594 Kriiov: Sovraštvo. Sovraštvo. Božična povest. Ruski spisal Viktor Kriiov. Poslovenil Vetušekov. I. V gubernskem mestn K. je sedel na sveti večer leta i8** doktor Radulin sam v soji sobi. Stara Darja, nekaj sred- njega med sobarico in ekonomko, kakor je to navadno pri samcih, mu je prinesla kupico čaja. Doktor se ni maral gamti iz svojega kabineta, ljubilo mu se ni iti na čaj v obednico, kjer je bila čisto in snažno pokrita miza ter je kipel samovar. Zaukazal je pri- nesti čaj v sobico, česar Darja ni videla rada, kajti to je zmiraj po- menilo, da je doktor slabe volje ali bolehen. »Čemu sedite doma!« je govorila Darja, da bi razvedrila go- spoda. »Tam-le nasproti pri Aharovih so že prižgali božično drevo., saj je praznik... šli bi kam«. Doktor je molčal. »Naša kramarica je tudi naredila božično drevo«, je nadaljevala Darja: »za svojega umazanega Senjka ... in kaj smeha je bilo danes na dvorišču : šli sta obe sestri Senjku igračo kupovat — mati in sestra njena — pa se nista poprej zmenili. Kupili sta obe medveda... pa povsem enaka kakor eden tako drugi in zato sta se skregali... Ena kriči : »ti si mi to storila nalašč ! Čemu sta Senjku dva me- dveda ?.. Ti si mi vedno za jezo, — prošlo nedeljo si pogačo za- smodila...« A druga jej očita: raje mi ti povej, zakaj si pri likal- niku ročko zlomila? kako sedaj likati brez ročke?..« In kako sta se prepirali... sveta Pomagalka ! vse stare grehe sta spravili na dan. Mož ju je s silo pomiril, obe je v izbo zavlekel. Potem je pa teta hitela zamenjat medveda s punčiko. »Spravi se«, je rekel Darji doktor. >• Zares šli bi... « »Spravi se«. Darja ni vedela, kaj bi storila in je šla, prepričana, da je pri- govarjanje brezuspešno. Doktor je okušal ono dolgočasno, težečo osamelost, ki ga je od časa do časa samovoljno napadala. Hotel ni nikogar videti. V jutro je pohodil nekoliko hiš, videl vse to božično tekanje : naglo pripravljanje, vznemirljive skrbi, vesela pričakovanja, krik in smeh otrok ; no vse te praznične, domače radosti so ga samo dražile v minutah togovanja. In kakor nalašč je še vreme odgovar- jalo njegovemu mračnemu položaju. Zunaj je metlo, sneženi kosmiči so zalepljali okna, veter je bril. Radulin je poluležal na mehki oto- mani, topo gledajoč pred se na steno, kjer so visele nekake oljnate Krilov : Sovraštvo. 595 slike. Njemu se ni hotelo ni citati, ni pisati, celo misliti ne, — ho- telo se mu je izg-initi, ne eksistirati tako dolgo, dokler živci spet ne pridejo v normalno stanje in vrtinec življenja ne pogoltne težkih mislij. Bal se je teh mislij kakor bolestnega paroksizma, dasi je čutil, da se iste približujejo, ter jih je skušal razgnati na vse možne načine. Zaspal bi sladko ! Toda ali je mar možno zaspati, kadar nisi truden ? »Kako je to čudno«, je premišljeval, »da najlepši čut človekov, ljubezen — tako često provzroči razpor in gorje. Na primer ti dve branjevki, o kojih je pravila Darja: oni živita v prijaznosti, ljubita druga drugo, in obe goreče ljubita petletnega umazanega Senjka, — vsaj ljubezen ju je primorala tekati po trgu ter kupiti ista ne- srečna medveda, radi kojih je nastal prepir ... Z ljubavjo se je pri- čelo, a končalo se s kregom, ravsom ter kavsom . . . Čemu to ?.. . Zato, ker se je ljubavi pridružil egoizem . . . Senjko se mora moje igrače nad vse veseliti, moja igrača mora biti lepša od drugih . . . jaz sem prvi, a potem šele ostali . . . Egoizem! . . . egoizem ! . . . egoizem ! ... « In hipoma, kakor črni oblak, se je brzo privali! zopet tisti strašni spomin o najžalostnejšem in najlepšem trenutku njegovega živ- ljenja, o tistem dogodku, ki je izpodjedel njegov značaj, njegovo