
TOB1BI

bogoljubnih otrok

iz vsili časov keršanstva.


I. del.

Spisal in založil

NTON JCrŽIČ,
katehet.

{Ponatis iz »Zgodnje Danice 11 .')

V  Ljubljani.

Tisk J. Blaznikovih naslednikov.

1879.

BOGOLJUBNIH OTROK

iz vsih časov keršanstva.

L del.

Spisal in založil
[TON KrŽIČ,

NTON

katehet.

(Ponatis iz »Zgodnje Danice".)

V  Ljubljani.

Tisk J. Blaznikovih naslednikov.

1879.

Uvod.

Otročje serčice, s posvečujočo milostjo Božjo pri
sv. kerstu oblaženo in po prihodu Jezusa Kristusa zlasti
pri pervem sv. obhajilu poveličano, se mi zdi kakor
rahla zemljica, v kteri hitro in rado obrodi vse, kar se
zaseje. Ako sprejemajo tla mladega serca slabo pleve-
lovo seme, hitro bo plevel vzrastel in bahotno se vzdi¬
goval ; zaseješ pa zadosti zgodaj žlahtno seme, se bode
tudi prijelo in poganjalo različne kali bogoljubnosti ter
bo obrodilo čudovito lep sad.

Sej bi jaz ne govoril tako, ko bi me ne učila
skušnja in zgodovina. Resnica je dokazana. Gorjč je
le to za svet, da je toliko povsod hudobnih sovražnih
sejavcev, ki ljuliko sejejo; pa tako malo varuhov, ki bi
ne spali, ampak čuli in varovali dragoceno njivico otroč¬
jega serca!

Za ljudi, ki so dobre volje, tedaj ostaja le še na¬
loga rešiti, kar se da rešiti, in vsled tega prevažno vpra¬
šanje: kako je naj lože priti do otročjega serca? kako
naj gotovše zasejati vanj dobro seme nebeškega nauka,
da bo rodilo zaželjeni sad bogoljubnosti in res prave
poštenosti? Kako dobro setev zveršiti, da bi sovražnik
z ljuliko ne prehitel dobre rasti?

IV

Menim, da prav sodim, če pravim, da med drugim
so zlasti lepe zgodbe in izgledi tisto oralo, ktero
naj globoče seže v rahlo zemljico mladostnega serca in
ob enem zaseje v njem seme, ki ne more ostati brez
dobrega sadu. In sicer pred vsem take zgodbe, pri kte-
rih ni treba mlademu čitatelju še vpraševati, so li res¬
nične ali niso?

Prav take in samo take sem nabiral in veseli mla¬
dini v mali šopek povezal. Resnični izgledi so to po¬
sebno izvoljenih otrčk, ki so v sedanjem stoletji umerli
ali pa še živijo. Nabiram pa še in mislim še kaj dati
z Božjo pomočjo, zlasti krasne cvetke iz rajskega verta,
t. j., mladostne izglede onih srečnih, ktere sv. Cerkev
že za svetnike časti.

Da bi bilo treba za mladino skerbnejše pisati, to
vem; kajti živo sem prepričan modrih odgojiteljev zla¬
tega izreka: ,,za mladino je dovelj dobro le to, kar je
naj boljše"! Ta moja zbirka pa je narastla polagoma
s potom časnikovim, brez počeznega pregleda. Na to
naj blagovolijo ozir imeti vsi oni mladinoljubi, ki bi
znabiti to ali to radi imeli drugač.

Poskušal sem z dobrim namenom; naj poskusi še
kdo, naj jih poskuša veliko, naj išejo tega, ali še drugih
načinov! Mladina je vredna in potrebna našega obilnega
truda. K sodbi Božji pride blezo počez naj več tacih,
ki že v mladosti umerjo; in upam, da ravno izmed otrok
jih bo prav mnogo na desnici, ker veliko jih umerje že
prav zgodaj. Taki so kakor jagnjeta med ovcami in
bodo loži odgovor dajali memo onih, ki so v poznejših
in poznih letih umerli. Skušnja uči vsak dan, da jih
veliko več umerje mladih, kakor starih, in niso li mlade
leta — leta nedolžnosti ? O da bi res bile vselej! In

v

če te niso, ktere pa bodo? Ni li poleg tega tudi starost
večidel taka, kakoršna je bila mladost?

Zatoraj starši, duhovni, učeniki in učenice, gospo¬
darji in gospodinje ter sploh vsak, komur so otroci v
varstvo izročeni: skerbite, kolikor je v vaši moči, da
otroci ostanejo dobri, nedolžni, da bodo še čedalje boljši,
nikoli ne slabši! O blagor, stokrat blagor otrokom, ki
imajo skerbne starše in vestne varuhe, take, da molijo
in čujejo, da sovražnik ne dobi nobene priložnosti za¬
sejati plevela. Obvarovati je lože, kakor potem pleti,
ko je plevčl povžil naj boljše moči. To vč vsak kmet.
S pievelom preraščeno serce ne bode nikdar več imelo
pervotne lepote, naj se ruje in ruje, kakor hoče. Edino
prava pot keršanske odgoje je ta: obvarovati male greha,
privaditi jih čednosti! Ko bi moji „Izgledi“ kaj malega
vsaj pripomogli v ta preblagi namen, veste, da me bo
veselilo. Sedanji čas namreč imajo mnogi otroci celo zgodaj
nekaj starostnega na sebi, pohaja jim detinska pripro-
stost. V glavici je večkrat še nekaj, a serce je rado
zgodaj puhlo, včlo, oparjeno. Serca, serca naj bodo
boljša, prav blaga — taka kakor jih blagruje evangelij
na vsih svetnikov praznik; — potem se je nadjati jas-
niše prihodnosti! Mladino rešiti časne in večne pogube,
to bodi, še enkrat rečem, to bodi naše geslo, geslo vsih!
V ta namen pomagaj nam Jezus, naj veličastniši prija¬
telj otrok! Pomagaj Marija priserčna Mati vse nepopa¬
čene mladine! Pomagaj sv. Jožef, deviški varuh čistih
duš! in pomagajte angelji Božji, naj zvestejši tovarši
vsih malih, ki vedno gledate obličje nebeškega Očeta,
kteri želi, da bi bili vsi izvel čani, nobeden pogubljen!

V Ljubljani, na dan nedolžnih otročičev 1878.

Ant. Kržič.

L Joti  h Mmi.

Pusto, dolgočasno in žalostno se vam zdi, kaj ne,
po zimi, ko je zemlja vsa z debelim snegom pokrita,
da skoraj nikamor ne morete iti izpod strehe; in ko bi
tudi mogli, saj bi nič lepega ne vidili, nič veselega ne
slišali, nič prijetnega ne čutili. Na drevji ni viditi več
zelenega perja, le belo ivje se obeša po vejali; ob me¬
jah in germieih ni nič cvetečega, po tleh nič zelenega.
Na daleč okrog, kamor oko sega, je vse z belo tako
rekoč mertvaško obleko pokrito. Vert se zdaj ne loči
od pašnikov, voda z ledom preprežena ne od ceste s pra¬
hom posute. Po hribih se plazijo temne megle, in če pro¬
ti nebu pagledate, kažejo se vam černi oblaki, kakor bi
vam hotli nagajati, in vam ravno takrat ljubo solnce
zakrivajo, ko bi ga naj raji imeli. Če nastavite uho,
ne slišite nič več prijetnega tičjega petja, ne prijaznega
žuborenja raznih živali, poskritih po poljih in travnikih,
po njivah invgermovji; le tenko žvižganje ostre burje
in cvileče škripanje pod merzlimi nogami vam prihaja
do hladnih ušes, mraz pa do vsih udov. In če se spo¬
minjate prijetnih občutkov, ki ste jih imeli o jasnih
spomladanskih dnevih, vas navdaja zdaj tako čutilo, da
se kar tresete, kar trepetate.

Toda še žalostniši, kakor pogled v naj hujšo zimo,
še brez mere tužniši je pogled v pretekle čase, — v
daljne čase pred Kristusovim prihodom. Strašno in pre¬
tresljivo je le misliti na ta nesrečni brezbožni čas. Ko¬
likor bolj so se namreč ljudje po Adamovem grehu raz¬
širjali po zemeljskem krogu, čedalje hudobniši so bili.
Pozabili so edino pravega Boga, častiti so jeli malike,
ktere so si sami narejali iz lesa in kamenja, tudi iz
zlata in srebra. Celo nesnažne živali (mačke, kače,
voli itd.) so po božje častili, drugi so molili celo solnce

Izgledi, 1

2

in zvezde. Mnogi so mislili, da ti bogovi — maliki —
ki jih po božje častijo, niso drugačni, kakor mi ljudje,
le da so veči in mogočniši, in v vseh rečeh — celo v
hudobijah spretniši memo nas. Sploh so takrat ljudje
menili, da je veliko bogov, in mnogi neverniki našteli
so si jih s časoma do več tisoč. — Edino pravega Boga
pa niso poznali in za dobrega Očeta v nebesih niso
vedeli.

