Anka Vidovič Miklavčič SLOVENSKI ŽELEZNIČARJI POD ITALIJANSKO OKUPACIJO V LJUBLJANSKI POKRAJINI 1941 1943 Knjiga je izšla ob 60-letnici železničarske stavke in v spomin žrtvam na Zaloški cesti KNJIŽNICA OF 7 Slovenski železničarji v NOB 1941—1945 I. knjiga Anka Vidovič-Miklavčič Slovenski železničarji pod italijansko okupacijo v Ljubljanski pokrajini Oris nastanka in razvoja organizacije Osvobodilne fronte in oblike narodnoosvobodilnega boja na železnici 1941—1943 Inštitut za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani Železniško gospodarstvo Ljubljana Odlikovanje z redom zaslug za narod z zlato zvezdo 24. IV. 1970 organi ­ zaciji Osvobodilne fronte in komunistični partiji na slovenskih železnicah, RO OF in RK KPS v Ljubljani Zlata plaketa ilegalca 9. V. 1970 organizaciji OF in KPS njene zasluge v NOB in revoluciji železničarjev UVODNA BESEDA V zgodovinopisju narodnoosvobodilnega boja v Sloveniji doslej še ni bilo kaj več napisanega o deležu delavcev iz po­ sameznih gospodarskih panog kot npr. kovinarjev, tekstilcev, stavbincev, rudarjev, železničarjev in drugih v narodnoosvo­ bodilnem boju in ljudski revoluciji. Železničarji so bili od začetka delavskega gibanja na Slo­ venskem številčna in pomembna veja delavskega razreda. Se v dobi Avstro-Ogrske so v okviru svojih strokovnih organiza­ cij in društev z izkušenimi delavskimi zaupniki in pod nepo­ srednim vplivom železničarjev, ki so tudi v Jugoslovanski socialnodemokratski stranki imeli pomembno mesto, pridobili, v primerjavi z drugim delavstvom, tedaj dokaj urejeno soci­ alno zakonodajo. V zadnjih letih prve svetovne vojne (1917 in 1918), ob koncu vojne in v prvih letih na novo ustanovljene države SHS so železničarji, poleg rudarjev, sestavljali revo­ lucionarno jedro slovenskega delavstva. V tem obdobju so s protestnimi shodi, zborovanji, mezdnimi in stavkovnimi gibanji — v generalni stavki aprila 1920 pa že pod vplivom na novo nastale komunistične stranke — zahtevali socialno­ ekonomske, posredno pa tudi politične pravice. Kakšen delež imajo železničarji s takšno revolucionarno tradicijo v narodnoosvobodilnem boju v Sloveniji? Odgovor na to vprašanje bodo dale šele raziskave, ki bodo sistematično preučevale ilegalno delovanje oziroma sodelovanje železničar­ jev v NOB v letih 1941—1945 v Sloveniji, tako v Prekmurju in v slovenskem delu Medjimurja pod madžarsko okupacijo, na slovenskem Štajerskem, Mežiški dolini in Gorenjskem pod nemškim okupatorjem in po kapitulaciji Italije v tako ime­ novani Ljubljanski pokrajini in v Slovenskem primorju, ko so 9 ju zasedli Nemci. Prav tako ni raziskano vprašanje kolikšen delež imajo železničarji — borci v enotah narodnoosvobodilne vojske. To so vprašanja, ki še čakajo razrešitve. Ob tem želim poudariti, da načrtuje ZG Ljubljana preučevanje problematike in vloge železniškega prometa in železničarjev v NOB tildi v teh pokrajinah in da ob le deloma zbranem spominskem gradivu organizirano tečejo akcije za nadaljnje zbiranje gra­ diva pri aktivih ZZB pri ZG. Monografija o ilegalnem delovanju železničarjev proti italijanskemu okupatorju v Ljubljanski pokrajini je torej prvi poskus na temelju redkih arhivskih virov in predvsem spominskega gradiva prikazati, zakaj in kako so se železni­ čarji v zelo razvejeni delovni organizaciji v okviru svojih službenih dolžnosti številno vključili v narodnoosvobodilni boj. V tem boju gre za »prevlado« ali za »delitev oblasti« med železničarji in okupatorjem na področju, ki je bilo z gospo- darsko-strateškega vidika za slednjega med najbolj občutlji­ vimi — na železnici, njenih objektih in zvezah. Ustanovitev in razvoj organizacije OF, delo narodne zaščite, moč partijske in osvobodilne organizacije, ter VOS, ki so kljub okupatorje­ vemu nadzoru in nasilju vodili in obvladali raznovrstne oblike narodnoosvobodilnega boja, to je od sabotaž, vojaške obvešče­ valne službe do ilegalnih vagonskih pošiljk partizanskim eno­ tam, dokazuje, da so bili železničarji enotni in z ozirom na svoje delovno področje, pomemben del slovenskega naroda v boju proti okupatorju. Tako je več tisoč železničarjev sode­ lovalo v narodnoosvobodilnem gibanju, čez 2000 jih je bilo v NOV in okoli 650 jih je žrtvovalo svoje življenje, bodisi da so padli kot borci v partizanskih enotah, kot talci ali pa so umrli v okupatorjevih taboriščih. Iz vrst železničarjev je 8 narodnih herojev in 107 nosilcev partizanske spomenice 1941. Ze ko sem zbirala gradivo za monografijo, sem se zave­ dala spričo pičlih dokumentov v arhivskem gradivu, (dasi sem pri iskanju vložila velike napore), da ne bo mogoče celoviteje prikazati vse pestrosti in raznovrstnosti narodnoosvobodil­ nega boja železničarjev, zato sem za ilustracijo le-tega upo­ rabljala toliko bolj spominsko gradivo, ki pa je razumljivo povezano z mnogimi imeni znanih in manj znanih udeležencev NOB, vendar nisem mogla našteti vseh. Čeprav so spominsko gradivo in pričevanja za zgodovinarja sekundarni viri, sem 10 jih iz navedenih razlogov do neke mere upoštevala, ker me­ nim, da hi bil prikaz ilegalnega delovanja železničarjev ob uporabi samo primarnih virov daleč bolj nepopoln in manj objektiven. Poleg tega pa je moč prav na podlagi spominskega gradiva in pričevanj trditi, da je narodnoosvobodilno gibanje na železnici zajelo vse socialne sloje, da je bilo enotno in mno­ žično in je prispevalo z mnogimi žrtvami k veliki zmagi slo­ venskih in jugoslovanskih narodov. Tako sem vsaj za nekatera poglavja toliko bolj uporab­ ljala spominsko gradivo in ustne vire, brez katerih ne bi mogla orisati sestave osvobodilne organizacije, dela narodne zaščite in drugih oblik ilegalnega delovanja železničarjev. Zato velja opozoriti na zavzetost železničarjev in jo pozdraviti, da so že okoli leta 1950 začeli na pobudo CK KPS Ljubljana več ali manj sistematično zbirati spominsko in drugo gradivo. Za proslavo 20. obletnice vstaje pa so železničarji sami ustano­ vili republiški odbor na železniški direkciji, ki je pospešeno zbiral spominsko gradivo, predvsem v obliki anketnih listov. Gradivo sta organizirano zbirala in urejevala kot uslužbenca takratnega ZŽTP Jože Hribar, ki je med okupacijo delal na železnici v Novem mestu, in Emil Strniša v Ljubljani, oba spomeničarja. V tej akciji, ki je trajala nekaj let je bilo iz­ polnjenih več kot 3000 anketnih listov in zbrani številni po­ datki in dokumenti. Več o tem in o drugih virih je v poglav­ ju Oris virov in literature. Nadaljnje delo je takratno podje­ tje zaupalo Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja v Ljub­ ljani in je nalogo v letih 1968—1970 tudi financiralo. To je vsekakor lep in redek primer sodelovanja in povezovanja gos­ podarske organizacije z znanstveno-raziskovalno ustanovo družbene smeri. Ob tej priložnosti se zahvaljujem gospodarski organizaciji in tedanjemu direktorju ing. Cirilu Mravlji. Prvotni rokopis monografije pa sem v naslednjih letih še razširila in dopolnjevala ter ga s slikovnim gradivom pri­ pravila za objavo. Namen monografije ni kronološko prikazati vseh akcij, ki so jih železničarji opravili v boju proti okupatorju, temveč prikazati sestavo in pomen dobro organizirane delavske veje v osvobodilni organizaciji in delež železničarjev (predvsem v okviru službenih dolžnosti) v narodnoosvobodilnem boju slo­ venskega naroda na enem izmed okupiranih delov slovenske 11 zemlje, v tako imenovani Ljubljanski pokrajini. Prikaz posa­ meznih obdobij razvoja osvobodilnega boja železničarjev se v glavnem ujema z obdobji narodnoosvobodilnega boja v Ljubljanski pokrajini oziroma Sloveniji. Žal so mnogi železničarji, ki bi tehtno prispevali k popol­ nejši podobi monografije, padli, tako Tine Rožanc, Peter R.o- mavh, Tone Zalar, Alojz Zargi st., Janez Demšar, Karel Bav­ con, Stane Bratož, Dušan Kobilica, Tine Kmet, Jože Ferlež in še mnogi drugi. Zato bom hvaležna vsem, ki bodo z dokumen­ tiranimi pripombami k temu prvemu objavljenemu prikazu prispevali k popolnejši obdelavi teme. Na tem mestu pa se zahvaljujem številnim železničarjem in drugim udeležencem narodnoosvobodilnega boja, tedanjim aktivistom, ilegalcem in borcem, ki so bili pripravljeni več­ krat posredovati podatke in pojasnila, posebej že pokojnim Marcelu Zorgi, Jožetu Hribarju, Jožetu Gabrovšku, Antoniji Zalar in ing. Cirilu Lukmanu-Anju ter drugim. Zahvaljujem se sodelavcem oddelka za obdelavo periodičnega tiska v Na­ rodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani, zlasti Jožetu Baj­ cu in Nuši Štempihar in arhiva Inštituta za zgodovino delav­ skega gibanja v Ljubljani, prav tako arhivarkama v arhivu CK ZKS Rozaliji Lukman-Barbki (takrat vodji arhiva) in An­ gelci Gorkič ter višji strokovni sodelavki v Inštitutu za zgo­ dovino delavskega gibanja Rezki Traven, nadalje vsem, ki so monografijo v celoti prebrali, ali le nekatera poglavja in mi posredovali pripombe in pojasnila, tako Vladimirju Svetini- Ivu, Marici Čepe in polkovniku Zdravku Klanjščku iz delovne skupine beograjskega Vojnozgodovinskega inštituta v Ljub­ ljani, za posamezna poglavja pa dr. Francetu Kresalu, višje­ mu znanstvenemu sodelavcu v Inštitutu za zgodovino delav­ skega gibanja, Mirku Zlatnarju-Miklavžu in Milanu Skerla- vaju-Petraču. Zahvaljujem se tudi aktivom Zveze združenj borcev ZG Ljubljana, njegovemu izvršilnemu odboru in v za­ ključni fazi priprav za izdajo dela še posebej ko­ misiji za zgodovino pri aktivih ZZB ZG Ljubljana. Vsem ime­ novanim in neimenovanim iskrena hvala! Slikovno gradivo, ki je objavljeno v tej knjigi je deloma iz arhiva Inštituta za zgodovino delavskega gibanja v Ljub­ ljani in dopolnjuje katalog Železničarji v revoluciji, ki je iz­ šel ob otvoritvi razstave, katero so organizirali in pripravili 12 aktivi Zveze združenj borcev) NOV pri ŽG aprila 1978. Z že­ ljo, da bi bili v knjigi prikazani zaslužni aktivisti, paddi borci, talci, umrli v zaporih in taboriščih je 10 ZZB pri ŽG organi­ ziral široko akcijo sodelovanja z aktivi ZZB na železnici in drugimi krajevnimi odbori ZZB in posamezniki, da bi zbrali čim več ustreznih predlogov in podatkov za to odgovorno na­ logo. V tem sklopu smo si prizadevali zajeti čim več padlih in umrlih tovarišic in tovarišev, ki so neposredno izvajali mnoge odgovorne akcije na železnici z vseh prog in dejavno­ sti. Žal pri tem nismo popolnoma uspeli, deloma zaradi ome­ jenega prostora v knjigi, deloma pa zato, ker ni bilo mogoče zbrati fotografij in potrebnih podatkov. Tiste, ki so že objav­ ljeni o katalogu Železničarji v revoluciji (ŽG 15. IV. 1978, Ljubljana) v knjigi nismo ponovili, pač pa pod opombami označili, da so v katalogu. Ob tej posebni akciji se vsem za prizadevanje in pomoč zahvaljujem. Prav tako se zahvaljujem Radivoju Pleterskemu iz ŽG Ljubljana, Zlati Sluga iz Muzeja ljudske revolucije Slovenije in Meti Hauptman iz Inštituta za zgodovino delavskega giba­ nja za tehnično pomoč pri pripravi fotografskega gradiva za objavo. Posebna zahvala gre železničarju pokojnemu Jerneju Emi­ lu Strniši, ki je moje delo ves čas spremljal in mi nesebično pomagal z nasveti in napotki, dr. Tonetu Ferencu, znanstve­ nemu svetniku v Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja in dr. Miroslavu Stiplovšku, rednemu profesorju na oddelku za zgodovino na filozofski fakulteti v Ljubljani, obema za stro­ kovne nasvete in recenzijo dela. Zahvalo pa dolgujem tudi založnikoma Partizanski knjigi in ŽG Ljubljana, ki je odkupilo 2900 izvodov in tako zagotovilo visoko naklado 4000 izvodov, in tehničnemu uredniku Tonetu Štrusu. Anka Vidovič-Miklavčič 13 KRATICE A CK ZKS — Arhiv centralnega komiteja Zveze ko ­ munistov Slovenije A IZDG — Arhiv Inštituta za zgodovino delavske ­ ga gibanja A RSNZ — Arhiv republiškega sekretariata za not ­ ranje zadeve CDSSJ — Centralni delavski sindikalni svet Ju­ goslavije CK VOS OF — Centralna komisija varnostnoobvešče- valne službe Osvobodilne fronte CT KPS — Centralna tehnika Komunistične partije Slovenije DE — Delavska enotnost DSSS — Delavska socialistična stranka za Slo ­ venijo GRS — Glavni radnički savez GSE SCVPB — Glavni sanitetni ekonomat Slovenske centralne vojne partizanske bolnice JNS — Jugoslovanska nacionalna stranka JRZ — Jugoslovanska radikalna zajednica LP — Ljudska pomoč NOO — Narodnoosvobodilni odbor NOV — Narodnoosvobodilna vojska NZ — Narodna zaščita NŽOS — Neodvisna železničarska organizacija za Slovenijo 15 OK KPS PZ RK KPS SDSJ (k) SDŽS SKOJ SLS SNP SSiTRiSJ SŽOJ TV TŽV UJNŽ UJNŽB URSSJ USŽJ UŽC VOS ZDLS ZJŽ ZKSŽJ ŽG Ljubljana ŽRK KPS ŽZB Okrožni komite KPS Prometna zveza Rajonski komite KPS Socialistična delavska stranka Jugosla ­ vije (komunistov) Strokovno društvo železničarjev Slove ­ nije Savez komunističke omladine Jugosla ­ vije Slovenska ljudska stranka Slovenska narodna pomoč Savez saobračajnih i transportnih rad ­ nika i službenika Jugoslavije Splošna železničarska organizacija Ju­ goslavije Terenski vod Tovarna železniških vozov Ujedinjeni jugoslovanski nacionalni železničarji Ujedinjeni jugoslovanski nacionalni železničarji in brodarji Ujedinjeni radnički sindikalni savez Jugoslavije Ujedinjeni savez železničara Jugoslavije Udruženje željezničkih činovnika (kra ­ ljevine SHS) Varnostno obveščevalna služba Zveza delovnega ljudstva Slovenije Zveza jugoslovanskih železničarjev Zveza krščanskih socialistov železničar ­ jev Jugoslavije Železniško gospodarstvo Ljubljana Železniški rajonski komite KPS Železniški zaščitni bataljon 16 ORIS VIROV IN LITERATURE 1. Zbirke virov Za prikaz podtalnega delovanja železničarjev v NOB v Sloveniji in posebej Ljubljanski pokrajini razumljivo ni na voljo posebne zbirke virov. Za nekatera poglavja kot so npr. prevoz ilegalcev, vagonske pošiljke so bili na voljo nekateri viri v zbirki Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, Ljub­ ljana 1962, knjiga 1 (marec 1941—marec 1942); Ljubljana 1964, knjiga 2 (april 1942—julij 1942); Ljubljana 1966, knjiga 3 (av ­ gust 1942—oktober 1942); Ljubljana 1968, knjiga 4 (november 1942—december 1942). To so dokumenti političnih ustanov in organov narodnoosvobodilnega gibanja. Prav tako sem s pri ­ dom uporabila dokumente v knjigi Jesen 1942. Korespondenca Edvarda Kardelja in Borisa Kidriča, Ljubljana 1963. Za okvir ­ no podobo obravnavanega obdobja in za nekatera vprašanja, kot so sabotažna dejanja železničarjev, borbenih skupin in partizanskih enot na železnici, okupatorjeve reakcije, obvešče ­ valna služba in delo narodne zaščite novomeških in kočevskih železničarjev po kapitulaciji Italije sem uporabljala neka ­ tere dokumente iz Zbornika dokumentov in podatkov o na ­ rodnoosvobodilni vojni jugoslovanskih narodov, del VI — bor ­ be v Sloveniji, knjige 1—7. 2. Časopisi Za prvo poglavje Kratek pregled sindikalnega, političnega in kulturnega delovanja železničarjev med obema vojnama sem uporabila predvsem časopisne vire, tako Naprej, Sloven ­ ski narod, Slovenec, Jutro, Delavsko-kmetski list, Delavec, Že­ lezničar, Strokovna borba, Ujedinjenje, Organizirani železni- 2 17 čar, Novi železničar, Jugoslovanski železničar, Glasnik željez­ ničkih činovnika, Glasnik železničara i brodara, Železničarski vestnik, Prometnik, Sprevodnik, Pravica, Delavska pravica, Ujedinjeni železničar, Slovenski železničar, Službene novine saobračajnih ustanova kraljevine Jugoslavije in uradne liste, zlasti Uradni list pokrajinske uprave za Slovenijo leto 1921 do 1923, Uradni list ljubljanske in mariborske oblasti leto 1924 do 1929, Uradni list kraljevske banske uprave Dravske bano ­ vine leto 1929—1930 in Službeni list kraljevske banske uprave Dravske banovine leta 1930 — aprila 1941 in drugo. Za obdobje in vprašanja, ki zadevajo razpravo samo, sem uporabila podatke, s katerimi sem dopolnila nekatere dogod ­ ke, tudi iz osrednjih glasil narodnoosvobodilnega tiska, to so predvsem Delo, Slovenski poročevalec. Prav tako sem uporabi ­ la nekatere vesti ali odmeve na dogodke, kot so partizanske akcije, sabotaže, aretacije ipd. v kontrarevolucionarnem tisku, seveda z dokajšnjo previdnostjo, saj jih je le-ta ocenjeval, vrednotil in tudi poročal o njih s sovražnega stališča do NOB. Gradivo sem našla predvsem v Slovencu., Jutru, Slovenskem domu in Slovenskem narodu. Omenila bi še uporabo uradnih listov tako Službeni list banske uprave Dravske banovine, Ljubljana 1941, oziroma Službeni list za Ljubljansko pokra ­ jino, Ljubljana 1941, 1942, 1943. Tu so okupatorjeve odredbe, odloki, navodila, razglasi in podobno, ki na nek način tudi dokumentirajo okupatorjevo nasilje. 3. Arhivsko gradivo Arhivskega gradiva, ki bi dokumentiralo začetke in raz ­ voj osvobodilnega boja železničarjev ’- v letu 1941, kakor tudi kasneje, je iz več razlogov zelo malo. Stroga in dosledna kon ­ spiracija podtalnega delovanja železničarjev je dovoljevala komaj kaj več kot lističe s šiframi ali kraticami, ki pa so jih takoj po uporabi največkrat uničili. V pretežni večini so upo ­ rabljali le ustna navodila, naročila, povelja itd. Zaradi tega tudi ni v obilici dokumentov, v sicer bogatem arhivskem gra ­ divu italijanskega izvora, se pravi okupacijskih oblasti in obo ­ roženih sil. Gradivo, ki torej nekoliko več govori o podtalnem boju železničarjev, je zelo fragmentarno: tako je nekaj do ­ kumentov iz fonda visokega komisariata, kvesture, dalje voja ­ ških in policijskih poveljstev, to so razna poročila, odredbe 18 in dokumenti o aretacijah, odgoni v internacije in podobno. Nekaj več zasledimo podatkov v fondu italijanskega vojaškega vojnega sodišča v Ljubljani (TMG), tako zaslišanja, obtožbe in sodne obravnave. Vse te fonde hrani Arhiv Inštituta za zgodo ­ vino delavskega gibanja v Ljubljani. Bržkone je kaj več us­ treznega gradiva v italijanskih arhivskih ustanovah, tako v Archivio Centrale dello Stato v Rimu in v Archivio di Stato v Trstu, ki pa je po obstoječih italijanskih zakonih o uporabi arhivskega gradiva, za zdaj še nedostopno. Veliko zanimivih podatkov, ki bi dokumentirali osvobodilni boj na slovenskih železnicah in tako tudi železničarjev, bi prav gotovo našli v zdaj še prav tako nedostopnem in verjetno še neurejenem arhivu železniške direkcije v Trstu (Archivio FF SS), kamor je med italijansko okupacijo spadala tudi ljubljanska železniška direkcija. Nekaj gradiva sem dobila v arhivu republiškega sekretariata za notranje zadeve SRS, v partizanskem in domo ­ branskem arhivu v Arhivu IZDG. Omenila bi še arhivsko gra ­ divo direkcije železnic v Ljubljani v letih 1941—1944, v ob ­ segu treh snopičev, ki so se po naključju ohranili, medtem ko je predvojni in medvojni arhiv omenjene direkcije žal uničen. To je povsem neurejena zbirka različnih dokumentov, od ka ­ terih sem s pridom uporabila predvsem nekaj ohranjenih za ­ piskov sej železniškega odbora direkcije iz let 1941—1943, dalje nekaj okrožnic, obvestil, poročil o zaslišanju železničar ­ jev in dopisov med železniško direkcijo v Ljubljani in oku ­ patorjevimi vojaškimi in civilnimi ustanovami. Za prikaz sa ­ botažnih dejanj na železnici sem uporabljala tudi podatke iz knjige nezgod, kjer so v letih 1941—1945 zabeležene »nezgode« na železniških progah in njenih objektih. Knjigo hrani direk ­ cija železniškega gospodarstva v Ljubljani. Podatke o socialni sestavi železničarjev, šolski izobrazbi in drugo sem dobila v Arhivu Slovenije, Banovina — personalni oddelek, personalne mape železniških delavcev in uradnikov, ki obsega 41 fase, za približno 2.000 oseb. 4. Spominsko gradivo Spričo skopega arhivskega gradiva za prikaz nastanka in razvoja organizacij OF, NZ, KPS na železnici in njihovega podtalnega delovanja je spominsko gradivo železničarjev in drugih udeležencev NOB zelo pomembno in dragoceno. Pre ­ 2 19 živeli železničarji — udeleženci NOB v Sloveniji so dali po ­ budo, da so pričeli z zbiranjem spominskega gradiva že od leta 1950. Pozneje se je osnoval republiški odbor železničarjev za proslavo 20. obletnice vstaje, ki je imel svoj sedež na želez­ niški direkciji v Ljubljani. Predsednik tega odbora je bil zdaj že pokojna Jože Hribar in tajnik Emil Strniša. Da bi zbrali čimveč nadrobnih in raznovrstnih podatkov, je odbor razpo ­ slal železničarjem v Sloveniji tudi tistim, ki po osvoboditvi niso bili zaposleni na železnici, pa so med vojno sodelovali, anketne liste A, B, C in D. Anketni list A vsebuje splošne podatke o osebi v kar 24 rubrikah oziroma vprašanjih. Anketni list B vsebuje podatke o organiziranem in aktivnem delu in sodelovanju pri naprednih železničarskih in drugih organiza ­ cijah do II. svetovne vojne, anketni list C pa delo med narod ­ noosvobodilnim bojem. Anketni listi D železničarjev, pa žrtve fašizma in nacizma v letih 1941—1945. Hkrati z izpolnjeva ­ njem anketnih listov so železničarji, nekateri manj in drugi več, napisali tudi svoje spomine na podtalno delovanje v orga ­ nizaciji OF ali pa v partizanskih enotah. Žal so mnoge izjave v anketnih listih presplošne, prav tako tudi opisi akcij in ilegalnega delovanja, vendar so mi pomagali pri spoznavanju nekaterih splošnih dejstev npr. za razumevanje: zakaj se je v nekaterih krajih prej in veliko bolj široko razvilo ilegalno delovanje na železnici kot drugje. Podatke sem s pridom uporabila tudi za opis opredelitve želez­ ničarjev po kategorijah dela, predvojne politične usmerjenosti in deloma njihovega socialnega porekla. Prav tako so me mnogi podatki v anketnih listih opozorili na sabotaže, kurirske zveze, obveščevalno službo, intendanco in druge akcije, ki sem jih nato dalje raziskovala in preverjala še z drugimi viri in literaturo. Omembe vredni so tudi organizirani sestanki pre ­ živelih železničarjev, na katerih so preverjali spominsko gra ­ divo, izjave in podatke primerjali zlasti za ponazoritev orga ­ nizacije OF v delovnih enotah in osrednjega, kasneje rajon ­ skega odbora OF železnice in komiteja ter deloma narodne zaščite v ljubljanskem železniškem vozlišču in na novomeški postaji. Precej podatkov sem dobila v spominih železničarjev (zlasti spomeničarjev, narodnih herojev), ki so neobjavljeni ali pa objavljeni. Tako v rokopisih Emila Strniše, Jožeta Hribar ­ ja, Jožeta Vodnika, Alojza Bajca, Jožeta Gabrovška, Janeza 20 Hribarja, Toneta Vidmarja-Luke, Jožeta Jenka in drugih v zbranem gradivu na direkciji združenega železniškega trans ­ portnega podjetja (zdaj Železniškega gospodarstva) Ljublja ­ na; Jožeta Borštnarja v Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja, Milana Škerla vaj a-Petrača in Mirka Zlatnarja-Mi- klavža pa v Arhivu centralnega komiteja ZKS. Posebno vred ­ nost ima spominsko gradivo, ki ga je zbral in uredil Danijel Lepin (med vojno član železniškega rajonskega komiteja KPS in železniškega rajonskega odbora OF Novo mesto) pod naslo ­ vom Zgodovinski material o delu železničarjev za NOB v novo ­ meškem železniškem centru v letih 1941—1943. Zbrano spo ­ minsko gradivo so na sestankih preverjali, septembra 1962 pa ga je podpisalo devet železničarjev — nosilcev partizanske spomenice 1941, ki so med vojno delali na novomeški postaji. Podobno vrednost ima zbrano spominsko gradivo Romana Klešnika: Kronika delavskega in narodnoosvobodilnega giba ­ nja terena Zalog —Spodnji Kašelj —Podgrad 1918—1945. Dalje sem uporabila tudi spominske in druge članke v železničarskih glasilih Nova proga, Železničar; v Borcu in v knjigah Ljub­ ljana v ilegali. Članki ob spominskih obletnicah in proslavah so bolj splošni in zato manj uporabni, izvirni spomini pa so zlasti članki Danijela Lepina, Petra Zlatnarja ml., Toneta Šu­ šteršiča, Romana Klešnika, Emila Strniše. Podatke o ilegal ­ nem delovanju in akcijah sem dobila tudi v številnih razgovo ­ rih z železničarji in drugimi udeleženci NOB ter jih dopolnila z že znanimi in preverjenimi podatki. Nekaj podatkov o želez­ ničarjih sem dobila v rokopisu Rezke Traven, Rekonstrukcija organizacije KPS in OF na območju Borovnice od ustanovitve do 1945 in na območju rajonskega komiteja KPS Šiška v letih 1941—1945. Priznati moram, da je bila naloga napisati to monografijo, predvsem na temelju spominskih virov, dokaj zahtevna. Mnogi železničarji in revolucionarji, ki so imeli pomembno vlogo pri organiziranju in vodenju narodnoosvobodilnega gibanja na železnici, so padli. Mnogi železničarji, udeleženci narodno ­ osvobodilnega boja na železnici in tudi drugod, so umrli po vojni in niso opisali svojega sodelovanja. Tako so razme ­ roma zelo pozno bili zbrani podatki in pričevanja le od tistih, ki so preživeli vojno in leta po osvoboditvi. Seveda so te izjave in pričevanja zaradi časovne oddaljenosti lahko tudi po ­ 21 manjkljiva ali celo nezanesljiva in dostikrat raziskovalcu ni mogoče, da bi jih vsestransko preveril. Zato je razumljivo, da jih nisem upoštevala pri nadrobnem prikazu in opisovanju posameznih akcij, temveč so taka pričevanja do neke mere bolj prispevala k pravilni ocenitvi in sintetičnemu prikazu narodnoosvobodilnega boja železničarjev. 5. Literatura Literature, ki bi popolneje prikazala ilegalno delovanje železničarjev v NOB v Sloveniji ali v posameznih pokrajinah, ni. V obsežni literaturi o narodnoosvobodilnem boju sloven ­ skega naroda bodisi raziskovalcev ali drugih piscev sem zasle ­ dila nekaj podatkov, osvetlitev in analiz, ki okvirno zadevajo tudi vprašanja te monografije. Za pregledni oris političnega, sindikalnega in kulturnega delovanja železničarjev med obema vojnama sem upoštevala dela, ki okvirno prikazujejo zgodovino ali pa obravnavajo dogodke, ki zadevajo tudi železničarje in imajo že nekatere ocene tudi o političnem in sindikalnem gibanju le-teh. Tu imam predvsem v mislih dela kot so Metod Mikuž, Oris zgo ­ dovine Slovencev v stari Jugoslaviji 1917—1941, Ljubljana 1965; France Klopčič, Velika razmejitev, Ljubljana 1969; Lavo Čermelj, Slovenci in Hrvatje pod Italijo med obema vojnama, Ljubljana 1965; Ivan Mohorič, Zgodovina železnic na Sloven ­ skem, Ljubljana 1968. Dalje nekatere razprave kot so France Kresal, Začetki in razvoj delavskega zavarovanja v Sloveniji med obema vojnama. Zgodovinski časopis XXIV/1970, št. 3-4, str. 209—245. Miroslav Stiplovšek, Pregled stavkovnega giba ­ nja na Slovenskem v letih 1917—1920. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, Ljubljana 1967, št. 1-2, str. 151—170. Raz ­ voj neodvisnih strokovnih organizacij na Slovenskem 1921 do 1924. Revolucionarno delavsko gibanje v Sloveniji v letih 1921—1924, Ljubljana 1975; Pregled značilnosti družbe ­ nopolitičnega razvoja na Slovenskem in vloge partije v njem. Zbornik ob štiridesetletnici ustanovnega kongresa KPS. Ljub­ ljana 1977. Metod Mikuž, Razvoj slovenskih političnih strank (1918 do začetka 1929) v stari Jugoslaviji. Zgodovinski časopis IX/1955. France Klopčič, Prodor Komunistične partije Slove ­ nije v slovensko družbo v letih 1921—1924. Revolucionarno delavsko gibanje v Sloveniji v letih 1921—1924. Ljubljana 22 1975. Alenka Nedog, L.judskofrontno gibanje v Sloveniji od leta 1935 do 1941. Ljubljana 1978. Kremenšek Slavko: Ljub­ ljansko naselje Zelena jama kot etnološki problem. Ljubljana 1970. Za okvirni pregled, spoznavanje in razumevanje obravna ­ vanega obdobja in tudi za nekatera vprašanja te monografije sem upoštevala naslednja dela: Metod Mikuž, Pregled zgodo ­ vine narodnoosvobodilne borbe v Sloveniji, knjiga 1, Ljublja ­ na 1960; knjiga 2, Ljubljana 1961; knjiga 3, Ljubljana 1973 in knjiga 4, Ljubljana 1973. Tone Ferenc, Nacistična raznarodo ­ valna politika v Sloveniji v letih 1941—1945, Maribor 1968 in Kapitulacija Italije in narodnoosvobodilna borba v Slove ­ niji jeseni 1943, Maribor 1967. Dalje nekaj razprav dn član ­ kov, od katerih naj omenim predvsem razpravo Iva Juvan ­ čiča, Italijanski okupator v Ljubljani 1941—1943. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, Ljubljana 1962, št. 1, str. 63 do 143. Za posamezna poglavja sem uporabila nekatere raz ­ prave, tako razpravo Marije Oblak-Čarni, Partizanske akcije na železnici Zalog —Rakek pod italijansko okupacijo. Pri ­ spevki za zgodovino delavskega gibanja, Ljubljana 1980, št. 2, str. 229—264 in razpravo Dareta Jerška, Plebiscitne akcije Os­ vobodilne fronte v letih 1941—1942. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, Ljubljana 1961, št. 1-2, str. 195—238. Za poglavje kurirske zveze in prevoz literature po železnici sem za okvirni pregled upoštevala dela: tako študijo Jožeta Kralla, Partizanske tiskarne na Slovenskem. Osrednje tiskarne, Ljub­ ljana 1972 in Partizanske tiskarne na Slovenskem. Primorske tiskarne, Ljubljana 1973; dalje prispevek Ludvika Čarnija, Ilegalne grafične tehnike Centralne tehnike KPS v Ljubljani. Kronika 1960, št. 1, str. 1—8; Marice Čepetove, Centralna teh ­ nika je zrasla iz predvojne partijske tehnike. Ljubljana v ile­ gali, knjiga 1, Ljubljana 1959, str. 201—252. Za oceno in pri ­ merjavo narodnoosvobodilnega gibanja slovenskih železničar ­ jev z odporniškim gibanjem železničarjev v nekaterih državah sta deli Friedrich Vogl, Oestereichs Eisenbahner im Wider ­ stand. Europa Verlag, Dunaj 1968 in Edio Vailini, Guerra sulle rotaie. Contributo ad storia della Resistenza. Lerici editori, Milano 1964. 23 I KRATEK PREGLED SINDIKALNEGA, POLITIČNEGA IN KULTURNEGA DELOVANJA ŽELEZNIČARJEV MED OBEMA VOJNAMA Železniško omrežje, ki je bilo razpredeno po slovenskem narodnem ozemlju, je bilo po prvi svetovni vojni razdeljeno med Italijo, Avstrijo in Jugoslavijo. Po rapalski pogodbi 12. novembra 1920 (dejansko pa že z italijansko zasedbo sloven ­ ske Primorske in Istre novembra 1918) in po koroškem ple­ biscitu 10. oktobra 1920 je Slovenija zgubila omrežje na Pri ­ morskem in Koroškem. Zunaj naših meja so ostale nekatere važnejše proge, tako na primer del južne železnice, dalje večja prometna križišča, priključki prog, železniške delavnice, ku­ rilnice, remontne delavnice ter skladišča (celovško, tržaško, goriško, beljaško vozlišče z delavnicami, skladišči itd.). Okr ­ njeno železniško omrežje, ki je ostalo Sloveniji, je močno bre ­ menilo že tako slabo povojno gospodarstvo, posebno pa želez­ nico samo, ki je imela poleg tega še obilico neurejenih zadev okoli južne železnice z mednarodnimi finančnimi družbami. 1 Obnovljena ljubljanska železniška direkcija leta 1924 (pr ­ votno je bila ustanovljena 1918) je v naslednjih letih uprav ­ ljala okoli 1143 km železniškega omrežja. V primerjavi z že­ lezniškim omrežjem v državi izven Slovenije, je bila prav zaradi razvitejše industrializacije, tranzitne lege, specifična obremenitev prog znatno večja v Sloveniji kot drugod. Tako npr. je imela proga Šentilj —Rakek leta 1929 6.46 in leta 1937 6.29 milijona brutotonskih km, ali npr. proga Zaprešič —Zidani most leta 1929 7.56 in leta 1937 7.02 milijona brutotonskih km, mestoma pa je bila obremenitev še večja. Hkrati je nara ­ ščal tudi osebni promet. V Sloveniji je leta 1937 prihajalo 24 poprečno 49.400 potnikov na eno postajo v primerjavi z držav ­ nim poprečjem 30.500 oseb. 2 Državni proračun je znašal za železnico npr. v letu 1929 2.688 milij. din in leta 1937 pa 2.122 milij. din, ki je bil raz ­ deljen na osebne in materialne izdatke v razmerju 50 % ozi ­ roma 60 % in 40 % na obe vrsti postavk. 3 Železnica je imela kot stalni delodajalec in hkrati kot porabnik energetskih virov, rudnin, lesa in drugo, znaten vpliv na družbenopolitični in gospodarski razvoj v Sloveniji in državi. Železnica kot pomembna gospodarska panoga ima obsežno in izredno gibljivo delovno področje. Spričo svoje značilne razvejenosti in specifičnosti služb je pri nas od nastanka dalje zaposlovala tako po izobrazbi kot po strokah osebje različnih kategorij dela* Leta 1939 je bilo zaposlenih na območju ljubljanske že­ lezniške direkcije 14.679 delavcev. V tem številu so zajeti poleg železniških delavcev in nameščencev tudi delavci že­ lezniških delavnic v Mariboru in Ptuju (2100 delavcev, ki so bili pretežno kovinarji). 4 Ce primerjamo to število delavcev, zaposlenih v drugih industrijskih vejah v Sloveniji,** ugotovimo, da so predstav ­ ljali železničarji tudi po svoji številčnosti pomemben del slo ­ venskega delavstva. 5 Aprila 1941 je bilo zaposlenih 14.357 že­ lezničarjev, od tega 6671 uslužbencev in 7686 delavcev. 8 Ce­ * Vse, ki so zaposleni na železnici, bomo poimenovali železni ­ čarje, pa najsi so bili zaposleni kot prometniki ali kurjači, ključav ­ ničarji v delavnicah ali kot gradbeni inženirji v sekcijski službi, kot uradniki na direkciji ali kot nekvalificirani delavci v kurilnici ali na progi. To poimenovanje je v glavnem ustaljeno pri samih železničarjih in uporabljali ga bomo zaradi enostavnejšega izraža ­ nja. ** Število železničarjev (delavcev in uslužbencev), ki so bili zavarovani pri Bolniškem fondu za državno prometno osebje ob ­ lastne uprave v Ljubljani (vsa Slovenija), je bilo leta 1929 13.746. Kljub znižanju števila zaposlenih (najnižje leta 1934, ko je bilo 12.196 zaposlenih) lahko trdimo, da je bilo število zaposlenih na železnici od leta 1929 do 1941 več ali manj konstantno in so npr. leta 1938, ko je bilo število zaposlenih delavcev v Sloveniji 133.577, predstavljali železničarji približno eno devetino. (France Kresal, Delavstvo med gospodarsko krizo na Slovenskem. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja X/1970, št. 1-2, str. 81—98.) 25 lotno osebje ljubljanske direkcije JDŽ je bilo razdeljeno po strokovni izobrazbi na šest kategorij, in sicer v uradnike, uradnike pripravnike, v zvaničnike in služitelje, na delavce in dnevničarje. Železničarji vseh omenjenih kategorij so bili pretežno zaposleni skoro v vseh oddelkih, tako v splošnem, v prometno-komercialnem (kamor so sodile vse postaje), v gradbenem in strojnem oddelku. Nadalje so bili razporejeni v delavnicah oziroma TŽV (Tovarna železniških vozov), v skladiščih in železniški tiskarni. Največ zaposlenih je bilo v gradbeno-sekcijski službi, in to npr. 3632 delavcev, v katego ­ rijo uradnikov je sodilo 120 zaposlenih. Obenem je bilo v tej službeni enoti največ zaposlenih iz nižjih socialnih slojev. Prav pri progovnih delavcih je prihajalo v tridesetih letih do naj večje redukcije dela. Dalje je bilo na postajah zaposlenih 3430 uslužbencev. Večina jih je pripadala kategoriji zvanični- kov (2105). Kurilniško osebje je štelo 2052 zaposlenih. Tudi tu je največ železničarjev pripadalo kategoriji delavcev (1009), dalje zvaničnikom (539) in uradnikom (363). V centrali (direk- cijski uradi) je bilo npr. 363 uradnikov in 24 delavcev. V celoti gledano je bilo zaposlenih v drugi polovici tridesetih let na takratni JDŽ v Sloveniji največ delavcev, in sicer dobra polovica. Izmed uslužbencev je bilo po številu največ zvaničnikov, ki so zvečine delali na postajah ter so se vsaj v polovici primerov solidarizirali z delavci. Tretji po šte ­ vilu so bili železničar j i-uradniki, zaposleni zvečine na po ­ stajah, v kurilnicah (strojevodje) in v centrali, a najmanj jih je bilo v gradbeno-sekcijski službi. 7 Socialno poreklo železničarjev je bilo dokaj raznovrstno, dasi sta v nižjih kategorijah dela prevladovala kmečki ali pol- proletarski živelj in deloma tudi pripadniki osveščenega de ­ lavskega razreda. V sekcij ski delovni enoti so se npr. rekru ­ tirali progovni delavci praviloma iz kmečkega življa ter so kasneje po določenih letih službe in strokovnega usposablja ­ nja dosegli nižjo stopnjo prometne strokovnosti. Postali so premikači, kretniki, zavirači, sprevodniki ali vlakovodje. Polo ­ žaj je bil podoben tudi v drugih delovnih panogah. Nemalo- kdaj je sledil pri zaposlovanju na železnici sin očetu in pri takih družinah je bila stanovska in delavska zavest posebno močna. Predstavniki višjih kategorij dela na JDŽ, ki so pri ­ padali deloma meščansko-obrtniškemu sloju prebivalstva, so 26 se zgubljali v malomeščanski sredini, ostali konformni z reži ­ mom, ali pa so in to ne redko, aktivno sodelovali v sindikalnih in političnih gibanjih, tudi v društvih, ki neposredno niso imela političnega značaja, a so vendar pripomogla k združe ­ vanju napredno-mislečih ljudi ter k izmenjavi delavskih, re ­ volucionarnih idej. Železnica je s svojim organiziranim značajem »industria ­ liziranega prometa« od nastanka dalje pripomogla postopoma iz desetletja v desetletje k organizirani miselnosti svojega de ­ lavstva, ki je v nenehnem dinamičnem stiku predvsem z de ­ lavskim okoljem ustvarjalo močnejšo osnovo za prodiranje teženj po socialni in politični enakopravnosti. Sindikalno, politično in kulturno delovanje železničarjev med obema vojnama sodi zaradi zapletenosti pa tudi pomemb ­ nosti v povsem samostojno monografsko obdelavo. Na tem mestu bomo le na kratko prikazali nekatere značilnosti tega razvoja. Sindikalno delovanje Železničarji so bili v Avstro-Ogrski poleg rudarjev v pri ­ merjavi z ostalim delavstvom najbolj strokovno organizirani in so imeli svoje socialno zavarovanje, tako bolniško, nezgod ­ no in pokojninsko. Tudi v obdobju stare Jugoslavije so si ohranili svoje posebno zavarovanje.* Ob zlomu Avstro-Ogrske so imeli tri pomembnejše sindi ­ kalne organizacije in sicer socialnodemokratsko Splošno pravo- varstveno in strokovno združenje železničarjev, ki je do raz ­ pada monarhije bilo vključeno v dunajsko Strokovno komisijo, Zvezo jugoslovanskih železničarjev, katere delovanje je teme ­ ljilo na narodnosocialnih načelih in Prometno zvezo, ki je združevala krščanskosocialno delavstvo v Jugoslovanski stro ­ kovni zvezi. Z nastankom jugoslovanske države pa je prišlo v sindi ­ kalnem gibanju do velikih organizacijskih in političnih spre ­ memb. Železničarji so bili zaradi svojega značaja, kot državni * Več o socialnem zavarovanju železničarjev glej razpravo dr. Franceta Kresala: Začetki in razvoj delavskega zavarovanja v Slo ­ veniji med obema vojnama. Zgodovinski časopis, XXIV/1970, št. 3-4, zlasti str. 241—245. 27 uslužbenci, v novih razmerah države SHS prvi pobudniki združevanja v enotne razredne strokovne organizacije, med njimi je bila prva prometna stroka. Nova sindikalna organi ­ zacija v Sloveniji je bila ustanovljena 16. decembra 1918, ime­ novala se je Splošna železničarska organizacija Jugoslavije (SŽOJ) in si je prizadevala prek glasila Železničar* za zedinje ­ nje s sorodnimi strokovnimi organizacijami v državi. 8 Naslednje leto zasledimo že skupne akcije v tem smislu in tudi že prve uspehe združevanja. Dne 23. in 24. marca 1919 je bila v Ljubljani železničarska konferenca, na katero so bili vabljeni tudi predstavniki te organizacije iz Hrvatske, Srbije in Bosne. Konference so se sicer udeležili le slovenski in hrvatski pred ­ stavniki, na kateri so sklenili združiti vse železničarje države SHS v centralno organizacijo Splošno železničarsko organiza ­ cijo Jugoslavije. Organizacija naj bi delovala na razredni os ­ novi in si je postavila svoj program: urediti socialnoekonomski položaj železničarjev, ki se je z ustanovitvijo nove države čedalje bolj slabšal. S konference so poslali kraljevemu mini ­ strstvu za promet v Beogradu spomenico, ki je zahtevala rešitev najbolj perečih vprašanj železničarjev. 9 Kmalu po ustanovitvi Socialistične delavske stranke Jugo ­ slavije (komunistov) (SDSJk) se je na kongresu v Zagrebu dne 28. in 29. septembra 191910 ustanovila za vso državo enotna razredna sindikalna organizacija, v katero se je vključila tudi Splošna železničarska organizacija Jugoslavije (SŽOJ), to je bil Savez saobračajnih i transportnih radnika i službenika Jugoslavije (SSiTRiSJ). V savezu so bili vključeni delavci v železniškem, cestnem in zračnem prometu pa tudi poštna de ­ javnost. Savez je bil sestavni del komunističnega Centralnega delavskega sindikalnega sveta Jugoslavije (CDSSJ). Politični razmejitvi med socialnimi demokrati in komunisti je sledil razcep tudi v sindikalnem gibanju in to na reformistično in * Železničar je sprva glasilo slovenskih železniških nastav- ljencev, nato od leta 1919 Splošne železničarske organizacije za Jugoslavijo, kasneje slovensko glasilo Saveza saobračajnih i tran ­ sportnih radnika i službenika za Jugoslavijo. Od leta 1921 postane glasilo Strokovnega društva železničarjev za Slovenijo a še istega leta Saveza železničara Jugoslavije. Dne 15. novembra 1923 se je združil z Delavcem, v katerem je imel v vsaki drugi številki prilogo Železničar. 28 Velika železničarska stavka 1920, načrt stavkovnega komiteja, katerega So vodili komunisti za zasedbo ljubljanske železniške postaje komunistično. Za Slovenijo, kakor tudi za Hrvatsko, je bilo značilno, da je cepitev nastala še pred obznano medtem ko so bile sindikalne organizacije v drugih jugoslovanskih pokra ­ jinah tedaj še v okviru CDSSJ, do razcepa pa je prišlo šele v procesu obnavljanja neodvisnih sindikatov, ko so centrumaši obnovili Glavni radnički savez (GRS).11 Železničarji so pričeli v SŽOJ** radikalneje reševati soci ­ alnoekonomska vprašanja. Pridobljeno delovno in socialno za ­ konodajo v Avstro-Ogrski so železničarji namreč po prvi sve­ tovni vojni pričeli izgubljati s centralizacijo jugoslovanskih železnic. Vlada je zavlačevala s kakršnimikoli rešitvami in je ** Splošna železničarska organizacija za Jugoslavijo je imela konec junija 1919 3832 članov, do decembra 1919 pa je narasla kar na 7146 članov. (Ujedinjenje, 15. novembra 1920, št. 17.) 29 naposled povsem brez posluha začela uvajati v organizacijo železnic centralistično ureditev hkrati pa zaostalo, predvojno socialno politiko, ki je veljala za Kraljevino Srbijo. Z okrnit ­ vijo železniškega omrežja, zaradi slabih, izrabljenih in deloma uničenih prometno-tehničnih naprav, zaradi slabe organizacije dela v prometu (pomanjkanje strokovnega kadra) so bile delov ­ ne razmere zelo težke in so terjale prekomeren zaposlitveni čas ter velike fizične napore pri urejanju in usmerjanju (SZ-JV) notranjega in tranzitnega prometa. Težke povojne življenjske razmere, neurejene pokojnine in nizke mezde, slabe stano ­ vanjske razmere, zlasti razmere železničarjev, prebeglih iz Primorske, — vse to jih je sililo, da so z odločnimi nastopi SSiTRiSJ dosegli kolektivno pogodbo-protokol sporazuma (28. X. 1919), ki ga je podpisal prometni minister oziroma ministr ­ ski svet in je bil celo objavljen v Uradnem listu. 12 Izbojevana delavska zaščita v protokolu pa se ni izpolnjevala, »začela se je proti njemu gonja in to z ene strani od železničarske biro ­ kracije, z druge strani od žolte smeri«. 13 Vlada je vsiljevala nov »začasni pravilnik«. To je privedlo do ogorčenja v vrstah saveza, v Sloveniji v Splošni železničarski organizaciji Jugo ­ slavije, in izbruhnila je največja in najbolj organizirana stav ­ ka, ki se je začela od 15. na 16. april 1920 in je zajela celotno železniško omrežje takratne kraljevine SHS. Stavki so se pri ­ družili še brodarji in transportni delavci rečne plovbe. Delav ­ stvo je v železničarski in splošni stavki doseglo veliko enotnost in višek revolucionarnosti v poprevratnem obdobju. 14 Po krva ­ vem spopadu na Zaloški cesti in zadušitvi stavke se prične zanimiv, a hkrati zapleten proces cepitve sindikalnega gibanja železničarjev in delavcev drugih strok na Slovenskem. Močnejše osnove za takšen razvoj so bile dane tudi na političnem torišču v državnem okviru, ko so na volitvah 28. novembra 1920 v ustavodajno skupščino dobile številne delav ­ ske glasove in tako moč marksistične — delavske stranke. V naslednjem obdobju cepitve delavskih strank pa si je socialno ­ demokratska stranka v boju s komunisti po objavi obznane in s preganjanjem komunistov po njej in končno z zakonom o zaščiti države avgusta 1921 svoje pozicije le nekoliko okre ­ pila. Vendar kot bomo kmalu videli je KP kljub ilegalnemu delovanju imela znaten vpliv in uspeh v strokovnem organizi ­ ranju delavstva, kakor tudi železničarjev. Oblast je po obznani 30 prepovedala delovanje komunistični Splošni železničarski or ­ ganizaciji Jugoslavije, v Sloveniji pa, kot smo že omenili, se je že pred tem začela znotraj razkrajati. Zanimivo je, da je sicer še nekaj mesecev po aprilski stavki, se pravi avgusta 1920 imela še 6305 članov, (ki so imeli plačano članarino) a oktobra istega leta pa še 4116 članov v 18 podružnicah. 15 Vzrok za tak upad je upoštevati poleg notranjih nesoglasij (razdiralno delo bivšega tajnika Josipa Kopača in odcepitev socialnodemokratsko usmerjenih železničar j ev-ref ormisto v) tudi izselitev nemških železničarjev v republiko Avstrijo in službene premestitve slovenskih železničarjev, zaradi udeležbe v aprilski stavki, na Hrvatsko in v Srbijo. Splošna železničarska organizacija Jugoslavije za Slove ­ nijo je 5. junija 1920 pričela izdajati svoje novo glasilo Uje­ dinjenje* (slovensko glasilo saveza saobraćajnih i transportnih radnika i službenika Jugoslavije (SSiTRiSJ), glasilo je izha ­ jalo trikrat na mesec od 5. junija 1920 do decembra 1920. Kljub prepovedi, ki jo je izzvala obznana, je torej SŽOJ znova uspelo za kratek čas obnoviti delovanje. Junija 1921 je imela sicer še 2100 članov, ki so še plačevali članarino in izdajala je zopet novo glasilo Novi železničar v slovenskem in nemškem jeziku, izšle so tri številke od 15. junija 1921 do 30. julija 1921.16 Po hudih razpravah znotraj Saveza saobraćajnih i tran ­ sportih radnika i službenika Jugoslavije v Zagrebu in 28. in 29. junija 1921 v Ljubljani na izrednem občnem zboru Splošne železničarske organizacije Jugoslavije za Slovenijo, je le-ta torej do razpusta, avgusta 1921, ostala samostojna. 17 Člani Strokovnega društva železničarjev Jugoslavije za Slovenijo pa so se po sklenitvi o svoji likvidaciji, na izrednem občnem zboru 30. oktobra 1921 v Celju, vključili v reformistični Savez železničara Jugoslavije. 18 * To je bilo sindikalno glasilo. Nekaj mesecev pred lem pa je pod istim naslovom Ujedinjenje le z novim geslom »Proletarci vseh dežel združite se« izhajalo od 13. marca do 17. aprila 1920 kot glasilo nove politične stranke Delavske socialistične stranke za Slovenijo (DSSS), urednik je bil železničar Josip Petrič. Glasilo slovenske komunistične stranke (SDSJ k) pa je bil Rdeči prapor, ki je izhajal od 15. maja do 31. decembra 1920. 32 Kaj pa je bilo s preostalimi člani razpuščene Splošne železničarske organizacije Jugoslavije, z najbolj radikalno sku­ pino v razrednem sindikatu po zakonu o zaščiti države? Do ­ segli so, da je Pokrajinska uprava za Slovenijo potrdila pra ­ vila z dne 3. maja 1922 Neodvisni železničarski organizaciji za Slovenijo (NŽOS), dne 23. avgusta 1922 Neodvisni zvezi kurjačev za Slovenijo in 1. septembra 1922 Neodvisni zvezi strojevodij in strojnikov za Slovenijo. 19 Vse te so imele nato svoje ustanovne občne zbore. V obdobju delovanja neodvisnih sindikatov, (ki so jih vodili komunisti) je bilo v Sloveniji, kakor tudi na železnici, od srede 1922. leta pa do prepovedi teh sindikatov 12. julija 1924 še nekaj mezdnih gibanj in stavk za izboljšanje socialne zakonodaje in ekonomskega položaja delavcev. Številne akcije odločnega nastopa zasledimo na železnici v letu 1922 zlasti v Tovarni železniških vagonov v Mariboru. V letu 1923 pa je Slovenijo zajelo skoraj šestmeseč ­ no gibanje državnih nameščencev in železničarjev. Sporazum ­ no z njihovimi osrednjimi strokovnimi vodstvi so nastopali kot enotna fronta, ki se je v tem solidarnostnem povezovanju kazalo na zunaj z množičnimi shodi, zborovanji in protesti proti rastoči draginji in poslabšanju socialnoekonomskih raz ­ mer ter tako zrevoltirani grozili s stavko. 20 Višek gibanja je doseglo, ko je dne 3. avgusta 1923 zajela Slovenijo enodnevna generalna stavka železničarjev in državnih nameščencev. Stav ­ ka je bila zoper vladin osnutek zakona o državnih nameščen ­ cih in železničarjih, ker bi se z njegovo uveljavitvijo še po ­ slabšal gmotni položaj le-teh. V Sloveniji je stavka do neke mere le dosegla zadovoljiv uspeh, čeprav se je 24-urne pro ­ testne stavke udeležilo le osebje na južni železnici in v držav ­ nih uradih na Štajerskem, zelo malo pa osebje državnih že­ leznic. 21 To pa je bila tudi zadnja večja stavka železničarjev v Sloveniji med obema vojnama. V Mariboru je bila nato konec avgusta in začetku septembra 1923 še pasivna rezisten ­ ca delavcev v železniških delavnicah. Ti so zahtevali ureditev 8-urnega delavnika in ukinitev raznih prednosti manjšemu številu delavcev, ko jim je med drugim obratno vodstvo odo ­ brilo nadurno delo, da so si s tem povečali zaslužek. Hkrati pa so zahtevali enkratno denarno pomoč in ukinitev militari ­ zacije. Spor med delavci in upravo se je zaostril z izporom delavstva, ki je trajal do 10. septembra, brez dela pa je ostalo 3 Železničarji 33 12 delavcev iz vrst voditeljev stavke. 22 Delno uspelo stavko je vodil revolucionarni sindikat NŽOS. Ce nadalje sledimo razvoju sindikalnega gibanja železni ­ čarjev ugotovimo, da je do jeseni 1924 nastalo že enajst sindi ­ kalnih organizacij in društev v okviru treh sindikalnih smeri. Za ilustracijo naj citiramo glasilo nove razredne Železničarske pravovarstvene in strokovne organizacije — Organizirani že­ lezničar, ki pravi v članku: Združimo se!, da je 8000 želez­ ničarjev neorganiziranih, samo 5000 pa organiziranih in še ti so razdeljeni na enajst različnih strokovnih organizacij in združenj ter poziva vse železničarje tudi neorganizirane v enotno razredno strokovno organizacijo. 23 V obdobju poskusa združevanja delavskih strank in frak ­ cij in hkrati vseh marksističnih sindikalnih organizacij je konec leta 1924 in prvi polovici leta 1925 na pobudo Železni ­ čarske pravovarstvene in strokovne organizacije in prek po ­ spešene politične akcije njenega glasila Organizirani železni ­ čar, potekal zanimiv poskus ponovnega združevanja tudi pri vseh železničarskih strokovnih organizacijah v eno strokovno organizacijo. Vendar spričo različnih pogojev, ki so jih posta ­ vile železničarske organizacije vseh sindikalnih smeri za pri ­ stop v bodočo enotno organizacijo, različnih programov in zlasti načelnih dogovarjanj ali naj bo nova združena organi ­ zacija stanovska ali tudi politična, je težnje po združitvi pre ­ magala strankarska pripadnost in ozkosrčnost prenekatere železničarske organizacije. Z velikimi napori so se slednjič železničarji »razredno bojevnih organizacij« (komunistične in socialistične) po številnih razpravah o idejni osnovi, programu in ciljih bodoče združene organizacije, shodih in združevalnih konferencah ter političnih akcijah dne 24. in 25. novembra 1925 združile v Ujedinjenem savezu železničara Jugoslavije (USŽJ), ki je pričelo izdajati svoje glasilo za Slovenijo Uje­ dinjeni železničar in je imelo centralo v Železničarskem do ­ mu.24 Ujedinjeni savez je bil vključen v razrednem sindikatu Ujedinjenom radničkom sindikalnom savezu Jugoslavije (URSSJ). Železničarji komunisti so imeli poslej v tem sindi ­ katu pomembno torišče svojega delovanja. V Ujedinjenem savezu so se v Sloveniji tako združile Splošna železničarska strokovna in pravovarstvena organizacija Ljubljana, Splošna železničarska organizacija Maribor, Društvo sprevodnikov 34 Ljubljana, Društvo uradnih slug Ljubljana, Savez železničara Jugoslavije, Prometna zveza Maribor (krščanski socialci).* Ta na novo ustanovljena razredno bojevna sindikalna organizacija si je postavila naslednji program: 1. da se železničarjem priz ­ najo pravice, ki so priznane v drugih naprednih državah, to je pravico organiziranja, pravico borbe in stavk; 2. da bodo plače in dohodki železniških delavcev in nastavljencev takšne, da pokrijejo vse potrebe eksistence posameznikov in rodbine; 3. da se sprejme nova napredna Pragmatika za nastavljene in prav tak pravilnik za delavsko osebje; 4. za popolno zavaro ­ vanje za primer bolezni, nesreče, invalidnosti ter rodbine za slučaj smrti ali onemoglosti hranitelja; 5. proti politični in socialni reakciji, za svobodo in zaščito delavskega razreda. 25 Moramo priznati, da je bil program dokaj radikalen, vendar organizacija že na začetku znotraj ni bila povsem trdna. Poleg tega je oblast začela s strahovito gonjo proti vodstvu Ujedi- njenega saveza in odločnim nastopom v dobi redukcije in brezposelnosti na železnici, kar je privedlo, kot bomo kmalu videli, do razpusta razredne strokovne organizacije USŽJ. Preostale železničarske sindikalne organizacije pa so bo ­ disi ostale samostojne, ali pa so se pridružile Udruženju jugoslovanskih nacionalnih železničarjev (UJNŽ). To združenje je bilo ustanovljeno spomladi 1919 v državnem okviru, kamor se je vključila tudi Zveza jugoslovanskih železničarjev. Le-ta je bila ustanovljena še pred prvo svetovno vojno leta 1909 in je imela sprva svojo centralo v Trstu, kjer je tudi izdajala od leta 1911 svoje glasilo Jugoslovanski železničar. Sredi de ­ cembra 1918 je organizacija prenesla svojo centralo v Ljub­ ljano in prilagodila svojo dejavnost novim razmeram v kra ­ *Ujedinjeni železničar z dne 2, decembra 1925, št. 1 navaja tudi Prometno zvezo Maribor, vendar kot je razvidno iz poročila občnega zbora Prometne zveze z dne 27. septembra 1925, se le-ta dejansko v celoti ni združila z Ujedinjenim savezom železničarjev Jugoslavije. (Pravica, 1. oktobra 1925, št. 40.) Pač pa se je vklju­ čila poleg posameznikov skupina članov Prometne zveze v Ljub­ ljani pod vodstvom Ceraja Ceroviča. Sodeč po uvodniku Jugo ­ slovanskega železničarja z dne 7. julija 1927 je med drugim prav ta priključitev pripomogla, da je bila v Ljubljani likvidirana Prometna zveza, nakar se je osnovalo novo osrednje vodstvo Pro ­ metne zveze v Mariboru. (Jugoslovanski železničar, 7. julija 1927, št. 5.) Več o tem glej v opombi 25. 3 35 ljevini SHS ter nadaljevala z izdajanjem svojega glasila do leta 1931. Na sedmem rednem občnem zboru 3. aprila 1921 je bilo po 130 delegatih zastopanih 4340 članov (štiri podruž ­ nice niso bile zastopane). 26 Kot smo že omenili se je Zveza jugoslovanskih železničarjev vključila v UJNŽ, kasneje ime­ novano Udruženje jugoslovanskih nacionalnih železničarjev in brodarjev (UJNŽB), ko se pridružijo še brodarji in to po sklepu na izredni skupščini državnih uslužbencev pomorske uprave dne 28. marca 1926 v Splitu. Tako je torej nastopala v Sloveniji kot oblastna organizacija UJNŽB s sedežem v Ljubljani in je imela dokaj gosto mrežo podružnic. O svoji dejavnosti in uspehih pa je seznanjala širšo jugoslovansko javnost tudi prek osrednjega glasila Glasnik železničara i bro ­ dara, ki je izhajal v Beogradu od leta 1926* do 1941. UJNŽB je imela v Sloveniji v začetku leta 1938 24 podružnic s 3987 člani. 27 Ta strokovna organizacija železničarjev, ki je bila raz ­ deljena na kategorijske organizacije, je sčasoma postajala vse večji konglomerat liberalnih in nacionalističnih idej ter je bila izrazito režimska in naklonjena železniškim upravam in osred ­ njim vladnim organom v Beogradu. Samostojna organizacija je ostala še Udruženje željeznič ­ kih činovnika kraljevine SHS (UŽČ), v katero se je sredi julija 1925 vključilo Društvo prometnikov. 28 UŽČ je še nadalje ob ­ držala svoje glasilo Glasnik željezničkih činovnika (izhajal od 1921 do 1941). Prav tako je Prometna zveza, ki je delovala pod okriljem krščanskosocialističnega sindikata Jugoslovanske strokovne zveze (JSZ) in ki je kazalo, da se bo vključila v enotno železničarsko organizacijo oziroma Ujedinjeni savez železničarjev Jugoslavije, na občnem zboru 27. septembra 1925 v Ljubljani sklenila, da bo še nadalje delovala kot krščansko- socialistična strokovna organizacija. Prometna zveza se je še nadalje oglašala v rubriki Prometna zveza v Pravici, glasilu Jugoslovanske strokovne zveze. Spričo povečanja članstva** je od 1. aprila 1926 do 1. julija 1927 imela svoje glasilo Železni- * Po podatkih Vuka Dragoviča je prvi letnik izšel leta 1926. (Dragovič Vuk: Srbska štampa izmed ju dva rata I. Osnova za bi­ bliografiju srbske periodike 1915—1945. Beograd, 1956, stran 59.) ** Točnega števila članov v Prometni zvezi, kasneje imenovani Zvezi krščansko socialističnih železničarjev, mi iz časopisnih in drugih virov ni uspelo dobiti. Menim pa, da jih je bilo nekaj sto. 36 carski vestnik. Nato pa je v rubriki Železničarski vestnik sode ­ lovala zopet v Pravici, ki se je junija 1928 preimenovala v De­ lavsko pravico. Na osmem rednem letnem občnem zboru osred ­ njega odbora Prometne zveze dne 3. junija 1928 v Mariboru, so ob ugotovitvi, da se je krščanskosocialistična organizacija raz ­ širila ne samo v Sloveniji, temveč tudi v »naše južne kraje«, sklenili, da se Prometna zveza preimenuje v Zvezo krščansko socialističnih železničarjev Jugoslavije (ZKSŽJ). V skladu z reorganizacijo Jugoslovanske strokovne zveze so se spremenile nekatere točke njihovih pravil, ki naj bi omogočal organizaciji nemoten in svoboden razvoj. Občni zbor je izrekel tudi zahva ­ lo celotnemu jugoslovanskemu klubu, zlasti dr. Antonu Ko ­ rošcu in narodnemu poslancu Franju Žebotu. 29 Politično in sindikalno gibanje na železnici, ki je bila po ­ membna gospodarska panoga v državi in hkrati močno pove ­ zana z drugimi panogami (npr. z rudarstvom, lesno industrijo itd.), je bilo v veliki meri odvisno od političnega življenja in strankarske opredelitve železniške osrednje in pokrajinske uprave in tudi od prometnega ministrstva. Toliko ostreje in zagrizeno so potekali boji med vodstvi posameznih sindikalnih organizacij in so hkrati ves čas stare Jugoslavije obstajala ostra trenja in medsebojna nasprotstva, ki so močno oteževala še kako potrebno združitev v skupnem boju za uresničitev socialnoekonomskih pravic. Sindikalno gibanje je torej po kratkem obdobju poskusa združitve vseh železničarskih strokovnih organizacij, v na ­ slednjih letih znova potekalo v znamenju medsebojnega na ­ sprotovanja, zlasti med Ujedinjenim savezom železničara Ju­ goslavije in Udruženjem jugoslovanskih nacionalnih železni ­ čarjev in brodarjev. V Sloveniji je UJNŽB s svojim delova ­ njem razbijala enotnost, ovirala delo Ujedinjenega saveza in pomagala preganjati in denuncirati levičarje. Dejstvo je, da so v Ujedinjenem savezu, ki je štel jeseni 1928 v Sloveniji okoli 3500 članov,* nastale nove možnosti za reševanje mezdnih in delovnih sporov med železniško upra ­ vo in delavci. Nova organizacija z delavci, se je potegova ­ la za dosego novih in za obrambo starih pravic ter zatrje ­ vala, da ni politična, temveč hoče le postati enotna in razredno * Jugoslovanski železničar, XV, 5. X. 1928., št. 8. 37 bojevna organizacija. V uvodniku svojega glasila Kam vodi razcepljenost?, pravi Ujedinjeni železničar takole: »Združili smo se zato, da združeni uspešno bijemo razredni boj, da združeni železničarji vseh kategorij dosežejo in branijo svoje pravice. Železničarji se sicer dele na razne kategorije ali vsi imajo le enega delodajalca, torej mora biti borba skupna, organizacija enotna«. 30 Če na kratko ocenimo osemletno legal ­ no dejavnost Ujedinjenega saveza, moramo najprej povedati, da je del tega delovanja časovno sovpadal z naraščajočo go ­ spodarsko krizo, v kateri sta si bila kapital in delavski razred še posebej v ostrem nasprotju. Že vsakoletnemu zmanjševanju državnega proračuna za železnico se je v dobi diktature pri ­ družilo okrepljeno gospodarsko izkoriščanje, ki je bilo na ­ posled povezano tudi z novimi investicijami in železniškimi posojili z dokaj neugodnimi pogodbami s tujimi kapitalistič ­ nimi družbami, kar je zelo podražilo gradnjo jugoslovanskih železnic, v obdobju gospodarske depresije pa so v znatni meri zmanjšali tudi gradbena dela. Zaradi zgoraj povedanega se je železničarjem poleg redukcije delovnih mest in delovnih dni (brezplačni dopusti), osnovnih prejemkov (delavstvu za 10 %, višjim kategorijam za 15 °/o) ter postopnem izgubljanju postranskih prejemkov ( premij, v letih 1927—1933 tudi za polovico) 31 socialni in gmotni položaj zelo poslabšal. V takšnih razmerah je USŽJ, katerega so od časa do časa pretresali boji za politično prevlado med komunisti in socialnimi demo ­ krati na eni strani, na drugi pa med tistimi, ki so dosledno zagovarjali stališče, da mora biti organizacija nepolitična, do ­ kaj ostro vodil in usmerjal v letih 1926 do 1933 po vsej Sloveniji protestna zborovanja, shode, intervencije z manjšim ali večjim uspehom. Vladajoči režim kakor tudi železniška uprava je delovanje razredno bojevne organizacije neprestano napadala, obtoževala protidržavnega delovanja, ga dušila z re ­ presivnimi ukrepi in grozila organizaciji z razpustom. Slednjič je železničarjem, kot državnim uslužbencem, organiziranim v razrednem sindikatu (URSSJ) prometno ministrstvo* na os ­ * Železničarji kot državni uslužbenci so imeli dokaj omejeno koalicijsko svobodo, saj so potrebovali bodisi za ustanovitev ali nadaljnji obstoj železničarskih organizacij še posebno Gdobritev prometnega ministrstva. V težjih primerih je prometno ministrstvo v sporazumu s predsednikom ministrskega sveta lahko razpustilo 38 novi člena 275 zakona o državnem prometnem osebju z dne 1. julija 1931 prepovedalo nadaljnje delovanje. 32 Ob tej pre ­ povedi je centralna uprava Ujedinjenega saveza železničarjev Jugoslavije sklicala izredni kongres USŽJ dne 3. decembra 1933 v prostorih Delavske zbornice v Ljubljani. Kongres je obravnaval neznosen položaj železničarjev in zavzel stališče proti nameri delodajalca, »ki hoče uničiti zadnjo obrambno postojanko — razredno organizacijo železničarjev« 33. Kongres je ponovno izrazil zaupnico centralni upravi in soglasno skle­ nil ukreniti vse, da se omogoči legalnost edine razredne želez­ ničarske organizacije v Jugoslaviji. Kongres je sprejel resolu ­ cijo o položaju delavcev, položaju in zahtevah upokojencev in o zadevah bolniškega zavarovanja železničarjev in druge zahteve. 34 Sočasno pa so delovali v akcijah za obnovitev so ­ cialistične stranke, ki je bila, kot vse druge stranke, razpu ­ ščena z uvedbo sestoj anuarske diktature. Socialisti in komunisti so poslej v razpuščenem USŽJ ob ­ držali zaupniško mrežo, ki jih je povezovalo glasilo Ujedinjeni železničar, od 1. januarja 1934 z novim podnaslovom Neodvis ­ no glasilo železničarjev, upokojencev in transportnega osebja, ki je izhajalo do aprila leta 1941.35 Nekateri železničarji iz razpuščene USŽJ pa so se v na ­ slednjih letih vključevali tudi v žolte organizacije, tako v Udruženje jugoslovanskih nacionalnih železničarjev in bro ­ darjev, Prometno zvezo oziroma Zvezo krščanskih socialistič ­ nih železničarjev Jugoslavije in Klub železničarjev JRZ s težnjo, da bi si v okviru teh legalnih sindikalnih organizacij in društev vendarle izborili vsaj nekaj drobtinic. Tako kot pri drugih delavskih sindikatih, je vodstvo Ko ­ munistične stranke Jugoslavije začelo pošiljati v razne odbore komuniste-železničarje. Njihovega delovanja ni bilo čutiti le v zaupniški mreži glasila Ujedinjenega saveza, temveč tudi v UJNŽB, ki ga je podpirala oblast in kjer so pogosto s po ­ močjo članov komunistične stranke prek režimskega sindikata prešle v obravnavo ali bile celo ugodno rešene pomembnejše zahteve delavcev. 36 organizacijo, ki je delovala proti odredbam zakona o državnem prometnem osebju. Proti tej odločitvi ni pritožbe. (Službene novine saobračajnih ustanova kraljevine Jugoslavije, Beograd, 1. julija 1931, št. 12 a, člen 78.) 39 Omenimo naj še Klub železničarjev JRZ (obstajal je v vsaki železniški direkciji), ki je bil politični klub, in so ga sestavljali člani politične stranke Jugoslovanske radikalne zajednice (JRZ), v Sloveniji pod okriljem Slovenske ljudske stranke (SLS). S prvim aprilom 1939 je klub pričel izdajati svoj vestnik, mesečnik (kasneje polmesečnik) Slovenski železni ­ čar. Vloga glasila je bila vzpostaviti »trdno povezanost med vodstvom in člani« 37. Tedaj je bil predsednik kluba narodni poslanec Pavle Masič, tik pred svojim III. občnim zborom 28. januarja 1940 je bilo v Sloveniji 28 poverjeništev z 2822 člani. 38 Klub je torej združeval politično opredeljene železničarje (klerikalce), predvsem uradništvo, pa tudi najnižje kategorije dela, vestnik ugotavlja kar »vse sloje železničarskega stanu«. 39 Sodeč po vsebini njihovega glasila Slovenski železničar, je bila njihova dejavnost poleg politične osredotočena v sindi ­ kalno gibanje, saj glasilo tudi izjavlja, da rešuje stanovska in strokovna vprašanja — skratka življenjska vprašanja že­ lezničarjev, 40 seveda v okviru profašistične stranke Jugoslo ­ vanske radikalne zajednice. Marksistično usmerjeni železničarji, ki so ostali trdni za ­ upniki glasila Uj edin j enega saveza in odločeni si izboriti raz ­ redno sindikalno organizacijo so imeli več skupnih nastopov. Tako je pripravljalni odbor Saveza železničarjev Jugoslavije sklical za 16. januar 1938 vsedržavno konferenco železničarjev, ki naj bi bila v Zagrebu. 41 Konferenco, za katero je bilo ve­ liko zanimanja, je oblast prepovedala. 42 Tudi na seji izvršnega odbora URSSJ, ki je pripravljal IV. redni kongres le-tega in na samem kongresu dne 17. in 18. aprila 1938 v Zagrebu, kjer je prišlo do sporazuma med levico in desnico, so obravnavali pereč problem železničarjev in se zavzemali za odobritev njihove razredne sindikalne orga ­ nizacije, v okviru katere bi se poslej borili za zboljšanje soci ­ alnoekonomskega položaja. 43 V tem smislu je delal tudi pri ­ pravljalni odbor Strokovnega društva državnih prometnih ustanov. Dne 1. avgusta 1938 je predložil pomočniku promet ­ nega ministra in generalnemu direktorju državnih železnic v Beogradu pravila svojega društva, opozoril pa je javnost tudi s spomenico o položaju delavcev ter predlogi za dokončno rešitev delavskih vprašanj na železnici. 44 Vendar je zaenkrat 40 ostalo še vse pri starem. Oblast je zavlačevala potrditev pra ­ vil društva pa tudi kakršnekoli bistvene rešitve. Toliko bolj so zaupniki Ujedinjenega železničarja pozdra ­ vili aprila 1939 ustanovljeni Osrednji strokovni odbor za Slo ­ venijo ali medstrokovni odbor, smernice njegovega razglasa in deklaracijo slovenskih delavcev in nameščencev. Le-ta je poudarjala, da se bodo delavci in nameščenci z vsemi sredstvi borili za vse državljanske pravice, posebno še za neokrnjeno svobodo strokovnega združevanja, udejstvovanja in souprav ­ ljanja pri socialnih ustanovah, ki bodo tajno in proporcionalno voljene. 45 Ogroženi narodnostni obstoj slovenskega naroda in čedalje slabši gospodarski položaj z naraščajočo draginjo, na železnici pa vseskozi zapostavljeno in nerešeno delavsko vpra,- šanje (zlasti še pogodbenih delavcev) v primerjavi z nastavlje ­ nim osebjem (uslužbenci), ki pa je tudi zahtevalo obnovitev razredne sindikalne organizacije, avtonomijo socialnih ustanov, izboljšano delavsko zaščito in povišanje prejemkov, je pri ­ vedlo do vse močnejšega nezadovoljstva in hkrati do pobud in akcij združevanja. Možnost uresničitve vseh teh zahtev so videli v enotni železničarski organizaciji zdaj že v smislu razglasa Osrednjega strokovnega odbora za Slovenijo in v vztrajnem delu pripravljalnega odbora Strokovnega društva delavcev državnih prometnih ustanov. Le-to je imelo končno ustanovni kongres 3. decembra 1939 v Ljubljani, udeležili pa so se ga predstavniki iz vseh železniških direkcij. Uvodni referat je imel socialist Leopold Brenčič, '.ključavničar iz Tovarne železniških vagonov v Mariboru. Kongres je sprejel tudi več resolucij o položaju železniških delavcev (aktivnih in upokojenih) in o pravilih društva. Izvolili so delovni odbor, ki bo vodil delo do naslednjega kongresa in izposloval tudi formalno odobritev pravil ter zastopal interese vseh včlanje ­ nih železničarjev. Predsednik tega odbora je bil že omenjeni Leopold Brenčič, tajnik Franc Zorman, delavec iz Ljubljane, in blagajnik Karel Tekauc, strugar iz Ljubljane. V odbor pa so bili izvoljeni tudi delegati iz Zagreba in Sarajeva. 46 Strokovno društvo delavcev državnih prometnih ustanov je v uvodniku Organizirajmo se! v glasilu Ujedinjeni železni ­ čar pozivalo vse železničarske delavce in profesioniste, da je »izhod iz nevzdržnega stanja edino v združitvi vseh naših sil, je edino v tem, da se prav vsi železniški delavci in profesioni- 41 F sti — aktivni in upokojeni — ne oziraje se, kakšnega politič ­ nega prepričanja smo, kateri jezik govorimo in kateri veri pripadamo, neoziraje se, v kateri službeni edinici službujemo, združimo v enotno železničarsko delavsko strokovno organi ­ zacijo.« 47 Da bi se vodstva železničarskih sindikalnih organizacij skupno dogovarjala za vključitev njihovih članov v smislu zgoraj omenjenega razglasa Osrednjega strokovnega odbora v novo ustanovljeno Strokovno društvo delavcev državnih prometnih ustanov, ni zaslediti. Za ustanovitev tega društva je prišla pobuda s strani marksističnega delavstva (komunisti in socialisti), saj so le-ti ves čas zahtevali obnovo razrednega sindikata in so se samo le-ti vključevali vanj. Društveno delo ­ vanje pa je bilo več ali manj omejeno, saj oblast ni nikoli odobrila društvenih pravil, kar je razvidno tudi iz Ujedinje ­ nega železničarja tja do začetka aprila 1941, ko je prenehal izhajati. 48 Odklonilno stališče vodstev obeh sindikalnih organizacij tako nacionalistične Udruženja nacionalnih jugoslovanskih že­ lezničarjev in brodarjev, ki je sledilo politiki vsedržavne Jugo ­ slovanske nacionalne stranke (JNS) in Kluba železničarjev (JRZ) Jugoslovanski radikalni zajedinici, je razumljivo. Obe unitaristični stranki (JNS in JRZ) ki jih je slednjič ločila le še tradicija, sta se spričo skupnih gospodarskih interesov in zavarovanja svojega kapitala proti koncu stare Jugoslavije pričeli sporazumevati in združevati proti skupnemu sovražniku — vse močnejšim zahtevam in nastopom enotne delavske fronte v okviru ljudskofrontnega gibanja. Delavsko gibanje v okrilju meščanskih strank naj bi bilo v skladu s tedanjim notranjim in zunanjepolitičnim ter družbenoekonomskim raz ­ vojem države, ki je čedalje bolj težila k fašizaciji. Zatorej je bilo dovoljeno legalno delavsko gibanje le v okviru avtori ­ tarne državne sindikalne organizacije Jugoslovanskega radnič- kega saveza (JUGORAS). Oblast je tako konec decembra 1940 razpustila razredne sindikalne organizacije URSSJ, zaprla njihove prostore in zaplenila njihovo imovino. S tem pa je bilo ponovno onemo ­ gočeno delovanje železničarjev v komaj ustanovljenem in niti ne legalno priznanem razrednem sindikatu Strokovnega društva delavcev državnih prometnih ustanov. Večina njenih 42 članov pa se poslej ni vključila ne v Udruženje jugoslovanskih nacionalnih železničarjev in brodarjev niti ne v Klub železni ­ čarjev JRZ.49 Po razpustu sindikatov URSSJ je značilno za nekatere gospodarske panoge, zlasti za lahko industrijo npr. tekstilno, lesno, papirno in druge, da je obstajalo tesnejše sodelovanje med člani razpuščenih sindikatov URSSJ (predvsem komuni ­ stov) in člani krščanskosocialističnih sindikatov. To sodelo ­ vanje je bilo rezultat povezovanja njihovih predstavnikov v Delavski enotnosti, na terenu pa je imelo vidne uspehe z ustanavljanjem ilegalnih odborov delavske enotnosti. Na že­ leznici, v kasnejši Ljubljanski pokrajini, ki je predmet te monografije, ni obstajala ta pomembna povezava v obliki odborov delavske enotnosti med tema dvema sindikatoma ali bolje med komunisti, krščanskimi socialisti in od februarja 1941 dalje socialnimi demokrati. Eden izmed vzrokov je tudi številčna šibkost članov Prometne zveze v Jugoslovanski stro ­ kovni zvezi tako v ljubljanskem vozlišču kot tudi na drugih postajah. Močnejše pozicije je imela Prometna zveza oziroma zveza krščanskosocialističnih železničarjev Jugoslavije na Štajerskem (v Mariboru v Tovarni železniških vozov — po ­ membna voditelja sta bila Martin Kores in Karel Reberšek), ki pa žal še ni nadrobno raziskano.* Med vzroki je iskati na eni strani v precejšnji pasivnosti med člani razpuščenega sindikata, po drugi strani pa vključevanje levičarjev in ak ­ tivnejših sindikalnih delavcev vseh smeri v akcije Ijudsko- frontnega gibanja v Sloveniji. Torej v povečani in širši de ­ javnosti izven železnice. * Nadrobneje o krščanskih socialistih glej študijo Prunk Janko: Pot krščanskih socialistov v Osvobodilno fronto slovenskega naroda. Ljubljana 1977. Nekaj podatkov najdemo o prispevku kr ­ ščanskih socialistov v NOB v Mariboru tudi v Zbranem gradivu ZG, Ostrovška Milica: Železničarji v NOB na Štajerskem. Za razliko od ljubljanskega vozlišča, kjer so poleg članov KP prednja ­ čili v odborih OF (terenskih, matičnih kakor tudi osrednjem) sokoli (levo krilo) in člani sindikalne organizacije UJN2B in UŽC, velja za mariborsko vozlišče vključno s T2V poudariti, da so pri po ­ vezovanju s KP in organiziranju osvobodilnega boja izstopali kr ­ ščanski socialisti, ki so poleg komunistov kot vidnejša skupina bili tudi v Pokrajinskem odboru OF za Štajersko. Od socialnih demokratov pa je imel tesno povezavo s člani KP Leopold Brenčič (Filipič France, ustni vir). 43 Politično delovanje Kot v sindikalnem gibanju so bili železničarji tudi v po ­ litičnem gibanju še pod Avstro-Ogrsko in v prvih letih stare Jugoslavije med vodilnimi vejami slovenskega delavskega razreda. Številčno močni in gospodarsko pomembni so imeli znaten delež tudi v razvoju socialnodemokratske stranke. Ko se je le-ta začela znotraj cepiti in je del nje prehajal na komunistično stran, so bili železničar j i-delavski zaupniki in strankini aktivisti Marcel Žorga, Jaka Žorga, Josip Petrič, Ivan Baznik, Ivan Makuc, Ljudevit Vencajz, Franc Perdan — poleg drugih skupin in osebnosti, leva opozicija v JSDS.50 Prav tako so bili železničarji aktivni in prisotni ob ustanav ­ ljanju komunistične stranke na Slovenskem in ob sami usta ­ novitvi le-te dne 11. aprila 1920. Železničar Josip Petrič, »veteran socialističnega gibanja na Slovenskem, ki je leta 1896 v Ljubljani pričel ustanovni kongres slovenske social ­ nodemokratske stranke«, je tudi tokrat pričel kongres in bil predsednik. 51 Železničarji so bili tudi v vodstvu nove komunistične stranke, to so bili Josip Petrič, Ivan Makuc in Marcel Žorga. 52 V slovenski delegaciji na vukovarskem kon ­ gresu, ki je štela 21 članov, je prav tako bilo večje število železničarjev: Josip Petrič, Ivan Makuc, Marcel Žorga, Ivan Baznik in Jaka Žorga iz Ljubljane, Jože Nachtigall iz Mari ­ bora, Anton Šepetavec iz Novega mesta. Iz vrst železničarjev je bil na tem kongresu izvoljen v kongresno predsedstvo Josip Petrič. 53 Kmalu po ustanovitvi komunistične stranke so s pomočjo Splošne železničarske organizacije Jugoslavije za Slovenijo v okviru komunističnega, Saveza saobraćajnih i transportnih radnika i službenika Jugoslavije (SSiTRiSJ) organizirali veliko železničarsko stavko, ki pa so jo že vodili člani nove Delavske socialistične stranke Jugoslavije (komunistov). Kljub neuspehu generalne stavke, ki se je v Sloveniji končala s krvavim spo ­ padom na Zaloški cesti, so v kratki legalni dobi komunistične stranke v Sloveniji, od aprila 1920 do avgusta 1921, bili aktivni ne samo našteti delavski voditelji, temveč tudi člani razredno strokovnih organizacij in društev. Železničarji komunisti so že v obdobju med obema vojna ­ ma vzdrževali pomembne zveze, prek katerih so prenašali ile­ 44 galno partijsko literaturo. Po obznani in z zakonom o zaščiti države, ko je bilo prepovedano legalno komunistično delova ­ nje, (delovale pa so ilegalne celice) so se posamezni člani KP na železnici povezovali z ilegalnimi strankinimi organizacijami na terenu, ki so jim zaupali posebne naloge. Tako so npr. prenašali ilegalno literaturo, pošto in vzdrževali zveze s stran ­ kinimi organizacijami v Sloveniji in izven nje. Pomembni podtalni kanali razpečevanja literature so vodili v smereh: Ljubljana —Zagreb, Ljubljana —Maribor, Ljubljana —Trbovlje, Ljubljana —Postojna ter čez mejo v Trst; prek relacij Maribor —Ptuj, predvsem Maribor —Šentilj —Gradec, in Jesenice — Ljubljana —Zagreb. V času, ko je delovalo vodstvo KPJ na Dunaju, je le-to vzdrževalo zveze s strankinimi organizacijami v domovini tudi prek kurirjev železničarjev. 54 Ob tretjem kongresu KPJ na Dunaju leta 1926 so bili prav tako železničar j i-komunisti tisti, ki so oskrbeli večjemu številu delegatov varen prehod čez mejo na mejnem odseku Jesenice —Podrožca in Maribor —Šentilj (Špilje). 55 Tako kot v legalnem obdobju delovanja KP (1919—1921) so bili železničarji med vidnejšimi političnimi akterji tudi v obdobju parlamentarizma (1921—1928). Železničarji komunisti so zlasti delovali v kratkotrajni legalni stranki Socialistični stranki delovnega ljudstva (SSDL), ki je bila ustanovljena 21. januarja 1923 (glasilo Delavske novice) v tem smislu, da so se zavzemali za njen pristop oziroma slovenskih komu ­ nistov k Neodvisni delavski stranki Jugoslavije (NDSJ), usta ­ novljene sredi januarja 1923 v Beogradu, kot legalni obliki ilegalne komunistične stranke. Pripomogli so, da se je SSDL spričo njenega reformizma in oportunizma, znotraj začela raz ­ krajati in da je leva frakcija okrog Delavskih novic sredi aprila 1923 ustanovila slovenski del Neodvisne delavske stran ­ ke Jugoslavije s svojim glasilom Glas svobode. V svojem programu je naglašala potrebo po enotni delavski fronti, ki bi združevala delavski razred za razredni boj, vendar bo tudi v bodoče zavrnila združevanje z reformisti. 56 V pokrajinskem partijskem vodstvu KPS za Slovenijo so tedaj bili med delavci tudi železničarji, tako brata Jaka in Marcel Žorga, Ivan Makuc, Tone Šušteršič, Ignac Teršek (nekdanji rudar, tedaj pa delavec v TŽV Maribor — op. A. V. M), Drago Magdič in morda še kdo. 57 45 Neodvisna delavska stranka Jugoslavije pa je kljub raz ­ pustu po znanih trboveljskih dogodkih (1. junija 1924) na pol legalno delovala dalje, zlasti v rdečih sindikalnih organiza ­ cijah in okoli glasila Delavsko kmetskega lista (dekalisti) in kmalu nato v nadaljevanje NDSJ v Delavsko kmetskem re ­ publikanskem bloku (DKRB). Le-ta se je po znatnem politič ­ nem porazu na februarskih volitvah leta 1925 in zlasti okoli vprašanja združevanja vseh marksističnih delavskih strokov ­ nih organizacij začela znotraj močno razkrajati, pri čemer je nastalo več frakcij. Železničarji na Štajerskem, zlasti v Mariboru, ki je bila trdnjava socialistov, so imeli znatno število članstva v Socia ­ listični stranki Jugoslavije, medtem, ko so v Ljubljani in Zalogu prevladovali komunisti včlanjeni v NDSJ oziroma DKRB. Vendar si je v Mariboru spričo močnih pozicij socia ­ listov, kasneje še krščanskih socialistov (delavnice TŽV) pri ­ borila znaten vpliv na delavsko gibanje tudi ilegalna partijska organizacija, ki so jo sestavljali delavci različnih strok, pre ­ težno pa železničarji in delavci TŽV. Spomladi leta 1922 je bil namreč v Mariboru, v gostilni »Pri zlati hruški«, po pred ­ hodno vzpostavljenih stikih prek Jake Žorge s pokrajinskim partijskim vodstvom v Ljubljani, ustanovni sestanek ilegalne organizacije KPJ, katere jedro so sestavljali predvsem želez­ ničarji iz kurilnice in delavci iz TŽV. Tedaj so za predsednika izvolili Ignaca Terška, njegovega namestnika Cirila Razborška in tajnika Draga Magdiča, Štefan Matjašec pa je leto dni po ­ zneje (1923) postal blagajnik. Jedro organizacije, to je prav ­ kar omenjeno vodstvo in člani kot npr. Andrej Čanžek, Jože Zupanc, Franc Korbun, Henrik Vajngerl, Jože Nachtigall (1923 prešel k radikalom) in drugi 58 so imeli v tem (in kasnej ­ šem) obdobju pomembno vlogo v političnem, sindikalnem (re ­ volucionarni — neodvisni sindikati) in kulturnoprosvetnem de ­ lovanju, ki ga mirno lahko označimo za revolucionarno de ­ lavsko gibanje. Mariborska organizacija KP je imela ob vse večji in vsestranski dejavnosti čedalje več neposrednih zvez tudi s člani Pokrajinskega vodstva KPJ za Slovenijo, tako s Francetom Klopčičem, bratoma Žorga in drugimi. Pre ­ živela je tudi prve hude udarce šestoj anuarske diktature in se je obdržala do leta 1932, ko so člane aretirali in zaprli. 59 46 Leta 1928 je bila ustanovljena na pobudo dr. Jožeta Potrča in Ivana Spolenjaka prva celica KP v Ptuju, ki je delovala v železniških delavnicah. Ustanovitvena sestanka sta bila v go ­ stilni »Pri pošti« v Ptuju in v Femčevem stanovanju v Rogoz ­ nici pri Ptuju. Člani celice so bili Alojz Arnuš, Franc Kosec, Franc Kramberger, Jakob Herceg in Leopold Voda, ki je vodil celico. Pozneje so se vključili v celico še Karel Koren, Avgust Hlupič, Ivan Frankovič, Jurij Svenšek in Adolf Car ­ man. 60 Partijska organizacija v Ptuju pa je bila neposredno povezana z mariborsko, zlasti prek Franca Krambergerja, člana KP od leta 1919. V obdobju šestoj anuarske diktature se je komunistična stranka v Sloveniji pričela po hudih udarcih režima obnav ­ ljati brez povezave z osrednjim vodstvom v tujini. Po priho ­ du Borisa Kidriča iz zapora konec leta 1930 in Edvarda Kar ­ delja v začetku leta 1932, sta usmerila večino svoje dejavnosti v zbiranje in povezovanje skojevcev in komunistov, predvsem študentov z ljubljanske univerze. To jedro komunistične stranke je iskalo stike s komunisti v delavskih središčih in uspešno obnavljalo partijske celice. 01 Na železnici je bilo nekaj komunistov, ki so bržkone imeli tesnejše stike z novim komunističnim vodstvom, saj zasledimo začetke ponovnega obnavljanja komunistične organizacije na ljubljanski železnici razmeroma dokaj zgodaj. Prvo celico KP so ustanovili železničarji v signalni delavnici v Ljubljani leta 1933, celico so sestavljali Tone Šušteršič, Alojz Žargi st. in Tone Zalar. Leta 1935 so se vključili še Tine Rožanc, ki je kot član KP delal že prej na območju Medvod in Pirnič, Do ­ minik Carman in Karel Črnič, leta 1937 pa še Martin Kokalj. Tudi na postaji Zalog je bila tik pred vojno ustanovljena ce­ lica KP, sestavljali so jo Ivan Dorbež, član KP od leta 1920, Rudi Sigulin, član KP od leta 1936 in Jože Omahen, član KP od leta 1940.62 Partijska organizacija na železnici se je v letih pred vojno še nekoliko razširila z novimi člani KP in SKOJ, tako da je štela tik pred vojno na ljubljanski železnici vključno z Zalo ­ gom okoli 25 članov KP in SKOJ. Na Rakeku so ustanovili leta 1933 celico KP, ki pa je bila kmalu razkrita. Leta 1938 so v Mariboru v TŽV ponovno ustanovili celico KP, člani so bili Franc Korbun, Jože Zupanc, 47 Henrik Vajngerl, Lojze Antoličič, Srečko Gantar, Avgust Ba ­ tagelj, Angel Besednjak. Kasneje se jim pridružijo še Julij Gajšek, Stefan Balgavi, Marko Mijič, Marko Martinovič, Ivan Pešec, Franc Zalaznik, Karel Bavcon, Jože Kovač. Pozimi 1940/41 pa so postali člani KP Mirko Novak, Andrej Gulič, Kristijan Palčič in Stanko Leban. 63 Iz spominskega gradiva pa je razbrati, da so posamezni železničarji — člani KP delovali v letih pred oziroma tik pred vojno še na postajah v Rajhenburgu (Brestanici), Hrast ­ niku, Trbovljah, Brežicah, Novem mestu, Kranju, Žabnici in morda še kje in da so bili organizacijsko vezani na terenu. 64 Politično delo komunistov — železničarjev se ni omeje ­ valo le na matično delovno organizacijo. Člani stranke so bili aktivni tudi zunaj svoje delovne ustanove, bodisi da so bili povezani s komunisti v domačem okolišu ali pa s komunisti in levičarji v drugih strankah in organizacijah, s katerimi Zaloški socialisti in komunisti iz leta 1920 dalje; med njimi so tudi želez­ ničarji (spominski posnetek iz leta 1954). od leve proti desni sedijo: Peter Učakar, kretnik na železniški postaji v Zalogu, Jakob Skuk, zidar na že­ lezniški postaji v Zalogu, oba vneta sindikalna delavca; Peter Čermelj, sin železničarja, bil je pomemben organizator komunistične stranke med železničarji v Zalogu in propagator njenih idej; Ivan Dorbež, kretnik na železniški postaji v Zalogu. Stojijo od leve proti desni Franc Bezlaj, mizar v Sp. Kašlju, Andrej Polk, kretnik na železniški postaji v Zalogu, udeleženec železničarske stavke leta 1920; Miha Mehle, ključavničar, Jože Kačar, mizar in Anton Sešek, laborant v kemični tovarni v Mostah 48 so se povezovali pri političnem, sindikalnem in kulturnopro- svetnem delu. Zlasti za trideseta leta najdemo lepe primere živega političnega dela železničarjev komunistov. Tako je na primer Tone Šušteršič deloval v Beli krajini, Tine Rožanc v Pirničah in Medvodah, Rudi Sigulin, Peter Čermelj, Ivan Dor- bež v Zalogu, Tone Zalar in Jože Molek na borovniškem ob ­ močju, v Mariboru in Ptuju pa komunisti iz TŽV, takih pri ­ merov bi lahko našteli še veliko. Naj s primerom Zalarja pri ­ kažemo politično delovanje železničarjev v domačem okolišu, ki je rodilo uspehe oziroma pripravilo plodna tla tudi po zlo ­ mu stare Jugoslavije za organiziranje NOB domačega prebival ­ stva. Zalar, ki je bil član KPJ od leta 1933 in je bil zaposlen v mostovni delavnici v Šiški, je bil med pomembnejšimi organi ­ zatorji revolucionarnega gibanja na borovniškem območju. S svojimi somišljeniki in simpatizerji KP je leta 1936 ustanovil Strokovno organizacijo lesnih delavcev in sorodnih strok, v katero se je vključilo več kot tri četrtine delavcev, zaposlenih v lesni industriji v Borovnici. Z ustanovitvijo delavsko kul­ turnega društva Vzajemnost, ki je poleg delavstva vključevalo tudi študentsko in kmečko mladino, je Vzajemnost postala žarišče, iz katerega so se širile napredne ideje. Vse večja politična razgibanost je privedla, da se je v začetku septembra 1939 ustanovila v Zalarjevi hiši celica, dalje v okviru proti- draginjskih akcij so bile v Borovnici uspešne demonstracije oktobra 1940, med prebivalstvom se je širil komunistični tisk, pobirali so za Ljudsko pomoč in podpise za ustanovitev Dru ­ štva prijateljev SZ. K revolucionarni razgibanosti borovniške ­ ga prebivalstva sta poleg Zalarja prispevala tudi železničarja komunista Jože Molek in Andrej Pandur. 65 Zalar je bil povezan tudi s člani partijske tehnike oziroma z njenim delom. Tako zvemo iz spominov Zalarjeve žene in člana partijske tehnike Mirka Zlatnarja, da je le-ta prihajal na Zalarjev dom v Laze pri Borovnici že prej, zlasti pa poleti 1940, ko je delovala v Zalarjevi hiši od maja do septembra 1940 ilegalna ciklostilna tehnika. Poleg Zalarja in njegove žene je delal v tehniki tudi ilegalec, komunist iz Tržiča Andrej Stegnar. Tiskal je Kratko zgodovino Vsezvezne komunistične stranke (boljševikov) (preč ­ ni format 17,5 x 21 cm).66 V tej tehniki so tiskali tudi letake za protidraginjske akcije, ki sta jih Zalar in njegova žena odnašala v Ljubljano. 67 V sklopu priprav na V. državno par ­ 4 Železničarji 49 tijsko konferenco, ki je bila v oktobru 1940 v Zagrebu, je bila v Zalarjevi hiši septembra 1940 tudi okrožna partijska konfe ­ renca za Ljubljano. Te konference se je udeležil tudi želez­ ničar Tone Šušteršič. 68 Opišimo še primer družine Leopolda Kumarja, mizarja v železniških delavnicah v Šiški. Njihovo kletno stanovanje v Fondovih stanovanjskih hišah na tedanji Tyrševi 87, danes Titovi 107, je bila vsa trideseta leta tja do oktobra 1942, ko je bila vsa družina aretirana, varno zatočišče in hkrati zbira ­ lišče emigrantov iz Italije, pa tudi članov KP in SKOJ. V tri ­ desetih letih so prihajali tudi nekateri člani iz ožjega vodstva KP in SKOJ in ker je bilo njihovo stanovanje prikladno in stanovalci zanesljivi, so organizirali ilegalne izobraževalne in še druge sestanke ter srečanja. V podstrešju hiše je bila v letih 1933 do oktobra 1934 partijska ciklostilna tehnika, v njej je vsa tiskarska in ilustracijska dela opravljal sin član SKOJ Stane Kumar (kasnejši akademski slikar). Vsa družina se je udeleževala tudi akcij in zborovanj ljudskofrontnega giba ­ nja. 69 Z razvojem ljudskofrontnega gibanja se je preusmerilo tudi politično in sindikalno delo na železnici ter dobilo dru ­ gačno vsebino in obliko. Čeprav je bila ta nova vsebina po po eni strani kot doslej ozko vezana na zahteve s socialnoeko ­ nomsko vsebino, lastne tej ali drugi kategoriji dela in naslov ­ ljene bodisi na železniško direkcijo ali na osrednje prometne organe v Beogradu, se prenaša težišče delovanja na širšo osno ­ vo političnega dela in protirežimskega delovanja. Tudi po letu 1936 namreč ni bilo na območju ljubljanske železniške direkci ­ je nekega večjega in širše zasnovanega mezdnega gibanja ali stavke za izboljšanje socialnoekonomskih razmer železničarjev. Zasledimo le nekaj manjših protestnih intervencij in enourno stavko oktobra 1940 v delavnicah TŽV v Mariboru. 70 Tega dejstva ne moremo pripisati le povečanemu oportu ­ nizmu, ki je nedvomno obstajal, zlasti v vodstvu železničarskih sindikalnih organizacij in društev. Vzroke je iskati predvsem v vključevanju železničarjev, zlasti nižjih socialnih slojev, v ljudskofrontno gibanje, ki se je od leta 1935 dalje do oku ­ pacije razraščalo in se imenovalo najprej Slovensko ljudsko gibanje, nato Kmetsko-delavsko gibanje, Slovenska ljudska fronta in Zveza delovnega ljudstva Slovenije (ZDLS). Glede 50 na programe tega gibanja in ker je postalo le-to množično in ljudsko, zasledimo tudi mnoge železničarje v tej pomembni politični dejavnosti in sicer ne samo na železnici, temveč pred ­ vsem na terenu in v domačem okolišu. Ko je Komunistična stranka Slovenije po svojem usta ­ novnem kongresu leta 1937 povečala dejavnost med širokimi plastmi prebivalstva z organiziranjem ljudskofrontnih zbo ­ rovanj, so se teh udeleževali tudi železničarji. Spomladi leta 1937 so bili prisotni na takih zborovanjih v ljubljanski okolici (Stari grad nad Zalogom, Ihan pri Domžalah), poleti istega leta pa pri množičnih akcijah proti generalu Živkoviču, orga ­ niziranih ob njegovem prihodu v Slovenijo. V jeseni (24. 10. 1937) so se udeležili zborovanja Kmečko-delavskega gibanja v Dobovi ne samo delavci, ampak tudi uradniki tamkajšnje železniške postaje. 71 V letih španske državljanske vojne so se železničarji so­ lidarno odzvali raznim pozivom za pomoč republikanski Špa ­ niji. Poleg solidarnostnih izjav in živega zanimanja, ki se je kazalo v razpravljanju znotraj delovnih enot in ki so izzve­ nela kot moralna podpora boju španske republike proti fa ­ šizmu, so železničarji sodelovali v konkretnih akcijah pomoči. Tako je bil že večkrat omenjeni železničar Tone Šušteršič član odbora za Slovenijo, ki ga je ustanovila komunistična stranka in ki je imel nalogo, da organizira po vsej Sloveniji nabor za španske prostovoljce, vzpostavi ilegalne kanale čez mejo, javke, propagira za republikansko Španijo in ji materialno pomaga. 72 S priključitvijo Avstrije k nacistični Nemčiji marca 1938 in okupiranjem Čehoslovaške marca 1939 so se tudi železni ­ čarji čedalje bolj zavedali fašistične nevarnosti, ki je grozila jugoslovanskim in posebej slovenskemu narodu. Leta 1938 so železničarji pomagali osebam, ki so iz političnih razlogov bežale iz Avstrije, za materialno pomoč je bil ustanovljen poseben sklad, ki je deloval v okviru železniškega sindi ­ kata. Podobne akcije za pomoč so železničarji organizirali ob nemški okupaciji Čehoslovaške. Železničarji so imeli stike oziroma so sodelovali s češkim društvom v Ljubljani, ki je ilegalno organiziralo pomoč čehoslovaškim emigrantom. Tako so na primer železničarji na mejnih prehodih v Šentilju, Radgoni in Kotoribi sprejemali češke emigrante in jih z infor- 4 51 maci j ami in nasveti usmerjali po železnici v prehodno zbira ­ lišče v Ljubljani. 73 Zlasti aktivni so bili železničarji med protidraginjskimi de ­ monstracijami leta 1940, ki so imele med drugim tudi proti- nacistični značaj. Železničarji so namreč ob povečanem izvozu živil v Nemčijo, ki so ga neposredno zaznavali v okviru služ­ benih dolžnosti, bili med prvimi pobudniki odpora proti režimu. Posebno železničarji nižjih kategorij dela (progovni delavci, kretniki, zavirači, delavci v železniških delavnicah in drugi) so se z družinami udeleževali protidraginjskih akcij in zborovanj. 74 V narodnoobrambno delo so bili železničarji vključeni v obrobnih predelih Štajerske, Prekmurja in v kra ­ jih, kjer je bil nemški kapital zelo močan, bodisi v okviru lastnih organizacij ali v odborih, ki so delovali proti poveča ­ nemu nemškemu nasilju in delovanju pete kolone. Iz Slovenije je bilo poleg drugih komunistov tudi nekaj železničarjev ali njihovih svojcev interniranih po uvedbi do ­ polnitve člena 12 a zakona o zaščiti države v decembru 1939, ki je uvedel koncentracijska taborišča za komuniste v Bileči, Lepoglavi, Ivanjici in drugod. V le-teh so bili revolucionarji prepuščeni policijski samovolji. Partija je v obrambo zaprtih revolucionarjev in tudi v obrambo delovnega ljudstva vodila akcije proti tem koncentracijskim taboriščem. V te protestne akcije so se vključevali tudi železničarji. Ob konfiniranju večjega števila komunistov iz Slovenije leta 1940 (med njimi Pepce Kardelj, Angelce Ocepek, Ivana Krefta, Oskarja Kova ­ čiča, Lojzeta Hohkrauta, Venclja Perka in drugih) v Bilečo, so sodelovali pri velikih demonstracijah, ki so bile ob odhodu v Zalogu, Zagorju in Trbovljah. 75 V Zalogu so npr. železničarji pravočasno obvestili svojo okolico, da je prišlo čim več demon ­ strantov na postajo, med njimi so bili tudi železničarji. 76 Povsod tam, kjer so delovale komunistične celice na želez­ nici, je bila tudi organizirana Rdeča pomoč za podporo zaprtim revolucionarjem in njihovim družinam. Rdeča pomoč, ki se je v začetku leta 1936 v Zagrebu reorganizirala in se preimeno ­ vala v Ljudsko pomoč, 77 je postala vse bolj množična in je vedno našla moralno in materialno podporo med železničarji različnih kategorij dela. Iz spominov in izjav železničarjev zvemo, da so pobirali za Rdečo, kasneje Ljudsko pomoč, želez­ ničarji v delovnih enotah v ljubljanskem in mariborskem voz ­ 52 lišču, zlasti pa v delavnicah TŽV v Mariboru in Ptuju, Novem mestu, Kočevju, Kranju in drugod. 78 V dobi okupacije se je Ljudska pomoč novembra 1942 preimenovala v Slovensko narodno pomoč (SNP) in se še razširila ter postala skoraj množična organizacija, ki je moralno in materialno pomagala zapornikom, internirancem, družinam talcev in partizanov na železnici. Kako pomembna je bila vloga železničarjev kot ene izrned številčno močnih vej delavskega razreda, vidimo tudi iz re ­ solucije V. državne partijske konference oktobra 1940 v Za ­ grebu. V njej je spričo notranje in zunanje politične situacije rečeno o nalogah partije med drugim tudi naslednje: velikega pomena je organiziranje partijskih organizacij na železnici, v železniških delavnicah in kurilnicah ... in na ostalih pro ­ metnih ustanovah. To je prvi pogoj za uspešno borbo delav ­ skega razreda za bodočnost. 79 Torej tudi v razdobju revolucionarnega poleta (1935—1937) in nato v razdobju boja za demokratizacijo in obrambo neod ­ visnosti domovine (1938—1941) je bila prisotna določena poli ­ tična (pa tudi sindikalna) dejavnost železničarjev. Ta dejavnost se je kazala predvsem v solidarnostnih nastopih do mezdnega in stavkovnega gibanja delavcev v drugih gospodarskih panogah, v skupnih akcijah proti fašističnemu nasilju jugo ­ slovanske vlade in proti preganjanju komunistov, v protidra- ginjskih in narodnoobrambnih akcijah. Zlasti se je njihova dejavnost pokazala v okviru akcije za ustanovitev Društva prijateljev Sovjetske zveze in v pripravah za obrambo ogro ­ žene domovine, pri čemer se je krepila osveščenost in narodna zavest. Kulturno-prosvetno delovanje Poleg strokovnih združenj in društev, razvitega zadružni ­ štva, so imela pomembno vlogo tudi kultumo-prosvetna in športna društva železničarjev. Že po prvi svetovni vojni so ustanovili železničarji in delavci drugih strok takratnega šišenskega predmestja športni klub Hermes. Sredi dvajsetih let se je preimenoval v železničarsko športno društvo Her ­ mes ter je po 20-letnem delovanju imelo 10 sekcij in 750 članov. Čeprav je delovalo v okviru UJNŽB, je postalo zbi­ 53 rališče železničarjev in njihovih otrok, ki so hkrati s šport ­ no vzgojo širili tudi borbeni duh in proletarsko zavest, člani komunistične stranke in njihovi simpatizerji pa so znotraj društvenega življenja usmerjali k naprednejši po ­ litični usmeritvi železničarjev. Mnogi med njimi so bili že kmalu po okupaciji med prvimi organizatorji narodnoosvobo ­ dilnega gibanja na železnici. 80 Iz narodnoobrambnih teženj slovenskih železničarjev so nastale že pred prvo svetovno vojno na Tržaškem narodne organizacije, ki so prek svojih glasil in društev širile in kre ­ pile narodno zavest. Eno prvih društev, ki je bilo ustanovljeno leta 1911, je bil pevski odsek Zveze jugoslovanskih železni ­ čarjev. Leta 1918 so v Ljubljani v okviru te zveze ustanovili železničarsko godbo in pevski zbor, ki sta se leta 1924 vklju­ čila v na novo ustanovljeno Narodno železničarsko glasbeno društvo Sloga. Društvo je vključevalo vse železničarje »brez razlike in ne glede na njihovo politično ali strokovno pripad ­ nost«. 81 Nastale so nove podružnice Sloge, tako v Novem mestu, na Jesenicah, v Trbovljah in Celju.82 Slovenski želez­ ničarji so ustanovili v Mariboru leta 1919 slovensko društvo Narodno železničarsko društvo Drava, ki je imelo še posebno vlogo. V okviru svojega delovanja si je prizadevalo združiti vse narodno zavedne železničarje mariborskega vozlišča, kre ­ piti narodno zavest in v tridesetih letih poživiti narodnoob ­ rambno delo. Leta 1939 je vključevalo 835 slovenskih želez­ ničarjev in imelo do tega leta 2085 nastopov (pevski zbor 520, godba 1350 in tamburaški zbor 215 nastopov). 83 Že ti skopi podatki dokazujejo, da je imela Drava v svojem dvajset ­ letnem delovanju, zadnja leta pred vojno pa v okviru narodno ­ obrambnih akcij, pomembno vlogo. S slovensko pesmijo je budila in širila narodno zavest ne samo med železničarji, tem ­ več tudi med drugim prebivalstvom v obrobnih krajih severne Slovenije. Sloga in Drava v Mariboru ter kulturne skupine pod istim praporom so brez dvoma krepile stanovsko solidarnost, narodno zavest železničarjev in jih dvigale na višji kulturni nivo. Ne smemo pa prezreti, da so bile pod močnim vplivom režimskih vlad in da niso imele razredno-bojevnega značaja. Zato so levičarsko usmerjeni železničarji v mnogih primerih postali pobudniki novih društev izven železnice, ki naj bi 54 imela v okviru svojega delovanja več socialne in politično levičarske vsebine. Veliko železničarjev je bilo protiklerikalno usmerjenih in vključenih v sokolska društva in delavsko izobraževalna, glas ­ bena in športna društva, ki so delovala v mestih in na pode ­ želju, bila pa so programsko bolj ali manj blizu marksističnim idejam. 84 Železničarji so kot sposobni organizatorji in zaradi razgledanosti in levičarske usmerjenosti v mnogih primerih prispevali k naprednejši pa tudi k protirežimski dejavnosti delavskih društev po vsej Sloveniji. Zelo aktivni so bili želez­ ničarji v Zalogu oziroma v vzhodnem predelu Ljubljane in njeni širši okolici. Delovali so v Vesni (1923 in 1924), kasneje v Svobodi, po letu 1935 v Vzajemnosti in tik pred vojno v Društvu kmečkih fantov in deklet. 85 V Šiški so bili med drugimi tudi železničarji komunisti pobudniki in ustanovitelji Vzajemnosti leta 1938.86 Prav tako v Borovnici so bili med pobudniki ustanovitve delavsko kulturnega društva Vzajem ­ nost, pridobivali so nove člane in aktivno delovali tudi v dru ­ štvu. 87 Tudi v Mariboru so železničarji delovali v Svobodi, nato v Vzajemnosti, tako na Studencih predvsem delavci iz TŽV, na Teznem in Pobrežju. 88 Vsa ta društva so bila pod močnim vplivom članov KP in SKOJ (ročnih delavcev in mlade inteligence) ter dosegla kljub amaterstvu in slabim materialnim pogojem, a z veliko požrtvovalnostjo v pevskih, dramskih, godbenih in telovadnih odsekih lepe uspehe in primerno raven. Politično, sindikalno in kulturno delovanje železničarjev med obema vojnama ima več obdobij, za katera je značilno naslednje: Ob razpadu Avstro-Ogrske in ob ustanovitvi stare Jugoslavije ter v začetku dvajsetih let so bili železničarji, poleg rudarjev in kovinarjev, najštevilnejši in najnaprednejši del slovenskega delavstva z močno nacionalno zavestjo. Že v ob ­ dobju Avstro-Ogrske, ko se je ustanovila in razvijala social ­ nodemokratska stranka, so bili železničarji med prvimi, ki so kot delavski zaupniki in strankini aktivisti ter mnogošte ­ vilni člani težili k naprednejši usmeritvi strankinega delovanja. Še več, železničarji imajo tudi pomemben delež, da so se znotraj socialnodemokratske stranke razvila nasprotja, ki so privedla do razcepa med reformizmom in centrumaštvom na eni strani in komunizmom na drugi strani. Kot vidnejša sku- 55 pina v opoziciji v JSDS so bili pobudniki in soudeleženi pri nastanku komunistične stranke v Sloveniji in aktivni v prvem, legalnem obdobju njene dejavnosti. Poleg tega so se železni ­ čarji med prvimi začeli sindikalno združevati in z velikimi stavkovnimi gibanji reševati žgoča socialnoekonomska, po ­ sredno pa tudi politična vprašanja ter tako vplivati na začetke revolucionarne preusmeritve v slovenskem delavskem giba ­ nju. Od srede dvajsetih let je sicer njihova revolucionarna de ­ javnost upadala, vendar tudi v času diktature (1929—1935), v kateri so železničarji spričo slabega gospodarskega stanja železnice, močno občutili vso težo gospodarske krize, ni po ­ vsem prenehala. Razredna sindikalna organizacija se je dokaj odločno, predvsem pa vztrajno prizadevala za rešitev perečih socialnoekonomskih razmer. Ko pa je bila razredna sindikalna organizacija železničarjev prepovedana oziroma razpuščena (leta 1933), je opaziti močnejšo politično razgibanost na eni strani v marksističnem taboru, na drugi pa kot protiudarec, v klerikalnem taboru (JRZ). Z ljudskofrontnim in narodnoobrambnim gibanjem se je delavska zavest še okrepila. V sklepnih besedah tega po ­ glavja bi hkrati skušali odgovoriti na vprašanje, kje so vzroki, da so se železničarji tako zgodaj vključevali v Osvobodilno fronto in narodnoosvobodilno gibanje ter z raznovrstno de ­ javnostjo posegli v NOB. Stanovsko dobro organizirane in soli ­ darne, sicer pa sindikalno in politično razcepljene pa tudi neopredeljene, je železničarje zlasti iz nižjih socialnih razredov združevala dolgoletna borba za pridobitev socialnoekonomskih pravic, čeprav v okviru različnih političnih strank in struj kot so socialnodemokratska, liberalna (narodnosocialna, kleri ­ kalna, krščanskosocialistična ter njihovih sindikalnih orga ­ nizacij. Vendar so se številni železničarji iz teh strank in organizacij približali v zadnjih letih tik pred vojno politični usmeritvi komunistične stranke, ji sledili in sodelovali v po ­ litičnih in drugih akcijah. Poleg tega je železničarje združevala ne glede na politično in svetovnonazorsko pripadnost fašistična nevarnost, ki je gro ­ zila zlasti slovenskemu narodu oziroma jugoslovanskim na ­ rodom, nadalje tudi vedno večji odpor proti centralizmu in profašističnemu domačemu režimu. Vse to in visoko razvit 56 narodni čut in narodna zavest, ki se je pokazala že ob zlomu Avstro-Ogrske in ustanovitvi kraljevine SHS, zlasti pa v aprilskih dneh 1941, je nagnilo in privedlo železničarje, da so se med prvimi izmed gospodarskih panog vključili v narod ­ noosvobodilni boj in ljudsko revolucijo. Vendar so bile v posameznih pokrajinah Slovenije glede na različen okupacijski režim razlike; narodnoosvobodilno gibanje med železničarji se je najprej in najbolj razmahnilo v Ljubljanski pokrajini, torej na slovenskem ozemlju, ki ga je aprila 1941 zasedel italijanski okupator. OPOMBE 1. Mohorič Ivan: Zgodovina železnic na Slovenskem. Ljub­ ljana 1968, str. 294—297. 