Marjetka Rangus ZBIRKA RAZPOZNAVANJA RECOGNITIONES 27 PARLAMENTARNE PRAKSE SOCIALISTIČNE JUGOSLAVIJE V iskanju ravnotežja med skupščinskim sistemom in parlamentarizmom INŠTITUT ZA NOVEJŠO ZGODOVINO Ljubljana 2016 3 ZBIRKA RAZPOZNAVANJA RECOGNITIONES 27 Marjetka Rangus PARLAMENTARNE PRAKSE SOCIALISTIČNE JUGOSLAVIJE V iskanju ravnotežja med skupščinskim sistemom in parlamentarizmom 4 PREDGOVOR ZALOŽBA INZ Odgovorni urednik dr. Aleš Gabrič Založnik Inštitut za novejšo zgodovino ZBIRKA RAZPOZNAVANJA / RECOGNITIONES 27 ISSN 2350-5664 Marjetka Rangus PARLAMENTARNE PRAKSE SOCIALISTIČNE JUGOSLAVIJE V iskanju ravnotežja med skupščinskim sistemom in parlamentarizmom Recenzenta dr. Božo Repe dr. Jure Gašparič Jezikovni pregled Polona Kekec Prevod povzetka Borut Praper Oblikovanje Barbara Bogataj Kokalj Tisk Medium d.o.o. Naklada 300 izvodov Izid knjige je podprla Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 328(497.1)"1946/1991" 342.53(497.1)"1946/1991" RANGUS, Marjetka, 1983- Parlamentarne prakse socialistične Jugoslavije : v iskanju ravnotežja med skupščinskim sistemom in parlamentarizmom / Marjetka Rangus ; [prevod povzetka Borut Praper]. - Ljubljana : Inštitut za novejšo zgodovino, 2016. - (Zbirka Razpoznavanja = Recognitiones, ISSN 2350- 5664 ; 27) ISBN 978-961-6386-65-4 285962240 5 VSEBINA 7 UVOD 13 PRISTOPI K RAZUMEVANJU PROBLEMATIKE DRUGE JUGOSLAVIJE 19 PARLAMENTARIZEM IN PREDSTAVNIŠTVO 21 Dilema o parlamentu – kaj je parlament in kaj ni? 27 Zgodovinski razvoj institucije parlamenta in parlamentarizma 39 Sodobni parlamentarizem 41 Pogoji parlamentarizma 77 MARKSISTIČNA KRITIKA PARLAMENTARNE DEMOKRACIJE 86 Participativni model 93 Parlamentarni model 98 Avantgardni model 107 Totalitarni potencial komunističnih režimov 121 DEDIŠČINA STARE IN ZAMETKI NOVE JUGOSLAVIJE 125 Organizacija oblasti na jugoslovanskih tleh med drugo svetovno vojno in federalizacija Jugoslavije 133 Začasna narodna skupščina 1945 6 143 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? 148 Ustavodajna skupščina 1945–1946: boj za ustavo 205 Ustavna reforma 1953: prvi korak k samoupravljanju 233 Skupščinska ustava 1963: nezdružljive kombinacije 265 1967–1969: spremembe znova na dnevnem redu 290 Partija, federalizem in delegatski princip 1974 325 Zadnje spremembe 333 POVZETEK 343 SUMMARY 353 VIRI IN LITERATURA 375 SEZNAM KRATIC 377 IMENSKO KAZALO 7 PREDGOVOR Political Science without History has no root, History without Political Science bears no fruit. (H. Finer) Znanost že več stoletij namenja raziskovalno pozornost političnim institucijam, ki izhaja iz njihove vloge v političnem sistemu, ta pa je, da delajo oz. procesirajo in izvajajo odločitve za družbo. Brez odločevalskih institucij bi bilo sprejemanje od- ločitev dosti manj realistično, saj bi morali biti sicer člani poli- tične skupnosti v ta proces ves čas vpleteni in biti prav tako ves čas pripravljeni na izvajanje političnih odločitev. 1 Realnost po- litičnega odločanja je takšna ali drugačna oblika predstavništva, ki je odvisna od temeljnih vrednot družbe, ki to predstavništvo ustvarja. Parlamenti oz. parlamentarizem so vedno odprta tema za raziskovanje. Parlament ima v sodobnih demokracijah prav po- sebno mesto, ki si ga je priboril s svojo zgodovinsko vlogo v boju za emancipacijo neprivilegiranih družbenih slojev. Sodobni 1 Blondel, Comparative Government, str. 20. 8 PREDGOVOR parlament v modernih demokratičnih državah pomeni prostor svobodne diskusije o različnih pogledih in ustanovo, ki v naj- širšem smislu predstavlja interese tistih, ki pri odločanju niso neposredno udeleženi. Ker je njegova vsakokratna konkretna vloga v družbi in državi odvisna od posameznega političnega sistema, je parlament nekakšen indikator, okno, ki omogoča po- gled v globinske posebnosti posameznega političnega sistema. 2 V sodobnem slovenskem pa tudi širšem znanstvenem pro- storu je na polju politološkega raziskovanja parlamentarnih institucij in praks nastala praznina. Medtem ko Državni zbor Republike Slovenije dobiva svoje stalno mesto v politoloških raziskavah, pa vsa ostala predstavniška in odločevalska telesa iz bližnje in daljne preteklosti niso deležna takšne pozornosti in ostajajo večinoma neraziskana. Zdi se, da kadar zanese razprava na to področje, zadostujejo pavšalne ocene, ki so na voljo v vsa- kem zgodovinskem učbeniku. Tak raziskovalni odnos še posebej velja do socialistične slovenske in jugoslovanske preteklosti, za katero se zdi, da zadostuje ocena, da pač ni bila demokratična in da že to odgovarja na vsa vprašanja o njenem političnem sis- temu. To pomanjkanje delno popravljata dve novejši zgodovin- sko-politološki analizi slovenske parlamentarne izkušnje; prva, v avtorstvu Janka Prunka in Cirile Toplak (2005) ter v 2. izdaji z Marjetko (Hočevar) Rangus (2006), zgodovinsko zajema de- lovanje slovenskih poslancev v različnih parlamentarnih telesih od leta 1848 do 2004, druga, pod uredništvom Barbare Vogri- nec (2005), pa ponuja še daljši časovni razpon. Vendar nobena izmed teh obširneje ne odgovarja na vprašanje parlamenta- rizma v socialistični državi. Toplakova v prvi omenjeni analizi svojo raziskovalno pozornost usmerja le na republiško raven in omogoča vpogled v delovanje socialistične skupščine na ravni konkretne federalne enote. V drugi analizi je svojo oceno delo- vanja socialističnega parlamenta ponudil Peter Vodopivec, 3 ki problem obdeluje večplastno: obravnava tako zvezno skupščino 2 Vasović, Parlamentarizam, str. 14. 3 Vodopivec, Slovenski parlamentarizem. 9 kot tudi konkretno republiško skupščino v odnosu do vladajoče komunistične partije in ponuja nekaj ocen o njenem delovanju ter o dejavnikih pogostih ustavnih sprememb, ki so vsakič kon- kretno posegali tudi v strukturo in delovanje zvezne in republi- ških skupščin. Njegova analiza je predvsem zgodovinska in žal prekratka, da bi mogla predstaviti kompleksnost vseh dejavni- kov ali jih razložiti temeljito. Predvsem zgodovinsko pa je slo- vensko parlamentarno izkušnjo v različnih časovnih obdobjih, od dunajskega parlamenta pa do državnega zbora, v več delih analiziral tudi Jure Gašparič. Knjižnice in arhivi sicer ponujajo obsežne zbirke različnih strokovnih in znanstvenih del na temo jugoslovanskega socia- lističnega političnega sistema, ki pa so si v glavnem vsebinsko zelo podobna in jim zaradi režimskega pritiska pogosto manjka kritična oddaljenost, pomanjkanje kritičnega raziskovanja pa pušča odprto vprašanje o naravi tega oz. teh političnih sistemov in o njihovem razmerju do sodobnih demokratičnih političnih sistemov. Stane Kranjc je leta 1991 ob demokratičnem odpira- nju slovenske družbe zapisal, da bi morale prihodnje »raziskave odkrivati in analizirati številne vidike delovanja parlamenta kot osrednje institucije političnega sistema, njegovo realno vlogo v strukturi politične moči, njegove številne funkcije (zlasti legislativno in kontrolno), njegovo strukturo, proces odločanja, socialno-politične posledice sprejetih odločitev, njegovo odpr- tost do pobud in javnosti dela, vlogo pozicije in opozicije. Razisko vati bo treba tudi zgodovinski razvoj in dosedanjo vlogo predstavniških teles.« 4 Poskus raziskovanja socialističnega par- lamentarizma oz. parlamentarnih tradicij na Slovenskem v po- vojnem času poskuša slediti tem priporočilom in prinesti izvirni znanstveni prispevek k problematiki socialističnega parlamen- tarizma. Dosedanjemu raziskovanju socialističnega parlamenta- rizma sta skupni dve oceni: prvič, da ni demokratičen, in drugič, da so parlamentarne institucije v teh sistemih le fasade pravih 4 Kranjc, Uvod, str. IX. 10 PREDGOVOR parlamentov. 5 Raziskovalci socialističnih legislatur tem niso pri- pisovali velike vloge v formiranju javnega mnenja in v procesu sprejemanja političnih odločitev, čeprav nekateri navajajo jugo- slovansko zvezno skupščino kot izjemo v tem pravilu. 6 Pri proučevanju socialističnega parlamentarizma oz. par- lamentarnih praks tako pridemo do težav pri konceptualnem zajemanju sistemov, saj si na ideološkem polju socializem v svoji realni izvedbi – realsocializem – in meščanska zahodna demokracija stojita nasproti. Večina definicij parlamentarizma predpostavlja demokratični okvir teh institucij, nekonsistentna uporaba pojmov pa povzroča nejasnost tako pri razločevanju med posameznimi institucijami kot pri razločevanju med po- sameznimi političnimi sistemi. V ta namen moramo najprej ja- sno opredeliti koncept parlamentarizma in vzpostaviti kriterije, s pomočjo katerih prepoznavamo parlamentarizem v mnogih različnih oblikah. Raziskovanje socialističnega parlamentarizma poraja še druge dileme, predvsem povezanost ideologije s praktičnim izvajanjem ter tudi vprašanje njenega totalitarnega potenciala. Zato pri analizi izhajamo iz teoretičnih in praktičnih mode- lov organizacije države in političnega življenja, ki temeljijo na Marxovem teoretičnem razglabljanju o demokratičnosti priho- dnje ureditve. Postkapitalistično prihodnost si je predstavljal kot združitev vseh delavcev, kjer se bosta svoboda in enakost izražali v obliki demokratične regulacije družbe, »konca poli- tike«, načrtovane uporabe virov, učinkovite proizvodnje in la- godnosti. 7 Med marksisti so se izoblikovale tri različne poti do tega cilja: participativna demokracija, parlamentarni model in avantgardni model, 8 med katerimi sta prvi in slednji v teoriji in praksi idealizirala skupščinski in komunalni sistem, izhajajoč iz francoske revolucije 1789 in pariške komune 1871. Ravno ideo- 5 Vanneman, The Supreme Soviet; Nelson, Communist Legislatures; Seroka, Legislative Recruitment. 6 Mezey, Comparative Legislatures; Nelson, Communist Legislatures. 7 Held, Models, str. 147. 8 Femia, Marxism and Democracy. 11 loška konfrontacija med komunistično idealiziranim skupščin- skim sistemom in predstavniško parlamentarno ureditvijo ter praktična realizacija tega odnosa se kaže kot temeljno razisko- valno vprašanje tega dela. Pri tem bomo upoštevali odnos med totalitarizmom, demokracijo in socializmom v teoriji in praksi, ker izhajamo iz predpostavke o demokratičnosti parlamentar- nih sistemov. Specifični primer socialističnega političnega sistema in dinamika razvoja tega sistema v povojni Jugoslaviji 1945–1991 zahtevata jasno opredelitev problema in interdisciplinarni pri- stop. V skladu z zastavljenim ciljem poskušamo odgovoriti na vprašanje, v kakšnih razmerah in kako je delovalo predstavniško telo v državah realnega socializma, konkretno v povojni Jugo- slaviji v letih 1945–1991, kjer se vloga zvezne skupščine kaže kot sekundarna tako z vidika predstavljanja državljanov kot z vi- dika glavnega zakonodajnega organa. V ta namen uporabljamo zgodovinski neoinstitucionalni pristop, prek katerega vzposta- vljamo model parlamentarizma v sodobnih demokratičnih po- litičnih sistemih. Pri raziskovanju si nadalje zastavljamo tudi empirična vprašanja, kako je delovala zvezna skupščina SFRJ in kakšna je bila njena vloga kot predstavniškega telesa: kakšna je bila njena vloga v ustavnem sistemu SFRJ, kakšen je bil odnos med volivci in predstavniki v zvezni skupščini in kako so se izražali interesi volivcev v delu skupščine. Sprašujemo se tudi, kakšen je bil pri- spevek Slovencev pri oblikovanju državnosti in sistema samou- pravljanja v socialistični Jugoslaviji: kako so Slovenci sodelovali v ustavnih komisijah in pri oblikovanju najpomembnejših za- konov na področju političnega sistema ter tudi, kakšna stališča so zavzemali v odnosu do nacionalnega vprašanja in ureditve federacije. Na vsa ta vprašanja prinaša odgovor šesto poglavje. Sledenje prispevku Slovencev pri tem dogajanju izhaja iz zgodovinskega nacionalnega interesa. Zaradi specifičnih zgodo- vinskih in družbenih razmer je bilo namreč eno najpomemb- nejših vprašanj druge Jugoslavije, tako institucionalnih kot 12 PREDGOVOR ideoloških, nacionalno vprašanje in urejanje mednacionalnih odnosov. Na podlagi teoretičnih modelov in konkretnih zgo- dovinskih okoliščin bo empirično raziskovanje potekalo na treh vzporednicah: institucionalni sistem, organizacija federacije ter vloga komunistične partije in ideologije v odnosu do demokra- cije kot osnovnega pogoja zahodnega meščanskega parlamenta- rizma, pri čemer bo poudarek na prvi dimenziji. Poskušalo bo odgovoriti na temeljni raziskovalni vprašanji in izrisati politični sistem oz. politične sisteme realsocialistične Jugoslavije. 13 PRISTOPI K RAZUMEVANJU PROBLEMATIKE DRUGE JUGOSLAVIJE Raziskovanje takšne teme zahteva interdisciplinarni pri- stop. Politologija oz. politološka znanost izhaja iz dveh virov – iz zgodovine in sociologije in je na neki način že sama po sebi interdisciplinarna. Njena kvaliteta je, da se lahko obravnavane problematike loteva z več vidikov in uspešno kombinira različne raziskovalne pristope in metode. Zgodovina in veda o politiki sta za politološko raziskovanje nepogrešljivi sestavini, med se- boj odvisni druga od druge, kot nakazuje Finerjev izrek, nave- den na začetku: zgodovinar brez upoštevanja politoloških analiz ne more napisati poglobljene fokusirane razprave o določenem zgodovinskem obdobju, kot tudi politolog brez poznavanja zgo- dovine ne more analizirati družbenih procesov in pojavov. Ta- kšna medsebojna odvisnost zahteva kombinacijo metodoloških prijemov, ki jo je pri proučevanju parlamentarizma v svoji obse- žni študiji parlamentarnih sistemov utemeljil tudi Beyme, ki je zapisal, da nas poglobljena zgodovinska metoda obvaruje po eni strani pred nereflektiranim behaviorističnim absolutiziranjem sodobnih parlamentov, po drugi pa pred absolutiziranjem pro- tiparlamentarnih koncepcij na osnovi ideologije svetov. 9 9 Beyme, Die parlamentarischen, str. 23. 14 PREDGOVOR Pri proučevanju konkretne politične institucije v konkre- tnem zgodovinskem obdobju ugotavljamo, da historični oz. zgo- dovinski neoinstitucionalizem najbolj ustreza proučevanju na- šega raziskovalnega problema, ker se osredotoča na zgodovinski razvoj institucij, na izvorno specifično kulturo in probleme, iz katerih izhaja, hkrati pa omogoča dopolnjevanje lastnih ugoto- vitev z rezultati drugih raziskovalnih pristopov. Pri konkretni analizi jugoslovanskega socialističnega sistema takšen pristop omogoča v končni fazi tudi enotno razumevanje koncepta poli- tičnega sistema kot podsistema družbe. Takšen pristop k proučevanju nam omogoča velik izbor me- todoloških prijemov. Zaradi strukture raziskovalnega vprašanja je na prvem mestu potrebna zgodovinska analiza, analiza politične teorije in obstoječih študij s področja parlamentarizma. V veliko pomoč so nam bile različne pravniške in politolo- ške primerjalne študije in analize posameznih primerov, ki smo jih uporabili kot sekundarno literaturo za gradnjo teoretskega modela proučevanja. 10 Proučevanje parlamentov je v preteklosti precej zaznamo- vala usmerjenost na Zahod, ki je vključevala predvsem analize in primerjave zahodnoevropskih in skandinavskih parlamentov ter ameriškega kongresa. V zadnjem času nastaja vse več študij, ki v splošnem in v posameznih segmentih obravnavajo parla- mente novonastalih demokratičnih držav v srednji in vzhodni Evropi, predvsem v sklopu tranzicijskih študij, 11 pa tudi študij, ki zajemajo izbrane države iz celotne Evrope, Bližnjega vzhoda, obeh Amerik, Avstralije in Azije, 12 kar nam omogoča standardi- zacijo meril in nadaljnje širjenje elementov primerjave. 10 Npr. Jennings, Parliament; Beyme, Die parlamentarische Regierungssysteme in Parliamen­ tary Democracy; Mezey, Comparative Legislatures; Loewenberg idr., The Handbook; Norton, Does Parliament Matter in Parliaments and Governments; Olson, Democratic Legislative; Manin, The Principles; Mény in Knapp, Government and Politics; idr. 11 Zajc, Slovenski parlament; Agh, The Emergence; Olson in Norton, Postcommunist and Post- Soviet; Linz in Stepan, Problems; Elster idr., Institutional Design; Fink Hafner in Haček, Demokratični prehodi I in II; Ramet in Fink Hafner, Democratic Transition; Kitschelt idr., Post-communist Party. 12 Npr. Beyme, Parliamentary Democracy. 15 O legislaturah v komunističnih sistemih je bilo v preteklosti že napisanih nekaj študij tujih avtorjev. V že omenjeno primer- jalno raziskavo jih je zajel Mezey, ki jih je po večini uvrstil med marginalna zakonodajna telesa. Posebej o sovjetski legislaturi je knjigo napisal Peter Vanneman, primerjalna študija Communist Legislatures in Comparative Perspective pa je pod uredništvom Nelsona in Whita izšla leta 1982. Svoje mesto so komunistične legislature našle tudi v knjigah Garyja Bertscha (Power and Po­ licy) ter Bertscha in Ganschowa (Comparative Communism), v katerih se avtorji lotevajo primerjave sovjetskega, kitajskega in jugoslovanskega modela komunizma. Relevantnih je tudi mnogo monografij, ki analizirajo celotni politični, družbeni in ekonomski model samoupravne Jugoslavije in smo jih do sedaj že uporabljali. Od leta 1962 izhaja visoko cenjena znanstvena revija Communist and Post­ Communist Studies, od leta 1985 pa revija Journal of Communist Studies and Transition Politics, ob mnogih drugih, ki so usmerjene v proučevanje predvsem komu- nističnih in sedaj že postkomunističnih režimov. Med domačimi (jugoslovanskimi) avtorji so svoje delo te- meljito opravili predvsem pravniki in tudi zgodovinarji, poli- tologija pa se je teh tem lotevala nekoliko z zamudo, kar kaže verjetno pripisati tudi kasnejšemu razvoju te vede na območju Jugoslavije. Leta 1983 je pod avtorstvom Vojislava Koštunice in Koste Čavoškega izšla knjiga Stranački pluralizam ili monizam, ki kritično analizira razmerje med vladajočo KPJ in tako zuna- njo kot tudi frontovsko opozicijo v prvih letih nastajanja novega režima 1944–1949. Avtorja sta knjigo izdala v želji rekonstru- irati dogodke v omenjenem obdobju, pa tudi kot pledoaje za večstrankarski sistem. 13 Omeniti pa moramo odlično študijo jugoslovanske realnosti, ki je sicer nastala še v socialistični Ju- goslaviji, napisal pa jo je Vladimir Goati, srbski politolog, in v njej strnil večletno zbiranje podatkov po sodobnih politoloških metodah v okviru Centra za politološko raziskovanje in javno mnenje v Beogradu. Dela Dušana Bilandžića zagotovo sodijo v 13 Koštunica, Čavoški, Stranački pluralizam, str. 5. 16 PREDGOVOR krog zanimivih kritičnih študij, ki so začele izhajati v osemde- setih letih 20. stoletja, v tem času pa se pojavljajo tudi že neka- tera kritična dela na Slovenskem, vendar bolj izpod peres zgo- dovinarjev, filozofov, sociologov, novinarjev in pisateljev kot pa iz vrst politologije. Leta 1992 je izšla še zelo kritična številka srbske znanstvene revije Sociologija: časopis za sociologiju, soci­ jalnu psihologiju i socijalnu antropologiju, v kateri so sodelovali tudi nekateri slovenski avtorji. Napisanih je bilo precej člankov in poglavij v knjigah, teh in še mnogih del pa tu ne bomo posebej navajali, saj jih bomo sproti citirali v tekstu. Na podlagi zgodovinske in pravniške literature smo ob- dobje realsocialistične Jugoslavije razdelili na šest obdobij, ki ustrezajo šestim velikim ustavnim projektom. Prvo obdobje za- jema zadnje mesece leta 1945 po prvih povojnih volitvah in prve mesece leta 1946 do sprejetja prve povojne ustave, sem pa smo šteli še celoten prvi mandat povojne skupščine, do leta 1950. To je čas, v katerem se pokažejo največje razlike med pred- in po- vojno ureditivijo in v katerem se postavljajo temelji prihodnje ureditve, zato mu tudi velja posebna pozornost. Naslednje ob- dobje zaznamujejo spreminjanje koncepta komunistične par- tije, priprava in sprejemanje ustavnega zakona leta 1953, uva- janje komunalnega sistema in samoupravljanja. Tretje obdobje karakterizirajo razpoke znotraj Zveze komunistov, nastajanje nove ustave, ki se zaključi z njenim sprejetjem leta 1963. Ob- dobje ustavnih sprememb v letih 1967 in 1968 so spremljala in- tenzivna pogajanja o spreminjanju koncepta federacije, odnosa do narodov ter med narodi in narodnostmi, pa tudi notranja demokratizacija in odpiranje svetu. Predzadnje obdobje po naši delitvi je čas zadnjih velikih ustavnih sprememb, amandmajev leta 1971 in nove ustave 1974, ki je prineslo ponovno veliko kon- centracijo moči v rokah komunistične partije, uvedbo delegat- skega sistema in najvišjo stopnjo federalnih odnosov v celotni zgodovini povojne Jugoslavije. Zadnje obdobje zajema čas po smrti Tita, Kardelja in drugih velikih komunističnih voditeljev v Jugoslaviji ter prizadevanja za ponovno spremembo političnega 17 sistema. Vendar pa te spremembe niso več pomenile velikih po- segov v politični sistem, saj se zaradi zamikanja volitev nekateri amandmaji niso nikoli realizirali. Pri konkretni analizi smo se naslanjali predvsem na pri- marne vire. Posebno uporabne so bile zbirke dokumentov in stenografskih beležk, ki so jih uredili Nešović (Tretje zasedanje Avnoja in Zasedanje Ustavodajne skupščine), Ilić s sodelavci (Od Avnoja do delegatske skupštine) ter Petranović in Zečević (Jugoslovenski federalizam) in so bogate tako s primarnimi viri kot s komentarji, zato jih navajamo na dva načina. Kadar so nam rabili kot vir dokumentov, v opombi navajamo naslov do- kumenta ter podatke o knjigi, v kateri so objavljeni. Kadar pa se sklicujemo na njihove komentarje ali druge informacije, ki niso izražene v obliki originalnih dokumentov, jih navajamo v tekstu kot običajno. Uporabljali smo predvsem stenografske beležke sej zvezne skupščine, ki smo jih pridobili v Arhivu Slovenije in v Arhivu Jugoslavije (Srbija), ter različna gradiva ministrstva za konstituanto v letih 1945–1946 (v Arhivu Jugoslavije) in zve- znega izvršnega sveta, Informativni bilten zvezne skupščine, zakone in statistične podatke. Med najpomembnejše vire moramo gotovo šteti tudi Kar- deljevo zapuščino – njegove mnoge govore, članke in druge tekste, saj je kot arhitekt ustavnega razvoja socialistične Jugo- slavije brez dvoma poskrbel za ideološko utemeljitev politične ureditve. 18 PARLAMENTARIZEM IN PREDSTAVNIŠTVO 19 PARLAMENTARIZEM IN PREDSTAVNIŠTVO 20 PARLAMENTARIZEM IN PREDSTAVNIŠTVO S parlamentarizmom danes označujemo demokratične po- litične sisteme, ki so po obliki vladanja predstavniški in v kate- rih ima parlament v delitvi funkcij oblasti kot zakonodajno in predstavniško telo pri sprejemanju odločitev in nadzoru vlade pomembno vlogo. Širše razumevanje tega pojma pokriva obe osnovni obliki demokratičnih načinov vladanja – parlamentarni in predsedniški sistem, z nastankom V. francoske republike pa tudi t. i. mešani 14 oz. podpredsedniški sistem. 15 Z ožjim pojmo- vanjem parlamentarizma pa zajemamo samo tiste demokra- tične sisteme, v katerih ima parlament v odnosu do izvršne veje oblasti določene instrumente nadzora, s katerimi jo drži v odvi- snosti, predvsem z glasovanjem o zaupnici oz. nezaupnici vladi. S tem parlamentarni sistemi pomenijo tudi posredne volitve predsednika izvršne veje, kar za seboj potegne vezanost ekse- kutive na večino v parlamentu. Po drugi strani takšno razmerje moči, v katerem lahko vlada nadzoruje svojo večino v parla- mentu in si tako zagotavlja izglasovanje svojih politik, postavlja pod vprašaj neodvisnost in nasploh vlogo parlamenta v sistemu z vidika nekaterih njegovih funkcij. Pojem parlamentarizem tako ne določa oblike države (forma imperii), temveč obliko vla- danja (forma regiminis). 16 14 Beyme, Die parlamentarischen. 15 Duverger, A New Political System. 16 Kant, Perpetual Peace, str. 11. 21 DILEMA O PARLAMENTU – KAJ JE PARLAMENT IN KAJ NI? Institucionalni vidik, ki je sicer najpogostejši pri proučeva- nju parlamentov, je le eden izmed mnogih, s katerim lahko de- finiramo parlamentarizem. Parlamentarizem lahko pojmujemo tudi kot način sprejemanja odločitev, tj. s pomočjo razprave in argumentov, 17 ali pa normativno kot skupek temeljnih vrednot in načel. 18 Parlamenti oz. skupščine veljajo za kolegialna telesa, prek katerih se izraža volja celotne (ali dela) populacije, in so zago- tovo simbol, ki pooseblja predstavniški sistem. Kot takšen je ne- ločljiv od liberalnih demokracij – te so vse zgrajene okrog skup- ščin ali na njihovi osnovi. 19 Množici pojmov, s katerimi moremo opisati iste, enake in podobne institucije v različnih političnih sistemih, sledi njihova nekonsistentna uporaba tako pri posameznih avtorjih znotraj ene razprave kot med različnimi razpravami in med različ- nimi avtorji. Večina definicij predpostavlja demokratični okvir teh institucij, zato nekonsistentna uporaba pojmov povzroča 17 Manin, The Principles. 18 Grad, Parlament; Zajc, Razvoj parlamentarizma. 19 Mény in Knapp, Government, str. 181. 22 PARLAMENTARIZEM IN PREDSTAVNIŠTVO še večjo nejasnost tako pri razločevanju med posameznimi in- stitucijami kot pri razločevanju med posameznimi političnimi sistemi. Pogosto se za definiranje posameznih zakonodajnih in/ ali predstavniških teles uporablja izraz skupščina (angl. assem­ bly; fr. assemblée; nem. Versammlung). Samo ime, še posebej legislatura (iz lat. legis, rodilniška oblika samostalnika lex, kar pomeni zakon; lator v latinščini pomeni nosilec, predlagatelj), pogosto navaja na osnovno dejavnost tega telesa – torej zbira- nje (zbor), govorjenje (parlament) in delanje (sprejemanje) za- konov. 20 Ravno sprejemanje (delanje) zakonov je tista funkcija parlamenta, ki mu je dala kot legislaturi ne samo ime, marveč tudi mesto v demokratičnih sistemih z delitvijo funkcij oblasti. Z dilemo definiranja legislature se je v svoji študiji spopadel Me- zey in na začetku vzpostavil definicijo, po kateri je legislatura »telo pretežno izvoljenih ljudi, ki deluje kolegialno in ima vsaj formalno, ne pa nujno ekskluzivno moč sprejemati zakone, ki so zavezujoči za vse člane določene geopolitične entitete«. 21 S tega vidika se zdi tudi uporaba pojma legislatura – zakonodajno telo najmanj problematična, saj pod njegovo okrilje lahko postavimo vse skupščine in parlamente, ne glede na (ne)demokratičnost političnega sistema, v katerem so. Med legislature lahko štejemo tudi npr. nekdanji vrhovni sovjet ali jugoslovansko skupščino, ne pa npr. britanske lordske zbornice. Uporabe tega pojma se natančno držijo tudi raziskovalci, ki so v svoj obseg raziskovanja vključili tudi nedemokratične države, med njimi velika imena komparativnih raziskav legislatur Polsby (Legislatures), Mezey (Comparative Legislatures), Norton (Does Parliament Matter), Arter (Comparing and Classifying), Fish in Kroenig (The Han­ dbook) idr. Beseda parlament izhaja iz srednjeveške latinščine in se je prvotno uporabljala za poimenovanje pomenkov oz. pogovorov menihov po obedu, pozneje pa je rabila za označevanje določe- nih institucionaliziranih srečanj, pa tudi stavb. Izraz se je upora- 20 Hague in Harrop, Comparative Government, str. 305. 21 Mezey, Comparative Legislatures, str. 6. 23 bljal v stari francoščini že okrog leta 1100, v srednjeveški visoki nemščini pa že v 13. stoletju. 22 Od 13. stoletja se beseda parlia­ mentum uporablja za zbore, ki so jih občasno sklicevali angleški kralji. 23 V tem pomenu je beseda lastna angleškemu političnemu sistemu, saj je izraz parlement v francoskem sistemu že od 12. stoletja označeval najvišja sodišča v provincah. Parlament do sredine 19. stoletja, ko je dal tudi ime parlamentarni vladavini, še ni bil generaliziran pojem in se je uporabljal za označevanje konkretnih institucij v Angliji, Franciji in na Siciliji. 24 Del problema uporabe izraza skupščina je tudi poimeno- vanje oblike političnega sistema; to je skupščinski sistem, ki je značilen in prepoznan zgodovinsko v drugi francoski revolucio- narni jakobinski ustavi iz leta 1793, v praksi v spremenjeni obliki živi v Švici od leta 1848, po drugi svetovni vojni pa so ga aplici- rale t. i. ljudske demokracije. K temu modelu so se obračali tudi jugoslovanski komunisti pri iskanju lastne poti v socializem. S tega stališča moramo razumeti tudi poseben položaj besede skupščina v slovenskem izrazoslovju in razumevanju ter njen bolj enoznačen pomen v tujih jezikih. Tuji leksikoni se z razlago tega pojma v večini primerov ne ukvarjajo, saj pri njih ne pov- zroča nejasnosti. Nemški Leksikon politike npr. razlaga pojem samo v navezavi na skupščinsko demokracijo, ki jo definira kot praobliko neposredne demokracije, kjer o političnih vprašanjih odloča zbor vseh državljanov, ki imajo pravico do glasovanja. 25 Podobno tudi srbska Politična enciklopedija splošno razlaga skupščino kot najvišjo politično institucijo, ki jo praviloma se- stavljajo vsi njeni člani, poleg definicije v socialističnem politič- nem sistemu. 26 Po drugi strani pa britanski strokovni leksikon Dictionary of Government and Politics navaja le, da je skupščina skupina ljudi, ki se sestanejo, da bi se pogovarjali o političnih 22 Brunner idr., Geschichtliche Grundbegriffe, str. 649. 23 Testen, Teoretični razmisleki, str. 10. 24 Brunner idr., Geschichtliche Grundbegriffe, str. 650–651. 25 Nohlen idr., Lexikon der Politik, str. 685 26 Srdić, Politička enciklopedija, str. 974. 24 PARLAMENTARIZEM IN PREDSTAVNIŠTVO vprašanjih ali da bi sprejemali zakone. 27 Kot zanimivost, pojmov skupščina in parlament ne najdemo niti v Lincolnovem slovarju, ki prinaša zbirko definicij političnih pojmov, povzeto iz njegovih pisem in govorov. 28 Zaradi potrebe tematike, ki jo proučujemo, da bi jasno ločili med različnimi zgodovinskimi političnimi in- stitucijami, bomo izraz skupščina tu uporabljali izključno za označevanje legislatur v skupščinskem sistemu, o čemer bomo govorili še v nadaljevanju. Pogosto se za označevanje parlamentarnih sistemov upo- rablja tudi pojem predstavniški sistem, a pojma nista enako- vredna. Kot opozarja Klaus von Beyme, 29 je parlamentarna de- mokracija komaj produkt 20. stoletja in samo ena izmed oblik predstavniškega sistema, ki ga zgodovinsko poznamo že dolgo. Predstavniška dimenzija parlamentarnih demokracij se nanaša na relacijo med predstavnikom in predstavljenim, med agen- tom in principalom oz. v političnem sistemu med volivcem in poslancem v parlamentu. Svojo moderno obliko je dobilo s po- javom množičnih strank konec 19. stoletja in z razmahom li- beralne demokracije, danes pa predstavlja metodo oblikovanja vodilnih struktur povsod, kjer je članstvo tako veliko, da bi bilo njegovo celotno neposredno sodelovanje preveč zamudno in neučinkovito. Tudi pri uporabi oznake parlamentarni sistem ali parla­ mentarna vladavina 30 imamo nekaj težav. Tega izraza namreč niso uporabljali niti zagovorniki, temveč so govorili predvsem o predstavniški vladavini ali o ustavni monarhiji, medtem ko so izraze parlamentarizem in parlamentarna vladavina upora- bljali njihovi nasprotniki. Namen – niti teoretikov sistema – ni 27 Collin, Dictionary of Government, str. 18. 28 Winn, Lincoln‘s Dictionary. 29 Von Beyme, Parliamentary Democracy. 30 Ker je večina primerjalne literature v angleškem jeziku, je potrebna natančnost pri prevajanju izrazov. Za angleški izraz government imamo v slovenščini dva prevoda – vlada in vladavina. Tu bomo to besedo prevajali kot vladavina, kadar se bo izraz nanašal na celoten sklop institucij, ki so odgovorne za sprejemanje in izvajanje kolektivnih odločitev v družbi (Hague in Harrop, Comparative Government, str. 4), kot vlada pa takrat, kadar bo izraz uporabljen za označevanje vrha izvršilne oblasti. 25 bil, da bi parlament dejansko vladal. 31 Predstavniška vladavina je širši pojem in zajema več tipov. Beyme 32 našteva pet tipov teh sistemov v 19. stoletju v Evropi, ki si sledijo tudi kot stopnje v razvoju k parlamentarnemu sistemu: – volilna monarhija, kjer dominirajo stanovi, – absolutna monarhija, kjer so stanovi sklicani samo zaradi potrebe monarha po denarju, – neoabsolutistični monarhični sistemi (nastopijo z obdob- jem restavracije 1815–1848), za katere je značilna oktro- irana ustava, ki daje monarhu prevlado nad predstavniško legislaturo, – dualistični sistem z ustavno monarhijo, kjer obstaja ravno- težje moči med monarhom in parlamentom, – parlamentarna vladavina, kjer ima jasno prevlado parlament. Malo bolj ohlapno je v časovnem sosledju tri faze razvoja parlamentarne prevlade nad monarhično oblastjo definiral tudi Douglas V. Verney. V prvi fazi govorimo o monarhovi vlada- vini, ki je bila odgovorna za celoten politični sistem, potem pa so se na drugi stopnji pojavili zbori nekih poslancev, ki izzivajo monarhovo hegemonijo. Ti zbori so v zadnji fazi prerasli v par- lamente, ki so prevzeli odgovornost za vlado, s tem pa so mo- narhu odvzeli večino njegovih tradicionalnih atributov oblasti. 33 Tudi Britanci svojega političnega sistema niso vedno poimenovali po parlamentu – Locke ga imenuje mešana vladavina, 34 Burke uporablja izraza ustavna vladavina ali me­ šana vladavina, ki je domač tudi Millu, Bagehot pa kabinetna vladavina. 35 Pogosto se je za označevanje parlamentarnih siste- mov uporabljala tudi oznaka skupščinska vladavina, pri čemer pa gre dejansko za drugačen politični sistem. 36 V sredini 19. 31 Beyme, Parliamentary Democracy, str. 8–9. 32 Prav tam, str. 5. 33 Verney, Parliamentary Government, str. 32. 34 Locke, Two Treatises, str. 281. 35 Bagehot, The English Constitution, str. 13. 36 Von Beyme, Die parlamentarischen Regierungssysteme, str. 38–39. 26 PARLAMENTARIZEM IN PREDSTAVNIŠTVO stoletja se je parlamentarizem skupaj z drugimi izmi uporabljal bolj kot zmerljivka, potem pa je do konca stoletja dobival vse bolj nevtralen pomen. Ob vsem naštetem lahko prevzamemo definicijo demo- kratičnega zakonodajnega telesa – parlamenta po Nortonu, 37 ki pravi, da so to veččlanska predstavniška telesa, ki se ukvarjajo z zadevami v javnem interesu in v imenu politične skupnosti, ki ima večjo moč kot izvršna oblast, potrjujejo zavezujoča merila za družbo. Pri tem poudarjamo izrazito demokratično konotacijo tega pojma, o kateri bomo več spregovorili v nadaljevanju. Kot politično nevtralno pa za prevod tujih izrazov, kot so assembly, assemblée in Versammlung, ki jih običajno prevajamo z besedo skupščina, predlagamo sopomenko zbor, ki jo bomo v nadalje- vanju tudi dosledno uporabljali. Ker je ta definicija za prouče- vanje parlamentarizma preskromna, se bomo poglobljeno lotili raziskovanja večplastne strukture pojma parlamentarizem. Pri tem bomo kot enakovredna uporabljali pojma parlamentarni sistem in parlamentarna vladavina. Potreba po razjasnjevanju tega pojma ne izhaja iz dvoma o znanju in vedenju preteklih ter aktualnih raziskovalcev legislatur in parlamentov, temveč iz preproste potrebe po jasni zamejitvi pomenov omenjenih poj- mov za našo raziskavo. 37 Norton, Legislatures, str. XI. 27 ZGODOVINSKI RAZVOJ INSTITUCIJE PARLAMENTA IN PARLAMENTARIZMA Zgodovinsko parlamenta ne moremo zaslediti v klasičnem modelu demokracije v Atenah ali v rimski republiki, čeprav ne- katere njegove korenine izhajajo prav od tam. Načelo skliceva- nja posvetovalnega telesa sicer izhaja iz načela rimskega prava quod omnes similter tangit, ab omnibus comprobetur (lat. »kar se tiče vseh, bi morali vsi odobriti«) 38 in iz antičnih kraljevih svetovalnih teles v Evropi. Obdobje mračnjaštva, ki je sledilo padcu rimskega imperija, pa je za nekaj časa pod seboj poko- palo tudi rimske pravne norme. Ugotavljamo, da si parlamen- tarizem in sodobna demokracija delita zgodovinski razvoj, in s tem sledimo tezi Klausa von Beymeja, 39 da je parlamentarizacija sistemov predhodnica demokratizacije, 40 lahko od 16. stoletja 38 Hague in Harrop, Comparative Government, str. 305. 39 Von Beyme, Parliamentary Democracy, str. 2. 40 Beyme trdi, da lahko to, kar Huntington imenuje prvi val demokratizacije (1828–1926), v najboljšem primeru imenujemo parlamentarizacija, in predlaga zamenjavo »svete trojice« tranzicijskih stopenj (liberalizacija, demokratizacija in konsolidacija) z naslednjimi: parlamentarizacija (19. stoletje), demokratizacija parlamentarnih sistemov (tu opozarja, da se ta proces pogosto konča z destabilizacijo parlamentarnega režima; to obdobje je trajalo od konca 19. stoletja do druge svetovne vojne) in rekonsolidacija parlamentarne demokracije (po letu 1945, sledila sta ji tretji val demokratizacije v sedemdesetih letih v južni Evropi in četrti val po letu 1989 v vzhodni Evropi) (Beyme, prav tam, str. 1–2). 28 PARLAMENTARIZEM IN PREDSTAVNIŠTVO naprej sledimo dosežkom, ki so prispevali k inkrementalizaciji parlamentarne ter demokratične politične teorije in prakse. Do konca 18. oz. od začetka 19. stoletja, ko je Evropo zajel val me- ščanskih revolucij in hkrati nacionalnih gibanj, lahko zgodovino parlamenta in parlamentarne države bolj ali manj poistovetimo z Westminstrom. Prvi dokument, ki izpričuje načelo posvetova- nja, je Magna Carta Libertatum iz leta 1215 oz. 1225, s katero je angleški kralj sebe in svoje naslednike obvezal spoštovati zakone in podelil angleškim baronom nekatere pravice in svoboščine. Iz magne carte izhaja oblikovanje Velikega sveta, ki je bil v na- sprotju s kraljevim svetom – Curia Regis – od njega neodvisen oz. mu je nasprotoval. Pravico do potrjevanja davkov so znali v Velikem svetu dobro izkoristiti in jo z izdajanjem peticij po- gosto pogojevali za podporo drugim, nefinančnim predpisom, prvi takšen znan primer pa je iz leta 1309. 41 Iz teh peticij so se razvili zakonodajni akti – statuti, ki so potrebovali privoljenje spodnje zbornice in kmalu postali najpogostejša oblika pisanih zakonov, od 15. stoletja dalje pa je tudi pisanje teh prešlo v do- meno spodnjega doma. Že od leta 1340 lahko sledimo nadzoru nad porabo proračuna pa tudi uporabo javne obtožbe oz. impe­ achmenta v primeru, ko javni uradniki zlorabijo položaj. 42 Nesoglasja med parlamentom in kraljem so v 17. stoletju pripeljala do angleške državljanske vojne, leta 1685 pa povzro- čila pravo demokratično revolucijo na angleškem otoku, ki ga današnja evropocentrična zgodovina in tudi politologija pogo- sto spregledata. To, da parlament kralju Jakobu II. ni odobril sredstev za vzdrževanje redne kraljeve vojske, je povzročilo pravo politično krizo, ki je prinesla razpustitev parlamenta in se končala z zamenjavo dinastije in novo magno charto. S svo- jim dejanjem je abdicirani kralj Jakob II. svojo državo prisilil, da je izbirala med rojalističnim absolutizmom in parlamen- tarno vlado, in izbrala je slednjo. 43 Morda je še bolj kot vsebina 41 Norton, Does Parliament Matter, str. 14. 42 Prav tam. 43 Prav tam, str. 16. 29 te deklaracije revolucionarno dejanje, ki ga je storil parlament – dejansko je spodbudil odstop izvršne veje oblasti in vzpostavil standard, po katerem je vsakršno izvajanje oblasti brez privolitve parlamenta nezakonito. Naslednji veliki korak k parlamentarni vladavini je bil storjen leta 1693, ko je kralj prvič priznal veljavo spodnjemu domu britanskega parlamenta s tem, da je imenoval kabinet na podlagi večine v parlamentu. 44 Britanski parlament si zato nesporno zasluži naziv »mati vseh parlamentov«, 45 vendar ne samo tega – v tem času je brez dvoma tudi njihov učitelj in vzgojitelj. Parlamentarna vladavina se je nadalje v Britaniji razvijala kot posledica dveh parlamentarnih reform v letih 1832 in 1867, do tega trenutka nekje pa lahko trdimo, da sta bili oznaki »parla- ment« in »parlamentarna vladavina« lastni le britanskemu siste- mu. 46 Prav obdobje, ki je sledilo tem reformam, imenujemo zlata doba parlamentarizma in traja vse nekje do konca 19. stoletja. V tem času se tudi izkristalizira njegova vsebina, hkrati pa se pokažejo njegove velike slabosti, ki so jih izkoristile totalitarno usmerjene ideologije za svoj pohod na oblast. Po drugi svetovni vojni, ko smo priče rekonsolidaciji parlamentarnih demokracij 47 oz. drugemu valu demokratizacije, 48 ki mu sledita še tretji in če- trti, pa ni več dvoma, da je parlamentarni sistem demokratična in predstavniška oblika vladavine. Beyme sicer poudarja, da zgodovinskega razvoja evrop- skega parlamentarizma v 19. stoletju ne smemo gledati eno- značno samo skozi britanski parlament. Poleg švedske izkušnje iz 18. stoletja se v svojem argumentu sklicuje še na španski cortes iz leta 1812, različne sisteme, ki so izhajali iz francoske revolu- cije, belgijsko ustavo iz leta 1831, nemški frankfurtski parlament in kasnejši konstitucionalizem ter italijanski parlamentarizem. 49 44 Strøm idr., Parliamentary Democracy, str. 6. 45 Jennings, Parliament, str. 517. 46 V nemških tekstih iz 18. in začetka 19. stoletja npr. pojem parlament zasledimo samo v povezavi z angleškim parlamentom ali francoskimi parlamenti. 47 Beyme, Parliamentary Democracy, str. 2. 48 Huntington, The Third Wave, str. 16. 49 Beyme, Die Parlamentarischen Regierungssysteme, str. 7–8. 30 PARLAMENTARIZEM IN PREDSTAVNIŠTVO Pri uveljavljanju parlamentarizma je na kontinentu k raznoli- kosti sistemov prispeval negativen odnos do prevzemanja bri- tanskega (predvsem v nemškem in švedskem primeru), pa tudi napačno tolmačenje angleškega modela. 50 Kljub vsem (zgodo- vinskim) razlikam pa se je v skoraj vseh kontinentalnih evrop- skih državah razvil sistem, ki ga lahko danes strnimo pod poj- mom »parlamentarna vladavina«. »Nov« sistem je našel podlago v mnogih delih predhodnih in sodobnih mislecev, tako da je teoretični in praktični razvoj potekal vzporedno v času, ne pa tudi v prostoru. T emelji na kon- ceptu ljudske suverenosti, po katerem moč oz. najvišja oblast v državi lahko pripada le ljudstvu oz. njegovemu predstavni- škemu telesu, ker je ljudstvo izvirni pogodbenik in torej lahko le predstavnik ljudstva sprejema odločitve, ki so zavezujoče za vse pripadnike družbe. 51 Prav koncept ljudske suverenosti je eden izmed največjih čisto teoretičnih prispevkov zahodnoevropskih razsvetljenskih mislecev, od Bodina prek Hobbesa do Locka in naprej k razvoju moderne teorije predstavništva in parlamen- tarizma. K temeljnim analizam in razpravam, ki so prispevale k razvoju predstavniških vladavin, štejemo še Montesquiejevo delo O duhu zakonov, Madisonove razprave (predvsem v Fe- deralistu št. 10), dela Thomasa Paina, Alexisa de Tocquevilla, Benjamina Constanta in Johna Stuarta Milla. Iz njihovih pravnih in političnih razprav s konca 18. in za- četkov 19. stoletja je razvidno dobro poznavanje sorodnih pre- teklih in aktualnih del, kar se kaže v povzemanju argumentov in njihovi nadgradnji. To je omogočilo hiter teoretični in praktični razvoj predstavniških vladavin, ki so na krilih parlamentov sto- pale tudi po poti vse večje demokratizacije. Eden ključnih tre- nutkov na tej poti je bil boj za razširitev volilne pravice, ki ni bila samoumevna zahteva protagonistov predstavniške vladavine. 52 Vsekakor pa smo do druge polovice 19. stoletja že imeli izobli- 50 Prav tam, str. 22. 51 Locke, The Two Treatese, str. 282–292. 52 Beyme, Parliamentary Democracy, str. 17. 31 kovan »nov« politični sistem, ki sicer nima enotnega imena, o njegovih značilnostih pa obstaja dokaj enoten dogovor. Obse- žno študijo in razmišljanje mu je namenil John Stuart Mill, ki je leta 1861 objavil delo z naslovom Considerations on Represen­ tative Government. V njem je filozofsko utemeljil predstavniško vladavino kot idealno najboljšo vladavino, ki edina zagotavlja največji obseg koristnih posledic, takojšnjih in bodočih. 53 Mill je v osnovne pogoje za dobro (predstavniško) vladavino vnesel nov standard posameznikove odgovornosti za svoj in za družbeni uspeh, s tem pa je jasno nakazal nadaljnjo smer razvoja predstav- niške vladavine, parlamentarizacije in demokracije, katerih pra- por so v drugi polovici 19. stoletja v roke odločno vzeli liberalci. V tem času, torej nekje na sredini 19. stoletja in v nasle- dnjih nekaj desetletjih, so se za parlamentarni politični sistem uveljavila splošna merila. Nemški pravnik Mohl je leta 1852 de- finiral, da je to sistem, v katerem – je ministrski zbor vsakič sestavljen iz večine v ljudskem predstavništvu, s čimer je zagotovljena večinska podpora njihovemu političnemu programu, – je mogoč obstoj opozicije, ki je v manjšini in tako ne more usmerjati dela eksekutive, – je sprememba večine v parlamentu posledica volitev, temu sledi tudi sprememba ministrskega zbora, – se država vodi po političnih programih strank, ki imajo ve- čino v parlamentu. 54 Takšen parlamentarizem je spadal v koncept liberalne de- mokracije in je šel v drugi polovici 19. stoletja v korak s širitvijo volilne pravice ter s pojavom novih množičnih političnih strank s socialnimi programi v žepu. Parlament je v tem novem sistemu za njegove nasprotnike poosebljal vse slabosti, po drugi strani pa je za njegove zagovornike predstavljal nosilca novih idej in motor napredka. V začetku novega stoletja je bil deležen ostre 53 Mill, Considerations, str. 43. 54 Brunner idr., Geschichtliche Grundbegriffe, str. 654. 32 PARLAMENTARIZEM IN PREDSTAVNIŠTVO kritike z več strani. Tri ideološke kritike, leninizem-boljševizem, fašizem in nacionalsocializem, so parlamentarizem zavračale kot neučinkovit pri soočanju s problemi časa in s prihodom na oblast jim je uspelo prepovedati vse druge stranke, si zagotoviti absolutno moč s propagando in nasiljem ter uveljaviti totalitarni način vodenja družbe in države. Kljub prepovedi pluralnega mnenja, ki je prav v središču ideje parlamentarnega zakonodaj- nega telesa, so vsi trije totalitarni sistemi ohranili nekakšno ku- liso parlamenta oz. njegovega substituta v obliki sistemov sov- jetov (svetov) oz. korporativnih institucij, kar kaže na izjemno legitimacijsko pomensko vlogo tega telesa v vsakem sistemu. Skupščinski sistem V evropsko kontinentalno zgodovino razvoja parlamentar- nih institucij se je v času francoske revolucije vpisal še en sistem, tj. skupščinski, ki ni tako natančno raziskan kot parlamentari- zem. Običajno je zaslediti kratke pravne analize o tistih značil- nostih, ki ga razlikujejo od parlamentarizma, ali zgodovinske zaznamke neke posebnosti. Teoretiki, ki se ukvarjajo s problemi skupščinskega sistema, se običajno sklicujejo na montanjarsko ustavo in švicarsko ustavno ureditev, marksistični pisci pa so v ta nabor dodali še pariško komuno, sovjetsko ureditev ter tudi jugoslovanski ustavni sistem. Večina študij, dostopnih avtorici, je bilo narejenih na primeru ali za potrebe jugoslovanskega so- cialističnega režima, zato so te na določenih mestih neprimerne kot vir za univerzalni model skupščinskega sistema. Večina teh avtorjev namreč tudi citira le jugoslovanske analize in doku- mente (ustave in ustavne zakone). Med njimi izstopa nekaj te- oretikov, npr. Ribičič (Skupščinski sistem), Nikolić (Skupštinski sistem) in Sruk (Delegatski skupštinski sistem), ki so se prouče- vanja zgodovinskih modelov skupščinskega sistema lotili bolj poglobljeno in analitično, sicer pa so se večinoma lotevali kon- kretnejših problemov jugoslovanskega skupščinskega sistema. 33 Prvo vprašanje, ki se nam zastavi, je, ali naj klasificiramo skupščinski sistem kot posebno obliko političnega sistema po analogiji predsedniški-polpredsedniški-parlamentarni sistem. Če gledamo na parlamentarizem širše, kot smo poudarili uvo- doma, potem lahko tudi skupščinski sistem, enako kot pred- sedniškega in polpredsedniškega, opišemo kot podzvrst parla- mentarnega sistema. Glavni argument za takšno opredelitev je, da se v vsakem primeru v zakonodajno-predstavniškem telesu odraža suverenost ljudstva kot nosilca vse politične oblasti. V ožjem pomenu pa se omenjeni politični sistemi med seboj lo- čujejo po kriteriju delitve funkcij oblasti in ločitve med njimi. S tega vidika moramo skupščinski sistem kategorizirati kot sa- mostojno obliko političnega režima, saj 1.) je skupščinski sistem ohranil tradicionalno obliko zavor in ravnovesja, 55 in ker 2.) se z delitvijo funkcij oblasti ne strinja in kot svojo bistveno lastnost poudarja enotnost oblasti. 56 Ker pomen besede skupščina vsebuje idejo o prisotnosti vseh državljanov, 57 je pravzaprav izraz neposredne demokra- cije. Francoski jakobinci so prvi uvedli splošno volilno pravico, v svoji ustavi iz leta 1793, ki ni dejansko nikoli začela veljati, pa zapisali takšen postopek sprejemanja zakonov, ki zahteva pri- volitev primarnih skupščin, sestavljenih iz državljanov komun. Podobno velja za današnjo Švico, kjer so živi nekateri elementi neposrednega odločanja državljanov, med drugim zborovanje oz. zasedanje skupščine vseh državljanov na ravni nekaterih kantonov oz. skupnosti. 58 Neposredno izvajanje oblasti je ve- zni člen med skupščinskim sistemom ter marksistično teorijo in prakso. Skupščinski sistem je pravzaprav izraz neposredne demokracije, ki izhaja iz težnje po poenotenju oblasti v organu s kar najširšo demokratično osnovo oz. po dominantni vlogi tega organa v političnem sistemu, pravno-teoretično pa temelji na 55 Beyme, Parliamentary Democracy, str. 8–9. 56 Nikolić, Skupštinski sistem, str. 9. 57 Srdić, Politička enciklopedija, str. 974; Nohlen idr., Lexikon der Politik, str. 685. 58 Zato jo nekatere klasifikacije opredeljujejo kot polneposredno obliko demokracije (Interparliamentary Union – IPU 2010). 34 PARLAMENTARIZEM IN PREDSTAVNIŠTVO idejah Rousseauja in francoskih jakobinskih revolucionarjev, ki so jih kasnejši marksistični teoretiki vzeli za svoje. 59 Tako so jugoslovanski pravniki ugotavljali, da je bil skupščinski sistem samo logična posledica usmeritve k socialistični demokraciji oz., kot se je ob sprejemanju ustavnega zakona leta 1953 izrazil Tito, ki je v Jugoslaviji uvedel skupščinski sistem, da je »sedaj najvišja državna oblast še bolj približana ljudstvu po najvišjih predstavništvih, ljudskih skupščinah in sedaj neposredno pod kontrolo teh skupščin opravlja svoje funkcije«. 60 V primerjalno-pravni literaturi sta se izoblikovala nekako dva tipa skupščinskega sistema: francosko-švicarski in sociali- stični. Za prvega velja predvsem poudarjanje šibkosti izvršne oblasti, saj je vsa oblast koncentrirana v zakonodajni skupščini; temeljne značilnosti takšnega sistema so a) posamična odgovor- nost ministrov oz. nesolidarnost; b) anonimnost, ker se skup- ščina pogosto skriva za soglasnimi sklepi, skupščina je suverena in ne pozna nobenih ustavnih omejitev za svojo večino; in c) vlada nima nobenih protiukrepov proti sankcijam skupščine, ne more razpustiti skupščine, pogosto manjka vrhovni pogla- var države ali pa med vejama oblasti nima nobene posredniške funkcije. 61 Zgodovinsko je prvi primer skupščinskega sistema pravzaprav nenavaden, saj v praksi ni nikoli zaživel, ker so se njegovi protagonisti sami odločili ne upoštevati ustavo, napi- sano in sprejeto v rousseaujevskem skupščinskem duhu. V času francoske revolucije je prve izraze skupščinskega sistema zasle- diti že pred njegovo uradno uvedbo, tj. s prevzemom oblasti s strani pariške komune 10. avgusta 1792 in razpisom novih voli- tev v konvent na podlagi splošne volilne pravice. Ta je pripravil novo ustavo, za katero je predvidel postopek potrditve na refe- rendumu, kar se je dejansko zgodilo. Namen piscev nove ustave je izrazil Robespierre v svojem govoru ob predstavitvi osnutka ustave 10. maja 1793, ko je dejal, da slabosti družbe nikoli ne 59 Sruk, Delegatski skupštinski sistem, str. 16. 60 Ribičič, Skupščinski sistem, str. 167. 61 Bastid v Beyme, Die parlamentarischen Regierungssysteme, str. 38. 35 izvirajo iz ljudstva, temveč iz vlade, zato mora biti prvi smoter vsake ustave ta, da brani javno in zasebno svobodo pred samo vlado. 62 Ta ustava je predvidevala centralizacijo oblasti v naro- dni skupščini, voljeni vsako leto, in ustanovitev primarnih skup- ščin na najnižjih lokalnih upravnih stopnjah – v komunah. Te so bile namenjene tako volitvam delegatov na višjo raven kot tudi razpravam o zakonih, ki so jim morale komune dajati podporo (z nenasprotovanjem) oz. so proti njim lahko protestirale. Skup- ščina bi zasedala neprekinjeno, imela bi zakonodajno iniciativo, sprejemala pa bi tri vrste normativnih aktov: dekrete, ki bi bili v izključni pristojnosti skupščine; zakone, ki bi bili podrejeni neke vrste referendumom na ravni komun, kar smo že omenili; ter ustavo, kjer skupščina ni imela predvidene nobene samostojne moči, ampak je bila podrejena potrjevanju na referendumu. Skupščina bi si po tej ustavi volila svoj izvršni svet, ki bi bil od nje popolnoma odvisen, ne bi pa smel biti izvoljen neposredno od ljudstva ali primarnih skupščin, ker bi mu to dajalo preveliko moč. Izvršni svet, sestavljen iz 24 članov, ki bi imeli mandat dve leti in bi se polovica njegove sestave zamenjala vsako leto, bi izključno izvrševal sklepe in navodila skupščine. V odnosu do sodstva pa je bila predvidena minimalna moč skupščine. 63 Ker so jakobinci ugotovili, da revolucije ne more voditi veččlanska skupščina in da stanje zahteva močno izvršno oblast, ta ustava dejansko ni nikoli začela veljati. Konventni sistem, ki je veljal od 20. septembra 1792, pa je kljub temu vseboval nekatere ele- mente skupščinskega: izvoljen je bil s splošno volilno pravico, njegovi člani niso imeli imunitete, predvsem pa je stalno zasedal in vladal prek odborov, med katerimi je sčasoma najmočnejši postal Odbor za javno blaginjo. Ta je držal v tem obdobju vso oblast v svojih rokah, kar je pomenilo vlado ene struje s pomo- čjo terorja in pod zastavo revolucije, ki je bila opravičilo za vsa- kršno dejanje. 64 62 Lešnik, Od despotizma k demokraciji, str. 90. 63 Jakobinska ustava 1793. 64 Nikolić, Skupštinski sistem, str. 27. 36 PARLAMENTARIZEM IN PREDSTAVNIŠTVO Edini danes otipljiv skupščinski sistem poznamo v Helvet- ski konfederaciji. Švicarska ustava iz leta 1848 predvideva iz- vajanje neposredne demokracije v obliki skupščin v nekaterih kantonih, na federalni ravni pa je vsa politična moč koncen- trirana v federalni skupščini. Sedemčlanski izvršni svet, ki ga voli skupščina, je nasproti njej nesamostojen in ji ne odgovarja, zato tudi odklonitev njegovih zakonodajnih predlogov ne po- meni nezaupnice. Izvršni svet predvsem izvršuje sklepe in na- vodila skupščine, predsednik Švice pa prav tako nima nobene pomembne vloge v političnem sistemu, razen častne funkcije in predstavljanja Švice doma in na tujem. 65 Drugi tip skupščinskega sistema poudarja načelo enotno- sti zakonodajne in izvršne oblasti nasproti parlamentarizmu oz. združitev funkcije zakonodajalca in voditelja države 66 v enem telesu – skupščini kot obliko socialistične demokracije. Ribičič kot kriterije, ki opredeljujejo sistem, navaja, da je a) skupščina najvišji organ samoupravljanja; b) skupščina organ, iz katerega izhajajo vsi drugi, njej podrejeni organi oblasti (izvršni, upravni, sodni); c) skupščina obenem zakonodajni in izvršni organ ter deluje kot stalno delovno telo; ter da ima č) skupščina tak polo- žaj na vseh ravneh, v okviru vseh družbenopolitičnih skupnosti (v zvezi, republikah in občinah). 67 Seveda Ribičič ugotavlja, da nobeden izmed prej naštetih režimov, vključno s sovjetskim, ni v resnici skupščinski. Za francoskega smo že omenili, da niti ni nikoli začel veljati, švicarski se je po njegovem mnenju precej približal parlamentarizmu z vse večjo močjo zveznega sveta (kot eksekutive), pariška komuna in sovjetski sistem pa imata skupno napako v tem, da sta, kljub nauku iz francoske revolu- cije, prehitro razpustila močno centralno izvršno oblast in pre- dala vso politično moč demokratični skupščini. 68 Socialistični skupščinski sistem se še v eni temeljni zna- čilnosti razlikuje od francosko-švicarskega, in sicer v naravi 65 Zvezna ustava Švicarske konfederacije. 66 Vanneman, The Supreme Soviet, str. 38. 67 Ribičič, Skupščinski sistem, str. 167. 68 Prav tam, str. 165. 37 predstavniškega mandata. Medtem ko je tako v jugoslovan- skem kot v sovjetskem primeru delegatski princip sestavni del skupščinskega, 69 pa je v obeh ostalih veljala prepoved dajanja navodil (161. člen švicarske in 29. člen jakobinske ustave iz leta 1793). 70 S tem in z dejansko krepitvijo moči izvršne oblasti se je švicarski sistem precej približal parlamentarnemu. Čeprav da- nes v Švici ni vzpostavljen sistem odgovornosti izvršne oblasti, ki je ključnega pomena za sodobne parlamentarne sisteme, pa jo Medparlamentarna unija (IPU) uvršča v to skupino držav. S takšnimi kriteriji se v jugoslovanski pravni in politični teoriji skupščinski sistem vzpostavlja kot izključno socialistični sistem nasproti parlamentarizmu. Ideološko prepričanje o po- menu skupščinskega sistema za socialistično demokracijo je prevladovalo tudi v takšnih pravniških knjigah, kot je priročnik dr. Sruka. Ta piše, da je na temelju samoupravljanja jugoslovan- ski politični sistem ustvarjal prevlado nad klasično obliko sistema političnega predstavništva in izgradil v zgodovini najbolj razvit in naj­ popolnejši realiziran skupščinski sistem, v katerem se po­ litično odločanje neposredno povezuje s samoupravljanjem v družbenem delu in se širše gledano iz njega izločuje ter s tem postaja njegov integralni del in oblika samoupravne or­ ganizacije dela v sferi upravljanja z družbenimi zadevami. V takšnih razmerah je skupščina prevzela samoupravni de­ lavski značaj družbene osnove in njenih delegatskih struk­ tur, skupščinski sistem pa je postal optimalna oblika orga­ nizacije oblasti delavskega razreda in politične organizacije samoupravne družbe. 71 69 Sruk, Delegatski skupštinski sistem, str. 25. 70 Medtem ko švicarska ustava izrecno prepoveduje vezanost mandata, jakobinska ustava govori le o tem, da so poslanci predstavniki celotnega naroda. V osnutku ustave z 10. maja 1793 pa je osebna odgovornost in možnost odpoklica javnih funkcionarjev jasno izražena (Lešnik, Od despotizma k demokraciji, str. 91–92). Poleg tega je jakobinski skupščinski sistem predvideval potrjevanje zakonov na referendumih, kjer bi volivci lahko predlagani zakon zavrnili. 71 Sruk, Delegatski skupštinski sistem, str. V. 38 PARLAMENTARIZEM IN PREDSTAVNIŠTVO O razvoju skupščinskega sistema v socialistični Jugoslaviji bomo govorili v nadaljevanju. Ta sistem ni našel svojega mesta med zahodnimi demokracijami, njegovi elementi v švicarskem ustavnem redu pa se razumejo kot nekakšna »parlamentarna anomalija«, ki pa ji raziskovalci primerjalnih legislatur niso po- svečali pretirane pozornosti. Sodobni parlamentarizem je, če- prav je izhajal iz veliko različnih korenin, v svojem razvoju šel drugo smer. 39 SODOBNI PARLAMENTARIZEM Za mejnik sodobnemu parlamentarizmu postavljamo ko- nec druge svetovne vojne. Čas po njej Beyme opredeljuje kot obdobje rekonsolidacije parlamentarne vladavine, ki sta mu sledila tretji (v sedemdesetih letih 20. stoletja v južni Evropi) in četrti (po letu 1989 v srednji in vzhodni Evropi) val demo- kratizacije. 72 V tem obdobju lahko v Evropi in drugje po svetu sledimo, na podlagi del raziskovalcev parlamentarizma, kot so Löwenstein, Verney, Beyme idr., da so se uveljavili skupni insti- tucionalni kriteriji parlamentarne vladavine: – obstoj dvojne eksekutive (ločitev funkcije predsednika vlade in predsednika države), – parlament ima formalno ali neformalno investiturno moč, – člani kabineta ministrov so običajno tudi člani parlamenta, – ministri so politično odgovorni parlamentarni večini, – parlament ima sredstva nadzora nad vlado (interpelacije, preiskovalne komisije itd.), parlamentarna večina lahko prisili ministrski zbor v odstop, – možnost odstavitve vlade s parlamentarno večino je obi- čajno v ravnovesju s premierjevo možnostjo razpustitve parlamenta. 73 72 Beyme, Parliamentary Democracy, str. 2. 73 Strøm idr., Parliamentary Democracy, str. 9–10. 40 PARLAMENTARIZEM IN PREDSTAVNIŠTVO Takšne opredelitve sicer dokaj natančno opredeljujejo teh- niko vladanja, ne opredeljujejo pa demokratičnih značilnosti parlamentarizma. Odgovor na ta primanjkljaj poskušajo dati tudi Beyme in Strøm idr. V ta namen so razvili svojo definicijo parlamentarne demokratične vladavine, ki temelji na odgovor- nosti izvršne oblasti do predstavniškega telesa: »Parlamentarna vladavina je sistem vladanja, v katerem so predsednik vlade in njegov oz. njen kabinet odgovorni kateri koli večini članov par- lamenta in se jih lahko razreši z navadno ali konstruktivno zau- pnico z njihovega položaja.« 74 Izhajajoč iz izhodišča, da demokracije ne moremo stisniti samo na politično ureditev, ker je vrednotni sistem, 75 opažamo, da definicija, kot so jo postavili Strøm idr., ne vsebuje nekaterih nujnih prvin demokracije: ustrezna institucionalna ureditev se mora odražati v življenju ljudi, v svobodi govora in konkurenč- nega mnenja. Tudi parlamentarizem je kot vsi izmi normativen pojem, zato njegova razlaga le z institucionalnega oz. legalistič- nega vidika ni zadostna. 74 Prav tam, str. 13. 75 Sartori, The Theory of Democracy, str. 7. 41 POGOJI PARLAMENTARIZMA Izhodišče našega raziskovanja socialističnih parlamentar- nih praks je, da lahko o parlamentih na podlagi njihovih speci- fičnih lastnosti in načina delovanja govorimo samo pod določe- nimi pogoji. Legislature v političnih sistemih zavzemajo raznolike vloge. Različni raziskovalci primerjalnih političnih institucij in sistemov so jim pripisali različne funkcije, hkrati pa ugotavljajo, da skoraj ne obstaja politični sistem, ki ne bi imel legislature oz. legislaturi podobne institucije. Nekatere minimalistične opre- delitve strnejo vlogo legislatur samo na predstavniško, odloče- valsko in nadzorno funkcijo; 76 na predstavniško, odločevalsko in legitimacijsko 77 oz. na tri sklope funkcij: legitimacija (latenta ali manifestna, tudi ventil za sproščanje ali umirjanje napetosti), rekrutacija, socializacija in trening ter odločanje oz. izvajanje vpliva (zakonodaja, iskanje izhodnih rešitev, artikulacija intere- sov, reševanje konfliktov, upravni nadzor in skrbništvo). 78 76 Mény in Knapp 1998, Government and Politics, str. 182. 77 Eldridge, Introduction, str. 7. 78 Packenham v Norton, Does Parliament Matter, manjka stran 42 PARLAMENTARIZEM IN PREDSTAVNIŠTVO S funkcionalističnega stališča je parlamentarna vloga v po- litičnih sistemih utemeljena na njegovi zakonodajni funkciji, ki je v razvoju političnih sistemov posrečeno sovpadla z demokra- tičnim principom ljudske suverenosti. Ravno njegova umestitev v politični sistem poudarja primarnost odnosa med legislativo in eksekutivo. Vlada kot derivat parlamentarne legitimnosti in suverenosti je nujen sestavni del operativnega in demokratič- nega ustroja družbe – na eni strani izvršni aparat črpa podporo za svojo agendo iz parlamenta, ta pa je z druge strani njen nad- zornik, s čimer se zaključi demokratična zanka ljudske suvere- nosti. Parlament je predstavniško telo in ravno princip reprezen- tance je tisti contradictio in terminis, ki v parlamentarizem lahko dosledno uvaja demokratičnost, ne pa nujno. Demokratičnost predstavništva določajo sklop volilnih institucij, odnos med predstavnikom in predstavljenim ter osebna percepcija lastnega položaja in funkcije predstavnikov samih. Vendar tudi samo (demokratično) predstavništvo še ne pomeni demokratičnosti političnega sistema. Slednja zahteva široko participacijo, uve- ljavljanje instituta tekmovalne opozicije, pluralnega poročanja in svobodnega javnega mnenja, nabora demokratičnih norm in demokratične politične kulture ter družbeno sprejemanje tega okvira. Iz tega nadaljujemo, da lahko sisteme, v katerih prepo- znamo parlamentarizem, označimo za demokratične, z zborom, ki je parlament vseh ljudi, ne samo izbrane elite. Teh pet omenjenih dimenzij, 1. oblikovanje in sprejemanje politik, 2. izvor za nadzor nad izvršno vejo oblasti, 3. strankarski pluralizem, 4. demokratično predstavništvo in 5. širši demokratični družbeni okvir, so pogoji, pod katerimi sodoben način upravljanja pred- stavniškega političnega sistema, kot se je razvil v svetu po drugi svetovni vojni, poimenujemo parlamentarizem. 43 Oblikovanje in sprejemanje politik Legislaturam je dala ime ravno zakonodajna funkcija, v čemer se kaže premik v politični teoriji, ki se začne pojavljati pri teoretikih suverenosti in družbene pogodbe. Ti pravijo, da so politične pravice osnova za legislativni proces. 79 Ta funkcija se je razvila kot orožje prvih parlamentov v boju z nenehnimi zahtevki monarhov po večjih denarnih izdatkih. Sprejemanje in potrjevanje proračuna (ter zaključnega računa) je še vedno ena najpomembnejših nalog parlamentov, medtem ko se je njihova vloga v zakonodajnem procesu v zadnjih desetletjih vidno spre- minjala. Zakonodaja v ožjem smislu, kot normativna dejavnost, ki jo izvajajo zakonodajna telesa v okviru posebej predpisanega postopka, skuša izpolnjevati tri cilje. Prvi cilj je, da sprejema najboljše (najbolj kakovostne) in vsaj najbolj sprejemljive odlo- čitve. V nasprotju s tem ciljem je drugi, ki parlamentu nalaga, da mora v določenem časovnem okviru sprejeti meritorne in dokončne rešitve za probleme, ki jih nikakor ni mogoče odlo- žiti. Politična odgovornost, ki se nanaša na drugi cilj, je pove- zana tudi s tretjim, namreč da zakonodajno odločanje vodi do legitimnih odločitev, ki so obvezujoče za vse člane skupnosti. 80 Koncept zakona zahteva izpolnjevanje nekaterih demokratič- nih pogojev in norm. Med slednjimi so pomembni predvsem načelo izključne odgovornosti zakonodajnega telesa za spre- jemanje zakonov, načelo demokratičnosti in javnosti, načelo stopnjevitosti postopka obravnave zakonodajnega predloga, načelo racionalnosti, gospodarnosti, doseganja optimalnih re- zultatov in zbornega sprejemanja zakonov ter načelo pisnosti. 81 Pravila sprejemanja zakonov so natančno določena z različnimi parlamentarnimi postopki v ustavah in parlamentarnih poslov- nikih posameznih držav in parlamentov. Poleg formalnih so po- 79 Urbinati, Condorcet‘s Democratic Theory, str. 64. 80 Zajc, Parlamentarno odločanje, str. 128. 81 Igličar, Zakonodajno odločanje, str. 65–66. 44 PARLAMENTARIZEM IN PREDSTAVNIŠTVO membna tudi nenapisana pravila kot del parlamentarne izku- šnje posamezne družbe in parlamentarne kulture posameznih poslancev. Vse skupaj se izraža v stopnji institucionalizacije par- lamenta, ki pomembno vpliva na položaj in moč parlamenta kot zakonodajnega telesa v političnem sistemu družbe. Kljub ugotovitvam, da parlamenti pravzaprav ne oblikujejo več zakonov ali pa vsaj niso edine institucije, ki sprejemajo za- vezujoče odločitve, 82 je zakonodaja še vedno stalna članica se- znamov funkcij parlamentov. Večkrat je zajeta v širši kontekst oblikovanja in sprejemanja politik (Mezey, Mény in Knapp, Copeland in Patterson), nekateri raziskovalci pa posebej ločijo med sprejemanjem statutarne zakonodaje in oblikovanjem po- litike vlade ter drugimi procesi, ki vplivajo na končne politične odločitve: oblikovanje politik – proces policy, 83 deliberacija, 84 artikulacija interesov 85 idr. Kadar ocenjujemo vlogo in moč parlamenta v zakonodaj- nem procesu, se moramo zavedati dveh predpostavk: da je v masovnih industrializiranih družbah jedro oblikovanja politik v vladah in da je moč legislatur v zakonodajnem postopku odvi- sna predvsem od njihove sposobnosti omejiti ta proces. 86 Z vidika sodobnega policy postopka lahko definiramo pet stopenj oblikovanja in izvajanja javnih politik, v katerih parla- ment sodeluje ali pa ima celo glavno vlogo: 1. identifikacija družbenih oz. javnopolitičnih (policy) pro- blemov in oblikovanje političnega dnevnega reda, 2. oblikovanje javnopolitičnih alternativnih rešitev družbe- nega problema, 3. uzakonitev (legalizacija) izbrane javnopolitične rešitve – navadno sprejetje zakona, 4. izvajanje (implementacija) javne politike, 5. vrednotenje (evalvacija) učinkov javne politike. 87 82 Polsby, Legislatures, str. 258. 83 Olson, Democratic Legislative Institutions, str. 6. 84 Hague in Harrop, Comparative Government, str. 309–315. 85 Zajc, Razvoj parlamentarizma, str. 116. 86 Newell, Characterising, str. 130. 87 Fink Hafner, Znanost, str. 17. 45 Parlamenti so torej ena ključnih aren za identifikacijo in artikulacijo različnih interesov v družbi, 88 ki konflikte praktično institucionalizirajo. 89 V razpravah v parlamentu se odražajo raz- lični družbeni problemi, ki se potem lahko pod vplivom parla- mentarne večine znajdejo na dnevnem redu vlade. Parlament prek poslancev sodeluje tudi pri oblikovanju različnih rešitev, ki jih člani parlamenta dobijo v pregled, razpravo in sprejetje v sta- tutarno obliko. Faza izvajanja politik je v domeni izvršne oblasti, parlament pa je ves čas budno na preži nad izvajanjem sprejetih odločitev, nad katerim s poslanskimi vprašanji in javnimi nače- njanji polemik izvaja nadzor, s tem pa znova odpira polje druž- benih problemov in interesov. Takšen pogled na proces obliko- vanja politik ne določa dejanske vloge parlamentov in drugih zakonodajnih teles v posameznih političnih sistemih, temveč identificira posamezne stopnje, v katerih parlamenti lahko so- delujejo. Prakse se med posameznimi političnimi sistemi zelo razlikujejo, na te dejavnike pa vplivajo ustavne določbe, stopnja institucionalizacije parlamentov pa tudi specifične lastnosti posamezne civilne družbe, ki lahko aktivno posega v postopke oblikovanja in sprejemanja politik. Sodobne študije o vlogi parlamentov kažejo, da v nekaterih sistemih vse več teže parlamentarnega odločanja nase prevze- majo poslanske skupine, 90 medtem ko v drugih parlamentiih vse večjo vlogo dobivajo posamezni poslanci. 91 Z vidika parlamenta kot celote v postopku oblikovanja in sprejemanja politik niti ni bistvena razlika v tem, ali imajo večjo moč poslanske skupine ali posamezni poslanci. Moč posameznikov bi gotovo še utrdila ne- odvisnost parlamenta v odnosu do eksekutive, ker pa gre pri po- slanski skupini za tako rekoč elito znotraj stranke v parlamentu, ki v odnosu do strankinega vodstva nastopa precej samovoljno, ugotavljamo, da je članstvo v parlamentu tisti določujoči dejav- nik, ki jim daje to pozicijo. 88 Zajc, Razvoj parlamentarizma, str. 116. 89 Olson, Democratic Legislative Institutions, str. 7. 90 Schüttemeyer, Hierarchy, str. 37. 91 Norton, Representations, str. 17. 46 PARLAMENTARIZEM IN PREDSTAVNIŠTVO Ob obravnavanju vloge parlamentov pri oblikovanju in sprejemanju politik ne smemo pozabiti na sprejemanje naj- pomembnejšega pravnega in političnega akta neke družbe, tj. ustava. Kot ustavodajni zbor parlament vzpostavlja državni sis- tem in s tem uresničuje osnovno načelo demokracije, določa razmerja med političnimi institucijami in njihovim izvrševa- njem različnih funkcij oblasti ter opredeljuje vlogo posameznih akterjev v družbi. 92 S tem določa tudi pravne in politične norme delovanja političnega sistema. Parlament je edina institucija v po- litičnem sistemu, ki si sama postavlja pravni okvir, znotraj kate- rega bo delovala, kar še potrjuje njegovo superiorno (četudi le po- litično) pozicijo nad drugimi institucijami v političnem sistemu. Kot posebne vrste zakon lahko obravnavamo tudi državni proračun, takoj za ustavo enega najpomembnejših pravnih ak- tov, saj ureja in usmerja družbene procese ter je tako pomembno sredstvo demokracije. 93 Nekateri raziskovalci sprejemanje pro- računa obravnavajo ločeno od splošne funkcije oblikovanja in sprejemanja politik, čeprav je bila ravno potrebna privolitev predstavniških teles v državni načrt porabe sredstev instrument za prenos zakonodajne funkcije z monarha na prve parlamente. Medtem ko sprejemanje proračuna pomeni začrtanje javnih politik za določeno obdobje vnaprej, pa predstavlja sprejemanje zaključnega računa naknadni politični nadzor nad opravljenim delom izvršne veje oblasti. Raziskave kažejo, da obstajajo velike razlike v moči posa- meznih parlamentov nasproti vladam, pa tudi nekatere vzroke za te razlike. V zgodovinski perspektivi sta se pojav in razvoj strank izkazala kot ena najpomembnejših dejavnikov za velike spremembe v vlogi parlamentov v procesu oblikovanja in spre- jemanja politik, ob tem pa še pravna ureditev ter ostali zunanji in notranji dejavniki. Strankarska kultura in medstrankarski odnosi odsevajo na- čin komunikacije v širši družbi, ki bi ga lahko označili za kon- 92 Zajc, Razvoj parlamentarizma, str. 168. 93 Prav tam, str. 200. 47 fliktnega ali na drugi strani konsenzualnega. Razlika v politični kulturi med enimi in drugimi ima velike posledice za moč parla- menta v procesu oblikovanja in sprejemanja politik. V družbah, ki jih delijo globoke cepitve, so razlike med strankami glede kon- kretnih javnopolitičnih problemov veliko večje, zato so odnosi med njimi konfliktni. To povečuje pogajalsko moč predvsem strank v vladni koaliciji, če ta obstaja, v primeru manjšinskih vlad ali kadar je potrebna kvalificirana večina pa tudi opozicijskih. 94 Razmerja v ideološkem pozicioniranju in intenzivnost konflikta so v veliki meri obratno sorazmerni s koalicijskim potencialom strank, ki ustvarja možnost strank za sodelovanje na oblasti in s tem tudi v procesu oblikovanja in sprejemanja politik. Drugi pomemben del politične kulture za vlogo parlamenta v procesu policy predstavljata podpora političnih elit in široka družbena podpora parlamentarnemu načinu sprejemanja odločitev, ki sta lahko jeziček na tehtnici med demokratičnimi in nedemokratič- nimi političnimi sistemi, 95 zato je za parlamentarizem nujno, da ključna zakonodajna institucija uživa zaupanje članov konkre- tne politične entitete. Poleg omenjenih skupinskih dejavnikov na aktivnost in moč parlamentov v procesu oblikovanja in sprejemanja politik pomembno vpliva tudi značaj problematike, ki je vodila v parla- mentarno akcijo. Parlamenti so se izkazali za veliko bolj delavne v primerih distributivnih politik in manj na področju varnosti ali makroekonomije. 96 Aktivnost in moč parlamentov je opazno večja tudi na širših javnopolitičnih področjih, ki jih vladna koa- licija nima za najpomembnejše ali ki po svoji vsebini terjajo širše politično strinjanje glede rešitev. 94 Damgaard, The Strong Parliaments, str. 94–98. 95 Mezey, Comparative Legislatures. 96 Olson, Democratic Legislative Institutions, str. 142. 48 PARLAMENTARIZEM IN PREDSTAVNIŠTVO Nadzor nad izvršno vejo oblasti Parlament oz. njegov del ima v parlamentarnih sistemih po- membno vlogo kot vir za sestavljanje legitimne vlade, nad katero budno bedi in nadzoruje vsako njeno potezo. Beyme s svojo teorijo demokratizacije utemeljuje, da je bilo vztrajno poskušanje vzpo- stavitve nadzora nad delom monarhične vlade prav tisti element parlamentarnega dela, ki je na dolgi rok učvrstil ne samo njegovo pozicijo v sistemu delitve oblasti, temveč tudi prisilil monarha, da je začel sestavljati vlade, ki so imele v parlamentu večinsko pod- poro. 97 Kot so ugotavljali že prvi teoretiki parlamentarne vladavine in deljenih funkcij oblasti, spada k oblikovanju politik in njiho- vemu sprejemanju tudi nadzor nad izvajanjem sprejetih odločitev. Osnova te naloge parlamenta izhaja prav tako kot tudi zakonodajna funkcija iz načela suverenosti ljudstva. Kot je zapisano v preambuli ameriške Deklaracije o neodvisnosti iz leta 1776, je ljudstvo, v nje- govem imenu pa parlament, dolžno nadzirati svojo vlado in njeno izvajanje človekovih pravic. Rezultati takšnega nadzora so lahko pogosto vir predlogov za izboljševanje starih ali celo oblikovanje novih politik na nekaterih področjih, lahko pa imajo tudi povsem politične posledice, ki se odražajo v zamenjavah na oblasti. Z vidika odnosa med parlamentom in izvršno oblastjo lahko parlamentarno demokracijo definiramo tudi skozi oči vlade, pri čemer sta temeljni značilnosti takšne vladavine naslednji: a) iz- vršna oblast, ki je sestavljena iz predsednika vlade in kabineta in izhaja iz zakonodajnega zbora, ter b) izvršna oblast je vedno podrejena potencialnemu glasovanju o nezaupnici večine v za- konodajnem zboru. 98 Vlada v takšnem sistemu, za katerega je poleg omenjenih dveh kriterijev značilna tudi kabinetna soli- darnost oz. kolektivna odgovornost, 99 opravlja funkcije združe- vanja in integriranja vseh vladnih politik in deluje kot končni razsodnik v sporih med različnimi elementi vladnega ustroja. 100 97 Beyme, Parliamentary Democracy, str. 18–26. 98 Shugart, Comparative, str. 348. 99 Beyme, Parliamentary Democracy, str. 9. 100 Rhodes, Executives, str. 326. 49 Sodobne študije parlamentarni nadzor nad delom vlade po- gosto označujejo s širšim pojmom demokratične odgovornosti oz. odzivnosti vlade (angl. accountability), ki se nanaša na povezanost vladnega programa s preferencami državljanov. 101 Na tem podro- čju se danes parlamentarne demokracije srečujejo vsaj s tremi pro- blemi: odgovornost ministrov, ki postaja vse manj kolektivna; od- govornost upravnega aparata na nižji stopnji, kjer je glavna težava v pomanjkanju instrumentov za nadzor nad njegovim delom; 102 ter odgovornost vseh vpletenih subjektov odločanja, ki jo je zaradi široke mreže agencij in različnih partnerstev pri odločanju težko vzdrževati in preverjati. 103 S tega vidika je nadzor nad vlado v parla- mentarnih sistemih vezan na parlamentarno vlogo pri oblikovanju kabineta ministrov. Na tej točki je tudi prelomnica med parlamen- tarnimi in predsedniškimi demokratičnimi sistemi. Medtem ko v predsedniških sistemih govorimo o transakcijski obliki odnosa med legislaturo in eksekutivo, gre torej za neodvisnost in vzajemni nadzor, imamo v parlamentarnih vladavinah hierarhično obliko tega odnosa, kjer je vlada neposredno odvisna od volilnega izida za parlament. 104 Pri nadaljnjih razlikah med političnimi sistemi znotraj parlamentarnih vladavin pa igrajo pomembno vlogo posa- mezni volilni in strankarski sistemi. Najčistejšo obliko hierahičnega odnosa med vlado in parlamentom, t. i. večinski parlamentarizem, Shugart opaža v sistemih, v katerih lahko ena sama stranka osvoji večino v parlamentu in tvori vlado. 105 Bolj transakcijske med hie- rarhičnimi odnosi pa lahko zasledimo v sistemih s koalicijskimi ali celo z manjšinskimi vladami, saj so za nastanek in stabilnost vlade nujno potrebna pogajanja in dogovarjanja med strankami v parla- mentu. Stranke koalicije namreč lahko uporabijo instrumente par- lamentarnega nadzora za izsiljevanje svojih predlogov ali za uvelja- vljanje določb koalicijske pogodbe. 106 101 Strøm idr., Parliamentary Democracy, str. 11. 102 Thomas, Parliamentary Scrutiny, str. 378. 103 Rhodes, Executives, str. 331–332. 104 Shugart, Comparative, str. 346. 105 Prav tam, str. 353. 106 Martin in Vanberg, Policing the Bargain, str. 16–17. 50 PARLAMENTARIZEM IN PREDSTAVNIŠTVO V različnih parlamentarnih sistemih lahko najdemo raz- lične nabore instrumentov za nadzor nad izvršno vejo oblasti. Pri razpravi o pomembnosti parlamentarnega nadzora si lahko pomagamo s podatkovno bazo Medparlamentarne unije (IPU), ki hrani precej natančne podatke o oblikah nadzora parlamen- tov nad vladami za 186 držav, 107 kar nam omogoča dober vpo- gled v spekter instrumentov, ki jih različne demokratične države uporabljajo pri ugotavljanju odgovornosti. Instrumente IPU deli na dve glavni skupini: a) instrumenti za ugotavljanje (politične) odgovornosti vlade in b) instrumenti za stalen nadzor nad delom vlade na področju javnih politik. V prvo skupino spadajo različni načini preverjanja poli- tične odgovornosti, ki niso stalni in pridejo na vrsto takrat, ka- dar parlament presodi, da v politiki in javnosti obstaja mnenje, da je potrebna ocena določenega dejanja vlade, ki ima lahko za posledico tudi umik podpore vlade in s tem dejansko njeno od- stavitev. Med te instrumente spadajo vladna poročila, glasovanje o zaupnici, parlamentarne razprave o konkretnem vprašanju ter odpust vlade oz. ustavna obtožba glave vlade (angl. impeachment) ter drugih pomembnih funkcionarjev v političnem sistemu. 108 Na drugi strani imamo skupino instrumentov, katerih sku- pna značilnost je, da predstavljajo stalni in redni nadzor pred- vsem nad delom vlade pri oblikovanju in sprejemanju politik. IPU identificira osem splošnih instrumentov; med njimi najprej pravico do nadzora nad procesom oblikovanja in sprejemanja konkretne politike, zasliševanje na odborih, preiskovalne od- bore oz. komisije, ustna in pisna vprašanja, imenovanje višjih uradnikov, poročila o aktivnostih vlade, zastopanost v vladnih odborih ter obstoj varuha človekovih pravic. Poleg teh splošnih oblik IPU posebej klasificira instrumente za nadzor nad posa- meznimi področji, kot so proračun, vladna poraba sredstev, zu- 107 Po podatkih IPU so to vse države na svetu, ki imajo predstavniške zbore, teh pa je 186 z 261 zbornicami (vsaka zbornica šteje kot enota zase). 108 IPU. 51 nanja politika, nacionalna varnost, izredne razmere ter prever- janje ustavnosti in uporabe zakonov. 109 Podatki IPU sicer kažejo, da imajo parlamenti za nadzor nad izvršno oblastjo širok spekter instrumentov, žal pa samo ustavna in poslovniška določila še ne zagotavljajo tudi dejanske uporabe teh instrumentov. Poskus vzpostavitve korelacije med institucionalno ureditvijo parlamentov in stopnjo demokratič- nosti političnega sistema predstavlja Fish-Kroenigova raziskava o moči legislatur. Avtorja sta na podlagi vprašalnika, ki preverja prisotnost 32 atributov moči parlamentov (npr. predvsem so- delovanja pri oblikovanju in sprejemanju politik in instrumen- tov parlamentarnega nadzora, kar združuje naš prvi in drugi argument), sestavila indeks moči parlamentov (angl. parlia­ mentary power index – PPI), ki sta ga potem primerjala z in- deksom Freedomhouse. 110 Avtorja raziskave sta ugotovila, da je korelacija med močjo legislatur in stopnje demokracije visoka in pozitivna. 111 Fish se v svojem članku sklicuje na meritve po- stkomunističnih držav, 112 ki so prevzele spremembo političnih sistemov konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let 20. stoletja, s čimer je potrdil svojo hipotezo. Upoštevanje indeksa PPI in longitudinalno merjenje odprtosti političnega sistema s pomočjo indeksa Freedomhouse sta pokazali, da je minimalizi- ranje vloge parlamenta v političnem sistemu na začetku njegove transformacije v demokratični politični sistem močan kazalec nadaljnjega razvoja te države v smer višje stopnje avtoritarnosti režima. 113 Indeks PPI seveda ne kaže vseh značilnosti parlamen- tarnih sistemov, zato je treba odgovore za razlike v stopnji de- mokratičnosti iskati tudi zunaj institucionalnih določil. Eden izmed mogočih odgovorov na omenjene razlike se skriva v pogledu, ki ga privzemamo raziskovalci in opazovalci 109 IPU. 110 Fish, Stronger Legislatures, str. 7–8. 111 Prav tam, str. 9. 112 Globalno raziskavo z naslovom Legislative Power Survey sta Steven M. Fish in Matthew Kroenig začela že leta 2002, vanjo pa sta zajela legislature v 158 državah. Rezultate raziskave sta objavila leta 2009 v knjigi The Handbook of National Legislatures. 113 Fish, Stronger Legislatures, str. 18. 52 PARLAMENTARIZEM IN PREDSTAVNIŠTVO političnih sistemov. Kot opozarja King, 114 vse preveč pozornosti namenjamo tistim oblikam delovanja parlamenta, ki so poni- knile v manjšino že pred več kot sto leti. Gledati na parlament kot na samostojno in neodvisno institucijo, ki se v političnem sistemu obnaša kot nasprotnik vlade, ter proučevati odnose med eksekutivo in legislativo tout court je preživeto. 115 Danes so glavno besedo v odnosu med zakonodajno in izvršno obla- stjo prevzele stranke, ki prek medsebojnih konfliktov opravljajo nadzor tako nad policy kot politics dimenzijo delovanja vlade. 116 Pluralizem strank Med razvojem sodobnega parlamentarizma so se stranke pokazale za temeljni gradnik tega »novega« sistema. Čeprav bi politični sistem v teoriji lahko deloval brez političnih strank oz. bi tekmovanje za glasove lahko potekalo znotraj drugih skupin in institucij, v praksi ni tako. Svoboda oblikovanja političnih strank in tekmovanje strank za oblast, ne pa udeleženost pri oblasti, 117 sta se izkazala za primarni test demokratičnih vladavin. 118 Zgodovinsko se pojav strank najpogosteje povezuje z ra- zvojem parlamentov in splošne volilne pravice. Prve zasnove strank lahko iščemo v političnih klubih v Angliji, ki so imeli na- 114 King, Executives. 115 Posebnost med instrumenti nadzora je gotovo finski parlamentarni Posebni odbor za prihodnost (angl. Select Committee of the Future). Uvrstimo ga sicer lahko pod stalni parlamentarni nadzor s strani parlamentarnih odborov (Zajc, Razvoj parlamentarizma), vendar se je razvil v poseben instrument, ki ima zaradi svoje naloge potencial, da v parlamentarnih sistemih preseže strankarske/politične delitve. Odbor, ki je od svojih začetkov leta 1993 postal stalnica finske eduskunte, se ukvarja samo z odločitvami parlamenta na področju dolgoročnih prepletenih zadev, kot so podnebne spremembe, energijska politika, demografija in tehnološki razvoj (Groombridge, The Parliament and the Future, str. 274). 116 King, Executives in Modes; Daamgard, The Strong Parliaments; Schüttemeyer, Hierarchy and Efficiency; Martin in Vanberg, Policing the Bargain; Mattei, Party System Change. 117 Ta komentar se nanaša predvsem na različne korporativne oblike demokracije. Linz v svoji študiji totalitarnih in avtoritarnih sistemov ugotavlja, da noben sistem, v katerem so predstavniki voljeni na osnovi interesov in/ali članstva v družbenih skupinah, ne more biti demokratičen, ker je izključujoč (Linz, Totalitarian; in Linz in Stepan, Problems). 118 Linz, Totalitarian, str. 184. 53 men zagotoviti ponovno izvolitev uglednežev in so bili le bolj redko namenjeni srečevanju zakonodajalcev, ki bi morda delili enake poglede, podobno pa tudi različne politične skupine v predrevolucionarni Franciji niso presegale regionalnega dose- ga. 119 Kljub tem koreninam ‚parastrankarskega‘ združevanja pa do sredine 19. stoletja ne moremo govoriti o pravih strankah. Duverger kot eden ključnih zagovornikov institucionalne teorije pojasnjuje razliko med strankami, ki so nastale znotraj ali zunaj parlamentov. V primeru »notranjih« strank pride spodbuda za nastanek iz parlamenta, kjer so poslanci prepoznali potrebo po organizaciji volilno-zakonodajnega bloka na lokalni ravni, ki bo zagotavljal ponovno izvolitev poslancev. Parlament v tem primeru deluje kot »valilnica političnih strank« 120 v nasprotju z »zunanjimi« strankami, ki so nastajale predvsem iz boja za širitev volilne pravice, iz predhodnih neparlamentarnih in ci- vilnodružbenih združenj. Vendar pa parlamentarna vladavina še ni zadosten pogoj za nastanek jasno strukturiranega stran- karskega sistema, zato Beyme trdi, da lahko institucionalne te- orije pojasnijo nastanek strank samo v tistih sistemih, ki imajo dovolj dolgo kontinuiteto predstavniške vladavine, to je npr. v Veliki Britaniji in Združenih državah Amerike, na kontinentu pa le v Belgiji. 121 Poleg institucionalnih pogojev so se tako za pomembno kolo razvoja strank izkazale ideologije. 122 Kot šolski primer za primarno ideološko skupino in s tem zametek mo- dernih strank lahko štejemo jakobinski klub, ki je v času svoje diktature (junij 1793–julij 1974) med drugim zagovarjal tudi splošno volilno pravico in razširil znameniti katalog Deklaracije o pravicah človeka in državljana. 123 Moderna stranka pa ne pomeni samo politične skupine, utemeljene na skupnem (ideološkem) prepričanju, 124 temveč 119 LaPalombara in Weiner, The Origin, str. 26. 120 Fink Hafner, Politične stranke, str. 36. 121 Beyme, Parteien, str. 28. 122 Palmer v LaPalombara in Weiner, The Origin, str. 30. 123 Prunk, Racionalistična civilizacija, str. 94. 124 Fink Hafner, Politične stranke, str. 36. 54 PARLAMENTARIZEM IN PREDSTAVNIŠTVO predvsem moderno organizirane masovne stranke, ki zaradi po- trebe po pridobivanju in organizaciji množic razvijajo najvišjo stopnjo enotnosti in strogo disciplino, s tem pa tudi nastop pro- fesionalnih politikov in organizatorjev. 125 Pojav masovnih strank sovpada z nastankom »novega« družbenega razreda, ki je na prelomu iz 19. v 20. stoletje obstajal brez svojega političnega zastopstva. Tranzicija iz agrarne v industrijsko družbo je imela za posledico nastanek množice izoliranih posameznikov, ki jih stare meščanske stranke niso zmogle integrirati v svoj program in v svoje vrste. 126 Nove moderne masovne stranke, utemeljene na socialistični/socialdemokratski ideologiji, so se pokazale uspešne na obeh področjih – v socialni integraciji v industrijsko družbo ter v politični integraciji znotraj obstoječega političnega sistema. S tem so se po drugi svetovni vojni počasi začele preo- blikovati v stranke catch­ all, ki so poleg klasične delavske baze v svoje vrste začele privabljati tudi ostale volivce. 127 Drugače od ostalih skupin (interesnih skupin, skupin pri- tiska, družbenih gibanj) stranke poleg skupnega interesa nje- nih članov definira predvsem njihova aktivna udeležba v boju za oblast. Zato na tem mestu privzemamo Warovo defini- cijo stranke, ki pravi, da je politična stranka »institucija, ki a) išče vpliv na državo, pogosto tako, da se bori za pozicije v vladi, in b) običajno zastopa več kot samo en interes v družbi in do neke mere poskuša ‚agregirati interese‘«. 128 Kot avtor sam poudarja, takšna definicija seveda ne rešuje težav s čim jasnejšim in natančnejšim opisom tega pojava, omogoča pa uporabo tega pojma tudi za razpravo o drugačnih političnih sistemih. 129 Vloga strank v parlamentu je večplastna. Najpogosteje se na prvo mesto postavlja njihovo predstavniško vlogo in s tem 125 Weber meni, da bo takšen razvoj strank, kjer o programih in kandidatih ne odloča več avtoritativno vodstvo, temveč velike skupščine članov stranke, pomenil nastop plebiscitarne demokracije (Weber, The Advent, str. 36). 126 Kirchheimer, The Catch-all Party, str. 51. 127 Prav tam, str. 52. 128 Ware, Political Parties, str. 5. 129 Prav tam, str. 6. 55 tudi funkcijo prevajanja družbenih konfliktov v parlamente, ena najpomembnejših funkcij pa je gotovo rekrutacija in izbira voditeljev za javne funkcije, s tem pa tudi organizacija volitev. Odnos med različnimi deli strank v parlamentu – poslanskimi skupinami – in njihovimi zunanjimi deli je lahko zelo različen. Na eni strani se lahko poslanske skupine znajdejo v opoziciji proti lastnemu vodstvu, s tem pa stranke postajajo glavni pro- stor pogajanj za (javno)politične odločitve. 130 Z druge strani predstavljajo strankarske poslanske skupine močan instrument nadzora nad politiko (so)vladajočih strank, s pomočjo katerega lahko koalicijske partnerice druga od druge izsiljujejo svojo po- litično agendo. 131 Poleg tega stranke z organizacijo glasovanja v parlamentu zagotavljajo sprejemanje odločitev, pa tudi sicer obvladujejo velik del parlamentarnega življenja, s tem ko prek svojih poslanskih skupin vplivajo na porazdelitev funkcij v par- lamentu in predstavljajo okvir za uporabo nekaterih instrumen- tov parlamentarnega dela. 132 Z organizacijo volitev pa stranke vplivajo tudi na samo sestavo parlamenta in med volilno kam- panjo določajo njeno vsebino. 133 Še ena izmed ključnih funkcij, ki jih stranke kot udeleženke parlamenta opravljajo, je izražanje, instrumentalizacija in pred- stavljanje interesov v družbi. 134 S tem se v parlament prenašajo tudi družbeni konflikti, ki so pomemben pojasnjevalni dejavnik življenja strank, čeprav seveda ne edini. 135 Stranke so tiste, ki družbene cepitve prevzemajo kot poli- tično pomembne, kar se kaže v njihovi ideološki usmerjenosti. Stranke konfliktne interese, tudi latentne, kristalizirajo in izra- žajo ter silijo subjekte v konfliktih in državljane, da se do njih opredelijo in tako vzpostavijo svoje prioritete. 136 130 Manin, The Principles, str. 216. 131 Martin in Vanberg, Policing the Bargain, str. 17. 132 Schüttemeyer, Hierarchy, str. 37; Krašovec, Moč, str. 90–95. 133 Norris, Campaign Communication, str. 127–132. 134 Lipset in Rokkan, Cleavage Structures, str. 93. 135 Fink Hafner, Politične stranke, str. 49. 136 Lipset in Rokkan, Cleavage Structures, str. 93. 56 PARLAMENTARIZEM IN PREDSTAVNIŠTVO Kitscheltova tipologija 137 je pokazala, da imajo ljudje znotraj ene družbene skupine ali razreda različne interese, ki jih potencialno opredeljujejo različni kazalci, s tem pa tudi različne politične preference. Takšne razlike terjajo tudi večje število političnih strank, saj ena stranka ne more enakomerno zasto- pati tako heterogenih interesov v družbi. Nekateri avtorji že od šestdesetih let 20. stoletja naprej govorijo o t. i. koncu ideologij, s tem pa tudi o koncu pluralizma strank oz. njihovi vse večji na- gnjenosti k predstavljanju čim širšega spektra volivcev. 138 T akšne raziskave, kot sta zgoraj predstavljeni Kitscheltova in Beyme- jeva, dokazujejo nasprotno realnost. Tudi sicer bi bila razprava o enostrankarskih sistemih oksimoron sama po sebi. Stranka je ve- dno del celote (angl. party; angl. part – beseda za del), in če ni del, če predstavlja celoto, potem ni stranka, ampak psevdostranka. 139 Tako enostrankarski sistemi, ki sicer so obstajali in obstajajo, po- menijo popolno nasprotje pluralizma strank – pomenijo holizem, ki popolnoma zavrača idejo tekmovalnega strankarskega sistema in kjer je tudi raznolikost mnenj znotraj ene stranke znak nespre- jemljive odklonskosti in herezije, kar nam kažejo primeri totali- tarnih sistemov – komunizma, nacizma in fašizma. Pizzorno našteva pet razlogov, zakaj kljub vsemu v zahodnih demokracijah še vedno ostaja pluralizem strank. 140 Prvi razlog se skriva v hipotezi o iluziji izbire: sodobna predstavniška de- mokratična država temelji na principu ljudske suverenosti, ta pa predpostavlja možnost izbire, ki jo zagotavljajo stranke. Tudi če se stranke v svojih vsebinah ne razlikujejo, pa pluralizem strank oz. multipartizem, kot to imenuje Duverger, 141 ustvarja iluzijo izbire, brez katere bi razpadel pomemben instrument konsenza. Drugi razlog je hipoteza kohezivnosti. Stranke povezujejo raz- lične dele družbe in ustvarjajo legitimnost med tistimi, ki se potegujejo za vladajoče pozicije, in vladanimi. Naslednji argu- 137 Kitschelt, Class Structure, str. 26–27. 138 Pizzorno, Parties in Pluralism, str. 61–66. 139 Sartori, Parties, str. 35. 140 Pizzorno, Parties in Pluralism, str. 68–71. 141 Duverger, A New Political System, str. 290. 