]LeTO III.	y JLjUBLJANI, X. AVGUSTA l885.	pTEV, 8.
Leposloven in znanstven 1 istT
Izdajatelji:
Janko Kersnik, Fr. Leveč, Jos. Stritar, dr. Ivan Tavčar.
Slovenija svojemu cesarju,
(11. do 17. julija 18S3.)'
% '
^S&apnstil zlati si prestol 5 In svetlo stolno mesto. Na Savski svet si stopil dol
Med ljudstvo svoje zvesto. Pozdravljen sredi naših trat, Oj svetli car, oj mili car, Pozdravljen nam stotisočkrat,
Naš oče in vladar! Pozdravlja stari Te Triglav, Pozdravlja bistra Sava; On ded pravičen, čvrst in zdrav, In ona živa, zdrava. Pozdravlja Te, Proslavlja Te Triglava siva glava, In hči mu, bistra Sava. Pozdravljen sredi naših trat, Pozdravljen car stotisočkrat. Tvoj ded od nas zdaj šeststo let. Prejel je vlast ta krasni svet; In te mogočne, svete zveze Razdrle niso viher jeze, Razrahljal ni je časov tek, Le krepčal jo je vek na vek! Pač mnog je ljut vihar divjal Po poljih naše domovine; A narod naš ni trepetal, Ni v vernosti omahoval Do carske rodovine.
Le prašaj göre, dole, griče, Zvestobe naše vsi so priče : Glej mesto, grad in trg in vas — Povsodi vdanosti doka-/.! Poglej na davna polja bojna, Viharna nekdaj, zdaj pokojna, — Na dnu krvavih teh grobov Krdela hrabra spč nebrojna. To čete Slave so sinov! Za dede Tvoje in očete So lile kri te hrabre čete! Pač so zasuli dede v grobe, A njih krepost zamrla ni; Njih hrabrosti in njih zvestobe Ponosni dddiči smo mi. Le glej bojišča naših dnij, Tam 7Ä Te mi smo lili kri! Ta krasni svet, ta vrli rod Pač zlate vreden je usode; Od Tebe, carski naš gospod, Naš rod naj zlate dni dobode! Zaupno kot na dede ded, Na T6 mi vpiramo pogled: Osreči, mili car, osreči, Naš nilrod Te srčn<3 ljubeči; Da srečen rod naš in naš svet Slavil Te bo še poznih let. A mi Ti zdaj prisegujemo. Da za Te radi žrtvujemo
Blago in kri. Če vstane kje vihar srdit,
Le naj hrumi, le naj besni, Rešilen meč, hranilen ščit
Ti bomo mi. Srčnč mi planemo na boj In zmanemo sovražni roj Pojoč sred bojnega viharja: Bog živi dom, Bog živi carja!
'mri vrel i, oj bratje, ste semkaj veselo, x I)a skupno prerždek praznujemo god, Ko nas obiskuje in našo deželo Dobrötni naš oče, cesarski gospod. Prišli ste se klanjat cesarju—očetu, Ki blag je gospödi, a boljši še kmetu!
Vladarjev je mnogo na zemlji prostrani. Od našega vender milejšega »i, In Njemu vsi narodi zvesto so vdani, A vender od nas mu zvestejšega ni! Godu j m o tedaj o Njegovem prihodi, Ki srčno nas ljubi, očetovsko vodi!
A kakor smo dines v veselji jedini, Jedini bodimo povsod in vsegdar, Jedini in zložni v korist domovini, Jedini za sleherno vzvišeno stvar? Ta misel na veke nas mora voditi, In s tem mi pozdravljeni, gostje čestiti!
4	3.
_ ččtov carskih slavni sin, T Dedič njih kron in njih vrlin, Oj c<ir države neizmerne, Vladar mogočnih Ti dežčl, Vodnik neštetih Ti krd61, Vlad&r in oče Kranje verne, Pozdravljen bodi nam gorkč, Pozdravljen bodi tu srčno, Pondsna in junaška Kranja, Z ljubečim srcem se Ti klanja! --Država Tvoja je prostrana, A večje Tvoje je srce; Za ljudstva vsa, ki v skrb Ti dana, Občutke v njem gojiš gorke, Kot oče vladaš nad rodčvi, A ti so zvesti Ti sinövi! Sinöve te kot ravnopravne In polnoletne si prozv&l, Pravice ustavne in naravne In narodne si jim podal. Nam tudi zlati zor vstajenja Pod žezlom Tvojim sinil je, In ž<ir veselega življenja Slovenski svet prošinil je! Kakö bi pač naš rod vesel Očeta — Tebe ne vzprijel? Navdušeno Te v svoji sredi, Oj mili car, pozdravljamo, Ognjeno v materni besedi Srca Ti čute javljamo: Hog živi, carski Te gospod,
Na vek carüj Tvoj slavni red!	S. Gregorčič.
»3*
ni boli!
Sinovi moji, glej. so prihiteli Od vseh stranij, obhajat prihod Tvoj: Obličje gledat svojega cesarja, Ki ž njega sveti milosti jim zarja.
Iz zibelke jc dete vzela mati,
V	naročji ž njim gre, kamor vsi gredč; Doma ne more starček sam ostati, Popotni les jc v suho vzel rokö:
Iz mest, vasij, iz zadnje gorske koče Prišlo je vse, pozdravit Tebe, oče!
Oj, v milosti, gospod, ozrl se nanje! Zamakneni pred Täbo. glej, stoje; Kar vidijo, lepe se zde jim sanje, Otročje se raduje njih sreč: A ko se jim veselje v glas izlije, Bobnečih topov z grada grom prevpije.
Dovolj po poti videl si bleščobe. Zlata, srebrä se malo vidi t6d; Ljubezni več, izkušene zvestobe Zastonj iskal bi, reči smem, drugčd: Oko pri nas ne najde mnogo paše, A vender malo ni bogastvo naše.
Glej, zdravih, krepkih udov Tvoj Sloven je.
V	jeklenih prsih biva mu pogum; Z obličja sije staro mu poštenje, Iz bistrega očesa bliska um: Cesarja ljubi, ljubi dom svoj mili, Stoji, ne gane se v viharni sili.
Stoletij šest je slavni hiši Tvoji O jasni, hudi uri bil udan; Tih v miru oratär, v kravem boji Vihtil je bridki moč nestraliovdn. Stoletij šest, naš cesar, dolga doba! Slovencu ni omahnila zvestoba.
Spomin hvaležen dedom Tvojim hrani, A kako Tebi hvalo je dolžan!
Ti si mu v noči zapovcclal: Vstani! In nov Slovencu je zasijal dan. Ti dal si nam, da smo še med narodi, Za to Ti večna čast in hvala bodi.
Ti dal si, da z domačo govorico Sloven pozdravlja Tebe, svetli car! Ti dal nazaj si staro mu pravico, Da bode v hiši svoji gospodar: Da se mu ne tepki in zasmehuje, Kar dritgo mu, kar svčto imenuje.
Pravico si zapisal na zastavo. Ki krepko Tvoja roka jo drži; Mir svojim zapovedal si in spravo, Jednako vse jih, oče, ljubiš Ti. Vesel Sloven besedo Tvojo čuje: Narčdu nitro d naj ne gospoduje! —
Molčite vi, ki zlobno govorite: Svobode zlate vreden m Slovan! Molčite in sramotno odstopite, Minil gospostva vašega je dan! Nikomur noče več Slovan služiti, A bratu brat pošteno hoče biti.
O ne poslušaj, car, njih svetovanja! Ni res, kar v jezi svoji govori; Slovan soseda, brata ne preganja, Dovolj krivico sam užil je že. Krotuk Slovan je, rahel, milo sodi, Mir, brAtovstvo oznanja med narčdi.
Zaupaj, oče, nam, in mir in sprava V dežele pride in ljubezni žar; Hvaležnost ljudstev bö in večna slava Plačilo tvoje, modri gospodar: Ne pridi, a če pride tuja sila. Ob prsi zveste bode se zdrobila--
Slovani smo in zvesti Avstrijani! Prisego čuj Slovencev svojih, car! Svoj rod Slovan in ž njim cesarja brani, Ne izneveri njima se nikdar! Glas kakor grom odmevaj od Triglava: Bog živi našega cesarja! — Slava!
J. Stritar.
Cyclamen.
Spisal J a n k o Kersnik. Roman.
Deseto poglavje.
(Dalje.)
HSHrost je bil krenil po stranski stezi proti Borji ter meril urnih nog svoj pot.
Pa ne dolgo, kajti na krat je obstal, pobrskal s palico po listji kraj steze ter zamišljeno zrl pred se.
„Naj velja, kar hoče!" dejal je čez nekoliko trenutkov polu-glasno, udaril s palico po bližnjih vejah ter se obrnil povprek čez goščo na stran, kjer je stala Medenova pristava.
Ugibal in sodil je početkom skoro hladnokrvno, akoravno mu je srce nemirno bilo ter mu kri kipela v glavo.
„Spoznala meje, spoznala! To je gotovo!K govoril je polu-glasno sam s seboj; „in vznemirilo jo je to spoznanje. Samote ši bo želela, in ven, ven na prosto bo šla, ven na zrak, kakor jaz! Jaz? Haha, bedasto!"
Rekoč je mahal po praproti in robidovji. A korakal je le dalje.
„In kam pojde? Gori v bukovje, kakor navadno. Govoriti moram ž njo! Pa kaj? Kaj poreče ona? Ah, stresnilo jo je, ko me je videla
—	in kako lepa je, kako krasna — ah —" .
Obstati je moral: steza, po kateri je stopal kvišku proti grebenu, bila je strma in preprečena z debelimi koreninami, on pa je bil že silno zasopen. Temno je tudi postajalo in v dolino še ni bilo mesečnih žarkov.
„Kaj poreče?" premišljeval je v novic. „Bežala bo, — ne, ne, pa niti pogledala me ne bode, nego morda — z zaničevanjem! Ah,
—	kaj zaničevanje! Kaj besede! Ljubi me pa vender še. Bode li tega hromega starca ljubila? Nocoj je prilika govoriti ž njo, torej le dalje!"
Ves razvnet in skoro besen je bil v svoji strasti, in to tem bolj, čim više je prihajal in čim bolj se je spehal po strmi stezi. Zato tudi hladnega, pametnega sklepa in presojevanja ni bil več zmožen.
Vsegdar se bodemo motili, ako mislimo, da je stara nekdanja strast in ljubezen na veke pokopana, ako smo jej tudi v mrzli uri dali slovo ter novi ljubezni odprli dušek, katera ono izključuje; bodimo tudi še tako srečni, naj nam polni nova ljubav vso dušo, vse dejanje, vse življenje: nikdar nismo gotovi, da se stara ljubezenska strast ne povrne z dvojno elementarno silo ter ne podere in ne razruši vseh močnih in lehkih spon, v katere nas je že poznejša uklenila.
Taka se je godila nocoj tudi z doktorjem. Jedin spogled s to krasno ženo, katero je nekdaj imenoval svojo ljubo, jedino to nemo srečanje mu je navdalo dušo z nepoznano, z neznosno strastjo, kateri bi bil zdaj, nocojšnji večer vse žrtvoval.
Klze se je spomnil jeden trenutek! Pa niti otresti se mu ni bilo treba tega spomina. Je li bil vezan na njo? Mu je li kaj obljubila? In če jej je on dejal, da jo ljubi, — mu je li ona tudi to zatrdila? Torej proč ž njo!
Zdaj je stal ves upehan, razburjen in skoro tresoč se na vrhu grebena. Ravno tu ni bilo drevja,. in hladna večerna sapa mu je pihala v vroče lice. Nebo je bilo jasno, in mesec, ki je stal že visoko, srebril je bele breze, rastoče po bregu pod robom.
Kaka dva streljaja nazaj se je blesketalo izza drevja ozidje Me-denove pristave, nekoliko korakov pred doktorjem pa je stal mal temen log debelih bukev.
Tja je bil Hrast namenjen.
Zasopel je trikrat globoko, da umiri srce, ki mu je skoro na glas bilo, ter šel naglimi koraki proti logu.
Debela, kamenita miza je stala pod dvema košatima drevesoma in nekoliko surovo tesanih klopij okrog nje; a žive duše ni bilo blizu.
„Ni je še!" šepetal je Hrast ter sedel na klop tako, da je zrl na jasno obsevano stezo proti gradu. „Priti pa mora, — mora — mora!"
Zadrževal je sapo, da bi cul korake prej, nego da ugleda prihajajočo. Pa zastonj! Okrog njega po travi, po grmovji so cvrčali in škripali murni, kobilice in drugi mrčes, v samotni dolini pod njim pa so skovikale v jedno mer mlade sove. Druzega glasu ni bilo čuti.
Tam daleč pod Drenovskim gradom so zaukali čez dolgo časa grajski lilapci in kmalu potem je čul doktor glas borjanske ure: bila je deset.
„Ne bo je, ne bo je!" hitel je sam pri sebi; „a če nocoj ne, pa jutri, pa drugokrat!"
Odšel je počasi, postal še dvakrat, in jedenkrat se vrnil celo nekoliko korakov nazaj, ker se mu je zdelo, da je čul glas stopinjo; pa zaman.
Ko je šel naglo s povešeno glavo proti Borji, bilo mu je v mislih jedino: „Jutri, pojuteršnjem —jedenkrat gotovo!"
Jednajsto poglavje.
Kresni večer se je bližal in le-ta je bil našim Barjanom jeden najvažnejših vsega leta. Kajti vsi tržni odličnjaki in naši znani sosedje iz okolice so se zbirali ta večer s svojimi družinami vred na liolmu blizu Medenovega posestva, na čigar golem vrhu so zakurili vsako leto velikansk kres. Megla, ki je bil glavni reditelj te veselice, preskrbel je umeteljni ogenj in rakete, katere je se ve da sam prižigal in izpuščal v zrak; oženjeni gospodje so skrbeli za mrzla jedila, neoženjeni so pa kupili vsako leto debelega janjca, katerega je davkarski sluga umetno pri kresnem ognji na dolgem lesenem drogu pekel; vsi skupaj pa so zložili novce ter kupili vedro vina ali še več, — po zmožnosti in potrebi.
Prav vesel je bil ta večer, in da niso pogrešali niti pevcev niti godbe — v sili jedne harmonike, — za to je skrbel zopet Megla.
Tudi letos je že ves teden prej letal od jednega do druzega z vpisno polo ter nabiral novce, naročal to in ono ter časi govoreč o onih, kateri so bili že obljubili, da se udeleže veselice, migal jako skrivnostno z ramami.
K doktorju je prišel stoprav dva dni pred kresom. Tega se je bila, kakor vselej po jednacih viharjih, polastila navadna reakcija, in od onega večera navzlic tedanji trdni nameri ni bil še blizu Me-denove pristave. Na Drenovo pa tudi ni šel.
Dopoludne se je v prostih urah posmehoval samemu sebi, po-poludne po dokaj obilem obedu pri izpraznjeni butelji pikrega terana so ga obhajale redno romantične misli, in udal bi se jim bil gotovo ter šel ven, tja ven proti znanemu logu, ko bi bilo vsaj že —1 mračno. A do tja jo bilo še mnogo ur in suhi pravni spisi, katere je študiral,
zadušili so vso romantiko. Zvečer je zatorej redno — mesto na levo iz trga, — krenil na desno v gostilno.
Kakor ga poznamo do zdaj, tega našega junaka, ne moremo se čuditi takim izpremembam.
Megla ga je počastil torej še le predzadnji dan pred veselico s svojo vpisno polo.
„Krasno bode letos, gospod doktor !" hitel je neutrudljivi aranžer; „vse se bode udeležilo, trg in okolica. Rakete so izborne, po goldinarji sem jih plačal!"
Hrasta je malo neprijetno dirnilo, ko je oni imenoval okolico. Spomnil se je Boletovih in Elze, katero je bil toliko časa brez izgovora zanemaril.
„Kdo bo prišel iz okolice?" vpraša potem radovedno.
„I no! Meden, Boletovi, potem oni iz Predvora, zaloška gospoda, — ali ni to dovelj?"
„Dovelj pač! A ti pridejo vsako leto: torej letos ne bo nič lepše, nego druga leta," smejo se doktor. Pri tem je izročil Megli svoj donesek za vino in pivo.
„Mislite?" deje oni skrivnostno.
„A se ve da!" posmehuje se Hrast; „Vaših raket sem pozabil, in morda ste mesto jedne harmonike naročilih štiri!"
„Ne, ne tako! Vedite gospod doktor, nikomur še nisem povedal, pa nekaj sem vender dobro naredil. To me bodo zavidali naši gospodje; morda še celo Vi?"
„Kaj vraga!" kliče Hrast; neka slutnja se ga je bila polastila.
„Pri Boletovih sem bil včeraj!"
„A—a!"
„In tam sem dobil ono krasno gospo z Medeno ve pristave, — "
„Kaj — Ilovsko?" zakliče doktor ter plane s stola.
„Glejte, glejte! Saj sem pravil, da mc boste zavidali. Ime že dalje poznate nego jaz!"
„Ne, ne, začudil sem se le, kako srečo imate Vi glede novih znanstev!" reče zopet doktor navidezno mirno; utripalo je pa vender vse po njem.
„Torej kaj ste opravili tam pri Boletovih?" nadaljuje ter sede zopet k mizi.
„Vse sem povabil, tudi to krasno tujko, in na daljše prigovarjanje — vedite, jaz znam govoriti, kadar hočem.— obljubila je, da pride z Boleško k našemu kresu. Soprog njen pa ne more."
„No, no! Čestitam Vam!"
„Pa to je še skrivnost. Samo Vam sem jo razodel, torej prosim, molčite do tedaj!"
„Da jo Vi pripeljete zmagonosno v našo družbo!" deje Hrast porogljivo. „Ne bojte se, da bi izdajal Vašo skrivnost. Molčal bom, ko zid."
Megla se je odpravljal.
„Stojte malo!" oglasi se Hrast še jeden pot: „povejte mi, kako je prišla ona tujka k Boletovim?"
„Vprašal nisem! Pa to bi morali Vi bolje vedeti, ker ste mnogokrat na Drenovem."
„Dolgo me že ni bilo gori!"
„Ah tako! Jaz tudi rajši drugod jašem," smeje se adjunkt.
„Morda okrog pristave," roga se oni. Jezilo ga je govorjenje tega gizdalina.
Megla namežika samosvestno.
„Kregala se ne bodeva, gospod doktor, in Vi mi ne boste poti gradili. Torej na svidenje!"
Bekši to je zaloputnil že duri za seboj.
Doktor je zrl z zaničljivim pogledom za njim. Pa takoj potem je vstal s stola ter naglim korakom premeril sobo.
Imenovanje Katinke Ilovske po drugem in misel, da jej bodeta čez malo časa vender le stala nasproti, — vse to ga je v novic močno razburilo. Proč je bil ves mir, proč ono sarkastično nadziranje samega sebe, s katerim se je posmehoval svojim slabostim, svoji strasti.
„Videl jo bom, videl jo bom!" šepetal je ter mel si roki. „Pa kako bo to svidenje? Kaj poreče ona? Ah, nič, nič; ko tujca naju bodo predstavili, — bode li barvo izpremenila? Pa — Elza? Poleg bode stala! Ah, kaj to! Saj nisem sedemnajst let star!"
Jedenkrat se je bil doktor že tolažil s tem izrekom; a bilo je to v ravno nasprotnem slučaji nego danes.
Stopil je k oknu ter pritisnil vroče čelo na steklo. Na oknu v kozarci vode pa so stale zopet rože, cel šopek, katerega mu je pripravila skrbna hišna gospodinja: pa ta vonjava, ta duh ni imel več-take moči ko nekdaj one vijolice; to je bilo vse navadno, vsakdanje, brez ognja! Le tu v njegovi glavi, v prsih, tu je gorelo in peklo.
Opoludanski zvon ga je vzdramil.
„Neumnost, grozna neumnost!" siknil je ter zmajal rame, kakor bi hotel nekaj otresti; obraz mu je bil nenavadno resen. Ko • je pa nekoliko trenutkov pozneje korakal čez trg proti gostilni, kjer je zdaj navadno obedoval, bil je zopet stari doktor Hrast.
Dvanajsto poglavje.
„Radovedna sem, kako Vam bode ugajala naša kresna veselica," dejala je Boleška svoji sosedinji v vozu, ko sta se odpeljali pozno popoludne od Medenove pristave.
Pripeljala se je bila tja po njo: nasproti njima je sedela guvernanta s starejšo Boletovo hčerko. Vozil je pa Bole sam sedeč poleg sluge. Treba je bilo skoro peljati se do podnožja onega holma, kjer je bil napravljen kres, ker bi bila sicer pot gospem preutrudna.
Borjanom je bilo bliže tja.
„Jednake gotovo še nisem videla," odgovori z lehkim smehljajem Katinka Ilovska. kajti ta je sedela poleg Boleške. Bila je elegantno, temno opravljena, in ravno ta temna barva jej je najbolj pristovala. Elza jo je pazljivo ogledovala, a povedati ni moč, kakov vtis je napravila tujka na njo.
„Posebnega ne smete pričakovati; tudi družba, da se prav izrazim, ni posebno kočljiva, pa zanimalo Vas bode morda marsikaj."
„Žal mi je, da se moj soprog ne more udeležiti tega izleta; a bolje mu je vender tu v Vašem zdravem zraku, in v nekoliko mesecih mora okrevati, če pojde tako;" reče Katinka skrbljivo in odkritosrčno.
„Bog daj!K pristavi Boleška.
„Torej družba bo velika?" vpraša zopet ona.
„Prepričali se bodete sami; pripovedovati Vam ne smem preveč, da potem ne boste neprijetno iznenadejani."
„Vi se smejete, gospiea?" obrne se Ilovska k Elzi, kateri je bil v istini ušel lahek smehljaj.
„Ah, spominjam se le, kako se je meni godilo, ko sem bila prvič v borjanski čitalnici. Ali še veste, milostiva, kako so me hoteli slovenskega jezika učiti?"
„To menda še vedno hočejo!" odgovori malo zbadljivo Boleška. „In doktor Hrastovo slovnico menda sami rabite."
„Se ve da!" zavrne guvernanta nedolžno in veselo, in ne da bi izpremenila barve na lici. „On je bil jedini, ki je imel slovnico."
