POKRAJINSKA IMENA KOT DEJAVNIK IDENTITETE MATJA@GER[I^ Matjaž Geršic Naziv: dr., profesor geografije in zgodovine, znanstveni sodelavec Naslov: ZRC SAZU, Geografski inštitut Antona Melika, Novi trg 2, 1000 Ljubljana, Slovenija E-pošta: matjaz.gersic@zrc-sazu.si ORCID: https://orcid.org/0000-0001-9640-6037 Medmrežje: http://giam.zrc-sazu.si/gersic Rodil se je leta 1983 na Jesenicah. Po koncani osnovni šoli v Lescah se je vpisal na Gimnazijo Kranj, kjer je leta 2002 maturiral. Leta 2003 se je vpisal na študij geografije in zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Leta 2009 je diplomiral z delom Pionirske rastlinske vrste na prodišcih v zgornjem toku reke Save, za katerega je prejel fakultetno Prešernovo nagrado. Leta 2010 je zakljucil študij zgodovine z diplomskim delom Domobranstvo in povojni poboji v uc... benikih in ucnih nacrtih za gim­nazije od osamosvojitve do danes. Po koncanem študiju je opravil pripravništvo na Gimnaziji Kranj in strokovni izpit na Ministrstvu za šolstvo. Marca 2012 se je zaposlil na Geografskem inštitutu Antona Melika Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umet­nosti ter pridobil naziv asistenta. Leta 2016 je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani obranil doktorsko disertacijo in z delom nadaljeval na Geografskem inštitutu kot znansvetni sodelavec. Od novembra 2018 je pomocnik predstojnika inštituta, od konca leta 2017 pa predseduje Komisiji za standardizacijo zemljepisnih imen Vlade Republike Slovenije. Je clan Delovne skupine za eksonime (Working Group on Exonyms) ter Vzhodnosrednjeevropskega in jugovzhodnoevropskega jezikovno-zemljepisnega oddelka v okviru UNGEGN-a (United Nations Group of Experts on Geographical Names, Skupina izvedencev Združenih narodov za zemljepisna imena). Je tudi clan Izvršnega odbora Zveze geo­grafov Slovenije, tajnik Komisije za rabo tal in spremembe rabe tal pri IGU-ju (International Geographical Union, Mednarodna geografska zveza ) in clan nekaterih drugih združenj. Njegovi raziskovalni podrocji sta zemljepisna imena in fizicna geografija. 1 GEOGRAFIJA SLOVENIJE 36 POKRAJINSKA IMENA KOT DEJAVNIK IDENTITETE Matjaž Geršic GEOGRAFIJA SLOVENIJE 36 POKRAJINSKA IMENA KOT DEJAVNIK IDENTITETE Matjaž Geršic LJUBLJANA 2020 GEOGRAFIJA SLOVENIJE 36 POKRAJINSKA IMENA KOT DEJAVNIK IDENTITETE Matjaž Geršic © 2020, ZRC SAZU, Geografski inštitut Antona Melika Urednika zbirke: Drago Perko, Matjaž Geršic Uredniški odbor: David Bole, Mateja Breg Valjavec, Rok Ciglic, Mateja Ferk, Jerneja Fridl, Matej Gabrovec, Primož Gašperic, Matjaž Geršic, Mauro Hrvatin, Blaž Komac, Jani Kozina, Matej Lipar, Janez Nared, Drago Perko, Primož Pipan, Katarina Polajnar Horvat, Nika Razpotnik Viskovic, Aleš Smrekar, Mateja Šmid Hribar, Jernej Tiran, Maja Topole, Mimi Urbanc, Matija Zorn Urednika: Drago Kladnik, Drago Perko Recenzenta: Drago Kladnik, Katja Vintar Mally Kartografka: Manca Volk Bahun Prevajalec izvlecka: Deks d. o. o. Oblikovalec: Drago Perko Izdajatelj: ZRC SAZU, Geografski inštitut Antona Melika Za izdajatelja: Matija Zorn Založnik: Založba ZRC Za založnika: Oto Luthar Glavni urednik: Aleš Pogacnik Racunalniški prelom: SYNCOMP d. o. o., Ljubljana Tiskarna: Birografika Bori d. o. o., Ljubljana Naklada: 250 izvodov Prva izdaja, prvi natis. Prva e-izdaja knjige je prosto dostopna pod pogoji licence Creative Commons CC BY-NC-ND 4.0.: https://doi.org/10.3986/9789610504368 Naslovnica: Meja med nekdanjima deželama Štajersko in Kranjsko je v zavesti ljudi še vedno zelo jasna, posebej na obmocju, kjer je potekala po toku reke Save, nekoliko manj pa v Posavskem hribovju, kjer ponekod še lahko opazimo mejne kamne (avtorica fotografije: Jerneja Fridl). Knjižna zbirka Geografija Slovenije nastaja v okviru raziskovalnega programa Geografija Slovenije (P6-0101), ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. CIP – Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 91:811.163.6 81'373.21(497.4) 811.163.6'373.21 GERŠIC, Matjaž Pokrajinska imena kot dejavnik identitete / Matjaž Geršic ; [kartografka Manca Volk Bahun ; prevod izvlecka Deks]. – 1. izd., 1. natis. – Ljubljana : Založba ZRC, 2020. – (Knjižna zbirka Geografija Slovenije, ISSN 1580-1594 ; 36) ISBN 978-961-05-0435-1 COBISS.SI-ID 14535683 COBISS.SI-ID=15203587 ISBN 978-961-05-0436-8 (pdf) GEOGRAFIJA SLOVENIJE 36 POKRAJINSKA IMENA KOT DEJAVNIK IDENTITETE Matjaž Geršic UDK: 91:81’373.21(497.4) COBISS: 2.01 IZVLECEK Pokrajinska imena kot dejavnik identitete Monografija se osredinja na imena slovenskih pokrajin in njihovo povezavo s pokrajinsko identiteto. V uvodnem delu opredelimo temeljne pojme (pokrajina, regija, ime, identiteta) in podamo pregled obrav-nave zemljepisnih imen pri nas. V drugem delu kronološko pretresemo vire pokrajinskih imen, zacenši z arhivskim gradivom. Sledi pregled novejših zemljevidov ter registrov Geodetske uprave Republike Slovenije (GURS). Na koncu so kot vir pokrajinskih imen predstavljene geografske regionalizacije. V tret­jem delu so predstavljeni rezultati zbiranja pokrajinskih imen s pomocjo anketiranja. Ugotovili smo, da so v primerjavi z ostalimi tipi zemljepisnih imen prav pokrajinska imena tista, ki so med najslabše raziskanimi, ceprav jih najdemo že na najstarejših zemljevidih sedanjega slovenskega ozemlja. V arhivskih virih smo identificirali vec kot 130 razlicnih pokrajinskih imen. Vecini smo lahko pripisali sodobne ustreznice, posamezni primeri pa so ostali s sodobnega gledišca neidentificirani. Najveckrat se pojavljajo imena Istra, Kras, Hrušica in Zgornja Kranjska (Gorenjska). Na novejših zem­ljevidih (izdanih po letu 1900) se najveckrat pojavljajo imena Pohorje, Slovenske gorice, Kocevski rog in Gorjanci. Na novejših zemljevidih se najvec pokrajinskih imen pojavlja na tistih v merilu 1 : 500.000. Z anketiranjem na pilotnih obmocjih Posavje in Kozjansko smo ugotovili, da je stopnja ujemanja med poimenovanjem pokrajine in pokrajinsko identiteto visoka, da vecina spremembe obcutka osebne pokra­jinske identitete ni zaznala, tisti pa, ki so ga zaznali, so kot prelomno obdobje navedli osamosvojitev države. Na pilotnih obmocjih zahodni del Slovenije in vzhodni del Slovenije smo za poimenovanje pokra­jine bivanja ugotovili 69 imenskih razlicic in še vedno mocno prisotnost imen nekdanjih habsburških dednih dežel ter njihovih delov. Na primeru kranjskega bureka smo dokazali vodilno stavcno seman-ticno vlogo levega prilastka. Pri prostorski identiteti z vidika sogovornika se je pokazalo, da najvecji delež anketirancev pri predstavitvi lokacije svojega bivanja v pogovoru z nekom iz iste pokrajine uporabi ime domacega kraja, z nekom iz sosednje pokrajine ime domace pokrajine, pri komunikaciji s tujcem pa ime naše države. Na podlagi spoznavnih zemljevidov pa smo ugotovili, da vecina Slovenijo deli na osem pokrajin in da je najvec razlicnih imen uporabljeno za obmocja vzhodno od Kamnika, jugovzhodno in severozahodno od Idrije ter zahodno od Brežic. Med sklepnimi ugotovitvami lahko izpostavimo, da pokrajinska imena zrcalijo pokrajinsko identiteto in so pomemben dejavnik v zavesti njihovih prebivalcev, da niso hierarhicno razporejena, pa tudi, da jih je vecina trdo zakoreninjena, da nekatera izginjajo in da je delež na novo uveljavljenih zanemarljiv. V zavesti ljudi imajo pokrajinska imena nejasno definiran denotat oziroma obseg in se kot ostale jezi­kovne prvine scasoma spreminjajo. KLJUCNE BESEDE regionalna geografija, zemljepisno ime, pokrajinsko ime, horonim, imenoslovje, pokrajina, spoznavni zemljevid, Slovenija GEOGRAFIJA SLOVENIJE 36 POKRAJINSKA IMENA KOT DEJAVNIK IDENTITETE Matjaž Geršic UDC: 91:81’373.21(497.4) COBISS: 2.01 ABSTRACT The names of regions as an identity factor This volume focuses on the names of Slovenian regions and how they are connected with regional iden­tity. The introduction defines the basic terms (landscape, region, name, and identity) and provides an overview of Slovenian research on geographical names. The second part chronologically outlines the sources of the names of regions, starting with archival material. This is followed by an overview of mod­ern maps and registers by the Slovenian Surveying and Mapping Authority (GURS), and, finally, geographical regionalizations are presented as a source of the names of regions. The third part pre­sents the results of collecting the names of regions as part of a survey. It was established that, compared to other types of geographical names, the names of regions are among the most poorly studied even though they can already be found on the oldest maps of what is now Slovenian territory. Over 130 different names of regions were identified in the archival sources. Modern equivalents have been matched to most of them, but some could not be identified with a modern name. The names for Istria, the Karst Plateau, the Hrušica Plateau, and Upper Carniola are the most frequent. On modern maps (published after 1900), the Slovenian names Pohorje ‘Pohorje Hills’, Slovenske gorice ‘Slovenian Hills’, Kocevski rog ‘Kocevje Rog Plateau’, and Gorjanci ‘Gorjanci Hills’ appear most frequently. Most names of regions on these maps appear on those using the scale of 1:500,000. The survey conducted in the pilot areas of the Sava Valley (Sln. Posavje) and the Kozje region (Kozjansko) showed a high degree of agreement between the name of the region and regional identity, that most respondents did not recognize a feeling of personal regional identity, and that the ones that did rec­ognize it reported Slovenia’s independence as the watershed period. In the pilot areas of western Slovenia (zahodni del Slovenije) and eastern Slovenia (vzhodni del Slovenije), sixty-nine names refer­ring to regions of residence were identified alongside the still robust presence of the names of the former Habsburg hereditary lands and their parts. The example of kranjski burek ‘Carniolan börek’ was used to show the dominant semantic role of the attributive adjective in the expression. In terms of the respon­dents’ spatial identity, it turned out that, when presenting where they live, the largest share of respondents used the name of their local town or village when speaking to someone from the same region, the name of their local region when speaking to someone from a neighboring region, and the name of their coun­try when speaking to a foreigner. Based on cognitive maps, it was determined that most respondents divided Slovenia into eight regions and that the greatest variety of names was used for the areas east of Kamnik, southeast and southwest of Idrija, and west of Brežice. The findings show the following: the names of regions reflect regional identity and represent an impor­tant factor in the residents’ minds, they are not hierarchically structured, the majority are deeply rooted among people, some are disappearing, and the share of newly established names is negligible. In peo­ple’s minds, the names of regions have an unclearly defined denotation or scope and, like other linguistic elements, change over time. KEY WORDS regional geography, geographical name, name of region, choronym, onomastics, region, mental map, Slovenia GEOGRAFIJA SLOVENIJE 36 VSEBINA 1 Uvod ............................................................................................................................................................................................................................................................................ 11 1.1 O imenih .................................................................................................................................................................................................................................................... 11 1.2 Namen in cilji raziskave ...................................................................................................................................................................................................... 13 1.3 Zasnova in metode dela ...................................................................................................................................................................................................... 13 1.4 O pokrajinah ........................................................................................................................................................................................................................................ 14 1.5 O obravnavi zemljepisnih imen .................................................................................................................................................................................. 18 1.5.1 Terminologija .................................................................................................................................................................................................................. 18 1.5.2 Zacetki slovenskega imenoslovja ........................................................................................................................................................ 19 1.5.3 Imenoslovje v 20. in 21. stoletju ............................................................................................................................................................ 19 1.5.4 Nastanek slovenskih zemljepisnih imen .................................................................................................................................... 20 1.5.5 Tipi zemljepisnih imen ........................................................................................................................................................................................ 22 1.5.5.1 Hišna imena ............................................................................................................................................................................................ 23 1.5.5.2 Ledinska imena .................................................................................................................................................................................. 25 1.5.5.3 Imena ulic in trgov ............................................................................................................................................................................ 28 1.5.5.4 Krajevna imena .................................................................................................................................................................................. 29 1.5.5.5 Vodna imena ............................................................................................................................................................................................ 31 1.5.5.6 Gorska imena ........................................................................................................................................................................................ 32 1.5.5.7 Pokrajinska imena .......................................................................................................................................................................... 33 1.5.5.8 Imena držav in upravnih enot .......................................................................................................................................... 34 1.5.5.9 Imena zunajzemeljskih objektov .................................................................................................................................. 36 1.5.5.10 Ostala zemljepisna imena ................................................................................................................................................ 38 1.5.6 Imenoslovje v zamejstvu ................................................................................................................................................................................ 39 1.5.7 Podomacena tuja zemljepisna imena ............................................................................................................................................ 39 1.5.8 Obravnava slovenskih zemljepisnih imen skozi cas .................................................................................................. 40 1.6 O identiteti .............................................................................................................................................................................................................................................. 42 1.7 Pokrajinska imena – »ne boj, mesarsko klanje« ................................................................................................................................ 42 2 Pokrajinska imena v pisnih virih ............................................................................................................................................................................................ 46 2.1 Arhivsko gradivo ............................................................................................................................................................................................................................ 46 2.1.1 Antika ........................................................................................................................................................................................................................................ 46 2.1.2 Srednji vek .......................................................................................................................................................................................................................... 48 2.1.3 Novi vek ................................................................................................................................................................................................................................ 51 2.1.3.1 Jožefinski vojaški zemljevidi .............................................................................................................................................. 70 2.1.3.2 Franciscejski kataster ................................................................................................................................................................ 70 2.2 Novejši zemljevidi ........................................................................................................................................................................................................................ 71 2.2.1 Variantnost pokrajinskih imen .................................................................................................................................................................. 71 2.2.2 Odnos med merilom zemljevida in pojavnostjo pokrajinskih imen ........................................................ 82 2.3 Register zemljepisnih imen Republike Slovenije (REZI) ........................................................................................................ 83 2.3.1 REZI 5 ...................................................................................................................................................................................................................................... 85 2.3.2 REZI 25 .................................................................................................................................................................................................................................. 85 2.3.3 REZI 250 .............................................................................................................................................................................................................................. 86 2.4 Državne pregledne karte .................................................................................................................................................................................................... 86 2.4.1 Državna pregledna karta – DPK 250 .............................................................................................................................................. 87 2.4.2 Državna pregledna karta – DPK 500 .............................................................................................................................................. 88 2.4.3 Državna pregledna karta – DPK 750 .............................................................................................................................................. 88 2.4.4 Državna pregledna karta – DPK 1000 .......................................................................................................................................... 89 2.4.5 Sintezni zemljevid .................................................................................................................................................................................................... 90 Pokrajinska imena kot dejavnik identitete Matjaž Geršic 2.5 Geografske regionalizacije .............................................................................................................................................................................................. 90 2.5.1 Melikovi regionalizaciji iz let 1935 in 1954/60 .................................................................................................................... 92 2.5.2 Ilešiceva regionalizacija iz leta 1958 .............................................................................................................................................. 95 2.5.3 Gamsova regionalizacija iz leta 1983 ............................................................................................................................................ 96 2.5.4 Gamsova regionalizacija iz leta 1986 ............................................................................................................................................ 97 2.5.5 Vrišerjeva regionalizacija iz leta 1990 .......................................................................................................................................... 98 2.5.6 Natkova regionalizacija iz leta 1994 ............................................................................................................................................ 100 2.5.7 Regionalizacija Gamsa, Kladnika in Orožna Adamica iz leta 1995 .................................................. 104 2.5.8 Regionalizacija Geografskega inštituta Antona Melika iz leta 1995 .................................................. 105 2.5.9 Plutova regionalizacija iz leta 1999 .............................................................................................................................................. 106 2.5.10 Regionalizacija za regionalno politiko Evropske unije .................................................................................... 107 2.5.11 Regionalizacije za pouk geografije ............................................................................................................................................ 108 2.5.12 Sklep .................................................................................................................................................................................................................................. 109 2.6 Pokrajinska imena v luci zborovanj slovenskih geografov ................................................................................................ 111 3 Anketiranje kot vir pokrajinskih imen ............................................................................................................................................................................ 117 3.1 Metode dela ...................................................................................................................................................................................................................................... 117 3.2 Posavje .................................................................................................................................................................................................................................................. 121 3.2.1 Poimenovanje pokrajine bivanja ...................................................................................................................................................... 122 3.2.2 Pokrajinska identiteta ...................................................................................................................................................................................... 124 3.2.3 Spreminjanje obcutka pokrajinske pripadnosti .............................................................................................................. 126 3.2.4 Poimenovanja sosednjih pokrajin .................................................................................................................................................... 128 3.2.5 Spoznavni zemljevid .......................................................................................................................................................................................... 130 3.3 Kozjansko ............................................................................................................................................................................................................................................ 134 3.3.1 Poimenovanje pokrajine bivanja ...................................................................................................................................................... 135 3.3.2 Pokrajinska identiteta ...................................................................................................................................................................................... 137 3.3.3 Spreminjanje obcutka pokrajinske pripadnosti .............................................................................................................. 139 3.3.4 Poimenovanja sosednjih pokrajin .................................................................................................................................................... 141 3.3.5 Spoznavni zemljevid .......................................................................................................................................................................................... 142 3.4 Slovenija .............................................................................................................................................................................................................................................. 149 3.4.1 Poimenovanje domace pokrajine .................................................................................................................................................... 151 3.4.2 Poimenovanje sosednjih pokrajin .................................................................................................................................................... 156 3.4.3 Najbolj uveljavljena pokrajinska imena .................................................................................................................................... 158 3.4.4 Pozabljena pokrajinska imena ............................................................................................................................................................ 160 3.4.5 V tujini prepoznavna pokrajinska imena ................................................................................................................................ 164 3.4.5.1 Metodologija ugotavljanja eksonimizacije .................................................................................................. 165 3.4.5.2 Rezultati .................................................................................................................................................................................................... 167 3.4.6 Razumevanje pojma »pokrajinsko ime« ................................................................................................................................ 168 3.4.7 Vloga pokrajinskih imen v trženju .................................................................................................................................................... 170 3.4.7.1 Teoretska izhodišca .................................................................................................................................................................. 170 3.4.7.2 Blagovne znamke v Evropski uniji in Sloveniji ...................................................................................... 172 3.4.7.3 Nekaj spornih primerov blagovnih znamk .................................................................................................. 174 3.4.7.4 O pokrajinskih imenih v blagovnih znamkah .......................................................................................... 176 3.4.7.5 O Kranjskem bureku ................................................................................................................................................................ 182 3.4.8 Prostorska identiteta z vidika pripadnosti sogovornika ...................................................................................... 184 3.4.9 Spoznavni zemljevidi ........................................................................................................................................................................................ 190 4 Sklepi ...................................................................................................................................................................................................................................................................... 217 5 Seznam virov in literature ............................................................................................................................................................................................................ 223 6 Seznam slik .................................................................................................................................................................................................................................................... 236 7 Seznam preglednic .............................................................................................................................................................................................................................. 240 1 UVOD »Nomen atque omen quantivis iam est preti« (Plavt, 189 pr. Kr.). 1.1 O IMENIH Imena so del clovekovega vsakdana, zato se mnogim zdijo sama po sebi umevna. Poglobljena imenoslovna razprava se marsikoga dotakne šele takrat, ko je treba poimenovati svojega novoro­jenca. Osebno ime je namrec njegov prvi atribut (Kadmon 2000). V današnjem casu nam pri tem opravi­lu lahko priskoci na pomoc tudi medmrežje z množico programov, ki, upoštevaje položaje zvezd in energijsko moc posameznih crk glede na zaporedno številko v abecednem vrstnem redu, dolocijo naj­primernejšo kombinacijo in zaporedje crk otrokovega imena. Mnogi otroci so lahko zaradi tovrstne numerologije v obdobju odrašcanja deležni posmeha sovrstnikov, nekateri starejši pa si ime, mislec, da jim ne prinaša srece v življenju, spremenijo skladno s priporocili razlicnih strokovnjakov. O pomembnosti pravilnega poimenovanja beremo že v Bibliji. V Evangeliju po Luku (Lk 1, 57) (Rojstvo … 2000) je namrec zapisano: »… Elizabeti se je dopolnil cas poroda. Rodila je sina. Ko so njeni sosedje in sorodniki slišali, da ji je Gospod izkazal veliko usmiljenje, so se z njo veselili. Osmi dan so prišli dete obrezat. Po ocetu so mu hoteli dati ime Zaharija, toda njegova mati je spregovorila in rekla: »Nikakor, temvec Janez mu bo ime.« Oni pa so ji rekli: »Nikogar ni v tvojem sorodstvu, ki bi mu bilo takó ime.« Z znamenji so spraševali njegovega oceta, kako bi ga hotel imenovati. Zahteval je dešcico in zapisal: »Janez je njegovo ime.« In vsi so se zacudili. Njemu pa so se takoj razvezala usta in jezik, in je spet govoril ter slavil Boga. Vse njihove sosede je obšel strah in po vsem judejskem gricevju se je govorilo o vseh teh receh. In vsi, ki so zanje slišali, so si jih vtisnili v svoje srce in govorili: »Kaj neki bo ta otrok?« Gospodova roka je bila namrec z njim …« (Rojstvo Janeza Krstnika 2000, 67). Poleg osebnih imen jezikoslovci v skupino lastnih imen uvršcajo še stvarna in zemljepisna imena (Gomboc 2011). Stvarna poimenujejo objekte, ki so proizvod clovekove dejavnosti in so umešcena v gospodarsko-, politicno- in kulturnoprostorske odnose ter sisteme (Šekli 2006). Posebna previdnost velja tudi pri nastajanju novih stvarnih imen. Ni namrec vseeno, kako poimenovati nov izdelek, novo podjetje, novo blagovno znamko. Uspeh na trgu je zagotovo vsaj deloma odvisen tudi od posreceno­sti ali primernosti poimenovanja, zato pri tvorjenju tovrstnih imen veljajo posebna priporocila (Vsebinsko snovanje … 2015). Drugi atribut, ki ga ob rojstvu prejme posameznik, je ime kraja, kjer se je rodil (Kadmon 2000). Krajevna imena spadajo med zemljepisna imena; ta tvorijo tretjo podskupino lastnih imen. O njih je aka-demik Marko Snoj zapisal (Snoj 2009, zalist): »Besede so kakor ljudje, imajo svoje prednike in potomce, sorodnike in prijatelje. Iz svojih bese­dotvornih prednikov se rodijo zaradi potrebe po poimenovanju, se v teku svojega življenja spreminjajo, imajo potomce – ali pa tudi ne – in umrejo, ko jih nihce vec ne potrebuje, ko njihove pomene prevza­mejo druge besede ali ko poimenovano izgine iz naše zavesti. Imena so besede posebne vrste. So kot plemici, celo pišemo jih z veliko zacetnico, kar zbuja vtis, da jih cenimo bolj kot obicajne besede. Formalno so samostalniki ali samostalniške zveze, vendar se od svojih neimenskih bratov razlikujejo predvsem po tem, da nimajo svojega obcnega pomena. Lastna imena so v službi identifikacije neponovljivih stvarnosti: zemljepisnih danostih, živih bitij ali stvari. Nekatera imena se rodijo imenskim staršem in so torej plemici že od rojstva. Taka so npr. kraje­vno ime Radovljica iz osebnega Rado, vodno ime Savica iz Sava ali gorsko Šmarna gora iz svetniškega Marija. Druga se rodijo kot navadne besede in v ugodnih okolišcinah postanejo imena, npr. krajevni imeni Soteska in Socka iz sotéska oz. naglasne razlicice sóteska. Redko se zgodi tudi, da zemljepi­sno ime postane navadna beseda, npr. kras iz pokrajinskega Kras ali vintgar iz pokrajinskega, prvotno hišnega Vintgar.« Pokrajinska imena, ki jih omenja Snoj, so posebna skupina zemljepisnih imen in so osrednji pred-met pricujoce monografije. Razumemo jih kot imena pokrajin v vseh pojavnih oblikah, kot smo jih ugotovili na podlagi raziskovanja virov, literature in anketiranja. Pokrajinska imena imajo mesto v najstarejših besedilih. Prvo zemljepisno ime v Bibliji je Eden, rajski vrt, pokrajina, v kateri sta živela prva cloveka, sledijo pa navedbe imen rek, povezanih s tem obmocjem (Kadmon 2000). Lastna imena izvorno nastajajo v procesu polastnoimenjenja oziroma onimizacije. Onimizacija je prehod obcnih imen (nomina appellativa) v lastna imena (nomina propria). Delitev na lastna in obcna imena je utemeljena na pomenskih razlogih: obcna oznacujejo predmete vrstno, lastna pa jih imenu­jejo (Šivic-Dular 1999). Drug proces nastanka lastnih imen je transonimizacija oziroma prehod lastnega imena za eno vrsto entitete v lastno ime druge vrste entitete. Pri onimizaciji se funkcija stvarnega besed­nega pomena izgubi in nadomesti s funkcijo identifikacije, ki jo lahko izrazimo z dodajanjem obcnega imena (Šivic-Dular 2016). Spremeba, ki pri tem nastane je, da obcno ime, ki ima vlogo jedra, nosilca imenovanja imenuje vrstno, po nomizaciji pa v besedni zvezi prevzame vlogo prilastka in nosilca ime­novanja ne le identificira, ampak tudi individualizira (Šivic-Dular 1999; 2016). Vecine pomembnih teoreticnih vprašanj, povezanih s pomenom imen, sploh ne bi bilo, ce bi se uspeli dogovoriti o pravilu, da dvema stvarema ne smemo dati istega imena. Lastna imena so zato s filozof­skega gledišca togi oznacevalci (Kripke 2000, 11). Nauk o togosti pravi, da v naravnem jeziku obstaja dogovor, da moramo ime brati v širšem kontekstu. Ce vzamemo za primer poved »Aristotel ni maral psov«, lahko že iz konteksta razberemo, ali se ime Aristotel nanaša bodisi na starogrškega filozofa iz cetrtega stoletja pred Kristusom bodisi na grškega ladjarja Onassisa, ki je živel v 20. stoletju, nemara pa na neko tretjo osebo (Kripke 2000). Imena so na nek nacin lahko tudi referenti – pojavi v realnosti, na katere se navezuje dolocen opis (Donnellan 1966). Razmerje med imeni in opisi v svojem delu A System of Logic lepo ponazori John Stuart Mill, ko pravi, da imajo imena denotacijo (zaznamovanje), nimajo pa konota­cije (hkratnega pomena) (Mill 1843 v Kripke 2000). Vzemimo za primer angleško mesto Cambridge. Iz njegovega imena lahko razberemo, da gre za naselje, kjer je (bil) most cez reko Cam. Ce bi z nekim inže­nirskim posegom tok reke Cam preusmerili, staro strugo pa zasuli, ali po njej speljali na primer kolesarsko stezo, reka torej ne bi vec tekla skozi naselje in opis, ki sledi iz imena, ne bi bil vec smiseln. S takšnim pogledom na lastna imena se mnogi filozofi niso strinjali. Kripke (2000) omenja Friedricha Fregeja in Bertranda Russella, ki sta neodvisno prišla do sklepa, da se je Mill motil in je lastno ime, ce je pravilno uporabljeno, le skrajšan ali prikrit dolocni opis. Takšen opis, meni Frege, ime osmisli. Tudi pogled Fregeja in Russella je seveda doživel nekatere kritike. John Searle (1958) je razvil tezo, da referent imena (objekt, ki bi izpolnil opis) ni dolocen s posameznim opisom, pac pa z nekim groz­dom ali družino opisov. Kripke (2000) navaja, da to teorijo lahko obravnavamo z dveh zornih kotov: grozd ali opis lahko imenu dajeta pomen, lahko pa tudi ne, vendar hkrati dolocata njegovo referenco. O tem razpravlja tudi Paul Ziff (1966 v Kripke 2000), ki trdi, da imena nimajo pomena in sploh niso del jezika, hkrati pa govori o tem, kako dolocimo referenco imena. V imenoslovni literaturi je na splošno uveljavljeno mnenje, da obcna imena v procesu onimizacije izgubijo svoj predmetni pomen in so kot lastna imena v tem smislu izpraznjena (Šivic-Dular 1999), imajo pa vse lastnosti danega jezika (glasovno zgradbo, oblikoslovne, besedotvorne in skladenjske lastno­sti) (Šivic-Dular 2016). Z jezikoslovnega vidika imajo imena razlicne vloge. Imenoslovci razlikujejo med nominativno (poime­novalno), identifikacijsko, diferenciacijsko (razlocevalno, razlikovalno), konotativno (oznacevalno), socialno, emotivno (custveno), deskriptivno (opisno), ideološko in drugimi. Ena od glavnih funkcij imen se kaže s predmetom poimenovanja, s katerim so nedvoumno povezana. Izkazuje se denotativno (zaznamovalno). Pomen mora biti znan tako tvorcu imena kot naslovniku. Brez poznavanja pomena ime ne pomeni nic (Šimunovic 2009). Denotat pri zemljepisnih imenih, predvsem tistih, ki poimenuje­jo vecje objekte v prostoru, kakršne so na primer pokrajine, je zagotovo tudi obseg oziroma zamejitev poimenovanega objekta. 1.2 NAMEN IN CILJI RAZISKAVE Namen raziskave je poglobljeno preuciti pokrajinska imena, predvsem z vidika geografije, in na pri­meru izbranih slovenskih pokrajin ugotavljati njihovo povezanost s pokrajinsko identiteto. Poglavitni cilji so: • ugotoviti razloge za nastanek posameznih pokrajinskih imen, procese, ki vplivajo na njihovo spre­minjanje, in pokrajinske znacilnosti (prvine), ki se zrcalijo v imenih pokrajin; • geografske regionalizacije ovrednotiti z vidika imenoslovja ter ugotoviti imenoslovne posebnosti v odvisnosti od ravni dolocene regije in njihovih drugih znacilnosti; • ugotoviti vlogo pokrajinskih imen v zavesti ljudi in njihov odnos do imen ter vzroke za razlicno uve­ljavljenost nekega imena pri posameznikih; • na podlagi natancno dolocenih razmejitev z geoinformacijskimi orodji dobiti natancnejše informaci­je o obsegu pokrajin, kot jih dojemajo ljudje; • izdelati korpus pokrajinskih imen; • ugotoviti izrazno moc posameznega pokrajinskega imena; • klasificirati pokrajinska imena in jih ovrednotiti glede na nekatere dejavnike in prvine (na primer pogost­nost pojavljanja, uveljavljenost); • ugotoviti, kako je s kontinuiteto posameznih imen; • ugotoviti soodvisnost med prikazi pokrajinskih imen na zemljevidih in njihovih meril. Pri raziskovalnem delu smo sledili naslednjim hipotezam: • vecina pokrajinskih imen je trdno zakoreninjenih, nekatera scasoma izginjajo, delež na novo uveljavljenih je zanemarljiv; • pokrajinska imena zrcalijo identiteto pokrajin in so pomemben dejavnik v zavesti njihovih prebivalcev; • pokrajinska imena so v zavesti ljudi hierarhicno razvršcena. 1.3 ZASNOVA IN METODE DELA Monografija je sestavljena iz štirih osrednjih poglavij. Prvo je namenjeno uvodnim razmišljanjem in teoreticnim izhodišcem. Najprej poglobljeno razpravljamo o imenih in njihovih znacilnostih, sledijo metodološka izhodišca, zatem pa razprava o pokrajinah, ki omogoca zamejitev in opredelitev pojma pokrajinsko ime, osrednjega predmeta raziskave. Dodana je daljša razprava o obravnavi zemljepisnih imen v Sloveniji, ki dodatno podkrepi smiselnost zbiranja in raziskovanja naših pokrajinskih imen, ki kot taka doslej še niso bila raziskana. Na koncu prvega poglavja sledi še opredelitev prostorske iden­titete, s katero so, kakor skušamo dokazati, povezana tudi pokrajinska imena. Drugo poglavje je na nek nacin jedrno. V njem so predstavljeni viri pokrajinskih imen, zbrana imena in rezultati analiz. Zbiranje pokrajinskih imen je potekalo na dva nacina. Najprej so predstavljeni rezul­tati zbiranja pokrajinskih imen iz »klasicnih« virov, sledijo pa navedbe imen, pridobljenih z anketiranjem. Klasicne vire pokrajinskih imen lahko razclenimo na štiri poglavitne podtipe: • historicni ali zgodovinski viri, v prvi vrsti zemljevidi, nastali do leta 1900 (analiziranih je bilo prek 75 tovrstnih zemljevidov); • novejši zemljevidi, nastali po letu 1900 (analiziranih je bilo 749 zemljevidov); • uradni registri in imeniki Geodetske uprave Republike Slovenije (analiziranih je bilo 8 razlicnih registrov); • geografske regionalizacije (analiziranih je bilo 13 razlicnih regionalizacij) in • drugi viri (na primer znanstvene razprave o posamezni regiji in podobno). Že najstarejši raziskovalci zemljepisnih imen so podatke zbirali tudi na terenu. V preteklosti je bilo teren­sko delo dejansko temeljni vir podatkov. Posebej pomembno je še vedno pri dialektoloških raziskavah. V zadnjem casu sta metodo zbiranja podatkov na terenu uporabljala predvsem Klinar in Škoficeva (na primer Klinar s sodelavci 2012) pri raziskovanju mikrotoponimov (hišnih in ledinskih imen) na Gorenjskem. Terensko raziskovanje zemljepisnih imen spodbuja tudi mednarodna imenoslovna stroka (Möller 2015). Zato smo se za takšno metodo zbiranja odlocili tudi pri raziskovanju pokrajinskih imen. V želji doseci kar najširši krog prebivalcev posamezne pokrajine, smo zbiranje imen izvedli s pomocjo anke­tiranja. Ankete so bile poslane 6000 anketirancem. Vzorec naslovnikov je pripravil Statisticni urad Republike Slovenije. Vendar pa rezultati anketiranja presegajo izkljucno namen zbiranja pokrajinskih imen. Na podlagi anketiranja smo namrec ugotavljali tudi razmerje med poimenovanjem pokrajine in pokrajinsko pripadnostjo, morebitno spreminjanje le-te in razloge zanjo, dojemanje obsega poimeno-vane pokrajine, vlogo pokrajinskih imen v trženju in razmerje med poimenovanjem prostora in tipom sogovornika. Temeljni metodološki prijem pri obravnavi pokrajinskih imen je poglobljena analiza vseh vidikov pokrajinskih imen, ki je v raziskavi oplemenitena z nomoteticnim pristopom, znotraj katerega sta vzpo­redno uporabljeni induktivna in deduktivna metoda. Ker so metodološki pristopi mocno odvisni od posameznega vira, so podrobneje predstavljeni na zacetku posameznih podpoglavij. Zbiranje imen iz pisnih virov je potekalo na podlagi izbranih virov iz knjižnega in kartografskega gradiva ter podatkovnih baz in slojev. Pri analizi zbranih podatkov iz pis-nih virov smo si pomagali s posebej za to raziskavo narejenim racunalniškim programom v okolju Microsoft Acess. Tako je bilo mogoce analizirati vecje kolicine zbranih podatkov (na primer pri novej­ših zemljevidih). Anketiranje je potekalo klasicno, po navadni pošti. Vzorec anketirancev je pripravil Statisticni urad Republike Slovenije. Njihove odgovore smo analizirali z odprtokodno spletno aplikaci­jo 1KA. Spoznavne zemljevide smo pred analizo skenirali in digitalizirali. Digitalizacija je potekala rocno; poligone smo prerisali v geografski informacijski sistem in jih analizirali. Pri analizah smo si pomagali z razlicnimi orodji programskega paketa ArcGIS. Najvecji izziv je bila velika kolicina podatkov, zato je bilo treba nekatera obstojeca orodja prilagoditi. Med najpogosteje uporabljenimi operacijami so bile: • pretvorba poligona v raster (Polygon to Raster), • seštevanje možice prekrivajocih se rastrov (Zonal Statistics - Sum), • iskanje najbolj pogoste vrednosti v množici prekrivajocih se rastrov (Zonal Statistics - Majority), • štetje razlicnih vrednosti v množici prekrivajocih se rastrov (Zonal Statistics - Variety), • seštevanje prekrivajocih se obmocij dolocenih poigonov (Count Polygon), • razne obicajne matematicne operacije z rastri (Raster Calculator - Divide / Sum / Minus). Vse omenjene operacije in analize pridobljenih podatkov ter izdelava tematskih zemljevidov so bili izvedeni s programsko opremo ArcMap 10.3.1. 1.4 O POKRAJINAH Pokrajina je na nek nacin bit geografije, ob raziskovanju procesov torej njeno bistvo oziroma vse­bina. V eni od definicij geografije (Vrišer 2002, 9) je pokrajina oznacena kot njen predmet preucevanja, ne le v pomenu prostora ali ozemlja, temvec tudi v smislu pejsaža. Geograf naj bi jo dojemal kot realno in kompleksno prostorsko celoto ter tako spoznaval njeno originalnost. Smisel geografskega razisko­vanja je torej le celovita obravnava pokrajine. Tudi ce geografijo opredelimo kot znanost o procesih in pojavih na Zemljinem površju in njegovih delih, ti posamezni deli ustrezajo pojmu pokrajina, kot teri­torialno locene in samosvoje celote. Kot znacilni primeri so navedeni Koroška, Pivka, Istra, Alpe, Posarje. Koncept pokrajine v njenem najširšem pomenu, kot obmocja, kjer živi clovek, je že zelo star. Prve omembe tega pojma najdemo že v Knjigi psalmov, kjer je s pojmom pokrajina (v hebrejšcini nof; ver­jetno v etimološki povezavi z yafe v pomenu .lep') oznacen pogled na Jeruzalem s templjem kralja Salomona, gradovi in palacami (Naveh in Lieberman 1994 v Urbanc 2002, 6). Izraz pokrajina v roman-skih jezikih (na primer francosko pays ali itlaijansko paese) izhaja iz vulgarno latinskega page(n)sis Slika 1: Raziskovalni model. P (Dauzat 1968, 545; Battisti in Alessio 1975, 2719). V sodobnosti izraz pokrajina v romanskih jezikih ohranja dvojni pomen; kot del ozemlja in kot pejsaž (Keisteri 1990 v Urbanc 2002). Kljucen pomen za svetovno pa tudi slovensko geografijo je imel nemški izraz Landschaft. Koncept pokrajine v nemšcini izhaja iz 19. stoletja, ko sta ga opredelila Alexander von Humboldt in Carl Ritter (Vrišer 2002). Pojem pokrajina razlicni slovarji, leksikoni in enciklopedije tolmacijo razlicno. Slovar slovenskega knjižnega jezika (2014a, 92) pojmu pokrájina (tudi pokrajína) pripisuje štiri razli-cne pomene. Za geografsko razumevanje sta pomembna prva dva, in sicer »1. manjše ali vecje ozemlje glede na oblikovanost, obraslost, urejenost: pokrajina se je spremenila; obcudovati lepoto pokrajine / slovenska pokrajina je zelo raznovrstna / gorata, tropska pokrajina; rodovitna pokrajina; pokrajina oljk in pomaranc / industrijska, kmetijska pokrajina // doloceno manjše ali vecje ozemlje sploh: megla leži nad pokrajino; Dolenjska, Primorska in druge slovenske pokrajine«; ter »2. v nekaterih državah višja upravna enota: država je razdeljena na pokrajine; glavno mesto pokrajine /…/ avtonomna pokrajina v sklopu države, višje upravne enote organizirana politicna skupnost z avtonomnimi pravicami ali ozem­lje, ki pripada tej skupnosti.« Enciklopedija Slovenije navaja, da je pokrajina del zemeljskega površja in je pogosto sopomenka za regijo. Dodaja še, da se tesna povezava pokrajine s prebivalci kaže v poimenovanjih ljudi, na primer Pohorci, Haložani, Tuhinjci, Kraševci, Brici, Bohinjci (Gams 1995, 57). Geslo pokrajina vsebuje tudi Veliki splošni leksikon. Opredeljena je kot »bolj ali manj izrazito ome­jen del zemeljskega površja, za katerega je znacilna svojska prepletenost pokrajinskih elementov.« (Veliki splošni leksikon 1997–1998, 3284). V Slovenskem velikem leksikonu pa je opredeljena kot: »del zemeljskega površja, kjer se naravne in družbene znacilnosti prepletajo v celoto, razlicno od sosednjih obmocij. Pokrajina ni le prostor ali teritorij, temvec celoten sklop procesov in pojavov, nastalih s soucinkovanjem naravnih in družbenih pokrajinotvornih dejavnikov«. Leksikon navaja tudi sopomenki dežela in krajina, pri cemer je slednja v rabi predvsem v krajinski arhitekturi (Slovenski veliki leksikon 2007, 1650). Kot sopomenko pokrajini leksikon navaja tudi pojem regija, pri katerem naj bi bila izpostavljena predvsem prostorska razpore­ditev pojavov (Slovenski veliki leksikon 2007, 1193). Geografski terminološki slovarji pokrajino opredeljujejo na naslednje nacine. Leksikon Cankarjeve založbe Geografija (1977, 172) jo tolmaci kot »del zemeljskega površja, kjer tvori prepletajoce se delo­vanje njegovih pojavov prostorsko enoto, ki ima znacilno zunanjo podobo«. Slovar nas usmerja tudi h gesloma naravna pokrajina in krajina. Nekoliko obsežneje je pokrajina opredeljena v leksikonu Geografija (2001, 402–403), kjer je nave-deno, da je »del Zemljinega površja, ki ima glede na svoj videz in skupno soucinkovanje tu zastopanih geografskih dejavnikov (vkljucno clovekova dejavnost) znacilen znacaj, po katerem se razlikuje od oko-lice.« V geslu je pojasnjeno tudi, da »pokrajina ni razumljena le v pomenu prostora ali teritorija, temvec tudi v smislu pejsaža.« Pojem pokrajine v pomenu pejsaža pa lahko razumemo: »kot realno in kom­pleksno prostorsko celoto in tako spoznavamo njeno originalnost«, hkrati pa ustreza predstavam »ozemeljsko locene in po številnih naravnih in družbenih potezah samosvoje celote«. Iz gesla je mogo-ce razbrati, da pojem individualna pokrajina ustreza pojmu regija. Geografski terminološki slovar (2005, 292) pojmu pokrájina pripisuje štiri razlicne pomene. Na prvem mestu jo pojasnjuje kot »del Zemljinega površja, ki ima glede na prepletanje geografskih pojavov, prvin in soucinkovanje geografskih dejavnikov svojski znacaj, videz, po katerem se razlikuje od okolice«. Kot sopomenko v tem pomenu slovar navaja pojem régija. Druge tri splošnogeografske razlage pojem pokra­jina tolmacijo kot »ozemlje s prevlado ene ali vec pokrajinskih prvin«, »videz Zemljinega površja (tudi krájina)« in kot »upravna enota višje ravni (na primer régija).« Slovar navaja tudi primere pokrajin. Ce izvzamemo sopomenke, je skupaj navedenih 13 tipov (na primer agrarna, antropogena, industrijska …). V z zornega kota Slovenije pomembnejših tujih jezikih se za pojem pokrajine uporabljajo nasled­nje tujejezicne ustreznice: Landschaft v nemšcini, landšaft v rušcini, paysage v francošcini, landscape v anglešcini, paesaggio v italijanšcini in pokrajina v hrvašcini (Vrišer 2002, 9). Pri razclenjevanju pomena izraza pokrajina naletimo na dodatna pojma, ki ju moramo na tem mestu pojasniti. To sta krajina in regija. Leksikon Geografija (1977, 107) pojmu krajina pripisuje tri razlicne pomene. Lahko gre za »zaklju-cen, enovit prostor zemeljskega površja, ki ga oblikovno dolocajo naravni faktorji … nanj vplivajo živali in še posebej clovek« ali »preplet fizicnih in antropogenih potez, ki dajejo dolocenemu obmocju zna-cilno fiziognomijo in ustvarjajo enotno celoto, v kateri se navadno ponavljajo nekatere znacilnosti«, ter »ozemlje, ki ga oko zajame z enim pogledom.« Leksikon Geografija (2001) pojma krajina ne vsebuje, v Geografskem terminološkem slovarju (2005, 186) pa se tolmaci kot »zgodovinska ali sodobna upravna enota« oziroma »pokrajina«. Slovar slo­venskega knjižnega jezika (2014b, 658–659) pojmu krajína (tudi krájina) pripisuje tri razlicne pomene; pri cemer sta z vidika geografije pomembna dva: »manjše ali vecje ozemlje glede na oblikovanost, obra­slost, urejenost; pokrajina« in »mejno ozemlje kake države, dežele.« Iz teh tolmacenj lahko ugotovimo, da sta si pojma krajina in pokrajina mestoma zelo podobna, v neka­terih primerih sta celo sopomenki. Tudi pojem regija se v geografski literaturi tolmaci zelo raznoliko (Vrišer 2002, 22). Ne glede na razli-cne poglede se vecina razlag ujema v tem, da je regija del Zemljine površinske sfere, v kateri se pojavi in dejavniki medsebojno povezujejo v individualizirano celoto. Ta individualnost temelji na razvoju in kako­vostnih razlikah, ki so zrcalo medsebojne povezanosti in soucinkovanja med posameznimi sestavinami geografskega okolja oziroma pokrajine. Na ta nacin se takšna celota bistveno razlikuje od drugih (Vrišer 2002, 22). Leksikon Geografija (1977, 194) regijo v splošnem pomenu opredeli kot »vecje ozemlje, ki ga družijo skupne naravne ali družbene znacilnosti in na katerem se pojavi med seboj tako povezujejo, sou­cinkujejo ali prepletajo, da dajejo ozemlju doloceno svojskost in celovitost«. Leksikon Geografija (2001, 469) pojmu regija namenja obširno razlago. Pojasnjuje ga kot »bolj ali manj enovit del zemeljskega povr­šja oziroma vecje obmocje, ki zaradi svojevrstnih pokrajinskih sestavin in procesov ter njihovega svoj­skega medsebojnega soucinkovanja oziroma prepletanja predstavlja znacilno pokrajinsko enoto z enakimi naravnimi in družbenimi znacilnostmi«.V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je regija opredeljena kot obmocje oziroma podrocje (2014b, 426). Geografski terminološki slovar (2005, 336) regijo v splošno­geografskem smislu opredeljuje kot »bolj ali manj enoten del Zemljinega površja ali vecje obmocje, ki zara­di svojskih pokrajinskih sestavin in procesov, njihovega medsebojnega prepletanja, soucinkovanja predstavlja znacilno pokrajinsko enoto z enakimi naravnimi in/ali družbenimi znacilnostmi.« Kot sopomenko navaja pojem rajón, dodaja pa še drugo razlago pojma in jo tolmaci enakovredno pokrajini. O razmerjih med omenjenimi pojmi so pisali že številni avtorji. Posebno napetost je cutiti v rabi izra­zov pokrajina in krajina. Poglobljen clanek o tem je napisala Ogorelceva (1987). Ugotavlja, da je raba besede pokrajina zacela usihati in je, ceprav je v geografski literaturi še ne zasledimo, le še vpraša­nje casa, kdaj jo bo povsem nadomestil izraz krajina. Tudi Kladnik (1999) ugotavlja, da pojem krajina v novejšem casu izpodriva starejši in nekoc bolj uveljavljen izraz pokrajina, za kar krivi krajinske arhi­tekte. Napoved Ogorelceve se seveda ni uresnicila, je pa res, kot ugotavlja Urbanceva (2002), da se izraz krajina pogosteje uporablja v strokah, povezanih z umetnostjo (predvsem v krajinski arhitekturi), medtem ko se v geografiji, razen v pomenu pejsaža, strogo uporablja pojem pokrajina. Urbanceva opo­zarja na zelo soroden pomen obeh pojmov (kar je razvidno tudi iz zgornjih slovarskih zapisov), med-tem ko Perko (1998, 14) pokrajino razume kot neke vrste nadpomenko krajini, saj navaja »da ima vsaka pokrajina eno ali vec znacilnih krajin, pokrajinskih slik« in nadaljuje, »da je znacilna krajina slovenskih sredogorskih pokrajin samotna kmetija s celkom na prisojnem pobocju, obdana z gozdom, znacilna krajina gricevij panonskega sveta pa so hišice, razložene po slemenu, pod katerim so na prisojnih poboc­jih vinogradi, na osojnih pa gozd.« O sorodnem pomenu obeh izrazov govori tudi krajinski arhitekt Dušan Ogrin (1989, 11), ki pravi, »da imamo v slovenšcini dva izraza, ki sta si pojmovno blizu in se v rabi vca­sih prekrivata, to sta krajina in pokrajina. Opisuje ju že Pleteršnik v svojem velikem slovarju.« Opredelimo še razmerje med pojmoma pokrajina in regija. Tudi o tem so že potekale razpra­ve. Gams (1984, 78–79) je predlagal, da bi pojem pokrajine omejili na naravnogeografski kompleks, za družbenogeografskega pa naj bi dosledneje uporabljali besedo regija. Glede geografske homo-genosti naj bi pokrajina in regija nastopali kot sopomenki. Ceprav Gams (1986b, 6–7) pojme regija, pokrajina in krajina pomensko enaci, v enem svojih zadnjih clankov iz leta 2007 (Gams 2007, 10) ured­nikom Geografskega terminološkega slovarja ocita, da sta tamkaj izraza pokrajina in regija navedena kot sopomenki. Vidimo lahko torej, da ni enotnosti rabe izrazov pokrajina, krajina in regija niti pri posameznih avtorjih. Sodobne pristope v družbeni geografiji pa zaznamuje nekoliko drugacen koncept spoznavanja pokrajine; namesto odnosa med naravo in družbo v ospredje stopajo prostorski ucinki clovekovega delo­vanja, ki so posledica odnosov, v katere so vpleteni posamezniki z namenom zadovoljevanja svojih potreb (Kosi 2012, 8). To se po mnenju Kosija na nek nacin zrcali v nastanku identitetnih regij, ki jih opredeli kot (Kosi 2012, 20) »obmocja, ki jih povezuje podobno stanje duha ter pripadnost istim druž­benim institucijam, upravnim delitvam, gospodarskim subjektom, množicnim medijem, športnim klubom, posledica cesar je obcutek regionalne pripadnosti oziroma identifikacija s tem obmocjem.« Kosijeva opredelitev temelji na odmevnem pogledu na razvoj in naravo regij, ki ga je leta 1986 obja­vil finski geograf Anssi Paasi v delu The institutionalization of regions (Paasi 1986). Klemencic (2009) s Paasijem sklene pregled razvoja v pojmovanju regij. Po njegovem mnenju je namrec Paasi pretre­sel vsebinske, teoretske in metodološke vidike regije. Zaradi vseh navedenih dejstev in poglobljenega dojemanja pojma pokrajina v geografiji, je v pri-cujoci monografiji uporabljen izkljucno ta izraz. Pokrajino torej razumemo kot obmocje s svojskim prepletom naravnih in družbenih prvin, ki se zara­di teh lastnosti razlikuje od sosednjih pokrajin in ima lastno ime ali pa jo kot pokrajino dojemajo in se z njo identificirajo njeni prebivalci. Pokrajino v tehnicnem smislu razumemo kot kopensko obmocje (zave­stno smo se osredinili izkljucno na kopenske pokrajine, kljub zavedanju, da obstajajo tudi morske oziroma vodne), ki je na zemljevidih razlicnih meril prikazano kot poligon, je poimenovano in ni državna tvorba (ceprav je lahko tudi administrativna enota). 1.5 O OBRAVNAVI ZEMLJEPISNIH IMEN Panoga jezikoslovja, ki raziskuje lastna imena glede na njihov nastanek, tvorbo, oblike, glasovno podobo, razširjenost in pri tem doloca njihovo razmerje do obcnih imen, se imenuje imenoslovje (tudi onomastika) (Jakopin 1990). Imenoslovje kot znanost je razmeroma mlada veda. Z njim so se neka­teri raziskovalci ukvarjali že v 19. stoletju, pravi razmah pa je doživelo šele po drugi svetovni vojni (Cop 1990). Neposredno je povezano z zgodovino, geografijo, etnologijo, sociologijo in psihologijo. Imenoslovje se deli na vede o osebnih imenih (antroponomastika), zemljepisnih imenih (topono­mastika) (Jakopin 1990) in stvarnih imenih. Zemljepisna imena se delijo v posamezne skupine, kot so vodna imena (hidronimi), gorska imena oziroma imena reliefnih oblik (oronimi), imena naravnih objek­tov in pojavov zunaj Zemlje (kozmonimi), imena prometnih poti in komunikacij (hodonimi/odonimi), imena pokrajin (horonimi), imena krajev (toponimi), ledinska imena in hišna imena (mikrotoponimi) (Jakopin 1990; Radovan 1995; Klinar in Geršic 2013; Klinar in Geršic 2014). Kot posebni skupini lahko obrav­navamo tudi imena držav in imena celin. 1.5.1 TERMINOLOGIJA Pri rabi izraza toponomastika se je v preteklosti mestoma pojavila zadrega, saj so ga razlicni viri pojasnjevali razlicno. Poleg že navedene razlage, ki kot predmet raziskovanja navaja vsa zemljepisna imena (Jakopin 1990; podobno tudi Cop 1990), se v nekaterih drugih, predvsem starejših virih poja­vljajo tudi mnenja, da obravnava le krajevna imena (Tuma 1929; Radovan 1995). Tuma (1925, 86) med drugim navaja, da »… o nobeni specijalni vedi ni toliko napacnih nazorov nego o toponomastiki, dasi že ime samo na sebi pove vsebino, t. j., da gre za opredeljevanje kraja po imenu in imena po kraju«. V sodobnosti te dileme ni vec. Kot znanost, ki preucuje vsa zemljepisna imena, jo opredeljuje Šimu­novic (2009, 79), podobno tudi Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ), ki onomastiko opredeljuje kot »vedo o (lastnih) imenih« in kot njeno sopomenko navaja imenoslovje, toponomastiko pa kot »… vedo o toponimih« (Slovar slovenskega knjižnega jezika 2014a, 1081). Nadalje SSKJ izraz toponim pojas­njuje kot »lastno ime kraja ali kakega drugega dela zemeljskega površja, zemljepisno ime« (Slovar slovenskega knjižnega jezika 2014b, 760). Terminologija, ki jo je razvila in jo uporablja Skupina izve­dencev Združenih narodov za zemljepisna imena (UNGEGN, ang. United Nations Group of Experts on Geographical Names), je pri rabi omenjenih terminov zelo dosledna in izraz toponim pojmuje kot nadpomenko oziroma katerokoli zemljepisno ime, nikakor pa ne zgolj kot krajevno ime (Nyström 2014). V takšnem pomenu sta izraza toponim in toponomastika rabljena tudi v nadaljevanju. 1.5.2 ZACETKI SLOVENSKEGA IMENOSLOVJA Prva razmišljanja o slovenskih imenih in njihovo neznanstveno obravnavo zasledimo že pri prote­stantskih piscih, na primer Primožu Trubarju (Jakopin 1990), prve etimološke in besedotvorne razlage nesvetopisemskih lastnih imen pa najdemo v slovnici Zimske urice proste (Arcticae horulae succisi­vae) Adama Bohorica (Šivic-Dular 2002). V 18. stoletju je s primerjalnega, tipološkega in etimološkega vidika slovanske in neslovanske toponime v Evropi skladno s tedanjo metodologijo in naravnanostjo jezikoslovja obravnaval Janez Žiga Valentin Popovic, na prelomu v 19. stoletje pa tovrstne razprave srecamo pri Marku Pohlinu, Jerneju Kopitarju, Francu Serafinu Metelku (Jakopin 1990; Šivic-Dular 2002). V tem obdobju smo dobili tudi prvo delo, v katerem so zemljepisna imena natancno razclenjena po vrstah objektov, ki jih poimenujejo. Gre za študijo Urbana Jarnika Andeutungen über Kärntens Germanisierung (Prikaz germanizacije Koroške). V razpravi Jarnik ugotavlja ponemcenost številnih imen, za katera se pomenska motivacija lahko doloci na podlagi slovenskih obcnih imen (Šivic-Dular 2002). V okviru indoevropskega jezikoslovja in drugih ved se je imenoslovje zacelo znanstveno razvijati v drugi polovici 19. stoletja, slovansko in slovensko predvsem z imenoslovnimi deli Franca Miklošica Die Bildung der slavischen Personennamen (Tvorba slovanskih osebnih imen) (1860), Die Bildung der Ortsnamen aus Personennamen im Slavischen (Tvorba krajevnih imen iz osebnih imen v slovanskih jezikih) (1864), Die slavischen Ortsnamen aus Appellativen I–II (Slovanska krajevna imena iz obcnih imen I-II) (1872–1874). Za študij slovenskih obcnih in lastnih imen je pomembna tudi njegova primer-jalna slovnica (Jakopin 1990; Šivic-Dular 2002). Na prelomu iz 19. v 20. stoletje so precej imenskega gradiva zbrali tudi nejezikoslovci, predvsem zgodovinarji France Kos (urbarji, zgodovinska topografija) ter Pavle Blaznik in Ivan Zelk (zgodovinska topografija); pozneje (v 20. stoletju) se jim je pridružil Milko Kos. Socasno je deloval in zelo pomem­ben pecat v slovenskemu imenoslovju zapustil hrvaški etimolog Petar Skok (Jakopin 1990). Razloge za povecano zanimanje za obravnavano tematiko v tem obdobju moramo iskati predvsem v Miklošicevih študijah, pa tudi v objavi prvih slovenskih seznamov zemljepisnih imen (na primer Kozlerjev Imenik mest, trgov in krajev zapopadenih v zemljevidu slovenske dežele iz leta 1864) ter objavi zgodovinskih virov z zapisi številnih imen, ki so starejši od zapisov v Valvasorjevih delih (Šivic-Dular 2002). Tako Peter Kozler velja za prvega »geografa«, ki se je lotil obravnave slovenskih zemljepisnih imen. Nekaj let poz­neje smo Slovenci dobili Atlant, prvi atlas sveta v slovenskem jeziku, pri katerem je za imensko redakcijo poskrbel Matej Cigale. To delo je pomembno predvsem z vidika obravnave podomacenih tujih zem­ljepisnih imen (Perko s sodelavci 2013; Kladnik in Geršic 2014). 1.5.3 IMENOSLOVJE V 20. IN 21. STOLETJU Izdajanje seznamov slovenskih zemljepisnih imen se je nadaljevalo na zacetku 20. stoletja. Leta 1928 je enega takšnih seznamov z naslovom Slovarcek zemljepisnih imen, njih izvor in pomen izdal Josip Brinar. Z raziskovanjem, študijem in razlago imen so se na zacetku 20. stoletja ukvarjali predvsem Karel Štrekelj, Luka Pintar, Ivan Koštiál (priimki), Anton Breznik (priimki iz svetniških imen) in drugi (Jakopin 1990). Za najplodovitejšega raziskovalca tega casa velja Luka Pintar. V približno 50 clankih je z razli-cnih vidikov razpravljal o kranjskih, koroških, štajerskih in primorskih imenih. Karel Štrekelj je napisal zgodovinsko-etimološki študiji o izvorno slovanski toponomiji na nemškem in slovenskem Štajerskem, omenimo pa še Janeza Scheinigga, ki se je ukvarjal s koroškimi krajevnimi imeni (Šivic-Dular 2002). V tem obdobju sta imenoslovju mocan pecat vtisnila jezikoslovca Fran Ramovš in France Bezlaj. Ramovš je na podlagi poznavanja zgodovine slovenskega jezika in dialektologije ustvaril trdno podlago za eti­mološke raziskave zemljepisnih imen, na najstarejše zapise imen na Slovenskem pa se je oprl pri rekonstrukciji slovenskega jezika (posebno glasoslovja) za obdobje pred letom 1000. Bezlaj je o slo­venskih zemljepisnih imenih pisal v primerjalno etimološkem kontekstu, izjemno pomemben pa je njegov prispevek na podrocju slovenskih vodnih imen (Slovenska vodna imena I in II iz let 1956 in 1961) (Jakopin 1990; Šivic-Dular 2002). Vidnejše imenoslovne razprave so prispevali še Rajko Nahtigal, ger­manist Jakob Kelemina in primerjalni jezikoslovec Karel Oštir (Jakopin 1990). Bezlajevemu etimološkemu slovarju se je leta 1997 pridružil Snojev Slovenski etimološki slovar, katerega nadaljevanje Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen (Snoj 2009). Vsebuje dobrih 4000 slovenskih zemljepisnih imen, kar pa je le skromen delež od vseh. Navkljub tej »pomanjkljivosti« je so-dobnim raziskovalcem slovenskih zemljepisnih imen nepogrešljiv pripomocek. Snoj je leta 2015 izdal še tretjo izdajo Slovenskega etimološkega slovarja (Snoj 2016). Poleg Marka Snoja so pomembnejše etimološke študije prispevali Alenka Šivic-Dular, Dušan Cop, Metka Furlan, Silvo Torkar, Matej Šekli, Maja Košmrlj-Levacic in drugi. Z zemljepisnimi imeni pa so se precej ukvarjali tudi geografi, na primer Julij Titl, Anton Sore, Ivan Gams in Drago Kladnik, ki je o obrav­navi zemljepisnih imen znotraj geografije napisal tudi poglobljeno razpravo (Kladnik 2012). 1.5.4 NASTANEK SLOVENSKIH ZEMLJEPISNIH IMEN »Zaradi geografske lege slovenskega etnicnega ozemlja in njegove zgodovine je pri etimolo­giziranju slovenskih imen eno od osnovnih vprašanj vprašanje porekla, tj. ali je ime slovanskega, germanskega, romanskega ali madžarskega izvora. Odgovor na to vprašanje je vcasih znan na prvi pogled, … mnogokrat pa tako zastrt, da se izlušci šele ob koncu uspešne etimološke analize« (Snoj 2002a, 37). Slovenski imenotvorni proces oziroma tvorjenje in poimenovanje objektov na s Slovenci poselje­nem ozemlju je bil najbolj intenziven od 6. do 13. stoletja, to je od prvega kolonizacijskega vala takoj po naselitvi Slovanov do notranje kolonizacije vec stoletij pozneje. Ob koncu tega obdobja je bilo na našem ozemlju skorajda vec naselbin kot zdaj, še posebej v višjih legah. Za razliko od ostalih Slovanov so alpski razmeroma zgodaj zaceli ustanavljati stalne naselbine, saj je v zgodnjih zgodovinskih virih že pred prihodom ali vsaj v casu prihoda misionarjev Cirila in Metoda (okrog leta 850) omenjenih okrog 30 nedvomno slovanskih krajevnih imen (Bezlaj 1965). Zemljepisna imena na sedanjem slovenskem ozemlju tudi po slovanski kolonizaciji niso bila imuna na pestro zgodovinsko dogajanje (Jakopin 1990). Prvi je slovenska zemljepisna imena z etimološke­ga vidika sistematicno in z znanstveno utemeljeno metodologijo obravnaval Franc Miklošic. Skladno z duhom casa je za etimološko razpravo zadošcala identifikacija korenskega morfema. Raziskovalci 20. stoletja, med katerimi je treba izpostaviti Luko Pintarja, Karla Štreklja, Frana Ramovša in Franceta Bezlaja, so analizirali tudi jezikoslovne znake, ki jih kažejo morfološke znacilnosti imena, besedo ali imenotvorni sufiks, sklanjatev, etnik in adjektiv (Snoj 2002a). Fran Ramovš, še bolj zavzeto pa razisko­valca druge polovice 20. stoletja France Bezlaj in Dušan Cop so zagovarjali spoznanje, da je poleg upoštevanja morfoloških znacilnosti in kriticne analize srednjeveških zapisov predpogoj za uspešno eti­mološko analizo tudi analiza dialekticnih oblik. Standardizacija imen je bila na Slovenskem prepogosto v domeni jezikoslovno neizobraženih kartografov, zato je marsikatera knjižna ali poknjižena imenska oblika zavajajoca (Snoj 2002a), ceprav sta (tako Šivic-Dular 2016) zgodovinsko in etimološko zapiso­vanje kot naceli za normiranje knjižnega jezika v 19. stoletju predvidevala raznarecevanje dialekticnih imenskih oblik (kot pri obcnih imenih). Ni pa bila izdelana teorija poknjiževanja lastnih imen, kjer ima odlocilno identifikacijsko vlogo prav tesna zveza med krajevno glasovno podobo zemljepisnega imena in obliko raznarecevanja, kar še danes povzroca težave. Zaradi zapletenosti jezikovno-zgodovinskih razmer se slovensko imenoslovje pogosto srecuje s pred­slovenskimi imenskimi prvinami (ilirskimi, keltskimi, latinskimi in celo predindoevropskimi), še pogosteje pa s poznejšimi vplivi nemšcine, furlanšcine, italijanšcine, madžaršcine in srbšcine/hrvašcine (Jakopin 1990). Predslovanskih, substratnih zemljepisnih imen je pri nas le nekaj odstotkov. Med njimi je naj­vec imen vecjih rek, obenem z nekaterimi pokrajinskimi, krajevnimi in gorskimi imeni. V nekaterih stranskih dolinah imajo predslovanska imena celo manjši potoki in neznatni kraji. Število tovrstnih imen narašca od vzhoda proti zahodu, kar marsikaj pove o najstarejših odnosih med Slovani in staroselci. Vecina naših zemljepisnih imen pa je rezultat slovenskega imenotvornega procesa (Bezlaj 1965). Za prepoznavanje slovenskih imen predslovanskega, substratnega izvora je nujno stalno ugotavljanje odnosa med foneticnimi in morfološkimi znacilnostmi podedovanega slovanskega ter adstratnega romanskega, nemškega (tu tudi superstratnega) oziroma madžarskega apelativnega in imenskega gra-diva (Furlan 2002). Med adstratne vplive v slovenšcini štejemo vplive sosednjih jezikov od zacetka pokristjanjevanja (od 9. stoletja) dalje. Te vplive v grobem delimo na romanske, nemške, madžarske in južnoslovanske. Romanske delimo po kronoloških in jezikovnih kriterijih na tri plasti, pri cemer je nedi­ferencirane romanske vplive na zahodni etnicni meji težko ali celo nemogoce razlikovati od starejših substratnih vplivov. Sem prištevamo imena, sprejeta v »alpsko slovanšcino«, v katerih na eni strani zasle­dimo kakšno za alpsko slovanšcino znacilno foneticno spremembo, na drugi pa nam kak lingvisticni znak dokazuje, da je ime prevzeto šele nekaj stoletij po slovanski naselitvi teh krajev. Znacilen primer je oronim Matajur. Mlajši adstratni vplivi na slovenskem zahodu so furlanski in beneški. Med sabo ju lahko razlikujemo le v primerih, ko ime vsebuje neko furlansko oziroma beneškoitalijansko jezikovno posebnost. Vec toponimov romanskega izvora je tudi v osrednji Sloveniji, vendar so tamkaj že tvorjena iz slovenskih apelativov, prevzetih iz beneške italijanšcine ali furlanšcine (na primer Fužina, Fužine). Bavarski adstrat je najmocnejši na severu, zlasti na Koroškem, Štajerskem in v severnem delu Prekmurja. Južneje imajo bavarski vplivi bolj superstratni kot adstratni znacaj. Med 10. in 15. stoletjem je na slo­venskem etnicnem ozemlju nastalo vec kot 20 vecjih nemških enklav, od katerih sta se do 20. stoletja ohranili le dve, kocevska in soriška. Prebivalci ostalih so se zlili z okoliškim slovenskim življem, vendar so njihovi govori zapustili globoke sledi v apelativnem in onomasticnem besednem fondu. Med super-stratne vplive štejemo vplive jezika kolonistov, ki so se naselili znotraj strnjenega slovenskega ozemlja ali pa so celno naselili mejna obmocja nekdanjega slovenskega ozemlja in ga tako zmanjšali. Romanskih superstratnih elementov je v slovenskih zemljepisnih imenih malo, saj romansko prebivalstvo v naspro­tju z Nemci skorajda ni koloniziralo slovenskega etnicnega ozemlja, Furlani pa, razen v Kanalski dolini, sploh ne. Eden redkih primerov italijanske kolonizacije je naselitev kolonistov iz okolice Bergama v Laško na Štajerskem po letu 1544. O cerkvenolatinskem superstratu lahko govorimo pri imenih svetnikov (hagionimi) in iz njih izpeljanih toponimih, v katerih so razvidne za (cerkveno) latinšcino tipicne poseb­nosti, oziroma, v katerih ni mlajših romanskih, germanskih ali slovanskih sprememb. Tirolski superstrat v imenskem fondu vsebuje na primer toponim Vinharje nad Poljansko dolino (Snoj 2002b). Na Slovenskem je tudi mnogo toponimov, ki so s slovenskimi imenotvornimi sredstvi tvorjeni iz nemških antroponimov. Madžarski vplivi so vecinoma superstratni, zgodovinsko pogojeni z vdorom mad-žarskih nomadskih plemen v osrednje Podonavje v 10. stoletju in njihovo poznejšo poselitvijo tega obmocja. Madžarski vplivi pojenjujejo od vzhoda proti zahodu. Najvec jih je v Porabju na Madžarskem, nekoliko manj v Prekmurju, ki je do leta 1918 pripadalo ogrskemu delu dualisticne Avstro-Ogrske, še manj pa med Muro in Dravo, ki je bila v srednjem veku mejna reka med Štajersko in Ogrsko. Zahodno od Drave je teh vplivov zelo malo. Južnoslovanske vplive lahko zaradi nikdar ostro zacrtane jeziko­vne meje med slovenskimi in hrvaškimi dialekti opredelimo samo kot superstratne; ta superstrat so vecinoma uskoški begunci z Balkana. Kolonizacija hrvaških naseljencev je vidna v redkih toponimih v Slovenski Istri, na Dolenjskem in Koroškem. Superstratni vpliv zahodnih Slovanov je dokazljiv le v pri­imkih ljudi, ki so se priseljevali v okviru Avstro-Ogrske (Snoj 2002b). Slovenske oblike imen so izpricane dokaj pozno, najveckrat šele v 19. stoletju (Bezlaj 1969). 