2. Nagode Črtomir: Naš promet. Spominski zbornik Slovenije. Ob dvajsetletnici kraljevine Jugoslavije. Ljubljana 1939, str. 404—408. 3. Prav tam. 4. Bolniški fond Državnega prometnega osebja, Oblastna uprava Ljubljana. Letno poročilo o poslovanju v letu 1939, pred ­ loženo oblastni skupščini bolniškega fonda v februarju 1940, stran 14; Kresal France: Začetki in razvoj delavskega zavarovanja v Sloveniji med obema vojnama. Zgodovinski časopis XXIV/1970, št. 3-4, stran 242. 5. Primerjava podatkov s številom drugega delavstva, ki so v publikaciji Okrožni urad za zavarovanje delavcev v Ljubljani. Letno poročilo o poslovanju za leto 1939, stran 34. 6. Arhiv Združenega železniškega transportnega podjetja (ZŽTP), zdaj Železniškega gospodarstva Ljubljana (ŽG). To so dokumenti arhiva prejšnje direkcije železnice Ljubljana med vojno v obsegu treh snopičev, ki so se po naključju ohranili. Dokumenti so še neurejeni in jih hrani arhiv Železniškega gospodarstva Ljub­ ljana (dalje navajam Arhiv ŽG). Dopis direkcije Ljubljana banu in narodnemu svetu za Slovenijo z dne 18. aprila 1941. 7. Podatki iz Godišnjaka JDŽ, Beograd 1937, ko je bilo število železničarjev nižje od leta 1941. Za ugotovitev socialnega porekla železničarjev: Arhiv Slovenije (dalje navajam AS), Banovina- personalni oddelek, personalne mape železniških delavcev, fase. 1—40, in Banovina 1 U-Ž 1943, fase. 1, podatki za približno 2000 oseb. 8. Železničar, 5. januar 1919, št. 1. Ustanovni občni zbor Splošne železničarske organizacije Jugoslavije je bil 16. decembra 1918 v Ljubljani, ustanovni zbor krajevnih skupščin le-te pa v Mariboru 28. decembra 1918, v Ptuju 30. decembra 1918 in na Pra ­ gerskem 31. decembra 1918. V SŽOJ so se vključili tudi uslužbenci cestne železnice Ljubljana dne 3. januarja 1919 v Ljubljani. 57 9. Železničar, 5. aprila 1919. št. 7; 20. aprila 1919, št. 8. 10. Železničar, 20. novembra 1919, št. 21. 11. Stiplovšek Miroslav: Razvoj neodvisnih strokovnih organi ­ zacij na Slovenskem 1921—1924. Revolucionarno delavsko gibanje v Sloveniji v letih 1921—1924. Ljubljana 1975, stran 82, več o tem pa str. 81—110. 12. Ujedinjenje, 15. septembra 1920, št. 11; Železničar, 15. feb­ ruarja 1920, št. 4. 13. Ujedinjenje, 15. september 1920, št. 11. 14. Stiplovšek Miro: Pregled stavkovnega gibanja na Sloven ­ skem v letih 1917—1920. Prispevki za zgodovino delavskega giba ­ nja. Ljubljana 1967, št. 1-2, stran 164; več o stavkovnem gibanju glej str. 151—170. 15. Ujedinjenje, 15, novembra 1920, št. 17. 16. Novi železničar, 15. junija 1921, št. 1; 11. julija 1921, št. 2; 30. julija 1921, št. 3. 17. Prav tam. 18. Železničar, 15. novembra 1921, št. 20. 19. Stiplovšek Miroslav: Razvoj neodvisnih strokovnih orga ­ nizacij na Slovenskem 1921—1924. Revolucionarno delavsko giba ­ nje v Sloveniji v letih 1921—1924. Ljubljana 1975, stran 92. 20. Naš glas, 20 aprila 1923, št 17; Strokovna borba, 15. marca 1923, št. 10; 22. marca 1923, št. 11; 7. maja 1923, št. 17; 7. avgusta 1923, št. 29. 21. Naš glas, 10. aprila 1923, št. 10; Strokovna borba, 7. avgusta 1923, št. 29; 15. avgusta 1923, št. 30; Glas svobode, 16. avgusta 1923, št. 18; Stiplovšek Miroslav: Razvoj neodvisnih strokovnih organi ­ zacij na Slovenskem 1921—1924. Revolucionarno delavsko gibanje v Sloveniji v letih 1921—1924. Ljubljana 1975, stran 101. 22. Slovenski narod, 4. septembra 1923, Št. 201; Zarja, 15. sep­ tembra 1923, št. 19; Filipič France: Nekatere značilnosti delavske ­ ga revolucionarnega gibanja v Mariboru in njegovem zaledju v letih 1921—1925. Revolucionarno delavsko gibanje v Sloveniji v letih 1921—1924. Ljubljana 1975, str. 165—166. 23. Organizirani železničar, 6. avgusta 1924, št. 1 (izhajal od 6. avgusta 1924 do 15. novembra 1925.) 24. Ujedinjeni železničar, 2. decembra 1925, št. 1; O zedinje- vanju glej še Delavsko-kmetski list, 29. januarja 1925, št. 5; 2. aprila 1925, št. 13; 30. aprila 1925, št. 16-17; 28. maja 1925, št. 21; 4. junija 1925, št. 22; 19. novembra 1925, št. 42; Delavec, 1. febru ­ arja 1925, št. 2; Strojevodja, 1. februarja 1925, št. 12-13; Organizira ­ ni železničar 1. septembra 1925, št. 16; 15. septembra 1925, št. 18; 1. oktobra 1925, št. 19; 1. novembra 1925, št. 21; Slovenski narod, 6. januarja 1925, št. 4; Jugoslovanski železničar, 6. aprila 1925, št. 7. Železničarski ali delavski dom, sovražniki delavskega gibanja so ga imenovali rdeča trdnjava, na Marksovem trgu (današnjem Novem trgu št. 2), katerega lastnik je bila Železničarska zadruga. V njej so imeli komunisti in njihovi privrženci ves čas večino, de ­ lavski dom pa je bil vsa dvajseta leta pomembno osrednje zbira ­ lišče zlasti ljubljanskih komunistov in skojevcev. V domu so imela 58 svoje prostore uredništva legalnih komunističnih glasil, tu so pri ­ rejali konference, proslave, sestanke itd. Železničarski dom pa je bil tudi pomembno središče obrambe delavskega razreda proti fa ­ šistični Organizaciji jugoslovanskih nacionalistov (ORJUNA). Tako npr. so za obrambo Železničarskega doma organizirali posebne odbore za delavsko obrambo, ki ga je sprva vodil Franjo Vulč, v letu 1924 pa poleg člana SKOJ Franceta Klopčiča še komunista železničarja Jaka Žorga in Ivan Baznik (obramba Trbovelj pred napadom orjunašev, itd.) (Kreft Ivan, Progresivna preusmeritev ljudskofrontnega gibanja v Sloveniji med obema vojnama, stran 158; 165.) 25. Ujedinjeni železničar, 2. decembra 1925, št. 1; Na že ome ­ njenem občnem zboru Prometne zveze 27. septembra 1925 je bilo po daljšem in vsestranskem razpravljanju sklenjeno, da ostane Prometna zveza kot strokovna organizacija krščanskosocialistična, sedež obnovljenega osrednjega odbora se prenese iz Ljubljane v Maribor. Pravica ostane kot dotlej njihovo glasilo (Pravica, 1. ok ­ tobra 1925, št. 40.) Spričo dejstva, da je pri snovanju in nastajanju enotne železničarske strokovne organizacije zastopala Prometna zveza stališče, da naj bo bodoča organizacija enotna, strogo sta ­ novska in strokovna, ki bi delovala na nepolitični podlagi, je več­ krat polemizirala z Železničarsko pravovarstveno in strokovno or ­ ganizacijo (glasilom Organizirani železničar) in Delavsko-kmečkim listom (dekalisti) na očitke, »da klerikalci razbijajo zedinjenje že­ lezničarskih strokovnih organizacij«. (Pravica, 21. maja 1925, št. 21; 4. junija 1925, št. 23; 25. junija 1925, št. 26; 16. julija 1925, št. 29; 29. oktobra 1925, št. 44; 19. novembra 1925, št. 47; 26. novembra št. 48; Železničarski vestnik, 1. aprila 1926, št. 1.) Svoje stališče do socialistov oziroma do Ujedinjenega saveza so izražali v izjavah kot so: »Mi ne moremo zaupati njim: Savezu, ki nas je že večkrat hotel za nos vleči...« (Železničarski vestnik, 1. julij 1927, št. 13) in da so »V veliki meri socialisti zakrivili, da nimamo enotne želez­ ničarske strokovne organizacije, ki bi kot mogočna fronta stala na braniku za naše pravice.« (Pravica, 28. julija 1927, št. 30.) Kot je razvidno iz obeh glasil, pa so se člani Prometne zveze vključevali tudi v Ujedinjeni savez, saj jim vodstvo Prometne zveze tega ni posebej prepovedalo. 26. Jugoslovanski železničar, 8. aprila 1921, št. 14. 27. Glasnik železničara i brodara, 1. junija 1938, št. 11; 1. ja ­ nuarja 1939, št. 1; 1. decembra 1939 št. 23. 28. Glasnik željezničkih činovnika, 20. junija 1925, št. 1—2; 20. julija 1925 št. 3; 20. avgusta 1925, št. 4-5. 29. Delavska pravica, 8. junija 1928, št. 2. 30. Ujedinjeni železničar, 15. avgusta 1926, št. 18. 31. Ujedinjeni železničar, 1. oktobra 1929, Št. 19; 1. aprila 1930, št. 6; 1. februarja 1931, št. 2; 1. oktobra 1931, št. 17; 1. marca 1932, št. 4; 1. decembra 1933, št. 19; 15. decembra 1933, št. 20; Mohorič Ivan, Zgodovina železnic na Slovenskem. Ljubljana 1968, str. 400—450, zlasti stran 445. 59 32. Nedog Alenka —Milica Kacin- Wohinz, Kronološki pre ­ gled dogodkov iz zgodovine delavskega gibanja na Slovenskem 1930—1941. Ljubljana 1967, stran 42; Službene novine saobraćajnih ustanova kraljevine Jugoslavije, Beograd, leto VII, 1. julija 1931, št. 12 a (izredna številka.) — Zakon o državnem saobraćajnom osob ­ lju, člen 275, ki pravi: »Obstoječa združenja, ki se zatečejo na dan, ko stopi ta zakon v veljavo, morajo predložiti v roku treh mesecev ministrstvu za promet svoja pravila in prositi za dovoljenje na ­ daljevanje dela, ako to žele.« 33. Ujedinjeni železničar, 15. decembra 1933, št. 20. 34. Prav tam 35. Ujedinjeni železničar, 3. januarja 1934, št. 1. 36. Šušteršič Tone, zapiski razgovora z dne 14. oktobra 1969; Spomini na politično delo v signalni delavnici v Ljubljani. Želez­ niški vestnik, XIVU960, št. 3; stran 86. Tone Šušteršič, je tudi kot član KP deloval v UJNŽB. Čez deset let je delal v raznih odborih, imel je stike posebno z Borisom Kidričem in tudi z Ed ­ vardom Kardeljem. Z njima se je zlasti posvetoval pri postavlja ­ nju različnih zahtev ali pri urejanju socialnoekonomskih vpra ­ šanj, ki so težile nižje kategorije dela, tako npr. pri sprejemanju ali spreminjanju pravilnika o pomožnem osebju na železnici, po ­ stavljanju različnih predlogov za izboljšanje higiensko tehničnih razmer in podobno. 37. Slovenski železničar, 1. aprila 1939, št. 1. 38. Slovenski železničar, 1. februarja 1940, št. 2; Slovenec, 30. januarja 1940, št. 23. Včlanjenje železničarjev v Klub JRZ je bilo seveda čestokrat povezano s sprejetjem v službo na železnico. 39. Slovenski železničar, 1. maj 1939, št. 2. 40. Slovenski železničar, 1. februar 1940, št. 2; 1. marec 1940, št. 3; 1. januar 1941, št. 1; 1. marec 1941, št. 4; 1. april 1941, št. 6. 41. Ujedinjeni železničar, 24. decembra 1937, št. 12. 42. Ujedinjeni železničar, 15. februarja 1938, št. 2. 43. Ujedinjeni železničar, 15. aprila 1938, št. 4 in 15. maja 1938, št. 5. 44. Ujedinjeni železničar, 15. oktobra 1938, št. 10. 45. Ujedinjeni železničar, 1. maja 1939, št. 7. 46. Ujedinjeni železničar, 18. januarja 1939, št. 1. 47. Frav tam. 48. Ujedinjeni železničar, 1. aprila 1941, št. 3. Ob snovanju kasnejše Delavske enotnosti, predhodnice Proti- imperalistične fronte, menim, da je prišlo do povezovanja in tes ­ nejših stikov med krščanskimi socialisti v okviru ZKSŽJ in ko ­ munisti ter socialisti prav iz Strokovnega društva delavcev držav ­ nih prometnih ustanov, poudarjam, v mariborskem vozlišču oziroma v Mariboru. Zanimiva je tudi kandidatna lista skupšči- narjev za volitve v oblastno skupščino bolniškega fonda v Ljub­ ljani 16. septembra 1940, na kateri so socialisti, komunisti in kr ­ ščanski socialisti, tako vidnejši Leopold Brenčič, Franc Korbun, Alojz Žargi, Karel Reberšek in drugi. (Ujedinjeni železničar, 10. septembra 1940, št. 10.) 60 49. Gradivo ŽG, anketni listi, spominski zapisi. 50. Klopčič France: Velika razmejitev. Ljubljana 1969, stran 34. 51. Prav tam, str. 55 in 56. 52. Prav tam, stran 59. 53. Prav tam, str. 127—128. 54. Žorga Marcel, zapisek razgovora decembra 1968. 55. Prav tam. 56. Prav tam; Delavske novice 25. januarja 1923, št. 4 in pri ­ loga; 26. oktobra 1923, št. 14; 2. novembra 1923, št. 15; Glas svobo ­ de, 21. aprila 1923, št. 1; Glas svobode 7., 14., 28. junija 1923, št. 8; 9; 11. 57. Klopčič France: Prodor komunistične partije v slovensko družbo v letih 1921—1924. Revolucionarno delavsko gibanje v Slo ­ veniji v letih 1921—1924. Ljubljana 1975, stran 26. 58. Filipič France: Nekatere značilnosti delavskega revolucio ­ narnega gibanja v Mariboru in njegovem zaledju v letih 1921—1925. Revolucionarno delavsko gibanje v Sloveniji v letih 1921—1924. Ljubljana, 1975, str. 151—173. 59. Ostrovska Milica: Železničarji v NOB na Štajerskem, ro ­ kopis, gradivo ŽG. 60. Pokrajinski muzej Ptuj, podatke posredovala Šuligoj Lju­ bica, kustos oddelka NOB. 61. Kremenšek Slavko: Slovensko študentovsko gibanje 1919 do 1941. Ljubljana 1972, stran 165; obširneje glej Nedog Alenka: Tone Tomšič. Oris življenja in revolucionarnega delovanja (9. 6. 1910—21. 5. 1942). Ljubljana, 1969, str. 49—55. 62. Šušteršič Tone, Zapisek razgovora z dne 14. oktobra 1969 in Spomini na politično delo v signalni delavnici. Železniški vest ­ nik, XIV/1960, št. 3, stran 85; Klešnik Roman: Kronika delavskega in narodnoosvobodilnega gibanja terena Zalog —Spodnji Kašelj — Podgrad 1918—1945, rokopis pri avtorici. 63. Zbrano gradivo ŽG, Reberšek Karel: Nekaj spominov na ilegalno delo v Mariboru od leta 1941—1945; Ostrovška Milica: Železničarji v NOB na Štajerskem, rokopis, gradivo ŽG. 64. Podatki iz gradiva ŽG. 65. Traven Rezka: Rekonstrukcija organizacije KPS in OF na območju Borovnice od ustanovitve do 1945; Košuta Milena: Spo ­ mini ob dvajsetletnici partijske okrožne konference v Borovnici oziroma v Lazah v hiši Antona Zalarja, spominsko gradivo; Zalar Antonija, zapisek razgovora z dne 10. in 17. januarja 1970. 66. Munda Jože: Bibliografija slovenskega marksističnega ti ­ ska, 11. aprila 1920 do 26. marca 1941, knjige, brošure in časopisje. Ljubljana 1969. 67. Arhiv CK ZKS, Zlatnar Mirko: Spomini, mapa 18; Zalar Antonija, zapisek razgovora z dne 10. in 17. januarja 1970; Sloven ­ ke v narodnoosvobodilnem boju I. Zbornik dokumentov, člankov in spominov, Ljubljana 1970. Politično delo borovniških žena pred drugo svetovno vojno, str. 45—47. 68. Arhiv IZDG. Košuta Milena: Spomini ob dvajsetletnici partijske okrožne konference v Borovnici oziroma v Lazah v hiši 61 Antona Zalarja, spominsko gradivo; Zalar Antonija, zapisek raz ­ govora z dne 10. in 17. januarja 1970. 69. Kumar Stane, pismena izjava novembra 1978 pri avtorici. 70. Ujedinjeni železničar 1936—1941. Zbrano gradivo ZG, Za ­ gorc Milan: Razvoj delavskega gibanja in družbenopolitičnega živ­ ljenja med železničarji ter njihov prispevek v NOB, 1963, rokopis. 71. Kreft Ivan: Progresivna preusmeritev ljudskofrontnega gi ­ banja v Sloveniji med obema vojnama v publikaciji Ivan Regent, Janko Pleterski, Ivan Kreft: Progresivna Slovenija, Trst in Koro ­ ška, druga izdaja. Murska Sobota 1964, str. 252—255. 72. Šušteršič Tone, zapisek razgovora z dne 14. oktobra 1969; Kreft Ivan: Progresivna preusmeritev ljudskofrontnega gibanja v Sloveniji med obema vojnama v publikaciji Ivan Regent, Janko Pleterski, Ivan Kreft: Progresivna Slovenija, Trst in Koroška, stran 318. 73. Zbrano gradivo ZG, Varoga Janez, Spomini. 74. Zalar Antonija, zapisek razgovora z dne 10. februarja 1970; Slovenke v narodnoosvobodilnem boju I. Zbornik dokumen ­ tov, člankov in spominov. Ljubljana 1970. Politično delo borov ­ niških žena v letih pred drugo svetovno vojno, str. 45—47. 75. Kardelj Pepca: Ljudem, ki so mu bili nevarni, je izda ­ jalski režim namenil Bilečo. Zbornik prispevkov iz zgodovine de ­ lavskega gibanja med vojnama in iz narodnoosvobodilnega boja na področju občine Ljubljana Moste-Polje, Ljubljana 1965, str. 231—236. 76. Zbrano gradivo ZG, Majeršič Maks, Spomini na delo na postaji Zalog. 77. Čepe Marica: Rdeča pomoč — Ljudska pomoč. Ljubljana v ilegali II. 1961, str. 438—439. 78. Zbrano gradivo ŽG. 79. Delo 1941. Organ Centralnega komiteja Komunistične stran ­ ke Slovenije, št. 3, stran 23, točka d. 80. Dolga in trda je bila pot. Petintrideset let SŠD Železničar Ljubljana. Ljubljana 1953, str. 9—13; Železničarski športni klub Hermes Ljubljana. Trideset let UJNŽB. Ljubljana 1940, stran 71; Traven Rezka, ustni vir; Strniša Emil, ustni vir. 81. Narodno železničarsko glasbeno društvo »Sloga« v Ljub­ ljani. ZJŽ, trideset let UJNŽB. Ljubljana 1940, stran 65. 82. Prav tam, stran 66; T. I. — Bič: Slovenski železničarji — kulturno-umetniški delavci. Vestnik, železniški strokovni časopis. Ljubljana 1949, leto III, št. 17-18, stran 424. 83. Narodno železničarsko glasbeno društvo Drava v Mari ­ boru. ZJŽ trideset let UJNŽB. Ljubljana 1940, stran 67. 84. Tako npr. Glasbeno društvo železniških delavcev in usluž­ bencev v Mariboru, Krilato kolo v Mariboru (Ujedinjeni železni ­ čar 1. maja 1940, št. 7); Železničarsko glasbeno društvo Zarja v Ljubljani. (Ujedinjeni železničar 1. februarja 1941, št. 1.) 62 85. Maček Polde ml.-Poldač: Komunistična partija in njena vloga v revolucionarnem delavskem gibanju pred drugo svetovno vojno in narodnoosvobodilnem boju na področju predvojne občine Polje. Zbornik prispevkov iz zgodovine delavskega gibanja med vojnama in iz narodnoosvobodilnega boja na področju občine Ljub­ ljana Moste-Polje. Ljubljana 1965, str. 9—140; Zbrano gradivo 2G, Majeršič Maks, Spomini na delo na postaji Zalog (rokopis). 86. Traven Rezka, zapisek razgovora z dne 24. januarja 1976. 87. Traven Rezka, Revolucionarna pot borovniških komunistov. Komunist, 29. avgusta 1969, št. 35; Zalar Antonija, zapisek razgo ­ vora z dne 17. januarja 1970. 88. Zbrano gradivo ZG, Ostrovška Milica: Železničarji v NOB na Štajerskem, rokopis. 63 II GEOPOLITIČEN POMEN ŽELEZNIŠKEGA OMREŽJA NA SLOVENSKEM NARODNEM OZEMLJU Z začetkom druge svetovne vojne in z nemško zasedbo velikega dela Evrope je postalo strateško obvladanje Balkana za naciste samo še vprašanje časa. V prvih mesecih leta 1941 je nacistična Nemčija že uporabljala skoraj vse železniško omrežje na Madžarskem, v Romuniji in Bolgariji, tako da je z obkolitvijo in osamitvijo Jugoslavije čakala na ugoden tre ­ nutek, da se polasti še preostalega ozemlja in komunikacij, ki so vodile neposredno proti jugu. Že pred podpisom pristopa Jugoslavije k trojnemu paktu so uprava nemških železnic ozi ­ roma nemški diplomatski predstavniki vse bolj vsiljivo zah ­ tevali razne ugodnosti od jugoslovanskega zunanjega ministr ­ stva. Tako naj bi nacistični vojni mehanizem dobil na voljo jugoslovanske tranzitne proge, JDŽ naj bi temu ukrepu pri ­ merno zmanjšale svojo lastno prevozno dejavnost in nemška vojna uprava naj bi dobila možnost pregleda nad vsemi drugi ­ mi transporti prek ozemlja kraljevine Jugoslavije. Leta 1941 je v Beogradu poslovalo legalno zastopstvo nemških železnic brez oficialne jugoslovanske privolitve in ukrepalo po navo ­ dilih berlinskih central, ki je nadziralo premike transportov in se vmešavalo v jugoslovanske transportne zadeve. 1 Po pristopu Jugoslavije k silam osi (25. marca 1941) so ovrgle zrevolucio- nirane množice v naslednjih dnevih, vrhunec gibanja je bil 27. marec, vse izdajalske vladine načrte, to pa je imelo za po ­ sledico vojaško intervencijo nemškega rajha in tudi delno uničenje jugoslovanskega železniškega omrežja. Z napadom Nemčije in Italije na Jugoslavijo in Grčijo ter z vojaškim uni ­ čenjem le-teh, so sile osi zasegle tudi vse železniško omrežje 64 razpadle kraljevine. Z njim so si priključile zelo važne strate ­ ške položaje in komunikacijske zveze, ki vežejo po najkrajši poti srednjo in južno Evropo in ki so povezovale posamezne predele Balkanskega polotoka ter so wehrmachtu omogočale pospešeno koncentracijo sil za prodiranje v Grčijo in na vzhod. Slovensko omrežje je bilo spričo svoje tranzitne lege ključnega značaja in tako za Nemce kot za Italijane prvorazrednega strateškega pomena. Južna in karavanška železnica sta imeli v tranzitu za povezavo z drugim jugoslovanskim ozemljem še poseben pomen. Umikajoča se jugoslovanska vojska je spričo nesposobnega in izdajalskega vodstva in tudi zaradi posredovanja narodnega sveta s takratnim banom dr. Markom Natlačenom na čelu (med drugim tudi to, da naj bi se preprečila škoda na objek ­ tih) neorganizirano in le delno onesposabljala komunikacijske vezi. Prehiter prodor 2. nemške in 2. italijanske armade je tako delno onemogočil nekatera rušenja, ki so bila že pripravljena s sodelovanjem in v povezavi ter po navodilih tehničnega kad ­ ra Jugoslovanskih državnih železnic. Posebno pomembna so bila rušenja na obeh že omenjenih magistralah, na južni in. na Porušen železniški nadvoz pri Verdu 65 karavanski železnici. Od teh porušenih objektov so posebno nekateri kasneje okupatorju otežkočali popravilo bodisi na eni ali drugi progi. Na južni železnici so bili minirani tile objekti: predor pri Šentilju, lenartski viadukt in železniški most v Mariboru, na odseku med Pragerskim in Celjem je bil 9. aprila razdejan črešnjevski predor. 2 Nadalje so porušili železniški nadvoz pri Preserjah, dne 10. aprila borovniški viadukt, 3 dalje železniški nadvoz pri Verdu, Kraljev (dolski) most pri Borov ­ nici, Stampetov most in železniški most pri Rakeku.* 4 Na karavanški progi so minirali odsek predora med Pod- rožco in Jesenicami (ki ga je rušila skupina jugoslovanske vojske), nadalje železniški most pri Žirovnici. Razstreljena sta bila tudi oba portala in predor Globoko po vsej dolžini na od ­ seku Radovljica —Otoče (po popravilu skrajšan za 30 m zaradi osipavanja terena). Dalje so onesposobili most pri postaji Oto ­ če, cestni nadvoz pri Kranju in most čez Soro pri Medvodah. 5 Na relaciji Jesenice —Bohinjska Bistrica —Podbrdo so uničili bohinjski predor, železniški most pri Bohinjski Bistrici in Nom- nju čez Savo, cestni podvoz pri postaji Bohinjska Bela, želez­ niški most pri Podhomu čez Radovno, jeseniški most čez Savo Dolinko. Na progi Jesenice —Rateče so razstrelili most pri Kranjski gori, 6 na koroški progi pa železniški most čez Dravo in mostove na Meži pri Dravogradu, most pri Dobri j ah in most pri Prevaljah. 7 Med Ljutomerom in Hodošem je vojska za se­ boj porušila železniški most čez Muro, drugega čez potok in razmontirala progo, tako da je ostala proga vozna le na odseku Ljutomer — Veržej in od Dokležovja do Hodoša. 8 Paralizirano železniško omrežje ni moglo bistveno zausta ­ viti sovražnikovega prodiranja, toda napredujoče sovražne armade so že v aprilskih dneh dokaj občutile onesposobljenost železniških komunikacij. * Okupator je popravil s svojimi vojaškimi inženirskimi eno ­ tami, delavskimi skupinami in mostovnimi delavci, le-tem so po ­ magali tudi delavci domačini, do 8. maja 1941 progo od Rakeka do Logatca. Od Logatca do vrhniške proge je bil vzpostavljen cestni promet do 28. junija 1941, ko je na popravljenih železniških ob ­ jektih na odseku proge Logatec —Ljubljana ponovno stekel želez­ niški promet. (Oblak-Carni Marija, Partizanske akcije na železnici Zalog —Rakek pod italijansko okupacijo: Prispevki 1960, št. 2, str. 230—231; Slovenski dom, 30. junija 1941, št. 147.) 66 Porušen železniški most čez Dravo pri Dravogradu 67 Porušen železniški most pri Prevaljah Dne 12. aprila 1941 je nemški okupator prvič določil raz ­ mejitveno črto med ozemljem, ki so ga zasedli sami in tistim, ki naj bi pripadlo Italijanom. Dne 29. aprila so mejo končno do ­ ločili tako, kot je potem dejansko in v glavnem potekala do kapitulacije Italije. 9 Tretji del poprejšnje Dravske banovine so si prilastili Madžari. Kako pomembno je bilo naše ozemlje v gospodarskem, strateškem in prometnem oziru, vidimo iz pri ­ zadevanj in tekmovanja obeh vodilnih sil osi med seboj, ki sta si vsaka po svoje skušali zagotoviti čim večji del osvojenega ozemlja in z njim tudi vsa prometna vozlišča. Nemci, ki so med okupatorji imeli nadrejeno vlogo, so z okupacijo Štajerske (na jugu so zasedli oba brega Save do brežiškega kota) in Gorenj ­ ske (južna meja Šentvid nad Ljubljano in Sava pri Črnučah) dobili poleg lokalnih prog predvsem gorenjsko in štajersko ma ­ gistralo. Položaj ob zlomu stare Jugoslavije je omogočil naci ­ stični Nemčiji prosto pot proti jugu in vzhodu. Po kapitulaciji Italije in z nastankom druge fronte na italijanskih tleh pa so postale slovenske železnice, poleg brennerske, za Nemce živ- ljensko pomembne, omogočale so najkrajšo pot do Sredo ­ zemlja. 68 Italijanski okupator je zasedel Ljubljano s preostalimi deli Slovenije, se pravi Dolenjsko, Belo krajino in Notranjsko. Slo ­ vensko ozemlje zasedeno po italijanski vojski je postalo po iz­ danem kraljevem ukazu št. 291 o priključitvi tega ozemlja z dne 3. maja 1941 sestavni del kraljevine Italije, imenovano Ljubljanska pokrajina. 10 Poleg manj pomembnih prog je dobil italijanski okupator tudi zelo važni gospodarsko-strateški ko ­ munikaciji: progo Ljubljana —Novo mesto —Karlovac (do Bub- njarcev) in odsek južne železnice Zalog —Ljubljana —Postojna. Po njih so prevažali vojsko in vojaški material za vzhodno fronto in za boj proti NOV jugoslovanskih narodov. Južna že­ leznica v celoti je bila pomembna prometna žila, ki sta jo upo ­ rabljali obe zasedbeni sili, italijanski okupator je po njej pre ­ važal v Italijo tudi nafto in bencin (treno petrolifero). Zaradi pomanjkanja surovin so hoteli Italijani zasesti še zasavski pre ­ mogovni bazen in progo Ljubljana —Zidani most —Zagreb, ki naj bi povezovala Italijo z Neodvisno državo Hrvatsko (NDH), vendar so si to prisvojili Nemci. Po dokončnem razkosanju slovenskega ozemlja je bilo že­ lezniško omrežje, ki je poprej spadalo pod ljubljansko železni ­ ško direkcijo, upravno takole razdeljeno: vse proge na Gorenj ­ skem, karavanška proga od obmejne postaje Vižmarje do Je­ senic, lokalne proge: Vižmarje —Kamnik, Kranj —Tržič, Jese­ nice —Bohinjska Bistrica in Jesenice —Rateče, dalje proge od koroškega kolodvora v Mariboru do Dravograda in Laboda, relacije Dravograd —Prevalje —Pliberk, Prevalje —Mežica — Žerjav, Dravograd —Slovenj Gradec —Celje so spadale pod beljaško železniško direkcijo (Reichsbahndirektion Villach), ra ­ zen Celja in Maribora, ki sta bila važni križišči na južni želez­ nici in sta sedaj sodila pod dunajsko železniško direkcijo (Reichsbahndirektion Wien). K njej so sodile tudi tele proge in odseki: južna železnica na odseku Šentilj —Maribor —Zidani most —Zalog, Zidani most —Dobova, nadalje Pragersko —Ptuj —Ormož —Središče, Ljutomer —Gornja Radgona in odsek Lju­ tomer —Veržej do nemško madžarske meje.11 Proga Ljutomer —Veržej v letih 1941—1945 ni obratovala. Prekmurje so zasedli najprej Nemci in ga kasneje prepu ­ stili Madžarom. Tod so bile železniške proge oziroma zveze zaradi zemljepisnega značaja več ali manj lokalnega značaja. Madžarski okupator je dobil železniške proge na odseku Do- 70 Železniške proge na okupiranem slovenskem ozemlju aprila 1941 so sodile k železniški direkciji v Trstu, Beljaku, na Dunaju in Szombathelyju kležovje kot obmejno postajo do Murske Sobote, ter do Hodo ­ ša, progo Lendava —Mursko Središče. Poprejšnja ljubljanska železniška direkcija je imela v upravljanju še železniško progo Mursko Središče —Čakovec —Kotoriba, z zasedbo Medžimurja so jo dobili Madžari. Vse omenjene proge je upravljala odslej železniška direkcija v Szombathelyju. 21 Italijani so okupirali in prevzeli administrativno upravo nad vsemi železniškimi progami ljubljanske direkcije v mejah tako imenovane Ljubljanske pokrajine. Tako so dobili pre ­ ostali del južne železnice od mejne postaje Zalog do Rakeka, kočevsko in dolenjsko progo Ljubljana —Grosuplje —Metlika do mejne postaje Bubnjarci. Odsek proge Bubnjarci —Mahično, ki je prej spadal pod ljubljansko direkcijo, je zdaj pripadal Neodvisni državi Hrvatski (NDH). Italijani so dobili še lokalne proge Ljubljana —Vrhnika, na Dolenjskem jim je pripadla še proga Trebnje —Sevnica do nemško-italijanske okupacijske meje ter lokalna proga Novo mesto —Straža —Toplice. Vse te proge so ostale v sestavi in pod upravo Direkcije državnih železnic Ljubljana, ki je delovala pod upravo tržaške železni ­ ške direkcije. 13 Po vojaški in upravni razdelitvi železniških prog med okupatorji je bilo številčno stanje železniškega osebja v po ­ sameznih na novo postavljenih direkcijskih območjih takole: od skupnega števila železničarjev aprila 1941, to je 14.357 (v tem številu je vključeno tudi 2200 delavcev v železniških de ­ lavnicah v Mariboru) 14 je bilo na slovenskem Štajerskem, v Mežiški dolini in na Gorenjskem pod nemško okupacijo pri ­ bližno 66 % oziroma 9476 slovenskih železničarjev, v tako imenovani Ljubljanski pokrajini 32 % oziroma 4594 železni ­ čarjev in v Prekmurju pod madžarsko okupacijo le 2 °/o ozi ­ roma 287 železničarjev. Kot je bil različen okupacijski režim v posameznih zase ­ denih pokrajinah, tako so se med seboj razlikovali delovno- organizacijski režimi na novo ustanovljenih železniških direk ­ cij. Le-te so izdajale razna navodila in odredbe o preusmeritvi železniške službe v vojaške namene, ki pa jih je nemški oku ­ pator izvajal z veliko strožjimi ukrepi in metodami, kot vsaj na začetku italijanski in madžarski. Še več, z nemško zasedbo slovenske Štajerske, Mežiške doline in Gorenjske, je postal nov režim na železnici nadaljevanje in del že pred leti zasno- 72 vane in začete nacistične nemške raznarodovalne politike, ki je bila določena za Gorenjsko in slovensko Štajersko. Vsi trije okupatorji pa so si prizadevali uresničiti zelo pomemben cilj: čimprej in za vsako ceno vzpostaviti varen in reden promet ter preusmeriti in prilagoditi novo zasedeno področje in želez­ niško omrežje svojim napadalnim strateškim, gospodarskim in političnim načrtom. OPOMBE I. Mohorič Ivan: Zgodovina železnic na Slovenskem. Ljub­ ljana 1968, stran 483. 2. Prav tam, stran 483—484. 3. Fotografski dokumenti o boju Komunistične partije v Slo ­ veniji. Zbornik fotografij iz narodnoosvobodilnega boja sloven ­ skega naroda 1941—1945. Ljubljana 1959, II. del, knjiga 1, marec 1941 — november 1942, str. 60—61. 4. Wilfan Hinko: Most. TV 15, XIII/1975, 23. januarja, št. 3. Štampetov most je bil porušen na veliki četrtek 10. aprila 1941, od treh, ki so ga porušili, je Wilfan še edini živ; Košuta Milena, Kronika Borovnice, spominsko gradivo v arhivu Inštituta za zgo ­ dovino delavskega gibanja (dalje navajam Arhiv IZDG). Svetina Vladimir-Ivo, ustni vir. 5. Bartenjev ing. Dimitrij, ustni vir. 6. Prav tam. 7. Vatovec Bogdan, ustni vir. (Izjavo posredoval Strniša Emil.) 8. Zbrano gradivo Združenega železniškega transportnega podjetja — zdaj Železniškega gospodarstva Ljubljana — ŽG (to so anketni listi, priloge in pismene izjave železničarjev k anketne ­ mu listu, spominski zapisi in drugo (dalje navajam zbrano gradivo ZG). Varoga Janez, spominsko gradivo. 9. Mikuž Metod: Pregled zgodovine NOB v Sloveniji. I. Ljub­ ljana 1960, str. 41—45. 10. Prav tam, stran 60. II. Podatki iz zbranega gradiva ŽG. 12. Štrbenk Jože, ustni vir. 13. Oblak-Čarni Marija: Partizanske akcije na železnici Za ­ log —Rakek pod italijansko okupacijo. Prispevki za zgodovino de ­ lavskega gibanja. Ljubljana 1960, št. 2 (dalje navajam Oblak-Čar ­ ni: Partizanske akcije), stran 230; Arhiv IZDG, fase. 529. 14. Arhiv ŽG, Dopis železniške direkcije v Ljubljani banu in narodnemu svetu za Slovenijo z dne 18. aprila 1941. 73 III OKUPACIJSKI REŽIM NA ŽELEZNICI V LJUBLJANSKI POKRAJINI Kako je ljubljanska železniška direkcija preživljala prve dneve po napadu fašističnih držav na Jugoslavijo, prikazujejo nekateri dokumenti. Na izredni seji železniškega odbora dne 10. aprila 1941 zvečer (odbor so sestavljali direktor ing. Rudolf Kavčič* in načelniki oddelkov), zvemo, »da ni dobila direkcija, niti njeni posamezni funkcionarji ves čas od izbruha sovražno ­ sti dalje nikakih preciznih navodil, niti odredb, tako, da je ta ­ vala glede obče situacije v popolni nejasnosti in sicer s strani nadrejene oblasti, kakor tudi s strani vojaških oblasti«. 1 Spričo splošnega razkroja in zmede v vojski in zatrpanosti proge proti Zagrebu in Karlovcu je železniški odbor na tej seji sprejel banovo prepoved, ki jo je le-ta dal v imenu narodnega sveta glede odhoda železniškega osebja iz svojih službenih enot. Tar- ko je že pripravljeno evakuacijo izvršilnega dela direkcije že­ lezniški odbor preklical ter določil, da se vpokliče nazaj že eva ­ kuirani administrativni del direkcije. Po vseh teh zadnjih dogodkih so menili, »da bi evakuacija obstoječi nered na pro ­ gah in vobče samo še povečala, ne da bi s tem državi kaj koristilo«. 2 Zveze med Slovenijo in jugoslovansko vlado v Beogradu so bile tako rekoč pretrgane že 6. aprila 1941 z nemškim bom- * Ing. Rudolf Kavčič je bil kot pomočnik ravnatelja dne 15. novembra 1938 imenovan na predlog prometnega ministra za novega ravnatelja Državnih železnic v Ljubljani (Ujedinjeni želez­ ničar 15. novembra 1938, št. 11). Že prej, pa tudi v dokumentih že­ lezniške direkcije med vojno ga imenujejo direktor. 74 1194-40/41, Direkcija državnih železnic v Ljubljani je prevzela dne 10. aprila 1941 vse pristojnosti generalne direkcije državnih železnic v Beogradu bardiranjem jugoslovanskega glavnega mesta. Z razglasitvijo Neodvisne države Hrvatske dne 10. aprila 1941 v Zagrebu pa je dejansko bila razbita jugoslovanska državna skupnost in njen ustroj. 75 železniška postaja v Ljubljani, v ozadju kurilnica Ljubljana Tako sta ban dr. Marko Natlačen in narodni svet prevzela na Slovenskem izvrševanje vrhovne oblasti, s tem pa tudi skrb za javni red in mir. 3 V zvezi z novim položajem je na ­ slednjega dne, se pravi 11. aprila, direkcija vsem službenim enotam razposlala okrožnico oziroma razpis, v katerem spo ­ roča, da je direkcija državnih železnic v Ljubljani po nalogu bana s tem dnem prevzela na svojem področju vso pristojnost generalne direkcije državnih železnic. 4 Da bi obdržala enotnost poslovanja in vzpostavila kolikor toliko reden promet po še prevoznih progah na svojem področju, je železniška direkcija izdala nekaj ustreznih ukrepov. Seveda le-teh niso več izvajali spričo vsakodnevnih sprememb, ki jih je prinašala okupacijska vojska, kajti na Štajerskem in Gorenjskem je nemški okupator prevzemal že ves železniški promet v svoje roke. Zmede in nejasnosti so se kopičile tako hitro, da vodstvo sploh ni več vedelo, kakšno pristojnost še ima in niti ne na katerem ob ­ močju že razpadle ljubljanske železniške direkcije. Že 13. aprila sta se zastopnika nemške vojaške oblasti zglasila na direkciji 76 in zahtevala podatke o stanju prometa, prog in o uničenih železniških objektih. Naslednjega dne se je oglasil na direkciji gestapo pod vodstvom Rotha Seida, ki se je med drugim mu­ dil tudi v gradbenem oddelku. Iz zapisnika direkcijske seje z dne 21. aprila zvemo, da naj pričakuje direkcija od 23. aprila dalje zastopnike nemških državnih železnic, ki jih bo vodil Heinzl ter da so bili za morebitne razgovore z uradom nemških državnih železnic v Celju določeni zastopniki posameznih od ­ delkov direkcije. 5 Tudi Italijani so že nekaj dni po zasedbi Ljubljane zahte ­ vali podatke o stanju prometa in prog. Dne 15. aprila se je oglasila vojaška komisija, ki jo je vodil podpolkovnik De Do- minicis. Naslednjega dne, se pravi 16. aprila, je direkcija spre ­ jela dopis, iz katerega zvemo, da je spričo zadnjih vojaških operacij neogibno potrebno, da je uporabljanje železniških zvez direkcije Ljubljana poverjena višjemu nadzoru italijan ­ skih železnic Ferrovie dello Stato (FF SS) obenem z delegacijo vojaških transportov, ki ima sedež v Ljubljani. Zaradi po- Del ljubljanskega železniškega vozlišča 77 trebnega sporazuma se bo predstavila direkciji vojaška in civilna oblast. 6 Še istega dne so morali na direkciji izprazniti 15 sob za okupatorjeve potrebe. 7 Morda so zanimivi naslednji podatki, ki potrjujejo, da italijanska vojska še ni imela natančnejše predstave o tem, katere proge bodo dokončno spadale pod njeno okupacijsko oblast. Dne 17. aprila 1941 namreč, ko je imela italijanska vojska zaseden še velik del Gorenjske (ves desni breg Save in domžalsko območje), se je italijanska komisija, sestavljena iz 2 oficirjev, zanimala za stanje gorenjske proge in za njene porušene objekte (posebno sta se zanimala za porušeni del predora Globoko in ga šla v spremstvu slovenskih inženirjev pogledat ter odredila nekatere ukrepe za popravilo). Prav tako je 18. aprila vojaška komisija zahtevala podrobne podatke za prometno, vlečno in vozovno službo in podatke o zmogljivosti prog Ljubljana —Karlovac —Split, Ljubljana —Zidani most — Zagreb, Zagreb —Sušak. Še manj pa je vedela civilna komisija pod vodstvom ing. Francesca Holle, ki je prišla po podatke na direkcijo. Le-ta jo je napotila k političnemu komisarju Emiliju Grazioliju, da bi tam zvedela, do katerih postaj je nemški okupator zasedel železniške proge oziroma kje bo po ­ tekala demarkacijska črta. 8 Bržkone pa tudi tam niso dobili točnih podatkov, dokler niso Nemci 29. aprila sami postavili določnejše razmejitvene črte med obema okupatorjema. Poveljstvo železniškega polka vojaške izvršilne mobilne sekcije (Reggimento ferrovieri la Sezione militari d ’esercizio MOBILATA) je poslalo dne 19. aprila dopis, v katerem spo ­ roča, da tega dne prevzame 1. in 2. vojaška izvršilna sekcija nadzor nad uporabo železniške proge Ljubljana —Karlovac za prometno, vlečno in vozovno službo. Tudi za druge službe bodo določene italijanske enote. Osebje na železnici naj nada ­ ljuje s svojimi običajnimi dolžnostmi, ob prisotnosti in nadzoru vojaških železniških uslužbencev z ustreznimi kvalifikacijami. Vse odredbe, ki bi jih dalo osebje prometne, vlečne in vozovne službe, bodo morale dobiti ustmeno privolitev ustreznih voja ­ ških uslužbencev. Vozni red bo ostal v veljavi, dokler ne bo oblast, ki ima vodstvo nad transporti, izdala drugačne od ­ redbe. 9 Od 20. aprila se je zanimala za železnico tudi civilna ob ­ last. Istega dne je izdal odredbe krajevni civilni komisariat v 78 Ljubljani, da naj ostanejo službujoči železničarji na sloven ­ skem ozemlju, zasedenem po italijanski oboroženi sili, v sestavi Direkcije državnih železnic v Ljubljani. Nadzorstvo nad pro ­ gami pa je poverjeno italijanskim državnim železnicam — Ferrovie dello stato, ki jih upravlja Delegacija vzhodnih želez­ nic — Delegazione ferroviaria orientale Lubiana. Poleg tega je bilo za nadzor določeno železniško vojaško poveljstvo, ime­ novano Delegacija za vojaške transporte — Delegazione trans ­ porti militari Mobile. 10 V začetku je sestavljal le-to oddelek mobilne delegacije za vojaške transporte s sedežem v Trstu, 15. julija 1941 pa je postala delegacija za vojaške transporte samostojen odelek, ki se je imenoval Delegazione transporti militari mobile 602.11 Iz okupatorskih dopisov, maloštevilnih ohranjenih direk- cijskih zapisnikov in spominov železničarjev je moč sklepati, da je organizacija dela na direkciji in drugih delovnih enotah v glavnem ostala nespremenjena. Seveda pa je vsa dejavnost na železnici služila v prvi vrsti za ureditev rednega in varnega prometa v strateško-vojaške namene. Temu primeren je bil tudi nadzor civilne in vojaške oblasti na železnici. Delegacija vzhodnih železnic je prilagodila svojo organizacijo direkcijski, zato je imela vzporedne strokovne oddelke, vse pa je vodil dr. ing. Francesco Rolla od prvih dni okupacije do 9. junija 1943, njegov namestnik je bil dr. ing. Soave Proferio. Vse spremem ­ be, ki jih je nadzorna oblast posredovala direkciji in le-ta službenim enotam, so bile objavljene prek razpisov, objav, okrožnic, sprva v slovenskem jeziku, kmalu pa že dvojezično (italijansko-slovensko). Prva odredba delegacije z dne 20. apri ­ la je določala, da ostanejo v veljavi vozni redi, vse potniške, prtljažne in blagovne pristojbine, odredbe o obračunavanju transportov in da naj oddajajo vse dohodke blagajn zbirni blagajni ljubljanske direkcije. Vsa prevozna sredstva dobijo novo lastninsko oznako FS (Ferrovie dello stato) v beli barvi in jih ne smejo pošiljati prek postaj Kranj, Litija, Mirna in Metlika. 12 Iz zadnjega moremo sklepati, da Italijani spričo nepoznavanja točnejše demarkacijske črte tudi niso kdo ve kaj zaupali svojim zaveznikom in so hoteli z zaščitnimi ukre ­ pi obdržati zase čim več voznega parka. Iz političnih in strateških razlogov sta bila poostrena nad ­ zor nad železničarji in obramba železniških objektov razum- 80 ljiva. Civilni komisar Emilio Grazioli* je že do 22. aprila zahte ­ val, da mu naj železniška direkcija pošlje natančen seznam vsega osebja na progah, zasedenih po italijanski vojski. Se­ znam naj bi imel tele podatke: zaporedno številko, ime in priimek, čin (naziv), službeno mesto in neto prejemke. Isto je zahteval za osebje na vseh gorenjskih progah in do Litije in za vse osebje dolenjske proge, dalje za vse uslužbence izpostav prometnega ministrstva in generalne direkcije. 13 Dne 30. junija 1941 pa je zahteval, naj direktor držav ­ nih železnic Rudolf Kavčič predloži občemu oddelku vi­ sokega komisariata seznam vseh državnih in pokrajinskih uslužbencev ruske narodnosti, kar je bilo spričo nove po ­ litične situacije v Evropi, se pravi nemškega napada na SZ, razumljivo. V seznamu naj bo označeno: rodbinsko ime, roj ­ stno in očetovo ime, kraj in dan rojstva, narodnost, bivališče, urad, pri katerem je zaposlen, in od kdaj je v službi na ozem ­ lju Ljubljanske pokrajine. Prav tako naj bo v tem poročilu tudi seznam z enakimi podatki za uslužbence drugih narod ­ nosti, razen slovenske in italijanske, npr. za Nemce, Angleže, Francoze, Srbe, Hrvate itd. Na koncu dopisa je dodana še opomba, da naj pri predložitvi tega seznama upoštevajo ne samo pragmatične** uslužbence, temveč tudi pogodbene, hono ­ rarne in nasploh vse, ki prejemajo nagrade v kakršnikoli ob ­ liki na račun državne ali pokrajinske blagajne. 14 V naslednjem bomo prikazali, kakšen je bil okupacijski režim in nadzor po posameznih oddelkih in delovnih enotah ter službah na železnici v Ljubljanski pokrajini. Dasi je ostala, kot smo že zgoraj omenili, organizacija direkcije in tudi drugih delovnih enot na železnici precej nespremenjena, je bila okupatorjeva dejavnost na železnici preusmerjena predvsem v čimprejšnjo vzpostavitev rednega in varnega prometa. Zato okupator posamezne oddelke in de ­ * Dne 18. aprila 1941 je prevzel civilno oblast na zasedenem ozemlju kot civilni komisar tajnik fašistične stranke v Trstu Emi­ lio Grazioli, 3. maja 1941 s priključitvijo Ljubljanske pokrajine k Italiji pa je postal visoki komisar. ** Status pragmatičnega ali stalnega uslužbenca ali delavca so imeli tisti, ki so izpolnjevali pogoje v tedanjih predpisanih delav ­ skih pravilnikih na železnici. (Ujedinjeni železničar, 15. julija 1935, št. 11). 82 lovne enote ter službe na železnici ni bistveno spreminjal, temveč jim je posvetil veliko pozornost in jih je skrbno nad ­ zoroval. Sef celotne Delegacije vzhodnih železnic Ljubljana (Dele­ gazione ferroviaria orientale Lubiana) je bil ing. Comm. Fran ­ cesco Rolla, 9. junija 1943 pa ga je zamenjal vnet fašist ing. Solari Giovani Batista. 15 Prometni oddelek je vodil najprej ing. Gvido Marinelli, kasneje (datuma ni) pa ing. Giulieta Ottorino. V oddelku na direkciji je bilo 9 uradnikov, na posameznih večjih postajah prav tako po eden ali več. Šefi postaj — capi stazioni — so na primer bili: po eden v Novem mestu, na postaji Ljubljana Šiška, po trije pa v Ljubljani in Zalogu. V spremni službi na vlakih je bilo 24 vlakovodij in sprevodnikov, 5 zaviračev, v premikalni službi 58 italijanskih uslužbencev.* V gradbenem oddelku, ki ga je vodil ing. Fausto Gianareli, je bilo zaposlenih 13 tehničnih uradnikov. Ti so imeli področje dela v dveh sekcijah za vzdrževanje prog v Ljubljani. To službo so strogo nadzorovali spričo porušenih železniških prog in njenih začetnih popravil v prvih tednih okupacije. V itali ­ janskem gradbenem oddelku je prevzelo delo 7 progovnih nadzornikov. Po enega so razporedili v Ribnici, Ljubljani, Trebnjem, Logatcu, Novem mestu in dva v Črnomlju. Nadalje so razmestili 12 vodij skupin, ki so opravljali delo poleg že imenovanih nadzorništev še v Grosupljem, Brezovici, trije pa so ostali v Ljubljani. Posebno nadzorstvo je okupator namenil strojnemu od ­ delku in izvršilnim službenim enotam. Oddelek je vodil ing. Tomaso Zattoni, kasneje ing. Carlo Bolognin. Obe kurilnici, v Ljubljani in Novem mestu sta bili podrejeni nadzornemu organu. Bilo je kar 98 italijanskih strojevodij in kurjačev ter 19 italijanskih uslužbencev pri vozno-pregledniški, tehnični in ključavničarski službi ter prav tako tudi nekaj ročnih de ­ lavcev. Manj pa je bilo razporejenih italijanskih uslužbencev v drugih oddelkih, tako npr. v komercialno-prometnem od ­ delku, ki ga je vodil Giovanni Benuzzi, v personalnem pod * Nadrobnejših podatkov o številčni zaposlitvi italijanskih železničarjev na drugih večjih postajah v Ljubljanski pokrajini mi ni uspelo dobiti. 6 83 vodstvom Alfonsa Sorsaja in v računovodskem pod vodstvom Fabrizia Fabrizza. Varnostna služba in zveza je imela na za ­ četku le enega predstavnika in to ing. Emanuela De Joba, kasneje pa se je ta oddelek povečal na šest uslužbencev različ ­ ne strokovnosti pod vodstvom ing. Maura Banija. Italijani so nadzirali tudi zdravstveno službo, preverjali so delo v ambulantah, zlasti resničnost bolniških dopustov slovenskih železničarjev. V direkcijskem poslopju je bilo še poveljstvo samostojne kohorte železniške milice (Comando Coorte autonoma milizia ferroviaria), ki jo je vodil fašist Mario De Felice.16 Ta je nadzirala delo vseh oddelkov na direkciji in delo posameznikov, posebno pa je skrbela za varnost želez­ niških objektov ter nadzorovala dela pri popravilih le-teh in proge v Ljubljanski pokrajini. Poleg tega je imela redna italijanska vojska poseben inšpektorat za zaščito železnic (Ispettore servizio protezione ferrovie) pri poveljstvu topni ­ štva XI. armadnega zbora ter podinšpektorje pri poveljstvu manjših topniških enot. 17 Vojaške enote, ki so zasedle proge kasnejše Ljubljanske pokrajine, so spadale v XI. armadni zbor, ki je imel sedež večinoma v Ljubljani. Proge na Dolenj ­ skem in v Beli krajini so varovale enote divizije Isonzo 9 štabom v Novem mestu, na Notranjskem pa najprej enote divizije Re, od maja 1941 dalje pa enote divizije Granatieri di Sardegna s štabom v Ljubljani. Ob stari jugoslovansko- italijanski meji so bile še obmejne enote (Guardia alla fronti ­ era, GAF), ob novo postavljeni meji nemškega okupatorja in pa ob meji z Neodvisno državo Hrvatsko (NDH) pa obmejna policija črnih srajc (Milizia confinaria Camice nere). Ker so bile že prve akcije sabotažnih skupin bodisi na terenu ali na železnici, pa tudi akcije prvih partizanskih enot usmerjene na rušenje in uničevanje železniških objektov in prog, je redna vojska skrbela za varen in reden promet, kakor tudi za zaščito že popravljenih železniških objektov. Od spomladi 1942 je začela vojska graditi in utrjevati svoje postojanke ob železniških progah Ljubljanske pokrajine. S številnejšimi par ­ tizanskimi diverzantskimi akcijami so se varnostni ukrepi na železnici poostrili, pa tudi zavarovanje prog je bilo močnejše. Na posameznih postajah ob progah na Dolenjskem in No ­ tranjskem so nadzirali v začetku promet italijanski promet ­ niki, kasneje pa so ostali le na večjih postajah, tako na vseh 84 treh ljubljanskih kolodvorih, v Zalogu, Kočevju, Grosupljem, Trebnjem, Novem mestu in Metliki. 18 Direkcija državnih železnic v Ljubljani, ki jo je nadzo ­ rovala Delegacija vzhodnih železnic, je torej delovala v okviru na novo ustanovljene Ljubljanske pokrajine; le-ta je imela zaradi strnjenega slovenskega prebivalstva avtonomen značaj. Ljubljanska pokrajina je obsegala okoli 4550,6 kvadratnih ki­ lometrov (300 km železniške proge) in imela 336.279 prebival ­ cev. Kljub temu da je bila sestavni del Italije, je še nadalje ostala v veljavi rapalska jugoslovansko-italijanska meja. Ci­ vilno oblast je izvrševal civilni, kasneje visoki komisar Emi­ lio Grazioli, ki je že pred priključitvijo Ljubljanske pokrajine k Italiji uvedel obveznost dvojezičnih napisov in seveda cen ­ zuro nad slovenskim tiskom. 19 Že meseca maja 1941 je italijanski okupator pričel uva ­ jati strožje ukrepe in nadzorstvo pri izvrševanju železniške službe. Neposredno so nadzorovali delo v vseh oddelkih, dalje prihod in odhod s postaj vseh, ki so bili uslužbeni na želez­ nici, za dostop na peron so zahtevali posebne dovolilnice. Slo ­ venski železničarji so morali z rimskim pozdravom pozdravlja ­ ti italijanske vojake, ki so bili v službi na železnici; uradni je­ zik je bil italijanski. 20 Železnica je bila kot pomembna gospo ­ darska panoga vključena v italijanski fašistični sistem. Vsi ti ukrepi so že začetek dolgoročne okupatorjeve politike: postop ­ na fašizacija, poitalijančevanje in uničenje slovenskega na ­ roda v sklopu fašističnega korporativnega sistema. OPOMBE 1. Arhiv ŽG, Zapisnik seje železniškega odbora direkcije že­ leznic z dne 10. aprila 1941. 2. Prav tam; V dnevih obrambe domovine so železničarji, ki so bili določeni v vojaško tehnično službo, pomagali strokovno ru ­ šiti železnice in njene objekte pred prodirajočo nemško in ita ­ lijansko armado. Prav tako so se pripravljali na evakuacijo, ven ­ dar je bila preklicana. (Strniša Emil, ustni vir.) Železničarji pa so jugoslovanski vojski in prostovoljcem pomagali tudi drugače. Ko se je formiral 10. aprila 1941 na novomeški postaji transport 4 osebnih in 25 tovornih vlakov slovenskih prostovoljcev, je novo ­ meška vlakovna skupina (vlakovodja Ivan Mavrovič, zavirači Da ­ nijel Lepin, Miha Grabrijan in Roman Stepišnik), spremljala vlak, ki naj bi odpeljal do Karlovca. Tam bi namreč dobili uniforme, 85 orožje in drugo vojaško opremo. Že na poti je bilo čutiti razsulo naše vojske, vendar so še pripeljali do Mahičnega. Vlakovodja Ivan Mavrovič je poizvedoval o stanju naše vojske in sovražniko ­ vem prodiranju, da ne bi transport naletel na sovražnika. Zvedel je, da v Karlovac prodirajo Nemci in da je jugoslovanska vojska v razsulu in dezorganizirana. Ker so na Hrvaškem prevzeli oblast ustaši, se je transport neoboroženih prostovoljcev vrnil do Gra ­ dca v Beli krajini. Tudi od tu dalje ni bilo več varno potovanje, saj so transport preletavala sovražnikova letala, poleg tega pa so zaradi novice o razglasu bana in narodnega sveta,.da se je Ljub­ ljana predala, po posvetu s komando transporta odločili, da je transport prostovoljcev razpuščen. Med drugim je tudi zasluga železničarjev, da niso prostovoljci tega transporta prišli kot vojni ujetniki v okupatorjeve roke. (Lepin Danijel: Zgodovinski ma ­ terial o delu železničarjev za NOB v novomeškem železniškem centru v letih 1941—1943) (dalje navajam Lepin: Zgodovinski ma ­ terial). 3. Službeni list kraljevske banske uprave Dravske banovine 12. aprila 1941, kos 30. 4. Arhiv ŽG, Jugoslovanske državne železnice, direkcija Ljub­ ljana, razpis št. 34, 1941. 5. Jenko Jože: Direkcija jugoslovanskih železnic v Ljubljani v dobi okupacije, rokopis; Arhiv IZDG, fase. 529, civ. arhiv. 6. Arhiv IZDG, fase. 529, civ. arhiv. 7. Arhiv ŽG, zapisnik seje železniškega odbora direkcije že­ leznic z dne 21. aprila 1941. 8. Prav tam. 9. Arhiv IZDG, fase. 529, civ. arhiv. 10. Prav tam. 11. Oblak-Čami: Partizanske akcije, stran 230. 12. Jenko Jože: Direkcija Jugoslovanskih železnic v Ljubljani v dobi okupacije, rokopis; Arhiv IZDG, fase. 529, civ. arhiv. 13. Arhiv ŽG, zapisnik seje železniškega odbora direkcije že­ leznic z dne 21. aprila 1941. 14. Arhiv ŽG, dopis visokega komisarja za Ljubljansko pokra ­ jino z dne 30. junija 1941 direktorju državnih železnic ing. Rudol ­ fu Kavčiču. 15. Arhiv ŽG, 10 — Prež. 1943, arhiv direkcije; Jenko Jože, Direkcija jugoslovanskih železnic v Ljubljani v dobi okupacije, rokopis. 16. Jenko Jože: Direkcija jugoslovanskih železnic v dobi oku ­ pacije, rokopis; Lužar Franc, ustni vir. 17. Oblak-Čami: Partizanske akcije, stran 230. 18. Jenko Jože: Direkcija jugoslovanskih železnic v Ljubljani v dobi okupacije, rokopis. 19. Mikuž Metod: Pregled zgodovine NOB v Sloveniji, knjiga 1, 1960, stran 60. 20. Strniša Emil, ustni vir; Lužar Franc, ustni vir. 86 IV RAZVOJ ORGANIZACIJE OSVOBODILNE FRONTE na Železnici v ljubljanski pokrajini Ljubljansko železniško vozlišče V ljubljanskem železniškem vozlišču so komunisti v mar ­ cu in aprilu 1941 zbirali domoljubne in narodno zavedne želez­ ničarje, ki so jih ne glede na njihovo politično in ideološko pri ­ padnost vključili v protifašistično gibanje. Neposredno z leta ­ ki in razglasi, ki jih je izdal v marcu in aprilu CK KPS in so jih komunisti prinašali tudi v železniške delavnice, so jih ob ­ enem seznanjali s smernicami in politiko komunistične stran ­ ke.1 Ob pristopu Jugoslavije k trojnemu paktu, ob dogodkih okoli 27. marca, zlasti pa po razpadu stare Jugoslavije, so ko ­ munisti na železnici v svojih delovnih enotah pojasnjevali in analizirali zadnje politične in vojaške dogodke, razkrinkavali politična stališča bivših režimskih strank ter pridobivali somiš ­ ljenike, ki so se začeli zavedati, da je edini izhod iz te narodne nesreče — odpor. Prva oblika neposrednega odpora je bilo sabotiranje oku ­ patorjevih ukazov o čuvanju voznega parka in železniških na ­ prav. Železničarji so ob prihodu okupatorja uničevali, pa tudi skrivali rezervne dele za lokomotive in druge železniške napra ­ ve, ki so bile v vojnem času nepogrešljive, s tem pa tudi kva ­ rili vozni park in zavirali okupatorjev vojaški in civilni promet. Posebno aktivni so bili železničarji v delavnicah in kurilnicah, kjer so imeli neposredno možnost za izvajanje sabotaž. 2 Prav tako se niso odzvali razglasu narodnega sveta z dne 12. aprila 1941,3 še manj pa razglasom italijanskega okupatorja, ki jih je v mesecu aprilu večkrat objavljal. V njih je pozival prebival- 87 TONE SUŠTERŠIC-TINE ŽELEZNIK, rojen 1903, član KP od leta 1932, pred ­ vojni revolucionar in pomemben or ­ ganizator delavskega gibanja na že­ leznici in izven nje. Po okupaciji je bil med prvimi pobudniki in orga ­ nizatorji narodnoosvobodilnega giba ­ nja v Ljubljani in v Beli krajini, kjer je organiziral tudi prve parti ­ zanske enote. V NOV je opravljal pomembne in odgovorne vojaške in politične naloge. Po vojni je bil sprva pomočnik ministra, nato mi­ nister za promet, od 1958 dalje je v pokoju. Se vedno je aktiven druž ­ benopolitičen delavec; je nosilec par ­ tizanske spomenice 1941 in več vo ­ jaških in političnih odlikovanj. stvo, naj odda orožje in strelivo, skratka ves vojaški material. 4 Tudi ukaze, da naj železničarji pazijo na vojaški material na posameznih postajah, ki ga je odmetavala jugoslovanska voj ­ ska, niso izpolnjevali. V aprilskih tednih so kar samoiniciativ ­ no, pozneje pa organizirano zbirali, spravljali in skrivali tudi vojaški material, ki ga je bilo veliko ob progah, na postajah in železniških križiščih. Tako so na primer v Zalogu železničarji skupaj z domačini iz skladišč in vojaških vagonov, ki so še stali na premikalnem kolodvoru, odnašali orožje, vojaško op ­ remo in hrano, z mislijo, da je bolje prepustiti vse to domači ­ nom, kot pa sovražniku. 5 Na območju ljubljanske železniške postaje je železničar Tone Šušteršič, ki je bil član vojaške ko ­ misije pri CK KPS, vključeval železničarje v razne akcije za zbiranje orožja, z njimi pa tudi pripravljal prve sabotažne ak ­ cije, s katerimi naj bi uničevali železniški vozni park in na ­ prave. 6 Odnašali so najrazličnejše orožje in strelivo, posebno veliko je bilo orožja v vagonih, kjer so ga puščali vojaki, ko so odhajali domov. Tako je Martin Kokalj iz železničarske zadruge pri gorenjskem kolodvoru sodeloval z Ervinom Dol- ganom-Janezom. Ta je zbiral orožje prostovoljcev iz Soške 88 legije in ga s pomočjo železničarjev komunistov odnašal iz vagonov; veliko ga je shranil v primerna skrivališča v za ­ drugi. 7 Železničarji so pozvedovali za orožjem tudi pri posa ­ meznih vojakih, ki so jim natančno opisali, kam so ga odvrgli, ko so zapuščali vojaške enote. Nekaj orožja so železničarji do ­ bili tudi po zvezah z oficirji in podoficirji razpadle jugoslovan ­ ske vojske. Zavirač na postaji Ljubljana Milivoje Pavičević se je neposredno vključil v te zveze in dobival orožje, muni ­ cijo, vojaške uniforme in jih shranjeval v skladišču v svoji hiši na Viču. Orožje in sanitetni material je zbiral tudi vlako ­ vodja Božo Ivanovič, ki je shranjeval vse to v bunkerju svojih sorodnikov pri Štrukljevih na Janševi, št. I.8 V spominskem gradivu železničarjev je opisanih nič koliko primerov, ko so zbrano orožje in drug vojaški material skrivali v bližini svojih bivališč in ga po dogovoru s terenskimi aktivisti oddajali na javke, s katerimi so imeli zvezo tudi železničarji. 9 Prve dni po napadu Nemčije na Jugoslavijo so se komu ­ nisti na območju ljubljanskega železniškega vozlišča sestali v Zargijevi garaži pri gorenjskem kolodvoru. Spričo novih poli ­ tičnih in vojaških dogodkov so pripravljali ustanovitev že­ lezniškega komiteja KPS,* ki je bil tudi kmalu zatem usta ­ novljen. Člani komiteja so bili Tone Šušteršič,** Tine Rožanc, Tone Zalar,*** Martin Kokalj in Karel Črnič, okrožni komite * Po izjavi Dušana Bravničarja so sprva imenovali partijski biro, kasneje pa komite KPS. ** Tone Sušteršič-Tine Železnik je bil član komiteja le kratek čas. Ze junija 1941 je odšel v ilegalo, sredi julija 1941 ga je poslal CK KPS kot inštruktorja v Belo krajino, kjer naj bi kot aktivist organiziral OF in prve partizanske enote. (Šušteršič Tone, Na ljubljanski železnici, Ljubljana v ilegali I, 1959, stran 184 in ustni vir. O njegovem delovanju v Beli krajini glej obširneje v knjigi Polič Radko, Belokranjski odred. Ljubljana 1975.) *** Tudi Tone Zalar je kmalu po napadu Nemčije na SZ odšel v ilegalo. Italijanski okupator ga je izsledil skupaj z Jože ­ tom Molkom ter zaprl v šempetrske zapore v Ljubljani. Dne 7. avgusta 1941 je z večjo skupino pobegnil iz zaporov ter odšel v partizane. Priključil se je borcem Borovniške čete. Jože Molek pa se je po nekaj dnevih vrnil iz zapora in postal eden izmed pomembnih organizatorjev narodnoosvobodilnega gibanja v Borov ­ nici; bil je še vedno zaposlen na železnici. (Luštek Miroslav, Krono ­ loški pregled dogodkov v Ljubljani v letu 1941. Ljubljana v ilegali I, 1959, stran 466 in Traven Rezka, Rekonstrukcija organizacije KPS in OF na območju Borovnice od ustanovitve do 1945.) 89 TONE ZALAR, roj. 1904, ključavni ­ čar v signalni delavnici v Šiški, član KP od 1933, predvojni revolucionar in organizator delavskega gibanja na borovniškem območju. Po okupaciji je postal aktivist OF na železnici in na terenu. Maja 1941 je bilo v nje ­ govi hiši partijsko posvetovanje no ­ tranjskih aktivistov o organizaciji OF in pripravah na vstajo. Julija 1941 ga je italijanski okupator aretiral in ko je pobegnil iz zaporov v šempetrski kasarni je nadaljeval s političnim delom na terenu Leta 1941 je odšel v NOV, 14. 15!. 1942 so ga Italijani ubili v bunkerju, kjer je bil izdan. KPS Ljubljana pa je določil še Petra Romavha* in Petra Zlatnarja ml., ki sta do tedaj delala oziroma bila včlanjena izven železnice. 50 Na železnici doslej niso imeli svojega komi ­ teja, bržkone so ga ustanovili na pobudo partijskega vodstva (CK KPS) in so vanj vključili vse dolgoletne člane KPS. Želez­ nica je bila namreč v najširšem smislu besede morda najpo ­ membnejša gospodarsko-strateška panoga, ki bi kar najbolj učinkovito pomagala narodnoosvobodilnemu gibanju. Odslej je bila povezava med železniškim komitejem, katerega sekre ­ tar je postal Peter Romavh, in partijskim vodstvom — OK KPS Ljubljana tesnejša in naloge določnejše. Poleg tega sta delala na železnici člana okrožnega komiteja KPS Ljubljana, to sta bila Zalar in Šušteršič, ki sta bila izvoljena na okrožni partijski konferenci septembra 1940 v Borovnici pri partij ­ skem aktivistu železničarju Tonetu Zalarju. Spričo širokega akcijskega območja okrožnega komiteja KPS Ljubljana so bili člani tedaj neposredno določeni za politično delo med posameznimi strokami. Tako sta bila železničarja Tone Sušter- * Glej sliko v katalogu Železničarji v revoluciji. Ljubljana 1978, str. 23. 90 BORIS KRAIGHER, roj. 1914, ČLan KP od 1934, predvojni revolucionar in organizator KPS in SKOJ. Kot orga ­ nizator NOB, sekretar OK KPS in OO OF Ljubljana je imel zvezo tudi z železničarji, zlasti s kurilnico Ljub­ ljana. V NOV je opravljal številne pomembne naloge, med drugim je bil tudi komisar glavnega štaba NOV in POS. Po vojni je na zvezni in republiški ravni opravljal družbeno ­ politične funkcije, umrl je 1967, na ­ rodni heroj. šič in Tone Zalar določena za delo med železničarji, saj sta bila že prej dolga leta aktivna politična delavca. 11 V teh novih okoliščinah, v prvih mesecih okupacije, pa sta s svojimi iz­ kušnjami v političnem delu na železnici in hkrati povezana z višjimi partijskimi organi mnogo pripomogla k hitrejšemu opredeljevanju železničarjev za osvobodilni boj. Zaradi posebnosti železnice so obstajale še druge oblike povezave med železniškim komitejem KPS in CK KPS, OK KPS Ljubljana in glavnim poveljstvom slovenskih partizan ­ skih čet. Mnogokrat so zaradi posebnih in zaupnih nalog, ki naj bi jih izvedli aktivisti na železnici, dobivali le-ti ali pa posamezni člani komiteja določene direktive, ki jih je pošiljalo partijsko in vojaško vodstvo. Ko se je OK KPS Ljubljana in okolica spomladi 1941 reorganiziral, je postal sekretar tega okrožja Boris Kraigher, ki je bil hkrati tudi član CK KPS. Bil je neposredno povezan z železničarji v kurilnici. Peter Zlatnar ml. pripoveduje, da je prihajal iz naj ožjega vodstva NOB na sestanke matičnega odbora OF v kurilnici in železni ­ škega komiteja največkrat Kraigher, kakor tudi na sestanke posameznih skupin članov OF na železnici. 12 Prav tako je imel stike s člani železniškega komiteja sekretar mobilizacijske 91 komisije pri glavnem poveljstvu slovenskih partizanskih čet Tone Dolinšek-Metod. 13 Posebno predani in sposobni železni ­ čarji so nato organizirali in skrbeli za uspešno in konspirativno izvajanje nalog. O konkretnih pripravah na vstajo pa je železničarje med drugimi najbolj seznanjal Tone Šušteršič, član vojnorevolucio- narnega komiteja pri CK KPS, ki je obstajal do ustanovitve glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet, in še preden je odšel v Belo krajino, je imel z železničarji dva večja sestanka. 14 Narodnoosvobodilno gibanje med železničarji se je začelo in razvilo, kot bi temu rekli, od zgoraj in od spodaj, v vseh delovnih sektorjih. Niso bili aktivni samo komunisti, ki so kljub okupaciji ohranili svojo organizacijo in vse oblike ile­ galnega političnega dela in bili prvi organizatorji narodno ­ osvobodilnega gibanja na železnici. S političnim delom so pri ­ čeli tudi njihovi simpatizerji in sodelavci v ljudskofrontnem gibanju izpred vojne, iz vseh političnih strank in sindikalnih organizacij in društev, med katerimi so imeli vidnejšo vlogo sokoli in stara generacija — železničarji z revolucionarno tra ­ dicijo iz stavkovnega gibanja dvajsetih let. Taka razgibanost je bila značilna za vse delovne sektorje na železnici in to že v prvih mesecih okupacije. Kljub pred ­ vojni politični in sindikalni razcepljenosti in neenotnosti, pa tudi čestokrat politični neopredeljenosti, sta združevala želez­ ničarje visoko razviti narodni čut in narodna zavest, zato se je večina brez oklevanja združila v boju proti okupatorju in začela z narodnoosvobodilnim bojem. Železničarji so tudi v okviru svojih društev, ki so po oku ­ paciji še obstajala, na rednih mesečnih sestankih začeli širiti odporniški duh proti okupatorju, aktivisti so seznanjali želez­ ničarje s programom OF in z njenimi nalogami, posamezne skupine, razdeljene po stroki, pa so že pripravljale akcije. Jože Gabrovšek, ki je bil član UJNŽB, se spominja, da so sestanke sindikalne organizacije Udruženja jugoslovanskih narodnih železničarjev in brodarjev spretno izrabili tudi za politično agitacijo in pridobivanje zanesljivih oseb za Osvobo ­ dilno fronto. 15 K tako zgodnjemu ustanavljanju organizacije OF, se pravi že maja in junija 1941, in razvoju narodnoosvobodilnega gi ­ 92 banja na železnici, pa ni vplivala samo politična in organiza ­ cijska dejavnost komunistov v posameznih delovnih področjih na železnici, temveč tudi vključevanje železničarjev komuni ­ stov in levičarsko usmerjenih železničarjev v predvojno poli ­ tično delo na terenu, v domačem okolišu. Saj so prav ti pred ­ vojni aktivni politični delavci v nekaterih krajih, kot na pri ­ mer Tone Zalar in Jože Molek v Borovnici, Ivan Dorbež, oče in bratje Sigulinovi v Zalogu, Tine Rožanc v Pirničah in Med ­ vodah, Tone Šušteršič v Beli krajini in tudi drugod, imeli tesne stike s komunisti in njihovimi simpatizerji v domačem kraju. V teh novih okoliščinah po okupaciji pa so se še tesneje povezali z narodnoosvobodilnim gibanjem v domačem okolišu in pomagali organizirati OF, pa tudi prve partizanske enote. Svoje izkušnje na terenu so uporabili tudi v svoji delovni enoti, zato jim je uspelo, da so na železnici tako hitro in dobro organizirali OF in začeli s sabotažnimi akcijami. Ta oboje ­ stranska dejavnost železničarjev, se pravi na terenu in na železnici, se je kasneje, ko je narodnoosvobodilno gibanje na železnici dobilo večji razmah in raznovrstne oblike dejavnosti, pokazala skoraj za nepogrešljivo; pri svojih nalogah so vselej dobili pomoč na terenu, zlasti pri intendanci, prevažanju ile­ galcev, obveščevalni službi in podobno. Morda ne bo odveč v zvezi s tem omeniti, da je partijsko vodstvo določilo nekatere železničarje — komuniste za poli ­ tično delo v posameznih predelih Slovenije izven železnice. Ustanavljali so partijske in OF organizacije skupaj z drugimi aktivisti na terenu, sodelovali pri organiziranju prvih parti ­ zanskih enot. Toneta Šušteršiča je poslal CK KPS sredi julija v Belo krajino z namenom, da tam organizira Osvobodilno fronto in partizanske enote. Še do decembra 1941 je prihajal vsakih 14 dni v Ljubljano, da je poročal o svojem delu. 16, Jože Borštnar,* ki je bil po okupaciji prometnik in je delal kot se­ kretar KP v Rajhenburgu (Brestanici), pravi v svojih spomi ­ nih, da se je že v juniju 1941 sestal s Tonetom Tomšičem, orga ­ nizacijskem sekretarjem CK KPS in mu poročal o političnih razmerah v Posavju. Borštnar je takrat dobil nalogo, naj v Mi­ renski dolini in od Škocjana do Št. Lovrenca organizira partij ­ * Glej sliko v katalogu Železničarji v revoluciji. Ljubljana 1978, str. 112 93 ske organizacije in OF. Poleg tega je bil zadolžen, naj ustanovi okrožni komite KPS za Posavje, člani le-tega pa naj bi pričeli organizirati OF na tem območju. Zaupano mu je tudi bilo, da vzpostavi kanal za prenašanje literature in za prehod ilegalcev čez nemško-italijansko okupacijsko mejo v območju proge Mokronog —Sevnica. Pri delu se je v tem času povezal tudi z železničarji novomeške postaje, kjer so že pričeli v prvih mesecih po okupaciji organizirati narodnoosvobodilno gibanje. Borštnar je bil med pomembnimi organizatorji narodnoosvo ­ bodilnega boja tudi v Metliki in njeni okolici. V jeseni 1941 ga je Tone Tomšič zaradi posebnih nalog poslal v Metliko, tam je prevzel službo prometnika na železniški postaji. Tu naj bi poleg frontnega dela med železničarji organiziral tudi ilegalne prehode žez mejo s takratno Neodvisno državo Hrvatsko. 17 Na pobudo KPS se je ustanovila 27. aprila 1941 Protiim- perialistična fronta, od junija dalje imenovana Osvobodilna fronta slovenskega naroda, v katero so se združile vse pozitiv ­ ne sile in sprejele načelo oboroženega boja proti okupatorju. S tem so se tudi slovenskim železničarjem zastavile nove raz ­ novrstne naloge že v začetku narodnoosvobodilnega gibanja. Sestanka komunistov z železnice v Žargi jevi garaži v Šiški se Tone Šušteršič takole spominja: »Vsi smo z velikim zado ­ ščenjem pozdravili našo narodno fronto upora, ustanovljeno na pobudo partije. Dolgo smo se razgovarjali o tem, kako čimprej vključiti železničarje v OF in kako čim uspešneje delati.« 18 Člani železniškega komiteja KPS so si razdelili svoje delovno področje. Tako je bil Romavh odgovoren za direkcijo, Žargi za mostovno delavnico in progovno sekcijo, Zlatnar ml. za glavno postajo, Kokalj za železničarsko zadrugo, Rožanc in Črnič za kurilnico Ljubljana in Šiška, Tone Šušteršič pa za signalno delavnico v Šiški. 19 Zelo aktiven je bil Tine Rožanc,* ki se je pred nemškim okupatorjem umaknil iz Pirnič, kjer je dotlej stanoval, v Ljubljano, da bi lahko nemoteno deloval, saj se je ves posvetil narodnoosvobodilnemu gibanju na želez­ nici. Z ženo sta stanovala pri Petru Romavhu v Podlimbarske- ga 17; odtlej je postala Rožančeva soba zbirališče in središče železniškega komiteja, kjer je bilo nešteto sestankov in sko ­ vanih veliko sabotažnih akcij. 20 * Glej sliko v katalogu Železničarji v revoluciji. Ljubljana 1978, str. 21 94 JOŽE GRUDEN, roj. 1889, premogar, dolgoletni predvojni član KP, orga ­ nizator OF med delavci v kurilnici Ljubljana, aktivist. Sodeloval je pri mnogih sabotažnih akcijah na loko ­ motivah, ena večjih akcij je bila 1. februarja 1942; dalje pri vzdrževanju kurirskih zvez in javk in pri parti ­ zanski intendanci. Bil je v interna ­ ciji. Umrl je leta 1961. Ze v maju 1941 so se začeli lotevati dveh dokaj široko zasnovanih in kompleksnih nalog: organiziranja OF na želez­ nici, se pravi pridobivati ljudi za narodnoosvobodilno gibanje, ga razširiti in utrditi na vse delovne enote na ljubljanskem vozlišču in novomeški postaji ter konspirativno vzpostaviti raznovrstno dejavnost železničarjev: organizirati obveščevalno službo, ilegalne kanale za prevoz materiala in ilegalcev ter terenskih delavcev, organizirati sabotažne akcije, intendančno službo. Vse te naloge bi bile lahko izvedene le, če bi se želez­ ničarji organizirali na vseh delovnih področjih, zakaj vse te raznovrstne naloge so bile vezane na določena delovna pod ­ ročja železnice. Le kurilniške službe so na primer lahko učin ­ kovito kvarile in sabotirale vozni park, eksekutivna služba je lahko neopazno prevažala ilegalno literaturo in opravljala intendančne posle in podobno. Pogoj za uspešne akcije so bili torej nespremenjeni delovni procesi in navade, sicer bi že v začetku zbudile okupatorjevo pozornost; temu se je tudi pri ­ lagodila organizacijska struktura OF na železnici. Kako se je OF razvijala v posameznih delovnih enotah ljubljanskega vozlišča in kakšna je bila njena organizacijska 95 IVAN JUSTIN, roj. 1898, strojni moj ­ ster, zaposlen v kurilnici Ljubljana. Bil je aktivist OF in je sodeloval pri sabotažah na vozni park in inten ­ dane! za NOV. Umrl je v taborišču Hamburg-Neuengamme 30. 11. 1944. struktura? Težko je reči, v kateri delovni enoti so se najprej ustanovili terenski in matični odbori OF in kje kasneje. Peter Zlatnar ml. se takole spominja začetkov narodnoosvobodilnega gibanja na železnici. »Komunisti so postali jedro OF. Zaradi izredno širokega obeležja OF pa smo delali tudi z demokratič ­ nimi nacionalisti in katoličani, z vsemi, ki so bili proti okupa ­ torju. Sprva smo pridobivali samo posameznike, v delavnicah in v oddelkih smo postavljali zaupnike, ki smo jim natančno pojasnili namen in naloge OF. Ti so pridobivali spet svoje so ­ delavce in dobre znance. Zanimivo je, da se je takoj brez pri ­ držka vključila tako imenovana »stara generacija«, to se pravi starejši železničarji, ki so sodelovali ali celo vodili štrajk železničarjev in doživeli Zaloško cesto. Ko da je v njih spet oživel borbeni duh, ki je v letih monarhofašistične diktature nekako zamrl.« 21 O začetkih organiziranja odpora proti okupatorju v kuril ­ nici Ljubljana, se spominja Jože Gruden, predvojni član KP, da se je nekajkrat sestal s Tonetom Šušteršičem, ki mu je dal navodila, naj organizira sabotažne skupine, ki bi delovale v vseh kurilniških službah. 22 Konec aprila ali v začetku maja pa je Grudna povabil Peter Zlatnar ml. na sestanek železni- 96 ALOJZ HAJNRIHAR, roj. 1899, stro ­ jevodja, član KP in Rdeče oziroma Ljudske pomoči, organizator OF med strojevodji v kurilnici Ljubljana. Po ­ stal je sekretar terenskega lodbora OF kurilnice Ljubljana in blagajnik matičnega odbora OF kurilnice Ljub­ ljana. Kot član NZ je sodeloval pri sabotažah, odpremi ilegalne literatu ­ re, prevozih ilegalcev in vzdrževanju zvez z organizacijami OF tudi izven Ljubljane. čarjev v zobotehnično šolo v Vegovo ulico. Sestanka sta se ude ­ ležila skupaj s Tonetom Bukovcem, kjer je Gruden dobil nalo ­ go, da organizira OF v kurilnici. 23 Podobnih sestankov, kjer so pripravljali organizacijo OF na železnici je bilo še nekaj v omenjeni šoli, potem na polju pred Klečami in na Šišenskem hribu. Na teh sestankih so bili ponavadi železničarji, ki so za ­ stopali svojo delovno enoto. V njih so nato z drugimi somišlje ­ niki pričeli organizirati terenske odbore OF na železnici. Prvi večji sestanek delavcev v kurilnici je bil prve dni v maju, ki ga je vodil Šušteršič. Na tem sestanku so se dogovorili, da bodo v sabotažne akcije vključili tudi strojno osebje. Pri vseh delov ­ nih skupinah: pri ključavničarjih, kurjačih in strojevodjih, de ­ lavcih, administraciji so bile ustanovljene skupine zaupnikov, ki so kmalu, že v maju in juniju 1941, prerasle v terenske od ­ bore. 24 Iz sektorjev terenskih odborov so kakor povsod na železnici tudi v kurilnici ustanovili matični odbor OF kuril ­ nica. Prvi matični odbor OF so sestavljali Jože Gruden, voja ­ ški referent, Miloš Komac obveščevalec, nekdanji delavski za ­ upnik Lovro Groznik tehnik, Anton Štrumbelj intendant, 7 Železničarji 97 FRANC LUZAR, roj. 1905, prometnik na postaji Ljubljana, član KP od 1950. Lužar je bil v matičnem odboru OF postaje Ljubljana obveščevalec od jun. 1941 do okt. 1944 obenem pa vo ­ jaški referent terenskega odbora OF postaje Ljubljana. Sodeloval je tudi pri vzpostavljanju kurirskih zvez in intendančni službi za NOV. Alojz Hajnrihar blagajnik, sekretar pa je bil član KP Ante Brinar. 25 Na postaji Ljubljana, kamor so spadali tudi uslužbenci ko ­ lodvorske pošte, je prve aktiviste OF zbral Peter Zlatnar st.,* ki je imel med železničarji zaradi svoje levičarske usmerjeno ­ sti pred vojno precej somišljenikov. Pomagal mu je sin Peter, dentist, član KP, ki pa je bil tedaj zaposlen v skladišču za bla ­ govni promet. Iz vseh pododdelkov postajnega osebja, se pravi postaje, premika, spremljevalcev vlakov in skladišča sta izbra ­ la zanesljive železničarje v pripravljalni odbor, z nalogo, da bi pridobivali vse zanesljive ljudi v svojem delovnem območju, ki bi se bili pripravljeni boriti proti okupatorju. V pripravljal ­ nem odboru so bili za spremljevalce vlakov Tone Maver, član KP, za premikalno osebje Maks Majeršič, član KP, za postajno osebje Franc Lužar, za skladišče pa Peter Zlatnar ml. Uspehi pripravljalnega odbora, pa tudi delo predanih železničarjev kot npr. kandidata partije Jožeta Vodnika (član od 15. X. 1941), Vinka Tošnjaka, Staneta Bratoža, Staneta Jereba, Ivana Klav ­ sa, Lojzeta Dolinška 26 so v avgustu privedli do tega, da so bili v vseh delovnih enotah postajnega osebja ustanovljeni terenski * Glej sliko v katalogu Železničarji v revoluciji. Ljubljana 1978, str. 28. 98 JOSIP ZORNADA-FRENK, roj. 1918, kot študent ljubljanske univerze (gradbena fakulteta) se je vključil v delo študentskih levičarskih društev in klubov, član SKOJ od 1939. Po okupaciji je postal na univerzi eden vodilnih organizatorjev OF, vojaški referent in član VOS OF. Pri svojem delu je bil povezan tudi z ljubljan ­ sko železnico, zlasti prek ing. Cirila Mravlje. 1942 je odšel v NOV, kjer je opravljal odgovorne politične in vo ­ jaške funkcije. Padel je 28. 9. 1944 pri akciji na Štampetov most, kot komisar VII. korpusa. odbori OF. Nekateri člani pripravljalnega odbora, ki so postali sekretarji terenskih odborov so bili hkrati v matičnem odboru postaje Ljubljana. Sestavljali so ga sekretar Peter Zlatnar st., blagajnik sprva Bogomir Kemperle, nato Valentin Benedičič, obveščevalec Franc Lužar, intendant Maks Majeršič, vojaški referent Jože Žen in tehnik Tone Maver. Ko se je 11. novem ­ bra 1941 Peter Zlatnar st. pri sabotažni akciji smrtno ponesre ­ čil je postal sekretar odbora OF Stane Bratož.* 27 Značilno za postajno osebje in osebje za spremstvo vlakov je bilo to, da so imeli nešteto kratkih, tako imenovanih »letečih« sestankov, kar med službo. Osebje za spremstvo vlakov je imelo take sestanke v svoji čakalnici, čestokrat je prisostvo ­ val šef Vladimir Kalaš. Za varnost teh sestankov je skr ­ bela snažilka Ančka Hrovat-Tošnjak. 28 Sestanki so bili še v kletnih prostorih Grafike na današnjem Trgu OF 14, krajši razgovori pa tudi v javki »Kota 31«, to je v pivnici Bavarski * Glej sliko v katalogu Železničarji v revoluciji. Liubljana 1978, str. 39. 7 99 dvor na Tyrsevi (Dunajski) 31, (danes Titovi cesti, hiša pa je bila porušena.) 29 Med pomembnimi delovnimi enotami, kjer se je OF v po ­ letnih mesecih hitro razvila, je bila II. sekcija za vzdrževanje prog Ljubljana.* Dušan Kobilica in ing. Ciril Mravlja sta bila prva pobudnika organiziranja OF v sekciji. Na sestanek sta po ­ vabila študenta tehnike Josipa Zornada-Frenka, ki je bil član KP, in ju je seznanil s programom in cilji OF. Konec maja ali v začetku junija 1941 so že nastajale prve skupine OF, zvezo pa so dobili tudi s Petrom Romavhom. 30 Ivanka Ferjančič-Cička** se prvih organizatorjev OF in za ­ četka odpora proti okupatorju spominja in pravi, da so že v pr ­ vih mesecih okupacije začeli z aktivnim delom v OF in da so bili ing. Ciril Mravlja-Mižek, Peter Romavh in Dušan Kobilica prvi pobudniki. Na prvi organiziran sestanek so se zbrali ver ­ jetno junija 1941 pri Milki Šinkovec na Topniški ulici. Ferjan ­ čičevi so zaupali tehniko, odslej je prenašala literaturo, ki jo je dobivala pri Stanetu Bratožu na Titovi cesti (takrat Dunajska cesta) ter jo odnašala na železnico, največkrat v kurilnico. Kmalu je postala tudi kurirka pri obveščevalni službi na želez­ nici, ki jo je s svojimi sodelavci organiziral ing. Ciril Mravlja- Mižek. 31 V delovnih enotah sekcije Ljubljana, v nadzorništvu prog, visoki stavbi,*** krajevnem skladišču in sami sekciji v ož ­ jem smislu besede so nastajali iz manjših skupin — trojk v ju­ niju in juliju 1941 terenski odbori OF. Prav tako na progi Lju­ bljana —Postojna in Ljubljana —Vrhnika v progovnih nadzor- ništvih s postajo Brezovica, Borovnica, Logatec in Rakek. Se- * Po razdelitvi železniškega omrežja bivše ljubljanske direk ­ cije po okupatorjih, je bila sekcijska služba za vzdrževanje prog okrnjena. Tako je IX. sekcija za vzdrževanje prog odtlej imela svoje delovno področje od Vižmarij oziroma Ježice in progo Ra ­ kovnik (Dolenjski kolodvor) do Kočevja. II. sekcija za vzdrževanje prog od Zaloga s postajo Ljubljana ter progo Ljubljana —Postojna in Ljubljana —Vrhnika. VII. sekcija je imela progo Grosuplje — Šentjanž, ki pa je bil že na nemški strani. Del prog IX. in II. sek­ cije pa so bili pod nemško okupacijo, tako Laze —Ziidani most (II). in Tržič —Kranj —Vižmarje in Ježica —Kamnik (IX.) (Emil Strniša in ing.Ciril Mravlja, ustni vir.) ** Glej sliko v katalogu Železničarji v revoluciji. Ljubljana 1978, str. 42. *** Vzdrževanje vseh zgradb na železnici v Ljubljani in ob progah. 100 JOŽE KERLEŽ-FAZAN, roj. 1895, us­ lužbenec, aktivist OF v II. sekciji za vzdrževanje prog Ljubljana in v Za ­ logu. 20. 5. 1942 je odšel v II. grupo odredov in nato na Kočevsko, kjer je v Starem logu organiziral tamkajšnji delavski bataljon in bil v njegovem vodstvu do konca sovražne ofenzive na Rog, ko enota ni več delovala. S preostalimi borci se je v zač. sept. 1942 vključil v ZDO. Zaradi izdajst ­ va je bil v noči na 25. 11. zajet na Rampohi iznad Črmošnjic in 26. 11. 1942 ga je pri Semiču ustrelila tam ­ kajšnja belogardistična posadka kretarji terenskih odborov OF, iz krajevnega skladišča sekcije koroški borec Emil Strniša, iz nadzorništva prog Ivan Brčan, iz nadzorništva visoke stavbe nekdanji delavski zaupnik Karel Siard in za pisarniško osebje Dušan Kobilica so bili Mravlji, ki je bil sekretar terenskega odbora OF v sekciji, v pomoč pri ustanovitvi matičnega odbora OF sekcije Ljubljana julija 1941.32 Prvi matični odbor sekcije so sestavljali, kot smo že zgoraj omenili, sekretarji terenskih odborov, in sicer je naloge sekretarja prevzel ing. Ciril Mravlja,* blagajnika Dušan Ko ­ bilica,** obveščevalca Emil Strniša,*** vojaškega referenta Ivan Brčan in intendanta Karel Siard. V tej sestavi so bili do de ­ cembra 1941.33 Kako so bili železničarji politično enotni in so si med seboj zaupali, pove tudi tale primer: v delavnici, nad- * Glej sliko v katalogu Železničarji v revoluciji. Ljubljana 1978, str. 83. ** Glej sliko v katalogu Železničarji v revoluciji. Ljubljana 1978, str. 32. *** Glej sliko v katalogu Železničarji v revoluciji. Ljubljana 1978, str. 30. 101 zorništvu in. skladišču sekcije so imeli kar »javne« volitve članov v organe OF, na katerih so izvolili terenske odbore OF in matični odbor OF sekcije ter člana za osrednji odbor OF železnice. 34 Matični odbor OF sekcije je hkrati zadolžil sekretarja Mravljo, da je navezal stike oziroma sodeloval pri organizira ­ nju OF pri vseh progovnih nadzorništvih in na postajah proge Ljubljana —Postojna, Ljubljana —Vrhnika in Ljubljana —Za ­ log. Kot član osrednjega odbora OF železnica pa še z nadzorni ­ kom proge v Mirni na Dolenjskem s Francem Piršem in v No ­ vem mestu z ing. Radom Cotarjem. 35 Aktivnost železničarjev je bila velika prav zaradi specifič ­ nosti njihovega dela v tem službenem sektorju, saj je dajala večje možnosti pri organiziranju OF in izvrševanju nalog za NOB ne samo v ljubljanskem vozlišču, temveč tudi med želez­ ničarji na progah Ljubljanske pokrajine. Železničarji so imeli vzdolž prog povezavo z organizacijami OF v Ljubljani in le-te z aktivisti železničarji na posameznih postajah. Posebno neka ­ tere manjše delovne enote, kot na primer nadzomištvo prog ali sekcija v ožjem smislu besede so hkrati kot nadzorni organi v službi opravljali tudi pomembne naloge za NOB. Možnost nadzornikov prog, da so na svojem območju v vsakem, pa tudi najkrajšem času, dobili stik z aktivisti na posameznih postajah, so bile že v začetku pa tudi kasneje za NOB velikega pomena. Spričo okupatorjevega nadzora so nadzorniki in obhodniki prog imeli po službeni dolžnosti dnevni stik z vsem osebjem na progi, imeli so celo dolžnost, da so osebno poročali nadzornemu tehničnemu kadru v sekciji o položaju na progah; tako so ime­ li dobro evidenco o okupatorjevih utrdbah, hkrati pa tudi omo ­ gočali partizanskim enotam, da so jih s takšnimi informacijami usmerjali, na katere sektorje oziroma odseke prog naj izvršu ­ jejo diverzantske akcije. Dasi so bili na direkciji pred vojno tudi uradniki, ki so imeli politično prepričanje režimskih strank, nekaj je bilo tudi petokolonašev, vendar so direkcijski uslužbenci povečini bili narodnozavedni Slovenci in so se do jeseni 1941 pridružili na ­ rodnoosvobodilnemu gibanju ali vsaj simpatizirali z njim. V di ­ rekcij,skih uradih, kakor tudi v drugih delovnih sektorjih že­ leznice, je bil med pomembnimi organizatorji upora proti oku ­ patorju železniški uradnik, predvojni komunist Peter Romavh. 102 ING. STANKO SUBIC, roj. 1895. šel II. sekcije za vzdrževanje prog v Ljub­ ljani. Sodeloval je pri začetku orga ­ niziranja OF na železnici In VOS OK. Vestno je zbiral tehnično dokumen ­ tacijo in podatke o železniških pro ­ gah in njenih objektih ter jih posre ­ doval obveščevalcem na železnici. Izdajal je potrebne dokumente za gi ­ banje Ilegalcev po železnici in po na ­ vodilih OF pomagal pri premeščanju železniškega osebja na določena službena mesta. Po osvoboditvi je bil pomočnik direktorja železnic v Ljub­ ljani. Umrl je 11. 9. 1949 pri pri ­ pravljanju razstave ob 100-letnici slo ­ venskih železnic. S sodelavci je postavil v vseh oddelkih direkcije zaupnike, ki so pridobivali svoje sotovariše v terenske odbore OF. Svojo de ­ javnost pa ni omejil samo na direkcijske oddelke, temveč jo je razširil na celotno železnico. Spričo široke razvejene dejavnosti železnice je bilo potrebno mnogo priprav in dela, da so železni ­ čarji v kratkem času organizirali OF in raznovrstne oblike na ­ rodnoosvobodilnega gibanja. Ob neštetih sestankih in dogovar ­ janjih s prvimi aktivisti Osvobodilne frotne, ki so bili zadolženi za postavitev organizacije OF in razširitev njene mreže v vseh pomembnejših delovnih enotah na železnici v maju, juniju in juliju 1941 je Romavh skupaj z železniškim komitejem do po ­ tankosti postavil temelje organizaciji OF in jo povezal skladno z delovnim procesom različnih sektorjev železniške službe v ce­ lovito enoto — v železniški osrednji odbor OF ljubljansko voz ­ lišče. Le s tako tankim posluhom za organizacijo in konspiracijo so železničarji že od začetkov, skoraj bi lahko dejali, kontinui ­ rano delovali v NOB in opravljali najbolj zaupne naloge in akcije, ki jih je terjalo narodnoosvobodilno gibanje v Ljubljani in na terenu. Politična razgibanost v posameznih delovnih enotah na di ­ rekciji (v občem, prometno-komercialnem, strojnem, gradbe- 103 ING. ALBIN GRZINIC, roj. 1912, us­ lužbenec v gradbenem oddelku na direkciji član odbora OF v tem od ­ delku. Zaradi aktivnega delovanja ga je nemški okupator aretiral, za ­ prl in leta 1944 odpeljal v taborišče, kjer je 28. 5. 1945 umrl. nem, finančnem, ekspozituri kontrole dohodkov, dalje v želez­ niški tiskarni in oddelku 2—4 telefonske centrale in kotlarne) ni bila povsod enaka, vendar je iz spominskega gradiva moč sklepati, da so osnovali terenske odbore OF in matični odbor OF direkcija že poleti 1941. Prve stike s poklicnimi tovariši v gradbenem oddelku (ing. Alfonzom Doboviškom, ing. Leskov ­ škom, ing. Albinom Grziničem, ing. Hinkom Majerjem, ing. Vladimirom Rothom in ing. Milanom Bufonom) je navezal ing. Ciril Mravlja iz sekcijske službe in je spodbujal, da so organi ­ zirali terenski odbor OF.36 Le-tega so ustanovili junija 1941, sekretar je bil ing. Alfonz Dobovišek. Med zaupniki ali člani OF so bili julija 1941 v tem oddelku še Lado Vučnik, Rado Pešl, Jože Okršlar, Marija Schwentner, Ludvik Trček in Vla ­ dimir Smole. K direkciji je spadal tudi Gradbeni urad v Borovnici, ki ga je sestavljala bivša skupina projektantov za izgradnjo želez­ nice Črnomelj —Vrbovsko. Tudi ta odbor je bil osnovan junija 1941, za sekretarja pa je bil izvoljen Jože Malnarič. V odboru so delali še ing. Bojan Tavzes (kasneje je šel v Novo mesto), ing. Venčeslav Funtek, Marjan Piši in Lojze Perdan. 37 104 FRANC PODBREGAR, roj. 1886, na ­ čelnik prometno-komercialnega od ­ delka Direkcije državnih železnic v Ljubljani. Kot aktivist OF na želez­ niški direkciji je posredoval podatke o železniških transportih za VOS OF, po navodilih organizacije OF je po ­ magal pri premeščanju in namešča ­ nju železniškega osebja na določena delovna mesta. Pri svojem delu v or ­ ganizaciji OF je bil tesno povezan s Petrom Romavhom in Cirilom Mrav ­ ljo. Sodeloval je tudi pri železniškem strokovnem odboru v primeru osvo ­ boditve. V 1. 1943 in 1944 je bil zaprt v ljubljanskih zaporih in Begunjah, jeseni 1944 p,a kazensko premeščen v Beljak. Po vojni je delal na mini ­ strstvu za promet v Beogradu. Umrl je 4. 4. 1977. V občem (administrativno-pravnem) oddelku je prve za ­ upnike na pobudo Petra Romavha zbral Vilko Jerše. Zaupniki, kasneje člani terenskega odbora OF Pavla Bolha, Oto Zupan, Frančiška Rajh, Milan Pogačnik so bili ves čas zelo aktivni in so že konec junija ali v začetku julija 1941 osnovali terenski odbor OF, katerega sekretar je bil Vilko Jerše. 38 V prometno komercialnem oddelku so bili prvi zaupniki OF Marija Miklavec, Bruno Borštnik, ing. Julij Kleinstein, Karel Šubic, Franc Podbergar, ing. Gorše, Peter Belinger, ki so ju­ lija 1941 ustanovili terenski odbor OF, sekretar pa je bil sprva Bruno Borštnik, kmalu nato je postal vojaški referent, zato je bila poslej sekretarka odbora OF Marija Miklavec. V oddelku ekspoziture kontrole dohodkov sta zlasti so ­ delovala pri organiziranju OF in postala zaupnika Polde De­ bevc in Janez Ceglar, ko pa so ustanovili julija 1941 terenski odbor OF je bil izvoljen Janez Ceglar za sekretarja. Tudi v finančnem in strojnem oddelku so ustanovili teren ­ ski odbor OF julija 1941. Prvi zaupniki in kasneje člani odbora so bili Viktor Vodišek, Mladen Kozina, Savo Klemenčič, dr. Samo Lovše, Fedor Bevc, Dore Matulj, Alojz Veber, Jože Po- 105 Skici mreže zbiranja denarnih prispevkov na direkciji verjetno iz leta 1941 106 tokar in Ljudmila Šinkovec, sekretar odbora je postal Simon Danev. V strojnem oddelku pa je skupina ing. Jože Završnik, Jože Rajnar, Jože Jesih, Janez Gregorač in Malči Osredkar se­ stavljala prvi odbor OF prav tako julija 1941, katerega se­ kretar je postal ing. Jože Završnik. 39 O snovanju terenskega odbora OF v oddelku 2—4 tele ­ fonske centrale in kotlarne na direkciji pripoveduje Tone Oce­ pek. Že pred vojno, pravi, se je poznal s Tonetom Šušteršičem, ker sta skupaj delala v signalni delavnici v Šiški. Ta ga je konec maja 1941 spoznal s Petrom Romavhom, ki je Ocepka zadolžil, naj v tem oddelku pridobiva zaupnike in člane OF. Prvi med njimi so bili iz kotlarne Gregor Kačar, iz telefonske centrale Leopoldina Kajzer, Frančiška Mavec, Bogo Flander, v brzojavnem uradu pa Alojzij Kastelic, Franjo Sluga, Jože Trden, Franc Dominko, Goleževa in čistilka Marija Babič. Ocepek se nadalje spominja, da so imeli prvi sestanek sredi 107 SIMON D ANE V, roj. 1901, uslužbenec na finančnem oddelku Direkcije dr ­ žavnih železnic v Ljubljani, član KP od 1943. Aktivist in soorganizator OF na tem odelku, sprva sekretar matič ­ nega odbora direkcije, a kasneje član rajonskega odbora OF železnica, v katerem je bil odgovoren za DE in SNP. Po razpadu Italije je odšel v NOV in bil med drugim tudi koman- dànt mesta Črnomelj. Je nosilec par ­ tizanske spomenice 1941 in drugih odlikovanj. Umrl je 28. 6. 1976. junija 1941 v kotlarni ob navzočnosti Petra Romavha in da so kmalu zatem na drugem sestanku v neki sobi na direkciji pri ­ segli kot člani OF in to Gregor Kačar, Bogo Flander,* Alojz Kastelic, Tone Ocepek in Tine Kmet svetlotiskar v kopimici na direkciji. Sekretar odbora naj bi bil Janez Demšar-Jer ­ nej.** 40 Sekretarji prikazanih terenskih odborov OF na direkciji pa so sestavljali prvi matični odbor OF direkcija. Po po ­ datkih Vilka Jeršeta so bili iz občega (administrativno- pravnega) oddelka Vilko Jerše, iz prometno-komercialnega Bruno Borštnik, iz gradbenega ing. Alfonz Dobovišek, iz stroj ­ nega ing. Jože Završnik, iz finančnega Simon Danev, iz ekspo ­ ziture kontrole dohodkov Janez Ceglar. Člani matičnega od ­ bora so se sestajali vsak teden, sprva kar na železniški direk ­ ciji, kasneje pa v stanovanju Lada Vučnika in nato v stanova- * Glej sliko v katalogu Železničarji v revoluciji. Ljubljana 1978, str. 68. ** Glej sliko v katalogu Železničarji v revoluciji. Ljubljana 1978, str. 32. 108 nju ing. Alfonza Doboviška. Sestanke je vodil sekretar matič ­ nega odbora OF direkcije Peter Romavh. 41 Za narodnoosvobodilno gibanje na železnici je bilo zelo pomembno, da so bili uslužbenci tudi v teh oddelkih, čeprav so bili uradno videti lojalni do okupatorja, tudi organizirani člani OF. Kot uslužbenci so imeli dostop do vseh potrebnih načrtov in situacij železniških objektov, ki so jih lahko ob pravem času posredovali sabotažnim skupinam na železnici ali parti ­ zanskim enotam. V vsakodnevnem stiku z okupatorjevimi uslužbenci na direkciji so pravočasno zvedeli za različne in ­ formacije, okupatorjeve ukrepe glede prometa in zavarovanja železniških objektov in podobno. Prek organizacije OF želez­ ničarjev so posredovali vse spremembe, tako da so bile sabo ­ tažne akcije kljub okupatorjevim preventivnim ukrepom učin ­ kovite, ali pa da so bili ukrepi pravočasno sabotirani. Delovne enote na gorenjskem kolodvoru v Šiški so bile med prvimi, ki so se vključile v narodnoosvobodilno gibanje, Okupatorjevi privrženci so spomladi 1942 skušali vnašati zmedo in razdor v OF organizacijo tudi na železnici. Primer letaka iz aprila 1942, s katerim so hoteli nasprotniki NOG oblatiti OF, zlasti njene aktiviste, simpati ­ zerje in jih odkriti okupatorju. Toda sovražnikovo seme ni padlo na plod ­ na tla 109 saj je bila v nekaterih delavnicah organizacija KPS že dolga leta pred vojno močno aktivna. V ljubljanskem železniškem vozlišču je bila prav v signalni delavnici prva komunistična celica, ki jo je ustanovil, kot smo že povedali, leta 1933 Tone Šušteršič. 42 Dejavnost komunistov pred vojno je bila sprva usmerjena v pridobivanje simpatizerjev, zato so skrbeli, da je prihajala partijska in marksistična literatura v signalno delavnico, ne ­ kateri železničarji so bili naročeni na Ljudsko pravico, Knji ­ ževnost, na knjižno zbirko klasikov, pa tudi na drugo napred ­ no literaturo. 43 Svoje somišljenike so pridobivali tudi ob raz ­ nih akcijah za zboljšanje tehnično-higienskih in tudi socialnih zahtev. Vpliv komunistov iz šišenskih delovnih sektorjev se je širil tudi na ostalo železniško vozlišče, saj so prek sindikalnih organizacij, protirežimskih in protidraginjskih akcij tik pred vojno pridobili mnogo zaveznikov. Tako je bilo po okupaciji razumljivo, da so bili železničarji na gorenjskem kolodvoru med pomembnejšimi organizatorji narodnoosvobodilnega giba ­ nja ne le v Šiški, temveč tudi med drugimi delovnimi sektorji ljubljanskega vozlišča, pa tudi izven njega. Dne 5. aprila 1941 je bil na železnici v Šiški sestanek, na katerem so govorili o nevarnosti nemškega napada na Jugo ­ slavijo, o obrambi domovine in o zadnjih političnih dogodkih. 44 Na sestanku so železničarjem razdelili letake s pozivom na obrambo domovine, o razkrinkanju petokolonaških elementov, o zahtevi po izpustitvi političnih jetnikov in takojšnji pogodbi s SZ. Tone Zalar in Jože Molek iz signalne delavnice sta nato te letake trosila po cesti in poteh od Podpeči do Borovnice in dalje do Verda. 45 Kmalu po ustanovitvi OF slovenskega naroda je imela partijska organizacija gorenjskega kolodvora posvetovanje v Šiški, kjer so izvolili poseben aktiv, ki so ga sestavljali Tine Rožanc, Tone Šušteršič in Tone Zalar. Še do odhoda Šušter ­ šiča v ilegalo 15. junija 1941 je ustanovil s svojimi sodelavci odbor OF v signalni delavnici, v katerem so bili Jože Svetlin, ki je prevzel naloge sekretarja, obveščevalca in bil odgovoren za tehniko, Ivan Lampič je bil blagajnik, vajenec Slavko Mla ­ kar je bil vojaški referent (po njegovi aretaciji 7. junija 1942 ga je nadomestil Anton Skubic), Martin Senica pa je bil in ­ tendant. Odbor v tem sestavu je delal do 13. januarja 1943.46 110 JOŽEF STERMENSZKY, roj. 1913, ključavničar v kurilniški delavnici v Šiški. Bil je član terenskega odbora OF montažne delavnice in je delal kot vojni referent ter komandant NZ v tej delovni enoti. Sodeloval je v skupnih akcijah pri zbiranju orožja in izdelovanju razstreliva. Prenašal je razno blago iz Ljubljane prek bloka na teren. Domobranci so ga 12. 12'. 1943 zločinsko umorili na blo ­ ku pri Dravljah. Na postaji Šiška so se železničarji med seboj dobro poznali, saj so skupaj organizirali dobrodelne akcije (pomoč izgnancem iz Gorenjske, ko so potovali prek ljubljanskega vozlišča v Srbijo),* zato sta jih v mesecu avgustu 1941 povezala Alojz Zargi st. in Peter Romavh v odbor OF. Na sestanku v nedo ­ grajeni hiši kretnika Janeza Kelblja v Kozarjih 43 so usta ­ novili terenski odbor OF postaje Šiška. Sprva so bili v tem * Deportacije Slovencev iz Gorenjske in Mežiške doline v prvi polovici julija 1941 skozi ljubljansko vozlišče je železničarje močno razgibalo, tako da smemo označiti njihove akcije za solidarnostno pomoč izgnancem in sodelovanje v demonstracijah proti okupator ­ jem, kot prvi izraz odkrite privrženosti Osvobodilni fronti. Želez­ ničarji, aktivisti OF so na postaji v Šiški, glavni postaji v Ljublja ­ ni, v Polju in Zalogu zbirali prostovoljne prispevke, kupovali hrano, cigarete in drugo ter vse to izročali izgnancem ob postanku transporta na postajah, bodisi v Šiški, Ljubljani ali Zalogu. (Ivano ­ vič Božo, zapisek razgovora z dne 13. februarja 1976; Lužar Franc, ustni vir; Strniša Emil, ustni vir.) Organizirana pomoč izgnancem in demonstracije železničarjev in ljubljanskega prebivalstva so izzvale pri okupatorskih oblasteh prepoved ustavljanja transportov z izgnanci v ljubljanskem vozlišču. Obširneje o deportacijah Slo ­ vencev glej dr. Ferenc Tone, Nacistična raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941—1945. Maribor 1968. Tretje poglavje Množične deportacije Slovencev, zlasti str. 246—252 in opomba v tem po ­ glavju 175. 111 Nemški vozni red z dne 4. julija 1941, po katerem so Nemci vozili izgnance iz Mežiške doline in Gorenjske. Ko so ga dobili železničarji v roke, so takoj organizirali pomoč izgnancem ob vlakih v šiški, Ljubljani in Zalogu 112 . odboru Alojz Žargi st., Franc Lukman, Alojz Bajec, Emil Skender, Jože Slabe, Vinko Bavcon in Rudolf Stančič. 47 Po dogovoru s člani KPS oziroma CT KPS se je za ­ poslil Branko Ivanuš kot tehnični risar pri IX. sekciji za 8 Železničarji 113 BRANKO IVANUŠ-BO2O, roj. 19X9, študent gradbene fak., član KP in CT KPS. Soorganizator OF na že­ leznici, zlasti v IX. sekciji za vzdr ­ ževanje prog v Šiški. Sodeloval je pri vzpostavljanju kurirskih zvez in javk, pri prevozu ilegalcev po želez­ nici in odpremi vagonskih pošiljk NOV. Italijanski okupator ga je 14. 12. 1942 aretiral, na procesu v Ljubljani je bil obsojen na 12 let ječe, kazen je prestajal v italijanskih zaporih. Febr. 1944 se je vrnil iz za ­ pora in odšel v NOV, kjer je oprav ­ ljal odgovorne naloge. Umrl je leta 1955. Je nosilec partizanske spome ­ nice 1941 in drugih odlikovanj. vzdrževanje proge v Šiški. Začel je organizirati železničarje v različne oblike odpora proti okupatorju. V hiši IX. sekcije in železniške ambulante (sedanji Železniški zdravstveni dom na Celovški cesti 4) je že kmalu po svojem prihodu organiziral javko za ilegalno literaturo, ki je bila namenjena železničar ­ jem. V kleti poslopja je namreč bila med smetnjaki posoda, kamor so oddajali ilegalno literaturo, od tam pa je za nadaljnje razpečavanje skrbel Albin Bajec. Po službeni dolžnosti je Ivanuš imel možnost nemotenega gibanja po progi tudi z vsemi progovnimi voznimi sredstvi, s tem pa so bile podane oko ­ liščine za organiziranje in razširjanje omrežja zanesljivih že­ lezničarjev za razpošiljanje ilegalne literature pa tudi drugega ilegalnega blaga. Povsod po postajah in čuvajnicah zunaj ljubljanskega vozlišča je vzpostavil javke, jih nadzoroval in hkrati skrbel za konspirativno delovanje. Skupaj s komunisti na železnici je organiziral in skrbel za prevoz ilegalcev in političnih aktivistov iz Ljubljane v različne predele Slovenije in seveda tudi v Ljubljano. 48 Terenski odbori OF so bili ustanovljeni še v delavnici Šiška in v mostovni delavnici. Sekretarji vseh terenskih od ­ borov so sestavljali matični odbor OF Šiška; Jože Gabrovšek 114 ANTON PLES, roj. 1902, strugar v kurilniški delavnici v šiški. Bil je sekretar terenskega odbora OF livar ­ ne in strugarne ter soorganizator OF v kurilniški delavnici. Organiziral je zbiranje in odpremo blaga po želez­ nici. Sredi jan. 1944 so ga Nemci aretirali, zaprli in zaradi posledic mučenja na policiji prepeljali v ljubljansko bolnišnico, odkoder so ga odpeljali v taborišče Natzweiller, kjer je 6. 8. 1944 umrl. je bil sekretar, Franc Krebs blagajnik, Branko Ivanuš vojaški referent, Tine Rožanc obveščevalec, Rudi Stančič intendant, Jože Svetlin je skrbel za tehniko, Tone Pečka j za mostovno delavnico in Stane Stanič za zvezo z dolenjsko progo. 