SLOVE Uredništvo: Ljubljana, Wolfova ulica št. 12 Naročnina četrtletno 15 Din, za pol leta 30 Din, za celo leto 60 Din. Posamezne številke 1’50 Din. Za inozemstvo celoletna naročnina 90 Din Ljubljana, 7. aprila 1933. 1 JA Upravništvo: Ljubljana, Wolfova ulica št. 12 Poštnočekovni račun Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo. Oglasi po tarifu. Tiska tiskarna Makso Hrovatin v Ljubljani. Velike in male Male države in njihova usodil v preteklosti. V drugi polovici 19. stoletja so se začeli ostvar-jati velikanski kolonialni imperiji, in istočasno so stopile velike izvenevropske države kot enakovredni, več kot nevarni tekmovalci v krog, ki je hotel imeti besedo pri delitvi zemeljnega bogastva in oblasti. V tem času so zlasti male izvenevropske države druga za drugo izgubljale svojo neodvisnost, izginjale s političnih zemljevidov. Začelo se je vprav tekmovanje zlasti med evropskimi velesilami, katera bo zasedla in civilizirala« kar največ nekulturnih narodov. V človeški naravi je, da skuša najti za vsako svoje dejanje, pai če je še tako očitno hudodelsko, nekako opravičilo, nekakšno moralno; potrdilo nemoralnosti. In še ena človeška lastnost je, ki tako »nravstveno umovanje širi in krepi: lastnost namreč, da človek kar takoj rad verjame, da je za vsakega, tudi za nasprotnika, dobro to, kar njemu koristi, in narobe seveda. Od evangeljskega nauka, da ne stori svojemu bližnjemu, kar želiš, da se tudi tebi ne bo zgodilo, od te največje in najbolj osnovne resnice in pogoja vsakterega družabnega sožitja je pač človeštvo, organizirano v državah, še daleč, daleč ... V imenu civilizacije in kulture .. . Zato so takrat nastali razni nauki, obrazlagani s precejšnjim, po navadi bolj navidezno-znanstve-nim aparatom, katerih kratka vsebina in zahteva je bila vedno ta, da so nekateri narodi in države vnaprej določene, da vladajo nad drugimi. Od stanja civilizacije in kulture je zavisna večja ali manjša mistična primes, dodana tem naukom. In v bistvu sloni na teh naukih in načelih še danes imperializem velikih držav. Dejanski uspehi velikih držav so dali tem naukom nekakšno stvarno podlago. Ena malih držav in državic za drugo je izginila in se vtopila v tem ali drugem imperiju. Če je kje znala ohraniti dalj časa svojo samostojnost, se je to, zgodilo bolj zaradi ljubosumnosti velikih držav med seboj. Kratko in malo, vse je kazalo, da bodo male države prej ali slej izginile. „Književnost“ Mesečnik za umetnost in znanost. Nova revija izpolnjuje po svojem izrazito začrtanem programu kot edina te vrste svoje določeno mesto v slovenski revijalni književnosti. Njeno uspevanje priča, da ustreza neki potrebi, ki se mi zdi očitna zlasti pri resnejši mladini. Ta ne daje danes samo prednost socialno usmerjenemu leposlovju, ampak se bolj kot kdaj poprej teoretično poglablja v socialno-ekonomska vprašanja, kar je v današnjih razmerah razumljivo. Ako starejša inteligenca to stran svoje izobrazbe zanemarja, bo to v njeno škodo. Noben misleč, še manj pa socialno čuteč človek ne more ravnodušno gledati na velikansko borbo dveh svetov in na velika socialna gibanja, ki vidijo v novem družbenem in gospodarskem redu edino rešitev iz sedanjih bednih razmer. Znanstveni socializem, ki določa smer novi reviji, nam daje ključ do razumevanja tega gibanja, ki si ga naj kritični izobraženec skuša pridobiti iz prvega vira. Spoznal bi, da so klasiki znanstvenega socializma, predvsem njegov ustanovitelj, pri vsej zaključenosti in izključenosti svoje teorije duhovno dosti manj tesni kot mnogi njihovi učenci. Popolnoma more doumeti velikega misleca pač le kongenialen duh. Ta pa se bo