelja. II. Že je bil dober mrak. Ulice so se izpraznile, in celo na živahnem Crevljarskem mostu je bilo tiho. Barake mesarske so bile zaprte in tu pa tam se je še prikazal kak ponočevalec, zavit v gorko obleko. Samo tam od TranČe niso prenehali zamolkli glasovi stokajoČih jetnikov. Nekako neprijetno je to javkanje zbodlo mlado vdovo Tramterico, ki je hitela izpod obokane TranČe na Crevljarski most. Najbrže si je domislila, da utegne tudi ona zaradi detomora tu gori med hudodelci poiskati si novega stanovanja. Sejh ide na boj. (Slikal Ad. Schreyer.) Zavita je bila v plašč, da se ji je videl komaj nos in oči, in pazljivo se je ozirala okrog sebe. Dvakrat je korakala po mostu gori in doli in nestrpno pričakovala nekoga. Kar zaČuje moški glas za hrbtom: „Suzana!" Obrne se hitro in poda roko mojstru Matiji. Toda v obraz se mu ni upala pogledati. „Roka se ti trese, dušica zlata, kaj ti je:" popraša jo hitro mladi mojster. „Oh, beživa hitro od todi! Že je govoril moj oče z Luko KoŠico, in brez skrbi sva v njegovi hiši", odvrne vdova s tresočim se glasom. „In glas se ti trese." Povej mi, kaj imaš na srcu in kaj nama hoče tvoj oče ? Morda ti vest kaj očita:" ...... „Hodi za mano!" odgovori vdova z uka-zujočim glasom, in hitro stopita po ozki sneženi stezi drug za drugim Čez most v židovske ulice. Od todi kreneta po stezi do vicedomskih vrat, ki so bila ozka, a višja kakor vsa druga poslopja. Zato so bile ulice jako temne ter prav pripravne za ponočne vasovalce. Marmornati stebri so se bliščali v nočni tmini, in svetilka vratarjeva je metala medle žarke po ulicah. Tam pri vicedomskem stolpu se naša dva znanca ustavita. V stolpu sta bili dve ječi: jedna pri tleh pod stanovanjem vratarjevim, druga pa v prvem nadstropju za poštene meščane, ki so se pregrešili v malih rečeh. Nekako strašno je bilo v tem delu mesta, zlasti po noči. Zato ni nihče rad hodil semkaj, ako ni moral. Le nočni čuvaji so hodili trobit vratarju nočne ure na uho. Nista dolgo čakala. Železna vrata v stolpu zahrešče, in pokaže se na pragu vratar Luka Košica. „Le brž noter!" zakliče z nizkim glasom pri-šlecema. Žlebnik in Tramterica stopita hitro po stopnicah, in vratar zapre duri za njima. Vratarjeva soba je bila nizka in okrogla kakor stolp. Zamazane klopi so se tiščale zamazanih sten, in lojeva sveča na okrogli mizi je svetila po temnem prostoru z majhnimi okni in železnimi križi. Izpod Črvivih podnic je pogledala kaka miška, in v kotu na leseni polici je godla Črnkasta mačka. Nad stropom se je čulo premikanje človeških stopinj, in izpod tal so odmevali žalostni glasovi trpečih jetnikov. Vratar je ostal na kamenitih stopnicah in go-drnjaje gledal svetle stebre vicedomskih vrat. Tramterica pa je v sobi začela govoriti z glasom, ki je kazal prestrašenost, obupnost in razburjenost: „Preljubi moj angel v Človeški postavi! Jaz sem hudodelka, ubijalka, detomorka. Bog se je maščeval nad menoj, ker sem preganjala njegovo cerkev na zemlji ter se dala za nos voditi tistemu luteranskemu predikantu. Proklet bodi. kjer je, in prokleta bodi njegova priliz- njena beseda! Ta mi je iztrgal iz srca spoštovanje do vsake postavne oblasti, ta mi je trgal iz nedrij cvetje nedolžnosti in ta mi je obesil na hrbet tega Tramterja, ki pač ni zaslužil moje ljubezni. Toda pokoj njegovi duši, moj mož je bil!" „Ne vznemirjaj se preveč, ljuba moja Su-zanka", pogovarja jo ravnodušni mojster. „Saj veš, da ima dan oči. noč pa ušesa. Povej vendar, kako hudodelstvo tiči v tvojih ročicah:" „Ne boj se, dragi moj! Zima je, ljudij ni na ulici, in kar pride glasov od todi, ima jih vsak le za obupne glasove zaprtih jetnikov tam doli pod zemljo. Tudi mene povedo semkaj, ako ne celo na odurno in smrdečo Trančo. O moj Bog, kaj bo z manor" „Ne'obupuj in povej hitro! Čas je drag. Imam ti še toliko povedati. Ali ne veš, kako sva hodila nekdaj zaupno molit k oltarčku Matere Božje v sv. Jakopa cerkvi, in očetje je-zuitje so nama devali drobne svetinjice na vrat:" „Oh, Matija, moj stari znanec, takrat in sedaj r Kaka razlika! O, Marijo bi še prosila, Marijo za pomoč, toda ne morem. Luteranka sem in moje vere ljudje ne poznajo Device Marije. Tisti predikant mi je raztrgal podobo Marijino raz vrat in mi dejal: „Saj si ti Marija, dete moje! Naš slikar Antonio Gerici bi ne mogel narisati lepše Madone!" „Ne proklinjaj in ne onečeščuj božje Porodnice, Suzana! Ako si taka, kaka sreča naj naju čaka v zakonu:" odgovori Žlebnik precej rezko in stopi par korakov od nje. „Torej poslušaj, Matija! Sinoči je moja dekla Spela prala na Ljubljanici. Moj sinček se je igral ne daleč od nje. Saj poznaš mojo togoto. Ako se ne zvrši tako, kakor hočem, gorje! Dejala sem, da mi Spela nima nikdar več otroka jemati k vodi. Toda slušala ni mene, gospodinje. To me je pograbilo tako, da sem jo hotela v tistem hipu pahniti v vodo." „Tiše, Suzana! Košica je stric tvoje dekle. Ako te sliši, ne bo dobro zate", posvari mojster vročekrvno meščanko. „Tedaj mi je ušla Spela. Moj sinko, čuj, Matijče, moj sinko zleti za deklo in klice: ,Spe-lica, strah me hoče!' Torej mati mu je bila strah! Ta beseda me je zbodla tako, da sem zagrabila MatijČka, svojega sina, in ga treščila v vodo. Oh, jaz nesrečnica!" „In nisi ga rešila:" „Predno sem se nekoliko unesla, že je triletno dete izginilo pod ledeno skorjo." „Grozovito to! In niso te še prijeli:" „Reši me, varih moj, reši me! Košico je podkupil moj oČe, da molči in da ne naznani mestnemu slugi, dokler ne najdem varnega zatišja. Spelica je namreč vprašala strica Košico, kaj hoče storiti, in ta ji je ukazal, da gre v škofijo. Košica pa je naznanil mojemu očetu, in pomenila sta se, da hoče Košica oko zatis-niti. Jaz sem se dogovorila s trgovko Ehrba-rico, da se nastanim pri njej, kjer me ne bo našla tako hitro mestna gosposka." „Oh, tako je? Nesrečna žena! In kaj potlej? Ali meniš res uiti posvetni pravici? Ne pojde!" „Pomagaj mi, zlati, dobri moj vrstniče!" Ob teh besedah pade vdova na kolena in se oklene