In ker niso imeli prave vere, tudi njihovo življenje
ni bilo lepo, temuč hudobno, razuzdano, rekel bi živinsko.
Bili so tako rekoč le dvojnati ljudje: prevzetni boga¬
tini, obupani reveži. Bogatini so nezmerni vživali in
zapravljali, kar so imeli; reveži pa in podložni bili so
zatirani hlapci in sužnji. Na terg,h so jih kupovali in
prodajali, kakor pri nas žival, in delati so jim morali,
kakor černa živina. Marsikak bogatin je imel po več
sto, na tisoče tacih nakupljenih sužnjev. Kar je hotel,
delal je ž njimi. Neusmiljeno jih je dajal pretepati ali
pa za vsaki nič umoriti, ako se mu je zljubilo. Če je
takov ubog suženj kako posodo ubil, ali kaj druzega
poškodoval, bil je zato brez usmiljenja pretepan, več¬
krat celč zato, ako je na glas zakašljal, ali se mu je
glasno kihnilo. Bogat Rimljan ukazal je svojega kuharja
živega speči, le zato, ker mu kosec mesa ni bil po všeči
skuhal. Drugi je redil v velikem ribnjaku ribe z mesom
zaklanih sužnjev. Kadar so hoteli imeti imenitneži kako
veselico in kratek čas, napodili so sužnje, da so se me¬
tali in tepli med seboj ali pa se borili z divjimi zvermi,
da jih je po več sto naenkrat žalostno smert storilo ; in
neverski gospodje, tudi gospe in gospodičine, bili so
tega veseli, so se smejali, radovali po več dni nad kervjo
umirajočih sužnjev!

Veliko, veliko žalostnih reči bi vam še lahko po¬
vedal iz onih tužnih časov, vender prežalostno bi bilo;
le to vam hočem še omeniti, kako nesrečni so bili v
neverskih časih — otroci!

Ker starši niso imeli prave vere, tudi prave 1 j u-
bezni niso mogli imeti do svojih otrok. Po postavi bilo
jim je dovoljeno zavreči ali pomoriti jih. In le premno-
gokrat so se terdoserčni posluževali te strašne pošast-
nosti, ter so dali pomoriti svoje lastne otroke, kteri jim

3

niso bili všeč. Po nekterih krajih je bilo celo naravnost
zapovedano zavreči vse slabotne in bolehave otročiče.
In na tisoče in tisoče tacih sirot so kar na ceste po¬
metali, ali po pustinjah poskrili, da so lakote pomerli,
ali jih raztergali psi in druge živali. Včasih so prišli
drugi ljudje ponje, pa ne, da bi jim bili dobri in sker-
beli zanje. Oslepili so jih neusmiljenci ali drugač po¬
škodovali, da so jim potlej, kot slepi, kruljevi berači do¬
biček donašali. Mnoge so poprodali za sužnje. Pa to še
ni vse; še nekaj grozovitejšega imam povedati. Brez
števila so jih darovali tudi malikom, včasih starši sami
prostovoljno, večkrat pa primorani, ker menili so ne¬
srečni pagani, da njihovi maliki se dajo naj rajši poto¬
lažiti s kervjo in smertjo malih otročičev.

V velikem mestu Kartagi stal je velikansk malik
iz železa, znotraj ves votel. V tem maliku so zakurili,
in ko je bil dovelj razbeljen, pokladali so uboge otro¬
čiče žarečemu maliku v naročje, od koder so po raz¬
beljenem žrelu padali na ogenj ter so v neslišanih bo¬
lečinah umirali. Dvč sto malih sirotkov so enkrat en
sam dan starši primorani nanesli in darovali grozovi¬
temu Molohu, potem pa so jih tri sto še prostovoljno
dodali.

Tudi oni, ki so pri svojih starših še živi ostali in
rastli, niso imeli ob tistih časih nič prijetnega. Nikogar
niso imeli, da bi jih bil tako lepo učil, kakor zdaj znajo
skerbne katoliške matere svojim nedolžnim otročičem
tako globoko vcepovati v nežno serce prelepe nauke sv.
vere, kterih ne morejo (ko bi tudi hotli) pozabiti vse
žive dni. Nikogar ni bilo, da hi bil male tako okrog
sebe zbiral, kakor jih zdaj zbirajo goreči duhovni takrat,
ko jih s toliko skerbjo za pervo spoved in s toliko lju¬
beznijo za slovesno pervo sv. obhajilo pripravljajo. O
to so bili merzli, žalostni časi!

Prišel je pa Jezus Kristus na svet, in kako se je
vse spremenilo povsod, kjer je bil sprejet Njegov božji
nauk! Srečo in blagoslov je prinesel Odrešenik za vse,
posebno še za otroke. Ljubil, priserčno ljubil je vse
ljudi, ali posebej je ljubil nedolžno mladino ! Kako gin-
Ijivo je, kar beremo o tem v sv. evangeliji!

4

Ves utrujen težavnega podučevanja je že bil Jezus
nek večer, kar mu pripeljejo skerbne judovske matere
svoje male, da bi jim jih dobri Jezus blagoslovil. Apo-
steljni, ki niso imeli tako detinsko dobrega serca, jim
branijo, češ, da Gospod potrebuje počitka, kaj bi se še
z otroci zdaj ukvarjal; Jezus pa, kakor zagleda nedolžne,
koj je v sredi med njimi, „pustite male k meni — tako
kliče — nikar jim ne branite 1 '; jame se ž njimi Iju-
beznjivo pogovarjati, prav kakor otrok z otroci; v na¬
ročje jih jemlje, z velikim veseljem jih blagoslavlja ter
tako pomenljivo reče: „tacihje nebeško kraljestvo!"

Tako lepo še nikdar nobeden ni pohvalil otrok;
tacega daru jim še nihče ni obljubil! O stermite in
veselite se, vsi nedolžni otroci! Jezus je pripravljen,
ako nedolžni ostanete, vam dati, kar ima naj dražega,
svoje kraljestvo; kar ima najlepšega, svoje nebesa!
To veselo obljubo je vam Jezus še o druzih priložnostih
ponavljal in zaterdil, kakor n. pr. takrat, ko je k sebi
poklical nedolžnega otroka, ga objel in postavil pred
aposteljne, rekoč: „Ako ne boste kakor ta otrok, ne
pojdete v nebeško kraljestvo!" Kolika sreča za otroke
zopet v teh besedah!

Le Jezusu se imate zahvaliti, da niste tako ne¬
srečni, kakor so bili nekdaj otroci nevčrcev, in so še
zdaj po vseh krajih, kodar Jezusova vera ni razširjena!
O spodobilo bi se pač, da bi tudi vi Jezusa tako ljubili,
kakor On vas ljubi, da bi vsaj nekoliko za Njega sto¬
rili, ker je On tolikanj za vas storil! Toda — oh —
otroci, zatoženi ste! Od vsih strani vas tožijo! Starši
se pritožujejo, da jih nočete vselej lepo vbogati, da na¬
mesti veselja napravljate jim žalost; duhovni, ki vas v
cerkvi vidijo, bi se skor zjokali nad vami, ker nočete
lepo klečati, nočete moliti ves čas, kakor se spodobi
vpričo Jezusa in angeljev; in sploh se slišijo pritožbe,
da niste dovelj modri, sramožljivi, mirni in prijazni,
bogoljubni, temuč prevzetni, vporni, jezljivi, do Jezusa
mlačni, celo merzli, in sicer velikrat preveč surovega,
divjega obnašanja, z eno besedo, da niste nedolžni!

Povem vam, ko bi zdaj Jezus stopil med vas, ni¬
kakor bi ne bil vsim tako prijazen, kakor je bil onim
otrokom; ne bi vsim klical, pustite male k meni, temuč

5

mnogim bi resno zažugal: »poberite se spred mene!
Ker čeravno ste še mladi, vender takih, kakor ste vi,
niso nebesa, za take je pekel!“

Tako bi bil Jezus primoran reči mnogim z med
sedanje mladine. Mnogim, pravim, ne vsim. Zakaj,
čeravno se ne da tajiti, da se mlačnost in spridenost,
kakor pri odraslih, tako pri mladini nagloma širi, je
vendar tudi res, da jih je med malimi še, kteri so dobri
— prav dobri. O da bi le ves čas ostali! In kakor se
popotnik v puščavi razveseli, kadar dolgo iskaje najde
tudi med ternjem in puščobnim rastlinjem lepo in dišečo
cvetlico, še bolj se razveselimo mi odgojitelji, ako vi¬
dimo med spačenim svetom dobrega, blagega, nedolž¬
nega otroka.