1.5.5 TIPI ZEMLJEPISNIH IMEN Kot je omenjeno že v uvodu, zemljepisna imena delimo v posamezne tipe. Za zemljepisna imena so znacilne dolocene zakonitosti. Nekatere so skupne vsem tipom imen, neka­tere pa so svojske le za posamezen tip. Zato raziskovanje posameznih tipov zemljepisnih imen terja svojske metode dela. Slika 2: Glavni tipi zemljepisnih imen. 1.5.5.1 Hišna imena »Ohranjena hišna imena pomagajo razbirati zgodovinske in družinske razmere, socialno razslo­jenost in medsebojne stike, ter upravno in politicno strukturo. Zelo pomemben vidik socialne kulture so priseljevanja in preseljevanja, ki so pustila v žirovskih hišnih imenih mocno sled« (Zorko 2005 v Stanonik 2005, zalist). Kratek in jedrnat oris hišnih imen, ki ga je podala Zinka Zorko, nam daje slu­titi njihovo veliko sporocilno vrednost, pomembnost njihove znanstvene obravnave ter nujnost zbiranja in ohranjanja tovrstne kulturne dedišcine. V imenoslovni klasifikaciji spadajo hišna imena med vzdevke (Keber 2002). Tako jih lahko razu-memo le, kadar z njimi poimenujemo prebivalce posamezne domacije, v kolikor pa se nanašajo na domacijo s pripadajoco posestjo, jih uvršcamo med zemljepisna imena. Gre za imena, ki se držijo hiše, kmetije oziroma domacije. Na slovenskem podeželju so hišna imena kot pomemben del naše kultur­ne dedišcine vecinoma še vedno živa (Keber 2002; Kotnik Šipec 2004; Geršic in Kladnik 2016). Hišno ali domace ime praviloma nastane takrat, ko na kmetiji zagospodari clovek, cigar priimek se razlikuje od priimka prejšnjega gospodarja, hiša pa obdrži staro ime (Zorko 2004). Po stari navadi so hišo poimenovali sosedje in ne lastniki sami (Kotnik 2011). Hišna imena so nastala zaradi potrebe po natancnejšem razlocevanju ljudi, saj zaradi družbenega razvoja in napredka za ta namen osebna imena niso vec zadošcala. Pojmovna motivacija za nastanek hišnih imen je zelo raznovrstna, pogosto odraža tudi obdobje nastanka domacije. Nemalokrat so nastala iz rojstnih oziroma krstnih imen gospodarjev ali drugih cla­nov gospodinjstva, ki so razlicnega izvora, tako moških kot ženskih. Njihova sodobna podoba vsebuje sledi glasovnega in naglasnega razvoja imena v dolocenem narecju. Pomembna okolišcina za nasta­nek hišnih imen so dejavnosti oziroma poklici cloveka. Gre predvsem za rokodelce. Najstarejša hišna imena so se razvila iz topografskih razmer. Lahko gre za ledinska, krajevna, pokrajinska ali vodna imena, Slika 3: Tablica s hišnim imenom. pogosti so tudi apelativi za vzpetine (hrib, breg, planina). Številna imena odražajo dolocene lastnosti terena (pustost, rodovitnost, sušnost, mokrotnost, zatišnost, hribovitost, osoncenost, vetrovnost) ali izha­jajo iz drugih naravnih pojavov. Možni vir hišnih imen so tudi etnonimi (na primer Lah, Oger, Cic) ter nazivi prebivalcev slovenskih dežel in pokrajin (na primer Korošec, Kranjec, Dolenjec, Gorenjec, Ziljan). Zelo raznolika hišna imena izhajajo tudi iz razlicnih vzdevkov (imena živali, barva kože ali las ter dru­gih telesnih ali duševnih posebnostih, po rastlinah, jedeh in pijaci, obleki in obutvi, denarju in merah, starostnih oznakah, casovnih dolocil rojstva, sorodstvenih vezeh, obrtniških izdelkih, orodju in snoveh). Hišno ime je lahko nastalo tudi iz statusa domacije v vasi ali prejšnje funkcije objekta, iz katerega je domacija nastala. Kot pomembno motivacijo nastanka hišnih imen naj omenimo še cerkvene in upravne funkcije (na primer mežnar, župan, dacar). Pogosta motivacija nastanka mlajših hišnih imen so priimki prvotnih gospodarjev (Štukl 1997; Škofic 2001; Kotnik Šipec 2004; Zorko 2004; Hawlina 2008; Klinar 2011; Geršic in Kladnik 2016). Prve razprave o hišnih imenih v slovenskem jeziku najdemo v Kmetijskih in rokodelskih novicah iz leta 1856, kjer Janez Bleiweis opisuje razlicno besedišce v slovenskih pokrajinah. Ob tem navaja, da so na vprašanje: »Kako se pri tej hiši rece?« na Notranjskem odgovarjali: »S zmerjanjem …«, ravno tako tudi na Štajerskem in ponekod na Dolenjskem, medtem ko so na Gorenjskem odgovarjali »Pri hiši«. Poleg tega se je uporabljal izraz Vulgarname, ki ga je Bleiweis poslovenil v prikladek. Dejstvo je, da med obema izrazoma ni jasne pomenske locnice. Ponekod, na primer v okolici Kamnika, so Vulgarname enacili s priimkom, Spottname pa s samostalnikom percovnik ali pricovnik (Stanonik 2005, 18). Keber (2002) kot sopomenke navaja tudi zdevek, pritikljej, zdeto, priloženo ime, gerdo ime, prišvarek in priš­vrk. Ocitno je torej, da se je uporaba izrazja v posameznih slovenskih krajih razlikovala, kar nakazuje mocno izraženo krajevno komponento. Med najstarejše temeljne vire za raziskovanje hišnih imen spadajo urbarji (Tajnšek 2007). V 16. in 17. stoletju so nastale maticne knjige, ki so jih vodili duhovniki. V 18. stoletju so na ozemlju sedanje Slovenije duhovniki zaceli voditi tudi tako imenovane dušne zapisnike v latinšcini, imenovane Libri de statu animarum ali kratko status animarum, v istem obdobju pa so po uvedbi katastra nastale tudi zem­ljiške knjige, kjer je bilo pri lastniku zemljišca poleg imena in priimka pripisano tudi hišno ime z oznako vulgo (Kotnik Šipec 2004; Klinar 2011). Med sekundarnimi viri velja omeniti kartoteko hišnih imen, ki jo je uredil Božo Otorepec in jo hrani Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU (Keber 2002). Zbiranje in raziskovanje hišnih imen je dolgo potekalo nesistematicno, prostorsko razpršeno in z razli-cno znanstveno metodologijo. Glede na profil lahko ugotovimo, da je tovrstna tematika v središcu zanimanja tako strokovnjakov z razlicnih znanstvenih podrocij kot tudi posameznih amaterskih razi­skovalcev. Med najmlajše zbiratelje hišnih imen moremo šteti nekatere osnovnošolce, ki pri zbiranju in raziskovanju hišnih imen sodelujejo na razlicne nacine (raziskovalni tabori, raziskovalne naloge) (Gliha Komac 1999; Osnovna šola Preserje 2000; Klinar 2011). Hišna imena so zanimiva kot tematika diplom­skih nalog (16 bibliografskih enot, med njimi na primer Grivec 2010 in Gumilar 2012), so pa tudi predmet raziskovanj na najvišjih znanstvenih ravneh. Avtorji temeljnih znanstvenih prispevkov s podrocja hišnih imen so Zinka Zorko z razpravo Hišna imena na Koroškem (Zorko 2004), Marija Stanonik z delom Hišna imena v Žireh (Stanonik 2005), etnokoreolog Mirko Ramovš z razpravo Hišna imena v vaseh Ježica, Savlje, Klece, Mala vas in Stožice (Ramovš 1999), v zadnjem casu pa predvsem dialektologa Jožica Škofic z deli Hišna imena v Kropi (Škofic 2001), Zasnova slovarja gorenjskih hišnih imen (Škofic 2011) in Hišna imena kot gradivo za dialektološko raziskovanje (Škofic 2005) ter Matej Šekli z delom Hišna imena v Ovcji vasi (Šekli 2005). Dialektologi lahko z zbira­njem in analiziranjem hišnih imen raziskujejo jezikovne znacilnosti posameznega narecja (Škofic 2005). Pomemben metodološki in vsebinski prispevek k raziskovanju hišnih imen je delo geografa Klemena Klinarja, ki je rezultate svojega obsežnega dela objavil v seriji publikacij (skupno 42 knjižic) z naslovi Kako se pri vas rece?, Kako se pri vaši hiši rece? in Kuok se par vaš hiš prav? (na primer Klinar 2011). Posamezni znanstveni prispevki s krajevnega vidika obicajno obsegajo posamezno naselje, kra­jevno skupnost, župnijo, pražupnijo, obcino, pa tudi širše geografsko obmocje, na primer dolino ali planoto. Na obmocju Republike Slovenije je bilo v raziskave na razlicnih ravneh vkljucenih 53 obcin iz vseh slovenskih pokrajin, najvec iz Gorenjske. Skupno je bilo zajetih vec kot 120 naselij. V slovenskem zamejstvu so tematiki hišnih imen najvec pozornosti namenili v Ziljski dolini, Podjuni in Rožu v Avstriji, kjer je na primer pater Bertrand Kotnik v zbirki petnajstih knjig z naslovom Zgodovina hiš južne Koroške natancno popisal hišna imena tega dela slovenskega etnicnega ozemlja (Kotnik 2011). Razlicni avtor­ji so obravnavali tudi hišna imena na slovenskem etnicnem ozemlju v Italiji (Tržaška pokrajina, Kanalska dolina, Beneška Slovenija), nanje pa se ni pozabilo niti v slovenskih naseljih na Madžarskem (Szlovén háznevek 1999). Na podlagi tovrstnih raziskav na Gorenjskem je mogoce glede na glasovno podobo hišnih imen zamejiti tudi razlicice posameznih krajevnih govorov znotraj gorenjskega narecja (Škofic 2012). 1.5.5.2 Ledinska imena Clovek je s svojim delovanjem v pokrajini na podlagi naravnih dejavnikov ustvaril kulturno pokra­jino. Glavni preoblikovalec je bilo kmetijstvo. Zaradi razlicne primernosti zemljišc za obdelavo je bil vaški prostor s poljsko razdelitvijo razdeljen na vec delov, glede na dolocene lastnosti poimenovanih z last-nimi imeni (Penko Seidl 2011). Ledine so bile prvotno zakljucena zemljišca, kjer je bila raba zemljišc enaka, na primer travnik, pašnik, njiva, sadovnjak (Jarc 2004). Nastale so kot posledica spremembe rodovno-plemenske družbene ureditve v zgodnji fazi etnogeneze Slovencev. Po opustitvi selilnega kme­tijstva in ko lov, ribolov ter nabiralništvo niso vec zadošcali za prehransko oskrbo, so ljudje zaceli rediti rastlinojede živali in jih zadrževali v ogradah, kjer so se pasle. Te ograde so imenovali stanovi (Fabcic 2010). Drug nacin spreminjanja zemljiške rabe je bila kolonizacija nenaseljenih obmocij. Prišleki so del površja iztrebili in zemljišce razdelili na ledine. Spremembe v obdelavi njiv, predvsem kolobarjenje in gnojenje, so povzrocile, da se je nekdaj skupna (srenjska) zemlja dokoncno razdelila. Najprej je ta pro-ces zajel njive, pozneje travnike, na koncu še gozd. V skupni lasti so ostali le pašniki (Jarc 2004). Vecje ledine so se delile na manjše tudi zaradi razlicnih dogodkov in procesov, kot so dedovanje, prodaja, razlašcanje, pri cemer so posamezni deli lahko dobili svoja imena. Beseda ledina izhaja iz indoevropske besedne baze *lendh-, kar pomeni prosta ali neobdelana zem­lja. Besede iz te baze v drugih evropskih jezikih pomenijo tudi .izkrceno mesto v gozdu', .strnišce', .praha', .stepa', .ozemlje', .zemlja', .pusta pokrajina', .dolina' (Snoj 1997). Ledinska imena, po definiciji imena manjšega nenaseljenega kraja (Snoj 2009), oznacujejo temeljne znacilnosti in lastnosti vaškega zem­ljišca (Kladnik 1999). Razdelitev vaškega prostora na ledinske enote izhaja iz trajnih kolektivnih predstav o naravni delitvi prostora. Meje med posameznimi ledinami pogosto potekajo po naravnih locnicah, kot so recne struge, vznožja vzpetin, ježe teras, pregibi v pobocju, grebeni. Tako so v ledinskih enotah izra­ženi temeljne znacilnosti naravnega prostora in vsi clovekovi posegi, nastali v želji, da bi se njegove lastnosti izboljšale (Penko Seidl 2013). Vecino ledin so poimenovali domacini, nekatere pa tudi geo­metri, ki so delali izmere za zemljiški kataster (Ribnikar 1982 v Fabcic 2010). Nekatera ledinska imena pa niso nic drugega kot splošni geografski pojmi, prilagojeni doloceni geografski lastnosti, pri cemer iz oblike zapisa izhaja, da gre za lastno ime (Fabcic 2010). Sodobni procesi preobrazbe podeželja pov­zrocajo, da zemljiška kategorija znotraj posamezne ledine ni vec enotna. Ledina je s tem sicer izgubila prvotni pomen, je pa v zavesti domacinov še vedno zaznavna kot celota, ceprav lahko na njej v so-dobnosti opazujemo razlicno rabo tal. Ob tem so ledinska imena med kmetovalci na dolocenem obmocju še vedno odlocilnega pomena za njihovo lažjo orientacijo v prostoru, s cimer lajšajo nacrtovanje potreb­nih kmetijskih opravil (Geršic in Kladnik 2016). Ceprav nekatera ledinska imena lastnosti, po katerih so bila poimenovana, ne izražajo vec, so pra­viloma ostala nespremenjena (Penko Seidl 2013). Ledinska imena so bila prvic sistematicno zapisana na zemljevidih franciscejskega katastra (Kladnik 1999), pred tem pa so se ohranjala le v ustnem izro-cilu (Fabcic 2010). Franciscejski kataster sestavljajo zemljevidi in protokoli. Protokoli poleg ledinskih imen vsebujejo razlicne opise in podatke o stavbah, parcelah in podobnem (Ribnikar 1982 v Fabcic 2010). Franciscejski kataster je bil dokoncan leta 1828, leta 1869 pa so izdelali reambulancni kataster, ki pa za vse nekdanje habsburške dedne dežele ni v celoti ohranjen (Ulice v Mestni obcini Ljubljana 2015). Tudi reambulancni kataster vsebuje ledinska imena, zato je tam, kjer je ohranjen, pomemben toponimski vir, na podlagi katerega lahko opazujemo spremembe ledinskih imen v desetletjih med obema izdajama. Tretji zgodovinski vir ledinskih imen so posestni listi posameznih katastrskih obcin, nastali konec 19. in na zacetku 20. stoletja. Posestni listi so sestavljeni podobno kot franciscejski kataster, imena so zapisana v slovenskem jeziku (Fabcic 2010). Sodoben vir ledinskih imen je Register zemljepisnih imen Republike Slovenije (REZI) v merilu 1 : 5000. Gre za uradno evidenco imen objektov, ki so stalna in imajo neko casovno, zgodovinsko, etnološko ali družbeno uveljavljeno identiteto (Pogorelcnik 1999; Peršolja 2003). Nenadomestljiv vir, predvsem kadar ugotavljamo aktualno rabo ledinskih imen in njiho­vo narecno razlicico, pa so domacini, informatorji. Najboljši informatorji so starejše osebe, ki poznajo tako domace življenjsko okolje kot tamkajšnji nacin življenja. Navadno so najboljši informatorji kmetje, gozdni delavci, lovci, ribici (Klinar s sodelavci 2012; Klinar in Geršic 2013). Poseben izziv pri zbiranju ledinskih imen je njihovo zapisovanje. V franciscejskem katastru sta upo­rabljena nemški ali italijanski jezik, v reambulancni razlicici katastra pa je zapis slovenski. Tudi zapis v REZI-ju je slovenski, težava pa nastane pri poknjiževanju podatkov, pridobljenih pri informatorjih, ki so pri navajanju imen uporabljali domace narecje. Slika 4: Izsek franciscejskega katastra (zgoraj) in reambulancnega katastra (spodaj) z vpisanimi ledinskimi imeni v katastrski obcini Hraše (ARHIV RS). Zapis ledinskih imen prilagodimo namenu raziskave; uporabljamo lahko znanstveni dialektološki zapis, poenostavljen narecni zapis ali poknjižen zapis (Klinar s sodelavci 2012). Pri prostorski zame­jitvi raziskovanega obmocja imamo razlicne možnosti. Za primerjavo med sodobnimi in zgodovinskimi viri se je kot najboljša prostorska raven izkazala katastrska obcina. Meje katastrskih obcin so namrec od izdelave franciscejskega katastra ostale vecinoma enake. Druge uporabne prostorske enote so naselja, župnije, obcine, krajevne skupnosti; vendar so njihove meje obicajno bolj spremenljive od mej katastrskih obcin. Ledinska imena so rezultat razvoja v pokrajini in jezika (Fabcic 2010). Pri njihovem preucevanju se v Sloveniji stikajo raziskovalni interesi jezikoslovcev (jezik), geografov in krajinskih arhitektov (pro-stor) ter zgodovinarjev (zgodovinski viri). Poleg naštetih se z njimi ukvarjajo še narodopisci in etnologi. Slika 5: Izsek iz sodobnega tematskega zemljevida z vpisanimi ledinskimi imeni v poknjiženi narecni obliki (Zemljevid ledinskih imen v Obcini Tržic, projekt FLU-LED). Precej posameznikov se z zbiranjem in obravnavo ledinskih imen ukvarja ljubiteljsko; nekatere tovr­stne raziskave so zelo kakovostne (na primer Jarc 2004 in Silic 2011). Med bolj sistematicne raziskave ledinskih imen na širšem obmocju spadajo dela Klinarja in sode­lavcev na obmocju Gorenjske (na primer Klinar in Geršic 2013; Geršic in Kladnik 2016), kot predmet doktorske disertacije pa sta ledinska imena obravnavala Cop in Šekli, prvi na Gorenjskem (Cop 1983), drugi pa na primorskem Livku (Šekli 2006). Med monografskimi publikacijami, ki izpostavljajo proble­matiko ledinskih imen, omenimo deli Julija Titla Toponimi Koprskega primorja in njegovega zaledja (Titl 2000) in Kraški toponimi (Titl 2006) ter delo Pripoved izrocila talov (Fabcic 2010). Med znanstvenimi clanki je vredno izpostaviti prispevka Pomen toponimov s poudarkom na ledinskih imenih za prouce­vanje kulturne krajine (Penko Seidl 2008) in Ledinska imena v prostoru in casu (Penko Seidl 2011). Poleg navedenih ledinska imena obravnavajo številni clanki v razlicnih strokovnih in poljudnih revijah, pogosto tudi v krajevnih in obcinskih zbornikih. Zaradi dolgotrajne rabe lahko ledinska imena izgubijo svoj nekdanji stvarni pomen, predmetno ali besedotvorno prepoznavnost, kar je del njihove narave. Ce jo ohranjajo, so nosilec sporocila o stanju in rabi pokrajine v casu njihovega nastanka in zanesljiv spremljevalec preoblikovanja kulturne pokra­jine od njene prvobitne do sodobne podobe (Peršolja 2002). Ohranjena zemljepisna imena, s katerimi so bili poimenovani polja, travniki, njive, gozdovi, rovti, lazi, poti, vode, deli vasi, deli hribov in planine, so pomemben del nacionalne kulturne dedišcine, hkrati pa bogata jezikovna dedišcina, ki je v casu nagle­ga spreminjanja življenjskega sloga ogrožena bolj kot kdajkoli doslej (Kunaver 1988; Silic 2012). Izjemno kulturno vrednost izkljucno slovenskih ledinskih imen potrjuje tudi njihova uvrstitev na UNES-CO-v seznam nesnovne kulturne dedišcine v sosednji Avstriji (Piko-Rustia 2010). Leta 2010 jih je Nacionalna agencija za nesnovno kulturno dedišcino Avstrije skupaj s hišnimi imeni umestila na seznam avstrijske nesnovne kulturne dedišcine. Nesnovna dedišcina je opredeljena kot prvina, ki pripomore k ohranjanju kulturne raznolikosti in trajnostnega razvoja v regiji (Klinar 2012). Ceprav so ledinska imena omejena na doloceno ozemeljsko skupnost, znotraj katere se je izoblikoval kolektivni spomin, jih je zara­di njihove dedišcinske vrednosti nujno treba ohranjati tudi v pisni obliki. Zapis spominov je namrec edino sredstvo njihove odtegnitve pozabi (Halbwachs 2001 v Fabcic 2010). Možnosti za zapis ledinskih imen je vec. Med najpogostejšimi oblikami so zemljevidi, najbolje v kom­binaciji s spremnim besedilom, kjer so ledinska imena dodatno pojasnjena. Mogoca je tudi spletna razlicica takšnih zemljevidov, kjer lahko posameznemu ledinskemu imenu dodamo posnetek narecnega izgovora, pojasnjevalne fotografije in podobno. 1.5.5.3 Imena ulic in trgov V mestnem okolju si orientacijo brez ulicnega sistema le stežka predstavljamo, ceprav ta v šte­vilnih, predvsem manjših naseljih, v Sloveniji ni vzpostavljen. V vecjih mestih je ulicni sistem že pre­cej star, v Ljubljani na primer so bile ulice neformalno poimenovane že v srednjem veku (Valencic 1989). Ceprav nam ulicne oznake v vsakodnevnem hitenju navadno pomenijo le pomoc pri orientaciji v dolo-cenem mestu, lahko iz imen ulic, cest, trgov in parkov, ki so vecinoma poimenovani po zaslužnih oseb­nostih ali povezani z zgodovinsko pomembnimi dogodki nekega kraja, razberemo tudi del pokrajinskih lastnosti ter zgodovinskih razsežnosti razvoja mesta (Ulice v Mestni obcini Ljubljana 2015). Zaradi tega se ob posameznih novih poimenovanjih, še bolj pa ob preimenovanjih, pogosto razvije živahna razprava. V sodobnosti poimenovanje ulic v Sloveniji poteka tako, da obcina predlaga imena ulic, predlog pa pozneje predvsem z vidika njegove jezikovne ustreznosti obravnava Komisija za standardizacijo zem­ljepisnih imen Vlade Republike Slovenije. Morebitne pripombe in dopolnitve komisije so obcine ali krajevne skupnosti dolžne upoštevati (Zakon o dolocanju obmocij … 2008). Posebej intenzivna novodobna obravnava ulicnih imen se je zacela po letu 1990. Povezana je z osa­mosvojitvijo Slovenije, ki so jo spremljale spremembe politicnega in družbenega sistema. Ulicna imena so namrec zaradi svoje narave neposreden odraz stanja politike in duha v doloceni družbi (Urbanc in Gabrovec 2005). V nekaterih krajih so še vedno prisotne precej burne razprave o poimenovanjih po nekdanjem jugo­slovanskem državnem in partijskem voditelju Josipu Brozu Titu. V nekaterih mestih, na primer na Jesenicah, so nekdanjo Titovo cesto preimenovali v Cesto maršala Tita, drugod, na primer v Ljubljani, pa so ime po njem nekoc poimenovane glavne mestne prometnice spremenili in ga poskušali prestaviti na povsem novo, manj ugledno lokacijo (Kladnik in Geršic 2016).Leta 2009 so po Josipu Brozu namrec poime­novali novonacrtovano vpadnico v Ljubljani. To poimenovanje je sprožilo tako burne odzive, da je nazadnje sklep o poimenovanju obravnavalo celo Ustavno sodišce. To je med drugim ugotovilo (Odlok o dolocitvi … 2011): »… Ponovno uvedbo ulice, poimenovane po Josipu Brozu Titu kot simbolu jugo­slovanskega komunisticnega režima, je zato mogoce objektivno razumeti kot priznanje nekdanjemu nedemokraticnemu režimu. V Republiki Sloveniji, kjer se je razvoj demokracije in svobodne družbe, ki temelji na spoštovanju clovekovega dostojanstva, zacel s prelomom s prejšnjo ureditvijo, je vsako obla­stno povelicevanje komunisticnega totalitarnega režima protiustavno …«. Ulicno ime Titova cesta je bilo tako po dveh letih spremenjeno v Štajerska cesta. Obrazložitev Ustavnega sodišca kaže veliko spo-rocilno vrednost poimenovanja posameznih ulic in drugih mestnih prometnic. O spremembah in vplivu družbenopoliticnih sistemov na poimenovanja in preimenovanja ulic v Ljubljani sta poglobljeno razpravo pripravila Kladnik in Geršic (2016). 1.5.5.4 Krajevna imena Za Slovenijo je znacilna zelo razpršena poselitev. Na dobrih 20.000 km2 je približno 6000 naselij (Perko 1995; Kokole in Kokole 1998), po zadnjih podatkih Statisticnega urada Republike Slovenije natan­ko 6036 (Naselja 2016). »Krajevna imena niso nikakšne prazne besede, ampak mocna stvarnost živega ljudskega govora iz sedanjosti in preteklosti, zato jih je treba šteti med najstarejše vire zgodovine vsakega kraja, za naj­zanesljivejši spomenik daljnih, cetudi nedatiranih casov in jih varovati vsem in vsakomur« (Rus 1938, 1). Njihova sporocilna vrednost je torej zelo velika, v skrbi za njihovo pravilno rabo in zapis pa se pri posa­meznikih na nek nacin kaže pripadnost dolocenemu kraju. Za poimenovanje naselij in njihovih sestavnih delov se vecinoma uporablja izraz krajevno ime (sta-rejše tudi krajno ime), pa tudi naselbinsko (starejše tudi naselijsko), pri nas zelo redko tudi ojkonim, izraz, ki je naširoko uveljavljen v drugih slovanskih jezikih. S krajevnimi imeni so poimenovana nase­lja, pa tudi zaselki in manjši, nesamostojni deli naselij. Skupno poimenovanje za vse te pojave je kraj, tudi naselbina (Majdic 2002). Vloga krajevnih imen se zrcali tudi pri oblikovanju odnosa do pokrajine in s tem oblikovanju krajevne in regionalne identitete (Urbanc in Gabrovec 2005). Ceprav je proces poimenovanj nenehen, so krajevna imena med bolj stabilnimi in so se od nastanka pred stoletji le Slika 6: Na Jesenicah so še ohranili poimenovanje ulice po Josipu Brozu Titu. v manjši meri spreminjala (Bezlaj 1956; Urbanc in Gabrovec 2005). Izjema so politicno motivirane spre­membe, ki so tudi najpogostejši razlog sprememb krajevnih imen. Spreminjanje krajevnih ime je namrec eden od mehanizmov, prek katerega vladajoca politika vsiljuje svoje zamisli (Urbanc in Gabrovec 2005). Krajevna imena so onomasticni sloj, ki se mu je pri nas od druge polovice 19. stoletja dalje pos-vecalo najvec pozornosti. Njihovi glavni raziskovalci so bili Franc Miklošic, Luka Pintar in France Bezlaj (Majdic 2002), v novejšem casu je to vlogo prevzel Marko Snoj. V 20. in 21. stoletju so toponomasti-cne raziskave usmerjene predvsem v ugotavljanje etimološkega in etnicnega izvora posameznih krajevnih imen (na primer Ramovš 1922; Ramovš 1953; Snoj 2009; Snoj 2016), njihovih oblikoslovnih znacilnosti, raziskovalci pa namenjajo pozornost tudi obravnavi posameznih tipov in skupin krajevnih imen, znacilnostim toponimije posameznih delov Slovenije, kronologiji nastajanja krajevnih imen in podobnemu (Majdic 2002; Urbanc in Gabrovec 2005). Krajevna imena so bila obravnavana tudi z bese­dotvornega in normativnega vidika (Majdic 2002), v zadnjem casu pa pridobivajo pomen kot medij, prek katerega se razvija odnos ljudi do pokrajine in s tem identiteta, ali prek katerega poteka psihološki boj za prilašcanje prostora (Urbanc in Gabrovec 2005). Slovenska naselja so poimenovana s 3360 leksikalno razlicnimi krajevnimi imeni. Številcna razli­ka (naselij je približno 6000) je posledica dejstva, da je z enakimi imeni, predvsem obcnoimenskega izvora, poimenovanih tudi po vec razlicnih naselij. Takšnih je 464 ali 8 %. (Orožen Adamic, perko in Kladnik … 1996). Med leksikalno razlicnimi imeni samostojnih naselij imajo najvecjo frekvenco imen­sko jedro vas s skoraj tristotimi ponovitvami ter vrh, gora in dol(ina) s po vec kot stotimi (Majdic 2002). Najvec, po 8, je naselij z imenoma Gradišce in Pristava (Statisticni urad … 2019), ce pa pri imenih upo­števamo še pristavke, je najvec Brezij (kar 32, na primer Brezje nad Kamnikom, Brezje pri Rožnem Dolu) in Brezovic (18) (Orožen Adamic, Perko in Kladnik … 1996). Starost krajevnih imen lahko ugotavljamo na podlagi tvorjenja. Starejša so: • tvorjena iz imen nekdanjih plemen (pri nas prakticno ni ohranjenih) ali prebivalcev, s prebivalsko-imen-skim obrazilom -jane, • izpeljana iz obcnih imen, na primer polje (denimo Poljane), gora, ali iz obcnih imen za oblikovanost zemljišca, kakovost tal, vode ali negojene drevesne vrste (na primer Dob, Gabrovka, Kostanj, Smrecje), • tvorjena iz osebnih imen, obicajno moškega spola, • dvobesedna, katerih levi prilastek izraža razmerje do sosednjega naselja, • imena s prilastki stari, veliki, spodnji ali dolnji, dolenji, • nanašajoca se na objekte iz predslovanskega in zgodnjeslovanskega obdobja ter • predponska, ki kažejo na lego naselja v odnosu do kakega naravnega objekta. Mlajša krajevna imena: • izhajajo iz poklicev, • imajo leve prilastke novi, mali, zgornji, gornji, gorenji, • so nastala na prvotno neobdelanih zemljišcih oziroma kažejo na nacin obdelovanja zemljišc, • so predponska, ki izražajo razmerje do grajenih objektov, in podobno (Majdic 2002). Vecina sedanjih krajevnih imen je slovanskega izvora, le manjše število je substratnih, predslovanskih, zlasti na zahodu, in adstratnih, germanskih (zaradi tisocletne pripadnosti slovenskega jezikovnega prostora frankovski oziroma pozneje nemško-avstrijski državni skupnosti), nekaj je tudi romanskih in madžarskih. V prvih stoletjih po naselitvi so slovanski priseljenci krajevna imena pogosto tvorili po za kraj pomembni osebi (lahko po zacetniku rodu), najveckrat z razlicnimi obrazili. Najstarejša tovrstna krajevna imena so tvorjena iz dvodelnih slovanskih antroponimov, mlajša pa iz biblijskih in germanskih (Majdic 2002). Pomenska podstava oziroma poimenovalna motivacija slovenskih krajevnih imen je zelo razlicna. Polovica je osebnoimenskega izvora. Med njimi je precejšnje število vecbesednih, s samostalniškim jedrom vas in selo, osebnoimenskega izvora so tudi številna množinska krajevna imena moškega spola. Ostale pomenske podstave so lahko zelo raznolike. Naselje je lahko med drugim poimenovano po relief-nih znacilnostih, kakovosti prsti, poraslosti ali neporaslosti zemljišc, nacinu obdelovanja zemljišca in njegovi namembnosti, barvi površja ali vode, stojecih ali tekocih vodah, kamninah, rudninah, rastlinah in živalih, dejavnostih prebivalcev, objektih, ki so delo cloveških rok, vojaških utrdbah in strateško pomemb­nih lokacijah, pripadnosti oziroma lastniškem statusu v zvezi z nekdanjo družbeno strukturo, skupno oziroma zadružno posestjo in pravno urejenostjo lastninskih razmerij z delitvijo zemljišca, pa tudi po pomembnejših zgodovinskih dogodkih, zlasti vojaških ali vojnih, in podobno (Majdic 2002). Že omenjeno spreminjanje krajevnih imen je bilo kljub njihovi siceršnji stabilnosti mocno zaznavno tudi na obmocju Slovenije. Prvi val spreminjanja zemljepisnih imen na Slovenskem v 19. stoletju je bila slovenizacija imen v uradnem (politicno-upravnem) in javnem življenju na vseh ravneh (nadomešcanje ponemcenih oblik s slovenskimi in celo slavizacija izvorno nemških imen, na primer Maribor namesto Marburg), Italijani pa so poitalijancevali vsa imena (tudi priimke) že med svetovnima vojnama (Šivic-Dular 2015). Najvec sprememb so slovenska krajevna imena doživela po koncu druge svetovne vojne, in sicer leta 1955, ko je novo ime dobilo kar 114 naselij. Prvo skupino spremenjenih imen so sestavljala imena, ki so izha­jala iz kršcanske tradicije. Ta so spremenili tako, da so krajevnim imenom odstranili levi prilastek »sveti«, nekatera so tudi deloma ali v celoti spremenili. Druga skupina spremenjenih krajevnih imen je bila pove­zana z okupatorji v drugi svetovni vojni, ali pa so izhajala iz fevdalne dobe. Leta 1990 sta osamosvojitev Slovenije in uvedba demokraticnih nacel sprožila obraten proces, vendar je ob tem dobilo nekdanje ime le 35 naselij (Majdic 2002; Urbanc in Gabrovec 2005). 1.5.5.5 Vodna imena K vodnim imenom (hidronimom) prištevamo imena tekocih voda (stalnih in obcasnih vodotokov, pre­kopov, izvirov in izlivov, slapov) in stojecih voda (jezer, bajerjev, mlak, lokev, kalov, mocvirij, trsticij, morij in njihovih delov), pa tudi imena vodnih pojavov v trdni obliki, to je snežišc in ledenikov, ter imena solin. Register zemljepisnih imen Državne topografske karte v merilu 1 : 25.000 vsebuje 7537 hidronimov (Peršolja 2003). Raziskovanju vodnih imen se že dolgo namenja posebna pozornost. Ena od splošnih znacilnosti imen daljših vodotokov je, da gre za eno od najstarejših jezikovnih prvin (Bezlaj 1956; Šimunovic 2009); kot taka so praviloma starejša od imen naselij (Bezlaj 1956). Razlog tici v spoznavanju ozemlja in širjenju kolonizacije po rekah in vzdolž njih že pred naselitvijo dolocene­ga ozemlja. V tem casu so bile reke zelo pomembno sredstvo orientacije v prostoru (Bezlaj 1956). V imenih velikih rek (in gorovij) so jezikoslovci že zdavnaj odkrili jezikoslovne ostanke najstarejših nase­litvenih plasti, ki vsaj v zahodni, srednji in južni Evropi segajo dalec nazaj v predindoevropsko dobo. V tovrstnih imenih so sledove pustile tudi poznejše selitve prebivalstva (Bezlaj 1956). Vecina imen vecjih slovenskih vodotokov je substratnih. Gre za imena predslovanskega ali pred­romanskega izvora, izjema je le ime Mura, ki je deloma slovanskega izvora (Cop 2002; Snoj 2009). Za manjše vodne tokove so mestoma v rabi tudi adstratna imena, ki so jih s seboj prinesli priseljenci. Podobno je tudi drugod na Balkanskem polotoku (Bezlaj 1956; Cop 2002). Zaradi navedenih znacilnosti je hidrotoponomija zelo pomembna za jezikovno paleontologijo. Ceprav tudi med pokrajinskimi, krajevnimi ali celo ledinskimi imeni najdemo prastare prvine, jih je vendarle bistve-no manj kot v vodnih imenih (Bezlaj 1956). Ena od znacilnosti hidronimov je tudi njihova stabilnost. Glede na to, da nekatere reke tecejo skozi razlicna jezikovna obmocja, imajo lahko razlicna imena, ki pa so z etimološkega zornega kota ista (na primer Donava). Nekatera vodna imena so se skozi zgodovino vendarle spremenila. Pri tem moramo biti posebej pozorni na preteklo in sodobno topografijo, saj so razlogi preimenovanj obicajno nejezikovni (Šimunovic 2009). Pri nas je temeljno delo s podrocja hidrotoponomije Bezlajeva knjiga Slovenska vodna imena I in II iz let 1956 in 1961. Bezlaj je tovrstna imena zbral iz vseh dostopnih virov in jih obravnaval ne glede na velikost vodotoka. Ob tem se je nepopolnosti svoje zbirke dobro zavedal in jo opraviceval z odsotnostjo natancnih hidrografskih zemljevidov slovenskega ozemlja in verjetnostjo nepopolnih virov. Bezlajevo delo na podrocju hidronimov je pri nas zagotovo neke vrste prelomnica, saj »… kljub zavedanju Stanka Vraza o nujnosti zbiranja vodnih imen, ki izhaja iz pisma Prešernu …« vse do njegovih prizadevanj takšne zbirke še ni bilo (Bezlaj 1956, 7), pa tudi pozneje ne. Drugi avtorji so se osredinili le na posamezna vodna imena ali pa so jih obravnavali v okviru širših toponimskih raziskav. Kot primer poglobljene raziskave hidronima omenimo clanek Krotnik, Krotnjek, Krotnjak, Korenšcica ali Potok, kjer sta znanje združila jezikoslovka Metka Furlan in geograf Drago Kladnik (2008). Temeljito sta preucila razpoložljive vire in literaturo ter tudi na podlagi terenskih raziskav pojasnila zmedo pri ime­novanju potoka, ki s Korenskega sedla pritece v Podkoren in se kmalu po toku skozi vas izliva v Savo Dolinko. Omenimo še Dušana Copa, ki vodna in tudi druga zemljepisna imena obravnava s strogo jezi­koslovnega gledišca. Zanimivo in pomembno je tudi delo Poimenovanja Piranskega zaliva, kjer Kladnik, Pipan in Gašperic (2014) obravnavajo historiat poimenovanj najvecjega slovenskega zaliva znotraj Tržaškega zaliva in argumentirano zavracajo hrvaške težnje po njegovem novodobnem preimenovanju v Savudrijsko valo oziroma Savudrijski zaljev, ki niso skladne z mednarodnimi resolucijami o zemlje­pisnih imenih. Takšno delo ima lahko vpliv tudi na politicnem podrocju, saj je izšlo v casu, ko so potekale priprave na arbitražni postopek o razmejitvi med Slovenijo in Hrvaško, pri cemer je meja na obmocju Piranskega zaliva eden od najbolj obcutljivih odsekov. Pri vecini hidronimov gre za enobesedna imena, pogosta pa so tudi vecbesedna, sestavljena iz obcnoimenskih izrazov. Njihova poimenovalna motivacija lahko izhaja iz rastlin, živali, barv, lastnosti vode ali tal, po katerih tece, tudi po kraju, skozi katerega tece. Nekateri vodotoki imajo od izvira do izli­va v vecjo reko, jezero ali morje zaporedoma vec imen (Cop 2002). To je še posebej znacilno za kraške ponikalnice, med katerimi je z imenoslovnega gledišca še najbolj zanimiva Ljubljanica, ki se je je opri­jel vzdevek reka sedmerih imen. Imena manjših potokov in studencev se v sodobnem casu pogosto izgubljajo. Njihova vloga se je spremenila, mnoge vodne vire nadomešcajo vodovodi, zbiralniki ali zajetja, nekatere studence so spe­ljali po ceveh, da je lahko prostor dobil drugo namembnost. Mnoga imena teh majhnih vodnih tokov v starejših uradnih virih sploh niso bila zapisana, kar je dodatni razlog za njihovo izgubljanje (Cop 2002). O tovrstnih imenih Bezlaj (1965, 6) ugotavlja, da so »… že na prvi pogled predslovanska, predslovan-ski so tudi elementi v ledinskih imenih, od koder so prešli na manjše potoke.« Del vodotokov so tudi slapovi. Zanimivo je, da slap vedno pomeni tudi vodni tok, ta pa ima skoraj vedno ime po slapu in ne obratno. Poimenovalne motivacije za slapove so njihovi ucinki in znacilno­sti, ter posebnosti tal, prek katerih pada njihova voda. Vecja jezera v Sloveniji imajo imena po krajih na njihovem bregu oziroma v maticni pokrajini. Imena so vecinoma eno- ali dvobesedna, slednja so sestavljena iz obcnega imena in levega prilastka; prilastek pa je lahko lastno ime tudi sam zase. Poleg lokacijske poimenovalne motivacije sta znacilni še barvna in rastlinska (Cop 2002). Vodna imena pa niso izvedena samo iz posebnih hidronimicnih osnov, kot na primer Bistrica, Bela, Reka ali Potok, ampak jih velik del izhaja iz antroponimov (na primer Dragonja, Radomlja). Številna imena so bila na potoke prenesena s sosednjih ledin, znacilna pa so tudi najrazlicnejša posestniška imena. Zato je hidrotoponimija nekakšen prerez skozi celotno onomastiko (Bezlaj 1956). 1.5.5.6 Gorska imena Zaradi reliefne razgibanosti slovenskega ozemlja so gorska imena (oronimi) med našimi najštevil­nejšimi zemljepisnimi imeni. Register zemljepisnih imen Državne topografske karte v merilu 1 : 25.000 jih vsebuje 13.303 (Peršolja 2003). Slovensko gorsko imenoslovje poleg imen vrhov dodatno bogatijo imena posameznih delov gor­skega sveta in njegovih posebnosti, kot na primer imena hrbtov, sedel, prelazov, osamelcev, plazov in podobno (Cop 2002). V preteklosti jih je s posebno natancnostjo obravnaval Rudolf Badjura in o tem napisal vec del (na primer Badjura 1950; Badjura 1951). V njegovem prizadevanju za pravilno rabo imen se poleg skrbi za pravopisno korektnost zrcali tudi zavedanje nacionalnega pomena, saj je bil pre­prican, da se domoljubje izkazuje tudi z rabo slovenskih imen prelazov, vrhov in drugih prvin gorske pokrajine namesto nemških ustreznic (Geršic s sodelavci 2014). V preteklosti je bilo naše ozemlje izrazito prehodno, kar velja tudi v sodobnosti. To se pri gorskih imenih kaže v njihovi substratnosti. Gre za predslovanska imena romanskega ali keltskega izvora. Tuji vplivi v obdobju po slovanski naselitvi se zrcalijo v adstratnosti imen, pri cemer so ta vecinoma roman-skega in germanskega izvora. Vecina naših gorskih imen pa ima vendarle slovanski izvor (Cop 2002). V njihovem izvoru se zrcalijo tudi nekatere poselitvene znacilnosti slovenskega prostora, na primer nemški znacaj imen nekaterih vzpetin nad Soriško planino, ki izhajajo iz obdobja tamkajšnje nemške kolonizacije leta 1218. Gorsko imenoslovje pa je obogatil tudi razvoj turizma v zadnjih treh stoletjih, saj so turisti in planinci spremenili nekatera ustaljena imena in dodali nekatera nova (na primer Kuk name-sto Kukova špica, Rutarško poldne namesto Visoka Martuljška Ponca) (Cop 2002). Gorska imena so lahko enobesedna ali sestavljena iz dveh oziroma vec besed. Redkejše so nji-hove predponske ali predložne imenske oblike. Enobesedna gorska imena so eno- (na primer Bohor, Stol) ali dvodelna (na primer Triglav, Jelenkamen). Dvo- ali vecbesedna imena so pogosto sestavlje­na z obcnimi imeni (na primer vrh, gora) in s pridevnikom na levi strani (na primer veliki, hudi). Nekatere vzpetine imajo razlicna imena, še zlasti, ce so med dvema dolinama ali vecjima krajema (Cop 2002). Takšen primer so Spodnje Bohinjske gore, kot jih imenujejo domacini iz Bohinja, oziroma Peci, kot gor-ski greben med Bohinjem in Baško grapo imenujejo domacini iz doline Soce. Pri nekaterih gorskih imenih se je vec imen uveljavilo zaradi razlicnih razlogov. Znacilen primer imenske dvojnice je Prisojnik ozi­roma Prisank. Ceprav sta Šivic-Dularjeva in Cop z jezikoslovno analizo dokazala, da je ime Prisojnik etimološko (ne pa tudi poimenovalno) napacno, in je takšno stališce potrdila tudi Komisija za standardi­zacijo zemljepisnih imen (Klinar 1996), mu je ta kot v javnosti širše uveljavljenemu vendarle dala prednost. Poimenovalna motivacija gorskih imen izhaja iz osebnih imen, oblikovanosti površja, vremenskih posebnosti, živali in rastlin, delov cloveškega telesa, leksemov s podrocja predmetov, delov stavb, jedi, barv, (ne)porašcenosti vršnega dela vzpetin in mitoloških bitij (Cop 2002). Oronimi so v slovenskem jezikoslovju obravnavani na razlicnih ravneh. Obicajno se raziskuje pro-blematiko posameznega oronima ali oronimov na ožjem obmocju. Tako celostne obravnave oronimov, kot je jo za hidronime izvedel Bezlaj (1956), še nimamo. Omeniti moramo delo Henrika Tume Imenoslovje Julijskih Alp (1929), v katerem obravnava gorska imena v našem najvišjem in najbolj prostranem pogorju. Gradivo zanj je na svojih pohodih zbiral vec kot 30 let. Informacije o imenih so mu posredo­vali domacini, predvsem lovci, pastirji in kmetje, ki so ta imena, kot dedišcino starodavnih rodov, dobro poznali. »S tem je rešil velik del naše slovenske kulturne dedišcine. Brez Tume … bi danes prav goto-vo mocno cutili vrzel v našem imenoslovju, ki bi je nihce drug ne mogel vec zapolniti – in marsikateri kraj, marsikatera gora bi nosila tuje ime!« (Cop 2000, 119). Ker Tuma ni bil jezikoslovec, je pri svojih sklepih, predvsem glede izvora posameznega imena ali njegove osnovne oblike, storil marsikakšno napako, kar pa mu sodobno jezikoslovje nikakor ne ocita – nasprotno, »… vsako delo, ki ima trajno vrednost, ob novih spoznanjih doživlja popravke in izboljšave, ob njih dozoreva in dozori, njegov pomen pa je v njegovih koreninah …« (Cop 2000, 126). 1.5.5.7 Pokrajinska imena V pokrajinski raznovrstnosti Slovenija spada med pokrajinske vroce tocke Evrope (Ciglic in Perko 2013). Na njeno raznolikost so opozorili že številni slovenski geografi, dodatno težo njihovim ugoto­vitvam pa dajejo pokrajinske klasifikacije Evrope, saj se na obmocju Slovenije stika vec poglavitnih evropskih pokrajinskih tipov (Kladnik, Perko in Urbanc 2009; Ciglic in Perko 2013). Posledica pokra­jinske pestrosti so tudi številna pokrajinska imena. Poleg klasicnih pokrajin so v slovenski zavesti še vedno mocno zakoreninjene dežele, navezane na nekdanjo upravno clenitev habsburške monarhije in njene naslednice Avstro-Ogrske. Z oblikova­njem dežel se je pojavila tudi zavest o deželni pripadnosti, ki je pozneje mocno ovirala povezovanje slovenskega prostora znotraj habsburške monarhije (Gabrovec in Perko 1998; Piry in Orožen Adamic 1998). Ponekod še vedno lahko najdemo stare mejne kamne, ki opozarjajo na nekdanje deželne meje. Prekmurje je spadalo v ogrski del monarhije, ostale dežele, Štajerska, Koroška, Kranjska, Goriška ter Istra in mesto Trst pa v avstrijski del. Meje med deželami so potekale vecinoma po naravnih locnicah (reke, gorski grebeni). Edina dežela, ki je bila v celoti na slovenskem etnicnem ozemlju, je bila Kranjska. Obsegala je skoraj polovico sedanjega slovenskega ozemlja in se delila na Gorenjsko, Dolenjsko in Notranjsko. Zdaj je delcek nekdanje Kranjske zunaj Slovenije, saj nekdanja Obcina Fužine (Bela Pec/Fusine in Valromana) pri Trbižu pripada Italiji (Gabrovec in Perko 1998). Ker so pokrajinska imena jedrni del pricujoce monografije, naj na tem mestu omenimo le dejstvo, da z nekaterimi zelo redkimi izjemami doslej niso bila obravnavana, sploh pa ne sistematicno in v vec­jem številu. Med izjemami omenimo clanke Dežela - ime za Radovljiško ravnino in predlog za njegovo uporabo v turisticne namene (Sinobad 1992), ki v naslovu navedeno pokrajinsko ime obravnava z eko­nomskega vidika, Najstarejši zapis imena dežele Kranjske (Rotar 1991), ki izpostavlja zgodovinski vidik imenoslovnih študij, ter O imenu obalne regije (Gams 1991), ki problematizira neustrezna in slabo uve­ljavljena pokrajinska imena za obmocje slovenskega dela Istre. 1.5.5.8 Imena držav in upravnih enot Število držav se skozi zgodovino spreminja, pri cemer v svetovnem merilu naceloma narašca. V nekaterih obdobjih so te spremembe zelo izrazite. Z novimi državami se pojavljajo nova imena držav, stara, ki so oznacevala izginule države, pa se ohranjajo v pisnih in drugih virih. Po podatkih iz avgusta 2014 je na svetu 196 neodvisnih držav. Ker nekatere niso clanice Organizacije združenih narodov (na primer Vatikan), ali pa jih ta organizacija ne priznava kot neodvisno državo (na primer Kosovo), se podatki o skupnem številu držav mestoma razlikujejo (The number of … 2019). Imena držav so lahko tudi predmet razlicnih politicnih sporov. Aktualen je primer poimenovanja države Republika Makedonija, ki mu je donevadnega nasprotovala Grcija, saj z njegovo lastnoimensko Slika 7: Mejni kamen med Štajersko in Kranjsko na magistralni cesti med Ljubljano in Celjem. sestavino oznacuje svojo severno pokrajino, ki jo pri nas, prav zaradi potrebe po njunem razlikovanju, še vedno imenujemo Egejska Makedonija, ceprav ji Grki sami pravijo le Makedonija (grško .a.ed...a [Makedonía]). Poleg tega poznamo še imeni Vardarska in Pirinska Makedonija, ki pa imata pri nas, zlasti prvi, bolj zgodovinsko konotacijo, saj sta bila z njima poimenovana dela zgodovinske pokrajine Makedonije, ki sta po balkankih vojnah pripadli Srbiji oziroma Bolgariji. Republika Makedonija je bila zaradi imenskega spora z Grcijo v OZN sprejeta pod imenom Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija (makedonsko Poranešna Jugoslovenska Republika Makedonija) (Kladnik in Pipan 2008). Ta spor je presegel meddržavne okvire in postal mednaroden, saj je Grcija z rešitvijo spora pogojevala vstop Republike Makedonije v obrambno zvezo NATO in Evropsko unijo. Spor je bil rešen 17. junija 2018 s podpisom Prespanskega sporazuma, na podlagi katerega je novo uradno ime države Severna Makedonija (makedonsko ....... .......... in albansko Maqedonia e Veriut). Drug nedavni primer spremembe imena države je Esvatini. Ob 50. obletnici samostojnosti se je namrec svazijski kralj Mswati III. odlocil spremeniti ime države in tako tudi simbolno prekiniti spomin na kolonialno, za svazijsko ljudstvo trpko obdobje. Novo ime naj bi bilo zapisano v obliki eSwatini, pri cemer smo v slovenskem jeziku zaradi pravopisnih pravil sklenili neke vrste kompromis in standardi­zirali poslovenjeno obliko Esvatini. Druga vrsta spornih imen držav nastaja na meddržavni ravni. Omenimo primer imena Moldavija, zaradi katerega si ta država po diplomatski poti prizadeva doseci preimenovanje v Moldovo v vseh jezi­kih, tudi v slovenšcini. Nikakršnih zadržkov pri preimenovanju ni v njenem uradnem jeziku, glede ostalih Slika 8: Sklep kralja Mswatija III. o spremebi imena kraljevine Esvatini. jezikov pa bi udejanjenje takšnih zahtev pomenilo grobo kršitev jezikovne suverenosti posameznih držav (Kladnik in Perko 2013). Zadnja raven spornih imen je jezikovna, torej na ravni slovenskega jezika. Tako na primer pri razli-cnih avtorjih ni enotnosti glede rabe imena Južnoafriška republika oziroma ustreznega Južna Afrika ali pa so se najprej uveljavila manj ustrezna imena, denimo Centralnoafriška republika namesto Srednjeafriška republika, Savdska Arabija namesto Saudova Arabija, Kapverdski otoki namesto Zelenortski otoki in podobno. Nekatera neskladja so nastala zaradi napacne rabe imen v preteklosti, pri drugih se cutijo vplivi tujejezicnih imenskih razlicic. Temeljno delo v slovenskem jeziku, ki obravnava imena držav in predstavlja širšo problematiko, povezano z njihovim poimenovanjem, je znanstvena monografija Draga Kladnika in Draga Perka Slovenska imena držav (Kladnik in Perko 2013). Med upravne enote uvršcamo katastrske obcine, obcine, okrožja, upravne enote v ožjem smislu, zvezne države in pokrajine, kadar so te del upravne razdelitve nekega obmocja. Predvsem manjše admi­nistrativne enote so obicajno poimenovane po središcnem naselju, katerega ime je obravnavano v okviru krajevnih imen, zato kot administrativna kategorija obicajno niso posebej obravnavane. 1.5.5.9 Imena zunajzemeljskih objektov Imena naravnih objektov in pojavov zunaj Zemlje (kozmonimi) so med vsemi že obravnavanimi sku­pinami zemljepisnih imen zagotovo najmanj povezana s slovenskim imenoslovjem. Ceprav imamo slovenska imena za nekatere galaksije, ozvezdja, zvezde, planete v Osoncju, njihove satelite in druge objekte v vesolju, pa tudi dele njihovega površja, ta z redkimi izjemami niso bila deležna strokovne obrav-nave. Med avtorji izstopa Marijan Prosen s clanki v poljudnih revijah ter strokovno monografijo Imena nebesnih teles (2003). Poimenovanje zunajzemeljskih objektov se nanaša na vsa nebesna telesa v vesolju, z izjemo Zemlje. Razlikujemo predvsem med imeni samih nebesnih teles (planetov, satelitov, asteroidov, kometov, zvezd, ozvezdij, galaksij …) ter imeni delov njihovega površja, ki so znacilna predvsem za planete v Osoncju in nekatere njihove satelite. Pri tem je bila v preteklosti najvecja pozornost namenjena Luni (Kadmon 2000). Veliko kozmonimov izhaja iz arabšcine, sledita ji gršcina in latinšcina, kar je posledica dej­stva, da je bilo torišce astronomije v casu, ko so bila posamezna nebesna telesa poimenovana, bodi­si na Bližnjem vzhodu, bodisi v Evropi, kjer so navedeni jeziki prevladovali v znanosti tistega casa (Prosen 2003). Tradicija poimenovanja delov Luninega površja je stara okrog 350 let in je povezana z razvojem opticnih instrumentov, ki so omogocali njeno natancnejše opazovanje. Na zemljevidih Lune, ki so jih med letoma 1645 in 1651 pripravili astronomi Langrenus, Hevelius in Riccioli, najdemo okrog 300 poime­novanih objektov. Pri tovrstnih poimenovanjih so kot obcnoimensko sestavino imen uporabljali pojme, s katerimi so poimenovani deli Zemljinega površja, na primer morja, zalivi, gorovja, celo krater. Ta poime­novanja so ostala nespremenjena, ceprav so z gledišca Zemlje pomensko napacna. Cetudi so na Luni našli vodo v trdnem agregatnem stanju, težko govorimo o morjih, kraterji, ki na Zemlji nastanejo zaradi ognjeniške aktivnosti, pa so na Luni nastali izkljucno zaradi padcev meteoritov. Nekatera Lunina zem­ljepisna imena pa so bila enostavno prenesena z Zemlje. Tako lahko na prizemni strani Lune, ki so jo lahko opazovali do sredine 20. stoletja, najdemo na primer Alpe, Kavkaz in Penine, vendar vse v lati­nizirani obliki. Lunina morja so poimenovana s simbolicnimi imeni, kot na primer Mare Tranquilitatis (Morje tišine), obmocje, kjer je 20. julija 1969 pristala sonda Apolla 11, prva s cloveško posadko, ki se je spustila na ta edini Zemljin satelit. Kraterji so vecinoma poimenovani po znanih astronomih, že ome­njenih Heveliusu, Langrenusu in Riccioliju, pa tudi Koperniku in drugih, ter znanstvenikih, kot sta na primer Einstein in anticni filozof, matematik in mistik Pitagora. Z izboljšavami teleskopov in poznejšimi raziskovanji je tudi zemljevid Lune postajal cedalje natancnejši in tako je narašcalo tudi število imen. Ob tem pa je grško ime za Luno, Selene, pocasi utonilo v pozabo. Konec 18. stoletja je bil za poimenovanje zvezd in ozvezdij vpeljan nov sistem poimenovanja. Za preprecitev dvojnih imen je vlogo koordinatorja in nadzornika poimenovanj zunajzemeljskih teles ter njihovih delov prevzela Mednarodna astronomska zveza (1919) (International Astronomical Union, IAU). Leta 1932 je izdala prvi seznam s 672 Luninimi zemljepisnimi imeni. V naslednjih letih se ni bistveno spremenil. Leta 1959, ko je sovjetska vesoljska postaja Luna 3 fotografirala odzemno stran Lune, so sestavili tudi zemljevid tega, do takrat še nevidenega dela. Leta 1967 je IAU pripravil seznam 513 kra­terjev odzemne strani Lune (Prosen 2003). Poleg raziskovanj Lune so bile znanstvene aktivnosti usmerjene proti Marsu, Veneri in drugim pla­netom Osoncja. Natancni zemljevidi Marsa so zahtevali poimenovanja tamkajšnjih pojavov. Marsova toponomija je bila prvotno povzeta iz grške mitologije, vendar v latinski obliki (na primer Nymphaeum, Olympus Mons in Amazonis Planitia), pozneje pa so uporabili imena pokojnih raziskovalcev Marsa, kot so bili Herschel, Beer, Arago in Schröter. Z nadaljevanjem raziskovanj je IAU leta 1973 ustanovil Delovno skupino za nomenklaturo plane-tarnega sistema (Working Group on Planetary System Nomenclature), znotraj katere so delovale skupine za posamezne planete in Luno. Njihova naloga je bila ustvariti imenske banke. Predloge imen je lahko posredovala katerakoli država (Kadmon 2000). Sateliti drugih planetov Osoncja so bili odkriti šele v 17. stoletju in pozneje. Pri poimenovanjih satelitov Marsa, Jupitra, Saturna in Neptuna (tudi Plutona, dokler je še veljal za deveti planet Osoncja) so ohranili grško mitološko podlago, Uranovi sateliti pa so dobi­li imena iz Shakespearovih del in pesnitev Aleksandra Popeja (Prosen 2003). Med drugimi zunajzemeljskimi objekti veljajo posebna pravila imenovanja za asteroide. Zaradi mno-žicnosti so poimenovani oziroma oznaceni s številko šele, ko jim dolocijo tirnico (krožnico). Vcasih številcni oznaki dodajo tudi ime. Prva imena so izhajala iz grško-rimske mitologije, pozneje pa so jih zaceli ime­novati po znanih osebnostih, televizijskih likih, celo po rock zvezdnikih. Asteroid pod zaporedno številko 4147 je bil na primer poimenovan Lennon, tisti s številko 4148 McCartney in s številko 3834 Zappafrank. Poleg imen za posamezne asteroide so znanstveniki vpeljali tudi imena za nekatere skupine asteroi­dov. Primeri so imena Kentavri, Trojanci in Apohelci (Today we … 1998 v Kadmon 2000; Asteroid 2014). Posebna pravila veljajo tudi za poimenovanje oziroma oznacevanje kometov. Nov nacin poime­novanja je IAU uvedel leta 1994. Vsak na novo odkriti komet do potrditve tirnice dobi zacasno ime, sestavljeno iz velike tiskane crke (P/, C/, X/, D/ ali A/), ki oznacuje lastnost kometa (periodicen, nepe­riodicen …), sledijo pa letnica odkritja in velika crka, ki oznacuje prvo oziroma drugo polovico meseca, v katerem je bil odkrit. Ce je v enem mesecu odkritih vec kometov, je zadnji del imena zaporedna šte­vilka. Ko kometu dolocijo tirnico, dobi zacasno ime, na koncu pa še zaporedno številko; s tem ime postane dokoncno. Tako ima prvi odkriti periodicni komet (Halleyjev komet) oznako 1P/1682 Q1 (Halley’s comet 2014). Preden so komete zaceli sistematicno oznacevati, so jim astronomi dajali zelo razlicna imena. Pred 20. stoletjem je bila vecina kometov preprosto poimenovana z letnico odkritja, mestoma pa so letnici dodali tudi kakšen pridevek, s katerim so oznacili kakšno od njegovih znacilnosti oziroma posebnosti (na primer Veliki januarski komet 1910). Prvi odkriti kometi so bili poimenovani po ljudeh, bodisi po pomembnih politicnih osebnostih (na primer Cezarjev komet) bodisi po astronomih, ki so izra-cunali njihove tirnice, na zacetku 20. stoletja pa je prevladalo poimenovanje po njihovih odkriteljih (Komet Cezar 2014). Med množico zvezd je clovek poimenoval le najsvetlejše in najpomembnejše. Prvi katalog zvezd je že leta 127 pr. Kr. sestavil Hiparh in jih poimenoval po njihovi legi na podobi ozvezdja. Hiparhov sistem je povzel Klavdij Ptolemaj, za njim pa Arabci. Imena zvezd so iz gršcine prevedli v arabšcino. Nekatere zvezde so svoja imena obdržale (na primer Severnica), imena mnogih so se spreminjala. V srednjeveško Evropo so imena zvezd prišla z Vzhoda. Evropski astronomi so jih preprosto priv­zeli. Izvorno gledano so grška. Zakaj so evropski astronomi zaceli uporabljati arabska imena, ni natan-cno znano. Morda jih niso razumeli ali jih niso znali prevesti v latinski jezik, kot so to storili z imeni ozvezdij, lahko pa, da so z rabo arabskih imen želeli razlikovati med imeni zvezd in ozvezdij. V anti-ki so imenovali dele po celoti, torej zvezde po ozvezdju. Do 17. stoletja so bila v rabi le imena za svetle zvezde, leta 1603 pa je nemški astronom Johann Bayer v zvezdnem atlasu Uranometria ozna-cil zvezde s crkami grške abecede, pri cemer je zaporedje crk ustrezalo jakosti njihovega sija. Grški crki v imenu je sledil drugi sklon latinskega imena ozvezdja. Takšen nacin imenovanja se še vedno uporablja. Poimenovalna motivacija zvezd lahko izhaja iz dolocenega dela ozvezdja, lahko je pove­zana s podobo ozvezdja v zvezdnih atlasih, z mitološkimi imeni, imeni ozvezdij, oznako lege na nebu in podobno (Prosen 2003). Imena ozvezdij so nastala, ko so v preteklosti astronomi svetlejše sosednje zvezde sestavili v naj­razlicnejše oblike in jih poimenovali. V razlicnih obdobjih so poznali razlicno število ozvezdij. Aleksandrijski astronom Ptolemaj jih je opisal 48, v 17. stoletju so srednjeevropski astronomi dodali še nekatera imena, mongolski astronomi pa so jih v 18. stoletju poznali kar 237. Dodatna imena so nastajala z opazovanjem južnega neba. Zmeda, ki je nastala zaradi številnih imen, je onemogocala sistematicno znanstveno­raziskovalno delo, zato so na prvem kongresu Mednarodne astronomske zveze leta 1922 v Rimu zavrgli »odvecna« ozvezdja in jih obdržali le 88. Izvor imen ozvezdij je zelo razlicen. Za številna lahko razlago najdemo v grški mitologiji, vendar gre vecinoma za drugotno poimenovanje, saj so stari Grki imena zbrali oziroma jih prevzeli od ljudstev z Vzhoda – Sumercev, Asircev, Fenicanov, Babiloncev in drugih, jih nacrtno razporedili po nebu ter jih preoblekli v svojo mitološko obleko. Rimljani so grška imena prevedli v latinšcino in takšna so še vedno uradna imena vseh 88 ozvezdij. Tako kot imena zvezd so se spreminjala tudi nekatera imena ozvez­dij. Nekatera so poimenovana po ljudeh in živalih, spet druga po neživih predmetih. Poleg strokovnih imen so poznana tudi njihova ljudska imena (Prosen 2003). Kadar ime ozvezdja izhaja iz obcega pojma, je slovensko ime prevedeno iz latinskega imena, ce pa je ime ozvezdja osebno ime, je slovensko ime le poslovenjena oblika latinskega imena. Tudi pri imenih planetov lahko zasledimo njihovo spreminjanje. Prvotna imena petih, Soncu naj­bližjih planetov, so nastala glede na njihove lastnosti. Tako jih je imenoval grški matematik Pitagora. Merkur se je na primer imenoval Stilbon, kar je pomenilo »iskrec« ali »bliskajoc«. Ko so v 4. stoletju Grki prišli v stik z znanostjo starega Babilona, so, tako kakor Babilonci, tudi sami planetom nadeli imena bogov. Rimljani so grška imena preprosto prevedli. Pri dveh najpozneje odkritih planetih, so pri Uranu ohranili grško tradicijo poimenovanja in imena niso prevedli v latinski jezik, pri Neptunu pa prav tako, le da je imenska oblika latinska (Prosen 2003). Med letoma 1971 in 1982 je v okviru Skupine izvedencev Združenih narodov za zemljepisna imena (UNGEGN) delovala tudi posebna Delovna skupina za imena zunajzemeljskih topografskih pojavov (Working Group on Names of Extraterrestrial Topographical Features), ki je povezovala aktivnosti Združenih narodov in IAU. IAU je sprejela nekatere smernice pri poimenovanju zunajzemeljskih teles in njihovih delov, ki se z redkimi izjemami dosledno upoštevajo (Kadmon 2000). 1.5.5.10 Ostala zemljepisna imena Poleg zemljepisnih imen, ki so nekoliko podrobneje obravnavana v prejšnjih podpoglavjih, se v she-matiki zemljepisnih imen pojavljajo številna druga, ki pa v okviru slovenskega imenoslovja niso dele­žna sistematicne obravnave. Mnoga od njih so bila identificirana in etimološko obravnavana, nekatera tudi iz drugih vidikov. Gre predvsem za imena razlicnih reliefnih oblik, kot so razlicni tipi dolin, imena otokov, polotokov in podmorskih reliefnih oblik (kotline, planote, jarki, hrbti, podmorske gore, prelo-mi) ter številnih kraških površinskih in podzemnih oblik, ki jih je pri nas zaradi velikega deleža kra­škega površja razmeroma veliko; samo kraških jam je na primer že vec kot 10.000 (Jamarska zveza Slovenije 2014). Drugi, skromnejši imenski korpus pripada imenom celin in njihovih delov. Tudi v tem primeru je nji­hova obravnava vecinoma vezana na etimologijo ali motivacijsko razlago poimenovanja, obravnavana pa so v okviru obravnave posamezne celine. Za imena celin je znacilno, da se skozi zgodovino niso spreminjala in so si v vecini jezikov zelo podobna. 1.5.6 IMENOSLOVJE V ZAMEJSTVU Naselitveni prostor Slovencev je bil v preteklosti vecji kot danes, zaradi zgodovinskih dogodkov pa je del slovenskega prebivalstva ostal zunaj meja maticne države. Pomembno vlogo branikov slovenstva v zamejstvu imajo tudi zemljepisna imena. V njihovi obravnavi se zrcali jezikovna pripadnost maticnemu narodu in boj proti asimilaciji s strani vecinskega naroda. Ugotovimo lahko, da je njihova obravnava dokaj skromna, sistematicnih študij je malo. Zemljepisna imena na slovenskem etnicnem ozemlju zdajšnje Italije je v vec delih obravnaval Pavle Merkú. Posvecal se je predvsem krajevnim imenom (na primer v delih Pisava in raba slovenskih kra­jevnih imen (1970), Krajevno imenoslovje na Tržaškem (1991)), mestoma pa tudi ostalim zemljepisnim imenom (Prispevek k mikrotoponomastiki tržaške okolice (1992)) (Merku 2002). Vlado Klemše je razi­skal krajevna, ledinska in vodna imena v Števerjanu (1993), slovenska krajevna in ledinska imena v Furlaniji in Karniji (1986), krajevna imena na Doberdobskem krasu (2008), kjer je že prej raziskal tudi ledinska (1988) in vodna imena (2007). Številna spoznanja s podrocja krajevnih in drugih imen so zbra­na tudi v obeh knjigah Krajevnega lekiskona Slovencev v Italiji (1990 in 1995). Slovensko Porabje na Madžarskem je najmanjše slovensko etnicno ozemlje, ki je ostalo zunaj naših državnih meja. Obsega devet vasi, poimenovanih s slovenskimi, madžarskimi in nemškimi imeni. Pokrajinski imeni Porabje in Slovensko Porabje sta nastali po prvi oziroma drugi svetovni vojni in izhaja­ta iz maticne Slovenije. Ledinska imena v Porabju so deloma enojezicna, deloma pa dvo-ali celo trojezicna. Slovenskih je vec kot polovica. Za Porabje so znacilna tudi hišna imena, nastala iz priimkov in na podla­gi osebnih imen. Odražajo socialni status prednikov ali njihovo narodnost in opozarjajo na razlicne poklice. Na mikrotoponimski ravni je zanimivo tudi poimenovanje manjših skupin hiš (krošeu), ki pa je le redkokje ohranjeno. Vecina skupin hiš je poimenovana po prvem lastniku posestva (Kozar 2002). Slovensko ime­noslovje v Porabju, z izjemo posameznih preostalih prispevkov, obravnava Marija Kozar Mukic. Leta 1920 je zunaj meja države maticnega naroda ostalo tudi ozemlje na severu slovenskega etni-cnega prostora, v Republiki Avstriji. Z imenoslovjem tega prostora se dolgo ni nihce sistematicno ukvarjal. Izstopajo raziskave ledinskih in hišnih imen, ki jih je v preteklosti opravil Bertrand Kotnik, zdaj pa je na tem podrocju najbolj aktivna Martina Piko-Rustia (na primer Piko-Rustia 2010 in 2013). Temeljni pri­spevek o slovenskih pokrajinskih imenih na avstrijskem Koroškem je pripravil Pavel Zdovc (1983), obširnejšo razpravo Kärnten – deutsche und slowenische Namen (Koroška – slovenska in nemška imena), ki obravnava tudi slovenska zemljepisna imena na Koroškem, pa jezikoslovec Heinz Dieter Pohl (2000). 1.5.7 PODOMACENA TUJA ZEMLJEPISNA IMENA Ljudje so pojave v prostoru od nekdaj poimenovali bodisi od znotraj obmocja, kjer je (bil) lociran poimenovani objekt, bodisi z dolocene distance, torej od zunaj. Zato celoto vseh zemljepisnih imen na svetu in v vseh jezikih delimo na endonime in eksonime (Kladnik 2007, 11). Endonimi so imena geo­grafskih pojavov v uradnem ali na široko uveljavljenem jeziku obmocja, kjer je ta pojav zastopan, eksonimi pa imena, ki se v dolocenem jeziku uporabljajo za geografski pojav zunaj obmocja, kjer ima ta jezik sta­tus uradnega jezika (ali je, ce uradni jezik ne obstaja, široko uveljavljen), in se v zapisu razlikujejo od odgovarjajocega endonima na obmocju, kjer je ta geografski pojav zastopan (Kadmon 2005 in 2006; Kladnik 2009). V slovenskem jeziku je problematika eksonimov oziroma podomacenih tujih zemljepisnih imen dele­žna skrbne znanstvene obravnave po zaslugi Draga Kladnika. Na podlagi imenske analize 16 atlasov sveta in nekaterih drugih virov, ki skupaj vsebujejo dobrih 50.000 razlicnih podomacenih tujih zemlje­pisnih imen, je izvedel temeljito raziskavo njihove rabe. Glede na vecjo pogostnost rabe je izdelal Preglednico eksonimov (2019), v kateri je zbranih 5044 najpomembnejših podomacenih tujih zemlje­pisnih imen, ki so temeljito obdelana v kar 34-ih rubrikah oziroma stolpcih (Pojasnila … 2019). Obravnava naših eksonimov je nujna predvsem zaradi nemotene komunikacije, za katero je potreb­na standardizacija rabe eksonimov znotraj posameznega jezika, pa tudi zaradi raziskave vloge eksonimov kot dela jezikovnega korpusa slovenskega jezika. Njihov nastanek in raba sta povezana z razvojem posameznega jezika, kar prav tako terja svojstveno znanstveno obravnavo (Kladnik 2006; 2007; Kladnik s sodelavci 2013). Z obravnavo eksonimov so se na našem prostoru ukvarjali že v preteklosti. Problematike tovrstne rabe se je zavedel že pisatelj in ucitelj Josip Brinar, ki je leta 1928 izdal publikacijo Slovarcek zemlje­pisnih imen, njih izvor in pomen. Med geografi je na težave pri zapisovanju tujih zemljepisnih imen prvi opozoril Anton Melik (1929), pozneje so o tem pripravili zapise Jakob Medved (1969), Franc Lovrencak (1987), po letu 1990 pa še Milan Orožen Adamic (1997), Drago Kladnik (na primer 2005), Karel Natek (2005) in Drago Perko (1996). Že pred osamosvojitvijo Slovenije so se pojavila tudi prva razmišljanja o standardizaciji tovrstnih imen, Slovenija pa je s clanstvom v OZN in njenih telesih svojim strokovnjakom omogocila aktivno sodelovanje v UNGEGN-ovi Delovni skupini za eksonime (Working Group on Exonyms). Med negeografi, ki so se ukvarjali z eksonimi, ne smemo mimo jezikoslovcev, predvsem Janka Modra, ki je leta 1972 izdelal prvo tipizacijo eksonimov, in Irene Orel (2003), ki raziskuje zgodovinske vidike eksonimizacije (Kladnik s sodelavci 2013). 1.5.8 OBRAVNAVA SLOVENSKIH ZEMLJEPISNIH IMEN SKOZI CAS Sodobna znanstvena obravnava zemljepisnih imen se razlikuje od obravnave v preteklosti. »Naša znanost se je od Miklošiceve smrti dalje premalo ukvarjala s slovanskim imenoslovjem in z analizami slovenskega imenotvornega procesa. Zato je ostalo še na kupe prezrtih, neobdelanih pojavov, ki jih razumljivo ni mogoce vseh opaziti in rešiti kar cez noc. Neprimerno vec dela je bilo opravljenega v stra­tigrafiji imen, v ugotavljanju predslovanskih imen in v lušcenju alpskoslovanskega substrata na kasneje ponemcenem ozemlju v Avstriji. Z imensko analizo lahko danes že dokaj natancno zacrtamo mejo slo­venske naselitve v južnovzhodnih Alpah in ugotovimo celo cas, kdaj se je ta ali oni predel podredil bavarskemu vplivnemu obmocju. Vendar še ne vemo vsega, kar bi bilo mogoce izvedeti iz imen.« (Bezlaj 1965, 118) Bezlaj podobno odsotnost toponomasticnih študij ugotavlja tudi drugod po slovanskem svetu. Kot pomanjkljivost Miklošicevih študij izpostavlja skromno bazo (789 toponimicnih in 480 antroponimicnih enot), medtem ko, upoštevaje vso slovensko onomastiko z mikrotoponimijo in priimki vred, lahko racu­namo na bazo z najmanj pet tisoc osnovami, med katerimi je skoraj zagotovo vec kot tri cetrtine slovanskih (Bezlaj 1956). Zemljepisna imena so bila v okviru onomasticnih raziskav v slovenskem prostoru dolgo casa zapo­stavljena, saj je bilo vec pozornosti namenjene osebnim imenom in priimkom. Clanek Pogled v slovensko onomastiko iz leta 1951 bralca seznani izkljucno s priimki in imeni (Bunc 1951). Glede zemljepisnih imen izvemo le, da krajevna imena še niso bila predmet »znanstvene monograficne obdelave« (Bunc 1951, 77). Povsem drugacen obcutek lahko dobimo slabih 20 let pozneje v prispevku Franceta Bezlaja Onomastika in leksikologija, kjer, razen zemljepisnih, vsa druga imena manjkajo (Bezlaj 1969). Zanimanje za imenoslovje je spet naraslo po letu 1990, kar moremo povezovati z osamosvojitvijo Slovenije. Med deli izstopajo etimološke študije in slovarji, v zadnjem desetletju pa je tudi precej razi­skav o imenih kot delu kulturne dedišcine. Zadržek pri slednjih je predvsem zaradi nekaterih amaterskih raziskovalcev, ki nimajo ne primer-ne izobrazbe ne strokovne podkovanosti, da bi raziskave lahko imele ustrezno znanstveno težo. Po mnenju nekaterih se tako mnogokrat naredi vec škode kot koristi (Cop 2002). Zemljepisna imena so predmet obravnave avtorjev iz razlicnih strok. To prica o medpredmetnosti (interdisciplinarnosti) te tematike. Med avtorji prevladujejo jezikoslovci, sledijo jim geografi, ki se jim pridružujejo posamezniki številnih drugih profilov. Celotna baza toponomasticnih razprav je, navkljub številnim izrecenim kritikam, izredno obsežna in glede na razpoložljivo število usposobljenih strokov­njakov na meji obvladljivosti. Kljub temu je opazno pomanjkanje sistematicnih obravnav za celoten slo­venski prostor. Za zgled celostne imenoslovne razprave lahko vzamemo delo hrvaškega akademika Petra Šimunovica Uvod u hrvatsko imenoslovje (2009). Takšno delo bi bilo zagotovo dobrodošlo tudi pri nas. Sodobne medmrežne baze nam, navkljub množicnosti podatkov, na podlagi izbranih kvalifikator­jev omogocajo ustvariti približen oris stanja na preucevanem podrocju. Ce skušamo narediti primerjavo med razpravami, namenjenimi posameznim tipom zemljepisnih imen (slika 9), lahko ugotovimo, da je najvec slovenskih knjig in strokovnih clankov namenjenih obravnavi krajevnih imenih (skupaj vec kot 630 enot), najmanj pa gorskih (3) in pokrajinskih imen (5). Takšno statisticno primerjavo pa moramo jemati s precejšnjo previdnostjo. Pomanjkljiva je namrec predvsem zaradi sistema vnosa podatkov v vzajemno knjižnicno bazo COBISS. Pri tem se namrec poja­vljajo razlicne napake. Med drugim smo ugotovili, da na primer delo Henrika Tume Imenoslovje Julijskih Alp ni umešceno med prispevke o gorskih imenih, ker sta mu v bazi pripisani predmetni oznaki »slo­venska krajevna imena« in »Slovenska geografska imena – Julijske Alpe«, ne pa tudi gorsko ime ali oronim. Navkljub pomanjkljivostim baze lahko na podlagi analize zakljucimo, da so pokrajinska imena tista, ki so med najmanj obravnavanimi, kar je dodaten razlog za njihovo temeljito obravnavo v osrednjem delu te monografije. Že Bezlaj (1956) je bil preprican, da so si vsa imena enakovredna in si zaslužijo enako pozornost, ne glede na imenski sloj, ki mu pripadajo. Dodaja tudi (1956), da je temeljito razi­skovanje jezikovne prazgodovine in naselitvenih plasti mogoce šele takrat, ko je zbran in analiziran celoten slovenski besedni in imenski fond. Temelj posamezne imenoslovne študije pa je zagotovo kor-pus posameznega imenskega sloja. Slika 9: Primerjava števila slovenskih znanstvenih prispevkov glede na obravnavani tip zemljepisnih imen (COBISS 2015). 1.6 O IDENTITETI Clovek si svoj primarni življenjski prostor na nek nacin prisvoji oziroma ga ima za svojega, ne glede na to, ali gre za ozemlje neke države, kraja ali bivališca. Smith (1991) ugotavlja, da je zaradi socialnih vezi, mocne nostalgije in duhovne navezanosti povezanost s prostorom zaznavna tudi pri ljudstvih, davno locenih od domovine, in celo pri nomadskih ljudstvih, ki sploh nimajo stalnih naselbin. Prisvajanje ozemlja in navezanost nanj torej veljata tako na osebnostni kot skupnostni ravni, pri cemer se lahko prostorska identiteta poleg državne ravni zrcali tudi na pokrajinski Južnic 1993; Musek 1997). Prostorska identiteta je skupek kolektivnih predstav, ki se cuti na dolocenem obmocju. Takšna zavest se ne pojavlja zgolj pri pripadnikih skupnosti na njem, temvec tudi pri pripadnikih drugih skup­nosti (Grdina 1997). Kosi (2012) namrec ugotavlja, da je eden od naravnih mehanizmov v ljudeh, da se opredelijo za nekoga ali nek prostor oziroma mu pripadajo in se hkrati od nekoga oziroma sosed­njega prostora locijo. Ljudje smo se torej sposobni združevati in locevati na zelo razlicnih podlagah in ravneh; zelo izrazito v odnosu do prostora. Grdina (1997) navaja tudi, da prostorska identiteta ni staticna, ampak zelo dinamicna in je kot tak­šna odvisna od razlicnih gospodarskih, družbenopoliticnih, kulturnih in drugih dejavnikov, ki se spreminjajo tako prostorsko kot casovno. S to trditvijo nekako oporeka Smithu (1991). V naši raziska-vi skušamo razkriti, v kolikšni meri je ta dinamicnost dejansko prisotna med ljudmi. Prostorska identiteta pomeni istovetenje z dolocenim prostorom, ki je lahko mocneje ali šibkeje izra­ženo. Soroden pojem je identiteta prostora. V tem primeru gre za predstavo nekega prostora v zavesti ljudi. Temelji na pokrajinskih, kulturnih, zgodovinskih in izkustvenih komponentah posameznika ali celot­ne družbe. Pokrajinska identiteta je stanje odnosa prostorske zavesti posameznika ali skupnosti do nekega specificnega obmocja – regije ali pokrajine. Kaže se skozi obcutke pripadnosti, identifikacije s tem obmocjem oziroma pokrajino (Kosi 2012). Izkaz tega obcutka je zagotovo njegovo poimenova­nje. Paasi (1986) je preprican, da je poimenovanje pomembna komponenta v simbolni identifikaciji družbene skupnosti s prostorom, v katerem živijo njeni pripadniki, pri cemer poimenovanje prostora pomeni njegovo duhovno prilastitev. To se eksplicitno kaže tudi pri politicno motiviranih preimenovanjih, predvsem krajevnih imen (na primer Urbanc in Gabrovec 2005). Kucanova (1998) poudarja, da je ime pokrajine pomemben dejav­nik kohezije znotraj skupnosti, saj ne le povezuje, ampak tudi zabriše razlike znotraj skupnosti, ob tem pa poudarja enotnost v odnosu do sosednjih skupnosti. Ime ima tudi izjemno sporocilno vrednost, saj se v njem zrcali obstoj poimenovanega (Weichhart 1990). Pomembnost imena izpostavlja tudi Kosi (2012). Oznaci ga kot glavni simbol identitetne regije (opomba avtorja: identitetne regije so glavni pred-met raziskave Kosija 2012), ki povezuje njen »image« s pokrajinsko zavestjo. Razlikovati moramo še identiteto pokrajine, ki je, sorodno kot identiteta prostora na splošno, pred­stava pokrajine v zavesti ljudi. Delimo jo na subjektivno in objektivno. Subjektivno identiteto pokrajine izražajo njeni prebivalci in tudi tisti, ki živijo zunaj nje, objektivna pa temelji na fizicnem okolju, kulturi (Kosi 2012). Ce je pri pokrajinski identiteti njeno ime tisto, ki jo oznacuje, moramo pri identiteti pokra­jine izpostaviti njen obseg. Ce oba pogleda združimo, lahko sklenemo, da sta bistveni podstati pokrajine, s katerima se ljudje poistovetijo, njeno ime in njen obseg oziroma razmejitev od drugih pokrajin. Ce torej na pokrajinska imena pogledamo s pomenskega zornega kota, lahko zakljucimo, da je nji­hova bistvena lastnost obseg oziroma meja pokrajine, ki jo poimenujejo. 1.7 POKRAJINSKA IMENA – »NE BOJ, MESARSKO KLANJE« Da je poimenovanje pokrajin aktualna tematika, ki terja poglobljeno znanstveno razpravo, kaže tudi naslednja korespondenca na medmrežnem forumu, na katerem sodelujejo ucitelji geografije. Povzeto besedilo je povsem identicno objavljenemu na forumu, brez kakršnihkoli lektorskih posegov v rabo locil, velike zacetnice, predlogov in sklonov, tudi odpravo tipkarskih napak. Ker je forum zaprt za splošno javnost, so zaradi varstva osebnih podatkov imena sodelujocih odstranjena, so pa znana avtorju. Diskusija se je sicer zacela v povezavi z novinarskim zapisom v casu begunske krize (jeseni 2015) da so naselja Rigonce, Gruškovje in Zavrc na slovenski južni meji. Med prvimi je na to temo odgovorila oseba A, ki trdi, da je za takšno stanje kriva zapostavljenost geografije v šolskem sistemu, saj naj bi bila geografija Slovenije pred cetrtim letnikom srednje šole obvezni in ne le izbirni predmet. Temu mnenju je oporekala oseba B, ki problem vidi v populisticnem novinarstvu in kot primer nava­ja poimenovanje slovenskih pokrajin. Takole pravi: »V šoli ucimo o obpanonskih pokrajinah v vzhodni in severovzhodni Sloveniji, novinarji pa dosledno govorijo o Štajerski, štajerski avtocesti, Štajerskemu valu, štajerskemu vinorodnemu obmocju in ne nazadnje o Štajercih … – stalno nas »šopajo« s 100 let starimi zgodovinskimi oznakami, ceprav so narodno zavedni pesniki v tem delu Slovenije že pred vec kot 100 leti zapeli: »Slovenec sem, od zibeli do groba!« Gotovo je problem tudi v naši provincialni men-taliteti, zaradi katere se marsikdo rad ponaša z «razgledom iz domace hruške«, ker kaj drugega tudi ne pozna ali noce poznati ali pa neobjektivno premalo ceni. In tu bi morala nastopiti domovinska vzgo­ja, ki ni zgolj geografija, ampak bi vanjo morali vkljuciti kar vecino ce ne kar vseh ucnih predmetov. Slovenisti so pred mnogimi leti ustanovili razsodišce za slovenski jezik, s katerim so presojali upora­bo nekaterih takrat »sodobnih« izrazov. Na ta nacin so opozorili novinarje in drugo javnost na slabe in boljše primere rabe našega jezika.« Oporekala mu je oseba C: »No mene nic ne moti ce me kdo oznaci za Primorca. Naj bo to še tako stara oznaka. Me pa moti, ce rece kdo na Primorskem misli pa Koper z okolico. To je šlamparija. Pomembna je jasnosti oznake. Tudi ce ni najbolj natancna. In zgodovinske oznake so tukaj že stoletja. Naše regio­nalizacije so pa bolj muhe enodnevnice v primerjavi s starostjo nekaterih zgodovinskih oznak.« Razpravo je nadaljevala oseba B: »Problem primorske ni obala, ampak Idrijsko in Cerkljansko hri­bovje ter Bovška kotlina in Zgornje Posocje. Prav zato so te »zgodovinske« oznake, ali bolje receno populisticne oznake, geografsko popolnoma napacne in nevzdržne. Prav tako je sporno poimenova­nje »primorci« za ljudi ki niso niti blizu morja in ne živijo z morjem in od njega. Globalno gledano je Hrvaška jugovzhodno od Slovenije. Da pa so naše regionalizacije muhe eno­dnevnice pa se res ne morem strinjati. Naravne enote Slovenije so starejše od katerekoli zgodovinske politicne enote, na primer od Rimske države. Imena naših rek (Sava, Drava …) so poslovenjene obli­ke imen, ki so jih od staroselcev prevzeli že Rimljani. Zato sem preprican, da moramo geografi zagovarjati strokovno pravilne opredelitve in poimenovanja pokrajin ter o njihovi pravilnosti prepricevati druge, ki so pri tem bolj površni.« Oseba C je znova podala svoje argumente: »Primorci nismo primorci. Primorska ni primorska. Primorska je zgodovinska oznaka za dele Slovenije, ki so bili med obeme vojnana okupirani s strani Italije. Ta debata o Primorski me malo spominja na predavanje na faksu. Takrat je dr. Klemencic trdil, da Postojna ne leži na Primorskem, ker ima prenizke temperature. To je nekaj takega kot ce bi rekel, da Grcija ne leži na Balkanskem polotoku, ker ne govorijo slovanski jezik. Primorska ni populisticna oznaka in je strokovno pravilna oznaka. Jaz nisem primorc ampak Primorc. Primorska obsega tudi Idrijsko in Cerkljansko hribovje ter Bovško kotlino in Zgornje Posocje. Geografija ni edina veda, ki poimenuje pokrajine. Kar se tice starost slovenskih toponimov se strinjam z vami, da so zelo stari. Poimenovanja regij so pa zelo mlada. In pri teh poimenovanjih vlada zadnjih 70 let ena velika zme­šnjava. Samo poglejno obmocje doline reke Soce med Solkanom in Podselom. Ta del je bil v svoji »geografski zgodovini« že del predalpskega sveta, primorskih (submediteranski) pokrajin, dinarsko kraških pokrajin in v vseh možnih prehodnih kombinacijah. Imenoval se je Spodnja soška dolina, Kambreško z Banjško planoto, Spodnja Soška dolina s Kambreškim, Kanalsko. Po zadnji regionalizaciji, ki naj bi jo ucili v šoli spada med Dinarskokraške planote in hribovja. Se pravi celinsko podnebje,apne­nec ali dolomit, redka recna mreža, …… Hkrati mi pa na vrtu, raste kivi, kaki in fige. Kamnina je kongolmerat in fliš, in na vsaki strani vasi je en stalno tekoc potok. Sedaj naj bo pa clovek pameten in strokoven. Na drugi strani je bil ta del Slovenije 800 let znan kot Goriška in slabih zadnjih sto let znan kot Primorska. Katera oznaka je sedaj bolj natancna in jasna.? Oziroma stabilna.« Oseba B mu odgovarja: »Vse te razlage s katerimi »opravicuješ« ta populisticna in dnevnopoliti-cna poimenovanja niso geografska in nimajo nobene zveze z geografijo. Prav zaradi takšnih razlogov smo za jugozahodni del Sloveniji opustili ime primorska Slovenija in ga nadomestili z obsredozemska – da se ne mešajo pojmi kot jabolka in buce. Žal mi je, ce ucitelj geografije ne sprejema geografskih razlag in namesto tega širi populisticne razlage, ki se na ta nacin krepijo na racun znanstveno dognanih. Slovenija je v vecjem delu prehodna pokrajina med razlicnimi evropskimi pokrajinami in njihovimi vpli- vi. Zato bomo z novimi spoznanji naše geografske pokrajinske opredelitve še spreminjali, tako kot jih tudi geologi in drugi. Glede populisticnih in dnevnopoliticnih oznak pa še to: Ce se Primorska in Primorci definirajo z razlago ki jo navajaš: »Primorska je zgodovinska oznaka za dele Slovenije, ki so bili med obeme vojnana okupirani s strani Italije«; kako naj z enakim vatlom poimenujemo druge dele Slovenije – morda Dravska banovina in prebivalce Dravski banovinci. Ce upoštevamo še starejšo avstroogrsko delitev pa imena Primorska nimamo vec in ta razpade na vec enot od katerih je ena tudi Kranjska. Zakaj pa sebe ljudje nekdanje Kranjske ne poimenujejo Kranjci? Zato ker so naši predniki že v 19. stoletju spoznali slabost take provincialne delitve in so namesto kranjskega jezika in Kranjcev nacrtno uvedli ime slovenski jezik in Slovenci, besedo kranjski pa so prihranili za kranjske klobase. In ce gremo pri tem populizmu še malo nižje, se pokaže prava bit slovenske provincialne mentalitete in populizma. Ce hoceš povedati da si boljši od drugih Slovencev si štajerc, primorc …, oni drugi pa niso Slovenci ampak so žabarji. Ce sam ne moreš biti boljši z dejanji (na težji nacin), pa lahko postaneš boljši na lažji nacin, tako da drugega potopiš v mlako. Kateri slovenski pesnik je že pisal o tem?