Žlebnikovih. Solza sočutja zalesketa na njegovih očeh. Toda premaga se in resno odgovori: „Kot luteranka, kateri ni treba izpoveda-vati se, mogla bi že kaj takega storiti. Toda za greh treba pokore, ne pozabi tega!" „Oh, torej tudi ti, moj Matijče, žensev mojega sinka!" „Vstani, nesrečna ženska, in poslušaj me! Vem, kako bi bilo najbolje za tvojo dušo in tvoje telo. To pač spoznaš, da midva ne moreva skupaj voziti, dokler nosiš pečat hudodelstva na svojih rokah. Toda upanje je, da si pomagaš, in svetujem ti: Operi se, Suzana! Pojdi v škofijo, predno pride mestni biriČ pote, da te odvede na TranČo kot hudodelko v zapor. Oglasi se pri škofovem kapelanu Petru Otavi. Moj prijatelj in sorodnik je. Ta ti bo vse povedal in pojasnil, kar ti treba vedeti. Zglasiš se potem pri svetlem škofu, in če se slovesno od-poveš luteranski veri ter opraviš cerkveno pokoro, verjemi mi, da ti bo sodba milostna, in jaz zastavim vse svoje moči, da bo večina mestnih očetov za tvoje oproščenje." „Jaz odpovedala luteranski veri:! Kaj poreko ljudje? Kaj poreče superintendent? Oh, ne morem!" „Ne moreš: Kaj govoriš! Druge poti ni, Suzanka! Le tako je mogoče, da se kdaj vza-meva. Jaz se štejem med poštene mojstre in pošteno hočem imeti tudi svojo ženo. Za ljudi se ne meni preveč, skrbi za svojo dušo ! Saj si doslej lahko videla, da pri luteranih ni prave krščanske vere, ampak je le popačena. Kaj te torej zadržuje: Pametna bodi! Ali misliš, da se vsi katoličani motimo, vi pa imate resnico? Oh, moli! Vidiš, kam si prišla, ker si tako lahkomišljena! Ali si pozabila Mater Božjo:" „O Božja Porodnica! Ti si mi pri vela angela v človeški podobi, da me potegne iz propada, v kateri sem zabredla. Sprejmi me greš-nico, ki sem tolikokrat proklinjala tvoje sveto ime! Odpusti mi, in srečna bom zopet, srečna kakor nekdaj, ko si mi bila Ti moja milostiva obramba. Popraviti, poravnati hočem vse, kar sem zagrešila. Ta tukaj-le mi je priča, da je moja beseda resnična, in proklet bodi, kdor me bo hotel zopet zapeljati v krivo vero! Z menoj pa se zgodi, kakor je božja volja." „Kakor je volja božja!" potrdi mojster prisego skesane ženske, ki je klečala na tleh, obrnjena proti ppdobi Matere Božje na steni. Dvigne jo in ljubeznivo-skrbno pristavi: „Pojdiva, draga Suzanka! Bojim se, da naju kdo ne zasleduje." „Ne boj se, mili moj: jutri storim vse po tvoji besedi." Vratar Košica se je jezno prestopal na ka-menitih stopnicah, ker ga je zeblo v noge. Ko pa naposled zaškripljejo vrata, stopi brzo na prag in zašepeče izstopivšima: „Le hitro stopajta! NoČni Čuvaji se bodo kmalu oglašali, in žalostna vama noč, ako vaju zalote brez svetilk ob tem Času po mestu hodeča." „Nič ne skrbi, Lukež! Molči pa kakor zid! Ne bo ti žal! Pa saj to znaš ti!" pohvali ga mojster in izgine s svojo spremljevalko po temnih ulicah. Mojster Matija je odhitel domov, mojsterica Tramterica pa zavije izpod Trance po velikem trgu proti frančiškanskim vratam, kjer je imel nedaleč trgovec Adam Ehrbar svojo hišo. Vratar Košica pa je deval v nekaj peči podobnega drobne skleške in si grel zmrzle roke. Godrnjal je sam sebi, toda ne preveč, kakor je imel navado, zakaj lepi zaslužki so se mu napovedovali. Ni sicer mnogo potreboval za svojo družino, ker je sploh ni imel, toda potreboval je mnogo njegov razvajeni želodček, in v mlajših letih tudi razuzdano življenje. Jezik mu je tekel, kakor bi rezal, toda mazati ga je moral. Zjutraj pa za rana, in kadar je pričakoval obiskov, spravil nisi iz njega niti celega stavka. Sicer je popival Košica, kakor je mogel; denarjev se ni branil. Zvit je bil kakor ovnov rog. Njegove hrabrosti nam zgodovina ne poudarja, zakaj 1. 1599. je hudo tekel pri nekem ponočnem poboju pred jezuitovskim kolegijem ter zapustil v najhujših škripcih svojega tovariša Gregorja Grabnarja, ki je bil tudi nočni Čuvaj, kakor je še sedaj. Na srečo je Grabnarjev sin pritekel na pomoč ter rešil očeta. Pri preiskavi pa je Košica drugi dan izrekel, da ga je napadlo trideset luteranov, ki so nalašč prepevali zbadljive in žaljive pesmi pred kolegijem. In tako je seveda moral bežati. Domišljijo njegovo hvali zgodovinar, toda o hrabrosti svoji celo Košica sam ni rad slišal. Ker Košica ni dobival pohvalnih pisem od magistrata, dejal je mestni župan na novega leta dan, da Lukež Košica odslej ne bo več nosil ponoči sulice in meča po mestu, pač pa mu ponudijo izpraznjeno službo vratarja pri vicedomskih vratih. Lukež Košica je sprejel z veseljem novo službo, ki mu je nesla 14 krajcarjev na teden, prosto stanovanje in drva za kurjavo iz mestnega loga. „Vicedomski vratar", kakor se je sam na-zival, stopi kmalu zopet iz svoje sobe na majhni železni hodnik, kjer je svetila brleča svetilka in kjer je pričakoval ponoČnih čuvajev, ki so se kaj radi oglašali v temnih židovskih ulicah. Posebno Gregor Grabnar, ki Lukeža ni mogel pozabiti, odkar ga je tako pustil na cedilu pred jezuitovskim kolegijem, ponagajal je rad in nobenkrat ni pozabil glasno zakričati pred vrati ure, ob kateri je prikobacal pred vicedomski stolp. Ako se ni Košica oglasil, naznanil ga je takoj mestnemu sodniku. Tudi tisti večer je prilomastil Gregor Grabnar ob deveti uri pred vicedomska vrata. Počasi je prestavljal dolgo sulico v sneg in s hrešČavim glasom je zapel: Ura je deveta Tega nov'ga leta; Naša zala Meta Potrebuje zeta. „Ali meni ponujaš Meto?" oglasi se mu Lukež Košica, prežvekajoČ ravnokar odgrizeni kos Lichtenbergove „trente". „No, moj stari prijatelj in hrabri možicelj Košica bolj ljubi pekarjeve trente in Vodopiv-Čevo medico, kakor mlade ženske." „Kajpada! Ti lahko norce briješ, ker se ti pametni ljudje ne dado striči. Lahko ponoči kolovratiš po ulicah, ker ti tvoja starica vse stori; kot žitomercu pa se ti ne godi ravno preslabo, ker jemlješ kmetom merice, kakoršnih dober kristijan ne bi jemal. Ako bi te kdo popisal, kakšen pravičnež si, dobil bi te v roke mestni župan Janez Sonce, Čez katerega rad zabavljaš, kadar te ne sliši." „Kaj se bova