veliko manj samozavestno skliceval pri vsakem koraku na mojstra in ne bo nikoli imel marksizma za priročen recept za mehanistično razlago vseh pojavov socialnega življenja. Mislim, da varuje pred doktrinar-stvom, ki je v bistvu tuj marksistični teoriji, pač le živi stik z življenjem, z delovnim ljudstvom. države Vstajenje malih držav. Pa se ni zgodilo. Narobd, veliko malih držav je praznovalo prav ob zadnjem svetovnem pokolju svoje vstajenje. In med njimi jih je večina, ki po prebivalstvu in obsegu ne dosegajo niti naše Slovenije. Pa že vidim in slišim, kako odkimujejo modre glave: »Pa saj vendar taka mala državica ne more živeti sama zase. Premalo ima dohodkov, in kdo naj jo brani pred sovražnikom, ko pa nima dovolj vojaštva. In ... in . ..« Skratka, kdor bi poslušal to modrost, bi mislil, da je za male države najbolje, če se kar najhitreje podajo velikim, ki jim bodo odvzele težavno in odgovornosti polno breme sa-mozakonja in si ga z brezprimerno požrtvovalnostjo in samozatajevanjem zadele na lastna pleča. Čudno le, da prav državljani teh malih držav nočejo tega sprevideti. Življenje jih je pač izučilo, da je tako bolje, saj vendar ne dela nihče trajno samemu sebi škodljivih stvari. Zgodovina in politično izkustvo ga tudi učita, da veličina še ni nobeno jamstvo za obstanek in varnost. Velike države so v zgodovini prav tako nastajale in propadale, kakor majhne, in če je bila obrambna moč večja, se je našlo po navadi tudi več sovražnikov, in plen je bil seveda večji. Tudi danes imamo samo v Evropi celo vrsto majhnih držav, ki so v svojih mejah in v neodvisnosti bolj varne, kakor marsikatera velika. Vzemimo samo Švico, Luksemburg, Lichtenstein, Finsko, Estonijo, Litvo, Letonjo, San Marino, Andoro. Razen Švice in Finske nima nobena teh držav niti dveh milijonov ljudi. Tistega razloga o majhnih dohodkih pa pač niti ni vredno ometavati: če je država manjša, ima seveda manjše dohodke, a kajpada še manjše izdatke. Če bi mi ga ne bil svoje dni povedal neki slovenski politik — res, kaj vse postane lahko pri nas politik! — bi ga niti ne omenil. Za take »politike« je najbrž 400milijonska Kitajska s svojo brezprimerno revščino ideal, mala trimilijonska Švica ali Danska s svojo splošno blaginjo pa menda vsega pomilovanja vredna. Oglejmo si n. pr. Andoro. Ta mala republika leži v pirenejskem gorovju, med Španijo in Fran- Praktičnega delavca mine vsaka ošabnost, ko spozna, koliko nevidnih sestavljalnic odloča v življenju pri vsakem resničnem uspehu. Živa vera v idejo ga obvaruje pred kompromisi bolj kot teoretična podkovanost. Zakaj omenjam to? Gotovo ne, ker si morda na tem mestu lastim kako sodbo o tem, kdo je dober in kdo slab marksist. Doživeli pa smo, da je socialistična politika opravičevala svojo oportunistično in protislovensko smer s sklicevanjem na nauk marksizma o postopnem in nujnem zbliževanju narodov, ki da mu avtonomistične težnje nasprotujejo. Vse naše narodno vprašanje je torej izmaličila v nasprotstvo med centralizmom in separatizmom, od katerih bi bil potemtakem prvi napreden, drugi pa ‘nazadnjaški. Tu imamo prav značilen primer mehanističnega pojmovanja življenja in Marksove teorije. Socializem na Slovenskem v preteklosti in sedanjosti je poglavje, ki že dolgo čaka kritične osvetlitve. Pričakujemo, da bo »Književnost tudi v tej smeri in še v marsikateri drugi vršila svojo nalogo. V svojih prvih štirih številkah je sicer prinesla že precej kritičnih misli za razčiščevanje nekih naših vprašanj, a zdi se, da je ost njenih polemičnih člankov le preenostransko naperjena v smer, kjer prav gotovo ne more iskati svojih glavnih nasprotnikov. (Saj