232 Dopisi. Iz Kopra v Istri. [Pridelek svile in cena semena. Šolsko nadzorstvo. Narodne zadeve.) Kokonov japaneškega semena se je pripeljalo letos v Koper 219 centov in 81 funtov, cent po 80 kr. do 1 gold. 40 kr. Kokonov domačega semena je bilo 114 centov in 20 funtov, cent po 1 gold. 50 kr. do 2 gold. 20 kr. Vsega skup je bilo tedaj 334 centov. Lani je bilo vsega skup samo 140 centov in 72 funtov, tedaj smo letos za 193 centov in 28 funtov na boljem. Crviči japaneškega izvirnega semena, tudi oni prvega zaroda, bili so vsi zdravi, — crviči japaneškega druzega, tretjega zaroda in crviči domačega semena skor vsi bolni, le malo se jih je zapredlo. Nekaj nam je bilo letos krivo tudi neugodno vreme; deževalo je zadnje dni majnika, prve dni junija pa je bilo prav mrzlo. Prodajo se kokoni v Kopru (Capodistria) prav lahko, ker imamo 3 lepe predilnice. *) Cena je bila nektere dni prenizka* Videl sem jokati se revne kmetice, rekši, da „še perje mi ni plačano"! Istrani, sadite murbe, da bote imeli svoje perje; priskrbite si pri skušenih svilorejcih zdravega semena, in gotovo si bote s svilorejo opomogli! Se nekaj. Ljudske in realne šole v Istri so dobile nadzornika in njegove pomočnike. Nadzornik je g. Mihovil Klaič, mož učen, značaj en, rodoljub z dušo in telesom, ki se že več let vojskuje za svoj narod v dalmatinskem deželnem zboru. Kakor nas je napolnil z radostjo glas njegovega imenovanja, tako nas je zopet osupnil glas, da bo gosp. Klaic težko prevzel odločeno mu mesto v Istri.**) Od njega smo se nadejali rešenja; ako nas zapusti, propali bomo, ker vri-nuli nam bodo kakega Lahona. Pomočniki Klaičevi so: g. Favento in Babuder, učitelja v Kopru, g. Nieder-korn, učitelj v Rovinju, in dr. Nazor iz Lušinja. Prvi trije so očiti slavofagi, četrti najbrže ni bolji od prvih, ker Lušinj je pravo gnjezdo odpadnikov. Al vse to nas ne straši, samo da nam Klaič ostane! Sploh gre v Istri vse rakovo pot. Tudi tega, kar imamo, ne znamo ceniti. F. R. je za letos sestavil in s pomočjo poreškega in tržaškega škofa nasvitlo izdal narodni koledarček. Res, da ni bilo mojstersko delo, al bil je tudi pohleven in ponižen, ter se je lepo priporočal rodoljubom rekoč: „Bratje, ne pustite me drugo leto na cedilu; pero v roko in pišite, da tako podamo narodu dobro in podučno knjigo"! Vse zastonj; oglasila sta se do sedaj samo dva vrla bogoslovca iz Gorice in prečastiti poreški škof; vsi drugi — sladko spavajo, in zato bo tudi „Koledarček" zaspal. Lahko je pri poliču vina jokati se po novinah: Slovenci, spomnite se nas, Hrvati ne zapustite nas, to je, duše v vicah pomagajte nam! Al vekanje po novinah nas ne bode spravilo naprej, ne bode nikdar probudilo našega naroda. Bratje, pustimo jok in stok, ter raji delajmo, da kaj storimo za narod! Iz Krope 17. julija. J. Z. (Nebne prikazni.) V četrtek 8. t. m. napotim se ob štirih zjutraj iz Homca proti Kropi, kamor sem potoval na počitnice. Jutro je lepo. Vendar pa je bilo nebo, zlasti proti vzhodu, z neko čudno črnkasto meglo prepreženo. Krasen je bil ta dan solnčni vzhod. Vedno oziral sem se proti vzhodu, kjer se je solnce iz une črnkaste megle vedno više in više dvigalo. Bilo pa je solnce videti krvavo in neke tako čudne megle so ga obdajale, da očesu prav nič ni težko delo, ako je človek tudi 