stremljenje, njegov poklic, njegovo karjero, vso njegovo eksistenco... Čeravno se je zelo premagoval, zlobna slika minulosti je vsekakor stopila predenj, zastrupljajoč mo betvico sreče, katero je drobtinoma pobiral v sreči tujih ljudij. II. Povest njegova je bila prosta, pa tudi strašanska v svoji pri- prostosti. On je bil ubog ter živel pri nekem stricu, kateri se je brigal bolj zato, je-li dobro očiščena cev njegove lule, nego za ne- čakovo vzgojo. Deček je bil priden. Kadar je sijajno končal gimna- zijo, je stric sklenil poslati ga v Moskvo na vseučilišče, na medi- cinski oddelek, zato ker je to nasvetoval mestni vojaški zdravnik ... ko sta igrala vint, in med tem. ko je delil karte. Dijaško življenje, kakor je večinoma za dijake, je bilo za Radulina čas svetlih nad, smelih smotrov, zaupanja v sebe. Udeleževal se je vseh shodov, vsa- kega razgrajanja razposajene mladeži, ali vrhu obče tovaršije se je pojavilo v njem nekaj bolj osredotočenega, osebno njega se tičočega — namreč čustvo gorečega prijateljstva. Radulin se je bil slučajno sešel z dijakom juristom Andrejevim. V njiju življenju, potrebščinah, nazorih, ciljih je bilo mnogo občega; ona sta se brž tako tesno spo- prijateljila, da so se jima rogali celo tovariši. Radulin in Andrejev 59() Krilov Sovraštvo. Sta Stanovala v jedni sobi, delila med sabo sleharno kopejko. Bila sta vedno skupaj, razume se, samo za časa lekcij ne. V debatah s to- variši nista le branila, no nekam spopolnjevala drug druzeo'a. Kar je prirodoslovce imel za posamezne fakte opazovanja, to je za jurista postalo splošen izvod; kar je jurist stavil kot načelo, potrdil je pri- rodoslovce s fakti. Tako sta se skupno šolala, skupno končala štu- dije. Oba nadarjena, oba marljiva, pripravljala sta se biti profesorja, nastaniti se v jednem in istem mestu, ostati si prijatelja, dokler srce ne jame veneti ter ne preneha biti. Ali zgodilo se je drugače. Radulin, postavši zdravnik, odrinil je bil na leto nekam v pro- vincijo gasit neko nalezljivo bolezen. Tam se je seznanil z vsemi ve likimi posestniki ter srečal deklico, kateri je bilo usojeno igrati važno ulogo v njegovem življenju. Le-ta je bila dokaj bogata, dobro izobražena v moskovskem zasebnem zavodu, ne toliko lepa kolikor neobičajno mikavna radi svojega energičnega obraza. Njen pogled in in smehljaj, glas. njena prisrčna, prepričevalna g-ovorica, vse je do- kazovalo tako zdravo, pošteno naravo, da je nehote izvabila zaupanje ter sočutje. Radulin se je zaljubil pri priči. Njegova borba z epide- mijo je postala zanj nekak kult, poln vneme. Včasih mu je prihajala v glavo celo otroško glupa misel: zakaj je kuga nedostatno silna in se rada umiče zdravniški pomoči in uredbi. Želel je več truda, večje nevarnosti, da bi z vso strastjo uporabil svojo ravnokar razvito silo; tako ga je razvnelo njegovo srečanje z milim dekletom. Bila je ona Olga Suravskaja. Radulin ji je takisto ugajal; začenši razgovor o uprav oni epidemiji, končala sta ga v mejusobnem priznanju ljubezni. Kakor iz grde pognojene zemlje zraste bohovita lepodišeča vrtnica, tako se je iz te splošne nesreče razcvela ta čista, obojestranska uda- nost. Roditelja Olgina sta bila dobra, umna človeka, Olga je bila jedina hči, razvajeno dete, njene želje so bile zakon ; Radulin je bil vsem všeč, njega je čakala lepa imenitna profesorska karjera, sred- stev ni manjkalo, — vse to je privedlo do zaroke. Radulin je bil razglašen za Olginega ženina. Bil je neznansko srečen. V jednem pismu na svojega prijatelja Andrejeva, kateremu je podrobno popi soval ves svoj roman, je Radulin mej drugim pisal : ne morem si predstaviti, da bi to minuto kje na zemlji bil srečnejši človek od mene, ali da more biti: zdrav sem, mlad, močan, imam plodonosno službo, iskrenega prijatelja ... in venec vsega — jaz ljubim ter sem ljubljen, in ta ženska bode moja ... Si je li možno izbrati kaj bolj- šega iz vsega dobrega, kar nudi življenje ? Jeseni se je vrnil Radulin v Moskvo, precej za njim se je pri- peljala tja tudi Olgina obitelj. Poroko so menili obhajati junuarja. Kriiov: Sovraštvo. 