57 ment je odgovorno preverjanje javnega mnenja. Čeprav stranke ne zagotavljajo najbolj natančnih javnomnenjskih raziskav, pa njihovo reakcijo na rezultate teh raziskav vedno preveri in oceni elektorat – če stranke precenijo težo in mesto glede neke druž- bene zadeve, so lahko kaznovane na naslednjih volitvah. Poleg omenjenih argumentov Pizzorno našteva še zmanjševanje kom- pleksnosti družbenih problemov, s čimer se omejuje tudi ob- seg državnega angažiranja oz. zmanjšuje število možnosti, ki jih morajo upoštevati vladni organi pri oblikovanju javnih politik. Kot zadnji argument avtor izpostavlja vlogo strankarskih politi- kov v procesu oblikovanja in sprejemanja politik, kjer stranke na političnem trgu delujejo kot nekakšen posrednik oz. »valuta«, ki zagotavlja, da bo mediacija med lastniki virov in tistimi, ki imajo v rokah moč odločanja, potekala tudi v prihodnje. S tega vidika je zaželeno čim večje število strank (v parlamentu), kar bi takšne politične transakcije naredilo transparentnejše. Pluralizem je nepogrešljiva sestavina sodobnih demo- kratičnih sistemov. Nanaša se na cepitve v družbi in je opazen zlasti tam, kjer politične delitve sledijo nekim smerem objek- tivne družbene diferenciacije, še posebej tistim, ki posebej iz- stopajo iz družbe. 142 Bolj priročna in razumljiva je kratka Da- hlova definicija, ki pravi, da je pluralizem raznolikost družbenih organizacij z veliko stopnjo avtonomije v odnosu ene do dru- ge. 143 Vendar, kot opozarjajo Ware 144 ter Linz in Stepan, 145 plura- lizem ni zadosten pogoj za demokracijo. Tudi Madison se svo- jim lastnim pragmatičnim pomislekom o nevarni vlogi frakcij ni dal zapeljati in je poudaril pomen ter neizogibnost pluralnosti 142 Pri tem moramo razlikovati med pluralizmom kot družbenim pojavom in pluralnimi družbami, ki jih klasificiramo glede na politično kulturo. Med pluralne družbe spadajo tiste, ki imajo fragmentirano politično kulturo, kar pomeni, da v družbi obstajajo ločene politične subkulture, ki implicirajo tudi strukturo vlog in zato lahko tvorijo svoj podsistem vlog. Med pluralne družbe se kvalificirajo predvsem kontinentalne evropske države, medtem ko je za anglo-ameriške družbe značilna homogena sekularna politična kultura in zato ne spadajo med pluralne (Eckstein v Lijphart, Democracy, str. 6–7). 143 Dahl, Democracy, str. 234. 144 Ware, Political Parties, str. 249. 145 Linz in Stepan, Problems, str. 44–45. 58 PARLAMENTARIZEM IN PREDSTAVNIŠTVO mnenj, s tem pa tudi (bodočih) strank za demokracijo. 146 Po We- brovem mnenju so stranke otroci demokracije, 147 demokratična pa je predvsem njihova vloga vzpostavljanja legitimne vezi med vladajočimi in vladanimi, ko odpadejo drugi zunanji viri legiti- mnosti. 148 Tudi Linz in Stepan v svoji tipologiji demokratičnih, totalitarnih, avtoritarnih, posttotalitarnih in sultanističnih po- litičnih sistemov ugotavljata, da je politični pluralizem, ki mora biti pravno zavarovan, eden temeljnih gradnikov demokratičnih sistemov. 149 Po drugi strani pa je (politični) pluralizem normativni kon- cept, ki zahteva premislek o našem lastnem razumevanju demo- kracije. Niso stranke tiste, ki ustvarjajo politični pluralizem, tem- več so politične stranke njegov produkt. 150 Politični pluralizem moramo razumeti kot raznolikost moči, kar po Sartoriju impli- cira štiri vidike njegovega pomena. Prvič, pluralizem pomeni ra- znolikost (mnenj), ne pa hkrati tudi konflikta, niti ne konsenza. Raznolikost zahteva konsenz na ravni temeljnih vprašanj neke politične skupnosti (polity), lahko pa se kaže kot konflikt glede konkretnih javnih politik. Drugič, pluralizem oporeka absolu- tnemu načelu večine in zagovarja princip omejene večine pri sprejemanju odločitev, ki zagotavlja spoštovanje pravic manj- šine. Tretjič, pluralizem v obliki tekmovalnega strankarskega sistema lahko obstaja samo, če obstaja zadostna ločitev različ- nih sfer življenja, kot so religija, politika in premoženje. Četrtič, obstoj mnoštva zvez še ne pomeni pluralizma. 151 Te zveze mo- rajo biti prostovoljne ter neizključujoče, za uspešno udejanjanje takšnega političnega pluralizma pa je potrebno njegovo široko sprejemanje s strani članov družbe. Preprost argument ponuja tudi Lefort, ki pravi, da bodo v družbi vedno obstajala različna mnenja, ki jih bodo zastopale različne stranke, tako da nobena 146 Madison, Federalist Paper No. 10, str. 43–44. 147 Weber, The Advent, str. 35. 148 Blondel, Comparative Government, str. 131. 149 Linz in Stepan, Problems, str. 44–45; tudi Dahl, Polyarchy, str. 78. 150 Sartori, Parties, str. 16. 151 Prav tam, str. 14–16. 59 ne more sovpadati z dejansko politično oblastjo, ki je predstav- niška, in imeti moč nad celotno družbo. 152 Z vidika parlamenta- rizma kot normativnega in institucionalnega sistema pa sta tako pluralizem kot pluralnost strank nujna sestavna dela koncepta, saj le tako parlamenti zmorejo opravljati vse svoje funkcije in naloge. 153 Čeprav je pluralizem obvezna sestavina tudi koncepta demokracije, pa sam po sebi še ne zagotavlja demokratičnosti sistema, 154 kar od nas zahteva nadaljnje iskanje demokratičnih značilnosti parlamentarizma. Predstavništvo Ena izmed osnovnih funkcij parlamenta je predstavljanje, agregiranje, izražanje in prevajanje interesov v družbi. Tu od konca 19. stoletja pomembno vlogo igrajo politične stranke, ki so prevzele nalogo mediatorja v tripartitnem odnosu med dr- žavljani, strankami in zborom predstavnikov. 155 V predstavni- ških vladavinah ima koncept predstavništva ključno vlogo pri določanju sistema sprejemanja najpomembnejših političnih odločitev: določa, katero telo bo sprejemalo odločitve, kako bo izbrano in kdo bo imel možnost biti izbran ter pod kakšnimi pogoji. S tega stališča je odločitev o naravi predstavništva na konceptualni ravni najpomembnejša odločitev pri oblikovanju političnega in pravnega sistema neke družbe. Predstavništvo je za parlamentarizem pomembno še toliko bolj, ker se njuna po- mena pogosto uporabljata izmenično. Značilna je npr. Bryce- ova definicija, da je parlamentarna vladavina zaželen politični 152 Weymans, Freedom, str. 268. 153 Tudi v tem primeru se kaže Evropska unija kot pripravni testni zajček za različne demokratične koncepte. Kar nekaj raziskovalcev sistema vladanja v EU ugotavlja, da so močne nadnacionalne politične stranke v evropskem parlamentu nujni pogoj za demokracijo na tej nadnacionalni ravni (Pollak, Contested, 2007; Hix idr., Democratic Politics, 2007). 154 Birch, The Concepts, str. 224. 155 Pollak idr., On Political Representation, str. 15. 60 PARLAMENTARIZEM IN PREDSTAVNIŠTVO sistem, ker daje takojšnjo in polno moč volji ljudstva. 156 Zato moramo ta dva pojma med seboj ločiti in si pogledati, kaj pred- stavništvo pravzaprav pomeni. Koncept političnega predstavništva je od samih začetkov sodobne zahodne demokracije eden njenih najspornejših ele- mentov, saj v svojem bistvu pomeni negacijo tistega, kar naj bi demokracija v izvorni obliki predstavljala – tj. neposredno udeležbo pri vodenju družbe in države (npr. Rousseau). Poleg tega je pogosto kritizirano dejstvo, da ena oseba, predstavnik oz. poslanec, ne more enakovredno zastopati več drugih oseb (npr. H. D. G. Cole), oz. obratno s fašističnega stališča, da samo ena oseba lahko predstavlja množico. 157 Z druge strani so kritike na predstavniška telesa letele z argumentom, da ta predstavljajo neki svoj interes (Marx in Lenin), ki je lahko oligarhičen, saj med narodom in predstavniškim telesom ni nobenega pravnega raz- merja, temveč le politično. 158 Po tej logiki temelji predstavništvo na solidarnosti med predstavljenimi in predstavniki ter tako spada v situacijo objektivnega prava. 159 Predstavništvo je pri začetnici sodobnega raziskovanja predstavništva H. F. Pitkin definirano kot relacija moči med principalom in agentom. Kot politični koncept je predstav- ništvo – reprezentanca nekaj novega, saj ne antična Grčija ne Rim nista poznala današnjega pomena te besede. Poimenovanje sicer izhaja iz latinske besede repraesentare, ki pomeni »nare- diti prisotno ali manifestirati se ali spet narediti prisotno« in se je uporabljala skoraj izključno za nežive predmete, gotovo pa ni imela nič skupnega s predstavljanjem drugih ljudi v rimski državi. 160 Sodobna oblika tega koncepta se je začela razvijati v srednjem veku – prvi teoretik družbene pogodbe je hkrati po- stal prvi teoretik predstavniškega sistema, tj. Thomas Hobbes. 161 156 Strøm idr., Parliamentary, str. 12. 157 Visme Wiliamson, Fasciest View, str. 122. 158 Pitamic, Država, str. 93. 159 Prav tam, str. 94. 160 Pitkin, Representation, str. 310. 161 Pitkin, Hobbes‘s Concept of Representation I in II, 1964a in 1964b. 61 Odnos predstavništva je označil kot akt prenosa politične moči (angl. authority) med začetnim nosilcem moči – principalom – in predstavnikom – agentom. Pri tem poudarja, da je pred- stavnik pri svojem delovanju svoboden, vse breme odgovorno- sti pa ostaja pri predstavljenem, ki je odgovoren tudi za dejanja svojega predstavnika. 162 V tem kontekstu je najbolj splošno sprejeta percepcija predstavništva, da osebo A predstavlja do neke mere oseba B tako, da ravnanje osebe B v določeni zadevi odraža t. i. idealne preference osebe A; torej izbiro, ki bi jo opravila oseba A, če bi bila idealno informirana, idealno strokovno podkovana in bi imela idealno jasno izoblikovane preference o zadevi. 163 Takšna definicija nakazuje, da predstavništvo ne pomeni le zastopstva (ang. agency), kjer ima predstavnik ček bianco, temveč omogoča razpravo o »dobrem« in »slabem« predstavljanju in v koncept vnaša element odgovornosti. Oseba B, predstavnik, je tako naj- pogosteje definiran kot a) agent ali govorec, ki deluje v imenu (po pooblastilu) svojega principala; kot b) oseba, ki deli neka- tere lastnosti določene družbene skupine ali razreda, in kot c) oseba, ki simbolizira identiteto ali lastnosti določene družbene skupine ali razreda. 164 Vprašanje, ki se tu pojavlja v navezavi na vlogo parlamenta kot predstavniškega telesa v procesu obli- kovanja in sprejemanja politik, je predvsem, kakšno naj bo to predstavništvo oz. kaj pomeni »dobro« predstavništvo. Debata se je tu razvila na eni strani o tem, kakšne lastnosti mora imeti predstavnik, da lahko dobro zastopa svoje volivce, saj je pred- stavnik hkrati tudi legislator: ali mora biti predstavnik čim bolj podoben povprečnemu volivcu po socialnem statusu, izobrazbi, preferencah (kar H. Pitkin imenuje deskriptivno predstavni- štvo) oz. ali mora temnopolti predstavljati temnopolte in ženska ženske? 165 Po drugi strani se zastavlja vprašanje percepcije in izvajanja lastne vloge predstavnikov. Raziskava, ki so jo opra- 162 Pitkin, Hobbes‘s Concept of Representation I, str. 331. 163 Rogowski, Representation, str. 396. 164 Birch, Representation, str. 15. 165 Mansbridge, Should Blacks, 1999. 62 PARLAMENTARIZEM IN PREDSTAVNIŠTVO vili Wahlke in sodelavci, je pokazala tri osnovne »tipe« pred- stavnikov: zaupnike (angl. trustee), ki sami sebe razumejo kot center zakonodajnega vesolja in svoje odločitve sprejemajo po lastni presoji; politikante (angl. politico), ki se pred sprejema- njem odločitev čutijo nekako dolžne posvetovati se s svojimi vo- livci; ter delegate, ki menijo, da njihov položaj zahteva izvajanje volje volivcev. 166 Čeprav je od takrat minilo že skoraj 50 let, so njeni rezultati še vedno aktualni, opredelitev skrajnih dveh oblik predstavništva – tj. vprašanje svobodnega oz. reprezentativnega (za katerega se je zavzemal npr. že Edmund Burke) in impera- tivnega oz. vezanega mandata (značilen predvsem za delegatsko obliko zastopanja interesov, npr. tudi v jugoslovanskem sistemu političnega samoupravljanja) – pa še vedno aktualna tudi v so- dobnem politološkem diskurzu. Naravo predstavništva moramo pravzaprav, kot pravi Go- snell, ocenjevati z distance in predvsem glede na njegov vpliv na (sodobno) demokracijo. Če predstavništvo nima neke teže za de- mokracijo, potem lahko ta koncept opustimo; če pa je potrebno za demokracijo, potem ga moramo ohraniti in negovati. 167 Gosnell s tem pokaže na nesoglasja med različnimi političnimi teoretiki, zgodovinarji in družboslovci nasploh glede vezi med konceptom predstavništva in konceptom demokracije. Eden izmed največjih mitov o predstavništvu, ki ga Pollak idr. 168 poskušajo razbiti, je že omenjeno prepričanje, da so politični teoretiki v času angleške, ameriške in francoske revolucije razvili koncept predstavništva, da bi demokracijo opremili za delovanje tudi v velikih družbah. 169 »Cepitev« demokracije s predstavništvom naj bi se zgodila nekje 166 Kornberg, Perception, str. 287–288. 167 Gosnell, Representative, str. 98. Rogowski ob klasifikaciji tipov predstavništva definira tudi dve obliki, ki ne sodita v koncept demokratičnega predstavništva. Kot antipredstavništvo (angl. antirepresentation) označuje prepričanje, da družbo najbolje predstavlja prav ona sama, zato ima neposredno odločanje prednost pred predstavništvom. Z nepredstavništvom (angl. nonrepresentation) pa poimenuje sistem zastopništva, kjer je »superiorna« skupina prepričana, da neka druga skupina članov družbe (temnopolti, »domorodci«, ženske, laiki itd.) ni kvalificirana in sposobna odločati o svojih idealnih preferencah in tako tudi ne more biti predstavljena (Rogowski, Representation, 401–403). 168 Pollak idr., On Political, str. 7–8. 169 Sterne, Proportional, str. 76. 63 med Thomasom Painom in Robespierrom – prvi je demokracijo v nasprotju z dotedanjo tradicijo ocenil kot zaželen sistem, drugi je bil prepričan, da je demokracija v svojem bistvu predstavniška. 170 Manin ugotavlja, da dejstvo, da predstavniške vladavine drugače od grških predhodnic demokracije niso nikoli upora- bljale žreba za določanje političnih položajev, kaže na to, da raz- lika med predstavniškimi in »neposrednimi« sistemi ni v ome- jenem številu izbranih, temveč v metodi izbiranja. 171 Kar naredi sistem predstavniški, ni to, da v imenu ljudstva vlada le nekaj ljudi, marveč da so ti izbrani na volitvah. Kaj je torej ob jasnem egalitarnem značaju žreba pripeljalo do zmage volitev? Odgo- vor na vprašanje, ki ga ponuja Manin, sega v samo bistvo pred- stavništva. Volitve so se izkazale kot edina možna metoda izbire nosilcev politične moči po tem, ko so politični teoretiki začeli utemeljevati izvajanje oblasti s privolitvijo ljudstva. 172 Volitve so v nasprotju z žrebom postopek, v katerem predstavniki vsaj na- videzno stopajo v odnos s svojimi principali, kar omogoča tudi preverjanje demokratične odgovornosti ob koncu mandata. Takšen način legitimiranja nosilcev politične oblasti pomeni, da ni več najpomembnejša enaka porazdelitev možnosti opra- vljanja javnih funkcij med vsemi državljani, marveč da jih nosilci opravljajo s privolitvijo ostalih. 173 Hkrati velja poudarek, da je pred- stavništvo možno tudi v avtoritarnih in totalitarnih sistemih, v ka- terih gre običajno za predstavništvo množice v eni osebi – voditelju (duce, Führer, cudillo) oz. stranki (partija). Pri tem ne gre toliko za odnos predstavnik-predstavljeni, temveč za odnos med voditeljem in tistimi, ki mu sledijo; ker imajo oboji enak interes, sploh ni po- membno, kdo zagovarja čigave interese. To nas pripelje do sklepa, da mora biti predstavništvo v demokratičnih parlamentarnih siste- mih nujno pluralno tako po številu kot po ideologiji. 170 Hobson, Revolution, str. 460–462. 171 Manin, The Principles, str. 41. 172 Prav tam, str. 84. 173 Glej tudi Urbinati, Condorcet‘s, str. 64. Poleg tega pa takšen koncept spreminja pojem državljanstva – na posameznega državljana se je v antični demokraciji gledalo kot na potencialnega kandidata in tekmeca za javno funkcijo, novoveška politična teorija pa jih vidi kot vir politične legitimacije (Manin, The Principles, str. 91–92). 64 PARLAMENTARIZEM IN PREDSTAVNIŠTVO Kakšen je torej odgovor na vprašanje, kaj je demokra- tičnega na predstavništvu, čeprav je voljeno, volitve pa že po Aristotelovem prepričanju porajajo elitizem? Enega ponujajo Strøm idr., ki pravijo, da je sistem demokratičen natančno zato, ker vsebuje mehanizme, s katerimi lahko državljani izberejo in nadzorujejo svoje predstavnike. Zato je v svoji idealni obliki par- lamentarna demokracija veriga delegacije 174 in odgovornosti, ki je po svoji obliki posredna, enostavna in enotna ter so agenti odgovorni samo enemu principalu. 175 Pri tem razumemo demokratično odgovornost kot proces nadzora, kar pomeni, da so predstavniki odgovorni principa- lom le, če imajo slednji nanje vpliv. 176 Razlogi, zakaj je idealna oblika politične vladavine predstavniška, so trije: prvič, izvolitev predstavnika pomeni najbolj racionalno izrabo časa, ki je po- treben za sprejemanje odločitev. Drugič, posamezni državljani nimamo kompetenc, potrebnih za sprejemanje nekaterih zelo specifičnih odločitev. Tretji argument pa je vezan na družbeno izbiro in problem kolektivnega delovanja ter pravi, da moramo biti državljani sposobni oblikovati kolektivne preference, da ne bi delovali destruktivno. 177 Pri tem moramo seveda upoštevati kriterije za demokratične volitve, ki morajo potekati pod pogoji političnega tekmovanja (svoboda političnega združevanja in izra- žanja, alternativni viri informacij in svoboda kandidiranja) ter ob obstoju neodvisne in kompetentne administracije, pa tudi sodnih teles, ki poskrbijo za pravilno izvajanje volilne zakonodaje. 178 Sodobne kritike predstavništva v obliki deliberativnih modelov demokracije so osredotočene predvsem na tri točke: predstavništvo odtujuje politično voljo na škodo pristne samo- uprave; škoduje sposobnosti skupnosti, da bi delovala kot re- gulativni instrument pravičnosti; ter onemogoča razvoj partici- 174 Delegacije kot izvolitve predstavnika in s tem prenosa politične moči odločanja na predstavnika, in ne kot sistem vezane odgovornosti predstavnika delegata na preference volivca (op. M. R.). 175 Strøm idr., Parliamentary, str. 20–21. 176 Lupia, Delegation, str. 35. 177 Strøm, Parliamentary, str. 57–58. 178 Strøm idr., Parliamentary, str. 19. 65 pativne javnosti, v kateri bi se lahko razvila ideja pravičnosti. 179 Zagovorniki participativne demokracije in postmoderni radi- kalci pogosto zavračajo predstavništvo kot celoto in predlagajo neposrednost in direktni nadzor. Kljub tem slabostim in nekaterim kritikam pa avtorji, kot je David Plotke, poudarjajo, da ima predstavništvo osrednjo po- zitivno vlogo v demokraciji. To prepričanje sloni na ugotovitvi, da nasprotje predstavništva ni participacija, temveč izključitev. In nasprotje participacije je abstinenca. 180 Zato namesto debate o zamenjavi predstavništva s participacijo raje podobno kot Rosenvallon predlaga izboljšave, vendar Plotke izhaja iz pred- stavništva kot sociološkega odnosa med predstavnikom in pred- stavljenim ter zavrača neposredne komunikativne alternative. Njegovi predlogi gredo predvsem v smer spreminjanja odnosa predstavništva, kjer »biti predstavljen« ne pomeni brezosebnost in pasivnost. »Biti predstavljen« po Plotkeju pomeni, »kadar moj avtorizirani predstavnik poskuša doseči moje politične ci- lje, ob tem da so ti cilji stvar dialoga, prav tako pa tudi postopki za doseganje teh ciljev, ki morajo biti vzajemno sprejemljivi«. 181 Plotke najbolj pozitivno vlogo predstavništva vidi v nekakšni kvalifikaciji državljanstva, ki jo z aktom izbire predstavnika ta naredi: predstavništvo ne pomeni brezosebnosti volivca ali od- visnosti predstavnika, marveč vzajemnost, ki predvideva avto- nomnost predstavnika. Z izbiro predstavnika pa volivec dokaže tudi svojo sposobnost participirati v predstavniškem odnosu in razlikovati med različnimi političnimi praksami. 182 Enega od poskusov usklajevanja med komunikativnimi mo- deli demokracije in predstavniškim načelom predstavlja delo Iris Marion Young, ki poskuša iz koncepta predstavništva narediti de- mokratično institucijo, ne da bi zožila demokracijo na zgolj pro- ceduralni in formalistični postopek. 183 Youngova verjame, da je 179 Young, Inclusion, str. 124. 180 Plotke, Representation, str. 24. 181 Prav tam, str. 30. 182 Prav tam, str. 31. 183 Urbinati, Condorcet‘s, str. 266. 66 PARLAMENTARIZEM IN PREDSTAVNIŠTVO politično predstavništvo potrebno in zaželeno. 184 Predstavništvo je pri njej konceptualizirano kot diferencialni odnos med političnimi akterji, ki so vpleteni v proces, neomejen s časom in prostorom. 185 Youngova poudarja, da pri predstavništvu ne gre za predstavljanje oseb – identitet, marveč za predstavljanje idej – interesov, mnenja in perspektiv, in ga razume kot preloženo prisotnost ali preloženo demokracijo (angl. deferred presence or deferred democracy). 186 Največji prispevek Youngove je v njenem utemeljevanju povezave med predstavništvom in demokracijo, ki ne izhaja iz suverenosti ljudstva. V nasprotju s tradicionalnim prepričanjem, da je pred- stavništvo le slab nadomestek za neposredno udeležbo državljanov, Youngova avtorizacije ne vidi kot akta suverenosti ljudstva, temveč kot proces tvorjenja politične unije. 187 Predstavništvo po njenem mnenju rojeva odnos, ki je javen in ga ne moremo obravnavati kot pogodbeni odnos. »Predstavniška moč je odgovorna moč, ker je po svoji osnovi odvisna moč, ki zahteva, da je akter sposoben spreje- mati avtonomne izbire, da bi ga/jo volivci po njih presojali.« 188 Z razpravo o predstavništvu smo dokazali, da je ravno slednje, »Ahilova peta liberalne demokracije«, 189 tisti element parlamentarizma, ki političnemu sistemu prinaša atribut de- mokratičnosti. Čeprav ta dva pojma v samem začetku razvoja parlamentarnih sistemov nista imela lahkega zavezništva 190 in je bilo predstavništvo v zadnjem času tarča pogostih kritik, se je ravno v zadnjih petnajstih letih tudi v politologiji izoblikovala teoretična podlaga za obrambo tega modela političnega sistema. Predstavništvo je postalo tako ključni pojem sodobne demokra- cije, da je postalo predmet Schumpetrove minimalistične defi- nicije demokracije. Vendar pa volitve niso zadosten pogoj za de- mokratičnost političnih sistemov, zato je treba tu identificirati še nekaj značilnosti, ki so nujni sestavni del parlamentarizma. 184 Young, Inclusion, str. 133. 185 Prav tam, str. 123. 186 Prav tam, str. 134–139. 187 Urbinati, Condorcet‘s, str. 270. 188 Prav tam, str. 271. 189 Pollak idr., On Political, str. 1. 190 Pitkin, Representation and Democracy, 2004. 67 Širši demokratični okvir Demokracijo sta si v preteklosti »lastili« obe strani železne zavese, seveda vsaka s svojo razlago in s svojim merilom. Zato se zastavlja temeljno vprašanje, ali obstaja več demokracij in katera demokracija oz. kateri koncept je pravi. 191 Poplava študij demo- kracije po drugi svetovni vojni je povzročila zmedo v njenem razumevanju in potrebo po pravem intelektualnem pospravlja- nju, oz. kot nazorno pove Sartori, 192 so ljudje do štiridesetih let dvajsetega stoletja vedeli, kaj demokracija je, in so jo ali vzljubili ali zavračali; od takrat naprej vsi trdimo, da imamo radi demo- kracijo, vendar več ne vemo (ne razumemo, se ne strinjamo), kaj demokracija je. V razpravi o demokraciji se soočamo z množico literature, ki se je loteva v glavnem z dveh vidikov – s teoretično-koncep- tualnega ter upravno-institucionalnega. Sartori deli teorije oz. definicije demokracije po istem ključu na preskriptivne (oz. normativne) in deskriptivne (empirične), čeprav to ne pomeni, da se takšne različne definicije demokracije med seboj izklju- čujejo. 193 Sodobno debato o demokraciji zaznamujeta napetost v konfrontaciji dejstev v odnosu do vrednot 194 ter iskanje »bolj demokratičnih alternativ«, 195 vendar »demokracije, kakršna je, ne moremo ločiti od tega, kakšna naj bi bila«. 196 Takšno stališče aplicira uporabo enakega pogleda tudi pri primerjavi demokra- cije z drugimi političnimi ideologijami in njihovimi praktičnimi različicami. Primerjava političnih sistemov zahteva uporabo istega vatla pri vseh, torej moramo primerjati idejo z idejo in realnost z realnostjo, kar je še posebej aktualno v luči nenehne marksistične kritike liberalne demokracije. 197 191 Zgovoren je naslov prvega poglavja v Sartorijevi knjigi The Theory of Democracy Revisited (1987) Ali je demokracija res lahko karkoli? 192 Sartori, The Theory, str. 6. 193 Prav tam, str. XI–XII. 194 Dahl, Polyarchy, str. 2; Lefort v Weymans, Freedom, str. 265; Birch, The Concepts, str. 2. 195 Dahl, Polyarchy; Fishkin, Democracy and Liberation; Hirst, Associational Democracy; Budge, Direct Democracy; Lupia in Matsusaka, Direct Democracy; Cohen, Deliberation and Democratic; idr. 196 Sartor, The Theory, str. 7. 197 Prav tam, str. 12. 68 PARLAMENTARIZEM IN PREDSTAVNIŠTVO Koncept demokracije ni enoten; eklektično je sestavljen iz več posameznih konceptov, ki so izšli iz razvoja »racionalistične civilizacije« Zahoda. Po Schmittu tudi Pikalo povzema izraz, da je zgodba o demokraciji zgodba o hibridni politični skupnosti, ki jo je zaznamovala zveza med dvema popolnoma heteroge- nima načeloma. 198 Poleg ustavnih, institucionalnih in ideoloških konceptov se pri demokracijah srečujemo še s konceptom naci- onalizma in nacionalne države, konceptom oblasti in politične moči, konceptom vladanja in vodenja, konceptom predstavni- štva, političnega odločanja, državljanstva, participacije, člove- kovih pravic in drugimi. Razpravo o demokraciji pa moramo začeti pri že v prej- šnjem podpoglavju nakazani minimalistični definiciji Josepha Schumpetra, ki jo je definiral kot sklop institucionalnih ureditev za doseganje političnih odločitev, kjer posamezniki pridobivajo moč odločanja s tekmovanjem za glasove ljudstva. 199 Njegova definicija izhaja iz konfrontacije med razglašeno demokratično- stjo socializma in liberalnih kapitalističnih držav, zato je za naš argument še posebej pomembna. Ob spraševanju, kaj je demo- kracija, ugotavlja, da je to politična metoda in ne sklop vrednot, zato ne more biti cilj sama po sebi. V socialističnem razglašanju demokracije opaža pomanjkljivost, ki jo je izpostavil tudi Sartori – da se praksa ne pokriva s teorijo. 200 S klasičnega stališča demo- kracije pa pod vprašaj postavlja voljo ljudstva, pri čemer opo- zarja na nedemokratične posledice nekaterih »primerov« volje ljudstva iz zgodovine (npr. lov na čarovnice, antisemitizem). 201 Uporabo nedemokratičnih metod za izkoreninjenje takšnih ne- demokratičnih pojavov pripisuje boljševikom, v resnično demo- 198 Schmitt, Tri razprave, str. 22–39; Pikalo, Kozmopolitska, str. 565. 199 Schumpeter, Capitalism, str. 269. 200 Prav tam, str. 241–242. 201 Schumpeter ugotavlja, da obeh teh pojavov ni vzpodbudila Katoliška cerkev, kar je splošno prepričanje med ljudmi, temveč so te zahteve zrasle iz ljudstva in sta jih na začetku tako Cerkev kot tudi posvetna oblast zavračali in se proti njima borili. V tej bitki je Cerkev podlegla možnosti dobrega zaslužka v trgovanju z odpustki, posvetna oblast pa je šele v 18. stoletju previdno prepovedala zažiganje čarovnic, kar po Schumpetrovem mnenju ni bila lahka odločitev, saj je cesarica Marija Terezija vedela, da se bori proti »volji ljudstva« (Schumpeter, Capitalism, str. 242). 69 kratičnih državah pa je po njegovem mnenju naloga ljudstva, da vzpostavi vlado ali neko posredno telo, ki bo oblikovalo izvršno oblast ali vlado. 202 V nasprotju s socialističnimi državami so v pra- vih demokracijah zato ravno kompetitivne volitve tista metoda, ki omogoča vzpostavitev demokracije. Na takšen način tudi Schum- peter definira demokracijo kot predstavniško vladavino, kritike nanj pa letijo predvsem z vidika, da je kljub zavzemanju za demo- kracijo elitist, ker s kritiko volje ljudstva vzpostavlja posredniško telo, ki bo sprejemalo odločitve. Še zlasti je to vidno iz petih pogo- jev, ki jih je postavil, da bi bila lahko demokratična metoda uspe- šna. Najprej (1) morajo imeti izvoljeni predstavniki zadostne kva- litete, vendar (2) ne smejo imeti prevelikega obsega sprejemanja odločitev. Pri tem mora (3) imeti vlada pod sabo močno in dobro izučeno administracijo, z močnim čutom dolžnosti in občutkom pripadnosti (esprit de corps), vsi (4) državljani skupaj pa morajo imeti nekakšen demokratični samonadzor, s čimer je Schumpeter v grobem želel povedati, naj po volitvah politiko prepustijo politi- kom. Zadnji pogoj (5) zahteva visoko stopnjo tolerance do različ- nih mnenj. 203 Ob izpolnjevanju teh zahtev bi po Schumpetrovem mnenju demokracija lahko delovala tudi v socializmu. Kot kaže praksa, tekmovalne volitve še niso zadosten pogoj za demokracijo. V političnih sistemih, kjer obstaja več politič- nih elit, ki med sabo tekmujejo za oblast, ob tem pa vzdržujejo izključenost velikega dela prebivalstva, ne moremo govoriti o demokraciji. 204 Poleg tega je dvomljiva Schumpetrova trditev, da državljani sami niso sposobni sprejemanja razumnih odločitev – kako lahko potem izbirajo med alternativami na volitvah? 205 Po drugi strani pa Schumpeter poudarja še eno lastnost demo- kracije, s katero se strinjamo. Volitve namreč vsebujejo predpo- stavko, da je politična oblast legitimna, torej sprejeta od vladanih. Tu se Schumpeter sreča z Millom, ki prav tako verjame, da dobra vlada lahko deluje le pod pogojem, da ljudstvo vlado spre- 202 Prav tam, str. 269. 203 Prav tam, str. 290–295. 204 Birch, The Concepts, str. 224. 205 Rogowski, Representation, str. 397; Held, Models, str. 193. 70 PARLAMENTARIZEM IN PREDSTAVNIŠTVO jema ali pa ji vsaj ne nasprotuje. 206 Vlada je dobra takrat, kadar zagotavlja največji obseg koristnih posledic, takojšnjih in priho- dnjih, in samo predstavniška vladavina, kakor Mill poimenuje angleški parlamentarni sistem, more to zagotoviti. 207 Širitev volilne pravice je imela nepredstavljive posledice za sodobno demokracijo. Čeprav je po eni strani zadovoljila enega temeljnih pogojev, vključitev čim širšega kroga državljanov v politično odločanje, je po drugi strani pomenila začetek kompe- titivne elitistične demokracije 208 oz. strankarske demokracije 209 ter erozije parlamenta kot centra deliberacije in razprave. Stran- karska demokracija se je v zadnjem času prelevila v osebno ali »audience« demokracijo, 210 ki pa je tu ne jemljemo kot odmik od parlamentarizma, temveč kot nekakšno njegovo podzvrst. Za dodatno utemeljitev demokratičnosti parlamentarizma želimo poudariti predvsem dve lastnosti demokracije kot poli- tičnega sistema, ki se na tem mestu zdita pomembni v kontekstu primerjave z realsocialističnimi političnimi sistemi. Različni avtorji so do sedaj postavljali različna merila za demokratičnost sistemov, med katerimi imajo posebno mesto človekove pravice in vladavina prava. Fishkin denimo definira, da so to politična enakost, odsotnost tiranje in deliberacija. 211 Sartori našteva pravilo večine in participacijo, pa tudi enakost, svobodo, konsenz, omejitve, tekmovalnost, pluralizem, ustav- nost idr. 212 Verjetno splošno najbolj znana in sprejeta pa so me- rila, ki jih v svoji razpravi o razmerju med idealno in realno de- mokracijo postavlja Robert Dahl. Slednjo definira kot politični sistem, v katerem sta vključenost državljanov in tekmovalnost na najvišji ravni. Za takšno realno demokracijo – poliarhijo ve- ljajo določena institucionalna zagotovila, med katera sodijo svo- boda ustanavljanja in pridruževanja organizacijam, svobodno 206 Mill, Considerations, str. 6. 207 Prav tam, str. 43. 208 Held, Models, 170. 209 Manin, The Principles, str. 206–218. 210 Prav tam, str. 218. 211 Fishkin, Democracy, str. 29. 212 Sartori, The Theory, str. 184. 71 izražanje mnenja, volilna pravica, pravica kandidiranja za javne službe, pravica tekmovati za glasove in biti voljen, pravica do al- ternativnih virov informacij, svobodne in poštene volitve ter ob- stoj institucij, ki zagotavljajo odvisnost vladne politike od glasov volivcev in drugih izrazov njihovih preferenc. 213 Vsa ta merila se v veliki meri nanašajo na komponente parlamentarizma, ki smo jih definirali do sedaj, in posebej poudarjajo tiste karakteristike demokratičnih sistemov, ki jih doslej nismo posebej izposta- vljali. Funkcija parlamenta v procesu oblikovanja in sprejemanja politik se navezuje na pravico kandidiranja za javne službe, prav tako parlament spada med institucije, ki zagotavljajo odvisnost vladne politike od glasov volivcev, kar zagotavlja prek nadzora vlade. Parlament je voljena predstavniška institucija, zato so volilna pravica, svobodne in poštene volitve ter tekmovanje za glasove nujno sestavni del parlamentarnega vodenja političnega sistema. Svoboda izražanja mnenja, svoboda ustanavljanja in sodelovanja v organizacijah ter vsa ostala zagotovila so nujno vezana na pojav političnih strank. Tudi zahteva po alternativnih virih informacij je potrebna tako z vidika volitev predstavništva kot neposrednega nadzora nad izvršno vejo oblasti. Posredno se v Dahlovi razpravi o pogojih demokracije (po- liarhije) skrivata še dve zahtevi demokratične družbe, ki nista eksplicitno izraženi. Z eno izmed njih Dahl začne svojo knjigo Polyarchy: Participation and Opposition (1971), ko se sprašuje, kateri so tisti pogoji, ki ločujejo med tistimi režimi, kjer se na- sprotniki vlade ne morejo javno in legalno organizirati v poli- tične stranke, da bi nasprotovali vladi na svobodnih in pošte- nih volitvah, ter tistimi, kjer to lahko počnejo. 214 V nadaljevanju ugotavlja, da je verjetnost, da bo vlada tolerirala opozicijo, večja tam, kjer so – če se izrazimo v ekonomskem jeziku – pričako- vani »stroški« zatiranja opozicije višji kot »stroški« toleriranja 215 oz. kadar so posledice zatiranja opozicije manj sprejemljive kot 213 Dahl, Polyarchy, str. 3. 214 Prav tam, str. 1. 215 Prav tam, str. 15. 72 PARLAMENTARIZEM IN PREDSTAVNIŠTVO posledice toleriranja. V takšnih razmerah je verjetnost za tek- movalnost večja, s tem pa tudi verjetnost za poliarhijo. Dodaja še, da je verjetnost za poliarhijo večja tam, kjer je tudi zaupanje v legitimnost političnih institucij večje. 216 Iz tega lahko izluščimo dva dodatna elementa, ki ju do se- daj še nismo posebej izpostavili in sta se izkazala za vitalna dela demokratičnega in parlamentarnega življenja: opozicija in na- klonjena politična kultura. Prvič – opozicija, v parlamentu ali zunaj njega, v demokra- tičnih sistemih ne pomeni izgubljenih glasov, temveč samo dru- gačen način uveljavljanja svojih interesov. Opredeljena je z uve- ljavljanjem pravice (politične) manjšine in je kot taka ravno tako vitalni organ suverenosti ljudstva kot vlada. Zatiranje opozicije bi v tem primeru pomenilo zatiranje suverenosti ljudstva. 217 Z vidika politične enakosti pa je ta lahko dosežena samo ob sogla- snem sprejemanju odločitev. 218 V primeru stalnega odločanja z navadno večino bi opozicija postala neljudstvo, torej bi ljudje, ki se ne strinjajo z večinskim mnenjem, izgubili svoje politične pravice, v takšnih razmerah pa ne moremo več govoriti o demokraciji. Upoštevanje opozicije oz. po- litičnih manjšin izhaja namreč iz istega načela kot koncept politič- nega predstavništva – vsi, na katere neka odločitev vpliva, morajo imeti možnost vpliva na sprejemanje te odločitve neposredno ali prek predstavnikov. Odgovor na takšno stanje je zavarovanje pra- vic manjšine oz. opozicije 219 oz. pluralistični pogled na demokra- cijo, ki nanjo gleda kot na nenehno tekmovanje med različnimi in- teresnimi skupinami, kar omogoča prevlado zdaj ene, zdaj druge. V takšni situaciji namesto o suverenosti večine govorimo o vladavini mnoštva manjšin, ki jim bo uspelo vplivati na vladne odločitve. 220 To pomeni tudi razumevanje demokracije kot sistem konfliktov, ki pa ni družbeno destruktiven, temveč normalno stanje pluralne 216 Prav tam, str. 129. 217 Sartori, The Theory, str. 32. 218 Lively, The Meaning, str. 29. 219 Lijphart, Democracy, str. 31; Lively, The Meaning, str. 54. 220 Dahl v Held, Models, str. 206. 73 družbe. 221 Družbe, ki kažejo voljo za vzdrževanje učinkovite opo- zicije, hkrati omogočajo visoko participativnost, s tem pa se tudi povečuje njihov potencial za demokracijo. 222 Druga komponenta demokracije, ki do sedaj še ni bila po- sebej poudarjena, je naklonjena politična kultura oz. kar demo- kratična politična kultura. J. S. Mill je v svoji knjigi o predstavni- ški vladavini postavil nekaj pogojev za delovanje dobre vlade, ki smo jih že omenili, 223 prav tako strpnost do drugače mislečih in sprejemanje legitimnosti institucij poudarjata Schumpeter 224 in Dahl. 225 Podobno tudi Lipset definira legitimnost kot sposobnost ustvarjanja in vzdrževanja prepričanja, da so obstoječe institucije najbolj primerne za družbo. 226 Politična kultura je specifična la- stnost vsake posamezne družbe in ne more biti univerzalna, saj je rezultat kolektivne zgodovine nekega političnega sistema in živih zgodovin posameznikov, ki trenutno tvorijo ta politični sistem. 227 Ta kultura temelji tako na javnih dogodkih kot tudi zasebnih iz- kušnjah in uteleša osrednje politične vrednote neke družbe. Pojem politične oz. državljanske kulture sta pravzaprav utemeljila Almond in Verba z ugotovitvijo, da stabilne demo- kracije preprosto zahteva poseben sklop vedênj, ki je utemeljen na kompleksnem ravnovesju »podrejene« in »participativne« kulture. Politično kulturo razumeta kot psihološko orientacijo do družbenih subjektov, nanaša pa se na posebne politične ori- entacije: vedenja do političnega sistema in njegovih različnih delov in vedenja do vloge samega sebe v sistemu. 228 Med drugim trdita, da je bila kultura raznolikosti in konsenza, racionalizma in tradicije tista, ki je omogočila razvoj britanske demokracije, ki se kaže v obliki parlamentarizma in predstavništva, agrega- tnih političnih strank, odgovorne in nevtralne birokracije, po- 221 Sartori, Parties, str. 14. 222 Lipset, Political Man, str. 82. 223 Mill, Considerations, str. 6. 224 Schumpeter, Capitalism, str. 295. 225 Dahl, Polyarchy, str. 129. 226 Lipset, Political Man, str. 29. 227 Huntington in Dominguez, Political, str. 15. 228 Almond in Verba, The Civic, str. 12–13. 74 PARLAMENTARIZEM IN PREDSTAVNIŠTVO vezanih in pogajalskih interesnih skupin ter avtonomnih in nev- tralnih medijev. 229 Pomembnost politične kulture poleg ostalih pogojev Mar- tin S. Lipset poudarja tudi v svojem članku z zgovornim naslo- vom The Centrality of Political Culture (Pomembnost politične kulture), kjer v debato o prednostih predsedniškega vs. parla- mentarnega sistema posega s tezo, da različno uspešnost enega ali drugega lahko razlagamo z različno politično kulturo. 230 V slednjem poudarja predvsem religijo in ekonomsko uspešnost kot pomembna dejavnika, 231 ki pojasnjujeta uspešno demokrati- zacijo političnih sistemov, ne glede na to, ali so predsedniški ali parlamentarni. Kot ugotavlja Lipset v enem od svojih kasnejših del, demokracija potrebuje naklonjeno oz. oporno politično kul- turo, ki podpira svobodo govora, medije, zbiranja, vere, pravico do opozicijskih strank, pravno državo, človekove pravice idr. 232 Vendar pa samo sprejemanje ustaljenih političnih insti- tucij ni nobena posebnost demokracije – legitimnost vlade je potrebna pravzaprav v vsakem sistemu, saj lahko opravičuje svoj obstoj. Tudi zamenjava božanskega načela z ljudsko vo- ljo še ne uvaja demokracije, kar smo dokazovali v poglavju o predstavništvu. Naklonjene politične kulture tu ne razumemo le kot pasivnega sprejemanja ali celo sprijaznjenja z vladajočim režimom, marveč kot aktivnost v smislu že omenjene Millove definicije pogojev, ki so potrebni za delovanje dobre vlade. Mi- nimalnemu kriteriju je zadoščeno s sprejemanjem vlade oz. vsaj z nenasprotovanjem. V naslednjem koraku Mill od državljanov zahteva aktivno pripravljenost in sposobnost narediti vse (pou- darek M. R.), kar ta vlada potrebuje, da se obdrži. Prav tako od državljanov zahteva, da so pripravljeni in sposobni storiti vse, kar je potrebno, da bi zagotovili uresničevanje njenih ciljev (po- 229 Prav tam, str. 6. 230 Lipset, The Centrality, str. 209. 231 Tudi sicer je najbolj splošna Lipsetova trditev, da so možnosti za demokracijo večje v ekonomsko bolj razvitih državah in tistih s protestantsko kulturo, s čimer je postal eden izmed prvih zagovornikov modernizacijske teorije. 232 Lipset, Political Man, str. 262. 75 udarek M. R.). 233 Še bolj neposredno povezavo med naklonjeno politično kulturo in parlamentarizmom pa je vzpostavil Mezey s tem, ko je podporo parlamentarnemu sistemu vodenja poli- tike tako s strani političnih elit kot civilne družbe vzel za enega izmed dveh kriterijev klasificiranja zakonodajnih teles po svetu. Njegova klasifikacija kaže, da majhna podpora med državljani in med političnimi elitami vodi do ranljivih (tistih z veliko močjo v zakonodajnem procesu) oz. marginalnih (majhna moč v zako- nodajnem procesu) legislatur. Medtem ko so prve izpostavljene nenehni nevarnosti za parlamentarni sistem, pa v primeru mar- ginalnih zakonodajnih teles ne moremo govoriti o parlamentu, saj takšna telesa dejansko ne morejo zavrniti vladnih predlogov. 234 S tem se ne zavzemamo za takšen raziskovalni pristop k demokraciji niti ne želimo vzpostaviti dominacije politične kul- ture v primerjavi z drugimi dejavniki za vzpostavitev in ohra- njanje demokracije, saj ima lahko takšna interpretacija nevarne posledice, na kar nas opozarja Linz. 235 T u poudarjamo pomemb- nost tega elementa za vzpostavljanje in vzdrževanje demo- kratičnega političnega sistema. Demokracija ni samo politični sistem, temveč sistem vrednot in s tem tudi družbeni sistem. Kot pravi Sartori, 236 če na makroravni sistema (tj. politični) ni demokracije, potem je zelo majhna verjetnost, da jo bomo na- šli na mikroravni (npr. t. i. industrijska demokracija), oz. Mary Wallstonecraft, 237 da je sistem demokratičen samo toliko, koli- kor je demokracije v vsakem njenem delčku. Podobno korelacijo vzpostavi tudi Laski: »Nič ne bi bilo bolj usodnega za delovanje demokracije kot pa stalna ločitev med procesom politike in ži- vljenjem, ki ga živijo običajno ljudje.« 238 233 Mill, Considerations, str. 6. 234 Mezey, Comparative, str. 37–41. 235 Linz poudarja, da lahko takšno poudarjanje pomena politične kulture kmalu privede do sklepov o »nesposobnosti« nekaterih narodov za demokracijo oz. pomeni deterministično gledanje na zgodovino. Po drugi strani pa lahko takšen pristop služi kot opravičilo za nekatere totalitarne ideologije in voditelje ter jih razrešuje bremena odgovornosti za svoja dejanja (Linz, Totalitarian, str. 17–18.). 236 Sartori, The Theory, str. 10. 237 Held, Models, str. 67. 238 Laski, The Foundations, str. 41. 76 PARLAMENTARIZEM IN PREDSTAVNIŠTVO Parlamentarizem, opredeljen s petimi dimenzijami, torej razumemo kot način političnega življenja, ki ga opredeljujejo tako normativne določbe kot vrednotni sistemi. Je živ proces nenehnega izpopolnjevanja posameznih dimenzij, ki pa ga kljub temu določajo in delajo razpoznavnega v odnosu do drugih na- činov političnega življenja. Te dimenzije nam omogočajo tudi identificiranje drugih političnih praks. Ta model parlamenta- rizma nam bo v pomoč pri analiziranju realsocialističnega poli- tičnega sistema na primeru povojne Jugoslavije. Ključni kriteriji parlamentarizma nam omogočajo analiziranje ter iskanje sku- pnih in različnih točk obeh modelov politične ureditve. 77 MARKSISTIČNA KRITIKA PARLAMENTARNE DEMOKRACIJE 78 MARKSISTIČNA KRITIKA PARLAMENTARNE DEMOKRACIJE Propad socialističnega bloka je prinesel nekakšno eksisten- cialno krizo in močno streznitev za zahodne demokracije. Ob izgubi identifikacijskega »sovražnika« so se jim zatresla tla pod nogami in od njih zahtevala novo definicijo tega, kaj demokra- cija – pa tudi parlamentarizem – je. Nič več ni zadostovalo reči, kaj demokracija ni – torej je vse, kar je vezano na marksizem- -komunizem. Kontrast med enim in drugim se ni zdel več tako izrazit, še zlasti po tem, ko je v politiki prišlo do nekakšne otopli- tve odnosov po Stalinovi smrti in ko so tudi znanstveniki v svojih študijah dokazali, da se da različne sisteme na nekaterih ravneh primerjati. 239 Predvsem veliko razpravo o demokraciji in nede- mokratičnih sistemih je spodbudilo vprašanje in raziskovanje totalitarizma, kjer je Linzeva študija teh sistemov, ki je pokazala na razlike med posameznimi komunističnimi in fašističnimi sis- temi, pomenila velik prispevek v razumevanju in identificiranju posameznih primerov. 240 T udi ocen o komunizmu je do danes že zelo veliko. Eno izmed najbolj poglobljenih je napisal francoski zgodovinar François Furet. Dobro analizo komunizma in nje- govih različnih oblik so prikazali Kitschelt idr. (Post­ communist Party Systems) v svoji študiji demokratičnih prehodov v srednji Evropi, v kateri ugotavljajo, enako kot Linz in Stepan (Problems of Democratic Transition), kako lahko različen razvoj v času ko- munizma vpliva na način prehoda in lastnosti novega politič- nega in družbenega sistema. Podobno kot pri parlamentih se tudi pri komunizmu sre- čujemo s celim snopom izrazov za označevanje te ideologije, ki jih različno in izmenično uporabljajo vsi – od Marxa in Engelsa, Lenina, njihovih naslednikov in kritikov do današnjih komenta- torjev, proučevalcev, novinarjev in sploh vseh. Tudi če hočemo biti dosledni, naletimo na težavo: socializem je že star in pred- marksistični koncept, prav tako tudi komunizem. Socializem se je na začetku 19. stoletja uporabljal za označevanje ideje soli- darnosti in družbe v nasprotju z liberalnim individualizmom, 239 Npr. Mezey, Comparative Legislatures, Eldridge, Introduction. 240 Linz, Totalitarian, idr. 79 delavsko tematiko pa so mu pridali šele owenisti. 241 Komunizem pa je označeval različne utopične ideje o skupnostnem življenju na osnovi skupne lastnine, enakosti in solidarnosti, od Marxa naprej idealno brezrazredno družbo z vsemi omenjenimi la- stnostmi. 242 Marx in Engels sta v Komunističnem manifestu razliko med njima poudarila tako, da sta socializem označila za predzgodovinski koncept, ki poskuša reševati težave delavstva v okviru meščanske kapitalistične države in je zato buržoazni koncept, medtem ko je komunizem (pravi) delavski koncept. 243 Vendar pa imamo na drugi strani v 20. stoletju države, ki so pre- vzele marksistično ideologijo komunizma, in o njih govorimo kot o komunističnih državah, čeprav so same sebe imenovale »socialistične« (npr. Zveza sovjetskih socialističnih republik, Socialistična federativna republika Jugoslavija, Češkoslovaška socialistična republika), saj je po kasnejši interpretaciji sociali- zem pomenil prvo ali prehodno fazo v novo obliko družbe. Poleg omenjenih dveh se pogosto uporabljajo še izpeljanke iz osebnih imen ideologov in nosilcev komunizma – marksizem (vendar ni izpeljanke iz Engelsovega priimka), boljševizem, leninizem, sta- linizem, maoizem, titoizem; med temi se predvsem slednji trije uporabljajo za označevanje osebnih vodstvenih stilov. Od konca šestdesetih let 20. stoletja pa je v splošni upo- rabi še en pojem, in sicer realni socializem oz. realsocializem. Kot v Leksikonu temeljnih pojmova politike navaja Puhovski, ki je sploh eden redkih, ki ta pojem definira, je ta sintagma na- stala, da bi ogradila socializem, kakršen se je razvil v vzhodni Evropi, od porajajočega se »socializma s človeškim obrazom« na Zahodu. Pojem se naslanja na Leninovo interpretacijo Marxa oz. boljševizem in stalinizem, kar pomeni, da prevzema dikta- turo kot zgodovinsko nujnost na poti v komunizem, ukinitev zasebne lastnine, ukinitev samostojne civilne družbe, ukinitev človekovih pravic itd. Njegove temeljne značilnosti so oblast 241 Lehner, Sozialismus, str. 561–562. 242 Kasapović, Komunizam, str. 41–42. 243 Marx in Engels, Komunistični manifest, str. 576. 80 MARKSISTIČNA KRITIKA PARLAMENTARNE DEMOKRACIJE komunistične stranke, prevlada politične sfere nad družbeno in ideološko utemeljevanje obveznih modelov vsakdanjega življe- nja, vključno z zasebnim. 244 Tudi v tej razpravi bomo poskušali biti dosledni tako, da bomo v razpravi o teoriji uporabljali pojma komunizem in marksizem, v delu, ki bo govoril o praktičnih iz- vedbah te ideologije, pa bomo izmenično uporabljali ostale na- štete izraze, kontekstu primerno. 245 Pri komunizmu ne mislimo samo na ideje, ki so prišle izpod peresa Karla Marxa in/ali Friedricha Engelsa, saj ima za sodobni svet večje posledice to, kar so iz njih naredili njegovi oz. njuni privrženci. 246 Dediščina Marxa in Engelsa je v sodobnem svetu neizbrisna – »minule iluzije«, 247 ki so za sabo pustile pogorišče življenj in idej, množice skesanih spreobrnjencev in gorečih in- terpretov. Kakor koli že kdo ocenjuje komunizem, priznati mu je treba, da je v sredini 19. stoletja na političnem odru prepoznal široko družbeno skupino, ki je bila do tega trenutka pri politič- nih pravicah v veliki meri spregledana. Razprava o tem, v katero smer bi se razvijal sodobni svet, če ne bi v njegov svet idej pose- gel Marx, je nesmiselna, saj je razvoj v zahodni Evropi in Ame- riki že ob koncu 19. stoletja izpodbil njegovo temeljno tezo o nezmožnosti prilagajanja kapitalizma in zato njegovem nujnem propadu. Kot je še ugotovil Bernstein, se je takratnemu delavcu položaj v razvitih kapitalističnih družbah še izboljševal in je po- stajal vse manj revolucionaren in nič kaj pripravljen tvegati svoj položaj za poskus utopične komunistične idile. 248 Celotno Marxovo pojmovanje družbe in človeške zgodo- vine je sam kratko in jedrnato razložil v svojem Prispevku h kri­ tiki politične ekonomije, v katerem je zapisal, da 244 Puhovski, Realni socializam, str. 42–43. 245 Held, Models, str. 140. 246 Podobno stališče v svoji analizi marksizma in demokracije zavzema J. Femia, ko pravi, da ni pomembno, kaj je v resnici mislil Marx, temveč kaj so mislili marksisti, da je mislil Marx (Femia, Marxism, str. 9). V tak kontekst spada tudi znana Marxova krilatica »Je ne suis pas Marxiste!«. 247 T ako je svojemu obsežnemu eseju o komunizmu dal naslov francoski zgodovinar François Furet. 248 McClelland, A History, str. 575–576. 81 /…/ način produkcije materialnega življenja določa soci­ alni, duhovni in politični proces življenja nasploh, da je mo­ goče vse družbene in državne odnose, vse verske in pravne sisteme, vse teoretične nazore, ki se pojavljajo v zgodovini, razumeti samo tedaj, če doumemo materialne življenjske pogoje vsakokratne dane dobe in če vse te odnose, sisteme in nazore izvajamo iz teh materialnih okoliščin. Ne določa zavest ljudi njihove biti, temveč narobe, njihova družbena bit določa njihovo zavest. 249 Iz takšnega materialnega pojmovanja zgodovine je Marx izhajal tudi pri analizi sodobnega političnega dogajanja in pri »znanstveni« teoriji razvoja družbe v komunizem, ki je nastajala 249 Marx, Prispevek, str. 115. Marx piše svoja temeljna dela pod Stalinovim vplivom. Pavlihova karikatura na spor z Informbirojem (Fischer (idr.), Slovenska novejša zgodovina, str. 932) 82 MARKSISTIČNA KRITIKA PARLAMENTARNE DEMOKRACIJE tudi pod vtisom darvinizma. Marxovo ekonomsko analizo cenijo danes tudi nemarksisti, in čeprav je pomembna za razumevanje celotnega njegovega »nauka«, 250 jo bomo tu pustili ob strani v de- lih, ki se ne nanašajo neposredno na kritiko liberalne demokra- cije. T u bomo podrobneje pogledali predvsem Marxovo in Engel- sovo ter Leninovo kritiko države ter samorazglašeno znanstveno teorijo prihodnje družbene oblike – komunizma. Na kratko lahko njegove ideje predstavimo z vsaj šestimi karakteristikami: a) holizem – predpostavka, da ima družba prednost pred posameznikom in njegovimi individualnimi preferencami tako metodološko kot moralno; b) primarnost ekonomije – prepričanje, da se človekove misli in institucije najbolje razlaga z metodami in tehnikami, ki jih uporabljamo za spreminjanje narave v zadovoljevanju naših individualnih potreb; c) razredna analiza – pogled na družbo kot na strukturo hi- erarhično urejenih in inherentno nepomirljivih razredov, ki se med seboj ločujejo na osnovi pozicije in funkcije v organizaciji produkcije; d) zavezanost revoluciji – prehod iz kapitalizma v komuni- zem zahteva kvalitativno in ne nujno nasilne spremembe (po receptu »enkratzazmeraj«); e) zgodovinski determinizem – ideja, da je komunizem lo- gična posledica notranje kapitalistične dinamike in ne samo zaželen cilj ali ideal; f) komunizem – prepričanje, da je končni cilj zgodovine brezrazredna družba brez države, z družbeno lastnino nad sredstvi produkcije in enakostjo v plačilu in možnostih ter skupnostno solidarnostjo in harmonijo. 251 250 Zaradi svojega mesijanstva si je marksizem večkrat prislužil primerjavo z judovstvom in krščanstvom. Davies ga npr. takole primerja z judovstvom: »Marx je bil prerok; proletariat izvoljeno ljudstvo; socialistično gibanje je bilo cerkev; revolucija njegov drugi prihod in komunizem je bil obljubljena dežela« (Davies, Europe, str. 837). Famia pa potegne takšne vzporednice s krščanstvom: »Marx = Jezus; proletariat = Bog; kapitalistični razred = hudič; komunizem = nebesa; kapitalizem = pekel« (Femia, Marxism, str. 155). Tudi sicer mnogi politologi razlagajo ideologije v službi totalitarnega političnega sistema kot sekularne oz. politične religije, o čemer bomo govorili še v nadaljevanju. 251 Femia, Marxism, str. 8–9. 83 To so samo nekatere najbolj izrazite lastnosti marksizma, vsekakor pa niso edine. V nadaljevanju izpostavljamo tiste misli, v katerih se najbolj izraža marksistična kritika liberalne kapita- listične demokracije. Zgodovina človeštva je po Marxu in Engelsu zgodovina nenehnega boja zaradi nepomirljivih razrednih nasprotij, kjer ves čas en razred, močnejši, izkorišča drugega. Čas, v katerem sta živela in ustvarjala Marx in Engels, je razkazoval komaj pri- dobljeno revolucionarno zmago kapitalizma in meščanstva – buržoazije, ki se je v trenutku prevzema vodilne vloge v družbi začela kazati kot izkoriščevalec nasproti delavskemu razredu – proletariatu; to je tistim devetim desetinam družbe, ki nima svoje osebne lastnine, iz katere bi lahko živel, in je zato prisiljen na trgu prodajati svojo delovno silo. 252 Politično oblast razumeta kot organizirano oblast enega razreda za zatiranje drugega, kar pomeni, da so predstavniki ljudstva v liberalni kapitalistični dr- žavi samo zagovorniki močnih gospodarskih skupin, ki financi- rajo njihove kampanje in jim plačujejo podkupnine. Na takšen način ti kvazipredstavniki transformirajo državni interes v svoj zasebni interes, ki je v iskanju ves čas višjega položaja. 253 Marx prek svoje kritike Heglovega pojmovanja države zatrjuje, da ta skupaj s svojimi institucijami lahko generira neki svoj interes, ki lahko obstaja zunaj nadzora vladajočega razreda; po drugi strani pa država ne more biti nevtralna; slej kot prej bo ravnala pristransko v korist tistih, ki imajo lastnino. 254 Takrat se bo ob- našala kot orodje za izkoriščanje zatiranega razreda; s tem se bo postavila nad družbo in se od nje čedalje bolj odtujevala. 255 Liberalna kapitalistična država namreč razlikuje med človekom v zasebni sferi (homme) in v javnem delovanju (citoyen), zaradi česar prihaja do odtujevanja na treh ravneh: najprej ga ločuje od njegove družbe, s čimer postaja navidezni član zamišljene družbe, ki na politično življenje gleda kot na oddaljeno dogaja- 252 Marx in Engels, Komunistični manifest, str. 588–596. 253 Femia, Marxism, str. 18. 254 Marx, Osemnajsti, str. 477–574. 255 Lenin, Država, str. 177. 84 MARKSISTIČNA KRITIKA PARLAMENTARNE DEMOKRACIJE nje od njegove dejanske individualnosti; odseva in hkrati sankci- onira boj človeka proti človeku v civilni družbi in vzdržuje stanje bellum omnia contra omnes; ter spodbuja ločevanje človeške oseb- nosti med zasebne interese in skupnostne obveznosti ali zaveze. 256 V kapitalizmu zasebni interesi vodijo v egoizem, ljudje pa so odtu- jeni od svoje bistvene socialne narave in groteskno spremenjeni. Iz tega izhaja tudi njegova kritika temeljnih človekovih pravic, najve- čje pridobitve meščanskih revolucij 18. in 19. stoletja. Te – pravica do življenja, svobode, lastnine in varnosti – so le pravice egoistič- nega človeka, ki je ločen od drugih ljudi v skupnosti, človek, ki je umaknjen vase, v svoj interes in v svojo izbiro. 257 V takšni situaciji, zanašajoč se izključno na intelektualni razvoj delavskega razreda, bo nujno prišlo do delavske revolucije, ki bo povzdignila proletariat v vladajoči razred in s tem vzpostavila večjo demokracijo. 258 Ta boj bo sprva po obliki, ne pa po vsebini, nacionalni boj; proletariat mora najprej osvojiti politično oblast in se konsti- tuirati kot vodilni nacionalni razred, torej kot nacija. Potem bo z nasilnim strmoglavljenjem buržoazije spremenil značaj druž- bene lastnine s tem, ko bo buržoaziji iztrgal ves kapital, centra- liziral vsa produkcijska sredstva v rokah države, ki je proletariat, organiziran kot vladajoči razred. V zadnjem koraku bo potrebno hitro povečanje množice produkcijskih sil, kar pa bo možno le z despotskimi posegi v lastninske pravice in meščanska produk- cijska razmerja. 259 S tem bodo odpravljeni tudi eksistencialni pogoji razrednega nasprotja, razredov nasploh, pa tudi lastnega gospostva proletariata kot razreda. V Komunističnem manifestu Marx in Engels predpišeta še deset korakov za doseganje takšne proletarske demokracije, ki je v njuni zamisli neposredna oblika izvajanja politične oblasti. Z Marxovega stališča je demokratična parlamentarna re- publika najboljša lupina kapitalizma, 260 zato ne more biti pri- 256 Femia, Marxism, str. 20. 257 Prav tam, str. 24. 258 Marx in Engels, Komunistični manifest, str. 611. 259 Prav tam. 260 Lenin, Država, str. 183. 85 merna oblika novega reda. Dilemo meščanskih teorij lahko po prepričanju marksistov rešimo le s preseganjem političnega predstavništva, ki temelji na dualizmu konkretnega človeka in političnega človeka, torej z združitvijo oblastne (politične) in proizvajalske (družbene) komponente. Komunistična teorija iz- haja iz predpostavke o prenehanju politične oblasti kot odtujene sfere, teoretični pogledi in praktični poizkusi ustvarjanja dele- gatskega sistema pa so usmerjeni k uresničevanju tega cilja. 261 Parlamentarno mašinerijo liberalne države naj bi po Marxu zamenjala struktura komune, s čimer bi se zagotovila popolna odgovornost poslancev – delegatov. V takšnem sistemu naj bi najmanjše skupnosti opravljale lastne zadeve, volile delegate v večje administrativne enote in tako naprej v sam vrh piramidno strukturirane neposredne demokracije, kjer je mogoče vse dele- gate odpoklicati, če se niso ravnali po navodilih volivcev. 262 Iz Marxovega teoretičnega razglabljanja o demokratič- nosti prihodnje ureditve izhaja več med seboj nasprotujočih si interpretacij. Postkapitalistično prihodnost si je predstavljal kot združitev vseh delavcev, kjer se bosta svoboda in enakost izražali v obliki demokratične regulacije družbe, »konca poli- tike«, načrtovane uporabe virov, učinkovite proizvodnje in la- godnosti. 263 Poznavalci marksističnih del med različnimi potmi do tega cilja prepoznavajo tri sklope, ki jih je Femia poimenoval participativna demokracija, parlamentarni model in avantgar- dni model, 264 Held pa libertarni, pluralistični in ortodoksni mo- del. 265 Obe klasifikaciji se vsebinsko prekrivata, ker pa menimo, da Femievo poimenovanje bolje odraža vsebino, bomo prevzeli njegovo terminologijo. 261 Djukić-Veljović, Delegatstvo, str. 26. 262 Marx, Državljanska, str. 297–299. 263 Held, Models, str. 147. 264 Femia, Marxism, 1993. 265 Held, Models, 1996. 86 MARKSISTIČNA KRITIKA PARLAMENTARNE DEMOKRACIJE PARTICIPATIVNI MODEL Prvi model izhaja iz Marxovega pojmovanja demokracije kot neposredne oblike izvajanja oblasti in čim širše participacije državljanov pri upravljavskih poslih. Iz njegovih najzgodnejših pisanj je razviden njegov odnos do demokracije kot sistema, kjer bo presežena že omenjena dihotomija med zasebno in družbeno sfero človeka. Takšno stanje v liberalni demokraciji pooseblja parlamentarizem oz. delitev funkcij politične oblasti, iz kate- rega izhaja privilegiran položaj poslancev. 266 Lenin nadaljuje, da si brez predstavniških ustanov ne moremo zamisliti demokra- cije, niti proletarske ne, »brez parlamentarizma pa si jo moremo in moramo zamisliti, če ni naša kritika buržoazne družbe samo prazna fraza«. 267 Iz tega Leninovega pisanja, ki izhaja iz Mar- xovega opisovanja pariške komune 1871 v delu Državljanska vojna v Franciji, je razvidno, da Lenin pojmuje parlamentari- zem le kot sistem delitve funkcij oblasti, s čimer ga zreducira na pravna razmerja med političnimi institucijami in nanj ne gleda kot na širši družbeni sistem, kakor smo ga tu razlagali v tretjem poglavju. Lenin v knjigi Država in revolucija, napisani tik pred 266 Lenin, Država, str. 215. 267 Prav tam, str. 216. 87 oktobrskim prevratom, strogo zavrača volitve, vendar priznava potrebo po predstavniški instituciji. Na tem mestu je, izhajajoč iz Marxovega opisa komune, predvidel kakovostno spremembo vsebine tega koncepta, kjer bo predstavnik delegat, vezan na preference svojih volivcev, in ga bo mogoče v vsakem trenutku odpoklicati. Čeprav iz Marxovih tekstov ni popolnoma jasno, ali pred stavlja komuna diktaturo proletariata, torej vmesno pre- hodno stopnjo, ali končno destinacijo – komunizem, je iz nje- govih zgodnjih tekstov razbrati, da je bila pariška komuna najbližja praktična uresničitev njegovih idealov. »Pravo« demo kracijo je razumel kot »neposredno participacijo vseh v procesu deliberacije in odločanja o političnih zadevah« oz. kot »samoodločbo ljudstva«. 268 Glavni pomanjkljivosti klasičnega predstavniškega načela, uresničenega v parlamentarizmu, sta v nedoseganju dveh glavnih ciljev tega sistema: zagotavljanje odgovornosti in varovanje javnega interesa. Ta problem naj bi uspešno rešila komuna z vpeljavo delegatskega načela, kjer je vsak predstavnik izpostavljen stalnemu nadzoru in nenehni gro- žnji odpoklica, ter z uvedbo neposrednega odločanja na referen- dumih ali posebej sklicanih množičnih srečanjih. 269 Komunalna skupščina je bila enotno telo, ki je imelo hkrati zakonodajno in izvršno funkcijo, oz. v Leninovih besedah: »/…/ parlamentarci morajo sami delati, sami izpolnjevati svoje zakone, sami prever- jati, kako se ti zakoni uveljavljajo, sami odgovarjati neposredno pred svojimi volivci«. 270 Komuna kot diktatura proletariata bo torej pomenila odpravo razrednih nasprotij, zato bo počasi pre- nehalo tudi gospostvo delavskega razreda kot razreda, s tem pa se bo začel proces odmiranja države nasploh. Bivše »državne funkcije« bodo sedaj namesto birokracije lahko opravljali vsi, odpravile se bodo navidezne ovire med vladanimi in vladajo- čimi, tako da bodo na koncu vladali vsi in se bodo kmalu nava- 268 Femia, Marxism, str. 72. 269 Marx, Državljanska vojna, str. 297–299. 270 Lenin, Država, str. 215. 88 MARKSISTIČNA KRITIKA PARLAMENTARNE DEMOKRACIJE dili, da ne vlada pravzaprav nihče. 271 Državni aparat parlamen- tarne demokracije je zato treba uničiti in zamenjati z novimi predstavniškimi organi – svèti. Leninov preobrat od teorije delavskih svetov (sovjetov) k teoretični in praktični avantgardni vlogi partije bomo obravna- vali v nadaljevanju. 272 Marxova teorija delavske samoodločbe in samoupravljanja pa je našla odziv v skupini medvojnih mar- ksistov, t. i. komunistov svètov (angl. council communists), 273 med katere štejemo tudi najvplivnejšega marksista tega časa, če odmislimo ruske revolucionarje, Antonia Gramscia. Ko- munisti svètov, predvsem Lukács, Korsch, Pannekoek, pa tudi Gramsci do konca torinskega eksperimenta, so bili prepričani, da je uporaba komune ali strukture svètov edina demokratična oblika delavskega boja proti buržoaziji, ki bi bil v nasprotnem primeru občutljiv za izkoriščanje. 274 Za Lukásca je obstoj dela- vskih svètov izraz visoke razredne zavesti in s tem tudi dokaz za dokončno zmago proletariata. Podobno tudi Korsch gradi na Marxovem zaupanju v proletariat in trdi, da je ta prvi razred v zgodovini, ki je sposoben samoemancipacije. Ruska revolucija, ki je prinesla oblikovanje delavskih svetov, je bil glavni navdih omenjenih komunistov, pa tudi Rose Luxemburg, ruskega »eko- nomista« Akimova, avstromarksista Adlerja in nizozemskega profesorja astronomije Pannekoeka, vendar so ti po podreditvi svètov partiji in boljševiški državi začeli nanj naslavljati kritike, češ da je ruski sovjetski sistem samo še ena oblika buržoaznega vladanja. 275 Pannekoek kot najpomembnejši komunist tega kova je kri- tiziral vlogo partije v samoupravnem sistemu delavskih svètov 271 Prav tam, str. 217. 272 V Državi in revoluciji vloga partije še ni tako poudarjena, kar je nekatere marksiste, ki so imeli stik z Leninom predvsem prek njegovih del, vodilo v prepričanje, da med Leninom, Luxemburgovo in npr. Pannekoekom ni velikih razlik (McLellan, Marxism, str. 193). 273 S komunisti svètov David McLellan v svoji knjigi Marxism after Marx označuje predvsem Lukács, Korsch, Pannekoek, pa tudi Gramsci, medtem ko nekateri drugi avtorji za to smer v marksizmu uporabljajo drugačne oznake, npr. demokracija svètov, republika svètov, participativna demokracija, libertarni komunisti, samoupravni komunisti idr. 274 Held, Models, str. 148. 275 McLellan, Marxism, str. 185–186. 89 kot tisto, ki odreka proletariatu sposobnost za samoemancipa- cijo in s tem sposobnost, da bi sam izvedel revolucijo. Prav tako je kritiziral parlamente in sindikate kot nepotrebne in zavaja- joče, ker so delavci sami sposobni transformirati družbo. Vlada po vzoru boljševikov pomeni diktaturo nad družbo, svèti pa niso vlada, tudi najbolj centralni ne, in nimajo na voljo instrumentov, s katerimi bi vsilili svoje želje množicam. Svèti samo organizi- rajo družbo, v kateri poteka distribucija dobrin glede na stroške dela, ko pa bo družbena poraba prevladala nad zasebno, se bo uresničila napoved iz Marxove kritike gotheškega programa: »Vsakemu po njegovih sposobnostih in potrebah!« 276 Veliko podobnosti s komunisti svètov najdemo pri Gram- sciju, ki je ravno tako verjel, da se revolucija začne z vsakda- njikom delavskih množic. Svojo vizijo je imel priložnost piliti v času italijanskih dveh rdečih let (biennio rosso) 1919–1920, enako kot Pannekoek pa je zavračal vlogo sindikatov, ki so v nasprotju z delavskimi svèti ekskluzivni. Njegov načrt je pred- videval izvolitev predstavnikov, ki bi jih bilo vsak čas mogoče odpoklicati, v najmanjših delavnih enotah proizvodnje in ti bi skupaj sestavljali svèt podjetja. Svèt bi iz svojih članov izvolil izvršni odbor (komite), ki bi se prek svojih političnih sekretarjev povezoval z drugimi sektorskimi, občinskimi, regionalnimi itd. svèti v centralni odbor svètov. Ta bi izmed svojih članov izvolil izobraževalni odbor, ki bi imel nalogo organizirati propagando, oblikovati delavne načrte, odobravati projekte in predloge po- sameznih podjetij in tudi posameznih delavcev, poleg tega pa bi v splošnem vodil celotno delavsko gibanje. 277 Po propadlem po- skusu te industrijske demokracije in po bližnjem spoznavanju z leninizmom je Gramsci v svoj načrt začel odločneje vpletati tudi partijo kot tisto, ki koordinira in centralizira vse aktivnosti pro- letariata. Brez njene kohezivnosti, doktrine, taktike ter rigidne in neizprosne discipline so delavski sveti obsojeni na propad. 278 276 Prav tam, str. 187–188. 277 Femia, Marxism, str. 81–83. 278 McLellan, Marxism, str. 194. 90 MARKSISTIČNA KRITIKA PARLAMENTARNE DEMOKRACIJE Gramscijev obrat je do neke mere razumljiv tudi iz praktičnih razlogov. Kot poudarja Femia, je samoupravni koncept delavskih svètov nezdružljiv z marksističnim aksiomom ekonomskega cen- traliziranega planiranja 279 in Gramsci je podprl slednje. Reforme v smislu participativnega modela je bilo opaziti tudi v socialistični Jugoslaviji v petdesetih letih, zlasti z novo komunalno ureditvijo ter širitvijo pravil delovnih kolektivov. Ključno vlogo v njem so igrali ljudski odbori in delavski sveti v podjetjih, kjer pa so jugoslovanski komunisti kmalu ugotovili, da bi morali vsaj do neke mere sprejeti tržne mehanizme. To je bil samo prvi od dveh potrebnih korakov za uspešno delo- vanje samoupravnega sistema, ki so ga v Jugoslaviji uresničili z opustitvijo kolektivizacije kmetijstva in razglasitvijo načela, da je zasebno lastništvo produkcijskih sredstev povsem skladno s socializmom. 280 V drugem koraku pa jugoslovanski komuni- stični ideologi niso bili uspešni – da bi sistem deloval, je zah- teval revizijo Leninovega koncepta partije, ki pa se je do tega časa že krepko zakoreninila v pore družbe. Poskus razrahljanja stranke s preimenovanjem iz Komunistične partije Jugoslavije v Zvezo komunistov Jugoslavije je sicer nakazal vrnitev k Marxo- vemu pojmovanju komunistične partije, vendar si je ta še vedno pridržala pravico biti edina vodilna organizirana sila delavskega razreda. 281 Tako se glavni problem jugoslovanskega samoupra- vljanja kaže v demokratičnem centralizmu, ki se mu vodilnim v ZKJ ni uspelo odpovedati. Ustava iz leta 1974, ki je poskušala presegati te razlike, ni zadovoljivo rešila problema delegacije – izkazalo se je, kar je razvidno iz 141. člena te ustave, da je z ne- odvisnostjo delegatov vpeljala nekakšen predstavniški princip, s čimer je porušila dotedanjo logiko odvisnosti od volivcev. Na podlagi jugoslovanske izkušnje Selucký ugotavlja, da je skoraj nemogoče najti zadovoljive rešitve za samoupravljanje na ma- kroekonomski in makropolitični ravni. 282 279 Femia, Marxism, str. 85. 280 Selucký, Marxism, str. 112. 281 Prav tam, str. 113. 282 Selucký sicer v svoji knjigi Marxism, Socialism, Freedom, Towards a General Democratic 91 Vprašanje, ki se poraja ob Marxovem jasnem stališču do tr- žnih mehanizmov, je, ali moremo takšen eksperiment, kot je bil jugoslovanski, še imenovati za marksističnega? Marx je razumel samoupravljanje na osnovi teritorialnih enot, ne enot proizvo- dnje. S prepuščanjem ekonomskih zadev centralnemu planira- nju pa se po drugi strani krči obseg odločitev, ki bi jih lahko sprejemali ti lokalni svèti. In četudi predvidevamo, da centralni plan odraža kolektivno voljo državljanov, bi bilo naivno priča- kovati, da vmes ni prišlo do popačenja. 283 Poleg tega – če sprej- memo Marxov koncept baze in nadstavbe – ugotavljamo, da centralizirani hierarhično organizirani ekonomski podsistem ne more soobstajati s pluralističnim, horizontalno organiziranim samoupravnim političnim sistemom. V družbi z enim velikim nacionalnim podjetjem ni prostora za samoupravne ekonomske enote ali za samoupravne komune. 284 Samoupravljanje v obliki svètov je na konceptualni ravni kot iluzijo zavrnil tudi Sartori. Ugotavlja, da se samoupravljanje nanaša na upravljanje z lastno osebo, je nekakšna samoodločba. Na tej točki, torej na odločanju o samem sebi, je intenzivnost tega procesa največja, manjša pa se s širitvijo oz. z ekspanzijo. V realnem življenju samoupravljanje pomeni biti blizu vladanju namesto vladanja od daleč. V tem kontekstu je samoupravljanje smiselno samo kot nasprotje centralizacije. Poleg tega se inten- zivnost samoupravljanja manjša tudi s časom in takšen sistem ne more dolgo trajati. Sartori izpostavlja Marxov primer pariške komune, ki je bila zelo kratkotrajna, grški polis, ki je tudi ra- bil Marxu za zgled prave demokracije, pa je poznal delegacijo, predvsem s pomočjo žreba. 285 Različni poskusi iskanja možnosti za čim večjo participa- cijo državljanov v zahodnih demokracijah, ki so se začeli pred- vsem v Ameriki pojavljati v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. Theory of Labour-Managed Systems ponuja rešitev za samoupravljanje na mikroekonomski ravni v kombinaciji z makropolitičnim predstavništvom. 283 Femia, Marxism, str. 88. 284 Selucký v Femia, Marxism, str. 89. 285 Sartori, The Theory, str. 64–67. 92 MARKSISTIČNA KRITIKA PARLAMENTARNE DEMOKRACIJE stoletja, so gotovo črpali tudi iz marksistične teorije in prakse. Vendar se v nasprotju z marksistično bolj industrijsko demokra- cijo ukvarjajo predvsem s participacijo v politični sferi in ob tem predpostavljajo tudi čim bolj demokratično izrabo obstoječih uveljavljenih predstavniških institucij – parlamentov. 286 286 Glej npr. Dahl, Polyarchy (1971); Fishkin, Democracy (1991); Held (Models, str. 263–273) idr. 93 PARLAMENTARNI MODEL Parlamentarna oz. pluralistična interpretacija Marxa te- melji na njegovi trditvi, da so državne institucije do neke mere neodvisne oz. razmeroma avtonomne v odnosu do vladajočega razreda. Takšen pogled omogoča uporabo teh institucij za boj proti interesom kapitala, zato je treba v državah, kjer se je libe- ralna demokracija že precej utrdila, uporabiti vire te tradicije, volitev in tekmovalnega strankarskega sistema za prevzem nad- zora nad državo in kasneje prestrukturiranje družbe s pomočjo državnega aparata. 287 Nosilci parlamentarne ideje v marksističnem gibanju v Evropi so bili v začetku 20. stoletja zlasti nemški revizionisti. Predvsem Kautsky, pa tudi Bernstein, sta bila glavni avtoriteti nemškega socializma in tudi druge internacionale po Engelsovi smrti. Ob koncu 19. stoletja sta se oba strinjala, da je marksi- stično ideologijo treba revidirati, glavno krmilo pa je prevzel Bernstein. Ta je zavračal historični materializem in marksizem kot znanost, ignoriral hegeljansko dialektiko ter poudarjal dar- vinizem, v filozofskem pogledu pa je prevzel novokantovsko 287 Held, Models, str. 149. 94 MARKSISTIČNA KRITIKA PARLAMENTARNE DEMOKRACIJE misel. Kautsky, ki ga je novokantovstvo prav tako privlačilo, je v odnosu do Bernsteina dajal veliko več poudarka darvinizmu, iz katerega je povzel predvsem boj med nasprotnimi poli in ga apliciral na razredni boj. 288 Ključna razlika med njima se kaže v vztrajanju Kautskega pri realnosti razrednega konflikta, zaradi česar je vsakršno povezovanje z buržoazijo nemogoče. Kautsky je še vedno pričakoval propad kapitalizma, vendar se je zavze- mal za čakanje na revolucijo – ne na njeno pripravljanje –, ki bo nastopila, ko bodo izpolnjeni pogoji, kot so participacija delav- cev, splošno neodobravanje v družbi, šibka vlada itd. 289 Bern- stein je po drugi strani zavračal revolucionarni pristop k poli- tiki; postopen politični boj bo sčasoma pripeljal do demokracije, v kateri ne bo noben razred imel privilegijev, ki so v nasprotju s skupnostjo. Takšna demokracija bo pomenila uresničitev soci- alizma, ki bo delavce dvignil z mesta proletariata na mesto bur- žuja oz. državljana. 290 Čeprav so med nosilcem teoretične linije Kautskega in nosilcem praktične politike Bernsteinom obstajala nasprotja, sta oba zagovarjala parlamentarno pot v socializem, kar je postala uradna doktrina in praksa Socialdemokratske stranke Nemčije (SPD). Zaradi tega so si nemški socialisti, še posebej Kautsky in Bernstein, prislužili bridke obtožbe z Le- ninove strani, češ da so oportunisti in »izdajalci proletariata«. Revizionizem je v socialdemokraciji v Nemčiji povzročil razdor med Bernsteinom in Kautskim na eni strani ter med radikalci (Luxemburg in Liebknecht) na drugi, prav tako pa tudi v drugi internacionali. Najbolj so se te razlike pokazale v obeh revolu- cijah, oktobrski v Rusiji in novembrski v Nemčiji, kjer je prišlo tudi do krvavega obračunavanja z nasprotniki (v Rusiji z menj- ševiki in v Nemčiji s spartakovci). 291 Poglejmo si sedaj utemeljitev parlamentarizma, kot jo je izpeljal Kautsky. Ta je participativno obliko svètov zavračal, ker se ne sklada s sodobnimi zahtevami po strokovnem znanju. Ta- 288 McLellan, Marxism, str. 35–36. 289 Prav tam, str. 32–33; glej tudi Kautsky, Socijalna revolucija (1977). 290 McLellan, Marxism, str. 31. 291 Prunk, Racionalistična, str. 289–295. 95 kšen način vodenja družbe (ali podjetja) je v nasprotju tudi z učinkovitostjo, poleg tega pa izraža partikularne težnje, s čimer se utrjujejo lokalni interesi in principi lojalnosti. Parlamentarne volitve pa presegajo te partikularne interese in omogočajo agre- giranje in homogeniziranje interesov prek političnih strank, ki so organizirane nacionalno, kar jim omogoča pregled nad celo- tnimi javnimi potrebami in tudi viri. 292 Kautskyjevo utemeljitev parlamentarne demokracije lahko spremljamo v petih točkah, v katerih smo v drugem poglavju utemeljili parlamentarizem. Kautsky izhaja iz potrebe o ločeva- nju izvršne in zakonodajne oblasti: izvrševanje pomeni hitro in usklajeno delovanje, ki zahteva enotnost, kar bi aktivna opozicija lahko uničila. Zakonodaja pa po drugi strani potrebuje soočenje konfliktnih pogledov. Zato bi združevanje obeh funkcij oblasti pomenilo kombiniranje dveh vzajemno izključujočih se načel de- lovanja. 293 Voljeno telo torej mora imeti funkcijo v oblikovanju in sprejemanju politik in mora v tem procesu sodelovati samostojno. Voljeno telo mora prav tako izvajati nadzor nad vlado, sku- paj z različnimi civilnodružbenimi akterji in lokalnimi voljenimi telesi, kar je še posebej pomembno z vidika centraliziranega ekonomskega sistema. Parlamenti morajo biti voljeni na svobo- dnih tekmovalnih volitvah, kjer se za glasove bori več strank: »Nobena stranka ne more trditi, da zastopa celoten razred, ker so lahko isti razredni interesi zastopani na več načinov, prek različnih taktičnih postopkov, kar se nujno odraža v različnih političnih strankah.« 294 Kautsky je bil prepričan, da če je Lenin mislil resno glede vladavine proletariata, potem bi moral do- voliti, da bi se različne opcije spopadle na svobodnih volitvah. Kadar pa priznavamo potrebo po tekmovalnih demokratičnih politikah, moramo sprejeti tudi standardna liberalna zagotovila, kamor spadata posebej varovanje manjšin ter svoboda organizi- rati opozicijo. 295 292 Femia, Marxism, str. 97–98. 293 Prav tam, str. 99. 294 Prav tam, str. 101. 295 Prav tam, str. 102. 96 MARKSISTIČNA KRITIKA PARLAMENTARNE DEMOKRACIJE Kautsky poleg tega vzpostavi pomembno razliko med svo- jim in marksističnim gledanjem na demokracijo. Doseganje ra- zrednih interesov ni stvar nekega abstraktnega bistva, temveč empirično vprašanje. Če se liberalna država sprevrže v instru- ment izkoriščajoče manjšine, to ni zaradi narave države same, marveč zaradi narave delavskega razreda, zaradi pomanjkanja enotnosti, njegove ignorance, odvisnosti in nesposobnosti bo- riti se za svoje ideje. Prevzem oblasti ne pomeni ničesar drugega kot dobiti večino v parlamentu, to zmago pa zagotavljajo notra- nja nasprotja kapitalizma, ki zaradi pokvarjenosti puščajo soci- alizem kot edino realistično alternativo. 296 S takšno izpeljavo je Kautsky izpostavil odgovornost vseh članov družbe za družbeni in politični sistem, poudaril pomen politične kulture in zavr- nil materialni razredni determinizem. Enako kot Bernstein se je tudi Kautsky znašel na polju, kjer je liberalne poglede in ideje kombiniral s socialističnimi, kar ga gotovo naredi za nenava- dnega marksista. Parlamentarno pot do socializma so po drugi svetovni vojni zagovarjali tudi evrokomunisti, ki jim je doktrino začrtala Komunistična partija Italije. V svojih prizadevanjih, da bi se raz- likovali od »mlačne socialne demokracije«, so raje kot povezavo s Kautskyjem poudarjali pravilnost Leninove teorije, kjer je bilo to v teoriji mogoče; v praksi pa se je evrokomunizem odražal v petih točkah, ki z leninizmom nimajo veliko skupnega. Zanje parlamentarizem ni bil več le fasada, za katero so se skrivale in delovale finančne sile, o čemer je marksizem prepričeval svoje privržence zadnjih 150 let, meščanske svoboščine – svoboda tiska, združevanja, volitve in njihove kombinacije – pa so se zdaj razglašale za prave in s potencialom za prihodnost. 297 Prva značilnost se kaže v prepričanju, da obstajajo različne poti v so- cializem, zato je potrebna izraba že obstoječih institucij za do- seganje tega cilja. Druga značilnost evrokomunizma je, da po- skuša kombinirati tako centralizacijo kot decentralizacijo – po 296 Prav tam, str. 100. 297 McClelland, A History, str. 551. 97 eni strani zagovarja ekonomsko planiranje, po drugi pa se trudi za večjo participacijo prek svètov. Tretjič, socializma ne more uveljaviti ena sama ekskluzivna stranka, zato je potrebno sode- lovanje vseh političnih sil, prav tako so (četrtič) preživele ideje o ekskluzivnem vodstvu družbe s strani komunistične stranke. Zadnja značilnost evrokomunizma se kaže v prepričanju, da teh ciljev ni mogoče doseči brez ustavnega varovanja pravic in svo- boščin, vključno s tistimi, ki omogočajo politično opozicijo. 298 Kot še poudarja avtor analize marksizma in njegove kom- patibilnosti z demokracijo Femia, se je parlamentarni model izkazal za neskladnega z Marxovimi idejami. Uresničevanje so- cializma v liberalni demokraciji je nemogoče, saj je kapitalizem povezan z buržoaznim liberalizmom in individualizmom, zato tam ni prostora za kolektivni interes. Poleg tega pa parlamenta- rizem oz. natančneje predstavništvo oddaljuje politiko od vsak- danjega življenja – z izvolitvijo predstavnikov, ki naj se ukvarjajo s politiko, ostaja več časa posamezniku za uresničevanje svojih interesov. V nasprotju s komunizmom pa je tudi pluralizem, ki ga zagovarjajo evrokomunisti. Marx je bil prepričan, da vse člo- veško mišljenje in hotenje, vključno s politiko in kulturo, določa njegova materialna in razredna osnova. V brezrazredni družbi pa bi morale odpasti tudi vse kulturne in politične razlike, ki jih razrednost generira. 299 298 Femia, Marxism, str. 111–113. 299 Prav tam, str. 116–118. 98 MARKSISTIČNA KRITIKA PARLAMENTARNE DEMOKRACIJE AVANTGARDNI MODEL Osnovo za drugačno pot v socializem si je Lenin pripravil že v svojih zgodnjih delih, med drugim v Razvoju kapitalizma v Rusiji, v katerem je prilagodil marksistične kriterije za revo- lucijo razmeram v Rusiji. V njej ugotavlja, da proletariat lahko prevzame vodilno vlogo v revoluciji, tudi če v njem nima ve- čine, poleg tega pa še dokazal ekonomsko osnovo zavezništva med delavci in kmeti. 300 V svoji knjigi Država in revolucija, ki jo je sicer izdal tik pred oktobrsko revolucijo, je Lenin podal že čisto konkretna navodila. V njej je zelo natančno analiziral Mar- xove in Engelsove tekste, med drugimi tudi Marxov predgovor k nemški izdaji Komunističnega manifesta iz leta 1872. Tam je Marx zapisal, da je »zlasti komuna dokazala, da delavski razred ne more kratkomalo prevzeti gotovega državnega ustroja in ga pognati v tek za svoje lastne namene«. 301 Lenin opozarja, da to ne pomeni, da se je Marx zavzemal za počasen razvoj v soci- alizem, kot trdijo oportunisti, temveč nasprotno: »Smisel tega Marxovega stavka je v tem, da mora delavski razred razbiti, zrušiti ‚gotovi državni stroj‘, ne pa se omejiti na to, da bi ga 300 Britovšek, Leninov boj I, str. 50. 301 Lenin, Država, str. 205. 99 kratkomalo prevzel.« 302 Proletarska revolucija v tem ortodo- ksnem razumevanju Marxa in Engelsa predstavlja uvedbo dik- tature proletariata, to je avantgardo zatiranih, organiziranih kot vladajoči razred, ki naj zatre zatiralce. Zato bo prinesla demo- kracijo za velikansko večino ljudstva in hkrati nasilno zatiranje izkoriščevalcev, nujno potrebno zadušitev manjšine. 303 Metoda za takšno zatiranje je zelo preprosta. Pri prehodu iz kapitalizma v komunizem je država, ta sofisticirani ustroj za zatiranje delav- cev s strani kapitalistov, še potrebna, vendar v prehodni obliki, namenjena za zatiranje dovčerajšnjih izkoriščevalcev. Ljudstvo pa za zatiranje svojih izkoriščevalcev ne potrebuje več nobenega posebnega aparata, ampak lahko to stori preprosto z organiza- cijo oboroženih množic. 304 Tako bo z revolucijo vsa oblast prišla v roke sovjetom, kar je bilo boljševiško geslo oktobrskih dni, 305 ki bodo izražali resnično voljo ljudstva. Moč te volje je bila od- ločilna in rušilna, način, kako je Lenin na njeni osnovi utemeljil razpust novoizvoljene ustavodajne skupščine, pa v sebi skriva njegovo resnično razumevanje »ljudske« volje in vloge komuni- stične partije v novem sovjetskem sistemu. Resnično prava volja ljudstva lahko pride do izraza le, ko posamezniki v družbi odvržejo vse svoje sebične zasebne inte- rese in odločajo o tem, kaj je dobro za družbo. To Rousseaujevo pojmovanje obče volje je prevzel Lenin v svoji izpeljavi, ko ugo- tavlja, da odločilni moment, ki določa voljo ljudstva, ni politična organizacija, temveč ekonomska vsebina družbe, ki je v ljudskih demokracijah javno lastništvo sredstev produkcije. Ker proleta- riat uživa to ekonomsko moč, tudi politični režim avtomatično izpolnjuje njegovo pravo voljo, ki jo definira – kot vse ostalo v človekovem življenju – njegovo ekonomsko izhodišče. 306 Ta- kšno voljo, ki je v ljudski demokraciji skoraj samoumevna, pa lahko izvaja tudi samo ena stranka ali celo samo ena oseba. Na 302 Prav tam. 303 Prav tam, str. 254–255. 304 Prav tam, str. 256. 305 Lenin, Centralni komite, str. 308. 306 Femia, Marxism, str. 130. 100 MARKSISTIČNA KRITIKA PARLAMENTARNE DEMOKRACIJE takšni osnovi je možna tudi razlaga, do katere je prišel Lenin, ko je ugotovil, da boljševiška stranka v ustavodajni skupščini decembra leta 1917 ni dobila večine. Kot ugotavlja Lenin, ljud- stvo očitno ni imelo možnosti pravilno odločati, ker ni imelo vseh informacij. Resnična ljudska volja je v nasprotju s tem, kar odraža sestava nove skupščine, zato je treba ali dati jim novo možnost glasovanja ali ponoviti revolucionarno akcijo. 307 Pro- letariat si namreč vzgaja avantgardo – partijo, ki bo sposobna prevzeti oblast in voditi vse ljudstvo v socializem, usmerjati in organizirati nov red, biti učitelj, vodja in voditelj. 308 Kot je ka- sneje ugotavljal madžarski akademik Kiss, je prava volja ljudstva inkarnirana v avantgardni partiji. 309 Avantgardna centralistično organizirana partija poklicnih revolucionarjev je torej potrebna, da bo ob primernem času izpeljala delavsko revolucijo in uvedla diktaturo proletariata, v tem pogledu pa se je Lenin razlikoval od nemških revizionistov in tudi Rose Luxemburg, ki so menili, da se bo revolucija zgodila spontano. 310 McClelland trdi, da je bila Leninova največja napaka ta, da je marksizem razumel kot revolucionarno doktrino in s tem kot proizvod intelektualcev, medtem ko se je Marx zanašal na rast razredne zavesti proletariata, ki je rezultat kapitalistične pro- dukcije. 311 Lenin je zato predvideval revolucijo od zgoraj, saj je volja proletariata, ki je sicer popolnoma racionalna, še pokvar- jena zaradi vpliva kapitalizma in še ne razume, da je marksi- stični pogled na svèt in družbo najbolj primeren za njihov ma- terialni položaj. 312 Delavstvo je omejeno in sposobno dojeti le nekakšno sindikalno zavest, medtem ko pravo revolucionarno zavest lahko doseže le avantgardna partija poklicnih revolucio- narjev. 313 Iz istega razloga je bil Lenin proti organskemu povezo- vanju partije s proletariatom, saj njegov ekonomski boj zahteva 307 Lenin, Teza, str. 316–320. 308 Lenin, Država, str. 194. 309 Femia, Marxism, str. 136. 310 Britovšek, Leninov boj I, str. 89. 311 McClelland, A History, str. 592. 312 Femia, Marxism, str. 121. 313 Lenin, What is, str. 70. 101 popolnoma drugačno organizacijo – široko, čim bolj javno, v obliki sindikatov. Organizacija revolucionarjev, katerih poli- tični boj je veliko bolj kompleksen kot delavski ekonomski boj, pa potrebuje čim manjšo in čim bolj tajno organizacijo, razlike med obema organizacijama pa so podobne tistim med delavci in intelektualci. 314 Delavske svete je razumel kot organe vlada- nja za delovne ljudi s strani naprednega dela proletariata, ne pa s strani vsega delovnega ljudstva. 315 Ko so se delavski sovjeti enkrat spremenili v ubogljivo orodje boljševikov, je imel Lenin za zapolnitev teoretične praznine za takšno kombinacijo dela- vske participacije od spodaj in političnega nadzora od zgoraj že pripravljeno utemeljitev s konceptom »demokratičnega centra- lizma«. Ta vodilni organizacijski princip revolucionarne stranke je združeval »demokratično« komponento v obliki voljenega kongresa partije in centralni princip, ki je zahteval zavezujočnost odločitev po tem, ko jih je kongres enkrat sprejel. 316 Kot ute- meljuje Lenin, je bil Marx centralist, ker njegov načrt komune zahteva narodno enotnost, ki se kaže v združevanju dejavnosti vseh komun za to, da skupaj udarijo proti kapitalistom, zlomijo njihov odpor, prenesejo železnice, tovarne, zemljo in sploh vso zasebno lastnino v last celotne družbe. 317 Poleg tega je centrali- stični princip nujen za plansko organizacijo gospodarstva, kot smo pokazali v razpravi o participativnem samoupravnem mo- delu. Vendar pa se niti komunistične države, vključno s Sovjet- sko zvezo in svoji hudi kritiki parlamentarizma navkljub, niso vsaj navidezno oddaljile od tega sistema in so vzdrževale neka- tere njegove značilnosti. Privlačnost parlamentarne forme se je izkazala pri volitvah, ki so jih komunistični sistemi redno raz- pisovali. Kot ugotavlja Schapiro, so imele volitve tri pomembne 314 Prav tam, str. 71. 315 Femia, Marxism, str. 121; McClelland, A History, str. 96. Za več o zgodovini in organizacijskem principu Komunistične partije Sovjetske zveze glej v obširni Schapirovi študiji The Communist Party of Soviet Union (2. izdaja, 1978). 316 Femia, Marxism, str. 136. 317 Lenin, Država, str. 221. 102 MARKSISTIČNA KRITIKA PARLAMENTARNE DEMOKRACIJE značilnosti, potrebne komunističnim strankam na oblasti: za- gotavljale so javno demonstriranje legitimnosti režima; pome- nile so neprecenljivo izobraževalno in propagandno vajo, na kateri so se lahko poudarili modrost in vsi dosežki partije in na kateri so lahko obljubljali še bolj slavno prihodnost; volitve so pomenile dokaz, da sistem nadzora ni odpovedal. 318 Volitve v takšnih političnih sistemih bi po analogiji parlament-legislatura le stežka tako res imenovali, saj je bilo pogosto na izbiro samo toliko kandidatov, kolikor je bilo mest, legislature pa so se izka- zale le za potrjevalke že vnaprej sprejetih odločitev. 319 Leninove ideje o diktaturi proletariata je skoraj dobesedno prevzela Komunistična partija Slovenije že med drugo svetovno vojno, s tem ko je v narodnoosvobodilni boj vnesla elemente delegatskega sistema. 320 Po vojni pa se je v vsej Jugoslaviji uve- ljavila nova ljudska oblast, ki je pomenila organiziranost dela- vskega ljudstva samega, partija pa je v njej uveljavljala svojo vo- dilno idejnopolitično vlogo kot integralni del revolucionarnega gibanja. Po sporu z Informbirojem so se jugoslovanski komunisti nekaj časa trudili dokazati, da so bolj pravi komunisti kot Sta- lin in celoten sovjetski blok, potem pa so začeli iskati svojo pot v socializem s čim bolj intenzivnim vpeljevanjem delavskega samoupravljanja in delegatskega sistema, kar naj bi pospešilo odmiranje države. Delegatski sistem je v njihovi interpretaciji pomenil preseganje reprezentativnega mandata, ki izraža pro- tislovje koncepta političnega predstavništva, saj ta ne temelji na realnem človekovem položaju v družbi, ampak na abstraktnem državljanu. 321 Jugoslovanski model se je s tega, bolj teoretičnega vidika izkazal za nekakšen hibrid, ki se mu kljub samoupravlja- nju nikoli ni uspelo oddaljiti od leninističnega tipa komunistične partije. Praktično raziskovanje v nadaljevanju pa bo pokazalo bolj natančne oblike tega modela. 318 Schapiro v Femia, Marxism, str. 133. 319 Goati, Politička anatomija, str. 155. 320 Ribarič, Delegatski sistem, str. 1142. 321 Prav tam, str. 1136. 103 Komunizem je bil od Marxa naprej usmerjen mednaro- dno, kar se kaže v internacionalni organizaciji tega gibanja in v njenem geslu. Ob koncu 19. stoletja je bil komunizem v Evropi ena redkih ideologij, ki ni delovala nacionalistično, potem pa je Leninove upe o mednarodni solidarnosti delavstva poko- pala zimmerwaldska konferenca septembra 1915, ki ni sprejela sklepa o obsodbi imperialističnega značaja prve svetovne vojne in je pomenila praktični konec II. internacionale. 322 Upanje je znova vzklilo ob uspehu ruske oktobrske revolucije 1917 ter po vzpostavitvi kratkotrajne vladavine svetov na Bavarskem in Madžarskem leta 1919, kar je Zinovjev, prvi predsednik Komin- terne, navdušeno označil takole: »S hitrim tempom drvi Evropa nasproti proletarski revoluciji. V enem letu bo celotna Evropa komunistična.« 323 Drugačna klasifikacija komunističnih režimov, ki si za osnovo ne jemlje teoretične podlage, temveč izhaja predvsem iz dveh meril (formalne birokratske vladavine ter ravnotežja moči med komunisti in njihovimi tekmeci iz predkomunističnega ob- dobja), tudi označuje tri različne tipe komunizma, pri tem pa se večinoma ne ukvarja z njihovim totalitarnim/avtoritarnim značajem. Kitschelt idr. 324 so na podlagi že omenjenih kriterijev določili prvi tip, patrimonialni komunizem. Ta se pogosto poja- vlja tam, kjer je prej tradicionalni avtoritarni režim s pomočjo verskih voditeljev vladal nad revno kmečko družbo s šibkimi mesti in tanko plastjo domačih podjetnikov in trgovcev. Zanj je značilna vertikalna verižna odvisnost med voditelji in stran- karskim aparatom, ki ga obdajajo patronažna in klientelistična omrežja. 325 V takšnih režimih je politična moč običajno skoncen- trirana okrog enega voditelja ali majhne skupine ljudi, ki lahko preraste v kult osebnosti in tudi v sultanistični režim. 326 Raven racionalno-birokratske organizacije je običajno nizka, ker vla- 322 Britovšek, Leninov boj II, str. 20–28. 323 Richers, Die Resonanz, str. 94–05. 324 Kitschelt idr., Post-communist Party Systems, 2008. 325 Prav tam. str. 23. 326 Linz in Stepan, Problems, str. 51–54. 104 MARKSISTIČNA KRITIKA PARLAMENTARNE DEMOKRACIJE dajoča elita oblikuje državni aparat z nepotističnimi imenovanji, komunistični voditelji nimajo masovne podpore, pomagajo pa si s kooptacijo razočarane inteligence, ki jo novačijo v ekonom- sko in politično elito. Ker ni urbanega srednjega razreda, ki bi moral imeti odločilno vlogo pri gospodarskem razvoju, pomeni premik iz večinskega kmečkega razreda v visoko produktivno industrijsko delo premik na družbeni lestvici, s tem pa raste tudi podpora režimu. Komunisti v takšnih družbah, katere primer je Sovjetska zveza, nimajo konkurenčne vizije niti v svojih vrstah, s pomočjo represije in klientelizma pa vzdržujejo vez z belimi ovratniki, kar jim služi kot legitimacija oblasti. 