List 14.
Politiški oddelek.
Sedanji položaj.
Ko se zopet snidejo poslanci na Dunaju, našli bodo politični položaj nekoliko premenjen. Sicer državni zbor še vedno ne bode imel trdne večine, ali vendar bodo odnošaji mej strankami in vlado nekoliko drugačni. S tem predrugačenim položajem bode računati našim državnim poslancem.
Minoli petek je spravni odsek češkega deželnega zbora v Pragi imel sejo, katera je velicega pomena. Namestnik je dal pojasnila o vladnem stališči nasproti spravi. Hkratu so pa tudi veleposestniki in Staročehi še pojasnili svoje stališče. Ta pojasnila so pa bila taka, da so silno razdražila vodji čeških Nemcev Plenerja in Schmejkala, ki sta takoj v tej seji silno zabavljala proti vladi, Staročehom in veleposestnikom. Ko bi nemški liberalci še imeli pogum vstopiti v odločno opozicijo proti vladi, bilo bi sedaj pričakovati, da zopet zapuste češki deželni zbor. Ker pa Plener ve, da bi vsi Nemci sedaj ne šli za njim, se tudi za kaj tacega ne bode odločil. Vsaj iz njegovega govora nismo mogli posneti, da bi levica sploh nameravala storiti kak odločen korak.
Vseh podrobnosti te seje tukaj ne bodemo navajali. Le to naj povemo, da je namestnik se izrekel, da vlada še vedno želi, da se izvrši sprava, da pa ni obljubil, da bi kaj storila za to administrativnim potom, če tudi ga je Plener izrecno poživljal, da se o tem izreče. Na vse te pozive je grof Thun molčal. Pomenljivo je pa tudi, da je namestnik v svoji izjavi nekako odo-* braval stališče veleposestnikov. Iz vsega se je videlo, da so se vlada in veleposestniki o tem odgovoru poprej na tančno dogovorili. Mi smo tukaj nalašč rekli vlada ne pa grof Thun, ker namestnik v svojem odgovoru ni izražal svojih nazorov, temveč nazore dunajske vlade. Vladni odgovor se je namreč poprej sklenil v minister-skem svetu na Dunaju.
Mi ne vemo, kako se je vršilo ministersko posvetovanje, so li vsi ministri bili za ta odgovor, je li grof Kuen-burg kako drugo obliko predlagal. Nam zadostuje, da je nazadnje se tudi levičarski pristaš v ministerstvu zadovoljil s tem odgovorom, ki je tako zbodel Plenerja in Schmeykala. Ker je stvar velike načelne važnosti, bi bila dolžnost grofa Kuenburga, da da svojo demisijo, če se ž njo ne strinja. S tem da svoje ostavke ni dal, je prevzel vso odgovornost za namestnikov odgovor. To je faktum, s katerim bode moral računati Plener. Grof Kuenburg ima na levici gotovo še druge somišljenike. Izvestno je dobro vedel, da ravna v zmislu teh somišljenikov, če v tej stvari strun do skrajnosti ne napenja. Ko bi Plener le hotel celo stvar uporabiti proti vladi, se bode kmalu prepričal, da on ni več vsemogočni vodja zjedinjeni levici in bi kaj lahko pripravil do tega, da bi levica razpala. Veleposestniki bi se odločili od demokratičnih elementov.