Niti Boleška, niti Elza nista zapazili, da se je tujka stresnila pri zadnjih besedah Drenovske gospe. Lahka rudečica jej je silila v lice, a potem je bila takoj zopet bleda, kakor vedno.
a Je li to poseben čestilec Vaš?tf vpraša mirno, obrnivša se k Elzi.
„Tega ne smem in ne morem trditi, kajti zdaj ga menda že štirinajst dnij ni bilo na Drenovo, ka-li?" smeje se ona.
Obe, Katinka in Boleška sta jo natanko opazovali, a njen obraz ni kazal nobene zadrege.
„Doktor Hrast je advokat v Borji in naš stari hišni prijatelj; priliko bodemo imeli, predstaviti ga Yam; jako uljuclen in izobražen mož je to," razklada Boletova soproga.
Tujka je stisnila ustni, a odgovorila ni s prvega ničesa.
„Krasen kraj je to, in tako krasen večer!" reče čez nekoliko trenutkov, oziraje se po okolici.
„In tu smo že pod holmom!" oglasi se Bole ter pokaže z bičem na grič, v katerega podnožji ob jednem ustavi konja. Izročil je vajeti slugi ter pomagal gospem iz voza. Potem so se vsi napotili po široki, ne ravno strmi stezi navzgor, od koder jim je že glasen vrišč naproti donel.
Gori je bilo vse najboljše volje. Pevci, katere so reprezentirali učitelji in nekoliko pisarjev iz Borja in njim na čelu občinski tajnik Koren, sedeli so okrog sodčeka piva ter peli v jedno mer in praznili kozarce. Megle ni bilo med njimi, ker je bil reditelj ter je imel povsod, posebno pri ženstvu, dosti opravila. Ne daleč od pevcev je sedel na improviziranem sedeži sodnik Majaron ter nad vse hvalil pečenega janjca, rekoč, da prekosi vsako teletnino. Blizu njega sedeli in stali so lekar, sodnijski pristav in nekaj odličnejših tržanov. Gospe so sedele v veliki gruči in ne daleč od njih se je gnetlo dokaj mladega ljudstva: gospodične in mladi gospodiči, zadnji iz onih krogov, iz katerih so se rekrutirali tudi pevci. Za njimi na velikem kamenu je pa sedela godba, namreč dva godca, jeden s harmoniko, drugi z okornimi gosli, in po cvilečih glasovih, katere sta vzbujala ta dva, rajal je ves mladi svet.
Jedi in pijače je bilo dovolj; vsak si je izbral, kar si je hotel ter vzel z bifeja, ki je bil napravljen na veliki surovo tesani deski.
Kakih petdeset korakov v stran je gorel velik ogenj, kjer so bili spekli janjca, poleg njega pa je bila pripravljena za pozni večer še velikanska grmada. Kmetski fantini pa so tam v jedno mer nabijali topiče ter zažigali jih, da je gromelo daleč po ravnini.
Hrast jc bil že tu, pa motal se ni med veliko družbo, nego stal jc skoro ves čas na strani ter govoril z okrajnim glavarjem in njegovo soprogo, katera sta bila vedno malo bolj za-se, ker jima ni bil pač vsakdo po volji. Pa če sta danes od doktorja posebne zabave pričakovala, zmotila sta se bila jako; kajti silno redkobeseden je bil nocoj in razmišljen tako, da je časi kar narobe odgovarjal. Neprenehoma pa je zrl na pot v dolino in na goščavo, po kateri je tekla steza, vodeča sem gori.
Vsi, ki so prihajali od tamo, morali so tu mimo, kjer je stal Hrast z glavarjem.
Pa navzlic svoji pozornosti je vender zamudil trenutek, ko se je Boletova družba pokazala iz gozdiča.
Govoril je ravno bolj živo s sodnikovo soprogo, katera je bila malo prej prisedla h glavarjevi.
„Ah, glejte. glejte, gospod doktor; Bole ima zopet, novo kra-sotico v svoji družbi: to Vam je pravi Don Juan! In ta Megla je že zopet poleg !"
S temi besedami opozori glavar Hrasta na prišlece. Le ta se hitro obrne; srce mu je utripalo, in da bi ga kdo opazoval, dejal bi bil, da mu slabo prihaja: tako je obledil.
A ohrabril se je naglo.
„Kaka sorodnica morda!" reče tako mirno, kakor mu je bilo možno.
„Ni verjetno! Do zdaj nismo še culi o njej!" šepeta glavar; „le potrpiva, kmalu bodeva zvedela."
Bole je bil ponudil Katinki roko ter je stopal na čelu svojim ljudem. Oči vse velike družbe so bile s silno radovednostjo uprte v prelepo tujko; nekateri so jo že poznali. Megla pa je z ostenta-tivno zgovornostjo korakal na njeni strani ter pripovedoval, kako izvrsten je bil pečeni janjec, ter da obžaluje, da jej ga ne more več ponuditi, kajti še premalo ga je bilo. Zato jo bo pa umeteljni ogenj za vse odškodoval.
Katinka ni posebno pozorno poslušala svojega soseda. Težko sapo je imela, in Bole jc v mislih, da jej je pot prestrma, hotel za trenutek počiti. Toda ona je silila dalje.
Zdaj so bili pri glavarjevih: Hrast je stal malo v ozadji in llovska ga še ni bila ugledala, akoravno je zrla vedno, pa le na videz malomarno na vso strani.
Predstavljanje se je vršilo kratko, običajno, in zdaj je prišel tudi Hrast na vrsto. Rudeč je bil na krat v lice, kakor kuhan rak.
„To je pa moj stari prijatelj, doktor Hrast, advokat tukaj v Borji," dejal je veselo Bole ter potem obrnivši se k onemu nadaljeval: „Gospa llovska!"
Doktor se je skoro nerodno priklonil, pa upal se ni pogledati mu predstavljene Katinke. Bekel tudi ni ničesa.
„Ah, doktor Hrast!" deje le ta z melodijoznim glasom, in lahek smehljaj jej zaigra na ustnih; „pa Vi vendar niste oni doktor Hrast, kateri je bil pred več leti koncipijent pri mojem strijci na Dunaj i ?"
Doktor bi bil skoro dejal: „Da, jaz sem oni!" pa spomnil se je še o pravem času, kako neumen bi bil tak odgovor; in zvit je bil tudi ta doktor.
„Ah," dejal je naglo in začudeno, „milostiva, Vi vender niste gospica Katinka — — —"
„Zdaj se ve da ne več! Pa bila sem nekdaj!" deje ona smehom ter ponudi Hrastu svojo belo roko.
Podala sta si — ona njemu svojo mrzlo, skoro ledeno, on njej svojo vročo roko. A stisnila si ju nista.
On ni vedel, kaj se godi ž njim, ni vedel kaj namerava Katinka; ta ton, ta lehkoživa veselost in ta mrzla ledena roka! Kaj pomeni vse to? Pa zdaj je bil že sredi reke in plavati je moral;
—	pa ne proti bregu do vrbovja, kjer bi se bil prijel za šibino, ne, ne; plavati je moral sredi reke. naprej, le naprej; kam — tega sam ni vedel; spustil se je po burnem toku: — le naprej, naprej, in le
—	na površji, če tudi sredi penečih valov.
(Dalje prih.)
Spomini na jutrove dežele.
Iz svojega dnevnika priobčnje Anton Ukmar.
VI. Dunav.
jo izkrcanji z Lisse v januvarji leta 1874. sem mislil, da je dokončano moje službovanje na morji vsaj za 3—4 leta.; toda človek obrača, Bog pa obrne in že konec julija, komaj šest mesecev pozneje, iznenadi me povelje, da naj brez zamude odpb-
tujem na dolnji Dunav na vojni parobrod „Fiume", koji je tedaj bil v ondotnih krajih umeščen v varstvo avstrijskim naselnikom in naši trgovini. Poslovim se tedaj z nova od drazih prijateljev in znancev ter se odpeljem s parobrodom do Reke in od tam po zanimivi železniški progi Čez Zagreb do Budim-Pešte. Tu se ukrcam že prihodnji dan na podunavski parobrod in hajdi med plitvimi in jednakomernimi bregovi doli proti jugu do srbske stolice Belega Grada, kjer je bilo treba prenočiti in pričakovati druzega parobroda.
Prihodnji dan zgodaj na jutro se odpeljemo dalje. Oko potnikovo, koje do tukaj doli ni videlo druzega, nego neizmerne ogerske planjave, — samo rodovito sremsko pogorje naj izvzamem, — najde dalje navzdol proti rumunski meji toliko in tako krasnih naravnih prizorov, da se po pravici sme šteti potovanje med Bazjašem in Oršovo med najzanimivejša v vsej Avstriji. Rodovito srbsko gorovje, kojemu se približa Dunav že pri Belem Gradu, spremlja ga od tu dalje vedno ob desnem bregu, pri Bazjaši pa zajezi tudi na levici široko reko južno pogorje sedmograških Karpatov in tako od obeh stranij pritiskan doseže na nekaterih krajih komaj širokost 112 metrov. Kolikor dalje nas tira elegantni brod, toliko krasnejši prizori nas obdajejo od vseh stranij. Na srbskem bregu sivo, kar navpik kipeče skalovje; na levici krasna, po ogerskem patrijotu Szechenyji čudapolno-umetno izdelana cesta; pod nami pa in okoli nas temno-zelena in belopeneča se reka, iz koje tu pa tam mole nevarni, ostri grebeni: parobrod plava čez pogubonosne katarakte Kozla, Izlaz in Tahtalija, in ladja, kojo čudopolno vodi spretna roka krmilarjeva, vije se kakor postrv med nevarnim skalovjem in kmalu šinemo mimo pečine Greben zopet na piano, kjer se razširi vzburjena reka pri mesteci Milanovci v mogočno jezero (400 metrov široko). Toda kmalu pod Milanovcem se približajo pečine od obeh bregov zopet reki in potnik kar strmi osupnen: kajti vidi se, kakor da bi ladja plavala po kakem Jules Vernovem podzemeljskem jezeru: niti vhoda ne moremo zapaziti; tako silovite, strme pečine jezijo mogočno vodo od vseh stranij. Ob levi se vidi še zmerom sem ter tja v živo skalo vsekana Szechenyjeva cesta, ob desnici pa občudujemo spomenike iz staroveške dobe, Trajanov napis in ostanke rimljanske, v pečino izdolbene ali pa po železnih stebrih nad penečo se reko umetno izpeljane ceste. Kmalu preplavi ladja še pogubeljni vrtinec Kazanski in na mah se izpremeni silovito skalovje v krasno obgozdeno pogorje,
in pod nami se dviguje na levici zadnja avstro-ogerska postaja, prijazno mestece Oršova.
Zaradi nevarne vožnje skozi „Železna Vrata" prekrcati se morajo potovalci v Oršovi na drugi, manjši parobrod; treba je bilo tedaj tukaj prenočiti in ostalo nam je na večer dovolj časa, da si ogledamo blizu mesta na obnožji Allionskega pogorja oni znameniti kraj, kjer so bili za upora 1849. zakopali ogerski domoljubi dragoceno kraljevo krono; na mestu, kjer so pozneje zopet našli kraljeve insig-nije, dviguje se zdaj krasna kapelica.
Kmalu pod Oršovo, ravno pred „Železnimi Vrati", kipi sredi mogočno valeče se reke znameniti otok Ada Kalčh, starodavna trdnjava, kojo so bili sezidali Avstrijci, a pozneje zasedli Turki (Ada Kaleh je od leta 1878. sem zopet v naši oblasti). Ta otok, v sredini med Avstrijo, Srbijo in Rum unij o, je zdaj še jedina priča nekdanje turške mogočnosti v teh pokrajinah, in majhno selo z neznatno mo-šejo in revnim paševim poslopjem spominja živo potnika na one — hvala Bogu — prešle dobe, ko je še ljudstvo na obeh straneh mogočne reke zdihovalo pod krutim turškim jarmom.
Prihodnje jutro odplavimo z malim parobrodom iz Oršove mimo imenovanega otoka in že od daleč nam naznani zamolklo bobnenje in šumenje grozeče se reke najnevarnejši katarakt Dunava, tako zvana „Železna Vrata". Neštevilni ostri grebeni molijo iz belo peneče se reke in krmilar mora dobro poznati pot ter vestno paziti, da se iz-ogine takim pogubonosnim skal i 11 am, posebno, ako jih voda samo toliko zakriva, da jih oko navadnega človeka ne more zapaziti. A hvala Bogu, vajena krmilarjeva roka nas je vodila tako varno med grebeni, da je ladja, kakor kača vijoč se od skale do skale, srečno prekoračila nevarno pot in kmalu potem zibala se prijetno po gladki vodi umirjene reke.
Zadnja znamenitost opozori naše oko nekoliko pod Turn-Seve-rinom : tu se nahajajo še ostanki velikanskega, po Trojanu sezida-nega mostu čez široko reko; še zdaj se vidi nekoliko obokov in mogočni kamenitni stebri mole še tu in tam iz mirno tekoče reke.
(Konec prihodnjič.)
Volkodlak in vampir
s posebnim ozirom na slovansko bajeslovje. Spisal F r. \V i e s t h a 1 e r. (Dalje.)
ykaon, sinPelasga, prvega kralja arkadskega, ustanovil je bil nalykajski gori Lykosuro, najstarejše vseh mest, pridejal Zenu priimek A&taeo; in mu osnoval bojne igre Vr/my. zvane. Nekoč mu je daroval dete ter ž njegovo krvjo poškropil žrtvenik in glej! takoj potem se je izmenil v volka. Tako pripoveduje P a u z a n i j a (1. VIII, e. 2.) in dostavlja, da se je po Lykaonu pri daritvi, lykajskemu Zenu darovani, vselej jeden človek povolkodlačil, a ne za vse življenje, ampak če se je kot volk človeškega mesa vzdrževal, počlovečil se je zopet po desetih letih; ako ne, ostal je vedno volk. Tudi Platon (de republica 1. VIII. c. 16.) navaja to bajko kot občno znano, trdeč: „Tisti, kije v svetišči lykajskega Zena človeško drobje okusil, mora se v volka izpremeniti." Pri A p oll od o ru (bibliotheea, 1. III, c. 8, 1.) beremo, da je imel arkadski kralj Lykaon, Pelasgov in Me-liboin sin, z mnogimi ženami petdeset sinov, katerim glede na prevzetnost in brezbožnost ni bil noben človek v vrsti. Da bi jih skusil, dospe Zen k njim v podobi bornega dninarja. Povabijo ga na obed ter mu zakoljejo otroka, vzetega prebivalcu tistih krajev, zmešajo drobje njegovo z žrtvijo in postavijo po svetu najstarejšega brata Menala to jed pred svojega gosta. Zen prevrne mizo, ubije Lykaona in njegove sinove s strelo, prizanesši le najmlajšemu Nyktimu, kajti Ge, boginja zemlje, povzdignila je svoji roki ter ugrabivši Zenovo desnico potolažila njegovo jezo. Po L i k o p h r o n u (seholiae Tzetzae, ed. Müller, Lipsiae 1811, vol. II. p. 635.) so bili vsi sinovi v volkove izmenjeni. Hyginus (fabulae, št. 176, ed. Bunte, Lipsiae, p. 133.) trdi, da je zahajal Zen k Lykaonu le radi lepe njegove hčere, Kallisto imenovane, ki mu je rodila sina Arkada. Sinove je vse s strelo ubil, očeta pa povolkodlačil. Nie. Damascenus (historiarum excerpta et fragmenta, ed Orellius, Lipsiae 1804, p. 41 in nasi.) imenuje očeta poštenega in pravičnega, sinove pa brezbožne. Ko jim
34
je bil oče povedal, da je Zen vsak dan pri običajnih daritvah v podobi tujca pričujoč, hoteli so se o tem prepričati; zato pomešajo meso zaklanega dečka med žrtev. Kar nakrat jamejo strele z neba švigati ter pobijejo vse, ki so se z umorom zakrivili. Temu nasproti pa očita O vidi j (motamorphos. I. v. 198 in nasi.) brezbožnost Ly-kaonii samemu, češ, da je z božjimi znaki v njegovo hišo stopivšega Zena skušal, zaklavši mu mološkega tala, ki mu ga je deloma kuhanega, deloma praženega jesti dal. Zen poruši z maščevalnim ognjem hišo, o Lykaonu pa pripoveduje pesnik tako-le: „Territus ille fug it, nactusque silentia ruris Exululat frustraque loqui conatur; ah ipso Colligit os rabiem, solitaeque cupidine cacdis Vertitur in pecudes, ct nunc quoquc sanguine gaudet. In villos abeunt vestcs, in crura laccrti; Fit lupus et veteris servat vestigia formac, Canities eadem est, cadem violentia vultus, Idem oculi lucent, eadem feritatis imago."
Po Kratosthenu (Cat. c. 8.) je zaklal Lykaon svojega vnuka Arkada, a Zen ga je zopet strnil ter med zvezde postavil. P1 i n i u s Sec. nam je ohranil v svoji knjigi: historia naturalis (lib. VIII, c. 22.) zelo važno poročilo, ki nam vse te baje nekako dopolnjuje in se tako glasi: „Evanthes, znamenit gršk pisatelj, pravi, daje zasledil pri arkadskih piscih vest, da Arkadi jednega iz Anthovega rodu po žrebu določijo, ki, priti ran do nekega arkadskega jezera, svojo obleko na dob obesi, čez jezero plava in preloživši se na volka devet let po pustinjah blodi ter z drugimi volkovi razgraja. Ako se ves ta čas ni lotil človeka, priplava po devetih letih zopet čez jezero, najde svojo obleko in se počloveči, le da je za devet let starejši."
Iz vsega tega je jasno, da se naslanja grška baja o volkodlaku na staro, s krvavimi človeškimi daritvami združeno bogočastje, a v kaki zvezi je volkodlak ž njim, to se pač ne bo dalo več dognati, o tem moremo le ugibati. Iz prva so si menda mislili boga, kojemu so človeka darovali, v podobi volka, ki jim je bil simbol nenasitljive smrti; mogoče, da so prepuščali i volku, bogu posvečeni zveri, del žrtve ali vso žrtev. Vsa podoba je, da so se svečeniki pri tej službi božji posluževali imena in podobe volčje, po mnenji grškega naroda pa jim je bil podeljen dar, da so se mogli v žival, dotičnemu bo-žestvu priljubljeno izpreminjati, in to najbrž s tem, da so žrtvujoč poskusili človeško drobje, kar tudi drugim narodom prouzrokuje po-
lastne pretvore. Tako se je utegnila s časom ukoreniniti vera, da se pri vsaki slovesni daritvi jeden svečenik v volka izvrže in volk ostane do naslednjega žrtvovanja, pri katerem ga kak tovariš reši, ako ni ves čas svojega volkodlaštva človeškega mesa okusil. Najbrž so spravljali take daritve v določenih obrokih (vsako 9.—10. leto). Anthova rodovina je bila brez dvoj be stara svečeniška rodbina ly-kajskega Zena. — Tako vsaj nam pojasnuje zvezo med volkodlakom in grškim bogočastjein Dr. W. Ilertz v svoji prej navedeni knjigi.
D i o d o r u s S i c u 1 u s (bibl. hist. V. 55.) pa nam poroča, da čarodelni kovači Telchini na otoku Rodu niso umeli samo hudega vremena napravljati, temveč tudi: izpreminjati svojo podobo. Tudi pri Rimljanih je volk v ozki zvezi z bogočastjem. Posvečen je namreč bogu Mar tu, ki je bil iz prva gotovo smrtni bog, kar se da sklepati iz podstave njegovega imena (mr-mori = mreti.) Znana je baja o ustanovitvi rimskega mesta, pri kateri sodelujeta bog Mart in njegova žival (lupus M a rt i us). Vestal ka Rhea Silvia, bežeča od volka v dupljo, naleti ondu na boga Marta in rodi od njega dvojčka Romula in Rem a, bodoča ustanovitelja rimskega mesta. Volkulja ja doji pri ruminalski smokvi ter reši smrti, katero jima je bil hudobni materin strijc namenil. Ko so jeli Rimljani pozneje Marta za svojega bojnega boga čestiti, postal mu je volk še prikladnejši simbol; Martov kip je stal ob Appijevi cesti sredi volčjih podob. 15. februarja (februare = očiščevati) se je obhajal v Rimu praznik „lupercalia", posvečen božanstvu, po svojem značaji Martu sorodnemu; ime mu je bilo Faun us ali I nun s, priimek pa L up er en s*). Darovali so mu ta dan koze in psa poleg tega pomenljivega obreda: privedši plemenita mladeniča dotaknili so se svečeniki s krvavim klalnim nožem njiju čela; krvavo progo so jima takoj potem drugi darovalci z volno v mleko namočeno zbrisali, pri čemer sta se morala smijati. Je li v tem obredu še ohranjen sled starih človeških daritev, ali pa so hoteli ž njim le prispodobno izražati dušno očiščenje, to se da težko spoznati. Po žrtni gostiji so razrezati svečeniki (luperci) kože darovanih koz v jermene, tekali nagi, le s predpasnikom iz kozje kože opasani, po vsem mostu ter z jermenom (februa) švrknili po dlani vsako žensko, ki jim je prišla naproti, kar je baje brezdetnicam podelovalo rodovitnost.
•) Stari učenjaki izvajajo to ime iz besed ,. lupus* in „arccre" (= volka odvračajoč;, novejši pa (n. pr. Schwegler, Köm. Geschichte T. p. 301.) iz _ lupus" in J» i reus" (— volk - kozel).
Da so se z volkodlaštvom kot umetnostjo bavili i rimski čaro-delni ljudje, pričata nam že pesnika Vergilius in Properties. Zadnji očita neki zvodnici (1. IV, eleg. 5.)
„Audax cantatae leges imponcre Lunac Et sua nocturno fallere terga lupo.*
V	prvega bukoličnih pesnih (eel. VIII, v 95 in nasi.) pa poje pastir Alphesiboeus:
„Has Hertas atque haec Ponto mihi lecta venena Ipse dedit Moeris, nascuntur plurima Ponto, His ego saepe lupum fieri et se condere silvis Moerin saepe animas i mis excire sepulcris Atque satas alio vidi traducere messis."