« Potem pa spet oseba C: »Spoštovani. Ne vem kako naj to povem in bom hkrati še spoštljiv. Oznacili ste me za populista. Mislim, da bodo Prešernove besede najbolj primerne:« Le cevlje sodi naj kopitar«. V Sloveniji vlada neko prepricanje, da se z godovino lahko ukvarja prav vsak, ki ima pet minut. Moja trdi­tev je bila, da vlada na podrocju poimenovanj regij zmešnjava. To sem dokazoval na mojem domacem obmocju. Te trditve niste mogli ovreci. A je moja izjava populisticna ali ne lahko sodijo samo zgodovinarji in ne geografi. Ni moj problem, ce vi ne locite med Primorsko in primorskimi/ob sredozemskimi pokraji­nami. Ne bom pa si dovolil, da bo nezgodovinar sodil o mojem strokovnem podrocju. Po vašem mnenju bi verjetno morali vse Tržaške ulice v naseljih med Ljubljano in morjem spremeniti v Koprske, ker sedaj ne vodijo vec v Trst ampak Koper. Spotaknili ste se o regionalne identitete. Mislim, da je eden od EU slo­ganov: »Evropa regij«. Hkrati je bil letošnji tabor DUGS na Gorenjskem. Kaj pa je Gorenjska drugega kot regionalna identiteta. Ali jo znate utemeljiti z geografskimi kriteriji. Gorenjska je slovenski prevod za Oberkrain.« V razpravo se je vkljucila tudi oseba D, uciteljica iz Bele krajine. Takole pravi: »Kolega (oseba B), pišete o štajerskem vinorodnem obmocju, ki naj bi ga novinarji populisticno uporabljali po vašem mne­nju. Kolikor sama vem, pa ucence v OŠ ucimo o treh vinorodnih rajonih – podravskem, posavskem, primorskem. Pa smo spet tam. A je to tudi populisticno? Spet nima to poimenovanje nobene poveza­ve z geografsko regionalizacijo. Si predstavljate, da na radiu objavijo prometna porocila o prometni nesrecni na obpanonski avtocesti? Koliko voznikov bi vedelo, za katero cesto gre? Dejstvo je, da niko­li ne bomo rekli Prekmurcu, Štajercu, Posavcu, Prleku da je Obpanonec. Kot ne bomo rekli Primorcem, da so Obsredozemci, ali Gorenjcu, da je Alpec (ojej, ali kako že bi vi to poimenovali???), Korošci pa Predalpci? Nekako ne gre. A potem so Notranjci, Kocevci, Dolenjci in Belokranjci Dinarskokraševci???? Sem Belokranjka z južne meje s Hrvaško, ki živi na Dolenjskem in nisem Dolenjka. In moji ucenci pono­sno povedo, da jih poucuje Belokranjka, da pa nisem Dolenjka. In ko jih v 9. razredu junija pospremim z zakljucnimi mislimi, jim vedno recem, da ko bodo hodili po svetu, da naj ponosno povedo, da so Dolenjci in Slovenci. Ker oni so ponosni, da so Dolenjci, vcasih morda manj, da so Slovenci, pa nas vecina med nami ve zakaj, saj vcasih nismo ponosni na našo državo. … Pokrajinska identiteta nas oblikuje in to je zelo težko izbrisati oz. spremeniti z vidika strokovnih geografskih poimenovanj in regionalizacij. In ne ne gre za postavljanje, da smo nekaj vec, da smo pomembnejši.« Oseba B odgovarja: »Metka, za odgovor na tvoj komentar in vprašanje: » Dejstvo je, da nikoli ne bomo rekli Prekmurcu, Štajercu, Posavcu, Prleku da je Obpanonec. Kot ne bomo rekli Primorcem, da so Obsredozemci, ali Gorenjcu, da je Alpec (ojej, ali kako že bi vi to poimenovali???), Korošci pa Predalpci? Nekako ne gre. A potem so Notranjci, Kocevci, Dolenjci in Belokranjci Dinarskokraševci????«; si prosim poglej Krajevni leksikon. Ni cilj geografske regionalizacije v poimenovanju in preimenovanju pre­bivalcev, ampak v poimenovanju in opredelitvi pokrajin. Štajerska in primorska v našem primeru pa nista pokrajini niti naravni enoti niti etnicni skupnosti ali obmocje kakšnega narecja ali cerkvene delitve … Štajerska je bila zgolj zgodovinska tvorba, ki je na našem ozemlju že ~100 let ni vec, primorska pa je obstajala zgolj v politicnem programu prikljucitve maticni domovini, obe nikoli nista bili samostojni enoti z lastno funkcijo in upravnim središcem … Ce hocemo geografijo razvijati kot znanost, in jo tako tudi uveljavljati v naši družbi, se moramo držati znanstvenih razlag, ne pa da zraven mešamo populizem in vcasih že kar gostilniške opredelitve.« Razpravo nadaljuje oseba C: »Nekaterim se res ne da dopovedati da ne moreš mešati hrušk in ana­nasov. Nihce ni nikoli trdil, da so Štajerska, Koroška,...termini, ki izhajajo iz geografije. Ampak izhajajo iz zgodovine. Krajevni leksikon ne obavnava zgodovinskih dežel ampak naselja v Sloveniji. Zato dežel notri ni. Kot ni Obpanonskih pokrajin. … Identiteta je zapleten pojem. Med prvimi urami DKE v sedmem razre­du se pogovarjamo ravno o tem. In ena oseba nima samo ene identitete. Nekdo je lahko Primorc, Vipavc, Slovenc, Slovan, Evropejec. Proces, kako se neka identiteta oblikuje je zapleten. Na Primorce je pac vpli­vala izkušnja dvajsetih let fašizma in jih v tem smislu povezala. Tukaj ni nic gostilnicarskega in populisticnega. Oznacevanje mnenj drugace mislecih s populisticnimi (še posebej iz podrocji, o katerih ocitno nic ne veste, kar ste pokazali z izjavo o Štajerski in deželah in zadnjic izjavo o mejah Primorske) pa je odkrito receno žaljivo. Slovenski pravopis definira besedo populist z :«politik, ki si prizadeva ugaja-ti (preprostim) ljudem. V znanosti pa obicajno populizem definiramo kot zanemarjanje stroke v korist ugajanju slušateljem. Ce boste našli v moji razlagi dežele, meje Primorske, … poskus zanemarjanja stroke v korist ugajanja slušateljem potem sem verjetno res populist. Toda kot sem rekel: Le cevlje sodi naj kopitar«.« Živahno izmenjavo mnenj zakljucujemo z mnenjem osebe B, tudi pisca nekaterih geografskih ucbenikov za osnovno šolo: »Kako geografske pa so nekdanje zgodovinske upravne meje in kulturne posebnosti, ki so se tako zasidrale v našo zavest? To je zelo razlicno: Gorenjska je najbolj geografska pokrajina. Na treh koncih je zaprta med hribe in stisnjena v Ljubljansko kotlino, obsega tudi zgornje porec­je Save. Zato bi lahko dejali, da ima vec kot 75 % geografske meje. Povsem negeografske pa so meje med Štajersko, Dolensko in Gorensko po reki Savi med Ljubljano in hrvaško mejo. Recne doline v pre­dalpskem hribovju ali znotraj vecje kotline so prometne, naselitvene in gospodarske hrbtenice pokrajine. Ce potegnemo mejo po reki, je takšna meja iz upravnega gledišca zelo prakticna, iz življenjskega in delov­nega gledišca pa popolnoma negeografska. Poglejmo to na primeru Krškega in Vidma, ki sta vsak na drugem bregu Save, prvo na dolenjski strani in drugo na štajerski strani. Danes je to enotno mesto, v eni obcini in tudi JE Krško je v resnici na Videmski strani. Podobno je tudi v Brežicah in drugih obcinah ob Savi. V geografski clenitvi je zato Posavsko hribovje ena pokrajina, po zgodovinsko upravni clenitvi pa je razdeljena na tri locene enote. Posledica je nastajanje pokrajin kot so Spodnjeposavska in Zasavska, ki so bolj geografske in manj zgodovinske. Posebno zanimiv je v teh delitvah položaj Ljubljane. Namesto da bi bilo mesto središcni kraj pokrajine, je v teh zgodovinsko upravnih enotah izloceno iz pokrajine in pokrajinske zavesti. Danes se »gorenci in dolenci« vecinoma koncajo v primestnih delih Ljubljane, kjer je v casu okupacije potekala bodeca žica. … In tako je Ljubljana še danes po tej populisticni delitvi pose-bno iz pokrajine izloceno ozemlje. … Gotovo smo za popularnost zgodovinskih in kulturnih delitev nekaj krivi tudi geografi, ki ne uspemo ljudem bolj približati in ozavestiti pokrajinske delitve na geografske pokra­jine. Res je, da poznamo vec pokrajinskih clenitev glede na uporabljene kriterije in namene delitve. Za lažjo prepoznavnost strokovnih argumentov v javnosti, bi bilo bolje, ce bi uveljavljali le eno pokrajinsko delitev, ki bi bila javnosti lažje razumljiva, bolj domaca in splošno uporabna. Po drugi strani pa bi se mora­li cim prej znebiti prej opisanih nesmiselnih usedlin preteklosti. Geografija je v šolah nacionalni predmet in mora zato tudi vzgajati o državljanskih vsebinah, kar pa pokrajinska in narodna pripadnost gotovo sta.« Ceprav predstavljeno razpravo ne moremo imeti za znanstveno, zelo plasticno nakazuje nekatere izzive, povezane z imeni pokrajin, regionalizacijami ter identiteto in seveda kar klice k nujnosti znan­stvene obravnave pricujoce tematike. 2 POKRAJINSKA IMENA V PISNIH VIRIH Med najbolj uveljavljenimi sredstvi za posredovanje zemljepisnih imen so zemljevidi (Peršolja 2003). Delimo jih glede na vsebino in merilo. Po vsebini razlikujemo splošne in posebne zemljevide, po meri­lu pa zemljevide v velikem, srednjem in malem merilu (Vrišer 2002). Ne glede vrsto zemljevidov in njihovo merilo so poleg matematicnih, naravnogeografskih in družbenogeografskih kartografskih elementov del sodobnih zemljevidov tudi tako imenovani ostali elementi, med katere kot najpomembnejšega uvršcamo tudi razlicna zemljepisna imena (Vrišer 2002), saj pojasnjujejo številne objekte, ki jim pripadajo (Fridl 1999). Pri objektih z veliko površino, navadno prikazanih ploskovno, so napisi, obicajno z vecjimi razmiki med crkami, razporejeni znotraj meja poligonov, tako da zajemajo obsežnejši prostor. Tako je površinska razprostranjenost pojavov vsaj deloma razvidna iz položaja napisov (Lovric 1988), ki so pogosto rahlo ukrivljeni in glede na obliko poligona postavljeni v smeri najdaljše osi, vendar praviloma ne smejo pre­segati dveh tretjin njene dolžine. Pri takšnih imenih je treba skrbno pretehtati lego vsake crke, sicer je napis slabo berljiv ali celo moti sporocilnost ostalih imen. Obstaja tudi pravilo, po katerem razmiki med crkami ne smejo presegati štirikratne višine crk. Razmik pa ni odvisen le od višine, temvec tudi od vrste in barve crk ter barve podlage, na kateri je napis (Radoševic 1974). Zemljepisna imena so nujna za razumevanje pokrajine, hkrati pa so za zemljevid precejšnje breme. Zahtevajo namrec veliko prostora, pogosto na racun izpušcanja drugih kartografskih znakov. Biti mora­jo citljivo pisana in razumljiva, estetsko izpisana, pravilno razporejena in podobno. Zemljevid, ki ima prevec imen, je nepregleden (Vrišer 2002). Ceprav so zemljevidi med najbolj uveljavljenimi sredstvi za posredovanje zemljepisnih imen, zaradi tehnicnih omejitev in nekaterih drugih razlogov nikakor ne vsebujejo vseh zemljepisnih imen v pokra­jini (Peršolja 2003). Zato poglobljena raziskava terja širši nabor virov zemljepisnih imen. 2.1 ARHIVSKO GRADIVO »Nic ne povezuje preteklosti in sedanjosti mocneje kot zgodovinski zemljevidi.« (Bister 1995, VII). »Arhivsko gradivo je izvirno in reproducirano (pisano, risano, tiskano, fotografirano, filmano, magnet-no, opticno ali kako drugace zapisano) dokumentarno gradivo, ki je bilo prejeto ali je nastalo pri delu pravnih oziroma fizicnih oseb in ima trajen pomen za znanost in kulturo« (Zakon o varstvu …, 2006). Del arhivskega gradiva so tudi zemljevidi, ki so nastali do leta 1900 (vecino obravnavanih zemljevidov hranita arhivski fond NUK-a in Zemljepisni muzej Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU) in sedanje slovensko ozemlje prikazujejo bodisi v celoti bodisi po delih. 2.1.1 ANTIKA O predanticni kartografiji v sodobnem pomenu ne moremo govoriti. Takratni »zemljevidi« so bile preproste upodobitve okolja, v katerem je avtor živel. Nastale so z razlicnimi tehnikami (risanje, vre­zovanje, dolbenje) na naravnih materialih, kot so les, kosti, glina, kamen oziroma stene jam in spodmolov. Vecina se jih zaradi zunanjih vplivov in neobstojnih materialov ni ohranila (Gašperic 2007). Za najsta­rejši doslej odkriti zemljevid velja babilonska glinena tablica, na kateri je upodobljen del Zemlje in datira 2300 let pred Kristusom (Zemljevid 2016). Predhodniki zemljevidov so verjetno nastajali že prej. V tisocletjih pred našim štetjem so sumer-ska, egipcanska, babilonska, fenicanska, kitajska in indijska civilizacija razvile matematicno in filozofsko znanje, s katerim so si pomagale pri dojemanju in prikazovanju tedaj znanega sveta. Razvoj kartografije kot znanstvene vede se je v Evropi zacel v antiki. Številni znani grški ucenjaki so se ukvarjali z ugotavljanjem oblike Zemlje, njeno velikostjo in njenim prikazovanjem (Gašperic 2007). Prvi zemljevid takrat poznanega sveta je v 6. stoletju pr. Kr. sestavil Anaksimander, a se žal ni ohranil. Podobno usodo so doživeli tudi nekateri pozneje izdelani zemljevidi. Grški ucenjaki so nanje že vriso­vali stopinjsko mrežo. Prva takšna zemljevida sta v 3. stoletju pr. Kr. izrisala Eratosten in Dikearh. Za najbolj znanega anticnega geografa in kartografa velja Klavdij Ptolemaj (Claudius Ptolemaeus). Živel je v 2. stoletju in izdal delo Geografija (Geographiké hyphégesis) ter zemljevid takrat znanega sveta, ki se v originalu sicer ni ohranil, se je pa po zaslugi Arabcev skoraj v celoti ohranilo njegovo pisno delo. Ptolemajev zemljevid sveta so v najrazlicnejših izvedbah in predelavah izdajali tudi še v novem veku (Vrišer 1998; Gašperic 2007). Anticna kartografija je po Ptolemaju zacela nazadovati. V obdobju Rimskega cesarstva so se kar­tografski izdelki podredili prakticnim zahtevam trgovine, vojske in prometa. Rezultat takšnega dojemanja so bili graficni itinerariji, zemljevidi, ki prikazujejo kraje in natancne razdalje med njimi, vse ostalo na njih pa je bilo postranskega pomena in zato zelo posplošeno prikazano. Iz antike se je ohranilo le malo kartografskega gradiva. Razloga sta prav gotovo majhno števi-lo izdelanih zemljevidov in dolgo obdobje, v katerem se mnogi zaradi razlicnih razlogov niso ohranili (Gašperic 2007). Slovenski prostor je bil v tem zgodnjem kartografskem obdobju prikazan le kot del širšega obmoc­ja, zato so nam lahko deloma v pomoc le rimski itinerariji (Gašperic 2007). Najstarejša redakcija itinerarijev je grška iz leta 1200, tako imenovani urbinski rokopis, ki ga hrani Vatikanska knjižnica. Znan je pod imenom Codex Urbinas graecus 82. Zadnja knjiga vsebuje 27 zemljevidov tedaj poznanega sveta, med njimi 10 zemljevidov Evrope (Slovenci … 1986). Ozemlje Slovenije je prikazano na petem zem­ljevidu. Ker se izvirnik, kot že povedano, ni ohranil, dobimo le vpogled v poznejše razlicice. Leta 1507 je zemljevid izdal Martin Waldseemüller. Na njem najdemo pokrajinski imeni Istria in Alpi montes, ven­dar je slednje locirano zelo na vzhodu in verjetno poimenuje celotne Alpe. Izdaja istega avtorja iz leta 1513 vsebuje imeni Carantae mons in Cetins mons. Najpoznejša obravnavana izdaja je iz leta 1578, ko jo je izdal znameniti kartograf Gerhard (tudi Gerardus) Mercator. Na njej je še najvec pokrajinskih imen: Ocra mons, Caravancas mons, Istria in Cetins mons. Poznejšo razlicico tega dela je leta 1883 objavil Carl Friderich Wilhelm Müller. Grškemu besedilu so dodani latinski prevod in komentarji v latinskem jeziku. Delo je objavljeno v dveh zvezkih, ki pa ne vsebujeta zemljevidov. Med besedilom najdemo naslednja pokrajinska imena: die Karavanken, Ocra Mons, Carso vel Karst, Caravancas in Caravancć ter Istrić (Müller 1883). Ptolemajevi zemljevidi se v izvirniku sicer niso ohranili, bili pa so temelj številnim poznejšim kartografskim upodobitvam z zacet­ka novega veka (Gašperic 2007). Poleg klasicnih zemljevidov so kot vir zemljepisnih imen uporabna raznovrstna druga dela, pove­zana z opisovanjem ozemelj. Eno takšnih, ki se dotika tudi sedanjega slovenskega ozemlja, je Itinerarium Hierosolymitanum ali Itinerarium Burdigalense oziroma Jeruzalemski potopis. Napisal ga je anonimni romar, verjetno kristjan, ki je v letih 333 in 334 iz Burdigala (sedanji Bordeaux) potoval v Sveto deže-lo (Itinerary from Bordeaux to Jerusalem 1887). Itinerarij je popis krajev s krajšimi komentarji, ki jih je avtor zapisal na svoji poti. Romanje je torej zacel v Burdigalu v sedanji Franciji in pot nadaljeval prek sedanjih severne Italije in Slovenije ter Balkanskega polotoka in Male Azije do Jeruzalema, od koder se je proti domu vracal prek Apeninskega polotoka (Gašperic 2007). V anglešcino prevedeni razlicici iz leta 1887 je razvidno, da avtor v uvodnem delu navaja zgolj pomembnejše kraje in razdalje med njimi. Na strani 6 je navedeno: »Here rise the Julian Alps« (.Tukaj se vzpenjajo Julijske Alpe'), v izvirniku (Itinerarium Burdigalense … 2014) pa: »Inde sunt Alpes Iuliae«. Drugih pokrajinskih imen z obmocja Slovenije v njem ni (Itinerary from Bordeaux to Jerusalem 1887). Zanimiv vir iz tega obdobja je tudi Tabula Peutingeriana. Gre za v 4. stoletju izdelano srednjeve­ško kopijo Castorijevega cestnega zemljevida Rimskega cesarstva iz 1. stoletja. Zemljevid je dobil ime po augsburškem starinarju Konradu Peutingerju, ki ga je imel v lasti. Sestavljen je iz enajstih odsekov (v izvirniku jih je bilo verjetno dvanajst) širine 34 cm in dolžine 6,8 m. Na zemljevidu so poudarjene pred­vsem ceste v rdeci barvi in kraji z možnostjo nastanitve. Površje oznacujejo verige svetlo rjavih gricev, reke so vijugaste crte v zeleni barvi. Vecji, obzidani kraji so prikazani s stavbami in obzidjem, manjši pa s stolpi ali samo z imenom kraja. Izjeme so mesta Rim, Konstantinopel in Antiohija, ki so zaradi pomembnosti predstavljena s podobo božanstva (Goss 1993). Poleg cest in poti so vpisane razdalje med kraji, podane v rimskih miljah (Mihevc 1998). Med pokrajinskimi imeni s slovenskega ozemlja lahko na tem zemljevidu najdemo le zapis Isteria, in sicer na 4. segmentu (Miller 1888). Ker so zemljevidi anticnega in predanticnega obdobja izjemno redki ter obicajno izdelani v majhnih merilih, ozemlje sedanje Slovenije ni podrobneje prikazano. Sklenemo lahko, da so že na najstarejših zemljevidih, ki vsebujejo zemljepisna imena, prikazana tudi nekatera pokrajinska, vendar jih je zelo težko prostorsko umestiti in zamejiti. Ocitno je, da na podlagi kopij zemljevidov posameznih avtorjev zelo težko sklepamo o imenskih vidikih na izvirnih zemljevidih. Za ponazoritev te trditve si oglejmo primer zem­ljevida Codex Urbinas graecus 82 in njegovih poznejših kopij razlicnih avtorjev (preglednica 1). Preglednica 1: Zastopanost pokrajinskih imen na zemljevidih razlicnih avtorjev, nastalih na podlagi dela Codex Urbinas graecus 82 (*isti avtor). pokrajinsko ime / leto kopije 1507* 1513* 1578 1883 Alpi montes da Carantae mons da Cetins mons da da da Istria; Istrić da da Ocra mons da da Caravancas mons, die Karavanken, da da Caravancas, Caravancć Carso vel Karst da Na podlagi v preglednici navedenih imen lahko ugotovimo, da je med posameznimi kopijami težko povleci kakršnekoli vzporednice. Ocitno je, da so jih poznejši avtorji spreminjali in jih dodajali skladno s svojim vedenjem; prav tako je ocitno, da se niso ozirali izkljucno na izvirnik. Na najstarejših zemljevidih so s pokrajinskimi imeni poimenovani predvsem vzpeto površje, polo-tok Istra in pokrajina Kras. 2.1.2 SREDNJI VEK V srednjem veku je anticno kartografsko znanje utonilo v pozabo, v ospredje so stopili arabski kar­tografi. Na dolgotrajno, mnogokrat težavno sprejemanje anticnih, arabskih in drugih spoznanj je mocno vplivala tudi kršcanska Cerkev. S pomocjo samostanov, svoje organizacije in mocnega vpliva, ki ga je imela, je postala sito med postopnim odkrivanjem drugih spoznanj in kultur ter kršcanskimi nazori in dogmami, ki so bile takrat v veljavi. Ne smemo namrec zanemariti dejstva, da tedanja dela niso bila namenjena širši javnosti, temvec tedanjemu krogu intelektualcev, ki so bili skoraj izkljucno clani samo­stanskih redov. Avtorji zemljevidov so bili predvsem menihi iz razlicnih samostanov, zato to dobo oznacujemo kot obdobje samostanske ali meniške kartografije (Gašperic 2007). Po tedanjem prepricanju razlicnih civilizacij je imela Zemlja okroglo, ovalno ali štirioglato obliko in naj bi bila plavajoca plošca, ki jo obdaja morje. Med zemljevidi prevladujejo tako imenovane T-O karte, ki vsebujejo rimsko zasnovo okroglega sveta (lat. orbis terrarum). Na njih je takrat znani svet razde­ljen na tri dele: v zgornji polovici krogle je Azija, spodaj levo Evropa, nasproti pa Afrika. Meja med Evropo in Afriko, potekajoca v smeri sever-jug, je Sredozemsko morje, ki je dejansko usmerjeno od zahoda proti vzhodu, meja med Azijo in spodnjo polovico krogle, potekajoca v smeri vzhod-zahod, pa je reka Don, ki kljub vijugavemu toku v osnovi tece v smeri sever–jug. Obe locnici med celinami oblikujeta crko T, njuno sticišce pa sovpada z lego Svete dežele. Obdajajoce morje predstavlja crko O (Fridl 1999). Poleg samostanskih zemljevidov omenimo še arabske zemljevide, ki so orientirani proti jugu in opremljeni z arabskimi napisi, zato na evropsko kartografijo niso imeli vecjega vpliva. Na enem od njih, Tabuli Rogeriani, ki ga je za sicilskega kralja Rogerja II. izdelal znameniti kartograf Mohamed Al-Idrizi, je prikazano tudi sedanje slovensko ozemlje, imenovano ard anklaia (Slovenci v svetu 1986; Tabula Rogeriana 2015). Posebno skupino sestavljajo pomorski ali portulanski zemljevidi, ki so nastali na podlagi pomor­skih knjig, tako imenovanih periplov oziroma portulanov, in prikazujejo predvsem morja, obale in pristanišca (Slovenci v svetu 1986). Za tisti cas so bili zelo tocni, saj natancno prikazujejo obalno crto, pristanišca in kompasne smeri plovbe po morju (Gašperic 2007). Te zemljevide s prikazi obmocja sedanjega ozemlja Slovenije predstavljamo bolj natancno. Leta 1119 je kartograf Guido (Guido Pisanus) narisal poenostavljen, proti vzhodu orientiran zem­ljevid Zahodnega Rimskega cesarstva. V središcu zemljevida je Rim (Höck in Leitner 1984). Na njem na obmocju slovenskega ozemlja ni nobenih pokrajinskih imen. Leta 1154 je izšel tako imenovani Al-Idrizijev atlas. Gre za barvni zemljevid sveta, sestavljen iz sedemdesetih listov, orientiranih proti jugu. Njegov avtor, mavrski kartograf Al-Idrizi, ga je izdelal v Palermu. Verjetno je meril 3,5 krat 1,5 m, nare­jen pa je bil na podlagi podnebnih pasov (Gašperic 2007; Al-Idrisi’s world map 2015). Po zaslugi arabskih mornarjev in trgovcev imajo obale na njem precej pravilne oblike, gorovja pa so narisana v nizih krtin (Gašperic 2007). Zemljevid je izdelan v zelo majhnem merilu, napisi na njem so arabski. Okrog leta 1235 so saški menihi na steno benediktinskega samostana v severnonemškem Ebstorfu naslikali tako imenovan Ebstorfski zemljevid. Velja za najvecji znani srednjeveški zemljevid, saj so bile njegove dimenzije kar 3,58 krat 3,56 m. Je okrogle oblike in orientiran proti vzhodu, z Jeruzalemom v sre­dini. Ker je bil med drugo svetovno vojno unicen, obstajajo le njegove fotografije in reprodukcije (Slovenci v svetu 1986). Na njem je Koroška verjetno prvic poimenovana Carinthia (Höck in Leitner 1984; Ebstorfski zemljevid 2015; Gašperic 2016). Leta 1439 je bil izdelan rokopisni zemljevid obmocja srednje Evrope, ki so ga leta 1491 odtisnili v lesorezni tehniki. Njegov avtor je kardinal Nicolaus Cusanus, ki je bil škof v Briksnu. Zemljevid, kate­rega original se ni ohranil, je ostal znan zaradi poznejših rokopisnih predelav in bakroreznih odtisov (Slovenci v svetu 1986; Markovic 1993). Cusanus se je zgledoval po Ptolemajevih zemljevidih. Zemljevid je orientiran proti severu, ozemlje Slovenije je prikazano v njegovem južnem delu (Gašperic 2007). Za imenoslovno analizo pokrajinskih imen nam žal ni uspelo pridobiti njegove primerne razlicice. Leta 1459 je menih Fra Mauro izdelal velik stenski zemljevid sveta, ki velja za vrhunski dosežek srednjeveške kartografije. Je okrogle oblike, premera 1,95 m. Gre za najpodrobnejši zemljevid tistega obdobja. Na njem se na primer Afrika in Azija stikata na jugu in tako ne zapirata Indijskega oceana (Goss 1993). Na obmocju Balkanskega polotoka je vidno ime Evropa, na obmocju sedanjega slovenskega ozemlja pa Panonia …rior. Na obmocju Slovenije so oznacena tudi nekatera mesta (Gašperic 2007). Avtor dveh romarskih zemljevidov je Erhard Etzlaub. Leta 1492 je izšel njegov zemljevid Daß ist der Rom Weg von meylen zu meylen mit puncten verzeychnet von eyner stat zu der andern durch deutzsche lantt (‘To je rimska pot, od milje do milje, oznacena s tockami, od enega mesta do dru­gega skozi nemško deželo’), ki je obsegal manjše obmocje kot nekaj let mlajši zemljevid Das sein dy lantstrassen durch das Römisch reych von einem Kunigreych zw dem andern dy an Tewtsche land stossen von meilen mit puncten verzeichnet (‘To so podeželske ceste v Rimskem cesarstvu iz enega kraljestva v drugo, ki mejijo na nemško deželo, od milje oznacene s tockami’) iz leta 1501. Zaradi prakticnosti uporabe sta bila zemljevida orientirana proti jugu (lažja uporaba Etzlaubovega kompasa, cilj romanja je Rim, ki je na zemljevidu zgoraj – pred romarjem). Gorovja in hribovja so oznacena s širšimi osencenimi pasovi, kraji pa s krogci in imeni. Ceste so prikazane z linijo pikic, s tem, da vsaka od njih predstavlja razdaljo ene nemške milje. Na prvem zemljevidu so oznacene le glavne poti proti Rimu, na drugem je gostota poti vecja (Höck in Leitner 1984; Gašperic 2007). Na prvem zemljevidu so na obmocju sedanje Slovenije pokrajinska imena Krein, Kern, Histria in Steiermark. Leta 1493 je humanist in zgodovinar Hartmann Schedel objavil delo Nürnberška kronika (Liber Chronicarum), ki vkljucuje tudi zemljevid vecjega dela Evrope, natisnjen v lesorezni tehniki. Njegova avtorja sta Wilhelm Pleydenwurff in Michael Wolgemot (Kozlicic 1995). Orientiran je proti seve­ru, obmocje Slovenije in del Jadranskega morja sta upodobljena v njegovem južnem delu. Reke so narisane v obliki trakov, gorovja pa upodobljena s krtinami, med katerimi so vpisana le imena nekaterih vecjih krajev (Gašperic 2007). Na obmocju sedanje Slovenije ni nobenih pokrajinskih imen. Podobno kot anticni in predanticni zemljevidi so tudi srednjeveški zemljevidi redki in vecinoma izde­lani v majhnih merilih. Ker Slovenija v politicnem smislu ni obstajala, sedanje slovensko ozemlje ni podrobneje prikazano, zato je na njem skromno tudi število zemljepisnih imen (Gašperic 2007). Se pa v tem obdobju prvic pojavijo imena poznejših avstrijskih dežel, iz preteklega obdobja pa se ohranja ime Istra. Imena vzpetega sveta se ne pojavljajo, dobili pa smo prvo arabsko poimenovanje našega prostora. Preglednica 2: Pregled pokrajinskih imen na nekaterih srednjeveških zemljevidih glede na leto njiho­vega izida. leto izida zemljevida pokrajinska imena 1119 1154 1235 1459 1492 1493 ni pokrajinskih imen ard anklaia Carinthia Panonia …rior Krein, Kern, Histria, Steiermark ni pokrajinskih imen S srednjim vekom so na nek nacin povezane tudi historicne topografije, ki so izjemnega pomena za raziskovanje predvsem krajevnih imen, kot vir pokrajinskih imen pa se niso izkazale kot posebej upo­rabne. Historicne topografije so registri krajevnih imen dolocene pokrajine in njihovih zgodovinskih oblik od prve omembe dalje, zato so posebej prirocne pri identifikaciji sodobnih imen na starih zemljevidih in tako neprecenljiv pripomocek za raziskovanje zemljepisnih imen v arhivskih virih (Štih 1987). Siste­maticna izdelava celotne srednjeveške historicne topografije slovenskega ozemlja že dolgo spada med pomembne nacrte slovenskega zgodovinopisja (Grafenauer 1986). Z zbiranjem in urejanjem tovrstnega gradiva sta se že leta 1932 zacela ukvarjati Ljudevit Hauptman in Milko Kos. Prvi, ki je bil tudi idejni vodja tovrstnega dela, je zbiral imena za slovenski del Štajerske, Kos pa za Kranjsko. Vojna vihra je Hauptmanovo gradivo unicila, Kos pa je po koncani drugi svetovni vojni z delom nadaljeval in rezultate objavil leta 1975 (Kos 1975). Leta 1982 je izšla historicna topo­grafija za Prekmurje, ki jo je pripravil Ivan Zelko (Zelko 1982). Hauptmanovo delo je nadaljeval oziroma na novo opravil Pavel Blaznik. V pisni obliki so ga objavili šele po njegovi smrti leta 1984 (Blaznik 1986; Blaznik in Mihelic 1989). V njem so zbrana imena za Koroško in Štajersko (Štih 1987). V tem obdob­ju je bilo obdelano tudi gradivo za Primorsko, a je ostalo v rokopisu. Tako je bilo po drugi svetovni vojni na tem podrocju opravljenega že precej dela, pa vendar se je poznavanje zgodovinskih virov za naše ozemlje v domacih in tujih arhivih v zadnjih desetletjih še bistve-no izboljšalo in tudi izpopolnilo. Izdane so bile številne nove zbirke virov, kar je povecalo obseg dostopnih in uporabnih podatkov. Druga »pomanjkljivost« že narejenih historicnih topografij je casovna omejitev na cas pred letom 1500, torej zgolj na srednjeveško obdobje (Slovenski toponimi v casu in prostoru 2015). Ena od njihovih pomanjkljivosti je tudi navedba izkljucno krajevnih imen. Preostalih v teh delih žal ni. Navedene kritike kar klicejo k izpopolnitvi obstojecih zbirk. Zavedajoc se tega spoznanja so se sodelavci na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa lotili projekta Nova historicna topografija Slovenije, ki bo dolgorocno celovito pokril celotno državno ozemlje in casov-no zajel obdobje vse do 19. stoletja (Slovenski toponimi v casu in prostoru 2015). Takšna topografija bo dobrodošel pripomocek tudi za analizo mlajših zemljevidov. Poleg srednjeveškega gradiva bo nova topografija v najvecji možni meri zajela razlicne zgodovinske vire novega veka, od urbarjev do terezijanskega/franciscejskega katastra in zgodovinskih zemljevidov. Tako bo bistveno dopolnila in v mnogocem popravila dosedanje poznavanje tematike oziroma obsto­jece historicno-topografske prirocnike. Zelo dobrodošla je tudi izkazana namera o interaktivni spletni razlicici, ki bi uporabniku omogocila lažje in bolj poglobljeno raziskovanje. Koncni cilj projekta bo pripomocek, ki bo obogatil poznavanje slovenske preteklosti in identitete slovenskega prostora (Topografija 2015). Pri raziskovanju pokrajinskih imen so nam topografije v le delno pomoc, saj vsebujejo samo krajev­na imena. Se pa da tudi iz krajevnih imen poiskati posamezne korene v pokrajinskih imenih in si na podlagi teh pomagati pri identifikaciji imen v sodobni rabi. Izdelana topografija, kot je nakazana v pro-jektni dokumentaciji, bo predvidoma izjemno ucinkovit pripomocek, ki nam bo v prihodnje zagotovo olajšal delo. 2.1.3 NOVI VEK Tiskarskim izumom, preporodu v 15. stoletju in odkrivanju novih ozemelj je sledila tudi kartografi­ja (Gašperic 2007). Dobrega pol tisocletja dolgo obdobje novoveške kartografije nam je tako zapustilo neprecenljive kartografske prikaze razlicnih obmocij in sveta kot celote. Na mnogih zemljevidih je pri­kazano tudi ozemlje sedanje Slovenije. Novoveški zemljevidi so izdelani v vecjih merilih, zato so na njih zemljepisna imena bolj pogosta. Izbor v raziskavo vkljucenih novoveških zemljevidov je povzet po doktorskem delu Primoža Gašperica Razvoj metod prikaza kartografskih elementov na starih zemljevidih ozemlja Slovenije (2016); za naše potrebe je le malenkostno modificiran. Gašperic je zaradi sledljivosti v obravnavanem obodbju in pri­merljivosti za analizo izbral zemljevide srednjega merila (med 1 : 200.000 in 1 : 900.000). Pri navedbi naslova posameznega zemljevida v pojasnjevalnem besedilu je v oklepajih dodana številka, ki ustre­za številki ID iz preglednice 3, na primer (15). Tako lahko bralec sledi nekaterim tehnicnim podatkom o posameznem zemljevidu. Vrstni red navedenih pokrajinskih imen v teh pojasnjevalnih besedilih sledi abecednemu zaporedju njihovih sodobnih imenskih ustreznic. Gašperic (2016) analizira tudi nekatere tehnicne znacilnosti prikaza pokrajinskih imen na starih zem­ljevidih. Pokrajinska imena opredeli sicer nekoliko drugace, saj mednja uvršca tudi politicne enote, druge njegove opredelitve pa so sorodne definiciji iz uvodnega poglavja. Med drugim ugotavlja, da so pokra­jinska imena navedena na vseh analiziranih zemljevidih, da so postavljena po enotnem sistemu ter navedena znotraj obmocij prikaza pojavov. Tehnicne razlike pri njihovem zapisovanju so razvidne v veli­kosti in obliki, od 18. stoletja dalje pa se pojavljajo tudi razlicne smeri in vzorci zapisov. Pokrajinska imena so zvecine zapisana z velikimi tiskanimi crkami ter kombinacijo velikih in malih crk, drugacne kombina­cije, kot so pisane crke, arabske ali rimske številke ali posamezne tiskane crke, so redke. Prvi zemljevid iz obravnavanega obdobja Descriptio totius Illyridis (Opis celotne Ilirije) (1) je leta 1542 v lesorezni tehniki izdelal Sebastian Münster. Prikazuje širše obmocje sedanje Slovenije, skupaj z delom Hrvaške in Bosne. Orientiran je proti jugu, poleg imen vecjih krajev so navedena imena samo­stanov in gradov. Nazorno so vidne podobnosti s Ptolemajevimi zemljevidi (Bohinec 1969; Mihevc 1998; Gašperic 2007). Med pokrajinskimi imeni na tem zemljevidu najdemo Birbaume Wald, Isterich, Ober Crain, Kharst, Windisch marck, Steirmarck in Tüfels gartn. Zacetnik avstrijske kartografije Wolfgang Lazius je leta 1561 izdal zbirko enajstih zemljevidov z naslo­vom Typi chorographici Provinciarum Austrić (Horografski tipi avstrijskih dežel) (Lazius 1972; Gašperic 2016). Slovensko ozemlje je prikazano na štirih zemljevidih v obliki ovala, ki ga drži dvoglavi avstrijski orel. Preglednica 3: Seznam novoveških zemljevidov slovenskega ozmelja, vkljucenih v analizo. ID naslov avtor letnica nastanka merilo hramba/vir 1 Descriptio Totius Illyridis XVI NO TAB Sebastian Münster 1545 1: 702.878 zasebna zbirka 2 Ducatus Carniolae et Histriae una cum Marcha Windorum Wolfgang Lazius 1561 1: 513.979 Nacionalna i sveucilišna knjižnica u Zagrebu 3 Ducatus Carniolae una cum marcha Windorum Bolognini Zaltieri (Bolognius Zalterius) 1569 1: 486.766 Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto 4 Istria Giovanni Francesco Camocio 1571 ni podatka Coppo Pietro, Le »Tabvlae«, Trieste, 1986 5 Illyricum Ioanes Sambucus (János Zsámboki) 1572 1: 816.219 Narodna in univerzitetna knjižnica 6 Goritiae, Karstii, Chaczeolae, Carniolae, Histriae, et Windorum Marchae Descrip. Abraham Ortelius 1573 1: 692.240 Narodna in univerzitetna knjižnica 7 Schlavoniae, Croatiae, Carniae, Istriae, Bosniae, finitimarumque regionum nova descriptio Augustin Hirschvogel 1588 1: 868.911 Narodna in univerzitetna knjižnica 8 Forum Iulium, Karstia, Carniola, Histria et Windorum Marchia Gerhard Mercator 1589 1: 642.771 Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto 9 Carniolae Chaziolae Q3 Ducatus, nec non. Et. Goritiae Comitatus, prouintiarum Norici ac Illirici vera propriaquae delineatio Cornelis de Jode 1593 1: 613.342 Narodna in univerzitetna knjižnica 10 Sclauonia oder Windisch Sebastian Münster 1600 1: 881.567 zasebna zbirka Marck, Bossen, Crabaten 11 Karstia, Carniola, Histria et Windorum Marchia Willem in Joan Blaeu 1634 1: 615.000 Antique Map Price and high resolution image source 2015 12 Karstia, Carniola et Windorum Marchia Henricus Hondius 1636 1: 647.801 zasebna zbirka 13 Karstia, Carniola, Histria et Windorum Marchia Matthäus Merian 1649 1: 747.443 Zemljepisni muzej GIAM ZRC SAZU 14 Hertzogthuber Steyer, Karnten, Krain & c. Duchés de Stirie, Carinthie, Carniole, Comte de Cilley, Marq.sat de Windes, et Autres Estats Unis et hereditaires Nicolas Sanson d’Abbeville 1657 1: 777.868 Narodna in univerzitetna knjižnica aux Arhciducs d’Austriche 15 Circuli Austriaci in quo Sunt Archiducatus Austriae Ducatus Stiriae Carintiae Carniolae Justus Danckerts 1660 1 : 750.583 Narodna in univerzitetna knjižnica Comitatus Tirolis et Episcopatus Tridentini 16 Styriae Ducatus Fertilissimi Nova Geographica Descriptio Georg Matthäus Vischer 1678 ni podatka Narodna in univerzitetna knjižnica 17 Ducatus Carintiae et Carniolae Frederick de Witt 1680 1 : 515.632 Narodna in univerzitetna Cilleiae Comitatus knjižnica 18 Partie du Cercle d’Austriche, ou sont Les Duches de Stirie, de Carinthie, de Carniole et autres Estats Hereditaries Alexis Hubert Jaillot 1681 1 : 558.980 Narodna in univerzitetna knjižnica a la Maison d’Austriche ID naslov avtor letnica nastanka merilo hramba/vir 19 Carniolia, Karstia, Histria et Windorum Marchia Janez Vajkard Valvasor 1681 1 : 606.212 Narodna in univerzitetna knjižnica 20 Circuli Austriaci Orientalior Pars; in qua Austria Propria: et ab ea Dependentes, tum Ducatus, Stiriae, Carintiae, Carniolae tum Comitatus, Hisce Inclusi, Cillensis et Goritiae, Singuli Subdivisi Gerard Valck 1690 1 : 747.765 Narodna in univerzitetna knjižnica 21 Karstia, Carniola, Histria et Windorum Marchia Gerard Valck in Petrus Schenk 1700 1 : 534.810 Narodna in univerzitetna knjižnica 22 Ducatus Carnioliae Tabula Johann Andreas Pfeffel in Christian Engelbrecht 1701 1 : 760.127 Narodna in univerzitetna knjižnica 23 Partie du cercle d’Autriche, ou sont les Duchés de Stirie, de Carinthie, de Carniole, et autres Estats Hereditaires a la Maison d’Austriche Alexis Hubert Jaillot 1709 1 : 681.511 Zemljepisni muzej GIAM ZRC SAZU 24 Tabula Ducatus Carniolia, Vindorum Marchia et Histria ex mente Illustr. mi quondam L.B. Valvasorii Johann Baptist Homann 1714 1 : 509.060 Narodna in univerzitetna knjižnica 25 Ducatus Carnioliae acuratissima Delineatio per Io. Weichard Valvasor L. B. recusa a Chr. Weigelio Johann Christoph Weigel 1719 1 : 683.889 Narodna in univerzitetna knjižnica 26 Ducatus Stiriae et Carintiae Carniolae Cillieiae et Comitatus Nova Tabula que et Pars est Meridionalior Circuli, Austriaci Reinier in Joshua Ottens 1723 1 : 523.276 Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto 27 Exactissima Ducatus Carniolae Vinidorum Marchia et Histriae delineatio cura et caelo Matthäus Seutter 1732 1 : 522.218 Narodna in univerzitetna knjižnica 28 Le Duche de Carniole in Le Duché de Stirie Georges-Louis Le Rouge 1742 1 : 640.885 in 1 : 447.356 Narodna in univerzitetna knjižnica 29 Ducatus Carnioliae Tabula Chorographica Ivan Dizma Florjancic de Grienfeld 1744 približno 1 : 111.000 Zemljepisni muzej GIAM ZRC SAZU 30 Partie Méridionale du Cercle d’Autriche qui comprend la Basse Partie du Duché de Stirie, le Duché de Carinthie, divisé en haute et basse, le Duché de Carniole, divise en haute, basse, moyenne et interiere Carniole, et l’Istrie Impériale Gilles Robert de Vaugondy in Didier Robert de Vaugondy 1752 1 : 578.461 Narodna in univerzitetna knjižnica 31 Exactissima Ducatus Carniolae, Vindorum Marchiä et Histriae delineatiocura et caelo Tob. Conr. Lotter Conrad Tobias Lotter 1760 1 : 526.909 Narodna in univerzitetna knjižnica 32 brez naslova (Krainska deschela) Baltazar Hacquet 1778 1 : 335.202 Narodna in univerzitetna knjižnica 33 Mappa Litho Hydrographica Nationis Slavicae Ad occidentem Solem. sitae Baltazar Hacquet 1782 1 : 390.339 zasebna zbirka ID naslov avtor letnica nastanka merilo hramba/vir 34 Tabula Antiqua regionis inter Dravum Fluvium et Mare Adriaticum ni podatka 1788 ni podatka Linhart Anton Tomaž, Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije, Ljubljana, 1981 35 Inner Krain mit der windischen Mark und dem Triester Gebiethes in Ober Krain Franz Johann Joseph von Reilly 1789 1 : 499.328 Narodna in univerzitetna knjižnica 36 Conßpectus Karantaniae ßive Slavorum meridionalium ante Caroli M. imperium ni podatka 1791 ni podatka Linhart Anton Tomaž, Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije, Ljubljana, 1981 37 Kaartje van t Hertogdom Crain Guillaume Delisle 1791 1 : 319.998 Narodna in univerzitetna knjižnica 38 Unterkrain oder der Neustaedtler Kreis in Oberkrain oder der Laybacher Kreis Joseph Karl Kindermann 1796 in 1797 1 : 260.661 Narodna in univerzitetna knjižnica 39 Der Oesterreichische Kreis ohne die Vorlande Konrad Mannert 1800 1 : 897.246 Narodna in univerzitetna knjižnica 40 brez naslova (Herzogthum Krain) Franz Anton Schrämbl 1800 1 : 517.546 Narodna in univerzitetna knjižnica 41 Charte von Kaernthen und Krain nebst den Grafschaften Görz und Gradiska und dem Gebiethe von Triest Joseph Karl Kindermann 1803 1 : 498.119 Narodna in univerzitetna knjižnica 42 Topographische militärische Charte Sect. 193, 199, 200 in 203 Geographisches Institut Weimar 1807 ni podatka zasebna zbirka 43 Charte vom Erzherzogthum Oesterreich, den Herzogthümern Steyermark, Salzburg, Kärnthen und Krain Konrad Mannert 1807 1 : 788.854 Narodna in univerzitetna knjižnica 44 Inner Oesterreich oder Die Herzogthümer Steyermark, Kärnten und Krain. Die Grafschaften Goerz und Monfalcone. Die Bezirke Triest und Istrien. Nebst den angränzenden Theilen von Italien, Tyrol, Salzburg, Nieder Oesterreich, Kroatien und Hungarn Georg Adam Zürner 1810 1 : 336.735 Narodna in univerzitetna knjižnica 45 Carte des Provinces Illyriennes comprenant la Bosnie, l’Herzégovine, le Monténéro et quelques pays adjacens Gaetano Palma 1812 1 : 650.000 Narodna in univerzitetna knjižnica 46 Charte von dem Koenigreiche Illyrien Joseph Karl Kindermann 1818 1 : 533.835 Narodna in univerzitetna knjižnica 47 Charte von dem Königreiche Illyrien und dem Herzogthume Steyermark Carl Ferdinand Weiland 1818 1 : 608.669 zasebna zbirka 48 Charte von Steyermark Kaernthen und Krain, nebst der Grafschaft Görz Johann Walch 1819 1 : 498.558 Zemljepisni muzej GIAM ZRC SAZU ID naslov avtor letnica nastanka merilo hramba/vir 49 Königreich Illyrien und Herzogthum Steyermark in seine Kreise eingetheilt nebst den angrenzenden Theilen von Italien, Tyrol, Salzburg, Nieder-Oesterreich, Kroatien und Hungarn Georg Adam Zürner 1819 1 : 336.787 Narodna in univerzitetna knjižnica 50 Neueste Specialkarte von Krain nach der dermaligen Eintheilung in Bezirke Georg Ludwig von Ritter 1831 1 : 277.842 Narodna in univerzitetna knjižnica 51 Karte vom Herzogthume Krain Gottfried Loschan 1832 1 : 295.094 Narodna in univerzitetna knjižnica 52 Königreich Illyrien, Gouvernement Laibach. Charte der Kreise : Laibach, Neustädtl, Adelsberg Renner (kartograf), O. C. Apelt (litograf) 1836 1 : 524.560 Narodna in univerzitetna knjižnica 53 General- Post-& Strassenkarte R. A. Schulz 1841 1 : 521.244 zasebna zbirka des Königreichs Illiryen nebst dem k: ungarischen Littorale 54 Special-Karte des Herzogthums Krain Henrik Karel Freyer 1844 1 : 115.000 Zemljepisni muzej GIAM ZRC SAZU 55 Karte des Kronlandes Josef Franz Kaiser 1850 1 : 382.487 Narodna in univerzitetna Steiermark knjižnica 56 Herzogthum Kaernthen und Krain Carl Christian Franz Radefeld 1852 ni podatka Narodna in univerzitetna knjižnica 57 Zemljovid Slovenske dežele in pokrajin Peter Kozler 1853 1 : 576.000 Narodna in univerzitetna knjižnica 58 Königreich Illyrien Carl Christian Franz Radefeld 1853 1 : 880.000 Kartografska zbirka Davida Rumseyja 2015 59 Die Herzogthümer Steiermark, Kärnten, Krain, die gefürstete Grafschaft Görz und Gradiska, die Markgrafschaft Istrien, die Stadt Triest mit Gebiet und das Carl Gräf 1859 1 : 600.000 Narodna in univerzitetna knjižnica ungarische Littorale 60 brez naslova (Kranjska, Štajerska, Koroška, Istra, Benecija) James Wyld starejši 1860 1 : 257.509 Narodna in univerzitetna knjižnica 61 Die Herzogthümer Kärnthen und Krain, die Grafschaft Görz & Gradisca, die Markgrafschaft Istrien und die reichsunmittelbare Hermann Berghaus 1863 1 : 770.985 Narodna in univerzitetna knjižnica Stadt Triest 62 Zemljevid ozemlja sedanje Slovenije v ucbeniku Erdbeschreibung für Volksschulen Blaž Kocen 1873 ni podatka Kozenn Blasius, Erdbeschreibung für Volksschulen, 1878 63 General Post und Strassen Karte R. A. Schulz 1873 1 : 401.368 Narodna in univerzitetna des Herzogthums Steyermark knjižnica 64 Die Kronländer Kärnthen, Krain, Görz – Gradisca – Istrien Friedrich H. Handtke 1878 1 : 872.626 Zemljepisni muzej GIAM ZRC SAZU und Triest 65 Krain – Istrien Bibliographisches Institut 1885 1 : 835.591 Zemljepisni muzej GIAM ZRC SAZU Za prikaz ozemlja Slovenije je zelo pomemben zemljevid Ducatus Carniolae et Histriae una cum Marcha Windorum (2) (Vojvodina Kranjska in Istra s Slovensko marko), ki je prvi znani samostojni prikaz Vojvodine Kranjske (Gašperic 2016). Število pokrajinskih imen na njem je glede na prejšnje zem­ljevide bistveno vecje. Identificirali smo naslednja: Alpes Carnornorum, Alpes Norical, Im Secci, Goercz, Byrnpamerwald, Valeria, In der Hidria, Isterreich, Histira, Ocramons, Obrkrainpir, Gotshe, Carinthia Pars, Vnnter Krain, Ober Krain, Karst, Liburnia, Metnicktal, Albia M., Nessltal, Saan Tal, Windis Marckh, Sv Bilmitas Montivm, Stiriae, Tevfls Garten in Wipach. Leta 1569 je izšel zemljevid Ducatus Carniolae una cum Marcha Windorum (3) (Vojvodina Kranjska s Slovensko marko) Benecana Bolognina Zaltierija (Bolognius Zalterius). Znacilni zanj so beneška gra­fika in podatki z zemljevidov avstrijskih avtorjev tistega casa (Markovic 1993; Gašperic 2016). Med poimenovanimi pokrajinami najdemo: Alpes Noricae, Vallis Vtricae, Lvgevm Palvs, Goritia, Bvrnpamer Wald, Valeria, Istriae, Pars Histria, Ocra Mons, Carniola Inferior, Carniola Sicca, Carniola Svperior, Charso, Pars Pan Savie, Marchia Winodorvm, Pars Stiriae, Hortus Diaboli in Wipach. Kmalu zatem, leta 1571, je Giovanni Francesco Camocio izdelal zbirko zemljevidov Izolar (Isole famose, porti, fortezze e terre maritimme sottoposte alla Ser. Sig. di Venetia, ad altri Principi Christiani, et al Sig. Turco nouamete poste in luce. In Venetia alla libraria del segno di S. Marco), v kateri je 18 zemljevidov in vedut hrvaške obale, med njimi tudi zemljevid Istre (4). Ta je nastal na podlagi Coppovega zemljevida Istre iz leta 1525 (Kozlicic 1995). Ceprav je na njem le majhen del zdajšnjega slovenskega ozemlja, ga omenjamo, ker sta na njem zapisani pokrajinski imeni Il Charso in Istria. Ogrski zgodovinar Ioanes Sambucus (János Zsámboki) je leta 1572 izdelal zemljevid Illyricum (5) (Ilirija). Gre za dopolnjen Hirschvoglov zemljevid Ogrske. Na njem so pokrajinska imena Crovatia, Histira, Carniola, Windisch Morch in Stiria. Leta 1573 je Abraham Ortelius v drugi izdaji svojega dela Theatrum orbis terrarum objavil zemlje­vid Goritiae, Karstii, Chaczeolae, Carniolae, Histriae, et Winodorum Marchae Descrip. (6) (Prikaz Goriške, Krasa, Chaczeolae, Kranjske, Istre in Slovenske marke). V njem se zrcali vpliv starejših Ptolemajevih zemljevidov (Bohinec 1969; Markovic 1993; Gašperic 2016). Med njegovimi pokrajinski-mi imeni zasledimo Sagoria prou., Im feck, Svmmitas Montivm, Goercz, Byrnpamer wald, Idria, Histria, Kaczeola Albia, Gotsche, Ecklandia, Kernten, Vallis Cosana., Carniola, Vnder Crain, Ober Crain, Karst, Libvrnia, Mecknicktal, Clavdivs Mons., Peuca prou., Quadrata, Windisch Marck, Steir Marck, Teufels garten in Czalin montes. Sredi 16. stoletja je nemški kartograf Augustin Hirschvogel izdelal zemljevid Schlavoniae, Croatiae, Carniae, Istriae, Bosniae, finitimarumque regionum nova descriptio, auctore Augostino Hirsvogelio (7) (Novi prikaz Slavonije, Hrvaške, Kranjske, Istre, Bosne in sosednjih pokrajin, avtorja Augustina Hirschvogla). Na njem so pokrajinska imena Cillei, Pierbaumer Wald, Crabaten, Isterreich, Kernten, Ober Krayn, Karst, Windischmarck in Steyr marck. Leta 1589 je izšel zemljevid kartografa Gerharda Kremerja Mercatorja Forum Iulium, Karstia, Carniola, Histria et Windorum Marchia (8) (Furlanija, Kras, Kranjska, Istra in Slovenska marka), ki je podlaga številnim poznejšim zemljevidom (Markovic 1993; Gašperic 2016). Mercator je podatke za obmocje sedanje Slovenije povzel po Orteliusu, ta pa po Laziusovih zemljevidih (Shaw in Cuk 2015; Gašperic 2016) Na tem zemljevidu so naslednja pokrajinska imena: Cillei Com., Im Seck, Byrpamer Wald, Istria, Ocra mons, Eckland, Vnter krain, Ober krain, Karst, Metnick tal, Saan tal, Windisch marck, Teufels garten in Czalin montes. Leta 1593 je belgijski kartograf Cornelius de Jode na podlagi Laziusovega zemljevida izdelal zem­ljevid Carniolae Chaziolae Q3 Ducatus, nec non. Et. Goritiae Comitatus, prouintiarum Norici ac Illirici vera propriaquae delineatio (9) (Kranjske vojvodine Chaziolae Q3 in tudi Et. grofije Goriške, noriških provinc in Ilirije …). Na njem smo kot pokrajinska opredelili naslednja imena: Alpes Carnornorv, Goricić, Byrpamer Waldt, Valeria, Inder Hidria, Istrić pars, Comita Ecklandia, Vallis Cosana, Ober Kra˙n geb˙rg, der Karst, Anasperg mons., Metnic tal, Pevcapro, Windisch Marck, Stiria in Teufels gartn. Drugi obravnavani zemljevid Sebastiana Munstra je iz leta 1600. Njegov naslov je Sclauonia oder Windisch Marck, Bossen, Crabaten (10) (Slavonija ali Slovenska marka, Bosna, Hrvaška). Na njem so zapisana pokrajinska imena Cillei, Pierbavm Wald, Crabaten, Istereich, Ober Krain in Windisch Marck. Od leta 1634 je Nizozemec Willem Janszoon Blaeu skupaj s sinovoma Johannesom in Corneliusom izdajal atlase Theatrum Orbis Terrarum, sive Atlas Novus (11) (Gledališce sveta ali Novi atlas). Njihova dela so bila najprej nadaljevanje in dopolnitev Orteliusovih in Mercatorjevih del, nato pa je atlas pre­rasel v samostojno delo. Tako kot ostala obmocja, je tudi slovensko ozemlje prikazano na številnih zemljevidih, ki so povecini prirejeni po delih prej omenjenih avtorjev (Gašperic 2016). Na njem smo kot pokrajinska imena zabeležili: Cellei Com., Byrpamer Wald, Istria, Vnter krain, Oberkrain, Karst, Metnick tal, Windisch marck, Teufels garten in Czalin montes. Leta 1636 je na podlagi Mercatorjevega zemljevida Henricus Hondius izdelal zemljevid Karstia, Carniola et Windorum Marchia (12) (Kras, Kranjska in Slovenska marka). Na njem so naslednja pokra­jinska imena: Cillei Com., Im Seck, Byrpamer Wald, Istria, Ocra mons, Eck Land, Vnter Krain, Ober Krain, Karst, Metnick tal, Windisch marck, Teufles garten in Czalin montes. Dobro desetletje pozneje je bakrorezec in založnik Matthäus Merian prav tako na podlagi Mercatorjevega zemljevida izdelal zemljevid Karstia, Carniola, Histria et Windorum Marchia (13) (Kras, Kranjska, Istra in Slovenska marka). Med njegovimi pokrajinskimi imeni so Byrpamer Wald, Cellei Com, Czalin montes, Istria, Karst, Metnick tal, Ober Krain, Saan tal, Teufels garten, Vnter Krain in Windisch Marck. Leta 1657 je francoski kartograf Nicolas Sanson d’Abbeville izdelal zemljevid Hertzogthuber Steyer, Karnten, Krain & c. Duchés de Stirie, Carinthie, Carniole, Comte de Cilley, Marq.sat de Windes, et Autres Estats Unis et hereditaires aux Arhciducs d’Austriche (14) (Vojvodine Štajerska, Koroška in Kranjska, grofija Celjska, Marq.sat de Windes ter druge združene in dedne posesti avstrijskega nadvojvode), ki prikazuje obmocje med Zgornjo Štajersko na severu in Istro na jugu ter reko Piavo na zahodu in Blatnim jezerom na vzhodu. Pri prikazu našega ozemlja se pozna vpliv netocnosti Laziusovih zemljevidov (Bohinec 1969; Slovenci v svetu 1986; Gašperic 2016). Na Sansonovem zemljevidu so zapisana pokra­jinska imena Monts de Alpes, Comte de Cilley, Monti della Vena, Co. De Gorice, Byrpamer Wal, Croatie, Istria, Carniole, Ertzogthum Krain, Duche de Carniole, Basse Carniole, Moyenne Carni ou Windisch marck, Carniole Seche, Haute Carniole, Basse Stirie., Duche de Stirie in Teufels garten. Naslednji analizirani zemljevid je izšel leta 1660 v Amsterdamu. Izdelal ga je Justus Danckerts. Njegov naslov je Circuli Austriaci in quo Sunt Archiducatus Austriae Ducatus Stiriae Carintiae Carniolae Comitatus Tirolis et Episcopatus Tridentini (15) (Avstrijska okrožja, v katerih so nadvojvodina Avstrija, vojvodine Štajerska, Koroška, Kranjska, grofija Tirolska in škofija Trident). Na njem so naslednja pokra­jinska imena: Dominum Venetum, Celliae com:, Goritia com:, Byrpamer Walt, Ducatus Carniola, Carniola Inferior., Carniola Superior., Ungariae, Marchia Windorum, Ducatus Stiria in Stiria Inferior. Leta 1678 je bil natisnjen zemljevid Styriae Ducatus Fertilissimi Nova Geographica Descriptio (16) (Najplodovitejše Vojvodine Štajerske novi geografski opis), delo duhovnika in kartografa Georga Matthäusa Vischerja. Zelo podrobno prikazuje ozemlje Štajerske, vizualno privlacnost pa mu dajejo boga­te ilustracije in besedila, ki zapolnjujejo prazen prostor (Stopar 2006; Gašperic 2016). Na Vischerjevem zemljevidu smo identificirali naslednja pokrajinska imena: Das Draw Feld, Im Triftall, Der Remichnickh, In Lvettenberg, Haec pars Hungar…, Der Pacher, Pettaver Feld in Die Windis chepihel. Nizozemec Frederick de Witt je leta 1680 izdelal zemljevid Ducatus Carintiae et Carniolae Cilleiae Comitatus (17) (Vojvodina Koroška in Kranjska, Celjska grofija), ki je z vidika pokrajinskih imen med najbogatejšimi dotlej. Najdemo lahko naslednja: Domini Veneti, Cilleia Comitatus, Monti della Vena, Goritia, Goritia Com, Byrpamer Walt, Istria, Istria Austriaca, Istria Venetia, Kappel Montes, Val di Chiavoreto, Carniola Ducatus, Carniola Inferior, Carniola Media, Carniola Sicca, Carniola Superior, Carstia Inferior, Carstia Superior, Metnick Tal, Saan Tal, Ducatus Stiriae Pars in Czalin M. Leta 1681 je Alexis Hubert Jaillot izdelal zemljevid Partie du Cercle d’Austriche, ou sont Les Duches de Stirie, de Carinthie, de Carniole et autres Estats Hereditaries a la Maison d’Austriche (18) (Del Avstrijskega okrožja, kjer so vojvodine Štajerska, Koroška, Kranjska in druge dedne dežele Avstrijske hiše). Nastal je na podlagi Sansonovega zemljevida in zajema celotno ozemlje današnje Slovenije ter njegovo širšo okolico. Na njem so naslednja pokrajinska imena: Alpes, Comte de Cilley, Monti della Vena, Comte de Gorice, Byrmer Waldt, Croatie, Duche de Carinthie, Basse Carinthie, Haute Carinthie, Duche de Carniole, Basse Carniole, Haute Carniole, Windisch Marck, Duche de Stirie, Base Stirie in Haute Stirie. Leta 1689 je izšloznamenito delo Die Ehre dess Hertzogthums Crain (Slava Vojvodine Kranjske) kranjskega polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja. V drugi knjigi tega obsežnega domoznanskega dela (Valvasor 2009) je objavljen zemljevid Carniolia, Karstia, Histria et Windorum Marchia (19) (Kranjska, Kras, Istra in Slovenska marka), ki ga je lastnorocno izdelal Valvasor. Podlaga zemljevida je prevzeta iz Merianovega zemljevida, ki je kopija Mercatorjevega Karstia, Carniola, Histria et Windorum Marchia. Nekateri predeli (na primer Cerkniško jezero z okolico) so prikazani bolj natancno kot na Mercatorjevem zemljevidu, drugi (na primer Istra) pa bolj površno, ker se Valvasor ni zgledoval po predhodnih avtorjih, denimo Pietru Coppu (Rojc 1990; Longyka 1999; Gašperic 2016). Zanimivo je, da je na Valvasorjevem zemljevidu število pokrajinskih imen dokaj skromno. Najdemo le imena Alpes Carnicae, Mons Gaberg, Pars Croatiae, Histria, Ocra Mons, Pars Carinthiae, Pars Liburniae, Karstia in Pars Styriae. Leta 1690 je Gerhard Valck izdelal zemljevid Circuli Austriaci Orientalior Pars; in qua Austria Propria: et ab ea Dependentes, tum Ducatus, Stiriae, Carintiae, Carniolae tum Comitatus, Hisce Inclusi, Cillensis et Goritiae, Singuli Subdivisi (20) (Vzhodni del Avstrijskega okrožja, v katerem je »sama« Avstrija in njene pritikline, nato vojvodine Štajerska, Koroška, Kranjska, potem grofije …, Celjska in Goriška … …), ki prikazuje ozemlje sedanje Slovenije in njegovo širšo okolico. Vsebuje naslednja pokrajinska imena: Cilleia Comitatus, Monti della Vena, Goritia Comit, Byrpamer Waldt, Ducatus Carniola, Carniola Inferior, Carniola Media, Carniola Sicca, Carniola Superior, Carstia inferior, Carstia Superior, Cra M, Ungariae, Saan Thal, Windorum Marchia, Stiria Ducatus in Stiria Inferioris. Desetletje pozneje je Gerhard Valck skupaj s Petrusom Schenkom izdelal zemljevid podobnega obsega z naslovom Karstia, Carniola, Histria et Windorum Marchia (21) (Kras, Kranjska, Istra in Slovenska marka). Ta zemljevid vsebuje manj pokrajinskih imen kot Valckov prejšnji zemljevid. Na njem so naslednja imena: Cellei Com., Im Seck, Byrpamerwald, Istria, Vnter Krain, Ober krain, Karst, Metnick tal, Saan tal, Windischmarck, Teufelsgarten in Czalin montes. Leta 1701 sta Johann Andreas Pfeffel in Christian Engelbrecht izdala zemljevid Ducatus Carnioliae Tabula (22) (Zemljevid Vojvodine Kranjske). Na njem je prikazano ozemlje Kranjske, Goriške in Istre z naslednjimi pokrajinskimi imeni: Alpes Carnica sive Iulia, Comitate Cilleae Confinia, Comitatus Goritia, Istria, Carniola Inferior, Carniola Superior in Winodorum Marchia. Leta 1709 je Alexis Hubert Jaillot v Parizu izdal zemljevid Partie du cercle d’Autriche, ou sont les Duchés de Stirie, de Carinthie, de Carniole, et autres Estats Hereditaires a la Maison d’Austriche (23) (Del Avstrijskega okrožja, kjer so vojvodine Štajerska, Koroška, Kranjska in ostale dedne dežele Avstrijske hiše). Izdelan je na podlagi Sansonovega zemljevida. Na njem so pokrajinska imena Alpes, Comte de Cilley, Monti della Vena, Comte de Gorice, Byrpamer Wald, Istrie, Duche de Carniole, Bas Carniole, Haute Carniole, Windisch Marck, Duche de Stirie, Basse Stirie in Haute Stirie. Nemški kartograf Johann Baptist Homann je med letoma 1714 in 1724 izdelal zemljevid Tabula Ducatus Carnioliae, Vindorum Marchiae et Histriae (24) (Zemljevid Vojvodine Kranjske, Slovenske marke in Istre) (Gašperic 2016). Izdelan je na podlagi Valvasorjevih podatkov (Lago 1996), sicer pa gre za nekoliko izboljšano razlicico Valvasorjevega Zemljevida Vojvodine Kranjske (Korošec 1978). Doživel je številne ponatise (Gašperic in Zorn 2011). Na njem so pokrajinska imena Alpes Carnicae sive Juliae, Comitat Cilieiae, Monte della Vena, Comitatvs Göritiae, In Bierbaumer Walt, Histira, Histerreic, Mons Javornick, Inner Craen, Unter Crain, Mittel Crain, Ober Crain, Auf dem Karst in Windimarum Marchia. Na Valvasorjevi podlagi je nastal in bil leta 1719 izdan tudi zemljevid Ducatus Carnioliae acuratissi-ma Delineatio per Io. Weichard Valvasor L. B. recusa a Chr. Weigelio (25) (Najnatancnejša risba vojvodine Kranjske …) Nemca Johanna Christopha Weigla (Gašperic 2016). Na njem najdemo naslednja pokra­ jinska imena: Alpes Carnicae, Fori Iulii Pars, Gaberg Mons, Comitatus Goritiae, Das Letzte Fvnftel Sive Histria, Ocra Mons, Das Vierdte Fvnftel Sive Carniola Interior, Das andere fvnftel sive Carniola Inferior, Das Dritte Fvnftel Sive Carniola Media, Das erste fvnftel sive Carniola Superior in Styriea. Leta 1723 je bil izdan zemljevid Ducatus Stiriae et Carintiae Carniolae Cillieiae et Comitatus Nova Tabula que et Pars est Meridionalior Circuli, Austriaci (26) (Novi zemljevid vojvodin Štajerske, Koroške in Kranjske ter Celjske grofije, kar je južni del avstrijskega okrožja). Izdelala sta ga brata Reinier in Joshua Ottens (Gašperic 2016). Za tisti cas vsebuje nadpovprecno veliko število pokrajinskih imen: Alpes Carmicae, Cilleia Comitatus, Monti della Vena, Goritia, Byrpamer Walt, Istiria Austriaca, Mons Iavornick, Kappel M., Val di Chiavoreto, Carniola Ducatus, Carniola Inferior, Carniola Media, Carniola Sica, Carniola Superior, Carstia Superior, Carstia Inferior, Metnick Tal, Saan Tal, Windorum Marchia, Stiria Inferior in Czalin Mons. Eden najpomembnejših nemških kartografov 18. stoletja Matthäus Seutter je leta 1732 izdelal zem­ljevid Exactissima Ducatus Carniolae Vinidorum Marchia et Histriae delineatio cura et caelo (27) (Najnatancnejša risba vojvodine Kranjske, Slovenske marke in Istre) (Gašperic 2016). Na njem so pokra­jinska imena Alpes Carnicae sive Iuliae, In der Wachein, Comitatus Cileiensis, Fori Iuli Pars, Comitat Goritiae, Im Trieff Thall, Histria, Istiria, Iavornick M., Ducatus Carniola, Innercrain, Unter Crain, Mittel Crain, Obercrain, Auf dem Karst in Marchia Vinidorum. Leta 1742 je Georges-Louis Le Rouge izdal zemljevid, ki slovensko ozemlje prikazuje na vec listih. Za nas sta pomembna lista z naslovoma Le Duche de Carniole in Le Duché de Stirie (28) (Vojvodina Kranjska in Vojvodina Štajerska) (Gašperic 2016). Kot pokrajinska imena smo opredelili zapise Alpes, Quartier de Cilley, Comté de Cilley (Cilli), Comté de Gortz, Istrie, Histerreich, Base Carniole, Haute Carniole, Quartier entre Mur et Traw, Der Bacher Montane, Windisch Marck, Stirie in Basse Stirie. Med naše najvecje kartografske dosežke 18. stoletja uvršcamo zemljevid Ducatus Carnioliae Tabula Chorographica (29) (Horografski zemljevid Vojvodine Kranjske), ki ga je leta 1744 izdal duhovnik Janez Dizma Florjancic. Gre za najkakovostnejši in najpopolnejši zemljevid Kranjske tistega obdobja, odli­kuje pa ga tudi izredna plasticnost prikaza oblikovanosti površja (Reisp 1995; Gašperic 2016). Kot pokrajinska imena smo na njem identificirali naslednja: Steiner Alben, Aples Canricć sine Noricć, Morast, In der Wochein, Flitscher Boden, Tschitscher Boden, Mons Gaberg, Mons Dils, Pars Comitatus Goritiensis, Die Walaghev alias Uskoken Gebirg, Idrianer Boden, Istria Austriaca, Istrić Pars, Mons Jelouza, Im Seland, Crocau Wald, Carniola, Carniola Interior, Carniola Inferior, Carniola Media, Carniola Superior, Dem Karst, Mons Mescaqua, Mons Nanos, In der Povck, Dominium Tergestinum in Hertzog Forst. Leta 1752 sta Gilles Robert de Vaugondy in njegov sin Didier Robert de Vaugondy izdala zemlje­vid Partie Méridionale du Cercle d’Autriche, qui comprend La Basse Partie du Duché de Stirie, Le Duché de Carinthie, divisé en haute et basse, Le Duché de Carniole, divise en haute, basse, moyenne et inter. Carniole, et l’Istrie Impériale (30) (Južni del Avstrije, ki obsega spodnji del Vojvodine Štajerske, Vojvodino Koroško, ki se deli na zgornjo in spodnjo, Vojvodino Kranjsko, razdeljeno v zgornjo, spodnjo, srednjo in notranjo Kranjsko, ter cesarsko Istro). Prikazuje južne dele takratne habsburške monarhije (Lago 1996; Gašperic 2016) in vsebuje naslednja pokrajinska imena: Comte de Cilley, Das Draw Feld, Geys Rucken, Comte de Goritz, Uscoques, Nise Istrie, M. Javornik, Val Cesana, Der Reinschnnickh, Carniole, Carniole Inferieure, Base Carniole, Moyenne Carniole, Haute Carniole, Auf dem Karst, Jasselek M., Der Bacher, Windis Mark, Stirie in Basse Stirie. Okrog leta 1760 je izšel Atlas novus, kjer je objavljen Lotterjev zemljevid Exactissima Ducatus Carnioliae, Vindorum Marchiae et Histriae delineatiocura et caelo Tob. Conr. Lotter (31) (Nadvse natancni oris Vojvodine Kranjske, Slovenske marke in Istre). Gre za priredbo Homannovega Zemljevida Vojvodine Kranjske, Slovenske marke in Istre z zacetka 18. stoletja. Zemljevidi v atlasu niso povsem zanesljivi, izdelani so površno in kartografsko niso posebej kakovostni (Orožen 1901; Gašperic 2016). Zemljevid Kranjske, Slovenske marke in Istre vsebuje naslednja pokrajinska imena: Alpes Carnicae sive Iuliae, In fer Wachein, Comitatus Cileiensis, Monte della Ven, Fori Iuli Pars, Geys Rucken, Comitat Goritiae, Im Trieff Thall, Istria, Histria, Iavornick M., Ducatus Carnioliae, Inner Crain, Unter Crain, Mittel Crain, Ober Crain, Auf dem Karst, Jaffelck M. in Marchia Vinidorum. Zdravnik in naravoslovec Baltazar Hacquet je avtor dela Oryctographia Carniolica oder physikalische Bescheibung des Herzogthums Krain, Istrien und zum Theil der benachbarten Länder (Oriktografija Kranjske ali fizikalni opis Vojvodine Kranjske, Istre in deloma sosednjih dežel), ki je v izšlo v štirih delih (1778–1789). Leta 1778 je ugledal luc sveta prvi del, v katerem je objavljen tudi zemljevid brez naslo­va, poimenovan Krainska deschela (32) (Kranjska dežela). Kartografsko je sicer zastarel, je pa pomemben z vidika prikaza rudnih ležišc in nenazadnje tudi slovenskih toponimov. Nemška in latin-ska imena so navedena le izjemoma (Longyka 1999; Gašperic 2016). Na tem zemljevidu so zapisana naslednja pokrajinska imena: Blate, Ober Uskoken, Istra, Hüstrien, H Javornik, Krokau Worst, Krainska Deschela, Notreinsku, Doleinsku, Goreinsku, Kamnitu Pole, Na Krafsi, Kamnitu Pole, Piuka, Die Windische Marck, Stajersku in Stejer Marck. Zanimiv je tudi hidrološko-mineraloški zemljevid Mappa Litho-Hydrographica Nationis Slavicae (33) (Kamninsko-vodopisni zemljevid slovanskih narodov), ki ga je Hacquet leta 1782 vkljucil v tretji del v prejšnjem odstavku omenjenega opusa. Prikazuje obmocje med porecjema Save in Drave. Porecji obeh rek in vecji kraji so vrisani pravilno, posebnost pa so oznacena rudna nahajališca. Krajevna imena so vecinoma zapisana v slovenšcini ali dvojezicno (Wawrik in Zeilinger 1989; Gašperic 2016). Ker gre za prikaz zelo omejenega dela ozemlja, je malo tudi pokrajinskih imen. Na zemljevidu so naslednja: H Bacher, Slavenskj stran, Kamnitu Pole in Sava. V letih 1788 in 1791 sta izšla prvi in drugi del zgodovinskega dela Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije dramatika Antona Tomaža Linharta. Kot priloga sta mu dodana dva zemljevida. V prvi knjigi je Tabula Antiqua regionis inter Dravum Fluvium et Mare Adriaticum (34) (Zemljevid ozemlja med reko Dravo in Jadranskim morjem v antiki), v drugi pa Conßpectus Karantaniae ßive Slavorum meridionalium ante Caroli M. imperium (36) (Zemljevid Karantanije ali južnih Slovanov pred cesarstvom Karla Velikega) (Linhart 1981; Gašperic 2016). Oba prikazujeta podobno obmocje v razlicnih zgodovinskih obdobjih. Prvi vsebuje naslednja pokrajinska imena: Alpes Jvliae, Alpes Carnicae, Decima Italiae Regio Svb Romanorvm Imperio, Das Kankerthal, Jdrianer Thal, Illirici Pars, Histria, Mons Carvancas, Carnia, Pars Magni Illyrici, Pannoniae Svperioris Pars, Mons Carusad (Karst), Pars Norici, Montes Albii in Mons Ocra, drugi pa: Alpes Carnicae, Vallis Bohin, M. Karvankas, Carniola Pars Reg, Kraina, Carniola, M. Karusad in Na krajsi. Zemljevida naj bi pripomogla k boljšemu razume­vanju celotnega dela, pri cemer se pokaže avtorjeva skrb za bralcevo poznavanje zgodovine Slovencev (Gašperic 2016). Leta 1789 je avstrijski kartograf Franz Johann Joseph von Reilly slovensko ozemlje upodobil na zemljevidu, sestavljenem iz vec listov. Lista, na katerih je vecina ozemlja sedanje Republike Slovenije, sta Inner Krain mit der windischen Mark (Notranjska s Slovensko marko) in Ober Krain (Gorenjska) (35) (Gašperic 2016). Na obeh so zapisana naslednja pokrajinska imena: Krainersiche Alben, Wochainerthal, Geys Rucken, Grafs Chaft Görz, Birnbaumer Wald, Histerreich, im Seeland, Kaernten, Inner Krain, Unter Krain, Ober Krain, Karst Gebürge, Die Windische Marck, Steyermark, Triesten Gebiet in Iasselekberg. Francoski kartograf Guillaume Delisle je leta 1791 v nizozemšcini izdelal zemljevid Kaartje van t Hertogdom Crain (37) (Zemljevid Vojvodine Kranjske). Na njem so naslednja pokrajinska imena: Graafsch ap Cilley, Friul Graafschap Gortz, Histerryk, Venetiaans Histerryk, Inner Crain, Neder Crain, Middel Crain, Opper Crain in Gebergte Carnica. Med letoma 1789 in 1797 so izhajali zemljevidi, ki so bili vkljuceni v Atlas von Innerösterreich – Die Provinz Inner-Oesterreich (Atlas notranjeavstrijskih dežel – Provinca Notranja Avstrija) kartografa Josepha Karla Kindermanna. Atlas prikazuje Štajersko, Koroško, Kranjsko, Goriško in Gradiško ter takratno avstrijsko Primorje. Sestavlja ga enajst zemljevidov v merilu 1 : 255.000 ter pregledni zemlje­vid notranjeavstrijskih dežel v merilu 1 : 600.000. Zemljevidi zelo plasticno prikazujejo površje, oznacene so razlicne vrste naselij ter jezikovna meja med Slovenci in Nemci na Koroškem in Štajerskem (Korošec 1978; Wawrik in Zeilinger 1989; Gašperic 2016). Pokrajinska imena smo analizirali na zemljevidih Unterkrain oder der Neustaedtler Kreis (Dolenjska ali Novomeško okrožje) in Oberkrain oder der Laybacher Kreis (Gorenjska ali Ljubljansko okrožje) (38). Identificirali smo naslednja: Steiner Alpen, Morast, Villacher Kreis, In der Wochein, Cillier Kreis, Klagenfurter Kreis, Goerzer Kreis, Uskoken Gebirg, Javornik Berg, Jelounza Berg, In Seeland, Horn Berg, Komena Berg, Crocau Wald, Oberkrain, der Laybacher Kreis, Laybacher kreis, Marburger Kreis, Mesagua Berg, Neuthaler Alpen, Neustaedtler Kreis, Ungarisches litorale, Adelsberger Kreis, Kroatische militar graenze in Agramer komitat. Na zacetku 19. stoletja je bilo sedanje ozemlje Slovenije prikazano na vec zemljevidih. Leta 1800 je pruski zgodovinar Konrad Mannert izdal zemljevid Der Oesterreichische Kreis ohne die Vorlande (39) (Avstrijsko okrožje brez Prednjih dežel), na katerem so pokrajinska imena Cillier Kreis, Görzer Kreis, Birenbauner Wald, Istria, Komena Berg, Val Tasana, Krain, Auf dem Karst, Krim Berg, Laybacher Kreis, Matzel Geburg, Marburger Kreis, Neustaedter Kreis, Bacher Geburg, Adelsberger Kreis in Steiermark. Istega leta je nenaslovljen zemljevid izdal tudi Franz Anton Schrämbl (40). Prikazuje obmocje nekda­nje dežele Kranjske in na njem je samo pokrajinsko ime Idrianer boden. Tri leta pozneje je Joseph Karl Kindermann izdal zemljevid Charte von Kaernthen und Krain nebst den Grafschaften Görz und Gradiska und dem Gebiethe von Triest (41) (Zemljevid Koroške in Kranjske poleg grofij Goriške in Gradiške ter obmocja Trsta). Na njem najdemo pokrajinska imena Steiner Alpen, Morast, Ranner Wald und Feld, In der Wochein, Flitscher Boden, Cyllier Kreis, Crniliza Wald, Iavornik Berg, In Seeland, Auf dem Karst, Koflernog Berg, Marburger Kreis, Mesaqua Berg, Ras Wald in Steiermarck. Leta 1807 je avstrijski vojaškogeografski inštitut izdal zemljevid Topographische militärische Charte (42) (Topografski vojaški zemljevid), ki je razdeljen v vec sekcij (Gašperic 2016), pri cemer je slovensko ozemlje umešceno v sekcije številka 193, 199, 200 in 203. Na njih so naslednja pokrajinska imena: Morast, In der Woche, Birnbaumer Wald, Iavornik B., Jelouza B., In Seeland, Horn Berg, Crocau Wäld, Auf dem Karst, Krim Berg, Koflernog Berg, Mesaqua in Nanos Berg. Slovensko ozemlje je že leta 1807 spet postalo predmet prikaza kartografa Konrada Mannerta. Na zemljevidu Charte vom Erzherzogthum Oesterreich, den Herzogthümern Steyermark, Salzburg, Kärnthen und Krain (43) (Zemljevid nadvojvodine Avstrije ter vojvodin Štajerske, Salzburške, Koroške in Kranjske) najdemo pokrajinska imena Ciller Kreis, Görze Kreis, Grazer Kreis, Istria, Krain, Laybacher Kreis, Marburg Kreis, Neustadtler Kreis, Adlesberg Kreis in Steyer Mark. Tri leta pozneje je Georg Adam Zürner izdal zemljevid Inner Oesterreich oder Die Herzogthümer Steyermark, Kärnten und Krain. Die Grafschaften Goerz und Monfalcone. Die Bezirke Triest und Istrien. Nebst den angränzenden Theilenvon Italien, Tyrol, Salzburg, Nieder Oesterreich, Kroatien und Hungarn (44) (Notranja Avstrija ali vojvodstva Štajerska, Koroška in Kranjska. Grofiji Goriška in Tržic. Okrožji Trst in Istra. Poleg obmejnih predelov Italije, Tirolske, Salzburške, Spodnje Avstrije, Hrvaške in Ogrske). Pokrajinska imena na njem so: Steiner Alpen, In der Wochein, Wacher Berg, Flitscher Boden, Cillier kreis, Klagenfurter Kreis, Tschitscher Boden, Unter Drau Feld, Gaberg Berg, Gorzer Kreis, Gorz, Uskoken Geb., Im Sauritsch, Idrianer Bezirk, Istria, Jeluanza Berg, Im Seeland, Kaernten, Radl Berg, Crocau Wald, Krain, Kren Berg, Laybacher Kreis, Gebirg Matzel, Marburger Kreis, Mesagua Berg, Neustadtler Kreis, In der Poyk, Bacher Gebirg, Adelsberger Kreis, Schall Thal, Vremschitza Berg in Wolfsthal. Leta 1812 je bil natisnjen zemljevid Carte des Provinces Illyriennes comprenant la Bosnie, l’Herzégovine, le Monténéro et quelques pays adjacens (45) (Zemljevid Ilirskih provinc, ki prikazuje tudi Bosno, Hercegovino, Crno goro in nekatere sosednje dežele), katerega avtor je francoski vojaški kar­tograf Gaetano Palma. Ceprav spada med najbolj kakovostne kartografske izdelke z zacetka 19. stoletja (Gašperic, Orožen Adamic in Šumrada 2012; Gašperic 2016), vsebuje le tri pokrajinska imena: Istrie, Carinthie in Carniole, pa še ta niso napisana na zemljevidu samem, ampak pripisana številkam v legendi. Na Ogrskem rojeni geograf in kartograf Joseph Karl Kindermann je leta 1818 izdal zemljevid Charte von dem Koenigreiche Illyrien (46) (Zemljevid Kraljevine Ilirije). Na njem so naslednja pokrajinska imena: (Steiner) Alpen, Morast, Raner Wald, In der Wochhein, Flitscher Boden, Raner Feld, Uskoker Gebirg, Javornik bg., Jelounzaberg, Im Seeland, Auf dem Karst, Krimberg, Mesagua berg, (Neuthaler) Alpen in Stayermark. Leta 1818 je nastal zemljevid Charte von dem Königreiche Illyrien und dem Herzogthume Steyermark nach de Castros Charte von Inneroestreich (47) (Zemljevid Ilirskega kraljestva in Vojvodine Štajerske po Castrovem zemljevidu Notranje Avstrije), ki ga je izdelal saški geograf Carl Ferdinand Weiland (Orožen 1901; Gašperic 2016). Na njem smo identificirali pokrajinska imena Steiner Alpen, Tschitsche Boden, Ob. Drau od. Pettauer Feld, unt. Drau oder Pettauer Feld, Uskoken Geb., Birnbaumer Wald, Crokau Wald, Auf dem Karst, Krim B., Malzel Geb., Neuthaler Alpen, Bacher Gebürg in Schnee B. Leta 1819 sta izšla kar dva zemljevida s prikazom slovenskega ozemlja. Avtor prvega z naslovom Charte von Steyermark Kaernthen und Krain, nebst der Grafschaft Görz (48) (Zemljevid Štajerske, Koroške in Kranjske skupaj z Grofijo Goriško), je Johann Walch. Ta zemljevid vsebuje naslednja pokra­jinska imena: Steiner Alpen, Morast, Raner Wald, In der Wochein, Flitscher Boden, Raner Feld, Gmitiza Wald, Sauritsch, In der Kaloss, Birnbaumer Wald, Im Seeland, Crocau Wald, Krain, Auf dem Karst, Krimberg, Gebirg Matzel, Mesaqua Berg, Neuthaler Alpen, Bacher Gebirg, Unter Pettauer Feld, Ob Pettauer Feld, San Boden, In den Windischen Büheln in Steyermark. Avtor drugega Königreich Illyrien und Herzogthum Steyermark in seine Kreise eingetheilt nebst den angrenzenden Theilen von Italien, Tyrol, Salzburg, Nieder-Oesterreich, Kroatien und Hungarn (49) (Kraljevina Ilirija in Vojvodina Štajerska skupaj s sosednjimi deli Italije, Tirolske, Salsburške, Spodnje Avstrije, Hrvaške in Ogrske), je Georg Adam Zürner. Na njem so naslednja pokrajinska imena: Steiner Alpen, In der Wochein, Wacher Berg, Flitscher Boden, Cillier Kreis, Tschitzer Boden, Unter Drau Feld, Guiliza Wald, Görzer Kreis, Görz, Uskoken Geb., Im Sauritsch, Idrianer Bezirk, Javornik Berg, Jeluanza Berg, Im Seeland, Radel Berg, Krain, Auf dem Karst, Krim Berg, Laibacher Kreis, Gebirg Matzel, Marburger Kreis, Mesagua Berg, Neuthaler Alpen, Neustaedtler Kreis, In der Poyk, Bacher Gebirg, Adelsberger Kreis, Schall Thal, Steyer Mark in Triester oder Istrianer Kreis. Leta 1831 je Georg Ludwig von Ritter izdal zemljevid Neuste Specialkarte von Krain nach der der­maligen Eintheilung in Bezirke (50) (Najnovejši podroben zemljevid Kranjske po sedanji delitvi na okrožja) v merilu približno 1 : 270.000 (Dörflinger in Neunteufl 1986; Gašperic 2016). Na njem so pokra­jinska imena Steiner Alpen, Morast, Uskoken Gebürg, Birmbaumer Wald, Seeland, Krimberg, Schneeberger in Waldung. Leta 1832 je prvic izšel zemljevid Karte vom Herzogthume Krain (51) (Zemljevid Vojvodine Kranjske), delo vojaškega kartografa Gottfrieda Loschana (Dörflinger in Neunteufl 1986; Gašperic 2016). Narocila ga je Kmetijska družba za Kranjsko in je prvi zemljevid, ki je dosledno nastal na podlagi teda­njih generalštabnih deželnih zemljevidov (Korošec 1978; Gašperic 2016). Dvanajst let zatem je izšel zemljevid z enakim naslovom, vendar je bil izboljšan in razširjen na obmocje celotnega Ilirskega kra­ljestva (Longyka 1999; Gašperic 2016). Glede pokrajinskih imen je zelo skromen, saj najdemo na njem le zapise In der Wochein, Uskoken Gebirge, Birnbaumer Wald in Nanos Geb. Kartograf Renner in litograf O. C. Apelt sta leta 1836 izdelala zemljevid Königreich Illyrien, Gouvernement Laibach. Charte der Kreise : Laibach, Neustädtl, Adelsberg (52) (Kraljevina Ilirija, guver­natura Ljubljana. Zemljevid okrožij Ljubljana, Novo mesto in Postojna), na katerem so pokrajinska imena Die Julischen Alpen, Görz Kresei, In der Wochein, Istr. Kr. in Steier Mark. Leta 1841 je izšel zemljevid General – Post & Strassenkarte des Königreichs Illiryen nebst dem k : ungarischen Littorale (53) (Splošni poštni in cestni zemljevid Kraljevine Ilirije skupaj z ogrskim Primorjem) R. A. Schulza (Gašperic 2016). Na njem so naslednja pokrajinska imena: Birnbaumer Wald, Die Wochein, Javornik V., Tarnovaner Wald in Tschitschen Boden. Med letoma 1844 in 1846 je izšlo 16 listov zemljevida Special-Karte des Herzogthums Krain (54) (Podroben zemljevid Vojvodine Kranjske) botanika Henrika Karla Freyerja. Njegova odlika je izredno bogastvo slovenskih krajevnih imen, približno polovica jih ima dodano tudi nemško