In ne le mladim za poduk in posnemo, temuč tudi
odraslim, kterim čedalje menj pobožne mladine pride
pred oči, za veselje in tolažbo, sem se namenil spisati
ginljivo in neomadežano življenje mnogoverstnih nepo¬
pačenih, bogoljubnih, nedolžnih otrok; najpred iz seda¬
njega veka, potlej pa iz preteklih bližnjih in oddaljenih
časov keršanstva,

1 Bmmialea iz tačk

Daleč tam na jugu francoske dežele, blizo španjske
meje na podnožji pirenejskega gorovja je malo mestice
Lurd (Lourdes). To mestice pred nekaj leti ni bilo tako
imenitno, kakor je zdaj, ko romarji skor vsega sveta v
neštetih trumah tje romajo. V tem malem mesticu živela
je pred kakimi dvajset leti blaga deklica, Bernardinica.
Bila je prav revnih staršev najstarejša hči. Zavoljo ve¬
like revščine dati so jo morali na deželo v izrejo. Tukaj
je po samotnih gričih pasla ovčice. Druščine ni imela.
Pogovarjala se je z ovčicami, igrala se s cveticami ter
vživala stoterno veselje, ki ga daje priprosto nedolžno
otročje serce. Brati in pisati ni znala, še manj številstva
in druzih vednosti, ker ni bilo nikogar, da bi jo bil dal

6

v solo; njeni kmečki redniki so jo imeli zato, jla jim
je delala. Druzega ni znala, kakor Očenaš, Cešena-
Marijo in aposteljsko vero in pa rožni venec, ki ga je
še posebno rada molila in velikokrat ponavljala, ko se
je čeda mirno okrog nje pasla.

Ljudje, pri kterih je bila, so se tako malo zanjo
pečali, da še pervega sv. obhajila ni bila opravila, če¬
ravno že 14 let stara. Vendar se za to pri njej ni še
tako mudilo. Kajti bila je še tako majhna, tako šibke
in nežne rasti, da bi ji nihče ne bil prisodil čez 10 let.
Kakor po telesu, tako in še veliko bolj blaga je bila
po duši. Bila je živa podoba nedolžnosti in čednosti —
vsa krotka, čista in priprosta pastarica. Tudi Marija,
nebeška Mati je rada imela to dobro dete. Prikazala
se ji je osemnajstkrat! O srečna deklica, ki je smela
nebeški Kraljici v rajsko obličje gledati, smela se po¬
govarjati s premilo Materjo Božjo — osemnajstkrat!

Zgodilo seje pa tako-le. Starši so jo k sebi nazaj
vzeli, da bi sv. obhajilo opravila in pa jim v toliki rev-
šini kaj pomagala. Večkrat jo kam pošljejo. Zadnji
četertek pred postom, 11. sveč. 1858, pošljejo jo nabirat
suhih odpadkov za kurjavo blizo mesta na kraj, kjer
je votlina in skala Massabielle (Masabjelj) imenovana. Z
njo gre tudi mlajša sestrica Marica in sosedova, enako
ubožna Ivanka. Treba je bilo iti čez vodo Gave. Uni
dve greste hitreje, Bernardinica nekoliko zastane. Že
ste bile unstran vode, tudi Bernardinica si izuva čevlje,
da bi prebredla — kar zasliši neko šumenje. Ozira se,
pa nikjer nič ne zagleda, tudi perje po drevji se ne
maja. „Berž ko ne sem se zmotila'', pravi sama pri
sebi, „pa kaj bi neki bilo?" Pri tej priči sliši drugič
šumenje, kakor bi mogočen veter potegnil. Ozre se na
kviško — hoče zavpiti, pa ne more — na vsih udih se
trese in trepeče — kajti gosp 6 zagleda v nebeški
svitlobi, tako lepo gospo, da se ne da popi
sati. Bila je srednje velikosti, mlada se kakor pri 20
letih in silno krasna-, nedolžno prijazna kakor otrok,
brezmadežno čista kakor devica. Modre in ljubeznjive
so bile njene oči. Stala je rahlo in lahkotno na skali v
votlini, vsa v beli dolgi obleki, prepasana z višnjevim
pasom, ki je s koncema segal skoraj do nog. Na glavi

7

je imela bel pajčolan, v rokah molek iz čisto belih
jagod, ki so bile nabrane na zlati verižici. Pri tej pervi
prikazni Mati Božja ni spregovorila nobene besede.

Bernardinica ni vedela, kdo je ta tolikanj lepa in
ljubeznjivo mila gospa. Vsa osupnjena in v velikem
strahu berž vzame rožni venec, ki ga je vedno pri sebi
nosila, pade na kolena in začne tako priserčno moliti,
kakor je imela navado moliti, ko je še pasla. To terpi
nekako četert ure in podoba — zgine.

Zdaj prebrede potok in dojde svoji tovaršici, ki
ste že pridno derv nabirale. Vidile ste jo sicer pred
kleče moliti, a to se jima ni čudno zdelo, ker ste jo
poznale, kako je pobožna in tudi sicer je v tistem
kraji hvale vredna navada, da otroci tudi zunaj na pro¬
stem kleče molijo.

„Ali niste nič vidile ?“ ju vpraša Bernardinica, ko
se jima približa.

„Nič**, ji odgovorite, „si li ti kaj vidila? Zakaj si
tako vznemirjena?**

Dolgo časa noče povedati, vendar, ko se ne da
več zakrivati, pravi: „Vidila sem belo oblečeno gospo.**
In jima vse po versti povč ter pristavi: „Nikar tega
nič ne pravite.* 1

Pa kakor že sicer otroci nobene skrivnosti ne mo¬
rejo zamolčati, tako je tudi te dve deklici niste. Ko
pridejo domu, Marica precej vse pove materi. Bernar¬
dinica, se ve, da zdaj tudi ne more drugač, kakor po¬
vedati mora vse, kakor je vidila. Mati jo kregajo, češ,
da to ni nič, da se ji je le zdelo, da je kaj vidila, da
so to le otročarije in pristavijo: „Nikdar več mi ne
smeš k skali, ti prepovem!**

Te prepovedi je bila deklica zelo žalostna, kajti
silno je kopernela gospo zopet viditi. Vendar molče
terpi, ker Bernardinica je bila dobra deklica, ki je mater
vselej hitro in z veseljem ubogala. Tako bi morali vsi
otroci.

Bernardinica ne more, ko bi tudi hotla, pozabiti
lepe gospe. Vedno misli nanjo, pa matere si ne upa pro¬
siti. V nedeljo, ko je posebno lepo solnce sijalo, jo še
bolj nekaj vleče tje k skali. Po sv. maši pregovori Ma¬
rico in Ivanko in še tri druge otroke, naj gred6 k

8

materi in naj lepo prosijo, da spet dovolijo iti k skali
„Massabielle“. In kako bi se mogli mati dolgo ustav¬
ljati priserčnim prošnjam tako dobrih otrok, ki obetajo
še pridniši in ubogljivši biti? Dajo se preprositi in spet
dovolijo.

Otroci vsi veseli (bilo jih je 6) se koj odpravijo?
Pred pa stopijo še v cerkev nekoliko molit. Seboj vza¬
mejo še blagoslovljene vode. „Znabiti, pravijo drugi otroci,
si ti kaj hudega vidila; če to, kar si vidila, ni od Boga,
bo bežalo pred blagoslovljeno vodo." Ko pritečejo k
skali, začetkoma nič ne vidijo. „MoIimo rožni venec!"
pravi Bernardinica. Otroci pokleknejo in molijo rožni
venec. Naenkrat se Bernardinici obraz spremeni. „ Glejte,
tukaj je!" zavpije. Pa, oh! drugi otroci ne vidijo ničesa.

Bernardinica pokropi z blagoslovljeno vodo; bli-
ščeča podoba se še bolj približa h kraju votline. Deklica
poklekne in skonča pričeti rožni venec. Preljubeznjiva
Gospd je tudi med belimi persti prebirala jagode svojega
moleka, kakor bi z njo molila. Po molitvi spet zgine.
Onih pet otrok, ki niso vidili druzega, kakor spreme¬
njeno obličje svoje tovaršice, je groza obšla in rekli so:
„Nas ne bo nič več le-sem".

