Prelom s tradicijo? V nas vseh ima tradicija strašno globpke lcprenine, do najneznatnejše alkcije jih je zagrnila, škoraj v vsaki besedi se izraža. Neza« vednp smo vezani na zunanjosti, ki sp bile našim očetom še cilj vsega, ki sp pa danes ppstale brezpredmetnc in nas samo težijo v potrebnem duhovnem razvoju. Da bi zdaj kar prelomili z vsem? Gospodarska kriza je zapletla svet v nepremagljive mreže. Nič manjša ni duhpvna kriza. Celi narodi preživljajp in ustvarjajo preobrate in se nikomur ne zdi to nič čudne= ga. Pravijo, da se vse razvija. Dobro, naj se razvija! Učiteljevo izvenšolsko delo je usmerjenp v dve strani, v dve Ikomponenti, rekel bi, v ppučno in v zabavno. Da, v zabavno. S te zabavne komponente se nikakor noče premakniti naše življenje. Dočim se je poučna stran izvenšolskega življenja široko razmahnila in v resnici šla vzporedno z razvojem kulture in civilizacije, je ostala zabavna komponenta na vedno enaki visini — če se p vU šini sploh lahko govori. Saj bi o tej zabavni strani ne govoril. Vsak človek ima pravico do zabave. Ndka« teri si lastijo celo dolžnost, da se morajp vedno zabavati. Danes je pa narpdno gosppdarsko in duhovno življenje v Ikrizi. Vse išče rešitve, ta na ta, oni na drugi način. V vseh je pa hrepenenje po sreči, po enem samem koščku člp^ veške sreče. V tem nemirnem iskanju, ko valovi ljudska duša od enega ekstrema do dru« gega, ne more biti učitelj, če je res duhovni voditelj naroda, na kalkem vzvišenem stolpu, izoliran od splpšne razburkanosti. Tudi menda ni. V učitelju mpra utripati življenje, ki raste in umira okoli njega. Uzakonjeno vodstvo narodnega življenja postane papirnata beseda, če se postavi učitelj v določeno razdaljo od sodobnega ljudskega življenja. O tem nihče ne dvomi. Tudi mislim, da je vsakdp izmed nas do dna prepričan o potrebi čim tesnejše zveze z ljudstvom. Toda po drugi strani bije tej dobri vplji v obraz spet dejstvp, da so nekateri učitelji s svojim delom ppdpiratelji in širitelji nepravilnega ljudskega gledanja na svet. Kakp tp? V dpbi težke gpspodarske in duhovne krize, v času lakote in brezposelnosti, je greh, če spdeluje učitelj, vpditelj ljudstva pri veselicah in plesih, ki splošno nezadovpljstvp in razburjenje še povzdigujejp. Najhuje pa je, če take prireditve učitelj vodi. Največkrat take prireditve ne vzniknejp iz ljudske potrebe, tudi ne iz potrebe najraz* ličnejših organizacij, pod katerih firmp se vršijo, ampak iz dplgočasja in lova za do= bičkom, pri nekaterih, ki jim je učiteljevo izvenšolskp delp itak samo sebi namen. Sploh pa prirejanje veselic in plesov ne spada v učiteljevp izvenšolsko delp. Kadar je narodno gosppdarstvp v krizi, ne sme piti in plesati. Učitclj, ki je njegov vpditelj, ki mpra biti njegov voditelj, naj ga na to ppozpri. Vabim vsa učiteljSka društva, da vplivajp na svpje člane in članice, naj v sedanjih težkih gospodarskih časih vzpodbujajo ljudstvo k treznosti, hladnokrvnosti in varčnpsti. Vsaka potratnost in nepotrebna zabava ubija ljudstvo in državp. Čim močnejše in bpgatejše bp ljudstvo, tem uspešnejše bp učiteljevp delp. V. W.