A v Petronijevem delu „Satyricon" („Trimalchionova pojedina") pripoveduje neki Nie er o s sledečo dogodbo, ki se po svojem obsegu popolnem ujema z novejšimi pravljicami o volkodlaku: „Šel sem o jasni noči s svojim gostilnikom čez polje, obiskat svojo ljubico. Kar se začne moj spremljevalec slačiti in obleko na pot polagati. Potem „circumminxit vestimenta sua", hipoma se povolko-dlači ter zbeži tuleč v gozd. Preplašen hočem obleko pobrati, a bila je okamenela; ves zasopen in poten dospem k ljubici, ki me vzprejme z besedami: „Ko bi bil malo preje prišel, bil bi nam mogel pomagati; kajti volk je pridrl v naš dvor ter nam živino strašno razmrcvaril. A vender ni srečno peta odnesel, ker mu je hlapec vrat s sulico prebol." Ko dospem, vračajoč se, na mesto, kjer se je bil moj spremljevalec slekel, ne najdem ničesa drugega nego kri. Doma pa dobim gostilnika ležečega v postelji in zdravnik mu je obvezaval ravno vrat. Takoj sem spoznal, da je bil „versipellis" in ne drobtinice več nisem mogel ž njim jesti, tudi če bi me bil človek ubil."
V	keltski Bretanji se je volkodlaška vera do denašnjega dne živa ohranila. Kadar se čarodelniki podajejo na čarovniško go-dovanje, preobličijo se v volkove. A ne samo na kopnem, tudi na keltskih otokih je volkodlaštvo doma.— V irski grofiji, Tip-perary zvani, prav pogosto pripovedujejo pravljico o ljudeh, ki se vsako leto v volkove p r e t v o r e. Keltske čarovnice se izpreme-tajo najrajše v zajce, ki krave molzejo. Neka irska bajka pripoveda o starki, ki je v zajčji podobi izsesala pasočo se kravo, a ugrizena od psov umrla za ranami, katere so jo izdale.
Tudi v germanskih plemenih je ta vraža že od nekdaj zelo razširjena, a tolikovrstna, da mi ne dostaje niti časa, niti pro-
štora, na drobno našteti vse sem spadajoče izrodke domišljije germanske. Kdor se hoče bolj natanko poučiti o germanskih volkodlakih, beri prej navedeno knjigo Hertz o v o, raz ven tega J. Grimma: „Deutsche Mythologie" in Wuttkejevo delo: „Der deutsche Aberglaube der Gegenwart". Da bralčcvc potrpežljivosti prezgodaj ne utrudim, skupiti hočem v naslednjih vrsticah le najvažnejše točke volkodlaškega praznoverja v Germanih. Tudi germanskim bogovom ugaja pri preobličevanji živalska podoba. Volk n. pr. je Wo dan o v a žival in ob jednem simbol noči — groze — smrti, človeška bitja se v volkove izpremetajo, ali svojevoljno iz zlobnega namena, ali pa so k temu prisiljena, ker jim je ta nagon brez njih krivde že prirojen. V prvem slučaji treba volčje srajce — (ulfahamir) — v starejših, ali volčjega pasa — v novejših pravljicah. Ta pas je iz volčje ali človeške, zlasti obešenčeve kože in vdelana so mu navadno nebeška znamenja. Njegov zaponec ima sedem jezikov, jezik se mora vselej vtakniti v deveto jermensko luknjo. Moški, ženske, celo otroci se mogo s takim pasom začasno (večidel le za nekoliko ur) povolkodlačiti. Kadar hočejo zopet človeško postavo udobiti, treba jim je le zaponec odpeti. Izmed sedem sinov jedne matere je vselej jeden volkodlak — w e r w o 1 f. Ako botra pri krstu le misli na volkodlaka, povolkodlači se jej krščenec sam. Tudi kdor si ne vede opaše volčji pas, postane volkodlak in takoj čuti volčjo požrešnost. v sebi. Kdor je zoper svojo voljo volkodlak, mora vender kaj človeškega raztrgati, če tudi le kak klobuk ali obleko, da, češče pred svojo izmeno celo dobrodušno zahteva, da mu kaj takega vržeš. A večidel se izprevme človek v volka svojevoljno, iz zlobnosti, vsled kake pogodbe s hudičem, po kateri se povolkodlači (navadno) zadnji dan vsakega meseca s pomočjo volčjega pasa, ki mu ga je hudič sam izročil. Napada, trga in žre pa volkodlak žrebeta, ovce, druge živali, pa tudi ljudi. Protvora preneha s smrtjo človekovo: ako volkodlaka ubiješ, leži ti mrtev človek na tleh; ako ga po trebuhu počiš, da se mu jermen odveže, stoji nag človek pred teboj. Rani ga, in prisiljen bo. zopet se preobraziti ali pa ga boš pozneje vsaj po ranah spoznal. Ker je večkrat neranljiv — „gefroren" je nemški terminus — prideš mu do živega le s puško, nabito s podedovanim srebrom ali b e z g o v i m s t r ž e n o m, ali pa s k r o g 1 o, ki ima vlito znamenje sv. križa. Pokazati se ti mora nag, v človeški podobi, kadarkoli ga trikrat s krstnim njegovim imenom pokličeš, ali pa nož
ali jeklo čezenj vržeš; tedaj mu "koža križem na čelu poči in takoj se olevi in pokaže v človeški nagoti. Ako se jeklo ne pobere in solnce volkodlaka le še jedenkrat posije, mora se posušiti. Vselej pa se preobrazba v človeka ne zvrši hipoma, ampak večkrat, ko preganjaš volkodlaka, leži sicer človek v postelji, iz nje pa kuka še volčji rep. Volkodlaka je lahko spoznati po vlakencih raztrgane obleke v zobeh in po tem, ker ima obrvi zrasle, med pleči pa in še navadneje ob križi volčji repek. Če obideš sumnjivega človeka, imejoč krušno skorjo v ustih, pojavi se ti takoj v volčji podobi. Kdor se zateče v režišče, temu volkodlak ne more do kože. j,Skleniti" (= bannen) ga moreš na kakem mestu, ako vtakneš meč tako v zemljo, da je rt proti njemu obrnena. Potem mora ondu tako dolgo stati, da poteče čas njegovega volkodlaštva. Tudi ujeti se da, ako mu nastaviš v volčji pasti tri križe iz lesa, vzetega iz velikonočnega ognja. Volkodlaki razsajajo zlasti „in den Zwölften" (t. j. doba od 25. grudna do 6. prosinca); zato v tem času ne kaže volka z njegovim imenom imenovati, ampak reči mu smeš le „Gewürm" ali „Ungeziefer". Pripoveduje se, daje v tej dobi neki kmet z besedami: „Herr Ungeziefer" nagovoril celo svojega župnika, kojemu je bilo „Wolf" ime.
V nemških čarovniških pravdah se redkokedaj govori o volkodlakih, ker se čarovnice rajše v mačke ali druge živali izpremetajo; vender pa so 1. 1589. v Kolinski okolici obsodili in usmrtili nekega moža, ki je povol kod lačen ljudi davil in njih možgane žrl. (Glej Dr. Adolf Wuttke: Der deutsche Volksaberglaube der Gegenwart, str. 259 in nasi.)
Tudi na skrajnem severu je volkodlaštvo bilo in je še dandanes povsodi znano. A n g 1 o s a k s o n c e m je pomenjala beseda w e r e-wulf hudiča. V staroangleškem in staroškotskem slovstvu nahajamo volkodlake sem ter tam v družbi zverinskih pošastij. Gervasius Tilburyski pravi v svoji knjigi „Otia Tmperialia": „Vidimus frequenter in Anglia per lunationes homines in lupos mutari, quod hominum genus gerulfos Gall i nominant, Anglici vero werewulf dicunt." Škotska balada „Kempion" prišteva volkodlaka čaro-delniin bitjem. Na Norveškem znači „varulf" človeka, ki se je v kako zver sploh pretvoril.
Na Francoskem je cvela ta vraža osobito v 16. veku, kar natn dokazujejo obilne volkodlaške pravde. L. 1521. n. pr. morala
sta se pred sodnijskim tribunalom v Besaneonu zaradi volkodlaštva zagovarjati Pierre B u r g o t in Michel Verdun. Pierre je priznal. da je s hudičem zvezo sklenil, da ga je Michel v tem potrdil ter ga nagega z nekim mazilom natrl, vslcd česar se je takoj povolko-dlačil. Isto tako se je Michel pretvarjal in, ko sta se nekoliko časa sila lahko in urno po svetu klatila, vtrl je Michel sebi in svojemu tovarišu zopet isto mazilo in bliskoma sta se počlovečila. Michel se je povolkodlačil vselej v svoji obleki ; Peter le, kadar je bil nag. Povolkodlačena sfca usmrtila neki več ljudij, zlasti mladih deklic, ter se z njihovim mesom in krvjo mastila. Oba sta zagotavljala, da sta se večkrat z volkuljami spečala ter jednako razkošje uživala „in lupam m quam in mulierum concubitu*. Oba sta bila v Besaneonu sežgana (Gl. Dr. Hertz, der Werwolf, p. 97.).
Menj razvito je volkodlaštvo pri južnih Romanih. Lahi pravijo volkodlaku „lupo mannaro", Portugalci „1 obis-hom emK, Spanci nimajo zanj posebne besede. Pravljice teh narodov obiljujejo z živalskim pretvarjanjem; laške čarovnice izpreminjajo svoje žrtve s strupenim sirom najrajše v tovorne živali.
Cervantes omenja v svojem umotvoru : „P e r s i 1 e s v S i-gismunda" (lib. I. c. 5.) govoreče volkove na nekem zapuščenem otoku in v iste knjige 8. poglavji pripoveduje Rutilio, kako ga je v Rimu zaprtega neka čarovnica iz ječe osvobodila in na ča-rovnem plašči na Norveško odvedla. Ondu ga je hotela objeti, ko jo je pa od sebe pahnil, izmenila se je hipoma v volka. Na to zgrabi on svoj nož ter jej ga zasadi v prsi. Padajoča je dobivala zopet človeško podobo in ležala je mrtva v svoji (človeški) krvi pred njim.
A pri nobenem narodu se ni volkodlaška vraža tako močno in ob jednem tako strahovito razvila kakor pri Slovanih, ki se mogo, ako so bili stari Skiti res slovansko pleme, tudi z najstarejšim z g o d o v i n s k i m poročilo m*) o vol kod lakih ponašati. Gršk i po-vestničar Herodot (484—408 pr. Kr.) pripoveduje namreč (I. IV, c. 105.) o skitskem plemenu Neu rov, ki so bivali v Lvovski okolici proti Visli, da se vsak izmed njih jedenkrat na leto za nekaj dnij povolkodlači, potem pa zopet na človeka preloži. Ta vest, kateri sicer pisatelj sam ne veruje, došla mu je od Skitov in na Skitskem bivajočih Hellenov, ki so mu jo celo s prisego zatrjevali. Stari
*) Kajti pri Grkih smo slišali le o prastarih bajkah, ki vender nimajo veljave zgodovinskega poročila, dasi niso brez kulturno-zgodovinskega jedra.
Skiti so doprinašali svojim bogovom človeške daritve (gl. Herod. 1. IV, c. 62.) in ker so se Neuri držali sploh skitskih običajev, ni neverjetno, da tiče i pri njih korenike te čudne vraže v prastarih verskih nazorih, v bogočastji, združenem s klalnimi daritvami človeškimi.
Sicer pa je volk tudi Slovanom podoba nočne t mine in zimske' megle, ki ujema blagotvorno solnčno moč. Kadar tedaj solnce ali luna mrk ne, ne pripisuje slovanska narodna domišljija te prikazni nikomur drugemu, nego požrešnim volkovom, ki luno ali solnce poj ed a j o, ali pa kvarnemu počenjanju povolkodlačenih ljudij, t. j. čarovnikov in čarovnic. O tem se prepričajo bralci lahko iz naslednjih dokazil: V „Krm čaj i II o v ač ki8 (gl. Jagič: Opisi in izvodi, p. 132. Starine jugosl. akademije; Miklosich : lex. palaeoslov. sub voce: (i.TMiOjunrr,) beremo sledečo gloso: „goneče se oblake zovejo seljani volkodlake: kadar tedaj mrkne luna ali solnce, pravijo, volko-dlaci so luno ali solnce pojedli". Profesor M. Drinov je priobčil v „Periodičeskem Spisanii" (I.* 152.) bolgarsko narodno bajko, v kateri se čita mej drugim tudi to-le: „ob Samodivskem jezeru so živele tri Samodive, katere so tako čarale, da so vrgle mesec (z neba ?) na tla ter ga molzle, izpremenivši ga v belo kravo. Ruski Ietopisec Nestor (Chron. ed. Miklosich, p. 102.) pripoveda: „pred tem časom se je tudi solnce izpremenilo in ni bilo svetlo, ampak je bilo kakor mesec, o katerem nevešči ljudje pravijo, da je „sneden". — Kadar solnce mrkne, pravijo i Slovenci*), da se volka ali dva huda psa jesta in mrklo solnce imenujejo: „solnce jedeno"**) Primerimo s tem še Menčetičeva stiha:
„mne mi se kako zec gdi na njih vape tak, jaki no na mjesec, kad gaievukodlak".
(Stari pisci hrv. II. 336.)
Zimski solnčni obrat so stari Slovani slovesno praznovali ter njegovo pomembo prispodobno izražali s primernimi obredi; njih sled se je dosihdob ohranil v raznih vražah in običajih, ki jih nahajamo skoro pri vseh slovanskih plemenih. Poljaci n. pr. nosijo še dandanes o prazniku kolede (zimskem solnčnem obratu)
*) Glej Dav. Trstenjak, Slov. Glasnik 18G2, str. 143, 2. polov.
**) Tudi v skandinavskem bajeslovji se nahaja vera, da se dva volka za solncem in mesecem vozita, žugajoč ja požreti. (Gl. Grimm, D. Mythologie II, 60S.)
mrtvega volka po vasi; mrtvi volk pomenja zimsko temoto, ki jo je zmagalo zimsko solnce. Tudi Rusi in Rusi ni se oblačijo o božiči v volčje kožuhe ter tekajo po cestah okrog, dražeč in na-dlegajoč vsakemu, na kogar nalete; s tem običajem, ostankom starega praznika zimskega, označujejo menda le neprijetno in nadležno silo zimsko. Tz srednjega veka so nam ohranjena poročila*) o volkodlakih, razgrajajočih po Livoniji. Ondu se vsako leto o božiči brezštevilna množica ljudij povolkodlači, napi vsa se neke ča-rovne pijače. Ti volkodlaki se shajajo v razvalinah starega gradu ob meji med Livonijo, Kurlandijo in Samogitijo. Pod razvalinami stoji visok zid, kojega jim je preskočiti, poslužujočim se svojih prejšnjih človeških močij. Komur v ta namen ne zadostujejo, tega peklenski voditelji vse tolpe bičajo. Potem se klatijo po noči po vsej deželi ropajoč in pustošeč, davijo živali in ljudi ter srebajo pivo iz razbitih sodov. — Neki plemenitaš je potoval skoz gozd s svojim spremstvom, med katerim je bilo tudi nekaj čarodelnih kmetov. Ker niso dobili primernega prenočišča in je vse huda lakota trla, ponudi se jim jeden izmed kmetov strežnikov, da jim takoj prinese ovco iz cede, pasoče se v obližji. ako hočejo mirni ostati pri vsem, kar bodo videli. Ko mu to obljubijo, splazi se v goščo, izpremeni v volka, ugrabi ovco iz cede in prinese društvu, ki jo je z veseljem vzprejelo. Kmalu potem se vrne zopet počlovečen iz gozda. — Dovolite mi navesti še sledečo livonsko povest iz novejših časov: Soproga nekega plemenitaša je rekla jednemu svojih robov, da dvoji o tem, je li mogoče človeku preložiti se na volka. Ta jej obljubi o primerni priliki dokazati, da je to možno; poda se precej v svojo sobo in glej! takoj potem so videli volka čez polje tekočega. Psi jo udero za njim ter mu iztrgajo jedno oko, akopram se je hrabro boril. Drugega dne se prikaže rob svoji gospe jednook. (Glej Leubuscher, über die Wehrwölfe u. Thierverwandlungen, Berlin 1850.) Isto tako so sosednim Kurlandcem volkodlaki znana prikazen. Nekemu lovcu, ki je hotel na krdelo volkov streljati, zakliče glas iz njih srede: „boter, boter, ne streljaj! ne bo se dobro izteklo" (1. 1684). Kurlandskim volkodlakom so čarovnice gnjus in usmrte jih, kjer jih le morejo.	(Dalje prih.)
*) Glej: Olaus Magnus, historia de gentibus septentrionalibus, Romac 1555. 1. XVIII, c. 45.
Božja pot in semenj pri Sv. Ivanu Devinskem.
Spisal Simon Rutar.
veti Ivan Devinski ob T i m a v u je jeden naj starejših krajev na Goriškem. Zdaj stoji ondu poleg farne cerkve le še nekoliko hiš. ker se je 1. 1783. vsled močvirnatega nezdravega zraka duhovščina in večina prebivalstva preselila v bližnji Devin tako, da se oba kraja le za jed nega zmatrata. Ali v starih časih je bila ondu imenitna loka in kupčijska naselbina, še predno so Rimljani Akvilejo sezidali. Tam so stali hramovi in sveti gaji A r t e m i d e, božiče mornarjev, a r g i v i j s k e J u n o n e in trakij -skega junaka Dijomeda. Temu na čast so redili v svetem gaji bele konje in konjereja, s katero so se pečali zlasti stari Veneti, cvete še dandanes po Krasu.
Ko je krščanstvo prevladalo nad paganstvom, sezidali so pri Timavu cerkev sv. Ivana K rs ti tel j a, torej svetnika, ki je stopil na mesto starega božanstva letnega solne a. Kmalu so postavili pri cerkvi tudi samostan benediktincev, katerega so pa Avari 1.611. podrli. Se le okoli 1. 1118. ga je patrijarh Ulrik zopet popravil in pridružil belinjski opatiji pri Akvileji. Samostan je oskrboval iz po-četka tudi dušno pastirstvo po bližnjih vaseh.
Cerkev sv. Ivana je zaslovela v malo letih zavoljo svetih močij (svetinj, relikvij), katere so se hranile v tej cerkvi. Bili so to ostanki sv. Ivana Krstitelja, sv. Ivana Apostola, sv. Štefana, Blaža. Jurija, in Lovrenca. Pobožno sporočilo pripoveduje, da je te svetinje prinesel k sv. Ivanu Ivan Damaščan v družbi s Simonom Dal-matincem, učencem sv. Jeronima, za vlade cesarja Teodozija I. Velikega. (Zgodovina pozna Ivana Damaščana le v VIII. stoletji). Zaradi tega se imenuje Sv. Ivan v srednjem veku S. Joannes in T u m b i s ali S.Giovanni alle to m b e. S tem se ujema tudi ime Tuba, T u b i n, T y b c i n, ki se je dajala takrat D e v i n u, ital. Du in o, Du vi no.
Ko so se 1. 611. Avari približevali cerkvi sv. Ivana, zakopal je opat (?) German svete moči, da bi jih krivoverci ne oskrunili. Ali
ker so nemirni časi še nadalje trajali, ni bilo več priložnosti svetinje vzdigniti. Tako je poteklo pet sto let in nikdo ni vedel, kje ležijo svete moči zakopane. Med tem pa je bil samostan ponovljen in češčenje svetnikov seje iz nova začelo. Takratni opat. Ivan je goreče prosil Boga, da bi mu blagovolil v sanjah naznaniti, kje ležijo svetinje zakopane. In res, na dan sv. Lukeža (18. oktobra 1113.) se mu prikaže v snu čestit starček (opat German?), kateri mu naznani, kje so sv. ostanki zakopani, ter mu zapove, naj jih odkoplje in postavi na spoštljivejše mesto. Opat to stori in res najde omenjene svetinje, kakor to pripoveduje napis za velikim oltarjem pri Sv. Ivanu*)
Zavoljo teh svetinj je bila postala cerkev sv. Ivana tako imenitna, da je ljudstvo od vseh stranij kar v tolpah k njej romalo. Zlasti pobožni Slovenci so jo po gostem obiskovali. Premožnejši in imenitnejši med njimi so dajali svoje ime zapisovati na obrobek evangelija, o katerem se je mislilo, da ga je sam sv. evangelist Marko napisal. (Glej „Ljublj. Zvon« 18S2, str. 471.)
Kjer je imenitna božja pot, tam postane navadno tudi velik sejm. To je bilo pri sv. Ivanu tem lože, ker je stalo ondu že od nekdaj imenitno tržišče na mestu, kjer jadransko morje najdalje v kopno seza. To tržišče je ostalo tudi v srednjem in novem veku do preteklega stoletja. Trgovalo se je pri sv. Ivanu najbolj s konji, tujimi vini, žiti, predivom, železnino i. t. d. Središče vse trgovine je bil velik sejm o sv. Ivanu Krstitelji, ki je trajal tri dni pred tem praznikom in tri dni za njim. Dohodke od tega sejma so dobivali devinski gospodje in belinjska opatija kot svetna in duhovna gosposka svetoivanska. In ravno ti dohodki so bili večkrat uzrok hudih prepirov med obema gosposkama. dokler si niso Devinci skoro vseh dohodkov prisvojili.
Tudi slovenski romarji, ki so v XV. in XVI. stoletji v velikih tolpah obiskovali Rim, ukrcavali so se radi v Sv. Ivanu. Za boljšo zvezo tega tržišča s Krasom in zadaj ležečimi deželami je služila že takrat še jedna zelo obiskovana cesta, ki je vodila od Sv. Ivana čez Brestovico, Gorjansko in Volčji grad na Hruševico in od tod navzdol proti Vipavi. Se ve pa, da je bila to večinoma le tovorna cesta in ako so hoteli po njej voziti, morali so naj menj po šest volov upreči in še tako so se škripajoči vozovi le z veliko težavo dalje pomikali.
*) Pichler, II Castello di Duino, pg. 55—5(5.