srečavamo imena nekaterih njenih sodelavcev tudi pri »Sodob-nosti .) Mislim, da jo čakajo še hvaležnejše in važnejše naloge. Revija je po zunanji opremi skromna, videti pa je, da ji sodelavcev in gradiva ne primanjkuje. Poleg prevodov znanih proletarskih pisateljev prinaša izvirne literarne prispeke Adamiča, Klopčiča (lepo pesnitev Materino pismo), Janeža in Ču- djo. Samo kakih 450 kvadratnih kilometrov meri in le nekaj nad 5000 prebivalcev šteje. Po narodnosti so prebivalci Katalonci, ta v zadnjih letih tolikokrat imenovani narod, ki si je prav zadnje mesece priboril v Španiji svojo avtonomijo. Da jo predstavimo še bolj nazorno: je nekako tako velika, kakor gorenjska dolina od Plavškega rovta pri Jesenicah do Rateč, po obsegu in prebivalstvu. Po tistih naukih o velikih in malih državah bi morala biti Andora torej zelo revna država, očitno niti ne vredna, da kakšna velesila stegne roko po njej. Pa kaj vidimo? 'Dunajski Neues Wiener Tagblatt< prinaša sestavek dr. Stephana Ronarta o Andori, srečni republiki. Med drugim pripoveduje: »Če bi različni socialni preosnovatelji, gospodarski preroki in drugi zdravniki za krize, ki se prerivajo okoli mednarodnih bolniških postelj v veliki bolnici svetovnega gospodarstva, hoteli preživeti kratek dopust v Andori, bi prinesli domov lahko marsikatero zdravilno zelišče. Vse nalezljive bolezni, ki so napadle tako zavratno naš svet: kronični računski primanjkljaj, visoki davki, brezposelnost, motnja trgovine, politična mrzličavost, valutna malokrvnost... so se ustavile pred rumeno-rdeče-modrimi mejniki Andore. Najprej: Andora ne pozna davkov. Pa ne, ker bi bili Andoranci prerevni, da bi jih mogli plačevati, ampak ker imajo dovolj pašnikov in planin, da jih lahko dajejo v najem sosedom iz ravnine. V najem pa jih daje kar država sama, zato pa ne rabi nobenih davkov. Razen tega proizvaja Andora tobaka in užigalic .več, nego jih more sama porabiti. Presežek proda država in izkupiček pride v državno blagajno. Ta način ima tudi to veliko prednost, da ni treba državi vzdrževati carinikov in se boriti s tihotapci. V novejšem času so odkrili čisto nov vir dohodkov za državno blagajno. Doslej so svojo pošto odpravljali navadno iz francoskih ali španskih uradov. Pred kratkim pa so raje začeli tiskati znamke. Skupiček bi ne bil kdo ve kakšen, če bi ne bilo na svetu — nabiralcev znamk. Kdor pozna to vrsto ljudi in njihovo strast, lahko presodi, kaj je pomenilo zanje dejstvo, da je začela doslej med farja. Prevladujejo članki ideološke vsebine. Glavni sodelavci v tej smeri so P, Lem, T. Brodar in V. Kostanjevec. Najzrelejši se mi zde prispevki P. Lema. Njegova življenjepisna študija o Marxu je kljub vsebinski zgoščenosti pisana zanimivo in jasno. Tu beremo, da je Marx kot lastno odkritje na področju zgodovine in politike navedel sledeče: 1. da je obstoj razredov vezan na določene zgodovinske razvojne borbe produkcije, ‘2. da razredni boj v meščanski družbi vodi nujno k diktaturi proletariata in 3. da ta diktatura pomeni le prehod k odpravi vseh razredov in k brezrazredni družbi. Članek: »Zgodovinski pregled revizionizma , po- jasnjuje, v čem so se po mislih ortodoksnih marksistov oddaljili Bernstein, Kautsky in drugi socialistični teoretiki od Marxa, in da je bistveno to, da so revizionisti zavrgli dialektično pojmovanje zgodovinskega razvoja, dialektika pa da je po Marxu oblika vsega gibanja, zakon vsega življenja in razvoja. Kritična študija Mrzel in socialna književnost« ima očiten vzgojni namen, le ne vem, če je psihološko bila ubrana prava pot. V. Kostanjevec razpravlja v posebnem članku o krizi in propadanju meščanske