5 minut neprestano va-nj gledal. Zdelo se mi je, da gledam luno, a ne solnca, tako zelo je bila svitloba solnčna po unih meglah zmanjšana. In res sem še tisti dan slišal, da sta se dva precej „civilizirana" gospoda o solčnem vzhodu prepirala, ter prvi nju trdil, da vzhaja luna, a drugi dajal *) To nam je živa priča, da predilnica je tudi na Kranjskem nam prva potreba. Vred. **) Po razglasu rodoljubnega g. Klaič-a v Kastvi nikakor ne vzame on te službe, ker tako imenovanje, ki njega jemlje domovini svoji pa ga tira v drugo deželo, žali narodno-politični čut njegovega naroda. Vred. 233 solncu prvo mesto!! Kteri izmed teh dveh gospodov je imel prav — to lahko sodi „Novični" čitatelj! — Moje potovanje ta dan bilo je prav težavno, ker dan je bil nekako čudno soparen. Popoldne, bilo je okoli poli treh, počasi prisopiham od Naklega proti Bistrici. Tu se mahoma zasliši pri popolnoma jasnem nebu neko čudno bobnenje pod nebom in kmalu potem začne hitro po vrsti pokati kot da bi kdo s puško streljal. Bil je menda to meteor, kakor^ vam je tudi gosp. Robič v zadnjem listu „Novic" iz Šenčurja o enacem prigodku poročal. Zenjice, ki so na polju žito žele, so proti nebu boječe gledale, ne vede, kaj da to pomeni. Živa potreba bi res bila, da bi se v ljudskih šolah prav po domače razlagal nauk o naravoznanstvu. Iz Kranja. — Na našo gimnazijo dobimo za učitelja naravopisja in računstva Groričana gosp. Fr. Kra-san-a, ki je dozdaj bil namestni učitelj na gimnaziji goriški. v Iz Čateža. — „Danici" se piše, da je ponoči od 12. do 13. dne t. m. bila čisto vsa cerkev oropana; le do monstranice niso mogli tolovaji. Ljudstvo je revno, — še za sol nima, cerkev pa tudi nima nič premoženja. Gospod fajmošter prosi milodarov. Iz Zadloga 14. julija. —er. (Prikazni na solncu.) Več kot 10 dni, ko sem imel opravilo na vrhuncih kranjskih hribov v okraju Idrijskem, celi dan ni bilo videti solnca; zakrivala ga je dimnica. Le pri izhodu za malo časa se je videl kot v zagrinjalo zavita ognjena krogla, in 10. dan t. m., predno se je mračiti začelo, videl sem in tamošnji hribovci z menoj solnčno tarčo temno-rdečo, ki se je krog in krog vrtila in to čedalje hitreje; iz sebe pa je metala na vse strani ravnopotezne žarke, dokler ni obstala. Zdaj pa je iz solnčne krogle začelo kot blisk hitro vtrinjati se tisoč in tisoč temno-plavih krogelj tako velicih kakor solnčna tarča; od za-pada proti izhodu na Zadloško planino (skor eno uro daleč) so švigale gori in doli, dokler niso zginile. Kakih «8 minut smo gledali to čudno prikazen, ki je čedalje bolj pojemala, dokler ni popolnoma prestala, ko je soince zatonilo za greben gorovja. Iz Iga 19. julija. / — Človek, ki v istem kraji živi, od kodar „Tagblatt" svoje dopise prinaša, pač naj lože spoznava, da je „Tagblattu" ravno tako lahko zlagati se kakor pajku kako muho zadaviti. Predno „Tagblattove" laži o njegovem spisu od 12. dne t. m. iz našega kraja prerešetam in ovržem, naj vam ljube „Novice" popred popišem na tanko, kaj in kako da se je pri nas godilo v nedeljo 11. julija. — Naši fantje so si omislili prav lepo narodno zastavo, kakoršnih so na taboru v Vižmarjih več videli. Imeli so sicer že tudi na taboru svojo zastavo, al bila je le majhna, kajti omislili si si jo še le zadnjo uro, ko so se že na tabor