Nevošljivi Tržačani pa niso hoteli v svoji okolici druzega sejma trpeti. Zato so se 1. 1541. vzdignili in prihrumeli k Sv. Ivanu ravno na tržni dan ; razkropili so prodajalce in kupovalce ter razdrli vse hišice in kolibe, katere so si bili prodajalci ondu postavili. Taka nadlegovanja so Tržačani večkrat ponavljali. Plenili so tudi ladje, ki so bile namenjene v svetoivansko loko, n. pr. 1. 1552. Vender so se takratni posestniki devinske gosposke, t. j. Hoferji, zelo trudili, Sv. Ivan toliko povzdigniti, da bode mogel tekmovati s Trstom.
To se pa ni moglo zgoditi, ker je vlada vedno in povsod lo Trst podpirala. Tržačani so postali tako prevzetni, da so na početku XVIII. stoletja od vseh ladij zahtevali, da morajo najpoprej v Trst, da si morajo tam dovoljenje kupiti, da bodo smele tudi druge loke obiskovati. Svetoivanci so se zastonj proti tolikemu nasilstvu pri vladi pritoževali. Ko je cesar Karol VI. nameraval ustanoviti svobodno loko, izbiral je dolgo med Oglejem, Sv. Ivanom in Trstom. Nazadnje (1. 1719.) se je odločil za Trst in s tem je bila zapečatena smrtna obsodba svetoivanske trgovine.
Nedolžen!
Spisal Josip Stritar. (Konec.) VII. prizor. Doktor Koren, Lipe, prejšnja, r. Koren: Bog vas sprimi, oče! — Ne zamerite, da sem kar tako prišel. iSÜ Andrej: Kaj bi radi, gospod?
Dr. Koren. Ta le vas sinek me je sem pripeljal. Andrej. Ali res, Lipe? Lipe. Res, oče.
Andrej. Po kaj? Kje si našel gospoda? Lipe. V gostilni so bili, ko sem prišel po vino. Slišali so menda, ko sem pravil, pa so mi rekli, naj jih k vam peljem.
Andrej. Ali sem jaz kak medved kali, ki ga hodijo gledat! Ta gospod bi me menda rad s seboj vzel ter po sejmih za denar kazal zijalastemu svetu. Ne, za to sem vender še predober.
Dr. Koren. Ne čudim se, da ste tako osorni z menoj. Človek, kateremu se je taka krivica godila, ni čudo, da ne zaupa lahko komur si bodi, ko bi imel še tako dobre namene ž njim. Mirno me torej, poslušajte, prosim, potem sodite.
Andrej. Bodi, naj pa zdaj jaz jedenkrat sodim.
Dr. Koren. Kdo bi vam zameril, da tako bridko govorite! Najprej vam moram pač povedati, kdo sem. Moje ime je dr. Koren.
Andrej. Dr. Koren ste vi?
Dr. Koren. Kaj ste že slišali moje ime?
Andrej. Kdo bi ga ne bil slišal! Na dobrem glasu ste; sploh se govori, da niste kakor drugi; da imate res srce za kmeta, da ne govorite samo tako, kadar in kjer vam bi utegnilo biti na korist.
Dr. Koren. Dobro, da vam moje ime ni čisto neznano, tem laže se bodeva, upam, razumela. Vaša obravnava mi je do dobrega znana. Vsake posameznosti njene se še dobro spominjam. Jaz sem vedno trdil, da ste nedolžni; ali vaši sodniki res skoro niso mogli drugače; vse je bilo zoper vas. Zadnje dni sem potoval po Laškem, zato nisem zvedel, — domači časniki mi niso prišli pred oči — kako srečno se je premenilo vaše žalostno stanje. Potoval sem ravno tod mimo in ustavil sem v gostilni poleg ceste. Ko tako za mizo sedim, kar pridere ta le vaš deček v sobo, steklenico v jedni roki, v drugi papir, ki ga je kvišku držal. Steklenico postavi krepko na mizo, toliko, da se ni zdrobila; list pa vihti sem ter tja ter vpije: To le berite, ljudje, da boste vedeli, kaj so naš oče. Ali pa poslušajte, jaz bom bral.
Lipe. Bes je bilo tako.
Dr. Koren. In prebravši s krepkim, donečim glasom vaše nedolžnosti izpričalo, začne nam govoriti in razlagati s takim navdušenjem, da smo bili vsi gineni. — Vrlo, mladi junak moj, dobro si govoril za svojega očeta! Sklenil sem obiskati vas ter videti, ali vam morem kako kaj pomoči:
Andrej. Meni ni" pomoči.
Dr. Koren. Ne tako naglo, oče; videti je treba. Ali prej pa pijmo ga kozarec in prigriznimo kaj malega. Nekaj sem s seboj prinesel, kar se more dobiti v taki gostilni; vi bodete gotovo lačni. Na vaše zdravje!
Andrej. Pil bom, jedel pa ne; če hočeta moja otroka, ne bodem jima branil.
Dr. Koren. Vidim, da me ne poznate, da mi še prav ne upate, a to nič ne de. Poslušajte me mirno, morebiti bodete vender slednjič malo bolje mislili o meni. — Pravica naj vlada na svetu; pravica bodi najvišjemu in najnižjemu, pravica tudi živali! Tako se govori, tako se uči dandanes. Nikomur ne delajmo krivice, in če smo jo nehote storili komu, poravnajmo jo, kolikor je v naši moči.
Andrej. Tako je prav.
Dr. Koren. Nepopolno je vse, kar je človeško. Sodbe naj sodijo še tako vestno, vender zgodi se lahko, in zgodi se, žal, le pre-mnogokrat, da se krivi oprosti in, kar je neprimerno huje, da se nedolžni obsodi.
Andrej. Žalostno!
Dr. Koren. Pač žalostno, prežalostno! Ali to je nesreča, kakor kaka druga nesreča, ki more človeka zadeti, dasi je ni čisto nič sam kriv. Da, krivica je to, morebiti najhujša krivica, ki se more zgoditi človeku. Tu pa jaz pravim, in za to se že od nekdaj poganjam: država je dolžna to krivico, dasi jo je nehote komu storila, popraviti in poravnati, kolikor je v njeni moči.
Lipe. Tako jaz tudi pravim. Ce jaz sosedu okno ubijem pa mu rečem: ne bodite hudi, nisem nalašč, lepo me bo pogledal; plačati mu je moram, drugače me ne izpusti. Ta bi bila lepa, ko bi bilo dovolj reči: nisem rad.
Andrej. Po otročje rečeno, a vender prav rečeno!
D r. K o r e n. Jaz sam ne morem kdo ve kaj; ali prijatelja imam, državnega poslanca —
Lipe. To so tisti možje, ki postave delajo na Dunaji; tak bi se ve da kaj mogel.
Dr. Koren. To vam je mož, ki kaj velja. Nisem mu dal miru, in res sem ga pregovoril, da bode postavo nas veto val v državnem zboru, da je človeku, kateri je po krivem obsojen, država odškodovanja, povračila dolžna, da je dolžna poravnati krivico, katero mu je storila.
Andrej. Jaz imam malo upanja, da bi bilo kaj.
Dr. Koren. Jaz pa upam, da bode. Vsaka pravična stvar slednjič vender le prodere in obvelja. In zdaj se mi zdi ravno pravi čas.
Andrej. In ko bi se res kaj doseglo, ko bi se res takemu nesrečnemu človeku povrnilo, kar je izgube imel na premoženji, ali
kdo mu pa povrne, kar jc pretrpel in prebil ? Kaj se mu da za trpljenje njegovo, za sramoto, ki jo je sam in ki so jo njegovi prebili pred svetom? In slednjič, kdo obudi mrtve, ki jih je žalost in sramota prezgodaj spravila pod zemljo! Vi, gospoda, menite, da smo kmetje vsi nekako bolj na debelo narejeni, da ne čutimo kakor vi. Govoriti res ne znamo lepo in zdihovati, kakor se bere po knjigah, ali vender to vam pravim: Imovit mož sein bil nekdaj in spoštovan, zdaj sem berač; vender naj se mi ponudi vse bogastvo tega sveta, da naj prebijem še jedenkrat, kar sem prebil v teh petih letih, jaz rečem: Ne! Pred sodbo stati, ko vse vanj zija; odgovarjati, ko se mu nobena beseda ne verjame: razsodbe čakati, ki mu vse da ali vse vzame — kako to dč malopridnemu človeku, ne vem, to pa vem, da je poštenjaku strašno. In obsojen — v ječi tiste grozne, dolge noči, ko človek ne more zatisniti očesa, ko se mu misli pode in rojijo po glavi, strašne misli, da meni, zdaj pa zdaj mu razneso razbeljeno glavo; in zdaj mu nekaj kljuje in vrta in razjeda v možganih — o skrb, skrb za svoje, ki si jim sramoto zapustil, ki še misliti ne morejo nate brez bridkosti — kdor ni tega okusil, ne v«, kaj je hudo na svetu.
Ana. Ubogi oče!
Dr. Koren. Za to pač ni povračila, vsaj na tem svetu ne!
Andrej. Naj se mi zapiše za ono življenje!
Dr. Koren. To tudi upamo. Ali sedaj nam je misliti najprej na to. Vi ste vse izgubili, kakor sem slišal.
Andrej. Berač sem, ali kaj pravim, berač! Saj beračiti še zdaj ne sme. Ko bi vsaj službo dobil, da bi kamenje klepal ob cesti!
Dr. Koren. Veste kaj, oče; jaz imam neko dobro misel: če vi privolite, dobro bi utegnilo biti obema, meni in, upam, tudi vam. Za silo vsaj bo že, dokler kaj boljšega ne pride. Glejte, jaz sem bil zdravnik; srečo sem imel in nekaj sem si prihranil za stare dni. Sam Bog vedi, kaj me je motilo, ali kupil sem si neko malo posestvo z vinogradom. Od nekdaj sem si kaj takega želel, ali to vam je zdaj nov križ. Meni kmetovanje, pa zajcu boben! So ne vem, čo. znam ječmen razločiti od pšenico; vsaj v klasji, zdi se mi, da si je strašno podobno! Poskusil sem jedno leto kmetovati in gospodariti po knjigi, silno učeni; toda ali nisem te učenosti prav razumel, ali pa ni primerna našim krajem, s kratka: vse mi je šlo na robe. Iskal sem potem koga, da bi mi vodil kmetovanje, ali taccga moža je težko najti. Vi ste dober gospodar, oče!
Andrej. Bil; bil nekdaj.
Dr. Koren. Veste kaj, poj te z menoj. Prav srečen bom, če vas dobim.
Andrej. Za hlapca služiti na stare dni — vender —
Dr. Koren. Kaj služiti in kaj hlapec! Oskrbnik boste moj, gospodar — izvolite si ime, katero hočete. Kar boste vi rekli, to bo. Svojega hlapca boste imeli, svojo deklo, če hočete, in jaz vam bom tudi pomagal, kjer bom mogel; tudi mene lahko oštejete, kjer se vam zdi potrebno. Svoje konje boste imeli —
Lipe. Oče!
Andrej. Ti, se ve da, ko slišiš za konje, potem ti je pa že vse prav.
Dr. Koren. Pogodbo bova napravila pismeno tako, dabo kaj. Vi boste kmetovali in gospodarili, kakor veste in znate; svojo pripravno stanovanje boste imeli in česar je treba za življenje — in če kaj čistega dohodka ostane, izročite ga meni, če pa ne, bo pa tudi prav.
Andrej. Ce menite, da bi vam bil jaz za rabo —
Dr. Koren. Pa še kako! Torej?
Andrej. Bodi!
Dr. Koren. Mož beseda!
Andrej. In kdaj?
Dr. Koren. Rajši danes ko jutri!
Lipe. Zdaj moram iti pa tudi to razglasit in razbobnat po vasi. (Izide.)
Andrej. Kaj pa ti, Ančika?
Ana, Kako bi ne bila vesela? Gospodinjila vam bom, kakor bom vedela in znala. Da bi bilo le gospodu prav.
Dr. Koren. To naj te nič ne skrbi. Zdaj bi pa vender smeli kaj malega použiti, oče, v znamenje, da niste več hudi name. Bog daj srečo!
Andrej. Vam in nam! (Lipetu, ki zopet vstopi.) Na, Lipe pij!
Lipe. Veste, oče, sosedov Marko mi je dejal, da bo takoj prišel, pa veste po kaj? Prosit vas, da mu dajte Ančiko za ženo. O jaz vse vem, pa nič mu je ne dajajte. Kdo bi nam pa bil za mater, ki jih nimamo več!
Andrej. Ali res, Ančika?
A n a. Kaj ti veš, kaj govoriš! — Tisto je res, oče, da mi je obljubil, vzeti me za ženo, če bo vaša volja; ali Bog ve, kedaj bo kaj.
Dr. Koren. Tako, tako? To ni pisano v naši pogodbi. Brez Ančike ne bo nie! Jaz sem hotel imeti lep, prijazen obrazek pred seboj, da bi se ga veselile moje stare oči. Zdaj bi pa prišel tak mlad nepridiprav, pa bi mi jo odnesel! Najina pogodba ne velja, oče!
Andrej. Saj menda ne bo še tako hitro.
Dr. Koren. Pa naj bo! Kaj se hoče! Ali kjer je kaj dobrega, stari Koren vselej prepozno pride.
Lipe. Ali si videla, Ančika, oče so se malo nasmijali. O ko bi vedeli, oče, kako vam to lepo pristoji; to je, kakor bi solnce posijalo.
Andrej. Priden dečko je res ta Marko. Jaz sem ga zmerom rad imel.
Ana. Prav nič ni podoben svojemu očetu.
Lipe. Pustimo zdaj te puste pogovore, pa govorimo kaj pametnega ! — Veste, oče, to le pismo bomo deli v zlat okvir pa obesili je na steno.
Andrej. Prej bo pa treba imeti tisti zlati okvir, zdaj še lesenega nimamo.
Lipe. Kaj boste pa s to lepo brado, oče; ali jo boste nosili za spomin ?
Andrej. Veš kaj, odrezal si jo bom pa del v zlat okvir ter tudi obesil na steno, poleg tvoje podobe.
L i p e. Tako, zdaj ko je vse lepo narejeno in preskrbeno, pa pijmo!
Andrej. Na zdravje, gospod: in na zdravje tistemu možu, kateri bo prvi nasvetoval postavo, da naj se po krivem obsojenemu, kolikor moči, poravna v nebovpijoča krivica!
Ana. Marko gre!
(Zagrinjalo pade.)
Bajke in povesti o Gorjancih.
Spisal Janez Trdin a.
16. Sveti Feliks II.
(Konec.)
Gorjance je šel lovec. S sabo je vzel sedemletnega sinčka. TJgle-davši srno reče otroku: Ostani pri cerkvi in počakaj, dokler ustrelim srno in se vrnem. Deček čaka in čaka, očeta ni. Ko se naveliča čakati, začne se sprehajati po obližji in pride do jame, ki
36
je bila zarastena z brslinom. Deček razmakne brŠlin in stopi v jamo. Jama je šla dalje in dalje, naravnost v hrib. Deček je taval od konca skoraj v tmi, ali čim dalje je korakal, tem svetlejša je bila jama. Cez pot je ležala ogromna kača. Ko zagleda kača lovčevega sinčka, mahne prijazno z repom in mu se umakne. Iz tesne jazbine pride deček v prostorno brezno. Na dnu brezna vidi grdo blato in na blatu močerada in krastavo žabo, v sredi blata pa črno mlako in v mlaki nakazne povodne kuščarje in zlato ribico. Čudna ribica mu se približa in izpregovori z lepim človeškim glasom: Slava bodi milostivemu Bogu. ki te je napotil simo. Poslušaj pazljivo, kar ti bom povedala in ne pozabi moje prošnje. Jaz sem hči velikega gospoda, čigar grad je stal na Gorjancih. Grad je bil visok za sedem zvonikov, širok za sedem cerkva, bogat za sedem kraljestev. Moj oče je bil krivoverec in je živel razuzdano, ker mu kriva vera ni prepovedovala greha. V grad je prišel čestit romar, sam sv. Feliks. Moj oče se ga obveseli in ga prosi, da bi mu govoril o neznanih deželah: o svetih nebesih in strašnem peklu, ki čaka nespokorjene grešnike. Oznanjeval je pravo vero tako goreče in ganljivo, da se je vsaka živa in mrtva stvar umilila ii* omečila: umolknili so vetrovi, od svete groze zatrepetalo, je drevje, vsaka bilka je nagnila k tlom svojo glavico, solzilo se je celo trdo skalovje okoli našega gradu. Ali moj oče bil je trji od kamena. Zaklel seje s predrzno srditostjo: predno poklekne pred križanega Boga in pred beraško ijiater božjo Marijo, da naj se pogrezne v Gorjance njegov svetli grad in raztaja v blato in mlako, on in vsa njegova rodovina pa naj se izpremene v najgrje živali, ki po taki nesnagi gomazijo. Sv. Feliks naredi križ in tisti trenutek se vdere naš grad in očetova kletev se izpolni. Ostudni močerad, ki lazi tamo po blatu, ta je moj nesrečni oče, krastava žaba, ki se napihuje poleg njega, je moja uboga mati in po-vodnji kuščarji v črni mlaki so moji bratje in sestre. Jaz sem bila takrat, ko je prišel sv. Feliks, še v otročjih letih in nedolžna, zato me je prestvaril Bog v zlato ribico. Dana mi je lepa podoba, ali sreče ne bo čutilo moje srce, dokler se ne oprosti očetu grozna kletev in ne pridemo vsi skupaj učlovečeni zopet na svetlobo božjega zraka in solnca. Kletve nas more rešiti samo krst in tisti, ki nas bo krstil, mora biti brez greha in nedolžen. Dobro nam tedaj došel, dragi deček! ki si še brez greha in nedolžen. Prosim te, pojdi v cerkev po blagoslovljene vode in krsti ž njo po šegi sv. katoliške cerkve
moje roditelje, moje brate in sestre in tudi mene. Tisti hip, ko nas bo očistil in posvetil krst, dobili bomo nazaj cesti to človeško podobo in to blato in jezero se bo izpremenilo v sijajen grad, našo lastnino. Godilo pa se bo dobro tudi tebi in tvojemu očetu. Moj hvaležni oče vama bo dal iz srca rad večjo polovico svojega neizmernega bogastva, brez težkega dela in truda bodo živeli še tvoji otroci in vnuki. Deček se je silno čudil, da je ribica zlata in govori s človeškim glasom. Zapomnil si je dobro vsako besedo in ribici obljubil, da jej bo prošnjo drage volje izpolnil. Brez neprilike je prišel iz jame zopet na beli dan. Oče ga je čakal že dolgo pri cerkvi in ga pozdravil z velikim veseljem, ker se je zanj bal, da se mu je pripetila morebiti kaka nesreča. Sinček mu pove, kje je bil in kaj je videl in slišal. Oče pa veli: krst je bogoslužno delo in polovica grajskega imetka lepa reč, ali me obhaja strah, da te podzemeljska prikazen ne bi pre-varila in pogubila. Treba je vprašati za svet gospoda župnika. Lovec prime sinčka za roko in se napoti ž njim v Šentjarnej h gospodu župniku. Ko zve župnik, da dobi odrešenik polovico grajskega bogastva, polasti se ga lakomnost. Lovcu veli: krstil bom uklete kri-voverce jaz, ki sem za to postavljen; pri nas ni navada, da bi kr-ščevali otroci. Župnik povabi veliko vaših gnad za botre in vzame s sabo cel sod blagoslovljene vode. Predno je prišel z botri in botrami do jame, pooblačilo se je nebo, zabučala je nevihta in metala na Gorjance točo in ognjene strele. Lakomni župnik pa je preziral slabo znamenje in šel s tovariši v jamo. Cez pot je ležala ogromna kača. Ugledavši župnika, ni se ganila. Ko pa stopi ne pazeč na njo, srdito zasika in se ga oklene s tako močjo, da ga stare in zaduši. Prestrašeni botri in botre so hoteli pobegniti, ali izgrešivši pot so poginili od groze in lakote. Nevarne jame so se ljudje od takrat ogibali in so sčasoma pozabili, kod se gre vanjo. Ukleti krivoverci pa hrepene še dan današnji po svojem odrešeniku.
V tej povesti mi se je zdelo najbolj čudno in neverjetno, da se govori o povodnih kuščarjih ali, ko sem šla nekaj let pozneje s Toplic na Ljubno in potem domu, preverila sem se, da so take živali res na svetu. Jaz in moje tovarišice smo bile žejne pa smo šle pit v Petanovo jamo, tamo za Baltovo vasjo. V vodi zapazimo ribe, ki so imele noge in so bile močno take kakor zelenci. Ali koža jim ni bila zelena in od pravih kuščarjev se razločujejo tudi s tem, da so menda slepe: vsaj mi nismo nič očij videle. Neznane nakaze so
85*
se nam tako gnjusile, da nas je minila vsa žeja, to se ve da ne za dolgo in smo popotovale dalje. Tisti čas sva se z doktorjem Sni-ciusom že precej rada gledala. Jaz sem mu pravila o grdih ribah, ki žive v Petanovi jami, on pa se je začel grohotati in je dejal: Ti tvoji „nakazili povodni kuščarji" so naše zanimljive nedolžne človeške ribice, radi katerih slovi daleč po svetu Kranjska dežela. Take prismode, katerim se gabi radi njih voda, niso druzega vredne, nego da trpe za kazen žejo. — Zdaj pa čujmo še jedno prigodbo, v kateri se" je izkazala čudovita moč in oblast sv. Feliksa do hudodelcev.