imensko razlicico. Ceprav ima nemški naslov, gre v bistvu za prvi slovenski stenski zemljevid. Zaradi prikazanih rudnin velja za izpopolnjenega naslednika Hacquetovega zemljevida iz leta 1782 in je najboljše delo sloven-ske kartografije pred znamenitim Kozlerjevim zemljevidom, kateremu je bil brez dvoma izcrpen vir podatkov (Orožen 1901; Leban 1954; Longyka 1999; Gašperic 2016). Žal pa je glede na sicer številna krajevna imena pri pokrajinskih imenih zelo skromen, saj na njem najdemo le pokrajinsko ime Ilouza. Med letoma 1850 in 1853 je Josef Franz Kaiser izdal zemljevid Karte des Kronlandes Steiermark (55) (Zemljevid kronske dežele Štajerske). Na njem smo kot pokrajinska imena identificirali Steiner A., Ranner Wald, Bez. Haup. Cilli, Kresnitza, Stainzer Bach und Thal, Krain, Matzel Geb., Marburger Kreis, Bacher Geb., Unteres Pettauer Feld, Ob. Pettau Feld in Der windische Bühel. Nemški teolog, pravnik in kartograf Carl Christian Franz Radefeld je leta 1852 izdal zemljevid Herzogthum Kaernthen und Krain (56) (Vojvodina Koroška in Kranjska). Na njem so pokrajinska imena Uskoken Gebirg, Horn Wald in Tarnovaner Wald. Leta 1852 je bil natisnjen Zemljovid slovenske dežele in pokrajin (57) Petra Kozlerja, ki ima letni-co 1853. Prikazuje Kranjsko, Koroško, Primorsko, Štajersko do Gradca, Prekmurje, Beneško Slovenijo in del Hrvaške (Kranjec 1964). Je prvi zemljevid slovenskega etnicnega ozemlja, kjer so imena krajev napisana izkljucno v slovenskem jeziku (Gašperic 2016). Zanimivo je, da vsebuje samo dve pokrajin-ski imeni, Pohorje in Štajersko. Leto pozneje je Carl Christian Franz Radefeld izdal še en, nekoliko natanacnejši zemljevid obmoc­ja Slovenije z naslovom Königreich Illyrien (58) (Kraljevina Ilirija). Na njem so pokrajinska imena Tschitschen Boden, Birnbaumer Wald, Jelouza Wald, Der Karst, Pokluka in Trnowaner Wald. Zemljevid z naslovom Die Herzogthümer Steiermark, Kärnten, Krain, die gefürstete Grafschaft Görz und Gradiska, die Markcrafschaft Istrien, die Stadt Triest mit Gebiet und das ungarische Littorale (59) (Vojvodine Štajerska, Koroška, Kranjska, poknežena grofija Goriška in Gradiška, mejna grofija Istra, mesto Trst z zaledjem in Ogrsko primorje) je leta 1859 izdelal Carl Gräf. Vsebuje številna pokrajinska imena: Julische Alpen, Steiner Alpe, Die Wochein, Tschitscher Boden, Pössnttz B. Thal, Uskoken Geb., Galus Geb., Birnbaumer Wald, Jelouza Wald, Die Karawanken, Horn Wald, Possruck, Karst Geb. (Carso), Matzel Geb., Bacher Gebirge, Unter Pettauer Feld, Ober Pettauer Feld, Windisch Bühel, Trenta Th. in Tarnovaner Wald. James Wyld starejši je leta 1860 izdal nenaslovljeni zemljevid (60), ki prikazuje vecino sedanjega ozemlja Slovenije, na njem pa so naslednja pokrajinska imena: Steiner Alpen, Morast, Raner Wald, Wacher Berg, Raner Feld, Oberdrau oder Ober pettauer Feld, Unterdrau oder Unter pettauer Feld, In Sauritsch, In Serland, Gebirg Matzel, Neuthaler Alpen, Bacher Gebirg, Sanboden in Sehallthal. Leta 1863 je nemški kartograf Hermann Berghaus izdal zemljevid Die Herzogthümer Kärnthen und Krain, die Grafschaft Görz & Gradisca, die Markgrafschaft Istrien und die reichsunmittelbare Stadt Triest (61) (Vojvodini Koroška in Kranjska, grofija Goriška in Gradiška, mejna grofija Istra in državi neposredno podrejeno mesto Trst), ki vsebuje naslednja pokrajinska imena: Tschitschen Boden, Gutenfeld, Birnbaumer Wald, Istrien, Die Karawanken, Horn Wald, Karst, Pivka Planina in Tarnouaner Wald. V šestdesetih letih 19. stoletja je bil dejaven Blaž Kocen (Blasius Kozenn), avstrijski geograf in kar­tograf slovenskega rodu, znan predvsem po šolskih atlasih in geografskih ucbenikih. Izdelal je tudi številne stenske in namizne zemljevide, med katerimi jih je nekaj, na katerih je prikazano sedanje slo­vensko ozemlje (Žagar 1973; Bratec Mrvar s sodelavci 2011; Gašperic 2016). V ucbeniku Erdbeschreibung für Volksschulen (Zemljepis za ljudske šole) je objavil tudi zemljevid slovenskega ozem­lja (62). Na njem so pokrajinska imena Wochein, Tschitschen Boden, Gurcken Feld, Uskoken G., Birnbauer W., Istrien, Jelouza, Die Karawanken, Horn W., Gotscher, Der Karst (Carso), Matzel G., Nanos, Pivka Planina, Bacher G., Windisch Bücheln (na Gorickem) in Tarnowaner W. R. A. Schulz je leta 1873 izdal zemljevid General Post und Strassen Karte des Herzogthums Steyermark (63) (Splošni poštni in cestni zemljevid Vojvodine Štajerske) z vsega tremi pokrajinskimi imeni, Possruck, Bacher Gebirg in Windisch Bücher. Zemljevid Die Kronländer Kärnthen, Krain, Görz – Gradisca – Istrien und Triest (64) (Kronske deže­le Koroška, Kranjska, Goriška -Gradiška -Istra in Trst) je po vsej verjetnosti izdelal Friedrich H. Handtke. Na obmocju Slovenije so na njem pokrajinska imena Julische Alpen, Saanthaler Alpen, Chiapovano Thal, Tschitschen Boden, Gurck F., Uskoken G., Jlovca Wald, Karawanken, Horn Wald, der Karst, Kerma, In der Poik, Pokluka, Steier Mark in Ternovaner Wald. Zadnji obravnavani zemljevid v tem sklopu so leta 1885 izdali na Bibliografskem inštitutu v Leipzigu. Njegov naslov je Krain-Istrien (65) (Kranjska-Istra), na njem pa so naslednja pokrajinska imena: Sannthaler Alpen, Die Wachein, Wach B., Tschitscher Boden, Uskoken Gb., Birnbaumer Wald, Istrien, Jelouza Wald, Karavanken, Gottscher Land, Karst, Matzel G., Bacher Gebirg, Unt. Pettauer Fd., Ob. Pettauer Fd., Reifnitzer Th., Windische Mark, Trenta Th. in Tarnovaner Wald. Na 65 novoveških zemljevidih (nekatere sestavlja vec listov) smo skupaj identificirali 135 poimen­sko imenovanih pokrajin, kot smo jih opredelili v uvodnem poglavju. Skupno število vseh pokrajinskih imen je 821. Na posameznem zemljevidu je na obmocju zdajšnje Slovenije v povprecju zapisanih dobrih 12 pokrajinskih imen. Najvec (32) jih vsebuje Zürnerjev zemljevid iz leta 1810 (44), najmanj (1) pa zem­ljevida Specialkarte des Herzogthums Krain (54) in Herzogthum Krain (40). Za vecino navedenih pokrajinskih imen smo poiskali sodobne imenske ustreznice (preglednica 4). Preglednica 4: Arhaicna imena in sodobne imenske ustreznice pokrajinskih imen na novoveških zemljevidih. sodobna imenska ustreznica identificirano ime na novoveškem zemljevidu Alpe Alpes, Monts de Alpes Barje Blate, Morast Bela krajina Vallis Vtricae Beljaško okrožje Villacher Kreis Beneško gospostvo Domini Veneti, Dominum Venetum Bizeljsko Raner Wald, Ranner Wald, Ranner Wald und Feld Bohinj Die Wachein, Die Wochein, In der Wachein, In der Woche, In der Wochein, In der Wochhein, In fer Wachein, Vallis Bohin, Wochainerthal, Wochein Bohor Wach B., Wacher Berg Bovško Flitscher Boden Brežiško polje Raner Feld Celjska Bez. Haup. Cilli, Cellei Com, Cellei Com., Celliae com:, Cillei, Cillei Com., Cilleia Comitatus, Ciller Kreis, Cillier Kreis, Comitat Cilieiae, Comitate Cilleae Confinia, Comitatus Cileiensis, Comte de Cilley, Comté de Cilley (Cilli), Cyllier Kreis, Graafsch ap Cilley, Quartier de Cilley Celovško okrožje Klagenfurter Kreis Cerkniško polje Lvgevm Palvs Cabarsko okraj Sagoria prou. Cepovanska dolina/Cepovanski dol Chiapovano Thal Cicarija Monte della Ven, Monte della Vena, Monti della Vena, Tschitsche Boden, Tschitschen Boden, Tschitscher Boden, Tschitzer Boden Dobre polje Gurck F., Gurcken Feld, Gutenfeld Dobrovlje Kresnitza Dolenjska Doleinsku Dolina Kokre Das Kankerthal Dolina Pesnice Pössnttz B. Thal Dolina Šcavnice Stainzer Bach und Thal Dravsko polje Das Draw Feld sodobna imenska ustreznica identificirano ime na novoveškem zemljevidu Furlanija Gabrk s Montivm Fori Iuli Pars, Fori Iulii Pars Gaberg Berg, Gaberg Mons, Mons Gaberg, Svmmita Golaki (na Trnovskem gozdu) Crniliza Wald, Gmitiza Wald, Guiliza Wald, Mons Dils Gorenjska Goreinsku Goriška Co. De Gorice Gorjanci Die Walaghev alias Uskoken Gebirg, Ober Uskoken, Uscoques, Uskoken G., Uskoken Gb., Uskoken Geb., Uskoken Gebirg, Uskoken Gebirge, Uskoken Gebürg, Uskoker Gebirg Graško okrožje Grazer Kreis Haloze Galus Geb., Im Sauritsch, In der Kaloss, In Sauritsch, Sauritsch Hrušica Birbaume Wald, Birenbauner Wald, Birmbaumer Wald, Birnbauer W., Birnbaumer Wald, Bvrnpamer Wald, Byrmer Waldt, Byrnpamer wald, Byrnpamerwald, Byrpamer Wal, Byrpamer Wald, Byrpamer Waldt, Byrpamer Walt, Byrpamerwald, In Bierbaumer Walt, Pierbaumer Wald, Pierbavm Wald Hrvaška Crabaten, Croatie, Crovatia, Pars Croatiae Hrvaško zagorje Valeria Idrijsko Idria, Idrianer Bezirk, Idrianer boden, In der Hidria, Inder Hidria, Jdrianer Thal Ilirsko kraljestvo Illirici Pars, Pars Magni Illyrici Istra Das Letzte Fvnftel Sive Histria, Histerreic, Histerreich, Histerryk, Histira, Histria, Hüstrien, Istereich, Isterich, Isterreich, Istiria, Istiria Austriaca, Istr. Kr., Istra, Istria, Istria Austriaca, Istria Venetia, Istriae, Istrić pars, Istrie, Istrien, Nise Istrie, Pars Histria, Venetiaans Histerryk Javorniki H Javornik, Iavornick M., Iavornik B., Iavornik Berg, Javornik Berg, Javornik bg., Javornik V., M. Javornik, Mons Iavornick, Mons Javornick Jelovica Ilouza, Jelounza Berg, Jelounzaberg, Jelouza, Jelouza B., Jelouza Wald, Jeluanza Berg, Jlovca Wald, Mons Jelouza Jezersko im Seeland, Im Seland, In Seeland, In Serland, Seeland Julijske Alpe Alpes Jvliae, Die Julischen Alpen, Julische Alpen Kamniške Alpe Steiner A., Steiner Alben, Steiner Alpe, Steiner Alpen Kamniško polje Kamnitu Pole Kapelsko gorovje Kappel M., Kappel Montes (na obmocju Železne Kaplje) Karavanke Die Karawanken, Karavanken, Karawanken, M. Karvankas, Mons Carvancas Karnija Carnia Karnijske ali Julijske Alpe Alpes Carnica sive Iulia, Alpes Carnicae sive Iuliae, Alpes Carnicae sive Juliae Karnijske ali Noriške Alpe Aples Canricć sine Noricć Karnijske Alpe Alpes Carmicae, Alpes Carnicae, Alpes Carnornorum, Alpes Carnornorv, Krainersiche Alben Kobariška dolina (dolina Soca Val di Chiavoreto med Tolminom in Kobaridom) Kocevska Mala gora Koflernog Berg Kocevski rog Horn Berg, Horn W., Horn Wald Kocevsko Gotsche, Gotscher, Gotshe, Gottscher Land Kolovrat in Kambreško Comita Ecklandia, Eck Land, Eckland, Ecklandia Komna Komena Berg Koroška Carinthia Pars sodobna imenska ustreznica identificirano ime na novoveškem zemljevidu Koroška Carinthie, Carinthie, Duche de Carinthie, Kaernten, Kernten, Pars Carinthiae Košanska dolina Val Cesana, Val Tasana, Vallis Cosana, Vallis Cosana. Kozjak/Kobansko Der Reinschnnickh, Der Remichnickh, Possruck, Radel Berg, Radl Berg Krakovski gozd Crocau Wald, Crocau Wäld, Crokau Wald, Krokau Worst kraljestvo Zgronja Panonija Pannoniae Svperioris Pars Kranjska Carniola Kranjska Carniola Ducatus, Carniola Ducatus, Carniola Pars Reg, Carniole, Ducatus Carniola, Ducatus Carnioliae, Duche de Carniole, Krain, Kraina, Krainska Deschela, Ertzogthum Krain Kras Auf dem Karst, Carstia Superior, Charso, Dem Karst, Der Karst, Der Karst (Carso), Il Charso, Karst, Karst Geb. (Carso), Karst Gebürge, Karstia, Kharst, M. Karusad, Mons Carusad (Karst), Na Krafsi, Na krajsi Krim/Krimsko hribovje Anasperg mons., Krim B., Krim Berg, Krimberg Krma Kerma Krn/Krnsko pogorje Liburnija Cra M, Gebergte Carnica, Kren Berg Liburnia, Libvrnia, Pars Liburniae Ljubljansko okrožje der Laybacher Kreis, Laibacher Kreis, Laybacher Kreis Ljutomerško In Lvettenberg Macelj Gebirg Matzel Macelj Malzel Geb., Malzel Geb., Matzel G., Matzel Geb., Matzel Geburg Mariborsko okrožje Marburg Kreis, Marburger Kreis Menina Jaffelck M., Jasselek M. Mežakla Mesagua berg, Mesaqua, Mesaqua Berg, Mons Mescaqua Nanos Clavdivs Mons., Mons Nanos, Nanos, Nanos Berg, Nanos Geb, Albia M. Noriške Alpe Alpes Noricae, Alpes Norical Noriško kraljestvo Pars Norici Notranja Kranjska Carniola Interior, Das Vierdte Fvnftel Sive Carniola Interior, Inner Craen, Inner Crain, Innercrain, Inner Krain Notranjska Notreinsku Novomeško okrožje Neustadtler Kreis, Neustaedter Kreis, Neustaedtler Kreis Ogrska Haec pars Hungar…, Ungariae Ogrsko primorje Ungarisches litorale Okrožje Mure in Drave Quartier entre Mur et Traw Pivško In der Poik, In der Povck, In der Poyk, Peuca prou., Pevcapro, Piuka, Pivka Planina Plešivec (Uršlja gora) Ras Wald Pohorje Bacher G., Bacher Geb., Bacher Gebirg, Bacher Gebirge, Bacher Geburg, Bacher Gebürg, Der Bacher, Der Bacher Montane, Der Pacher, H Bacher, Pohorje Pokljuka Pokluka Postojnsko Adelsberger Kreis, Adlesberg Kreis Ptujsko polje Pettaver Feld Ribniška dolina Reifnitzer Th. Savinjska dolina Saan tal, Saan Thal, San Boden, Sanboden Savinjske Alpe Saanthaler Alpen, Sannthaler Alpen Savsko kraljestvo Pars Pan Savie sodobna imenska ustreznica identificirano ime na novoveškem zemljevidu Slovenska marka Die Windische Marck, Marchia Vinidorum, Marchia Windorum, Marchia Winodorvm, Windimarum Marchia, Windis Marckh, Windis Mark, Windisch marck, Windisch Morch, Windische Mark, Windischmarck, Windorum Marchia, Winodorum Marchia Slovenske gorice Der windische Bühel, Die Windis chepihel, In den Windischen Büheln, Windisch Bücheln (na Gorickem), Windisch Bücher, Windisch Bühel Snežnik Montes Albii, Schnee B, Schneeberger, Waldung Spodnja Koroška Basse Carinthie Spodnja Kranjska Bas Carniole, Base Carniole, Basse Carniole, Carniola Inferior, Carniola Inferior., Carniole Inferieure, Carstia inferior, Das andere fvnftel sive Carniola Inferior, Neder Crain, Unter Crain, Unter Drau Feld, Unter Krain, Vnder Crain, Vnnter Krain, Vnter krain Spodnja Štajerska Base Stirie, Basse Stirie, Basse Stirie. Spodnja Štajerska Stiria Inferior, Stiria Inferioris Spodnje Bohinjske gore Ocra mons, Ocramons Spodnje Dravsko oziroma unt. Drau oder Pettauer Feld Ptujsko polje Spodnje Dravsko oziroma Unterdrau oder Unter pettauer Feld Spodnje Ptujsko polje Spodnje Ptujsko polje Unt. Pettauer Fd., Unter Pettauer Feld, Unteres Pettauer Feld Srednja Kranjska Carniola Media, Das Dritte Fvnftel Sive Carniola Media, Moyenne Carni ou Windisch marck, Moyenne Carniole, Middel Crain, Mittel Crain Suha krajina Carniola Sica, Carniola Sicca, Carniole Seche, Im feck, Im Secci, Im Seck Šaleška dolina Schall Thal, Sehallthal Štajerska Ducatus Stiria, Ducatus Stiriae Pars, Duche de Stirie, Pars Stiriae, Pars Styriae, Stajersku, Stayermark, Steier Mark, Steiermarck, Steiermark, Steir Marck, Steirmarck, Stejer Marck, Steyer Mark, Steyermark, Steyr marck, Stiria, Stiria Ducatus, Stiriae, Stirie, Styriea, Štajersko Trenta Trenta Th. Trnovski gozd Czalin M, Czalin Mons, Czalin montes, Tarnouaner Wald, Tarnovaner Wald, Tarnowaner W, Ternovaner Wald, Trnowaner Wald Tržaška oziroma Istrska kresija Triester oder Istrianer Kreis Tržaško gospostvo Dominium Tergestinum Tržaško obmocje Triesten Gebiet Udin boršt Hertzog Forst Velika planina Iasselekberg Vipavsko Wipach Vojna Krajina Kroatische militar graenze Vremšcica Vremschitza Berg Vukovski dol Wolfsthal Zagrebški okraj Agramer komitat Zgornja Koroška Haute Carinthie, Carniola Superior, Carniola Superior., Carniola Svperior, Das erste fvnftel sive Carniola Superior, Haute Carniole, Ober Crain, Ober Krain, Ober Krayn, Ober Kra˙n geb˙rg, Obercrain, Oberkrain, Obrkrainpir, Opper Crain Zgornja Štajerska Haute Stirie Zgornje Dravsko ali Ptujsko polje Oberdrau oder Ober pettauer Feld Zgornje Ptujsko oziroma Ob. Drau od. Pettauer Feld Dravsko polje Zgornje Ptujsko polje Ob Pettauer Feld, Ob. Pettau Feld, Ob. Pettauer Fd., Ober Pettauer Feld Zgornjesavska dolina Sava Tako je nastala neke vrste zasnova historicne topografije pokrajinskih imen. Imena, katerim ustrez­nic nismo uspeli pripisati, smo locirali opisno, s pomocjo sodobnih zemljepisnih imen, in jih navajamo v locenem seznamu: • Decima Italiae Regio Svb Romanorvm Imperio, • Geys Rucken (severovzhodno od Kamnika), • Im Trieff Thall (jugozahodno od Celja), • Kaczeola Albia (na obmocju Loškega polja), • Mecknicktal (dolina Save med Litijo in Trbovljami), • Nessltal (severovzhodno od Kocevja), • Neuthaler Alpen (na obmocju vzhodnega dela Tuhinjske doline, v zaledju Motnika), • Quadrata (na obmocju Dežele), • Slavenskj stran (od Lienza do Celja), • Sv Bilmitas Montivm (jugovzhodno od Krasa) in • Tevfls Garten (na obmocju Kostelskega in Gorskega kotarja). Ce je bilo na dolocenem zemljevidu vec imenskih razlicic, ki jih sedaj dojemamo kot eno ime, smo jih pri številskem vrednotenju združili; tako smo na primer imeni Carstia Superior in Carstia Inferior zdru­žili in ju uvrstili k sodobni imenski razlicici Kras, podobno smo na primer imenske razlicice Istria, Istria Austriaca in Istria Venetia združili v sodobni razlicici Istra. Na novoveških zemljevidih je bilo 46 imenskih razlicic identificiranih le enkrat, 68 med dvakrat in desetkrat, vec kot desetkrat pa se jih pojavlja le 21. Najveckrat se pojavita imeni Istra (39) in Kras (38). Preglednica 5: Sodobne imenske ustreznice najpogostejših pokrajinskih imen na novoveških zem­ljevidih. sodobna imenska ustreznica število pojavljanj Istra 39 Kras 38 Hrušica 33 Gorenjska 31 Celjska 28 Goriška 28 Štajerska 28 Slovenska marka 27 Dolenjska 25 Cicarija 24 Kranjska 22 Bohinj 18 Jelovica 18 Pohorje 16 Trnovski gozd 16 Gorjanci 14 Kamniške Alpe 12 Javorniki 12 Jezersko 11 Sredenjska 11 Tevfls Garten (na obmocju Kostelskega in Gorskega kotarja) 11 Med najveckrat identificiranimi pokrajinskimi imeni so mnoga, s katerimi so bile v preteklosti poime­novane razne civilne (kresija, grofija, dežela) in cerkvene (škofija) upravne enote. Nekatera od njih so še vedno uveljavljena (na primer Kras, Kranjska, zgornja oziroma Gorenjska, Jelovica), spet druga niso vec v rabi (na primer Slovenska marka, Savsko kraljestvo). Precejšen del imen se nanaša na vzpeto površje, bodisi visokogorje (na primer Alpe) bodisi sredogorje (na primer Javorniki). Kot tretji tip tovrst­nih imen lahko opredelimo nekoliko izolirana poseljena obmocja, kakršni sta Jezersko in Bohinj. Ob tem je nujno treba omeniti, da se ime Bohinj na novoveških zemljevidih pojavlja tudi kot krajevno ime, a kot takšno v analizo ni bilo vkljuceno. Ob analizi pokrajinskih imen lahko spremljamo še dva procesa. Prvi je njihova migracija oziroma spreminjanje lokacije na zemljevidih. Razlog zanj moramo v prvi vrsti iskati v nepoznavanju terena, saj so mnogi izdelovalci zemljevidov številna, še posebej odrocna obmocja, zelo slabo poznali, veckrat pa so zemljevide v celoti ali vsaj deloma prerisovali in tako so se morebitne izhodišcne napake ponavlja­le z zemljevida na zemljevid. Morda se to še najlepše vidi pri poimenovanju Hrušice, gozdnate visoke kraške planote v jugozahodni Sloveniji. Ime se od vsega zacetka pojavlja v germanskih razlicicah, sorod­nih sodobnemu nemškemu eksonimu Birnbaumer Wald. Najprej se pojavlja južno od Kocevja oziroma južno od Cerkniškega jezera, Valvasor pa ga je leta 1681 premaknil na mesto, kjer je še vedno locira-no. Podobno se je dogajalo z imenom Alpe v vseh njegovih razlicicah, ki ga lahko najdemo zapisanega tudi na skrajni južni meji sedanje Slovenije. Drug proces je spreminjanje imen. Lep primer tega je poimenovanje Cicarije. Na najstarejših zem­ljevidih se pojavljajo imena Im Seck in njegove razlicice, leta 1657 pa se prvic pojavi Monti della Vena. Do zacetka 18. stoletja sta bili v rabi obe imenski razlicici, zatem pa je ime Im Seck izginilo. Se je pa leta 1744 pojavilo novo ime Tscitscher Boden, ki je postopoma izrinilo starejšega in je bilo v rabi do konca 19. stoletja. Podobno se je dogajalo tudi z sedanjim imenom Jelovica. V pisnih virih lahko najdemo imenske zapise perg Jallowicza (leta 1481) in Jelobetz, Jelowetz (leta 1498) (Snoj 2009), na obravnavanih zem­ljevidih pa se je v sorodni obliki (Mons Jelouza) pojavilo šele leta 1744. Pred tem sta to obmocje oznacevali imeni Ocra Mons in Obrkrainpir, pri cemer je na nekaterih zemljevidih težko razmejiti Jelovico in Spodnje Bohinjske gore. Omenimo še primer Trnovskega gozda, katerega sodobno ime se je leta 1841v arhaicni obliki poja­vilo kot Tarnovaner Wald, pred tem pa je bilo vse od leta 1573, ko se poimenovanje prvic pojavi, v rabi ime Czalin Mons oziroma njegove razlicice. Med zanimivejšimi imeni v skupini najpogostnejših je tudi na obmocju Kostelskega locirano, sicer bolj prostrano zapisano ime Tevfls Garten / Tüfels Garten / Hortus Diaboli v pomenu .Hudicev vrt' Poimenovanje v teh ali sorodnih razlicicah se je pojavljalo le med letoma 1545 in 1700, ne prej in tudi ne pozneje. Na koncu tega pregleda naj omenimo še eno zelo zanimivo ime, ki ni vec v uporabi in se na ana­liziranih zemljevidih pojavlja med letoma 1657 in 1791. Poslovenjena oblika tega imena je Sredenjska. Prvic se na zemljevidu pojavi v obliki Moyenne Carni ou Windisch marck, zatem pa predvsem kot Carniola Media. Oznacuje ozemlje med Dolenjsko in Notranjsko, ki ga v svojem delu Slava Vojvodine Kranjske zelo natancno zameji Janez Vajkard Valvasor (2009, 271): »… Zacne se nad glavnim mestom Ljubljano, tam kjer se objameta in združita reka Ljubljanica in Iška, in sega naprej vse do potoka Ško­feljšcica in po njej navzgor do potoka Gobovška, nadalje po tem navzgor do izvira in preko hriba do Šmarja, dobro miljo ob mejah Dolenjske; nato navzdol do Boštanja, spet eno miljo ob dolenjskih mejah; nato po dolini navzdol in naprej cez Ilovo goro skozi divjine, nato naprej med novim in starim gradom Vrhkrka k izviru reke Krke, dve dobri milji ob mejah drugega dela; nato ves cas po Krki navzdol sko-raj do Otocca, pet dobrih milj ob dolenjskih mejah; potem naprej od omenjene reke po kopnem proti Gorjancem nad grad Prežek, dve milji ob mejah drugega dela. Nato po istem hribovju skoraj do Mokric, štiri milje ob mejah drugega dela in Slovenske marke, med vzhodom in jugovzhodom; nato nazaj prek hribov do reke Kolpe pod Metliko, vzhodno proti jugu, štiri milje ob hrvaških mejah. Od tod naprej po Kolpi navzgor do Vinice, vzhodno-jugovzhodno, pet milj ob hrvaških mejah; in še naprej ob Kolpi nav­zgor do Poljan, jugovzhodno do vzhodno, tri milje ob hrvaških mejah. In še naprej ob Kolpi navzgor do Osilnice, jugovzhodno tudi še tri milje ob hrvaških mejah. Potem pa v hribovje vse do Snežnika, šest milj ob mejah cetrtega dela ali Notranjske; in nadalje po gorovju okoli Cerknice vse do Bistre in Verda, štiri milje ob mejah cetrtega dela. In potem spet po Ljubljanici navzdol do Iške, malo naprej po njej do potoka Škofeljšcica, tri milje ob mejah cetrtega dela. Vse to se prišteva, in to upraviceno, v tisti del deže­le, ki velja kot tretja petina in se imenuje Srednja Kranjska, kot nam pokaže tudi natisnjeni bakrorez …«. Ugotovimo lahko, da je Valvasor Sredenjsko zelo natancno opisal in je bila kot taka enakovredna Dolenjski, Gorenjski in Notranjski. Dejstvo pa je, da se to ime na obravnavanih zemljevidih po letu 1791 ne pojavlja vec in se tudi v zavesti ljudi, za razliko od ostalih treh, ni ohranilo. 2.1.3.1 Jožefinski vojaški zemljevidi V obdobje novega veka spada tudi izdelava najstarejših avstrijskih vojaških zemljevidov. Marija Terezija je namrec na pobudo maršala Lacya in prošnjo maršala Dauna leta 1763 ukazala vojaško topo­grafsko izmero avstrijskih dežel (Rajšp in Ficko 1995). Med letoma 1763 in 1787 so izhajali posamezni listi Josephinische Landesaufnahme, tako imenovanega jožefinskega vojaškega zemljevida. Izdelani so rocno, vsaka sekcija je narejena v dveh primerkih, originalu in kopiji. Posamezen zemljevid meri 64 krat 42 cm in je izdelan v merilu 1 : 28.800. Zemljevidi so bili strogo varovan vojaški dokument, ki dolgo ni bil dostopen širši javnosti. Ker je šlo za vojaške zemljevide, je na njih nazorno predstavljen predvsem relief. Preglednost in nazornost so dosegli z natancnim risanjem in uporabo razlicnih barv (Rajšp 1994; Gašperic 2016). V novejšem casu so bili za slovensko ozemlje kot faksimile izdani v sedmih knjigah (Rajšp in Ficko 1995; 1996; Rajšp in Trpin 1997; Rajšp in Serše 1998; 2001; Rajšp in Grabnar 1999; Rajšp in Kološa 2000; Zorn 2007; Gašperic 2016). Z imenoslovnega gledišca je treba poudariti, da so zemljepisna imena na teh zemljevidih zapi­sana v »deželnem jeziku«. Ceprav so kartografsko delo opravljali absolventi vojaških akademij na Dunaju in v Bruslju, so se kartografi držali madžarskega nacina pisave. Takšno navodilo je namrec eden najbolj izkušenih vojaških kartografov, polkovnik Jeney, dobil že leta 1773 v pismu cesarja Jožefa II. glede izmere Moldavije. Držal se ga je tudi pri delu v notranjeavstrijskih deželah (Rajšp in Ficko 1995). Ker pa so zemljevidi srednjega merila, se kot vir pokrajinskih imen niso izkazali za pri­merne. To je pokazala poskusna analiza enega od sedmih sklopov zemljevidov. Identificiranih je bilo namrec 511 imen, nekatera pomensko identicna, a zapisana razlicno, na primer Biren Baumer Wald, Birwnbaumer Wald, Birn Baumer Wald in Birnbaumer Wald. Ceprav je na podlagi zapisa težko razli­kovati med pokrajinskimi in ledinskimi imeni, bi bilo možno analizo opraviti retrogradno in torej na pod-lagi identificiranih pokrajinskih imen iz drugih virov ugotoviti, ali se morebiti pojavljajo tudi na jožefinskih zemljevidih. 2.1.3.2 Franciscejski kataster Drug pomemben novoveški kartografski vir je franciscejski kataster. Med letoma 1818 in 1828 so ga izdelali v habsburških dednih deželah (pred njim tudi že terezijanskega in jožefinskega) (Golec 2004). Z izjemo Pomurja je obsegal celotno sedanje slovensko ozemlje. Vecji del listov je bil izdelan v meri­lu 1 : 2880, težko dostopni kraji v merilu 1 : 5760, obmocje nekaterih vecjih naselij pa v merilih 1 : 1440 ali celo 1 : 720 (Golec 2010). Napisan je v nemšcini, sestavljata pa ga graficni del (zemljevidi) in spi­sovni del (protokoli) (Golec 2004). Kataster ne prikazuje oblikovanosti površja, je pa zelo podroben prikaz zemljiških parcel, ki so glede na kategorijo zemljiške rabe razlicno obarvane. Zaradi zemljiško-davcne reforme leta 1869 je med letoma 1869 in 1887 nastajal tako imenovani reambulancni kataster. Leta 1896 je sledila še njegova revizija (Petek in Urbanc 2004). Zaradi velikega merila tako franciscejski kataster kot njegova reambulancna razlicica nista primerna kot vira pokrajinskih imen, sta pa zelo ustrezna za preucevanje mikrotoponimov. 2.2 NOVEJŠI ZEMLJEVIDI Po letu 1900 se je glede na pretekla obdobja produkcija zemljevidov mocno povecala. Da bi zajeli kar najširši spekter zemljevidov, smo v analizo vkljucili vse zemljevide celotnega slovenskega ozemlja in njegovih posameznih delov, ki so izšli po letu 1900 in jih hrani Kartografska zbirka Narodne in uni-verzitetne knjižnice v Ljubljani (NUK), med njihovimi predmetnimi oznakami pa je navedena tudi Slovenija. Skupno smo analizirali 750 zemljevidov, 554 je bilo takšnih, ki so vsebovali pokrajinska imena. Ostali so bili nemi ali pa niso vsebovali pokrajinskih imen. Obravnavani zemljevidi so narisani v 62 razlicnih merilih. 32 jih merila nima navedenega. Zemljevidov v merilih, vecjih od 1 : 50.000, v analizo pokrajinskih imen nismo vkljucili, saj smo podatke o pokrajin­skih imenih pridobili iz REZI-ja (podpoglavje 2.3). Takšnih je 16. Skupno število zemljevidov, ki se glede na merilo v posameznimi skupini pojavljajo manj kot desetkrat, je 104. Najštevilcnejšo skupino (183) sestavljajo zemljevidi v merilu 1 : 500.000. Skupno število na teh zemljevidih identificiranih in v analizo vkljucenih pokrajinskih imen je 29.806, pojavljajo pa se v 426 imenskih razlicicah. 150 in 50 najpogostejših med njimi je prikazanih v oblakih pogostnosti (sliki 11 in 12). Dvajset najpogosteje identificiranih pokrajinskih imen je skupaj z navedeno frekvenco navedenih v preglednici 5. Preglednica 6: Sodobne imenske ustreznice najpogosteje navajanih pokrajinskih imen na novoveških zemljevidih. pokrajinsko ime število pojavljanj Pohorje 532 Slovenske gorice 524 Kocevski Rog 507 Gorjanci 504 Bela krajina 499 Suha krajina 493 Kras 491 Haloze 488 Nanos 482 Karavanke 481 Javorniki 479 Trnovski gozd 476 Hrušica 469 Goricko 468 Jelovica 464 Brkini 463 Velika gora 458 Snežnik 447 Kozjak 440 Vrata 438 2.2.1 VARIANTNOST POKRAJINSKIH IMEN Tako kot za jezik velja, da je živ in se skozi cas nenehno spreminja, velja tudi za zemljepisna imena. To smo ugotovili že pri arhivskih zemljevidih. Da se spremembe niso dogajale samo v preteklosti, ampak se tudi še v sedanjosti, lahko ugotavljamo z analizo novejših zemljevidov. Identificirali smo namrec 80 Pokrajinska imena kot dejavnik identitete Matjaž Geršic leto izdaje 1900 1910 1915 1919 1920 1921 1922 1923 1924 1925 1926 1928 1929 1930 1933 1934 1935 1937 1938 1939 1940 1941 1944 1945 1946 1947 1948 1949 1951 1952 1953 1954 1955 1956 1957 1958 1959 1960 1961 1962 1963 1964 1966 1967 1968 1969 1970 1971 1972 1973 1974 1975 1976 1977 1978 1979 1980 1981 1982 1983 1984 1985 1986 1987 1988 1989 1990 1991 1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015 0 5 101520253035404550 število Slika 10: Število obravnavanih zemljevidov po letih njihove izdaje. GEOGRAFIJA SLOVENIJE 36 merilo 1 : 5.000 1 : 25.000 1 : 37.000 1 : 50.000 1 : 100.000 1 : 110.000 1 : 150.000 1 : 170.000 1 : 174.000 1 : 175.000 1 : 185.000 1 : 200.000 1 : 205.000 1 : 225.000 1 : 229.000 1 : 230.000 1 : 250.000 1 : 260.000 1 : 270.000 1 : 280.000 1 : 300.000 1 : 315.000 1 : 333.000 1 : 345.000 1 : 350.000 1 : 370.000 1 : 375.000 1 : 380.000 1 : 390.000 1 : 400.000 1 : 430.000 1 : 450.000 1 : 470.000 1 : 475.000 1 : 480.000 1 : 500.000 1 : 514.000 1 : 530.000 1 : 540.000 1 : 550.000 1 : 580.000 1 : 600.000 1 : 610.000 1 : 640.000 1 : 650.000 1 : 700.000 1 : 730.000 1 : 750.000 1 : 770.000 1 : 781.000 1 : 800.000 1 : 850.000 1 : 900.000 1 : 920.000 1 : 940.000 1 : 1.000.000 1 : 1.087.000 1 : 1.200.000 1 : 1.230.000 1 : 1.500.000 1 : 2.000.000 1 : 2.220.000 0 20 40 60 80 100 120 140 160 180 število Slika 11: Število obravnavanih zemljevidov glede na njihovo merilo. pokrajinskih imen, ki se na obravnavanih zemljevidih pojavljajo v vec razlicicah. Nekatere spremem-be so vidne zaradi nekaterih tujejezicnih zemljevidov (na primer Julijske Alpe-Julian Alps) in na nek nacin nakazujejo eksonimizacijo posameznih pokrajinskih imen, za nekatere je lahko razlog tudi tiskar-ski škrat. Nekatere najbolj znacilne spremembe predstavljamo v nadaljevanju in se nanašajo na naslednja v sodobnosti bolj ali manj uveljavljena pokrajinska imena: • Banjšice, • Kamniško-Savinjske Alpe, • Menina, • Bizeljsko, • Kocevski rog, • Pivška kotlina, • Cepovanski dol, • Kozjak, • Polhograjsko hribovje, • Cicarija, • Krakovski gozd, • Rakitniška planota, • prodna ravnica ob Dravi, • Krško gricevje, • Soteljsko in • Goriška brda, • Škofjeloško hribovje, • Koprsko primorje. • Iški vintgar, • Ljubljansko barje, • Javorniki, • Mežakla, • Kambreško, • Orlica, Pri najbolj zanimivih med njimi so dodane graficne priloge, ki zaznane spremembe ponazarjajo na casovni skali. Ime Banjšice, ki se na obravnavanih zemljevidih najveckrat pojavlja, se v navedeni obliki prvikrat pojavi šele leta 1959. Pred tem je bilo mocno uveljavljeno ime Banjška planota, med letoma 1956 in 1965 pa je prevladovalo ime Banjšcice, ki zdaj velja za napacno. Po letu 1990 se pojav tudi imenska razlicica Banšice, po letu 2010 pa spet izkljucno ime Banjšice. Pri poimenovanju gricevnatega Bizeljskega smo identificirali dve razlicici, Bizeljsko (171-krat) in Bizeljsko gricevje (51-krat). Starejša oblika je Bizeljsko, kar je enako imenu središcnega naselja in sred­njeveškega gradu v Bizeljski vasi. V obliki Bizeljsko gricevje se ime pojavlja šele od leta 1997, vendar nikoli ni prevladalo. Z analizo zemljevidov lahko ugotovimo, da je še vedno trdno v rabi ime Bizeljsko. V podobnem razmerju je tudi raba imen Cepovanska dolina in Cepovanski dol. Druga imenska obli­ka se, ceprav slovar (Slovar slovenskega knjižnega jezika 2014a) besedo dol oznacuje s kvalifikatorjem starinsko, pojavi šele leta 1927. Med letoma 1962 in 1998 se sploh ne pojavlja, zatem pa zaznavamo porast rabe te oblike imena, ki se v zadnjih letih še naprej krepi. Leta 2013, ko so bili izdani zadnji ana­lizirani zemljevidi s tema imenoma, je bila prevladujoca. Ime Cepovanski dol je geografska stroka uveljavila v želji, da se izrazita reliefna oblika brez vodnega toka (izoblikovala jo je reka, ki se je pozneje preto-cila proti Soci; Luževic 2018) razlikuje od obicajne recne doline. Cicarija, ime hribovite kraške pokrajine, ki se razteza na jugozahodu Slovenije in se prek državne meje nadaljuje v sosednjo Hrvaško, je zanimivo ravno zaradi obmejne oziroma cezmejne lege. Ugoto­vimo lahko, da se imenska oblika Cicarija pojavlja prej in pogosteje (301-krat) kot hrvaško ime Cicarija (146-krat), kar je lahko tudi posledica nabora virov. V analiziranih arhivskih virih se namrec pojavlja izklju-cno nemška oblika zapisa imena. tudi Imenska razlicica Cicko gorje, ki je glede na rabo trdega »c« ocitno slovenska in ne hrvaška, se pojavi v letih 1946 in 1947, vendar se pozneje ne pojavlja vec. Vecja številcnost zapisa Cicarija se pojavi po letu 1990, ko sta se državi osamosvojili in sta se kot endonima tudi na zemljevidih zaceli pojavljati obe razlicici imena. Ceprav Snoj (2009) ime Cicarija uvršca v pogla­vje Imena na tujem, moramo na tem mestu ostro braniti njegovo »domacnost«. Opredelitev, da gre za »pokrajinsko ime v hrvaški Istri«, namrec ni resnicna, saj je del Cicarije (na primer Slavnik) tudi v Republiki Sloveniji. Zanimiv je primer poimenovanja ravnine ob Dravi, na obmocju med Mariborom in Ormožem. Njeno poimenovanje se pojavlja že na najstarejših zemljevidih in sicer enakovredno, torej v oblikah Dravsko polje in Ptujsko polje, prvikrat daljnega leta 1678. Zatem se imeni veckrat pojavljata kot alonima. Na novejših zemljevidih se veckrat pojavlja ime Dravsko polje (154-krat), ime Ptujsko polje pa 123-krat. Pogostnost pojavljanja ostalih imenskih razlicic je zanemarljiva. Imenska oblika Dravsko ali Ptujsko polje % 50 40 30 20 10 0 Pokrajinska imena kot dejavnik identitete Matjaž Geršic Banjsice Banjška planota Banšice Banjšcice Banjšice 0 50 100 150 200 250 300 350 400 Slika 14: Pogostnost pojavljanja imenskih razlicic za dinarsko planoto Banjšice. 10 0 90 80 70 60 1900191519201922192419261929193319351938194019441946194819511953195519571959196119631966196819701972197419761978198019821984198619881990199219941996 199820002002200420062008201020122014 Banšice Banjška planota Banjšice Banjšcice Banjsice Slika 15: Spreminjanje poimenovanja Banjšic skozi cas. se pojavi le v letih 1926 in 1927, oblika Dravsko Ptujsko polje le leta 1935, obliko Dravsko ali Gornje Ptujsko polje pa lahko identificiramo do leta 1976. Se pa zadnje navedeno ime pojavlja tudi na arhiv­skih zemljevidih. V zadnjem obdobju, od leta 1990 dalje, se obe imeni brez izjeme pojavljata loceno. Ime Goriška brda se za gricevnato pokrajino na skrajnem zahodu Slovenije prvikrat pojavi šele leta 1981. Pred tem se je za to vinorodno gricevnato pokrajino na skrajnem zahodu Slovenije uporabljajo izkljucno ime Brda (prebivalci so Brici, prebivalke Brike). Ta oblika še vedno prevladuje v rabi, je pa treba poudariti, da sta v zadnjem obdobju obe imenski razlicici dokaj enakovredni. Smiselnost rabe oblike imena Goriška brda je predvsem v možnosti medsebojnega razlikovanja flišnih primorskih gricevij, ki se na splošno oznacujejo kot brda. Iz istega razloga je Kladnik ob že dokaj uveljavljenem imenu Vipavska brda za gricevnato zaledje slovenske obale namesto za mnoge neustreznega imena Šavrinsko grice­vje uvedel ime Koprska brda (Kladnik 1996; Kladnik in Perko 2018). Casovno raznolikost pri rabi imenskih razlicic lahko opazujemo tudi pri poimenovanju ozke doline reke Iške. V preteklosti (do leta 1976) je bilo zanjo uveljavljeno izkljucno ime Iška, zatem se je uvelja­vilo ime Iški vintgar. Opazna je tudi casovna razmejitev rabe edninske in množinske oblike pokrajinskega imena za viso­ko dinarsko planoto Javorniki. Množinska sicer mocno prevladuje, je pa najprej bila v rabi edninska oblika Javornik, med letoma 1935 in 1986 sta bili v rabi obe obliki, pozneje pa le še množinska. Posebej neenotna je raba pokrajinskega imena Kambreško oziroma Kanalski Kolovrat vzdolž slo­vensko-italijanske državne meje, med Goriškimi brdi na jugu in hribovjem Kolovrat na severu. Obe imeni sta razmeroma mladi, Kambreško se pojavi šele leta 1997, Kanalski Kolovrat pa leta 2000. V skupni rabi prevladuje ime Kambreško (46-krat), ime Kanalski Kolovrat se pojavlja redkeje (11-krat). Najvec imenskih razlicic smo identificirali pri poimenovanju gorovja Kamniško-Savinjske Alpe. Identi­ficirali smo jih kar 17. Nekatere se pojavijo samo enkrat, druge pogosteje. Razlogov za takšno stanje je vec. Posamezna poimenovanja so lahko posledica tako tiskarskih napak kot rabe tujejezicnih imenskih ustreznic. Vzrok za pestrost poimenovanj je predvsem zgodovinski razvoj poimenovanja tega obmocja. Ime Kamniške Alpe se v nemški razlicici Steiner Alben/Steiner Alpen pojavi sredi 18. stoletja, ime Savinjske Alpe pa kot Saanthaler Alpen šele stoletje pozneje. Na novejših zemljevidih se najveckrat pojavlja imen-ska oblika, zapisana s sticnim vezajem, torej Kamniško-Savinjske Alpe (310-krat), kar je pomensko ena­kovredno zapisu z veznikom »in«, torej Kamniške in Savinjske Alpe, ki se pojavlja redkeje (64-krat). Ce pogostnost pojavljanja razlicnih imenskih razlicic pogledamo na casovnem traku, lahko ugotovimo, da neka­ko do leta 1971 prevladuje povsem loceno poimenovanje, torej v oblikah Kamniške planine in Savinjske Alpe, zatem pa se vse bolj uveljavlja kombinirana razlicica imena, najprej, do leta 1984, v obliki Kamniške ali Savinjske Alpe (posamic do leta 1999), sledi oblika z veznikom »in«, ki se je ohranila vse do danes, leta 1984 pa se prvic pojavi zapis z vezajem, ki je postal prevladujoc. Pozneje smo zaznali še imensko razlicico Kamniške Savinjske Alpe, torej brez veznika oziroma vezaja (najverjetneje gre za napako!). Spremembe v rabi imen lahko opazujemo tudi pri poimenovanju dinarske planote Kocevski rog. Prvotno poimenovanje je bilo Rog, leta 1944 pa se je ime prvic pojavilo z levim prilastkom Kocevski in se je pozneje v takšni obliki tudi uveljavilo. Še vedno pa ni enotnosti glede rabe velike in male zace­tnice pri zapisu sestavljene oblike imena, zato se pojavljata razlicici Kocevski rog in Kocevski Rog, kar je eden trših pravopisnih problemov (Kladnik in Perko 2018). Za pokrajinski imeni Kozjak in Kobansko na slovensko avstrijski meji ne moremo z gotovostjo reci, da od nekdaj poimenujeta isto pokrajino. Kobansko je namrec ime za osrednji del hribovja Kozjak. Razvidno je tudi, da se ime Kozjak pojavlja precej pogosteje (440-krat) kot Kobansko (84-krat), zace-lo pa se je tudi prej pojavljati. Z imenom Krakovski gozd (17-krat) je poimenovan poplavni gozd ob Krki, v bližini Kostanjevice na Krki. Za to obmocje se pojavljata še imenski razlicici Krakovski pragozd ter Krakovo, vendar obe le po enkrat. Na primeru poimenovanja Krškega gricevja (73-krat) oziroma Krškega hribovja (64-krat) lahko opa­zujemo spremembe uvršcanja poimenovane pokrajine v doloceno reliefno kategorijo. Pojem hribovje % 50 40 30 20 10 0 Ptujsko pole Dravsko ali Ptujsko polje Dravsko Ptujsko polje Dravsko ali Gornje Ptujsko polje Ptujsko polje Dravsko polje 0 20 40 60 80 100 120 140 160 180 Slika 16: Pogostnost pojavljanja imenskih razlicic za prodno ravnico ob Dravi. 10 0 90 80 70 60 1900191519201922192419261929193319351938194019441946194819511953195519571959196119631966196819701972197419761978198019821984198619881990199219941996 199820002002200420062008201020122014 Ptujsko polje Ptujsko pole Dravsko Ptujsko polje Dravsko polje Dravsko ali Ptujsko polje Dravsko ali Gornje Ptujsko polje Slika 17: Spreminjanje poimenovanja prodne ravnice ob Dravi skozi cas. GEOGRAFIJA SLOVENIJE 36 Kamniške Savinjske Alpe Savinske Alpe (ili) Kamniške planine Kamniške ali Savinjske planine Kamniške i Savinjske Alpe Savinjske ili Kamniške Alpe Savinjske Alpe (ili) Kamniške planine Kamniške–Savinjske Alpe Savinjske (Kamniške) planine Steiner Alpen Savinjske ali Kamniške Alpe Kamniške Alpe Kamniško Savinjske Alpe Kamniške ali Savinjske Alpe Kamniške planine Kamniške in Savinjske Alpe Savinjske Alpe Kamniško–Savinjske Alpe 0 50 100 150 200 250 300 350 Slika 20: Pogostnost pojavljanja imenskih razlicic za alpsko gorovje Kamniško-Savinjske Alpe. 10 0 90 80 70 60 % 50 40 30 20 10 0 1900191519201922192419261929193319351938194019441946194819511953195519571959196119631966196819701972197419761978198019821984198619881990199219941996 199820002002200420062008201020122014 Kamniško–Savinjske Alpe Kamniško Savinjske Alpe Kamniške–Savinjske Alpe Savinske Alpe (ili) Kamniške planine Kamniške ali Savinjske Alpe Savinjske (Kamniške) planine Kamniške ali Savinjske planine Kamniške in Savinjske Alpe Savinjske ili Kamniške Alpe Savinjske Alpe Kamniške Alpe Savinjske Alpe (ili) Kamniške planine Kamniške Savinjske Alpe Kamniške planine Steiner Alpen Kamniške i Savinjske Alpe Savinjske ali Kamniške Alpe Slika 21: Spreminjanje poimenovanja Kamniško-Savinjskih Alp skozi cas. se pojavlja prej, po letu 1994 pa se pojavi in pozneje tudi uveljavi obcnoimenski izraz gricevje. Ta je ter­minološko nekoliko ustreznejši, saj pri nas locnico med gricevji in hribovji vlecemo po plastnici 500 m (Gams 1986a), medtem ko se izraz hribovje uporablja za nadmorske višine med 500 in nekako1500 m, za še višje predele nad zgornjo gozdno mejo pa je v rabi izraz gorovje. Nad 500 m, pa še to vsega nekaj deset metrov (najvišja vzpetina je 549 m visoka Zglavnica), se vzpenjajo le najvišje vzpetine Krškega gricevja v severnem in južnem delu pokrajine, medtem ko jih vecina ne dosega te nadmorske višine. Soroden primer je pokrajinsko ime Škofjeloško hribovje oziroma Škofjeloško gorovje. Slednje je sta­rejše in se zelo redko (5-krat) pojavi, s terminološkega vidika ustreznejše poimenovanje z obcnoimenskim izrazom hribovje pa je mlajše in v sodobnosti povsem prevladujoce (334-krat). Za enega geološko najmlajših delov površja Slovenije velja tektonska udorina jugozahodno od Ljubljane, imenovana Ljubljansko barje. To ime, ki je zdaj mocno zakoreninjeno (279-krat), se je prvic pojavilo leta 1921. Pred tem (in tudi še pozneje) lahko na novejših zemljevidih identificiramo ime Barje, ki pa se le redko pojavlja (6-krat). Na arhivskih zemljevidih se je od leta 1744, ko se je prvic pojavilo, skoraj brez izjeme uporabljalo poimenovanje Morast, le na zemljevidu iz leta 1778 najdemo ime Blate. Ime Ljubljansko barje, pri cemer je tudi beseda barje zapisana z veliko zacetnico (Kladnik in Perko 2018), v svoji disertaciji uporablja tudi eden najvidnejših slovenskih geografov Anton Melik (Melik 1927). V neka­terih virih (na primer Ljubljansko barje 2015) lahko preberemo, da je bilo do druge polovice 19. stoletja v rabi ime Ljubljansko mocvirje, potem pa naj bi ga pisatelj Fran Levstik spremenil v Ljubljansko barje, ker naj bi Ižanci govorili, da gredo na borje (med borovce), s katerimi se je barje zarašcalo. Nekateri naj bi Barje še danes, zaradi mahov, ki so znacilni zanj, imenovali Mah. Vendar na preucenih zemlje­vidih teh imen nismo zasledili. Za kraško planoto med Savo Dolinko in Radovno je že nekaj casa trdno uveljavljeno ime Mežakla (253-krat), v preteklosti pa so se za to obmocje pojavljale tudi druge imenske razlicice. Najveckrat se pojavlja zapis Mežaklja, v starejšem obdobju, do leta 1947, se je pojavljalo tudi ime Možaklja (4-krat). Za razliko od Škofjeloškega hribovja in Krškega gricevja se je pri Orlici, skrajnega vzhodnega obron­ka Posavskega hribovja, desni pojasnjevalni prilastek v imenu (gricevje/hribovje), ki se je sicer redko pojavljal (3-krat), že povsem izgubil in se je trdno zakoreninilo ime Orlica (60-krat). Do opušcanja rabe pojasnjevalnega desnega prilastka je prišlo tudi pri poimenovanju Menine (pla-nine), zakrasele planote v južnem delu Kamniško-Savinjskih Alp. Od leta 1920 do najnovejših izdaj se sicer pojavljata obe imenski razlicici, je pa dejstvo, da se ime Menina pojavlja precej pogosteje (419­krat) kot Menina planina (10-krat). Pri poimenovanju kotline med visokimi dinarskimi planotami na jugozahodu Slovenije sta po šte­vilu imenskih zapisov skoraj enakovredno zastopani razlicici Pivška kotlina (32-krat) in Pivško podolje (31-krat). Obe sta razmeroma novi, saj se pojavljata šele od leta 1984. Pred tem se je za to obmocje uporabljalo pokrajinsko ime Pivka (20-krat), ki je tudi na arhivskih zemljevidih in se še vedno pojavlja tudi na najsodobnejših izdelkih. Omeniti velja tudi, da na zemljevidih, nastalih med letoma 1948 in 1982, to obmocje sploh ni bilo poimenovano. Pri poimenovanju Polhograjskega hribovja lahko opazimo, da se je obcnoimenski del imena spre­menil tudi s pomenskega vidika. V preteklosti (do leta 1955) je bilo namrec edino uveljavljeno ime Polhograjski dolomiti (15-krat), ker naj bi njegovi priostreni vrhovi ljubljansko goposko spominjali na ita­lijanske Dolomite. Ime Polhograjsko hribovje (336-krat), ki je ustreznejše tudi z vidika prevladujoce geološke sestave, se pojavlja šele od leta 1981. Pri imenskih razlicicah Rakitniška in Rakitenska planota gre za jezikoslovno vprašanje. Ugotovimo lahko, da se imenska oblika Rakitniška pojavlja veckrat (96-krat) kot Rakitenska (28-krat), dokaj enakovredno pa se pojavlja tudi pokrajinsko ime Rakitna (22-krat). Najstarejša oblika poimenovanja je Rakitniška pla­nota, ostali dve sta se pojavili približno istocasno, po letu 1993. Se pa levi prilastek Rakitniško v imenskih oblikah Rakitniška gruda in Rakitniško-Cerkniška gruda pojavlja tudi pri poimenovanju geoloških enot (Geološki terminološki slovar 2006). Aktualni Slovenski pravopis (2001) daje prednost pridevniški obliki rakitenski, dopušca pa tudi obliko rakiški, medtem ko oblika rakitniški v njem sploh ni navedena. Variantni sta tudi imeni Soteljsko in Sotelsko. Slednje je mlajše, a se pojavlja veckrat (40-krat). Imenska oblika Soteljsko (21-krat) izginja iz rabe, se je pa v zadnjem obdobju pojavilo tudi pokrajinsko ime Sotelsko gricevje (3-krat). Za obmocje Slovenije tik ob Jadranskem morju poznamo vec poimenovanj. V preteklosti se poja­vljata imeni Šavrinska brda (1-krat) in Šavrinje (1-krat), od leta 1983 dalje pa Koprsko primorje, ki je tudi najveckrat zastopano (75-krat). Leta 1997 se na zemljevidih zacne pojavljati tudi ime Koprska brda (56-krat), ki je nastalo po vzoru Goriških brd in je plod naravnogeografske regionalizacije iz leta 1995 (Gams 1991; Kladnik in Perko 2018). Naj imensko zmedo v tem delu države ponazorimo še s primerom neenotne rabe pokrajinskih imen, razvidne iz porocanja novinarke regionalnega studia Radiotelevizije Slovenija iz Kopra na silvestrovo 2015 (okrepljene besede oznacujejo pokrajinska in prebivalska imena). Na vprašanje voditelja Dnevnika »Selimo se v slovensko Primorje/Slovensko Primorje/Slovensko primorje/slovensko pri­morje; o pripravah na najdaljšo noc v letu ob morju/ob Morju pa bo seveda vec povedala tudi Erter Pust. Dober vecer, kako veselo je nocoj na obali/Obali?« je novinarka odgovorila: »Dober vecer, ja tukaj v Kopru je v primerjavi z ostalimi kraji v Sloveniji topleje, a nas Primorce vseeno pregovorno zebe. Na obali/Obali letos zakljucujemo pozitivno, vreme je koncno spet jasno, turisticne zmogljivo­sti so na silvestrovo v vseh štirih obcinah polno zasedene, v najbolj turisticni obcini v Sloveniji, v Piranu, so letos dosegli doslej rekordnih 1.400.000 nocitev. Rekordno so tudi v koprski luki pretovorili 600.000 avtomobilov, sicer pa je življenje v Istri letos najbolj zaznamovalo odprtje predora Markovec. Glede na 47 km slovenske obale, od katerih 5 km sedaj zaseda cesta, si Primorci v prihodnjem letu želimo cim-prejšnjega zaprtja obalne ceste, ki pa naj bi še pred veliko nocjo postala enosmerna. Po 15-ih letih cakanja se je luc na koncu predora zasvetila tudi staršem otrok s posebnimi potrebami, ko so v zacet­ku decembra na Debelem rticu slovesno položili temeljni kamen centra Obala. … Srecno 2016 iz Kopra.« Najstarejše poimenovanje Trnovskega gozda, kakor se ta visoka kraška planota zdaj najveckrat ime­nuje, je Trnovski les. Obcnoimenski pojem les je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika opredeljen tudi kot sopomenka za gozd (Slovar slovenskega knjižnega jezika 2014b). Ime Trnovski les je na novejših zemljevidih identificirano le enkrat (leta 1920), pozneje pa se ne pojavlja vec. Najprej je prevladovalo ime Trnovska planota (8-krat), pozneje se je trdno uveljavilo poimenovanje Trnovski gozd (476-krat). Za pokrajino ob Nevljici in Motnišnici, med Celjsko in Ljubljansko kotlino uporabljamo imeni Tuhinj in Tuhinjska dolina. Slednje se je pojavilo prej, po letu 1946 pa zacasno utonilo v pozabo. Ponovo ga zasledimo šele leta 1998. V vmesnem obdobju se je pojavljalo izkljucno ime Tuhinj. V celotnem obdob­ju se ime Tuhinj pojavlja 83-krat, ime Tuhinjska dolina pa 65-krat. Pokrajinsko ime Uršlja gora oziroma Plešivec oznacuje vršni predel najvzhodnejše markantne vzpe-tine Karavank. Kljub orografskemu znacaju lahko ugotovimo, da je na preucenih zemljevidih zapisano tako, da daje vtis pokrajinskega imena. Po pogostnosti rabe prevladuje ime Plešivec (17-krat), ime Uršlja gora pa se je pojavilo pozneje in se tudi redkeje pojavlja (10-krat). Starejša je nemška oblika imena Usulaberg. Iz imenskih zapisov na zemljevidih v velikih merilih je mogoce razbrati, da se ime Plešivec nanaša na celotno vršno obmocje, ime Uršlja gora pa naj bi poimenovalo njegov vrh. 2.2.2 ODNOS MED MERILOM ZEMLJEVIDA IN POJAVNOSTJO POKRAJINSKIH IMEN Za ugotavljanje odnosa med merilom zemljevidov ter pojavnostjo in pogostnostjo dolocenih pokra­jinskih imen na njih smo izbrali zemljevide devetih razlicnih meril, ki se med analiziranimi pojavijo vsaj 15-krat. Najvec imenskih razlicic pokrajinskih imen, ki se pojavijo na vsaj tridesetih odstotkih zemljevidov izbranega merila, je na zemljevidih v merilu 1 : 500.000, najmanj pa na zemljevidih v merilu 1 : 800.000. Ce analiziramo, katera pokrajinska imena se najpogosteje pojavljajo na zemljevidih devetih izbranih meril, lahko ugotovimo, da so to Gorjanci (na zemljevidih osmih razlicnih meril), Slovenske gorice (8), Kocevski rog (7), Pohorje (7), Bela krajina (6), Haloze (6) in Suha krajina (6). Preglednica 7: Število preucenih zemljevidov glede na prevladujoca merila. merilo število zemljevidov 1 : 200.000 29 1 : 250.000 42 1 : 300.000 81 1 : 400.000 44 1 : 450.000 36 1 : 500.000 183 1 : 750.000 56 1 : 800.000 18 1 : 1.000.000 22 2.3 REGISTER ZEMLJEPISNIH IMEN REPUBLIKE SLOVENIJE (REZI) Register zemljepisnih imen je uradna evidenca, za katero skrbi Geodetska uprava Republike Slovenije. V njej se vodijo enolicno dolocena zemljepisna imena (enolicnost je dolocena z medresorskim identifikatorjem endonima in zaporedno številko pojavitve zemljepisnega imena). V bazi registra zem­ljepisnih imen so zajeti endonimi -vsa zemljepisna imena, izpisana z ustreznimi velikimi zacetnica-mi, ostale crke pa z malo pisavo, upoštevaje veljavna slovnicna pravila in morebitne izjeme, opisane v aktualnem pravopisu (Slovenski pravopis 2001) in Toponimskih navodilih za Slovenijo (Radovan in Majdic 1995). Endonim se za vsak objekt zajame natanko enkrat. V REZI se iz kartografskih virov zajemajo imena, ki imajo trajno casovno, zgodovinsko, etnološko ali družbeno uveljavljeno identiteto. Vzpostavljen je za tri stopnje natancnosti, za ravni meril 1 : 5000 (REZI 5), 1 : 25.000 (REZI 25) in 1 : 250.000 (REZI 250). V REZI-ju 5 je okrog 150.000 zemljepisnih imen, zajetih iz sekcij temeljnega topografskega nacrta v meri­lih 1 : 5000 in 1 : 10.000. Podatki za REZI 25, ki vsebuje okrog 60.000 zemljepisnih imen, so zajeti iz sekcij topografske karte v merilu 1 : 25.000 in državne topografske karte v istem merilu.. REZI 250 vse­buje okrog 8000 zemljepisnih imen, zajetih iz pregledne karte v merilu 1 : 250.000. Zemljepisna imena za ravni meril 1 : 25.000 in 1 : 250.000 so toponomasticno pregledana. Topono­masticni pregled zajema dejavnosti v zvezi z zbiranjem, zapisovanjem in obdelavo toponimov na dolocenem ozemlju. Vkljucuje terensko zbiranje ter kabinetno zajemanje in preverjanje zemljepisnih imen iz razlicne literature, kontakte z domacini, študije porekla imen, njihovega narecnega in knjižne­ga zapisa ter izgovarjave. Obvezen je tudi pravopisni in slovnicni pregled. Graficni potek zemljepisnih imen ali njihovih delov se zajame kot pojavitev, in sicer za vsako zemljepisno ime ali del imena toliko­krat, kot se pojavi v raznih virih, na razlicnih zemljevidih. Zajema se odprti poligon, ki ponazarja potek imena ali njegovega dela v viru, na zemljevidu (Struktura standardnega zapisa … 2015). Zemljepisna imena v registru so razdeljena v razlicne tipe. Tipizacija najvišje ravni jih razclenju­je na imena krajev, hidronime, oronime in horonime. Vsaka skupina je razdeljena še naprej, imena krajev na domicilonime (imena naselij in njihovih delov) in domusonime (hišna imena in imena objek­tov), hidronimi (vodna imena) na potamonime (imena rek), limnonime (imena jezer) in mareonime (imena morij), oronimi (gorska imena) se ne delijo v podskupine, horonimi (pokrajinska imena) pa so razde­ljeni na regionime (imena pokrajin in upravnih enot ter ledinska imena) in insulonime (imena otokov). V še natancnejši tipizaciji se nekatere od naštetih skupin delijo na še manjše skupine (Struktura stan­dardnega zapisa … 2015). Vseh najbolj podrobno opredeljenih skupin je skupaj 38 (preglednica 8). Za pricujoco raziskavo smo iz celotnega nabora imen izlušcili le imena pod šifro 4105 (pokrajinska imena). Preglednica 8: Tipi zemljepisnih imen v REZI-ju (Struktura standardnega zapisa … 2015). 1000 1100 1101 naselje, mesto IMENA KRAJEV DOMICILONIMI 1102 zaselek, del naselja 1103 del mesta, mestna cetrt 1104 ulica, trg 1105 pot, cesta, gozdna pot, kolovoz 1200 1201 domacija DOMUSONIMI 1202 cerkev, sakralni objekt 1203 pomemben objekt 2000 2100 2101 tekoca voda, reka, potok, hudournik, nestalni tok HIDRONIMI POTAMONIMI 2102 kanal (odprt) 2103 izvir 2104 izliv, delta 2105 slap, slapišce 2106 recni brod, recni pristan 2200 2201 jezero LIMNONIMI 2202 del jezera, jezerski zaliv, jezerski pristan 2203 manjša stojeca voda, bajer, mlaka, ribnik 2204 mocvirje, trsticje 2300 2301 morje MAREONIMI 2302 del morja, morski zaliv, morski pristan 2303 soline 3000 3100 3101 gorovje, hribovje, gricevje ORONIMI ORONIMI 3102 vrh vzpetine, vzpetina, planota 3103 sedlo, prelaz 3104 del vzpetine, pobocje, hrbet, greben 3105 dolina, soteska, vintgar, globel 3106 rt, polotok 3107 kraška jama, vrtaca, brezno, ponor 3108 osamljena skala, balvan 4000 4100 4101 država HORONIMI REGIONIMI 4102 obcina 4103 katastrska obcina 4104 upravna enota 4105 pokrajina 4106 krajinski del, ledina, predel 4107 gozdni predel 4200 4201 morski otok, jezerski otok INSULONIMI 4202 recni otok, sipina sredi reke 4203 cer, plitvina, podvodni greben 2.3.1 REZI 5 V REZI-ju 5 je okrog 150.000 zemljepisnih imen, zajetih iz sekcij temeljnega topografskega nacrta v merilih 1 : 5000 in 1 : 10.000 (REZI 2015). Med njimi smo lahko kot pokrajinska opredelili 98 imen: • Apaško polje, • Babna dolina, • Banjška planota, • Bared, • Blata, • Blekovske gmajne, • Bloško polje, • Bohor, • Brana, • Brda, • Brezjansko polje, • Brežine, • Brkini, • Brojsko polje, • Cerkniško polje, • Cesarski Kras, • Dela, • Dobra, • Dobrava, • Dobrepolje, • Dobrova, • Dolenjšcina, • Dolge njive, • Dravsko polje, • Dul, • Gabrk, • Gaje, • Gnojevec, • Golobinjek, • Gora, • Gorjanci, • Graciška vala, • Griško polje, 2.3.2 REZI 25 • Grunt zemlja, • Hocko Pohorje, • Homško polje, • Hrušica, • Jame, • Jelovica, • Kocevski Rog, • Konina, • Kras, • Kržavca, • Lazi, • Ledina, • Ležeški Gabrk, • Ljubljansko barje, • Logaška planota, • Loška dolina, • Lukinska vala, • Madžarske njive, • Mengeško polje, • Menina planina, • Menišija, • Moravška dolina, • Mursko polje, • Na Krasu, • Nanos, • Njiva, • Novi travnik, • Pesniška dolina, • Petelinjsko polje, • Planica, • Planinsko polje, • Plece, • Podgora, • Pohorje, • Pokljuka, • Prelovce, • Prevoje, • Ptujsko polje, • Pusto polje, • Radeljsko polje, • Rebri, • Resje, • Rodine, • Rovte, • Rutarska planota, • Sela, • Senožeti, • Slivniško pohorje, • Smokavska vala, • Sopade, • Sorško polje, • Strana, • Stražnica, • Šentjernejsko polje, • Tenovi, • Tešanovski travniki • Tilamoš, • V travnikih, • Veliki Kras, • Vipavska brda, • Vlacno, • Vrbice, • Za ogradi, • Zagonska brda, • Zunanje gorišce. Podatki za REZI 25 so zajeti iz sekcij topografske karte v merilu 1 : 25.000 in državne topograf­ske karte v istem merilu. Med tamkajšnjimi približno 60.000 zemljepisnimi imeni (REZI 2015) je le 57 REZI 250 vsebuje okrog 8000 zemljepisnih imen, zajetih iz pregledne karte v merilu 1 : 250.000 (REZI 2015). Med njimi jih lahko kot pokrajinska opredelimo 17: pokrajinskih: • Apaško polje, • Brda, • Cicarija, • Babno polje, • Breginjski kot, • Crni log, • Bizeljsko, • Brestoviški dol, • Dobrovniško Dolinsko, • Bohinj, • Brkini, • Dolina, • Bovška kotlina, • Cerkljansko polje, • Dolinsko, • Dravsko polje, • Kranjsko polje, • Polovnik, • Drežniški kot, • Lakoško polje, • Postojnska kotlina, • Drnovo, • Lendavsko Dolinsko, • Ptujsko polje, • Gabrk, • Ljubljansko barje, • Radensko polje, • Goricko, • Log, • Ravensko, • Haloze, • Loški potok, • Reber, • Homško polje, • Macelj, • Sežanski Kras, • Hrašcica, • Matarsko podolje, • Slovenske gorice, • Kaninski podi, • Mengeško polje, • Sorško polje, • Kolovrat, • Menina planina, • Spodnja Trenta, • Komna, • Mursko polje, • Svecinske gorice, • Koste, • Pivka, • Šentjernejsko polje, • Košanska dolina, • Podgora, • Tuhinj, • Kozjansko, • Podgorski kras, • Zadnja Trenta. 2.3.3 REZI 250 • Bela krajina, • Goriška Brda, • Ljubljansko barje, • Bizeljsko, • Haloze, • Ložniško gricevje, • Bloke, • Kozjak, • Pohorje, • Brkini, • Kozjansko, • Slovenske gorice, • Dravinjske gorice, • Kras, • Suha krajina. • Goricko, • Krško gricevje, 2.4 DRŽAVNE PREGLEDNE KARTE Državne pregledne karte Slovenije na enem listu prikazujejo obmocje celotne Slovenije in dele sosednjih držav. Izdelane so v Gauss-Krügerjevi konformni projekciji, in sicer v merilih 1 : 250.000 (DPK 250), 1 : 500.000 (DPK 500), 1 : 750.000 (DPK 750) in 1 : 1.000.000 (DPK 1000). Zemljevidi so na voljo v tiskani in digitalni rastrski ter vektorski obliki. DPK 500, DPK 750 in DPK 1000 so bile izde-lane leta 2008, DPK 250 pa je bila spet obnovljena leta 2013. Ta razlicica DPK 250 ni izšla v tiskani obliki in je tako na razpolago le v digitalni. Rastrski sloji preglednih zemljevidov so: združen barvni sloj brez legende, združen barvni sloj brez legende in brez geografske mreže, združen barvni sloj z legendo, sloj reliefa – sence ter modro-sivi sloj brez legende in brez mreže. Poleg natisnjenih listov in rastrskih slojev so zemljevidi na voljo tudi v vektorski obliki. Objekti zemljevida so logicno razdeljeni v osem objektnih tipov: matematicni elementi (geodetske tocke, koordinatna mreža), naselja in objekti, komunikacije, relief, hidrografija, pokrovnost tal, meje in locnice ter za nas najpomembnejši sloj, zemljepisna imena. Vektorski podatki preglednih zemljevidov so osnova za izdelavo evropskih zbirk topografskih poda­tkov (Državne pregledne karte 2015): • EuroRegionalMap (ERM), ki ustreza merilu 1 : 250.000 in • EuroGlobalMap (EGM), ki ustreza merilu 1 : 1.000.000. Zemljepisna imena so v digitalni obliki zaob­jeta v dveh slojih. Prvi vsebuje tockovne pojave, drugi pa linijske. Pokrajinska imena smo izlocili tako, da smo med slojema izbrali tistega, ki prikazuje linijske objekte in iz njega izlocili reke (Državne pre­gledne karte 2015). 2.4.1 DRŽAVNA PREGLEDNA KARTA – DPK 250 DPK 250 je zaradi prikaza na enem listu in najvecjega preglednega merila primerna podlaga za nacrtovanje na državni ravni. Vse pregledne karte so zelo primerna podlaga za prikaze razlicnih tema­tik (meje prostorskih enot, razdelitev na trigonometricne sekcije, gostota poselitve …), zato je razlicica preglednih kart izdelana v sivomodrih odtenkih. Sivomodra razlicica ne prikazuje reliefa in pokrovno­ sti tal. Na DPK 250 smo identificirali 144 pokrajinskih imen: • Apaško polje, • Haloze, • Ravensko, • Banjšice, • Hotenjsko podolje, • Ravnik, • Baška grapa, • Hrušica, • Ribniško polje, • Bavšica, • Idrijsko hribovje, • Robanov kot, • Bela krajina, • Istra, • Rovtarsko hribovje, • Belska kocna, • Iški vintgar, • Rudnica, • Bizeljsko, • Javorniki, • Savinsko, • Bloke, • Jelovica, • Slavinski ravnik, • Boc, • Jezersko, • Slemena, • Bohinj, • Julijske Alpe, • Slovenske gorice, • Bohor, • Kambreško, • Snežnik, • Breginjski kot, • Kamniška Bistrica, • Sorško polje, • Brkini, • Kamniško-Savinjske Alpe, • Sotelsko gricevje, • Cerkljansko hribovje, • Karavanke, • Središko polje, • Cerkniško polje, • Kocevska Mala gora, • Strojna, • Cepovanski dol, • Planinsko polje, • Suha krajina, • Cicarija, • Plešivec, • Šentviška planota, • Crnovrška planota, • Podgorje, • Škofjeloško hribovje, • Dleskovška planota, • Podgorski kras, • Trenta, • Dobrave, • Podgrajsko podolje, • Trnovski gozd, • Dobrepolje, • Podvolovljek, • Tuhinj, • Dobrovlje, • Pohorje, • Tunjiško gricevje, • Dolina, • Pokljuka, • Velika gora, • Dolinsko, • Polhograjsko hribovje, • Velika planina, • Draga, • Poljanska gora, • Vipavska brda, • Dravinjske gorice, • Polovnik, • Vipavska dolina, • Dravsko polje, • Posavsko hribovje, • Voglajnsko gricevje, • Golte, • Prlekija, • Voje, • Goricko, • Ptujsko polje, • Vrata, • Goriška brda, • Radensko polje, • Vremšcica, • Gorjanci, • Raduha, • Vrsnik, • Goteniška gora, • Raduljsko hribovje, • Zadnja Trenta, • Grosupeljsko polje, • Ratitovec, • Zadnjica. Leta 2008 je bila izdelana državna pregledna karta v merilu 1 : 250.000 (DPK 250) s standardizira­nimi zemljepisnimi imeni za obmocje Republike Slovenije (Furlan s sodelavci 2008). Imenik zemljepisnih imen DPK 250 je objavljen na hrbtni strani zemljevida. Kot pokrajinskih je oznacenih 24 imen, vendar je treba poudariti, da je vecina imen gorskih pokrajin opredeljena kot imena reliefnih oblik: • Apaško polje, • Dolinsko, • Haloze, • Bela krajina, • Dravinjske gorice, • Jezersko, • Brkini, • Dravsko polje, • Kambreško, • Kostelsko, • Mirnska dolina, • Sorško polje, • Košanska dolina, • Pivka, • Središko polje, • Kranjsko polje, • Prlekija, • Strojna, • Kras, • Ravensko, • Tuhinj, • Ložniško gricevje, • Slovenske gorice, • Vipavska dolina. Standardizacija zemljepisnih imen, s katero se ugotavlja in predpisuje pisne oblike zemljepisnih imen, se izvaja tako zaradi nacionalnih kot mednarodnih interesov. Njen koncni cilj je uzakonjenje krajevnih zemljepisnih imen v jeziku avtohtonega prebivalstva, da se lahko kot takšna uporabljajo v nacional­nem in mednarodnem komuniciranju. Na podlagi resolucij Združenih narodov standardizacijo zemljepisnih imen v Sloveniji izvaja vlad­na Komisija za standardizacijo zemljepisnih imen (KSZI), ki je clanica Vzhodnosrednjeevropskega in jugovzhodnoevropskega jezikovno-zemljepisnega oddelka pri UNGEGN-u. Slovenija mu je predse­dovala v obdobjih od leta 1998 do leta 2003 (Kladnik 2007) in znova od leta 2012 do leta 2018. V tem casu je KSZI uspešno organiziral njegove 15. (leta 1999), 16. (leta 2001) in 21. (2015) konferenco. 2.4.2 DRŽAVNA PREGLEDNA KARTA – DPK 500 Državna pregledna karta merila 1 : 500.000 prikazuje obmocje celotne Slovenije na enem listu for-mata A2. Vsebinski sloji na zemljevidu so matematicni elementi, naselja in objekti, komunikacije, relief, hidrografija, pokrovnost tal, meje in locnice ter zemljepisna imena. Zemljevid je na razpolago tudi v natis­njeni obliki. Podatkovni niz se uporablja za »grobo« orientacijo v prostoru ter za pregledne in tematske prikaze (Državna pregledna karta 500 2015). Zemljepisna imena so zaobjeta v dveh slojih, kot linijski in tockovni elementi v prostoru. Pokrajinska imena smo izlocili tako, da smo iz sloja z linijskimi elementi odstranili imena rek in potokov. Na ta nacin smo dobili 52 imen: • Banjšice, • Istra, • Olševa, • Bela krajina, • Javorniki, • Paški Kozjak, • Bizeljsko, • Jelovica, • Peca, • Bloke, • Julijske Alpe, • Plešivec, • Boc, • Kamniško-Savinjske Alpe, • Pohorje, • Bohinj, • Karavanke, • Pokljuka, • Bohor, • Kocevska Mala gora, • Polhograjsko hribovje, • Brkini, • Kocevski Rog, • Poljanska gora, • Cicarija, • Komna, • Posavsko hribovje, • Donacka gora, • Košuta, • Slovenske gorice, • Golte, • Kozjak, • Suha krajina, • Goricko, • Kozjansko, • Škofjeloško hribovje, • Goriška brda, • Kras, • Trnovski gozd, • Gorjanci, • Macelj, • Velika gora, • Goteniška gora, • Mala gora, • Velika planina, • Haloze, • Menina, • Vrata. • Hrušica, • Menišija, • Idrijsko hribovje, • Nanos, 2.4.3 DRŽAVNA PREGLEDNA KARTA – DPK 750 Državna pregledna karta merila 1 : 750.000 prikazuje obmocje celotne Slovenije na enem listu formata A3. Vsebinski sloji na zemljevidu so matematicni elementi, naselja in objekti, komunikacije, relief, hidrografija, pokrov­nost tal, meje in locnice ter zemljepisna imena. Zemljevid je na razpolago tudi v natisnjeni obliki. Podatkovni niz se uporablja za »grobo« orientacijo v prostoru ter pregledne in tematske prikaze (Državna pregledna karta 750 2015). Pokrajinska imena smo izlocili na enak nacin kot pri zemljevidu DPK 500. Skupaj jih je 49: • Banjšice, • Idrijsko hribovje, • Nanos, • Bela krajina, • Istra, • Olševa, • Bizeljsko, • Javorniki, • Peca, • Bloke, • Jelovica, • Pohorje, • Boc, • Julijske Alpe, • Pokljuka, • Bohinj, • Kamniško-Savinjske Alpe, • Polhograjsko hribovje, • Bohor, • Karavanke, • Poljanska gora, • Brkini, • Kocevska Mala gora, • Posavsko hribovje, • Cicarija, • Kocevski Rog, • Slovenske gorice, • Donacka gora, • Komna, • Suha krajina, • Golte, • Košuta, • Škofjeloško hribovje, • Goricko, • Kozjak, • Trnovski gozd, • Goriška brda, • Kozjansko, • Velika gora, • Gorjanci, • Kras, • Velika planina, • Goteniška gora, • Mala gora, • Vrata. • Haloze, • Menina, • Hrušica, • Menišija, 2.4.4 DRŽAVNA PREGLEDNA KARTA – DPK 1000 Državna pregledna karta v merilu 1 : 1.000.000 prikazuje celo Slovenijo na eni sami strani formata A4. Podatkovni niz sestavljajo sloji kartne vsebine, ki pokrivajo 8 objektnih skupin: matematicni elementi, nase­lja in objekti, komunikacije, relief, hidrografija, pokrovnost tal, meje in locnice ter zemljepisna imena. Podatki so na razpolago v rastrski in vektorski obliki. Zemljevid je na voljo tudi v natisnjeni obliki. Uporaben je za »grobo« orientacijo v prostoru ter pregledne in tematske prikaze (Državna pregledna karta 1000 2015). Pokrajinska imena smo izlocili na enak nacin kot pri zemljevidu DPK 500. Na Državni pregledni karti v merilu 1 : 1.000.000 jih je 39: • Banjšice, • Haloze, • Menina, • Bela krajina, • Hrušica, • Nanos, • Bizeljsko, • Idrijsko hribovje, • Peca, • Bloke, • Istra, • Pohorje, • Boc, • Javorniki, • Pokljuka, • Bohor, • Jelovica, • Polhograjsko hribovje, • Brkini, • Julijske Alpe, • Posavsko hribovje, • Cicarija, • Kamniško-Savinjske Alpe, • Slovenske gorice, • Golte, • Karavanke, • Suha krajina, • Goricko, • Kocevski Rog, • Škofjeloško hribovje, • Goriška brda, • Košuta, • Trnovski gozd, • Gorjanci, • Kozjak, • Velika gora. • Goteniška gora, • Kozjansko, Leta 2001 je KSZI izdal publikacijo Zgošceni imenik zemljepisnih imen Slovenije, ki vsebuje stan­dardizirana slovenska zemljepisna imena na zemljevidu Republike Slovenije v merilu 1 : 1.000.000 (Zgošceni imenik … 2015). Pokrajinska imena v tem imeniku so identicna identificiranim pokrajinskim imenom za DPK 1000 in so vkljucena tudi na zemljevidu DPK 250. 2.4.5 SINTEZNI ZEMLJEVID Za boljšo prostorsko predstavo o razprostranjenosti in gostoti pokrajinskih imen v Sloveniji smo izde­lali zemljevid (slika 22), kjer smo vsa imena, ki so v slojih sicer predstavljena kot linijski zapisi, pretvorili v tocke. Ce primerjamo površje in gostoto pokrajinskih imen, težko potegnemo kakršnekoli vzporednice. Na prvi pogled se zdi, da je vecja gostota imen tam, kjer je bolj razgiban relief (Julijske Alpe, Zgornje Posocje, Kamniško-Savinjske Alpe), a lahko opazimo tudi, da je nadpovprecno veliko pokrajinskih imen ob reki Ledavi in v Ljubljanski kotlini. Redka so v Beli krajini, Suhi krajini, Vipavski dolini, na Krasu, Dravskem in Ptujskem polju ter v Celjski kotlini. Tudi ce njihovo gostoto primerjamo z gostoto poselitve, ki je v precejšnji meri povezana z razgibanostjo površja, lahko pridemo do zelo podobnega zakljucka. 2.5 GEOGRAFSKE REGIONALIZACIJE Ce je regija oziroma pokrajina, kot smo ugotovili v uvodnem poglavju, na nek nacin bistven pred-met preucevanja geografije, je regionalizacija glavni postopek, s katerim zamejimo posamezno regijo oziroma doloceno obmocje (državo, celino …) na podlagi izbranih kriterijev razclenimo na manjše pokra­jinske enote. Med vodilnimi slovenskimi geografi se jih je vecina bodisi samih bodisi v soavtorstvu podpisala pod kako od odmevnih regionalizacij. Vsaka regija pa ima ime, zato so tudi doslej izvedene regionalizacije Slovenije eden od virov pokrajinskih imen. Na tem mestu se v same regionalizacije ne bomo poglabljali. O njih sta obširneje pisala Drago Kladnik (1996) in Drago Perko (1998), ob njiju pa še nekateri drugi avtorji. O lastnoimenskih delih imen posameznih pokrajin poglobljenih razprav ni bilo, je pa Kladnik (1996) opozoril na neenotno rabo pojmov pri obcnoimenskih delih imen. Vecina regionalizacij je naravnogeografskih, družbenogeografske so redkejše. Med slednjimi so deni-mo regionalizacije Svetozarja Ilešica (1956; 1958; 1972), Vladimirja Kokoleta (1971) in Igorja Vrišerja (1986; 1988). Vse so bile funkcijske in so bile namenjene predvsem prostorskemu nacrtovanju. Problem teh regionalizacij so hitre družbene spremembe in posledicno zastarele clenitve. Ostale regionalizaci­je so bile izvedene na podlagi naravnogeografskih kriterijev, z izjemo Plutove (1999), ki na nek nacin združuje tako družbenogeografske kot naravnogeografske prvine. Za vecino regionalizacij je znacilna tudi hierarhicnost, torej delitev ozemlja na vecje enote, imenovane makroregije, srednje velike enote oziroma mezoregije in majhne enote oziroma mikroregije (Perko 1998). Pri vecini regionalizacij, pred­vsem fizicnogeografskih, so makroregije dejansko bolj tipi pokrajin kot regije. V posameznih podpoglavjih so obravnavane naslednje geografske regionalizacije: • Melikovi regionalizaciji iz let 1935 in 1954/60; • Ilešiceva regionalizacija iz leta 1958; • Gamsova regionalizacija iz leta 1983; • Gamsova regionalizacija iz leta 1986; • Vrišerjeva regionalizacija iz leta 1990; • Natkova regionalizacija iz leta 1996; • Regionalizacija Gamsa, Kladnika in Orožen Adamica iz leta 1995; • Regionalizacija Geografskega inštituta Antona Melika iz leta 1995; • Plutova regionalizacija iz leta 1999; • Regionalizacija za regionalno politiko Evropske unije in • Regionalizacije za pouk geografije. Slika 22: Prostorska razpršenost pokrajinskih imen v REZI-ju in na preglednih zemljevidih razlicnih meril. P 2.5.1 MELIKOVI REGIONALIZACIJI IZ LET 1935 IN 1954/60 Prvo natancnejšo delitev Slovenije in s Slovenci poseljenega zamejstva (zato se v tem podpoglav­ju pojavljajo tudi imena regij, ki so sedaj zunaj meja Republike Slovenije) je leta 1935 v okviru svoje geografske monografije objavil Anton Melik (Melik 1935). Pri njej gre bolj kot za regionalizacijo za tipi­zacijo. Obravnavano obmocje je razdelil dvostopenjsko. 