Otroci pridejo, kakor so bili doma obljubili, še ob
pravem času k večernicam nazaj. Hitro se razglasi,
kar se je zgodilo. Povsod je govorjenje le o Bernar¬
dinici. Nekteri verjamejo in se čudijo, drugi nočejo
verovati; še vse spreobračajo m se norčujejo. Tudi
starši presrečnega otroka ne morejo prav verjeti. Tega
sicer ne mislijo, da bi se jim bila blaga hčerka zlagala,
ker se jim še nobenkrat ni, temuč, da je le tako živa
domišljija, da se ji le zdi, kakor bi res vidila.

En teden je že minil od perve prikazni. Čez teden,
pervi postni četertek, gre po sveti maši Bernardinica
zopet z dvema ženskama k votlini. Spet poklekne pred
skalo ter začne moliti rožni venec. Naenkrat zavpije,
ker velika bliščoba se prikaže in svoje ime sliši klicati
ter že v tretjič zagleda prekrasno gospo. Spremljevavki
prižgete blagoslovljeno svečo, molite in velite, naj vpraša,
kdo je in kaj hoče. „Ljuba gospd, začne deklica, ako
mi imaš kaj povedati, zapiši mi, kdo si in kaj želiš."
Velečastna gosp& se nasmehlja pa pravi: „Ni potreba

9

zapisovati, kar ti hočem povedati. Stori mi veselje ter
irihajaj vsak dan le-sem dva tedna. Obljubim ti srečo,
>icer ne na tem svetu, pa v večnosti/' Bernardinica
vpraša: „Ali smete le-ti dve tudi priti?" Devica odgo¬
vori: „Obe, in še drugi smejo priti; želim prav veliko
.judi tukaj viditi." Zdaj zgine.

V Lurdu je bil somenj in reč se je razglasila na
daleč okrog ter sodili so različno; eni prav, eni pa tudi
nasprotno. Gospod župnik se še ne odločijo za nobeno
stran, temuč pravijo: ,,Prepustimo vse Božji previdnosti.
Ako prihaja to od Boga, nihče ne bode ubranil; ako
pa ni od Boga, bo samo potihnilo."

Drugi dan gre že prav veliko ljudi ž njo. Marija
se spet prikaže, a ljudje ne vidijo druzega, kakor za¬
maknjeno deklico.

Se znamenitejše je bilo 21. svečana pervo postno
nedeljo. Ze pred solnčnim vshodom pričakuje več tisoč
ljudi pred votlino. Bernardinica pride z materjo, ki pre¬
pričana zdaj tudi že verjame. Spoštljivo se ji ljudje
umikajo. Poklekne pred votlino in nagloma se ji začne
obraz spreminjati: vsa zamaknjena upira vesele oči proti
votlini. „Kaj naj storim?" vpraša Devico. „Moli za
grešnike!“ odgovori Mati milosti Božje. Pri tem postane
sicer tako veselo obličje Marijno zelo tužno in žalostno.
Deklica začne jokati — debele solze ji kapljejo po licih.
Ljudje stermijo, ne morejo se načuditi. Povsod se po¬
govarjajo le o novi prikazni.

Po Bernardinico pa pridejo beriči, ter jo peljejo
pred sodnijo, kjer jo dolgo časa izprašujejo, nazadnje
pa pravijo: „Ako greš še enkrat k votlini, boš zaperta!“
„Obljubila sem priti, in obljubo hočem spolniti", jim
odgovori. Oh pa še tudi oče ji prepovedd iz samega
strahu, rekoč: „Mi vendar ne boš nepokorna, to bi bilo
pervikrat v tvojem življenji." „Storila bom, kar morem",
odgovori in po tolikanj veselem dnevu ima prav žalo¬
sten večer.

Drugo jutro mora Bernardinica v šolo. To je bilo
toliko potrebniše, ker dozdaj še nikamor ni hodila v
šolo. Učiteljice ji ne verjamejo, da bi se ji bila prika¬
zala Mati Božja, zato ji niso prijazne. To je Bog pri¬
pustil za poskušnjo otroku. „Ti lažeš", pravi ena, in

Izgledi. 2

10

druga reče: „0 resnem postnem času pustuješ, in se
norčuješ, ti hudobni otrok, til" Tudi součenke jo za¬
ničujejo. „Hočeš biti svetnica in vendar nisi pobožniša
od nas"; tako in enako jo žalijo otroci 22. svečana.

Priprosti pastarici vse to britko rani nedolžno serce
in milo se ji dela. Ob dvanajstih mine šola. Vse šola-
rice so vesele, le ena žaluje—ljubljenka Matere Božje !

Ko zazvoni „angeljsko češčenje", pobožna deklica
obmoli in neka nevidljiva moč jo vleče tje proti votlini.
Vkljub očetovi prepovedi gre. Pride do skale, poklekne
— začne moliti rožni venec — moli dolgo — prikazni
pa ni. Žalostna s solzami v očeh se verne domu —
ubožica!

Oče jo hudo kregajo, da je bila zoper njihovo
voljo šla. Užaljena hčerka druzega ne reče, kakor:
„Neka neznana moč me je zoper mojo voljo tje vlekla.“
Ker  se jim še nikdar ni nič zlagala, ji oče verjamejo,
in ne, da bi jo kaznovali, ji še prijazno rečejo: „Če je
tako, ti dovolim odsihmal hoditi k votlini." — Da se
to pot Marija ni bila prikazala, se je hitro razvedelo
na okrog in deklica je bila vsled tega mnogotero zani¬
čevana. Toda kmali je bila revica potolažena.

V torek (23. sveč.) gre spet k votlini, kjer je bilo
že pred solnčnim vzhodom veliko ljudi zbranih. Vsa
žalostna ponižno poklekne in v eni roki rožni venec v
eni blagoslovljeno svečo derže začne moliti. Kmali za¬
sliši, da se kliče njeno ime s tako prijetno ljubeznjivim
glasom, da še nikdar tako ne. „Tukaj sem", odgovori.
„Povedati ti imam, pravi Devica, skrivnost, ktera je
samo za te." Več časa se skrivnostno pogovarjate. Kaj
je bil ta pogovor, ne ve drugi, kakor Pij IX, ki so si
bili dali na svojem vertu napraviti enako votlino, kakor
je pri Lurdu.

Preden nebeška Kraljica zgine, se še enkrat prav
ljubeznjivo ozre na pobožno deklico, rekoč: „Zdaj pa
pojdi in reci duhovnom, da želim, naj se mi napravi
na tem-le kraji kapelica." — Od vsih strani zdaj Ber-
nardinico ljudje obsujejo ter oprašujejo, kaj ji je pravila
nebeška Kraljica? Vsim na kratko odgovarja: „Ena
reč je samo za-me, druga pa za duhovne. Precej jim
grem naznanit naročeno."

11

S tim naročilom hiti v duhovnijo k domačemu g.
župniku. O tem gospodu že vemo, da so bili zelo pre¬
viden mož in začetkoma s čudovitim prikazovanjem niso
hoteli imeti nobene zveze, vso razsodbo prepustivši pri-
hodnjosti, to je, previdnosti Božji. Zatoraj prišlo de¬
klico ostro poprijemajo, češ, kaj ljudi tolikanj moti in
bega? Ko jim vse po versti razodene, kar že mi vemo,
jo vprašajo: ,,Ali veš, kako je gospej ime?" Deklica
odgovori: „Ne vem, mi še ni povedala, kdo je?“ —
G. župnik: „Nekteri, ki ti verjamejo, pravijo, da je
presv. Devica. Ti praviš, da jo sama vidiš. Ako se
lažeš, je ne boš gledala nikdar, na veke ne.“ — De¬
klica: „Ne vem, ali je presv. Devica ali ni, govori pa
ravno tako z menoj, kakor se vi gospod, z menoj po¬
govarjate. Poslala me je namreč semkaj k vam, ker
želi, da bi se ji postavila kapelica tam pri skali, kjer
se mi prikazuje." — Nato reko g. župnik: ,,Ne vem,
kdo bi utegnila biti ona gospa. Prosi jo, naj mi pokaže
svojo moč! Reci ji v mojem imenu, naj stori, da se
razcvete veja rožnega germiča." Deklica se poslovi.