prepirala, Lukež, saj veš, kako je! Vsak ima svoje slabosti", začne volneje nočni čuvaj, spoznavši, da z ostrim nastopom ne pride do svojega namena. „No, potlej se pa ne usti, kakor bi bil cel svetnik, in stopi bliže, da ti dam požirek pijače, katera ti prežene vso jezico, kolikor ti je še ni ohladila zima." NoČni Čuvaj sprejme slastno Lukeževo ponudbo ter potegne močno iz podolgovate skle-nice, zavite v slamo. „A—a—a! Ta pa, ta! Kje si pa iztaknil tega vrtavsa? Ti ga je že Spelica prinesla za novo leto!" v v „Eh, Spelica je Spelica! Stric sem njen, toda prinese mi le rajši kaj za ušesa, kakor za usta. Na, prigrizni, da ti Črev ne obrne!" „Tak kruh pa peče le mojster Boštjan!" „Lichtenberga misliš? E, možak je on, vsaj zame, toda žal, da ni izpekel tako dobre hčere, kakor peče kruh." „Kako to meniš? Saj je čvrsta in čedna babnica ta Tramterica. Res, da jo je luteranski Črednik ujel v svojo mrežo, a ni ji zameriti. Mlada je še in laška kri se pretaka po njenih žilah. Kadar bo tolike pameti, kakor je imava midva, ne bo jo več mikalo hoditi za tistimi pojedeži in širokoustneži luteranske vere. Dobrega moža ji je treba, in vse se poravna." „Ti ne veš novice, ljubi moj kume? Torej ne veš, kaj se je pripetilo pri Tramterici ?" „Jaz? ničesar ne vem", odgovori čuvaj, delajoč se nevednega, dasi je kazal svojo nenavadno prijaznost iz namena, da bi kaj zvedel od Lukeža. „Saj Si tudi sinoči ti čuval, ali ne'" „Sem, ker sem nadomeščal očeta črevljarske zadruge, Adama Weissa." „No, lepa reč to ! Upal sem slišati od tebe, da je Tramterica že na TranČi, ker je semkaj pod mojo oblast niso priveli. Tako pa slišim, da se ti o tem hudodelstvu niti ne sanja." „Pa zakaj nisi naznanil, ako kaj veš:" „Jaz? Ravnokar sem zvedel, in ko bi bil sedajle šel na rotovž naznanit, bil bi pa ti mene spravil na potapljaČo in na sramotilni steber ali kamor si že bodi, ker si tako siten." „Torej kakšno hudodelstvo je tu?" „Otroka je utopila." „O tri sto žalostnih devic! Kaj pa sedaj? In jaz nič vedel? Brž, brž! Jaz moram oditi." „Kaj boš ti? Po Sovo pojdi, on je za to, da spravlja take ljudi v ječo." „Kaj, mestni sluga Sova? Ali ne veš, da ga je sinoči ubodel neki študent z nožem in zdaj leži bolan doma, študent pa na rotovžu premišljuje svojo vročekrvnost: Oh, ravno meni je usojena ta posebna naloga, da uklenem meščanko Tramterico, pekarsko vdovo, hčer mogočnega Lichtenberga. Kaj se hoče? Pred gosposko smo vsi jednaki." „Poišči še koga, sam ne hodi v nevarnost! Vdovin pomočnik Mihael Deutsch je precej hrusta, in TramteriČina kri je laška. Zapomni si to!" „Nocoj pa bo nekaj! Lahko noč!" In Gregor Grabnar odide, vesel, da je zvedel za gotovo, kar je bil slišal nekako od daleč pri ljudeh. Vratar pa se je tudi smejal, vesel, da je tako Grabnarja nasmodil, da bo zastonj iskal vdove Tramterice nocoj v domači hiši. Brez skrbi potegne še iz majolike, v kateri je žarel rdeČebarvni dolenjec, ter leže na ležišče, prepričan, da ga nocoj ne bode nihče več motil. Tramterica je pa že bila pod trgovčevo streho. Suzana je bila poleg brata Antona jedina hči pekarja Boštjana Lichtenberga, imovitega ljubljanskega meščana. Sam je trdil, da je potomec plemenitih Lichtenbergov, katerih grad je imel ludi zgodovinar Valvasor v svoji lasti. Žena njegova je bila rojena Talijanka. Ker je bila Suzana jedinka, uživala je neomejeno ljubezen svojih starisev. Zato je po napačni vzgoji nabrala dosti napak, katerih poglavitne so bile zapravljivost, svojeglavnost in nagla jeza. Sicer pa je bila lepega telesa, visoke in močne rasti, odločne volje, vedoželjna in za tisti Čas dosti izobražena. Zato tudi 'ni Čuda, da ji je nova vera luteranska hitro napolnila glavo in srce, in izkazovala se je posebno gorečo privrženko protestantovskih predikantov. Po tedanjih zadružnih pravilih je vzela v zakon pekarja Tram-terja, ki je njej na ljubo tudi sprejel novo vero. Toda zadovoljnega življenja ni bilo v zakonu, in moža je pokopala v treh letih Suzanina brezozirnost in neomejena gospodstvaželjnost. Dražila in sukala ga je toliko Časa, da je mož 1 začel iz nevolje in jeze močno piti, dokler ga ni vodenica zasula v mrzli grob. Tako je Tramterica postala vdova. Mojsterska zadruga je želela, da vzame v zakon svojega pomočnika Mihaela Deutsch-a. Toda tudi Tramterica ni hotela o tem ničesar slišati, kakor Matija Žlebnik ne o Weissovi Ani Tisto prijateljstvo iz otročjih let se je iznova obudilo, in Žlebnik je sanjal o vdovi Tramterici, kakor ta o vdovcu Žlebniku. Leseni hodnik in leseni pomol sta pričala o novi ljubezni, živi ljudje so pa vse to kmalu zapazili in marsikaj ugibali, dokler ni novo leto prineslo posebne novice, ki je pritisnila hudodelski pečat pekarski vdovi. V neukrotljivi jezi je utopila svojega sina jedinca v valovih motne Ljubljanice. (Dalje.) Vzori in boji. (Po prijateljevih pismih priobčil 7o|. Ošaben.) (Dalje ) 27. Sklep šolskega leta. Plenus venter. Slabo stanovanje. Pretep. Izprehodi. . . . malega srpana . . . Ljubi prijatelj! Vem, da že težko čakaš poročila, kako sem dovršil letos šolsko leto. Hvala Bogu, prav dobro. No, pa saj se tudi tvoje ime sveti med odliČnjaki, kakor sem videl v novomeškem gimnazijskem izvestju. Prav vesel sem, da so zopet počitnice; mnogo je bilo treba truda. Gospod razrednik so nam večkrat v spomin klicali oni latinski rek : Nitere cum studio, si vis aliquando nitere. Slovenski prevajamo to kar po domače: Trud in korajža velja, če hočeš kedaj kaj veljati. Z nobeno reČjo si nisem toliko ubijal glave letos kakor z botaniko. Teden pred sklepom šolskega leta so gospod profesor izpraševali „čez vse". Silno meje skrbelo, zlasti, ker mnogih cvetic še nisem kar niČ poznal. Iz zadrege me je rešil sošolec . . Čegar oče je vrtnar. Dogovorilo se nas je pet, pa smo prišli tisti večer pred izkušnjo na Panjičev vrt, kjer smo se učili vso noč do belega dne. Proti jutru nas je začelo sicer nekoliko zebsti, toda Panjič je prinesel samovar in špirita, pa smo si skuhali gor-kega čaja. Prav