597 Seveda najprej je Radulin seznanil prijatelja se svojo nevesto. In to je baš. porušilo vso srečo. Olg-a je videla v Andrejevu uprav one črte značaja, ki so ji posebno ugajale v Radulinu, ali v Andrejevu so bile iste mehkejše, nežnejše. Radulin je bil jeklenejšega značaja, in je uporno stremil v dosego cilja; ali to ni pravzaprav Olge vleklo k njemu. Sile ter vztrajnosti je v njej sami bilo dovolj, m ti last- nosti sta v drugem človeku vzbujali njeno uvaževanje, a ne ljubavi. Njo so privlačili pošteni nazori Radulinovi in njegova strastna, go- reča udanost ; kadar je pa zagledala uprav isto v Andrejevu, začu- tila je, da ji je Andrejov ljubši. Z Radulinom sta ponavljala drug druzega, kakor bi pela unisono, z Andrejevim sta se baš razlikovala v takih straneh duše, združenje Icaterih jc zvenelo, kakor divna har- monija. Olga je pričela izpoznavati, da se je prenaglila, davši dovo- ljenje v zakon. In čim bolj je izpoznavala to, tem hujše je trpela, in to jo je oddaljevalo od Radulina. Že je le-ta začenjal postajati za- preka njene sreče. Radulin je bil prebistroumen, da bi ne zapazil vsega tega. Njegovo kramljanje s prijateljem in nevesto je postalo nekam napeto, čutil je, da ni bilo prejšne prostosti in odkritosrč- nosti. To je uznemirjalo vse tri, jeli so se nekam odtujevati drug drugemu, njih odnošaji so postali nekako suhi, malone oficijalnl. Ogenj je tlel pod tem navideznim pokojem, — in moral je bruhniti z grozovitim plamenom. Bilo je prav na sveti večer. Radulin je ogledoval darilo, ka- tero je nameraval pokloniti nevesti. Njega ni radovalo niti to darilo, niti to, kako ona isto vsprejme; on je vedel, da bode primorana ka- zati se veselo, no le-to bode neiskreno, prisiljeno in zatorej osobito neprijetno. Vstopil je Andrejev razburjen 'in ves iz sebe. Minuta je prišla, izpovedal se je. Jokal je, rotil se : on bi se ne smel srečati z Olgo, spoznala sta se, in obdala ju je kakor vihra tista oblastna ljubezen, nevzdržna, nerazsodna, kakor element. Prosil je prijatelja, naj on razreši vse: kaj narediti, kajti on je r^gubil vsako razsodnost, Olga tudi, ki mu je naročila, naj on govori z njenim ženinom. Ako bi Radulin mogel zaplakati isto minuto, laže bi prenese udarec ; kadar plačeš pomiluješ sebe, in k bridkosti se primeša olajšajoče sočutje do samega sebe. No Radulin ni jokal, čutil je, da se ga polašča grozovitost. Besna zloba ter sovraštvo sta se bili pri- krali v njegovo srce, premagovati se je moral, da ni zgrabil prija- telja za vrat in da ga ni zadušil. Ne rekši ni besedice, zbežal je iz doma in od onega časa ni videl ni prijatelja, ni Olge. Radulin je prebil nekaj dni pri drug'em svojem tovarišu. Od tamo je napisal pismo nevesti. Vračal ji je njeno besedo, skušajoč 598 Krilov : Sovraštvo. govoriti sočutno in nežno, želel ji sreče z Andrejevim, celo hvalil ga je; no list je bil vsekakor suh, vzdržen. Naj si je še tako opra- vičeval njegov um i Olgo i Andrejeva, pekoča mržnja je proti volji razjedala dušo mladega zdravnika, in on ni bil zmožen prema- gati tega čustva. Se o pravem času na novo leto je došla vest o smrti njegovega strica. Radulin je pohitel domov, pospravil ded- ščino, pobral približno pet tisočakov ter