V Podgorje je prišel ljubljanski trgovec po vino. Kupil ga je marsikje, največ pa pri dovškem Brlogarji. Njegovo vino mu je bilo všeč, ker je bilo v ceno, še bolj nego vino pa mu se je priljubil Brlo-garjev sin, spretni in krepki sin Mihec. Z očetovim dovoljenjem ga vzame s sabo v Ljubljano. Ko Mihec zapazi, da ga hoče rabiti za greh, pobegne in si najde službo pri drugem trgovci. Ali niti ta ni bil nič boljši in zato uteče Mihec tudi njemu. Tako je prišel zaporedoma v mnoge hiše in službe ali v nobeni ni se nameril na ljudi, ki bi ga bili ljubili in bi jim bilo kaj mar njegove časne in večne sreče. Jeden za drugim so ga prevalili tudi vrstniki in tovariši, katere je zmatral za svoje prijatelje. Te bridke izkušnje so ga silno preplašile in razkadile. Polastila se ga je trdna misel, da so vsi ljudje hudobni in začel jih je sovražiti. Ker je bil jako bistrega razuma in varčen, izkopal se je iz revščine tudi brez ljudske prijaznosti in pomoči. Pridobivši si nekoliko tisoč kron, oženil se je pri hčeri bogatega meščana in se povzdignil kmalu med najprve ljubljanske trgovce. Sčasoma mu se je začelo tožiti po domačem kraji pa se je preselil v Novo Mesto. Ali sreče ni našel niti na Dolenjskem. Oče in mati sta mu bila že zdavna umrla. Imel je dosti še druge žlahte, kateri je rad pomagal ali je učakal od nje malo hvaležnosti, tem več pa škode in obrekovanja. Brlogar je bil zveden in zdušen trgovec. Ljudje so pri njem najrajši kupovali. Zadovoljil se je z malim dobičkom, pa je dajal zato svoje dobro blago lahko ceneje, nego kak šušmar slabo. To je druge trgovce strašno razsrdilo. Vpili so, da jim dela v poslu spako in zgubo in so dražili neprenehoma meščane proti njemu. Bogatinu reveži sploh radi zavidajo, najbolj pa takemu, ki svoje pošteno prislužene denarje skrbno varuje. -Brlogar je dal vsakemu, kar mu je šlo ali upati in posojati rii hotel, še menj pa prilizovalce zastonj gostiti in napajati. To sodrgo je gonil zaničljivo
od sebe: vinska bratovščina se mu je gnjusila. Prijateljev, ki bi bili vredni tega dičnega imena, si ni dobil nič, fiiti se za to ni brigal; število sovražnikov pa se je množilo od dne do dne. Zena ga nikoli ni ljubila, v Novem Mestu se je zvadila z beloličnimi in priliznjenimi pisarčki ter mu se popolnem izneverila. Nasprotnikom se je pridružila kmalu tudi mestna gosposka. Poklicala ga je pred se in mu velela : Ti si ubežen kmet. Pojdi nazaj pod oblast svojega podgorskega grofa. Če pride po te, nismo bedaki, da bi te branili, ker nimaš nobene trdne pravice, prebivati in trgovati v našem mestu. Brlogar se prestraši in prosi varstva svoje bližnje rojake, podgorske kmete. Obljubi jim plačilo, kakeršno bodo sami zahtevali. Podgorci pa so dejali: Mi tvojega plačila ne maramo. Ti si kmetišk sin pa si se hotel nad nas povzdigniti in si naš stan zapustil. Išči si pribežališča in brambe pri svojih mogočnih trgovcih! Brlogar je nakanil pobegniti nazaj v Ljubljano, ali na potu ga zasači podgorski grof in mu ugrabi ženo in ves imetek. Zeno si vzame za ljubico, njega pa vrže v temno ječo. Vzdihoval je v njej sedem dolgih let. Grof je vprašal oskrbnika, kaj dela jetnik. Oskrbnik pove, da je od konca strašno preklinjal in razsajal, ali zdaj se je pomiril in zmešan je celo pozabil, daje bil trgovec in kaj mu se je zgodilo. Misli, da je pastir in da so ga zaprli drugi pastirji za to, ker jim ni hotel paziti na živino, da bi se igrali. Grof se zasmeje: Beguna sem dosti dolgo zastonj redil. Odslej si mora svoj ovseni kruh zaslužiti. Kar mu se blede, naj se izpolni: izpusti in postavi ga za ovčarja! Brlogar je pasel grofovo drobnico pazljivo in zvesto, da ni trpela nič kvare. Grof je prišel sam na pašo in ga pohvalil in vprašal, če si želi kaj priboljška. Brlogar odgovori: Meni se godi, hvala bodi vaši milosti, za vse reči prav dobro ali jako potrebna bi mi bila dobra sekira, ker se prikazujejo volkovi. Grof mu da prinesti ostro sekiro in čez nekaj tednov gre zopet na pašo in spremila ga je tudi ljubica. Šaljivo vpraša ovčarja, koliko volkov je že ubil. Brlogar zavrisne veselo: Do zdaj ni bilo prilike, ali danes bom dva zaporedoma. To rekši razkolje glavo najprej grofu, potem tudi svoji nezvesti ženi. Pustivši ovce in pašo pobegne v Gorjance in postane razbojnik. Smilil mu se ni noben človek, ne grajska gospoda, ne meščan, ne kmet: napadal in ubijal je vse brez razločka. Privihral je po bliskovo, nihče ni vedel, od kod in odvihral je zopet po bliskovo, nihče ni vedel, kamo. Brez vspeha so ga iskali, lovili in streljali grajski biriči in
deželski žolniiji. Dostikrat so ga zajezili in mislili, da jim na nikak način ne more uteči. Stal je trideset, dvajset korakov od njih vihteč svojo krvavo sekiro, mahoma pa šinil v goščavo in izginil brez sledu, kakor da bi se bil v zemljo pogreznil. Potolkel je sila vojakov in stražnikov, lovcev in paznikov, on sam pa ni dobil nikoli nobene rane, nobenega udarca. Ljudje so bili preverjeni, da ga skriva in varuje sam peklenšČak, kateremu se je zapisal. Popadali so od straha na tla, že če so ga od daleč videli. Preteklo je trideset let, Brlogarju so posiveli vlasje, ali črt in zloba ga nista hotela pustiti: hrepenel je še vedno po maščevanji in krvi svojega bližnjega. Prežeč na svojo žrtev zagleda sv. Feliksa , potujočega s Hrvatskega na Talijansko. Zastopivši mu stezo zakliče zaničljivo: Šaleharjev Feliks! zdaj ti ne bo pom ogla nič tvoja hinavska pobožnost. Ubil sem ti očeta in mater, ubil bom tudi tebe. Svetnik veli z mirnim in blagim glasom: Naj se zgodi, kakor je božja volja; ali po zapovedi naše vere se ne smeva ločiti v sovraštvu. Daj, predragi moj brat, da te za slovo poljubim in objamem. Prečudno ganijo in pretresejo te besede in ta prijaznost starega razbojnika. Roka, ki je sekiro ?e vihtila, mu omahne. Sramujoč se pogleda svetnika v obličje in iz njegovih očij mu zašije žarek božje milosti, ki mu ntrpneno srce ugreje in omeči. Skesan in skrušen pade plakaje pred sv. Feliksa in mu se izpove svojih brezštevilnih in težkih grehov. Svetnik ga potolaži in mu reče : Moli in delaj pokoro, dokler se vrnem iz Rima in ti prinesem od papeža njegovo in božje oproščenje. Po tem opominu sv. Feliks odide, Brlogar pa poklekne in začne moliti. In klečal in molil je noč in dan. mesec za mesecem, leto za letom. Truplo mu je sčasoma oka-menelo, obrastel je je zelen mah, jedine oči so ostale žive in svetle. Iz jednega očesa so mu lile krvave solze bridkega kesanja in neskončne žalosti; iz solz pa se je naredil krvav studenec, ki je tekel z Gorjancev v kranjsko Podgorje. Iz druzega očesa so mu lile bistre solze svetega hrepenenja in neskončne radosti; iz solz pa se je naredil prelep, bister studenec, ki je tekel z Gorjancev v hrvatsko Yi-vodino. Sv. Feliks se ni mogel povrniti s Talijanskega, ker mu je bilo namenjeno, da je tamo umrl. Trebalo je mnogo, mnogo let, dokler je Brlogar dovršil pokoro za svoje grešno življenje. Ko se je ta čas približal, prikazal se je sv. Feliks rimskemu papežu in ga opomnil, da naj mu da prenesti truplo na Kranjsko v kapiteljsko cerkev novomeško. Papež je storil brez odlaganja, kar je svetnik
zaželel. Svetinje so se peljale z veliko svečanostjo proti Novemu Mestu. Ko pride voz pod cerkev sv. Ane, spozna Brlogar sv. Feliksa po svetlem žaru, ki ga jc obdajal. Zdaj je videl, da je pokoro prebil in so mu grehi oproščeni. Kamen i to truplo mu še jedenkrat zatrepeta in oživi, potem pa se razpade v droben prah in iz praha se dvigne in odleti proti nebesom bel golobček, vzveličana duša razbojnika Brlogarja.
Svojo dolgo pridigo sem dokončala. Hoteli ste me podražiti, pa ste dejali, da ste siti mojih kvant, in da bi neizrečeno radi videli, kako bi mi se podalo in pristalo, ko bi pripovedovala kaj pobožnega in svetega. To željo sem vam zdaj izpolnila. Dokazala sem vam, da se takega govorjenja ne sramujem in ne branim. Če mi je ušla vmes kaka poredna in nespametna, ne smete me preostro obsoditi, ker se tako nagloma ne morem vsa izpremeniti in preleviti. Kadar pridete zopet k nam, razložila vam bom za cele bukve mičnih pri-godeb, katera sem slišala in doživela na drugih božjih potih: na Zaplazu, na svetem Kumu in na hrvatski Bistri. Na vsak način vas moram preveriti, da ne zaničujem svetih rečij, nikar Boga. Tudi krčmarica Janezovka ima nekoliko upanja, da se hrani zanjo v nebesih kak prostorček. Ce ne bom mogla priti tja tako kakor drugi ljudje, smuknila bom pa po Knrentovo. Njega je vzveličal jeden sam plašč. Jaz pa sem razdala beračem — rada in nerada — že toliko denarja, da bi se kupilo zanj lahko petdeset in prav gorkih in lepih plaščev. Zdaj pa moram reči: Amen! S pripovedkami se prazen želodec ne napolni: treba mi poskrbeti za večerjo.
Cmokavzar in Ušperna.
Izviren roman.
Iz kanibalšdine poslovenil Sivo r.
V.
mokavzar in Ušperna sta vzrastla v pokrajinah, kjer zori blaga vinska kapljica. V tacih krajih se rado pije in rado poje. Cmokavzar in Ušperna sta znala oboje, in tudi Preklezen je rad poslušal, če sta hlapec in dekla po večerji katero domačo in okroglo zakrožila. Kadar je Ušperna zapela svojo najljubšo pesem:
„Pa je pjašala Anca, Hišna spod klanca. Kje, kje čakal jo bom?" in jej Cmokavzar s krepkim glasom odpel:
„Tamkaj zadaj za svinjakam, Kjer te jaz najrajši čakam, Tam, tam čakal tebe bom!" kahljal se je Preklezen vselej od samega veselja in se z rokama držal za svoj krompirja in močnika poln želodec. Za Cmokavzarja in Ušperno je pa ta pesem imela poseben pomen. Ko so od večerjali, odpeli in odmolili, zlezel je Preklezen za peč na svoj rženi otep, da tam stegne svoje hudiču zapisane ude na polhovo smrčanje.
Hlapec je imel svoje ležišče v otavi na hlevu; skrbna dekla je pa vselej šla malo pogledat k svinjam in kokošim. Tedaj sta pa pocenila hlapec in dekla za svinjakovo steno: dekla pak je segla na svinjakov strop med stare koše, zlomljena kosišča iz drugo šaro ter izlekla zaprašen pisker; v tistem je bilo pa najboljše staro vino, zadosti, da si poplakneta oba svoji vedno žejni grli. — Ni ga bilo skoro dne, da bi dekla ne bila imela priložnosti tisti pisker napolniti in previdno spraviti. Bilo je to jako idilično življenje.
Nocoj je bil pisker vina tudi pripravljen. Cmokavzarju je krulilo po trebuhu in zdehalo se mu je po polnem vinskem piskru, kakor lačnemu volku po jarčji crkovini za ograjo. Pa mož se je bal silovitega kovača Breznosa, ki mu je ostro prepovedal stopiti čez prag svoje prašne kolibe. Nazadnje je pa vender poželenje vina, ki je neki tako nepremagljivo kakor ljubezen, premagalo strah pred Breznosovimi pestmi.
Ura je že jedno po polunoči, tedaj imamo že nedeljo 6. majnika 1883. Mesec je gledal zaspano in krmežljavo s svojim zadnjim krajcem na megleno zemljo, in zatorej ni posebno dobro videl. Vender je razločil Cmokavzarja in Ušperno, ki sta za steno Prekleznovega svinjaka sede ponujala si lonec vina in sladko šepetaje pretehtovala, kako se bosta jutri zopet vsedla na svoja poprejšnja mesta, in kako bosta Preklezna oštela, ako bi se griva lisičja kaj ustavljal.
Dalje je mesec zapazil pred Prekleznovo kletjo tri krepke možakarje grdih, s sajami nališenih obrazov, v črne plašče zavite in s širokokrajnimi klobuki pokrite. Bili so to Breznos, Macafizelj in Ro-komavsar, ki so ročno odprli Prekleznovo klet s ključem, katerega je preskrbel Breznos.
V kleti je bila tema, kakor v našega bika rogu, dokler se ni zmuznil. V goščavi te teme in prav za prav v sodu brez dog in brez dna je pa Preklezen na poldrugem rženem otepu stegnen in s starim vojaškim plaščem odet odpočival od svojih bolečin in skrbij. On je navadno spal v zgornjici, in tudi tatje ga niso slutili v kleti. Pa nocoj je sam, tedaj si je naredil posteljo zraven svojih srebernih kebrov, da mu po noči ne izlezejo. Povest bi pa tudi ne mogla teči gladko dalje, ako pustimo Preklezna tam spati, kjer je spal druge noči. — Možakarji so bili veščaki v svojem nočnem obrtu, in sod, v katerem so plesnjevali zlati in sreberni kebri, praznil se je znatno in brez hrupa. Preklezen ni spal, in vedel je, kaj se dela. Kurja polt mu je kožo skrčila, da je bila kakor z grahoro posuta. Mož je pa sapo k sebi držal, tiho ležal kakor močerad pod plesnjivo desko in sam pri sebi je mislil: da me le ne zadavijo kakor polha, ti pasje-dlakci tatinski. Potlej pa ni nič hudega. Breznosa in Macafizeljna sem spoznal po šepetanji. Da le dan napoči, dal jim:» bom vetra, da ja bo grizlo in ščipalo po črevih, in plesala bosta po beriški piščalki, ko jima bodo lišajasta hrbtišča strojili. Denar bomo precej zopet imeli v pesteh. Tri sto krempljev hudičevih!
Tatovi so bolje nego mnogi pisatelji ocenjali staro gaslo: „čas je denar" ali kakor se izvirno angleški pravi: „the rest is silence".*) Zato niso utegnili pri velikem sodu pod srednjim oknom, iz katerega so si med težavnim delom žejo gasili, zapirati pipe. Ko Preklezen čuje, kako stara, močna zelenika curlja na suha, vender ne zelenike žejna tla, zasmili se mu v srce blaga kapljica, spozabi se tedaj in zakliče: Prijatelji, ne izlivajte božje kapljice na tla!
Vino pa ni bilo samo na tleh. Kaj močno je že vplivalo na možjane Prekleznovih prijateljev. Vsem šine vročica v glave. Breznos zarohni: V prešo denimo to berso!
In kakor bi trenil, štiri krepke roke sežejo tija, od koder je prišel proseči glas, krepko zgrabijo dvoje rok in nog in vso to pezo tirajo med ploh in sleme vinske preše. Rokomavsar je sicer ugovarjal, da tako početje nasprotuje vsem pravilom izobraženega tatin-stva; pa vdal se je volji večine, in naposled sam pristopil, da se Preklezen more pravilno sprešati, kakor grozdje jeseni, in da se njemu tako naredi, kakor se je svoje dni v selu blizu Kamnika go-
*) Čas je denar, angleški slove: „time is money". Pa-brez zamere.
Stavec. .
dilo potomki tiste zveste živali, ki je Adama in Evo milo lajajoč spremila iz izgubljenega raja.
Breznos in Rokomavsar sta Preklezna stlačila na ploh, na moževe, hudiču zapisane kosti položila debelo hrastovo desko, na to desko pa postavila močen hrastov klin, ki se mu sploh strela pravi. Macafizelj je pa zavrtil vijakovo vreteno ali svečo, ob kateri tiči težki presni kamen. Ko je Preklezen neovrgljivo spoznal, da mu gre za Črno dušo. prosil je in na pomoč klical. Pa sosedje so spali in smrčali, kakor polhi v gabrovem duplu. Klicanje sta čula samo Cmokavzar in Ušperna tamkaj zadaj za svinjakom. Ušperna se je ustrašila in pritisnila k steni. Cmokavzar je pa zdirjal pred kletna vrata, naglo zasukal ključ, ki je tičal v prislonjenih vratih, in zadri se je na vse grlo. Prepozno si prišel Cmokavzar! V vretehovi ponvi je bil skrit tisti dinamit, ki ga je sinoči Breznos Prekleznu podaril. Baš v tistem trenutku, ko je Cmokavzar v kletnih vratih ključ zasukal, vname se dinamit od silnega pritiska. V lnamovem kotu za-blisne, zemlja se strese in otli pok strela zagrmi v tiho noč.
Cez dve sekundi je zopet vse tiho, in mesec kakor poprej zaspano s svojim zadnjim krajcem gleda na Prekleznove dvore.
VI.
Pazljivi bralec te povesti je gotovo prepričan, da je dinamita silna moč pokončala Prekleznov dom in vse, ki so takrat stali, sedeli in na trebuhu ali drugače ležali na tistem domu. Pisatelj izvirnika pa povesti ne more končati, in je torej prisiljen nove osobe pripeljati na pozor išče. — Vaši radovednosti pa gotovo ustrežem, ako že zdaj izpovem, da se bodo tudi tem vratovi zavili in kosti porabljale.
Vsak človek, celo prostomavtarski Mladoslovcnec, ima nekaj svojih po krvi in svaštvu. Stara griva lisičja, Preklezen, imel jih je nekdaj precejšnje število. Pa pomrli so, in ostala mu je jedina sestri-čna Pokloftanova Ošpeta s pridevkom „pasja babica". Bila je grda, škrbasta starka. Pa rada je molila ter v svoji pobožnosti vsako jutro Boga prosila, da bi kmalu kmalu naklonil Prekleznu sveta nebesa, njej pa Prekleznovo posvetno premoženje. Pri tej pobožnosti je Preklezna ljubila kakor pičico v svojem kurjem očesu.
Danes je nedelja, zatorej je posebno zgodaj vstala in nenavadno goreče molila, in bila bi še bolj, ako bi je v pobožnih vzdih-Ijajih ne bila premotila njej dobro, nam slabo znana beračica Migo-
mrda. Ta, kakor že ime pripoveduje, prezgovorna babnica, prinesla je prave in Cinkelnove kave, krepkih kapljic za želodec in veliko novic, izmed katerih je bila najvažnejša ta, da je Migomrda v loteriji zadela dvetisoči dvesto in trideset goldinarjev. To srečno zadetje je pa tudi uzrok, da je danes za rana prihlačala k Pokloftanovi Ošpeti.
Migomrda je bila pred kakimi štiridesetimi leti jako lepa mladenka. Služit je torej šla v Zagreb, in tam je prislužila hčerko — Ušpemo naše povesti —. Izročili so jej pa še hčerko mlade grofice v vzrejo, in sicer tako hčerko, o kateri ni smel mož mlade grofice vedeti, da je na svetu. S tema detetoma je šla Migomrda v kraj, kjer je niso poznali, in si je tam kupila malo posestvo. Preklezen je živel takrat v več krajih, ker si je nekaj časa med rokovnjači in potlej med cigani prizadeval, pred no je začel dobre dohodke nesočo trgovino z ukradenimi konji. Po širokem svetu okoli krevsajoč je zvedel Preklezen, čegavo je drugo dete Migomrdino, in pripetilo se je, da je neki večer namestu konja ukradel lepo dete, imojoče sve-tinjico, na kateri je bil grofov grb. To dete je nesel na grofov grad na Hrovaškem, pričakuje več dobička nego od deset ukradenih konj. Na Hrovaškem gradu pa možu niso nič izplačali v denarjih, temveč našteli so vražjemu Kranjcu najprej petindvajset gorkih, in potlej so ga vtaknili v temnico. Dete. katero je s seboj prinesel, moral je pa spoznati za svoje, sicer bi ga bili kaznovali še huje. Ukradeno dete pa ni bila hčerka mlade grofice, ampak hčerka same Migomrde, kar bi Preklezen, ako bi takrat bil ženstvo bolj poznal, lahko sam vedel. Migomrda je namreč svoje dete oblačila v lepo, hčerki mlade grofice namenjeno opravo, hčerko grofice je pa oblačila v strgane kmetiške cunje. Baš to jo je rešilo Prekleznovih rok. Migomrda je svojemu otroku kmalu na sled prišla. Toda ni ga terjala nazaj, ker se laglje živi brez otroka. Preklezen sam otroka tudi ni nazaj nosil, ker se je bal ponovljene kazni, ako se zve, da je otroka ukradel. Pomaknil se je z otrokom iz Hrovaškega na Kranjsko, kjer je blizu rojstne vasi kupil nam znano Prekleznovino. Mati Migomrda in hči Ušperna sta se tukaj večkrat videli, kadar je beračica Prekleznu mišnico in jed-nake prodajati prepovedane reči prodajala. Vender Migomrda se svoji hčeri nikoli ni razodela. Zdelo se jej je bolj prav, da Ušperna meni, da je hči bogatega Preklezna, nego da bi vedela, da je hči zaničevane, od hiše do hiše pojane beračice. — Zdaj bo pa drugače! Loterija je dala dvetisoči dvesto trideset goldinarjev. Migomrda bo
vzela svojo hčer s seboj, kupila si zopet kočico v lepem kraji, živela brez skrbi; dala bo hčeri potrebno doto, in obe si bosta smeli kaj privoščiti na stare dni.	^
V takih in jednakih mislih in pogovorih Šved rata in hlačata Ošpeta in Migomrda na hribec, za katerim je skrito mirno selo s Prekleznovim domom.
Ko pride pobožna Ošpeta na hribec in poškili proti Prekleznovim dvorom, kar oledeni, do pod ušes se jej odpro zijava, brez-zobna usta, in izpod ščetinastih obrvij jej zastrmita očesi, kakor bi hotela vrhu nosa vkupe trčiti. Na Prekleznovih prostorih ni videti ne strehe ne visocega zidu. Vse je razmetano, razorano, podrto. Babnicama je v piškave možjane šinila strašna misel, da je nocoj sam peklenščak Preklezna pohodil, in da je zraven njega tudi njegovo premoženje pogreznil v dno pekla.