dobre volje smo šli v šolo, kjer je tudi vse šlo po sreči. Letos jih je v našem razredu padlo malo; samo trije imajo dvojko, jeden pa celo trojko. Pa tudi ni čudno! Podlaz, tisti, ki je dobil trojko, se ni čisto nič učil. Ljubljančan je in pa imo-vitih starišev sin. Jesti ima najbrže vedno dovolj, zakaj še v šolo je prinesel vsako jutro najmanj po tri žemlje, da jih je jedel med uro. Ce je pa Človek vedno sit, ne ljubi se mu učiti, po znanem pregovoru: Plenus venter noti studet libenter. Vrh tega je bil še jako otročji. Vsaki stvari se je smejal; kadar se pa ni smejal, zeval je na vse kraje, zlasti pri latinščini, tako da so mu gospod razrednik večkrat rekli: „Odpiraš usta kakor lemenaška vrata! Vsaj roko deni pred usta, kadar se ti izdeha, da ti kak vrabec ne zleti vanja!" Sicer se mi pa škoda zdi Podlaza, ker je bil dobrega srca. Zlasti pa se mi smili sošolec Resa. Lani je bil še odličnjak, letos pa dvojka in bo moral ponavljati drugo šolo. Doma je z Gorenjskega. In veš, kako je prišel tako daleč? Stanovanje ga je izpridilo, prav niČ drugega; tako pravijo vsi sošolci, ki stanujejo blizu tam. Stanovanje ima dve sobi: v jedni prebivajo dijaki, v drugi pa gospodinja s svojo hčerjo, ki hodi v nunsko šolo. Sam ne vem, kako je do tega prišlo, a kar najedenkrat so se začeli sošolci, pa tudi drugi dijaki, norčevati iz Rese, Češ, da je zaljubljen. V šoli je vidno pešal; od začetka so se profesorji le čudili, na zadnje so bili pa hudi. Prof. Heinrich ga kar videti niso mogli več. Gospod Marn so nam pa jedenkrat, ko je bil Resa vprašan in ni Čisto niČ znal, prav z žalostjo rekli tele besede, katerih ne bom nikoli pozabil: „Marsikateri dijak tako lepo začne v prvi šoli, um mu je tako bister, oko tako čisto, da ga mora biti Človek vesel; toda kmalu se izpridi, slabše in slabše se uči, spomin mu vedno bolj peša, tistega veselega obraza ni več, in žalostno izkušnjo imam, da dijak, ki je bil v prvi šoli odličnjak, sedme, osme niti videl ni. Taki so potem sami nesrečni in starišem izkopljejo prezgodnji grob. Zato pa le stanovitni bodite v vseh stvareh: v učenju, pa tudi v lepem življenju. Če ti je srce čisto, boš imel tudi glavo bistro." -— Čudno se mi je zdelo zlasti to, da se Resa za vse opomine in lepe besede popolnoma nič ni zmenil. Bil je kakor tisti vojak, o katerem pravi pesnik: Ne vidi nič, ne sliši nič, kot bil bi mrtva stvar. Tudi za sošolca ni maral nobenega. Opravljen je bil pa vedno kakor za praznik; po letu je prinesel celo kak rdeč nageljček v gumbnico zataknjen v šolo. Gospod razrednik pa so se vselej norčevali: „Resa, glagol, glagol, ne pa nagelj!" Morda si že kaj zvedel, kaj se je zgodilo tisto noč, predno smo dobili spričevala."' Nekega šestošolca so Črevljarski pomočniki ali kdo, ne vem dobro, v Lattermanovem drevoredu tako stepli, da so reveža malo živega prinesli v bolnišnico in da se še niČ ne ve, ali ozdravi ali ne. Pravijo, da so dijaki pili, potem so šli pa v Tivoli, kjer so naleteli na pomočnike in se sprli ž njimi. Kako nespameten je bil vendar! Počitnice si je pokvaril, in zdrav, pravijo, da ne bo nikoli prav popolnoma, in Še v šoli ga čaka kazen. Pri nas ljudje vsi vedo o tem, da so jednega študenta ubili v Ljubljani, in me vprašujejo, če kaj veČ vem. Oče mi pa vedno pravijo: „Ivan, ponočevanje ni bilo še nikoli niČ prida, zapomni si! NoČ je za spanje!" Doma mi je prav prijetno. Vsak dan grem zjutraj k sv. maši, ker je cerkev tako blizu. Potem pa ponavljam latinsko slovnico zlasti, ker oČe pravijo, da dijak mora vedno imeti svoj cilj pred očmi in vedno hraniti v spominu to, kar se je naučil; kar bi pozabil, bi bilo škoda. Repetitio mater studiorum. Popoldne greva večkrat na izprehod v loge ali gozd ali po travnikih. Pa vedno me izprašujejo: kako se pravi tej cvetici, kako oni, kako se imenuje to drevo, kako ono, in za vsako stvar hočejo vedeti tudi nemško ime in latinsko. Včasih sem že kar nevoljen. Oče pa me vselej potolažijo: „Le počasi, sinko, in nikar se ne jezi! Jaz te hočem le naučiti gledati naravo. Le, Če veš vsaki cvetici ime, boš s pravim zanimanjem opazoval lepo naravo. Poznam izobražene može, ki niso profesorji botanike, pa vendar poznajo vse polno cvetic po imenu." Večkrat so me opozorili, ko sva izkopala kako prav lepo cvetko, kako pre-Čudno se v njej razodeva modrost božja, kako se kaže varstvo božje, ki varuje malo seme, da ne segnije v zemlji, temveč da požene kali in vzraste v cvetko. Nekoč sem se bil pa zelo vrezal. Vprašali so me, kako se imenuje navadna leska po latinsko.' To sem vedel, da je „Corylus", a pridevek „Avellana" mi ni prišel na misel, hotel sem si pa pomagati iz zadrege, zato brž rečem: Corylus medicinalis. Oče pa se mi posmejejo, potem pa resno dostavijo: „No, v botaniki sicer nima tega imena, v resnici pa je bila medicinalis za marsikaterega dijaka, kakor n. pr. za onega drugošolca, ki v šoli ni bil izdelal, a je hotel očeta preslepiti z lažjo. Ko je prišel domov na velike počitnice, je očetu pripovedoval, Česa se je učil v šoli, da je ni rože ne cvetice, kateri bi ne vedel latinskega imena, in da je samo obrekovanje, ako kdo trdi, da ni izdelal. OČe, ki seve ni umel latinskega, ga je res vprašal za to in ono rastlino, pa za vsako je povedal učeni sin tudi latinsko ime. OČe je bil sedaj prepričan, da je sin izvrsten dijak. Z veseljem se pohvali pri gospodu župniku, kako sin vrlo napreduje. Gospodu župniku pa se je zdela stvar nekoliko sumljiva, zlasti ker spričevalo ni kazalo najboljših redov. Pogovorita se torej z očetom tako, da prideta jedenkrat oba, oče in sin, mimo župnikovega vrta, v katerem je bilo vse polno rož in cvetic, in tam bo oČe vpraševal sina, gospod župnik pa da bodo skrivaj poslušali modre odgovore. Drugi dan res prideta mimo vrta. Oče vprašuje, sin odgovarja. Pa kako? Sproti si izmišljuje latinska imena. Ko vpraša oČe za prvo: Kako se imenuje ta rastlina? odgovori izvrstni dijak pogumno: „Nescio vulgaris." In ta.