737
Na ladji mi je pravila pozneje ena Angležinj , kako majhno se čuti vedno v teh cerkvah. Mogoče, da je tako pri vsakem, a ne vem, meni se zdi, da se čutim v njih vendar vedno tudi velikega in močnega. Naš dom je tukaj, zato stojimo tukaj krepko. Del moči onega velikega in mogočnega, ki mu služimo, se zliva tukaj tudi v nas, v naše
KATEDRALA V ŠIBENIKU.
srce, v naše misli. Stojimo tukaj na tleh, majhni sicer in slabi, a srce se dviga nad kupolo, misli kipe v višave, do neba, nič omahujočega, nič slabotnega ni v njih ...
Na prekrasni terasi malo nad morjem stoji veličasten spomenik slovitega Nikole Tommasea. Porojen 9. oktobra leta 1802. v
„DOM IN SVET" 1904. ŠT. 12.
Šibeniku je živel v Benetkah, kot begun na otoku Krfu, v Turinu in v Florenci, kjer je umrl 1. maja 1874. Bil je pesnik, zgodovinar, filolog, estetik, politik, velik govornik, neustrašen zagovornik trpečih in zatiranih. Dasi je pisal večinama italijansko, je bil v srcu veren Slovan in je ostal do smrti v duševni zvezi z velikimi sinovi svojega naroda, z Babukičem, Kukulje-vičem in Vrazom.
V hrvaščini si je oveko-večil svoje ime z duhovitimi aforizmi o vseh mogočih vprašanjih, z »Iskricami". Če je slišal v tujini še v starih dneh, ko je bil že slep, svoj materinski jezik, se je razjokal vsakikrat od srčne ginjenosti. Domovini je želel srečo in prostost. Leta 1848. je pisal hrvaškemu narodu: „Iz okova kujte mače, a iz jarma štape za obranu. Vi, toliko vremena zgrbljeni, dignite se. Pleme slovansko, uzet češ mjesto izabrano medju velikim narodima ... Bog je naroda s nama!"
Da, to je tolažba, da je še Bog narodov z nami Jugoslovani, ker bi sicer morali obupavati v težkih dneh, ko nimamo prijateljev na zemlji, in nam oni, ki bi nas morali ljubiti s hvaležnostjo in bi morali skrbeti za nas z očetovsko skrbjo, dajejo kamenja, ko prosimo kruha, nam vračujejo s posmehom našo ljubezen in našo zvestobo, ki smo jo kazali v težkih in nevarnih dneh ... Samotna skala sredi morja smo. Hej, naj butajo valovi ob nas, naj se penijo v onemogli jezi in besnem sovraštvu! Mfstojimo. Zimzelen smo, vijoč se ob krepkem zidovju. Vedno zeleno je naše upanje, zaupanje v nerazrušno skalo, ki se je oklepamo: Bog narodov ostani z nami!
47