Vender se predramita iz strašnih sanj, ko sprevidita, da se okoli razvalin zbirajo možje in možakarji, ženske in babnice, otroci in otročaji, in da je sploh tamkaj že toliko radovednežev, kakor takrat, ko so crknenega žrebca nakladali na konjederčev voz, kar smo že lani brali v „Oreharjevem Blaži". In res pol vasi je tam zijala prodajalo. Otroci so imeli posebno dosti veselja, in pod vsakim grmom za vsako prekucneno steno nov, nepričakovan prikaz.
Na detelj išči pod kletjo so ležala težka kletna vrata, katera so otroci komaj vzdignili. Vrata so pokrivala malo še vkup se držeče truplo. Na nosu tega trupla so se spoznati dale tri bradavice. Iz teh so spoznali bistri možakarji, da tukaj počivajo ostanki zaljubljenega Cmokavzarja.
Ročno so otroci našli po zlomljenem brunovji in med razrušenim zidovjem dve odtrgani roki in dve iz kvedrastih škornjev moleči odtrgani nogi. .Bodri možakarji so naglo razsodili, da so to ostanki dveh človekov, ker nogi sta bili obe desni roki pa obe levi. Uganka se je kmalu razvozlala. Selški čevljar je po precej novi zaplati na čevlji spoznal, da je z jcdnim škornjem travo tlačil kovač Breznos. Resnica čevljarjeve trditve je prišla na dan, ko so z vedrico iz vodnjaka potegnili odtrgano Breznosovo glavo. Ta griva sajasta je bila vedno žejna. Zdaj se je jedenkrat napila, da ne bo več zevala!
Drugi škorenj in druga roka se je prilastila mešetarju Maca-fizeljnu, čegar zgornje truplo je za čeva viselo na češnji pred hlevom
na pol izruvani. Nihče ni mislil, da bo ta griva tatinska jedenkrat bas na češnji visela, ko ljudi po navadi na smrekov les obešajo. Na zadnjem zidu kleti, ki se ni premaknil, ker je bil v skali, bilo je prilepljeno ali pribito truplo neznanega človeka. To truplo je bilo potlačeno, kakor zelišča v herbariji našega še ne upokojenega profesorja. Otroci in otročaji so dolgo ugibali, od kod je prišla ta pošast. Star možakar je v teh ogrodih spoznal požigalca in morilca Rokomavsarja, tistega ki jc znal tako lepo govoriti.
Drug zbor radovednežev je bil tamkaj zadaj za svinjakom. Svinjak je bil prekucnen. Pod njim je ležala zmečkana Ušperna. Malo gorka je še bila in po vinu je dišala; pa mrtva je bila kakor miš.
Ko je stara babnica Migomrda spoznala svojo hčer, padla je nanjo, kakor nekdaj gospod Koronini na svojo hčerko gospodično Lauro, in krčila in vila se je, da je groza spreletela možakarje in babnice. Vse je bilo tiho, da bi se bile čule uši kaši jati na nepo-česanih glavah okoli stoječih otrok. Kar prileti težek kamen iz množice, ki nesrečno Migomrdo tako načelo zadene, da je revica kar dušo izdihnila. Bas tako se jc njega dni zgodilo luterš-vere sumnji-vemu župniku Svabu pri sodbi na travniku pred Strmoljskim gradom. Pa res, nihče ne ve, kje ga smrt čaka!
Možakar Bosopetnik to videč je potegnil čez zobe tako kletev, da se je že dva dni poprej slišala, in rekel je, da bo človeku, ki je ubil babnico, porabljal glavo, da bo mehka kakor pečena tepka. Pa, kdo bi bil utegnil iskati zločina, ko se je zopet nekaj novega prikazalo.
Radoveden deček čuje v razsipih nekdanje kleti zamolklo ječanje, kakor bi mačka predla. Možakarji snamejo pokrivala in vzamejo krampe in lopate. Prekleznova glava in zlomljena roka pride na dan. Cista sapa Preklezna toliko okrepča, da oči odpre. Ko lišaj sleparski vidi razdejano svoje poslopje, ubita deklo in hlapca, razmesarjene svoje tovariše mnogih zločinov, ki so slednjič svojega mojstra ugonobili • tako silovito nakremži svoja brezzobna usta in raztegne s krvijo in prahom zamazani obraz, da so se možakarji kar ustrašili kletve, ki ima priti iz njegovih hudiču zapisanih ust. Pa mož ni zaklel. Kakor bi trenil, zgrabil je z dvakrat zlomljeno roko skrhano sekiro v kamenji zraven sebe tičečo, in mahoma si je glavo odsekal........
— „Claudite jam rivos, pueri; sat prata bibenmt !" — Ne boš, Jaka! Ako ti je preveč, prenehaj; ako ti je slabo, pa si daj prinesti kozarec vode !
Vedi, da-je povest kanibalska. l)e gustibus non disputandum, ali po naše: Oni ima rad češelj, oni pa uš, ki po njem leze.
Tedaj pogumno dalje, prijatelj. Moje gaslo je: „plurima mortis imago!"
Tako vzklikne moj izvirni romanopisec ter se zraven pobaha, da je prvi v roman vpeljal izvrstno moč dinamita. Tisti menih, ki je smodnik znašel, storil je konec po svoji znajdbi. Brezštevilna je pa množica tistih, ki so si življenje vzeli od same jeze in žalosti, da oni niso smodnika znašli. Pisatelj izvirnika ne pripoveduje prav trdno, ali je njegova izvirnost in tista iznajdljivost, ki smo jo v krepkih besedah, v rekih in prizorih iz kmetiškega življenja vzetih občudovali, njegovemu življenju opasna ali ne; to pa zavestno in ošabno izreka, da bode imeniten postal, kakor tisti krojač, ki je naposled postal kralj, ker je devet muh na jeden mah ubil, in si na svoj meč dal zapisati „devet na jeden mah", ali kakor naš Koseski zavoljo reka „šest jih pade, kjer porine". Marsikteri vrstnik in zanamec si bo pa od strupene zavisti in same nejevolje življenje pri-kratil, da ni prvi naletel na velikansko idejo, tudi v romanu porabiti silovito moč dinamita za pošiljanje ljudi tija, kjer muh ni. —
Pisatelj še dalje pretresa, ali je bil Kolumb bolj imeniten zato, ker je našel Ameriko, ali zato, ker je pokazal, kako se kurje jajce po konci postavi. Pa pustimo to, in hitimo rajši h koncu povesti.
VII.
Na razvalinah Prekleznovega premoženja in v šestem poglavji te povesti puščeni otroci so se veselili nepričakovane sreče, da bo za toliko mrliči danes in jutri veliko zvonenja. V tem veselji so razposajeno skakali okoli kri pijočih razvalin in po njih, ter pobrali so tu in tam še kaj zanimljivega, n. pr. zdrobljeno žepno uro, prazen lonec vina, s krvijo poškropljen bankovec, škorenj na kveder, v katerem je tičal kos noge, in druge več ali menj vredne razpadke.
To otročjo radovednost grdogleda Ošpeta ni bas dolgo prenašala. ZaluČi tedaj nalomljene grablje otrokom pod bose noge, in se zadere nad njimi: Proč se pokidajte, gnide smrkave! Vse pustite na miru! To je vse božje in pa moje!
Bistri Bosopetnikov Drejče se je pa dobro odrezal rekoč: Kadar bo Bog dal, da bo našo hišo tako razneslo, Vam še bukove treske ne pustim pobrati!
Tem besedam se je nasmijala vsa deška druhal in tudi nekateri možakarji. Ošpeta je pa kar ostrmela, in ker ni vedela kaj odgovoriti odprla je svoja usta na stežaje, in proti otrokom pomolila ves jezik, kar ga jej je dal Bog, in kar si ga je sama podaljšala, ko je dvajset let. sedem far čez zobe vlekla.
Bosopetnikov Drejče pa tudi ni bil jare gospode cvet, in ni se dal tako očitno žaliti. Pobere torej izpred nog robat kos dna razbite steklenice, in ga tako ročno babnici pripelje v staro čepinjo, da jej pri tej priči izteče desno oko z ostrim steklom do kostij prebito.
Na ta junaški čin so otroci dirjali proti cerkvi, in vidimo jih skoro v zvonikovih linah. Tam gori zvone s težkim velikim, z ubitim srednjim in z lehkim malim zvonom. Bolj pogumni so se tudi obešali na kembeljne zvonečih zvonov, kar je tudi drugod posnemanja vredno; kajti zvon potlej bolj krepko doni, in otroci se prav prijetno gugaje in guncaje vadijo pogumnosti in hladnokrvnosti. —
Kaj pa so počeli možakarji?" Skoro bi jih bil pozabil! Pred cerkvijo so stali — ker bodo skoro k maši pristopili — mehurje so si ponujali, gobo so kresali, in kadili so iz kratkocevnih čeder; kdor ni dobrega tobaka imel, je pa časi pred se pljunil.
Sosed Bosopetnik je zdajci zadovoljno in zadovoljivo namežikal sosedu Kozoglavu ponujaje mu na mestu zahtevanega tobačjega mehurja tlečo gobo, ter rekel počasi in bolj tiho: No, kozja mrzlica, kaj se držiš tako nakremženo, kakor bi se bilo mleko tvojih možjanov zagrizlo? Vesel bodi in Boga hvali, suša študirana, da je hudič tako na naglem prišel po Preklezna — tam je, kjer je — in po naše najhujše lopove! No, ko bo sodnji dan, kako bodo ti konjski lišaji pobirali svoje zrahljane kosti po vsem Prekleznovem hribu!
Kozoglav se je modro namuzal, Bosopetnik pa zagrohotal, pred se plunil in dalje govoril: Tristo konjskih kocin! Moj Drejče se je pa tudi dobro obnesel. Si videl, kako je izplačal tisto grdogledo coper-niško rogovilo?
Izgovoril je Bosopetnik, potem pa ponosno pogledal v zvoni-kove line, da je videl kako srčno se Drejče gunca na kembeljnu velikega zvona. Potem je pa na tobak pritisnil tlečo gobo v svoji pipici, da bo bolj izdatno pihnil svoj dim sosedu pod nos.
V tem hipu se pa D rej če zmuzne raz kembelj ter pade skozi line svojemu očetu za tilnik s tako močjo, da se oba zgrudita na tla. Oče si je zlomil vrat; sin Drejče se je pa razpočil.
Otroci se se veselili zopetne nepričakovane sreče, da bodo v novic zvonili, in da tisto jutro, ko bodo šli Drejčetu za pogrebom, celo šole ne bo.
Možakarji so nesli oba mrliča v mrtvašnico, in sosed je rekel sosedu: Skoda, dober gospodar je bil Bosopetnik; premožen in vender pošten! Kozoglav, ako te vdova vzame, terno boš zadel.
Toda Kozoglav in vdova se nista mogla vzeti: pač pa so naši že tolikrat. in zdaj vender zadnjič imenovani otroci čez štirinajst dni imeli zopet nepričakovano veselje.
Pokloftanova Ošpeta je umrla. Očesna rana se je prisadila, prisad je udaril na možjane, in nobeno mazilo ni pomagalo.
Bosopetnikovi vdovi se je v žalosti po izgubljenem moži in jedinem sinu pamet zmešala. Kruh je vmesila in peč zakurila. Stopila je pred masteje, da bi umešene hlebe vsadila. Zdajci pa položi svojo jedino štiri tedne staro hčerko na lopar in jo vsadi v razbeljeno peč. Potlej pa še sama v peč zleze in pokrov za seboj zavezne. Cez tri ure so našli možakarji mater spečeno, dete pa sežgano.
Kozoglav ni dolgo žaloval po vdovi, katero je zares mislil v zakon vzeti. Kakor pred tristo leti črna luterš-duša, kamniški Go-riček pred Strmoljskim gradom, tako je neki večer ležal tudi Kozoglav v rosni travi za rožnatim grmom na trebuhu in sapo je nase vlekel, ter utepal posluške, vse tako kakor tisti Goriček. Hotel je namreč vedeti, kdo govori pred okni Bosopetnikove vdove, in kaj ? V hladni majnikovi noči v rosi na trebuhu ležati je pa v devetnajstem stoletji škodljivo mladim in starim. Kozoglav je torej zbolel, in se tudi za onimi preselil v krtovo deželo. —
Soseskin konjederec, jedini človek, ki je izmed delujočih osob te povesti pri življenji ostal in Kozoglava zdravil, povedal mi je skrivaj, da j« moža pod zemljo spravila Hydrophobia omphali pro-paroxytona.
IIONEC.
ghJŽagg Bbžž '£ n
Narodne pesni.
Nabral S. Rutar.
1.
Soldatovo
(Znana po vsem Pismo hotel bi pisat1. Ko b' ga mogel odposlat', Moj'mu oču, materi, Moji ljubi sestrici. — Ticica je priletela, Na kosami obsedela: „Piši pismo, mlad soldat, Daj po meni ga poslat' V' Piše pismo mlad soldat. Prodno gre na valito stat': „To vem, kje sem rojen bil, Ne vem, kje bom smrt storil. Al na polji, al na cesti, Bog ve, na katerem mesti,
pismo.
Goriškem.) Jutre bomo s šturmom vstal', Bomo vročo kri prelival', En'mu pojde glava preč, Drug'mu skozi srce meč." — Oče mi to pismo bere, Materi se solza uderc: „Koljkokrat sem jaz vstajala, Da sem njega prekladala, Zdaj pa gre od mene preß, Da ne bom ga vid'la več: Eno mašo čem plačati, Pri Marij' se more brati, Mašnik bo to mašo bral, Sin pa bo na valiti stal."
2.
Sol&aška.
(Iz bačke doline na Tolminskem.) Sem pobič zdaj star še le osemnajst let, V kosamo sem prišel korajžen. vesel Pa hočejo me že k soldatom vzet; Sem puško zagledal, jokati začel. Kako bom soldat,	„Oj srček ti moj,
K' sem pobič premlad,	Nikar ne žaluj,
K: ne morem še puške držat'?	Z veseljem zavriskaj, zapoj!"
Pri far i zvonovi prav milo pojo. Ker jemljejo ljub'ce od fantov slovo; Jemljejo slovo, Da nikoli tako, Nazaj jih nikoP več ne bo!
Gotovo jaz tudi na vojsko bom dan, Gotovo jaz tudi ob glav'co bom djan „O Jezus ti moj. Te prosim lepo, Vzemi mi dušo v nebo!"
3.
Srečna smrt.
(Iz bačke doline na Tolminskem.) Oj rasi, rasi rožmarin,	Saj rožmarin ima svoj duh,
In tudi druge rož'cc ž njim.	Naj bode zelen, al' pa suh.
3G
Če jaz ko deklica umrem, Imela krancelj bom zelen, Z rumeno peno pozlačen, Na mojo glav'co položen, V beli prt zavita bom. Zvonil mi bode vePki zvon. Zvonovi lepo pojejo, Na britof mene vabijo.
Ko v zemljo mene zagrebrt, Od zgor mi tič'cc zapojo: „Tukaj počivala ti boš, Zadosti bratov !mela boš. Tukaj so sestre, brateci In tvoji tud' sosedje vsi. Ce ti je b'16 na svet/ hudo, Saj ti v nebesih bo lepč."
4.
Dekliška žalost.
(Zapisal Fr. Meden v Senožečah.*) Cele noči Oko mi solzi, Pri mojem srci Veselja več ni.
Šlo je za goro Šlo je za vodo, Nikdar več, nikdar Nazaj ga ne bo.
L-jubček ljubljen. Na vojski vstreljen. Nikdar, oh nikdar Ne bo ga več k men'! Šlo je za goro i. t. d.
Ptički pojč, llož'ce cvetč, Moj'ga veselja Nazaj več ne bo.
Šlo je za goro i. t. d.
Fantje pojo. Čez polje gredo, Moj'ga veselja Nazaj ne neso.
Šlo je za goro i. t. d.
Dokler živim, Žalost trpim, * 0 da bi me nesli. Skoraj za njim!
Šlo je za goro i. t. d.
(Iz Ka
„Y klošter pojdem, nuna bom. Ljubila tebe več ne bom!" —
V	klošter šla, je nuna b'la. Skoz okence je gledala ; Doli je vid'la luidega
V	podobi svoj'ga ljubega.
V	roke vzame roženkranc,
*) Glej dunajski rZvonfc 1.
nuna.
«la na Goriškem.)
Zaluči ga doli na tla: „Doli ti bodi, dol' ti stoj, Jaz te ljubila več ne bom!" V roke vzame buk v ice, Zaluči jih čez okence: Doli ti bodi, dol' ti st.oj, Jaz te ljubila več ne bom!"
1880. str. 311.
V roke vzame špikast nož, Zasuče ga tje v srčece. — Naj starša nuna pozvoni, Najmlajše le k molitvi ni. ,.Oj pojte gledat, kam je šla, Oj pojte gledat, kje bi b'la!"
Najmlajša nuna v posti j i leži. V prsih špikast nož tišči. — Vse to so uzrok oče in mat', Ki čejo hčerko v klošter dat', Kadar že ve, kadar že zna, Kaj je ljubezen fantovska!
6.
Zaljubljeni.
(Zapisal Fr. Meden v Senožečah).
Jaz imam pa ljubico,	Je gladko ko jajčece,
V gradu za kuharco,	ln tanka ko stranica:
Života je belega	Tak moja je ljubica.
In srca pohlevnega:	Kdor bo jej tadel dal,
Nje lice ko mlečece,	Mu bom po glavi dal.
Yasovalna.
(Zapisal Fr. Meden v Senožečah.)
Celo noč grmi in bliska, Ljubček moj po polji vriska, Vriskaj, vriskaj, ali poj, Saj še prideš k men' nicoj! Prišel je pod okence. Trkal je na durice: „Vstani ljub'ca, odpri mi. Saj zadosti spala si!" „„Saj bi hitro vstajala, Pa sem pošto zvedela, ZvecVla pošto sem le-to, Da imaš drugo ljubico."" „Ljub'ca tega ne verjami, Le samö mene objami!" — „„Tebe ljubim samega, 'z moj'ga srca pravega."'-' — Z jedno roko odpirala, Z drugo me je objemala, TolkJ časa me objemala, Da v rokah m' je zadremala. Ljubica k oknu je vstala,
Svetle zvezde pregled'vala: „„Zvezde že onkraj gredo. Vstani ljubček, pojd' domo!"" Ljub'ca je na ganjki stala. Svetle zvezde pregled'vala: „„Zvezde ni nobene več, Vstani ljubček, pojdi preč. Da ne bodo te sreč'val i', Da ne bodo te spraševali: Kod si hodil, kje si bil, Da si čevljičke rosi!?"4" „Jaz sem hodil po dolinah, Jaz sem hodil po planinah, Kod' sem hodil, kjer sem bil. Mlade tič'ce sem lovil." „„Bodo lj'dje z glavo majali In te zopet izpraš'vali: Kake so pa tiste tič'ce, K' imajo rudeče lič'ce, K' imajo črne oči, Pri njih so kratke noči?"«*)
*) Posamezni deli te pesni bili so že večkrat natisneni, ali v popolni obliki imamo jo le tu.


Črna Gora
po najnovejših opisih in znanstvenih odkritjih.
Ako Orna Gora zanima vsakega omikanca zaradi občudovanja vredne hrabrosti in vzglednega domoljubja svojih prebivalcev, zanimati mora tem več nas Slovene, rodne brate tožnih Črnogorcev. Še posebno pa mora ona junaška državica zanimati nas Avstrijce, njene sosede, ker vemo, da Črna Gora lahko moti mir v naših južnih deželah. Od časa do časa dohajajo vesti o krvavih bojih med Črnogorci in divjimi Albanci ter o mejnih prepirih, ki vznemirujejo vso evropsko diplomatijo.
Zato nam jc prav dobro prišla knjiga Dr. Bernharda Schwarza „Montenegro, Schilderung einer Reise durch das Innere, nebst Entwurf einer Geographie des Landes"; Leipzig, P. Frohberg, 1883, 472 sträng, stoji 7 gold. 80 kr. — Dr. Schwarz je vzpomladi lanskega leta — kakor se govori po nalogu pruske vlade — prepotoval križem vso Črno Goro ter pred nekoliko tedni obelodanil svoje opazke in popotne vtise v ravnokar omenjeni knjigi. Pisatelj govori zelo pohvalno in laskavo o Črnogorcih ter vidi se, da se jc vestno držal besed, katere mu je bil zaklical minister zunanjih poslov, Stanko Radonič, pri odhodu s Cetinja proti Baru: „Machen Sie für unser armes und vielfach verkanntes Montenegro in Ihrem grossen und mächtigen Deutschland etwas Reclame!" (pg. 04.) —
In zares je Schwarzowa knjiga polna „reklame" za Črno Goro, katero čez mero hvali in v najlepših bojah slika. Res je, da je Schwarz mogel spoznati le dobre strani te dežele in da slabih niti ni mogel opazovati, ker ni razumel srbskega jezika, ker je občeval le z omikanimi ljudmi in ker je vlada sama skrbela za njegovo varnost, postrežbo in potovanje, tako da je prehodil državico kot „oficijalni gost" črnogorskega kneza. Zato pa je Schwarz velik neprijatelj črnogorskih sovražnikov, t. j. Albancev, katere v temnih bojah opisuje, poudarjajo, povsod njih divjost in surovost, da, imenuje jih celo „bösartige, gierige Raubvögel". Od „albanske lige" poudarja, da je to le gola „turška izmišljotina" in le prazen strah evropske diplomatije (znano je, da se je albanska liga na sultanov poziv osnovala 1. 1878. ravno proti razširjenju Črne Gore po -severni Albaniji). Po Schwarzovem mnenji so Albanci nesposobni za omiko in zato so opravičene črnogorske težnje po razširjenji mej proti jugu.
u
V prvem delu svoje knjige, posvečene Nj. Visočanstvu knezu Nikoli I., opisuje Schwarz od 1—338. strani prav obširno svoje potovanje iz Reke v Zadar, potem po Dalmaciji v Kotor, od tod na Cetinje, s Cetinja skozi Crmnico Čez Sutormanovo sedlovHar in dalje v Olcinj, Sv. Nikolaj ter po Bojani navzgor v Skadar. Iz Skadra se je vozil po skadarskem jezeru in potem jahal v P o d gorico, od tod pa po Cetski dolini skozi Spuž in D anil o v grad pod samostanom Ostrog čez sedlo P lan i nie a v Nikšič. Od tod se je podal v vzhodni del Črne Gore ali Brda, in sicer čez visoko planoto Krn ovo v S a v n i k e in potem po dolini Tušine navzgor čez Sinjavino v Ko-lašin, a od tod nazaj v dolino Morače, kjer leži v prekrasnem predelu samostan M o račk i, ter naposled navzdol po dolini Morače v Pod-gorico in nazaj čez Rje ko na Cetinje. Med to opisovanje je vpleteno osem prav čednih slik, ki predstavljajo najlepše in najzanimljivejše kraje v Črni Gori.