-' „Nescio officinalis." In ta? „Nescio communis." In ona? Tu se oglase gospod župnik, predno mladi učenjak kaj izgovori, rekoč: „Ta je pa Ignorantia pyramidalis!"1) Od tistega časa se mladi botanik ni več bahal, koliko ve." Vendar nečesa ti ne smem zamolČati glede na najine sprehode. OČe imajo to navado, da vzamejo, predno govoriva kaj drugega, molek v roke ter da glasno odmoliva rožni venec. Šele ko je to opravljeno, pridejo na vrsto razna šolska vprašanja. Mislim, da sem ti nadrobno popisal svoje življenje o počitnicah. Odpiši mi tudi ti ali pa pridi sam k svojemu Ivanu. l) Latinščine neveščim bralcem bi prevedli dijaško modrost tako-le: „Neznam navadni", „neznam porabni", „neznam splošni". Zupnikova cvetica pa je: „Nevednost gorostasna". 28. Tretja šola. Novo življenje. Prekrižan račun. — Sami Germani! — Zenij. „Obup" in „Tuga". — Ključ v slovanski hram. . . . vinotoka . . . Ljubi prijatelj! He, zopet sva za jeden klin zlezla više po lestvici latinskih šol. V tretjo šolo sva vstopila. Predragi mi! čisto novo življenje se je začelo letos zame, novo v šoli, novo na stanovanju. Novo življenje se je začelo v šoli, ker imamo letos kar pet novih profesorjev, tako da sta samo dva ostala stara, namreč profesor Marn in pa gospod razrednik; novo tudi zato, ker imamo toliko novih predmetov v tretji šoli. Grščina je meni prav všeč; saj je to divni jezik Homerjev, jezik, v katerem sta zloženi dve najlepši junaški pesmi Ilijada in Odiseja. Zato se ga pa tudi učim z veseljem. Gospod profesor je jako oster. Nikdar se ne smeje. Naučimo se pa mnogo pri njem. Tiho je med uro kakor v grobu. Zato je pri nemščini drugače. Gospod profesor je šele letos prišel v Ljubljano, in, kakor pravijo, še nikjer drugje ni učil. Med njegovo uro je vedno brenčanje, kakor kadar Čebele roje. Najbolj nam je bilo pa to všeč, da ni bilo treba nič prositi, kdor je hotel iti na stranišče. Tisti, ki je prvič prosil, je bil še pokaran, Češ, da je nedostojno za take stvari prositi. To smo si dobro zapomnili. Takoj drugo uro smo porabili to slo-bodo. Kadar se je kdo izmislil, pa je šel ven. Tako jih je bilo včasih po pet in še več zunaj najedenkrat. In kaj smo delali r Igrali smo: krajcarje smo metali v zrak, ali pa smo jih zbijali se zidca. Tako je šlo dobrih štirinajst dnij. Mislili smo, da bo vedno tako. Toda predzadnjo uro nam je gospod ravnatelj prekrižal račun. Bilo jih je šest zunaj. Najbrže da so preveč vpili: „mož! cifra!" Gospod ravnatelj je prišel in jih zasačil. Prignal jih je v sobo kakor hudodelce; vesel sem bil, da me ni bilo vmes. Od tedaj mora vsak prositi, če želi ven, in le jeden sme biti zunaj. Beremo pa strašno puste reči, o samih Germanih, pa nič drugega nego o Germanih, n. pr. kakšne bogove so imeli, Wuodana pa Tonarja in še drugih več, pa kje so prebivali stari Germani in pa kako so se vojskovali. Kaj mi to mari? O Slovanih tako malo zvemo, kakor da nimajo na svetu nikakoršnega pomena. Profesor zgodovine, Nemec, ki ne zna besedice slovenščine, razlaga že štirinajst dnij samo preseljevanje narodov, o samih Herulin pa Gotih, Kvadih in Markomanih govori, kdaj smo pa Slovenci prišli v te kraje, ne zine ne bev ne mev. To, dragi prijatelj, me napolnjuje z bridkostjo, in ne gre mi iz glave Jenko, katerega sem Čital še lani v čitalni sobi, in ki poje o „Slovenski zgodovini": Bridka žalost me prešine, Ko se spomnim domovine, Vsemu svetu nepoznane, Od nikogar spoštovane. V zlatih črkah v zgodovini Se bero narodov čini; Le od našega ni glasa S prejšnjega ne zdanj'ga časa. Najbolj pa me je zbodlo, ko mi je petošolec, Tometov France, na mojo pritožbo, kako se obravnava slovenska zgodovina, odgovoril prav hladnokrvno, da bodo nas Slovence popolnoma pohrustali Nemci in da mi sploh nimamo ni-kake bodočnosti. Kaj pomeni ta beseda „bodočnost", sicer ne vem, a to mi ne gre in ne gre v glavo, da bi nas Nemci ponemčili in da bi slovenski narod jedenkrat izginil. Ne, to se ne sme zgoditi nikdar! In se tudi ne bo. Tega si kar misliti ne morem, da bi jedenkrat nikogar več ne bilo, ki bi čital Jurčiča, Prešerna, Jenka. O, ti duševni velikani ne bodo pozabljeni nikdar. O, tudi jaz želim prijeti za pero ter braniti pravice svojega naroda. Sedaj se hočem le pripravljati za to. In prav letos sem tako srečen, da je prišel v naše stanovanje šestošolec, ki zna slovensko na vsej gimnaziji najbolje. Že lani je imel v spričevalu „ausgezeichnet", česar ni Imel nobeden drug v nobenem razredu. Doma je z Gorenjskega. Piše se Mirko Mihič. Stariši so mu ubožni; a Mirko ima instrukcije, s katerimi se živi. Na obleko ne gleda dosti; nosi kmetske, z žreblji podkovane škornje, da bije ž njimi ob tla liki topničar. Dežnika nima nikdar; zdi se mi kakor grški Dijogen, ki tudi ničesar ni potreboval. Govori jako malo, pač pa vedno misli. Mihič je ženij, veleum : on zna vse. V šoli je vedno prvi, v vseh predmetih najboljši: v jezikih in v matematiki. Že sedaj ume vse slovanske jezike. Vrh vsega tega je tudi pesnik. Najrajši gre na kak samoten kraj, kjer se sprehaja in premišljuje. Zvečer se vrne, sede molče k mizi in zapiše, kar je v samoti premislil in zložil. Strme ga gledam, kadar piše; Čutim, da sem v bližini velikega duha. Svojih pesmij ne kaže nikomur; vendar nisem miroval, dokler nisem zasledil dveh med njegovimi knjigami. Prva je: Obup. O svet! — preklinja te obup — Kak lep bi bil, da ne ljudij na tebi; Ognusil smrad te in grdoba ne bi, Iz tebe ne bi gledal strup. Ker med ljudmi ljubezni ne, Uh, ne je; nje sladkost je tuja, tuja! Ljudje so trdi. Up se ti ne vzbuja, Brezvernih src so vsi ljudje. Če v srci ljubav ti plamtf, Nasproti jezna sapa ti priveje! Če v srci nado hraniš, vedi: ne je! Ne nade, razun: na — laži! Kakor vidiš, je vsebina Čudna; pesnik zaničuje vse ljudi. Pa je res tak: z nikomer ne govori, ves je pobit in otožen. Se žalostnejša je druga: Tuga. Ne maram jaz ljudij veselih, Prepoln bridkosti je moj kelih, Ki ga okuša Mi jadna duša; Zato veselje kratek čas Imejte vi: Jaz grem, kder boljši so od vas Prijatli