podali. Ker so pa tam videli krasne zastave, so spoznali, da njihova zastava ni dostojna, toraj so precej sklenili, napraviti si novo lepšo — in tako se je tudi zgodilo. To novo zastavo so ljubljanske Slovenke v veliko veselje našim rodoljubnim fantom obdarovale z lepim dragocenim trakom. Gosp. Pajik je kmalu izvedel, da so si naši fantje omislili narodno zastavo, a to ga je jako vznemirilo; ga li barve tako bleščijo, da jih kar videti ne more? Kako da se taka bolezen imenuje, ne vem, ker nisem zdravnik. Ljudje pravijo, da je v Ljubljani pri vas še več takih gospodov, ki se bojijo, da ne bi v pogledu narodnih barv oslepili, kterih oko pa da z radostjo se ozira v barve zastave ljubljanskih turnarjev in v barve „schwarz-roth-golden". Našim ljudem pa kakor vsakemu domoljubu so belo-modro-rdeče zastave še prav zato v srce priljubljene, ker presvetli cesar Ferdinand I. so te barve leta 1836. o reviziji deželnih grbov za naše deželne barve okii- cati blagovolili in take so še danes. Če gosp. Pajik morebiti tega ne ve, naj bere „Novice" od 1848. leta, in da mu prihranimo sitni trud, mu citiramo dekret c. k. dvorne kancelije od 31. oktobra 1836. 1. št. 21911 in 28581. Že v nedeljo 4. dan t. m. nam je gosp. Pajik poslal 10 žandarjev pod poveljstvom gosp. Slibarja ia priča Flaka na Ig, — al ne zato, da bi nas varovali, kakor je nekdaj treba bilo, divjih Turkov, ki so pohištva palili, žene in otroke v sužnost odpeljevali, ampak zato, ker je izvedel, da hočejo prijazne ljubljanske Slovenke lep trak naši zastavi prinesti, in jo s krasnim vencem ovenčati. Možje pripovedujejo, da sta se bila g. S. in birič v gostilnici navzela take „židane volje", da so se Ižanci jima prav iz srca smejali. V taki „ži-dani volji" pa se človek lahko kaj prehiti ali kaj stori, kar potem obžaluje. Toraj prosimo gosp. Pajka, kadar nam pošlje svoje ljudi, naj jim naroči, da se ne zgodi kaka nesreča. — Pripeljali so se 4. dne t. m. Slovenke iz Ljubljane in v hiši so privezale zastavi darovani trak, žandarji pa so se iz bližnjega griča ozirali proti hiši, kedaj da se bo zastava prikazala iz hiše, menda da bi jo zgrabili. Al fantje niso prinesli ven iz hiše zastave, tako, da so žandarji, ki so radovedni, kakor vsak drug človek, morali v hišo iti, da so videli zastavo ia trak, ktero jim je fant, ki ima zastavo spravljeno, z veseljem razkazoval; všeč jim je bila tako, da so rekli, da je lepa, krasna. To se je tukaj godilo v nedeljo 4. dne t. m. — Med tednom spet nismo videli nobenega žandarja, in zastava je mirno ležala v hiši, v kteri je spravljena — le fantje so tu pa tam pripovedovali, kako lepa da je njihova zastava, kako lep je trak, ki so ga iz Ljubljane dobili. Zato so ljudjč prosili, naj jim fantje zastavo očitno pokažejo — a noben od njih ni vedel, da zastave brez potrebnega dovoljenja ne smejo očitno nositi. Vedeli so sicer, da je g. Pajik naroČil srenj-skim možem, fantom zastavo vzeti, kakor hitro jo očitno pokažejo, in da je rekel, da fantje zastave ne smejo očitno nositi; al oni so mislili, da jim g. Pajik le zato to prepoveduje, ker mu je narodna zastava trn v peti; pa tega niso vedeli, da je po postavi prepovedano, brez dovoljenja zastavo očitno nositi. — Prišla je zopet nedelja 11. t. m. — 6 žandarjev je hodilo sem in tje po