narodno-gospo-darske znanosti, ki da je opustila objektivne metode klasične polit, ekonomije, katere vrhunec in zaključek je Marx. Neznanstvene, subjektivistične (apologetične) metode današnje narodnogospodarske znanosti morajo nujno vesti do dvoma o sami možnosti in o smislu gospodarske teorije. Najobsežnejše delo je Brodarjeva razprava: Nacionalno vprašanje kot znanstveno vprašanje , menda doslej najbolj kritična razprava o tem pred- znamkarji nepoznana država tiskati znamke. No, in republika Andora je služila denar ... Cesta iz Andore čez Pirenejsko pogorje je bila že davno potrebna. Ali cesta čez 2400 m visoke prevale bi bila draga in bi se tako mali deželi komaj obnesla. No, Andoranci so dali Francozom nekaj vodnih koncesij in danes imajo lopo gorsko cesto, ki olajšuje Andorancem promet z inozemstvom" in donaša državici denarja. Andora ima dvanajst šol — dovolj za 5200 ljudi. Pa samo šest jih vzdržuje sama. Kajti ko so kata-lanski Andoranci uveli poleg lastnega jezika v svojih šolah še pouk v španščini, se to ni dopadlo Francozom. Brž so ustanovili poleg vsake teh šestih šol še po eno francosko. In tako ji polovico šol vzdržuje inozemstvo. In ker hočejo živeti Andoranci v miru in prijateljstvu s svojimi sosedi, zato ne sklepajo z njimi nobenih prijateljskih in trgovinskih in carinskih in bogve kakšnih še pogodb, in devizne in valutne naredbe so jim nepoznana reč. Tudi za vojsko se jim ni treba brigati, in proračuna zanjo sploh ni treba pripravljati. Šestintrideset državljanov tvori menjaje se oboroženo pripravljenost republike. Pa niso menda niti preveč pripravljeni, niti preveč oboroženi. Nauk Andore je. torej ta, da se naj gredo raje velike države učit k malim, kako živeti brez sporov na tem vsepo-vsodi sprtem svetu, nego narobe. Male države bodo učile velike. Ta nauk se sicer morda nekoliko upira poprečni slovenski, pa morda še marsikateri drugi podložniški pameti. Pa samo zaradi napačne perspektive in še bolj napačnega vrednotenja. Kajti veličino le preradi istimo s kakovostjo. Pa je samo količina, ki kakovost k večjemu ovira, če je morda sploh ne izključuje. Nemška uganka Ni ga političnega dogodka, ki bi ne imel svojega postanka in vzroka v bližnji ali daljnji zgodovini. Če hočemo torej katerikoli politični pojav pravilno razumeti, moramo najprej spoznati in razumeti njegovo zgodovino. Zgodovina je vedno nova v obliki svojega razvoja in se hkratu v svojih osnovah vedno ponavlja. Zato je vsak pogled v sodobnost, v nastajajočo zgodovino, prav tako zanimiv kot poučen. V ospredju evropskega političnega življenja stoji danes še vedno Hitler in zmaga njegove na-rodnosocialistične stranke v Nemčiji. Zmagala je stranka, nastala šele po vojni, ki so jo še pred nekaj leti označevali resni in globokoumni opazovalci nemškega političnega življenja za neresno, demagoško, iz povojne razdraženosti porojeno in obsojeno na skorajšnji pogin. Zmaga nemških narodnih socialistov nam dokazuje, kako se je odtujila večina politikov ljudskim množicam in njihovemu nastroju. Zato je prišla Hitlerjeva zmaga zanje prav tako nepričakovano, kot zgodovinsko — zasluženo. Napačno bi bilo, podcenjevati pojav, ki je združil skoraj polovico vseh Nemcev okoli sebe. Ali metu. Pisana je kot kritika Vidmarjeve knjige Kulturni problem slovenstva«, kar njeno preglednost zelo zmanjšuje. Seve nudi Vidmarjevo subjektivistično gledanje na predmet mnogo prilike za rezko kritiko, ki jo Brodar tudi najizdatneje. izrablja. Pozitivnega ne najde na Vidmarjevem delu nič. Kritika se še nadaljuje. Zato bo treba o njej pozneje posebej spregovoriti. Premnogo vprašanj razgrinja, o katerih tudi v