Tam, kjer se je Marija prikazovala, je bil namreč
rožni germič, po zimi — se ve da — popolnoma brez
perja, brez cvetja — in ta naj bi zdaj naenkrat raz¬
cvetel ? 1

Bernardinica gre naslednji dan (t. j. 24. sveč.) po
navadi k votlini in, ker se je bila župnikova terjatev
razglasila, mnogo ljudi ž njo. Marija se ji prikaže, kakor
sicer. Ko pa deklica razodene župnikove želje, se na-
smeja in pravi, naj moli za spreobernjenje grešnikov
ter trikrat ponavlja besedo: ,.pokora! pokora! pokora!“
Ljudje na okrog slišijo deklico trikrat ponavljati besedo
„pokora‘‘. Nato ji pove Marija še drugo skrivnost ter
zgine. Roža se ne razcvete. Deklica hitro teče v du-
bovnijo povedat, kaj se je zgodilo. Mnogi se ji smejajo,
ker se divji rožni germ ni razcvetel; g. župnik pa ja-
mejo biti bolj zamišljeni.

Še lepše je bilo pri votlini 25. sveč. Brez števila
ljudi je že bilo zbranih, ko pride Bernardinica. Po¬
klekne in moli. Veliko jih poklekne ž njo in molijo.
Nekako čudovito so ginjeni vsi, vsi presunjeni; kajti
neprevidoma se deklica zamakne — nebeška prikazen

12

pride. „Hčerka moja", ji pravi, „povedala ti bom zadnjo
skrivnost, ki je samo za-te. Ne pravi je nobenemu člo¬
veku,, kakor onih dveh ne." Potem še pristavi: „Zdaj
pa pij in umij se v tem studencu ter vživaj zelišča, ki
tod rasto!"

Bernardinica se ozira krog in okrog; nikjer ne
vidi nikakoršnega studenca. Le rečica Gave zraven
šumljd. „Ne hodi tje, veli Devica; nisem ti rekla, da
pij iz Gave. Zajemaj iz tega studenca!" Pri teh be¬
sedah stegne svojo belo roko in pokaže s perstom še
suh kot na desni strani votline. Bernardinica gre po
kolenih na pokazani kraj. Vira ne zapazi; začne z ro¬
čicami rahlati tla in razberskovati perst, kar začnejo
iz nepoznanih votlin kapljice vode izvirati.
Pije, se umije ter vžije nekaj peresic onih zelišč, kakor
je bilo zapovedano. ■— Kdo bi popisal začudenje ljud¬
stva! Vsak je hotel viditi novi studenec, vsak pokusiti!

Ako so se že prešnje prikazovanja hitro na okrog
razglasile, se je toliko bolj še čudežni studenec. Od
vsih strani so hiteli romarji, in drugo jutro bilo jih je
6000, ki so hrepeneče pričakovali srečne pastarice. Ko
prihaja, jelo je med množico šumeti: „Svetnica pride,
glejte jo!" Mnogi so se dotikali njenega oblačila, tako
zelo so spoštovali priprosto deklico.

In da bi se mlado serce pri toliki časti ne prevzelo,
se tisti dan Marija — ne prikaže. Deklica prosi zastonj;
Gospe ni! Njen obraz se ne razveseli, se ne spremeni,
ne zamakne, kakor drugikrat, temuč vsa žalostna se
verne nazaj. Studenec pa močnejše izvira, nego prešnje
dni, v poterjenje nebeške prikazni. Tudi nekteri bolniki
čudovito ozdravijo pri novem studencu. Silo veliko ljud¬
stva prihaja od vsih plati. Slednjič se prepove, jla se
nobeden ne sme bližati čudodelnemu studencu. Se ne¬
dolžna deklica ima veliko prestati. Silijo jo namreč
(nasprotniki), naj vse, kar je vidila, prekliče. Tega pa
ne more. „Ko bi imela tudi življenje dati, bom zmeraj
tako govorila, kakor sem z lastnimi očmi vidila", vedno
stanovitno odgovarja.

Ko je odločenih 14 dni preteklo, je sicer še tje
hodila molit, pa Marija se ji ni več prikazovala. Se le
25. sušca 1858, v praznik Marijnega oznanovanja, jo

13

zopet vidi, kakor prejšnje dni. Za ta dan — Marijin
praznik — so tudi ljudje pričakovali, da se bode pri¬
kazala Mati Božja. In niso se zmotili. Kakor vselej,
bila je tudi zdaj neizmerno lepa. Deklica je vsa nebeško
srečna. „0, ljuba Gospii", začne klicati, „bodi tako
dobra in povej mi, kdo si in kako se imenuješ?" —
Devica se smehljd, in nič ne reče, zakliče še enkrat:
„0 ljuba Gospš,, bodi vender tako dobra, povej mi, kdo
si in kako ti je jme?" Devica postane še lepši, odgo¬
vori pa nič ne. Se v tretje^ ponavlja otrok svojo prošnjo
z ravno tistimi besedami. Še ni odgovora. In le še pri-
serčniše prosi Bernardinica. Pri zadnji prošnji razprostre
presv. Devica sklenjeni roki ter pravi: „Jaz sem
brezmadežno Spočetje!" Bernardinica še ni no-
benkrat slišala te besede. Ljudje pa so razumeli. Le ti
so zdaj do dobrega vedeli, da prikazuje se sama Mati
Božja.

Po poti v enomčr ponavlja presrečna deklica: brez¬
madežno Spočetje", da bi mogla doma gospodu župniku
povedati, kdo je ona gospd, ki se ji je že petnajstkrat
prikazala. Vsak dan prihaja več bolnikov k čudežnemu
studencu. Veliko se jih spreoberne. Spovednice so
zmiraj obdane s skesanimi grešniki. Odertniki in tatovi
povračujejo krivično blago, pohujšanje prenehuje. Toliko
sv. obhajil še ni bilo, kolikor to spomlad.

Se več ljudi — okrog 9000 — je bilo, ko se je
malega travna Devica Marija predzadnjikrat prikazala.
Velik čudež se zgodi. Bernardinica poklekne z gorečo
svečo, in ko vsa zamaknjena gleda nebeško Kraljico,
nevedoma položi roko na gorečo svečo. Plamen gori in
šviga med persti. Vsi se prestrašijo ter kličejo: „Opekla
se bo, opekla!" Deklica pa se smeja, ostane nepremak-
njena in vesela. „Cudež, čudež!" se sliši od vsih strani,
tacega začudenja še ni bilo v Lurdu. Ljudstvo je bilo
tako presunjeno, da ni bilo hudodelnika več najti. Sod¬
nija ni imela ne tožb ne kaznovanja.

Med tem je prišel čas, da se je Bernardinica pri¬
pravljala za pervo sv. obhajilo. Ljudje so mislili, ko
pojde pervikrat k sv. obhajilu, da se bode gotovo pri¬
kazala Mati Božja in da bodo kaj posebnega vidili.

14

Pervo sv. obhajilo je prejela sv. Rešnjega Telesa
praznik. Toda vidili niso nič, kakor le prav pobožno
ljubezni kopernečo deklico, ki je z izgledno in ginljivo
pobožnostjo pervikrat prejela Gospoda nebes in zemlje.

Le še enkrat se ji je Mati Božja prikazala. In ta
poslednja prikazen je bila samo za njo, izmed vsih ne¬
kako naj lepši. Pa o njej se ni veliko zvedelo.

Tudi o blagi Bernardinici sploh vam nimam veliko
več povedati. Gez kake dve leti potem sprejele so jo
usmiljene sestre Toda novištvo je pričela še le 1.1866,
in 30. vinotoka 1867 je bila preoblečena in imenovana
„Sestra Marija Bernard". Zmiraj je ostala ljubeznjiva,
priprosta, krotka, ponižna Bernardinica. Večkrat je
bolna. Ima namreč srečo veliko terpeti. Čudovito je
njeno poterpljenje. Pobožna je kakor angelj, krotka
kakor jagnje, priprosta kakor golobček. O prikaznih in
posebnih milostih sama ne govori. Ce jo kdo vpraša,
pripoveduje naravnost in ponižno, kakor je vidila. Samo
tri skrivnosti hrani za-se. Le-te so ji tolažba v terpljenji.

Lurd je zdaj skor naj imenitniši božja pot. Pred¬
lanskim je včasih po leti prišlo na dan po 10.000 ro
marjev, po 500—-600 duhovnov iz vseh dežel sveti. V
votlini je veličastna podoba Marijna iz najlepšega ka-
rarskega marmorja in okrog glave se bere v bliščečih
zlatih čerkah: „Je suis 1’Immaculče-Conception." (Jaz
sem neomadežano Spočetje.) Nad votlino se vzdiguje
veličastna cerkev, od Pija IX s posebno prednostjo ob¬
darovana. V njej je veliko srebra in zlata, pa tudi ve¬
liko bergelj in druzih hvaležnostnih spominkov, ki ka¬
žejo, da Marija nikogar 1  ne zapusti, ki z otročjim za¬
upanjem k Njej v potrebi pribeži. Voda iz prečudnega
studenca se razpošilja po širokem svetu, in nezmerno
je število bolnikov, ki so bili čudovito ozdravljeni. Ve¬
like so bukve, v kterih so popisani čudeži, ki so se
godili na prošnjo Device Marije iz Lurda. 3. julija
1876 je bila podoba neomadežnega spočetja še slovesno
kronana. Papež sami so poslali svojega namestnika; 35
škofov, 3000 duhovnov in do 100.000 vernih se je vde-
ležilo te svečanosti. Bernardinica pa je ostala in ostane
v samotnih zidovih samostanskih v sredi terpljenja ve¬
sela — srečna!