8 makroenot, ki jih je poimenoval opisno in v imenih katerih se zrcali njihov geomorfološki znacaj, je nadalje razdelil na 16 mezoenot. Pri poimenovanju teh se je odlocil za nekakšno kombinacijo, saj je združeval obcne pojme iz geomorfologije (visoke plano­te, vecje ravnine), imena nekdanjih avstrijskih dežel (Koroška), recna imena (Krka), klasicna pokrajinska imena (Kras, Bela krajina) in tudi znacaj dolocene pokrajine (vinorodnost). Seznam imen Melikovih makroregij iz leta 1935: • Dinarske visoke planote, • Hribovje, • Kraška polja, • Kraško hribovje z nižjimi planotami in podolji, • Predel alpskega sredogorja, • Predel goric, • Ravnine in vecje doline, • Visokogorski alpski predel. Seznam imen Melikovih mezoregij iz leta 1935: • Alpske visoke planote, • Bela Krajina, • dolina ob zgornji Krki, • gorice po osrednji Sloveniji, • gorice v Celovški kotlini, • Gure na Koroškem, • hribovje po notranji Sloveniji, • Kras, • nižje hribovje ob panonskih goricah, • Pohorsko Podravje, • sredogorje med Mislinjo, Pako in Savinjo, • širše doline, • vecje ravnine, • vinorodne gorice na panonskem robu, • vinorodne gorice v Primorju. Med letoma 1954 in 1960 je Melik na podlagi svoje druge regionalizacije napisal regionalno geo­grafijo Slovenije in jo objavil v štirih zajetnih knjigah. Ta regionalizacija ni strogo naravnogeografska, mestoma je namrec vkljuceval tudi družbenogeografske kriterije. To se kaže tudi v neenotnem poime­novanju regij (Kladnik 1996; Perko 1998). Vecinoma jih je razdelil štiristopenjsko, le v enem primeru je dodal še peto raven (gre za submikroregijo ‘Flišno obrežje v Trstu’). Imena prve ravni, ki so pravzaprav naslovi posameznih knjig, so zelo splošna, kombinacija imen dežele, (Štajerska), pokrajine (Prekmurje), imena doline (Mežiška) in gorovja, ki mu je pridal nacionalno obarvani svojilni pridevnik (Slovenske Alpe). Pri naslednjih ravneh nadaljuje s tovrstno imensko kombinatoriko. V poimenovanjih je opazen nacionalni naboj (na primer Slovensko porecje Kolpe, Beneškoslovensko hribovje), pojavijo pa se tudi pokrajine, poimenovane po središcnih naseljih (Lašce, Vipava, Ribnica), ki jih je v nekaterih primerih preoblikoval, da zvenijo bolj pokrajinsko (Kocevsko), kar sicer ni novost, saj takšna imena poznamo že iz starejših virov. Se pa tudi na tej ravni kaže nesiste­maticnost, saj se je v nekaterih primerih takšni obliki izognil, ceprav je bila že prej uporabljena (na pri­mer Idrijske planote namesto Idrijsko). Seznam imen Melikovih makroregij iz petdesetih let 20. stoletja: • Slovenske Alpe, • Štajerska s Prekmurjem in Mežiško dolino, • Posavska Slovenija in Slovensko Primorje. Seznam imen Melikovih submakroregij iz petdesetih let 20. stoletja: • Celovška kotlina, • Dolenjsko, • Gorenjsko z Ljubljansko pokrajino, • Goriško, • Gorski svet Kanalske doline in Zilje, • Julijske Alpe z Dolino, • Kamniške Alpe in vzhodne Karavanke, • Koprsko Primorje, • Notranjsko, • Pohorsko Podravje, • Savinjski predel z ZgornjimSotelskim ter bližnjimi deli Posavskega hribovja, • Spodnje Podravje in Pomurje, • Zasavje. Seznam imen Melikovih mezoregij iz petdesetih let 20. stoletja: • Barje, • Beneškoslovensko hribovje, • Bistriška ravan, • Blejsko-Radovljiška pokrajina (Radovljiška Dežela in Blejski kot), • Bocko ali Konjiško pogorje, • Bohinj, • Brgudsko podolje, • Brkini in Reška dolina, • Celjska kotlina, • Celovška ravan z Gosposvetskim poljem, • Dobrave, • Dobrnska kotlinica, • Dolina Kamniške Bistrice s Crno dolino, • Dolina ob Spodnji Savinji, • Dravinjske gorice, • Dravska dolina, • Dravska ravan, • Flišne pokrajine, • Glinski predel, • Goricko, • Gorjanci, • Gornjegrajska kotlina (Mozirska kotlinica), • Grosupeljska kotlinaz Goljansko planoto, • Haloze, • Kobansko, • Kocevsko, • Kokrška dolina, • Kozjansko s srednjo Sotelsko dolino, • Kranjska ravan s Sorškim poljem, • Kras, • Krška kotlina, • Lašce, • Ljubljansko polje, • Mirenska dolina z obrobjem, • Mislinjska dolina, • Mozirska kotlinica (Gornjegrajska kotlina) • Mrzliško pogorje, • Murska ravan, • Notranjske planote, • Notranjsko podolje, • Novomeška kotlina, • Obrežje Tržaškega zaliva, • Osamelci okrog Skarucne, • Pivka, • Podgorska planota, • Podgrajsko podolje, • Pohorje, • Pokrajina Beljaške sovodnji, • Polhograjsko hribovje z Gradaškimi dolinami, • Ponikevska planota, • Radovljiška Dežela in Blejski kot (Blejsko-Radovljiška dežela), • Rezija in gorsko sosedstvo, • Ribnica, • Rogaško podolje ali Zgornje Sotelsko, • Slavnik (s Cicarijo), • Slovenske gorice, • Slovensko porecje Kolpe, • Snežnik, • Soška ravan, • Spodnje Zasavje, • Srednje Posocje, • Srednjekaravanška pokrajina, • Strojna, • Suha krajina, • Šavrinska brda, • Temenica, Šentviška kotlina in Stiški kot, • Trojanske doline, • Tržiška pokrajina, • Velenjska kotlina ali Šaleška dolina, • Višnjegorske planote, • Vitanjsko podolje, • Zgornja Belska dolina, • Zgornja Mežiška dolina, • Zgornje Savinjsko, • Zgornje Zasavje s Crnim revirjem, • Zilska dolina, • Železna dolina. Seznam imen Melikovih mikroregij iz petdesetih let 20. stoletja: • Apaška ravan, • Banjšcice, • Bela krajina, • Bizeljske in Sremiške gorice, • Bloke, • Brežiška ravan, • Cerkljansko hribovje, • Cerkniško polje, • Dobrepolje, • Goriška Brda, • Goriška okolica, • Grabensko (Grabenland), • Gure ali Satnica, • Idrijske planote, • Kambreško pogorje, • Kostel, • Krakovo in Zakrakovje, • Kraško obrežje, • Krimsko višavje z Rakitniško in Pokojiško planoto, • Krške in Šmarješke gorice, • Krško polje, • Lendavske gorice, • Lipniška ravan, • Logaška kotlina s Hotenjsko suho dolino, • Ložka dolina z Babnim poljem, • Medjimurska ravan, • Medjimurske gorice, • Mursko polje, • nadaljevanje Slovenskih goric med Lucanami in Ernovžem, • nižinsko obrežje, • Ormoška Dobrava, • Osojske Ture, • Osojsko jezero, • Planinsko polje, • Podjuna, • Podol, • Pokrajina Baškega jezera, • Pokrajina ob spodnji Beli, • Pokrajina Vrbskega jezera, • Potocanska planota, • prava Kanalska dolina, • Rabsko Goricko, • Ravensko, • Spodnja Dolina, • Spodnja Savinjska dolina, • Spodnje Dravsko polje, • Spodnji Rož, • Srednja Soška dolina, • Stari trg ob Kolpi, • Šavrinsko flišno obrežje, • Šentjernejska ravan, • Šentprimoško gricevje ali Vrhi, • Škofjeloško hribovje, • Tolminski alpski svet z Baško grapo, • Trbiška pokrajina, • Trnovski gozd z Nanosom in Hrušico, • Varaždinska Podravina, • Velikovško Cezdravje, • Vidovska planota z Rutami, • Vinicke gorice, • Vipava, • Voglajnska pokrajina, • Vranski kot, • Zgornja Dolina, • Zgornja Soška dolina, • Zgornje Dravsko polje, • Zgornje Pokupje, • Zvrhnji Rož. 2.5.2 ILEŠICEVA REGIONALIZACIJA IZ LETA 1958 Prvo celovito naravnogeografsko regionalizacijo je izdelal Svetozar Ilešic. Znanih je vec njenih razlicic, izvirna je bila objavljena leta 1958. Kljub njeni sistematicnosti se ni širše uveljavila. Kladnik (1996) kot njeno slabo stran izpostavlja tudi imena. Ilešic je namrec uvedel številna nova pokra­jinska imena, ki pa se niso prijela. Geografom sicer dobro razumljivo, a za širšo uporabo proble­maticno se je pokazalo poimenovanje na submakroregionalnem nivoju, kjer sta opredeljena prehoden znacaj pokrajin ter njihova lega. Ilešic je v eni od poznejših razlicic nekatere regije preimenoval (Kladnik 1996). Seznam imen Ilešicevih makroregij: • Alpske pokrajine, • Kraške pokrajine notranje Slovenije, • Predalpske pokrajine, • Primorske pokrajine (Submediteranske pokrajine), • Subpanonske pokrajine. Seznam imen Ilešicevih submakroregij iz leta 1958: • Nizki Dolenjski kras, • Pivka, • Prave primorske pokrajine (Prave submediteranske pokrajine), • Prave Subpanonske pokrajine, • Severovzhodne predalpske pokrajine, • Submediteransko-subalpske pokrajine, • Submediteransko-subdinarske pokrajine, • Subpanonsko-subdinarske pokrajine, • Visoke kraške planote in polja, • Visoki kraški rob, • Vzhodne alpske pokrajine, • Vzhodne predalpske pokrajine, • Zahodne alpske pokrajine, • Zahodne predalpske pokrajine. Seznam imen Ilešicevih mezoregij iz leta 1958: • Bela Krajina, • Boško hribovje, • Brkini z Ilirskobistriškim podgorjem (Brkini), • Cerkljansko-idrijsko hribovje, • Cicarija, • Dravinjske in Podpohorske gorice, • Gorenjske dobrave in ravnine, • Goricko in Lendavske gorice, • Goriška Brda, • Goriška ravan, • Gorjanci, • Haloze, • Jezersko, • Julijske Alpe z dolinskimi mikroregijami, • Kanalsko, • Karnijske Alpe, • Konjiško-vitanjsko hribovje, • Koprsko (Šavrinsko) Primorje, • Krško-brežiška kotlina (Brežiško-krško polje), • Nizka Beneška Slovenija, • Nizko Posavsko hribovje, • Osrednje ravnine Ljubljanske kotline, • Podgorski in Hrpeljski Kras, • Podravska ravnina (Dravsko polje), • Pohorsko Podravje z vmesnimi visokogorskimi mikroregijami, • Pomurska ravnina, • Savinjsko predgorje, • Slovenske gorice, • Sotelsko (Posotelske gorice), • Spodnja Savinjska dolina (Celjska kotlina), • Srednja Krška dolina (Novomeška pokrajina), • Škofjeloško-polhograjsko hribovje, • Tolminsko hribovje s srednjo dolino Soce, • Tržaški Kras, • Tržaško Primorje, • Vipavsko (Vipavska dolina), • Visoka Beneška Slovenija, • Visoko Posavsko hribovje, • Vzhodne Karavanke in Kamniške Alpe z dolinskimi mikroregijami (Vzhodne Karavanke in Savinjske ali Kamniške Alpe), Seznam imen Ilešicevih mikroregij iz leta 1958: • Bohinj, • Golica, • Jeseniška dolina (Zgornja Savska dolina), • Kanalska dolina, • Pohorje, • Uršlja gora, • Zgornja Soška dolina. • Vzhodnokoroške dobrave in ravnine, • Zahodne Karavanke, • Zahodnokoroške gore in ravnine, • Zgornja dolina Bele, • Zgornja Savinjska dolina, • Ziljska dolina, • Ziljske Alpe. 2.5.3 GAMSOVA REGIONALIZACIJA IZ LETA 1983 Leta 1983 je svojo prvo regionalizacijo predstavil Ivan Gams (1983), ki se je predvsem zaradi ume­stitve v srednješolske ucbenike na široko uveljavila (Kladnik 1996). Gams je Slovenijo razclenil na štirih ravneh. Pri poimenovanju prehodnih regij se je zgledoval po Ilešicu in tako prispeval k temu, da se je predpona sub- širše uveljavila. Poimenovanje gricevnatega zaledja obale je dokoncno izgubilo levi pri­lastek »Šavrinski«, ki ga Ilešic pogojno še dopušca. Že Perko (1998) ugotavlja, da je Gams v primerjavi z Melikom in Ilešicem v imenoslovje vnesel manj novosti. Glede številcnosti imen je enakovreden Ilešicu, v primerjavi z Melikom pa jih je uporabil le dobro polovico. Seznam imen Gamsovih makroregij iz leta 1983: • Alpe, • Dinarske planote celinske Slovenije, • Predalpski svet, • Primorje ali submediteranska Slovenija, • Subpanonska Slovenija. Seznam imen Gamsovih submakroregij iz leta 1983: • Celjska kotlina, • Krško in Bizeljsko hribovje, • Dravsko-Ptujsko polje, • Ljubljanska kotlina, • Flišne regije, • Mirenska dolina in Senovsko podolje, • Goricko, • Nizke dinarske planote, • Haloze in Dravinjske gorice, • Pomurska ravnina, • Julijske Alpe, • Predalpsko hribovje, • Kamniško-Savinjske Alpe, • Slovenske gorice, • Karavanke, • Visoke dinarske planote, • Kozjansko hribovje, • Voglajnsko-Soteljska Slovenija, • Kraške regije, • Vzhodna Krška kotlina. Seznam imen Gamsovih mezoregij iz leta 1983: • Bela krajina, • Bistriška ravan, • Bloško-Potocanska planota, • Brkini z dolino Notranjske Reke, • Dežela in Blejski kot, • Dobrave, • Dobro polje, • Dolenjsko podolje s Turjaško pokrajino, • Dolina gornje Kolpe in Cabranke, • Goriška Brda, • Gorjanci, • Koprsko Primorje, • Kranjsko-Sorško polje, • Kras, • Krimsko višavje, • Ljubljana, Seznam imen Gamsovih mikroregij iz leta 1983: • Beneško-slovensko in tolminsko hribovje, • Cerkljansko-Idrijsko hribovje, • Javorniki in Snežnik, • Nanos, Hrušica, Trnovski gozd in Banjšcice, • Pohorsko Podravje, • Posavsko hribovje, • Škofjeloško in Polhograjsko hribovje, • Velenjska kotlina, • Vitanjske Karavanke, • Zgornja Savinjska dolina. • Ljubljansko barje, • Ljubljansko polje, • Notranjsko podolje, • Novomeška pokrajina, • Pivka, • Ribniško in Kocevsko gorovje, • Ribniško-Kocevska dolina, • Robne visoke kraške planote, • Severovzhodno predalpsko hribovje, • Spodnja Soška dolina, • Suha krajina, • Velikolašcanska pokrajina, • Vipavska dolina ter Goriško polje, • Vzhodno predalpsko hribovje, • Zahodno predalpsko hribovje. 2.5.4 GAMSOVA REGIONALIZACIJA IZ LETA 1986 Nekaj let pozneje je Gams izdelal pokrajinskoekološko clenitev (1986b). Pri tej tipizaciji so imena glede na predhodne clenitve precej izpopolnjena in je tako dober temelj za nadaljnje delo (Kladnik 1996). Avtor je obmocje Slovenije razdelil v dveh ravneh. Pri poimenovanju skrajnih vzhodnega in zahodnega dela republike Slovenije je ohranil predpono sub-. Pri mnogih poimenovanjih se zrcali lega posamezne regije glede na smer neba (na primer Vzhodne Julijske Alpe, Zahodne Karavanke), poudarjene so tudi reliefne oblike (Kozjansko hribovje) ali celo tip krasa (Severnodolenjski fluviokras). Zanimivo je, da v posa­meznih primerih pridejo do izraza tudi imena nekdanjih habsburških dednih dežel. Seznam imen Gamsovih makroregij iz leta 1986: • Dinarske planote notranje Slovenije, • Ljubljanska kotlina, • Predalpsko hribovje, • Prehodne regije med Predalpsko in Subpanonsko Slovenijo, • Prehodne regije med subpanonskim in dinarskim svetom, • Prehodno ozemlje med dinarskim in submediteranskim svetom, • Submediteranska Slovenija, • Subpanonska Slovenija, • Visokogorske Alpe. Seznam imen Gamsovih mezoregij iz leta 1986: • Bela krajina, • Bloško-Potocanska planota, • Brkini, • Celjska kotlina, • Dravinjske gorice, • Dravsko-Ptujsko polje, • Goricko, • Goriška Brda, • Gorjanci, • Idrijsko in Cerkljansko hribovje, • Javorniško-Snežniško gorovje, • Kamniške Alpe, • Kocevska Velika gora, • Kocevsko-Roški kras, • Koprsko Primorje, • Kozjansko hribovje, • Kras Dobrega polja, • Kras, • Krimsko-Pokojiška planota, • Krško-Bizeljsko hribovje, • Ljubljansko barje, • Mirnsko-Senovsko podolje, • Murska ravan, • Nanos, Hrušica, Trnovski gozd, • Notranjsko podolje, • Posoške Julijske Alpe, • Postojnska kotlina, • Ribniško-Kocevska dolina, • Savinjske in Mežiške Alpe, • Savinjsko-Mežiško sredogorje, • Severno Pohorsko Podravje, • Severnodolenjski fluviokras, • Slavniško pogorje, • Slovenske gorice, • Spodnja Soška dolina, • Spodnje Posorje s Polhograjskim hribovjem, • Srednja Ljubljanska kotlina, • Srednje Julijske Alpe, • Srednje Karavanke, • Srednje Posavsko hribovje, • Srednjesoška in Baška dolina, • Suha krajina, • Velikolaška pokrajina, • Vipavska dolina, • Vitanjske Karavanke, • Voglajnsko-Soteljsko gricevje, • Vzhodna Krška kotlina, • Vzhodne Julijske Alpe, • Vzhodno Pohorje, • Zahodna Krška kotlina, • Zahodne Karavanke, • Zahodno Pohorsko Podravje, • Zahodno Posavsko hribovje, • Zgornja Ljubljanska kotlina, • Zgornja Pivka, • Zgornje Posorje, • Zgornjekolpsko gorovje. 2.5.5 VRIŠERJEVA REGIONALIZACIJA IZ LETA 1990 Avtor ene od redkih družbenogeografskih clenitev je Igor Vrišer (1990). Slovenijo je razdelil na štirih ravneh. Pri imenih, predvsem prve ravni, se mocno zrcali nekdanja avstrijska deželna razdelitev naše­ga ozemlja. Mikroregije je poimenoval po središcnih naseljih (na primer Nova Gorica), ki so bila sedeži istoimenskih obcin in so po upravni reorganizaciji še vedno sedeži upravnih enot, pri poimenovanju enot tretje ravni pa je uporabil v glavnem pokrajinska imena, ki jih obicajno uporabljamo za ozemeljsko vecje enote, na primer Goriška Brda, ki se po aktualnem Slovenskem pravopisu (2001) zapišejo kot Goriška brda. Na zadnji ravni je z obcnoimenskimi sestavinami skušal opisati lego poimenovanega obmocja in dodal še eno pokrajinsko ime (na primer Okolica Kranja: Kranjsko-Sorško polje). Seznam imen Vrišerjevih mezoregij iz leta 1990: • Dolenjsko, • Podravje, • Gorenjsko, • Pomurje, • Goriško, • Primorje, • Jugovzhodna Koroška, • Savinjsko, • Notranjsko, • Spodnje Posavje, • Osrednja Slovenija, • Zasavje. Seznam imen Vrišerjevih mikroregij iz leta 1990: • Ajdovšcina, • Brežice, • Celje, • Cerknica, • Crnomelj, • Domžale, • Dravograd, • Gornja Radgona, • Grosuplje, • Hrastnik, • Idrija, • Ilirska Bistrica, • Izola, • Jesenice, • Kamnik, • Kocevje, • Koper, • Kranj, • Krško, • Laško, • Lenart, • Lendava, • Litija, • Ljubljana, • Ljutomer, • Logatec, • Maribor, • Metlika, • Mozirje, • Murska Sobota, • Nova Gorica, • Novo mesto, • Ormož, • Piran, • Postojna, • Ptuj, • Radlje, • Radovljica, • Ravne, • Ribnica, • Ruše, • Sevnica, • Sežana, • Slovenj Gradec, • Slovenska Bistrica, • Slovenske Konjice, • Šentjur pri Celju, • Škofja Loka, • Šmarje pri Jelšah, • Tolmin, • Trbovlje, • Trebnje, • Tržic, • Velenje, • Vrhnika, • Zagorje, • Žalec. Seznam imen Vrišerjevih temeljnih ekonomsko-geografskih enot iz leta 1990: • Beltinsko (Markovsko) Ravensko, • Blejski kot, • Bohinj, • Cerkljansko hribovje, • Crenšovsko Dolinsko, • Dolina (z okolico Jesenic), • Dolina Bolske, • Dolina ob spodnji Savinji, • Dravinjske gorice in Creti, • Dravsko polje, • Goriška Brda, • Grosupeljska kotlina in Dobrepolje, • Hrpeljsko-Divaški kras in zahodni Brkini, • Idrijsko hribovje, • Kostanjeviška kotlina, • Kozjansko (Srednje Sotelsko), • Krška ravan z delom Krškega hribovja, • Lendavsko Dolinsko, • Medvode, • Mesto Celje, • Mesto Jesenice, • Mesto Koper, • Mesto Kranj, • Mesto Ljubljana, • Mesto Maribor, • Mesto Murska Sobota, • Mesto Nova Gorica, • Mesto Novo mesto, • Mesto Ptuj, • Mirenska dolina, • Moravška dolina in Crni graben, • Novomeška pokrajina, • Okolica Kopra (Bržanija in obala Koper) • Okolica Kopra (Šavrinska brda), • Okolica Kranja, • Okolica Murske Sobote (Ravensko), • Okolica Ptuja (Ptujsko polje), • Osredje Spodnje Savinjske doline, • Osrednja Dolenjska, • Ožja Celjska okolica, • Ožja okolica Ljubljane, • Ožja okolica Maribora, • Ožja okolica Nove Gorice, • Ožje Tolminsko, • Poljanska dolina, • Radeška pokajina, • Radgonske-Kapelske gorice in Apaško polje, • Radovljiški kot, • Rogaško podolje, • Selška dolina, • Senovsko-Brestaniška dolina, • Severovzhodno (Bakarsko) Goricko, • Severozahodna Spodnja Savinjska dolina, • Sežansko-Komenski Kras, • Spodnja Dravinjska dolina in Zahodne Haloze, • Spodnja Pivka, Seznam imen Vrišerjevih mikroregij iz leta 1990: • Dežela, • Okolica Kopra: Bržanija in obala Koper, • Okolica Kopra: Šavrinska brda, • Okolica Kranja: Dobrave in dolina Kokre, • Okolica Kranja: Kranjsko-Sorško polje, • Ožja Celjska okolica: Celjski Cret, • Ožja Celjska okolica: Dobrnsko podolje in dolina Hudinje, 2.5.6 NATKOVA REGIONALIZACIJA IZ LETA 1994 • Spodnja Vipavska dolina, • Spodnji del Bistriške ravnine, • Srednja Dravinjska dolina, • Srednja Mežiška dolina, • Srednja Soška dolina, • Straža-Dolenjske Toplice, • Šentjernejska ravan s Škocjanskim hribovjem, • Škofja Loka z okolico, • Šmarsko polje (Zgornje Sotelsko), • Temeniška dolina in del Suhe krajine, • Turniško Dolinsko, • Vzhodna Šaleška dolina, • Vzhodne Haloze, • Zahodna Šaleška dolina z dolino Pake, • Zahodno (Ledavsko) Goricko, • Zgornja dolina Krke in deli Suhe krajine, • Zgornja Dravinjska dolina, • Zgornja Mežiška dolina, • Zgornja Pivka, • Zgornja Soška dolina, • Zgornje Mursko polje, • Zrece z okolico, • Žirovska dolina. • Polhograjsko hribovje, • Skarucenska pokrajina in severozahodni del Ljubljanskega polja, • Vzhodni del Barja z obrobjem, • Vzhodno Ljubljansko polje, • Zahodne Dobrave, • Zahodne Slovenske gorice, • Zgornji del Dravskega polja. Gamsovo pokrajinskoekološko regionalizacijo je leta 1994 izpopolnil Karel Natek. Dopolnitve so temeljile predvsem na novih spoznanjih stroke. Znacilna zanjo je izredna sistematicnost (Kladnik 1996). Ta regionalizacija je pomembna, saj je bila osnova za izdelavo študije ranljivosti okolja (Špes s sode­lavci 1996). Natek je slovensko ozemlje razdelil na treh ravneh, na pokrajinske sklope, pokrajinske enote in pokrajinske podenote. Novost te regionalizacije je sistematicno poimenovanje enot najnižje ravni (Kladnik 1996), kjer imena eksplicitno izražajo geomorfne oblike (na primer Dolinsko dno ob spodnji Vipavi), tip kamnine ali obdob­je nastanka (na primer Flišno hribovje na desni strani doline Reke, Holocenska ravnica vzdolž Drave), morebitni kraški znacaj obmocja (na primer Kraška planota Vojsko in Šebrelje) ali celo poglavitno rabo zemljišca (na primer Gozdnate Haloze). Za ta imena Perko (1998, 53) meni, »… da so nekoliko nena­vadna za pokrajine.« Seznam imen Natkovih makroregij iz leta 1994: • Alpska Slovenija, • Dinarskokraška Slovenija, • Predalpska Slovenija, • Submediteranska in mediteranska Slovenija, • Subpanonska in Panonska Slovenija. Seznam imen Natkovih mezoregij iz leta 1994: • Bela krajina, • Bizeljske gorice, • Bloke, • Brkini z dolino Reke, • Celjska kotlina, • Dobrepolje, • Dolenjsko podolje, • Dolina ob srednji Soci s sosednjim hribovjem, • Dolinsko dno ob Kolpi in Cabranki, • Dolinsko dno ob Savi Dolinki, • Dravinjske gorice, • Goricko, • Goriška Brda, • Gorjanci, • Gornja Savinjska dolina, • Gricevja ob Voglajni in zgornji Sotli, • Grosupeljska kotlina, • Haloze, • Hribovje na prehodu iz Posavskega hribovja v dolenjski kras, • Idrijsko-Cerkljansko hribovje, • Julijske Alpe, • Kamniško-Savinske Alpe, • Kozjansko, • Kras, • Kraški planoti Menina in Dobrovlje, • Krimsko-mokrško hribovje, • Krška kotlina, • Krško hribovje, • Lendavske gorice, Seznam imen Natkovih mikroregij iz leta 1994: • Ajdovsko-vipavsko polje, • Apaško polje, • Babno polje, • Banjšice, • Bistriška ravan, • Blejski kot, • Boc, • Bohinj, • Ljubljanska kotlina, • Mežiško-Solcavske Karavanke, • Mirnska kotlina, • Notranjsko podolje, • Orlica, • Pivka, • Pohorsko Podravje, • Posavsko hribovje, • Potocansko-goteniško hribovje, • Ravnina ob Dravi, • Ravnina ob Muri, • Ribniško-kocevski kras, • Rovtarsko hribovje, • Senovsko podolje, • Slavenski ravnik z Vremšcico, • Slavniško pogorje, • Slovenske gorice, • Snežniško hribovje, • Suha krajina, • Škofjeloško in Polhograjsko hribovje, • Tolminske Predalpe, • Trnovski gozd in sosednje kraške planote, • Velenjska kotlina (Šaleška dolina), • Velikolašcanska pokrajina, • Vipavska Brda, • Vipavska dolina, • Višnjegorsko-turjaška pokrajina, • Vitanjsko-Konjiške Karavanke, • Zahodne in Srednje Karavanke, • Zahodnodolenjska kraška hribovja. • Breginjski kot, • Brežiško polje, • Brkini, • Cerkljansko hribovje, • Cerkniško polje, • Crnomaljski ravnik, • Crnovrška planota, • Dežela, • Divaški Kras, • Dno kotline ob Paki, • Dobrave, • Dobrnsko gricevje, • Dobrovlje, • Dolinska dna ob Idrijci in pritokih, • Dolinska dna ob Kokri in Kamniški Bistrici, • Dolinska dna ob Meži in pritokih (Topla, Koprivna, Bistra), • Dolinska dna ob pritokih Krke in ob Kobiljskem potoku, • Dolinska dna ob pritokih Save Dolinke, • Dolinska dna ob Savinji in pritokih, • Dolinska dna ob spodnji Meži in Mislinji, • Dolinska dna v povirju Soce, • Dolinsko dno bo srednji Bistrici, • Dolinsko dno ob Savi med Dolskim in Savo, • Dolinsko dno ob Savi med Radecami in Sevnico, • Dolinsko dno ob Savi med Sevnico in Brestanico, • Dolinsko dno ob Savinji med Ljubnim in Mozirjem, • Dolinsko dno ob spodnji Dragonji, • Dolinsko dno ob spodnji Dravinji, • Dolinsko dno ob spodnji Reki, • Dolinsko dno ob spodnji Sotli, • Dolinsko dno ob spodnji Vipavi, • Dolinsko dno ob spodnji Voglajni, • Dolinsko dno ob srednji Krki in Šentjernejsko polje, • Dolinsko dno ob srednji Ložnici, • Dolinsko dno ob Srednji Soci in dno Starijskega podolja, • Dolinsko dno ob srednji Soci, • Dolinsko dno ob srednji Sotli, • Dolinsko dno ob zgornji Krki, • Dolinsko dno ob zgornji Rižani, • Dolinsko dno ob zgornji Sotli, • Dolinsko dno v Baški grapi, • Dolinsko dno v Poljanski dolini, • Dolinsko dno v Selški dolini, • Dragatuško podolje, • Dravinjske gorice, • Dravska dolina med Libelicami in Falo, • Dravsko polje, • Flišno hribovje na desni strani doline Reke, • Golte, • Goriška ravan, • Goteniška gora, • Gozdnate Haloze, • Grcarsko-kocevskoreško podolje, • Gricevje in nizko hribovje v severnem in zahodnem delu kotline (Velenjske), • Gricevje južno od Save med Radovljico in Kranjem, • Gricevje med Ajdovšcino, Novo Gorico in dolino Vipave, • Gricevje med Savinjo in Dreto ter severno od Mozirja, • Gricevje ob srednji Temenici, • Gricevje v južnem delu Kozjanskega, • Gricevje v severnem delu Kozjanskega, • Gricevje v zgornjem Posotelju, • Gricevnato predgorje Gorjancev med Novim mestom in Ratežem, • Holocenska ravnica ob Savi pod Krškim, • Holocenska ravnica vzdolž Drave, • Hotedrški ravnik, • Hotuljsko podolje, • Hribovja nad dolino Soce, • Hribovje med Ljubljansko in Litijsko kotlino, • Hribovje med Soco in Baco, • Hribovje Mije in Matajurja, • Hribovje severno od Save med Ljubljansko kotlino in dolino Savinje, • Hribovje v okolici Ljubnega in Luc, • Hribovje vzhodno od doline Meže, • Hrušica, • Idrijsko hribovje, • Ilirskobistriška kotlina, • Javorniki, • Jelovica, • Jugovzhodna Bela krajina, • Južno in vzhodno Pohorje, • Kambreško, • Kapelske gorice, • Kocevska Mala gora, • Kocevski rog, • Kocevsko polje, • Komenski Kras, • Konjiška kotlina, • Košanska dolina, • Košenjak, • Kozjak, • Krakovski gozd, • Kranjsko-Sorško polje, • Kraška planota Komna in Fužinske planine, • Kraški planoti Vojsko in Šebrelje, • Kraški svet med Kocevskim poljem in Kolpo, • Kraško hribovje med Pivko in Knežakom, • Kraško predgorje Gorjancev južno od Novega mesta, • Krimsko hribovje, • Krško polje, • Kumsko hribovje, • Litijska kotlina, • Ljubljansko barje, • Ljubljansko polje, • Ljutomersko-ormoške gorice, • Logaško polje, • Logi ob Muri, • Loški potok, • Loško polje, • Ložniško gricevje, • Macelj, • Menina, • Menišija, • Mežaklja, • Mirnopeška dolina in okoliški nizki kras, • Mokrško hribovje, • Moravško-trboveljsko-laško podolje, • Movraško-rakitovški kras, • Mursko polje, • Nanos, • Nizka kraška hribovja v dnu podolja med krškimi polji, • Nizko kraško in fluviokraško hribovje na severnem obrobju Postojnske kotline, • Nižji deli Koprskega gricevja, • Novomeška kotlina, • Obalna ravnina pri Kopru, • Osamelci v osredju Ljubljanske kotline, • Osrednje Slovenske gorice, • Paški Kozjak, • Peca, • Pesniška dolina, • Planinsko polje • Planotasto hribovje med Žirmi in Idrijo ter južno od Žirov, • Pobocja nad dolinami na južni strani, • Pobocja nad dolinami na severni strani, • Pobocja nad dolinami, • Podgorski Kras, • Podgrajsko podolje, • Pogorje Storžica, • Pokljuka, • Polhograjsko hribovje, • Poljanska dolina, • Poljanska gora, • Ptujsko polje, • Racna in Travljanska gora, • Raduljsko gricevje, • Ravensko in Dolinsko, • Ravnina ob Savinji in Ložnici, • Ribniška Mala gora, • Ribniško podolje, • Ribniško polje, • Rob Trnovskega gozda in Nanosa nad Vipavsko dolino, • Ruška dolina, • Senovsko podolje, • Severno in Zahodno Pohorje, • Severno Posavsko hribovje, • Sežanski Kras, • Slavenski ravnik, • Slivniško-zibiško gricevje, • Slovenjgraška kotlina, • Snežnik, • Solcavske Karavanke, • Soteska Save med Savo in Radecami, • Spodnja Pivka (Postojnska kotlina), • Središko polje, • Srednje Karavanke, • Stenica in Konjiška gora, • Stiški kot, • Stojna, • Straška kotlinica, • Strojna s hribovjem med Mežo in Mislinjo, • Suha krajina na desni strani Krke, • Suha krajina na levi strani Krke, • Svet nad zgornjo gozdno mejo, • Šcavniška dolina, • Šentviška planota, • Šentviško hribovje, • Škofjeloško hribovje, • Trnovski gozd, • Tunjiško gricevje, • Velika gora, • Veliko Kozje, Lisca in Bohor, • Vinorodne Haloze, • Višje kraške planote na južnem robu (Dleskovška, Velika planina), • Višji deli Koprskega gricevja, • Vitanjsko podolje, • Voglajnsko gricevje, • Vremšcica, • Vršni deli Pohorja, • Vzhodno Goricko, • Vzhodno Krško hribovje, • Zadrecka dolina, • Zahodne Karavanke, • Zahodne Slovenske gorice, • Zahodno Goricko, • Zahodno Krško hribovje, • Zgornja Pivka, • Žicko gricevje. 2.5.7 REGIONALIZACIJA GAMSA, KLADNIKA IN OROŽNA ADAMICA IZ LETA 1995 Leta 1995 je bila v soavtorstvu Ivana Gamsa, Draga Kladnika in Milana Orožna Adamica zasnova­na naravnogeografska regionalizacija z namenom izboljšanja nekaterih dotlej problematicnih razmejitev in uvedbe enotnejšega imenoslovja (Gams, Kladnik in Orožen Adamic 1995). Poenotenje imenoslovja se jim ni v celoti posrecilo. Kot nerodne izraze je nekatera imena oznacil že eden od soavtorjev (Kladnik 1996). Tako kot v Natkovi (1996) tudi v tej regionalizaciji naletimo na izraze, ki sicer natancno pojas­njujejo znacilnosti pokrajine (na primer Dno Mislinjske doline), a se kot širše uporabna pokrajinska imena ne obnesejo najbolje. Ker je bila regionalizacija objavljena v Krajevnem leksikonu Slovenije (Orožen Adamic, Perko in Kladnik 1995), so imena pokrajin dosegla širši krog ljudi. Seznam imen makroregij v regionalizaciji Gamsa, Kladnika in Orožna Adamica iz leta 1995: • Dinarski kras celinske Slovenije, • Dno Ljubljanske kotline, • Predalpsko hribovje, • Prehodni dinarsko-primorski svet, • Prehodni predalpsko-dinarski svet, • Prehodni predalpsko-primorski svet, • Prehodni predalpsko-subpanonski svet, • Prehodni subpanonsko-dinarski svet Primorje, • Subpanonska Slovenija, • Visokogorske Alpe. Seznam imena mezoregij v regionalizaciji Gamsa, Kladnika in Orožna Adamica iz leta 1995: • Bizeljske gorice, • Bloke in Loški potok, • Bocko-Maceljsko hribovje, • Brkini z dolino Reke, • Celjska kotlina, • Dežela in Blejski kot, • Dobrave, • Dobrepoljski kras, • Dolina zgornje Kolpe in Cabranke, • Dravinjske gorice, • Dravsko-Ptujsko polje, • Goricko, • Goriška Brda, • Gorjanci, • Haloze, • Idrijsko-Cerkljansko hribovje, • Jadransko morje, • Julijske Alpe, • Kamniško-Savinjske Alpe, • Karavanke, • Koprsko primorje, • Kozjansko gricevje, • Kranjsko-Sorško polje, • Kras, • Krimsko-Mokrško hribovje z Menišijo, • Krško gricevje, • Krško-Brežiška ravan, • Lendavske gorice, • Ljubljansko barje, • Menina in Dobrovlje, • Mirnska dolina, • Nizka Bela krajina, • Nizki kras, • Notranjsko podolje, • Novomeška pokrajina, • Pivka, • Pohorsko Podravje, • Pomurska ravan, • Posavsko hribovje, • Raduljsko hribovje, • Ribniško-Kocevski kras, • Rovtarsko hribovje, • Senovsko podolje, • Severnoistrski kras, • Slavinski ravnik z Vremšcico, • Slovenske gorice, • Snežnik in Javorniki, • Spodnja Soška dolina s Kambreškim, • Škofjeloško in Polhograjsko hribovje, • Tolminsko hribovje, • Trnovski gozd, Banjšice, Nanos in Hrušica, • Velenjska kotlina, • Velikolašcanska pokrajina, • Vipavska dolina, • Visoki kras, • Vitanjsko-Konjiške Karavanke, • Voglajnsko-Zgornjesotelsko gricevje, • Vzhodna Ljubljanska kotlina, • Zgornja Savinjska dolina. Seznam imen mikroregij v regionalizaciji Gamsa, Kladnika in Orožna Adamica iz leta 1995: • Apaško polje, • Dno Mislinjske doline, • Dno Pesniške doline, • Dno srednje Soške doline, • Dno Šcavniške doline, • Dno Zgornje Dravske doline, • Dolenjsko podolje, • Golte, • Goriška ravan, • Gozdnate Haloze, • Grcarsko-Kocevskoreški ravnik, • Kamniškobistriška ravan, • Kozjak s Košenjakom, • Ljubljansko polje, • Ložniško gricevje, • Mežiško-Solcavske Karavanke, • Moravško-Trboveljsko podolje, • Podgorski kras, • Podgrajsko podolje, • Pohorje, • Pokljuka, Mežakla in Jelovica, • Polhograjsko hribovje, • Poljanska dolina, • Poljanski ravnik, • Posavske Julijske Alpe, • Posoške Julijske Alpe, • Ribniško-Kocevska pogorja, • Ribniško-Kocevsko podolje, • Ruška dolina, • Selška dolina, • Slavniško pogorje, • Središko polje, • Srednje Karavanke, • Suha krajina, • Šentjoško hribovje, • Šmarnogorsko-Rašiški osamelci, • Tunjiško gricevje, • Turjaška pokrajina, • Velika planina in Dleskovška planota, • Vinorodne Haloze, • Vipavska brda, • Vrhe, • Vzhodno Posavsko hribovje, • Zahodne Karavanke, • Zahodno Pohorsko Podravje. 2.5.8 REGIONALIZACIJA GEOGRAFSKEGA INŠTITUTA ANTONA MELIKA IZ LETA 1995 Leta 1995 so sodelavci Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU Matej Gabrovec, Drago Kladnik, Milan Orožen Adamic, Miha Pavšek, Drago Perko in Maja Topole za monografijo Slovenija -pokrajine in ljudje izdelali poenostavljeno, pregledno in širši javnosti bolj razumljivo regionalizacijo Slovenije (Kladnik 1996). Ozemlje je razdeljeno v le dveh ravneh, na makroregije in mezoregije. Avtorji so vpeljali sistematicna imena pokrajin z obcnoimenskimi izrazi, ki opredeljujejo glavne znacilnosti površja (gorovje, hribovje, gricevje, brda) (Perko 1998). V koncni razlicici regionalizacije so namesto obcnoimenskega pojma ravnina uporabili izraz ravan in tako Savsko, Savinjsko, Krško, Dravsko in Mursko ravnino preimenovali v Savska, Savinjska, Krška, Dravska in Murska ravan. Na ravni mezo­regij je bilo na novo uvedeno ime Koprska brda. Avtorji so skušali ohraniti cim vec širši javnosti poznanih pokrajinskih imen. Odpravili so tudi prehodne regije in pomanjkljivost vecine preteklih regionalizacij, pri katerih so bile nekatere regije razdeljene na dva ali vec delov, poimenovan pa je bil le en sam, ali pa so bili poimenovani vsi deli pokrajine, celotna pokrajina pa ne (Perko 1998). Seznam imen makroregij v regionalizaciji sodelavcev GIAM ZRC SAZU iz leta 1995: • Alpski svet, • Dinarski svet, • Panonski svet, • Sredozemski svet. Seznam imen mezoregij v regionalizaciji sodelavcev GIAM ZRC SAZU iz leta 1995: • Bela krajina, • Bloke, • Boc in Macelj, • Brkini in dolina Reke, • Cerkljansko, Škofjeloško, Polhograjsko in Rovtarsko hribovje, • Dolenjsko podolje, • Dravinjske gorice, • Dravska ravan (ravnina), • Goricko, • Goriška Brda, • Gorjanci, • Haloze, • Idrijsko hribovje, • Javorniki in Snežnik, • Julijske Alpe, • Kambreško in Banjšice, • Kamniško-Savinjske Alpe, • Koprska brda, • Kras, • Krimsko hribovje in Menišija, • Krška ravan (ravnina), • Krško, Senovsko in Bizeljsko gricevje, • Lendavske gorice, • Ljubljansko barje, • Ložniško in Hudinjsko gricevje, 2.5.9 PLUTOVA REGIONALIZACIJA IZ LETA 1999 • Mala gora, Kocevski rog in Poljanska gora, • Murska ravan (ravnina), • Notranjsko podolje, • Novomeška pokrajina, • Pivško podolje in Vremšcica, • Podgorski Kras, Cicarija in Podgrajsko podolje, • Posavsko hribovje, • Raduljsko hribovje, • Ribniško-Kocevsko podolje, • Savinjska ravan (ravnina), • Savska ravan (ravnina), • Slovenske gorice, • Srednjesotelsko gricevje, • Strojna, Kozjak in Pohorje, • Suha krajina in Dobrepolje, • Trnovski gozd, Nanos in Hrušica, • Tržaški zaliv, • Velenjsko in Konjiško hribovje, • Velika gora, Stojna in Goteniška gora, • Velikolašcanska pokrajina, • Vipavska dolina, • Voglajnsko in Zgornjesotelsko gricevje, • Vzhodne Karavanke, • Zahodne Karavanke. Na podlagi upoštevanja tako naravnih kot družbenih znacilnosti Slovenije je Dušan Plut leta 1999 izdelal tako imenovano sonaravno regionalizacijo Slovenije. Izdvojil je 8 makroregij in 25 mezoregij (Plut 1999). V imenih makroregij se zrcalita tako nekdanja deželna razdelitev ozemlja Slovenije kot tudi lega posamezne pokrajine ob doloceni reki oziroma njena lega glede na smer neba. Sorodni motivi so vidni tudi pri poimenovanju mezoregij. Seznam imen Plutovih makroregij iz leta 1999: • Gorenjska, • Jugovzhodna Slovenija, • Južna Primorska, • Osrednja Slovenija, • Podravje, • Pomurje, • Savinjska Slovenija, • Severna Primorska. Seznam imen Plutovih mezoregij iz leta 1999: • Bela krajina, • Celjska mezoregija, • Dravinjska, • Goriška mezoregija, • Idrijsko-Cerkljanska mezoregija, • Kamniško-Domžalska mezoregija, • Kocevsko-Ribniška mezoregija (Kocevsko), • Koroška, • Kraško-Brkinska mezoregija, • Ljubljanska mezoregija, • Mariborska mezoregija (Srednje Podravje), • Notranjska, • Posotelje (Sotelska), • Prekmurje, • Prlekija, • Slovenska Istra (Koprsko Primorje), • Spodnje Podravje, • Spodnje Posavje, • Srednja Dolenjska, • Srednja Gorenjska, • Škofjeloška mezoregija, • Zasavje, • Zgornja Gorenjska, • Zgornje Posoška (Tolminska), • Zgornjesavinjsko-Šaleška mezoregija. 2.5.10 REGIONALIZACIJA ZA REGIONALNO POLITIKO EVROPSKE UNIJE Med najnovejšimi regionalizacijami omenimo clenitev za državno upravo in lokalne samouprave, do katere je prišlo zaradi regionalne politike Evropske unije. V tem primeru gre za clenitev na zgolj eni ravni. Iz Predloga zakona o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja (Predlog zakona o … 2004) izhaja 14 regij, katerih imena odsevajo nekdanjo deželno razdelitev slovenskega ozemlja, mestoma pa tudi lego ob rekah in razlicno kombinacijo že uveljavljenih imen: • Dolenjska regija, • Gorenjska regija, • Goriška regija, • Koroška regija, • Notranjska regija, • Osrednjeslovenska regija, • Podravska regija, • Pomurska regija, • Posavska regija, • Primorska regija, • Savinjska regija, • Savinjsko-Šaleška regija, • Spodnjepodravska regija, • Zasavska regija. Na podlagi teh regij so bili pripravljeni razlicni predlogi delitev na pokrajine (od 2 do 24). Leta 2011 je bil sprejet nov zakon, ki je število regij s predlaganih 14 zmanjšal na 12 (Regionalna politika 2011) in jih poenotil s clenitvijo, ki je nastala za medsebojno primerjavo statisticnih kazalnikov na ravni države. »Statisticne regije Slovenije so ena izmed predpisanih ravni teritorialne clenitve Slovenije, ki jih Statisticni urad Republike Slovenije uporablja pri zbiranju in izkazovanju statisticnih podatkov.« Statisticne regije izhajajo iz tako imenovanih funkcionalnih regij, ki so nastale že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. 12 takrat oblikovanih regij je leta 1995 povzel Statisticni urad (Pojasnila … 2014). Število regij se ni spremenilo, malenkostno so se spremenile le nekatere razmejitve zaradi združevanja obcin in spreminjanja nekaterih obcinskih meja (Pojasnila … 2014). Poimenovanje se v tem casu ni spremenilo, razen leta 2015 za Notranjsko-kraško in Spodnjeposavsko regijo (Perko in Geršic 2019). Na podlagi uredbe Evropske unije ju je namrec Slovenija leta 2013 preimenovala v Primorsko-notranjsko regijo in Posavsko regijo (Spremeba uredbe NUTS 2015). Seznam aktualnih statisticnih in kohezijskih regij Slovenije: • Gorenjska regija, • Goriška regija, • Jugovzhodna Slovenija, • Koroška regija, • Obalno-kraška regija, • Osrednjeslovenska regija, • Podravska regija, • Pomurska regija, • Posavska regija, • Primorsko-notranjska regija, • Savinjska regija, • Zasavska regija. 2.5.11 REGIONALIZACIJE ZA POUK GEOGRAFIJE Pregled regionalizacij sklenimo z regionalizacijo, ki je bila vkljucena v ucne nacrte za osnovno in srednje šole. Avtorji Igor Žiberna, Karel Natek in Darko Ogrin (2004) so kot glavni kriterij za delitev Slovenije na makro- in mezoregije uporabili relief. Slovenijo so razdelili na pet makroregij in 11 mezo­regij. Z imenoslovnega gledišca je pri tej regionalizaciji pomembno izpostaviti rabo slovenske predpone ob-namesto doslej uveljavljene sub-, s katero so avtorji želeli poudariti, da kljucni pokrajinski dejavni­ki niso povsem izraziti. Regionalizacije, ki so v rabi pri pouku, so zagotovo najboljša priložnost, da se posamezne imenoslovne izboljšave uveljavijo tudi v širšem okolju. Seznam imen makroregij pri naravnogeografski regionalizaiji za osnovno šolo: • Alpske pokrajine, • Predalpske pokrajine, • Dinarskokraške pokrajine, • Obsredozemske pokrajine, • Obpanonske pokrajine. Seznam imen mezoregij pri naravnogeografski regionalizaciji za osnovno šolo: • Alpske doline in kotline, • Obpanonska gricevja. • Dinarskokraška podolja in ravniki, • Obpanonske ravnine, • Dinarskokraške planote in hribovja, • Predalpska hribovja, • Flišna gricevja, hribovja in doline, • Predalpske doline in kotline, • Jadransko morje, • Visokogorja in alpske kraške planote, • Kraški ravniki, podolja in hribovja, 2.5.12 SKLEP Regionalizacije so eden pomembnejših sodobnih dejavnikov pri tvorjenju imen pokrajin. Smiselnost posameznih poimenovanj in njihovega spreminjanja lahko ovrednotimo na razlicne nacine, dejstvo pa je, da so se nekatera lepo uveljavila, nekatera pa v splošni rabi niso nikdar zaživela. Pogostnost pojavljanja imen pokrajin v razlicnih regionalizacijah smo preverili na svetovnem sple­tu. Ce za doloceno ime pokrajine v regionalizaciji obstoja alonim, smo obe imeni locili in njuno pogostnost preverili za vsako ime posebej. Pri imenih Vrišerjeve regionalizacije smo odstranili opisne dele imen (tako smo na primer pri imenu Okolica Kopra: Koprska brda preverili samo ime Koprska brda). Iskalnik ne razmejuje male in velike zacetnice, zato je pri nekaterih imenih, ki vsebujejo obcne pojme (na pri­mer G/gora) pricakovati nadpovprecno veliko število zadetkov. Tudi pri zapisu imen z vezajem ali brez v številu ponavljanj ni razlik, tovrstne dvojnike smo zato odstranili. Ker je bilo ugotovljeno, da se šte­vilo zadetkov na svetovnem spletu dnevno spreminja, in so rezultati metode težko primerljivi, smo se odlocili podatke zbrati na nakljucno izbrani datum, in sicer 12. 11. 2015. Koncno število analiziranih imen je 856. Preglednica 9: 15 najpogosteje zastopanih pokrajinskih imen na svetovnem spletu. pokrajinsko ime število zadetkov na svetovnem spletu Koper 65.700.000 Velika gora 63.000.000 Ljubljana 59.900.000 Mesto Ljubljana 51.200.000 Mesto Koper 50.800.000 Menina 44.200.000 Maribor 29.100.000 Mesto Maribor 26.800.000 Gure 20.400.000 Alpe 18.600.000 Celje 15.700.000 Mesto Celje 15.000.000 Kras 14.000.000 Kranj 12.000.000 Na podlagi analize ugotavljamo, da imajo najvec zadetkov imena, ki so hkrati imena mest. Na ta nacin je regije poimenoval Vrišer (1990) v svoji ekonomskogeografski regionalizaciji. Na visoko mesto se je uvrstilo tudi ime Velika gora, ker, kot že omenjeno, brskalnik ne razlikuje med obcnimi in lastni-mi imeni. Med klasicnimi pokrajinskimi imeni med prvimi petnajstimi najdemo le imena Menina (tako se imenujeta tudi tovarna pogrebne opreme na Šmarci in kamping v Zgornji Savinjski dolini), Gure, Alpe in Kras. Najmanj zadetkov imajo daljša, sestavljena imena, vecinoma uporabljena v starejših regionalizacijah. Zaradi omenjenih zadržkov smo analizo ponovili. To smo storili tako, da smo v iskalniku posame­zno ime opremili z narekovaji. S tem iskalnik poišce le tiste rezultate, ki vsebujejo ime v celoti in ne le njegove posamezne dele (pri vec besednih imenih). Analizo smo opravili 7. 3. 2016. Ugotovili smo, da je 45 identificiranih pokrajinskih imen takšnih, ki jih iskalnik sploh ne najde. Med njimi so dolga vec-besedna imena, kot na primer Planotasto hribovje med Žirmi in Idrijo ter južno od Žirov ali Skarucenska pokrajina in severozahodni del Ljubljanskega polja. Med najpogosteje najdenimi identificiranimi pokra­jinskimi imeni so imena mest, med klasicnimi pokrajinskimi imeni pa izstopajo Menina, Bloke, Alpe in Kras. Preglednica 10: 15 najredkeje zastopanih pokrajinskih imen na svetovnem spletu. pokrajinsko ime število zadetkov na svetovnem spletu Bocko-Maceljsko hribovje 64 Skarucenska pokrajina in severozahodni del Ljubljanskega polja 64 Škofjeloška mezoregija 63 Pohorsko Podravje z vmesnimi visokogorskimi mikroregijami 62 Voglajnska pokrajina 53 Posotelske gorice 48 Vzhodnokoroške dobrave in ravnine 45 Zahodnodolenjska kraška hribovja 35 Grcarsko-kocevskoreško podolje 34 Hotedrški ravnik 19 Dobrnska kotlinica 10 Grosupeljska kotlina z Goljansko planoto 10 Kamniško-Domžalska mezoregija 10 Potocansko-goteniško hribovje 10 Srednjekaravanška pokrajina 10 Movraško-rakitovški kras 9 Straška kotlinica 9 Subpanonsko-subdinarske pokrajine 9 Zahodnokoroške gore in ravnine 9 Nizko kraško in fluviokraško hribovje na severnem obrobju Postojnske kotline 8 Grabensko (Grabenland) 7 Savinjski predel z Zgornjim Sotelskim ter bližnjimi deli Posavskega hribovja 7 Šentprimoško gricevje 7 Krimsko višavje z Rakitniško in Pokojiško planoto 5 Severnodolenjski fluviokras 5 Zgornjekolpsko gorovje 2 Preglednica 11: Pokrajinska imena z vec kot 10 milijoni zadetkov na svetovnem spletu. pokrajinsko ime število zadetkov na svetovnem spletu Koper 61.700.000 Ljubljana 60.500.000 Menina 45.200.000 Maribor 27.300.000 Bloke 19.600.000 Alpe 19.200.000 Kras 16.600.000 Celje 15.400.000 Peca 12.000.000 Kranj 11.200.000 Med imeni nekdanjih avstrijskih dežel in njihovih delov se z okrog štirimi milijoni zadetkov najvec­krat pojavlja ime Gorenjska, ki mu sledi ime Koroška. Ce pokrajinska imena, ki jih vsebujejo regionalizacije, skušamo sistematicno uvrstiti v razlicne sku-pine, lahko oblikujemo 8 znacilnih tipov (slika 23). Slaba polovica (47,7 %) imen, s katerimi so poimenovane posamezne regije v regionalizacijah, se na starejših preucenih zemljevidih izpred leta 1900 ne pojavi. Opredelili smo jih kot nova pokrajinska imena. Po pogostnosti jim sledijo opisna pokrajinska imena (17,0 %). Gre za imena, ki imajo opisni zna-caj in je lastnoimenskost postavljena v ozadje, lahko je celo povsem odsotna (na primer visoke dinarske planote, nižinsko obrežje). 12,3 % pokrajinskih imen izhaja iz arhivskih zemljevidov. Gre torej za pokra­jine, ki so bile na analiziranih arhivskih zemljevidih poimenovane že pred letom 1900. V regionalizacijah se imena teh pokrajin vecinoma pojavljajo v poslovenjeni obliki, saj arhivski zemljevidi, z nekaj izje­mami, niso bili izdelani v slovenšcini. Le malenkost manjši delež (11,8 %) obsegajo imena, izpeljana iz starih pokrajinskih imen. Gre za staro osnovo imena, ki ji je dodan levi prilastek (na primer Solcavske Karavanke, Srednja Dolenjska). 7,6-odstotni delež med pokrajinskimi imeni zavzemajo imena mest. V tej skupini so skoraj izkljucno poimenovanja iz ekonomskogeografske regionalizacije Igorja Vrišerja. 2,2 % imen lahko uvrstimo v eno ali celo vec že omenjenih kategorij. Obicajno gre za daljša sestavljena imena (na primer Spodnja Dravska dolina in Zahodne Karavanke). Slab odstotek pokrajinskih imen je sestavljenih iz starih pokrajinskih imen. Gre za vecbesedna imena pokrajin, v katerih je združenih vec posamicnih starih pokrajinskih imen (na primer Snežnik in Javorniki). Pokrajinska imena, ki so zunaj okvira definicije pokrajinskega imena, kot ga opredeljujemo v uvodu, smo uvrstili v kategorijo »drugo«. Gre predvsem za imena morja in jezer, ki so mestoma opredeljena kot pokrajine. Njihovo število pa je zanemarljivo. 2.6 POKRAJINSKA IMENA V LUCI ZBOROVANJ SLOVENSKIH GEOGRAFOV Zborovanja (v preteklosti imenovana tudi kongresi) slovenskih geografov so osrednji znanstveni dogodki, ki so praviloma, vsaj v zadnjem obdobju, vsaka štiri leta v razlicnih pokrajinah Slovenije. Za organizacijo obicajno poskrbi katero od krajevnih društev, skupaj z Zvezo geografov Slovenije, fakulte­tnim geografskim oddelkom katere od univerz, znanstvenim inštitutom ali drugo organizacijo. Ob vecini zborovanj, na katerih strokovnjaki predstavljajo izsledke svojih raziskovanj, izide tudi strokovna monografija, ki je neke vrste celovit pregled novih spoznanj, rezultatov znanstvenega dela na obmocju izbrane pokra­jine, v kateri je organizirano zborovanje (Kikec 2009; Zveza geografov Slovenije 2015). Od leta 1952, ko je bil v Kamniku organiziran prvi takšen kongres, se je zvrstilo že 22 zborovanj; zadnje je bilo leta 2017 v Mariboru (Zveza geografov Slovenije 2019). Preglednica 12: Dosedanja zborovanja slovenskih geografov (Zveza geografov Slovenije 2019). naziv kraj datum leto 1. kongres slovenskih geografov Kamnik 7.–9. september 1952 2. kongres slovenskih geografov Maribor 24.–26. september 1954 Prekmurje, terenski seminar Murska Sobota avgust 1956 4. kongres slovenskih geografov Portorož 12.–15. oktober 1957 5. kongres slovenskih geografov Velenje 7.–9. maj 1964 Dolenjska, geografski seminar Novo mesto 26.–30. junij 1960 7. kongres slovenskih geografov Nova Gorica 20.–25. maj 1966 8. posvetovanje slovenskih geografov Ravne na Koroškem 12.–14. september 1969 9. zborovanje slovenskih geografov Rogaška Slatina 5.–7. oktober 1973 10. zborovanje slovenskih geografov Tolmin, Bovec 26.–28. oktober 1975 11. zborovanje slovenskih geografov Maribor 28.–30. junij 1978 12. zborovanje slovenskih geografov Kranj, Bled 15.–17. oktober 1981 13. zborovanje slovenskih geografov Dolenjske Toplice 12.–14. oktober 1984 14. zborovanje slovenskih geografov Postojna 15.–17. oktober 1987 15. zborovanje slovenskih geografov Portorož 24.–27. oktober 1990 16. zborovanje slovenskih geografov Celje 21.–23. oktober 1993 17. zborovanje slovenskih geografov Ptuj 23.–26. oktober 1996 18. zborovanje slovenskih geografov Ljubljana 19.–21. oktober 2000 19. zborovanje slovenskih geografov Velenje 21.–23. oktober 2004 20. zborovanje slovenskih geografov Ljutomer, Murska Sobota 26.–28.marec 2009 21. zborovanje slovenskih geografov Bled 3.–5. oktober 2013 22. zborovanje slovenskih geografov Maribor 22.–23. september 2017 Tako zborovanja, kot tudi monografije izdane ob njih, so obicajno poimenovani po pokrajinah, v kate­rih je bilo zborovanje. Neredko so nekateri avtorji v monografiji prispevali tudi poglavje o problematiki poimenovanja posamezne pokrajine. Tovrstne razprave so zanimiv in pomemben vir pri sodobnih obrav­navah slovenskih pokrajinskih imen. Na tem mestu si oglejmo tiste, ki obravnavajo poimenovanje pokrajin, in tiste pokrajine, ki jih avtorji najbolj izpostavljajo. Po oziroma ob prvih treh kongresih in terenskem seminarju (1952 v Kamniku, 1954 v Mariboru, 1956 v Murski Soboti in 1957 v Portorožu) niso izdali zbornika ali sorodne publikacije. Podobno se je zgo­dilo ob sedmem kongresu leta 1966 v Novi Gorici. Ob vseh preostalih zborovanjih oziroma kongresih pa so zborniki izšli, prvic leta 1964 v Velenju. V prvem prispevku tega zbornika je Anton Sore opredelil obseg Šaleške doline. Kot alonim ome­nja Velenjsko kotlino. Po njegovem mnenju naj bi se to ime uveljavilo zaradi gospodarskega razvoja Velenja (Sore 1964). V vodniku je govora tudi o Celjski kotlini, Spodnji in Zgornji Savinjski dolini (Zupancic 1964; Cafuta 1964) ter o Voglajnsko-Rogaškem podolju, Spodnjem Posavju in Kozjanskem (Žagar 1964). Monografija Dolenjska zemlja in ljudje je nastala na podlagi terenskega raziskovanja leta 1954 v Novomeški pokrajini ter kabinetnega seminarja leta 1960 v Novem mestu (Gams in Savnik 1962). Melik je Dolenjsko oznacil kot »… skup pokrajin v dolenjem delu Stare Kranjske, in sicer v glavnem med Savo in Kolpo«. Med sosednjimi obmocji omenja Spodnje Zasavje, Spodnje Posavje, Brežiško-Krško kotlino, Pokupje in Belo krajino. Glede pojma Dolenjska na zacetku pravi (Melik 1962, 7): »Ne mislim se spušcati v sicer interesantno razglabljanje, kako je v toku zgodovine nastajal geografski pojem Dolenjske in tudi ne v drugo podobno instruktivno razpravljanje, kako se v ljudstvu danes pojmuje obseg Dolenjske, saj smem vse to smatrati za splošno znano.« V nadaljevanju besedila omenja še nekatere pokrajine, na primer Pomurje, Dravsko polje, Gorjance, Krško kotlino, Kocevsko, Grosupeljsko pokra­jino, Novomeško kotlino, Ribniško-Kocevsko podolje (Melik 1962). 8. zborovanje geografov so gostile Ravne na Koroškem. V uvodu zbornika lahko preberemo, da Koroška obsega obcine Dravograd, Slovenj Gradec in Ravne na Koroškem (Golcer 1970), v nadalje­vanju pa Ilešic (1970) razpravlja o »pomlajeni« Koroški, ki je, ce govorimo o prostoru, ki ga oznacujemo s tem imenom, nekoliko drugacen, kot je bil pred prvo svetovno vojno. Ilešic namrec opozarja, da je nekdaj h Koroški spadala le Mežiška dolina z Dravogradom, medtem ko Mislinjska dolina z zahodnim Pohorjem ter zahodna podpohorska Dravska dolina stoletja nista bili del Koroške, temvec Štajerske. V zborniku, ki je izšel ob 9. zborovanju v Rogaški Slatini, lahko že v uvodniku uredništva zasledimo rabo pokrajinskega imena Kozjansko, ki ga avtorji v nadaljevanju besedila enacijo z voglajnsko-sotel­sko pokrajino (opomba avtorja: zapis sicer ni skladen z aktualnim pravopisom, a tako je zapisal avtor) (Žagar 1974), tako da naj bi šlo pravzaprav za sopomenki. V prispevku o Sotelsko-Voglajnski regiji pa Svetozar Ilešic (1974) poglobljeno razpravlja tudi o poimenovanju pokrajine, kjer je potekalo zborova­nje. Najprej izrazi nujnost, da se poimenovanje pokrajin obravnava bolj sistematicno, saj ugotavlja, da je na tem podrocju precej nereda. Ilešic navaja, da so se pri pripravah na to zborovanje pojavljala razli-cna poimenovanja, vecinoma opisna (na primer obmocja obcin Šmarje pri Jelšah in Šentjur pri Celju, pokrajina med Bohorjem in Konjiškim gorskim hrbtom), sam pa se je tokrat odlocil za ime Sotelsko­vogljanska regija, ceprav je isti predel v regionalizaciji Slovenije oznacil kot Savinjsko-sotelska Slovenija. Pri imenu Kozjansko ugotavlja, da je razmeroma mlado in naj bi se med domacini po zaslugi narodno osvobodilnega boja, ki je potekal na tem obmocju, zacelo uporabljati šele po drugi svetovni vojni. V nada­ljevanju pojem Kozjansko omeji na obmocje v neposredni bližini naselja Kozje in izraža nestrinjanje s tem, da bi se s tem imenom imenovala tudi obmocja v vzhodnem zaledju Celjske kotline, ob zgornji Sotli, v dolini Voglajne in Rogaškem podolju. Kozjanskemu pripiše alonim Srednje Sotelsko. Razpravo nadaljuje z jezikoslovnimi pomisleki o rabi predpon, ki skupaj z imeni rek oznacujejo dolocena obmoc­ja. Preprican je, da je pri poimenovanju celotnega porecja smiselno uporabiti predpono po-, pri težko izgovorljivi besedni zvezi (na primer Povoglajnje) pa bi uporabili koncnico -sko, torej Voglajnsko. Predponi ob-ali za-naj bi uporabili le za opis krajev neposredno ob reki. 10. zborovanje v Zgornjem Posocju poglobljenih razprav o poimenovanju obravnavane pokrajine in njeni regionalizaciji ni ponudilo, govora je bilo le o središcnem kraju pokrajine, imenovane Zgornje Posocje, in o ostalih znacilnostih tega obmocja (Kompare 1978). Avguštin Lah v svojem prispevku govo­ri o Posocju (Lah 1978), Vladimir Klemencic omenja Tolminsko in Goriško (Klemencic 1978), Mirko Pak obravnava Alpe (Pak 1978), Aljoša Breginc pa Baško grapo (Breginc 1978). 11. zborovanje je bilo v Mariboru, zbornik pa so naslovili Mariborsko Podravje. V uvodu ali v pri­spevkih v nadaljevanju ne najdemo pojasnila, zakaj takšen naslov. Vinko Borec v svojem prispevku kot središce Severovzhodne Slovenije omenja Maribor, pri njegovi legi pa omenja Dravsko polje, Kozjak, Podravsko hribovje, Slovenske gorice in Pohorje (Borec 1979). Bracic (1979) govori o Mariborsko-Ptujski mezoregiji, ki jo enaci s Podravsko mezoregijo, medtem ko Vrišer (1979) enaci Mariborsko in Podravsko regijo. V nadaljevanju razvršca regije glede na razvitost in pri tem navaja pomursko, podravsko, posav­sko, koroško, savinjsko, goriško, zasavsko, dolenjsko, osrednjeslovensko, gorenjsko, kraško, kocevsko in obmorsko regijo. V drugi preglednici Slovenijo razdeli na posavsko, pomursko, dolenjsko, notranj­sko, podravsko, savinjsko, koroško, goriško, zasavsko, osrednjeslovensko, gorenjsko in obalno-kraško. Med pokrajinska imena v zborniku lahko glede na obravnavo uvrstimo tudi Pesniško dolino (Kert 1979) in Svecinske gorice (Šilih 1979). 12. zborovanje se je osredinilo na Gorenjsko. V obkongresnem zborniku se Ilešic (1981, 10) najprej loti opredelitve regije. Omeni, da so bila dotedanja zborovanja na podrocju poimenovanj regij mesto-ma uspešna, saj: »… smo ob zborovanju v Pomurju leta 1956 odlocilno pripomogli, da se je regionalna oznacba Pomurje namesto dotedanjega Obmurja in drugih manj primernih oznacb dokoncno uvelja­vila kot umestna za to obmocje. Tudi ob zborovanju v Portorožu leta 1957 smo pripomogli k temu, da se je uveljavilo regionalno ime Koprsko Primorje namesto oznacbe Šavrinsko primorje, ki je bilo neka­ko privleceno precej za lase, iz neprepricevalne ropotarnice …«. Pri poimenovanju Gorenjske Ilešic ugotavlja, da gre za »… zakoreninjeno ljudsko regionalno terminologijo …« in da »… se moramo geo­grafi in z nami vsi drugi zavedati kompleksnega in vcasih mocno individualiziranega, nobenemu teoreticnemu modelu ustrezajocega razvoja in pomena regionalnih nazivov, s tem pa tudi kompleks­nih regionalnih stvarnosti, ki jih z njimi oznacujemo …«. Razpravo nadaljuje s pomisleki, do kod segajo meje Gorenjske. Izpostavi pripadnost Jezerskega, Zasavja in Ljubljane, nakar Gorenjsko razdeli na »pravo« (obmocja tedanjih obcin Jesenice, Radovljica, Tržic, Kranj in Škofja Loka) in »nepravo« (obmoc­ji tedanjih obcin Domžale in Kamnik). Leta 1984 so 13. zborovanje geografov gostile Dolenjske Toplice. V predgovoru k zborniku Dolenjska in Bela krajina lahko preberemo, da je eden od ciljev posveta razcistiti, kaj vse spada k Dolenjski. Med ostalimi slovenskimi pokrajinami so omenjene še Gorenjska, Štajerska in Tolminska (Plut in Ravbar 1984). O nujnosti razprave o obsegu Dolenjske lahko beremo že v prvem prispevku. Avtor Ivan Gams najprej opredeli zgodovinsko ozadje pokrajine kot dela nekdanje dežele Kranjske in njenih meja, nada­ljuje pa z regionalizacijami, ki so posamezne dele Dolenjske pripisovale razlicnim regijam. Izpostavi tudi neenotnost pri pojmovanju posameznih razmejitev Dolenjske. Na koncu sklene, da zaradi te nee­notnosti mnogi poimenovanje Dolenjska raje izpušcajo iz »… imenoslovja slovenskih regij …«. Gams kot pokrajinska imena omenja še Gorenjsko, Notranjsko, Ljubljansko barje, Osrednjo oziroma Zgornjeposavsko Slovenijo, Šentviško pokrajino, Suho krajino, Posavsko hribovje, Spodnje Posavje, Pokolpje ter šte­vilna druga, ki jih povzema iz obstojecih regionalizacij (Gams 1984). Z imenom Dolenjska operirajo tudi mnogi drugi avtorji, mestoma pa se omenjata še imeni Bela krajina in Novomeška pokrajina. V uvodniku zbornika, izdanega ob 14. zborovanju, lahko beremo o razlogih za dolocitev Postojne kot gostiteljice zasedanja. Zanimivo je, da je najprej govora o Primorski, zatem pa je kot glavno obmoc­je razprav izpostavljena Notranjska. Nakazana je tudi namera, da se je sprva nacrtovalo obravnavati tudi Kras, vendar so se organizatorji odlocili, da bo ta pokrajina tematika enega od naslednjih zboro­vanj (Habic 1987a). Iz povedanega bralec lahko sklepa, da sta Notranjska in Kras podenoti Primorske. Takšno razumevanje se potrdi v Habicevem clanku (Habic 1987b), v katerem Notranjsko razcleni na Visoko severovzhodno Notranjsko, Notranjsko podolje, Visoko osrednjo Notranjsko, Južno (Primorsko) Notranjsko, Kras in Vipavsko dolino ter Slovensko primorje. Vse regije nadalje deli na podenote. 15. zborovanje geografov je gostil Portorož. V predgovoru zbornika z naslovom Primorje je ured­nik Milan Orožen Adamic zapisal, da se za obmorski del Primorske navajajo razlicna imena, kot so Obala, Koprsko primorje, Slovenska Istra. »… Zaradi neenotnega poimenovanja teh krajev smo se odlocili, da bomo del posveta posvetili prav temu vprašanju. V razpravah našega zbornika govore raziskoval­ci vecinoma o Koprskem primorju. Še ni dolgo tega, ko je bilo v Kopru ustanovljeno geografsko društvo in ob njegovem ustanavljanju se je razvila razprava prav o tem. Presekali so jo geografi iz teh krajev, ki so svojo organizacijo poimenovali »Geografsko društvo Primorje«. Tako je iz te zadrege tudi naš zbor­nik dobil ime Primorje. To je pretežno flišna pokrajina, ki obsega obcine Koper, Izola in Piran …« (Orožen Adamic 1990, 3). Z omenjenimi tremi obcinami je Koprsko Primorje omejil tudi Titl (1985 v Lovrencak 1990), Radinja (1990) pa ga je oznacil kot podenoto Slovenske Istre. S pokrajinskim imenom Koprsko Primorje najširše obmocje dojema tudi Gams, saj vanj vkljucuje tudi »uvale pod Cicarijo in Podgorski Kras« (Gams 1990, 35). V uvodnem poglavju zbornika, ki je izšel po koncanem 16. zborovanju slovenskih geografov v Celju, lahko beremo o namenu tega zborovanja (Pelc 1993, 5): »… opredeliti možnosti regionalnega in pro-storskega razvoja Savinjske …«, kakor je naslovljen tudi zbornik. Savinska vkljucuje obcine Celje, Žalec, Mozirje in Laško. V enem od naslednjih prispevkov Gams (1993) razpravlja o pripadnosti Celjske kot-line slovenskim makroregijam, pri cemer imeni Celjska kotlina in Celjska regija pomensko izenaci. V clanku se pojavi tudi ime Savinjska dolina. Ceprav zbornik 17. zborovanja na Ptuju spada med najobsežnejše, v njem ni razprave o regiji, nje­nem obsegu in poimenovanju. V predgovoru lahko preberemo, da je poimenovanje Spodnje Podravje s Prlekijo nastalo v želji po enotnejši in celovitejši oznaki obmocja med Dravo in Muro, ki ga sestavljajo Slovenske gorice, Haloze ter Dravsko, Ptujsko, Središko in Mursko polje (Pak 1996). Med ostalimi pokra­jinami je izpostavljeno še Kozjansko (Natek 1996). Leta 2000 je bilo 18. zborovanje slovenskih geografov v Ljubljani. Tudi tematsko je bilo vezano zgolj na mesto in izzive, s katerimi se na prelomu tisocletja srecuje. Zato v zborniku o širši, pokrajinski ozi­roma prostorski vpetosti Ljubljane ni nobene razprave (Orožen Adamic 2000). 19. zborovanje je bilo tesno povezano s pokrajinskim imenom Savinjsko-Šaleška regija, ki jo Šalej (2006) oznaci za mezoregijo. Avtor navaja, da so nekateri geografi prepricani o tem, da bi Šaleška doli­na morda lahko bila del ožje celjske regije ali celo Koroške, in tudi, da je Zgornja Savinjska dolina, ki je, z izjemo Solcavskega, od nekdaj gravitirala k Celju, naravni del enotne Savinjske regije. Kot sose­de Savinjsko-Šaleške regije Šalej omenja Koroško, Celjsko in Zgornjo Savinjsko dolino. Znotraj regije omenja še nekatera pokrajinska imena, kot sta na primer Solcavsko in Logarska dolina. 20. zborovanje slovenskih geografov je gostilo Pomurje. Ob imenu te pokrajine se je najprej na krat­ko zaustavila glavna urednica knjige Tatjana Kikec. Pomurje je oznacila kot »… skrajni vzhod naše domovine …«. V nadaljevanju omenja osrednjo temo zborovanja, ki je (Kikec 2009, 7) »… trajnostni regionalni razvoj pokrajine ob Muri, reki, ki locuje in hkrati povezuje Prekmurje in Prlekijo …«. Prispevek sklene z mislijo, da je »… Pomurje tako dobilo svojo prvo geografsko monografijo, ki zaje-ma problematiko obeh bregov reke Mure, Prekmurja in Prlekije.« (Kikec 2009, 8). Iz uvoda Kikceve je povsem jasno, da je Pomurje ime pokrajine, ki jo sestavljata podenoti Prekmurje in Prlekija. Poglobljeno se je tematike poimenovanja tega dela Slovenije v svoji razpravi lotil Marijan M. Klemencic. Za razliko od Kikceve je bolj natancen že pri navajanju smeri neba. Govori namrec o skrajnem »… severovzhodnem delu Slovenije …«. V nadaljevanju »… pokrajino ob Muri …« imenuje »… Prekmurje in/ali Pomurje …« (Klemencic 2009, 9). Iz njegovega zapisa je mogoce sklepati, da sta imeni lahko sopomenki, ni pa nujno tako. Zatem pojasni, da »… ime Prekmurje izhaja iz obcega poimenovanja pokrajine na drugi strani reke (pokrajina prek/na drugi strani Mure) …«, nato pa povzema Slavica, ki pravi: »… da so Prekmurci v preteklosti ljudem, ki so k njim prišli iz Štajerske ali ostale Slovenije, rekli, da so prišli iz Preka, svojo domovino pa imenovali Slovensko …« (Slavic 1921, 82 v Klemencic 2009, 9), pri cemer dodaja še neka­tere pokrajinske oznake za Prekmurje, kot sta Slovenska okroglina ali Slovenska krajina (Slavic 1921 v Klemencic 2009). Oznaka prekmurski naj bi po mnenju Slavica (1921, 83) »… segala celo v srednji vek, saj so z njo oznacevali nekaj župnij na levem bregu Mure, ki so bile v lasti zagrebške škofije …«. Slovenci na Štajerskem pa so »… izraz Prekmurje uporabljali za vse obmocje onkraj Mure, na kate-rem so živeli Slovenci …«. Uradno poimenovanje Prekmurja naj bi po mnenju Slavica (1921, 83) segalo v leto 1920, ko je na neki prireditvi »… vrli prekmurski govornik protestiral, da niso vec ogrski Slovenci, ampak prekmurski Slovenci.« (Klemencic 2009, 10). Leta 1926 je izšlo zgodovinsko delo Slovenska Štajerska in Prekmurje (Kovacic 1926), iz katerega lahko razberemo, da imata obe navedeni pokraji­ni enakovreden status (Klemencic 2009). Leta 1935 je izšel zbornik Slovenska krajina (Novak 1935), v katerem geografski prispevki obravnavajo Pomurje, poimenovanje, ki sta ga Ilešic in Baš utemelje­vala s pokrajinsko zaokroženostjo porecja Mure. Kljub temu tako Ilešic kot Baš v tem zborniku kot vodilno pokrajinsko enoto izpostavljata Prekmurje, predvsem zaradi njene nekdanje politicne pripadnosti ogr-ski državi in s tem drugacnim kulturnim in socialnim razmeram (Ilešic 1935; Baš 1935 v Klemencic 2009). Leta 1955 je Ilešic poudaril, da je z novim murskosoboškim okrajem konec delitve enotne Pomurske ravnine in okoliškega gricevja, izoblikovala pa se je celovita pokrajina Pomurje. Prevladovalo je namrec gravitacijsko nacelo, saj Ilešic v isti razpravi nasprotuje, da bi se Pomurju prikljucil tudi Ptujski okraj, saj naj bi ta gravitiral k Mariboru (Ilešic 1955 v Klemencic 2009). Prekmurje v naslovu svoje knjige ome­nja tudi Melik (1957), vendar to ime v nadaljnjem razglabljanju enostavno opusti oziroma »preoblikuje« v Spodnje Podravje in Pomurje (Klemencic 2009). Klemencic ugotavlja še, da je tudi v glavnih štirih regionalizacijah pokrajina na skrajnem severovzhodu Slovenije poimenovana kot pomurska (Ilešic 1967; Ilešic 1972; Vrišer 1990; Plut 1999). Meni, da je podoben, ceprav hierarhicno ne povsem identicen, primer Bela krajina. Ob tem pa ima tudi Pomurje v razlicnih regionalizacijah razlicno regionalno raven (Klemencic 2009). Klemencic razpravo nadaljuje z dejavniki identitete in zakljuci, da je Pomurje funk-cijsko povezano obmocje, ki ga sestavljata geografski regiji Prekmurje in Prlekija (Klemencic 2009). O poimenovanju na zborovanju obravnavane regije v uvodnem delu svojega prispevka razpravlja tudi Jernej Zupancic, ki pravi, da se je do leta 1920 Prekmurje skupaj s Slovenskim Porabjem imenovalo Slovenska krajina. Prekmurje deli na gricevnato Goricko na severu ter ravninska Dolinsko in Ravensko na jugu, pri cemer v skrajnem vzhodnem delu izdvoji še Lendavske gorice (Zupancic 2009). Predzadnje zborovanje slovenskih geografov je potekalo na Bledu. Organizatorji so ga poimeno­vali Gorenjska v obdobju glokalizacije. Med prispevki v obkongresnem zborniku ni zaslediti zapisov o imenu oziroma imenoslovno-identitetnih znacilnostih obravnavane pokrajine. Obravnavana temati­ka je izpadla tudi ob zadnjem zborovanju, ki je bilo leta 2017 v Mariboru in ob katerem je izšel zbornik Geografije Podravja. Povzamemo lahko, da so bila imena pokrajin predmet razprav na vecini zborovanj in srecanj slo­venskih geografov. V nekaterih primerih je njihovim poimenovanjem namenjena poglobljena razprava, v drugih je ta tematika obravnavana le mimogrede, površno. Ne glede na to je kot izhodišce za nadalj­njo analizo pomena posameznega pokrajinskega imena dobrodošla vsakršna poglobljena razprava, kakršne vsebujejo obkongresni zborniki. 3 ANKETIRANJE KOT VIR POKRAJINSKIH IMEN 3.1 METODE DELA Kot smo omenili v uvodnem poglavju, je ena od poglavitnih metod zbiranja zemljepisnih imen delo na terenu, torej med ljudmi, ki v dolocenem okolju, kjer raziskujemo imena, tudi živijo. Pri identifikaci­ji krajevnih, ledinskih in hišnih imen, kjer so obmocja raziskovanj razmeroma majhna, zbiranje obicajno poteka in situ, z intervjuji ali vodenimi pogovori z manjšimi skupinami ljudi. Pokrajine pa so zaradi veli­kosti za takšen nacin dela težko obvladljive, predvsem pa je težko zagotoviti primerno razpršenost morebitnih intervjuvancev. Zato smo se pri raziskovanju pokrajinskih imen odlocili za anketiranje. Pripravili smo štiri anketne vprašalnike, dva za sondni obmocji in dva za celotno Slovenijo oziro-ma njena vzhodni in zahodni del. Vprašalnika za celotno Slovenijo smo pred pošiljanjem anketirancem dali testno izpolniti študentom geografije na Fakulteti za humanisticne študije Univerze na Primorskem. V testnem anketiranju je sodelovalo 17 študentov. Na podlagi njihovih odgovorov smo koncne razlici­ce vprašalnikov izpopolnili. Vprašalniki so bili natisnjeni na obrazcu formata A3 in vsebinsko prilagojeni posameznim obmocjem. Vsi vprašalniki so sestavljeni iz besedilnega dela in spoznavnega zemljevida. Na zacetku so kraj­ša predstavitev namena ankete, podatki o njenem izvajalcu in krajši uvod, ki anketiranca vpelje v tematiko raziskave. Pri vprašalnikih za sondni obmocji sledita vprašanji o imenovanju pokrajine bivanja anketiranca in njegovi identiteti, na notranji strani prepognjenega lista pa je zemljevid jugovzhodnega dela Slovenije z vrisano mejo s sosednjo Hrvaško, vecjimi kraji in rekami ter sencenim površjem v podlagi zemljevi­da. Zatem sledi nekaj vprašanj o spremembi identitete ter vprašanje o poimenovanju sosednjih pokrajin. Na koncu je tako imenovani demografski blok, v katerem anketiranec odgovarja na vprašanja o spolu, starosti, statusu, izobrazbi ter kraju in obcini bivanja. Podobno sta s tehnicnega vidika sestavljena tudi vprašalnika za celotno Slovenijo. Po vsebini so v njih najprej vprašanja o imenih pokrajin, sledi spo­znavni zemljevid, v tretjem delu pa so vprašanja o pokrajinskih imenih ter blagovnih znamkah in imenih podjetij. Ankete smo razposlali na 6000 naslovov. Njihov izbor je na podlagi vzorcenja pripravil Statisticni urad Republike Slovenije, ki po 41. clenu Zakona o državni statistiki (UL RS št. 45/1995 in 9/2001) (ZDS 1995; ZDS 2001) lahko registriranim znanstvenoraziskovalnim organizacijam in registriranim razisko­valcem, vpisanim v bazo SICRIS, za namene anketiranja posreduje dolocene osebne podatke prebivalcev Republike Slovenije, ki pa jih upravicenci ne smejo uporabljati v tržne namene. Vzorec anke­tirancev je bil izbran iz Centralnega registra prebivalstva (CRP). Od leta 2004 je na obrazcu za Prijavo stalnega prebivališca dodana opredelitev o soglašanju s posredovanjem podatkov za znanstvenora­ziskovalne namene (pri mladoletnih osebah se o tem opredelijo starši oz. njihovi zakoniti zastopniki). Prebivalci, ki ne soglašajo s posredovanjem podatkov za te namene, v raziskovalni vzorec niso vklju-ceni. Takšnih oseb je okrog 18 % in so nadpovprecno zastopane v mlajših starostnih skupinah. Vzorec torej sestavljajo nakljucno izbrane osebe, stare med 15 in 75 let. Za vsako sondno obmoc­je jih je bilo izbranih 500, za vsak del Slovenije pa 2500, skupno torej 6000. Vzorci za posamezno obmocje so bili sestavljeni iz zaporednih izborov, pri cemer so bile osebe, ki so bile izbrane na prvem obmocju, izlocene iz okvira za nabor oseb za vzorec naslednjega obmocja. Sondno obmocje Posavje sestavljajo obcine Brežice, Krško, Kostanjevica na Krki, Sevnica in Radece, sondno obmocje Kozjansko pa obcine Šentjur, Šmarje pri Jelšah, Podcetrtek, Bistrica ob Sotli, Kozje, Dobje, Laško, Sevnica, Brežice in Krško. Slovenijo smo razdelili na vzhodni in zahodni del, pri cemer smo regije razdelili tako, da je število prebivalcev v obeh delih približno enako. Tako zahodni del Slovenije sestavljajo prebivalci iz obcin v regijah Gorenjska, Goriška, Obalno-kraška, Notranjsko-kraška in Osrednjeslovenska, vzhodnega pa prebivalci iz obcin regij Koroška, Savinjska, Zasavska, Spodnjeposavska, Podravska, Pomurska in Jugovzhodna Slovenija. Kuvertiranje in razpošiljanje pripravljenih anketnih vprašalnikov je opravila Pošta Slovenije, d. o. o. Anketiranci so ankete prejeli 3. 6. 2015. Poleg anketnega vprašalnika so prejeli že naslovljeno povrat-no ovojnico s placano poštnino. Prve odzive smo prejeli že dan zatem, ko so anketiranci prejeli anketne vprašalnike. Višek (162) prejetih izpolnjenih vprašalnikov je bil petega dne. Nato se je dnevno število prejetih anket postopoma zmanjševalo. Krivulja gibanja števila prejetih anket daje videz dušenega sinusnega nihanja. Tudi ce izlocimo sobote, nedelje in praznike, ko anket nismo prejemali (slika 26), ne opazimo enakomernega upada krivulje, pac pa podobno težnjo kot v prvem grafikonu (slika 25). Sprejemanje anket, vkljucenih v analizo, se je koncalo 40-ti dan po njihovem razpošiljanju. Po tem smo prejeli še pet izpolnjenih anketnih vprašalnikov, ki pa v analizo niso vkljuceni. Koncno število vseh vkljucenih anketnih vprašalnikov je 829 (100 iz Posavja, 94 iz Kozjanskega, 309 iz zahodnega dela Slovenije in 326 iz vzhodnega dela Slovenije), kar kaže na okrog 14-odstotni odziv. Med skupaj 6000 razposlanimi anketami jih je Pošta zaradi ralicnih vzrokov (neznan ali preseljen naslovnik in podobno) zavrnila 34. Nekaj anketirancev se je odzvalo tudi po telefonu in elektronski pošti. Zanimalo jih je predvsem, kje smo dobili posameznikov naslov, oziroma zakaj so bili prav oni izbrani za anketiranje. Pri odzivu omenimo še, da anketni vprašalniki niso imeli vnaprej odmerjenega prosto­ra za morebitne komentarje anketirancev. Kljub temu so nekateri svoje pomisleke, mnenja in želje pripisali nekam na anketni vprašalnik (takih primerov je bilo 30), ali pa v ovojnico izpolnjenemu vpra­šalniku dodali poseben listic papirja. Takšnih primerov je bilo pet in vecinoma vsebujejo dobre želje, le v enem primeru je bila vsebina mestoma žaljiva. Tematike, na katere se vežejo komentarji na anketnem vprašalniku, so predstavljene pri njegovi analizi. Odgovore iz prejetih anketnih vprašalnikov smo analizirali s pomocjo odprtokodne spletne aplika­cije 1KA. Vprašalniki so bili analizirani loceno za Kozjansko, Posavje ter vzhodni in zahodni del Slovenije. Aplikacija omogoca preproste analize predvsem pri vprašanjih izbirnega tipa. 90 85 80 t 75 ke70 an65 nih60 nje55 pol50 iz45 tih40 35 tevilo preje30 25 š20 15 10 5 0 0 5 10 15 20 25 30 35 40 dnevi prejemanja izpolnjen ih anket zahodna Slovenija vzhodna Slovenija Posavje Kozjansko Slika 24: Število vrnjenih anket glede na obmocje anketiranja in število dni od njihovega prejetja. število prejetih izpolnjenih anket 180 160 140 120 100 80 60 40 20 0 0 12 3 4 5 6 7 8 9 10111213141516171819202122232425262728293031323334353637383940 dnevi prejemanja izpolnjenih anket Slika 25: Skupno število vrnjenih anket glede na število dni od njihovega prejetja. 180 160 140 120 100 80 60 40 20 0 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 121314151617181920 21222324 Slika 26: Skupno število vrnjenih anket glede na število dni od njihovega prejetja (brez sobot, nedelj in praznikov). Poleg splošno znanih tipov anketnih vprašanj, kakršni so sestavljali tudi anketne vprašalnike v pri-cujoci raziskavi, so ti vsebovali tudi navodila za izdelavo spoznavnega zemljevida. »Spoznavni zemljevid je tehnika za ugotavljanje slike prostorskih odnosov in okoljskih znacilnosti ter stališc do njih pri ljudeh« (Polic 2002, 39) oziroma mentalna predstava podatkov, ki jih imajo o dolo-cenem okolju posamezniki (Golledge in Stimson 1997). Uporabljati so jih zaceli v šestdesetih letih 20. stoletja za analizo strukture in identitetnih prvin v okolju (Lynch 1960). So sredstvo za pridobi­vanje podatkov, pomembnih za nacrtovanje v prostoru (Polic 2002). Razlikujemo med individualnim risanjem spoznavnih zemljevidov in skupinskim, ki poteka na delavnicah (Golobic 2006). Zemljevid v posameznikovi domišljiji nastaja pocasi in je odvisen od okolja ter posameznikovih izkušenj in izobraz-be (Kaplan, Kaplan in Ryan 1998). Popolnega spoznavnega zemljevida ni. Na vsakem so namrec podatki, ki so pomembni za tistega, ki takšen zemljevid riše (Polic 2002) oziroma »zemljevidi«, kot se je izrazil Kos (2002, 102). Zato so informacije na njem obicajno precej poenostavljene (Polic 2002), saj so posledica posameznikovih želja in domišljije (Kos 2002). Spoznavni zemljevid je tvorba v naših mislih in kot tak sogovorniku neviden. Eden od nacinov sporocanja vsebine spoznavnega zemljevi­da je risanje (Polic 2002). Golobiceva (2006) tak nacin pridobivanja informacij opredeli kot graficno anketiranje. Polic (2002) navaja pet razlicnih tipov spoznavnih zemljevidov. Razlikuje med spoznavnimi zem­ljevidi Lynchevega tipa, družbeno-prostorskimi obrazci, miselnimi zemljevidi, osebnostnimi konstrukti ter presojo razdalj in vecrazsežnostnega lestvicenja. Pri prvi skupini zemljevidov anketirancu najprej ponudimo posamezna obstojeca znamenja ali obris obmocja. Na to podlago posameznik lahko vrisuje poti, meje in druge pokrajinske prvine. Dobljene rezul­tate lahko primerjamo glede na razlicne lastnosti anketirancev (Polic 2002). Risanje takšnih zemljevidov predpostavlja anketirancevo zmožnost usklajevanja razmerja med zastopanimi tockami in tockami na zemljevidu, sposobnost pomanjšanja velika prostora, možnost izdelave geometricnih projekcij in poznavanje kartografskih simbolov (Lévy-Leboyer 1982 v Polic 2002). Prve tri predpostavke bi na nek nacin lahko oznacili tudi kot sposobnost georeferenciranja stanja iz okolja na spoznavni zemljevid. Družbeno-prostorski obrazci so bolj strukturirana oblika spoznavnih zemljevidov. Anketiranci mora­jo namrec na zemljevidu zamejiti obmocje, ki ga imajo za svojega, jim je všec in podobno. Miselni zemljevidi so posredni spoznavni zemljevidi, pri katerih anketiranec razvrsti doloceno prvi-no glede na neko lastnost (Polic 2002). Osebnostni konstrukti so rezultati analize preglednih mrež, ki jih anketiranci sestavijo z razvršca­ njem izbranih pojavov in ugotavljanjem razlik med njimi. Zadnji tip spoznavnih zemljevidov omogoca ugotavljanje subjektivnih razdalj med kraji (Polic 2002). Kljub navedbam Smrekarja (2006), da je v slovenski geografiji in drugih prostorskih vedah meto­ da spoznavnih zemljevidov redko uporabljena in bolj pogosta pri psihologih, Guštinova (2014) navaja naslednje naše prostorske raziskave, v katerih je uporabljena tovrstna metoda: • Miselna slika pokrajin – Marijan M. Klemencic (2002), • Risanje zemljevida Slovenije – Karel Natek (2002), • Stališca prebivalcev Obcine Grosuplje do nekaterih vidikov njenega razvoja – Marko Polic, Metka Mencin Ceplak, Janez Marušic, Blanka Bartol (Polic s sodelavci 1991), • Kartiranje normativnega znanja: spoznavni zemljevidi in GIS – Mojca Golobic (2006), • Zavest ljudi o pitni vodi – Aleš Smrekar (2006) in • Prostorsko dojemanje Sredozemlja v Sloveniji: (Ne)skladje med dojemanjem in fizicnimi opredelit­ vami – Miha Staut, Gregor Kovacic, Darko Ogrin (2007). Poleg teh raziskav naj omenimo še naslednje: • Geografska prepoznavnost Evropske unije pri slovenskem obmejnem prebivalstvu – Katja Poglajen (2005); • Dolocanje meje med mestom in podeželjem – Špela Guštin (2014); • Spoznavni zemljevid Ivancne Gorice – Tomaž Kavšek (2002); • Vpliv kraja bivanja na spoznavni zemljevid Evrope v povezavi s potovalnimi vzorci – Katja Golob (2005); • Poznavanje držav sveta pri slovenskih in tujih dijakih – Ivan Gams, Tatjana Resnik Planinc, Thomas Frederick Saarinen (1993). Spoznavni zemljevidi imajo torej v geografiji pomembno vlogo. Do uporabe sodobnih geodetskih metod je imela namrec vecina zemljevidov izrazito subjektiven znacaj. Posebno mesto je raziskovanje spoznavnih zemljevidov zavzelo v šestdesetih letih 20. stoletja z utemeljitvijo behavioristicne geografi­je, pri kateri so bili spoznavni zemljevidi ena od osrednjih metod (Klemencic 2002). Nekatere navedene geografske raziskave, pa tudi projekt z naslovom Spoznavni zemljevid Slovenije (Polic s sodelavci 2002) nakazujejo, da so spoznavni zemljevidi metodološko še vedno pomembni. Anketiranci so kot podlago za svoje graficno izražanje prejeli zemljevida formata A3 v merilih 1 : 200.000 (za sondni obmocji) in 1 : 650.000 (za celotno Slovenijo). Osnovni zemljevid za sondni obmocji vsebu­je naslednje pokrajinske prvine: vrisano mejo med Slovenijo in Hrvaško, vecja naselja (Novo mesto, Kostanjevica na Krki, Šentjernej, Brežice, Krško, Sevnica, Bistrica ob Sotli, Kozje, Radece, Laško, Podcetrtek, Šentjur, Šmarje pri Jelšah, Celje in Rogaška Slatina) ter glavne vodotoke na tem obmocju. Sorodne prvine vsebuje tudi osnovni zemljevid za celo Slovenijo: državno mejo, vecja mesta (Koper/Capodistria, Ilirska Bistrica, Crnomelj, Ribnica, Postojna, Novo mesto, Ajdovšcina, Krško, Nova Gorica, Idrija, Ljubljana, Litija, Rogaška Slatina, Celje, Kamnik, Kranj, Velenje, Bovec, Ptuj, Jesenice, Ravne na Koroškem, Maribor, Murska Sobota), osnovno recno mrežo in Triglav kot našo najvišjo goro. Anketiranci so imeli nalogo vrisati oziroma zamejiti slovenske pokrajine, ki jih prepoznavajo, in jih poime­novati. Izdelane spoznavne zemljevide, ki so vsebovali tako meje pokrajin, kot tudi njihova imena, smo najprej skenirali in nato digitalizirali. Digitalizacija je potekalo rocno; poligone smo prerisali v geografski informa­cijski sistem. Analize pridobljenih podatkov in tematske zemljevide smo izvedli s programsko opremo ArcGIS. 3.2 POSAVJE V Posavje, ki smo ga omejili z obcinami Brežice, Krško, Sevnica, Kostanjevica na Krki in Radece, smo razposlali500 anketnihvprašalnikov.Vcelotialidelomaizpolnjenihsmoprejeli100,odzivjebiltorej20,0%. Ce pogledamo krajevno pripadnost anketirancev, lahko ugotovimo, da smo najvec (37) anket pre­jeli iz Obcine Krško, sledijo obcine Brežice (31), Sevnica (20), Radece (8) in Kostanjevica na Krki (3). Eden od anketirancev na vprašanje o krajevni pripadnosti ni odgovoril. Razmerje med spoloma anketirancev je v prid ženskam (53), moških je 42, pet anketirancev pa na vprašanje o spolu ni odgovorilo. Vecina anketirancev ima dokoncano srednjo šolo (51), sledijo višje-in visokošolsko izobraženi (29), 15 jih ima dokoncano le osnovno šolo. En anketiranec ima magistrski oziroma doktorski naziv, štirje na to vprašanje niso odgovorili. Najvec je zaposlenih (43), sledijo upokojenci (37), število nezaposlenih in oseb s statusom dijaka oziroma študenta pa je enako (7). Šest anketirancev na vprašanje ni odgovorilo. Najvec je starejših od 60 let (37), sledijo anketiranci, stari med 45 in 60 let (26), med 31 in 45 let (19) ter mlajši od 30 let (16). Dva na vprašanje o starosti nista odgovorila. Ce primerjamo starostni sesta-vi anketirancev in vsega prebivalstva v pokrajini, ugotovimo, da je delež anketirancev v prvih treh starostnih razredih (do 60 let) manjši, delež starejših pa bistveno vecji, kar pomeni, da so se pozivu k izpolnjevanju ankete v vecji meri odzvali starejši ljudje. 