49 Oglejmo si, kakšna je bila organizacijska mreža OF na železnici v jeseni 1941. Morda ne bo odveč že na tem mestu omeniti, da je bila vodilna misel pri organiziranju železničar ­ jev v OF ta, da se organizacija OF prilagodi strukturi delovnih enot in da bi le-te v okviru svoje specifične dejavnosti razvile aktivno sodelovanje v boju proti okupatorju. Tako so temeljni organi OF — terenski odbori OF bili v vseh manjših delovnih enotah. Njihovi sekretarji so sestavljali matične odbore OF, ki so jih imeli vsi samostojni delovni sektorji na železnici. Sekretarji teh odborov pa so sestavljali vrhovni — osrednji odbor OF železnica. Prvotno je spadal pod rajon Center, ta pa v okrožni odbor OF Ljubljana. Spomladi 1942 se je organiza ­ cijska mreža OF železnice tako razširila in utrdila, da je zaradi raznovrstnih dejavnosti in hkrati z opravljanjem specifičnih nalog v NOB postala v maju 1942 železnica samostojen rajon OF.50 Ze v jeseni 1941 so pokazali v tem smislu težnje po pov- 8 115 05 OKROŽNI ODBOR OF LJUBLJANA TO OF KURIL- TO OF DELAV­ TO OF POSTAJNO TO OF NADZ. TO OF GRADBENI NlSKA DELAVNI­ NICE OSEBJE PROGE LJ. ODD. CA ŠIŠKA TO OF KURJAČI TO OF PREMIKA Čl TO OF VISOKA TO OF STROJNI TO OF MOSTOV­ TO STROJEVODJE TO OF VLAKO- STAVBA ODD. NA DEL. TO DELAVCI SPREMNIKI TO OF KRAJEVNO TO OF OBČI ODD. TO OF SIGNAL­ NA DEL. TO OF POSTAJA — SKLAD. TO OF IX. SEKCIJA TO OF AMBU­ LANTA TO ADMINISTRA­ CIJA TO OF SKLADIŠČE SKLADIŠČE TO OF SEKCIJSKO OSEBJE TO OF VRHNIKA TO OF BOROV­ NICA I TO OF BOROV­ NICA II TO OF LOGATEC TO OF LJUBLJA­ NA RAKOVNIK TO OF RAKEK TO OF RIBNICA TO OF ZALOG TO OF GROSUP­ LJE TO OF KOČEVJE TO OF PROMETNO- KOMERCLALNI ODD. TO OF FINANČNI ODD. TO OF EKD (EK­ SPOZITURA KON­ TROLE DOHOD­ KOV) TO TISKARNA — KOTLARNA TO ODD. a —4 TEL. CENTRALE TO GRADBENI URAD V BOROV­ NICI Shema organizacije OF na železnici v I-jubljani jeseni 1941 sem samostojni dejavnosti, saj je železnica prek železniškega komiteja KPS imela neposreden stik s političnim in vojaškim vodstvom NOB v Sloveniji in je verjetno že opravljala funkcijo rajona, ki pa ni bil še ustanovljen oziroma formalno določen. 51 Vladimir Svetina-Ivo, ki je bil v tem času med organizatorji VOS OF v Ljubljani, pravi, da je sistematično, organizacijsko in akcijsko delo med ljubljanskimi železničarji naglo preseglo ozke meje same Ljubljane. Njihovo izredno pomembno delo za celotno NOB v Sloveniji je bilo tolikšno, da ime rajonski odbor OF železnica za ljubljansko vozlišče ni ustrezalo dejan ­ skemu stanju. 52 Poleg tega železniški rajon ni mišljen v smislu obsega teritorialnega prostora, temveč bolj v smislu višjega organa OF za tako številno, dobro premišljeno in vsestransko akcijsko odlično vodeno organizacijo OF. Vrhovni organ —■ osrednji odbor OF železnica so, kot smo videli, sestavljali sekretarji petih matičnih odborov na želez­ nici, nekateri so bili hkrati tudi člani železniškega komiteja KPS. Tako so osrednji odbor OF železnica sestavljali člani par ­ tije, njihovi sodelavci in simpatizerji ter sokoli. Sekretar osrednjega odbora OF železnica je bil od julija 1941 do sep­ tembra 1942 (od maja 1942 dalje se imenuje rajonski odbor OF železnica) Peter Romavh, ki pa je bil hkrati sekretar železni ­ škega komiteja KPS in sekretar matičnega odbora direkcije, Jože Gabrovšek je bil intendant, tehnik in hkrati sekretar ma ­ tičnega odbora Ljubljana Šiška, vojaški referent je bil ing. Ciril Mravlja, ki je bil obenem sekretar matičnega odbora sekcije Ljubljana, obveščevalec je bil Ante Brinar, ki je bil sekretar matičnega odbora v kurilnici in blagajnik Peter Zlat ­ nar ml., član železniškega komiteja KP (in je hkrati zastopal očeta Petra Zlatnarja st., sekretarja matičnega odbora OF po ­ staje Ljubljana) je bil član odbora do decembra 1941, Ante Brinar pa do pomladi 1942.54 Sestavo matičnih odborov v posameznih sektorjih smo prikazali že zgoraj pri opisu ustanavljanja OF v kurilnici, na postaji, ljubljanski sekciji za vzdrževanje prog, direkciji in Ljubljana Šiška. Ti matični odbori so imeli svoje šifre: tako je I predstavljala Ljubljana Šiška (kurilnica Šiška z delav ­ nico, mostovna delavnica, postaja Šiška — gorenjski kolodvor, signalna delavnica, IX. sekcija za vzdrževanje prog in želez­ niška ambulanta, razen zdravnikov), II Kurilnica Ljubljana z 117 vsemi pisarniškimi oddelki, III postaja Ljubljana s skladi ­ ščem, z razporedno pisarno in kolodvorsko pošto, IV pa II. sekcija za vzdrževanje prog, visoka stavba, krajevno skladišče in sekcijska pisarna, V direkcija z vsemi takratnimi oddelki. 55 Bilo je pa nekaj delovnih enot na železnici, ki so zaradi svojega dela bile vezane v frontni organizaciji izven železnice. To sta bila terenska odbora železničarska zadruga in železni ­ ška ambulanta. Terenska odbora železničarska zadruga na današnji Masarykovi* cesti in njena podružnica na današnji Prešernovi cesti,** kjer je bil njen uslužbenec Martin Kokalj član železniškega komiteja KPS in zato tesno povezan s front ­ nim delom na železnici, sta bila organizacijsko vezana na ma ­ tični bdbor nameščencev. V spominih Milana Škerlavaja- Petrača na matični odbor nameščencev zvemo, da je bil ver ­ jetno septembra 1941 sestanek vseh vodilnih uslužbencev Na- bavljalne železničarske zadruge, po številu 70 do 80 oseb iz vseh njenih podružnic, ki ga je takrat vodil kot partijski se­ kretar in predsednik OF nameščenske organizacije. Dalje pra ­ vi, da so bili med pomembnimi organizatorji OF v železničar ­ ski zadrugi Edo Klemenčič, Martin Kokalj, Jože Perovič in Mihaela Hojkar; le-ti so tudi predstavljali prvi odbor železni ­ čarske zadruge. 56 Naslednji tak terenski odbor je bila železni ­ ška ambulanta, zdravniki so bili po liniji OF organizacijsko vezani na zdravniški matični odbor, 57 ves ostali kader pa v matični odbor Ljubljana Šiška. 58 Delo članov OF v železničar ­ ski zadrugi in železniški ambulanti je bilo kljub temu tesno povezano s člani OF v drugih delovnih sektorjih na železnici, saj so akcije za izvedbo nekaterih nalog terjale skupne pri ­ prave in organizacije. Tako je na primer Jože Gabrovšek, in ­ tendant osrednjega odbora OF imel tesno zvezo z železničar ­ sko zadrugo, ki je nudila skrivališča za shranjevanje orožja in drugega nabranega materiala ter pomagal pri odpravljanju va- gonskih pošiljk in podobno. * Med vojno imenovana nekaj časa Cesta Soške divizije ozi ­ roma Cesta 800 let Ljubljane. (Vodič po Ljubljani. Izdano ob 800-letnici Ljubljane. Ljubljana 1944.) ** Med vojno imenovana nekaj časa Cesta Viktorja Emanuela III. oziroma Bleiweisova. (Vodič po Ljubljani. Izdano ob 800-letnici Ljubljane. Ljubljana 1944.) 118 PETER KOGOJ, roj. 1900, delavec v železničarski zadrugi na Masarykovi. Bil je član KP Italije (Julijska kra ­ jina). Leta 1929 je pribežal v Jugo ­ slavijo. Bil je organizator NOB na območju Zelene jame, Most pa tudi na železnici. Delal je v ilegali, ven ­ dar so ga izdajalci izsledili konec ap ­ rila 1942. Italijanski okupator ga je po nekaj dnevih zapora 12. 5. 1942 ustrelil v Gramozni jami. Ena izmed poglavitnih nalog železniškega komiteja KPS v ljubljanskem vozlišču, katerega sestava se je poleti 1941 ne ­ koliko spremenila — po odhodu Toneta Šušteršiča in Toneta Zalarja so bili vključeni še Peter Romavh kot sekretar, Tine Rožanc kot namestnik, Peter Zlatnar ml. kot blagajnik — do konca novembra 1941, od tedaj pa Jože Gabrovšek, ki je skr ­ bel za tehniko in intendanco, arel Črnič 59, Martin Kokalj, je bilo prizadevanje, da bi se komunistična organizacija na železnici močneje razvila in pomagala utrjevati, razvijati in razširjati organizacijo OF. Politična razgibanost in porajajoča se zavestnost boja proti sovražniku je vplivala na železničarje, da so se vključili v partijsko organizacijo. Po dosedaj znanih podatkih so bili člani KP ob koncu leta 1941 na direkciji Peter Romavh, Ivan Kocjan, v kurilnici Ljubljana Jože Smre ­ kar, Pavel Smrtnik, Jože Gruden, Ante Brinar, Karel Bavcon (pribežal iz Maribora) in Hamdija Šemrd, v kurilnici Ljublja ­ na Šiška Franc Klanjšček, v železničarski zadrugi Martin Ko ­ kalj in Peter Kogoj, na postaji Ljubljana Peter Zlatnar ml., Jože Vodnik, Tone Maver, Maks Majeršič, Rudolf Rajar, Vido Bratovž, Bojan Polak-Stjenka (kandidat, sprejet januarja 1942) 119 v šišenskih delavnicah in na postaji Šiška pa Tine Rožanc, Dominik Čarman, Tone Šušteršič. Tone Zalar, Karel Črnič, Jože Molek, Alojz Zargi st., Jože Škerl, Jože Del Medico in Jože Gabrovšek (sprejet novembra 1941), v signalnih delavni ­ cah v Šiški je bil član SKOJ Franc Luter, v mostovni pa Alojz Zargi ml., Anton Bezek, Kazimir Keržič in Tine Kmetič. 60 Med njimi so našteti dolgoletni predvojni člani KP, ki smo jih že oziroma jih bomo v tem ali drugih poglavjih še ome ­ nili. Poleg njih so všeti tudi tisti, ki so bili sprejeti spomladi oziroma jeseni 1941 v organizacijo. Kot se spominja Hamdija Šemrd je bilo nekaj kandidatov za člane KP sprejetih že v maju 1941. Večje število železničarjev so sprejeli v jeseni 1942 in to iz kurilnice, postaje in gorenjskega kolodvora, sai je de ­ lovalo tedaj v organizaciji OF na železnici dokajšnje število simpatizerjev in tesnih sodelavcev KP še izpred vojne. 61 Kriteriji za sprejem v organizacijo so bili dokaj zahtevni, ker so terjali prav zaradi vojnega časa še večjo predanost in določene sposobnosti pri opravljanju tehnično-organizacijskega dela, konspiracijo pri delu, trezno presojo položaja pri posebno zaupnih akcijah in nesebično tovarištvo. Franc Kimovec-Žiga, ki je poleti 1942 kot član okrožnega komiteja KPS za Ljublja ­ no prihajal na sestanke na železnico, pravi, da so bili kriteriji sprejemanja v KPS bržkone prezahtevni, pa tudi partijsko vodstvo na železnici je bilo premalo prizadevno pri sprejema ­ nju novih članov v KPS, čeprav je bilo mnogo železničarjev, ki so s svojim delom pokazali politično-moralne kvalitete in predanost osvobodilnemu gibanju. 62 Po napadu Nemčije na SZ so bile organizacijske priprave in naloge določnejše za izvedbo sabotaž na železnici. Komunisti in njihovi zavezniki so kot povsod v Sloveniji tudi na železnici pripravljali oboroženo vstajo oziroma narodnoosvobodilno gi ­ banje. Zaradi konspiracije in že ustaljenega dela so bili ne ­ kateri člani komiteja obenem člani odbora OF železnice. Nji­ hovo delo je bilo zelo razvejeno in je terjalo mnogo politične ­ ga dela, tehnično-organizacijskih priprav za sabotažne akcije, zbiranje orožja, vzpostavitev kanalov za tehniko in ilegalce, organizirati je bilo potrebno narodno zaščito, razširiti omrežje obveščevalne službe in kasneje organizirati varno intendančno službo. Da so lahko vse to delo uskladili in prilagodili po ­ trebam narodnoosvobodilnega gibanja ter opravili vse za ­ 120 upane jim naloge, so se člani železniškega komiteja in osred ­ njega odbora OF čestokrat sestajali. Sestanki komiteja so bili večinoma izven železniških delovnih enot oziroma železniških prostorov, na stanovanjih zanesljivih železničarjev ali članov železniškega komiteja KPS, pa tudi pri zanesljivih članih OF. Od jeseni 1941 se je železniški komite KPS sestajal ob dolo ­ čenih dnevih na različnih stanovanjih, tako npr. pri Jožetu Gabrovšku v tedanji Žibertovi 28, pri Petru Romavhu, kjer je stanoval Tine Rožanc, v Podlimbarskega 17, pri Janezu Dem­ šarju v Posavskega 9, pri Bogdanu Staryju in njegovi materi v Tavčarjevi 1 (tu je bila tudi javka), pri Milošu Mallyju v Jesenkovi 6, pa tudi drugje. 63 Sestanki osrednjega odbora OF železnice so bili do kapitulacije Italije tudi v sobi ing. Cirila Mravlje na stanovanju Fani Linhartove na Celovški 74, pri Emilu Strniši v Rezijanski ulici 2, pri Janezu Gregoraču na Opekarski 53, Francu Lužarju v Idrijski 8 na Viču, pri ing. Alfonzu Dobovišku v Pražakovi ulici 13, Rajku Banovcu (svak Emila Strniše) na Dalmatinovi 11, Stanetu Bratožu za Beži­ gradom, pri akademskem slikarju Maksimu Gaspariju v Gra ­ dišču 15, kjer je stanovala hči Breda Gaspari-Guzelj, ki je bila povezana z železnico, Janku Vivodi, Vožarski pot 4, Brunu Borštniku na Viču in drugod. 64 Velikokrat so se člani odbora OF železnice sestajali tam kot člani železniškega komiteja KPS. Eno izmed zelo zaneslji ­ vih stanovanj in hkrati tudi javka, je bilo stanovanje Francke Peček-Lesar, ki je bilo v neposredni bližini železniške direk ­ cije. Francka Peček-Lesar je med vojno delala v mlekarni »Naklo« na Pražakovi ulici. Stopnice so iz lokala vodile nepo ­ sredno v njeno stanovanje. Spominja se, da so se tam zlasti v letu 1941 skoraj vsak dan sestajali Branko Ivanuš-Božo, Mir ­ ko Zlatnar-Miklavž in Peter Romavh-France. Na sestanke so prihajali tudi drugi železničarji tako npr. Tine Kmet, Hamdija Šemrd, Vido Bratovž, pa tudi drugi pomembni aktivisti okrož ­ nih partijskih in frontnih organov izven železnice. V tem sta ­ novanju, kjer je bilo tudi skladišče tiskarskega in sanitetnega materiala, so se zadrževali tudi ilegalci, tako Feliks Koman in drugi. 65 Kot se spominja ing. Ciril Mravlja, so se sestankov osred ­ njega odbora OF udeleževali tudi nekateri pomembnejši ak ­ terji osvobodilnega gibanja v Ljubljani iz vrst ustanovnih sku- 121 pin OF. Tako predstavnika partije, sprva Vladimir Krivic kot član okrožnega odbora OF za Ljubljano in okolico in član okrožnega komiteja KPS za Ljubljano, leta 1942 sekretar le- tega; Franc Kimovec-Žiga kot član okrožnega komiteja KPS za Ljubljano. Na sestanke sta prihajala tudi predstavnika krščanskih socialistov Stane Kovač, ki pa je bil že 22. junija 1941 aretiran, po enoletnem zaporu pa je zopet delal kot le­ gatee, tokrat v ljubljanskem poverjeništvu izvršnega odbora OF do aretacije februarja 1943. Dr. Aleš Stanovnik je hodil na železnico kot član mestnega odbora OF za Ljubljano, ustreljen kot talec 2. junija 1942, iz vrst sokolov pa Lojze Lubej, član finančnega odbora v izvršnem odboru OF, ustreljen kot talec 13. junija 1942. Mravlja pa je imel zvezo tudi z Zo ­ ranom Poličem, članom mestnega odbora OF Ljubljana, kasneje Poverjeništva izvršnega odbora OF za Ljubljano in Leopol ­ dom Kresetom, ki je postal konec leta 1941 sekretar RK KPS Kolodvor, nato Moste in od jeseni 1942 pa član okrožnega ko ­ miteja KPS in sekretar okrožnega odbora OF.ft6 Poleg sestankov članov železniškega komiteja KPS in osrednjega odbora OF železnica so se sestajali tudi člani ma ­ tičnih odborov OF posameznih delovnih enot, bodisi na krat ­ kih posvetih v službenih prostorih ali z obširnim dnevnim redom na stanovanjih zanesljivih železničarjev, pa tudi teren ­ skih aktivistov. Jeseni 1941 so bili pogosti sestanki pri Petru Romavhu v Šiški, ne samo s komunisti, temveč tudi z akti ­ visti iz posameznih delovnih enot. Jože Vodnik (partizansko ime Maroko), ki je bil takrat sprevodnik na postaji Ljubljana, pripoveduje, da se je konec oktobra 1941 udeležil s komunisti (6—8) iz različnih delovnih enot sestanka, na katerem so pre ­ gledali organizacijsko delo OF, delo komunistov na železnici ter pretresali zanesljivost posameznih aktivistov, ki so jim namenili težje naloge. S podobnim dnevnim redom je bil se­ stanek v novembru 1941, na katerega so povabili poleg komu ­ nistov tudi člane OF, ki pa so imeli v okviru železnice odgo ­ vorne naloge. Vodnik se spominja tudi večjega sestanka v sta ­ novanju ing. Cirila Mravlje, ki je bil oktobra ali novembra 1941 in na katerem so bili posamezni predstavniki — iz kuril ­ nice Jože Škerl, iz direkcije Peter Romavh, za osebje za spremstvo vlakov Jože Vodnik, za postajo Stane Bratož, dalje nekaj članov OF iz premika in skladišča, katerih imen pa se 122 FRANC KIMOVEC-ZIGA, roj. 1909, že kot učiteljiščnik je postal član SKOJ, od 1940 pa član KP. V NOB se je vključil 1941. Bil je sekretar raj. kom. KPS in OK KPS Ljubljana in Grosuplje. Pri svojem aktivističnem delu v Ljubljani se je povezal tudi z OF na železnici in pogosto hodil na sestanke železniškega raj. odbora OF in komiteja KP. Marca 1944 je postal organizacijski sekretar PK KPS in član PO OF za slovensko Primorje; okt. 1943 je bil tudi izvoljen v SNOS. Po osvoboditvi je opravljal številne odgovorne naloge, med drugim je bil večkratni poslanec zvezne in repub ­ liške skupščine. Je nosilec partizan ­ ske spomenice 1941 in drugih visokih odlikovanj. ne spominja. Govorili so o nadrobnejšem delu za uspešno orga ­ niziranje OF za celotno ljubljansko vozlišče ter določali naloge posameznim delovnim sektorjem, tako na primer specifične naloge osebju za spremstvo vlakov, skladišču itd. Sestanek s podobno vsebino je bil pri Bratožu na današnji Titovi cesti. Poleg večjih in pomembnejših sestankov za celotno železniško vozlišče, ki so prispevali k oblikovanju in utrjevanju ter širje ­ nju organizacije OF in narodnoosvobodilnega gibanja na želez­ nici, so imeli železničarji večinoma med službenim časom ne ­ šteto manjših sestankov. Imeli so delovni in posvetovalni značaj za izvršitev dolo ­ čene akcije; tako so uresničevali posamezne naloge ki jim jih je nalagal železniški komite KPS ali pa osrednji odbor OF železnica. 67 Na sestankih železniškega komiteja KPS in osred ­ njega odbora OF železnica so zlasti pregledali svoje uspehe v frontnem delu, NZ, spremljali rast in upadanje članstva, saj se je z aretacijami, odhodom v ilegalo in partizane število in sestava nenehno spreminjala, dalje so preverjali zanesljivost posameznih železničarjev, katerim so nato zaupali posebno 123 ROMAN KLEŠNIK, roj. 1910, nadzor ­ nik premika na postaji Zalog, elan KP od dec. 1941. Aktivist OF na po ­ staji in na terenu. Sodeloval je pri sabotažnih akcijah in pripravljal pe­ klenske stroje, dalje pri intendanci za NOV. 15. 5. 1942 je odšel v II. grupo odredov, nato se je vključil v ZDO. Bil je ranjen in se je med drugim zdravil v Dolenjskih Topli ­ cah, kasneje je postal komisar za ­ ščitne čete SHVPB na Zumberku. Ko je marca 1945 opravil partijski tečaj, je aprila odšel kot član OZNE v Trst, kjer je dočakal osvoboditev. Po vojni je delal pri UD V do 1952; je nosilec partizanske spomenice 1941. težavne naloge. Sestavljali so nadrobne načrte, kako naj sabo ­ tirajo delo v posameznih delovnih sektorjih in na koga naj se sekretarji matičnih odborov v svojih delovnih enotah naslo ­ nijo. Le-ti so poročali o frontnem delu znotraj svojih terenskih odborov in pododborov. Posebno skrb so posvetili ugotavljanju in preverjanju varnosti na novo postavljenih kanalov in javk ter organiziranju večjih, za NOB posebno pomembnih nalog. 68 Teh sestankov železničarjev, s katerimi se je Franc Kimovec- 2iga poleti 1942 seznanil, se takole spominja: »Poklic, delo železničarjev je izoblikovalo značaje, ki so kazali prav svojevrstne kvalitete. Tako je bilo značilno, da je bilo za partijce in aktiviste med železničarji prav malo zgo­ vornih ljudi. Kar je bilo na sestankih povedano, je bilo kratko in jasno, kot so ukazi pri težjem in odgovornem delu. Čeprav je bilo delo z železniško organizacijo zahtevno za člane okrož ­ nih forumov, je pa vedno vplivalo na kvaliteto priprav za sejo komiteja partije in osrednjega odbora OF na železnici. Disci­ plina na sestankih je bila vredna najpreciznejšega voznega re ­ da. Prihajanje in odhajanje je potekalo vzorno po vnaprej do- 124 JOŽE OMAHEN, roj. 1900, kretnik v Zalogu, predvojni član KP, med oku ­ pacijo pomemben aktivist OF na te ­ renu in med železničarji. Organizi ­ ral je zbiranje raznega blaga za NOV in ga s čuvajem Aličem prek zvez pošiljal v partizanske enote, je nosilec partizanske spomenice 1941. govorjenem redu. Sklepi sej, čeprav nezapisani, so se brez ­ pogojno izpeljali. Vsaka naloga je bila natančno opredeljena. Stalne zadolžitve so tovariši, katerim so bile poverjene, izvrše ­ vali z veliko požrtvovalnostjo in odgovornostjo do svojih so­ delavcev«. 69 Na območju Polja in Zaloga ter njuni širši okolici so bili prebivalci že pred vojno politično razgibani. Tu so živeli tudi železničarji, ki so se kot begunci po prvi svetovni vojni zaradi fašistične italijanske raznarodovalne politike, ki jih je od ­ puščala iz službe, ali so pred nasiljem sami zapustili Julijsko krajino, naselili prav tam. Železničarji v Zalogu so bili dokaj levičarsko usmerjeni in so ob prihodu italijanskega okupatorja med prvimi pričeli organizirati odpor. Na odseku proge Ljub­ ljana —Zalog so kmalu začeli sabotirati okupatorjeve ukrepe in organizirati OF. Roman Klešnik pripoveduje, da so imeli komunisti med železničarji veliko simpatij. Na postaji Zalog je bila ustanovljena tik pred vojno par ­ tijska celica, ki so jo sestavljali telegrafist Rudi Sigulin, kret ­ nik Jože Omahen in kretnik Ivan Dorbež, star komunist iz leta 125 JANEZ PANGERSiC, roj. 1898, pro ­ metnik, kasneje šef postaje Zalog, član KP od 1941, aktivist OF med že­ lezničarji in na terenu. Sodeloval je pri organiziranju sabotaž na želez­ nici in pri partizanski intendanci. V NOV je bil od 20. 5. 1942 p,a do osvo ­ boditve. Je nosilec partizanske spo- mence 1941. Umrl je leta 1976. 1920. Nekaj železničarjev je bilo v kandidatski celici: promet ­ nik Janez Pangeršič, premikač Danilo Kralj, nadpremikač Tone Zupančič, premikač Miha Kaluža in Roman Klešnik. Od leta 1938 je delovala tudi organizacija SKOJ, v kateri so bili železničarji mladinci Jože Jakhel-Pepe, Stane Dorbež, Vinko Cimerman, Jože Klavs in Anton Bezek. Jeseni 1941 pa se jim pridružijo še Albin in Ciril Polk, Lojze Herman, vsi iz postaje Zalog in še nekatere mladinke iz okoliša. Večinoma so bile hčerke železničarjev. 70 Začetek organiziranja OF na postaji Zalog je bil tesno po ­ vezan s političnim delom v kraju, zato so že konec maja ali v začetku junija 1941 ustanovili na postaji odbor OF. V tem odboru so bili sekretar Rudi Sigulin, Tone Zupančič, Danilo Kralj, Franc Groznik, Ivan Igličar, Roman Klešnik in Miha Kaluža. 71 Že septembra 1941 je bila zgoraj imenovana kandi ­ datska skupina sprejeta v KPS in sicer v stanovanju Janeza Pangeršiča, prometnika v Zalogu. Odbor OF je imel prek Ru­ dija Sigulina in Petra Čermelja zvezo tudi z okrožnim komi ­ tejem KPS v Zalogu in je delal do 15. maja 1942.72 126 FRANC GROZNIK, roj. 1907, kretnik v Zalogu, aktivist OF in član od ­ bora OF na postaji Zalog. V zač. ap ­ rila 1942 ga je italijanski okupator aretiral in odpeljal v internacijo v Padovo. Umrl je leta 1960. Postaja Zalog je bila kot sestavni del ljubljanskega že­ lezniškega vozlišča s premikalnim kolodvorom in hkrati kot obmejna postaja ob nemško-italijanski meji zelo pomembna. 73 Tu so sestavljali nove kompozicije tovornih vlakov, prek Za ­ loga je bil močan tranzit potniških in vojaških vlakov, ki so vozili iz fašističnih držav proti jugu in severu. Železničarji na odseku proge Ljubljana —Zalog so bili tesno povezani z ljub­ ljanskim železniškim vozliščem in so prek železniškega komi ­ teja KPS in organizacij OF v posameznih delovnih enotah sodelovali pri različnih sabotažah. Sprva so bile sabotažne ak ­ cije na progi, ki so jih izvršile borbene skupine skojevcev iz Polja — Zaloga in tudi tamkajšnji železničarji, ki so jim po ­ sredno pomagali s strokovnimi nasveti ali pa celo sodelovali v akcijah. Posledica vsakodnevnih sabotaž so bila pogostna zasliša ­ nja, aretacije in racije železničarjev na zaloški postaji. Itali ­ janski okupatorji so med prvimi prijeli Rudija Sigulina in to 22. julija 1941, vendar so ga konec avgusta izpustili, 9. marca 1942 so ga zopet prijeli in ga pozneje ustrelili. Dne 5. aprila 1942 so aretirali Franca Groznika, Janeza Černeta, Gabrijela Rozino, Janeza Jančarja, še istega meseca Rudija Grošlja, v maju Danila Drobca, Vinka Čiblja, Stanka Juriča, Oskarja 127 ANTON ZUPANČIČ, roj. 1912, premi- kač v Zalogu, član KP leta 1941 in član odbora OF na postaji Zalog. So ­ deloval je pri sabotažnih akcijah na vozni park, pri prenašanju orožja in partizanski intendanci. Umrl je leta 1954. Klančarja, Vekoslava Laborca, Jožeta Okretiča in Franca Parmo s postaje Polje. Kot talca so 13. maja 1942 ustrelili Staneta Dorbeža. Dne 18. maja 1942 pa je bila racija po vseh oddelkih zaloške postaje. Tudi tokrat so prijeli nekaj železni ­ čarjev, med njimi Toneta Zupančiča in Ivana Pangeršiča ter vse skupaj poslali v internacijo. 74 Zaradi rastočega okupatorjevega nasilja spomladi 1942 so železničarji na odseku Ljubljana —Zalog odhajali v partizan ­ ske enote, skupina mlajših železničarjev je odšla aprila 1942, večja skupina 20 železničarjev pa s postaje Zalog neposredno po raciji 18. maja 1942. Spričo tega je bil železniški promet — in to od 18. do 21. maja za tri dni na postaji Zalog preki ­ njen. 74 Zaradi aretacij, streljanja železničarjev in odgona v internacijo ali odhoda v partizanske enote, je podtalno delo ­ vanje železničarjev za nekaj časa prenehalo, ni pa usahnilo. 75 Že konec maja 1942 je bil tranziter Ivan Klavs, v dogo ­ voru z ing. Cirilom Mravljo, premeščen iz Ljubljane v Zalog, kjer je na novo organiziral odbor OF. Nov odbor so sestavljali Karel Šešek, Danilo Kralj, Janez Selan, Otmar Richberger, Stojan Velepič, Evgen Koštjal in Janez Kompare. 76 V mnogih 128 RUDOLF KAČAR, roj. 1908, progov ­ ni delavec v Zalogu, član KP od 1943, pred vojno pa član Svobode in Vza ­ jemnosti. Sodeloval je v kurirskih zvezah in intendanci za NOV in v njegovem stanovanju so na ciklostil razmnoževali propagandno gradivo. V NOV je odšel 2. 5. 1942, je nosilec partizanske spomenice 1941. iV '3*. t akcijah, tako pri organiziranju sabotaž, prevozu ilegalcev, or ­ ganiziranju kurirskih zvez in javk ter intendance in vagonskih pošiljk so imeli tesne stike s sosednjimi postajami in širšim okoliškim območjem. Z Ljubljano so imeli zvezo zlasti prek ing. Cirila Mravlje, z zdravnikom dr. Rihardom Gregoričem, nadpremikačem Maksom Majeršičem, kretnikom Marjanom Biščakom in vlakovodjema Francem Bergantom in Francem Drobežem. Deloma je vzdrževal zvezo tudi železniški invalid Alojz Bratun. Prek italijansko-nemške meje je obstajala zveza z uslužbenko na postaji Laze Julko Humar-Lukič. Odbor na postaji Zalog je deloval do novembra 1944, ko so bili člani odbora aretirani in odgnani v internacijo. 77 Aktivistično delo ljubljanskih železničarjev se je preple ­ talo in dopolnjevalo s političnim delom železničarjev v drugih predelih Ljubljanske pokrajine. Ljubljansko železniško voz ­ lišče je imelo že do jeseni dobro organizirano, spomladi 1942 pa tudi dokaj množično in dobro utrjeno mrežo OF ter raz ­ vite različne oblike ilegalnega dela proti okupatorju. Poleg te ­ ga je bila Ljubljana središče NOB, v njej so bili osrednji in 9 Železničarji 129 __ pomembni železniški delovni sektorji, zato so tudi niti na ­ rodnoosvobodilnega gibanja izhajale iz Ljubljane na druge delovne sektorje in železniške postaje v Ljubljanski pokrajini, pa tudi na Gorenjsko in Štajersko. Novomeška železniška postaja in druge postaje na dolenjski in belokranjski progi Železničarji novomeške postaje ob zlomu stare Jugosla ­ vije niso imeli komunistične organizacije, bilo pa je nekaj članov, ki so bili vključeni na terenu tako Janez Zupančič v Kandiji, Franc Kic v Bršljinu in Rudolf Čubrilo v Birčni vasi. 1 V pretežni meri pa so bili včlanjeni v sokolskih in na ­ cionalnih organizacijah, vendar so spričo nevarnosti fašizma in nacizma v svojih političnih akcijah proti izdajalskemu reži ­ mu prehajali na stran komunistične stranke. Železničarji, ki so bili politično dokaj razgledani z razvito narodno zavestjo, so že v prvih dnevih okupatorjevega napada pomagali jugo ­ slovanski vojski. 2 Po razsulu stare Jugoslavije so železničarji v začetku kar na svojo pobudo začeli zbirati in skrivati orožje, pa tudi RUDOLF CUBRILO, roj. 1914, zavirač v Novem mestu od 1941—1943 v Birčni vasi. Clan SKOJ od 1935. nato član KP. Po okupaciji je delal na želez­ nici in na terenu, v Toplicah je bil član rajonskega komiteja KPS in v Novem mestu član okrožnega odbora OF. Na železnici je opravljal obve ­ ščevalno službo, sodeloval je pri va- gonskih pošiljkah v Novo mesto za NOV, zlasti pa je sodeloval pri sabo ­ tažah na železniške objekte in na progo. Po kapitulaciji Italije je od ­ šel v NOV, kjer je opravljal odgovor ­ ne naloge. Je nosilec partizanske spomenice 1941 in drugih vojaških in političnih odlikovanj. 130 JANEZ ZUPANČIC-GORJANC, rojen 1900, predvojni član KP, kurjač, nato strojevodja v kurilnici v Novem me­ stu. Soorganizator OF med železni ­ čarji, je sodeloval pri sabotažnih ak ­ cijah in intendanci. Bil je tudi na ­ čelnik NZ za Novo mesto. Po vojni je bil aktiven družbenopolitični de ­ lavec, je nosilec partizanske spome ­ nice 1941 in več drugih odlikovanj in priznanj. drug vojaški material, ki ga je bilo veliko na področju novo ­ meške postaje, saj ga je jugoslovanska vojska v pretežni meri pustila kar na postajah. 3 V prve akcije zbiranja so vključili le najbolj zanesljive železničarje. Posamezne skupine železničar ­ jev so že v prvih tednih okupacije začele s sabotažami pri delu, zlasti pri premikanju posameznih kompozicij, pojavljali so se tudi že sovražni napisi na železniških objektih. Vedno večji odpor proti okupatorju, ki so ga vnašali zlasti starejši želez­ ničarji, ki so dobro poznali italijanski fašizem še iz prvih po ­ vojnih let, je združeval železničarje, da so si med seboj zaupali. V maju in juniju 1941 je bilo več stikov in sestankov tudi izven ožjega postajnega območja. Ivan Mavrovič je poiskal stike z železničarji dolenjskih postaj in sevniške proge, posebno pa s Karlovcem, Danijel Lepin z dolenjsko progo, še posebno z Rožnim dolom in Semičem ter ing. Rado Čotar z aktivisti vzdolž dolenjske proge, dalje Jože Zagorc in Djuro Špoljarević s frontno organizacijo v Novem mestu in Avgust Jazbinšek v Sevnici, Rudolf Čubrilo in Roman Stepišnik z Novim me­ stom, Franc Kic in Franc Globevnik s progo Novo mesto — Mirna peč in Jože 'Hribar z dolenjsko progo in Novim me- 9 131 FRANC KIC, roj. 1910, progovni de ­ lavec, nato obhodnik proge pri sek­ ciji za vzdrževanje prog Novo mesto. Predvojni član KP, požrtvovalen ak ­ tivist OF na novomeški železnici. So ­ deloval je pri sabotažnih akcijah in intendanci za NOV. Spomladi 1942 je odšel v NOV. Padel je 9. 2, 1943 na Ramenski gori. stom. 4 Iskanje zvez s strani železničarjev novomeške postaje na terenu, po drugi strani pa prizadevanje okrožnega komiteja KPS v Novem mestu, da bi čimprej vključili železnico v boj proti okupatorju, je privedlo do ustanavljanja organizacij OF po posameznih delovnih enotah. V začetku julija 1941 je Jožeta Zagorca povabil na sesta ­ nek okrožnega odbora OF Novo mesto njegov sošolec Adolf Medvešček. Na sestanku je Zagorc dobil nalogo, da naj tudi na območju novomeške postaje ustanavljajo organizacije Osvobo ­ dilne fronte. Tudi partijska organizacija v Novem mestu si je prizadevala vzpostaviti tesnejše stike z železničarji, zato sta se v začetku julija 1941 Jože Hribar in Ivan Mavrovič na sestan ­ kih s sekretarjem okrožnega komiteja KPS Novo mesto Duša ­ nom Jerebom dogovorila o organiziranju in dejavnosti Osvobo ­ dilne fronte na železnici. Prvi odbor OF je bil ustanovljen na postaji Novo mesto v prvi polovici julija 1941. Ta odbor so sestavljali Jože Zagorc, sekretar, Ivan Mavrovič, vojaški referent in Jože Hribar, bla ­ gajnik. Pomembnejši sestanek za razvoj organizacije OF v No ­ vem mestu in okolici je bil sestanek 20. julija 1941 v opekarni 132 DJURO gPOLJAREViC, rojen 1900, svetilničar na postaji Novo mesto, član KP. Med prvimi se je vključil v OF. Sodeloval je pri sabotažnih akcijah na železnici, varnostno ob ­ veščevalni službi in kurirskih zvezah, po kapitulaciji Italije je odšel v NOV, je nosilec partizanske spome ­ nice 1941. Umrl je po vojni. v Prečni, na katerem je bilo med drugim rečeno, naj se čimprej pričnejo organizirati terenski in rajonski odbori OF. Kmalu za ­ tem je bil konec julija 1941 ustanovljen na železnici nov odbor OF in to pri sekciji za vzdrževanje prog Novo mesto. Ta od ­ bor so sestavljali ing. Rado Čotar, Jože Boškin in Ivo Trtnik, ki so že po službeni plati imeli večje možnosti za neposredne stike z železniškim osebjem vzdolž dolenjske in belokranjske proge. Poleg osnovne naloge širjenja propagande za Osvobo ­ dilno fronto in pridobivanja novih članov v odbor OF in sim­ patizerjev med progovnimi delavci je bila pomembna naloga zbirati podatke o sovražnikovih postojankah, bunkerjih, o dru ­ gih pomembnih objektih na progi, stražarskih mestih pri pre ­ dorih in mostovih, pa tudi podatke o številčni moči sovražni ­ kovih posadk. 5 Prva dva odbora na železnici sta bila organizacijsko veza ­ na na okrožni odbor OF Novo mesto. Na sestanku okrožnega odbora OF konec julija 1941 v Novem mestu s predstavniki rajonskih odborov OF, na katerem so bili prisotni tudi člani prvega odbora OF na novomeški postaji, je bila zastavljena naloga, da se ustanovi na železnici rajonski odbor OF. Člani 133 tega odbora so bili Jože Zagorc, Ivan Mavrovič in Jože 'Hribar. Novomeška postaja je torej konec julija že imela rajonski od ­ bor OF, ki je bil neposredno vezan na okrožni odbor OF Novo mesto. 6 Železniški rajonski odbor OF je spričo pomembnosti novomeške postaje imel nalogo kot višji frontni organ pospe ­ šeno in organizirano ustanavljati odbore OF v vseh delovnih enotah. Hkrati s širjenjem frontne organizacije in odpora proti okupatorju so pričeli s prvimi nalogami. Zbirali so orožje in sanitetni material, izvajali raznovrstne sabotaže, širili partijski in frontni tisk. Znatno pomoč pri organiziranju novomeških že­ lezničarjev in izvajanju njihovih nalog so dajali člani okrož ­ nega komiteja KPS Novo mesto, s katerimi so imeli tesnejše stike. Prvi uspehi so bili vidni že konec poletja, ko je bila usta ­ novljena 15. septembra 1941 na postaji prva partijska celica. Prve člane Jožeta Zagorca, Ivana Mavroviča* in Jožeta Hribar ­ ja je sprejel član okrožnega odbora KPS Niko Šilih. Sekretar celice je bil Ivan Mavrovič. 7 Ko je v oktobru 1941 pribežal iz Brežic prometnik Valter Šušteršič, se je, kot predvojni komu ­ nist, vključil v partijsko celico na novomeški postaji, sicer pa je bil zaposlen na postaji Mirna Peč. V oktobru 1941 sta posta ­ la člana komunistične partije Jože Pungerčar in Franc Mihalič, pa je tako imela novomeška postaja tedaj 2 partijski celici. Se­ kretar druge celice je postal Jože Hribar**, ki je bil do tedaj v prvi celici. Nov član prve celice je postal Rudolf Čubrilo, ki je bil do tedaj včlanjen v KPS v Novem mestu.9 Dne 2. decembra 1941 je prišel v Novo mesto Viktor Av­ belj in prevzel mesto sekretarja okrožnega komiteja KPS in okrožnega odbora OF Novo mesto. Partijska organizacija, ki je bila dotlej glede nekaterih političnih vprašanj neenotna, se je potlej z razčiščenjem le-teh in z odstranitvijo nekaterih starih oportunističnih članov ter vključitvijo novih, mlajših kadrov širše razmahnila ter se znatno okrepila v Novem mestu in širši okolici. 9 Novi člani, ki so sestavljali okrožni komite KPS Novo mesto, Viktor Avbelj-Rudi, Niko Šilih-Nikič in * Glej sliko v katalogu Železničarji v revoluciji. Ljubljana 1978, str. 83. ** Glej sliko v katalogu Železničarji v revoluciji. Ljubljana 1978, str. 30. 134 VIKTOR AVBELJ-RUDI, roj. 1914 dipl. pravnik, član KP od 1937. Se kot študent pravne fakultete v Ljub­ ljani je delal s študenti, postal je re ­ volucionar. Leta 1939 je bil član OK SKOJ za Ljubljano. Kot organizator ­ ja NOB ga je CK KPS poslal dec. 1941 v Novo mesto, kjer je postal sekretar OK KPS za Novo mesto. Pri utrjevanju KP in organizacije OF je tesneje sodeloval tudi z železničarji v Novem mestu. V NOV je oprav ­ ljal številne vojaške in politične funkcije, kakor tudi v povojnem ob ­ dobju, narodni heroj . Ivan More-Žan so s svojim delom neposredno vplivali tudi na rajonske komiteje KPS in rajonske odbore OF. Tudi na želez­ nici sta se v tem času vključila dva nova člana v KP tako Da ­ nijel Lepin in Feliks Koman. V partijsko organizacijo na želez­ nici pa sta se vključila še dva člana KP, ki sta dotlej delala na terenu, to sta bila Janez Zupančič in Franc Kic. V januarju 1942 je bilo torej pet partijskih celic in sicer po dve na postaji, ena pri sekciji za vzdrževanje prog in dve v kurilnici. Tako je širše politično delo članov okrožnega komiteja KPS in ok ­ rožnega odbora OF zajelo tudi aktiviste na železnici in rodilo lepe uspehe. Partijska organizacija na železnici je bila neposredno ve­ zana na OK KPS Novo mesto in sredi januarja 1942 je bil ustanovljen na stanovanju Valterja Šušteršiča tričlanski želez­ niški partijski biro, sestavljali so ga Jože Hribar, Valter Šu­ šteršič in Franc Kic, po njegovem odhodu v partizane junija 1942 pa Feliks Koman. 10 Hkrati z razvojem partijske organizacije in njenega pove ­ zovanja z višjimi partijskimi in frontnimi organi v Novem me­ stu se je širila tudi organizacija OF. Že kmalu so na postaji nastale nove skupine Danijel Lepin, Avgust Jazbinšek in Ro- 135 FELIKS KOMAN-SRECKO, roj. 1912, strojevodja sprva v Ljubljani, kas ­ neje v Novem mestu, član Sokola in od 1939 član KP. Bil je aktivist OF na železnici in v Zeleni jami, kjer je stanoval. V Novem mestu je bil član železniškega rajonskega komiteja KPS, ki je bil ustanovljen 15. 9. 1942. Kot član NZ je vzdrževal kurirske zveze, skrbel za ilegalce in sodelo ­ val pri partizanski intendanci. Po kapitulaciji Italije je odšel v NOV. Padel je 4. 8. 1944 pri Žužemberku na Dolenjskem, kot borec Gubčeve brigade. man Stepišnik, dalje Rudolf Čubrilo, Djuro Špoljarević-Brko in Anton Kokalj, Jože Pungerčar, Valter Šušteršič in Franc Mi­ halič. V oktobru 1941 je bil ustanovljen odbor OF v kurilnici, sestavljali so ga Feliks Koman, Janez Zupančič in Alojzij Av- bar, novembra istega leta pa še v krajevnem skladišču Novo mesto, v katerem so bili Franc Kic, Franc Globevnik in Lado Stepišnik. Da bi delo v organizacijah OF potekalo skladno in uspešno, sta bila v odbor OF postaja vključena tudi člana od ­ bora OF sekcije za vzdrževanje proge Novo mesto ing. Rado Cotar in iz odbora OF kurilnice Feliks Koman. Tako razšir ­ jeni odbor novomeške postaje je dejansko opravljal naloge železniškega rajonskega odbora OF in bil po svoji funkciji neposredno vezan na okrožni odbor OF Novo mesto. Železni ­ čarji so se udeleževali sestankov, ki jih je organiziral rajon ­ ski ali okrožni odbor OF, rajonski ali okrožni komite KPS Novo mesto. Politično delo sta vodila in usmerjala Viktor Avbelj in Niko Šilih. Največkrat so se sestajali v gostilnah Osolnik pri železniški postaji, Košak, Obrega, Na vratih, Ka ­ stelic v Bršlinju, Poula, Ferlič pa tudi v zanesljivih stanova- 136 LADO STEPIŠNIK, roj. 1918, delavec v skladišču na postaji Novo mesto, kasneje pisarniška moč v krajevnem skladišču sekcije za vzdrževanje prog Novo mesto. Pred vojno član Soko ­ la. Po okupaciji se je kmalu vklju­ čil v OF in opravljal kurirsko služ­ bo in intendanco za NOV. Sodeloval je tudi pri sabotažnih in propagand ­ nih akcijah mladine v Novem mestu. Po kapitulaciji Italije je odšel v NOV, bil je radiotelegrafist v štabu IV. operativne cone, pozneje v obve ­ ščevalnem centru »Pohorje«, je nosi ­ lec partizanske spomenice 1941. njih, npr. pri Pavletu Splihalu, Midoferju, Valterju Šušteršiču, Carfu in drugod. 11 Zelo pomembna je bila zveza med železničarji ljubljan ­ skega vozlišča in novomeške postaje, ki so jo vzdrževali po ­ samezni železničarji, hkrati ko so opravljali svoje službene dolžnosti. Prvo zvezo je postavil Mirko Zlatnar-Miklavž julija 1941, s tem pa tudi kanal za pošiljanje tehnike, pošte iz Ljub­ ljane do Novega mesta. 12 Zvezo z Novim mestom je vzdrževal tudi ing. Ciril Mravlja. Še tesnejšo in organizirano povezavo je vzpostavil Peter Romavh, ko se je sestal oktobra 1941 v Novem mestu z nekaterimi železničarji v gostilni Na vratih. Dal jim je nadrobna navodila o delu in nalogah frontne orga ­ nizacije. Spričo velikega pomena, ki ga je imela železnica za NOB, naj se tudi na Dolenjskem čim več železničarjev vključi v Osvobodilno fronto, ker bodo železničarji dobili posebne naloge. Vozili bodo tehniko, pomembno pošto, ilegalce, kurirje, opravljali intendančno in obveščevalno službo. Med drugim jim je sporočil direktivo CK KPS, da se organizirani že­ lezničarji naj ne vključujejo v partizanske enote, temveč naj posebno zanesljivi železničarji opravljajo zaupne naloge. 137 Takrat je bila tudi vzpostavljena zveza med osrednjim, kas ­ neje rajonskim odborom OF Ljubljana in železniškim rajon ­ skim odborom OF Novo mesto, ki jo je vzdrževal Jože Zagorc z Romavhom prek prometnika Stanislava Brotoža s postaje Ljubljana, 13 in ing. Rado Čotar prek ing. Cirila Mravlje- Mižka. 13a Do konca leta 1941 je bila polovica železničarjev novo ­ meške postaje vključena v osvobodilno organizacijo, v kateri so razvili različne oblike odpora in boja proti okupatorju. Komunisti in zanesljivi člani OF so razširjali organizacijo med železničarji vzdolž dolenjske, belokranjske in sevniške proge. V pretežni večini so bili ti železničarji politično dokaj razgle ­ dani in protifašistično usmerjeni in so bili že vključeni v orga ­ nizacije OF v domačem kraju. Zato ni bilo težko poiskati novomeškim železničarjem z njimi tesnejše stike. Skoraj na vsaki postaji so bili zanesljivi člani OF, ki so jih nadzorniki prog, zlasti pa ing. Rado Čotar, hkrati z opravljanjem službe­ nih dolžnosti v sekciji za vzdrževanje prog Novo mesto, pove ­ zali v gibanje in jim zaupali različne naloge. Na posameznih postajah in čuvajnicah železničarji niso imeli spričo majhnega števila zaposlenih oseb svojih matičnih odborov, niti ne pov ­ sod terenskih, temveč so bili skladno po strokovni plati tudi v organizaciji OF vezani na matične odbore bodisi kurilnice ali sekcije za vzdrževanje prog ljubljanskega vozlišča ali pa novo ­ meške postaje. Tudi osebje po postajah je bilo organizacijsko vezano v odbore OF pri svoji nadrejeni službeni enoti, hkrati pa so bili vključeni tudi v delo organizacije OF v domačem okolišu, pa so zato bili železničarji večinoma tam organizira ­ ni. 14 Le-ti so narodnoosvobodilnemu gibanju bili v veliko po ­ moč, pomagali so obveščevalni službi, bili so kurirji in imeli s partizanskimi enotami neposreden stik. 15 Kako je potekalo organiziranje Osvobodilne fronte še na drugih večjih postajah na dolenjski, belokranjski in sevniški progi. Nadzornik proge v Mirni in član levega krila sokolov Franc Pirš* je bil med prvimi in pomembnejšimi organizatorji na ­ rodnoosvobodilnega gibanja v Mirni in okolici. Delal je na te- * Glej sliko v katalogu Železničarji v revoluciji, Ljubljana 1978, str. 28. 138 ALOJZIJ KASTELIC, roj. 1915, pro ­ metnik v Mokronogu, sodeloval je v organizaciji OF, maja 1942 je odšel v NOV. Kot partizan je bil ujet in mu­ čen, belogardisti so ga nad Bizovi ­ kom zverinsko ubili 9. 3. 1943. renu, ko pa ga je oktobra 1941 ing. Mravlja seznanil z direk ­ tivo, da naj železničarji organizirajo tudi svoje odbore OF na železnici, so na postaji Mirna jeseni 1941 ustanovili terenski odbor OF. Odbor so sestavljali Franc Pirš, Ignac Smrekar in Anton Rolih-Marjan. Pirš je sodeloval tudi pri organiziranju OF na progi Stična —Trebnje —Tržišče, pa tudi pri delu v ra ­ jonskem odboru OF v Mirni. Dne 1. maja 1942 je med drugimi izvedel na podlagi pozivov mobilizacijo več železniških delav ­ cev in kmečkih sinov v partizane. Zaradi izdaje so Pirša 2. maja aretirali, ga mučili in ga 25. avgusta poslali na otok Rab. Jeseni 1941 je terenski odbor OF na postaji Mirna imel tesnej ­ šo zvezo tudi s postajo v Novem mestu, prek ing. Čotarja, Teofila Omiča in Avgusta Jazbinška. 16 Nadzornik proge v Tržišču Anton Rolih je bil leta 1942 tudi terenski aktivist mokronoškega podokrožja, delal je v go ­ spodarski komisiji. S strokovnimi nasveti in obveščanjem o sovražnikovem premikanju in številčni moči je sodeloval s partizanskimi enotami, ki so rušile progo Trebnje —Šentjanž. Spominja se ene večjih akcij dne 26. decembra 1942, ko je pomagal požigati postajo Tržišče. 17 V noči od 26. na 27. decem- 139 MIHAEL PENKO-MIŠKO, roj. 1893, prometnik v Trebnjem, član KP od X. 1943. Bil je aktivist OF na želez­ nici od X. 1941. Sodeloval je tudi pri sabotažnih akcijah, obveščevalni, ku­ rirski in intendančni službi za NOV. Dne 12. X. 1943 je odšel v NOV, kjer je opravljal različne odgovorne na ­ loge. Umrl je po vojni. ber 1942 so namreč brigadne s.le dolenjske operativne cone, ki je bila formirana 7. decembra 1942, v sklopu akcij napadle sovražnikove postojanke in posadke v dolini Mirne, na Dobu, Tržišču in Krmelju. 'Hkrati s temi akcijami so rušili tudi železniške proge Trebnje —Šentjanž (5 km je bilo uničene) in požgali železniške postaje v Krmelju, Tržišču, Rakovniku (Mo ­ kronogu) in Mirni. 18 Mihael Penko, ki je bil med vojno prometnik v Treb ­ njem, pravi, da je prve stike z organizacijo OF dobil poleti 1941 na Mirni. Prvega večjega sestanka se je udeležil septem ­ bra 1941 na Debencu nad Mirno, na katerem so bili prisotni med drugimi tudi nekateri železničarji tako Franc Pirš, nad ­ zornik proge Mirna, Anton Rolih, nadzornik proge Tržišče; tega sestanka so se udeležile tudi njihove žene. Šolski upravi ­ telj Franc Lunaček je Penka zadolžil, da je organiziral skupino zaupnikov OF med železničarji na postaji Trebnje. Poleg Penka so bili v organizirano skupino vključeni še Jože Balantič, pro ­ metnik, in Gregor Perpar, kretnik. Balantič, kil je bil doma iz Šiške, je prinašal iz Ljubljane propagandno gradivo, ki ga je trojka trosila okoli postaje, po vagonih in ga pošiljala v kase ­ ti s službeno pošto zaupnim članom OF vzdolž proge. Orga ­ nizirani železničarji s postaje Trebnje so sprva zbirali orožje, 140 MIRO TUREL, roj. 1908, prometnik v Stični. Kot član OF je bil povezan tudi z organizacijami OF na novo ­ meški postaji. Sodeloval je pri ob ­ veščevalni 'službi, kurirskih zvezah in intendanci za NOV. denar, obleko, obutev. Zlasti pa so sodelovali pri obveščanju partizanskih enot o stanju na progi. Razna poročila, kot so gi ­ banje okupatorjevih straž, številčna moč in oborožitev, njihova utrjevalna dela na progi in podobno, je Penko dostavljal prek hišnice gradu v Trebnjem Ivanke Zupančič bivšemu prometni ­ ku Prosencu iz Mirne, ki je bil že poleti 1942 v partizanski eno ­ ti blizu Trebnjega. Tesnejšo zvezo je imel predvsem z Jožetom Čončem, ki je bil v partizanih od jeseni 1941. Železničarji v Trebnjem so imeli zvezo tudi z osebjem na drugih progah, ta ­ ko z vlakovnim odpravnikom ali prometnikom iz Stične Mirom Turelom in prometnikom iz Višnje gore Albinom Kuretom. 19 V Stični je bil odbor OF, ki so ga sestavljali Ivo Majcen, pro ­ metnik, Miro Turel, prometnik, Franc Šiška, kretnik, Ivan Rus, čuvaj odpremnik, in Jože Rus, kretnik. 20 Tudi na postaji v Mirni peči je bila organizacija Osvobodilne fronte, v kateri je delal do februarja 1942 Valter Šušteršič, prometnik Živojin Prosenc do odhoda v partizane leta 1942 (v začetku junija), progovna obhodnika Janez Lozar in Janez Saje, kretnik Jože Saje in kurjač Maks Lužar. Omenili bomo še železniško osebje na postaji Sevnica, ki je bila pod nemško okupacijo. Kljub 141 MAKS LUŽAR, roj. 1921 v železni ­ čarski družini, kurjač na postaji Mir ­ na peč. Pred vojno je bil član Soko ­ la in aktivno je delal v Društvu kmečkih fantov in deklet. Že poleti se je vključil v organizacijo OF In bil požrtvovalen aktivist. Med prvimi iz tega območja je odšel v NOV, kjer je bil sprejet v KP. Padel je 5. 12. 1943 pri Slatniku. 142 CIRIL DOBOVISEK, roj. 1902, nad ­ zornik proge v Metliki, član Sokola, je imel velik vpliv med progovnimi delavci, zato jih je kmalu pritegnil v organizacijo OF. S svojimi sode ­ lavci je organiziral odtujevanje oku ­ patorjevega blaga, ki so ga s pro ­ govnimi vozički vozili po progi od Metlike do Rosalnic, od tam pa v NOV. Sredi dec. 1942 ga je italijanski okupator aretiral, zaprt je bil v ljubljanskih zaporih. Po kapitulaci ­ ji Italije je odšel v NOV, kjer je de ­ lal v prometno tehničnem oddelku IX. korpusa. Po vojni je bil večkrat odlikovan. meji so bili tesno povezani z železničarji vzdolž proge Sevnica —Trebnje, zlasti pa z železniškim rajonskim odborom OF v Novem mestu. Po italijansko-nemškem sporazumu so namreč vlakovne in lokomotivne skupine iz novomeške postaje sprem ­ ljale vse vlake na odseku proge Novo mesto —Trebnje —Sev­ nica. Poleg službenih stikov so novomeški železničarji vzpo ­ stavili tudi zvezo s člani OF. V Sevnici so bili organizirani in so aktivno sodelovali nadzornik proge Ivan Bužan, šef postaje Bogomir Milost, prometnik Jože Pavček, progovni desetar Stane Bizjak, prometnik Leopold Lešnjak, prometnik Miro Hribar in še drugi. 21 Na belokranjski progi sta bili metliška in črnomaljska po ­ staja dobro organizirani. Med vidnejšimi organizatorji OF v Metliki je bil Jože Borštnar. Po opravljenih nalogah v Posav ­ ju, ki mu jih je zaupal organizacijski sekretar CK KPS Tone Tomšič, se je lotil političnega dela najprej med novomeškimi železničarji. Ko pa je v jeseni 1941 služboval kot prometnik v Metliki, je tudi tu organiziral prve odbore OF, ki pa so bili z novomeško organizacijo OF dobro povezani. Prvi odbor na metliški postaji so sestavljali Jože Borštnar ter kretnika Ignac Molek in Ivan Petrič. 22 143 PEPCA JUG-VINTAR, roj. 1920, sna ­ žilka na postaji Metlika, članica KP od septembra 1943. Delala je v mla ­ dinskih organizacijah, bila je tudi kurirka in je vzdrževala kurirske zveze med postajo» Metlika in OF or ­ ganizacijami na terenu. 18. 2. 1943 jo je italijanski okupator aretiral, zapr ­ ta je bila v Metliki in Novem me­ stu. Po kapitulaciji Italije je odšla v XV. SNOB, kjer je bila bolničarka. Odbor in člani OF, zlasti nadzornik proge Ciril Dobovišek, Franc Adlešič, Dominik Picelj, Vinko Čuk, Viktor Belič in Pepca Jug so imeli prek terenskih organizacij OF v Metliki tudi zveze 3 partizani. Pepca Jug, snažilka na metliški postaji, je neustrašno prenašala prek blokov pošto in drugo blago že v letu 1942 do aretacije 18. februarja 1943.23 V Črnomlju so do julija 1942 osnovali odbor OF in bili z narodnoosvobodilnim bojem tesno povezani. Člani OF odbora so bili Milan Loštrek, telegrafist, Alojzij Premk, nadzornik proge, Ivan Lužnik, prometnik, Franc Benedičič, prometnik, Alojzij Korošec, šef postaje, Matevž Burja, skladiščnik, Milan Grkman, nadzornik proge, Jože Smrekar, strojevodja, na po ­ staji v Birčni vasi pa Alojzij Babošek, šef postaje, Alojzij Jelen, prometnik, Rade Tomičevič, prometnik, Avgust Sever, ključavničar in po premestitvi iz Novega mesta kretnik Ru­ dolf Čubrilo. Hkrati, ko se je razširjala partijska in OF organizacija na novomeški postaji, so železničarji pričeli z različnimi akci ­ jami. Med prvimi so bile zbiralne akcije orožja, obleke, obutve, sanitetnega blaga, pa tudi denarja. Jože Hribar, ki je bil takrat 144 JOŽE KOPLAN, roj. 1897, kretnik, sprva v Gradcu in kasneje v Metliki, pred vojno član Sokola. Delal je v organizaciji OF na terenu in na že­ leznici. Sodeloval je pri sprejemanju kosovnih pošiljk iz Ljubljane in pri odpošiljanju v NOV. Konec julija 1942 je z družino odšel v NOV. blagajnik odbora OF se spominja, da so začeli kmalu po usta ­ novitvi prvega odbora OF pobirati mesečne prispevke, ki so jih dajali zanesljivi železničarji. S povečanjem članstva pa je kasneje organiziral pomožne blagajnike, ki so pobirali de ­ nar pri manjših skupinah in mu ga redno oddajali. Posamez ­ niki so prispevali od 10 do 50 lir, tako da je vsota nabranega denarja čestokrat presegla več tisoč lir. Nabrani denar je Hribar prinašal blagajniku rajonskega, pa tudi okrožnega od ­ bora OF Novo mesto Cenetu Polajnarju, pozneje Nuški Papež. Poleg tega je 'Hribar osebno izročal določeno vsoto denarja partizanskim družinam. 24 Spomladi 1942 so nastali na Kočevskem, Notranjskem in Dolenjskem večji predeli strnjenega osvobojenega ozemlja, ki je imelo največji obseg v maju in se je širilo od Kolpe do vzhodnih obronkov Ljubljanskega barja in od nemško-itali- janske demarkacijske črte do prejšnje jugoslovanske italijan ­ ske meje, izvzemši komunikacije, večje kraje in mesta. 25 Tako so se z nastankom velikega osvobojenega ozemlja v Ljubljan ­ ski pokrajini, sočasnim razvojem ljudske oblasti in odhodom vodstva NOB na osvobojeno ozemlje na Dolenjsko naloge do ­ to Železničarji 145 1 ANTON KUM, roj. 1895, kretnik na postaji Uršna sela. V OF se je vklju ­ čil 1941 in vse do osvoboditve je de ­ lal kot aktivist na terenu. Sept. 1943 je bil izvoljen za delegata za zbor odposlancev slovenskega naroda, ki je bil v osvobojenem Kočevju od 1. do 3. 10. 1943. Umrl je leta 1967. lenjskih in belokranjskih železničarjev razširile in dobile večji teritorialni obseg. Spričo pomembnih nalog, kot je bila orga ­ nizacija in vzdrževanje kanalov, obveščevalna služba, inten- danca, se je Osvobodilna fronta in partijska organizacija no ­ vomeške postaje tesneje povezala in sodelovala z vsemi voja ­ škimi in političnimi organi v partizanskih enotah, z aktivisti okrožnega odbora OF Novo mesto, z okrožnim komitejem KPS Novo mesto, ki sta bila v maju in juniju izven Novega mesta ter okrožnim odborom OF in okrožnim komitejem KPS za Belo krajino. 28 Politično delo novomeških in tudi drugih železničarjev na dolenjski, sevniški in belokranjski progi je do poletja 1942 dobilo trdno osnovo za organizirano delo v organizaciji OF. Ni bilo postaje, postajališča ali nadzorništva prog, ki ne bi v tem času imela tesnejšo zvezo z železniškim rajonskim odborom Osovobodilne fronte (nadalje ŽRO OF) pri opravljanju raznovrstnih nalog. Sredi leta 1942 so odšli 'z novomeške postaje prvi v parti ­ zane Ivan Mavrovič, Franc Kic, Franc Plevnik in Rudolf Polko. 27 145 Kot smo že omenili je bila poleg sabotaž ena pomembnih nalog novomeških oziroma dolenjskih železničarjev organiza ­ cija in vzdrževanje zvez (kanalov) iz Ljubljane v Novo mesto in dalje v druge kraje na Dolenjskem in Beli krajini. V novo ­ meško postajo se je stekalo več različnih kanalov, tako splošni, po katerem so že od junija 1941 prihajali pošta, ilegalni tisk, sanitetni in vojaški material, pa tudi ilegalci in kurirji ter aktivisti. Občasno so vzdrževali specialne kanale, dalje kanal za vagonske pošiljke in TV linije (terenskih vodov). Za organi ­ zacijo in brezhibno delovanje kanalov sta bila na postaji Novo mesto zadolžena člana ŽRO OF Danijel Lepin in Jože Hribar, ki sta ne samo na železnici, temveč tudi na terenu skrbela za zveze in bila zaradi tega tudi dan ali več dni odsotna iz službe. Specialni kanal je bil najprej vzpostavljen marca 1942, ko so iz Ljubljane v Novo mesto potovali ilegalci, posebni kurirji in aktivisti. Medtem ko je bilo vodstvo NOB in PO Slo ­ venije na Kočevskem Rogu, je ŽRO OF dobil v juniju 1942 nalogo, naj postavijo poseben kanal za pošto in sicer iz Ljub­ ljane na postajo v Novem mestu, dalje v Stare žage —Občice— Rampoho —Pogorelc —Kočevski Rog. Prispelo pošto iz Ljublja ­ ne so novomeški železničarji odnašali na določene kraje. Po ­ sebno mesto je imela železniška postaja, kjer je bila izjemoma TV linija TV-22 Dolski, o le-tej bo nekoliko več govor na drugem mestu. Specialni kanali so delovali tudi po končani ofenzivi na Rogu in spomladi 1943, ko je prihajalo vse več kadra iz Ljubljane na teren. 28 Poleg tega opisanega sodelo ­ vanja so novomeški železničarji vložili velike napore pri vo ­ jaški intendanci, zlasti pri sprejemanju vagonskih pošiljk iz Ljubljane na Dolenjsko, kjer so neposredno pomagali parti ­ zanskim enotam pri raztovarjanju vagonov in organizaciji prevoza z določenih postaj. Ob kapitulaciji Italije so sodelo ­ vali kot železniški zaščitni bataljon, o čemer bomo govorili v drugih poglavjih. Na koncu tega orisa bomo še prikazali, kakšna je bila sestava Osvobodilne fronte in KPS v Novem mestu do kapi ­ tulacije Italije. Od okoli 300 železničarjev na novomeški po ­ staji je bilo do zime 1941 vključenih v OF polovica, do spo ­ mladi 1942 pa večina železničarjev. Vse te so združevali štirje odbori OF v štirih pomembnih delovnih enotah. Spričo tega 10 147 se je železniški rajonski odbor OF Novo mesto, ki so ga do aprila 1942 sestavljali Jože Zagorc, Jože Hribar in Ivan Mav- rović, še razširil. V aprilu istega leta so vključili v ta organ še Danijela Lepina, Avgusta Jazbinška, ing. Rada Čotarja in Feliksa Komana. Ko pa je Ivan Mavrovič junija 1942 odšel v partizane, so vključili še D j ura Špoljarevića. V tej sestavi je ŽRO OF Novo mesto deloval do kapitulacije Italije. 29 ŽRO OF se je čestokrat sestajal. Zaradi številnih in pomembnih nalog so morali vsakokrat posebej določati, kdaj bodo akcijo izvršili. Dalje so pretresali zanesljivost in sposobnost frontov- cev ali zaščitnikov, katerim so nalogo zaupali. Ob vsaki taki nalogi, ki je bila opravljena v službenem času, so morali dolo ­ čiti tak turnus, da so v tistem času bili zaposleni najbolj sposobni in predani člani OF in člani KPS. Na sestankih so člani ŽRO OF do potankosti napravili načrt o izvedbi naloge, pa tudi preverjali že opravljene naloge. Poleg železniškega komiteja je tudi ŽRO OF skrbel za pravilno politično usme­ ritev železničarjev, zlasti v času nastajanja in delovanja belo ­ gardizma na Dolenjskem. Sestanke s tako ali podobno vsebino so imeli največkrat v stanovanju Jožeta Hribarja na Ljub­ ljanski cesti ali v gostilni Kastelic na Bršljinu. Kadar pa so morali komaj sprejeto nalogo v najkrajšem času opraviti, so se sestali tudi med službenim časom v službenih prostorih. 30 ŽRO OF je imel zaradi pomembnih nalog tesnejše stike tudi s člani okrožnega odbora OF in okrožnim komitejem KPS Novo mesto, dalje z rajonskim odborom OF Novo mesto in Dolenjske toplice. Z odhodom nekaterih članov rajonskega odbora OF Novo mesto na teren, je postal marca 1943 sekretar le-tega Jože Hribar. 31 Dokaj močna partijska organizacija, ki je organizirala in vodila vse večje in odgovornejše naloge, zlasti med veliko italijansko ofenzivo poleti 1942, je terjala nove organizacijske spremembe. O ustanovitvi železniškega rajonskega komiteja KPS (ŽRK KPS) Novo mesto 15. septembra 1942 pripoveduje Danijel Lepin takole: »Tega dne je sekretar okrožnega komiteja KPS Novo mesto Franc Černe-Klemen poklical Lepina in Hri ­ barja na Karlovce pri Trški gori in jima posredoval sklep OK KPS Novo mesto o ustanovitvi železniškega rajonskega komiteja. Na tem sestanku so dalj časa razpravljali o novih nalogah in pomenu partijske organizacije in tesnejši povezavi 148 z organizacijo OF na železnici in v Novem mestu. Člani želez­ niškega rajonskega komiteja KPS so bili Jože Zagorc kot se­ kretar, Danijel Lepin in Jože Hribar, pozneje še Avgust Jaz ­ binšek in Feliks Koman. ŽRK KPS je deloval do kapitulacije Italije. Ob ustanovitvi ŽRK KPS je bilo na novomeški postaji 21 članov in 17 kandidatov KPS.32 Železničarji vzdolž dolenjske, belokranjske in sevniške proge so bili tesno povezani v narodnoosvobodilnem boju z novomeško postajo. Tu je bilo močno partijsko in frontno jedro, ki je dobro organiziralo raznovrstne oblike odpora in boja proti okupatorju. Tako organizirano podtalno delovanje železničarjev vpričo okupatorja in na tako prometni progi Ljubljana —Novo mesto —Karlovac je predstavljalo veliko mo ­ ralno silo, ki je železničarje podžigala k vse večjim akcijam. Kako trdna in enotna ter hkrati konspirativna je bila organi ­ zacija OF na novomeški postaji dokazuje tudi to, da ni bilo od okupacije do kapitulacije Italije nobenih izdajstev ali vdorov v organizacijo, ki bi razbili partijske in frontne organe ali vsaj začasno ohromile narodnoosvobodilno gibanje na železnici. Za ­ dani železniškega rajonskega komiteja KPS v Novem mestu, ustanovljen 15. septembra 1942. Od leve proti desni JOŽE HRIBAR-ANŽE, JOŽE ZA- GORC-DOLSKI, DANIJEL LEPIN-JANKO, AVGUST JAZBINŠEK-IKO. vsi nosilci partizanske spomenice 1941. Manjka FELIKS KOMAN-SREČKO, (padel med NOB) — spominski posnetek z leta 1963 149 to j,e novomeška postaja predstavljala neizčrpen vir pomoči in zanesljivo zaledje partizanskim enotam, partizanski tehniki, bolnicam in vodstvu NOB na Dolenjskem. Organizacija OF železničarjev kot pomemben politični dejavnik v boju proti okupatorju pa ni obvladovala samo železnico, temveč v letu 1943 tudi širše novomeško območje do kapitulacije Italije. Na postajah ob kočevski progi Območje ob kočevski železnici je od Grosupljega dalje ob ­ segalo pretežno kmetijsko nerazvita območja. Železničarji, ki so službovali na posameznih postajah, so bili deloma domačini, predvsem delavci nižjih kategorij dela (progovni delavci, ču­ vaji in podobno), bili pa so tudi priseljenci, ki so deloma zav ­ zemali višje kategorije dela (prometniki, šefi postaj itd.). Kot uslužbenci Jugoslovanskih državnih železnic so bili v družbe ­ nopolitično dogajanje pritegnjeni že v okviru svojih strokovnih organizacij in društev na ljubljansko vozlišče. Po svoji poli ­ tični opredeljenosti pa so se nekateri železničarji močneje po ­ vezali z okoljem, kjer so živeli in so tudi tam delovali. Seveda je bilo to v veliki meri odvisno od gospodarske razvitosti in politične razgibanosti posameznih območij. Na območju od Grosupljega do Ribnice, kjer je bilo raz ­ meroma malo tovarniškega delavstva, kjer je prevladoval kmečki živelj, tudi ni bilo močnejše komunistične dejavnosti niti na terenu niti na železnici. V Velikih Laščah sta bila pred vojno dva člana KP in dva simpatizerja, imeli so tudi organi ­ zacijo Rdeče pomoči. V Grosupljem je delovala simpatizerska skupina v tovarni Motvoz in platno. 1 Konec junija 1941 je bila ustanovljena partijska organizacija v Velikih Laščah, ki je av ­ gusta 1941 prešla v sestav grosupeljskega okrožja. Skojevska skupina je bila ustanovljena leta 1940, ki je skupaj z ribniško skojevsko skupino organizirala 19. aprila 1941 zborovanje mla ­ dine na Starem gradu pri Ortneku. 2 V nekaterih krajih so de ­ lovala tudi sokolska društva, kjer je bilo vključenih nekaj železničarjev, in katerih opozicija je bila dokaj levičarska. Na kočevsko-ribniškem območju je bilo razmeroma več delavstva, tako rudarjev in tekstilcev v Kočevju, nekaj desetin delavstva v kovinarskem podjetju v Ribnici, nekaj sto delav- 150 r STANKO STANIČ, roj. 1893, progov ­ ni mojster pri H. sekciji za vzdrževa ­ nje prog Ljubljana na postaji Rakov ­ nik. Kot organizator OF na postaji Rakovnik in sekretar odbora OF je vzdrževal zvezo z organizacijami OF na železnici v Ljubljani. cev v lesni industriji in gozdnih delavcev. Z mezdnimi in stav ­ kovnimi gibanji kočevskih rudarjev in tekstilcev se je delav ­ stvo čedalje bolj osveščalo in sledilo komunistični stranki, ki je delovala v Kočevju že nekaj let pred vojno. Sekretar okrož ­ nega komiteja KPS Kočevje je bil do aretacije 27. aprila 1942 profesor Jože Šeško. Železničarji Slovenci, ki so službovali na ribniško-kočev- skem področju, so se kot narodnozavedni pridružili boju proti fašizmu in so zlasti v okviru narodnoobrambnega dela sode ­ lovali s komunisti in njihovimi simpatizerji. Ob zlomu stare Jugoslavije in po okupaciji so želez­ ničarji na območju kočevske železnice pričeli s sabotažnimi akcijami kot prvim znakom odpora in medsebojnega povezo ­ vanja. Le-ti so na sektorju proge Ljubljana — Grosuplje bili bolj naslonjeni na ljubljansko vozlišče, kar velja v neki meri tudi za druge železničarje vzdolž proge, dasi so bili hkrati vključeni v terenske organizacije OF v krajih, kjer so živeli. Na postaji Ljubljana-Rakovnik je bil Stanko Stanič, nadzornik proge za območje Ljubljana —Šmarje-Sap, med vidnejšimi or ­ ganizatorji narodnoosvobodilnega gibanja. V juniju in juliju 151 1941 so se železničarji na postaji Rakovnik organizirali v Os­ vobodilno fronto in se vključili v matični odbor OF sekcije za vzdrževanje prog Ljubljana. Med prvimi so se vključili progovni delavci Anton Lavrič, Anton Miklič, Anton Ru­ dolf, Anton Verbič. Sestanke so imeli na dolenjskem kolo ­ dvoru v delavski baraki in na postaji v Škofljici, pa tudi v čuvajnici na odprti progi. Leta 1942 so imeli na po ­ staji Rakovnik svoj odbor OF, v katerem je bil sekretar Stanko Stanič, blagajnik Matija Petrič in intendant Franc Hribar. 3 Nabrane denarne prispevke za OF, ki jih je bla ­ gajnik Petrič izročal Staniču, je ta oddajal Smrekarju na sekcijo v Ljubljano. Poleg tega se je Stanič udeleže ­ val sestankov OF pri Tinetu Rožancu v Šiški, pri Bogdanu Staryju v Tavčarjevi ulici in tudi drugod, da je lahko kot nad ­ zornik proge seznanjal železničarje vzdolž železnice o pomenu in nalogah NOB. Postaja Ljubljana-Rakovnik je bila tudi za ­ točišče ilegalcev, odkoder so jim železničarji pomagali prek kurirjev in zvez na terenu v partizane. 4 Jože Puš, postajališčni čuvaj na Lavrici, pravi, da je bil povezan z železniško mrežo OF prek Petriča in Staniča z Rakovnika. Okoliškim mladin ­ skim sabotažnim skupinam je že leta 1941 dajal strokovna na ­ vodila za rušenje proge med Šmarjem in Škofljico. 5 Železni ­ čarji na postaji Grosuplje so imeli terenske odbore OF v svojih delovnih enotah, ki pa organizacijsko niso bile vezane na kraj, temveč na ljubljansko vozlišče. 6 Vendar so bili spričo dokaj zgodnjega razvoja frontne organizacije na grosupeljskem ob ­ močju, saj so že jeseni 1941 imeli svoje grosupeljsko okrožje OF s šestimi rajonskimi ali okrajnimi odbori, 7 v različne obli ­ ke frontne dejavnosti vključeni tudi železničarji tega širšega območja. 8 Železničarji na odseku od Grosupljega do Kočevja so bili čestokrat prvi pobudniki narodnoosvobodilnega gibanja v kra ­ jih, kjer so živeli, saj so se nanje obračali tudi predvojni komunisti. Tako je s postaje Ortnek prometnika Vladimirja Prezlja, ki je bil član Sokola in udeleženec železničarske stav ­ ke leta 1920, pritegnil v aktivistično delo Matija Maležič. V jeseni 1941 je Prezelj v vasi Ortnek in Velike Poljane orga ­ niziral sestanke in osnoval terenske odbore OF. Sam pravi, da so bili prebivalci teh dveh vasi pretežno naprednega mi­ šljenja in da je kot sokolski starosta imel med njimi zaupanje. 152 Aktivisti s terena so se čestokrat sestajali v njegovem stanova ­ nju, v stanovanju šefa postaje Jožeta Rezarja in drugod. Že­ lezničarji v Ortneku so organizirali javke, ki so bile v Prez- ljevem in Rezarjevem stanovanju in na postaji, kamor je pri ­ hajal iz Ljubljane tisk in druga pošta. Z nastajanjem parti ­ zanskih enot na Dolenjskem so aktivisti tudi v tem okolišu zbirali hrano, obleko in sanitetni material. Preden so ga odpe ­ ljali naprej, so blago shranjevali pri šefu postaje Rezarju ali v prostorih ortneške pošte, kjer je bila v službi Prezljeva žena. 9 Razmeroma močna skojevska in partijska organizacija v Kočevju in okolici je s trdim delom v prvih mesecih okupacije imela lepe uspehe, kljub temu da so bile razmere za razvoj NOB veliko težje kot drugje, saj se je nasilje nacistično usmer ­ jenih kočevskih Nemcev nad slovenskim prebivalstvom tudi med okupacijo nadaljevalo. Organizirani so bili odbori OF v mestu in okoliških vaseh, za celotno ribniško-kočevsko področ ­ je je bil ustanovljen okrožni odbor OF. K frontnemu delu so komunisti pritegnili tudi železničarje s posameznih postaj vzdolž proge in v Kočevju. Omenili smo že stike Matije Male- žiča s prometnikom Vladimirjem Prezljem v Ortneku. V Ko ­ čevju je sekretar okrožnega komiteja KPS za Kočevje profesor Jože Šeško že pred vojno imel stike z železničarji. Progovni delavec Ivan Vidmar se spominja, da je prihajal v kurilnico in pridobival delavce, da bi prispevali za Rdečo pomoč. Tako so zidar pri sekciji za vzdrževanje prog Franc Fink od leta 1938 in Vidmar od leta 1939, pa tudi drugi plačevali za Rdečo pomoč (Ljudsko pomoč — op. A. V. M.).10 Tudi po okupaciji so ohranili stike in ko se je organizacija širila iz mesta na podeželje, je zajela tudi železničarje. Na kočevski postaji ni bilo sicer terenskega odbora OF ne v letu 1941 in tudi ne kasneje, temveč je skupina simpatizerjev partije kurjač Mihael Zaimec, kretnik Alojz Novak, nadzornik proge Julij Crnkovič in drugi pomagala razširjati narodnoosvobodilno gibanje v mestu in v okoliških vaseh. Alojz Novak je organiziral 17 železničarjev, ki so se vključili v mestne ali vaške odbore OF, tem so nato večinoma zaupali kurirsko in obveščevalno službo. 11 Razen krajevne povezanosti v NOB so se železničarji ne samo s kočevske postaje, temveč tudi z drugih postaj po stro- 153 JULIJ ČRNKOVIČ, roj. 1897, nadzor ­ nik proge v Kočevju, soorganizator OF v Kočevju, pri vzdrževanju ku­ rirskih zvez in obveščevalni službi je sodeloval z ljubljanskim železni ­ škim vozliščem. Pod nemško okupa ­ cijo je opravljal obveščevalno službo za vn. korpus pod imenom Brko in pod imenom Marko za Belokranjski odred. kovni plati povezali v matične odbore ljubljanskega vozlišča, kjer jim je tamkajšnja organizacija prav zaradi možnosti po ­ vezovanja s terenom na območju kočevske proge, zaupala obveščevalno službo in oskrbovanje tehnike. Mirko Zlatnar se spominja, da je imela partijska tehnika KPS po razsulu stare Jugoslavije zvezo z okrožno tehniko KPS v Kočevju prek študenta Crnkoviča, ki je bil sin železničarja na postaji Kočev ­ je. V poletju 1941 pa so tudi železničarji, poleg okrožnega tehnika Mirka Pleška, vzdrževali zvezo, od strojnega osebja strojevodje in kurjači, od postajnega osebja — osebje za spremstvo vlakov, od progovnega osebja pa nadzorno osebje sekcije in nadzorniki prog. Prenašali so tekste in tiskarski material — npr. kurjač Mihael Zaimec, ki je bil v drugi polo ­ vici leta 1941 povezan s strojevodjo Strumbljem iz Ljubljane; ta mu je izročal pošto in literaturo. 12 Ilegalno literaturo je prenašal iz Ljubljane tudi ing. Ciril Mravlja, pa tudi šoferja motorne drezine Alojz Žargi in Janez Križnar, ki so jo odda ­ jali za to določenim železničarjem po posameznih postajah. 13 K obveščevalni službi je bilo večinoma pritegnjeno progovno osebje, ki je imelo največ možnosti, da je sledilo okupator j e- 154 vim premikom in njegovim utrjevalnim delom, posredovali pa so tudi načrte železniških objektov bližnjim partizanskim enotam, ki so jih potrebovale za diverzantske akcije. Na postajah ob južni železnici Ljubljana—Postojna Kot smo že v prvem poglavju omenili, je del južne želez­ nice Postojna —Trst, s krivično določitvijo meje na zahodu ostal z rapalsko pogodbo 12. novembra 1920 pod italijansko upravo. Tako so ostale zunaj naših meja Postojna, Pivka, Divača, Opčine, Nabrežina. Trst, z njimi smo Slovenci izgu ­ bili tudi železniške delavnice, kurilnice, železniška skladišča in križišča. Obenem so ostali izven naših meja tudi slovenski železničarji, ki so službovali na omenjenem železniškem omrež ­ ju. Seveda pa je mnogo slovenskih železničarjev iz političnih in narodnostnih nagibov prišlo v Jugoslavijo. Prve večje se­ litve so bile še pred formalno priključitvijo Julijske krajine k Italiji, namreč sredi leta 1919, po železničarski stavki v Trstu in Julijski krajini v začetku februarja 1919, ko so se železničarji vključili v revolucionarno vrenje italijanskega delavstva in se z ramo ob rami borili za svoje pravice. Ker pa so bili slovenski železničarji italijanski buržoaziji razredni in kot del slovenske etnične manjšine tudi narodni sovražnik, jim je podtikala celo politično-narodnostni značaj stavke in je stavkajoče železničarje drakonično kaznovala. 1* Italijanske okupacijske oblasti so prištevale tudi železni ­ čarje med poklice, ki so s svojo dejavnostjo ogrožali in mo ­ tili javni red na zasedenem ozemlju ali povzročali škodo ita ­ lijanskemu režimu, ker so bili v stikih s kmečkim in delav ­ skim slojem. Zato jih v tem času zasledimo tudi med interni ­ ranci in deportiranci civilnega prebivalstva slovenske in hr ­ vatske narodnosti. 2 Poleg tega je železničarje italijanska oblast začela odpuščati iz služb in izganjati iz Julijske krajine. V večjih skupinah so se ti begunci naselili v Dravljah, Zalogu, Stmišču pri Ptuju, posamezniki pa tudi v drugih krajih Slo- *Po procesu v februarju 1919 je bilo obsojenih 55 železničarjev na 121 let ječe in več tisoč lir globe. (Železničar, 5. marec 1919, št. 5.) 155 venije in na 'Hrvatskem, kjer so pač službovali. Preostale slo ­ venske železničarje, ki so bili še v zamejstvu, je tako kot druge slovenske in hrvatske uslužbence zajelo veliko nasilje, ki ga je z raznimi odredbami in odloki po letu 1922 izvajala italijanska fašistična raznarodovalna politika v Julijski krajini. Ena izmed mnogih oblik nasilja je bila tudi množična preme- stistev slovenskih in hrvatskih železničarjev v notranjost Itali ­ je. Te premestitve so utemeljevali zgolj iz narodnostnih vidi ­ kov, češ da prizadeti ni Italijan. Železničarje so z družinami vred premeščali v stare italijanske pokrajine, na njihovo mesto pa pošiljali Italijane. 3 Tako so odslej na železnici, ki je potekala na izgubljenem slovenskem in hrvatskem etničnem ozemlju, v glavnem službovali italijanski železničarji. Le-ti so zasedli višja službena mesta in odgovornejše položaje na železnici. Kolikor so ostali Slovenci pri železnici, so bili v pretežni ve­ čini delavci nižjih kategorij dela, ki so se bavili tudi s kmetij ­ stvom. Kot narodno zavedni Slovenci so predstavljali zane ­ sljiv element, ki se je vključeval v boj proti fašizmu in ka ­ sneje v NOB. Zaradi zgoraj navedenih vzrokov se je narodnoosvobodilno gibanje razvilo med železničarji v glavnem le na odseku južne železnice Ljubljana —Postojna. Iz posameznih čuvajnic in manjših postaj so se železničarji vključevali v terenske odbore OF v krajih, kjer so živeli ali službovali. Na večjih postajah, kjer je bilo .večje število železničarjev, pa so imeli svoje od ­ bore OF. Seveda pa so tudi ti bili povezani s krajevnimi od ­ bori OF, tako v Borovnici zaradi sodelovanja z borovniško četo, katere politični komisar je bil železničar Tone Zalar, kasneje pa s krimskim bataljonom in od poletja 1942 s krim ­ skim odredom, na Rakeku pa zaradi povezave z notranjskim odredom. Posamezne delovne enote, predvsem nadzorništva proge in kurilniške izpostave, pa so bile vezane na matične odbore sekcije in kurilnice v ljubljanskem vozlišču. 4 O začetkih narodnoosvobodilnega gibanja med železničarji v ljubljanskem vozlišču je seznanjal borovniške železničarje, še preden je šel v ilegalo, Tone Zalar, pa tudi Jože Molek- Puntar. 2e v septembru 1941 so na postaji Borovnica organi ­ zirali odbor OF, ki so ga sestavljali Janez Makovec, Janez Demšar, Franc Akički, Emerik Drovenik in Turk. Ta odbor je bil prek Janeza Makovca po železniški liniji povezan na ljub- 156 JOŽE MOLEK-PUNTAR, roj. 1911, industrijski, kasneje železniški dela ­ vec v Borovnici, člen KP od 1939. Tesen sodelavec Toneta Zalarja pri organiziranju delavskega gibanja na borovniškem območju in na železni ­ ci, prav tako po okupaciji pri akti ­ vističnem delu. V NOV je odšel maja 1942. Od okt. 1943 do osvoboditve je bil organizacijski sekretar OK KPS za Notranjsko (ribniško okrožje). Po vojni je bil v letih 1948—1959 član CK KPS in od 1951—1958 republiški po ­ slanec, je nosilec partizanske spome ­ nice 1941. ljansko vozlišče zlasti z ing. Cirilom Mravljo, ki jim je dajal različne zadolžitve, bil pa je povezan tudi z organizacijo Osvo ­ bodilne fronte vzdolž postaj južne železnice. Borovniški želez­ ničarji so vzdrževali tudi zveze. Na ljubljanski postaji na jav ­ ki v trafiki so sprejemali literaturo in pošto in jo prek svojih zvez, bodisi po železnici ali terenskih zvezah prek javke vPod- strmcu in Padežu, pošiljali na teren. 5 Februarja 1942 se je zaposlil Anton Barbič kot nadzornik proge v Borovnici in kma ­ lu nato postal član odbora OF na železniški postaji Borovnica. V skladišču in mizarski delavnici nadzornika proge v Borov ­ nici so shranjevali propagandni material in literaturo, tu je imel odbor OF tudi svoje sestanke. 6 Zelo aktivni so bili železničarji v vasi Breg-Pako (Faška- riji), kjer so stanovali. Osrednji organizator narodnoosvobodil ­ nega gibanja na tem območju je bil predvojni komunist Jože Molek-Puntar. Sprva so poleti 1941 ustanovili vaški odbor OF, konec poletja ali v začetku jeseni 1941 pa še vaško partijsko celico, v katero sta bila vključena dva železničarja, Viktor Kirn kot sekretar in Janez Demšar. V okviru propagandnega dela so člani KP in OF v Molkovi zasebni delavnici na Bregu in v Kirnovem čebelnjaku na Bregu izdelovali razne letake in drugo drobno propagandno gradivo in ga trosili po progi in 157 JANEZ MAKOVEC, roj. 1892. svetil ­ ničar v Borovnici, član OF in pove ­ zan z ljubljanskim vozliščem, zlasti z ing. Cirilom Mravljo. Sodeloval je pri vzdrževanju kurirskih zvez in obveščevalni službi. Umrl je leta 1969. v okoliških vaseh. Spomladi 1942 je odšlo iz obeh vasi 38 mož v partizane, ki so 3. ali 4. maja 1942 ustanovili tako imenovano Faškarsko četo, to je bila II. četa Šercerjevega bataljona, v kateri je bilo od 38 borcev kar 16 železničarjev, v pretežni ve­ čini progovnih delavcev. Komandant čete je bil Jože Molek- Puntar, namestnik Viktor Kirn. Četa je julija 1942 sodelovala tudi pri intedančni službi, ko je prenašala blago, ki so ga cen ­ tralna tehnika in železničarji poslali z vagonsko pošiljko iz Ljubljane na postajo Drenov grič, o čemer bomo govorili na drugem mestu. 7 Zaradi bližine Ljubljane so železničarji ob progi Ljubljana —Borovnica in zaradi tesnejše povezave želez­ ničarjev s terensko organizacijo OF v domačem kraju oprav ­ ljali predvsem kurirsko, intendančno in obveščevalno službo. Železničarji na progi Logatec —Planina —Rakek so bili do ­ kaj pod vplivom sokolskih organizacij, ki so bile v obmejnih krajih dobro organizirane in množične. Sokolske organizacije so imele namreč v krajih ob jugoslovansko-italijanski meji zaradi krivične razmejitve slovenskega ozemlja in pretrganih nekdaj živih zvez s Trstom in ne nazadnje tudi zaradi italijan ­ ske raznarodovalne politike, izrazito nacionalni značaj. Tako 158 FRANC MEKINA, roj. 1892, premo- gar na Rakeku, član OF v terenskem odboru OF na Rakeku od avgusta 1941. Bil je povezan z Alojzem Han- čičem, od sept. 1941 še z Andrejem Matičičem in Alojzem Slabetom, ki sta bila premogarja v Postojni. Me­ kina je skrbel za kurirske zveze iz Ljubljane proti Rakeku —Postojni in dalje na teren. Avgusta 1943 ga je italijanski okupator interniral, po kapitulaciji Italije pa se je ponovno vključil v NOB do osvoboditve. Umrl je leta 1972. so člani sokolskih društev z raznimi kulturno-prosvetnimi in športnimi akcijami v dokajšnji meri vplivali na politično usmeritev prebivalstva in v prvih mesecih okupacije na opre ­ delitev za narodno osvobodilno gibanje. Med prvimi pobudniki OF v Logatcu so bili tudi člani sokolskega društva, med njimi železničar Ludvik Jančar, dalje Rado Pehaček, Janez Žitnik in drugi. Ti so bili kmalu po aprilskem zlomu, po izjavi Jančarja, povezani tudi s Francem Lubejem v Ljubljani, kasnejšim čla ­ nom IO OF. Jančar je bil sicer zaposlen kot skladiščni delavec na železnici v Ljubljani in tudi tam vključen v frontno delo, vendar je bil povezan tudi z organizacijo OF v Logatcu, zlasti pa še z železničarji na postaji. 8 Tu so osnovali odbor OF, v ka ­ terem so delali progovni delavec Mihael Leskovec, nadzornik proge Karel Škapin, železniški uradnik Branko Smrekar, Humbert Gačnik, Alojz Premk in drugi. Pobirali so denarne prispevke, prenašali pošto in propagandno gradivo in vzdrže ­ vali kurirsko zvezo na prehodu čez progo Logatec —Planina v km 601 1/2 in obveščali o okupatorjevih utrdbah na odseku proge Verd —Planina. 9 Bili pa so povezani tudi z ljubljanskim vozliščem. Ludvik Jančar, ki se je vsak dan vozil iz Logatca v 159 ALOJZ HANČIČ, roj. 1895, vodja skupine premogar jev na Rakeku. Član terenskega odbora OF na Ra ­ keku, ki sta ga organizirala avg. 1941 ing. Ciril Mravlja in Alojz Hajnri- har. Sodeloval je pri kurirskih zve­ zah in intendanci iz Ljubljane na Primorsko. Umrl je po vojni. Ljubljano in nazaj, je prenašal pošto, pakete in literaturo. Vse to je največkrat izročal Karlu Škapinu, ki je bil povezan s frontovci v kraju. Skupaj so organizirali tudi javke in Jančar je pripeljal tudi ilegalce, ki so prišli iz Ljubljane. Izmed mno ­ gih akcij se spominja zlasti te, ko je v Logatcu iz skladišča ce­ menta italijanske inženirske edinice odnesel bolniški šotor, ga čez nekaj dni odpeljal na Kalce, odkoder so ga terenci odpe ­ ljali v partizane. Povezan je bil tudi z zdravnico dr. Pavlo Je­ rin,* (Lah — op. A. V. M.) ki se je vozila iz Logatca v Ljub­ ljano, kjer je bila zaposlena na kirurgiji kot volonter. Jančarju je izročala sanitetni material, se vključila v terensko delo in zdravila partizanske ranjence. 10 Na postaji Rakek sta v avgustu 1941 osnovala odbor OF ing. Ciril Mravlja in Alojz Hajnrihar, aktivista iz ljubljanske ­ ga vozlišča. V tem odboru sta bila poleg drugih tudi Franc Mekina in Alojz Hančič. Le-ta je deloval tudi v vaškem odboru * V terensko delo (zdravniški obiski in dajanje prve pomoči in zdravljenje partizanskih ranjencev) so se vključile predvsem zdravnice — volonterke iz ljubljanskih bolnišnic, med njimi tudi dr. Pavla Jerin-Lah. O delu med ranjenimi partizani v letu 194,1 in 1942 piše dr. Ruža Šegedin v članku Med ranjenimi partizani. Ljubljana v ilegali II, 1961, str. 346-352. 160 ANDREJ MATIČIČ, roj. 1893, delal je n,a vodni postaji na Rakeku, po okupaciji pa so ga dodelili kurilni ­ ci Ljubljana. Tu se je poleti 1941 vključil v OF. Da bi vzpostavili zve­ zo Ljubljanske pokrajine s Primor ­ sko, je bil na predlog organizacije OF na ljubljanski železnici službeno premeščen za premogarja v Postoj ­ no. Tu je z Alojzem Slabetom skr ­ bel za kurirske zveze in intendanco iz Ljubljane za NOV. Umrl je leta 1966. OF na Rakeku. 11 Bili pa so povezani prek Kralja tudi s Po ­ stojno in prek ing. Mravlje z ljubljanskim vozliščem, pa tudi s strojnim in vlakovnim osebjem, od katerega so sprejemali literaturo, razno pošto in ilegalce ter vse prek javk na terenu odpremljali dalje. Važna postojanka je bila vodovodna črpalka na postaji Rakek, kjer so zanesljivi aktivisti sprejemali propa ­ gandno gradivo in ga največkrat prek članov OF na vodni po ­ staji v Zelši pošiljali v Cerknico. Sprva je delal v tej zvezi železničar Klančar iz Cerknice, potem, ko so ga zaprli, pa od marca 1943 dalje Andrej Matičič. 12 Na postajo Postojna, kjer so bili zaposleni po večini itali ­ janski železničarji, sta konec septembra 1941 prišla službovat železničarja Alojz Slabe in Andrej Matičič. Oba sta bila pred vojno zaposlena na Rakeku, po okupaciji pa v kurilnici v Ljubljani, kjer sta se tudi vključila v frontno organizacijo. Aktivisti v ljubljanskem vozlišču so prek železniške uprave dosegli, da sta se zaposlila v Postojni in se povezala s Francem Mekino z Rakeka. Vsi trije in nadzornik proge z Rakeka Kralj so vzdrževali zvezo s Primorsko; tako so bili v treh izmenah zanesljivi člani OF, ki so vzdrževali zveze iz Ljubljane prek 11 Železničarji 161 MATIJA IVANČIČ, roj. 1900, vodja skupine premogarjev v Postojni, je delal v organizaciji OF z Matičičem in Slabetom ter pri kurirskih zvezah in intendanci. Delal je tudi v teren ­ skem odboru OF na Uncu pri Rake ­ ku. Avgusta 1943 je bil aretiran in kasneje ga je nemški okupator od ­ peljal v taborišče Dachau, kjer je leta 1944 umrl. postaje Rakek in Postojna s Primorsko. V te zveze se je vklju­ čevalo predvsem strojno in vlakovno osebje iz ljubljanskega vozlišča, med njimi Hamdija Šemrd, Alojz Hajnrihar, Franc Berčič, Anton Štrumbelj, Avgust Belič in drugi, ki so preva ­ žali propagandno gradivo in pošto v ta namen izdelanih kan ­ glah, in tudi ilegalce. Čedalje strožji nadzor od pomladi 1942 in aretacije železničarjev ter večje število zaposlenih italijan ­ skih železničarjev v Postojni, to vse je frontno delo ohromilo, zveze so bile za nekaj časa prekinjene, ali pa bolj redke. Konec avgusta 1943 so Alojza Slabeta premestili v Borovnico, Franca Mekino, Klančarja in Matijo Ivančiča pa so internirali. Po ka ­ pitulaciji Italije so bile pozno jeseni 1943, zlasti pa spomladi 1944 zveze s frontno organizacijo na Rakeku in Postojni z ljub­ ljanskim vozliščem obnovljene. V Postojni so znova pričeli s frontnim delom Alojz Slabe, Matija Pirman, Tone Ivančič, 13 na Rakeku pa med drugimi Milan Podkrižnik. 14 Omenimo naj še progo Ljubljana —Vrhnika. Železničarji s teh postaj so bili vključeni po strokah v organizacijo OF v ljubljanskem vozlišču, zato niso imeli svojih terenskih odbo ­ rov OF na postajah. Aktivnejši člani OF pa so bili tesno pove ­ 162 zani z NOB, zlasti na področju Dolomitov, o čemer bomo govo ­ rili v drugih poglavjih. Že poleti 1941, kakor tudi pozneje, velja poudariti pri or ­ ganiziranju OF na železnici to, da je bila njena moč tolikšna, da je čestokrat vplivala na direkcijsko upravo glede kadrov ­ skih sprememb v posameznih delovnih enotah pa tudi na nove nastavitve osebja na železnici v ljubljanskem vozlišču, Novem mestu in na drugih postajah. Zlasti službeno premeščanje in do ­ ločanje raznih delovnih turnusov sta železniški komite in osrednji odbor OF železnica oziroma rajonski odbor OF skrbno spremljala in so prek članov OF ali zaupnikov dosegli, da so bili njihovi predlogi več ali manj upoštevani. Tako je prek ustreznih uradnih ustanov Osvobodilna fronta dosegla, da so nastavili na določeno pomembno službeno mesto aktivista OF, člana KP ali zaščitnika, ki je bil zadolžen za opravljanje raz ­ ličnih nalog, ki jih je nalagalo vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja na železnici ali na terenu. Kot smo videli, je Osvobodilna fronta, množična politična organizacija v boju proti fašizmu, vključila tudi železnico. Močna narodna zavest in razredna osveščenost generacije, ki je doživela razpad Avstro-Ogrske, ustanovitev kraljevine SHS, krivično razmejitev Slovenije na zahodu in severu, veliko že­ lezničarsko stavko in dogodke na Zaloški cesti leta 1920, je prehajala s političnim, sindikalnim in kulturno-prosvetnim de ­ lovanjem na generacijo železničarjev, ki so se zaposlili v letih med obema vojnama na železnici. Ponovna razkosanost sloven ­ skega ozemlja in hkrati železniškega omrežja med tri okupa ­ torje aprila 1941 in izdajstvo političnih strank in vlade je železničarje vse bolj vodilo k prepričanju, da je edini izhod vključiti se v narodnoosvobodilno gibanje in se boriti za osvo ­ boditev in združitev vsega slovenskega naroda v okviru Osvobodilne fronte, ki jo vodi KPS. Tako so bili med vidnimi aktivisti OF in med prvimi člani OF na železnici koroški borci, udeleženci aprilske stavke, železničarji prebegli iz Primorske, nekateri od teh so bili člani KPS. Pomembno vlogo pri začet ­ nem propagandnem in organizacijskem delu pa so poleg članov KPS in SKOJ imeli tudi železničarji, ki so si s svojim pošte ­ nim zadržanjem v političnem, sindikalnem in kulturno-pro- svetnem delovanju v času med obema vojnama pridobili ugled, zaupanje in vpliv med vsemi socialnimi sloji na želez- li 163 nili. Čeprav na postajah ob razpadu stare Jugoslavije ni bi­ lo povsod formalnih članov KPS ali pa njenih celic, pa je bilo vse več železničarjev, ki so zadnja leta pred vojno sledili KPS, sodelovali v njenih političnih in drugih akcijah in postajali njeni zanesljivi zavezniki. V procesu snovanja in razvoja Osvobodilne fronte na že­ leznici in hkrati nastajajoče delavske enotnosti v bazi, pa je nedvomno imela velik vpliv tudi publicistična dejavnost usta ­ novnih .skupin predvsem KP in krščanske skupine v OF. Zlasti slednja je bila katoličanom v veliko oporo pri razčišče ­ vanju in razumevanju številnih zapletenih vprašanj glede so ­ delovanja v narodnoosvobodilnem gibanju, pri sprejemanju akcijskega programa OF in načela oboroženega boja proti okupatorju. Zaradi takega političnega položaja na železnici in širokega programa Osvobodilne fronte, saj so se vanjo vključevali iz vseh političnih strank, sindikalnih organizacij, v veliki meri pa tudi dotlej še neorganizirani in neopredeljeni železničarji, se je razvoj osvobodilne organizacije na železnici zelo pospešil. V Ljubljanski pokrajini se je razvila že zgodaj poleti 1941 od za- upniškega sistema prek posameznih članov in skupin OF v te ­ renske odbore OF in višje organe OF, spomladi 1942 pa je že postala množična organizacija. To je bila temeljna osnova, ki je do kapitulacije Italije uspešno in kontinuirano vključevala železničarje v ilegalno delo v okviru službenih dolžnosti in izven njih za NOB. OPOMBE Ljubljansko železniško vozlišče 1. Šušteršič Tone, zapisek razgovora z dne 24. oktobra 1969. 2. Stary Bogdan, zapisek razgovora z dne 24. oktobra 1969; Strniša Emil: Ob dnevu vstaje. Aktivnost železničarjev v NOB, Nova proga, 16. julija 1962, št. 9. 3. Slovenec, 12. aprila 1941, št. 85a. 4. Službeni list kr. civilnega komisariata za zasedeno slo ­ vensko ozemlje, 30. aprila 1941, kos 35. 5. Klešnik Roman: Na železniški postaji v Zalogu. Ljubljana v ilegali II, 1961 (dalje navajam Klešnik: Na železniški postaji v Zalogu), str. 254. 6. Šušteršič Tone: Na ljubljanski železnici. Ljubljana v ilegali I. Ljubljana 1959 (dalje navajam Šušteršič: Na ljubljanski železnici), str. 180—184 in ustna izjava z dne 14. oktobra 1969. 164 1. Zbiranje orožja. Ljubljana v ilegali I, Ljubljana 1959, stran 346. 8. Ivanovič Božo, zapisek razgovora z dne 13. februarja 1976. 9. Zbrano gradivo ŽG, anketni listi in spominski zapisi. 10. Zlatnar Peter: Na ljubljanski železnici. Ljubljana v ilegali II. Ljubljana 1961 (dalje navajam Zlatnar: Na ljubljanski želez­ nici), stran 266. 11. Traven Rezka: Rekonstrukcija organizacije KPS in OF na območju Borovnice od ustanovitve do 1945. 12. Zlatnar Peter: Na ljubljanski železnici, stran 266. 13. Traven Rezka, ustni vir. 14. Zlatnar: Na ljubljanski železnici, str. 262—263. 15. Gabrovšek Jože, zapisek razgovora z dne 24. oktobra 1969. 16. Šušteršič: Na ljubljanski železnici, stran 184. 17. Arhiv IZDG, Spominsko gradivo, Borštnar Jože: Ustanav ­ ljanje prvih OF odborov na Dolenjskem in Beli krajini. O Boršt- narjevem delovanju v Beli krajini glej tudi Polič Radko: Belo ­ kranjski odred. Ljubljana 1975. 18. Šušteršič: Na ljubljanski železnici, stran 184. 19. Šušteršič Tone, zapisek razgovora z dne 14. oktobra 1969. 20. Zbrano gradivo ŽG, spominski zapisi; Traven Rezka, ustni vir. 21. Zlatnar: Na ljubljanski železnici, stran 263. 22. Zbrano gradivo ŽG, Gruden Jože: Izjava o mojem delu v NOB v kurilnici Ljubljana glavni kolodvor. 23. Prav tam. 24. Prav tam. 25. Prav tam in Šemrd Hamdija, zapisek razgovora z dne 18. februarja 1975. 26. Zbrano gradivo ŽG, anketni listi, spominski zapisi; Vodnik Jože, zapisek razgovora z dne 29. januarja 1976. 27. Zbrano gradivo ŽG, spominski zapisi. 28. Vodnik Jože, zapisek razgovora z dne 29. januarja 1976; Ivanovič Božo, zapisek razgovora z dne 13. februarja 1976. 29. Lužar Franc, zapisek razgovora z dne 21. septembra 1978. 30. Mravlja Ciril, zapisek razgovora z dne 29. septembra 1978. 31. Zbrano gradivo ŽG, spominski zapisi in Ferjančič Ivanka- Čička, zapisek razgovora z dne 15. julija 1969. 32. Prav tam. 33. Prav tam. 34. Strniša Emil, ustni vir; Kocjan Emilija, zapisek razgovora z dne 20. maja 1974; Jakše Martin, zapisek razgovora z dne 29. maja 1974. 35. Mravlja Ciril, zapisek razgovora z dne 29. septembra 1978. 36. Prav tam. 37. Prav tam; Gradivo ŽG, anketni listi, spominski zapisi in izjave, seznam aktivistov — uslužbencev direkcijkih oddelkov za julij 1941 in rekonstrukcija terenskih odborov. 38. Prav tam; Jerše Vilko, pismena izjava z dne 26. junija 1952. 165 39. Gradivo ŽG, anktetni listi, spominski zapisi in izjave, se­ znam aktivistov — uslužbencev direkcijskih oddelkov za julij 1941 in rekonstrukcijski zapis. 40. Gradivo ŽG, Ocepek Tone: Nastanek in delo organizacije OF, spominski zapis. 41. Gradivo ŽG, Jerše Vilko, pismena izjava z dne 26. junija 1952. Sodeč po spominskem gradivu se je sestava prvega matič ­ nega odbora bržkone kmalu nekoliko spremenila. Vendar ni mo ­ goče zanesljivo ugotoviti, kdaj in kdo je zamenjal prejšnjega člana odbora. Tudi zadolžitev članov matičnega odbora na direkciji mi ni uspelo dobiti. 42. Traven Rezka: Rekonstrukcija organizacije KPS in OF na območju občine Šiška; Šušteršič Tone: Spomini na politično delo v Signalni delavnici v Ljubljani. Železniški vestnik XIV/1960, št. 3, stran. 85. 43. Traven Rezka: Železničarji komunisti. TV 15, 5. novembra 1969, št. 44; Šušteršič Tone, ustni vir. 44. Šušteršič Tone, zapisek razgovora z dne 14. oktobra 1969. 45. Traven Rezka: Revolucionarna pot borovniških komuni ­ stov. Komunist, 29. avgusta 1969, št. 35. 46. Prav tam. 47. Zbrano gradivo ŽG, Železničarji postaje Ljubljana-Siška v borbi za svobodo 1941—1945, spomini. 48. Bajec Albin, zapisek razgovora z dne 2. marca 1976; Zbra ­ no gradivo ŽG, anketni listi. 49. Gabrovšek Jože, zapisek razgovora z dne 24. oktobra 1969; Svetlin Jože, zapisek razgovora z dne 16. oktobra 1969. 50. Mikuž Metod: Pregled zgodovine NOB v Sloveniji. I. Ljub­ ljana 1960, str. 195—202; Strniša Emil, ustni vir. 51. Zbrano gradivo ŽG, anketni listi in ustni vir Čepe Marica in Strniša Emil. 52. Svetina Vladimir-Ivo, zapisek razgovora z dne 14. oktobra 1970 in 13. julija 1978. 53. Arhiv IZDG, fase. 529, civ. arhiv. 54. Zlatnar Peter, ustni vir; Strniša Emil, ustni vir. 55. Mravlja Ciril, zapisek razgovora z dne 29. septembra 1978. 56. Arhiv IZDG, Škerla vaj Milan-Petrač: Spomini na Matični odbor nameščencev v spominskem gradivu. 57. Ravnihar Božena: Sanitetna organizacija v Ljubljani v prvem letu ovobodilne borbe. Ljubljana v ilegali II. Ljubljana 1961, stran 322. 58. Strniša Emil, ustni vir. 59. Gabrovšek Jože, zapisek razgovora z dne 8. januarja 1970. 60. Semrd Hamdija, zapisek razgovora z dne 18. februarja 1975; Zbrano gradivo ŽG, anketni listi in priloge; Vodnik Jože, zapisek razgovora z dne 8. januarja 1976; Gabrovšek Jože, zapisek raz ­ govora z dne 8. januarja 1970; Traven Rezka: Rekonstrukcija or ­ ganizacije RK KPS Šiška; Zbornik narodnih herojev Jugoslavije. Beograd 1957, stran 627; Žargi Alojz ml., zapisek razgovora z dne 5. maja 1976. 166 61. Šemrd Hamdija, zapisek razgovora z dne 18. februarja 1975; Gabrovšek Jože, zapisek razgovora z dne 8. januarja 1970. 62. Kimovec Franc-Žiga: Namesto spominov. Nova proga 9. avgusta 1961, št. 9; Zbrano gradivo ŽG, Vodnik Jože: Aktivno de ­ lovanje KP v NOB na postaji Ljubljana, priloga k anketnemu listu. 63. Gabrovšek Jože, zapisek razgovora z dne 29. oktobra 1969. 64. Arhiv IZDG, Arhiv Direkcije državnih železnic Ljubljana, fase. 529, civ. arhiv; Strniša Emil, ustni vir z dne 12. februarja 1970; Mravlja Ciril, dne 29. septembra 1978. 65. Peček-Lesar Francka, zapisek razgovora z dne 10. februarja 1975. 66. Mravlja Ciril, zapisek razgovora dne 29. septembra 1978 in podatki v Arhivu CK ZKS. 67. Zbrano gradivo ŽG, Vodnik Jože: Aktivno delovanje KP v NOB na postaji Ljubljana, priloga k anketnemu listu. 68. Prav tam; Gabrovšek Jože, zapisek razgovora z dne 29. oktobra 1969. 69. Kimovec Franc-Žiga: Kratek pregled nazaj za 15. april 1960. Železniški vestnik 1960, št. 3, stran 73. 70. Klešnik Roman: Na železniški postaji v Zalogu. Ljubljana v ilegali II, 1961, stran 255—258. 71. Prav tam. 72. Klešnik Roman: Kronika delavskega in narodnoosvobodil ­ nega gibanja terena Zalog — Spodnji Kašelj — Podgrad 1918—1945, rokopis pri avtorici (dalje navajam Klešnik: Kronika). 73. Prav tam. Železniški premikalni kolodvor postaje Zalog je dolg 2 km. Prvi del od postaje Polje do »Harfe« se je imenoval premikalni kolodvor, poleg 10 tirov je imel izvlečni tir »Drčo« za spuščanje vagonov. Drugi odsek je bila »Harfa«, ki je segal do Pristave, tu je bilo 12 tirov za premikanje. Tretji odsek je bil osebni kolodvor s pralnico za vagone in izvlečni tir za papirnico Vevče. Tudi ta odsek je imel 10 tirov. Tu je delalo okoli 80 pro ­ metnih uslužbencev in 50 delavcev iz sekcijske službe. Med pre ­ mikači in kretniki je bilo precej Primorcev. 74. Klešnik: Na železniški postaji Zalog, str. 256—260; Podatki v Zbranem gradivu ŽG. 75. Klešnik: Kronika. 76. Prav tam. 77. Prav tam. Novomeška železniška postaja in druge postaje na dolenjski in belokranjski progi 1. Zbrano gradivo ŽG, Boškin Jože in Hribar Jože, spo ­ minski zapisi. 2. Lepin: Zgodovinski material. Glej še opombo 2 v III. po ­ glavju; Šilih Niko, zapisek razgovora z dne 30. junija 1978. 3. Prav tam. 167 4. Prav tam; Hribar Jože, spominski zapis in priloga k anket ­ nemu listu. 5. Prav tam. 6. Prav tam; Hribar Jože, priloga k anketnemu listu. 7. Prav tam; Hribar Jože, spominski zapis. 8. Prav tam. 9. Leto 1941 na Dolenjskem. Dolenjski zbornik. Novo mesto 1961, stran 35. 10. Lepin: Zgodovinski material. 11. Prav tam; Hribar Jože, spominski zapis in priloga k anket ­ nemu listu. 12. Prav tam. 13. Prav tam; 13. a Ciril Mravlja, pismena izjava 6. junija 1979. 14. Strniša Emil: Ob dnevu vstaje. Aktivnost železničarjev v NOB. Nova proga, 15. aprila 1965, št. 7. 15. Lepin: Zgodovinski material. 16. Pirš Franc, življenjepis in pismena izjava decembra 1957. 17. Zbrano gradivo ŽG, Rolih Anton-Marjan, anketni list. 18. Zbornik dokumentov VI/4, dok. 143. stran 401. 19. Lepin: Zgodovinski material. Podatek za Prosenca Živoii- na-Palčka, glej Zupančič Tina: Frata. Zbirka Dokazi. Ljubljana 1962, stran 43. 20. Lepin: Zgodovinski material. 21. Prav tam. 22. Prav tam. 23. Prav tam; Regina Fir: Metliške žene v boju za svobodo. Borec 1954, št. 7, stran 258. 24. Zbrano gradivo ŽG, Hribar Jože, priloga k anketnemu listu. 25. Mikuž Metod: Pregled zgodovine NOB v Sloveniji, II. Ljub­ ljana 1961, stran 17. 26. Lepin: Zgodovinski material. 27. Prav tam. 28. Prav tam. 29. Prav tam. 30. Zbrano gradivo ŽG, Hribar Jože, priloga k anketnemu li­ stu; Lepin: Zgodovinski material. 31. Prav tam. 32. Prav tam. Na postajah ob kočevski progi 1. Leto 1941 na Dolenjskem. Dolenjski zbornik. Novo mesto 1961, str. 26 in 28—29; Polič Radko: Čudežna pomlad. Zapis osvo ­ bodilnega boja v grosupeljskem in stiškem okrožju 1941—1942. I. del, str. 11—12. 2. Leto 1941 na Dolenjskem. Dolenjski zbornik. Novo mesto 1961, stran 50. 168 3. Zbrano gradivo ŽG, Matija Petrič, Franc Hribar, anketni listi. 4. Gabrovšek Jože, zapisek razgovora z dne 17. oktobra 1979; Stanič Stanko, anketni list. 5. Puš Jože, anketni list. 6. Strniša Emil, ustni vir. 7. Mikuž Metod: Grosupeljsko okrožje (Pobuda za grosupelj ­ sko kroniko med NOB). Zbornik občine Grosuplje. Gospodarska, kulturna in zgodovinska kronika 1970. Grosuplje 1970, str. 7—10. 8. Podatki v Zbranem gradivu ŽG; Valentinčič Stane, ustni vir z dne 2. februarja 1976. 9. Prezelj Vladimir, anketni list. 10. Fink Franc, anketni list; Vidmar Ivan, anketni list. 11. Novak Alojz, anketni list; Strniša Emil: Kočevski železni ­ čarji med narodnoosvobodilno vojno, rokopis v Zbranem gra ­ divu. ŽG 12. Arhiv CK ZKS, Zlatnar Mirko, spominsko gradivo, m. 18; Zaimec Mihael, anketni list. 13. Križnar Janez, ustni vir z dne 20. maja 1974 in Zaimec Mihael, anketni list. Na postajah ob južni železnici Ljubljana—Postojna 1. Železničar, 5. marca 1919, št. 5. 2. Kacin-Wohinz Milica: Primorski Slovenci pod italijansko zasedbo 1918—1921, Maribor 1972, str. 107—113. 3. Čermelj Lavo: Slovenci in Hrvatje pod Italijo med obema vojnama, Ljubljana 1965, stran 94. 4. Strniša Emil: Aktivnost železničarjev v NOB, Nova proga, 16. julija 1962, št. 9. 5. Akički Franc, anketni list. 6. Barbič Anton, anketni list. 7. Kirn Viktor, zapisek razgovora z dne 11. avgusta 1978. 8. Jančar Ludvik, zapisek razgovora z dne 29. maja 1974. 9. Leskovec Mihael, anketni list. 10. Jančar Ludvik, zapisek razgovora z dne 29. maja 1974; Jerin Pavla, zapisek razgovora z dne 14. februarja 1976. 11. Hančič Alojz, anketni list. 12. Matičič Andrej, anketni list. 13. Zbrano gradivo ŽG, Slabe Alojz, Delovanje aktivistov na železnici od leta 1941, spominski zapis. 14. Podkrižnik Milan, anketni list. 169 v OBLIKE NARODNOOSVOBODILNEGA BOJA NA ŽELEZNICI V LJUBLJANSKI POKRAJINI 1. Sabotaže V prejšnjem poglavju smo prikazali partijsko organizacijo in razvoj OF v posameznih enotah na železnici ter njeno orga ­ nizacijsko strukturo v ljubljanskem vozlišču, na novomeški postaji in na postajah vzdolž prog Ljubljanske pokrajine. V naslednjem poglavju pa bomo prikazali raznovrstne oblike od ­ pora in boja železničarjev proti okupatorju. Kot smo že omenili, se je z napadom Nemčije na Sovjetsko zvezo, politično delo železničarjev poživilo. Razglas CK KPS z dne 22. junija 1941, ki je pozival delavstvo, da se »strnimo v jekleno delavsko falango, ki ne bo dala niti enega žeblja, niti ene kile premoga ali rude, niti enega produkta fašističnim raz ­ bojnikom, ki ne bo dovolila, da bi fašistični sovražnik prevažal po naših cestah in železnicah vojni material in živila za svojo imperialistično armado ... «,* so sprejeli tudi železničarji. Po ­ litično delo komunistov in aktivnejših članov OF je rodilo v po ­ letnih mesecih lepe uspehe. Skladno s pridobivanjem novih somišljenikov in širjenjem OF so pričeli na železnici organi ­ zirati in izvajati raznovrstne akcije in sabotaže. Geslo »ne koščka železa, ne mrvice kakršnekoli snovi, ne drobtine kruha za okupatorja« in »okupatorjem je treba drobiti živce in raz ­ krajati zaledje vsepovsod, pri vsakem njihovem koraku«, 2 je železničarje spremljalo povsod, pri vsakem delu. Ker je bila v vojnem času vsaka minuta dragocena in je prekinitev prometa imela čestokrat zamudo na fronti, je razglas internacionale transportnih delavcev pozival vse transportne delavce »naj uporabljajo za sabotažo vsa sredstva«. 3 Temu razglasu so se 170 Nekaj navodil o najhitrejšem onesposabljanju lokomotiv, ki so jih upo ­ rabljali železničarji pri sabotažah odzvali tudi železničarji v Ljubljanski pokrajini. Spričo stra ­ teške in gospodarske pomembnosti slovenskih železnic za oku ­ patorja so železničarji še pred 22. julijem 1941 pričeli s sabo ­ tažami. Kmalu po okupaciji je Tone Šušteršič zbral skupino članov partije in simpatizerjev, med njimi Jožeta Grudna, ki so pričeli v kurilnici Ljubljana posamezno, pa tudi organizirano kvariti okupatorjev vozni park. 4 Po 22. juliju 1941 pa so se vrstile večje sabotaže in v širšem obsegu. Strojno osebje pripo ­ veduje, da so v kurilnici Ljubljana organizirali različne akcije in sabotaže. Pisali so sovražna gesla na kurilniških objektih, strojih in vagonih, rušili delovno disciplino, agitirali za simu­ liran bolniški dopust, niso delali prek rednega delovnega časa. Predvsem pa so usmerili svoje akcije na kvarjenje železniških 171 strojev —■ predvsem lokomotiv. 