V seji spravnega odseka pa tudi ni manjkalo druzih zanimivih momentov. Pred vsem moramo omeniti, da se je od češke strani z vso odločnostjo naglašalo, da se poprej mora izvršiti popolno narodna jednakopravnost, še le potem je mogoče nadaljevati spravo. Te izjave so bile tako določne, da tudi Nemcem ni moglo prikrito ostati, *za kako ceno je sprava mogoča. V tem odseku so tudi Mladočehi imeli priliko povedati svoje mnenje. Ali nobeden izmej njih ni naglašal, da je treba pred vsem izvesti državno pravo, potem je še le sprava mogoča. Videlo se je, da so se na tihem odrekli že temu svojemu aksijomu. Sedaj bi bili pripravljeni tudi privoliti v spravo, če se le izvede narodna jednakopravnost. Baš to je silno velikega pomena, vidi se, da se polagoma napravljajo tla, na katerih se bodo vse češke stranke lahko zjedinile v skupno delovanje. Mi sicer vemo, da dr. Gregra glasilo bode še vedno naglašalo skrajne nazore, ali zmernejši mladočeški politiki so se pa že iztreznili in hočejo narediti baš narodno jednakopravnost za podlago svojemu bodočemu delovanju. Popolen prevrat se v tem oziru precej ne bode zvršil, ali veselo znamenje, da ae je ta prevrat začel.   Narodna jednakopravnost je  tudi  jedino
110
v
prava podlaga, na kateri moremo Slovenci s Cehi vkupno delovati. Če Mladočehi proglase narodno jednakopravnost za glavno točko svojega programa, bomo mi gotovo prvi, ki bodemo priporočali tesnejšo zvezo z Mladočehi. Seveda, dokler je Mladočehom državno pravo vse, tako dolgo Slovenci ne moremo in ne smemo za njimi, ker bi s tem le sebi škodovali.
Po teh dogodkih odnošaji mej levico in vlado ne morejo ostati tako presrčni, kakor so bili dosedaj. Vlada bode morala iskati zopet bolj opore na desnici. Mi vemo, da levičarji ne bodo jej naravnost nasprotovali, ali že glede na svoje volilce ne morejo več ostati kot vladna stranka. Ker naravnost v opozicijo iz umljivih vzrokov ne pojdejo, bodo morali gledati, da si ohranijo neko samostojnost. Odnošaji mej levico in vlado bodo vedno hladnejši in to bode le desnici v korist.
Pa še nekaj druzega se je pa pripetilo, kar utegne imeti še velike posledice. Razmere mej Rusini in Poljaki v Galiciji se vidno boljšajo. To se jasno vidi pri letošnjem deželnozborskem zborovanju. Pri otvorjenju je gališki deželni maršal bil Rusine pozdravil tudi v rusin-ščini. To dosedaj v Galiciji ni bila navada. Nedavno bi se bili Poljaki hudo spodtikali nad tem pozdravom, ali letos od nobene strani ni bilo proti temu ugovora. Deželni zbor se je izrekel, da se prestavijo rusinski uradniki v svoje  rusinske  kraje, da  bode izvedenje narodne
v
jednakopravnosti mogoče. Šolski odsek deželnega zbora je pa sklenil priporočati, da se osnuje jedna popolna rusinska gimnazija. To so sicer majhne stvari, ali dobro dokazujejo, da nasprotje mej Rusini in Poljaki pojema.
Ta prevrat prihaja od tod, da je mladorusinska stranka dobila večji vpliv mej Rusini. Ta stranka ne išče blaginje v dobrih odnošajih z Rusi, temveč s Poljaki. Poslednji so največ sovražili Rusine baš zaradi njih ruso-filstva, kar gotovo ni bilo umestno, če pomislimo, kako Rusi grdo ravnajo s Poljaki.
Nasprotje mej Rusini in Poljaki je imelo slab vpliv na vso slovansko politiko v Avstriji. Poljaki se baš zaradi Rusinov niso hoteli postaviti na stališče narodne jednakopravnosti, četudi bi to stališče bilo posebno ugodno za. sleške in bukovinske Poljake. Poljaki so pa vpliven faktor
v
v državnem zboru. Ce se odločno izreka za narodno jednakopravnost, bode vlada morala se bolj ozirati na želje avstrijskih Slovanov in to je sedaj pričakovati. Narodna jednakopravnost je stališče, na katerem se moremo avstrijski Slovani zjediniti za skupno postopanje. Kakor se sedaj kaže, so odločilne stranke dveh prvih avstrijskih slovanskih narodov približujejo vedno bolj temu stališču in popuščajo druge separatistične težnje. Dolžnost naših državnozborskih zastopnikov bode s svojim vplivom pospeševati ta prevrat. Tako je mogoče, da avstrijski Slovani pridemo vendar do skupnega programa, po katerem že tako dolgo tečimo. Če se to zgodi, bodo se Slovani vse drugače poštevali na Dunaju in nemški hegenomiji bode za zmirom odklenkalo v Avstriji.