3.2.1 POIMENOVANJE POKRAJINE BIVANJA Vecina anketirancev (52) je na vprašanje o poimenovanju domace pokrajine odgovorila po prica­kovanjih, torej »Posavje«. Sledile so navedbe »Dolenjska« (23), »Spodnje Posavje« (17) in »Štajerska« (6). Nobeden ni izbral imena »Kozjansko«, ki je bilo tudi na razpolago, dva pa sta izbrala možnost »drugo«. Anketiranec, ki živi v Prušnji vasi (poštni okoliš Podbocje, Obcina Krško) je pokrajino biva­nja poimenoval »Gorjanci«, anketiranec iz Gaberja (poštni okoliš Tržišce, Obcina Sevnica) pa jo je oznacil z dvema imenoma, »Dolenjska« in »Posavje«. Iz zemljevida, ki posavske obcine prikazuje po poštnih okrajih (slika 29), lahko razberemo, katero ime je kot pokrajino bivanja v posameznih okrajih navedla vecina anketirancev. V oklepaju ob imenu poštnega okraja je navedeno absolutno število vrnjenih anketnih vprašalnikov. Ce se je enako število anketirancev odlocilo za razlicni pokrajinski imeni, smo okoliš uvrstili v kategorijo »mešano«. Ugotovimo lahko, da so meje med poimenovanimi pokrajinami, kot jih dojemajo prebivalci, dobro zaznavne tudi znotraj posameznih obcin. V poštnih okrajih Šentjanž, Krmelj, Tržišce, Podbocje in Kostanjevica na Krki je vecina anketirancev za poimenovanje domace pokrajine uporabilo ime Dolenjska, v poštnih okrajih Studenec in Jesenice na Dolenjskem pa lahko ugotovimo, da se enakovredno rabita imeni Posavje in Dolenjska. Podobno je v okra-ju Krška vas, kjer se poleg enakovredne rabe imen Dolenjska in Spodnje Posavje pojavlja tudi ime Posavje. Slabo polovico poštnih okrajev lahko torej opredelimo kot posavske. To so okraji Radece, Boštanj, Sevnica, Raka, Krško, Leskovec pri Krškem, Cerklje ob Krki, Brežice, Zdole, Koprivnica, Sromlje, Kapele in Bizeljsko. V okraju Loka pri Zidanem Mostu sta bili identificirani imeni Posavje in Spodnje Posavje, podobno v Articah, Globokem in Dobovi. Vecina anketiranih v poštnem okraju Brestanica in en anke­tiranec iz okraja Senovo so kot pokrajino svojega bivanja navedli ime Štajerska. 3.2.2 POKRAJINSKA IDENTITETA Anketiranci so tudi glede pokrajinske identitete imeli na razpolago enake odgovore kot pri poime­novanju pokrajine, le da so tokrat izbirali med imeni njihovih prebivalcev. Najvec, 40 se jih je opredelilo za Posavce, 29 za Dolenjce, 20 za Štajerce in 9 za Spodnje Posavce. Za Kozjanca se ni opredelil nihce, dva anketiranca pa sta izbrala možnost »drugo«. Medtem ko se je prebivalka Obcine Radece opre­delila kot Slovenka, se je anketiranec iz Prušnje vasi, ki je kot domace pokrajinsko ime navedel Gorjance, opredelil za Hribca. Ce primerjamo poimenovanje pokrajine in pokrajinsko identiteto, lahko ugotovimo, da gre za raz­meroma visoko stopnjo ujemanja, saj 73 % anketirancev pokrajino bivanja poimenuje z istim imenom kot izraža svojo pokrajinsko identiteto. Pri primerjavi posameznih pokrajinskih imen in identitet ugoto­vimo, da je najvecja razlika v korist imena pri Posavju (12), opazna pa je tudi pri Spodnjem Posavju (8), v korist identitete pa pri Štajerski (14) in Dolenjski (6). Posavje kot identitetna pokrajina ne izstopa, kar je povsem drugace kot pri poimenovanju pokrajine. Nekoliko vecji pomen pa dobita nekdanja habs­burška dedna dežela Štajerska in Dolenjska kot del dežele Kranjske. To je razvidno tudi iz zemljevida (slika 31), kjer se dolenjska identiteta pojavlja vzhodneje od razširjenosti pokrajinskega imena Dolenjska, bolj pa pride do izraza tudi štajerska identiteta. Poštni okoliši, kjer vecina anketirancev izraža dolenjsko identiteto oziroma se ima za Dolenjce, so Šentjanž, Krmelj, Tržišce, Raka, Kostanjevica na Krki, Podbocje, Krška vas in Jesenice na Dolenjskem. Poštni okoliš Studenec je mejišce med dolenjsko in posavsko identiteto, Loka pri Zidanem Mostu pa med posavsko in štajersko. Štajerska identiteta prevladuje v poštnih okrajih Senovo, Brestanica, Brežice in Bizeljsko. Pri okrajih Globoko in Kapele gre za stik posavske in štajerske identitete, v Articah posav­ske in spodnjeposavske, v Dobovi pa spodnjeposavske in štajerske. 3.2.3 SPREMINJANJE OBCUTKA POKRAJINSKE PRIPADNOSTI Vecina anketirancev (79) spremembe obcutka osebne pokrajinske identitete ne zaznava. Med pre­ostalimi je približno enako število takšnih, ki se jim zdi, da se je ta obcutek spremenil bodisi malenkostno (10) bodisi mocneje (9). Dva anketiranca na vprašanje nista odgovorila. Anketiranci, ki obcutijo rahle spremembe pokrajinske pripadnosti, navajajo zelo razlicne smeri spre­memb. Pri treh se bolj zrcali posavska identiteta, pri dveh pa dolenjska. Ostali odgovori se pojavljajo zgolj po enkrat. Eden od anketirancev navaja rastoci obcutek kozjanske identitete, drugi zasavske (ker izvira iz Hrastnika), odgovori treh anketirancev pa ne spadajo v kontekst zastavljenega vprašanja. Eden namrec navaja, da se vse bolj pocuti tujca, drugi, da živi v necistem okolju, tretji pa, da se zaradi meje pocuti bolj omejeno. Pri anketirancih, pri katerih se je obcutek pokrajinske pripadnosti mocneje spremenil, lahko opa­zimo krepitev posavske identitete (5 anketirancev), po en anketirani pa izpostavlja osrednjeslovensko in dolenjsko identiteto. Eden je odgovoril zunaj konteksta. Na vprašanje o obdobju spreminjanja obcutka osebne pokrajinske identitete (slika 33) je odgovo­rilo 19 anketirancev. Iz odgovorov lahko razberemo, da je imela velik vpliv na spremembo pokrajinske identitete osamosvojitev Slovenije leta 1991 (8) oziroma, da je do sprememb prišlo pred kratkim (9), pri cemer eden razlog natancneje pojasni, ko omenja, da sta na to odlocilno vplivala razvoj turizma in boljše promoviranje pokrajine. Dva anketiranca kot prelomnico navajata leto 1970 Tudi pri spremembah splošnega obcutka pokrajinske identitete (slika 34) najvecje število anke­tiranih (34) kot prelomno tocko omenja osamosvojitev države. Sledijo jim tisti, ki menijo, da se splo­šni obcutek ni spremenil (27), njim pa tisti, ki kot prelomnice navajajo drugo svetovno vojno (9), najnovejše obdobje (8), leto 1970 (5) in prvo svetovno vojno (3). 14 anketirancev na to vprašanje ni odgovorilo. 3.2.4 POIMENOVANJA SOSEDNJIH POKRAJIN Zadnje vsebinsko vprašanje v anketi je spet povezano z imenoslovjem. Zanimalo nas je namrec, katere sosednje pokrajine anketiranci prepoznavajo in kako jih poimenujejo. Na to vprašanje jih je odgo­vorilo 90. Navedli so 81 razlicnih imen, ki smo jih vsebinsko in pravopisno poenotili in tako dobili 29 razlicnih pokrajinskih poimenovanj. Anketiranci so kot pokrajinska vecinoma navajali imena, v katerih se zrcali poimenovanje nekega šir­šega prostora, ki smo ga v uvodu opredelili kot pokrajino. Primeri, ko navedena imena tej opredelitvi ne ustrezajo, so redki. Pet jih spada med krajevna imena, v enem primeru gre za ime države, primer, ko anke­tiranec kot pokrajinsko ime navaja Šengensko mejo, pa seveda ne spada v kontekst poimenovanja. Imena, ki se pojavljajo desetkrat ali pogosteje, smo posebej izpostavili in jih predstavljamo v gra­fikonu (slika 35). V kategoriji »drugo« so preostala imena, ki se pojavljajo redkeje. Ugotovimo lahko, da anketiranci z obmocja Posavja kot sosednjo pokrajino najpogosteje izposta­vljajo Dolenjsko (61), sledi Štajerska (54). Ostalo cetrtino navajanj sestavljajo Kozjansko (28), Zasavje (23) in Posavje (10). Skromno pojavljanje imena Posavje je razumljivo, saj je bila anketa prvenstveno namenjena ljudem iz te pokrajine. Tisti pa, ki so kot pokrajino bivanja navedli eno od ostalih, Posavje ocitno pogosto dojemajo kot sosednjo regijo. Tudi v teh primerih mocno izstopata imeni zgodovinskih dežel. Anketiranci sicer niso imeli na voljo rubrike, kamor bi zapisali kakršnekoli pripombe k anketi, a so nekateri kljub temu na vprašalnik pripisali kakšen komentar. Med anketiranci iz Posavja velja izposta­viti tri, ki se dotikajo tematike ankete. Anketiranec iz Krškega omenja, da ga »zelo moti ker jih imajo za Dolenjce«, anketiranec iz Krške vasi pa »… da ime Spodnje Posavje zveni zelo umetno in vsiljeno ter da je Posavec«. Z nekoliko humorja je svojo opombo zacinil anketiranec iz Brestanice. Opomba se nanaša na spoznavni zemljevid in vsebuje pojasnilo o posameznih vrisanih mejah, med njimi: »Zelena barva je meja med Štajersko in Kranjsko, to je, med dobrim in zlim.« Preglednica 13: Imena sosednjih pokrajin, kot jih navajajo anketiranci iz Posavja. pokrajinsko ime število pojavljanj Dolenjska 61 Štajerska 54 Kozjansko 28 Zasavje 23 Posavje 10 Spodnje Posavje 9 Bela krajina 8 Gorenjska 6 Notranjska 6 Savinjska 5 Kranjska 4 Osrednja Slovenija 4 Koroška 3 Bizeljsko 2 Celjska 2 Hrvaška 2 Ljubljanska 2 Prekmurje 2 Jugovzhodna Slovenija 1 Jugozahodna Slovenija 1 Kraj Donji 1 Mirna 1 Sevnica 1 Srednjesavska 1 Suha krajina 1 Šengenska meja 1 Šentjanž na Dolenjskem 1 Tržišce 1 Zagrebško 1 3.2.5 SPOZNAVNI ZEMLJEVID Spoznavne zemljevide, ki so jih risali anketiranci, smo glede na koncni rezultat razdelili v pet tipov (slika 36). Vec kot polovica jih je spoznavne zemljevide narisala skladno z navodili, kar pomeni, da so narisali meje vsaj ene pokrajine in jo tudi poimenovali. Takšnih zemljevidov je 53 in so vir za koncna spoznavna zemljevida (sliki 36 in 37), ki prikazujeta obseg Posavja in Kozjanskega, pokrajin, ki se na posameznih zemljevidih najveckrat pojavljata. Ostalih, nepopolnih zemljevidov v to analizo nismo vklju-cili. 20 jih je vsebovalo samo imena, ne pa tudi meja, 19 jih je bilo praznih, na treh so bile vrisane le meje, na petih pa so anketiranci oznacili drugo vsebino, na primer kraj bivanja. Posavje je zamejilo in poimenovalo 37 anketirancev. Kot je razvidno iz sinteznega zemljevida, jih to pokrajino najvec dojema kot ozek pas ob Savi med Sevnico in Brežicami, vec kot 60 % pa jih Posavje zamejuje na severozahodu z Radecami, na jugovzhodu pa z državno mejo. Ce kot prostorsko enoto vzamemo obcino, lahko recemo, da so glede na rezultate spoznavnega zemljevida tipicne posavske obcine Krško, Brežice in Sevnica. Na zemljevidu je prikazana tudi regija Spodnje Posavje. Na podla­gi rezultatov ankete in spoznavnega zemljevida lahko zakljucimo, da je izbor imena regije neprimeren in bi bilo bolj primerno ime Posavje oziroma Posavska regija. Kot drugo najpogostejšo pokrajino so anketiranci na spoznavnih zemljevidih vrisali (z mejo in zapi­som imena) Kozjansko. Ugotovimo lahko, da po mnenju anketirancev ta pokrajina obsega predvsem obcine Podcetrtek, Kozje, Bistrica ob Sotli, Dobje ter skrajna južni in jugovzhodni del Obcine Šentjur. Na koncu pregleda rezultatov anketiranja v Posavju naredimo še primerjavo med odgovori v anke-ti in izrisi na spoznavnih zemljevidih (slika 39). Opozoriti je treba, da smo pri odgovorih v anketi združili Slika 37: Posavje, kot so ga na spoznavnih zemljevidih omejili anketiranci iz Posavja. P str. 131 Slika 38: Kozjansko, kot so ga na spoznavnih zemljevidih omejili anketiranci iz Posavja. P str. 132 Slika 39: Primerjava rezultatov ankete in spoznavnega zemljevida o obsegu Posavja med anketiranci iz Posavja. P str. 133 tiste poštne okraje, v katerih je pokrajino bivanja vecina poimenovala Posavje ali pa so z izrazom Posavec opredelili svojo pokrajinsko identiteto. Iz zemljevida je razvidno, da med rezultati, pridoblje­nimi na razlicna nacina, ni popolnega ujemanja. Najbolj vsaksebi so rezultati na obmocju poštnega okraja Radece, kjer iz ankete lahko razberemo posavsko identiteto in tudi prevladujoce poimenovanje doma-ce pokrajine Posavje, medtem ko so na spoznavnih zemljevidih to obmocje kot Posavje oznacili le redki anketiranci iz Posavja. Podobno je v severnem delu okrajev Koprivnica in Bizeljsko ter v jugozahod­nem delu okraja Raka. Pri anketirancih z Bizeljskega je treba izpostaviti, da se predvsem glede na pokrajinsko identiteto cutijo Posavce, kar pa pri poimenovanju domace pokrajine ni tako izrazito izraženo. 3.3 KOZJANSKO Na Kozjansko, ki smo ga omejili z obcinami Bistrica ob Sotli, Brežice, Dobje, Kozje, Krško, Laško, Podcetrtek, Rogaška Slatina, Sevnica, Šentjur in Šmarje pri Jelšah, smo, tako kot v Posavje, poslali 500 anketnih vprašalnikov. Deloma ali v celoti izpolnjenih smo prejeli 94, odziv je bil torej 18,8 %. Širok nabor obcin se je pokazal kot metodološko pomanjkljiv, vendar se podatkov za nižjo raven, na primer krajevno skupnost, ni dalo pridobiti. V kolikor pa bi izlocili posamezne obcine, bi težko objektivno zame­jili regijo. Ce pogledamo krajevno pripadnost anketirancev (slika 40), lahko ugotovimo, da smo najvec izpol­njenih anket prejeli iz Obcine Brežice (19), sledijo obcine Sevnica (17), Krško (15), Šentjur (12), Šmarje pri Jelšah (10), Laško (9), Kozje (5) in Podcetrtek (4), po eno pa tudi iz obcin Bistrica ob Sotli, Dobje in Rogaška Slatina. Med anketiranci, ki so se odzvali, prevladujejo ženske (50), moških je 39, pet pa jih spola ni navedlo. Vecina anketirancev ima dokoncano srednjo šolo (53), sledijo višje-in visokošolsko izobraženi (27), 13 jih ima le osnovnošolsko izobrazbo. Med tistimi, ki so poslali izpolnjeno anketo, ni nikogar s podi­plomsko izobrazbo, eden pa na vprašanje o izobrazbi ni odgovoril. Najvec anketirancev je zaposlenih (39), sledijo upokojenci (28), nezaposleni (12) in dijaki oziroma študenti (8). 7 jih na vprašanje ni odgovorilo. Prednjacijo starejši od 60 let (30), ki jim sledijo stari med 45 in 60 (25), mlajši od 30 let (20) ter stari med 31 in 45 let (19). Na vprašanje o starosti so odgovorili vsi anketiranci. Ce primerjamo starostni sestavi anketirancev in vsega prebivalstva v pokrajini, ugotovimo, da je delež obeh v prvem starost­nem razredu enak, v drugem in tretjem je delež anketirancev manjši, v zadnjem pa vecji, kar pomeni, da so se tudi na Kozjanskem anketiranju v vecji meri odzvali starejši ljudje. 3.3.1 POIMENOVANJE POKRAJINE BIVANJA Vecina anketirancev (46) je na vprašanje o poimenovanju domace pokrajine (slika 41) odgovorila v nasprotju s pricakovanji, odlocili so se namrec za ime Posavje. Takšen rezultat gre pripisati predvsem velikemu deležu anketirancev iz posavskih obcin in mocni posavski identiteti na tem obmocju. Za poime­novanje Kozjansko se jih je odlocilo 20, 19 pa za Štajersko. Po štirje so izbrali ime Posotelje ter možnost »drugo«, eden pa ime Savinjsko. Med anketiranci, ki so se odlocili za drugacna poimenovanja, sta dva (iz naselij Studenec in Šentjanž v Obcini Sevnica) navedla ime Dolenjska, po eden pa Obsotelje (Škof­ja Gora, Obcina Podcetrtek) in Zasavje (Suhadol, Obcina Laško). Z zemljevida, ki obcine, vkljucene v anketo o Kozjanskem, prikazuje po poštnih okrajih (slika 42), lahko razberemo, v katerih okrajih je vecina anketirancev kot domaco pokrajino izbrala to pokrajinsko ime. V oklepaju ob imenu poštnega okraja je navedeno absolutno število vrnjenih anketnih vprašalni­kov. Ce se je v dolocenem okraju pojavilo vec imen in se je za posamezno pokrajinsko ime odlocilo enako število anketirancev, smo tak okoliš uvrstili v kategorijo »mešano«. Slika 42: Prevladujoce pokrajinsko ime po poštnih okrajih, v katerih prebivajo anketiranci iz Kozjanskega. P str. 136 Ceprav je bila anketa prednostno namenjena prebivalcem Kozjanskega, lahko ugotovimo, da ravno iz njegovega središca Kozjega, po katerem je pokrajina dobila ime, nismo dobili nobenega odgovora. Z imenom Kozjansko je pokrajino svojega bivanja poimenovala vecina anketirancev iz poštnih okra-jev Podsreda, Zabukovje, Planina pri Sevnici, Lesicno, Gorica pri Slivnici, Grobelno in Šmarje pri Jelšah. V poštnih okrajih Sveti Štefan, Pristava pri Mestinju in Rimske Toplice gre za enakovredno zastopanost rabe imen Kozjansko in Štajerska, v okraju Podcetrtek pa imen Kozjansko in Obsotelje. Ime Posotelje prevladuje le v poštnem okraju Bizeljsko, v poštnih okrajih Šentjanž in Studenec pa je v prevladujoci rabi ime Dolenjska. Štajersko kot pokrajino bivanja je izbrala vecina anketirancev v poštnih okrajih Blanca, Dobje pri Planini, Dramlje, Jurklošter, Laško, Ponikva in Šentjur. Na izbranem obmocju pa je najvec poštnih okrajev, kjer vecina anketirancev kot domace pokrajinsko ime navaja Posavje. Gre za poštne okraje Artice, Bistrica ob Sotli, Boštanj, Brežice, Cerklje ob Krki, Dobova, Globoko, Jesenice na Dolenjskem, Kapele, Koprivnica, Krmelj, Krška vas, Krško, Leskovec pri Krškem, Raka, Senovo, Sevnica in Tržišce. Iz preostalih poštnih okrajev nismo dobili nobenega izpolnjenega vprašalnika. 3.3.2 POKRAJINSKA IDENTITETA Tudi glede pokrajinske identitete so imeli anketiranci na razpolago podobne odgovore kot pri poime­novanju pokrajine, s tem, da so bila namesto imen pokrajin ponujena imena njihovih prebivalcev. Najvec anketirancev se je opredelilo za Posavce (36), sledijo Štajerci (30), Kozjanci (17) in Posoteljcani (4) (slika 43). S Savinjcanom se ni poistovetil nihce od vprašanih, 7 pa je obkrožilo odgovor »drugo«. Med temi so anketiranci iz naselij Kamenica, Šentjanž, Mrtovec in Studenec (Obcina Sevnica) izpostavili dolenjsko identiteto, anketiranec iz Nove Gore (Obcina Krško) cuti mešano identiteto, anketiranec iz Brežic belokranjsko identiteto, iz Suhadola (Obcina Laško) pa zasavsko. Ce primerjamo poimenovanje pokrajine in pokrajinsko identiteto (slika 44), lahko ugotovimo, da gre za razmeroma visoko stopnjo ujemanja, saj 81 % anketirancev pokrajino bivanja poimenuje z istim ime­nom kot svojo pokrajinsko identiteto. Pri primerjavi posameznih imen in identitet ugotavljamo, da je navecja razlika v korist poimenovanja pri imenih Posavje (10), Kozjansko (3) in Savinjsko (1). Posavje kot identitetna pokrajina je šibkeje izraženo, kot to lahko opazimo pri poimenovanju pokrajine. Na racun šibkejše posavske identitete najvec pridobi štajerska identiteta, pri Posotelju pa se razmerje ohrani. Poštni okraji, kjer vecina anketirancev cuti štajersko identiteto, so Laško, Rimske Toplice, Dobje pri Planini, Jurklošter, Blanca, Globoko in Dobova. Tudi v vseh tistih, ki so uvršceni v kategorijo »meša-no«, se pojavlja tudi štajerska identiteta, v okraju Artice skupaj s posavsko, v Planini pri Sevnici, Pristavi pri Mestinju in Svetemu Štefanu skupaj s kozjansko, v Podcetrtku pa se prepletajo kozjanska, posotelj-ska in štajerska identiteta. Vecinsko posoteljsko identiteto cutijo v poštnih okrajih Bizeljsko in Podsreda, kozjansko pa v Gorici pri Slivnici, Grobelnem, Lesicnem, Šmarju pri Jelšah in Zabukovju. Prevladujoco posavsko identiteto je zaznati v okrajih Bistrica ob Sotli, Boštanj, Brežice, Cerklje ob Krki, Jesenice na Dolenjskem, Kapele, Koprivnica, Krška vas, Krško, Leskovec pri Krškem, Raka, Senovo, Sevnica, Šent­jur in Tržišce. Pri odgovorih, ki smo jih uvrstili v kategorijo »drugo«, v poštnih okrajih Krmelj, Šentjanž in Studenec prevladuje dolenjska identiteta, v okraju Zadani Most pa zasavska. 3.3.3 SPREMINJANJE OBCUTKA POKRAJINSKE PRIPADNOSTI Vecina anketirancev (77) vseskozi obcuti enako osebno pripadnost pokrajini (slika 45). Malenkostne spremembe pri tem zaznava 11 anketirancev, štirje pa obcutijo mocnejšo spremembo. Dva anketiran-ca na to vprašanje nista odgovorila. Pri anketirancih, ki navajajo obcutek manjše spremembe obcutka identitete, narašca posavska (5), pri tistih z mocnejšim obcutkom pa štajerska in kozjanska. En anketiranec je odgovoril, da se ne identifi­cira z nobeno pokrajino, eden se pocuti tujca, eden pa je odgovoril zunaj konteksta. Eden od anketirancev je sicer izrazil spremembo identitete, vendar ni pojasnil, v katero smer se spreminja. Med tistimi, ki zaznavajo mocnejšo spremembo, se je pri bivajocem na Bizeljskem okrepila posav-ska identiteta, pri anketirancu iz Prešne Loke (Obcina Sevnica) pa štajerska. En anketiranec je odgovoril nekoliko zunaj konteksta, en pa na vprašanje sploh ni odgovoril. Iz odgovora anketiranca iz Šentjurja je mogoce razbrati, da je bila odlocilen dejavnik, ki je okrepil njegovo (sicer štajersko) pokrajinsko iden­titeto, osamosvojitev Slovenije. Od petnajstih anketirancev, ki so odgovorili na vprašanje o obdobju spreminjanja osebnega obcut­ka pokrajinske pripadnosti (slika 46), jih je najvec (6) navedlo, da je do sprememb prišlo pred kratkim, pet pa jih je kot prelomnico oznacilo osamosvojitev Slovenije. Preostali štirje so obkrožili ponujeni odgo­vor »drugo«, ob tem pa navajajo zelo razlicna obdobja oziroma razloge: selitev, rast gospodarstva in prevzemanje družbenih funkcij. Pri spremembah splošnega obcutka pokrajinske identitete (slika 47) najvec anketiranih (36) meni, da se pri njih ta obcutek ni spremenil. Sledijo tisti (33), ki kot prelomno tocko omenjajo osamosvojitev Slovenije. Za leto 1970 in bližnjo preteklost so se odlocili po štirje anketiranci, dva sta izbrala drugo sve­tovno vojno, eden pa prvo. 14 anketirancev na to vprašanje ni odgovorilo. 3.3.4 POIMENOVANJA SOSEDNJIH POKRAJIN Na vprašanje o poimenovanju sosednjih pokrajin je odgovorilo 72 anketirancev. Navedli so 62 razli-cnih imen, ki smo jih vsebinsko in pravopisno poenotili in tako dobili 45 razlicnih pokrajinskih poimenovanj. Anketiranci so kot pokrajinska imena navajali vecinoma tista, v katerih se zrcali poimenovanje neke­ga širšega prostora, ki smo ga v uvodu opredelili kot pokrajina. Primeri, ko navedena imena ne ustrezajo tej opredelitvi, so redki. Šest takšnih spada spada med krajevna imena, v enem primeru pa gre za ime države (Hrvaška). Preglednica 14: Imena sosednjih pokrajin, kot jih navajajo anketiranci s Kozjanskega. pokrajinsko ime število pojavljanj pokrajinsko ime število pojavljanj Imena, ki se pojavljajo desetkrat ali pogosteje, smo posebej izpostavili in jih predstavljamo v gra­fikonu (slika 48). V kategoriji »drugo« so preostala imena, ki se pojavljajo redkeje. Ugotovimo lahko, da anketiranci z obmocja, ki smo ga opredelili kot Kozjansko, kot sosednjo pokra­jino izpostavljajo Dolenjsko (34), sledi Kozjansko (31) samo, kar je posledica dejstva, da so zaradi metodoloških razlogov bila v anketiranje vkljucena obmocja celotnih obcin, torej tudi obmocje južno od Save. Preostalih 40 % sestavljajo navedbe pokrajin Posavje (23), Štajerska (23), Zasavje (16), Savinjska (15) in Posotelje (12). Opazno je zelo pogosto navajanje imen zgodovinske dežele Štajerska in dela dežele Kranjske Dolenjska. 3.3.5 SPOZNAVNI ZEMLJEVID Vecina (50) vrnjenih anket je imela ustrezno narisane spoznavne zemljevide, tako da so bili primerni za nadaljnjo analizo. 24 zemljevidov je bilo praznih, v osmih primerih so bila vpisana samo imena, na dveh pa so bile vrisane le meje. 10 spoznavnih zemljevidov za nadaljnjo analizo ni bilo primernih (slika 49). Kozjansko je zamejilo in poimenovalo 29 anketirancev. Kot je razvidno iz sinteznega zemljevida, najvec anketirancev z imenom Kozjansko oznacuje obmocji skrajnega jugovzhodnega dela Savinjske regije in severovzhodnega dela Obcine Krško. Ce na podlagi spoznavnega zemljevida Kozjansko ome­jimo na obcinski ravni (slika 50), lahko ugotovimo, da po mnenju vecine anketirancev obsega južni del Obcine Podcetrtek, jugovzhodni del Obcine Šentjur, vzhodni del Obcine Dobje, vecji del obcin Kozje in Bistrica ob Sotli ter severovzhodni del Obcine Krško. Najvec anketirancev pa je zamejilo in poimenovalo Posavje (slika 51). Gravitacijsko jedro se je v pri­merjavi z zamejitvijo v anketi, poslani anketirancem iz Posavja, premaknilo na levi breg Save. Na severozahodu nic vec ne sega do Radec, pac pa se razprostira bolj proti jugovzhodu. Glede na obliko in obseg Posavja na njegovem jugovzhodnem robu bistvenih razlik ni opaziti. Ce primerjamo odgovore iz ankete (pri cemer smo združili podatke o poimenovanju in identiteti) z izrisanimi spoznavnimi zemljevidi (slika 52), lahko ugotovimo, da izrazite medsebojne povezanosti ni. Razlog je zagotovo v tem, da iz jedrnega dela, ki se zrcali kot rezultat spoznavnih zemljevidov, nismo prejeli odgovorov anketirancev. Iz odgovorov, pridobljenih s klasicnimi vprašanji, sta poimenovanje in iden­titeta Kozjanskega precej bolj na obrobju, kot je to razvidno iz spoznavnega zemljevida. Vzrok za takšno podobo je lahko tudi prostorska raven poštnih okrajev, kar pride do izraza predvsem v robnih delih pokra­jine. Znacilni primeri so poštni okraji Šmarje pri Jelšah, Grobelno, Zabukovje, Planina pri Sevnici in Podsreda. O poimenovanju Kozjanskega poglobljeno razpravlja Svetozar Ilešic (1974), ki ugotavlja, da je raba imena neenotna. Ime naj bi bilo razmeroma mlado in naj bi v širšo rabo prišlo šele po drugi svetovni vojni zaradi pomembne vloge te pokrajine v NOB. Pokrajini in imenu Kozjansko sicer ne nasprotuje, zavzema pa se za njuno trdnejšo zamejitev in imensko opredelitev. Predlaga, da se pojem Kozjansko omeji na tiste kraje, ki imajo (Ilešic 1974, 7) »… z ožjim ali širšim podrocjem okrog kraja, po katerem se imenujejo, zares kaj opravka, so z njim vsaj teritorialno tesneje neposredno povezani in jim je ožji predel okrog Kozjega nekako osrcje. To velja vsekakor še za kraje, ki segajo od najožjega predela okrog Kozjega do srednje Sotle, kamor tecejo tudi njihove vode, pa morda še nekatera razvodna podrocja med srednjim Sotelskim ter Sevnicno, Gracnico in Voglajno, ki tecejo že v Savinjo oziroma Savo. To so predeli okrog Planine, ceprav tam lahko že kdo oporeka upravicenosti imenovanja po Kozjem. Taka omejitev ustreza tudi opredelitvi, kakor jo je v svoji študiji o Kozjanskem postavil M. Žagar.« Ilešic v nadaljevanju protestira proti rabi imena Kozjansko za vse slabo razvite, še mocno agrarne predele v vzhodnem zaledju Celjske kotline in ob zgor­njem toku Sotle. V zakljucku poudari, da lahko (Ilešic 1974, 7): » … proglasimo za .kozjanski. današnji obcini Šentjur in Šmarje, ker vsaj z znatnim delom svojega ozemlja segata na pravo Kozjansko …«, da pa moramo biti skepticni glede opredeljevanja za kozjanske pri obcinah (Laško, Sevnica, Krško in Brežice). Slika 50: Kozjansko, kot so ga na spoznavnih zemljevidih omejili anketiranci s Kozjanskega. P str. 144 Slika 51: Posavje, kot so ga na spoznavnih zemljevidih omejili anketiranci s Kozjanskega. P str. 145 Slika 52: Primerjava rezultatov ankete in spoznavnega zemljevida o obsegu Kozjanskega med anketiranci s Kozjanskega. P str. 146 Slika 53: Kozjansko, kot ga dojema vecina anketirancev iz obeh podrobneje preucenih pokrajin. P str. 147 Slika 54: Posavje, kot ga dojema vecina anketirancev iz obeh podrobneje preucenih pokrajin. P str. 148 V 5. zvezku Enciklopedije Slovenije je za Kozjansko navedena tudi imenska razlicica sred­nje Soteljsko. Opredeljeno je kot pokrajina vzhodnega Posavskega hribovja, v porecju Bistrice (Ferenc 1991). Ce podatke s spoznavnih zemljevidov iz anket za Posavje in Kozjansko združimo (slika 53), lahko Kozjansko opredelimo kot obmocje severnega dela Obcine Brežice, severovzhodnega dela Obcine Krško, vecjih delov obcin Šentjur in Šmarje pri Jelšah ter celotnih obcin Dobje, Kozje, Podcetrtek in Bistrica ob Sotli. Središce je seveda v Kozjem. Ce tako kot za Kozjansko podatke združimo za Posavje, lahko ugotovimo, da se na podlagi zazna­vanja anketirancev v spoznavnih zemljevidih ta pokrajina razprostira na obeh bregovih Save, nekako med Radecami in Obrežjem, pri cemer velja poudariti, da gravitira bolj proti Štajerski kot Dolenjski. Kot njeno središce opazno izstopa Krško. 3.4 SLOVENIJA Ozemlje naše države smo razdelili na dva dela, zahodnega in vzhodnega. Zahodnega sestavljajo Gorenjska, Goriška, Obalno-kraška, Notranjsko-kraška in Osrednjeslovenska regija, vzhodnega pa regi­je Koroška, Savinjska, Zasavska, Spodnjeposavska, Podravska, Pomurska in Jugovzhodna Slovenija. Anketiranje smo izvedli na vzorcu 2500 prebivalcev iz vsakega od obeh delov. Skupaj je bilo torej raz­poslanih 5000 anket. Iz vzhodnega dela Slovenije smo prejeli vrnjenih 326, iz zahodnega pa 309. Odzivnost (slika 55) je bila torej 13,04 % oziroma 12,36 %. Spolna sestava anketirancev iz zahodnega dela Slovenije je zelo enakomerna. Moških anketiran­cev je le nekoliko manj (148) kot žensk (153), osem pa jih spola ni navedlo. V vzhodnem delu Slovenije je razlika v spolni sestavi nekoliko ocitnejša. Odgovorilo je 132 moških in 182 žensk, medtem ko jih 12 spola ni navedlo. V zahodnem delu Sloveniji je najvec (95) anketirancev iz starostne skupine od 45 do 60 let, sledi­jo starejši od 60 let (92), v starostni skupini od 31 do 45 let jih je 69, mlajših od 31 let pa 51. Dva anketiranca iz zahodnega dela Slovenije na vprašanje o starosti nista odgovorila. Tudi pri anketiran­cih iz vzhodnega dela Slovenije jih je najvec (102) v starostni skupini od 45 do 60 let, 78 jih je starejših od 60 let, 77 je mlajših od 30 let, od 31 do 45 let pa je starih 65. Štirje iz vzhodnega dela na vpraša­nje o starosti niso odgovorili. Vecina anketirancev iz zahodnega dela Slovenije je zaposlenih oziroma samozaposlenih (143), po­dobno je stanje v vzhodnem delu (146). Sledijo upokojenci; na obmocju vzhodnega dela Slovenije jih je 105, na obmocju zahodnega pa 86. Tem po številcnosti sledijo dijaki in študenti; teh je v zahodnem delu Slovenije 38, v vzhodnem pa 47. Sledijo anketiranci iz skupine nezaposlenih, 20 jih je iz zahodne­ga dela Slovenije in 34 iz vzhodnega. Na vprašanje o zaposlitvenem statusu ni odgovorilo 16 anketirancev, trije iz zahodnega dela Slovenije in 13 iz vzhodnega. V vzorcu iz zahodnega dela Slovenije ima vecina anketirancev dokoncano srednjo šolo (134), sle­dijo višje- in visokošolsko izobraženi (127). V obeh navedenih izobrazbenih skupinah je torej vec kot 80 % anketirancev. 24 jih ima dokoncano osnovno šolo ali pa še te ne, 19 jih je magistriralo ali dokto­riralo. Na vprašanje o izobrazbi ni odgovorilo 5 anketirancev iz zahodnega dela Slovenije. Podobna razmerja glede izobrazbene sestave so tudi v vzorcu iz vzhodnega dela Slovenije. Razlika v številu srednješolsko ter višje-in visokošolsko izobraženih (179 proti 101) je nekoliko vecja kot v zahod­nem delu Slovenije (134 proti 127, druga razmerja pa so podobna. Osnovno šolo ali še te je zakljucilo 25 anketirancev, podiplomsko stopnjo izobrazbe jih je doseglo 16. Na vprašanje o izobrazbi ni odgo­vorilo 5 anketirancev iz vzhodnega dela Slovenije. Slika 55: Odzivnost anketirancev po obcinah. P str. 150 3.4.1 POIMENOVANJE DOMACE POKRAJINE Prvo vprašanje v anketi je bilo namenjeno poimenovanju domace pokrajine oziroma pokrajine, kjer anketiranci bivajo. Vprašanje je bilo odprtega tipa, zato je število imenskih razlicic navedenih pokrajin zelo veliko. Ce imenske razlicice iz zahodnega dela Slovenije zaradi preglednejše analize nekoliko poenotimo in tudi jezikovno uskladimo, lahko identificiramo 69 imenskih razlicic: • Bela krajina, • Besniška dolina, • Bled, • Cerkljansko, • Dinarsko-kraška, • Dobrunje, • Dolenjska na meji z Notranjsko, • Dolenjska, • Gorenjska, • Goriška, • Istra, • Ižanska pokrajina, • Javorje (med Zasavjem in Dolenjsko), • Južna Primorska, • Kamniška, • Kranjska – Ljubljanska pokrajina, • Kranjska – Osrednjeslovenska, • Kranjska (Crni graben), • Kranjska, • Kras, • Ljubljana, • Ljubljanska kotlina, • Ljubljanska pokrajina, • Ljubljansko barje, • Na meji med Krasom in Brkini, • Notranjska – Cerkniška dolina, • Notranjska – Ljubljanska kotlina, • Notranjska – Ljubljansko barje, • Notranjska, • Notranjska/Gorenjska, • Notranjsko/Primorska, • Obala, • Obalno-kraška, • Osrednja Slovenija – Ljubljanska pokrajina, • Osrednja Slovenija, • Osrednjeslovenska – Ljubljana, • Osrednjeslovenska – Ljubljanska kotlina, • Osrednjeslovenska – Ljubljanska pokrajina, • Osrednjeslovenska, • Osrednjeslovenska/Notranjska, • Poljanska dolina, • Posavsko hribovje, • Posocje, • Predalpske pokrajine, • Primorje, • Primorska – Goriška, • Primorska – Istra, • Primorska – Kras, • Primorska – Posocje, • Primorska – Slovenska Istra, • Primorska (Goriška), • Primorska, • Primorsko Goriška, • Rovte, • Selška dolina, • Severna Primorska – Goriška, • Severna Primorska – Tolminska, Kobariška, • Severna Primorska – Vipavska dolina, • Severna Primorska, • Slovenska Istra, • Sorško polje, • Spodnja Primorska – Slovenska Istra, • Štajerska, • Turjaška ali Škofljiška pokrajina, • Vipavska dolina, • Zahodno barje, • Zasavje, • Zgornje Posocje. Pri poenotenju smo združili imenske razlicice tipa Gorenjsk-a/-o v Gorenjska (po analogiji tudi Notranjska, Dolenjska …) ter na primer imeni Ljubljanska in Ljubljanska pokrajina v drugonavedenega. Združili smo tudi imeni Osrednja in Osrednja Slovenija ter Osrednjeslovenska in Osrednjeslovenska pokrajina/regija. Po tem posegu se vec kot enkrat pojavi 19 pokrajinskih imen (preglednica 15), najveckrat Gorenjska (70), Osrednjeslovenska (34; ob tem še 27-krat Osrednja Slovenija) in Primorska (31). Preglednica 15: Pokrajinska imena v zahodni Sloveniji, ki se pojavijo vec kot enkrat. pokrajinsko ime število pojavljanj Gorenjska 70 Osrednjeslovenska 34 Primorska 31 Notranjska 29 Osrednja Slovenija 27 Dolenjska 14 Ljubljanska pokrajina 12 Ljubljana 8 Ljubljanska kotlina 6 Goriška 5 Kranjska 4 Primorska – Goriška 4 Osrednjeslovenska – Ljubljanska kotlina 3 Osrednjeslovenska – Ljubljanska pokrajina 3 Vipavska dolina 3 Istra 2 Kras 2 Posocje 2 Severna Primorska 2 Spet lahko ugotovimo, da je v zavesti ljudi še vedno mocno zakoreninjena nekdanja avstrijska dežel­na razmejitev (Kranjska ter njeni deli Gorenjska, Notranjska, Dolenjska), del katere je na nek nacin tudi ime Primorska, ceprav v tej obliki ne izhaja iz obdobja Habsburške monarhije, ampak se pojavi poz­neje. Zaradi vecjega števila anketirancev je mocno zastopano tudi poimenovanje osrednjega dela Slovenije s središcem v Ljubljani. Kot kaže, se je uveljavilo poimenovanje Osrednjeslovenska, ki je enako imenu regije. Kot pokrajinsko ime pa izstopa tudi ime Ljubljana, vendar so ocitno nekateri anketiranci namesto pokrajinskega imena zapisali kar ime našega glavnega mesta, kjer prebivajo. Opazimo lahko še poimenovanja nekaterih manjših obmocij, ki so ocitno zasidrana v zavesti ljudi. Takšnih primerov je vec v »primorskem« delu zahodne Slovenije, kjer kot znacilne primere lahko navedemo imena Istra, Kras, Vipavska dolina, Goriška, Posocje in Severna Primorska. Ocitno je, da je velika vecina anketirancev (94 %) pokrajino svojega bivanja poimenovala s pokra­jinskimi imeni,preostalih6%pa jihna vprašanjebodisiniodgovorilobodisi njihov odgovornibilvkontekstu, pri cemer so nekateri pokrajino poimenovali s krajevnim imenom (na primer Ljubljana, Bled), nekateri pa opisno, na primer »na meji med Krasom in Brkini«. Iz identificiranih pokrajinskih imen lahko razbe­remo, da le 8 % anketirancev pokrajine dojema kot hierarhicen sistem (tisti, ki so odgovorili z dvemi razlicnimi pokrajinskimi imeni in se iz zapisa tehnicno in vsebinsko zrcali hierarhija imen, na primer Dežela – Gorenjska ali pa Goricko/Prekmurje), ostali pa ne. Iz imen se lahko zazna tudi znacaj obmej­nosti bivališca nekaterih anketirancev (1,6 %). Sorodno analizo smo naredili tudi za obmocje vzhodnega dela Slovenije, kjer lahko identificiramo 61 imenskih razlicic: • Bela krajina, • Dolina miru, • Celjska kotlina, • Dolinsko, • Celjska, • Dravinjska dolina, • Dolenjska – Posavje, • Dravsko polje, • Dolenjska, • Dravsko-Ptujsko polje, • drugo, • Goricko, • Haloze, • Kocevska, • Koroška, • Kostelska, • Kozjansko (Celjska ali Rogaška kotlina), • Kozjansko, • Loški potok, • Mariborska, • Mežiška dolina, • Notranjska, • Novo mesto, • Novomeška okolica, • Obsotelje, • Petrovce, • Podravje, • Podravska, • Pohorje, • Pomurje, • Posavje, • Prekmurje – Ravensko, • Prekmurje, • Prlekija, • Ravensko, • Ribniška dolina, • Savinjska dolina, • Savinjska, • Savinjsko-Šaleška regija, • Slovenske gorice, • Spodnja Savinjska (Celjska), • Spodnja Savinjska, • Stara Bucka, • Suha krajina – Kocevska, • Šaleška dolina, • Štajerska Celjska kotlina, • Štajerska – Celjska, • Štajerska – Kozjansko, • Štajerska – Podravje, • Štajerska – Posavje (Brežiško-Krško polje), • Štajerska – Posavje, • Štajerska – Savinjska, • Štajerska – Savinjsko-Šaleška regija, • Štajerska – Savinjsko-Šaleška, • Štajerska – Slovenske gorice, • Štajerska – Šaleška, • Štajerska, • Voglajnsko gricevje, • Vzhodno predalpsko hribovje, • Zasavje, • Zgornja Savinjska dolina – Zadrecka dolina, • Zgornja Savinjska dolina, • Žurkov Dol. Pri poenotenju smo združili imenske razlicice tipa Celjsko in Celjska pokrajina, Dolenjska pokrajina in Dolenjska, Kocevsko in Kocevska, Posavje in Posavska, Savinjska in Savinjska pokrajina ter Šale­ška in Šaleška dolina. Vec kot enkrat se pojavi 26 pokrajinskih imen (preglednica 16). Najveckrat zasledimo ime Štajer­ska (106), sledita imeni Dolenjska (33) in Koroška (29). Tudi v vzhodnem delu države nekdanja deželna zavest iz obdobja habsburške monarhije še ni zamr-la (Koroška, Štajerska, Dolenjska), pogosto pa se pojavlja tudi pokrajina Prekmurje, ki je bila v obdobju Avtro-Ogrske v ogrski polovici države. Med po mestih poimenovanimi pokrajinami lahko izpostavimo Celjsko in Mariborsko. Na meji z Dolenjsko izrazito izstopata Kocevska in Bela krajina, na meji s Šta­jersko pa Zasavje in Posavje. Štajerska je pokrajinsko in imensko precej razdrobljena. Poleg pokrajin, imenovanih po mestih, številcno izstopajo pokrajine ob rekah, ki so po njih tudi poimenovane, na pri­mer Savinjska (ki se deli tudi na zgornjo in spodnjo), Dravinjska dolina in Podravska oziroma Podravje. Po gradu Šalek je poimenovana Šaleška (dolina), posebnost je zgodovinsko-etnografska pokrajina Prlekija. Slovenske gorice so pokrajinsko ime, ki se pojavlja šele na novejših zemljevidih. V Prekmurju izstopata naravnopokrajinski enoti Goricko in Ravensko. Ugotovimo lahko, da vecina anketirancev domaco pokrajino poimenuje s pokrajinskimi imeni (97,5 %), preostali pa na vprašanje bodisi niso odgovorili bodisi njihov odgovor ni bil v kontekstu bodisi pokraji-no imenujejo kot naselje (Novo mesto, Petrovce, Stara Bucka, Žurkov Dol). Opisnih imen v vzhodnem delu Slovenije nismo identificirali. Glede dojemanja pokrajin v hierarhicnem smislu lahko ugotovimo, da je takšno dojemanje zaznavno pri 6,4 % anketirancih. Iz poimenovanj v vzhodnem delu Slovenije znacaja obmejnosti ni mogoce razbrati. Preglednica 16: Pokrajinska imena v vzhodni Sloveniji, ki se pojavijo vec kot enkrat. pokrajinsko ime število pojavljanj Štajerska 106 Dolenjska 33 Koroška 29 Prekmurje 21 Zasavje 16 Posavje 15 Kocevska 8 Prlekija 8 Bela krajina 5 Podravska 5 Slovenske gorice 5 Goricko 4 Savinjska 4 Podravje 3 Ravensko 3 Šaleška dolina 3 Štajerska – Kozjansko 3 Zgornja Savinjska dolina 3 Celjska 2 Dravinjska dolina 2 Kozjansko 2 Mariborska 2 Savinjska dolina 2 Spodnja Savinjska 2 Štajerska – Podravje 2 Štajerska – Savinjsko-Šaleška 2 Opravili smo tudi analizo pokrajinskega poimenovanja na ravni obcin (slika 56). Tovrstna analiza je zaradi skromnega vzorca v posameznih obcinah, ki ne zagotavlja statisticne znacilnosti, lahko pro­blematicna. Posamezni obcini smo pripisali tisto pokrajinsko ime, ki ga je navedlo najvec anketirancev iz te obcine. Gre torej za prevladujoce ime. Ce se najveckrat pojavljata dve razlicni imeni, smo naved­li obe in jih med seboj locili s poševnico, ce pa se enako pogosto pojavlja vec imen, smo tiste obcine uvrstili v kategorijo »mešano«. Z zemljevida na sliki 55 lahko ugotovimo: • Eksplicitno so izražena imena delov nekdanjih avstrijskih dežel in njihovih delov, torej Gorenjska, Primorska, Dolenjska, Koroška, Štajerska, iz ogrskega dela monarhije pa Prekmurje. Najbolj jasno in nedvoumno sta zamejeni Koroška in Dolenjska, ostale so mestoma prekinjane z drugimi pokrajinskimi imeni. • Gorenjska je z izjemo Obcine Žiri celovita pokrajinska enota. Na obmocju Žirov se pokaže bolj izra­zita gorenjska identiteta zaradi bližine meje s primorsko identiteto, ki že povsem prevlada v sosednji Obcini Idrija. Podobno je z Obcino Železniki, kjer je poleg poimenovanja Gorenjska enakovredno zasto­pano tudi ime Selška dolina. Med obcinama Žiri in Škofja Loka se pogosteje od imena Gorenjska navaja ime Poljanska dolina. Proti vzhodu se ime Gorenjska najdlje zajeda na obmocju obcine Kamnik, v obcini Lukovica pa prevladuje ime Kranjska. Spet lahko opazimo mocnejšo pokrajinsko zavest vzdolž meje. V Obcini Gornji Grad je povsem uveljavljeno ime Štajerska, kar smo presenetljivo zaznali tudi pri Obcini Moravce, ki je bila v preteklosti del Kranjske. Slika 56: Prevladujoca pokrajinska imena po slovenskih obcinah. P • Ime Notranjska prevladujoce navajajo anketiranci iz obcin Horjul, Vrhnika, Logatec, Cerknica, Bloke in Loška dolina. Na severovzhodu se kaže imenski prehod k Osrednjeslovenski regiji, na zahodu pa proti Primorski. • Ime Primorska se prevladujoce pojavlja na vec obmocjih, ki jih prekinjajo druga imena. Na jugoza­hodu, v Obcini Hrpelje – Kozina, prevladujeta poimenovanji Kras oziroma Brkini, ki tako locita primorski obcini Ilirska Bistrica (ta je v predstavah nekaterih del Notranjske) in Koper. V obalnem predelu poleg Primorske izstopata še imeni Istra oziroma Slovenska Istra. Ime Primorska se poleg imena Kras ena­kovredno pojavlja v Obcini Sežana, severno od Sežane pa spet povsem prevlada. Na zahodu sta z vidika imena tipicni primorski še obcini Brda in Kanal, na vmesnem obmocju pa do izraza prihaja tudi ime Goriška, ki je v Obcini Nova Gorica enakovredno s Primorsko, v Obcini Ajdovšcina pa celo prevladujoce. • Ime Dolenjska je z izjemo Obcine Loški potok povsod na obmocju jugovzhodne Slovenije prevladu­joce ime. Na njenem južnem obrobju izstopajo imena Kocevska, Kostelska in Bela krajina. • Najbolj ozemeljsko nesklenjeno je ime Štajerska. Ob Savinji se pojavljajo poimenovanja, povezana z reko, v Obcini Štore prevladuje ime Celjska, v Obcini Zrece ime Pohorje, v obcinah Lovrenc na Pohorju in Selnica ob Dravi pa ime Podravje. Južni in jugovzhodni del Štajerske sta precej razdro­bljena. Proti vzhodu izstopata imeni Slovenske gorice in Prlekija, ob Muri, v obcinah Radenci, Gornja Radgona, pa tudi Sveti Jurij ob Šcavnici, spet pride do izraza ime Štajerska. • Na levem bregu Mure prevladuje ime Prekmurje, ki se mu na desnem bregu reke pridruži ime Pomurje, v severnem delu pa se med prevladujocimi imeni pojavita tudi Goricko in Ravensko. • V Ljubljani in okolici prevladuje poimenovanje Osrednjeslovenska, ki je v ospredju v obcinah Ljubljana, Dol pri Ljubljani, Šmartno pri Litiji in Domžale. Jasna imenska meja je na jugovzhodu ter na severo­zahodu in severovzhodu. Drugod pa na robu Osrednjeslovenske pokrajine nastopajo raznovrstne kombinacije imen. • Izpostavimo še nekaj prevladujocih imen, ki jih na podlagi zemljevida moremo zagotovo izpostaviti kot pokrajinska: v obcinah Tolmin in Kobarid je prevladujoce ime Posocje, v obcinah Zagorje ob Savi, Hrastnik in Trbovlje Zasavje, v obcinah Sevnica, Radece, Krško in Brežice Posavje, v obcini Šoštanj Šaleška dolina in v obcini Podlehnik Haloze. • Najbolj neenotni so pri poimenovanju domace pokrajine anketiranci iz obcin Brezovica, Litija in Šmar­je pri Jelšah. 3.4.2 POIMENOVANJE SOSEDNJIH POKRAJIN Pri imenoslovnih študijah je imena vselej treba pogledati tudi z distance. To je posebej pomembno pri nekaterih vrstah zemljepisnih imen, na primer hišnih, kjer so domacijo dejansko poimenovali sose­dje in ne lastnik. Zato smo anketirance glede na pokrajino njihovega bivanja povprašali po imenih sosednjih pokrajin. 613 jih je na to vprašanje odgovorilo, 24 pa ne. Skupaj so navedli 879 imen. Iz tega lahko ugotovimo, da posameznik v povprecju v sosedstvu dojema le 1,4 pokrajine. Anketiranci so navedli 170 imenskih razlicic pokrajinskih imen. Med najpogosteje navedenimi izsto­pajo imena nekdanjih avstrijskih dežel in njihovih delov (preglednica 17). Kar 97 navedenih imen sosednjih pokrajin se pojavi le enkrat. Med njimi se veckrat pojavijo tudi imena naselij, predvsem regionalnih središc, ki jih sicer ne uvršcamo med pokrajinska imena. Ker v anketnem vprašalniku pri tem vprašanju nismo posebej poudarili, da imamo kot sosednje pokrajine v mislih le tiste znotraj meja Republike Slovenije, smo pricakovali tudi navedbe pokrajin v tujini (preglednica 18). Dejansko se je pojavilo 12 tovrstnih pokrajinskih imen, pri cemer je bilo v dveh primerih navedeno kar ime države. Odnos do sosednjih pokrajin skušamo prikazati na podlagi razclenjenosti Slovenije na 12 statisti-cnih, kohezijskih oziroma razvojnih regij. Anketiranci, ki prebivajo znotraj Gorenjske regije (57 anketirancev), so poimenovali 25 razlicnih sosednjih pokrajin. Vec kot desetkrat navajajo imena Primorska, Štajerska, Notranjska in Koroška. Omembe vredna so še imena Dolenjska, Osrednja Slovenija in Osrednjeslovenska. Ostala imena se pojavljajo trikrat ali redkeje. Zanimivo je, da v teh primerih mnogokrat nastopajo imena pokrajin zno­traj Gorenjske regije. Takih primerov je kar 13 %. V tem lahko vidimo hierarhicno dojemanje pokrajin v Sloveniji. Med pokrajinami v sosednjih državah je bila pri Gorenjski regiji navedena Avstrijska Koroška. Anketiranci iz Goriške regije (41 anketirancev) so navedli 31 razlicnih imen sosednjih pokrajin. Najveckrat se pojavljajo imena Notranjska, Goriška in Kras, iz sosednje Italije pa Furlanija – Julijska krajina. Znotraj Goriške regije je kar 6 % anketirancev kot sosednjo pokrajino navedlo Goriško. Vsaj takšen delež anketirancev torej lahko dojema hierarhijo pri pokrajinah v Sloveniji. Anketiranci iz regije Jugovzhodna Slovenija (47 anketirancev) so navedli 37 razlicnih poimenovanj sosednjih pokrajin. Najvec jih omenja imena Notranjska, Bela krajina, Štajerska in Dolenjska, od petkrat do desetkrat so navedena tudi imena Posavje, Suha krajina, Gorenjska in Osrednjeslovenska. Ocitno je z imenoslovno-identitetnega gledišca ta regija dokaj neustrezno zamejena in notranje precej raznolika. Preglednica 17: Najveckrat navedena pokrajinska imena, ki so jih anketiranci opredelili kot sosednje pokrajine. pokrajinsko ime število pojavljanj Notranjska 197 Dolenjska 184 Štajerska 174 Gorenjska 171 Koroška 117 Prekmurje 85 Primorska 82 Prlekija 44 Bela krajina 35 Posavje 30 Preglednica 18: Imena pokrajin v sosednjih državah, ki so jih kot imena sosednjih pokrajin navedli anketiranci. pokrajinsko ime število pojavljanj Avstrijska Koroška 8 Hrvaška Istra 5 Furlanija – Julijska krajina 5 Avstrijska Štajerska 3 Porabje 3 Hrvaška 2 Tržaško 2 Avstrija 1 Benecija 1 Hrvaško Zagorje 1 Medžimurje 1 Rezija 1 Anketiranci iz Koroške regije (35 anketirancev) so za sosednje pokrajine navedli 17 razlicnih imen, najveckrat Štajerska, Gorenjska in Avstrijska Koroška. V vec kot petih primerih se pojavljata še imeni Savinjska in Savinjsko-Šaleška. Anketiranci iz Obalno-kraške regije (17 anketirancev) so za sosednje pokrajine navedli 22 razlicnih imen. Najveckrat se pojavi ime Notranjska, sledita imeni Kras in Brkini. V vec kot šestih primerih se pojavita še Goriška in Hrvaška Istra. Poleg slednjega se iz sosednjih držav omenjata še imeni Tržaško in Furlanija – Julijska krajina. Nekaj navedb poimenovanja sosednjih pokrajin med anketiranci iz Obalno­kraške regije je nesmiselnih. Med imeni sosednjih pokrajin so bila namrec navedena tudi Prekmurje, Maribor, Štajerska in podobno. Osrednjeslovenska regija je med najvecjimi v državi. Zato je veliko tudi razlicnih pokrajinskih imen, ki so jih anketiranci (teh je 217) navedli za sosednje pokrajine, skupno kar 48. Prevladujejo imena Gorenjska, Dolenjska, Notranjska, Štajerska in Primorska. V tem se še enkrat vec zrcali nekdanja dežel­na clenitev slovenskega ozemlja. Anketiranci iz Podravske regije (69 anketirancev) so za sosednje pokrajine navedli 44 razlicnih imen. Najveckrat se pojavljata imeni Prekmurje in Koroška, sledita Dolenjska in Prlekija, ostala imena se poja­vljajo le v štirih ali manj primerih. Precejšnja pogostnost imena Dolenjska med anketiranci iz obravnavane regije kaže na nekdanjo deželno zavest pri dojemanju tako svoje pokrajine, kot tudi sosednje. Med cez­mejnimi pokrajinami so navedli ime Avstrijska Štajerska ter imeni držav Avstrija in Hrvaška. Anketiranci iz Pomurske regije (35 anketirancev) so za sosednje pokrajine navedli 23 razlicnih pokra­jinskih imen, najveckrat Prlekija, Štajerska, Goricko in Prekmurje. Med cezmejnimi pokrajinskimi imeni smo na ta nacin identificirali poimenovanja Porabje, Medžimurje in Avstrijska Štajerska. Navajanje imen, kot so Gorenjska in Primorska, moramo v tem kontekstu šteti za nesmiselno. Se pa lepo pokaže notra­nja pokrajinska pestrost Pomurske regije. Anketiranci namrec navajajo številna pokrajinska imena, kot so na primer Ravensko, Dolinsko, Goricko in Markovsko. Anketiranci iz Primorsko-notranjske, nekdaj Notranjsko-kraške regije (19 anketirancev), so sosed­nje pokrajine poimenovali s 13 razlicnimi imeni. Najveckrat se pojavljajo imena Notranjska, Dolenjska in Primorska, pogosto tudi še Gorenjska, Goriška in Osrednja Slovenija. Cezmejnih pokrajin anketi­ranci iz tega dela Slovenije niso navajali, ceprav sosednji pokrajini Kras in Cicarija segata prek državne meje, prva v Italijo in druga v Hrvaško. Nesmiselni sta imeni Ljubljana in Koroška. Anketiranci iz Savinjske regije (63 anketirancev) so za sosednje pokrajine navedli 42 razlicnih pokra­jinskih imen. Najveckrat se pojavijo imena Koroška, Dolenjska in Prekmurje, po petkrat pa tudi imena Gorenjska, Kozjansko in Zasavje. V sosednjih državah sta navedeni imeni Avstrijska Koroška in Hrvaško Zagorje. Spodnjeposavska regija spada med manjše. Anketiranci iz te regije (17 anketirancev) so za sosednje pokrajine navedli 20 razlicnih imen. Prevladujoca so Dolenjska, Štajerska in Zasavje. Poimenovanj pokra­jin v sosednji Hrvaški ni, ceprav Spodnjeposavska regija meji z Republiko Hrvaško. Tudi med navedbami anketirancev iz tega dela Slovenije je nekaj nesmislov, pri cemer med pokrajinskimi izstopa ime Prekmurje, identificirali pa smo tudi nekaj krajevnih imen, na primer Loncarjev Dol, Prešna Loka in podobno. Zadnja in najmanjša med regijami je Zasavska. Anketiranci iz te regije (18 anketirancev) so sosed­nje pokrajine poimenovali s 15 razlicnimi imeni. Prevladujoca so Dolenjska, Štajerska in Posavje, med pet in osem anketirancev je kot sosednjo pokrajino poimenovalo tudi Gorenjsko, Savinjsko, Osrednjeslovensko in Notranjsko, pri cemer slednja sploh ni mejna pokrajina. Anketiranci so kot pokra­jinska imena opredelili tudi krajevni imeni Zagorje ob Savi in Trbovlje, med pokrajinskimi imeni pa sta še bolj kot Notranjska nesmiselni imeni Primorska in Prekmurje. 3.4.3 NAJBOLJ UVELJAVLJENA POKRAJINSKA IMENA Pojem pokrajina smo poglobljeno obravnavali v uvodnem delu knjige. Na tem mestu si poglej-mo odgovore na vprašanje o pokrajinskih imenih, na katera ob pojmu pokrajina anketiranci najprej pomislijo. Z njimi skušamo ugotoviti, katera so najbolj tipicna in najbolj uveljavljena imena slovenskih pokrajin. Anketiranci (le 6 jih na vprašanje ni odgovorilo) so navedli 135 imenskih razlicic pokrajinskih imen v Sloveniji. Od teh smo identificirali 28 imen, ki jih ne moremo uvrstiti med pokrajinska. Gre za ime naše najvišje gore (ki se pojavi enkrat), predvsem pa za imena naselij. Najveckrat se pojavi ime Ljubljana, imena Bled, Koper in Kocevje. Ce primerjamo odgovore anketirancev iz vzhodnega in zahodnega dela Slovenije, lahko opazimo, da so Ljubljano in Koper kot pokrajino navajali vecinoma anketiranci iz zahod­nega dela, medtem ko pri Bledu med obema skupinama ni razlik. Ce iz nabora identificiranih imen neustrezna izlocimo, ugotovimo, da so anketiranci navedli skup-no 3112 imen, ki ustrezajo definiciji pokrajinskega imena. Vec kot polovica jih ob pojmu slovenska pokrajina najprej pomisli na imena Štajerska, Primorska, Gorenjska in Dolenjska, med 40 in 50 % jih navaja Prekmurje, med 30 in 40 % pa imeni Koroška in Notranjska. Na 21 pokrajinskih imen (slika 57) ob pojmu slovenska pokrajina pomisli dva ali vec odstotkov anketirancev, ostala imena pa se pojavljajo še redkeje. In kakšen vpliv ima na rezultate lokacija bivanja? Predpostavljali smo, da bo vecji del anketirancev v izboru petih pokrajin navedlo domaco in okoliške. Naša pricakovanja so se izkazala za upravicena. Zanimivo pa je, da se je ravno pri imenu Štajerska, ki ga je navedlo najvec anketirancev, pokazalo, da so ga pogosteje navedli tisti iz zahodnega dela Slovenije. Podobno neskladje je tudi v primerih imen Goriška, Primorje in Obalno-kraška (slika 58). 3.4.4 POZABLJENA POKRAJINSKA IMENA Zemljepisna imena so sestavni del jezika, ki se scasoma spreminja. Nekatere besede nastajajo na novo, druge zaradi takšnih in drugacnih razlogov izginjajo v pozabo. Tako je tudi z zemljepisnimi imeni. Ta se vse pogosteje prepoznavajo in obravnavajo kot nelocljivi del nesnovne kulturne dedišcine. Reso­lucija št. 4 devete Konference Združenih narodov o standardizaciji zemljepisnih imen (United Nations Conference on the Standardization of Geographical Names, UNCSGN) leta 2007 na podlagi priporo-cila delegatov osme konference iz leta 2002 priznava pomen zemljepisnih imen kot dela nacionalne zgodovinske in kulturne dedišcine, pri cemer posamezne clanice spodbuja, da poskrbijo za sistemati-cno zbiranje zemljepisnih imen in razumevanje pomena podedovanih imen v širši javnosti, ob upoštevanju lokalne, regionalne ter nacionalne dedišcine in identitete. Razumevanje zemljepisnih imen krepi tudi njihovo vlogo pomembnega segmenta nesnovne kul­turne dedišcine (Kerfoot 2009; Hausner 2010). Na deveti konferenci OZN je Hélčne-Marie Gosselin kot predstavnica organizacije UNESCO predstavila prispevek o pomenu govorne tradicije in jezikovne dedišcine kot dela naše nesnovne dedišcine, prvi neposredni prispevek, ki je zemljepisna imena ne­dvoumno opredelil kot del svetovne dedišcine. Pomena zemljepisnih imen kot kulturne dedišcine so se seveda zavedali že prej, saj je že leta 1977 na posvetovanju na Finskem švedski strokovnjak Kurt Zilliacus med drugim zapisal (Helleland 2006, 122): »Zemljepisna imena so pomemben del našega zem­ljepisnega in kulturnega okolja. Identificirajo razlicne zemljepisne pojave in predstavljajo nenadomestljivo kulturno vrednoto, ki je kljucnega pomena za cloveški obcutek pripadnosti in blaginje. Zemljepisna imena so zato velikega družbenega pomena. Družba mora do imen kot kulturne dedišcine gojiti odgovoren in spoštljiv odnos.« Maja 2008 je bilo na Dunaju posvetovanje z naslovom Zemljepisna imena kot del kulturne dedi-šcine (Geographical Names as a part of the Cultural Heritage). Na njem je bilo izpostavljeno, da imajo zemljepisna imena zaradi bogate sporocilnosti velik pomen za razlicne vede, kot so jezikoslovje, zgo­dovina, geografija, etnologija in arheologija, pri cemer je treba še posebej izpostaviti forenzicne raziskave, s katerimi se razkriva preteklost, ujeta v sporocilnost posameznih zemljepisnih imen, s tem, da se nji­hov pomen skuša raztolmaciti v sodobnosti živecim ljudem (Hausner 2010). Nastajanje zemljepisnih imen je vezano na dolocena obdobja, dolocene okolišcine in doloceno pre­bivalstvo, vsi dejavniki pa so tesno povezani s prostorom, na katerega se poimenovanje navezuje. Zaradi tega so v imenih zastopani dejavniki oporniki njihove identitete za cloveka (Geršic in Kladnik 2015). Da bi zadostili zgoraj navedenim dejstvom tudi na primeru pokrajinskih imen, je ta treba najprej iden­tificirati. To je posebej problematicno pri imenih, ki niso sistematicno zapisana v virih, temvec se ohranjajo v govornem izrocilu. Takšna smo skušali identificirati tudi z anketnim vprašalnikom. Anketirance smo poz­vali, naj po najboljših moceh navedejo eno ali vec imen pokrajin, ki je v splošnem utonilo v pozabo. Kar 217 anketirancev (34 %) na to vprašanje ni odgovorilo, preostali pa so navedli 134 razlicnih imen. Nekatera med njimi so krajevna, druga so še vedno v uporabi, zato smo med ustrezna uvrstili samo tista, ki zadostujejo opredelitvi pokrajinskih imen v uvodu in jih v sodobnih virih ne zasledimo vec. Po številu mocno izstopa ime Kranjska. Kot pozabljeno oziroma opušceno pokrajinsko ime ga je zapisalo kar 146 anketirancev, kar je 35 % od vseh, ki so na to vprašanje odgovorili. Kranjska je bila edina dežela v administrativni delitvi Habsburške monarhije, ki je bila v celoti na slovenskem etnicnem ozemlju. Zavzemala je polovico ozemlja Republike Slovenije. Zato so izraz Kranjci vcasih uporabljali kot sopomenko za Slovence. Zdaj je delcek nekdanje Kranjske zunaj naše države. Po prvi svetovni vojni je namrec Italiji pripadla nekdanja kranjska obcina Fužine (Bela Pec) pri Trbižu (Gabrovec in Perko 1998). Izhodišcno slovenska oblika imena Kranjsko je v srednjem spolu posamo­staljeni pridevnik, izpeljan iz poznoanticnega imena pokrajine z latinskim imenom Carnia, slovensko Karnija, v današnji Furlaniji, ki je tvorjeno iz imena ljudstva Karni, latinsko Carni. Srednjeveška imen-ska oblika Carniola (Kranjska) je manjšalnica od Carnia. Najstarejši zapis imena Carniola je iz leta 670, leta 738 se pojavi zapis in Carniolam Sclavorum patriam, leta 973 pa vulgo oblika Chreina marcha. Benediktinski menih in zgodovinopisec Pavel Diakon je ozemlje Kranjske oznacil kot Carneolo sive patria Carnexh. Ime Kranjska nima nobene zveze z obcima pojmoma kraj in krajina (Snoj 2009). Imenu Kranjska po pogostnosti navedb sledi ime Lukarija (5-krat). Lukarija je ime za ravninsko pokra­jino med Ptujem, Ormožem, Dravo in obronki Slovenskih goric, ob spodnjem toku reke Pesnice. Pred prvo svetovno vojno so tod zaceli pridelovati cebulo (lük) in jo prodajali vse do Gradca, Varaždina in Cakovca. Lukarji, kot so se imenovali prebivalci Lukarije, so bili mali in srednji kmetje. Za delo so potre­bovali konja in motiko. Ker je bila kakovost cebule dobra, je bila njena prodaja donosna. Po drugi svetovni vojni so se tamkajšnji kmetovalci preusmerili v pridelovanje drugih kultur (Baš 1992). Z nekaj epske­ga pridiha Lukarijo leta 1944 v casopisu Dom in svet opisuje France Prelog (1944, 36-37): »Vsa v soncu se kopa in bogato lesketa. Zelene njive so všite vanjo kot veliki kosi blaga. Ozke meje jih dele. Na južni strani zamolklo šumi in se lomi ob kamenje Drava. Široka in polna vode se vali in zajeda v mocan život Haloz. Na severu se mirno in lenobno dvigajo Slovenske gorice. Mogocno je morala zamahniti Stvarnikova dlan, ko jih je vsejala in položila v velikem loku. Spomladi so vse rdece, vijolicasto in rožnato se preli­vajo od breskovih cvetov. Poletje jih na debelo poškropi zeleno, jesen jih odene v težke barve zrelosti. Kot velik otrok leži med Halozami in Slovenskimi goricami Lukarija. Vasi so razmetane po njej brez reda, po nakljucju so priletele od nekod in mrtvo zdrknile doli.« Naslednje identificirano pokrajinsko ime je Korotan, ki je navedeno štirikrat. Po enkrat se pojavi še s pojasniloma Koroška in, najbrž pomotoma, Kranjska. Ime Korotan je slavizirana stara slovenska oblika imena Koroška, ki je nastala bodisi po križanju srednjeveško latinskega pokrajinskega imena Carintia in Carantana, bodisi po haplologiji iz Carantania. Navedene tvorjenke so izpeljane iz substratnega krajevnega imena Caranta (v 9.-10. stoletju zapisa­nega v srednjeveško latinski obliki Charanta), ki je oznacevalo obmocje sedanjega Krnskega gradu (Snoj 2009). Izraz Korotan torej lahko povežemo s srednjeveško slovansko plemensko tvorbo v Vzhodnih Alpah Karantanija, kar je kot pozabljeno pokrajinsko ime prav tako zapisal eden od anketiranih, ali pa s pokrajinskim imenom Koroška, nikakor pa ne z imenom Kranjska, kot je navedel eden od anketirancev. Trikrat se je med navedbami pojavilo tudi ime Kotarji, ki oznacuje prebivalce Breginjskega kota, kate­remu so nekdaj rekli samo Kot. Po številu navedb sledita imeni Coklarija in Markovsko. Slednjega moramo razumeti kot poimeno­vanje obmocja naselja Markovci in njegove okolice. Ime je predvsem etnološkega znacaja, saj se tako imenuje pustna povorka s kurenti (fašenk), ki jo redno organizirajo v Markovcih (25. pustna povorka 2015). Tudi ime Coklarija je vezano na ožjo okolico naselja, in sicer Borovnice. Tako navajajo že anketi­ranci. V literaturi so pojasnila tega imena redka. Tako je na primer v casopisu Slovenski narod dr. Josip C. Oblak (1904, 1–2) zapisal: »Ob vhodu v ljubko dolino, skozi katero prišumlja v barje brhka recica, tam, kjer se vzdiguje gozdnati Veliki Trebovnik na eni in se vzpenjajo rebra poraslega Srobotnika na drugi strani, oba bregova pa veže krasni, mogocni in velicastni viadukt, – leži prijazna vasica, kateri je nadel ljudski humor ime Coklarija ali Cokelburg, njene prebivalce pa krstil za coklarje. Znan vam je ta slavni most, na katerega so coklarji posebno ponosni in kojega imenujejo tudi »Suhi most«, dasi ni prav nic bolj suh nego drugi mostovi, dokler je lepo vreme; – znano vam je, da so imeli v sosedni Bistri v tisti misticni okolici ob robu temnih gozdov, tam, kjer drevi slavna voda Ljubljanica na dan, dobro rejeni meni-hi kartuzijanski svoj samostan, ki še zdaj dela Bistro znamenito, – to so bili coklarji, ker so nosili cokle, pa se je to nesrecno ime posvecenih bistriških coklarjev pocasi prijelo poštenih posvetnih prebivalcev sosedne borovniške vasi, rojstnega kraja enega najslavnejših coklarjev – oceta Anžute. In tudi to je znano, da se ta Anžuta ne strinja s to teorijo o nastanku coklarskega imena in da išce izvora tej miste­rijozni besedi v domaci vasi, pri sami svetnici Marjeti v altarju borovniške cerkve, ker ima na desni nogi coklo … No, malokomu pa bo znano, da imajo coklarji prav blizu tudi svoj Pekel, kojega v kratkem otvo­ri »Slovensko planinsko društvo« ter ga napravi dostopnega tudi – necoklarjem.« Druga identificirana imena so navedena le po enkrat. To so Belmura, Carniola, Cufarija, Faška, Kašarija, Kocanija, Kumljansko, Mocile, Morost, Slovenska marka, Slovensko Zagorje (Obsotelje) in Šafarsko. Na kratko jih predstavimo. Ime Belmura se (tako Snoj 2009) pojavi leta 1297 kot ime za sedanjo Mursko Soboto. V drugem viru (Belmura 2015) je navedeno, da je v srednjeveških virih s tem imenom oznacena pokrajina ob Muri (tudi Notranja Murska pokrajina). Mursko Soboto namrec do leta 1297 oznacujejo kot Szobota (tudi Snoj 2009), od leta 1348 pa z madžarskim imenom Muraszombat (tudi Snoj 2009). Ime se pojavlja tudi v povezavi z gradom v Murski Soboti, saj ga listina iz leta 1478 omenja kot »castellum in Belmwra« (Grad Murska Sobota 2015). Severno od Belmure sta se razprostirali pokrajina Dobrazemlja s središcem v zdajšnjem južnogradišcanskem naselju Neuhaus am Klausenbach (slovensko Dobra, madžarsko Vasdobra) in monoštrska cistercijanska opatija. Ta je imela do 13. stoletja jurisdikcijo tudi nad Dobrozemljo. Ime Belmura se pojavlja tudi v cerkveni organizaciji. Med letoma 1094 in 1176 je Belmuro nadzoroval zagrebški škof, ker so bili njeni prebivalci Slovani, pozneje pa je spadala pod škofijo v Gjuru (Gyor). Gjurski škof je na tem obmocju ustanovil dekanijo, ki jo je imenoval Slovenska okroglina, medtem ko so prebivalci do 15. stoletja uporabljali ime Belmura (Belmura 2015). Na podlagi tega lahko sklepamo, da se je ime uporabljalo za širše ozemlje, ki bistveno presega okvir naselja. Ime Carniola se v virih v takšni obliki pojavi že leta 670, in sicer za poznejšo Kranjsko (Snoj 2009), lahko pa tudi za zgodnjesrednjeveško slovansko politicno tvorbo na obmocju sedanje osrednje Slovenije (Štih 1996). Cufarija je ljudsko poimenovanje Cerknice z okolico. Med ljudmi kroži vedenje, da izhaja iz nem­škega »zu fahren« v pomenu ‘nekam peljati’ (Cufarija 2015). Sorodno poimenovalno motivacijo navaja tudi Mihevc s sodelavci (1999). Ime naj bi se nanašalo na furmane, ki so živeli na Uncu in v Planini ter pod notranjskimi klanci ponujali živino za pripreganje cez strme klance. Posmehljivo pokrajinsko ime naj bi obsegalo okolico Cerknice, Loško dolino in Babno polje (Mihevc s sodelavci 1999). Ime se je zaradi sorodne govorice razširilo tudi na Cerknicane in Rakovcane (prebivalce Rakeka). Vir (Cufarija 2015) pa v zgodbi o Cufariji navaja tudi Torbarijo; s tem imenom naj bi oznacevali Postojno z okolico. Ime naj bi izhajalo iz legende o nastanku Postojnske jame, ki naj bi jo izkopal zmaj. Ta je prebivalcem povzrocal težave, zato so ga ugonobili, odrli in iz njegove kože naredili torbe. O imenu Faška v preuceni literaturi ni podatkov. Po izvoru anketiranca, ki biva v Borovnici in je poleg tega imena zapisal še imeni Bloško in Kocanija, lahko sklepamo, da pokrajinsko ime Faška izhaja iz tega dela Slovenije. Kašarija je ime za obmocje Žirovnice in okoliških vasi. Med domacini je zelo uveljavljeno in hkrati ostro zamejeno s sosednjo Puntarijo, ki je anketiranci sicer niso navedli, a jo v tem kontekstu vsekakor moramo omeniti. Ime Kašarija naj bi izhajalo iz nekdaj razširjenega pridelovanja kaše na tamkajšnjem obmocju. Zanimivo pa je, da je to ime našlo svoje mesto v clanku Jonathana Knotta The Hearth of Slovenija (Knott 2012), kjer omenja, da je Prešernova rojstna vas Vrba ena v gruci vasi v Kašariji. Ime Puntarija naj bi imelo zanicevalni znacaj. Po zgraditvi Cesarske ceste leta 1734, ki je imela mocan gospodarski ucinek na razvoj Dežele, se je mocno povecal dotok denarja. Prebivalci Smokuca so se namrec zaceli ukvarjati s furmanstvom in si tako financno precej opomogli. Dotok denarja je omo­gocil izgradnjo nove cerkve na Breznici, cemur so se Smokucani uprli, zato se je jugovzhodnega dela Kašarije oprijelo ime Puntarija (Jarc 2004). Ime Kocanija je drugo ime za razširjeni del doline Notranjske Reke, imenovan Podgora, jugo­vzhodno od Ilirske Bistrice (Kocanija 2015). Ime Kumljansko (v starejših virih tudi Komljansko) oznacuje kraški svet v okolici Kuma, na sticišcu predalpskega in dinarskega sveta. Za pokrajino je znacilen osameli kras. Osrednji del Kumljanskega je vas Dobovec (Šintler 2011; Komljansko 2015). Iz starejših virov lahko sklepamo, da je ime Komljansko obsegalo vecje obmocje. V casopisu Delavska politika iz leta 1936 lahko preberemo novico iz Zagorja ob Savi: »Da se poznamo! Na shodu v soboto, dne 25. aprila se je zglasil k besedi clovek, ki ga zagorski rudarji ne poznajo. Zato je povedal, da se piše tako in tako, da je clan razsodišca i. t. d. Povedal pa ni, kakšne obracune imajo z njim strokovna organizacija, funkcionarji in delavski zaupniki v Trbovljah. Ako bi rudarji v Zagorju to vedeli, bi mu menda pot na komljansko bila precej vroca, ker tudi zagorski rudarji obsojajo ljudi take sorte.« (Zagorje ob Savi 1936, 4). Komljansko je omenjeno tudi v podlistku casopisa Delavska politika (1934, 2): »Tudi njim samim je že postala zemlja samo še postranski vir življenja, glavni jim je postal rudnik, in bi bili morda celo nezadovoljni, ce bi jih hoteli preseliti kam na Turje ali na Komljansko, kjer bi se morali preživljati zopet izkljucno od grunta.« Pozneje rabo imena Kumljansko zasledimo v clanku Borisa Golca (1989), kjer razpravlja o otrocih, ki so jih iz Ljubljane in Trsta kot sirote poslali v naselja na vznožju Kuma. Mocile so ime vec krajev v Sloveniji in tudi pokrajinsko ime. Obcnoimenski pojem mocile pomeni mlaka, mocvirje, razmocen kraj (Snoj 2009). Kot tako se lahko pojavlja tudi v vlogi ledinskega imena. Ime Morost (iz nem. Der Morast v pomenu .mocvirje, barje') se v zgodovinskih virih uporablja za poimenovanje Ljubljanskega barja. Tudi kot obcno ime je sopomenka za barje (Slovenski pravopis 2001). Slovenska marka je bila del srednjeveške Kranjske. Ime je prvic izpricano v 13. stoletju skupaj s Kranjsko (Carniola et Marchia Slavonica que vulgo Windismarch dicitur) (Štih 1997). Slovenska marka torej spada med zgodovinske pokrajine na obmocju Slovenije, ki pa se med ljudmi ni tako mocno zako­reninilo kot imena nekaterih drugih zgodovinskih pokrajin. Na koncu tega pregleda omenimo še dvoje imen. Najprej Slovensko Zagorje, ki je po mnenju enega od anketirancev drugo ime za Obsotelje in kot tako dostikrat zanemarjeno. Ime Šafarsko pa oznacuje kraj v vzhodni Sloveniji, v Obcini Razkrižje. V kolikor ga razumemo kot pokrajinsko ime, lahko recemo, da je z njim poimenovana okolica istoimenskega naselja. Zadnjega imena, Gebarsko, anketiranci niso navedli kot odgovor na vprašanje o pozabljenih ime­nih, pac pa v enem od vprašanj v nadaljevanju ankete. Ime naj bi opisovalo pokrajino ob reki Kolpi, med Osilnico ter Cabarjem in Gerovim na sosednjem Hrvaškem (Gregoric 2014; Gebarsko 2015). Beseda gebar (gehbar) v pomenu clovek, po kateremu lahko hodiš (tlacan), naj bi bila kocevarskega izvora. Poimenovano obmocje so namrec kolonizirali Kocevski Nemci, na kar kažejo tudi nekateri tamkajšnji priimki (Gebarsko 2015). 3.4.5 V TUJINI PREPOZNAVNA POKRAJINSKA IMENA Na vprašanje o imenih slovenskih pokrajin, ki naj bi bila najbolj prepoznana v tujini, je odgovorilo 611 anketirancev, 24 pa jih nanj ni odgovorilo. Anketiranci so zapisali 137 razlicnih navedb (pri tem mora-mo upoštevati, da jih je bilo nekaj združenih v možnost »drugo«, saj niso bila zemljepisna imena). Med navedenimi je 32 imen, ki jih ne moremo obravnavati kot pokrajinska imena. Med njimi je najvec imen naselij, predvsem takih, ki so turisticno pomembna; Ljubljana se pojavlja 20-krat, Bled 24-krat. Poleg navedb krajev so anketiranci zapisali tudi nekatere turisticne znamenitosti, na primer Škocjanske jame, Postojnsko jamo, Triglavski narodni park, imena rek (na primer Soca) in celo nekatere obcne pojme, na primer zaliv in morje. Med odgovori so se znašla tudi imena tujih držav in mest, na primer Hrvaška, Rim. Ce se osredinimo le na identificirana pokrajinska imena, je najvec anketirancev kot v tujini najbolj prepoznavno ime navedlo Gorenjska, ki mu sledita Primorska in Štajerska. Slabih 40 % jih meni, da med najbolj prepoznavna imena spadata tudi Dolenjska in Prekmurje, okrog 20 % pa, da sta takšni imeni Koroška in Kras. Preostala, manjkrat navedena imena so navedena v grafikonu (slika 59). Za uvrsti­tev v grafikon jih je moralo navesti vsaj dva odstotka anketiranih. Ce ugotavljamo delež navedenih pokrajinskih imen glede na obmocje bivanja anketirancev in posta­vimo mejo na dveh odstotkih, dobimo 28 ustreznih imen (slika 60). Zanimivo je, da se je pri nekaterih imenih vec anketirancev odlocilo za doloceno ime, ceprav biva v nasprotnem delu Slovenije. Takšni primeri so Primorska, Notranjska, Bela krajina in še nekatera. Anketiranci so pri pokrajinskih imenih pogosto dopisovali turisticne znamenitosti in druge prepo­znavne prvine; tako na primer pri Gorenjski omenjajo Avsenike, Bled, Kranj, pri Notranjski Postojnsko jamo, Rakov Škocjan, pri Obali Piran in Portorož, pri Štajerski pa Pohorje in Maribor. 3.4.5.1 Metodologija ugotavljanja eksonimizacije Pri obravnavi prepoznavnosti slovenskih pokrajinskih imen v tujini se dotaknimo še fenomena nji-hove eksonimizacije. Eksonimi so zemljepisna imena v dolocenem jeziku za geografski pojav zunaj obmocja, kjer ima ta jezik status uradnega jezika, in se razlikuje od imena v uradnem jeziku ali uradnih jezikih obmocja, kjer je ta objekt ali pojav zastopan. Ime geografskega pojava v enem od jezikov, kjer je ta pojav zastopan, je endonim (Kladnik 2007; 2009; Kladnik s sodelavci 2013). Za zahtevnejšo raziskavo eksonimov je treba preuciti razlicne atlase in zemljevide v nacionalnem/ih jeziku/ih, izdane v daljšem casovnem nizu. Le tako lahko dobimo celosten vpogled v potencialni nabor eksonimov za slovensko ozemlje. Pri tovrstnih razi­skavah so zelo dobrodošli tudi seznami eksonimov v posameznem jeziku (npr. Kladnik s sodelavci 2013), iz katerih lahko crpamo tuja zemljepisna imena za obravnavano ozemlje. Takšni seznami so redki, saj je njihova izdelava zahtevno in dolgotrajno opravilo. Poleg seznama slovenskih eksonimov so takšni seznami narejeni na primer še za poljske (Rudnicki s sodelavci 2010), ceške (Beránek s sodelavci 2006) in finske eksonime (Hakulinen in Paikkala 2012). V sodobnem casu so zbirke zemljepisnih imen dostopne tudi na svetovnem spletu. Glavna težava vecine od njih je, da niso dovolj natancno strokovno pregledane, zato obstaja verjetnost napacnih vno­sov imen. Primer spletne zbirke zemljepisnih imen, iz katere lahko crpamo podatke o eksonimih, je objavljen na naslovu http://www.geonames.org/. Druga takšna podatkovna baza je spletna enciklope­dija Wikipedija, ki je objavljena v številnih jezikovnih razlicicah. Ko v jeziku izbranega endonima vnesemo iztocnico, lahko preverimo njene tujejezicne ustreznice. Wikipedija je v zadnjih nekaj letih postala najbolj široko uporabljan in tudi cedalje bolj citiran vir s sto­tinami milijonov poizvedovanj mesecno. Skupno število njenih geselskih iztocnic presega 30 milijonov, ki jih je v 285 jezikih zapisalo okrog 77.000 avtorjev (podatki veljajo za leto 2015). Z Wikipedijo smo v kratkem casu dobili bogat in lahko dostopen vir informacij, ki na nekaterih podrocjih dosega raven najuglednejših svetovnih enciklopedij. Številne v zadnjih letih opravljene raziskave so pokazale, da je Wikipedija v primerjavi z uglednimi tiskanimi enciklopedijami na mnogih podrocjih povsem enakovredna, v nekaterih vidikih pa jih celo presega, na primer v hitrem ažuriranju informacij, vecjezicnosti, možnosti uvajanja novih gesel (Giles 2005; Elia 2009; Flanagin in Metzger 2011 v Natek 2013). Vendar ima poleg omenjenih dobrih lastnosti tudi precejšnje pomanjkljivosti. Prva težava je lahko neobjektivnost in pri­stranskost pri izbiri iztocnic, saj je nabor preveckrat nenacrten in slucajen. Težava so tudi velike razlike v številu, obsegu in kakovosti obravnavnih iztocnic v razlicnih jezikovnih razlicicah, pa tudi med samimi obravnavanimi podrocji, njen poseben problem, ki zaznamuje Wikipedijo kot odprt sistem, pa je van-dalizem (Natek 2013). Obe bazi, Geonames in Wikipedija, nam kljub verjetnosti napak omogocata dokaj hitro zbrati žele­na zemljepisna imena in na podlagi njihovega nabora izvesti nadaljnje analize. Obe bazi smo uporabili tudi za analizo eksonimov pokrajinskih imen, ki so po mnenju vsaj dveh odstotkov anketirancev najbolj prepoznavna v tujini. Stopnjo eksonimizacije smo opredelili kot razmerje med številom eksonimov izbranega imena in maksimalnim številom jezikovnih razlicic vseh izbranih imen v skupini. Za statisticno primerjavo stopnje eksonimizacije imen smo na novo vpeljali indeks stop-nje eksonimizacije (e). Izracunamo ga tako, da v imenovalec vnesemo število vseh jezikov, v katerih se pojavljajo eksonimi izbranega tipa (v našem primeru pokrajin) (Sjmax), v števec pa število jezikov posa­meznega eksonima (jn). Formula se torej glasi: jn e= . Sjmax Vrednosti indeksa se gibljejo med 0 in 1, pri cemer 0 pomeni, da za izbrano ime ni nobenega ekso­nima, 1 pa, da zanj obstajajo eksonimi v vseh jezikih znotraj skupine. Analizirali smo le eksonime, zapisane v latinicnih pisavah (skupaj 34 razlicnih jezikov). V izbor preucevanja stopnje eksonimizacije smo uvrstili le tista pokrajinska imena, za katere smo predpostavili, da bi njihova imena utegnila imeti tudi eksonimske razlicice. Izbrali smo torej pokrajin-ska imena, ki so mnenju vsaj dveh odstotkov anketiranih v tujini najbolj prepoznavna. To so Gorenjska, Primorska, Štajerska, Dolenjska, Prekmurje, Koroška, Kras, Notranjska, Goriška brda, Bela krajina, Primorje, Ljubljanska, Osrednja Slovenija, Bohinj, Osrednjeslovenska, Prlekija, Goricko, Pomurje, Kranjska, Obalno-kraška, Pohorje, Pomurska, Istra in Posocje. 3.4.5.2 Rezultati Najvišjo stopnjo eksonimizacije med izbranimi imeni dosega Istra (slika 61). Vecina nekdanje tako poimenovane dežele je zdaj na ozemlju Republike Hrvaške. Hrvaška Istra je tudi v evropskem merilu pomembna turisticna regija. Ceprav je tudi to lahko eden od vzrokov za visoko stopnjo eksonimizaci­je tega imena, se zdi pomembnejši zgodovinski vidik, saj je bila Istra pomembna pokrajina že v antiki, pozneje pa je postala strateško pomembno ozemlje, ki je razmejevalo Beneško republiko in Avstrijo. Med ostalimi deželnimi imeni izstopa Kranjska, kar ni presenetljivo, saj je bila osrednji del slovenskega etnicnega ozemlja. Sledijo mu Štajerska, Primorska, Gorenjska, Notranjska in Dolenjska. Med imeni regij smo najvec eksonimskih razlicic identificirali za Osrednjeslovensko regijo. Razlogi so verjetno njena velikost in pomembnost ter ime, ki vsebuje obci pojem, tega pa mnogi prevajajo. Med preostalimi imeni dosega visoko stopnjo eksonimizacije pokrajinsko ime Kras, ki je pomembno predvsem z vidika obrav-nave temeljnih reliefnih znacilnosti pokrajine, saj so bile te na Krasu prvikrat znanstveno raziskane, pozneje pa se je prav zaradi njih to ime preneslo v mednarodno znanstveno terminologijo. Ce primerjamo število pokrajinskih eksonimov po posameznih jezikih (slika 62), lahko ugotovimo, da jih je še najvec v anglešcini. Anglešcina prevladuje predvsem na racun dolocnega clena, ki naj bi ga po mnenju nekaterih avtorjev oziroma prevajalcev (na primer Klinar 1994) morali pisati pred pokrajin­skimi imeni. Sledita nemšcina in italijanšcina, kar zaradi zgodovinskih okolišcin oziroma povezanosti njunih govorcev s slovenskim ozemljem ni presenetljivo. Pomemben je tudi vpliv rabe obeh jezikov (pa tudi latinšcine, ki je po številu eksonimov enaka španšcini in skupaj z njo na cetrtem do petem mestu) v cer­kvenoupravnih opravilih, saj je bilo ozemlje Republike Slovenije do ustanovitve Ljubljanske nadškofije pod jurisdikcijo škofij na ozemljih sedanjih Avstrije in Italije. V okviru slovanskih jezikov je najvec ekso­nimov slovenskih pokrajin identificiranih v slovašcini in cešcini. Sorodno raziskavo sta opravila Geršic in Kladnik (2015), kjer sta analizirala eksonimizacijo razli-cnih tipov zemljepisnih imen. Imena pokrajin in zgodovinskih dežel sta obravnavala loceno in ugotovila, da so prav imena pokrajin tista, ki se pojavljajo v najvec razlicnih jezikih. 