5 Tako so na primer zabijali le­ žaje s svinčenimi zamaški, ali pa so dajali v ležaje pri lokomo- motivah in vagonih železne opilke. Tako so kvarili lokomotivo 28-031, s katero je vozila italijanska strojna skupina vojaške transporte (tradote) na progi Ljubljana —Postojna. Strojni mojster Ivan Justin je pripravljal v kurilnici posebne opilke in jih dajal v ležaje, ki so se zaradi močnega trenja med vož ­ njo stopili. 6 Podobne sabotaže so izvajali železničarji tudi v šišenskih delavnicah. Za kvarjenje osnih ležajev lokomotiv jim je skladiščnik Slabina z uradnimi potrdili preskrbel iz glavne ­ ga skladišča več zavojev smirkovega, prahu, ki so ga v delav ­ nici sipali v ležaje. Posledica teh sabotaž so bile znatne zamude vlakov, saj so ležaji odpovedali, oziroma so bili pokvarjeni na vožnji iz Ljubljane proti Italiji že v Logatcu ali v Postojni. 7 Anton Štrumbelj se spominja, da je v Postojni dajal v ležaje lokomotive 23-031 opilke. Na vožnji proti Ljubljani je bila že Kratko poročilo o obrabljenosti voznega parka železniških uprav in njih preobremenjenost 172 na postaji Logatec zaradi okvare izločena iz prometa, to pa je seveda povzročilo zamude v prometu. Pokvarili ali odstranje ­ vali so ležaje, polnili odvodne cevi z opilki in peskom, črpali olje iz osnih ležajev lokomotiv itd. Podobne sabotaže so izva ­ jali železničarji v kurilnici Novo mesto, kjer je delovala v ok ­ tobru 1941 skupina Feliks Koman, Janez Zupančič in Alojz Avbar. Te sabotaže so povzročale zaribanje, gretje in topljenje belokovinskih oblog v ležajih. Zaradi izlivanja ležajnega olja so se stopila osna ležišča. Posledice teh sabotaž so bile dokaj pogostne izločitve voznega parka (predvsem vagonov) iz pro ­ meta, pri popravilih le-teh v železniških delavnicah pa želez­ ničarji niso pokazali prevelike vneme. Sčasoma so postali ne ­ kateri železničarji pri tovrstnih sabotažah pravi strokovnjaki, tako vozovni preglednik Pavel Kuhar, ki je tudi imel največ možnosti za takšna sabotažna dejanja. Poleg zgoraj omenjenih članov OF so sodelovali še Anton Bartol, Avgust Sever, Anton Campa in drugi v kurilnici in na postaji Novo mesto. 8 Posebna oblika sabotaž je bila tudi »kraja« in skrivanje rezervnega materiala, npr. zagozd tračnic in vijakov, rezervnih delov pri zveznih ležajih, tako da so stroji postali za nekaj ča ­ sa neuporabni. Demontirali, skrivali in uničevali so tudi dele pri strojih, ki jih ni bilo na zalogi. 9 Viktor Kirn pripoveduje, da so železničarji na odseku proge Preserje —Borovnica skrivali rezervne dele različnih strojev, tako npr. stroje za rezanje tračnic in jih zakopali v Kirnov čebelnjak na Bregu pri Borov ­ nici. 10 Da so se opisane in podobne sabotaže nadaljevale tudi v le­ tu 1942 in 1943, je moč sklepati tudi iz ohranjenih zapisnikov sej železniškega odbora iz leta 1943. Odbor* so sestavljali razen vodje delegacije vzhodnih železnic in direktorja ljubljanske železniške direkcije tudi načelniki posameznih oddelkov (itali ­ janskih in slovenskih) na ljubljanski direkciji ter komandant italijanske samostojne kohorte železniške milice. Na mesečnih sejah so razen personalnih, tehnično-organizacijskih zadev iz območja služb posameznih oddelkov obravnavali tudi škodo na voznem parku in železniških objektih, za katero je po obstoje ­ čih pravilih soodgovarjalo tudi železniško osebje. Na omenjenih sejah odbora so tako obravnavali razne predloge v zvezi s po- * Opisani odbor in njegove dejavnosti ne smemo istovetiti z os ­ rednjim odborom OF železnica. 173 vrnitvijo delne škode železniškega osebja železniški direkciji. Iz zapisnikov je razvidno, da so največkrat določali delno po ­ vrnitev škode strojnemu, nekaj prometnemu oddelku. Skoraj vsak zapisnik ima na seznamu največkrat imena strojevodij in kurjačev, ki jim je bila določena vsota za delno povrnitev ško ­ de za najrazličnejše okvare lokomotiv, vagonov in podobno. Tako so na primer železničarji plačevali za najpogostejšo ok ­ varo — stopljenje osnega ležaja na lokomotivah — vsoto: stro ­ jevodja 10 do 18 Lit., kurjač 9 do 15 Lit., stopljenje svinčenega vijaka pri lokomotivah predkurjač 60 Lit., kurjač 30 Lit., stopljenje ležaja gonilne oj nice pri lokomotivah strojevodja 8 Lit., kurjač 4 Lit., stopljenje ležajev pri tender jih (pri loko ­ motivah) strojevodja 24 Lit., kurjač 12 Lit., dalje stopljenje le­ žišča spojnega droga lokomotiv strojevodja 6 Lit., kurjač 3 Lit., puščanje ognjenih cevi pri lokomotivah strojevodja 10 Lit., kur ­ jač 3 Lit. Nemalokdaj je bila ta vsota znatno višja, zlasti če je bilo več okvar hkrati. Tako na primer so strojevodji Alojzu Ro ­ zini predpisali za stopljenje več svinčenih vijakov denarno ka ­ zen kar 140 Lit. in kurjaču Antonu Miklavčiču 70 Lit.Za nepra ­ vilno ravnanje pri premiku, pri katerem se je poškodovala vsebina v vagonih, so bile različno visoke kazni odvisne od te ­ ga, koliko in kaj se je pokvarilo. Denarne kazni so bile tudi za izgube ležajev, orodja, del uniforme (npr. za kožuh 91 Lit.) in podobno. Razen z denarnimi kaznimi so železničarje predhod ­ no kaznovali tudi administrativno, npr. z odtegljajem ene, dve, tri ali več dnevnic. 11 Te kazni z zgoraj prikazanimi vsotami pa so pomenile v primerjavi s tedanjimi plačami (npr. poprečna plača strojevodja — uradnika III. kategorije z 20-letno delovno dobo okoli 1690—1800 Lit., kurjač —zvaničnik II. kategorije od 1050—1350—1590 Lit. 12* dokajšnjo kazen, zlasti ker so se * Poprečne plače železničarjev med italijansko okupacijo v Ljubljanski pokrajini so bile slabe. Zlasti osnovna mezda, navedli bomo nekaj primerov z dne 1. IV. 1942 za 25 delovnih dni. Ključav ­ ničarji, zvaničniki, brez drugih dodatkov in doklad so imeli skupaj 370 do 450 Lit. Strojevodja uradnik III. kategorije z 9-letno delov ­ no dobo je imel 1576,30 Lit. (osnova 218,50, položajni dodatek 114,80 draginjska doklada 793 in morebitni drugi prejemki od premij 450 Lit.). Strojni inženir uradnik I. kategorije pripravnik s 4-letno de ­ lovno dobo 760 Lit, (osnova 484,50 in draginjske doklade 275,50 Lit,). (As, Banovina, personalni oddelek, personalne mape železniških de ­ lavcev, fase. 3, 4, 6, 10, 34.) 175 ponavljale iz meseca v mesec. Da bi vsaj delno preprečili okvare, je železniška direkcija vsebolj opozarjala, da bo potre ­ ben večji nadzor s strani železniškega osebja nad voznim par ­ kom, sicer bo v bodoče dobivalo hujše denarne in administra- Zapisnik seje železniškega odbora direkcije z dne 3. avgusta 1943 178 Sabotažna akcija železničarja Jožeta Grudna 1. februarja 1942 v Zeleni jami tivne kazni. 13 Člani sabotažnih skupin so med »popravilom« v kurilnici pobirali zatikala krmilnega in zavornega dro- govja, odpirali pipice, da je izteklo mazalno olje in za ­ pirali mazalna stikala, kvarili injektorje, odpirali ali pa slabo zapirali ravnala. Na večjih lokomotivah so pola ­ gali tempirano razstrelivo k deliteljem, tako da je pri ­ šlo do eksplozije med vožnjo in da je bila škoda še večja. 14 Ena večjih sabotaž na ljubljanskem železniškem kolo ­ dvoru je bila 1. februarja 1942. S kurilniškega območja s tira 31 je nenadoma odpeljal stroj 23-012 (lokomotiva) brez stroje ­ vodje in kurjača in se prevrnil po pobočju prek sklepa tira 26. Iz knjige nezgod zvemo, da storilca niso mogli ugotoviti, ker ni bilo očividcev, škoda pa je bila ocenjena na 15.609 Lit. 15 To sabotažo je napravil, s predhodnimi pripravami Hamdije Semr- da, Jože Gruden, ki je lokomotivo s spretnim manevriranjem pognal v tek ter sam neopazno odskočil in tik za tem šel v ba ­ rako na kosilo, kjer ga je čakala njegova žena, ki mu je pri sabotaži pomagala tako, da mu je z določenega mesta dala sig ­ nal »prosto«. Lokomotiva je zdrvela v Zeleno jamo in se pre ­ vrnila na cesto. 16 Poleg tega je Gruden v letu 1941 in 1942 (av ­ gusta 1942 je bil aretiran) med delom z različnimi akcijami 12 179 onesposobil več lokomotiv, ki so bile potem zaradi večjih ali manjših popravil izvzete za določen čas iz prometa, kai' je se­ veda vplivalo na ekspeditivnost priprav različnih kompozicij bodisi vojaških ali potniških vlakov. 17 Železničarji so po nalogu organizacije OF na železnici sa ­ botirali delo tudi tako, da so pozimi 1941/42 v večjem številu odhajali na bolniški dopust, tako v prometnem, kakor tudi v strojnem oddelku. Pri tem jim je znatno pomagal dr. Rihard Gregorič, zdravnik v železniški ambulanti. 18 Večdnevni izo ­ stanki železniškega osebja iz službe, ki so zavirali okupatorjev promet, so bili spomladi 1942 tudi vse pogostejši na drugih po ­ stajah Ljubljanske pokrajine. O tem govori tudi naslednji do ­ kument z dne 8. maja 1942, ki ga je izdal poveljnik XI. armad ­ nega zbora general Mario Robotti poveljstvom podrejenih enot. V njem ugotavlja, da so v nekaterih krajih Ljubljanske pokra ­ jine imeli železničarji očiten namen, da bi motili normalen promet z Italijo. Zato bo dobilo, s sporazumom z visokim ko ­ misariatom, osebje na železnici ukaze (direktive), da ne sme zapustiti dela. Proti tistim, ki se bodo dejansko upirali temu ukazu in ne bodo nadaljevali svoje običajne zaposlitve, bo po ­ veljstvo s predhodnim pooblastilom poveljstva XI. armadnega korpusa, nadaljevalo s streljanjem in bodo nosili vse posledice na svoji koži. V istem dokumentu zvemo, da želi Robotti po ­ polna in natančna poročila o dogodkih, ki jih je izzval zgoraj omenjeni ukrep. 19 Bržkone so železničarji ne samo sabotirali delo, temveč tudi bili pripravljeni stavkati, saj jim je Robotti grozil s smrtno kaznijo. Borbene sabotažne skupine, ki so bile v vseh delovnih enotah ljubljanskega vozlišča in so se v jeseni 1941 vključile v narodno zaščito, so bile vse poletje 1941 zelo aktivne. Člani le- teh so na svojih delovnih mestih imeli kratke strokovne posve ­ te, kaj in kako naj sabotirajo, da bo okvara na strojih učinko ­ vitejša. Imeli so zvezo tudi s pirotehnično delavnico Pavle Mencejeve,* kjer so dobili pripravljeni eksplozivni material — zažigalne bombe in strokovne nasvete. Dušan Bravničar, vodja pirotehnike v Ljubljani se spominja, da je skupina, ki je pri- * Nadrobneje o nastanku in razvoju pirotehnike v Ljubljani in njeni dejavnosti glej Strle Franci, Partizanski arzenal v Ljub­ ljani. Naša obramba 1971, št.7/8, str. 19—22, št. 9, str. 35—39. 181 pravljala razstrelivo — zažigalne bombe in podobno, dala »mnogo sabotažnih navodil železničarski organizaciji v Ljub­ ljani, zlasti po tovariših Žargi ju st., Rožancu in Romavhu. Že­ lezničarji so uporabljali največ peklenskih strojev in zažigal- nih bomb, izdelanih v naših delavnicah. Spominjam se, da sem večkrat, preoblečen v železničarja, hodil z zgoraj omenjenimi tovariši po železniških delavnicah in skladiščih, kjer smo na kraju samem načrtovali naše diverzantske in sabotažne akcije«. 20 Bravničar tudi pripoveduje, da je kot sekretar mestnega komiteja KPS in kot vojaški referent le-tega in kot član vojaške komisije pri CK KPS imel od po ­ letja 1941 do maja 1942* tesne stike z železnico, zlasti s kurilnico, kjer mu je član KPS Ante Brinar preskrbel železničarsko obleko, da se je lahko nemoteno gibal po želez­ nici. V službenem času so imeli mnogo sestankov, na ka ­ terih je kot študent kemije in strokovnjak za pirotehniko sve­ toval železničarjem, kako naj uporabljajo razstrelivo in na ka ­ terih mestih v voznem parku in železniških objektih, da bo učinek večji. Veliko časa so se mudili v kurilnici, kjer so si ogledali posamezne tipe lokomotiv in določali za diverzijo in sabotaže njihova najšibkejša mesta. Dalje pravi Bravničar, da so železničarji v ljubljanskem vozlišču množično uporabljali pirotehnično razstrelivo: kemično časovno tempirana vžigala (peklenske stroje) * ** in zažigalne bombe za sabotaže in diverzi ­ je. Železničarji so zlasti minirali cisterne na tovornih tranzit ­ nih kompozicijah, ki so potovale prek ljubljanskega vozlišča. Časovni nastavek peklenskega stroja je bil naravnan na ure, zato so le-ti eksplodirali nekje na progah Ljubljanske po ­ krajine, čestokrat pa izven nje, zaradi tega tudi niso poznali pravega učinka teh eksplozij. Člani pirotehnike so razstrelivo prilagodili barvi objekta, katerega so nameravali minirati. Tako npr. so na cisterne čvrsto prislonili mino v sivo-beli bar ­ vi, med premog so zakopali mino v črni barvi. V vagone pa ♦Bravničar Dušan je maja 1942 odšel v partizane. (Podatek je posredovala Rezka Traven.) ** Eksplozija peklenskih strojev (s tempiranim kemičnim vži- galom) je bila odvisna tudi od dnevne ali nočne temperature, me­ šanja in tresljajev. Višja temperatura je pospešila eksplozijo, niž ­ ja, zlasti pod nič stopinj Celzija, pa je eksplozijo izredno zavlekla. (Bravničar Dušan, zapisek razgovora z dne 1. aprila 1976.) 182 Italijanski vojaki v utrjeni čuvajnici št. 444 med Logatcem in Planino so poleg zabojev ali kangel postavili še zaboj ali kanglo z raz ­ strelivom in podobno. 21 Ce imamo pred očmi, da je prek ljubljanskega železniške ­ ga vozlišča vozilo dnevno (v 24 urah), sodeč po voznem redu iz leta 1942 (ki ga je izdalo ministrstvo za promet — državne že­ leznice, delegacija vzhodnih železnic in direkcija Ljubljana), okoli stošestintrideset samo vojaških in tovornih vlakov* in to v smeri Zalog —Ljubljana —Postojna in dalje, Postojna —Ljub­ ljana —Zalog in dalje, Ljubljana —Novo mesto —Karlovac in dalje, Karlovac —Novo mesto —Ljubljana in dalje, Ljubljana — Grosuplje —Kočevje in Kočevje —Grosuplje —Ljubljana, Ljub­ ljana —Šentvid in dalje in iz Gorenjske prek Šentvida v Ljub­ ljano in dalje, 22 tedaj Bravničarjeva trditev o veliki uporabi * Danes vozi dnevno prek ljubljanskega vozlišča v razne sme­ ri okoli 264 tovornih vlakov, spomladi in poleti pa je število višje in prevoz dosežejo tudi do 322 tovornih vlakov. (Hrobat Franc, ZG Prometni inštitut Ljubljana, pismena izjava). 183 peklenskih strojev na železnici ni pretirana. Vsaka tovorna kompozicija je imela namreč večje število vagonov in cistern z naftnimi derivati (npr. iz Romunije, saj je italijanski okupa ­ tor poimenoval južno železnico »treno petrolifero«); tako so bile dane možnosti v železniškem vozlišču za pogoste sabotaže. Poleg tega so železničarji razstrelivo, ki so ga dobivali iz ile­ galnih pirotehničnih delavnic v letu 1941 in 1942, čestokrat vo ­ zili tudi na druge postaje, zlasti v Zalog in Postojno, 23 kjer so ga izročali zanesljivim železničarjem za sabotažne in diver ­ zantske akcije. Zaradi vsestranske uporabnosti razstreliva so ga uporabljali npr. tudi za bengalični ogenj, da so vznemirjali okupatorja. 24 Peklenske stroje s tempiranim kemičnim vžigalom so upo ­ rabljali na ljubljanski postaji predvsem premikači, ki so se­ stavljali diverzantske skupine. Prav tako so peklenske stroje uporabljale nekatere diverzantske skupine na ranžirni postaji v Zalogu. Sprva uporaba teh peklenskih strojev ni privedla do načrtovanih učinkov. Železničarji so peklenske stroje nam ­ reč potopili v nafto v cisterni in ko je tako razstrelivo na vož ­ nji eksplodiralo je nafta iz odprtin in razpok iz cistern le odtekla ni pa se vžgala in tako tudi ni prišlo do uničenja to ­ vornega vlaka, v tem primeru požiga cistern. O učinkovitejši uporabi te vrste peklenskih strojev je po zvezah prek prof. dr. Janeza Kanonija in Janeza Pangeršiča, zaposlenega v papirnici Vevče, strokovno poučil zaloško skupino diverzantov ing. Du­ šan Štucin, ki je sestavljal poleg kemika Dušana Bravničarja, ing. Ludvika Fedrana, ing. Tiborja Škerlaka vodilno jedro pirotehnike v Ljubljani. Po Štucinovem nasvetu so peklenski stroj nameščali npr. tako, da so ga postavili v prvo cisterno, na njen zadnji konec ali na sosednjo pa še dodatno zažigalno bombo z zakasnelim vžigom. Eksplozija te bombe je bila v povezavi s predhodno eksplozijo peklenskega stroja, ki je po ­ vzročila, da so se cisterne, oblite z nafto, zanesljivo vžgale. S tako postavljenim razstrelivom sta na vožnji na področju Krasa oziroma Istre zgorela dva cisternska vlaka. 25 Razstrelivo so polagali po izjavah železničarjev tudi v stroje —lokomotive, pod premog v lokomotivi, pod tender, pod vagone, pa tudi na različne kraje železniških objektov. Ham ­ dija Šemrd se na primer spominja, da so člani borbene sku­ pine dobivali neko razstrelivo v obliki opeke črne barve (pri- 184 Utrjena čuvajnica med Logatcem in Planino skrbele so ga ilegalne pirotehnične delavnice — op. A. V. M.) in so ga postavljali na tenderje italijanskih lokomotiv, katere so vozili italijanski železničarji. Hamdija Šemrd* je ta eksplo ­ ziv vozil tudi v Postojno in ga prav tako postavljal na ten ­ derje italijanskih lokomotiv, ki so vozile v Italijo. 26 Dne 26. julija 1941 so našli na železniški postaji v Ljub­ ljani pet eksplozivnih nabojev pod ogrevalno cevjo železniške ­ ga voza, ki je pripotoval iz Kočevja. 27 Vestnik obveščevalnega urada XI. armadnega korpusa z dne 10. septembra 1941 ugo ­ tavlja, da so se napadi na železniške proge potrojili. Najbolj so napadene proge okrog raznih ljubljanskih postaj in želez­ niška proga v bližini Semiča. 28 Že v juliju, zlasti pa v avgustu 1941 so bile sabotaže železničarjev skoraj vsakodnevne. Iz knjige nezgod železniške direkcije v Ljubljani in iz po ­ ročil obveščevalnega urada XI. armadnega korpusa o položaju v Ljubljanski pokrajini leta 1941 in poročil poveljstva II. ar ­ made generalnemu štabu kraljeve vojske o sabotažnih deja ­ njih na okupiranem ozemlju v juliju in začetku avgusta 1941 * Glej sliko v katalogu Železničarji v revoluciji. Ljubljana 1978, str. 39. 185 RUDI PUHAR-RAZIN, roj. 1921, pro ­ govni delavec, član SKOJ v Polju. Kot član borbeno sabotažnih skupin je sodeloval pri miniranju proge Ljubljana —Zalog. Član KP je od 1943. Zlasti je sodeloval pri obvešče ­ valni službi na železnici. V NOV je odšel 4. 3. 1942 v II. grupo odredov, marca 1943 pa v Tomšičevo brigado. Kasneje je delal tudi v prometno teh ­ ničnem oddelku glavnega štaba NOV in POS, je nosilec partizanske spo ­ menice 1941. zvemo, da je bilo več sabotažnih akcij na progi Ljubljana — Zalog, tako dne 8. avgusta, ko je bil ustavljen vlak 524 z za ­ mudo 18 minut, ker so neznanci odnesli nekaj vijakov za pri ­ trjevanje tračnic, nekaj pa odvili na odseku proge Ljubljana — Zalog. 29 Dalje v noči od 17. na 18. avgust 1941, ko je bila za ­ radi eksplozije razstreljena notranja tračnica pri km 561.42 na odseku proge med Mostami in Poljem. 30 Obveščevalni vestnik z dne 17. avgusta pravi, da so našli 6. avgusta v baraki na železniški postaji v Šiški, kjer je bilo skladišče železniških signalov, v goreče krpe zavito steklenico, ki je bila polna vnetljive snovi. 31 Akcijo, ki jo je izvršil pred ­ vojni komunist in organizator OF v železniškem vozlišču Ljub- ljana-Šiška Alojz Žargi st., ni uspela. Dne 8. avgusta 1941 je akcijo ponovil, vrgel je pollitrsko steklenico bencina, nekaj fosforja in lesno volno, da bi bil požig močnejši, vendar tudi ta sabotaža ni napravila večje škode. 32 Prav tako so 8. avgusta na železniški postaji v Ljubljani zasačili osebo s steklenico petroleja, ki je imela verjetno namen zažgati postajne bara ­ ke.33 Dne 9. avgusta je na postaji v Ljubljani eksplodirala 186 JOŽE JAKHEXu-PEPE, roj. 1923, de ­ lavec na železnici v Zalogu, član SKOJ od 1938. Sodeloval je s skojev ­ sko skupino v Zalogu pri sabotažnih akcijah na železniške objekte. Sre ­ di januarja 1942! je odšel v NOV, kjer je bil do osvoboditve. Je nosilec par ­ tizanske spomenice 1941. mina in poškodovala lokomotivo. 34 Pogoste sabotaže so bile tudi požigi okupatorjevega blaga v vojaških vagonih, največ ­ krat sena, bombaža, žvepla in drugih lahko gorljivih snovi. Leopold Stemberger se spominja, da je velikokrat zaradi ho ­ tene malomarnosti pri delu prišlo do požiga v vagonih s slamo, pa tudi cisternah z vnetljivimi snovmi. 35 Roman Klešnik pa pripoveduje, da so dobivali železničarji v Zalogu iz Ljubljane steklenice s fosforjem, ki so jih metali v začetku leta 1942 v vojaške vagone, natovorjene s slamo, na premikalnem kolo ­ dvoru, bili pa so namenjeni v Grčijo. 36 Čestokrat je gorelo tudi v tovornem skladišču na ljub­ ljanski postaji. V knjigi nezgod železniške direkcije je zapisa ­ no, daje 22. septembra 1941 izbruhnil v vagonu požar bomba ­ ža, skoraj vse bale so bile ožgane. Na vagonu je škode za 3800 Lit. Dne 2. novembra 1941 je na skladiščnem tiru v Ljubljani začelo goreti seno, naloženo v vagonu. Zgorelo je nekaj sena in ožgana je bila ponjava. Škode je bilo za 1500 Lit. 37 Pogosti požari so bili tudi v letu 1942 in 1943. Tako je v Logatcu 28. avgusta 1942 na vlaku 682 zgorela slama v teži 18.480 kg, prav tako tri ponjave in leseno ogrodje vagona. V 187 JOŽE KLAVS, roj. 1924, delavec na železnici v Zalogu, član SKOJ od 1941. Kot član borbeno sabotažne skupine je sodeloval pri sabotažnih akcijah na železnici. Decembra 1941 je odšel v NOV, padel je 25. 3. 1942. leta na Blatnem klancu. Radohovi vasi sta 31. avgusta 1942 na vlaku 9279 zgorela dva vagona sena, v Mirni peči pa je istega dne na vlaku 9259 zgo­ relo 15 ton žvepla in vagon 181456. Dalje, v Ljubljani je zgorela 6. septembra 1942 v vagonu 428700 slama in ponjava. Dne 19. novembra so na vlaku 6986 goreli štirje vagoni žvepla, a so požar deloma preprečili. Istega dne je v Smarju-Sap na vla ­ ku 4257 zgorelo skupaj z vagonom 487302 sena v teži 4240 kg. Na Rakeku je 22. novembra 1942 na vlaku 682 zgorelo v va ­ gonu 481914 žveplo in tudi vagon je bil uničen. Dva dni poz ­ neje je na progi Rakek —Postojna na vlaku 680 zgorelo štiri vagone sena z vagoni vred. Dne 12. decembra 1942 je na Ra ­ keku na vlaku 664 v vagonu 485506 zgorelo 20.000 kg žvepla. Med Planino in Logatcem je 7. februarja 1943 zgorelo v vago ­ nu 9710 kg sena. Na progi Logatec —Verd je v vojaškem trans ­ portu v vagonu 480521 zgorela slama in leseno ogrodje va ­ gona. 38 Tovrstne sabotaže so v knjigi nezgod v rubriki krivec, razumljivo, najbolj pogosto označene takole: vzroka požara se ni moglo ugotoviti, domnevamo iskre iz stroja. Na pogostnost požarov je železniška direkcija opozarjala z raznimi objava ­ mi.39 Prav tako je obravnaval te požare tudi železniški odbor 188 Podatki o sabotažah iz knjige nezgod železniške direkcije v Ljubljani iz leta 1941 direkcije na seji z dne 6. maja 1943. Kot je razvidno iz zaščit ­ nih ukrepov, ki so jih predlagali člani železniškega odbora, so bili opisani požari samodejni, 40 kar je v nekaj primerih zelo verjetno, vendar sodeč po izjavah in spominskem gradivu železničarjev so bili ti požari tudi posledica sabotaž. Veliko blaga so železničarji uničevali s premikanjem vago ­ nov. Ena takih sabotaž pri premikanju je bila na postaji Novo 189 mesto, kjer je v nočnem turnusu delala premikalna skupina Danijel Lepin, Miha Grabrijan, Roman Stepišnik, Janez Zu­ pančič, Anton Čampa in vodja skupine Jože Hribar. Vagon z napisom »Pazi steklo« so iztirili. Vsebina tovora je bila razno ­ vrstno blago za vojaško bolnico (zdravila, veliki baloni lizola, alkohola, joda, drug sanitetni material, hrana in vino), kar je bilo pri iztirjen ju povsem uničeno, nato pa je vagon premikalna skupina zopet utirila in ga postavila na vojaško rampo v Kan- diji, kot da bi ga že prejšnji dan razkladali Italijani. Zato so morali dokumente te pošiljke člani OF v krajevnem skladišču naskrivoma vzeti in uničiti. Tako okupator ni imel dokazov in ni začel postopka proti omenjeni skupini za blago, uničeno v pošiljki. 41 Zelo pogostne, skoraj vsakodnevne so bile sabotaže na že­ lezniških progah. O tem pričajo okupatorjevi in partizanski dokumenti, knjiga nezgod železniške direkcije in spomini pre ­ živelih železničarjev. Te sabotaže so bile v pretežni večini delo borbeno-sabotažnih skupin in prvih partizanskih enot na terenu, vendar so bile čestokrat izpeljane šele, kot bomo videli iz opisanih primerov, po strokovnem nasvetu železničarjev. Iz članka Razširimo sabotažno akcijo v Delu iz avgusta 1941 zve­ mo, »da so v zadnjem mesecu akcije pokazale že lepe uspehe. Na neštetih krajih je bilo poškodovano železniško, telefonsko omrežje, marsikje so bile poškodovane tovarniške in elektri- fikacijske naprave«. Pisec dalje pravi, da mora biti okupator »noč in dan pod orožjem, noč in dan ob železniških progah, mostovih in cestah, polašča se jih skrajna živčna napetost«. To potrjuje tudi ukaz Maria Robottija z dne 6. avgusta 1941 po ­ veljnikoma divizije Granatieri di Sardegna in Isonzo o postav ­ ljanju nočnih zased, ki pravi: »Zadnje dni je znatno naraslo število sabotažnih dejanj na železniških progah, zlasti na pod ­ ročju divizije Granatieri di Sardegna. Da napravimo konec takim dejanjem, odrejam, da se poleg rednih nadzorovalnih patrulj organizirajo nočne zasede na krajih vzdolž železniških prog, ki so najbolj izpostavljene možnosti sabotaž.« 42 Železničarji so organizirali sabotaže tudi ob praznovanju oktobrske revolucije. Dušan Bravničar se spominja, da je pri ­ pravil in izročil sabotažni skupini, ki jo je vodil Alojz Zargi st., nekaj peklenskih strojev, ki so jih uporabili za miniranje vo ­ jaških barak na glavni železniški postaji v Ljubljani. Dne 7. 190 novembra 1941 ob 14.30 je bila eksplozija učinkovita toliko bolj, ker je bila ob belem dnevu. 43 Seveda vse akcije niso bile vedno najbolj učinkovite, nekatere so se celo ponesrečile, kar je spričo začetnih težav razumljivo. Tako se je ponesrečila 11. novembra 1941 akcija, ki so jo pripravili Maks Majeršič, Jan ­ kovič in Peter Zlatnar st., da bi s peklenskim strojem uničili vlak bencinskih cistern, ki je bil namenjen v Italijo. Malo po 17. uri, 44 ko je Zlatnar nameraval tik pred odhodom odnesti peklenski stroj na urni mehanizem na vlak z bencinskimi ci­ sternami, ki naj bi po voznem redu eksplodiral na borovni ­ škem viaduktu, mu je v roki še v pisarni skladišča eksplodiral in ga ubil. Ing. Ciril Mravlja se spominja, da je bila po tem dogodku sestavljena uradna strokovna komisija na direkciji, katere član je bil in v katero so bili spretno vključeni člani in simpatizerji OF. Komisija je »ugotovila«, da je mina itali ­ janska, da jo je Zlatnar st. našel v skladišču postaje in jo je hotel odstraniti. 43 Nesrečo pa je seveda obravnavala tudi po ­ sebna partijska preiskovalna komisija, ki je po preiskavi ugo ­ tovila, da je bil peklenski stroj, ki so ga izdelale pirotehnične delavnice v Ljubljani, izdelan na urni mehanizem in je do nesreče prišlo, ker je hotel Zlatnar st. mehanizem natančneje naravnati. 46 Ponesrečena sabotaža bi spravila v nevarnost ce­ lotno organizacijo OF na železnici, vendar kot smo videli, so njeni člani pravi namen spretno prikrili. Tudi v knjigi nezgod je ta sabotaža zabeležena in ugotavlja, da je bilo zaradi eks­ plozije škode 4372 Lit., poleg pripisana pripomba pove, da ni bilo mogoče ugotoviti, zakaj je nastala eksplozija. 47 Večjih preiskav in posledic, ki bi ohromila delo Osvobodilne fronte, ni bilo. O tem dogodku je pisal tudi Slovenski narod dne 20. novembra 1941 in ga takole označil: »V skladišču sporovoznega blaga na železniški postaji v Ljubljani je bil ubit železničar Peter Zlatnar ob priliki silovite eksplozije bombe, ki jo je pri ­ pravljal za zločinske namene.« 48 Kot smo videli, so železničarji uporabljali poleg kemično tempiranih vžigal tudi peklenske stroje na urni mehanizem, ki so jih izdelovali v raznih delavnicah oziroma v stanovanjih tako npr. na stanovanju Pavle Mencejeve, Romana Klešnika, material za te vrste peklenskih strojev so prinašali tudi v de ­ lavnico Frica Hribernika in Ivana Slambergerja. 49 Iz Ljublja ­ ne je ena diverzantska skupina v Zalogu dobivala peklenske 191 VINKO CIMERMAN, roj. 1921, pre- mik?ač v Zalogu, član SKOJ od 1933. Sodeloval je pri sabotažnih akcijah na železnici, pri organiziranju OF na terenu. Sredi leta 1942 je odšel v NOV, je nosilec partizanske spome ­ nice 1941. stroje, ki so bili začasno spravljeni v kleti Ivana Dorbeža, ali pa so jih ilegalci dokončno sestavili največkrat kar na stano ­ vanju Homana Klešnika v Zalogu. 50 Le-ta pravi, da je uporab ­ ljal trotil, ki je bil opremljen z urnim mehanizmom in je pe­ klenske stroje po predhodnem strokovnem navodilu nekega poznavalca te vrste razstreliva, sestavljal sam. Za peklenski stroj so potrebovali detonator na električni vžig, baterijo in uro, največkrat so uporabili žepno. 51 S pomočjo Vinka Cirma- na in Staneta Dorbeža je Klešnik postavljal peklenske stroje pod pokrove bencinskih in naftnih cistern, največkrat na to ­ vorni postaji Zalog (harfna in drčna premikalna skupina ti ­ rov). V decembru 1941 so polagali na drčni premikalni skupini tirov, kjer so bili tovorni vlaki cistern. 52 Večja akcija na postaji Zalog pa je bila 3. marca 1942, ko je skupina železničarjev minirala vodnjak vodne črpalke in je bila zaradi eksplozije ena črpalka razstreljena; škode je bilo za 430 Lit. 53 Tudi dolenjski železničarji so uporabljali razstrelivo za uničevanje voznega parka in postajnih naprav. Tako so npr. železničarji na novomeški postaji, v Črnomlju in drugod z mi­ niranjem kvarili železniške in postajne naprave, zlasti kretni- 192 ce. V letu 1941 je miniral delavec iz krajevnega skladišča Ferdinand Kapš kretnico v nakladišču Kandija in ko je zavo ­ zil prihajajoči vlak na napačni tir, je zadel v stoječe vagone. Skoda je bila velika, saj je bila poškodovana lokomotiva in razbitih nekaj vagonov. 54 Podobno škodo je povzročil Rudolf Čubrilo z miniranjem kretnice v Birčni vasi. 55 Seveda spričo slabšega razstreliva sabotaže tudi niso bile tako učinkovite, kot so jih čestokrat zasnovali in nato izvedli železničarji. Obsežnejše sabotaže s kvalitetnim razstrelivom so bile zlasti v letu 1943. O pripravah in o teh sabotažah obširneje govori Lepin v svojem spominskem gradivu. Takole pravi: Z Jožetom Hribarjem sta bila v začetku poletja 1943* poklicana na raz ­ govor s člani štaba I. operativne cone na Runčec. Tam sta zvedela, da so dobili od zaveznikov večje količine dobrega razstreliva. Lado Ambrožič-Novljan jima je posredoval direk ­ tivo glavnega štaba NOV in PO Slovenije in CK KPS, da, je treba intenzivneje rušiti železniško progo in njene objekte in s tem ovirati sovražnika pri prevažanju enot in surovin (zla ­ sti bencina in nafte iz Romunije) na progi Karlovac —Ljublja ­ na. V te akcije naj se vključijo tudi železničarji s sabotažami na voznem parku (na lokomotivah in vagonih) in na postajnih napravah. Komandant minerskega bataljona Stane Rifelj jima je ob tej priliki nazorno pokazal, kako se ravna z razstrelivom plastik in 808, zlasti še z detonatorji — posebnimi vžigalniki, ki jih je moč naravnati od 20 minut do 24 ur in še kolikšna količina razstreliva je potrebna za razstrelitev posameznih objektov. Na omenjenem sestanku sta dobila približno 20 kg razstreliva in 50 kosov raznobarvnih detonatorjev, z nalogo, da vse to preneseta na novomeško postajo. Lepin je nevarni tovor prenesel čez bršljinski, Hribar pa čez bučenski blok. Na se­ stanku, ki sta ga sklicala naslednji dan z zaupnimi frontovci, * Zavezniki so poslali prve količine vojaškega blaga med dru ­ gim razstrelivo, partizanskim enotam v Ljubljanski pokrajini do ­ kaj pozno, in to 3. julija 1943, zadnjo pošiljko pa 27. avgusta 1943, partizanskim četam v Slovenskem primorju pa 21. junija 1943 pri Podmelcu na Tolminskem, ko so britanska letala odvrgla 11 kon ­ tejnerjev vojaškega orožja in razstreliva. Več o tem glej Narodno ­ osvobodilna vojna na Slovenskem 1941—1945, Ljubljana 1976, stran 487; Pavel Dobrila, Prvi stik slovenskih partizanov z vojsko Velike Britanije. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, 1973, št. 1-2, stran 206. 13 Železničarji 193 so zadolžili Pavla Kuharja, da je organiziral sabotaže na voz ­ nem parku, Feliksa Komana za sabotaže v kurilnici, zadnjemu sta se pridružila še Anton Bartol in Janez Zupančič. 50 Da so železničarji težko in odgovorno nalogo uspešno opravljali in da ni bilo hujših posledic in izdajstev gre zasluga predvsem članom železniškega rajonskega komiteja KPS, ki je na se­ stankih razporejal najbolj zaupne železničarje v isto izmeno oziroma v isto delovno skupino. Hkrati pa je bilo treba tudi pri opravljanju nalog v najtežjih razmerah upoštevati discipli ­ niranost, samoiniciativnost in iznajdljivost železničarjev. Opisali bomo nekaj primerov sabotaž z razstrelivom, ki sta ga, kot je zgoraj omenjeno, prinesla Lepin in Hribar. Raz ­ strelivo se je dalo različno oblikovati (tudi kot kos premoga) in je bilo tako manj opazno. Verjetno v juliju 1943 je Kuhar na ­ mestil plastično mino na ležaj oklopnega vagona, v katerem so se vozili italijanski vojaki kot spremstvo vojaškega vlaka. Tik pred rožnodolskim predorom je mina eksplodirala, ranila enega vojaka in zaradi razdejanega osišča je vagon iztiril. Promet je bil prekinjen za nekaj ur, preden so zopet z delov ­ nim vlakom očistili progo. 57 V kurilnici je Bartol v juliju pri ­ lepil plastično mino na lokomotivski cilinder s tempiranim vžigalom na 40 minut, ki naj bi razdejala lokomotivo nekje med Semičem in Črnomljem. Mina pa je delovala že v Uršnih selih, ker je velika vročina lokomotivskega cilindra vplivala na kislino v detonatorju. Lokomotiva je bila zaradi uničenja lokomotivskega cilindra in gonilne gredi izločena za dalj časa iz prometa. Bartol in Koman sta nastavila mino v lokomotiv- sko podvozje, eksplodiralo pa je v kurilnici v izmeni, ko je službovala delovna skupina, ki ni bila naklonjena NOB. Že­ lezniška milica jih je priprla in zaslišala, po posredovanju be­ logardistov pa so bili izpuščeni. Na opisan in podoben način je bilo uničeno večje število lokomotiv, vagonov in nekaj kret ­ nic. Po zbranih podatkih so železničarji posredno ali nepo ­ sredno izvajali sabotažna dejanja skupaj s partizanskimi eno ­ tami na dolenjskih progah. Pri tem je npr. ugotovljeno, da je samo na odseku proge med Novim mestom in Mirno pečjo bilo v letih 1941—1943 uničenih 18 lokomotiv in vlakov ter med Novim mestom in Rožnim dolom 16 iztirjenih lokomotiv in vlakov, pri čemer je bil vozni park delno ali popolnoma uničen in zato izločen vsaj za nekaj časa iz prometa. 58 194 Prav svojevrstna je bila naslednja sabotaža. Italijanski okupator je odredil zbiranje starega železa, ki ga je z ljub­ ljanskega vozlišča odvažal v železarno Uva v Skednju pri Tr ­ stu. Tako je bil tudi maja 1943 naložen vagon železa na po ­ staji Šiška, ki je bil namenjen v železarno. Železničarji so v eni izmed namenoma stisnjeni sodovni pločevini naložili še staro jugoslovansko topovsko municijo. Čez približno 14 dni so se člani OF prepričali, da je akcija — sabotaža dobro uspela, zvedeli so namreč, da je bila večja eksplozija v peči v žele­ zarni, ki jo je močno poškodovala. Okupator je sicer zaslišal železničarje v Šiški, toda zvedel ni ničesar. To akcijo sta za ­ snovala in izvedla blagajnik Alojzij Bajec in skladiščnik Franc Lukman. 59 Odpor železničarjev ni bil samo v vsakovrstnih sabotažah na delovnih mestih, temveč tudi v strokovni pomoči partizan ­ skim diverzantskim skupinam po vsej Sloveniji. Nadroben pregled in primerjava sabotaž, uničenja voznega parka, proge in prekinjenega časa v knjigi nezgod železniške direkcije; uradnega seznama sabotažnih dejanj NOV in POS na progah Ljubljanske pokrajine leta 1941—1943 z dne 13. julija 1943, kjer so prikazane skoraj vsakodnevne sabotaže od julija 1941 do kapitulacije Italije septembra 1943°° in številnih poročil partizanskih enot o sabotažah in diverzijah na proge Ljubljan ­ ske pokrajine, smo glede na raznolikost rušenja in napada prog označili takšne oblike rušenja. Partizanske enote so zaradi občasnega pomanjkanja razstreliva, a hkrati vojaško strate ­ škega pomena vsakodnevnega rušenja prog, ovirale promet tako, da so na progo postavljale ovire (drevesna debla, tež ­ je skale in podobno); rušile progo tako, da so odvile vijake na tračnicah, dvignile, odmaknile tračnice za nekaj deset cen ­ timetrov na razdaljo nekaj metrov, dvigale stike na tračnicah, uničevale kretnice in signalne naprave, rušile telefonske in telegrafske drogove in telefonske ter telegrafske napeljave. Druga oblika rušenja je bila miniranje proge z različnim raz ­ strelivom, miniranje kretnic, železniškega mostu ali nadvoza in podobno. V teh akcijah so prvenstveno vlogo imele, poudar ­ jam, partizanske enote, ki so imele strokovno pripravljene in izurjene minersko-sabotažne skupine in so se specializirale za rušenje tovrstnih objektov. Tretja oblika napada na komuni ­ kacije je bil oborožen napad partizanskih enot na tovorni ali 13 195 vojaški transport, na železniške objekte (postaje, čuvajnice, okupatorjeve utrdbe) in okupatorjevo živo silo. Seveda pa so bili vsi ti načini in oblike rušenja prog čestokrat kombinirani in zato toliko bolj učinkoviti, dasi so prav rušenja brez raz ­ streliva prekinila promet tudi za nekaj ur ali celo dan ali več dni, medtem ko nekatera miniranja prog niso povzročila občut ­ nega zastoja v prometu. Teh oblik rušenja so se partizanske enote posluževale že od julija 1941 pa vse do kapitulacije Ita ­ lije. Smemo trditi, da so železničarji pri vseh opisanih načinih sabotaž in diverzij na proge in železniške objekte predvsem posredno, ponekod pa tudi neposredno sodelovali v samih ak ­ cijah. Znani so primeri, ko so kot člani OF in narodne zaščite v krajih ob progah sodelovali s partizanskimi enotami pri ru ­ šenju prog in drugih objektov na železnici. Glede na različne načine rušenja prog bomo prikazali različne oblike sodelovanja železničarjev pri rušenju železni ­ ških komunikacij. Pri rušenju prog brez razstreliva so parti ­ zanskim enotam pomagali tako, da so jim priskrbeli primerno orodje za odvijanje vijakov na progi. Naj navedem nekaj pri ­ merov z novomeške postaje. Železničarji so imeli že v avgu ­ stu 1941 tesnejše stike s prvimi partizani iz Novega mesta, ki so se utaborili na Brezovi rebri. Železniški progovni delavec Franc Kic je partizanom preskrbel orodje, ki so ga izdelovali ključavničarji v kurilnici, tako npr. Avgust Sever in drugi. V krajevnem skladišču sekcije pa sta orodje za sabotaže pri ­ pravljala Franc Morel in Lado Stepišnik. Franc Kic* in sku­ pina partizanov so pričeli s sabotažami že v avgustu 1941 na progi Novo mesto —Mirna peč. Dne 17. avgusta 1941 so imeli večji uspeh, zaradi razrušene proge sta iztirili dve lokomotivi, razbitih je bilo več vagonov in poškodovana je bila precejšnja količina vojaškega materiala. 61 Promet je bil prekinjen za 15 ur. Orodje za rušenje proge je vozil z drezino iz Novega mesta na teren sabotažnim skupinam tudi ing. Rado Cotar. 6a Dne 25. julija 1942 je porušila skupina borcev Zapadno- dolenjskega odreda progo med železniškima postajama Birčna vas in Uršna sela v km 69.0; lokomotiva je bila prevrnjena, * Spomladi 1942 je odšel Franc Kic v partizane in je kot stro ­ kovnjak sodeloval pri rušenju prog. (Lepin Danijel, Zgodovinski material o delu železničarjev za NOB v novomeškem železniškem centru v letih 1941—1943.) 196 ing. rado Cotar, roj. 1912, po ­ močnik šefa sekcije za vzdrževanje prog Novo mesto, pred vojno« član Sokola, med NOB je postal član KP. Bil je soorganizator OF na železnici v Novem mestu, zlasti v sekciji za vzdrževanje prog in član matičnega odbora OF. Sodeloval je pri sabo ­ tažnih akcijah, vzdrževal je kurirske zveze s progo proti Metliki, Sevnici in z Ljubljano. Tu je bil povezan pri vojaško obveščevalni službi tudi z ing. Cirilom Mravljo. Po kapitulaciji Italije je odšel v XIV. SNOB Želez­ ničarsko, kasneje pa je bil pomočnik načelnika prometno tehničnega od ­ delka glavnega štaba NOV in POS. Umrl je leta 1972. službeni voz razbit in dva vagona iztirjena, promet je bil pre ­ kinjen za 48 ur. 63 Pri tej sabotaži je sodeloval tudi Franc Er ­ javec doma iz Ljubnega, sicer pa progovni delavec v Birčni vasi. Po naročilu sabotažne skupine odreda je dan prej pre ­ skrbel velik ključ za odvijanje spojk pri tračnicah. To je na ­ pravil tako, da je med službo iz železniškega delovnega vozička vzel ključ in ga vrgel v jarek ob progi, zvečer pa sta ga z bratom Stanetom odnesla domov. Dne 25. julija zvečer sta ne ­ posredno sodelovala pri rušenju proge. Med italijanskimi represalijami nad vaščani v Ljubnem, so Franca Erjavca v službi aretirali, ga odgnali v Novo mesto, kjer so ga zasliševali in mučili in ga naposled odgnali v taborišče na Rab. 84 Podobne primere sodelovanja bi našteli za prenekatere železničarje v Ljubljanski pokrajini, saj so tovrstna rušenja v knjigi nezgod zelo pogosto zabeležena. Naj navedemo nekaj primerov: Dne 5. junija 1942 je bila na progi Radohova vas — Velika Loka pri km 108.4 razrušena proga, iztirila je loko ­ motiva in vagoni, promet je bil prekinjen za 13. ur. Na progi Mirna peč—Novo mesto pri km 84.0 je bilo odnesenih 5 tračnic, promet je bil prekinjen za 15 ur. Dne 21. junija 1942 na progi 197 FRANC ERJAVEC-PAVCEK, rojen 1922, progovni delavec v Birčni vasi, član KP. Sodeloval je v sabotažnih akcijah s partizanskimi enotami. Konec jul. 1942 so ga aretirali in od ­ peljali v taborišče Rab. Po vrnitvi se je ponovno vključil v NOB. Kot aktivist OF in kurir je delal na te ­ renu in z NOV. Trebnje —Šentjanž pri km 6172 — 7.00 so bila odnesena tirna polja v dolžini 280 m in prevrnjena čez nasip. Promet je bil prekinjen za dva dni in pol. Dne 24. junija 1942 na progi Mirna peč—Novo mesto pri km 85.0 sta zaradi odmaknjenih tračnic iztirili dve lokomotivi. Na isti progi pri km 84.9 je bil 30. junija 1942 nekaj ur prekinjen promet zaradi dviga stikov in tračnic. Prav tako dne 1. septembra, ko je pri km 86.4 zaradi premaknitve tira in iztirjen j a vlaka bil promet pre ­ kinjen za 18 ur. Dne 26. septembra 1942 je pri km 82.6 zaradi odmaknjenih tračnic iztiril vlak, promet pa je bil prekinjen za 19 ur. Na progi Uršna sela —Birčna vas pri km 699 je zaradi razklenitve tračnic 8. decembra 1942 iztiril stroj, tender in službeni voz, promet je bil prekinjen za 12 ur in 30 minut. Dne 19. decembra 1942 so bile na progi Šmarje-Sap pri km 140 2/3 odmaknjene tračnice, iztirila sta dva stroja in službeni voz, na isti progi pri km 140.474 sta dne 26. decembra 1942 zaradi odmaknitve tira iztirila dva stroja in službeni voz, promet je bil prekinjen za 9 ur. Naj navedemo še podobne sabotaže na progi Trebnje —Mirna —Šentjanž. Ena večjih par ­ tizanskih akcij na progo je bila 27. decembra 1942 pri km 5.9, 198 GASPER KRAŠOVEC, roj. 1914, ču­ vaj v Preserjah, član OF. Vzdrževal je kurirske zveze in sodeloval pri obveščevalni službi in partizanski intendanci. Ustreljen je bil v času velike italijanske ofenzive 19. 7. 1942 v Preserjah. proga je bila razrušena v dolžini 200 m, tima polja so bila vržena prek nasipa in požgana nekatera postajna poslopja ob progi, promet je bil prekinjen za 18 ur. Dne 2. maja 1943 pri km 4.000—4.600 so bila tirna polja prevrnjena, promet je bil prekinjen za tri dni. Dne 19. maja 1942 so bila pri km 5.2 do 6.0 in 6.20-6.7 prevrnjena tirna polja, promet je bil tokrat prekinjen dva dni. Na isti progi je bila dne 12. julija 1943 na desetih mestih tirnica dvignjena za 30 cm, promet je bil prekinjen za 10 ur. 65 Tovrstna rušenja ,so bila prav gotovo v znatni meri povezana s sodelovanjem organiziranih želez­ ničarjev. Kolikor niso partizanske sabotažne skupine same vzele službujočim železničarjem orodje za rušenje proge, so jim ga prav gotovo priskrbeli, kot smo videli iz nekaj prime ­ rov, železničarji. Prav tako so pri rušenju prog z eksplozivom znani primeri, ko so železničarji prinašali prvim partizanskim enotam raz ­ strelivo bodisi za rušenje proge, mostu ali drugih objektov. Med prvimi sabotažnimi akcijami poleti 1941 na progi Borovnica —Preserje so sodelovali tudi železničarji. Že orga ­ nizirani železničarji v OF, med njimi Jože Molek-Puntar, 199 JAKOB KRAŠOVEC, roj. 1913, po ­ močnik poslovodje v montažni de ­ lavnici v šiški. Vzdrževal je kurirske zveze in prenašal pošto na območju Ljubljana —Preserje —Borovnca. Ne­ kaj dni po partizanskem napa ­ du na preserski most, so ga Italijani areterali, odgnali v Ljubljano, kjer je bil na preserskem procesu obso ­ jen na smrt in 10. 3. 1942 ustreljen v Gramozni jami v Ljubljani. Viktor Kirn, Rajko Kirn, Zvonko Slak, Tone Molek, Janez Jereb, Ivan Juha, so večkrat na vseh zapornicah na železniških prehodih na progi Preserje —Borovnica porezali žice.60 Želez­ ničarji, ki so bili jeseni 1941 vključeni v Narodno zaščito v vasi Breg —Pako so sodelovali, poleg drugih zaščitnikov, pri prenašanju eksploziva s Krima na teren za miniranje želez­ niškega mostu čez Ljubljanico pri postaji Preserje na progi Ljubljana —Trst. Sodelovali so tudi neposredno pred napadom na preserski most, ko so v noči od 4. na 5. december 1941 obo ­ roženi z zasedo blokirali italijanski postojanki in hkrati pre ­ kinili telefonske zveze med postojankami na progi. 67 V knjigi nezgod je ta akcija označena 5. decembra 1941 in ugotavlja, da so na odseku proge Borovnica —Preserje pri km 583 1/2 telefonske in telegrafske zračne linije zvezane z žico. 68 Viktor Kirn, ki je med drugim sodeloval pri tej akciji, je pojasnil posebnost te sabotaže. Zaščitniki so jo izpeljali tako, da so s prav tanko žico, ki so jo ovili tesno ob telefonskih in tele ­ grafskih drogovih tik ob izolatorjih, povzročili kratek stik med vodi in da Italijani dolgo niso mogli odkriti pravega vzroka sabotaže. 69 Partizanska skupina pa je pri km 579.8 z minira ­ 200 njem pretrgala tračnico 2 m in poškodovala most čez Ljublja ­ nico. Promet je bil prekinjen za petnajst ur in dvajset minut, škode je za 25.000 Lit. 70 Pri kasnejšnem popravilu proge in mostu so železniški delavci na različne načine sabotirali delo. Sabotažne akcije je vodil Viktorjev brat Rajko Kirn po naro ­ čilu partijske organizacije Breg —Pako. 71 Zlasti pa so železničarji posredno sodelovali pri rušenju železniških komunikacij, ko so pošiljali partizanskim enotam tehnično dokumentacijo prog in njenih objektov (geološki sestav zemlje in oznake mest, ki so prikladna za rušenje proge, fotografije, skice, grafične načrte in podobno), vozne rede in in prometni režim, o čemer bomo govorili obširneje v poglavju, ki obravnava obveščevalno službo na železnici. Na tem mestu bomo prikazali le nekaj primerov tovrstne pomoči partizanskim enotam. Od maja 1941 dalje so v grad ­ benem oddelku železniške direkcije izdelovali načrte za ru ­ šenje določenih objektov na progah v Ljubljanski pokrajini in izdelovali posamezne situacije le-teh. Veliko jim je pomagala z dragocenimi podatki in nasveti zlasti sekcij ska služba, ker so železničarji te delovne enote najbolj poznali vse okupator ­ jeve utrdbe in tudi nove varnostne ukrepe, ki so zadevali železniške proge in njihove objekte. Jože Vodnik se spominja, da sta februarja 1942 z ing. Cirilom Mravljo z drezino prevo ­ zila progo Ljubljana —Borovnica —Logatec in zlasti od Borov ­ nice dalje fotografirala levo stran proge, zlasti pa območja, ki so lažje dostopna progi. Izdelane fotografije sta prek zvez poslala Krimskemu oziroma Šercerjevemu bataljonu. 72 Pri rušenju preserskega mostu decembra 1941 so strokovno poma ­ gali člani OF iz sekcije, zlasti ing. Ciril Mravlja in tudi člani OF gradbenega oddelka na železniški direkciji, ki so prek Petra Romavha posredovali potrebne načrte organizatorjem te akcije. 73 Prav tako je Tone Šušteršič prek Romavha dobil načrte mostu Sela pri Otovcu, ki so jih uporabljali pri sabo ­ tažah belokranjski partizani leta 1941.74 Ze leta 1941 se je par ­ tijska in OF organizacija na železnici, zlasti člani OF pri II. sekciji za vzdrževanje prog bržkone v povezavi s partizanskimi enotami, ukvarjala z načrtovanjem večje sabotažne akcije na borovniški viadukt, ki bi prekinila železniški promet. Ker je bilo miniranje enega ali več stebrov viadukta spričo močno zastraženega in zavarovanega viadukta nemogoče, so pričeli 201 ANTON BARBIČ, roj. 1901, nadzor ­ nik proge v Borovnici, soorganizator OF na železnici v Borovnici. Sode ­ loval je tudi pri pripravah za rušenje borovniškega viadukta, ki so ga na ­ črtovali železničarji z vodstvom NOV Slovenije. Dec. 1944 je bil že sedmič aretiran, Nemci so ga 28. 2. 1945 odpeljali v Dachau, odkoder se je po osvoboditvi bolan vrnil domov. načrtovati in pripravljati na železnici naslednjo večjo sabo ­ tažo. Iz sekcije za vzdrževanje prog je ing. Ciril Mravlja iz­ delal načrt in opravil organizacijske predpriprave za rušenje železnega provizorija na borovniškem viaduktu. Po tem na ­ črtu naj bi vlak, natovorjen s strelivom ali sestavljen iz ci­ stern, med postajo Borovnica in postajo Verd z največjo hi­ trostjo pognali na borovniški viadukt, ki bi se spričo teže, hitrosti, krivine proge, pa tudi eksplozije, ki bi jo povzročile vgrajene bombe porušil. 75 To vsekakor učinkovito akcijo je skušal opraviti 2. februarja 1942 Šercerjev bataljon, vendar ni uspela. 76 Namero učinkoviteje porušiti viadukt pa ni opustilo niti glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet, niti železnica, ki je prav gotovo sodelovala pri temeljitejšem načrtovanju glavnega poveljstva. Tako se je junija 1942 ing. Ciril Mravlja nekajkrat sestal v hribih nad Peklom pri Borovnici z obvešče ­ valcem III. grupe odredov Juletom Sočanom. Na sestankih sta se nadrobno dogovorila o pripravah in pomoči železnice pri napadu na viadukt. 77 Po načrtu glavnega poveljstva naj bi napadla borovniški viadukt II. grupa odredov na svojem po ­ hodu z Dolenjskega čez Notranjsko in Polhograjske Dolomite 202 na Gorenjsko. Načrt je bil nekako takole zasnovan: Drugi ba ­ taljon Pohorskega odreda II. grupe odredov naj bi med posta ­ jama Verd in Borovnico ustavil tovorni vlak, ga zažgal ter ga pognal na borovniški viadukt. Zaradi nepredvidenega trans ­ porta internirancev, ki je peljal iz Ljubljane v Bologno po ­ noči ob 0.05 dne 28. junija 1942, je akcija drugače potekala.* 78 O podobnih nalogah, ki jih je opravljal terenski odbor OF sekcij ske službe za dolenjsko in belokranjsko progo, govo ­ rijo tudi železničarji z novomeške postaje Jože Hribar, Danijel Lepin in Jože Zagorc. Na zahtevo vojaških partizanskih, često ­ krat tudi političnih organov, so železničarji strokovnjaki izde ­ lali navodila za miniranje in hkrati pripravili strokovno do ­ kumentacijo za rušenje železniških objektov vzdolž prog in na postajah. Zbirali so nadrobnejše podatke o možnosti mini ­ ranja na odprti progi, pripravili podatke o številu kretnic, o telegrafskih in telefonskih napravah itd. Vse te podatke so povezovali z načrti o okupatorjevih bunkerjih, njihovi obo ­ rožitvi in številčni zasedbi vojakov na določenem objektu. Teh podatkov je za novomeško postajo največ pripravil ing. Rado Čotar hkrati z opravljanjem službenih dolžnosti z zaup ­ nimi frontovci vzdolž prog. Takšno vsestransko strokovno po ­ moč so posredovali prek železniškega komiteja, kasneje že­ lezniškega rajonskega komiteja, prek železniškega rajonskega odbora OF, pa tudi prek železničarjev — terenskih aktivistov bližnjim partizanskim enotam. 79 Strokovni posveti o pripravljanju in izvrševanju sabotaž ter opazovanje in ugotavljanje njihovih učinkov, se pravi škode na voznem parku in železniških objektih, je železničarje spremljalo pri vsakdanjem delu. Hkrati s tem pa so spoznali, katere sabotaže imajo naj večji učinek, te pa so borbene sku­ pine in kasneje narodna zaščita večkrat ponavljale. Tako so se vrstile vsakodnevne manjše in večje sabotaže na voznem parku, železniških progah in objektih, ki so povzročale oku ­ patorju nemajhno škodo. Tudi razni varnostni ukrepi in opo ­ zorila glede varovanja železniških naprav niso dosti zalegli. Iz objave št. 11 zvemo, da je delegacija vzhodnih železnic opozorila, da se v zadnjem času množijo nezgode v službi v *Več o tem glej Mekinda Jože-Franci, Pohod II. grupe odredov na Štajersko. Ljubljana 1959, str. 310—324. 203 takem obsegu, kot da je s strani osebja očiten namen povzro ­ čati upravi škodo. 80 Dne 2. maja 1942 je direkcija v Ljubljani razposlala vsem postajam, kurilnicam in progovnim sekcijam ter prometnim in transportnim kontrolorjem okrožnico s posebno vsebino. Na sabotaže je namreč opozorila delegacija vzhodnih železnic in je zato poslala dopis z dne 20. aprila 1942, v katerem sporoča: »Ugotovljeno je, da vozijo tovorni vlaki na nekaterih odsekih z večjimi nagibi tako počasi, da je zlonamernežem omogočeno skakati na vlak ali raz vlak z namenom, da izvršijo dejanja, s katerim bi bilo ogroženo železniško osebje ali spremljajoče vojaštvo. Da se preprečijo pravočasno poskusi sabotažnih de ­ janj in s tem ogrožanje osebja in imovine, je potrebno opozo ­ riti vlakovno osebje na največjo čuječnost, posebno na ozna ­ čenih delih proge.« 81 Izjave v anketnih listih in spomini želez­ ničarjev potrjujejo, da so bili strojevodje v dogovoru bodisi z ilegalci, aktivisti itd. ter da so na primernih odsekih proge pogosto vozili počasneje, da so le-ti lahko opravili svojo nalogo ali pa s pomočjo železnice odšli na teren. Železniško osebje, ki je imelo nalogo popraviti tire in železniške objekte, ki so bili poškodovani zaradi partizanskih sabotaž, ni tako hitro, vestno in zadovoljivo popravljalo, kot je želela delegacija vzhodnih železnic. O tem govorijo izjave železničarjev, pa tudi doku ­ ment z dne 28. maja 1942, ki ga je poslala direkcija železnic v Ljubljani. V njem ponovno seznanja železniško osebje z opozorilom delegacije vzhodnih železnic gradbenega odseka, nato pa pravi, da zahteva direkcija vzhodnih železnic, da je treba »kar najbolj opozoriti podrejeno osebje in mu predočiti odgovornost, ki si jo bo nakopalo, če ne bo spontano in učin ­ kovito sodelovalo« pri popravilih železniških objektov in »da ima poveljstvo postaje pripravljeno določeno število vojakov, ki lahko vsak hip spremljajo železniško osebje pri delu na progah«. 82 Na direkciji so člani OF v vseh oddelkih budno spremljali vse spremembe in okupatorjeve varnostne ukrepe, ki so za ­ devali železniški promet ter jih sporočali različnim delovnim skupinam na železnici, da so jih pravočasno sabotirali ali vsaj malomarno izpolnjevali. Med drugim so frontovci v direkcijski telefonski centrali načrtno motili okupatorjeve telefonske po ­ 204 govore iz direkcije na proge. Za motnje določenih telefonskih pogovorov je med drugim tehnično »skrbel« Tone Ocepek.83 Posebna oblika sabotaž na železniških progah in zlasti na važnejših železniških križiščih je bilo zavlačevanje prihoda na postajo ali pa odhoda s postaje pomembnih okupatorjevih vojaških ali pa tovornih transportov, ki so bili usmerjeni na razna bojišča. Tako so železničarji (prometniki, kretniki, zavi ­ rači, premikači) namenoma puščali stati razne transporte pred uvoznim signalom, premikači so predhodno zatrpali določen ali pomemben del proge pri postajah z raznimi kompozicijami, prometniki na postajah pa so se, s tem da so se izgovarjali na redni vozni red, dajali prednost prihoda ali odhoda drugim vlakom v križišče in podobno. Te sabotaže so bile dokaj po ­ goste, saj jih je železniško osebje moglo do neke mere »stro ­ kovno« zagovarjati, po drugi strani pa so te sabotaže zavirale ali zavlačevale ekspeditivnost okupatorjevega tranzita s tem, da so povzročali nekajminutno ali pa celo večurno zamudo. 84 Take sabotaže opisuje tudi Lepin z novomeške postaje, ko pravi, »da niso bili redki primeri našega sabotiranja prav takrat, ko se je sovražn'ku najbolj mudilo sestaviti in naložiti vojaške transporte. Zavedali smo se, da vsaka ura, kO' zadržu ­ jemo sovražnika, mnogo pomeni, še posebno ob ofenzivah in drugih akcijah proti enotam NOV. Sovražnika, posebno še vedno navzočo železniško fašistično milico, je bilo težko pre ­ pričati, da hitreje opravljati premikalno službo ni možno. Dogajalo se je, da so premikalno skupino pri delu okupatorji priganjali z orožjem, nekoč pa je tovariša Hribarja, kot vodjo premika, italijanski oficir celo oklofutal«. 85 O tovrstnih sabotažah govori v svojih izjavah tudi Jože Setina, ki je od marca 1942 in v letu 1943 kot prometnik sprva v Ivančni gorici, nato v Novem mestu večkrat nadome ­ ščal druge prometnike na različnih postajah na dolenjski progi. Tako je med opravljanjem prometne službe v Črnomlju, Otov- cu, Mali in Veliki Loki, Trebnjem po navodilih Jožeta Zagorca, Danijela Lepina in drugih blokiral prevoz vojaških, pa tudi drugih pomembnih transportov. Seveda pa so te akcije bile v glavnem povezane s prometniki vzdolž proge in tako so se zamude kopičile, ne samo na eni, temveč tudi na drugih po ­ stajah. 88 205 V knjigi nezgod so zabeležene v letih 1941—1943 razme ­ roma pogoste prometne nezgode kot npr. trčenje vlakov, zlasti na območju postaj, kar je bilo posledica prevoza signalov na postaji ali uvoza na zasedeni tir. Dalje naslednje nezgode kot so jih imenovali železničarji: strganje vlaka, vlak je obležal, oplazenje vlaka ali lokomotiva se je pokvarila. Naj navedemo nekaj primerov: tako je dne 18. decembra 1941 v Zalogu pri lokomotivskem premiku stroj oplazil sosednji stroj 06-012 DRB, ki je stal na tiru 16 pred ločnico. V kurilnici Ljubljana so bili 26. novembra 1942 pri premiku oplazeni štirje vagoni, škode je za 5.500 Lit. Na postaji Brezovica je vlak 661 dne 2. oktobra 1942 navozil na zasedeni tir št. 2. V Črnomlju je 3. oktobra 1942 vlak 9256 trčil z uvozom na kretnico št. 9 na vojaški vlak 92534, oba stroja sta bila poškodovana, iztiril je en vagon a dva sta bila poškodovana. Dne 6. oktobra 1942 je v Ljubljani vlak 9279 b navozil na zasedeni tir št. 6, vendar do večje škode ni prišlo. 87 Iz razpisa št. 160 Prevozi signalov na postajah, ki ga je oktobra 1942 poslala delegacija vzhodnih železnic v Ljubljani službenim enotam je razvidno, da so se te nezgode čestokrat dogajale. Razpis opozarja, da se množijo prevozi signalov na postajah in da je hkrati ogroženo tudi osebje, vozni park in ma ­ terial. Obenem grozi službujočemu osebju, ki je odgovorno za te nezgode, z disciplinskimi kaznimi in celo z odpustom iz služ­ be.88 Navedli bomo še nekaj primerov nezgod strganje vlaka ali vlak je obležal. Dne 12. avgusta 1941 je vlak 9322 med Pre- dolam in Čušperkom zaradi drsenja koles obležal na progi. Dne 28. februarja 1942 je vlak 9253 obležal v km 138,3 na progi Šmarje-Sap —Ljubljana in vozil v dveh delih. Nekaj dni kasneje, 1. marca 1942 je zopet obležal vlak v bližini Šmarja- Sap, odpeljali so ga v Ljubljano v dveh delih. Dne 25. sep­ tembra 1942 je na progi Verd —Logatec v km 596 zaradi okva ­ re stroja obležal vlak. 89 Na progi Kočevje —Ljubljana se je dne 3. septembra 1941 strgal vlak 9278 v km 127,6, do Grosupljega je vozil v dveh delih. Dne 25. junija 1942 se je strgal vlakovni drog na vlaku 652 na progi Ljubljana —Brezovica. Podobna nezgoda je bila na isti progi 28. junija. Dne 4. julija 1942 se je vlak 9288 strgal v Radohovi vasi. V Brezovici pri izvozu vlaka se je dne 18. junija 1942 strgal vlečni kavelj. Dne 18. septembra 1942 je 206 Podatki o sabotažah iz knjige nezgod železniške direkcije v Ljubljani iz leta 1942 vlak na progi Verd —Borovnica zaradi strganja odpeljal kom ­ pozicijo brez sedmih vagonov. Pri ustavljanju pred signalom Rakek —Postojna se je vlak 4731 dne 29. novembra 1942 strgal med vagoni 36005 in 4437.90 Pri iskanju vzrokov teh nezgod in ugotavljanju krivcev je v knjigi nezgod čestokrat navedeno: tehnična napaka ali 207 nesrečni slučaj in podobno. 91 V pretežni večini so bile te nez ­ gode kot posledica malomarnega izvrševanja službenih dolžno ­ sti, prometno-tehničnih in administrativnih pravil prav gotovo tudi zavestne sabotaže organiziranih železničarjev. Možnosti za odvrnitev krivde in odgovornosti za te nezgode so spričo orga ­ niziranega delovanja železničarjev obstajale in so se čestokrat tudi drugače razlagale in obravnavale s strani uradne komisije, v kateri so bili člani ali simpatizerji OF. Tudi spominsko gra ­ divo železničarjev govori o izvajanju tovrstnih sabotaž, ki smo jih zgoraj prikazali. Alojz Žargi ml. izjavlja, da so bile pri opisanih nezgodah možne tudi sabotaže. Tako npr. trčenja vlakov ali iztirjenja vagonov pri premiku na postajah na uvozni ali izvozni kretnici, kjer je bilo namenoma odvitih ne ­ kaj vijakov ali slabo in le napol postavljena kretnica, torej zaradi malomarne in nepravilne uporabe le-te. Zlasti v zim­ skem času je bilo takih možnosti več. Prav tako so bile možne individualne sabotaže na odprti progi kot npr. »strganje vlaka« z nepravilnim manevriranjem z lokomotivo, ali če je pri loko ­ motivi zmanjkalo vode, premoga, če je bil prepoln nadpritisk v zavornem sistemu in so morali zavore pri vseh vagonih odzra- čiti na 5 atmosfer pritiska in podobno. Pri takih nezgodah je vlak »obležal« na progi, zaradi zastoja in zatrpanja proge pa se je moral tedaj vozni red docela spremeniti. 92 O teh sabotažah govorijo arhivski dokumenti. Za okvare na železniških ali po ­ stajnih objektih in voznem parku ter za nezgode, ki naj bi jih povzročalo službujoče železniško osebje, je namreč po obsto ­ ječih pravilih in kazenskem zakoniku odgovarjalo in bilo ka ­ znovano tudi železniško osebje. V tem poglavju smo že omenili mesečne sejne zapisnike železniškega odbora na železniški di ­ rekciji, na katerih so določali tudi denarne kazni strojevodjem in kurjačem za okvare na voznem parku. Za večje železniške nezgode pa so bili železničarji sodno obravnavani na italijan ­ skem vojaškem vojnem sodišču v Ljubljani. Zagovori obtože ­ nih železničarjev za večje nezgode na sodnih obravnavah ita ­ lijanskega vojnega sodišča v Ljubljani, da so posledica pre ­ obremenitve in telesne izčrpanosti železniškega osebja, slabih in dotrajanih prometno-tehničnih naprav, vremenskih neprilik in podobno, pa nas navajajo na misel, da so tudi nekatere to ­ vrstne »nezgode«, v resnici sabotaže, dejansko obstajale, saj so bile dane objektivne možnosti za več ali manj prepričljivo 208 zanikanje krivde, da so bile namenoma storjene. 93 To velja zlasti za nezgode na vožnji na odprti progi, ki sta jih okupator (kakor tudi železniška direkcija v knjigi nezgod) bržkone bolj pripisovala partizanskim diverzantskim akcijam, kot pa sabo ­ tažam železničarjev. Vsa ta prikazana sabotažna dejanja v obdobju 1941—1943 imajo večji pomen in večje razsežnosti, kot je mogoče razbrati iz opisanih primerov. Iz ustnih in pisanih virov zasledimo, da datirajo posamezni primeri sabotažnih dejanj (neorganizirano, deloma pa tudi že organizirano) še pred 22. julij 1941. Po vstaji slovenskega naroda pa z gotovostjo trdimo, da so železničarji v Ljubljanski pokrajini v svojih delovnih enotah že organizirano pričeli izvajati sabotažna dejanja na voznem parku in železni ­ ških objektih. Te vsakodnevne sabotaže so povzročale manjše in večje okvare in s tem hkrati materialno škodo okupatorju, ki se je še povečala spričo pomanjkanja reparacijskega mate ­ riala in nadomestnih delov. Poleg neposrednih sabotažnih de ­ janj, ki so bila vse večja v letu 1942 in 1943, so železničarji s strokovnimi nasveti, tehnično dokumentacijo in obveščevalno službo čestokrat posredno pomagali rušiti progo in objekte partizanskim enotam. Če sabotažna dejanja železničarjev po ­ vežemo z vedno bolj pogostimi partizanskimi diverzantskimi akcijami na železnice v letih 1941, zlasti pa v letih 1942 in 1943, dobimo na podlagi statistike* sabotažnih dejanj in pre ­ kinjenega časa v prometu in približne škode na železnici in njenih objektih na progah Ljubljanske pokrajine v času od 24. julija 1941 do vključno 9. septembra 1943 tele podatke: v letu 1941 od 24. julija do konca decembra je bil prekinjen promet 55 ur, škode pa je bilo 623.321 Lit., v letu 1942 za 2981 ur in 1,821.921 Lit. škode in v letu 1943 za 2248 ur in 1,356.855 Lit. škode, skupaj torej' 5.284 ur prekinjenega pro ­ * Podatki temeljijo na vsakodnevnih zapisih o sabotažah. Za ­ beležili so tekočo številko, dan, mesec, leto, kraj, posledico nezgode, prekinjen promet (čas), približno škodo in številko obravnavanega spisa. V navedenih podatkih niso vključena rušenja proge, želez­ niških objektov in uničenje voznega parka na progi Grosuplje — Novo mesto —Črnomelj —Metlika, ki so jih izvajali železničarji in partizanske enote v dnevih po kapitulaciji Italije. Na železnici je v letih 1941—1945 vodil evidenco sabotaž Janko Butara. (Arhiv IZDG, fase. 529 civ. arhiv.) 14 Železničarji 209 meta, kar znaša okoli 220 dni ali 7 mesecev in 10 dni prekinje ­ nega prometa v 29 mesecih italijanske okupacije v Ljubljanski pokrajini. To pa pomeni za vojni čas veliko breme in prikaže nemoč okupatorja in škode približno za 3,802.097 Lit. 91 Poleg tega, da je okupator imel veliko materialno škodo, so sabotaže tudi demoralizirale okupatorjeve vojaške in civilne oblasti. Za zavarovanje tako pomembnih komunikacij v Sloveniji, kot sta južna železnica in proga Ljubljana —Novo mesto —Karlovac, je moral uporabiti okupator v zaledju, v tem primeru za zavaro ­ vanje prog in vzpostavljanje kolikor toliko normalnega pro ­ meta, veliko svojih vojaških sil in sredstev. Te vezane vojaške sile in sredstva je okupator vsekakor močno pogrešal pri dru ­ gih vojaških operacijah v boju s partizanskimi enotami jugo ­ slovanskih narodov in na drugih frontah. 2. Plebiscitne in druge akcije ob praznikih Medtem ko je fašizem zmagoslavno žel svoje uspehe v Evropi, so prebivalci v Sloveniji, zlasti pa v Ljubljanski po ­ krajini in v Ljubljani, s plebiscitnimi akcijami, kakor jih je poimenoval Boris Kidrič, 1 javno pokazali pripadnost Osvobo ­ dilni fronti. Te akcije so bile posvečene počastitvi določenih spominskih dnevov (29. oktober, 1. december, 3. januar, 7. fe­ bruar), ki jih je vodstvo NOB z odloki na zanimiv način iz­ vedlo. Razen »ure molka«, ki je bila časovno določena, so spremljale ta dan tudi akcije, kot na primer trošenje letakov pisanje gesel, izobešanje zastav in drugo. Ob 23. obletnici osvoboditve jugoslovanskih narodov izpod avstroogrskega jarma, 29. oktobra 1941, je bila prva plebiscitna akcija. Čeprav je okupator izdal več varnostnih ukrepov, zve­ mo iz poročila, ki ga je objavil Slovenski poročevalec dne 1. novembra 1941, »da je slovenski narod 29. oktober 1941 veli­ častno proslavil. V Ljubljani so visele velike narodne zastave na magistratu, na železniški direkciji, na gradu ... Ulice so bile polne slovenskih zastav s peterokrako antifašistično za ­ stavo [zvezdo], kakor tudi pozivov Izvršnega odbora OF, ki jih je bilo raztresenih 6 tisoč. Na zidovih je mrgolelo znakov .OF«.2 Tudi železničarji so se udeležili teh akcij. Kdo je razobesil zastavo na direkcijskem poslopju, se iz 210 BOJKOT VSEM FAŠISTIČNIM IN ITALIJANSKIM ORGANIZACIJAM Izvršni odbor OE ponovno opozarja, da noEtn Slovenec ne sme Poročilo* o praznovanju plebiscitne akcije 29. oktobra 1941 v Slovenskem poročevalcu z dne 11. novembra 1941, št. 23 spominskega gradiva ne da točno povedati. Omenja se sicer Flander, vendar po izjavah drugih, jo je Flander obesil le 1. decembra 1941.3 Ker je izvršni odbor OF iz­ dal razglas o praznovanju 1. decembra 1941, ki je bil nek ­ danji državni praznik ustanovitve kraljevine SHS, so ita ­ lijanske oblasti spričo zelo uspele plebiscitne akcije 29. oktobra 1941, izdale strožje in številnejše varnostne ukrepe. Med drugim je tudi sporočilo Emilia Graziolia podrejenim enotam z dne 28. novembra 1941, v katerem ukazuje še posebno čuječnost in nadzorstvo na železniških progah, telefonskih in brzojavnih napravah, kar je spričo nenehnih sabotaž na. te objekte razumljivo. Podobne ukrepe je izdal Robotti tudi z dne 29. novembra 1941 poveljstvu XI. armadnega korpusa ter priporočil posebne zaščitne oddelke in okrepitve na železniške objekte. 4 V okviru zaščitnih ukrepov so bile tudi preiskave na postajah in njenih poslopjih. Iz kratkega poročila v zapis ­ niku seje železniškega odbora na direkciji z dne 26. decembra 1941 zvemo, da so bile v noči od 30. novembra na 1. december 1941 preiskave v vseh »sobah ljubljanskega dvora« in sodeč po poročilu, so bile preiskave negativne. 5 Sodeč po izjavah v 14 211 spominskem gradivu je prav v tej noči, po naročilu Petra Ro ­ mavha, organizirala skupina frontovcev iz telefonske centrale n kotlarne na železniški direkciji izobešenje zastave. Tone Ocepek se spominja, da je Leopoldina Kajzer (Keiser) sešila slovensko zastavo, sam pa je ponaredil ključe od podstrešja in pripravil drog Bogo Flander, 6 ki je bil to noč v službi, pa je razobesil zastavo za strelovodom direkcijskega poslopja? Leopoldina Kajzer (Keiser) se te akcije takole spominja: »Za ­ stavo sem sešila in prinesla 30. novembra v rokavu plašča.. Klusov (Bogo Flander — op. A. V. M.) se je po končani službi, še preden so začele snažilke pospravljati, splazil na podstrešje, ponoči pa izobesil zastavo na notranji strani hiše, vendar tako da je bila vidna tudi s ceste. Zaradi straž pa je vztrajal na podstrešju do jutra.« 8 Italijanski okupator je na to ostro reagi ­ ral, vendar zaradi enotnosti članov OF krivca niso našli. Večjih sabotaž na železnici ljubljanskega vozlišča pa tega dne ni bilo, kakor tudi ne v dveh naslednjih plebiscitnih akcijah 3. januar ­ ja in 7. februarja 1942, kar je razvidno iz knjige nezgod želez­ niške direkcije. Na predvečer 1. maja 1942 so izvedli komunisti in bataljon NZ na železnici napisno in trosilno akcijo v mestnem predelu okoli železniške postaje. Akcija naj bi bila hkrati tudi preizkus discipline članov narodne zaščite. Tako so manjše skupine železničarjev (8—10 skupin, po 2 osebi skupaj) pisale gesla po Masarykovi cesti, od Dunajske, današnje Titove ceste, dalje po Vilharjevi, Smartinski do poslopja Železničarske nabavlial- ne zadruge, po Slomškovi ulici, po Kolodvorski in po Miklo ­ šičevi nazaj do Masarykove ceste. Proti jutru so na omenjenem prostoru izvedli še trosilno akcijo, za katero so letake sami pripravili v razporedni pisarni na postaji. 9 Precej drzno je bila izvedena akcija v znak praznovanja 1. maja v kurilnici. Slo ­ vensko zastavo, šablone in barvo je nekdo prinesel v kurilnico in jo shranil pri Justinu, nadzorniku lokomotiv. Samo akcijo pa je izvedel Hamdija Šemrd v noči od 30. aprila na 1. maj 1942. Protiitalijanske parole in gesla OF je napisal na vhodna vrata v kur.lnici (vhod iz Vilharjeve ceste), potem na vsa pisarniška vrata v 1. nadstropju, na vrata pisarne šefa in po ­ močnika kurilnice in na vse lokomotive, ki so bile po seznamu določene za vožnjo dne 1. maja. Po uspešni napisni akciji je Šemrd na stavbi spodnje kurilnice izobesil slovensko zastavo, 212 ki je bila vidna s postaje in današnjega trga OF. Moralni uspeh te akcije je bil velik, med železničarji se je širila vest, da je to delo narodne zaščite. Italijanski okupator je zaslišal več oseb, ki so bile to noč v službi na železnici, vendar ni ničesar zvedel. 10 3. Zbiranje orožja in stavka v kamnolomu Verd Pomanjkanje orožja prvih partizanskih enot zlasti leta 1941 in 1942 je bilo veliko. Omenili smo že prve akcije zbiranja orožja na železnici neposredno po kapitulaciji jugoslovanske vojske, ki pa so se z razvojem organizacije OF še nadaljevale. V vseh delovnih enotah so zbrano orožje skrivali v primerna skrivališča na različnih mestih železniškega prostora. Tako so na primer imeli skrivališče v kurilnici Ljubljana nad strugamo, kamor so posamezne dele prinašali zanesljivi frontovci. Orožje 213 HUGO ZUPAN, roj. 1921, član OF in NZ. Bil je med najbolj požrtvovalni ­ mi aktivisti OF v kurilnici Ljublja ­ na in zaupali so mu najtežje naloge, ki jih je vestno in uspešno oprav ­ ljal. Zlasti je sodeloval pri prevozu ilegalne literature, orožja in inten ­ dano za NOV. je nato sestavljal, popravljal in čistil ključavničar v kurilnici Kolar. Hugo Zupan se spominja, da je prinašal v kurilnico pištole, ki so bile potrebne popravila, zavite v vrečevino in vse skupaj pritrjeno na dno triciklja s spodnje strani. Prav tako je odnašal popravljeno orožje, ki so ga prevzeli člani varnostno obveščevalne službe.1 Nekega dne je Kolarja pri popravilu puške zalotil kulturbundovec Stanislav Zitterschla- ger. Ker so se bali izdaje, so mu člani OF zagrozili, da ga bodo likvidirali, če javi o tem skrivališču orožja Italijanom. Vpliv organizacije OF na železnici je bil tako močan, da je omenjeni kulturbundovec držal besedo, Kolar pa je šel v partizane. Kljub temu so orožje 10 pušk, 1 mitraljez, nekaj zabojev mu­ nicije in ročnih granat odnesli iz kurilnice in vse skupaj s pomočjo Franca Laha spravili na poštne vagone in nato v partizane. 2 Vinko Tošnjak, sprevodnik na postaji Ljubljana, je nekega dne vzel iz okupatorjevih vagonov nekaj pištol, jih skril v kanal ob tračnicah in jih čez nekaj dni odnesel na Toško čelo. Prav tako je odnesel na Toško čelo radijsko spre ­ jemno in oddajno postajo. 3 Okupator ga je zaradi frontnega delovanja kmalu izsledil, aretiral 28. maja 1942 in interniral v 214 ALOJZ ŽARGI st., roj. 1900, šofer đrezine v IX. sekciji za vzdrževanje prog v Šiški. Predvojni član KP. Po ­ memben aktivist OF na železnici in na terenu, zlasti v šiški. Sodeloval je pri zbiranju orožja, sabotažnih akcijah in kurirskih zvezah. 2. 12. 1941 ga je italijanski okupator areti ­ ral in na procesu v Ljubljani obsodil na dosmrtno ječo. Kazen je presta ­ jal na otoku Elbi, po kapitulaciji Italije je odšel v NOV, kjer je padel. Gonars. 4 Med večjimi skrivališči orožja je bila klet nedozidane garaže na južni strani gorenjskega kolodvora, vendar pa so ga zaradi varnosti kmalu prenesli v blagovno skladišče in od tam na podstrešje postajnega poslopja. Prenos orožja so orga ­ nizirali postajni blagajnik Alojz Bajec, skladiščnik Franc Luk­ man in Alojz Žargi st. Manjše količine orožja so strojevodje in kurjači odvažali na lokomotivah in tenderjih do javk na Dolenjsko in Notranjsko. 5 Janez Križnar se spominja, da je bila delavnica za popravilo orožja v Zeleni jami in da je tu večkrat popravljal orožje ter ga na drezini odvažal na javke, ki so bile v Grosupljem, Tržišču in Mirni, v Novem mestu in Metliki. 6 Žargi je že v prvih mesecih narodnoosvobodilnega gibanja prevažal na Dolenjsko na drezini orožje, ki se je na ­ biralo v železniških prostorih. Dne 2. decembra 1941 so ga pri ­ jeli Italijani v Šiški, 26. januarja 1942 pa ga je obsodilo itali ­ jansko vojaško vojno sodišče v Ljubljani na dosmrtno ječo. Bremenili so ga za naslednje: dne 2. decembra so ga zalotili, da je imel v garaži za avtomobile, kjer je delal, skrito puško tipa Mauser, pištolo, 47 nabojev za pištolo, 23 eksplozivnih vžigalnikov, 12 šaržerjev za puške in 4 šaržerje za pištolo, imel je tudi nekaj hladnega orožja. Dolžili so ga, da je član oboro ­ 215 žene tolpe na ljubljanskem ozemlju, da je sodeloval pri zdru ­ ženju, naperjenem k nasilnemu prevratu proti političnim in gospodarskim ustanovam države ter da je širil prevratno pro ­ pagando proti političnim in gospodarskim ustanovam s publi­ kacijami, ki so jih našli 2. decembra 1941 v njegovi posesti. 7 Kazen je prestajal do kapitulacije Italije na otoku Elbi. Ker so bili Italijani obveščeni, da je na ljubljanskem železniškem vozlišču Ljubljana —Šiška nekaj skrivališč orožja, so vojaki artilerijskega oddelka in karabinjerji 29. aprila 1942 med 14. in 18. uro izvršili veliko preiskavo 45-tih zgradb, številnih barak in skladišč, na območju 3 km. Razen nekaj hladnega orožja in plinskih mask vojaškega tipa, ki jih je uporabljala stara jugoslovanska vojska, jim ni uspelo odkriti nobenega skrivališča orožja. Ob preiskavah so aretirali 357 železničarjev iz različnih delovnih enot ter jih s tovornjaki odpeljali v bel­ gijsko kasarno, da bi jih identificirali in sumljive zadržali. Kljub obvestilom o skrivališčih orožja pa preiskava železni ­ ških objektov ni prinesla zaželenih uspehov, zato pravi poro ­ čilo poveljstva samostojne kohorte v Ljubljani, da bodo še večkrat izvršili nenadne preiskave. 8 Posebno aktivni so bili železniški delavci v kamnolomu Verd. To je bil Dukičev kamnolom, v katerem so delali želez­ niški delavci. Tone Vidmar-Luka, ki je delal v tem kamno ­ lomu, pravi v svojih spominih, da so bili povezani s komunisti na Vrhniki in prek železničarjev Toneta Zalarja in Danila Furlana tudi s komunisti in organizacijo OF ljubljanskega vozlišča, odkoder sta prinašala Vidmarju poročila, navodila in ilegalno literaturo. Skojevci in že organizirani člani OF v kamnolomu so v prvih tednih okupacije začeli zbirati orožje, ki ga je pustila razpadla jugoslovanska vojska na območju Vrhnike, Verda, Borovnice. Zbrali so veliko množino orožja, tako 64 lahkih mitraljezov zbrojevk, 14 težkih mitraljezov Schwarzlose, 94 pušk mavzeric in 185 zabojev municije, 250 kg trotila in drugo vojaško opremo. Vse to so poskrili v gozdovih med Verdom in Pokojiščem nad Borovnico. Med prvimi akci ­ jami, ki so jih izvedli železniški delavci v kamnolomu proti okupatorju, je bila dvodnevna stavka,* ki jo je organiziral * Mezdna gibanja in stavke so bile zaradi slabe zamenjave dinarja za marke in lire in naraščajoče draginje dokaj pogoste ir. 216 Tone Vidmar-Luka. Delavci, ki so v kamnolomu pripravljali gramoz za obnovitvena dela borovniškega, Štampetovega mo ­ stu in drugih manjših viaduktov na progi Ljubljana —Rakek, n.so bili zadovoljni s plačilom, zato so s stavko zahtevali po ­ večanje urne plače. Stavka je uspela. 9 O tej stavki je poročal tudi Slovenski poročevalec z dne 4. julija 1941 in pravi, da »so delavci v kamnolomu Verd pri Vrhniki stopili v stavko za zvišanje beraških mezd«. 10 Stavko v Verdu moremo vse­ kakor povezovati s stavko delavcev pri delih na obnovi borov ­ niškega viadukta, v kateri »so delavci zahtevali izravnavanje mezd v skladu z novim kurzom lire«. 11 Lira je namreč s kra ­ ljevo uredbo z dne 2. junija 1941, št. 492 in po objavi v Služ­ benem listu z dne 18. junija 1941 za Ljubljansko pokrajino postala denar z zakonito veljavnostjo v razmerju do dinarja 38 lir za vsakih 100 dinarjev. 12* Tako je bila približno za eno tretjino zmanjšana vrednost dinarja in s tem tudi mezde. Toč ­ nega datuma stavke v Verdu ni mogoče razbrati iz skopih notic v Slovenskem poročevalcu. Ker prinaša vest o stavki v Verdu Slovenski poročevalec z dne 4. julija in ne z dne 23. junija 1941, kjer pa že omenja stavko delavcev na borovni ­ škem viaduktu, niti ne v Slovenskem poročevalcu z dne 28. junija 1941, bi lahko sklepali da je bila stavka v kamnolomu Verd konec junija, morda celo po 28. juniju ali pa prve dni julija 1941.13 Če pa se opiramo na spomine Toneta Vidmarja- Luke, naj bi bila stavka v juniju 1941. Vidmar pravi o stavki takole: »Štrajk je trajal dva dni in bi se nedvomno še nadalje ­ val, ko ne bi bilo iznenadnega nacističnega napada na Sov ­ jetsko zvezo, 22. junija 1941. Tedaj so vsi v kamnolomu zapo ­ slen: dobili pozive, naj se nemudoma zglase na karabinjerski postaji na Vrhniki.« 14 Ob upoštevanju, da Slovenski poroče ­ valec iz kakršnihkoli razlogov vesti o stavki v kamnolomu Verd ni objavil že 23. junija ali vsaj 28. jumja, temveč šele uspešne akcije 'delavcev v maju, juniju in juliju 1941, tako v kra ­ jih pod nemškim, kakor tudi pod italijanskim okupatorjem. (Slo ­ venski poročevalec 1938—1941, Ljubljana 1951, 8. junija 1941, št. 2; 23. junija 1941, št. 5; 4. julija 1941, št. 7). * Še prej pa je bila lira z naredbo kr. civilnega komisariata za zasedeno slovensko ozemlje z dne 20. aprila 1941 zakonito pla ­ čilno sredstvo z uradnim tečajem 100 dinarjev za 30 lir. (Službeni list z dne 23. aprila 1941, kos 33.) 217 V poročilu o stavkah, ki ga prinaša Slovenski poročevalec z dne 4. julija 1941, št. 7 je tudi navedena stavka delavcev v kamnolomu Verd pri Vrhniki 4. julija 1941, moremo sklepati, da se je začela stavka v petek 20. junija, morda dan prej, torej v četrtek 19. junija 1941. Za koliko se je urna plača povečala, nimamo zanesljivih podatkov. Naslednje akcije delavcev v kamnolomu Verd so bile že v okviru partizanske skupine (ko so se skojevci in člani OF iz kamnoloma umaknili pred aretacijo v gozdove) na železniško progo Ljubljana —Rakek, saj so železniški delavci iz kamnolo ­ ma Verd bili jedro borovniške čete, ki je bila ustanovljena v začetku oktobra 1941 in je bil njen prvi politični komisar To ­ ne Zalar. 15 4. Prevoz ilegalcev V Ljubljano, ki je bila zlasti leta 1941 in prvo polovico 1942 politično in vojaško središče narodnoosvobodilnega gi ­ banja v Sloveniji, so prihajali in iz nje odhajali funkcionarji — partijski delavci, aktivisti OF, kurirji. To so bili večinoma ilegalci, za katere je bilo potrebno preskrbeti zanesljive doku ­ mente in varen prehod bodisi prek okupacijske meje v posa ­ mezne pokrajine oziroma kraje v Sloveniji ali pa nazaj v Ljub­ ljano. Del teh prehodov so organizirali po železnici. Ljubljansko železniško vozlišče je spričo pomembnosti in bližine nemško-italijanske okupacijske meje postalo glavno 218 izhodišče za skoraj vse ilegalce, ki so potovali po železnici \ različne kraje Slovenije. Centralna tehnika KPS je prek svojih članov Mirka Zlatnarja-Miklavža, Branka Ivanuša-Boža, Mirka Pleška-Petra in Franca Cučka-Črnivca in s pomočjo partijske in frontne organizacije na železnici omogočila prevoz števil- n'm ilegalcem. Leta 1941 so bili odhodi ilegalcev s primernimi dokumenti še razmeroma lahki in zato številni, skoraj edini način izhoda pa so postali prevozi po železnici v novih, vedno hujših okoliščinah. Spričo dejstva namreč, da je prevzela ita ­ lijanska vojska v začetku 1942 skrb za »varnost in red« v Ljubljanski pokrajini, je začela tudi itahjanska civilna uprava uvajati nekaj izrednih ukrepov. Tako je z dne 24. januarja 1942 vpeljala osebne izkaznice za moške osebe od 15. do 50. leta, 6. februarja 1942 pa je izdala odredbo, ki je določala, da morajo vse osebe od 14. leta starosti dalje imeti za prihod in odhod v Ljubljano potno dovolilnico. Od 23. februarja 1942 dalje je veljala prepoved prihajanja in odhajanja v Ljubljano in to od 15. ure dalje. 1 Hkrati z žično zaporo Ljubljane konec februarja 1942, zlasti pa med italijansko ofenzivo od 16. julija do 4. novembra 1942, so se okupatorjevi ukrepi na železnici zelo poostrili. S 15. marcem 1942 je italijanski okupator ukinil postanek vseh potniških vlakov na postaji Ljubljana —Rakovnik, vsi potnik , ki so bili namenjeni na Dolenjsko, so morali odslej vstopati na glavnem kolodvoru v Ljubljani; tudi odprava prtljage je bila za Dolenjsko odslej mogoča le s postaje Ljub­ ljana. 2 Bržone je hotel okupator s tem ukrepom podvreči strožji kontroli vse potnike, ki so potovali na Dolenjsko, saj so odhajali na ta način neposredno po februarski zapori tudi ljubljanski prostovoljci v partizanske enote. Naslednja pre ­ poved, ki je veljala za vse prebivalstvo Ljubljanske pokrajine z veljavnostjo od 20. junija 1942, je bila prepoved kroženja in postajanja v kilometrskem pasu ob obeh straneh vseh želez­ niških prog v pokrajini med nočno prometno zaporo. 3 To je otežkočalo gibanje in prehod terenskih aktivistov pa tudi ile­ galcev po železnici. Z ozirom na to, da je bila organizacija OF na železnici dobro organizirana in zanesljiva in je tako lahko izvedla vsakršno akcijo, je omogočala tudi ilegalne prevoze. Le-ti so bili organizirani že junija 1941 iz Ljubljane na Do ­ lenjsko. Spričo poostrenih okupatorjevih ukrepov je centralna 220 nemoteno delovale do kapitulacije Italije. 4 Razen tega so že­ lezničarji vzdrževali zveze, ki so potekale iz Ljubljane do naj- bližjih postaj, te pa so bile izven ljubljanskih blokov, tako npr. do Polja, Zaloga, Loga, Drenovega griča, Brezovice, Šent ­ vida, Preserja, Lavrice, Škofljice in morda še do nekaterih drugih postaj. 5 S prevozi ilegalcev po železnici so nadaljevali zlasti v času najhujšega terorja, med veliko italijansko ofenzivo od 16. ju­ lija do 4. novembra 1942, ko je vrsta prepovedi, kot so bili prepoved gibanja prebivalstva s kakršnimkoli prevoznim sred ­ stvom ali peš iz enega v drugo naselje, prekinitev avtobusnega prometa, ustavitev potniških vlakov, prepoved gibanja in ustavljanja v prostoru 1 km na obeh straneh železniških prog, ustavitev vsega telefonskega, telegrafskega in poštnega pro ­ meta v mestu ali izven mesta, 6 gibanje ilegalcev še posebej oteževala. Tako je postala železnica prav v tem času skoraj edino prometno sredstvo, ki jo je zaradi zanesljivosti uporab ­ ljalo tudi vodstvo NOB. Na tem mestu bomo na kratko zajeli le ilegalne prevoze, pri katerih so železničarji neposredno pomagali. V kurilnici Ljubljana so npr. zbirali železničarske kape in uniforme kur- Prepoved o gibanju prebivalstva ob železniških progah v Ljubljanski po ­ krajini, objavljena v Slovencu z dne 23. junija 1942, št. 142 223 jačev pa tudi uniforme drugih služb, ki naj bi jih uporabljali ilegalci pri prevozih kot pomožni kurjači na lokomotivah, za ­ virači ali kot sprevodniki in podobno. 7 Prevozov takih »železničarjev«, pri katerih so pomagali člani centralne tehnike KPS (da so pripravili ilegalne doku ­ mente in spremljali ilegalce po železnici) in zanesljivi železni ­ čarji (strojevodje, kurjači, sprevodniki itd.) je bilo več, vendar zaradi stroge konspiracije danes ni več mogoče pri večini teh prevozov ugotoviti točnega časa, niti ne katerim in kolikim ilegalcem so železničarji pomagali. Spominsko gradivo želez­ ničarjev, zlasti strojevodij in kurjačev sicer navaja veliko ile­ galnih prevozov, ki so prav po zaslugi njihove organizacije OF, pripravljenosti in osebne hrabrosti prevzeli nase tvegano dolžnost, vendar določnejših podatkov iz razumljivih razlogov ne more posredovati. Žal moremo navesti le nekaj primerov ilegalnih prevozov, o katerih pričajo redki dokumenti ali spo ­ mini železničarjev in ilegalcev. Med prvimi ilegalci, ki jim je osvobodilna organizacija na železnici pomagala, so bili trije angleški vojaki, dva sta za silo govorila nemški. Ti so 9. decembra 1941 pobegnili iz nem ­ škega taborišča za vojne ujetnike v Mariboru. Našel jih je Maks Majeršič v praznem vagonu na železniški postaji v Ljub­ ljani. Majeršič je vprašal Petra Zlatnarja ml., kaj naj z njimi naredi. Zlatnar o tem takole pripoveduje: »Svetoval sem mu (Majeršiču — op. A. V. M.), naj jih vpraša, če so pripravljeni iti v partizane. V tem primeru jim bomo pomagali, sicer pa naj se sami znajdejo. Majeršič jih je res vprašal in vsi trije so privolili v to. Takoj sem obvestil okrožni komite in dobil nalogo, naj jih naslednji dan pripeljemo na našo znano javko v mlekarni v Pražakovi ulici. Ves naslednji dan so ostali .An ­ gleži ’, kakor smo jih imenovali, še v vagonu, zvečer pa smo jim nesli železničarske uniforme in jih peljali mimo Šmartin- skega mostu do določene mlekarne. OK KPS Ljubljana je poslal nekega meni neznanega tovariša, ki jih je podrobno spraševal, kdo so, kje so bili zajeti, kako so pobegnili in če so pripravljeni, da se z nami bore proti fašizmu. Vse je bilo v redu, zato sem jih še isti večer peljal k sebi na dom.« 8 To so bili novozelandski rudar John Denvir, angleški kor- poral, Avstralec Colin Cargill, protitankovski topničar, oba ujeta v Grčiji, in mornariški pešak Ginger Martin, ujet na 15 Železničarji 225 Kreti. 9 Decembra 1941 so ti prebegli nemški vojni ujetniki, zdaj ilegalci, bivali pri zanesljivih družinah, tako pri železničarju Jožetu Grudnu, pri Cotičevih in Zgoncu. 10 John Denvir je kot »gluhonemi sorodnik« stanoval 10 dni tudi pri Francki Peček- Lesar, ki je imela stanovanje za mlekarno v Pražakovi 11.11 Poleg zatočišča in oskrbe jim je organizacija OF priskrbela tudi ilegalne dokumente. Toda ob neki italijanski raciji konec decembra 1941 je Ginger Martin odšel neznano kam, s tem je neznana tudi njegova nadaljnja usoda. John Denvir in Colin Cargill* pa sta prek zvez 1. januarja 1942 zapustila Ljubljano in se s štirimi borci pridružila prve dni januarja 1942 parti ­ zanom na Samotorici. 12 Dne 14. marca 1942 se je vrnil iz Zagreba v Ljub­ ljano Edvard Kardelj-Krištof, da bi usmerjal in sodeloval v pripravah na spomladansko vstajo na Slovenskem, uresniče ­ val sklepe CK KPJ in vrhovnega štaba ter utrdil frontno in partijsko delo. Ko je prešel mejo med Neodvisno državo Hr ­ vatsko in Ljubljansko pokrajino, je ob pomoči kurirja Franca Čučka-Crnivca** prišel v Metliko in dobil zvezo z železničarji. O Kardeljevem bivanju v Metliki, ilegalnem prevozu po železnici iz Metlike v Ljubljano se spominjajo tudi Pavel Pavlovič, njegova sestra Pepca Hočevar in Ivan Petrič. Takole pravijo: Jože Borštnar, ki je bil tedaj prometnik na metliški postaji, je poslal Kardelja v spremstvu železničarja Ivana Pe­ triča k mizarju Pavlu Pavloviču, ki naj bi Kardelju preskrbel ilegalno stanovanje. Pavlovič je Kardelja peljal k svoji sestri Pepci Hočevar, ki je imela hišo na robu Metlike nad izvirom * Več o Jonu Denviru (kasnejšem partizanu Frenku) in Colinu Cargillu glej : Most v svobodo. Borec 1955, št. 7-8. str. 242—245'. ** Franc Cuček-Crnivec doma iz Ptuja, je bil član KP in štu ­ dent veterine v Zagrebu, ženo in otroka pa je imel v Ljubljani. Kot kurir glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet, kasneje glavnega štaba in CK KPS je vzdrževal zvezo s CK KP Hrvatsko. Zveze pa je kasneje vzdrževal tudi med vodstvom NOB v Ljub­ ljani in glavnim štabom ter CK KPS na terenu. Padel je 1. de ­ cembra 1943 v Zagradcu. (Jesen 1942, Ljubljana 1963, št. dok. 175; Zinka Cuček-Nunčič, pismena izjava o delovanju Franca Cučka- Crnivca z dne 18. oktobra 1978, Arhiv CK ZKS). Naredba visokega komisarja za Ljubljansko pokrajino o prepovedi izhoda iz mesta Ljubljana, objavljena v Službenem listu z dne 23. februarja 1942 15 227 IVAN PETRIČ, roj. 1909, kretnik v Metliki, pred vojno član Društva kmečkih fantov in deklet v Rosal- nicah, član KP od 1941. V organi ­ zaciji OF je delal na terenu in ns železnici. Opravljal je najbolj za ­ upne in odgovorne naloge na postaji Metlika, tako je sodeloval pri prevo ­ zu ilegalcev, obveščevalni službi in kurirskih zvezah, je nosilec partizan ­ ske spomenice 1941. Umrl je po vojni. Obrha. Tam je Kardelj stanoval kake tri dni. Pepca Hočevar se spominja, da je železničar Viktor prinesel Kardelju železni ­ čarsko uniformo in osebno izkaznico na ime Albin Klančar. Petrič, Viktor in Kardelj so nato v železničarskih uniformah šli prek nadzornega bloka pri Bračiku in srečno prispeli na metliško železniško postajo. 13 Kardelj je kot pomožni kurjač strojevodje Jožeta Smrekarja stopil na lokomotivo in se tako varno pripeljal v Ljubljano. 14 Na ljubljanski postaji je stroje ­ vodja odklopljeno lokomotivo zapeljal do prehoda na nekda ­ nji Dunajski, danes Titovi cesti, odkoder je imel Kardelj lažji dostop v mesto. Šel je do Ižanske ceste k Majcnovim, kjer je bil bunker. 15 O svojem prihodu v Ljubljano, ki je bila tedaj že obdana z žico, pravi Kardelj v pismu z dne 29. marca 1942 generalne ­ mu sekretarju Komunistične partije Jugoslavije Josipu Brozu- Titu o položaju v Sloveniji dobesedno tudi tole: »Dovoljenja za prehod se dobijo zelo težko, a na prehodu je poleg tega velika kontrola. Italijani so naredili vse to zares vešče, tako da je težko najti kanale za prehod. Imamo samo enega 100 % zanesljivega (skozi katerega sva prišla v mesto jaz in Ang., toda tega čuvamo za najvažnejše partijske potrebe.« Tu je seveda mišljen kanal, ki so ga organizirali člani CT s pomočjo 228 partijske organizacije v ljubljanskem vozlišču in na novome ­ ški postaji. Dalje zvemo iz pisma, da je istega dne, se pravi 14. marca 1942 prišel v Ljubljano iz Metlike prav tako kot fingiran železničar Ivan Maček-Angelo. 16 Skozi ta kanal, kot se spominja Jože Zagorc in Danijel Lepin, so pozneje potovali tudi Boris Kidrič, kot kurjač na lokomotivi, in mnogi drugi pomembni politični delavci, imen katerih pa se ne spominjata več.17 S ponarejenimi železničarskimi dokumenti je prišel v tedaj že z žico obdano Ljubljano tudi Janez 'Hribar kot obveščevalec in borec II. grupe odredov s poročili o sestavi in dejavnosti te grupe za CK KPS. Prav tako se je iz Ljubljane vračal kot železničar, ko je nosil Leskoškova navodila za nadaljnje delo II. grupe odredov. 18 O dobri organizaciji prevoza in skrajni konspiraciji že­ lezničarjev pripoveduje tudi Vlado Krivic, ko se je zaradi novih dolžnosti v začetku avgusta 1942 vračal z Roga v Ljub­ ljano. Sredi avgusta 1942 se je iz bunkerja v Šmartnem ob Savi pripravljal na prihod v mesto. Z ilegalnimi dokumenti se je 19. avgusta 1942 s postaje Polje kot »železničar^ vozil v skoraj praznem vlaku, na ljubljanski postaji pa ga je poča ­ kal Branko Ivanuš in ga mimo vlakov po najkrajši poti od ­ peljal na Vilharjevo cesto v vilo dr. Mavricija Neubergerja. 19 Tu je bilo dvosobno kletno stanovanje, ki sta ga imeli v na ­ jemu ilegalki Marija Škerl avaj -Mica in Vali Šubic-Breda. Po ­ leg stanovanja je bil še bunker poverjeništva CK KPS, kjer so nekaj časa živeli in delali tudi člani CK KPS, IO OF in centralne tehnike KPS.20 V začetku avgusta 1942 je član VOS Silvo Hrast-Gigi od ­ šel iz Ljubljane z ilegalnimi dokumenti in s pomočjo Branka Ivanuša prek železnice kot službujoči železniški inšpektor. Po ­ toval je do Loga, od tam pa je odšel v Dolomitski odred. 21 Dne 6. septembra 1942 je Zorka Kravos-Šklemfa, članica VOS z ilegalno izkaznico na ime Matilda Škrjanc prav tako prek Ivanuša dobila zvezo z železničarji in odšla v partizane. Na ljubljanski postaji je stopila na vlak in se je peljala do Loga, kjer je izstopila in sledila nekemu železničarju. Odpeljal jo je do javke pri Amerikancu v Logu. Od tam je odšla v partizane. Cez dva dni ji je verjetno isti železničar prinesel opremo, ki jo je oddal na isti javki. 22 230 Dr. Branko Karapandža-Matjažek se je oktobra 1942 od ­ peljal v železničarski uniformi in s ponarejeno prepustnico iz Ljubljane na Brezovico, kjer naj bi na železniški postaji »po ­ pravil kretnico«. Od tam je kmalu odšel v Dolomite. 23 Potniki — ilegalci, ki so junija in julija 1942 pripotovali iz Ljubljane na Drenov grič, so se večinoma najprej oglasili pri postaje- vodji Janezu Rebcu z geslom: »Kdo tukaj popravlja harmo ­ nike?« Rebec jih je v dogovoru s Poldetom Kuclerjem napotil na javko, ki je bila pri Kuclerjevih na Lesnem brdu. 24 Da je nudila železnica razmeroma varen prihod in odhod ilegalcev v Ljubljano, pove pismo Milana Škerlavaja-Petrača v začetku oktobra 1942 članu politbiroja CK KPJ Edvardu Kardelju, v katerem govori tudi o posrednih pripravah za prihod v Ljubljano. O tem takole piše: »Dohod do železnice je najlažji od dolenjske strani sem — ko prideš na cilj, greš preko tirov in tako prideš na Vilharjevo ul., ker na postaji zaradi civilnega prometa ne bi bilo priporočljivo; kot železni ­ čarju Ti je izhod dovoljen pri vseh izhodih. Seveda nujno je treba imeti železničarsko kapo in biti brez očal. Kapo sem da ­ nes poslal po zunanjem tehniku Gregorju (Janek Šubic-Lado — op. A. V. M.), ki Ti jo prinese. Železničarskih kap bo treba imeti tam več — zato jih bom še par poslal, tj. najboljša legi ­ timacija. ... Sigurnost potovanja in opremljenost dokumentov je zaenkrat najboljša železniška in tudi poštna kot telefon.« 25 Še isti mesec, se pravi oktobra 1942, sta med italijansko ofenzivo prišla s pomočjo železničarjev v Ljubljano Edvard Kardelj in Boris Kidrič. Spričo težke politične situacije, ki jo je poglabljalo odkrito sodelovanje slovenske kontrarevo ­ lucije z okupatorjem, je bilo takrat potrebno, da se je vodstvo NOB ponovno sestalo v Ljubljani. Tu naj bi se ponovno utrdi ­ la enotnost organizacij OF. Iz poročila Edvarda Kardelja dne 13. oktobra 1942 političnemu komisarju glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet Borisu Kidriču in sekretarju cen ­ tralnega komiteja KPS Francu Leskošku o svojem prihodu v Ljubljano in položaju v Ljubljani zvemo, da je »srečno pri ­ šel na cilj«,26 se pravi v Ljubljano. Iz Podlipoglava, kamor je septembra 1942 prišel, se je s pomočjo centralne tehnike KPS in železniških aktivistov 13. oktobra 1942 preoblečen v železni ­ čarja pripeljal v Ljubljano. Železničarsko obleko mu je prine ­ 231 sel Branko Ivanuš-Božo,* skupaj sta kot železničarja odšla iz Zaloga peš ob progi do Polja, kjer sta stopila na vlak. Na ljub­ ljanski postaji je Kardelj prestopil na lokomotivo in med premikanjem izstopil na prehodu sedanje Titove ceste, odko ­ der je po Vilharjevi cesti odšel v ilegalno stanovanje v vili dr. Mavricija Neubergerja. 27 Iz istega poročila zvemo, da naj bi prišel tudi Boris Kidrič-Peter po železnici v Ljubljano. Dne 18. oktobra 1942 je Kidrič odšel iz bunkerja CK KPS na Pod ­ lipoglavu v Ljubljano. Tokrat je Mirko Zlatnar preskrbel do ­ kumente, Kidrič je dobil izkaznico inženirja, zaposlenega na železnici in železničarsko uniformo. Oba, preoblečena v železni ­ čarja, sta se napotila čez Orlje v Škofljico, kjer sta stopila na vlak. Na ljubljanski postaji je bil najprimernejši izhod iz ob ­ močja kurilnice, odkoder je bil najhitrejši dostop na Vilhar ­ jevo cesto, kjer je bil bunker v vili dr. Mavricija Neuberger ­ ja. 28 Tja se je napotil Kidrič, kjer je že nekaj dni prebival Edvard Kardelj. Kidrič je novembra 1942 odšel iz Ljubljane v Dolomite zopet prek železnice. Da je srečno prispel, zvemo iz njegovega poročila z dne 14. novembra 1942 Edvardu Kar ­ delju. Dne 11. novembra 1942 je namreč odšel iz Ljubljane preoblečen v železničarja in z železničarsko izkaznico. Z Vil­ harjeve ceste je odšel na vlak in izstopil na Brezovici, od tam pa čez Podsmreko in Kozarje ter mimo gradu na Bokalcah na Toško čelo prišel v bunker centralnega komiteja KPS. Na poti ga je spremljal Mirko Zlatnar, prav tako preoblečen v že­ lezničarja. 29 Dne 19. marca 1943 je že močno kompromitirani vodja centralne tehnike KPS Milan Škerlavaj-Petrač odšel iz Ljubljane s pomočjo ljubljanske železniške partijske organiza ­ cije. Kot pomožni kurjač se je prepeljal na lokomotivi, ki je vo ­ zila italijanski vojaški blindiran vlak iz Trsta prek Ljubljane, Novega mesta v Karlovac. Iz Ljubljane sta vozila lokomotivo Rudolf Žorga in Jože Smrekar, ki sta vedela za »fingiranega * Opomba 4 v dokumentu št. 3 v knjigi Jesen 1942. Korespon ­ denca Edvarda Kardelja in Borisa Kidriča, stran 30 navaja Mirka Zlatnarja-Miklavža. Le-ta mi je pri zapisu razgovora z dne 20. feb­ ruarja 1975 izjavil, da gre za pomoto. Kardelja je takrat vodil Branko Ivanuš-Božo, ki je imel ves čas tesnejše zveze z železni ­ čarji iz Polja in okolice. To potrjuje tudi članek Tovariš Kardelj leta 1942 v Ljubljani. Ljubljana v ilegali III. Ljubljana 1976, str. 453—454. 232 kurjača«. Kljub italijanski kontroli železniškega osebja je Skerlavaj varno prišel v Novo mesto, kjer je poiskal zopet zvezo s partijsko organizacijo na železnici. Skupaj so organi ­ zirali prehod prek bloka, tako da se je peljal skrit na stari premikalki in na primernem kraju skočil z vlaka. Prek ku­ rirke na Hmeljniku je nato dobil zvezo s partizansko javko. 30 Maja 1943 je ilegalec in član centralne komisije VOS Edo Brajnik-Stefan s ponarejeno izkaznico ključavničarja, s pri ­ imkom Viktor Petrič, zaposlen v kurilnici Ljubljana, odšel kot pomožni kurjač na lokomotivi iz Ljubljane na osvobojeno ozemlje. 31 Prav tako sta odšla maja 1943 z dokumenti, ki jih je izdelala centralna tehnika KPS in s pomočjo železničarjev (ilegalcem so dajali potrebne napotke glede same vožnje, na ­ svete, kako naj se izognejo strožji kontroli, jih spremljali in podobno) iz Ljubljane ilegalca sekretarka centralne komisije VOS Zdenka Kidrič in član te komisije dr. Vito Kraigher. 32 Železničarji so pomagali ilegalcem tudi tako, da so jim priskrbeli službene vozne karte in se z uporabo le-teh izognili italijanski kontroli pri prehodih na peron. Še več! Mirko Zlat ­ nar pravi, da so posamezni železničarji dovolili uporabljati svoje podatke za izdajo ilegalnih dokumentov, ki so jih potem uporabljali ilegalci za večkratno gibanje po železnici. Tako je npr. Zlatnar jeva ilegalna železniška izkaznica nosila ime in podatke Albina Bajca, železničarja, ki je bil takrat zaposlen na IX. sekciji za vzdrževanje prog v Ljubljani. Zlatnar pravi, da je bilo takih primerov več.33 Ko je bil Mirko Zlatnar, pre ­ oblečen v železničarja, aretiran konec novembra 1942 na Bre ­ zovici pri Ljubljani, so pozneje aretirali in zasliševali tudi Al­ bina Bajca. 34 Le-ta izjavlja, da je bil aretiran 20. januarja 1943 in na zaslišanju soočen z Mirkom Zlatnarjem. Ker ni ničesar priznal, so ga mučili. Ponovno je bil zaslišan na sodišču in pri tem soočen zopet z Zlatnarjem in še z Brankom Ivanušem, katerim je bil skupaj v službi in ki je bil sredi decembra 1942 aretiran. Pred zaslišanjem so se po zvezah sporazumeli, kako se bodo zagovarjali. 35 Iz poročila sekretarja centralnega komiteja KPS Franca Leskoška iz Dolomitov dne 5. decembra 1942 Edvardu Karde ­ lju zvemo, da je Kardelj, ki je bil tedaj v Ljubljani, namera ­ val zopet s pomočjo železniške legitimacije kot železničar oditi iz Ljubljane v Dolomite. Ko v istem poročilu Leskošek Kar ­ 233 del ju nadalje poroča, da je zveza prek Mirka Zlatnarja zaradi aretacije pretrgana,* mu takole svetuje, ko pravi: »Tvoj pri ­ hod (v Dolomite — op. A. V. M.) je zelo nujen ... Poskusi vse možnosti, da greš. Poskusi z obleko duhovna, ali kako drugače. Naj Božo (Branko Ivanuš — op. A. V. M.) pogleda, kako je na direkciji glede dokumentov, poskusil bi na drugi postaji. Piši, kaj naj mi storimo za pomoč.