327 Drug tip komunizma po tej klasifikaciji je nacionalno pri­ lagodljiv komunizem, ki ga zgodovinsko lahko najdemo na Polj- skem in Madžarskem. Za takšne režime je značilna višja stopnja formalno-racionalne birokracije, zato tudi prihaja do delne deli- tve moči na partijsko in tehnično. Zaznati je tudi skromno raven človekovih pravic in v povojih tekmovanje med elitami, pri me- todah pridobivanja kadrov pa kooptacija prevladuje nad repre- sijo. 328 Nacionalno prilagodljiv komunizem se je običajno razvil v državah s polavtoritarnimi režimi, ki so vzdrževali prevlado mest nad podeželjem, zato je kasneje komunistom primanjko- valo močno delavsko gibanje kot naravna volilna baza. Narejeni so bili že nekateri koraki v smer industrializacije, ki jo je zavi- rala neučinkovita birokracija, kar pa kljub temu nakazuje vsaj navidezno ekonomsko in politično liberalizacijo. Komunisti v takšnih režimih kljub ekskluzivni politični oblasti niso imeli po- polne ideološke hegemonije, torej so obstajali konfliktni pogledi na prihodnost, temelječi na dopuščeni nizki stopnji delovanja predvsem ljudskih in krščanskih strank. 329 V takšnih sistemih se je tudi marksistično-leninistična ideologija najhitreje sesula. Tretji tip je birokratsko­ avtoritarni komunizem in je bil značilen za Vzhodno Nemčijo in Češkoslovaško. Ta je še naj- 327 Kitschelt idr., Post-communist Party Systems, str. 23–24. 328 Prav tam, str. 24–25. 329 Prav tam, str. 25. 105 bliže totalitarnemu modelu partijske državne vsemogočnosti, z omnipotentnim birokratskim aparatom, ki sta ga vodili planska tehnokracija in disciplinirana hierarhično razslojena komu- nistična stranka. V takšnem režimu je najti zelo močno opo- zicijo, zato se oblast bolj zanaša na represijo nad opozicijo in njeno izključevanje. V gospodarstvu je bilo uvedeno plansko gospodarstvo, ki je sovpadalo z razmeroma napredno stopnjo kapitalizma in se zanašalo na tehnokratske vladne strukture, ki niso tolerirale politične raznolikosti. Birokratsko-avtoritarni komunizem se je pojavil predvsem v državah, ki so imele med vojnama precej veliko liberalno in demokratično izkušnjo ter zgodnjo in dokaj napredno industrializacijo, za katero je bila značilna tudi mobilizacija buržoaznih in delavskih sil okrog ra- zredno utemeljenih strank v poznem 19. stoletju. Komunistična oblast v takšnem režimu ni pod nobenimi pogoji pripravljena sodelovati s civilno družbo, niti za ceno večje podpore ne. Dru- gače od nacionalno prilagodljivega komunizma in od patrimo- nialnega komunizma je v birokratsko-avtoritarnem komunizmu partija veliko bolj vezana na proletarsko retoriko in ideološko ortodoksijo, zato država deluje kot parni lonec s tiho, vendar potencialno zelo močno opozicijo. 330 Vprašanje, ki se nam zastavlja, je, kam razvrstiti jugoslo- vanski komunizem? Zanj bi lahko rekli, da je obstajala verti- kalna veriga odvisnosti med voditeljem in partijskim aparatom, njegova moč pa je z leti prerasla v kultni status osebnosti. Ta- koj po prevzemu oblasti komunistične partije po drugi svetovni vojni je v celotni federaciji zavladala represija, opozicija pa je bila politično onemogočena in sodno preganjana. Vsaj za prvo obdobje je bilo značilno striktno plansko gospodarstvo, čeprav se je Jugoslavija že v petdesetih letih začela odpirati industriali- zaciji ter s tem posledično k ekonomski in politični liberalizaciji, od sredine šestdesetih let, po sprejetju tretje ustave, pa je le na- redila tudi korak k reševanju nacionalnega vprašanja in s tem statusa posameznih republik ter pokrajin. Linz celo predvideva, 330 Prav tam, str. 26–27. 106 MARKSISTIČNA KRITIKA PARLAMENTARNE DEMOKRACIJE da se bodo takšni komunistični režimi, ki so izšli iz uspešnih na- cionalnih revolucij, verjetno razvijali v smer demokratizacije. 331 Da je bila Jugoslavija ob svojem koncu demokratična, gotovo ne bi mogli reči; dokaze za to je argumentirano podalo več zgo- dovinarjev in analitikov, med njimi npr. Goati (Politička ana­ tomija), Prunk (Slovenski narodni vzpon), Fink Hafner (Nova družbena gibanja), Pusić (Demokracija), Fink Hafner in Haček (ur., Demokratični prehodi I in II), Pesek (Osamosvojitev) idr. Je pa dopuščala nekakšen podtalni kulturni pluralizem oz. vzpore- dno kulturo 332 tako v svojih vrstah kot tudi zunaj njih. 333 Ume- stitev Jugoslavije je delala nekaj težav tudi Kitscheltu in njego- vim sodelavcem, ki so jih rešili z ugotovitvijo, da so bile razmere specifične po posameznih republikah, zato v svojo klasifikacijo v različne kategorije uvrščajo te, ne pa Jugoslavije kot celote. Raz- prava o totalitarizmu in avtoritarizmu, ki sledi, bo razjasnila še nekatere težave pri opredeljevanju jugoslovanskega režima. 331 Linz, Totalitarian, str. 257. 332 O različnih kulturnih krogih glej tudi več člankov Aleša Gabriča na to temo v Slovenski novejši zgodovini (ur. Jasna Fischer idr.,), več o novih organizacijah civilne družbe – civilnodružbenih gibanjih glej študijo Danice Fink-Hafner Nova družbena gibanja – subjekti politične inovacije. 333 Repe, Obračun; Gabrič, Opozicija, str. 116–117; Pesek, Osamosvojitev, str. 35–41. 107 TOTALITARNI POTENCIAL KOMUNISTIČNIH REŽIMOV Pri razpravi o komunizmu prej ali slej naletimo na vpra- šanje o njegovem totalitarnem značaju. Totalitarno-avtoritarni teoretični pristop je samo eden izmed mnogih, s pomočjo ka- terih se lahko lotimo proučevanja nedemokratičnih režimov, in se osredotoča predvsem na način vladanja. Drugi pristopi se za- deve lotevajo prek vodilnih institucij (vojaški in enostrankarski sistem), prek osebne vladavine voditelja (oligarhična demokra- cija, caciquizem, caudillizem, sultanizem) pa tudi z mešanimi pristopi. 334 Preden nadaljujemo, moramo poudariti, da ima marksizem tudi svoj demokratični potencial. Od treh možnih različic pa se je za demokratično po sodobnem receptu izkazala pravzaprav le ena, tj. parlamentarna pot, ki pa se v nekaterih točkah tako razlikuje od Marxovih idej, da je ne bi mogli več imenovati marksistična; ta različica se je namreč odpovedala revoluciji, ki je bila za Marxa in tudi Lenina ključna metoda or- ganizacije nove oblasti. Izkušnja s komunističnimi sistemi je pokazala njihovo av- toritarno in totalitarno stran. Do te teme lahko pristopamo na 334 Brooker, Non-Democratic Regimes, str. 31–45. 108 MARKSISTIČNA KRITIKA PARLAMENTARNE DEMOKRACIJE dveh ravneh – na teoretični in na empirični, vsaka pa od nas zah- teva definicijo tega, kaj totalitarizem 335 je. Različni avtorji so na posameznih primerih skušali iskati univerzalne karakteristike, čeprav se študije večinoma navezujejo na Hitlerjevo in Stali- novo vladavino. Med obema režimoma lahko potegnemo veliko vzporednic, 336 ki skupaj konstituirajo pojem »totalitarizma«. Ide- ološka vsebina, ki se je izkazala za ključno razliko med njima, pa je tudi tisti dejavnik, ki je bil v fašističnem primeru »prekratek«, da bi omogočal tako velik razmah, kot je to uspelo komunizmu. 337 Sartori totalitarizem preprosto razloži kot skrajni naspro- tni pol demokracije na kontinuumu demokracija–totalitarizem. Pojem v sebi nosi dve značilnosti, ki nam ga pomagata ločiti od drugih preteklih avtoritarnih oblik izvajanja politične oblasti: totalitarizem se nanaša izključno na sodobne (20. stoletje) po- jave 338 ter ostaja predvsem v okvirih semantike – pojma total- nosti. Totalnost se v tem pojmu nanaša na neprecedenčno in- tenzivnost, prodornost ter prežemanje v širino in globino, ki jo lahko politična dominacija doseže – pomeni ujetništvo celotne družbe v državi. 339 Podobno semantično razlago totalitarizma je podal tudi Friedrich, ko je zapisal, da je totalitarizem res totalen, saj požre celotnega človeka, ki v njem participira, zato njegovi ekonomski, sociološki in drugi vidiki presegajo politične in vla- dne. 340 Ključna lastnost totalitarizma, ki ga ločuje od avtorita- rizma, je po Sartorijevem mnenju v tem, da avtoritarni sistemi ne postavijo vodilne ideologije, ki bi imela religijski značaj in bi s tem omogočala preživetje političnega režima tudi po smrti ka- rizmatičnega voditelja. 341 Zato mnogi italijanskega in španskega fašizma ne uvrščajo med totalitarizme, temveč ju označujejo kot različne avtoritarne režime. 342 335 Več o nastanku in razvoju pojma totalitarizem glej v Schäfer (1997). 336 Npr. Davies, Europe, str. 945–948; Linz, Totalitarian, str. 116–128. 337 Linz, Totalitarian, str. 123. 338 Friedrich, The Unique Character, str. 47. 339 Sartori, The Theory, str. 197. 340 Friedrich, The Problem, str. 4. 341 Sartori, The Theory, str. 202. 342 Npr. Inkeles, The Totalitarian, str. 89; Sartori, The Theory, str. 202; Linz in Stepan, Problems, str. 39. 109 Večina 343 razlag totalitarizma gre v smer poudarjanja vloge vodilne ideologije kot neodvisnega dejavnika v oblikovanju to- talitarizma ali politične dimenzije totalitarizma kot iskanja poti do izvajanja absolutne politične moči. Prvi pristop k totalitarizmu gleda na ideologijo kot na se- kularizirano religijo, ki je nadomestila in presegla tradicionalno vlogo vere v sekularni državi. 344 Obe totalitaristični ideologiji, nacizem in marksizem, sicer zanikata obstoj boga in spremi- njata transcendentalno vero v imanentno. Totalitarno gibanje in njegova moč zamenjata boga in verske institucije, npr. cerkve, voditelji so deificirani, množična srečanja pomenijo posvečeno dejanje in zgodovina gibanja postane sveta zgodovina slavljenja napredka, ki ga sovražniki in izdajalci poskušajo preprečiti na enak način, kot poskuša zlo spodkopati in uničiti delo tistih, ki služijo božjemu mestu. 345 S stališča ideologije Femia vidi štiri genetične povezave med marksizmom in totalitarizmom, ki jih je mogoče zaslediti v različnih analizah. 346 Prva se nanaša na njegov gospodarski do- gmatizem, ki v novi družbi predvideva centralno vodenje in na- črtovanje, kar zahteva ukinitev tako zasebne lastnine kot tržnih mehanizmov. 347 Drugi vir totalitarnosti je v Marxovem konse- kvencializmu. Po njegovem mnenju je zgodovina tista, ki določa družbeno stopnjo, in naslednja faza je komunizem, s čimer je rešena zgodovinska uganka. Tretjo korenino totalitarizma pa v marksizmu predstavlja njegov mesianizem, ki je iz komunizma 343 Mednje npr. ne spada Neumann, ki sicer v svojo definicijo totalitarizma zajame vse »običajne« lastnosti, kot so policijska država, koncentracija moči v eni masovni stranki, totalitarni družbeni nadzor, princip vodje, sinhronizacija vseh družbenih organizacij, atomomizacija in izolacija posameznika, transformacija kulture v propagando in zanašanje na teror (Neumann, The Democratic, str. 224–245). 344 Gurian, Totalitarianism, str. 122–123. 345 Gurian, Totalitarianism, str. 122; Brzezinski, Out of Control, str. 32–35. 346 Femia v svoji študiji uporablja izmenično in s tem meče v isti koš pojme totalitarizem, avtoritarizem in diktatura in se ne ukvarja s klasifikacijskimi razlikami med temi političnimi sistemi (Femia, Marxism, 1993). Iz konteksta pa je razvidno, da ima ob uporabi teh različnih pojmov v mislih totalitarizem, kot smo ga definirali tu. 347 Tu je za razvoj komunizma kot totalitarnega sistema pomemben Leninov teoretični prispevek k poudarjanju diktature proletariata, vloge avantgardne partije in organizacijskega načela demokratičnega centralizma. 110 MARKSISTIČNA KRITIKA PARLAMENTARNE DEMOKRACIJE naredil novo religijo, o čemer smo že pisali. 348 Četrto povezavo med marksizmom in totalitarizmom je vzpostavil Femia sam. Marxovo pojmovanje človeka kot družbeno določenega bitja je Femia imenoval holizem. V tem odnosu ni prostora za individu- alne odločitve v liberalnem smislu, zato tudi človekove pravice niso potrebne. Individualnost in družbena »usklajenost« sta v marksistični teoriji razumljeni kot dve strani istega kovanca. Kot se je izrazil della Volpe, v komunistični družbi individuali- zem oz. prava svoboda vključuje »družbeno priznavanje oseb- nih kvalitet in sposobnosti«. 349 To ideološko-religiozno dimenzijo je v svoji teoriji totali- tarizma Inkeles poskušal razložiti z vpeljavo novega koncepta mistike. Po njegovem mnenju se totalitarnost režima kaže pred- vsem v totalitarnem vodji, 350 ki je ob jasno izraženem najvišjem zakonu družbe, zakonu zgodovine v marksizmu ali zakonu na- rave v nacizmu, prepričan, da je spoznal imanentni zakon druž- benega razvoja. 351 Ta zakon je vseobsegajoč, vsepojasnjujoč, saj voditelju določa smer njegovega delovanja in hkrati daje zagoto- vilo za pravilnost teh ukrepov. Pri tem Inkeles poudarja, da to- talitarno vodenje nujno sovpada z nekaterimi psihološkimi pre- dispozicijami voditelja. Ideologija sama torej ima potencial, da postane totalitarno uresničenje, vendar je zanj potreben vodja s takšno psihologijo, da to idejo rezonira. Inkeles je to ugotovitev povzel s trditvijo, da največje zlo družbi predstavlja sledenje ira- cionalnemu cilju z racionalnimi sredstvi. 352 Problem pri totalitarizmu se pojavi, kadar ga hočemo em- pirično določiti. Kljub prvotnim nagibanjem, da je totalitarizem 348 Femia, Marxism, str. 146–154. 349 Prav tam, str. 162. 350 Trocki je načelo Ludvika XIV. »L’etat c’est moi« v primerjavi s Stalinovim totalitarnim režimom poimenoval za liberalno formulo. Trocki najprej poudarja, da se je Ludvik XIV. identificiral samo z državo, rimski papež pa s Cerkvijo in državo, vendar le v času njegove svetne oblasti. Totalitarna država pa gre še dlje od cesaro-papizma, saj vključuje tudi celotno ekonomijo države. Stalin je lahko po mnenju Trockega popolnoma upravičeno, v nasprotju s Sončnim kraljem, trdil »La Societe c’est moi!« (slov. »Družba, to sem jaz!«) (Lefort, The Political Forms, str. 275). 351 Inkeles, The Totalitarian, str. 88. 352 Prav tam, str. 93. 111 nagnjenje, se je v znanosti uveljavilo stališče, da je tudi totali- tarizem politični sistem s posebno družbeno organizacijo. 353 To od raziskovalcev zahteva postavitev natančnih kriterijev, s pomočjo katerih lahko politične sisteme uvrstimo v kategorije. Friedrich je npr. definiral pet značilnosti totalitarizma: obstoj uradne ideologije, ene masovne stranke, ki jo nadzira oligar- hija, vladnega monopola nad orožjem, vladnega monopola nad množičnimi mediji in teroristični politični nadzor pod okri- ljem visoko razvite tajne policije. 354 Inkeles navaja štiri načela totalitarne družbene organizacije: že omenjeni princip mistič- nega, princip monolitne družbene organizacije, princip elitnega vodstva in princip okuženosti družbe z neko skupino ljudi, ki jo je treba zato odstraniti. Ta načela se kažejo v petih lastno- stih družbe, to pa so podrejenost neodvisnih povezav in cen- trov moči vodilni eliti, podrejenost osebnih čustev družbenim ciljem, podružbljenje sredstev komuniciranja, »podržavljanje« umetnosti ter institucionalizacija strahu. 355 Po drugi strani je bi- stven argument nasilja, ki je bil temeljnega pomena za Hannah Arendt. Moč, kot sta jo razumela oba totalitarna voditelja, po- čiva izključno v nasilju in se proizvaja skozi organizacijo. Zato je Stalin kot najbolj dragocene in najpomembnejše pojmoval ka- dre, iz katerih so izhajali člani tajne policije NKVD. In iz istega razloga je Hitler tako visoko postavljal SS, da se je po ugotovitvi, da se nanjo ne more več zanesti, odločil storiti samomor. 356 Drugačnega pristopa k tej problematiki se je lotilo več av- torjev. Med njimi posebej izstopa Juan Linz, ki se je sistematič- nega proučevanja totalitarnih in avtoritarnih sistemov lotil že v šestdesetih letih 20. stoletja. Linz, ki je za potrebe zbornika Handbook of Political Science pod uredništvom Freda I. Gre- ensteina in Nelsona Polsbyja v letih 1973/1974 napisal obsežno študijo totalitarnih in avtoritarnih sistemov, tudi 25 let po tem 353 Brzezinski je totalitarizem slikovito poimenoval »politika organizirane norosti« (Brzezinski, Out of Control, str. xii). 354 Friedrich, The Unique Character, str. 53. 355 Inkeles, The Totalitarian, str. 89–108. 356 Arendt, Totalitarizam, str. 163–164. 112 MARKSISTIČNA KRITIKA PARLAMENTARNE DEMOKRACIJE delu ugotavlja, da ocene teh sistemov v glavnem ostajajo iste. Ravno zato je leta 2000 ponovno izdal to študijo v samostojni monografiji, leta 1996 pa je izšla knjiga Problems of Democratic Transition and Consolidation, v kateri je skupaj s Stepanom na- tančneje razdelal vmesni tip med avtoritarnimi in totalitarnimi sistemi, ki bolj ustreza značilnostim mnogih komunističnih sis- temov v vzhodni Evropi in Balkanu, pa tudi drugje po svetu. T. i. posttotalitarizem je režim, ki odstopa tako od totalitarizma kot od avtoritarizma v vseh štirih točkah, s pomočjo katerih Linz vzpostavi svojo klasifikacijo. Razlika med totalitarnim in avtoritarnim režimom je predvsem v prežetosti med vodilno stranko in družbo – samo v družbah, kjer je strankarska organizacija višja ali vsaj enaka vladi, lahko govorimo o totalitarizmu. Brez te težnje se sistem degenerira v birokratski avtoritarizem 357 ali, kot ugotavlja ka- sneje, stopa v obdobje posttotalitarizma, ko je na oblasti stran- karski tehnokrat, saj je vsepojasnjevalna moč ideologije začela izgubljati svoj žar. 358 Poleg temeljnih lastnosti totalitarizma velja poudariti še nekatere značilnosti, ki posebej izstopajo iz te pro- blematike. Linz kot totalitarizem definira tiste režime, v katerih naj- demo monistični center moči, ki ni nujno monoliten in iz ka- terega izhaja legitimacija za kakršen koli pluralizem skupin ali institucij; v katerih prepoznamo ekskluzivno, avtonomno in bolj ali manj intelektualno izdelano ideologijo; ter v katerih za- sledimo sistemsko državljansko participacijo in mobilizacijo. 359 Bistvo teh značilnosti je, da so v totalitarizmu simultano, saj jih sicer najdemo tudi v drugih režimih. Vlogo ideologije v totalitarizmu smo že izpostavili, pose- bej pa velja poudariti še vlogo stranke in njen odnos do države. Prizadevanje za absolutno oblast ene stranke zastira mejo med stranko in državo – ker stranka zaseda vse ključne oblastne 357 Linz, Totalitarian, str. 94. 358 Linz in Stepan, Problems, str. 96. 359 Linz, Totalitarian, str. 70. 113 položaje, izraža zahteve in želje družbe, pride do vzpostavitve t. i. dvojne države. 360 Totalitarna stranka je namreč birokratska stranka, ki jo regulirajo brezštevilna pravila. Takšna stranka oz. partija, ki je po članstvu masovna, zahteva natančno organi- zacijo od mladinskih sekcij prek partijskih šol, ki zagotavljajo lojalnost članov in hkrati omogočajo masovno mobilizacijo za potrebe legitimacije režima. Glavni namen stranke je, da proi- zvede kadre za zapolnitev državnih funkcij, vendar država sama po sebi ni cilj, temveč le sredstvo za doseganje oblasti. 361 Mar- xova napoved odmiranja države namreč ne more biti ideološka osnova za ohranjanje oblasti državnega aparata, če se npr. skon- centriramo samo na komunistični tip totalitarizma. Totalitarna stranka in z njo njen vodja, ki stoji nad državo, stoji tudi nad njenim pravnim redom oz. zunaj njega. To je par- tiji in njenemu birokratskemu aparatu omogočalo samovoljno interpretacijo zakonov in postopke, kot so sojenje sorodnikom in prijateljem obtoženca, montirani procesi in ljudska sodišča. Pravni sistem komunistične države je deloval po preprostem na- čelu podreditve formalnega prava zakonu revolucije. Generalni tožilec Sovjetske zveze Višinski je leta 1935 zapisal: »V primeru kolizije in neskladja med formalnimi zakoni in zakoni proletar- ske revolucije /…/ se zaplet rešuje s podreditvijo formalnih za- povedi zakona partijski politiki.« 362 Takšna moralna »samopravičniška« politika, kjer obtoženi niti ni treba, da je bil kriv, marveč je bila njegova glavna krivda v tem, da je bil pripadnik določene družbene skupine, je omogo- čila pohod terorja na oblast. Omenili smo tudi že pomen terorja za totalitarizem, ki se po H. Arendt s konsolidacijo totalitarnega režima le še stopnjuje. Čeprav Linz te teze o stopnjevanju te- rorja ne sprejema, poudarja, da gotovo ni omejen samo na za- četno fazo totalitarizma, kot je to primer v avtoritarizmu. Po drugi strani je v sultanizmu nasilje veliko manj sistematično in 360 Glej Davies, Europe, str. 1312. 361 Linz, Totalitarian, str. 95. 362 Prav tam, str. 104–105. 114 MARKSISTIČNA KRITIKA PARLAMENTARNE DEMOKRACIJE je njegova uporaba podrejena arbitrarni volji sultana. Ker je na- silje torej značilnost tudi nekaterih drugih političnih sistemov, ga Linz v definicijo totalitarizma ne vpleta. Kar ločuje totalitari- stični teror od drugih, je to, da je prvi naperjen še bolj kot proti nasprotnikom ali morebitnim nasprotnikom režima proti lastni eliti, 363 s čimer se vzpostavlja sistem nadzora nad vsakim članom družbe. Dokaz za to so Stalinove in stalinistične čistke partije po prevzemu oblasti (od Trockega do Berije), pa tudi jugoslo- vanski in čisto slovenski primeri »čiščenja« stranke, kjer se je tudi vojna dostikrat pokazala kot priročna okoliščina za utrje- vanje oblasti. 364 V posttotalitarnem režimu je tudi teror izgubil nekatere svoje prejšnje značilnosti; v praksi se je to odražalo v zamenjavi Hruščeva brez smrtnih posledic, v Jugoslaviji pa pr- vič v mirni odstavitvi Djilasa in Rankovića. Poleg ideologije, o kateri smo že pisali, pluralizma in mo- bilizacije je ključna razlikovalna karakteristika med političnimi režimi in znotraj njih pravzaprav značaj vladajoče skupine in še posebej vloga vodje. 365 Medtem ko totalitarno vodstvo ni ome- jeno z nobenimi zakoni in pravili, v drugih sistemih veljajo ne- katere omejitve, čeprav nejasno opredeljene. Totalitarni vodja je pogosto karizmatična oseba, rekrutacija na najvišje položaje pa poteka predvsem na podlagi uspešne kariere v stranki in preda- nosti njenim načelom. Posttotalitarni režim in jugoslovanski komunizem Posttotalitarni avtoritarni sistem je Linz v začetku sedemdesetih let 20. stoletja opisal kot avtoritarni sistem, ki se je razvil v nekaterih državah, ki so se sicer približale totalitarizmu, vendar se ta popolna transformacija ni zgodila, ostale pa so 363 Prav tam, str. 70. 364 Več o tem glej v Vodušek Starič (Prevzem oblasti) in Jančar (ur., Temna stran meseca). 365 Linz, Totalitarian, str. 126. 115 nekatere strukture, ki imajo značilnosti totalitarizma. 366 Linz je imel pri tem podtipu avtoritarnih režimov v mislih komuni- stične sisteme, ki so razvili nekatere policentrične modele in jih prilagodili specifičnim nacionalnim, kulturnim in političnim tradicijam. Mednje sodi po njegovem mnenju predvsem Jugo- slavija po sporu z Informbirojem, reformirana Češkoslovaška in tudi Sovjetska zveza po Stalinu. 367 Avtoritarni režim ima v nasprotju s totalitarizmom neko- liko manj negativno konotacijo. Beseda za oblast, angl. authority, iz katere izhaja, nima negativnega pomena, 368 Linz pa je avtori- tarizem kot režim postavil med demokracijo in totalitarizmom. Definiral ga je kot politični sistem z omejenim, ne odgovornim pluralizmom, v katerem ni neke izdelane in vodilne ideologije, vendar pa obstajajo jasno izražene mentalitete. V avtoritarizmu ni zaslediti ne široke ne intenzivne mobilizacije, razen v nekate- rih točkah njegovega razvoja, npr. na začetku, oblast v takšnem režimu pa izvaja vodja ali majhna skupina ljudi znotraj nejasno določenih meja, ki pa so precej predvidljive. 369 Perlmutter je avtoritarizem skozi institucionalni pristop opredelil po treh te- meljnih značilnostih: enostrankarski sistem, birokratsko-voja- ški kompleks civilne in vojaške uprave ter sklop institucij, kot so politična policija, paravojaške sile in militanta mladinska giba- 366 Prav tam, str. 245–246. Modernizacijski pogled je razvil tudi O’Donnell s predpostavko, da socialni in gospodarski napredek ob zakasnelem siceršnjem razvoju bolj verjetno vodi v avtoritarni kot demokratični režim (Remmer in Merkx, Bureaucratic Authoritarianism, str. 5). Čeprav je bil njegov model razvit predvsem na primeru Argentine in Brazilije, pa Brooker predlaga ožji pogled na O’Donnellov model birokratskega avtoritarizma, ki poudarja predvsem visok modernizacijski značaj tega režima, za katerega je značilno, da ključno vlogo pri nadzoru nad družbo v njem igra javna birokracija (tako vojaška kot civilna) pa tudi nekateri zasebni akterji, npr. poslovne korporacije (Brooker, Non-Democratic Regimes, str. 29–30). V svoji analizi srednje- in vzhodnoevropskih komunističnih režimov sta modernizacijsko teorijo aplicirala tudi Berglund in Aarebrot, ki sta ugotovila, da so vse komunistične stranke po drugi svetovni vojni v tem območju imele totalitarne težnje in so takšne, torej totalitarne po svoji ideologiji, strukturi in metodi, ostale vse do konca. Pri uveljavljanju teh teženj niso bile ves čas uspešne, zato je opazna tranzicija totalitarnih režimov, kakršni so bili takoj po vojni, v avtoritarne, kar lahko ob razpadu komunizma zasledimo v pojavljanju pluralizma, vzpostavljanju pravne države in upoštevanju civilne družbe (Berglund in Aarebrot, The Political, str. 75–102). 367 Linz, Totalitarian, str. 247–261. 368 Glej Sartori, The Theory, str. 197. 369 Linz, Totalitarian, str. 159. 116 MARKSISTIČNA KRITIKA PARLAMENTARNE DEMOKRACIJE nja, ki jih opiše kot paralelne in pomožne strukture dominacije, mobilizacije in nadzora. 370 Vsem je skupno poudarjanje vloge vojske in birokracije v nasprotju s totalitarizmom, v katerem ne igrata tako pomembne vloge. Pri nadaljnjem raziskovanju je Linz skupaj s Stepanom prišel do ugotovitve, da je posttotalitarizem režim zase, druga- čen od totalitarizma in avtoritarizma. Od prvega se razlikuje predvsem po nekakšnih otoplitvah – voditelju oz. vodilni sku- pini so postavljene nekatere omejitve, čeprav je vloga stranke in ideologije še vedno močna in neoporečna. 371 Vodenje stranke in države postaja vse bolj tehnokratsko in birokratsko, pokaže se pomanjkanje karizmatičnega vodje. V družbi je mogoče opa- ziti nekakšno vzporedno kulturo, do poskusov pluralizma lahko pride tudi v gospodarstvu z uvajanjem različnih tržnih meha- nizmov. Mobilizacija družbe v posttotalitarizmu izgublja svoj prejšnji pomen; sistem mobilizacije zaradi pomena stranke in ideologije še vedno deluje, izgublja pa se entuziazem tako na strani organizatorjev kot udeležencev. Kadriranje na položaje, ki v totalitarizmu poteka izključno po strankarski liniji, postane v posttotalitarizmu birokratsko-tehnokratski postopek, v kate- rem članstvo v partiji sicer koristi, hkrati pa pomeni ukraden čas tako od zasebnega kot poklicnega življenja. 372 Avtoritarni sistem se po drugi strani od posttotalitarnega režima razlikuje pred- vsem v tem, da je v posttotalitarnem prej vladal totalitarizem, ki je za seboj pustil počasi spreminjajoče se strukture in spomine. Pluralizem, ki ga v avtoritarnih sistemih poznamo precej več kot v totalitarnih, običajno izvira še iz predavtoritarnega obdobja, o pomanjkanju ideologije v teh režimih pa smo že pisali. Jugoslavija je s svojimi reformami v petdesetih in šestde- setih letih 20. stoletja naredila korak k decentralizaciji javne uprave, vpeljala delavske svete ter institucionalizirala zastopanje lokalnih in regionalnih interesov v narodni skupščini na osnovi 370 Brooker, Non-Democratic, str. 30. 371 Linz in Stepan, Problems, str. 46. 372 Prav tam, str. 46–51. 117 nekega korporativizma. S temi ukrepi je stopila na pot demo- kratizacije predvsem na lokalni ravni in na ravni delavskega upravljanja, pri čemer je še vedno v ospredju ostala ideologija, pa tudi partija je obdržala svojo vlogo. Zgodovinarji, pravniki in politologi si glede razvrstitve socialistične Jugoslavije v totalitarni ali avtoritarni režim niso enotni. S tem ko je Linz najprej Jugoslavijo postavil v posttota- litarni avtoritarni režim, 373 potem pa posttotalitarizem razglasil za samostojen režim, 374 je pokazal, da je bil jugoslovanski sistem vsaj v svoji začetni povojni fazi totalitaren in se je kasneje preo- blikoval v posttotalitarni sistem. Kot totalitarnega ga ocenjujejo tudi – če omenimo samo nekatere – Čavoški (Tito – tehnologija vlasti), Berglund in Aarebrot (The Political History), Jančar (ur. Temna stran meseca), Komel (Ideološko nasilje), Borejsza (Ita­ lian Fascism, str. 19), Pirjevec (King Alexander, str. 350), Bučar 375 (Rojstvo države, str. 263–265), Spehnjak in Cipek (Disidenti, str. 259), Prunk (npr. Kratka zgodovina), znana pa je tudi ocena Vesne Pusić o benevolentnem totalitarizmu, s čimer je želela pokazati, da je bila jugoslovanska »svetla bodočnost« povsem negotova in je v resnici štelo samo tisto, kar si je lahko posame- znik prigrabil v sedanjosti, ter da je v končni fazi vse odvisno od dobre volje vladarja. 376 Tako lahko skozi modernizacijsko teorijo gledamo tudi na razvoj Jugoslavije kot proces tranzicije iz totalitarizma v posttotalitarni in morda na koncu celo avto- ritarni režim. 377 Ob tem se odpirajo tudi drugi modernizacijski, ne samo totalitarno-avtoritarni vidiki, med njimi pa najbolj iz- stopata vprašanje ureditve položaja narodov in mednacionalnih 373 Linz, Totalitarian. 374 Linz in Stepan, Problems. 375 Bučar Titovo vladavino imenuje državni absolutizem, ki je bolj kot evropskemu absolutizmu podoben predmodernim oblikam aziatskega despotizma, ki izvira in temelji na nižji stopnji notranje družbene razvitosti, kjer pot uresničevanja vladarjeve samovolje ne zadeva ob ovire, ki bi jih povzročala notranja družbena strukturiranost (Bučar, Rojstvo države, str. 257–263). Titoizem pojmuje kot posebno obliko vladanja, ki ni komunizem, nadaljnja Bučarjeva razlaga titoizma pa nariše podoben sistem, kot sta ga pod imenom sultanizem opredelila Linz in Stepan (Problems; glej tabelo 3.1). 376 Pusić, Demokracije, str. 61–62. 377 Bernik, Od autoritarizma. 118 MARKSISTIČNA KRITIKA PARLAMENTARNE DEMOKRACIJE odnosov v federaciji ter uvajanje tržnih mehanizmov v gospo- darstvo in njegovo odpiranje mednarodnemu trgu. 378 Če smemo to tranzicijo imenovati demokratizacija, potem se je izkazala za pravilno tudi Linzeva hipoteza, da bodo stabilni realsocialistični sistemi, ki so jih ustvarile nacionalne revolucije neodvisno od ZSSR, bolj verjetno napredovali v smer delne demokratizacije kot pa liberalizacije. 379 Skupno predstavljenim različnim študijam, pa tudi nekate- rim drugim 380 je, da na Jugoslavijo gledajo kot na poseben pri- mer in se je zato v nekaterih raziskavah 381 izogibajo zaradi veli- kih notranjih razlik. Te so tako izrazite, da režimov, ki so vladali v posameznih socialističnih republikah v federaciji, ne moremo poenotiti tako, da bi lahko jugoslovanski komunizem obravna- vali kot celoto. 382 Na te težave naletimo predvsem v trenutku, ko poskušamo definirati nekakšno mikropolitično stanje v zadnjih trenutkih tega komunističnega sistema, vsekakor pa moramo na jugoslovanski režim gledati celovito in ga kot takšnega tudi ustrezno ovrednotiti. Te ugotovitve nam predstavljajo le doda- ten argument, zakaj se študije jugoslovanskega političnega sis- tema lotevamo tudi skozi oči republike oz. naroda, kar je bil, kot se je izkazalo, ves čas ključni problem jugoslovanskega federa- lizma. Prepričani smo namreč, da imajo takšne razlike pri de- mokratičnih prehodih med posameznimi republikami korenine že v celotnem razvoju druge, socialistične Jugoslavije. Jugoslavijo bi lahko od leta 1952, ko so se končali pregoni proti informbirojevcem oz. stalinistom v lastnih vrstah in so bili zaključeni nekateri veliki montirani sodni procesi, opredelili kot posttotalitarni režim. Marsikdo bi lahko argumentiral, da je re- presija s časom popustila in da bi morali govoriti o avtoritarnem sistemu. O pluralizmu se je govorilo že v začetku petdesetih let, vendar je Djilas, ki je to razpravljanje vzel zares, moral to odloči- 378 Janjić, Socijalizam. 379 Linz, Totalitarian, str. 257. 380 Npr. Bertsch in Zaninovich, The Yugoslav Setting. 381 Linz in Stepan, Problems; Kitschelt idr., Post-communist Party. 382 Linz in Stepan, Problems, str. xvi–xvii; Kitschelt idr., Post-communist Party, str. 38–39. 119 tev plačati z izključitvijo iz partije in sistema ter s tem praktično iz jugoslovanskega življenja. Konec šestdesetih let so v Sloveniji za kratek čas oblast prevzeli liberalci, vendar ta, ko je prišla nav- zkriž z interesi centralnega vodstva, ni obstala dolgo in sledila so mu svinčena leta partijskega nadzora. Partija je v osemdese- tih letih dopuščala nekakšno raznolikost mnenj, zmanjševala se je njena vloga in vloga titoistične komunistične ideologije. Po smrti kultnega voditelja Tita režim ni zdržal dolgo, nekaj za- dnjih let je bil prisiljen životariti z aktivno opozicijo. Z vidika komunistične vsebine režima pa lahko jugoslo- vanski komunizem opredeljujemo po enaki časovni ločnici. Do spora z Informbirojem je šlo gotovo za poskuse uvajanja avant- gardnega modela po sovjetskem vzoru, po sprejetih ustavnih spremembah leta 1953 pa je Jugoslavija bolj resno začela svoj samoupravni poskus nekakšne participativne ljudske demokra- cije. Takšna delitev bi ustrezala patriomonialnemu modelu ko- munizma v prvi fazi in nacionalno prilagodljivemu komunizmu v drugi, čeprav moramo tu upoštevati nacionalne raznolikosti. 383 383 Kitschelt idr., Post-communist Party, str. 36–37. 120 DEDIŠČINA STARE IN ZAMETKI NOVE JUGOSLAVIJE 121 DEDIŠČINA STARE IN ZAMETKI NOVE JUGOSLAVIJE 122 DEDIŠČINA STARE IN ZAMETKI NOVE JUGOSLAVIJE Kot je prvi poudaril Vasa Čubrilović, bi brez prve Jugo- slavije, ki je bila mednarodnopravno priznana država, ne bilo druge, ki je bila priznana v njenih okvirih. 384 Predvojna Jugosla- vija je bila ancien regime, tvorba brez demokratične legitimitete, ker ni nastala po poti svobodnega izražanja politične volje svojih državljanov, ampak z dogovorom političnih elit. 385 Organizirana je bila v unitaristično centralistično kraljevino kot velikosrbska hegemonija, ki je na predvečer izbruha druge svetovne vojne poskušala reševati notranjo politično in gospodarsko krizo z urejanjem vprašanja, ki je bilo ves čas najbolj pereče – tj. vpraša- nje položaja posameznih narodov in njihovih medsebojnih od- nosov. Po smrti kralja Aleksandra leta 1934 se je njegov bratra- nec, regent Pavle, znašel »v kletki s tigrom«, 386 saj je nanj čakala etnično zelo raznolika nerazvita agrarna družba, ujeta v mreže tujega kapitala: v Črni gori je bilo še vedno najti ostanke ple- menske ureditve, v Bosni in Hercegovini podložniško-kmečke odnose, enako tudi v Makedoniji ter na Kosovu in v Metohiji, v Istri in Dalmaciji ostanke kolonata, v Sloveniji, na Hrvaškem, v Slavoniji in Vojvodini pa veleposestva s sledmi polfevdalnih odnosov ob prevladi kapitalistično-proizvajalskih odnosov. 387 Leta 1938 je regent Pavle predsednika vlade Stojadinovića, ki se je ob močni odvisnosti jugoslovanskega gospodarstva od Ita- lije in Francije preveč odkrito spogledoval s fašizmom, zamenjal z Dragišo Cvetkovićem. Ta je spomladi 1939 začel pogovore s predstavnikom Hrvaške kmečke stranke Vladkom Mačkom o ustanovitvi Hrvaške banovine z lastnim saborom in avtonomno vlado, ki naj bi imela široka pooblastila v notranji, gospodar- ski in kulturni politiki. Sporazum, podpisan 26. avgusta 1939, bi verjetno rešil jugoslovansko državo, vendar le, če bi bil podpi- san dve desetletji prej. 388 Sočasno so avtonomijo zahtevali tudi Slovenci, Bošnjaki so protestirali zoper razkosanje svojega oze- 384 Petranović in Zečević, Agonija dve Jugoslavije, str. 14. 385 Cipek, Kraljevina Srba, str. 294. 386 Pirjevec, Jugoslavija, str. 96. 387 Petranović in Zečević, Agonija dve Jugoslavije, str. 52. 388 Pirjevec, Jugoslavija, str. 102. 123 mlja, v Črni gori so se pojavile avtonomistične težnje, v Srbiji pa je prevladovalo prepričanje, da bo Jugoslavija preživela le ob močni Srbiji in centralizirani ureditvi. Po aneksiji Avstrije, italijanski okupaciji Albanije ter pri- stopu Madžarske, Romunije in Bolgarije k trojnemu paktu se je Jugoslavija znašla v položaju edinega tampona med nemško vojsko ob Donavi in zavezniškimi silami ob Nilu. 389 Po držav- nem udaru 27. marca 1941, katerega namen je bil izničiti pristop Jugoslavije k trojnemu paktu dva dni prej, je bil fašistični napad le še vprašanje časa; zgodil se je 6. aprila brez vojne napovedi, do 12. aprila je padel Beograd. Jugoslovanska vojska se je sesula kot hišica iz kart: 200.000 vojakov in 12.000 oficirjev je bilo zaje- 389 Petranović in Zečević, Agonija dve Jugoslavije, str. 51. Stavba, v kateri je domovala zvezna skupščina socialistične Jugoslavije, je bila zasnovana kot parlament oz. predstavništvo Kraljevine Srbije. Z gradnjo so pričeli leta 1907, dokončana pa je bila leta 1936, v času Kraljevine Jugoslavije. 124 DEDIŠČINA STARE IN ZAMETKI NOVE JUGOSLAVIJE tih, zaplenjenega pa veliko orožja in vojaške opreme. 390 Vojna je našla Jugoslavijo razdejano in etnično sprto, s prazno blagajno, dolgovi in obupom; dezintegracijske sile so premagale šibko po- litično kulturo in kulturno integracijo. 391 390 Pirjevec, Jugoslavija, str. 108. 391 Džaja, Politička realnost, str. 79. 125 ORGANIZACIJA OBLASTI NA JUGOSLOVANSKIH TLEH MED DRUGO SVETOVNO VOJNO IN FEDERALIZACIJA JUGOSLAVIJE Državna oblast se je na tleh Jugoslavije sesula, njen emi- grantski del pa na dogajanje ni imel praktično nobenega vpliva. Država se je znašla v vihri spopadov različnih nacionalističnih, profašističnih in komunističnih osvobodilnih gibanj z okupa- torjem in med seboj, kar je na mnogih področjih pripeljalo do državljanske vojne. Uradna jugoslovanska kraljeva vojska pod vodstvom vojnega ministra Draže Mihailovića se je kasneje po- vezala z okupatorjem, na Hrvaškem je bila ustanovljena mari- onetna ustaška Neodvisna država Hrvatska, v Sloveniji, Srbiji, Črni gori ter Bosni in Hercegovini so se kmalu oblikovala od- porniška gibanja, med katerimi so nekatera zaradi nasprotova- nja komunizmu in partizanom ponekod bolj, drugod manj zapa- dala pod okupatorjev vpliv. Med vsemi oblikami odpora je bilo na komunistični podlagi osnovano partizansko narodnoosvo- bodilno gibanje najbolj uspešno. Komunistična partija je kljub kapitulaciji države in njenemu razkosanju med štiri okupatorje ostala vsejugoslovansko organizirana, pa tudi njeno vodstvo je ostalo v Jugoslaviji. Ta uspeh kaže verjetno pripisati dejstvu, da 126 DEDIŠČINA STARE IN ZAMETKI NOVE JUGOSLAVIJE je imela zaradi prepovedi s t. i. Obznano (1920) 392 in zakonom o zaščiti države (1921) že dolgoletne izkušnje z delovanjem v ile- gali. Že 10. aprila 1941 je v Zagrebu organizirala Vojni svet, ki je po Hitlerjevem napadu na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941 pre- rasel v Glavni štab Narodnoosvobodilnih partizanskih odredov Jugoslavije (NPOJ) s Titom na čelu. Temu vodstvu in njegovim navodilom se je uprl edino makedonski Pokrajinski svet pod vodstvom Šatorova, ki ga je potem Centralni komite Komuni- stične partije Jugoslavije (CK KPJ) izključil iz članstva v KPJ. 393 Partija, ki se je zaradi pakta Ribbentrop-Molotov znašla v nena- vadni situaciji, ko so njeno domovino napadle zaveznice njene mentorice, je po 22. juniju tudi iz Kominterne dobila navodila za boj proti okupatorjem, vendar s poudarkom, da gre za boj proti fašizmu in ne za socialistično revolucijo. 394 Pokrajinski odbori oz. samostojne organizacijske oblike na posameznih etničnih območjih so tako že spomladi leta 1941 organizirale vstajo proti fašizmu in v naslednjih mesecih so te partizanske organizacije postale pomemben dejavnik, zlasti ob praznini, ki je nastala za- radi odhoda v emigracijo starih meščanskih strank, dotedanjih nosilk političnega življenja v Jugoslaviji. Komunisti pa so se kmalu začeli tudi politično organizi- rati in niso priznavali legitimnosti emigrantski kraljevi oblasti, proti kateri so ravno tako napovedali boj. Na prvem zasedanju Protifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije (Av- 392 Kot tretja najmočnejša parlamentarna stranka je komunistična partija predstavljala pomembno politično silo, ki je ob stavkah slovenskih in bosanskih rudarjev jeseni 1920 pomenila resno grožnjo stabilnosti obstoječega sistema. Vlada je 29. decembra 1920 sprejela t. i. Obznano, s katero je želela preprečiti splošni nered, boljševizem in krvavo revolucijo. Obznana je začasno razpustila vse komunistične organizacije po državi, zasegla njihove arhive, zaprla prostore, prepovedala glasila in vsakršno propagando, prepovedala tudi delovanje Zveze socialistične mladine Jugoslavije (SKOJ) in sindikatov. Poslanci, ki jih je ščitila parlamentarna imuniteta, so lahko svoje delo nadaljevali. Po neuspešnem atentatu na regenta Aleksandra 29. julija 1921 in na nekdanjega notranjega ministra Draškovića, ki je ranam podlegel, je bil 2. avgusta 1921 sprejet zakon o zaščiti države, ki je pomenil začetek popolne izločitve KPJ iz javnega političnega življenja. Zakon je KPJ opredelil kot zločinsko organizacijo, komunističnim poslancem pa odvzel imuniteto, kaznivo pa je bilo že samo članstvo v tej stranki. Ta je naslednjih dvajset let delovala podtalno (Deželak Barič, Zakon o zaščiti, str. 253–255). 393 Petranović, Istorija Jugoslavije, str. 219–220. 394 Prav tam, str. 221. 127 noj) je bilo sprejeto, da jugoslovanski komunisti in njihova na- rodnoosvobodilna gibanja vodijo »predvsem enoten in složen boj proti fašističnemu redu /…/ kakor tudi proti staremu reak- cionarnemu redu, ki ga je s silo poskušala obdržati begunska jugoslovanska vlada«. 395 Takšno stališče je sprejel Avnoj kljub vnovičnim sovjetskim jasnim opozorilom, naj KPJ ne začenja socialistične revolucije. Komunistična partija je znala spretno izkoristiti nerešena vprašanja mednacionalnih odnosov ter te- žnje posameznih narodov po čim večji avtonomiji in jih upo- rabila kot motiv organiziranja protiokupatorskega boja. Fede- rativno načelo reševanja položaja jugoslovanskih narodov je zavzela že v času ljudskofrontovske politike. 396 Vprašanje, ki je zaviralo razvoj in stabilizacijo prve Jugoslavije, se je izkazalo za ključno že ob organizaciji boja proti okupatorju, s tem pa so se začeli načrti za povojno ureditev. Medtem ko so si stare vlada- joče sile želele obnovitev monarhije in reševanje stanja v njej, so komunisti takšno državo odmislili že na samem začetku. Svoj program socialistične revolucije in prevzema oblasti so povezali z bojem za rešitev nacionalnega vprašanja posameznih narodov in tako so se nekateri temelji federalizma začeli pojavljati že v letu 1941, z nacionalno organizacijo vojaškega in političnega vodstva narodnoosvobodilnega gibanja ter socialistične revolu- cije. 397 Josip Broz - Tito je povezavo med narodnoosvobodilnim 395 Bilandžić, Zgodovina Socialistične, str. 59. 396 V prvem obdobju stare Jugoslavije so komunisti nacionalno jugoslovansko enotnost branili s stališča razrednega unitarizma (Pleterski, Narodi, Jugoslavija, str. 177). Konkre- tno razpravo so v Komunistični partiji Jugoslavije začeli leta 1923, ko je bila ta že v ilegali. Med to razpravo, avgusta 1923, je pokrajinska konferenca KPJ za Slovenijo sprejela resolucijo, v kateri se je zavzela za federalizem oz. za ustanovitev široke Donavsko- balkanske federacije delavsko-kmečkih republik (Prunk, Slovenski narodni, str. 199–202). Na 3. konferenci v začetku leta 1924 je potem KPJ sprejela stališče, da Srbov, Hrvatov in Slovencev ni mogoče imeti za homogen narod, ter postavila federalizem kot rešitev nacionalnega vprašanja, vključno s pravico do samoodločbe vse do odcepitve. Prav slovenski komunisti pa so bili tisti, ki so KPJ prepričali, da mora postaviti narodno vprašanje kot izhodišče za vse prihodnje nastope partije, ker prav nacionalni konflikti ustvarjajo ugodna tla za revolucionarno gibanje (Pleterski, Narodi, Jugoslavija, str. 202). Tega stališča se je KPJ držala vse do druge svetovne vojne (več o obsežni razpravi o nacionalnem vprašanju v okviru KPJ glej v zborniku Razprava o nacionalnem vprašanju v KPJ leta 1923 (ur. J. Perovšek, J. Prunk in J. Pleterski, Razprava o nacionalnem)). 397 Bilandžić, Zgodovina Jugoslavije, str. 56. 128 DEDIŠČINA STARE IN ZAMETKI NOVE JUGOSLAVIJE bojem, nacionalnim vprašanjem in socialistično revolucijo ja- sno razložil v svojem članku v časopisu Proleter decembra 1942: Današnji narodnoosvobodilni boj v Jugoslaviji je neločljivo povezan z nacionalnim vprašanjem. Naš narodnoosvo­ bodilni boj ne bi bil tako žilav in tako uspešen, če narodi Jugoslavije v njem ne bi videli razen zmage nad fašizmom tudi zmago nad tistim, kar se je godilo za minulih režimov, zmaga nad tistimi, ki so zatirali in hočejo še nadalje zati­ rati narode Jugoslavije. 398 Da komunisti niso imeli nikakršnega namena razbiti Jugo- slavijo, dokazuje tudi organizacija boja, ki je bila ves čas zami- šljena vsejugoslovansko. Vse te strukture, vojaške in politične, ki so se na terenu začele organizirati že jeseni 1941, je usmerjal vrhovni štab narodnoosvobodilnih partizanskih odredov Jugo- slavije (NPOJ) na podlagi »enotnosti misli in ideje«. 399 Sklep o prihodnji federativni ureditvi je sprejel Avnoj na svojem drugem zasedanju v Jajcu konec leta 1943 in je zagotavljal pravice vsem narodnim manjšinam. Ti začetki federalizma so v sebi nosili za- metke neuspeha, saj je bila federacija zamišljena na osnovi pa- role bratstva in enotnosti ter homogenih interesov delavskega razreda in ne na partnerstvu, pogajalskem sodelovanju, politični avtonomiji ter demokratičnih odnosih. 400 Partizanska taktika boja se je izkazala za uspešno, kar so na- rodnoosvobodilnemu gibanju na tleh stare Jugoslavije priznale tudi mednarodne zavezniške sile na konferenci v Teheranu od 28. novembra do 1. decembra 1943. S tem je bila Narodnoosvo- bodilna vojska Jugoslavije prav med drugim zasedanjem Avnoja v Jajcu razglašena za de facto zavezniško vojsko. Na tem zase- danju se je zgodil prelom med kraljevino Jugoslavijo in novim režimom. Avnoj se je namreč 29. novembra 1943 konstituiral iz političnega predstavništva narodnoosvobodilnega gibanja v »vrhovno zakonodajno in izvršno predstavniško telo Jugo- 398 Prav tam. str. 49. 399 Prav tam, str. 56. 400 Brezovšek, Federalizem, str. 82–89. 129 slavije kot vrhovni predstavnik suverenosti narodov in države Jugoslavije kot celote«, postavljen pa je bil tudi »Nacionalni ko- mite osvoboditve Jugoslavije kot organ z vsemi obeležji vlade (NKOJ)«. 401 V resoluciji o organizaciji Avnoja, ki so jo sprejeli člani na prvem zasedanju, v odloku o razglasitvi Avnoja kot vrhovnega zakonodajnega in izvršnega narodnega predstavni- škega telesa, ter v načrtu Moše Pijadeja za statut Avnoja z de- cembra 1943, 9. aprila 1944 pa v zakonu o sestavi in delovanju Protifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije so bili postavljeni temelji skupščinskega sistema, ki je dajal Avnoju kot zakonodajni in izvršilni oblasti velika pooblastila, vzpostavil odgovornost med Nkojem kot izvršilnim odborom in Avnojem ter definiral premoč (zveznega) zakonodajnega telesa nad sklepi posameznih (republiških) nacionalnih odločevalskih teles. 402 Avnoj je predstavljal začetek še enega pomembnega koščka jugoslovanske sestavljanke – delegatskega načela. Narodnoo- svobodilni odbori, ki so se začeli organizirati na območjih pod partizanskim nadzorom, so bili od svojega začetka oblika poli- tične oblasti tipa pariške komune in Leninovih svetov, po mne- nju komunistov prilagojena naravno-realnim pogojem in zahte- vam nove socialistične revolucije. 403 Najznačilnejše poteze nove organizacije oblasti in tudi osnovna načela, na podlagi katerih je bila postavljena, so se pokazali v načinu izbora narodnoosvo- bodilnih odborov, v metodi njihovega dela in najbolj v odnosu do svojih volivcev. Delovanje teh prvih organov oblasti je bilo zasnovano na nekaterih elementih delegatskega sistema, kot so načelo enotnosti oblasti, izbor delegatov in njihova zamenlji- vost, možnost odpoklica, javnosti dela in neposredni vpliv na- 401 Bilandžić, Zgodovina Jugoslavije, str. 63. 402 Resolucija o organizaciji Avnoja (dokument št. 8), Odlok drugega zasedanja Antifa- šističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije o vrhovnem zakonodajnem in izvršnem narodnem predstavniškem telesu Jugoslavije in Narodnem odboru osvoboditve Jugoslavije kot začasnih organih vrhovne narodne oblasti v Jugoslaviji za obdobje narodnoosvobodilne vojne (dokument št. 29) ter Načrt statuta Avnoja, december 1943 (dokument št. 40), objavljeno v Ilić idr. (Od Avnoja, str. 16, 55–56 in 70–72); Zakon o sestavi in delovanju Protifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije, objavljeno v Petranović in Zečević (Jugoslovenski federalizam, str. 30–36). 403 Djukić-Veljović, Delegatstvo, str. 72–73. 130 DEDIŠČINA STARE IN ZAMETKI NOVE JUGOSLAVIJE roda na izvajanje oblasti, odgovornost pred volivci in obvezno poročanje o preteklem delu. 404 Z avnojskimi sklepi so komunisti po lastnem prepriča- nju ustanovili federacijo »na temelju pravice do samoodločbe, vštevši pravico do odcepitve ali združitve z drugimi narodi in v skladu z resnično voljo vseh narodov, ki je prišla do izraza med triletnim skupnim narodnoosvobodilnim bojem«. V drugi točki sklepov drugega zasedanja Avnoja pa so zapisali, da »se Jugosla- vija gradi in se bo zgradila na federativnem načelu, ki bo zago- tovilo popolno enakopravnost Srbov, Hrvatov, Slovencev, Ma- kedoncev in Črnogorcev oz. narodov Srbije, Hrvaške, Slovenije, Makedonije, Črne gore ter Bosne in Hercegovine«. 405 Monarhija ni bila ukinjena, temveč suspendirana. Sklepe Avnoja so v nasle- dnjih mesecih potrdili še organi politične oblasti v posameznih bodočih republikah, prvi med njimi Slovenski narodnoosvobo- dilni svet v Črnomlju februarja 1944. 406 Zahodne sile in Sovjetska zveza se na te sklepe niso odzvale tako, kot je pričakovalo vodstvo jugoslovanskih komunistov. Na teheranski konferenci, ki je potekala skoraj sočasno kot drugo zasedanje Avnoja, so de facto in de iure priznali NPOJ kot zave- zniško vojsko ter ji skladno s tem tudi zagotovili pomoč. Priznali so torej borbeno in narodnoosvobodilno vlogo partizanskega gibanja, ne pa Avnoja in Nkoja kot instituciji nove oblasti, saj so še vedno vse diplomatske stike vodili s kraljem Petrom in njego- vim kabinetom v Britaniji. Avnojsko ureditev so sprejemali kot začasno in se niti britanski vladi niti kralju Petru glede na sklep Avnoja, da bo ljudstvo o kralju in monarhiji odločalo po vojni, ni zdela problematična. Sovjetska zveza je zadnja reagirala na spo- ročilo o organizaciji nove oblasti. In čeprav je uradno soglašala z Londonom, pa nekateri zasebni spomini na takratno dogajanje 404 Prav tam, str. 74. 405 Odlok drugega zasedanja Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije o izgradnji Jugoslavije na federativnem načelu, dokument št. 31, objavljen v Ilić idr. (Od Avnoja, str. 58–59). 406 Več o organizaciji ljudske oblasti med vojno, zlasti v letih 1942–1943, glej Ferenc (Ljudska oblast). 131 navajajo, da je Stalin dejanja jugoslovanskih komunistov doživel kot »nož v hrbet«. 407 Od tu naprej je potekala intenzivna britanska diplomatska akcija, ki je imela za cilj na eni strani postaviti novo jugoslo- vansko vlado v izgnanstvu, ki se bo pripravljena odreči Mihailo- viću, po drugi strani pa prepričati Tita o sodelovanju s kraljem in njegovim kabinetom. Po reševalni akciji iz Drvarja so Britanci v Casserti organizirali sestanek med Ivanom Šubašićem, novim predsednikom kraljeve vlade, in Titom, a ni prinesel želenih re- zultatov. Namesto Titovega »vstopa« kot vojni minister v kra- ljevo vlado je moral Šubašić priznati avnojske sklepe in se za- dovoljiti s formulo, da bodo Jugoslovani o kraljevini odločali po koncu vojne. Z odhodom dveh komunistov v London in njunim vstopom v Šubašićevo vlado je novo jugoslovansko vodstvo to razumelo kot dejansko predstavništvo Nkoja v tujini. 408 Na tem srečanju s Churchillom 12. in 13. avgusta 1944 Tito previdno ni govoril ne o revoluciji ne o komunizmu, vendar prekanje- nega politika ni prepričal. Tito je s srečanja praktično pobegnil v Moskvo, kjer se je s Stalinom dogovoril glede posegov Rdeče armade v Srbiji in tako z enim dejanjem dosegel dvoje: zagoto- vil si je oblast nad ključnim ozemljem za prevlado v Jugoslaviji ter zmago revolucije. 409 20. oktobra 1944 so se Titovi partizani na tankih Rdeče armade pripeljali v Beograd in ga osvobodili. Skupaj z zmago so prišli tudi sovjetski inštruktorji, ki so jugo- slovanskim komunistom dajali nasvete, kako se dela revolucija in obračunava z »reakcionarnimi elementi«. Še pred tem je Tito telegrafiral Šubašiću, naj se vrne v domovino, da bosta sestavila skupno vlado, o kateri sta se po- govarjala na Visu. Z beograjskim sporazumom 1. novembra 1944 je bilo sklenjeno, da se ustanovi enotna vlada, kar je iz- zvalo nezadovoljstvo na vseh straneh. V stalnem medsebojnem sumničenju so veliki trije na konferenci na Jalti februarja 1945 407 Petranović, Istorija Jugoslavije, str. 331. 408 Prav tam, str. 342. 409 Pirjevec, Jugoslavija, str. 146. 132 DEDIŠČINA STARE IN ZAMETKI NOVE JUGOSLAVIJE brez Titove vednosti in privoljenja sklenili, da se Avnoj razširi s poslanci zadnjega sklica narodne skupščine Kraljevine Jugo- slavije (voljene leta 1938), ki se niso kompromitirali s sodelo- vanjem z okupatorjem. V tem času je v Beograd prispela tudi kraljeva vlada in nekateri stari politiki iz emigracije. 7. marca je bila sestavljena enotna vlada, v katero je prišla tudi skupina »meščanskih« 410 politikov. Kmalu so jo priznale vse tri velesile, s čimer je bilo rešeno tudi vprašanje mednarodnega priznanja nove Jugoslavije, ki je zdaj dobila ime Demokratična federativna Jugoslavija (DFJ). Po osvoboditvi se je Avnoj konstituiral kot Začasna naro- dna skupščina (ZNS) in se razširil z dodatnimi 411 poslanci, med njimi predstavniki Demokratske stranke, Zveze kmetov (Savez zemljoradnika), Hrvaške kmečke stranke (Hrvatska seljaćka stranka), Narodne kmečke stranke (Narodna seljaćka stranka), Jugoslovanske republikanske stranke, Samostojne demokratske stranke, Socialdemokratske stranke ter Socialistične stranke in več posameznikov zunanjih strank. Ta t. i. opozicija pa je bila po oceni Dušana Bilandžića le formalna opozicija, saj jih je »vod- stvo KPJ vse od začetkov pogajanj z njimi za ustanovitev enotne vlade imelo za kontrarevolucionarje in je vedelo, da bi ogrozile pridobitve revolucije, če bi imele priložnost svobodno delovati. Zato je bilo njihovo delovanje med množicami blokirano.« 412 410 Negativna etiketa meščanstva je bila za vse nekomunistične politične subjekte neizbrisno dejstvo, ki se ga niso mogli znebiti niti takšni politiki, kot je bil Edvard Kocbek (glej v Bilandžić, Zgodovina Socialistične, str. 72), predstavnik krščanskih socialistov v slovenski Osvobodilni fronti, ki je bil eden od ustanovnih članov OF v Sloveniji, ves čas vojne sodeloval v njenem vodstvu in bil celo minister za kulturo Nkoja, izbranem na drugem zasedanju Avnoja. 411 Za natančno navedbo imen in političnih skupin poslancev glej Ilić idr. (Od Avnoja). Sicer se je 316 poslancem Avnoja pridružilo 36 poslancev, ki so bili izvoljeni na volitvah leta 1938, 69 poslancev različnih političnih strank (6 mest, ki so bila na voljo za Radikalno stranko, ni bilo zapolnjenih) ter 13 posameznikov, kar znaša skupaj 124 dodatnih poslancev oz. 118, ker omenjenih 6 mest ni bilo zapolnjenih (Ilić idr., Od Avnoja, str. 836–837). 412 Bilandžić, Zgodovina Socialistične, str. 72. 133 ZAČASNA NARODNA SKUPŠČINA 1945 Sedmega avgusta, takoj po kongresu Ljudske fronte, 413 se je začelo 3. zasedanje Avnoja oz. je Avnoj začel zasedati kot Za- časna narodna skupščina Demokratične federativne Jugoslavije, razširjena z nekaterimi predvojnimi poslanci in predstavniki strank. ZNS je takoj na začetku potrdila poročilo o delu pred- sedstva Avnoja med drugim in tretjim zasedanjem, sprejela svoj poslovnik ter izvolila novo predsedstvo in odbore skupščine. Pri tem je v zakonodajni odbor prišlo zelo veliko Slovencev, 11 od skupno 62 članov, morda tudi zato, da bi zagotovili enotno podporo Kardeljevim zakonskim osnutkom. 414 Predsednik tega odbora in član predsedstva je bil Moša Pijade, ki je zagotavljal tudi pretok informacij med politbirojem CK KPJ in ZNS. Zaradi imenovanja nove vlade, ki je zamenjala Nkoj, s strani namestni- štva kralja, čeprav na predlog predsedstva Avnoja, se zdi ta krat- kotrajna ureditev kot odstopanje od z Avnojem zamišljenega skupščinskega sistema. Začasna vlada je imela v rokah širok 413 V Beogradu je najprej od 5. do 7. avgusta potekal prvi kongres Ljudske fronte Jugoslavije, katerega temeljni cilj je bil ustanovitev telesa fronte tudi na zvezni ravni, saj do tedaj ni bilo prave povezave med frontnimi organizacijami po federalnih enotah (Vodušek Starič, Prevzem oblasti, str. 329). 414 Vodušek Starič, Prevzem oblasti, 332. 134 DEDIŠČINA STARE IN ZAMETKI NOVE JUGOSLAVIJE spekter funkcij (upravna funkcija, politično vodenje in norma- tivna funkcija), ob tem pa je Avnoj oz. ZNS kljub večji aktivnosti izgubljal svoj centralni položaj. ZNS je uradno zasedala do 18. oktobra 1945, dejansko pa je vse odločitve sprejela do 26. avgusta. V tem času je potrdila več zakonov in nekaj ratifikacij, ki jih je pripravila začasna vlada, med njimi za prihodnost Jugoslavije tako pomembne, kot so bili zakon o volilnih imenikih, zakon o volitvah v ustavodajno skup- ščino, zakon o državljanstvu, zakon o tisku, zakon o društvih, zborovanjih in drugih javnih shodih ter zakon o ustavodajni skupščini. Med pomembnejše zakone vsekakor spada tudi za- kon o agrarni reformi in kolonizaciji, ki pa je bil po vsebini na- ravnan bolj ideološko kot gospodarsko: vsem veleposestnikom in bogatim kmetom je vzel, kar so imeli zemlje nad 30 hektarjev (ha), cerkvi pa, kar je imela nad 10 ha. Odvzeto zemljo, okrog 800.000 ha, so porazdelili med več kot 316.000 družin, v Vojvo- dino in Slavonijo pa so kolonizirali okrog 60.000 družin borcev narodnoosvobodilne vojne. 415 Takšnih pomembnih sprememb pa ZNS ni sprejela brez nasprotovanj, čeprav se začasni vladi in Jugoslovanski narodno- osvobodilni fronti (JNOF) ob izraziti premoči ni bilo treba bati morebitnih težav. Že takoj na začetku sta se izoblikovala dva bloka: blok JNOF, h kateremu je kmalu pristopilo tudi veliko novih poslancev, in t. i. demokratski blok, ki ga je vodil Milan Grol, predsednik Demokratske stranke in podpredsednik zača- sne vlade. Ta blok je bil zelo razcepljen, dejansko pa je lahko računal le na nekaj deset glasov, tako da vladajočim ni bilo treba upoštevati nikakršnih pripomb te opozicije. 416 Grol je že 18. av- 415 Ilić idr., Od Avnoja, str. 92–93. 416 Gabrič, Volitve, str. 854. Poglejmo si primer obravnavanja pripomb in komentarjev, ki jih je podala demokratska skupina. Na seji 21. avgusta 1945 je po branju zapisnika prejšnje seje predstavnik demokratske skupine dr. Dragić Joksimović protestiral, da v zapisniku ne piše, da je njegova skupina prejšnji dan glasovala proti nujnemu postopku za obravnavo predloga proračuna, marveč je zapisano samo, da je bil predlog sprejet z večino. Demokratska skupina je nujnemu postopku nasprotovala iz preprostega razloga, ker ni dobila kopije predloga proračuna, na podlagi katerega bi lahko odločala. Predsednik ZNS dr. Ribar mu je odgovoril, da njegova pripomba nima nobene povezave z zapisnikom, skupščina pa je sprejela zapisnik v nespremenjeni obliki (Šesta redna seja Začasne narodne skupščine Jugoslavije, 21. 8. 1945; v Nešović (Tretje zasedanje, str. 145)). 135 gusta 1945 poslal predsedniku začasne vlade Josipu Brozu - Titu svojo odstopno izjavo kot podpredsednik vlade z utemeljitvijo, da niso zagotovljene možnosti za svobodno politično delovanje, da zakoni nastajajo naskrivaj in so sprejeti po hitrem postopku, da ni bila upoštevana nobena pripomba opozicije in da je vsaka kritika vladne strani označena kot kaznivo dejanje in fašistična propaganda, vendar je vseeno ostal in sodeloval v skupščini. 417 Kljub protestom in obstrukcijam je začasna skupščina z veliko prednostjo več kot 300 glasov sprejemala potrebne za- kone za pripravo volitev v ustavodajno skupščino, ki so bile določene za 11. november, prav tako je bil določen že prvi dan zasedanja te skupščine, 29. november 1945. Prvi med zakoni je bil na dnevnem redu ZNS zakon o volilnih imenikih, ki je do- ločal aktivno in pasivno volilno pravico vsem moškim in žen- skam, starim nad 18 let, pa tudi tistim mlajšim od 18 let, ki so se bojevali v narodnoosvobodilni vojni (NOV). Hkrati je zakon določal obseg tistih, ki jim volilna pravica ni bila priznana. Kot je pojasnil minister za konstituanto Edvard Kardelj, so bile to tiste osebe, ki so narodu na silo odvzemale demokratične pra- vice. Zakon je v svojem 4. členu določal, da v ta krog oseb spa- dajo vsi ministri, ki so sodelovali v jugoslovanskih vladah od leta 1929 naprej, vključno z vlado Milana Stojadinovića (do febru- arja 1939); potem vsi pripadniki vojnih formacij okupatorja in njihovih domačih sodelavcev, ki so se trajno in aktivno borili proti NOV oz. Jugoslovanski armadi ali vojski zaveznikov NOV; dalje vsi pripadniki Kulturbunda, italijanskih fašističnih orga- nizacij in člani njihovih družin, če se niso izkazali s protifaši- stičnim delovanjem; funkcionarji in vidni člani ustaških, četni- ških, nedićevskih in ljotićevskih organizacij, bele in plave garde ter podobnih formacij doma in v tujini in tudi posamezniki, ki so sodelovali z okupatorjem; vse osebe, ki so bile v politični in policijski službi okupatorja in njegovih sodelavcev; osebe, ki so prostovoljno dajale okupatorju in njegovim sodelavcem na raz- polago vojna in gospodarska sredstva; osebe, ki so obsojene in 417 Gabrič, Volitve, str. 856. 136 DEDIŠČINA STARE IN ZAMETKI NOVE JUGOSLAVIJE izgubijo svoje državljanske pravice; ter vse osebe pod skrbni- štvom. 418 Imenike naj bi sestavljali mestni narodnoosvobodilni odbori ob pomoči lokalnih odborov, morebitne pritožbe pa bi reševalo okrožno sodišče, katerega odločitev bi bila dokončna. Kardelj je izrazil prepričanje, da bo z omejevanjem volilne pra- vice nova Jugoslavija dokazala svojo zavezanost demokraciji in sposobnost varovati jo pred morebitnimi nasprotniki. 419 Demokratski blok je takšnemu zakonu nasprotoval z ar- gumenti, da je treba najprej določiti in zaščititi državljanske pravice in šele nato sprejemati izjeme, saj bo s tem odločanje o volilni pravici prepuščeno samovolji lokalnih odborov, ki so nagnjeni k temu, da vsako drugačno mnenje takoj obsodijo kot fašistično. 420 Demokratski blok je nasprotoval predvsem pre- judiciranju prihodnjega političnega sistema, kar se je izkazalo ob razpravi o zakonu o ustavodajni skupščini. Tu je k poročilu večine zakonodajnega odbora, ki je menila, da opozicija naspro- tuje federalni ureditvi in zato dvodomni strukturi ustavodajne skupščine, opozicija podala ločeno mnenje. V njem je zavrnila interpretacijo svojega nasprotovanja, češ da so proti dvodomni ureditvi. Zagovarjala je stališče, da se ustavodajni skupščini zmanjšuje suverenost s tem, ko se vnaprej določa njeno obliko. Hkrati so opozorili tudi na dogovor med Titom in Šubašićem, da bodo o obliki političnega sistema svobodno odločali narodi. 421 Minister za ustavo Kardelj je pri predstavitvi in zagovarjanju osnutka pred opozicijo poudarjal predvsem pravico narodov do 418 Dokument št. 67, Obrazložitev predloga zakona o volilnih imenikih, objavljeno v Ilić idr. (Od Avnoja, str. 117–119). 419 V Jugoslaviji je bila na podlagi tega zakona odvzeta volilna pravica 194.158 osebam, kar je predstavljalo 2,3 % vseh volilnih upravičencev. V Sloveniji sprva v volilne imenike niso vnesli do 70 % volilnih upravičencev, kar so kasneje popravili na zahtevo Ministrstva za konstituanto, da ta odstotek ne sme presegati 10 %. V Sloveniji je poleg tega sestavljanje volilnih imenikov v glavnem vodila Ozna namesto lokalnih oblasti (Čepič, Volitve, str. 1053). Da je bilo tolmačenje zakona o volilnih imenikih nekoliko preostro, je kasneje ugotovil tudi Kardelj sam (2. seja ustavodajnega odbora Skupščine narodov, 11. 12. 1945, stenografske beležke, str. 509). 420 Dokument št. 66, Razprava ob predstavitvi predloga Zakona o volilnih imenikih, objavljeno v Ilić idr. (Od Avnoja, 115–116). 421 Dokument št. 68, Razprava o predlogu zakona o Ustavodajni skupščini, objavljeno v Ilić idr. (Od Avnoja, str. 119–123). 137 samoodločbe in samostojnosti, ki naj bi zahtevala vnaprejšnjo dvodomno obliko kot izraz federativne ureditve. 422 Zakon je bil sprejet 21. avgusta 1945 s 375 glasovi za in 13 glasovi proti. V 2. členu je določal dvodomno strukturo ustavodajne skupščine, v nadaljnjih pa tudi način delovanja in sprejemanja odločitev. 423 Opozicija s svojimi predlogi in protesti ni bila uspešna, bila je iz- postavljena političnim pritiskom in zasmehovanju, Djilas pa je v časopisu Borba kar naravnost povedal, da »vsako nasprotovanje novim zakonom pomeni podpiranje fašizma in reakcije«, ter na tak način opozicijo izenačil s fašizmom in reakcijo. 424 Naslednji dan je ZNS razpravljala o sprejetju zakona o vo- litvah narodnih poslancev v ustavodajno skupščino. Poleg ome- jitev, ki sta jih prinesla že zakon o volilnih imenikih in zakon o ustavodajni skupščini, so se pri sprejemanju tega pokazale nadaljnje težnje po izključevanju vseh političnih sil, ki v času vojne niso sodelovale s KPJ oz. JNOF. Tudi razprava o predlogu zakona o tisku je pokazala, da med obema blokoma v skupščini ni mostov. Opozicija je s svojim manjšinskim poročilom nasto- pila proti zakonu in mu očitala predvsem to, da oblasti dopušča široka pooblastila pri določanju, kaj je »fašistično, protidržavno, nedemokratično, sovražno do države in njenih prijateljic«, ter da ne omogoča resnične svobode tiska. Poslanec JNOF Jovan Četković je na takšno poročilo odgovoril, da sicer lahko govorijo svobodno in bodo njihove besede prišle v javnost, vendar naj si demokratski blok nikar ne dela utvar glede svojega vpliva, kajti: Ljudstvo si je samo začelo vladati /…/. Ljudstvo si je skovalo resnično bratstvo in enotnost /…/. Naše ljudstvo noče več vrnitve na staro, marveč je trdno odločeno, da pridobitve svojega štiriletnega boja varuje in obvaruje. S temi dejstvi morajo računati vsi tisti gospodarski, ki mislijo, da bi ne­ kako lahko dobili bitko na volitvah s pomočjo tega ali dru­ 422 Dokument št. 70, Obrazložitev predloga zakona o Ustavodajni skupščini, objavljeno v Ilić idr. (Od Avnoja, str. 126–127). 423 Dokument št. 69, Zakon o Ustavodajni skupščini, objavljen v Ilić idr. (Od Avnoja, str. 124– 125). 424 Vodušek Starič, Prevzem oblasti, str. 333. 138 DEDIŠČINA STARE IN ZAMETKI NOVE JUGOSLAVIJE gega vpliva od zunaj, s pomočjo tujih vplivov in intervencij, s pomočjo teh ali drugih zvijač, da bi dobili bitko na voli­ tvah, ki so jo že izgubili na bojišču. Vsi taki se silno motijo. /…/. Na volitvah, na katerih bodo vsi lahko postavili svoje liste, razen fašistov in dokazanih narodnih izdajalcev, in bodo za te liste razvili med ljudstvom največjo agitacijo z živo besedo in peresom. Tak je smisel našega volilnega za­ kona in predloga zakona o tisku, proti kateremu dviga glas naša skupščinska manjšina. 425 Odgovoril jim je tudi minister za konstituanto Edvard Kar- delj in demokratski blok obtožil nezaupanja v ljudstvo: »Naše široke ljudske množice dobro vedo, da je bil fašist in profašist tisti, ki jim je 23 let kratil demokratične pravice v Jugoslaviji, ki je 23 let podpiral sistem nacionalnega zatiranja v Jugoslaviji in ki je končno pripeljal Jugoslavijo do aprilske katastrofe.« 426 V sku- pino fašistov in profašistov pa naj bi po njegovem mnenju ljud- stvo gotovo znalo razporediti tudi vse sodelavce okupatorja, ki jih je v času vojne dobro spoznalo. S tem je Kardelj jasno naka- zal, v katero smer bo šla nadaljnja politika KPJ ter kako označuje svoje potencialne politične konkurente. Posebej odločilen za ra- zvoj povojne Jugoslavije pa je bil zakon o društvih, zborovanjih in drugih javnih shodih, ki ga je ZNS obravnavala naslednji dan, na svoji 10. redni seji, 25. avgusta 1945. Poročevalec večine za- konodajnega odbora dr. Hinko Krizman je podporo predlogu utemeljil z besedami: »Naši zakoni dajejo državljanom največje politične svoboščine, vendar jim teh političnih svoboščin ne da- jejo za rušenje demokracije in ogrožanje svobode. Demokracija za nas ni in ne more biti kot princesa iz indijske pravljice, ki se je utopila zato, ker je bilo po starih zakonih prepovedano, da bi profane roke sprejele njeno posvečeno telo. Mi bomo demokra- cijo branili z zakonom, če bo treba, pa tudi z drugimi sredstvi.« 427 Manjšina je bila mnenja, da zakon daje »podlago za samovoljno 425 9. redna seja ZNS DFJ, 24. 8. 1945, stenografske beležke (v Nešović, Tretje zasedanje, str. 249–250). 426 Prav tam, str. 257–258. 427 10. redna seja ZNS DFJ, 25. 8. 1945, stenografske beležke (v Nešović, Tretje zasedanje, str. 267). 139 razlago in ker utegne ta razlaga ovirati in celo onemogočiti delo strank in pripeljati do prepovedi zborovanj in javnih shodov, [zato] smo v zakonodajnem odboru ločili to svoje mnenje«. 428 Njen poročevalec Savko Dukanac je opozoril na Titovo izjavo, da hoče in želi dobronamerno kritiko ter da je torej njihova opozicija v interesu države; če je ne bi bilo, bi morala večina sama izločiti skupino poslancev in organizirati ločeno mnenje. Slovenski poslanec Dušan Kveder se je hitro pohvalil, da v Slo- veniji ne obstaja več večstrankarski sistem, da je OF edina in da drugih niti ni treba ustvarjati. Večina se je odzvala z obtožbami, da je demokratski blok protiljudski, dr. Svetislav Živković pa je kritiko manjšine zavrnil z ugotovitvijo, da so vse stare politične sile zamrle, nove pa so se zlile s težnjami in programom naro- dnoosvobodilne fronte. Čudno se mu je zdelo, zakaj določene skupine »z demokratičnimi tendencami, ki se imajo za napre- dne, ki sodelujejo celo pri delu v naši državi in celo sodelujejo z nami iz ljudske fronte – niso v fronti. Težko mi je razumeti, da se ti ljudje sami izključujejo iz fronte, saj bi jih kdo zaradi tega lahko prištel med fašiste ali profašiste, med reakcionarje, med sovražnike pridobitev narodnoosvobodilnega boja.« Živković ni okleval manjšini v opoziciji povedati, kakšne posledice ima lahko takšno vztrajanje zunaj ljudskofrontnega povezovanja: »Spričo vsega tega dela ljudstvo dvosmiselne prognoze o njiho- vem obnašanju, misli morda nekaj, česar oni nočejo, misli, da gojijo določene upe in delajo kombinacije, za katere oni pravijo, da jih nočejo …« 429 Tudi ta zakon je bil, kot vsi ostali, sprejet tako, da je sekretar ZNS poimensko poklical poslance, ki so se izrekli za ali proti; od 365 prisotnih poslancev je zanj glasovalo 353 poslancev, proti pa 12. 430 Obdobje delovanja ZNS in začasne vlade DFJ se kljub oči- tnim demokratičnim pomanjkljivostim zdi v določenih potezah primerljivo s parlamentarnimi ureditvami drugod po Evropi. 428 Prav tam, str. 269. 429 Prav tam, str. 279. 430 Prav tam, str. 283. 140 DEDIŠČINA STARE IN ZAMETKI NOVE JUGOSLAVIJE Način imenovanja vlade je omogočil delitev funkcij oblasti, še zlasti po oblikovanju skupne vlade s kraljevimi predstavniki, in zmanjšal navidezno središčno vlogo skupščine, kot je bila zami- šljena v odloku z drugega zasedanja Avnoja. Poleg tega skup- ščina ni zasedala stalno, ampak je 26. avgusta 1945 na ukaz svojega predsedstva zaključila zasedanje. 431 Niti ni ZNS uspelo v tako kratkem času sprejeti kakršne koli organizacijske spre- membe, ki bi jo približali skupščinskemu sistemu. Sestava ZNS, na katero je vplivalo predvsem zavezniško posredovanje, je imela gotovo vsaj ob svojem sklicu politični predstavniški zna- čaj oz. kolikor je bil v danih razmerah ta možen. V ZNS so bile zastopane različne politične usmeritve, ki so svoje mnenje lahko izrazile, niso pa imele enakih možnosti pri sprejemanju odlo- čitev. Novi poslanci, ki so se pridružili Avnoju, so bili kot po- tencialna opozicija že v samem začetku v takšni manjšini, vseh skupaj je bilo le za dobro četrtino celotne ZNS, da niso imeli nobene možnosti uveljavljati svojih predlogov. V ZNS so prav tako že sodelovale ženske, seveda na strani JNOF. 432 Po drugi strani se kaže velika vloga predsedstva ZNS, ki naj bi delovalo kot ključno izvršno politično telo, kar izraža težnjo ZNS, da bi delovala kot centralni organ političnega sistema. To Nikoliću zadostuje za oceno, da je šlo za skupščinski sistem. 433 Sruk se bolj nagiba k mnenju, da je v tem primeru šlo za revolucionarno skupščinsko oblast, ki ima svoj argument v poudarjanju dele- gatskega značaja poslancev ter v formalnih razlikah do drugih opredeljenih skupščinskih sistemov. 434 V obdobju treh tednov, kolikor je zasedala, ZNS ni mogla niti izkoristiti vseh potencia- lov skupščinskega sistema, kot so bili npr. narodnoosvobodilni odbori, ki bi lahko zasedli vlogo primarnih skupščin, kakršne je predvidevala jakobinska ustava. ZNS je bila za jugoslovanske komuniste tisto, kar je bil za jakobince konvent: enotna in ho- mogena skupščina, ki je omogočala vladi izpeljavo revolucije, ki 431 Uradni list DFJ, št. 64/604, 28. 8. 1945. 432 Glej Jeraj, Slovenke. 433 Nikolić, Skupštinski sistem, str. 58. 434 Sruk, Delegatski, str. 38. 141 ji je pretila nevarnost tako od znotraj kot od zunaj, in kar je bil za ruske boljševike vseruski kongres sovjetov. 435 Celoten značaj sprejete zakonodaje je bil izrazito sociali- stičen in je postavljal pravice družbe pred pravice posameznika. To je npr. vidno v zakonu o volilnih imenikih, ki predvideva raz- grnitev imenikov in javno razpravo o njih, pri čemer je bila dana možnost državljanom volilnih okrajev, da presojajo o volilni pra- vici posameznikov. Zakon o volitvah v ustavodajno skupščino je v politično vpeljal »mase«, ki dajejo svoje pripombe na po- stavljene kandidate, s čimer se oblikuje »širok nadzor narodnih množic nad postavljanjem kandidatur za volitve«. 436 Tudi sicer je za vse zakone, sprejete v treh tednih dela skupščine, značilno poudarjanje ljudskih množic kot temelja nove demokracije. Vodstvo DF Jugoslavije je brez dvoma imelo cilj zgraditi socialistično državo, pri tem pa je uporabljalo tudi instrumente, kot so omejevanje volilne pravice, onemogočanje potencialne opozicije in privilegiranje ene politične opcije, kar se je odražalo v sprejetih zakonih glede bodoče ustavodajne skupščine. Odločilno vlogo pri izgradnji nove Jugoslavije se je odlo- čila prevzeti Komunistična partija Jugoslavije (KPJ). Komisija za izgradnjo narodne oblasti pri Centralnem komiteju KPJ (CK KPJ) je na seji 18. oktobra 1945 ugotovila, da velik del ljudi, ki delajo na zveznih ministrstvih, ne pozna osnovnih načel izgra- dnje ljudske oblasti, zato je ministrstva in druge zvezne organe porazdelila med sedem svojih članov, ki so bili odgovorni za njihovo izobraževanje na tem področju. 437 Izvajanje teh navo- dil prek državnih organov pa naj bi se izvedlo kasneje v obliki zakonodaje, za katero naj bi poskrbele posamezne republiške in pokrajinske oblasti. Komisija je še sklenila, da mora biti KPJ po- zorna na dogajanje na terenu in biti pripravljena ukrepati, kar bi 435 Vanneman, The Supreme Soviet, str. 27; Furet, Minule iluzije, str. 83–84. 436 Kardelj v svoji obrazložitvi predloga zakona, 12. 8. 1945 (Dokument št. 7, Obrazloženje predloga zakona o izboru narodnih poslanika za ustavotvornu skupštinu, 12. 8. 1945, objavljeno v Ilić idr. (Od Avnoja, 131–134)). 437 Zapisnik s sestanka Komisije za izgradnjo ljudske oblasti pri CK KPJ, 18. 10. 1945. Objavljeno v Petranović in Zečević (Jugoslovenski federalizam, str. 203) 142 DEDIŠČINA STARE IN ZAMETKI NOVE JUGOSLAVIJE bilo potrebno, da bi se izvršile organizacijske reforme. 438 Tako je KPJ pokazala, da je začela prevzemati vodilno vlogo znotraj Ljudske fronte tudi na jugoslovanski ravni in je sebe dojemala kot avantgardno politično silo, ki nima primerjave v družbi. Sis- tematično reduciranje strankarskega pluralizma, ki je doseglo svoj cilj po vojni, 439 in prehajanje v enostrankarski sistem se je pokazalo potrebno za ohranjanje dosežkov revolucije, njeno do- končno uresničenje pa je zahtevalo uvedbo diktature – dikta- ture proletariata. 440 438 Prav tam. 439 Koštunica in Čavoški, Stranački pluralizam. 440 Petranović, Istorija Jugoslavije, str. 395. Relevantna je primerjava s konventskim sistemom jakobinske republike v letih 1793–1795 (glej Nikolić, Skupštinski sistem, str. 21). 143 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? 144 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? Okvir proučevanja, ki smo ga postavili doslej, nam bo torej pomagal pri iskanju odgovorov na dve ključni vprašanji: v raz- pravah poslancev jugoslovanske skupščine nas zanima, kakšen je bil njihov odnos do parlamentarizma in demokracije, kako je delovala zvezna jugoslovanska skupščina in kakšna je bila njena vloga kot predstavniškega telesa: kakšna je bila njena vloga v ustavnem sistemu druge Jugoslavije, kakšen je bil odnos med volivci in predstavniki v zvezni skupščini ter kako so se izražali interesi volivcev v delu skupščine. Praktično nas torej zanima politični sistem povojne socialistične Jugoslavije in posebej me- sto skupščine v tem sistemu. Poleg tega nas zanima, kakšen je bil prispevek Slovencev pri postopku oblikovanja državnosti in sistema samoupravlja- nja v SFRJ: kako so Slovenci sodelovali v ustavnih komisijah in drugih načinih oblikovanja ustave ter družbene ureditve, pa tudi kakšna stališča so zavzemali v odnosu do nacionalnega vpra- šanja v SFRJ, saj je bilo to očitno tudi v socialistični Jugoslaviji najbolj žgoče vprašanje. Pri iskanju odgovorov bomo po modernizacijski teoriji sle- dili predvsem razvoju treh področij življenja Jugoslavije: razvoju političnega sistema (parlamentarizacija), družbenega sistema (od totalitarizma k demokratizaciji) ter reševanju mednacio- nalnih odnosov in položaja posameznega naroda (federaliza- cija). Razvoj bomo tu razumeli kot časovno sosledje dejanj in dogodkov in ne apriorno kot napredek. Spremljanje legislature oz. zakonodajnega zbora FLRJ in SFRJ nam pove, da je v 46 letih obstoja dopolnila natančno deset period, v katerih je zamenjala pet poimenovanj in šestkrat spremenila svojo strukturo. Kot je ironično zapisal Seroka, se zdi, da je bila sprememba edina konstanta jugoslovanskega političnega sistema. 441 Vzroke spre- memb lahko iščemo v različnih političnih in tudi gospodarskih vprašanjih, ki so se pojavljala na dnevnem redu jugoslovanske avantgarde, svoj odsev pa so našla tudi v takih zadevah, kot je pisanje stenografskih beležk. Te so se v prvih letih novega poli- 441 Seroka, The Policy-Making, str. 364. 145 tičnega sistema v veliki večini pisale v cirilici, tako v srbskem kot hrvaškem jeziku. V petdesetih letih smo zasledili že tudi lati- nične zapise, v šestdesetih imamo slovenske zapisnike, v osem- desetih pa so zapisniki pisani mešano, enkrat v cirilici, drugič v latinici, mešani pa so tudi jeziki, ki segajo od večinske srbščine prek hrvaščine do slovenščine, zelo redko makedonščine. Pri tem ni zaslediti pravila, da bi bil hrvaški jezik dosledno pisan v latinični pisavi, srbski pa v cirilični, medtem ko je slovenski vedno pisan v latinici. T udi na ta vprašanja bomo jasnejši pogled poskušali podati v nadaljevanju. Predstavljen nabor teoretičnega raziskovanja parlamenta- rizma kaže, da je institucionalni pristop legitimen način za pro- učevanje nekega političnega sistema. To je tudi glavni problem te raziskave – lotevati se jugoslovanskega sistema po drugi sve- tovni vojni vse do njenega razpada leta 1991 skozi oči zakono- dajnega telesa. Ker je v drugi Jugoslaviji veljala uradna komuni- stična ideologija, je bil nujen tudi kratek pregled teoretičnih in praktičnih razsežnosti Marxovih in Engelsovih ter ostalih mar- ksističnih idej, ki nam je razjasnil predvsem pogled na uporabo parlamentarne prakse in na demokracijo v socialističnih drža- vah. Dodatno kakovost v razumevanju komunističnih režimov nam prinaša še uporaba totalitarno-avtoritarnega pristopa, ki nam omogoča postavljanje meje med demokratičnimi in nede- mokratičnimi političnimi (in družbenimi) sistemi. Razpravljanju o enostrankarskih sistemih smo se izognili iz dveh razlogov. Prvič, izhajamo iz Sartorijeve utemeljitve, 442 da v primeru vladanja ene stranke ne moremo govoriti o stran- karskem sistemu, temveč enostavno o monizmu. O vlogi komu- nistične stranke v političnem sistemu Jugoslavije bomo govorili v nadaljevanju. Drugič, v razpravi v tretjem poglavju smo po- udarili, da je pluralizem strank in idej nujen sestavni element parlamentarizma. Delno se strinjamo z nekaterimi ocenami, da lahko začetke pluralizma sicer postavljamo v šestdeseta leta 20. stoletja, ko je v Jugoslaviji prihajalo do politične otoplitve z od- 442 Sartori, Parties, str. 35. 146 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? piranjem tržnemu gospodarstvu in kulturni raznovrstnosti (npr. Repe (Liberalizem), Lukšič (Corporatism), Gabrič (Opozicija)), vendar poudarjamo, da gre tu predvsem za pluralizem v eni svoji dimenziji, tj. kot mnoštvo zvez, ki je ideološko še vedno spre- jemalo enoten koncept družbene ureditve in ni ponujalo alter- nativnih rešitev. 443 Z vidika socialistične doktrine je kontradik- toren tudi sam koncept »pluralizma samoupravnih interesov«, kot ugotavlja Djindjić; ob »univerzalnem interesu delavskega ra- zreda«, ki ga pravilno razume, predstavlja in interpretira samo komunistična partija, ne more obstajati tudi pluralizem samo- upravnih interesov, ki bi zahteval priznanje političnega statusa družbenim akterjem. 444 Pogledi na Jugoslavijo se med seboj razlikujejo, v glavnem pa lahko v historiografiji sledimo nekaterim predsodkom, ki jih bomo tu poskušali razbiti: videti je težnjo k temu, da se obdo- bje stare Jugoslavije – kraljevine in nove povojne socialistične Jugoslavije obravnava ločeno, s čimer se izgublja dejanska kon- tinuiteta države v skoraj enakem teritorialnem obsegu, s tem pa se onemogoča primerjava obeh političnih sistemov. Posledica takšnega gledanja na Jugoslavijo je analiziranje nekaterih poja- vov in dogodkov zunaj konteksta, kar zmanjšuje pojasnjevalno moč takšnih študij. V zgodovinopisju in politologiji so redki primeri, ki povezujejo predvojno in povojno obdobje, 445 k če- mur verjetno prispeva tudi dejstvo, da je druga svetovna vojna močno razdelila tako jugoslovansko kot slovensko družbo. To vprašanje je predmet drugega predsodka, saj se zdi, kot da na Slovenskem vztrajno negujemo občutek najbolj razdeljenega in najbolj prizadetega naroda med drugo svetovno vojno. To pre- pričanje moramo ovreči že, če primerjamo število žrtev druge svetovne vojne: po zadnjih raziskavah je na tleh nekdanje Jugo- slavije največ izgubila Bosna in Hercegovina, kjer je med vojno padlo kar 10 % njenega prebivalstva, sledi ji Črna gora s skoraj 443 Glej Gabrič, Volitve, str. 115; Sartori, Parties, str. 14–16. 444 Djindjić, Izabrana dela, str. 91–109. 445 Omenimo tu morda dve izjemi, slovensko Pirjevčevo Jugoslavijo 1918–1992 (1998) in srbsko Istorijo Jugoslavije 1918–1978 Branka Petranovića (več izdaj). 147 8 %, nato Hrvaška s 7 %, Vojvodina z več kot 5 % in Srbija z več kot 4 % žrtev med prebivalstvom. Za Slovenijo na Inštitutu za novejšo zgodovino ugotavljajo, da je padlo okrog 5 % prebival- stva. 446 Ostra državljanska vojna je vihrala v skoraj vseh bodočih republikah, saj je povsod prihajalo do krvavih spopadov med re- volucionarnimi partizanskimi brigadami in nekaterimi drugimi odporniškimi gibanji, nekatera od njih pa so se povezala tudi z okupatorjem (ljotičevci, nedičevci, četniki, ustaši, belogardi- sti, domobranci idr.). Prav tako se je po vojni skoraj vsaka repu- blika morala sprijazniti z neuresničenimi ozemeljskimi željami: ni samo Slovenija neuspešno zahtevala Trst in revizijo meje na avstrijskem Koroškem; Srbija je morala priznati avtonomijo dvema pokrajinama znotraj svojega ozemlja ter se sprijazniti z novonastalimi republikami Črno goro, Bosno in Hercegovino ter Makedonijo, ki so vse nastale tudi iz delov ozemlja, ki jih je imela za svoje. Priznavanje negativnih posledic velikosrbske politike je le še poudarilo razredni boj s starimi srbskimi politič- nimi silami in novo revolucionarno oblastjo v tej republiki. Ma- kedonija je prav tako izražala težnje po združitvi z nekaterimi grškimi in bolgarskimi pokrajinami, naseljenimi z Makedonci. Hrvaška pa se je morala soočiti z dejstvom, da je novonastala Bosna in Hercegovina obsegala del tistih ozemelj, ki jih je sama želela znotraj svojih meja, po drugi strani pa se je oblikovala iniciativa za samostojno republiko Dalmacijo. S tega vidika to- rej slovenski primer, vsaj znotraj Jugoslavije, ni nič posebnega. Slovenija je znotraj Jugoslavije izstopala in izstopa tudi z dana- šnjega stališča povsem iz drugih razlogov, ki jih bomo poskušali predstaviti in pojasniti v tem delu. 446 Godeša idr., Žrtve, str. 127. 148 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? USTAVODAJNA SKUPŠČINA 1945–1946: BOJ ZA USTAVO Volitve v prvo skupščino so bile v Jugoslaviji sicer že druge volitve v konstituanto, vendar prve v osvobojeni Evropi, kar so poslanci radi poudarjali. Predvidene so bile za 11. november 1945. Novi nosilci oblasti so se na volitve skrbno pripravljali. 2. septembra 1945 je predsedstvo ZNS imenovalo zvezno volilno komisijo, ta pa naprej deželne in te dalje okrožne komisije. Po- nekod je vnaprej reorganizirala volilne okraje, da bi s tem izbolj- šala nadzor. Tudi izvršni odbor Ljudske fronte Jugoslavije (LFJ) je takoj vsem frontnim vodstvom po bodočih republikah poslal navodilo s predlogom, naj bo Tito nosilec zvezne liste. 13. sep- tembra je še volilna komisija CK KPJ poslala vsem federalnim in pokrajinskim partijskim voditeljem interno partijsko navo- dilo za volitve. Navodilo se je nanašalo predvsem na način izbire kandidatov: partijci naj bodo pozorni na zunanji videz postopka prijavljanja, da bo videti, kot da to počne fronta, ter paziti mo- rajo, da bodo na prva mesta postavljeni zanesljivi tovariši, ker so nosilci list. 447 Volilna agitacija ni smela biti tekmovalna, pou- darek je bil na čim večji volilni udeležbi. Organizirali so se veliki 447 Vodušek Starič, Prevzem oblasti, str. 348. 149 volilni shodi, na katerih se je govorilo predvsem o delu ZNS, o enotnosti OF in o volitvah. Pri tem je bil obvezni del sestavnih govorov kritika opozicije in reakcije, z obsodbami po časopisih in aretacijami pa se je začel tudi odkrit boj za odstranitev opo- zicije. 448 Na zunaj se je oblast trudila kazati demokratični značaj in je dovolila celo izhajanje nekaterih opozicijskih časopisov (npr. Grolove Demokratije in Čubrilovićevega Sela) ter registracijo nekaterih zunajfrontnih strank, med njimi Demokratsko in Ra- dikalno stranko, po rednem postopku so se registrirale Socia- listična stranka Jugoslavije, Ljudska fronta Jugoslavije (LFJ) in Združena zveza antifašistične mladine Jugoslavije (Usaoj), KPJ pa je uradno še naprej ostajala v ilegali. Hkrati je KPJ zelo pa- zila, da si stranke znotraj LFJ ne bi premislile, in je ob možnosti razcepa zagrozila z likvidacijo stranke. V takšnih razmerah je združena opozicija 20. septembra 1945 podala izjavo, da ne bo nastopila na volitvah, med glavnimi razlogi pa navedla, da nima možnosti enakopravno sodelovati v pripravah na volitve, še po- sebej ker so iz volilnih imenikov dejansko črtali 25 % volivcev zaradi nasprotovanja takratni oblasti; da je onemogočen tisk in da vseprisotnost vojske in policije zbuja strah med ljudmi, kar pa onemogoča pravične volitve. 449 Opozicija v takšnih razmerah ni bila zmožna konkurirati na volitvah, saj ni mogla postaviti ne zvezne ne okrožne liste. Zakon o volitvah narodnih poslancev je namreč vseboval nekatere zahteve, ki so bile opoziciji realno ne- dosegljive: predvidel je, da lahko kandidaturo prijavi vsaka sku- pina državljanov, ki ne »izraža protidemokratičnih nagnjenj«, 450 presoja pa je bila prepuščena volilnim komisijam in republiškim oz. pokrajinskim volilnim komisijam, katerih odločba je bila do- končna. Zakon je za vložitev okrožne kandidatne liste za zvezno skupščino zahteval overjene podpise 150 volivcev, od katerih 448 Repe, Liberalizem, str. 17. 449 Vodušek Starič, Prevzem oblasti, str. 351. 450 Kardelj v svoji obrazložitvi predloga zakona, 12. avgusta 1945 (Dokument št. 7, Obrazloženje predloga zakona o izboru narodnih poslanika za ustavotvornu skupštinu, 12. 8. 1945, objavljeno v Ilić idr. (Od Avnoja, str. 132)). 150 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? jih je 20 moralo pripadati polovici okrajev znotraj tega okrožja. Sistem je predvideval tudi oblikovanje zveznih kandidatnih list, za katero je bilo treba zbrati 100 podpisov državljanov z volilno pravico. Zapleten sistem delitve glasov po načelu en poslanec na 40.000 državljanov je kombiniral večinsko (na ravni okrajev) in proporcionalno (na ravni okrožij) pravilo, posamezni nosi- lec zvezne liste pa je dobil mandat, če je zanj glasovalo najmanj 200.000 volivcev. Za Skupščino narodov so bile predvidene samo zvezne liste, vanjo pa so republike volile po 25 poslancev, Vojvodina 15 ter Kosovo in Metohija po 10 poslancev. 451 Vse te določbe glede volitev so opozicijo postavljale v iz- razito podrejen položaj. 8. oktobra 1945 je dokončno odstopil Ivan Šubašić, uradno zaradi zdravja, svojih pravih razlogov pa ni pojasnil vse do leta 1951, ko je napisal pismo Winstonu Chur- chillu, ki je takrat v Veliki Britaniji ponovno prišel na oblast. V njem je poudaril, da je leta 1945 prenehal sodelovati v vladi zaradi velikih pritiskov, ker je vedel, da svobodnih volitev v re- snici ne bo ter da bivše politične stranke ne bodo mogle posta- vljati svojih list, in celo on sam, podpisnik sporazuma, ni mogel postaviti neodvisne liste svoje Hrvaške kmečke stranke (HSS). Šubašić se je že vnaprej zavedal tudi, da se potencialne opozi- cijske stranke ne bi mogle udeleževati volilne kampanje, stražiti pri svojih volilnih skrinjicah in se udeležiti preštevanja glasov. 452 Volitve se potekale tajno, s kroglicami, za vsako listo pa je bila predvidena samostojna skrinjica. Ker je za zvezno skup- ščino kandidirala samo 453 lista LFJ z nosilcem Josipom Brozom - Titom, za Skupščino narodov pa je bil nosilec liste LFJ za Slo- venijo Josip Vidmar, sta bili na volišču postavljeni dve skrinjici: 451 Uradni list Demokratske federativne Jugoslavije (v nadaljevanju UL DFJ), št. 63/595, 24. 8. 1945. 452 Vodušek Starič, Prevzem oblasti, str. 353. 453 Prijavila se je še ena zvezna lista, lista »Radnog fronta« (lista Delavske fronte), z nosilcem književnikom in nekdanjim poslancem Hadži-Todorom Dimitrijevićem. Kandidatura je bila zavrnjena kot nepopolna, ker lista ni izpolnjevala pogojev, to je podpis 100 državljanov. Dimitrijević je sicer vložil pritožbo na Vrhovno sodišče DFJ, ki pa jo je ovrglo kot neosnovano (Dokument št. 78: Izveštaj Savezne izborne komisije o rezultatima izbora narodnih poslanika za Ustavotvornu skupštinu održanih 11. novembra 1941, A: Za Saveznu skupštinu Ustavotvorne skupštine, objavljeno v Ilić idr. (Od Avnoja, str. 144). 151 skrinjica LFJ in zaradi videza demokratičnosti oz. možnosti iz- ražanja nestrinjanja s postavljeno listo še t. i. črna skrinjica oz. skrinjica brez liste, kamor so volivci spustili kroglico, če se z listo LFJ niso strinjali. Volilna udeležba v celotni Jugoslaviji je bila 88, 66 %; najmanj državljanov je prišlo na volišče v Srbiji, kjer je bila udeležba 77,16 %, največ pa jih je volilo v pokrajini Kosovo in Metohija (97,68 %). V Sloveniji je na volišča prišlo 95,29 % vo- lilnih upravičencev. Od tega je v vsej državi za zvezno skupščino v skrinjico LFJ odvrglo svoje kroglice 90,48 % volivcev, v Slove- niji, kjer je LFJ dobila najmanj glasov, pa »le« 83,25 %, ostale kro- glice so bile oddane v skrinjico brez liste. Največ glasov, 97,93 %, je LFJ dobila v Črni gori. Za Skupščino narodov je LFJ na ravni države dobila 88,69 % glasov, v Sloveniji pa 82,23 %. 454 Volilna komisija je ugotovila, da se lahko glasove iz črnih skrinjic zane- mari, in tako je vse mandate dobila LFJ. Zvezni zbor Ljudske skupščine je v prvem sklicu štel 348 poslancev, od tega je bilo vanj izvoljenih 29 Slovencev, 455 v Skup- ščini narodov pa je sedelo 25 predstavnikov Slovenije od sku- pno 175 članov. 456 Delež Slovencev (8,3 %) v zvezni skupščini je približno ustrezal stanju na terenu. V skupščini narodov so bili načeloma vsi narodi zastopani enakopravno, nadreprezentirani so bili predvsem Srbi, ki so svoje predstavnike volili posebej tudi v pokrajinah znotraj svojega narodnega ozemlja, v Vojvodini in na Kosovem. Ustavodajna skupščina je lahko začela delo. S tem se je začelo tudi najpomembnejše obdobje druge Ju- goslavije. V odločitvah, sprejetih v naslednjih dveh mesecih, so bili položeni temeljni kamni novega sistema, ki so se z vsemi nadaljnjimi ustavnimi spremembami in novimi ustavami le mo- 454 Prav tam. 455 Enako število slovenskih poslancev je bilo izbranih na območju Dravske banovine na zadnjih volitvah v Kraljevini Jugoslaviji leta 1938 (Čepič, Volitve, str. 1055). 456 Na volitvah za Skupščino narodov je bil rezultat volitev za LFJ daleč najslabši v Sloveniji, saj je proti njej glasovalo 17,7 % volivcev, na Hrvaškem, kjer je LFJ imela drugi najslabši rezultat, pa je proti njej glasovalo 10,75 % volivcev (Dokument št. 78, Izveštaj Savezne izborne komisije o rezultatima izbora narodnih poslanika za Ustavotvornu skupštinu održanih 11. novembra 1941, B: Za Skupštinu naroda Ustavotvorne skupštine, objavljeno v Ilić idr. (Od Avnoja, str. 163)). Več o nepravilnostih na volitvah glej v Vodušek-Starič (Prevzem oblasti). 