mi! V divjino pustega grem kraja, Kder ljuta vihra zmir razsaja, Bijo se boji, Kot v duši moji: Na breg pečevnat, kder grmi Val ob peči, Tepo vodovja se moči, Da breg ječi. Boj, težka tuga in bolesti, To moji so prijatli zvesti; Zato vi drugi, Ki neste tugi Prijazni, imejte kratek čas In slö sami, Jaz grem, kder boljši so od vas Prijatli mi. Prav čudno se mi zdi, odkod taka žalost; rad bi ga vprašal, pa si ne upam. Jaz sem sam ves potrt, kadar vidim njega tako otožnega, žalostnega. Neka nevidna, neznana sila me vleče k njemu. Približal sem se mu s tem, da sem ga vprašal, kako naj začnem, da se tudi jaz naučim slovanskih jezikov, kakor se jih je on. Odgovoril mi je, da naj se učim najprej staro-slovenŠČine, ki je podlaga slovanskemu jezikoslovju. Se tisti dan sem letel v knjigarno ter vprašal za Marnovo staroslovensko slovnico. Imeli so le Še jeden, zadnji izvod. Kupil sem ga. Sedaj jo imam. O, kako neizmerno sem srečen! Ta slovnica je sedaj moj največji zaklad, ključ, ki mi bo odprl hram slovanskega slovstva. UČim se je, kadar le utegnem. Gitam že gladko. Glas se mi skoro trese od veselja, ko čitam na koncu knjige povest o izgubljenem sinu. Oh, si mislim, tako sta pisala sv. Ciril in Metod, tako govorila Slovencem! — Ko predelam staroslovensko slovnico, polotim se hrvaščine in potem ruščine, ČešČine, poljščine. Vsako leto jednega slovanskega jezika. Taki so moji načrti. Zato sem rekel, da se je začelo letos zame novo življenje. Največ pa je vzrok moji izpremembi Mihič. Kadar vidim njega, kako vporablja vsak čas, da kaj Čita ali piše ali premišljuje, speče me vselej nekaj v srcu, in mine me veselje do igre ali kratkočasenja, in tako sem opustil vse igre na sejmskem trgu in neprenehoma se učim, da bi vedel jedenkrat toliko, kakor MihiČ. — Novo življenje se je pričelo tudi radi tega, ker sem dobil nekaj novih sošolcev, izvrstnih fantov. Prišli so iz Novega mesta, te že poznaš, pa iz Kranja dva, nekaj je pa „repetentov", ki so večinoma sami veseli ptički. Pisal ti bom o njih kasneje, ko se bolje seznanim. Za sedaj ti sporočam samo toliko, da sedi poleg mene sošolec Bratovič, grbast, pa silno zbadljiv dečko, ki ti vsako besedo pre-grizne, iz vsakega se norčuje. Včeraj smo Čitali v Cvetniku pesem „Mladina", ki se začenja z besedami: Mladi ribič ribo vjame, Al' premajhna se mu zdi, 'Z mreže jo za vado vzame, Pa na trnek nasadi. BratoviČ pa jo je v trenutku premenil in sicer zamenjavši besedo „ribo" z „žabo": Mladi ribič žabo vjame, Al' premajhna se mu zdi . . . Sošolec Hrastar, ki jako rad riše, je pa pod pesem narisal ribiča, ki vleče žabo iz vode; med nemško uro je krožil listek s pesmijo in podobo od rok do rok. Tako torej je res veselo življenje v šoli. Sporoči vendar, kako je pa pri vas letos, svojemu zvestemu Ivami. 29. Bitka pri Kanah. — Obup! . . . listopada . . . Nikar se ne ustrašite mojega pisma, ljubi oče: jaz sem obupal nad šolo; po kaj bom hodil vanjo, ko pa vem, da ne bom izdelal! Matematika mi ne gre in ne gre. Sam ne vem, kako da sem mahoma postal tako zabit: lani mi je šlo pri dobrem gospodu profesorju Ne-jedli-ju še prav gladko, in nikoli se niso jezili nad menoj. Oh, letos pa je vse drugače! Prišli so drugi profesor za matematiko, in kar nakrat nobeden ne zna niČ. Precej prvo uro so nam dokazali, da resnične vemo. Vprašali so: kaj je prema, kaj je krog? Ugibali smo, a nobeden ni prav odgovoril. In tako sem prišel do prepričanja, da je matematika najtežja veda na svetu in da je nikdar ne bom razumel. Že vidim, da mora zanjo imeti Človek prav posebne možgane. Saj v klopi znam narediti nalogo, a ko me pokličejo k tabli, tedaj je vse napačno, kar rečem. Zadnjič sem imel zapisane na tabli tri črke s predznakom : -j- a, -j- b, -f- c . . . Hoteli so vedeti, kaj so ta znamenja? Nič pametnega mi ni prišlo na misel. Gospod profesor pa so vpili nad menoj: „Butec, ali so to zemlje?" Vedel sem, da ne, a nisem odgovoril. Klicali so druge sošolce, naj povedo. Nobeden ni vedel, dokler ni slednjič vstal Ivan Umen, ki je prav dober matematik, ter nam razodel to veliko skrivnost, da so to „količine", „Grössen". Najhujše je to, da prav nič ne razumemo, kadar kaj razlagajo; lani smo se pa vse naučili v šoli, ker profesor Nejedli so, razloživši kako stvar, takoj jednega poklicali k tabli, da je ponovil in pokazal, če razume. Naš gospod profesor pa ne tako. Razlagajo prav za prav ne, nikoli, ampak samo izprašujejo in toliko časa pritiskajo na tistega, ki je vprašan, da kako novo pravilo najdeta. Jaz nikdar ne vem, kaj bi se učil iz matematike. Tudi nalog ne delam nič več, saj je vse zastonj: tistih nalog, katere dajo za domaČo vajo, nikdar ne vprašajo; tiste, katere si sami izmislijo, pa nobene ne zadenem. In prav nič si več ne storim iz tega, Če kriČe nad menoj. Zadnjič so rekli, da bi šli rajši tleč kamenje na cesto, kakor pa take tepce učit, kakor sem jaz. In ko so me vprašali, kaj pomeni — a, ter sem rekel, da je treba iti po številni vrsti nazaj, so rekli, da bi bilo tudi meni treba iti nazaj v „klase", ali pa celo v tisto „us .... šolo", ker nikakor nisem zrel za tretjo latinsko, in da je popolnoma krivično, če sedim med tretješolci. Oh, ljubi oče, to me je pa vendar zbodlo neznansko! Torej po milosti so me pustili dalje v prvi in drugi šoli? Studi se mi šola nad vse, saj vidim da ne razumem nič. Se celo seštevati veČ ne znam, tako sem postal neumen. V nekem računu je bilo treba množiti x2 . x'3, pa sem zapisal, da je=xü, mesto —a:5; tedaj so bili zopet tako grozno hudi, da so stopili pred me ter me vprašali : „Jedna žemlja in še jedna žemlja, koliko je to?" „Dve!" sem odgovoril. „Ni res; vi pravite: tri!" zavrnili so me. Pa tako hitro hočejo imeti vsako reč izračunano, da bi človek kar rezultat zapisal. 