\l Zavladala je bila zima in — nam je bilo hudo! Kako tudi ne?! Predobro nam je bila še v spominu predzimska doba: brhka pomlad s svojim cvetjem, gorko poletje s svojimi pestrimi cveticami in pri- jetna jesen s svojimi sadovi. Čutili smo še na svojih telesih blagodejni učinek vse- oživljajočih solnčnih žarkov, ki so se v mnogobrojnih snopih usipali z vedrega neba na nas; v naših dušah so nam še zveneli akordi ptičjega petja, šuštenje gozdov ter žuborenje potokov in vibri- rali odmevi one harmonije, ki je vladala med nami in prirodo. Vspenjalo se je nad  našimi glavami čisto jasno nebo, obdajal nas je kristalni zrak in prijetno nas je omamljal vzduh, nasičen z najfinejšimi  vonjavami. Hitreje so se nam dvigale  prsi, močneje nam je utripalo srce, bistre-  je in jasneje nam je zrlo oko okoli sebe. Prosto smo dihali in prosto se gibali v prosti naravi in s slastjo uživali blago- dare, ki nam jih je nudila vselej in pov- sod. Naslajali smo se ob krasnih slikah, ki jih je nam narava kazala vsak treno-  tek drugačne, a vsak trenotek čarobnejše,  naj si se ozrl na polje, gozd ali goro. Vse  okoli nas je bilo lepo in dobro in dobri smo  bili tudi — mi! — Lepo je bilo! A sedaj? — Siva starka, od vseh  dobrih in plemenitih sovražena sovraž-  nica vsega dobrega in plemenitega je za- vladala! — Nastopila je z vso svojo kru-  to, despotično silo. Vzela je v svoje le- dene roke vojke in natezala jih, da smo krvavo čutili pritisk njenih brzd. — Uni- čila je vse, kar je bilo lepega in dobrega: nežne cvetke, ki jih je pomlad posejala po naših livadah, je poteptala s svojiini nogami, zelenje polja, logov in gozdov je zagrnila s svojim mrtvaškim prtom, otresla je drevje sadov in listja. Zadušila je vse blagodoneče zvoke, odpodila pevce iz gozda, odpahnila svetlo solnce daleč proč; s črnimi oblaki je zastrla nebeško luč, z meglo in temo nas je obdala. Da bi bila noč temnejša, je zagrnila nam okna z ledenim zastorom, in da bi se tem bolj zavedali njene vlade, nam je ljuta burja neprestano in besno tulila njeno himno okrog voglov naših domov. Ukloniti je hotela človeštvo, zato je pritiskala z mrazom bolj in bolj. Slabiči so se tresli, da so jim kosti šklepetale, krčili so se, kakor usihajoč list, upogibali so svoja hrbtišča in klanjali svoje tilnike. Drugim so odrevenevali prsti, stiskale so se pesti in zobje so škripali. Starec in starka nista mogla prenašati več te krutosti; zapustila sta rodno zemljo in legla raje v grob; slabotno dete je izdihnilo, ker mu je manjkalo blagodejne, za življenje neobhodno potrebne toplote. Vse — vse je ječalo pod despotizmom zle starke, želelo si spremembe, zdihovalo po rešitvi iz njenih spon in klicalo rešitelja! — Ta klic ni bil zaman! Ves pritisk, vsa zloba, vsa krutost so pač začasno uklenili sile, ki jih je stvarnik podaril naravi, a zatreti jih niso mogli! — 2e čutimo, da prihaja rešenje! — Moči so se jele gibati, otrplost rmneva, novo življenje se vzbuja, sile naraščajo, spone pokajo, še nekaj gibljajev in okovi odlete zdrobljeni od nas! Vstajenje prihaja — vstajenje je tu! Pomlad je tu! —* Započela bo zopet svoje plodonosno delo, odgrnila bo mrtvaški prt in pričarala mlado zelenje na naših tleh, raztresala bo cvetic po naših livadah. Solnce ji pride na pomoč, razprši megle, oblake, prežene temo, uniči mraz! Vsklonilo se bo teptano človeštvo, povzdignilo svoje čelo k vedremu nebu, žarko solnce bo ogrevalo premrzle kosti, s pomlajeno silo se bo pretakala kri po naših žilah. — Zima se zvija kot slamnata bilka, ko jo oblizujejo ognjeni plameni, gineva  kakor sneg pred solnčnimi žarki, kakor tema pred svctlobo. Zmagalec, rešitelj — vstajenje je tu! Zavladala je vojna! Od vse dobrih sovražena sovražnica vsega dobrega in lepega, plemenitega in vzvišenega je nastopila z vso svojo kruto silo ter pokazala svetu svojo grozovito moč! Pa ne obupajmo! Kakor gotovo mora priti za zimo pomlad, tako gotovo pride za vojno mir! In ta ni več daleč. Že se kažejo prvi znaki njegovega prihoda! Na temnem našem obzorju se bo jelo daniti, svetel rob se zaznava na najskrajneši točki vzhoda, rob se širi in širi, svetloba narašča, zarja se razliva po nebesnem svodu — solnce vstaja, zmagovito prešine noč, preženo temo! Resnica, pravica, ljubezen zavladajo zopet in tedaj boš tudi ti trpin vseh trpinov, ti ljudski učitelj vskliknil: Vstajenje — rešenje je tu — aleluja!!