152 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? dificirali in nadgrajevali. Te prve ustave oz. procesa izgrajevanja novega sistema nikakor ne moremo obravnavati enako kot vse kasnejše spremembe. Ta je bila namreč tista, ki je vzpostavila diktaturo proletariata, s tem pa red trajne socialistične revolu- cije in oblast komunistične partije. S tem je izpolnila prvi korak iz Marxovih in Englesovih napotkov, pred sabo pa je imela še 10 točk akcijskega načrta, 457 česar se je lotila pridno in dosledno. Takšnih radikalnih sprememb, kot so bile odprava monarhije, uvedba federalizma po načelu narodnih enot, nov družbeni red ter uveljavljanje nekaterih političnih in socialnih pravic, ni pri- nesla nobena druga razvojna prelomnica druge Jugoslavije – ra- zen njenega razpada. Nekaj statistike, ki jo je navrgel Pavle Pavlović, pokaže, da ljudska skupščina že po sestavi ni bila tako ljudska, kot je želela biti. Res so največji posamezni delež sestavljali kmetje (skupno 80 oz. 15,3 %), delavci pa so bili po številu šele četrta skupina (64 oz. 12,2 %). Precej več kot delavcev je bilo v komunistični skup- ščini političnih funkcionarjev (78 ministrov iz šestih republik in dodatno 7 iz zvezne vlade, skupaj 16,2 %) in visokih vojaških vo- dilnih ljudi (69 oz. 13,2 %). Če k tema skupinama prištejemo še 36 funkcionarjev izvršilnih ljudskih odborov in okrožnih ljud- skih odborov, ugotovimo, da je v »ljudski« skupščini sedelo 190 političnih in vojaških funkcionarjev, kar predstavlja več kot tre- tjino vseh članov ustavodajne skupščine. Po drugi strani je bilo kmetov in delavcev skupaj manj kot tretjino, le dobrih 27,5 % vseh poslancev. Med ostalimi so največjo skupino sestavljali pravniki (skupno 50 sodnikov, odvetnikov in pravnikov), izvoljena pa sta bila celo en industrijalec in en veleposestnik. 458 Precej velik delež poslancev, od 5 do 9 %, ki ga zaradi netočnega navajanja podat- kov ne moremo natančno določiti, je ostal neopredeljen oz. brez označenega podatka, kar bi lahko tudi spremenilo razmerja med posameznimi skupinami. V odnosu do celotnega števila poslan- 457 Marx in Engels, Komunistični manifest, str. 611–613. 458 9. redna seja zvezne skupščine, 24. 1. 1946, stenografske beležke, v Nešović (Zasedanje, str. 364). 153 cev pa predstavljajo ti deleži spodnjo mejo realnega deleža, ki je v primeru političnih in vojaških funkcionarjev še vedno zelo visoka ter nakazuje trend podvajanja funkcij ter s tem akumuli- ranje politične oblasti in oblikovanje nove elite. Prva etapa: Komisija za ustavo pri Ministrstvu za konstituanto Sprejemanje prve povojne in tudi prve socialistične ustave je vredno še posebne pozornosti, saj so se v njej postavili temelji nove družbene ureditve, ki so se z vsemi nadaljnjimi ustavnimi spremembami dejansko samo nadgrajevali. Komisija za ustavo je bila pri Ministrstvu za konstituanto ustanovljena že 8. sep- tembra 1945. Glavno besedo pri osnutku ustave, sestavljenem na ministrstvu, je imel minister za konstituanto Edvard Kardelj, ki je bil tudi pri Politbiroju CK KPJ odgovoren za izgradnjo no- vega družbenopolitičnega sistema. Za predsednika komisije je bil postavljen profesor prava Mihail Konstantinović, ki je bil minister že v Kraljevini Jugoslaviji in eden izmed idejnih sno- valcev sporazuma Cvetković-Maček. V njej so sedeli še Nikola Stjepanović, Ivo Krbek in Stanko Franko, vsi univerzitetni pro- fesorji prava, Jovan Djordjević, pomočnik ministra, Aleš Bebler kot načelnik Ministrstva za zunanje zadeve, publicist in zgodo- vinar Dušan Kermauner, višji pomočnik javnega tožilca Jugosla- vije Blagoje Hadžipanzov in sekretar komisije Leo Geršković, ki je tako kot Djordjević tudi v ustavodajnih odborih in na sejah skupščine zagovarjal osnutek kot vladni poverjenik. 459 Komisija je začela zasedati 15. septembra 1945 in skupno opravila 22 sej, v tem času pa se je intenzivno ukvarjala s predlo- ženim osnutkom. Osnovni principi, ki jih je poudaril Kardelj v začetnem nagovoru, so bili vneseni tudi že v ministrov predlog. Komisiji je dal nalogo, naj pripravi predlog ustave še pred voli- tvami, tako da bi ljudske množice vedele, kakšno ustavodajno 459 AJ, Fond 3, Istorijska beleška fonda, popis fonda. 154 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? skupščino bodo volile in kakšen cilj bo imela. Ob tem je pou- daril, da ne bo suverenost ustavodajne skupščine nič manjša, če bo osnutek izdelan že prej, ker naj bi se v njej odvil boj med sta- rimi in novimi silami. Kardelj je vedel že vnaprej, da bo opozicija nasprotovala novi ustavi, hkrati pa je njeno vrednost izničil po povsem leninski metodi: jugoslovanska opozicija ni mogla biti prava opozicija, kot npr. v britanskem parlamentu, ker se tam vse politične stranke strinjajo z enakim družbenim sistemom. Ker meščanska opozicija ni sprejemala takšnega družbenega sistema, kot se je zgradil v času vojne oz. revolucije, torej ni mo- gla prevzeti te vloge. Kakšna vloga pristoji tem političnim silam v ljudski demokraciji, Kardelj v svojem govoru ni povedal, izka- zalo pa se je kasneje, ob volitvah in na političnih sodnih procesih po vsej Jugoslaviji. Kardelj očitno ni računal niti na t. i. frontovsko oz. notranjo opozicijo, ki se je kasneje izkristalizirala prav v usta- vodajni skupščini in ji je po njegovem razumevanju torej pripadla ta vloga. 460 Z njo je nova oblast obračunala kmalu po sprejetju nove ustave, začenši pri Jovanoviću že v letih 1946/1947. 461 Med načeli nove ustave je Kardelj najprej poudaril, da naj bi bila nova ljudska demokratična republika še najbolj podobna plebejski jakobinski republiki. 462 Iz ustave naj bi se videlo, da bodo imele oblast v bodoči državi ljudske mase, zaradi česar je bilo treba iznajti nove oblike (forme) oblasti. Ustava naj bi uvedla nov državni gospodarski sektor, utemeljila načelo ločitve cerkve od države, republiško obliko političnega sistema, ki naj bi za vselej odpravil monarhijo, predvsem pa naj bi začrtala ori- ginalne forme za nadaljnji razvoj oblasti. 463 S temi navodili se je začel uveljavljati nov besednjak, ki je v naslednjih letih rabil do- kazovanju ideološke pripadnosti ter primernosti za posamezne partijske in državniške funkcije. 464 460 AJ, fond 3, fascikel 5, Zapisnik seje Komisije za ustavo pri Ministrstvu za konstituanto, 15. 9. 1945. 461 Več o tem glej v Koštunica in Čavoški (Stranački pluralizam). 462 Kasneje je Kardelj ljudsko demokracijo v Jugoslaviji označil kot takšno, ki »nosi v glavnem obliko pariške komune in pooktobrskih sovjetov« (Kardelj, O narodnoj, str. 31). 463 Prav tam. 464 V ustavodajnih odborih in na skupščinskih zasedanjih je opazna razlika v uporabi jezika 155 Na naslednjih sejah so člani komisije intenzivno razpra- vljali o določbah nove ustave. Že tu so se pojavile nekatere razlike v razumevanju novega družbenega sistema, za sledenje Kardeljevi liniji pa sta skrbela njegov pomočnik Djordjević in sekretar komisije Geršković. Ta je tudi pojasnil, kje na politič- nem spektru naj bi ljudska demokracija dejansko bila: to namreč ni ne liberalno-buržoazna ne proletarska demokracija, temveč popolnoma nov tip, ki ga je treba še zgraditi. 465 Sklicevanje na sovjetsko ustavo je bilo očitno, čeprav so poskušali najti svoje rešitve. Namen tvorcev ustave je bil ustvariti čim bolj trajen do- kument, nikakor se ni predvidevala njegova pogosta menjava. Kot je poudaril Kardelj, pa naj bi bolj kot nove ideje utrdila ob- stoječe stanje – pridobitve revolucije v času NOB, v ta namen pa je njegovo ministrstvo že spomladi 1945 vsem vodstvom po bodočih republikah poslalo navodila za pripravo poročil o pra- ksah izvajanja ljudske oblasti na terenu. 466 V razpravah so najbolj prizadevno sodelovali strokovnjaki s pravnega področja, predvsem vladni predstavniki, Konstan- tinović in Stjepanović. Bebler na veliki večini sej sploh ni bil navzoč, pa tudi Kermauner ni veliko prispeval k rešitvam. K osnutku ustave je komisija na koncu podala tudi poročilo o svo- jem delu, v katerem je predstavila vse alternative, ki so nastale med sejami. 467 Od tod je osnutek romal nazaj na ministrstvo, od tam dalje najprej na partijsko komisijo, nato v konstituanto in v javno razpravo. oz. besednjaka med starimi politiki, ki so večinoma že imeli neko izkušnjo s sodelovanjem v zakonodajnih zborih, in novimi poslanci, ki pred vojno niso imeli izkušnje s politiko, vsaj ne v legalni obliki. To so opazili tudi sami poslanci, npr. Milan Smiljanič, poslanec Ljudske republike Srbije v Skupščini narodov (Stenografske beležke 8. redne seje Skupščine narodov, 23. 1. 1946; v Nešović (Zasedanje, 556)). Zanimiva je tudi primerjava uporabe besede »ljudski« in »revolucija« ter njunih izpeljank v govoru jugoslovanskih komunistov z nacistično uporabo teh besed, o slednjem glej v Welch (Nazi Propaganda). 465 AJ, fond 3, fascikel 5, Zapisniki seje Komisije za ustavo, 20. 9. 1945. 466 AJ, fond 3, fascikel 8, mapa št. 265. 467 Ker v fondu ni stenografskih beležk sej, težko rekonstruiramo celotno dogajanje in ga natančno ocenimo, kar pa niti ni naš namen, saj nas z vidika parlamentarizma veliko bolj zanima dogajanje v ustavodajni skupščini. 156 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? Druga etapa: Javna razprava Ustavni osnutek je šel v javno razpravo sočasno kot v raz- pravo na ustavodajne odbore skupščine. Sodeč po dokumentih, ki jih hrani fond Ministrstva za konstituanto, je bila zainteresi- ranost prebivalstva, verjetno pa predvsem aktivnost partijskih organov na terenu, precej različna med federalnimi enotami. Medtem ko lahko med več kot 250 mapami, ki hranijo zapise iz javnih razprav, štejemo prispevke npr. Srbov in Hrvatov z nekaj deset dokumenti, bi ob natančnem štetju dokumentov z območja današnje Slovenije zabeležili skoraj 300 resolucij, za- pisnikov sestankov, pripomb ipd. na temo ustavnega osnutka. Primer velike pripravljenosti slovenskih komunistov, da prika- žejo visoko stopnjo zanimanja ljudstva za ustavni osnutek, sta zapisnika četrtnega ljudskega odbora Ljubljana Center in Na- rodnoosvobodilnega odbora Ljubljana Center, ki dokazujeta, da sta od začetka decembra 1945 pa do vključno 11. januarja 1946 organizirala skupno 302 sestanka, na katerih je sodelovalo več kot 15.000 udeležencev. 468 Večina teh resolucij, več kot 200 jih je, izraža samo načelno podporo ustavnemu osnutku in celotni novi politiki, nekatere pa vsebujejo tudi konkretne pripombe in predloge. Zelo veliko resolucij je prišlo na Ministrstvo za konstituanto iz primorske Slovenije, tudi po več iz ene vasi, kjer so npr. vsak zase sesta- nek organizirali mladinci, ženske zveze, sindikalne organizacije, ljudski odbori idr. in pošiljali tudi vsak svoje zaključke. Doku- menti s tega območja v veliki večini izražajo predvsem željo po združitvi z novonastalo Jugoslavijo, osebne zahvale Titu za osvoboditev, navdušenje nad novim političnim sistemom, ki se je obetal na tleh FLRJ, veliko jih je tudi v italijanskem jeziku. Gotovo je zanimivo pismo iz vasi Prvačina, ki je naslovljeno ne- posredno na »generalissima Stalina« in ga prosi za podporo pri zahtevi FLRJ po Trstu in Gorici. 469 Zahteva po Trstu kot sedmi 468 AJ, fond 3, fascikel 9, dokument št. 270. 469 AJ, fond 3, fascikel 7, dokument št. 29. 157 federalni enoti v novi jugoslovanski državi se je sicer večkrat pojavila na seznamu pripomb Slovencev na ustavni osnutek, pa tudi zahteva po priključitvi celotne Koroške in Porabja, med najpogostejšimi pa so bile zahteve po eksplicitno izraženi pra- vici do dela, po več socialnih pravicah, kot so starostno zavaro- vanje ter javno zdravstvo in šolstvo. Pogosto so se pritoževali nad agrarno reformo in zahtevali enak zemljiški maksimum za vse, tudi za cerkve in duhovnike, podržavljanje odvetniške službe in vse težke industrije, boljše jamstvo za zasebno lastnino, po drugi strani pa je bilo veliko mnenj proti garantiranju odškodnin ob nacionalizaciji. Podpirali so ločitev cerkve in države, čeprav so bila o vlogi vere in cerkve v družbi ločena mnenja – od zahtev po prekinitvi stikov z Vatikanom in pobiranjem vstopnine v cerkve do priznavanja vzgojne vloge cerkve in dovoljevanja poučevanja verouka v šolah. Nekatere zahteve so imele tudi politično vsebino: npr. na diskusiji v okviru Enotne strokovne zveze delavcev in na- meščencev Jugoslavije (ESZDNJ) v Škofji Loki se je izoblikovala zahteva, naj se v osnutek dodajo konkretna določila o svobodi tiska, združevanja in zborovanja ter naj se določi, da je vojska ne- posredno odgovorna zvezni skupščini. V Zagorju in Kamniku so se zavzeli za pravice manjšin, v Sevnici so zahtevali, naj se odpravi imuniteta poslancev, 470 pojavila pa se je tudi zahteva po podrža- vljanju medijev, saj mora »tudi novinarstvo služiti kulturni izgra- dnji in ne more biti v privatni lastnini«. 471 Na nekaterih srečanjih so se dotaknili tudi narodnega vprašanja in odnosa med federalno enoto ter centrom v Beogradu: združenje trgovcev v Radovljici je npr. posvarilo pred prevelikimi pravicami centra v Beogradu in predlagalo, naj državne dajatve in davke pobirajo republike, ki naj potem centrali odvajajo vsaka po 17 %; 472 združenje nameščencev v Ljubljani je iz skrbi po enakopravnosti narodov predlagalo, naj se uvede proporcionalno zastopstvo uradnikov na zvezni ravni. 473 Po drugi strani pa najdemo tudi takšne sklepe, kot ga je sprejel 470 AJ, fond 3, fascikel 9. 471 AJ, fond 3, fascikel 9, mapa Slovenija, dokument 271. 472 AJ, fond 3, fascikel 8, dokument št. 223. 473 AJ, fond 3, fascikel 8, dokument št. 217. 158 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? plenarni svet članov OF in sindikata na univerzi 19. decembra 1945: »Splošnega odobravanja je deležna tudi okolnost, da ni izrecno zagotovljena ljudskim republikam pravica do odcepitve, zakaj člen 1 popolnoma pravilno tolmači zgodovinski položaj / kakor je to tudi že storil odlok AVNOJ 29. 11. 1943/, ko pravi, da je FLRJ skupnost enakopravnih narodov, ki so svobodno izrazili svojo željo, da ostanejo združeni v Jugoslaviji.« 474 Podobno sta- lišče najdemo tudi na dokumentu v mapi z napisom Slovenija, ki je bil predložen v slovenskem in srbskem jeziku, ni pa podpi- san. Njegov(i) avtor(ji) se sprašuje(jo), zakaj ni bila v ustavnem projektu garantirana pravica do odcepitve, in odgovarja(jo), da zato ne, ker je to zahteva reakcionarjev. Po drugi strani ta isti dokument zahteva služenje vojaškega roka za slovenske fante na slovenskih tleh, sprašuje o možnosti preglasovanja odloči- tve v skupščini narodov s strani poslancev dveh ali treh fede- ralnih enot 475 in o tem, zakaj se otroci v slovenskih šolah učijo srbohrvaškega jezika, slovenščine pa se ne učijo nikjer. 476 Iz teh dokumentov, ki so seveda vsebovali še veliko drugih zahtev in pripomb, lahko razberemo, da Slovenci takrat očitno niso vi- deli druge možnosti kot življenje znotraj Jugoslavije, ki jim je, še vedno razdeljenemu narodu, pomenila nekakšno zatočišče in garancijo za narodno preživetje. Po drugi strani pa se niso hoteli stopiti v jugoslovanskem loncu in so si prizadevali za ohranitev in krepitev tistih narodnih zahtev, ki so se znotraj federacije do- tikale predvsem vprašanja enakopravnosti med narodi. Nekateri so se dotaknili tudi sistemske ureditve nove dr- žave; predlagali so, naj se določi učinek referenduma, naj se okrepi odgovornost vlade do skupščine tudi tako, da skupščina vlado razrešuje, in naj se skupščini podeli pristojnost razreševa- nja tudi javnega tožilca. 474 AJ, fond 3, fascikel 9, dokument 270. 475 S podobnim vprašanjem se je na svojem sestanku 23. 12. 1945 ukvarjal tudi sindikat vrhovnega sodišča v Ljubljani, ki je predlagal, naj se izračuna večinski kvorum, torej koliko poslancev vsakega doma mora biti navzočih, da ne bi bilo prevlade enega naroda nad drugim (AJ, Fond 3, fascikel št. 7). 476 AJ, fond 3, fascikel 9, mapa Slovenija, dokument 271. 159 Iz drugih republik je ohranjenega veliko manj gradiva kot iz Slovenije, vendar ne moremo zagotovo trditi, da ni bilo takšnega odziva, ker to ni bil glavni predmet našega raziskovanja in se torej s tem nismo natančno ukvarjali. Pripombe, ki so bile izra- žene na različnih dokumentih, so v glavnem podobne sloven- skim: pozdravljajo ločitev cerkve in države, so proti odškodnini pri konfiskaciji imetja, proti imuniteti poslancev, zavzemajo se za zaščito zasebne lastnine in dedne pravice, zahtevajo pravico do dela in stavke, socialno zavarovanje ipd. 477 Tretja etapa: Ustavodajna skupščina Delovanje ustavodajne skupščine je v veliki meri določal že zakon o ustavodajni skupščini, sprejet 24. avgusta 1945: opre- delil jo je kot zakonodajno institucijo z dvema enakopravnima domovoma, katere poslanci bodo »neumorno čuvali in bra- nili pridobitve narodne borbe, demokratske pravice in naro- dno svobodo« (17. člen). Predvidel je ustanovitev predsedstva skupščine, ki mu je podelil izvrševanje pravic vrhovnega organa zvezne državne oblasti v času med dvema zasedanjema usta- vodajne skupščine. Zakon je poleg postopka verifikacije članov določal še način delovanja ter odločanja in razglašanja njenih pravnih aktov. V zadnjem členu je zakon vseboval varovalko proti jakobinistični blamaži. 478 Da jugoslovanski komunisti ne bi ogrozili revolucije in s tem svoje pozicije oblasti, so sklenili, da bo ustavodajna skupščina po sprejetju ustave enostavno podalj- šala mandat in nadaljevala delo kot zakonodajno telo po pravilih nove ustave (26. člen). 479 477 AJ, fond 3, fascikli 7–9. 478 Kljub temu da so jakobinci poleti leta 1793 že sprejeli novo ustavo, ki je bila v skladu z rousseaujevskimi načeli neposredne demokracije tudi potrjena na referendumu, so po spoznanju, da bi razpust konventa in sklic volitev po novi ustavi lahko ogrozila revolucijo, sklenili to radikalno demokratično pridobitev ne uveljaviti. 479 Zakon o Ustavotvorni skupščini Demokratske federativne Jugoslavije, UL DFJ, št. 63/594, 24. 8. 1945. 160 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? Ustavodajna skupščina je bila omejena še na druge načine. Čeprav so bile volitve vanjo politično najbolj pluralne v vsem obdobju zaradi takrat še koalicijskega značaja JLF, sta resnično demokratičnost tega predstavništva omejevala zakon o volilnih imenikih ter zakon o društvih, zborovanju in drugih javnih sho- dih, ki smo ju že omenili. Na drugi predhodni seji sta obe zbornici ustavodajne skup- ščine izvolili svoje vodstvo. Zvezna skupščina je za predsednika izbrala Vladimirja Simića, skupščina narodov pa Slovenca Jo- sipa Vidmarja. V vseh odborih obeh skupščin, ki so bili izvoljeni v naslednjih dneh, se je članstvo volilo paritetno, tako da so bili načeloma v njih zastopani predstavniki vseh narodov, sloven- ski poslanci pa razen Vidmarja niso zasedali vodilnih mest. V vsaki skupščini so Slovenci zasedli po eno mesto podpredse- dnika odbora: v zvezni skupščini je bil Metod Mikuž imenovan za podpredsednika odbora za prošnje in pritožbe, v skupščini narodov pa je Srečko Žumer opravljal mesto podpredsednika administrativnega odbora. 480 Tako zvezna skupščina kot skupščina narodov sta vsaka na svoji drugi predhodni, ustavodajna skupščina pa kot celota na prvi skupni seji obeh domov, vse na isti dan, na vnaprej dolo- čen datum ob 2. obletnici 2. zasedanja Avnoja, 29. novembra, sprejeli deklaracijo o razglasitvi nove države, Federativne ljud- ske republike Jugoslavije (FLRJ). Vprašanje oblike države je bilo namreč za vladajočo garnituro zadovoljivo in v skladu s Titovo obljubo rešeno na volitvah, kjer je zmagala LFJ z republiškim programom. Deklaracija pa ni samo razglasila nove državne oblike, marveč je tudi naložila monarhiji krivice za vse ravnanje »neljudskih« režimov pred in med vojno ter vzela dinastiji Ka- radjordjević vse pravice, ki so ji kdaj pripadale. 481 Na svoji drugi redni seji 1. decembra 1945 je ustavodajna skupščina sprejela odločitve o drugih najpomembnejših orga- 480 Nešović, Zasedanje, str. 646–655. 481 1. redna seja Ustavodajne skupščine, 29. 11. 1945, stenografske beležke, v Nešović (Zasedanje, str. 40–41). 161 nih državne oblasti. Najprej je o vladi FLRJ s tem, ko na predlog hrvaškega poslanca Vladimirja Nazorja ni sprejela odstopne iz- jave, ki jo je podal Tito, tako izkazala zaupnico njenemu delu in podaljšala mandat vlade DFJ v vlado FLRJ. To je bilo povsem inovativno dejanje, saj načina oblikovanja vlade do tistega tre- nutka ni določal noben zakon, šele naslednji dan je bil sprejet poslovnik skupščine, ki je določal formiranje vlade. Po njem naj bi na ukaz predsedstva skupščine o imenovanju vlade skupščina na skupni seji obeh odborov izvolila mandatarja, ta pa bi ji nato predložil sestavo vlade v odobritev (4. člen), poslovnik pa nikjer ne določa, kdo ima pravico predlagati mandatarja. 482 Nadalje je tega dne ustavodajna skupščina sprejela poročilo predsedstva ZNS ter vse odloke Avnoja od 29. novembra 1943 dalje, odloke in zakone ZNS ter zakone in odloke predsedstva ZNS, s tem pa potrdila tudi kontinuiteto med vojno zgrajene oblasti. Pod drugo točko dnevnega reda je skupščina sprejela za- kon o predsedstvu ustavodajne skupščine, ki je že posegal na polje ustavne materije. Uvedel je predsedstvo skupščine kot kolektivni predstavniški organ z vsemi funkcijami, ki običajno pripadajo predsedniku države. To je, da predstavlja v državi in zunaj nje narodno in državno suverenost FLRJ, imenuje in od- pokliče ambasadorje, poslanike in pooblaščence v tujih državah ter sprejema akreditive in odpoklicna pisma pooblaščenih pred- stavnikov tujih držav. Hkrati mu je bila naložena naloga sklice- vanja in zaključevanja sej skupščine ter razpustitev skupščine v primeru nesoglasja med obema zbornicama ter razpis novih vo- litev. Predsedstvo je sočasno neposredno posegalo v delo skup- ščine in vlade: imelo je pooblastilo dajati obvezno tolmačenje zveznih zakonov, po drugi strani pa je imenovalo in razreševalo posamezne ministre vlade med dvema zasedanjema skupščine, določalo namestnike zveznim ministrom in ustanavljalo od- bore v okviru vlade. Končno je predsedstvo podpisovalo tudi 482 Poslovnik za skupne seje obeh zbornic Ustavodajne skupščine, UL FLRJ, št. 96/892, 11. 12. 1945. 162 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? vse pravne akte skupščine – ustavo in zakone. 483 Iz zakona se vidi težnja po koncentriranju oblasti v rokah nove skupščine, še posebej v točki, da predsedstvo skupščine, ki je njej odgovorno, daje obvezna tolmačenja zakonov. Kot se je izkazalo iz kasnejših razprav v ustavodajnih odborih, je med odločevalci novega reda obveljalo prepričanje, da samo tisti, ki zakone sprejema, edini lahko te tudi tolmači. To naj bi bil osnovni kazalnik novega sis- tema, ki dokazuje, da se skupščina nikomur ne podreja in je vse- lej vrhovna oblast, ki lahko v primeru neskladja zakonov edino ona sama tolmači njihov namen, v končni fazi pa tudi, kateri zakon se bo spremenil ali ukinil. Navdušenje nad novim kolektivnim tipom vodstva dr- žave je prvi izrazil dr. Dragoljub Jovanović, sicer član Narodne 483 Zakon o predsedstvu Ustavodajne skupščine, UL FLRJ, št. 95/ 888, 7. 12. 1945. Josip Vidmar, ki predseduje skupni seji obeh zbornic ustavodajne skupščine, je povabil podpredsednika Začasne narodne skupščine Mošo Pijadeja, da predloži v potrditev odloke in zakone, ki so bili sprejeti od drugega zasedanja AVNOJ v Jajcu do razpustitve Začasne narodne skupščine. (Nešović, (ur.), Zasedanje Ustavodajne skupščine, pred str. 48.) 163 kmečke stranke znotraj LFJ ter izkušen predvojni politik, ki je v takšnem načinu videl zagotovilo narodne enakopravnosti ter tr- dno jamstvo proti absolutizmu ene osebe, pri čemer so mu pri- tegnili še nekateri drugi poslanci. 484 Predlog tega zakona je bil sprejet enoglasno, brez glasu proti, kar je postalo in ostalo na- vada v tej skupščini. S tem se je zbor lahko premaknil na obrav- navanje tretje točke dnevnega reda te seje, tj. volitev predsedstva, saj je zakon začel veljati takoj po izglasovanju. Za predsednika je bil na predlog dr. Neškovića izbran dr. Ivan Ribar, med podpredsedniki pa kot predstavnik Slovenije Josip Rus. Med ostalimi člani predsed- stva – zakon jih je dovoljeval največ 30, predlaganih pa jih je bilo 26 –, naštejemo kar 12 članov vlade, vključno z njenim predsednikom Josipom Brozom - Titom in podpredsednikom, ministrom za kon- stituanto Edvardom Kardeljem. 485 Takšna sestava predsedstva ni odražala toliko enotnosti oblasti kot enotnost oblastnikov. S pod- vajanjem funkcij v vladi in v predsedstvu se je okrepila tako moč vlade nasproti predsedstvu in skupščine kot tudi vpliv posamezni- kov in koncentracija moči v njihovih rokah. Skladno s tem lahko sledimo še enemu trendu, ki ima ko- renine že v vojnem času, vestno pa se je nadaljeval tudi v novoi- zvoljeni skupščini. Težnja po poveličevanju vodilne osebe naro- dnoosvobodilnega odpora Tita, h kateremu so s predlaganjem v imenovanje maršala nemalo pripomogli prav slovenski dele- gati, se je po vojni kazala tako v formalni (poverjanje funkcij, odlikovanje, pojavljanje Titove slike na volilnih plakatih in prvih znamkah) kot neformalni obliki (v govorih poslancev in pismih državljanov, pozdravljanje). Kot se je izrazil hrvaški poslanec Stanko Škare ob razpravi o odstopni izjavi Tita in njegove vlade: »Tita nimamo v srcih samo mi, ljudski poslanci, Tita ima v srcih vse naše ljudstvo. Tudi majhen otrok v naši vasi, ko vstane in prosi mater za kruh, pozdravlja našega tovariša maršala Tita.« 486 Sistematična gradnja kulta osebnosti je bila potrebna za vzdrže- 484 2. skupna seja Zvezne skupščine in Skupščine narodov, 1. 12. 1945, stenografske beležke, v Nešović (Zasedanje, str. 42–58). 485 Poleg Rusa in Kardelja sta bila v predsedstvo med Slovenci izvoljena še Kidrič in Vidmar. 486 Prav tam. 164 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? vanje totalitarne oblasti, ki se je razširila v naslednjih dveh letih. Pri širših množicah je ta podoba verjetno stopila na izpraznjeno mesto absolutnega, a oboževanega vladarja, ki pooseblja ljud- stvo, državo in družbeni red. Kot kažejo stenogrami skupščin- skih sej in njihovih odborov, so poslanci ponekod skoraj tek- movali, kdo mu bo zapel večjo hvalo. 487 Komunistično gibanje in njegova moč sta zamenjala boga in verske institucije; to je deificiralo Tita, množično sodelovanje pa vpreglo v službo zgo- dovinskega napredka in slavljenja nove družbene ureditve. 488 Naslednji dan je na svoji tretji redni seji ustavodajna skup- ščina na predlog predsedstev obeh zbornic sprejela še en zelo pomemben zakon – svoj poslovnik. Ta je bil kratek in nedode- lan ter je s tem izražal nizko stopnjo institucionalizacije, kar je glede na okoliščine, predvsem vojno in pomanjkanje izkušenj s pravimi parlamentarnimi praksami, pričakovano. Ta t. i. »po- slanska ustava« je poslancem jamčila nekatere narodnostne in individualne demokratične pravice, bolj natančno pa sta delo in odnose v skupščini določala poslovnika vsake skupščine posebej. Poleg že omenjenega načina oblikovanja vlade in procedu- ralnih določb za potek seje je poslovnik ustavodajne skupščine za skupne seje obeh zborov zagotavljal pravico poslancev, da govorijo v jeziku naroda, ki mu pripadajo (12. člen). Na predlog hrvaškega poslanca Franje Gažija je bila k členu o vodenju ste- nografskih beležk dodana določba, da mora biti vsak govor nati- snjen v jeziku, v katerem je govornik govoril, in v ustrezni pisa- vi. 489 Praktično pa so se v prvih letih stenografske beležke vodile predvsem v cirilični pisavi, ne glede na razliko med hrvaškim in srbskim jezikom, v katerih je večina poslancev govorila. Tu in tam zasledimo krajše zapise v slovenščini, nekateri poslanci pa so to pravico izkoristili pri razpravi o ustavi, kjer so del govora predstavili v jeziku svoje narodne manjšine. 487 Glej npr. stenogram 7. redne seje Skupščine narodov, 22. 1. 1946, v Nešović (Zasedanje, str. 510–533). 488 Gurian, Totalitarianism, str. 122; Brzezinski, Out of Control, str. 32–35. 489 3. skupna seja Zvezne skupščine in Skupščine narodov, 2. 12. 1945, stenografske beležke, objavljeno v Nešović (Zasedanje, str. 61). 165 Poslovnik, zapisan v 25 členih, je določal način glasovanja, ki je bilo lahko javno ali tajno. Javno se je glasovalo z dvigova- njem rok ali poimensko, pri čemer je eden izmed tajnikov po- klical vsakega poslanca posebej in ta se je moral izraziti »za« ali »proti« zakonskemu predlogu. T. i. glasovanje roll­ call je bilo predvideno, kadar glasovanje z dviganjem rok ne bi dalo rezul- tata ali kadar bi skupščina določila, naj bodo volitve javne. Tajno glasovanje se je izvajalo z listki (16. člen). 490 Ustavodajna skup- ščina je mogla veljavno odločati le, če je bil izpolnjen kvorum več kot polovice skupnega števila poslancev obeh zbornic. V kratki, a živahni razpravi so poslanci predlog poslovnika precej dopolnili, vsi predlogi pa niso bili sprejeti. Med njimi npr. predlog hrvaškega poslanca Vladimirja Nazorja, da poslanci svojih govorov ne smejo brati, da se ti ne bi spremenili v pre- davanja. 491 Poslovnik namreč ni omejeval dolžine govorov po- slancev, razen v primeru proceduralnih vprašanj in replik, oboje omejeno na 5 minut. Razumevanje novega družbenega sistema in nove skup- ščine, ki je po besedah ministra za konstituanto Kardelja želel biti nekaj drugega kot meščanski parlamentarni sistemi, je bilo že na začetku različno. Slovenski poslanec in pravnik dr. Makso Šnuderl si je nov sistem očitno zamišljal nekoliko drugače in je v razpravi poudaril, da mora »poslovnik našega parlamenta iz- ražati načela modernega parlamentarizma, ki so nastala po na- ravi te ustanove in ustrezajo splošno sprejetim običajem. Hkrati mora biti poslovnik odsev tiste demokracije, v kateri je skup- ščina izvoljena, in sprejeti načela, po katerih dela.« Po njegovem mnenju je poslovnik sprejel vsa načela modernega, demokratič- nega in svobodnega parlamentarizma, ki »omogoča svobodno razpravljanje o zadevah državnega reda«. 492 Z vidika parlamen- 490 Poslovnik za skupne seje obeh zbornic Ustavodajne skupščine, UL FLRJ, št. 96/892, 11. 12. 1945. 491 3. skupna seja Zvezne skupščine in Skupščine narodov, 2. 12. 1945, stenografske beležke, objavljeno v Nešović (Zasedanje, str. 63). 492 Prav tam, str. 62. Nasproti temu stališču je Kardeljeva ocena, ki parlamentarizem označi za »zaostalo obliko buržoazne demokracije« (Kardelj, O narodnoj, str. 31). 166 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? tarizma, kakor ga razumemo v njegovem času in tudi danes, je res vseboval nekatere klasične parlamentarne prakse, ponekod pa je bil zelo pomanjkljiv in nejasen. Glede na to, da je poslov- nik predvideval, da ustavodajna skupščina zaseda na skupni seji samo, kadar voli mandatarja za sestavo zvezne vlade, kadar raz- glaša ustavo ter kadar tako skleneta obe zbornici, torej ni smi- selno pričakovati, da bi določal zakonodajni postopek ali delo po odborih. Poslovnik, kakršen je bil sprejet, je bil po vsebini zelo skromen in ni mogel jamčiti ne demokracije ne federalnih načel. Poslovnik ni govoril o razmerju med vlado in skupščino, razen v načinu izvolitve mandatarja in vlade, niso pa opredeljeni nobeni instrumenti nadzora, s katerimi bi skupščina lahko pre- verjala delovanje vlade v skladu z njenimi odločitvami in njeno odgovornost. Bolj natančno sta delo skupščine opredeljevala poslovnika, ki sta ju sprejeli zvezna skupščina in skupščina narodov vsaka zase na svojih prvih sejah 6. decembra 1945. 493 Poslovnika za obe skupščini sta bila sprejeta po istih načelih, razlikujeta se le v dru- gem odstavku 3. člena, ki govori o razveljavitvi mandatov in se torej nanaša na način izvolitve, zato lahko govorimo le o enem. Poslovnik je predvideval organizacijo dela obeh skupščin po odborih, med katerimi je bilo določenih pet stalnih odborov (1. ustavodajni, 2. za gospodarstvo in finance, 3. mandatni in imunitetni, 4. administrativni ter 5. za prošnje in peticije), po- sebni odbori pa naj bi se ustanavljali sproti, po potrebi (42. člen), in bi trajali samo, dokler ne bi opravili svojega dela. V primeru neskladja med skupščinama, ki sta morali obe potrditi predlog zakona, da je ta lahko začel veljati, je bil predviden koordina- cijski odbor, ki je imel nalogo uskladiti dopolnila obeh zbornic. Odbori so se volili po listah in po načelu sorazmernega pred- stavništva na predlog najmanj desetih poslancev (9. člen). Na sejah odborov so lahko poleg njegovih članov govorili le še člani vlade in vladni poverjeniki, v 18. členu pa je bilo določeno, da 493 Poslovnik Zvezne skupščine Ustavodajne skupščine, UL FLRJ, št. 98/906, 18. 12. 1945 in Poslovnik Skupščine narodov Ustavodajne skupščine, UL FLRJ, št. 99/906, 21. 12. 1945. 167 mora sejam odbora prisostvovati tudi minister, čigar zakonski predlog je v razpravi. Poleg običajnih delovnih odborov je bil predviden tudi poseben odbor predsednikov poslanskih klubov, ki so šteli najmanj 5 članov, manjše skupine pa so lahko sporazu- mno določile skupnega predstavnika (21. člen). Predsedovanje temu odboru je bilo predvideno izmenično, njegovo delo pa je bilo odločanje o vseh vprašanjih, ki zadevajo skupščinsko delo zaradi sporazuma, glede pospešitve dela in skrajšanja postopka pri razpravljanju in glasovanju. Odbor je odločal soglasno, se- jam pa so smeli prisostvovati tudi predsednik oz. eden od pod- predsednikov skupščine ter predsednik oz. eden od podpred- sednikov vlade. Poslovnik ni jasen, ali so slednji imeli pravico glasovanja. Ta odbor je bil nekakšen kolegij, ki je dejansko dolo- čal trajanje dolžine seje, vrstni red zadev in vrsto postopka, po katerem bodo predlogi obravnavani, vse njegove odločitve pa je morala skupščina brez razpravljanja sprejeti ali zavrniti. Poslovnik je določal dvostopenjski zakonodajni postopek (44. člen): prva faza je pomenila razpravo in glasovanje o pre- dlogu v načelu, druga faza pa debato o posameznih poglavjih, na koncu katere je sledilo drugo in končno glasovanje o predlogu v celoti. Zakonodajno iniciativo je imela vlada in posamezni posla- nec, ki je smel predložiti zakon v jeziku svojega naroda, iniciativa državljanov ni bila predvidena. Kljub temu je bila v poslovniku zagotovljena možnost državljanov, da še bolj neposredno vplivajo na dnevno agendo skupščine, kot bi to lahko npr. z vlaganjem za- konskih predlogov. Z ustanovitvijo stalnega odbora za prošnje in pritožbe se je odprl neposredni dostop državljanov do skupščin- skih razprav, saj je odbor prispele prošnje in pritožbe razvrščal ter pošiljal naprej na pristojna ministrstva, če pa je presodil, da sodijo na sejo skupščine, je o njih sestavil poročilo in z njimi postopal kot z zakonskim predlogom (55. člen). Poslovnik je predvidel tudi skrajšani postopek, ki je zahte- val samo enkratno glasovanje v celoti. Čas govora za posamezne poslance je bil široko odmerjen: govor poslanca v imenu poslan- ske skupine v načelni razpravi ni smel biti daljši od ene ure in 168 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? pol, posameznikov govor pa ni smel trajati več kot eno uro (33. člen). V debati o posameznostih je bil govor poslanca v imenu poslanske skupine omejen na največ pol ure, vseh ostalih pa na četrt ure. V primeru sprejemanja ustave te omejitve niso veljale. Takšen širok časovni interval je prej kot demokratično svobodo govora omogočal možnost, da se bo nova skupščina spremenila v debatni krožek, česar so marksisti obtoževali meščanski par- lament. Po drugi strani je poslovnik skušal zagotoviti izmenjavo mnenj in torej pravi parlamentarni proces »prepričevanja«, saj je v razpravi uveljavljal načelo, da se na govornici izmenjujejo poslanci, ki so »za« predlog, in tisti, ki so »proti« predlaganemu aktu (31. člen). T udi v primeru skrajšanega postopka je bilo pred glasovanjem predvideno poslušati enega zagovornika in enega nasprotnika predloga (44. člen), kar pa se v praksi, npr. na 2. redni seji zvezne skupščine, pa tudi skupščine narodov ob spre- jemanju zakona o Narodni banki Jugoslavije, ni upoštevalo. 494 O končni odločitvi je skupščina lahko glasovala le, če je bil dose- žen kvorum: za odločanje o zakonu je bila potrebna prisotnost več kot polovice od skupnega števila poslancev, za glasovanje o ustavi pa vsaj dve tretjini poslancev (57. člen). Poslovnik je predvidel nadzorne instrumente v obliki po- slanskih vprašanj in interpelacije tako za predsednika skupščine kot tudi za člane vlade, te pa so lahko postavljali oz. vlagali posa- mezni poslanci (54. člen). Člen je nejasno formuliran in iz njega ni mogoče jasno razbrati, kakšne posledice lahko ima razprava o interpelaciji oz. ali pride do končnega glasovanja. Nejasno je tudi, ali je bilo možno vlagati interpelacijo na celotno vlado oz. glasovanje o nezaupnici. Za nadzor dela predsedstva skupščine poslovnik ni vseboval nikakršne osnove, npr. ustavno obtožbo, čeprav je bilo to odgovorno skupščini kot celoti in je opravljalo pomembne državniške funkcije. Prav tako ni bilo predvideno ustanavljanje npr. preiskovalnih komisij, 495 ki bi skupščini omo- 494 2. redna seja Zvezne skupščine, 15. 1. 1946, stenografske beležke, v Nešović (Zasedanje, str. 193–196). 495 Sovjetska ustava iz leta 1936 je ustanavljanje preiskovalnih teles kot nadzorni instrument predvidela v členu 51, vendar pa jim kljub nekaterim poskusom ni uspelo bistveno vplivati na svet ministrov (Vanneman, The Supreme, str. 110). 169 gočale nadzor tudi nad širšim krogom politikov in javnih funk- cionarjev. Poslovnik je poleg že omenjenih načel impliciral obliko- vanje poslanskih klubov oz. skupin v skupščini, vendar nikjer ne govori eksplicitno o njih ali podrobneje določa njihove vloge ali načina organiziranja. Omejitve za registracijo kluba niso bile podane, vsaka skupina, ki je štela več kot pet poslancev, pa je imela pravico poslati svojega predsednika v odbor predsedni- kov klubov, ki je odločal o poteku sej in zakonodajnih postop- kih. Poslanske skupine oz. klubi v primerjavi s posameznimi poslanci po poslovniku niso imeli veliko pravic: medtem ko je bila nadzorna in zakonodajna (iniciativna) funkcija vezana na posameznega poslanca, je imel klub kot celota npr. možnost izraziti svoje mnenje v največ petminutni pisani izjavi, v raz- pravi pa je bilo poslancu, ki je govoril v imenu celotne skupine, odmerjenega več časa. Večji poslanski klubi bi po poslovniku lahko omogočali okvir za nekatere skupinske akcije poslancev: npr. predlaganje osnutka ustave, za kar je bilo treba zbrati pod- poro 20 poslancev, ali predlaganje, naj se seja zaključi po pred- stavitvi mnenj vseh klubov, za kar je bilo treba zbrati podporo 30 poslancev. Poslanci so bili v ustavodajno skupščino organizirani v po- samezne politične skupine, od katerih je bila največja skupina poslancev Ljudske fronte, samostojno pa so obstajale manjše politične skupine, ki so privolile v skupen nastop z LFJ na vo- litvah. Te skupine niso aktivno nastopale v delu skupščine kot celote, čeprav so očitno imele svoje forume, kjer so oblikovale svoja stališča, kar je vidno iz načelnih govorov o osnutku ustave na ustavodajnih odborih, kjer so posamezni nastopajoči predsta- vljali mnenja svojih skupin. Tako je v ustavodajnem odboru zve- zne skupščine npr. Dragoljub Jovanović govoril v imenu Narodne kmečke stranke, Vladimir Simić v imenu Jugoslovanske republi- kanske demokratske stranke, Miloš Moskovljević v imenu Zveze kmetovalcev, Ivan Grandja kot predstavnik Hrvaške republikan- ske kmečke stranke ter Sava Kosanović za samostojne demokrate. 170 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? Tudi v ustavodajnem odboru skupščine narodov so nekateri po- slanci govorili v imenu svojih političnih skupin oz. predvojnih strank in ne v imenu naroda, ki so ga tam zastopali (npr. Jaša Pro- danović za republikansko in Carević za demokratsko skupino). Ustavodajna skupščina je bila pravzaprav sestavljena plu- ralno, čeprav je na volitvah nastopila samo ena lista in so se stranke, nastopajoče v okviru LFJ, morale strinjati z njenim programom. Politične skupine pa v delovanju skupščine niso zasedale tako pomembne vloge, kot jo imajo običajno v sodob- nih parlamentih, kjer te predstavljajo politično »infrastruk- turo«, ki ima zagotovljeno financiranje in strokovno pomoč za optimalno delo, po drugi strani pa jim registriranje skupine zagotavlja sodelovanje pri vodenju dela in omogoča uporabo nekaterih mehanizmov, ki so vezani na določeno število po- slancev oz. na poslansko skupino (npr. sodelovanje v odborih, vlaganje interpelacij in amandmajev, ustanavljanje preiskoval- nih komisij, več možnosti in časa za predstavljanje mnenja). Ob tem moramo upoštevati dejstvo, da v sodobnih parlamen- tarnih ureditvah takšen sistem dela poslanskih skupin določa pluralna sestava parlamentov in predpostavka, da si vsaj ne- katere poslanske skupine nasprotujejo tudi glede temeljnih političnih vprašanj, kar ima za posledico konfrontacijo različ- nih argumentov, ki naj bi dala rezultat v obliki dobre (javne) politike. Prva jugoslovanska socialistična skupščina pa ni bila namenjena tekmovanju med različnimi političnimi opcijami, temveč boju med »starim« in »novim«, 496 ki je potekal na vo- litvah, ustavodajna skupščina pa naj bo »močna« in »enotna«, da bi lahko podprla »napredni« program za nadaljnji razvoj družbe. Poslovnik skupščine je poudarjal individualno delo in od- govornost poslancev, kar je razvidno iz opisanih določb. Že v ustavi je bila v 7. členu zagotovljena tudi pravica do odpoklica poslancev, kar je vsaj navidezno povečalo odgovornost poslan- 496 AJ, fond 3, fascikel 5, zapisnik seje Komisije za ustavo pri Ministrstvu za konstituanto, 15. 9. 1945. 171 cev do svojih volivcev, vendar je bil ustrezen zakon za uresniči- tev te pravice sprejet šele ob koncu mandata. Poslovnik je sicer, kakor tudi nova ustava, zagotavljal imuniteto izvoljenih pred- stavnikov in dnevnice za čas trajanja zasedanja, ne pa rednih plač, kar je poleg imperativnega mandata pomenilo odstop od profesionalizacije poslanskega dela. Tako opremljena z načeli za delovanje se je ustavodajna skupščina lahko lotila svojega primarnega projekta – spreje- manja ustave. Obe skupščini sta na prvih rednih sejah izvolili po 31 članov v svoj ustavodajni odbor, kakor sta to določala 10. člena obeh poslovnikov. Zvezna skupščina je med Slovenci v svoj ustavodajni odbor izbrala ministra za konstituanto Edvarda Kardelja, Maksa Šnuderla, Miho Marinka in Jožeta Lampreta. Poleg Kardelja pa je bilo v kvoto skupščinskih poslancev izbra- nih še šest ministrov zvezne vlade: Sulejman Filipović (za goz- darstvo), Andrija Hebrang (za industrijo), Vasa Čubrilović (za kmetijstvo), Zlatan Sremec (za ljudsko zdravje), Vlado Zečević (za gradnje) in Sava Kosanović (za informacije). 497 Skupščina narodov je med člane svojega ustavodajnega od- bora izbrala pet slovenskih poslancev, med njimi ministra za Slo- venijo Edvarda Kocbeka, Aleša Beblerja, Toneta Hafnerja, Franca Lubeja in Josipa Rusa. Tudi v tem odboru so bili dobro zastopani ministri zvezne vlade: poleg Kocbeka še Bane Andrejev (za ru- darstvo), Pavle Gregorić (za Hrvaško), Frane Frol (za pravosodje), Jaša Prodanović (za Srbijo) in Todor Vujasinović (za promet). 498 497 1. redna seja Zvezne skupščine, 6. 12. 1945, stenografske beležke, v Nešović (Zasedanje, str. 71). 498 1. redna seja Skupščine narodov, 6. 12. 1945, stenografske beležke, v Nešović (Zasedanje, str. 78). 172 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? Ustavodajni odbori Ustavodajna odbora skupščine sta začela zasedati 10. de- cembra 1945. V ustavodajnem odboru zvezne skupščine (dalje UO ZS) je ob predsedniku Moši Pijadeju sedel kot sekretar Slove- nec Makso Šnuderl. Ustavodajnemu odboru skupščine narodov (dalje UO SN) je predsedoval Božidar Maslarić, za sekretarja pa je bil izvoljen Mitar Bakić. Čeprav sta bila odbora enakopravna, je večina vsebinskih polemik potekala v UO ZS, ki je tudi za zase- danja porabil za polovico več časa kot US SN. Ker sta prva ustava in proces njenega nastajanja temeljna za celotno jugoslovansko zgodovino, v naši študiji temu namenjamo največ prostora. Pri osnutku ustave odbora nista imela izbire, saj je bil pre- dložen samo eden, ki je bil sočasno podan tudi v javno razpravo. Tako se je za edino suvereno pravico, ki je ostala ustavodajni skupščini in si je partijsko vodstvo ni prisvojilo zase, izkazala raz- prava o ponujenem osnutku. V nasprotju s trditvijo, da v ustavo- dajni skupščini »ni prihajalo do polemičnih in kritičnih stališč«, 499 moramo zatrditi, da je ravno v UO ZS začel potekati pravi boj za ustavo, ki jo je Kardelj že napovedal na ustavni komisiji ministr- stva za konstituanto. Začel se je boj »med starim in novim«, t. i. »dialektični proces rušenja – graditve«, v katerem proletariat pri osvajanju države ni smel prevzeti in uporabiti obstoječega stroja države, ampak ga je moral razbiti in zgraditi novega. 500 Kot prvi je nastopil Kardelj in predstavil osnovna načela državne organizacije. V obrazložitvi ustavnega načrta je pou- daril enotnost oblasti in demokratični centralizem kot temeljni načeli novega družbenoekonomskega sistema. Jugoslavija naj bi postala nova ljudska država, ki je nov tip resnične demokracije, v kateri je občeljudsko premoženje v rokah države. 501 Poudaril je ravno spremembo oblasti, ki jo je sedaj prevzelo ljudstvo, kot 499 Vodopivec, Slovenski parlamentarizem, str. 266. 500 Šnuderl, Zgodovina ljudske oblasti, str. 11–12. 501 Edvard Kardelj (minister za konstituanto): Obrazložitev osnutka ustave FLRJ, v Nešović (Zasedanje, str. 106–109). 173 največjo spremembo med starim in novim sistemom. 502 Karde- ljeva utemeljitev je bila v nekaterih primerih kontradiktorna – medtem ko naj bi bila nova oblast napredna, resnično ljudska in ustrezna željam širokih ljudskih množic, saj »v nasprotnem pri- meru ne bi bila v resnici demokratična«, pa je nekaj trenutkov naprej te iste ljudske množice imenoval za »zaostale« in »ne- zavedne«, kar je v preteklosti omogočilo, da je te množice iz- koriščala manjšina. 503 Takšna nova »ljudska« oblast je pomenila najprej odpravo monarhije in v drugi točki organizacijo ljudskih odborov na terenu, kar je tako v političnih skupinah v LFJ kot v ljudeh zbujalo zaupanje in navdušenje. 504 Navdušenje nad tem vidikom ljudske oblasti je izrazil tudi Dragoljub Jovanović, star politik, predstavnik Narodne kmečke stranke znotraj LFJ, z dobrim posluhom za demokracijo, ki je delo v novi skupščini začel, »kakor da se ni nič spremenilo«. 505 V svo- jem znamenitem govoru o osnutku ustave v načelu, ki predstavlja sinonim opozicije v komunistični Jugoslaviji, je izpostavil najprej dosežke ustavnega osnutka: federalizem, republiko in demokra- cijo, pri čemer se je izrazil za enotnost oblasti in proti montesqui- ejevski delitvi funkcij oblasti. Koncept enotnosti po njegovem mnenju ni bil dosežek Avnoja, temveč stara ljudska težnja proti aleksandrovski drži in vidovdanski ustavi, ki je izhajala iz opo- zicijskih uporov leta 1919. 506 Jovanović je definiral štiri elemente enotnosti: ozemeljsko celovitost, enotnost oblasti, enotnost vod- stva ter boj proti sovražnikom in ljudem, ki ne zaupajo temu redu. Ugotavljal je, da se enotnost političnega vodstva izraža prek štirih instrumentov – prek močne zvezne oblasti (ena skupščina in ena vlada), prek vojske, ki je homogena po politični ideji, prek komu- nistične partije ter prek enotnosti (ljudske) oblasti. 507 502 Skupna seja ustavodajnih odborov Zvezne skupščine in Skupščine narodov, 10. 12. 1945, stenografske beležke, v Nešović (Zasedanje, str. 110). 503 Prav tam. 504 Glej npr. množico navdušenih pozdravov s celotnega območja Jugoslavije, še posebej veliko pa iz slovenske Primorske, ki v tem trenutku še ni bila uradno priključena k novi državi (AJ, fond 3, fascikel 7, dokumenti od 1 do 260). 505 Koštunica in Čavoški, Stranački pluralizam, str. 89. 506 2. seja UO ZS, 11. 12. 1945, stenografske beležke, v Nešović (Zasedanje, str. 117). 507 Prav tam, str. 118. 174 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? Jovanović se je v svojem govoru posebej posvetil komu- nistični partiji kot poroku enotnosti političnega vodstva. Kljub temu da je samo sebe razglašala za avantgardo delavskega ra- zreda, je Jovanović posvaril, da bi se lahko KPJ namesto v vlogi vodilne sile znašla v položaju cokle razvoja političnega sistema. Nevarnost enopartijskega sistema nove Jugoslavije je primerjal z nerešeno narodno problematiko stare: »Če ne bomo priznali pravice do obstoja vsem družbenim silam, vsem političnim si- lam, ki bi želele delovati, če bomo te politične sile umetno dušili, trgali, če bomo spodkopavali njihove vrhove ali onemogočali, da bi se organizirale, se lahko zgodi, da bo imela nova Jugoslavija škodo zaradi političnega pritiska, kot je imela škodo stara Jugo- slavija zaradi nacionalnega pritiska.« 508 Rešitev je videl v ohra- njanju pluralnega značaja LFJ, za katero pa je komunistična par- tija že vodila politiko poenotenja in ostalih članic ni štela sebi enakovrednih. Poleg te politične kritike je na koncu dodal še tri temeljne pripombe k osnutku ustave: ocenil je, da teži k etatiza- ciji in preveliki birokratizaciji s poudarjanjem samo državnega sektorja nasproti zadružnemu in zasebnemu, da je premalo po- skrbljeno za kmete in zadružništvo ter da ustava ne jamči pra- vice do dela, marveč o delu govori samo kot o dolžnosti. 509 Svojo odkrito politično držo je hitro plačal s politično dis- kreditacijo v skupščini in zunaj nje. Naslednji dan sta mu od- govorila minister za konstituanto Kardelj in predsednik UO ZS Pijade. Kardelj je Jovanovićev govor označil za kontradiktornega in ga postavil v tabor nasprotnikov ustave, ljudske oblasti in demokracije, šovinistov, separatistov in reakcionarjev na vasi. Nje- govo zaskrbljenost glede enostrankarskega sistema in vloge komu- nistične partije v novi državi je izenačil z zavračanjem vsega, kar je v Jugoslaviji nastalo med vojno, za frontalni udarec novi Jugosla- viji. Obtožil ga je, da so v njegovem govoru argumenti starih sil, ki pričakujejo intervencijo iz tujine, da so ti argumenti enaki tistim 508 Prav tam, str. 120. 509 Prav tam, str. 124–125. 175 sovražnikov Sovjetske zveze in sorodni elementom belogardistov, ker je zagovarjal strankarske tradicije v Sloveniji in na Hrvaškem. 510 Jovanović se je na te besede odzval s pojasnilom, da se ne bojuje proti ustavi, temveč proti ustavodajalcem, njihovim do- sedanjim političnim metodam in političnemu vodstvu. Pijade je Jovanovićev govor prav tako označil za reakcijo od zunaj. Jo- vanović se po njegovem mnenju še ni otresel šovinizma in je njegova kritika neprimerna. Tudi pravice narodov do odcepitve ni bilo treba pisati v ustavo, ker je ljudstvo že samo pokazalo, da želi biti skupaj, takšno zahtevo pa po njegovem mnenju lahko dajo samo reakcionarji, ker so proti ljudski republiki. 511 Poudaril je še, da komunistična partija ne more biti odgovorna za vse na- pake LFJ ter da je ustava originalna, ne sovjetska. Jovanović je že takrat videl razliko med »ljudsko« fasado politično-institucionalne ureditve in njeno »boljševiško« vse- bino, ki je spominjala na Potemkinovo vas, kakor je to slikovito opisal Pirjevec. 512 Jovanovićeva usoda je dala odgovor na vpra- šanje o mestu frontovske opozicije. 15. maja 1947 je dalo pred- sedstvo ljudske skupščine FLRJ odobritev za začetek kazenskega postopka zaradi povezav s pomembnimi predstavniki politične emigracije proti Dragoljubu Jovanoviću. Ta je bil takoj obsojen na odvzem svobode za devet let in izgubo političnih ter posa- meznih državljanskih pravic za tri leta. Izkazalo se je, da je po- stal zapor edino mesto za opozicijo. 513 Vendar pa enaka usoda ni doletela vseh kritikov. Srbski poslanec Jaša Prodanović je v UO SN npr. večkrat zavzel pre- cej ostro stališče tako do osnutka ustave kot do komunistov. V svojem načelnem govoru je odkrito svaril pred omejevanjem svobode, ker to poraja upor, pred vero v nezmotljivost ljudstva in pred samoomejevanjem dela ustavodajne skupščine na pre- 510 3. redna seja UO ZS, 12. 12. 1945, stenografske beležke, v Nešović (Zasedanje, str. 135– 142). 511 Prav tam, str. 147. Zanimivo, da je bila na koncu pravica narodov do odcepitve zapisana v ustavo prav na izrecno Kardeljevo zahtevo. 512 Pirjevec, Jugoslavija, str. 155. 513 Koštunica in Čavoški, Stranački pluralizam, str. 92–93. 176 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? prosto registriranje avnojskih sklepov. 514 Prodanović je ves čas ostal zvest zagovornik strankarskega pluralizma v ljudski fronti, vendar se je že od samega začetka sprijaznil z dejstvom, da v LFJ ne bo ne enakopravnega sodelovanja ne enakopravne ude- ležbe vseh strank pri odgovornosti in pri izvrševanju oblasti, v nasprotju z Dragoljubom Jovanovićem. Kot ugotavljata Koštu- nica in Čavoški, je Jovanović vladajočo oblast odkrito izzival, medtem ko se je Prodanović omejil bolj na načelna opozorila, pa tudi njegovi najbližji sodelavci so se očitno sprijaznili z dru- gorazredno vlogo. 515 S takšnim podrejanjem so si republikanci zagotovili mesto v LFJ in pravico do izdajanja svojega lista Repu­ blika. Počasi so se vse bolj stapljali v fronto, pa tudi Republika, ki je bila vse do konca označena za opozicijski tisk, je leta 1956 prenehala izhajati. Nadaljnja razprava je načeloma potekala veliko bolj po okusu nove oblasti. Kritika, če je bila, je bila izražena veliko bolj milo. Simić, predsednik zvezne skupščine, je v imenu Jugoslovan- ske republikanske demokratske stranke najprej pohvalil dosežke nove ustave (samoodločba narodov, federalizem in republika), svojo kritiko pa podal na tista načela njegove stranke, ki v ustav- nem osnutku niso bila dovolj izražena: da ustavni osnutek ljud- stvu kot celoti na zvezni ravni ter narodom v federalnih enotah ni zagotavljal zakonodajne iniciative, da pravica do referenduma ni zadovoljivo formulirana ter da ustava ne omogoča nacionalizacije proizvajalnih sredstev. 516 Na ta slednji komentar je prav tako od- govoril kar minister za konstituanto Kardelj in pojasnil, da nacio- nalizacije niso smeli neposredno zapisati v ustavo, ker bi to ljudi prestrašilo, jo pa omogočajo druge ustavne določbe. 517 Ostali člani odborov, ki so načelno govorili o ustavi, so kot najvišji pridobitvi nove ustave poudarjali republikansko in fede- 514 2. redna seja UO SN, 11. 12. 1945, stenografske beležke, str. 499–510. 515 Koštunica in Čavoški, Stranački pluralizam, str. 82. T u imamo v mislih Simićevo izjavo kot repliko na Jovanovićeve očitke o prisvajanju zaslug in oblasti s strani komunistov, da so republikanci pripravljeni vleči voz tudi, ne da bi dobili kapljico vode (na 2. redni seji UO ZS, 11. 12. 1945, v Nešović (Zasedanje, str. 132)). 516 3. redna seja UO ZS, 12. 12. 1945, stenografske beležke, v Nešović (Zasedanje, str. 132). 517 Prav tam, str. 151. 177 rativno obliko države ter ločitev cerkve od države; o slednjem so govorili tudi slovenski člani ustavodajnih odborov. V imenu slovenske sekcije LFJ je v ustavodajnem odboru zvezne skup- ščine govoril Makso Šnuderl. Poudaril je negativno vlogo Kato- liške cerkve v politiki pred vojno in med njo, zato je kot pravilno ocenil odvzem pooblastil Cerkvi na področju vodenja matičnih knjig, izključnega sklepanja zakonskih zvez in obveznega pou- čevanja verouka v šolah. 518 V UO SN sta v načelu govorila dva slovenska poslanca, oba v slovenskem jeziku. Josip Rus je pou- daril zgodovinsko nujnost takšnega razvoja Jugoslavije, ki brez Sovjetske zveze ne bi bila mogoča, ter poudaril, da »ima ustavni načrt za slovenski narod izredno zadostljiv pomen«. 519 Tudi Lu- bej je zelo na dolgo govoril o slabostih kraljevine in o zaslugah narodnoosvobodilnega boja za slovenski narodni razvoj, pri če- mer ni pozabil posebej poudariti Titove vloge. Poslanci so nasploh v svojih govorih pogosto razpravljali o stari Jugoslaviji kot o sinonimu za nedemokratičnost, korupcijo in izkoriščanje. Utrdilo se je prepričanje, da gre za utrjevanje pridobitev narodnoosvobodilnega boja in socialistične revolu- cije. Ravno to prepričanje je bilo verjetno vzrok za resnično ve- liko navdušenje tako med poslanci kot med ljudstvom: odprava monarhije, ustanovitev federalnih enot po narodnostnem na- čelu ter organizacija ljudskih odborov, sploh prva organizacija narodnih državnih oblik za nekatere narode ter za Slovenijo in Hrvaško še pridobitev velikega dela nacionalnega ozemlja, pa tudi ločitev cerkve od države, zagotavljanje nekaterih osebnih in so- cialnih pravic in vpeljava nekaterih novih oblik gospodarstva so imeli resnično revolucionarni značaj glede na prejšnje stanje. V tem »zanosu«, ki ga je močno podpirala propaganda, ki jo je or- ganizirala še vedno ilegalna KPJ, so tako marsikateri poslanci kot večina ljudstva spregledali vzporedno dogajanje: montirani sodni procesi, politične čistke in preganjanje, omejevanje svobode in to- talni nadzor, škodljivo gospodarjenje ter ideološka indoktrinacija. 518 4. redna seja UO ZS, 13. 12. 1945, stenografske beležke, v Nešović (Zasedanje, str. 153–156). 519 2. redna seja UO SN, 11. 12. 1945, stenografske beležke, str. 560–563. 178 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? FLRJ je vse bolj drsela v pravi totalitarni sistem z eno vseobsega- jočo in vsepojasnjujočo ideologijo – enostrankarskim vodenjem s kultom osebnosti, ki je temeljilo na mobilizaciji množic. Kljub temu pa v tem trenutku razpravljanja o osnutku ustave, decembra 1945 in januarja 1946, še lahko govorimo tako o pluralizmu kot o dejanskem spopadu različnih mnenj glede posameznih rešitev, ki je potekal na nadaljnjih sejah ustavodaj- nega odbora zvezne skupščine. Boj za ustavo se je dejansko za- čel v razpravi o posameznostih, kjer se razpravljavci niso vedno strinjali med sabo, glasovali so v nasprotju s predloženimi sklepi ali se vzdržali. V teh debatah o posameznih določilih pa se je tudi izjasnilo razumevanje nekaterih ustavnih določil, ki so do- puščala zelo različne interpretacije. Člani odborov so obravnavo posameznih členov začeli na svoji 5. seji 14. decembra 1945. Zelo pomembno vlogo je pri tem odigral predsednik UO ZS Moša Pijade, ki je pogosto nastopal kot nekakšen varuh po eni strani pred veliko revolucionarno vznesenostjo nekaterih poslancev, po drugi pa kot zaščitnik in- teresov nove oblasti in s tem ustavnega osnutka. Tako je npr. zavrnil kot nepotrebna dva Moskovljevićeva predloga: o pou- darjanju boja v prvem členu ne samo proti fašizmu, temveč tudi proti lastnim izdajalcem, ter predlog o jasni navedbi uradnih je- zikov in njihovi enakopravnosti. 520 Predsednik UO SN po drugi strani ni igral pomembne vloge v usmerjanju razprav. Medtem ko so v UO ZS zelo malo govorili o prvem delu ustave, se je v UO SN vnela živahnejša razprava, v kateri je so- deloval tudi Kardelj. Zogović se je zavzel za to, da bi morali v prvem členu bolj poudariti suverenost republik, pri tem pa ga je Kardelj, ob nasprotovanju Rusa, podprl. 521 Rus in Kardelj sta si prišla na isti seji še dvakrat navzkriž glede svojih pogledov na ustavo. Prvič je Kardelj kot minister, odgovoren za ustavo, zavrnil Rusov predlog o spremembi »organov državne oblasti« v »organe države« z argumentom, da bi to premaknilo poudarek 520 5. redna seja UO ZS, 14. 12. 1945, stenografske beležke, str. 119. 521 6. redna seja UO SN, 17. 12. 1945, stenografske beležke, str. 568–586. 179 na predstavniški značaj oblasti namesto na ljudski demokratič- ni. 522 Drugič je Kardelj iz »politične koristi« zavrnil Rusove po- misleke, da je nastal pleonazem v 9. in 10. členu ustave, ki oba govorita o varovanju suverenosti republik. Kardelj je razložil svoj pogled na suverenost, ki jo je opredelil kot ljudsko, ne kot narodno značilnost: Suverenost, vsaj jaz tako razumem, pomeni samostojnost ljudstva, svobodo ljudstva, da samo odloča o vprašanjih, ki se ga tičejo, da sam svobodno, neomejeno upravlja s se­ boj. Ljudstvo je v tem smislu suvereno, ne suvereno kot kaka nacija, ampak v tem smislu, da je suvereno kakor ljudstvo tako v okrožju kot v okraju, suvereno, da svobodno odloča o svojih zadevah. Suverenost je treba razumeti v celoti kot 522 Prav tam, str. 590–591. Vodstvo Ustavodajne skupščine (od leve proti desni): podpredsednik Zvezne skupščine Vladimir Simić, predsednik Skupščine narodov Josip Vidmar, predsednik predsedstva Ustavodajne skupščine dr. Ivan Ribar in podpredsednik predsedstva Ustavodajne skupščine Moša Pijade. (Nešović, (ur.), Zasedanje Ustavodajne skupščine, po str. 192.) 180 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? pravico ljudstva, da upravlja samo s seboj. Tako je suvere­ nost posameznih delov omejena s suverenostjo celote. 523 Rus se je potem zadovoljil s to Kardeljevo razlago, ni pa bil z njo zadovoljen Prodanović, ker je menil, da se z načinom sprejemanja zvezne ustave pred republiškimi dejansko krati su- verenost republik, saj s tem zveza podeljuje pravice republikam, ne pa republike zvezi. 524 Ker so komunisti kot odločitev narodov za federalizem šteli svojo zmago na volitvah, kjer pa je obstajala samo ena možnost, je federalizem nastajal bolj kot ne iz cen- tra. To pomanjkanje jasne politične opredelitve za federativno državo je morda vplivalo tudi na Kardeljevo zagovarjanje suve- renosti republik oz. narodov, saj se je prav dobro zavedal moči nacionalnih čustev. Debata o predlogu ustave je potekala zelo intenzivno, s so- očenjem različnih mnenj, čeprav je v večini primerov prihajalo bolj do stilističnih kot vsebinskih popravkov. Različni pogledi na določene rešitve so se odrazili tudi pri glasovanju o končnih verzijah členov, kjer se odločitve niso sprejemale enoglasno in so jasno zabeleženi tudi glasovi proti podanim predlogom. 525 Razprava o II. poglavju ustavnega osnutka, o ljudski obla- sti, je točno pokazala, kako so si vladajoči komunisti zamislili nov družbenoekonomski sistem. Med člani obeh odborov se je namreč zataknilo razumevanje novega sistema ljudskih od- borov in skupščin, delno tudi zaradi različnih pomenov, ki jih imajo te besede v posameznih jezikih. Pijade, predsednik UO ZS, ki je v času vojne sam aktivno sodeloval pri razvoju ljudske oblasti, je pojasnil, da je to prav- zaprav odborska oblast, torej izvajanje oblasti ljudstva prek sis- tema ljudskih odborov, ki sega od najnižjih upravno-teritorial- nih ravni (vaških) pa vse do republiške in zvezne skupščine. Po tej analogiji so tudi skupščine na neki način ljudski odbori, ki 523 Prav tam, str. 596. 524 Prav tam, str. 598. 525 Glej npr. glasovanje o 1. in 2. členu osnutka ustave FLRJ, 5. redna seja UO ZS, 14. 12. 1945, stenografske beležke, str. 129; ali glasovanje o 6. členu osnutka ustave FLRJ, 6. redna seja UO SN, 17. 12. 1945, stenografske beležke, str. 592. 181 pa jim zvezna in republiška ustava drugače od ostalih določata obseg zakonodaje, ki jo lahko sprejemajo. Poudaril je, da odbori niso neka kamuflaža za sovjete, saj »značaju, kakršnega bi mo- rala imeti naša republika, ne bi niti slučajno odgovarjala sovjet- ska ureditev ne zaradi načina, na katerega so sovjeti nastali, v podjetjih, delavnicah, vojski, na vaseh, pa tudi sam način obstoja ne bi opravičeval takšnega izenačevanja«. 526 Po drugi strani je sekretar tega istega odbora, Šnuderl, v svojem učbeniku za štu- dente prava zapisal, da sta si bili sovjetska in nova jugoslovanska oblast sorodni. 527 Kajti ljudska oblast je kakor sovjetska oblast rezultat revo­ lucije, je orodje in organ te revolucije, ki duši odpor strmo­ glavljene reakcije, tj. izkoriščevalcev, in izvaja revolucijo še naprej, do zmage socializma. NOO so sovjetom sorodni, a ne identični organi. Ljudska oblast je bila torej sredstvo za osvojitev državne oblasti; to ugotavlja tudi naloga zgodo­ vine ljudske oblasti. Ljudska oblast je pa tudi sredstvo za ohranitev ljudske oblasti, za popoln zlom kapitalizma, za izgraditev socializma, za boj zoper imperializem. 528 To Šnuderlovo pojasnilo nam omogoča razumevanje od- nosa med ljudsko oblastjo in sovjetskim sistemom, saj se v njem odraža bolj leninistično kot stalinistično razumevanje funkcije sovjetov. Lenin sam je namreč videl vlogo sovjetov predvsem kot način samouprave na lokalni ravni in ne toliko kot sred- stvo za osvojitev oblasti. 529 Enako je tudi Kardelj v obrazložitvi osnutka ustave ljudske odbore opredelil kot »resnično samou- pravne organe«, ki delujejo od spodaj navzgor in tvorijo eno- tnost oblasti kot nov in višji tip resnične demokracije. 530 Čeprav se po drugi strani določbe iz osnutka ustave FLRJ glede delova- nja ljudskih odborov in sovjetske ustave 1936 glede sovjetov niti 526 Prav tam, str. 135–137. 527 Šnuderl, Zgodovina ljudske oblasti, str. 14. 528 Prav tam, str. 15. 529 Vanneman, The Supreme, str. 24. 530 Obrazložitev osnutka ustave Federativne ljudske republike Jugoslavije (minister za konstituanto Edvard Kardelj), v Nešović (Zasedanje, str. 106–109). 182 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? ne razlikujejo veliko, se je Pijade v tej svoji trditvi verjetno skušal distancirati od Stalinovega razumevanja sovjetov, ki jih je videl predvsem kot primarno sredstvo socializacije za boljševiško ideologijo, vrednote in metode za potrebe partije in njega same- ga. 531 Kočljiva mednarodna situacija konec leta 1945 in začetek leta 1946 pa je od novih jugoslovanskih oblastnikov absolutno zahtevala previdnost, saj je bil to čas pogajanj za mednarodno priznanje in meje, nepogrešljiva pa je bila tudi pomoč Uprave Združenih narodov za pomoč in obnovo (UNRRA), ki je v letih 1945–1947 Jugoslavijo reševala pred lakoto. Kot dokazuje Pirje- vec, vse to ni potekalo brez pomislekov glede novega režima in njegovih upravnih metod. 532 Tako je vsaj navidezno oblast v FLRJ pripadla celotnemu »ljudstvu« (6. člen ustave FLRJ), medtem ko 3. člen ustave Zveze sovjetskih socialističnih republik (ZSSR) iz leta 1936 določa, da oblast pripada »delovnim ljudem v mestih in na podeželju, kot jih predstavljajo sovjeti delegatov delovnega ljudstva«. Ti sov- jeti so v 2. členu ustave ZSSR opredeljeni kot politični temelj te države, ki so pridobili moč v boju proti veleposestnikom in kapitalistom ter s tem dosegli diktaturo proletariata. Potrebna je razlaga Šnuderla, da ugotovimo, da tudi v FLRJ oblast ni bila mišljena »za vse«, ampak samo za delovne ljudske množice, je demokratična država za proletarce in diktatorska država proti buržoaziji. 533 To navidezno »ljudskost« oblasti je kritiziral tudi Simić z argumentom, da bi morala ustava, ki hoče uvajati ne- posredno, torej ljudsko demokracijo, ljudstvu tudi zagotavljati takšne pravice, da bi mu to omogočilo. Pri tem je imel v mislih predvsem zakonodajno iniciativo ljudstva, vendar se je tej zah- tevi odpovedal. 534 Sistem ljudskih odborov, ki so bili v ustavnem osnutku za- mišljeni kot lokalni organi državne oblasti, je marsikomu vzbu- jal dvome o realizaciji ustavnih predpisov. Kot lokalni in s tem 531 Vanneman, The Supreme, str. 25. 532 Pirjevec, Jugoslavija, str. 165. 533 Šnuderl, Zgodovina ljudske oblasti, str. 14. 534 11. redna seja UO ZS, 30. 12. 1945, stenografske beležke, str. 390. 183 nižji organi oblasti niso bili vključeni v najpomembnejše procese odločanja na višji ravni – ne v zakonodajni postopek ne v spre- minjanje oz. oblikovanje ustave, niti niso imeli nobene vloge pri oblikovanju izvršnega organa, kakor je bilo to urejeno npr. v ja- kobinski skupščinski ustavi. Tudi ustavni predpis, da se morajo ljudski odbori pri izvajanju svojih nalog opirati na pobudo in široko udeležbo ljudskih množic ter na organizacije delovnega ljudstva, se je nekaterim zdel le kot lepa želja. 535 Čeprav so se komunisti na več mestih trudili poudariti iz- virnost pri oblikovanju novega sistema, je vendarle dokumenti- rano dejstvo, da so se pri pisanju osnutka največkrat sklicevali prav na stalinistično sovjetsko ustavo iz leta 1936, nekateri člani ustavodajnih odborov pa so si kopije te ustave prinesli kar s sabo in večkrat primerjali določbe v eni in drugi. Podobnost je vi- dna tako v strukturi kot v vsebini, čeprav si nova oblast, ki se je imela za revolucionarno, ni upala biti revolucionarna do konca oz. povsem odkrito, kar se je pokazalo na več mestih v ustavi, še bolj pa v razpravah o ustavnem osnutku. Niti v ustavi niti v imenu države ni bil opredeljen njen socialistični značaj; Kardelj je celo zatrdil, da »če smo že z ustavo določili pravico svobo- dnega podjetništva, mu moramo dati tudi pravico, da živi tako, kot lahko živi kapitalistični sistem«. 536 Prav tako ni bila v njej nikjer omenjena komunistična partija, v nasprotju s sovjetsko ustavo iz leta 1936. 537 S tega stališča lahko na sprejemanje ustave gledamo kot na proces krmarjenja med sovjetskim zgledom na eni in ustvarjanjem demokratičnega vtisa na drugi strani, kar je na dolgi rok postala usoda celotne zgodovine realsocialistične Jugoslavije. 535 Prav tam, str. 388. 536 2. seja UO ZS, 11. 12. 1945, stenografske beležke, v Nešović (Zasedanje, str. 141). 537 V 126. členu sovjetske ustave iz leta 1936 je bila sovjetskim državljanom zagotovljena pravica do povezovanja v javne organizacije (sindikate, zadružne zveze, mladinske organizacije itd.), pri čemer so se »najbolj aktivni in politično zavedni državljani v vrstah delavskega razreda in v drugih delih delavskega ljudstva zedinili v Komunistični partiji Sovjetske zveze (boljševiki), ki je avantgarda delavskega razreda v boju za krepitev in razvoj socialističnega sistema in je vodilno jedro vseh organizacij delavskega ljudstva, tako javnih kot državnih«. 184 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? Na naslednjih sejah so se poslanci lotili poglavja o osnov- nih pravicah narodov in republik, kjer je na dan prišlo vprašanje določanja razmejitve ozemlja med posameznimi republikami in vprašanje pravic manjšin v novi državi. Kljub obsežni raz- pravi, v kateri sta sodelovala tudi Šnuderl in Marinko, sta bila oba člena sprejeta skoraj brez sprememb. Pokazalo pa se je, da duh potsdamske konference ni segel do zvezne vlade SFRJ, saj je Sulejman Filipović, minister za gozdarstvo, na razpravi o manj- šinskih pravicah zavzel stališče, da so te v ustavnem osnutku preširoko formulirane ter da Nemcem »kljub demokratičnemu razpoloženju« v novi FLRJ ne bi smeli zagotavljati »vseh« pra- vic. 538 Predlog o izbrisu te besedice iz 13. člena osnutka je na seji UO SN podal minister Kardelj. 539 Razprava o delih osnutka, ki so govorili o družbenoeko- nomski ureditvi in državljanskih pravicah, je bolj natančno po- kazala obrise novega sistema, s tem pa tudi izrisala prostor za (ne)parlamentarizem. Osnutek je dopuščal državno, zadružno in zasebno lastnino, v 18. členu pa omogočal omejevanje in razlastitev v splošno korist. Na zahteve nekaterih članov, da se mora v ustavo vnesti jasna podlaga za nacionalizacijo, se je ogla- sil minister za industrijo Andrija Hebrang in naprej pojasnil, da se bo nova Jugoslavija pri planskem gospodarstvu teoretično in praktično zgledovala po ZSSR. Obračunal je z Jovanovićevo kritiko prevelikega poudarjanja državnega sektorja in zatrdil, da pripravljena formulacija daje zadostno podlago za nacionaliza- cijo, ki naj bi prva zajela tuj kapital v jugoslovanski industriji in gospodarstvu. 540 Vztrajanje pri isti formulaciji tega člena je kasneje utemeljeval s previdnostjo, podobno kot Kardelj ob predstavitvi osnutka, da bi namreč eksplicitno navajanje nacio- nalizacije lahko prestrašilo ljudi, v konkretnem primeru lastnike ladjevja, ki so po večini ostali v tujini, kar bi pomenilo gospo- 538 6. redna seja UO ZS, 17. 12. 1945, stenografske beležke, str. 149. 539 6. redna seja UO SN, 17. 12. 1945, stenografske beležke, str. 600. 540 Prav tam, str. 172–176. 185 darsko škodo za novo državo. 541 V končni verziji ustave pa so očitno odpadli tudi ti pomisleki, saj je bil na Kardeljev predlog sprejet dodaten odstavek k 18. členu, ki je določal, da je mogoče z zakonom nacionalizirati posamezne gospodarske panoge ali podjetja, če to zahteva splošna korist. Spremenjena pa je bila tudi določba o odškodnini, ki je bila v osnutku zamišljena kot obvezna, v sprejeti ustavi pa je to vprašanje ostalo prepuščeno naknadni zakonski ureditvi. 542 Prav nič se novi oblastniki niso zadrževali pri nekaterih drugih določbah novega družbenega sistema, s čimer so de- jansko privolili v tako osovraženo »logiko buržoaznega kapita- lizma« ter podredili »revolucionarne cilje« gospodarskim inte- resom države. 543 Na družbenopolitični ravni so si že v osnutku dovolili večji odmik od običajnih koncepcij ustavnega prava. Ta- koj na začetku razprave v UO ZS se je oglasil Moskovljević, da bi bilo smiselno najprej določiti pravice posameznikov in nato družbenoekonomski sistem. Predstavnik vlade Jovan Djordje- vić pa je razložil, da bi bilo edino prav to poglavje o družbe- noekonomski ureditvi postaviti na prvo mesto v ustavi, kakor je to urejeno tudi v ustavi ZSSR (opomba M. R.), vendar tega niso mogli narediti. Razlogov Djordjević ni pojasnil, verjetno pa je obveljala previdnost, ki smo jo omenili že prej. Razložil je pomen posameznih državljanskih pravic, ki po njegovem pred- stavljajo samo sredstvo za uresničevanje nekaterih ciljev. Druž- benoekonomska ureditev daje po njegovem mnenju materialno podlago osnovnim dosežkom in temeljem, na katerih počiva nova država, zato bi bile odredbe o pravicah in dolžnostih drža- vljanov popolnoma nerazumljive, deklarativne in celo fiktivne, če bi bile navedene prej. Zato je treba najprej poznati principe ljudske oblasti in družbenoekonomske ureditve, da bi se videlo, s katerimi pravicami se lahko razpolaga. 544 Tudi Kardelj je na 541 7. redna seja UO ZS, 18. 12. 1945, stenografske beležke, str. 195. 542 6. redna seja UO SN, 17. 12. 1945, stenografske beležke, str. 609. 543 Glej tudi Kardeljev odgovor Jovanoviću, 2. redna seja UO ZS, 11. 12. 1945, stenografske beležke, v Nešović (Zasedanje, str. 141). 544 6. redna seja UO ZS, 17. 12. 1945, stenografske beležke, str. 162–165. 186 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? Prodanovićevo izrecno zahtevo po večji svobodi in prepovedi cenzure v ustavi odgovoril s podobno razlago: »Gre za to, da mora biti formulacija takšna, da bo omogočila premikanje in ra- zvoj naših demokratičnih pravic, ker demokratične pravice niso nekaj absolutnega, kar velja za vse čase. /…/ Ampak menim, da [zakoni] odgovarjajo današnjemu stanju, ker bi bilo narobe, če bi dali širše svoboščine, ker bi se zakon o svobodi tiska sprevrgel v zakon za rušilce oblasti.« 545 Kardelj je s tem oblast postavil na ostalo ljudstvo, ker ji je pripisal moč podeljevanja temeljnih človekovih pravic in svo- boščin, in to v imenu zavarovanja lastne pozicije moči. Takšna razlaga, po kateri so človekove pravice podrejene oblasti, s tem pa političnemu in družbenemu sistemu, je v nasprotju z liberal- nim načelom naravnih, neodtujljivih in absolutnih človekovih pravic ter svoboščin, s tem pa tudi parlamentarizma, ki se je iz teh pravic razvijal in bil njihov nosilec. Ob drugi priložnosti je Djordjević razložil, da državljanske pravice v FLRJ nimajo vloge nekakšne protiuteži oblasti, kakor je to značilno za meščanske demokracije. Ker je oblast v novi dr- žavi ljudska, so državljanske pravice formulirane v soglasnosti, v enotnosti oblasti in državljanov, zato ne predstavljajo nobenega zavarovanja pred oblastjo ali njenega omejevanja. 546 Krepitev oblasti potemtakem pomeni tudi krepitev državljanskih pravic, pri čemer so nekateri člani odbora opozorili na neskladnost teh določb s prakso. Ta del ustavnega osnutka je bil deležen kar veli- kih sprememb, ponekod v smer večje enakosti (npr. enakoprav- nost spolov, zaščita družine ter izenačitev zakonskih in neza- konskih otrok, za kar sta se zavzemala tudi Marinko in Šnuderl) in svobode (npr. nedotakljivost stanovanja), drugje v njenem zmanjševanju (predvsem glede pravic, povezanih z veroizpo- vedjo, kjer tudi Kocbeku s svojim predlogom ni uspelo). 547 27. člen osnutka, ki je državljanom jamčil svobodo tiska, govora, 545 7. redna seja UO SN, 18. 12. 1945, stenografske beležke, str. 622. 546 8. redna seja UO ZS, 20. 12. 1945, stenografske beležke, str. 241. 547 7. redna seja UO SN, 18. 12. 1945, stenografske beležke, str. 616. 187 združevanja, zborovanja, javnih shodov in manifestacij, je kljub Pijadejevim pomislekom, da je člen preveč svoboden, in Kosa- novića, da bi morali nekaj reči o cenzuri, ker se lahko zgodijo »razne neprijetne stvari, če se nekaj ne prepove«, ostal nespre- menjen. 548 Spremembe tega člena pa niso bile potrebne zato, ker je zadnji, 43. člen v tem poglavju natančno določal, da je bilo »za- radi zaščite državljanskih svoboščin in demokratske ureditve FLRJ, opredeljene s to ustavo, nezakonito in kaznivo uporabljati državljanske pravice za spreminjanje in rušenje ustavne ure- ditve s protidemokratskim smotrom«. S tem so revolucionarji dejansko prepovedovali revolucijo od spodaj, kakršno koli dr- žavljansko iniciativo ali nepokorščino, ter onemogočili kritično civilno družbo, saj so kot edino demokratično ureditev oprede- lili novonastalo državo, vsakršno nestrinjanje z njo pa za protiu- stavno, nezakonito in kaznivo. Takšnega člena sovjetska ustava ni poznala, kot še nekaterih drugih ne: npr. o zaščiti zakona in rodbine, o nedotakljivosti stanovanja, tajnosti pisem, enakem dostopu do javnih služb, o svobodi znanstvenega in kulturnega ustvarjanja. Ustava FLRJ je opredelila tudi pravno varstvo drža- vljanov nasproti državni upravi oz. njenemu poseganju v pravice posameznika ter veliko bolj na široko osebno nedotakljivost dr- žavljanov. Po drugi strani je državljanom naložila dolžnost de- lati, ni pa zagotovila pravice do dela in zaposlitve kot sovjetska z razlago, da država v tistem trenutku ni mogla zagotoviti polne zaposlitve prebivalstva. 549 Tudi sicer so bile vse socialne pravice, 548 Prav tam, str. 262. V razpravi o 27. členu ustave najdemo tudi najbolj znamenit Prodanovićev govor, ki je izzval pravo ogorčenje med nekaterimi komunisti. Prodanović se je zavzel za prepoved cenzure in prepoved polaganja kavcije, ker mora ustava zagotavljati svobodo za vse, ne samo za trenutno oblast. Na ta njegov govor se je odzval Zogović, češ da se oblast ne bo nikoli zamenjala, ampak se lahko samo razvija. Če pa bi se oblast lahko menjala, potem lahko za sedanjo pride samo fašistična ali profašistična oblast, ki pa se za ustavo ne bi zmenila in zato ljudem tako ne bi koristila. Prodanović je na to kritiko odgovoril, da je njegovo stališče splošno in ne partijsko ter da se vsaka oblast kvari. Po njegovem mišljenju bi lahko ena stranka začela svojo vlado z idealizmom, vendar bi se sčasoma pokvarila, kakor se je v zgodovini že zgodilo, npr. s krščanstvom (6. redna seja UO SN, 17. 12. 1945, stenografske beležke, str. 632–633). 549 Kardelj na 2. seji UO ZS, 11. 12. 1945, stenografske beležke, v Nešović (Zasedanje, str. 140). 188 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? vključno s pravico do izobrazbe, v sovjetski ustavi iz leta 1936 opredeljene veliko širše (npr. sedemurni delavnik, pravica do pokojnine in socialnega zavarovanja, brezplačno celotno šol- stvo, ne le osnovno), hkrati pa je bila sovjetskim državljanom naložena tudi dolžnost varovati in krepiti javno, socialistično lastnino kot svet in nedotakljiv temelj sovjetske ureditve. In če- prav je realnost v eni in drugi državi kazala povsem drug obraz pri izvrševanju teh pravic, sta si od vseh področij ravno tu ustavi obeh držav najbolj različni: medtem ko je sovjetska ustava tudi pri določanju človekovih pravic in svoboščin izkazovala svojo socialistično vsebino, je ta katalog v ustavi FLRJ skoraj klasično meščanski, z izjemo 43. člena. Od tu dalje je tudi navidezno demokracija v ustavi vse bolj izgubljala boj z avtoritarnimi te- žnjami. Federalna ureditev se je zgledovala po sovjetski in je sledila načelu enotnosti oblasti. In čeprav je ustava v 9. členu suvere- nost jamčila republikam, ki so bile oblikovane na narodnostnem načelu, je bilo s 44. členom precej pristojnosti prenesenih na zvezo: zaradi vsedržavnega gospodarskega načrta so bili centra- lizirani gospodarstvo in vsa področja »občedržavnega pomena«, vključno s kazenskim zakonikom, ter določena primarnost zve- znih zakonov nad republiškimi. Ob tej centralizaciji moramo upoštevati tudi močno politično centralizacijo v partijskem od- ločanju, čeprav to ni bilo ustavna kategorija oz. se KPJ ni niti registrirala. Vsekakor pa moramo poudariti pomen federalne organizacije države, ki je za vse narode, še najmanj za srbskega, pomenil veliko pridobitev na področju narodnostnih pravic. V osnutek je bila še zadnji hip pred razpravo na plenarnem zase- danju vnesena tudi pravica do odcepitve na izrecen Kardeljev predlog, čeprav je bila po mnenju nekaterih vsebovana tudi v prvotni formulaciji, po kateri so narodi »svobodno izrazili svojo voljo ostati združeni v Jugoslaviji«. 550 Federalna oblika države je bila v komunistični teoriji za- mišljena kot recept za rešitev nacionalne problematike v stari 550 3. redna seja Zvezne skupščine, 17. 1. 1946, stenografske beležke, v Nešović (1977, str. 200). 189 Jugoslaviji, čeprav je to v nasprotju s klasičnim liberalnim kon- ceptom federalizma. Marksistično-leninistična teorija je narode razumela kot zgodovinske tvorbe, pri čemer ljudstvo predsta- vlja trenutno živeči substrat naroda. 551 Narodu kot takemu pri- pada pravica do samoodločbe, ki pa se lahko uveljavi samo v procesu socialistične revolucije, saj je narod in njegov aktualni substrat – ljudstvo – socialna kategorija, ki se s prodorom na oblast emancipira. Težavo federalnega načela, ki predpostavlja politični pluralizem, vendar po drugi strani etnično homogen narod, je želela nova oblast nadomestiti z ideološkim koncep- tom »bratstva in enotnosti«, ki naj bi ga podpirala tudi enotna partija. Zato je Kardelj v predgovoru k drugi izdaji svoje knjige Razvoj slovenskega narodnega vprašanja leta 1957 zapisal, da je v federalni Jugoslaviji narodno vprašanje rešeno. 552 Praksa je pokazala, da je bil v tem primeru federalizem bolj problem kot rešitev, 553 saj je narodno vprašanje vse življenje druge Jugoslavije ostajalo na mizi. Seveda se je federalna oblika države odražala tudi v obla- stni strukturi. Po principu enotnosti oblasti je zvezna skupščina, poimenovana Ljudska skupščina FLRJ, predstavljala po eni strani vrh vertikalne osi te enotnosti, kot nekakšen vrhovni ljud- ski odbor v državi, po drugi strani pa središče državne oblasti, ki so mu odgovorne vse druge institucije, vključno s Prezidijem Ljudske skupščine FLRJ. Ustava je ljudsko skupščino opredelila kot predstavnico narodne suverenosti in vrhovni organ državne oblasti FLRJ ter edino zakonodajno oblast v zadevah iz pristojnosti federacije. Skupščina je naprej ostala sestavljena iz dveh enakopravnih zbornic; število članov zveznega sveta se je zmanjšalo tako, da naj bi bil vanj izvoljen en poslanec na vsakih 50.000 prebival- cev, članstvo Sveta narodov pa povečalo za 5 na enoto – tako 551 Šnuderl, Zgodovina ljudske oblasti, str. 14. 552 Kardelj, Razvoj slovenskega, str. xlvii. 553 Brezovšek, Federalizem, str. 83. Običajna ocena federalističnih sistemov v realsocialističnih državah je, da so bili le fasada za federalizem oz. da o federalizmu v teh državah sploh ne moremo govoriti (glej npr. Riker, Federalism; Janjić, Socijalizam; Brezovšek, Federalizem, idr.). 190 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? so državljani vsake republike volili 30, avtonomne pokrajine 20, avtonomne oblasti pa 15 poslancev. Zakonodajno iniciativo je ustava podelila vladi FLRJ, članom vlade FLRJ in poslancem obeh zbornic, ne pa tudi ljudstvu. Da je zakonski predlog začel veljati, sta ga morali potrditi obe zbornici, v primeru nesoglasja pa je bil že v ustavi predviden koordinacijski odbor. V 70. členu ustave je bila zapisana možnost podaljšanja mandata skupščine v vojnih ali drugih izrednih razmerah, kar je ta skupščina več- krat izkoristila – prvič že takoj po sprejetju ustave, ko je svoj mandat kot ustavodajna skupščina enostavno podaljšala v prvi redni mandat, kar je bilo v nasprotju s principom ustavodajne skupščine, ki bi se morala po sprejetju ustave razpustiti in raz- pisati nove volitve. Vrhovnost oblasti, ki naj bi jo jugoslovanska skupščina po željah komunistov, drugače od zahodnega liberalnega par- lamentarizma, resnično imela in izvajala, je najprej omejeval prezidij, nova oblika kolektivnega organa oblasti, ki je bil vzet iz sovjetskega zgleda. Čeprav je skupščina volila prezidij, pa ta, kot sta ugotavljala Simić in Jovanović, ni imel z njo nobene po- vezave. Zato je Simić predlagal, da naj se prezidij preimenuje iz Prezidija Ljudske skupščine FLRJ v Prezidij FLRJ, Jovanović pa povezavo obeh organov oblasti na način, da bi predsednik prezidija vodil skupne seje obeh domov skupščine. 554 Oba njuna predloga sta bila zavrnjena, zaradi velikega obsega kompetenc, podeljenih prezidiju, ki so v nekaterih točkah posegale ne samo v klasične funkcije parlamentov, temveč tudi ustavnih sodišč, pa je bilo v razpravi sproženih nemalo vprašanj. Čeprav so mu bile podeljene klasične funkcije predsednika države, je prezidij obveljal za izvršni organ skupščine. 555 Poleg predstavniške vloge mu je bila podeljena naloga presojanja ustavnosti zakonov, daja- nja obveznega tolmačenja zakonov, razpisovanja referendumov, 554 9. redna seja UO ZS, 21. 12. 1945, stenografske beležke, str. 309–313. 555 Pojasnilo predsednika odbora Pijade na 10. redni seji UO ZS, 29. 12. 1945: »Celo dr. Krbek pravno teoretično razlaga, da bi bilo napačno smatrati predsedstvo za nekakšnega kolektivnega predsednika in v njem vidi samo vlogo izvršnega organa skupščine.« (stenografske beležke, str. 320). 191 v času med dvema zasedanjema skupščine pa so mu bila pover- jena tudi nekatera druga pomembna pooblastila: imenovanje in razreševanje članov vlade pa tudi menjanje, spajanje in odpra- vljanje ministrstev in komisij. Kljub temu da je bil prezidij po ustavi odgovoren skupščini in da ga je ta lahko odpoklicala in izvolila ponovno v celoti ali samo posamezne člene, se je Moskovljeviću zastavilo vpraša- nje, kdo je resnični nosilec suverenosti, saj je bil prezidij poleg skupščine edini organ državne oblasti, ki so mu bile kot takemu podeljene tudi nekatere pristojnosti. V debato o superiornosti se je vmešal tudi Šnuderl in zavzel stališče, da ne more biti noben organ nad skupščino, torej tudi prezidij ne more ukinjati zako- nov, za katere je presodil, da niso skladni z ustavo. 556 Dojemanje skupščine kot resnično vrhovnega organa oblasti je pomenilo tudi dogmo, da se skupščina ne more motiti, da ima edina pra- vico presojati ustavnost svojega dela, ker lahko edina tudi spre- minja zakone in ustavo. Posledično je bil osnutek ustave spre- menjen tako, da je moral prezidij vsako svojo odločitev v zvezi s presojo ustavnosti dati v potrditev skupščini, Šnuderlov pre- dlog, da bi morala skupščina vsak zakon, ki bi spreminjal ustavo, sprejeti s kvalificirano večino, pa ni bil sprejet. 557 V končnem besedilu ustave je bilo preverjanje ustavnosti zoženo samo na skladnost republiških zakonov z zvezno ustavo in zveznimi za- koni, saj se je uveljavil princip nezmotljivosti skupščine. Ustavni osnutek je vzpostavljal odvisnost vlade FLRJ, kot najvišjega izvršilnega in upravnega organa, od skupščine, ven- dar po drugi strani določal, da pred začetkom svojega dela člani vlade prisežejo pred prezidijem skupščine, ne pred skupščino samo. Prezidij, v katerem so eno tretjino članov predstavljali prav člani vlade, po nekaterih mnenjih pa bi morali najmanj po- lovico, pa ni razpolagal z nikakršnimi instrumenti nadzora. Na predlog ministra Kosanovića, da bi v ustavo morali zapisati tudi, 556 10. redna seja UO ZS, 29. 12. 1945, stenografske beležke, str. 223–230. 557 Enak predlog je podal tudi Jaša Prodanović (9. redna seja UO SN, 20. 12. 1945, stenografske beležke, str. 676). 192 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? da predsednika vlade imenuje skupščina, je vladni predstavnik Djordjević odgovoril, da je proti takšnim spremembam: »Če bi to materijo vnesli v ustavo, bi ta izpadla kot nekakšna kombina- cija med našim in parlamentarnim sistemom …« 558 Čeprav so se očitno avtorji osnutka ustave trudili, da bi napisali originalen dokument, pa se je tudi vlada, že v poimenovanju in po ustav- nem položaju, dejansko znašla nekje vmes na poti med obema sistemoma. Čeprav naj bi bila popolnoma odvisna od skup- ščine, je imela tudi uredbodajno moč in zakonodajno iniciativo ter pravico predlagati ustavne spremembe. Ustava ni predvidela nobenih konkretnih skupščinskih nadzornih instrumentov za njeno delo, niti npr. komisije za nadzor nad porabo proračun- skih sredstev v celotni upravi kot samostojno nadzorno telo, ki bi preverjalo njeno delo, kar je predlagal Simić. 559 Z druge strani ji je po ustavi moč jemal prav prezidij, katerega vloga se je tol- mačila kot izvršni organ skupščine, zato je vladi vsaj navidezno bolj pripadal najvišji upravni položaj. Tudi v tretjem stebru organizacije nove države, v pravo- sodju, se je odražal princip enotnosti oblasti: ustava je uvedla ljudsko sodstvo, v katerem so kot porotniki sodelovali tudi nava- dni državljani. Iz hierarhičnega sistema sodišč, kjer je vrhovno sodišče preverjalo zakonitost vseh pravnomočnih obsodb, so bila izvzeta vojaška sodišča kot »posebna forma«, čeprav je pri tem šlo, kot je proti takšni odločitvi protestiral Simić, za nadzor nad institucijami in ne za mešanje civilnopravnih in vojaških za- dev. Iz ustavnega osnutka pa je bil izbrisan člen, ki je določal pri- stojnost v reševanju sporov glede pristojnosti med sodišči. 560 Pri oblikovanju tega poglavja je zelo intenzivno sodeloval tudi Josip Rus, ki se je zavzel za večje nadzorne kompetence vrhovnega sodišča in volitve sodnikov nasproti njihovemu imenovanju. 561 Javni tožilci so bili z druge strani opredeljeni kot organ skup- ščine, pristojen za nadzor nad delom vlad in uprav tako zveze 558 Prav tam, str. 345. 559 9. redna seja UO ZS, 21. 12. 1945, stenografske beležke, str. 307. 560 12. redna seja UO ZS, 31. 12. 1945, stenografske beležke, str. 401–405. 561 12. redna seja UO SN, 31. 12. 1945, stenografske beležke, str. 740–751. 193 kot republik. Na Rusovo vprašanje, kakšno naj bi bilo javno tožilstvo kot organ skupščine, je vladni predstavnik Geršković pojasnil, da je ustavni osnutek javno tožilstvo dejansko predvi- del kot organ oblasti: »Ljudska skupščina, ki sprejema zakone, ima javnega tožilca, da preverja, ali se zakoni, ki jih je skupščina sprejela, izvajajo ali ne. /…/ S stališča enotnosti oblasti je po- trebno, da ima zakonodajna oblast, zaradi varovanja ustavnosti, svoj lastni organ, s pomočjo katerega bo ščitila svojo zakonitost, ta organ pa bo neodvisen.« 562 Ustavnega sodišča zato ustava ni predvidela, ker je bila ta funkcija poverjena neposredno skup- ščini oz. njenima organoma oblasti – prezidiju in javnemu to- žilstvu. V oblastni in upravni strukturi se je uveljavil hierarhični princip in princip demokratičnega centralizma, po katerem je imela višja stopnja pravico obdržati, razveljaviti ali odpraviti od- ločitev nižjega organa oz. so imeli višji ljudski odbori (vključno z republiškimi skupščinami) pravico razpustiti vsak nižji ljudski odbor in razpisati nove volitve, pa tudi razpustiti vsak nižji izvr- šilni odbor in odrediti volitve v novega. Četrtega januarja 1946 se je zaključilo delo ustavodajnih odborov. Zaradi pomembne vloge Kardelja, ki je bil brez dvoma glavni arhitekt novega sistema oblasti, lahko rečemo, da so Slo- venci zelo pomembno vplivali na novo ustavno ureditev. Ostali pa so, z izjemo Josipa Rusa in Maksa Šnuderla zaradi funkcije sekretarja UO ZS, sodelovali zelo malo, nekateri so se v celo- tnem času dela ustavodajnih odborov oglasili samo enkrat, pa še to z manjšimi pripombami. Med najbolj aktivnimi člani so bili seveda že izkušeni predvojni politiki, pripadniki drugih strank znotraj LFJ, npr. Jovanović, Simić, Prodanović in Moskovljević, pa tudi aktualni ministri. 562 Prav tam, str. 766. 194 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? Razprava po zborih in na plenumu Razprava po zborih in na plenumu ustavodajne skupščine je zapečatila usodo ustavnega osnutka in še enkrat dokazala, da je interpretacija tista, ki kaže resnično vsebino ustavnih določb. Zvezna skupščina (ZS) je o osnutku ustave razpravljala na desetih sejah. Večino časa so poslanci porabili za izražanje na- čelnih mnenj, ki so si bila precej podobna: skoraj nihče se ni ognil ureditvi odnosa med cerkvijo in državo, 563 poudarjanju sla- bosti stare Jugoslavije in velikih pridobitev nove, med katerimi so večinoma na prvo mesto postavljali razrešitev narodnega vprašanja s federalno ureditvijo. Zdi se tudi, da so poslanci kar tekmovali, kdo bo zapel veličastnejšo hvalnico Titu. Položaj namestnika ministra za konstituanto Kardelja je v ZS zavzel Milovan Djilas, minister za Črno goro v vladi FLRJ. Vse zahteve po bolj svobodnem gospodarstvu je zavrnil kot ne- sprejemljive, ker so v nasprotju z državnim planskim gospodar- stvom, ki ga je uvajala ustava. Razprava je osramotila sociali- stično vsebino države: npr. s tem, ko je poslanec iz Črne gore Mandić označil zahtevo po pravici do stavke kot reakcionarno in protiljudsko, češ da je stavka orožje v rokah delavcev v neljud- ski, reakcionarni državi, v državi delavcev in kmetov, v državi delovnega ljudstva pa ni potrebna, 564 ali ko je Kardelj predlagal, da se iz ustave izbriše, da država zagotavlja minimalno plačo z izgovorom, da sta vneseni dve drugi postavki (nadziranje delov- nih razmer in skrb za stanovanjske razmere). 565 Poslanci so ostro nastopili proti vsem nasprotnikom re- žima: »Kdor je proti ustavi, je proti ljudstvu, proti ljudski oblasti 563 O tem sta govorila tudi slovenska poslanca Lampret in Fajfar, ki sta oba obsodila politični klerikalizem s pomočjo svetopisemskih izrekov (Lampret na 5. redni seji ZS, 19. 1. 1936, stenografske beležke, objavljene v Nešović (Zasedanje, str. 256–265), in Fajfar na 7. redni seji ZS, 22. 1. 1946, stenografske beležke v Nešović (Zasedanje, str. 314–316)), podobno tudi Smiljanić v skupščini narodov na 8. redni seji (23. 1. 1946, stenografske beležke v Nešović (Zasedanje, str. 558–559)). 564 5. redna seja ZS, 19. 1. 1946, stenografske beležke, v Nešović (Zasedanje, str. 248–249). 565 10. redna seja ZS, 28. 1. 1946, stenografske beležke, v Nešović (Zasedanje, str. 374–377). 195 in proti državi,« 566 in napovedali politično obračunavanje: »Kdor hoče takšno fronto, kakršno je ustvarilo ljudstvo, je dobrodošel, kdo pa je noče – še bolje! Grol, Šubašić in še nekateri so izstopili iz nje. In bolje je tako. Če bomo opazili, da so še taki njim po- dobni, jih bomo sami vrgli ven.