Kako gnojiti vinograde.
Po končani trgatvi ne počiva vinščak, ampak jame takoj skrbeti za prihodnjo letino. Komaj je božja kapljica pod streho, uže pričenja kole puliti, trte obrezavati, braniti jih zimskemu mrazu, zemljati, gnoj voziti v vinograde, in kedar koli to dopušča po zimi vreme, trtam gnojiti.
Vsi razumni vinščaki priznavajo, da je važno in koristno, vinograde gnojiti, a v obče vendar gnoje premalo, gotovo za polovico premalo.
Kaj je tega krivo ? Pred vsem pomanjkanje potrebnega gnoja in potem tudi zelo napačna, a žalibog, prerazširjena misel, da vinogradi laže
pogrešajo gnoja nego njive. Resnično je pa tudi, da porabijo naši vinščaki mnogo gnoja, katerega privoščijo svojim vinogradom, napačno, ali ga potratijo, ker ga slabo podkopavajo. Ker zdaj prihaja čas, ko bo treba vinograde gnojiti, naj o tem nekoliko izpregovo-rimo, in sicer posebno razložimo, kako je to delo opravljati.
Hočemo pa samo o gnojenji z navadnim, živinskim gnojem govoriti, vse druge snovi, s katerimi ga lahko vspešno nadomeščamo, opuščamo v tej razpravi.
Kolikor načinov gnojenja v novejšem času priporočajo, skoro vsi so si v tem enaki, da se gnoj ne podkopava globoko, ampak samo od pol do enega čevlja
pod zemljo. Vsi načini plitvega gnojenja se pa razločujejo s tem, da se pri različnih razmerah različno gnoji. Na ravnini gnoji se drugače in v hribih zopet drugače. Navadui živinski gnoj moramo smatrati za tvarino, katera z ene strani obdržuje trti potrebno organsko in neorgansko hrano, z druge strani pa se spreminja v humus, vsled katerega postaja svet rahlejši, da ga lahko prešinja zrak. ki je neogibno potreben, da se tvarine v njem lahko razkrajajo ali da razpadajo.    Vse reiilne snovi postanejo po okoliščinah
prej ali poslej tekoče. Nekatere se kar naravnost raztopijo, druije iz-puhtijo iz gnoja ter te nabirajo v pokrivajoči zemlji, v kateri se od dežja tudi raztopijo. Vse raztopljene redilne snovi potopijo ali pogreznejo se pa v tla, kjer jih korenike posrkajo. Glede na poslednji stavek ugovarjalo bi se lahko, da je Liebig dokazal, da se na površje zemlje izlite raztopnine le prav plitvo pogrezajo, ker jih zemlja sama mehanično v tem zadržuje. Ce temu prav pritrjujemo, moramo si vendar misliti, da segajo redilne snovi pri vsem tem zadosti globoko, tem bolj, ker se ne pogrezajo iznad površja zemlje, ampak iz dna jamice v globočino; pot do korenik jim je torej vendar bistveno skrajšan.
(Konec prihodnjič, i
42
___    50    ___
Kako gnojiti vinograde.
(Konec.)
Zdaj hočemo videti, koliko globoko se podkopani gnoj najbolje obnaša. Ako gnoj kar po vrhu vinograda raztrosimo ter ga nič ne podkopljemo, raztopi sicer deževnica vse, kar je raztopljivega v njem; pa to se ne pogrezne zadosti globoko, kajti v tem ga zadržuje zemlja sama. Drugi del razpadšega gnoja, to je organski del, ki je plinaste narave, izpuhti neukoriščen v zrak. Vrhu tega razpada nam le površno potrošeni gnoj zelo neredno, ker ga v tem zavirajo zdaj mraz, zdaj suša, zdaj prevelika moča in enaki vplivi. Prosto raztrošenje gnoja po vinogradih je po vsem tem malo-uspešno in se ne more nikakor priporočati. Če podkopljemo gnoj le kakega pol čevlja globoko ter ga za-sujemo, ravnamo še vedno v zgubo, kajti plinaste snovi pridržuje zemlja le nekoliko, raztopljene imajo pa še vedno predolgo pot do korenik. Ako pa zasujemo gnoj v čevelj globoke jame, ognemo se takih neugodnih nasledkov, kakoršne smo našteli pri površnem in plitvem gnojenji, kajti v tej globočini se približamo korenikam, katerih pri okopavanju ne dosežemo, ter položimo gnoj tako rekoč na nje. Vsled tega pridejo raztopljene snovi po kratki poti korenikam v korist; zemlja pa, s katero je gnoj zasut, posrka vse plinske gnojilne snovi, predno   morejo v  zrak izpuhteti.   Dalje  nam   koristi
tako gnojenje tudi zaradi tega, ker se pri vsakokratnem okopavanji zrahlja zemlja tikoma gnoja, nekoliko pomeša z gnojem, in tako odpira pot potrebnemu zraku in vlažnosti.
Ako podkopljemo gnoj tikoma koreničnega debla, naredimo si res tudi nekoliko škode. S tem prisilimo namreč trto, da nam zažene kmalu dosti privršnih ali rosnih korenik; pa saj se te pri okopavanju tako odstranijo ; tiste, katere nastanejo po leti, pa le podpirajo trto v rašči in rodovitnosti za eno leto.
Ako podkopljemo gnoj še globokeje, vidimo, da se naštete prednosti plitvega gnojenja izgubljajo druga za drugo. Pred vsem zapazimo — in to priznavam za poglavitno napako globokega gnojenja, — da izostane popolnoma mehanični učin gnoja na zemljo, namreč zrahljanje po humusu, v kojega se spreminja gnoj. Vsled tega ne moreta zrak in vlažnost tako dobro zemlje prešiniti, in ne samo gnoj, ampak tudi zemlja okolo njega se ne razkroji zadosti. Seveda se ne moremo o vsem tem z očmi prepričati, a vendar imamo jasne dokaze za to. Kedar kak star vinograd preko-pavamo zato, da bi ga z novimi trtami nasadili, nahajamo mnogokrat tri, štiri čevlje pod zemljo neko črno, šoti podobno tvarino. Kaj je to? Nič druzega kakor gnoj, kateri se je morebiti pred petdesetimi leti podkopal, pa se ni mogel vsled pomanjkanja zraka in vlažnosti razkrojiti.
Pri vsem tem je pri nas še muogo vinščakov, kateri se za globoko gnojenje potezajo in plitvo kar naravnost obsojajo za ničvredno. Mi tudi nočemo trditi, da je morda zavrženo delo in gnoj, ako trtam globoko gnojimo; saj je uže to mnogo vredno, da se zemlja zrahlja in posebno v takih vinogradih, katerih nismo pri nasajauju zadostno prekopali.
Da je zrahljanje zemlje res jako koristno, to nam kažejo v malem vrtnarji: kedar jim kako drevo ne mara prav rasti in roditi, zrahljajo zemljo okolo njega, in pomagano je.
Še jasnejši dokaz nam pa dajejo oni trtorejci, kateri gnoje trtam z jelševino. Oni mislijo, da podajajo trti Bog ve koliko kalija, dušca, fosforove kisline itd. z butarico suhega listja in lesa; v resnici pa s tem gnojenjem skora odločno le zemljo rahljajo, a pravega gnoja nikakor ne nadomeščajo.
Iz vsega tega sklepamo, da je najbolje, ako pri gnojitvi vinogradov le za en čevelj globoko podkopa-vamo gnoj, in sicer prav blizu okoli trt po visečih legah, po ravninah pa med trtami.