15

Na konci te dogodbe, ki se je veršila pred 20 leti,
in je čisto resnična, vas, dragi otroci! še vprašam: vam
je li všeč? Ako bi kteri rekel, da se mu ne dopade,bi
se sam izdal in pokazal, da ni dober otrok Marijin, da
še nikoli ni prav pomislil nepopisljive sreče tacega člo¬
veka, ki se mu Marija prikaže, ki sme z nebeško Kra¬
ljico govoriti tako, kakor se otrok pogovarja z materjo.
Ljubite Marijo in častite jo, kakor jo je blaga Bernar-
dinica.

3. Janez Mi.ha.el Kas.tell.cL

Nebeško kraljestvo primerja Gospod goršičnemu
zerncu. Majhno je, pa kadar začne rasti, izraste veli¬
kansko drevo. Majhna je bila začetkoma sv. katoliška
cerkev, zdaj je podobna velikanskemu drevesu, ki raz¬
teza svoje rodovitne veje čez vesoljni svet in podaja
svojega nebeškega sadil slehernemu, da ga le hoče spre¬
jemati. Ne ponuja zastonj. Po vsih delih sveta nam
kaže zgodovina brez števila ljudi, ki so sprejeli nauk
kraljestva Božjega in živeli tako lepo in bogoljubno, da
so bili bolj angeljem podobni, kakor pa ljudčm. Zakaj
to kraljestvo je podobno tudi kvasu. Kvas tako vgodno
predčla moko, s ktero se zmeša, da se speče iz nje prav
dober in slasten kruh; enako se predela, prerodi in
zboljša serce, ktero se je odperlo Jezusovemu nauku
in Njegovi milosti.

Zlasti ginljivo je viditi otroka, ki Jezusu daruje
vse svoje mlado serčice, in Jezusu posvečuje vse svoje
nežne in zbujene moči. Kako lepo, kako ljubeznjivo
se razcvita v cvetji nedolžnosti! Izglede imamo iz vsih
časov, iz vsih krajev. Opisal vam bom ob kratkem
mladenča, ki je pred nekoliko leti v kraju, kteri je
nam nasproti, unkraj zemlje — v Ameriki — izveličal
svojo lepo dušo.

Janez Mihael Kostello je bil rojen 1846 v
severni Ameriki v novem Jorku (Njiijorku). Njegovi

16

starši so bili iz Irskega. Oba, oče in mati, sta bila ime¬
nitnega rodu. Oče umerjo, ko je Janez še le dve leti
star. Ko spolni sedmo leto, opravi pervo sv. spoved,
in v osmem ali devetem prejme pervo sv. obhajilo. Od
tega časa se začne zala klica njegovega nedolžnega serca
še le prav razcvitati. Bilo mu je preljubo veselje, svet
ponos, ako je smel pri naj svetejšem opravilu, pri sv.
maši, streči. In mislim, da malo kje se otrok tako lahko
pokaže in hitro spoznd, kakor če mladenčki več časa
pri sveti maši strežejo. Po dolgi navadi se le preradi
privadijo zoperne mlačnosti, tlačanskega službovanja
ter zgube dolžno spoštovanje do Naj svetejšega. Res hva¬
liti pa moramo mladenčka, ki dolgo časa to angeljsko
službo goreče, bogoljubno, po angeljsko opravlja. Skušnja
kaže, da se je nadjati pri takem lepe prihodnjosti. Prav
take hvale in zaupnosti je bil vreden naš blagi Janezek.
Pri sv. maši je stregel ves čas s toliko priserčno po¬
božnostjo, da so se nad njim zgledovali duhoven in
ljudje. To lepo pobožno obnašanje je nekega dne ondaš-
njega g. župnika tako ginilo, da pridši v zakristijo si
niso mogli kaj, da bi ne bili ljubeznjivo objeli te blage
nedolžnosti.

Z osmim letom ga dajo skerbna mati v šolo tistega
mesta, kjer so takrat bivali. Enako, kakor na štapljah
pred oltarjem, kaže nam še bolj mladeneč že v šolskih
klopčh, kaj nam je pričakovati od njega v prihodnjosti.
Skušeni učeniki, ki so po več let pri šolah, že naprej
lahko napovedujejo osodo svojim učencem, če tudi niso
preroki. Kakoršna šola, tako kaj rado tudi življenje,
in imamo pristaviti — taka tudi večidel smert. Hudo
je biti za učitelja, terd je kruh učiteljski. Edina tolažba
so učitelju večkrat le oni „nekteri“, ki med razposajeno
množico vedno stanovitni, pridni — nedolžni ostanejo.
Taka tolažba, veselje je bil Janko Kastello svojemu
učitelju. Ta tako-le piše o njem: „Komaj je začel Ka¬
stello v šolo hoditi, zdelo se mi je njegovo preblago
serce in pohlevno vedenje tako nenavadno, da sem ga
moral, ko bi tudi ne hotel, rad imeti. Zmiraj je bil
pervi v svojem razredu. Njegova pokorščina in goreč¬
nost v učenji je bila v vidnem nasprotji z razposajenim
in spridenim značajem večine premnogih součencev.

17

Kolikor se spominjam, mi nikoli ni prelomil le ene
šolske postave."

Pet let se je tako šolal. V 14. letu gre s svojo
materjo v mesto Albany, kjer je škofov sedež. Mati ga
peljejo v škofijsko cerkev. Ravno tisti dan so imeli
sami škof sv. opravilo. Krasota hiše Božje in lepota
svetih opravil je dečku močno presunila občutljivo serce,
ter domu grede zdaj pervikrat materi razodene, da želi
postati duhoven, ako mu dovolijo.

Očitno je, da je to bilo za pobožno mater nezmerno
veliko veselje. Vse je pripravljena dati in storiti, da bi
le njen blagi sin mogel doseči naj lepši, naj imenitniši
službo na zemlji — mašništvo. Vsak stan je sicer čestit,
ako se vestno spolnujejo njegove dolžnosti, vendar naj
častitiIjivši je gotovo duhovski stan. Zato je žalostno,
zelo žalostno in znamnje zanikarnih časov, da marsi-
kteri mladeneč, ki je začetkoma tudi tako obetal svoji
skerbni materi, pozneje zgubi vse veselje za ta sveti
poklic, pridši v roke slabovernim zapeljivcem in puhlim
posvetnjakom, ki mu svetno veselje čez mero lažnjivo
hvalijo, duhovskega pa še poznati nočejo. Navzet po¬
svetnega duha, se greha več ne varuje in za službo
Božjo ves omerzne. Ko pride čas odločitve, jame pre¬
mišljevati svoje mlačno serce, pregledovati svojo tolikrat
ranjeno vest in — svoji užaljeni materi pošlje kratko
sporočilo: „Nimam poklica!" Pa kdo je kriv? Alijih
ni veliko, ki so bili poklicani, pa poslušaje zapeljivcev
kačji glas so Božji klic preslišali? Toda ne brez za-
dolženja, ker tudi tukaj utegne obveljati: „Veliko po¬
klicanih, malo izvoljenih."

Kako se z lepim življenjem vkljub vsim nevarno¬
stim ohrani in uterdi poklic, nam prelepo kaže Kostello.

Njegov župnik prosijo škofa, naj bi ga sprejeli v
kak vstav, kjer se mladenči za duhovski stan priprav¬
ljajo. Škof ga z veseljem sprejmejo ter pošljejo v vstav
sv. Karola v deržavi Mariland. Kostello se tega nazna¬
nila neizrečeno razveseli ter 7. sept. 1863 koj odrine.
Na poti se mu pridruži dijak iz ravno tega vstava,
gredoč s počitnic. Oba sta bila enake starosti, enako
zbujenega duha in ljubeznjivega serca. Tedaj sta se
koj začela rada imeti. To ni bilo nič napak. Pa Iju-

Izglodi- 3

18

bežen do tovarišev je  kakor ogenj; če ga zadosti skerbno
ne varuješ, ali se hočeš celo igrati ž njim, napravi ti
veliko škodo. V toliko škodo bi bil kmali zabredel Ko-
stello s svojim pervim prijateljstvom.