« 567 Podobno je tudi Djurović, ki mu ni bilo jasno, kako se lahko v družbi še vedno najdejo ljudje, katerih mnenje se tako drastično razločuje od večine, napove- dal, kaj se bo zgodilo: »Nekega dne pa bodo morali popolnoma izginiti. Izbrisalo jih bo ljudstvo samo, izbrisala jih bo naša vse- zajemajoča ljudska fronta …« 568 Marinko pa je takole opisal nji- hovo krivdo: »Z odvzetjem demokratičnih pravic sovražnikom, ki bi jih uporabljali izključno v svoje osebne in ozke stanovske, protiljudske in protidržavne namene, so izgubili možnost, da bi slepili množice – in pri volilnem uspehu se je zanesljivo poka- zala volja ljudstva. Dosegli smo, da so se množice lahko oprede- lile po svojih dejanskih materialnih interesih.« 569 Z druge strani se je pokazalo, da ne ljudstvo na volitvah ne ustavodajna skupščina nista dejansko odločala o ničemer: »Se- danje izglasovanje – to je forma. Ustava je bila že zdavnaj spre- jeta in izglasovana. Sprejeta in izglasovana je bila v začetku julija 1941, ko je ljudstvo zgrabilo za orožje proti zunanjim in notra- njim sovražnikom.« 570 Ta ustava naj bi prinesla »močno, čvrsto, avtoritativno, vendar ljudsko oblast«, brez katere ne bi mogla Jugoslavija narediti niti enega večjega pomembnega koraka na- prej. 571 Samo tako bo FLRJ postala »Jugoslavija napredka in pra- vilnega ljudskega reda«, 572 kakor se je izrazil Kidrič in dodal, da se lahko z njo glede tempa obnove meri le še Sovjetska zveza. 573 566 Nešković na 4. redni seji ZS, 18. 1. 1946, stenografske beležke, v Nešović (197, 225). 567 Mijušković na 6. redni seji ZS, 21. 1. 1946, stenografske beležke, v Nešović (Zasedanje, str. 279). 568 Prav tam, str. 295. 569 Marinko na 8. redni seji ZS, 23. 1. 1946, stenografske beležke, v Nešović (Zasedanje, str. 337). 570 Mijušković na 6. redni seji ZS, 21. 1. 1946, stenografske beležke, v Nešović (Zasedanje, str. 280). 571 Šatev na 6. redni seji ZS, 21. 1. 1946, stenografske beležke, v Nešović (Zasedanje, str. 285). 572 4. redna seja ZS, 18. 1. 1946, stenografske beležke, v Nešović (Zasedanje, str. 229). 573 Marinko na 8. redni seji ZS, 23. 1. 1946, stenografske beležke, v Nešović (Zasedanje, str. 336). 196 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? Zvezna skupščina je sprejela osnutek ustave v načelu in v posameznostih brez glasu proti, izjema je bil hrvaški poslanec Svetozar Ritting, ki se je pri treh členih, pri katerih ni mogel uveljaviti svojega amandmaja, vzdržal glasovanja. Tudi na razpravah v skupščini narodov (SN) so prevlado- vali govori z narodno obarvano tematiko, s katerimi so nastopa- joči želeli izpostaviti velike pridobitve nove federativne države. Večina ob tem ni pozabila na maršala, ki so ga imenovali za »na- šega velikega heroja«, »brezmejno ljubljenega tovariša, ki je po- osebitev svobode, organizatorja in voditelja našega boja«, »veli- kega voditelja, ljubljenega maršala« ipd., ustavo pa kot »Titove besede« in »Titovo ustavo«. Razen v nastopih Jaše Prodanovića je bilo tu zaslediti veliko manj govora o novem družbenem sis- temu kot celoti. Njegova opažanja so odraz stanja v skupščini in v državi, kjer so bili komunisti vse trdneje na oblasti in so se že začeli kazati nekateri kazalci totalitarne oblasti. Kljub temu da je pohvalil ustavni načrt, je znal v hvalo spretno zaviti tudi svoje dvome in opozorila. Govoril je imel predvsem o strahu pred oženjem političnih svoboščin in na tak način zanemarjanjem pozitivnih dosežkov ustave, o dolžnosti varovati ustavne prido- bitve ter o kvarljivosti vsake, tudi republiške oblike oblasti. 574 Na te dvome so odgovarjali drugi poslanci, češ da je dobro vodstvo jamstvo za dobro izvajanje ustave in oblasti. 575 V petju hvalospevov Titu slovenski poslanci, ki so govorili o ustavi, niso sledili večini. Tita se v svojih govorih ni dotaknil nihče, omenil ga je le Rus, in sicer kot »vodilno osebnost, ki jo je zmogla dati samo komunistična stranka«. 576 Večino svojih govorov pa so tudi Slovenci posvetili narodnemu vprašanju in njegovemu reševanju v novi državi. Prvi med njimi je s svojim govorom nastopil Edvard Kocbek, tudi minister za Slovenijo v takratni vladi FLRJ. Poudaril je predvsem pomen narodne osvo- boditve, ki jo je prinesla zmaga v vojni in jo je razumel večpla- 574 5. redna seja SN, 19. 1. 1946, stenografske beležke, v Nešović (Zasedanje, str. 479–486). 575 Glej npr. Smiljanić na 8. redni seji 23. 1. 1946, stenografske beležke, v Nešović (Zasedanje, str. 560–561). 576 7. redna seja SN, 22. 1. 1946, stenografske beležke, v Nešović (Zasedanje, str. 529). 197 stno; kot osvoboditev izpod okupatorja, kot politično dozorelost in jasno državnopravno zavest ter kot vrhunec svojega aktivnega narodnega razvoja, ki se odraža v ustavi. Ustavni osnutek je po njegovem mnenju »vseboval vse osvobodilne pridobitve, ki smo jih Slovenci kot Slovenci dosegli v tej vojni«. S tega stališča »Slo- venci sprejemamo ustavo z zavestjo, da je v njej izražena najvišja stopnja slovenskega narodnega razvoja«. 577 Bolj navdušeno stališče je glede slovenskega narodnega vprašanja zavzel tudi Josip Rus, ki je zatrdil, da »Slovenci s poseb- nim zadoščenjem pristajamo na predloženi ustavni osnutek«, ki da »docela zadovoljuje zahteve slovenskega naroda po svobodi, samostojnosti in po bratski družni zvezi v enotni in močni ljud- ski državi«. 578 Po njegovem mnenju pa vprašanje samostojnosti in svobodne družnosti narodov z lastno državnostjo po lastnih pogojih in po lastni volji ne bi bilo rešljivo brez Lenin-Stalino- vega načela narodne samostojnosti in samoodločbe narodov s pravico do odcepitve. S tem daje ustava »najpravilnejšo, najbolj dognano osnovo za zvezo svobodnih narodov v svoji demokra- tični republikanski državi«. 579 Ladislav Ambrožič je govoril o volji ljudstva v Julijski krajini in na Koroškem, da se priključi FLRJ, ter izrazil zahtevo po Trstu kot sedmi federalni enoti. 580 Tudi skupščina narodov je ustavo v celoti in po posameznih členih sprejela brez glasu proti. Slovesno je bila ustava nato raz- glašena na 4. skupni seji obeh zborov, 31. januarja 1946, na kateri je potem Rodoljub Čolaković v imenu LFJ predlagal, da ustavo- dajna skupščina nadaljuje svoje delo kot redna skupščina za cel prvi mandat. Ta odločitev je bila zapisana že v zakonu o ustavo- dajni skupščini, sprejetem poleti 1945, in je bila v nasprotju tako s principom ustavodajne skupščine kot tudi z novo ustavo, ki je dovoljevala podaljševanje mandata le v izrednih okoliščinah. Ob sprejetju ustave je predsedujoči seji Josip Vidmar izja- vil, da so poslanci s tem dejanjem veliko prispevali k ideji demo- 577 4. redna seja SN, 18. 1. 1946, stenografske beležke, v Nešović (Zasedanje, str. 444–446). 578 7. redna seja SN, 22. 1. 1946, stenografske beležke, v Nešović (Zasedanje, str. 532–533). 579 Prav tam. 580 8. redna seja SN, 23. 1. 1946, stenografske beležke, v Nešović (1977, 536). 198 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? kracije. 581 Po prepričanju komunistov je ustava uzakonila obliko ljudske demokracije kot diktaturo proletariata v posebnih ju- goslovanskih okoliščinah. 582 Po tej novi ustavi naj bi vsa oblast torej izhajala iz ljudstva, drugače od ostalih demokracij, krepko in enotno vodstvo pa naj bi zagotovilo učinkovitost te ljudske oblasti. Zahodni model demokracije so razumeli kot nekaj tu- jega, prav tako tudi parlamentarizem. Kot vidimo iz njihovega odnosa do liberalnega predstavniškega modela demokracije, komunisti dejansko niso hoteli nobene zveze s parlamentariz- mom, niti ne z zahodnim tolmačenjem in izvajanjem demokra- cije »od zgoraj«. Zato niso povsem točne pogoste oznake o ko- munističnih skupščinah kot »fasadah parlamentarizma«, 583 saj to dejansko niti niso hotele biti. Hotele so postati nekaj novega, 581 4. skupna seja ZS in SN, 31. 1. 1946, stenografske beležke, v Nešović (1977, 598). 582 Šnuderl, Uvod, str. 16. 583 Nelson, Communist Legislatures, str. 2; Seroka, Legislative Recruitment, str. 375. Ravno jugoslovanska skupščina naj bi po mnenju Nelsona v tem vzorcu predstavljala izjemo. Navdušenje ljudskih poslancev ob sprejemu ustave FLRJ (Nešović, (ur.), Zasedanje Ustavodajne skupščine, pred str. 593.) 199 resnično »demokratičnega«, kar je očitno ostajalo ideal na obeh straneh železne zavese, ki se je ta čas začela spuščati na Evropo. Kot so zapisali predlagatelji Pijade, Šnuderl in Simić v obrazlo- žitvi novega poslovnika, je Ljudska skupščina vse od zasedanja Avnoja in prek zasedanja Ljudske skupščine razvila svoj nov slog dela v novi državi, ki je »nasproten zavlačevanju, praznemu go- vorjenju in pogajanjem starega pasivnega parlamentarizma« in naj bi prinesel stvarno, bistveno in učinkovito razpravo in spre- jemanje zakonov. 584 Vendar pa je bil rezultat takšnega načina dela bolj skromen – skupščina je v celotnem prvem mandatu obravnavala manj kot 300 točk dnevnega reda, v tem času pa je bila precej skromna tudi njena nadzorna aktivnost, saj so po- slanci zastavili le 10 vprašanj vladi. 585 V mandatu 1950–1953 je bila aktivnost skupščine še nižja: obravnavala je 166 različnih točk in zastavila 11 poslanskih vprašanj vladi FLRJ. 586 Ta demokracija, socialistična, je bila zasnovana na Rousse- aujevi ideji – rešila naj bi problem zasužnjevanja za mandatno obdobje s preprosto formulo vezanega mandata, ki se mu je li- beralni model že zdavnaj prej odpovedal. Tik pred razpustitvijo prve sklicane skupščine je ta 21. januarja 1950 sprejela zakon o spremembi števila prebivalcev za izvolitev enega poslanca nazaj na 40.000 (ustava je določila 50.000) ter zakon o volitvah ljud- skih poslancev za ljudsko skupščino FLRJ. 587 Ta naj bi pomenil nov korak v razvoju socialistične demokracije v smer samoupra- vljanja in večje politične odgovornosti poslancev. Ukinil je kandi- datne liste za volitve v zvezni zbor, kandidirali pa so lahko samo samostojni poslanci s podporo najmanj 100 volivcev iz najmanj po- lovice mest oz. krajev v volilnem okraju. V dokaz absolutne oblasti 584 Dokument št. 101, Obrazloženje poslovnika saveznog veća Narodne skupštine FNRJ, v Ilić idr. (Od Avnoja, str. 202). 585 Ilić idr., Od Avnoja, str. 186. 586 Prav tam, str. 209. 587 V svoji obrazložitvi se podpredsednik vlade in predsednik odbora za zakonodajo in izgradnjo ljudske oblasti pri vladi Kardelj ni mogel izogniti sporu z Informbirojem in je odnos Sovjetske zveze do Jugoslavije označil za »kominformsko reakcionarno politiko proti naši državi« (5. izredno zasedanje zbora narodov in zveznega zbora, 3. skupna seja, 21. 1. 1950, stenografske beležke, str. 73). Za kritiko informbirojevske politike so to debato izkoristili tudi poslanci. 200 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? je uzakonil tudi skrinjico brez liste. 588 Ta zakon je dopolnil zakon o odpoklicu poslancev, ki je bil sprejet že po volitvah aprila 1950. Dejansko se je s sprejetjem ustave nova jugoslovanska družbenopolitična ureditev precej oddaljila tudi od želenega skupščinskega sistema na principu enotnosti oblasti, v katerem svoje vloge niso mogli izvajati ne ljudski odbori na terenu ne skupščina na zvezni ravni. 589 Že ustava je položila precej moči v roke vlade, praksa pa je iz nje naredila bolj politično-oblastni kot upravni organ. Bila je glavni pobudnik zakonodaje, imela je pravico izdajati normativne akte z zakonsko močjo, kar je še okrepila z zakonom o pooblaščanju vlade FLRJ za sprejemanje uredb s področja narodnega gospodarstva, sprejetim takoj za novo ustavo, 4. februarja 1946. Vlada FLRJ je to pooblastilo do- bro izkoristila in v prvem mandatu 1946–1950 sprejela skupaj 345 takšnih uredb, ki jih je skupščina vse potrdila. 590 Ker so se člani skupščine sestajali le dvakrat na leto, in še to za zelo kratko obdobje, so delovali bolj kot glasovalni aparat za enoglasno po- trjevanje odločitev, ki so bile soglasno sprejete na drugih rav- neh političnega odločanja, v komunistični partiji. 591 Do ljudske skupščine se je vlada obnašala kot do svojega zvestega služab- nika. To je privedlo Mošo Pijadeja do zahteve, da se poročilo o ukazih vlade FLRJ in ukazih prezidija, ki jih je morala skupščina potrditi, pravočasno dostavi zakonodajnemu odboru sveta na- rodov, katerega predsednik je bil. Le tako bi lahko zakonodajni odbor po njegovem mnenju resnično razpravljal in odločal, ne pa 588 Proti takšni praksi je nastopil hrvaški poslanec Imro Filaković in zatrdil, da se oblasti ni treba zatekati k uporabi sile, ampak naj za svoje dobro raje upošteva ustavo in zakone, ki jih je sprejela. Skrinjica brez liste je po njegovem mnenju čisto brez pomena, če je zakonski predlog resnično toliko liberalen in demokratičen, da bi omogočal postavljanje kandidatnih list povsod tam, kjer se najdejo nasprotniki aktualne vlade. Ostali poslanci so ga z medklici ozmerjali za lažnivca in podpornika »drugih« (5. izredno zasedanje zbora narodov in zveznega zbora, 3. skupna seja, 21. 1. 1950, stenografske beležke, str. 85–86). 589 V tem pogledu je jugoslovanski sistem odstopal tudi od jakobinske ureditve, ki je v procesu sprejemanja zakona predvideval vključitev lokalnih (primarnih) skupnosti (56.– 60. člen). 590 Nikolić, Skupštinski sistem, str. 60. 591 Poslovnik ni predvideval možnosti vzdržati se glasovanja oz. je po tolmačenju Moše Pijadeja pomenil isto kot glasovati proti predlogu (glej: 3. redno zasedanje Narodne skupščine FLRJ, 1. skupna seja ZZ in ZN, 26. 3. 1947, stenografske beležke, str. 25). 201 da poslanci dobijo dokumente na mizo dan pred sejo. Svet naro- dov je v ta namen soglasno podprl odločitev, da zadeva ne more priti na dnevni red, dokler zakonodajni odbor ne odloča o njej. 592 Na drugi strani je moč skupščine spodkopaval prezidij, ki je imel v ustavi zagotovljen položaj organa oblasti, ki so mu med zasedanji skupščine pripadala skoraj vsa njena pomembnejša pooblastila. Izdajanje ukazov in pravica odpravljati in spremi- njati ministrstva ter določati podjetja, ki so imela občedržavni pomen, sta dodatno prispevala tudi k centralizirani oblasti. Do- datno je prezidij okrepil še zakon o prezidiju, sprejet julija 1946. Ta mu je, kljub drugačnemu tolmačenju nekaterih ob sprejema- nju ustave, nalagal eksplicitno vlogo kolektivnega šefa države, ki je predstavljal ljudsko in državno suverenost FLRJ navznoter in navzven, poleg ustavno določenih nalog pa še izvajanje nadzora nad delom vlade v času, ko skupščina ni zasedala, in izdajanje ukazov s področij, za katera ga pooblasti skupščina. Zakon je omogočal, da se del nalog prezidija prenese na njegov ožji organ, predsedstvo prezidija, v katerem so sedeli predsednik prezidija, podpredsedniki 593 ter sekretar, in to je vse pogosteje jemalo funkcije prezidija v svoje roke. Dragoljub Jovanović, ki je bil izvoljen član prezidija, je zato novemu zakonu očital nejasnost glede delitve pristojnosti med celotnim prezidijem in njegovim predsedstvom, saj se je prvi zelo redko sestajal. 594 Odgovor pre- dlagatelja zakona Pijadeja je bil, da ima prezidij že tradicijo, iz Bihaća in Jajca, iz Avnoja in začasne skupščine, in četudi ta še ni prevedena v zakone, »se ve, kaj pripada plenumu in kaj ožjemu prezidiju«. 595 Problem prezidija pa ni bil le v nezadostni zakon- ski regulaciji njegovega delovanja, temveč tudi v njegovi sestavi, česar se je prav tako zavedal Jovanović: kako naj bi se uveljavljala odgovornost vlade prezidiju, če je v njem sedelo 11 ministrov. 592 2. izredno zasedanje ZN in ZZ, 10. seja zbora narodov, 27. 12. 1951, stenografske beležke, str. 5–6. 593 Iz vsake republike po eden, Slovenijo je zastopal Josip Rus. 594 V celotnem prvem mandatu je imel le 11 sej (Ilić idr., Od Avnoja, 186). 595 1. redno zasedanje Ljudske skupščine FLRJ, seja ZZ, 16. 7. 1946, stenografske beležke, v Ilić idr. (1984, 197–199). 202 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? Pod vprašaj bi se iz istega razloga lahko postavilo tudi nepri- stranskost presojanja skladnosti republiških aktov z zveznimi ter presojanja ustavnosti in skladnosti vladnih aktov, kar je le še krepilo vladni položaj. Poleg tega so k velikemu pomenu vlade pripomogle tudi pomembne politične osebnosti, ki so bile soča- sno člani vlade, skupščine in partijski funkcionarji. Ta pojav je bil po mnenju komunistov odraz »dejanskih okoliščin v družbi«, med katerimi je bilo treba upoštevati tudi »nerazvito zavest množic, nacionalistične, partikularistične in kapitalistične use- dline«. To je vodilo do nujnosti utrditve oblasti, ki je »postavila KPJ kot najnaprednejšo in vodilno revolucionarno silo v vlogo izvrševalca ljudske oblasti«. 596 Ob takšni vlogi partije tudi zamišljeni federalizem ni izpol- njeval svoje vloge. V Jugoslaviji je bil vzpostavljen »dosleden tip boljševiškega federalizma«, kar je pomenilo, da je državni fede- ralizem vegetiral v senci partijskega demokratičnega centraliz- ma. 597 Načelno medsebojno izključevanje teh dveh principov je pripeljalo do prevlade slednjega, kar je, v nasprotju s partijskim stališčem o dokončni rešitvi narodnega vprašanja, vedno znova postavljalo na dnevni red tako mednacionalne odnose v Jugosla- viji kot vprašanje suverenosti posameznih narodov. Partijsko avantgardistično razumevanje zgodovinske nuj- nosti je v obdobju prve legislature počasi vodilo v ukinjanje strankarskega pluralizma, saj se je uveljavilo prepričanje, da lahko obstaja samo ena interpretacija socializma v družbi. S tem pa je bil iz besednjaka pregnan tudi izraz »pluralizem«, ki je po prvotnem razumevanju pripadal neki drugi ideološki tra- diciji in ni mogel rabiti za pojasnjevanje takratnega političnega sistema. 598 Tako je partija postala edina ustvarjalka političnega življenja, kar je sčasoma utrdilo prepričanje, da je zunaj dela- vskega gibanja in je tako postala svojevrsten namen sama sebi. 599 Sočasno z ukinjanjem pluralizma so se začeli sodni procesi, na 596 Šnuderl, Uvod, str. 10. 597 Kristan, Federalizem, str. 41. 598 Koštunica in Čavoški, Stranački pluralizam, str. 198. 599 Bilandžić, Zgodovina Socialistične, str. 135. 203 katerih je oblast obračunavala s političnimi nasprotniki. Sodišča so v sodnem postopku izgubila pristojnost vodenja kazenskega postopka, ki sta ga prevzela javno tožilstvo in Oddelek za za- ščito naroda, sodniki pa so morali sprejemati odločitve v skladu z željami partije. 600 V letih 1946–1948 je potekalo več odmevnih procesov, na katerih je oblast obračunala tudi z ljudmi iz svojih vrst. 601 Na ta način je politika prevzela vsa območja družbenega življenja in celo nedisciplina pri delu ali podobne napake so se obravnavale kot politični odnos do novega režima, 602 kar je na Jugoslavijo vrglo totalitarno senco. Te značilnosti jugoslovanskega povojnega sistema jasno kažejo na odstopanje tako od liberalnega demokratičnega par- lamentarizma, kakršen se je uveljavil po svetu po drugi svetovni vojni, kakor tudi od marksističnega modela. Nasprotno pa lahko nanje apliciramo avantgardni model demokracije, ki je bil glede na sovjetski zgled tudi cilj jugoslovanskih komunistov. Vsi ti procesi so slabili samo enega akterja političnega sis- tema, ki bi dejansko moral biti najmočnejši, tj. ljudsko skup- ščino, ki niti ni zasedala kot stalno delovno telo. K temu so do- datno prispevali še neprofesionalni mandat poslancev, ki so bili izpostavljeni odpoklicu, počasna ukinitev pluralizma v politič- nem življenju, neizkoriščanje instrumentov nadzora nad vlado in drugi procesi okrog nje, ki so z nedemokratičnimi sredstvi utrjevali oblast ene stranke. Ta se je vse glasneje razglašala za primarnega predstavnika »delavnega ljudstva« in potiskala skupščino na drugotno mesto, mesto v senci. Administrativni socializem in birokratski etatizem, ki sta se kot obsodba pogo- sto pojavljala na ustih jugoslovanskih komunistov v odnosu do Sovjetske zveze po sporu z Informbirojem, sta se dokaj trdno ugnezdila tudi v FLRJ. Ustavna ureditev iz leta 1946 se ni več pokrivala ne z realnostjo ne z načrti za nadaljnji razvoj socia- listične demokracije v Jugoslaviji. Potrebo po spremembah je 600 Gabrič, Preganjanje, str. 861–863. 601 O obračunavanju v Sloveniji glej npr. Ivanič (ur., Dachauski procesi). 602 Bilandžić, Zgodovina Socialistične, str. 134. 204 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? nakazal že ukaz prezidija po ukinitvi nekaterih zveznih mini- strstev in oblikovanju novih teles v vladi iz februarja 1950, ki je nakazoval začetek reorganizacije državne uprave od zveznih do lokalnih organov. 205 USTAVNA REFORMA 1953: PRVI KORAK K SAMOUPRAVLJANJU V drugi mandat je LFJ vstopila prav tako samozavestno kot v prvega. Na volitve je 26. marca 1950 prišlo povsod več kot 90 % prebivalstva: najmanj v Sloveniji (90,61 %) in največ v Črni gori (98,64 %). Volilna podpora listi Ljudske fronte je bila tudi tokrat obilna, v Črni gori je dobila 99,69 % glasov podpore, najmanj pa v avtonomni pokrajini Vojvodini, kjer je ponekod kroglice v skrinjico brez liste vrglo celo več kot 33 % volivcev, 603 na kar je v pretežno poljedelsko usmerjeni pokrajini verjetno vplival med drugim tudi neuspešen poskus kolektivizacije kmetijstva s kmečkimi zadrugami. V Sloveniji je bila udeležba 90,6 %, za listo Ljudske fronte pa je glasovalo nekaj več kot 92 % volivcev. V klopi zveznega zbora je sedlo 405 poslancev, v zbor narodov pa po 30 predstavnikov vsake republike, 20 predstavnikov av- tonomne pokrajine Vojvodine in 15 predstavnikov avtonomne kosovsko-metohijske oblasti. Čas, v katerem je prišlo do prvih velikih sprememb poli- tičnega sistema povojne Jugoslavije, so zaznamovali pomembni procesi: KPJ je utrdila svoj položaj na oblasti, kar je imelo za 603 Ilić idr., Od Avnoja, str. 212–260 in 261–271. 206 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? posledico zraščanje partijske in državne oblasti; 604 lotila se je ob- nove države na plečih udarniških akcij mladine in vseh zaposle- nih, da bi izgradila materialni temelj za nov družbeni sistem, ter začela vleči nekatere daljnosežne poteze tudi v zunanji politiki. Že kmalu po vojni se je pokazala »latentna tendenca k specifič- nim potem socialističnega razvoja Jugoslavije«, 605 ki torej ni bila samo posledica spora z Informbirojem, saj je Tito že leta 1947 poudaril, da je proučevanje zgodovine sovjetske partije jalovo početje, če se pri tem ne upošteva dogajanja v Jugoslaviji: »Pri nas se dogaja nekaj novega.« 606 Spor je spodbudil boj proti »birokratizmu«, prizadevanja za »ideološko čistost« in iskanje nove poti – drugačne od sovjet- ske, povzročil pa je tudi porast zanimanja za Marxova, Engelsova in Leninova zbrana dela. 607 Če bi povojno zagnanost in politični prekroj lahko vsaj delno pripisovali tudi pijanosti od zmage nad okupatorjem in od moči, ki jim jo je ta zmaga položila v roke, je od tu dalje primat zagotovo trdno držala ideologija. Komunisti so strnili svoje vrste tudi na kongresih LFJ, ki je bila zdaj že politično enotna, in KPJ ter se lotili projekta izgradnje socialistične demo- kracije. Sem spada tudi sprememba koncepta partije, ki jo je bilo treba iz kadrovske, kakršna je bila zaradi dela v ilegali, teže voj- nih razmer in povojnega utrjevanja oblasti »zgodovinsko upravi- čena«, preobraziti v organizacijo, v gibanje, ki bi bilo avantgarda delavskega razreda in družbe v celoti. Posledično se je članstvo v KPJ v letih 1948–1952 povečalo za kar okoli 63 %. 608 Dolg iz prejšnjega mandata je predstavljal zakon o odpo- klicu poslancev, Marxovem idealu iz pariške komune, ki je bil 604 Petranović, Istorija Jugoslavije, str. 422. 605 Bilandžić, Zgodovina Socialistične, str. 139. 606 Petranović, Istorija Jugoslavije, str. 420. 607 Začel se je t. i. marksizem v beograjskem stilu, za katerega je bil značilen ideološki primat, ne glede na področje ali okoliščine (Rusinow, Marxism Belgrade, str. 165–166). Rusinow dalje navaja primer knjige Branka Horvata, ki je bila napisana s pomočjo raziskovalne štipendije na univerzi v Manchestru in v kateri se štiri petine vseh referenc nanaša na zahodne marksistične, nemarksistične ali pa celo protimarksistične avtorje, vendar je njena vsebina, tako kot njen avtor, popolnoma socialistična in marksistična (Rusinow, Marxism Belgrade, str. 166). 608 Bilandžič, Zgodovina Socialistične, str. 168–169. 207 na dnevnem redu takoj po volitvah, republiške in pokrajinske skupščine pa so takšen zakon sprejele že leta 1948. V obra- zložitvi zakona je bilo zapisano, da predstavniškemu značaju skupščine ne ustreza nevezan mandat, po katerem prihaja do takšnega oddaljevanja poslanca od volivcev, da se v skrajnem primeru prekine vsakršna vez z volivci in vsakršna odgovornost. S predlaganim zakonom naj bi se zaključila izgradnja volilnega sistema v skladu z ustavnimi načeli, hkrati pa naj bi se okrepilo načelo odgovornosti med ljudskim poslancem in volivci ter se tako vzpostavil neposredni nadzor ljudstva nad delom in po- stopki ljudskih poslancev. 609 Osnutek je določal, da imajo volivci pravico zamenjati svo- jega poslanca v času mandata, če ta več ne uživa zaupanja ljud- stva, vendar pa je predviden postopek odpoklica pokazal, da so bili poslanci na svojem mestu dobro zaščiteni. Za začetek po- stopka za odpoklic poslanca zbora narodov je bilo treba zbrati podpise najmanj petine volivcev iz tretjine volilnih okrajev po- samezne republike oz. pokrajine ali podpise najmanj petine po- slancev republiške/pokrajinske skupščine, kar je bila verjetno precej lažja naloga. Še višje je bil postavljen cenzus podpisov za poslance zveznega zbora, saj je zakon za začetek postopka zahteval podpise ene tretjine vpisanih volivcev v konkretnem volilnem okraju. Za veljavnost odpoklica je bila pri glasovanju potrebna absolutna večina volivcev, kadar se je odločalo o po- slancu zveznega zbora, o odpoklicu poslancev zbora narodov pa je glasovala republiška oz. pokrajinska skupščina, ki je ravno tako glasovala z absolutno večino vseh članov predstavniškega telesa. To posebnost jugoslovanske volilne zakonodaje je Šnu- derl, slovenski poslanec zveznega zbora in član njegovega za- konodajnega odbora, označil za velik demokratičen dosežek, kajti v buržoaznih ustavah je po njegovem mnenju garantirano marsikaj, kar se v praksi ne izpolnjuje: okrcal je tudi Sovjetsko zvezo, ker ni sprejela zakona, ki bi urejal to področje, kljub sta- 609 Obrazloženje predloga zakona o opozivu narodnih poslanika Narodne skupštine FNRJ, Prvo izredno zasedanje ZN in ZZ, 26.–27. 6. 1950, stenografske beležke, str. 118–122. 208 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? linistični ustavi, ki sicer zagotavlja pravico do odpoklica. FLRJ naj bi s sprejemom tega zakona po njegovem mnenju zagotovila volivcem vpliv na vodenje države ves čas, ne le ob volitvah. 610 Isti dan so poslanci sprejeli še en pomemben zakon, ki je verjetno še bolj kot zakon o odpoklicu poslancev zavestno preusmeril jugoslovansko pot stran od sovjetskega zgleda, k participativnemu modelu, k samoupravljanju. Temeljni zakon o gospodarjenju z državnimi gospodarskimi podjetji in višjimi gospodarskimi združenji po delovnih kolektivih, ki je v praksi dobil ime zakon o izročitvi tovarn delavcem, je posegal v mate- rialno bazo družbenopolitičnega sistema FLRJ in s tem v njen temelj. Zakon je bil nadaljevanje že leta 1949 zastavljenega po- skusa, ki je v podjetja uvajal delavske svete, po katerih bi delavci sami upravljali podjetja. Ob sprejemanju tega zakona je Tito v skupščini nakazal novo smer graditve socialističnih družbenih odnosov kot negacijo etatističnega koncepta. Pri tem je pou- daril, da se bo KPJ pri tej graditvi socialistične družbe dosle- dno ravnala po načelih marksizma-leninizma, saj ravno Marx, Engels in Lenin učijo, da se »odmiranje države začne najprej v ‹njenih gospodarskih funkcijah›, v upravljanju proizvodnje po proizvajalcih«. 611 Proces uvajanja samoupravljanja je ves čas spremljala po eni strani kritika pretekle etatizacije partije in grožnja, da ne bi zrasla z birokratskim državnim aparatom v eno celoto, po drugi pa seveda kritika »sovjetske izkušnje«. Temeljni zakon o upra- vljanju gospodarskih podjetij je sicer ugotavljal, da delovni ko- lektivi upravljajo državna gospodarska podjetja po predstavni- ških samoupravnih organih, ki jih svobodno volijo, toda delavci, razen da volijo in odpokličejo delavski svet, niso imeli nobenih drugih pristojnosti. Tudi delavski sveti niso imeli velikih pristoj- nosti, še naprej pa je ostala velika družbena moč direktorja. Ta zakon in zakon o planskem upravljanju narodnega gospodar- stva sta sicer pogumno uvajala nove strukture odločanja ter nov 610 3. redna seja ZZ, 27. 6. 1950, stenografske beležke, str. 68–69. 611 Blandžič, Zgodovina Socialistične, str. 162. 209 proces vodenja gospodarstva, vendar v praksi nista prinesla ve- likih sprememb. Načrtovanje celotne gospodarske akumulacije in njeno razporejanje sta bili še vedno v rokah države, da bi se »onemogočila anarhija družbene reprodukcije in razdeljevanja, ki je prirojena kapitalizmu«. 612 Tudi sistem stopenj in akumula- cij, uveden leta 1952, ki je bil zamišljen na podlagi Marxove kri- tike gothskega programa, ni prinesel veliko možnosti za samo- upravljanje, saj je ves prihodek nad centralno predpisano višino plač zajela država. 613 Vendar pa je imela nova gospodarska ure- ditev tudi učinke liberalizacije, saj podjetja s svojimi prihodki in izdatki niso bila več vključena v gospodarski proračun. Ker so morala svoje družbene obveznosti pokriti z realizacijo na trgu, so se bila prisiljena prilagajati potrebam trga in ta je začel naglo oživljati. S tem ko je postal zaslužek odvisen od uspeha podje- tja in je država prenehala skrbeti za njihovo realizacijo na trgu, se je začel tudi proces »osvobajanja proizvajalcev iz mezdnega položaja«. 614 Vendar pa socialistična ideologija ni vselej zdržala potreb gospodarstva, kar je priznaval tudi Boris Kidrič, 615 eden od tvorcev samoupravnega gospodarskega sistema, zato so na- daljnji ukrepi v naslednjih letih vodili v še večjo liberalizacijo gospodarstva. Prvega aprila 1952 je skupščina sprejela še politični dvoj- ček h gospodarskemu samoupravljanju oz. temeljni zakon o ljudskih odborih. Prinesel je velike spremembe v lokalni samou- pravi, ki so imele svojo podlago v Marx-Engels-Leninovi teoriji in v zavračanju vsega stalinističnega. Pri predstavitvi osnutka v skupščini si je Kardelj dovolil obsežno teoretično predavanje, v katerem pa ni več zaznati toliko poudarjanja razlik z »buržoa- zno demokracijo«, temveč bolj s stalinistično Sovjetsko zvezo in, kjer se je le dalo, povezovanje obeh v enotnega nasprotnika. V skladu z Marxovo tezo o odmiranju države, ki se je za- čelo v gospodarstvu, je bil pripravljen tudi ta temeljni samou- 612 Kidrič, O osnutkih, str. 281. 613 Bilandžić, Zgodovina Socialistične, str. 178. 614 Prav tam, str. 181. 615 Kidrič, Razprava, str. 502. 210 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? pravni zakon in Kardeljeva utemeljitev je izzvenela kot nekak zagovor samostojnega socialističnega razvoja. Stalina je obto- žil, da je zapustil Marx-Leninovo linijo enotnosti zakonodajne in izvršne oblasti in celo prevzemal zunanje oblike buržoazne demokracije, kar je označil za korak nazaj in s tem za kontra- revolucijo. 616 Poudaril je nevarnost »od zunaj«; ta očitno ni več toliko prihajala z zahoda kot z vzhoda, kajti Kardelj je poudaril pozitivne dosežke meščanskih revolucij, zlasti človekove pra- vice kot obvezni del socializma, ter nekatere zunanje oblike po- litičnega sistema. Vendar je zunanja nevarnost postala grožnja neodvisnosti FLRJ do te mere, da ta ne more dovoliti strankar- skega pluralizma, saj bi vsaka stranka zunaj LFJ hitro postala center vsega slabega, s tem pa tudi dovzetna za vplive od zunaj, ki bi tako skušali ogroziti jugoslovansko neodvisnost. Po njego- vem prepričanju se je Jugoslavija v tistem trenutku znašla pod takim velikim zunanjim pritiskom in hkrati pod težo notranjih gospodarskih težav, da bi bilo s tega vidika vsakršno zavzemanje za večstrankarski sistem izraz v prvi vrsti sovražnosti proti dr- žavni neodvisnosti in svobodi narodov ter očitno nepoznavanje razmer v svetu. 617 Milovan Djilas očitno takrat ni bil zraven, da bi slišal ta poduk, ali pa ga ni jemal resno. Kardelj je videl dve nadaljnji možnosti razvoja socializma v Jugoslaviji, med katerimi je bila ena stalinistična, z močno dr- žavo in partijo, druga pa marksistična samoupravna, katere od- raz je bil tudi nov zakon o ljudskih odborih. Ta je prenovljenim ljudskim odborom prinašal velike spremembe. Organiziral jih je po že obstoječih ekonomskih in gospodarskih celotah: občinah, okrajih in mestih, s posebnimi pravicami za mestne odbore in tudi četrtne ljudske odbore. Dobili so široko samoupravno av- tonomijo; med njimi je bila gotovo najpomembnejša pristojnost sprejemanja družbenega plana, v katerem so samostojno dolo- čili tudi odstotek davka za gospodarske organizacije, ki je šel v njihove blagajne. To je občinam, okrajem in mestom omogočilo 616 Kardelj, Socializam i demokratija, str. 72–75. 617 Prav tam, str. 84–85. 211 proračunsko samostojnost in osnovo za ustanavljanje komu- nalnih, kulturnih in socialnih služb. Odpravljen je bil avtoma- tični hierarhični nadzor in krepko posegel tudi v organizacij- sko obliko. Ukinjeni so bili izvršni odbori, s čimer naj bi se tudi na lokalni ravni odražalo načelo enotnosti oblasti. V okrajnih in mestnih odborih je bilo poleg tega kot posledica novih družbe- nih in političnih odnosov uvedeno novo predstavniško telo, zbor proizvajalcev, sestavljeno iz predstavnikov proizvajalcev glede na njihovo udeležbo v družbenem produktu. Uvedene so bile tudi spremembe pri volitvah, ki so sedaj potekale z lističi, kandidatne liste pa so še vedno smeli predlagati občani, ki so imeli zagoto- vljen vpliv tudi na končno sestavo liste. Še najbolj zanimivo pa je morda dejstvo, da je zakon zahteval, da mora biti na listi najmanj dvakrat toliko kandidatov, kot je bilo na voljo odborniških mest, kar je delno okrepilo demokratičnost ljudskih odborov. Na poti v socializem Karikatura iz Pavlihe prikazuje prizadevanja jugoslovanskih komunistov za uveljavitev samostojne in prave poti v socializem. (Fischer (idr.), Slovenska novejša zgodovina, str. 963) 212 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? Reforma ljudskih odborov je napovedovala velike spre- membe, ki so se že pripravljale na ravni komunistične partije: prvo spremembo ustavne ureditve, za katero so še pred šestimi leti trdili, da bo trajna. Resna in konkretna razprava o tem se je začela na petem plenumu CK KPJ, 27. maja 1952, na katerem je Moša Pijade podal poročilo o dotedanjem delu z osnutkom ustavnega zakona, katerega osnovni načrt je bil sprejet na CK že konec leta 1951. V njem je Pijade v glavnem predstavil osnovne poteze ustavnega zakona, ki so bile potem v večini zapisane tudi v osnutku, predlaganem ljudski skupščini v sprejetje decembra 1952. Med najpomembnejšimi novostmi v primerjavi z »zasta- relo ustavo« je poudaril ukinitev vlade in prenos njenih poobla- stil na prezidij, ki naj bi ostal kot skupščinsko telo s še večjimi pristojnostmi, uvedbo nove funkcije predsednika republike in spremembo sestave zvezne skupščine. Slednja naj bi dobila povsem nov značaj, naj ne bi bila več stari parlament, ampak delovno telo, v katerem bodo v posebnem zboru predstavljeni tudi proizvajalci, razmišljali pa so tudi o končni ukinitvi zbora narodov. 618 Veliko pomislekov je bilo glede načrtovane uvedbe doslednega delegatskega sistema, proti kateremu se je s Titom na čelu izjasnila večina vodilnih v CK. Izsek iz diskusije, ki je nato potekala v CK, je bolj pokazal mesto partije pri celotnem odločanju, ki ga je izrazil Tito, očitno nezadovoljen s takratnim potekom razprave. Tito je poudaril odgovornost CK za celoten družbeni in gospodarski razvoj ter splošni razvoj življenja v dr- žavi in »potem smo mi, ki smo izbrani, pomembnejši kot vsi zakonodajni odbori in te komisije in tu morajo v prvi vrsti pasti pripombe, predlogi in drugi dodatki«. 619 Tito je še spomnil svoje »tovariše«, da – kljub temu da je bila Sovjetska zveza v danem trenutku tarča silovitih kritik – se model partije še vedno zgle- duje po sovjetskem in da so komunisti na lastnih plečih občutili težo priprav in izvedbe revolucije, zato jim tudi pripada glavna 618 Izveštaj Moše Pijade o reorganizaciji najviše državne oblasti. Peti plenum CK KPJ, 27. 5. 1952, v Petranović in Zečević (Jugoslovenski federalizam, str. 336–339). 619 Diskusija o projektu (prednacrtu) ustavnog zakona. Peti plenum CK, 27. 5. 1952, v Petranović in Zečević (Jugoslovenski federalizam, str. 343–345). 213 beseda. Čeprav se je jasno izrazil za decentralizacijo forme dr- žavne oblasti, pa pri partiji ni bil pripravljen popuščati in je zah- teval, da se o vseh zadevah najprej razpravlja v okviru partije in šele nato na »drugih forumih«. 620 Še preden je osnutek ustavnega zakona prišel v ljudsko skupščino, je v začetku novembra 1952 v Zagrebu potekal VI. kongres KPJ. Na njem je partija spremenila ime v Zvezo komuni- stov Jugoslavije (ZKJ), da bi se tudi na zunaj čim bolj oddaljila od klasične politične organizacije in klasičnega enostrankarskega sistema, 621 njena vloga pa naj bi bila predvsem vzgojna, med- tem ko naj bi se s konkretnimi političnimi cilji ukvarjala LFJ oz. Socialistična zveza delovnega ljudstva (SZDL), kakor se je LFJ preimenovala na svojem kongresu marca 1953. Tako v novem statutu ZKJ ni bila več opredeljena kot avantgarda delavskega gibanja, ampak kot progresivna in zavestna sila delavskega giba- nja. 622 Sprejela je tudi sklep o ločevanju političnih funkcij oz. se izrazila proti podvajanju ter dala navodila, da mora na volitvah nastopati več kandidatov, ne samo po eden za vsako mesto. Tudi s takšnimi ukrepi se je jugoslovanski sistem vse bolj oddaljeval od zahodnega liberalnega, pa tudi socialističnega koncepta. Izraz te velike razlike med enimi in drugimi je bila ne- pripravljenost sprejeti SZDL v Socialistično internacionalo, pri čemer je namestnik sekretarja francoske socialistične stranke Ge- orges Brutelles omenil nekatere probleme ter da »so se francoski socialisti odločili za parlamentarizem«. 623 Večina zahodnoevrop- skih socialističnih strank je sicer opazila odmik od sovjetskega modela, vendar hkrati opozarjala na globoka ideološka razhajanja v mišljenju, 624 saj so izbrale parlamentarni način reševanja sporov. Drugi problem SZDL je bil prav tako očiten kot prvi – še vedno je ostala le transmisija ZKJ, saj so vodilne funkcije kljub sklepom VI. kongresa ostale več kot podvojene: npr. Josip Broz je bil izvoljen 620 Prav tam, str. 343. 621 Sruk, Delegatski skupštinski, str. 42. 622 Režek, Iz Komunistične, str. 942. 623 Režek, Začetki delovanja, str. 123. 624 Prav tam, str. 124. 214 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? za sekretarja izvršnega komiteja CK ZKJ, čez nekaj mesecev pa še za prvega predsednika republike in hkrati ZIS ter predsednika SZDLJ in je tako združeval najpomembnejše politične funkcije v državi. Podobno bi se lahko s kupčkom funkcij ponašali tudi mnogi drugi vodilni jugoslovanski politiki. Ustavni zakon, ki je prišel na dnevni red skupščine decem- bra 1952, je predstavljal summa summarum vse te mnoge no- vosti zadnjih let in jih prevedel v ustavno materijo. Zakon ni bil zamišljen kot končna rešitev, 625 ampak kot začasno usklajevanje velikega neskladja, ki je nastalo med ustavo iz leta 1946 in dejan- skim družbenopolitičnim sistemom. Razpravo o osnutku sta zakonodajna odbora (ZO) obeh zborov skupščine začela 28. decembra 1952, zvezni zbor in zbor narodov pa sta o njem govorila na skupnih sejah 12. in 13. janu- arja 1953, ko je bil naposled sprejet. Celotno predstavitev ustav- nega zakona in razpravo lahko povzamemo v treh momentih naše raziskave – v odnosu do parlamentarizma, demokracije in federacije. Institucionalna prenova – uresničevanje načela enotnosti oblasti Nov ustroj političnega sistema je pomenil še večji odmik od institucionalnih parlamentarnih norm, saj je odpravljal vlado in ministre, pa tudi prezidij. V nekaterih značilnostih lahko na ta ustavni zakon gledamo kot na kontinuiteto in nadgradnjo ustave iz leta 1946, po drugi strani pa pomeni zavračanje tistih določb, ki so še dišale po meščanski demokraciji. Zvezna ljudska skupščina naj bi bila odraz enotnosti oblasti in tudi političnega sistema s tem, ko je zavzemala centralno mesto v njem. Skupščina naj bi po Kardeljevih besedah predstavljala avtoportret politič- 625 Zaradi takšnega pojmovanja je ta zakon tudi poimenovan »ustavni zakon« in neposredno »ustava«. Djordjević, ki je aktivno deloval v vladni komisiji za ustavo in bil vladni predstavnik v zakonodajnih odborih, je ustavni zakon v svoji knjigi imenoval kar druga ustava (Djordjević, Elementi političke, str. 82). 215 nega sistema, 626 čeprav je bil tisti »avto-« brez pomena, kajti skup- ščina kot celota je kaj malo prispevala k vsebini ustavnega zakona. Na zunaj naj bi torej politična ureditev izražala enotnost oblasti prav z ukinitvijo vlade kot odmikom od kabinetnega sis- tema, vse pristojnosti vlade pa so sedaj pripadle skupščini, ki je iz sebe izvolila svoja dva izvršna organa: predsednika republike in zvezni izvršni svet (ZIS). Skupščina je prevzela nase tudi ne- kaj odgovornosti, ki so bile prej poverjene prezidiju (npr. preso- janje skladnosti republiške in zvezne zakonodaje, podeljevanje amnestije), ustavni zakon pa je prav eksplicitno določil podro- čja, ki so pripadala zvezi kot izključna oz. popolna zakonodajna pravica, kot temeljna zakonodaja, ki so jo lahko ljudske repu- blike dopolnile po svoje, ter kot splošna zakonodaja, ki je po- menila bolj sprejemanje skupka načel, v okviru katerih so skup- ščine ljudskih republik lahko sprejemale svoje zakone. Dajanje obvezne razlage zakonov je ustavni zakon prenesel na posebno skupno komisijo obeh zborov, presojanje skladnosti z ustavo pa je skupščina obdržala neposredno zase. Ustavni zakon je prinesel možnost izvedbe predhodnega ali naknadnega zakonodajnega referenduma, katerega rezultat je tudi na zahtevo slovenskega poslanca Šnuderla postal obve- zen 627 in je prepovedoval vlaganje zakonskih predlogov ali aktov z nasprotno vsebino za dve leti. Precej je tudi olajšal spremi- njanje ustave, čeprav določbe o potrebnem številu poslancev za podporo predlogu v monolitni skupščini niso smiselne. Največjo spremembo je skupščina doživela pri svoji struk- turi. Ta je bila odraz novih družbenih odnosov: zvezni zbor (ZZ) je še naprej ostajal neposredno izvoljeno splošno ljudsko pred- stavništvo vseh državljanov FLRJ in se je volil po pravilu enega poslanca na 60.000 prebivalcev. Uveden je bil nov dom – zbor proizvajalcev (ZP) – kot odraz samoupravnega gospodarskega sistema, zboru narodov (ZN) pa je bil odvzet status samostoj- nega doma, kljub pripombam več poslancev, ker bi bila to pre- 626 20. skupna seja ZZ in ZN, 12. 1. 1952, stenografske beležke, str. 107. 627 55. seja zakonodajnega odbora ZZ, 30. 12. 1952, stenografske beležke, str. 279. 216 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? velika »komplikacija«. 628 Nova struktura skupščine je povzročila burno razpravo na zakonodajnih odborih. Ustavni zakon je do- ločal, da poslance v zbor proizvajalcev volijo kot predstavnike svojih gospodarskih organizacij delavci in uslužbenci gospodar- skih podjetij (s področij industrije, transporta in trgovine), člani kmetijskih zadrug in obrtni delavci po načelu enega poslanca na 70.000 proizvajalcev. Pri tem se je število poslancev iz vsake omenjene skupine določilo glede na udeležbo proizvajalske sku- pine pri skupnem družbenem produktu, kakor je bilo določeno v tekočem zveznem družbenem planu. Volilna baza za zbor pro- izvajalcev je bila omejena na proizvajalce, delavce, glede na uvr- stitev v omenjene skupine na zadnjem popisu, k skupnemu šte- vilu proizvajalcev pa so se štele tudi njihove družine. Poslanci v zakonodajnem odboru so opozarjali na zapletenost izračunava- nja in postopkov, na podvajanje evidenc, Moskovljević pa je na- čin volitve v zbor proizvajalcev označil za nedemokratičnega in menil, da uvaja neke vrste cenzus. Na očitke, da je v socializmu prav, da so tisti, ki več proizvedejo, bolje zastopani, pa je od- govoril, da k boljši proizvodnji veliko pripomorejo tudi poklici, ki ne sodelujejo neposredno v proizvodnji, kot so znanstveniki in raziskovalci, ki izboljšujejo procese, in drugi uslužbenci, ki omogočajo potek proizvodnje. 629 Predlagal je nov način izvoli- tve in ga utemeljeval s trditvijo, da tudi pripadnike drugih po- klicev zanima, kaj se dogaja v gospodarstvu in kmetijstvu. Z na- činom izvolitve poslancev za ZP ni bil zadovoljen niti Šnuderl, saj je bil prepričan, da predlagani sistem ščiti prestiž republik in onemogoča, da bi imele razvite republike več predstavnikov. 630 Med obema zboroma je bilo vzpostavljenih še več po- membnih razlik. Medtem ko je bila za poslance ZZ predvidena stalna mesečna nagrada za njihovo delo, je bila funkcija po- slanca ZP častna. Skupščina je tako stopila na pot profesionali- zacije poklica poslanca v ZZ in postala redno delovno telo. 631 V 628 Kardelj na 54. seji zakonodajnega odbora ZZ, 29. 12. 1952, stenografske beležke, str. 238. 629 58. seja zakonodajnega odbora ZN, 3. 1. 1953, stenografske beležke, str. 88–91. 630 54. seja zakonodajnega odbora ZZ, 29. 12. 1952, stenografske beležke, str. 234. 631 Profesionalizacija v političnih zbornicah (ZZ in ZN), ki se je kazala v ponovnih izvolitvah 217 členu 34 je ustavni zakon določil, kdaj sta zbora enakopravna, in v členu 36, kaj opravljata na skupni seji, sicer pa je mogel ZZ sam nastopati kot ljudska skupščina. Člane svojega najpomembnej- šega odbora, zveznega izvršnega sveta (ZIS), je skupščina prav tako izbirala samo med člani ZZ, kar je ustvarilo izrazito neena- kopravnost med obema domovoma. 632 Po drugi strani je umestitev zbora narodov v zvezni zbor postavila poslance znotraj tega zbora v neenakopraven položaj. V ZZ so namreč ljudske skupščine republik, pokrajine in oblasti delegirale svoje poslance, in sicer republike po 10, pokrajina 6 in oblast 4 delegate, ki so sicer delovali kot del celotnega zbora, v nekaterih primerih pa so se lahko zbrali na ločeni seji kot zbor narodov. T akšna struktura je oslabila predstavniški značaj zbora, odstop od neposrednih volitev za del poslancev ZZ pa se je ne- katerim zdela velika politična napaka in znak nezdravega stanja. Poslanci so se spraševali tudi o sposobnosti takšnega zbora, da še naprej zagotavlja svobodo, enakopravnost in enakost v ra- zvoju republik, 633 o čemer bomo spregovorili še v nadaljevanju. Sicer pa je ustavni zakon politični sistem najbolj približal skupščinskemu s krepitvijo skupščinskih odborov. Poleg naj- močnejšega, ZIS, ki je po zgledu jakobinskega odbora za javno blaginjo prevzel, skupaj s predsednikom republike, izvršno funkcijo oblasti v svoje roke, so tudi ostali odbori dobili neka- tere instrumente vpliva: imeli so pravico terjati ZIS in državno upravo za odgovore in pojasnila o svojem delu, lahko so spre- jemali resolucije in dajali priporočila v mejah svojega delova- nja državnim organom, samoupravnim zavodom in gospodar- skim organizacijam ter opravljali ankete in zaslišanja, kar jim je poslancev, je bila že od začetka precej visoka in je v naslednjih letih še strmo naraščala: na volitvah 1953 jih je bilo 66 % ponovno izvoljenih, leta 1967 pa kar 82,6 %. Stopnja ponovne izvoljivosti v funkcionalnih zbornicah je bila precej nižja, leta 1967 npr. 21,7 %. Skupna stopnja ponovne izvoljivosti za celotno skupščino pa je variirala tudi za 18 %: leta 1963 je znašala 35,7 %, leta 1969 pa 53,4 % (Cohen, Conflict Management, str. 128–129). 632 Ta omejitev ni veljala za predsednika republike, za katerega je bil glede na poslovnik (74. člen) lahko predlagan in izvoljen vsak ljudski poslanec (Poslovnik Zvezne ljudske skupščine, Uradni list FLRJ, št. 7/1954). 633 57. seja zakonodajnega odbora ZN, 30. 12. 1952, stenografske beležke, str. 70–76. 218 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? omogočilo dostop do vseh potrebnih podatkov, spisov in listin. Ljudski poslanci so bili dolžni poročati svojim volivcem in ostali izpostavljeni odpoklicu, ohranili pa so poslansko imuniteto. Naslednja značilnost ustavnega zakona, ki ga je ločevala od parlamentarizma, je bila ukinitev vlade in ministrov ter ustano- vitev zveznega izvršnega sveta. Takšna odborska ureditev, v ka- teri naj bi izvršna oblast izhajala resnično neposredno iz pred- stavniškega organa, naj bi bistveno prispevala h krepitvi načela enotnosti oblasti. ZIS-u je 79. člen zagotavljal zelo široka po- oblastila, ki se jih ne bi sramovala nobena vlada: poleg skrbi za izvrševanje zveznih zakonov in aktov ter odgovornosti za zvezno upravo tudi imenovanje in razreševanje državnih sekretarjev in podsekretarjev, imenovanje guvernerja narodne banke, zve- znega javnega tožilca, zveznega javnega pravobranilca in drugih višjih uslužbencev po zakonu. ZIS je dobil tudi pravico o izdaji akta o razpustu skupščine in ZZ, če se zbora med sabo ne mo- reta sporazumeti. Ta določba je dvignila nemalo dvomov med poslanci v zakonodajnem odboru, vladni predstavnik Geršković pa je poudaril, da se tu jugoslovanski sistem razlikuje od buržo- azne demokracije, v katerih vlada, ki je ločena od parlamenta in zato birokratska, izvaja pritisk nad parlamentom in jo z mo- žnostjo razpusta drži v šahu. V skupščinskem sistemu pa lahko skupščino razpusti samo telo, ki neposredno izhaja iz nje. 634 ZIS je imel prav tako kot prej vlada pravico izdajati uredbe za iz- vrševanje zakonov ter odloke, navodila in odločbe. Formalno je bil za svoje delo odgovoren ljudski skupščini, ki je lahko ob katerem koli času zahtevala poročilo o njegovem delu in ga tudi razpustila v celoti ali posamezne člane, kar je na načelni ravni omogočalo interpelacijo, ki se v praksi ni nikoli izvedla. Poslanci so imeli tudi ustavno zagotovljeno pravico postavljati vprašanja članom ZIS, na katera so bili ti dolžni odgovarjati, in pravico zahtevati njihovo udeležbo na sejah odbora. Vendar pa ZIS te dolžnosti ni izpolnjeval, saj je predsednik zvezne ljudske skupščine Peter Stambolić nanj naslovil pismo, v katerem se je 634 56. seja zakonodajnega odbora ZZ, 3. 1. 1953, stenografske beležke, str. 356. 219 pritoževal nad neudeležbo predstavnikov ZIS na sejah odborov, kar dela njihovo »delo nemogoče in brezplodno«. 635 Praksa se očitno v naslednjih letih, tudi po sprejetju nove ustave in njenih reformah, ni izboljšala, saj fond ZIS hrani veliko takšnih pritožb tudi iz kasnejših let. Drugih nadzornih instrumentov ustavni za- kon, prav tako kot ustava iz leta 1946, ni zagotavljal. Vrh državne uprave je bil pravno samo posredno odgovo- ren skupščini, saj so sekretarji prisegli pred predsednikom repu- blike, vendar pa so odbori skupščine imeli pravico od njih terjati odgovore in pojasnila. S sankcijami zoper nepravilno delovanje sekretarjev je razpolagal ZIS, ki jih je tudi imenoval, vendar mo- žnosti razrešitve z mesta ni nikoli uporabil. Funkcija predsednika republike je bila novost, ukrojena po meri Josipa Broza. Čeprav mu ustavni zakon ni neposredno za- gotavljal položaja tako, kot mu ga je kasneje ustava iz leta 1963, se je že vnaprej vedelo, komu je namenjen. Ustavni zakon mu je zagotavljal »neobičajno skromne pravice«, kot se je izrazil Šnu- derl, vendar »je jasno, da ima on, ki ga bomo jaz in vsi volili za predsednika republike, v naših srcih pristojnosti, ki mu jih ta zakon ni treba da daje«. 636 Vendar pa položaj kljub vsemu ni bil tako skromen – predsednik republike je bil hkrati predsednik ZIS in vrhovni poveljnik oboroženih sil, ob tem da so mu bile podeljene klasične predstavniške funkcije, ki jih je prej opravljal prezidij. Na močno figuro predsednika so nakazovali tudi tisti, ki so se spraševali, ali se morda ne uvaja pod krinko predse- dniški sistem, vendar so snovalci take dvome jasno zavrnili. 637 Volila ga je skupščina na skupni seji obeh zborov na predlog 20 poslancev, vendar pa na prvih volitvah le ni dobil vseh glasov – v zboru narodov se je v skrinjici znašel en listek s prečrtanim Brozovim imenom. 638 Skupščina je imela načeloma pravico proti 635 AJ, fond 130, fascikel 531, dokument 252 z dne 26. 10. 1959. ZIS je na to pritožbo odgovoril, da so bili sekretarji v konkretnih primerih upravičeno zadržani, le da skupščine o tem niso obvestili. 636 54. seja zakonodajnega odbora ZZ, 29. 12. 1953, stenografske beležke, str. 232. 637 Izveštaj Moše Pijade o reorganizaciji najviše državne oblasti. Peti plenum CK KPJ, 27. 5. 1952, v Petranović in Zečević (Jugoslovneski federalizam, str. 336–339). 638 23. skupna seja ZZ in ZN, 14. 1. 1953, stenografske beležke, str. 188. 220 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? predsedniku vložiti interpelacijo, za kar bi bilo treba zbrati naj- manj tretjino glasov vseh ljudskih poslancev oz. najmanj 185. V praksi se kaj takega seveda nikoli ni zgodilo. Z nemalo samokritike, ki je komunistom v tem trenutku ni manjkalo, naj bi bila tako oborožena zvezna ljudska skupščina končno kos nalogam, ki jo čakajo, saj je bila prej le formalni center za izglasovanje predlogov in ne delovno telo, ni dajala iniciative, ni vodila boja za najboljšo rešitev in razčiščevanje idej. »Nova skupščina mora postati pravni, aktivni, dinamični in iniciativni organ oblasti, ki ne sme delegirati drugih organov za izvajanje svojih ciljev. Zato ne bo več odredb z zakonsko mo- čjo na osnovi pooblastila skupščine, ampak bo skupščina sama, ob stalnem zasedanju, sprejemala vse predpise, resolucije in odloke.« 639 Kot je kasneje ugotavljal sam izvršni svet oz. njegov odbor, takoj po sprejetju ustavnega zakona ni bilo tako. Kljub želji po ustvarjanju sistema enotnosti oblasti se je s takšnimi medsebojnimi odnosi in praksami ZIS oddaljil od skupščine in dejansko funkcioniral kakor samostojni izvršni organ, kar do- kazuje tudi njegovo poseganje v normativno dejavnost skup- ščine. Stara skupščina, ki se je razpustila šele jeseni, po sprejetju ustreznega zakona o volitvah ljudskih poslancev za novo struk- turo skupščine, naj ne bi bila sposobna prevzeti nalog, ki jih ji je nalagal ustavni zakon, zato je večji del nalog s področja zveze prevzel ZIS in svoje kar obsežne kompetence prenesel na svoje odbore, ki naj bi bili sicer samo njegovi pomožni organi. 640 ZIS je z zakonom o izvedbi ustavnega zakona, sprejetem prav tako 13. januarja 1953, zato dobil pooblastilo za sprejemanje uredb z zakonsko močjo, ki jih je moral kasneje predložiti novoizvoljeni skupščini v potrditev. Pooblastilo je bilo vsebinsko neomejeno, ča- sovno pa torej do novih volitev, in ZIS je v tem kratkem času, do decembra 1953, sprejel kar 80 takšnih uredb, kar je bilo v naspro- tju s konceptom skupščine kot edinega vršilca normativne funkci- 639 22. skupna seja ZZ in ZN, 13. 1. 1953, stenografske beležke, str. 151. 640 AJ, fond 130, fascikel: SIV 1953–1970. Zapisnik seje odbora za gospodarstvo pri ZIS, 5. 8. 1957. 221 je. 641 Januarja 1954, ko je skupščina potrdila vse te uredbe, je hkrati dovolila ZIS, da z enakimi akti, torej uredbami z zakonsko močjo, ureja tista področja, ki jih je v preteklem letu regulirala z uredbami z zakonsko močjo. ZIS je tudi to pooblastilo dobro izkoristil in je v letu 1954 sprejel še 40 takšnih uredb, v naslednjih letih pa po 20. 642 Sicer pa je v primerjavi s prvim obdobjem 1946–1953 skupščina po sprejetju ustavnega zakona postala precej bolj ak- tivno delovno telo in je to svojo aktivnost stopnjevala vse do razpada države (glej tabelo na str. 230–231), kar je bila osnova mnogim raziskovalcem, ki so ugotavljali, da je izstopala iz stere- otipne predstave o socialističnih legislaturah kot fasadah parla- menta. 643 V tretjem sklicu 1953–1958 je skupščina obravnavala 317 točk dnevnega reda v ZZ in 238 v ZP, na skupnih sejah pa sta oba zbora obravnavala še 143 točk oz. skupščina je v tem mandatu povečala svojo zakonodajno dejavnost za 2,77-krat. V naslednjem mandatnem obdobju je to število precej naraslo: ZZ je obravnaval 513 točk, ZP pa 429. Na skupni seji sta oba zbora obravnavala 127 točk, kar pomeni, da je skupščina obravnavala še 39 % več točk kot v prejšnjem mandatu. Skupščina je okrepila svoj vpliv tudi v zunanji in obrambni politiki, saj je ustavni za- kon določal, da ZIS sekretarja za zunanje in obrambne zadeve izbere med svojimi člani, prek ZP pa tudi na gospodarskem po- dročju. Sicer pa je imela skupščina na voljo še nekatere druge instrumente za izvajanje normativne dejavnosti – sprejemanje resolucij, deklaracij in priporočil, ki pa jih ni veliko koristila: v desetih letih, do sprejetja nove ustave, je sprejela skupno le 27 takšnih aktov. 644 Pogled z druge strani kaže tudi, da je bil v tem času, do leta 1963, kljub vsemu ZIS ne samo glavni pobudnik zakonodaje, 645 641 Nikolić, Skupštinski sistem, str. 64. 642 Prav tam. 643 Npr. Cohen, Conflict Management; Nelson, Communist Legislatures; Seroka, Legislative Recruitment. Enostrankarska sestava in enoglasno potrjevanje odločitev na dnevnem redu sta tu skoraj »privzeti dejstvi«. Zato sledenje glasovanja posameznih poslancev ne bi pokazalo nobenih razlik, največ o njihovih stališčih lahko izvemo iz razprav, ki jih v tekstu ves čas predstavljamo. 644 Nikolić, Skupštinski sistem, str. 65. 645 Pravico podajati zakonske predloge so imeli poslanci obeh domov, odbori obeh domov 222 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? temveč tudi vršilec celotne normativne dejavnosti, saj so skup- ščinski akti – zakoni in vsi ostali – v letih 1953–1958 predsta- vljali le 15,6 % celotne zakonodajne aktivnosti (ZIS 84,4 %). V naslednjem mandatu je delež skupščine znašal skoraj še enkrat več, 28,6 % normativnih aktov, vendar kljub temu precej manj kot ZIS, ki je sprejel preostali del, torej 71,4 %. 646 Poslovniki za delo skupščine, sprejeti v začetku leta 1954, ne prinašajo veliko novih informacij, saj je že ustavni zakon pre- cej natančno določil pravice, razmerja in tudi način dela. Ti po- slovniki nič več ne govorijo o skupinah znotraj skupščine ter o njihovih pravicah, ker so se do tega časa vse tudi institucionalno zlile z LFJ oz. SZDL. Zaradi enostrankarske sestave skupščine so bili »poenostavljeni« marsikateri naporni pogajalski procesi v pluralnih parlamentih. Kolegijski organ, ki bi pomagal pred- sedniku pri vodenju skupščine, pri sestavljanju dnevnega reda, določanju zakonodajnega postopka, določanju članstva v odbo- rih ipd., v poslovniku ni bil predviden, marveč je skupščina oz. dom o vseh teh zadevah odločal/-a na plenumu. Tudi potek sej in govori poslancev časovno niso bili omejeni. Splošna ocena političnega sistema FLRJ v tem obdobju je, da skupščinski sistem ni bil uresničen v polni meri 647 oz. je bila ta politična usmeritev bolj »težnja kot stvarnost«. 648 Oba av- torja kot glavno oviro za uveljavljanje skupščinskega sistema, v katerem ima skupščina glavno mesto kot zakonodajni organ in nasploh politični center, vidita v močni vlogi izvršnih orga- nov, tako predsednika republike kot ZIS. Problematiko tega odnosa, ki smo jo že izpostavili, podpira tudi velika osebna po- litična avtoriteta tako Tita kot članov ZIS, ki so bili po večini vidni partijski funkcionarji, kar je vodilo k tvorjenju vzporedne oblastne strukture. 649 Tej politični realnosti, ki je šla z roko v roki z razumevanjem principa enotnosti oblasti kot enotnosti ter ZIS. Državljanska iniciativa tudi v tem ustavnem zakonu ni bila predvidena. 646 Cohen, Conflict Management, str. 128–129. 647 Nikolić, Skupštinski sistem, str. 62. 648 Sruk, Delegatski skupštinski, str. 47. 649 Glej Davies, Europe, str. 1321. 223 skupščine in ZIS, se je uklonila tudi skupščina, ki je izvršnemu organu podelila »skoraj splošni politični mandat«. 650 Kljub temu moramo skupščini priznati povečano normativno dejavnost v primerjavi s prvima dvema mandatoma 1946–1953, povečeva- nje nadzora nad delom ZIS, ki je formalno priznal podrejenost in začel pripravljati poročila, in naraščanje stopnje profesionali- zacije poslanskega mandata (glej tabelo na str. 230–231). Zaradi spreminjanja gospodarskega in družbenega sistema pa se je v naslednjih letih do sprejetja ustave 1963 vse bolj spreminjal tudi značaj skupščine, ki je postopno postajala »vrhovno telo druž- benega samoupravljanja«. 651 Uvajanje socialistične demokracije Drugič, glede demokracije so imeli komunisti drugačno mišljenje, kot se je do tega časa uveljavilo v zahodni liberalni in socialistični teoriji in praksi. Kot smo že ugotovili, je Jugosla- vija v tem času preusmerila razvoj svojega političnega sistema iz avantgardnega modela v participativnega, kar se je kazalo pred- vsem v uvajanju gospodarskega in političnega samoupravljanja na lokalni ravni, pri tem pa intimno obdržala avantgardno vlogo komunistične partije, kljub drugačnim sklepom VI. kongresa. Ti nazori niso dopuščali političnega pluralizma, o katerem se je izja- snil Kardelj ob sprejemanju zakona o narodnih odborih. Tudi ob sprejemanju ustavnega zakona je opažal, da je socialistični razvoj počasnejši zaradi zaostalosti, kar podaljšuje življenje tudi »anti- socialističnim elementom«, proti katerim se mora družba boriti s političnimi sredstvi in je zato še vedno potrebno omejevanje ne- katerih političnih pravic za te »antisocialistične elemente«. 652 To je v praksi pomenilo, da se poglavje o pravicah državljanov ni nič spremenilo, vključno s 43. členom ustave iz leta 1946, ki je dopu- 650 Djordjević v Nikolić, Skupštinski sistem, str. 73. 651 Prav tam. 652 Skupna seja zakonodajnih odborov ZO in ZZ, 28. 12. 1952, stenografske beležke, str. 12. 224 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? ščala politično intervencijo, kadar bi prišlo do »spreminjanja in rušenja ustavne ureditve s protidemokratskim smotrom«. Ustavni zakon je Jugoslavijo razglasil za socialistično de- mokracijo, ki po marksistično-leninistični teoriji pomeni dikta- turo proletariata, odmiranje države in socialistični humanizem. Temelj takšne demokracije je bila družbena lastnina, ki naj bi bila v rokah samih proizvajalcev, sredstvo za doseganje takšnih standardov pa brezstrankarska neposredna demokracija v obliki gospodarskega in političnega samoupravljanja ter samoupravlja- nja na področju vseh ostalih družbenih služb. 653 Prav samoupra- vljanje naj bi pomenilo največji prispevek k razvoju demokratič- nih pravic na splošno. Leta 1951 je bila razglašena amnestija za mnoge »zavedene« informbirojevce, sprejet je bil nov kazenski zakonik, ki je bil mnogo bolj liberalen od prejšnjega iz leta 1947. Sočasno je partija poskušala ukrotiti tudi tajno policijo, saj je Rankovićevo poročilo iz leta 1951 razkrilo, da je bilo kar 49 % aretiranih leta 1949 kasneje spoznanih za nedolžne. 654 Konec koncev je bilo obdobje po sporu z Informbirojem čas intenzivne demokratizacije, debirokratizacije in deetatizacije, čedalje večje svobode dela, misli, nazorov in govora. 655 Vendar se zastavlja vprašanje, ali je takšen decentraliziran participativni model, ki se je začel razvijati, lahko kaj več kot le fasada, če ga vodi cen- tralizirana in hierarhično organizirana komunistična partija. Uspešen ni bil niti napovedan umik iz države, saj se komuni- sti, kar je bilo več kot očitno, niso bili pripravljeni odreči vodil- nim političnim položajem. Že junija 1953 je bila na II. plenumu centralnega komiteja ZKJ izražena velika zaskrbljenost zaradi »antisocialističnih odklonov«, nediscipline in pasivnosti komu- nistov. Sprejet je bil sklep, naj komunisti znova strnejo vrste in prevzamejo pobudo v javnem življenju. 656 To napetost v notranjepolitičnem življenju je še poglobil Djilas, dolgoletni partijski funkcionar, ki je sam postal primer 653 Šnuderl, Zgodovina ljudske oblasti, str. 22. 654 Carter, Democratic Reform, str. 179. 655 Bilandžić, Zgodovina Socialistične, str. 188. 656 Režek, Politični zastoj, str. 956. 225 političnega načina obračunavanja. Njegova glavna krivda je bila resnično prepričanje o odmiranju partije ter izražanje tega prepričanja v kritičnih člankih. Djilas je izpolnil vse kriterije zagovornikov pluralizma, ki jih je Kardelj v svojem govoru ob sprejemanju zakona o ljudskih odborih obsodil za sovražnike države, za svoje bivše partijske tovariše pa je predstavljal »naj- ekstremnejši vidik anarhistično-liberalističnega mišljenja«, 657 proti kateremu so se izrekli že poleti 1953 na Brionih. Njegova glavna kritika birokratskih tendenc v vrstah ZKJ se je nanašala na vzpostavljanje birokracije – pretežnega dela vodilnega sloja komunističnega gibanja, ki se je izločil v zaprto kasto in ima v rokah ključne položaje v družbi. To birokracijo je kasneje po- imenoval »novi razred«. Druga kritika je bila še bolj udarna, saj je pod vprašaj postavljala izključno vodilno vlogo partije in sploh izključno vlogo partije kot »izraz objektivnih potreb vse družbe«, ki si ne more prilastiti izključne pravice, da vodi giba- nje proizvajalnih sil, ne da bi jih hkrati zavrla in zasužnjila. Par- tija se je hitro oddaljila od njegovega mišljenja in Tito ga je obto- žil, da moralno diskvalificira vodilni sloj revolucije in da njegove teze vodijo k likvidaciji ZKJ in k restavraciji kapitalizma. 658 Kardelj pa se je v svoji obtožbi osredotočil predvsem na Djilasovo razumevanje demokracije, ki »ni naša, ni socialistična, temveč je mešanica anarhizma in buržoazno-liberalističnih form«. 659 V svojem referatu na izrednem zasedanju plenuma CK ZKJ je zatrdil, da Djilas zagovarja povsem abstraktno in neži- vljenjsko koncepcijo demokracije, za katero so značilni ustvar- janje ozračja za navajanje novih idej, začenjanje idejnega boja, svoboda kritike, diskusije itd. »T ovariš Djilas enostavno razglaša boj za oblast, dviganje enih na oblast in odstranjevanje drugih z oblasti, kot edino možno obliko demokracije.« 660 Svojo sodbo je zaključil z utemeljitvijo, da Djilas zahteva spraševanje vodilne vloge delavskega razreda in uvajanje večstrankarskega sistema. 657 Petranović, Istorija Jugoslavije, str. 533. 658 Bilandžić, Zgodovina Socialistične, str. 189. 659 Prav tam, str. 191. 660 Prav tam. 226 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? ZKJ pa je po njegovem mnenju morala vztrajati pri stališču, »ki je znanstveno in politično edino pravilno«, da more socialistična demokracija zrasti samo na osnovi socialističnih družbenih odnosov, 661 boj proti socialističnim odnosom pa je možen samo s krepitvijo samoupravljanja, druge poti, npr. Djilasove plurali- stične demokracije, ZKJ ni priznavala. A je bil relativno »mil« obračun z Djilasom, ki ga je sam pri sebi tudi pričakoval, 662 pa tudi dejstvo, da za sabo ni potegnil širše znotrajpartijske čistke, odraz novih svobodnejših časov, ki so se kljub drugačnim jav- nim nastopom potihoma ozirali tudi proti zahodu. Nov značaj federalizma Z novim ustavnim zakonom je tudi federalizem dobil novo vsebino. Vendar pa je reševanje odnosov med republikami v »nesrečnih« jugoslovanskih okoliščinah, če smemo tako imeno- vati zapleten položaj, vplivalo tudi na strategijo komunistične partije, ki jo je ubrala pri odpiranju družbe večji svobodi. Kljub reformni naravnanosti se je izkazalo, da bi vsakršno resnično reševanje medrepubliških konfliktov, ki so izhajali iz različnih zgodovinskih izkušenj in gospodarske razvitosti predvsem treh največjih narodov Srbov, Hrvatov in Slovencev, pripeljalo do zmanjšanja moči partije, če naj bi reforme resnično dosegle svoj namen. 663 Čeprav je ustavni zakon še vedno ohranjal federativno ure- ditev, pa je viden odmik od principa narodnega pluralizma in uveljavljanje zveze kot skupnosti republik, za katere se predvi- deva, da so bolj družbene skupnosti kot pa politične države. 664 Kardelj je ob predstavitvi ustavnega zakona pojasnil stališče, da v novih družbenih odnosih ustavni zakon nič več ne določa 661 Prav tam. 662 Djilas, Nesavršeno društvo, str. 19–20. 663 Jancar, Yugoslavia, str. 219. 664 Djordjević, Elementi političke, str. 82. 227 posebne vloge in kompetenc posameznih ravni državne uprave, temveč njihovo družbeno funkcijo. Federaciji odslej pripadajo pravice in dolžnosti zaščititi neodvisnost države in njene zuna- nje odnose, enotnost družbenega sistema, državno varnost in gospodarsko planiranje. Po drugi strani imajo ljudske republike nalogo splošnega vodenja, nadzora in koordinacije dela ljud- skih odborov v okviru občega interesa. S tem se menja značaj federacije, ki ukinja birokratski centralizem in zagotavlja enako- pravnost narodov ter enotnost, »ker potreba enotnosti narodov temelji na potrebi enotnosti proizvajalcev in delovnega ljudstva na splošno«. 665 Po njegovem mnenju je enakopravnost narodov utemeljena tudi družbenoekonomsko, ne samo kulturno in na- cionalno, kar onemogoča diskriminacijo že zaradi samih osnov socialističnega sistema. Po tej analogiji bi bila Jugoslavija fede- racija, tudi če ne bi bila večnacionalna, 666 utemeljena pa je na skupnem družbenem interesu vseh udeležencev, ne glede na njihovo nacionalno pripadnost. V tej Kardeljevi opredelitvi od- seva moderno demokratično pojmovanje federalizma, katerega namen je v bistvu poenotenje državnega ozemlja in je utemeljen na regionalnih razlikah. Nacionalno enotnost naj bi po njego- vem mnenju zamenjala enotnost delavskega razreda, ki naj bi kot najmočnejši faktor integracije zagotavljal vezivo federacije. Kardeljevo pojmovanje federalizma je dopolnil Šnuderl z razlaganjem suverenosti, ki po njegovem mnenju pripada fede- raciji. V socialistični demokraciji je družbeni odnos suverenosti izražen v suverenosti delavskega razreda, ki je enoten znotraj Jugoslavije, ne v suverenosti nacionalnih republik. Zato je edino pravilno govoriti o pravicah republik, ne pa o njihovi suvereno- sti. 667 Tako je bila na njegov predlog, ob Kardeljevi podpori, iz 9. člena osnutka ustavnega zakona izbrisana določba, da federacija varuje in ščiti suverenosti republik, 668 skladna s tem pa je tudi 665 Skupna seja zakonodajnega odbora ZZ in ZN, 28. 12. 1952, stenografske beležke, str. 13–14. 666 20. skupna seja ZZ in ZN, 12. 1. 1953, stenografske beležke, str. 103–104. 667 54. seja zakonodajnega odbora ZZ, 29. 12. 1952, stenografske beležke, str. 233. 668 55. seja zakonodajnega odbora ZZ, 30. 12. 1952, stenografske beležke, str. 262. 228 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? formulacija 100. člena ustavnega zakona, ki pravi, da je repu- bliška ljudska skupščina predstavnik narodne suverenosti in ne ljudske, kajti ta pripada zvezi. Problematika takšnega razumevanja federalizma je več- plastna. Z vidika koncepta je socializem, ki temelji na družbeni lastnini in centralnem planskem gospodarstvu, načelno naspro- ten federalizmu, ki zahteva upoštevanje političnih interesov fe- deralnih enot in njihovo samostojnost ter pluralizem. 669 Fede- ralizem prav tako zahteva obstoj neke neodvisne institucije, ki rešuje spore o pristojnosti med zvezo in enotami, ustavni zakon pa je to pristojnost podelil zvezni ljudski skupščini, ki je bila v 14. členu tega zakona opredeljena kot izvrševalka pravic federa- cije. Dodatno oviro pri uveljavljanju federalizma je predstavljalo tudi centralizirano politično odločanje v CK KPJ po načelu de- mokratičnega centralizma. Eden izmed temeljnih pogojev federalizma je tudi bika- meralnost predstavniške institucije, kjer so v eni izmed zbornic enakopravno zastopane federalne enote. 670 Ustavni zakon iz leta 1953 je tu v primerjavi z ustavo iz leta 1946 naredil korak nazaj, saj je ukinil samostojno narodno predstavništvo v obliki zbora narodov, mu vzel status zbornice in ga vkorporiral v zvezni zbor. Ustavni zakon je ZN opredelil kot skupino poslancev, delegatov republiških in pokrajinskih skupščin v ZZ, ki se imajo pravico zbrati ločeno, kadar je na dnevnem redu predlog za spremembo ustave, predlog zveznega družbenega plana, predlog zveznega splošnega zakona ali predlog kakšnega drugega zakona, ki se tiče enakopravnosti narodov Jugoslavije. V naslednjem letu je z ustavnimi spremembami zvezna skupščina vlogo ZN še zmanj- šala: člene 45–48 je spremenila tako, da se je ZN moral obve- zno zbrati samo ob postopku spreminjanja ustave. Tako se je zgodilo, da se je ZN v četrtem sklicu (1958–1963) sešel prvič in zadnjič 7. aprila 1963 z namenom obravnavati predlog nove ustave. Seja je trajala 8 minut, v tem času pa so poslanci izvo- 669 Brezovšek, Federalizem, str. 89. 670 Lijpahrt v Brezovšek, Federalizem, str. 81. 229 lili svoje vodstvo in brez razprave potrdili predlagani osnutek. 671 Dodatno so vpliv ZN zmanjšale tudi spremembe 48. člena, ki je najprej določal, da zvezni splošni zakon, tudi zvezni splošni plan, s katerim se ZN ne strinja ali meni, da ne bi bil potreben, ne more priti na dnevni red ZZ. Spremenjeni člen je ZN vzel to pravico in v primeru spora glede zveznih splošnih zakonov med ZZ in ZN določal dvomesečni odlog, potem pa nova dvokrožna pogajanja, ki bi jim v primeru neuspeha sledil razpust skupščine. Ustavni zakon iz leta 1953 je pomenil prvi korak k cen- tralizaciji političnega sistema, ki je temeljila na ideološki pred- postavki enotnosti delavskega razreda, uvajanju socializma in odmiranju države. T o vsebino je jasno izrazila nova ustava 1963. 671 1. redna seja ZN, 7. 4. 1963, stenografske beležke, str. 503–504. 230 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? Zaporedni mandat Mandat Ime Zbori Mandat Število poslancev (po zborih) Število sej v mandatu (po zborih) Število točk na sejah (po zborih) Število sprejetih zakonov Število zastavljenih poslanskih vprašanj 7. 8. 1945–26. 8. 1945 Začasna narodna skupščina (III. Avnoj) Enoten zbor Delegati narodno- osvobilnih odborov in nekateri poslanci, izvoljeni l. 1938 316+118 i Ni podatka Ni podatka Ni podatka Ni podatka 29. 11. 1945–31. 1. 1946 Ustavo dajna skupščina Zvezna skupščina Predstavniški 348 13 (+ 4 skupne) Ni podatka Ni podatka Ni podatka Skupščina narodov Predstavniški 175 13 I. in II. 1. 2. 1946–23. 4. 1950 in 24. 4. 1950–23. 12. 1953 Ljudska skupščina FLR Ji i Zvezni zbor Predstavniški z odpoklicem I: 348 (+13) iii / II: 405 II: 30 + 30 skupnih II: 9 + 77 skupnih II: 68 I: 10 / II: 11 Zbor narodov Predstavniški z odpoklicem I: 175 / II: 215 II: 30 II: 87 III. in IV 24. 12. 1953–17. 4. 1958 in 18. 4. 1958–29. 6. 1963 iv Zvezna ljudska skupščina Zvezni zbor (+Zbor narodov) Predstavniški splošni (ZN: delegatski) z odpoklicem III: 282 + 70 (ZN) / IV: 301 + 70 (ZN) III: 70 + 49 skupnih / IV: 53 + 31 skupnih III: 317 + 143 skupnih/ IV: 513 + 127 skupnih III: 148 + cca 100 drugih aktov / IV: 368 + cca 140 drugih aktov + ustava III: 56 / IV: 243 Zbor proizvajalcev Delegatski III: 202 / IV: 216 III: 61 / IV: 53 III: 238 / IV: 429 Karakteristika skupščine Jugoslavije Vir: Ilić idr. (Od Avnoja), Cohen (Conflict Management), Nikolić (Skupštinski sistem), Informativni bilten Zvezne skupščine SFRJ 231 V. 29. 6. 1963–16. 5. 1969 Zvezna skupščina Zvezni zbor (+ Zbor narodov v do leta 1968) / Družbeno-politični zbor (od leta 1968) Delegatski vi z neposrednim vplivom volivcev 120 + 70 (ZN) 87 (+ 37 ZN) 1343 (+220 ZN po 1968) 860 + cca 260 drugh aktov + 19 ustavnih amandmajev 498 (dec. 1967) Gospodarski zbor Delegatski 120 77 567 Prosvetno-kul-turni zbor Delegatski 120 40 202 Socialno- zdravstveni zbor Delegatski 120 51 249 Organizacijsko- politični zbor (do leta 1968) Delegatski 120 52 310 VI. 16. 5. 1969–15. 5. 1974 Zvezna skupščina Zbor narodov Delegatski 140 65 1393 Ni podatka Ni podatka Gospodarski zbor Delegatski 120 64 1011 Družbeno-politični zbor Predstavniški 120 60 925 Prosvetno-kulturni zbor Delegatski 120 35 268 Socialno- zdravstveni zbor Delegatski 120 51 472 VII 15. 5. 1974– 15. 5. 1978 Skupščina SFRJ Zvezni zbor Delegatski 220 43 710 570 zakonov in cca 270 drugih aktov; obravnavanje drugih vprašanj: 161 (ZZ) + 60 (ZRP) 149 (ZZ: 107 + ZRP: 42) Zbor republik in pokrajin Delegatski 88 43 430 232 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? i 316 je bilo poslancev Avnoja, 124 mest pa je bilo namenjenih poslancem predvojne jugoslovanske skupščine, ki so bili izvoljeni leta 1938 in se niso kompromitirali s sodelovanjem z okupatorjem, posameznikom ter predstavnikom različnih političnih strank, od katerih pa Radikalna stranka ni poslala svojih predstavnikov in je 6 mest ostalo nezasedenih. ii Podaljšan mandat zaradi sprejemanja ustavnega zakona. iii Po priključitvi delov slovenske in hrvaške Primorske Jugoslaviji so bile na teh ozemljih 30. 11. 1947 izpeljane volitve poslancev za zvezni zbor ljudske skupščine. Na Hrvaškem je bilo izvoljenih 8 (volilni okraji Pulj, Lošinj, Vodnjan, Poreč, Pazin, Labin, Opatija in Reka), na Slovenskem pa 5 novih poslancev (volilni okraji Gorica – Solkan, Gorica – Ajdovščina, Idrija – Tolmin, Bistrica – Postojna in Sežana) (Ilić idr., Od Avnoja, 190–192). iv Podaljšan mandat zaradi sprejemanja ustave. v Z ustavnimi amandmaji leta 1968 postane zbor narodov zopet samostojen zbor. vi Za opredelitev delegatskega mandata smo vzeli kriterij posrednih volitev, glede na to, da je bil odpoklic poslancev uzakonjen od leta 1950. 233 SKUPŠČINSKA USTAVA 1963: NEZDRUŽLJIVE KOMBINACIJE Tretjega velikega ustavnega projekta se je jugoslovanski politični vrh lotil drugače kot prejšnjih. Tokrat ni šlo za ad hoc reševanje situacije, temveč za večletni tehtni premislek: že ob sprejemanju ustavnega zakona leta 1953, ki ga tvorci niso ho- teli imenovati ustava, so napovedali, da gre za začasno rešitev in da se ustrezne dolgoročne ustavne rešitve šele pripravljajo. V proces je bila od samega začetka intenzivno vključena tudi zve- zna ljudska skupščina, saj je bila decembra 1961 ustanovljena skupna komisija za ustavna vprašanja, katere predsednik je bil Edvard Kardelj, dotedanji arhitekt ustavnega razvoja FLRJ. Obdobje 1953–1961 je bilo za FLRJ uspešno in čas ne- nehnih sprememb na več področjih, tako da se moremo znova referirati na oceno Seroke, da je bila v povojni Jugoslaviji spre- memba pravzaprav edina stalnica. 672 Jugoslavija je v tem obdo- bju izoblikovala svojo zunanjo politiko: ne le da je rešila sporna vprašanja z nekaterimi sosedami (npr. sporazum z Italijo o razdelitvi Svobodnega tržaškega ozemlja leta 1954 in dogovor z Avstrijo leta 1955 ob podpisu avstrijske državne pogodbe), 672 Seroka, Legislative Recruitment, str. 364. 234 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? ampak ji je uspelo tudi nevtralizirati odnose najprej z Združe- nimi državami Amerike in skleniti balkansko zvezo z zahodnim blokom ter navezati stike z nekaterimi zahodnimi socialde- mokratskimi strankami, potem pa tudi nevtralizirati odnose s Sovjetsko zvezo in drugimi državami iz socialističnega tabora. S slednjimi, predvsem z ZSSR, je občasno še prihajalo do ne- sporazumov, predvsem zaradi različnega gledanja na mednaro- dne odnose in na nadaljnji razvoj socializma. Ravno ti pogledi so naredili socialistično Jugoslavijo, predvsem pa Tita, ki se je hotel ukvarjati tudi s pomembnimi mednarodnimi vprašanji, za nosilko nove ideje neuvrščenosti. Osnova te ideje je bilo prese- ganje dvoblokovske delitve sveta, hkrati pa spodbujanje razvoja in povezovanja postkolonialnih držav po vsem svetu, zlasti v Afriki in Aziji, ter njihovo enakovredno sprejemanje tudi v (so- cialistično) mednarodno družino. ZKJ na te države, drugače od številnih komunističnih partij, ni gledala kot na zaveznike in re- zervo socializma, temveč kot na nosilke revolucije, ki »ustvarja nov svetovni red«. 673 Po večletnih prizadevanjih je bilo gibanje neuvrščenih ustanovljeno formalno na beograjski konferenci v začetku septembra 1961. V tem istem času je imela FLRJ visoko gospodarsko rast. V letih 1954–1955 je začelo partijsko vodstvo tudi javno govoriti o novem ekonomskem »kurzu«, ki naj bi pomenil opuščanje poli- tike zategovanja pasu. Kot se je izrazil Tito, je bila nova politika posledica sklepa, da ne more ena generacija nositi vse teže izgra- dnje socializma, ne da bi vsaj malo užila sadove svojega dela. 674 Sprejeta nova ekonomska politika je pomenila začetek zmanj- ševanja investicij, usklajevanja razvoja težke in predelovalne industrije, racionalizacije proizvodnje in pospeševanja razvoja nerazvitih območij, njen namen pa je bil dvigniti tudi osebno potrošnjo in blaginjo. Industrijska rast v prihodnjih letih je bila enormna, npr. leta 1956 je znašala 162 % glede na leto 1952, 675 673 Bilandžić, Zgodovina Socialistične, str. 210. 674 Petranović, Istorija Jugoslavije, str. 541. 675 Bilandžić, Istorija Jugoslavije, str. 222. 235 rast družbenega proizvoda pa se je uvrščala med najvišje na svetu. Takšna gospodarska rast je omogočila tudi jugoslovanski čudež – rezultati petletke 1957–1961 so bili doseženi že eno leto prej, kar je še spodbudilo povečevanje ciljev za prihodnja leta. Vendar pa so bili ti cilji doseženi le na ravni družbenega proi- zvoda, v obsegu industrijske proizvodnje in osebne porabe, ne pa tudi pri uvozu in izvozu, delovni storilnosti in investicijah. 676 Ob tem je državna centralnoplanska vloga zavirala nadaljnji ra- zvoj samoupravljanja v gospodarstvu, kar je ob decentralizaciji politične oblasti še večalo nasprotja med delovnimi kolektivi v podjetjih in ljudskimi odbori kot lokalnimi organi oblasti. Ne- zadovoljstvo s situacijo je pripeljalo do delavskih protestov, med katerimi je močno odmeval tudi trboveljski leta 1958, kar je zah- tevalo reakcijo ZKJ. Ta se je pod pritiskom delovnih kolektivov in ob velikem angažmaju sindikatov istega leta odločila za širje- nje samoupravnih pravic, kar pa ni dalo večjih rezultatov. Padec gospodarske rasti v začetku šestdesetih let je zahteval nadaljnje reforme, ki so prišle na vrsto leta 1961, njihova vsebina pa se je skoraj v celoti nanašala le na spremembe v delitvi neto produkta med gospodarskimi organizacijami in družbo, kjer so delovni kolektivi dobili popolno avtonomijo v delitvi čistega prihodka, vsa druga področja pa so ostala v glavnem po starem: država je še naprej določala cene za okrog 70 % izdelkov, trdno v rokah centra je ostal devizni in zunajtrgovinski sistem, ni se spremenil ne monetarno-kreditni sistem, ne sistem akumulacije in razšir- jene reprodukcije, ne planski sistem. 677 Takoj naslednje leto pa je spor glede širjenja samoupravnih pravic razdelil tudi partijski vrh. Nadaljnjo pomembno spremembo v tem času lahko opa- zimo pri ureditvi lokalne samouprave. Z zakonom o ureditvi občin in okrajev leta 1955 je bil zaobjet večletni proces in po- stavljen temelj nadaljnje decentralizacije in razvoja samoupra- vljanja tudi na družbenopolitičnem področju. Nova komunalna 676 Prinčič, Nova gospodarska, str. 1001. 677 Bilandžić, Zgodovina Socialistične, str. 239. 236 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? ureditev je pomenila premik k participativnemu modelu socia- listične demokracije, ki se je odražal tudi v širjenju delavskega samoupravljanja, sestajanju zbora volivcev in delovnih kolek- tivov, pogosti uporabi referendumov, delegatskem sistemu ter principu rotacije položajev. Čeprav je Bilandžić ta zakon označil za »neznatne spre- membe v političnem sistemu«, 678 je bilo sprejetje te reforme za Kardelja, glavno idejno silo, ravno v luči uresničevanja nepo- sredne demokracije ena najpomembnejših faz v razvoju soci- alizma. 679 Z ideološkega stališča je pomenilo uvajanje komun, osnovnih družbenoekonomskih skupnosti družbe, ustvarjanje ključnih razmer socializma, saj so bile komune po Marxovem mnenju eden od temeljnih elementov konstituiranja in funkci- oniranja globalnega sistema, v katerih se je mogla izvesti osvo- boditev dela, kjer se je lahko začel proces odmiranja države, hkrati pa je pomenila tudi osnovno obliko samoorganiziranja, samoupravljanja, sporazumevanja in dogovarjanja. 680 Ta na- loga je bila prej zaupana okrajem, ker so bile občine po večini premajhne. S procesom večanja občin – zakonsko je bilo pred- videno zmanjšanje s 4121 na 1438 (pa tudi zmanjšanje števila okrajev s 341 na 107) – naj bi te prevzele funkcijo komun, v katerih naj bi se usklajevali posamezni interesi delovnih ljudi in interesi družbene skupnosti. 681 To naj bi približalo možnost udeležbe pri družbenem upravljanju čim večjemu številu ljudi ter krepilo neposredno demokracijo. S tem je zakon dobil tudi vlogo boja proti etatizaciji, ki je bil še vedno eden izmed glav- nih ciljev ZKJ. Občine oz. komune so predstavljale lokalno sto- pnjo politične oblasti in so bile tudi prvi gradnik v oblikovanju skupščinskega sistema enotnosti oblasti. Ljudski odbori občin so bili sestavljeni analogno zveznemu – iz občinskega sveta in zbora proizvajalcev. Pri tem je bila porazdelitev občin in okrajev začrtana tako, da je v skoraj 75 % okrajev več kot 50-odstotni 678 Prav tam, str. 219. 679 Kardelj, Povodom novega, str. 148. 680 Tomac, Novi komunalni, str. 42. 681 Kardelj, Povodom novega, str. 161. 237 delež v nacionalnem prihodku prispeval nekmetijski sektor, kar je omogočalo takšno sestavo ljudskih odborov, da je bila v njih za- gotovljena »prevlada socialističnih sil«. 682 ZKJ očitno še vedno ni zaupala kmetom, ki so v danem trenutku predstavljali 61 % vsega prebivalstva in zaradi nizke stopnje urbanizacije tudi večino v 88 od 107 okrajev. 683 Komune so v procesu decentralizacije prevzele del pri- stojnosti zveze, republik in okrajev, čeprav je zveza z enotnim gospodarskim planom dala splošne okvire za gospodarsko ak- tivnost komun, pripravila pa je tudi osnovne principe za poraz- delitev viška dohodka. 684 Pričakovalo se je, da bodo opravljale pomembne gospodarske, kulturno-prosvetne, socialno-zdra- vstvene in politične funkcije, oblikovale so svoje investicijske sklade ter postale eden izmed nosilcev razširjene reprodukcije s tem, ko so dobile pravico praktično zaseči skoraj ves dobiček podjetij, kot sredstva za svoje družbene potrebe. 685 Takšni od- nosi med občinskimi organi oblasti, v katerih so imeli veliko vlogo predstavniki političnih organizacij komune (ZKJ, SZDL, sindikati idr.), so bolj kot k usklajevanju vodili k ustvarjanju kon- fliktov med delovnimi kolektivi in ljudskimi odbori oz. k repro- dukciji različnih interesov delavskih kolektivov in družbe kot celote, še zlasti po sprejetju novega zakona o delovnih razmerjih leta 1958, ki je delovnim kolektivom podelil več samoupravnih pravic. Dejansko je federacija razpolagala s 75 % skupnih sred- stev za investicije v zveznih, republiških in lokalnih investicij- skih fondih, tako da je večji del sredstev še vedno ostajal tako zunaj komun kot zunaj gospodarstva. 686 Takšne komunalne ureditve tudi ne moremo enačiti z de- mokratično lokalno samoupravo, saj so bile občine hkrati obla- stne in samoupravne skupnosti, ki so večino nalog opravljale 682 Prav tam, str. 162. 683 V ta daljši proces treh »D« – decentralizacije, deetatizacije in demokratizacije – sodi tudi zmanjševanje zvezne uprave v ožjem smislu, v kateri se je število zaposlenih zmanjšalo s 47.300 leta 1948 na 10.328 leta 1956 (Bilandžič, Zgodovina Socialistične, str. 221). 684 Kardelj, Povodom novog, str. 155. 685 Bilandžić, Zgodovina Socialistične, str. 220. 686 Petranović, Istorija Jugoslavije, str. 539. 238 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? za državo, zaradi svoje vloge v planskem gospodarstvu pa so se izkazale za podaljšek državne uprave. 687 Občine tako niso bile naravnane na opravljanje lokalnih zadev in na zadovoljevanje lokalnih potreb prebivalstva, kar se je kazalo tudi v strukturi občinske uprave. Komunalni sistem v Jugoslaviji se je, tako kot v pariški komuni in sovjetskem sistemu, izkazal za močno ver- tikalno navezo izvršnih organov oblasti, v nasprotju z želenim skupščinskim sistemom. Decentralizacija političnega odločanja prek komunalnega sistema pa ni mogla nadomestiti neuspešno rešenih medna- cionalnih odnosov. Republike so bile z ustavnim zakonom iz leta 1953 očitno nekako izrinjene iz političnega odločanja, kar je konec petdesetih let znova spodbudilo »pojav nacionalistič- nih tendenc«, k temu pa sta pripomogla tudi gospodarska si- tuacija in vse večje razlike med republikami na tem področju. Tudi ta »pojav« je terjal odziv partije, ki je na VII. kongresu 688 aprila 1958 razpravljala o tem vprašanju. Med razpravo so se pojavila različna mnenja, tudi takšna o popolni odpravi repu- blik in o uveljavitvi »vsejugoslovanske komunalne skupnosti«. 689 Vprašanje federacije in mednacionalnih odnosov pa je ostajalo nerešeno, čeprav je bila ZKJ prepričana, da je rešeno, in je obso- dila tako pojavljanje jugoslovanskega unitarizma kot nacional- nih separatističnih gibanj. 690 V naslednjih letih je to vprašanje ponovno prišlo do izraza v odmevni polemiki med Dobrico Ćo- sićem in Dušanom Pirjevcem, v kateri je slednji zagovarjal suve- renost republik, Ćosić pa nastopal proti vsaki nacionalni zavesti, ki je ne preveva socializem. 691 687 Vlaj, Lokalna samouprava, str. 21. 688 Sicer je bila ena glavnih nalog tega kongresa sprejeti nov program ZKJ, ki je bil hkrati njen tretji in zadnji. Ob predstavljanju tega obširnega dokumenta je njegov glavni kreator Kardelj poudaril objektivno zgodovinsko nujnost razvoja Jugoslavije: »Komunizem ni končni cilj akcije komunistov samo zato, ker oni to želijo, ampak predvsem zato, ker predstavlja neizbežno smer družbenega razvoja.« (Kardelj, O programu SKJ, str. 122). 689 Režek, Program ZKJ, str. 991. 690 Stališče je razložil Kardelj v predgovoru k 2. izdaji svoje knjige Razvoj slovenskega narodnega vprašanja. 691 Režek, Program ZKJ, str. 993 239 V ozadju spora dveh posameznikov so stali partijski vo- ditelji, ki so predstavljali dve različni usmeritvi tudi na drugih področjih. Prva, katere neuradni voditelj je bil Ranković, je za- stopala centralistično ureditev Jugoslavije in krivila samoupra- vljanje za gospodarske težave, medtem ko so zagovorniki druge struje, katere privrženec je bil tudi Kardelj, ravno v samoupra- vljanju videli odgovor na zastoj v gospodarstvu, zavzemali pa so se za spremembo investicijske politike do nerazvitih republik in upoštevanje temeljnih tržnih zakonitosti. Ta nasprotja so izko- pala jarek med razvitimi in nerazvitimi republikami in njiho- vimi partijskimi vodstvi ter po Titovem mnenju, ki se je ves čas zavzemal za monolitnost partije oz. za »enotnost oz. enost obla- sti in ideologije«, 692 niso smela tudi dejansko razdeliti ZKJ. V ta namen je sredi marca 1962 sklical razširjeno sejo izvršnega ko- 692 Čavoški, Tito, str. 118. Delegati iz trboveljskega okraja na VII. kongresu Zveze komunistov Jugoslavije (ARS, AS 1549, XIV/48, Miha Marinko 1953–1960) 240 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? miteja CK ZKJ. Vsa politična elita oz. »tistih 40 do 50 ljudi, ki so odločali o osnovnih smereh političnega življenja Jugoslavije«, 693 se je – skrita pred javnostjo – odkrito spopadla, vendar spora ni zgladila. Tito ni podprl ne ene ne druge struje, poudaril pa je pomen samoupravljanja in hkrati obstoječi centralistični prin- cip odločanja. Takšen mlačen kompromis med obema strujama, kjer pa se je vendarle bolj čutilo centralistični vpliv, je odražala tudi nova ustava. V političnem življenju so se po letih 1952–1953 začeli ka- zati nekateri znaki demokratizacije. Volitve leta 1953 so bile odraz partijskih sklepov VI. kongresa o omogočanju večjega števila kandidatov, kot je bilo prostih poslanskih in delegatskih mest, in ustreznega volilnega zakona. Vpogled v volilne rezul- tate nam pokaže, da se je volilnemu telesu očitno vsaj ponekod uspelo osvoboditi monolitnega pritiska, saj so ponekod kandi- dirali tudi po trije kandidati za isto mesto, pa tudi volilni zakon ni več govoril o skrinjici brez liste. 694 Volilna udeležba ni bila več cilj sama po sebi; sicer je še vedno v večini volilnih okrajev do- segala in presegala 90 %, ponekod pa je bila tudi bistveno nižja, ena najnižjih npr. v volilnem okraju Krško v ljudski republiki (LR) Sloveniji, kjer je na volitve prišlo »le« dobrih 75 % voliv- cev. 695 Razporeditev volilnih glasov v okrajih, kjer je nastopilo več kandidatov, po drugi strani kaže na precej intenzivne kam- panje. Npr., v volilnem okraju Poreč in Buzet je bila razporeditev glasov med dvema kandidatoma takšna: 48,9 % in 45,3 %, ostale glasovnice so bile neveljavne (5,8 %), kar pomeni, da dejansko nobeden izmed kandidatov ni dobil absolutne večine volivcev, ki so prišli oddat svoj glas. Glasovi v volilnem okraju Pulj in Cres- -Lošinj, kjer je potekal boj med tremi kandidati, so bili razporejeni tako: 44,6 %, 28 % in 23,1 %. 696 Podobno razmerje med kandidati je bilo leta 1953 v volilnem okraju Dubrovnik: 42,9 %, 29,5 % in 693 Kavčič v Režek, Spopad dveh usmeritev, str. 994. 694 Zakon o pravicah in dolžnostih, o volitvah in odpoklicu zveznih ljudskih poslancev (UL FLRJ št. 35/1953, 10. 9. 1953). 695 Ilić idr., Od Avnoja, str. 351. 696 Prav tam, str. 346. 241 24,2 %. 697 Takšno glasovanje in tekmovalno obnašanje kandidatov je očitno vzbudilo skrb za obstoj na oblasti, kar je izrazil tudi Pijade, ki je obsodil pojave t. i. lokalizma in karierizma med komunisti. 698 Vendar pa moramo biti pri tej oceni »demokratizacije« previdni, kajti število prijavljenih in potrjenih kandidatur je ob že tako skromnem presežku leta 1953 na naslednjih volitvah 1958 še padlo. Medtem ko je volilna komisija za volitve leta 1953 potrdila 10 kandidatur za ZZ več, kot je bilo predvidenih mest, in 19 več za ZP , je za volitve leta 1958 za ZZ potrdila le 6 kandi- datur več in 10 več za ZP . 699 T udi skupščina je v tem času stopila na bolj samostojno pot v odnosu do ZIS, kar smo pokazali že v prejšnjem poglavju z njeno zakonodajno in nadzorno aktivnostjo. Skupščina je izkoriščala za svoje delo tiste ustavne garancije, ki jih ji je omogočala kombi- nacija ideološke gradnje skupščinskega sistema in hierarhičnega centraliziranega partijskega vodenja. Pri tem je bila izjema v so- cialističnem taboru, saj je že v petdesetih letih začela uveljavljati prakso poslanskih vprašanj in je v ta namen tudi rezervirala čas na začetku sej, terjala je poročila o delu ZIS, ki so prišla v navado, ter zahtevala sodelovanje članov ZIS in zvezne uprave pri delu odborov; druge realsocialistične države nadzornih mehanizmov niso poznale. 