Iz tega opisa se vidi prav jasno., kako Schwarz navlašČ išče čudnih, slučajnih dogodkov, ki naj bi efekt delali na čitatelja in napravili zelo interesantno pisateljevo potovanje. Zato pa je vplel g. Schwarz opis narodnih praznikov in slavnostij, kakor bi se bile v pričo njega in prav slučajno vršile. Časih se celo dozdeva, kakor bi si bil pisatelj poprej sam ustvaril kako idejo in da potem išče za njo dokazov, namesto da bi objektivno opazoval in potem tolmačil opazovane prikazni. Svoje nemško mišljenje in čutenje kaže pisatelj prav po nepotrebnem in prevečkrat tudi v Črni Gori. Zato so primere „mit dem grossen deutschen Vaterland" zelo navadne in njegovo srce se neizrečeno razveseli, ako najde kje še tako slabo pivo, katero on pa vedno imenuje „den edlen Gerstensaft". Še bolj pa se je bil Schwarz vzradoval, ko je našel v Nikšiči nemški „Glanzwichse"! Zato pa hvali Črnogorce, da znajo spoštovati in ceniti „nemško kulturo".
Temu nasproti je Schwarz velik revež v poznanji slavenskih običajev in jezikov. Zato neizrečeno spakuje naše besede, n. pr. „raki" mesto , rak i ja", „govozd" namesto „gvozd". V pisavi lastnih imen se drži nemškega pravopisa, ali tako nespretno, da piše n. pr. Scholia mesto „Celija". Od vseh črnogorskih običajev se zdi Schwarzu „naj-barbaricnejši" tisti, da ne spoštujejo in povzdigajo žen, kakor Nemci in zapadni Evropejci, nego da jim prepuščajo vso skrb za domače delo. Prav smešno je slišati našega pisatelja, kako uči črnogorske junake svojim ljubicam in ženam roke po ljub o vat i! Jaz mislim, da Črnogorci
že sami bolje vedo, kaj se junaku spodobi in da brez laskanja ženskam lahko postanejo izobražen narod. Pripeti se tudi Schwarzu, da si krivo tolmači črnogorske običaje, ker ne razume jezika. Tako mu je krčma-rica v Nikšiči odgovorila na prašanje, odkod ima krompir: „Oprostite, žene so ga danes prinesle iz Risna". Iz tega „oprostite" sklepa Schwarz, da se v Črni Gori smatrajo žene za „nečista bitja nižjega plemena". A siromak ne ve, da Srb vsak odgovor tujcu in višjemu začenja z „oprostite!"
Drugi važnejši del Schwarzove knjige (str. 339—472) obdeluje geografijo Črne Gore. Temu delu je pridejana precej dobra karta (l: 600.000), katero je pisatelj sam načrtal po korekturskih polah velike, še neizdane karte ruskih oficirjev, ki so vso Črno Goro v zadnjih letih premerili in načrtal i. Ta karta popravlja marsikatero netočnost in iz-mišljenost dozdanjih Kiepertovih in avstrijskih generalnih kart.
Črna Gora meri zdaj v obsegu novih mej 94 □miriametrov in šteje po najnovejših poročilih le 160.000 prebivalcev (mesto 236.000 po Behm-Wagnerji). Od teh je manjšina, t. j. 75.000, moškega spola (vsled zadnjih vojen). Po veri je 140.000 pravoslavnih, 15.000 maho-medancev in 5.000 katoličanov (v Baru in Olcinji). Ime „Črna Gora" je prvikrat v Schwarzovi knjigi še dobro razloženo, da ne prihaja namreč od boje črnogorskih sten (ki je svetlo-siva, a ne črna), nego od „crn" v pomenu pust, divji, nerodoviten in nesrečen. Tega mnenja so tudi Črnogorci sami, ker imajo navado govoriti: „črno ti bilo tvoje lice, pocrnila ti radost, majka, diete" i. t. d. Črnagora je torej žalostna, nesrečna gora. Nesrečne pa so nekatere druge Schwarzove izpeljave, n. pr. Durmi t or. od latinskega „dormire", češ, da ta gora pod svojo belo sneženo odejo spava!
Prav dobro je v Schwarzovi knjigi opisana vertikalna razgloba Črne Göre. Zahodni del do Gete je visoka planota, počez 800 m. visoka, ki je pa od severa proti jugu nagnena. Na njenem zahodnem robu se vzdigajo krajne gore še do 1700 m. in čez. Na tej planoti se vzdigajo posamezni vrhunci kakor otoci iz morja, ali čim dalje proti jugu, tem redkejši so. Ta del Črne Gore jc sestavljen iz apnenca, ki pripada kredni tvorbi.
Ves drugačen je vzhodni del Črne Gore („Brda"), na vzhodni strani Gete. Tu je površje pokrito z vzporednimi, od severa proti jugu seza-jočimi pogorji, ki se precej visoko vzdigajo in imajo navadno prav velike gore. Vender se nahajajo tudi na teh pogorjih majhne planote in le redko je hrbet v greben zožen ali pa v vrhunec naostren. Srednja visokost onih planot ali „planin" znaša 1000 — 1200 m., a nad temi
se vzdigajo posamezni vrhunci še 800—1200 m. Vzhodna Črna Gora je sestavljena iz mnogo starejšega apnenca, spadaj očega v jursko in tri-asno tvorbo. Vmes se nahaja premnogo pešČenca in laporja (trias), da, celo eruptivncga kamenja in rudeecga rogovca. Okoli Podgorice se nahajajo tudi tercijarne tvorbe morskega izvora. (Natančnejšo geologijo Orne Gore izda v kratkem J)r. Tietzc na Dunaji.) Zaradi svoje geologične sestave so Brda mnogo rodovitnejša, nego prava Orna Gora in tudi bogatejša glede rastlinstva, tako da je Schwarz napisal celo poglavje o črnogorski flori.
Ruski oficirji so tudi črnogorske vrhunce trigonometrično zmerili in našli precej različne visokosti od onih na avstrijski generalni karti (barometrično zmerjenih). Zato naj pristavim tu sem visokost najvažnejših gor v metrih. Kralj vseli vrhuncev v C i'ni Gori je Durm i tor na severu deželice, 2483 m. (do zdaj se je cenila njegova visokost na 2600). Hitro za njim pride Kom Kučki 2448 ob jugovzhodni meji in potem Maglič (na severozahodni meji) 2347 (na avstr. karti 2260) ter Ostri Kuk (med Geto in Moračo) 2300 m. Malo nižji so: VI a-sulja (med Četo in Moračo) 2296, Stö (med Moračo in Kolašinora) 2232, Visitor (nad Gusinjem) 2114, J a b 1 an o v V r h (nad Kolašinom 2168, M a gani k (med Četo in Moračo) 2018 in Vojni k (nad Nikšičem) 1068 m. Mnogo nižje so gore v pravi Orni Gori, n. pr. Stirovnik 1723 (na avstr. karti 1759) in zraven njega Lovčen 1631 m. med Ko-torom in Cetinjem. V severozahodni Črni Gori se vzdigata V a dar 1513 in Pusti Lisac 1448: a v južni Rumija nad Barom ter L is in 1334 in Mos ura 623 m. nad Olcinjem. Cctinje leži visoko 638 m., Nikšič 652, Kolašin 033, a Podgorica le 43 m.
(Konec prih.)	S. Rut ar.
♦
Slovenski glasnik.
Štiri slavnostne pesni o prihodu Nj. V. presvetlega cesarja Franca Jožefa I. na slovensko zemljo dne 11. julija 1883 smo iz „Slovenskega Naroda* ponatisnili v denašnji številki za tega clelj, ker se nam škoda zdi, da bi pozabljeni ostali taki biserji slovenskega pesništva ter se poizgubili po političnih listih. Prvi, prekrasni pozdrav S. Gregorčiča je vrhu tega natisnen tudi v Matičinem -Spomeniku'1. Znano je, da sta ga komponirala dva skladatelja, g. Fr. S. Vil h ar in g. prof. Fr. Grbec. Vilharjevo kompozicijo so peli narodni pevci pri velikanski bakljadi dne 11. julija v Ljubljani; Grbčevo pa pri slav-
nostni gledališki predstavi 32. julija. Št. 3. je prav lepo in z vsem občutkom deklamovala gospodična H. pl. Lehman ova v ljubljanskem gledališči 12. julija, a št. 2. gosp. notar Grunta r pri narodni veselici v Logatci dne 16. julija. Pravijo, da je gosp. Stritar svojo lepo odo (št 4.) razdelil med narod v 3000 iztisih. Možno! „Ljubljanski Zvon" ni videl nobenega.
Habsburžani v dežoli Kranjskcj 1282—1882. Slavnostni spis ob godovanji šcststoletnice od združitve Kranjske zemlje z Avstrijo. Na svetlo dal deželni odbor. Spisal August Dimitz. Risarije hist, slikarja Andreja Groll a. Ljubljana. Tiskarna Ig. v Kleinmayr et Fed Bamberg 1883, 4, 73 str. Cena po 3 gld. — Slavnoznani zgodovinar kranjski, gosp. c. ki\ višji finančni svetovalec Avgust Dimitz nam v tej slavnostni knjigi pripoveduje, kaj so Habsburški vladarji slavnega, velikega, lepega, v dušnem in materijalnem oziru koristnega zvršili na Kranjskem v preteklih šeststo letih. Mnogo je časa šeststo let, dolga je vrsta tridesetih vladarjev, ki so od Albrehta I. do Franca Jožefa I. gospodovali na Kranjskem, in ogromno je število zgodovinsko imenitnih dejanj od 1. 1282—1882, toda g. pisatelj je s svojim bistrim, izurjenim očesom iz ogromnega gradiva izbral, kar je posebno važnega in imenitnega za politično in kulturno zgodovino našo ter ognivši se vseh podrobnostij in posameznostij s spretnim peresom svojim narisal nam veličastno celotno in pregledno sliko, v kateri čitatelj vidi vse, kar je Kranjska prebila ter od svojih vladarjev lepega in koristnega prejela v dolgi vrsti šestih sto let. Dikcija je lepa in vznesena in pripovedovanje brez vse oratorične navlake mirno, točno, premišljeno in prijetno. Dovršen je tudi slovenski prevod, katerega je oskrbel g. Josip Cimperman. Tudi tiskarna Bambergova je storila vse, da bi podala občinstvu knjigo, dostojno slovesnemu prazniku, kateremu je namenjena. Papir je izboren, začetne črke, obrobek in konečne vinjete lepo risane, tisk posebno razločen in krasen. Sploh želimo tej v vsakem oziru dovršeni knjigi mnogo naročnikov.
Deputacija „Matice Slovenske'1 pri cesarji. 13. m. m. ob 11. uri dopoludne je bila deputacija -Matice Slovenske", obstoječa iz gg. predsednika župana Gras-sellija, podpredsednika prof. Lovca in odbornika prof. Šukljeja vzprejeta v avdijenci od presvetlega cesarja, da Mu izroči prekrasni .Spomenik11, katerega je o šeststoletnici na svetlo dala „Matica Slovenska". Gospod predsednik je cesarja ogovoril tako:
Veličanstvo!
„V obeh deželah, kateri te dni praznujeta slavnost šeststoletnega združenja s presvetlo krono Habsburško, stanujejo Slovenci v velikem številu, na Kranjskem zlasti je Slovencev ogromna večina prebivalstva".
„Matica Slovenska, literarno društvo, katero ima svoje ude po vseh deželah, koder prebiva slovenski narod, štela si je v svojo dolžnost, da tudi na literarnem polji postavi patrijotičen spomenik svečanosti, katero zdaj obhajajo do malega vsi Slovenci. Izdala je v to svrho slavnostno knjigo in preudano prosi: Vaše Veličanstvo blagovoli premilostno vzprejeti jeden izvod te knjige!"
Nj. Veličanstvo je na to blagovolilo odgovoriti:
„Es freut Mich sehr, diesen neuen Ausdruck, der patriotischen Gesinnungen Meiner treuen Slovenen entgegen zu nehmen "
To je slovenski:
Jako Me veseli vzprejcli ta novi izraz jKilrfotičnega mišljenju Mojih zvestih Slovencev."
Na to je presvetli cesar vprašal deputacijo, koliko članov ima Matica. Pozvedoval je. ali ima svoje člane samo na Kranjskem, ali tudi po drugih slovenskih pokrajinah, osobito jc želel vedeti, če ima tudi na Štajerskem kaj članov. Naposled je vprašal, kakšne knjige daje na svetlo Matica. G. predsednik Mu odgovori, da izdaje izvirne znanstvene in poučne spise, pa tudi prevode, osobito leposlovnih del, letos pa, da je izdala samo ta „Spomenik".
Na to je bila deputacija premilostno odpuščena.
Najlepša knjiga slovenska, kar jih je bilo natisnenih od 1 1550. do dc-našnjega dne, to je gotovo „Spomenik o šeststoletnici začetka Habsburške vlade na Slovenskem8. Založila in na svetlo dala M a-t i c a Slovenska, Natisnila Ig. v. Kleinmayr et Fed. Bamberg v Ljubljani 1883, 4, I—VIII + 241 str. Ker bodemo o svojem času prinesli strokovnjaško oceno o vsebini tega Spomenika, hočemo danes samo našteti posamične» spise, katere obseza, ter opisati na kratko vnanjo obliko njegovo. Vsebina mu je ta; 1. Predgovor; 2. S. Gregorčič: Pozdrav Nj. V. cesarju; 3. Fr. Šuklje: Avstrijsko medvladje in ustanovitev Habsburške vlade na Avstrijskem; 4. Anton Fun tek: V jednajsti dan julija 1883; 5. Ivan Lavrcnčič: Habsburžani ustanovni k i Ljubljanske škofije in zaščitniki katoliške vere na Kranjskem; 6. Ivan Navratil: Anton Janša, slavni kranjski čebelar; 7. Fr. Hauptmann: Jurij Vega: S. Kril an: Rada; 0. Simon Rut ar: Slovenske dežele in ustanovitev Vojaške Krajine za Ferdinanda I. — Vsa vnanja oblika knjige je zvršena po navodilu mestnega inženirja in arhitekta g. Ivana Duffčja, kateri je naslovnemu listu, obrobku vsakega posamičnega lista, začetnim črkam in vinjetam v zlogu italijanske renesance narisal načrte, ki so bili potem na Dunaji v baker vrezani. Osobito krasne so začetne črke, v katerih je vpodobljena vsebina vsakega posamičnega spisa. Knjiga je natisnjena z novimi razločnimi črkami (srednjevečna antiqua) na izbornem angleškem papirji rumenkaste barve. A pet izvodov (za cesarja, dež. predsednika barona AVinklerja, ljubljansko licejalno biblijoteko in za Matičin arhiv) se je natisnilo na papirji iz japanske državne papirnice v O j i Tokio: teh pet iztisov je tudi po Duffejevem načrtu vezal c. kr. dvorni knjigovez L. Gr oner na Dunaji v bel pergament z rudeči m i in modrimi ornamenti v italijanski renesanci. V sredi zgornje platnice je v modrem polji narejen zlati monogram F. J. L Tistemu izvodu, katerega je Matica poklonila Nj. Veličanstvu, naredila sta po Duffejevem navodu izrezovalec g. Anton Mlakar in J. Math i an prekrasno šatulo iz orehovega in ebenovega lesa, na katere pokrovu je v srebru vdelan monogram Matice Slovenske jfcf. $. z letnicama 1283. in 1883. — Tudi v tipografičnem oziru je knjiga dovršena, za kar gre posebna hvala tiskarni Bambergovi. Konečno omenjamo, da ta „Spomenik" prejmö samo tisti matičarji, ki za 1. 1883. naprej plačajo svoj letni donesek.
Slovenska predavanja na graškem vseučilišči. V „Slovenskem Pravniku" leta 1870. sem našel kratko opazko, da so se nekdaj na graškem vseučilišči razlagali nekateri predmeti v slovenskem jeziku. Želeč kaj več o tem pozvedeti, posebno kedaj in doklej so bila ta predavanja, in pa, se li ni morebiti kdaj tudi
na drugih fakultetah v slovenskem jeziku predavalo, začel sem natančneje preiskovati. Ker so pa take stvari zanimive za vsakega, ki se peča z razmerami našega naroda, naj jih motri s političnega ali s kulturnega stališča, hodi tukaj plod teh raziskovanj priobčen.
Prva predavanja v slovenskem jeziku so bila, kolikor sem mogel zaslediti, leta 1828.in tona modrosl o vski fakulteti in na medieinsko-kirurgičnem oddelku. Jeseni leta 1850. začelo pa se je na bog os lovski in pr a vos lovni fakulteti v slovenskem jeziku predavati.
• A. Na medieinsko-kirurgičnem oddelku: Tukaj je čital dr. Janez Ne p. Komm, redni, javni profesor, doslužen rektor liceja in chirurgus Primarius v javni bolnici, od leta 1828. do leta 1834., pa le zimske tečaje: „Ueber theoretische und praktische Geburtshülfe in windischer Sprache nach Anton Makowitz's Handbuch der Geburtshülfe für Hebammen auf dem Lande, aus dem grossen Lehrbuche Raphael Johann Steidele's herausgezogen und ins Krainersche übersetzt, Laibach bei Johann Friedrich Kger*. Od leta 1835. do leta 1830. je čital „nach eigenen Schriften in windischer Sprache", od leta 1840. dokonča zimskega tečaja 1848/49. pa „nach eigenem Lehrbuche betitelt: »Bukve od porodne pomozhi sa porodne pomozhnicc na kmetih*. Saloshil Franz Ferstl v Gradci. Johannes Lovrenz Greiner 1840.* —
Od leta 1840. se na tem oddelku v slovenskem jeziku ni več predavalo.
B.	Na m o dr osi o v ski fakulteti je učil öd jeseni leta 1828. javni [gimnazijalni] profesor slovenščine Koloman Kvas [Quass] slovenščino (Unterricht in der windischen Sprache) „nach I)ainko;s Lehrbuch der windischen Sprache. Graz, 1824". po 4 ure na teden. Po tej slovnici je poučeval do jeseni leta 1841. Takrat pa je začel učiti „nach Markows Lehrbuch der windischen Sprache. Graz, 1832*; po tej knjigi je poučeval do poluletja 1850/51. V tečaji 1850/51 je učil „über die Formenlehre der sloven i sehen Sprache*. To predavanje je za r.as posebno zaradi tega zanimivo, ker nam kaže, da so do tega časa Slovenci, vsaj štajerski, v nemškem jeziku imenovali naš jezik „windische Sprache", pa da so od leta 1850. sem začeli se poprijemati izraza „slovenisclr, kateri je s časom po polnem prvega izpodrinil, prepustivši mu še samo nekaj veljave v psovalnem leksikonu naših severnih prijateljev. Od tedaj je predaval v prvem tečaji „über die Formenlehre der slov. Sprache", v drugem pa „über Syntax und Stylübungen der slovenischen Sprache" ali pa na opak.
Učil jc do letnega tečaja 18G7., t. j. v tem tečaji ni več učil, kajti takrat je začel predavati g. dr. Krek, in g. Kvas se mu jc takoj skromno umaknil, ali pa ga je bolezen k temu prisilila.
C.	Na bogoslovski fakulteti je začel v zimskem tečaji 1850/51. dr. Matija Ko bič, redni javni profesor, v slovenskem jeziku predavati, in sicer je imel -Vajo v slovenskih pobožnih nagovorih" po jedno uro na teden. Ravno tako v poluletjih 1851, 1851/52. 1852. 1852/63. V letnem tečaji 1853 imel je „Vajo v razlaganji krščanskega nauka* tudi po jedno uro na teden.
Jeseni 1853. je stopil na dr. Robičevo mesto javni redni profesor dr. Jožef T os i, ki je imel v tem tečaji „Vajo v pobožnih nagovorih". V naslednjem tečaji 1854. je imel „Vajo v krščanskem nauku". „Vajo v pobožnih nagovorih* je imel še potem v tečajih 1854/55, 1855, in 1855/56.
V	zimskem tečaji 1855/50. je bilo zadnje slovensko predavanje na tej fakulteti.
Č. Na pravoslovni fakulteti so se začela jeseni 1850. slovenska predavanja. V tečaji 1850/51. je bral „Čez avstrijansko državljansko pravo v slovenskem jeziku gospod dr. Jožef Krainc. ko docent skoz 8 ur."
Exempla trahunt. to vidimo tudi tukaj. Že v naslednjem letnem tečaji 1851. sta posnemala njegov vzgled dva profesorja, tako da so bila v tem tečaji tri predavanja v slovenskem jeziku. Razlagali so namreč:
„Avstrijansko državljansko pravo skoz 7 ur" dr. Jožef Krainc;
„Red kazenske pravde skoz 4 ure* dr. Janez Kopač [redni javni profesor, doslužen rektor c. kr. vseučilišča v Inomostu], in pa
„0 avstrijanskih kaznovavnili postavali čez hudodelstva skoz 3 ure* iz-venredni javni profesor dr, Josip Skedl.
V	naslednjem zimskem tečaji 1851/52. so čital i ti trije ravno o istih predmetih. samo da je dr. Skedl čital zdaj po jedno uro v<-č, namreč po 4 ure na teden.
V	letnem tečaji 1852. se je dr. Kopač že navolil ter je opustil slovenska predavanja. Čitala sta torej še: dr. Jožef Krnim- ,Avstrijansko državljansko pravo" po 7 ur, in pa dr. Josip Skedl „Avstrijansko kazensko pravo" po 4 ure.