marksističnih vrstah ne vlada enotno mnenje. Narod opredeljuje kot zgodovinsko nastalo enoto jezika, ozemlja, gospodarske povezanosti in duševne konstitucije, ki se izraža v skupnosti kulture. Opredelitev je porabnej-ša kot marsikaka druga, a pred kritiko ne ostane neoporečna. Popolnoma je treba B. pritrditi, ko pravi: »Kulturni problemi slovenstva se ne dajo obravnavati izolirano od političnih in ekonomskih vprašanj slovenskega naroda, kajti vsi ti se izpre-pletajo v gosti mreži medsebojnih odvisnosti, ki so si med seboj kakor vzroki in posledice.- Ni treba biti marksist, da prideš do tega zaključka. Nasproti biološko-metafizičnemu, to je statičnemu pojmovanju naroda ima marksistično in vsako dinamično, ki vidi v narodu produkt skupne zgodovinske usode, to prednost, da je optimistično in nam utrjuje vero v napredek in bodočnost naroda. Prav bi bilo, da bi naše revije ne šle molče mimo Brodarjevih izvajanj. Nekoliko ošabni in presamozavestni ton naj nikogar ne moti. Toliko je odprtih vprašanj, o katerih bi bila debata hvaležna. Ni pa treba, da bi se venomer vrtela okrog Vidmarjeve osebe. Pozitivno stran Vidmarjevega dela je ocenil Ude, negativne ocene je tudi že dovolj. Od Vidmarjeve strani res ne preti za idejno smer »Književnosti« nobena nevarnost. Kot izrazit individualist se čuti srečnega v svoji osamelosti in menda nima ambicije, da bi snoval kako ideološko šolo. Govoriti o »Vidmarjevi družini« se mi zdi po priliki prav tako napačno bi bilo, pasti v drugo skrajnost in ga precenjevati. Pravilno in kritično gledanje na njegov postanek in razvoj, na misli, ki so ga razgibavale, in na gospodarske in politične vzroke, ki so ga hranili, nam bo dal ključ do razumevanja in nam bo obenem pomagal, da zavzamemo naproti njemu stališče, ki je najbolj v skladu z na-čflmi narodnimi in političnimi koristmi. Narodni socializem je nastal iz premaganega in v versailleskem miru ponižanega nemškega nacionalizma. Socialno pomeni odpor izobraženca, uradnika, malega obrtnika, usposobljenega delavca, zadolženega kmeta, skratka vsega srednjega stanu proti brezprimerno hitri in vsestranski pro-letarizaciji, posledici izgubljene vojne, denarne inflacije, obubožanja zaradi velikih odškodninskih plačil. Moralno opravičilo njegovega demokratizma, nasilnih načinov udejstvovanja in volje, priti za vsako ceno in z vsakterim sredstvom na površje, mu je dal komunizem: kar je tebi prav, mora biti tudi meni dobro. Vendar nam pa vse to še ne more razložiti, odkod ta skoraj brezprimerni uspeh in narast narodnega socializma. Kajti vse te vzroke nemške stiske so spoznali tudi drugi, in tudi drugi so skušali, da jih izrabljajo po svojih močeh v svojo korist. Pred seboj so imeli narodni socialisti zgled Italije. Ta gled je bil skoraj v vsakem pogledu odločilen zanje, prav kot svoje dni pri nas za Orjuno. Posnemali so ga od uniforme do načina pozdravljanja. In kar smešno se zdi opazovalcu, ki stoji ob strani, ko se pozdravljajo Nemci, po lastnem prepričanju najbolj čisti Germani, na rimski način , to je s povzdignjeno roko. Sicer je verjetno, da bodo skušali dati svojemu gibanju sedaj, ko so prišli na oblast, bolj izvirno vsebino. Vendar pa je nedvomno ta miselna odvisnost nekaj, kar rahlja njegovo podstavo. Od vsega začetka so bili narodni socialisti mojstri v obdelavanju množic. Niso jim prihajali z učenimi predavanji in zamotanimi vprašanji. Vsaka misel, vsaka zahteva je bila taka, da jo je moral razumeti in sprejeti najpreprostejši um. In odtod njihovi uspehi. Kajti dušeslovje množic zahteva, da se mora najbistrejši um ravnati po najpreprostejšem, če naj se množica sploh začne gibati