22. junij 1941 — ustanovitev Glavnega poveljsfva slovenskih partizanskih čet
Začelo se je v
Bernardovi
hiši
V nedeljo, 22. junija 1941 se je bliskovito razširila novica, tla je Nemčija napadla Sovjetsko zvezo. Ta dan so se v stanovanju pri Filipu Bernardu na Vodnikovi cesti 27 v Ljubljani seslali člani Centralnega komiteja KP Slovenije in člani Vojaške komisije pri CK KP Slovenije in ustanovili Glavno po-veljstvo slovenskih partizanskih čet kot voja-ško vodstvo oborožene foorbe Slovenskega na-roda proti okupatorjem. Za komandanta so imenovali Franca Leskoška, za namcstnika dr. Aleša Beblerja, za komisarja pa Borisa Kidriča, ki ga je v začetku julija 1941 nasle-dil Miha Marinko. Kasneje so postali člani Glavnega poveljstva slovcnskih partizanskih čet še Oskar Kovačič, Miloš Zidanšek in Sta-ne Žagar kot predstavniki Komunistične par-tije, dr. Marijan Brecelj kot predstavnik kr-ščanskih socialistov in Dušan Podgornik kot predstavnik demokratičnega krila Sokola.
Plamen upora je zagorel v Šiški
Centralni komite KPS :in Glavno poveljstvo slovenskdh partizanskih čet sta na svoji prvi seji sredi julija 1941 sklenila, da se v Slove-nijd pnične obofožen napad proti okupatorjem 20. juldja 1941. Z navodili o pričetku vstaje v Sloveniji so odšli iz Ljubljane: Stane Žagar na Gorenjsko, Miloš Zidanšek na Štajersko, Oskar Kovačič na Primorsko, dr. Aleš Bebler na Notranjsko in Dolenjsko, Miha Marinko v Belo krajino.
•  Do vstaje proti okupatorjem je najprej prišlo na obmoeju današnje občine Ljubljana-Šiška. Plamen upora, ki ga je zanetila Smar-nogorska partdzanska skupina 22. julija 1941 v Tacnu pod Smarno goro, se je kmalu raz-širil po vsej Sloveniji. Kmalu zatem, v noči od 27. na 28. julij, je vstaja vznikla v kam-niškem okrožju, od koder se je razširila še v ostale predele Gorenjske, na štajersko in na Ljubljansko pokrajino. Ob oboroženih akcijah in bojih z okupatorjii pa so se ustvarjale nove partizanske sikupine, čete in bataljoni. V pr-vem letu narodnoosvobodllnega boja je delo-valo v Sloveniji že 38 partizanskih čet in 6 partizanskih skupin,  ki so bile vključene v osmih bataljonih.
•   Na   kritiko,   izraženo na posvetovanju Vrhovnega štaba, za komandante in komisarje glavnih    poveljstev    jugoslovanskih pokrajin 26.   septembra 1941 v Stolicah pri Krupnju, kjer se je med drugiim ugotavljalo tudi,  da je razvoj narodnoosvobodilne borbe v Slove-niji prepočasen, je Glavno poveljstvo sloven-skih partazansikih čet takoj ob povratku slo-venskih udeležencev tega posvetovanja Franca Leskoška in Mihe Marinka  izdelalo  načrt  o večjih akcijah in bojih proti okupatorjem.
•    Ob   sodelovanju  članov  Glavnega  po-veljstva    slovenskih partizanskih čet in vo-jaških strokovnjakoiv s,o borci Prvega štajer-skega bataljona v noči  od 7.  na 8.  oktober 1941 napadli Soštanj, 19. oktobra 1941 so borci Prvega   polbataljona   »Ljubo Sercer-« napadli Lož pr,i Starem trgu in naslednji dan so borci Borovniške čete iin Krimskega bataljona uni-čili vojaško skladišče z municijo v Bezuljaku pri   Cerknici. Borci dolenjskih čet so v noči 1.  novembra  napadli ftemško  postojanko  na Bučki, gorenjski partizani bivšega Kamniške-ga in Storžiškega bataljona pa so v noči od
4. na 5. december 1941 uničili železniški most preko Ljubljanice v Presarjah. Posebno po-membna v prvem letu partizanskih bojev je bila decembrska vstaja na Gorenjskem. Val upora proti nemškemu okupatorju je zajel Poljansko, Selško in Zgornjesavsko dolino in Bohinjski kot. Cankarjev bataljon je 12. de-cembra 1941 popoLnoma uničil na obronkih Mladega vrha pri Rovtah v Selški dolini nem-ško policijsko četo, ki je štela 53 mož, od ka-terih jih je padlo 45, teže ranjenih pa je bilo 7. Decembrska vstaja je še posebno važna za-to, ker so Nemci predvideni načrt o izselitvi Slovencev iz Gorenjske po teh dogodkih opustili.