vasi; ljudje pa so se nevoljno popraševali, kako to, da toliko žandarjev po vasi postopa, ko jih čisto nič treba ni, — pozimi pa, ko so rokonači se nad Tomišljem na Krimu vgnjezdili, po kočah in žitnicah kradli, in celo živino iz hleva kradli, takrat pa ni bilo skor nobenega žandarja videti! Ker so tisti, ki so za napravo zastave kaj podarili, fante le prosili, da bi jim vendar enkrat zastavo pokazali, in ker so fantje mislili, da ni prepovedano, jim jo pokazati, je vzel županov sin zastavo in jo brez vsega hrupa nesel iz enega konca vasi, ker v najzadnji hiši proti Turjaku je zastava spravljena, skozi vas. Spremilo je nekaj fantov zastavo, kterim so se v vas grede pridružili še drugi, posebno pa radovedni otroci in ženske. Tako so prišli do sredi vasi mirno do županove hiše, kar na enkrat jim pot zagradijo žandarji; stopili so na cesto, napeli peteline, namerili svoje puške na prihajočo trumo in bliže stoječim bodala na prsi naslonili ter zaklicali: „Halt! ihr verfluchten Schweine, ihr krainischen Esel!" — Vsi so obstali, in ker so mislili, da jim žandarji hočejo zastavo vzeti, so le rekli: „Zastava je fantovska, mi je ne damo" — bliže stoječi pašo svoje razgaljene prsi nastavili žandarjem ter jim rekli: „Prebodite nas, če imate pravico mirne ljudi prebadati!" Zastavonoša pa, na kterega so bile še posebno puške z napetimi petelini in z nataknjenimi bodali obrnjene, poklekne, položi klobuk zraven sebe na tla, se ozre proti nebu ter reče mirno pa resnobno; „Zastava je fantovska; jaz za-njo dam kri in življenje: 234 živ je ne izpustim, toraj ustrelite me!" Na to je rekel neki doslužen vojak: „Jaz tudi poznam vaše postave, 3 stopinje stopite nazaj, da se more zastava v stran nesti." Birič Kutzler, kterega naše ljudstvo ne sovraži tako ko biriča Flaka, je tolažil žandarje: „kaj hočete jim? vsaj to so mirni ljudje; jaz sem bil že ob vsaki uri tukaj po dnevi in po noči, in noben mi še ni nikoli nič zalega storil". In tudi eden žandarjev, ki nekoliko slovensko razume, je tolažil svoje tovarše, ki menda le (!) nemški znajo, da so potem nekoliko odstopili. Na to je zopet zastavonoša vstal in na županove besede, da naj zastavo v stran nese, jo je mirno nesel v bližnjo županovo, toraj domačo hišo. Zandarji so hišo obstopili. Ljudje, kterih se je na cesti pred hišo veliko zbralo zato, ker počil je glas po vasi, da so fantom zastavo strgali, pa so klicali: „zastava je naša, mi jo hočemo ven imeti, da se nese nazaj v tisto hišo, kjer je sicer spravljena". Zandarji so hoteli, da bi jo skoz okno ven podali; al zastavonoša je rekel mirno pa določno : „kjer je zastava noter v hišo prišla, tam bo tudi ven šla", in po teh besedah jo je nesel po vasi doli zopet v tisto hišo, kjer jo je popred vzel. Spremili so ga nazaj večidel otroci — le še pri eni hiši, kjer je nekoliko mož stalo, je še malo postal, da jim jo je pokazal. Ljudstvo se je mirno razšlo — ob 9. uri zvečer že ni bilo nobene žive duše na ulicah več — vse je bilo že tiho in mirno. — Vse to se je na tanko tako godilo, kakor sem Vam popisal — in vendar smo imeli zavoljo te dogodbe, ko žandarjem nikdo ne ene žalbesede rekel ni, ampak le oni so nas z „Schweine" in „Esel" pitali, skoz en teden 25 vojakov na Studencu. Pa bote morebiti rekli: Se je že še kaj posebnega