in misliti. In čuda preprosta je vsa miselna vsebina narodnega socializma. Vse te revščine je kriv ver-sailleski mir, ki je natovoril nemškemu narodu odgovornost za vojno in milijardne dajatve, marksizem, ki je s svojim prevratnim šuntanjem baje zakrivil nemški poraz, demokratizem, ki omogočuje, da se širi v Nemčiji komunizem, ki baje izpodjeda korenine nemškemu narodu. Kaj zato, če je Nemčija leta 1914 napovedovala vojne kar po notah, če je zavedno uničevala sovražne dežele! Kaj zato, če je stiska velika tudi v deželah in pri narodih, kjer ima marksizem malo ali nič besede! Vsak človek pač najraje sliši, da je drug kriv njegove nesreče in ne on sam. In spričo tega dejstva ima demagog lahko delo. Danes je večina Nemcev prepričana, da so jim napravile mirovne pogodbe veliko krivico in da se v kratkem popravijo. Prvi uspeh je že tu: Anglija že premišljuje v zvezi z Italijo prav resno, kako bi Nemcem ustregla. Ta nemška enodušnost pa je tudi dokaz, kaj vse lahko doseže narod, če le odločno in strnjeno nastopa. tudi toliko osnovano, kot govoriti pri Književnosti« o Kreftovi družini. 4. številka prinaša z jedko satiro pisane glose V. K. o člankih nekaterih glavnih sotrudnikov »Sodobnosti«. Sociološka izobrazba daje v političnih polemikah neko gotovost, ki je nam ne nudi še tako široka duhovna izobrazba, če je preveč literarno usmerjena. V. K. piše samozavestno: »Čuli smo že očitek, da uvajamo pri nas ostrejše polemične metode, kakor so bile doslej v navadi. Ponosni smo na to, če nam uspe te ostrejše metode udomačiti, kajti le ostra, direktna in jasna polemika je v stanju zgibati to gnilih kompromisov polno stanje pri nas, ki drži v močvirje.« Moti se V, K., če misli, da takih ostrih polemičnih metod pri nas ne poznamo. Bile so včasih prav zelo udomačene, in naša žurnalistika jih ni prostovoljno opustila. No. pred močvirjem nas niso obvarovale, prej nasprotno. Da je »Književnost borbena, je v redu in drugače biti ne more. Samo da se borbenost najbolje izraža že v sami logični ostrini polemike, dokazovanja in zavračanja, in je ironiziranje, apo-strofiranje in drugo umesten ali pa tudi neumesten dodatek. Mnenja sem tudi, da nalaga anonimnost pisca neke ozire glede oblike polemike, ako je naperjena proti avtorju, ki se je s celim imenom podpisal, sicer se bo streljanje izza plota vse preveč udomačilo, čeprav upoštevamo pri tem, da je anonimnost neprostovoljna in zato opravičljiva. ' Ob priliki, ko sem povedal svoje mnenje o novi reviji, naj še opozorim na založbo »Nova knjigas, ki jo je osnovala skupina okoli »Književnosti« z namenom, da v prvi vrsti izdaja znanstvena dela sociološke vsebine. Naročilni pogoji so ugodni. X. Y. Op. ur e dn. Ko ,je bil zgornji članek že stavljen, je uredništvo prejelo 5. številko »Književnosti«. Rado in veliko govore o Hitlerjevi diktaturi. Najraje pač tisti, ki si diktature sami žele ali ki morajo opravičevati že obstoječo. Toda Hitlerjeva vlada ni diktatorična v zmisiu državnega absolutizma, kot je bila na primer Alfonzova diktatura na Španskem. Res je, Hitler je še nedavno tega govoril o diktaturi, ki jo zahteva zase in za svojo stranko. Res je tudi zatrjeval, da se ne umakne zlepa, ko pride do oblasti. Res je nazadnje, stranke in vlade, ki so mu miselno blizu, so za diktaturo. To pa nas ne sme motiti, da ne bi spoznavali in priznavali položaja, kakor je. Hitlerjeva vlada je zakonita in kljub dejanski izločitvi parlamenta še vedno parlamentarna, kajti parlament je izločila z njegovim lastnim pristankom. Zmago narodnega socializma, ki ne opravičuje samo, ampak tudi potrjuje nasilstvo, je razumeti iz razvoja nemškega