Uni dijak, njegov novi prijatelj, se je v pervih
letih jako lepo obnašal. Toda v počitnicah se je navzel
spridenega posvetnega duha, in ta duh se je čedalje
huje jel kazati in razvijati. Postal je lahkomiseln, ne¬
ubogljiv, uporen in razuzdan ter tako s svojim zgledom
novemu tovarišu zel6 nevaren.

Eden učenikov, ki je spoznal lepe zmožnosti in
blage lastnosti Kostellove, spoznal pa tudi nevarno pri¬
jateljstvo, ga svari pred tako nevarnostjo in ga pola¬
goma izvabi izpred brezna, ki ga je imelo požreti. Tako
je bila rešena njegova nedolžnost. Uni dijak pa se na¬
veliča tihega življenja in zapusti vstav. Zapusti ga pa
tudi za vselej veselje za duhovski stan.

Žalostna osoda pervega prijatelja je bila za Janeza
kaj hasnovit nauk. Sprevidel je, da zvesto spolnovanje
svojih dolžnosti, celč v naj manjših rečeh, in posebno
natančna pokorščina je potrebno sredstvo, da si zagotovi
sveti poklic.

Srečnejši je bil s svojim drugim prijateljstvom.
Pri tem namreč ni več gledal na zunanjo prijaznost,
temuč na oni temelj, na kterem edino zamore obstati
pravo in stalno prijateljstvo — na krepostno življenje.

Ko se je namreč po počitnicah pervega leta spet
peljal v St. Karol, dobil je med potoma tovariša iz tega
vstava. Skupaj se peljeta, — kar uide železnični vlak na
prav nevarnem kraju s tečajev in se polnoma preverne.
Veliko popotnikov je zelč poškodovanih: le oba dijaka
ostaneta brez kake škode. Takrat, ko je prišla nesreča,
je Kostello ravno natihoma molil — sveti rožni venec.
Kmali potem, ko ga pervi strah mine, podd svojemu
prijatelju knjigo, in mu veli, naj (kar je že sam storil)
Te Deum moli, ter se zahvali ljubemu Bogu za tako
srečno rešenje.

Ta nesreča je bila vzrok, da mu je bil uni dijak
odsihmal naj ljubši, pa tudi naj zvestejši in naj pobož-
niši prijatelj. Ker sta bila v pobožnosti oba enako go¬
reča, v vedenji enako modra in ker sta oba enako želela

19

in kopernela v čednosti rasti in napredovati, sta se med
seboj pogodila, da hočeta drug druzega na razne po¬
greške opomniti. To sta spolnovala prav natanko vsakih
štirnajst dni, ali vsake tri tedne. Dalje si tudi obljubita,
da bosta vsak dan drug za druzega eno Cešeno-Marijo
obmolila za plačilo take keršanske ljubezni.

V veri je bil terden kakor skala. V Ameriki je
mnogo krivovercev, ki našo sv. katoliško vero mnogo-
verstno napadajo in katoličane zaničujejo. Omahljivci
se dajo večkrat preslepiti in preplašiti, da se sramujejo
očitno kazati svoje versko prepričanje. Kostello pa se
je vsikdar možato potegoval za sv. reč in kaj bistro¬
umno odbijal nasprotne zvijače. Ako je pa videl, da
je nasprotniku le za prepir in ne za prepričanje, je na
kratko, odločno odgovarjal n. pr.: „Jaz sem popolnoma
jrepričan, da sem na pravi poti. Sodnji dan bo odločil,
sdo ima resnico in kdo je v zmoti; gotov sem, da mnogi
iodo objokovali svojo slepoto tedaj, ko bo že prepozno/*

Posebej omeniti moramo njegovo veliko ljubezen
do Marije. Kakor po druzih enakih vstavih, je tudi v
tej hiši „Marijina družba" (kongregacija), v ktero se
sprejemajo le bolj izgledni in izverstni gojenci, ki se
morajo pa več časa zato pripravljati in svojo vrednost
djansko pokazati. Tudi Kostello je bil več časa na po-
skušnji in še le drugo leto vpisan. Od tega časa pa
je imel pri vsem djanji in nehanji le to željo, biti vre¬
den sin Marijin. Večkrat je govoril o Njej z velikim
veseljem. Predstojnik te družbe mu daja spričevanje,
da od pervega dnd do smerti je bil eden naj gorečniših
udov.

Imeli so Marijni častilci te hiše posebno kapelico.
V tej so obhajali v majniku vsak večer šmarnice. Janez
je imel pri taki slovesnosti nalogo, kinčati Marijin oltar.
In to mu je šlo tako od rok, da so se mu vsi čudili.
Noben trud, nobeno delo ni bilo pretežko za tega zve¬
stega Marijnega otroka. Vsak čas je iznajdel kaj no¬
vega, skor vsak dan je drugač ozališal oltar „svoji pre¬
ljubi Materi", kakor je Marijo imenoval. Sošolci so bili
vsak večer kar zavzeti, ko so vidili, kako spretno in
umetno je razpostavljal cvetlice in svetila s tolikratnim
spremenom. Zdaj je sostavil iz njih krasen križ, zdaj

20

lep venec, zdaj začetne čerke presv. imen Jezusa in
Marije, ali pa podobo najsvetejših Sere.

Toda oltar kinčati je lahko prijetna igrača, kaj
rado le tlačansko delo. Da je bilo pa pri Janezu to
gola ljubezen in pobožnost, pričajo njegova druga dela.

Cvetlice in svetila, ki jih je mladi Kostello v svo¬
jem sercu Materi Božji razpostavil, so bile še veliko
lepše od onih, ki jih je deval na oltar.

Mlademu človeku hi mogoče dolgo časa ostati v
>ravi pobožnosti in nedolžnosti, ako večkrat pobožno ne
orejema ss. zakramentov. Zato Marijnim otrokom druž-
)ino pravilo to posebej veleva. Kostello je prejemal,
ako je bilo le mogoče, o šolskem in o počitnem času
skoraj vsak teden ss. zakramenta pokore in presv. Reš-
njega Telesa. Vsak dan je molil rožni venec in male
dnevnice presv. Device, bral pogostoma pobožne knjige,
zlasti življenje svetnikov in Matere Božje in nikdar ni
šel spat, da bi se še posebej ne bil priporočil prečisti
Devici.

Dijaško življenje v katoliškem odgojišči daje malo
priložnosti za nenavadne, rekel bi, junaške čednosti.
Bolj je podobno tihemu skritemu življenju malega Je¬
zusa v Nazaretu. Več priložnosti pa je za one čednosti,
kijih imenuje sv. Salezij „male čednosti". Malenkostne
in tihe so take čednosti za videz, za navadno oko; pa
velik je pred Bogom služabnik, kteri je v takih malih
čednostih zvest in stanoviten. Kajti zvestoba v malem
— ta kaj velja. Gospod sam ji obeta veliko plačilo.

Za njo je bil Kostello posebno prizadeven. Toraj
še o tej nekoliko.

1. Resničnost. Njegova matije pravila sama,
da v 17 letih, kar je bil pri njej, se nikoli ni vedoma
zlagal. Ce se je kterikrat kako tako izgovarjal, da ni
bilo prav popolnoma res, ga ni imel miru, dokler ni
vsega do dlake po pravici poravnal.

2. Vestnost. Nekega dne obišče v veliki vročini
prijatelja in prosi ga požirek vode. Dekla mu precej
ponudi kupico vina. Preden pokusi, jo vpraša, ali za to
ve gospodinja. Odgovori mu, da tega ni treba, da je
vino za domačo potrebo. Vendar to Janezu še ne utolaži

21

tenke vesti in ne dotakne se vina, dokler se gospodinji
ne sporoči.

Drugikrat zapazi, da mu pri telesniku gumba
manjka, in prosi mater, naj mu ga prišijejo. Mati nje¬
gova je bila takrat pri nekem misijonarju v službi.
Hoče tedaj kar od misijonarjevih enega vzeti. Janez
pa prosi mater, naj tega ne storijo, ker nimajo pravice
tudi ne do enega. In to prošnjo je ponavljal tako resno,
da mu mati mora obljubiti, da bode koj sporočila misi¬
jonarju, ko pride.

3. Pokorščina. Sošolec, ki je bil dve leti ž
njim, pripoveduje: „Vselej je bilo spodbudljivo za-me
njegovo natančno spolnovanje hišnih postav in sicer tudi
v tacih malenkostnih reččh, ki bi se jaz sicer še nikdar
ne bil spomnil na nje. Nikoli ga nisem vidil kaj storiti,
kar je bilo prepovedano." Med tovariši je bil že pri¬
govor, da Kostello-ta v učni sobi nikdo ne pripravi, da
bi se zasmejal. Tako natanko je spolnoval tudi naj
manjše postave.