« 36 Bržkone pa odhod Kardelja po železnici kmalu po aretaciji Mirka Zlatnarja ne bi bil do ­ volj zanesljiv, zato je odšel v Dolomite v prvi polovici decem ­ bra 1942 s poštarsko legitimacijo kot telegrafsko-telefonski de ­ lavec. 37 Kmalu za Zlatnarjem je bil aretiran 14. decembra 1942 član centralne tehnike Branko Ivanuš. Iz prijave delegacije vzhodnih železnic v Ljubljani o poneverbi obrazcev P-17 (to so službeni nalogi), za katero so bremenili Franca Krebsa, ki je sredi novembra 1942 odšel v partizane, zvemo, da se je le- teh posluževal Branko Ivanuš. Ob njegovi aretaciji pa so ugo ­ tovili, da so našli spretno ponarejene dokumente, ki so mu omogočali potovanje, našli so tudi originalno službeno karto, le-te pa kljub predpisom ni oddal, dasi je samovoljno in ne ­ prijavljeno zapustil službo. 38 Poneverba treh blokov obrazca P-17 je služila tudi drugim ilegalcem, ki so s ponarejenimi do ­ kumenti in z omenjenim službenim nalogom P-17 ter v sprem ­ stvu železničarjev odhajali iz Ljubljane. Poročilo karabinjerskega poveljstva z dne 26. decembra 1942 ob aretaciji železničarja Branka Ivanuša ima podobno vsebino. V žepih aretiranega so našli tudi dovoljenje za gi ­ banje vzdolž železniških prog, karto za potovanje po železnici za delavce pri železniški upravi in dovoljenje za izhod iz me­ sta, zaradi opravkov v zvezi z železniško službo, vse to pona ­ rejeno. Zdaj so v teku preiskave. Na podlagi zaslišanj in pre ­ iskav je poveljstvo prišlo med drugim do ugotovitve: V pro ­ storih delegacije vzhodnih železnic in njenih sekcij, posebno šišenske, s tihim pristankom vodečih uslužbencev, podpirajo železničarji dejavnost v prid upornikom. Le-ta se zlasti kaže * Edvard Kardelj namreč v poročilu z dne 27. novembra 1942 sekretarju centralnega komiteja KPS Francu Leskošku v Dolo ­ mite piše dobesedno takole: »Jaz pridem prihodnji teden z Miklav ­ žem (v Dolomite z Mirkom Zlatnarjem — op. A. V. M.), ki je odšel k vam, da se dogovori za moj prihod.« (Jesen 1942, Ljubljana 1963, št. dok. 180. Glej tudi dok. 182.) 234 v dobavljanju ponarejenih listin, voznih kart, razpečevanju blaga in literature. Ponarejanje listin je olajševala okoliščina, da se različni žigi, ki so potrebni za overovitev listin, med njimi tudi taki, ki reproducirajo lastnoročne podpise načelni ­ kov urada, puščajo čez dan po mizah na voljo uslužben ­ cem in vsem, ki imajo v urade prost vstop. 39 O tem in podobnih primerih je opozorila tudi delegacija vzhodnih železnic železniško direkcijo v Ljubljani. V dopisu z dne 28. januarja 1943, ki je zaupnega značaja, je rečeno, da je politična policija uvedla preiskave in ugotovila pona ­ rejene izkaznice z uporabo raznih žigov za overovljenje listin, ki so ostajali čez dan na mizah v uradih in jih tako morejo uporabljati uradniki in vsi, ki imajo dostop v urade. Delegacija zlasti opozarja, da je potrebno pa ­ ziti na okrogle kovinaste in gumijaste žige in strogo naroča, naj žige za žigosanje izkaznic stalno varuje načelnik enote ali uslužbenec, ki je zato zadolžen in naj jih po uporabi hrani pod ključem.40 O tem govorijo tudi izjave železničarjev. Rudolf Me­ jak, ki je bil zaposlen na občem oddelku državnih železnic v Ljubljani, pripoveduje, da je dajal aktivistom matičnega od ­ bora OF direkcije na voljo ustrezne žige, s katerimi so lahko »uradno« izdajali železniške vozne legitimacije, ki so jih za svoje delo potrebovali ilegalci oziroma aktivisti. 41 Znatno po ­ moč so nudili tudi člani OF v železniški tiskarni. Tiskarski strojnik v oddelku litografije Franc Vovk je izdeloval po nalo ­ gu Alberta Kobala, uslužbenca občega oddelka direkcije, raz ­ ne »obrazce« za OF. Te so uporabljali za tiskanje različnih ile­ galnih legitimacij, razen tega pa so v večji nakladi tiskali vse pomembnejše železniške tiskovine, ki jih je naročal okupator in so le-te utegnile biti tudi uporabne za različne akcije v NOB. Iz tiskarne so med drugim materialom zaupni aktivisti odnašali tudi tovrstno gradivo. 42 Razen prevozov pomembnih ilegalcev, katere je v glav ­ nem organizirala centralna tehnika KPS ob sodelovanju naj ­ bolj zanesljivih železničarjev, med njimi so bili Rudolf Žorga in Jože Smrekar, je bilo, kot priča spominsko gradivo, še več ilegalnih prevozov. Za to delo so bili določeni najbolj zaneslji ­ vi in predani strojevodje, kurjači, pa tudi drugi. Namesto poimenskih seznamov so imeli zaradi konspiracije številčne sezname, po katerih so določali turnus ilegalmh prevozov. Po ­ 236 navadi je v kurilnici te turnuse določal strojni mojster Ivan Justin. Mimo centralne tehnike KPS so prihajali ilegalci iudi prek osebnega poznanstva, terenskih odborov OF in podobno, na javke, ki so bile na železnici ali na stanovanjih strojevodij, kurjačev in drugih. Tako je bila javka za ilegalce na stano ­ vanju Jožeta Smrekarja na Resljevi cesti 25, in v kleti na Resljevi cesti 31 zidan bunker za ilegalce, kjer so tudi dobili napotke in podrobnosti o »službenem« potovanju na lokomo ­ tivi ali na vlaku. Ponavadi so se ilegalci preoblekli v delovne železničarske uniforme kar med nakladanjem premoga, ko so prišli v kurilnico. 43 Nekajkrat so ilegalci, ki so potovali s pomočjo železnice na teren, dobili tudi uniforme po meri. Tako je Andrej Ku­ mar, ki je bil tedaj že ilegalec in je živel v Ljubljani, marca 1942 dobil nalogo, naj organizira osvobodilno gibanje na gori- škem območju. Iz Ljubljane je potoval kot železniški revizor, zato so mu železniški aktivisti preskrbeli za to potrebno na ­ kazilo za uniformo in tudi druga pooblastila in legitimacije. Kot železniški revizor na brzovlaku Ljubljana —Rim je poto ­ val do Postojne in nadzoroval delo sprevodnikov, ki je bil za ­ nesljiv frontovec in je vedel za to akcijo. 44 Poleg takih prime ­ rov velja na tem mestu na podlagi dokumentov in izjave Mir ­ ka Zlatnarja omeniti, da je tudi centralna tehnika KPS oskr ­ boval ilegalce z železniško uniformo in seveda z ilegalnimi železničarskimi dokumenti. Ko so Zlatnarja konec novembra 1942 na Brezovici aretirali, so mu odvzeli tudi službeno želez­ ničarsko torbo, v kateri je bila zložena nova železničarska uni ­ forma za Borisa Kraigherja* in ko so v nadaljnji preiskavi prerezali torbo, so našli še ilegalne železničarske dokumente, * Boris Kraigher, sekretar okrožnega komiteja KPS Ljubljana, ki je spomladi 1942 opravljal dolžnosti organizacijskega sekretarja centralnega komiteja KPS, je bil maja 1942 aretiran in interniran v taborišče Gonars. Od tu je s skupino 8 tovarišev pobegnil v noči od 30. na 31. avgust 1942. Ta skupina je imela v načrtu s pomočjo partizanskih enot na Primorskem organizirati napad na taborišče Gonars in osvoboditi vse internirance. Vendar načrt ni uspel. S Primorske je Kraigher prišel jeseni 1942 v Dolomite in zopet po ­ stal organizacijski sekretar centralnega komiteja KPS. Iz doku ­ mentov zvemo, da se je novembra 1942 dogovarjal z E. Kardeljem in B. Kidričem o prihodu v Ljubljano. Jesen 1942, dok. 9, stran 51, dok. 120, stran 314, dok. 140, stran 362. 237 s katerimi naj bi Kraigher, prek zvez na železnici, odšel iz Do ­ lomitov v Ljubljano. 45 V naslednjem bomo prikazali še nekaj primerov neposred ­ ne pomoči, ki so jo nudili železničarji ilegalcem. Vlakovodja Božo Ivanovič, ki mu je frontna organizacija na postaji Ljub­ ljana zaupala prenekatere ilegalce, izjavlja, da je take potnike oskrbel s svetilko, rdečo zastavico, kakršne uporabljajo zavi ­ rači in premikači pri svojem delu, z nekaterimi deli uniforme, kot npr. s kapo, suknjičem in podobno. Največ je takih ilegal ­ cev v »službenih oblekah« vozil na relaciji Ljubljana —Laze proti Štajerski, dalje v Novo mesto, Karlovac, pa tudi v Postoj ­ no. 48 Poleg tega je v letu 1941 sprejemal od Alojza Žargijast. ilegalne dokumente — železničarske legitimacije za ilegalce in jih dostavljal na javko v trafiko na postaji Šiška neki tovari ­ šici Silvi. 47 Avgust Belič, ki je vozil na svoji lokomotivi na relaciji Ljubljana —Postojna razen literature in pošte tudi ilegalce, kot kurjače na vaji, čestokrat ob prisotnosti nadzorstva itali ­ janskih fašistov, se tega takole spominja: »Predstavljali se niso (namreč ilegalci — op. A. V. M.) iz razumljivih razlogov, videli smo se pa tako samo enkrat, vem samo to, da jih ni bilo ma ­ lo.« 48 Proti Postojni je vozil ilegalce Maks Šuštar, ponavadi jih je izročal Alojzu Brdavsu, ki je bil zaposlen v kurilnici v Postojni. Za nadaljnjo pot je poskrbela neka kurirka iz Hru- ševja pri Postojni. V to zvezo ga je vključil strojevodja Ignac Grošelj, ki ga je tudi seznanil z vsemi javkami na progah. Šu­ štar je vozil tudi do Laz in proti Gorenjski, kamor je vozil kurirje in obveščevalce, ki so vzdrževali zvezo z Ljubljano. Spominja se, da je na vseh relacijah proge prevozil okoli 20 ilegalcev. 49 Prav tako je vozil ilegalce v partizane na progi proti Postojni strojevodja Karel Završnik. 50 Največ takih prevozov je bilo verjetno organiziranih proti Dolenjski. Že junija 1941 je bila vzpostavljena tesna zveza med železničarji ljubljanskega vozlišča in Novim mestom. Te zveze so služile za pošiljanje propagandnega gradiva, pošte, za manjše količine vojaškega in sanitetnega materiala, bone, ob ­ veznice in drugo. Prek le-teh so prihajali in odhajali iz Ljub­ ljane v Novo mesto in dalje do Metlike ilegalci, po ­ litični delavci, ki so delali na različnih področjih narod ­ noosvobodilnega dela, dalje kurirji in drugi. Spomladi 1942 238 JOŽE SAJE, roj. 1889, kretničar v Mirni peči, član Sokola. 2e 1941 se je z družino vključil v OF. Njihova hiša blizu železniške postaje je bila javka, kjer so se zbirali ilegalci, dalje hrana, orožje in ilegalna lite ­ ratura, ki so jo Sajetovi po zvezah odnašali dalje. 1. 7. 1942 so Sajeta aretirali in italijanski okupator ga je odpeljal v taborišče v Padovi. Po ka ­ pitulaciji Italije je odšel v NOV, tu ­ di njegovih šest otrok se je vključi­ lo v slovenske brigade. Po osvobo ­ ditvi sta se z ženo vključila v družbe ­ nopolitično delo v Mirni peči. Umrl je leta 1972. so bile za take prehode ustanovljene posebne zveze, se pravi, da so bili določeni posebno zanesljivi železni ­ čarji za prevoz članov vodstva narodnoosvobodilnega gibanja. Največ sta takih prevozov opravila strojevodja Rudolf Žorga in Jože Smrekar v smeri proti Novemu mestu in Metliki. Na tej relaciji proge so vozili tudi drugi. Franc Pečar se spominja, da je na progi Ljubljana —Karlovac prevažal s hrvatske na slovensko stran ilegalce, ki so se umaknili pred ustaši. 51 Želez­ ničarji so čestokrat pomagali tudi pri prevozu ranjenih parti ­ zanov. Tako so npr. člani OF na postaji Grosuplje preskrbeli partizanu Ladu Grbcu, ki je bil ranjen v boju na Pugledu, že­ lezničarsko uniformo. Po zdravniškem pregledu pri dr. Franju Podkoritniku v Grosupljem, je s pomočjo frontne organizacije na postaji odšel v novomeško bolnico. 52 Tudi Janez Križnar, član narodne zaščite v sekcij ski službi v Ljubljani in šofer motorne drezine, se spominja, da je prevažal orožje, tehniko, ilegalce in tudi ranjence na progi Ljubljana —Karlovac ter Ljubljana —Postojna in obratno. 53 'Herman Lenassi, rojen v Trstu, po lastni izjavi je bil kot dijak član Preporoda v letih 1912—1914, med vojno pa šef po ­ staje v Trebnjem, govori o podobnih prehodih ilegalcev. Že­ 239 lezničarji — frontovci so omogočali ilegalcem ali partizanom, da so med premikom vagonov ali cele kompozicije zapuščali »blok« in odhajali na teren ali pa v partizanske enote. 54 Rus Janez, med vojno čuvaj' proge v Št. Vidu pri Stični, je bil povezan s terenskim aktivistom OF Vidom Rusom. Le­ ta mu je v oktobru 1942 poslal komandirja neke partizanske enote in naročil, naj kot čuvaj na progi, ki pozna gibanje italijanskih obhodnih straž in razmere na progi, pomaga par ­ tizanski enoti pri prehodu čez progo in cesto. Akcija je dobro uspela. Italijanske obhodne straže so odprle ogenj šele tedaj, ko so se zatekle v bunker. 55 Iz Ljubljane pa so odhajali ilegalci prek bloka na Viču tu ­ di po progi na relaciji Ljubljana —Vrhnika. Čuvaj proge — ob- hodnik proge Matija Lenarčič iz Loga je s seboj vodil tudi »pomočnika-novinca« v železničarski uniformi in ga »uvajal v novo službo«. 56 Pogosti ilegalni prehodi so bili tudi na odseku Ljubljana — Zalog. Franc Pečar je vozil tudi na premiku in pri tem več­ krat prepeljal čez blok »kurjače«, ki so odšli v partizane. 57 Davorin Kremžar je vozil ilegalce spomladi 1942 v smeri proti Lazam, pa tudi proti Šmarju-Sap, vsega skupaj je prepeljal 17 ilegalcev. 58 Karel Sešek, nadpremikač iz Zaloga, je pomagal aktivistom, kurirjem in ilegalcem, da so varno prišli iz So ­ strega na postajo Zalog, odkoder so se kot železničarji pri ­ peljali s tovornimi vlaki v Ljubljano. 59 Prav tako sta sodelovala železničarja iz Zaloga Franc Tavčar in Jože Štiher. Prvi je pomagal partizanom pri prehodu čez tire, drugi pa omogočal ilegalcem pot čez italijansko- nemško mejo. 60 Jože Šubelj je poleti 1942 nudil kurirjem glav ­ nega štaba pomoč tako, da je imel na svojem stanovanju pri ­ pravljene obleke (kot npr. duhovniško), da bi se kurirji pre ­ oblekli, ko so odhajali v Ljubljano in obratno. 61 Jože Okretič, ki je bil čuvaj v Polju, je bil povezan z orga ­ niziranimi frontovci prometniki na premikalnem kolodvo ­ ru v Zalogu. Poskrbel je za varne prehode partizanskim ku­ rirjem in drugim partizanom, ki so prihajali prek Save in čez železniško progo med Poljem in premikalnim kolodvorom v Zalogu s Štajerskega na Dolenjsko. 62 Pomembne zveze iz Ljub­ ljane proti Štajerski so tekle prek železničarjev iz Zaloga prek Laz, Kresnic in Z.danega mostu dalje. Julka Humar-Lukič, 240 kretničarka iz Laz, je dalj časa imela zvezo z osebjem za spremstvo vlakov, ki je do Zaloga prišlo iz ljubljanske smeri, in dalje s člani OF v Posavju. Te zveze je vzdrževala tudi še pod nemško okupacijo. 83 Veliko ilegalnih prevozov je bilo v drugi polovici 1942 in prvi polovici 1943, ko so odhajali pomembni organizatorji na ­ rodnoosvobodilnega boja iz Ljubljane na osvobojeno ozemlje na Dolenjsko in v Belo krajino. Prek posebnih zvez so ilegalno prehajali tudi kurirji, ki so vzdrževali zvezo med Ljubljano ter vodstvom narodnoosvobodilnega gibanja na terenu. Pri prevozu ilegalcev iz Ljubljane je imela pomembno vlogo no ­ vomeška postaja, ki je spremljala in nadalje po svojih preiz ­ kušenih kanalih spravljala ilegalce na teren. Partijska orga^ nizacija na postaji je po zanesljivem kanalu iz Ljubljane sprejemala politične in vojaške funkcionarje, zdravnike, teh ­ nike in tiskarje. Jože 'Hribar, član železniškega komi ­ teja, od srede septembra 1942 pa rajonskega železni ­ škega komiteja KPS, piše v svojih spominih, da je če­ stokrat spremljal ilegalce, ki so prišli iz Ljubljane s ponarejenimi dokumenti in jih v smeri Trške gore od- premil na teren. Ilegalce so spremljali na teren tudi drugi železničarji. 84 Obširneje o tem piše Danijel Lepin, prav tako član zgoraj omenjenih komitejev in pravi takole: Z ilegalci, ki so prihajali kot preoblečeni železničarji v Novo mesto, je bilo najlažje, ker niso bili tako izpostavljeni sicer temeljiti okupatorjevi kontroli. Drugi zopet so prihajali z le­ galnimi dokumenti do Novega mesta, zato smo morali pred- tem železničarji priti v Ljubljano po ilegalne dokumente, s katerimi smo jih nato z novomeške postaje prek bloka vodili na teren. Pri izročanju ilegalnih dokumentov v Novem me­ stu smo železničarji odvzete legalne dokumente dostavili v Ljubljano, kot dokaz, da so ilegalci dejansko šli na teren. Le­ pin se tudi spominja, da je prišel v Ljubljano spomladi leta 1942 na javko v stanovanje železničarja Smrekarja na Res­ ljevi cesti (Jože Smrekar na Resljevi 25 — op. A. V. M.) in prevzel od Franca (Mirka — op. A. V. M.) Pleška-Petra 17 ile­ galnih osebnih izkaznic in jih prinesel v Novo mesto. 65 Dalje pravi Lepin, da so se zlasti kurirji javljali na novomeški po ­ staji pri Jožetu Zagorcu-Dolskem in Jožetu Hribar j u-Anžetu, ki sta izmenoma opravljala razporedno službo. Z ilegalci so 16 Železničarji 241 se železničarji razpoznavali tudi po geslih in znakih bodisi na vožnji na vlaku, na postaji ali v gostilni. Ta gesla in znake so po dogovoru dobili od Franca (Mirka — op. A. V. M.) Ple- ška-Petra in Franca Čučka-Črnivca iz Ljubljane. Tako npr. »Ali kupujete krompir?« — «Da, krompir in koruzno moko.« Ali pa »Ali potujete v Novo mesto?« — »Ne, nadaljujem pot na Uršna sela.« in podobno. Nekateri ilegalci, ko so prispeli v Novo mesto, so odšli v gostilno in počakali na zvezo z želez­ ničarji, kot razpoznavni znak pa so imeli kozarec z 2 decili ­ troma vina na časopisnem papirju. Ilegalci so največkrat ča ­ kali na zvezo v najbližji gostilni na postaji pri Windischerju, pri Kastelcu v Bršljinu in Štemburju v Kandiji. 66 Novomeški železničarji so ilegalce, ki so jim bili zaupani, vodili ali prek bloka in naprej na dogovorjeno mesto, ali so jih z vlakom pe­ ljali do bližnje postaje, npr. do Birčne vasi, Urših sel ali Stra- že-Toplice. Nekatere pa so tudi ponoči z lokomotivo za pre ­ mikanje odpeljali prek bloka v Bučni vasi na teren. Poleg tega so bili železničarji tudi zanesljivi kurirji, ali pa so vzdrže ­ vali še terenske zveze, prek katerih so ilegalci odhajali dalje v partizanske enote. Te zveze so potekale prek Bučne vasi na Trško goro, prek Kandije v Dolenjske toplice in Drga- nja sela, prek Birčne vasi in Uršnih sel na Stare žage in Crmošnjice, prek Grma in Vavte vasi na Gorjance. Lepin je zlasti odpremi! ilegalce in kurirje na teren Drganjih sel, Starih žag in Brezove rebri. 67 Veliko ilegalcev je prišlo iz Štajerske na Dolenjsko prek nemško italijanske meje na območje Tržišča, kjer sta pomagala železničarja Franc Pirš in Anton Rolih. Poleg tega je Pirš na postaji Mirna sprejemal aktiviste, ki so odhajali iz Ljubljane v partizane. Pravi, da je bil razpoznavni znak ilegalca časopis Slovenec v levem žepu, Pirš pa je imel eno rokavico v roki, drugo pa oblečeno. Sprejel je tri skupine, ki sta jih z Dolfe- tom Bulcem mimo postojank in straž vodila v okoliške goz­ dove. 68 Ivan Petrič, kretnik iz Metlike, pozneje postajenačelnik v Rosalnicah, se spominja, da so zlasti železničarji na območju Bubnjarcev, Rosalnic in Metlike pomagali mnogim ilegalcem, ki so prihajali iz Hrvatske v Slovenijo. Včasih so poleg po ­ sameznikov odpravljali po železnici ali v partizanske enote na 242 teren tudi večje skupine, ki so štele od deset do petnajst ilegalcev. 69 Izjave v anketnih listih in spominskem gradivu pričajo, da so železničarji neštetokrat pomagali bodisi hkrati z oprav ­ ljanjem službenih dolžnosti, ali pri sodelovanju z organizacijo OF na terenu, ilegalcem, kurirjem, aktivistom in partizanom pri ilegalnih prehodih in poteh iz kraja v kraj ali čez oku ­ patorjevo mejo, kjerkoli v Ljubljanski pokrajini. Za vzdr ­ ževanje teh zvez in poti so čestokrat vedeli in sodelovali dru ­ žinski člani, ali svojci železničarjev. Le-ti so nemalokdaj nu ­ dili ilegalcem tudi zatočišče in oskrbo. Prevozi ilegalcev po železnici bodisi kot slepih potnikov z vednostjo in zaščito železničarjev, ali kot fingiranih železni ­ ških uslužbencev, so bili pravzaprav redni, tako med italijan ­ sko okupacijo, kakor tudi od pozne jeseni 1943 dalje med nem ­ ško okupacijo. Pod italijansko okupacijo so bili ilegalni prevozi največ v smeri proti Dolenjski, pod nemško pa proti Primorski in Štajerski prek Zaloga in Litije. Uspešnost prevozov kaže na dobro pripravljenost in organizacijsko sposobnost železni ­ čarjev. To je upoštevalo tudi vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja in je zato tudi zaupalo svoj dragoceni kader partijski organizaciji na železnici. Na koncu tega poglavja naj omenimo še to, da so se na železnici med vojno zaposlovali tudi srednješolci in študenti, v večjem številu zlasti od jeseni 1942. Dne 22. septembra 1942 je bila namreč izdana naredba visokega komisarja za Ljubljan ­ sko pokrajino, ki je dovoljevala glede na to, da zagotovi redni promet na železnicah Ljubljanske pokrajine (saj je bilo tedaj že večje število železničarjev v internaciji), sprejem v samo ­ stojno izvrševanje službe tudi mladeniče stare manj kot 21 let, vendar ne manj kot 18 let in seveda, če ustrezajo vsem drugim pogojem, ki jih predpisuje zakon. 70 Italijanski okupator je jemal tudi brezposelne študente, študente brez družin in sploh študente 71 za sumljive elemente v mestu, zato jih je že spo ­ mladi 1942 interniral v sklopu različnih ukrepov za obrambo Ljubljane. Spričo zgoraj omenjene naredbe pa so se študenti z zaposlitvijo na železnici več ali manj le umaknili okupator ­ jevemu nadzoru in dobili nekakšno zavetje pred njegovim na ­ siljem. Organizacija OF na železnici je večino srednješolcev in študentov vključila v narodnoosvobodilno gibanje in jih tudi 16 243 uporabila za različne akcije, ali pa so prek železnice odhajali ti začasno zaposleni študenti in srednješolci v partizanske enote. Tako se npr. Albin Bajec in ing. Ciril Mravlja spominjata, da sta Branko Ivanuš-Božo in Mirko Zlatnar-Miklavž s sodelova ­ njem ing. Goloba, šefa IX. sekcije in ing. Šubica, šefa II. sek­ cije dobivala od organizacije OF na železnici posebno izpolnje ­ ne tiskovine — službeni potni nalog, s katerim je bilo moč poleg drugih dokumentov legalno, hkrati z opravljanjem »služ­ benih dolžnosti« zapustiti Ljubljano. 72 Študentje so namreč ustrezne dokumente za odhod v partizane dobivali neposredno od organizacije OF na železnici. Ivanuš in Zlatnar pa sta tak ­ šne dokumente od navedenih in drugih organizatorjev OF do ­ bivala tudi za potrebe centralne tehnike. Na dejavnost študen ­ tov na železnici je opozorila tudi kvestura v dopisu z dne 2. februarja 1943 mestnim policijskim postajam in uradom javne varnosti pri obmejni železnici v Ljubljani, ko pravi med drugim, da so se z zaposlitvijo izognili nadzoru italijanskim oblastem in kvesturi in da sodelujejo v narodnoosvobodilnem gibanju. 73 5. Kurirske zveze, javke in prevoz literature po železnici Vodstvo Komunistične stranke Slovenije je v svojem ne ­ pomirljivem boju proti fašizmu in nacizmu in naraščajoči hit ­ lerjevski propagandi uporabilo tudi pisano besedo — tisk. Že pred vojno je ustanovilo ilegalno partijsko tehniko. Prve te ­ melje ji je položil in jo vodil organizacijski sekretar central ­ nega komiteja KPS Tone Tomšič. V zadnjem letu pred april ­ skim zlomom je s svojim organizacijskim talentom in zavze ­ tostjo njeno dejavnost še razširil in razvejil. S tem je KPS v boju proti zunanjim in notranjim sovražnim silam uporab ­ ljala ne le legalni tisk, temveč je pričela tudi ilegalno tiskati, razmnoževati, širiti protifašistično literaturo, ki naj bi slo ­ venski narod pravilno politično usmerjala, ga osveščala gro ­ zeče fašistične nevarnosti in ga hkrati pripravljala na obram ­ bo domovine. Člani partijske tehnike so nekaj zvez za uspešno širjenje literature že pred vojno zaupali tudi železnici. Iz spo ­ minskega gradiva in pričevanj železničarjev in drugih zvemo, da so člani komunistične stranke in njihovi simpatizerji na že­ 244 leznici vzdrževali zveze z okrožnimi strankinimi organizacija ­ mi, iz Ljubljane so jim prinašali literaturo in propagandno gradivo. Z nekaj primeri bomo opisali zveze, ki so jih vzdrže ­ vali železničarji s posameznimi okrožnimi komiteji KPS in njihovimi tehnikami tik pred vojno in prve mesece okupacije. Jože Borštnar, prometnik v Rajhenburgu (Brestanici) je bil okrožni tehnik za Posavje. Po ilegalno literaturo je hodil v Ljubljano na različne javke, med drugim tudi na stanovanje Franca Leskoška. Na poti iz Ljubljane je največkrat odvrgel literaturo pred Brestanico, kjer je bil domenjen z železniškim čuvajem Kornherjem iz Rožnega dola pri Blanci, svojim naj ­ ožjim sodelavcem. 1 Z belokranjskim okrožnim komitejem KPS je vzdrževal zvezo železničar Tone Šušteršič,* ko pa je bila vzpostavljena v Semiču okrožna tehnika jeseni 1939 ali spo ­ mladi 1940, sta jo z Mirkom Zlatnarjem (sin železničarja) oskrbovala s tehničnim materialom, s teksti in podobno. Po razpadu stare Jugoslavije je bila ustanovljena nova tehnika v Metliki, v bližnji samotni cerkvi. Glavno zvezo med Ljubljano in to tehniko je vzdrževal prometnik v Metliki Jože Borštnar, ki ga je Tone Tomšič kot organizacijski sekretar CK KPS, po uspešnem organizacijsko-političnem delu v Posavju in Miren ­ ski dolini, oktobra 1941 poslal v Metliko, da bi prek meje z NDH organiziral kanale s Karlovcem. 2 Za kočevsko okrožje je od začetka leta 1942 delovala okrožna tehnika v Kočevju. Sprva je vzdrževal zvezo med tehniko in Ljubljano Mirko Zlatnar, po razpadu Jugoslavije pa do poletja 1941 študent, sin železničarja Julija Crnkoviča, ki je bil zaposlen na postaji Kočevje. Še pred vojno, koncem 1939, ali v začetku 1940, je bila v Novem mestu okrožna tehnika, s katero je leta 1940 vzdrževal zvezo z Ljubljano Niko Šilih, sin železničarja. Po okupaciji se je tehnika v Novem mestu še bolj razvila, imela je svoje prostore v hotelu Metropol, okrožni tehnik pa je bil tedaj * Tone Šušteršič je imel že leta 1932 ali 1933 zvezo s komuni ­ stom krojačem Jakom Butalo iz Gradca v Beli krajini. Tja mu je Šušteršič prinašal iz Ljubljane literaturo in letake. Da ne bi vzbu­ jala nepotrebne pozornosti, je Šušteršič v dogovoru z Butalo veči­ noma na vožnji z večernim vlakom proti Gradcu odvrgel literatu ­ ro pri signalu pred postajo Gradac. (Šušteršič Tone, pismena izjava in ustni vir z dne 10. junija 1976.) 245 MILAN IZLATNAR, roj. ,1912, pro ­ metnik v Žabnici, predvojni član KP. Že poleti 1941 se je vključil v OF in delal na območju Žabnica — Stražišče —Kranj. Poleg tega je do aretacije 19. 2. 1942 vzdrževal zvezo med OO OF Kranj in CT KPS v Ljubljani. Javka je bila pri železni ­ čarski družini Petra Zlatnarja st. v Šiški. Po Urbančevi izdaji febr. 1942 so ga aretirali in odpeljali sprva v Begunje in nato v taborišče Maut ­ hausen. 20. 4. 1942 so ga ustrelili v skupini 49 talcev. Ljub an Jakše-Zveličar. Na ciklostil sta največ razmnoževala Ciril Polajnar in Marjeta Vasič, oba sta pa tudi vzdrževala zvezo z Ljubljano. Ko pa so tehniko zaradi aretacije Cirila Polajnarja prenesli v okolico Novega mesta, je zvezo z Ljub­ ljano prek železničarjev organiziral Mirko Zlatnar. Javka je bila na postaji pri Jožetu Hribarju. Centralna tehnika KPS je imela tako prek železničarjev še do konca 1942 zanesljivo zvezo z okrožno tehniko v Novem mestu. 3 Leta 1940 je bila vzpostavljena zveza s ciklostilno tehniko v St. Vidu pri Stični, med drugim tudi prek železničarja Ur ­ bančiča, ki je stanoval v Št. Vidu in se je dnevno vozil v služ­ bo v Ljubljano. 4 Tudi za tehnike v okrožju Vrhnika in Cerknica so med drugim vzdrževali zvezo z Ljubljano železničarji in to še pred vojno. O delu ciklostilne tehnike, ki je delovala pred vojno v hiši železničarja Toneta Zalarja na Lazah pri Borovnici, smo omenili že v enem izmed prejšnjih poglavij. Iz Ljubljane je prenašal na Rakek pošto, tekste in matrice železničar Ludvik Miklošič iz Kamniške 46.5 Le-ta je vzdrževal zvezo tudi po okupaciji, tja do leta 1942, bržkone pa še dlje. 6 Proti Trstu sta vozila litreaturo še pred vojno in med okupacijo železničar 246 Tone Maver 7 in Peter Zlatnar st. 8 Tudi za okrožje Kranj je delovala redna zveza od poletja 1941 do februarja 1942 po železnici. Zanjo je skrbel prometnik, sprva v Žabnici, kasneje v Kranju, Milan Zlatnar, ki je največkrat osebno prihajal v Ljubljano na dom Mirka Zlatnarja, ali na postajo Ljubljana k Mirkovem očetu Petru Zlatnarju po gradivo. Gradivo za kranjsko okrožje so pošiljali po tej zvezi tudi pod železniškimi vagoni. 9 Prav tako je potekala poleti 1941 zveza po železnici iz Ljubljane za štajersko območje, in sicer s Trbovljami, Celjem in Mariborom. Prek železničarjev, ki so vozili iz Ljubljane do Zaloga oziroma do nemško-italijanske meje, so izročali tekste za Slovenskega poročevalca in letake zanesljivim železničar ­ jem, ki so prihajali iz štajerske strani. 10 Z organizacijo samostojnih tehnik pri vseh okrožnih ko ­ mitejih KPS v začetku leta 1941 se je partijska tehnika še bolj povezala z železnico, te zveze je uporabila, kot bomo videli tudi kasneje, med okupacijo. Po razpadu stare Jugoslavije in po okupaciji, ki je razkosala slovensko ozemlje, je partijska tehnika dobivala vse večji pomen, zato je razširila svojo de ­ javnost. Vodstvo Komunistične partije Slovenije se je namreč iz predvojnih izkušenj močno zavedalo, da je pisana in tiskana beseda v tem hudem obdobju slovenskega naroda pomembna buditeljica narodne zavesti in klic k uporu in boju proti oku ­ patorju, hkrati pa dobro orožje proti sovražni propagandi. Iz predvojne partijske tehnike je vodstvo KPS razvilo centralno tehniko KPS, ki je postala tudi Osvobodilni fronti slovenske ­ ga naroda pomembno orožje v boju proti okupatorjem in do ­ mačim izdajalcem. Organizacijski sekretar CK KPS Tone Tomšič je v skladu z novimi okoliščinami dela in potrebami, ki jih je prinašala okupacija in z njo vedno večje nasilje, or ­ ganiziral in razvil centralno tehniko KPS s predanim partij ­ skim kadrom do te stopnje, da je uspešno premagovala oku ­ patorjeve ovire in pomagala na vseh področjih narodnoosvo ­ bodilnega gibanja. Centralna tehnika KPS je imela več od ­ delkov (sektorjev) in je opravljala različne pomembne dejav ­ nosti, mednje sodijo tudi organizacija in delo ilegalnih ciklo- stilnih tehnik in tiskarn in organizacija kurirskih zvez in javk ter kolportaža literature. Konec leta 1940 je pričel neposred ­ no delati v partijski tehniki, oziroma od leta 1941, imenovani centralni tehniki KPS dr. Dušan Kraigher-Jug, 11 v njej je 247 delal vse dotlej, dokler ni v februarju 1942 prevzel na Do ­ lenjskem organizacijo ciklostilnih tehnik in obveščevalno služ­ bo na terenu. 12 Narodnoosvobodilni tisk, ki je nastajal v ile­ galnih ciklostilnih tehnikah in tiskarnah v Ljubljani in oko ­ lici v prvem obdobju njegovega razvoja, od septembra 1941 do začetka aprila 1943, je dosegel kljub izredno hudim raz ­ meram dela visoko število izvodov. Skupaj s osrednjimi ča ­ sopisi, letaki, lepaki in drobnim tiskom je ocenjeno na okoli 1,970.000 izvodov. 13 Za ves ta tisk so člani centralne tehnike KPS, ki so bili določeni za organizacijo javk in zvez skrbeli, da je prek njih odhajala literatura v vse slovenske pokrajine. Komunisti in trdno organizirane organizacije OF na želez­ nici so omogočale članom centralne tehnike KPS, da so tudi v okupaciji kaj hitro bile vzpostavljene zveze in javke, ki so jih vzdrževali železničarji in po katerih so odnašali in odvažali literaturo. Železničarji so bili zlasti soudeleženi pri oskrbo ­ vanju ciklostilnih tehnik na osvobojenem ozemlju na Dolenj ­ skem, ki je bilo vzpostavljeno od maja 1942 do italijanske ofen ­ zive poleti 1942, tako s tehničnim materialom kakor tudi z literaturo, ki so jo prinašali iz Ljubljane za nadaljnje razmno ­ ževanje. Prek javk na železnici in zvez železničarjev, ki so domovali izven Ljubljane je odhajala literatura iz tehnike glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet, iz tako ime­ novane dolomitske tehnike (ki je delovala že spomladi 1942), a je bila v času bivanja vodstva narodnoosvobodilnega gibanja v Dolomitih od jeseni (oktobra) 1942 do spomladi 1943 po ­ membna osrednja tehnika osvobodilnega tiska. 14 Železničarji so zanesljivo vzdrževali zveze terenskih vodov (TV), od kate ­ rih je ena izjemoma potekala tudi po železnici iz Ljubljane na Dolenjsko do postaje Novo mesto, kjer je bila kurirska javka TV 22-Dolski. 15 Centralna tehnika KPS je vključila tudi že­ lezničarje v zveze, ki so bile vzpostavljene s ponovno organizi ­ ranimi ciklostilnimi tehnikami v okolici Ljubljane po italijan ­ ski ofenzivi jeseni 1942. Tako s krimsko tehniko, ki je delo ­ vala od oktobra 1942 in s tehniko »Jožica«, imenovano po bunkerju »Jožica« na Pugledu pri Podlipoglavu, jeseni 1942.16 Železničarji so bili vse bolj vključeni pri raznašanju in pre ­ vozu tiskov iz dolomitske tehnike v tehnike posameznih okro ­ žij, kjer so te tiske dalje razmnoževali. Tovrstno gradivo so vozili za belokranjsko tehniko, novomeško tehniko, ki je priče ­ 248 la z delom novembra 1942 in za stisko tehniko. Le-ta je delala še pred italijansko ofenzivo poleti 1942. Po preselitvi vodstva narodnoosvobodilnega gibanja iz Dolomitov na Rog spomladi 1943 pa je postala stiska tehnika pod imenom Urška 14 ena pomembnejših tiskarn osvobodilnega gibanja ne samo do ka ­ pitulacije Italije, temveč tudi v naslednjem obdobju, po ka ­ pitulaciji na osrednjem osvobojenem ozemlju na Dolenjskem in Kočevskem. 17 Pomemben delež imajo železničarji tudi pri vzdrževanju zvez, ki so potekale prek Notranjske na Primor ­ sko. Prek Postojne in drugih krajev so tekle zveze zlasti v času, ko je narodnoosvobodilni tisk prihajal iz Ljubljane in iz drugih pomembnejših ciklostilnih tehnik v Ljubljanski po ­ krajini. Tako je dobivala ilegalni tisk iz Ljubljane v letu 1941 in 1942 Hajnejeva tehnika, imenovana po soboslikarju Viktor ­ ju 'Hajneju-Perunu, ki je delovala v Zalogu pri Postojni. 18 Tudi novomeška tehnika je prek železničarjev razpečevala svoj tisk zlasti v vasi in kraje ob progi na Dolenjskem in v Beli krajini. Tako je poleti 1941 bila organizirana široka mreža zaupnikov po posameznih postajah, ki so prenašali pošto in tehniko iz Novega mesta. Na progi Novo mesto —Bubnjarci so bili tile železničarji: v Kandiji Jože Majerle in Franc Poto ­ kar, v Birčni vasi Rudolf Čubrilo in Lojze Babošek, v Uršnih selih Albin Kalan, v Rožnem dolu Ivan Bizjak, v Semiču Jakob Majerle, v Črnomlju Leopold Burjak, Jože Jerman, v Gradcu Jože Koplan, v Metliki Ivan Petrič, Ciril Dobovišek, Franc Adlešič, v Bubnjarcih Milan Kalan; na progi Novo mesto — Sevnica pa v Mirni peči Valter Šušteršič do odhoda v inter ­ nacijo, v Trebnjem Miha Penko, v Mokronogu Franc Horvat, Franc Milavec in Anton Rutar, v Mirni Franc Pirš, v Tržišču Anton Rolih pa tudi drugi. Poleg prenašanja ilegalne litera ­ ture so posredovali obveščevalni službi na železnici sporočila o gibanju sovražnikovih enot, o številčni moči posadk v posa ­ meznih bunkerjih, na postajah in drugih železniških objektih. 19 Na novomeški postaji pa so sprejemali in oddajali tehniko in pošto Ivan Mavrovič, Jože Hribar, Jože Zagorc, D j uro Spol j a- revič, Danijel Lepin, Anton Kokalj, nekaj časa pa tudi Avgust Jazbinšek, Feliks Koman, Jože Pungerčar, Franc Mihalič, Franc Košir, Ermin Ferfolja in drugi. 20 S pritegnitvijo Branka Ivanuša v vodstvo centralne teh ­ nike KPS jeseni 1941, se je sodelovanje med njo in železnico, 249 kjer je bil Ivanuš zaposlen, znatno razširilo. Zaradi težkega ilegalnega dela in stroge konspiracije je danes skoraj nemogo ­ če v celoti prikazati mrežo kurirskih zvez, javk in kanalov, ki so jih vzdrževali različni vojaški in politični organi narod ­ noosvobodilnega gibanja po železnici. Tudi v spominskem gra ­ divu železničarjev in drugih so o tem skopi podatki. Posebno še, ker so se vse te kurirske zveze prepletale in dopolnjevale s prevozom literature, obveščevalno službo, intendanco in po ­ dobno. Vendar bomo skušali na tem mestu orisati, kako so železničarji organizirali in vzdrževali kurirske zveze, kanale za tehniko in javke vzdolž prog, ki so tekle iz Ljubljane v posamezne pokrajine v Sloveniji oziroma v Ljubljanski po ­ krajini. Iz Ljubljane, ki je bila že od vsega začetka središče na ­ rodnoosvobodilnega gibanja in kjer so bili do maja 1942 CK KPS, IO OF in glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet, so tekle številne zveze in kurirske poti v razne pokrajine in k partizanskim enotam. Kljub okupatorjevim mejam je CK KPS imel zveze z vsemi pokrajinskimi in okrožnimi komiteji, te zveze je uporabljal tudi IO OF. Glavno poveljstvo sloven ­ skih partizanskih čet je spomladi in poleti 1942 vzpostavilo zvezo s štabi grupnih odredov, pa tudi z manjšimi partizan ­ skimi enotami (odredi). Centralna tehnika KPS je že takoj po okupaciji na novo organizirala kurirske zveze in javke, prek katerih je bila povezana s pokrajinskimi in okrožnimi tehnikami ter kasneje s tehnikami pri posameznih štabih. Ra ­ zen teh zvez so bile še zveze manjših političnih in vojaških organov, ki so bile posebno številne v Ljubljanski pokrajini. Nekaj teh naštetih kurirskih zvez in poti ter javk je po oku ­ paciji prevzela železnica. Z razvojem narodnoosvobodilnega boja in njegovimi rastočimi potrebami ter stopnjevanjem oku ­ patorjevega nasilja je vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja čedalje bolj uporabljalo železnico kot zanesljivo sredstvo za vzpostavitev prenekaterih zvez in javk. Med pomembnimi dejavnostmi frontne organizacije na železnici je bila leta 1941 organizacija in vzdrževanje kurir ­ skih zvez, javk in kanalov, ki pa se je z zaporo Ljubljane februarja 1942 še razširila in pospešila. Na sestankih članov železniškega komiteja in članov osrednjega odbora OF želez­ nica so pretehtali vsako možnost in razmere, ki so jih imele 250 Železničarji so v kangli za olje z dvojnim dnom vozili pošto, propa ­ gandno gradivo, ilegalne dokumente, sanitetni material pa tudi orožje (Ilustracija akademskega slikarja Staneta Kumarja) različne delovne enote za vzdrževanje zvez in javk. Izbrali so iz različnih strok najbolj zanesljive železničarje, ki so imeli možnost, da so opravljali kurirsko delo hkrati z opravljanjem svojih službenih dolžnosti. Tako na primer so imeli največ možnosti strojevodje, kurjači, osebje za spremstvo vlakov, že­ lezničarji v sekcijski službi, pa tudi vsi, ki so domovali izven ljubljanskega mestnega območja. Večina teh je bila povezana z narodnoosvobodilnim gibanjem v domačem kraju, zato jih je vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja še posebej pritegnilo za vzdrževanje posrednih ali neposrednih zvez s partizanski ­ mi enotami. 21 Iz Ljubljane je mreža kurirskih zvez in javk po železnici delovala nepretrgoma v letih 1941 in 1943. Prek teh kanalov so potovale manjše količine blaga, tekstil, ilegalni dokumenti, ki jih je pripravila centralna tehnika KPS, pa tudi pošta CK KPS, glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet in IOOF. 251 O delovanju kurirskih zvez in kanalov na železnici govore tudi spomini Milana Škerlavaja-Petrača, člana CT KPS, ki pravi, da so okrožne in pokrajinske tehnike na Gorenjskem, Štajer ­ skem in Primorskem dobile v najkrajšem času tekste in druge potrebščine in da so kljub okupatorjevemu terorju in nadzoru v skladu z vsakokratno potrebo pošiljali z različnimi vlaki strojevodje, kurjače, vlakovodje, sprevodnike, zavirače in dru ­ ge ki so poskrbeli za pravočasno izročitev pošte, dokumentov in drugega gradiva. 22 Izredna iznajdljivost železničarjev je spletla pri skupnem delu med osebjem za spremstvo vlakov, strojevodji, kurjači in aktivisti ljubljanskega vozlišča in novomeške postaje in postaj vzdolž prog Ljubljanske pokrajine ter prek mejnih po ­ staj z ozemljem, ki ga je imel zasedenega nemški okupator, široko mrežo zvez in stikov. Posebno težko je bilo prenašanje pošte prek obmejne postaje Šentvid. Vinko Bavcon se spomi ­ nja, da so pošto iz Ljubljane dobili prek vlakovodje Toneta Maverja. Tranziter ja Anton Zaviršek in Vinko Bavcon ter po ­ pisovalec Josip Pipan so predali pošto spremljevalcem vlakov, le-to so v Vižmarjih na nemški strani prevzeli odpravniki vla ­ kov Turk in popisovalec Anton Dolžan, v Škofji Loki pa kret ­ nik Ranziger. Večkrat pa je zaradi nujnosti odprave pošte Bavcon sam ilegalno prešel mejo in v Vižmarjih ali v Škofji Loki poiskal zvezo. 23 Poleg prenašanja pošte, so potovala pis­ ma tudi na tovornih vlakih pod postajno nalepnico, železni ­ čarji na postajah pa so se med seboj sporazumevali in obve ­ ščali po telefonu- Bavcon piše, da je npr. nekoč takole obvestil vlakovnega odpravnika Turka v Vižmarjih: »Za pošiljko v vozu št. Kd 735522, premog za postajo Kranj, manjka tovorni list«. 24 Pri prenosu pošte iz postajnega poslopja k vlaku je velikokrat pomagal carinik Stane Zorec. 25 Branko Ivanuš, ki je skrbel za zveze ali bil zveza med CK KPS in glavnim po ­ veljstvom, je tudi na železnici organiziral in sestavil posebno skupino zanesljivih železničarjev, ki jim je prinašal zaupno pošto, nujna poročila, ilegalne dokumente in podobno, ti so nato po železnici vse dostavili na določeno javko. Karel Završnik, Anton Štrumbelj in tudi drugi iz kuril ­ nice Ljubljana, se spominjajo, da je bilo v pisarni skladišča v telefonski omari majhno skrivališče za šifrirano pošto. Po ­ navadi sta Janez Rupar in Anton Štrumbelj izročala pošto 252 ANTON ŠTRUMBELJ, roj. 1910, kur ­ jač, kasneje strojevodja, član KP od marca 1942. Bil je organizator OF med kurjači v kurilnici Ljubljana in sekretar terenskega odbora kurjačev in član mat. odb. OF kurilnice. So ­ deloval je pri intendanci in skrbel za ilegalce. Vozil je na lokomotivah ile­ galno tehniko iz Ljubljane na Do ­ lenjsko pa tudi ilegalce, ki so od ­ hajali v NOV. Umrl je leta 1979. kurjačem in strojevodjem, ki so vozili po turnusu, katerega je določal Ivan Justin. 26 Skupino strojevodij in kurjačev, ki so bili določeni ali rezervirani za posebne naloge, se pravi za prevoz najbolj zaupne pošte, dalje tehnike, pa tudi ilegalcev, praviloma niso vključevali v širše frontno delo na železnici. 27 Dne 20. marca 1942 je našla železniška milica v službeni omarici Ivana Selana št. 156 v prostorih nekdanje službene ambulance na postaji Ljubljana ilegalne letake. Po zaslišanju Selana in preiskavi njegovega bivališča, ki jo je izvedla že­ lezniška milica iz Zaloga, mu niso mogli ničesar dokazati, da bi bil soudeležen pri razširjanju, skrivanju letakov, ali da bi jih bral. Spričo dejstva, da je prihajalo v te prostore podnevi in ponoči večje število voznega osebja, je italijanski okupator pač verjel v večjo možnost za vtihotapljanje ilegalne litera ­ ture v službene omarice. 28 Za revirje in ostalo Štajersko so železničarji vzdrževali zvezo prek Zaloga. Na odseku Ljubljana —Zalog —Ljubljana je vozil do leta 1943 strojevodja Jože Mrak, ki je poleg dru ­ gega gradiva prevažal tudi literaturo in pošto. Večinoma so 253 JULKA HUMAR-LUKIC, rojena 1922, kretničarka na postaji Laze, član SKOJ od V. 1943. Delala je v mla ­ dinski organizaciji v Jevnici, kot obveščevalka in kurirka je vzdrže ­ vala tudi kurirske zveze prek že­ leznice iz Ljubljane oziroma Zaloga v Zidani most in dalje v Zasavje. Avgusta 1944 je odšla v NOV. mu izročali v Ljubljani gradivo in pošto Lovro Groznik, Ja ­ nez Rupar, Alojz Hajnrihar, pa tudi drugi, vse to je oddal prometniku v Zalogu Janezu Pangeršiču, ali pa kretniku Ti­ netu Židanu. 29 Andrej Ložar, kretnik in pozneje premikač, je nosil iz Ljubljane pošto in Slovenskega poročevalca v Zalog, 30 iz Zaloga v Podmolnik in nazaj pa premikač Jože Šubelj.31 Iz Zaloga do zasavskih revirjev je bil pomemben kanal »Jul­ ka«, ki ga je vzdrževala kot smo že omenili kretničarka Jul­ ka Humar-Lukič. Na progi proti Vrhniki je vozil pošto in literature stro ­ jevodja Pavle Smrtnik, ki jo je oddajal na javkah na Vrh ­ niki. 32 Na postaji Drenov grič je poleti 1942 sprejemal pošto iz Ljubljane Janez Rebec, ki so jo nato kurirji odnašali naprej na teren. 33 Na Brezovici je pošto pa tudi kosovno pošiljko spremljal šef postaje Anton Eržen. V Brezovico so namreč vozile iz strojne delavnice-kurilnice Šiška popravljene loko ­ motive na poskusno vožnjo, ki je po dogovoru dalj časa stala na stranskem tiru. 34 254 ■ ALOJZ SLABE, roj. 1901, sprva je bil zaposlen na Rakeku, po okupaciji pa so ga premestili kot premogarja v kurilnico Ljubljana, kjer se je vklju­ čil v OF. Sept. 1941 so ga zaradi po ­ treb organizacije OF na ljubljanski železnici premestili v Postojno, kjer sta z Andrejem Matičičem vzdrže ­ vala kurirske zveze iz Ljubljane na Primorsko in skrbela za intendanco po železnici. Slabe je delal nekaj časa tudi v Borovnici, nato pa do osvoboditve zopet v Postojni. Proti Postojni je bilo določenih več strojnih skupin, ki so prevažale različno blago, tehniko in pošto. S tehniko je za okrožni komite KPS Cerknica nekaj mesecev od aprila 1941 dalje vzdrževala zvezo z Ljubljano Minka Sodja. Potrebno gradivo je dobila na javki pri železničarski družini Ludvika Miklošiča v Kamniški ulici 46 za Bežigradom, za kar je ve­ dela vsa družina. 35 Alojz Slabe opisuje v svojih spominih, da se je vključil v OF v kurilnici Ljubljana in ker je že pred vojno delal na Rakeku, je s pomočjo strojnega mojstra do ­ bil službeno mesto v Postojni. Hkrati je po liniji OF dobil na ­ logo, da s svojimi sodelavci vzpostavi zvezo s Primorsko. Ta ­ ko je septembra 1941 osnovana skupina zanesljivih železni ­ čarjev, med njimi Alojz Slabe, Andrej Matičič in Franc Me­ kina, ki so bili zaposleni v Postojni, vzdrževala zvezo iz Ljubljane s Primorsko. Med prvimi je z njimi vzpostavil zve­ zo kurjač iz kurilnice Ljubljana Hamdija Šemrd, ki jim je prinašal pošto, tehniko in različno blago. 36 V Postojno je vozil tudi Avgust Belič, ki so mu izročali blago, pošto in tehniko v Ljubljani Alojz Hajhrihar, Lovro Groznik, Janez Rupar, pa tudi drugi zanesljivi železničarji v kurilnici. Material in pošto je Belič oddajal na postajah vzdolž proge, posebno pa v Lo- 255 FERDO HLADNIK, rojen 1910, strojni tehnik v kurilnici Ljubljana, eden izmed organizatorjev OK v kurilnici Ljubljana. Pri osnovanju odborov OF je postal sekretar terenskega odbora pisarne kurilnice, nato pa je postal sekretar matičnega odbora OF kuril ­ nice in sicer do aretacije 8. 7. 1914. Sodeloval je zlasti pri obveščevalni službi, pri razpečavanju ilegalnega gradiva in zbiranju materiala za OF. Po enomesečnem zaporu na ljubljan ­ ski policiji ga je okupator odvedel v koncentracijsko taborišče Dachau. Po vojni je opravljal odgovorne naloge na železnici. Med drugim je delal eno leto v Rimu kot ekspert za restitu- cijo železniških vozil in materiala pri restitucijski delegaciji reparacijske komisije vlade FLRJ. gatec, Rakek in Postojno zanesljivim članom OF, premogar- jem ali vozovnim preglednikom. Ponavadi je blago izročal po osebnem poznanstvu in zaupanju in ne le po geslih. Tako je imel zveze s premogarji Hančičem, Mekino, Matičičem; Slabetom, Juvančičem, vozovnimi pregledniki Brdavsem, Alojzem Virantom, z Zdravjem, z nadzornikom proge Kraljem in drugimi. V Ljubljano je prinašal pošto in jo izročal Hajnriharju, Komacu, Soncu in Hladniku. 37 V Postojno sta prevažala največ Slovenskega poroče ­ valca Lah in Rozina ter ga oddajala v trgovino Šket, kjer sta sprejemala večje količine belega platna, ki sta ga vozila v Ljubljano. Na relaciji Ljubljana —Postojna so pre ­ važali tehniko pa tudi drugo blago še Ignac Grošelj, Maks Šuštar, Ludvik Deisinger, Anton Štrumbelj, Franc Berčič, Ka ­ rel Završnik in drugi. 38 V Postojni se je nabiralo veliko teh ­ nike, ki so jo pred razpečevanjem skrivali pod podom v de ­ lavnici, ker pa je bilo Italijanom preveč na očeh, so imeli skri ­ vališče v prostoru med dvema pragoma in nad vrati delav ­ nice. Največ so prevozili tehnike v vrčih za olje, manjše koli ­ čine pa tudi v drugih kamuflažnih predmetih. 39 256 ANDREJ ALIČ, roj. 1897, čuvaj na postajališču Polje, član OF. S čuva ­ jem Jožetom Okretičem sta skrbe ­ la za kurirske zveze, zlasti v času bivanja članov CK KPS in glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet na Podlipoglavu. Pošto ljubljan ­ skega poverjeništva CK KPS je pri ­ našal v Polje k Aliču ali Okretiču Branko Ivanuš. Prav tako sta sode ­ lovala v kurirskih zvezah iz Podli ­ poglava v Ljubljano. Poleg tega so imeli železničarji iz Ljubljane zvezo tudi s terenom, tako da je med drugim imel Ignac Grošelj v Postoj ­ ni zvezo z dvema kurirkama, ki sta dalje odnašali pošto, li­ teraturo, pa tudi drugo blago. V Ljubljani je bil povezan s Slavko Tarman, ki je Grošlju prinašala pošto, literaturo in prtljago za novince, ki so odhajali v partizane. 40 Ker je bil Ivanuš zaposlen v sekcijski službi, je imel mož ­ nost potovanja z vlakom ob vsakem času in zato tudi možnost navezati osebne stike z železničarji vzdolž prog Ljubljanske pokrajine. Tako jim je izročal bodisi pošto, denar, dokumente ali posebna sporočila in naloge. Na železniški postaji Polje in Zalog so bili posebno aktiv ­ ni železničarji v jeseni 1942, v času, ko so bili na Podlipogla ­ vu glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet, IO OF in CK KPS. Branko Ivanuš je imel zveze v Polju z železniškima čuvajema Andrejem Aličem, ki jima je prinašal pošto ljub­ ljanskega poverjeništva CK KPS. Andrej Alič, pogostokrat pa njegov brat Ivan Alič-Johan, sta nesla pošto in velike vsote denarja za vojsko v bunker, kjer so bili člani CK KPS, IO OF 17 Železničarji 257 CIRIL GROZNIK, roj. 1909, sprevod ­ nik na postaji Ljubljana, predvojni član KP. Kot član OF in NZ je so ­ deloval v kurirskih zvezah med Pod ­ lipoglavom in postajo Polje in Ljub­ ljano. Med drugim je vodil borce iz Ljubljane čez Ljubljanico na ob ­ močju Slap do prvih javk in zvez s partizanskimi enotami. V svoji ka- muflažni železničarski torbi je pri ­ nesel med drugim iz Ljubljane vezen prapor za Tomšičevo brigado. Prav tako je sodeloval pri vagonskih po ­ šiljkah za NOV. Umrl je v interna ­ ciji. in glavnega poveljstva. Prav tako sta brata Aliča prinašala pošto iz bunkerja in vzdrževala zvezo z Ljubljano. 41 Pomembne kurirske zveze so vzdrževali tudi železničarji, ki so domovali izven Ljubljane in so se vsakodnevno vozili v službo v Ljubljano. Prek le-teh so vzdrževali zveze ne samo nižji partijski in frontni forumi, temveč tudi vodstvo narod ­ noosvobodilnega gibanja. Železničar Ciril Groznik, doma. iz Slap, je bil vključen v zvezo, ki jo je imelo poverjeništvo CK KPS Ljubljana z zunanjim okrožjem. Iz Ljubljane je pri ­ našal pošto na postajo Polje, odkoder so jo nato kurirji odne ­ sli naprej. 42 V vojaško kurirsko zvezo glavnega poveljstva, or ­ ganizirano spomladi 1942, so že od vsega začetka pritegnili dr. Riharda Gregoriča, ki je bil zaposlen v železniški ambu ­ lanti in se je dnevno vozil v službo iz Polja v Ljubljano. Imel je zvezo z javkami v Ljubljani, kjer je dobil pošto in jo v svo ­ ji službeni torbi odnašal na javko pri Kocijančičevih v Sostro. Na taisto javko je odnašal tudi pošto, ki mu jo je na dom pri ­ našal Ciril Groznik. 43 Miroslav Kogej, doma iz Polja, je bil v OF povezan v kurilnici Ljubljana, od tam je prenašal lite ­ raturo na teren v Polje, kjer so jo dalje razdeljevali. 44 258 ANTON ŽIROVNIK, roj. 1903, mizar v Zeleni jami n. sekcije za vzdrže ­ vanje prog, član OF. Sodeloval je zlasti pri vzdrževanju kurirskih zvez med Ljubljano in Dobrovo ter Do ­ lomiti. Ustreljen je bil na viškem bloku 10. sept. 1942 ko je italijanska straža našla pri njem kliše za partizansko tiskamo. Tudi železničarji, ki so stanovali v vasi Kozarje pri Ljub­ ljani, po ograditvi Ljubljane je ostala izven bloka, so kot elani OF na železnici in hkrati povezani z narodnoosvobodilnim bojem v domačem kraju, opravljali pomembne naloge. Zlasti so bili vmesni členi v kurirskih službah in povezavah z raz ­ ličnimi javkami in ilegalci za območje Dolomitov. Tako je bila od februarja 1942 do februarja 1943 javka pri železničarju Martinu Selanu in njegovi ženi Tereziji, na Brezovici 117 (danes 12). Tja je hodil Mirko Zlatnar-Miklavž do svoje are ­ tacije ter tam sprejemal razna obvestila in podatke o razme ­ rah in dogodkih v kraju in okolici. 45 Anton Žirovnik, mizar v nadzorništvu visoke stavbe pri II. sekciji za vzdrževanje prog v Zeleni jami, je bil aktiven tudi v terenski organizaciji v Kozarjih, kjer je stanoval. Oba z ženo Francko Žirovnik, sta na svojem domu dajala zatočišče terenskim političnim delav ­ cem, pri njiju so bili sestanki terenskih aktivistov in članov rajonskega odbora OF (Vič-Rožna dolina). Poleti 1942 so v njihovem domu tipkali matrice za Slovenskega poročevalca, ki so jih nato nekaj časa razmnoževali pri Jožetu Lazniku v Podsmreki. Dne 10. septembra 1942 je dvignil Žirovnik na 17 259 javki pri natakarici Angelci Outrata-Petelin v gostilni pri Starem tišlerju v Kolodvorski ulici kliše za partizansko bro ­ šuro, ki jo je tiskala ilegalna tiskarna v Erbežnikovi kovačiji, na današnji Cesti Dolomitskega odreda. Kliše je bil pred tem shranjen na železnici v krajevnem skladišču pri Emilu Strniši. Po naročilu Branka Ivanuša, naj bi ga nekdo od železničarjev, ki stanuje prek bloka, odnesel na javko. Pri nadrobnem pre ­ gledu Žirovnika na viškem bloku na Tržaški cesti 175 (v hiši Vrtačnikovih, po domače pri Gorjancu) danes 145, je italijan ­ ska straža odkrila kliše, ki je bil skrit v votli deski- Po zasli ­ šanju ga je postavila pred zid bloka ter ga ustrelila. Danes je na tej hiši spominska plošča. 46 Zelo aktivna je bila družina železničarja Ivana Kelblja v Kozarjih št. 43, zlasti sinova Vinko in Slavko. Po njunem od ­ hodu 2. maja 1942 v partizane so očeta odgnali v internacijo, mati Frančiška pa je še nadalje delala v organizaciji OF, da ­ jala stanovanje in oskrbo ilegalcem in sprejemala propagand ­ ni material in pošto za terenske aktiviste. 47 Alojz Brdavs iz Kozarij št. 125 je kot železničar prenašal razno pošto in pa ­ kete za zapornike, pa tudi sicer nudil vsakršnokoli pomoč frontni organizaciji na železnici in na terenu. Kot frontovec je kasneje delal tudi na Notranjskem. 48 Da so bili predvsem železničarji pomemben člen pri vzdrževanju kurirskih zvez in javk in da so prek železnice odhajali ilegalci iz Ljubljane na teren in obratno, ugotavlja tudi poročilo karabinjerskega poveljstva z dne 26. decembra 1942. Poročilo pravi, da sloven ­ ski železničarji v službeni uniformi prihajajo in odhajajo sko ­ zi varnostni pas s torbami in zavitki, ne da bi bili po predpi ­ sih nadzorovani in preiskani. Tako so lahko tudi lažni ali nek ­ danji železničarji z vlaki svobodno odhajali iz mesta, noseč s seboj torbe in pakete z gradivom, namenjenim upornikom. 49 Za javke, zveze in samo kolportažo tehnike v Ljubljani in za zunanje pokrajine je skrbel in organiziral do aretacije tudi Mirko Zlatnar, član centralne tehnike KPS. Literaturo je nosila na železnico Danica Bravničar Zora kar k Zlatnarje- vim na dom, saj sta bila oče Peter in njegov sin Peter zaposle ­ na na železnici, nosila pa jo je tudi k Prešernovim na Milčin ­ skega ulico. 56 Kot smo že omenili, je bila javka leta 1941 tudi v skladišču za blagovni promet pri Zlatnarju, kjer sta oba, oče in sin, skrbela za zvezo z Gorenjsko in Štajersko. Peter Zlatnar 260 ml. se spominja, da so na Gorenjsko leta 1941 pošiljali literatu ­ ro v večjih zabojih ter da so zaradi varnosti »uradno« knjižili sprejem in odpremo materiala. Pravi, da so morda trikrat po ­ slali po več zabojev raznih potrebščin (papirja, matric, barve in drugih tiskarskih potrebščin) kranjski tehniki, dvakrat pa v Kamnik. O večjih pošiljkah, poslanih v zabojih govorijo tudi italijanski dokumenti. Dne 6. septembra 1941 so karabi ­ njerji in službujoča finančna straža na postaji Šiška pri nad ­ zoru tovornega vlaka št. 966, v nemškem vagonu, ki je bil namenjen proti Jesenicam, našli tri zaboje subverzivnih leta ­ kov, črnilo za ciklostil in geografske karte. Pri pregledu za ­ seženih zabojev so ugotovili, da je bilo poslano na Kreditno banko Kranj, pošilja pa špedicija Ljubljana — Slovenija Šport. V enem zaboju so bili tudi štirje paketi, naslovljeni s šifro: Kamnik — MT km 220 — km 200 Kamnik. Dokument ugo ­ tavlja, da je ime naslovnika izmišljeno in da je delo orga ­ niziranih železničarjev, ker jih je najden list med subverziv ­ nim materialom z naročilom »da naj vrnejo po isti poti« po ­ učil, da so se takega načina prevažanja subverzivnega mate ­ riala že večkrat posluževali in da so subverzivni elementi v ljubljanskem vozlišču povezani s subverzivnimi organizacija ­ mi v Kranju, Kamniku in Jesenicah. 51 Del etikete, kakršne so uporabljali pri blagovnem prometu glavne železniške postaje v Ljubljani in so ga našli med oblanci v omenjenih zabojih, je njihovo ugotovitev še podkrepil. Italijanski okupator je po preiskavah in zasliševanjih zaprl vse železničarje, ki so na ­ lagali in plombirali ta vagon; to so bili: Franc Kadunc, Franc Mrše, Janez Mašilo, Stanko Pirc, Alojz Potokar (ki je tb. \ a- gon plombiral) in Anton Ukmar. Prijeli so tudi vse železni ­ čarje, ki so spremljali vlak št. 966 do Ljubljane-Šiška, to je bilo osebje za spremstvo vlakov glavne železniške postaje Ljubljana: Antona Rusa, Antona Jurgoviča, Franca Mrčarja, Alojza Severja, Jožeta Grosa, Franca Lavriča, Albina Zidar ­ ja, Vinka Klenovška. Pri preiskavi okoliškega terena so našli ciklostil, ki so ga železničarji uporabljali za službene okrož ­ nice in ker italijanski okupator ni izključeval, da so propa ­ gandni letaki razmnoženi na istem ciklostilu, je prijel tudi tele železničarje: Leopolda Anžurja, Franca Koprivca in Ivana Škafarja (ali Škafar), ki so bili vsi litografi. Sodba vojaške ­ ga vojnega sodišča proti naštetim železničarjem je bila 7. ja- 262 TINE KMET, roj. 1911, sprva krojač, v letu 1941 se je zaposlil na železniški direkciji v kopirnici, v kateri je ob ­ časno razmnoževal ilegalno literaturo in načrte železniških prog za potrebe NOV. Prenašal je tudi ilegalno teh ­ niko v Šentlovrenc in Veliko loko na Dolenjsko. Po kapitulaciji Italije je odšel v NOV, bil je v Cankarjevi bri ­ gadi v IV. bataljonu. Padel je 16. 3. 1944 na Javorovici. nuarja 1942; Franca Kadunca, Stanka Pirca in Alojza Poto ­ karja so bremenili, da so skušali ilegalno poslati na nemško okupirano področje propagandni material in jih obsodili na eno leto zapora, druge pa so zaradi pomanjkanja dokazov iz­ pustili. 52 Za potrebe tehnike je ves čas skrbela tudi železniška ti ­ skarna v Ljubljani. Tu so člani OF kljub strogemu okupator ­ jevemu nadzoru nad uporabo tiskarskega materiala in delom v tiskarni organizirali zbiranje za ilegalne in partizanske teh ­ nike tako pomembnega materiala. Zbirali so papir, tiskarske barve, ciklostile in drugo. Da so akcije dobro uspele, so ve-* činoma sodelovali pri zbiranju in odpremi materiala delavci iz različnih oddelkov tiskarne. To so skladiščnik Franc Radič, litografski delavec Anton Pegan, administratorka Darinka Gornik-Amon, vlagalka Ivanka Avšič, ročni stavec Martin Mandelj, tiskarski strojnik Franc Vovk, knjigoveška delavka Terezija Keršič-Hren in železniški uradnik iz občega oddelka na direkciji Albert Kobal. 53 Na dvorišču železniške direkcije je bila kopirnica z oza- lidno tehniko (to je kopiranje matric na fotokemični papir Jas ­ 263 nit ali Ozalid z izpostavljanjem močni svetlobi in nato amo- niakovim hlapom, da se slika razvije in fiksira). V njej je de ­ lal do odhoda v partizane Tine Kmet, doma iz Krtine pri Šentlovrencu, po poklicu krojač, ki pa je bil že v letu 1941 v službi na železnici. 54 Poleg kopiranja skic, raznih teh ­ ničnih načrtov in podobno za potrebe železnice, je v kopir- nici že od okupacije dalje izdeloval občasno tudi ilegalni tisk. Arhitekt Vlasto Kopač, član KPS od leta 1938, ki je bil od poletja 1941 sodelavec v dokumentni tehniki centralne tehni ­ ke KPS, pravi, da je imel že kmalu po okupaciji stike s Ti­ netom Kmetom, ker sta se poznala še pred vojno. V kopirnico sta prinašala Kopač ali Zora Šerbak-Kopač razno ilegalno gradivo za razmnoževanje in ga nato odnašala na določene jav ­ ke. Tako se npr. Kopač spominja, da je narisal portreta Mar- xa in Engelsa za letake, ki jih je Kmet v omenjeni kopirnici razmnožil na ozalidni papir. Dalje se spominja, da je prinašal za kopiranje specialke Gorenjske,* razne naslovne strani, za- glavja in matrice za samostojne publikacije (npr. zbirke pes­ mi), ali kot npr. naslovno stran za brošuro Kratek tečaj za partizanske poveljnike, ki jo je napisal dr. Marjan Derma- stja-Urban. 55 Poleg tega je Kmet v kopirnici razmnožil tudi mapo risb in grafik z naslovom V Kristusovem imenu.** Za to publikacjo je organiziral akademski slikar in karikaturist France Uršič nekatere slikarje, kiparje in arhitekte v Ljub­ ljani, da so izdelali risbe in grafike. Svoja dela z motivi oku ­ patorjevih grozodejstev in terorja so prispevali France Uršič, Nikolaj Omerza, France Mihelič, Nikolaj Pirnat, Stane Ku­ mar, Janez Weis-Belač, Boris Kalin, arh. Vlasto Kopač, ing. arh. Boris Kobe in ing. arh. Domici j an Serajnik. Za tehnično ureditev publikacije, kakor tudi za tehnični postopek pri pri- * Za izdelavo takšnih kopij je Tine Kmet uporabljal poseb ­ ni tehnični postopek. Specialke je namakal v petroleju in jih pri kopiranju dalj časa osvetljeval, da je dobil zaželeno kvaliteto kopij. (Kopač Vlasto, ustni vir z dne 24. aprila 1976.) ** Grafično mapo s komentarji v verzih in motivi grozodej ­ stev okupatorjevega terorja so pripravljali že poleti 1942. O pri ­ pravah piše tudi članica poverjeništva CK KPS za Ljubljano Li­ dija Sentjurc v poročilu z dne 6. avgusta 1942 Edvardu Karde ­ lju. Toda publikacija je izšla šele leto dni kasneje. (Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, knjiga 3. Ljubljana 1966, dok. 24, stran 46.) 264 MIRKO ZLATNAR-MIKLAVZ, roj. 1920, v železničarski družini, član KP od 1939. Od 1940 do 1942 je delal v centralni tehniki KPS. Zlasti je or ­ ganiziral zveze CT KPS z okrožji, posebno v času po ograditvi Ljub­ ljane z žično oviro. Del teh zvez je teklo tudi po železnici, ki jih je or ­ ganiziral s pomočjo KP in OF orga ­ nizacije na železnici, zlasti prek P. Romavha in ing. C. Mravlje. Zlatnar je sodeloval tudi pri vagonskih po ­ šiljkah na Dolenjsko, in Notranjsko. Sept. 1943 je odšel v NOV, kjer je opravljal ves čas odgovorne naloge; je nosilec partizanske spomenice 1941 pravi risb in grafik za kopiranje z ozalidno tehniko, se je za ­ vezal in vse tudi izvedel arh. Vlasto Kopač. Mapo risb in grafik in pesmarico revolucionarnih pesmi, slovenskih, hrva ­ ških, ruskih, bolgarskih in španskih z naslovom Pesmi, s Ko ­ pačevimi risbami v tekstu, je Tine Kmet kopiral v juniju in juliju 1943. Obe publikaciji je v avgustu 1943 izdala okrožna tehnika KPS v Ljubljani, mapo risb in grafik na 34 straneh —- II, format 8° v približno 200 izvodih. 56 Pesmarica Pesmi v višini 9 cm, kopirana v obliki daljšega papirnega traku (pre- gibana in vezana v knjigoveznici Dragutina Guliča na Tav ­ čarjevi cesti, kjer je bil tudi bunker za shranjevanje litera ­ ture), je izšla v 200 izvodih. 57 Tako je tudi kopimica na že­ leznici poleg kopirnice v Učiteljski tiskarni zapolnjevala vr ­ zel, v času, ko so ilegalne partijske tiskarne v mestu prene ­ hale delovati, ker jih je okupator odkril in še preden je cen ­ tralni tehniki KPS uspelo vzpostaviti nove. Izid obeh publi­ kacij v tem času je pomenil narodnoosvobodilnemu boju v Ljubljani veliko moralno oporo in hkrati ponovno priča o ne ­ uničljivosti ilegalne partijske tehnike. Iz spominov aktivnih železničarjev s postaje Ljubljana- Siška zvemo, da so tudi v letu 1942 pošiljali propagandno li- 265 VLADISLAV KALAŠ, roj. 1909, vod ­ ja razporedne pisarne na postaji Ljubljana, kjer je bila pomembna javka za zbiranje in odpošiljanje ilegalne pošte CT KPS za vodstvo NOB. Kot član OK je sprejemal in odpošiljal manjše pakete, ilegalno li­ teraturo in jih prek prometnega osebja pošiljal do namembnih postaj, Umrl je leta 1957. teraturo v zabojih z napačnim napisom vsebine. Ponavadi so bili zaboji dodani večji carinski pošiljki tik po carinskem pre ­ gledu in še pred carinskim plombiranjem. Pri tem je mnogo pomagal carinik, sekretar KPS in OF na carinarnici in sekre ­ tar VI., pozneje III. kvarta rajona Bežigrad, Stane Zorec. Včasih se je tudi kaj zataknilo. Tako so meseca avgusta 1942 pri carinskem pregledu okupatorji ugotovili, da ni neki tovor ­ ni voz zaplombiran. Ker je pri nadaljnji preiskavi uspelo Stanetu Zorcu in Alojzu Bajcu uničiti spremne listine za 4 zaboje »nadomestnih delov« (propagandne literature) za tovar ­ no gumijastih izdelkov v Kranju, ni bilo hujših posledic. Oku­ patorji namreč niso mogli ugotoviti, kdo pošilja in kam so za ­ boji namenjeni. Naslednja pošiljka je bila precej drzno iz­ peljana. Tudi v avgustu 1942 so železničarji Rudolf Stančič, Milan Mahovec, Alojz Bizjak, Vinko Bavcon in carinik Stane Zorec pripravili načrt za pošiljko. Tokrat so precejšnje koli ­ čine propagandnega materiala naložili z drugim blagom v prazen nemški pokrit tovorni vagon, ki je potoval v Kranj, vagon pa je spremljal, preoblečen v nemškega železničarja Vinko Bavcon. V Kranju je poiskal zvezo z organizacijo OF, ki je sprejela pripeljano propagandno gradivo. 58 266 Ena pomembnejših javk za vzdrževanje zvez po vsej Ljubljanski pokrajini je bila v začetku jeseni 1941 razporedna pisarna na glavni postaji v Ljubljani. Sem so nosili Danica Bravničar in Mirko Zlatnar tehniko: matrice, tekste, letake, Poročevalce, skratka ilegalni tisk, ki ga je nato osebje pre ­ važalo do določenih javk. Razpored služb zanesljivih železni ­ čarjev, ki so zaradi skupnega dela in razumljive konspiracije imeli isti turnus, so sestavljali vlakovni razporeditelji Vlado Kalaš in njegova sodelavca Ivan Roš in Prelec. 59 Vlakovodja Jože Vodnik-Maroko se spominja, da je imel zvezo z javko, ki je bila pri živinozdravniku dr. Stanetu Va ­ lentinčiču v Grosupljah. Tja je prihajal z geslom »Gospod doktor, konj ima sepso«, nakar je dr. Valentinčič sprejel ali pa oddal pošto. 60 Zvezo železničarjev z omenjeno javko po ­ trjuje tudi dr. Valentinčič, ko pravi, da so tekst Slovenskega poročevalca dobivali iz Ljubljane. Najdlje ga je nosila kurir ­ ka Zora Ferjanova, kasneje pa železničarji v kanglah z dvoj ­ nim dnom. 61 Prav tako so prinašali pošto iz Ljubljane želez­ ničarji, ki so domovali na Polici, to so bili Anton Ziherl, Franc Travnik in Franc Vidic. 62 Javka je bila tudi v garderobi na glavni postaji, kamor so kurirji prinašali propagandno gradivo. Sredi julija 1941 so Italijani našli tak kovček s propagandnim gradivom, vendar kljub zaslišanju uslužbenca garderobe Antoniča niso zvedeli, kdo je prinesel omenjeni kovček. 63 Del vsebine kovčka so po ­ slali notranjemu ministrstvu v Rimu in je sedaj v osrednjem državnem arhivu v Rimu. 64 Lepin pripoveduje, da so nekoč iz Ljubljane poslali poln kovček literature in bonov na naslov komandanta železniške fašistične milice v Novem mestu. Že­ lezničarji so kovček v garderobi na novomeški postaji izpraz ­ nili in vsebino poslali na dogovorjena mesta. 65 Še pred odho ­ dom Mirka Zlatnarja v zunanje ljubljansko okrožje, po ogra ­ ditvi Ljubljane februarja 1942, je od centralne tehnike KPS v celoti prevzel delo pri organizaciji javk in prevoza tehnike po železnici Branko Ivanuš. Tedaj je bila ena večjih javk za tehniko, ki naj bi jo razpošiljali po železnici, v ambulanti na Celovški cesti (sedaj železniški zdravstveni dom). Ivanuš je bil tehnični risar v IX. sekciji za vzdrževanje prog v Ljub­ ljani. Danica Bravničar-Zora se spominja, da je nosila tisk v nek zaboj v klet stavbe železniške ambulante, kjer je bila 267 javka. 68 Ena pomembnih javk za pošto in tehniko je bila mle­ karna in stanovanje Francke Peček na Pražakovi cesti 11. Tu se je dnevno oglašal Branko Ivanuš-Božo, pogostokrat Mirko Zlatnar-Miklavž, pa tudi drugi železničarji. 67 Tudi Hamdija Šemrd se spominja, da je bila javka za železniško vozlišče v mlekarni na Pražakovi cesti, ki jo je organiziral Peter Ro ­ mavh s pomočjo Mirka Zlatnarja in Branka Ivanuša. Na jav ­ ko v mlekarni na Pražakovi je k Francki Peček-Lesar, pri ­ našala literaturo Ivanka Ferjančič z II. sekcije za vzdrževanje prog ponavadi v otroškem vozičku. Dalje pravi Šemrd, da je nekajkrat sam šel po literaturo v kotlarno železniške direk ­ cije ali pa v ambulanto v železniški zdravstveni dom na Ce­ lovški cesti in jo prenašal v železničarski torbi v kurilnico ter razdeljeval po posameznih delovnih enotah. Za kurilnico jo je izročal Jožetu Grudnu, za sekcijo Emilu Strniši, za po ­ stajo Maksu Majeršiču. 68 Določeni zanesljivi sprevodniki pot ­ niških vlakov, so kot kurirji prenašali med drugim tudi po ­ što glavnega poveljstva. To pošto so dvigali na javki v mle­ karni na Tyrševi (Dunajski) cesti 31, kamor jo je dostavljal Branko Ivanuš. Železničarji-kurirji so jo na službeni poti od ­ našali na Dolenjsko in Notranjsko, na javke, ki so bile na postajah. 69 V terenskem odboru OF progovnih delavcev pri sekciji Ljubljana I so bili Brčan Janez, Ilovar Janez, Jeseno ­ vec Jože, Moljk Franc in Janez Bergant, progovni desetar, že od leta 1941 pri delu tesno povezani. V okviru službenih dol ­ žnosti so imeli večje možnosti gibanja na območju ljubljan ­ skega vozlišča in po progah, zato so bili zadolženi predvsem za prenašanje literature in za intendančno službo. Janez Ber ­ gant, koroški borec, pripoveduje, da je imel v svojem stano ­ vanju na Vilharjevi 1 javko in skrivališče za tehniko; večje količine tehnike, orožja in municije pa je imel v svoji drvar ­ nici, ki je bila poleg železniških tirov pri kurilnici glavnega kolodvora. Skrivališča v drvarnici italijanski okupator ni ni ­ koli odkril. Spominja se, da so prihajali po literaturo poleg železničarjev tudi aktivisti s terena in se predstavili z gesli. Večje količine literature, pa tudi orožje in municijo, so Ber ­ gant in njegovi sodelavci prenašali tudi iz krajevnega skla ­ dišča v Zeleni jami kar v službenih košarah in zabojih ali celo na progovnih vozičkih, naloženih tudi z delovnim orod ­ jem progovnih delavcev. Vse to so odnašali ali v kurilnico pri 268 MARTIN JAKŠfi, roj. 1906, skladišč ­ nik v Zeleni jami pri II. sekciji za vzdrževanje prog. Clan OF v teren ­ skem odboru. Bil je zanesljiv in po ­ žrtvovalno je opravljal kurirsko služ­ bo, prevoz ilegalnega gradiva ter so ­ deloval pri intendanci za NOV. Umrl je 5. 8. 1977. glavnem kolodvoru, odkoder je pošiljke nato strojno osebje po kurirskih zvezah odvažalo iz Ljubljane, ali pa so orožje, ki je bilo popravljeno v kurilniških delavnicah, odnašali v skrivališča krajevnega skladišča v Zeleni jami. 70. Pogostokrat je prevažal na območju ljubljanskega vozlišča literaturo tudi Martin Jakše, skladiščni delavec v krajevnem skladišču v Ze­ leni jami. Literaturo je ponavadi prevažal s triciklom pod službenim blagom, tako iz stavbe železniškega zdravstve ­ nega doma na Celovški cesti v čuvajnico, ki je takrat stala nasproti Delavskega doma ali pa v krajevno skladišče v Ze­ leno jamo. Razen tega je v kantah z dvojnim dnom prinašal sanitetni material, literaturo iz omenjenega skladišča stroje ­ vodjem, ki so vozili na Dolenjsko. Po naročilu ing. Cirila Mravlje je nekoč peljal zaboje na triciklu na javko Indus na Golovec. V teh zabojih je pod službenim blagom (krampi, lo ­ pate in drugo) peljal sanitetni material, tobak in 6 ali 7 pušk. Za kritje je imel službeno potrdilo o prevozu službenega bla ­ ga. Iz menze, ki je bila v Kolodvorski ulici, je nosil v posodi 269 LUDVIK JANČAR, roj. 1911. skladišč ­ nik v Zeleni jami v sekciji aa vzdr ­ ževanje prog Ljubljana, član Soko ­ la. V OF se je vključil v zač. jun. 1941 v Logatcu in odslej je delal v Logatcu na terenu in v Ljubljani, kjer je bil zaposlen. V Logatcu je sodeloval pri sabotažnih akcijah, pre ­ vozu ilegalcev ter vzdrževanju ku­ rirskih zvez iz Ljubljane. Ko se je vrnil iz taborišča Gonars, se je po ­ novno vključil v narodnoosvobodil ­ no gibanje. pod hrano pošto in jo oddajal Emilu Strniši ali Ludviku Groz ­ niku. 71 Martin Jakše in Ludvik Jančar sta se ponavadi sku­ paj vračala iz službe z vlakom domov na Vrhniko in v Logatec in sta imela ustaljeno navado, da sta s seboj odnašala tudi literaturo in jo med vožnjo skrila na vlaku tako npr. med steno vagona, pri tem sta seveda uporabljala službeni ključ.72 Ko je italijanski okupator Ljubljano konec meseca febru ­ arja 1942 obdal z žično ograjo, posamezne mestne predele pa zapiral z lesenimi ali žičnimi pregradami, ko so pogostne ra ­ cije otežkočale vsakršno prenašanje ilegalne literature (teh ­ nike), je železnica bila velikokrat edini izhod iz mesta v posa ­ mezne kraje. Razen prevoza propagandne literature pod raz ­ ličnimi imeni in tovornimi listi po železnici, ki je terjalo več­ je tehnično-organizacijske priprave, so železničarji našli še druge, morda bolj zanesljive načine prenašanja literature. Za prikritje so uporabili vsakdanje predmete, ki so jih imeli pri svojem delu. Pri organiziranju in izdelovanju teh predmetov je z nasveti pomagal Branko Ivanuš. V železniških delavni ­ cah so pričeli izdelovati različne predmete, ki naj bi služili kamuflaži. Tako je mizar Franc Brezovšek, član odbora OF v 270 Kangla za olje z dvojnim dnom 271 Od kamuflažnih predmetov je bila zelo uporabna železničarska torba, v kateri so železničarji prenašali pošto, tehniko in drugo Visoki stavbi, po naročilu izdeloval razne kamuflažne pred ­ mete za prenašanje tehnike in drugega blaga in ga obenem tudi odpremi j al. 73 Izdelovali so tudi posebne posode — kangle za olje z dvojnim prostorom v sredini, ki so imele votel valj s premerom, kolikor je bila velika zgornja odprtina. Okoli valjev so naložili tehniko — literaturo, v sam valj pa nalili olje. Bile so ročno izdelane in so držale 25 do 30 litrov, iz­ deloval pa jih je klepar Rudolf Tavrer iz železniške delav ­ nice v Šiški. 74 Te posode z destilirano vodo ali oljem so iz delavnic pošiljali po posameznih postajah na službena mesta, kjer so za to določeni železničarji sprejeli poslano literaturo. Poleg takih posod so uporabljali tudi bitumenske sode ali službene zaboje, v katerih so poleg najrazličnejšega materiala iz delavnic pošiljali na progo tudi literaturo. 75 Hugo Zupan se spominja, da je kmalu potem, ko je bila vzpostavljena javka v železniški ambulanti, prihajal skoraj vsak dan s triciklom, na omenjeno javko po ilegalni tisk. Pro ­ pagandno gradivo, tudi pošto ali ilegalne dokumente so na ­ ložili v kangle za olje. Take kangle je potem vozil v kuril ­ nico, kjer so jih strojevodje in kurjači odnesli na lokomoti ­ 272 vo. 76 Po določenem turnusu so nato strojevodje in kurjači na posameznih postajah izročali te kangle, ali jih zamenjali s praznimi. Da bi dosegli še večjo varnost, so le-te v delavni ­ cah še izpopolnili tako, da so jih strojevodje in kurjači upo ­ rabljali vse do konca vojne. 77 Veliko literature, pošte, ile­ galnih dokumentov in sanitetnega materiala so prenesli že­ lezničarji v službenih železničarskih torbah, ki so jih za ta namen izdelali zanesljivi obrtniki — torbarji. S takšno torbo, kamor je spravljal pošto, sanitetni material in tehniko, je odhajal iz svojega stanovanja Jože Smrekar na vožnjo proti Dolenjski, odkoder je zopet prinašal pošto ter jo oddajal v Ljubljani Linetu Žagarju-Kopaču. 78 Okupatorjevemu nadzoru nakljub so bile tudi te torbe še dokaj zanesljive. Ciril Groz ­ nik je poleti 1942 prinesel iz Ljubljane vezen prapor za Tom ­ šičevo brigado in ga izročil Mimi Mlinar, ki ga je nesla, na Podlipoglav. 79 Vlakovodja Božo Ivanovič, ki je prinašal pošto in literaturo, se spominja, da sta imela s strojevodjo Logar ­ jem vzdolž dolenjske proge svoje zaupnike, ki sta jim izročala gradivo in pošto, tako v Grosupljem nekemu prometniku in zaviraču, katerih imen pa se več ne spominja, dalje v No ­ vem mestu Djuru Špoljareviču, v Birčni vasi šefu postaje in prometniku Alojzu Jelenu. 80 Franc Drobež-Darko pravi, da je prenašal v torbi pošto, ki jo je sprejel na različnih javkah in jo oddajal zanesljivim frontovcem in kurirjem izven Ljub­ ljane. Prvikrat je nesel pošto iz Ljubljane v Metliko jeseni 1941 in jo oddal Jožetu Borštnarju in Babniku. Imel je zvezo s Tinetom Rožancem, pošto je prevzemal tudi v železničarski zadrugi na Masarykovi cesti 1, v mlekarni v Pražakovi ulici 11, pri Jugovih na Resljevi cesti in tudi drugod. Dalje pravi, da je prenašal pošto osrednjega, kasneje rajonskega odbora OF na železnici, ki je prek kurirskih zvez prišla do glavnega po ­ veljstva slovenskih partizanskih čet. Spominja se, da so v ta ­ kih torbah prenašali pošto še železničarji Bergant Franc, Jože Zidar, Janez Beravs, Ivan (Vinko — op. A. V. M.) Tošnjak, Jože Srebot, Ciril Groznik in Alojz Bratun- 81 Smrekar Ignacij, desetar proge pri sekciji za vzdrževanje prog Novo mesto, pravi, da je prenašal pošto, propagandni material in drugo gradivo. Največkrat je gradivo dobival od prometnika Penka Mihaela-Miška in ga je z vlakom odnašal v Mimo Zofki Drenik in nadzorniku proge v Mirni Francu 18 Železničarji 273 Piršu. 82 V kurirske zveze z novomeške postaje na širše ob ­ močje Dolenjske, ki so jih organizirali in hkrati tudi sode ­ lovali člani ŽRO OF in komiteja oziroma ŽRK KPS Novo mesto, so se vključili še tile najbolj aktivni železničarji: za ­ virač Rudolf Čubrilo za zveze iz Novega mesta v Birčno vas in Uršna sela, strojevodja Janez Zupančič iz Novega mesta v Cikavo in dalje na Gorjance. Nadzornik proge Jože Boškin je prenašal pošto s postaje v Novo mesto, prav tako delavec v krajevnem skladišču Lado Stepišnik. Alojz Pavšar, potniški blagajnik, je nosil gradivo na Trško goro. Vlakovodja Jože Pungerčar je vozil tehniko, pošto in blago iz Novega mesta do Bubnjarcev in iz Novega mesta do Sevnice. Sprevodnik Franc Mihalič je vozil tehniko do Bubnjarcev, s postaje pa je nosil pošto v Novo mesto. Premikač s postaje Miha Grabrijan je prenašal pošto v Kandijo in Šmihel. Zavirač Ignac Červenka je prenašal pošto v različne kraje. Poudariti moramo, da so bili v kurirske zveze vpleteni občasno tudi drugi železničarji, poleg teh pa so pri prenosu pošte, tehnike in raznega blaga (kot npr. zdravil itd.) zelo pogosto sodelovale žene in otroci železničarjev, ne samo z novomeške postaje, temveč tudi z drugih postaj na dolenjski progi. 83 Razen teh pa še terenski aktivisti iz Kandije, Drske, Bršljina, Cegelnice, Bučne vasi, Muhaberja, Potočne vasi in Prečne. 84 Poleg zgoraj omenjenih kurirskih zvez in javk so želez­ ničarji vzdrževali tudi kurirske postaje (relejne) že v prvem obdobju njihovega razvoja, se pravi od septembra 1942 do začetka 1943. Zaradi uvajanja ostrejših ukrepov in stroge kontrole prebivalstva med italijansko ofenzivo 1942, so bile namreč javke razbite, ali pa so delovale le občasno, zlasti ti ­ ste, ki so bile vezane po komunikacijah. Zato je centralna tehnika KPS pričela vzpostavljati nove terenske zveze (TV), ki so potekale zunaj komunikacijskih zvez, največkrat po tež ­ ko dostopnem in od okupatorjevih postojank oddaljenem te ­ renu. Vzdrževale so jih posebne enote, ki so jih imenovali terenski vodi, zveze pa TV linije. Centralna tehnika KPS je spričo možnosti in povečanih potreb partizanskih tehnik organizirala kurirske postaje sprva na Dolenjskem, v Beli krajini in na Notranjskem. Med Ljub­ ljano in vodstvom narodnoosvobodilnega gibanja (CK KPS, glavnim poveljstvom slovenskih partizanskih čet in IOOF) na 274 Dolenjskem je bil po nalogu CK KPS junija 1942 organizi ­ ran poseben kanal iz Ljubljane po železnici. Ta kanal je imel pomembno točko na novomeški postaji, kjer so sprejemali in dalje odpremi j ali pošto za osrednje organe NOB na osvobo ­ jenem ozemlju ali za pomembne politične organe v Ljubljani. Ta posebni kanal je potekal: Ljubljana —železniška postaja v Novem mestu- —Stare žage —Občice—Rampoha —Pogorelc —Kočevski Rog. Kasneje se je iz te točke na postaji razvila TV 22-Dolski, ki je izjemoma potekala po železnici. Tako so že povsem utečene kurirske zveze po železnici omogočale kljub okupatorjevemu terorju vzdr ­ ževanje kurirskih postaj in tako tudi vključitev želez­ ničarjev v tovrstno kurirsko službo. To TV kurirsko po ­ stajo je ves čas vodil in vzdrževal Jože Zagorc-Dolski, usluž­ benec za razpored dela na postaji Novo mesto. 85 Tu so spre ­ jemali in nato dalje raznašali razno pošto, literaturo in ile­ galne dokumente na postajo TV 15, pozneje TV 15-Ivo (vodil Ivo Jalen). Le-ta je bila na Občicah in je sprejemala pošto za točke 20, 21, 24, bazo 100 itd. Od postaje TV 22-Dolski je tekla kurirska pot do TV 15 (kasneje TV 15-Ivo) prek Drske —Srebrnič —Praproč —Drganjih sel—Vrduna —Hriba in Občic. To je bil poseben kanal. Obstajala sta še dva pomožna in sicer: Novo mesto prek železniške postaje Straža —Toplice —Dolenjske toplice —Podturn —Poljane —Občice na TV 15 in Novo mesto —železniška postaja Uršna sela —Vrdun —Hrib —■ Občice na TV 15. Po presoji ŽRO OF ali komiteja oziroma ŽRK KPS v Novem mestu so železničarji pošiljali še razna obvestila kot npr. podatke o sovražnikovih premikih, oboro ­ žitvi in druga poročila, ki so bila pomembna za vodstvo NOB.86 Prav tako so iz te kurirske postaje prek novomeške kurirske postaje TV 22-Dolski odpošiljali pošto in litera ­ turo v Ljubljano. Zaradi pregleda in nadzora nad rednimi po ­ šiljkami so pošto označevali s tekočimi številkami. Po izjavah železničarjev, ki so skrbeli za omenjeni TV postaji, sta vse do kapitulacije Italije dobro delovali. 87 V te linije so bili vklju­ čeni najbolj zanesljivi železničarji z novomeške postaje. Poleg Jožeta Zagorca, ki je odgovarjal za kurirsko postajo TV 22- Dolski, so skrbeli za sprejem in odpravo pošiljk še Jože Hri ­ bar, Ivan Gazvoda, glavni kurir za prenos pošte od Novega mesta do Straže-Toplice. Anton Bartol je bil kurir od Novega 18 275 mesta do Srebrnič, Franc Šteh od Novega mesta do Gornje Straže. Poleg teh so prenašali pošto še svetilničar Djuro Špo- ljarevič in mladinke s terena Danica Kopše, Nada Midofer in Danica Grbec, hčerka železničarja- 88 6. Organizacija in delo varnostnoobveščevalne službe (VOS) na železnici do kapitulacije Italije Varnostna in obveščevalna služba, ki jo je jeseni 1941 ustanovil CK KPS kot posebno dejavnost narodnoosvobodil ­ nega boja proti okupatorju in izdajalcem slovenskega naroda, je delovala tudi na železnici. Kot povsod drugod po vseh usta ­ novah, zavodih in podobno, je začela partija tudi na železnici organizirati obveščevalno in varnostno službo, ki naj bi imela politično in vojaško obeležje in bila sestavni del narodnoos ­ vobodilnega gibanja na železnici. To je bila posebna oblika boja proti okupatorju, njegovim pomagačem in domačim iz­ dajalcem. VOS OF naj bi ali pa je pravočasno in uspešno zbirala informacije o sovražnikovem političnem in vojaškem stanju, njegovih akcijah, vohunski dejavnosti, odkrivala pod ­ talno delovanje domačih izdajalcev, prikritih sovražnikov NOB itd. Spričo gospodarskega in strateškega, torej izjem­ nega pomena železnice za NOB, je imela tudi VOS na že­ leznici poseben pomen. Hkrati so začeli z organiziranjem OF in narodne zaščite poleti 1941 razpletati tudi mrežo obvešče ­ valcev na železnici. Zbrani podatki naj bi služili dvojnemu cilju. Prvič, oceniti in prikazati politično stanje železničarjev vodstvu narodnoosvobodilnega gibanja, posredovati mu po ­ membne podatke, da bi pomagali razkrinkati sovražno delo ­ vanje okupatorjevih organizacij na železnici in izven nje z namenom, da bi ščitili kadre in pravočasno ukrepali proti izdajalcem in okupatorjevim akcijam. Drugič, zaradi strate ­ škega pomena železnice razviti predvsem vojaško obveščeval ­ no službo, ki naj bi posredovala vodstvu narodnoosvobodilne ­ ga gibanja pa tudi partizanskim enotam in narodni zaščiti na terenu dragocene podatke o vojaških objektih, sovražnikovih enotah in premikih njihovih sil ter vojaškega materiala. Lahko trdimo, da je bila že poleti 1941 dokaj razširjena mreža obveščevalcev na železnici, saj so vsi matični odbori OF na železnici že imeli svoje obveščevalce, ki so sprejemali 276 VLADIMIR SVETINA-IVO, roj. 1908, dolgoletni predvojni član KP, avg. 1941 je postal član VOS OF in kas ­ neje CK VOS. Konec 1943 ali v zač. 1944 je postal član OK KPS in O O OF za Ljubljano, in tekom 1944 se­ kretar tega komiteja in odbora. Po ­ vezan je bil z NOG na železnici, zlasti s člani VOS. Konec 1944 je na poziv CK KPS odšel v NOV, od mar ­ ca 1945 je bil pomočnik načelnika OZNE za Slovenijo. Kot aktiven družbenopolitičen delavec po vojni je nosilec številnih odlikovanj in priznanj ter partizanske spomenice 1941. poročila terenskih obveščevalcev, teh pa je bilo v ljubljan ­ skem vozlišču in po postajah vzdolž prog precej (okoli 40). Tudi v osrednjem odboru OF železnica od maja 1942, pa v rajonskem odboru OF je bil določen eden izmed članov za obveščevalno službo. Tako je bil v začetnem obdobju organi ­ ziranja obveščevalne službe na železnici obveščevalec osred ­ njega odbora OF železnica do maja 1942 Ante Brinar. Od te ­ daj pa ga je nasledil ing. Ciril Mravlja-Mižek, (ki je predtem izvedel organizacijo bataljona NZ in predal bataljon koman ­ dantu Jožetu Škerlu in komisarju Tinetu Rožancu). Mravlja je vodil obveščevalno službo na železnici do odhoda v NOV oktobra 1943, za njim pa Emil Strniša-Sam. 1 Na prelomu 1941/42 pa se je železniški komite KPS in osrednji odbor OF železnica bržkone na pobudo centralne ko ­ misije VOS temeljiteje lotil organiziranja obveščevalne službe in njene dejavnosti na železnici. V tem času je zaradi uspehov OF in partizanskih enot ter nezadržnega razvoja narodnoosvo ­ bodilnega gibanja postala Ljubljana in Ljubljanska pokrajina 19. januarja 1942 operacijsko območje, na katerem je okupator 277 z različnimi odredbami, ukrepi, terorjem in vojaškimi akcijami hotel uničiti narodnoosvobodilni boj. Pri tem je šla okupatorju na roke celotna slovenska reakcija, ki je za svoje organizirano sodelovanje postavila pogoje, hkrati pa tudi zahtevala od ita ­ lijanske oblasti ostrejše ukrepe proti narodnoosvobodilnemu gibanju. V takšnih razmerah je vodstvo NOB moralo obvešče ­ valni službi posvečati večjo pozornost. Tako je Boris Kidrič v članku Boj proti peti koloni, Razširimo obveščevalno službo, 278 ki je bil objavljen v Slovenskem poročevalcu dne 5. decembra 1941, prikazal prve uspehe obveščevalne službe OF in poudaril vsenarodno podporo le-tej. Dejal je, da je treba pomoč obve ­ ščevalni službi OF organizirati, in sicer množično organizirati. Ko dalje Kidrič našteva naloge terenskih odborov, pravi med drugim, da morajo budno paziti na svoj teren, naj se do po ­ drobnosti zanimajo za vsako zvezo, ki jo katerikoli Slovenec vzdržuje z oblastmi okupatorjev ali na splošno z Nemci in Italijani ali s protinarodnimi zarotniki in peto kolono. Dalje, v vsakem terenskem odboru je treba zadolžiti posebnega, za ­ nesljivega tovariša za organizacijo množične obveščevalne služ­ be, h kateremu naj se stekajo vsa dogajanja in vsi podatki. Na koncu pravi: z organizacijo obveščevalne službe je treba pričeti takoj. 2 Železnica je tedaj že imela poseben rajon in se je v okviru tega rajona organizirala množična obveščevalna služba, ki se je prilagodila organizacijski sestavi OF na želez­ nici. Železnica je bila kakor druga večja podjetja in ustanove v Ljubljani vključena kot izredno pomembna enota in je imela rajonskega obveščevalca, ki je prek kurirjev posredoval poro ­ čila okrožnemu obveščevalcu v Ljubljani. Obveščevalna služba je potekala po posameznih delovnih enotah v ljubljanskem vozlišču, ki je v okviru svojega delovnega procesa zbirala in posredovala podatke obveščevalcev terenskih odborov, ti pa so dalje posredovali podatke obveščevalcu matičnega odbora iste delovne enote. Dokumentov o delu politične obveščevalne službe na že­ leznici je razumljivo, spričo stroge in dosledne konspiracije, malo ohranjenih in še ti so težko dostopni. Razen tega pa je imela obveščevalna služba na železnici pretežno vojaški zna ­ čaj in zato so ohranjeni dokumenti pogosto le tehnična doku ­ mentacija (grafikoni, načrti prog, skice posameznih železniških objektov, skice raznih krajev, poročila o številčnem stanju in gibanju sovražnikovih enot in podobno). Obveščevalna poročila so se stekala iz vseh delovnih enot, med njimi so bila najvažnejša predvsem tista, ki so priha ­ jala iz direkcije, sekcijske službe, prometne pisarne, kurilnice in železniške postaje v Ljubljani, Ljubljana-Šiška, Rakovnika in Zaloga. Obveščevalna poročila je prinašalo s proge in iz različnih železniških postaj, kamor jih je pač vodila službena pot, tudi vlakovno osebje (strojno in sprevodniki) dalje zavi- 280 VLADIMIR DIEHL-ZORAN, roj. 1909, član KP od 1943, je bil vključen v VOS in je vzdrževal zvezo med vod ­ stvom VOS OF do odhoda v NOV okt. 1943. Delal je pri VOS in v glav ­ nem štabu NOV in POS. Umrl 25. 7. 1967, je nosilec partizanske spome ­ nice 1941. rači in premikači. Široka, množična mreža obveščevalne služ­ be je potekala praviloma takole: Do obveščevalcev terenskih odborov OF so podatki prihajali od posameznih obveščeval ­ cev, članov NZ, OF in to s proge, postaj in delovnih enot na progi, od čuvajev, nadzornikov, tehničnega osebja, uradnikov z direkcije, prometnega osebja, iz kurilnic od strojnega osebja itd. Vsa ta množica zbranega gradiva se je nato urejala, pre ­ verjala in primerjala z drugimi podatki in poročili pri rajon ­ skem obveščevalcu OF železnica. Zvezo med železnico in vod ­ stvom VOS OF pa so vzdrževali Bogdan Švent-Ambrož, Sonja Flajs-Ojča, Zorka Čekič-Maležič Tina in Vladimir Diehl-Zo- ran in sicer do odhoda v partizane oktobra 1943, kasneje pa Breda Gaspari-Guzelj Biba.* 3 Priznani uspehi obveščevalne službe na železnici v NOB so torej temeljili na dobro organiziranem, množičnem in kon- spirativnem delu železničarjev v okviru Osvobodilne fronte. * Glej sliko v katalogu Železničarji v revoluciji. Ljubljana 1978, str. 51. 281 BOGDAN SVENT-AMBROŽ, rojen 1911, član KP od okt. 1941, rodoljub in antifašist. Maja 1941 se je vklju­ čil v OF in bil soorganizator OF na bivši banski upravi, kjer je bil za ­ poslen. V matičnem odboru OF te ustanove je odgovarjal za tehniko. Konec 1941 je bil vključen v VOS in je postal okrožni obveščevalec za okrožje Ljubljana-mesto, pozneje je delal pri specialni obveščevalni služ­ bi, med drugim je bil povezan tudi z VOS na železnici. Po kapitulaciji Italije je moral po nalogu CK VOS ostati v Ljubljani in je kot ilegalec opravljal pomembne naloge VOS. 20. XII. 1943 so ga aretirali in 17. I. 1944 odpeljali v Dachau, nato v Allach. Po osvoboditvi je delal pri OZNI in UDV, je nosilec partizanske spome ­ nice 1941. Prikazali bomo nekaj primerov, kako so železničarji v okviru svoje delovne enote, se pravi matičnega odbora, zbi­ rali podatke in sodelovali v obveščevalni službi. V matičnem odboru postaje Ljubljana je imela prometna pisarna pomemben delež pri zbiranju poročil. V letu 1942 je bil Franc Lužar matični obveščevalec, ki je kot prometnik v prometni pisarni na postaji Ljubljana imel dostop do vseh podatkov iz voznih redov in obvestil o vojaških transportih, ki so vozili prek ljubljanskega vozlišča. Podatke o prometu je posredoval na poseben formular, ki ga je dnevno izpolnje ­ val, le-ti pa so spremljali podrobno gibanje sovražnikovih enot na železnici: odkod, kam in kdaj peljejo transporti, po ­ sredoval je vozne rede teh transportov, število vojaštva, rod vojske in kako so oboroženi, kakšna je vsebina tovornih transportov in podobno. 4 Te in še druge zbrane podatke iz drugih matičnih odborov je med drugim odnašala Ivanka Fer- jančič-Cička, ki je bila kurirka za obveščevalno službo na že­ leznici, sprva v Grafiko na današnjem Trgu Osvobodilne fron ­ te 14, kjer je bila javka, in v mlekarno »Naklo« v Pražakovi ulici 11, ki je bila ena pomembnejših javk za železnico. V glavnem pa je oddajala zbrane podatke z železnice po zvezah, 282 IVAN KOCJAN, roj. 1889, kurir na železniški direkciji v Ljubljani, član KP. Kot rodoljub in predvojni sin ­ dikalni delavec se je že poleti 1941 vključil v OF in zlasti sodeloval v kurirskih zvezah in obveščevalni službi na železnici. Nemški okupator ga je 14. oktobra 1943 aretiral, naj ­ prej so g,a zaprli v Begunjah, od tu so ga odpeljali v Dachau, nato v Mauthausen in končno v Mödling pri Dunaju. Umrl je 18. 4. 1945, ko so Nemci zažgali taborišče. ki so se stekale neposredno k VOS.5 Poleg Ferjančičeve j,e vzdr ­ ževal zvezo med osrednjim oziroma rajonskim odborom OF in matičnim odborom OF direkcije, matičnim odborom OF II. sekcije za vzdrževanje prog Ljubljana in vodstvom NZ na že­ leznici predvojni komunist Ivan Kocjan. Poleg vzdrževanja omenjenih zvez je kot sluga na gradbenem oddelku direkcije opravljal tudi obveščevalno službo do jeseni 1943, ko ga je gestapo dne 14. oktobra 1943 na službenem mestu aretiral, odpeljali so ga v koncentracijsko taborišče Dachau in nato v Mauthausen. 8 Železniška direkcija je bila pomembno središče obvešča ­ nja. Telefonisti v telefonski centrali so prisluškovali pomemb ­ nim telefonskim pogovorom med okupatorjevimi železniškimi uradi na direkciji in progi ter med okupatorjevimi vojaškimi in civilnimi oblastmi. Dalje so posredovali obveščevalcem na direkciji ali obveščevalcem drugih matičnih odborov vsebino raznih brzojavk in obvestil, ki so prihajala na železnico. Tone Ocepek se npr. spominja, da so iz brzojavnega urada dobivali prepise brzojavk, ki so obveščale o premikih vojaških trans ­ portov in o sabotažah na železnici. Te podatke je posredoval dalje Janezu Demšarju. 7 284 Čotar, Jože Boškin in Teofil Omič iz Novega mesta. Poleg organizacijskega dela v odborih OF so zlasti nadrobno obrav ­ navali naloge obveščevalcev in njihove zadolžitve. Pirš se spo ­ minja, da so obveščevalci s proge Trebnje —Mirna —Šentjanž pošiljali poročila v Novo mesto ing. Čotarju ali Omiču.8 Podatke so zbirali neposredno ob svojem delu. Nadzorni organi sekcije, nadzorniki proge, progovni obhodniki in dese ­ tarji so namreč imeli dnevni stik z vsem osebjem, ki je delalo na progi. Zlasti tehnični kader v sekcij ski službi je imel mož ­ nost gibanja v neposredni bližini vojaških bunkerjev, zavaro ­ vanih objektov in podobno, ne da bi zbudili sum pri okupa ­ torju, posebno če so pri takih ogledih sodelovali tudi italijan ­ ski železničarji. Tako so razen službenih opravkov in dolžno ­ sti neposredno registrirali vse spremembe, ki so bile na progi, vodili evidenco številčnega stanja okupatorjevih enot, gibanje straž, patrulj in njihovo menjavo in podobno. Pri zbiranju teh podatkov so sodelovali tudi progovni delavci, ki so bili ve­ čino svojega delovnega časa na progi, progovni čuvaji, ki so stanovali v čuvajnicah. Podatke o stanju in novih spre ­ membah na progi so dopolnjevali še s poročili o prometu vo ­ jaških, osebnih in tovornih transportov, ki so potovali prek naših krajev na fronto ali v zaledje. 9 Zlasti čuvajnice so bile pomembne točke obveščanja, ki so prek šifriranih te ­ lefonskih obvestil vzdrževali zvezo s pomembnimi postajami. Tako je VOS v Ljubljani in Novem mestu imela dnevne zve­ ze s terenom. Iz ohranjenih dokumentov je razvidno, da je obveščevalna služba na železnici dnevno pošiljala podatke, ali vsaj registri ­ rala vojaški promet in gibanje sovražnika po progah Ljubljan ­ ske pokrajine. Zbrane podatke, ki jih je železnica pošiljala kot vojaška poročila o gibanju sovražnikovih enot po železnici, so največkrat posredovali v obliki formularjev, na katerih so bile evidentirane celo podrobnosti. Tako so registrirali zapo ­ redno številko vlaka, število vlakov, smer vožnje, prihod, od ­ hod, sestavo vlaka, narodnost, osebje, ki je vlak spremljalo, zamudo in vsebino transporta. Ta poročila so vsebovala razen vsakodnevne evidence prometa tudi poročila o stanju okupa ­ torjevih enot na progah, njihovih utrdbah, o številčnem sta ­ nju in premiku enot, njihovi oborožitvi, o odnosu med vo ­ jaki in višjimi, nadrejenimi oficirji, o moralnem stanju 19 Železničarji 289 in odnosu vojaštva do prebivalcev v posameznih krajih. Poro ­ čila o tem so prinašali zlasti železničarji, ki so domovali izven Ljubljane in pa tisti, ki so službeno potovali v razne kraje. Iz datumov ohranjenih dokumentov, predvsem vojaških poro ­ čil, grafikonov, načrtov prog, skic in pomembnih železniških objektov in krajev je moč sklepati, da je obveščevalna služba na železnici redno pošiljala raznovrstne podatke o sovražni ­ kovem prometu, o utrdbah in sovražnikovih postojankah ter njihovem stanju na progah in o krajih, ki ležijo ob pomemb ­ nih železniških objektih in križiščih. Obveščevalna služba na železnici je s svojo tehnično do ­ kumentacijo in vojaškimi poročili o sovražnikovem gibanju na železnici oskrbovala partizanske enote, vodstvo NOV in prek njih kasneje tudi zavezniške misije. Naj navedemo o tem ne ­ kaj primerov. Konec leta 1941 ali v začetku 1942 je izročil Peter Romavh verjetno Danilu Vojski, ki je tedaj imel v ime- 290 Skica borovniškega viadukta z okolico in. opisom prometnega režima ozi ­ roma zavarovanja s slepimi kretnicami, kakor so ga uredili okupatorji (primer vojaške obveščevalne službe) nu VOS OF neposredni stik z njim, grafikone prog, ki jih je izdelala IX. sekcija za vzdrževanje prog Ljubljana-Šiška. To sta bila grafikon proge Ljubljana —Kočevje in Zalog —Ljub- 19 291 ljana —Rakek. 10 Druga sekcija za vzdrževanje prog v Ljub­ ljani je po naročilu glavnega štaba NOV in POS poleti 1943 prek CK KPS in po neposrednih direktivah CK VOS izdelala tehnično dokumentacijo (posamezni dokumenti nosijo datum 21. julij, tako skica Borovnice v merilu 1 : 25.000 z vrisanimi vojaškimi objekti, razporeditvijo vojaštva in njihovih posto ­ 292 jank v kraju, in progo Ljubljana —Rakek; dokument z dne 25. julija 1943 pa podaja podatke za progo Zalog —Ljubljana), se pravi razne načrte, skice in grafikone, ki vsebujejo nove in nadrobne podatke o železniških progah, njenih objektih in sovražnikovih postajankah. 11 To dokumentacijo so pripravili na prošnjo in za potrebe britanske misije pri glavnem štabu NOV in POS, ki jo je obveščevalna služba na železnici prek CK VOS in CK KPS posredovala dalje. Prav tako je obve ­ ščevalna služba na železnici jeseni 1943 množično sodelovala pri izdelavi podatkov o železniških progah in njenih objektih, stanju vojaštva in novih obrambnih objektih. V ta namen so izdelali grafikone vseh prog na Slovenskem s celotnim oku ­ patorjevim zavarovalnim sistemom in opise, ki jih je obvešče ­ valna služba prek CK VOS in CK KPS dostavila britanski vojni misiji pri glavnem štabu NOV in POS zaradi rušenja prog. 12 Spričo množičnosti je bila akcija temeljito in hitro (v enem tednu) opravljena in je bila pohvaljena s strani zavez ­ niške misije prek glavnega štaba NOV in POS. Na tem me­ stu naj poudarimo, da so bile akcije obveščevalne službe na železnici tudi po kapitulaciji Italije, pod nemško okupacijo, uspešno izvedene in deležne priznanj vodstva NOB, kakor tu ­ di zavezniških misij pri glavnem štabu NOV in POS.13 Poleg obveščevalne službe, ki jo je vodil v rajonskem odboru OF železnica v Ljubljani ing. Ciril Mravlja-Mižek in prek katerega so se stekala poročila neposredno k centralni komisiji VOS, so obstajale še druge oblike obveščanja. Mno ­ gi železničarji, ki so živeli in službovali izven Ljubljane, so kot zanesljivi frontovci imeli neposredne stike s terenskimi aktivisti in prek javk s partizanskimi enotami. 14 Tako so npr. železničarji na novomeški postaji, ki so bili določeni za obve ­ ščevalno službo, redno in natančno obveščali prek posebnih kurirjev partizanske enote o gibanju, moči in premikanju okupatorjevih enot. Obveščevalna služba na novomeški postaji je tudi prek zanesljivih frontovcev na postajah ob progi Novo mesto —Metlika posredovala domala dnevna poročila (tako prek brzojavnega in telefonskega obveščanja) o sovražnikovih premikih in nameravanih akcijah, njihovi oborožitvi in po ­ dobno. 15 V obveščevalno službo so se vključevali predvsem železni ­ čarji s progovno-vzdrževalne službe, tako gradbeni tehnik Ivan 293 294 Poročilo z dne 23. septembra 1943 o staležu lokomotiv v Ljubljanski po ­ krajini Trtnik ter ing. Bojan Tavzes, ing. Rado Čotar in Slavko Se­ liškar. Podatke in poročila so zbirali tudi prometniki s posta ­ je Novo mesto Stojan Petrovič, Ermin Ferfolja, Rade Tomi- čevič in Velimir Djurovič, dalje Roman Stepišnik, Ignac Čer- venka, Franc Pirš, predvsem na progi Trebnje —Mirna —Mo ­ kronog, in Lado Stepišnik. Poročila je med drugim odnašal na teren Franc Globevnik in sicer prek Bršljina, Prečne v Kuzarjev kal. Železniški rajonski odbor OF (ŽRO OF) in ko ­ mite ali ŽRK KPS je zbrana važnejša poročila, kot smo že 297 omenili, pošiljal prek kurirske postaje TV 22-Dolski na TV 15 oziroma TV 15-Ivo. 16 Imeli pa so tudi neposredne stike s par ­ tizanskimi enotami, ko so jih obveščali o vojaških transpor ­ tih. Zanimivo je tudi, da je prav železničar-obveščevalec brž ­ kone iz Črnomlja prišel 8. septembra 1943 na Mavrlen v štab III. bataljona Tomšičeve brigade in mu sporočil vest o kapi ­ tulaciji Italije. 17 Iz mnogih izjav železničarjev v anketnih listih je moč sklepati, da je bila prav obveščevalna služba na železnici (po ­ sredovanje raznih informacij, dragocenih podatkov predvsem o vojaškem prometu in številčni moči okupatorjevih posto ­ jank na progah) ena pomembnejših, pa tudi množičnih oblik narodnoosvobodilnega boja železničarjev. Delež obveščevalne službe na železnici v NOB (prek cen ­ tralne komisije VOS in tudi prek neposrednih zvez železni ­ čarjev s terenskimi aktivisti in prek javk s partizanskimi enotami), je težko ovrednotiti, je pa brez dvoma izredno po ­ memben. Ne samo, da so obveščevalci na železnici z dragoce ­ nimi vsakodnevnimi in večkrat težko dostopnimi podatki po ­ sredno (prek centralne komisije VOS, CK KPS) sodelovali pri pripravah od najmanjših diverzij do ofenzivnih operacij NOV, s hitro dostavljenimi in točnimi podatki o novih situacijah na progah so pomagali hkrati tudi zavezniški vojski pri njenih operacijah. 