političnega življenja. V umskem življenju Nemca se demokratični in parlamentarni način še ni utegnil zasidrati, ker so ga zavirali številni monarhi in junkerji ter kratka doba ustavnega življenja. Zato je manjkal strankam listi čut odgovornosti, ki ga imajo stranke v demokratičnih državah z daljšim ustavnim izročilom. Načelo demokratičnosti zahteva, da brezpogojno spoštujemo prepričanje nasprotnikovo. V Nemčiji pa je vladala strankarska strast, ki ji je vedno bolj šlo za tem, da se uveljavlja z uničevanjem nasprotnika, kot z lastnim pozitivnim delom. Strast, ki jo mi tako dobro poznamo, saj je pri nas morda še za stopnjo bolj razvita. Stranka, ki pride na vrh, si šteje za svojo prvo in poglavitno dolžnost, da najprej uniči svojega političnega nasprotnika. Če pri tem skoraj ne pride do drugega dela, kaj zato! Glavno je načelnost, kakor se takemu nasilstvu lepo poljudno pravi, in ta načelnost obstaja zvečine v tem, da duši & zakonitimi in manj zakonitimi sredstvi načela in prepričanje nasprotnika. Taka strankarska strast in zagrizenost je pa kot malo kaj sposobna, da omaje v ljudeh vero v demokratično misel, katere pogoj je pravičnost in spoštovanje vsakterega naziranja in prepričanja. Narodni socialisti govore danes radi o nemški revoluciji. Nekako tudi po pravici. Vsak pojav, ki revolvira, prevrne pravne, nravstvene in socialne osnovei državnega življenja, je revolucija, prevrat. Razlikovanje revolucij v prave in protirevolucije je omledno moraliziranje, ki najmanj pristaja tistim, ki so svojo revolucijo izvedli brez moralnih pomislekov. In s teh vidikov se da beseda o revolucionarnem narodnem socializmu opravičiti. Ne smemo pozabiti na drugo neogibno posledico tega spoznanja: brž ko pride revolucionarno gibanje do moči, preneha biti revolucionarno. Kajti v hipu, ko je uveljavilo svoj pravni in socialni sestav, mora samo gledati, da ga ohrani, ne pa da ga zopet prevrne; . To je treba imeti vedno v mislih in pred očmi, kadar začne govoriti Hitler o kakršnemkoli »protirevolucionarnem gibanju, po znanem receptu. Kakšne možnosti ima narodni socializem za bodočnost? In kakšen je njegov pomen za nas in za razvoj evropskega političnega življenja? V vladi sta danes dve dovolj različni skupini: nacionalistično delavstvo in malomeščanstvo okoli Hitlerja, veleposestvo in kapital pa za Papenom in Hugenbergom. Ena ne more ta hip vladati brez druge. To je, kar ju druži, in to je tudi edino kar ju druži. Sicer pa imenujejo Hugenbergovi in Pa-penovi ljudje Hitlerja kar naravnost demagoga. Hugenberg je na volitvenih zborovanjih celo svaril pred narodnosocialistično vero in pred nacionalnim boljševizmom. Sedaj po volitvah so seveda nekoliko bolj previdni, in na zunaj proti Franciji in Poljski ter na znotraj proti komunistom in socialnim demokratom jih je ena sama nemška edinost. Naravno pa je, da bi se obe stranki slej ko prej radi ena druge otresle. Kljub neugodnemu številčnemu razmerju je realna moč velekapitala in junkerjev velika. Hitler sicer zdaj ni več toliko odvisen od njihovega denarja, odkar je dobil državno blagajno v roke. Toda zaveda se, da je še vedno odvisen od dobre volje preds. Hindenburga. Slika o priliki potsdamskih svečanosti zaradi vojnih žrtev, ko stoji nemški državni kancler Hitler pred nemškim državnim predsednikom v najpo-kornejši pozi vojaškega novinca pred vsemogočnim narednikom, je vzbudila povsod prav toliko pozornosti kot posmeha. Toda Hitler ima večje množice za seboj kot junkerji. Zato je prav lahko mogoče, da se jih bo skušal kmalu otresti. Moral bo hiteti, kajti množice imajo njegove obljube in te obljube bo treba spolniti. Dalj ko bo odlašal, bolj bo pojemala njegova moč. Delitve političnega dela ne trpi noben fašizem, zato se je tudi italijanski kaj kmalu otresel vseh arištokratičnih in velemeščanskih pomagačev. Razvoj bo potisnil Hitlerja v prav to smer. Skoraj čisto zanesljivo pa lahko rečemo, da je narodnosocialistična stranka ostala republikanska kljub vsemu koketiranju s princi. Kajti narodni socializem je gibanje množic, |Naj bo, vojna ta hip ni slabša od miru!