700 Po drugi strani se je postopno ukinjal njen pred- stavniški značaj, saj je bila več kot polovica članov izvoljenih po- sredno: celoten ZP prek volilnih teles po proizvajalskih skupinah, ki so bila sestavljena iz tistih članov ZP v LO okrajev in mest, ki so bili izvoljeni v konkretni proizvajalski skupini, ter ZN prek re- publiških, pokrajinskih in oblastnih skupščin. 701 Vsi ti poslanci so bili izpostavljeni odpoklicu, samo polovica od njih, poslanci ZZ, pa je svoj mandat opravljala profesionalno. 697 Prav tam, str. 348. 698 Bilandžič, Zgodovina Socialistične, str. 192–193. 699 Ilić idr., Od Avnoja, str. 321–395 in 431–449. V volilnih okrajih LR Slovenije na volitvah za ZZ ni nastopilo več kandidatov ne leta 1953 ne 1958. Za volitve v ZP so Slovenci kandidirali 4 kandidate leta 1953 in 9 kandidatov leta 1958 več, kot je bilo razpisanih poslanskih mest. 700 Mezey, Comparative Legislatures, str. 139. 701 Zakon o pravicah in dolžnostih, o volitvah in odpoklicu zveznih ljudskih poslancev (UL FLRJ št. 35/1953, 10. 9. 1953). 242 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? Tu, v ZZ, je profesionalizacija odigrala svojo vlogo in so lahko potekale tudi zelo ostre polemike ter padala direktna vprašanja, vendar pa izid glasovanja ni bil nikoli pod vprašajem. Glasovanje slovenskega poslanca proti zveznemu planu za leto 1962 je npr. povzročilo pravi mednacionalni oz. medrepubliški konflikt. 702 Takšen način delovanja je jugoslovansko skupščino upravičeno uvrščal med minimalne legislature. 703 Da je sploh dobila mesto med zakonodajnimi telesi v Mezeyjevi klasifikaciji, čeprav z »minimalnim ali ničnim vplivom« na politično odloča- nje, je pripomoglo predvsem ideološko zasledovanje skupščin- skega sistema, ki je vsaj formalno dajal centralno vlogo legisla- turi v političnem sistemu, kar je pomenilo podporo elit, s tem pa zaradi ideološkega pritiska tudi podporo množic. Ustanovitev ustavne komisije na začetku procesa oblikova- nja ustave je bilo novo orodje v rokah skupščine na poti krepitve svoje vloge in osamosvajanja v političnem sistemu. Sestavljena je bila iz 42 članov, med katerimi so bili v veliki večini poslanci skupščine (od Slovencev Miha Marinko, Josip Vidmar in Makso Šnuderl) in hkrati zveznega ali republiških izvršnih svetov (iz LR Slovenije Vida Tomšič) ter zvezni sekretarji (tudi Lidija Šen- tjurc), med zunanjimi pa univerzitetni profesorji (med njimi Jože Goričar z univerze v Ljubljani) ter drugi politični funkci- onarji in pravni strokovnjaki. Med drugimi je v njej sodeloval Djordjević, ki je bil Kardeljeva desna roka že pri dveh prejšnjih ustavnih projektih, ne pa tudi Geršković, ki je tudi sodeloval pri prvih dveh ustavah. Komisija torej ni le kratko obravnavala vnaprej pripravlje- nega predloga; svoje delo je zastavila intenzivno in skozi celo leto 1961 na sestankih in v podskupinah intenzivno pripravljala nova izhodišča ter tako ob koncu leta pripravila osnutek. Ker je zmanjkalo časa za javno razpravo, je Kardelj 7. aprila 1962 skup- ščini predlagal, naj podaljša mandat največ za eno leto, v tem 702 Režek, Spopad dveh, str. 995. 703 Mezey, Comparative Legislatures, str. 36. 243 času pa mora biti ustava sprejeta. 704 Osnutek ustave je ustavna komisija zvezni ljudski skupščini predložila julija, na dnevni red obeh zborov pa je prišla 20. septembra 1962. Skupščina je sprejela sklep, da bo predlog ustave obravnavala na skupni seji z zveznim odborom SZDLJ, ki je trajala dva dni, na njej pa se je zvrstilo 32 govorcev. Med njimi je skoraj polovico časa (45 %) porabil Kardelj za predstavitev osnutka. Ostali govorci so v veliki večini predstavljali svoje odobravanje rešitev, ki jih je pri- našal osnutek, le malo je bilo predlogov za spremembe in kritik. Več pobud je prišlo iz javnosti, ki so ji osnutek predstavili jeseni 1962. Zelo obsežna razprava v javnosti je imela skoraj značaj re- ferenduma, v Sloveniji pa je bila to »najbolj množična politična akcija po vojni«, saj je v njej sodeloval vsak tretji državljan. 705 Na ustavno komisijo je prišlo 775 predlogov za spremembo osnutka, od tega velika večina od posameznih državljanov – kar 84 %, še 463 pa so jih našteli v tisku. Največji del teh pripomb se je nanašal na II. poglavje o družbenoekonomski ureditvi, pred- vsem členov, ki so urejali zasebno lastnino (okrog 40 %), ter na III. poglavje o svoboščinah, pravicah in dolžnostih človeka in občana. 706 Nekateri so opozorili tudi na to, da je konstruktivna razprava o osnutku ustave zelo težka, ker se ves čas pojavljajo očitki, da so kritike uperjene proti ustavi, proti družbeni lastnini in proti delavskemu samoupravljanju. Ustava iz leta 1963 je močno odstopala od prve, sprejete leta 1946, malo manj od ustavnega zakona iz leta 1953; med drugim je prvič razglasila uradno komunistično ideologijo s te- meljem v materialnem determinizmu ter določila vlogo ZKJ in SZDLJ v političnem sistemu. Bila je zelo obsežna in je vsebovala mnogo kategorij, ki niso običajna ustavna materija, zato pa je bila mnogim težko razumljiva in v nekih točkah protislovna, na kar so se nanašali tudi komentarji iz javne debate. 707 V tej »ustavi 704 25. redna seja ZZ in ZP , 7. 4. 1962, stenografske beležke, str. 125–126. 705 Marija Vilfan na 33. skupni seji ZZ in ZP , 7. 4. 1964, stenografske beležke, str. 424. 706 Neki materiali u vezi sa radom na pripremi Ustava od 1963. godine. Zajednička komisija svih veća za ustavna pitanja. AJ, fond 160, fascikel 3920. 707 Prav tam. 244 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? države v odmiranju« 708 so se odrazili svojevrstni kompromisi med vodilnimi jugoslovanskimi komunisti, ki so rezultirali v ne- združljivih kombinacijah vodilnih načel tega novega temeljnega dokumenta. Samoupravljanje in centralizem Potem ko se je partijsko vodstvo izreklo za nadaljnje raz- vijanje samoupravljanja, je ta princip dobil širok razmah v novi ustavi. Skladno z načeli iz programa ZKJ je samoupravljanje postalo tudi praktični politični sistem, v katerem so državo vse bolj zamenjevale razne oblike družbenega samoupravljanja, ki so imele svojo bazo v konkretnih materialnih in družbenih in- teresih ljudi. Tako naj bi se politični sistem čim bolj približal Marxovi interpretaciji pariške komune, pa tudi Leninovim sov- jetom, ki naj bi bili po Kardeljevem razlaganju dejansko oblika samoupravljanja delavcev in delovnih kmetov tako v ekonom- skih kot v političnih odnosih. S tem naj bi samoupravljanje po- stalo oblika diktature proletariata, Marxove prehodne države, ki je pravzaprav »delavski razred, organiziran kot država«. 709 Ker je materialni temelj v marksistični ideologiji najpo- membnejši določnik družbenopolitičnega sistema v socialistični demokratični skupnosti, za kakršno se je razglasila novoimeno- vana Socialistična federativna republika Jugoslavija (SFRJ), je bil nov sistem utemeljen med ljudmi kot proizvajalci in ustvarjalci na temelju družbene lastnine, ki jim »delo služi izključno le za zadovoljevanje njihovih osebnih in skupnih potreb«. 710 Pravico delovnih ljudi do samoupravljanja je razglasila za nedotakljivo, za protiustavno in nasprotno posameznim in splošnim intere- som človeka pa vsako drugo obliko gospodarskega združevanja, 708 Ribičič, Skupščinski sistem, str. 123. 709 Skupna seja zvezne ljudske skupščine in zveznega odbora SZDLJ, 20.–21. 9. 1962, stenografske beležke, str. 718–758. 710 Ustava SFRJ. Uvodni del. Temeljna načela, II. 245 ki bi vodilo k rušenju socialističnih odnosov. Med samoupravne pravice in dolžnosti je ustava naštela upravljanje delovnih or- ganizacij neposredno ali po organih upravljanja, organizacijo proizvodnje, odločanje o menjavi proizvodov in storitev, odlo- čanje o rabi družbenih sredstev in o razpolaganju z njimi, raz- porejanje dohodka, odločanje o zaposlovanju, urejanje in izbolj- ševanje delovnih razmer, odločanje o prestrukturiranju itd. Po drugi strani je zveza ohranjala centraliziran planski sistem, eno- ten sistem delitve proizvoda družbenega dela ter na več mestih omogočala intervencijo zveze v delovanje delovnih organizacij v nasprotju s sistemom gospodarskega samoupravljanja (npr. členi 11, 16, 18, 28 itd.). Ustavi je nekako uspelo obiti tudi federalne odnose med zvezo in republikami. Bolj natančno je reči, da tudi tej ustavi ni uspelo rešiti problema komunističnega tipa federacije, ki hoče s federativno obliko uskladiti težnjo po nacionalni samoodločbi in potrebo po notranji koheziji. V uvodnem delu je sicer zagota- vljala pravico vsakega naroda do samoodločbe, ki vključuje tudi pravico do odcepitve, vendar je v nadaljevanju utemeljila jugo- slovanski socialistični sistem na enotnem delovnem ljudstvu. Že v imenu je postavila socialistično ureditev pred federacijo, republikam 711 je pridala naziv »socialistična«, zbor narodov pa je ostajal enako neizražen kot v ustavnem zakonu iz leta 1953. Nacionalna pripadnost, izražena v republikah, je bila v jugoslo- vanski socialistični državi še vedno drugotnega pomena; v njej so bile tudi republike definirane kot socialistične demokratične skupnosti, ki temeljijo na oblasti delovnega ljudstva in na sa- moupravljanju (108. člen). Tu je bil narejen še en korak nazaj v urejanju nacionalnega vprašanja v socialistični Jugoslaviji v pri- merjavi z ustavnim zakonom iz leta 1953, kajti ta je republiške skupščine ob tem, da je kot nosilca državotvorne suverenosti opredelil delovno ljudstvo (1. člen), definirala kot predstav- 711 Avtonomnima pokrajinama Vojvodini in Kosovu je bil odvzet položaj konstitutivne federativne enote, saj v ustavi v 2. členu nista eksplicitno našteti; svoje mesto sta dobili v 111. členu, pri določbi, da lahko republike v okviru svojega ozemlja ustanavljajo avtonomne pokrajine. 246 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? nice narodne suverenosti (100. člen). Nova ustava je republiško predstavniško telo opredelila kot splošni organ družbenega sa- moupravljanja (74. člen), republiko pa kot družbenopolitično skupnost, v kateri delovno ljudstvo uresničuje družbeno samo- upravljanje, ureja družbene odnose, usmerja razvoj gospodar- stva itd. (108. člen) in v ničemer ne omenja narodne suverenosti. Varstvo suverenih pravic in enakopravnosti narodov ter sociali- stične družbene in politične ureditve republik je ustava pripisala federaciji, republikam pa omogočila urejanje področij iz pravic federacije le po pooblastilu zveznega zakona (115. člen). Novi koncept integracije na podlagi skupnega cilja, graditve socia- lizma, je bil izpeljan iz Titove parole bratstva in enotnosti in naj ne bi pomenil negacije narodnosti, kar je bilo za komuniste že rešeno vprašanje, je pa zahteval aktivno sodelovanje vseh sfer, predvsem kulturne. Titu se je npr. zdelo »absolutno škodljivo, če bi našo kulturo, naše kulturno življenje, zaprli v republiške okvire. Naše kulturno življenje se mora razvijati v jugoslovan- skih razmerah /…/. Zakaj recimo en slovenski, hrvaški, srbski, makedonski, črnogorski ali bosanski književnik ne bi mogel pisati o življenju na splošno in o splošnih problemih celotne države?« 712 Tudi Kardelj je ustavno rešitev federalnih odnosov ocenil kot takšno, ki zagotavlja stabilizacijo odnosov med na- rodi v duhu enakopravnosti in samostojnosti, kar naj bi predsta- vljalo najmočnejši branik proti podivjanosti nacionalnih politik. Nacionalne politike oz. »subjektivistične konstrukcije družbe- nih odnosov« pa imajo lahko samo reakcionarni značaj. 713 Takšen položaj republik je bil posledica razmaha samou- pravljanja na družbenopolitične skupnosti in posledično odpra- vljanja dvotirnosti v sistemu med samoupravljanjem v delovnih organizacijah in v družbenopolitičnih skupnostih. 714 Republike so v ustavi dobile položaj samo ene izmed štirih ravni družbe- nopolitičnega sistema, v katerem je bila kot temeljna družbeno- 712 Skupna seja zvezne ljudske skupščine in zveznega odbora SZDLJ, 20.–21. 9. 1962, stenografske beležke, str. 821. 713 Prav tam, str. 708. 714 Ribičič, Skupščinski sistem, str. 123. 247 politična skupnost določena občina oz. komuna. Velike občine, katerih število je v desetih letih padlo za skoraj dve tretjini (s 1479 leta 1953 na 581 leta 1963), 715 so z novo ustavo še doda- tno pridobile pomen: dobile so nalogo zagotavljati materialne in druge razmere za delo ljudi in za razvoj produkcijskih sil, usmerjati in usklajevati razvoj gospodarstva in družbenih služb, določiti in razporejati sredstva za občinske potrebe, ustvarjati razmere za zadovoljevanje materialnih, socialnih, kulturnih in drugih skupnih potreb občanov; samostojno so si določile do- hodke in samostojno razpolagale z njimi; politično pa so v njih občani uresničevali samoupravljanje neposredno na zborih vo- livcev, z referendumi in drugimi oblikami neposredne demokra- cije, poleg tega pa so bili občinski zbori edini dom skupščin na vseh ravneh, ki so jih neposredno izvolili občani. Ravni okraja in republike sta ostali nekako spregledani v funkcijah. Ureditev vseh štirih ravni, torej občine, okraja, republike in federacije, je bila enaka – skupščina s politično-izvršilnim organom in sodno funkcijo kot samostojnim organom družbene skupnosti, uve- ljavila so se tudi enaka načela dela, rotacije, odgovornosti, pa tudi ekskluzivne določbe za posamezne funkcionarje. 716 Tako je ustava leta 1963 na tem področju še nadgradila ustavni zakon iz leta 1953: razširila je samoupravljanje v gospodarskih organi- zacijah in zmanjšala vpliv občin na njihovo delovanje, po drugi strani pa ohranila centralnoplansko gospodarsko politiko in si pustila odprt prostor za intervencijo (124. člen). Širitev samoupravljanja v družbenopolitičnih skupnostih in decentralizacija odločanja na ravni občin pa po drugi strani nista mogli nadomestiti centraliziranega odločanja v odnosu do narodnih republik, kar se je najbolj videlo v položaju zbora narodov, ki je bil kot prostor medrepubliškega dogovarjanja in 715 Statistički godišnjak Jugoslavije, leto XVI, str. 62. Beograd: Savezni zavod za statistiku. 716 Iz konference občin, ki so obravnavale osnutek ustave, je prišel tudi predlog, naj se člane občinskih zborov izvzame iz principa rotacije, ker bi kontinuiteta dela lahko zelo pripomogla k uspešnemu razvoju občin (Neki materiali u vezi sa radom na pripremi Ustava od 1963. godine. Zajednička komisija svih veća za ustavna pitanja. AJ, fond 160, fascikel 3920). 248 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? varuh enakopravnosti narodov opredeljen le kot nekakšen pod- dom, ki se je moral obvezno sestati le ob spreminjanju ustave (190. člen). Skupščinski sistem in delitev funkcij oblasti Uvedba pojma družbenopolitični sistem, ki naj bi Jugoslaviji še poudaril status »države v odmiranju«, je bila po ocenah ne- katerih pravnikov najbolj radikalna novost te ustave. 717 Politični oz. družbenopolitični sistem v ustavi je bil začrtan po načelih samoupravljanja v družbenopolitičnih skupnostih. Arhitekti te ustave so se znova naslonili na Marxa, Engelsa in posebej Le- nina pri uresničevanju načela enotnosti oblasti, ki naj bi po- menilo »uničenje parlamentarizma (kot ločitve zakonodajnega dela od izvršilnega), spajanje zakonodajnega in izvršilnega dela, spajanje uprave z zakonodajo«. 718 Tudi zvezna skupščina 719 je »padla« v ta sistem skupščin kot splošnih organov družbenega samoupravljanja ter s tem izgubila neke vrste ekskluzivnost, saj je vsaka družbenopolitična skupnost oz. vsaka raven upravljanja imela svojo skupščino kot najvišji organ oblasti in samoupra- vljanja. Tako naj bi oblast resnično postala »skupščinska«. Položaj nove skupščine je izhajal iz kritike prejšnje prakse, ki jo je na skupni seji zvezne ljudske skupščine in zveznega od- bora SZDLJ, na kateri so obravnavali osnutek ustave, strnjeno podala Vida Tomšič. Poudarila je različnost v razvoju jugoslo- vanskega skupščinskega življenja in parlamentarne prakse za- hodnega tipa, za katere je značilno, da se v njih diskusije vodijo s pozicije boja za oblast različnih strank. Delo v skupščini naj bi potekalo kot delo v delovnih telesih in naj bi prinašalo resničen prispevek h končnim formulacijam, vendar so poslanci v prete- klosti zaznali kar nekaj razlogov, zakaj skupščini na plenumu ni 717 Djordjević, Elementi političke, str. 82. 718 Skupna seja zvezne ljudske skupščine in zveznega odbora SZDLJ, 20.–21. 9. 1962, stenografske beležke, str. 718–720. 719 Iz zvezne ljudske skupščine se je z ustavo preimenovala v zvezno skupščino. 249 uspelo razviti široke debate. Med razlogi za takšno stanje je Vida Tomšič naštela najprej pomanjkanje kompetenc, saj bi morali člani plenuma dobro poznati in obvladati preveč zadev, da bi se o njih lahko kompetentno pogovarjali. Kot drugi razlog pa je naštela dejstvo, da ima veliko poslancev številne družbene funk- cije, kar je imelo za posledico, da se je diskusija o zadevah kana- lizirala v izvršilne svete, na teren, razne specializirane organe in družbene forume, pa tudi v skupščinske odbore. Ker skupščini na plenumu ni uspelo razviti debate, se je med poslanci razvil občutek, da skupščina ostaja bolj ali manj dekorativno, manife- stativno telo, ki daje bolj formalne zaključke široki diskusiji, ker so se formalni zaključki opravili zunaj skupščine. Dodatni pro- blem dela skupščine je predstavljalo tudi dejstvo, da se je mnogo temeljnih vprašanj reševalo na širših forumih družbenih organi- zacij, kar je »bilo povsem logično za razvoj naše socialistične re- volucije, a je do neke mere siromašilo naše skupščinsko življenje in privedlo do nekaterih napačnih razmišljanj na terenu o vlogi političnih organizacij in do tendenc, da imajo politične organi- zacije tudi operativno vlogo v državnem aparatu, v organizaciji gospodarstva ipd.«. 720 Nova ustava naj bi rešila te težave in uveljavila načelo eno- tnosti oblasti v samem vrhu države in centralnosti skupščine v tem sistemu, vendar je zvezna skupščina z njo izgubila nekatere značilnosti in prejšnja široka pooblastila. Prvič, skupščina je izgubila svoj predstavniški značaj. V ustavi ni bila več definirana kot predstavnica narodne suve- renosti kakor v prejšnji ustavi in ustavnem zakonu, temveč le kot oblastni organ. Nadaljnji odmik od klasičnega parlamenta- rizma in reprezentance je pomenila tudi uvedba delegatskega principa, ki je vzpostavil neposredno odgovornost poslancev volivcem svoje volilne enote in jih postavil pod grožnjo odpo- klica. Ustava je na ravni zveze uvedla petzbornično 721 delegatsko 720 Skupna seja zvezne ljudske skupščine in zveznega odbora SZDLJ, 20.–21. 9. 1962, stenografske beležke, str. 803–804. 721 Spomnimo, da je pri sprejemanju ustavnega zakona leta 1953 Kardelj samostojnosti ZN ugovarjal z argumentom, da bi bilo to preveč zapleteno (54. seja Zakonodajnega odbora 250 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? strukturo: zvezna skupščina je bila sestavljena kot zbor delega- tov občanov v občinah in republikah, vsi ostali zbori (gospodar- ski zbor, prosvetno-kulturni zbor, socialno-zdravstveni zbor in organizacijsko-politični zbor) pa kot zbori delegatov delovnih ljudi v delovnih skupnostih. Minimalen neposredni vpliv voliv- cev se je ohranil pri volitvah v zvezni zbor, za katerega so občani neposredno volili kandidata izmed tistih, ki so jih za kandidate (enega ali več) izvolile občinske skupščine dotične volilne enote. Za vse ostale zbore, razen za zbor narodov, ki je bil sestavljen iz delegatov republiških in pokrajinskih skupščin, so poslance vo- lile občinske skupščine. 722 Takšen delegatski sistem naj bi po Kar- deljevih besedah omogočal, da državljani in komune sodelujejo v ZZ, 29. 12. 1952, stenografske beležke, str. 238). 722 98. in 99. člen Zakona o volitvah zveznih poslancev. UL SFRJ, št. 14/10. 4. 1964. Slovenski poslanci v skupščini v Beogradu, ko je bila 7. aprila 1963 sprejeta ustava SFRJ. (ARS, AS 1549, XIV/49, Miha Marinko 1960–1964) 251 odločanju in reševanju problemov širše družbene skupnosti bolj neposredno in kvalificirano kot v klasičnem predstavniškem sis- temu. Volitve tako niso imele več značaja klasičnih volitev, ampak naj bi bile oblika neposredne demokracije, z delegatskim siste- mom pa se je po Kardeljevih besedah vzpostavila še dodatna raz- lika s klasičnim volilnim sistemom meščanske družbe, ki je kvali- tativno enaka, kot je razlika med skupščinskim mehanizmom in klasičnim parlamentarizmom. 723 Skladno s tem sta obveljala tudi splošen boj proti profesionalizmu v poslanskih vrstah in načelo rotacije mest v skupščini in ZIS, ki se je v ustavi uveljavilo na vseh ravneh družbenopolitičnih skupnosti. 724 Kljub temu ustava in vo- lilni zakoni, pa tudi poslovnik še govorijo o poslancu. Kljub petzbornični strukturi je zvezna skupščina dobila status dvodomne legislature oz. je v tem načinu delovala. Zbori med sabo niso bili enakopravni; podobno kot v ustavnem zakonu izpred desetih let je imel zvezni zbor več pravic in pooblastil. Zbori delovnih skupnosti, delegirani po nekakšnem korporativ- nem ključu, naj bi pripomogli k večji kompetentnosti skupščine za razpravljanje o posameznih zadevah. Večzbornična struktura je bila vpeljana kot nadaljnji korak v razvoju samoupravljanja, saj bi lahko samo en samoupravni zbor »pripeljal do izkrivlja- nja vloge samoupravnega zbora, ker bi se morali člani takšnega zbora, kot tudi člani ZZ, ukvarjati z vsemi tekočimi težavami naše družbene skupnosti, kar bi glede na vse večji obsega dela skupščine pomenilo tudi njihovo praktično odvajanje od njiho- vega profesionalnega delovnega mesta«, s čimer bi se izgubila njihova najbolj neposredna povezanost z delovnim mestom, delovnim kolektivom in procesom družbenega dela. 725 V spe- 723 Skupna seja zvezne ljudske skupščine in zveznega odbora SZDLJ, 20.–21. 9. 1962, stenografske beležke, str. 742–743. 724 Kljub tem načelom je profesionalizacija oz. delež ponovno izvoljenih poslancev v vseh zborih naraščal tudi v naslednjih letih. Na volitvah leta 1963 je bilo v ZZ kar 71 % takšnih poslancev, ki so bili ponovno izvoljeni (leta 1967 pa že 82,6 %), za zbore delovnih skupnosti pa je bil ta odstotek precej nižji (leta 1963 in 1967 je znašal 21,7 %). Kljub temu je delež ponovno izvoljenih poslancev na volitvah leta 1969 v vseh zborih presegel 53 %. V tem obdobju je prav tako še dodatno narasla stopnja višješolsko oz. univerzitetno izobraženih poslancev s 66,3 % na visokih 82,3 % (Cohen, Conflict Management, str. 128–129). 725 Zehra Muidović na skupni seji zvezne ljudske skupščine in zveznega odbora SZDLJ, 20.– 252 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? cifičnem »originalnem« dvodomnem sistemu je ZZ skupaj s posameznim zborom delovnih skupnosti obravnaval vprašanja in sprejemal odločitve s področja teh delovnih skupnosti, naj- pomembnejše skupaj z gospodarskim zborom (družbeni plan) in skupaj z organizacijsko-političnim zborom (proračun in za- ključni račun). Čeprav je načeloma vsak zbor lahko ustanavljal svoje odbore, so zbori delovnih skupnosti delovali kot nekakšni veliki strokovni delovni odbori, ki so samostojno razpravljali o vprašanjih s svojega delovnega področja, dajali samoupravnim organizacijam, delovnim skupnostim in državnim organom priporočila, pa tudi izvajali nadzor nad delom ZIS in zvezne uprave, s tem ko so lahko zahtevali poročila o njihovem delu ter jim zastavljali vprašanja (179. člen). Zvezni zbor je ohranjal svoj poseben status na več podro- čjih: praktično so ga sestavljali profesionalni politiki, 726 medtem ko so bili člani zborov delovnih skupnosti stalno zaposleni na svojih delovnih mestih; samo vodstvo skupščine – predsednika in podpredsednike – se je volilo izmed članov ZZ; imel je večje članstvo, ker so vanj volile po deset članov tudi skupščine so- cialističnih republik in po pet skupščine avtonomnih pokrajin; člane ZZ so občani volili oz. potrjevali neposredno, pravico biti izvoljen vanj pa je imel vsak občan z volilno pravico, medtem ko je bila kandidatura za ostale samoupravne zbore omejena na »delovne ljudi ali člane organa upravljanja v delovni organizaciji oz. delovni skupnosti z ustreznega področja dela, člane organa upravljanja v združenju delovnih organizacij in sindikalne funk- cionarje na ustreznem področju dela« oz. za organizacijsko-po- litični zbor na člane organov upravljanja ter funkcionarje druž- benopolitičnih organizacij in društev, ki se ukvarjajo z vprašanji 21. 9. 1962, stenografske beležke, str. 777–778. 726 »Da bi zvezni zbor lahko uspešno opravljal svojo funkcijo, je potrebno, da bodo njegovi člani večinoma ljudje, ki jim bo delo v zboru pravzaprav edino in poglavitno delo, tj. ljudje, ki se bodo aktivizirali na dolžnostih zunaj skupščine samo toliko, kolikor jim bodo dopuščale obveznosti poslanca skupščine« (Kardelj na 3. skupni seji vseh zborov, 4. 2. 1964, stenografske beležke, str. 53). Sicer pa je 52. člen poslovnika zvezne skupščine določal, da je funkcija poslanca »častna družbena funkcija« (Poslovnik zvezne skupščine, UL SFRJ št. 21/1967, 13. 5. 1967). 253 s področja družbenopolitičnega sistema (168. člen) in so jih volile občinske skupščine. Takšno kadrovanje in volitve so po- stavljali v neenak položaj tudi državljane volivce, saj so nekateri lahko volili večkrat, medtem ko so bili drugi, ki niso bili člani no- benih delovnih organizacij, iz tega procesa izključeni. Poleg tega je predpostavljal, da vseh državljanov ne zanima enako, kaj se do- gaja na specifičnih področjih delovnih skupnosti, kar je na neki način reševal sistem dvodomnega delovanja zvezne skupščine. ZZ je imel pravico soodločati pri praktično vseh zadevah, samostojno pa je obravnaval vprašanja zunanje, varnostne in splošne notranje politike ter tudi sprejemal zakone in akte in ra- tificiral mednarodne pogodbe s tega področja. ZZ je poleg tega samostojno volil in razreševal vrh izvršilne in sodne veje obla- sti ter zvezne uprave: predsednika in člane ZIS, predsednika in sodnike ustavnega in vrhovnih sodišč, zvezne državne sekre- tarje in zvezne sekretarje ter druge funkcionarje, ki jih je dolo- čala ustava. Prav tako je ZZ uveljavljal pravico skupščine glede odgovornosti teh organov in funkcionarjev skupščini, odločal o nagradah zveznih poslancev in funkcionarjev, ki jih je volila skupščina, ter opravljal vse druge zadeve iz pristojnosti skup- ščine, ki niso bile z ustavo pripisane drugim zborom. Drugič, zvezna skupščina je de facto in de iure izgubila po- ložaj osrednjega oblastnega organa v sistemu enotnosti oblasti, čeprav so ji ga politiki v besedah še naprej pripisovali. Ustava iz leta 1963 je dejansko privolila v sistem delitve oblasti, ki ga je ko- munistična oblast ves čas zavračala iz ideoloških razlogov. Naj- prej, ustava je iz prejšnje predstavniško-izvršilne vloge pred- sednika republike naredila samostojno funkcijo. Predsednik republike ni bil več hkrati predsednik ZIS, ampak samostojen organ, ki mu je bila z ustavo določena naloga predstavljati SFRJ doma in v tujini in opravljati druge z ustavo določene poli- tično-izvršilne funkcije, postavila pa ga je za vrhovnega po- veljnika oboroženih sil (215. člen). Pri formiranju izvršilnega organa mu je prav tako dodelila klasično vlogo predsednika, ki izbere mandatarja in mandatar nato predlaga člane. Pripadale 254 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? so mu tudi druge klasične funkcije: razglašanje zakonov z uka- zom, predlaganje kandidatov za izvolitev na nekatere funkcije (ustavno sodišče, svet federacije, namestnik vrhovnega povelj- nika), podeljevanje agremajev domačih in sprejemanje akredi- tivov tujih diplomatov, podeljevanje odlikovanj, pomilostitev, v primeru vojnega stanja ali po neposredni vojni nevarnosti pa mu je bila podana pravica izdajati uredbe z zakonsko močjo na predlog ZIS (217. člen). Obdržal je nekaj formalnih pristojno- sti v izvršilni politiki: imel je pravico obdržati izvršitev uredbe in drugih predpisov ZIS splošnega političnega pomena ter ob- držati vpliv v zunanji in notranji politiki. Veliko večjo moč pa je imel predsednik republike zaradi karizmatične osebnosti in velike politične avtoritete nosilca te funkcije, Josipa Broza - Tita. Kljub temu da je bil izvoljen v skupščini in ji bil formalno tudi odgovoren, ga je ustava, praktično napisana in sprejeta v skupščini, postavila nad njo. Z 220. členom ustave mu je bila podeljena neomejena funkcija predsednika republike, kar je pomenilo pokop republike in je Jugoslavijo na neki način znova približalo monarhiji. 727 Nekoliko bolj samostojno je bila postavljena tudi institucija ZIS, ki je bil opredeljen še vedno kot politično-izvršilni organ skupščine, vendar je s to ustavo dobil nekatere poteze vlade v klasičnih parlamentarnih ureditvah. Eno najbolj opaznih novo- sti je predstavljal postopek oblikovanja nove vlade, po katerem je predsednika ZIS v izvolitev skupščini predlagal predsednik republike, mandatar pa je predstavil svojo listo kandidatov, na kateri so bili lahko člani celotne zvezne skupščine, ne le ZZ. ZIS je deloval kot kolektivno odgovorno telo, kar mu je dajalo določeno samostojnost nasproti skupščini, obdržal pa je tudi pomembno funkcijo predlagatelja najpomembnejših politik (no- tranje in zunanje) ter aktov (družbeni plan, proračun in zaključni račun) skupščine. Sicer pa je ta ustava opazno zmanjšala uredbo- dajna pooblastila ZIS in pravico predlaganja funkcionarjev, zvezno upravo pa je podredila tudi neposrednemu nadzoru skupščine. 727 Čavoški, Tito, str. 23. 255 Kljub ustavnemu omejevanju ZIS pa se je ta v praksi obna- šal precej neodvisno in ohranjal zelo pomembno vlogo, hkrati pa je narasla tudi iniciativnost skupščine pri nadziranju dela ZIS, kar je privedlo do konkretnih sporov in pritožb. Konec šestdese- tih let beležimo stalne proteste poslancev, odborov in tudi vod- stva skupščine pri predsedniku in članih ZIS zaradi neudeležbe razprav tudi o tako pomembnih zadevah, kot so proračun ter neposredna poslanska vprašanja. 728 Prav tako je ZIS v prvih pe- tih letih po sprejetju ustave ohranil glavno vlogo v predlaganju zakonov (83 %), ki jih je v tem obdobju sprejela skupščina. 729 Po drugi strani pa je bil delež ZIS pri celotni normativni dejavnosti prvič v socialistični Jugoslaviji manjši od deleža skupščine, ki je sprejela 55,2 % vseh takšnih aktov. 730 V primerjavi s prejšnjim mandatom se je v prvem mandatu po sprejetju nove ustave več kot podvojilo število točk, ki jih je obravnaval ZZ, število obrav- navanih točk v celoti pa se je več kot početverilo, kar je bilo tudi posledica večzbornične strukture nove skupščine. Strmo je na- rasla tudi nadzorna aktivnost skupščinskih poslancev, saj se je število poslanskih vprašanj v mandatu po sprejetju nove ustave več kot podvojilo (glej tabelo na str. 230–231). Ravno nadzorno funkcijo so kot eno najpomembnejših za jugoslovansko zvezno skupščino poudarjali tudi poslanci in zato pozdravljali ustavna določila, ki so krepila nadzorno vlogo in za- konodajno delo po odborih ter dolžnost ZIS, da oddaja redna poročila skupščini o svojem delu. K paketu nadzornih instru- mentov sta spadala tudi pravica izvajati ankete in zaslišanja ter klicanje na odgovornost upravnih organov in predstavnikov or- ganizacij, kar so poslanci ocenili za bolj učinkovite instrumente nadzora kot pa administrativne ukrepe. 731 Po drugi strani so nadzorni mehanizmi krepili samostojno pozicijo ZIS nasproti skupščine. 190. člen poslovnika iz leta 1967 728 Odnosi SIV-a i Savezne skupštine. AJ, fond 130, fascikla 531 in 532. 729 Ribičič, Razvoj skupščinskega, str. 145. 730 Cohen, Conflict Management, str. 128–129. 731 Skupna seja zvezne ljudske skupščine in zveznega odbora SZDLJ, 20.–21. 9. 1962, stenografske beležke, str. 805. 256 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? je predvideval, da lahko ZIS kolektivno odstopi, »če meni, da ne more zagotoviti izvajanja politike, za katero je osnove določila zvezna skupščina, ali izvrševanja zakonov ali drugih aktov, ki jih je skupščina sprejela, kot tudi v drugih primerih, ko se ne strinja z osnovami politike, ki jih je določila zvezna skupščina«. 732 Po- slovnik je uvedel tudi instrument zaupnice oz. nezaupnice, ki jo je lahko postavil ZIS sam ali pa deset članov zbora. 733 Vprašanje zaupnice je bilo lahko naslovljeno na posameznega člana ali na celotno vlado, v primeru izglasovane nezaupnice predsedniku ZIS pa je poslovnik predvidel odstop ZIS kot celote. S temi do- ločili je bila ZIS dana moč na neki način izsiljevati skupščino, ki v končni fazi ni bila imuna na grožnjo izvršnih organov z raz- pustom. 189. člen ustave je namreč vseboval klavzulo, da se, »če zaradi spora med ZZ in drugim pristojnim zborom niti po po- stopku, ki je predpisan za dosego soglasja, ni mogel biti sprejet zakon, za katerega je predsednik republike ali zvezni izvršni svet (poudarila M. R.) menil, da je neobhoden in nujen, oba zbora razpustita«. Poleg predstavniške in izvršilne funkcije je skupščina s to novo ustavo izgubila še eno pomembno nalogo. Z ustanovitvijo ustavnega sodišča je nanj preložila presojanje ustavnosti in za- konitosti in to je s tem postalo varuh ustavne ureditve sociali- stične Jugoslavije. Predsednika in sodnike ustavnega sodišča je volila skupščina in niso smeli biti imenovani iz vrst poslancev, saj »ne bi imelo smisla, da se sodnika, ki je istočasno ljudski po- slanec, postavlja v pozicijo, da ocenjuje ustavnost zakona, pri sprejemanju katerega je sam sodeloval«, kakor je to določilo ra- zložil hrvaški poslanec dr. Jerko Radmilović. 734 Takšno ločeva- nje funkcij je bila seveda dobrodošla demokratična sprememba, kajti v prejšnjem »nesmiselnem« ustavnem redu je bila funk- cija presojanja ustavnosti in zakonitosti dodeljena prezidiju oz. 732 Poslovnik zvezne skupščine, UL SFRJ št. 21/1967, 13. 5. 1967. 733 Zbora narodov ali zveznega zbora, kajti po ustavi in poslovniku sta samo ta dva zbora izvajala nadzor nad delom ZIS. 734 Skupna seja zvezne ljudske skupščine in zveznega odbora SZDLJ, 20.–21. 9. 1962, stenografske beležke, str. 799. 257 skupščini sami, torej tistim istim poslancem, ki so zakone in ustavo sprejemali. Tretjič, kot smo videli iz že prikazanih primerov, je skup- ščina v dvajsetih letih napredovala v institucionalizaciji svojega dela, s čimer se je močno približala metodam dela klasičnih parlamentov. Čeprav je v zakonodajnem postopku poslovnik poudarjal razpravo na plenumu, se je ta večinoma dogajala v odborih, ki so dobili tudi široka pooblastila glede spremljanja in obravnavanja razmer na svojih pristojnih področjih. Za pomoč pri tem delu je poslovnik predvideval tudi ustanovitev strokovne službe. 735 Poslovnik je nadalje dokaj natančno urejal delo po- slancev, določal roke za oddajo ter od njih zahteval odgovorno delo – npr. pri vlaganju amandmajev, ki so prinašali dodatne fi- nančne posledice, so morali poslanci hkrati predložiti tudi pre- dlog, kako ta sredstva zagotoviti (298. člen). Ustanovljeno je bilo tudi vodstveno telo, nekakšen kolegij, sestavljen iz predsednika in podpredsednikov skupščine ter predsednikov njenih zborov in predsednika ZIS. To predsedstvo skupščine je imelo pristoj- nost razlagati določbe poslovnika, usklajevati delovne programe in delo zborov, skrbelo je za načrtovanje in potek sej ter za so- delovanje z drugimi organi in institucijami, nadziralo pa je tudi notranjo ureditev in delo skupščine, poslancev in strokovnega osebja (112. člen). Vendar pa poslanci in vodstvo skupščine, ki je znalo biti kritično, niso bili zadovoljni s svojim delom. Leta dela po spre- jetju ustave leta 1963 so ocenili kot premalo uspešna: v njem so videli staro skupščinsko strukturo, v kateri so še bili elementi klasičnega parlamentarizma, ki ne more zagotavljati neposre- dnega vpliva prakse; večina zakonov je bila sprejetih po hitrem in skrajšanem postopku, saj so sile razmer zahtevale hitro ak- 735 Zanimiva je vsebina 68. člena, ki je poslancem in drugim funkcionarjem, ki so izpolnjevali z veljavnimi predpisi določene pogoje, jamčila pravico zahtevati, da nadaljujejo svoje delo v zvezni skupščini kot nekakšno strokovno osebje. Na takšen način je skupščina lahko nadomestila profesionalizacijo ter obdržala formalne in neformalne izkušnje znotraj sistema. Po drugi strani je ta določba omogočala udobno vzdrževanje viška »revolucionarnega kadra«, ki se je pojavil zlasti po sprejetju nove ustave leta 1974, ki je konkretno zmanjšala število poslancev. 258 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? cijo in onemogočale konkretne razprave; kot nezadostno pa so ocenili tudi zainteresiranost poslancev, ki so premalo sledili praksi in se niso dovolj povezovali z volilno bazo. 736 Poslanci se niso dovolj trudili razviti pravo diskusijo, saj so njihovi govori pogosto predstavljali razmišljanja ali monologe, ki so bili vna- prej napisani. Veliko poslancev je še vedno ostalo angažiranih v skupščini, zaradi česar niso mogli toliko časa posvetiti delu v odborih, s čimer se je znova pojavilo vprašanje kontinuitete. 737 Kljub samokritiki so se poslanci očitno zavedali svoje vloge v političnem sistemu, za katero se je v vsakodnevni konfronta- ciji z izvršnim svetom zdelo, da jo ta ignorira in poskuša izriniti na politični rob. Med poslanskimi vprašanji so se vedno znova pojavljali protesti proti odnosu ZIS do skupščine. Lep primer je vprašanje Raduleja Sekića, ki je v prosvetno-kulturnem zboru ZIS zastavil takšno vprašanje: »V pripravah na to sejo našega zbora je nastala, po mojem mnenju, povsem neobičajna praksa. Npr. da odbori zbora lahko spreminjajo dokumenta ZIS samo prek amandmajev. Meni se povsem logično postavlja vprašanje: če je res tako, kje se konstituira naša politika? Ali v skupščini, kakor je zapisano v ustavi, ali v ZIS?« 738 Zvezni izvršni svet je sklenil, da ni njegova stvar, da odgovarja na postavljeno vpra- šanje. Poslanci so ZIS očitali tudi zraščanje z upravo in zadrže- vanje starih kompetenc vlade, kot je npr. koncentracija zakono- dajne iniciative, kar je pasiviziralo in slabilo skupščino ter jo po njihovem mnenju zadrževalo na poziciji starega parlamentar- nega reda. 739 736 Informativni bilten zvezne skupščine, letnik V, št. 113, 20. 4. 1973, str. 2. 737 Mijalko Todorović na 4. skupni seji vseh zborov, 17. 5. 1965, stenografske beležke, str. 73. 738 Arhiv Jugoslavije, fond 130, fascikel 532, poslansko vprašanje 03/5/61-1.2. 739 Mijalko Todorović na 4. skupni seji vseh zborov, 17. 5. 1965, stenografske beležke, str. 71. 259 Partijski monopol in demokracija Tretja nenavadna kombinacija, ki jo je prinašala ustava iz leta 1963, je poskušala združiti elemente neposredne parti- cipativne demokracije s partijskim monopolom. Družba, ki je ocenila, da parlamentarna večstrankarska demokracija ni več primerna niti za kapitalizem, 740 je samo sebe v ustavi razglasila za socialistično demokracijo in komunizem za uradno ideolo- gijo. Z ustavo je zagotavljala široke samoupravne, socialne in politične pravice in svoboščine, zaščitila narodnost in uporabo jezika, družino in osebno integriteto. Zlasti socialne in samou- pravne pravice so ščitile široko socialno varnost državljanov in zagotavljale javni servis izobraževanja, zdravstva, socialnega in pokojninskega zavarovanja. V politično življenje je uvajala ele- mente neposredne demokracije, kot so skupščine na vseh rav- neh družbenopolitičnih skupnosti, zbori volivcev, referendumi, neposredno odločanje v delovnih organizacijah, sistem rotacije in odgovornosti funkcionarjev ter delegatski mandat z odpoklicem. Po drugi strani je v 40. členu nove ustave ponovila določbe 43. člena ustave iz leta 1946, ki je ostal v veljavi tudi po sprejetju ustavne spremembe 1953. 40. člen nove ustave je v prvem od- stavku jamčil politične pravice, kot so svoboda tiska in drugih informacij, svoboda združevanja, svoboda govora ter javnega nastopanja in drugega javnega zbiranja. V tretjem odstavku is- tega člena pa je ustava določala, da teh svoboščin in pravic ne sme nihče zlorabljati za rušenje temeljev socialistične demo- kratične ustavne ureditve, za ogrožanje miru, enakopravnega mednarodnega sodelovanja ali neodvisnosti države, s čimer si je oblast pustila odprta vrata za morebitna politična obračunava- nja. Demokracija namreč »ni spisek demokratičnih pravic, am- pak živ politični izraz določene družbene strukture in določenih odnosov družbene moči«. 741 Potrebo po tem členu je Kardelj ra- 740 Krste Crvenkovski na skupni seji zvezne ljudske skupščine in zveznega odbora SZDLJ, 20.–21. 9. 1962, stenografske beležke, str. 766. 741 Skupna seja zvezne ljudske skupščine in zveznega odbora SZDLJ, 20.–21. 9. 1962, stenografske beležke, str. 726. 260 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? zložil z besedami, da »v naši družbi sredstva prisile s strani re- volucionarne diktature proletariata še vedno igrajo pomembno vlogo«. 742 V takšni demokraciji je tudi ZKJ postala ustavna ka- tegorija z vlogo, ki ji jo je naložila zgodovinska nujnost: organi- zirana vodilna sila delavskega razreda in delovnega ljudstva pri graditvi socializma z nalogo, da (p)ostane glavni pobudnik po- litične aktivnosti za varstvo in nadaljnji razvoj pridobitev socia- listične revolucije in socialističnih družbenih odnosov (VI. del). Te vodilne vloge ZKJ po Kardelju ne bi smeli razumeti kot enostrankarski sistem, ampak kot nujnost dosledne socialistične akcije mas in njihovega splošnega in idejnopolitičnega usmerja- nja. Enostrankarski sistem namreč pomeni ukinitev večstran- karskega sistema z revolucionarnim aktom in hkrati ohranjanje predstavniškega mehanizma buržoaznega tipa, kar pa za samo- upravno neposredno demokratično družbo ni več primerno. V takšnih razmerah je po Kardeljevi oceni večstrankarski mehani- zem 743 političnega monopola nemogoč, ker praksa družbenega samoupravljanja in njegovo utrjevanje vsakodnevno ožijo mo- žnosti za nastanek nekega političnega sistema, ki ne bi izviral iz osnovnih celic družbenega samoupravljanja v delovnih organi- zacijah in občinah. Vodilna vloga ZKJ namreč ni faktor oblasti, ampak formiranje družbene zavesti, in dokler zgodovinske raz- mere to zahtevajo, so v tej vlogi družbene oblasti vključeni tudi nekateri elementi revolucionarne diktature proletariata. 744 Šlo naj bi torej za brezstrankarsko družbo, v kateri skupaj z državo umira tudi partija. Tudi SZDL je dobila svoje mesto v ustavi, kjer je bila opre- deljena kot najširša opora družbenopolitične aktivnosti in druž- benega samoupravljanja oz. kot organizacija, »v kateri se vrši večplastni vzajemni vpliv med raznovrstnimi političnimi aktiv- 742 Prav tam, str. 741. 743 Kardelj v tem kontekstu zavrača večstrankarstvo kot boj za oblast. V nadaljnjem razvoju politične misli in prakse pa se že vidi premik k bolj pluralističnemu pristopu – poslovnik iz leta 1967 v 46. členu omogoča formiranje poslanske sekcije SZDLJ pa tudi »drugih oblik medsebojnega sodelovanja za izmenjavo mnenj in spodbujanje aktivnosti« (Poslovnik zvezne skupščine, UL SFRJ št. 21/1967, 13. 5. 1967). 744 Prav tam, str. 725–743. 261 nostmi ljudi v raznih organih in organizacijah samoupravljanja ter vodilnih socialističnih idejnih in političnih faktorjev na splo- šno, še posebej ZKJ«. 745 Njena vloga je bila predvsem opravljati operativne politične naloge, kot so organizacija razprav in voli- tev ter skrb za vključevanje delavskih in mladinskih družbeno- političnih organizacij v politično življenje. Tito, kot nesporni in oboževani monarh na čelu republike in vodja ZKJ, je tako prek partije kot tudi prek ustavnih instru- mentov hotel zagotoviti totalen nadzor nad osnovnimi tokovi družbenega in političnega življenja: »Težave, protislovja, idejne in politične probleme, ki nastajajo iz tako nastalih odnosov, mo- remo in moramo nujno reševati z idejnopolitično akcijo komu- nistov in drugih zavestnih socialističnih sil.« 746 Po sami logiki stvari bi to moralo pomeniti tudi totalno odgovornost za vse, kar se neposredno dogaja v javnem in kulturnem življenju, 747 česar pa Tito ni sprejemal. Njegovo politično osvobodilno ide- ologijo Čavoški imenuje revolucionarni makiavelizem, ki pa ni dosegel dveh ciljev Machiavellijevega vladanja: 1. tudi če delaš zlo, naj bo rezultat tega zla maksimalno dobro oz. korist za pod- ložnika, in 2. dober vladar zapusti za seboj trden režim. 748 Tudi znotraj partije je Tito igral podobno monarhično vlogo, ki se je v tistem času ukvarjala z nekaterimi ključnimi problemi svojega dela in organizacije. Vse od sredine petdesetih let je njeno članstvo naraščalo, potem pa v desetih letih, 1961– 1971, stagniralo na okrog milijon članstva. ZKJ očitno ni uspelo pritegniti mladih, konec naraščanja članstva pa je Borba ocenila tudi kot posledico razočaranja nad samoupravljanjem in dejan- skega neuspeha v predstavljanju delavskega razreda. 749 Čeprav je ZKJ naredila nekaj korakov v smeri notranje demokratizacije in je s statutom iz leta 1964 prvič uvedla republiške partijske 745 Prav tam, str. 725. 746 Razvoj delavskega in družbenega samoupravljanja, referat na VIII. kongresu ZKJ, objavljeno v Tito (1978, 138). 747 Čavoški, Tito, str. 164. 748 Prav tam, str. 303. 749 Carter, Democratic Reform, str. 29–30. 262 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? kongrese pred zveznim, 750 so bili njeni učinki dokaj skromni. Kot je leta 1967 pojasnil Mika Tripalo, demokratizacija znotraj ZKJ ni pomenila uvajanja samoupravljanja v ZKJ, kajti partija lahko odloča le po načelih demokratičnega centralizma. 751 Ta je nujno vodil k spodkopavanju lokalnih centrov moči, zato je bil hkratni obstoj centralizma in samoupravljanja praktično nemo- goč. S tem bi se spodkopali temelji participativne demokracije, ki pa je imela možnost za preživetje v bolj pluralnem okolju, za katero so si, v smislu priznavanja različnih frakcij znotraj ZKJ, prizadevali reformisti. Navznoter je ZKJ v šestdesetih letih še ohranjala prakse iz administrativnega obdobja, v katerih je cen- tralizem prevladal nad demokracijo. V njenem delovanju se je ohranjala hierarhija in podreditev, glavni voditelji v ZKJ pa so predstavljali t. i. konservativno-birokratsko linijo. ZKJ je tako v demokratičnosti dejansko zaostajala za drugimi družbenopoli- tičnimi organizacijami. 752 Smer nadaljnje politike ZKJ in SFRJ je bila v večji meri še vedno odvisna od Titove dobre volje oz. podpore eni ali drugi frakciji znotraj partije. Ta je tudi po sprejetju ustave še naprej ostala razdeljena na reformno naravnane liberalno usmerjene komuniste s Kardeljem in Bakarićem na čelu ter na ortodoksne centraliste, ki so imeli svojo zaslombo v novoizvoljenem pod- predsedniku SFRJ, hkrati šefu varnostne službe in organizacij- sko-političnem sekretarju ZKJ, Aleksandru Rankoviću. Delitev na dve frakciji je v šestdesetih letih dobila dodatni zagon, re- formisti pa so zahtevali večjo avtonomijo republik, predvsem v luči zmanjšanja kontrole v gospodarstvu, posebej nad investici- jami, uveljavljanju svobode trga in povečevanja dobička, splo- šnega zmanjšanja odvisnosti od Beograda, pa tudi zmanjšanja pristojnosti lokalnih partijskih funkcionarjev, ki so predstavljali stebre dogmatizma in že uveljavljenega establišmenta ter na- 750 To se je v praksi prvič realiziralo v letih 1968–1969, ko so bili pred IX. kongresom ZKJ marca 1969 že pozimi izvedeni kongresi po republikah. 751 Carter, Democratic Reform, str. 22. 752 Bilandžić, Zgodovina Socialistične, str. 319. 263 sprotovali reformam. 753 Reformno gibanje je šlo z roko v roki tudi s ponovnim pojavom nacionalizma, ki se je dobro ujel z zahtevami po večji liberalizaciji gospodarstva; hrvaški komuni- stični voditelj Bakarić je na seji hrvaškega izvršnega odbora izja- vil, da je povsem jasno, da se mora federacija bolj federalizirati, da mora postati bolj fleksibilna, saj enkratne rešitve ne morejo ostati trajne. 754 Ranković je kot Srb na drugi strani predstavljal manj razvite republike v federaciji, ki so imele od centralizma velike koristi, zato je najbolj enostavna razlaga, da so frakcijski spori reflektirali zavezo bolj razvitih in prozahodno usmerjenih republik Slovenije in Hrvaške proti manj razvitim na jugu. Že zgodovinska izkušnja je pokazala na antagonizem med predsta- vami o čim večji avtonomiji prvih in nagnjenosti v centralizem drugih, pri čemer je veliko vprašanje predstavljalo nikoli rešeno srbsko-hrvaško rivalstvo. Proti tej preprosti razlagi pa govori praksa Makedonije in Bosne in Hercegovine, ki sta kljub temu, da sta imeli koristi od centralistične ureditve, v boju med frakci- jama v končni fazi zavzeli reformno stališče in podprli željo po večji avtonomiji republik. To je pomenilo zmago nacionalnega občutenja nad ekonomskimi interesi – rešitev, ki je popolnoma neskladna z marksistično teorijo. Reformisti so hkrati, potem ko niso našli podpore v partijskem vodstvu, poslali »svoje fante v skupščine«, kjer so imeli močno zaledje v gospodarskih zborih, s tem pa so tudi skupščine same postale pomemben dejavnik v boju za nadaljnje spremembe. Po odkritju, da je varnostna služba prisluškovala tudi v Titovi lastni pisarni in v njegovih rezidencah, so razmere zah- tevale ukrepanje: na IV. seji CK ZKJ poleti 1966 na Brionih je preiskovalna komisija predstavila rezultate svojega dela, v kate- rih je ugotovila, da nihče, niti državni, predstavniški ali partij- ski organi, ne nadzoruje stanja, organizacije, metod dela, ciljev in nalog Službe državne varnosti. 755 Ta je bolj ali manj postala 753 Prav tam, str. 317. 754 Carter, Democratic Reform, str. 16. 755 Petranović, Istorija Jugoslavije, str. 571. 264 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? monopol posameznika, ki je zlorabil svoj položaj v partiji in v političnem sistemu. Ranković se je praktično poistovetil tudi s CK ZKJ, saj je bil kot njegov politično-organizacijski sekretar odgovoren za kadrovsko politiko in organizacijsko izgradnjo ZKJ, pripravljal naj bi državni udar in deloval proti uradni po- litiki ZKJ, zaradi česar je bil Ranković sam prisiljen odstopiti in z njim njegova klika, s tem pa je reformno gibanje pridobilo Titovo podporo. Vendar poraz t. i. dogmatsko-birokratskih sil partije ni rešil nevarnosti liberalizma: Tito se je upiral težnji, da se ZKJ spremeni v stranko socialdemokratskega tipa. 756 Šele po vsem tem so se začele pripravljati tudi ustavne reforme. 756 Prav tam, str. 573. 265 1967–1969: SPREMEMBE ZNOVA NA DNEVNEM REDU Če je gospodarska reforma leta 1965 zmanjševala gospo- darski centralizem, so spremembe ustave, začenši z amandmaji leta 1967, zmanjševale državno-politični centralizem, razprava o demokratizaciji v ZKJ pa tudi partijski centralizem. O ukrepih za večjo svobodo delovanja tržnega mehanizma so se jugoslovanski voditelji dogovorili že na VIII. kongresu ZKJ decembra 1964. Nova smer gospodarske politike je bila usmer- jena proti centralizirani akumulaciji in za krepitev materialne osnove samoupravljanja z intenzifikacijo gospodarstva, usta- vljanjem investicij, povečevanjem produktivnosti dela, moder- nizacijo proizvodnje, vključevanjem na svetovni trg, predvsem pa z zmanjševanjem administrativnih intervencij v gospodar- stvo. 757 Reformi, ki je bila razglašena julija 1965 in za katero je v veliki meri stal Boris Kraigher, se je napovedovalo nemalo težav zaradi nerentabilnih obratov po vsej državi, težkega vstopa na tuji trg, pa tudi vse večje socialne diferenciacije, ki se je kazala v domači družbi, saj so se v nekaterih sektorjih izplačevale plače tudi v razmerju 1 proti 10, medtem ko so eno desetletje prej 757 Prav tam, 547. 266 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? razlike znašale do 1 proti 3. 758 Leta 1966 je bila sprejeta še nova petletka gospodarskega in družbenega razvoja, ki si je zadala za cilj zvišanje osebnega dohodka na račun zmanjševanja investi- cij in prerazporeditev sredstev, na začetku pa so prevladovali predvsem finančni ukrepi: devalvacija dinarja, zmanjševanje obveznosti gospodarstva, omejevanje carinskega gospodarstva, manjkali pa so bolj odločni ukrepi na področju planiranja, raz- širjene reprodukcije in deviznega režima. 759 Začetnim težavam zaradi nenavajenosti na odprti trg so počasi sledili tudi rezultati. Porasla je produktivnost dela, za- čele so se kazati pozitivne posledice uspešnih povezav z med- narodnim trgom, država je zmanjšala svojo vlogo v investicijah in akumulaciji, čemur pa ni sledil dvig osebnih dohodkov. Go- spodarska reforma je prinesla tudi druge posledice: kopičenje sredstev v bankah, ki so jih naprej posojale po visokih obrestnih merah gospodarstvu in posameznikom in niso bile pod nobe- nim družbenim nadzorom; zmanjševanje zaposlenosti, ki jo je le delno reševal masovni odtok tudi kvalificirane delovne sile v tujino (leta 1968 je zunaj SFRJ delalo že približno 400.000 njenih državljanov); večanje socialnih razlik. Zaradi tega se je parola egalitarnosti sprevrgla v »enakost v siromaštvu«, vse to pa je ljudi navdajalo z občutkom, da se je znižala stopnja delavskih pravic in da je nastala t. i. rdeča buržoazija. 760 Konec šestdesetih let je reformna vnema počasi pojenjala, v celoti pa je bila opu- ščena leta 1971. »S tem so se v Jugoslaviji za petnajst let prene- hala prizadevanja za vzpostavitev gospodarstva, ki bi bilo bolj prilagojeno trgu.« 761 Decentralizacijo in odpiranje v gospodarstvu je spremljala razprava o reorganizaciji in demokratizaciji partije, kar je bilo opazno na več ravneh. Na svojem VIII. kongresu je ZKJ prvič po drugi svetovni vojni načela nacionalno vprašanje, ki naj bi bilo sicer še glede na sklepe prejšnjega kongresa že rešeno, in s tem 758 Bilandžić, Zgodovina Socialistične, str. 334. 759 Petranović, Istorija Jugoslavije, str. 569. 760 Prav tam, str. 570–579. 761 Prinčič, Gospodarska reforma, str. 1047. 267 prepoznala potrebo po reševanju nastajajočih konfliktov, ki so imeli podlago tudi v nacionalnem vprašanju, ter začela pomem- ben proces urejanja odnosov med republikami in federacijo. Na IV. plenumu CK ZKJ 1966 julija na Brionih se je lotila tudi no- tranjih organizacijskih vprašanj ter prvič vzela pod nadzor svojo varnostno-obveščevalno službo, ki je bila ves čas pomemben element revolucionarnega prevzema oblasti in varovanja pozicij partije. Po IV. plenumu je partija stopila tudi na pot decentra- lizacije oz. prenosa moči odločanja na republiške in pokrajin- ske organizacije. Najprej se je v celoti zamenjal izvršni komite CK ZKJ, ki ga je prej poosebljal Ranković. Vanj so sedaj vstopile nove »nepoznane« osebe, kar mu je po eni strani dalo svežino, po drugi pa seveda slabilo zvezno partijsko vodstvo. Republi- ške partije so odslej same smele imenovati svoje višje in srednje kadre in niso bile več odvisne od organizacijsko-političnega sekretarja CK ZKJ (prej Ranković), ki si je na ta način zagota- vljal vertikalno poslušnost. Poleg teh dveh ukrepov se je partija odločila tudi za nov način sprejemanja odločitev, ki se niso več dogajale samo na vrhu, ampak so se oblikovale v neposrednih stikih s predstavniki republik. 762 Te izkušnje so vodile do nadalj- njih razprav o reorganizaciji partije v letu 1967, ki so pripeljale do zaključka, da takšna partija, kakršna je obstajala v tistem tre- nutku, ni primerna za nadaljnji razvoj samoupravljanja, oz. kot se je izrazil Stane Kavčič: »Ne moremo imeti demokratičnega sistema odnosov v družbi, hkrati pa preveč hierarhičen in zavrt sistem odnosov v zvezi komunistov.« 763 Nov veter v vrstah ZKJ se je kazal v splošni odprtosti par- tije za bolj svobodno kritiko in razpravo, prvič je bila v statut ZKJ zapisana pravica do izstopa, 764 omogočena je bila široka 762 Bilandžić, Zgodovina Socialistične, str. 321. 763 Prav tam, str. 318. 764 Pravi incident, ki bi lahko bil demokratični precedens, je v jugoslovanski javnosti povzročil kolektivni odstop komunalnega odbora hrvaške zveze komunistov v Dubrovniku, potem ko so na volitvah leta 1967 za komunalno, republiško in zvezno skupščino neuspešno promovirali svoje kandidate. Odstop je »omogočil« že statut ZKJ, sprejet na VII. kongresu, pravico do odstopa pa je hrvaški CK razširil leta 1966 tudi na člane CK (Carter, Democratic Reform, str. 73). 268 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? participacija in razprava na kongresih ZKJ (kar je imelo tudi vi- dne posledice zlasti v letih 1968/1969, ko so prvič potekali re- publiški partijski kongresi pred zveznim), državljani so v delov- nih organizacijah in političnih skupnostih dobili več možnosti vplivanja na kandidatne liste za skupščine, ZKJ pa je poskušala svoje delovanje čim bolj pokazati javnosti s poročanjem o aktiv- nostih v dnevnem tisku. 765 Vodilne vloge na republiških partij- skih položajih so v večini prevzeli »partijski liberalci«. To so bili dejansko le liberalistično usmerjeni komunisti, ki so želeli spre- minjati način vladanja, ne pa tudi političnega sistema, ki je bil še vedno opredeljen s socializmom in samoupravljanjem. Skupno jim je bilo prepričanje o potrebi reformiranja partijskega, poli- tičnega in gospodarskega življenja z doslednejšo ločitvijo partije od države, večjo demokratizacijo odločanja v partiji, uvajanjem pluralnosti – seveda znotraj komunistične ideologije ter z uva- janjem tržnih mehanizmov. 766 Glede mednacionalnih odnosov so partijski liberalci zago- varjali večjo politično in gospodarsko samostojnost republik, kar je v posameznih republikah vodilo do porasta nacionalnega oz. ponekod že kar nacionalističnega izraza, npr. na Hrvaškem široko gibanje maspok, v Sloveniji t. i. cestna afera, akcija 25 poslancev 767 in podobno. Vsesplošna demokratizacija, ki jo je podprl tudi IX. kongres ZKJ leta 1969, je iz Jugoslavije naredila »eno najbolj odprtih držav«, 768 v kateri so potekali tudi javni in glasni študentski protesti leta 1968 in so se lahko javno »izpo- vedale malone vse zasnove in usmeritve, ki zadevajo odnose v 765 Prav tam, str. 70–93. 766 Čepič, Volitve, str. 1058. 767 S stališča zakonodajnega telesa v vlogi nosilca demokratizacije je ta akcija posebej zanimiva in predstavlja poskus emancipacije republiškega zakonodajnega telesa 1.) nasproti monopolu SZDL kot partijske transmisije nad kadrovanjem in 2.) nasproti centraliziranemu odločanju. Začela se je 8. 7. 1971 v slovenski skupščini, ko je skupščina sprejela predlog poslanca Toneta Remca, da lahko poslanci sami kandidirajo kandidate za člane zveznega predsedstva. 25 poslancev je nato res predlagalo svojega kandidata nasproti kandidatom SZDL, vendar je ta po pogovorih s partijskim in državnim vodstvom odstopil od kandidature, tako da sta bila na koncu izvoljena člana SZDL (Čepič, Partijski liberalizem, str. 1071–1072). 768 Petranović, Istorija Jugoslavije, str. 574. 269 federaciji«. 769 Pojavile so se publikacije, ki so jasno zagovarjale obnovo večstrankarskega sistema, pa tudi takšne, ki so se za- vzemale za vrnitev etatističnega zveznega centralizma. Za oris zapletene situacije konec šestdesetih let, v kateri se je začela preobrazba federacije, si bomo sposodili oceno pri hrvaškem politologu in zgodovinarju Dušanu Bilandžiću: Najodločnejša faza pri prenašanju oblasti s federacije na republike se je časovno ujemala z vrsto drugih teženj, kakor so nacionalizem, liberalizem, politična demokratizacija, kar vse je omogočilo bolj organiziran nastop opozicije, zamenjavo »na oblasti« vojnih generacij in nastop mladih ekip na vseh stopnjah, od krajevnih do zveznih, vzpon družbene moči teh­ nostrukture /…/. Spreminjanje odnosov v federaciji, tako po­ membno za življenje Jugoslavije, torej ni potekalo kot prejšnje podobne velike spremembe pod »varstvom« monolitne par­ tije, marveč v času razmeroma razvitega pluralizma idej in interesov v vseh območjih družbenega življenja. 770 Nova skupščina in na novo organizirana federacija Res se zdi, da je tokrat ustavna razprava potekala brez ve- čjega eksplicitnega pokroviteljstva partije, saj v njej niso nastopala nobena vidna velika politična imena, niti Edvard Kardelj, čeprav je bil v času pripravljanja prvih šestih amandmajev predsednik zvezne skupščine. Prav tako je celoten postopek potekal v skup- ščini, brez »ministra za konstituanto« ali »vladnega poverjenika«, ki bi razlagal in pojasnjeval. Konkretni pogovori o tem, da se je treba lotili spreminjanja ustave, so se začeli takoj po brionskem plenumu; že jeseni 1966 se je o tem govorilo na 3. zvezni konfe- renci SZDLJ, pa tudi v ZIS, v CK ZKJ ter v republiških partijskih in državnih vodstvih, predvsem v povezavi s kadrovskimi zade- vami, volitvami ZN, dolžino mandata poslancev ipd. 769 Bilandžić, Zgodovina Socialistične, str. 351. 770 Prav tam. 270 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? Vsi ti predlogi so bili material skupini poslancev, ki jo je 27. januarja 1967 na svoji (v štirih letih komaj) 3. seji ustanovil ZN, da bi ugotovila, ali so nastale razmere, da se poda iniciativo za spremembo ustave. Skupina poslancev, v kateri sta od Slovencev sodelovala Roman Albreht in Bogo Gorjan, je zelo hitro, na seji 17. februarja 1967, podala poročilo o svojih ugotovitvah. Mo- tiv sprememb je bil skladno z dogajanjem v političnem življenju predvsem zagotavljanje enakopravnosti narodov in posledično krepitev republik v federaciji. Veljko Zeković je kot poročevalec skupine postavil tezo, da se mora spremeniti vloga ZN, ki je v ustavi iz leta 1963 zelo skromna, če se hoče poudariti položaj republik, ter da bi se morala vprašanja mednacionalnih odnosov prvenstveno reševati v skupščini. 771 Skladno s tem je predstavil tri sklope morebitnih ustavnih sprememb. Prvi sklop se je nanašal na širitev pravic ZN, ki naj bi enakovredno z ZZ obravnaval vse tiste zadeve, ki po ustavi iz leta 1963 spadajo na področje dela ZZ – vprašanja zunanje politike, narodne obrambe, državne varnosti, notranje politike, ratifikacija mednarodnih dogovorov, vključno z volitvami funk- cionarjev. Poslance oz. delegate v ZN naj bi volili na seji vseh skupščinskih zborov v republikah, ne le v republiških oz. po- krajinskih zborih, prav tako pa bi tudi razširili bazo za volitve poslancev v ZN, ki bi lahko poleg članov republiških oz. pokra- jinskih skupščin zajemala tudi kandidate iz drugih ustreznih svetov delovnih skupnosti ter pomembnih političnih in javnih delavcev in proizvajalcev, kar naj bi republiškim skupščinam prinašalo več svobode pri volitvah kandidatov. 772 Drugi sklop se je nanašal na reformo ZIS. Po mnenju Zeko- vića je bila aktualna oblika ZIS preživeta in je predstavljala oviro v nadaljnjem razvoju Jugoslavije. 773 Spremembe bi šle v smer krepitve ZIS kot politično-izvršilnega organa, zvezna uprava pa naj bi ločeno neposredno odgovarjala skupščini, s čimer bi pri- 771 4. seja ZN, 17. 2. 1967, stenografske beležke, str. 50. 772 Prav tam, str. 50–51. 773 Ljubčo Arsov je na 53. seji ZZ, 24. 3. 1967 potrebe po spremembi ZIS utemeljil s trditvijo, da stara sestava še vedno zadržuje oblike tradicionalne vlade (stenografske beležke, str. 29). 271 šla bolj do izraza tudi politična iniciativa zvezne skupščine. V ZIS ne bi več spadali člani zvezne uprave in republiških izvršnih svetov oz. vsi, ki jih je ustava tja posadila »po položaju«, am- pak le predsednik in člani, ki bi jih iz vrst poslancev izvolila ZZ in ZN. Pravica predlaganja v imenovanje sodnikov in zveznih funkcionarjev bi se z ZIS prenesla na skupščinsko komisijo za volitve in imenovanja, ZIS pa bi ohranil le pravico do mnenja. 774 Tretji sklop je zajemal spremembe v širšem odnosu med federacijo in republikami, kjer bi se ustava »prilagodila« neka- terim že uvedenim spremembam v sistemu razširjene repro- dukcije. Poslanci so izpostavili problem osnovne zakonodaje, ki pogosto preveč natančno regulira zadeve in tako republikam ne pušča nobene svobode za lastno urejanje, kar jim po ustavi pripada. Zato so se predlagane spremembe nanašale na sistem- sko omejevanje osnovne zakonodaje, na delitev pristojnosti iz zadev državne varnosti med federacijo in republike oz. pokra- jini ter prenos pravice imenovanja republiških javnih tožilcev z zveznega tožilca na republiške skupščine. 775 V razpravi so se pojavila še nekatera vprašanja, kot so tra- janje mandata poslancev, ki je zaradi principa dvoletne rota- cije postal prekratek in povzročal neučinkovitost pri delu tako poslancev kot funkcionarjev, ki jih je rotacija zajemala, vendar ta zadeva ni našla prostora med predlaganimi amandmaji. Kot je pokazala razprava, so poslanci ZN predlagane spremembe pozdravili, vendar so se takoj pojavila nekatera vprašanja, zlasti glede širitve baze za volitve delegatov v ZN, čemur je naspro- tovalo precej poslancev tudi v drugih zborih. Krste Crvenko- vski je opozoril, da bi moral ustavnim spremembam slediti tudi nekakšen zakon o enakopravnosti jezikov, Bajram Selimi pa je predlagal spremembo naziva Zbora narodov v Zbor narodov in narodnosti ter poslance spomnil, da poleg konstitutivnih naro- dov v SFRJ obstaja precej narodnostnih manjšin, ki dosegajo po 774 Prav tam, str. 51. 775 Prav tam, str. 51–52. 272 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? številu enako ali podobno velikost kot npr. Slovenci, Črnogorci ali Makedonci. 776 Vendar pa skupščini tudi v primeru teh sprememb niso bile puščene popolnoma proste roke: rokovnik je bil zelo kratek in je predvideval sprejetje ustavnih sprememb najkasneje aprila 1967, ko so bile predvidene naslednje volitve. Mnogim poslancem se je takšno hitenje zdelo povsem nepotrebno in je onemogočalo konkretno razpravo tako v skupščini kot izvedbo javne disku- sije. 777 Zaradi tega nekatere ustavne rešitve niso bile dorečene, puščale so nerešena vprašanja, edina predlagana sprememba pa je bila na koncu umaknjena, ker je enostavno zmanjkalo časa za razpravo o njej. 778 Nerazumljivo je bilo tudi omejevanje dometa sprememb, saj je širša politična razprava dajala jasne signale, da je treba urediti zadeve na več področjih. Albreht, ki je med slovenskimi poslanci najbolj aktivno sodeloval pri oblikovanju in sprejemanju amandmajev, je že na 4. seji ZN opozoril, da se kaže neskladje med politično usmeritvijo − samoupravljanjem in ustavno orientacijo ter da so potrebne globlje spremembe. 779 Kasneje se mu je na razpravah po zborih v mnenju pridružilo še več drugih poslancev. Že ob predstavitvi iniciative za spremembo ustave v ZZ so na dan prišla globlja nasprotja. Načeloma so vsi poslanci poz- dravili krepitev ZN, vendar so mnogi opozarjali na krepitev na- cionalizma in šovinizma. Borčić je zato predlagal namesto pre- velikega povečanja pristojnosti ZN raje krepitev neposrednega sodelovanja republik, ki naj bi potem prek svojih delegatov v ZN intervenirale na zvezno raven, kadar bi prihajalo do vprašanja 776 Prav tam, str. 55–58. 777 Npr. Radivoje Rubež na 29. seji socialno-zdravstvenega zbora, 28. 3. 1967 (stenografske beležke, str. 142). 778 Amandma poslanca Čašule je bil podan na 23. seji prosvetno-kulturnega zbora 27. 3. 1967 (stenografske beležke str. 65–69), umaknjen pa na naslednji seji 17. 4. 1967. Amandma se je nanašal na urejanje baze za volitve delegatov v ZN s strani republiških ustav, predlagatelj pa ga je umaknil zaradi razočaranja, da je ravno njihov zbor zadnji v vrsti obravnaval predloge amandmajev in torej ni imel več vpliva na razpravo glede predlaganega dopolnila (24. seja prosvetno-kulturnega zbora, 17. 4. 1967, stenografske beležke, str. 64–66). 779 4. seja ZN, 17. 2. 1967, stenografske beležke, str. 58–59. 273 enakopravnosti. Has pa je poudaril vlogo ZN kot najpomemb- nejšega instrumenta zagotavljanja federaciji prepotrebne eno- tnosti; njegova naloga je predvsem zbliževanje in sodelovanje, ne pa umetno konstruiranje razlik in dezintegracija. Poslanci so opozarjali še na dodatno zapletanje, ki bi sledilo predvidenim krepitvam ZN, saj bi se vzpostavil kot nekakšen tretji dom, na odločanje v spremenjenem ZN in na problematiko volilne baze. 780 Po tej razpravi se je na 52. seji ZZ oblikovala komisija za ustavne spremembe, v kateri so od Slovencev sodelovali Roman Albreht, Bogo Gorjan, Anton Vratuša in Olga Vrabič kot po- slanci ter Franc Hočevar kot zvezni javni tožilec in Lidija Šen- tjurc kot podpredsednica zvezne konference SZDLJ. Prvič v njej ni sodeloval Edvard Kardelj. Komisija je že po enem mesecu pred zbore stopila z osnutki amandmajev, v katerih pa ni upo- števala nobenih predlogov iz razprav v ZN in ZZ, je pa vnesla med amandmaje ukinitev podpredsedniškega položaja in funk- cijo namestnika vrhovnega komandanta, kar »ni bilo v iniciativi ZN«. 781 Utemeljitev za to naknadno spremembo je Arsov podal s trditvijo, da je praksa pokazala, da se morajo vse funkcije, ra- zen funkcija predsednika republike, osnovati kot samoupravni kolegialni organi, zato naj bi predsednika republike v prihodnje nadomeščal predsednik zvezne skupščine. 782 Predstavljanje osnutkov amandmajev je sovpadalo s poja- vom deklaracije o ogroženosti hrvaškega jezika, ki so jo podpi- sali nekateri hrvaški kulturni delavci, sledila pa ji je tudi srbska resolucija, ki je podpirala to deklaracijo. Mešanje obeh tem je rezultiralo v jasni obsodbi nacionalizma in šovinizma, ki naj bi ju izražala ta dva dokumenta, in ponekod izpodrinilo razpravo o ustavnih amandmajih. Precej kritičen komentar na ustavne spremembe je kljub temu podal Dragiša Ivanović v prosvetno- 780 52. seja ZZ, 28. 2. 1967, stenografske beležke, str. 75–79. 781 53. seja ZZ, 24. 4. 1967, stenografske beležke, str. 29. 782 Ob zgovornih političnih okoliščinah, ki so pripomogle k ukinitvi te funkcije, vsem še ni bilo jasno, zakaj je do tega predloga prišlo, kot npr. Antalu Martinku, poslancu organizacijsko-političnega zbora, ne. Tudi on je dobil odgovor predstavnika ZIS, da je štiriletna praksa pokazala, da ta funkcija pač ni potrebna (27. seja organizacijsko- političnega zbora, 27. 3. 1967, stenografske beležke, str. 77). 274 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? -kulturnem zboru, ki je znova izpostavil problematiko dina- mike spreminjanja ustave in na splošno tudi zakonov, ki da v družbi vzpostavlja občutek, da je »ravnokar sprejet zakon že zastarel«. 783 To naj bi po njegovem mnenju vodilo v nespoštova- nje zakonov, za primer takšnega ravnanja pa je označil ukinjanje funkcije podpredsednika, saj daje občutek, da gre pri ustavi tudi za personalna vprašanja. Spremembe ustave in zakonodaje bi po njegovem mnenju morale biti bolj daljnovidne. Kritičen je bil tudi do teorije nacionalnega vprašanja, ki bi jo bilo treba po nje- govem mnenju razvijati naprej, ne le slediti šablonam dotedanje marksistične misli. 784 Prav v prosvetno-kulturnem zboru se je razvila najbolj ostra kritika načrtovane širitve volilne baze za delegate v ZN, re- zultat katere je bil tudi edini amandma na ustavne spremembe, ki pa na koncu ni bil potrjen. Zbori delovnih skupnosti so imeli v postopku spreminjanja ustave le posvetovalno vlogo in torej o sami spremembi niso mogli odločati. Prvih šest amandmajev k ustavi iz leta 1963 je bilo potrjenih in razglašenih po skoraj na- tanko štirih letih njene veljavnosti, 18. aprila 1967. Zelo kmalu se je izkazalo, da so imeli prav tisti poslanci, ki so že v začetku leta govorili o potrebah po širših spremem- bah. Prvih šest amandmajev je namreč predvsem okrepilo ZN in vzpostavilo strukturo skupščine, primerno federaciji; torej zbornico, v kateri so zastopane federalne enote in ki ima mo- žnost veta na predlagano zakonodajo. Vendar pa so se v družbi že dlje časa kazale potrebe po širših spremembah. Zato je pred- sedstvo skupščine že poleti 1967 ustanovilo interno komisijo, ki je pripravila elaborat na temo nadaljnjih ustavnih sprememb. Kot je razložil Marijan Brecelj, podpredsednik zvezne skup- ščine, je ta interna komisija znova potrdila mnenje, da so smer- nice v ustavi iz leta 1963 pravilno začrtane, da pa so potrebne nekatere adaptacije na novonastale razmere; torej ne revizija ustave, temveč njeno nadaljnje razvijanje. Zato naj bi se ustano- 783 2. seja prosvetno-kulturnega zbora, 27. 3. 1967, stenografske beležke, str. 64. 784 Prav tam, str. 65. 275 vila skupna komisija vseh zborov zvezne skupščine za ustavna vprašanja, ki naj bi najprej preverjala uresničevanje ustave in prvih šestih ustavnih amandmajev v praksi, potem pa se lotila tudi razprave, ali in kakšne spremembe so potrebne. Elaborat interne komisije predsedstva skupščine je predvidel šest sklo- pov zadev, za katere naj bi skupna ustavna komisija ugotovila, ali in kakšne ustavne spremembe bi bile potrebne. Prvi sklop je zajemal nadaljnjo reformo odnosa med zvezo in republikami, kjer je bilo še vedno nerešeno vprašanje velikega normativnega poseganja federacije ter njene vloge v ekonomskih odnosih. Drugi sklop je načenjal vprašanje avtonomnih pokrajin v fe- deraciji in njihovega položaja ter s tem povezanega problema zagotavljanja materialnih virov. Nadalje je bila še vedno odprta struktura skupščine oz. vprašanje, ali njena struktura ustreza sa- moupravni strukturi družbe ter ali se nova vloga ZN uresničuje na ustrezen način in se vključuje v ustavni sistem v celoti. V po- vezavi s tem sklopom je bil tudi naslednji, tj. vprašanje volitev v zbore skupščine – ali izhajajo iz samoupravne strukture, iz ak- tivne vloge državljana, iz načel neposredne socialistične demo- kracije. Zadnja dva sklopa sta se nanašala na samoupravljanje: eden na samoupravljanje v občinah in s tem povezan problem zagotavljanja virov za čim višjo stopnjo samoorganizacije ter drugi v združenem delu in drugih družbenoekonomskih odno- sih. V slednjem se je zastavljalo vprašanje uresničevanja načel o delitvi dohodka in o upravljanju z delovnimi organizacijami. 785 V sestavi ustavne komisije se je odražala udeležba vseh na- rodov in narodnosti, od Slovencev pa so v njej sodelovali Mari- jan Brecelj, Roman Albreht, Vida Tomšič, Marjan Rožič, Majda Strobl, Sergej Kraigher in Josip Globevnik. Tudi v tem primeru je bil projekt spreminjanja ustave v celoti voden v skupščini, z minimalnim vmešavanjem ZIS, spet brez ideologa Edvarda Kardelja, vendar pa je nad skupno ustavno komisijo znova visel kratek rok: do poletja je morala ugotoviti, ali in kakšne spre- membe so potrebne, pripraviti osnutke, jih predstaviti zborom 785 4. skupna seja ZZ in ZN, 31. 1. 1968, stenografske beležke, str. 3–7. 276 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? skupščine, nato pa dati v javno razpravo, ki bi se končala predvi- doma konec septembra istega leta, kar bi skupščini omogočalo še dovolj časa, da nove spremembe sprejme do konca leta 1968. Časovni pritisk je bil znova velik, ker so bile leta 1969 ponovno volitve, ki jih je oblast imela namen izpeljati po morebiti že no- vih načelih. Komisija je takoj začela delo, glede na poročilo iz sredine maja 1968 pa so se v njej kresala mnenja, pogosto diametralno nasprotna. Komisija se je sicer strinjala, da sedanji položaj fe- deracije in drugih družbenopolitičnih skupnosti ovira nadalj- nji razvoj družbenega samoupravljanja ter da gre ustava iz leta 1963 pogosto prek okvirov, ki jih zahteva enotnost političnega in gospodarskega sistema, mnenja o rešitvi nastale situacije pa so bila različna: eni so zahtevali le dosledno uresničevanje in republikam bolj naklonjeno tolmačenje načel, medtem ko so se drugi zavzemali za radikalne posege v ustavo in ponovno kate- gorizacijo področij, kjer sprejema zakone zveza, in kaj regulirajo republike. Prevladalo je prvo mnenje. 786 Najbolj obširno je komisija razpravljala o spremembah skupščinskega sistema, pri tem pa je izhajala iz postavke, da »ustavna koncepcija o zvezni skupščini kot najvišjem organu oblasti in družbenega samoupravljanja predpostavlja nadaljnji razvoj zvezne skupščine kot vse večje integracije samoupravlja- nja in kot dejanskega ‚parlamenta dela‘«. 787 Nekatera vprašanja, predvsem v povezavi z ZIS in zvezno upravo, so sklenili pustiti ob strani, zelo veliko pa so govorili o prihodnji strukturi skup- ščine. Ideje so bile različne – od tega, da posamezna področja dela še naprej ohranijo vsako svoj institucionalni izraz, pa do pozivov k racionalizaciji dela, k združitvi vseh funkcionalnih zbornic v eno, druga pa naj bi predstavljala narode in narodno- sti. Komisija se je na koncu strinjala, da je obstoječe zbore de- lovnih skupnosti treba obdržati in razvijati še naprej. Glede ZN 786 AJ, Savezno izvršno veće, fond št. 130, fascikel št. 529, Informacija o dosadanšnjem radu Zajedničke komisije svih veća Savezne skupštine za ustavna pitanja, str. 1–7. 787 Prav tam, str. 7. 277 je prevladalo mnenje, da je to zbornico treba še bolj okrepiti in ji povečati samostojnost, tako da bi določene zadeve (zunanjo politiko, narodno obrambo ipd.) obravnavala popolnoma samo- stojno, po drugi strani pa je ta odločitev pod vprašaj postavila potrebo po ZZ in po organizacijsko-političnem zboru v takratni osnovi in sestavi. 788 Vprašanje nadaljnjega osamosvajanja ZN je izpostavilo tudi vprašanje volitev; medtem ko je del komisije zagovarjal ne- posredne volitve v ZN, je drugi spodbujal k nadaljnji krepitvi delegatskega principa. Vprašanje se je razširilo tudi na ostale zbornice, za katere so nekateri ravno tako zahtevali neposredne volitve. Sklep komisije je potrdil obstoječ način, odprto pa je ostalo vprašanje strukture in volitev nove zbornice, nekakšen zbor komun, ki naj bi nadomestil ZZ in organizacijsko-politični zbor. Komisija je podprla tudi stališče o bolj elastičnem tolma- čenju načela rotacije, ki bi omogočalo še eno izvolitev, ni pa po- trdila podaljšanja mandata s štirih na šest let. 789 V sklopu položaja občin, samoupravljanja v združenem delu ter ustavnega sodstva in pravosodnega sistema je komisija potrdila pravilno smer v ustavi in sprejela sklep, da je treba le bolj natančno izvajati ustavna določila, ne pa novih ali pred- vsem manjših ustavnih sprememb. Potem ko je komisija končala delo, je njene predloge potr- dil najprej ZN, 17. julija 1968 pa so o predlaganih spremembah razpravljali tudi v ZZ, kjer pa ni bilo velike pripravljenosti za de- bato. Predvsem je umanjkalo običajno izražanje strinjanja s pre- dlogi, kar je bilo v navadi ob prejšnjih ustavnih projektih, zato so se k besedi prijavljali predvsem kritiki. Džavid Nimani je zah- teval večjo samostojnost avtonomnih pokrajin ter natančnejšo opredelitev enakopravnosti narodov in narodnosti, Zdenko Has pa se je lotil predvsem predvidenih sprememb skupščinskega sistema. Kritiziral je krepitev ZN, ki bi z ustavnimi spremem- bami postal nekakšen prvi zbor, kar bi pomembno vplivalo na 788 Prav tam, str. 8–10. 789 Prav tam, str. 10. 278 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? koncept federacije: nov zbor, ki naj bi nadomestil ZZ in orga- nizacijsko-politični zbor, bi imel kljub neposrednim volitvam manjše pristojnosti od ZZ. Motilo ga je, ker predlagane spre- membe niso dovolj razdelale spremenjene vloge ZN in niso opredelile načina glasovanja, tako da je še vedno ostajalo nejasno vprašanje, ali bi poslanci ZN nastopali kot samostojni poslanci ali kot delegati republik in pokrajin. Has je opozoril še, da daje skupščina znova prevelik poudarek organizacijskim vprašanjem in da o celotnem projektu ni dovolj razprave. 790 Tej kritiki so se pridružili tudi drugi poslanci in menili, da se z ustavnimi spre- membami hiti po nepotrebnem in da bi morala skupščina priti do trajnih rešitev, da ne bi bilo treba v relativno kratkem času spet menjati določil ustave, podani pa so bili konkretni predlogi o zmanjšanju števila zbornic. 791 Predlogi, ki so prišli iz obširne javne debate, so bili v glav- nem podobni dilemam na skupni ustavni komisiji in v ZZ. Ve- liko kritike je bilo izražene na račun hitenja, da spremembe niso globinske, ampak bolj organizacijske narave, da niso bile nare- jene dovolj obsežne študije, da spremembe niso zadostno argu- mentirane ter da niso bile predstavljene v primernem času. 792 Poletje 1968 so pretresale študentske demonstracije v Jugoslaviji in v Evropi, zelo sveže je bilo tudi dogajanje v Pragi. Pripombe so se v veliki meri nanašale ravno na sklop spre- memb skupščinskega sistema in volitev: pogosti so bili predlogi za zmanjševanje števila zborov delovnih skupnosti oz. v njihovi združitvi v en sam zbor, za širjenje iniciative vseh zborov ter za povečanje vloge zborov delovnih skupnosti v zakonodajnem postopku in v postopku spreminjanja ustave. Veliko so govo- rili o načinu volitev, kjer so se državljani zavzemali predvsem za neposredne volitve v ZN, ki jih terja njegov nov značaj, ter za neposredne volitve v vse zbore, pri čemer so mnogi navajali 790 71. redna seja ZZ, 17. 7. 1968, stenografske beležke, str. SV 14/2–SV 20/3. 791 Prav tam, str. SV 21/1–SV 23/1. 792 AJ, fond 130, fascikel 529, Pregled primedaba, sugestija i predloga iz javne diskusije o osnovama za promenu nekih odredaba ustava SFRJ i tezama za izborni sistem u SS, str. 1–22. 279 negativne izkušnje s posrednimi volitvami. Predlagali so uki- nitev zborov volivcev, češ da so čisti formalizem, se zavzemali za volitve vsake 4 leta, pa tudi za širitev omejevanja ponovne izvolitve, za pravico kandidiranja samo v svojem rezidenčnem kraju, za podaljšanje mandata na 6 let ter npr. za širitev pasivne volilne pravice tudi na kmete posameznike. Nekateri predlogi so šli v smer pluralizacije političnih organizacij in zahtevali ak- tivno vlogo sindikatov v organizaciji kandidacijskih postopkov, kampanje in volitev, 793 na občinski konferenci SZDLJ v enoti Ljubljana Vič pa so podali eksplicitno zahtevo po zakonu, ki naj uveljavi obvezno kandidiranje več kandidatov za vsako mesto. 794 V končni verziji in obrazložitvi amandmajev VII–XIX ti predlogi skoraj brez izjeme niso bili upoštevani. V obrazložitev so predlagatelji zapisali, da se je v dotedanjem razvoju afirmi- ral skupščinski sistem, za katerega je značilna krepitev aktivne vloge skupščine na samoupravnih osnovah v reguliranju druž- benih odnosov, v utrjevanju politike in v njenem izvajanju, ter da vse bolj raste v obliko resnične integracije samoupravljanja. »V skladu s tem lahko skupščina uspešno uresničuje svojo vlogo, ki ji je podeljena v ustavi in v političnem sistemu, če se bo po orga- nizaciji in načinu dela vse bolj razvijala kot delovno telo, organi- zirano na samoupravni osnovi, in se s tem osvobodila elementov klasične parlamentarne institucije ter istočasno pridobila vse večjo samostojnost pri svojem delu in pri svojem odločanju.« 795 Skupščinski sistem bi morali po mnenju predlagateljev razu- meti kot ustrezno obliko premagovanja odtujevanja politične oblasti od družbe, zaradi česar mora imeti skupščina še vedno nujne funkcije politične oblasti z obliko samoupravne integra- cije socialistične družbe. Iz teh razlogov naj bi bilo tudi nujno bolj dosledno izvajanje delegatskega odnosa kot sistema trajnih vezi med delegatom in družbenopolitično osnovo. Težave in slabosti, s katerimi se je skupščina soočala v tedanjem razvoju, 793 Prav tam, str. 58. 794 Prav tam, str. 228. 795 AJ, fond 130, fascikel 529, Obrazloženje za pojedine ustavne amandmane, str. 1–2. 280 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? so bile torej le »določeni ostanki in elementi razrednega par- lamentarizma in političnega predstavništva«. 796 Iz teh razlogov je skupščina ohranila večzbornično strukturo, saj »enotni zbor proizvajalcev ne bi mogel izraziti avtentičnih potreb, interesov in konfliktov, ki nastajajo v družbeni bazi«. 797 Tako so politiki posredno priznali, da je očitno tudi jugoslovanska socialistična družba postala družba konfliktov, torej pluralna družba, v kateri je bila parola »enotnega delavskega razreda« le volilno geslo: »Dosedanja praksa je pokazala, da posamezni interesi ljudi iz različnih delovnih skupnosti niso vedno enotni in da se samo na bazi konfrontacije različnih interesov in potreb lahko pride do primernih rešitev.« 798 Vendar pa se pluralistično razumevanje družbe ni preneslo na pluralno organizacijo političnega življe- nja: volilni zakon, sprejet v začetku leta 1969 kot adaptacija na sprejete ustavne amandmaje, je ekskluzivno vlogo v kandidacij- skih postopkih jamčil SZDLJ (čl. 16, 17, 47 in 81). Z večanjem pristojnosti skupščinske komisije za volitve in imenovanja pa se je večal tudi vpliv SZDL, ki je imela z ustavo iz leta 1963 v 208. členu zagotovljeno članstvo v tej komisiji. Tudi spremenjena struktura zvezne skupščine – ukinitev ZZ in organizacijsko-političnega zbora ter uvedba novega druž- benopolitičnega zbora – naj bi podprla nadaljnji samoupravni razvoj federacije. Celotni razpravi, ki je bila zelo vsebinska, je nekaj ideološke razlage pridal Milentije Popović, predsednik zveze skupščine in skupne ustavne komisije, ki je spremembe utemeljil z oženjem prostora za samoupravljanje, ki je »zaradi objektivnih ekonom- skih razlogov« nastopilo v letih 1963–1965. Zaradi teh pogojev tudi družbena vloga in vsebina dela ZKJ, SZDLJ, Zveze sindika- tov Jugoslavije (v nadaljevanju ZSJ) in drugih družbenopolitič- 796 Prav tam, str. 4. 797 Prav tam, str. 8. Poleg tega bi združitev vseh samoupravnih zborov v eno zbornico kršila ustavno določbo o enakopravnosti družbeno-ekonomskega položaja delovnih ljudi v posameznih delovnih skupnostih in o enakopravnosti njihove vloge v izvajanju skupnih družbenih zadev. 798 Prav tam. 281 nih organizacij ni dobila »naravnega mesta v sistemu sociali- stične demokracije«. 799 Po njegovem mnenju je praksa pokazala upravičenost skupščine kot delovnega telesa, ki raste iz samou- pravne osnove, ter potrdila, da klasični parlamentarni sistem ne ustreza odnosom samoupravljanja. V tem pogledu je bila tudi predlagana sprememba strukture skupščine smiselna in bi tako postala boljši izraz osnovne strukture samoupravljanja in nepo- sredne socialistične demokracije. 800 Ustavne spremembe naj bi omogočile nadaljnje odmiranje države in partije: »Kolikor sta samoupravljanje in neposredna demokracija postala dominan- ten produkcijski in družbenopolitični odnos, toliko so ukinjeni temelji za partijsko politično grupiranje in strukturiranje.« V takšnem političnem sistemu, kjer klasično parlamentarno pred- stavništvo zamenjuje delegacija, so volitve oblika neposrednega odločanja, v katerem ima SZDLJ določeno vlogo lahko zato, »ker ni – in če ni – politična partija. Njena razvoja smer ni pot h klasični partiji, temveč nasprotno. Zaradi svoje neposredno demokratične narave in bistva je lahko okvir za preprečevanje slehernega monopola neke družbene kategorije neke skupine ali posameznika.« 801 Zadnja razprava v ZZ je pokazala velike razlike znotraj skup- ščine v odnosu do ustavnih sprememb. Poslanci se niso toliko iz- ražali proti reformam kot proti naglici, s katero se jih je skupščina znova lotila. Zelo kritična je bila Zagorka Jovanović, ki je opozo- rila na vsakokratno prilagajanje trenutku z nepopolnimi in kom- promisnimi rešitvami, kot »sprejete pod pritiskom prehodnega časa in partikularnih interesov, a v skladu s trenutkom, v katerem so bili sprejeti«. 802 Izrazili so zahteve po upoštevanju predlogov iz javne razprave, predvsem glede neposrednih volitev, Čedo Kapor pa je zaradi vseh nejasnosti predlagal, naj se razprava o ustavnih amandmajih kar preloži in se rešitve bolj izpili. Kritikom je od- govoril Zoran Polič, češ da nočejo videti globin sprememb, ki jih 799 10. skupna seja ZZ in ZN, 25. 11. 1968, stenografske beležke, str. 4. 800 Prav tam, str. 7–8. 801 Prav tam, str. 10. 802 79. seja ZZ, 17. 12. 1968, stenografske beležke, str. 25. 282 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? prinašajo amandmaji, ter da vztrajanje pri neposrednih volitvah ne pomeni krepitve demokratičnosti, ampak izogibanje odgo- vornosti. Opozoril je, da se samoupravljanje ne dogaja samo v neposredni proizvodnji, ampak tudi v odnosu federacije in repu- blik, zato te ravni ne bi smeli zanemarjati. Po njegovem mnenju je vsak izgubljen čas za amandmaje pomenil tudi izgubljen čas za reformo in za novo, bolj natančno formuliranje družbenih od- nosov. 803 Ustavni amandmaji VII–XIX so bili tudi z glasovi proti sprejeti 26. decembra 1968, na 11. skupni sej ZZ in ZN. Ustavne spremembe v letih 1967–1968 so temeljito po- segle v strukturo skupščine in precej spremenile njeno vlogo v političnem sistemu, ne pa tudi skupščinskega sistema samega. Skupščina je še zmeraj ohranila položaj centralnega organa političnega odločanja, v nekaterih pogledih pa je celo okrepila svojo vlogo. Z amandmajem IX se je poudarek z delovnih teles, ki so v preteklih letih razvila precej veliko aktivnost, prenesel na zbore in skupščino v plenumu. Delovnim telesom je odre- dil predvsem pripravo materialov za delo skupščine in njenih zborov, kar lahko razumemo kot krepitev moči skupščine kot celote. 804 Odbori, komisije in podkomisije so zadržali svojo ak- tivnost in samo v letu 1970 opravili kar 918 sej, 805 v obdobju 1967–1968 pa so se pozicionirali kot drugi najpogostejši pre- dlagatelj zakonodaje, takoj za ZIS. 806 Z ustavnimi amandmaji so zbori delovnih skupnosti pridobili večji vpliv v zakonodajnem postopku na svojih področjih dela in z amandmajem XII tudi v postopku spreminjanja ustave, kjer so postali soodločevalci na svojem področju. Že s številom ustavnih amandmajev, ki jih je skupščina sprejela v slabih treh letih, je izkazala svojo veliko aktivnost, eden izmed pokazateljev pa je tudi število opravljenih sej – teh so vsi zbori v letih 1963–1968 opravili 376 in na njih obravnavali 803 Prav tam, str. 38. 804 Nikolić, Skupštinski sistem, str. 77–78. 805 Informativni bilten zvezne skupščine (dalje IB ZS), leto II, 1970, št. 37–38, str. 65. 806 AJ, fond 130, fascikel 531, Teze o ostvarivanju saradnje savezne skupštine i saveznog izvršnog veća, str. 7 (referat Mijalka Todoroviča, 8. 6. 1970). 283 skupno 2891 točk, za govornico pa se je samo v letu 1970 zvr- stilo 2514 govornikov. 807 Skupščina se je v tem času okrepila tudi v svojem odnosu do ZIS. S tem ko je v amandmaju II zvezne sekretarje in bivše člane »po položaju« izločila iz ZIS, je iz njega naredila izključno politično-izvršilni organ, s tem pa od njega ločila tudi zvezno upravo, do katere je vzpostavila neposreden nadzorni odnos. Od ZIS je pravico do predlaganja nekaterih zveznih funkcionar- jev prevzela skupščinska komisija za volitve in imenovanja, ZIS pa je zadržal pravico do mnenja v teh postopkih. Vloga ZIS v normativni dejavnosti se z amandmaji ni spremenila; v primer- javi z zakonodajno aktivnostjo skupščine je v uredbodajni aktiv- nosti zaostajal, ohranil pa je mesto daleč največjega pobudnika 807 Podatki iz Nikolić (Skupštinski sistem, str. 76–79), Ilić idr. (Od Avnoja, str. 499) in Informativni bilten zvezne skupščine, leto II, 1970, št. 37–38, str. 65. O veliki angažiranosti skupščine veliko pove tudi podatek, da so vsa delovna telesa, vsi odbori in komisije vseh zborov, v istem času skupaj obravnavali 9508 točk (Nikolić, Skupštinski sistem, str. 76). Glasovanje v skupščini SFRJ (Delo, Fotodokumentacija, št. 2343497, avtor: Igor Modic) 284 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? zakonodaje s kar 70 % deležem v obdobju 1967–1968. 808 Ker je bil ZIS hkrati v več kot 50 % predlagatelj sprejemanja zakona po skrajšanem in hitrem postopku, je nov poslovnik ukinil skraj- šani postopek in ohranil samo rednega in hitrega. T udi nadaljnje odnose med skupščino in ZIS je v večini urejal poslovnik, v ka- terem je bil velik poudarek na nadzorni funkciji. V 239. členu so bile sicer pravice skupščine glede uveljavljanja odgovornosti ZIS poverjene ZN in novemu družbenopolitičnemu zboru, vendar so imeli možnost vlaganja interpelacije vsi zbori, prav tako je izglasovanje nezaupnice v katerem koli zboru pomenilo hkrati tudi odstop ZIS. 809 Poslanci vseh zborov so imeli pravico posta- vljanja poslanskih vprašanj, kar so dobro izkoristili, saj so samo v letu 1970 članom ZIS in funkcionarjem, ki jih je volila skup- ščina, zastavili 360 vprašanj, 810 kar kaže na velik porast glede na prejšnja leta, ko so poslanci skupščine od leta 1963 do decem- bra 1967 zastavili 498 poslanskih vprašanj. 811 Poslovnik je člane ZIS obvezoval dajati odgovore in prisostvovati sejam zborov in njihovih delovnih teles, čeprav se je to v praksi slabo izvajalo, v veliki večini pa so ZIS zastopali funkcionarji zvezne uprave. Od 189 vloženih predlogov v skupščino v letu 1968 so jih samo v 20 primerih predstavljali člani ZIS, v ostalih pa zvezni funkci- onarji, podobno pa so tudi odgovore na poslanska vprašanja v tem obdobju samo v petini primerov podali člani ZIS, ostale pa funkcionarji iz zvezne uprave. 812 V odnosu ZIS do skupščine se je konec šestdesetih let v veliki meri nadaljevala praksa iz prejšnjih let; poslanci so opa- zili zapostavljanje poročil kot načina informiranja poslancev o delu ZIS, zanemarjanje nekaterih področij, predvsem socialno- -zdravstvenih zadev in področje izobraževanja, znanosti in kul- ture. Glede na veliko število stalnih delovnih teles odborov – v 808 AJ, fond 130, fascikel 531, Teze o ostvarivanju saradnje savezne skupštine i saveznog izvršnog veća, str. 7. 809 Poslovnik zvezne skupščine, UL SFRJ št. 29/1970, 9. 7. 1970. 810 Informativni bilten zvezne skupščine, leto II, 1970, št. 37–38, str. 65. 811 Cohen, Conflict Management, str. 128–129. 812 AJ, fond 130, fascikel 531, Teze o ostvarivanju saradnje savezne skupštine i saveznog izvršnog veća, str. 10–13. 285 mandatu 1969–1974 je bilo teh skupno 53, poleg tega pa še 19 medodborskih komisij in še šest skupnih komisij vseh zborov ter nekaj začasnih delovnih teles 813 – je udeležba na vseh teh sejah predstavljala velik problem za ZIS. V medijih se je delo ZIS pogosto predstavljalo parcialno, poudarjalo se je nasprotna stališča med skupščino in ZIS ter celo dramatiziralo posamezne primere, kar je bil odraz tudi formalno vse večje ločitve funkcij oblasti, izhajajoče iz ustave 1963. V zvezi s tem se je v javno- sti obnovila tudi »klasična terminologija«, kot je »parlament«, »vlada«, »minister«, ki je potrjevala to delitev. 