7. Vojaška intedanca in vagonske pošiljke na železnici v Ljubljanski pokrajini S porastom NOV v Sloveniji so se znatno povečale njene potrebe po hrani, obutvi, obleki in sanitetnih potrebščinah, kakor tudi po tehničnem materialu za partizanske delavnice, bolnice in tehnike. V Ljubljani je OF že zelo zgodaj organi ­ zirala pomoč partizanskim enotam, ki je kmalu dobila svojo obliko v vojaški intendanci. Tako se je že mnogo zbranega blaga kopičilo v rajonskih in okrožnih skladiščih, v skladiščih pri nekaterih tovarnah, trgovcih, delavnicah in podobno. Za ­ nje so skrbeli sprva rajonski vojaški referenti in kasneje in ­ tendanti. Že leta 1941 so v okrožni vojaški intendančni aktiv vključili tudi uslužbenca poslovalnice železničarske zadruge 298 na današnji Prešernovi cesti Martina Kokalj a-Ceneta, ki je vodil okrožno vojaško intendanco in je imel zveze z vsemi rajonskimi vojaškimi referenti, kasneje intendanti. Poleg Ko ­ kalj a-Ceneta so v njem delovali še Fani Eržen-Marka, Ranko Velebit in Drago Poljanšek-Marko. 1 V ljubljanskem železniškem vozlišču sta bili dve večji okrožni intendančni skladišči v poslopju železničarskih za ­ drug.* Eno takih skladišč je bilo (pred vojno na Bleiweisovi cesti 35), današnji Prešernovi cesti; tja je prihajal material, ki so ga zbirali železničarji z Gorenjskega kolodvora in iz ra ­ jonov Šiška, Bežigrad in nekaterih skladišč v rajonu Center. Drugo tako veliko skladišče pa je bilo v železničarski zadrugi na današnji Masarykovi cesti. V to skladišče se je stekal ma ­ terial iz rajona Tabor, deloma pa iz Most in Centra. 2 Veliko blaga je bilo tudi v tovornem skladišču na ljubljanski postaji in v krajevnem skladišču v Zeleni jami pri II. sekciji za vzdr ­ ževanje prog. Med pomembnimi nalogami, ki so jih železničarji oprav- vljali med NOB, je bila tako tudi vojaška intendanca, ki se je prav v letih najhujšega nasilja in okupatorjevega nadzora razvila do tolikšne mere, da so odhajale iz ljubljanskega voz ­ lišča celo vagonske pošiljke namenjene NOV. Že jeseni 1941, še pred blokado Ljubljane, pa tudi po njej, v letu 1942 in 1943, so železničarji veliko tega različnega blaga odvažali iz skladišč do javk in namembnih postaj. Vojaško intendanco na železnici bomo zaradi boljšega pre ­ gleda razdelili v dve obdobji, in sicer, prvo od jeseni 1941 do pomladi 1942 in drugo od pomladi 1942 do kapitulacije Itali ­ je. Za prvo, kakor za drugo obdobje, je značilno, da je inten- dančna služba na železnici pošiljala veliko raznovrstnega bla ­ ga za partizanske enote kot ilegalne ali legalne kosovne po- * Nabavljalna zadruga uslužbencev državnih železnic, r. z. z. o. j., Ljubljana, je bila ustanovljena 27. novembra 1921, ki pa je kmalu postala večja gospodarska ustanova železniških usluž­ bencev na območju ljubljanske železniške direkcije. Svoje poslo ­ valnice je imela v Ljubljani, Mariboru in na Jesenicah. Konec leta 1938 je bilo včlanjenih 7955 z okoli 32.900 družinskimi člani in prek 47 milijonov blagovnega prometa. (Spominski zbornik Slo ­ venije. Ob dvajsetletnici kraljevine Jugoslavije. Ljubljana 1939, stran 636.) 299 MARTIN KOKALJ, roj. 1908, usluž­ benec v železničarski zadrugi na Ma- sarykovi. Leta 1934 je iz Cerknega na Primorskem pribežal v Ljubljano, član SKOJ, 1937 je postal član KP. Bil je med prvimi organizatorji OF v železničarski zadrugi, z njim je tes ­ no sodeloval uslužbenec Jože Perovič. Kokalj je sodeloval tudi s CT KPS pri pošiljanju blaga in vagonskih po ­ šiljk iz Ljubljane partizanskim eno ­ tam. V NOV je zlasti delal v tiskar ­ nah na Primorskem. Umrl je leta 1950, je nosilec partizanske spome ­ nice 1941. šiljke. V drugem obdobju po ograditvi Ljubljane so poleg ko ­ sovnih pošiljk odpremljali predvsem vagonske pošiljke, ki jih je organizirala centralna tehnika skupaj z železniško partijsko organizacijo in OF v ljubljanskem vozlišču in na novomeški postaji. Intendanti matičnih odborov OF in osrednjega odbora OF, pozneje rajonskega odbora OF na železnici v Ljubljani, so skrbeli, da je predvsem strojno osebje in osebje za sprem ­ stvo vlakov ilegalno vozilo različno blago iz skladišč v kuril ­ nici in livarni, iz skladišč v strojni delavnici v Šiški, iz skla ­ dišča sekcije za vzdrževanje prog v Zeleni jami, največ pa iz skladišč obeh železničarskih zadrug. Največkrat so blago vozili med premogom, na lokomotivah z osebnimi ali tovornimi vlaki, pa tudi v praznih cisternah ali pa kot službene pošiljke in kosovno blago na naslov namišljenega prejemnika. Prek zvez, ki so jih vzdrževali železničarji na posameznih postajah s terenom, so pošiljke odposlali dalje do partizanskih enot. O teh pošiljkah govori tudi poročilo poveljstva karabin- njerjev z dne 26. decembra 1942. ki pravi takole: »Na nabiral ­ ne vlake, zlasti na tiste, ki vozijo v večernih urah, se v 300 MAKS MAJERŠIČ, roj. 1901, član KP, predvojni revolucionar, deloval je v Svobodi in je imel močan vpliv na železničarje. Po okupaciji je bil pomemben aktivist OF v Zalogu in Ljubljani. Organiziral in sodeloval je pri partizanski intendanci. Na pro ­ cesu pred italijanskim vojnim sodi ­ ščem v Ljubljani so ga obsodili na 13 let ječe in ga odpeljali v Parmo. Po kapitulaciji Italije je bil na pri ­ silnem delu v Nemčiji odkoder je pobegnil in se jan. 1945 vključil v Kosovelovo brigado. Po vojni je de ­ lal v družbenopolitičnih organizaci ­ jah, je nosilec partizanske spome ­ nice 1941. krajih po provinci (Ljubljanski pokrajini — op. A. V. M.) in v okoliškem predelu Ljubljane natovarja in iz njih iztovarja blago, namenjeno upornikom. Vsa ta dejavnost je povezana s sokrivdo potujočega slovenskega železniškega osebja in zaradi popustljivega nadzorstva s strani vojaštva in spremne polici ­ je.«3 Veliko pošiljk so poslali iz Ljubljane iz poslovalnice želez­ ničarske zadruge na današnji Prešernovi cesti, kjer je bilo, kot smo že omenili, veliko okrožno zbirno skladišče, tu je bilo tudi mnogo vojaškega blaga. Včasih je bilo v tem ilegalnem skladišču več blaga, kot pa je imela poslovalnica zadruge le­ galnega. To ilegalno skladišče je urejal Martin Kokalj-Cene in imel v njem vzoren red. Material iz skladišča je odvažala iz Ljubljane intendanca glavnega poveljstva s kamioni in vozmi, največ pa so ga odprenuli železničarji kot kosovne po ­ šiljke na tovornih in osebnih vlakih. Čestokrat so poslali prek kurilnice Ljubljana-Šiška z nabiralnim vozom ali v premikal- nem stroju razne pakete po več sto kilogramov težke, ki so bili zakopani med premogom. Tega blaga so poslali največ na Notranjsko in Gorenjsko. 4 V železničarski zadrugi na današnji Masarykovi cesti so delali med drugimi Leopoldina Mekina, Mihaela Hojker, njen 301 brat skladiščnik za manufakturno blago Edo Klemenčič in skladiščnika za špecerijo Tarman in Mihelčič. Hoj ker jeva pri ­ poveduje, da je Edo Klemenčič kar med bale blaga spravljal orožje in razstrelivo in da so veliko raznovrstnega, predvsem vojaškega blaga iz tega skladišča železničarji vozili proti Za ­ logu in na Dolenjsko. 5 Ena izmed oblik intendance je bilo tudi jemanje razno ­ vrstnega blaga (živeža, sanitetnega, vojaškega blaga) iz oku ­ patorjevih, bodisi italijanskih ali nemških tovornih vagonov, ki so potovali prek ljubljanskega vozlišča in so le-ti zaradi vključevanja v nove kompozicije vlakov nekaj časa stali v Šiški, Zalogu in ljubljanski glavni postaji. Pobudo za tovrst ­ ne akcije je dal Peter Romavh že poleti 1941 Jožetu Grudnu, pa tudi Gregorju Mahkovcu. 6 V ta namen so sestavili skupino aktivistov v kurilnici in pri premiku in se v jeseni že lotili tega dela. Jože Gruden in vodja premikačev Maks Majeršič sta najprej sestavila seznam blaga, ki bi partizanskim enotam najbolj koristilo. Pri sestavi seznama jim je pomagal Franc Lužar s postaje Ljubljana, ki je imel pregled nad vagonskimi pošiljkami in njihovo vsebino. Seveda je bilo potrebno razre ­ šiti še mnogo tehnično-organizacijskih priprav, da bi zagoto ­ vili uspešnost akcije in da ne bi zbudili pri okupatorju nepo ­ trebne pozornosti. Organizirali so delovno skupino, ki je de ­ lala ponoči. Gruden in Majeršič sta se povezala z Antonom Štrumbljem, Jakobom Bitencem, Janezom Justinom, France ­ tom Berčičem, Alojzem Šantljem, Francem Soncem, Jožetom Rusom in Janezom Atračem. Večina akcij' je potekala takole: po predhodnem sporočilu o vsebini italijanskih tovornih va ­ gonov je Majeršič postavil na 16. tir italijanski poln in en prazen vagon. Anton Štrumbelj je oba odpeljal v kurilniŠko lopo, kjer so plombirani italijanski vagon previdno odprli ter preložili blago v praznega. Alojz Šantelj, ki je izdelal klešče za plombiranje voz, je vagon ponovno plombiral tako, da ni poškodoval originalne plombe, izpraznjeni italijanski vagon pa so zopet vključili v kompozicijo, kamor je spadal. O vse­ bini preloženega blaga so obvestili glavnega intendanta osred ­ njega (rajonskega) odbora OF železnice Jožeta Gabrovška, ki je poskrbel, da je blago po različnih poteh prišlo v partizane. Zasežena živila: sladkor, slanino, sir, riž, jajca, sol, razne li­ kerje, konzerve, sadje in podobno so člani narodne zaščite in 302 zanesljivi člani OF prepakirali v manjše zavoje ter jih po vlakih poslali na določeno mesto. Intendanca se je posluže ­ vala tudi vagonskih pošiljk; v takem primeru so vagon, v ka ­ terega so preložili blago, naslovili na določeno postajo, od tam pa so terenski aktivisti ali partizanske enote organizira ­ le prenos blaga in to tja, kjer so blago najbolj potrebovali? Nekako konec septembra ali v začetku oktobra 1941 so že' lezničarji prvikrat preložili tovor iz vagona in sicer 300 kg sladkorja v vrečah. Ker ga niso mogli takoj odposlati, so ga skrivali v skladišču pod sodo, ki so jo uporabljali za pranje lokomotiv. V začetku novembra 1941 so zasegli vagon kon ­ zerv, ki so bile poslane iz Madžarske v Italijo. Poslali so jih na Vrhniko, kjer so jih prevzeli partizani. 8 Poleg pošiljk ži­ veža, ki so jih železničarji po različnih kanalih pošiljali v partizane, so del zaseženega blaga (konzerve, slanino, riž, sladkor, sir in drugo) odnašali v skladišče kurilnice k Hugu Zupanu, odkoder ga je s triciklom ali ročnim vozičkom od ­ važal v razna mestna skladišča, ki so oskrbovala ilegalce v Ljubljani. 9 Da so železničarji organizirano jemali živež iz okupatorjevih vagonov, pričajo tudi procesi italijanskega vo ­ jaškega vojnega sodišča v Ljubljani* proti njim. Takih pro ­ cesov je bilo več.** Dne 19. oktobra 1942 je bil proces proti Karlu Žiberni, Lojzetu Nučiču, Antonu Babniku in Francu * Dne 7. septembra 1941 je bilo po Mussolinijevi odredbi usta ­ novljeno vojaško sodišče; po sodbah le-tega so na Mussolinijev ukaz izvrševali smrtno kazen za zločine političnega značaja od ­ delki fašistične milice, za navadne zločine pa policijski agenti. (Mi­ kuž Metod, Pregled zgodovine NOB v Sloveniji, I. knjiga, 1960, stran 274.) Za ilustracijo naj navedemo tele podatke: do 8. sep­ tembra 1943 je vojaško sodišče obravnavalo 8737 primerov proti 13.186 Slovencem, izreklo 83 smrtnih obsodb, 412 obsodb na do ­ smrtno ječo, 3082 obsojencev je dobilo ječo do 30 let. Poleg tega je sodilo tudi 1150 italijanskim vojakom in ko je italijanski oku ­ pator zapuščal Ljubljano je bilo v teku 1369 procesov proti 4428 ljudem. (Juvančič Ivo, Italijanski okupator v Ljubljani 1941—1943. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja. Ljubljana 1962, št. 1, stran 81.) **V letu 1942 in 1943 je bilo več takih procesov vendar ni moč na podlagi dokumentov in spominskega gradiva zanesljivo ugotoviti, da so bili obsojeni železničarji obtoženi predvsem orga ­ niziranega dela pri intendančni službi partizanskim enotam. Zato jih tudi v tekstu nismo nadrobno prikazali. 303 Šusterju; obdolženi so bili, da so od decembra 1941 do ju­ lija 1942 jemali živež iz železniških vagonov na ljubljanski postaji. Zaradi pomanjkanja dokazov so bili oproščeni. 10 Prav tako je bilo obtoženih 18 železničarjev (Stanislav Hvast ­ ja, Zorko Žužek, Anton Volčjak, Anton Smrčan, Bruno Hoj- kar, Martin Hren, Janez Prelogar, Franc Kosec, Janez Uran ­ kar, Franc Kremenšek, Franc Dobrec, Albin Trček, Franc Rant, Gregor Mahkovec, Stanislav Kogoj, Jakob Bitenc. Mak ­ similjan Majeršič, Ferdinand Ravnihar) na procesu dne 7. de ­ cembra 1942. Obsojeni so bili na večletne zaporne kazni. Bre ­ menili so jih, da so v času od aprila do oktobra 1942 odpi ­ rali železniške vagone na ljubljanski železniški postaji in je­ mali različno blago, vsega skupaj v vrednosti 190.570 Lit. na škodo direkcije državnih železnic v Ljubljani. 11 Številne akcije rekviriranja blaga iz okupatorjevih vago ­ nov so organizirali in izvedli železničarji iz Zaloga na pre ­ mikalnem kolodvoru. Franc Tavčar, popisovalec, je javljal Tonetu Zupančiču številke vagonov naloženih z blagom, ki bi ga potrebovale partizanske enote. Prav tako je obveščal osebje za premikanje o vsebini vagonskih pošiljk tranziter Jože Štiher. 12 V drugi polovici decembra 1941 so vzeli iz ita ­ lijanskih vagonov božičnico, ki je bila namenjena italijanskim vojakom na vzhodno fronto. Februarja ali marca 1942 so vze­ li več zabojev orožja (nemških ročnih bomb in municije), pri drugi pošiljki pa nekaj puškomitraljezov. Pogostokrat so je­ mali iz vagonov raznovrstni živež, vojaške obleke in obutev. Te sabotažne akcije so organizirali in tudi v njih sodelovali med drugimi Tone Zupančič, Danilo Kralj, Ivan Igličar, Mi­ ha Kaluža, Ivan Dorbež, Roman Klešnik. 13 Danijel Lepin z novomeške postaje pripoveduje, da so material iz Ljubljane prevažali do železniške kurilnice v No ­ vem mestu največkrat na lokomotivah in tenderjih, kjer je bil zakopan v premogu. V kurilnici so ga razložili in ponoči odpremljali na teren. Manjše količine materiala pa so poši ­ ljali iz Ljubljane tudi v službenem vozu na postajo kot »vo ­ jaško pošiljko«, kot »prtljago«, manjše pakete pa so železni ­ čarji tudi sami skrivali po vlaku, kakor se je pač kdo zna ­ šel.14 Prevoz blaga z novomeške postaje na teren je ves čas okupacije potekal konspirativno in organizirano. ŽRO OF No- 20 Železničarji 305 MIHAEL GRABRIJAN, roj. 1911, spr ­ va skladiščni delavec, kasneje nad- premikač na postaji Novo mesto. Pred vojno je bil član Sokola in or ­ ganizator Društva kmečkih fantov in deklet v Beli krajini. Soorganizator intendance po železnici za NOV, so ­ deloval je tudi pri sabotažnih akci ­ jah. Po kapitulaciji Italije je odšel v NOV, sprva v XIV. SNOB Železni ­ čarsko, kasneje so ga ujeli in nem ­ ški okupator ga je odpeljal v tabo ­ rišče Dachau, kjer je ostal do osvo ­ boditve. vo mesto je zadolžil Jožeta Zagorca s postaje, ki je kot usluž­ benec za razpored določal delovni razpored posameznikom ali skupinam, tako premikalnim, kretniškim in vlakovnim, da so v istem turnusu delali najbolj zanesljivi in sposobni frontov ­ ci, ki so bili zadolženi za posamezne naloge. Da bi delo v zvezi z intendančno službo (sprejem in prevoz kosovnih in vagonskih pošiljk do partizanskih enot) bilo uspešno oprav ­ ljeno, sta bila Jože Hribar in Danijel Lepin premeščena v premikalno skupino, Hribar kot vodja skupine in Lepin kot premikač. Pozneje je bil Lepin prav zaradi sprejemanja va ­ gonskih pošiljk dodeljen na delovno mesto tranziterja. Za prevoz blaga se je osnovala večja skupina, ki so jo sestavljali premikalna skupina Jože Hribar, Danijel Lepin, Roman Ste ­ pišnik in Miha Grabrijan, ki je sodelovala z lokomotivskima skupinama: s strojevodjema Jožetom Zupančičem in Anto ­ nom Čampo ter kurjačema Alojzijem Avbarjem in Francem Anzelcem. Ta skupina je odvažala ves material iz kurilnice, kjer so ga iz Ljubljane sprejemali nadkurjač Franc Šteh, kur ­ jač Franc Urbančič, ključavničar Avgust Sever in strojevodja Anton Požar. Čestokrat ga je odvažala s postaje, kjer so so ­ delovali pri premikalnih prevozih prek rampe prometniki Stojan Petrovič, Ermin Ferfolja, Rade Tomičevič in Velimir Djurovič do PotoČarjevega mlina v Birčni vasi; tu je bilo 306 večje in predhodno skladišče blaga za partizanske enote. 15 Že februarja 1942 je 'Hribarjeva premikalna. skupina prepeljala ponoči dve novi italijanski ceradi za vagone, zaboj streliva, vojaško sedlo, pištolo in nekaj sanitetnega materiala. V po ­ poldanskem času pa so kmalu zatem iz tovarne Keramika v Novem mestu v večjem zaboju z napisom »Pazi steklo!«, mi­ mo vojaške rampe in bunkerja odpeljali v Potočarjev mlin težko jugoslovansko strojnico in strelivo. 16 Zgoraj navedena skupina je prevažala material od febru ­ arja 1942 do kapitulacije Italije. Večje kosovne pošiljke iz Ljubljane so železničarji razložili v skladišču na postaji, gar ­ derobi ali svetilničarni, pa tudi na drugih zanesljivih mestih na območju novomeške postaje. Kako so večje količine bla ­ ga spravljali čez blok, pripoveduje eden najtesnejših sodelav ­ cev Danijel Lepin. Blago so naložili na lokomotivo za premi ­ kanje ali v prvi vagon za lokomotivo bodisi v kurilnici, pri kretniški postaji ali na postaji, ponoči pa ga je zgoraj ome ­ njena delovna skupina odpeljala do Potočarjevega mlina. De­ žurni prometnik je obvestil italijansko poveljstvo o potreb ­ nem premiku vagonov na vojaški rampi. Le-to je nato obve ­ stilo vojake, zaposlene na vojaški rampi, in posadko v bliž­ njem bunkerju. Ko so' zapeljali mimo rampe v Bučno vas do višine mlina, so blago razložili v skladišče pri mlinu. Pri raz ­ kladanju blaga jim je čestokrat pomagal lastnik mlina Janez Potočar, ki je bil tesneje povezan z novomeško organizacijo OF, posebno v ŽRO OF Novo mesto. Po opravljeni akciji je premikalna skupina prazne vagone odbila proti postaji, na ­ ložene vagone pa pustila na vojaški rampi. Ker so na voja ­ ški rampi čestokrat premikali tudi podnevi, ni bilo nočno premikanje nič sumljivo, zlasti ne, ker je premik vagonov uradno dovolilo italijansko vojaško poveljstvo. 17 Blago, shra ­ njeno v skladišču pri Potočarjevem mlinu, je lastnik mlina s sodelavci-kmeti iz Velike Bučne in Muhaberja z vozmi od ­ peljal v zidanice in hiše na območju Trške gore ali na Ka ­ men vrh, Razberi, Grčevje, Suhoplati, Karlovci in Runčec. Poleg teh poti je blago prihajalo tudi po zvezah Kamnje — Zagorica —Hmeljnik —Karteljevo; Daljni vrh —Dobrava —Ve­ liki Kal —Suhor —Brezova reber. Poleg blaga iz Ljubjlane so železničarji po teh poteh odpremljali blago, ki je bilo zbrano v Novem mestu. 18 20 307 Prikaz sm er i in k ra je v ka m or so od va ža li iz no vo meš ke post aj e pr ispe le ko so vn e po šiljk e po že lezn ici pa tu di dr ug o bla go Kosovno blago je osebje za spremstvo vlakov iz Ljublja ­ ne vozilo tudi na postaje na progi Ljubljana —'Postojna in Ljubljana —Zalog, odkoder so ga železničarji po zvezah sprav ­ ljali na teren. Milan Škerlavaj navaja v svojih spominih, da so železničarji kot kosovno blago odpošiljali iz Ljubljane zlasti papir, barvo in druge potrebščine za tehnike. Za Not ­ ranjsko in Dolomite so odpošiljali na progi Ljubljana —Vrhni ­ ka do postaje Brezovica in Drenov grič. Pošiljke je central ­ na tehnika odposlala na izmišljene naslove, na postajah pa so v dogovoru z železničarji dvigali pošiljko zaupni člani OF in zaščitniki in pošiljko z vozmi odpeljali na javke. Na progi Ljubljana —Novo mesto so pošiljali papir tudi do postaj Šmarje-Sap, Grosuplje in Stična. 19 Aprila ali maja 1942 so v krajevnem skladišču v Zeleni jami Emil Strniša in njegovi sodelavci pripravili zaboje, v katerih je bila radijska spre ­ jemna in oddajna postaja. Na vrh zabojev so naložili progov ­ no orodje kot npr. vijake in žeblje. Te zaboje so poslali v Stično ing. Mihi Rojcu-Mihi T, pošiljko pa je spremljal Mir ­ ko Zlatnar. 20 Opisali bomo primer kosovne pošiljke (tiskarske potreb ­ ščine), ki jo je verjetno centralna tehnika poslala za potrebe belokranjske tehnike iz Ljubljane v Gradac in jo je sprem ­ ljal železničar Franc Lužar. Le-ta pripoveduje, da se je junija 1941 spoznal s Francem Cesarjem, doma iz Jereke pri Bohinj ­ ski Bistrici, ki je bil zaposlen v jeseniški železarni a se je pred Nemci umaknil v Belo krajino, kjer se je zaposlil v lesni stroki. V juliju 1941 se je Cesar zopet mudil v Ljub­ ljani in ko se je oglasil pri Lužarju, ga je prosil, naj poskrbi za neko kosovno pošiljko, ki bo v kratkem pripravljena za Gradac. Proti koncu julija 1941 (točnega datuma se Lužar več ne spominja) je dobil obvestilo, da naj dvigne pripravljen material v Grafiki (v tej stavbi je bila tudi javka železničar ­ jev) na sedanjem Trgu OF 14 in naj poskrbi za prevoz na železniško postajo in dalje v Gradac, kamor je bila pošiljka namenjena. Zaboj, ki je obsegal 1,50 X 0,80 X 2,00 m v teži okoli 50 do 80 kg, so prepeljali do brzovoznega skladišča, tam so izstavili režijski list z navedbo: »Pisarniški material in tiskovine za Metliko.« Lužarju je še uspelo z zvijačo pre ­ slepiti karabinjerja, da pošiljko ni osebno pregledal in da so jo spravili v skladišče. Od tam so zaboj z delavci skladišča 309 postavili v službeni voz z lažnim spremnim listom, vagon pa je bil priključen tradotti. To je bil poseben dopustniški vlak, ki je prevažal italijansko vojsko pa tudi vojaško prtljago in kosovne pošiljke italijanskim enotam v Grosupljem, Treb ­ njem, Novem mestu, MetLki, Karlovcu od tu pa je imel vlak zvezo proti Dalmaciji. Lužar pravi, da med prevozom ni bilo nadzora na vlaku in tako je neovirano pripeljal zaboj v Gra ­ dac, kjer so ga razložili ob navzočnosti Franca Cesarja in železničarja Poljaka. 21 Za drugo obdobje vojaške intendance na železnici je zna ­ čilno tesnejše sodelovanje z odpremnim sektorjem pri cen ­ tralni tehniki KPS, ki je bilo seveda posledica vse večjega razvoja NOV in njenih potreb. V Ljubljani so se namreč v letih 1942 in 1943 okrožna intendantska skladišča vse bolj pol ­ nila in ker bi lahko zbudila okupatorjevo pozornost, je bila izdana direktiva: čim več blaga spraviti iz Ljubljane v par ­ tizane. Hkrati so bile tudi potrebe NOV po različnem mate ­ rialu čedalje večje, saj so ustanavljali na osvobojenem ozem ­ lju v letih 1942 in 1943 partizanske tehnike, bolnice, orožarne in razne delavnice. Tako je dejavnost centralne tehnike z različnimi delovnimi sektorji pod vodstvom Milana Škerlava ­ ja-Petrača dosegla naj večji vzpon in naj večji obseg. Iz Ljubljane so frontovci po ograditvi mesta in čedalje strožji okupatorjevi kontroli na blokih vedno težje spravljali bodisi po legalnih ali ilegalnih zvezah to zbrano blago parti ­ zanskim enotam. Zato so vse te zveze začele propadati, ali pa so bile silno nezanesljive. V tem času je ostala edino že­ leznica še zanesljiv kanal, prek katerega so odpošiljali blago, ilegalce, literaturo, razno pošto in podobno. O tem se je pre ­ pričalo tudi vodstvo NOB, zato je centralna tehnika KPS izrabila železnico do te mere, da je pričela skupaj z železni ­ škim rajonskim komitejem KPS in rajonskim odborom OF železnica v Ljubljani in Novem mestu pripravljati in organi ­ zirati zanesljive člane OF in zaščitnike za pošiljanje celo va- gonskih pošiljk iz ljubljanskega vozlišča. Člani centralne teh ­ nike KPS Branko Ivanuš-Božo, Milan Škerlavaj-Petrač in Mirko Zlatnar-Miklavž so bili že od začetka narodnoosvobo ­ dilnega gibanja na železnici tesno povezani z organizacijo OF in zaščitniki in so skupaj opravili že toliko pomembnih nalog za NOB. Zato so se tudi akcij pošiljanja vagonskih pošiljk lo- 310 F MILAN ŠKERLAVAJ-PETRAČ, rojen 1910, član KP od okt. 1939. Ze kmalu po okupaciji je kot član mestnega komiteja KPS organiziral OF med tr ­ govskimi nameščenci in tako tudi med uslužbenci železničarske zadru ­ ge na Masarykovi. V začetku 1942 je prevzel vodstvo CT KPS in organi ­ ziral vojaško intendanco za NOV. V povezavi z organizacijo KP in NZ na železnici je CT KPS pošiljala vagon- ske pošiljke po železnici. Marca 1943 je kot ilegalec prek železnice odšel v NOV. Do kap. italije je bil šef go ­ spodarske komisije za Slovenijo, na ­ to pa sprva vodja grafičnega oddelka CT KPS in nato vodja centralne teh ­ nike KPS do osvoboditve. Po vojni je ves čas opravljal odgovorne na ­ loge na gospodarskem in družbeno ­ političnem področju, pred upokojit ­ vijo je bil direktor založbe Borec, je nosilec partizanske spomenice 1941 in drugih odlikovanj. Umrl je leta 1980. tili s temeljitimi pripravami. O tem govori tudi Ivan Mavro- vić-Ivanov, železničar iz Novega mesta, ki je tudi sodeloval pri sprejemanju vagonskih pošiljk na novomeški postaji in pravi: »Tako delo je zahtevalo popolno konspiracijo. Vsaka najmanjša napaka bi spravila v nevarnost dragoceni tovor in življenje aktivistov, po drugi strani pa bi izzvala take oku ­ patorjeve ukrepe, da bi bilo nadaljnje prevažanje otežkoče- no ali celo onemogočeno. Vsak transport posebej je ter ­ jal temeljit preudarek, posebej še ker so bili v železniški mi­ lici sami italijanski železničarji in niso dovoljevali premika, kolikor ni bil v zvezi s tehničnim procesom postaje ... Vsaka akcija je zahtevala res temeljite priprave, nedvoumnih navo ­ dil in brezhibnega in zelo točnega obveščanja z ene in druge strani.« 22 Dalje pravi, da so morali organizatorji pošiljk iz Ljubljane poslati blago v točno določenem času na območje postaje, pripravljena je morala biti premikalna skupina, da je takoj po naložitvi prevzela vagon in ga priključila vlaku, osebje za spremstvo vlakov, da je varovalo vagon do na ­ membne postaje, kjer so ga prevzeli določeni aktivisti, ki so ga po dogovoru varno dostavili na določeno mesto. Za vse to je bila potrebna brezpogojna disciplina. 223 Zanimiv in najbolj točen bi bil opis odpošiljanja vseh vagonskih pošiljk iz Ljubljane na podlagi uradnih dokumen ­ 311 tov. Ker pa te uradne listine, ki so bile nujno potrebne pri vsaki vagonski pošiljki (tako npr. spremne listine itd.) niso ohranjene (do sedaj poznamo samo en primer), je razumljivo, da je težko zanesljivo ugotoviti datum za vse vagonske od- pošiljke. Ker so večino pošiljk na tovornih listih naslovili na legalna podjetja, trgovine, ki so bile naklonjene okupatorjem, ali naslove izmišljenih oseb, so morali železničarji vse po ­ trebne listine po uradni uporabi in čestokrat po okupatorje ­ vem pregledu takoj uničiti, če so hoteli, da je vagonska po ­ šiljka od namembne postaje prišla v roke NOV. Razen tega so arhivi takratne direkcije državnih železnic v Ljubljani in posameznih postaj, kjer so bile sprejete vagonske pošiljke, uničeni. Prav tako je težko opisati vagonske pošiljke na pod ­ lagi skopih podatkov v spom.nskem gradivu železničarjev. Kot smo že omenili, so bile akcije izvedene zelo konspirativ ­ no, pa je za vsako, posamezno akcijo, ki so jo pripravljali v ljubljanskem vozlišču in na novomeški postaji, vedela le de ­ lovna skupina, ki je po službeni in frontni dolžnosti bila nav ­ zoča pri nakladanju in odpošiljanju vagonskih pošiljk. Spo ­ mini o teh pošiljkah so splošni in večinoma ne temeljito na dokumentiranih podatkih; še največ nadrobnosti in preverje ­ nih podatkov zasledimo v spominskem gradivu, ki obravnava novomeško postajo. Nekaj podatkov o vagonskih pošiljkah, ki jih je organi ­ zirala CT KPS z železnico, dobimo iz dopisov ali poročil čla ­ nov CT KPS vodstvu NOB, saj je bila centralna tehnika po ­ šiljatelj tega blaga, in če smemo tako reči stranka, partizan ­ ske enote, prejemnik. Največ tovrstnih podatkov zasledimo v poročilih vodje CT Milana Škerlavaja-Petrača vodstvu NOB, ki je med drugim skrbel za nabavo in odpremo blaga iz Ljubljane, dalje v poročilih člana politbiroja centralnega komiteja KPJ Edvarda Kardelja, članice poverjeništva cen ­ tralnega komiteja KPS za Ljubljano Lidije Šentjurc, in v po ­ ročilih intendanta III. grupe odredov. Uspešno pripravljene in odposlane ilegalne vagonske po ­ šiljke so torej terjale nič koliko temeljitih in konspirativnih priprav članov centralne tehnike KPS s posameznimi čla ­ ni rajonskega komiteja KPS in rajonskega odbora OF na že­ leznici v Ljubljani in v Novem mestu z zanesljivimi člani OF in NZ pri neposrednih akcijah (ob nakladanju vagonov, 312 prevažanju in iztovarjanju blaga iz vagonov) na posameznih postajah do partizanskih enot. Pomemben sektor pri centralni tehniki KPS je bil nabavni in odpremni sektor, ki je skrbel v najstrožji ilegali za nabavo raznovrstnega blaga, kot npr. za gradnjo povsem novih stanovanjskih bunkerjev in tehnič ­ nih baz, dalje je nabavljal veliko gradbenega materiala (ope ­ ke, več ton cementa, armaturnega železja), stroje in razne surovine za partizanske delavnice ter več ton papirja in ti ­ skarskih potrebščin za partizanske tiskarne. Ta sektor je vo ­ dil Stane Majcen-Krpan. Člani tega sektorja, ki so kupovali, nabavljali blago in skrbeli za skadišča, so bili vodja central ­ nega skladišča CT KPS Stane Pogačar-Tepka, Fric Franki, Stane Dolenc, Mila Mohar-Komelj in Marija Ziherl-Ančka. Za odpremo blaga iz skladišč CT so skrbeli Stane Pogačar- Tepka, član VOS OF Acko Kroupa-Boris, Mila Mohar-Komelj in Drago Čihak. 23 Po izjavi Staneta Pogačar j a-Tepke je bilo eno večjih skladišč centralne tehnike sprva na Rimski cesti, kasneje na Mirju (Emonska cesta), manjša skladišča pa so bi­ la tudi pri zanesljivih trgovcih in podjetnikih. 24 Z ilegalnimi vagonskimi pošiljkami so odvažali železničarji tudi blago iz civilno-vojaških skladišč in seveda iz skladišč, ki so bila v že­ lezničarski zadrugi na današnji Masarykovi in današnji Pre ­ šernovi cesti, in iz krajevnega skladišča na železnici v Zeleni jami. Emil Strniša, ki je bil med vojno šef tega skladišča, pravi, da so veliko blaga pripeljali zanesljivi vozniki iz me­ sta čez dohod, ki je bil v neposredni bližini krajevnega skla ­ dišča na železniško območje; ta ni bil nikoli zavarovan ali zastražen niti od italijanskih niti od nemških okupatorjev. Skozenj so spravili veliko blaga v krajevno skladišče in od tod z vagonskimi pošiljkami dalje. 25 Stane Pogačar-Tepka se spominja, da je prevažal precejšnje količine blaga iz skla ­ dišč centralne tehnike v skladišča železničarske zadruge na Masarykovi cesti prevoznik Rojc s Tržaške ceste, ki je bil prevoznik Tobačne tovarne. V zabojih in z nalepnicami tega podjetja je prevažal ilegalno blago kot npr. blago, barve, cik­ lostil, črke, za prikritje pa so po vrhu naložili škatle cigaret. Pogačar se spominja, da so te pošiljke odpremili v Vevče.28 Blago iz skladišč centralne tehnike KPS in skladišč vojaške intendance so torej prevažali na železnico zanesljivi vozniki večinoma s konjsko vprego. Iz skladišč legalnih podjetij in 313 trgovin pa so člani centralne tehnike najeli legalne voznike. Tako so iz ljubljanskega vozlišča večinoma s petnajsttonski- mi vagoni pošiljali partizanskim enotam in tehnikam stroje za delavnice, železnino, cement, tiskarske in ciklostilne stroje, razne vrste papirja, matrice, pisalne stroje in tudi izdelke ljubljanskih ilegalnih tiskarn (časopise, brošure, partizahske legitimacije, razglase, pozive, bone). Dalje pravi Škerlavaj v spominskem gradivu, da je centralna tehnika odpremila blago, ki sta ga kupili in tudi nabrali vojaška in civilna intendanca v Ljubljani. 27 Centralna tehnika ali njen nabav ­ ni in odpremni sektor v Ljubljani pa je bil prek Šker ­ lavaj a močno povezan z intendanco glavnega poveljstva slo ­ venskih partizanskih čet. Le-ta je večino pošiljk razpore ­ jala in določala posameznim bataljonom, odredom in kasneje brigadam. Zaradi vse večjih potreb partizanskih enot in ker so bile njihove zveze z intendanco glavnega poveljstva dosti ­ krat preslabe, je osrednja intendanca v Ljubljani neposredno oskrbovala partizanske enote. Za zvezo z železnico in organi ­ zacijo vagonskih pošiljk sta bila poleg železničarjev zadolžena tudi člana CT KPS Mirko Zlatnar-Miklavž in Branko Ivanuš- Božo, za njima pa Jože Dolenc-Žan. 28 Poleg Dolenca je bil za odpravo, prevoz in predajo vagonskih pošiljk iz Ljubljane v Novo mesto zadolžen do marca 1943 Mirko Pleško-Peter in od marca dalje do kapitulacije Italije Franc Čuček-Crnivec. Oba sta imela z železniškim rajonskim komitejem KPS Novo mesto tesne stike. 29 Ker imamo na voljo spominske zapise, bomo nekoliko širše prikazali zbiranje sanitetnega materiala v Ljubljani, od katerega je bil večji del pripeljan z vagonsko pošxljko konec maja 1942 v Stično. Zbiranje sanitetnega materiala je bila ze­ lo široka in dolgotrajna naloga, ki je zahtevala pri organizi ­ ranih zdravstvenih delavcih in drugih uslužbencih zdravstve ­ nih ustanov v OF veliko sodelavcev in podpore. Jeseni 1941 je bila poverjena dr. Pavlu Lunačku, zdravniku v bolnici za ženske bolezni, naloga, da organizira zbiranje zdravil, instru ­ mentov in drugega sanitetnega materiala. Poleg tega mu je bilo naloženo, da sestavi načrte za komplete laičnih apotek in za komplete zdravniških ambulant in bolnic. Seveda je bi­ lo potrebno za zbiranje tega materiala veliko sodelavcev. Lunaček je organiziral zbiranje materiala pri drogeristih, le- 314 karnarjih in pri tvrdkah npr. Kemolabor, ortopedija Lampič in Proteza, nadalje v bolnišnicah in pri zdravnikih. Za zbra ­ ni material je bilo potrebno poiskati skrivališča, organizirati izdelavo zdravniških tornistrov, krušnjakov, sterilizatorjev, kaset za laične apoteke, izdelovanje prvih zavojev. Vse to so prinašali prek zanesljivih frontovcev, največ pa Lunaček sam, v bolnišnico za ženske bolezni, kjer so zanesljivi zdravniki in drugo osebje urejali sanitetni material in ga zlagali v zaboje. Posebno težavno je bilo pripraviti komplete instrumentarijev; ker pa jih niso imeli v Ljubljani, so dobili posamezne instru ­ mente iz Zagreba in Italije. Spričo okupatorjevega nadzora uporabe sanitetnega materiala je bilo tudi težje prinašati in odnašati ta material v bolnišnico in kompletiranega zopet na ­ zaj v za to pripravljena skladišča. Proti koncu leta 1941 so pričeli prinašati in odnašati sanitetni material prek vmesnega skladišča, ki je bilo pri Lunačkovem sošolcu v hiši na Boho ­ ričevi cesti. 30 Sanitetni material so spravljali tudi reševalci iz kirurškega oddelka v skrivališče v Mestnem domu, manjše količine pa so ga odvažali čez blok. Prav tako so tudi na ki­ rurški kliniki pripravljali material za večjo bolnišnico. Da ­ tum dragocene vagonske pošiljke sanitetnega materiala je znan; odposlali so jo 28. maja 1942, ker sta isti dan odšla z vlakom v partizane iz Ljubljane do Stične dr. Pavel Lunaček in dr. Franc Novak, še prej pa so morali pripeljati ves tovor v določena skladišča na železniški postaji. 31 V krajevnem skladišču sekcije v Zeleni jami je bila organizacija OF še posebno aktivna in delo izvršeno vedno konspirativno. Ena takih akcij, ki je zahtevala veliko iznajdljivosti in temeljito organizacijsko pripravo, je bila ta vagonska pošiljka sanitet ­ nega materiala, pri kateri je sodeloval tudi Emil Strniša. O tej vagonski pošiljki Strniša pripoveduje takole: »Vagon je stal na tiru med dvema bunkerjema, ki sta bila komaj 50 m oddaljena drug od drugega. Frontovci so se domenili, da bo ­ do blago nakladali v skladišču sekcije v Zeleni jami, tehnična izvedba nakladanja je bila določena na minute točno, prav tako dostava vagona tik pred nakladanjem, plombiranje in odprema s premikalko takoj, ko bo vagon naložen. Toda v mestu so bile blokade in prek njih so morali tudi vozniki z natovorjeno robo, ki je bila namenjena še za to vagonsko po ­ šiljko. Ta zamuda pa bi za pripravljeno akcijo skoraj bila 315 usodna, vagon namreč ni bil v določenem času naložen, ne pravočasno plombiran in premikalni stroj ni smel toliko časa čakati, kajti vagon je stal na tiru do treh popoldne. S to va- gonsko pošiljko je bila zvezana tudi pošiljka opreme za ita ­ lijansko milico v Novem mestu, zato je komandant železni ­ ške milice v Ljubljani napravil vik in krik, ker naš nadzor ­ nik delavnic še ni poslal v sklop kompozicije tudi tega va ­ gona. Tako je le s trezno presojo položaja in z iznajdljivostjo bil vagon s pripeljanim blagom naložen, zaplombiran in od ­ peljan s tira.« 32 Da je pošiljka prišla v prave roke, potrjuje tudi zdravnik dr. Lunaček, ki pravi takole: »Vse je potekalo po načrtu. V Stični sva izstopila z dr. Novakom ... Šla sva nemoteno prek proge v smeri proti Muljavi. Nisva hodila pol ure, že sva srečala partizansko stražo in patrolo. Nemogoče je opisati občutek prostosti in svobode, ki sva ga imela ob tem srečanju. Kmalu sva srečala dr. Marjana Južniča, že s partizanko na glavi, akoravno je odšel dan ali dva pred na ­ ma. Odpeljal naju je v Znojile, ki so spadale takrat tudi v osvobojeno ozemlje. Že drugi dan so pripeljali vozniki ves sanitetni material in tudi ostali material, ki je bil v vagon ­ ski pošiljki. Neizmerno sem bil vesel, da ni bil trud devetih mesecev zaman.« 33 Sanitetnega materiala je bilo okrog 100 laičnih apotek, 20 velikih zdravniških torb, 10 amputacijskih in 1 kompletna bolnišnica. 34 Julija 1942 je poslala centralna tehnika iz Ljubljane v Mirno na Dolenjskem dva vagona vojaškega materiala, opre ­ mo za tehniko, obleko, hrano. Mirko Zlatnar se spominja, da je ta dva vagona spremljal do Novega mesta. Nato je odšel prek bloka na Trško goro, kjer je dobil zvezo s sekretarjem okrožnega komiteja KPS za Novo mesto Viktorjem Avbljem in ga obvestil o poslani vagonski pošiljki Nato je na Trški gori prenočil, medtem pa so vagone razložile partizanske enote. V Ljubljano se je vrnil oblečen kot železničar. 35 V spominskem gradivu novomeških železničarjev je omenjeno, da so vagona razložili borci Zapadnodolenjskega odreda, 36 torej borci v juliju 1942 ustanovljenega odreda. Iz Ljubljane je v smeri Polja, Slap, Kašlja, Kašeljskega mostu in Ljubljanice odšlo v letu 1942 veliko raznovrstnega blaga, pošte in kurirjev na Dolenjsko in Kočevsko. Te zveze so vzdrževali s pomočjo posameznikov, največkrat pa prek 316 rajonskega komiteja KPS in rajonskega odbora OF v Polju in okolici ter članov centralne tehnike KPS. Večje po ­ šiljke blaga in nekajkrat celo vagonske pošiljke pa so iz Ljubljane ali Zaloga poslali prek Vevč, odkoder so zaščitniki v tovarni in iz okolice material razložili in odvažali na teren. Konec maja 1942 je poslala centralna tehnika s pomočjo že­ lezničarjev v Zalogu »prazen vagon po pomoti« v vevško pa ­ pirnico. Vagon je bil poln različnega blaga. Organizacijo raz ­ kladanja in prevoz je prevzel dobrunjski rajon OF, ki so mu pomagali člani celotnega bataljona narodne zaščite. Blago so prek vmesnih postaj odpeljali na Polico k borcem II. grupe partizanskih odredov. O razkladanju in prevozu blaga pripo ­ veduje Franc Pavšič, da so tovarniški in okoliški zaščitniki s tovarniškega prostora prek skopanega rova, ki so ga začeli kopati takoj v mraku, pod ograjo, tedaj že ponoči prenašali vse blago čez cesto v nek prostor. Posebno težko so čez rov spravili tiskarski stroj. Še isto noč so kmetje iz Zadvora in Dobrunj odtod dalje oskrbeli prevoz najprej do Podlipoglava. Zaščitniki so morali po akciji zasuti rov in zabrisati vse sle­ dove prenašanja in še zapečatiti vagon. 37 Blago, ki so ga na ­ slednji dan shranili v Podmolniku in Podlipoglavu, so z obo ­ roženim spremstvom peljali do Police, kjer so ga prevzeli borci II. grupe odredov. 38 Vagonsko pošiljko naj bi poslali še 15. julija 1942, kot se spominja tovarniški delavec Henrik Ocvirk. Na vevške tire naj bi prispel vagon tudi jeseni 1942 po italijanski ofenzivi, ker se spominja Franc Rojšek-Jaka, da je sodeloval pri pre ­ važanju materiala. 39 Tudi Milan Škerlavaj' zatrjuje, da je centralna tehnika prek Vevč poslala v letu 1942 še nekaj va ­ gonov blaga partizanskim enotam, seveda pa se zaradi časov ­ ne oddaljenosti nadrobnejših podatkov ne spominja. 40 Pri va ­ gonskih pošiljkah prek Vevč so sodelovali predvsem železni ­ čarji iz Zaloga. Roman Klešnik se spominja, da so spomladi 1942 nekajkrat poslali vagone, posebno sladkorja, na tire vevške papirnice, odkoder sta organizacija OF in NZ v to ­ varni ter na terenu vse skupaj poslali partizanom. Pri odpravi vagonskih pošiljk s postaje Zalog so sodelovali Tone Zupan ­ čič, Danilo Kralj, Franc Kaluža in Roman Klešnik. 41 Poleti 1942 so iz Ljubljane potovale vagonske pošiljke tudi na železniško postajo Drenov grič. O teh vagonskih po- 317 JANEZ REBEC, roj. 1914, sprva vla ­ kovni odpravnik na Vrhniki, kasneje postajevodja na Drenovem griču, član OF. V narodnoosvobodilnem gi ­ banju je bil povezan na železnici in na terenu. Tesno je sodeloval pri vzdrževanju kurirskih zvez z Bran ­ kom Ivanušem-Božom, članom cen ­ tralne tehnike KPS. Požrtvovalno je skrbel za vojaško intendanco in sprejemal vagonske pošiljke iz Ljub- ljane na Drenov grič poleti 1942. šiljkah imamo na voljo nekaj poročil in spominsko gradivo. Kot smo že omenili v enem izmed prejšnjih poglavij so bili železničarji na progi Ljubljana —Vrhnika organizacijsko tes ­ no povezani z rajonskim odborom OF in rajonskim komite ­ jem KPS v ljubljanskem vozlišču, zato so tudi uspešno sode ­ lovali v kurirski in intendančni službi in pri drugih akcijah. Poleg tega pa je bilo velikega pomena, da so bili železničarji na tej progi tesno povezani s terenskimi organizacijami OF, njihovimi aktivisti, kurirji in javkami. Ta neposredna zveza iz Ljubljane prek železničarjev na teren in njihova aktivnost je bila za enote III. grupe odredov, katerih operacijsko ob ­ močje so bili Dolomiti in Notranjska, nepogrešljiva. Vlakovni odpravnik Janez Rebec na postaji Vrhnika, član OF, je bil po službeni dolžnosti dne 6. junija 1942 pre ­ meščen na Drenov grič kot postajevodja. Tedaj se je povezal s terenskimi organizacijami OF in javko pri Kucler j evi dru ­ žini na Lesnem brdu in z organizacijo OF v ljubljanskem vozlišču. Iz Ljubljane je k Rebcu prihajal Branko Ivanuš- Božo, s katerim sta tesno sodelovala zlasti pri intendančni službi in se tako nadrobno pogovorila o načinu in organizaciji odpošiljanja velikih količin blaga. Iz Ljubljane so potovale 318 Sporočilo štaba 4. bataljona Notranjskega odreda komandirju 3. čete tega bataljona o prispeli vagonski pošiljki iz Ljubljane na Drenov grič 26. junija 1942 vagonske pošiljke na Drenov grič npr. na naslov prejemnika Strojna postaja Kmetijske zadruge v Blatni Brezovici ali pa Franc Erbežnik, trgovec v Horjulu. Rebec zatrjuje, da je bilo odpeljanih prek Lesnega brda v Dolomite in prek ljubljan ­ skega barja in čez Ljubljanico v Krimski odred do konca ju­ lija 1942 šest vagonov. V eni vagonski pošiljki sta ponavadi prispela dva vagona, ki so ju kar ob navzočnosti italijanskih vojakov odklopili od mešanega vlaka in potisnili na sklar- diščni tir. Čel je bilo potrebno, je Rebec nato obvestil prek javke pri Kuclerjevih zanesljive zaščitke, ki so poskrbeli, da je prispelo blago v vagonski pošiljki čimprej prišlo v prave roke. Proti koncu julija 1942 je bil Rebec prestavljen zopet na Vrhniko. 42 Iz poročila štaba 4. bataljona Notranjskega odreda z dne 26. junija 1942 komandirju 3. čete 4. bataljona Notranjskega odreda zvemo, da je prispela iz Ljubljane na Drenov grič va- gonska pošiljka, ki jo morajo takoj dvigniti. Zato naroča štab 4. 319 Tovorni list vagonske pošiljke, ki je bila poslana iz Ljubljane na Drenov grič 26. junija 1942 21 Železničarji 321 bataljona 3. četi, da naj zberejo člane narodne zaščite v Horju ­ lu, ki naj bi nemudoma pripravila štiri voznike s konjsko vpre ­ go, dalje prostor za začasno vskladiščenje in primerno število ljudi za pomoč pri pretovarjanju blaga. 43 Toda kmalu zatem so borci II. grupe odredov na svojem pohodu iz Ljubljanske pokrajine čez Polhograjske Dolomite na Gorenjsko iztovorili omenjeni vagon, ki pa je bil namenjen glavnemu poveljstvu. Blago: konzerve, papir, tiskarske in tehnične potrebščine in drugo so vozili s šestimi vozmi s konjsko vprego prek Lesne ­ ga brda in 'Horjula do Vrzdenca, od tam pa z vozmi samotež, nekaj pa so ga nosili borci tudi v nahrbtnikih. 44 Sodeč iz ohranjenega tovornega lista je razvidno, da so vagon poslali iz Ljubljane dne 26. junija 1942 na naslov Franc Erbežnik, Zaklanec, Drenov grič, blago pa je bilo prijavljeno kot umet ­ no gnojilo v teži 10.000 kg. 45 V poročilu Edvarda Kardelja Ivanu Ribarju-Loli z dne 14. julija 1942 o razvoju narodnoosvobodilnega boja v Slove ­ niji zvemo med drugim tudi to: »Ravno te dni smo spet do ­ bili iz Ljubljane 4 vagone z raznim potrebnim blagom.« 46 Tu­ di v poročilu poveljstva III. grupe odredov z dne 9. julija 1942 štabu 1. bataljona Krimskega odreda zvemo o prevzemu bla ­ ga, ki so ga poslali iz Ljubljane III. grupi odredov in glav ­ nemu poveljstvu slovenskih partizanskih čet. 47 Istega dne pa je poveljstvo III. grupe odredov poročalo tudi glavnemu po ­ veljstvu. V poročilu je rečeno, da je prišla iz Ljubljane pre ­ cejšna količina najrazličnejšega materiala in da je pri prevo ­ zu in zaščiti tega materiala sodelovalo okoli 100 partizanov in 150 zaščitnikov. Poleg zasebnih paketov je prispela velika koli ­ čina papirja in pisarniškega materiala, matrice, črnilo in po ­ dobno, večja količina usnja, hrane in opreme. 473 Iz dnevnika Toneta Vidmarja-Luke je razvidno, da so 4. in 5. julija 1942 borci 1. in 4. bataljona Krimskega odreda sodelovali pri tran ­ sportu blaga. 48 Omenjene vagonske pošiljke so prispele v za ­ četku julija 1942 na Drenov grič in sodeč po zgoraj ome ­ njenem poročilu E. Kardelja naj bi prispeli štirje vagoni različnega blaga. Te vagone je spremljal Branko Ivanuš- Božo. O teh vagonskih pošiljkah še nadrobneje zvemo iz poročila štaba III. grupe odredov z dne 22. julija 1942 glavnemu poveljstvu slovenskih partizanskih čet o spreje ­ mu vagonskih pošiljk iz Ljubljane. V poročilu podrobneje 322 zvemo o vsebini vagonske pošiljke, ko pravi, da prilože ­ no pošiljajo seznam materiala, ki so ga sprejeli v transpor ­ tih razen zadnjega. Zadnji transport (prispelega 14. juli­ ja na Drenov grič — op. A. V. M.) bi morali sprejeti 16. julija 1942, a ga zaradi italijanske ofenzive nisoi mogli. Prejšnji transporti so vsebovali material, vendar ne popolno ­ ma v skladu s seznami. Dalje pravi poročilo, da so zvedeli, da je bil del poslanega blaga zamenjan in je pomotoma šel na Gorenjsko. Podrobnosti naj bi bile razvidne iz priloženega seznama. Sprejeli pa so večjo količino tehnčnega materiala, okoli 400 kg železne pločevine, 1200 kg železa v palicah in orodje. To so oddali po naredbi komandanta III. grupe odre ­ dov grupnim tehničnim delavnicam. Seznamov za ta material iz Ljubljane niso sprejeli. Dobili so tudi malo mehanično tis ­ karno z barvo in drobnimi pripomočki. Na koncu poročila je rečeno, da predmetov, ki so označeni na priloženem seznamu z zelenim znakom intendanca grupe ni dobila v roke. 49 O vse­ bini teh vagonov zvemo tudi iz poročila Milana Skerlavaj a z dne 29. julija Dušanu Kraigherju, ki je bil poleti 1942 na os ­ vobojenem ozemlju na Kočevskem. Skerlavaj pravi takole: »Dolomiti so prejeli vagon in sicer 20 zabojev blaga, ki je bil nabran po voj. sektorju, ciklostil, barvo, pisarniški material, literaturo, 2000 partizanskih legitimacij, kompletno vojaško radiooddajno (in sprejemno postajo — op. A.V. M.), ta material je za Dolomite in Gorenjce.* 11 ogromnih zabojev z nenado ­ mestljivo medicino je pa za vse sektorje ... Javljam ti zato, da ne bi mogoče spet ves material, kar smo poslali, vzeli sa ­ mo za sebe. Zunanji tehniki smo poslali ves potreben mate ­ rial za tehniko in rezalni stroj.** Upam, da so raztovorili v redu. Več ve Miklavž.« 50 Tu misli na Mirka Zlatnarja. Že citirano poročilo z dne 22. julija 1942 omenja vagon- sko pošiljko, ki je bila namenjena III. grupi odredov in kot pravi poročilo, bi jo morali sprejeti 16. julija. V Ljubljani so namreč centralna tehnika in zaščitniki na železnici zadnje dni pred italijansko ofenzivo pripravili vagonsko pošiljko. Del * Misli na Dolomitski odred ter I. in II. grupo slovenskih par ­ tizanskih odredov. (Zbornik dok., VI. knjiga 3, št. dok. 86, op. 13.) ** V tem času sta delali dve tiskarni v bližini Ljubljane: Stiska in nekoliko večja Dolomitska. (Zbornik dok., VI. knjiga 3, št. dok. 86, op. 14). 21 323 zbranega blaga so v dveh vagonih z eno vagonsko pošiljko poslali iz Ljubljane 14. julija 1942 na Drenov grič. Vagonska pošiljka je prišla dva dni pred pričetkom velike italijanske ofenz.ve 16. julija 1942, ki se je začela prav na območju Ljubljanskega barja, Krima in Mokrca ter se razširila na Not ­ ranjsko in Kočevsko. O tej vagonski pošiljki govorijo tudi spomini udeležencev pri prevozu blaga na teren. Vagonske pošiljke se spominja Vladimir Krivic. Dne 14 .julija 1942 se je peljal z vlakom v partizane, ko je izstopil na postaji Log pri Brezovici, je pois ­ kal zvezo na javki pri Kuclerjevih na Lesnem brdu. Spominja se tudi, da je še isti večer pomagal vaškim zaščitnikom raz ­ ložiti vagonsko pošiljko blaga za partizane. 51 Lojze Volk, ko ­ misar zaščite v Bevkah se spominja, da je bilo toliko blaga, da so tisto noč dvakrat naložili in še ga je ostalo za nasled ­ njo noč. 52 Torej so blago vozili v noči od 14. na 15. julij in od 15. na 16. julij. Velike količine blaga seveda niso mogli vse­ ga spraviti čez Ljubljanico, zato so ga poskrili pod kozolcem pri Kaminu in nekoliko dlje od Ljubljanice pri Lipovcu. 53 Jože Kopitar-Gregor, ki je bil tedaj sekretar zunanjega ljubljanskega okrožja KPS, je med drugimi organiziral pre ­ voz blaga čez Ljubljansko barje. Spominja se, da je bil precej težaven prevoz iz vasi Bevk in Blatne Brezovice čez Ljublja ­ nico na desni breg, odkoder so blago vozili zaščitniki iz pre ­ serskega in borovniškega območja, katerim so pomagali tudi borci Šercerjevega bataljona. 54 Viktor Kirn, borec II. čete Šercerjevega bataljona, pozneje politični komisar Prešernove brigade, nadrobneje opisuje prevoz blaga v noči od 15. na 16. julij 1942.* Pravi, da ga je Jože Molek-Puntar zadolžil, naj or ­ ganizira zaščitnike iz vasi Prevalj, Kamnika pod Krimom, Preserja ter Spodnje in Zgornje Brezovice za pomoč pri pre ­ vozu blaga omenjene vagonske pošiljke. Borci II. čete Šercer ­ jevega bataljona ali kot so jo imenovali domačini Faškarska četa, med katerimi so bili tudi železničarji, večina doma iz vasi Breg in Pako, so z mobiliziranimi zaščitniki iz teh vasi vozili blago od Ljubljanice v smeri Krima in Mokrca. Že med prevozom blaga čez Ljubljanico jim je padla v vodo velika stružnica, ki je bila poslana za Stari log pod Kočevjem. Bla- * Glej Rudolf Hribernik-Svarun: Dolomiti v NOB. Ljubljana 1974, str. 265—266. 324 go so največ vozili z vozmi samotež, nekaj so ga nosili tudi na nosilih in v nahrbtnikih. Toda v jutranjih urah 16. julija 1942 se je začela italijanska ofenziva in da bi se borci raz ­ bremenili in zavzeli svoje položaje, so večji del blaga poskrili, tako pri kmetu Peršinu na Prevaljah pod Žalostno goro in drugod. 55 Dne 18. julija 1942 so italijanski vojaki med ofenzivo na ­ šli blago, ki je bilo začasno shranjeno pri Kaminu in Lipovcu. Blago so zasegli, obe domačiji pa so požgali. Prav tako so uničili blago shranjeno na območju Prevalj in Krima. 56 Poslano blago v šestih vagonskih pošiljkah julija 1942 je tako le deloma prišlo v roke prejemnikom. O usodi šestih vagonov, ki jih je centralna tehnika poslala vse v juliju 1942 v smeri Drenovega griča, deloma za Dolomite, večji del pa za glavno poveljstvo, zvemo tudi iz Škerlavajevega poročila, ki pa z ozirom na partizanska poročila o prejemu blaga, ne drži v celoti. Škerlavaj takole pravi Kardelju v poročilu z dne 14. avgusta 1942, ko v le-tem odgovarja na Kardeljeva vpraša ­ nja, kje je poslani material in stroji: »Glede materiala in tistih 6 nesrečnih vagonov, ki smo jih poslali in kje sedaj tisto blago leži, smo si na jasnem. Teh 6 vagonov blaga je prevzel ko ­ mandant III. grupe odredov in njegov intendant. Sedaj to blago leži zakopano, kjer je logorovai Krimski odred ... Gle­ de nadaljnjih transportov smo stopili v stik z Jakatovim logo ­ rom in njemu bomo poslali vagon najnujnejšega tehničnega materiala, ciklostilnega in tiskarskega. To smo primorani na ­ rediti zato, ker Peter (Boris Kidrič — op. A. V. M.) naknadno piše, da takoj pošljemo čim več papirja, barve, tiskarski stroj. Transportirali bomo po Jakatovi* liniji in samo po njej, ka ­ kor si nam Ti to javil.« 57 Če je to napovedano vagonsko pošiljko centralna tehnika še v avgustu 1942 zares poslala, ni moč ugotoviti. Prve zanesljive vire imamo za nadaljnjo vagonsko pošiljko, ki jo je centralna tehnika poslala šele konec sep­ tembra 1942. Da bi vsaj delno in v najkrajšem času nekoliko *Jaka Rihar, komandir partizanske enote, ki je prenašala poslani material iz Ljubljane prek Notranjske na osvobojeno ozemlje. Prenos blaga je potekal od Ljubljanice prek Ljubljan ­ skega barja skozi gozdove pod Turjakom v smeri Kočevja. (Po ­ datki Jože Kopitar, Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 2, št. dok. 111). 325 odpravili pomanjkanje tehničnega materiala za tehniko, je verjetno centralna tehnika poslala v avgustu le kosovno po ­ šiljko. To je moč sklepati iz kratkega sporočila Ladija (Janeka Šubica, člana CT, ki je v omenjenem dokumentu podpisan namesto Milana Škerlavaja-Petrača — op. A. V. M.) Petru (Borisu Kidriču — op. A. V. M.) poslanega iz Ljubljane dne 12. avgusta 1942, ko pravi: »100 kg ciklostilnega papirja in 100 kant cikl. tekoče barve vam bomo poslali takoj. Spričo dolgotrajnosti transporta predvidevam, da boste to pošiljko sprejeli do 19. t. m.«58 Vagon za Dolomite je centralna tehnika KPS poslala zopet konec septembra 1942 in sicer mate ­ rial, ki ga je pripravila že pred italijansko ofenzivo. O tem namreč poroča vodja centralne tehnike Milan Škerlavaj-Pet ­ rač z dne 24. septembra 1942 Edvardu Kardelju, ko pravi to ­ le: »Za Dolomite smo malo pred ofenzivo pripravili vagon, a odposlati ga nismo mogli, ker se je naslednji dan začela ofen ­ ziva. Upamo pa, da ga odpošljemo v teh dneh. Pred to ofen ­ zivo smo imeli dobro zvezo z Dolomiti, po njih pa tudi z Go ­ renjci, ki so se javili, poslali smo jim tudi nekaj materia ­ la ... «59 Da so železničarji iz ljubljanskega vozlišča res po ­ slali konec septembra vagonsko pošiljko, govori naslednji do ­ kument in izjave najožjih sodelavcev pri sprejemanju in raz ­ kladanju te pošiljke. Vagon je bil bržkone odposlan med 24. in 30. septembrom 1942, kar Škerlavajevo poročilo z dne 30. septembra 1942 Edvardu Kardelju tudi potrjuje. V Škerlava- jevih spominih je naveden datum vagonske pošiljke 26. sep­ tember 1942.60 V omenjenem poročilu je namreč rečeno, da je pošiljka za Dolomite v redu prispela in bila prevzeta. Po ­ sebno medicina je zelo važna, ker je v celoti za vojaško upo ­ rabo. Dalje pravi, da so poslali 11 ogromnih zabojev, v ka ­ terih je bila vsa zadnja literatura, precej vojaških potrebščin in ogromno papirja in tehničnega materiala. Ves ta material je bil poslan za Dolomite in Gorenjsko. 61 Vagonska pošiljka je bila tokrat odposlana prek takratne F. P. Vidičeve & Komp. opekarne na Viču.* Organiziral in spremljal jo je Mirko Zlat ­ * Opekami I. Knez na Brdu v tedanji občini Zgornja Šiška in F. P. Vidic & Komp. na Viču. ki sla začeli obratovati v letu 1907T908 sta se po prvi svetovni vojni leta 1920 združili v Združe ­ ne opekarne d. d. v Ljubljani. (Spominski zbornik Slovenije. Ljub­ ljana 1939, str. 647) 326 nar-Miklavž. 62 O pripravah za dostavo tega vagona v opekar ­ no in na razkladanje materiala se spominjata Jože Grohar in Pavle Zibelnik-Pajo. Grohar, ki je bil takrat šef obratne pi­ sarne v opekarni, pravi takole: »Verjetno konec septembra 1942 sem se nekega dne sestal z Marjanom Novakom in zvedel, da bo naslednji dan prišel vagon v opekarno. Novak mi je na ­ ročil, naj uredim vse, da bodo vagon lahko v redu sprejeli. Naslednji dan so ob štirih popoldne v opekarno pripeljali se­ dem odprtih in en zaprt vagon in ker so bili tiri na ope ­ karskem prostoru zasedeni, so morali vagone dostaviti zu­ naj opekarne, komaj 200 m od močno zastraženega bloka. Pavle Zibelnik-Pajo pa pripoveduje, kako so ta zaprti vagon ponoči raztovarjali in blago odvažali na teren. Tistega dne, ko je vagon prispel v opekarno, je prišla zvečer v dolino večja skupina, med njimi Justin Miklavc-Očka, Nande Miklavc, brata Jože in Lojze Erbežnik, Marjan Novak, brata Ivan in Ciril Pezdir-Polde, Tone Kovač-Vožbolt, Drago Čihak in Zi- belnik, ki jih je spremljala močno oborožena patrulja in pri ­ čela ponoči razkladati vagon. Delo je bilo zelo naporno in de ­ lali so več ur. Vojaško blago so z vozmi odpeljali do doline levo od vasi Hruševo, namenjeno je bilo dolomitskim par ­ tizanom. Papir in tehnični material so zapeljali na Špagarjev skedenj, naslednjo noč pa so ga odpeljali v zato pripravljen bunker. 63 Ko poroča Škerlavaj 4. oktobra 1942 dr. Dušanu Kraigherju o v redu sprejeti vagonski pošiljki (konec sep­ tembra 1942) v Dolomite, pravi, da zdaj ponovno hitijo z na ­ bavami, posebno papirja in barve ter tehničnega materiala. Spričo bojazni, »da bo od 10. t. m. naprej civilni tovorni pro ­ met ustavljen, bomo poslali Dolomitom še enkrat toliko«, 64 se pravi poslali bodo še en vagon. Civilni tovorni promet, kot je razvidno iz Službenega lista leta 1942. ni bil ustavljen, sodeč pa iz nadaljnjih poročil centralne tehnike ni razvidno, da bi v oktobru poslali še kak vagon v smeri proti Dolomitom. Poleg zelo zanesljivega kanala prek gostilne in trgovine Novak na Viču, po katerem je centralna tehnika v glavnem pošiljala Dolomitom orožje, razstrelivo in bombe v sodih na ­ polnjenih z žag ovino in na vrhu zalito s smolo, 65 so iz Ljub­ ljane pošiljali na industrijski tir opekarne na Viču, kot smo videli, tudi vagonske pošiljke. Te so bile namenjene predvsem Dolomitskemu odredu in osrednjemu vodstvu NOB, ki je bilo 327 v tem času na območju Dolomitov. Seveda pa tako pospešena intendančna pomoč z velikimi količinami blaga (orožja, orodja ter strojev za obdelavo kovin in mnogo najrazličnejših su­ rovin, ki so jih potrebovale partizanske orožarne, delavnice 328 in tehnike na osvobojenem ozemlju, sanitetnega blaga in zdra ­ vil za partizanske bolnice kakor tudi obleke, obutve in hrane), dalje prekladanje in prevažanje blaga na teren partizanskim enotam, ni ostalo prikrito sovražnikom narodnoosvobodilnega boja. O ponovni vagonski pošiljki v prvi polovici decembra 1942 zvemo prav iz poročil agentov BG in Italijanov, ki so jih pošiljali svojim centralam. Poročilo nekega agenta iz Dob ­ rove z dne 16. decembra 1942 takole obvešča: »Dobrova. V petek so prejeli partizani okoli Dobrove zopet veliko pošiljko iz Ljubljane. Kaj je bilo, se še ne ve, tudi ostalih okolnosti ni bilo mogoče izvedeti, a drži. Povedali so to ljudje sami, ki so videli, kako se je vozilo v pravcu partizanskega logorja. Kdo jim pomaga?« 66 Tudi neko drugo obširnejše poročilo z dne 14. decembra 1942 govori, da dobivajo partizani vagon ­ ske pošiljke orožja in da je bil pred dnevi poslan na indu ­ strijski tir opekarne na Vrhovcih, ki je tik za blokom, poln vagon. Izkazalo se je, pravi poročilo, da je bil ves vagon na ­ menjen partizanom in da vsebuje poleg drugih potrebščin tudi orožje. Pošiljanje blaga je omogočeno prek železničarske Nabavi jalne zadruge na Masarykovi cesti v Ljubljani in to na zelo rafiniran način. 67 Omenjeno vagonsko pošiljko so po ­ slali, če se opiramo na zgoraj citirano poročilo bržkone 11. decembra 1942. (Poročilo z dne 16. decembra 1942 omenja pe­ tek, to pa je 11. december — op. A. V. M.). Vagon so pripeljali iz Ljubljane na industrijski tir opekarne na Vrhovcih in v eni noči so ga pretovorili in odpeljali v partizanski tabor. Pri raz ­ kladanju vagona so pomagali terenski aktivisti in kmetje, simpatizerji narodnoosvobodilnega boja, ki so omogočili pre ­ voz z vprežnimi vozovi. Blago so peljali čez Vrhovce pod Bokalškim gradom, čez Šujico na Hruševo in dalje v skrivna skladišča. V tej pošiljki je bil poleg drugega blaga tudi večji tiskarski stroj za partizansko tiskarno na Hruševem. Pri transportu so sodelovale skoraj vse enote Dolomitskega od ­ reda, bodisi da so ga spremljali z močno partizansko enoto, bodisi da so z močnimi zasedbami varovale pot več kot uro hoda v partizansko bazo. Močne zasede so postavili tudi v smeri Dobrove in Podutika. 68 Vrnimo se k poročilom agentov BG in Italijanov z dne 14. in 16. decembra 1942, ki opisujejo način in organizacijo odpo ­ šiljanja vagonskih pošiljk iz železničarske Nabavi jalne za ­ 329 druge partizanskim enotam. Zlasti poročilo z dne 14. decembra 1942 pravilno ugotavlja, da je železničarska Nabavljalna za ­ druga na Masarykovi cesti eno osrednjih skladišč orožja in drugih potrebščin za partizanske enote. Tu se pripravlja in od ­ pošilja blago po železnici, vagone iztovarjajo le na postajah, kjer so železniški uslužbenci in šefi postaj organizirani komuni ­ sti, ker poročevalec najbrž misli na člane KP pa tudi člane OF in NZ. Na koncu poročevalec svetuje, kako bi hitro in zanes ­ ljivo odkrili ilegalne vagonske pošiljke. Vzpostavili naj bi taj ­ ne zveze z železnico in ko bi se ilegalni vagon pripravljal za transport, bi s temeljito preiskavo in preložitvijo blaga takega vagona uspeh ne izostal. 09 Zaradi povečane sovražnikove budnosti in nadzora na ob ­ močju Dolomitov centralna tehnika bržkone ni več pošiljala vagonskih pošiljk iz Ljubljane v opekarne na Viču, kakor tudi ne na železniško postajo Drenov grič. Ljubljana je prek centralne tehnike jeseni 1942 oskrbova ­ la z vagonskimi pošiljkami tudi partizanske enote na Dolenj ­ skem. Večja pošiljka sanitetnega materiala in druge opreme za bolnice na območju Roga je bila z enim vagonom odpeljana iz Ljubljane v Novo mesto v začetku novembra 1942. Vagon je prispel v Novo mesto, kjer se je železniški rajonski komite KPS pripravil, kako bodo vagon odposlali iz Novega mesta na odprto progo Straža —Toplice. Seveda to ni bilo preprosto, saj so morali vedno uradno opravičiti dostavo vagonske po ­ šiljke izven novomeške postaje. Ponavadi so jih vključili v prazno garnituro vagonov in jih po uradnem dovoljenju oku ­ patorja, poslali čez noč na odprto progo. Tako so železničarji dali možnost partizanskim enotam, da so vagone raztovorili in čestokrat z vaškimi aktivisti odpeljali blago na teren v partizanska skladišča. Raztovarjanje vagonov in odvoz blaga iz stražke proge sta bila zelo naporna, ker so morali blago prepeljati tudi čez reko Krko. 70 Pri premikalnih prevozih z novomeške postaje na stražko progo, kjer so deponirali garni ­ turo vagonov, so sodelovali prometniki Velimir Djurović, Sto ­ jan Petrovič, Rade Tom.'čević in Ermin Ferfolja. 71 Poslani vagon v novembru 1942 so dostavili na postajališče Prečna. Raztovorili so ga partizani Gašperjeve čete in ga z vozniki pripeljali do Brezove rebri. 72 330 V zvezi z razglasom IOOF »Zima trka, opremimo na novo partizansko vojsko! — Slovenskemu narodu!« so zbiralne ak ­ cije v Ljubljani dobro potekale. Okrožni, rajonski in terenski odbori so zbirali čevlje, obleko, zimsko perilo, plašče, odeje, šotorska krila itd. O odmevu tega razglasa, zbranem materialu in o tem kako spraviti vse to iz Ljubljane na teren, piše Ed ­ vard Kardelj v poročilu z dne 5. novembra 1942 sekretarju centralnega komiteja Francu Leskošku in komandantu glav ­ nega poveljstva slovenskih partizanskih čet Ivanu Mačku o položaju v Ljubljani med drugim tudi tole: »Pripravljenost ljudi, da bi darovali za partizane, je zelo velika. Vsa skladišča so polna. In tu se zaustavlja, ker ne gre ven. Tako izgubljajo ljudje voljo, da bi nabirali dalje, kajti ob raznih provalah padajo tudi skladišča. Odmev na poziv IOOF je zelo velik, ko bi le znali najti pot za ven!« 73 Iz dokumentov in spomin ­ skega gradiva železničarjev zvemo, da je šlo veliko tega blaga predvsem kot vagonske pošiljke na Dolenjsko. V poročilu članice poverjeništva centralnega komiteja KPS za Ljubljano Lidije Šentjurc z dne 22. novembra Edvardu Kardelju, je rečeno, da je »sedaj šlo na Dolenjsko kakih 130 zabojev obleke — seznami so vsi zunaj. Še ta teden računamo na še 1 po ­ šiljko, potem pa bomo spet skušali pošiljati po ostalih ka ­ nalih«. 74 Nekoliko nadrobneje poroča o tej pošiljki Edvard Kardelj z dne 27. novembra 1942 sekretarju centralnega ko ­ miteja KPS Francu Leskošku v Dolomite, kjer pravi: »Velika pošiljka je bila v redu oddana v roke štaba brigade M. G. (Matije Gubca — op. A. V. M.). Transport je spremljal Julijev (Škerlavajev — op. A. V. M.) človek (Jože Dolenc-Zan, ki je pri centralni tehniki KPS odgovarjal za odpošiljanje mate ­ riala — op. A. V. M.). Povedal je, da so vso robo razdelili med M(atijo) G(ubca), Cankarja, Vzhodnodolenjski odred (VDO) in Zahodnodolenjski odred (ZDO). Ce je tako, bo najbrž v redu. Dobili so precej oblek, perila, zimskih stvari in okoli 200 parov čevljev. Mislim, da ste spisek dobili. Zdaj se ureja drugi transport. Smer ista. Poskušali bomo nekako spraviti tudi do T(oneta) T(omšiča). Nabiralna akcija dosti dobro us­ peva in bo še šlo precej, samo če bo transport zajamčen.« 75 Po spominskem zapisu in izjavah železničarjev zvemo, da so iz Ljubljane poslali 20. novembra 1942 dva vagona in to kot civilno pošiljko v Novo mesto. Ko pa sta vagona prispela v 331 Novo mesto, 76 sta bila zaradi naknadnih brzojavnih »navodil prejemnika« odposlana proti Mirni, medtem ko so službujoči železničarji po naročilu železniškega rajonskega komiteja KPS v Novem mestu spremne dokumente za to vagonsko pošiljko uničili. Hribarjeva vlakovna skupina je ta dva vagona toliko časa vozila iz Trebnjega v Tržišče in nazaj, dokler ni imela možnosti pustiti oba vagona na postaji Mirna. O prispeli po ­ šiljki so novomeški železničarji obvestili štab Gubčeve bri ­ gade. 77 Tudi iz poročila štaba udarne brigade Matije Gubca o dejavnosti brigade v novembru 1942 zvemo, da so borci 20. novembra opravili »akcijo na M (oprema)«. 78 Nekaj dni pred tem je prišel v štab brigade v Raduljo železničar Žan, to je Jože Dolenc-Žan — član centralne tehnike, in sporočil poveljstvu vse podrobnosti o pošiljki dveh vagonov iz Ljub­ ljane. Železničarji bodo po posebnih manevrih spravili oba vagona na postajo Mirna in zbrisali sled za izvorom transpor ­ ta, obenem naj bi borci uprizorili napad na postajo Mirna in »zaplenili« dva vagona, da ne bi dekonspirirali železniško or ­ ganizacijo. 79 Borci Gubčeve brigade so prišli zgodaj popoldne na Mirno in ker ni bilo na postaji italijanske patrulje so brez spopada raztovarjali vagona. 80 Veliko akcijo so z dobro orga ­ niziranim načrtom uspešno in brez težav opravili, opremo so z vozmi odpeljali v Raduljo, kjer so jo razdelili med borce. Že ko so partizani z vozmi odpeljali proti Blatnemu klancu, je padel zaboj z voza in vsula se je vsebina zaboja s propa ­ gandnim partijskim in frontnim gradivom, med njim tudi slike Ljuba Šercerja, Marxa in Engelsa. Borci so tedaj spoz ­ nali, da vagona niso zaplenTi okupatorjem, temveč da je opremo in tehniko poslala Ljubljana za partizansko vojsko. 81 Zaradi uspešne nabiralne akcije je odšel iz Ljubljane 2. ali 3. decembra 1942 še en vagon zbranega blaga. To pošiljko sta napovedala že v poročilih Lidija Šentjurc dne 22. novemb ­ ra Edvardu Kardelju in Kardelj dne 27. novembra 1942 Francu Leskošku. Sodeč po tem poročilu so tudi Tomšičevi brigadi poslali obleko, perilo, obutev. 82 Kot se spominjajo novomeški železničarji je bil ta vagon naložen tudi s sanitetnim mate ­ rialom, opremo in hrano za bolnice. Iz Novega mesta so vagon prepeljali na progo Novo mesto —Straža —Toplice na postajali ­ šče Prečna. Od tu so vagon raztovorile enote Tomšičeve briga- 332 de in material odpeljale do Brezove rebri, odtod pa dalje na druge postojanke. 83 V letu 1943 je bilo odposlanih na Dolenjsko pet vagonskih pošiljk. Prva pošiljka je bila odpremljena v mesecu marcu, ko so poslali iz Ljubljane vagon z vinskimi sodi, v katerih je bila tudi oprema za partizanske prostovoljce, sanitetni ma ­ terial in hrana. Danijel Lepin pravi, da so iz Novega mesta do Birčne vasi vagon odpremili kot prazne sode za vino. Tovor so partizanske enote razložile in odpeljale z vozniki na Ljuben in od tam na Stare žage ter naprej v bolnice. 84 Milan Škerlavaj-Petrač je delal v centralni tehniki do januarja 1943, tedaj je bil že močno kompromitiran in tudi policija ga je iskala, zato je 19. marca 1943 odšel v parti ­ zane. 85 Njegovo delo in vodstvo centralne tehnike je prevzel Ciril Lukman-Anj o. Lukman se spominja, da je centralna tehnika spomladi pripravljala večje količine blaga za vagoni, ske pošiljke. Iz skladišč centralne tehnike je na železniško postajo veliko tega blaga prevozil s konjsko diro in vprego akivist Stane Božič. 86 Prevažanja blaga in natovarjanja dveh vagonov* se Acko Kroupa-Boris spominja takole: »Meseca ap ­ rila 1943 smo natovorili dva vagona najrazličnejšega blaga, sanitetnega (veliko količino zdravil, alkohola, me­ dicinskih instrumentov), dalje plaščev, perila, gojzeric. 15 ton papirja za tisk, tiskarske barve in tehnični mate ­ rial, smuči, torbice, usnje, podplate itd. Pravi, da je štiri dni nepretrgoma vozil to blago s kamionom in šo ­ ferjem kmetijske zadruge na Novem trgu do železničar ­ ske zadruge na Masarykovi cesti in sicer iz skladišč cent ­ ralne tehnike, iz skladišč manjših zasebnih trgovin, od ve­ letrgovca Verbiča in iz svojih dveh skladišč. Organizacija OF v železničarski zadrugi je tudi tokrat pripravila vse potrebno, da so vagona pravočasno naložili in da sta bila vključena v * Iz spominskega gradiva Danijela Lepina je razvidno, da so novomeški železničarji sprejeli aprila 1943 vagon in zopet maja 1943 vagon blaga iz Ljubljane za partizanske enote. Bržkone sta bila odposlana v kratkem časovnem razmaku, zato se Kroupa spo ­ minja dveh vagonov hkrati. Možno pa je tudi, da so vagona v is­ tem času naložili, iz ljubljanskega vozlišča pa so jih odpremili v nekaj dneh enega za drugim. 333 kompozicijo. Acko Kroupa-Boris pripoveduje, da so oba vago ­ na železničarji pripeljali prav do skladišča in da so ju naložili uslužbenci zadruge med popoldanskim časom med 12. in 14. uro, ko je bila železniška milica na kosilu. Pregledala sta ju italijanski carinik in italijanska železniška policija, nato so ju zaplombirali. Tovorni list pošiljke je bil naslovljen na ne ­ kega trgovca na Dolenjskem, podpisi in žigi pa so bili pona ­ rejeni. 87 Novomeški železničarji se spominjajo, da so aprila 1943 sprejeli samo en vagon iz Ljubljane in ga premaknili na stražko progo do vasi Grublje. Pri razkladanju, prevozu čez Krko in dalje prek Praporč, Drganjih sel in Sušic v Stare ža ­ ge in Občice so sodelovali borci zaščitnega bataljona glavnega štaba (Levstikov bataljon),* sprejemnega voda glavnega sani ­ tetnega ekonomata slovenske centralne vojne partizanske bol nice in del Šercerjeve brigade. 88 Prav tako je bila dostavlje ­ na v Grublje vagonska pošiljka iz Ljubljane v maju 1943. Centralna tehnika je poslala iz Ljubljane papir za tehniko, nekaj sanitetnega materiala in hrane. Blago so iz Grubelj prevozili čez Krko in nato v Stare žage in Občice. 89 Zadnja pošiljka, ki jo je poslala centralna tehnika KPS iz Ljubljane, je bila velika vagonska pošiljka 50 ton različ ­ nega materiala tako sanitetnega, hrane, razne vojaške opre ­ me, tehničnega materiala, papirja. Ves ta material so odpe ­ ljali v dveh tedaj naj večjih zaprtih Gk vagonih hkrati? ’0 Kako obsežne so bile take priprave, o tem nadrobneje pripoveduje Danijel Lepin, ki je sodeloval pri organizaciji in pripravah tudi za to pošiljko. V avgustu 1943 je prispel iz Ljubljane v Novo mesto Franc Čuček-Črnivec, ki je bil kot posebni kurir CK KPS zadolžen, da skupaj s člani želez­ niškega rajonskega komiteja Novo mesto in vojaškimi in po ­ litičnimi organi NOV nadrobno napravijo načrt za tako po ­ membno vagonsko pošiljko iz Ljubljane. Črnivec in Lepin sta odšla na Rampoho, to je vasica na obronku Kočevskega Roga med Občicami in Starimi žagami, kjer je bila stalna javka za glavni štab NOV in POS Slovenije, CK KPS, IO OF in druge pomembne organe. Sestanka so se udeležili bivši ko ­ mandant glavnega štaba NOV in POS Ivan Maček-Matija, dr. * Imenovan tudi Jurčetov bataljon, ker mu je poveljeval Av­ gust Vovk-Jurče. 334 Jože Brilej-Bolko, Ivan Mavrovič-Ivanov, Milan Škerlavaj- Petrač, dr. Pavel Lunaček-Igor, Franc Cuček-Črnivec, Danijel Lepin-Janko in še nekateri. Po razgovoru so sprejeli Lepinov predlog, ki je bil hkrati predlog tudi ŽRK KPS Novo mesto, naj se oba vagona, ki bosta prispela iz Ljubljane v Novo me­ sto, dostavita na stražko progo, ker je ponoči proga zaprta za promet, čeprav bo zaradi tega veliko več napora potrebno vložiti spričo prevoza 50 ton materiala čez Krko in dalje do Starih žag, kot pa če bi vagona dostavili in razlagali med postajama Kandija in Birčna vas. Napravili so nadroben na ­ črt, kako bodo odvrnili sovražnikovo pozornost od stražke proge. Medtem, ko naj bi tretji bataljon Tomšičeve brigade razkladal in prenašal blago do Krke, bi bataljon Zahodnodo- lenjskega odreda demostrati vno napadal italijansko vojaško posadko v Gornji Straži. Tretji bataljon Tomšičeve brigade naj bi poskrbel za zaščito proti Novemu mestu in Prečni, Šercer jeva brigada pa naj bi rušila progo Birčna vas —Novo mesto, s tem pa tudi omogočila novomeškim železničarjem, da bi zaradi prekinjenega prometa zatrpali postajo z vlaki. Tako bi dobili možnost, da garnituro vagonov postavijo na stražko progo. Ivan Mavrovič-Ivanov, ki je bil tedaj šef glav ­ nega sanitetnega ekonomata slovenske centralne vojne par ­ tizanske bolnice (GSE SCVPB), je bil zadolžen, da s svojim vodom in zaščitnim bataljonom glavnega štaba organizira prevoz čez Krko, Milan Škerlavaj-Petrač pa da prevzame teh ­ nični material za tehniko. Po prihodu Lepina in Črnivca iz Rampohe, je ŽRK KPS Novo mesto napravil poseben načrt o tem, kako bodo dobili uradno dovoljenje za premik vago ­ nov na stražko progo in kateri železničarji bodo tisto noč v službi. Iz Ljubljane so železničarji poslali sredi avgusta* dva vagona Gk kot civilno pošiljko in pošiljko prijavili kot umet ­ na gnojila in cementne izdelke za kmetijsko zadrugo v Ko ­ stanjevici. Poleg pošiljke je Črnivec poslal tudi dvojnik to ­ vornega lista, pošiljko dveh vagonov v Kostanjevico je bilo namreč potrebno uradno razrešiti, za kar je bil zadolžen po * Blago, ki je bilo s to vagonsko pošiljko prepeljano na Rog, naj bi bilo 17. avgusta 1943 že vskladiščeno v bivši bolnišnici Jelenžleb. (Jarc Janko, Partizanski ROG, druga dopolnjena izdaja. Ljubljana 1977, stran 247.) 335 ROMAN STEPIŠNIK, roj. 1918, za ­ virač na postaji Novo mesto, pred vojno član Sokola in po okupaciji član KP. Kot aktivist OF je delal na železnici in na terenu. Sodeloval je tudi pri sabotažnih akcijah in in ­ tendanci za NOVs. Pol kapitulaciji Italije je odšel v NOV in je sprva opravljal pri komandi mesta Novo mesto dolžnost obveščevalnega ofi ­ cirja, kasneje je odšel v 12. SNOB in padel 1944 na območju Grosupljega. službeni plati Jože Zagorc. Izkoristil je opoldansko odsotnost skladiščnega blagajnika in italijanske milice, vzel ključ skla ­ dišča v prometni pisarni, žigosal tovorni list z italijanskim žigom, s katerim je bilo uradno dovoljeno razkladanje vago ­ nov, vpisal v dnevnik sprejem vagonske pošiljke, vplačal od ­ kupno pristojbino, dvignil tovorni list in ga uradno razrešil. Lepin pa je kot tranziter v knjigo prispelih vagonov prika ­ zal, da sta vagona iz Ljubljane že razložena. Poskrbeti je bi­ lo potrebno tudi to, da so bili v istem turnusu naj zanesljivejši železničarji, ki so se že izkazali tudi pri drugih akcijah. Jože Zagorc je razporedil v premikalno skupino Jožeta Hri ­ barja, Danijela Lepina, Romana Stepišnika in Miho Grabrija ­ na. Lepin je spremljal vagona tudi do Grubelj in jih predal partizanom. Prometno službo je tisto noč opravljal Velimir Djurović na novomeški postaji, v kretniški postojanki pa Av­ gust Jazbinšek. Premikalna skupina je takoj, ko je nastopila nočno službo, začela načrtno zatrpavati glavne prevozne tire s praznimi vagoni in tako onemogočila sprejem vlakov, med njimi tudi vojaških transportov, ki so čakali pred uvoznimi signali. S tem so železničarji dobili tehten razlog, da so za ­ 336 prosili italijansko postajno poveljstvo za postavitev praznih garnitur vagonov izven uvoznega signala in bunkerja, kar je italijansko poveljstvo po predhodnem pregledu praznih vago ­ nov dovolilo. Premikalna skup ma je oba ilegalna vagona po ­ stavila na čelo prazne garniture in ju premaknila na stražko progo mimo bunkerja —• bloka na odprto progo proti vasi Grublje, nekako 200 do 300 m od bloka. V Grubljah ob Krki sta Ivana Mavrovi ća s skupino okoli 20 partizanov pri ­ čakala železničar Branko Vovk in Jože Smrekar ml. (sin že­ lezničarja) iz Ljubljane, ki ga je poslal Franc Čuček-Črnivec, ker je poznal razpored blaga, naloženega v vagonih. Nato so vagona rinili še približno 1 km po progi do višine vasi Grub ­ lje* in ju pričeli razkladati. Zavoje, vreče s papirjem, težke tudi do 100 kg, so na rokah prenašali 150—200 m do reke Kr ­ ke, nato vse blago iz obeh vagonov prepeljali čez Krko in z vozmi do Občic in Starih žag. Spričo tolikšne količine blaga je bilo delo silno naporno, zlasti ker so ga morali v razme ­ roma kratkem času opraviti. Premikalna skupina je morala še pred odhodom prvega jutranjega vlaka ob 5.30 na progi Novo mesto —Straža —Toplice potegniti izpraznjena vagona na novomeško postajo. Za ilustracijo, kakšno delo so opravili terenski aktivisti in kmetje, naj navedemo, da so blago pre ­ vozili na 113 vozeh, za kar so potrebovali skoraj vso vprežno živino iz okoliških vasi. Pri prevozu blaga čez Krko je nekaj papirja padlo v vo ­ do in priplavalo do Novega mesta. Ko je okupator zvedel, da so ponoči partizani razkladali blago iz vagonov na stražki po- progi, je prišla posebna komisija, sestavljena iz belogardistov in fašistične milice, pogledat na prostor, kjer so bili še sledovi razkladanja. Kmalu zatem so na železnici začeli z zasliševanji in fašistična milica je pripravila za železničarje, ki so bili tisto noč v službi obtožnico, vendar do sodne obravnave ni prišlo, ker je čez nekaj dni Italija kapitulirala. 91 Vagonske pošiljke, poslane na novomeško postajo v letu 1942 in 1943, so bile prav zaradi velike organizacijske sposob ­ nosti in požrtvovalnosti članov železniškega rajonskega komi- * Po izjavi Franca Strleta so vagon razkladali med Grublja- mi in Ceščo vasjo. Franc Strle, zapisnik razgovora 22. novembra 1978. 22 Železničarji 337 tej a KPS v Ljubljani in Novem mestu in železniškega rajon ­ skega odbora OF v Ljubljani in Novem mestu in drugih članov OF na železnici ter njihove neposredne povezave s te ­ renskimi aktivisti in partizanskimi enotami uspešno izvedene. Kljub okupatorjevemu nadzoru so bile vagonske pošiljke z novomeške postaje v kratkem času prepeljane na določene postaje in razkladanje materiala tako organizirano, da ga okupator ni nikoli zasegel. Ostane še zanimivo in obenem težko vprašanje, koliko vagonov blaga je poslala centralna tehnika KPS in koliko partijska in osvobodilna organizacija na železnici na svojo pobudo m.mo centralne tehnike iz Ljubljane partizanskim enotam? Glede na zgoraj opisane vire in tolikšno časovno od ­ daljenost bo o teh ilegalnih akcijah težko dati zadovoljiv od ­ govor. Rekonstrukcija odpošiljk po arhivskem in spominskem gradivu (nekatere vagonske pošiljke so bolj, druge manj do ­ kumentirane) prikaže 24 pošiljk, ki jih je poslala centralna teh ­ nika, in sicer prve vagonske pošiljke že v maju 1942 in zad ­ nja dva vagona avgusta 1943. V letu 1942 je odšlo iz Ljub­ ljane od konca maja do vključno decembra 1942 devetnajst vagonov, tako na progi Ljubljana —Novo mesto sedem vago ­ nov in sicer en vagon 28. maja v Stično, dva vagona junija v Mirno, en vagon v začetku novembra v Prečno, dva vagona 20. novembra v Mirno in en vagon v začetku decembra v Prečno. Na postajo Drenov grič je odšel 26. junija en vagon, julija šest vagonov, v Vevče trije in sicer konec maja, 15. julija in konec novembra; v opekarno F. P. Vidic & Komp. na Viču konec septembra in v prvi polovici decembra po en vagon. V letu 1943 pa je poslala centralna tehnika iz Ljubljane na Dolenjsko na progo Ljubljana —Novo mesto pet vagonov in sicer enega v marcu v Birčno vas, enega v aprilu v Grublje, zopet enega v maju v Grublje in zadnja dva vagona v avgustu 1943 v Grubje. Vodja centralne tehnike KPS Milan Škerlavaj-Petrač, ki je bil do 19. marca 1943 v Ljubljani in ga je avtorica sez­ nanila z zgoraj prikazano rekonstrukcijo vagonskih pošiljk v Ljubljanski pokrajini v letu 1942 in 1943 pravi, da je v letu 1942 bržkone odšlo prek Drenovega griča, Vevč in ope ­ karne Vidic na Viču več vagonskih pošiljk, kot je izpričanih v poročilih in domneva, da so se nekatera poročila o vagonskih 338 pošiljkah zgubila, ali pa so morda o vagonskih pošiljkah po ­ ročali kurirji vodstvu NOB le ustno. Na podlagi te domneve Škerlavaj postavlja možno število vagonskih pošiljk tudi od 25 do 30. Odgovorimo še na drugo vprašanje. Koliko vagonskih pošiljk so poslali železničarji partizanskim enotam mimo centralne tehnike? V tem poglavju smo opisali tudi akcije železničarjev, ko so iz okupatorjevih vagonov preložili voja ­ ški material in hrano ter ga kot večje ali manjše kosovne po ­ šiljke odposlali prek terenskih zvez partizanskim enotam ali pa v mestna skladišča za oskrbo ilegalcev v Ljubljani ali za civilno intendanco. Bržkone so v okv±ru teh akcij poslali tudi nekaj vagonskih pošiljk prek železničarjev namembnih po ­ staj in terenskih aktivistov do partizanskih enot. Vendar do ­ kumentiranih podatkov, ki bi odgovorili na vprašanja, kdaj so poslali vagonsko pošiljko, kdo je sodeloval, na katero po ­ stajo so jo poslali in kdo jo je sprejel, iz skopega spomin ­ skega gradiva in izjav železničarjev ni moč zadovoljivo in za ­ nesljivo odgovoriti.. Ne smemo pa prezreti dejstva, da so že­ lezničarji v letih 1941—1943 do kapitulacije Italije odvažali iz Ljubljane velike količine blaga v razne smeri prav v obliki ilegalnih in legalnih kosovnih pošiljk. Ta količina blaga zna ­ ša po ocenah železničarjev približno za 30 vagonskih pošiljk. Velike ilegalne akcije vojaške intendance na železnici v Ljubljanski pokrajini, ki so v letu 1942 in 1943 prerasle s sodelovanjem centralne tehnike KPS v odpošiljanje in spre ­ jemanje celo vagonskih pošiljk in to v okviru službene dol ­ žnosti vpričo okupatorja, moremo šteti za enakovredne obo ­ roženim akcijam partizanskih enot. 8. Pomen in delo narodne zaščite na železnici Hkrati s prikazom ustanavljanja in širjenja organizacije OF smo prikazali tudi akcije borbeno-sabotažnih in udarnih skupin, ki so bile skoraj v vseh delovnih enotah na železnici. Vzporedno z razvojem OF se je krepilo število borbeno-sa ­ botažnih skupin, ki so zaradi posebne borbene oblike narod ­ noosvobodilnega gibanja imele značilnosti vojaške organiza ­ cije OF. Ko je izšel sklep vodstva Osvobodilne fronte sloven- 22! 339 skega naroda o ustanovitvi narodne zaščite, 1 se je tako kot v tovarnah in ustanovah v Ljubljani, tudi na železnici iz sa ­ botažnih skupin jeseni 1941 ustanavljala narodna zaščita. Na pobudo železniškega komiteja in osrednjega odbora OF že­ leznice so najbolj borbeni člani OF, ki so že poleti sestav ­ ljali sabotažne in udarne skupine — zbirali in odpošiljali orožje, uničevali okupatorjev vozni park in železniške na ­ prave, uničevali ali pa zasegli okupatorjevo vojaško blago, sodelovali pri trosilnih in napisnih akcijah in drugem — je­ seni 1941 sestavljali jedro narodne zaščite na železnici. Vojaški referent osrednjega odbora OF železnica ing. Ciril Mravlja je vse te borbene skupine pozno jeseni 1941 v ljubljanskem železniškem vozlišču organiziral v pet čet.* Prvo četo so se­ sta v j ali zaščitniki na postaji Ljubljana, drugo v kurilnici Ljubljana, tretja je zajemala sedanjo strojno delavnico, če­ trta četa je bila v Šiški ( sestavljali so jo zaščitniki s posta ­ je, mostovne delavnice, signalne delavnice v Šiški in nad- zorništvo prog v Šiški), peta četa pa je zamenjala delavnice sekcije za vzdrževanje prog, vsa nadzorništva sekcije, vod ­ stvo sekcije in postajo Ljubljana —Rakovnik. Železniška di ­ rekcija je bila vključena v prvo zaščitno četo na postaji Ljubljana in tudi osebje pošte Ljubljana II, ki je bilo na postaji. 2 Že ob ustanavljanju, zlasti pa v zimi 1941/42 je bi­ la najvažnejša naloga aktivistov na železnici v zvezi z or ­ ganizacijo narodne zaščite že opravljena. Narodna zaščita se je vojaško organizirala, se pravi, da so bile postavljene de ­ setine, vodi, čete in bataljon ter določeni njihovi poveljniki. Ob seznanjanju članov NZ z vojaško disciplino in njenimi nalogami na železnici so bile v vseh delovnih enotah sestan ­ ki, in kjer se je ustanavljala NZ hkrati, tudi zaprisege. Pri snovanju NZ so bili med organizatorji prvi aktivisti iz po ­ sameznih delovnih enot, iz signalne delavnice v Šiški Tine Rožanc, dalje iz obeh kurilnic, v sekcijski službi Branko Ivanuš in ing. Ciril Mravlja ter tudi s postaje Ljubljana. Postajno osebje in osebje za spremstvo vlakov na postaji * Razvoj NZ do zime 1941 pozna le desetine in vode, kasne ­ je od zime 1941/1942 pa tudi čete in bataljone. Dokumenti ljudske revolucije 1962, 1. knjiga, dok. št. 58 (Odlok IO OF in glavnega po ­ veljstva slovenskih partizanskih čet z dne 17. oktobra 1941 o us­ tanovitvi narodne zaščite.) 341 Ljubljana in uslužbenici na kolodvorski pošti, (ki so imeli svoj vod) se je organiziralo kaj kmalu v desetine in imelo če­ stokrat kratke posvete in sestanke kar med službenim časom, posebno kadar je moralo naloge takoj izvršiti. NZ se je do konca leta 1941 že tako razširila, da je v decembru 1941 in januarju 1942 prisegla večina železničarjev te delovne enote. 3 Zaščitniki v signalni delavnici v Šiški so znotraj svojih de ­ lovnih enot imeli sestanke, ki jih je večinoma vodil Tine Ro ­ žanc in na katerih so obravnavali organizacijo, disciplino, na ­ loge in cilje NZ. Posamezni člani in poveljniki zaščitnih enot pa so imeli skoraj vsakodneven stik s Petrom Romavhom, ki jim je posredoval posamezne naloge, preverjal izvajanje nji ­ hovih akcij, vključeval posameznike ali večjo skupino zaščit ­ nikov v akcije zunaj njihovih delovnih enot v Šiški, toda še vedno v sklopu železnice. 4 Narodna zaščita se je v jesenskih mesecih ob različnih akcijah in z organizacijskim delom Petra Romavha in ing. Cirila Mravlje razširila in utrdila v vseh delovnih enotah na železnici. Nekako do februarja 1942 se je NZ dokončno organizacijsko formirala. Osnova enote ljubljanske NZ in tako tudi na železnici je bila desetina, več desetin vod in več vodov četa. Tedaj je železniška NZ imela svoj bataljon, ki je imel 5 čet s 14 vodi in okrog 400 zapriseženimi člani. 5 Dasi je pravilnik o NZ in njenih nalogah, ki ga je objavilo 24. januarja 1942 glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet, določal organiziranje NZ po terenu, 6 je železniška NZ vseskozi ohranila zaradi specifičnosti svojega delovanja sta ­ ro, se pravi prvotno organizacijsko obliko po ustanovah. Za ­ ščitniki na železnici niso bili vezani na terenske enote NZ v Ljubljani, temveč je bataljon NZ ljubljanskega vozlišča, ki je v prvih mesecih 1942 štel okoli 400 mož, bil zaradi skup­ nih akcij povezan le po železniški liniji ali službeni poti z zaščitniki novomeške postaje in drugih postaj. Sicer pa je po organizacijski obliki bil povsem samostojen, tako kot je tudi frontna organizacija na železnici imela samostojen rajon. Ko je vojaški referent ing. Ciril Mravlja organiziral in zaprisegel bataljon NZ, je postal prvi komandant bataljona član KP Jože Škerl in to nekako od začetka pomladi 1942 do maja 1942. Za nj.m je prevzel poveljstvo bataljona Janez Demšar- Jernej tja do kapitulacije Italije, ko je šel v partizane. Prvi 343 JOŽE ŠKERL, roj. 1914, ključavničar v delavnici v šiški, član KP od 1941. Bil je zavzet aktivist OF na terenu in n,a železnici in prvi komandant železniškega bataljona NZ do maja 1942.'. Sodeloval je pri sabotažnih ak ­ cijah, kurirskih zvezah in intendan ­ ci. Kasneje se je vključil v NOV. Je nosilec partizanske spomenice 1941. Umrl je leta 1950. politični komisar je bil Tine Rožanc, od maja 1942 pa Miloš Maliy* do aretacije sredi maja 1943.7 Sestankov rajonskega odbora OF železnicai sta se udeleževala tudi komandant in komisar bataljona. Prek le-teh je bil bataljon NZ na železnici povezan s štabom NZ za Ljubljano, le-ta pa z glavnim poveljstvom slovenskih partizanskih čet, kasneje pa z glavnim štabom NOV in POS.8 V letih 1942 in 1943 je NZ tako v Ljubljani kot tudi na železnici dosegla v svoji dejavnosti širok razmah in je bila ena najpomembnejših organizacij narodnoosvobodilnega gibanja na železnici- Že v prvem razdobju do septembra 1941, ko so se v okviru organizacij OF ustanavljale borbeno-sabotaž- ne skupine in preden je izšla odredba IO OF in glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet o ustanovitvi NZ, so bile te skupine vse poletje 1941 močno aktivne. Čestokrat se je v tem prvem razdobju, kakor tudi kasneje delo frontov- cev in zaščitnikov prepletalo in dopolnjevalo; to potrjujejo tudi spomini in izjave železničarjev. Tako je bilo v prika ­ zanem pregledu sabotažnih in drugih akcij težko postaviti * Glej sliko v katalogu Železničarji v revoluciji. Ljubljana 1978, str. 24. 344 Ena izmed priseg članov narodne zaščite ostro mejo med dejavnostjo frontnih organizacij in NZ, vsak zaščitnik je bil namreč član OF. V drugem razdobju od jeseni 1941 do jeseni 1942 je ime­ la narodna zaščita, z omenjeno odredbo 10 OF in glavnega poveljstva ter s pravilnikom, že določeno organizacijsko ob ­ liko in naloge. Čeprav je imela NZ na železnici podobne naloge kot druga ljubljanska NZ, je večina le-teh bila spe­ cifična in zato za NOV zelo pomembna dejavnost. Morda bolj kot v drugih ustanovah in tovarnah, je NZ na želez­ nici med delovnim procesom mogla izvajati naloge, ki jih je določal pravilnik z dne 24. januarja 1942, saj so s sabotaž ­ nimi akcijami prispevali k uničevanju voznega parka in s strokovnimi nasveti (z vsakokratnim posredovanjem novih voznih redov, tehnične dokumentacije in njene uporabe na terenu in drugim) pomagali partizanskim enotam pri diver ­ zantskih akcijah na proge, železniške objekte in okupatorjeve utrdbe. S tem so železničarji prispevali k razkrojitvi okupa ­ torjevega upravnega in vojaško-upravnega aparata, v tem pri ­ meru prometnih zvez, posredno so preprečevali ali zavirali prevoz naravnih bogastev in njihovo ropanje, uničevali oku ­ patorjem pripadajoči ali službeni material v skladiščih in na prevozu. Narodna zaščita na železnici je tudi ščitila svoje čla ­ ne pri izvajanju raznovrstnih akcij proti okupatorju ali akcij, ki so pomagale partizanskim enotam (kurirska služba, inten- 345 danca in podobno) in jih uspešno zavarovala pred okupatorje ­ vim nasiljem. Hkrati pa so se zaščitniki tudi vojaško pri ­ pravljali za vstop v partizanske enote. Vse specifične akcije in naloge, ki so bile v organizacij- sko-tehničnem pogledu zahtevnejše in so z ozirom na ko ­ munikacijske možnosti železnice imele velik pomen za NOB, so zaščitniki izvajali večinoma v okviru svojih delovnih enot. Večino teh nalog in akcij, ki smo jih že v prejšnjih poglav ­ jih omenili, je težko opredeliti, ali so jih izvajali samo člani OF ali člani NZ, v praksi je bilo pretežno tako, da sta jih izvajali obe, se pravi osvobodilna organizacija in NZ. Morda, toda tudi to ni bilo pravilo, da so posebno konspirativne na ­ loge izvajali le zaščitniki ali pretežna večina le-teh. Takšne naloge so bile npr. prevoz pomembnih ilegalcev-aktivistov in intendanca v obliki vojaških vagonskih pošiljk (orožja, hra ­ ne, obleke, obutve, sanitetnega materiala in drugega) partizan ­ skim enotam. Na splošno pa lahko označimo, da je bila NZ na železnici močno aktivna in da ni bilo pomembne akcije, pri kateri ne bi sodelovali člani NZ. V okviru teh akcij so imeli člani NZ tudi predhodne vaje, da bi se izurili za iz­ vršitev posebno drznih akcij. Te vaje so imeli neposredno pred akcijo ali pa v času začetnih priprav. Matko Senica iz signalne delavnice v Šiški se spominja, da je skupina zaščit ­ nikov ob določenem času na železniškem teritoriju prenesla ta ali oni predmet, sicer pa pravi, da so z orožjem bolj malo vadili. Take vaje so imele namen predvsem disciplinsko izuriti člane NZ in jih organizacijsko utrditi pri izvajanju nekaterih posebno zaupnih akcij. 0 Ker so zaščitniki prisegli kot pravi partizanski borci, so imeli v nekaterih desetinah, vodih in četah tudi vaje, kjer so vojaško že izkušeni zaščitniki pouče ­ vali v ravnanju z orožjem manj izkušene in jih nasploh pripravljali na akcije, ki so jih predvidevali komandirji in politični komisarji narodne zaščite na železnici in ne nazadnje so usposabljali železničarje — zaščitnike tudi za vstop v NOV. Večjih formacij narodne zaščite na drugih postajah ni bilo. Vzrok temu je bilo predvsem številčno šibkejše osebje, pa tudi, kot smo že omenili, tesna organizacijska povezanost, tako po službeni kot tudi po frontni plati, na ljubljansko že­ lezniško vozlišče. So pa bili tudi primeri, da so bili želez­ ničarji vključeni v NZ v domačem kraju in to ne samo že- 346 lezničarji, ki so bili po svoji službeni dolžnosti več ali manj vezani na določeno postajo, temveč tudi železničar]i-zaščitniki v ljubljanskem vozlišču. 10 Na železnici v Novem mestu se je NZ razvila od no ­ vembra 1941 do spomladi 1942. Ustanovili so bataljon NZ, ki je posegal v različne akcije, katere so organizirali novo ­ meški železničarji. Člani NZ so največ sodelovali pri prevo ­ zu orožja, literature, pošte in zlasti vagonskih pošiljk. Pri tem je bilo pomembno to, da so zaščitniki, kakor tudi frontovci, bili tesneje povezani z bližnjimi partizanskimi enotami in prek njih z vodstvom NOB v Sloveniji, pa tudi z NZ v Ljub­ ljani, s katerimi so novomeški zaščitniki pri opravljanju ku­ rirske službe, vzdrževanju kanalov za ilegalce in organizira ­ nem pošiljanju kosovnih in vagonskih pošiljk iz Ljubljane na Dolenjsko tesno sodelovali. Bataljon narodne zaščite je imel tri čete: eno na postaji, eno v kurilnici in eno v sek­ ciji za vzdrževanje proge. Komandant zaščitnega bataljona je bil do odhoda v partizane 7. junija 1942 Ivan Mavrovič, nato pa Danijel Lepin. Le-ta je bil do tedaj komandir po ­ stajne čete, njegov namestnik pa Avgust Jazbinšek, z Lepi- novim imenovanjem za komandanta bataljona, je postal ko ­ mandir postajne čete Stojan Petrovič. Komandir druge za ­ ščitne čete v kurilnici je bil Feliks Koman, namestnik Janez Zupančič in tretje čete v sekciji za vzdrževanje prog Franc Kic, namestnik ing. Rado Čotar. Junija 1942 je odšel tudi Kic v partizane, komandant je postal Franc Morel. 11 Neposredno pred kapitulacijo in po kapitulaciji Italije sta zaščitni bataljon v Novem mestu in na novo nastali ba ­ taljon v Kočevju dobila z vojaško formacijo tudi nove vo ­ jaške naloge. Ob kapitulaciji Italije je namreč glavni štab NOV in POS z dne 8. septembra 1943 dal povelje štabom divizij in odredov, v katerem našteva med drugim »da je treba od italijanskega vojaštva na vsak način dobiti orožje iz postojank«, dalje »da je treba takoj porušiti vse komuni ­ kacije, ki bi lahko služile za prodor Nemcev ali pa Italija ­ nom za odvoz orožja in municije.« 12 V zvezi z na novo na ­ stalo situacijo je CK KPS z dne 9. septembra 1943 dal na ­ vodila tudi vsem okrožnim in rajonskim komitejem za po ­ stavitev in prevzem oblasti. Le-ta vsebujejo tudi navodila o takojšnji mobilizaciji vseh moških, ki so sposobni za noše ­ 347 nje orožja, orožje naj zahtevajo od Italijanov, na novo mo ­ bilizirani člani naj določijo komandni kader, na novo nastale čete in bataljoni pa naj takoj vojaško zasedejo mesta in vasi. Ves narod naj mobilizirajo za odpor proti Nemcem.13 Prikazali bomo, kako so železničarji sodelovali pri teh pripravah in uresničevali bodisi povelja ali navodila, ki jih je izdalo vodstvo NOB. Še preden je vodstvo NOB izdalo navodila okrajnim in rajonskim komitejem KPS za postavi ­ tev oblasti in mobilizacijo v NOV, se je sestal v Novem me­ stu dne 7. septembra 1943 zjutraj v Hribarjevem stanovanju železniški rajonski komite Novo mesto. Med drugim je skle­ nil, naj bo v pripravljenosti železniški zaščitni bataljon spričo nastalega političnega položaja in novih nalog. Hkrati so usta ­ novili še komando železniške linije za progo Grosuplje —Met ­ lika in komando železniške postaje Novo mesto. 14 Lepin pri ­ poveduje, da se je že v noči od 7. na 8. september 1943 po ukazu komande železniškega zaščitnega bataljona prikrito in postopoma zbirala prometno-postajna četa s kakimi 50 mož ­ mi. Člana železniškega rajonskega komiteja Hribar in Lepin sta se še istega dne, se pravi 7. septembra popoldne udele ­ žila sestanka v kandijskem hotelu Windischer z nekaterimi novomeškimi aktivisti in člani rajonskega odbora OP Novo mesto. Tu so govorili o vojaškem in političnem položaju Ita ­ lije in njeni skorajšnji kapitulaciji. Ko so govorili o kon ­ kretnih nalogah, je bilo med drugim rečeno, da naj z de ­ narjem, ki sta ga na tem sestanku tudi dobila, organizirata nakup orožja, ker so predvidevali, da bo pri demoralizirani italijanski vojski to možno. 15 Lepin se spominja, da sta še isti večer kupila od postajne italijanske posadke nekaj orožja od nekega vojaka — Primorca — celo brzostrelko, in zjutraj 8. septembra oborožila nekatere železničarje postajno-pro- metne čete. 18 Ob kapitulaciji Italije 8. septembra se je del OK KPS Novoi mesto, ki je prišel s terena, mudil na železniški postaji, kjer so na kratkem sestanku železničarji poročali o prvih ukrepih in akcijah. Še v isti noči, se pravi od 8. na 9. sep­ tember, se je sestal ŽRK KPS Novo mesto, na katerem so sklenili, da se v celoti aktivira železniški zaščitni bataljon, in začne spričo novih nalog delovati še komanda železniške li­ nije in komanda železniške postaje. Na sestanku so določili 348 tudi komandni in komisarski kader tako železniškemu za ­ ščitnemu bataljonu, komandi železniške postaje Novo mesto in komandi železniške linije. Železniški zaščitni bataljon so se­ stavljale tri čete z okoli 160 možmi, komandant je bil Danijel Lepin-Janko in komisar Jože Hribar-Anže. Komandir pro- metno-postajne čete je postal Stojan Petrovič-Cojle, komisar Avgust Jazbinšek-Iko. Komandir kurilniško-strojne čete je bil Feliks Koman-Srečko, komisar Anton Bartol-Seljak in progovno-vzdrže valne čete je bil komandant Franc Morel- Frenk, komisar Franc Mihalič. Komandant komande železni ­ ške linije je bil Jože Zagorc-Dolski in komandant železniške postaje Novo mesto Jože Šetina. 17 Kot že rečeno, je bila v teh dneh najpomembnejša na ­ loga mobilizacija prebivalstva in razorožitev italijanske voj ­ ske. Ko so železničarji zvedeli, da so 9. septembra 1943 med pogajanji Jožeta Draksler j a-Povha z italijansko posadko v Straži uspešno razoroževali le-to borci Levstikovega bataljo ­ na in bataljonov Gradnikove brigade, 18 so tudi sami pričeli z razoroževanjem italijanske posadke na novomeškem želez­ niškem območju. Lepin pripoveduje, da so borci železniškega zaščitnega bataljona, nekateri med njimi že oboroženi, ne da bi čakali na posebna povelja ali navodila s strani vodstvenih organov dne 9. septembra 1943 kar samoiniciativno v dopol ­ danskem času razoroževali italijanske posadke sprva na po ­ staji, nato v kurilnici in sekciji, na vojaški rampi in vojaških skladiščih. Ko je bil bataljon že dobro oborožen, so pričeli razoroževati italijanske posadke na blokih in bunkerjih v Brš- ljinu, Cegelnici, Muhaberju in Bučni vasi. V popoldanskem času so železničarji obvladali celotno območje postaje in vo ­ jaške objekte v Bršljinu in Bučni vasi, dalje na vseh pomemb ­ nejših železniških objektih na novomeški postaji in na železni ­ škem mostu čez reko Krko. 19 Železničarji pa so razoroževali tudi večje število italijanskih vojakov, ki so odhajali v smeri Mirne peči, Straže in Prečne. Torej še preden so se v Novem mestu zaključila pogajanja o razorožitvi italijanske vojske, so železničarji z uspešnimi razoroževalnimi akcijami do ve­ čera 9. septembra 1943 zbrali vehko orožja, ki se je nakopi ­ čilo na vojaški rampi. 20 Okrožni komite KPS Novo mesto je z dne 9. septembra 1943 poročal centralnemu komiteju KPS o prevzemu oblasti 349 v Straži in Novem mestu in pravi, »ob pol sedmi uri smo bili že v Novem mestu ter sklicali RK KPS mesta in želez­ nice ter jim dali vsa navodila za nadaljnje delo«. 21 V spo ­ minskem gradivu novomeških železničarjev je o tem sestan ­ ku več nadrobnosti. Danijel Lepin pripoveduje, da je bil tega dne zvečer sklican sestanek OK KPS na okrajnem glavar ­ stvu, katerega so se udeležili tudi člani ŽRK KPS in RK KPS Novo mesto. Železničarjem je sekretar OK KPS Franc Černe- Klemen izrekel še posebno priznanje in pohvalo za samoini ­ ciativno in uspešno razoroževanje italijanske vojske na ob ­ močju postaje in zaščite železniških objektov in vojaškega materiala. Na tem sestanku so med drugimi tudi železničarji dobili nova navodila in naloge, ki jih je bilo potrebno izvr ­ šiti, še preden zasede dolenjsko progo nemški okupator. 