«30 Ker je pričakoval tak odgovor Aleksandra, je že prej ukazal, umakniti se za Loaro. Zjutraj, ob svitanju, odide garda kot prednja četa v Malesherbes, ostala vojska ji sledi še to jutro. 5-ga zvečer so sklenili generali na skrivnem zborovanju, ne spolnjevati nobenih cesarjevih ukazov o premikanju čet, in ob dveh po noči je general Friant, zapovednik 1. divizije Stare garde, sporočil ta sklep vsem zapovednikom vojev, a zjutraj so ga priobčili Caulaincourt, Macdonald in Ney načelniku glavnega štaba. 6-ga zbere Napoleon1 zadnjič maršale. Zelo mirno in podrobno, z matematično natančnostjo, jim razlaga svoj načrt za umik, pri čemer kaže na vojne zemljevide in izračunjuje ostale vojne sile. Morebiti se da še vse rešiti!«11 Maršali molče, a ko zahteva Napoleon odgovora, odgovarjajo, da so ostali pri njem. le še odlomki vojske, in če bi se mu tudi posrečilo, umakniti se za Loaro, se bodo končali ti poslednji napori z državljansko vojno, in ilovasti obrazi govore brez besed: .»Odpovej se!< «Miru hočete, — imejte mir! pravi cesar, usede se k mizi in piše: »Ker so razglasile zvezne države, da je Napoleon edina ovira za obnovitev miru v Evropi, izjavlja ta, zvest svoji prisegi, da se odpoveduje zase in za svoje naslednike prestoloma Francije in Itali je, ker je pripravljen prinesti v dar vsako osebno žrtev in življenje samo za blaginjo Francije.**2 Žrtev«, ta beseda je povedana in zapisana na večnih tablah Usode. Obraz žrtve, — to je poslej novi obraz Napoleona Človeka. Takoj se prazni grad — vse beži. Lahko bi mislili, da so cesarja že pokopali.«32 V gradu je tiho, a v vojaščnicah šum. Tam nočejo odpovedi in so razgorčeni nad izdajo maršalov. Po noči koraka Stara garda po mestnih ulicah v bojnem redu, z razvitimi zastavami, pri svitu plamenic, med zvoki marseljeze in Napoleonove himne. Čudni in strašni so obrazi vojščakov: vidi se jim, če bi cesar samo hotel, pa bi še vedno lahko s takimi ljudmi prehodil in premagal ves svet. 12. aprila je prispel iz Pariza maršal Macdonald, da dobi od Napoleona od njega samega podpisano, ali kakor govore diplomati, »ratificirano odpoved in jo izroči zavetnikom. Cesar mu ukaže, naj pride ponjo zjutraj ob devetih. Kaj se je zgodilo tisto noč, ne ve nihče prav dobro. V oknih gradu so bleščale luči; ljudje so begali, kričali, klicali na pomoč. Razširil se je glas, da se je hotel cesar zastrupiti s strupom iz pušice, ki jo je nosil na vratu od španske vojne; zastrupitev pa se ni posrečila: strup se je bil izduškal; vse se je končalo samo z zelo močnim bljuvanjem.34 Na Sv. Heleni je sam zavračal to govorico z nevoljo. Do samomora je občutil vedno preziranje: Samo glupci jemljejo sami sebi življenje.«’” »Samomorilec je ubežnik: bežati iz življenja je prav to, kot bežati z bojišča, pravi v enem svojih povelj na vojsko. Vedel — pomnil je, da ne more nikamor bežati. Houssaye, 1. c. 413. 2“ Ibid., 541—542. -’7 Ibid., 591-592. -* Ihid., (>37. — Maedonald, 264. 211 Ibid., (500—601. Ibid., 637. ■" Ibid., 637. •'= Ibid., 641. 33 Ibid., 641. St5gur, VII. 196—199. -256—270. — Memor., IV. 173. ■a Gourf»aud, I. 558. Pasquier, ]|, 325. Constant, IV. Urednik in izdajatelj Drago Kornhauser v Ljubljani.