45 2 nisem znal takoj, brez pisarjenja, izračunati. Zopet sem moral slišati vse lepe priimke ali „epitheta ornantia", kakor jih rabijo pesniki. Pa še jednega so mi dali, katerega do-sedaj še nobeden sošolec ni dobil. Ko namreč nisem znal na kratko rešiti, koliko je 45 2, vprašali so me: „Kako pravite pri vas človeku, ki je prav neroden?" „Neroda!" sem odgovoril in bil vesel, da sem vsaj to zadel; gospod profesor pa so mi še to izvrgli, Češ: „Pri nas pa pravimo takemu: „teleba!" In s tem naslovom sem se vrnil v klop. — A ne mislite, ljubi oče, „Dom in svet" 1896, št. 9. da se samo meni tako godi, ne, tudi drugim se. Kolikrat zaropoče tabla, ko pritisnejo k njej to ali ono glavo! Najžalostnejše je bilo včeraj: dobili smo namreč matematiško nalogo nazaj, katero smo pred jednim tednom pisali. Tam na bojnem polju pri Kanah, kjer je mrtvih obležalo toliko tisoč Rimljanov, ni bilo, mislim, tako grozno, kakor včeraj po naših matema-tiških zvezkih. Vse rdeče, vse prečrtano; izmed šestdesetih ni jih deset pisalo prvi red —, vsi drugi dvojke in „komaj zadostno". Gospod profesor so sami rekli, da tako slabe naloge niso še videli. Premalo vaje imamo: v šoli naredimo le malo vzgledov, šolske naloge so pa težke, tako, da zadnjič dveh v vsem razredu niti jeden ni naredil. Pa to vem, da imajo gospod profesor dobro srce in da jim je hudo, ako ne znamo. Vzrok mora biti le ta nesrečna matematika! Vendar kakšen razloček, ljubi oče, med lanskim letom in letošnjim! Kako dobro smo pisali lani! Jaz sem ves potrt; oh, ne zamerite mi, ljubi oče! Vsake reči bi se rajši lotil, nego še dalje hoditi v šolo; Čemu bi pa hodil, ko vem, da ne bom izdelal, in ko mi profesor matematike pravijo, da nisem za šolo' Da imate doma krave, šel bi res rajši krave past, tako pa ne vem, kam bi se del. S kakšnim veseljem sem vstopil v gimnazijo in kako rad sem se učil te dve leti, — sedaj bo pa treba vse pustiti! Mislil sem tudi, kako bom jedenkrat koristil svoji domovini, ko dovršim učenje, sedaj pa moram dati slovo vsem tem lepim mislim. Po latinščini mi bo dolgčas, in po grščini, pa po gospodu razredniku in profesorju Marnu, in po sošolcih, zlasti nekaterih, s katerimi sem bil tako prijatelj, po Pesku, Umnu, Antonu Gorcu, Kralju, Poljancu ... Ti bodo še dalje študirali in postali učeni, jaz bom pa pozabil še to, kar sem se naučil do sedaj. Ljubi oče, kar srce mi hoče počiti, če mislim na to: koliko skrbij ste imeli z menoj, koliko stroškov ... Le zakaj mora biti moja glava tako strašno zabita, da ne gre matematika vanjo! Prosim Vas, nikar ne povejte materi tega, da ne bodo jokali. Z menoj pa storite, kar hočete, tudi Če me daste k črevljarstvu. Ker sem sam tako zabit, bom tudi morda žeblje lože zabijal. Vašega odgovora čaka nehvaležni Ivan. 30. Ne obupati! Newton. — Cimon, Milti-jadov sin, — roman. — Hrvaška slovnica. — Ne sramuj se starišev! — V dir na izprehod. — Zopet smrt. . . . grudna . . . Ljubi Josip! Stavim, kolikor hočeš, da niti od daleč nisi slutil tam v svojem blaženem 18 Novem mesta, kaj se godi z menoj v beli Ljubljani. Bil sem že „abiturijent — odhodnik", toda ne v navadnem pomenu, kakor se namreč — saj sam tudi ves —, zovejo gimnazijci, ki so dovršili gimnazijo, ampak abiturijent v tem pomenu, da bi bil že skoro šolo obesil na kol in odšel, Bog ve, kam. Nad matematiko sem bil obupal. Toda oče ne dovolijo, da bi zapustil gimnazijo. Pisali so mi, da do konca prvega polletja moram ostati, potem pa da se bo že videlo. Morda se mi glava odpre. Saj se je nekaterim slavnim možem tudi pozno odprla, kakor n. pr. velikemu zvezdoslovcu New-tonu, ki je gotovo znal precej matematike, a v šoli, prva leta, ni šlo, in je veljal za najslabšega učenca; zato se je bil ujezil in se poprijel učenja z vsem ognjem in kmalu prekosil vse souČence. Naj se le pridno vadim ter se trudim toliko Časa pri vsaki nalogi, da jo razumem, in nobene naloge se ne ustrašim. To so mi pisali oče, jaz pa hočem poskušati, ali pojde. Vse drugače veselo je pa pri latinščini. Letos smo učeni, čitamo klasike. Kornelij Nepot mi je zelo všeč. Gospod razrednik nam pa tudi marsikaj zanimivega povedö iz njega. Sedaj čitamo Cimonovo življenje. Ta mož me zanima, zlasti ker piše Nepot, da je moral ubožec v mladosti mnogo trpeti, živeč v temni ječi, kamor so ga vrgli Atenčani, dokler ne bi plačal očetovega dolga. Cimoti pa je imel sestro, z imenom Elpiniko. Ta je vedno mislila, kako bi rešila nesrečnega brata in moža — pri Atencih je smel brat vzeti sestro za ženo, kar se meni zdi nerazumljivo — iz ječe. Živel je pa v Atenah bogataš Kalija, posestnik rudnikov. Pripravljen je bil ves dolg za Gimona plačati, če ga Elpi-nika vzame za moža. Cimon je branil, Elpinika pa je le dala roko Kaliji, ki je res plačal dolg in tako oslobodil Cimona. Gospod razrednik so nam rekli, ko smo to brali, da bi se iz te kratke povesti dal spisati krasen roman. In to mi sedaj ne gre iz glave. Roman, roman! Kaj, ko bi ga jaz spisal: Takih romanov iz grškega življenja še nimamo. Bilo bi nekaj čisto novega. Kaj pa ti praviš k temu, Jožko? Je-li tebi snov v v j vsec.' Gospod razrednik nas uce letos tudi slovenščine mesto prof. Marna. Štirinajst dnij je od tega, kar so prinesli v šolo cel kup knjig. Rekli so, da jih daruje „Slovenska Matica" najprid-nejšim učencem. Vsem so se sline cedile po lepih knjigah. Poljanec, najboljši v razredu, je dobil Schöedlerjevo: Knjigoprirode, Pesek jeden Letopis, Umnu so dali Potovanje okrog jemlje, drugima dvema tudi še vsakemu po jedno knjigo, jaz pa sem dobil Hrvatsko slovnico, spisal Fr. Marn. Ne morem ti povedati, kako sem je bil vesel. Kakor nalašč mi je prišla. Ker sem staroslovensko slovničico že prej proučil, gre mi hrvaščina lahko. Sedaj že čitam. Ono pesem, ki je v slovnici, „Putnika" Preradovičevega namreč, znam že na pamet. Kako lepo se glasi! Rad bi te imel pri sebi, da bi ti jo deklamoval. Popotnik je zašel v pustinje, tema krog in krog. Tu zakliče: Bože mili! Kud sam zašo! Noč me stigla u tudjini. Neznam puta, neznam staže, Svuda goli kamen gaze Trudne noge po pustini! Bridko se kesa ubogi potnik, zakaj ni slušal dobre matere, ki ga je svarila, naj nikar ne hodi na ptuje, ker ptuji ljudje nimajo srca