odpotoval za granico. III. Misli o profesuri so bile zavržene. Radulin ni zrl niti v bodoč- dočnost, ni delal nobenih osnov ; kar bode, to bode. Potikal se je po Evropi, iz mesta v mesto, prepotoval vse kraje, proslule zbok pri- rodne krasote, in povsodi je nosil s seboj svoje gorje, kakor neo- zdravljivi bolnik povsodi nosi svojo bolezen, ne radujoč se ni solnca, ni cvetja, ni doline, ni morja, zato ker ga bolezen gloje ter mu ne- prenehoma zatrjuje : vse te prelesti niso zate. Najbolj je trlo Radu- lina, da se ni mogel otresti jadnega sovraštva. Da, on je črtil An- drejeva, s katerim je preživel vsa lepša leta svojega življenja v naj- lepši slogi, mrzil huje nego največjega zlodeja na svetu, in nobeni trezni razlogi niso tu pomogli. Sovraštvo je vzbujalo gnusne misli. Radulin je včasih čutil instiktinktivno nepremagljivo željo slišati, da se je nad razžalnikoma zgodila nesreča, in dopisoval si je se znanci v Moskvi, prekanjeno in nekam mimogrede pozvedujoč o vsem, kar se je dogajalo tam, daleč od njega. Sam je drezal svojo rano, kakor bi mu prisiljena bolest prinašala radost in zadoščenje. A v Moskvi je šlo vse po starem tiru, Dva tri mesece so Ra- dulina pomilovali, pekla ju je vest ; ali čas je izcelil vse to, — me- seca julija se je Andrejev ženil z Olgo. Prišla je novica, da je le-ta docent na univerzi, potem, da se je Andrejevima rodil sin. Jeza Ra- dulinova je plamtela vedno huje ter huje ; on ni vedel kako bi se ubranil. Jedno ga je nekoliko pomirjalo : rad je zahajal v muzeje ter dolgo opazoval slike nabožne vsebine velikih umetnikov. Osobito po- dobe madon so delovale nanj blažilno : ta krotka lica, polna nebeš- kega navdihnenja, zanesla so ga v svet čudne fantazije. Tedaj mu je odleglo, zato ker je bil tu čisti pojav jedinega duševnega živ- ljenja, rešenega pozemskih bridkostij. Nad vse je rad gledal Sik- stinsko Madono Rafaelovo, in radi tega se je večkrat vračal v Dra- ždane ; nekoč je preživel ondi ves teden, ter po tri ure na dan motril znamenito sliko. In glej, ko je našel tešila svojemu trpljenju, dospela je nenadno uprav jedna onih grozovitih novic, kojih je tako pričakovala njegova Kriiov : Sovraštvo. 599 zloba. Sporočili so mu, da se je Olga nalezla angine ter umrla. Sam ni mogel vedeti, kakšen utis je učinila nanj ta vest, no vsekakor je z grozo priznaval, da se njegovi otožnosti primešala ostudna radost zadostne osvete. Veselil se je, da je zdajci trpel Andrejev. Naj se le pokori za vse : za to, da je uplenil nevesto prijatelju, in za to, da ni pazil na tisto milo, dražestno žensko. Kakor da bi bil Andrejev kriv njene smrti, kakor da bi Olga izvestno živela, ako bi se bil oženil ž njo on, Radulin! Kakšna pretresujoča zmota! Radulinu je postalo strašno. Poprijel se je zopet dela, da bi se razvedril, da ne bi zblaznel. In čas je tudi bil, kajti od stričeve dote so ostali le še groši tre- balo je pomisliti, s čim bode živel. Naselil se je v Berolinu, jel obisko- vati predavanja glasovitih zdravnikov, a ob pravnikih se je vozil" v Rusijo, ponudili so mu mesto zdravnika v gubernskem mestu. K. Ra- dulin je sprejel, češ, da mu je vsejedno tu ali tam. Tu je duševno nekoliko okreval: delo — je dober zdravnik. Srečuje često radostne obraze teh, katerim je pomagal, videč hvaležne solze in smehljaje, občutil je znova, da življenje njegovo ni brez 'smotra, in se je skoro pomiril. Le včasih je svojevoljno vstajal v njem spomin o za vedno izgubljeni sreči, kakor da se je zastarela rana odpirala — in grizla je njegovo srce zlobna strast, sovraštvo do Andrejeva; dasiravno je Ra- dulin davno že docela izgubil iz vida starega prijatelja. IV. Tako je