22 Železniški zaščitni bataljon je 13. septembra dobil nov komandni kader, komandant je postal Jože Šetina, ki je še nadalje vodil tudi komando železniške postaje, za komisarja bataljona je bil postavljen Avgust Jazbinšek-Iko, dotedanji komisar prometno-postajne čete, na njegovo mesto je bil imenovan Roman Stepišnik. Lepin in Hribar sta po nalogu OK KPS Novo mesto dobila sredi septembra nove naloge. Danijel Lepin je postal komandant mesta Novo mesto, Jože Hribar pa sekretar mestnega odbora OF Novo mesto. 23 Na območju novomeške postaje so od 10. septembra dalje opravljali predvsem tele naloge: železniški zaščitni bataljon je še nadalje razoroževal italijansko vojsko, varoval in stražil vse pomembne železniške objekte, skladišča in zaseženi oku ­ patorjev vojaški material. Iz železniškega osebja, starega nad 45 let in mlajšega, ki pa ni bilo sposobno za vojaško službo, so ustanovili de ­ lovni bataljon s približno 150 do 170 možmi. Komandant je bil Djuro Špoljarevič. Bataljon je ves vojaški material iz okupatorjevih skladišč, tako tudi iz skladišč v Žabji vasi, Cegelnici in drugih, z mobiliziranimi vozniki iz okoliških va ­ si (Bršljina, Cegelnice, Muhaberja in Bučne vasi) prevažal raznovrstni vojaški material na vojaško rampo. Tu je delov ­ ni bataljon po navodilih intendanta glavnega štaba NOV in PO Slovenije Jožeta Draksler j a-Povha razvrščal in nalagal vojaški material in orožje na vagone. 24 Da bi vse akcije skladno potekale, je komanda železniške postaje Novo me- 350 sto in komanda železniške linije pričela izvajati še tele naloge: najprej so mobilizirali železničarje. Dne 10. septembra 1943 je komanda železniške linije na odseku od Novega mesta do Metlike in od Novega mesta do Grosupljega, od Novega mesta do Straža-Toplice in Trebnjega do Tržišča poslala vsem železničarjem brzojavno okrožnico. Z le-to je pozvala vse že­ lezničarje do 45. leta starosti na zborno mesto na postajo Novo mesto, kjer so se morali javiti od dveh do petih dni. Mobilizacija ni uspela v takšnem številu, kot je bilo priča ­ kovati, ker so se železničarji kmalu po kapitulaciji Italije vključili v partizanske enote in spričo mnogih nalog na os ­ vobojenem ozemlju tudi v terensko politično delo in krajev ­ ne politične organe. Mobilizirani železničarji, ki so se odzvali pozivu, so skrbeli za redno opravljanje postajno-prometne, kretniško-premikalne, vlakospremne in stroj no-vlečne službe v vlakovnem prometu .Tako so npr. za evakuacijo vojaškega materiala organizirali večje število vlakov, s postaj od Gro ­ supljega do Metlike so odpravili na postajo Novo mesto okoli 150 do 200 vagonov, ki so bili še potrebni za odvoz vojaške ­ ga materiala in orožja na postaje Straža-Toplice, Birčna vas, Uršna sela in Semič.25 Dalje so železničarji pripravljali, zbi­ rali in razvrščali strojni in vozni park, ki je bil določen za uničenje in zatrpanje predorov. Komanda železniške postaje Novo mesto in komanda železniške linije je s sodelovanjem železniškega minerskega voda pripravljala vse potrebno in določala vrstni red rušenja pomembnih postajno-progovnih objektov. 26 O velikih naporih in delu, ki so ga opravili dolenjski železničarji v okviru železniškega zaščitnega bataljona, ko ­ mande železniške postaje Novo mesto in komande železniške linije, imamo na voljo spominsko gradivo in nekaj doku ­ mentov. Še ko so tekla zaključna pogajanja v Novem mestu o razorožitvi divizije Isonzo, so železničarji veliko vojaškega materiala in orožja odpeljali na osvobojeno ozemlje. Od 9. do 11. septembra 1943 so s kandijske in novomeške postaje odpremili z vlaki okoli 200 vagonov različnega vojaškega blaga in. orožja na postajo Straža-Toplice. 27 O teh akcijah govori tudi poročilo načelnika odseka za kadre z dne 11. sep­ tembra 1943 glavnemu štabu NOV in POS o položaju v Stra ­ 351 ži, ko pravi »vso robo in ves vojaški matreial, ki je prišel iz Novega mesta, smo odpeljali na odrejena mesta«. 28 V po ­ ročilu OK KPS Novo mesto z dne 12. septembra 1943 cen ­ tralnemu komiteju KPS o prevzemu oblasti v Novem mestu pa je rečeno med drugim, ko govori o mobilizaciji, da je »vzporedno potekala tudi mobilizacija železničarjev. Ti so zasedli dva bloka na njihovem sektorju, prevzeli službo s tem, da so zastražili magacine, pomagali izpraznjevati sklar- dišča in pomagali nalagati v vagone za Stražo, kar se je vse sproti popisovalo.« 29 O tako velikem številu prepeljanih vagonov z okupatorjevim vojaškim materialom in orožjem govori tudi spominsko gradivo in izjave Jožeta Setine, te ­ danjega komandanta komande postaje Novo mesto, a od sre ­ de septembra komandanta železniškega zaščitnega bataljona Novo mesto, in Danijela Lepina do srede septembra koman ­ danta tega bataljona za Novo mesto, od tedaj dalje pa ko ­ mandanta komande mesta Novo mesto. Oba navajata veliko število vagonov, tako npr. pravi Lepin, da so železničarji od 9. do 24. septembra z novomeške in kandijske postaje od ­ peljali okoli 350 vagonov v Stražo-Toplice in kakih 50 va ­ gonov na postaje Birčna vas, Uršna sela in Semič. Mnogo vojaškega blaga in orožja so odpeljali iz vojaških skladišč v Žabji vasi in Cikavi. Da bi delo nepretrgoma in hitreje potekalo, je Jože Draksler-Povh organiziral v novomeški ku­ rilnici prehrano, poleg tega so preuredili bivalnici v kuril ­ nici in sekciji za vzdrževanje prog za prenočišče železniške ­ ga zaščitnega in delovnega bataljona, tako da je delo pote ­ kalo podnevi in ponoči. 30 Poleg vojaškega blaga in orožja so še pred rušenjem kandijskega mostu in viadukta pri Otovcu demontirali in odpeljali iz novomeške kurilnice razne napra ­ ve, pomožni delovni vlak, dvigala, razno orodje, več ton strojnega olja in petroleja, večjo količino karbida, čez 200 ton premoga in celotno bivalnico s 60 posteljami. Vse to so od ­ peljali na postajo v Črnomelj. Tam je obdelovalne stroje iz novomeške kurilnice prevzela avtokomanda glavnega štaba NOV in PO Slovenije. 31 Poročila, ki so govorila o stanju in razporeditvi nemških sil ter njihovem prodiranju v Ljubljansko pokrajino, so ter ­ jala od glavnega štaba vrsto varnostnih ukrepov. Poročila so prihajala iz različnih krajev. Tako na primer je prek želez- 352 ničarja Franceta Klemenčiča iz Uršnih sel zvedel obvešče ­ valec Levstikovega bataljona, da se Nemci umikajo oziroma prodirajo v smeri Karlovac —Metlika, da so partizani zasedli železniško postajo Kamenje in obkolili Semič. Zato je v po ­ ročilu načelnika organizacijskega oddelka glavnega štaba NOV in PO Slovenije z dne 9. septembra 1943 centralnemu komiteju KPS o nalogah posameznih enot rečeno, da je za ­ radi možnosti nemškega vdora na naše ozemlje nujno potreb ­ no takojšnje rušenje važnih železniških objektov, zlasti na progi Ljubljana —Karlovac. Razrušiti je treba vse viadukte, mostove in predore. 32 Podobna poročila so prihajala tudi iz drugih krajev, zato je glavni štab NOV in PO Slovenije dne 10. septembra poslal smernice, navodila in že konkretne naloge štabu XIV. in XV. divizije, zapadnodolenjskemu in vzhodnodolenjskemu odredu. Vsem je bilo dodeljeno operacijsko področje in prikazano te ­ žišče njihovega delovanja za ureditev in obrambo kontrolira ­ nega in osvobojenega ozemlja.* Med prvimi pomembnimi na ­ logami je bilo rušenje komunikacij. Tako je bilo štabu XIV. divizije naročeno, naj njene enote na operacijskem področju Notranjske, na severu do nemške meje, zahodno od stare ita ­ lijanske meje rušijo železniško progo Grosuplje —Kočevje, Grosuplje —Ljubljana, pri čemer naj razbijejo vse predore, mostove, kretnice in tehnične naprave ter bunkerje tako, da bo za dalj časa onemogočeno popravilo proge ter da je mo ­ rebitni novi okupator ne bo mogel nikdar več uporabljati. Juž­ no železnico naj rušijo stalno, ker je to še večjega pomena. 33 Štabu XV. divizije, ki je imela operacijsko področje Dolenjske in sicer severno do reke Save, južno do severnega področja Gorjancev, je bilo naročeno, naj njene enote popolnoma po ­ rušijo progo Novo mesto —Ljubljana, in sicer tako temeljito, da je za dolgo časa ne bo mogoče popraviti. 34. Podobne naloge je dobil štab zapadnodolenjskega odreda, ki je imel operacijsko področje v Suhi krajini, z nalogo, da razruši železniško progo na delu Cušperk —železniška postaja Kompolje, za rušenje pa naj pripravijo mostove čez Krko: * Nadrobnejši prikaz glej v obširni razpravi Ferenca Toneta, Kapitulacija Italije in narodnoosvobodilna borba v Sloveniji je­ seni 1943. Maribor 1967, str. 7—137. 23 Železničarji 353 pri Žužemberku, Soteski ter Vidmu. 35 Štabu vzhodnodolenj- skega odreda pa je bilo dodeljena kot operacijsko področje Bela krajina, kjer naj porušijo in popolnoma onesposobijo železniške proge in njene objekte na progi. 36 K tem pomembnim nalogam, ki so jih dobile enote NOV na teritoriju Ljubljanske pokrajine po kapitulaciji Italije, so pritegnili tudi železničarje. Iz anketnih listov, spominov in dokumentov je moč sklepati, da je veliko število železničar ­ jev v Ljubljanski pokrajini po kapitulaciji Italije zapustilo svoja delovna mesta na železnici in vstopilo v enote NOV. Veliko jih je odšlo z ljubljanskega vozlišča, z območja pro ­ ge Zalog —Ljubljana —Rakek. Nekaj železničarjev so mobili ­ zirale tudi partizanske enote ob rušenju železniških objektov. Tako zvemo iz poročila štaba XIV. divizije z dne 26. septem ­ bra 1943 glavnemu štabu o napadu Tomšičeve brigade na že­ lezniško progo med Rakekom in Postojno, da so mobilizirali progovne delavce in železničarje, ki so bili poslani, da bi popravili progo. 37 V NOV pa so zlasti odhajali z območja porušenih prog Grosuplje —Metlika in Grosuplje —Kočevje. Zaradi strokovne usposobljenosti so predvsem prometno-teh- nični kader vključevali v takšne enote NOV ali njihove od ­ delke, v katerih so opravljali organizacijske, strokovno-teh- nične, pa tudi operativne (v minerskih vodih in podobno) na ­ loge, ki so predvsem zadevale komunikacije. Izkazali pa so se tudi kot hrabri in sposobni borci, od katerih so mnogi bili v komandnem kadru enot NOV. Kot smo že zgoraj prikazali, so bili železničarji na ob ­ močju novomeške postaje v času ob in po kapitulaciji Italije še posebno aktivni in so se vključevali v operativne naloge NOV na tem območju. Tako so vzporedno z evakuacijo vojaškega materiala in orožja z novomeške postaje tudi pripravljali velika rušenja dolenjskih prog in njenih objektov ter uničenje voznega par ­ ka. Že v prvih dneh po kapitulaciji Italije so na novomeški postaji sestavili iz kurilniško-strojne in progovno-vzdrže- valne čete železniškega zaščitnega bataljona skupino 20—30 železničarjev v železniško minerski vod, ki je deloval pod vodstvom gradbenih inženirjev ing. Rada Čotarja in njego ­ vega pomočnika ing. Bojana Tavzesa. Strokovnjaki so pri ­ pravili in izdelali tehnično dokumentacijo in nadrobni načrt 354 rušenja. Poleg tega so imenovali minerske in tehnične sku­ pine za posamezne objekte, pripravili razstrelivo in vozni park, s katerim so zatrpali predore. 38 Prva rušenja so se pričela od 14. do 16. septembra, ko je železniški minerski vod s sodelovanjem komande železniške linije rušil okupatorjeve bunkerje na postajah in ob progi Metlika —Grosuplje. Za rušenje so uporabili dve italijanski oklepni samohodni železniški vozili — littorini — s protitan ­ kovskim topom. Železničar Ignac Červenka, ki je kot nek ­ danji topniški podoficir v vojski stare Jugoslavije znal rav ­ nati s takim orožjem, je s sodelovanjem železniškega mi­ nerskega voda rušil te objekte. Železničarji so dne 15. in 16. septembra 1943 pripravili in odpeljali vozni park, s katerim so zatrpali predor pred rušenjem proge. Tako so s posebnim vlakom odpeljali v Višnjo goro 6 lokomotiv in 50 večjidel štiriosnih vagonov, dalje v Mirno 3 lokomotive in 40 vagonov in Rožni dol 3 lokomotive in 85 vagonov. 39 Ing. Rado Čotar, ki je bil tedaj v sekciji za vzdrževanje prog Novo mesto, se spominja, da so železničarji, potem ko so bili mobilizirani v železniškem zaščitnem bataljonu in ko so prevzeli oblast na železniški postaji Novo mesto, dobJi navo ­ dila glavnega štaba NOV in PO Slovenije glede rušenja ko ­ munikacij, ki mu jih je posredoval Edo Mihevc-Dore in da je sam neposredno vodil rušenje od Novega mesta do Met ­ like. 40 Večja rušenja proge Grosuplje —Metlika so se pričela z naredbo glavnega štaba NOV in PO Slovenije in poveljstva XV. divizije; potekala so od 17. do 23. septembra v pretež ­ ni večini s sodelovanjem dolenjskih železničarjev, po 24. sep­ tembru 1943 pa je dokončno porušila proge narodnoosvobo ­ dilna vojska. V noči od 16. na 17. september 1943 so pričeli železniški zaščitni bataljon, železniški minerski vod in mi­ nerski vod XV. divizije s sodelovanjem komande železniške linije in komande železniške postaje Novo mesto načrtno ru ­ šiti dolenjsko progo. Tako so pod strokovnim vodstvom ing. Čotar j a in ing. Tavzesa in z vojsko porušili železniški most na Krki pri Novem mestu (kandijski most) in železniški via ­ dukt pri Žalni. Dne 17. septembra so zrušili še viadukt pri Otovcu in hkrati prek porušenih objektov uničili vozni park. Prek porušenega viadukta v Žalni so iz Višnje gore pognali s polno paro kompozicijo vlaka z dvema lokomotivama in 30 23 355 štiriosnih vagonov — cistern. Višnjegorski predor Peščenik so zatrpali s 4 lokomotivami in 20 vagoni, v mirnopeški pre ­ dor pa 3 lokomotive in 40 vagonov. Od voznega parka, ki je bil pripeljan v Rožni dol, so čez porušen viadukt v Otovcu uničili 1 lokomotivo in 25 vagonov, 2 lokomotivi in 60 vago ­ nov pa so porinili v semiški predor. Železničarji so uničevali vozni park tudi z novomeške postaje. Čez porušeni kandijski most so porinili lokomotivo in 30 vagonov, 60 vagonov so iztirili v kapiteljskem predoru, nekaj voznega parka pa so pognali na pobočje Krke. V novomeški kurilnici so uničili še 9 lokomotiv z miniranjem cilindrov in gonilnih gredi. Mini ­ rali so tudi večje prepuste in postajne naprave in kretnice. V času od 17. do 24. septembra 1943 je bila dolenjska proga od Grosupljega do Metlike v glavnem porušena in v tem ča ­ su so železničarji po zbranih podatkih Jakoba Pretnarja, te ­ danjega šefa novomeške kurilnice, uničili 25 lokomotiv in 325 vagonov. 41 Še pred rušitvijo železniške proge in železniških objektov so železničarji vzdrževali promet od 9. do 16. septembra na posameznih delih proge, kjer še ni bila porušena, pa še dlje, tako npr. na progi Novo mesto —Straža-Toplice do 14. oktob ­ ra 1943. Promet je bil na voljo predvsem narodnoosvobodilni vojski. Glavni štab je namreč dne 11. septembra 1943 dal na ­ vodila štabom divizij tudi o notranji ureditvi njim pristoj ­ nega ozemlja, kjer je med drugim rečeno glede železnic, da jih morajo popolnoma porušiti, toda na delu proge Novo me­ sto —Metlika in Novo mesto —Straža morajo še naprej vzdr ­ ževati promet. 42 Komanda železniške postaje Novo mesto je skrbela, da je bila proga v tem času oskrbovana in sposobna za potniški in tovorni promet. V zvezi s tem je bil izdelan poseben vozni red, po katerem je vlak vozil dvakrat dnevno in to v zgodnjih jutranjih in večernih urah v obe smeri na progi Metlika —Novo mesto —Grosuplje in Grosuplje —Kočev ­ je, trikrat dnevno pa iz Novega mesta v Stražo-Toplice in nazaj v Novo mesto in to do 14. oktobra 1943. V tem času so prepeljali zlasti iz Novega mesta mnogo orožja in druge vo ­ jaške opreme in hrano. 43 Po železnici so tedaj potovali par ­ tizani in civilisti brezplačno, le na podlagi vojaških in civil­ nih prepustnic. 356 Na progi Velike Lašče —Kočevje je po italijanski kapitulaciji vozil parti ­ zanski vlak. Vlak v osvobojenem Kočevju V naslednjem bomo prikazali nekaj primerov prevozov partizanskih enot po dolenjskih progah. Že 9. septembra so prepeljali I. bataljon Gradnikove brigade in na novo mobi ­ lizirane iz Straže-Toplice v Novo mesto 44 in del tega bataljo ­ na se je še istega dne pripeljal nazaj iz Novega mesta v Stražo-Toplice. 45 V noči od 9. na 10. september so pripeljali še en bataljon Gradnikove brigade iz Straže-Toplice v Novo mesto. Dalje, bataljon Cankarjeve brigade se je 10. septembra prepeljal od Trebnjega do Stične in Grosuplja, da bi razorožil belogardiste. 46 V noči med 17. in 18. septembrom se je Šland- rova brigada odpeljala z vlakom iz Novega mesta (od poru ­ šenega mostu v Kandiji) do Trebnjega, ko je odhajala na novo operacijsko območje. Obenem so odpeljali tudi vso opremo, vozove, mule, konje in drugo. 47 Dne 16. septembra se je v dveh posebnih vlakih prepeljal bataljon in topniška baterija Gubčeve brigade iz Mokronoga in Trebnjega v Novo mesto. Prav tako sta bila dva bataljona XIV. železničarske brigade z orožjem in živino dne 14. oktobra 1943 prepeljana iz Novega mesta v Stražo-Toplice, ko sta krenila dalje po nalogu VII. korpusa prek Črmošnjic in Srednje vasi na nove 357 Del temeljito porušene dolenjske proge jeseni 1943 položaje na Brod na Kolpi. Takrat je bila že ukinjena ko ­ manda železniške linije in komanda železniške postaje Novo mesto, zato je ta vojaški transport organiziral namestnik brigadnega komandanta Jože Šetina. 473 Tako imenovani par ­ tizanski vlak je vozil na posameznih odsekih proge Grosup- 358 lje—Novo mesto —Metlika do 16. oziroma đo 18. septembra, na progi Novo mesto —Straža-Toplice pa do 14. oktobra 1943; tega dne so jo porušili in hkrati uničili še tri lokomotive in 60 vagonov na pobočju Krke. 48 O prevozu na progi Novo mesto —Straža-Toplice govori tudi poročilo XV. divizije z dne 25. septembra glavnemu štabu, ko pravi da so železniški pro ­ met na vsej progi (Grosuplje —Metlika op. A. V. M.) prekinili in da bodo vse železničarje pritegnili v vojsko, le na postaji Novo mesto bo ostalo potrebno število, ki bodo skrbeli za od ­ važanje vojaškega in drugega materiala na progi Novo mesto —Straža-Toplice. 49 Dne 25. septembra 1943 je glavni štab odredil, da se naj mobilizirajo železničarji v sporazumu s pripadajočimi okrož ­ nimi odbori, »ker nimajo nobenega opravka več na progah«. 50 Vendar so akcije in sama mobilizacija potekale tudi že prej. Kot smo že omenili, je dne 10. septembra izdala komanda železniške postaje Novo mesto brzojavni poziv vsem železni ­ čarjem na dolenjskih progah z naroč.lom, naj se javijo na postaji Novo mesto. Toda večje število železničarjev je že pred pozivom odšlo bodisi k enotam glavnega štaba, k eno ­ tam, ki so se 3. oktobra 1943 vključile v VII. korpus NOV in PO Jugoslavije, štabu XV. divizije in drugim manjšim eno ­ tam ali komandam mest. Novomeški železničarji in železni ­ čarji tudi z drugih postaj pa so se vključili po razrušenju prog v XIV. železničarsko brigado. O tem, kako je prišlo do ustanovitve XIV. železničarske brigade, imamo na voljo spominsko gradivo. Okoliščine, ki so pripomogle k ustanovitvi nove brigade, so po izjavah preži ­ velega komandnega kadra te brigade in članov železniške ­ ga rajonskega komiteja Novo mesto, bile takele: Ob prihodu operativnega štaba XV. divizije v Novo mesto, kjer se je na ­ stanil v gostilni Windischer nasproti novomeške železniške postaje, sta 20. septembra 1943 železniški zaščitni bataljon in komanda železniške linije povabila komandanta XV. divizije Rajka Tanaskoviča in političnega komisarja Jožeta Borštnar- ja, naj pregledata urejen bataljon na postaji. Ob ugodnem vtisu ob urejeni in disciplinirani železniški enoti, ki se je zlasti odlikovala v dnevih po kapitulaciji Italije v mnogih uspešno izvedenih akcijah, se je porodila misel, da bi bata ­ ljon prerasel v partizansko enoto. Poprejšnji prometnik Jože 359 Borštnar, tedaj politični komisar XV. divizije, je predlagal, da bi iz železničarjev ustanovili posebno brigado kot ne ­ kakšno tehnično enoto, ki pa bi se usposobila tudi za boje ­ vanje. 51 Jože Šetina pa se spominja, da sta bila z Jožetom Zagorcem poklicana v štab XV. divizije, kjer sta dobila na ­ logo, da pomagata pri ustanovitvi XIV. železničarske brigade, oba sta bila hkrati tudi imenovana v komandni kader. Ostali nižji komandni kader je določil železniški rajonski komite Novo mesto iz vrst železniškega zaščitnega bataljona Novo mesto, s katerim je bil seznanjen tudi štab XV. divizije. 52 Po ­ dobno je rečeno v spominskem gradivu Danijela Lepina. Dne 20. septembra je štab XV. divizije poklical na razgovore ko ­ mandanta bataljona Jožeta Šetino in komandanta komande železniške linije Jožeta Zagorca. V štabu so poimensko na ­ kazali sestavo brigadnega in bataljonskega komandnega kad ­ ra, ki je bil nato določen na poslednjem sestanku ŽRK KPS dne 22. septembra 1943 in je bil zvečine iz vrst železničar ­ jev.58 Po rušenju proge in uničenju voznega parka in pripra ­ vah za ustanovitev partizanske enote so se na povelje štaba XV. divizije z dne 23. septembra 1943 železniški zaščitni ba ­ taljon in železničarji iz drugih postaj premaknili v 24 urah z železniške postaje v Novem mestu na zborno mesto v ra ­ jonu Male in Velike Bučne vasi. 54 Tu so dne 25. septembra 1943 ustanovili XIV. slovensko narodnoosvobodilno brigado »Železničarsko« pod poveljstvom komandanta Franceta Kre- seta-Čobana, dotedanjega komandanta bataljona Gubčeve brigade in političnega komisarja Vlada Mišice-Mihe, doteda ­ njega političnega komisarja III. bataljona Cankarjeve briga ­ de. Za namestnika komandanta je bil postavljen Jože Šetina in namestnika političnega komisarja Jože Zagorc-Dolski. V brigado je bilo vključenih okoli 250 z novomeške postaje in 60—70 železničarjev z dolenjskih prog, s tem je tudi pre ­ nehalo delovanje ŽRK KPS in ŽRO OF Novo mesto. 55 V naslednjih dneh so v železničarsko brigado vključevali tudi prisilno mobilizirane vojne obveznike iz Dolenjske, na primer iz Mirne peči, Šentjerneja in Trebeljnega, 56 s tem pa se je sestava brigade dokaj spremenila. Vzrokov, da brigada v svojem dvomesečnem obstoju in delovanju ni imela poseb ­ nih uspehov, je več. Železničarska brigada se je takoj v sklo ­ pu XV. divizije vključila v borbene akcije v smeri proti Savi 360 in pri likvidaciji nemških postojank na Bučki in Raki in tudi v kasnejše akcije, potemtakem je delovala večinoma le kot bojna enota in ne kot tehnična, za kar je bila v glavnem usta ­ novljena. Imela je premalo starega, izkušenega in v bojih prekaljenega kadra in tudi nižji komandni kader je bil v glavnem vojaško neizurjen. 57 Brigada je imela predolge pre ­ mike in tako tudi premalo časa za politično vzgojo in vo ­ jaško urjenje borcev, kar je bilo nujno potrebno spričo re ­ lativno majhnega števila članov KP in skojevcev zlasti v sklopu prisilnih mobilizirancev, vojaško in politično slabo pripravljenih borcev. Ko je štab VII. korpusa to brigado in njene borce vključil v operativne enote XVIII. divizije, bi mo ­ ral obdržati njeno jedro, se pravi železniški zaščitni bataljon, ki bi deloval kot tehnična enota in bi tako opravljal naloge, za katere je bil najbolj sposoben. Železničarji z novomeške postaje, kakor tudi z drugih postaj na dolenjski progi, so se v partizanskih enotah kas ­ neje izkazali kot dobri borci, večje število izmed njih so po ­ stali sposobni oficirji, ki so opravljali odgovorne naloge tudi še po osvoboditvi v JLA.58 V Kočevju so železničarji po kapitulaciji Italije ustano ­ vili železniški bataljon, ki je imel podobne naloge in delo kot novomeški. Kočevski železniški bataljon je deloval vse do nemške zasedbe Kočevja in je bil podrejen komandi področ ­ ja. V njem je bilo okoli 110 železničarjev, komandant je bil šef postaje Kočevje Stanko Koprivnik, politični komisar pa nadzornik proge Julij Crnkovič. V nižjem komandnem kadru pa so bili Jože Beljan, Milan Cirk, nadzornik proge Ignac Pe­ ček in Franc Zidar. Kočevski železniški bataljon je skupaj s partizanskimi enotami rušil ceste in železniško progo, tako da je bil za nekaj mesecev prekinjen promet. 59 Narodna zaščita na železnici je v Ljubljanski pokrajini od začetka svojega obstoja opravljala morda bolj kob NZ v drugih ustanovah ali na terenu pomembne akcije in večje naloge za NOV. Sprva je z različnimi sabotažami v delavni ­ cah, na železniški progi in njenih objektih in drugih ovirala okupatorjev promet. Predvsem pa je z organiziranjem razno ­ vrstnih oblik sodelovala v narodnoosvobodilnem gibanju, tako na primer z organizacijo kurirske službe, prevozom ilegalcev, vagonskih pošiljk, znatno pomagala frontni organizaciji na 361 terenu in NOV. Prav tako je bila NZ močno aktivna ob kar- pitulaciji Italije in sicer na novomeški postaji in Kočevju. Novomeški zaščitniki imajo znaten delež pri razorožitvenih akcijah italijanske vojske v Novem mestu, zlasti pa pri pre ­ vozu orožja in drugega vojaškega materiala po železnici na osvobojeno ozemlje. Tako kot železničarji z novomeške, so tudi s kočevske proge v septembrskih dneh znatno sodelovali pri rušenju obeh prog in njenih objektov in se tako vklju­ čevali v operacijske naloge NOV proti nemškemu okupatorju, zlasti po ustanovitvi XIV. železničarske brigade, katere jedro je bil novomeški železniški zaščitni bataljon. Vse te akcije železničarjev ob kapitulaciji Italije v sklopu velikih vojaških akcij narodnoosvobodilne vojske so imele za nadaljnje narod ­ noosvobodilno gibanje železničarjev, kakor tudi nasploh, ve­ lik vojaški in politični pomen. Tako kot drugi predstavniki slovenskega naroda, so se tudi železničarji udeležili zbora odposlancev slovenskega na ­ roda, ki je bil od 1.—3. oktobra 1943 v Kočevju. V številu neposredno izvoljenih odposlancev sta bila izvoljena v želez­ niškem rajonu OF v Novem mestu dva železničarja: Danijel Lepin-Janko in Jože Hribar-Anže. 60 Na zboru v Kočevju sta bila med drugimi odposlanci izvoljena v 120-članski plenum Osvobodilne fronte slovenskega naroda in slovenskega narod ­ noosvobodilnega odbora železničarja Danijel Lepin-Janko in Tone Šušteršič-Tine Železnik. 61 OPOMBE 1. Sabotaže 1. Zbornik dokumentov in podatkov o narodnoosvobodilni vojni jugoslovanskih narodov. Ljubljana 1965, VI/1, dok. 2, stran 29 (dalje navajam Zbornik dokumentov). 2. Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji. Ljubljana 1962, I, dok. 18 stran 65. 3. Ponatis Slovenskega poročevalca iz leta 1938 in 1941. Ljub­ ljana 1951, 9. avgusta 1941, št. 11, stran 98. 4. Zlatnar Peter: Na ljubljanski železnici. Ljubljana v ilegali II, 1961, stran 264. 5. Zbrano gradivo ŽG, anketni listi in priloge. 6. Zbrano gradivo ŽG, Štrumbelj Anton, priloga k anketne ­ mu listu. , i . J ' ' JxJÜil 362 7. Stary Bogdan, zapisek razgovora z dne 24. oktobra 1969; Štrumbelj Anton, pismena izjava z dne 5. junija 1977. 8. Hribar Jože, priloga k anketnemu listu; Lepin Danijel: Zgo ­ dovinski material. 9. Zbrano gradivo ŽG, Hladnik Ferdo, spominski zapis; Stary Bogdan, zapisek razgovora z dne 24. oktobra 1969. 10. Kirn Viktor, zapisek razgovora z dne 11. avgusta 1978. 11. Arhiv ZG, zapisniki sej železniškega odbora Direkcije želez­ nic z dne 4. februarja; 4. marca; 8. aprila; 6. maja; 4. junija; 1. ju­ lija; 5. avgusta 1943; 12. AS, Banovina, personalni oddelek, personalne mape želez­ niških delavcev, fase. 3, 4, 6, 10, 34. 13. Arhiv ŽG, zapisnik seje železniškega odbora Direkcije že­ leznic z dne 8. aprila 1943. 14. Zbrano gradivo ŽG, Hajnrihar Alojz, Rupar Janez, Hladnik Ferdo: Poročilo matičnega odbora OF kurilnice Ljubljana od 1941 do 1945 v borbi proti fašizmu, spominski zapis. 15. Arhiv ŽG, knjiga nezgod železniške direkcije 2. februarja 1942, št. akta 1544/H; Šemrd Hamdija, zapisek razgovora z dne 18. februarja 1975. 16. Zbrano gradivo ŽG, Hajnrihar Alojz, Rupar Janez, Hladnik Ferdo: Poročilo matičnega odbora OF kurilnice Ljubljana od 1941 do 1945 v borbi proti fašizmu, spominski zapis. 17. Gruden Jože, pismena izjava na ZZB Ljubljana Šiška — 770. 18. Zbrano gradivo ŽG, Vodnik Jože, priloga k anketnemu listu; Strniša Emil, ustni vir. 19. Arhiv IZDG, fase. 4/1 V, ital. arhiv — visoki komisar. 20. Bravničar Dušan-Veljko: Tovarne eksploziva. Ljubljana v ilegali II, 1961, stran 117; V krajevnem skladišču mostovne delav ­ nice v Šiški so mladinci skojevci: Alojz Žargi ml., Kazimir Ker- žič in Anton Bezek so prisegli dne 27. ali 28. novembra 1941 kot mladinska borbena skupina, ki bo organizirano podtalno delovala proti okupatorju. Anton Bezek, ki je deloval tudi v Za ­ logu, je bil organizator sabotaž in je vodil to skupino. Alojz Žargi st. jim je prinašal eksploziv, ki so ga vstavljali v pločevinaste po ­ sode. Le-te je omenjena skupina ilegalno izdelovala v prostorih mostovne delavnice. V prvih mesecih so predvsem s tako priprav ­ ljenim eksplozivom minirali transformator, tudi do petkrat na teden. Posledica teh sabotaž je bila zaradi izpada električnega toka prekinitev in zastoj dela v delavnicah v Šiški. (Žargi Alojz ml., zapisek razgovora z dne 5. maja 1976.) 21. Bravničar Dušan, zapisek razgovora z dne 1. aprila 1976. 22. Orario di servizio — Vozni red. Ljubljana 1942, št. 20 in št. 5 (veljaven od 15. decembra 1942). 23. Šemrd Hamdija, zapisek razgovora z dne 18. februarja 1975. 24. Bravničar Dušan, zapisek razgovora z dne 1. aprila 1976. 25. Strle Franci: Partizanski arzenal v Ljubljani. Naša ob ­ ramba 1971, št. 9, stran 36. 363 26. Zbrano gradivo ŽG, Šemrd Hamdija, Moja sjećanja, priloga k anketnemu listu; zapisek razgovora z dne 18. februarja 1975. 27. Zbornik dokumentov VI/1, dok. 115, stran 311. 28. Prav tam, dok. 157, stran 386. 29. Zbornik dokumentov VI/1, dok. 128, str. 333—334; Arhiv ŽG, knjiga nezgod železniške direkcije, zap. št. 1054, št. akta 103598/11, z dne 11. avgusta 1941. 30. Arhiv ŽG, knjiga nezgod železniške direkcije, zap. št. 1074, št. akta 103894/11, z dne 18. avgusta 1941; Zbornik dokumentov VI/1, dok. 137, stran 350; Slovenski poročevalec 23. avgusta 1941, št. 14. 31. Zbornik dokumentov VI/1, dok. 130, stran 336. 32. Arhiv ŽG, knjiga nezgod železniške direkcije za leto 1941, 8. avgust, št. akta 103569/11. 33. Zbornik dokumentov VI/1, dok. 123, stran 323. 34. Prav tam, dok. 130, stran 337. 35. Zbrano gradivo ŽG, Stemberger Leopold, anketni list. 36. Klešnik: Na železniški postaji v Zalogu, stran 256. 37. Arhiv ŽG, knjiga nezgod, 23. september 1941, št. akta 105220/11.; 4. november 1941, št. akta 106974/11; Arhiv IZDG, fase. 203/3, ital. arhiv — XI. armadni zbor. 38. Arhiv ŽG, knjiga nezgod železniške direkcije v Ljubljani 1941—1943. 39. Prav tam. 40. Arhiv ŽG, zapisnik seje železniškega odbora Direkcije že­ leznic z dne 6. maja 1943; Zbrano gradivo ŽG, anketni listi. 41. Lepin: Zgodovinski material. 42. Zbornik dokumentov VI/1, dok. 121, stran 319. 43. Arhiv IZDG, fase. 3/1, ital. arhiv — visoki komisar; Brav ­ ničar Dušan: Tovarna eksploziva. Ljubljana v ilegali II, 1961, stran 117. 44. Arhiv IZDG, fase. 3/1. ital. arhiv — visoki komisar. 45. Mravlja Ciril, zapisek razgovora z dne 28. septembra 1978; Zlatnar Peter ml., ustni vir. 46. Strle Franci: Partizanski arzenal v Ljubljani. Naša obram ­ ba 1971, št. 9, stran 36. 47. Arhiv ŽG, knjiga nezgod, 12. novembra 1941, št. akta 107351/11. 48. Slovenski narod, 20. novembra 1941, št. 268. 49. Strle Franci: Partizanski arzenal v Ljubljani. Naša obram ­ ba 1971, št. 9, stran 36. 50. Klešnik Roman, zapisek razgovora z dne 16. junija 1976. 51. Klešnik: Kronika; zapisek razgovora z dne 16. junija 1976. 52. Prav tam. 53. Arhiv ŽG, knjiga nezgod železniške direkcije — Zalog, zap. št. 228, št. akta 3003/11, z dne 5. marca 1942. 54. Lepin: Zgodovinski material. 55. Prav tam. 56. Prav tam. 57. Prav tam. 364 58. Prav tam; Jazbinšek Avgust: Sabotaže železničarjev v No ­ vem mestu. Ob dnevu železničarjev. Dolenjski list 13. aprila 1956, št. 15. 59. Zbrano gradivo ŽG, Bajec Alojz: Železničarji postaje Ljub­ ljana Šiška v borbi za svobodo, spominski zapis. 60. Arhiv ŽG, knjiga nezgod železniške direkcije 1941—1943; Arhiv IZDG, fase. 529, civ. arhiv. 61. Lepin: Zgodovinski material. Neposredno sodelovanje že­ lezničarjev v partizanskih akcijah zasledimo nekajkrat tudi v ita ­ lijanskih dokumentih. Tako je npr. poveljstvo karabinjerjev bo ­ rovniške posadke aretiralo Ivana Groma, čuvaja, ki je opravljal delo v čuvajnici št. 416, dne 7. junija 1942 zjutraj, ker je bil osumljen, da je sodeloval pri »terorističnem atentatu« ponoči 7. junija 1942 na železniško progo v okolici Bistre. V istem doku ­ mentu zvemo, da je vsa družina osumljena sodelovanja s partizani, njegov sin Miha pa je v partizanih. (Arhiv IZDG, fase. 6, ital. arhiv —■ visoki komisar.) 62. Prav tam. 63. Arhiv IZDG, fase. 529, civ. arhiv. 64. Erjavec Stane: Močnejši od tračnic. Nepozabni dogodek. TV-15, 11. avgusta 1977. 65. Arhiv IZDG, fase. 529, civ. arhiv. 66. Kim Viktor, zapisek razgovora z dne 11. avgusta 1978. 67. Prav tam. 68. Arhiv ŽG, knjiga nezgod železniške direkcije za leto 1941, št. akta 103568/1. 5. december 1941. 69. Kirn Viktor, zapisek razgovora z dne 11. avgusta 1978. 70. Arhiv IZDG, fase. 529 civ. arhiv. 71. Prav tam. 72. Vodnik Jože, zapisek razgovora z dne 29. januarja 1976. 73. Luštek Miroslav: Napad na Preserski most. Ljubljana v ilegali II, 1961, stran 151; Strniša Emil, ustni vir. 74. Šušteršič Tone, ustni vir. 75. Mravlja Ciril, zapisnik razgovora z dne. 13. decembra 1978. 76. Oblak-Carni: Partizanske akcije, stran 247. 77. Mravlja Ciril, zapisek razgovora z dne 13. decembra 1978. Možnost neposrednega stika z Juletom Sočanom, borcem III. grupe odredov, je imel Mravlja v okviru službene dolžnosti, ko sta z Barbičem, nadzornikom proge v Borovnici, zaradi zajetja vode v Peklu pri Borovnici, odhajala na teren. 78. Oblak-Carni: Partizanske akcije, stran 248. 79. Hribar Jože, Lepin Danijel, Zagorc Jože: pismena izjava o delovanju Rada Cotarja med NOB. 80. Arhiv ŽG, knjiga nezgod železniške direkcije, objava št. 11, brez datuma. 81. Arhiv ŽG, Poverljivi razpis št. 1/42 z dne 2. maja 1942. 82. Arhiv ŽG, dopis delegacije vzhodnih železnic z dne 25. maja 1942 in dopis direkcije državnih železnic z dne 28. maja 1942. 83. Zbrano gradivo ŽG, Ocepek Tone, priloga k anketnemu listu. 365 84. Zbrano gradivo ŽG, Pungerčar Franc, anketni list; Setina Jože, priloga k anketnemu listu; Čubrilo Rudolf, priloga k anket ­ nemu listu. 85. Lepin: Zgodovinski material. 86. Zbrano gradivo ŽG, Setina Jože, priloga k anketnemu listu. 87. Arhiv ŽG, knjiga nezgod železniške direkcije 1941—1943. 88. Prav tam. 89. Prav tam. 90. Prav tam. 91. Prav tam. 92. Žargi Alojz ml., zapisek razgovora z dne 5. maja 1976. 93. Arhiv IZDG, fase. 413, fase. 463, ital. arhiv — sodbe TMG. 94. Arhiv IZDG, fase. 529, civ. arhiv. 2. Plebiscitne in druge akcije ob praznikih 1. Jeršek Dare: Plebiscitne akcije Osvobodilne fronte v letih 1941—1942, Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, Ljubljana 1961, št. 1-2, stran 195. 2. Slovenski poročevalec, II, 1. XI. 1941, št. 23. A IZDG zbirka partizanskega in drugega tiska, fase. S 6. (Praznovanje 29. oktob ­ ra.) Isti dokument je objavljen v publikaciji Slovenski poročevalec 1938—1941. Ljubljana 1951, stran 177 in Dokumenti ljudske revo ­ lucije v Sloveniji, 1. Ljubljana 1962, dok. 69, stran 157, vendar je v obeh napačno: ...peterokrako antifašistično zastavo, prav zve­ zdo ..., (kot je v originalu.) 3. Zbrano gradivo ŽG, anketni listi. 4. Arhiv IZDG, fase. 656/3, ital. vojaški arhiv — XI. armadni zbor. 5. Arhiv ŽG, zapisnik seje železniškega odbora direkcije že­ leznic z dne 26. decembra 1941. 6. Bogo Flander, partizanski pisatelj s psevdonimom Klusov Joža, se je rodil 8. decembra 1918 v Ljubljani. Kot radiotelefonist se je spomladi 1941 zaposlil na železniški postaji v Brestanici (Raj- henburgu). Po razsulu stare Jugoslavije in prihodu okupatorja se je v aprilu istega leta zaposlil sprva na ljubljanski železniški po ­ staji, poleti pa je bil premeščen v telefonsko centralo na takratni direkciji državnih železnic. Tu se je, kot je sam pripovedoval v partizanih, vključil v OF (in bil povezan s Petrom Romavhom, Francem Fonom, Kastelicem in Leopoldino Keiser (Kajzer) — opom. A. V. M.). Spominjal se je akcij z lepaki in literaturo in kako je razobesil na direkciji slovensko zastavo in potem noč prebil na podstrešju, ker zaradi straž ni mogel iz poslopja. Po za ­ ostritvah z italijanskim okupatorjem je 16. marca 1942 Flander za ­ pustil službo na direkciji državnih železnic v Ljubljani in se začel skrivati in pripravljati za odhod v partizane. Pridružil se je sku­ pini na novo mobiliziranih Ljubljančanov in odšel 8. maja iz Ljub­ ljane, še pred tem pa je nekajkrat prekoračil italijansko žično mejo, čez katero sta z Alojzom Vodnikom-Alvom prepeljala iz mehanične delavnice na Vodnikovi cesti orožje in hrano. Po drugem poskusu je 366 skupina ljubljanskih prostovoljcev v noči med 9. in 10. majem 1942 prokoračila okupatorjevo mejo in prišla na Gorenjsko, kjer se je Flander priključil partizanom I. grupe odredov. Kasneje je iz Poljanske čete odšel v Dolomitski odred in od tam po izjavi Alojza Vodnika na lastno željo v Cankarjevo brigado. Bil je hraber in prekaljen borec in je bil vedno med prvimi v bojih in težjih ak ­ cijah. Kot pomočnik političnega komisarja II. bataljona V. SNOUB Ivan Cankar se je udeležil hudih bojev za Bosiljevo na Hrvat- skem in je hudo ranjen umrl 30. junija 1944 v Drnovcu pri Vinici. (Več nadrobnosti o njegovem življenju in literarnem delu glej v študiji Emila Cesarja v publikaciji: Bogo Flander-Klusov Joža, Bataljon. Zbrano delo. Uredil, uvod in opombe napisal Emil Cesar. Ljubljana 1958, str. 3—66, od koder so tudi zgoraj navedeni po ­ datki.) . 7. Zbrano gradivo ŽG, Ocepek Tone: Nastanek in delo orga ­ nizacije OF, spominski zapis. 8. Bogo Flander-Klusov Joža: Bataljon (Zbrano delo). Ljub­ ljana 1958, opomba Emila Cesarja, št. 21, stran 15. 9. Zbrano gradivo ŽG, Vodnik Jože: Aktivno delovanje KP v NOB na postaji Ljubljana; zapisek razgovora z dne 29. januar ­ ja 1976. 10. Šemrd Hamdija, pismena izjava k anketnemu listu; zapisek razgovora z dne 18. februarja 1975. 3. Zbiranje orožja in stavka v kamnolomu Verd 1. Zbrano gradivo ŽG, Zupan Hugo, pismena izjava k anket ­ nemu listu. 2. Prav tam, Hajnrihar Alojz, Rupar Janez, Hladnik Ferdo: Poročilo matičnega odbora OF kurilnice Ljubljana od 1941—1945. 3. Vodnik Jože, zapisek razgovora z dne 29. januarja 1976. 4. AS, banovina, personalni oddelek, personalne mape želez­ niških delavcev, fase. 18. 5. Zbrano gradivo ŽG, Bajec Alojz: Železničarji postaje Ljub­ ljana Šiška v borbi za svobodo; anketni listi strojevodij in kur ­ jačev. 6. Zbrano gradivo ŽG, Križnar Janez, anketni list. 7. Slovenski dom, 11. februarja 1942, št. 34. Razno orožje je nosil Alojzu Žargiju st. tudi njegov nečak Henrik Miklavc-Lado iz Vrhovcev, ki ga je Žargi nato dalje odvažal z drezino na dolo ­ čene javke. (Žargi Alojz ml., zapisek razgovora z dne 5. maja 1976.) 8. Arhiv IZDG, fase. 239/6, ital. arhiv — karabinjerji divi ­ zije Granatieri di Sardegna. 9. Zbrano gradivo ŽG, Vidmar Tone-Luka, spomini. 10. Ponatis Slovenskega poročevalca iz leta 1938 in 1941. Ljub­ ljana 1951, 4. julija 1941, št. 7, stran 81. 11. Prav tam, 23. junija 1941, št. 5, stran 73. 12. Službeni list, 18. junija 1941, kos 49. 367 13. Ponatis Slovenskega poročevalca iz leta 1938 in 1941. Ljub­ ljana 1951, 4. julija 1941, št. 7. stran 81; 23. junija 1941, št. 5, stran 73; 28. junija 1941, št. 6, stran 76. 14. Iz dni, ko se je začelo... (Tone Vidmar-Luka). Borec 1957, št. 7, str. 261—262. 15. Traven Rezika: Rekonstrukcija organizacije KP in OF za območje Borovnica. 4. Prevoz ilegalcev 1. Službeni list za Ljubljansko pokrajino 28. januarja 1942, kos 8; 7. februarja 1942, kos 11; 25. februarja 1942, kos 16. 2. Slovenski narod, 16. marca 1942, št. 62. 3. Slovenec, 23. junija 1942, št. 142. 4. Lepin: Zgodovinski material. 5. Zlatnar Mirko, zapisek razgovora z dne 20. februarja 1975. 6. Slovenski narod, 16. julija 1942, št. 160. 7. Zbrano gradivo ŽG, Hajnrihar Alojz, Rupar Janez, Hladnik Ferdo; Poročilo matičnega odbora OF kurilnica Ljubljana v letih 1941—1945 v boju proti fašizmu. 8. Zlatnar Peter: Na ljubljanski železnici. Ljubljana v ilega ­ li II, 1961, stran 266. 9. Denvir John: Most v svobodo. Borec 1955, št. 7-8, str. 242—245. 10. Zlatnar Peter: Na ljubljanski železnici. Ljubljana v ilegali II, 19 1961, stran 266. 11. Peček-Lesar Francka, zapisek razgovora in pismena izjava z dne 10. februarja 1975. 12. Denvir John: Most v svobodo. Borec 1955, št. 7-8, str. 242 do 245. 13. Romanič Peter: Ilegalna pot tovariša Kardelja skozi Metli ­ ko. Dolenjski list, 26. novembra 1959, št. 47/48. 14. Strniša Emil, ustni vir z dne 9. junija 1968. 15. Tovariš Kardelj leta 1942 v Ljubljani, Ljubljana v ilegali III, 1967, stran 445. Da so ilegalni odhodi iz Ljubljane prek želez­ nice pa tudi ipo drugih zvezah zanesljivo in uspešno potekali, gre zasluga tudi posebnemu oddelku CT KPS in to dokumentni teh ­ niki. Le-ta je imela več sektorjev ali oddelkov: tako oddelek za izdelovanje klišejev, oddelek za tiskanje obrazcev za dokumente, fotografski oddelek, dalje so izdelovali štampiljke in suhe žige in oddelek za dokončno izgotovitev (kompletiranje) dokumentov. V teh oddelkih so delali v najtežjih razmerah strokovnjaki, povečini vsi ilegalci. Ta oddelek CT KPS je uspešno ponarejal okupatorjeve dokumente, kot so osebne izkaznice, razne potne dovolilnice, do ­ volilnice za bivanje v določenem kraju, stanovanjske odločbe, vojaške dokumente, kompletiral dokumente za prevoz blaga po železnici, poročne in rojstne liste itd. (Milan Skerlavaj-Petrač, Spomini v Arhivu CK ZKS). Posebno spretno, skoraj mojstrsko je ponaredila podpise okupatorjevih oblastnih in drugih ustanov, vodja dokumentne tehnike od maja 1942 dalje Ana Brenk-Darja 368 por. Kariž. (Milan Škerlavaj-Petrač, zapisek razgovora 5. februarja 1975; Ana Brenk-Kariž, zapisek razgovora z dne 4. februarja 1975.) 16. Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, 1. Ljubljana 1962, dok. 151 in opomba 3 in 4, stran 317. 17. Lepin Danijel: Iz borbe železničarjev na Dolenjskem in v Beli krajini (1941—1943). Vestnik — Železniški strokovni časopis. Ljubljana 1950, št. 7-8, stran 165. 18. Zbrano gradivo ŽG, Hribar Janez. Spomini narodnega he­ roja na NOB v letih 1941—1945. Datum prihoda in odhoda v Ljub­ ljano ne navaja, ipa tudi iz drugih virov ga nisem mogla ugoto ­ viti. 19. Krivic Vlado: Odlomki iz spominov na leto 1942. Ljublja ­ na v ilegali III. 1967, str. 349 in 362 in ustni vir z dne 27. januarja 1970. 20. Tovariš Kardelj leta 1942 v Ljubljani. Ljubljana v ilegali III. 1967, stran 454. 21. Hrast Silvo, ustni vir z dne 30. januarja 1975. 22. Kravos Zorka, zapisek razgovora z dne 24. januarja 1975. 23. Karapandža Branko-Matjažek, V Dolomitski republiki, v knjigi Hribernik Rudolf-Svarun: Dolomiti v NOB. Ljubljana 1974, stran 661. 24. Rebec Janez, spominsko gradivo in zapisek razgovora z dne 8. septembra 1978. 25. Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, 3. Ljubljana 1966, dok. 137, stran 334. 26. Jesen 1942, korespondenca Edvarda Kardelja in Borisa Kidriča. Ljubljana 1963, dok. 3. stran 29. 27. Prav tam, opomba 4. 28. Prav tam, opomba 28. 29. Jesen 1942, korespondenca Edvarda Kardelja in Borisa Kidriča. Ljubljana 1963, dok. 120 in opomba 3, stran 314. 30. Arhiv CK ZKS, Škerlavaj Milan-Petrač; spomini in zapi ­ sek razgovora z dne 5. in 19. februarja 1975. 31. Arhiv RSZN, fase. VOS-II-11, fotografija falzificirane iz­ kaznice Viktorja Petriča. 32. Svetina Vladimir-Ivo, zapisek razgovora z dne 16. januar ­ ja 1971. 33. Zlatnar Mirko, zapisek razgovora z dne 20. februarja 1975. 34. Prav tam. 35. Bajec Albin, zapisek razgovora z dne 2. marca 1976. 36. Jesen 1942. Ljubljana 1963, dok. 203, str. 518. 37. Tovariš Kardelj v Ljubljani. Ljubljana v ilegali III, 1967, stran 466. 38. Arhiv ŽG, Direkcija državnih železnic, Krebs Franc — poneverba obrazcev, dopis z dne 18. januarja 1943. 39. Arhiv IZDG, fase. 1/a, ital. arhiv — visoki komisar. 40. Arhiv ŽG, dopis delegacije vzhodnih železnic železniški direkciji v Ljubljani z dne 28. januarja 1943; Dopis železniške di ­ rekcije v Ljubljani vsem oddelkom z dne 2. februarja 1943. !q«! 24 Železničarji 369 41. Arhiv IZDG, Mejak Rudolf, pismena izjava na Zvezi bor ­ cev, 27—28, kartoteka izjav. 42. Zbrano gradivo ŽG, Vovk Franc, priloga k anketnemu li­ stu. 43. Prav tam, Belič Avgust, Smrekar Jože, anketni list in pi­ smena izjava. 44. Arhiv ZKS, Kumar Andrej, spominsko-gradivo, m. 17. 45. Zlatnar Mirko, zapisek razgovora z dne 12. februarja 1975; Jesen 1942. Ljubljana 1963, dok. 203, stran 517. 46. Ivanovič Božo, zapisek razgovora z dne 14. februarja 1976. 47. Prav tam. 48. Zbrano gradivo ŽG, Belič Avgust, pismena izjava k anket ­ nemu listu. 49. Prav tam, Šuštar Maks, pismena izjava k anketnemu listu. 50. Prav tam, Završnik Karel, pismena izjava k anketnemu li­ stu. 51. Prav tam, Pečar Franc, pismena izjava k anketnemu li­ stu. 52. Valentinčič Stane: Doktor Franjo Podkoritnik. Zbornik občine Grosuplje 1970, stran 17 in ustni vir z dne 2. februarja 1976. 53. Zbrano gradivo ŽG, Križnar Janez, anketni list. 54. Prav tam, Lenassi Herman, anketni list. 55. Prav tam, Rus Janez, anketni list. 56. Selan Martin, pismena izjava z dne 2. oktobra 1978. 57. Zbrano gradivo. ŽG, Pečar Franc, pismena izjava k anket ­ nemu listu. 58. Prav tam, Kremžar Davorin, anketni list. 59. Prav tam, Sešek Karel, anketni list. 60. Prav tam, Tavčar Franc, Štiher Jože, anketni list. 61. Prav tam, šubelj Jože, anketni list. 62. Arhiv CK ZKS, Klešnik Roman; Zalog 1918—1945, spo ­ mini. 63. Zbrano gradivo ŽG, anketni listi. 64. Zbrano gradivo ŽG, Hribar Jože, življenjepis in spomini. 65. Lepin: Zgodovinski material. 66. Prav tam. 67. Prav tam. 68. Pirš Franc, življenjepis in pismena izjava decembra 1957. 69. Romanič Peter: Ilegalna pot tovariša Kardelja skozi Met ­ liko. Dolenjski list, 26. novembra 1959, št. 47/48. 70. Službeni list, 26. septembra 1942, kos 77. 71. Juvančič Ivo: Izpiski iz okupatorjevih dokumentov. Ljubljana v ilegali III, 1967, stran 122. 72. Bajec Albin, zapisek razgovora z dne 2. marca in 29. ap ­ rila 1976; Mravlja Ciril, pismeni podatki. 73. Arhiv IZDG, fase. 8/2. ital. arhiv — kvestura. 370 5. Kurirske zveze, javke in prevoz literature po železnici 1. Leto 1941 na Dolenjskem. Dolenjski zbornik. Novo mesto 1961, stran. 28. 2. Arhiv CK ZKS, Zlatnar Mirko, spominsko gradivo m. 18, Arhiv IZDG, Borštnar Jože, spomini v zbranem gradivu Šlibarja Martina: KPJ in SKOJ na Dolenjskem, Mokronog. 3. Arhiv CK ZKS, Zlatnar Mirko: Podrobnejši podatki o de ­ lu organizacije Centralne tehnike do razpada stare Jugoslavije, spominsko gradivo. 4. Prav tam, Zlatnar Mirko, spomini, m. 18. 5. Prav tam. 6. Lukman Rozalij a-Barbka, ustni vir; Čepe Marica, ustni vir. 7. Zlatnar Peter: Na ljubljanski železnici. Ljubljana v ile­ gali II, 1961, stran 268. 8. Čepe Marica, ustni vir. 9. Arhiv CK ZKS, Zlatnar Mirko, spomini, m. 18. 10. Prav tam. 11. Carni Ludvik: Ilegalne grafične tehnike Centralne teh ­ nike KPS v Ljubljani. Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino VIII/1960, št. 1, stran 1. 12. Krall Jože: Partizanske tiskarne na Slovenskem. Osrednje tiskarne. Ljubljana 1972, stran 15. 13. Prav tam, stran 44. 14. Prav tam, stran 49. 15. Hribar Jože, priloga k anketnemu listu. 16. Krall Jože: Partizanske tiskarne na Slovenskem. Osrednje tiskarne, str. 51 in 52. 17. Prav tam, str. 50—58. 18. Podatke posredoval Krall Jože. 19. Lepin: Zgodovinski material. 20. Prav tam. 21. Zbrano gradivo ZG, anketni listò in spominski zapisi. 22. Arhiv CK ZKS, Škerlavaj Milan-Petrač: Razvoj in delo Centralne tehnike KPS od leta 1939—1945, spomini; Zbrana gra ­ divo ZG, Hribar Jože, življenjepis in spomini; Arhiv CK ZKS, Zlatnar Mirko, spomini, m. 18. 23. Zbrano gradivo ŽG, Bajec Alojz: Železničarji postaje Ljubljana-Šiška v borbi za svobodo 1941—1945. 24. Prav tam. 25. Prav tam. 26. Zbrano gradivo ŽG, Završnik Karel, pismena priloga k anketnemu listu; Šuštar Maks, pismena priloga k anketnemu li­ stu; Hajnrihar Alojz, pismena priloga k anketnemu listu. 27. Strniša Emil, ustni vir; Hajnrihar Alojz, pismena priloga k anketnemu listu. 28. Arhiv ŽG, Poročilo železniške direkcije v Ljubljani o zaslišanju Ivana Selana delegaciji vzhodnih železnic z dne 10. 24 371 aprila 1942; Dopis delegacije vzhodnih železnic železniški direkciji v Ljubljani z dne 28. marca 1942. 29. Zbrano gradivo ŽG, Mrak Jože, pismena izjava k anket ­ nemu listu. 30. Prav tam, Ložar Andrej, anketni list. 31. Prav tam, Šubelj Jože, anketni list. 32. Prav tam, Smrtnik Pavle, anketni list. 33. Rebec Janez, spominsko gradivo in zapisek razgovora z dne 8. septembra 1978. 34. Selan Martin, pismena izjava z dne 2. oktobra 1978. 35. Čepe Marica, zapisek razgovora z dne 20. maja 1974. 36. Zbrano gradivo ŽG, Slabe Alojz, pismena izjava in anketni list. 37. Prav tam, Belič Avgust, pismena izjava k anketnemu li­ stu. 38. Prav tam, Grošelj Ignac, Šuštar Maks, Deisinger Ludvik, Štrumbelj Anton, Berčič Franc, anketni listi. 39. Prav tam, Slabe Alojzij, pismena izjava k anketnemu li­ stu. 40. Prav tam, Grošelj Ignac, pismena izjava k anketnemu li­ stu. 41. Čepe Marica: Ogorčen boj proti okupatorjevi blokadi. IX. pohod po poteh partizanske Ljubljane za leto 1965. Ljubljana 1965, stran 26. 42. Prav tam. 43. Prav tam, stran 27. 44. Arhiv IZDG, Kogej Miroslav ZB 11/245 kartoteka. 45. Selan Martin, pismena izjava z dne 2. oktobra 1978. 46. Kronika NOB terenov Tržaška cesta, Kozarje in Lado Mik­ lavc, Vič, Brdo, Vrhovci, Ljubljana 1971, stran 71; Vrtačnik Draga, zapisek razgovora z dne 29. januarja 1975; Strniša Emil, ustni vir; Outrata-Petelin Angelca, pismena izjava (izjavo posredovala Traven Rezka). 47. Kronika NOB terenov Tržaška cesta, Kozarje in Lado Mik­ lavc, Vič, Brdo, Vrhovci. Ljubljana 1971, str. 71—72. 48. Prav tam, stran 59. 49. Arhiv IZDG, fase. 1/a, ital. arhiv — visoki komisar. 50. Čepe Marica: Centralna tehnika je zrasla iz predvojne par ­ tijske tehnike. Ljubljana v ilegali I, 1959, str. 245—248. 51. Arhiv IZDG, fase. 8/1, ital. arhiv — kvestura. 52. Prav tam. 53. Zbrano gradivo ŽG, Vovk Franc, anketni list in pismena izjava. 54. Miklič Pavle, pismena izjava z dne 26. februarja 1976. Ti­ ne Kmet je šel v partizane po kapitualicji Italije, bil je v Can ­ karjevi brigadi komisar čete. Padel je 16. marca 1944 na Javoro ­ vici na Gorjancih. 55. Kopač Vlasto, zapisek razgovora z dne 24. aprila 1976. 372 56. Prav tam; Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, 3, dok. 24. stran 46, opomba 20; Arhiv IZDG, partizanski tisk, publikaci ­ ja: V Kristusovem imenu. Ljubljana 1943. 57. Kopač Vlasto, zapisek razgovora z dne 24. aprila 1976. 58. Zbrano gradivo ŽG, Bajec Alojz: Železničarji postaje Ljubljana-Šiška v borbi za svobodo 1941—1945. 59. Zbrano gradivo ŽG, Vodnik Jože, pismena priloga k an ­ ketnemu listu; Zlatnar Peter: Na ljubljanski železnici. Ljubljana v ilegali II, 1961, stran 268; Lužar Franc, ustni vir; Roš Ivan, pis­ mena izjava z dne 28. januarja 1964. 60. Vodnik Jože, zapisek razgovora z dne 29. januarja 1976. Valentinčič Stane, ustni vir z dne 2. februarja 1976. 61. Valentinčič Stane: Prvi odbor OF v Grosupljem. Zbornik občine Grosuplje. Gospodarska, kulturna in zgodovinska kronika II. Grosuplje 1970, str. 14. 62. Prav tam. 63. Arhiv IZDG, fase. 8/1, ital. arhiv — kvestura. 64. Ferenc Tone, ustni vir. 65. Lepin: Zgodovinski material. 66. Čepe Marica: Centralna tehnika je zrasla iz predvojne par ­ tijske tehnike. Ljubljana v ilegali I, 1959, stran 248. 67. Peček-Lesar Francka, zapisek razgovora z dne 10. februar ­ ja 1975. 68. Zbrano gradivo ŽG, Šemrd Hamdija, Moja sjećanja, priloga k anketnemu listu. 69. Roš Ivan, pismena izjava z dne 28. januarja 1964. 70. Bergant Janez, zapisek razgovora z dne 29. maja 1974. 71. Jakše Martin, zapisek razgovora z dne 29. maja 1974. 72. Prav tam in Jančar Ludvik, zapisek razgovora z dne 29. maja 1974. 73. Arhiv IZDG, Brezovšek Franc ZB — 22 — 3327, kartoteka. 74. Arhiv CK ZKS, Toman Tone, spomini, 75. Spomini na politično delo v Signalni delavnici v Ljubljani. Železniški vestnik XIV/1960. št. 3, stran 85. 76. Zbrano gradivo ŽG, Zupan Hugo, pismena izjava. 77. Prav tam. 78. Prav tam, Smrekar Jože, pismena izjava k anketnemu li­ stu. 79. Čepe Marica: Ogorčen boj proti okupatorjevi blokadi. IX. pohod po poteh partizanske Ljubljane za leto 1965. Ljubljana 1965, stran 26. 80. Ivanovič Božo, zapisek razgovora z dne 13. februarja 1976. 81. Muzej ljudske revolucije Slovenije, podatki iz kartoteke predmetov. 82. Prav tam, Smrekar Ignacij, anketni list. 83. Lepin: Zgodovinski material. 84. Prav tam. 85. Zbrano gradivo ŽG, Hribar Jože, spomini. 86. Lepin : Zgodovinski material. 373 87. Prav tam in Hribar Jože, spomini. 88. Prav tam. 6. Organizacija in delo varnostno-obveščevalne službe (VOS) na železnici do kapitulacije Italije 1. Gabrovšek Jože, zapisek razgovora z dne 9. februarja 1970; Strniša Emil, zapisek razgovora z dne 15. julija 1968; Mravlja Ciril, pismena izjava z dne 6. junija 1979. 2. Zbornik dokumentov, VI/1, dok. 74, str. 177—178. 3. Mravlja Ciril, Bežan Ivica, Kocjan Milka, Jereb Mihaela, Brožič Tone, pismena izjava z dne 6. junija 1979. — Med stotina ­ mi OF in partiji predanih obveščevalcev, povezovalcev obvešče ­ valne mreže, kurirjev, članov KP in OF, NZ iz vrst progovnih de ­ lavcev, čuvajev, kretnikov, vlakospremnega in strojnega osebja, premogarjev, iz delavnic, železniških postaj in direkcijskega oseb ­ ja, iz Ljubljane, s prog in Novega mesta, znanih, največkrat pa neznanih aktivistov-obveščevalcev, naj omenimo vsaj nekatere: Ferjančič Ivanka Cička, snažilka, zaprta in mučena 1. 1944 v policijskih zaporih v Ljubljani, ing. Subic Stanko, šef II. sekcije, Kobilica Dušan, študent tehnike, ipadel pod Urhom pri Ljubljani po kapitulaciji Italije, Premk Alojz, nadzornik proge, Jakše Mar ­ tin, skladiščni delavec, Jančar Ludvik, skladiščni delavec, Kovič Adolf, Škrjanec Vinko, Žirovnik Anton, mizar, ustreljen na vi­ škem bloku 1942, Kocjan Milka, uslužbenka, Vitek Vida, študentka, progovni delavci Brčan, Ilovar, desetar Bergant Ivan, nadzornik Jereb Jože, Mlakar Albin, Kališnik Janez — vsi iz II. sekcije za vzdrževanje prog v Ljubljani, Kralj iz Rakeka in Barbič Anton iz Borovnice, oba nadzornika proge; kretničar Makovec Janez, de ­ setar proge Kirn Jože, Akički Jože, prometnik — vsi iz Borov ­ nice; Demšar Janez, tehnik, padel pod Urhom pri Ljubljani 1. 1943, Danev Simon, finančni uslužbenec, Podbregar, načelnik prometno- komercialnega oddelka, ing. Mayer Hinko, ing. Grzinič Albin, umrl v internaciji, ing. Dobovišek Alfonz, Kmet Tine, delavec v razmnoževalnici, Bogo Flander-Klusov Joža, telegrafist, padel 1. 1944, Gregorač Janez iz strojnega oddelka, Rajh Francka s pravnega oddelka, ing. Funtek Venčeslav in Piši Marjan, oba z gradbenega urada Borovnica, dr. Lovše Samo, Bruno Borštnik, Subic Karel — vsi iz prometno-komercialnega oddelka, Osredkar Malči, Okršlar Jože, vsi iz direkcije; Kalaš Vlado in Roš Ivan iz razporedne pisarne, Vodnik Jože, sprevodnik, Jereb Stane, Drobež Franc, Vidovič, sprevodnik, Lužar Franc, prometnik, Bratož Sta ­ ne, prometnik padel 1. 1944, Zlatnar Peter ml., Majeršič Maks, skladiščnik, Groznik Ciril, umrl v internaciji, sprevodnik — vsi s postaje Ljubljana; Benedičič Valentin, prometnik, Stary Bogdan, Pleš Anton, Rožanc Tine, ustreljen kot talec 1942, Zdešar Stane, Benčina Karol, Jakopič Stefan, Hacin Martin, vsi iz kurilnice Šiška; Komac Miloš, Sonc Franc, Rupar Janez, Hajnrihar Alojz, Hamdija Šemrd, Groznik Lovro, Hladnik Ferdinand, Gruden Jože — vsi iz kurilnice Ljubljana; Maliy Miloš, Branko Ivanuš Božo, 374 Derenda Vladimir — vsi iz IX. sekcije za vzdrževanje prog Ljub­ ljana; z Dolenjske nadzornik proge Boškin Jože, Stane Stanič, ing. Čotar Rado, Pirš Franc in Rolih Anton; Penko Mihael, prometnik iz Trebnjega, Turel Miro, prometnik iz Stične. Klešnik Roman, premikač, Omahen Jože in Dorbež Stane, ustreljen kot talec 1942 — oba kretnika in Pangeršič Janez, prometnik, Puhar Rudi — vsi iz postaje Zalog; Humar Julka-Lukič, kretničarka iz Laz. (Prav tam in gradivo ŽG.) 4. Lužar Franc, zapisek razgovora z dne 28. junija 1968; Strniša Emil, ustni vir. 5. Ferjančič Ivanka, magnetofonski posnetek razgovora z dne 15. julija 1968. 6. Mravlja Ciril, Bežan Ivica, Kocjan Milka, Jereb Mihaela, Brožič Tone, pismena izjava z dne 6. junija 1979. 7. Zbrano gradivo ŽG, Ocepek Tone, priloga k anketnemu li­ stu. 8. Pirš Franc, življenjepis in pismena izjava decembra 1957. 9. Zbrano gradivo ŽG, anketni listi in pismena izjava; Trček Ludvik, zapisek razgovora z dne 17. aprila 1974. 10. Arhiv RSNZ, vojaška poročila o sabotažnih dejanjih NOV in POJ z grafikoni železniških prog in načrti, fase. VOS II-ll. 11. Podatki iz Muzeja ljudske revolucije Slovenije. (Tehnična dokumentacija, ki je omenjena v tekstu, je bila razstavljena na razstavi Slovenski železničar v revoluciji, Ljubljana, aprila 1970.) 12. Zbrano gradivo ŽG; Strniša Emil. ustni vir; Mravlja Ciril, pismena izjava z dne 6. junija 1979. 13. Arhiv IZDG, glavni štab Slovenije, zavezniške misije, fase. 18 14. Zbrano gradivo ŽG, anketni listi železničarjev in spo ­ minski zapisi. 15. D. L. (Lepin Danijel): Iz borbe železničarjev na Dolenj ­ skem in v Beli krajini 1941—1943. Vestnik — železniški strokovni časopis. Ljubljana, 15. aprila 1950, št. 7-8, stran 165. 16. Lepin: Zgodovinski material. 17. Strle Franci, zapisek razgovora z dne 3. oktobra 1978. 7. Vojaška intendanca in vagonske pošiljke po železnici v Ljubljanski pokrajini 1. Čepe Marica: Vojaška indtendanca. Ljubljana v ilegali II, 1961, stran 129. 2. Prav tam, str. 130—132. 3. Arhiv IZDG, fase, la/4, ital. arhiv — visoki komisar. 4. Čepe Marica: Vojaška intendanca. Ljubljana v ilegali II. 1961, str. 130—132; Semrd Hamdija, zapisek razgovora z dne 18. februarja 1975. 5. Prav tam. Naj navedemo še nekaj manjših skladišč, ki so bila v prostorih delovnih enot, odkoder so železničarji odpremljali blago z vlaki. Eno pomembnejših je bilo v kurilnici Ljubljana v 375 kleti in na podstrešju skladišča, dalje v Šiški v livarni, montaži in skladišču za rezervne strojne dele, tudi v ambulanti na Ce­ lovški cesti, v signalni in mostovni delavnici, ter v krajevnem skladišču in delavnicah visoke stavbe II. sekc. za vzdrževanje prog. Vsa ta skladišča so bila med seboj dobro povezana. Ko je okupator pričel strožje nadzorovati in zasledovati delo železničar ­ jev in pošiljanje blaga iz ljubljanskega vozlišča, so ljubljanski za ­ ščitniki uvedli med strojno delavnico v Šiški in kurilnico Ljub­ ljana tako imenovani nihalni voz, ki so ga uporabljali za pošilja ­ nje materiala in rezervnih delov in ga je odobrila železniška di ­ rekcija. Voz je dnevno prevažal službeno blago, ker pa je imel dvojno dno, so zaščitniki prevažali tudi ilegalno blago, ki so ga nato natovorili v kurilnici na lokomotive ali vagone in ga odpoši ­ ljali na teren. (Gabrovšek Jože: Delo in razvoj Narodne zaščite železničarjev ljubljanskega vozlišča v dobi okupacije, rokopis.) Mira Svetina-Vlasta, tedaj članica poverjeništva centralnega komiteja KPS za Ljubljano izjavlja, da je bila Leopoldina Mekina- Mimi ali Neža med najbolj zanesljivimi in delavnimi člani OF v železniški zadrugi na Masarykovi cesti in da je bila v veliko po ­ moč vodji centralne tehnike Cirilu Lukmanu-An ju. Ko je Luk­ man šel jeseni 1943 v partizane, je prevzela vodstvo okrožne teh ­ nike v Ljubljani Leopoldina Mekina. (Mira Svetina-Vlasta, zapisek razgovora z dne 20. maja 1978.) 6. Zbrano gradivo ŽG, Mahkovec Gregor, anketni list. 7. Prav tam; Hajnrihar Alojz, Rupar Janez, Hladnik Ferdo: Poročilo matičnega odbora OF kurilnice Ljubljana od 1941—1945 v borbi proti fašizmu; Bitenc Jakob, priloga k anketnemu li­ stu. 8. Zlatnar Peter: Na ljubljanski železnici. Ljubljana v ilegali II, 1961, stran 265. 9. Zbrano gradivo ŽG, Zupan Hugo, priloga k anketnemu li­ stu. 10. Arhiv IZDG, fase. 532, ital. arhiv — sodbe TMG. 11. Prav tam, fase. 524, ital. arhiv — sodbe TMG. 12. Zbrano gradivo ŽG, Tavčar Franc, Stihar Jože, anketni listi. 13. Klešnik Roman: Na železniški postaji v Zalogu. Ljubljana v ilegali II, 1961, str. 258 in 259. 14. Lepin: Zgodovinski material. 15. Prav tam. 16. Prav tam. 17. Prav tam. 18. Prav tam. 19. Arhiv CK ZKS, Škerlavaj Milan-Petrač, spomini. 20. Zlatnar Mirko, zapisek razgovora z dne 12. februarja 1975; Strniša Emil, zapisek razgovora z dne 17. junija 1969. 21. Lužar Franc, pismena izjava z dne 21. septembra 1978. 22. Mavrovič Ivan-Ivanov: Vagoni za partizane. Borec 1968, št. 5, str. 436—440. 22a Prav tam. 376 23. Škerlavaj Milan-Petrač: Centralna tehnika v dobi naj več­ jega poleta (Spomini). Ljubljana v ilegali III, 1967, str. 416 in 418; Pogačar Stane-Tepka, zapisek razgovora z dne 6. februarja 1975; Škerlavaj Milan-Petrač, ustni vir z dne 9. junija 1976. 24. Pogačar Stane-Tepka, zapisek razgovora z dne 6. februar ­ ja 1975. 25. Strniša Emil, zapisek razgovora z dne 17. junija 1969. 26. Pogačar Stane-Tepka, zapisek razgovora z dne 6. februar ­ ja 1975. 27. Arhiv CK ZKS, Škerlavaj Milan-Petrač, Spomini. 28. Prav tam. 29. Lepin: Zgodovinski material. Hribar Jože, priloga k anket ­ nemu listu. 30. Lunaček Pavel-Igor: Kako sem prišel v partizane. Sloven ­ ski zbornik 1945. Ljubljana 1945, stran 117. 31. Prav tam, str. 116—119. 32. Zbrano gradivo ŽG, Strniša Emil: Nekaj podatkov o va ­ gonskih pošiljkah, spominski zapis. 33. Lunaček Pavel-Igor: Kako sem prišel v partizane. Sloven ­ ski zbornik 1945. Ljubljana 1945, stran 118. 34. Mikuž Metod: Oris partizanske sanitete na Slovenskem. Ljubljana 1967, stran 40. 35. Zlatnar Mirko-Miklavž, zapisek razgovora z dne 12. fe­ bruarja 1975. 36. Lepin: Zgodovinski material. 37. Moškric Marjan: Revolucionarne ideje komunistov so se uresničevale v vsakodnevnem boju v Zadvoru, Sostrem, Dobrunjah in Bizoviku pred drugo svetovno vojno in v NOV. Zbornik prispev ­ kov iz zgodovine delavskega gibanja med vojnama in iz narodno ­ osvobodilnega boja na področju občine Ljubljana Moste-Polje. Ljubljana 1965, str. 192—193. 38. Prav tam. 39. Čepe Marica: Prebijanje okupatorjeve blokade. Ljubljana v ilegali III. Ljubljana 1967, stran 254. 40. Škerlavaj Milan-Petrač, ustna izjava z dne 7. aprila 1976. 41. Klešnik Roman: Na železniški postaji v Zalogu. Ljubljana v ilegali II, 1961, stran 259. 42. Rebec Janez, spominsko gradivo in zapisek razgovora z dne 8. septembra 1978. 43. Arhiv IZDG, fase. 4a/5 part. arhiv III. grupa odredov. 44. Mekinda Jože-Franci: Pohod II. grupe odredov na Štajer ­ sko. Ljubljana 1959, str. 329. 45. Arhiv IZDG, fase. 4 a/1, part. arhiv III. grupa odredov. 46. Zbornik dokumentov VI/3, dok. 58, stran 141. 47. Arhiv IZDG, fase. 4/1 part. arhiv III. grupa odredov. 47 a. Zbornik dokumentov VI/3, dok. 54, stran 129. 48. Arhiv IZDG, Dnevnik Toneta Vidmar j a-Luke Suhadolca 1942—1945, fase. 1 a/1. 49. Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji 2, Ljubljana 1964, dok. 128, 355. 377 50. Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji 2, Ljubljana 1964, dok. 143, str. 403. 51. Krivic Vladimir: Odlomki iz spominov na leto 1942. Ljub­ ljana v ilegali III, 1967, str. 349 in ustna izjava avtorici z dne 16. avgusta 1978. 52. Grabeljšek Karel: Vrhnika in okolica v boju za svobodo Nova Gorica 1968, str. 46—48; Janez Rebec in Viktor Kirn zatrju ­ jeta, da je imela vagonska pošiljka sredi julija 1942 dva vagona in ne tri. 53. Prav tam. 54. Kopitar Jože-Gregor, zapisek razgovora z dne 1. februarja 1975. 55. Kirn Viktor, zapisek razgovora z dne 11. avgusta 1978. 56. Prav tam; Grabeljšek Karel: Vrhnika in okolica v boju za svobodo, stran 47. 57. Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji 3, Ljubljana 1966, dok. 37, str. 70 in 71, glej tudi Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji 2, Ljubljana 1964, dok. 138, stran 393 in dok. 111, stran 314. 58. Arhiv IZDG, fase. 4/2, part. arhiv — III. grupa odredov. 59. Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji 3, Ljubljana 1966, dok. 108, stran 245, glej tudi dok. 134, stran 323. 60. Arhiv CK ZKS, Škerlavaj Milan-Petrač, Spomini in Cen ­ tralna tehnika v dobi na j več j ega poleta. Ljubljana v ilegali III, 1967, stran 419. 61. Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji 3, Ljubljana 1966, dok. 119, stran 281. 62. Zlatnar Mirko-Miklavž, ustni vir z dne 8. aprila 1976. 63. Čepe Marica: Prebijanje okupatorjeve blokade. Ljubljana v ilegali III, 1967, str. 255—256; Pezdir Ciril-Polde: Kako smo gra ­ dili bunkerje, rokopis (posredovala Traven Rezka). 64. Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji 3, Ljubljana 1966, dok. 134, stran 323. 65. Arhiv CK ZKS, Škerlavaj Milan-Petrač, spomini. 66. Arhiv IZDG, fase. 110 a/I, »VESTI«, domobranski fond. 67. Prav tam. 68. Hribernik Rudolf-Svarun: Dolomiti v NOB. Ljubljana 1974, stran 261. 69. Glej opombo 66. 70. Mavrovič Ivan-Ivanov: Vagoni za partizane. Borec 1968, št. 5, str. 436—440. 71. Lepin: Zgodovinski material. 72. Prav tam. 73. Jesen 1942. Ljubljana 1963, dok. 79, stran 223. 74. Prav tam, dok. 169, stran 439. 75. Prav tam, dok. 180, stran 458, Škerlavaj Milan je imel med okupacijo ilegalna imena Petrač, Julij, Gaber in Trinajstič. (Šker ­ lavaj Milan, ustni vir.) 76. Lepin: Zgodovinski material. 378 77. Prav tam, Hribar Jože, priloga k anketnemu listu, spo ­ minski zapis. 78. Zbornik dokumentov VI/4, dok. 98, stran 285. 79. Ambrožič Lado-Novljan: Gubčeva brigada. Ljubljana 1972, str. 78—79. 80. Hudales Zoran: Občina Trebnje v NOB. Ljubljana 1975, stran 346. 81. Ambrožič Lado-Novljan: Gubčeva brigada. Ljubljana 1972, stran 79. 82. Jesen 1942. Ljubljana 1963, dok. 169, stran 439 in dok. 180, stran 458. Borec 2. čete 3. bataljona Tomšičeve brigade Mihael Hraševec je pisal dnevnik, v njem omenja, da je dobil ponošene čevlje 3. decembra 1942 na Brezovi rebri iz omenjene vagonske pošiljke. (Podatke .posredoval Franci Strle.) 83. Lepin: Zgodovinski material. 84. Prav tam; glej tudi Hribar Jože, priloga k anketnemu listu. 85. Arhiv CK ZKS, Skerlavaj Milan-Petrač, Spomini in ust ­ ni vir. 86. Lukman Ciril-Anj o, zapisek razgovora z dne 3. in 10. feb­ ruarja 1975; Kopač Vlasto, ustni vir. 87. Mavrič Nada: Vagoni za partizane (razgovor z Ackom Kroupo-Borisom). Dnevnik 7. septembra 1974, št. 243. 88. Lepin: Zgodovinski material. 89. Prav tam. 90. Strle Franci: Tomšičevci na Mavrlenu. Borec 1954, št. 7, stran 276. Strle omenja v tem prispevku štiri vagone sanitetnih potrebščin, papirja itd. Novomeški železničarji pa izjavljajo, da sta bila poslana iz Ljubljane dva vagona, po prostornini naj več­ ja GK. 91. Prav tam; Hribar Jože v spominskem zapisu navaja dneve vagonske pošiljke iz Ljubljane med 17. in 20. avgustom. Zbrano gradivo ŽG, priloga k anketnemu listu. 8. Pomen in delo narodne zaščite na železnici 1. Ponatis Slovenskega poročevalca iz leta 1938 in 1941. Ljub­ ljana 1951, 17. oktobra 1941, št. 21, stran 159. 2. Gabrovšek Jože: Delo in razvoj Narodne zaščite železničar ­ jev ljubljanskega vozlišča v dobi okupacije, rokopis, gradivo ŽG. 3. Vodnik Jože, zapisek razgovora z dne 29. januarja 1976. Da so bili sestanki frontne organizacije in narodne zaščite veči­ noma v službenem času ponavadi v prostorih delovnih enot ali tudi v kakšnem vagonu na območju železniškega vozlišča, potrju ­ jejo izjave v anketnih listih in zapiski razgovorov z avtorico (npr. Gabrovšek Jože, zapisek razgovora z dne 9. februarja 1970; Lužar Franc, posnetek razgovora z dne 28. junija 1968; Jakše Martin, zapisek razgovora z dne 29. maja 1974). Postajno in tudi drugo osebje je imelo sestanke ali kratke posvete o opravljenih nalogah ali novih zadolžitvah kar ob zamenjavi dela v turnusu, ko so 379 železničarji prihajali ali odhajali z dela. (Lužar Franc, posnetek razgovora z dne 28. junija 1968.) 4. Arhiv IZDG, fase. 476 — ital. arhiv — sodbe TMG; Gab ­ rovšek Jože, ustni vir. 5. Podatki iz gradiva ŽG; Strniša Emil, ustni vir. 6. Slovenski poročevalec, 24. I. 1942, št. 4. 7. Gradivo ŽG, Gabrovšek Jože: Delo in razvoj NZ želez­ ničarjev ljubljanskega vozlišča v dobi okupacije, rokopis; Čepe Ma ­ rica: Rekonstrukcija komandirjev in komandantov NZ v Ljub­ ljani, rokopis, arhiv Ljubljana v ilegali. 8. Mikuž Metod.: Narodna zaščita v Ljubljani. Ljubljana v ilegali II, 1961, stran 208. 9. Senica Matko, zapisek razgovora v oktobru 1969. 10. Zbrano gradivo ŽG, izjave v anketnih listih; Gabrovšek Jože: Osnovni organizaciji ZKJ Podjetja za popravljanje voz in strojev Ljubljana Šiška, spominski zapis (1959). 11. Lepin: Zgodovinski material. 12. Zbornik dokumentov VI/7, dok. 1, str. 9 in 10. 13. Prav tam, dok. 4, str. 13 in 14. 14. Zbrano gradivo ŽG, Hribar Jože, spomini; Lepin: Zgodo ­ vinski material. 15. Prav tam. 16. Prav tam. 17. Prav tam. 18. Prav tam; Ferenc Tone: Kapitulacija Italije in narodno ­ osvobodilna borba v Sloveniji jeseni 1943. Maribor 1967, stran 143. 19. Lepin: Zgodovinski material. 20. Prav tam; O uspešnih razoroževalnih akcijah ŽZB izjavlja tudi Vlado Mišica-Miha. Podatki iz zbranega gradiva ŽG, razgo ­ vor vodilnega kadra XIV. SNOB Železničarske brigade z dne 15. oktobra 1965, gradivo ŽG. 21. Zbornik dokumentov VI/7, dok. 14, stran 26. 22. Lepin: Zgodovinski material. 23. Prav tam. 24. Prav tam. 25. Prav tam. 26. Zbrano gradivo ŽG, Čotar Rado, anketni list in življenje ­ pis; Lepin: Zgodovinski material. 27. Prav tam. 28. Zbornik dokumentov VI/7, dok. 24, stran 41. 29. Zbornik dokumentov VI/7, dok. 34, stran 59. 30. Lepin: Zgodovinski material. O podobnem številu prepelja ­ nih vagonov izjavlja tudi Šetina, Jože, ustni vir z dne 19. fe­ bruarja 1975. 31. Lepin: Zgodovinski material. 32. Zbornik dokumentov VI/7, dok. 7, stran 17. 33. Zbornik dokumentov VI/7, dok. 15, stran 28. 34. Prav tam, dok. 16, stran 29. 35. Prav tam, dok. 17, stran 31. 36. Prav tam, dok. 18, stran 33. 380 37. Prav tam, dok. 152, stran 261. 38. Lepin: Zgodovinski material; Zbrano gradivo ZG, Čotar Rado, anketni list in življenjepis. 39. Lepin: Zgodovinski material. 40. Zbrano gradivo ŽG, Čotar Rado, anketni list in življenje ­ pis. 41. Lepin: Zgodovinski material. 42. Zbornik dokumentov VI/7, dok. 23, stran 40. 43. Zbrano gradivo ŽG, Šetina Jože: Organizacija in delo želez­ ničarjev ob kapitulaciji Italije; Lepin: Zgodovinski material. 44. Ferenc Tone: Kapitulacija Italije in narodnoosvobodilna borba v Sloveniji jeseni 1943. Maribor 1967, stran 143. 45. Lepin: Zgodovinski material. 46. Prav tam. 47. Stiplovšek Miro: Šlandrova brigada. Maribor - Ljubljana 1971, stran 100. 47 a. Mišica Vlado-Miha, izjava v razgovoru na II. sestanku vodilnega kadra XIV. SNOB Železničarske brigade z dne 15. no ­ vembra 1965; Lepin: Zgodovinski material. 48. Arhiv IZDG, fase. 9/3, part. arhiv —• glavni štab; Lepin: Zgodovinski material. 49. Zbornik dokumentov VI/7, dok. 138, stran 239. 50. Prav tam, dok. 131, stran 225. 51. Lepin: Zgodovinski material. 52. Zbrano gradivo ŽG, Šetina Jože, izjave v razgovoru vodil ­ nega kadra XIV. SNOB Železničarske brigade na sestanku z dne 15. oktobra 1965; Hribar Jože, ustni vir z dne 10. maja 1968. 53. Lepin: Zgodovinski material. 54. Prav tam. 55. Prav tam. 56. Arhiv IZDG, fase. 9/3, part. arhiv — glavni štab; Mišica Vlado-Miha, izjava v razgovoru vodilnega kadra XIV. SNOB Že­ lezničarske brigade na sestanku z dne 15. oktobra 1965. 57. Prav tam. 58. Lepin: Zgodovinski material. 59. Strniša Emil: Kočevski železničarji med NOB. Nova proga 4. oktobra 1966, št. 13. 60. Lepin: Zgodovinski material; Zbornik fotografij iz narod ­ noosvobodilnega boja slovenskega naroda 1941—1945, II/3, Ljub­ ljana 1963, str. 125 in 126 — podpisi odposlancev slovenskega na ­ roda na zboru v Kočevju. 61. Zbor odposlancev slovenskega naroda v Kočevju od 1. do 3. oktobra 1943. Dokumenti. Ljubljana 1953. Uredil Milan Megušar- Borut, str. 167 in 168. 381 VI OKUPATORJEVO NASILJE IN NADALJNJI RAZVOJ OF NA ŽELEZNICI DO KAPITULACIJE ITALIJE Zaradi mnogih uspešnih akcij v okviru dejavnosti narod ­ ne zaščite, obveščevalne in varnostne službe, kurirske in in- tendančne službe v letu 1941, zlasti pa 1942 in 1943, so se železničarji med seboj še bolj povezali in ustvarili plodna tla za nadaljnji širši in globlji razvoj OF. Da je bila železnica ves ta čas tesno povezana z narodnoosvobodilnim gibanjem in da so se železničarji kljub stopnjevanemu okupatorjevemu terorju v letu 1942 in 1943 še vedno vključevali v OF, gre za­ sluga tudi varnostno obveščevalni službi, ki je poskušala že v kali zatreti vse poskuse izdajstva. Uničila je večjo infil ­ tracijo domače in okupatorjeve obveščevalne službe ter s tem tudi večje vdore v organizacijo OF na železnici. Tako je s pravočasnim odkritjem okupatorjevih namer bilo ohranjenih in zaščitenih mnogo predanih in sposobnih aktivistov in poli ­ tičnih delavcev, ki so postavili in vzdrževali temelje OF na železnici. Vendar pa je nekaj izdajstev v zimi 1941/1942 ter poleti 1942 in spomladi 1943 vplivalo na sestavo odborov OF in to ne le samo na terenske in matične odbore OF, temveč tudi nai rajonski odbor OF železnica. Toda kljub kadrovskim spremembam v odborih OF delo ni prenehalo, prišlo je do kratkotrajnih zastojev, le-ti pa vse do kapitulacije Italije niso kaj bistveno vplivali na razvoj narodnoosvobodilnega gibanja na železnici. Kmalu po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo je, tako kot nemški tudi italijanski okupator, začel preganjati komu ­ niste, jih zasledovati, aretirati in zapirati. Večje število čla ­ nov KPS je tedaj odšlo v ilegalo, med njimi tudi nekaj že­ lezničarjev. Iz ljubljanskega vozlišča sta med prvimi odšla 382 tudi dva vidnejša člana KPS Tone Šušteršič in Tone Zalar. Konec junija 1941 je Šušteršič potem, ko je v delovnih eno ­ tah v Šiški organiziral prve odbore OF in vzpostavil zveze po železnici z Dolenjsko in Belo krajino, odšel v ilegalo. Že poleti 1941 je s svojim aktivističnim delom mnogo prispeval k organizaciji OF in prvih partizanskih enot v Beli krajini. Ta njegova aktivnost v Beli krajini in od novembra 1941 do aprila 1942 v Ljubljani* je bržkone opozorila tudi kvesturo v Ljubljani, ki je dne 6. aprila 1942 zahtevala njegovo are ­ tacijo in identifikacijo, »ker je zopet začel s kriminalnim de ­ janjem.« 1 Zalarja je italijanski okupator izsledil in ga zaprl v šempetrsko vojašnico, odkoder se mu je posrečilo 7. avgu ­ sta 1941 z večjo skupino pobegniti in to s pomočjo organizi ­ ranega dela OF na policiji; priključil se je partizanski sku­ pini na Ljubljanskem vrhu in kasneje borcem borovniške čete ter postal njen politični komisar. Kraljeva kvestura je zah ­ tevala v dopisu z dne 15. avgusta 1941, naj ga ponovno izsle­ dijo in aretirajo, »ker je nevaren komunist.« 2 O številnih are ­ tacijah že jeseni 1941 zvemo tudi iz dopisa poveljstva kara ­ binjerske skupine Ljubljana 14. bataljona kraljevih karabi ­ njerjev »Milano« z dne 24. decembra 1941, ki med drugim pravi, da je poveljstvo železniške milice Ljubljana opozorilo na to, da je zaradi številnih aretacij železničarjev, ki niso pravočasno sporočene železniški administraciji, prišlo do zmede v rednem službenem delu na železnici. Nadalje prosi vsa podrejena poveljstva, naj v bodoče o vseh aretacijah sporočajo pristojnim uradom, bodisi prometnikom ali načel ­ nikom bližnje železniške postaje ali drugim, ki so odgovorni za železniško službo. 3 Podobne vsebine je tudi okrožnica z dne 26. aprila 1942, ki jo je izdala železniška direkcija v Ljubljani vsem službenim enotam. Med drugim je zahtevala, da se morajo izpuščeni aretiranci nemudoma javiti pristoj ­ nim strokovnim oddelkom ali vodji službene enote. 4 Zaradi vedno večjih uspehov NOB v Ljubljanski pokra ­ jini in v Sloveniji od poletja do jeseni 1941 je hkrati raslo * Tone Šušteršič se je novembra 1941 vrnil iz Bele krajine v Ljubljano in je deloval izven železnice kot ilegalec do aprila 1942. Delal je pri zvezah s CK KPS in bil vojaški referent v Mo ­ stah in Zeleni jami. Nekaj časa je stanoval pri železničarju Jo ­ žetu Lampiču. (Šušterčič Tone, ustni vir z dne 10. junija 1976.) 383 čedalje večje nasprotje med italijansko civilno in vojaško oblastjo. General Mario Robotti je v spomenici in spremnem dopisu z dne 30. novembra 1941 poveljstvu II. armade prika ­ zal milo taktiko in nemoč civilne uprave proti narodnoosvo ­ bodilnemu gibanju. To je imelo za posledico, da so se razmere v Ljubljanski pokrajini z letom 1942 poslabšale. V zvezi z varnostnimi ukrepi je dobila italijanska vojska vse pravice, s katerimi je neovirano izvajala nasilje in teror nad prebi ­ valstvom, saj je od 19. januarja 1942 postala Ljubljanska po ­ krajina operacijsko področje, se pravi vojska je prevzela skrb za obrambo javnega reda in miru. Mesto so obdali z žičnimi ovirami in bunkerji in ga razdelili na posamezne predele ter ga začeli temeljito preiskovati. Dne 23. februarja 1942 so se začele večje racije in blokade v mestu, ki so trajale do 15. marca 1942. Da bi imeli točnejši pregled nad prebivalstvom, so dne 24. januarja 1942 izdali naredbo o zamenjavi osebnih izkaznic. Dne 24. aprila 1942 je izšel odlok o streljanju tal ­ cev, poleg tega so se pričeli množični odgoni prebivalstva v koncentracijska taborišča, ne samo iz Ljubljane, temveč tudi iz vse Ljubljanske pokrajine. Posebno ostre so bile represalije, ki jih je izvajala italijanska vojska med veliko ofenzivo od 16.. julija do 4. novembra 1942. Tedaj so mnogo ljudi areti ­ rali, ustrelili, jih poslali v zapore, več desettisoč pa so jih odgnali v koncentracijska taborišča v Italiji. Tudi iz vrst že­ lezničarjev so padale žrtve, saj so po mnenju italijanskega okupatorja spadali med tiste, ki so sestavljali protiitalijansko gibanje in podpirali upornike, zato jih je bilo leta 1942 in 1943 veliko aretiranih, ustreljenih, še več pa deportiranih v internacijo. V naslednjih nekaj skopih primerih bomo prikazali oku ­ patorjevo nasilje nad železničarji, ki so jih obdolžili komuni ­ stične dejavnosti, sodelovanja z uporniki, sabotažnih dejanj in podobno. Dne 15. februarja 1942 so aretirali železničarja Jane ­ za Cerarja, ker je vrgel v gostilni kozarec proti Mussolinijevi sliki. 5 Dne 14. marca 1942 so na Vrhniki aretirali načelnika železniške postaje Zdravka Krofliča in ga odpeljali v Ljub­ ljano. Ker ni mogel ob aretaciji izročiti blagajniških ključev, je morala vmes posredovati direkcija državnih železnic v Ljubljani. 6 Zaradi političnih motivov je bil prijet 2. maja 1942 železniški uradnik Anton Pile j.7 V zvezi z odhodom 384 STANE DORBE2 in ANTON BEZEK DORBE2. roj. 1920, premikač v Zalogu, član SKOJ od 1938. Kot član borbe ­ no sabotažnih skupin je sodeloval pri pripravah peklenskih strojev in sabotažah. Bil je v NOV, ujet in 13. 5. 1942 ustreljen v Gramozni jami v Ljubljani. BEZEK, roj. 1920, delavec v želez­ niški mostovni delavnici v šiški, član SKOJ od 1938 in sekretar SKOJ v Zalogu. Po aretaciji 4. 5. 1942' so ga odpeljali v taborišče Gonars, odko ­ der so ga pripeljali v Ljubljano in ga kot talca za Natlačena 13. 10. 1942 ustrelili. skupine železničarjev iz Zaloga, ki so s sabotažo povzročili eksplozijo črpalke na postaji Zalog, je bila preiskava po do ­ movih le-teh. V poročilu z dne 6. maja 1942 je navedeno, da so prijeli Stanislava Dorbeža, brata železničarja Ivana Dor- beža, ki je s sabotažno skupino iz Zaloga odšel v partizane. 8 Stanislava Dorbeža so 13. maja 1942 ustrelili. 9 Dne 5. aprila 1942 so aretirali v gostilni Jurkec v Polju tri železničarje: Franca Groznika, Janeza Černeta in Gabrijela Rozino, ker niso hoteli pozdraviti italijanskih vojakov, in jih poslali v internacijo. Dne 30. aprila 1942 so aretirali Rudija Grošlja in Jožeta Zajca, 18. maja 1942 Toneta Zupančiča, Ivana Panger- šiča in še nekatere. 10 V začetku maja 1942 je bil prepeljan v zapore Franc Štrumbelj. 11 Janez Dolinar iz Podpeči je bil sre ­ di maja 1942 aretiran in zaprt zaradi komunistične dejavno ­ sti in večdnevne odsotnosti iz službe in ker so se v njegovem stanovanju zadrževali partizani. V začetku julija 1942 so are ­ tirali in zaprli železniškega čuvaja na progi Ljubljana —Po ­ stojna Cirila Strumška, ker so ga obdolžili, da je s klicanjem italijanskega vojaka k telefonu v čuvajnico posredno opozoril partizansko skupino v gozdu na italijansko zasedo. 12 Kasneje so ga odgnali v internacijo. 13 25 2elezničarji 385 RUDI SIGULIN, roj. 1909, telegrafist v Zalogu, član KP od 1936 in sekre ­ tar KP na železnici v Zalogu. Za ­ radi aktivnega delovanja v NOG ga je italijanski okupator večkrat areti ­ ral. Ko je bil 9. 3. 1942 zopet are ­ tiran je skušal z vlaka pobegniti, vendar so ga ujeli in ga kasneje ustrelili kot talca v Gramozni jami v Ljubljani. Poleti in jeseni 1942 so bili aretirani štirje pomembni organizatorji narodnoosvobodilnega gibanja na železnici. Prvi med njimi je bil Tine Rožanc, ki so ga aretirali 1. julija 1942 med hišnimi blokadami in poslali 3. julija 1942 za nekaj ted ­ nov v taborišče Treviso, kjer se je vključil v odporniško gi ­ banje. Zaradi njegovega aktivnega delovanja so ga pripeljali v ljubljanske zapore, ga mučili in 13. oktobra 1942 ustrelili kot talca. 14 Dne 6. oktobra 1942 so aretirali železniškega urad ­ nika in sekretarja železniškega komiteja Petra Romavha; ko je prenašal ilegalni tisk, ga je italijanska patrulja zasledila v Aljaževi ulici v Šiški in mu doma napravila večjo pre ­ iskavo. 15 Tudi iz železničarskih vrst so padli prvi talci v letu 1942. Med prvimi je bil ustreljen 16. julija 1942 železniški delavec Ivan Grbec. 18 Dne 20. septembra 1942 je bil v Logu ustreljen Janez Justin, 17 odpravnik vlakov na Verdu Vido Bratovž pa 12. oktobra 1942 v Ljubljani na današnji Trubarjevi cesti. 18 Med 24 talci za Marka Natlačena so bili 13. oktobra ustre ­ ljeni tudi 4 železničarji: Peter Romavh, Tine Rožanc, Jože Maver in Anton Bezek.19 386 JOŽE MAVER, roj. 1919, ključavnica: 1 v kurilniški delavnici v šiški. Že po ­ leti 1941 se je vključil v OF, vodil sestanke in zbiral denar, obleko, in drugo za NOV, Delal je tudi na te ­ renu v Šiški. Pri blokadi na Celov ­ ški cesti je bil 1. 7. 1942 aretiran. Sprva je bil zaprt v Belgijski kasar ­ ni, kasneje ga je italijanski okupator odpeljal v taborišče Gonars. Kot tal ­ ca za Natlačena so ga ustrelili 13. 10. 1942 v Ljubljani. Aretacije so se nadaljevale tudi v letu 1943. Iz anketnih listov železničarjev je razvidno, da so bile aretacije železni ­ čarjev ne samo v ljubljanskem vozlišču, temveč tudi na drugih križiščih in postajah, in iz meseca v mesec pogostejše. Da bi narodnoosvobodilno gibanje na železnici čimprej za ­ dušil, je italijanski okupator v letu 1942 in 1943 interniral mnogo železničarjev, ki so jih količkaj osumili sodelovanja v NOB. Med prvimi interniranci, ki so bili spomladi in poleti 1942 odpeljani v italijanska taborišča, so bili tudi železničarji. Dne 8. junija 1942 je bilo med 370 interniranci tudi 15 že­ lezničarjev, v pretežni večini službujočih v ljubljanskem voz ­ lišču ali pa na bližnjih postajah. Odgnali so jih v taborišče Gonars. 20 V začetku julija so 7 železničarjev poslali v inter ­ nacijo. 21 Dne 24. julija 1942 je bilo odgnanih v Gonars 23 že­ lezničarjev. 22 Zgoraj navedeni podatki so prikazani le za čas dveh mesecev, v celoti gledano pa je število interniranih že­ lezničarjev v letu 1942 in 1943 zelo visoko. Okupatorjev nadzor nad železniškim osebjem, zlasti nad tistimi, ki so bili na seznamu osumljenih in ki so bili od ­ sotni v službi, je sodeč po datumih dopisov, bil zelo pogost. To so bile predvsem poizvedbe v skoraj tedenskih ali dvo, 388 tridnevnih dopisih in pogostokrat za večjim številom želez­ ničarjev, ki jih je pošiljala kraljeva kvestura v Ljubljani na poveljstvo postaje železniške milice (Comando stazione mi­ lizia ferroviaria), v dopisih poveljstva narodne milice na po ­ staji Ljubljana (Milizia nazionale comando stazione Lubiana) in na poveljstvo karabinjerske skupine v Ljubljani (Coman ­ do gruppo dei CC RR di Lubiana). Železničarji so bili zaradi odsotnosti na svojih službenih mestih v okupatorjevi eviden ­ ci, ki je pozvedoval in preverjal, ali so v internaciji, zaporih ali pa v partizanih. 23 Sredi maja 1943 sta OF in narodna zaščita v Šiški doži ­ veli večji vdor. Aretirali in zaprli so večje število železni ­ čarjev iz delovnih enot v Šiški, tako iz signalne in mostovne delavnice, kurilnice, IX. sekcije za vzdrževanje prog. Zasli ­ ševali so jih na kvesturi in vojaškem vojnem sodišču v Ljub­ ljani. Ker je italijanski okupator ugotovil, da so skoraj vsi obtoženi sodelovali z uporniki, za njih propagirali in se v bo ­ ju proti okupatorju organizirali v narodno zaščito, je bila večina obsojenih na visoke zaporne kazni. Sodba je bila iz­ rečena 6. in 7. avgusta 1943. Najvišje zaporne kazni so dobili: Jože Gabrovšek 25 let, Jože Svetlin 22 let, Anton Skubic in Ivan Lampič po 16 let, drugi pa nižje zaporne kazni. 24 Seveda pa je s tem kratkim in skopim prikazom opisan le del okupatorjevega nasilja nad železničarji. V tako hudih oko ­ liščinah je postala OF na železnici, kljub nekaterim velikim izgubam in to najboljših organizatorjev narodnoosvobodilne ­ ga gibanja, leta 1942 in 1943 trdna organizacija. Zdi se sko ­ raj neverjetno, toda dejstvo je, da je med najhujšim nasiljem uspešno vodila in izvajala pomembne akcije za NOV. Tako so še vedno prek železnice vzdrževali zveze z Ljubljano in dru ­ gimi pokrajinami, prek železnice so prihajali in odhajali ile­ galci, iz ljubljanskega vozlišča so potovale vagonske pošiljke za partizansko vojsko. Vsa ta široka in raznovrstna dejavnost v narodnoosvobodilnem gibanju je bila mogoča zaradi vzorne discipline in stroge konspiracije pri delu, predvsem pa mno ­ žičnosti in enotnosti železničarjev. Zato tudi nasilje ni moglo niti ohromiti in ne uničiti frontne dejavnosti. V naslednjem bomo orisali, kakšna je bila nadaljnja sestava rajonskega odbora OF železnice in matičnih odborov v ljubljanskem vozlišču. Nadrobno sestavo odbora OF železnice 390 in železniškega komiteja za leto 1941 in deloma za 1942 smo prikazali že v enem izmed prejšnjih poglavij. V tem poglav ­ ju pa bomo prikazali vse nove spremembe in zato delno novo sestavo omenjenih organov. Po aretaciij Petra Zlatnarja ml. konec novembra 1941, ki je bil v odboru odgovoren za bla ­ gajniške posle, je bil na novo postavljen Stane Bratož, ki je bil hkrati sekretar matičnega odbora OF postaje Ljubljana. Spomladi 1942 je prevzel obveščevalno službo v odboru OF železnica ing. Ciril Mravlja-Mižek. Sekretar matičnega odbora kurilnice Ljubljana je postal namesto Brinarja Janez Rupar- Nace, ki pa je zaradi aretacije Petra Romavha 6. oktobra 1942 prevzel mesto sekretarja rajonskega odbora OF železnica, delo sekretarja v matičnem odboru OF direkcije pa je prev ­ zel Simon Danev. Tako je bila od srede oktobra 1942 do 15. maja 1943 takale sestava RO OF železnica: Janez Rupar sekretar, Jože Gabrovšek intendant in odgovoren za tehniko, ing. Ciril Mravlja odgovoren za obveščevalno službo, Janez OSREDNJI OD V. 1942 RAJONSKI ODBOR OF ŽELEZNICA LJUBLJANA Od VII. 1941—IX. 1942 sekr.: PETER ROMAVH blag.: PETER ZLATNAR ml. do XII. 1941, nato STANE BRATOŽ voj. ref.: ing. CIRIL MRAVLJA obv.: ANTE BRINAR intend.: JOŽE GABROVŠEK Od X. 1942—15. V. 1943 sekr.: JANEZ RUPAR blag.: STANE BRATOŽ NZ: JANEZ DEMŠAR Obv.: ing. CIRIL MRAVLJA intend.: JOŽE GABROVŠEK Od 15. V. —IX. 1943 sekr.: JANEZ RUPAR blag.: STANE BRATOŽ obv.: ing. CIRIL MRAVLJA intend.: KAREL GORNIK SNP: SIMON DANEV NZ: JANEZ DEMŠAR Od 8. IX.—18. X. 1943 ing. CIRIL MRAVLJA v tem času je predstavljal kontinuiteto med starim rajonskim odborom OF, nekateri člani le-tega so odšli v NOV ali bili aretirani, in novim, ki se je osnoval sredi oktobra 1943. 391 Demšar-Jernej komandant bataljona NZ na železnici in Sta ­ ne Bratož odgovoren za blagajniške posle. 25 Po približno polletnem obdobju je bila sestava rajonske ­ ga odbora OF železnica kljub aretacijam in izdajstvom še 392 Obračunska lističa osrednjega, kasneje rajonskega odbora OF železnica — ljubljansko vozlišče (primer za mesec april in avgust 1942), kjer so označe ­ ne šifre za posamezne delovne enote, število zaposlenih, število članov OF in denarni prispevki 393 dokaj ohranjena, vendar le nekoliko spremenjena. Tako je bila od srede maja 1943 do kapitulacije Italije tale sestava rajonskega odbora OF železnica: po aretaciji Jožeta Gabrov ­ ška 15. maja 1943 je vodil intendantske posle Karel Gornik- Vozarski. Do kapitulacije Italije je rajonski odbor OF želez­ nica deloval v sestavi: Janez Rupar-Nace sekretar, Simon Da- nev-Šime odgovoren za Slovensko narodno pomoč (SNP), Ka ­ rel Gornik-Vozarski intendant, ing. Ciril Mravlja-Mižek ob ­ veščevalec, Janez Demšar-Jernej vojaški referent in odgovo ­ ren za NZ (aretiran 1. avgusta 1943)in Stane Bratož blagajnik. OF se je poleti 1942 dokončno utrdila in zajela prav vse delovne enote ljubljanskega vozlišča. V organizacijski struk ­ turi OF so bili vključeni vsi terenski odbori OF, tako so bili frontovci v sleherni delovni enoti povezani z matičnimi od ­ bori in le-ti z rajonskim odborom OF železnica. Tako kot že jeseni 1941, je bilo tudi leta 1942 in 1943 pet matičnih (kvart- nih) odborov, ki so zajemali poglavitna delovna področja. Železnica, ki je do maja 1942 organizacijsko še spadala pod rajon Center je imela marca 1942 trintrideset terenskih od ­ borov, aprila 1942 dvaintrideset in ko je v maju postala sa ­ mostojni rajon, je imela zopet triintrideset, septembra 1942 MATIČNI ODBOR OF KURILNICE LJUBLJANA Od VII. 1941—VI. 1942 sekr.: ANTE BRINAR do 29. V. 1942, nato JANEZ RUPAR blag.: ALOJZ HAJNRIHAR voj. ref.: JOŽE GRUDEN Obv. : MILOŠ KOMAC intend.: ANTON ŠTRUMBELJ teh.: LOVRO GROZNIK Od VI. 1942—XII. 1942 sekr.: JANEZ RUPAR do IX. 1942, nato FERDO HLADNIK blag.: ALOJZ HAJNRIHAR NZ: HAMDIJA ŠEMRD obv: MILOŠ KOMAC intend.: ANTON ŠTRUMBELJ teh.: LOVRO GROZNIK Od XII. 1942—IX. 1943 sekr.: FERDO HLADNIK do 8. VII. 1944 blag.: ALOJZ HAJNRIHAR NZ: HAMDIJA ŠEMRD obv.: MILOŠ KOMAC intend.: ANTON ŠTRUMBELJ teh.: JAKA LENARČIČ 394. pa štiriintrideset terenskih odborov. 26 Številni terenski odbo ­ ri in pododbori so bili s tem povezani z višjimi organi, kar je bilo za učinkovito delo v organizaciji in pri opravljanju raz ­ ličnih nalog za NOB velikega pomena. Prikazali bomo sestavo še petih matičnih odborov OF večjih delovnih enot v ljubljanskem vozlišču. Matični od ­ bor kurilnice Ljubljana je obsegal terenske odbore delavnice, strojnega osebja in administracije. Kot smo že omenili, je bila sestava matičnega odbora od julija 1941 do maja 1942 ista, in sicer sekretar matičnega odbora Ante Brinar, za njim pa Janez Rupar, blagajnik Alojz Hajnrihar in obveščevalec Miloš Komac, tehnik Lovro Groznik, intendant Anton Štrumbelj in vojaški referent Jože Gruden; ker pa je bil februarja 1942 aretiran, je prevzel njegovo delo 'Hamdija Šemrd. Kadrovska sestava je bila nato od junija 1942 do kapitu ­ lacije Italije ista, le septembra 1942 je nasledil Janeza Ru­ parja Ferdo Hladnik in aprila 1943 Lovra Groznika Jaka Le­ narčič, ki je odslej skrbel za tehniko. 27 MATIČNI ODBOR OF SEKCIJE LJUBLJANA od vn. 1941—XII. 1941 sekr.: ing. CIRIL MRAVLJA blag.: DUŠAN KOBILICA voj. ref.: IVAN BRC AN obv.: EMIL STRNIŠA intend.: KAREL SIARD Od XII. 1941—H. 1942 sekr.: ing. CIRIL MRAVLJA blag.: DUŠAN KOBILICA voj. ref.: IVAN BRCAN Obv.: EMIL STRNIŠA intend.: VIKTOR ŠTRUMBELJ Od II. 1942—1. 1943 sekr.: ing. CIRIL MRAVLJA blag.: RUDI SMREKAR NZ: IVAN BRCAN ObV.: EMIL STRNIŠA intend.: VIKTOR ŠTRUMBELJ Od I. 1943—VII. 1944 sekr.: ing. CIRIL MRAVLJA (do 18. X. 1943, nato RUDI SMREKAR) blag.: ing. DOLENC? NZ: IVAN BRCAN Obv.: VIDA VITEK intend.: VIKTOR ŠTRUMBELJ 395 396 TERENSKI ODBOR KURILNICE LJUBLJANA (poskus rekonstrukcije) Sekretar: Tehnik : Obveščevalec: Blagajnik: Intendant: Voj. referent: Sekretar: Blagajnik: Tehnik : Obveščevalec: Intendant: V/41—j es. 1941 Rožanc Tine (aret. VII/42) j es. 41—11/1942 Trtnik Jože (aret. III/44) 11/42—pol. 42 Trtnik Jože Črnič Karol Stary Bogdan Gorenc Franc Pleš Anton Škerl Jože (aret. 11/42) Črnič Karol Stary Bogdan Gorenc Franc Pleš Anton Škerl Jože Črnič Karol Stary Bogdan Gorenc Franc Pleš Anton Trtnik Jože (premešč. post. LB.) pol. 42!— sept. 43 Stermenszky Jože Črnič Karol Stary B. (v NOV IX/43 Gorenc Franc IX/1943—XII/1913 Stermenszky Jože (ubit na bloku XII/43) Črnič Karol Pleš Anton Gorenc Franc Gorenc Franc XIV43—IV/1944 Črnič Karol (aret. IV/44) Gorenc Franc Hacin Martin (aret. 24. 2. 44) Pleš Anton Caret. 16. 1. 44) Gorenc Franc IV/44—X1/1944 Gorenc Franc (aret. XI/1944) Teran Jože (pom. blag. za strugamo) Lozej Ivan (pom. blag. za montažo) Mihelič Lojze (pom. blag. za voz. odd.) Božič Ivan (pom. blag. za mizarno) PODODBOR:MONTAŽA PODODBOR: VOZOVNA DELAVNICA V. 1941—VI. 1942 Sekretar: Blagajnik: Intendant : Obveščevalec: Tehnika : Trtnik Jože Trtnik Jože Kos Jože Zdešar Stane Maver Jože (aret. VII/1942) Sekretar: Blagajnik: Obveščevalec: V1/1942—IX/1943 Tehnik : Sekretar: Blagajnik: Intendant: Obveščevalec : Tehnika : Zdešar (v NOV IX/43) Zdešar Stane Klanjšek Simon ? Veretik Intendant: PODODBOR: POMOŽNI ODDELKI VI/1941—11/1942 11/1942—III/1943 Sekretar: Blagajnik: Obveščevalec: Tehnika: Intendant : Pleš Tone Pleš Tone in vojni referent Jakopič Stefan (V NOV 11/1942) Črnič Karol Okršlar Jože (aret. VI/1942) Pleš Tone Pleš Tone in vojni referent Kos Jože Krvinšek Jože Črnič Karol VI/1941—IX/1943 Stary Bogdan (v NOV IX/1943) IX/1943—X1/1943 Mihelič Alojz Brdavs Alojz Božič Ivan (XU/1943 prem. v Postojno Benčina Karol (pom. blagajnik) (aret. V. 42, izpuš. 9/43) Mesec Anton (v NOV IX/1943) Lušin Stane (aret. III/43, v NOV IX/43) 1II/1943—IX/1943 IX/1943—IV/1944 Pleš Tone Sekretar: Pleš Tone Pleš Tone Obveščevalec: (aret. 16. 1. 1944; Hacin Martin Hacin Martin Tehnik : (aret. IV/1944) Črnič Karol Črnič Karol (aret. IV/1944) Kos Jože (IX/43 premešč. v Kur. Intendant : Okršlar Jože Lb.) 397 Dokaj obsežen je bil matični odbor sekcije, ki je zajemal največ terenskih odborov, tako terenski odbor nadzorništva Ljubljana, visoke stavbe Ljubljana, sekcijo, krajevno skladi ­ šče, dalje Vrhniko, Borovnico I, Borovnico II, Logatec, Ra ­ kek, Rakovnik, Grosuplje, Ribnico, Kočevje. Člani matič ­ nega odbora sekcije so bili od julija do decembra 1941 tile: sekretar ing. Ciril Mravlja, blagajnik Dušan Kobilica, obveščevalec Emil Strniša,* vojaški referent Ivan Brčan in in ­ tendant Karel Siard. Decembra 1941 je prevzel po aretaciji Karla Siarda intendanco Viktor Štrumbelj, sicer pa je bila sestava do januarja 1943 ista. Le februarja 1942 je Dušana Ko ­ bilico nasledil kot blagajnik Rudi Smrekar. Od januarju 1943 do kapitulacije Italije pa je matični odbor delal v takšni sestai- vi: sekretar je bil Ciril Mravlja, blagajnik ing. Dolenc, obve ­ ščevalec Vida Vitek, intendant Tiktor Štrumbelj in za NZ je odgovarjal Ivan Brčan. 28 Matični odbor OF postaje Ljubljana, ki je obsegal teren ­ ske odbore postajnega osebja, skladišča in osebja za sprem ­ stvo vlakov, je imel od decembra 1942 do kapitulacije Italije takšno sestavo: Stane Bratož sekretar, Stane Jereb blagajnik, Franc Lužar obveščevalec, Marjan Biščak intendant, Anton Koren, in za njim verjetno Ivan Beravs, tehnik in Jože Žen za NZ.29 Kadrovska sestava matičnega odbora OF železniške di ­ rekcije je bila od oktobra 1942 do septembra 1943 naslednja: po aretaciji Petra Romavha 6. oktobra 1942 je postal sekretar odbora Simon Danev, člani pa Marija Miklavc, Lado Vučnik, Jože Završnik, Janez Ceglar, Janez Demšar-Jernej in pomožni tehnik Ivan Kocjan. (Zadolžitve drugih članov odbora iz spo ­ minskega gradiva in drugih virov ni moč ugotoviti.) 293 Matični odbor OF železniških enot v Šiški so sestavljali od junija 1942 do februarja 1943 naslednji člani: sekretar Jože Gabrovšek, blagajnik Franc Krebs, obveščevalec Stane Zdešar, *Emil Strniša je bil aretiran 6. januarja 1943 in zaprt do 15. oktobra 1943, nato je bil zopet zaposlen in aktiven v narodno ­ osvobodilnem gibanju na železnici. Ponovno je bil aretiran 7. ap ­ rila 1944 in zaprt do 1. julija 1944. Tega dne so ga Nemci poslali v taborišče Dachau in 15. avgusta v Mauthausen, kjer je bil do 24. junija 1945. (Anketni list Emila Strniše.) 398 intendant Rudolf Stančič, tehnik Jože Svetlin, NZ Miloš Mally, za zvezo z mostovno delavnico je skrbel Tone Pečka j in z dolenjsko progo Stane Stanič. Februarja 1943 je prišlo do novih sprememb in sicer blagajnik je postal Ivan Batista, intendant Franc Gorenc in tehnik Janez Lampič. Od maja 1943 do kapitulacije Italije pa so bili v matičnem odboru OF Karel Gornik sekretar, Ivan Batista blagajnik, Stane Zdešar obveščevalec, Franc Gorenc intendant, Tone Pečkaj tehnik, Jožef Stermenszky za NZ in Stane Stanič še nadalje za zvezo z dolenjsko progo. 29b Ker so bili nekateri člani rajonskega odbora OF železnica tudi hkrati člani železniškega komiteja KPS, so bili sestanki večinoma skupni. Tako kot v letu 1941 so bili sestanki v letu 1942 in 1943 z večjo in važnejšo vsebino dnevnega reda na stanovanjih zanesljivih železničarjev, predvsem pa pri članih železniškega komiteja ali pa rajonskega odbora OF železnica. V silno težkih okoliščinah in kljub nekaterim hudim izgu ­ bam najboljših organizatorjev narodnoosvobodilnega gibanja je ostala OF na železnici trdna organizacija, ki je skupaj z železniškim komitejem vodila in izvedla najpomembnejše akcije. Med prvimi in lahko bi rekli množičnimi dejavnostmi or ­ ganizacij OF na železnici je bilo poleg pridobivanja novega članstva tudi organizirano pobiranje prispevkov za OF, na ­ rodni davek* in za ljudsko pomoč, kasneje za SNP. Vsak te- MATIČNI ODBOR OF POSTAJE LJUBLJANA Od VII. 1941—XXI. 1942 sekr.: PETER ZLATNAR st. do 11. XI. 1941, nato STANE BRATOŽ blag.: BOGOMIR KEMPERLE od jeseni 1941 VALENTIN BENEDIČIČ Obv.: FRANC LUŽAR intend.: MAKS MAJERŠIČ do jeseni 1942 teh.: TONE MAVER voj. ref.: JOŽE ZEN Od XH. 1942 do IX. 1943 sekr.: STANE BRATOŽ blag.: STANE JEREB Obv.: FRANC LUŽAR intend. MARJAN BIŠČAK teh.: KOREN ANTON (IVAN BERAVS)? NZ: JOŽE ŽEN 399 Primer obračunskega lističa za december 1942 renski odbor, ki je deloval v okviru svoje delovne enote, je imel blagajnika, ki je zbiral prostovoljne denarne prispevke bodisi za OF ali za LP ali kasneje SNP. Le-ti so odvajali denar blagajnikom matičnega odbora in ti glavnemu blagaj ­ niku RO OF železnice. Blagajniki so pobirali denar od članov OF največkrat ob mesečnih izplačilih mezd, višina prispevkov je bila prostovoljna in je znašala od 1 ali 5 do 20 Lit. 30 Iz spominov in izjav železničarjev je razvidno, da so pobirali prispevke že poleti 1941 in sicer po vseh delovnih enotah ljubljanskega vozlišča. Vsote prispevkov so bile do ­ kaj visoke in denar je redno pritekal v blagajno odbora OF železnica. 31 Z ozirom na pomanjkanje dokumentov bomo za KOMITE KPS NA LJUBLJANSKI ŽELEZNICI Od IV. 1941—X. 1942 TONE ŠUŠTERŠIČ do VII. 1941 TONE ZALAR do VH. 1941 TINE ROŽANC do VII. 1942 KAREL CRNlC MARTIN KOKALJ PETER ROMAVH do X. 1942 PETER ZLATNAR ml. do XII. 1941, nato JOŽE GABROVŠEK Od X. 1942—IX. 1943 KAREL CRNlC do IV. 1944 MARTIN KOKALJ do IX. 1943 JOŽE GABROVŠEK do 15. V. 1943 JANEZ RUPAR do II. 1944 400 ilustracijo navedli številčne podatke strnjeno samo za obdob ­ je od februarja do vključno septembra 1942. Razpredelnica je tako narejena le na podlagi obračunskih lističev osrednjega, kasneje rajonskega odbora OF železnica — ljubljansko vozli ­ šče. Številčni podatki prikazujejo, koliko je bilo v navedenem obdobju zaposlenih železničarjev, število članov OF (bolje število plačnikov) višina narodnega davka, prostovoljnih pri ­ spevkov, posojilo svobode * ** in sumaren prikaz prispevkov. 32 1942 Zaposleni Člani OF (število plačnikov) Narodni davek Prosto ­ voljni prispevki Posojilo svobode Skupaj II. — 1.432 21.032,50 3.510,50 2.277 26.820 III. — 1.385 19.824 3.608 1.386 24.818 IV. 3.4,61 (40,3 ®/o) 1.395 23.619,50 1.4,70 5.148 30.237,50 V. 3.350 (42,1 «/o) 1.412 29.464,50 1.962 8.500 39.926,50 VI. 3.444 (41,6%) 1.432 32.733 33.612 11.583 77.928 VIL 3.252 (40,2 %) 1.308 31.867 7.889 4.554 44.290 VITI. 3.505 (38,4 %) 1.345 34.408 5.137 2.772 42.317 IX. 3.396 (35,3 %) 1.199 29.260 641 1.089 30.990 poprečno 1.383 222.203,50 57.809,50 37.309 317.327 * Odlok Slovenskega narodnega osvobodilnega odbora o na ­ rodnem davku je bil sprejet 16. septembra 1941 za kritje izdat ­ kov osvobodilnega gibanja in socialno pomoč. Plačevati ga je bil dolžan vsak Slovenec, ki je imel lastne dohodke. Davek je zna ­ šal najmanj 1 Lit in je rastel progresivno do 10 % čistih dohod ­ kov. (Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, knjiga 1, dok. št. 42, stran 121). ** Odlok Slovenskega narodnega osvobodilnega odbora o po ­ sojilu svobode je bil prav tako sprejet 16. septembra 1941. Viši ­ na posojila je znašala 20,000.000 din, za posojilo je jamčil Slo ­ venski narodni osvobodilni odbor in prevzel za isto jamstvo po osvoboditvi vso davčno moč prebivalstva na celotnem slovenskem ozemlju. Posojilo se je obrestovalo po 5°/o letno, vplačevali pa so ga v Lit po tečaju 380 Lit za 1.000 din. Več o tem glej Doku ­ menti ljudske revolucije, knjiga 1, dok. št. 43, stran 122. 