za popotnika. Pretresljive so te besede, in globoko so se mi vtisnile v spomin: Tudja zemlja ima svoje, Nepoznaje jade tvoje, Tudja ljubav ljubi svoga. Pri učenju hrvaškega jezika me samo to vznemirja, ker ne vem, če prav naglašam. Je-dini Hrvat, ki ga poznam v Ljubljani, je brivec v Slonovih ulicah. V soboto sem se šel nalašč strič. Ves čas, ko me je strigel, sem molčal ter premišljal, kako bi ga nagovoril. Naposled, ko je bilo treba plačati, se ujunaČim ter vprašam: „Koliko valja platiti:" Brivec se začudi, rekoč: „A, vi divanite hrvatski?" Jaz pa od samega veselja, da me je razumel, nisem vedel drugega odgovora, kakor „hm, hm"! Potem pa sem brž dal desetico ter hitel ven. O gospodu razredniku ti moram še to dostaviti, da so jako ostri, kjer zapazijo kaj napačnega. Včeraj popoldne so prav hudo posvarili sošolca Lončarja. Obiskali so ga bili namreč stariši, ki so pa jako ubožni. Lončar je šel ž njimi po Glavnem trgu. Kar nakrat zagleda gospoda razrednika, ki so prihajali nasproti. Lončar pa se je sramoval svojih siromašnih starišev; stopil je za par korakov naprej mimo starišev ter tako pozdravil gospoda razrednika. Na ulici mu niso rekli niČ, v šoli pa so ga takoj popoldne prijeli, da se otrok nikdar ne sme sramovati starišev radi tega, če so siromašni, da tako sramovanje kaže neolikano, trdo, nehvaležno srce otrokovo. Lončarju je bilo tako hudo, ko so mu to očitali, da je jokal. Vsi smo spoznali, da res ni prav ravnal. Danes pa so posvarili Ivana Gozdarja. Meni se zdi, da se mu jedno kolesce prehitro vrti v glavi. Od začetka leta pa do včeraj namreč ni šel nikdar na izprehod, vedno je tičal doma. Ves bled je v obraz. Gospod razrednik so mu torej ukazali, da mora iti vsak dan vsaj nekoliko ven, na izprehod. Slušal je, pa kako? Gospod razrednik so bili bas tudi sami na izpre-hodu v Lattermannovem drevoredu, ko zagledajo nekoga, ki z vso silo, kar ga neso noge, teče od novih hiš gori proti gozdu. Cimdalje bliže jim prihaja ta Čudna prikazen, in slednjič, ko pride blizu, spoznajo, da je Gozdar, ki*je šel včeraj prvič na izprehod. Posvarili so ga, da ne sme dirjati; v šoli pa so danes rekli, da ne smemo, kadar se hočemo ogniti jedne napake, pasti v nasprotno; ne vedno tiČati v sobi, pa tudi ne dirjati po mestu, da ne bo tudi nam veljal pregovor: Dam vitant stulti vitia, in contraria currunt. Naposled ti moram sporočiti še žalostno novico, da je danes teden umrl sošolec Frančišek Grobnik, katerega so nekateri imeli za najbolj nadarjenega med vsemi. Bil je vedno odličnjak. Midva nisva bila dosti znana, ker je malo govoril in imel le malo prijateljev. Umrl je za vročinsko boleznijo. Za pogrebom jih je šlo le malo. Oče in mati, jako ubožna, sta bila prišla in jokala. Sošolec Kralj, ki je bil Grobnikov najboljši prijatelj, mi je pravil, da je Šla za rakvijo, v zadnji vrsti, tudi rajnega prijatelja -—- ljuba. Ugovarjal sem mu, da se mi to ne zdi verjetno, ker je bil Grobnik tako molčeč in le v knjigo zamišljen, toda Kralj trdi, da mu je bil rajnik sam to razodel in da je siromak tudi v bolezni, ko se mu je bledlo, izgovarjal njeno ime. Upam, da v bodoče sporočim kaj veselej-šega. Zdrav! Sonet. Na svatbo me povabit starejšina In ženin pride in nevesta mlada. In kakor starodavna je navada, S seboj prinesejo pokušat vina. Vesela bila svatov je družina: Pogače danes siromak ne strada, Za cvrtje živa deca se spopada, Na plesu hitrem suče se mladina. K možem postarnim sem za mizo sedel; Razvnela hitro se je govorica, In marsiktero pametno sem zvedel. Najbolj pa všeč mi bila je resnica, Da svet se je in bo se zmerom medel, Naj gladi večni Bog ga ali v i c a. F. S. Fin % gar. Sonet. N a lov smo šli na divje peteline, Ko vas še vsa je mirno počivala A nas iz postelj lovska strast je gnala, Za divjim plenom vlekla na planine. Za srečo večkrat človek se poganja; Trpi in vleče, trudi se in muči, Prečuje marsiktero noč brez spanja. Pod jelko stal sem tiho. Ura mine. Zastonj! Danica že je ugašala, Vrhove gor je zarja obsijala, In mene tudi — lovca brez divjine. Nazadnje se pokaže v jasni luči, Da revež trudi se zastonj in klanja Ne dajo se skovati sreče ključi. F. S. Fin ^g ar. Zakaj solze? G< rovoril kot prijatelj sem odkrito, Skrivnosti jezik moj ne ve. A vendar žalil sem, to je očito, Ker pričale so mi solze. „Zakaj solze.*" razum me trezni vpraša, „Kaj ni resnica ključ srca?" Poredko pravi modrec se oglaša, Kar v srcu nosi, ne proda. Zato pritajno vedi se in živi, Govori malo, bolje nič. Lahko ustrežeš družbi razdražljivi, Na svetu boš sloboden ptič. F. S. Fin^gar. Doctor Thomas (Prelokar) de Cilia. (Ob štiristoletnici njegove smrti sestavil Matija Ljubša.) I omaž Prelokar se je rodil okoli 1. 1421. v Celju, ali vsaj v njega obližju, kar vidimo iz tega, da se sam vedno imenuje „Thomas de Cilia". Njegovo družbinsko ime so pisali stari kronisti različno. Tako nahajamo oblike: Perlo-verus, Perloverius (1574); Ferlovver (1582); Perlower (1627); Ferlower (1763); Prelokar (1777); Berlover (1788); Berlower (1813); in to zadnjo obliko rabijo navadno na Nemškem, iz katere so v novejšem času napravili celo „Bärlower" (Geschichtsfreund XXXIII., Einsiedeln 1878), I. Bergmann (1842) in I. G. Seidl (1853) imata za pravilno obliko „Ferlower" toliko kakor „Fernlauerer" in sta s pomočjo celjskega profesorja Pipana izumila slovensko obliko „Prekokar". To obliko so potem večkrat rabili slovenski in nemški pisatelji, med tem, ko je P. pl. Radics (1879) izumil obliko „Ber-logar". Iz različnih razlogov pa se nam dozdeva, da je pristna oblika „Prelokar", katero piše Schier 1. 1777. in za katero se poteguje tudi Trstenjak v „Kresu" IV., 631 (ali še bolje „Prilokar" iz „pri" in „loka"). Iz Tomaževe mladosti nam ni nič znano. Ni znano, kje je Študiral, tudi ne, kje in kdaj je bil posvečen v mašnika. Na Dunaj je prišel bržčas po priporočilu takratnega župnika v Laškem Frid. Aprecherja, svetovalca zadnjega celjskega grofa in pozneje namestnika cesarja Friderika III.