814 Še največjo spremembo je skupščina z ustavnimi amand- maji doživela v svojem predstavniškem značaju. Z amandma- jem I, s katerim je ZN dobil pravico enakopravno obravnavati vse zadeve iz samostojne pristojnosti ZZ po ustavi 1963, se je ne samo okrepil položaj republik in pokrajin, temveč tudi de- legatski princip poslanca, ki pa kljub opozorilom iz razprav ni bil dovolj jasno opredeljen. Z ustavnimi spremembami leta 1968, predvsem amandmaja VIII in IX, se je še naprej spreminjal predstavniški značaj skupščine. Po eni strani se je z uvedbo no- vega, družbenopolitičnega zbora razširil spekter samoupravnih interesov še na predstavništvo družbenopolitičnih skupnosti kot na predstavništvo komun, njegova kvaliteta pa je bila pred- vsem v neposrednih volitvah. Za ostale zbore delovnih skupno- sti so amandmaji in zakon o volitvah zveznih poslancev iz leta 1969 razširili volilno telo in pasivno volilno pravico – za Zbor narodov celo na vse občane posamezne republike oz. pokrajine. S prenosom pooblastil na ZN se je zagotovil vpliv republik in pokrajin na najpomembnejše odločitve v skupščini, vendar je v nasprotju s strahom nekaterih poslancev ZN obdržal le malo izključnih pristojnosti, ki jih je po ustavi iz leta 1963 imel ZZ: glede sprejemanja družbenega načrta v primeru nestrinjanja 813 Ilić idr., Od Avnoja, str. 693–695. 814 Prav tam, str. 14. Seveda Mijalko Todorović, ki je te podatke navedel v svojem poročilu, nad tem ni bil navdušen. Še eno klasično parlamentarno funkcijo je skupščini dodelil amandma V, ki je določal, da predsednika republike v njegovi zadržanosti nadomešča predsednik zvezne skupščine. 286 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? med zbori, pri imenovanju kandidata za predsednika republike, oblikovanju komisije za volitve in imenovanju drugih funkcio- narjev ter pri volitvah Sveta federacije. V vse ostale izključne pristojnosti ZZ, kot so vprašanja zunanje politike, narodne obrambe ter državne varnosti, notranje politike, imenovanja in razreševanja ZIS, sodnikov ustavnega in vrhovnih sodišč, zve- znih državnih in zveznih sekretarjev ter drugih, je bil po ustav- nih spremembah enakopravno vključen tudi družbenopolitični zbor, ki je imel glede na čisto neposredno izvoljenost še večjo legitimiteto kot prejšnji ZZ. Na zvezni ravni se je tako okrepilo predstavništvo federativnih enot, pa tudi samoupravnih eko- nomskih in družbenopolitičnih skupnosti, ki so z večjimi pri- stojnostmi samoupravnih zborov dobile večjo možnost vpliva na dogajanje v federaciji. Splošno voljena zbornica, družbeno- politični zbor, je v primerjavi z ZZ izgubila pomen in – ravno nasprotno od prejšnjega stanja – postala le ena izmed zbornic celotne zvezne skupščine. Ob takšni ureditvi je težko zaobiti vprašanje, ali ni bilo delovanje skupščine preveč zapleteno, da bi lahko bila učinkovita. S spremembo načina volitev se je precej olajšalo delo po- slancev, saj je dvoletna rotacija pomenila precej veliko izgubo znanja in časa. Njihova funkcija je bila še zmeraj opredeljena kot častna družbena funkcija, vendar je več drugih lastnosti govo- rilo o profesionalizaciji poklica: skupščina je zasedala stalno in razvila precej veliko aktivnost tako v plenumu kot po delovnih telesih, o čemer smo že pisali, kar je poslancem skoraj onemo- gočalo opravljanje njihovega poklica. Podatki za leto 1969 ka- žejo tudi, da je stopnja ponovne izvoljivosti še kar naraščala in je za ZN znašala 83,3 %, za družbenopolitični zbor pa še zmeraj visokih 69,2 %. Tudi v funkcionalnih zbornicah se je glede na prejšnja leta stopnja reelekcije zvišala kar za 15 %, na 36,7 %, v celotno skupščino pa se je po teh volitvah usedlo 53,4 % takšnih poslancev, ki so to funkcijo opravljali že prej. 815 Poslanska funk- cija je bila le v manjši meri dostopna povprečnemu delavskemu 815 Cohen, Conflict Management, str. 128–129. 287 občanu: leta 1969 je prišlo 53 % vseh poslancev zvezne skup- ščine iz vodilnega osebja različnih sektorjev, 816 več kot 67 % jih je imelo visokošolsko izobrazbo, 817 za primerjavo pa povejmo, da je imelo glede na popis leta 1971 visokošolsko izobrazbo le 2 % celot nega prebivalstva SFRJ. 818 Skromnih 8 % je bila tudi ude- ležba žensk v skupščini. 819 Glavni namen amandmajev, povečati vpliv republik in po- krajin v državi, je bil s temi spremembami dosežen. S krepitvijo ZN in celo njegovo osamosvojitvijo se je zagotovil vpliv federa- tivnih enot oz. se je spremenil koncept federacije, spremembe pa so segale tudi zunaj skupščine. Z amandmajema VII in XVIII sta postali avtonomni pokrajini konstitutivni enoti federacije z zagotovljenimi lastnimi viri financiranja, z amandmajem XVI se je omejila pristojnost federacije na področju zakonodaje, amandma XIX pa je podkrepil sicer že v ustavi iz leta 1963 za- gotovljeno enakopravnost narodov in narodnosti. V tem smislu sta oba poslovnika, iz leta 1967 in 1970, zagotavljala enakoprav- nost jezikov in pisav vseh narodov, ne pa narodnosti, in prevaja- nje materialov za delo poslancev in skupščine ter govorov v vse jezike narodov. Poslancem je bila zagotovljena pravica govora v jezikih vseh narodov in narodnosti, kar je dodatno podprla še resolucija o enakopravnosti jezikov, sprejeta aprila 1969. 820 Morda bi ustavne in družbene spremembe v letih 1967– 1968 najlažje ponazorili s primerom volilne zakonodaje. V krat- kem obdobju šestih let so bili sprejeti kar trije volilni zakoni, ki so vsak zase odražali potrebe zadnjih ustavnih sprememb, vendar v celoti niso pomenili večjega odstopanja od ustavnega skupščinskega koncepta; niso prinesli ne večje pluralizacije ne večje demokratizacije, ker so še vedno vključevali monopol SZDL nad kandidacijskimi postopki, omejevali volilno bazo in 816 Statistički godišnjak Jugoslavije, letnik XVII. Beograd, 1970, str. 63. 817 Statistički godišnjak Jugoslavije, letnik XVI. Beograd, 1969, str. 64. 818 Petranović in Zečević, Jugoslovenski federalizam, str. 771. 819 Prav tam. 820 Npr. VIII. poglavje Poslovnika zvezne skupščine iz leta 1970, čl. 261–265. Tudi stenografske beležke iz tega obdobja so se prevajale v jezike vseh narodov, kar je avtorici vsaj delno olajšalo raziskovanje. 288 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? volilno pravico ter civilno državljansko iniciativo. Vendar pa so se volitve v letih 1965, 1967 in 1969 med seboj precej razlikovale po vsebini, kar je vidno iz zapisnikov volilnih komisij, enako pa ugotavlja tudi Carterjeva v svoji analizi. Medtem ko so volitve leta 1963 potekale še pod dokaj striktnim nadzorom oblasti, se je v naslednjih letih že pokazal vpliv reformistov in se je ozra- čje sprostilo, vendar pa so kandidatne liste običajno vsebovale le malo kje več kandidatov, kot je bilo mest. Ker se je volila le polovica skupščine, torej po šestdeset kandidatov, razen za ZZ, kjer so izvolili 61 kandidatov, so bile liste zelo skromne. Na zve- zni ravni je bilo predlaganih 64 kandidatov za 61 mest v ZZ, 73 kandidatov za 60 mest v gospodarskem zboru, 69 za isto število v organizacijsko-političnem zboru ter po 70 kandidatov za pro- svetno-kulturni in socialno-zdravstveni zbor za 60 mest. 821 Na naslednjih volitvah leta 1967 pa je bil vpliv liberalcev močnejši. Carterjeva je te volitve označila za najbolj svobodne in živahne do tistega trenutka v Jugoslaviji, 822 kar sovpada tudi z že omenjeno splošno oceno obdobja. 823 Predlaganje t. i. divjih kandidatov nasproti tistim, ki jih je predlagala SZDLJ, je bilo zelo pogosto, zlasti na republiški ravni, kar je omogočal nov sproščen volilni zakon. Vendar pa so bile razlike v zakonskih do- ločbah majhne in ne kaže si delati utvar, da so bile popolnoma svobodne. Zato gre večje število kandidatur in zmago »opozicij- skih« kandidatov pripisati predvsem vplivu partijskih liberalcev in ustrezni sprostitvi nadzora. 824 Volilni zakon iz leta 1969 je prinesel kompromis med raz- ličnimi linijami znotraj ZKJ. Dejstvo, da so volitve za samou- pravne zbore ostale posredne, Carterjeva pripisuje ugotovitvam srbskih liberalcev, da bi neposredne volitve okrepile protirefor- mno krilo. 825 Za zaščito pred »divjimi« kandidati pa je volilni zakon uvedel nov instrument kandidacijskih konferenc, sesta- 821 Ilić idr., Od Avnoja, str. 551–564. 822 Carter, Democratic Reform, str. 141. 823 Bilandžić, Zgodovina Socialistične; Petranović, Istorija Jugoslavije. 824 Carter, Democratic Reform, str. 142. 825 Prav tam, str. 150. 289 vljenih iz delegatov SZDLJ, ZSJ, združenj borcev in veteranov, zveze mladine ter drugih družbenopolitičnih organizacij, ki so imele glavno vlogo pri oblikovanju kandidacijskih list. Volivci so kljub temu našli in iznašli nove načine za izražanje svojega nestrinjanja, kot so bojkot volitev, oddaja praznih glasovnic in glasovanje proti kandidatu, kadar je bil ta en sam in je potrebo- val potrditev večine volivcev v volilni enoti. 826 826 Prav tam, str. 152. 290 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? PARTIJA, FEDERALIZEM IN DELEGATSKI PRINCIP 1974 Na pragu novega desetletja, ko je bil partijski liberalizem na vrhuncu, je partija začela izgubljati svojo prejšnjo težo v po- litiki in družbi. V družbi se je kazala krepitev »kapitalističnih in tehnokratskih tendenc« z zaupanjem v liberalni princip laissez fair, nastajal je srednji sloj, oblikovale so se politične skupine v pluralistični obliki, vključno s »čisto« opozicijo, in mobilizirala se je nacionalna identifikacija v vseh nacionalnih okoljih, hkrati pa so se pojavljale zahteve po centralizaciji in monolitnosti. Tridesetletno etapo »monolitizma« ZKJ je začela zamenjevati etapa pluralizma idej in političnih usmeritev, kar je pomenilo tudi etapo odkrite konfliktnosti kot »naravnega stanja« stvari. 827 Tito, ki se je ves čas zavzemal za monolitnost ZKJ in za njeno av- toritativno vlogo v družbi, ni dolgo puščal stvari svojemu toku in je apeliral na enotnost vseh vodstev zveze komunistov. 17. seja predsedstva ZKJ, ki se je ukvarjala s tem problemom, je sprejela sklep, da je »nacionalizem osnova za zbiranje vseh protikomu- nističnih sil, da spodkopuje zaupanje in enotnost narodov in na- rodnosti Jugoslavije ter vodi k spodkopavanju enotnosti ZKJ«. 828 827 Bilandžić, Zgodovina Socialistične, str. 403–404. 828 Prav tam, str. 408. 291 Nadaljnje ustavne reforme so zato znova potekale pod po- kroviteljstvom ZKJ, kar je pomenilo tudi večji ideološki pritisk. Razprava je potekala že dlje časa, 22. aprila 1970 pa je bila pri predsedstvu ZKJ ustanovljena tudi delovna skupina za nekatera aktualna vprašanja. Predsedovanje tej skupini je bilo zaupano Edvardu Kardelju, ki se je po skoraj desetletnem premoru znova zavihtel na vrh ustavnega dogajanja. Iniciativo za nadaljnje ustavne amandmaje je dal kar Tito sam na 4. skupni seji vseh zborov, 18. novembra 1970, ko je k običajnemu poročilu o doga- janju v zunanji politiki dodal še predlog za ustanovitev novega oblastnega organa, predsedstva SFRJ. Takšno kolektivno poli- tično telo, v katerem bi bile v enakem številu zastopane republike in v primernem številu tudi pokrajini, oz. njegovi člani »bi bili v celoti odgovorni za vse, kar se dogaja v državi, mora biti čim bolj učinkovito, v njem pa morajo biti ljudje, ki uživajo v državi največji ugled«. 829 Predsedništvo bi bilo prostor usklajevanja in- teresov in iskanja rešitev, nastale pa bi tudi drugačne možnosti za delo ZKJ, ki je bila po Titovem mnenju preveč obremenjena s konkretnimi gospodarskimi in drugimi vprašanji in bi se tako lahko bolje posvetila svoji temeljni vlogi, tj. idejnemu usmer- janju sil socialističnega družbenega razvoja. Poleg ustanovitve predsedstva je predlagal še nekatere spremembe predvsem eko- nomskih funkcij federacije, vse skupaj pa naj bi zagotovo okre- pilo bratstvo in enotnost. 830 Kardeljeva delovna skupina je poleg omenjenih sprememb predlagala tudi nadaljnjo demokratizacijo skupščinskega sis- tema prek vse večje integracije s samoupravno bazo delovnih organizacij in komun, ki je nasproten organizaciji klasičnega parlamentarnega tipa. 831 Skupščine bi morale postati središče zbiranja vseh vodilnih sil in primerno vplivati na zavest širo- kih ljudskih množic, katerih produkt so. Skupščine bi z ustav- nimi spremembami postale mesto neposrednega dogovarjanja 829 4. skupna seja vseh zborov, 18. 11. 1970, stenografske beležke, str. 9. 830 Prav tam. 831 Kardelj, Aktuelni problemi, str. 264. 292 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? z delegati združenega dela in komun, ne pa splošnopolitična predstavniška parlamentarna telesa. Kardelj je hkrati napove- dal tudi spremembe komunalnega sistema, brez katerega si je po njegovem mnenju nemogoče zamisliti delegatski skupščin- ski sistem. 832 V svojem govoru je namignil tudi na generacijski problem in se zavzel za kontinuiteto po normalni demokratični poti, brez »čarovniških konstruktov«, s čimer bi se zagotovila politična stabilnost in zavarovala revolucionarna preteklost družbe. 833 V predlogu predsednika republike, poslanem skupščini in ZIS decembra 1970, sta opredeljena dva sklopa ustavnih spre- memb. Prvi se je nanašal na uvajanje predsedstva, za katero je Tito predlagal, naj bo samostojen organ federacije, ki bi pre- vzel funkcije predsednika republike, vendar razpolagal z večjo politično in zakonodajno iniciativo, imel bi pravico predlagati ukrepe in merila na področju urejanja odnosov med federacijo, republikami in pokrajinami, narodne obrambe in zunanje poli- tike. Ustanovitev predsedstva SFRJ naj ne bi vplivala na položaj skupščine v političnem sistemu ter na njene pravice in dolžno- sti, delno pa bi posegala na področje dela ZIS. Ta bi še naprej ostal kolegialni izvršilni organ, v katerega bi bili znova vključeni zvezni sekretarji in drugi funkcionarji in bi dobil vlogo neka- kšnega vrhunskega upravnega organa, odgovornega za izvajanje zveznih zakonov in drugih aktov skupščine. 834 Ti in še nekateri drugi predlogi bi kljub nasprotnim lahko prinesli pomembne spremembe v skupščinskem sistemu, saj so nakazovali možnost oblikovanja zelo močnega političnega izvršilnega organa, kate- rega odgovornost ni bila jasno določena in bi lahko pomembno posegal v centralno vlogo skupščine. Drugi sklop predlaganih sprememb se je nanašal na funk- cije federacije, urejanje odnosov med federacijo, republikami in pokrajinami. Federacija bi se organizirala po načelu, da ji pripa- 832 Prav tam, str. 279–280. 833 Prav tam, str. 262. 834 AJ, fond 130, fascikel 529, Predlog za izmenu ustave SFRJ, 17. 12. 1970, str. 5–6. 293 dajo samo tiste funkcije, ki se nanašajo na skupen interes vseh narodov in narodnosti, med temi pa je naštel varovanje neod- visnosti države in boj za mir v svetu na osnovi politike neuvr- ščenosti, enotnost socialističnega samoupravnega sistema kot izraza kontinuirane revolucije, enotnost trga z vzajemno so- odvisnostjo, funkcije v gospodarstvu pa bi federacija prevzela samo tam, kjer bi bilo to res potrebno. 835 Skupna ustavna komisija vseh zborov skupščine je delo za- čela že oktobra 1970 in do konca leta pripravila teze o organih federacije. To je predstavljalo polovico načrtovanih sprememb v 1. fazi, kajti skupščina in komisija sta imeli v načrtu že tudi 2. fazo ustavnih sprememb, ki naj bi se bolj detajlno lotila skup- ščinskega sistema, komunalnega sistema in drugih ustavno- pravnih vprašanj. Prva faza naj bi bila po načrtu končana junija 1971, za drugo pa je bil predviden rok konec aktualnega man- data, torej pomlad 1973. Teze skupne ustavne komisije o organih federacije v več različicah so večinoma sledile Titovim predlogom, med njimi pa se je znašlo tudi nekaj takšnih, ki bi bistveno spremenile celoten skupščinski sistem oz. bi ga razvrednotile. Med njimi je še po- sebej izstopala teza X, ki je obravnavala politično odgovornost predsedstva SFRJ skupščini. V različici B se je znašel predlog, po katerem bi imelo predsedstvo pravico zahtevati ukinitev ali spremembo zakona ali drugega akta, ki bi ga skupščina spre- jela proti njegovi prošnji, naj obravnavo tega akta odloži. Če bi skupščina takšno zahtevo zavrnila, bi se morala razpustiti. 836 Tudi nekatere druge različice so predvidele, da se skupščina v primeru nesoglasja s predsedstvom razpusti, predsedstvu pa bi prav tako prenehal mandat. Takšne spremembe bi pomembno posegale v suverenost skupščine in njen centralni položaj ter jo podredile izvršnemu organu, kar bi pomenilo opuščanje na- čela enotnosti oblasti. Z demokratičnega vidika bi se postavilo 835 Prav tam, str. 7–8. Glede funkcij federacije na gospodarskem področju je Kardelj zatrdil, da ne smejo služiti kot izgovor za centralizacijo (Kardelj, Aktuelni problemi, str. 272). 836 AJ, fond 130, fascikel 529, Teze za promenu odredaba ustava o organima federacije, 25. 12. 1970, str. 17–18. 294 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? še vprašanje legitimnosti takšnega sistema, saj naj bi po načrtu predsedstvo volile republike in ne volivci neposredno. Spet druge teze so predvidevale močne nadzorne instrumente skup- ščine nad predsedstvom, tudi neke vrste ustavno obtožbo, po kateri bi predsedstvu prenehal mandat. 837 Za Tita so bile zopet predvidene izjeme, vendar v osnutku še niso bile določene, ker je bilo treba najprej določiti natančno vsebino amandmajev. V prvi razpravi v ZN so se pokazale razlike med različnim gledanjem istih ustavnih določb. Poslanci so se z amandmaji strinjali, v večjem delu pa so se ukvarjali s tistimi, ki so urejali gospodarske odnose samoupravljanja in funkcije federacij, kjer so mnogi opozarjali na vsebinsko neusklajenost med amand- maji in z obstoječim ustavnim besedilom. Tako je Drago Lipič izrazil posebno zadovoljstvo slovenske delegacije z amandmaji XXI, XXII in XXIII, ki so urejali delavsko samoupravljanje, tisti, ki so se nanašali na zasebno iniciativo v gospodarstvu, na enotni trg ter na družbeni plan, pa so federaciji še vedno omogočali dovolj instrumentov za intervencijo. 838 Pomembna »novost« amandmajev je bila poudarjanje težnje, da se odločitve ne spre- jemajo s preglasovanjem večine, ampak z usklajevanjem različ- nih interesov. Na spremembe v političnem sistemu so se navezovali bolj redki komentarji, čeprav so po vsebini spreminjale skupščinski sistem enotnosti oblasti in poudarile še večjo delitev funkcij oblasti. Z ustanovitvijo predsedstva SFRJ je nastal močan kolek- tivni politično-izvršni organ s širokimi pooblastili in možnostmi poseganja v temeljne skupščinske pristojnosti. V obsežnem amandmaju XXXVI je bilo predsedstvo SFRJ opredeljeno kot organ, ki v okviru svojih pravic in dolžnosti uresničuje enako- pravnost narodov in narodnosti in v ta namen usklajuje skupne koristi republik oz. avtonomnih pokrajin v skladu z njihovo odgovornostjo pri uresničevanju pravic in dolžnosti federacije. 837 Prav tam, str. 19–20. 838 24. seja ZN, 29. in 30. 3. 1971, stenografske beležke, str. 22. 295 Sestavljeno je bilo iz predsednikov republiških in pokrajinskih skupščin ter po dveh članov iz vsake republike in po enega iz vsake pokrajine, ki so jih izvolile njihove skupščine. Njegov mandat je trajal pet let, veljala je prepoved dvakratne zaporedne izvolitve ter enoletna rotacija predsednika in podpredsednika, po določenem vrstnem redu iz vsake republike, nikoli pa hkrati iz iste. 839 Predsedstvo je prevzelo predstavniške in častne funk- cije predsednika republike, od skupščine pa pravico predlagati sodnike ustavnega sodišča in člane sveta federacije. Dobilo je splošno pooblastilo za obravnavanje izvajanja politike, zakonov in drugih splošnih aktov skupščine, za zavzemanje stališč in dajanje mnenj. Predsedstvo je lahko skupščini predložilo posa- mezno vprašanje iz svoje pristojnosti in zahtevalo njeno stališče ter dalo mnenje o predlogu za spremembo ustave, zakona ali drugega splošnega akta, katerega predlagatelj ni bilo samo. V primeru nestrinjanja glede kakega akta je bil predviden spravni postopek, v končni fazi pa je lahko sledil razpust. Vendar pa se ni uresničila različica iz osnutka ustavnih sprememb, po kateri bi zavrnitev oz. ignoriranje predloga predsedstva avtomatično vodilo v razpust. Formalno je amandma določal odgovornost predsedstva za zakonitost in ustavnost svojega dela, vendar ni določal, ne pred katerim organom ne s kakšnimi instrumenti bi ta lahko razpolagal. Politično moč predsedstva je okrepilo še dejstvo, da so v njem sedele ene izmed politično najpomemb- nejših oseb v Jugoslaviji. V odnosu do ZIS je predsedstvo SFRJ prevladalo: prevzelo je pravico do predlaganja mandatarja, potem pa dobilo še splo- šno pooblastilo za dajanje mnenj glede izvajanja politike skup- ščine, imelo je pravico sklicati sejo ZIS in postaviti zadevo na dnevni red ter celo zadržati izvršitev predpisa ZIS, ki so bili 839 Z amandmajem XXXVII je bila uvedena izjema za Josipa Broza Tita, ki ga je lahko skupščina izvolila za predsednika, s tem pa je postal po položaju tudi predsednik predsedstva in izvajal vsa pooblastila, ki jih je dobil že z ustavo 1963, kar je bilo sicer več, kot je pripadalo predsedniku predsedstva. S tem je nastala neka anomalija znotraj že tako zapletenega sistema, ki je omogočala soobstoj predsednika države in hkrati kolektivnega predsednika. 296 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? splošnejšega političnega pomena. Predsedstvo je lahko tudi za- stavilo vprašanje zaupnice ZIS v zvezni skupščini, ZIS pa mu je bil dolžan poročati o vprašanjih iz svoje pristojnosti. S tem je iz predsedstva nastal organ, ki spominja na prezidij iz prve jugo- slovanske ustave iz leta 1946, kateremu pa formalno niso nikoli priznali predstavniške vloge. Z oblikovanjem predsedstva se je še poudarila delitev funkcij oblasti, saj je predsedstvo v odnosu do skupščine nastopalo kot samostojni izvršni organ, ki je skup- ščino držalo v šahu z razpustom, hkrati pa ta ni imela instru- mentov, s katerimi bi ga nadzirala. Z močno vlogo v zakonodaj- nem procesu in tudi s pravico izdajanja uredb z zakonsko močjo v vojnem času je predsedstvo krepko poseglo v njeno centralno odločevalsko vlogo in pravzaprav postalo soodločevalec glede na to, da skupščina mimo njegove volje ni mogla sprejeti zakona. Tudi v odnosu med ZIS in skupščino so nastopile velike spremembe. Z ustanovitvijo predsedstva je bilo ZIS odvzeto precej politične vsebine, tako da je postal bolj vrh zvezne uprave oz. je dobil bolj »uradniški značaj«. 840 Člani ZIS se niso več vo- lili le izmed članov skupščine, če pa so bili v to funkcijo izvo- ljeni kakšni poslanci, jim je prenehal mandat. Zvezni sekretarji so znova postali člani ZIS, članstvo pa je moralo ustrezati tudi enakopravni zastopanosti republik in pokrajin. Z amandmajem XXXVIII je ZIS dobil ustavno pravico do postavljanja zaupnice, ki je hkrati, kot tudi interpelacija, prvič v Jugoslaviji postala ustavni nadzorni instrument skupščine. ZIS naj bi okrepilo in poenotilo to, da so bili zvezni sekretarji voljeni izmed njegovih članov, dodatne pristojnosti pa je dobil z zakonom o ZIS, in si- cer nove funkcije pri medrepubliškem usklajevanju z ustana- vljanjem medrepubliških komitejev, ki so jih vodili člani ZIS. 841 Po teh ustavnih amandmajih je politični sistem SFRJ ostal skup- ščinski le še toliko, kolikor je ohranil mrežo skupščin in delegat- ski princip predstavljanja samoupravnih skupnosti, od načela enotnosti oblasti pa ni ostalo skoraj več nič. 840 Ribičič, Skupščinski sistem, str. 147. 841 Prav tam, str. 146. 297 Amandmaji iz leta 1971 so pripomogli tudi k enakopravno- sti republik in pokrajin, ki sta dobili status »avtonomnih socia- lističnih samoupravnih družbenopolitičnih skupnosti«. Z novo določitvijo funkcij federacije so se znova okrepile federalne enote, ki so z amandmajem XXXII prvič dobile tudi pravico za podajanje predloga za spremembo ustave, njihovo soglasje pa je bilo potrebno za začetek vsakega postopka spreminjanja in za sprejetje vseh sprememb ustave. Ukinjen oz. močno omejen je bil monopol federacije nad financiranjem investicij, kar je bil prej glavni vir moči zvezne administracije. Takoj po sprejetju teh amandmajev je skupščina nadalje- vala priprave naslednjih sprememb. V političnem življenju pa je nastopil čas obračuna s partijskimi liberalci. Ustavne reforme niso prinesle želenega učinka in poleti 1971 so na Hrvaškem pri- vrele na dan odkrite nacionalistične zahteve, ki so med drugim vodstvo hrvaške zveze komunistov obtoževale narodne izdaje in razglašale Jugoslavijo za ječo Hrvaške. Tito je zato na sestanku s hrvaškim vodstvom 4. julija 1971 dogajanje na Hrvaškem 842 označil za vprašanje razrednega boja, v katerem bo zmagal na- cionalizem ali socializem, in pozval k reševanju politične kri- ze. 843 Ni pa bila Hrvaška edina, kjer je potekalo notranjepoli- tično vrenje. T udi v Srbiji se je bil boj med partijskimi liberalci in konservativci za prihodnji razvoj Srbije, kjer si je t. i. alternativa prizadevala za moderno Srbijo, gospodarsko organizirano po zahodnem vzoru in osvobojeno nacionalnega vprašanja, vendar ni potekal toliko na očeh javnosti kot na Hrvaškem. Podobni procesi, ki so se v Sloveniji odkrito pokazali s cestno afero, so potekali tudi v drugih republikah. Ker jeseni 1971 ni bilo videti, da bi se razmere stabilizirale, je Tito in njegovi liniji zvest partijski kader, vključno s Karde- ljem, na 21. seji predsedstva ZKJ v začetku decembra 1971 od- ločno zavzel stališče o obsodbi nacionalizma ter da ima pred- 842 Več o »pestrem« disidentskem, opozicijskem in odporniškem dogajanju glej v Spehnjak in Cipek (Disidenti). 843 Bilandžić, Zgodovina Socialistične, str. 410–411. 298 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? sedstvo ZKJ pravico vmešavati se v delo republiških vodstev, kar pa naj ne bi zmanjševalo njihove suverenosti, ker so v vodstvu ZKJ zastopane vse republike. Le nekaj dni po tej seji je odstopilo vodstvo Zveze komunistov Hrvaške, na čelu s Savko Dabčević- -Kučar, Perom Pirkerjem in Miko Tripalom, posledično pa je hrvaško vodstvo ukrepalo proti 1152 osebam. 844 V začetku leta 1972 je sledila še II. konferenca ZKJ, ki je dala podporo akcij- skemu načrtu za kritično spraševanje lastne prakse in analize iz- vora protisocialističnih tendenc v družbi, v ideološkem pogledu pa znova poudarila razrednost. Sledil je obračun v Srbiji in od najbolj vidnih odstop Marka Nikezića, Latinke Perović, v Ma- kedoniji Milosavlevskega in Crvenkovskega, v Sloveniji Staneta Kavčiča in drugih. 845 V času do X. kongresa ZKJ leta 1974 je nastopilo obdobje obnove oblasti partije, ki jo je napovedal Tito v intervjuju za Po- litiko: »Po VI. kongresu je KPJ precej izgubila na prestižu, ker so jo hoteli eliminirati kot najpomembnejši faktor v razvoju so- cializma. Drugega faktorja ne more biti. Ni dovolj, da ima par- tija vlogo samo, da usmerja, ona mora imeti v svojih vrstah take člane in tako disciplino, da bi idejno usmerjala množice in one- mogočila razrednemu sovražniku, da zavzame pozicije, kakršne ima danes v raznih oblikah v naši državi.« 846 Znova se je okre- pilo načelo demokratičnega centralizma ter politično-ideološka in teoretična plat z ustanavljanjem marksističnih centrov, ki so bili pristojni, da »sistematično spremljajo dogajanje na področju teorije in družbenih znanosti ter uresničujejo organiziran vpliv ZKJ na smeri družbenih raziskovanj z uporabljanjem njihovih rezultatov v praksi ZKJ, programiranje ideološkega dela, nje- govo organiziranje in usmerjanje«. 847 Z naraščanjem delavstva med članstvom, njihov delež je leta 1972 znašal 39,7 %, je ZKJ spremenila svojo socialno sestavo in se bolj približala ideji de- lavske stranke, okrepila je svojo vlogo v kadrovski politiki, svoj 844 Burg, Conflict, str. 158. 845 Petranović, Istorija Jugoslavije, str. 580–581. 846 Čavoški, Tito, str. 211–212. 847 Bilandžić, Zgodovina Socialistične, str. 433. 299 vpliv na družbenopolitične organizacije, pri čemer se je izra- zila proti političnemu partnerstvu in strankarskemu pluraliz- mu. 848 Na X. kongresu je bilo ugotovljeno, da je ZKJ enotna in okrepljena v idejnopolitičnem, organizacijskem in kadrovskem oziru. Nastopila so svinčena leta. 849 V takšnem okolju političnega obračunavanja je ZKJ že na II. konferenci sprejela sklep, da je ustavne reforme treba nada- ljevati in da morajo še bolj utrditi razredno in demokratično bi- stvo političnega sistema in odnose popolne nacionalne enako- pravnosti, kot temelj bodočega skupščinskega sistema pa uvesti delegacije samoupravnih skupnosti, ki bi pomenile korak naprej v prevladi politično-predstavniške narave skupščinskega sistema. 850 V naslednjih dveh letih sta skupščina in še posebej njena komisija za ustavna vprašanja razvili zelo velik obseg aktivnosti na tem področju. Samo Arhiv Slovenije hrani v svojih zbirkah okrog 50 škatel zapisnikov s sej republiške in koordinacijske zvezne komisije za ustavna vprašanja ter drugih materialov, ve- zanih na ustavne spremembe, kar zagotovo ostaja izziv za na- daljnje raziskovanje. Kljub temu smo lahko živahnemu dogaja- nju v komisiji in skupščinskih zborih sledili prek Informativnega biltena zvezne skupščine, ki je začel izhajati leta 1968 in je redno prinašal precej natančna poročila o dogajanju v zvezni skupščini in o vsebini razprav na vseh področjih. 851 S tem se je začela t. i. druga faza ustavnih sprememb, ki jo je predsednik zvezne skupščine in skupne komisije vseh zborov zvezne skupščine za ustavna vprašanja Milentije Popović na- povedal že konec marca 1971 in naj bi zajemala reforme skup- ščinskega in komunalnega sistema ter na novo uredila nekatera druga ustavnopravna vprašanja. 852 Ker so bila predvidena po- 848 Prav tam. 849 Gabrič, Intelektualci. 850 IB ZS, leto IV, št. 88–89, 1972, str. 6–7. 851 Povrh vsega je, skladno s poslovnikom zvezne skupščine, ki je določal enakopravnost jezikov vseh narodov in tudi pripravo vseh materialov za delo poslancev v vseh jezikih, izhajal tudi v slovenščini. 852 24. seja ZN, 28. 3. 1971, stenografske beležke, str. 10. Popović je umrl 8. maja 1971, na mestu predsednika zvezne skupščine in skupne ustavne komisije pa ga je nadomestil Mijalko Todorović. 300 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? dročja reform zelo obsežna in raznolika, je komisija ustanovila več delovnih podskupin, za njihovo medsebojno usklajevanje pa še koordinacijsko komisijo, ki jo je vodil Edvard Kardelj in tako znova dobil pregled nad celotnim ustavnim projektom. Koordi- nacijska komisija je na svoji seji v začetku februarja 1972 skle- nila, da ne bo sprejemala novih amandmajev, niti ne bo pisala povsem nove ustave, temveč bo pripravila teze za predvidena področja, potem pa nove spremembe uskladila z besedilom ustave iz leta 1963 in ustavnih amandmajev iz let 1967–1968 in 1971 ter vse skupaj sprejela kot integralno besedilo. Rok za to delo je bil zopet kratek: po prvih načrtih naj bi skupščina osnu- tek sprejela tako, da bi lahko šel konec julija v javno razpravo, konec leta pa naj bi bila nova »ustava« nared za sprejetje. 853 Hkrati je po pol leta nastopil tudi čas za ocenjevanje dela skupščine v novih razmerah po zadnjih ustavnih amandmajih. Predsedstvo zvezne skupščine je na podlagi razprav s poslanci ugotovilo, da delo ne poteka po pričakovanjih: nekateri poslanci so izrazili bojazen, da bi njihovo povečanje pobud razlagali kot ogrožanje načel o samostojnosti republik ter zahtevali, da se skupščina bolj aktivno vključi v medrepubliško dogovarjanje, ki ga je dominiral ZIS. Predsedniki vseh zborov so ugotovili, da so skupščina in poslanci v zakonodajnem procesu preveč pasivni, da poslanci premalo sodelujejo v fazi priprave in obli- kovanja politik. Del krivde za takšno stanje so pripisali ZIS, ki po stari navadi še vedno ni pošiljal svojih članov na seje zborov in odborov, med njimi in med poslanci pa se je ustvaril odnos »avtorjev« in »kritikov«. Poslance je pri njihovem angažiranju v razpravah zaviralo tudi dejstvo, da so o zadevah razpravljali šele takrat, ko so medrepubliški komiteji že sprejeli rešitve in torej nanje niso mogli kreativno vplivati. Takšni odnosi so negativno vplivali na delo skupščine, jo pasivizirali in dali občutek, da skupščina čepi v ozadju vsega dogajanja. Poslanci in predsedniki zborov so prav tako opazili upadanje sestankov med zvezno in republiškimi skupščinami, zmanjšalo se je tudi sodelovanje z 853 IB ZS, leto IV, št. 76, 1972, str. 2–8. 301 družbenopolitičnimi organizacijami, za kar so »krivdo« zopet pripisali ZIS, saj je večina usklajevanja interesov potekala prek ZIS. Zaradi vseh teh razlogov se skupščina ni dovolj uveljavila kot dejavnik, ki vsem zainteresiranim organom in organizaci- jam omogoča neposrednejše vplivanje na njeno politiko. 854 Med svoje uspehe je skupščina štela ravno delo ustavne komisije in tudi ostalih zborov, ki so sicer pokazali precej veliko samoini- ciativnost. Vendar pa se v praksi sklepi skupščine niso pokazali za obvezujoče, zato se je skupščina zavezala k preverjanju ure- sničevanja sprejetih zakonov in zopet podala kritiko na ZIS, ki da ne upošteva rokov, ne pripravlja gradiv pravočasno ter ne upošteva predlogov, mnenj in pobud skupščinskih teles. Vse to je pri poslancih krepilo sum, da politiki z reformami niso resno računali na aktivno skupščinsko delo, zato je bil končni sklep predsedstva, da mora skupščina postati kraj za samoupravna dogovarjanja. 855 Te ugotovitve so bili neke vrste grobi napotki ustavni ko- misiji, kje se naj loti dela. Že konec februarja 1972 je koordi- nacijska komisija razpravljala o tezah za skupščinski sistem in pri tem izhajala iz ugotovitve, da za zdaj ni šel v korak z dose- ženo stopnjo samoupravljanja in s tem spremenjeno vlogo de- lavskega razreda, zato je velik del odločanja ostal zunaj samo- upravnih struktur. Razpravljavci so obsodili precejšnjo stopnjo profesionalizacije predstavnikov kot »prodor birokratskih, teh- nično-menedžerskih in drugih nesamoupravnih struktur«, kar je onemogočalo vpliv delovne baze, poslance pa je bilo težko zamenjati. Tudi člani zborov delovnih skupnosti niso delovali kot delegati, niso prevzeli svojih odgovornosti do baze in so se obnašali bolj kot predstavniki. Po drugi strani je komisija ugo- tovila, da ima jugoslovanski skupščinski sistem prednost pred katerim koli enostrankarskim ali večstrankarskim sistemom, ker naj bi zakoni resnično postajali vse bolj družbeni dogovo- 854 IB ZS, leto IV, št. 74, 1972, str. 3–5. 855 Prav tam, str. 5. 302 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? ri. 856 Koordinacijska komisija je razpravljala naprej o uvedbi po- polnega delegatskega načela, ki naj bi drugače od parlamenta- rizma zagotovil najbolj neposreden nadzor delavskega razreda in vseh delovnih ljudi, hkrati pa uresničeval težnjo, da skupščina in politični sistem ne bi bila monopol političnih profesionalcev, »marveč ustrezen izraz in dosledno uresničenje marksističnega pojmovanja vladavine delavskega razreda, organiziranega kot država«. 857 Po tem tolmačenju je odnos politične oblasti nujno predstavniški, zato si mora samoupravna baza prisvojiti druž- beno politiko in uveljaviti drugačno delegatsko naravo odnosov. Ker samo zastopanje delavskega razreda ni dovolj za ta cilj, je koordinacijska komisija oblikovala stališče proti ločevanju funk- cij samoupravljanja od politične oblasti in se zavzela za idejo enotnosti samoupravljanja in politične oblasti. Glavni vzrok za neuspešnost pa je po njihovem mnenju tičal v še vedno velikem vplivu parlamentarnih tradicij. 858 Teze, objavljene konec marca, so vsebovale več različic za vsa področja, nekatere med njimi pa so prav zanimive: druga različica za zvezno skupščino je predvidela ne le zmanjšanje šte- vila zborov, temveč celo enodomen zbor, z razlago, da dosledno izvajanje delegatskega principa pomeni, da je dvodomno odlo- čanje odveč. 859 Za republiške zbornice pa je ena izmed različic predvidevala nestalno sestavo skupščine, pri čemer bi vsakič za- sedale delegacije tistih samoupravnih struktur, ki bi imele v svoji pristojnosti odločanje o zadevah na dnevnem redu. 860 V nadaljnjih razpravah se je koordinacijska komisija ukvar- jala tudi z vprašanjem družbenopolitičnih organizacij v ustav- nem sistemu, potem pa sprejela mnenje, da to ni ustavna mate- rija, kar pa »ne izključuje potrebe, da ustava opozori na posebne naloge in odgovornost ZKJ, SZDLJ in sindikatov v našem po- 856 IB ZS, leto IV, št. 78, 1972, str. 2. 857 Prav tam, str. 3. 858 Prav tam, str. 4. 859 IB ZS, leto IV, št. 79, 1972, str. 34–35. 860 Prav tam, str. 26–27. 303 litičnem sistemu«. 861 Ustava naj bi vseeno izrazila revolucio- narno, idejno in usmerjevalno moč ZKJ, SZDLJ pa opredelila kot široko fronto vseh socialističnih sil in politični temelj samo- upravljanja. 29. junija 1972 je skupna komisija vseh zborov skupščine za ustavna vprašanja sprejela sklep, da ZN poda predlog za na- daljnje spremembe ustave, o njem pa je ZN razpravljal na 43. seji, kjer je tudi sprejel stališče, da obstaja visoka stopnja so- glasja glede ustavnih sprememb, in sklep, da se začnejo pri- pravljati ustavne spremembe na področju družbenoekonom- skih odnosov samoupravljanja, skupščinskega in komunalnega sistema, funkcij federacije, pravosodnega sistema in ustavnega sodstva. 862 Sočasno je koordinacijska komisija objavila tudi teze za spremembo ustave SFRJ, ki so bile še vedno zapisane v več različicah. V njih je bil dokaj natančno že razdelan predlog o samoupravnem sistemu, temeljnih odnosih v združenem delu in drugih družbenoekonomskih odnosih, ki je prinašal nekaj novosti glede organizacij združenega dela in uvajal nove samo- upravne pravice. Velike so bile novosti v komunalnem sistemu, ki so defi- nirale komuno kot temeljno družbenopolitično skupnost, v ka- teri občani »ustvarjajo in zagotavljajo pogoje za svoje življenje in delo, usmerjajo družbeni razvoj, usklajujejo in uresničujejo svoje interese in vzajemno zadovoljujejo skupne potrebe, izva- jajo politično oblast in opravljajo druge družbene zadeve«. 863 Glede na teze naj bi občine postale vir demokratične legiti- macije kot prva stopnja v delegatski mreži in uresničevale tudi nekatere oblike neposrednega odločanja, kot so zbori delovnih ljudi, zbori občanov, zbori volivcev, referendumi, stanovanjski sveti ipd. Sklop tez na področju skupščinskega sistema je vse- boval nekaj organizacijskih novosti, kot so sprememba števila zbornic, trajanje mandata pa tudi možnost ukinitve omejitev za 861 IB ZS, leto IV, št. 88–89, 1972, str. 5. 862 AJ, fond 160, fascikli 290–292, Tekst prijedloga da se pristupi promjeni ustava SFRJ. 863 IB ZS, leto IV, št. 92, 1972, str. 35. 304 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? ponovno izvolitev. Največja novost je bila seveda uvedba dele- gatskega principa, ki pa še ni bila povsem izdelana. Predvidevala je npr. tri skupnosti, iz katerih bi se volile delegacije (temeljne organizacije združenega dela, krajevne skupnosti in skupnosti delovnih ljudi, ki delajo s svojimi sredstvi v kmetijski, obrtni ali drugi dejavnosti, ter delavcev, ki jih tu zaposlujejo), in nekatera temeljna načela, glede zvezne skupščine pa še ni bilo veliko ja- snega. Teze so na novo definirale funkcije federacij in vpeljevale soglasje republiških skupščin na vse več področij, npr. v spreje- manje družbenega plana. V pravosodju pa se je predvidela in- stitucionalizacija »samoupravnega obravnavanja sporov v obliki široko odprtega procesa izvajanja sodne funkcije v samouprav- nem reševanju konfliktov v samoupravnem sistemu s pomočjo samoupravnih sodnih organov kot specializiranih organov sa- moupravnega sodnega in arbitrarnega obravnavanja«. 864 Te teze so šle v nadaljnje usklajevanje z republikami in pokrajinami in jeseni je postalo jasno, da ustavne spremembe ne bodo nared po načrtu, torej do konca rednega mandata. Zato je ustavna ko- misija zopet predlagala podaljšanje mandata, že tretje v šestih sklicih socialistične Jugoslavije. Že novembra 1972 je iz republik in pokrajin prispelo več kot 460 strani pripomb na ustavni osnutek, nadaljnje usklajeva- nje stališč pa je Todorović pospremil z besedami, da so ustavne spremembe del revolucionarne akcije in da morajo biti konkre- tni ustvarjalni prispevek k napredovanju v že določeni generalni smeri. Bile naj bi zagotovilo proti težnjam in poskusom, da bi dogmatske ter konservativne sile in drobna buržoazija zape- ljale na krivo pot in zlorabile veliko sedanjo akcijo ZKJ. Zato bi moralo biti novo besedilo orodje v idejnem in praktičnem poli- tičnem boju komunistov. 865 Na tej točki ga je podprl Kardelj, ki pa je opozoril, da bo še potrebno razčiščevanje vprašanj tudi v okviru ZKJ, ne samo medrepubliško usklajevanje. Ni bil preveč navdušen nad pariteto povsod, ki so jo zahtevale republike, češ 864 Prav tam, str. 62. 865 IB ZS, leto IV, št. 97, 1972, str. 5–6. 305 da je primerna samo za politično odločanje, sicer pa se lahko vrne skozi zadnja vrata v strukturo dela in povzroči tudi zmanj- šanje kompetenc, kar bi posledično pomenilo slabšanje rezulta- tov dela. 866 Spomladi 1973 je osnutek dobival že precej končno obliko, večina živahne razprave pa je potekala v okviru skupne ustavne komisije. Na njeni seji 21. maja 1973, preden je šel osnutek v potrditev v ZN, je Kardelj znova podal oceno jugoslovanske družbe in socializma. Kot pred desetimi leti ob sprejemanju ustave je znova poudaril, da bi socialistična družba lahko na- stala tudi v drugih oblikah političnega sistema, npr. v klasičnem parlamentarnem, če bi bili seveda izpolnjeni družbenozgodo- vinski in demokratični pogoji. Vendar to ne pomeni, da bi šla Ju- goslavija lahko v to smer, kajti ta družba »je plod globoke ljudske revolucije, revolucija pa ima svoje zakone. Kdor se v revoluciji vrne nazaj, kdor se vrača, izgubi bitko.« 867 To »vračanje nazaj«, razvoj v smeri meščanskega parlamentarizma, bi bilo po njego- vem mnenju protisocialistično in protisamoupravno. Delegatski sistem, ki ga je uvajal osnutek ustave, pa naj bi utrjeval jugoslo- vanske dosežke, ker »pomeni prav tisto, v čemer je Marx videl glavno značilnost diktature proletariata, tj. ‚delavski razred, or- ganiziran kot država‘«. V razpravi, ki se je razvila na ustavni komisiji, so mnogi opozorili na konkretne probleme osnutka. Sergej Kraigher je izrazil nezadovoljstvo, ker da stvari niso dovolj precizirane in da še vedno obstaja neskladje med idejo in dejanskim stanjem. Kritiziral je možnost, da temeljne organizacije združenega dela stopajo v zakonska in pogodbena razmerja mimo delavcev, tudi glede njihovih osebnih dohodkov, vendar njegova kritika ni za- legla in določilo je ostalo zapisano v 122. členu ustave. 868 Še ve- dno so se našli glasovi, ki so se spraševali o primernosti osnutka in rešitev (npr. Ljuboslav Marković). 866 Prav tam, str. 8–9. 867 IB ZS, leto V, št. 117, 1973, str. 6. 868 Prav tam, str. 13. 306 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? Vsebino osnutka je po zaključeni razpravi na seji ustavne komisije zboru narodov 7. junija 1973 predstavil podpredsednik zvezne skupščine, vodja delovne skupine komisije za svobo- ščine, pravice in dolžnosti človeka in občana, za ustavnost in zakonitost, pravosodje in ustavno sodstvo ter član redakcijske komisije, dr. Marijan Brecelj. V predstavitvi osnutka je kot naj- pomembnejšo novost označil delegatski sistem, ki naj bi postal »sredstvo za zgodovinsko odpravljanje vsakršnega političnega odtujevanja in uresničevanje popolne vladavine delavskega ra- zreda in vseh delovnih ljudi«, pri čemer bo nujna aktivna vloga vseh »subjektivističnih družbenih sil«, torej družbenopolitičnih organizacij in drugih razrednih organizacij. 869 Ugotovil je še, da država ne odmira, ampak še naprej ohranja pomembno vlogo kot instrument delavskega razreda. Poslanci so soglasno potrdili načela. Razprava je bila sicer obsežna, vendar brez velikih vsebinskih razlik. Osnutek je tako romal v javno razpravo 870 in jeseni na posamezne zbore zvezne skupščine ter njihove odbore, od koder je prišlo več predlogov. Samo površno spremljanje procesa oblikovanja in sprejemanja tega megalomanskega projekta, ki je rezultiral v 406 členov dolgi ustavi, nam pove, da je bilo usklajevalno in redakcijsko delo res naporno, skozi evolucijo tez pa lahko vidimo, da je prihajalo do končne podobe po načelu kolaža, kjer so se na zastavljeno strukturo lepili posamezni predlogi vseh udeleženih. Redakcij- ska komisija je poskušala osnutku dati končno podobo, vendar so ostale neizpolnjene vrzeli. Ob močno ideološko podprti raz- pravi je dostikrat zmanjkalo časa za bolj precizno dodelavo na- čel in usklajevanja posameznih delov ustave med seboj. Predla- gan delegatski princip se je npr. tepel z logiko tudi že prekaljenih poslancev, kot je bil Zdenko Has, ki je opozoril, da »če želimo z delegatskim sistemom zagotoviti kar najbolj neposreden vpliv 869 IB ZS, leto V, št. 118, 1973, str. 7. 870 Tudi javna razprava je bila zelo obsežna, o čemer priča podatek, da je bilo samo v Beogradu organiziranih več kot 2000 zborov volivcev, z ozemlja celotne republike pa je na ustavno komisijo prispelo več tisoč strani predlogov, samo njihov strnjen povzetek je obsegal 1500 strani (IB ZS, leto VI, št. 134, 1974, str. 2). 307 baze v vseh sferah odločanja o družbenih zadevah in skrčiti po- srednost na najmanjši obseg, potem ni lahko braniti stališča, da je predlagani način zastopanja delovnih ljudi v ZZ v skladu z načeli delegatskega sistema«. 871 Čeprav se je ustavna komisija razglasila za odprto za pre- dloge in je tudi iz javne debate upoštevala vse pripombe, so med »vse« spadale samo tiste, ki »so bili v skladu z značajem in funk- cijo skupščine kot celote«, zato so zavrnili npr. tudi predlog po enakopravni udeležbi obeh predvidenih zborov za obravnava- nje vseh zadev. 872 Sprejet ni bil niti predlog poslanca ZN Nikole Džuverovića, ki je predložil amandma o predpisanem obveznem večjem številu kandidatov na volilno enoto, kot je bilo mest. 873 Potem ko je svojo privolitev v osnutek ustave v začetku ja- nuarja dala tudi ZKJ, je bilo treba počakati le še na privolitev republiških in pokrajinskih skupščin. Nova ustava je bila nato uradno razglašena 21. februarja 1974. Delegatska skupščina Največje premike je ustava iz leta 1974 prinesla v politič- nem sistemu. Izhajala je iz že prejšnje narave skupščine kot or- gana družbenega samoupravljanja in najvišjega organa oblasti v družbenopolitični skupnosti ter poudarjala predvsem njeno samoupravno naravo. S tem je želela poudariti enotnost samo- upravljanja in politične oblasti. Na novo je bilo urejeno načelo o samoorganizaciji delovnih ljudi, ki je s to ustavo postalo pravica do oblikovanja, organizacije in urejanja pristojnosti skupščin družbenopolitične skupnosti in njim odgovornih organov po enotnih načelih. Ustava je glede na sklepe II. konference ZKJ poudarjala razrednost družbe: 88. člen ustave je določal, da delavski ra- 871 IB ZS, leto V, št. 124, 1973, str. 9. 872 IB ZS, leto VI, št. 134, 1974, str. 8. 873 Prav tam, str. 10. 308 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? zred in vsi delovni ljudje uresničujejo oblast in upravljajo druge družbene zadeve, organizirani v organizacije združenega dela in druge samoupravne organizacije in skupnosti ter v razredne in druge družbenopolitične in družbene organizacije. Ustava je predvidela nekatere oblike neposrednega odločanja (referen- dumi, zbori volivcev itd.), predvsem pa uvajala delegacije kot in- strument odločanja v vseh samoupravnih skupnostih in na vseh ravneh. V družbenopolitičnih skupnostih so skupščine ohranile položaj organa družbenega samoupravljanja in najvišjega or- gana oblasti v mejah pravic in dolžnosti družbenopolitične sku- pnosti (krajevne skupnosti, občine, republike/pokrajine, zveza). Za vse organe samoupravljanja v vseh oblikah samoupravnih organizacij in skupnosti je ustava določila štiri »vire« delegacij: temeljne organizacije združenega dela; kmetijstvo, obrt in po- dobne druge dejavnosti z zasebnimi delovnimi sredstvi; delovne skupnosti državnih organov, družbenopolitičnih organizacij in društev, aktivne vojaške osebe in civilne osebe v službi v oboro- ženih silah SFRJ; ter krajevne skupnosti. Skupščine družbeno- političnih skupnosti s predvideno trozbornično strukturo (zbor združenega dela, zbor krajevnih skupnosti/občin in družbeno- politični zbor) so dobile pristojnost določati politiko in odločati o temeljnih vprašanjih, ki so pomembna za politično, gospodar- sko, socialno in kulturno življenje ter družbeni razvoj, spreje- mati družbeni plan, proračun, predpise in druge splošne akte, imenovati določene funkcionarje, ustanavljati upravne organe ipd. Delovna področja in način odločanja zborov skupščin so si le-te same določile z ustavo oz. statutom, lahko pa so o posa- meznih vprašanjih razpisovale referendume, katerih odločitev je bila obvezna. Na zvezni ravni, v zvezni skupščini, je ustava prinesla bi- stvene novosti. Najprej je zvezno skupščino preimenovala v Skupščino Socialistične federativne republike Jugoslavije, kar naj bi odražalo nov položaj funkcij federacije ter odgovornost republik in pokrajin. Skupščina je bila opredeljena v okviru pra- vic in dolžnosti federacije, kar ji je dajalo enak položaj, kot so 309 ga imele ostale skupščine v svojih družbenopolitičnih skupno- stih. Število zbornic se je zdaj skrčilo le na dve: zvezni zbor se je konstituiral iz delegacij samoupravnih organizacij in skupnosti ter družbenopolitičnih organizacij v republikah in avtonomnih pokrajinah (voljenih v občinah), zbor republik in pokrajin (dalje ZRP) pa so sestavljale delegacije skupščin republik in pokrajin. Umanjkala je samostojna zbornica združenega dela oz. s po- dobno vsebino, kar je bilo za socialistično samoupravno državo nenavadno. Tako je struktura skupščine na zvezni ravni vsaj na zunaj privzela klasično federalno obliko. Z novo strukturo se je praktično prepolovilo število članov, 874 saj so v spremenjen ZZ republike pošiljale po 30 in pokrajini po 20 delegatov, v ZRP pa republiške po 12 in pokrajinske skupščine po 6 delegatov. Man- dat je bil omejen na štiri leta, delegat pa je bil lahko v isto skup- ščino izvoljen največ dvakrat zaporedoma. Vpeljava delegatskega mandata za vse zbore, tudi ZZ, po eni strani ni bila tako radikalna in revolucionarna novost, kakor so zavzeto ponavljali Kardelj, Tito, Todorović in Brecelj ter za njimi vsi ostali. Že zbor proizvajalcev, ki ga je uvedel ustavni zakon leta 1953, je bil izvoljen po delegatskem principu, kakor tudi vsi zbori samoupravnih skupnosti po ustavi iz leta 1963. Še celo ZZ je bil po ustavi iz leta 1963 voljen posredno, ker so občani neposredno volili izmed kandidatov, ki so jih izbrale ob- činske skupščine. Z ustanovitvijo družbenopolitičnega zbora z amandmaji iz leta 1968 so se vrnile tudi povsem neposredne vo- litve za ta zbor, za vse ostale je veljal delegatski princip. Možnost odpoklica poslancev je prvič uredil že volilni zakon iz leta 1950, ustava, volilni zakoni in poslovniki pa so nalagali odgovornost poslancem za upoštevanje predlogov iz volilne baze, čeprav ni- koli niso uvajali inštrukcij. Razlika med delegatskim sistemom do leta 1974 in po njem je predvsem kvalitativna oz. v njegovi ideološki vsebini. 874 Predsednik skupščine T odorović je na obisku pri Titu že 27. 3. 1973 opozoril, da bo zaradi tega »nastal problem za določeno število starejših in revolucionarnih kadrov« (IB ZS, leto V, št. 110, 1973, str. 3). 310 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? Medtem ko je družbenopolitično osnovo delegatstva po ustavi iz leta 1963 predstavlja občina-komuna in samoupravne orga- nizacije v njej, je predvsem z (delno) neposrednimi volitvami v splošni politični zbor ohranjala dvojnost politične oblasti in samoupravljanja, delegatski sistem po letu 1974 pa naj bi prese- gal ravno to dvojnost. 875 Ustava iz leta 1974 naj bi pomenila le vrh integralnega delegatskega sistema, pri celotni sliki pa naj bi imelo bistveno vlogo družbeno samoupravljanje, kajti predsta- vlja preobrazbo klasične strukture države, samega bistva države, politične oblasti in politike, ki naj bi vse bolj postajala funkcija družbe. Z uvajanjem družbenega samoupravljanja in vgradnjo delegatskega principa ter nadaljnjo krepitvijo socialistične de- mokracije kot posebne oblike diktature proletariata naj bi se ustvarile posebne razmere, potrebne, da država prerase v obliko organiziranega delavskega razreda in delovnih ljudi, 876 končni cilj marksizma. Delegatski princip naj bi torej razrešil dilemo reprezentativne meščanske demokracije, ki temelji na dualizmu konkretnega človeka in političnega človeka z združitvijo obla- stne (politične) in proizvajalske (družbenoekonomske) kompo- nente, z integracijo dela in politike. 877 Uvajanje delegatskega načela na zunaj pomeni pretrga- nje še zadnje povezave s predstavniškim principom, čeprav je ustava v svojem bistvu ohranila svobodni mandat: v 141. členu je zapisala, da delegati ravnajo v skladu s smernicami svojih sa- moupravnih organizacij in skupnosti, 878 vendar so samostojni pri opredeljevanju in glasovanju. Po drugi strani naj bi bil de- legatski sistem oblika neposredne demokracije, ker nosilci pro- gramiranja in kontinuitete dela skupščin in njihovega odločanja niso več odborniki in poslanci, temveč delovni ljudje v temelj- nih samoupravnih skupnostih. Delovni ljudje in občani naj bi 875 Djukić-Veljović, Delegatstvo, str. 90–97. 876 Djukić-Veljović, Delegatstvo, str. 98. 877 Ribarič, Delegatski sistem, str. 1136. 878 Ribarič je nekaj mesecev po sprejetju ustave analiziral delo sicer republiške skupščine v novih razmerah in prišel do zaključka, da je pošiljanje gradiva iz skupnosti do svojih delegatov zelo problematično, večkrat prepozno kot ne (Ribarič, Prve izkušnje, str. 888– 889). Enak problem je na zvezni ravni opazil Ribičič (1978, 195). 311 po svojih delegacijah usklajevali interese, potrebe in stališča ter najpomembnejše družbene odločitve brez kakršnega koli po- srednika kot »osamosvojenega« predstavnika njihovih potreb in interesov. 879 Leta 1977 je npr. v delegatski strukturi delovalo okrog dva milijona članov, od tega polovica v proizvodnji, v pro- cesu neposrednega odločanja v samoupravnih organizacijah in družbenopolitičnih organizacijah. 880 Delegatski sistem je na ta način uvedel koncept antipredstavništva. 881 Odmik od predstavniškega načela predstavlja poleg uva- janja delegatskega mandata tudi nova oblika reprezentance, če smemo v tem hipu uporabiti ta izraz le dobesedno, brez kon- ceptualne vsebine, ki smo jo predstavili v prejšnjih poglavjih. Z 879 Ribičič Razvoj, str. 185. 880 AJ, fond 160, fascikel 815, Uvodno izlaganje Davida Kekića, predsednika Saveznog veća Skupštine SFRJ u vezi s nekim iskustvima funkcionisanja Saveznog veća Skupštine SFRJ na delegatskim osnovima, str. 7. 881 Rogowski, Representation, str. 401–403. Samoupravljanje, karikatura iz leta 1980. Vir: Anton Tomažič, (http://tomazic.info/images/sala1.jpg, datum dostopa: 27. 6. 2016) 312 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? uvajanjem delegacij iz članov družbenopolitičnih organizacij je Jugoslavija v politični sistem vnesla inovacijo t. i. političnega predstavništva, drugače od splošnega predstavništva državlja- nov in funkcionalnega predstavništva. S 139. členom, ki je dolo- čal, da v skupščine družbenopolitičnih skupnosti svoje delegate delegirajo delavci ter drugi delovni ljudje in občani, organizirani v družbenopolitične organizacije, ki so združene v SZDLJ, je ustava razdelila državljane na člane in nečlane družbenopoli- tičnih organizacij, čeprav zgolj formalno. 882 Poleg tega so člani družbenopolitičnih delegacij volili svoje delegate še v samo- stojni občinski zbor republiške oz. pokrajinske skupščine, kar je povzročalo še večjo neenakost. Kot opozarja Goati, je bilo s tem omogočeno, da je nekdo kot član več družbenopolitičnih orga- nizacij zastopan večkrat, medtem ko drugi sploh niso bili, in se sprašuje, kako lahko takšno članstvo daje ekskluzivne pravice, ki so v nasprotju z načeli vseh temeljnih deklaracij o človekovih pravicah, tudi npr. francoske. 883 Uvedba delegacij je pomenila konec klasičnih volitev v Ju- goslaviji, čeprav so osnovne kriterije za demokratične volitve tudi sicer izpolnjevale le delno. Volitve pomenijo le prvo sto- pničko v demokratičnem procesu, na kateri se je ustava že kar takoj spotaknila. Strøm idr. naštevajo na prvem mestu politično tekmovalnost, ki predpostavlja svobodo združevanja, svobodo izražanja mnenja, alternativne vire informacij, svobodo kandi- diranja, potem pa neodvisno in kompetentno administracijo za izvedbo volitev ter primerna pravna telesa, 884 dejavnike, ki smo jih že komentirali in od katerih v socialistični Jugoslaviji tudi po ustavi 1974 ni bil izpolnjen niti eden. Tudi rezultati raziskav o funkcioniranju delegatskega sis- tema na Hrvaškem v letih 1974–1984 so pokazali, da ima nje- 882 Neformalno je bila SZDLJ, podobno tudi ZSJ, organizacija brez članstva, brez članarine, članske izkaznice in drugih podobnih znakov pripadnosti, v katero so bili na neki način vključeni vsi državljani. Če kdo izrecno ni želel biti član SZDLJ, je to pomenilo zaznamek v kartoteko in je s seboj prineslo tudi politične posledice. 883 Goati, Politična anatomija, str. 134. 884 Strøm idr., Parliamentary Democracy, str. 19. 313 gova neposredna demokratičnost trhle temelje: sestanki z bazo so bili redki, 48 % delegacij nikoli ni dobilo nobene iniciative za razpravljanje o kakšnih zadevah, 63 % jih tudi samih ni nikoli začelo razprave o kakšnih zadevah pred svojo delegatsko bazo, zbori delovnih ljudi pa v 72,2 % niso nikoli obravnavali dela svoje delegacije. Delegacije so se izkazale za slabe iniciatorje razprav, saj jih kar 67 % ni nikoli dalo predloga za razpravljanje o konkretnih vprašanjih v skupščini, 24,5 % delegacij pa je podalo eno ali dve iniciativi. Precej slabo se je uresničevalo tudi delo znotraj delegacij; delegati so redko zahtevali sestanek delegacije (v 21 %), le 23 % delegatov je redno spoštovalo ustavno obvezo o poročanju delegaciji glede zavzemanja stališč v skupščini, več kot 26 % delegatov pa te določbe sploh ni spoštovalo. 885 Podobne rezultate bi verjetno dobili tudi v drugih republikah. Kljub tem slabostim in zapletenosti je delegatski sistem nekako deloval in omogočal, da so v zvezno skupščino prišla tudi neposredna in provokativna vprašanja, ter takšna, ki so bila po vsebini tudi kontradiktorna. 886 O zadevah, za katere je bila skupščina pristojna, zbora ni- sta odločala enakopravno – določba, ki je ustavna komisija ni bila pripravljena spremeniti ne na podlagi velikega števila pre- dlogov iz javne razprave ne na predlog poslancev. ZZ je ohranil prejšnji status splošno-političnega zbora in je v njegovo pristoj- nost padlo tudi odločanje o spremembi ustave, pri čemer so bile zdaj republike in pokrajine udeležene neposredno; določanje temeljev notranje in zunanje politike države, sprejemanje zve- znih zakonov, razen tistih, ki so spadali v pristojnost ZRP , in nji- hova avtentična razlaga; določanje politike izvrševanja zakonov; sprejemanje proračuna in zaključnega računa federacije, odlo- čanje o spremembi meja; odločanje o vojni in miru; ratificira- nje nekaterih mednarodnih pogodb; obravnavanje poročil ZIS in zveznih organov, ustavnega sodišča itd. ZRP je ustava pripi- 885 Djukić-Veljović, Delegatstvo, str. 135. 886 Glej sejo gospodarskega zbora 27.– 28. 12. 1972, v IB ZS, leto V, št. 102, 1973, str. 24–25. 314 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? sala nalogo usklajevanja stališč skupščin republik in pokrajin, na podlagi njihovega soglasja pa je ZRP sprejemal družbeni plan Jugoslavije, določal politiko in sprejemal zakone na področjih (predvsem finančnih in gospodarskih), ki so jih skupno urejale zvezna in republiške ter pokrajinske skupščine, določal obseg izdatkov proračuna federacije, odločal o ustanovitvi skladov in prevzemanju obveznosti federacije, ratificiral nekatere medna- rodne pogodbe itd. Enakopravno sta oba zbora sodelovala le pri volitvah predsedstva skupščine, predsednika in članov ZIS, so- dnikov ustavnega in zveznega sodišča ter drugih zveznih funkci- onarjev. Skupščinska zakonodajna aktivnost je glede na prejšnja dva mandata nominalno padla, kar je videti predvsem pri delu ZZ (glej tabelo na str. 230–321). V mandatu po sprejetju ustave je ZZ obravnaval skoraj pol manj točk kot v prejšnjih dveh man- datih ZZ oz. ZN, normativni output pa je padel za tretjino glede na mandat 1963–1969. 887 Ribičič beleži predvsem manjšo aktiv- nost delegatov, ki so v letih 1974–1977 predlagali le 16 dopolnil k zakonodaji, medtem ko so delovna telesa ohranila svojo visoko angažiranost in v istem obdobju predlagala 1242 dopolnil. 888 Glede odnosov do ZIS in predsedstva SFRJ ustava ni prine- sla bistvenih novosti. Po 346. členu je ZIS prenašal odgovornost pred skupščino za vsa področja družbenega življenja, za izvaja- nje politike in izvrševanje zveznih zakonov, drugih predpisov in splošnih aktov skupščine, pri čemer je skupščina ohranila pravico do določanja politike izvajanja svojih aktov. Nadzor nad delom ZIS sta izvajala oba zbora vsak na svojem področju in skupaj, v ustavi je ostala zapisana pravica do interpelacije, ko- lektivnega odstopa, dolžnost poročanja, možnost skupščine, da razveljavi akte ZIS, poslovnik pa je bolj natančno opredelil še druge nadzorne instrumente in npr. določil, da je za izgla- sovanje nezaupnice ZIS dovolj že odločitev v enem zboru in da mora ZIS imenovati svoje stalne predstavnike pri odborih 887 Upoštevati moramo sicer, da je peti sklic 1963–1969 trajal šest let ter da je bila skupščina po obsegu članov še enkrat večja in organizirana v pet zbornic. 888 Ribičič, 1978, 195. 315 skupščine. 889 Vendar pa podatki kažejo, da je nadzorna aktiv- nost skupščine po sprejetju ustave padla: če primerjamo samo število zastavljenih poslanskih vprašanj, vidimo, da jih v celo- tnem mandatu ni zastavila niti pol toliko, kolikor so jih poslanci postavili samo v letu 1970 (glej tabelo na str. 230–321). Po drugi strani je določeno samostojnost ZIS od skupščine poleg možno- sti kolektivnega odstopa določalo še predvsem dvoje: da je man- datarja predlagalo predsedstvo SFRJ in da se njegovo članstvo, ki pa je moralo odražati enakopravnost vseh republik in pokra- jin, ni volilo samo izmed poslancev skupščine; tem je, če so bili izvoljeni, prenehal mandat. V praksi je ZIS še naprej ohranil po- ložaj skoraj edinega predlagatelja zakonov in drugih aktov skup- ščine, celo tistih, za katere je prišla pobuda iz delegatskih vrst. Pomembno vlogo je ohranil tudi v medrepubliškem usklajeva- nju, čeprav je bil pretežni del teh nalog prenesen na skupščino. V letih 1974–1976 so imeli medrepubliški komiteji ZIS kar 128 sej s 473 točkami dnevnega reda in obravnavali 147 predpisov. 890 Z aktivno vlogo ZIS v medrepubliškem usklajevanju je v praksi prišlo do prekrivanja treh institucij na tem področju; poleg ZRP in ZIS je ustava usklajevanje skupnih interesov republik in po- krajin v skladu z njihovo odgovornostjo pri uresničevanju pravic in dolžnosti federacije kot glavno nalogo pripisala tudi predsed- stvu SFRJ. Ustavne določbe glede predsedstva so bile skoraj dosledno povzete iz amandmajev iz leta 1971, s to razliko, da je v njegovo sestavo po položaju sedaj prišel tudi predsednik ZKJ, kar je še okrepilo vlogo komunistov v vodenju države. Predsedstvu so to- rej pripadle klasične predsedniške funkcije, ki jih je še vedno v večini opravljal predsednik republike Josip Broz Tito – tudi izjemno določbo o tej funkciji je ustava 1974 prevzela iz amand- majev. Kot specifičen delegatski organ republik in pokrajin ga je v nekaterih določilih ustava postavila ob bok skupščini, s tem ko 889 Poslovnik Skupščine SFRJ, UL SFRJ 6/1975. 890 Ribarič, Delegatski sistem, str. 206. 316 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? mu je podelila pravico predlagati določitev notranje in zunanje politike, zavzemati stališča do izvajanja politike in izvrševanja aktov skupščine ter celo zahtevati od ZIS, naj ukrepa na tem področju, v izrednem stanju vojne ali njeni neposredni grožnji pa pravico izdajati tudi uredbe z zakonsko močjo. Predsedstvo je ohranilo pravico sklicati sejo ZIS in dajati posamezna vpra- šanja na njegov dnevni red, zadržati predpise ZIS in postaviti zaupnico ZIS v skupščini, s čimer je v neki meri prevzela nase tudi nadzor, klasično funkcijo predstavniških zakonodajnih te- les. Ob takšnem razmerju med vrhovnimi političnimi organi na zvezni ravni je bila skupščina kot center enotne politične oblasti močno oslabljena, k temu pa je z demokratičnega vidika prispe- vala tudi ukinitev neposrednih volitev na zvezni ravni. Ustavni položaj skupščine, ki je de facto potrdil sistem delitve funkcij oblasti, ob že ustaljeni vlogi ustavnega sodišča, je slabilo še dej- stvo, da v primeru predsedstva ni razpolagala z nobenim instru- mentom nadzora. Federacija Tudi pri federaciji in opredelitvi njenih funkcij je ustava prevzela veliko rešitev iz ustavnih amandmajev. V prvem členu je opredelila Jugoslavijo kot zvezno državo, kot skupnost prosto- voljno združenih narodov in njihovih socialističnih republik ter so- cialističnih pokrajin. Republike je opredelila kot države, ki temeljijo na suverenosti naroda ter na oblasti in samoupravljanju delavskega razreda in vseh delovnih ljudi, pokrajine pa kot avtonomne socia- listične samoupravne demokratične družbenopolitične skupnosti. V temeljna načela so ustvarjalci zapisali pravico naroda do samo- odločbe s pravico do odcepitve in odločanje v federaciji po načelih sporazumevanja republik in pokrajin, solidarnosti in vzajemnosti, enakopravne udeležbe republik in avtonomnih pokrajin v organih federacije ter po načelu odgovornosti republik in avtonomnih po- krajin za lasten razvoj in razvoj socialistične skupnosti kot celote. 317 Enako kot prejšnje ustave je tudi ta določala enakoprav- nost narodov in narodnosti ter njihovih jezikov in pisav. Med pravicami in dolžnostmi federacije je opredelila najprej skrb za neodvisnost in teritorialno neokrnjenost SFRJ, varovanje njene suverenosti ter odločanje o vojni in miru, potem pa zagotavlja- nje sistema socialističnih samoupravnih družbenoekonomskih odnosov, varovanje pravic delavcev v združenem delu in ureja- nje temeljnih obligacijskih razmerij, temeljev družbenega plani- ranja, sistema ljudske obrambe, skrb za varstvo ustavnega reda, kontrolo nad prometom blaga in storitev itd. (čl. 281). V ustavne ureditve republik in pokrajin zvezna ustava ni posegala, razen splošnih določil glede skupščinskega sistema in načel dogovarja- nja, o čemer smo že govorili. Na zvezni ravni je bila zagotovljena pariteta v praktično vseh, tudi najvišjih političnih organih – v skupščini, ZIS, predsedstvu, zvezni upravi in celo delovnih tele- sih skupščine. Uvajanje paritetnega načela je imelo svojevrsten učinek v tem, da je na zvezni ravni izginilo predstavništvo splo- šnih skupnih interesov po načelu »en človek, en glas«, ki jih je v prejšnjih ustavah zastopal ZZ oz. družbenopolitični zbor, kajti v novi ureditvi je bil tudi ZZ sestavljen iz enako številčnih dele- gacij iz republik in ustreznega števila delegatov iz avtonomnih pokrajin. Struktura skupščine, načelo soglasja pri sprejemanju odločitev ZRP in paritetna sestava v praktično vseh oblastnih organih so iz federativne naredili skoraj konfederativno Jugosla- vijo. Edina kohezivna institucija je ostal predsednik republike, Josip Broz - Tito, in seveda partija, ki je po X. kongresu znova okrepila načelo demokratičnega centralizma. Repe ocenjuje, da je ustava iz leta 1974 prvič po vojni v osnovi zadovoljila Slovenijo pri mednacionalnih odnosih, ven- dar le za desetletje. 891 Po desetih letih se je pokazalo pomanj- kanje veziva, ki ga po smrti Tita in Kardelja ni bil sposoben zapolniti nihče več. Drugi dejavnik slabšanja mednacionalnih odnosov, ki naj bi jih rešila federacija, izpostavlja Brezovšek, ko ugotavlja, da samo primerna struktura federacije ni dovolj za 891 Repe, Slovenci, str. 231. 318 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? njeno uspešno delovanje. Poudarjanje federalne strukture na- mreč podcenjuje vlogo centra in posebnega nadzornega meha- nizma s strani centralizirane in hierarhično organizirane ZKJ ter običajno celo spregleda, da federalna struktura dejansko zaostruje te napetosti z zagotavljanjem odločne organizacijske podlage za politične voditelje, da izkoristijo nacionalizem. 892 Federalna struktura brez federalnih procesov, ki temeljijo pred- vsem na enakopravni udeležbi v pogajanjih, je namenjena bolj potlačitvi etničnih konfliktov kot pa njihovi rešitvi in omogoča krepitev regionalnih voditeljev na račun drugih enot v federa- ciji. Podobno tudi Repe ocenjuje, da sta k razpadu jugoslovan- ske federacije pripomogla izigravanje obstoječe zakonodaje ter odmik od temeljev enakopravnosti, demokracije in strpnosti predvsem ene izmed republik. 893 Iz podobnih razlogov in upo- števajoč koncepte modernega federalizma pa Janjić ocenjuje, da slednjega v Jugoslaviji sploh ni bilo. Federalizem namreč pred- postavlja pluralizem (in posledično demokracijo), v zgodovini jugoslovanskega federalizma pa ta dva nista bila nikoli združe- na. 894 Janjić še ocenjuje, da so bili modeli reševanja nacional- nega vprašanja v socialistični Jugoslaviji neuspešni, in sicer za- radi »bistvene omejitve dosedanjega državnega socializma, ki ga označujeta suspenz demokracije in izkoriščanje t. i. diktature proletariata za vzpostavljanje političnega monopola vladajočih elit v imenu komunistične partije«. 895 Partija Z ustavo iz leta 1974 so odločilno vlogo v političnem življe- nju, kakor smo do sedaj že večkrat poudarili, prevzele družbe- nopolitične organizacije oz. komunistična partija s svojimi tran- 892 Brezovšek, Federalizem, str. 84–85. 893 Repe, Slovenci, str. 236. 894 Janjić, Socializam, str. 326. 895 Prav tam. 319 smisijami, pokazali pa smo tudi že na njeno ideološko strnitev vrst in krepitev z ustanavljanjem marksističnih centrov. Pred razglasitvijo je Tito poudaril, da bo ta ustava močno orožje v rokah komunistov. 896 ZKJ se je odločila po II. konferenci vzeti stvari v svoje roke in znova napeti moči za zadržanje partijskega monolita in ideološkega monopola. Če je že dopuščala raznolike poglede na posamezne zadeve, se pri vprašanju družbe ni stri- njala z odstopanji. Različne poglede na družbo je Kardelj ozna- čil za razredna in podobna nasprotja, ki pa ne vodijo več v boj mnenj, ampak v spopad nasprotnih si interesov, ki objektivno izključujejo drug drugega. »Zato naša revolucija in naša soci- alistična družba nista nikoli skrivali tega, da pri nas ne more biti svobode za družbeno delovanje političnih in ideoloških sil, ki stoje na okopih kontrarevolucije, fašizma, birokratsko-teh- nokratskega despotizma ali velikodržavnega hegemonizma in reakcionarnega nacionalizma.« 897 Takšnim pogledom primerno je bil spisan tudi ustavni sta- tus ZKJ in drugih družbenopolitičnih organizacij oz. »subjek- tivističnih sil«. Jugoslavijo je ustava opredelila za socialistično samoupravno demokracijo kot posebno obliko diktature pro- letariata, ki naj bi jo med drugimi zagotavljala tudi družbeno- politična dejavnost socialističnih sil, organiziranih v družbeno- politične organizacije (razdelek IV). V temeljnih načelih je ZKJ dobila podobno mesto kot v prejšnji ustavi, kot organizirana vodilna idejna in politična sila, ki je to postala po zakonitosti zgodovinskega razvoja in je glavni pobudnik in nosilec politične dejavnosti, SZDLJ pa najširši temelj družbenopolitične dejav- nosti, v kateri vse družbenopolitične organizacije, vključno z ZKJ, ZSJ, Zvezo borcev, Zvezo socialistične mladine in druge, uresničujejo politično in akcijsko enotnost socialističnih sil ter usmerjajo družbeni razvoj (VIII. razdelek). SZDLJ je še naprej ohranila monopol nad postavljanjem kandidatov in kandidacij- skimi postopki, vanj pa so se sedaj pri organizaciji kandidatur za 896 IB ZS, leto VI, št. 131, 1974, str. 3. 897 Kardelj 1973, Temeljni vzroki, str. 20. 320 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? temeljne samoupravne organizacije in skupnosti lahko vključe- vali tudi sindikati. Korak dalje od ustave iz leta 1963 v ideološkem monopolu in korak nazaj od demokracije je naredila nova ustava s členom 139, v katerem je določila, da »v skupščine družbenopolitič- nih skupnosti (torej občin, republik/pokrajin, zveze) delegirajo svoje delegate delavci in drugi delovni ljudje in občani, organi­ zirani v družbenopolitične organizacije (poudarila M. R.), ki so združene v SZDLJ, ali kot člani organizacij SZDLJ«. S tem je odvzela pravico do delegiranja kandidatov vsem tistim, ki niso bili člani SZDLJ ali njenih družbenopolitičnih organizacij. To je ustvarjalo neenakost med državljani, ki je bila v nasprotju tudi s statutom ZKJ iz leta 1986, ki v svojem 11. členu določa, da iz članstva v ZKJ ne izhajajo nobeni privilegiji niti poseben druž- beni položaj. 898 Poleg tega so družbenopolitične organizacije prvič dobile svoj samostojen institucionalni odraz v skupščini v obliki druž- benopolitičnega zbora, v katerega so svoje delegate pošiljali de- lovni ljudje in občani, organizirani v družbenopolitičnih organi- zacijah (čl. 144), vendar le na občinski in republiški/pokrajinski ravni, v zvezno skupščino pa družbenopolitične organizacije niso pošiljale delegatov v samostojen zbor, temveč skupaj s sa- moupravnimi organizacijami in skupnostmi v ZZ. Ob tem je bil vpliv družbenopolitičnih organizacij v zvezni skupščini zagoto- vljen še po dveh poteh: prek postavljanja in organizacije kandi- datur ter prek volitev delegatov, saj so se o izvolitvi delegatov v skupščine širših družbenopolitičnih skupnosti na podlagi liste kandidatov izjavljali zbori delegatov v občinskih skupščinah (čl. 291). S takšno vlogo SZDLJ so družbenopolitični zbori postali nekakšni partijski zbori. 899 Vpliv nad kadrovsko politiko je SZDLJ izvajala tudi nepo- sredno prek skupščinske komisije za volitve in imenovanja, v kateri ji je glede na poslovnik pripadalo 6 od 19 mest. Komisija 898 Goati, Politička anatomija, str. 134. 899 Kasapović v Goati, Politička anatomija, str. 135. 321 je imela pristojnost predlagati v imenovanje (in razrešitev) vse kandidate iz pristojnosti skupščine, vključno z vodstvom skup- ščine SFRJ in njenih zborov ter sestavo njenih delovnih teles in skupnih komisij, člane ZIS, zvezne sekretarje in druge funkcio- narje, predsednika in sodnike zveznega sodišča, zveznega druž- benega pravobranilca, zveznega javnega tožilca itd. 900 ZKJ je bilo po položaju zagotovljeno mesto v predsedstvu SFRJ prek predsednika ZKJ. Ustava pa je hotela poskrbeti tudi za bodoči kader, s tem ko je za temeljna načela zapisala, da »vzgoja in izobraževanje temeljita na dosežkih sodobne znanosti in zla- sti na marksizmu kot osnovah znanstvenega socializma« (raz- delek V). V praktičnem delovanju se je ZKJ izkazala za resnično avant- gardo in elito, saj je bila velika večina, »razen peščice ljudi«, 901 po- litikov in funkcionarjev njenih članov. Delež delavcev v CK ZKJ je znašal nekje med 18 in 19 % v letu 1986, kar je bistveno manj od njihovega deleža med članstvom, ki je znašal 29 %, delež članov z višjo ali visoko izobrazbo pa istega leta 74 %. 902 Tako elitistično je bila sestavljena tudi zvezna skupščina, v kateri je delež vodil- nega osebja v letih 1963–1986 nihal nekje med tremi četrtinami in dvema tretjinama vseh članov. Na X. kongresu konec maja 1974 je bilo res lahko ugoto- vljeno, da je ZKJ enotna in okrepljena v idejnopolitičnem, orga- nizacijskem in kadrovskem pogledu. »Smeri razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja« V svojem delu Smeri razvoja političnega sistema sociali- stičnega samoupravljanja iz leta 1977 je Kardelj naprej razvijal svoje poglede na socialistični samoupravni skupščinski sistem 900 Poslovnik skupščine SFRJ, Uradni list 6/1975, čl. 62. 901 Carter, Democratic Reform, str. 125. 902 Goati, Politička anatomija, str. 182–183. 322 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? in na novo obliko političnega sistema – o pluralizmu samou- pravnih interesov. Kardelj se tudi v tej razpravi ni mogel izo- gniti vprašanju parlamentarizma in medsebojnega odnosa med zahodnim parlamentarnim sistemom ter socialističnim skup- ščinskim modelom in je temu vprašanju namenil skoraj tretjino prostora. V njegovi razpravi ni več zaznati tiste bojevitosti iz za- četnih let, čeprav na parlamentarizem gleda skozi marksistično prizmo in ga zato eksplicitno zavrača. V začetku je parlamentarizmu priznal zasluge za zgodo- vinski napredek, posebno glede pospeševanja demokratičnih in človekovih pravic, v nadaljevanju pa ga obsodil, da je do tega na- predka prišlo v imenu tistih vodilnih sil, ki se bojujejo za ohra- nitev izkoriščevalskih odnosov, zato je v takšnem sistemu v naj- boljšem primeru svobodna samo abstraktna in splošna politična misel, vsi ostali konkretni razredni, življenjski in delovni interesi delavcev pa so bolj ali manj brezpravni ali podrejeni kapitali- stični družbi. »Tako se politični pluralizem dejansko izraža kot oblika zatiranja avtentičnih interesov človeka, predvsem pa ra- zrednih interesov delavca.« 903 Tudi zaradi teh razlogov po Kar- deljevem mnenju parlamentarizem ni primeren za socialistične samoupravne družbe. V nadaljevanju Kardelj razvije tezo, da je tudi aktualni ka- pitalistični parlamentarizem samo prehodna stopnja v socia- listično demokracijo – eden izmed instrumentov, s katerim bo lahko delavski razred uresničil svoj cilj tako, da bo socialistično samoupravljanje počasi prodrlo v klasični parlament. Na zahodni parlamentarizem gleda torej kot na fazo v razvoju, ki bo po zgodo- vinski nujnosti pripeljala do samoupravne socialistične skupnosti. Zato je izrazil podporo evrokomunizmu, ki se bori za ohranitev institucij političnega pluralizma. 904 Parlamentarni sistem po nje- govem mnenju zagotavlja daleč največ svobode državljanom kot kateri koli drug politični sistem kapitalistične družbe, vendar ne more ustrezati vsem fazam razvoja socializma. 905 903 Kardelj, Smeri razvoja, str. 30. 904 Prav tam, str. 35. 905 Prav tam, str. 46–47. 323 Kardelj prav tako v principu zavrača enopartijski sistem, ker je »nezdružljiv z družbenoekonomskimi in demokratičnimi odnosi socialističnega samoupravljanja in z njegovim demokra- tičnim pluralizmom samoupravnih interesov«. 906 Prihodnost naj bi prinesla nove naprednejše oblike demokratičnega sistema in s tem tudi nove diferencirane oblike idejne in politične orga- nizacije. Kardelj je priznaval raznolikost mnenj, vendar zavračal strankarsko obliko političnega pluralizma. Te nove oblike naj bi torej ne bile politične stranke, temveč oblika organiziranosti, v kateri se odraža gibanje družbenih zavesti in razvoja ustvar- jalnih sil gibanja družbe. 907 V družbi naj bi imele približno tak položaj, kakršnega imajo organizacije znanosti, kulture in po- dobno, ne pa položaja monopolnega nosilca politične oblasti, kakršnega imajo v meščanskih demokracijah. Samoupravna demokracija namreč istoveti splošne družbene interese s sa- moupravnimi interesi delovnega človeka, medtem ko politični strankarski pluralizem istoveti interese vladajočega interesa s splošnimi družbenimi interesi. 908 Kardelj je priznaval, da v družbi poleg razrednih konfliktov obstajajo tudi druge idejne in politične razlike in konflikti, ven- dar le na osnovi socialističnih odnosov. Zato bi morala biti iz- hodiščna točka nadaljnjega razvoja samoupravnega političnega sistema le preseganje pluralizma političnih monopolov z resnič- nim samoupravnim političnim pluralizmom. 909 Kardelj je pred- videval nadaljnji razvoj delegatskega in skupščinskega sistema. Nadaljnji razvoj samoupravne socialistične družbe po Kar- delju torej ne gre samo v smeri odmiranja države kot instru- menta prisile in odmiranja strank kot organizacije interesov vladajočega razreda, temveč tudi v smeri odmiranja političnega kot posebne sfere človeške družbe. Po drugi strani odmiranje političnega in njegovo stapljanje z družbenim pomeni konec ab­ straktnega in življenje konkretnega, ki se izraža v neposrednih praksah demokratičnega odločanja. 906 Prav tam, str. 49. 907 Prav tam, str. 84. 908 Prav tam, str. 85. 909 Prav tam, str. 89. 324 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? V praktičnem razvoju naj bi skupščinski sistem še naprej ohranjal delegatsko strukturo skupnosti samoupravnih intere- sov, svoje odločanje pa bi morala bolj odpreti za vplive »celo- tne strukture subjektivnega družbenega faktorja«, da bi s tem preprečila nastajanje centrov politične moči zunaj delegacij. 910 Delegatska skupščina bi morala biti odprta do družbe tako, da bi pri njenem odločanju lahko neposredno sodelovala celotna samoupravna družbena struktura. V organizacijskem smislu se je postavil proti praktični težnji, da se zmanjša vlogo skupščin samoupravnih skupnosti nasproti zborom skupščin družbenopolitičnih skupnosti. Tudi delegacije družbenopolitičnih organizacij po njegovem mnenju niso delovale v duhu ustave, niso ažurno in stalno spremljale problematike na dnevnem redu skupščine ter niso podajale ini- ciativ. Delegacije družbenopolitičnih organizacij v družbi niso igrale predvidene vloge, kar je Kardelj pripisal tudi dejstvu, da med delegati ni bilo veliko ljudi iz vodilnih sestavov družbe- nopolitičnih organizacij, kar očitno ni bilo v redu. »Delegatske skupščine morajo biti koncentracija ustvarjalne moči naše so- cialistične družbe in dejavnik povezovanja in usklajevanja vseh družbenih vplivov na politiko in prakso, ne samo skupščin, am- pak tudi njihovih izvršilnih organov.« 911 910 Prav tam, str. 160. 911 Prav tam, str. 162. 325 ZADNJE SPREMEMBE Naslednje ustavne spremembe v SFRJ so prišle na vrsto v času po smrti Tita kot karizmatičnega vodje in Kardelja kot uradnega ideologa in glavnega arhitekta družben(opolitičn)ega sistema, ko je bila jugoslovanska družba že v globoki politični krizi in na skupščinski sistem niso imele večjega vpliva. Prvi del amandmajev iz leta 1981 je uvajal le manjše spremembe v zvezni skupščini in je institucionalno ni spreminjal. Drugi del, sprejet konec leta 1988, pa je prišel prepozno na dnevni red, kajti Jugo- slavija je bila takrat že v vrtincu širših družbenih sprememb, ki so vodile do razpada federacije. Prvi sklop osmih amandmajev je iniciiral še Tito pred smr- tjo in so v glavnem urejali kolektivno vodenje zveznih organov. V skupščinskem sistemu je prišlo le do manjših sprememb: z amandmajem III se je skrajšal mandat predsedniku in podpred- sedniku skupščine SFRJ na eno leto, vsako leto pa je moral biti izbran iz druge republike oz. avtonomne pokrajine. Z amand- majem V pa se je okrepil vpliv SZDLJ na izbiro predsednika in članov ZIS, kjer je v skladu s prvim odstavkom potekal predho- 326 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? dni izborni postopek. Nova je bila tudi določba, da predsednik ZIS ni mogel biti na isto mesto izbran dvakrat zaporedoma. 912 Kriza, ki se je po smrti Tita in Kardelja, »enega največjih despotov 20. stoletja« in njegovega »Antonija«, 913 razširila tudi na gospodarsko področje, je sprostila frustracije v mednacional- nih odnosih. Sredi osemdesetih let se je ponovno začela debata o ustavnih spremembah. Dokument o analizi stanja v političnem sistemu je obravnaval tudi ZRP na svoji 45. seji 14. marca 1985 in sprejel stališče, da so za krizo krive deformacije sistema, ne sistem sam, in torej ni podlage za spreminjanje ustave. 914 Javna razprava, ki jo je organizirala SZDLJ, je to stališče podprla, ne- uradno pa se je razplamtela zelo živahna debata prek časopisov, televizijskih in radijskih oddaj, raznih okroglih miz in posveto- vanj, v tistem času pa je bilo po nekaterih ocenah napisanih tudi več kot petdeset knjig o jugoslovanskem političnem sistemu. 915 V razpravi sta se oblikovali dve smeri: prva je kritizirala pred- vsem elemente konfederalizma v ustavi iz leta 1974 ter zagovar- jala ponovno centralizacijo Jugoslavije, druga pa se je zavzemala za še večjo samostojnost republik. Vse glasnejšim zahtevam po reviziji ustave, h katerim so prispevale vsak dan bolj napete razmere na Kosovu in neuspešno krotenje gospodarske krize, je končno popustilo tudi vodstvo federacije in predsedstvo SFRJ je 12. novembra 1986 v 27 točkah predstavilo področja, kjer naj bi bile potrebne spremembe, med njimi v gospodarstvu in družbeni lastnini, političnem sistemu ter odnosih v federaciji. Čeprav predlog ni bil popolnoma uskla- jen, je tudi slovenska republiška skupščina privolila in ZZ je pre- dlog predsedstva sprejel 11. februarja 1987 ter ga poslal v pre- sojo republiškim skupščinam. Vendar je v tokratnem procesu spreminjanja ustavne ureditve prišlo do novega obrata. Medtem ko je pri oblikovanju prve ustave leta 1946 in ustavnega zakona 912 Ustavni amandmaji, Uradni list SFRJ 38/1981. 913 Kardelj je bil v odnosu do Tita kot Antonij v odnosu do Cezarja (Čavoški, Tito, str. 21 in 301). 914 45. seja ZRP , 14. 3. 1985, stenografske beležke, str. 24. 915 Repe, Jutri, str. 160. 327 1953 odločilno vlogo igrala vlada, je pri nastajanju ustave iz leta 1963 taktirko prevzela zvezna skupščina in njena ustavna ko- misija. Skupščinske ustavne komisije so osrednjo vlogo odigrale tudi pri ustavnih spremembah v letih 1967–1971. V osemde- setih letih, zlasti pri nastajanju zadnjih ustavnih sprememb, se je težišče ustavnega pogajanja preneslo na republiška vodstva, k čemur je pripomogla tudi ustavna ureditev iz leta 1974, ki je zahtevala soglasje republiških skupščin. Prav tako je v razpravo samoiniciativno posegala civilna družba, ki se je ponekod orga- nizirala zunaj uradnih družbenopolitičnih organizacij. V teh in tudi nadaljnjih pogovorih republike niso sprejemale federacije kot partnerja v pogajanjih. Težnja ustavnih amandmajev je bila predvsem na odno- sih med federacijo in republikami ter pokrajinami, iz javne de- Albanski poslanec v jugoslovanski skupščini 1989 (Delo, Fotodokumentacija, št. 2343498, avtor: Igor Modic) 328 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? bate pa so prihajale ostre kritike na račun federalizma, ki da je preveč konfederalen, spodbuja dezintegracijo Jugoslavije, kar onemogoča tudi gospodarsko učinkovitost federacije. Drugi ko- mentarji so opozarjali na odmik od avnojske ureditve, ki da je zadostno urejala federativne odnose, na pomanjkanje finančne samostojnosti federacije, krivili so samoupravljanje na politični ravni za neučinkovitost ipd., med komentarji pa se je znašla tudi ocena, da na zvezni ravni manjka zastopništvo združenega dela in državljanov. 916 Na nasprotnih bregovih sta se znašli predvsem dve republiki: iz Slovenije so v glavnem prihajale zahteve po še večji avtonomiji republik in spoštovanju ustavnega reda, ki naj bi po mnenju slovenske skupščine zadostno reguliral posame- zna področja, iz Srbije pa po krepitvi enotnosti Srbije in moči federacije. V zelo obsežni javni razpravi, v kateri je kot pomemben de- javnik sodelovala tudi slovenska civilna družba, so prah dvigale predvsem nekatere centralistične zahteve, kot so širjenje pristoj- nosti federacije na področju vzgoje in izobraževanja, odločanje v ZRP z dvotretjinsko večino (še posebej po tem, ko je ustavna komisija zvezne skupščine uvedla princip preglasovanja), širje- nje pristojnosti federacije v davčni politiki, spreminjanje naziva avtonomne pokrajine Kosovo ter spreminjanje financiranja Ju- goslovanske ljudske armade (dalje JLA), 917 vendar ti predlogi na koncu niso bili sprejeti. Republika Slovenija je v tem burnem dogajanju ubrala svojo pot, zaradi česar si je kmalu prislužila etiketo dežurnega krivca za neuspešne poskuse reševanja krize v federaciji. Od začetkov razprav o ustavnih spremembah se je v civilni družbi organizirala pobuda v okviru več društev, ki je pripravila teze za nov nacionalni program, teze za novo ustavo, ustanovila odbor za varovanje človekovih pravic, ustanavljale so se alternativne zveze znotraj SZDL in zunaj nje ipd. Oblast v Sloveniji proti tem novim akterjem javnega dogajanja ni ukrepala, prav tako pa ni 916 Ribičič, Aktuelne polemike, str. 27–33. 917 Prav tam, str. 91. 329 podprla njihovih stališč, kadar je prišla grožnja s strani federa- cije. Po drugi strani je v okviru institucionalnih možnosti tudi sama protestirala proti napovedanim ustavnim spremembam, kar se je odrazilo v 14 točkah, ki jih je sprejela Skupščina Soci- alistične republike Slovenije (dalje Skupščina SRS) konec maja 1988. V svojem mnenju k osnutku sprememb ustave SFRJ je skupščina zapisala, da so v vsebini osnutka tudi predlogi, ki niso sprejemljivi in h katerim ne bo dala soglasja. V splošnem delu se je Skupščina SRS zavzela za hitrejši razvoj proizvajalnih sil in socialističnih samoupravnih proizvajalskih odnosov, za do- slednejše uveljavljanje ustavnega položaja in vloge delavskega razreda, za nadaljnjo krepitev enakopravnosti narodov in na- rodnosti, za dosledno in učinkovitejšo uveljavljanje ustavnosti in zakonitosti, za večjo svobodo v gospodarskem organiziranju, zmanjševanje vloge pooblastil in možnosti državnih organov za poseganje v pravice delavcev v organizacijah združenega dela, za manj predpisovanja na področju samoupravnega organiziranja ter za širjenje možnosti neposrednih volitev. 918 Slovensko stali- šče proti centralizaciji je Skupščina SRS razčlenila v 14 točkah, v katerih se je opredelila proti monopolnemu dohodku države, proti posebnemu položaju delavcev v velikih tehnično-tehnolo- ških sistemih, za ohranjanje pravice republik do normativnega urejanja vzgoje in izobraževanja kot integalnega dela in samo- bitnosti vsakega naroda, proti prevladi zveznih zakonov nad re- publiškimi v primeru spora, proti enotnemu davčnemu sistemu, proti enotni strategiji tehnološkega razvoja, proti uvajanju na- menskih virov za financiranje JLA, proti zveznemu urejanju temeljev združevanja v družbenopolitične organizacije, proti spreminjanju pristojnosti ZRP, proti opustitvi načela soglasja v prvi fazi zakonodajnega postopka v ZRP, proti centralizaciji sodstva in tožilstva ter za ukinitev kriterija primernosti za opra- vljanje sodniške funkcije. 919 Poleg tega je Skupščina SRS pripra- vila še 44 amandmajev k predlaganim ustavnim amandmajem. 918 Poročevalci Skupščine SRS z dne 30. 5. 1988, str. 2. 919 Prav tam, str. 2–5. 330 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? S tem ko vse njene zahteve v zvezni skupščini niso bile sprejete, čeprav je Skupščina SRS privolila v sprejetje amandmajev, se ustavna razprava v Sloveniji ni končala, temveč se je nadaljevala o spremembah republiške ustave, k njej pa so bile povabljene tudi alternativne zveze in organizacije iz civilne družbe. Amandmaji, ki so bili v ZZ sprejeti konec oktobra 1988, novembra pa so jih potrdile še republike, so v nekaterih točkah spremenili odnose v federaciji, vendar niso zadovoljili nikogar: npr. razširili so zakonodajne pristojnosti federaciji in ukinili po- trebno soglasje republik in pokrajin za izvršne predpise, kar je bilo za nasprotnike centralizacije še preveč, za zagovornike pa odločno premalo. Z nekaterimi dopolnili je bil narejen korak k večji demokra- tizaciji političnega sistema. Amandmaja XXVI in XL sta razširila pravico predlaganja kandidatov za delegate in končno določila, da mora biti število določenih kandidatov za delegate večje od šte- vila delegatov, ki se voli. Z amandmajem XL se je spremenila se- stava skupščine, tako da bi se popravil primanjkljaj predstavništva združenega dela, ni pa uvajal tudi splošnega političnega predstav- ništva: ponovno so se uvedle neposredne volitve za ZZ, v katerem je moralo biti več kot pol delegatov iz združenega dela, prav tako tudi v ZRP, ki je ostal sestavljen iz delegacij republik in pokrajin. Z amandmajem je bila razširjena pristojnost ZRP s tem, ko so se nekatere funkcije iz republik in pokrajin prenesle na zvezno ra- ven, poenostavljen pa je bil tudi postopek sprejemanja odločitev v ZRP v prvi fazi zakonodajnega postopka. Amandma je poleg tega znova podaljšal mandat skupščinskih funkcionarjev na štiri leta. 920 V odnosu do predsedstva SFRJ so republiške oz. pokrajin- ske skupščine pridobile pravico razrešiti člana, ki so ga izvolile, pred iztekom mandata, iniciativo za razrešitev pa sta dobili tudi SZDLJ in zvezna skupščina. Slednja določba je začela veljati 15. maja 1989, medtem ko so bile druge vezane na nove volitve. Vendar pa so bila ta ustavna dopolnila, ki so v skupščin- ski sistem sicer uvedla pomembne spremembe, prepozna in 920 Amandmaji k ustavi SFRJ, Uradni list SFRJ, 70/1988. 331 dejansko niso imela učinka, ker ni bilo novih volitev, ki bi jih realizirale: spomladi 1990, ko so bile na vrsti redne volitve, je zvezna skupščina podaljšala mandat delegatom, funkcionarjem skupščine, članom ZIS in guvernerju narodne banke, najdlje do 31. decembra 1990, 921 enako tudi konec leta, kjer se je omenjal rok 15. maj 1991, vendar nobeden ni bil realiziran. 922 Razprava o ustavnih spremembah pa je šla naprej in se zaključila z odloči- tvijo, da se začne pisati popolnoma nova ustava. Ne predsedstvo SFRJ ne ZIS nista bila uspešna pri reševanju mednacionalne in gospodarske krize, in kot je opozoril slovenski delegat Marolt, bi se morala oba organa zveze bolj nasloniti na zvezno skupščino in na republiške skupščine, če sta želela dosegati rezultate. 923 Jugoslavija je v naslednjih mesecih poskušala delati velike korake v smeri demokratizacije: še aprila 1989 je predsednik predsedstva SFRJ Raif Dizdarević v zvezi z novo ustavo trdil, da je politični pluralizem v obliki večstrankarskega sistema zgo- dovinsko preživela forma, ki zapira demokratizacijo v zastarele okvire in razmišljanje, ki vodi le k strankarskemu boju za oblast in zmanjševanju človekovih pravic ter njegovega neposrednega vpliva na vodenje države. 