druzega godilo, drugače pa bi vojakov ne bili dobili. Jaz pa pravim , zakaj da smo imeli vojake: tega sami ne vemo; to ve le ljubi Bog in pa g. Pajik. Za gotovo se pripoveduje to-le: Ko se je ljudstvo že razšlo in ni bilo nobene nevarnosti več, je prvi naš srenjski svetovalec, čegar očetovska skrb bi nam rada darovala cel regiment vojakov, poslal enega žandarja v Ljubljano po vojake. Ta je svojim visim poročal, v kaki veliki nevarnosti da so ostali zandarji na Studenci, da jih žugajo pobiti, da je punt na Studenci in Bog vedi kaj še! in ponoči ob dveh so prišli že vojaki — v popolnoma mirno vas. Nobenemu se še sanjalo ni, da pridejo vojaki; edini lju-beznjivi prvi svetovalec je to vedel. Tako je vse mirno spalo, da so vojaki tolkli na vrata in pri eni hiši so cel6 okinj vbili, da so spijoče ljudi izbudili. Kako da so vojake razdelili po hišah, in odgovor na „Tagblattov" popis „Bauernexcesse" Vam povem drugi pot. Kdor bode ta skozi in skozi resnični popis bral, mora se pač nehote spominjati nemškega pregovora: „mit Kanonen auf die Spatzen schiessen" — „s kanonami streljati vrabce". Iz Ljubljane. (Iz deželnega odbora) poslednjih dveh sej naznanjamo nektere važnejše reči. Ministrovo sporočilo, da se v Senožečah in Kostanjevici spet ustanovite c. kr. sodniji, se je v vednost vzelo. — Zarad stenografov za prihodnji deželni zbor seje potrebno odločilo. — Na pritožbo iz okolice ljubljanske, da že več Časa cigani nadleževajo varnost dežele, bo deželni odbor opomnil županije, naj ostro pazijo na vla-čugarje, vjamejo jih in okrajnim gosposkam izročijo, da jih iz dežele potirajo; ob enem pa se odbor obrne do dež. vlade, naj ukaže gosposkam, da v tem početji so s zandarji itd. na pomoč župan i jam, kakor postava veleva, in da naj se pozveda, kako je to, da se cigani pritepo tako deleč čez meje naše dežele, kajti ogersko ministerstvo noče za potiranje svojih ciganov v naših deželah nobenih stroškov prevzeti, trpeti jih mora tedaj le naš deželni zaklad, to je, dežela naša. Tudi zarad izvrševanja srenjske policije bode odbor podučil županije. — Službo sekundarja v ljubljanski deželni bolnišnici je dobil dr. Ambrožič, službo sistem, prak-tikanta pri deželnem odboru pa Ferd. O mej i c. — Pogodbo, po kteri občina Srednje vasi v Bohinu nekemu šlezkemu obrtniku prepušča pravico, da sme na srenjskem zemljišču glino (ilovico) kopati, je odbor potrdil; ali pa prevzame v gospodarstvo svoje zaklad normalnih šol, ki ga mu vlada ponuja, to prepušča deželnemu zboru. — (Zdrave svilne črviče) ste izredile Marija Bobe k v Ljubljani v streliščinah ulicah It. 81 in Jera Ravnikar na Vačah poleg Litije štev. 30. To kovicam" po natanjčni preiskavi naznanja gosp. Šolmajer onim, ki želijo zdravega semena. — (Nas rojak gosp. Franc Povse), našim bralcem dobroznani pisatelj kmetijskih reči, ki je z izvrstnim vspehom na velikem c. kr. kmetijskem učilišču (akademiji) v ogerskem Altenburgu dovršil študije, je za učitelja kmetijstva v slovenskem jeziku na novo osnovani goriški kmetijski šoli izvoljen. Deželni odbor goriški si je v g. Povše-tu pravega moža izbral. Šola se, kakor „Domovina" piše, začne v jeseni. — (Iz »Matice".) Odsek za izdavanje knjig je imel 16. t. m. tehtne pomenke: a) oJovanVesel-Koseski-jevih pesmih, kterih je razun dodelane „Mesinske neveste" s prav ginljivim pismom poslal 60 še nikjer natisnjenih s pristavkom, da „Matici" to in vse drugo, kar jej bode kmalu poslal, prepušča brez honorara in da za-nje želi le 3 iztiske in blag spomin Slovenije, ktero prav prisrčno ljubi čas svojega dolzega življenja. Slava! — b) o izdanji „popularne Jirsikove dogmatike" (verne), ktero je odbor na svetlo dati sklenil že v IX. odborovi seji 19. decembra 1867. leta, — in c) o Stanko Vrazovi zapuščini in g. Macunovem dopisu v „Slov. Nar." št. 81. — O Koseški j evi pošiljatvi je odsek sklenil prisrčno zahvalo za velecenjeni rokopis poslati g. Koseskiju z zagotovilom, da se mu spolnijo želje, namreč da se pesmi natisnejo prav tako, kakor so pisane in da hoče Matica počakati z izdavo, dokler jej ne pošlje tudi druge obljubljene polovice. — O „verni" se je sklenilo, g. dr. Ulago, ki je prvi nasvetoval to knjigo, prositi, da blagovoli Matici preskrbeti rokopis, da se morda že v prihodnji seji predloži in priporoči odboru* — O tretji točki je bilo sklenjeno g. Macuna prositi, da blagovoli poslati St. Vrazove spise, ktere on hrani in pove, koliko nagrade zahteva za svoj trud o vredo-vanji teh spisov ter da odsek javno razjasni spisek v „Slov. Nar." o Matičinem odboru in njegovem tajniku in zavrne krivično očitanje njegovo. — (Dramatično društvo) je imelo, kakor smo zadnjič omenili, svoj drugi redni občni zbor 11. julija, kterega se je vdeležilo okoli 40 ljubljanskih udov, med njimi tudi več gospodičin in nekteri vnanji po poslanih volilnih listkih. Prvosednika namestnik g. M urni k pozdravlja s kratkim ogovorom skupščino in razloži, zakaj ni bilo mogoče sklicati zbor že prej. — O delavnosti društva poroča najprej tajnika namestnik g. Nolli, od odbora v seji 10. junija naprošen, da prevzame tajništvo. Iz sporočila njegovega se je razvidelo, da društvo šteje udov 231, med njimi predstavljajočih 31, namreč 11 gospodičin, 1 gospa in 19 gospodov. Na-rastlo je število udov od zadnjega občnega zbora za 33. V imeniku je izpuščenih nekaj udov, ker jih prejšnji tajnik odbora ni naznanil o pravem času, da bi se bili mogli tiskati v imeniku. Vkljub oviram odboru izhajajočim iz njegove lastne srede storilo se je kar bilo je mogoče. Odbor je spravil v red knjige za prvo in drugo leto 1867. in 1868. in je izšel zaostali 1. zvezek 235 in pa 5. 6. in 7. zvezek „Slovenske Talije". Udje za 1867. leto vpisani so sprejeli vse zvezke, leta 1868. pristopivši pa 4. 5. 6. in 7. zvezek. Vsi zvezki obsegajo 37!/2 pol. Igralo je društvo 9 večerov, skupaj 13 iger in sicer 3krat z vstopnino za društveno blagajnico, 3krat z vstopnino za druge namene (2 koncerta in 1 dobrodejna beseda) in 3krat pri čitalničnih besedah. Skrbel je odbor, da si pridobi denarne podpore iz deželnega zaklada in javno gledišče za zimske predstave. Znanstveni oddelek je odobril več iger za natis. v— Potem o finančnih zadevah poroča blagajnik g. Žagar. Stroškov 1868. leta je bilo 924 gold. 85 kr., dohodkov pa 975 gold. 52 kr. Stan premoženja v pohištvu itd. in pa v denarji je 883 gold. 49 kr. Proračun za tekoče leto kaže dohodkov 1261 gold. in stroškov 1260 gold. — O društveni knjižnici poroča knjižničar g. Guttman. Društvo ima 43 rokopisov dozdaj še nena-tisnjenih slovenskih igrokazov, 28 natisnjenih iger