Reorganizacija enot
•   Zima 1941—1942 je bila izredno dolga. Sneg je zapadel že v drugi polovici oktobra in ležal do konca marca. Da ne bi slovensko partizanstvo zaradi hude ziime in stalnih so-vražnjkovih napadov utrpelo preveliko izgub, so  se večje partizanske  enote porazdelile v manjše skupine in skupinice. Spomladi  1942 pa je partizanstvo v Sloveniji ponovno in še močneje   zaživelo.   Ustanavljale   so  se  nove partizanske čete in bataljoni. Po naredbi Glav-nega   poveljstva   slovenskih partizanskih čet aprila 1942 o reorganizacija partizanskih eno»t so bili ustanovljemi odredi in grupe odredov.
•   Tudi v Glavnem poveljstvu slovenskih partizainskih čet so nastale spomladi 1942 spre-membe. Stane Zagar, ki je deloval na Gorenj-skem,  je padel v borbi z Nemci  27.  marca 1942 na Planini pri Cmemgrobu, Miloš Zidan-šek je padel v borbi z Italijani 7. februarja 1942 na Hribarjevem na Notranjskem kot ko-mandant   bataljona   »Ljubo Sercer«, Dušana Podgornika    so   Italijani   ustrelili   kot   talca 13. junija 1942 v Gramozni jami v Zalah pri Ljubljani, Oskarja Kovačiča so Italijani are-tirali 10. decembra 1942 na Primorskem, na-kar je bil obsojen na 30 let zapora, kjer je zbolel, umrl je 31. januarja 1944 v Ljubljani. Po aretaciji Mihe Marinka 8. decembra 1941 v Ljubljani  je Boris Kidrič  ponovno postal kotnisar Glavnega poveljstva slovenskih parti-zanskih   čet,   aprila   1942 pa ga je zamenjal Ivan Maček.
•  Zveza med Glavnim poveljstvom sloven-skih partizanskih čet in partizanskimi enota-mi je spomladi  1942 zelo oslabela. Kontrola italijanske policije v Ljubljand in žična meja med centrom mesta Ljubljane in njeno oko-lico  je  preprečevala  neposredno  zvezo  med štabi partizanskih enot in Glavnim poveljst-vom slovenskih partizanskih čet. Zato je Glav-no poveljstvo slovenskih partazanskih čet za-pustilo Ljubljano in odšlo spomladi  1942 na osvobojeno ozemlje na Dolenjsko.
ProgramKPSinOFjebil uresničen
•  Italijanskemu okupatorju s poletno ofen-zivo leta 1942 proti partizanskim enotam na osvobojeno ozemlje ni uspelo uničiti narodno-osvobodilne vojske in  ne  narodnoosvobodil-nega   gibanja.   Tudi  članstvo  Glavnega po-veljstva  slovenskih partizanskih  čet je  pre-stalo ofenzivo. Po ofenzivi se je Glavno po-veljstvo slovenskih partizanskih čet nekaj ča-sa zadrževalo v Podlipoglavu pri Ljubljani, na-to pa je delovalo od novembra 1942 do aprila 1943 v Polhograjsfcih Dolomdtih.
•   Spričo politične i.n vojaške situacije v Sloveniji po italijanski ofenzivi in nastanku bele garde je bila v Glavnem poveljstvu slo-venskih partizanskih čet za večjo učinkovitost potrebna reorganizacija. Z odlokom Izvršnega odbora OF 1. aktobra 1942 so bili v Glavno poveljstvo islovenskih   partizanskih  čet  ime-novani:   Ivan   Maček   za komandanta, Boris Kidrič za politkomisarja,  Jaka Avšič  pa za namestnika komandanta. V takšnem sestavu je delovalo Glavno poveljstvo slovenskih par-tizanskih čet do konca maja 1943. Zaradi po-sebnih nalog, ki jih je prevzel Boris Kidrič v Osvobodilni fronti, je bil za kolitkomisarja Glavnega  poveljstva slovenskih  partizanskih čet, ki se je že od januarja 1943 imenovalo Glavni    štab   narodnoosvobodilne   vojske in partizanskih odredov Slovenije (NOV in POS), imenovan Boris Kraigher, za njegovega na-mestnika pa Ivan Kavčič, za načelmka štaba pa je bil imenovan Milovan Šaranovič. Z usta-novitvijo operativnih con pa so bili ustanov-ljeni tudi  pri  Glavnem štabu NOV in  POS operativno-organizaoijskd dn obveščevalni od-seki.   S   takšno   organizacijo je Glavni  štab NOV dn POS lahko neposredno vodil opera-tivne cone. Pod tem vodstvom so bile usta-novljene   ob   kapitulaciji   Italije   septembra 1943 divizije in korpusd. Konec septembra 1943 je postal kornandant Glavnega štaba NOV in POS Fra.nc Rozman-Stane, po njegovi tragični smrti novembra 1944 pa je postal komandant Dušan Kveder, Boris Kidrič pa ponovno po-stane    politkomisar.    Tak   sestav   v   vodstvu Glavnega štaba NOV in POS je ostal do osvo-boditve.
•  Pod tem vodstvom so narodnoosvobodil-ne enote 9. maja 1945 dz slovenske zemlje dz-gnale nemškega okupatorja dn osvobodile Ko-roško, Slovensko Primorje dn Istro. Tako je bil izpolnjen tudi program Komunistične partije in Osvobodilne fronte slovenskega naroda.
Rezka Traven