924 Slabo leto kasneje je nov predsednik predsedstva, Janez Drnovšek, predlagani osnutek ustave pred- stavil z besedami, da ta uvaja politični pluralizem, vključno z večstrankarskim sistemom, ker so pri pisanju izhajali iz stališča, da ne more imeti v ustavi nihče vnaprej zagotovljenega mono- pola oblasti, ampak si mora to zaupanje ljudstva vsakič prido- biti na volitvah. 925 Le nekaj mesecev prej je Republika Slovenija sama naredila ta korak s spreminjanjem svoje ustave, s čimer je omogočila prve pluralne volitve v Sloveniji po 2. svetovni vojni, ki so sledile aprila 1990. Slovenija je v zvezi še naprej zagovarjala federacijo in pripravila celo načrt konfederacije, temu pa je ostro 921 Ustavni zakon o podaljšanju mandata delegatov v skupščini SFRJ, Uradni list SFRJ, 20/1990. 922 62. redna seja ZRP , 28. in 29. 12. 1990, stenografske beležke, str. 13. 923 11. skupna seja ZZ in ZRP , 20. 4. 1989, stenografske beležke, str. 32. 924 Prav tam, str. 7. 925 14. skupna seja ZZ in ZPR, 7.–9. 2. 1990, stenografske beležke, str. 6. 332 REALSOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA – OD SKUPŠČINE K PARLAMENTU? nasprotovala Srbija, ki je šla z amandmaji k svoji ustavi februarja 1989 v smer centralizacije in definiranja Srbije kot enotne repu- blike. Srbija je enostransko ukinila avtonomni status pokrajin znotraj svojega ozemlja, s tem dejanjem pa je praktično prelo- mila ustavni red SFRJ iz leta 1974. Nadaljnji pogovori o preobli- kovanju zveze v smislu konfederacije, kar sta zastopali Slovenija in Hrvaška, niso obrodili sadov in dve severni republiki sta 25. junija 1991 razglasili samostojnost in neodvisnost. 333 POVZETEK PARLAMENTARNE PRAKSE SOCIALISTIČNE JUGOSLAVIJE 334 POVZETEK Podoba političnega sistema druge, socialistične Jugoslavije skozi oči njenega zakonodajnega telesa je odraz kompleksnega dogajanja na specifičnem geografskem območju in v specifič- nem zgodovinskem času, revolucionarne zagnanosti v gradnji novega sistema ob neuspešnem reševanju starih težav in ekspe- rimentiranja brez otipljivih zgledov. Rezultat tega štiri desetletja in pol trajajočega poskusa je bila izgradnja in nenehno spremi- njanje socialističnega samoupravnega skupščinskega sistema, ki ni hotel biti parlamentarizem, a je kljub temu vseboval nekatere bistvene elemente parlamentarne vladavine, in ki je hotel biti demokratičen, a si je že v ustavah zagotovil možnosti totalitar- nega nadzora in avtoritarnega vladanja. Z vidika sodelovanja Slovencev pri ustavnih projektih je bil Kardeljev prispevek pri nastajanju jugoslovanskega političnega sistema tudi nasploh največji, tako da bi predvsem zato lahko rekli, da je bil slovenski delež pri teh procesih velik. Sicer pa je težko »meriti« oz. vrednotiti prispevek posameznih narodov k izgradnji celotnega projekta socialističnega sistema. Eden izmed razlogov za to je načelo, ki je temeljilo na Avnojskih sklepih, da so narodi med sabo enakopravni, kar se je v praksi odražalo v paritetni sestavi skupščinskih teles, tudi kadar to ni bilo eks- plicitno določeno (npr. po en podpredsednik prezidija iz vsake republike, sestava ustavnih komisij, razdelitev funkcij ipd.). V prvih povojnih letih slovenski poslanci v zvezni skupščini niso odigrali takšne vloge, kot bi jim jo morda radi pripisali danes, torej vloge nekakšnih varuhov suverenosti republik oz. narodov in demokracije. Niti v razpravah na ustavnih odborih niti na plenumu se niso zavzemali za uveljavitev znamenite pravice do odcepitve, čeprav je očitno, da je ta debata potekala nekje druge, vsekakor ne v skupščini. Razlaga je vsaj delno gotovo tudi v dej- stvu, da je slovenska Osvobodilna fronta poenotila svoje vrste že med vojno in v njej uveljavila ekskluzivni primat komunistov, pri čemer so se morale ostale politične skupine znotraj nje odpo- vedati svoji samostojni organizaciji in identiteti tudi za povojni čas. Slovenski poslanci v ustavodajni skupščini in v vseh nasle- 335 dnjih so tako zagovarjali enotno politično usmeritev komuni- stičnega vodstva, pogosto pa sploh nisto sodelovali v razpravah, medtem ko so sicer znotraj Ljudske fronte Jugoslavije obstajale še nekatere stare meščanske stranke, npr. Hrvaška republikan- ska kmečka stranka, Jugoslovanska republikanska demokratska stranka, Narodna kmečka stranka, Zveza kmetovalcev idr. Te so vsaj na začetku ohranile nekatere svoje programske cilje iz predvojnega obdobja, njihovi poslanci pa so bili navajeni tudi nastopanja in dela v skupščini. Nekatere markantne slovenske politične osebe so seveda pustile svoj pečat na delu skupščine, vendar nič bolj ali manj kot politiki iz drugih narodov. Izposta- vljeno delovanje slovenskih poslancev in delegatov pa lahko za- znamo v obdobjih, ko je republika Slovenija oz. slovenski narod kot celota očitno izbiral alternativne usmeritve nasproti centru, tj. v šestdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja. V petinštiridesetih letih obstoja se je tako v Jugoslaviji iz- oblikoval svojevrsten socialistični samoupravni skupščinski sistem, ki je imel kljub pogostim ustavnim spremembam nekaj temeljnih značilnosti. Ena najbolj vidnih je gotovo ideja eno- tnosti oblasti oz. prizadevanje za čim večjo koncentracijo po- litične moči v skupščini, skladno z marksistično politično te- orijo, ki zavrača delitev funkcij oblasti kot način ločevanja in odtujevanja politične sfere od zasebne. Jugoslovanski ustavni sistem je preizkusil štiri modele organiziranja enotne oblasti. Prvo rešitev je prinesla ustava leta 1946, ki je oblikovala skup- ščino in vlado, voljeno v njej, brez funkcije predsednika države in ustavnega sodišča, ki jo je izvajala skupščina sama po svo- jem organu – prezidiju. Praktično je idejo centralnega položaja skupščine najbolj ogrožala ustavna pravica vlade izdajati uredbe z zakonsko močjo, ki je iz vlade naredila glavnega zakonoda- jalca in potisnila skupščino na skrajni rob političnega odločanja. Drug model je bil predstavljen z ustavnim zakonom leta 1953. Po njem je državo vodila skupščina, ki je iz sebe izvolila izvr- šilni organ kot nekakšen poseben odbor – zvezni izvršni svet, izvolila pa je tudi predsednika države, ki je bil hkrati predsednik 336 POVZETEK zveznega izvršnega sveta. Tudi v tem modelu je še vedno ob- držala ustavnosodno funkcijo, ustavni zakon pa je že vseboval zametke samoupravnega sistema komun na lokalni ravni. Vlada je obdržala tudi pravico izdajati uredbe z zakonsko močjo na gospodarskem področju, kar je močno izkoristila in še vedno nadvladovala skupščino v funkciji zakonodajalca. Ta model je doživel nekaj pomembnih modifikacij z ustavo leta 1963, ki so nastalo oblastno strukturo pomaknile dosti bliže klasični delitvi funkcij oblasti. Funkcija predsednika države je postala samo- stojna, čeprav še vedno voljena v skupščini, z obsežnimi pred- stavniško-izvršilnimi pristojnostmi, hkrati se je nekoliko bolj samostojno pozicioniral tudi zvezni izvršni svet. Zakonodajna aktivnost skupščine je v tem času narasla in v celoti prvič pre- segla delež izvršilne oblasti v normativni dejavnosti, močno pa se je razširilo tudi funkcionalno predstavništvo v skupščinah. Z uvedbo ustavnega sodišča se je skupščina odpovedala še pre- sojanju ustavnosti in zakonitosti. Po drugi strani je ta ustava prispevala h krepitvi skupščinskega sistema z uvajanjem poli- tičnega samoupravljanja na ravni komun v obliki mreže skup- ščin v vseh družbenopolitičnih skupnostih. Četrti model se je izoblikoval z ustavnimi amandmaji 1967–1971 in ustavo 1974. Uvedla je kolektivni predsedniški organ, ki je dobil pristojnosti posegati tako v zakonodajno funkcijo skupščine kot v izvršilno funkcijo zveznega izvršnega sveta. Prvič v zgodovini sociali- stične Jugoslavije je bila med nadzornimi instrumenti ustavno zagotovljena pravica do interpelacije. Rezultat vse večje neod- visnosti zveznega izvršnega sveta od skupščine je bila vzpo- stavitev klasičnega odnosa zavor in ravnotežij oz. checks and balances, v katerem sta si skupščina kot celota in njen izvršilni organ pogosto stala na nasprotnih bregovih, v tem odnosu pa zvezni izvršni svet ni razpolagal z vetom ali možnostjo razpusta skupščine. Centralnost skupščine v političnem sistemu je bolj kot izvršna veja ogrožalo predsedstvo, ki je z mnenji posegalo v skupščinsko delo in na nekaterih področjih konkuriralo izvršni veji, nad katero je opravljala tudi nadzor. Poleg tega je opravljala 337 pomembno vlogo v medrepubliškem dogovarjanju, vse do leta 1988 pa je bil član tega telesa po položaju tudi najvišji predstavnik Zveze komunistov Jugoslavije. Šele amandmaji leta 1988 so ukinili to članstvo predstavnika zveze komunistov po položaju, prvič pa je bil vzpostavljen tudi instrument nadzora nad člani predsedstva v obliki pravice republike, da svojega člana predčasno razreši s funkcije. Vse te značilnosti so kazale na veliko moč predsedstva vse do razpada Jugoslavije, ki je bila takšna tudi zaradi ustavnega načela odločanja s soglasjem vseh federalnih enot. V vseh letih svojega delovanja je skupščina s poslovniki pre- cej uspešno institucionalizirala svojo organizacijo in delo. Od začetkov pa do sredine sedemdesetih let je naraščala njena za- konodajna oz. bolj natančno deliberativna aktivnost, posebej po skupščinskih odborih, čeprav demokratična ljudska iniciativna ni bila omogočena. Glavni iniciator zakonodaje je bil zvezni iz- vršni svet, samostojni poslanci oz. kasneje delegati in njihove delegacije redko, bolj pogosto pa skupščinski odbori, zlasti po sprejetju nove ustave 1963, ko je delo po odborih postala pre- vladujoča oblika dela v skupščini. Posamezni poslanci so sicer občasno zahtevali večjo demokratizacijo postopkov, neposre- dne volitve in racionalizacijo števila zbornic, glavna pobuda političnih sprememb pa je kljub celotni odločevalski strukturi prihajala iz ozkega partijskega gremija, ki se je pozicioniral zu- naj ustavnega reda. Jugoslovanska socialistična skupščina je zelo visoko razvila svojo nadzorno funkcijo, pri čemer je kot edina med socialistič- nimi skupščinami široko razvila institut poslanskih vprašanj. 926 Poslanci so svojo vlogo očitno dojemali resno in so od predstav- nikov izvršne oblasti zahtevali prisotnost in pogosto protesti- rali, ko jih ni bilo na seje. Znali so postavljati zelo neposredna in neprijetna vprašanja, sprejetje zakonov in drugih aktov pa od šestdesetih let ni bilo več samoumevno. Izvršni svet se je temu prilagodil in akte, ki niso imeli podpore, že prej umaknil iz po- stopka. Ustavni amandmaji iz leta 1971 so celo eksplicitno nava- 926 Mezey, Comparative Legislatures. 338 POVZETEK jali možnost interpelacije, čeprav je bila kot možnost nakazana že tudi prej, npr. v ustavnem zakonu iz leta 1953. Po drugi strani ustavni red ni nikoli predvidel nobenih instrumentov prever- janja odgovornosti organov oz. organa v funkciji predsednika države, kar se je zlasti v zadnjih letih izkazalo za veliko pomanj- kljivost skupščinskega sistema. Šele amandmaji leta 1988 so predvideli možnost predčasne razrešitve člana predsedstva. Naslednja značilnost jugoslovanskega socialističnega sa- moupravnega skupščinskega sistema je vztrajno negiranje plu- ralizma. Politično vodstvo je ves čas izrecno zavračalo uvedbo strankarskega pluralizma in se tudi v zadnjih letih zavzemalo bolj za uveljavitev »nestrankarskega« sistema kot pa večstran- karskega. Kandidatne liste na volitvah so bile skromne in so le redkokdaj in redkokje vsebovale več kandidatov, kot je bilo na razpolago mest. Potem ko je pluralizem postal politična nujnost in je tudi vladajoča komunistična oblast priznala konfliktnost družbenih interesov, se je v politični sferi uveljavil koncept plu- ralizma samoupravnih interesov. Ta pa ni dopuščal organizacije izven vserežimske Socialistične zveze delovnega ljudstva Jugo- slavije, ki je delovala kot nekakšen dežnik, pod katerim so se zbirale različne družbenopolitične organizacije. Institucionalni vpliv socialistične zveze je z leti le še naraščal, saj je ves čas ob- držala monopol nad kandidacijskimi postopki za volitve v vse državne institucije in funkcije. Ustavne spremembe v smeri več- strankarskega pluralizma so prišle od spodaj, iz republik, za nji- hovo uveljavitev na zvezni ravni pa je bilo že prepozno. Prav tako se je realsocialistični politični sistem odrekel konceptu predstavništva, čeprav v skrajni fazi organizacije brez nekih predstavniških institucij ni šlo. Nezaupanje v posredne metode demokracije je privedlo do postopnega uvajanja dele- gatskega mandata in do dokončne ukinitve neposrednih voli- tev z ustavo 1974. S tem je bilo v jugoslovanski politični sistem uvedeno načelo antipredstavništva. Nova struktura delegatske skupščine naj bi presegla dvojnost samoupravljanja in politične oblasti, ki se je do leta 1974 še ohranjala v obliki neposrednih vo- 339 litev v splošno predstavniško zbornico. Neposredno pošiljanje delegacij izmed članov družbenopolitičnih organizacij v zvezno skupščino je vzpostavilo novo obliko – politično predstavništvo, ob ohranjenem funkcionalnem pa je bilo ukinjenjeno splošno predstavništvo. Ravno velika ideološka zavezanost politične elite skupščin- skemu sistemu je bila ključna za razmeroma pomemben položaj skupščine v socialistični Jugoslaviji, kar jo je tudi ločevalo od za- konodajnih zborov v drugih komunističnih državah. Na koncu pa so zahteve po demokratizaciji in parlamentarizaciji prišle iz civilne družbe in iz širše politične kulture. Ta naklonjenost po- litične kulture močni vlogi parlamenta v političnem sistemu je vidna tudi v slovenski ustavi, ki je v svoji sodobni demokratični parlamentarni ureditvi ohranila precej elementov skupščin- skega sistema. Med najvidnejšimi elementi marksizma v jugoslovanskem socialističnem samoupravnem sistemu najprej omenimo opre- delitev, da je vsakokratna državna ureditev odražala diktaturo proletariata, torej prehodno stopnjo pred dokončnim odmrtjem države in resnično popolno neposredno demokracijo. S tem povezano je tudi podružbljenje in s tem podržavljenje zasebne lastnine, pri čemer pa je morala oblast v imenu učinkovitosti in delovanja na trgu kmalu sprejemati kompromise in dopu- ščati tudi zasebno iniciativo in odpiranje tržnim zakonitostim. Druga značilnost, ki smo jo že omenili, je vztrajanje pri monoli- tni oblasti enotne ideologije in ene partije, znotraj katere je ve- ljalo načelo demokratičnega centralizma. Komunistična partija Jugoslavije je tudi po preimenovanju ohranila za zgled boljše- viško avantgardno partijo, kar je bila predvsem Titova zasluga, po njegovi in Kardeljevi smrti pa je tudi vloga ideologije, in s tem partije, začela upadati. Poleg omenjenih moramo izposta- viti še spodbujanje praks neposredne demokracije v obliki sa- moupravljanja in komunalni sistem, ki naj bi sledil vzoru pariške komune. Vendar ta sistem ni prinesel resnične samouprave na lokalni ravni, temveč predvsem dekoncentracijo in decentrali- 340 POVZETEK zacijo državne oblasti, zaradi česar so organi na ravni komun posvečali več časa izvrševanju nalog države kot pa izpolnjevanju lokalnih interesov. Jugoslovanski skupščini si v celoti ni uspelo izboriti cen- tralnega položaja v političnem sistemu. Nad njo je nadzor ves čas izvajala komunistična partija in odraz svobode v skupščini je bil znak razpadanja monolita Zveze komunistov Jugoslavije. Politiki in poslanci so se načrtno distancirali od zahodnega parlamentarnega sistema iz ideoloških razlogov, s katerimi so zavračali strankarski pluralizem in legalno organiziranje opozi- cije. Jugoslovanski socialistični samoupravni skupščinski sistem se je hotel pozicionirati med meščanskim parlamentarizmom in sovjetskim sistemom, in se tudi je, kot sistem z delitvijo funkcij oblasti in nekaterimi neposrednimi demokratičnimi praksami, z vse bolj pluralno družbo, a do zadnjih let pod nadzorom komu- nistične partije. Predstavljena študija pomeni le košček sestavljanke v razi- skovanju socialističnih (ne)parlamentarnih praks. Njen namen je bil zaorati ledino pri raziskovanju jugoslovanskega in s tem tudi slovenskega parlamentarizma ter vzpostaviti ogrodje, ki bi omogočalo nadaljnje raziskovanje. Ugotovitve še zdaleč ne od- govarjajo na vsa vprašanja v zvezi z delovanjem zvezne skup- ščine, česar pa zaradi obsega raziskave tako po času kot po strukturi tudi ni bilo mogoče pričakovati. Neodgovorjena osta- jajo vprašanja o širših postopkih sprejemanja politik, o konkre- tnem delu poslancev (npr. raziskovanje s pomočjo glasovanja roll-call), o drugih neformalnih oblikah odločanja in predvsem o vseh drugih funkcijah skupščine, o posameznih procesih spre- minjanja ustav, o raznolikosti političnega razvoja v posameznih republikah in pokrajinah. Zaradi širokega časovnega razpona nam ni npr. uspelo natančno raziskati samonadzorne funkcije jugoslovanske skupščine in njene učinkovitosti, ki se je izka- zala za posebnost v socialističnem taboru. Po drugi strani pa smo med raziskovanjem prišli do nekaterih novih podatkov in ugotovitev, ki v tej študiji niso našle prostora in ki potrebujejo 341 nadaljnjo kritično obdelavo. Vsekakor pa bogata zapuščina ju- goslovanske zvezne socialistične skupščine v različnih arhivih na ozemlju nekdanje Jugoslavije ponuja veliko možnosti za raz- iskovanje v prihodnje in pomeni izziv vsem raziskovalcem raz- ličnih parlamentarnih praks tako z vidika (ne)demokratičnosti kot npr. delovanja v večnacionalnem okolju. 342 POVZETEK 343 SUMMARY PARLIAMENTARY PRACTICES OF SOCIALIST YUGOSLAVIA 344 SUMMARY The outlook on the political system of the second, socialist Yugoslavia from the viewpoint of its legislative body is a reflec- tion of complex developments in a specific geographical area and at a certain historical time, of a revolutionary imperative to build a new system while unsuccessfully solving old prob- lems and experimenting without any tangible models. The re- sult of this experiment, lasting for four decades and a half, was the construction and constant adaptation of the socialist self- management parliamentary system which refused to be parlia- mentarism. It nevertheless contained certain elements of par- liamentary government and aspired to be democratic, but had already in its constitutions ensured the possibility for totalitar- ian control and authoritarian government. From the viewpoint of the Slovenian cooperation in the constitutional projects, Kardelj’s contribution to the creation of the Yugoslav political system was the most substantial of all, and thus we can state that the Slovenian contribution to these processes was significant. Otherwise it is difficult to “measure” or evaluate the contribution of the individual nations to the construction of the whole socialist system project. One of the reasons for this is the principle, based on the decisions of the Anti-Fascist Council for the National Liberation of Yugosla- via, that the nations are equal among themselves. In practice this was reflected in the parity structure of the Assembly bod- ies, even when this was not specified explicitly (e.g., one Vice President of Presidium from each of the republics, structure of the constitutional commissions, division of functions, etc.). In the first post-war years the Slovenian members of the Federal Assembly did not play such a role as we might wish to ascribe to them today, so they were not some kind of guardians of the sovereignty of the republics, nations, or democracy. Not even in the discussions that took place in the constitutional committees did they argue for the implementation of the celebrated right to secession. It is obvious that this debate was taking place some- where else, but by no means was it discussed in the Assembly. 345 The explanation certainly, at least partly, stems from the fact that the Slovenian Liberation Front had unified its ranks already during the war, introducing an exclusive primate of the commu- nists, while the other political groups within it had been forced to renounce their independent organisation and identity even in the post-war period. Thus the Slovenian members of the Con- stitutional Assembly and in all subsequent Assemblies argued for a unified orientation of the communist leadership, and often they did not participate in the discussions at all, while otherwise certain old bourgeois parties – for example the Croatian Re- publican Peasant Party, Yugoslav Republican Democratic Par- ties, National Peasant Parties, Peasant Unions etc. – persevered within the People’s Front of Yugoslavia. At least initially these parties preserved some of their programme goals from the pre- war period, and their members were also used to speaking and working in the Assembly. Naturally, certain notable Slovenian politicians did leave their mark on the work of the Assembly, but no more or less than the politicians from the other nations. We can, however, note a more visible activity of Slovenian members of Assembly and delegates in the periods when the Republic of Slovenia or the Slovenian nation as a whole openly opted for alternative orientations against the centre, that is, in the 1960s and 1980s. During the forty-five years of its existence, a unique sort of a socialist self-management Assembly system was therefore established in Yugoslavia, which, despite its frequent constitu- tional changes, retained certain basic characteristics. One of the most visible of these was undoubtedly the idea about the unity of authority or the efforts to concentrate the largest possible amount of political power in the Assembly, in accordance with the Marxist political theory, which rejects the division of the functions of authority as a manner of separating and alienating the political sphere from the private sphere. The Yugoslav con- stitutional system tested four models of organising the unified authority. The first solution was implemented by the Constitu- 346 SUMMARY tion of 1946, which established the Assembly and the govern- ment elected within this Assembly, without the functions of the President of the State and the Constitutional Court, which the Assembly carried out itself through its own body, the Presid- ium. In practice the idea of the central position of the Assem- bly was threatened the most by the constitutional right of the government to adopt legally binding regulations, which trans- formed the government into the main legislator and pushed the Assembly to the very brink of political decision-making. The second model was presented with the Constitutional Act of 1953. According to this Act the state was led by the Assem- bly, which had to elect from among its members its executive body as a sort of a special committee – the Federal Executive Council. It also elected the President of the State, who was at the same time the President of the Federal Executive Council. Even in accordance with this model the state still retained its Con- stitutional Court function, while the Constitutional Act already contained some basic elements of the self-management system of communes at the local level. The government also retained the right to adopt legally binding regulations in the economic field, which it took advantage of and kept controlling the As- sembly in the function of the legislator. This model saw a few important modifications with the Constitution of 1963, which changed the existing structure of authority, approximating it considerably to the classic division of the functions of authority. The function of the President of the State became independent, although it was still subject to elections in the Assembly, with extensive representative and executive powers. Simultaneously the Federal Executive Council became somewhat more inde- pendent as well. At this time the Assembly’s legislative activities increased, for the first time exceeding the participation of the executive authority in the normative activities, while the func- tional representation in the Assemblies expanded significantly as well. With the introduction of the Constitutional Court the Assembly also renounced its power to assess constitutionality 347 and legality. On the other hand this Constitution contributed to the strengthening of the Assembly system by introducing politi- cal self-management at the level of communes, in the form of a network of Assemblies in all socio-political communities. The fourth model was established with the constitutional amend- ments between 1967 and 1971 and with the 1974 Constitu- tion. This Constitution implemented a collective presidential body with the power to intervene in the legislative function of the Assembly as well as in the executive function of the Fed- eral Executive Council. For the first time in the history of the socialist Yugoslavia, the right to interpellation was guaranteed by the Constitution, among other supervisory instruments. The increasing independence of the Federal Executive Council from the Assembly resulted in the establishment of the classic rela- tionship between checks and balances, in which the Assembly as a whole and its executive body often held different opinions. However, the Federal Executive Council did not have the right to veto or any option to disband the Assembly. The central posi- tion of the Assembly in the political system was threatened by the Presidency more than by the executive branch of power. The Presidency and its opinions would intervene in the work of the Assembly, in certain aspects representing a competition to the executive branch, which it also supervised. Furthermore, the Presidency also played a vital role in the negotiations between the republics, and until as late as 1988 the highest representative of the League of Communists of Yugoslavia in terms of posi- tion was also a member of this body. The 1988 amendments, however, abolished this membership of the representative of the League of Communists on the basis of their position, and for the first time the instrument of supervision over the members of the Presidency was implemented in the form of the right of the republics to impose the early termination of office on their member. All of these characteristics revealed the significant power that the Presidency preserved until the very dissolution of Yugoslavia, and which also stemmed from the constitutional 348 SUMMARY principle of adopting decisions with the agreement of all the federal units. During all the years of its activities the Assembly quite suc- cessfully institutionalised its organisation and work with the Rules of Procedure. Since the beginnings until the middle of the 1970s its legislative or, more precisely, deliberative activity was increasing, especially in the Assembly Committees, even though a democratic public initiative was not provided for. The main initiator of the legislation was the Federal Executive Coun- cil, while independent members of the Assembly – or later del- egates and their delegations – rarely had this role. The Assem- bly Committees, however, initiated new legislation more often, especially after the adoption of the new Constitution in 1963, when the work in Committees became the predominant form of work in the Assembly. Individual members of the Assembly may have in fact occasionally called for a greater democratisation of the procedures, direct elections and rationalisation of the num- ber of chambers, but the majority of political change initiatives nevertheless, despite the whole decision-making structure, originated in a narrow Party group, positioned outside of the constitutional order. The Yugoslav Socialist Assembly developed its supervisory function meticulously, and it was the only one among the social- ist Assemblies to possess a well-developed institute of parlia- mentary questions. 927 Obviously, the members of the Assembly took their role seriously. From the representatives of the execu- tive power they demanded that they be present, and they often protested in cases of their absence from the sessions. They were capable of asking very direct and unpleasant questions, and af- ter the 1960s the adoption of legislation and other instruments was no longer self-evident. The Executive Council adapted to this situation and would remove the acts that lacked sufficient support from the procedure preliminarily. The constitutional amendments of 1971 even explicitly provided for the possibil- 927 Mezey, Comparative Legislatures. 349 ity of interpellation, although this option had already been in- dicated before, for example in the Constitutional Act of 1953. On the other hand the constitutional order never foresaw any instruments to monitor the responsibility of the institutions or the body in the function of the President of the State. This turned out to be a severe shortcoming of the Assembly system, especially in the final years. As late as in 1988 did the amend- ments provide for the possibility of imposing the early termina- tion of office upon members of the Presidency. The persistent negation of pluralism was another char - acteristic of the Yugoslav self-management Assembly system. Throughout its existence the political leadership explicitly re- jected the introduction of any party pluralism. Even in its final years this leadership preferred the introduction of a “non-party” system to a multi-party system. The lists of candidates at elec - tions were modest: seldom, in only a few places, they contained a number of candidates that exceeded the number of available positions. After pluralism had become a political necessity and even the ruling communist authorities admitted to the conflict of social interests, the political sphere introduced a concept of the pluralism of self-management interests. However, this solu- tion did not allow for any organisations outside of the all-en- compassing Socialist Alliance of Working People of Yugoslavia, which functioned as a sort of an umbrella that encompassed the various socio-political organisations. The institutional influence of the Socialist Alliance only kept increasing with time, as it pre- served its monopoly over the candidateship procedures for the elections for all state institutions and functions. Constitutional changes, oriented towards enacting multi-party pluralism, came from below, from the individual republics, but it was already too late to enforce this on the federal level. Furthermore, the real-socialist political system had re- nounced the concept of representation, even though, at the last stage of organisation, some representative institutions were unavoidable. The lack of trust in the indirect methods of de- 350 SUMMARY mocracy led to a gradual introduction of the delegate mandates and to the final abolishment of direct elections with the 1974 Constitution. Thus the principle of anti-representationalism was introduced into the Yugoslav political system. The new structure of the delegate Assembly was supposed to overcome the duality of self-management and political authority, which had, until 1974, been preserved in the form of direct elections for the general chamber of representatives. The direct appoint - ment of delegations from among the members of socio-political organisations into the federal Assembly gave rise to a new phe- nomenon: political representation. While functionality was pre- served, general representation was abolished. It was precisely the considerable ideological adherence of the political elite to the Assembly system which was of key importance for the relative importance of the Assembly in the socialist Yugoslavia. This was what separated this country from the legislative assemblies in the other communist states. Finally the demands for the democratisation and parliamentarisation originated from the civil society and wider political culture. This favourable disposition of the political culture – to enable a strong Parliament in the contemporaneous political system – is also obvious in the Slovenian Constitution, which has preserved quite a few elements of the Assembly system in its modern dem- ocratic parliamentary form. Among the most visible elements of Marxism in the Yu- goslav socialist system we should primarily underline the defi- nition that each of the state systems reflected the proletarian dictatorship: that is, the stage before the final abolishment of the state and the true, completely direct democracy. This also involved the socialisation and thus nationalisation of private property. However, in this regard the authorities soon had to start reaching compromises and also allow for private initiatives as well as accept market characteristics in the name of efficiency and functioning of the market. The insistence on the monolithic power of a single ideology and one Party, within which the prin- 351 ciple of democratic centralism was adhered to, was another characteristic that we have already mentioned. Even after it had renamed itself, the Communist Party of Yugoslavia kept mod- elling itself after the Bolshevik avant-garde Party, which can mostly be attributed to Tito. After his death and the death of Kardelj the role of the ideology and thus also of the Party started to diminish. Aside from what we have already mentioned we should also underline the encouragement of the practices of direct democracy in the form of self-management as well as the system of communes, which was supposed to follow the example of the Paris Commune. However, this system did not result in true self-management at the local level. Mostly it just deconcentrated and decentralised the state authority, which is why the authorities at the level of the communes focused on carrying out the functions of the state rather than fulfilling the local interests. The Yugoslav Assembly failed to ensure the central posi- tion in the political system for itself. Throughout its existence it was supervised by the Communist Party and the freedom in the Assembly reflected the decline of the monolithic position of the League of Communists of Yugoslavia. The politicians and members of Assembly made a point of distancing themselves from the Western parliamentary system due to ideological rea- sons, rejecting party pluralism and the legal organisation of any opposition. The Yugoslav socialist self-management Assembly system wanted to position itself between the bourgeois parlia- mentarism and the Soviet system. It managed to achieve this goal by dividing the functions of the authorities and implement- ing certain direct democratic practices within the increasingly plural society. However, until the very last years it was super- vised by the Communist Party. The present study is only a piece in the puzzle of research- ing the socialist (non)parliamentary practices. Its purpose was to finally delve into the matter and start researching the Yugo- slav and thus also Slovenian parliamentarism as well as estab- 352 SUMMARY lish the framework for further exploration. The conclusions that have been reached are by no means able to answer all the questions with regard to the functioning of the Yugoslav Federal Assembly. However, this was not even expected due to the lim- ited extent of research in terms of time as well as its structure. Many questions remain unanswered: those about the more far- reaching procedures involved in adopting the policies, the con- crete work of the members of Assembly (e.g. researching roll- call vote), other informal forms of decision-making, and, above all, all other functions of the Assembly, individual processes of amending the constitutions, and the diversity of the political de- velopment in the individual republics and provinces. For exam- ple, due to the extensive temporal frame we have been unable to analyse the self-control function of the Yugoslav Assembly and its efficiency, which has turned out to be a peculiarity within the socialist camp. On the other hand, our research has revealed new information and discoveries which could not be included in the present study and which require further critical analy- sis. By all means, the rich heritage of the Federal Assembly of the Socialist Federal Republic of Yugoslavia kept in the various archives in the territory of the former Yugoslavia provides for many opportunities for further research. It represents a chal- lenge for all the researchers of parliamentary practices, not only with regard to (non)democracy but also, for example, from the viewpoint of functioning in the multi-national environment. 353 VIRI IN LITERATURA 354 VIRI IN LITERATURA Arhivski viri AJ – Arhiv Jugoslavije fond 3 – Ministarstvo za konstituantu fond 130 – Savezno izvršno veće fond 160 – Savezna skupština ARS – Arhiv Republike Slovenije AS 1549 – Zbirka fotografij Zgodovinskega arhiva centralnega komi- teja Zveze komunistov Slovenije Periodični tisk Informativni bilten Zvezne skupščine Poročevalec Skupščine SRS Statistički godišnjak SFRJ Stenografske beležke Uradni list FLRJ Uradni list SFRJ Internetni viri: CIA, Central Intelligence Agency, The World Factbook, dostopno na https://www.cia.gov/library/publications/the-world-factbook/ geos/rs.html (15. junij 2010). Freedomhouse, poročilo Freedomhouse in the World 2010, dostopno na http://www.freedomhouse.org/template.cfm?page=1 (11. ju- nij 2010). Interparlamentarna unija (IPU), dostopno na: http://www.ipu.org/ parline-e/mod-oversight.asp (11. junij 2010). Jakobinska ustava 1793, dostopno na: http:/ / oll. libertyfund. org/ in- dex. php?Itemid= 264&id= 862&option= com_ content&task= view (7. oktober 2010). Zvezna ustava Švicarske konfederacije, dostopna na: http://www. ad- min. ch/ch/e/rs/1/101. en. pdf (7. oktober 2010). 355 Literatura Ágh, Attila (ur.). The Emergence of East Central European Parliaments: The First Steps. Budapest: Hungarian Centre of Democracy Stu- dies Foundation, 1994. Almond, Gabriel A. in Verba, Sidney. The Civic Culture. Political Atti­ tudes and Democracy in Five Nations. Boston in Toronto: Little, Brown and Company, 1965. Arendt, Hannah. Totalitarizam. Zagreb: Politička kultura, 1996. Arter, David (ur.). Comparing and Classifying Legislatures. New York: Routledge, 2009. Bagehot, Walter. The English Constitution. 2. izd. Garden City: Dolphin Books, 1965. Berglund, Sten in Aarebrot, Fran. The Political History of Eastern Eu­ rope in the 20th Century. The Struggle between Democracy and Dictatorship. Cheltenham in Lyme: Edward Elgar Publishing, 1997. Bernik, Ivan. Od autoritarizma do demokratije. Sociologija: časopis za sociologiju, socialnu psihologiju i socialnu antropologiju, 34, 1992, št. 2, str. 371–382. Bertsch, Gary K. Power and Policy in Communist Systems. New York idr.: John Wiley and Sons, 1978. Bertsch, Gary K. (ur.) in Ganschow, Thomas W. (ur.). Comparative Communism. The Soviet, Chinese, and Yugoslav Models. San Francisco: W. H. Freeman and Company, 1976. Beyme von, Klaus. Die parlamentarischen Regierungssysteme in Eu­ ropa. München: R. Piper & Co. Verlag, 1970. Beyme von, Klaus. Parteien in westlichen Demokratien. München: R. Piper & Co. Verlag, 1982. Beyme von, Klaus. Parliamentary Democracy: Democratization, De­ stabilisation, Reconsolidation 1789–1999. New York: Palgrave Macmillan, 2000. Bilandžić, Dušan. Zgodovina Socialistične federativne republike Jugo­ slavije. Glavni procesi. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1980. Birch, Anthony. Representation. London: Pall Mall Press, 1971. Birch, Anthony. The Concepts and Theories of Modern Democracy. 3. izd. London in New York: Routledge, Taylor and Francis Group, 2007. Blondel, Jean. Comparative Government. An Introduction. 2. izd. Lon- don: Harvester and Wheatsheaf, 1995. 356 VIRI IN LITERATURA Borejsza, Jerzy W. Italian Fascism, Nazism and Stalinism: Three Forms of Totalitarianism from a Twenty-first-century Perspective. V: Borej- sza, Jerzy W. (ur.) in Ziemer, Klaus (ur.). Totalitarian and Authori­ tarian Regimes in Europe. Legacies and Lessons from the Twentieth Century. New York in Oxford: Berghahn Books, 2006, str. 3–22. Brezovšek, Marjan. Federalizem in demokratizacija. Razpad jugoslo- vanske večnacionalne socialistične skupnosti. V: Fink-Hafner, Danica (ur.) in Haček, Miro (ur.). Demokratični prehodi II. Lju- bljana: Založba FDV, 2001, str. 78–93. Britovšek, Marjan. Leninov boj za revolucionarno marksistično stranko in njegova vizija socializma. I. del. Ljubljana: Zavod SRS Slovenije za šolstvo, 1979. Britovšek, Marjan. Leninov boj za revolucionarno marksistično stranko in njegova vizija socializma. II. del. Ljubljana: Zavod SRS Slove- nije za šolstvo, 1979. Brooker, Paul. Non­Democratic Regimes. 2. izdaja. Houndmills et al.: Palgrave Macmillan, 2009. Brunner, Otto (ur.), Conze, Werner (ur.), Koselleck, Reinhart (ur.). Ge­ schichtliche Grundbegriffe: Lexikon zur politisch­ sozialen Sprache in Deutschland. Zv. 4. Stuttgart: Klett-Cotta, 1994. Brzezinski, Zbigniew. Out of Control. Global Turmoil on the Eve of the Twenty­First Century. New York: Charles Scribner‘s Book, 1993. Bučar, France. Rojstvo države. Izpred praga narodove smrti v lastno državnost. Radovljica: Didakta, 2007. Budge, Ian. Direct Democracy: Setting Appropriate Terms in Debate. V: Saward, Michael (ur.). Democracy, Critical Concepts in Politi­ cal Science, Volume III. London in New York: Routledge, 2007, str. 194–211. Burg, Steven L. Conflict and Cohesion in Socialist Yugoslavia. Politi­ cal Decision Making Since 1966. Princeton: Princeton University Press, 1983. Carter, April. Democratic Reform in Yugoslavia. The Changing Role of the Party. London: Frances Pinter Publishers, 1982. Cipek, Tihomir. Kraljevina Srba, Hrvata i Slovenaca – ancien regime. V: Graovac, Igor (ur.) in Fleck, Hans-Georg (ur.). Dijalog povje­ sničara­istoričara 2. Zagreb: Friedrich-Neumann Stiftung, 2000, str. 291–305. Cohen, Joshua. Deliberation and Democratic Legitimacy. V: Saward, Michael (ur.). Democracy, Critical Concepts in Political Science, Volume III. London in New York: Routledge, 2007, str. 233–252. 357 Cohen, Lenard J. Conflict Management and Political Institutionaliza- tion in Socialist Yugoslavia: A Case study of the Parliamentary System. V: Eldridge, Albert F. (ur.). Legislatures in Plural Socie­ ties: The Search of National Cohesion and Development. Durham: Duke University Press, 1977, str. 122–163. Copeland, Gary W. (ur.) in Patterson, Samuel C. (ur.). Parliaments in the Modern World. Changing Institutions. Ann Arbor: The Uni- versity of Michigan Press. 1997. Collin, Peter Hodgson. Dictionary of Government and Politics. Lon- don: Peter Collin Publishing, 1997. Čavoški, Kosta. Tito – tehnologija vlasti. Beograd: Dosije, 1991. Čepič, Zdenko. Partijski liberalizem. V: Fischer, Jasna (ur.) idr (ur.). Sloven­ ska novejša zgodovina. Od programa Zedinjena Slovenija do mednaro­ dnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992, 2. del. Ljubljana: In- štitut za novejšo zgodovino in Mladinska knjiga, 2005, str. 1057–1059. Čepič, Zdenko. Volitve v Ljudsko skupščino Federativne ljudske repu- blike Jugoslavije v luči volilne zakonodaje. V: Rajšp, Vincenc (ur.), Bratož, Rajko (ur.), Cvirn, Janez (ur.), Fischer, Jasna (ur.), Lukan, Walter (ur.) in Marušič, Branko (ur.). Melikov zbornik. Slovenci v zgodovini in njihovi srednjeevropski sosedje. Ljubljana: Založba ZRC, 2001, str. 1051–1059. Dahl, Robert A. Democracy, Liberty and Equality. London idr.: Norwe- gian University Press, 1986. Dahl, Robert A. Polyarchy. Participation and Opposition. New Haven in London: Yale University Press, 1971. Damgaard, Erik. The Strong Parliaments of Scandinavia: Countinu- ity and Change of Scandinavian Parliaments. V: Copeland, Gary W. (ur.) in Patterson, Samuel C. (ur.). Parliaments in the Modern World. Ann Arbor: The University of Michigan Press, str. 85–103. Davies, Norman. Europe. A History. London: Pimlico, 1997. Deželak Barič, Vida. Zakon o zaščiti države in KPJ. V: Fisher, Jasna (ur.) idr. (ur.). Slovenska novejša zgodovina. Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije. 1. del. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino in Mladinska knjiga, 2005, str. 253–255. Djilas, Milovan. Nesavršeno društvo. I dalje od nove klase. Beograd: Narodna knjiga, 1990. Djindjić, Zoran. Izabrana dela Zorana Djindjića /1, Jugoslavija kao nedovršena država. Beograd: Narodna biblioteka Srbije in Fond Dr. Zorana Djindjića, 2010. 358 VIRI IN LITERATURA Djordjević, Jovan. Elementi političke teorije in društveno­politički sis ­ tem samoupravnog socializma. Beograd: Izdavačko-informativni centar studenata, 1975. Djukić-Veljović, Zlatija. Delegatstvo i demokratija. Beograd: Naučna knjiga, 1988. Duverger, Maurice. A New Political System Model: Semi-Presidential Government. V: Lijphart, Arend (ur.). Parliamentary versus Pre­ sidential Government. Oxford: Oxford University Press, 2002, str. 142–149. Džaja, Srečko M. Politička realnost jugoslovenstva (1918–1991). S po­ sebnim osvrtom na Bosnu i Hercegovinu. Sarajevo, Zagreb: Svjetlo riječi, 2004. Eldridge, Albert F. Introduction: On legislatures in Plural Societies. V: Eldridge, Albert F. Legislatures in Plural Societies: The Search for National Cohesion and Development. Durham: Duke University Press, 1977, str. 3–12. Elster, Jon, Offe, Claus, Preuss, Ulrich Klaus, Boenker, Frank, Goetting, Ulrike in Rueb, Friedbert W. Institutional Design in Post­ commu­ nist Societies: Rebuilding the Ship at Sea. Cambridge, New York, Melbourne: Cambridge University Press, 1998. Femia, Joseph V. Marxism and Democracy. 1993. Dostopno na http:/ / www. oxfordschloparship. com (30. junij 2009). Ferenc, Tone. Ljudska oblast na Slovenskem 1941–1945. 2. Narod si bo pisal sodbo sam. Ljubljana: Založba Borec, 1985. Fink Hafner, Danica. Nova družbena gibanja – subjekti politične ino­ vacije. Ljubljana: Založba FDV, 1992. Fink Hafner, Danica. Politične stranke. Ljubljana: Založba FDV, 2001 Fink Hafner, Danica. Znanost »o« javnih politikah in »za« javne poli- tike. V: Fink Hafner, Danica (ur.) in Lajh, Damjan (ur.). Analiza politik. Ljubljana: Založba FDV, 2002, str. 7–28. Fink Hafner, Danica (ur.), Haček, Miro (ur.). Demokratični prehodi I. Slovenija v primerjavi s srednjeevropskimi postsocialističnimi dr­ žavami. Ljubljana: Založba FDV, 2000. Fink Hafner, Danica (ur.), Haček, Miro (ur.). Demokratični prehodi II. Slovenija v primerjavi z drugimi nekdanjimi jugoslovanskimi re­ publikami. Ljubljana: Založba FDV, 2001. Fischer, Jasna (idr. ur.). Slovenska novejša zgodovina. Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slo­ venije 1848–1992, 1. in 2. del, Ljubljana: Inštitut za novejšo zgo- dovino in Mladinska knjiga, 2005. 359 Fish, Steven M. Stronger Legislatures, Stronger Democracies. Journal of Democracy, 17, 2006, št. 1. Dostopno na: http:/ / www.journalo- fdemocracy.org/ articles/ gratis/ Fish-17-1.pdf (23. februar 2009). Fish, Steven M. in Kroenig, Matthew. The Handbook of National Le­ gislatures: a Global Survey. New York: Cambridge University Press, 2009. Fishkin, James S. Democracy and Deliberation. New Directions for De­ mocratic Reform. New Haven in London: Yale University Press, 1991. Friedrich, Carl. J. The Unique Character of T otalitarian Society. V: Fri- edrich, Carl J. (ur.). Totalitarianism. Cambridge: Harvard Uni- versity Press, 1954, str. 47–60. Furet, François. Minule iluzije. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1998. Gabrič, Aleš. Intelektualci v primežu »svinčenih let«. V: Fischer, Jasna (ur.) idr. (ur.). Slovenska novejša zgodovina. Od programa Zedi­ njena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992, 2. del. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino in Mladinska knjiga, 2005, str. 1125–1127. Gabrič, Aleš. Opozicija v Sloveniji po letu 1945. Prispevki za novejšo zgodovino, XLV, 2005, št. 2, str. 97–120. Gabrič, Aleš. Preganjanje političnih nasprotnikov. V: Fischer, Jasna (ur.) idr. (ur.). Slovenska novejša zgodovina. Od programa Zedi­ njena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992, 2. del. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino in Mladinska knjiga, 2005, str. 860–865. Gabrič, Aleš. Volitve v Ustavodajno skupščino novembra 1945. V: Fi- scher, Jasna (ur.) idr. (ur.). Slovenska novejša zgodovina. Od pro­ grama Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Repu­ blike Slovenije 1848–1992, 2. del, Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino in Mladinska knjiga, 2005, str. 854–858. Goati, Vladimir. Politička anatomija jugoslovenskog društva. Zagreb: Naprijed, 1989. Godeša, Bojan, Mlakar, Boris, Šorn, Mojca in T ominšek Rihtar, Tadeja. Žrtve druge svetovne vojne v Sloveniji. Prispevki za novejšo zgo­ dovino XLII, 2002, št. 1, str. 121–130. Gosnell, Harold Foote. Representative Democracy. V: Pitkin, Hana F (ur.). Representation. New York: Atherton Press, 1969, str. 98–118. Grad, Franc. Parlament in vlada. Ljubljana: Založba Uradni list Repu- blike Slovenije, 2000. 360 VIRI IN LITERATURA Greenstein, Fred I. (ur.) in Polsby, Nelson W. (ur.). Handbook of Political Science. Reading idr.: Addison-Wesley Publishing Company, 1975. Groombridge, Brian. Parliament and the Future: Learning from Fin- land. The Political Quarterly 77, 2006, št. 2. Gurian, Waldemar. 1954. Totalitarianism as Political Religion. V: Frie- drich, Carl J. (ur.). Totalitarianism. Cambridge: Harvard Univer- sity Press, 1954, str. 119–129. Hague, Rod in Harrop, Martin. Comparative Government and Politics. An Introduction. 7. izd. Houndmills, Basingstoke, Hampshire: Palgrave Macmillan, 2007. Held, David. Models of Democracy. Cambridge: Polity Press, 1996. Hirst, Paul. Associational Democracy. V: Saward, Michael (ur.). De­ mocracy, Critical Concepts in Political Science, Volume I. London in New York: Routledge, 2007, str. 375–395. Hix, Simon, Noury, Abdul G., Roland, Gérard. Democratic Politics in the European Parliament. New York: Cambridge University Press, 2007. Hobson, Christopher. Revolution, Representation and the Foundati- ons of Modern Democracy. European Journal of Political Theory, 2008, št. 7. Huntington, P. Samuel in Dominguez, Jorge I. 1975. Political Deve- lopment. V: Greenstein, Fred I. (ur.) in Polsby, Nelson W. (ur.). Handbook of Political Science. Macropolitical Theory (Vol. 3). Reading idr.: Addison-Wesley Publishing Company, 1975, str. 1–114. Huntington, Samuel. The Third Wave. Democratization in the Late Twentieth Century. Norman in London: University of Oklahoma Press, 1993. Igličar, Albin. Zakonodajno odločanje. Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije, 1994. Ilić, Branislav (ur.), Šuković, Ljubinka (ur.) in Janjetović, Liljana (ur.). Od Avnoja do delegatske skupštine. Većnici, poslanici, delegati, dokumenta. Beograd: Radnička štampa, 1984. Ivanič, Martin (ur.). Dachauski procesi. Ljubljana: ČZDO Komunist, 1990. Inkeles, Alex. The Totalitarian Mystique: Some Impressions of the Dymanic of Totalitarian Society. V: Friedrich, Carl J. (ur.). To­ talitarianism. Cambridge: Harvard University Press, 1954, str. 87–108. 361 Jancar, Barbara. Yugoslavia: The case for a Loyal Opposition under Communism. V: Bertsch, Gary K. (ur.) in Ganshow, Thomas W. (ur.). Comparative Communism. The Soviet, Chinese, and Yugo­ slav Model. W. H. Freeman and Company, 1976, str. 205–220. Jančar, Drago (ur.). Temna stran meseca. Kratka zgodovina totalita­ rizma v Sloveniji 1945–1990. Ljubljana: Nova revija, 1998. Janjić, Dušan. Socijalizam, federalizam i nacionalizam u (bivšoj) Jugo- slaviji: pouke koje bi trebalo naučiti. Sociologija: časopis za socio­ logiju, socijalnu psihologiju i socijalnu antropologiju 34, 1992, št. 3, str. 313–328. Jennings, Ivor. Parliament. 2. izd. London in New York: Cambridge University Press, 1969. Jeraj, Mateja. Slovenke na prehodu v socializem. Vloga in položaj ženske v Sloveniji 1945–1953. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2005. Kant, Immanuel. Perpetual Peace. New York: Cosimo, 2005. Kardelj, Edvard. Aktuelni problemi daljeg razvoja našeg političkog sis- tema. V: Politički sistem socialističkog samupravljanja. Izbor iz dela III. Beograd: Izdavački centar Komunist, 1979, str. 259–283. Kardelj, Edvard. O narodnoj demokratiji. V: Politički sistem socialistič­ kog samupravljanja. Izbor iz dela III. Beograd: Izdavački centar Komunist, 1979, str. 23–63. Kardelj, Edvard. O programu SKJ. V: Savez komunista Jugoslavije. Iz- bor iz dela VII. Beograd: Izdavački centar Komunist, 1979, str. 121–147. Kardelj, Edvard. Povodom novog uredjenja srezova i opština. V: Poli­ tički sistem socialističkog samupravljanja. Izbor iz dela III, Beo- grad: Izdavački centar Komunist, 1979, str. 147–169. Kardelj, Edvard. Razvoj slovenskega narodnega vprašanja. 2. izd. Lju- bljana: Državna založba Slovenije, 1957. Kardelj, Edvard. Smeri razvoja političnega sistema socialističnega sa­ moupravljanja. Ljubljana: ČZP Komunist, 1977. Kardelj, Edvard. Socijalizem i demokratija. V: Politički sistem sociali­ stičkog samupravljanja. Izbor iz dela III. Beograd: Izdavački cen- tar Komunist, 1979, str. 69–99. Kardelj, Edvard. Temeljni vzroki in smeri ustavnih sprememb. Lju- bljana: ČZP Komunist, 1973. Kasapović, Mirjana. Komunizam. V: Prpić, Ivan (ur.), Puhovski, Žarko (ur.) in Uzelac, Maja (ur.). Leksikon temeljnih pojmova politike. Zagreb: Školska knjiga, 1990, str. 41–42. 362 VIRI IN LITERATURA Kautsky, Karl. Socijalna revolucija. Politička misao, 14, 1977, št. 2, str. 305–314. Kidrič, Boris. O osnutkih novih gospodarskih zakonov. V: Zbrano delo, IV. knjiga. Ljubljana: ČZ, 1976, str. 279–307. Kidrič, Boris. Razprava na VI. kongresu KPJ. V: Zbrano delo, IV. knjiga, str. 494–505. Ljubljana: ČZ, 1976, str. 494–505. King, Anthony. Executives. V: Greenstein, Fred I. (ur.) in Polsby, Nel- son W. (ur.). Handbook of Political Science, Governmental Insti­ tutions and Processes (Vol. 5). Reading idr.: Addison-Wesley Pu- blishing Company, 1975, str. 137–156. Kirchheimer, Otto. The Catch-all Party. V: Mair, Peter (ur.). The West European Party System. New York: Oxford University Press, 1990, str. 50–60. Kitschelt, Herbert. Class Structure and Social Democratic Party Stra- tegy. British Journal of Political Science, 23, 1993, št. 3, str. 299– 337. Kitschelt, Herbert, Mansfeldova, Zdenka, Markowski, Radoslav, Tóka, Gábor. Post­ communist Party Systems: Competition, Representa­ tion and Inter­party Cooperation. Cambridge, New York: Cam- bridge University Press, 2008. Komel, Dean. Ideološko nasilje kot etični problem slovenstva. V: Go- lob, Janvit (ur.) idr. (ur.). Žrtve vojne in revolucije. Ljubljana: Dr- žavni svet Republike Slovenije, 2005, str. 134–147. Kornberg, Allan. Perception and Constituency Influence on Legisla- tive Behavior. The Western Political Quarterly, 19, 1966, št. 2. Do- stopno na: http:/ / www.jstor.org/ stable/ 445192 (20. julij 2010). Koštunica, Vojislav in Čavoški, Kosta. Stranački pluralizam ili moni­ zam. Obnova i zatiranje posleratne opozicije. Beograd: Privre- dno-pravni priručnik, 1990. Kranjc, Stane. Uvod. V: Kranjc, Stane (ur.) in Strmičnik, Berni (ur.). Parlamentarizem, dileme in perspektive, zbornik referatov Politološki dnevi Ankaran 31. 5.–1. 6. 1991. Ljubljana: Slovensko politološko društvo, 1991, str. I–IX. Krašovec, Alenka. Moč v političnih strankah. Ljubljana. Založba FDV, 2000. Kristan, Ivan. Federalizem in demokratični centralizem. V: Kranjc, Stane in Strmičnik, Berni (ur.). (Kon)federalizem; večinsko odlo­ čanje in konsenz. Ljubljana: Slovensko politološko društvo, 1990, str. 37–54. 363 LaPalombara Joseph in Myron Weiner. The Origin of Political Parties. V: Mair, Peter (ur.). The West European Party System. New York: Oxford University Press, 1990, str. 25–30. Laski, Harold. The Foundations of Sovereignty and Other Essays. New York: Routledge, 2003. Lefort, Claude. The Political Forms of Modern Society. Bureaucracy, Democracy, Totalitarianisem. Cambridge: Polity Press, 1986. Lehner, Detlef. Sozialismus. V: Meyer, Thomas (ur.), Klär, Karl-Heinz (ur.), Miller, Susanne (ur.), Novy, Klaus (ur.) in Timmermann, Heinz (ur.). Lexikon des Sozialismus.Köln: Bund-Verlag, 1986, str. 561–564. Lenin, Vladimir Ilič. Centralni komite Ruske socialnodemokratične delavske partije (boljševikov). V: Izbrana dela. III. Zvezek. Lju- bljana: Cankarjeva založba, 1949, str. 308–312. Lenin, Vladimir Ilič. Država in revolucija. V: Izbrana dela. III. Zvezek. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1949, str. 182–287. Lenin, Vladimir Ilič. Teza o ustavodajni skupščini. V: Izbrana dela. III. Zvezek. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1949, str. 316–320. Lenin, Vladimir Ilič. What Is To Be Done? Burning Questions of Our Movement. 1902Marxist Internet Archive, dostopno na: http:/ / www.marxists.org/ archive/ lenin/ works/ download/ what-itd. pdf (16. avgust 2010). Lešnik, Avgust. Od despotizma k demokraciji. Razvoj ustavnosti in parlamentarizma. Ljubljana: Modrijan, 2000. Lijphart, Arend. Democracy in Plural Societies. A Comparative Explo­ ration. New Haven and London: Yale University Press, 1977. Linz, Juan J. Totalitarian and Authoritairan Regimes. Boulder in Lon- don: Lynne Rienner Publishers, 2000. Linz, Juan J. Totalitarian and Authoritarian Regimes. V:. Greenstein, Fred I. (ur.) in Polsby, Nelson W. (ur.). Handbook of Political Sci­ ence, Macropolitical Theory (Vol. 3). Reading idr.: Addison - We- sley Publishing Company, 1975, str. 175–441. Linz, Juan J. in Stepan, Alfred. Problems of Democratic Transition and Consolidation. Southern Europe, South America and Post­ Commu­ nist Europe. Baltimore: The John Hopkins University Press, 1996. Lipset, Marin Seymour. Political Man. The Social Bases of Politics. Bombay: Vakils, Feffer and Simons Private Ltd., 1960. Lipset, Marin Seymour. The Centrality of Political Culture. V: Lijphart, Arend (ur.). Parliamentary versus Presidential Government. 207– 211. New York: Oxford University Press, 2002, str. 207–211. 364 VIRI IN LITERATURA Lipset, Seymur Martin in Stein, Rokkan. Cleavage Structures, Party Systems, and Voter Alignments. V: Mair, Peter (ur.), The West European Party Systems. New York: Oxford University Press, 1990, str. 91–138. Lively, Jack. The Meaning of Democracy. V: Saward, Michael (ur.). De ­ mocracy, Critical Concepts in Political Science. London in New York: Routledge, 2007, str. 23–56. Locke, John. Two Treatises of Government. 6. izd. Ponatis: Forgotten Books, 1746. Loewenberg, Gerhard (ur.), Patterson, Samuel C. (ur.) in Jewell, Mal- colm E. (ur.). The Handbook of Legislative Research. Cambridge idr.: Harvard University Press, 1985. Lukšič, Igor. Corporatism Packaged in Pluralist Ideology: the Case of Slovenia. Communist and Post­ Communist Studies, 36, 2003, str. 509–525. Lupia, Arthur. Delegation and its Perils. V: Strøm, Kaare (ur.), Mül- ler, Wolfgang C. (ur.) in Bergman, Torbjörn (ur.). Delegation and Accountability in Parliamentary Democracies. Oxford University Press, 2003, str. 33–54. Dostopno na www.oxfordscholarship. com (4. marec 2010). Lupia, Arthur in Matsusaka, . Direct Democracy: New Approaches to Old Questions. V: Saward, Michael (ur.). Democracy, Critical Concepts in Political Science, Volume III. London in New York: Routledge 2007, str. 212–232. Madison, James. 1982. Federalist Paper No. 10. V: Wills, Garry (ur.). The Federalist Papers by Alexander Hamilton, James Madison and John Jay. New York et al: Bantam Books, 1982, str. 42–49. Manin, Bernard. The Principles of Representative Government. Cam- bridge, New Y ork, Melbourne: Cambridge University Press, 1997. Mansbridge, Jane. Rethinking Representation. The American Political Science Review, 97, 2003, št. 4. Mansbridge, Jane. Should Blacks Represent Black and Women Represent Women? A Contingnet »Yes«. The Journal of Politics, 61, 1999, št. 3. Martin, Lanny W. in Vanberg, Georg. Policing the Bargain: Coalition Government and Parliamentary Scrutiny. American Journal of Political Science, 2004, št. 1. Marx, Karl. Državljanska vojna v Franciji. Ziherl, Boris (ur.). Karl Marx in Friedrich Engels, Izbrana dela v petih zvezkih. IV. zvezek. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1977, str. 234–335. 365 Marx, Karl. Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparta. V: Ziherl, Boris (ur.). Karl Marx in Friedrich Engels, Izbrana dela v petih zvezkih. IV. zvezek. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1977, str. 447–574. Marx, Karl. Prispevek h kritiki politične ekonomije. V: Ziherl, Boris (ur.). Karl Marx in Friedrich Engels, Izbrana dela v petih zvezkih. IV. zvezek. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1977, str. 111–124. Marx, Karl in Engels, Friedrich. 1976. Komunistični manifest. Ziherl, Boris (ur.). Karl Marx in Friedrich Engels, Izbrana dela v petih zvez­ kih. IV. zvezek. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1977, str. 567–631. Mattei, Paola. Party System Change and Parliamentary Scrutiny of the Executive in Italy. The Journal of Legislative Studies, 2005, št. 1. McClelland, J. S. A History of Western Political Thought. London in New York: Routledge, 1996. McLellan, David. Marxism after Marx. 4. izd. Houndmills idr.: Pal- grave Macmillan, 2007. Mény, Yves in Knapp, Andrew. Government and Politics in Western Europe. Britain, France, Italy, Germany. New York: Oxford Uni- versity Press, 1998. Mezey, Michael L. Comparative Legislatures. Durham: Duke Univer- sity Press, 1979. Mill, John Stuart. Considerations on Representative Government. New York: Forum Books, 1958. Nelson, Daniel. Communist Legislatures and Communist Politics. V: Nelson, Daniel (ur.) in White, Stephan (ur.). Communist Legi­ slatures in Comparative Perspective. Albany: State University of New York Press, 1982, str. 1–13. Nešović, Slobodan (ur.). Tretje zasedanje Avnoj in zasedanje Začasne ljudske skupščine Demokratične federativne Jugoslavije 7.–26. av­ gust 1945. Ljubljana: Komunist, 1975. Nešović, Slobodan (ur.). (ur.). Zasedanje Ustavodajne skupščine. 19. november 1945–1. februar 1946. Ljubljana: Komunist 1977. Neumann, Franz. The Democratic and the Authoritarian State. Essays in Political and Legal Theory. London: Collier-Macmillan, 1964. Newell, James L. Characterising the Italian Parliament: Legislative Change in Longitudinal Perspective. V: Arter, David (ur.). Com­ paring and Classifying Legislatures. New York: Routledge 2009, str. 129–146. Nikolić, Pavle S. Skupštinski sistem. Beograd: Savremena administra- cija, 1973. 366 VIRI IN LITERATURA Nohlen, D., Schulze, R., Schüttemeyer, S. Lexikon der Politik. Mün- chen: C. H. Beck, 1998. Norris, Pippa. Campaign Communication. V: LeDuc, Lawrence (ur.), Niemi, Richard G. (ur.) in Norris, Pippa (ur.). Comparing de­ mocracies 2: new challenges in the study of elections and voting. London idr.: Sage, 2002, str. 127–147. Norton, Philip. Does Parliament Matter? London: Harvester Wheat- sheaf, 1993. Norton, Philip. (ur.). Legislatures and Legislators. Aldershot, Brookfi- eld, VT: Ashgate, 1998. Norton, Philip. (ur.). Parliaments and Governments in Western Europe. London, New York: Routledge Taylor & Francis Group, 2004. Norton, Philip. Representation of Interests: The Case of British House of Commons. V: Copeland, Gary W. (ur.) in Patterson, Samuel C. (ur.). Parliaments in the Modern World. Changing Institutions. Ann Arbor: The University of Michigan Press, 1997, str. 13–28. Olson, David M. Democratic Legislative Institutions. A Comparative View. Armonk, London: M. E. Sharpe, 1994. Olson, David M. in Norton, Philip. Postcommunist and Post­ Soviet Par­ liaments: the Initial Decade. London, New York: Routledge, 2008. Perovšek, Jurij (ur.), Prunk, Janko (ur.) in Pleterski, Janko (ur.). Raz­ prava o nacionalnem vprašanju v KPJ leta 1923. Dokumenti o oblikovanju federacinega nacionalnega programa KPJ. Ljubljana: Parizanska knjiga, 1990. Pesek, Rosvita. Osamosvojitev Slovenije: Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država? Ljubljana: Nova revija, 2007. Petranović, Branko. Istorija Jugoslavije: 1918–1978. Beograd: Nolit, 1980. Petranović, Branislav (ur.) in Zečević, Momčilo (ur.). Jugoslovenski federalizam. Ideje i stvarnosti. Drugi tom 1943–1986. Beograd: Prosveta, 1987. Petranović, Branko in Zečević, Momčilo. Agonija dve Jugoslavije. Be- ograd: Zaslon, 1991. Pikalo, Jernej. Kozmopolitska demokracija: včeraj, danes, jutri, nikoli več? Teorija in praksa, 46, 2009, št. 5, 559–576. Pirjevec, Jože. Jugoslavija 1918–1992. Nastanek, razvoj in razpad Karadjordjevićeve in Titove Jugoslavije. Ljubljana: Založba Lipa, 1995. 367 Pirjevec, Jože. King Alexander, Ante Pavelić and Josip Broz - Tito: Three Experiments in Totalitarianism. V: Borejsza, Jerzy W. (ur.) in Ziemer, Klaus (ur.). Totalitarian and Authoritarian Regimes in Europe. Legacies and Lessons from the Twentieth Century. New York in Oxford: Berghahn Books, 2006, str. 343–353. Pitamic, Leonid. Država. Ljubljana: Pravna obzorja, 1996. Pitkin, Hanna. Hobbes‘s Concept of Representation – I. The American Political Science Review, 58, 1964, št. 2. Pitkin, Hanna. Hobbes‘s Concept of Representation – II. The Ameri­ can Science Review, 58, 1964, št. 4. Pitkin, Hanna. Representation. V: Saward, Michael (ur.). Democracy, Critical Concept in Political Science, Vol. III. London in New York: Routledge, 2007, str. 309–329. Pitkin, Hanna. Representation and Democracy: Uneasy Alliance. Scandinavian Political Studies, 27, 2004, št. 3. Pizzorno, Alessandro. Parties in Pluralism. V: Mair, Peter (ur.). The West European Party System. Oxford: Oxford University Press, 1990, str. 61–71. Pleterski, Janko. Narodi, Jugoslavija, revolucija. Ljubljana: Komunist in Državna založba Slovenije, 1986. Plotke, David. Representation is Democracy. Constellations, 4, 1997, št. 1, str. 19–34. Pollak, Johannes. Contested Meanings of Representation. Compara­ tive European Politics 5, 2007, št. 1. Dostopno na: http://www. palgrave-journals.com/cep (20. julij 2010). Pollak, J., Bátora, J., Mokre, M., Sigalas, E. in Slominski, P . On Political Re- presentation: Myths and Challenges. RECON Online Working Paper 2009, št. 03. Dostopno na: http:/ / www. reconproject. eu/ project- web/ portalproject/ RECONWorkingPapers. html (10. januar 2010). Polsby, Nelson W. Legislatures. V: Greenstein, Fred I. (ur.) in Polsby, Nelson W. (ur.). Handbook of Political Science. Governmental In­ stitutions and Processes (Vol. 5). Reading et al: Addison-Wesely Publishing Company, 1975, str. 257–320. Powell Jr., Bingham, G. Contemporary Democracies: Participation, Stability, and Violence. V: Lijphart, Arend (ur.). Parliamentary versus Presidential Government. New York: Oxford University Press, 2002, str. 223–235. Prinčič, Jože. Gospodarska reforma. V: Fischer, Jasna (ur.) idr. (ur.). Slovenska novejša zgodovina 1848–1992. Ljubljana: Mladinska knjiga in Inštitut za novejšo zgodovino, 2005, str. 1045–1049. 368 VIRI IN LITERATURA Prinčič, Jože. Nova gospodarska politika in druga petletka 1956–1960. V: Fischer, Jasna (ur.) idr. (ur.). Slovenska novejša zgodovina 1848–1992. Ljubljana: Mladinska knjiga in Inštitut za novejšo zgodovino, 2005, str. 1000–1002. Prunk, Janko. Kratka zgodovina Slovenije. 3. izdaja. Ljubljana: Založba Grad, 2008. Prunk, Janko. Racionalistična civilizacija 1776–2000. Ljubljana: Mla- dinska knjiga, 2008. Prunk, Janko. Slovenski narodni vzpon. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1992. Puhovski, Žarko. Realni socijalizam. V: Prpić, Ivan (ur.), Puhovski, Žarko (ur.) in Uzelac, Maja (ur.). Leksikon temeljnih pojmova po­ litike. Zagreb: Školska knjiga, 1990, str. 42–43. Pusić, Vesna. Demokracije i diktature. Zagreb: Durieux, 1998. Ramet, Sabrina P. in Fink Hafner, Danica. Democratic Transition in Slovenia: Value Transformation, Education and Media. College Station: Texas A&M University Press 2006. Remmer, Karl L. in Merkx, Gilbert W. 1982. Bureaucratic Authoritari- anism Revisited. Latin American Research Review 17, 1982, št. 2, str. 3–30. Dostopno na: http:/ / www. jstor. org/ stable/ 2503143 (17. september 2010). Repe, Božo. Jutri je nov dan. Ljubljana: Modrijan, 2002. Repe, Božo. »Liberalizem« v Sloveniji. Ljubljana: RO ZZB NOV Slo- venije, 1992. Repe, Božo. Obračun s Perspektivami. Ljubljana: Znanstveno in publi- cistično središče, 1990. Repe, Božo. Slovenci in federacija v času od Titove smrti do plebiscita o neodvisnosti Slovenije. V: Čepič, Zdenko (ur.), Nećak, Dušan (ur.) in Stiplovšek, Miroslav (ur.). Mikužev zbornik. Ljubljana. Fi- lozofska fakulteta, 1999, str. 229–248. Režek, Mateja. Iz Komunistične partije v Zvezo komunistov. V: Fischer, Jasna (ur.) idr. (ur.). Slovenska novejša zgodovina 1848–1992. Lju- bljana: Mladinska knjiga in Inštitut za novejšo zgodovino, 2005, str. 941–943. Režek, Mateja. Politični zastoj. V: Fischer, Jasna (ur.) idr. (ur.). Sloven­ ska novejša zgodovina 1848–1992. Ljubljana: Mladinska knjiga in Inštitut za novejšo zgodovino, 2005, str. 956–961. Režek, Mateja. Program ZKJ. V: Fischer, Jasna (ur.) idr. (ur.). Slovenska novejša zgodovina 1848–1992. Ljubljana: Mladinska knjiga in In- štitut za novejšo zgodovino, 2005, str. 991–993. 369 Režek, Mateja. Spopad dveh usmeritev. V: Fischer, Jasna (ur.) idr. (ur.). Slovenska novejša zgodovina 1848–1992. Ljubljana: Mladinska knjiga in Inštitut za novejšo zgodovino, 2005, str. 993–998. Režek, Mateja. Začetki delovanja Socialistične zveze delovnega ljud- stva. Prispevki za novejšo zgodovino, XXXVI, 1996, št. 1–2, str. 121–131. Rhodes, R. A. W. Executives in Parliamentary Government. V: Rho- des, R. A. W. (ur.), Binder, Sarah (ur.) in Rockman, Bert A. (ur.). The Oxford Handbook of Political Institutions. Oxford: Oxford University Press, 2006, str. 323–343. Ribarič, Miha. Delegatski sistem kot sredstvo integracije dela in poli- tike. Teorija in praksa, 15, 1978, št. 10, str. 1133–1153. Ribarič, Miha. Prve izkušnje novega skupščinskega sistema. Teorija in praksa, 11, 1974, št. 9–10, str. 886–897. Ribičič, Ciril. Aktuelne polemike o ustavnoj koncepciji jugoslavenske federacije. V: Ribičič, Ciril (ur.) in Tomac, Zdravko (ur.). Federali­ zam po mjeri budućnosti. Zagreb: Globus, 1989, str. 21–95. Ribičič, Ciril. Razvoj skupščinskega sistema v SFRJ s posebnim ozirom na delovanje izvršilne funkcije. Ljubljana: Pravna fakulteta v Lju- bljani, 1978. Ribičič, Ciril. Skupščinski sistem. Pravnik, 26, 1971, št. 4–6, str. 163– 177. Richers, Julia. Die Resonanz der Revolution in der Welt. V: Haumann, Heiko (ur.). Die Russische Revolution 1917. Köln, Weimar, Wien: Böhlau Verlag, 2007, str. 87–98. Riker, William H. Federalism. V: Greenstein, Fred I. in Polsby, Nelson W. (ur.). Handbook of Political Science. Governmental Instituti­ ons and Processes. Reading: Addison-Wesely Publishing Com- pany, 1975, str. 93–172. Rogowski, Ronald. Representation in Political Theory and Law. Ethics, 91, 1981, št. 3. Special Issue. Symposium on Theory and Prac - tice of Representation. Dostopno na: http://www.jstor.org/sta- ble/2380793 (10. november 2008). Rusinow, Dennison I. Marxism Belgrade Style. V: Bertsch, Gary K. (ur.) in Ganshow, Thomas W. (ur.). Comparative Communism. The Soviet, Chinese, and Yugoslav Model. San Francisco: W. H. Freeman and Company, 1976, str. 163–173. Sartori, Giovanni. Parties and Party Systems. A Framework for Analysis. Colchester: ECPR, 2005. 370 VIRI IN LITERATURA Sartori, Giovanni. The Theory of Democracy Revisited. Part One: The Contemporary Debate. Chatham, New Jersey: Chatham House Publishers, Inc, 1987. Schapiro, Leonard. The Communist Party of The Soviet Union. 2. iz- daja. London: Mathuen & Co, 1978. Schäfer, Michael. Luigi Sturzo as a Theorist of Totalitarianism. V: Ma- ier, Hans (ur.). Totalitarianism and Political Religion. Concepts for the Comparisson of Dictatorship. London in New York: Rou- tledge, 1997, str. 22–31. Schmitt, Carl. Tri razprave. Ljubljana: Študentska organizacija Uni- verze v Ljubljani, 1994. Schumpeter, Joseph. Capitalism, Socialism and Democracy. 5. izd. London: Routledge, 1996. Schüttemeyer, Suzanne S. Hierarchy and Efficiency in the Bundestag: The German Answer for Insitutionalizing Parliament. V: Cope- land, Gary W. (ur.) in Patterson, Samuel C. (ur.). Parliaments in the Modern World. Ann Arbor: The University of Michigan Press, 1997, str. 29–58. Selucký, Radoslav. Marxism, Socialism, Freedom. Towards a General Democratic Theory of Labour­Managed Systems. London in Ba- singstoke: The Macmillan Press, 1979. Seroka, James H. Legislative Recruitment and Political Change in Yu- goslavia. Legislative Studies Quarterly, 4, 1979, št. 1. Dostopno na: http:/ / jstor. org/ stable/ 439607 (14. oktober 2008). Seroka, James H. The Policy-Making Roles of the Yugoslav Federal As- sembly: Changes, Trends and Implications. The Western Political Quarterly 37, 1984, št. 3. Dostopno na: http://www.jstor.org/sta- ble/448440 (14. julij 2008). Shugart, Matthew S. Comparative Executive-Legislative Relationship. V: Rhodes, R. A. W. (ur.), Binder, Sarah (ur.) in Rockman, Bert A. (ur.). The Oxford Handbook of Political Institutions. Oxford: Oxford University Press, 2006, str. 344–365. Spehnjak, Katarina in Cipek, Tihomir. Disidenti, opozicija i otpor – Hrvatska i Jugoslavija 1945–1990. Časopis za suvremenu povjest, 39, 2007, št. 2, 225–297. Srdić, Milutin. Politička enciklopedija. Beograad: Savremena admini- stracije, 1975. Sruk, Josip. Delegatski skupštinski sistem. Zagreb: Informator, 1982. Sterne, Simon. Proportional Representation. V: Pitkin, Hanna F. (ur.). Representation. New York: Atherton Press, 1969, str. 73–83. 371 Strøm, Kaare. Parliamentary Democracy and Delegation. V: Strøm, Kaare (ur.), Müller, Wolfgang C. (ur.) in Bergman, Torbjörn (ur.). Delegation and Accountability in Parliamentary Democracies, 2003, str. 55–105. Oxford University Press, dostopno na www. oxfordscholarship.com (4. marec 2010). Strøm, Kaare, Müller, Wolfgang C., Bergman, Torbjörn. 2003. Parli- amentary Democracy: Promise and Problem. V: Strøm, Kaare (ur.), Müller, Wolfgang C. (ur.) in Bergman, Torbjörn (ur.). Dele­ gation and Accountability in Parliamentary Democracies, 2003, str. 2–32. Oxford University Press. Dostopno na: www. oxford- scholarship. com (4. marec 2010). Šnuderl, Makso. Uvod. V: Ustavna ureditev Jugoslavije. Ustava in ustavni zakon FLRJ ter ustava in ustavni zakon LR Slovenije. Lju- bljana: Gospodarski vestnik, 1959. Šnuderl, Makso. Zgodovina ljudske oblasti. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1950. T esten, Petra. T eoretični razmisleki o parlamentarizmu moderne dobe in njihovih navezavah s preteklostjo. Kje, kdaj, kako se je rodila ideja parlamentarizma? Abc različnih političnih sistemov in idej. V: Vogrinec, Barbara (ur.). Analiza razvoja slovenskega parla­ mentarizma. Ljubljana: Inštitut za civilizacijo in kulturo, 2005, str. 10–45. Thomas, Paul G. Parliament Scrutiny of Government Performance in Au- stralia. The Australian Journal of Public Administration 2009, št. 4. Tomac, Zdravko. Novi komunalni sistem. Zagreb: RANS »Moša Pi- jade« i NRO »Porodica i domaćinstvo«, 1990. Urbinati, Nadia. Condorcet‘s Democratic Theory of Representative Government. European Journal of Political Theory, 2004, št. 3. Ustavna ureditev Jugoslavije. Ustava in ustavni zakon FLRJ ter ustava in ustavni zakon LR Slovenije. 1953. Ljubljana: Gospodarski vestnik. Ustav Socijalističke federativne republike Jugoslavije sa Ustavima so­ cijalističkih republika i statutima autonomnih pokrajina. 1963. Novinske ustanove Službeni list SFRJ. Ustava Socialistične federativne republike Jugoslavije. Ustava Sociali­ stične republike Slovenije. 1974. Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije. Ustavotvorna skupština FNRJ. Ustavotvorni odbori. 1946. Stenografske beleške, 10. december 1945–4. januar 1946. Beograd: Izdanje na- rodne skupštine FNRJ. 372 VIRI IN LITERATURA Vanneman, Peter. The Supreme Soviet: Politics and the Legislative Process in the Soviet Political System. Durham: Duke University Press, 1977. Vasović, Vučina. Parlamentarizam i demokratija. V: Kranjc, Stane (ur.), Strmičnik, Berni (ur.). Parlamentarizem, dileme in perspek­ tive, zbornik referatov Politološki dnevi Ankaran 31. 5.–1. 6. 1991. Ljubljana: Slovensko politološko društvo, 1991, str. 14–36. Verney, Douglas V. Parliamentary Government and Presidential Go- vernment. V: Lijphart, Arend (ur.). Parliamentary vs. Presidential Government. New York: Oxford University Press, 2002, str. 31–47. Vlaj, Stane. Lokalna samouprava. Občine in pokrajine. Ljubljana: Za- ložba FDV, 1998. Vodopivec, Peter. Slovenski parlamentarizem v okvirih socialistične Jugoslavije. Komunistične skupščine v senci partije. V: Vogrinec, Barbara (ur.). Analiza razvoja slovenskega parlamentarizma. Lju- bljana: Inštitut za civilizacijo in kulturo, 2005, str. 258–297. Vodušek Starič, Jera. Prevzem oblasti 1994–1946. Ljubljana: Cankar- jeva založba, 1992. Ware, Alan. Political Parties and Party Systems. New York: Oxford University Press, 1996. Welch, David. Nazi Propaganda and Volksgemeinschaft: Constructing a Peoples‘ Community. Journal of Contemporary History, Under­ standing a Nazi Germany, 39, 2004, št. 2, str. 213–238. Dostopno na: http://www.jstor.org/stable/3180722 (31. januar 2011). Weber, Max. The Advent of Plebiscitarian Democracy. V: Mair, Peter (ur.). The West European Party System. New York: Oxford Uni- versity Press, 1990, str. 31–36. Weymans, Wim. Freedom through Political Representation. Lefort, Gauchet and Rosanvallon on the Relationship between State and Society. European Journal of Political Theory, 2005, št. 4. Dosto- pno na: http://ept.Sagepub.com/cgi/content/abstract/4/3/263 (10. november 2008). Winn, Ralph B. Lincoln‘s Dictionary. Thoughts and Statements. New York: Philosophical Library, 1959. Visme Williamson, Rene de. Fascist View of Representation. V: Pitkin, Hanna F. (ur.). Representation. New York: Atherton Press, 1969, str. 119–132. Young, Iris Marion. Inclusion and Democracy. Oxford: Oxford Univer- sity Press. 2000. 373 Zajc, Drago (ur.). Parlamentarno odločanje. (Re)parlamentarizacija v Srednji in Vzhodni Evropi. Funkcije novih parlamentov. Ljubljana: Založba FDV, 2000. Zajc, Drago (ur.). Razvoj parlamentarizma. Funkcije sodobnih parla­ mentov. Ljubljana: Založba FDV, 2004. Zajc, Drago (ur.). Slovenski parlament v procesu politične moderniza­ cije. Ljubljana: Državni zbor RS, 1993. 374 SEZNAM KRATIC 375 SEZNAM KRATIC 376 SEZNAM KRATIC AJ – Arhiv Jugoslavije AVNOJ – Antifašističko vijeće narodnog oslobođenja Jugoslavije (Protifašistični svet narodne osvoboditve Jugoslavije CK KPJ – Centralni komite Komunistične partije Jugoslavije DFJ – Demokratična federativna Jugoslavija FLRJ – Federativna ljudska republika Jugoslavija LFJ – Ljudska fronta Jugoslavije IB – Informativni bilten IPU – Interparlamentary Union JLA – Jugoslovanska ljudska armada JNOF – Jugoslovanska narodnoosvobodilna fronta KPJ – Komunistična partija Jugoslavije KPS – Komunistična partija Slovenije NKOJ – Narodni komitet oslobođenja Jugoslavije (Ljudski odbor osvoboditve Jugoslavije NOV – Narodnoosvobodilna vojna NPOJ – Narodnoosvobodilni partizanki odredi Jugoslavije OF – Osvobodilna fronta (slovenska) OZNA – Oddelek za zaščito naroda SFRJ – Socialistična federativna republika Jugoslavija SZDL – Socialistična zveza delovnega ljudstva USAOJ – Ujedinjeni savez antifašističke omladine Jugoslavije (Združena zveza protifašistične mladine Jugoslavije ZIS – Zvezni izvršni svet ZKJ – Zveza komunistov Jugoslavije ZNS – Začasna narodna skupščina ZN – Zbor narodov ZP – Zbor proizvajalcev ZRP – Zbor republik in pokrajin ZSJ – Zveza sindikatov Jugoslavije ZSSR – Zveza sovjetskih socialističnih republik ZZ – Zvezni zbor 377 IMENSKO KAZALO 378 IMENSKO KAZALO A Aarebrot, Fran 115, 117 Ágh, Attila 14 Albreht, Roman 270, 272, 273, 275 Almond, Gabriel A. 73 Ambrožič, Ladislav 197 Andrejev, Bane 171 Arendt, Hannah 111, 113 Arsov, Ljubčov 270, 273 Arter, David 22 B Bagehot, Walter 25 Bakarić, Vladimir 262, 263 Bakić, Mitar 172 Bastid, Paul 61 Bebler, Aleš 153, 155, 171 Berglund, Sten 115, 117 Bernik, Ivan 117 Bernstein, Eduard 80, 93, 94, 96 Bertsch, Gary K. 15, 118 Bilandžić, Dušan 15, 127, 129, 132, 202, 203, 206, 209, 224, 225, 234–237, 262, 266, 267, 269, 288, 290, 297, 298 Birch, Anthony 59, 61, 67, 69 Blondel, Jean 7, 58 Bodin, Jean 30 Borčić, Čedo 272 Borejsza, Jerzy W. 117 Brecelj, Marian 274, 275, 306, 309 Brezovšek, Marjan 128, 189, 228, 317, 318 Britovšek, Marjan 98, 100, 103 Brooker, Paul 107, 115, 116 Broz, Josip – Tito) 34, 79, 117, 119, 126, 127, 131, 132, 137, 139, 148, 150, 160, 161, 163, 177, 196, 206, 208, 212, 213, 219, 226, 234, 239, 240, 246, 254, 261–264, 290–293, 295, 297, 298, 309, 315, 317, 325, 326, 339, 351 Brunner, Otto 23, 31 Brutelles, George 213 Bryce, James 59 Brzezinski, Zbigniew 109, 111, 164 Bučar, Franc 117 Budge, Ian 67 Burg, Steven L. 298 Burke, Edmund 25, 62 C Carević, Miloš 170 Carter, April 224, 261–263, 267, 288 Churchill, Winston 131, 150 Cipek, Tihomir 117, 122, 297 Cohen, Joshua 67 Cohen, Lenard J. 217, 221, 222, 230, 251, 255, 284, 286 Cole, H. D. G. 60 Collin, Peter Hodgeson 24 Constant, Benjamin 30 Copeland, Gary W. 44 Crvenkovski, Krste 259, 271 Cvetković, Dragiša 122 Č Čavoški, Kosta 15, 117, 142, 154, 173, 175, 176, 202, 239, 254, 261, 298, 326 Čepič, Zdenko 136, 151, 268 Četković, Jovan 137 Čolaković, Radoljub 197 Čubrilović, Vasa 122, 149, 170 379 D Dabčević-Kučar, Savka 298 Dahl, Robert A. 57, 58, 67, 70, 71–73, 92 Damgaard, Erik 47 Davies, Norman 82, 108, 113, 222 Deželak Barič, Vida 126 Dimitrijević, Hadži-Todor 150 Dizdarević, Raif 331 Djilas, Milovan 114, 118, 137, 194, 210, 224–226 Djinjić, Zoran 146 Djordjević, Jovan 153, 154, 185, 186, 192, 214, 223, 226 Djukić-Veljović, Zlatija 85, 129, 310, 313 Dominguez, Jorge I. 73 Drnovšek, Janez 331 Dukanac, Savko 139 Duverger, Maurice 20, 53, 56 Džaja, Srečko M. 124 E Eldridge, Albert F. 41, 78 Elster, John 14 Engels, Friedrich 78–84, 91, 98, 99, 145, 152, 206, 208, 209, 248 F Femia, Joseph V. 10, 80,0 82–85, 87, 89-91, 95, 97, 99–102, 109, 110 Ferenc, Tone 130 Filipović, Sulejman 171, 184 Finer, H. 7, 13 Fink Hafner, Danica 14, 44, 53, 55, 106 Fish, Steven M. 51 Fishkin, James S. 67, 70, 92 Franko, Stanko 153 Friedrich, Carl J. 108, 111 Frol, Frane 171 Furet, François 78, 80, 141 G Gabrič, Aleš 106, 134, 135, 146, 203, 299 Ganschow, Thomas W. 15 Gašparič, Jure 9 Geršković, Leon 153, 155, 193, 218, 242 Globevnik, Josip 275 Goati, Vladimir 15, 102, 106, 312, 320, 321 Godeša, Bojan 147 Goričar, Jože 242 Gorjan, Bogo 270, 273 Gosnell, Harold Foote 62 Grad, Franc 21 Gramsci, Antonio 89–90 Grandja, Ivan 169 Greenstein, Fred I. 111 Gregorić, Pavle 171 Grol, Milan 134, 149, 195 Groombridge, Brian 52 Gurian, Waldemar 109, 164 H Haček, Miro 14, 106 Hadžipanzov, Blagoje 153 Hafner, Tone 171 Hague, Rot 22, 24, 27, 44 Harrop, Martin 22, 24, 27, 44 Has, Zdenko 273, 277, 278, 306 Hebrang, Andrija 171, 184 Held, David 10, 69, 70, 72, 75, 80, 85, 88, 92, 93 380 IMENSKO KAZALO Hirst, Paul 67 Hitler, Adolf 108, 111, 126 Hix, Simon 59 Hobbes, Thomas 30, 60 Hobson, Christopher 63 Hočevar, Franc 273 Huntington, Samuel 27, 29, 73 I Igličar, Albin 43 Ilić, Branislav 17, 129, 130, 132, 134, 136, 137, 141, 149, 151, 199, 201, 205, 230, 232, 240, 241, 283, 285, 288 Inkeles, Alex 108, 110, 111 Ivanič, Martin 203 Ivanovnić, Dragiša 273 J Jakob II 28 Jancar, Barbara 226 Jančar, Drago 114, 117 Janjić, Dušan 118, 189, 318 Jennings, Ivor 14, 29 Jeraj, Mateja 140 Joksimović, Dragić 134 Jovanović, Dragoljub 154, 162, 169, 174–176, 184, 185, 190, 193, 201 281 K Kant, Immanuel 20 Kardelj, Edvard 16, 17, 133, 135, 136, 138, 139, 141, 149, 153–155, 163, 165, 171–181, 183–189, 193, 194, 199, 209, 210, 214, 216, 233, 225–227, 233, 236–239, 242–244, 246, 249, 250–252, 259, 260, 262, 269, 273, 275, 291, 292, 293, 297, 300, 304, 305, 309, 317, 319, 321–326, 334, 339 Kasapović, Mirjana 79, 320 Kautsky, Karl 93-96 Kavčič, Stane 267, 298 Kermauner, Dušan 153, 155 Kidrič, Boris 163, 195, 209 King, Anthony 52, 117 Kirchheimer, Otto 54 Kitschelt, Herbert 14, 56, 78, 103, 104, 106, 118, 119 Knapp, Andrew 14, 21, 41, 44 Kocbek, Edvard 132, 171, 186, 196 Konstantinović, Mihail 153, 155 Korenberg, Allan 62 Korsch, Karl 88 Kosanović, Sava 169, 171, 187, 191 Koštunica, Vojislav 15, 142, 154, 173, 175, 175, 176, 202 Kraigher, Boris 265 Kraigher, Sergej 275, 305 Kranjc, Stane 9 Krašovec, Alenka 55 Krbek, Ivo 153, 190 Kristan, Ivan 202 Krizman, Hinko 138 Kroenig, Matthew 22, 51 Kveder, Dušan 139 L Lampret, Jože 171, 194 Laski, Harold 75 Lefort, Claude 58, 67, 110 Lehner, Detlef 79 Lenin, Vladimir Ilič 32, 60, 78, 82–84, 86–90, 94–104, 107, 109, 381 129, 154, 181, 189, 197, 206, 208–210, 224, 244, 248. Lešnik, Avgust 35, 37 Liebknecht, Karl 94 Lijphart, Arend 72 Linz, Juan J. 14, 52, 57, 58, 75, 78, 103, 105-118 Lipset, Seymur Martin 55, 73, 74 Lively, Jack 72 Locke, John 25, 30 Loewenberg, Gerhard 14 Lubej, Franc 171, 177 Lukács, Georg 88 Lukšič, Igor 146 Lupia, Arthur 64, 67 Luxemburg, Rosa 88, 94, 100 M Machiavelli, Niccolo 261 Maček, Vladko 153 Madison, James 30, 57, 58 Mandić, Gligorije 194 Manin, Bernard 14, 21, 55, 63, 70 Mansbridge, Jane 61 Marinko, Miha 184, 186, 195, 239, 242, 250 Marolt, Mihael 331 Martin, W. Lanny 49, 52 Marx, Karl 10, 60–113, 145, 152, 206, 208–210, 236, 244, 248, 305, 345, 350 Maslarić, Božidar 172 Matsusaka, John G. 67 Mattei, Paola 52 McClelland, J. S 80, 96, 100, 101 McLellan, David 88, 89, 94 Mény, Yves 14, 21, 41, 44 Merkx, Gilbert W. 115 Mezey, Michael, L. 10, 14, 15, 22, 44, 47, 75, 78, 241, 242, 337, 348 Mihailović, Dragoljub 125, 131 Mijušković, Radovan 195 Mill, John Stuart 25, 30, 31, 69, 70, 72-75 Mohl, Robert von 31 Molotov, Vjačeslav 126 Moskovljević, Miloš 168, 178, 185, 191, 193, 216 Muidović, Zehra 251 N Nelson, Daniel 10, 15, 111, 198, 221 Nešović, Slobodan 17, 134, 138, 152, 155, 160, 162–165, 168, 171, 179, 181, 183, 187, 188, 194–198 Neumann, Franz 109 Newell, James L. 44 Nikezić, Marko 298 Nikolić, Pavle S. 32, 33, 35, 140, 142, 200, 221, 222, 223, 230, 282, 283 Nohlen, Dieter 23, 33 Norris, Pippa 55 Norton, Philip 14, 22, 26, 28, 41, 45 O Olson, David M. 14, 44, 45, 17 P Packenham, Robert A. 41 Pannekoek, Anton 88, 89 Patterson, Samuel C. 44 Pavlović, Pavle 152 Perović, Latinka 298 382 IMENSKO KAZALO Perovšek, Jurij 127 Pesek, Rosvita 106 Petranović, Branislav 17, 122, 123, 126, 129, 131, 141, 142, 146, 206, 212, 219, 225, 234, 237, 263, 266, 268, 287, 288, 298 Pijade, Moša 129, 133, 162, 172, 174, 175, 178–182, 187, 190, 199–201, 212, 219, 241 Pikalo, Jernej 68 Pirjevec, Jože 117, 122, 124, 131, 175, 182 Pirker, Pero 298 Pitamic, Leonid 60 Pitkin, Hanna F. 60, 61, 66 Pizzorno, Alessandro 56, 57 Pleterski, Janko 127 Plotke, David 65 Pollak, Johannes 59, 62, 66 Polsby, Nelson W. 22, 44, 111 Prinčič, Jože 235, 266 Prodanović, Jaša 170, 171, 175, 176, 180, 186, 187, 191, 193, 196 Prunk, Janko 8, 53, 94, 106, 117, 127 Puhovski, Žarko 79, 80 Pusić, Vesna 106, 117 R Ramet, Sabrina P . 14 Rangus, Marjetka 8 Ranković, Aleksandar 114, 224, 239, 262, 263, 264, 267 Remmer, Karl L. 115 Repe, Božo 106, 146, 149, 255, 292, 317, 318, 326 Režek, Mateja 213, 224, 238, 240, 242 Rhodes, R. A. W. 48, 49 Ribar, Ivan 134, 163, 179 Ribarič, Miha 102, 310, 315 Ribbentrop, Joachim von 126 Ribičič, Ciril 126 Richers, Julia 103 Riker, William H. 189 Robespierre, Maximillen 34 Rogowski, Ronald 61, 62, 69, 311 Rokkan, Stein 55 Rousseau, Jean Jacques 34, 60, 99, 159, 199 Rožič, Marjan 275 Rubež, Radivoje 272 Rus, Josip 163, 171, 177, 178– 180, 186, 192, 193, 196, 197, 201 Rusinow, Dennison I. 206 S Sartori, Giovanni 40, 56, 58, 67, 68, 70, 72, 73, 75, 91, 108, 115, 145, 146 Schäfer, Michael 108 Schapiro, Leonard 101, 102 Schmitt, Carl 68 Schumpeter, Joseph 68, 69, 73 Schüttemeyer, Suzanne S. 45, 52, 55 Sekić, Radulej 258 Selimi, Bajram 271 Selucký, Radoslav 90, 91 Seroka, James H. 10, 144, 198, 221, 233 Shugart, Matthew S. 48, 49 Simić, Vladimir 160, 169, 176, 179, 182, 190, 192, 193, 199 Spehnjak, Katarina 117, 297 Smiljanić, Miloš 194, 196 383 Srdić, Milutin 23, 33 Sremec, Zlatan 171 Sruk, Josip 23, 33, 34, 37, 140, 213, 222 Stalin, Josif 78, 79, 81, 102, 108, 110, 111, 114, 115, 118, 131, 156, 181, 182, 183, 197, 209, 210 Stepan, Alfred 14, 52, 57, 78, 103, 108, 112, 116-118 Sterne, Simon 62 Stjepanović, Nikola 153, 155 Stojadinović, Milan 122, 135 Strobl, Majda 275 Strøm, Kaare 29, 39, 40, 49, 60, 64, 312 Š Šatev, Pavel 195 Šatorov, Metodije 126 Šentjurc, Lidija 242, 272 Škare, Stanko 163 Šnuderl, Makso 165, 171, 172, 177, 181, 182, 184, 186, 189, 191, 193, 198, 199, 202, 207, 215, 216, 219, 224, 227, 242 Šubašić, Ivan 131, 136, 150, 195 T Testen, Petra 23 Tito → Broz, Josip Todorović, Mijalko 258, 282, 285, 299, 304, 309 Tomac, Zdravko 236 Tomšič, Vida 242, 248, 249, 275 Toplak, Cirila 8 Tripalo, Mika 262, 298 Trocki, Leonid 110 U Urbinati, Nadia 43, 63, 65, 66 V Vanberg, Georg 49, 53, 55 Vanneman, Peter 10, 15, 36, 141, 168, 181, 182 Vasović, Vučina 8 Verba, Sidney 73 Verney, Douglas V. 25, 39 Vidmar, Josip 150, 160, 162, 163, 179, 197, 243 Vilfan, Marija 243 Visme Williamson, Rene de 60 Višinski, Andrej 113 Vlaj, Stane 238 Vodopivec, Peter 8, 172 Vodušek Starič, Jera 114, 133, 137, 148–151 Von Beyme, Klaus 13, 14, 20, 24, 25, 27, 29, 30, 33, 34, 39, 40, 48, 53, 56 Vrabič, Olga 273 Vratuša, Anton 273 Vujasinović, Todor 171 W Wallstonecraft, Mary 75 Ware, Alan 54, 57, 75 Weber, Max 54, 58 Weiner, Myron 53 Welch, David 155 Weymans, Wim 59, 67 Winn, Ralph B. 24 Y Young, Iris Marion 65, 66 384 IMENSKO KAZALO Z Zajc, Drago 24, 41, 43–46, 52, Zečević, Momčilo 17, 122, 123, 129, 141, 212, 219, 287 Zečević, Vlado 171 Zeković, Veljko 270 Zinovjev, Grigorij Jevsejevič 103 Ž Živković, Svetislav 139 385 BESEDA O AVTORICI Marjetka Rangus, rojena leta 1983 v Novem mestu, je študirala politologijo na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, kjer je leta 2011 doktorirala na temo parlamenta- rizma in socialističnega političnega sistema v drugi Jugoslaviji. Študijsko se je izpopolnjevala na Univerzi v Salzburgu. Njeno raziskovalno delo, v katerem združuje politološki in zgodovin- ski pristop, obsega predvsem proučevanje političnih sistemov, s poudarkom na legislativnih organih. Objavila je več študij na temo Državnega zbora, socialističnega skupščinskega sistema Jugoslavije, Evropske unije in slovenskih političnih strank. Od leta 2011 je zaposlena na Fakulteti za turizem v Breži- cah, ki je del Univerze v Mariboru. Kot docentka predava soci- ološke in politične aspekte turistične dejavnosti. Od tedaj svoje raziskovalno delo prenaša tudi na področje raziskav v turizmu, rezultate dela pa je objavila v različnih domačih in tujih revijah ter jih redno predstavlja na znanstvenih konferencah. 386 PREDGOVOR 387 V ZBIRKI ŽE IZŠLO 1. Jurij Perovšek. Na poti v moderno : poglavja iz zgodovine evrop­ skega in slovenskega liberalizma 19. in 20. stoletja. Ljubljana 2005. 2. Bojan Godeša. Slovensko nacionalno vprašanje med drugo sve­ tovno vojno. Ljubljana 2006. 3. Aleš Gabrič. Šolska reforma 1953–1963. Ljubljana 2006. 4. Damijan Guštin. Za zapahi : prebivalstvo Slovenije v okupatorjevih zaporih 1941–1945. Ljubljana 2006. 5. Peter Vodopivec. O gospodarskih in socialnih nazorih na Slovens­ kem v 19. stoletju. Ljubljana 2006. 6. Mojca Šorn. Življenje Ljubljančanov med drugo svetovno vojno. Ljubljana 2007. 7. Vida Deželak-Barič. Komunistična partija Slovenije in revolu­ cionarno gibanje 1941–1943. Ljubljana 2007. 8. Žarko Lazarević, Aleksander Lorenčič (ur.). Podobe moderniza­ cije : poglavja iz gospodarske in socialne modernizacije Slovenije v 19. in 20. stoletju. Ljubljana 2009. 9. Jurij Perovšek. »V zaželjeni deželi« : slovenska izkušnja s Kralje­ vino SHS/Jugoslavijo 1918–1941. Ljubljana 2009. 10. Žarko Lazarević. Plasti prostora in časa : iz gospodarske zgodovine Slovenije prve polovice 20. stoletja. Ljubljana 2009. 11. Ervin Dolenc. Med kulturo in politiko : kulturnopolitična razha­ janja v Sloveniji med svetovnima vojnama. Ljubljana 2010. 12. Jurij Hadalin. Boj za Albanijo : propad jugoslovanske širitve na Balkan. Ljubljana 2011. 13. Maja Gombač. »Modni pêle mêle« slovenske družbe med svetov­ nima vojnama. Ljubljana 2011. 388 14. Eva Mally. Slovenski odpor : Osvobodilna fronta slovenskega naroda od 1941 do 1945. Ljubljana 2011. 15. Aleksander Lorenčič. Prelom s starim in začetek novega : tranzi­ cija slovenskega gospodarstva iz socializma v kapitalizem (1990­ 2004). Ljubljana 2012. 16. Jurij Perovšek. Samoodločba in federacija : slovenski komunisti in nacionalno vprašanje 1920–1941. Ljubljana 2012. 17. Jure Gašparič. Državni zbor 1992–2012 : o slovenskem parlamen­ tarizmu. Ljubljana 2012. 18. Peter Vodopivec. Francoski inštitut v Ljubljani 1921–1947 / L ‘institut français de Ljubljana 1921–1947. Ljubljana 2013. 19. Jože Prinčič. Pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti 1945–1991. Ljubljana 2013. 20. Jurij Perovšek. O demokraciji in jugoslovanstvu : slovenski libera­ lizem v kraljevini SHS/Jugoslaviji. Ljubljana 2012. 21. Vlasta Stavbar. Politik Vekoslav Kukovec : politično delovanje do leta 1918. Ljubljana 2014. 22. Alenka Kačičnik Gabrič. To smemo že tako dolgo : kmečke služ­ nosti in njihova odprava. Ljubljana 2014. 23. Andrej Studen. Neprilagojeni in nevarni : podoba in status Ciga­ nov v preteklosti. Ljubljana 2015. 24. Meta Remec. Podrgni, očedi, živali otrebi : higiena in snaga v dobi meščanstva. Ljubljana 2015. 25. Žarko Lazarević. Spremembe in razmišljanja : gospodarsko­ zgodovinske refleksije. Ljubljana 2015. 26. Žiga Koncilija. Politično sodstvo : sodni procesi na Slovenskem v dveh Jugoslavijah. Ljubljana 2015. Več o publikacijah Inštituta za novejšo zgodovino na: http://www.inz. si/razpoznavanja.php Cena: 25,00 EUR