slovenskih, 60 čeških in hrvaško-srbskih, potem več nemških in nekaj francoskih. — Gosp. Graselli poroča v imenu odbora o predstavah v javnem gledišču in osnovi dramatične učilnice. Odbor je naprosil si. deželni zbor za denarno podporo in za eno nedeljo vsaki mesec, ktero more društvo brezplačno dobiti javno gledišče. Učilnica se bode odprla v jeseni za ženske in si je pridobil odbor za to izdatno moč v gospej Odi-je vi, ker se odbor sme nadejati podpore si. deželnega zbora. — Potem so prišli na vrsto posamesni predlogi. Gosp. Ti s en predlaga, naj se volite tudi dve gospodičini v odbor. Cez ta predlog se stopi na vtemeljeni dnevni red, ker se domoljubnim gospodičinam ne more nakladati še težavni in sitni posel odborništva, Še posebno zato, ker se namerava število odbora zmanjšati. Društvo je hvaležno gospodičinam, da se trudijo z igranjem, in ne more zahtevati od njih, da bi še odborništvo prejemale. Gosp. Žagar predlaga zmanjšanje od borovega, nepotrebno pomnoženega števila od 20 zopet na 12, kakor je bilo iz početka; od teh smejo 3 biti vnanji (§. 12.) Gosp. Nolli podpira ta predlog, ker je nepotrebno tako veliko število odbornikov in ne spodbuja to druzih k delavnosti, ako se drug na druzega zanaša in je potem nemarnih preveč. Ker ima društvo letos stopiti na javni oder, treba je delalcev, marljivih delalcev, a ne figurantov. Dr. Poklukar je za število 20, pa naj se volijo marljivi delalni odborniki. Gosp. Žag ar j e v predlog zmaga, in se naroča odboru, da predloži do prihodnjega redkega občnega zbora spremenjena pravila c. kr. vladi. Dostavi se še v §. 14. pravil, da odbor tudi tajnika voli. — Gosp. Graselli predlaga, naj občni zbor izreče zahvalo gospodičinam, ki pomagajo društvu z igranjem. Vsi nazoči se vzdignejo in zakličejo „ži-vile"! — Gosp. Kreča predlog, naj se izvoli časopis, v kterem se razglašajo vse društvene stvari, se prepusti novemu odboru. — V novi odbor so bili voljeni: za prvosednika g. Graselli, za blagajnika g. Žagar, za odbornike pa gospodje: Jurčič (vnanji), Guttman, Murnik, Nolli, Valenta V., dr. Lavrič (vnanji), Stritar (vnanji), dr. B1 e i w e i s K a r o 1, Kandernal, Cegnar (vnanji), Ravnikar France, dr. Pj>klu-kar, dr. Hudec, Alešovec, Drahsler, Šolar, Drenik France in Vilhar Ivan. — (Na Grintovcu) je v nedeljo bila družbica 6 gospodov iz Ljubljane pod vodstvom g. Kadilnika, bralcem našega lista dobroznanega hribolazca. Vreme bilo jim je ugodno; le malo snega so našli na tem velikanu naših snežnikov, — „špiceTjna" pa celo nobenega. — (Eden bi ga rad dal, drug bi ga rad vzel) gosp. Slibarja, vendar še ostane tam, kjer je bil. Ljubljanski gemeinderath namreč organizira službe; gosp. Pajik je zvestega svojega služabnika SI. priporočal gemeinderathu, gemeinderath bi bil rad obdaroval Šl. zasluge v Vevčah, vendar je mestne očete opomnil nekdo, naj se nikar ne zametujejo služabniki, ki že zdaj služijo magistratu, in obveljalo je to. Tako g. Slibar ostane še tudi za naprej „angelj-varh" okolici ljubljanski. — (Naznanilo.) Častiti p. n. družabniki dramatičnega društva, ki so pristopili še le za leto 1868. in niso dobili „Slovenske Talije" 1. 2. in 3. vezek, mog6 dobiti te zvezke naravnost po pošti franko poslane, ako pošljejo za-nje en goldinar gosp. blagajniku Žagarju. 0"3bor."