Ivan Dobnik
Pesnikovo ljubljansko razpoloženje
kri je topla in še tišji dan
na dunajski se mrak razpira in čez tromostovje
se množice metuljev obrnejo na grad
v jesenski curek pozab
in v petje pesnika se otožnost skrije
z voskom časa zadušen je in ne more spati
ti si nenasiten pesem lahkotno plava
z nebotičnika glasba je rumeni petelin v soncu
z njo si združen nad mestom ki sanjari tvoje sanje
ljubezni tvoje in njene sanje neulovljive ptice evridike
samote svoje medulične korake brez odmevov med nama
sanjari dolga poletja v večere modrikastih nokturnov
zaljubljena v mesecu dišav in vročih vzklikov
sva jetnika neizpolnjenih zgodb
za bežigradom kjer izparevava
in že spomin sva svoji pesmi upepeljeni
letalki krhki ki je ni ker naju ni
in sva že angela prozorna v vrtincu
izginulega sveta v juliju sobe hladne
v sneženju samote najine
je moja senca vulkan
ki se zažira v hrib lepote dneva
v rilce slonov med strehami zardelimi od budnosti
nad tvojimi strehami
kjer avgustovski oblaki na morje plavajo
L l T KRAT U R A
25
in tako so slana tvoja usta slane tvoje oči
med besedami iščeS zgubljene sanje tebe daljno in neizrekljivo ljubljeno v jeziku svojem pesem skrivnostno in nedokončano tebe najbolj resnično med živimi zato se pesem vrača v srcu tvojem ne zaspi v globokem dihanju beži čez mesto in letni časi so stoletja v njih midva zgubljena zgubljena