Krizantema na grob tovarišici Mariji Klavsovi Kirasna jesenska nedelja je bila. Soncc je še z vso močjo obsevalo cvetoče ajdove njive in poljubljalo dozorevajoče grozdje. Dalije po vrtovih so sklanjale svoje težke glave in vsepovsod jc kipelo življenje. In sredi te lepote se je vil lep, nem sprcvod na Primskovo, ki nas je vso pot pozdrav,ljalo in vabilo v svoje zlate gorice in temne gozdove. Pozdravljalo in spremljalo je sprevod zvonjenje primskovške farne cerkve in zvonjenje mnogih podružničnih cerkva^^^mimo katerih se je pomikal. Mladina in starši so spremljali 6vojo skromno, tiho učiteljico Marijo Klavsovo na poslednji poti. Tiho in skromno se je pojnikal aprevod med bogastvom narave. Tudi ona je bila tiha in skromna, a zato je bilo njeno delo tem vidnejše. Z mirno in toplo besedo je vsajala v otroška srca Ijubezen do vsega lepega in dobrega. In mladina jo je imela rada, saj ii. bila njihova, živela je med njimi polovico svojega življenja. In kakor je bila v življenju rada sama, nepoznana, tako si je želela tudi Po smrti počivati v kraju, kjer bi 'bila nemotena. In izvolila si je Primskavo za svoj poslednji dom. Poleg svoje pokojne sestre je legla tudi ona, odeta v jesensko cvetjc. In tako nas je zapustila zopet ena. Prazno je po njej, a dovršila je svoje poslanstvo na zemlji. Prestala je posiednji boj in se umirila. B. A.