3.4.6 RAZUMEVANJE POJMA »POKRAJINSKO IME« V anketi smo skušali preveriti tudi, katera imena, ki smo jih skladno z definicijo opredelili kot pokra­jinska, kot taka razumejo tudi anketiranci. Zato smo za anketirance iz vzhodnega in zahodnega dela Slovenije pripravili razlicen nabor pokrajinskih imen, tako da je bila vecina izbranih pokrajinskih imen iz nasprotne polovice države, eno ime pa je bilo skupno vsem. Anketiranci so lahko izbrali poljubno šte­vilo odgovorov. Na vprašanje anketirancem iz zahodnega dela Slovenije smo prejeli 300 odgovorov, devet jih na to anketno vprašanje ni odgovorilo. Tako rekoc plebiscitarna vecina anketirancev je kot pokrajinsko ime oznacila Prekmurje (slika 63). Ostala imena je kot pokrajinska prepoznalo manj kot 40 % anketirancev. Med 20 in 40 % jih kot takšna opredeljuje Dravsko polje, Sotelsko, Obpanonsko Slovenijo, Logarsko dolino in Pohorsko Podravje. Preostala imena so dobila manj kot 20-odstotno podporo. Spet se je pokazala mocna deželna zavest, medtem ko anketiranci vzpetega sveta ocitno ne dojemajo kot pokrajino. Zelo malo jih je kot pokrajin-ski imeni oznacilo Sredenjsko ter Lukarijo, vendar so slednjo, kot smo videli v podpoglavju 3.4.4, nekateri navedli kot pozabljeno pokrajinsko ime. Med zgodovinska pokrajinska imena bi lahko uvrstili tudi ime Sredenjsko. Iz vzhodnega dela Slovenije je na zastavljeno vprašanje odgovorilo 323 anketirancev, trije pa nanj niso odgovorili. Tudi v tem primeru je bilo v ospredju ime Notranjska (slika 64), povezano z nekdanjo avstrijsko uprav-no delitvijo. Za razliko od anketirancev iz zahodnega dela Slovenije so med »vzhodnjaki« še tri imena, ki jih je kot pokrajinska oznacilo vec kot polovica od tistih, ki so odgovorili na zastavljeno vprašanje. To so Goriška, Obalno-kraška in Kras. Goriško smemo na nek nacin oznaciti kot zgodovinsko deželo, medtem ko je vecina ocitno kot pokrajinsko ime prepoznala tudi poimenovanje ene od regij. Kras kot pokrajinsko ime je veliko anketirancev prepoznalo, ker velja za eno najbolj tipicnih slovenskih pokrajin, pri cemer se njegovo ime pojavlja že na najstarejših zemljevidih slovenskega ozemlja. Ostala nave-dena imena jih je kot pokrajinska oznacilo manj kot 20 %. Najmanj jih kot pokrajinska dojema imena Dežela, Pivka in Sredenjsko. 3.4.7 VLOGA POKRAJINSKIH IMEN V TRŽENJU Pokrajinska imena se ne uporabljajo le za identifikacijo dolocenega obmocja, pac pa se pojavljajo tudi v blagovnih znamkah in imenih podjetij. 3.4.7.1 Teoretska izhodišca Blagovne znamke so del celovite tržne ponudbe, saj ob primerni zasnovi zagotavljajo prepoznav­nost obmocja, izdelka ali storitve ter krepijo njihovo pozitivno podobo pri uporabnikih (Geršic in Nared 2014). »Blagovna znamka je zbir pricakovanj, spominov, zgodb in odnosov, ki uporabnika prepricajo, da da prednost enemu izdelku ali storitvi pred drugim. Ko uporabnik (najsi bo to poslovni partner, kupec, volivec ali donator) ne placa vec, ne izbere ali ne promovira izdelka, takrat za uporabnika blagovna znamka nima vrednosti.« (Ime podjetja 2015). Blagovna znamka je glede na zgornji zapis proizvod, storitev ali koncept, ki ga javnost razlikuje od dru­gih proizvodov, storitev in konceptov, kar njenim lastnikom omogoca lažje predstavljanje in trženje (Parcanschi 2010). Blagovne znamke pri potrošnikih vzbujajo razlicne asociacije, tako da se v dolocenem casu med potrošnikom in blagovno znamko lahko razvije trden custveni odnos. Potrošniki jih dojemajo kot nosilce neke vrednosti, zato jim je ob predpostavki pozitivnih asociacij zagotovljen tržni uspeh (Pucelj 2013). Blagovna znamka spada med znake razlikovanja, ki so zavarovani skladno s konvencijskim pra­vom in kot pravna kategorija spada v vsebinski okvir intelektualne lastnine (Puharic 2001). Blagovna znamka je ponudba znanega izvora. Ime blagovne znamke ima v zavesti ljudi številne asociacije, ki tvorijo njeno podobo (Kotler 2004). Asociacije so opredeljene kot nekaj, kar je v spominu porabnika povezano z blagovno znamko. Poleg samega obstoja asociacije vsebujejo tudi raven moci. Povezava z blagovno znamko je namrec tem mocnejša, cim vecje je število izkušenj in cim vecja je odprtost uporabnikov za komunikacijo. Prav tako so asociacije mocnejše, kadar so podprte z mrežo drugih povezav, kar oznacuje pojem asociacijsko vozlišce (Aaker 1991 v Hrastelj 2010). Asociacijsko vozlišce blagovne znamke pomeni, da ime v zave­sti porabnika povzroci številne asociacije, te pa nadalje povzrocajo še vec asociativnih zvez. Asociacije lahko odsevajo posamezne znacilnosti blagovne znamke. Obstaja veliko nacinov, kako asociacije, pove­zane z doloceno blagovno znamko, ustvarjajo pomembno vrednost tako za kupca oziroma uporabnika kot za podjetje (Chen 2001 v Hrastelj 2010). Najznacilnejša spretnost trženjskih strokovnjakov je njihova sposobnost, da oblikujejo, ohranijo, zašcitijo in krepijo blagovno znamko, ki je opredeljena kot umetnost in temelj trženja. Zveza ameriških tržnikov (American Marketing Association) opredeljuje blagovno znamko kot ime, izraz, znak, simbol, obliko ali njihovo kombinacijo, namenjeno prepoznavanju pridelkov, izdelkov ali storitev in njihovo razli­kovanje od konkurencnih. Tržni strokovnjaki ugotavljajo, da je blagovna znamka kompleksen simbol, ki lahko sporoca do šest pomenskih ravni: lastnosti, koristi, vrednote, kulturo, osebnost in uporabnika (Kotler 2004). Pri blagovnih znamkah ne gre le za zunanjo podobo, pac pa tudi za vsebine, ki so ocem na prvi pogled skrite. Vecplastnost blagovne znamke lahko primerjamo z ledeno goro. Vidni del predstavljata logotip in ime, skriti, nevidni del pa vrednote, razum in kulturo (De Chernatony 2002 v Kuštor 2008). Razvoj identitete blagovne znamke zahteva dodatne odlocitve o imenu, logotipu, barvah, sloganu in simbolih blagovne znamke. Oznacevanje pridelkov, izdelkov in storitev z blagovno znamko sproža številne izzive. Kljucne so odlocitve o blagovni znamki sami (nastopanje na trgu z blagovno znamko ali brez), pokroviteljstvu, imenu, strategiji in njenem pozicioniranju (Kotler 2004). Ceprav je vecina blagovnih znamk povezanih z vsakdanjo potrošnjo, imajo lahko pomembno sim-bolno vrednost tudi pokrajine, mesta, posamezne stavbe. Razvil se je pojem teritorialne blagovne znamke, ki jo lahko razumemo kot produkt destinacijskega managementa. Definicij pojma destinacijski management je vec. Splošno sprejeto mnenje je, da gre za kompleksno upravljanje turizma na geografsko zaokroženem obmocju, kjer je turizem pomembna gospodarska panoga (Brezovec 2004). Destinacija mora biti urejena kot strateška poslovna enota. Le ce je vodena profesionalno, je lahko samostojna in kakovostna blagovna znamka. Z destinacijo moramo povezati nadregionalne znamenitosti, posebne kmetijske proizvode in podobno (Ovsenik 2003). Funkcije destinacijskega managementa obsegajo nacr­tovanje, razvoj, ohranjanje, trženje in poslovanje. Med glavnimi cilji izpostavljamo varstvo okolja, trajnostni razvoj, dobickonosnost, standarde kakovosti. Da bi se izognili navzkrižjem med temi cilji, so nujni jasna vizija, vkljucenost deležnikov ter njihovo usklajeno delovanje pri upravljanju dolocene destinacije, s ciljem celovitega razvoja turizma. Deležniki so lahko vkljuceni v javno ali zasebno organizacijo, katere gla­vna namena sta vodenje in usklajevanje (Brezovec 2004). Sue Warren za ucinkovit destinacijski management izpostavlja pomen blagovne znamke in njenih šestih dimenzij. To so ljudje (prebivalstvo destinacije), ikone (vizualna privlacnost destinacije), podjet­niki (ponudniki turisticnih storitev), individualnost ponudbe, njena pristnost in odkritja (nove destinacije in zgodbe) (Brezovec 2004). Posameznim pokrajinam se skuša dvigniti prepoznavnost tudi s certifici­ranjem, pri cemer pokrajine (landscapes) postajajo tržno prepoznavne pokrajine (brandscapes), zato se pri certificiranju v anglosaksonskem jezikovnem okolju in mednarodni komunikaciji pogosto upora­blja izraz »brandscaping«. Podobno velja za mesta, kjer si na primer Pariza ne moremo predstavljati brez Eifflovega stolpa, Londona brez Big Bena, New Yorka brez Kipa svobode, Sydneyja brez vpad­ljive stavbe opere … (Robinson 2008). Tudi v veliki vecini slovenskih pokrajin bi zagotovo lahko našli dolocene simbole, ki jih na razlicnih ravneh (krajevni, regionalni, državni) na nek nacin zaznamujejo in navzven delajo prepoznavne. Pri zasnovi blagovnih znamk je treba upoštevati dolocena priporocila. Najprej se moramo osredi­niti na to, kar dela obmocje drugacno, kakšna je njegova ponudba, zakaj je ta takšna in kako jo je mogoce predstaviti. Zamisel je lahko tudi povezovalni clen med razlicnimi aktivnostmi. V idealnih razmerah pona­zarja vse, kar obmocje nudi, storitve za stranke, oglaševanje, spletno stran, celostno podobo … Da bi se vse to doseglo, mora ideja izražati stališca, ponudbo, razlike nasproti ostalim, prednosti, istovetnost ali identiteto obmocja, trenutne in prihodnje želje obiskovalcev in strank, njihove navade in želje, pa tudi morebitne tržne niše. Ustrezni odgovori na te izzive omogocijo »branding«, to je oblikovanje bla­govne znamke, vkljucno z njenim oglaševanjem, dogodki, partnerstvi, izobraževanjem zaposlenih in tako naprej (The power of branding 2013). Sledi vizija razvoja, upravljanja in trženja, ki je nujna za ustvarjanje blagovne znamke. Oblikovanje vizije za doloceno obmocje predstavlja razmislek o prihodnosti, kaj želi obmocje doseci, ter, kako je treba pristopiti k trženju ali preobrazbi vpletenih sektorjev. Dobro izdelana vizija pripomore k hitrejše-mu razreševanju prakticnih izzivov in doslednejši uresnicitvi razvojne strategije. Zlasti pomembno je, da se z vizijo poenotijo vsi kljucni deležniki. Najpogostejše vrednote, ki odsevajo usmeritev nekega obmocja, so kakovost, odprtost, inovativ­nost, odgovornost, poštenost, spoštovanje posameznika, pooblašcenost, strast, prilagodljivost, timsko delo in ponos. Zavedati se moramo, da je vrednote težko ponazoriti in predstaviti. Odkrito oglaševa­nje lahko daje vtis neodkritosti in lažnosti, neoglaševanje pa ima lahko za posledico nepoznavanje temeljnih znacilnosti dolocenega obmocja oziroma tega, kar to predstavlja. Identiteta je odvisna od tega, kako so zamisli, vizije in vrednote predstavljene javnosti. Ko pride do posredovanja blagovne znamke javnosti, je smiselno upoštevati naslednje vidike (The power of branding 2013): • Pripovedovanje zgodbe: to je uveljavljena tehnika, ko z zgodbo predstavimo celostno podobo, pod-lage za sporocila, prospekte in podobno. • Verodostojnost: ponudba, ki jo z blagovno znamko predstavljamo, mora biti verodostojna. • Razlocevanje: pomemben del ustvarjanja blagovnih znamk je ravno prizadevanje, kako se ob pri­zadevanju po prepoznavnosti razlikovati od konkurentov; uspeh na tem podrocju lahko pomeni veliko prednost. • Sodelovanje z deležniki: k boljši prepoznavnosti lahko pripomore tudi sodelovanje z deležniki, ki bodo ob prepricljivi komunikaciji prisluhnili sporocilu. • Osredotocenje na lastni portfelj: razmisliti je treba, kaj ponujati, ceprav bi to pomenilo spremembo notranje organiziranosti. • Skupna znamka ali vec razlicnih znamk: kadar je ponudba storitev široka, je treba razmisliti, ali je za predstavitev primernejša ena sama krovna znamka ali je za vsak sklop storitev smiselno razviti svojo blagovno znamko. • Pokroviteljstvo nad znamko: nacin, ko lahko nova blagovna znamka izkoristi prednosti, ki ji jih pri­naša povezanost z že uveljavljeno znamko. • Poživitev znamke: blagovno znamko je treba posodabljati ter prilagajati novim zahtevam in težnjam. • Poimenovanje: pomembno je tako z vidika podajanja kot identitete znamke in je kljucna prvina trže­nja. Prav ime je lahko sredstvo za razlikovanje od konkurence in izkaz celovite tržne strategije. 3.4.7.2 Blagovne znamke v Evropski uniji in Sloveniji Na nacionalni ravni obstajajo tri vrste zašcite blagovnih znamk, v katerih odseva pokrajinska iden­titeta (geografsko poreklo). Posamezna vrsta nacionalne zašcite ima njej sorodno zašcito tudi na evropski ravni (slika 65). Do razlike prihaja le pri imenovanju in pripadajocih simbolih, vsebina pa ostaja enaka. Proizvajalci, ki želijo dolocen produkt zašcititi, morajo to storiti najprej na nacionalni ravni, potem pa še pri Evropski komisiji (Slovenski zašciteni … 2015). Znotraj geografskega poimenovanja razlikujemo geografsko poreklo in geografsko oznacbo. Geografsko poreklo je na evropski ravni ekvivalent zašciteni oznacbi porekla (Protected designation of origin), geografska oznacba pa zašciteni geografski oznacbi (Protected geographical indication). Tretja vrsta zašcite na nacionalni ravni je tradicionalni ugled, ki se na evropski ravni imenuje zajamcena tra­dicionalna posebnost (Traditional speciality guaranteed) (Slovenski zašciteni … 2015; Seznam slovenske hrane … 2015). Na nacionalni ravni poznamo še cetrto vrsto zašcite, ki se imenuje višja kakovost, ven­dar ta ni nujno povezana z izbranim geografskim okoljem (Slovenski zašciteni … 2015). Zahteve, da dolocen proizvod lahko zašcitimo z doloceno oznacbo, urejajo Zakon o kmetijstvu ter pravilnika o postopkih za priznavanje oznacb posebnih kmetijskih pridelkov oziroma živil in o zašcite­nem znaku za oznacevanje kmetijskih pridelkov oziroma živil. V Evropski uniji tovrstno tematiko urejata uredbi EEC 2081/92 in EEC 2082/92 (Slovenski zašciteni … 2015). Postopek za priznanje navedenih oznacb se zacne na podlagi vloge, ki jo pripravi vlagatelj in jo pozneje v postopku obravnava Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. V naslednji fazi vlogo obravnava certifikacijski organ, ki ugotavlja skladnost in izvaja nadzor, v zadnji fazi pa spet pristojno ministrstvo, ki proizvodu podeli zašcitni znak. Postopki zašcite lahko trajajo do deset let. »Oznacba geo­grafskega porekla je ime geografskega obmocja (pokrajine) ali države in se uporablja za oznacevanje kmetijskega izdelka oziroma živila, ki v celoti izvira iz dolocene pokrajine in za izdelavo katerega so surovine pridelane na istem obmocju«. (Posebni kmetijski pridelki in živila 2015). S to oznacbo so lahko oznaceni pridelki, katerih lastnosti so rezultat izkljucno naravnih in clovekovih dejavnikov in katerih pri­delava, predelava in priprava za trg potekajo znotraj dolocene pokrajine oziroma geografskega obmocja, katerega vpliv se zrcali v tem proizvodu (Varna in kakovostna hrana 2015). V Sloveniji ima za zdaj geografsko poreklo dvanajst kmetijskih proizvodov (nanoški sir, sir tolminc, bovški sir, mohant, prekmurska šunka, ekstra deviško oljcno olje Slovenske Istre, kocevski gozdni med, kraški med, piranska sol, kraška jagnjetina, kraški ovcji sir in namizne oljke Slovenske Istre). Deset je že certificiranih, osem pa tudi registriranih pri Evropski komisiji (Kmetijstvo in razvoj podeželja 2020; Posebni kmetijski pridelki in živila 2015). Za pridobitev zašcite geografske oznacbe mora vsaj ena izmed faz proizvodnje pridelka pote­kati znotraj definiranega obmocja, nakazana pa mora biti tudi povezava med proizvodom in obmoc­jem (Slovenski zašciteni … 2015). Tovrstno oznako ima v Sloveniji osemnajst kmetijskih proizvodov (kraški pršut, šebreljski želodec, zgornjesavinski želodec, štajersko prekmursko bucno olje, prleška tünka, vipavski pršut, jajca izpod Kamniških planin, kraški zašink, kraška panceta, ptujski lük, vipav-ski zašinek, kranjska klobasa, vipavska panceta, vipavska salama, slovenski med, štajerski hmelj in prekmurska šunka). Enajst od teh je certificiranih, pri Evropski komisiji pa jih je registriranih trinajst, eden pa je v postopku registracije (Kmetijstvo in razvoj podeželja 2020; Posebni kmetijski pridelki in živila 2015). Pri kmetijskih proizvodih z oznako zajamcene tradicionalne posebnosti oziroma tradicionalnega ugle­da gre za produkt tradicionalnega nacina pridelave, proizvodnje ali sestave oziroma so uporabljene tra­dicionalne sestavine (Šeme Irman 2008). V Sloveniji so kot takšna posebnost registrirani prekmurska gibanica, idrijski žlikrofi, slovenska potica, belokranjska povitica in belokranjska pogaca. Trije izdelki so registrirani tudi pri Evropski komisiji, eden pa je še v postopku (Kmetijstvo in razvoj podeželja 2020; Posebni kmetijski pridelki in živila 2015). Ugotovimo lahko, da z izjemo enega samega proizvoda nji­hovo poimenovanje izhaja iz poimenovanja kraja, pokrajine ali države, kar trdno dokazuje povezanost z geografskim okoljem. 3.4.7.3 Nekaj spornih primerov blagovnih znamk Pri tovrstnem certificiranju ima Slovenija najvec težav s sosednjo Hrvaško. Omenimo le nekaj naj­bolj odmevnih. Pri zašciti kranjske klobase smo imeli težave tudi z Avstrijci in Nemci, a smo z njimi dosegli sogla­sje, medtem ko so bili Hrvatje izrazito proti zašciti tega imena (Cigava je kranjska klobasa 2008). Spor med državama, ki sega v leto 2010, ko je Slovenija podala vlogo za zašcito, je rešila Evropska komi­sija s kompromisnim predlogom, da lahko Hrvaška ime kranjska klobasa uporablja do leta 2030, pozneje pa ne vec (Kranjska klobasa bo … 2008). Zapletlo se je tudi pri vinu teran. Ta problem je sicer nekoliko drugacen, ker gre za obcno ime, bi pa uporaba pokrajinskega imena morda lahko spor zadovoljivo rešila. Teran je namrec zašciteno ime že po jugoslovanski zakonodaji iz leta 1970, ob približevanju Evropski uniji pa ga je Slovenija zašciti-la skladno z evropskimi predpisi. Ta zašcita velja že od leta 2010, zato rešitve v duhu, da bi pod imenom teran lahko tržili tudi hrvaško vino iz Istre, ne more biti (Hrvaška zahteva … 2015). Morda bi Slovenija v duhu sprave lahko pristala na to, da bi se slovensko vino tržilo pod imenom Kraški teran, hrvaško pa pod imenom Istrski teran. Ob tem velja omeniti naše izsledke, da v zvezi z imenom Istra vecina anke­tirancev pomisli na slovenski del Istre oziroma Istro kot celoto, kar je razumljivo glede na dejstvo, da so bili vsi anketiranci državljani Republike Slovenije. Najnovejši spor je nastal zaradi hrvaške vloge za zašcito geografskega porekla pri proizvodu sla­vonski kulen (Slovenci tvrde … 2016; Cerar 2016). Slovenija je namrec protestirala, rekoc, da želi zavarovati svoje proizvajalce te specialitete (Slovenci tvrde … 2016). Kulen pa ni edini spor, ki sta ga imeli Slovenija in Hrvaška glede zašcite živil, saj je sporna tudi zašcita varaždinskega zelja. Edina svetla izjema sporov med državama je istrski pršut, za katerega sta se Slovenija in Hrvaška dogovorili, da ga »cezmejno« zašcitita (Cerar 2016). Morda bi tovrstno prakso lahko uporabili tudi pri drugih izdelkih. Spori glede pokrajinskih imen in trženja pa niso le meddržavni, saj se slovenska skoraj pregovor­na neenotnost kaže tudi znotraj države. Oglejmo si primer imena Koroška. Koroške obcine so namrec želele zamenjati stare in dotrajane table, ki ob cestah oznacujejo pokra­jino (slika 66). Od Direkcije Republike Slovenije za infrastrukturo (DRSI) so prejele odgovor, da to ni mogoce, ker Koroška kot pokrajina ne obstaja. Kljub temu so, prepricane da table v trenutnem stanju kazijo podobo, vztrajale naprej. Ugotovile so namrec, da zakonodaja dovoljuje table, ki oznacujejo vstop v pokrajino. DRSI je temu nasprotoval z argumentom, da se ime Koroška uporablja le kot tržno ime in kot tako ne more biti del prometne signalizacije. Table so bile po skoraj letu dni pregovarjanja z držav­nimi organi vseeno postavljene (slika 67), a je država pri tem postavila nekatere nerazumne pogoje; izdelalo jih je namrec lahko le od države certificirano podjetje, postavil pa državni koncesionar. Izdelati so morali celo tehnicni elaborat za statiko ter projektno dokumentacijo, kar je postavitev tabel mocno podražilo (Celin 2015). Navedeni primer je nesmiseln, saj je pokrajinsko ime Koroška mocno prisotno v zavesti ljudi in ima kot tako tudi mocan trženjski vpliv. Tudi primeri dobrih praks iz tujine (na primer Stummvoll 2014) naka­zujejo, da so takšna obeležja smiselna in dobrodošla. Je pa zagotovo treba imeti nad postavitvami takšnih tabel nadzor in pri tem poskrbeti za pravilen zapis na njih ter njihovo ustrezno prostorsko ume­stitev. 3.4.7.4 O pokrajinskih imenih v blagovnih znamkah Vlogo pokrajinskih imen v tržnem aparatu smo želeli ugotoviti tudi pri anketirancih, zato smo jim zastavili vprašanje: »Ali se vam zdi imena pokrajin smiselno uporabiti v imenih pridelkov, izdelkov, bla­govnih znamkah in imenih podjetij?« Ker je bilo vprašanje odprtega tipa, smo zaradi lažje analize odgovore razvrstili v smiselne kategorije. Iz zahodnega dela Slovenije smo prejeli 305 odgovorov, štirje, ki so vrnili izpolnjene ankete, na to vprašanje niso odgovorili. Vecina (241) jih meni, da je raba pokrajinskih imen v tržne namene smisel­na, 33 je prepricanih, da ni, ostali (31) pa o tem nimajo razdelanega mnenja. Med razlogi za smiselnost rabe pokrajinskih imen v trženju (slika 68) najvec anketirancev izposta­vlja sledljivost izvora, torej, da se v imenu zrcali, od kod posamezen pridelek, izdelek ali proizvajalec izhaja. Ker je bilo vprašanje odprtega tipa, številne odgovore ni bilo možno grupirati, zato drugo mesto glede na število odgovorov zaseda kategorija »drugo«. Sledijo odgovori anketirancev, ki menijo, da s takš­nim imenom pridelek/izdelek/storitev pridobi na prepoznavnosti, da s tem promoviramo celo državo oziroma posamezno pokrajino in da imajo na ta nacin poimenovani pridelek/izdelek/storitev ali podje­tje vecjo tržno vrednost. Pet ali manj odstotkov anketirancev je izrazilo prepricanje, da s takšnim imenom promoviramo pokrajino, da se tako poudari tradicija, da je pridelek/izdelek/storitev bolj prepoznaven, da takšno ime pripomore k promoviranju pridelka/izdelka/storitve in mu/ji da neke vrste identiteto. Anketiranci, ki se ne strinjajo s tovrstno rabo pokrajinskih imen, so to utemeljevali z razlicnimi argu­menti (slika 69). Najvec jih meni, da bi bilo bolj treba poudarjati slovenskost, navajajo tudi raznotere razloge, ki smo jih uvrstili v kategorijo »drugo«, prav toliko jih je tudi prepricanih, da so pokrajine pre­majhne, ali pa v tovrstni rabi pokrajinskih imen ne vidi smisla. Po številu sledijo navedbe, da so pokrajine slabo poznane, oziroma, da niso poznana njihova imena, in da je takšna imena smiselno uporabiti le za dolocene pridelke oziroma izdelke. Nekateri anketiranci, ki so odgovorili, da o tem nimajo izdelanega mnenja, so dopisali, da je bolj pomem­bno promoviranje države kot pokrajin, da je pomembnejša cena pridelka/izdelka kot takšno promoviranje, da o tem še niso razmišljali, ali pa, da se tudi na tem podrocju kaže pretirano vmešavanje politike. Iz vzhodnega dela Slovenije smo prejeli 323 odgovorov, trije, ki so vrnili izpolnjene ankete, na vpra­šanje niso odgovorili. Vecina (247) anketirancev meni, da je raba pokrajinskih imen v tržne namene smiselna, 36 jih temu nasprotuje, 40 pa je takšnih, ki o tem nimajo razdelanega mnenja. Tudi med anketiranci iz vzhodnega dela Slovenije (slika 70) je najvec takšnih, ki kot okolišcino, zara­di katere je pokrajinska imena smiselno uporabljati v imenih pridelkov/izdelkov, blagovnih znamk in imenih podjetij, izpostavljajo sledljivost izvora pridelka/izdelka. Sledijo tisti, ki izpostavljajo, da pokra­jinsko ime v trženju pomeni vecjo tržno oziroma dodano vrednost izdelka, tem pa tisti, ki smo jih uvrstili v kategorijo »drugo«. Enako število anketirancev meni, da sta ob rabi pokrajinskega imena pridelek/izde­lek oziroma storitev bolj prepoznavna in da tovrstna raba imen pripomore k promoviranju pokrajine. Manj kot 5 % anketirancev je prepricanih, da takšno ravnanje lahko pripomore k promoviranju Slovenije, da se v imenih zrcalijo znacilnosti pokrajine, da to prispeva k prepoznavnosti pokrajine in da takšna imena asociirajo na vecjo kakovost pridelka/izdelka oziroma storitve. Anketiranci, ki nasprotujejo rabi pokrajinskih imen v blagovnih znamkah in imenih podjetij (slika 71), vecinoma poudarjajo, da je dovolj poudarjati slovensko poreklo, da so pokrajine premajhne ter da raba pokrajinskih imen v blagovnih znamkah in imenih podjetij na splošno ni smiselna. Številcno sledijo anke­tiranci, ki menijo, da so pokrajine preslabo poznane, nekaj je odgovorov, ki smo jih uvrstili v kategorijo »drugo«, nekaj pa takšnih, da ime asociira na pokrajino in ne na pridelek/izdelek, da so na voljo pri­mernejši nacini za promoviranje pridelka/izdelka in da nas pri tem omejujejo standardi EU. Nekateri anketiranci, ki so odgovorili, da o tem nimajo izdelanega mnenja, so vseeno dopisali nekaj komentarjev. Med drugim so navedli, da je težko posploševati in da bi bilo za nekatere pridelke/izdel­ke to smiselno, za druge pa ne, da je pomembnejša kakovost in ne to, od kod pridelek/izdelek prihaja, da je Slovenija premajhna in tudi, naj se promovira Slovenijo kot celoto in ne posamezne pokrajine. Ce primerjamo odgovore iz zahodnega in vzhodnega dela Slovenije, lahko potegnemo zakljucek, da med njimi ni bistvenih razlik. V tematskem sklopu o poznavanju blagovnih znam in imen podjetij smo anketirancem zastavili tri vprašanja. Najprej smo jih povprašali po poznanih imenih pridelkov/izdelkov ali blagovnih znamk, ki vsebujejo imena pokrajin, sledilo je podobno vprašanje za imena podjetij, v tretjem vprašanju pa smo jih povprašali po mnenju o tem, katera pokrajinska imena bi bilo smiselno uporabiti v blagovnih znam­kah oziroma imenih pridelkov/izdelkov. Pri odgovorih na prvi dve vprašanji se je poleg težavnosti razumevanja pojma pokrajinsko ime poka­zal tudi problem poznavanja pojma blagovna znamka. Zato smo morali odgovore precej precistiti in smo ohranili le tiste, ki ustrezajo definiciji. Izlocili smo na primer takšne, ki dolocene pridelke/izdelke poimenujejo opisno in ne kot individualni pridelek/izdelek ali ime (na primer štajersko vino). Na vprašanje o pridelkih/izdelkih in blagovnih znamkah, ki vsebujejo pokrajinska imena, smo dobi­li 547 odgovorov, kar je 86 % od vseh sodelujocih v raziskavi. Anketiranci so navedli 192 pridelkov/izdelkov oziroma blagovnih znamk, v katerih so po njihovem vedenju uporabljena pokrajinska imena. V štirih primerih v navedenih poimenovanjih ni bilo mogoce razbrati pokrajinskega imena, iz preostalih navedb pa smo izlušcili 41 pokrajinskih imen. V spodnjem seznamu so navedena glede na pogostnost poja­ vljanj od najveckrat do najmanjkrat navedenega: • Štajerska, • Primorska, • Dolenjska, • Gorenjska, • Koroška, • Kras, • Prekmurje, • Bohinj, • Kranjska, • Vipavsko, • Goriška, • Istra, • Prlekija, • Bela krajina, • Brda, • Pohorje, • Bovško, • Celjsko, • Goriška brda, • Haloze, • Ljubljansko, • Notranjska, • Zasavje, • Alpe, • Bizeljsko, • Bloke, • Brkini, • Goricko, • Idrijsko, • Julijske Alpe, • Kostelsko, • Kozjansko, • Nanos, • Panonska, • Pivka, • Pomurje, • Posavje, • Ribniško, • Savinjsko, • Slovenska Istra, • Tolminsko. Vsaj dva odstotka anketirancev je navedlo 10 razlicnih blagovnih znamk oziroma imen podjetij, pred­stavljenih v grafikonu (slika 72). Ime podjetja je zelo pomembno za njegovo prepoznavnost (Ime podjetja 2015). Imena podjetij so podrocje jezika, ki enakovredno z drugimi odsevajo jezikovno kulturo naroda v dolocenem casu (Gložancev 2000). V strogem ekonomsko-pravnem jeziku se za ime podjetja uporablja pojem firma. Ce želimo, da bo služila svojemu namenu, mora biti njena povednost taka, da je gospodarska družba s firmo cim bolj individualizirana. Zakon o gospodarskih družbah opredeljuje tri razlicne sestavine firme; obvezne, dodatne in nedovoljene (Puharic 2001). Ime mora biti v slovenskem jeziku in ne sme vse­bovati imen ali znakov tujih držav ali mednarodnih organizacij. Ime države, njegove izpeljanke ali kratice ter zastavo ali grb države lahko vsebuje le z dovoljenjem vlade. Enako velja za besede, ki oznacujejo državo ali lokalne skupnosti, tako na obcinskem kot tudi na pokrajinskem nivoju (Puharic 2001; Ime podjetja 2015). Tu pa že trcimo tudi na imena pokrajin. Zakon sicer govori o imenih pokrajin kot uprav­nih enot, vendar lahko z rabo zemljepisnih imen povežemo še eno dejstvo; ime firme ne sme biti takšno, da bi koga spravilo v zmoto glede vrste ali obsega poslovanja (Ime podjetja 2015). »Zmoto« pri ljudeh lahko povzroci tudi uporaba pokrajinskega imena v firmi, v kolikor podjetje nima sedeža v navedeni pokrajini, niti ni na to pokrajino vezana njegova dejavnost. V zvezi s tem se pojavi težava, saj pokra­jinska imena niso jasno zamejena, zato tudi zakon teh primerov eksplicitno ne omenja. Poimenovanje pravnega subjekta po pokrajini kaže na že obstojec pojav pokrajinske identitete v nekem prostoru. Takšno ime odslikava regionalnost, pogosto tudi regionalni domet delovanja posa­meznega podjetja (Kosi 2012), kar pa vedno ne drži. Takšna poimenovanja v vsakdanji rabi dodatno krepijo obcutek identitete posamezne pokrajine (Kosi 2012). Anketirance smo povprašali o tem, katere firme, ki vsebujejo pokrajinska imena, poznajo. Prejeli smo 423 odgovorov, 212 jih na vprašanje ni odgovorilo. Tisti, ki so, so navedli 465 razlicnih imen. Ta smo jezikovno poenotili, izlocili neustrezne navedbe in tako dobili 47 razlicnih imen podjetij, ki vsebujejo imena pokrajin. Upoštevali smo tako cela pokrajinska imena (na primer Gorenjske lekarne) kot tudi kratice, v katerih je prisotno pokrajinsko ime (na primer Beti Metlika: Be(lokranjska) t(tekstilna) i(ndustrija)). Za preverjanje dejanskega obstoja posameznih poimenovanj smo uporabili podatkovno bazo Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (AJPES 2015). Najvec anketirancev (51) je izpostavilo ime Žito Gorenjka, ceprav podjetja s tem imenom ni vec, saj ga je prevzelo podjetje Žito, d. d., ki pa je ohranilo blagovno znamko Gorenjka. Po številu navedb sledi firma Primorje (gradbeno podjetje), ki pa je od leta 2012 v stecajnem postopku. Glede pogostnosti navajanja obeh imenih ni med anketiranci iz vzhodnega oziroma zahodnega dela Slovenije skoraj nika­kršne razlike. Na tretjem mestu po številu navedb je Gorenjska banka (35). Pri tem imenu pa je med anketiranci iz obeh delov Slovenije precejšnja razlika, saj je namrec bistveno vec navedb iz zahodne­ga dela države. Med najveckrat navedenimi so podjetja iz bancnega sektorja, elektroindustrije in živilske industrije, v ospredju so tudi nekatera medijska in farmacevtska podjetja. Na podlagi razlik med odgovori anketirancev iz vzhodnega in zahodnega dela Slovenije lahko ugo­tovimo, da obstajata dva tipa firm s pokrajinskimi imeni. Prvi tip so firme, ki so v zavesti prebivalcev enakomerno zastopane, ne glede na pokrajinsko pripadnost. Med delujocimi podjetji je takšen primer firma Mesnine dežele Kranjske. Na nasprotnem polu so firme, ki so izrazito prepoznavne le med anke­tiranci iz dolocenega dela države. Znacilni primeri so Elektro Primorska, Primorske novice, Štajerski avtodom. Med pokrajinskimi imeni, ki so prisotna v identificiranih imenih podjetij, se najveckrat poja­vlja Gorenjska (11-krat), sledijo pa Koroška (6-krat) ter po štirikrat Dolenjska in Primorska. Ostala imena se pojavijo manjkrat. Med imeni nekdanjih dežel oziroma njihovih delov, ki so v ospredju, sta nekako izostali Notranjska in Štajerska. Kosi (2012) je ugotavljal tudi število posameznih imen pravnih subjektov, ki vsebujejo doloceno pokrajinsko ime. Podatke je crpal iz AJPES-a in ugotovil, da je Gorenjska omenjena 142-krat, Koroška 132-krat, Dolenjska 111-krat in Primorska 81-krat. Kot smo ugotovili z anketo, se raba pokrajinskih imen v marketingu zdi smiselna veliki vecini anke­tirancev. In kakšne so za to strokovne utemeljitve? Olivia Stummvoll (2013) ugotavlja, da so pokrajinska imena izraz prostorske identitete in vplivajo na našo podzavest, spodbujajo tudi custvene reakcije in obcutke. To pomeni, da zemljepisna imena sama po sebi v podzavesti ustvarjajo neke vrste socutje, simpatijo, ne glede na to, ali so uporabljena v imenih podjetij, blagovnih znamkah ali kako drugace. Izražajo in odsevajo dolocen obcutek domacnosti, ustvarjajo ugled ter privabljajo in usmerjajo posa­meznikove želje, pricakovanja in navdih. Na vprašanje o primernih pokrajinskih imenih, ki bi jih veljalo uporabiti v imenih blagovnih znamk, je iz zahodnega dela Slovenije odgovorilo 250 (od 309) anketirancev, iz vzhodnega pa 257 (od 326) anketirancev. Imen, ki jih kot primerna za uporabo v blagovnih znamkah in imenih podjetij navaja vsaj tri odstot­ke anketirancev (od tistih, ki so na vprašanje dogovorili), je 19 (slika 73). V ospredju so spet imena dežel oziroma njihovih delov iz obdobja Habsburške monarhije. Razmeroma visoko se je uvrstilo ime Kras, medtem ko je izjema med nekdanjimi habsburškimi deželami oziroma njihovimi deli Notranjska, ki se je uvrstila na sam rep lestvice. Ce primerjamo deleže odgovorov za posamezno ime glede na izvor anketirancev, ugotavljamo, da pri imenu Gorenjska in Primorska vecji del tistih, ki priporocajo njuno rabo, ne prihaja iz te pokrajine. Pri dru­gih priporocenih imenih je obicajno vecji delež navedb iz tistega dela države, od koder prihajajo anketiranci. Anketiranci so v številnih primerih poleg priporocenih imen dopisovali tudi nekatere izdelke. Omenimo le nekaj najbolj smiselnih primerov. Eden od anketirancev je pri imenu Bloke zapisal, da bi bilo s tem imenom smiselno poimenovati opremo za smuci. Z imenom Dolenjska anketiranci povezu­jejo cvicek, z imenom Posocje pa dogajanja v prvi svetovni vojni. Nekaj (11) anketirancev meni, da je v blagovnih znamkah in imenih podjetij smiselno uporabiti vsa pokrajinska imena, posamezniki pa tudi, da je v marketingu smiselno uporabiti imeni naše države in najvišje gore Triglava. Poizvedovali smo tudi, kakšna je pomenska vrednost imen pokrajin, ki segajo prek državnih meja. Izbrali smo imeni Istra in Štajerska, pri cemer smo anketirance povprašali, na katero pokrajino pomi­slijo ob imenih Istrsko vino (za anketirance iz vzhodnega dela Slovenije) oziroma Štajersko vino (za anketirance iz zahodnega dela Slovenije). Razlicni pokrajini smo izbrali zato, da bi se izognili pretira­nemu lokalpatriotizmu. Na vprašanje so odgovorili 303 anketiranci iz zahodnega dela Slovenije, šest jih na vprašanje ni odgovorilo. Velika vecina (256) jih ob imenu Štajersko vino pomisli na slovenski del Štajerske, le eden pa na avstrijskega. 46 anketirancev jih ob tem imenu pomisli na Štajersko kot celoto oziroma pokraji­ne ne razmeji z državno mejo. Iz vzhodnega dela Slovenije smo prejeli 324 odgovorov, dva anketiranca na to vprašanje nista odgo­vorila. Slaba polovica (150) jih ob imenu Istrsko vino pomisli na slovenski del Istre, le nekoliko manj (133) pa na Istro kot celoto. Dobrih 10 % anketirancev (41) ob njem pomisli na hrvaški del Istre. Razlike med obema primeroma so dokaj jasno izražene. Ime Štajerska je med ljudmi ocitno pre­cej bolj »slovensko« kot pa Istra. Na racun slovenske Istre je v tem primeru pridobilo dojemanje Istre kot celote. Kje lahko išcemo vzroke za takšne razlike? Istra je sicer starejše ime kot Štajerska, vendar se ni v tolikšni meri uveljavilo kot administrativna enota kot pa se je Štajerska. Res je tudi, da terito­rialno vecji del Istre pripada Hrvaški, medtem ko je razmerje med površinama avstrijske zvezne dežele Štajerske in nekdanjega dela dežele Štajerske, ki je zdaj na ozemlju Republike Slovenije, manj izra­zito v prid avstrijskega dela. Razlog lahko išcemo tudi v domacih turisticnih tokovih. 3.4.7.5 O Kranjskem bureku Leta 2013 je poslovna skupina Žito, d. d. na slovenskem tržišcu predstavila novo jed, nov izdelek z imenom Kranjski burek. Opisali so ga kot »slovensko razlicico najbolj priljubljene jedi na Balkanu«. Njegove sestavine so vleceno testo, mašcobe, zacimbe ter nadev iz skute, zelja in klobase (Kranjski burek 2015). V podjetju so izdelek oznacili za »pravo zvezdo« (Žito kruh 2015). Idejni oce Tevž Tavcar pravi, da je tradicionalne slovenske sestavine skušal prilagoditi izdelku, ki si je tudi pri nas že »dobil domovinsko pravico«. Na koncu ga zaradi izbranih sestavin oznaci kot »zdravilo za macka« (Po sir-nem in mesnem … 2013). Nov izdelek seveda ni ostal neopažen, nasprotno, v medijih je bilo kar nekaj odziva nanj. Saša Eržen (2013) je ob tem v Mladini zapisala: »Že nekaj mesecev pa si lahko v prestolnici brke omastimo s prvim pravim kranjskim burekom. Ta najbolj slovenski burek rahlo spominja na spomladanske zavitke, kakr­šne strežejo v kitajskih restavracijah, le da je vecji; dvajset centimetrov dolga rolca tehta petnajst dek. Gre za zvitek, ki bi nemara lahko skrival polovico kranjske klobase, v notranjosti testene cigare pa je v resnici nadev iz grobe skute, kislega zelja in mesa kranjske klobase. Zmešanica je presenetljivo oku­sna in osvežilna ter kljub na prvi pogled konkretno nasitni kombinaciji ne obleži v želodcu. Kranjski burek frkajo v Žitu, bojda gre za med. Nic cudnega, saj burek vztrajno vodi na lestvici Slovencem najljubše hitre prehrane, po pica bureku in kebab bureku pa je koncno dobil tudi priokus kislega zelja in kloba­se. Kdo ve, kaj vse ga pri nas še caka.« Na novico v medijih so se odzvali tudi nekateri posamezniki. Ce pogledamo komentarje pod obja­vo na spletni strani enega od slovenskih medijskih portalov (Po sirnem in mesnem … 2013), jih lahko naštejemo 34. Med komentatorji pretiranega navdušenja nad izdelkom ni opaziti. Mnogi so se obregnili tudi ob ime. Komentator z vzdevkom »marksman1458« je na primer zapisal: »haha ma kje mi žvimo ej! Nismo cist nc bolši k pa hrvati! Oni so hotl kranjsko klobaso pa cvick mi pa hocmo met svoj »burek«! To zame ne bo nikol burek, zame je burek samo mesn ali pa sirov pa noben špinacn pa kranjsk pa pizza burek pa nvm še kakšen. Jst bi mu dal ime Kranjski zvitek pa noben burek!!! Sramota!« Uporabnik z vzdevkom »scipio« je dodal: »kranjski burek loška baklava kamniška muckalica koprski cevap novo­meški ajran prekmursko pide kraška vešalica in ljubljanska tuljumba mate dovolj balkanizacije slovenije? kultura in identiteta gresta tako kot ljubezen prej ali slej skozi želodec. se res ne morete spomnit malo manj umetno hibridnih imen za hrano?«, uporabnik »sdespoto« pa: »burek pa kranjska ???? balkan mix.« Dvobesedno ime izdelka Kranjski burek je, gledano jezikoslovno, besedna zveza, sestavljena iz levega prilastka in samostalniškega jedra. Prilastek je stranski stavcni clen in nastopa kot dolocilo obicajno samostalniškega (redkeje prislov­nega okolišcinskega) jedra besedne zveze. Glede na položaj pred ali za odnosnico razlikujemo med levim in desnim prilastkom. Levi prilastek je ujemalni in obenem pridevniški, desni pa ujemalni samostalniški ali kakršenkoli neujemalni. Prilastek je lahko tudi stavcni ali polstavcni. Kadar govorimo o ujemalnem prilastku, to pomeni, da se ravna po odnosnici, in sicer po sklonu, številu in levi tudi po spolu (Toporišic 1992). Lastno ime Kranjski burek je torej sestavljeno iz levega ujemalnega prilastka in samostalniškega jedra. Besednovrstno gledano je kranjski pridevniška beseda, burek pa samostalniška. Pridevniška bese­da, ki se pojavlja levo od samostalniške odnosnice, je dolocujoci stavcni clen (Vidovic-Muha 1978). Kadar pridevniška beseda (v tem primeru pridevnik) izraža krajevnost, pridevnik uvršcamo v skupino vrstnih pridevnikov. Te povezuje vprašalnica kateri/katere vrste. Imajo tudi dolocene skladenjske in oblikoslo­vne znacilnosti. Oblikoslovne so, da se lahko sklanja po prvi pridevniški sklanjatvi, ne izražakategorije dolocnosti, se ne stopnjuje, je troštevilna in tvori abstraktni samostalnik. Skladenjske pa so, da opra­vlja vse stavcne vloge, je pomensko motiviran s pretvorbo, ima v levem prilastku dolocen položaj in ne tvori pomensko zadostnega dolocnega stavcnega tipa (Vidovic-Muha 1978). Ena od pomembnih seman­ticnih znacilnosti levega ujemalnega prilastka (Šivic-Dular 2015) je, da dobi vodilno vlogo v stavku. Razmerje moci med prilastkom in jedrom v imenu Kranjski burek, predvsem v odnosu do prosto­ra, ki ga na nek nacin oznacujeta, smo skušali ugotoviti tudi v anketi. Na vprašanje o asociaciji na pokrajino ob imenu Kranjski burek je odgovorilo 608 anketirancev, 27 pa jih na to vprašanje ni odgovorilo (3 % iz vzhodnega dela Slovenije in 6 % iz zahodnega). Ker je bilo vprašanje odprtega tipa, smo nanj prejeli 65 razlicnih odgovorov. Po odpravi jezikovnih napak v odgo­vorih in njihovem poenotenju (na primer BIH, Bosna ter Bosna in Hercegovina smo poenotili v BIH) smo slednje združili v 9 kategorij: Gorenjska, Kranjska in Kranjska z dodatnim pojasnilom, druge pokrajine v Sloveniji, drugo, Kranj in Kranj z dodatnim pojasnilom, ni podatka, Gorenjska z dodatnim pojasnilom, BIH in Sarajevo ter države nekdanje Jugoslavije, Albanija, Balkan (brez BIH). V kolikor sta se pri odgovoru pojavili razlicni pokrajini, smo upoštevali le prvo zapisano (na primer BIH, Srbija – upoštevali smo le BIH). Vecina anketirancev (334) je odgovorilo, da ob imenu Kranjski burek pomislijo na Gorenjsko. Še 23 jih je poleg omembe Gorenjske na zacetku odgovora navedlo še razlicna pojasnila (na primer: burek ni slovenska jed) ali pa so dodali geografske oznacbe Jesenice, Kranj in podobno. Sledi odgovor Kranjska in Kranjska z dodatnim pojasnilom (70), nekoliko manj (66) pa jih ob tem imenu pomisli na druge slovenske pokrajine (na primer Dolenjska, Kras, Koroška). V kategoriji »drugo« smo združili odgo­vore z zemljepisnimi imeni, ki jih nismo mogli uvrstiti v katero od ostalih kategorij (na primer Slovenija, Ljubljana in opisne navedbe, v katerih se zrcali vecinoma negativen odziv na takšno ime). Anketiranci poudarjajo, da »burek ni slovenska jed« oziroma, da »ni del slovenskega porekla, da se ne prilega slo­venskim pokrajinam«, pa tudi, da ob tem imenu ne pomislijo na katerokoli slovensko pokrajino. 37 anketirancev ob imenu Kranjski burek pomisli na Kranj, na Bosno in Hercegovino ali Sarajevo pa le 20. 16 jih ime asociira na ostale države, naslednice nekdanje Jugoslavije in na Albanijo (nekateri so jo celo poimenovali z albanskim imenom, a so tega narobe zapisali). Nekaj odgovorov je še posebej zanimivih. Eden od anketirancev je ob vprašanju pomislil, da gre za šalo, drugi je dobil asociacijo na televizijsko serijo Naša mala klinika in lik Vesa, ki ga je upodobil igralec Jernej Šugman. Veso je namrec vratar v namišljeni bolnišnici, ki je po naglasu in obicajih sodec iz Bosne in Hercegovine. Tretji »šaljivec« je ob tem pomislil na enoloncnico. Nekateri odgovori so na meji žaljivega, na primer: »… na hlapce, na kleceplazenje, na Bosno, na južnjake, katerim se klanja vecina Slovencev …«. Povzamemo lahko, da na primeru imena izdelka Kranjski burek lahko potrdimo jezikoslovno seman-ticno paradigmo o razmerju moci med prilastkom in jedrom, pri cemer moramo opozoriti na zelo pogosto asociacijo levega prilastka kranjski na Gorenjsko. 3.4.8 PROSTORSKA IDENTITETA Z VIDIKA PRIPADNOSTI SOGOVORNIKA Pojem prostorske identitete posameznika lahko dojemamo na dveh ravneh, kot osebno in kot sku­pinsko identiteto. Beseda identiteta, ki sicer izvira iz srednjega veka oziroma latinskega zaimka -idem, pomeni istovetnost. Izraža torej ujemanje (Kosi 2012 v Južnic 1993) oziroma prostorsko pripadnost, hkrati pa jo moramo razumeti kot izkaz drugacnosti, v kolikor se identiteta sooca z identiteto sosed­njega prostora. Kosi (2012) pojasnjuje, da je identiteta posameznika v odnosu do prostora obogatena z mnogimi metaforicnimi razsežnostmi. Osebna identiteta je temeljni gradnik skupinskih identitet. Nanaša se na posameznika, vezana je na prostor in je znacilna po svoji dvojnosti: na eni strani gre za identiteto, ki si jo posameznik pripiše sam, na drugi za identiteto, ki jo posamezniku pripiše družba (Paasi 1986 v Kosi 2012). Individualna in regionalna identiteta sta povezani prek skupinske identitete (Kosi 2012); skupinska identiteta je pred­pogoj za nastanek regionalne identitete. S prostorskega vidika ima skupinska identiteta izenacevalni znacaj, saj naj bi se med posamezniki, ki spadajo v neko skupnost, vzpostavila enakost oziroma pod-obnost (Kosi 2012). Z vidika imenoslovja ta enakost lahko pomeni prevladujoce poimenovanje pokrajine, v kateri dolocena skupnost biva. Kosi (2012) prostorsko identiteto oznaci za izrazito kompleksen pojav; govori o veckratnem multi-dimenzionalnem odnosu, kar naj bi v praksi pomenilo, da ima posameznik lahko istocasno vec prostorskih identitet; ista oseba je lahko v Južni Afriki belec, v Indiji Evropejec, v Nemciji Slovenec, v Ljubljani Šta­jerec, v Celju Mariborcan in tako naprej. Takšno hierarhicno prostorsko poistovetenje lahko opazimo tudi pri drugih narodih. Mešcan Londona je v Angliji Londoncan, v Združenem kraljestvu Anglež, na Irskem Britanec (Woodman 2014). Kakšno vlogo ima pri vsem tem pokrajina, smo preverili tudi z anketo. Anketirance smo povpra­šali, kako poimenujejo lokacijo bivanja ob snidenju z neznancem, v kolikor ta prihaja bodisi iz iste pokrajine bodisi sosednje pokrajine bodisi druge države. Na to vprašanje smo prejeli 594 popolnih ali delnih odgovorov, iz zahodnega dela Slovenije nanj ni odgovorilo 22 anketirancev (7 %), iz vzhodnega pa 19 (6 %). 82 (14 %) jih na vprašanje ni odgovo­rilo popolno, torej je odgovor na vsaj eno od treh podvprašanj manjkal, preostalih 512 pa je odgovorilo na vsa tri podvprašanja. Odgovore anketirancev smo razvrstili v vec tipov, loceno za posamezno podvprašanje, na koncu pa smo analizirali še posamezne kombinacije odgovorov. Zaradi lažje primerljivosti rezultatov analize smo prebivalske oblike (na primer Primorec, Slovenec) pretvorili v zemljepisna imena (na primer Primorska, Slovenija). Odgovore o tem, kako poimenujejo lokacijo bivanja, ce se srecajo z nekom iz iste pokrajine (zara­di clenitve pokrajin na pod/nad enote, ki nimajo slovenskih ustreznic, smo v tem poglavju uporabili pojem regija), smo razclenili v 12 tipov (slika 75). Najvecji delež anketirancev (35 %) lokacijo svojega bivanja predstavi z imenom kraja, dodatni štir­je odstotki pa znotraj kraja natancneje opredelijo lokacijo (na primer z imenom dela naselja, tocnim naslovom, s poudarkom, da gre za središce naselja in podobno). Nekateri so bili pri tem odgovoru pose-bej izvirni; eden je na primer zapisal, da stanuje tam, kjer »pri tardec les na levo zaviješ«. 32 % anketirancev pri komunikaciji z nekom iz iste pokrajine vseeno uporabi pokrajinsko ime. 9 % jih na vprašanje ni odgo­vorilo, 6 % odgovorov pa smo uvrstili v kategorijo »drugo«. V njej so zaobseženi zelo raznoliki odgovori, v katerih se ne zrcali zemljepisno ime, ali pa je iz odgovora možno razbrati nerazumevanje vprašanja. Med najpogostejšimi takšnimi odgovori so raznovrstni pojmi (na primer domacin, sosed, rojak, krajan), mestoma pa tudi druge opazke (na primer podoba raja, tam, kjer delajo najboljše pivo, in podobno). Po 5 % anketirancev bi neznancu odgovorilo s poimenovanjem vecjega mesta v bližini (tako bi na pri­mer nekdo, ki živi v Virmašah, odgovoril, da je iz Škofje Loke ali Kranja), oziroma bi mu pojasnilo, da je njegov kraj bivanja v okolici bližnjega vecjega mesta (nekdo, ki živi v Teznem, bi na primer odgovo­ril, da živi v okolici Maribora). Dva odstotka vprašanih bi v svojem odgovoru izpostavilo pomemben objekt ali dejavnost, ki sta znacilna za kraj in zaradi katerih je ta širše znan (anketiranec iz Cerkelj bi na pri­mer omenil letališce, anketiranec iz Šoštanja termoelektrarno, anketiranka iz Crne na Koroškem pa, da je tam doma Tina Maze). Podobno število anketirancev bi v svojem odgovoru izpostavilo lego kraja znotraj države (na primer na severovzhodu Slovenije). Ostale tipe odgovorov, ki se pojavljajo manj kot desetkrat, smo uvrstili v skupino »ostalo«. Gre za primere, ko bi anketiranci izpostavili lego glede na državno mejo oziroma sosednjo državo ali pa bi v odgovoru omenili glavno mesto. Drugo podvprašanje se je nanašalo na poimenovanje lokacije bivanja, v kolikor gre za komunika­cijo z nekom, ki biva v sosednji pokrajini (slika 76). Odgovore smo razvrstili v 14 razlicnih tipov. Dodatna dva sta »mikroregija« in »mezoregija«. V tip mikroregija smo uvrstili odgovore, ko je anketiranec nave-del poimenovanje pokrajine, ki hierarhicno spada na nižjo raven kot pokrajina, poimenovana v predhodnem odgovoru. Iz sorodnega razmerja izhaja tip »mezoregija«. V tej skupini sta dodana še tipa »država« in »opisno, glede na lego v državi«, kategorija opis kraja glede na lego v odnosu na sosednjo državo pa se tu ne pojavlja. Najvecji delež anketirancev (36 %) bi za poimenovanje lokacije bivanja pri komunikaciji z nekom iz sosednje regije uporabilo pokrajinsko ime. Takšnih, ki bi pokrajinsko ime uporabili že pri prvem vpra­šanju, vendar bi v tistem primeru šlo za poimenovanje regije na nižji ali višji ravni, je dodatnih 10 %. Sklepamo torej lahko, da pokrajinsko ime pri tovrstni komunikaciji uporabi slaba polovica anketiranih. 18 % bi jih izpostavilo kraj, 16 % jih na to podvprašanje ni odgovorilo. 7 % anketirancev bi lokacijo biva­nja oznacilo s poimenovanjem vecjega mesta, odgovore 6 % vprašanih pa smo uvrstili v kategorijo »drugo«. Sestavljajo jo odgovori, ki ne vsebujejo zemljepisnih imen ali kako drugace ne spadajo v kon­tekst zastavljenega vprašanja. Najveckrat so anketiranci navajali pojme sosed, rojak, sodržavljan, nekaterih pa tudi pri tem vprašanju ni zapustila domišljija. Tako med drugim omenjajo »kapo iz Istre«, »žabar, ljubljanska srajca«, »kaj bi rad žabar« in podobno. Trije odstotki so izpostavili lego kraja biva­nja v okolici vecjega mesta. Ostali odgovori so se pojavili manj kot desetkrat, zato smo jih uvrstili v kategorijo »ostalo«. Gre za opis lokacije kraja bivanja glede na lego v razmerju do glavnega mesta (na primer vzhodno od Ljubljane), navedbo države, opis lokacije kraja bivanja glede na lego ob drža­vni meji (na primer bližina avstrijske meje), natancen opis kraja bivanja (na primer del mesta ali lega znotraj mesta), omembo pomembne dejavnosti ali objekta v neposredni bližini (na primer tovarna zdravil Krka, Kralj Matjaž, smucišce Kope) ter opis lokacije kraja glede na lego v pokrajini (na primer severovzhod Prekmurja). Tretje podvprašanje se je osredinilo na poimenovanje lokacije bivanja pri komunikaciji z nekom iz druge države (slika 77). Pri tem smo odgovore razvrstili v 18 razlicnih tipov. V primerjavi s predhodno tipizacijo vec ne nastopajo tipi »kraj, natancno«, »mezoregija«, »opisno, glede na lego ob meji« in »opi­sno, glede na lego v regiji«, dodani pa so naslednji: »makroregija«, »nad-makroregija«, »opisni, glavno mesto«, »pod-mikroregija«, »regija, eksonim« in »sosednja država«. Najvec anketirancev (40 %) bi pri komunikaciji z nekom iz tujine lokacijo svojega bivanja poime­novalo z imenom države, 17 % jih na to vprašanje ni odgovorilo, 9 % pa bi jih navedlo ime regije. Ce prištejemo še odgovore, ki so zaradi poimenovanja pokrajine v predhodnem odgovoru uvršceni v razli-cne ravni regij, se ta delež poveca na 14 %. 7 % anketirancev bi tudi pri komunikaciji s tujcem navedlo ime kraja, najveckrat Ljubljano, 6 % pa bi jih navedlo lokacijo kraja glede na njegovo lego v državi. 4 % anketirancev bi navedlo lego kraja bivanja glede na glavno mesto, 3 % glede na eno ali vec sosednjih držav. Odgovore treh odstotkov anketirancev smo uvrstili v kategorijo »drugo«. Gre za navedbe poj­mov tujec, turist in podobno. Po dva odstotka vprašanih bi izpostavila vecje mesto oziroma glavno mesto. Sedem tipov odgovorov smo združili v tip »ostalo« saj v posameznega ni bilo mogoce uvrstiti vec kot deset odgovorov. Gre za eksonimske razlicice pokrajinskih imen, opis lokacije kraja glede na sosed­njo državo, navedbo nad-makroregije (ime pokrajine na hierarhicno višji ravni kot v predhodnem odgovoru), opis lokacije kraja glede na vecje mesto, opis lokacije kraja glede na pomemben objekt ali dejavnost (na primer Nuklearna elektrarna Krško, podjetje Gorenje) ter za poimenovanje regije na dveh nižjih ravneh kot v predhodnih odgovorih. Ce posamezne tipe imen glede na razmerje med sogovornikoma primerjamo med sabo, upošte­vaje tiste, pri katerih se pojavlja deset ali vec odgovorov, lahko ugotovimo dolocene zakonitosti (slika 78). Raba imena države je izpostavljena zgolj v komunikaciji s tujcem, medtem ko se pri prvih dveh mož­nostih komuniciranja na lestvici sploh ne pojavi. Navajanje imena kraja bivanja upada premosorazmerno. Najveckrat se pojavlja pri komunikaciji z nekom iz iste regije, najmanjkrat pri komunikaciji s tujcem. Sorodno zmanjševanje je opazno pri navajanju natancne lokacije znotraj kraja. Ta kategorija z izjemo kategorije »komunikacija z nekom iz iste pokrajine« izpade iz grafikona. Pri kategoriji »makroregija« lahko opazimo, da se najveckrat pojavlja v komunikaciji z nekom iz sosednje regije. V tem se zaznava tudi hierarhicno dojemanje pokrajinskosti v naši državi. Pokrajinska imena kot dejavnik identitete Matjaž Geršic Pri komunikaciji s tujcem se v ospredju pojavita tudi vloga glavnega mesta in opis lokacije kraja glede na lego v državi. Vloga vecjih mest je najbolj opazna pri komunikaciji z nekom iz iste regije (v tem primeru gre za opis lege v bližini vecjega mesta), medtem ko je pri komunikaciji z nekom iz sosednje regije zazna­vna le navedba vecjega mesta, kar daje slutiti, da anketiranec tam tudi dejansko biva. Pri komunikaciji s tuj­cem pridejo do izraza tudi navedba sosednje države ali vec sosednjih držav in tudi navedba glavnega mesta. V skupnem seštevku prevladuje navedba imena pokrajine, ki se pa se najveckrat pojavi pri komunikaciji z nekom iz sosednje pokrajine. Poimenovanje kraja se veckrat pojavlja le pri komunikaciji z osebo iz iste pokrajine. Oglejmo si še kombinacije odgovorov v vseh možnih medsebojnih komunikacijah, torej katere tipe imen pri poimenovanju lokacije bivanja uporabljajo anketiranci v komunikaciji z nekom iz iste ali sosed­nje pokrajine ali z nekom iz tujine. Razlicnih kombinacij, ki se pojavljajo v analizi, je 161. V preglednici (preglednica 19) predstavljamo le najpogostejše med njimi. Tiste, ki se pojavijo manj kot šestkrat, smo uvrstili v kategorijo »ostalo«. Takšnih je 139. Najpogostejša kombinacija, ki se pojavi 64-krat, je poimenovanje kraja, regije in nato države. 7 % anket te kombinacije ne vsebuje. Sledi kombinacija z navedbo kraja, zaznavna tako pri komunikaciji z nekom iz iste kot tudi iz sosednje pokrajine, pri komunikaciji s tujcem pa je navedeno ime države. Pet odstotkov anketirancev je s pokrajinskim imenom odgovorilo le na prvo podvprašanje, na ostali pa ni odgovorilo. Prav toliko jih je v vseh treh primerih navedlo krajevno ime; vecina od njih živi v Ljubljani. Ostale kombinacije se pojavljajo v manj kot petih odstotkih. Ce si podrobneje pogledamo le tiste kom­binacije, ki na vsaj eni ravni medsebojnega komuniciranja vsebujejo pokrajinsko ime, lahko ugotovimo, da je takšnih kombinacij 79. Ime pokrajine je na vsaj eni komunikacijski ravni uporabilo 379 anketirancev, kar je 74 % od tistih, ki so na to poizvedovanje odgovorili. Preglednica 19: Najveckrat zabeležene kombinacije poimenovanja kraja bivanja ob komunikaciji z nekom iz iste regije, sosednje regije ali tujine. zabeležena kombinacija poimenovanja kraja bivanja delež kraj, regija, država 10,0 % ni podatka, ni podatka, ni podatka 6,6 % kraj, kraj, država 5,6 % regija, ni podatka, ni podatka 5,5 % kraj, kraj, kraj 4,7 % regija, nadregija, država 4,4 % regija, regija, država 3,8 % regija, regija, regija 3,0 % drugo, drugo, drugo 2,2 % vecje mesto, regija, država 2,0 % opisno, glede na vecje mesto, regija, država 1,9 % regija, regija, nadregija 1,4 % kraj, vecje mesto, država 1,4 % kraj, regija, nadregija 1,4 % kraj, kraj, opisno, glede na lego prestolnice 1,4 % regija, nadregija, regija 1,3 % regija, nadregija, opisno, glede na lego v državi 1,1 % regija, drugo, sosednja država 1,1 % kraj, regija, regija 1,1 % drugo, regija, država 1,1 % regija, regija, opisno, glede na lego v državi 0,9 % ni podatka, regija, država 0,9 % kraj, regija, opisno, glede na lego v državi 0,9 % ostalo 36,4 % 3.4.9 SPOZNAVNI ZEMLJEVIDI V anketnem vprašalniku, ki je bil razposlan po celotni Sloveniji, so imeli anketiranci za nalogo nari­sati spoznavni zemljevid vseh pokrajin, ki jih poznajo, in jih tudi poimenovati. Kot ustrezne za nadaljnjo obdelavo smo upoštevali tudi zemljevide, pri katerih je ime dolocene pokrajine manjkalo, vendar so bile druge poimenovane. Iz zahodnega dela Slovenije smo prejeli okrog 70 % vprašalnikov, pri katerih so bili zemljevidi narisani skladno z navodili. Samo imena, brez zamejitve regij, jih je vsebovalo 20 %, 7 % anketirancev pa je oddalo povsem prazen zemljevid. Zanemarljivo malo je bilo zemljevidov, ki so vse­bovali le meje pokrajin, ne pa tudi imen. 3 % zemljevidov smo uvrstili v kategorijo »drugo«, saj so bili na njih na primer vpisani le nekateri kraji in podobno (slika 79). Zelo podobne znacilnosti smo zaznali pri spoznavnih zemljevidih anketirancev iz vzhodnega dela Slovenije(slika80).66%zemljevidovjezaanalizoprimernih, ostali pa bodisivsebujejosamoimena(23%), ne vsebujejo nicesar (8 %), vsebujejo samo meje (1 %) ali pa smo jih uvrstili v kategorijo »drugo« (2 %). Anketiranci iz zahodnega dela Slovenije so skupaj zamejili 2027 poligonov, iz vzhodnega pa 2147. Ugotovimo lahko, da je povprecni anketiranec Slovenijo razdelil na 9 do 10 pokrajin. Pri preracunava­nju smo upoštevali vse poligone, tudi tiste, ki jih anketiranci niso poimenovali. Takšnih je bilo na vseh zemljevidih 283, 3769 pa je bilo poimenovanih. Skupno smo identificirali 170 razlicnih pokrajinskih imen. Zaradi lažje analize smo nekatere združili v skupno imensko kategorijo (na primer Prekmurje in Prekmurska, Zasavje in Zasavska, Savinjska dolina in dolina Savinje). Najpogosteje so poimenovane Gorenjska, Dolenjska, Koroška, Štajerska, Prekmurje/-ska, Primorska in Notranjska (preglednica 20). Preglednica 20: Najpogostejše vrisane in poimenovane pokrajine na spoznavnih zemljevidih glede na lokavijo bivanja anketirancev. pokrajinsko ime zahodni del Slovenije vzhodni del Slovenije skupaj Gorenjska Dolenjska Koroška Štajerska Prekmurje/-ska Primorska 200 198 176 188 182 185 205 189 199 178 172 166 405 387 375 366 354 351 Notranjska 171 172 343 Najvecja razlika pri poimenovanjih pokrajin med anketiranci iz vzhodnega in zahodnega dela Slovenije je pri imenih Posavje/-ska in Koroška. Omenjeni imeni je navedlo vec anketirancev iz vzhod­nega dela. Pri anketirancih iz vzhodnega dela sta v primerjavi s tistimi iz zahodnega izpostavljeni še imeni Prlekija in Savinjska, pri tistih iz zahodnega dela pa Primorska in Bela krajina. Natancna razmerja med navedbami imen, pri katerih je razlika deset ali vec, so prikazana v preglednici 20. Na podlagi spoznavnih zemljevidov smo izvedli vec analiz. Najprej se osredinimo na pestrost razli-cnih imen, ki jih anketiranci dojemajo kot pokrajinska. Ce iz vzhodnega in zahodnega dela Slovenije zbrane podatke združimo in na eni ravnini prekrijemo vse poimenovane poligone, lahko ugotovimo izstopajoca obmocja, kjer je število razlicnih pokrajinskih imen najvecje (slika 81). Iz zemljevida lahko razberemo, da so tri takšna obmocja: v okolici Idrije, zahodno od Celja in v Spodnjeposavski regiji. Ta obmocja lahko oznacimo za pokrajinskoimenske vroce tocke v Sloveniji. Ce podatke preslikamo na raven obcin, se pokaže, da so obmocja z najvec razlicnimi poimenovanji (31) v obcinah Sevnica in Šentru­pert. Razmeroma veliko razlicnih poimenovanj (vec kot 20) je tudi v pasu severozahodno od crte Ilirska Bistrica-Ribnica ter v pasu severno in jugovzhodno od crte Kamnik-Velenje. Tretje, manjše takšno obmocje je na obmocju Rogaške Slatine. Preglednica 21: Razlike med pogostnostjo na spoznavnih zemljevidih poimenovanih pokrajin glede na lokacijo bivanja anketirancev. pokrajinsko ime zahodni del Slovenije vzhodni del Slovenije razlika Primorska 185 166 19 Bela krajina 83 67 16 Štajerska 188 178 10 Prekmurje/-ska 182 172 10 Ljubljanska/-pokrajina 21 11 10 Podravje/-ska 14 25 –11 Goriška/-o 34 48 –14 Obalno kraška (Obala-Kras) 5 19 –14 ni podatka 133 150 –17 Pomurje/-ska 16 35 –19 Savinjska 18 38 –20 Prlekija 11 31 –20 Koroška 176 199 –23 Posavje/-ska 27 50 –23 Najmanj razlicnih poimenovanj smo zabeležili v Beli krajini, Prekmurju, zaledju obale ter na Gorenjskem in Koroškem. Zakljucimo lahko, da so anketiranci pri poimenovanju teh obmocij bolj enotni in je torej tamkajšnja pokrajinska identiteta najbolj jasno izražena. Posebej je izpostavljeno obmocje regije Spodnje Posavje, kjer pa je, kot smo že zapisali v prejš­njih poglavjih, izrazito mocna sicer razmeroma »mlada« posavska identiteta. Soroden pojav lahko opazimo na meji med nekdanjo Kranjsko in Goriško, pri cemer imenska vroca tocka bolj gravitira k Idriji kot k Novi Gorici. Po analogiji iz Posavja lahko tudi na tem obmocju pricakujemo »rojstvo« neke nove pokrajinske identitete. Ce primerjamo rezultate med anketiranci iz zahodnega in in vzhodnega dela Slovenije (sliki 81 in 82), lahko sicer ugotovimo dolocene razlike, vendar velja poudariti splošno pravilo, da je obmocje, s kate­rega izhaja posamezna skupina anketirancev, poimenovano bolj raznovrstno kot obmocje v nasprotnem delu Slovenije. Zemljevid na sliki 83 prikazuje število anketirancev, ki so v neki tocko prepoznali poljubno pokraji-no. Z njega lahko razberemo obmocja, ki so jih anketiranci pri risanju spoznavnega zemljevida izpustili oziroma jih niso poimenovali. Izstopajo obmejni deli Slovenije, predvsem ob meji s Hrvaško (med Ilirsko Bistrico in Kocevskim rogom, v Beli krajini, med Dobovo in Rogaško Slatino, na obmocjih Haloz in jugo­vzhodnih obronkov Slovenskih goric), severni obronki Slovenskih goric, Zgornja Savinjska dolina, Breginjski kot, južni obronki Goriških brd, obmocje med Idrijo in Horjulom, Ljubljana z okolico, obmoc­je v okolici Trojan, severozahodni obronki Pohorja in obmocje jugovzhodno od Maribora. Ce na ravni celotne države in na podlagi vseh poimenovanih poligonov skušamo najti prevladujo-ca poimenovanja (pri cemer upoštevamo absolutno vrednost) in zamejiti poimenovana obmocja, dobimo osem izstopajocih pokrajin (slika 85). Nesporno prevladujejo poimenovanja po nekdanjih habsburških dednih deželah in njihovih sestav­nih delih, izjema je le obmocje med Ljubljano in Vrhniko, ki bi po mnenju vecine anketirancev moralo biti (glede na poimenovanje) locena pokrajina. Kje pa so jedra teh pokrajin? To lahko ugotovimo tako, da prikažemo deleže anketirancev, ki so doloceno tocko poimenovali skladno s prevladujocim imenom (slika 86). Ugotovimo lahko, da so najmocnejša jedra pri poimenovanjih Gorenjske, Dolenjske, Koroške, Štajerske in Prekmurja/-ske. Jedro Gorenjske se severno in severozahodno od Kranja širi do meje z Avstrijo, jedro Koroške sovpada z delom Koroške, ki je po 1. svetovni vojni ostal v Sloveniji, jedro Štajerske se iz Maribora z okolico širi proti Celju, Rogaški Slatini in Ptuju, dolenjsko jedro pred­stavlja obmocje, ki se dokaj koncentricno širi okrog Novega mesta, Prekmurje/-ska pa, kot že ime pove, v celoti obsega obmocje na levem bregu Mure. Ostale tri pokrajine imajo šibkejša jedra, še posebej Osrednja Slovenija/Osrednjeslovenska, kjer ga kljub šibkosti lahko umestimo na obmocje Ljubljane. Jedro Notranjske je vzhodno od Postojne, ki je bila v preteklosti središce te pokrajine. Primorska je mocno razpotegnjena v smeri sever-jug, njeno jedro pa lahko umestimo v zaledje obale in na obmoc­je južnega dela Krasa. Ker še vedno mocno izstopajo poimenovanja po nekdanjih habsburških dednih deželah in njiho­vih delih, primerjajmo njihove meje iz leta 1914 in sodobno dojemanje obsega posameznih pokrajin (slika 87). Najmanj razlik opazimo pri Prekmurju. Tam je reka Mura že od nekdaj mocno izražena locni-ca s sosednjimi pokrajinami. Drugace je pri drugih pokrajinah, kjer so se meje nekoliko spremenile. Glede na leto 1914 se je mocno razširilo dojemanje Koroške, ki v dolinah Drave in Mislinje ter po vmesnem severozahodnem obrobju Pohorja sega krepko proti vzhodu in jugu. Je pa na racun Gorenjske Koroška »izgubila« Jezersko. Zaradi generalizacije rezultatov analize spoznavnih zemljevidov se Gorenjska v Zgornji Savinjski dolini navidezno stika s Koroško, medtem ko je bila leta 1914 na tem obmocju med obema pokrajinama dežela Štajerska. Štajerska je nekaj malega ozemlja »pridobila« na skrajnem jugo­vzhodnem robu nekdanje Gorenjske. Na zahodu se Gorenjska zajeda v Primorsko, nekdanjo Goriško, v jugovzhodnem delu pa je del njenega ozemlja pripadel Osrednji Sloveniji/Osrednjeslovenski pokra­jini. Na ta racun je nekaj ozemlja na severozahodu izgubila tudi nekdanja Dolenjska, prav tako tudi na zahodnem robu, kjer se je vanjo zajedla Notranjska. Za Notranjsko bi lahko rekli, da se je kot celota nekoliko premaknila proti vzhodu. Se je pa na »izpraznjeno« obmocje razširila Primorska, tako da na primer po mnenju anketirancev Idrija zdaj spada k Primorski in ne vec k Notranjski. V nadaljevanju po abecednem zaporedju v obliki zemljevidov predstavljamo razprostranjenost tistih poimenovanih pokrajin, ki jih je na spoznavnih zemljevidih ustrezno oznacilo in poimenovalo vsaj deset anketirancev. Pri koncnem rezultatu smo izlocili 5 % odgovorov, ki najbolj odstopajo od povprecja, osta­le pa smo razvrstili v pet razredov (slike 88–118). Slika 81: Pokrajinskoimenske vroce tocke in obmocja z majhnim številom pokrajinskih imen v Sloveniji, kot izhajajo iz spoznavnih zemljevidov. P str. 194 Slika 82: Pokrajinskoimenske vroce tocke in obmocja z majhnim številom pokrajinskih imen, kot izhajajo iz spoznavnih zemljevidov anketirancev iz zahodnega dela Slovenije. P str. 195 Slika 83: Pokrajinskoimenske vroce tocke in obmocja z majhnim številom pokrajinskih imen, kot izhajajo iz spoznavnih zemljevidov anketirancev iz vzhodnega dela Slovenije. P str. 196 Slika 84: Število anketirancev, ki so v neki tocki spoznavnega zemljevida oznacili doloceno pokrajino in jo tudi poimenovali. P str. 197 Slika 85: Najpogosteje poimenovane slovenske pokrajine, opredeljene na podlagi spoznavnih zemljevidov. P str. 198 Slika 86: Delež anketirancev, ki so v doloceni tocki spoznavnega zemljevida poimenovali prevladujoco pokrajino. P str. 199 Slika 87: Primerjava habsburških dednih dežel in prevladujocih pokrajin, kot jih na podlagi spoznavnih zemljevidov dojemajo anketiranci. P str. 200 Slika 100: Kranjska, kot jo na spoznavnih zemljevidih omejujejo anketiranci iz celotne Slovenije. Slika 101: Kras, kot ga na spoznavnih zemljevidih omejujejo anketiranci iz celotne Slovenije. Slika 102: Ljubljanska kotlina, kot jo na spoznavnih zemljevidih omejujejo anketiranci iz celotne Slovenije. Slika 103: Ljubljanska pokrajina, kot jo na spoznavnih zemljevidih omejujejo anketiranci iz celotne Slovenije. Slika 104: Notranjska, kot jo na spoznavnih zemljevidih omejujejo anketiranci iz celotne Slovenije. Slika 105: Osrednja Slovenija, kot jo na spoznavnih zemljevidih omejujejo anketiranci iz celotne Slovenije. Slika 106: Podravje, kot ga na spoznavnih zemljevidih omejujejo anketiranci iz celotne Slovenije. Slika 107: Pomurje, kot ga na spoznavnih zemljevidih omejujejo anketiranci iz celotne Slovenije. Slika 108: Posavje, kot ga na spoznavnih zemljevidih omejujejo anketiranci iz celotne Slovenije. Slika 109: Posocje, kot ga na spoznavnih zemljevidih omejujejo anketiranci iz celotne Slovenije. Slika 110: Prekmurje, kot ga na spoznavnih zemljevidih omejujejo anketiranci iz celotne Slovenije. Slika 111: Primorska, kot jo na spoznavnih zemljevidih omejujejo anketiranci iz celotne Slovenije. Slika 112: Prlekija, kot jo na spoznavnih zemljevidih omejujejo anketiranci iz celotne Slovenije. Slika 113: Savinjsko-Šaleška, kot jo na spoznavnih zemljevidih omejujejo anketiranci iz celotne Slovenije. Slika 114: Savinjska, kot jo na spoznavnih zemljevidih omejujejo anketiranci iz celotne Slovenije. Slika 115: Severna Primorska, kot jo na spoznavnih zemljevidih omejujejo anketiranci iz celotne Slovenije. Slika 116: Štajerska, kot jo na spoznavnih zemljevidih omejujejo anketiranci iz celotne Slovenije. Slika 117: Suha krajina, kot jo na spoznavnih zemljevidih omejujejo anketiranci iz celotne Slovenije. Slika 118: Zasavje, kot ga na spoznavnih zemljevidih omejujejo anketiranci iz celotne Slovenije. 