bilo to tudi na sveti večer, s katerim se je pričela ta povest, Radulin je skočil kvišku ter je hodil po sobi. »Kaj ukreniti? Kaj ukreniti, da bi se pregnale te misli? Ne- mara poslušat. Darjo: iti kam na jelko« Vabili so ga v tri hiše . . . »Ne, ne, ne !... za nobeno ceno ... videti srečno, veselo rodbino ? sedaj ? — To je olje v ogenj ... « Stresel se je. Pred njim je .stala Darja, — on ni zapazil, kedaj je prišla in, uvidevši jo, je odstopil. Starka je prišla pravit doktorju, da je pritekel v kuhinjo sluga iz gostilnice; doktorja prosijo k ne- kemu popotniku, kateremu je otrok zbolel. Radulin se je razveselil povabila, kakor bi se iztrgal iz krempljev divje zverine. Pomoč bol- niku! — evo kje je rešitev. Doktor se je hitro oblekel in odpeljal, — prišli so ponj s samni. Pri vhodu v gostilnico je bil neprijetno poražen od vonjave kadila; nemara je zamudil, in smrt je završila svoje delo?!... No potolažili so ga. Krčmar je vsegdar povabil du- hovnike, da so na sveti večer Opravili polnočnice v obči dvorani. Pri njem se je celo za ta slučaj zbral zbor pevcev, ki so prepevali du- hovae pesmi; on sam je ljubil to petje ter se z njim naslajal. Dok- 6(K) Krilov: Sovraštvo. torja so spremili v sobo bolnikovo. Tu je bila ogromna soba, v koji se je malo število pohištva kar izg-ubljalo. V kotu za okriljem pod ikono stali sta vštric dve postelji, poleg njiju na mizi je gorelo maj- hno božično drevo, pridavajoče vsemu kotu nekak cerkveni pogled. Na postelji je sedel deček okolo treh let, listajoč po knjigi s podo- bami. Pestunja je povedla k njemu zdravnika. »Nič ni hudega, hvala Bogu«, je rekla pestunja, »sedaj se je i^budil... Morda je od vožnje prišlo, fantek je, veste... spal dolgo in se premetoval v spanju, kričal, — gospod se je prestrašil... A sedaj vidite, je vse dobro... Gospod je šel gledati kjer bodo prepevali polnočnice, da se ne bi preveč sem čulo...« Radulin je sedel na stol zraven otrokove postelje... Fantek je dvignil glavico in pogledal zdravnika se svojimi velikimi črnimi očmi. Nekaj neobičajnega je presunilo doktorjevo dušo: gledal je dete, in prošlost je vstala pred njim, no ne z globokim čustvom sovražtva, a z vsem, kar je bilo dobrega, vzvišenega v tej prošlosti. »Gegavo je to dete? — odkod je?., kako se je pojavilo isto uprav ta sveti večer?... To milo ličice je tako znano, tako zelo znano... da, da, spomnil sem se; to je povsem glavica Kristusa na podobi Sikstinske Madone... baš one umne, velike, črne oči in raz- puščeni laski, ista energija na ustnih... a med tem in na drugi obraz ga ono spominja... Olge, da Olge... tako silno ljubljene, tako naglo umrše... Kaj je to ? sen ? ali prikazen ? Za steno je zbor zapel: »Kristus se rodi!« Deček se je izravnal na posteljici ter iztegnil debeli ročici k doktorju... »Ti greš meni naproti! Božan'itveni otrok, ti me spaseš...« je šinilo v zdravnikovi glavi. Solze so se prikazale na njegovih očeh, vzel je dete na roke ter jel poljubljati, kakor bi iz vsakega poljuba črpil zdravilo... za steno se je ves čas razlegalo petje... »Kristus se rodi«. Kadar je Radulin znova posadil otroka na posteljo in dvignil oči, zazrl je moža, ganljivo opazujočega ta prizor. Radulin je takoj spoznal Andrejeva, — in čudno! —niti sence zlobe ni čutil zdravnik v ranjeni duši. Molče je pomolil roko prijatelju in jokajoč se vrg-el v njegovo objetje. Stvar je bila ta. Andrejev se je vozil o Božiču obiskat babico svoje žene, no metež ga je primoral obhajati božične praznike v tujem mestu, v gostilnici. On ni slutil, da tukaj najde sorodno dušo, obnovljeno s tim prazničnim svndenjem, in da njiju sprava čudesno okrasi ta slovesni dan.