Osnovna šola in univerza Pod tem naslovom je izšel v velikonočni »Politiki« nad vse zanimiv in aktualen članek izpod peresa univ. prof Ivana Djaje, znanega srbskega kulturnega delavca. Ker je članek izredne načelne važnosti, bom podal v naslednjem kratek izvleček, ki ga bo, trdno sem prepričan, prečital vsakdo, ki mu je v resnici pri srcu naš narod in njegov kulturni napredek, ne pa samo takrat, kadar ta ali oni zainteresiranec »naš narod« potrebuje v te ali one, prvenstveno politične svrhe. Osnovna šola in vseučilišče, to sta sicer dve skrajnosti izobraževalne celote, ki morata voditi ena drugi v račun, se razvijati v skladu in neki pa dosledni kontinuiteti, nikdar pa ne smeta pozabiti, da obe služita isti končni nalogi. V nebogati, toda med širokim nepismenim a pametnim ljudstvom globoko zakoreninjeni prosvetni tradiciji, so se tekom dvajset let razvile naše univerze. Pisec hoče poudariti predvsem ono skladnost, harmonijo, ki se mora vzdrževati med vsemi deli pouka, posebno med osnovnim in univerzitetnim, ali z drugimi besedami: med ljudsko šolo in univerzo. Osnovna šola je potrebna univerzi, kakor njegov najvažnejši institut, vzorno posestvo ali laboratorij. Čemu naj bi služila univerza, če ne bi bilo ljudske šole, ali ko bi bili na eni strani univerzitetno izobraženi ljudje, na drugi pa nepismeno ljudstvo. Komu naj <bi služila znanost, pridobljena na univerzah? Da sodniki sodijo kmetu, ki se ne zaveda svojih prestopkov, da zdravniki predpi.ujejo zdravila tam, kjer so brezpomembna spričo pomanjkanja vsake higiene, da agronomi ne umejo podati kmetu najosnovnejših pojmov o boljšem obdelovanju zemlje. Skratka, da znanost, vzrasla na univerzi, ne koristi nikomur drugemu nego onemu, ki jo je dosegel. (Zaradi tega se ne čuti zadosten vpliv medicinskih fakultet na narodno zdravje, kakor tudi ne vpliv agronomskih visokih šol na poljedetetvo.) Vzrok temu vidi pisec v dejstvu, da šolani ljudje beže pred vasjo. Dalje pravi, da je to nad vse žalostno dejstvo, ki bi ga bilo treba proučiti in mu najti leka. Nato pravi dobesedno: V redko katerem narodu ima tako zvana »inteligenca« tako pogosto na jeziku besedo »naš narod«. tudi ne vem za katero koli drugo »inteligenco«, ki bi bila bolj daleč od vasi, tako malo zainteresirana za ljudstvo v pravem smislu, razun v pogledu političnega izkoriščanja. Ali ni to dejstvo, ki bi se ga morali sramovati, da so vasi brez zdravnikov, ko so jih mesta prenatrpana. Ali ni žalostno, da nimamo dovolj učiteljev, a imamo na pretek onih. ki čakajo, da bodo srednješolski profesorji. A višek vidi pisec v tem, da se na znani poziv ministrstva prosvete absolviranim filozofom, naj začasno nadomestijo osnovnošolske učitelje, ni odzval skoro nihče. Bolje biti tudi brez službe, kakor prebiti nekaj časa v poučevanju seljačkov v čitanju in pisanju. Na koncu se pisec vprašuje, zakaj tako? Pravi, da so splošne razmere na naši vasi, ali vsaj ponekod, take, da noben šolan človek noče v njej živeti, dokler ne umira od gladu. Dalje pravi, da je treba vso pozornost ppsvetiti vasi, prvi korak k temu pa je dobra osnovna šola z dobrimi učitelji, dostojno nagrajenimi, z vsem onim, kar je potrebno človeškemu dostojanistvu. Na koncu pravi: Toda tisto, kar nam je najpotrebnejše, to so ljudske šole. Tako je povedal odkritosrčni znanstvenik in hvaležni mu moramo biti za njegove res iskrene besede. Gotovo je, da je imel profesor Djaja v mislih predvsem razmere v Srbiji. Ker pa tudi pri nas ni dosti bolje, se mi je zdelo potrebno še na tem mestu iznesti profesorjeve pomembne besede. Tudi med nami so ljudje, ki »raje umro na velikomestnem asfaltu«, kakor bi šli med narod in ga poučevali in izobraževali. To zadeva pred vsem tisto tako zvano »inteligenco«, ki se je tudi pri nas ne manjka in gre na deželo samo takrat, kadar »cvetje opojno diši in grozdje zori«. Ča&tne izjeme so seveda povsod. Glede našega učiteljstva pač ne more nihče trditi, da beži z dežele. Spomniti se je treba samo časov, ko je na stotine mladih učiteljev nesirpno čakalo nastavitve in z navdušenjem in tudi velikim samozatajevanjem odšlo med svoj narod, da izpolni svojo idealno dolžnost, ki si jo je samo začrtalo. Pri nas so le učitelji tisti, ki so se odpovedali mnogim kulturnim in civilizacijskim dobrinam, ki jih nudi mesto in šli med.ljudstvo kot pravi pro&vetni pionirji in misijonarji. To je neizpodbitno dejstvo, obenem pa trn v petah, obutih v lakirane čevlje. I. L. M.