2'6 Železničarji 401 Številčni podatki zaposlenih železničarjev v številnih de ­ lovnih enotah in članov OF so v navedenih dokumentih (ob­ računskih lističih) tu in tam označeni z vprašajem. Kaže namreč, da avtor dokumenta pri sestavljanju mesečnih obra ­ čunskih poročil ni vselej točno poznal v nekaterih delovnih enotah številčno stanje zaposlenih in število članov OF. Ven ­ dar menimo, da so razlike v prikazu števila zaposlenih želez­ ničarjev in članov OF od dejanskega stanja zelo majhne in ker ni drugih podatkov na voljo, smo jih uporabili za suma- ren pregled, ki do neke mere le nazorno prikaže rast in upa ­ danje zaposlenih in članov OF v rajonskem odboru OF ljub­ ljansko vozlišče. Številčni podatki prispevkov pa so zanesljivi. Zanimivo je, da je od februarja do vključno junija 1942 število članov OF z manjšim odstopanjem navzgor ali navzdol pri ­ bližno enako, večje odstopanje od poprečja v prikazanem ob ­ dobju pa je v mesecu septembru. Iz tega je razvidno, da se je OF spomladi in zgodaj poleti močno utrdila in članstvo do neke mere ustalilo. Razpredelnica prikaže, da so največ pri ­ spevkov zbrali v juniju 1942 in to kar 77.928 Lit, kar je v primerjavi z drugimi meseci izredno. Približno enako so zbra ­ li denarja v juliju in avgustu, najmanj pa marca istega leta. Torej v osmih mesecih od februarja do vključno septembra MATIČNI ODBOR OF ŽELEZNIŠKE DIREKCIJE LJUBLJANA Od VII. 1941—X.1942 PETER ROMAVH do 6. X.1942 BRUNO BORŠTNIK poleti 1941, nato MARIJA MIKLAVC ing. ALFONZ DOBOVISEK do VII. 1942, nato LADO VUCNIK JOŽE ZAVRŠNIK JANEZ CEGLAR VILKO JERSE do 16. IX. 1942 nato JANEZ DEMŠAR pom. teh. IVAN KOCJAN, kurir bataljonskega štaba NZ na železnici do 14. X. 1943 SIMON DANEV Od X. 1942—IX. 1943 sekr. SIMON DANEV MARIJA MIKLAVC VUCNIK LADO JOŽE ZAVRŠNIK JANEZ CEGLAR JANEZ DEMŠAR pom. tehn. IVAN KOCJAN 402 1942 je poprečno na mesec 1.383 članov OF prispevalo narod ­ nega davka 222.208,50 Lit, prostovoljnih prispevkov 57.809,50 Lit in posojila svobode 37.309 Lit skupaj 317.327 Lit denarnih prispevkov. Iz blagajniškega obračuna okrožnega odbora OF Ljublja ­ na, kjer je med drugim zajet tudi rajonski odbor OF želez­ nica je razvidno, da je iz petih matičnih odborov OF plačalo marca 1943 916 članov OF 22.326 Lit narodnega davka, za posojilo svobode so zbrali 892 Lit, prostovoljnih prispevkov 1.416 Lit, pribitek 3.144 Lit, skupaj torej 27.778 Lit. 33 MATIČNI ODBOR OF ŽELEZNIŠKIH ENOT V ŠIŠKI Od VII. 1941—VI. 1942 sekr.: JOŽE GABROVŠEK blag.: FRANC KREBS obvešč.: TINE ROŽANC voj. ref.: BRANKO IVANUŠ-BOŽO intend.: RUDOLF STANČIČ tehnika: JOŽE SVETLIN zveza z dol. progo: STANE STANIČ zveza z most. del.: TONE PECKAJ od VI. 1942—U. 1943 sekr.: JOŽE GABROVŠEK blag.: FRANC KREBS NZ: MILOŠ MALLY Obv.: STANE ZDEŠAR intend.: RUDOLF STANClC teh.: JOŽE SVETLIN zveza z dol. progo: STANE STANIČ zveza z most. del.: TONE PECKAJ od II. 1943—V. 1943 sekr.: JOŽE GABROVŠEK blag.: IVAN BATISTA NZ: MILOŠ MALLY intend.: FRANC GORENC teh.: JANEZ LAMPIČ Obv.: STANE ZDEŠAR zveza z dol. progo: STANE STANiC zveza z most. del.: TONE PECKAJ Od V. 1943—IX. 1943 sekr.: KAREL GORNIK blag.: IVAN BATISTA NZ: JOŽEF STERMENSZKY Obv.: STANE ZDEŠAR intend.: FRANC GORENC teh.: TONE PECKAJ zveza z dol. progo: STANE STANiC 26 403 MUM - Uityf Pregled prispevkov, posojil in podpor za december 1942 in januar 1943 nekaterih terenskih odborov OF na železnici V letu 1942 in 1943 je bilo večje število železničarjev iz Ljubljanske pokrajine zaprtih, interniranih, veliko se jih je vključilo v NOV, zato so za družine le-teh skrbele frontne organizacije na železnici. Spričo tako povečanih potreb je or ­ ganiziral decembra 1942 ing. Ciril Mravlja v ljubljanskem železniškem vozlišču odbor Slovenske narodne pomoči, delo ­ val pa je v okviru rajona OF železnica. 34 V odboru so bili ing. Albin Grzinič, Malči Osredkar in Emilija Kocjan. Člani tega odbora so bili zadolženi, da v vseh delovnih enotah or ­ ganizirajo zbiranje denarja, sanitetnega materiala, obleke, obutve, živilskih kart, živil in tako učinkovito pomagajo pri ­ zadetim. 404 M ALCI OSREDKAR, roj. 1897, sta ­ tistična referentka na direkciji v Ljubljani. Soorganizatorica OF na direkciji, aktivno je delala zlasti pri Ljudski pomoči (LP), kasneje pre ­ imenovani Slovenska narodna pomoč (SNP). Delala je tudi na terenu v Šiški. Po vojni je požrtvovalno sode ­ lovala na področju socialnega var ­ stva. Umrla je leta 1962 Na pobudo članov odbora SNP je organizacija zajela vse delovne enote železniškega vozlišča. Tako je na primer Emi­ lija Kocjan s pomočjo Miloša Maliy ja organizirala odbor SNP v železniški ambulanti, kjer so delali v trojki Berta Flander, Lija Sivko in Miha Žerjav. V delovni enoti sekcije pa je Kocjanova že od vsega začetka pritegnila v delo Ivanko Fer- jančič-Čičko 35 Na direkciji je Osredkarjeva pritegnila v so ­ delovanje Marijo Kneisel in Milo Šinkovec, z njo je Osred ­ karjeva sodelovala že pri akcijah Slovenske narodne pomoči na pobudo Petra Romavha. 36 Na postaji Ljubljana je delal v organizaciji Anton Virant. V svoji delovni enoti je pobiral mesečne prispevke in oblačila ter jih oddajal Petru Romav ­ hu, ali pa je po njegovem naročilu izplačeval podpore ženam interniranih in železniškim družinam, katerih hranitelji so bili v NOV. Prispevke je pobiral ves čas okupacije. 37 Alojz Žargi ml., ki je delal v mostovni delavnici v Šiški, se spo ­ minja, da sta mu Jože Gabrovšek ali Tine Rožanc, člana že­ lezniškega komiteja KPS mesečno izročala večje vsote de ­ narja, ki jih je raznašal prizadetim železničarskim družinam. Denar v višini 500—700 Lit je izročal npr. družini Ignaca 405 Cankarja za Bežigradom, Iva Škrbca, Alojza Žargija st. in drugim. 38 Prav tako so odbori OF v kurilnici in sekciji po ­ birali davek in prispevke ter jih oddajali blagajnikom ma ­ tičnih odborov. Iz dveh ohranjenih seznamov, prvi je iz marca 1942, drugi (nedatiran) pa bržkone tudi iz prve polovice 1942. leta, moremo razbrati, da so dvajsetim družinam izplačali v višini od 150 do 500 Lit v skupni vrednosti 6.883 Lit in iz drugega seznama osemnajstim družinam v skupni vrednosti 6.400 Lit podpore. Seveda pa so bili skupni zneski podpore rajonskega odbora OF železnica znatno višji. Iz blagajniških obračunov le-tega je npr. razvidno, da so izplačali novembra 1942 vsoto v višini 28.509 Lit in marca 1943 pa v! višini 28.710 Lit podpore. 39 Od poletja 1941 pa do aretacije 2. oktobra 1944 je aktiv ­ no sodelovala pri zbiranju prispevkov za socialno pomoč dru ­ žinam, katerih svojci so bili v NOV, zaprti ali žrtve okupa ­ torjevega nasilja, tudi Jožefa Čehovin. Na postaji Ljubljana je bila likvidant mesečnih prejemkov in je med rednimi iz­ plačili plač vključevala tudi mesečne prejemke socialno og ­ roženim družinam. Pri tem so ji knjigovodsko pomagali v 406 so bili v NOV ali v internaciji. 41 Prav tako se aktivisti z go ­ renjskega kolodvora spominjajo, da so v okviru SNP pošiljali pakete internirancem na Rabu in v druga taborišča v Italiji in Nemčiji na naslove, ki jim jih je posredoval Tone Maver. Po spominih železničarjev so poslali z naslovne postaje Ljub- ijana-Šiška nad sto paketov. Pri preskrbi in zbiranju živil jim je znatno pomagala železničarska nabavi jalna zadruga v Šiški, ki jo je vodil Emil Klebel. Tako kot povsod na železnici, so bile te akcije v Šiški sprva legalne, kasneje z okupator ­ jevo prepovedjo pa so aktivisti iz šišenskih železniških delov ­ nih enot pošiljali pakete pod drugimi naslovi in iz različnih poštnih uradov. 42 Pakete so vozili železničarji tudi v druge kraje in jih od tam po različnih zvezah odpošiljali dalje. Ludvik Rahne iz Brezovice je npr. vzdrževal zvezo s Postoj ­ no, kamor je na nek naslov dostavljal pakete za internirance na Rabu. Tako železničarju Francetu Kavčniku, Bogataju in drugim. 43 Večino večjih akcij Slovenske narodne pomoči je vodil rajonski odbor OF železnica. Od srede maja 1943 do kapitu ­ lacije Italije je bil za delo SNP določen Simon Danev-Šime. ' 408 Slovenska narodna pomoč v ljubljanskem vozlišču je pošiljala denarne prispevke prizadetim železničarskim družinam tudi izven Ljubljane. Dopis rajonskega odbora OF Borovnica matičnemu odboru SNP na železnici, ki je sicer iz junija 1944, o tem nazorno govori Za njim je prevzel delo in odgovornost za SNP ing. Albin Grzinič.* 44 * Tudi pod nemško okupacijo je bilo dobro organizirano zbi­ ranje denarja v obliki davka za OF in prispevke SNP, ne samo v Ljubljani, temveč tudi po drugih progah. Ves ta nabrani denar (davek in za SNP, včasih tudi do 16.000 Lit.) je sprejel Janez Gregorač, blagajnik rajonskega odbora OF železnica. Ta denar je 410 Vse delovne enote na ljubljanskem vozlišču so zbirale denar v obliki prostovoljnih prispevkov, dalje odrezke živil­ skih kart in raznovrsten živež, člani SNP (Malči Osredkar, Ivanka Ferjančič-Čička, Anton Virant, Emilija Kocjan, pa tudi mnogi drugi) pa so obiskovali družine internirancev, partizanov, talcev in zapornikov ter jim prinašali denarno in drugo materialno pomoč. Prav tako so hrano in perilo ter razna sporočila prinašali zapornikom v ljubljanske zapore. Znatno pomoč je dajala SNP kot smo že omenili tudi inter ­ nirancem na Rabu, kamor so pošiljali poleg hrane tudi druge potrebščine, dalje železničarjem internirancem v razna tabo ­ rišča v Italiji in po nemški okupaciji Ljubljanske pokrajine v nemška taborišča. 45 V dveh poglavjih smo prikazali od aprila 1941 do kapi ­ tulacije Italije razvoj partijske, predvsem pa osvobodilne or ­ ganizacije in sestavo odborov OF na železnici v Ljubljanski pokrajini. S prikazom raznovrstnih oblik narodnoosvobodil ­ nega gibanja in boja proti okupatorju, ki je potekal organi ­ zirano že od poletja 1941 dalje, pa je moč potrditi, da so se železničarji dokaj množično vključevali v OF že jeseni 1941, zlasti pa do spomladi 1942. Pri tem se zastavlja vprašanje, kolikšen del železničarjev je z rastočim okupatorjevim teror ­ jem in razvojem slovenske kontrarevolucije in njene oboro ­ žene formacije v naslednjem obdobju prehajal v nasprotni tabor ali v bolj pasivno stanje. Kot že rečeno, so se železni ­ čarji množično vključevali v organizacijo OF in v podtalno delovanje v okviru službene dolžnosti in tudi izven nje. Na ­ rodnoosvobodilni boj na ’železnici pa ni bil v posameznih ob ­ dobjih po intenziteti vselej enako močan. Manjši del želez­ ničarjev je po začetnem aktivnejšem sodelovanju v NOB po ­ stajal z rastočim okupatorjevim nasiljem poleti 1942 nekako manj aktiven, vendar je zanj značilno, da je še dalje osvo ­ bodilno organizacijo moralno in materialno podpiral, ni pa se vselej vključeval v večje in zahtevnejše akcije, ki jih je terjalo narodnoosvobodilno gibanje na železnici. Vendar je izročal ing. Grziniču. Odbor SNP v Ljubljani je skrbel in pod ­ piral tudi prizadete družine železničarjev na vseh drugih progah izven ljubljanskega vozlišča. (Zaslišanje na upravi policije v Ljubljani, z dne 25. februarja 1945, fase. 527, mapa IX v arhivu IZDG.) 411 moč trditi, da je tudi ta del članov OF predstavljal na že­ leznici več ali manj zanesljivo zaledje in sile na katere so se lahko naslonili višji organi OF. Obstajale pa so skupine v vseh socialnih slojih, ki so kot sredina čakale na takšen ali drugačen izid vojne. Skupine klerikalno ali nacionalno us­ merjenih železničarjev, ki so nasprotovale narodnoosvobodil ­ nemu gibanju, so bile v posameznih delovnih enotah povsem v manjšini, v nekaterih pa jih sploh ni bilo. Njihovo sovraž ­ no delovanje je bilo čutiti bolj kot delo posameznikov, ne pa kot organizirane skupine, in se je od časa do časa razkrivalo z izdajstvi in vdori v organizacijo OF. Večje in dobro organizi ­ rane sovražne politične formacije na železnici ni bilo, kar velja za ljubljansko vozlišče in novomeško postajo in tudi druge postaje v Ljubljanski pokrajini. Tako nikoli niso imeli odločujočega vpliva na razvoj NOB na železnici, saj je zda ­ leč prevladovala moč partijske in osvobodilne organizacije, ki je bila zmožna tudi v najtežjih obdobjih voditi in oprav ­ ljati pomembne naloge za NOB. OPOMBE 1. Arhiv IZDG, fase. 8/3, ital. arhiv- kvestura. 2. Arhiv IZDG, fase. 8/3, ital. arhiv — kvestura. 3. Arhiv IZDG, fase. 175/3, arhiv — karabinjerji grupe Ljub­ ljana. 4. Arhiv ŽG, Dodatek k razpisu št. 41/42. 5. Arhiv IZDG, fase. 8/2, ital. arhiv — kvestura. 6. Zločini italijanskega okupatorja v Ljubljanski pokrajini, I. Internacije. Ljubljana 1946, stran 54. 7. Arhiv IZDG, fase. 6, ital. arhiv — visoki komisar. 8. Arhiv IZDG, fase. 239/4, ital. arhiv — karabinjerji divizije Granatieri di Sardegna. 9. Klešnik Roman: Na železniški postaji v Zalogu. Ljubljana v ilegali II, 1961, str. 259—260. 10. Prav tam. 11. Arhiv IZDG, fase. 239/5, ital. arhiv — karabinjerji divizije Granatieri di Sardegna. 12. Prav tam. 13. Arhiv IZDG, fase. 5/7, ital. arhiv — visoki komisar. 14. Podatke je posredovala Traven Rezka; Jesen 1942, Kore ­ spondenca Edvarda Kardelja in Borisa Kidriča. Ljubljana 1963, opomba 27, v dok. 79, stran 225. 15. Jesen 1942, Korespondenca Edvarda Kardelja in Borisa Kidriča. Ljubljana 1963, opomba 27, v dok. 79, stran 225; Arhiv CK ZKS, mapa življenjepisi. 412 16. Arhiv IZDG. fase. 218/12, ital. arhiv —< karabinjerji XI. armadnega zbora. 17. Arhiv IZDG, fase. 189/2, ital. arhiv — karabinjerji grupe Borovnica. 18. Spominska plošča na vogalu hiše na Trubarjevi cesti št. 12. (Za Čreslom.) Strniša Emil, ustni vir; Peček Francka-Lesar, ustni vir. 19. Arhiv IZDG, fase. 218/2, ital. arhiv — karabinjerji XI. armadnega zbora. 20. Arhiv IZDG, fase. 6/7, ital. arhiv — visoki komisar. 21. Arhiv IZDG, fase. 239/5, ital. arhiv — karabinjerji divizije Granatieri di Sardegna. 22. Arhiv IZDG, fase. 5/7, ital. arhiv — visoki komisar. 23. Arhiv IZDG, fase. 162/4; fase. 175/3; fase. 186/5, ital. arhiv — karabinjerji grupe Ljubljana. 24. Arhiv IZDG, fase. 476, ital. arhiv — TMG-sodbe. 25. Maliy Miloš, zapisek razgovora maja 1968; Gabrovšek Jože. zapisek razgovora z dne 8. januarja 1970. 26. Mikuž Metod: Pregled gospodarske dejavnosti v narodno ­ osvobodilni borbi v Sloveniji. Zgodovinski časopis 1956/1957, str. 221 in 226; Gradivo ŽG. 27. Zbrano gradivo ŽG, anketni listi in priloge. 28. Prav tam. 29. Zbrano gradivo ŽG, Strniša Emil: Kratek oris organizacije OF na železnici; Lužar Franc priloga k anketnemu listu, anketni listi postajnega osebja. 29. a Zbrano gradivo ŽG, anketni listi in priloge. 29. b Prav tam. 30. Kocjan Emilija, zapisek razgovora z dne 20. maja 1974. 31. Zbrano gradivo ŽG, anketni listi. 32. Arhiv IZDG, fase. 528/1; fase. 528/XI, part. civ. arhiv. 33. Arhiv IZDG, fase. 528/XI, part. civ. arhiv. 34. Zbrano gradivo ŽG, Kocjan Emilija, pismena izjava in za ­ pisek razgovora z dne 20. maja 1974, Arhiv IZDG, Grzinič Albin, ZB/1 kartoteka. 35. Zbrano gradivo ŽG, Kocjan Emilija pismena izjava. 36. Zbrano gradivo ŽG, Osredkar Malči, pismena izjava z dne 9. marca 1958. 37. Arhiv IZDG, Virant Anton ZB/58, kartoteka. 38. Žargi Alojz ml., zapisek razgovora z dne 5. maja 1976. 39. Arhiv IZDG, fase. 528/XI, part. civ. arhiv. 40. Arhiv IZDG, Čehovin Jožefa, ZB/6, kartoteka; Zbrano gradivo ŽG, anketni list. 41. Klešnik. Kronika, rokopis pri avtorici. 42. Zbrano gradivo ŽG, Bajec Alojz: Železničarji postaje Ljub­ ljana Šiška v borbi za svobodo 1941—1945. 43. Rahne Ludvik, zapisek razgovora z dne 21. septembra 1978. 44. Zbrano gradivo ŽG, anketni listi in spominski zapisi. 45. Zbrano gradivo ŽG, Ferjančič Ivanka-Cička, pismena iz­ java; Osredkar Malči, pismena izjava. 413 VII ŽELEZNIČARSKA DRUŠTVA POD ITALIJANSKO OKUPACIJO Poleg organizacij, ki so nastajale in delovale v okviru OF, moramo omeniti organizacije na železnici, ki so delovale še pred okupacijo. Še vedno so namreč obstajala železničar ­ ska strokovna, gospodarska in kulturno-prosvetna društva, ki pa so postopoma z okupatorjevimi odredbami spremenila vodstvo in značaj delovanja, kar velja predvsem za leti 1942 in 1943, in to za strokovna in kulturno-prosvetna društva, manj za gospodarska. Vendar pa so tudi ta, vsaj v prvih mesecih okupacije, dajala v okviru svoje legalne dejavnosti nekaj možnosti za politično podtalno delovanje med železni ­ čarji. V naslednjih primerih bomo prikazali, da so poleti in jeseni 1941 železničarji tudi v okviru svojih društev in zdru ­ ženj pridobivali člane za OF ali narodnoosvobodilno gibanje, čeprav je slovensko meščansko časopisje prikazovalo njihove občne zbore v luči solidarnosti z okupatorjem. Tako je na pri ­ mer Slovenski narod poročal v članku Naši železničarji so zbo ­ rovali dne 19. avgusta 1941 o poteku občnega zbora Udruženja jugoslovanskih nacionalnih železničarjev in brodarjev v Ljubljani in je zapisal naslednji sklep: »Slovenski železničar ­ ji so prepričani, da bodo rešena vsa vprašanja, ki so življenj ­ skega pomena za njihov obstoj«. 1 Seveda pa nas take in po ­ dobne ugotovitve v člankih meščanskega časopisja ne prepri ­ čajo, da so bila društva povsem solidarna z okupatorji in po ­ temtakem tudi neaktivna v NOB. Nasprotno, prav na ome ­ njenem občnem zboru in na občnih zborih in sestankih dru ­ gih društev so železničarji aktivisti usmerili svojo dejavnost 414 in veliko pripomogli k pravilni politični usmeritvi članstva ter vključevanja le-teh v OF, in v okviru organizacije OF v razne akcije, tako pri zbiranju denarnih in materialnih sred ­ stev in podobno. 2 Med društvi je bilo posebno aktivno šport ­ no društvo Hermes v Šiški, ki je bilo v letu 1941 in 1942 v okviru športnega udejstvovanja ne samo zbirališče športnikov, temveč tudi železničarjev aktivistov, komunistov in skojev ­ cev, ki so delovali med članstvom, bodisi da so imeli v nje ­ govih prostorih sestanke ali člani NZ svoje vaje. V društvene prostore je prihajal tudi Peter Romavh in se z železničarji dogovarjal za prenekatere akcije. 3 Neredko so se v okviru društvene dejavnosti npr. pri sokolih razvili začetki narodno ­ osvobodilnega gibanja tudi v drugih krajih, tako v Borovnici, Logatcu, Novem mestu, Kočevju. 4 Seveda pa so postale mož ­ nosti za širše politično ali frontno delovanje s postopnim uva ­ janjem novih okupatorjevih odredb glede društvene dejav ­ nosti skoraj onemogočene, ali pa so povsem usahnile. Tako so se morala preurediti z naredbo visokega komisarja za Ljubljansko pokrajino dne 18. novembra 1941 številna društva železničarjev in se prilagoditi položaju, ki je sledil s priklju ­ čitvijo Ljubljanske pokrajine h kraljevini. 5 Vsa društva so bila postavljena pod nadzorstvo visokega komisarja, ki ga je izvrševal po posebnem odposlancu, kateremu je bil v po ­ moč sosvet, sestavljen iz predstavnikov vseh posameznih društev. Kot odposlanec visokega komisarja jih je odslej nadziral fašist komendator Cezare Guglielmotti, ki je potem ob pregledu imovinskega, gospodarskega in finančnega stanja strokovnih in prosvetnih društev preučil in predlagal spoji ­ tev, ali pa kolikor je bilo potrebno razpustitev in likvidacijo nekaterih izmed njih. 6 Že jeseni 1941, zlasti pa spomladi 1942, so železničarji v Ljubljanski pokrajini z raznovrstno dejavnostjo močno pose ­ gli v NOB. Tega zlasti ni prezrla slovenska kontrarevolucija, ki je prav tedaj začela odkrito sodelovati z okupatorjem z jasnim ciljem, da bi učinkovito zavrla »komunistično nevar ­ nost« ter vzpostavila »red in mir«. V tem smislu je tudi oči ­ tala italijanski okupacijski oblasti v Ljubljanski pokrajini, »da je obdržala slovensko osebje v vsej državni administra ­ ciji, zlasti na pošti in telefonu in na železnicah, ki ga je treba odstraniti«. 7 Posledice te intervencije so bile za prebivalce 415 Ljubljanske pokrajine hude. Italijanski okupator je že marca 1942 pričel z blokadami v Ljubljani, z aretacijami, interna ­ cijo, odpuščanjem iz služb na pošti, v javnih ustanovah, pa tudi na železnici. 8 Na ljubljanskem železniškem vozlišču so poostrili kontrolo nad železničarji z nenadnimi blokadami, preiskavami, pomnožili varnostne ukrepe v prometu itd. Poleg tega je visoki komisar za Ljubljansko pokrajino dne 2. maja 1942 odredil, da se vsa strokovna društva železničarjev Ljub­ ljanske pokrajine spojijo v eno samo društvo, imenovano Associazione dei ferrovieri della Provincia di Lubiana — Društvo železničarjev Ljubljanske pokrajine. Za predsednika društva je bil imenovan ing. Janez Leben, 9 kot zaupnik vi­ sokega komisarja pa je bil postavljen za to društvo fašist ing. Gvido Sarti. 10 Z odločbo visokega komisarja za Ljubljansko pokrajino dne 26. novembra 1942 pa je bil imenovan Septi- mij Boneti za odposlanca visokega komisarja za nadzorova ­ nje združb, ki niso bile spojene v Društvo železničarjev Ljub­ ljanske pokrajine: Splošna gospodarska zadruga železničarjev Ljubljanske pokrajine, zadruga z. o. j.; Stavbna in kreditna zadruga železničarjev Ljubljanske pokrajine z. o. j.; Kreditna zadruga železničarjev Ljubljanske pokrajine, zadruga z. o. j.; Nabavljalna zadruga železničarjev Ljubljanske pokrajine z. o. j.; Čebelarska zadruga železničarjev Ljubljanske pokraji ­ ne z. o. j.; Dom, društvo železničarjev Ljubljanske pokrajine; Podporno društvo službujočih in upokojenih železničarjev Ljubljanske pokrajine in Železničarska knjižnica v Novem mestu. 11 Poleg tega je okupator s propagando in neposrednim pri ­ tegovanjem po stanovski pripadnosti začel vključevati že­ lezničarje v italijanski sindikat. Dne 14. aprila 1942 je uka ­ zal visoki komisar vključiti železničarski društvi Hermes in Slogo v Dopolavoro železničarjev Ljubljanske pokraji ­ ne, katerega športni in kulturni odsek bosta, le-ta pa jima bo tudi določil poslovnik in skrbel za njun razvoj. 12 Tako so železničarji zgubili še zadnje ostanke možnosti frontnega de ­ la v okviru svojih združenj in društev. S poletjem 1942 so organizirani frontovci, člani Hermesa, prenehali delovati v športni dejavnosti ter so zlasti mlajši člani odšli v partizane, tako skoraj celotna mladinska nogometna ekipa. 13 Članstvo se je razredčilo z aretacijami, internacijo, odhodom v ilegalo 416 in partizanske enote, tako da so društva v naslednjih letih okupacije le še životarila. Komunistična organizacija in organizacija OF na želez­ nici je prepovedala vpis železničarjev v Dopolavoro in izved ­ la v tem smislu široko propagando. Tako se železničarji na ­ čelno niso vključevali vanj; v ljubljanskem železniškem voz ­ lišču je bilo le nekaj (po dva, trije, pet, deset) vpisov in to na postaji Ljubljana, na direkciji, v obeh kurilnicah in še to le bolj formalno, ne da bi tudi aktivno sodelovali. Velika večina železničarjev pa se med okupacijo ni nikoli vpisala v italijanski sindikat. 14 Prav tako se železničarji niso vpisali na postajah vzdolž prog v Ljubljanski pokrajini, 15 morda so bili le tu posamezni primeri. Tudi na novomeški postaji so komunisti in aktivisti OF izvedli široko kampanjo proti vpi­ su in uspeli, vpisalo se je le nekaj italijanskih privržencev in najbolj kompromitirani aktivisti zaradi kritja. Večino vpi­ sov železničarjev v Dopolavoro torej ne moremo oceniti kot izrazit odpor proti NOB ali kot popolno solidarnost z okupa ­ torjem, razen v primeru njegovih privržencev in narodnih izdajalcev, kar pa je bilo pri železničarjih Ljubljanske po ­ krajine bolj redka izjema, temveč prej taktična poteza. O tem, da je bilo nekaj železničarjev le vpisanih v italijanski sindikat, razberemo tudi iz okrožnice Dopolavora železničar ­ jem Ljubljanske pokrajine št. 23 z dne 20. aprila 1943, ko jih le-ta vabi na proslavo obletnice ustanovitve Rima (21. aprila). Zato naj bi železniška direkcija izdala dovoljenje železničar ­ jem za odsotnost iz službe za čas proslave. 18 Bržkone so ne ­ kateri železničarji, ki so bili na izpostavljenem službenem mestu in so aktivno delali za NOB, za katere pa večina železničarjev ni vedela, imeli prav vpis v Dopolavoro za ne ­ kakšno kritje, morda so se vpisali celo s privolitvijo višjih partijskih ali frontnih organov. Tako je na primer govor o tem v poročilu dr. Dušana Kraigherja z dne 10. oktobra 1942 Edvardu Kardelju, vprašuje ga, ali naj vstopijo železničarji iz Zaloga v Dopolavoro, ker jih k temu silijo Italijani, in ta ­ kole piše: »Nič jim ne diši, le zaradi zvez mislijo, da bi bilo dobro. Doslej so železničarji še najbolj svobodni. Nobenega vojaškega papirja ne potrebujejo.« 17 Tako na primer so se vpisali na postaji Novo mesto po naročilu partijske organi ­ zacije železničarji, in to Djuro Špoljarevič, Rudolf Čubrilo in 27 Železničarji 417 Roman Stepišnik, da so si pridobili okupatorjevo zaupanje, ki so ga zaradi svojega aktivnega sodelovanja v NOB tudi potrebovali. 18 Iz navedenega moremo trditi, da število vpisa železničarjev v Dopolavoro ni bilo povsod merilo uspeha ita ­ lijanske propagande, temveč kot smo že zgoraj omenili, bolj taktična poteza, dasi so se železničarji v okviru športne in kulturne dejavnosti udeleževali nekaj teh prireditev in pro ­ slav, ki jih je organiziral Dopolavoro. 19 OPOMBE 1. Slovenski narod, 19. avgusta 1941, št. 189. 2. Gabrovšek Jože, zapisek razgovora z dne 8. januarja 1970; Strniša Emil, ustni vir. 3. Dolga in trda je bila pot. Petintrideset let SSD Železničar Ljubljana. Ljubljana 1953, stran 10. 4. Zbrano gradivo ŽG, anketni listi; Jančar Ludvik, zapisek razgovora z dne 29. maja 1974; Trček Ludvik, zapisek razgovora z dne 17. aprila 1974. 5. Službeni list za Ljubljansko pokrajino 22. novembra 1941, kos 94. 6. Prav tam. 7. Proces proti vojnim zločincem in izdajalcem Rupniku, Rö- senerju, Rožmanu, Kreku, Vizjaku in Hacinu. Ljubljana 1946, stran 37. 8. Prav tam, stran 37. 9. Jutro, 19. junija 1942, št. 138; Službeni list za Ljubljansko pokrajino 17. junija 1942, kos 48. 10. Prav tam, 17. junija 1942, kos 48. 11. Prav tam, 28. novembra 1942, kos 95. 12. Prav tam, 22. aprila 1942, kos 32. 13. Dolga in trda je bila pot. Petintrideset let SŠD Železničar Ljubljana. Ljubljana 1953, stran 11. 14. Lužar Franc, magnetofonski posnetek razgovora z dne 7. ju­ lija 1968; Strniša Emil, magnetofonski posnetek razgovora z dne 7. julija 1968. 15. Zbrano gradivo ŽG, izjave v anketnih listih; AS, Banovina, personalne mape železniških delavcev, fase. 1—40. 16. Arhiv ŽG, okrožnica Dopolavora železničarjev Ljubljanske pokrajine št. 23 z dne 20. aprila 1943. 17. Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji 3, Ljubljana 1966, dok. 142, stran 359. 18. Lepin: Zgodovinski material. 19. Jutro, 24. februarja 1943, št. 44 in 9. aprila 1943, št. 80. 418 vin KRATEK PREGLED RAZMER NA ŽELEZNICI PO KAPITULACIJI ITALIJE Po kapitulaciji Italije je Ljubljansko pokrajino zasedla nemška vojska in vključila Ljubljano z Dolenjsko in Not ­ ranjsko v operacijsko cono Jadransko primorje, železniško omrežje pa je bilo pod nadzorstvom železniške direkcije Bel­ jak (Reichsbahndirektion Villach). Dne 9. septembra 1943 so se zglasili pri delegaciji FS za ­ stopniki železniške direkcije: ing. Josef Dultinger, ing. Weinger in višji inšpektor Läufer iz Beljaka in izjavili, da bodo odslej nemški železničarji opravljali zaščitno in nadzorno službo. Poudarili so, da bo ljubljanska direkcija samostojno oprav ­ ljala službo »brez vsakega sodelovanja italijanske delegacije (ohne jede Mitwirkung)«. 1 Dne 10. septembra je prišel na di ­ rekcijo ravnatelj železniške direkcije Beljak in v razgovoru z načelniki, šefi in referenti ljubljanske železniške direkcije in v prisotnosti dveh članov delegacije FS Gogliotta in Fran- cha izjavil, da so proge Ljubljanske pokrajine pod nadzorst ­ vom nemške železniške direkcije v Beljaku. Ing. Josef Dul­ tinger ima vse polnomočje, s katerim lahko izdaja potrebne ukrepe, in da osebje ostane na svojih službenih mestih, ko ­ likor ga ne bodo drugje potrebovali. 2 Naslednjega dne so pri poveljstvu nemških železnic Ljubljana (Deutsche Reichsbahn Befehlsstelle Laibach) nastopili službo tile nemški uradniki: za računsko službo Ferdinand Klepp, za personalno službo Ackerman in za strojno službo v kurilnici ing. Schupitta, za nadzor kurilnice pa je bil dne 13. septembra določen ing. Koudelka. Z novo nemško oblastjo na progah Ljubljanske po ­ krajine je bila seznanjena tudi delegacija FS, zato so posto- 27* 419 Nemška zasedba slovenskega ozemlja po kapitulaciji Italije jeseni 1943 in operacijska cona »Jadransko primorje«. Po Tone Ferenc, Kapitulacija Ita ­ lije str. 359. Železniške proge v Ljubljanski pokrajini so odslej spadale pod železniško direkcijo v Beljaku 420 poma od 12. do 17. septembra prenehali deiovati in dne 18. septembra se je osebje, razen strojnega osebja, s posebnim vlakom odpeljalo iz Ljubljane. 3 Spričo odhoda večjega števila železničarjev v NOV s prog Ljubljanske pokrajine, se je ču­ tilo pomanjkanje delovnega osebja, zato so Nemci obdržali okoli 20 italijanskih strojevodij in kurjačev, ki so bili na vo ­ ljo nemški železniški upravi, razen tega so preostali slovenski železničarji vlakovne skupine (kurjači, strojevodje in zavi ­ rači) vozili delovne vlake tudi prek Šentvida do Jesenic. 4 Kot je razvidno iz zapisnikov sej železniškega odbora, je ostala ljubljanska direkcija po kapitulaciji Italije v velikih finančnih težavah. Še pod italijansko okupacijo je namreč železniška direkcija poleg lastnih finančnih dohodkov, dobila potrebne zneske od XI. armadnega zbora (Corpo d ’Armata XI.); ob preobratu pa se je morala zadolžiti sprva pri viso ­ kem komisariatu, nato pri pokrajinski upravi in pri mestni občini. 5 Tudi v naslednjih mesecih finančno stanje ni bilo ugodnejše. Pokrajinska uprava v Ljubljani je sicer nekaj ­ krat preučila finančno stanje direkcije, vendar ni ničesar ukrenila. Nemški svetovalec pri pokrajinski upravi dr. Her ­ mann Doujak je večkrat odločno poudaril, da mora direkcija sama skrbeti za potrebna denarna sredstva, ali naj se obme na osrednjo blagajno nemške vojske v Veroni (Deutsche Wer- macht Zentrallkasse Verona). 6 Seveda so temu primerno po ­ tekala tudi obnovitvena dela na porušenih progah na Dolenj ­ skem, ki jih je pričelo poveljstvo dne 19. novembra 1943 s progovno sekcijo v Ljubljani. Že 1. decembra je zgoraj ome ­ njeni urad prenesel vsa pooblastila na ljubljansko direkcijo, ki je odslej sama vodila nadaljnja dela, direkcija nemških železnic (DRB) pa jo je podpirala z dostavljanjem manjkajo ­ čega materiala. Da bi bil vozni park bolje oskrbovan, so v kurilnici Ljubljana na pobudo nemške delegacije in z odo ­ brenjem predsednika pokrajinske uprave z dne 3. decembra 1943 uvedli časovno nagrado za dela, ki bi pospešila tekoče vzdrževanje in popravila železniških vozil v kurilnici in ku­ rilniški delavnici v Šiški. Direkcija naj bi v času treh mese­ cev preučila, kakšen bo delovni in finančni učinek predlaga ­ nega nagrajevanja. 7 Medtem, ko je nemški okupator uvajal novo upravo na progah Ljubljanske pokrajine, pa frontno delo ni zamrlo, ko- 421 munisti in aktivisti OF so ob preobratu in novih razmerah nemške okupacije, spričo odhoda večjega števila železničarjev v NOV, znova začeli utrjevati pa tudi na novo postavljati terenske in matične odbore OF in znova obnovili zveze z ok ­ rožjem. Povezavo med starim rajonskim odborom OF želez­ nica in novim, ki se je oblikoval 18. oktobra 1943, je deset dni predstavljal ing. Ciril Mravlja. Prav na njegovo pobudo in z njegovim aktivističnim delom se je frontna organizicija v ljubljanskem vozlišču znova utrdila in nadaljevala z na ­ rodnoosvobodilnim gibanjem. V novem rajonskem odboru OF železnica, ki je delal že pod nemško okupacijo, so bili tile že­ lezničarji: Franc Gorenc je bil sekretar, Emil Strniša-Sam (aretiran 7. aprila 1944) je bil obveščevalec, Francka Rajh- Magdalena, blagajnik, Vlado Derenda (aretiran aprila 1944), vojaški referent, in Janez Rupar, intendant. Zaradi aretacij nekaterih članov, se je rajonski odbor OF železnica sredi (17.) aprila 1944 znova spremenil. Franc Gorenc je sicer ostal še nadalje sekretar, Adolf Kovič (aretiran decembra 1944) je po ­ stal obveščevalec, Stane Jereb intendant, Žarko Žen vojaški referent in Janez Gregorač (aretiran 5. februarja 1945) je bil blagajnik in odgovoren za tehniko. 8 Ko je Mravlja odšel ok ­ tobra 1943 v NOV, je imel še vedno zvezo s frontno organiza ­ cijo v ljubljanskem vozlišču, bil je namreč v stalnem pisme­ nem stiku z železničarji, največkrat prek snažilke na železnici Ivanke Ferjančič-Čičke. Prek nje je tudi poslal 20 pozivnic za vstop v NOV.9 Da bi že v začetku zatrl narodnoosvobodilno gibanje na železnici, posebej pa v ljubljanskem vozlišču, je nemški oku ­ pator s pomočjo izdajalcev izvedel 14. oktobra 1943 velike preiskave v vseh delovnih enotah in aretiral 86 železničarjev, tako iz občega oddelka direkcije 19, prometnega 18, gradbe ­ nega 24, strojnega 10, finančnega 13 in iz kurilnice 2. Odpe ­ ljali so jih v zapore v belgijsko vojašnico; dva uradnika iz direkcije so že izpustili 16. oktobra, 14 železničarjev 20. ok ­ tobra, ostalih 70 železničarjev pa so odpeljali v begunjske zapore. 10 Pretrgane kurirske zveze in kanali, uničene javke so poz ­ no jeseni 1943 in pozimi 1944 znova bile obnovljene. Prek ljubljanskega vozlišča so skoraj vse leto 1944 potekale zveze, ki so jih vzdrževali železničarji z ljubljanskim poverjeništom 422 CK KPS in z osvobojenim ozemljem prek Postojne, bili pa so kanali tudi prek Laz in Preserja. V mrežo javk, kanalov in TV relejnih postaj in pri organizaciji odhodov ilegalcev iz Ljubljane po železnici in na določene javke, so bili vključeni tudi železničarji. 11 Posebno dobro je delovala na železnici obveščevalna služba in to nepretrgoma tudi po kapitulaciji Italije, ki je zlasti v letu 1944 in 1945 z vojaškimi poročili o sovražniko ­ vem prometu po železnici mnogo koristila NOV in zavezni ­ ški vojski. 12 Dne 2. oktobra 1944 so odpeljali 200 železničarjev iz Ljubljanske pokrajine na delo v Nemčijo. 13 Konec leta 1944 je bilo zaradi domobranskega vdora in izdaje aretiranih, med drugimi tudi večje število železničarjev. Med njimi sta bila iz rajonskega odbora OF železnica aretirana decembra 1944 Adolf Kovič in februarja 1944 Janez Gregorač. 14 V težkih okoliščinah pod nemškim in domobranskim terorjem pa so posamezni odbori OF še dalje do osvoboditve delovali, seveda ne več tako množično in v taki širini kot v letih 1942 in 1943. OPOMBE 1. Arhiv 2G, zapisnik seje železniškega odbora direkcije z dne 20. oktobra 1943. 2. Prav tam. 3. Prav tam. 4. Arhiv RSNZ, fase. VOS II-ll, vojaško poročilo z dne 16. septembra 1943. 5. Arhiv ŽG, zapisnik seje železniškega odbora z dne 2. ok ­ tobra 1943. 6. Prav tam, z dne 23. novembra in 9. decembra 1943. 7. Prav tam, z dne 9. decembra 1943. 8. Arhiv IZDG, fase. 527/9, zapisnik zaslišanja na Upravi po ­ licije z dne 25. februarja 1945 v Ljubljani; Podatki v zbranem gra ­ divu ŽG. 9. Prav tam; Strniša Emil, ustni vir. 10. Arhiv ŽG, zapisnik seje železniškega odbora direkcije z dne 28. oktobra 1943. 11. Arhiv IZDG, fase. 527/9, zaslišanje na upravi policije v Ljubljani z dne 25. februarja 1945; Čepe Marica: Zveze med Ljub­ 423 ljano in osvobojenim ozemljem po kapitulaciji Italije. Ljubljana v ilegali IV, 1970, str. 471—484. 12. Arhiv IZDG, fase. 18, part. arhiv — glavni štab Slove ­ nije. 13. Arhiv ZG, seznam osebja priložen k zapisnikom železni ­ škega odbora direkcije za leto 1943. 14. Podatki iz zbranega gradiva ZG. 424 SKLEPNA BESEDA Železničarji so sodili v Sloveniji ob koncu prve svetovne vojne spričo številčnosti in močne tradicije delavskega giba ­ nja med pomemben in najbolj osveščen del delavskega raz ­ reda. Z nastankom kraljevine SHS so se prvi začeli združe ­ vati v razredni sindikat v jugoslovanskem okviru in pod vplivom levega krila v Jugoslovanski socialnodemokratski stranki in nato marca 1920 ustanovljeni Delavski socialistični stranki za Slovenijo (DSSS), ki je mesec dni zatem, se pravi aprila 1920, kot na novo ustanovljena komunistična stranka na Slovenskem, postala sestavni del Socialistične delavske stran ­ ke Jugoslavije (komunistov — SDSJ k), bili zopet med prvi ­ mi, ki so pričeli reševati predvsem žgoča socialnoekonomska vprašanja. Z velikimi mezdnimi in stavkovnimi gibanji, zlasti spomladi 1920, so dali delavskemu gibanju pomemben pečat, ki je pomenil začetke revolucionarne preusmeritve razredne ­ ga boja. Krvava zadušitev velike železničarske stavke aprila 1920 je pomenila za železničarje hud udarec, ki ga niso mogli prebo ­ leti vsa dvajseta leta pa tudi še kasneje ne. Hkrati je pome ­ nila globoko zarezo v družbenopolitičnem življenju na Slo ­ venskem, posebej pa na železnici. Za ta čas je značilna vse večja cepitev v marksističnem taboru, tako v komunistični, kakor v socialistični stranki, ta pa se je odražala tudi v sindikalnem gibanju železničarjev. Vrhunec cepitve železni ­ čarskih sindikalnih organizacij doseže leto 1923 in 1924, ko so se konec leta 1924 in v prvi polovici 1925 znova poskušali združiti. Združevanje vseh železničarskih strokovnih organi ­ zacij pa je ostalo le na pol poti; čeprav so bili železničarji 425 stanovsko najbolj organizirani, delavske enotnosti niso mogli doseči. Marksistično usmerjeni, ki so bili v »razredno bojevnih železničarskih organizacijah«, so se slednjič združili proti kon ­ cu leta 1925 v Ujedinjeni savez železničarjev Jugoslavije in se vključili v Ujedinjeni radnički sindikalni savez Jugoslavije (URSSJ), železničarji v Prometni zvezi so ostali v krščansko ­ socialnem sindikatu, Udruženje jugoslovanskih nacionalnih železničarjev in brodarjev pa v liberalnem oziroma narodno- socialnem sindikatu. Zunaj teh združenj pa je bilo več kot polovica železničarjev, ki niso bili organizirani. Sindikalno gibanje železničarjev — državnih uslužbencev in ene pomembnih kategorij delavstva je imelo svoje poseb ­ nosti. Morda bolj kot v drugih strokah so se v njem pojav ­ ljala politična nasprotja med vodstvi posameznih sindikalnih organizacij in razumljivo različna stališča do taktike in vse­ bine reševanja perečih socialnih in gospodarskih vprašanj, s ciljem priboriti si med drugim tudi dominacijo nad družbe ­ nopolitičnim življenjem na železnici. V razmerah naraščajoče gospodarske krize in okrepitve gospodarskega izkoriščanja, ki so ga železničarji občutili še posebej v obdobju diktature, so se zlasti zaostrovala nasprotja med najmočnejšima sindika ­ toma. To sta bila Udruženje jugoslovanskih nacionalnih že­ lezničarjev in brodarjev, ki je bilo ves čas protikomunistično in sovražno internacionalizmu in je tako zvesto podpiralo po ­ litiko državnega centralizma in osrednjih prometnih ustanov v Beogradu, in Ujedinjeni savez železničarjev Jugoslavije, ki je delal v okviru URSSJ. Oblast je seveda ves čas podpihovala nasprotja in dušila delovanje razrednega sindikata (USŽJ), ki si je prizadeval združiti vse železničarje v boju za uresničitev vsakdanjih živ- ljenskih zahtev, kakor tudi dolgoročnejših razrednih ciljev. Zato je oblast z obtožbo, da deluje protidržavno prepovedala njegovo delovanje in grozila z razpustom. Edino razredno sindikalno organizacijo USŽJ na železnici so v Sloveniji raz ­ pustili konec leta 1933, postopno pa so bile razpuščene raz ­ redne sindikalne organizacije URSSJ na železnici tudi v dru ­ gih pokrajinah države. Nekdanji člani razpuščenega Ujedinjenega saveza so po ­ slej v zaupniški mreži okoli glasila Ujedinjeni železničar se- 426 stavljali neuradno opozicijo, vendar so mogli bolj ali manj in ­ tenzivno delovati le v podpornih organizacijah na železnici, da bi z akcijami pomoči reševali najbolj socialno prizadete stanovske tovariše. Poleg tega so usmerjali svojo dejavnost v delavska prosvetno-kulturna društva na železnici in izven nje, hkrati pa vztrajno vodili akcije za obnovitev razrednega sindikata. Vendar je del te opozicije počasi izgubljal svojo ostrino ter se pred političnim pritiskom direkcijskih ustanov in uradov, iz socialnoekonomske nuje in tudi iz oportunizma zatekal v okrilje režimskih sindikalnih organizacij. V skladu z novo politično in programsko usmeritvijo vod ­ stva KPJ oziroma KPS so člani obnovljene komunistične stranke začeli delovati v obstoječih sindikalnih in drugih or ­ ganizacijah na železnici. S svojo široko razvejeno dejavnostjo na terenu in na železnici so vložili v tok zbliževanja in po ­ vezovanja delovnih ljudi predvsem od spodaj, velike napore v temelje za nastanek in razvoj enotne delavske fronte. V obdobju razmaha ljudskofrontnega gibanja so se nam ­ reč tudi železničarjem odpirale širše možnosti delovanja ne samo na sindikalnem, temveč tudi na političnem torišču. Odslej njihovo gibanje ni bilo ozko vezano in osredotočeno samo na reševanje predvsem vsakdanjih živi jenskih potreb te ali one kategorije delavcev ali stroke, temveč so boj za so ­ cialnoekonomske pravice združevali z bojem za gospodarsko in kulturno samostojnost in obrambo ogroženega slovenskega naroda. Le-ta se je zlasti okrepila spričo profašistične zuna ­ nje politike slovenskega narodnega vodstva in jugoslovanske vlade ter večjega pritiska fašističnih držav na Jugoslavijo. Narodna zavest in privrženost železničarjev komunistični partiji, ki se je tako očitno izpričala po okupaciji Slovenije aprila 1941, v njihovem vključevanju v Osvobodilno fronto in sodelovanju v narodnoosvobodilnem gibanju, je imela svo ­ je globoke korenine v delavskem gibanju železničarjev. Se­ veda bi le monografski prikaz socialnopolitičnega in gmotne ­ ga položaja delavcev ter delavskega gibanja omogočal sinte ­ zo tega razvoja. Šele potem bi bil možen odgovor na tako zapletena vprašanja kot so, na primer odnosi med komunisti in socialisti znotraj razrednega sindikata Ujedinjenega save ­ za železničarjev Jugoslavije, prikaz teh odnosov po njegovem razpustu; vpliv KP in SKOJ od spodaj, v bazi, na proces 427 razhajanja železničarjev s sindikalnim in političnim vodstvom železničarskih organizacij, ki je poslužujoč se demagogije, v sklopu stanovskih strokovnih organizacij »reševalo« žgoča so­ cialnoekonomska vprašanja; proces oblikovanja demokratičnih skupin ter strnitve odkrite opozicije, ki je potekala zlasti ob volitvah in drugih protirežimskih akcijah. Takšna monograf ­ ska obdelava bi morala osvetliti tudi vprašanje medsebojnih odnosov privržencev posameznih političnih strank in odnos teh do komunistov; oziroma njihova stališča do pobud in ak ­ cij KP za enotno delavsko fronto. Posebej bi morali preučiti delovanje krščanskosocialističnega sindikata Prometne zveze in njegov odnos do Slovenske ljudske stranke (SLS) in sode ­ lovanja s komunisti in socialisti s še posebnim ozirom na Prometno zvezo Maribor, vključevanje železničarjev, tudi po ­ litično in sindikalno neorganiziranih, glede na programe ljudske fronte na Slovenskem, v množična gibanja in druge oblike njenega delovanja. Z začetkom druge svetovne vojne je še posebej zanimivo sodelovanje železničarjev v narodno ­ obrambnih in protidraginjskih akcijah in propagandni dejav ­ nosti ob zbiranju podpisov za ustanovitev Društva prijateljev Sovjetske zveze, prav tako prikaz delovanja marksistično us­ merjenih železničarjev, zlasti članov KP in SKOJ, v meščan ­ skih in delavskih prosvetno-kulturnib in športnih društvih in organizacijah, pa tudi pristop železničarjev v demokratično levo skupino Sokola itd. S tem smo nakazali le nekaj vpra ­ šanj, katerih obravnava bi utegnila prikazati politične tokove med železničarji in hkrati osvetlitve vsega tega, kar da od ­ govor na vprašanje, kaj je privedlo železničarje v NOB in zakaj so v nekaterih pokrajinah delovali množičneje in in ­ tenzivneje kot v drugih. Odgovor na ta vprašanja pa vseka ­ kor zahteva povezovanje nadrobnih raziskav s temeljnim po ­ znavanjem gospodarskih razmer v Sloveniji oziroma v stari Jugoslaviji, posebej še na železnici, potreben pa je tudi mo ­ nografski prikaz narodnoosvobodilnega boja železničarjev v vseh treh med seboj različnih okupacijskih sistemih v letih 1941—1945. Na geografsko političnem izredno pomembnem in zato iz­ postavljenem prostoru slovenskega ozemlja, so imele železni ­ ške komunikacije in hkrati železničarji znatno vlogo tudi v drugi svetovni vojni oziroma v NOB. Gosta mreža odborov 428 Osvobodilne fronte v Ljubljanski pokrajini na železnici, pri ­ lagojena organizacijski strukturi službenih enot, je temeljila na moralno-politični osveščenosti, narodni zavesti in discipli ­ ni železničarjev. To je bila trdna organizacija, ki jo je vodila komunistična partija in je vse do kapitulacije Italije, kljub okupatorjevemu nasilju, delovala neprekinjeno. Bila je res ­ nična opora celotnemu organizmu slovenskega narodnoosvo ­ bodilnega gibanja. Tudi na železnici so bile organizacije Os­ vobodilne fronte, narodne zaščite in varnostno-obveščevalne službe trdno povezane med seboj in so uspešno opravljale vse naloge v kurirski, obveščevalni in intendančni službi. Zlasti pa so bile pomemben člen povezovanja med kraji znot ­ raj Ljubljanske pokrajine in med partizanskimi enotami. Še več, kljub razkosanju slovenskega ozemlja je vodstvo KP in NOB prav prek železničarjev imelo zanesljivo povezavo z vsemi pokrajinami v Sloveniji in je prek njih vzdrževalo zveze tudi z drugimi pokrajinami Jugoslavije. Zaledje je ob pomoči železnice oskrbovalo partizanske enote tako s hrano, obleko, obutvijo pa tudi s sanitetnim in tehničnim materialom za partizanske bolnišnice in tiskarne ter s stroji in orodjem za partizanske delavnice. Za potrebe vo ­ jaške intendance so železničarji pošiljali blago ves čas v ob ­ liki kosovnih pošiljk, od pomladi 1942 do jeseni 1943 pa so v sodelovanju s partizanskimi enotami, CT KPS in terenci po ­ šiljali celo vagonske pošiljke, največ železničarji ljubljanske ­ ga vozlišča (Ljubjana, Šiška, Zalog) in Novega mesta. Razen te ­ ga je železniška organizacija osvobodilnega gibanja omogočala prevoz članom vodstva NOB in CK KPS ter drugim pomem ­ bnejšim aktivistom, ilegalcem in borcem NOB ter jim tako olajšala izpolnjevanje nalog, ki jih je terjalo narodnoosvobo ­ dilno gibanje. Železničarji so ob kapitulaciji Italije v okviru železni ­ škega bataljona narodne zaščite v Novem mestu in Kočevju sodelovali pri razoroževanju italijanske vojske. Kmalu zatem so v okviru operacijskih načrtov XV. in XIV. divizije stro ­ kovno sodelovali pri velikih rušenjih dolenjskih in kočevske proge na relaciji Novo mesto —Metlika in Novo mesto--Stra ­ ža-Toplice ter Grosuplje —Kočevje. S temeljitim rušenjem in uničenjem voznega parka je bila dolenjska proga neuporabna do konca vojne, kočevska pa do konca leta 1944, ko jo je 429 nemški okupator začel obnavljati. Neuporabnost železniških komunikacij je sovražnik občutil že v bližnji veliki nemški ofenzivi jeseni 1943, kakor tudi v njegovih kasnejših opera ­ cijah. Težko je izmerljiv tudi delež železničarjev v strokovni pomoči enotam NOV in POS pri skoraj vsakodnevnih ruše ­ njih železniških prog in objektov. Železničarji so s hitro do ­ stavljenimi in točnimi poročili seznanjali narodnoosvobodilne enote in prek njih tudi zavezniško vojsko o sovražnikovem zavarovanju prog in objektov, vojaškem prometu in tranzitu. Vsa ta dejavnost je predstavljala na eni strani moralno, po drugi pa dragoceno stvarno pomoč NOV, ki je potem z učin ­ kovitim rušenjem železniških komunikacij motila in preki ­ njala okupatorjev promet in tranzit. Iz dneva v dan spremi ­ njajoče se prometne razmere (predvsem daljše zamude ali ce­ lo prekinitve prometa) so vsekakor vplivale na okupatorjeve načrte oziroma ga prisiljevale, da je moral nenadno spremi ­ njati marsikatere vojaško-strateške načrte v ofenzivnih ope ­ racijah na jugoslovanskih in drugih bojiščih. Po kapitulaciji Italije se je z odhodom velikega števila železničarjev v enote NOV mreža organizacij Osvobodilne fronte razredčila, pa tudi precej kadrovsko spremenila. Kljub temu so železničarji nekdanje Ljubljanske pokrajine zdaj v novih razmerah nemške okupacije, sodelovali v narodnoosvo ­ bodilnem boju do osvoboditve, predvsem s kurirsko in obve ­ ščevalno službo. Železničarji, ki so bili v enotah NOV (tako na primer v XIV. železničarski brigadi, X. ljubljanski brigadi, Tomšičevi, Cankarjevi brigadi, Zapadnodolenjskem odredu itd.), pa so poslej z orožjem v roki branili svojo domovino in kot hrabri borci in starešine prispevali k osvoboditvi sloven ­ skega in jugoslovanskih narodov. Razume se, da na podlagi te razprave, ki obravnava raz ­ meroma kratko obdobje (1941—1943) in je omejeno le na tisti del slovenskega ozemlja, ki ga je zasedel italijanski okupator (Ljubljanska pokrajina) in spričo dejstva, da še nimamo siste ­ matičnega pregleda o NOB železničarjev v drugih pokrajinah Slovenije v letih 1941—1945, še ne moremo podati zadovolji ­ vih ocen in podatkov o narodnoosvobodilnem boju železni- ničarjev. Zatorej še ne moremo podati pregleda koliko želez­ ničarjev je sodelovalo v NOB, koliko je bilo žrtev fašističnega 430 nasilja in padlih v NOV, niti ne natančno ugotoviti njihovega deleža v NOB v okviru slovenskega delavstva. Trdimo lahko le, da so železničarji v tako imenovani Ljubljanski pokrajini, ki je zajemala gospodarsko nerazvite predele Slovenije (Not ­ ranjsko, Dolenjsko, Belo krajino), predstavljali dokajšen del delavskega razreda in da je po do zdaj znanih podatkih in ocenah organizirano, delno ali občasno sodelovalo 80 do 85 % v NOB in ljudski revoluciji, kar pomeni, da je bilo njihovo sodelovanje res množično. 431 PRILOGA ŽELEZNIČARJI — NOSILCI PARTIZANSKE SPOMENICE 1941 IN NARODNI HEROJI Ambrožič (Anton) Franc 28. III. 1910 Arnejšek (Jaka) Dušan 18. VIII. 1925 Avbar (Janez) Alojz 1. X. 1898 Benedičič (Jože) Jože »Iztok« 25. VIII. 1912 Belšak Maks »Doko« 8. IX. 1922 Besednjak (Jože) Angel »Don« 15. X. 1914, nar. heroj Bežan (Ivan) Ivica 14. VI. 1933 Bežan (Franc) Miroslav 10. IV. 1921 Boh (Janez) Stanko 8. XI. 1922 Borštnar (Josip) Jože 8. III. 1915, nar. heroj Cimerman (Jožef) Vinko 22. II. 1921 Cuznar (Ivan) Stane »Jurc« 2. VI. 1918 Čepeljnik (Egidij) Franc 20. XI. 1883 Černilec (Franc) Jože »Di- mež« 24. II. 1915 Černivec (Franc) Matija 24. II. 1919 Čubrilo (Niko) Rudolf 22. IV. 1914 Danev (Ivan) Simon 10. II. 1901 Dolčič (Anton) Emil 13. II. 1920 Dolinšek (Janez) Franc »So ­ kol« 29. I. 1911 Drobež (Alojz) Franc »Darko« 8. I. 1916 Dur j ava (Avgust) Avgust 11. IV. 1922 Ferjančič Ivanka »Cička« 29. III. 1906 Gabrovec (Jakob) Radoslav »Ganč« 2. VIII. 1920 Grat (Franc) Ladislav »Kijev« 13. VI. 1922 Gregorič (France) dr. Rihard 24. V. 1910 Gričar (Jože) Jože »Metod« 4. II. 1910 Hafner (Jakob) Vinko 21. I. 1920 Hribar (Janez) Janez 8. X. 1918, nar. heroj Hribar (Alojz) Jože 19. V. 1897 Hribernik (Ivan) Zdravko 26. II. 1924 28 Železničarji 433 Humar (Ivan) Jože 30. VIII. 1918 Ivanuš (Valentin) Branko 27. XI. 1919 Igličar (Janez) Ivan-Jure 31. III. 1905 Jakhel (Oton) Jože »Pepi« 26. VI. 1923 Jazbinšek (Ivan) Avgust 25. VIII. 1901 Jerančič (Franc) Franjo »Loj ­ ze« 6. I. 1914 Kavčič (Ignac) Stane 30. X. 1919 Keržič Kazimir »Kazi« 21. II. 1922 Kirn (Jože) Viktor »Janošik« 4. II. 1921 Kirn (Jože) Rajko 30. VIL 1922 Kladivar (Jože) Jože 8. VIII. 1917 Kladivar (Jože) Ludvik 7. VII. 1924 Klešnik (Jože) Roman 3. VIII. 1910 Kočevar (Ivan) Miroslav 24. X. 1919 Kokalj (Jakob) Martin 10. XI. 1908 Korošec (Primož) Maks 10. X. 1922 Kos Stanislav »Ris« 22. XI. 1921 Kos (Jerneja) Martin 31. X. 1914 Krainer (Franc) Viktor 31. V. 1900 Krebs (Anton) Franc 9. X. 1898 Lepin (Mihael) Danijel 22. VI. 1914 Loštrk (Jaka) Milan »Nov ­ ljan« 6. XI. 1914 Lozej (August) Zdravko »Pat« 20. IV. 1919 Ludvik (Anton) Rudolf 20. IX. 1902 Majeršič (Ivan) Maks 8. X. 1901 Maliy (Marija) Miloš 30. VI. 1919 Malnarič Jože 27. VII. 1917 Maraž (Bogomil) Milan »Mi­ le« 17. II. 1918 Marušič (Jože) August 26. VI. 1911 Matejka (Anton) Evgen »Perne« 16. XI. 1909, nar. heroj Matko (Franc) Danimir 7. III. 1924 Mavrovič (Mija) Ivan 27. III. 1911 Mekina (Franc) Franc »Bo ­ rut 13. VII. 1923 Milavec (Lovrenc) Franc »Franček« 2. X. 1888 Mlinar (Franc) Jože »Ciril« 2. VIL 1913 Molek (Franc) Jože »Puntar« 29. III. 1911 Mravlja ing. Ciril 15. VII. 1912 Merlak Jože »Milan Pišlar« 22. II. 1917 Nampelj (Anton) Maks 7. IX. 1916 Novak (Blaž) Stane »Fužine« 25. V. 1922 434 Omahen (Vid) Jožef 15. III. 1900 Pangeršič (Anton) Janez »An ­ tonov« 21. XII. 1898 Petrič (Ivan) Ivan 2. IX. 1909 Pirkovič (Jožef) Franc »Gort« 25. XII. 1914 Polak (Franc) Bojan »Stjen­ ka« 28. XI. 1919, nar. heroj Porenta (Anton) Valentin »Gašper« 14. II. 1909 Prosenc (Ivan) Živoj in »Pal ­ ček« 11. I. 1919 Puhar (Rudolf) Rudolf »Ra ­ žin« 4. IX. 1921 Polk (Andrej) Albin 18. II. 1919 Rožanc (Jožef) Valentin 8. II. 1895, nar. heroj Rudolf (Jakob) Anton 14. I. 1917 Saje (Jože) Jože »Iztok« 18. IX. 1920 Simčič (Alojz) Marjan »Mar ­ ko« 3. X. 1909 Smrkolj (Franc) Martin »Ti­ ne« 2. XI. 1918 Stare (Franc) Ivan 28. IX. 1913 Stepišnik (Blaž) Vladislav »Lado« 28. IV. 1918 Sternad (Jakob) Janez 7. V. 1908 Stopar (Jakob) Viktor 13. XII. 1913 Strniša (Jernej) Jernej »Emil« 21. II. 1902 Šeme (Anton) Jože 12. III. 1916 Šemrd (Mehmed) Hamdija 3. VIII. 1910 Škerl (Jože) Jože 12. VIII. 1914 Špoljarevič (Jakov) Đuro 21. IV. 1900 Šušteršič (Anton) »Tine« 1. V. 1903 Taufer (Ignac) Karl »Šarli« 12. IX. 1919 Vidmar (Jože) Tone »Luka« 3. I. 1917, nar. heroj Vodnik (Alojzij) Jože »Maro ­ ko« 12. III. 1913 Voljč (Franc) Ignac »Drčar« 17. VII. 1917 Vrhovšek (Anton) Franc 1. VI. 1917 Zabukovec (Leopold) Milan 16. IV. 1923, nar. heroj Zagorc (Josip) Jože 4. VI. 1913 Zalaznik (Anton) Franc »Leon« 20. III. 1907 Završnik (Maks) Miroslav »Pastir« 14. I. 1921 Zlatnar (Peter) Peter 11. V. 1914 Zupančič (Alojz) Franc »Štan ­ gar« 3. VIL 1908 Zupančič (Ignac) Ignac 25. X. 1912 Zupančič (Janez) Janez »Gor ­ janc« 23. IV. 1900 Zupančič (Franc) Stane 22. XI. 1916 Žerjav (Franc) Franc 6. XI. 1911 Židan (Valentin) Stane 20. XII. 1915 28* 435 OBELEŽJA PARTIZANSKIH PREHODOV ČEZ PROGE (utemeljitve drugih so že objavljene v katalogu Železničarji v revoluciji 15. aprila 1978, Ljubljana 1978.) Obeležje med Poljem in Zalogom pri 560 km proge Ljub­ ljana —Zidani most je še posebej namenjeno spominu na pre ­ hod čez progo več kot 300 domačinov Zasavja, Črnuč, Ježice, Stožic, Jarš, Tomačevega in Obrij na poti v partizane, na Pugled in Polico od tam pa v brigade. Prehod so uporabljali borci II. grupe odredov, Gedžova in Štefanova četa, Zahodno- dolenjski odred in del Ristovega bataljona. Prehod so dobro poznali partizanski kurirji Štajerske, ki jih je pot vodila v glavni štab in IV. operativno zono; čez tire so nosili tudi živež za borce. Tu so varno prekoračili zastraženo progo tudi najod ­ govornejši voditelji NOB, med njimi Sergej Kraigher in Peter Stante-Skala. Organizator prehodov čez progo je bil Polde Maček in kasneje Ivo Klavs. Pomagali so jim Francka Dimnik, železničarji Jože Okretič, Tone Lojovec, Andrej Alič in mnogi drugi. Železničarji, aktivisti od Polja do Zaloga, na takratnem premikalnem kolodvoru, so imeli pri organizaciji prehodov pomembno vlogo. Čeprav se je vse dogajalo v neposredni bli­ žini sovražnikovih postojank, prehod nikoli ni bil kompromiti ­ ran. Ponovno so potrdili revolucionarno delavsko zavest, ki so jo spontano pokazali že na Zaloški cesti leta 1920. Večina železničarjev s tega območja je odšla v partizane, nekaj pa jih je okupator odpeljal v taborišča. Pod vodstvom partije in OF so železničarji organizirali še vrsto sabotaž, pomagali ujetni ­ kom v vojaških transportih, jim omogočili pobege itd. Železničarji Slovenije in Istre so obeležje postavili v so ­ delovanju s krajevno skupnostjo Polje. Železničarji Slovenije in Istre izročamo to obeležje javnosti na dan 14. julija 1978 ob prazniku krajevne skupnosti Polje. 436 LISTINA O SPOMINSKEM OBELEŽJU PARTIZANSKI PREHOD 1941-1945 Železniško gospodarstvo Ljubljana Železničarji Slovenije in Istre postavljamo to obeležje v spomin na herojske čase NOB in še posebej v spomin vsem našim borcem, ki so v letih 1941 - 1945 hodili tod čez progo, zasedeno od sovražni ­ ka, ko eo izpolnjevali svoje bojne, politične in druge naloge ter pri tem uresničevali svetle cilje narodnoosvobodilnega boja in revolu ­ cije, ki so jih bili naši narodi pod vodstvom Komunistične partije. Obeležje med Bregom in Loko, v km 495,259 železniške proge Beograd - Sežana naj bo stalni spomin na junaške kurirje in doma ­ če aktiviste, ki so že v letu 1942 tod preko vzpostavili zvezo iz Štajerske na Dolenjsko. Ti prehodi so bili na območju 3 km in to na terenu, ki je bil od sovražnika skrbno varovan. Steze so nam ­ reč prečkale železniško progo, ki je bila za okupatorja življenjske važnosti, poleg tega pa še dve cesti ter reko Savo in končno še nemško-italijansko okupacijsko mejo. To Je bila najkrajša in zelo tvegana kurirska zveza Štajerske z Dolenjsko. Po prehodu XIV. divizije so bile organizirane kurirske TV posta ­ je za redno vzdrževanje zvez. Tako je bila na ’ štajerski strani or ­ ganizirana postaja TV 5S, ki se je zadrževala v naselju Okroglice nad Loko in vzdrževala stalno zvezo s postajo TV 5A. ki je bila v naselju Osredek v Jatni nad Radečami. Po tej kurirski zvezi so ku­ rirji prenašali iz Dolenjske na Štajersko pošto in politično literatu ­ ro ter transportirali orožje. V obratni smeri pa so bili po teh zve­ zah odprcmljenl tudi številni mobiliziranci. Te poti so sc posluže ­ vali tudi vojaški in politični funkcionarji . Med drugimi sta prečkala progo in Savo na tem območju Še pred vzpostavitvijo stalnih zvez tudi tovariša Franc Leskovšek-Luka in Sergej Kraigher. Na tem odseku so bile tudi staine diverzije na železniški progi. Že spomladi 1943 so v Črnem potoku aktivisti - diverzanti spustili v Savo vlak (frnturlaubar), poln nemških vojakov. Kasneje je bilo na tem odseku še več diverzij, ki so jih izvrševali minerei Kozjanske ­ ga odreda. Železničarji Prometne sekcije Zidani most so obeležje postavili v sodelovanju s Krajevno organizacijo ZB NOV Loka pri Zidanem mos ­ tu in odborom kurirjev Slovenije. Železničarji Slovenije in Istre Izročamo to obeležje javnosti na dan 7. aprila 1979, v okviru praznika Dneva železničarjev in ko poteka 35 let tragičnega pokola kurirjev postaje TV 5 S, med kate ­ rimi so bili tudi železničarji. Kolektiv Prometne sekcije Zidani most se v imenu železničarjev Slovenije In Istre zavezuje, da bo čuval to spominsko obeležje in ga vzdrževal. Neposredno pa bo zanj skrbel aktiv mladih železničarjev Prometne sekcije Zidani most. S tem želimo skromno prispevati prizadevanjem, da se tradicije našega narodno osvobodilnega boja in revolucije ohranijo sedanjim ’in prihodnjim rodovom. * Direktor TOZD za promet ' ; Predsednik delavskega sveta Železničarji Slovenije in Istre izročamo obeležje med Bregom in Loko v km 495, 250 železniške proge Beograd —Sežana javnosti na dan 7. aprila 1979 v okviru Dneva železničarjev 437 Spomenik (odkrit 1958) padlim žrtvam krvavega spopada 24. aprila 1920 na Zaloški cesti v času velike železničarske stavke. Spomenik sta izdelala ing. arh. Vinko Glanz in akademski kipar Boris Kalin * Seznam, (še ni popoln), spominskih obeležij, ki jih večinoma vzdržujejo območne TOZD ZG. 438 Spominska plošča na Upravni zgradbi TOZD za upravljanje in vzdrževanje prog Ljubljana (bivša železniška aprovizacija) Masarykova c. 15. Med žrtvami so tudi železniški uslužbenci Peter Kogoj, Franc Puc, Edo Ko ­ kalj, Henrik Gregorač, Miro Korošec 439 440 Spomenik (odkrit 1948) 10 padlim železničarjem v letih 1941—1945. Stoji na območju ZG Mostovne, Ljubljana, Verovškova ulica 60. Padlim za bolj ­ šo bodočnost naroda 1941—1945. Borci Kmetič Valentin-Tinček, Taufer Ignac. Babnik Ivan, Lipovšek Karel, Juretič Marjan, Žnidaršič Josip, Can ­ kar Ignac: Talci: Simončič Josip, Bezek Anton, Grbec Ivan Spomenik (odkrit 1946) 37 žrtvam, ki so padle v letih 1942—1945 je pred poslopjem kadrovske službe TOZD za vzdrževanje voz in strojev šiška, Kurilniška ulica, uprava Parmova 35. Za našo svobodo so darovali življe­ nja: Rožanc Valentin, 13. 10. 1942; Vičič Anton, 18. 4. 1942; Carman Domi ­ nik, 17. 8. 1942; Kastelic I. Jože, 2. 9. 1942; Maver Jože, 13. 10. 1942; Šimenc Rudolf, 30. 9. 1943; Rogelj Stanko, 3. 10. 1943; Marinšek Stanko, 16. 10. 1943; Plečko Brane, 16. 10. 1943; Štrubelj Jože, 1. 11. 1943; Kastelic A. Jože, 2. n. 1943; Stremenszky Jože, 12. 12. 1943; Del Medico Jože, 29. 12. 1943; Indof Marjan, 1943; Mesec Anton, 1943; Senic Ivan, 1943; Slokar Ivan, ll l. 1944; Gliha Vladimir, 21. 2. 1944; Kermavner Jernej, 4. 3. 1944; Rihard Karol, 16. 3. 1944; Čepeljnik Mirko, 4. 5. 1944; Pleš Anton 6. 8 1944; Jakopič Andrej, 20. 9. 1944; Vrhovšek Jože, 18. 11. 1944; Jagodic Jože, 23. 11. 1944; Perme Franc, 1944; Prošek Franc, 1944; Anžič Jože, 15. 1. 1945; Ogrinc Jože, 7. 3. 1945; Črnič Karlo. 2. 5. 1945; Lepša Jože, 3. 5. 1945; Lovšin Stanko, 28 . 7. 1945; Matejka Evgen, 1945; Jakopič Štefan, Kokol Viktor, Ogrinc Janez, Pust Franc 441 Spominska plošča v avli upravne zgradbe TOZD za vleko vlakov Ljub­ ljana, Vilharjeva 2’. Za svobodo so padli 1941—1945: Batič Anton, Bavcon Karel, Benedičič Matevž, Cergol Jože, Grad Jože, Grmovšek Anton, Ja ­ kopič Andrej, Jenko Franc, Jeras Vinko, Justin Ivan, Knavs Ivan, Kolar Franc, Kolnik Rudolf, Komac Miloš, Koman Feliks, Korošec Anton, Kraj ­ nik Ciril, Lemut Stanislav, Lenarčič Jože, Makše Leopold, Medič Nikola, Mesec Martin, Oblak Mirko, Perc Andrej, Perc Marija, Perdan Marija, Ravnikar Ferdo, Sotlar Ivan, Šircelj Franc, Škrjanc Edvard, Troha Stan ­ ko, Vidmar Jaka, Zajc Franc, Zorman Franc 442 Spominska plošča v avli upravne zgradbe ZG Ljubljana Moša Pijadejeva 39. Naše žrtve za svobodo v letih borbe 1941—1945: Romavh Peter, Mavrič Janez, Demšar Janez, Kmet Valentin, Pešl Franc, Kačar Gregor, Lovše dr. Samo, Smole Vladimir, Subic Karol, Kleinstein Julij, Grzinič ing. Al­ bin, Borštnik Bruno, Kastelic Vincenc, Kocjan Ivan, Menart Srečko, Je­ lenič Zvonko, Ceglar Janez, Simenko Janez, Pihler Franc, Cerar Franc, Perc Andrej, Kraupp Oskar, Kobal Albert, Roglič ing. Stanko, Vozelj Ka ­ rol, Laznik Anton, Campa Anton, Fine ing. Franc Spomenik — bronast kip talca (odkrit 1945) v Ulici talcev, kjer so bili ustreljeni 13. 10. 1942 med 24 talci za Natlačena tudi 4 železničarji Romavh Peter, Rožanc Tine, Bezek Anton, Maver Jože 444 Spominska plošča na Trubarjevi cesti 12 aktivistu OF železničarju Vidu Bratovžu, ki je tam padel 12. 10. 1942 445 Spomenik v km 538.3/4 med predorom POGONIK med postajama Litija — Kresnice z reliefi in napisom: V splošni ofenzivi so enote VII. korpusa in IV. operativne cone ob podpori bojnih letal zavezniške aviacije 22. 9. 1944 zavzele sovražnikovo postojanko Pogonik ter močno poškodovale že­ lezniški most čez Savo. S tem svojim dejanjem so partizanske enote v 446 odločujočem trenutku druge svetovne vojne za daljši čas pretrgale in del ­ no okrnile sovražnikov premik po tem pomembnem prostoru žel. proge. — Poleti in jeseni 1944 so partizanske enote na ukaz glavnega štaba NOV in PO Slovenije začele napadati sovražnikove prometne zveze in sredstva uničevale so ceste, železniške proge, mostove, predore, naprave in vozila, 447 s tem so stalno ogrožale in občasno močno ohromile okupatorjevo povezavo med evropskimi bojišči. S to načelno podporo bojujočim se zaveznikom so tudi po tej strani prispevale k dokončni zmagi Odkritje spomenika je bilo 23. 9. 1979. Spomenik sta izdelala ing.' arh. Boris Kobe in akademski kipar in medaljér Vladimir Stoviček 448 Spominska plošča ob vhodu upravne zgradbe TOZD za vleko vlakov Ljub­ ljana, Strojne izpostave Jesenice, Jesenice, Kurilniška 8. 1941—1945 za do ­ movino so darovali življenje, padli v NOV: Arhar Ivan, Berčič Franc, Berčič Rudolf, Čop Anton, Fiorentini Karl, Frelih Matevž, Gregori Franc, Kavalar Franc, Karlin Anton, Kos Anton, Krivec Ivan, Mavsar Maks, Robič Alojz, Vidic Alojz; umrla v taborišču: Lipovšček Franc, Kramžar Franc; padel kot talec: Hojak! Edvard 449 Spominska plošča desno od vhoda upravne zgradbe TOZD za vleko vlakov Ljubljana, Strojne izpostave Jesenice, Jesenice, Kurilniška 8, aktivistu, železničarju Ivanu Krivcu, padel 10. 3. 1944 Spominsko obeležje ob opuščeni progi Jesenice —Planica prvoborcu in or ­ ganizatorju NOG Ivanu Krivcu, kjer je 10. 3. 1944 padel 450 Spominska plošča s cestne strani ob vhodu v zgradbo ZGP Ljubljana (prej Krajevno skladišče in Visoka stavba SVP Ljubljana), Ob Zeleni jami 2. Žrtve v vojnem času 1941—1945 Talci: Žirovnik Anton Mojškerc Franc Skubic Leopold Kranjc Franc Habič Ivan Krašovec Gašper, Demšar Ivan Strmšek Ciril Majaron Anton Babšek Franc Zivič Zorko Šuštar Franc Borci: Zargi Alojz Zupančič Ivan Javoršek Fran Ferlež Jože Stare Maks Zagar Fr.anc Crček Ladislav Strimfeld Leopold Tavčar Ivan Kermelj Franc Janc Anton Rupar Franc Vidra Štefan Vidmar Anton Turk Janez Slabe Jože Osterman Stefan Medil Franc Žrtve internacije: Logar Franc Štrus Ignacij Krašovec Franc Suhadolnik Peter Dobrin Gašper Koželj Franc Mavec Franc Rupnik Ivan Gerkman Ivan Skopin Karel Poženel Franc Perme Stane Zorman Janez Šemrov Alojzij Spominska plošča na glavnem poslopju železničarskega športnega društva Ljubljana v šiški. Na plošči so tudi imena železničarjev, ki so aktivno delali v tem društvu: PADLI STE, DA BI MI ŽIVELI — ZATO VAM HVALA IN SLAVA! Tine AVBELJ Lado BIZJAK Milan DOBERLET Mirko GOMIZELJ Ivan GRABNAR Fric HRIBERNIH Jože KARIČ Karol KESIC Janez KRPAN Milan KRPAN Anton LEMUT Drago MEŠNIK Viktor MOKOREL Maks NECEMER Ivan PETRNELJ Anton PLES Zvonimir RUNKO Drago ZADRAVEC Božidar ZUPANČIČ Janez ŽNIDAR Stane ŽNIDAR Miloš GRUDNIK Za srečo, svobodo, za narodov bratstvo umreti ni težko nikomur, kdor veruje v svoj rod! Spominska plošča Bogu Flandru na hiši v Lepodvorski ulici 23 v Šiški: »Bogo Flander — Klusov Joža partizanski pisatelj, alpinist« Bogo Flander je bil rojen 8. 12. 1918 v Ljubljani. Bil je železničar po po ­ klicu. K partizanom je odšel 16. marca 1942. v Poljanski bataljon. Padel je 30. 6. 1944 v Bosiljevem kot pomočnik političnega komisarja.il . bataljona v SNOUB Ivan Cankar. Tod mladost njegova je cvetela, ko s puško in peresom odšel je v boj. Tod je ljubezen domovini zacvetela, omahnil je kot obstreljena ptica z geslom v srcu svoboda, bratstvo in pravica. 451 Spominska plošča na progi Kresnice —Jevnica v km 543.7 z napisom: Na tem območju je bil prehod čez reko Savo za borce NOV in ak ­ tiviste OF. Na novo leto 1945 je fašistični okupator tu v bližini zločinsko ubil skupino talcev. Spominska plošča na kamnu ob progi med Lazami in Zalogom v km 556.92'6 z napisom: V gozdu nad tem krajem je bila junija 1940 pokrajinska konferenca SKOJ za Slovenijo. (Obeležje je oddaljeno od osi desnega tira ca. 10 m pri katerem je železniški propust, skozi katerega vodi pot na Dobri vrh.) Spomenik na območju postaje Kresnice v km 541.9/542.2.0 padlim železni ­ čarjem: Jelnikar Ivan — 1907—1944 Kenik Jože — 1916—1945 Kenik Franc — 1923—1945 Kenik Marija — 1921—1944 Prašnikar Ivan — 1927—1944 Spominska plošča na skali pobočja nad cesto na območju postaje Zidani most v km 502.000. Slava žrtvam padlim za svobodo! Med drugimi so tudi železničarji: Sedej Franc — talec — kretnik Česen Janez — talec — šef skladišča Krempuš Mirko — partizan — prog. delavec Strel Viktor — partizan — del. SV-TK Skok Alojz — partizan — prometnik Spominska plošča na pročelju čuvajnice št. 458 na območju železniške postaje Brežice z besedilom: V tej hiši so pri železničarju Francu Milavcu 28. 10. 1941 SKOJ-evci pod vodstvom Dušana Kvedra in Rudija Janhube ustanovili Breži ­ ško četo, ki je v Posavju zanetila vstajo proti okupatorju. Ob 20 letnici revolucije ZB NOV Brežice. Spominska plošča na pročelju železniške postaje Novo mesto. Za svobodo so darovali svoja življenja borci železničarji: Balantič Jože, červenko Ig ­ nac, Dolinar Franc, Fink Alojz, Furlanič Ivan, Furlanič Marija, Furlanič Tine, Globevnik Franc, Hacin Alojz, Kastelic Jože, Kic Alojz, Kic Franc. Kic Jože, Kirn Janez, Kirn Tihomir, Koplan Jože, Pavšar Lojze, Prešeren Jože, Prpar Gregor, Pungerčar Jože, Regina Alojz, Seliškar Ladislav, Ste ­ pišnik Roman, Tekstor Jože, Urbanija Anton, Urbanija Boris, Vrančič Miran, Zupančič Ivan, Žagar Jože. Večna jim slava. 452 Spominska plošča na poslopju TOZD za vleko vlakov Novo mesto. Za lep­ šo bodočnost so dali življenje železničarji sekcije za vleko Novo mesto Berus Martin, Campa Anton, Campa Janez, Fink Alojz, Kink Jože, Gornik Viktor, Gorjanc Anton, Grandljič Anton, Jevšček Avgust, Kočjaž Anton, Kocman Jože, Lužar Maks, Mali Franc, Mehle Jože, Rezelj Alojz, Strnad Janez, Tratar Anton, Turk Ivan, Zidar Stanko Spominska plošča na pročelju železniške postaje Tržišče. Za svobodo so darovali svoje življenje kot talci železničarji: Svoljšak Venčeslav. Vršča.i Franc, Zupanc Peter, Smole Alojz, Kotar Janez. Večna jim slava. Spominska plošča na cestni strani železniške postaje Jesenice Lik človeka s strgano verigo na rokah. Ce v onem času ne bilo bi nas še večji kos slovenske zemlje bi odtrgal tuji plaz Prostovoljci borci za severno mejo Jesenice 1918—1919 Alpinsko Ljubeljska in dobrovoljska Šefmanova četa Jeseniški in Ljubeljski odred Novembra 1972 Spominska plošča v hali železniške postaje Jesenice. Železničarski grb 1941—1945. V borbi za svobodo so dali življenje železničarji postaje Jese­ nice. Borci: CUZNAR Anton TOMAŽ Stane KOPAR Peter MAJNIK Franc LEGAT Srečko TAVČAR Pavel Talci: LEBAN Stane BERGANT Vinko MARINČIČ Egidij TEPINA Lovro TEPINA Valentin Interniranci : SLIVNIK Stane MAZOVEC Alojz Kolektiv postaje Jesenice 1961 Spominska plošča na upravnem poslopju bivše sekcije na Jesenicah: Kakor galebi ponosni nad vodo taki so padli za našo svobodo Padlim tovarišem ob dnevu železničarjev Kolektiv PVP I960 453 Spominska plošča na čuvajnici ob karavanški progi v km 631.650 Hrušica: Nemška okupatorska skupina je od 8.—9. aprila 1941 pri predoru zahrbtno napadla postojanko stražarjev stare jugoslovanske vojske. Padla sta vojaka: ŠCURK Martin, roj. 1900 z Rudnika pri Ljubljani SKABERNE Andrej, roj. 1900 iz Laškega April 1976 Združenje borcev narodnoosvobodilne vojne HRUŠICA Spominska plošča na portalu predora Kostanjevica v Novi Gorici v km 89.485. JUNAKOM NOB Leta 1943 so v tem predoru junaško umrli zajeti borci in aktivisti NOV streljani od nemških okupatorjev. »Slava žrtvam za svobodo!« Zveza borcev NOV IV. Rajon Nova Gorica 1951. Spominska plošča na poslopju obratne pisarne v železniški delavnici v Ptuju. (TOZD za vzdrževanje voz Ptuj.) LETA 1928 STA USTANOVILA ZDRAVNIK DR. JOŽE POTRČ IN KOVAČ IVAN SPOLENJAK V ŽELEZNIŠKIH DELAVNICAH V PTUJU, PRVO ILEGALNO KOMUNISTIČNO CELICO, KI JO JE VODIL LEOPOLD VODA Z DRUGIMI ORGANIZACIJAMI KOMU­ NISTIČNE PARTIJE. PO VSEJ DOMOVINI JE PRISPEVALA K VELIKI ZMAGI DELAVSKEGA RAZREDA. Ob petdesetletnici KPJ Spomenik v železniški delavnici Ptuj (TOZD za vzdrževanje voz Ptuj) je odkrit naslednjim železničarjem: 1941 PADLI V BORBI ZA OSVOBODITEV 1945 Žnidarič Rudolf Kramberger Franc Frankovič Janez Kristovič Janez Kristovič Peter Herceg Jakob Carman Adolf Korošec Franc Voda Leopold SLAVA NJIM! SMRT FAŠIZMU SVOBODA NARODU! Doprsni kip železničarja — komunista Franca Krambergerja pred bivšim domom železničarjev v Ptuju, Ormožka 1, danes Krambergerjev dom. 454 Spominska plošča pri vhodu na železniško postajo Ptuj z imeni železni ­ čarjev. 1941—1945 za svobodo domovine in njeno lepšo bodočnost so žrtvo ­ vali svoja življenja: Nagel-Smid Miloš padel v Črnomlju 1945 Koželj Alojz podlegel v Mauthausnu 1944 Alič Vida ustreljena v Mariboru 1945 Kolarič Anica ustreljena v Mariboru 1945 SLAVA NJIM! Krajevni odbor sindikata železničarjev Ptuj. Spomenik pred osnovno šolo na Pragerskem padlim domačinom. Med bor ­ ci, talci in interniranci so tudi naslednji železničarji: Paj Karel, Čop Leo ­ pold, Prener Alojz, Bizjak Franc ml., Brglez Franc, Brglez Maks, Čop Lucija, Bizjak Franc st. Bizjak Frančiška, Kac Mirko Spomenik v Gaju pri Zgornji Polskavi. Med borci NOV sta tudi železni ­ čarja Skok Alfonz in Stoni Vlado Spomenik v Središču ob Dravi (pred poslopjem krajevne skupnosti) 51 padlim borcem in žrtvam fašizma. Med njimi sta šef postaje v Središču Štampar Anton in potniška blagajničarka sprva v Ptuju, nato v Središču, Alič Vida Spomenik v Ormožu pred vhodom v grajski park ob Kolodvorski cesti, med žrtvami fašizma so tudi trije železničarji: Bezjak Ivan, Roganovič Dimitrij in Žolnir Anton Spomenik v Ljutomeru na Prešernovi cesti žrtvam fašizma in padlim borcem NOB, med njimi so tudi železničarji Babič Franc, Kupljen Ivan in Zadravec Stanko 455 KAZALO OSEBNIH IMEN A Ackerman 419 Adlešič Franc 144, 249 Akički Franc 156, 169 Akički Jože 374 Alič Andrej 125, 257, 258 Alič Ivan-Johan 257, 258 Ambrožič Lado-Novljan 193, 379 Antoličič Lojze 48 Antonič 267 Anzelc Franc 306 Anžur Leopold 262 Arnuš Alojz 47 Atrač Janez 302 Avbar Alojz 136, 173, 306 Avbelj Viktor-Rudi 134, 135, 136, 316 Avšič Ivanka 263 B Babič Marija 107 Babnik 273 Babnik Anton 303 Babošek Alojzij 144, 249 Bajec Albin 114, 166, 233, 244, 367, 369, 370 Bajec Alojz 113, 195, 215, 266, 365, 371, 373, 413 Balantič Jože 140 Balgavi Štefan 48 Bani Mauro 84 Banovec Rajko 121 Barbič Anton 157, 169, 202, 365, 374 Bartenjev Dimitrij 73 Bartol Anton 173, 194, 275, 349 Batagelj Avgust 48 Batista Ivan 399, 403 Batista Solari Giovani 83 Bavcon Karel 48, 119 Bavcon Vinko 113, 252, 266 Baznik Ivan 44, 59 Belič Avgust 162, 238, 255, 370, 372 Belič Viktor 144 Belinger Peter 105 Beljan Jože 361 Benčina Karol 374, 375, 397 Benedičič Franc 144 Benedičič Valentin 99, 374, 399 Benuzzi Giovanni 83 Berčič Franc 162, 256, 302, 372 Beravs Janez (Ivan) 273, 398, 399 Bergant Franc 129, 273 Bergant Janez (Ivan) 268, 373, 374 Besednjak Angel 48 Bevc Fedor 105 Bezek Anton 120, 363, 385, 386, 387 Bezlaj Franc 48 Bežan Ivica 374, 375 Biščak Marjan 129, 398, 399 Bitenc Jakob 302, 305, 376 Bizjak Alojz 266 Bizjak Ivan 249 Bizjak Stane 143 457 Bogataj 408 Bolha Pavla 105 Bolognin Carlo 83 Boneti Septimij 416 Borštnar Jože 94, 143, 165, 227, 245, 273, 359, 371 Borštnik Bruno 105, 108, 374, 402 Boškin Jože 133, 167, 274, 289 Božič Ivan 396, 397 Božič Stane 333 Brajnik Edo-Štefan 233 Bratož Stane 98, 99, 100, 121, 122, 123, 138, 374, 391, 392, 394, 398, 399 Bratovž Vido 119, 121, 386 Bratun Alojz 129, 273 Bravničar Danica-Zora 260, 267 Bravničar Dušan 89, 181, 182, 183, 184, 190, 363, 364 Brčan Ivan (Janez) 101, 268, 374, 395, 398 Brdavs Alojz 238, 256, 260, 397 Brenčič Leopold 41, 43, 60 Brenk-Kariž Ana-Darja 368, 369 Brezovšek Franc 270, 373 Brilej Jože-Bolko 335 Brinar Ante 98, 117, 119, 182, 277, 391, 394, 395 Broz Josip-Tito 228 Brožič Tone 374, 375 Bufon Milan 104 Bukovec Tone 97 Bulc Dolfe 242 Burja Matevž 144 Bur jak Leopold 249 Butala Jaka 245 Butara Janko 209 Bužan Ivan 143 Cimerman Vinko 126, 192 Cirk Milan 361 Cotič 227 Crnkovič Julij 153, 154, 361 Crnkovič ml. 154, 245 C Čampa Anton 173, 190, 306 Čanžek Andrej 46 Čarf 137 Čarman Adolf 47 Čarman Dominik 47, 120 Čarni Ludvik 371 Čehovin Jožefa 406, 413 Čekič-Maležič-Zorka-Tina 281 Čepe Marica 62, 166, 371, 372, 373, 375, 377, 378, 380, 423 Čermelj Lavo 169 Čermelj Peter 48, 49, 126 Černe Franc-Klemen 148, 350 Černe Janez 127, 385 Červenka Ignac 274, 297, 355 Čibelj Vinko 127 Čihak Drago 313, 327 Čonč Jože 141 Čotar Rado 102, 131, 133, 136, 138, 139, 148, 196, 197, 203, 286 297, 347, 354, 355, 365, 375, 380, 381 Črnič Karol 47, 89, 94, 119, 120, 396, 397, 400 Čubrilo Rudolf 130, 131, 134, 136, 144, 193, 249, 274, 366, 417 Čuček Franc-Črnivec 220, 227, 242, 314, 334, 335, 337 Čuček-Nunčič Zinka 227 Čuk Vinko 144 C Cankar Ignac 406 Cargill Colin 225, 227 Ceglar Janez 105, 108, 398, 402 Cerar Janez 384 Cerovič Ceraj 35 Cesar Emil 367 Cesar Franc 309, 310 D Danev Simon 107, 108, 374, 391, 394, 398, 402, 408 Debevc Polde 105 De Dominicis 77 De Felice Mario 84 Deisinger Ludvik 256, 372 De Job Emanuel 84 458 Del Medico Jože 120 Demšar Janez 156, 157 Demšar Janez-Jernej 108, 121, 284, 343, 374, 391, 392, 394, 398, 402 Denvir John-Frenk 225, 227, 368 Derenda Vlado 375, 422 Dermastja Marjan-Urban 264 Diehl Vladimir-Zoran 281 Djurović Velimir 297, 306, 330 Dobovišek Alfonz 104, 108, 109, 121, 374, 402 Dobovišek Ciril 143, 144, 249 Dobrec Franc 305 Dobrila Pavel 193 Dolenc 395 Dolenc Jože-Zan 314, 331, 332 Dolgan Ervin-Janez 88 Dolinar Janez 385 Dolinšek Lojze 98 Dolinšek Tone-Metod 92 Dolžan Anton 252 Dominko Franc 107 Dorbež Ivan ml. 305, 385 Dorbež Ivan st. 47, 48, 49, 93, 125, 192 Dorbež Stane 126, 128, 192, 375, 385 Doujak Hermann 421 Dragović Vuk 36 Draksler Jože-Povh 349, 350, 352 Drenik Zofka 273 Drobec Danilo 127 Drobež Franc 129, 273, 374 Drovenik Emerik 156 Dultinger Josef 419 E Erbežnik Franc 319, 320, 322 Erbežnik Julija 320 Erbežnik Jože 327 Erbežnik Lojze 327 Erjavec Franc 197, 198 Erjavec Stane 365 Eržen Anton 254 Eržen Fani-Marka 299 F Fabrizzo Fabrizio 84 Fedran Ludvik 184 Ferenc Tone 111, 353, 373, 380, 381 Ferfolja Ermin 249, 297, 306,330 Ferjan Zora 267 Ferjančič Ivanka-Cička 100, 268, 282, 284, 374, 375, 405, 411, 413, 422 Ferlež Jože-Fazan 101 Filipič France 43, 58, 61 Fink Franc 153, 169 Fir Regina 168 Flajs Sonja-Ojča 281 Flander Berta 405 Flander Bogo — Klusov Joža 107, 108, 211, 212, 366, 367, 374 Fon Franc 366 Franch 419 Franki Fric 313 Frankovič Ivan 47 Funtek Venčeslav 104, 374 Furlan Danilo 216 G Gabrovšek Jože 92, 114, 117, 118, 119, 120, 121, 165, 166, 167, 302, 374, 376, 379, 380, 390, 391, 394, 398, 400, 403, 405, 413, 418 Gačnik Humbert 159 Gajšek Julij 48 Gantar Srečko 48 Gaspari-Guzelj Breda 121, 281 Gaspari Maksim 121 Gazvoda Ivan 275 Gianareli Fausto 83 Ginger Martin 225, 227 Giulieta Ottorino 83 Globevnik Franc 131, 136, 297 Gogliotto 419 Golež 107 Golob 244 Gorenc Franc 396, 399, 403, 422 Gornik-Amon Darinka 263 Gornik Karel 391, 394, 399, 403 Gorše 105 459 Grabrijan Mihael 85, 190, 274, 306, 336 Grazioli Emilio 78, 82, 85, 211, 219 Grbec Danica 276 Grbec Ivan 386 Grbec Lado 239 Gregorač Janez 107, 121, 374, 422, 423 Gregorič Rihard 129, 181, 258 Grkman Milan 144 Grohar Jože 327 Grom Ivan 365 Grom Miha 365 Gros Jože 262 Grošelj Ignac 238, 256, 257, 372 Grošelj Rudi 127, 385 Groznik Ciril 258, 273, 374 Groznik Franc 126, 127, 385 Groznik Lovro 97, 254, 255, 270, 374, 394, 395 Gruden Jože 95, 96, 97, 119, 165 171, 179, 227, 268, 302, 363, 374, 394, 395 Grudnova 179 Grzinič Albin 104, 374, 404, 410, 411, 413 Guglielmotti Cezare 415 Gulič Andrej 48 Gulič Dragutin 265 H Hacin Lovro 418 Hacin Martin 374, 396, 397 Hajne Viktor-Perun 249 Hajnrihar Alojz 97, 98, 160, 162, 254, 255, 256, 363, 367, 368, 371, 374, 376, 394, 395 Hančič Alojz 159, 160, 169, 256 Heinzl 77 Herceg Jakob 47 Herman Lojze 126 Hladnik Ferdo 256, 363, 367, 368, 374, 376, 394, 395 Hlupič Avgust 47 Hočevar Pepca 227, 228 Hohkraut Lojze 52 Hoj kar Bruno 305 Hojkar (Hojker) Mihaela 118, 301, 302 Horvat Franc 249 Hrast Silvo-Gigi 230, 369 Hraševec Mihael 379 Hren Martin 305 Hribar Franc 152, 169 Hribar Janez 230 Hribar Jože-Anže 131, 132, 133, 134, 135, 144, 145, 147, 148, 149, 167, 168, 190, 193, 194, 203, 205, 241, 246, 249, 275, 306, 307, 332, 336, 348, 349, 350, 362, 363, 365, 369, 371, 373, 377, 379, 380, 381, Hribar Miro 143 Hribernik Fric 191 Hribernik Rudolf-Svarun 324, 369, 378 Hrobat Franc 183 Hrovat-Tošnjak Ančka 99 Hudales Zoran 379 Humar Julka-Lukič 129, 240, 254, 375 Hvastja Stanislav 305 I Igličar Ivan 126, 305 Ilovar Janez 268, 374 Ivančič Matija 162 Ivančič Tone 162 Ivanovič Božo 89, 111, 165, 238, 273, 370, 373 Ivanuš Branko-Božo 113, 114, 115, 121, 220, 230, 232, 233, 234, 244, 249, 250, 252, 257, 260, 267, 268, 270, 310, 314, 318, 322, 341, 370, 374, 403 J Jakhel Jože-Pepe 126, 187 Jakopič Štefan 374, 397 Jakše Ljuban-Zveličar 246 Jakše Martin 165, 269, 270, 373, 374, 379 Jalen Ivo 275 Jančar Janez 127 460 Jančar Ludvik 159, 160, 169, 270, 373, 374 Jankovič 191, 320 Jarc Janko 335 Jazbinšek Avgust-Iko 131, 135, 139, 148, 149, 249, 336, 347, 349, 350, 365 Jelen Alojzij 144, 273 Jenko Jože 86 Jereb Dušan 132 Jereb Janez 200 Jereb Jože 374 Jereb Mihaela 374, 375 Jereb Stane 98, 374, 398, 399, 422 Jerin-Lah Pavla 160, 169 Jerman Jože 249 Jerše Vilko 105, 108, 165, 166, 402 Jeršek Dare 366 Jesenovec Jože 268 Jesih Jože 107 Jug-Vintar Pepca 144 Jugovi 273 Juha Janez 200 Jurgovič Anton 262 Jurič Stanko 127 Justin Ivan (Janez) 96, 172, 212, 237, 253, 302 Justin Janez 386 Juvančič 256 Juvančič Ivo 303, 370 Južnič Marjan 316 K Kacin-Wohinz Milica 60, 169 Kačar Gregor 107, 108 Kačar Jože 48 Kačar Rudolf 129 Kadunc Franc 262, 263 Kajzer (Keiser) Leopoldina 107, 212, 366 Kalan Albin 249 Kalan Milan 249 Kalaš Vladimir 99, 266, 267, 374 Kalin Boris 264 Kališnik Janez 374 Kaluža Franc 317 Kaluža Miha 126, 305 Kanoni Janez 184 Kapš Ferdinand 193 Karapandža Branko-Matjažek 231, 369 Kardelj Edvard 47, 60, 227, 228, 231, 232, 233, 234, 237, 312, 322, 325, 326, 331, 332, 368, 369, 370, 412, 417 Kardelj Pepca 52, 62 Kastelic Alojz 107, 108, 366 Kastelic Alojzij (Mokronog) 139 Kavčič Rudolf 74, 82, 86 Kavčnik France 408 Kelbelj Frančiška 260 Kelbelj Ivan 260 Kelbelj Janez 111 Kelbelj Slavko 260 Kelbelj Vinko 260 Kemperle Bogomir 99, 399 Keršič-Hren Terezija 263 Keržič Kazimir 120, 363 Kic Franc 130, 131, 132, 135, 136, 146, 196, 347 Kidrič Boris 47, 60, 210, 230, 231, 237, 278, 280, 325, 326, 369, 412 Kidrič Zdenka 233 Kimovec Franc-Žiga 120, 122, 123, 124, 167 Kirn Jože 374 Kirn Rajko 200, 201 Kirn Viktor 157, 158, 169, 173, 200, 201, 324, 363, 365, 378 Klančar 161, 162 Klančar Albin (Kardelj) 228 Klančar Oskar 128 Klanjšček Franc 119 Klanjšek Simon 397 Klavs Ivan 128, 407 Klavs Jože 126, 188 Klebel Emil 408 Kleinstein Julij 105 Klemenčič Edo 118, 302 Klemenčič Franc 353 Klemenčič Savo 105 Klenovšek Vinko 262 461 Klepp Ferdinand 419 Klešnik Roman 61, 124, 125, 126, 164, 167, 187, 191, 192, 305, 317, 364, 370, 375, 376, 377, 412, 413 Klopčič France 46, 59, 61 Kmet Tine 108, 121, 263, 264, 265, 372 Kmetič Tine 120 Kneisel Marija 405 Kobal Albert 236, 263 Kobe Boris 264 Kobilica Dušan 100, 101, 374, 395, 398 Kocjan Emilija 165, 374, 375, 404, 405, 411, 41.3 Kocjan Ivan 119, 284, 398, 402, Kogej Miroslav 258, 372 Kogoj Peter 119 Kogoj Stanislav 305 Kokalj Anton 249 Kokalj Martin 47, 88, 89, 94, 118, 119, 299, 300, 301, 400 Kolar 214 Komac Miloš 97, 256, 374, 394, 395 Koman Feliks-Srečko 121, 135, 136, 148, 149, 173, 194, 249, 347, 349 Kompare Janez 128 Kopač Josip 32 Kopač Vlasto 264, 265, 372, 373, 379 Kopitar Jože-Gregor 324, 325, 378 Koplan Jože 145, 249 Koprivec Franc 262 Koprivnik Stanko 361 Kopše Danica 276 Korbun Franc 46, 47, 60 Koren Anton 398, 399 Koren Karel 47 Kores Martin 43 Kornher 245 Korošec Alojzij 144 Korošec Anton 37 Kos Jože 397 Kosec Franc 47 Kosec Franc (Ljubljana) 305 Košir Franc 249 Koštjal Evgen 128 Košuta Milena 61, 73 Koudelka 419 Kovač Jože 48 Kovač Stane 122 Kovač Tone-Vožbolt 327 Kovačič Oskar 52 Kovič Adolf 374, 422, 423 Kozina Mladen 105, 407 Kraigher Boris 91, 237, 238 Kraigher Dušan 247, 323, 327, 417 Kraigher Vito 233 Kralj 161, 256, 374 Kralj Danilo 126, 128, 305, 317 Krall Jože 371 Kramberger Franc 47 Krašovec Gašper 199 Krašovec Jakob 200 Kravos Zorka-Šklemfa 230, 369 Krebs Franc 115, 234, 369, 398, 403 Kreft Ivan 52, 59, 62 Krek Miha 418 Kremenšek Franc 305 Kremenšek Slavko 61 Kremžar Davorin 240, 370 Kresal France 25, 27, 57 Krese Franc-Coban 370 Krese Leopold-Jošt 122 Krivic Vladimir 122, 230, 324, 369, 378 Križnar Janez 154, 169, 215, 367, 370 Kroflič Zdravko 384 Kroupa Acko-Boris 313, 333, 334, 379 Krvinšek Jože 397 Kucler Polde 231 Kuclerjevi 318, 319, 324 Kuhar Pavel 173, 194 Kum Anton 146 Kumar Andrej 237, 370 Kumar Leopold 50 Kumar Stane 50, 62, 251, 264 Kuret Albin 141 462 L Laborec Vekoslav 128 Lah 256 Lah Franc 214 Lampič Ivan (Janez) 110, 390, 399, 403 Lampič Jože 383 Läufer 419 Lavrič Anton 152 Lavrič Franc 262 Laznik Jože 259 Leban Stanko 48 Leben Janez 416 Lenarčič Jaka 394, 395 Lenarčič Matija 240 Lenassi Herman 239, 370 Lepin Dan iij el-,Jank o 85, 86, 131, 135, 147, 148, 149, 168, 190, 193, 194, 196, 203, 205, 230, 241, 242, 249, 267, 305, 306, 307, 333,334, 335, 336, 347, 348, 349, 350, 352 360, 362, 363, 364, 365, 366, 368, 369, 371, 373, 375, 376, 377, 378, 379, 380, 381, 418 Leskoi šek Fran c-Luka 2130, 231, 233, 234, 245, 331, 332 Leskovec Mihael 159, 169 Leskovšek 104 Lešnjak Leopold 143 Linhart Fani 121 Logar 273 Loštrek Milan 144 Lovše Samo 105, 374 Lozar Janez 141 Lozej Ivan 396 Ložar Andrej 254, 372 Lubej Franc 159 Lubej Lojze 122 Lukman Ciril-Anjo 333, 376, 379 Lukman Franc 113, 195, 215 Lukman Rozalij a-Barbka 371 Lunaček Franc 140 Lunaček Pavel-Igor 314, 315, 316, 335, 377 Lušin Stane 397 Luštek Miroslav 89, 365 Luter Franc 120 Lužar Franc 86, 98, 99, 111, 121, 165, 282, 302, 309, 310, 373, 374, 375, 376, 379, 380, 398, 399, 413, 418 Lužar Maks 141, 142 Lužnik Ivan 144 M Maček Ivan 228, 230, 331, 334 Maček Polde ml. 63 Magdič Drago 45, 46 Mahkovec Gregor 302, 305, 376 Mahovec Milan 266 Majcen Ivo 141 Majcen Stane-Krpan 313 Majcnovi 228 Majer Hinko 104 Majerle Jakob 249 Majerle Jože 349 Majeršič Maks 62, 63, 98,99, 119, 129, 191, 225 268, 301, 302, 305, 374, 399 Makovec Janez 156, 158, 374 Makuc Ivan 44, 45 Maležič Matija 152, 153 Maliy Miloš 121, 344, 374, 399, 403, 405, 413 Malnarič Jože 104 Mandelj Martin 263 Marinelli Gvido 83 Martinovič Marko 48 Masič Pavle 40 Mašilo Janez 262 Matičič Andrej 159, 161, 169, 255, 256 Matjašec Stefan 46 Matulj Dore 105, 407 Mavec Frančiška 107 Maver Jože 386, 387, 388, 397 Maver Tone 98, 99, 119, 247,252, 399, 408 Mavrič Nada 379 Mavrovič Ivan-Ivanov 85, 86, 131, 132, 134, 146, 148, 249,311, 335, 337, 347, 376, 378 Mayer Hinko 374 Medvešček Adolf 132 463 Megušar Milan-Borut 381 Mehle Miha 48 Mejak Rudolf 236, 370 Mekina Franc 159, 160, 161, 162, 255, 256 Mekina Leopoldina 301, 376 Mekinda Jože-Franci 377 Mence j Pavla 181, 191 Mesec Anton 397 Midofer 137 Midofer Nada 276 Mihalič Franc 134, 136, 249, 274, 349 Mihelčič 302 Mihelič Alojz 396, 397 Mihelič France 264 Mihevc Edo-Dore 355 Mijič Marko 48 Miklavc Henrik-Lado 367 Miklavc Justin-Očka 327 Miklavc Marija 105, 398, 402 Miklavc Nande 327 Miklavčič Anton 175 Miklič Anton 152 Miklič Pavle 372 Miklošič Ludvik 246, 255 Mikuž Metod 73, 86, 166, 168, 169, 303, 377, 380, 413 Milavec Franc 249 Milost Bogomir 143 Mišica Vlado-Miha 360, 380, 381 Mlakar Albin 374 Mlakar Slavko 110 Mlinar Mimi 273 Mohar-Komelj Mila 313 Mohorič Ivan 57, 59, 73 Molek Ignac 143 Molek Jože-Puntar 49, 89, 93, 110, 120 156, 157 158, 199,200, 324 Moljk Franc 268 More Ivan-2an 135 Morel Franc-Frenk 196, 347, 349 Moškric Marjan 377 Mrak Jože 253, 372 Mravlja Ciril 100, 101, 102, 104 105, 117, 121, 122, 128, 129, 137, 138, 139, 154, 157, 160, 161, 165, 166, 167, 168, 191, 197, 201,202, 244, 265, 269, 277, 286, 293, 341, 343, 364, 365, 370, 374, 375, 391, 394, 395, 398, 404, 422 Mrčar Franc 262 Mrše Franc 262 Munda Jože 61 Mussolini Benito 303 N Nachtigall Jože 44, 46 Nagode Črtomir 57 Natlačen Marko 65, 76, 386 Nedog Alenka 60, 61 Neuberger Mavricij 230, 232 Novak Alojz 153, 169 Novak Franc 315, 316 Novak Marjan 327 Novak Mirko 48 Nučič Lojze 303 O Oblak-Carni Marija 66, 73, 86, 365 Ocepek Angela 52 Ocepek Tone 107, 108, 166, 205, 212, 284, 365, 367, 375 Ocvirk Henrik 317 Okretič Jože 128, 240 Okršlar Jože 104, 374, 397 Omahen Jože 47, 125, 375 Omerza Nikolaj 264 Omič Teofil 139, 286, 289 Osredkar Malči 107, 374, 404, 405, 411, 413 Ostrovška Milica 43, 61, 63 Outrata-Petelin Angelca 260, 372 P Palčič Kristjan 48 Pandur Andrej 49 Pangeršič Ivan 128, 385 464 Pangeršič Janez 126, 184, 254, 375 Papež Nuška 145 Parma Franc 128 Pavček Jože 143 Pavičević Milivoje 89 Pavlovič Pavel 227 Pavšar Alojz 274 Pavšič Franc 317 Pečar Franc 239, 240, 370 Peček Ignac 361 Peček-Lesar Francka 121, 167 227, 268, 368, 373, 413 Pečka j Tone 115, 399, 403 Pegan Anton 263 Pehaček Rado 159 Penko Mihael-Miško 140, 249, 273, 274, 375 Perdan Franc 44 Perdan Lojze 104 Perko Vencelj 52 Perovič Jože 118, 300 Perpar Gregor 140 Peršin 325 Pešec Ivan 48 Pešl Rado 104 Petrič Ivan 143, 227, 228, 248, 249 Petrič Josip 32, 44 Petrič Matija 152, 169 Petrič Viktor (Brajnik) 233, 369 Petrovič Stojan-Colje 297, 306, 330, 347, 349 Pezdir Ciril-Polde 327, 378 Pezdir Ivan 327 Picelj Dominik 144 Pilej Anton 384 Pipan Josip 252 Pirc Stanko 262, 263 Pirman Matija 162 Pirnat Nikolaj 264 Pirš Franc 102, 138, 139, 140, 168, 242, 249, 286, 289, 297, 370, 375, Piši Marjan 104, 374 Pleš Anton 115, 374, 396, 597 Pleško Mirko 154, 220, 241, 242, 314 Pleterski Janko 62 Plevnik Franc 146 Podbregar Franc 105, 374 Podkoritnik Franjo 239, 370 Podkrižnik Milan 162, 169 Pogačar Stane-Tepka 313, 377 Pogačnik Milan 105 Polajnar Cene 145 Polajnar Ciril 246 Polak Bojan-Stjenka 119 Polič Radko 89, 165, 168 Polič Zoran 122 Poljak 310 Poljanšek Drago-Marko 299 Polk Albin 126 Polk Andrej 48 Polk Ciril 126 Polko Rudolf 146 Potočar Janez 307 Potokar Alojz 262, 263 Potokar Franc 249 Potokar Jože 105, 107, 407 Potrč Jože 47 Požar Anton 306 Prelec 267 Prelogar Janez 305 Premk Alojz 144, 159, 374 Pretnar Jakob 356 Prešernovi 260 Prezelj Vladimir 152, 158, 169 Prezljeva 158 Prosenc Zivojin-Palček 141, 168 Prunk Janko 43 Puhar Rudi 186, 375 Pungerčar Franc 366 Pungerčar Jože 134, 136, 249, 274 Puš Jože 152, 169 R Radič Franc 263 Rahne Ludvik 408, 413 Rajar Rudolf 119 Rajh Francka-Magdalena 105, 374, 422 Rajnar Jože 107 Rant Franc 305 Ranzinger 252 Ravnihar Božena 166 Ravnihar Ferdinand 305 Razboršek Ciril 46 465 Rebec Janez 231, 254, 318, 319, 369, 372, 377 Reberšek Karel 43, 60, 61 Regent Ivan 62 Rezar Jože 153 Ribar Ivan-Lola 322 Richberger Otmar 128 Rifelj Stane 193 Rihar Jaka 325 Robotti Mario 180, 181, 190, 211, 219, 384 Rojc 313 Rojc Miha 309 Rojšek Franc-Jaka 317 Romanič Peter 368, 370 Romavh Peter 90, 94, 100, 101, 103, 105, 107, 108, 109, 111,117, 119, 120, 121, 122, 137, 138, 182, 201, 212, 265, 268, 290, 302, 343, 366, 386, 387, 391, 398, 399, 400, 402, 405, 415 Rolih Anton-Marjan 139, 140, 168, 242, 249, 286, 375 Rolla Francesco 78, 80, 83 Rösener Erwin 418 Roš Ivan 267, 373, 374 Roth Seid 77 Roth Vladimir 104 Rozina Alojz 175, 256 Rozina Gabrijel 127, 385 Rožanc Tine 47, 49, 93, 94, 110, 115, 119, 120, 121, 152, 182,273, 277, 371, 343, 344, 374, 386, 387, 390, 400, 403, 405 Rožman Gregorij 418 Rudolf Anton 152 Rupar Janez 252, 255, 363, 367, 368, 374, 376, 391, 392, 394, 395, 400, 422 Rupnik Lev 418 Rus Anton 262 Rus Ivan 141 Rus Janez 240, 370 Rus Jože (Ljubljana) 302 Rus Jože (Stična) 141 Rus Vid 240 Rutar Anton 249 s Saje Janez 141 Saje Jože 141, 239 Sarti Gvido 416 Schupitta 419 Schwentner Marija 104 Selan Ivan 253, 371 Selan Janez 128 Selan Martin 259, 370, 372 Selan Terezija 259 Seliškar Slavko 297 Serajnik Domicijan 264 Sever Alojz 262 Sever Avgust 144, 173, 196, 306 Siard Karel 101, 395, 398 Sigulin Rudi 47, 49, 93, 125, 126, 127, 386, 398 Sivko Lija 405 Škafar (Škafar) Ivan 262 Škapin Karel 159, 160 Skender Emil 113 Skubic Anton 110, 390 Skuk Jakob 48 Slak Zvonko 200 Slabe Alojz 159, 161, 162, 169, 255, 256, 372 Slabe Jože 113 Slabina 172 Sluga Franjo 107 Smole Vladimir 104 Smrčan Anton 305 Smrekar Branko 159 Smrekar Ignac 139, 273, 373 Smrekar Jože ml. 337 Smrekar Jože st. 119, 144, 228, 232, 236, 237, 239, 241, 273, 270, 373 Smrekar Rudolf 152, 395 Smrtnik Pavel 119, 254, 372 Soave Proferio 80 Sočan Julij 202, 365 Sodja Minka 255 Sonc Franc 256, 302, 374 Sorsa Alfons 84 Splihal Pavle 137 Spolenjak Ivan 47 Srebot Jože 273 466 Stančič Rudolf 113, 115, 266, 399, 403 Stanič Stanko 115, 151, 152, 169, 375, 399, 403 Stanovnik Aleš 122 Stary Bogdan 121, 152, 164, 363, 374, 396, 397 Stegnar Andrej 49 Stepišnik Lado 136, 137, 196, 274, 297 Stepišnik Roman 85, 131, 136, 190, 297, 306, 336, 350, 418 Stermenszky Jožef 111, 396, 403 Stiplovšek Miroslav 58, 381 Strle Franci 181, 337, 363, 364, 375, 379 Strniša Emil-Sam 62, 85, 86, 100, 101, 111, 121, 164, 165,166, 167, 168, 169, 260, 268, 270, 277, 309, 313, 315, 363, 368, 371, 372, 374, 375, 376, 377, 380, 381, 395, 398, 413, 418, 422, 423 Strumšek Ciril 385 Svetina Mira-Vlasta 376 Svetina Vladimir-Ivo 73, 117, 176, 277, 369 Svetlin Jože 110, 115, 166, 390, 399, 403 Svenšek Jurij 47 ? Silva 238 S Šantelj Alojz 302 Segedin Ruža 160 Šemrd Hamdija 119, 120, 121, 162, 165, 166, 167, 179, 184, 185, 212, 255, 268, 363, 364, 367, 373, 374, 375, 394, 395 Senica Martin 110 Senica Matko 346, 380 Šentjurc Lidija 264, 312, 331, 332 Šepetavec Anton 44 Šerbak-Kopač Zora 264 Šešek Anton 48 Sešek Karel 128, 240, 370 Šeško Jože 151, 153 Setina Jože 205, 349, 350, 352, 358, 360, 366, 380 Šilih Niko 134, 136, 167, 245 Šinkovec Milka (Ljudmila) 100, 107, 405 Šiška Franc 141 Škerl Jože 120, 122, 277, 343, 344, 396, 400 Škerlak Tibor 184 Škerlavaj Marija-Mica 230 Škerlavaj Milan-Petrač 118, 166, 231, 232, 233, 252, 309, 310,311, 312, 314, 317, 323, 325, 326, 327, 333, 335, 338, 339, 369, 371, 376, 377, 378, 379 Škrbec Ivan 406 Škrjanc Matilda (Kravos) 230 Škrjanec Vinko 374 Šlamberger Ivan 191 Šlibar Martin 371 Špoljarevič Djuro 131, 133, 136, 148, 249, 273, 276, 350, 417 Šteh Franc 276, 306 Štiher Jože 240, 305, 370, 376 Stemberger Leopold 187, 364 Štrbenk Jože 73 Strumbelj Anton 97,154,162, 172, 252, 253, 256, 302, 362, 363, 372, 394, 395 Strumbelj Franc 385 Strumbelj Viktor 395, 398 Štucin Dušan 184 Šubic Janek-Lado 326 Šubelj Jože 240, 254, 370, 372 Šubic Karel 105, 374 Šubic Stanko 103, 244, 374 Šubic Vali-Breda 230, 231 Šuligoj Ljubica 61 Šuštar Maks 238, 256, 370, 371, 372 Šušter Franc 305 Šušteršič Valter 134, 135, 136, 137, 141, 249 Šušteršič Tone-Tine Železnik 45, 47, 49, 50, 51, 60, 61, 62, 88, 89, 90, 91, 92, 93, 94, 96, 97, 107, 110, 119, 120, 164, 165, 166, 171, 201, 245, 362, 365, 383, 400 Švent Bogdan-Ambrož 281, 282 467 T Tanasković Rajko 359 Tarman 302 Tarman Slavka 257 Tavčar Franc 240, 305, 370, 376, Tavrer Rudolf 272 Tavzes Bojan 104, 297, 354 Tekauc Karel 41 Teran Jože 396 Teršek Ignac 45, 46 Tito — Glej Broz Josip-Tito Toman Tone 373 Tomičević Rade 144, 297, 306, 330 Tomšič 286 Tomšič Tone 93, 94, 143, 244, 245, 247 Tošnjak Vinko 98, 214, 273 Traven Rezka 61, 62, 63, 89, 165, 166, 182, 368, 372, 378, 412 Travnik Franc 267 Trček Albin 305 Trček Ludvik 104, 375, 418 Trden Jože 107 Trtnik Ivo 133, 297 Trtnik Jože 396, 397 Turel Miro 141, 375 Turk 156 Turk (Vižmarje) 252 Veber Alojz 105 Velebit Ranko 299 Velepič Stojan 128 Vencajz Ljudevit 44 Verbič Anton 152 Veretik 397 Vidic Franc 267 Vidmar Tone-Luka 216, 217, 322, 367, 368, 377 Vidmar Ivan 153, 169 Vidovič 374 Virant Alojz 256 Virant Anton 405, 411, 413 Vitek Vida 374, 395, 398 Vivoda Janko 121 Vizjak Milko 418 Voda Leopold 47 Vodišek Viktor 105 Vodnik Alojz-Alvo 366, 367 Vodnik Jože 98, 119, 122, 165, 167, 201, 267, 363, 365, 367, 373, 374, 379 Vojska Danilo 290 Volčjak Anton 305 Volk Lojze 324 Vovk Avgust-Jurče 334, 337 Vovk Franc 236, 263, 370, 372 Vrtačnik Draga 260, 372 Vučnik Lado 104, 108, 398, 402 Vulč Franjo 59 Viktor (žel.) U Učakar Peter 48 Ukmar Anton 262 Urankar Janez 305 Urbančič 246 Urbančič Franc 306 Uršič France 264 V Vajngerl Henrik 46, 48 Valentinčič Stane 169, 267, 370, 373 Varoga Janez 62, 73 Vasič Marjeta 246 Vatovec Bogdan 73 W Weinger 419 Weis-Belač Janez 264 Wilfan Hinko 73 Z Zagorc Jože-Dolski 131, 132, 134, 138, 148, 149, 203, 205, 230,241, 249, 275, 306, 336, 349, 360, 365 Zagorc Milan 62 Zaimec Mihael 153, 154, 169 Zajc Jože 385 Zalar Antonija 49, 61, 62 468 Zalar Tone 47, 49, 61, 62, 89, 90, 91, 93, 110, 119, 120, 156, 216, 218, 246, 383, 400 Zalaznik Franc-Leon 48 Zattoni Tomaso 83 Zaviršek Anton 252 Završnik Jože 107, 108, 398, 402 Završnik Karel 238, 252, 256, 370, 371 Zdešar Stane 374, 397, 398, 403 Zdravje 256 Zgonc 227 Zibelnik Pavle-Pajo 327 Zidar Albin 262 Zidar Franc 361 Zidar Jože 273 Ziherl Anton 267 Ziherl Marija-Ančka 313 Zitterschlager Stanislav 214 Zlatnar Milan 246, 247 Zlatnar Mirko-Miklavž 49, 61, 121, 137, 154, 169, 220, 232, 233, 234, 237, 244, 245, 246, 247, 259 260, 265, 267, 268, 309, 310,314, 316, 323, 326, 327, 368, 369, 370, 371, 377, 378 Zlatnar Peter ml. 90, 91, 94, 96, 98, 117, 119, 165, 166, 225, 260, 362, 364, 368, 373, 374, 376, 391, 400 Zlatnar Peter st. 98, 99, 117, 191, 247, 260, 399 Zorec Stane 252, 266 Zorman Franc 41 Zornada Josip-Frenk 99, 100 Zupan Hugo 214, 272, 303, 373 Zupan Oto 105 Zupanc Jože 46, 47 Zupanc Peter 142 Zupančič Janez 130, 131, 3 35, 136„ 173, 190, 194, 274, 347 Zupančič Jože 306 Zupanič Ivanka 141 Zupančič Tina 168 Zupančič Tone 126, 128, 305, 317, 385 Ž Žagar-Kopač Line 273 Zargi Alojz ml. 120, 166, 208, 363, 366, 367, 405, 413 Zargi Alojz st. 47, 60, 94, 111, 113, 120, 154, 182, 186, 190,215, 238, 367, 405 Zebot Franjo 37 Žen Jože-Zlatko 99, 398, 399 Žen Žarko 422 Žerjav Miha 405 Žiberna Karel 302 Židan Tine 254 Žirovnik Anton 259, 260, 374 Žirovnik Francka 259 Žitnik Janez 159 Živković Petar 51 Žorga Jaka 44, 45, 46, 59 Zorga Marcel 44, 45, 46, 61 Žorga Rudolf 232, 236, 239 Žužek Zorko 305 469 VSEBINA UVODNA BESEDA................................................................................. 9 KRATICE ......................................................................................................15 ORIS VIROV IN LITERATURE..............................................................17 I KRATEK PREGLED SINDIKALNEGA, POLITIČNEGA IN KULTURNEGA DELOVANJA ŽELEZNIČARJEV MED OBEMA VOJNAMA....................................................... 24 Sindikalno delovanje ............................................................ 27 Politično delovanje ...................................................................44 Kulturno-prosvetno delovanje ...............................................53 Opombe .......................................................................................57 II GEOPOLITIČEN POMEN ŽELEZNIŠKEGA OMREŽJA NA SLOVENSKEM NARODNEM OZEMLJU...........................64 Opombe ............................................................................................73 III OKUPACIJSKI REŽIM NA ŽELEZNICI V LJUB­ LJANSKI POKRAJINI...................................................................74 Opombe ............................................................................................85 IV RAZVOJ ORGANIZACIJE OSVOBODILNE FRONTE NA ŽELEZNICI V LJUBLJANSKI POKRAJINI ... 87 Ljubljansko železniško vozlišče ..........................................87 Novomeška železniška postaja in drugÄtoostaje na dolenjski in belokranjski progi .............................................130 Na postajah ob kočevski progi ........................................150 Na postajah ob južni železnici Ljubljana —Postojna . 155 Opombe .......................................................................................... 164 V OBLIKE NARODNOOSVOBODILNEGA BOJA NA ŽE­ LEZNICI V LJUBLJANSKI POKRAJINI..............................170 1. Sabotaže ................................................................................ 170 470 2. Plebiscitne in druge akcije ob praznikih .... 210 3. Zbiranje orožja in stavka v kamnolomu Verd . . 213 4. Prevoz ilegalcev ............................................................ 218 5. Kurirske zveze, javke in prevoz literature po železnici .................................................................................244 6. Organizacija in delo varnostnoobveščevalne službe (VOS) na železnici do kapitulacije Italije .... 276 7. Vojaška intendanca in vagonske pošiljke po želez­ nici v Ljubljanski pokrajini ........................................ 298 8. Pomen in delo narodne zaščite na železnici . . . 339 Opombe ......................................................................................362 VI OKUPATORJEVO NASILJE IN NADALNJI RAZVOJ OF NA ŽELEZNICI DO KAPITULACIJE ITALIJE . . 382 Opombe ..........................................................................................412 VII ŽELEZNIČARSKA DRUŠTVA POD ITALIJANSKO OKUPACIJO.....................................................................................414 Opombe ..........................................................................................418 VIII KRATEK PREGLED RAZMER NA ŽELEZNICI PO KAPITULACIJI ITALIJE............................................................419 Opombe ..........................................................................................423 SKLEPNA BESEDA................................................................................425 PRILOGA........................................................................... . . . . 433 KAZALO OSEBNIH IMEN.....................................................................457 VSEBINA ................................................................. 470 471 KNJIŽNICA OF 7 Anka Vidovič-Miklavčič SLOVENSKI ŽELEZNIČARJI POD ITALIJANSKO OKUPACIJO V LJUBLJANSKI POKRAJINI Oris nastanka in razvoja organizacije OF in oblike narodnoosvobodilnega boja na železnici 1941—1943 Rokopis je odobrila komisija za zgodovino pri svetu za razvijanje tradicij NOB 19. novembra 1976 na predlog Inštituta za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani Strokovna recenzenta dr. Tone Ferenc in dr. Miroslav Stiplovšek Lektor FERDO FISCHER Opremil akad. slik. JULIJAN MIKLAVČIČ Tehnično uredil Tone Štrus Izdala Inštitut za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani in Železniško gospodarstvo Ljubljana na pobudo komisije za zgodo ­ vino pri izvršnem odboru konference aktivov ZZB NOV Slovenije pri Železniškem gospodarstvu Ljubljana Založila v nakladi 4000 izvodov Železniško gospodarstvo v Ljubljani in Partizanska knjiga v Ljubljani Za ŽG Ljubljana Jože Slokar Za TOZD Založba Jaroslav Skrušny Tisk in vezava tiskarna Tone Tomšič v Ljubljani 1980