4 SKLEPI Ce se v sklepnem poglavju najprej vrnemo k filozofu Kripkeju iz uvodnega poglavja, lahko povza-memo, da lastno ime udejanja dokaj preprosto funkcijo jezika, namrec, zagotavljanje identitete skozi cas. Tisto, zaradi cesar ime ni enakovredno vsakemu drugemu besednemu oznacevalcu, je dejstvo, da je njegova narava referencna, kar pomeni, da ga ne more zamenjati nobena serija opisov. Identitete ni mogoce zagotoviti z natancnejšim opisovanjem empiricnih dejstev, saj temelji na simbolni razsež­nosti, na retoricnih dejanjih, ki pravzaprav šele ustvarijo tisto, o cemer podajajo izjavo. Pokrajinska imena kot del zemljepisnih imen so zaradi zapletene filozofske podstati na eni strani ter pokrajinske pestrosti in neenotne opredelitve pojma pokrajina na drugi razmeroma kompleksen in zapleten predmet raziskovanja. V pokrajinskem smislu Slovenija spada med vroce tocke Evrope. Na njeno pokrajinsko raznolikost so opozorili že številni slovenski geografi (na primer Kladnik, Perko in Urbanc 2009), dodatno težo tem ugotovitvam pa dajejo tudi pokrajinske klasifikacije Evrope, saj se na obmocju Slovenije stika vec pogla­vitnih evropskih pokrajinskih tipov (Ciglic in Perko 2013). Posledica pokrajinske pestrosti in drobne razclenjenosti slovenskega ozemlja so tudi številna pokrajinska imena. Na podlagi opravljene raziskave lahko ugotovimo mocno neskladje med pokrajinskimi imeni, iden­tificiranimi na podlagi pisnih virov, in tistimi, ki smo jih identificirali z anketiranjem. Mnoga imena, ki smo jih opredelili kot pokrajinska in se v pisnih virih najpogosteje pojavljajo (na primer Pohorje), so bila kot rezultat anketiranja komaj zaznana. Povsem drugace je pri imenih nekdanjih avstrijskih dežel in nji­hovih delov. Ta so še vedno med najbolj uveljavljenimi pokrajinskimi imeni v zavesti ljudi, ceprav se v sodobnih pisnih virih (predvsem na zemljevidih) komajda pojavljajo. Pokrajinska imena na zemljevi­dih torej nimajo pomembnega vpliva na zavest ljudi. Nekatera, sicer redka scasoma izginjajo oziroma jih ljudje dojemajo kot pozabljena ali opušcena. Precej vec je pokrajinskih imen, ki so se uveljavila na novo. Vzrokov za njihovo uveljavljanje je vec, najpomembnejše so zagotovo geografske regionalizacije. Imena nekaterih pokrajin so ljudje sprejeli bolje kot druga. Sklenemo lahko, da pokrajinska imena ne zrcalijo le identitete pokrajin, pac pa so tudi njihov neloc­ljivi del. Ob tem lahko recemo, da pokrajina brez lastnega imena ni pokrajina v pravem pomenu besede. Pomembnost pokrajinskih imen v zavesti ljudi se zrcali na razlicne nacine, s poimenovanjem pokraji­ne bivanja, z navajanjem pokrajinske identitete, razumevanjem pomena rabe pokrajinskih imen v tržne namene, uporabo pokrajinskih imen pri prostorski identifikaciji bivanja v odnosu do sogovornika na razli-cnih ravneh in nenazadnje tudi pri razlicnih pogledih na ustrezno rabo posameznega pokrajinskega imena, pri cemer imajo nekateri primeri celo mednarodno razsežnost. Hierarhicno razmestitev pokrajinskih imen pri ljudeh lahko ugotavljamo na razlicne nacine. V pricu­joci raziskavi smo to storili na dva nacina. Hierarhicnost se lahko vidi pri poimenovanju pokrajine bivanja. Ne da bi anketiranca na to posebej opozorili, je posameznik lahko odgovoril z vec pokrajinskimi imeni, kar v prostorskem smislu lahko prepoznamo kot hierarhicno dojemanje pokrajin. V zahodnem delu Slovenije je bilo takšnih primerov 8 %, v vzhodnem pa 6,4 %; v povprecju torej 7,2 %. Drug nacin ugo­tavljanja hierarhije pokrajin v zavesti ljudi je raba razlicnih pokrajinskih imen pri poimenovanju lokacije bivanja v razgovoru z neznancem. Ugotovili smo, da lahko glede na to, ali sogovorec prihaja iz iste, sosednje ali tuje pokrajine, iz 9,4 % odgovorov razberemo hierarhicno dojemanje pokrajin. Pripišemo ga lahko tistim, ki so pri komunikaciji na razlicnih ravneh navedli razlicna pokrajinska imena. V tem kon­tekstu je hierarhicnost prišla do izraza le pri 7,2 % anketirancev. Slovenska pokrajinska imena so nastajala v razlicnih obdobjih. Identificiramo jih lahko že na naj­starejših prikazih sedanjega slovenskega ozemlja. Z leti je njihovo število praviloma narašcalo in konec preteklega stoletja doseglo zenit. Nekatera imena, ki so pri ljudeh najbolj zakoreninjena, so preživela propad upravnih enot, ki so jih izvorno poimenovala. Eden od razlogov za nastanek pokrajinskih imen so torej imena nekdanjih upravnih enot, ki so ta status pozneje izgubila. Med pomembnimi razlogi za nastanek tovrstnih imen so tudi geografske regionalizacije. V želji po cim bolj natancnih opisih in clenitvi ozemlja na geografsko utemeljene pokrajinske enote so geografi na podlagi razlicnih kriterijev hote ali nehote obravnavana obmocja razdelili na manjše ozemeljske/prostorske enote in te tudi poimenova­ li. Imena pokrajin so na nek nacin lahko tudi posledica globalizacije. Zaradi pogostejših potovanj in postankov na vec krajih dolocenega širšega obmocja je poimenovanje s pokrajinskimi imeni zelo pri­kladno. K uveljaviti posameznih pokrajinskih imen prispevajo tudi najrazlicnejši procesi in pojavi. Ime Kozjansko naj bi se na primer uveljavilo zaradi mocnega odporniškega gibanja proti okupatorju v drugi svetovni vojni, uveljavitev imena Kocevsko moremo razumeti v povezavi z obmocjem srednjeveške nase­litve Kocevarjev, ki je bilo zaradi tega v primerjavi s sosednjimi obmocji v mnogocem posebno. Številna imena so posledica potrebe po poimenovanju reliefno zaokroženih, navzven zaprtih in dokaj prostra­nih obmocij, na primer Bohinj. Posamezna imena se scasoma tudi bolj ali manj ocitno spreminjajo. Pri spremembah nekaterih gre za razne jezikovne premene ali nedoslednosti njihovega zapisovanja, kar se pojavlja predvsem v sta­rejših virih. Tako sta bili na primer za zdaj uveljavljeno ime Mežakla nekdaj v rabi tudi imenski razlicici Mežaklja in Možaklja, sodobno ime Kamniško-Savinjske Alpe je nastalo s spojitvijo imen Kamniške pla-nine in Savinjske Alpe in podobno. Ugotovili smo tudi, da so se nekatera imena spremenila zaradi spremembe vsakdanje rabe njiho­vih obcnoimenskih sestavin, tako je na primer Trnovski les je prešel v Trnovski gozd, Morost v Barje in zatem Ljubljansko barje. Podobno je levi prilastek, ki natancneje izraža lokacijo, dobila visoka kra­ška planota Rog in postala Kocevski rog, Brda so postala Goriška brda. Vse takšne spremembe pa niso po volji domacinov. Eden zadnjih zapletov se je pojavil pri rabi pokra­jinskega imena Brda/Goriška brda. Pokrajina je bila z imenom Brda izbrana za destinacijo odlicnosti EDEN 2015 (Goriška brda 2016). V spomin na ta dogodek je Pošta Slovenije izdala spominsko znam­ko, ob tem pa se je odprla dilema, katero pokrajinsko ime naj se nanjo zapiše. Brici oziroma njihovi predstavniki so se zavzemali za staro razlicico Brda in pri tem uporabili argument, da je takšno tudi ime obcine in da so pod tem imenom tudi uspeli pri kandidaturi za destinacijo odlicnosti. Pošta Slovenije je kljub nasprotovanju krajevnega prebivalstva upoštevala standardizirano ime Goriška brda in ga upo­rabila na poštni znamki (slika 119). Nekatere spremembe so šle v smeri dodajanja obcnoimenskih delov imena, predvsem zaradi pojas­njevanja reliefne oblikovanosti poimenovanega objekta: namesto poimenovanja Bizeljsko, ki je enako tamkajšnjemu središcnemu naselju, se tako postopoma uveljavlja ime Bizeljsko gricevje. Zaznaven pa je tudi obraten proces. Tako se namesto nekdaj uveljavljenega imena Menina planina v sodobnosti uve­ljavlja skrajšana imenska razlicica Menina, kar pomeni, da se ponekod deli imen (predvsem obcnoimenski del) izgubljajo. Pokrajinske prvine, ki se eksplicitno zrcalijo v pokrajinskih imenih, so predvsem površinske oblike, ki kot obcnoimenski pojmi sestavljajo predvsem dvobesedna imena. Znacilni primeri so Goriška brda, Slovenske gorice, Škofjeloško hribovje, Krško gricevje, Dravsko polje, Soška ravan/ravnina. Slika 119: Poštna znamka Goriška brda (vir: Pošta Slovenije). Geografske regionalizacije so zagotovo vir velikega dela pokrajinskih imen. Ugotovili smo, da se je v regionalizacijah kar slaba polovica imen pojavila povsem na novo, saj jih v virih pred letom 1900 nismo identificirali. Imena, ki se tako ali drugace pojavljajo že v starejših virih, se v regionalizacijah uporablja­jo v cetrtini primerov. Seveda pa so mnoga pokrajinska imena v veliki meri odvisna od ciljev posamezne regionalizacije. Tovrstna imena so ljudje razlicno sprejeli. Nekatera so se dobro uveljavila, druga niti ne. Nekatere regionalizacije, ki so bile zelo specificne (na primer za okoljske presoje ali ekonomske anali­ze), so vpeljale imena, s katerimi sporocajo dolocene lastnosti poimenovane enote, ki je pomembna za samo regionalizacijo; pri pokrajinskoekološki na primer, da gre za dna kotlin ali obmocje nad gozdno mejo, pri ekonomskogeografski, da gre za mesto, njegovo zaledje in podobno. Od takšnih regionaliza­cij je iluzorno pricakovati, da bodo pokrajine poimenovane s širše uveljavljenimi pokrajinskimi imeni. Za primerjavo regionalizacij na podlagi uporabljenih imen smo pokrajinska imena najprej uvrstili v tri temeljne tipe. Med uveljavljenimi so tista, ki se pojavljajo že na arhivskih zemljevidih ali pa so iz teh imen izpeljana. Drugo skupino sestavljajo novejša pokrajinska imena, tretjo pa imena pokrajin z opis­nim, pojasnjevalnim ali sorodnim znacajem. Ugotovimo lahko, da je bil najvecji delež uveljavljenih imen ugotovljen pri poimenovanju pokrajin, ki jih doloca Zakon o spodbujanju skladnejšega regionalnega raz­voja, sledita regionalizaciji Statisticnega urada Republike Slovenije in regionalizacija, ki so jo leta 1995 pripravili sodelavci Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU (preglednica 22). Pri ostalih regio­nalizacijah je delež uveljavljenih imen manjši od 40 %. Najvecji delež novih pokrajinskih imen smo ugotovili pri Naravnogeografski regionalizaciji Slovenije za 9. razred osnovne šole, kar nakazuje njeno zapletenost, najvecji delež opisnih in sorodnih imen pa pri Melikovi regionalizaciji iz leta 1935. Preglednica 22: Tipi pokrajinskih imen v najbolj uveljavljenih geografskih regionalizacijah. regionalizacija uveljavljena imena nova imena opisna in sorodna imena ZAKON O SPODBUJANJU … 2004 57 % 43 % 0 % SURS 42 % 58 % 0 % GIAM, 1995 40 % 53 % 8 % GAMS, 1986 36 % 50 % 14 % ILEŠIC, 1958 36 % 40 % 24 % GAMS, 1983 35 % 45 % 20 % PLUT, 1999 33 % 67 % 0 % GAMS, KLADNIK, OROŽEN ADAMIC, 1995 31 % 55 % 14 % NATEK, 1994 19 % 47 % 13 % MELIK, 50-ta leta 20. stoletja 19 % 67 % 13 % MELIK, 1935 17 % 4 % 79 % ŠOLSKA, 2004 13 % 81 % 6 % VRIŠER, 1990 12 % 35 % 53 % Vloga pokrajinskih imen je v zavesti ljudi mocno zakoreninjena. To je razvidno na razlicne nacine, posebej izraziro pa se zrcali v rabi pokrajinskih imen v blagovnih znamkah ter v imenih podjetij in nena­zadnje razpravah, povezanih s to tematiko. Glavnini anketirancev se zdi ime pokrajine v blagovni znamki pomembno zaradi sledljivosti izvora. S tem je tesno povezano tudi »lastništvo« tega obmocja. Zato se predvsem na podrocju blagovnih znamk in z njimi povezane rabe zemljepisnih imen pojavljajo števil­ni, tudi mednarodni spori. Tesna prepletenost blagovne znamke in geografske identitete se kaže v razlicnih oblikah zašcite dolocenih kmetijskih pridelkov in proizvodov, izdelkov ter storitev. Tovrstna zašcita je zagotovo dodana vrednost posameznemu artiklu in bi lahko plemenitila blagovno znamko destinacije, s katero naj bi bil dolocen artikel povezan. Pri vlogi pokrajinskih imen v zavesti ljudi ne moremo mimo prostorske identitete, povezane s pokra­jino. Ugotovili smo, da je stopnja ujemanja med poimenovanjem pokrajine in pokrajinsko zavestjo visoka, saj je 77 % anketirancev pokrajino bivanja poimenovalo enako, kot so opredelili svojo pokrajinsko iden­titeto. Zanimivo pa je še eno dejstvo. Grdina (1997) in Smith (1991) si namrec glede staticnosti oziroma dinamicnosti prostorske identitete nista enotna. Naša raziskava je razkrila, da ima prostorska identi­teta nedvomno dinamicen znacaj. Spreminja se tako na osebni kot splošni ravni in je odvisna od razlicnih dejavnikov. Na primeru vzorcnih obmocij se je pokazalo, da je bil kljucni dejavnik, ki je v ljudeh obudil to zavest, osamosvojitev Slovenije. Ocitno se od takrat dalje ni bilo vec treba tako intenzivno identifi­cirati in poudarjati »slovenskost« kot v preteklosti, zato so bolj do izraza prišle pokrajinske identitete. Druga vrsta dinamicnosti se zrcali v spreminjanju obsega posamezne identitete. Na podlagi tega lahko ugotovimo, da je ena od pomembnih znacilnosti pokrajinskih imen, predvsem ce se ta ne poja­vljajo v regionalizacijah ali upravnih delitvah, veckrat netocno definiran in v casu dinamicen denotat. Ena od možnosti dolocanja denotata pokrajinskih imen so spoznavni zemljevidi. S pomocjo geoin­formacijskih orodij lahko izvedemo razmejitve med pokrajinami in tako dolocimo njihov obseg. Poleg obsega, ki ga doloca posamezno pokrajinsko ime, smo na primeru nekdanjih avstrijskih dežel in nji­hovih delov ugotavljali tudi razliko med tedanjim obsegom in sedanjim denotatom teh poimenovanj. Na podlagi korpusa pokrajinskih imen lahko, glede na število razlicnih virov, v katerih se imena poja­vljajo, ugotovimo tudi njihovo moc in ovrednotimo vpliv raznovrstnih virov na dojemanje pokrajinskih imen in njihovo poznavanje med ljudmi, pri cemer jih lahko razvrstimo v razlicne tipe. V preucenih virih smo identificirali je 1563 razlicnih pokrajinskih imen, od tega se jih 1173 (75 %) poja­vlja samo v enem od njih. Najvec imen, ki se pojavljajo samo enkrat, je v regionalizacijah. V njih je skupno 637 razlicnih pokrajinskih imen. Pokrajinskih imen, ki smo jih identificirali le v anketah, je 263, takšnih, ki so le posamic v uradnih registrih, je 97, na novejših zemljevidih jih je 215, v arhivskih virih pa 59. Pokrajinskih imen, ki smo jih identificirali v vec kot petnajstih virih, je 15. To so Bela krajina, Bohinj, Brkini, Goricko, Goriška brda, Gorjanci, Haloze, Istra, Julijske Alpe, Kozjansko, Kras, Ljubljansko barje, Pohorje, Slovenske gorice in Suha krajina, ki jih lahko opredelimo kot naša najbolj uveljavljena pokra­jinska imena. Opazno je, da med njimi ni imen nekdanjih avstrijskih dežel in njihovih delov, ki pa jih na podlagi podatkov iz anket lahko oznacimo za v vsakdanji rabi še vedno mocno zakoreninjena. Iz tega spoznanja lahko zakljucimo, da uradni registri in regionalizacije bistveno ne vplivajo mocneje na imena pokrajin v zavesti ljudi in ima glede tega ocitno vecjo moc zgodovinski spomin. Kontinuiteto posameznih pokrajinskih imen lahko ugotavljamo na razlicne nacine. Ce izlušcimo pokrajinska imena, ki se pojavljajo v vseh skupinah virov, lahko ugotovimo, da je takšnih 25: Bela kra­jina, Bohinj, Cerkniško polje, Cicarija, Dravsko polje, Gorjanci, Haloze, Javorniki, Jelovica, Julijske Alpe, Karavanke, Kocevski rog, Kozjak, Kras, Krimsko hribovje, Ljubljansko polje, Macelj, Nanos, Pohorje, Pokljuka, Ptujsko polje, Slovenske gorice, Snežnik, Suha krajina in Trnovski gozd. Za zemljevide lahko ugotovimo, da odnos med njihovim merilom in številom imen na njih ni linearen. Najvec pokrajinskih imen je na zemljevidih v merilu 1 : 500.000, sledijo zemljevidi v merilu 1 : 300.000. Najmanj jih je na zemljevidih v merilih 1 : 800.000, 1 : 400.000 in 1 : 200.000. Razmerje v uradnih regi­strih je nekoliko drugacno. V REZI-ju velja nacelo, da se z zmanjševanjem merila zmanjšuje tudi število vkljucenih imen. Na državnih preglednih kartah so razlike v številu zanemarljive. Izjema je DPK 250, ki vsebuje nekaj vec pokrajinskih imen, saj so jih nanjo namenoma umestili njeni redaktorji. Poudariti je treba, da so razlike v številu pokrajinskih imen glede na razlicna merila razmeroma majhne in so pri drugih tipih imen praviloma vecje. Pri uradnih virih je treba omeniti tudi njihovo neusklajenost glede rabe pokrajinskih imen. Izpostavimo primer pokrajinskega imena Brda/Goriška brda, ki se v razlicnih registrih pojavlja v razlicni obliki. Problematicna je tudi opredelitev nekaterih zemljepisnih imen kot pokrajinskih, kar še posebej velja za REZI, kjer so vsa imena pomensko klasificirana. Zaradi napacne klasifikacije so v njem kot pokrajinska neustrezno oznacena nekatera krajevna in celo ledinska imena. Uradni registri, ki jih vodi Geodetska uprava Republike Slovenije, bi vsekakor morali doživeti še kako temeljito preveritev in revizijo. Slika 120: Poimenovanje pokrajin za lokalne Slika 121: Poimenovanje pokrajin za novice (vir: www.rtvslo.si). vremenske napovedi (vir: arso.gov.si). Pokrajinska imena so zrcalo prostora, casa in ljudi. Ugotavljamo, da je njihova raba precej neenotna, kar se kaže tudi v vsakdanjem življenju, na primer pri vremenskih napovedih, porocilih o stanju na cestah in podobno (sliki 120 in 121), pa tudi, da se spreminjajo, kot se spreminjajo ostale prvine vsakega jezi­ka. Ena od poglavitnih lastnosti pokrajinskih imen, ki so neodtujljiv del pokrajinske pestrosti Slovenije, je vecinoma nedolocen denotat. V upanju, da je pricujoca knjiga vsaj malenkostno osvetlila pestrost slovenskih pokrajinskih imen, prispevala dolocena nova spoznanja in opozorila na nekatere raziskovalne izzive, ki nas še cakajo, naj mi bo dovoljeno bralca seznaniti še s povedno zgodbo Pri košutji luži (Finžgar 2015, 66–70), iz kate-re so razvidni modrost, spoznanje o minljivosti in nenazadnje spreminjanje zemljepisnih imen. Kadar sem lepega popoldneva utegnil, sem za eno ali dve uri rad šel na sprehod. Nikoli pa ne po cesti. Cesta je trda, prašna. Srecuješ ljudi, vozove, tudi poklicni beraci te ustavljajo in nastavljajo klobuke, da jim vržeš vanje novec za dar božji. Zato sem se cest ogibal in hodil v gozdnate hribe. Nihce me ni motil; morda kak zajcek ali plaha srnica. Ko sem šel nekega dne po stezi za goro Hom, sem zagledal starcka, ki je pocival pod bukvo, držal z obema rokama kljukasto palico, na roke naslanjal brado in se sam s sabo pogovarjal. Stopil sem k njemu in ga pozdravil. »Aj, vi ste,« me je ogovoril. »Prisedite. Prileže se v miru in senci.« Sedel sem k njemu, beseda je dala besedo. Od tam se je videlo na majhen tolmuncek v nekakem sedlu v gori. Hitro se domislim in vprašam: »Oce, zakaj pravijo ljudje temu tolmuncku vrh gore Košutja luža?« »Tako pravijo, res. Pravšnje ime pa to ni. Pritaknil ga je mlajši rod, ko so dobili tu mrtvo košuto, jele­novko. Vodo je prišla pit. Pa se je – ali od starosti ali od bolezni – tu zgrudila in poginila. Od tedaj pravijo tej mlaki Košutja luža.« »Ali so ji prej drugace rekli?« »Kajpak da drugace.« »Kako?« sem bil radoveden. »Medvedja luža.« »Zakaj medvedja?« »To je pac davna zgodba. Moj stari oce mi jo je pravil.« »Prosim, povejte mi jo, ako jo še pomnite!« Starcek je mladenicu povedal zgodbo o tem, da je bilo vcasih v okoliških gozdovih polno medve­dov, ki so mimo studenca hodili v vas in unicevali pridelke (koruzo, sadje, med), zato so domacini cebelnjake ponoci celo stražili. Dva mladenica v vasi pa sta napravila nacrt za obrambo pred medve­dom. V bližini izvira sta skopala jamo, jo prekrila z bukovimi vejami in tri dni cakala, da je medved padel v past. Ko sta fanta prišla do jame, je medvedu uspelo prilesti ven in zacel se je boj. Medveda sta uspe-la premagati in ga mrtvega privlekla v vas. Tako je stari mož dokoncal to zgodbo. Dodal je še, da se je od takrat ta kraj imenoval Medvedja luža. Pozneje so ljudje ta pritikljaj spremenili v Košutjo lužo. Starcek se je oprl na kljukasto palico, vstal in se poslovil: »Vidite, tako je na svetu. Vse se spreminja, tudi imena.« 5 SEZNAM VIROV IN LITERATURE 25. pustna povorka 2015. Medmrežje: http://fasenk.si/pustna-povorka (13. 11. 2015). Aaker, D. A. 1991: Managing brand equity: capitalizing on the value of a brand name. New York. AJPES 2010. Poslovni register Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence. al-Idrisi’s world map 2015. Medmrežje: http://www.henry-davis.com/MAPS/EMwebpages/219.html (14. 4. 2015). Antique Map Price and high resolution image source 2015. Medmrežje: http://www.swaen.com/ antique-map-of.php?id=20054. (3. 9. 2015). Asteroid 2014. Medmrežje: http://sl.wikipedia.org/wiki/Asteroid (12. 8. 2014). Badjura, R. 1950: Slovensko in nemško geografsko sedlo. Geografski vestnik 22. Badjura, R. 1951: Gorski prehodi v luci geografije. Ljubljana. Baš, F. 1935: Narodopisni položaj Slovenske krajine. Slovenska krajina. Murska Sobota. Baš, F. 1992: Lukarija. Enciklopedija Slovenije, 6. zvezek. Ljubljana. Battisti, C., Alessio, G. 1975: Dizionario etimologico italiano. Firenze. Belmura 2015. Medmrežje: https://sl.wikipedia.org/wiki/Belmura (13. 11. 2015). Beránek, T., Bohác, P., Drápela, V., Harvalik, M., Lišcák, V., Šimunek, R., Šrámek, R. 2006: Index ceských exonym. Praha. Bezlaj, F. 1956: Slovenska vodna imena I. Ljubljana. Bezlaj, F. 1961: Slovenska vodna imena II. Ljubljana. Bezlaj, F. 1965: Slovenski imenotvorni proces. Jezik in slovstvo 10, 4–5. Bezlaj, F. 1969: Onomastika in leksikologija. Onomastica Jugoslavica 1. Bister, F. J. 1995: Slovenija na vojaškem zemljevidu. Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787. Ljubljana. Blaznik, P. 1986: Historicna topografija Slovenije. Maribor. Blaznik, P., Mihelic, D. 1989: Slovenska Štajerska in jugoslovanski del Koroške do leta 1500. Maribor. Bohinec, V. 1969. Slovenske dežele na zemljevidih od 16. do 18. stoletja. Ljubljana. Borec, V. 1979: Maribor, kratka predstavitev in nekaj njegovih problemov. Mariborsko Podravje. Maribor. Bracic, V. 1979: Prostorski razvoj upravne in samoupravne razdelitve v obcinah Mariborsko-Ptujske mezoregije. Mariborsko Podravje. Maribor. Bratec Mrvar, R., Birsak, L., Fridl, J., Kladnik, D., Kunaver, J. 2011: Kocenov srednješolski atlas kot didakticna prelomnica. Ljubljana. Breginc, A. 1978: Geografski oris Baške grape. Zgornje Posocje. Ljubljana. Brezovec, A. 2004: Destinacijski menedžment – celovito upravljanje turizma v kraju, spet »samo« bren- ding ali še huje: le predmet trženja organizatorjev potovanj? Turizem: casopis za menedžment in trženje v turizmu 8-71. Brinar, J. 1928: Slovarcek zemljepisnih imen, njih izvir in pomen. Celje. Bunc, S. 1951: Pogled v slovensko onomastiko. Slavisticna revija: casopis za jezikoslovje in literarne vede 4, 1–2. Cafuta, J. 1964: Celje z bližnjo okolico. Ekskurzija udeležencev IV. zborovanja slovenskih geografov. Celin, M. 2015: Table zavrnili, ker Koroška menda ne obstaja. Delo, 1. april 2015. Cerar, G. 2015: Slavonski ali slovenski kulen? Medmrežje: https://www.rtvslo.si/gospodarstvo/slavon­ ski-ali-slovenski-kulen/386145 (2. 2. 2016). Chen, A. 2001: Using free association to examine the relationship between the characteristics of brand association and brand equity. Journal of Product & Brand Management 10-7. DOI: https://doi.org/ 10.1108/10610420110410559 Ciglic, R., Perko, D. 2013: Europe’s landscape hotspots. Acta geographica Slovenica 53-1. DOI: https://doi.org/10.3986/AGS53106 COBISS 2015. Medmrežje: http://www.cobiss.si/ (8. 7. 2014). Coppo, P. 1986: Le »Tabvlae«. Trieste. Cigava je kranjska klobasa? 2008. Medmrežje: http://saal.blog.siol.net/2008/03/19/cigava-je-%C2%BBkranjska-klobasa%C2%AB/ (15. 11. 2015). Cop, D. 1983: Imenoslovje zgornjesavskih dolin. Doktorska disertacija, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. Ljubljana. Cop, D. 1990: Imenoslovje in njegove zakonitosti. Skaleras 1. Cop, D. 2000: Dr. Henrik Tuma in Imenoslovje Julijskih Alp. Imenoslovje Julijskih Alp. Ljubljana. Cop, D. 2002: Gorska, terenska (ledinska) in vodna imena v Sloveniji. Jezikoslovni zapiski 8-2. Cufarija 2015. Medmrežje: http://bilbobisagin.blogspot.si/2010/09/iz-torbarije-v-cufarijo-in-nazaj.htm (9. 11. 2015). Dauzat, A. 1968: Nouveau dictionnarie étimologique et historique. Paris. De Chernatony, L. 2002: Blagovna znamka: od vizije do vrednotenja: strateško oblikovanje in vzdrževanje blagovnih znamk. Ljubljana. Delavska politika 1934. 4. julij 1934, 9-52. Donnellan, K. 1966: Reference and Definite Descriptions. Philosophical Review 75. Dörflinger, J., Neunteufl, W. 1986: Krain. Lexikon zur Geschichte der Kartographie von den Anfëngen bis zum Ersten Weltkrieg. Wien. Državna pregledna karta 1000 2015. Medmrežje: http://prostor3.gov.si/cepp/GURS_izpis.jsp?ID= {55C4D1AA-91D9-11D7-89F5-000102A379FA} (10. 6. 2015). Državna pregledna karta 750 2015. Medmrežje: http://prostor3.gov.si/cepp/GURS_izpis.jsp?ID=34 (10. 6. 2015). Državna pregledna karta 500 2015. Medmrežje: http://prostor3.gov.si/cepp/GURS_izpis.jsp?ID= {A8BF99F9-F697-11D3-A040-00A024D1967D} (10. 6. 2015). Državne pregledne karte 2015. Medmrežje: http://www.e-prostor.gov.si/si/zbirke_prostorskih_podatkov/ topografski_in_kartografski_podatki/topografski_podatki_in_karte/drzavne_pregledne_karte/ (10. 6. 2015). Ebstorfski zemljevid 2015. Medmrežje: https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/3/39/Ebstorfer­stich2.jpg (10. 5. 2015). Elia, A. 2009: Quantitative data and graphics on lexical specificity and index of readability: the case of Wikipedia. Revista electronica de linguistica aplicada 8. Eržen, S. 2013: Kranjski burek. Medmrežje: http://www.mladina.si/146666/kranjski-burek/ (12. 2. 2015). Fabcic, T. 2010: Pripoved izrocila talov. Lozice. Ferenc, T. 1991: Kozjansko. Enciklopedija Slovenije, 5. zvezek. Ljubljana. Finžgar, F. S. 2015: Iveri in utrinki. Ljubljana. Flanagin, A. J., Metzger, M. J. 2011: From Encyclopedia Britannica to Wikipedia. Information, Communication& Society 14-3. Fridl, J. 1999: Metodologija tematske kartografije nacionalnega atlasa Slovenije. Ljubljana. Furlan, M. 2002: Predslovanska substratna imena v slovenšcini. Jezikoslovni zapiski 8-2. Furlan, M., Gložancev, A., Kladnik, D., Perko, D., Šivic-Dular, A. 2008: Imenik zemljepisnih imen Državne pregledne karte Republike Slovenije v merilu 1 : 250.000 = Gazetter of the National general map of the Republic of Slovenia at the scale 1:250,000. Državna pregledna karta Republike Slovenije 1: 250.000: standardizirana slovenska zemljepisna imena. Ljubljana. Furlan, M., Kladnik, D. 2008: Krotnik, Krotnjek, Krotnjak, Korenšcica ali Potok. Geografski vestnik 80-1. Gabrovec, M., Perko, D. 1998: Zgodovinske dežele Slovenije. Slovenija – pokrajine in ljudje. Ljubljana. Gams, I. 1983: Geografske znacilnosti Slovenije. Ljubljana. Gams, I. 1984: Regionalizacija nizke Jugovzhodne Slovenije. Dolenjska in Bela krajina. Ljubljana. Gams, I. 1986a: Za kvantitativno razmejitev med pojmi gricevje, hribovje in gorovje. Geografski vestnik 78. Gams, I. 1986b: Osnove pokrajinske ekologije. Ljubljana. Gams, I. 1990: Klima Koprskega primorja in njen pomen. Primorje. Portorož. Gams, I. 1991: O imenu obalne regije. Geografski vestnik 62. Gams, I. 1993: Pripadnost Celjske kotline slovenskim makroregijam. Savinjska. Celje. Gams, I. 1995: Pokrajina. Enciklopedija Slovenije, 9. zvezek. Ljubljana. Gams, I. 2007: Pokrajina, krajina in regija v luci geografskega terminološkega slovarja. Dela 28. Gams, I., Kladnik, D., Orožen Adamic, M. 1995: Naravnogeografske regije Slovenije. Krajevni leksikon Slovenije. Ljubljana. Gams, I., Resnik Planinc, T., Saarinen, T. F. 1993: Poznavanje držav sveta pri slovenskih in tujih dijakih. Geografija v šoli 3. Gams, I., Savnik, R. 1962: Beseda uredništva. Dolenjska zemlja in ljudje. Novo mesto. Gašperic, P. 2007: Kartografske upodobitve Slovenije skozi cas. Acta geographica Slovenica/Geografski zbornik 47-2. Gašperic, P. 2016. Razvoj metod prikaza kartografskih elementov na starih zemljevidih ozemlja Slovenije. Doktorska disertacija, Fakulteta za humanisticne študije Univerze na Primorskem. Koper. Gašperic, P., Orožen Adamic, M., Šumrada, J. 2012: Zemljevid Ilirskih provinc iz leta 1812. Ljubljana. Gašperic, P., Zorn, M. 2011: Vzpeti svet na starih zemljevidih ozemlja Slovenije. Planinski vestnik 116-12. Gebarsko 2015. Medmrežje: http://www.kulinarika.net/recepti/8329/enoloncnice/koleraba-krompir-in­fizol-po-gebarsko/ (18. 11. 2015). Geografija 1977. Ljubljana. Geografija 2001. Tržic. Geografski terminološki slovar 2005. Ljubljana. Geološki terminološki slovar 2006. Ljubljana. Geršic, M., Batagelj, B., Bercic, H., Bokal, L., Gucek, A., Kavar, J., Kocutar, S., Komac, B., Markovic, Z., Mikša, P., Torkar, B. 2014: Rudolf Badjura – življenje in delo. Ljubljana. Geršic, M., Kladnik, D. 2015: Slovenian Geographical Names as Exonyms. Confirmation of the definitions: proceedings of the 16th UNGEGEN Working Group on Exonyms Meeting, Hermagor, 5-7 June 2014. Hamburg. Geršic, M., Kladnik, D. 2016: House names and field names as an important part of Slovenian cultural heritage: A case study of the Leše cadastral municipality, Upper Carniola, Slovenia. Nomina Africana 30-1. Geršic, M., Nared, J. 2014: Environmental planning recommendations: Cultural heritage as a brand. Managing cultural heritage sites in Southeastern Europe. Ljubljana. Giles, J. 2005: Special report: internet encyclopedias go head to head. Nature 438. Gliha Komac, N. 1999: Drugi otroški etimološki raziskovalni tabor Stara hišna imena v Kanalski dolini: Žabnice. Hišna imena v Žabnicah – otroški raziskovalni tabor Kanalska dolina 1999. Ukve. Gložancev, A. 2000: Imena podjetij kot jezikovnokulturno vprašanje. Ljubljana. Golcer, T. 1970: O srecanju slovenskih geografov na Ravnah. Jugovzhodna Koroška. Ljubljana. Golec, B. 1989: Tržaški najdencki v Kumljanskih hribih. Kronika: casopis za slovensko krajevno zgodovino 37-3. Golec, B. 2004: Arhivska veda, arhivi in arhivsko gradivo. Ljubljana. Golec, B. 2010: Zemljiški katastri 18. in 19. stoletja kot vir za stavbno, gradbeno in urbanisticno zgodovino slovenskega ozemlja. Arhivi 33-2. Golledge, R. G., Stimson, R. J. 1997: Spatial behavior: a geographic perspective. New York, London. Golob, K. 2005: Vpliv kraja bivanja na spoznavni zemljevid Evrope v povezavi s potovalnimi vzorci. Diplomsko delo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. Ljubljana. Golobic, M. 2006: Kartiranje normativnega znanja: spoznavni zemljevidi in GIS. Geografski informacijski sistemi v Sloveniji 2005–2006. Ljubljana. Gomboc, M. 2011: Mala slovnica slovenskega jezika. Ljubljana. Goriška brda 2016. Medmrežje: http://www.slovenia.info/si/EDEN-2015:-Brda.htm?eden_2015_ brda=0&lng=1 (5. 2. 2016). Goss, J. 1993: The mapmaker’s art: an illustrated history of cartography. Chichago. Grad Murska Sobota 2015. Medmrežje: https://sl.wikipedia.org/wiki/Grad_Murska_Sobota) (13. 11. 2015). Grafenauer, B. 1986: Pavle Blaznik in pomen njegovega dela. Zgodovinski casopis 40, 1-2. Grdina, I. 1997: Avstrija, Jugoslavija, Slovenija. Slovenska narodna identiteta skozi cas. Ljubljana. Gregoric, J. 2014: Kostelski slovar. Ljubljana. Grivec, B. 2010: Ledinska in hišna imena v izbranih naseljih obcine Ormož. Diplomsko delo, Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru. Maribor. Gumilar, N. 2012: Ledinska in hišna imena v izbranih naseljih obcine Grad. Diplomsko delo, Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru. Maribor. Guštin, Š. 2014: Dolocanje meje med mestom in podeželjem s pomocjo spoznavnih zemljevidov: (na primeru obcine Izola). Dela 41. Habic, P. 1987a: Predgovor. Notranjska. Postojna. Habic, P. 1987b: Pokrajinskogeografska skica Notranjske. Notranjska. Postojna. Hakulinen, K., Paikkala, S. 2012: Pariisista Papukaijannokkaan: Suomenkieliset ulkomaiden paikannimet ja niiden vieraskieliset vastineet. Helsinki. Halbwachs, M. 2001: Kolektivni spomin. Ljubljana. Halley’s comet 2014. Medmrežje: http://www.thefreedictionary.com/1P%2F1682+Q1 (12. 8. 2014). Hausner, I. 2010: Names as witnesses of our cultural heritage on the national and the international level. Paper presented at the 16th International Seminar on Sea Names, 20–22 August 2010. Den Haag. Hawlina, P. 2008: Hišna imena. Drevesa – bilten slovenskih rodoslovcev 15-2. Helleland, B. 2006: The social and cultural values of geographical names. Manual for the national standardization of geographical names. New York. Höck, J., Leitner, F. W. 1984: Kärnten in alten Landkarten bis 1809: Ausstellung anläßlich der 100-Jahr-Feier des Landesmuseums für Kärnten 1884-1984. Klagenfurt. Hrastelj, E. 2010: Vloga porabnikov asociacij v zvezi z blagovno znamko v nakupnem procesu. Diplomsko delo, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani. Ljubljana. Hrvaška zahteva za uporabo imena teran za istrsko vino je nesprejemljiva 2015. Medmrežje: https://www.rtvslo.si/gospodarstvo/hrvaska-zahteva-za-uporabo-imena-teran-za-istrsko-vino-je­nesprejemljiva/372497 (15. 11. 2015). Ilešic, S. 1935: Geografski pregled Slovenske krajine. Slovenska krajina. Murska Sobota. Ilešic, S. 1955: Za skupnost slovenskega Pomurja. Geografski obzornik 2-3. Ilešic, S. 1956: Slovenske pokrajine. Geografski obzornik 3-2. Ilešic, S. 1958: Problemi geografske rajonizacije ob primeru Slovenije. Geografski vestnik 29/30. Ilešic, S. 1972: Slovenske pokrajine (Geografska regionalizacija Slovenije). Geografski vestnik 44. Ilešic, S. 1967: Severovzhodna Slovenija in njena regionalna razclenitev. Casopis za zgodovino in narodopisje 38-3. Ilešic, S. 1970: Vloga koroške regije v slovenskem prostoru. Jugovzhodna Koroška. Ljubljana. Ilešic, S. 1972: Slovenske pokrajine. Geografski vestnik 44. Ilešic, S. 1974: Sotelsko-voglajnska regija: njene osnovne geografske poteze in njena vloga v slovenskem prostoru. Voglajnsko-sotelska Slovenija. Ljubljana. Ilešic, S. 1981: Gorenjska, njena regionalna opredelitev in notranja regionalna razclenitev. Gorenjska. Ljubljana. Ime podjetja 2015. Medmrežje: http://data.si/blog/2014/11/06/ime-podjetja-kaksna-pravila-morate-upo­stevati/ (10. 12. 2015). Itinerarium Burdigalense uel Hierosolymianum 2014. Scientia Traductionis 15. Itinerary from Bordeaux to Jerusalem 1887. Medmrežje: https://archive.org/details/cu31924028534158 (5. 3. 2014). Jakopin, F. 1990: Imenoslovje. Enciklopedija Slovenije, 4. zvezek. Ljubljana. Jamarska zveza Slovenije 2014. Medmrežje: http://www.jamarska-zveza.si/ (20. 10. 2015). Jarc, V. 2004: Ledinska imena pod Stolom, Begunjšcico in Dobrco. Žirovnica, Bled, Radovljica. Južnic, S. 1993: Identiteta. Ljubljana. Kadmon, N. 2000: Toponomy – The Lore, Laws and Language of Geographical Names. New York. Kadmon, N. 2005: The exonym and endonym – Attempting to define the undefinable? Jerusalem. Kadmon, N. 2007: The exonym and endonym – Attempting to define the undefinable? Exonyms and the International Standardisation of Geographical Names. Wien. Kaplan, R., Kaplan, S., Ryan, R. L. 1998: With people in mind: design and management of everyday nature. Washington. Kartografska zbirka Davida Rumseyja 2015. »Illyrien«. Medmrežje: http://www.davidrumsey.com/luna/ servlet/detail/RUMSEY~8~1~21897~680053:Illyrien-. (29. 8. 2015). Kavšek, T. 2002: Spoznavni zemljevid Ivancne Gorice. Diplomsko delo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. Ljubljana. Keber, J. 2002: Rojstna imena, hišna imena, vzdevki, psevdonimi v Sloveniji. Jezikoslovni zapiski 8-2. Keisteri, T. 1990: The study of changes in cultural landscapes. Doktorska disertacija, Geographic society of Finland. Helsinki. Kerfoot, H. 2009: Geographical names and cultural heritage: background information from United Nations (UNCSGN/UNGEGN) materials. Geographical Names as a Part of the Cultural Heritage. Wien. Kert, B. 1979: Predgovor. Mariborsko Podravje. Maribor. Kikec, T. 2009: Knjigi na pot. Pomurje. Ljubljana, Murska Sobota. Kladnik, D. 1996: Naravnogeografske clenitve Slovenije. Geografski vestnik 68. Kladnik, D. 1999: Leksikon geografije podeželja. Ljubljana. Kladnik, D. 2005: Geografov pogled na tuja zemljepisna imena v Slovenskem pravopisu 2001. Geografski vestnik 77-2. Kladnik, D. 2006: Tuja zemljepisna imena v slovenskem jeziku: razvojni vidiki in problematika njihove rabe. Doktorska disertacija, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. Ljubljana. Kladnik, D. 2007: Pogledi na podomacevanje tujih zemljepisnih imen. Ljubljana. Kladnik, D., Perko, D., Urbanc, M. 2009: Cultural landscapes in Slovenia from a geographical perspective. Cultural landscape: across disciplines. Bydgoszcz, Kraków. Kladnik, D. 2009: Odprte dileme pomenske razmejitve izrazov endonim in eksonim. Geografski vestnik 81-1. Kladnik, D. 2012: Slovenian geography and geographical names. Geographical tidbits from Slovenia: special issue on the occasion of the 32nd International Geographical Congress in Cologne. Ljubljana. Kladnik, D., Ciglic, R., Hrvatin, M., Perko, D., Repolusk, P., Volk Bahun, M. 2013: Slovenski eksonimi. Ljubljana. Kladnik, D., Geršic, M. 2014: Cigale’s World Atlas and Its Influence on Slovenian Exonyms. Leipzig. Kladnik, D., Geršic, M. 2016: Street-name changes in Ljubljana. Place-name changes: proceedings of the Symposion in Rome, 17-18 November 2014. Hamburg. Kladnik, D., Perko, D. 2013: Slovenska imena držav. Ljubljana. Kladnik, D., Pipan, P. 2008: Bay of Piran or Bay of Savudrija? Acta geographica Slovenica 48-1. DOI: https://doi.org/10.3986/AGS48103 Kladnik, D., Pipan, P., Gašperic, P. 2014: Poimenovanja Piranskega zaliva. Ljubljana. Kladnik, D., Perko, D. 2018: Velika in mala zacetnica ter drugi problemi zapisovanja slovenskih zemljepisnih imen. Geografski vestnik 90-2. Klemencic, M. M. 2002: Miselna slika pokrajin. Spoznavni zemljevid Slovenije. Ljubljana. Klemencic, M. M. 2009: Geografska (ne)enotnost Pomurja. Pomurje. Ljubljana, Murska Sobota. Klemencic, V. 1978: Razvoj prebivalstva v Zgornjem Posocju v primerjavi s celotno Slovenijo. Zgornje Posocje. Ljubljana. Klemše, V. 1986: Slovenska krajevna in ledinska imena v Furlaniji in Karniji iz seznama v slovarju Il Nuovo Pirona. Jadranski koledar. Klemše, V. 1988: Ledinska imena na Doberdobskem krasu. Doberdob vceraj in danes. Doberdob. Klemše, V. 1993: Krajevna, ledinska in vodna imena v Števerjanu. Gorica. Klemše, V. 2007: Vodna imena na Doberdobskem krasu. Merkujev zbornik. Ljubljana. Klemše, V. 2008: Krajevna imena in priimki na Doberdobskem krasu. Doberdob, Sovodnje. Klinar, K. 2011: Kako se pri vas rece? Hišna imena v naseljih Grabce, Krnica, Perniki, Radovna, Spodnje Laze in Zgornje Laze. Zgornje Gorje. Klinar, K. 2012: Zbiranja hišnih in ledinskih imen na Gorenjskem in njihov prispevek k jezikoslovju. 2. Slovenski dialektološki posvet. Ljubljana. Klinar, K., Geršic, M. 2013: Hišna in ledinska imena na primeru katastrskih obcin Leše in Blejska Dobrava. Gorenjska v obdobju glokalizacije. Ljubljana. Klinar, K., Geršic, M. 2014: Traditional house names as part of cultural heritage. Acta geographica Slovenica 54-2. DOI: https://doi.org/10.3986/AGS54409 Klinar, K., Škofic, J., Šekli, M., Piko-Rustia, M. 2012: Metode zbiranja hišnih in ledinskih imen: Projekt FLU-LED v okviru Operativnega programa Slovenija–Avstrija 2007–2013. Jesenice. Klinar, S. 1994: Slovenska zemljepisna imena v angleških besedilih. Radovljica. Klinar, S. 1996: Prisank ali Prisojnik? Planinski vestnik 55-5. Kmetijstvo in razvoj podeželja 2020. Medmrežje: http://ec.europa.eu/agriculture/quality/door/list.html? recordStart=0&recordEnd=10&sort.milestone=desc&recordPerPage=25&filter.dossierNumber= &filter.comboName=&filterMin.milestone__mask=&filterMin.milestone=&filterMax.milestone__mask= &filterMax.milestone=&filter.country=SI&filter.category=&filter.type=&filter.status (28. 3. 2015). Knott, J. 2012: Kašarija – The heart of Slovenia. Medmrežje: http://www.zirovnica.eu/aktualno/ novice/?id=72 (13. 2. 2016). Kocanija 2015. Medmrežje: http://www.ilirska-bistrica.si/z16/) (13. 11. 2015). Kokole, V. 1971: Centralni kraji v SR Sloveniji. Acta geographica 12. Kokole, V., Kokole, V. 1998: Naselja in poselitev. Geografija Slovenije. Ljubljana. Komet Cezar 2014. Medmrežje: https://sl.wikipedia.org/wiki/Komet_Cezar (12. 8. 2014). Komljansko 2015. Medmrežje: http://splet-stari.fnm.uni-mb.si/mojaslo/predstavitve/predstavitve/ trbovlje/dob5.htm (15. 11. 2015). Kompare, D. 1978: Uvod. Zgornje Posocje. Ljubljana. Korošec, B. 1978: Naš prostor v casu in projekciji: oris razvoja zemljemerstva, kartografije in prostorskega urejanja na osrednjem Slovenskem. Ljubljana. Kos, D. 2002: Množenje prostorskih podob. Spoznavni zemljevid Slovenije. Ljubljana. Kos, M. 1975: Gradivo za historicno topografijo Slovenije: (za Kranjsko do leta 1500). Ljubljana. Kosi, D. 2012: Identitetne regije Slovenije. Doktorska disertacija, Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru. Maribor. Kotler, P. 2004: Management trženja. Ljubljana. Kotnik Šipec, M. 2004: Stara hišna imena na Polzeli. Polzela. Kotnik, B. 2011: Zgodovina hiš južne Koroške. Celovec. Kovacic, F. 1926: Slovenska Štajerska in Prekmurje: zgodovinski opis. Ljubljana. Kozar, M. 2002: Slovensko imenoslovje v Porabju. Jezikoslovni zapiski 8-2. Kozenn, B. 1878: Erdbeschreibung für Volksschulen. Wien. Kozlicic, M. 1995: Kartografski spomenici hrvatskoga Jadrana: izbor karata, planova i veduta do kraja 17. stoljeca. Zagreb. Krajevni leksikon Slovencev v Italiji: Goriška pokrajina 1995. Trst. Krajevni leksikon Slovencev v Italiji: Tržaška pokrajina 1990. Trst. Kranjec, S. 1964: Geografija. Slovenska matica 1864–1964. Ljubljana. Kranjska klobasa bo cez 15 let slovenska 2014. Medmrežje: http://www.zurnal24.si/kranjska-klobasa­ bo-cez-15-let-le-slovenska-clanek-240376 (15. 11. 2015). Kranjski burek 2015. Medmrežje: http://kruh.zito.si/2013/05/kranjski/ (15. 12. 2015). Kripke, S. A. 2000: Imenovanje in nujnost. Ljubljana, Krtina. Kucan, A. 1998: Krajina kot nacionalni simbol. Ljubljana. Kunaver, J. 1988: Zemljepisna imena v visokogorskem svetu in njihova uporaba na primeru Rombona in Goricice. Pokrajina in ljudje na Bovškem. Ljubljana. Kuštor, J. 2008: Ustvarjanje nove korporativne blagovne znamke na primeru Skupine Panvita. Diplomsko delo, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani. Ljubljana. Lago, L. 1996: Stare karte Jadrana. Pula. Lah, A. 1978: Vidiki policentricnega razvoja Slovenije s posebnim ozirom na Posocje. Zgornje Posocje. Ljubljana. Lazius, W. 1972: Typi chorographici prouin: Austriae. Theatrum orbis terrarum, series of atlases in facsimile 6. Amsterdam. Leban, V. 1954: Henrik Karel Freyer in njegova karta Kranjske. Geografski vestnik 26. Lévy-Leboyer, C. 1982: Psychology and environment. Beverly Hills. Linhart, A. T. 1981: Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije. Ljubljana. Ljubljansko barje 2015. Medmrežje: https://sl.wikipedia.org/wiki/Ljubljansko_barje (8. 11. 2015). Longyka, I. 1999: Prikazi slovenskega ozemlja. Ilustrirana zgodovina Slovencev. Ljubljana. Lovrencak, F. 1987: Imena držav in nekaterih drugih upravnih enot. Geografski obzornik 34-1. Lovrencak, F. 1990: Pedogeografske in vegetacijskogeografske razmere v Koprskem primorju. Primorje. Portorož. Lovric, P. 1988: Opca kartografija. Zagreb. Luževic, M. 2018: V Baško grapo, Cepovanski dol in Trebušo. Slovenija VIII, Vodniki Ljubljanskega geografskega društva. Ljubljana. Lynch, K. 1960: The image of the city. Cambridge, Mas, London. Majdic, V. 2002: Imena vasi in mest v Sloveniji. Jezikoslovni zapiski 8-2. Markovic, M. 1993: Descriptio Croatiae: hrvatske zemlje na geografskim kartama od najstarijih vremena do pojave prvih topografskih karata. Zagreb. Medved, J. 1969: O nacelih za pisavo tujih geografskih imen. Geografski obzornik 16-2. Melik, A. 1927: Kolonizacija Ljubljanskega barja. Doktorska disertacija, Filozofska fakulteta Kraljeve univerze v Ljubljani. Ljubljana. Melik, A. 1929: Pisava krajevnih imen. Geografski vestnik 4, 1-4. Melik, A. 1935: Slovenija – geografski opis. Ljubljana. Melik, A. 1957: Štajerska s Prekmurjem in Mežiško dolino. Ljubljana. Melik, A. 1962: Geografski pregled Dolenjske. Dolenjska zemlja in ljudje. Novo mesto. Merkú, P. 1970: Pisava in raba slovenskih krajevnih imen. Jezik in slovstvo 16-3. Merkú, P. 1991: Krajevno imenoslovje na Tržaškem. Zgodovinski casopis 45-4. Merkú, P. 1992: Prispevek k mikrotoponomastiki tržaške okolice. Slavisticna revija: casopis za jeziko­slovje in literarne vede 40-1. Merkú, P. 2002: Slovensko imenoslovje v Italiji. Jezikoslovni zapiski 8-2. Mihevc, A., Mihevc, B., Frelih, M., Polajnar Frelih, N., Polak, S., Simic, M. 1999: Notranjska A-Ž: prirocnik za popotnika in poslovnega cloveka. Murska Sobota. Mihevc, B. 1998: Slovenija na starejših zemljevidih. Geografski atlas Slovenije: država v prostoru in casu. Ljubljana. Mill, J. S. 1843: A System of Logic. London. Miller, K. 1888: Die Weltkarte des Castorius genannt Die Peutingersche Tafel. Ravensburg. Moder, J. 1972: O pisavi in izreki zemljepisnih imen. Veliki atlas sveta. Ljubljana. Möller, L. 2015: Clarens, Južna Afrika, osebni vir. Müller, C. F. W. 1883: Klaydioy Ptolemaioy Geographiki yphegesis. Parisiis. Musek, J. 1997: Prvine narodne identitete in analiza slovenske samopodobe. Avstrija, Jugoslavija, Slovenija: Slovenska narodna identiteta skozi cas. Ljubljana. Naselja 2016. Medmrežje: http://www.stat.si/StatWeb/pregled-podrocja?idp=65&headerbar=17 (14. 7. 2016). Natek, K. 1994: Pokrajinsko-ekološke enote Slovenije. Študija ranljivosti okolja in osnove za pripravo podzakonskega akta. Elaborat, Inštitut za geografijo Univerze v Ljubljani. Ljubljana. Natek, K. 1996: Ogroženost in regeneracijske sposobnosti površja severovzhodne Slovenije na osnovi regeneracije površja v Halozah po katastrofalnem neurju julija 1989. Spodnje Podravje s Prlekijo. Ljubljana. Natek, K. 2002: Risanje zemljevida Slovenije. Spoznavni zemljevid Slovenije. Ljubljana. Natek, K. 2005: Še o pisanju tujih obcih in lastnih imen. Delo 47-32, 9. februar 2005. Natek, K. 2013: Stanje in prihodnost poljudnoznanstvenega pisanja v slovenski geografiji. Dela 40. DOI: https://doi.org/10.4312/dela.40.11.197-214 Naveh, Z., Lieberman, A. S. 1994: Landscape ecology: theory and application. Berlin. Novak, V. (ur.) 1935: Slovenska krajina: zbornik ob petnajstletnici osvobojenja. Murska Sobota. Nyström, S. 2014: Šmohor, Avstrija, ustni vir. Oblak, J. C. 1904: Pekel pri Coklariji. Slovenski narod 144, 27. junij 1904. Odlok o dolocitvi in spremembi imen in potekov cest in ulic na obmocju Mestne obcine Ljubljana. Uradni list RS, št. 44/09, 2. cl. Ljubljana. Ogorelec, B. 1987: Za pomensko razmejitev med pokrajino in krajino in proti njej. Geografski vestnik 59. Ogrin, D. 1989: Slovenske krajine. Ljubljana. Orel, I. 2003: Zemljepisna imena v slovenskem casopisju do srede 19. stoletja. Besedoslovne lastnosti slovenskega jezika – slovenska zemljepisna imena. Pišece. Orožen, F. 1901: Nekoliko o zemljevidih slovenskih pokrajin v prekšnjem in sedanjem casu. Zbornik 3. Orožen Adamic, M. 1990: Podvodni relief Tržaškega zaliva in varovanje naravne dedišcine. Primorje. Portorož. Orožen Adamic, M. 1997: Pregled slovenskih eksonimov. Elaborat, Geografski inštitut ZRC SAZU. Ljubljana. Orožen Adamic, M. (ur.) 2000: Ljubljana: geografija mesta. Ljubljana. Orožen Adamic, M., Perko, D., Kladnik, D. 1995 (ur.): Krajevni leksikon Slovenije. Ljubljana. Orožen Adamic, M., Perko, D., Kladnik, D. (ur.) 1996: Prirocni krajevni leksikon Slovenije. Ljubljana. Osnova šola Preserje 2000. Hišna imena v krajevni skupnosti Podpec-Preserje in krajevni skupnosti Rakitna. Preserje. Ovsenik, R. 2003: Perspektive in protislovja razvoja turisticnega podrocja – model turisticnega managementa na obmocju slovenskih Alp. Doktorska disertacija, Fakulteta za organizacijske vede Univerze v Mariboru. Kranj. Paasi, A. 1986: The institutions of regio: a theoretical framework for understanding the emergence of regions and the constitution of regiona identity. Fennia 164-1. Pak, M. 1978: Funkcija oskrbe v regionalnem razvoju Zgornjega Posocja. Zgornje Posocje. Ljubljana. Pak, M. 1996: Predgovor. Spodnje Podravje s Prlekijo. Ljubljana. Parcanschi, B. 2010: Brand. Computing fundamentals glossary. Medmrežje: http://whatis.techtarget.com/ definition/brand (4. 5. 2014). Pelc, S. 1993: Uvod. Savinjska. Celje. Penko Seidl, N. 2008: Significance of toponyms, with emphasis on field names, for studyng cultural landscape. Acta geographica Slovenica 48-1. DOI: https://doi.org/10.3986/AGS48102 Penko Seidl, N. 2011: Ledinska imena v prostoru in casu. Annales 21-2. Perko, D. 1995: Razporeditev in sestava prebivalstva in naselij. Krajevni leksikon Slovenije. Ljubljana. Perko, D. 1996: Standardizirana imena držav v slovenskem jeziku. Geografski obzornik 43-4. Perko, D. 1998: Geografija, regija in regionalizacija. Slovenija: pokrajine in ljudje. Ljubljana. Perko, D., Orožen Adamic, M., Šumrada, J., Urbanc, M., Fridl, J., Kladnik, D. 2013: Atlant. Ljubljana. Perko, D., Geršic, M. 2019: Prebivalci Slovenije in njihova regionalna identiteta. Demografske spremembe in regionalni razvoj, Regionalni razvoj 7. Ljubljana. Peršolja, B. 2002: Zgošceni imenik zemljepisnih imen. Dela 18. Peršolja, B. 2003: Pot zemljepisnega imena od nastanka do uporabe. Geografski vestnik 75-2. Petek, F., Urbanc, M. 2004: Franciscejski kataster kot kljuc za razumevanje kulturne pokrajine v Sloveniji v 19. stoletju. Acta geographica Slovenica 44-1. DOI: https://doi.org/10.3986/AGS44104 Piko-Rustia, M. 2010: Slovenska ledinska in hišna imena sprejeta v Unescov seznam nesnovne dedišcine v Avstriji. Glasnik SED 50, 1-2. Piko-Rustia, M. 2013: Slovenska ledinska in hišna imena na Koroškem na Unescovem seznamu. Koledar za leto 2013. Gorica. Piry, I., Orožen Adamic, M. 1998: Upravna razdelitev. Geografski atlas Slovenije: država v prostoru in casu. Ljubljana. Plavt 189 pr. Kr. Persa. Plut, D. 1999: Regionalizacija Slovenije po sonaravnih kriterijih. Geografski vestnik 71. Plut, D., Ravbar, M. 1984: Predgovor. Dolenjska in Bela krajina. Ljubljana. Po sirnem in mesnem prihaja še kranjski 2013. Medmrežje: http://www.24ur.com/novice/slovenija/ po-sirnem-in-mesnem-prihaja-se-kranjski.html (15. 12. 2015). Poglajen, K. 2005: Geografska prepoznavnost Evropske unije pri slovenskem obmejnem prebivalstvu. Diplomsko delo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. Ljubljana. Pogorelcnik, E. 1999: Zemljepisna imena – od zajema do standardizacije. Geodetski vestnik 43-2. Pohl, H. D. 2000: Kärnten – deutsche und slowenische Namen: Bemerkungen zu einem neuen zweisprachigen Ortsverzeichnis. Klagenfurt. Pojasnila k zbirki Slovenskih eksonimov 2019. Medmrežje: http://giam2.zrc-sazu.si/sites/default/files/ pojasnila_k_preglednici_z_eksonimi_slo.pdf (5. 12. 2019). Pojasnila o teritorialnih spremembah statisticnih regij 2015. Medmrežje: http://www.stat.si/dokument/ 5449/Pojasnila-spremembah-statisticnih-regij.pdf (8. 9. 2015). Polic, M. 2002: Doumevanje okolja. Spoznavni zemljevid Slovenije. Ljubljana. Polic, M., Mencin Ceplak, M., Marušic, J., Bartol, B. 1991: Stališca prebivalcev obcine Grosuplje do nekaterih vidikov njenega razvoja. Grosuplje. Polic, M., Repovš, G., Musek, J., Cerne, A. 2002: Spoznavni zemljevid Slovenije. Ljubljana. Posebni kmetijski pridelki in živila 2015. Medmrežje: http://www.gzs.si/slo/panoge/zbornica_ kmetijskih_in_zivilskih_podjetij/ nacionalna_zakonodaja/posebni_kmetijski_pridelki_in_zivila/16368 (28. 3. 2015). Predlog Zakona o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja 2004. Medmrežje: http://www2.gov.si/ zak/Pre_Zak.nsf/02fbf6e77034b9acc12566160029fac9/2ae581b04b135fa7c12577d60036502e? OpenDocument (6. 1. 2020). Preglednica eksonimov 2019. Medmrežje: https://giam.zrc-sazu.si/sl/zbirka/zemljepisna-imena#v (5. 12. 2019). Prelog, F. 1944: Lukarija. Dom in svet 56-2. Prosen, M. 2003: Imena nebesnih teles. Ljubljana. Pucelj, E. U. 2013: Fenomen blagovnih znamk. Medmrežje: http://www.e-neo.si/si/atraktivno/fenomen­blagovnih-znamk/ (28. 3. 2013). Puharic, K. 2001: Gospodarsko pravo: z osnovami prava. Ljubljana. Radinja, D. 1990: Pokrajinske znacilnosti Tržaškega zaliva in Koprskega primorja. Primorje. Portorož. Radoševic, N. 1974: Geografski elementi karte. Kartografija. Beograd. Radovan, D. 1995: Slovar toponimske terminologije. Ljubljana. Radovan, D., Majdic, V. 1995: Toponimska navodila za Slovenijo. Ljubljana. Rajšp, B. 1994: Slovensko ozemlje na vojaškem zemljevidu iz druge polovice 18. stoletja. Ljubljana. Rajšp, V., Ficko, M. 1995: Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787. Ljubljana. Rajšp, V., Ficko, M. 1996: Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787. Ljubljana. Rajšp, V., Trpin, D. 1997: Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787. Ljubljana. Rajšp, B., Serše, A. 1998: Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787. Ljubljana. Rajšp, V., Grabnar, M. 1999: Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787. Ljubljana. Rajšp, V., Kološa, V. 2000: Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787. Ljubljana. Rajšp, B., Serše, A. 2001: Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787. Ljubljana. Ramovš, F. 1922: Slovensko Celje. Casopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino 3. Ramovš, F. 1953: Ljubljana – iz slovenske toponomastike. Zgodovinski casopis 5-7. Ramovš, M. 1999: Hišna imena v vaseh Ježica, Savlje, Klece, Mala vas in Stožice. Traditiones 28-1. Regionalna politika 2011. Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo. Medmrežje: http://www.mgrt.gov.si/ si/delovna_podrocja/regionalni_razvoj/regionalna_politika/ (19. 7. 2016). Reisp, B. 1995: Florijancicev veliki zemljevid Kranjske iz leta 1744. Ljubljana. REZI 2015. Medmrežje: http://www.e-prostor.gov.si/si/zbirke_prostorskih_podatkov/topografski_in_ kartografski_podatki/register_zemljepisnih_imen/ (10. 6. 2015). Ribnikar, P. 1982: Zemljiški kataster kot vir za zgodovino. Zgodovinski casopis 26-4. Robinson, M. 2008: The experiences of cultural tourism. Cultural heritage and tourism. Vilnius. Rojc, B. 1990: Kartografsko delo Janeza Vajkarda Valvasorja. Valvasorjev zbornik: ob 300 letnici izida Slave vojvodine Kranjske. Ljubljana. Rojstvo Janeza Krstnika 2000. Sveto pismo – slovenski standardni prevod. Ljubljana. Rotar, J. 1991: Najstarejši domaci zapis imena dežele Kranjske. Zgodovinski casopis 45-3. Rudnicki, W., Markowski, A., Zych, M., Przyszewska, K. 2010: Nazewnictwo geograficzne swiata. Warszawa. Medmrežje: http://ksng.gugik.gov.pl/wydawnictwa_ngs.php (15. 8. 2015). Rus, J. 1938: Vaške table in vaška imena. Ljubljana. Searle, J. R. 1958: Proper Names. Mind 67. Seznam slovenske hrane z oznakami – zašcitena oznacba porekla (ZOP, PDO), zašcitena geografska oznacba (ZGO, PGI) in zajamcena tradicionalna posebnost (ZTP, TSG) 2015. Medmrežje: http://www.blog.uporabnastran.si/2012/04/01/seznam-slovenske-hrane-z-oznakami-zascitena­oznacba-porekla-zop-pdi-zascitena-geografska-oznacba-zgo-pgi-in-zajamcena-tradicionalna­posebnost-ztp-tsg/ (28. 3. 2015). Shaw, T. R., Cuk, A. 2015: Slovenski kras in jame v preteklosti. Ljubljana. Sheme kakovosti in zašciteni kmetijski pridelki in živila 2019. Medmrežje: https://www.gov.si/teme/sheme­kakovosti-in-zasciteni-kmetijski-pridelki-in-zivila/ (15. 11. 2019). Silic, V. 2011: Cez osamelce in ledine blejske kotline. Bled. Silic, V. 2012: Ledinska imena – naša bogata kulturna dedišcina. Razgledi Muzejskega društva Bled 4. Sinobad, J. 1992: Dežela – ime za Radovljiško ravnino in predlog za njegovo uporabo v turisticne namene. Gorenjski glas 45-92. Slavic, M. 1921: Prekmurje. Ljubljana. Slovar slovenskega knjižnega jezika 2014a. Prva knjiga, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja. Ljubljana. Slovar slovenskega knjižnega jezika 2014b. Druga knjiga, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja.. Ljubljana. Slovenci tvrde da prigovorom na slavonski kulen samo štite svog proizvodaca 2016. Medmrežje: http://www.vecernji.hr/hrvatska/slovenci-tvrde-da-prigovorom-na-slavonski-kulen-samo-stite-svog­proizvodaca-1061329 (18. 12. 2015). Slovenci v svetu 1986. Ljubljana. Slovenski pravopis 2001. Ljubljana. Slovenski toponimi v casu in prostoru 2015. Medmrežje: http://zimk.zrc-sazu.si/sl/programi-in-projekti/ slovenski-toponimi-v-%C4%8Dasu-in-prostoru-histori%C4%8Dna-topografija-slovenije-od#v (5. 11. 2015). Slovenski veliki leksikon 2007. Ljubljana. Slovenski zašciteni kmetijski pridelki in živila 2015. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Medmrežje: http://www.mkgp.gov.si/fileadmin/mkgp.gov.si/pageuploads/publikacije/Zasciteni_ proizvodi_SLO_ANG/Zasciteni_brosura_SLO_SPLET.pdf (14. 12. 2015). Smith, A. D. 1991: National identity. Las Vegas. Smrekar, A. 2006: Zavest ljudi o pitni vodi. Ljubljana. Snoj, M. 1997: Slovenski etimološki slovar. Ljubljana. Snoj, M. 2002a: O etimologiji osebnih in zemljepisnih imen na Slovenskem. Jezikoslovni zapiski 8-2. Snoj, M. 2002b: Adstratni in superstratni vplivi na slovensko imensko leksiko. Jezikoslovni zapiski 8-2. Snoj, M. 2009: Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. Ljubljana. Snoj, M. 2016: Slovenski etimološki slovar. Ljubljana. Sore, A. 1964: Šaleška dolina. Ekskurzija udeležencev IV. zborovanja slovenskih geografov. Velenje. Sprememba uredbe NUTS 2015. Medmrežje: http://www.stat.si/StatWeb/glavnanavigacija/podatki/ prikazistaronovico?IdNovice=5983 (9. 11. 2015). Stanonik, M. 2005: Hišna imena v Žireh. Maribor. Statisticni urad Republike Slovenije 2019. Medmrežje: https://www.stat.si/KrajevnaImena/Settlements/ ByOccurence (15. 12. 2019). Staut, M., Kovacic, G., Ogrin, D. 2007: Prostorsko dojemanje Sredozemlja v Sloveniji: (Ne)skladje med dojemanjem in fizicnimi opredelitvami. Acta geographica Slovenica 47-1. DOI: https://doi.org/ 10.3986/AGS47105 Stopar, I. 2006: Zemljevid vojvodine Štajerske. Topographia Ducatus Stiriae. Maribor. Struktura standardnega zapisa podatkov iz Registra zemljepisnih imen 2015. Medmrežje: http://www.e-prostor.gov.si/si/dostop_do_podatkov/mapa/struktura_in_veljavnost_podatkov/ (5. 11. 2015). Stummvoll, O. 2013: Geographische Namen als Ausdruck raumbezogener Identität. Magistrsko delo, Universität Wien. Wien. Szlovén háznevek 1999. Magyarországi szlovének néprajza 2. Šalej, M. 2006: Uvod. Šaleška in Zgornja Savinjska dolina. Velenje. Šekli, M. 2005: Hišna imena v Ovcji vasi. Ovcja vas in njena slovenska govorica. Ukve, Ljubljana. Šekli, M. 2006: Ledinska imena v kraju Livek in njegovi okolici. Doktorska disertacija, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. Ljubljana. Šeme Irman, M. 2008: Geografske oznacbe. Diplomsko delo, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani. Ljubljana. Šilih, F. 1979: Nekateri elementi geografskega razvoja Svecinskih goric. Mariborsko Podravje. Maribor. Šimunovic, P. 2009: Uvod u hrvatsko imenoslovje. Zagreb. Šintler, A. 2011: Kumljansko. Medmrežje: http://kvgn.pzs.si/files/File/Seminarske%20naloge/kumljansko.pdf (10. 11. 2015). Šivic-Dular, A. 1999: Skladenjska dolocitev lastnega imena. Jezik in slovstvo 44, 7-8. Šivic-Dular, A. 2002: Zgodovina onomastike v Sloveniji. Jezikoslovni zapiski 8-2. Šivic-Dular, A. 2015: Ljubljana, Slovenija, osebni vir. Šivic-Dular, A. 2016: Ljubljana, Slovenija, osebni vir. Škofic, J. 2001: Hišna imena v Kropi. Simpozij Slovenska lastnoimenskost: zbornik s simpozija ‘99 v Pišecah. Novo mesto. Škofic, J. 2005: Hišna imena kot gradivo za dialektološko raziskovanje. Rijec – casopis za filologiju 11-1. Škofic, J. 2011: Zasnova slovarja gorenjskih hišnih imen. Mednarodni znanstveni sestanek Slovenski dialekti v stiku. Koper. Škofic, J. 2012: Gorenjsko narecje kot kulturna dedišcina. Gorenjska: etnologija in pokrajine na Slovenskem na primeru Gorenjske ali kaj lahko etnologi in kulturni antropologi doprinesemo h kulturni podobi in razumevanju pokrajin na Slovenskem. Ljubljana. Špes, M., Brecko Grubar, V., Hocevar, M., Lampic, B., Natek, K., Plut, D., Smrekar, A., Šebenik, I., Šubic, A., Vovk Korže, A. 1996: Študija ranljivosti okolja: vsebina in metodologija kot osnova za pripravo podzakonskega akta. Ljubljana. Štih, P. 1987: Pavle Blaznik, Historicna topografija slovenske Štajerske in jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500 (A-M), Historicna topografija Slovenije II. Zgodovinski casopis 41-2. Štih, P. 1997: Slovenska Marka. Enciklopedija Slovenije, 11. zvezek. Ljubljana. Štih, P.1996: Kranjska (Carniola) v zgodnjem srednjem veku. Zbornik Brižinski spomeniki. Ljubljana, Trst. Štukl, F. 1997: Prispevki k poznavanju domacih imen v zvezi z upravnimi funkcijami. Drevesa – bilten slovenskih rodoslovcev 4-1. Tabula Rogeriana 2015. Medmrežje: https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/a/a1/ TabulaRogeriana_upside-down.jpg (6. 1. 2020). Tajnšek, R. 2007: Ledinska in hišna imena v okolici Gornjega Grada po urbarju iz leta 1426. Kronika – casopis za slovensko krajevno zgodovino 55-3. The Number of Countries in the World 2014. Medmrežje: http://geography.about.com/cs/countries/a/ numbercountries.htm (12. 8. 2014). The power of branding 2013. Medmrežje: http://www.designcouncil.org.uk/news-opinion/power-branding (12. 6. 2014). Titl, J. 1985: Pripombe in predlogi za poimenovanje Koprske regije. Geografski obzornik 32-4. Titl, J. 2000: Toponimi Koprskega primorja in njegovega zaledja. Koper. Titl, J. 2006: Kraški toponimi. Koper. Today we have naming of parts. The Economist, 19. 12. 1998. Topografija 2015. Medmrežje: http://www.arzenal.si/sobe/zbirke/topografija) (5. 11. 2015). Toporišic, J. 1992: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana. Tuma, H. 1929: Imenoslovje Julijskih Alp. Ljubljana. Ulice v Mestni obcini Ljubljana 2015. Medmrežje: https://srv3dgis.ljubljana.si/LjubljanskeUlice/ (14. 10. 2015). Urbanc, M. 2002: Kulturne pokrajine v Sloveniji. Ljubljana. Urbanc, M., Gabrovec, M. 2002: Krajevna imena: poligon za dokazovanje moci in odraz lokalne identitete. Geografski vestnik 77-2. Valencic, V. 1989: Zgodovina ljubljanskih ulicnih imen. Ljubljana. Valvasor, J. V. 2009: Cast in slava Vojvodine Kranjske. Ljubljana. Varna in kakovostna hrana 2015. Medmrežje: http://www.mko.gov.si/fileadmin/mko.gov.si/pageuploads/ podrocja /Varna_in_kakovostna_hrana_in_krma/zasciteni_kmetijski_pridelki/Zasciteni_tabela_ 1_1_2013.pdf (28. 3. 2015). Veliki splošni leksikon 1997–1998. Ljubljana. Vidovic-Muha, A. 1978: Merila pomenske delitve nezaimenske pridevniške besede. Slavisticna revija: casopis za jezikoslovje in literarne vede 26-3. Vrišer, I. 1968: Centralna naselja v Jugoslaviji. Ekonomska revija 19-4. Vrišer, I. 1979: Pomen mariborske (podravske) regije v slovenskem gospodarstvu. Mariborsko Podravje. Maribor. Vrišer, I. 1988: Centralna naselja v SR Sloveniji leta 1987. Geografski zbornik 28. Vrišer, I. 1990: Ekonomskogeografska regionalizacija Republike Slovenije. Geografski zbornik/Acta geograpica 30. Vrišer, I. 1998: Uvod v geografijo. Ljubljana. Vrišer, I. 2002: Uvod v geografijo. Ljubljana. Vsebinsko snovanje podobe blagovnih znamk podjetij 2015. Medmrežje: http://www.komunikat.si/ 2009/12/poimenovanje/ (14. 10. 2015). Wawrik, F., Zeilinger, E. 1989: Austria picta: Österreich auf alten Karten und Ansichten. Graz. Weichhart, P. 1990: Raumbezogene Identität: Erdkundliches Wissen. Stuttgart. Woodman, P. 2014: Šmohor, Avstrija, osebni vir. Zagorje ob Savi 1936. Slovenec: politicen list za slovenski narod 37-204. Zakon o davcni službi (ZDS) 1995. Uradni list RS, št. 45/1995. Ljubljana. Zakon o davcni službi (ZDS) 2001. Uradni list RS, št. 9/2001. Ljubljana. Zakon o dolocanju obmocij ter o imenovanju in oznacevanju naselij, ulic in stavb (ZDOIONUS) 2008. Uradni list RS, št. 25/2008. Ljubljana. Zakon o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih (ZVDAGA) 2006. Uradni list RS, št. 30/2006. Ljubljana. Zdovc, P. 1983: Ko Zila noj Drava nazaj potacč: nekaj o imenih naših pokrajin na Koroškem. Mladje 50. Zelko, I. 1982: Prekmurje do leta 1500. Murska Sobota. Zemljevid 2016. Medmrežje: https://www.britannica.com/science/map (18. 7. 2016). Zgošceni imenik zemljepisnih imen 2015. Medmrežje: http://www.e-prostor.gov.si/si/zbirke_prostorskih_ podatkov/topografski_in_kartografski_podatki/register_zemljepisnih_imen/ (19. 11. 2015). Ziff, P. 1966: About God. Philosophical Turning. Zorko, Z. 2004: Hišna imena na Koroškem (ob Miklošicevem imenoslovju). Besedoslovje v delih Frana Miklošica. Maribor. Zorko, Z. 2005: Hišna imena v Žireh. Zora 37. Zorn, M. 2007: Jožefinski vojaški zemljevid kot geografski vir. Geografski vestnik 79-2. Zupancic, J. 1964. Pot Polzela – Celje. Ekskurzija udeležencev IV. zborovanja slovenskih geografov. Velenje. Zupancic, J. 2009: Etnicna in politicna podoba ozemlja med Muro in Rabo. Pomurje. Ljubljana, Murska Sobota. Zveza geografov Slovenije 2019. Medmrežje: http://zgs.zrc-sazu.si/ (9. 11. 2019). Žagar, M. 1964: Voglajnsko-Rogaško podolje in Kozjansko. Ekskurzija udeležencev IV. zborovanja slovenskih geografov. Velenje. Žagar, M. 1973: Blaž Kocen (1821–1871). Geografski vestnik 45. Žagar, M. 1974: Uvod. Voglajnsko-sotelska Slovenija. Ljubljana. Žiberna, I., Natek, K., Ogrin, D. 2004: Naravnogeografska regionalizacija Slovenije za potrebe pouka geografije v osnovni šoli. Teorija in praksa regionalizacije Slovenije. Maribor. Žito kruh 2015. Medmrežje: https://www.facebook.com/ZitoKruh/posts/655358874474758 (15. 12. 2015). 6 SEZNAM SLIK Slika 1: Raziskovalni model. 15 Slika 2: Glavni tipi zemljepisnih imen. 22 Slika 3: Tablica s hišnim imenom. 23 Slika 4: Izsek franciscejskega katastra (zgoraj) in reambulancnega katastra (spodaj) z vpisanimi ledinskimi imeni v katastrski obcini Hraše (ARHIV RS). 26 Slika 5: Izsek iz sodobnega tematskega zemljevida z vpisanimi ledinskimi imeni v poknjiženi narecni obliki. 27 Slika 6: Na Jesenicah so še ohranili poimenovanje ulice po Josipu Brozu Titu. 29 Slika 7: Mejni kamen med Štajersko in Kranjsko na magistralni cesti med Ljubljano in Celjem. 34 Slika 8: Sklep kralja Mswatija III. o spremebi imena kraljevine Esvatini. 35 Slika 9: Primerjava števila slovenskih znanstvenih prispevkov glede na obravnavani tip zemljepisnih imen (COBISS 2015). 41 Slika 10: Število obravnavanih zemljevidov po letih njihove izdaje. 72 Slika 11: Število obravnavanih zemljevidov glede na njihovo merilo. 73 Slika 12: 150 najpogostejših pokrajinskih imen na novejših zemljevidih. 74 Slika 13: 50 najpogostejših pokrajinskih imen na novejših zemljevidih. 74 Slika 14: Pogostnost pojavljanja imenskih razlicic za dinarsko planoto Banjšice. 76 Slika 15: Spreminjanje poimenovanja Banjšic skozi cas. 76 Slika 16: Pogostnost pojavljanja imenskih razlicic za prodno ravnico ob Dravi. 78 Slika 17: Spreminjanje poimenovanja prodne ravnice ob Dravi skozi cas. 78 Slika 18: Pogostnost pojavljanja imenskih razlicic za flišno gricevje Goriška brda. 79 Slika 19: Spreminjanje poimenovanja Goriških brd skozi cas. 79 Slika 20: Pogostnost pojavljanja imenskih razlicic za alpsko gorovje Kamniško-Savinjske Alpe. 80 Slika 21: Spreminjanje poimenovanja Kamniško-Savinjskih Alp skozi cas. 80 Slika 22: Prostorska razpršenost pokrajinskih imen v REZI-ju in na preglednih zemljevidih razlicnih meril. 91 Slika 23: Tipi pokrajinskih imen v slovenskih regionalizacijah. 111 Slika 24: Število vrnjenih anket glede na obmocje anketiranja in število dni od njihovega prejetja. 118 Slika 25: Skupno število vrnjenih anket glede na število dni od njihovega prejetja. 119 Slika 26: Skupno število vrnjenih anket glede na število dni od njihovega prejetja (brez sobot, nedelj in praznikov). 119 Slika 27: Izpolnjene ankete iz Posavja glede na obcino bivanja anketirancev. 121 Slika 28: Ime pokrajine bivanja, kot so ga navedli anketiranci iz Posavja. 122 Slika 29: Prevladujoce pokrajinsko ime po poštnih okrajih, v katerih prebivajo anketiranci iz Posavja. 123 Slika 30: Pokrajinska identiteta anketirancev iz Posavja. 124 Slika 31: Prevladujoca pokrajinska identiteta anketirancev iz Posavja. 125 Slika 32: Morebitno obcutenje spremembe pokrajinske identitete anketirancev iz Posavja. 126 Slika 33: Obdobje obcutenja spremebe osebne pokrajinske identitete anketirancev iz Posavja. 127 Slika 34: Obdobje obcutenja spremebe splošne pokrajinske identitete anketirancev iz Posavja. 127 Slika 35: Deleži poimenovanj sosednjih pokrajin, kot jih navajajo anketiranci iz Posavja. 128 Slika 36: Tipi spoznavnih zemljevidov, kot so jih pripravili anketiranci iz Posavja. 130 Slika 37: Posavje, kot so ga na spoznavnih zemljevidih omejili anketiranci iz Posavja. 131 Slika 38: Kozjansko, kot so ga na spoznavnih zemljevidih omejili anketiranci iz Posavja. 132 Slika 39: Primerjava rezultatov ankete in spoznavnega zemljevida o obsegu Posavja med anketiranci iz Posavja. 133 Slika 40: Izpolnjene ankete s Kozjanskega glede na obcino bivanja anketirancev. 134 Slika 41: Ime pokrajine bivanja, kot so ga navedli anketiranci s Kozjanskega. 135 Slika 42: Prevladujoce pokrajinsko ime po poštnih okrajih, v katerih prebivajo anketiranci iz Kozjanskega. 136 Slika 43: Pokrajinska identiteta anketirancev s Kozjanskega. 137 Slika 44: Prevladujoca pokrajinska identiteta anketirancev s Kozjanskega. 139 Slika 45: Morebitno obcutenje spremembe pokrajinske identitete anketirancev s Kozjanskega. 139 Slika 46: Obdobje obcutenja spremembe osebne pokrajinske identitete anketirancev s Kozjanskega. 140 Slika 47: Obdobje obcutenja spremembe splošne pokrajinske identitete anketirancev s Kozjanskega. 140 Slika 48: Deleži poimenovanj sosednjih pokrajin, kot jih navajajo anketiranci s Kozjanskega. 142 Slika 49: Tipi spoznavnih zemljevidov, kot so jih pripravili anketiranci s Kozjanskega. 143 Slika 50: Kozjansko, kot so ga na spoznavnih zemljevidih omejili anketiranci s Kozjanskega. 144 Slika 51: Posavje, kot so ga na spoznavnih zemljevidih omejili anketiranci s Kozjanskega. 145 Slika 52: Primerjava rezultatov ankete in spoznavnega zemljevida o obsegu Kozjanskega med anketiranci s Kozjanskega. 146 Slika 53: Kozjansko, kot ga dojema vecina anketirancev iz obeh podrobneje preucenih pokrajin. 147 Slika 54: Posavje, kot ga dojema vecina anketirancev iz obeh podrobneje preucenih pokrajin. 148 Slika 55: Odzivnost anketirancev po obcinah. 150 Slika 56: Prevladujoca pokrajinska imena po slovenskih obcinah. 155 Slika 57: Pokrajinska imena, na katera ob pojmu slovenska pokrajina najprej pomisli vsaj dva odstotka anketirancev. 159 Slika 58: Pokrajinska imena, na katera ob pojmu slovenska pokrajina najprej pomisli vsaj dva odstotka anketirancev glede na obmocje njihovega bivanja. 160 Slika 59: Slovenska pokrajinska imena, ki so po mnenju anketirancev najbolj prepoznavna v tujini. 164 Slika 60: Slovenska pokrajinska imena, ki so po mnenju anketirancev najbolj prepoznavna v tujini, glede na njihovo obmocje bivanja. 165 Slika 61: Stopnja eksonimizacije izbranih slovenskih pokrajinskih imen. 167 Slika 62: Število eksonimov slovenskih pokrajin v posameznih jezikih. 168 Slika 63: Delež anketirancev iz zahodnega dela Slovenije, ki doloceno ime dojemajo kot pokrajinsko. 169 Slika 64: Delež anketirancev iz vzhodnega dela Slovenije, ki doloceno ime dojemajo kot pokrajinsko. 169 Slika 65: Slovenske (levo) in evropske (desno) oznacbe kmetijskih proizvodov (Sheme kakovosti in zašciteni … 2019). 173 Slika 66: Dotrajana tabla z imenom zgodovinske pokrajine. 175 Slika 67: Nova tabla z imenom Koroška. 175 Slika 68: Mnenje anketirancev iz zahodnega dela Slovenije o razlogih za uporabo pokrajinskega imena v imenih pridelkov/izdelkov, blagovnih znamk in imenih podjetij. 177 Slika 69: Mnenje anketirancev iz zahodnega dela Slovenije o razlogih, zakaj pokrajinskega imena ni smiselno uporabiti v imenih pridelkov/izdelkov, blagovnih znamk in imenih podjetij. 177 Slika 70: Mnenje anketirancev iz vzhodnega dela Slovenije o razlogih za uporabo pokrajinskega imena v imenih pridelkov/izdelkov, blagovnih znamkah in imenih podjetij. 178 Slika 71: Mnenje anketirancev iz vzhodnega dela Slovenije o razlogih, zakaj pokrajinskega imena ni smiselno uporabiti v imenih pridelkov/izdelkov, blagovnih znamk in imenih podjetij. 178 Slika 72: Blagovne znamke in imena izdelkov, ki sta jih navedla vsaj dva odstotka anketirancev. 180 Slika 73: Pokrajinska imena, ki se anketirancem zdijo najbolj primerna za uporabo v blagovnih znamkah, imenih podjetij in imenih izdelkov. 181 Slika 74: Delež anketirancev, ki ob imenu izdelka Kranjski burek pomislijo na doloceno pokrajino. 183 Slika 75: Poimenovanje lokacije bivanja ob komunikaciji z nekom iz iste pokrajine. 186 Slika 76: Poimenovanje lokacije bivanja ob komunikaciji z nekom iz sosednje pokrajine. 187 Slika 77: Poimenovanje lokacije bivanja ob komunikaciji z nekom iz tujine. 188 Slika 78: Primerjava pojavljanja navedb lokacije bivanja glede na medsebojni odnos sogovornikov. 188 Slika 79: Znacilnosti spoznavnih zemljevidov, kot so jih pripravili anketiranci iz zahodnega dela Slovenije. 191 Slika 80: Znacilnosti spoznavnih zemljevidov, kot so jih pripravili anketiranci iz vzhodnega dela Slovenije. 191 Slika 81: Pokrajinskoimenske vroce tocke in obmocja z majhnim številom pokrajinskih imen v Sloveniji, kot izhajajo iz spoznavnih zemljevidov. 194 Slika 82: Pokrajinskoimenske vroce tocke in obmocja z majhnim številom pokrajinskih imen, kot izhajajo iz spoznavnih zemljevidov anketirancev iz zahodnega dela Slovenije. 195 Slika 83: Pokrajinskoimenske vroce tocke in obmocja z majhnim številom pokrajinskih imen, kot izhajajo iz spoznavnih zemljevidov anketirancev iz vzhodnega dela Slovenije. 196 Slika 84: Število anketirancev, ki so v neki tocki spoznavnega zemljevida oznacili doloceno pokrajino in jo tudi poimenovali. 197 Slika 85: Najpogosteje poimenovane slovenske pokrajine, opredeljene na podlagi spoznavnih zemljevidov. 198 Slika 86: Delež anketirancev, ki so v doloceni tocki spoznavnega zemljevida poimenovali prevladujoco pokrajino. 199 Slika 87: Primerjava habsburških dednih dežel in prevladujocih pokrajin, kot jih na podlagi spoznavnih zemljevidov dojemajo anketiranci. 200 Slika 88: Bela krajina, kot jo na spoznavnih zemljevidih omejujejo anketiranci iz celotne Slovenije. 201 Slika 89: Celjska, kot jo na spoznavnih zemljevidih omejujejo anketiranci iz celotne Slovenije. 201 Slika 90: Dolenjska, kot jo na spoznavnih zemljevidih omejujejo anketiranci iz celotne Slovenije. 202 Slika 91: Gorenjska, kot jo na spoznavnih zemljevidih omejujejo anketiranci iz celotne Slovenije. 202 Slika 92: Goricko, kot ga na spoznavnih zemljevidih omejujejo anketiranci iz celotne Slovenije. 203 Slika 93: Goriška, kot jo na spoznavnih zemljevidih omejujejo anketiranci iz celotne Slovenije. 203 Slika 94: Goriška brda, kot jih na spoznavnih zemljevidih omejujejo anketiranci iz celotne Slovenije. 204 Slika 95: Istra, kot jo na spoznavnih zemljevidih omejujejo anketiranci iz celotne Slovenije. 204 Slika 96: Južna Primorska, kot jo na spoznavnih zemljevidih omejujejo anketiranci iz celotne Slovenije. 205 Slika 97: Kocevska, kot jo na spoznavnih zemljevidih omejujejo anketiranci iz celotne Slovenije. 205 Slika 98: Koroška, kot jo na spoznavnih zemljevidih omejujejo anketiranci iz celotne Slovenije. 206 Slika 99: Kozjansko, kot ga na spoznavnih zemljevidih omejujejo anketiranci iz celotne Slovenije. 206 Slika 100: Kranjska, kot jo na spoznavnih zemljevidih omejujejo anketiranci iz celotne Slovenije. 207 Slika 101: Kras, kot ga na spoznavnih zemljevidih omejujejo anketiranci iz celotne Slovenije. 207 Slika 102: Ljubljanska kotlina, kot jo na spoznavnih zemljevidih omejujejo anketiranci iz celotne Slovenije. 208 Slika 103: Ljubljanska pokrajina, kot jo na spoznavnih zemljevidih omejujejo anketiranci iz celotne Slovenije. 208 Slika 104: Notranjska, kot jo na spoznavnih zemljevidih omejujejo anketiranci iz celotne Slovenije. 209 Slika 105: Osrednja Slovenija, kot jo na spoznavnih zemljevidih omejujejo anketiranci iz celotne Slovenije. 209 Slika 106: Podravje, kot ga na spoznavnih zemljevidih omejujejo anketiranci iz celotne Slovenije. 210 Slika 107: Pomurje, kot ga na spoznavnih zemljevidih omejujejo anketiranci iz celotne Slovenije. 210 Slika 108: Posavje, kot ga na spoznavnih zemljevidih omejujejo anketiranci iz celotne Slovenije. 211 Slika 109: Posocje, kot ga na spoznavnih zemljevidih omejujejo anketiranci iz celotne Slovenije. 211 Slika 110: Prekmurje, kot ga na spoznavnih zemljevidih omejujejo anketiranci iz celotne Slovenije. 212 Slika 111: Primorska, kot jo na spoznavnih zemljevidih omejujejo anketiranci iz celotne Slovenije. 212 Slika 112: Prlekija, kot jo na spoznavnih zemljevidih omejujejo anketiranci iz celotne Slovenije. 213 Slika 113: Savinjsko-Šaleška, kot jo na spoznavnih zemljevidih omejujejo anketiranci iz celotne Slovenije. 213 Slika 114: Savinjska, kot jo na spoznavnih zemljevidih omejujejo anketiranci iz celotne Slovenije. 214 Slika 115: Severna Primorska, kot jo na spoznavnih zemljevidih omejujejo anketiranci iz celotne Slovenije. 214 Slika 116: Štajerska, kot jo na spoznavnih zemljevidih omejujejo anketiranci iz celotne Slovenije. 215 Slika 117: Suha krajina, kot jo na spoznavnih zemljevidih omejujejo anketiranci iz celotne Slovenije. 215 Slika 118: Zasavje, kot ga na spoznavnih zemljevidih omejujejo anketiranci iz celotne Slovenije. 216 Slika 119: Poštna znamka Goriška brda (vir: Pošta Slovenije). 218 Slika 120: Poimenovanje pokrajin za lokalne novice (vir: www.rtvslo.si). 221 Slika 121: Poimenovanje pokrajin za a vremenske napovedi (vir: arso.gov.si). 221 7 SEZNAM PREGLEDNIC Preglednica 1: Zastopanost pokrajinskih imen na zemljevidih razlicnih avtorjev, nastalih na podlagi dela Codex Urbinas graecus 82 (*isti avtor). 48 Preglednica 2: Pregled pokrajinskih imen na nekaterih srednjeveških zemljevidih glede na leto njihovega izida. 50 Preglednica 3: Seznam novoveških zemljevidov slovenskega ozmelja, vkljucenih v analizo. 52–55 Preglednica 4: Arhaicna imena in sodobne imenske ustreznice pokrajinskih imen na novoveških zemljevidih. 64–67 Preglednica 5: Sodobne imenske ustreznice najpogostejših pokrajinskih imen na novoveških zemljevidih. 68 Preglednica 6: Sodobne imenske ustreznice najpogosteje navajanih pokrajinskih imen na novoveških zemljevidih. 71 Preglednica 7: Število preucenih zemljevidov glede na prevladujoca merila. 83 Preglednica 8: Tipi zemljepisnih imen v REZI-ju (Struktura standardnega zapisa … 2015). 84 Preglednica 9: 15 najpogosteje zastopanih pokrajinskih imen na svetovnem spletu. 109 Preglednica 10: 15 najredkeje zastopanih pokrajinskih imen na svetovnem spletu. 110 Preglednica 11: Pokrajinska imena z vec kot 10 milijoni zadetkov na svetovnem spletu. 110 Preglednica 12: Dosedanja zborovanja slovenskih geografov (Zveza geografov Slovenije 2019). 112 Preglednica 13: Imena sosednjih pokrajin, kot jih navajajo anketiranci iz Posavja. 129 Preglednica 14: Imena sosednjih pokrajin, kot jih navajajo anketiranci s Kozjanskega. 141 Preglednica 15: Pokrajinska imena v zahodni Sloveniji, ki se pojavijo vec kot enkrat. 152 Preglednica 16: Pokrajinska imena v vzhodni Sloveniji, ki se pojavijo vec kot enkrat. 154 Preglednica 17: Najveckrat navedena pokrajinska imena, ki so jih anketiranci opredelili kot sosednje pokrajine. 157 Preglednica 18: Imena pokrajin v sosednjih državah, ki so jih kot imena sosednjih pokrajin navedli anketiranci. 157 Preglednica 19: Najveckrat zabeležene kombinacije poimenovanja kraja bivanja ob komunikaciji z nekom iz iste regije, sosednje regije ali tujine. 189 Preglednica 20: Najpogostejše vrisane in poimenovane pokrajine na spoznavnih zemljevidih glede na lokavijo bivanja anketirancev. 190 Preglednica 21: Razlike med pogostnostjo na spoznavnih zemljevidih poimenovanih pokrajin glede na lokacijo bivanja anketirancev. 192 Preglednica 22: Tipi pokrajinskih imen v najbolj uveljavljenih geografskih regionalizacijah. 219 Seznam knjig iz zbirke Geografija Slovenije 1 Milan Natek, Drago Perko: 50 let Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU 2 Jerneja Fridl: Metodologija tematske kartografije nacionalnega atlasa Slovenije 3 Drago Perko: Analiza površja Slovenije s stometrskim digitalnim modelom reliefa 4 Uroš Horvat: Razvoj in ucinki turizma v Rogaški Slatini 5 Mimi Urbanc: Kulturne pokrajine v Sloveniji 6 Miha Pavšek: Snežni plazovi v Sloveniji 7 Maja Topole: Geografija obcine Moravce 8 Drago Kladnik, Marjan Ravbar: Clenitev slovenskega podeželja 9 Damir Josipovic: Dejavniki rodnostnega obnašanja v Sloveniji 10 Irena Rejec Brancelj, Aleš Smrekar, Drago Kladnik: Podtalnica Ljubljanskega polja 11 Franci Petek: Spremembe rabe tal v slovenskem alpskem svetu 12 Aleš Smrekar: Zavest ljudi o pitni vodi 13 Blaž Komac: Dolec kot znacilna oblika dolomitnega površja 14 Drago Kladnik: Podomacena tuja zemljepisna imena v slovenskih atlasih sveta 15 Blaž Komac, Matija Zorn: Pobocni procesi in clovek 16 Janez Nared: Prostorski vplivi slovenske regionalne politike 17 Lucka Ažman Momirski, Drago Kladnik, Blaž Komac, Franci Petek, Peter Repolusk, Matija Zorn: Terasirana pokrajina Goriških brd 18 Matija Zorn: Erozijski procesi v slovenski Istri 19 David Bole: Ekonomska preobrazba slovenskih mest 20 Blaž Komac, Karel Natek, Matija Zorn: Geografski vidiki poplav v Sloveniji 21 Brigita Jamnik, Aleš Smrekar, Borut Vršcaj: Vrtickarstvo v Ljubljani 22 Rožle Bratec Mrvar, Lukas Birsak, Jerneja Fridl, Drago Kladnik, Jurij Kunaver: Kocenov srednješolski atlas kot didakticna prelomnica 23 Bojan Erhartic: Geomorfološka dedišcina v Dolini Triglavskih jezer 24 Drago Kladnik, Rok Ciglic, Mauro Hrvatin, Drago Perko, Peter Repolusk, Manca Volk: Slovenski eksonimi 25 Drago Kladnik, Drago Perko: Slovenska imena držav 26 Mateja Breg Valjavec: Nekdanja odlagališca odpadkov v vrtacah in gramoznicah 27 Drago Kladnik, Primož Pipan, Primož Gašperic: Poimenovanja Piranskega zaliva 28 Rok Ciglic: Analiza naravnih pokrajinskih tipov Slovenije z GIS-om 29 Matjaž Geršic, Borut Batagelj, Herman Bercic, Ljudmila Bokal, Aleš Gucek, Janez Kavar, Stane Kocutar, Blaž Komac, Zvezdan Markovic, Peter Mikša, Blaž Torkar: Rudolf Badjura – življenje in delo 30 Matej Gabrovec, Mauro Hrvatin, Blaž Komac, Jaka Ortar, Miha Pavšek, Maja Topole, Mihaela Triglav Cekada, Matija Zorn: Triglavski ledenik 31 Brigita Jamnik, Mitja Janža, Aleš Smrekar, Mateja Breg Valjavec, Sonja Cerar, Claudia Cosma, Katarina Hribernik, Matija Krivic, Petra Meglic, Simona Pestotnik, Matthias Piepenbrink, Martin Podboj, Katarina Polajnar Horvat, Joerg Prestor, Christoph Schüth, Jasna Šinigoj, Dejan Šram, Janko Urbanc, Gorazd Žibret: Skrb za pitno vodo 32 Matija Zorn, Aleš Smrekar, Peter Skoberne, Andrej Šmuc, Anton Brancelj, Igor Dakskobler, Aleš Poljanec, Borut Peršolja, Bojan Erhartic, Mateja Ferk, Mauro Hrvatin, Blaž Komac, Daniela Ribeiro: Dolina Triglavskih jezer 33 Mateja Ferk: Paleopoplave v porecju kraške Ljubljanice 34 Mimi Urbanc, Mateja Ferk, Jerneja Fridl, Primož Gašperic, Mojca Ilc Klun, Primož Pipan, Tatjana Resnik Planinc, Mateja Šmid Hribar: Oblikovanje predstav o slovenskih pokrajinah v izobraževalnem procesu 35 Jani Kozina: Življenjsko okolje ustvarjalnih ljudi v Sloveniji 36 Matjaž Geršic: Pokrajinska imena kot dejavnik identitete Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU Naslov: Novi trg 2, 1000 Ljubljana, Slovenija E-pošta: giam@zrc-sazu.si Medmrežje: http://giam.zrc-sazu.si Innštitut je leta 1946 ustanovila Slovenska akademija znanosti in umetnosti in ga leta 1976 poimenovala po akademiku dr. Antonu Meliku (1890–1966). Od leta 1981 je sestavni del Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Leta 2002 sta se inštitutu prikljucila Inštitut za geografijo, ki je bil ustanovljen leta 1962, in Zemljepisni muzej Slovenije, ustanovljen leta 1946. Ima oddelke za fizicno geografijo, humano geografijo, regionalno geografijo, naravne nesrece, varstvo okolja, geografski infor­macijski sistem in tematsko kartografijo ter zemljepisno knjižnico in zemljepisni muzej. V njem je sedež Komisije za standardizacijo zemlje­pisnih imen Vlade Republike Slovenije. Ukvarja se predvsem z geografskimi raziskavami Slovenije in njenih pokrajin ter pripravo temeljnih geografskih knjig o Sloveniji. Sodeluje pri številnih domacih in mednarodnih projektih, organizira znanstvena srecanja, izobražuje mlade raziskovalce, izmenjujejo znanstvenike. Izdaja znanstveno revijo Acta geographica Slovenica/Geografski zbornik ter znanstveni knji­žni zbirki Geografija Slovenije in Georitem. V sodih letih izdaja knjižno zbirko GIS v Sloveniji, v lihih letih knjižno zbirko Regionalni razvoj, vsako tretje leto knjižno zbirko Naravne nesrece, obcasno pa knjižno zbirko CAPACities.