V	tečaji 1852/53. sta čitala ravno tako dr, Jožef K rajne r Avstrijansko državljansko pravo* po 7 ur, dr. Josip Skedl pa ..Novo knjigo kazenskih postav čez hudodelstva" po 4 ure.
V	tečaji 1853. je čital dr. Jožef Krainc zopet. „Avstrijansko državljansko pravo- po 7 ur, a dr. Josip Skedl je razlagal „Novo knjigo kazenskih postav čez hudodelstva, pregreške in prestopke" po 4 ure.
V	zadnjem letu je bil dr. Krainc izpitavatelj pri judicijalnem izpitu. Zanimivo bi bilo zvedeti, ali ni morebiti kandidate, ki bi to želeli, in ki so pri njem slušali avst. pravo, izpraševal v slovenskem jeziku? Gotovo je še več ju-ristov. ki so v tem času bili na graškem vseučilišči ter se še spominjajo tega. Morebiti nam ta ali oni stvar razjasni.
Jeseni 1. 1853. je bil dr. Krainc imenovan za profesorja na pravno akademijo Sibinjsko na Erdeljskem, od koder je bil koncem lota 1870. na vseučilišče v Inomost prestavljen.
V	slovenskem jeziku je predaval še samo dr. Skedl ter razlagal „Novo knjigo kazenski]» postav čez hudodelstva" po 4 ure v tečajih 1853/54 in 1854 Pa vidi se, da, kakor ga je dr. Krainčev vzgled vzpodbudil, da je tudi on začel v slovenskem jeziku razlagati, ravno tako hitro je omagal ter se navolil, ko je zapustil dr. Krainc graško vseučilišče.
Od julija leta 1854. se ni nobeden pravniški predmet več v slovenskem jeziku razlagal.
V	„Slovenskem Pravniku" leta 1870. na strani 53. se čita. da je dr. Skedl razlagal kazenski zakonik, da-pa je „vender to reč le pritiral do 5. §., ker ui bil našega jezika zadosti zmožen *. To je gotovo pomota, ter bo to najbrž veljalo o dr. Kopači, ki je svoja predavanja res le do 3. tečaja „pritiral*, ne pa o dr. Skedlu, kateri je celih 7 tečajev predaval, ter tedaj gotovo bil zadosti zmožen slovenskega jezika.	Ivan Dečko.
dolžnost nasproti svobodomiselstvu že izpolnil. Ali tega po mojem mnenju ni storil.
Pojmi, na katere se oslanja ta analiza — marksizem, naprednjaštvo in katolištvo, so zelo neopredeljeni ter nestalni in zahtevajo pri uporabi veliko pozornosti. Dejstvo, na katero hočem s tem opozoriti, je razvidno na primer že Iz tega, kako jih uporablja urednik, ki govori o njih v splošnem uvodu zdaj kot o „politično-kulturnih krogih", zdaj samo kot o „idejnih okvirih". Poleg tega ima v konkretnem svetu, to je na nekem kraju in v nekem času vsaka življenjska aktivna doktrina drugačno podobo nego v abstraktni formulaciji. Tako je bilo in je nedvomno tudi z našim marksizmom in gotovo je, da je bil tedanji slovenski socializem le približen in morda dokaj naiven posnetek osnovne ideologije. Celo stare in docela izdelane doktrine, kakor je katoliška, doživljajo neprestane metamorfoze in lahko se na primer reče, da se današnje slovensko katolištvo dokaj razlikuje od katolištva predvojnih časov. To prožnost katolištrva ugotavlja samo mimogrede tudi urednik, ko govori na XII. strani uvoda o nekem „katoliškem kritiku, vzraslem v času naturalistične literature".
Vseh teh različnosti urednik ni mogel upoštevati. Okrajšal in poenostavil si je svojo nalogo na ta način, da je pri marksizmu in katoiištvu predvsem pokazal Cankarjevo stališče do čiste doktrine, s čimer je dal svoji analizi v nekem smislu morda celo trajnejše in zanesljivejše osnove. Ni pa upravičeno, da ni prav tako storil tudi pri naprednjaštvu, da ni tudi tu, kakor pri socializmu in katoiištvu spregovoril o njegovem čistem bistvu in o Cankarjevem odnosu do njega. Kajti če pravi v III. zvezku, da je „kulturno jedro slovenskega svobodomisclstva... obstajalo iz prave materialistične filozofije", jc jasno, da ne govori o esenci te duhovne smeri, marveč samo o njeni trenutni in konkretni slovenski spaki. Materialistična filozofija prav gotovo ni in ni bila idejna osnova svobodomiselstva, če ga namreč ne motrimo kot politično stranko jalovega slovenskega meščanstva in samo kot trenuten pojav, marveč kot idejno smer, kakor je prof. Cankar motril katolištvo in marksizem. Resnična osnova svobodomisclstva je individualistična svobodoumnost, to se pravi odklanjanje dogmatizma, vseh privzgojenih in pricepljenih nedotakljivih resnic, in zavest, da ima vsak človek pravico, če ne dolžnosti, graditi si in preustvarjati svoj svetovni in religiozni nazor po zahtevah svoje narave. Ta svobodoumnost ne zanika religioznosti, a zanika religije, kolikor niso svobodno izbrane, ne zanika ne duha ne resnice, marveč odklanja vsako prisilno vero bodisi v duha bodisi v materijo, zavrača enkratno razodetje in veruje v trajno vršeče se raz-
ali resnica je prišla na dan; župan je izgubil svojo oblast, Antonija pa so zopet pustili iz zapora. Že prej se je Marijin brat Marko zaljubil v Elviro, sestro Al-fredovo, in ko je ravno dovršil svoje nauke ter postal doktor zdravilstva, želel se je ž njo poročiti, toda oče Elvirin nikakor ni v t.o dovolil. Elvira je obupa-vala, oče pa je besnil. Na dan Marijinega in Matincga ženitovanja umori Antonio starega Salettija, ki je njegov oče, prinese nezavedno Elviro Marku in ubije sam sebe. Dejanje se dobro zapleta in razvija, a značaji so tako dobro risani, da vidiš vedno živega človeka pred seboj. Ne le za tu navedena lica, ampak tudi za vse ostale menj imenitne osobc je pisatelj imel pred očmi stare dobre znance iz svojega kraja, in ravno tako so tudi posamezne dogodbe po večem resnične. Kdor ne pozna Istre, videl bo v tej pripovedki žalostno usodo tamoš-njih Hrvatov, a kdor jo pozna, čital jo bode tem slastneje, ker se bode v duhu z nova preselil v lepe kraje vzhodne Istre, ki ostanejo človeku vedno v dobrem spominu zaradi prirodnih krasot in zaradi poštenega tamošnjega naroda. Poudarjati nam je tudi politično stran te pripovedke, v kateri nam pisatelj bolj nego z vsako drugo razpravo opisuje neopravičeno in krivično gospodstvo isterskih Lahonov, ki hrvaški narod duševno in telesno zatirajo. Preverjeni smo, da bo ta pripovedka isterske Hrvate bolj osvetila, nego deset političnih brošur. Toliko nam se je zdelo potrebno povedati, da bi slovensko občinstvo opozorili na novega hrvaškega romanopisca Kumičič-Sisolskega.
Od istega pisatelja je ravnokar v 3. zvezku univerzalne biblioteke prišla na svetlo predelana njegova starejša pripovedka „Slučaj". -—Od hrvaške biblioteke je prinesel 9. zvezek Brlekovičev prevod ruske pripovedke „Ivan Iv a novič i Ivan Ni ki fori č" od Gogolja, a 10. zvezek Galčev prevod novele „Pont-des-Artska prosjakinja" od Vilima Haufta. — Na polji liričkega pesništva se je pokazal novi hrvaški pesnik Josip Milakovič, ki je pod imenom „Hrvačanke" (cena 40 nov.) izdal snopič svojih prvencev, po katerih kritika sodi, da pričajo o lepem dar« mladega pesnika, kateremu da treba samo „nauke, marljivosti i volje". — Mil a n Grlo vi 6 je zložil v pesem pripovedko „Mrtva ljub a v*. (Cena 20 nov.) — Od že omenjenih Ha-rambašičevih „Ružmarink" sta od zadnjega našega poročila prišli na svetlo že drugo in tretje izdanje, kar najbolj priča, kako se je mladi pesnik občinstvu priljubil. Že omenjena izvirna drama „Maja" je tudi tiskana in se prodaje po 30 nov. — V Senji so bogoslovci pohrvatili in izdali historiško pripovedko iz XV. veka „P o sij ed nji car". (Cena 50 nov.) —
Beletrističnim proizvodom nam je prištevati tudi dve knjižici za mladino. Neutrudni pisatelj L j u d e v i t Tomšič je izdal 2. zvezek „izvornih p r i p o v i e s t i h r v a t s k o j m 1 a d e ž i", v katere nabira samo najlepši cvet iz dozdanje hrvaške književnosti. Gotovo lepo in posnemanja vredno začetje. kateremu želimo najboljši vspeh. Akademijska knjigarna pa je poleg znane „hrvatsko biblioteke" začela izdavati „biblioteko za m l a d c ž", zvezek po 12 nov. Prvi zvezek je prinesel „PomorCice", pripovedke staroga mornara od A. Hajdenaka. —
Pedagogijsko literaturo je pomnožil J. Š i r o 1 a v Bakru s prevodom prelepe knjige „Misli ob u z go ju d j e c e", ki jo je francoski napisal Mih. Montaigne.
Akademija z n a n o s t i j je dala na svetlo dva nova zvezka „Ra da" s prezanimljivo vsebino. V LXV. knjigi čitamo: „Prinos k naglasu u (novo) slovenskom jeziku" od M. Valjavca; „pastirski razgovori" u Katančičevih „fructus auctumnales" od dra. M a i x n er a: „prvi ljetopisci in davna historijo-grafija dubravačka" od Nodila; „novi izvori za dalmatinsku epigrafiju* od S. L j u b i 6 a; „dubravački dijalekat, kako se sadagovori;t od Bud m an i j a; nekrolog Ami Boueja od Gj. Pilar a; životopis dra. Josipa Schlossera viteza Klekovskoga od Ljud. V u k at i n o v i 6 a. — LXVI. knjiga pa ima le-te razprave: „Noviji pokret. u botanici" od Ljud. V u k a t. i n o v i č a; „contributiones ad floram terrae Slavorum meridionalum" od M. Gandogera; „sauropsidi ili teorija postanka ptica od gmazova" od dra. Laz ar a Car a; „o njekojili po-kusih sa statickom munčinjom" od dra. V. D v o f a k a; „ostanci kvaternih sisara gore zagrebačke" od dra, D. G or j an o vi 6 a. Ta knjiga nam je veselo znamenje, da tudi na znanostno polje dohaja čim dalje tem več novih delavnih močij; a učeni gospod Gandoger iz Arrasa je prvi Francoz, ki je svoj spis poslal jugoslovanski akademiji, da ga priobči v svojem glasilu. Pri tej priliki naj povemo .še to, da po smrti slavnega in prerano umrlega Daničiča jugoslovanska akademija nikakor ni ustavila izdavanja velikega svojega „rječni k a", ampak učenega profesorja Budmanija je iz Dubrovnika pozvala v Zagreb in mu poverila imenitno delo. Gospod Budmani pridno dela po osnovi Daničičevi in že se tiska peti zvezek. Zunanja oprava in razredba se ne bode nič ločila od dozdanjih zvezkov, a kakšna bode notranja vrednost prihodnjih zvezkov, o tem zdaj ne moremo soditi, akoprem se strokovnjaki nadejö najboljšemu vspehu.
Dr. Bogoslav Šulek je te dni izdal knjigo „Hrvatski u s t a v go d i ne 1883", v kateri na 320 straneh razlaga državno-pravno stanje in ustavne pravice hrvaškega kraljestva. Ta preimenitna knjiga je namenjena zlasti zastopnikom nekdanje Vojaške Krajine, ki bodo letos prvikrat skupaj z ostalimi svojimi rojaki sedeli v hrvaškem saboru ter se bodo iz nje mogli seznaniti s pravicami, kaiere so narodu v ustavni državi postavno zagotovljene. Pa tudi vsak Slovenec, kateremu so mar razmere naj bližnjega mu bratovskega naroda, bode rad segel po tej poučni knjigi. Razen predgovora in uvoda so v knjigi le-ti oddelki: Država i ustav; ustav i samostaluost; sabor; glavna načela ustava; vlada; trojedna kraljevina; Rieka; Dalmacija; turška Hrvatska; Medjumurje; postanak i do-spjetak vojničke krajine; okoliš trojedne kraljevine; posti-anstvo ili obseg trojedne kraljevine; pučanstvo ili narod; vrela našega ustava; Corpus juris; razvitak i miena našega ustava, 1. razdoblje samostalnih vladalaca (od VII. do XII. vieka), 2 razdoblje od Kolomana do Fredinanda I (od godine 1100— 1527), 3. razdoblje od Ferdinanda I. do Ferdinanda V. (od godine 1527 1848), 4. razdoblje od Ferdinanda V. do Franje Josipa I. (od godine 1848—1882). Ta vsebina najbolj priča, kolikanj koristna in potrebna je ta knjiga vsakemu domoljubu, posebno pa onemu, kateremu je vsaj nekoliko poverjena usoda njegove domovine. Cena 1 for. 20 nov. — Pravnikom so dobro došle dve praktično-znanstveni knjigi in sicer „T u m a č k občemu a v s t r i j s k o m u grad-j a n s k o m u zakoniku" svezak IV. knjige 11. od dra. Marijana D e -renčina, ki po svojem temeljitem znanji spada med prve hrvaške pravoslovce; in „o d v j e t n i č k i r e d" od dra. H i n k o v i <J a Od školskih knjig je prišla
na svetlo „P o v j e s t hrvatske književnosti" za kandidate učiteljstva. Drugo popravljeno izdanje. Cena 60 nov. — ■ Nobena stroka se v najnovejšem času na Hrvaškem tako marljivo ne obdeluje, kakor poljedelstvo in gozdarstvo, in danes nam je zopet omenjati treh knjig te vrste. Vlad. Kiseljak jc izdal „Nauk o čuvanju šuma" razjasnjen s podobami. Cena 70 nov. Ravnatelj kmetijske šole v Križevcih gospod Vihodil spisal jc „Nauku o umno m gospod ar en ju" I. dio, z7czak I. Cena 50 nov. V Zadru pa je prišel na svetlo prevod talijanske knjižice „Kako sc pravi vino" od Carpeneja. Cena 50 nov. — Kdor bi se hotel seznaniti s hrvaško obrtnijo, zanimalo ga bode „Izviešče o o trščanskoj izložbi" od Milana Krešiča, tajnika trgovske in obrtnijske zbornice v Zagrebu. Cena 1 for. Na Hrvaškem obrtnija ni tako razvita, kakor v drugih deželah, pa tudi ni tako neznatna, kakor se navadno misli, zlasti je tako zvana domača obrtnija od nekdaj dosti imenitna. Na lanski tržaški razstavi so si Hrvatje napravili poseben paviljon in imeli so lepo priliko pokazati pridelke svojega „uma in dlana", in res danes svet o Hrvatih in o Hrvaški v marsičem drugače sodi. Omenjeno „izviešče- nam pojasnjuje na tanko vspeh hrvaške razstave v Trstu. Na lici nam že sama tiskarska ornamentika kaže, da jc knjiga hrvaška. — Hrvaški časopisi so se s 1. junijem t. 1. pomnožili za dva. V Novi Gradiški izhaja vsako soboto zabavno poučni list „Gradiš-čanin8, v Brčkom v Bosni pa tudi vsak teden „Bosanac*. Želimo obema dolgo življenje, kajti baš v onih krajih bi dobro uredovani lokalni list mogel mnogo koristiti.
Matica Srbska v Novem Sadil je izdala letos že dva zvezka svojega letopisa (uredjuje ga A. Iladjič), knjigi 133 in 134. Knjiga 133. obseza : 1. Alkalične bare kopelji u somborskej okolini. Od Prof. M. Petroviča. 2. Ciceronov govor protiv Katiline, Preveo Milan A. Jovanovič. 3. Zakon od 14. listopada 1874. ob ustroju pučkih školah, preparandijah za pučko učiteljstvo v kraljevinah Ilrvatskoj i Slavoniji. Rasprava M. Neškoviča. 4. Kraj ponora (studenca). Pripovetka iz srp-skoga života. Od St. V. Popoviča. 5. Književnost: Ciparska lievesta. Pesma-no-vela od Pavla Hajza. Preveo Steva Tokin. Ocena J. Grčiča. — Istorija sveta, pregled udešavan za srednje školc. Knjiga prva i druga. Napisao M, Zečevič. Kritika Jovana Djordjeviča. 6. Matica Srpska: Izvodi iz zapisnika književnog odbora i odeljenja 1880. godine. — Knjiga 134". obseza: 1. Vladika Danilo Jakšič Od Djordja Rajkoviča. 2. Pogled na kulturu izlama i na upliv njezin u našem narodu. Od dra. Milana Jovanoviča. 4. Nevenka. Novela Milana Savica. 5. Može li biti na zvezdama živih stvorova V Od prof. A. Matiča, 6. ü samoči. Pesme—ča. 7. Književnost: Istorija sveta, pregled udešavan za srednje škole. Knjiga prva i druga. Napisav M. Zečevič. Kritika Jovana Djordjeviča. (Nastavak.) 8. Matica Srpska: Izvodi iz zapisnika književnog odbora i odeljenja 1880. godine.
Fr. H.
Slovani na Saksonskem. Leta 1871. so šteli na Saksonskem še 20 Vendov na 1000 duš vse kraljevine; leta 1880 pa lc šc 17. L. 1871. so jih našteli vsega vkup 52 007, 1880. pa le 51.410. Od teh jih živi v Budišinskem okraji 48.225 vkup, drugi so razkropljeni po kraljestvu. Po mestih so povsod v manjšini, v Budišinu (Bautzen) je med 17.503 prebivalci 3066 Vendov, v Weissenburgu med 1.242 prebivalci le 204. Izmed vasij jc po navadnem mnenji 204 vendiških, ali
samo 4 so popolnem vendiške in te štejejo le 217 duš, drugod so povsod pomešani z Nemci. Tako umira slovanstvo na Saksonskem že tisoč let, žalibože, umrlo bo vse; ali ob jednem nam je živa priča, kako počasi izginjuje narod, resno svarilo onim, kateri mislijo, da bi mogli ponemčiti narod slovenski v nekoliko letih.	Fr. H.
Rusko „geograiičeskoje občestvo" je imelo 6. (18.) aprila glavno sejo. Iz poročila za leto 1882. posnemamo sledeče: Društvo je poslalo preteklo leto deset ekspcdicij, da bi preiskavale znanstveno sosedne in domače še tako malo znane dežele. Izmed teh je šla jedna v Novajo Zemljo, jedna na otok Sahalin, jedna na Pamir, jedna v Merv, jedna v Kavkaz, jedna v Ural i. t. d. Krepko je podpiralo društvo tudi mednarodno podjetje, da se je napravilo po polarnih deželah štirinajst štacij za meteorologična opazovanja. Ruska jih ima na iztoku Lene, Jeniseja, na Novaji Zemlji, v ruski Laponiji. Izmed spisov, izdanih od občestva, so najbolj zanimljivi geografični slovar ruskega carstva (urednik P. P. Semenov) niveliranje Sibirije, statistično-ekonomični pregled Bokharskega kanata in poročilo raznih ekspedicij. Občestvo stoji v zvezi s tristo učenimi društvi po vsej zemlji. Društvo razpolaga čez 100.000 rubljev premoženja, vlada pa je podpira prav radodarno. Odličnim delavcem na polji geografične vrednosti razdelilo je 19 premij.	Fr. H.
Kako je sloveniti roške pesni, kaže nam naslednja, dovršeno iz Puškina preložena balada:
Dva vrana.
Puškin.
K vränu črni vrän leti,	Kdo ubil, zakiij, kako?
Vränu črni vr<in kriči:	Sokol njega ve samč;
Vr&n! kje najdeva kosilo?	Črni konjič ve iz grada,
Kje kosilo in gostilo ?	Vč gospil njegova mlada.
Vr&nu odgovarja vr.in:	Sokol zletel v gaj vesel,
Kčsil bodeš ves ta dan;	Konj morilca n£sc vzel;
V čistem polji pri rakiti *	Živega gospil jnnžika,
Gospodar ubit leži ti!	Mrtvega doma ne čaka.
K a 1 o p e r.
„Ljubljanski Zvon" Izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesce v zvezkih ter stoji: za vse leto 4 gld. 60 kr., za pol leta 2 gld. 30 kr., za četrt leta 1 gld. 15 kr. Za vse neavstrijske dežele po 5 gld., za dijake po 4 gld. na leto.
Založniki: dr. I. Tavčar in drugo vi. — Za uredništvo odgovoren: Fr. Leveč. I're<liiistvo: v Novih ulicah 5. — Upraynistvo: na Marije Terezije cesti 5.
Tiska „Nitrodna Tiskarna" v Ljubljani.
Popravki:
V vse slovenske liste, ki so objavili Gregorčičevo L slavnostno pesen, -tedaj tudi v „Ljubljanski Zvon" št. 8, str. 481. se je vrinila tiskarska napaka. • Čita se namreč v 11. verzu:
„On ded pravičen, čvrst in zdrav" A čitati je ta verz:
„On ded pravičen, čvrst in zdrav." Pesnik je vzel glavno goro in glavno reko kranjsko kot zastopnici •vsedežele; goro pravečno, —reko vedno mlado, vedno novo, ker vedno •nove valove izlivajočo — kontrast, v katerem tiči tudi nekoliko alegorije. —
G. prof. Stritar prosi našo opazko v zadnji Številki „Ljublj. Zvona" .popraviti tako, da je res svojo odo dal razdelit med narod v 4000 (ne 3000) izvodili. —
•Denašnji List piše na 568. str., da sta zemlji na Ugaru opuščeni že 150 let. To je zmota. G. Janez Kosler mi ravnokar pripoveduje, da sta opuščeni •dobrih 80 let. Takisto mi potrjuje ustno g. Kari R u d e ž sam.
L.