4. Prijaznost. V hišnih postavah je bil odločen
čas tudi za razvedrilo, za igranje. Tu je imel dovelj
priložnosti, lastno voljo zatajevati, da je mogel drugim
vstreči, z razposajenimi tovariši poterpljenje imeti, vsim
prijazen ostati. Dobro je vedel, da prava pobožnost ni
črnerna, ni kaka ledenica, ktera — sama merzla — vsim,
ki se bližajo dobrodejno gorkoto krati, kakor hinavci
sodijo. Zato je bil sam vedno vesel in vedril je tudi
druge. Kadar je prišla prosta ura, pridružil se je svojim
tovarišem veselega in jasnega obraza. Znal je razvese¬
liti še tako tužnega, pa tudi v pravo mejo zaverniti še
tako prešernega. S svojim blagim, odkritim, prizaneslji¬
vim, vedno veselim sercem, pridobil si je vse svoje
verstnike. Nikoli ni bilo slišati, da bi bil koga razžalil.
In če se mu je kdaj zdelo, da ga je, ni imel miru, do¬
kler ni svoje dozdevne napake popravil.

5. Krotkost in poterpežljivost. Kjer je
veliko mladih ljudi, so gotovo med njimi tudi nekteri
razposajeni, sitni. Taki so bili tudi med Kostellovimi
tovariši. Njegovo krepostno, izgledno življenje je bilo
lahkomiselnim vedno očitanje. Zato so ga taki čertili,
skrivaj celo terpinčili. Na sprehodih so kamenje nanj

22

metali itd. Kostello pa je prenašal njihovo zaničevanje
in surovost s krotkostjo, kakoršna je le lastna odličnim
Jezusovim učencem.

Enkrat pride mlad dijaški razposajenec k njemu
ter pravi: „Kostello, ravno kar sem zvedel, da ti tudi
večkrat krive tožbe donašaš gospodom profesorjem čez
svoje součence." Za tako blagočuteče serce, kakor je
bilo njegovo, si pač ne moremo misliti hujšega žaljenja.
Do dna serca ga zbode, kri mu zavre in kipi po licu
in po čelu. Nekoliko postoji — potem prav mirno in
krotko reče: „Kaj tacega mi v celi hiši nobeden po
pravici ne more očitati."

6. Keršanska ljubezen do bližnjega. Že
pred sem omenil nesrečo na železnici. Ko se je bil
Kostello spravil iz razbitega voza, zagledal je blizo
žensko, ktera nikakor ni mogla potolažiti svojega malega
preplašenega otroka. Mati sama je na eni roki tako
ranjena, da si ž njo ne more kar nič pomagati. Janez
Kostello, mladi učenček neskončno usmiljenega Zveli¬
čarja, z besedo tolaži, z rokami pa zavezuje ranjeno
roko ubogi ženi, ob enem pa še sprejme jokajoče dete
v naročje ter^ga tako dolgo na rokah zibka, da nedolž¬
nost zaspi. Se več. Ubogi ženski podari mili dar od
svojega imetja, celo izposodi si od tovariša, da jo pre-
skerbi za nadaljno potovanje.

Naj veči dar pa, ki ga je Božje usmiljenje dalo
temu tako dobremu, blagemu mladenču, je bila zgodnja
smert. Tako je bil obvarovan, da „brezbožnost ni pre¬
slepila njegovih misli, in goljufnošt ni omadeževala nje¬
gove duše", kakor’ govori sv. pismo.

Že tretje leto je bival v vstavu sv. Karola. Slo¬
vesni dan sv. patrona te hiše je zadnjikrat obhajal leta
1865. Posebno lepo je opravil duhovne vaje, ki so jih
imeli dijaki ob tej priložnosti. Nekoliko sklepov si je
tudi zapisal, da bi jih ne pozabil ter gotovše spolnoval.
Tako le se bere v njegovem zapisniku:

„Jaz, Janez M. Kostello, naredim te-le sklepe, ki
jih hočem s pomočjo Božjo in z varstvom prečiste De¬
vice zvesto spolnovati:

1. Svet svojega dušnega vodnika hočem vedno
tako sprejemati, kakor bi mi prišel od Boga.

23

2. Ob času molčanja se ne bom okrog oziral.

3. Pri svojem vedrflu ne bom naprej igral, berž
ko zapazim, da sem jezen.

4. Vsak križ hočem poterpežljivo prenašati.

5.  Vse, kar je v moji moči, bodem storil v večo
čast Božjo.

6. Vedno hočem imeti priserčno ljubezen in po¬
božnost do presv. Device Marije.

Sv. Marija! prosi za-me grešnika Janeza M. Ko¬
stelk) !“

Nekoliko tednov potem ga je napadla vročinska
bolezen in 16. grudna 1865 o poli devetih zvečer je
sladko v Gospodu zaspal. Bilo je ravno v saboto, na
dan, ki ga je cerkev posebno posvetila v čast nebeški
Kraljici.

4 Melinc

Zdaj pride na versto kaj mično življenje Ijubez-
njive deklice, ki je le 15 let živela, pa si v tem krat¬
kem času zaslužila prekrasen venec pri Bogu. Živela
je na Francoskem. V popisu njenega življenja beremo
le kerstno ime, a kako se piše, to ni povedano, beržkone
zarad sorodnikov, ker še mnogi živč.

Rojena je bila 25. sušca 1838 in pri kerstu je do¬
bila ime Marija Adelina. Njen rojstni dan je bil tedaj
Marijin praznik, in ob Marijnem prazniku so se veršili
tudi drugi naj imenitniši dogodki njenega kratkega živ¬
ljenja, kakor bi to hotelo pomeniti, kolika ljubljenka
Matere Božje je bila Adelina.

Starši, posebno njena pobožna mati, so Adelinico
zelo radi imeli. Bjla je pa tudi vredna naj priserčniše
materne ljubezni. Že precej v pervi nježni mladosti bila
je nenavadno krotka, mirna in dobroserčna, kakor bi
ji bilo že vse to prirojeno. Zgodaj je pokazala veselje
za delo in učenje, in pri vsem je razodevala redko raz¬
umnost. Še le pet let stara, je nekega dne v kotu sedč

24

vsa zamaknjena nekaj resnobno premišljevala. Oče to
vidi ti, jo vprašajo: „Kaj ti je, dete moje, da si tako
žalostna ?“ Nedolžnost odgovori: „Papa, na svoje grehe
mislim!“

V osmem letu nevarno zboli. Vendar jo ljubi Bog
še ohrani, ker volja Njegova je bila, naj delj časa živi,
da vsim mladim deklicam zapusti izgled Bogu in ljudem
prijetnega vedenja. Po hudi bolezni je opešala in gre
v drugi kraj k svoji dobri teti, da bi tam popolnoma
okrevala. Med tem izve, da so ji doma mati vsled trudo
polnega čuvanja in prevelikih skerbi zastran njene bo¬
lezni tudi tako zeld zboleli, da so že v cerkvi očitno
za nje molili. Tedaj začne tako priserčno pobožno mo¬
liti za bolno mater, da je teta, ki je bila priča stano¬
vitne otročje molitve materi pozneje rekla: „Le molitvi
svoje Adelinice se imaš zahvaliti, da si ozdravela.“ Se
potlej, ko so že mati okrevali, ne preneha moliti. Zve¬
čer pred odhodom s tetinega doma je naenkrat zmanjka.
Povsod je iščejo. Slednjič jo najdejo v vaški cerkvi,
kjer je zopet molila za svojo ljubo mamo.

Ker je že zgodaj razodevala tako lepe zmožnosti,
namenili so se starši zarad zanesljive izreje dati jo v
nunski samostan. Vender precej še ne. Pred se je
imela izučiti njena starejša sestra. Tega je Adelina
tako vesela, da komaj pričakuje dneva, ko bo smela iti
tudi sama v nunsko šolo.

Ta čas pa doma vedno veče veselje dela svojim
staršem. Vselej vestno vboga; nikdar se ne zlaže; na¬
tanko vselej obmoli svoje molitve, ter tiho, mirno in
veselo opravlja svoje otročje dolžnosti.

Vendar prava čednost ni nikomur prirojena; mora
se še le pridobiti — priboriti. Tudi pri tej tako blagi
deklici se je sem ter tje pripetila kaka napačica, ktere
pa modra mati niso vselej prizanesli brez kazni, če je
bila še tako majhna. Pri taki priložnosti so jo djali v
malo sobico. Tu je vedno molila, da je čas kazni pre¬
tekel. In ko so prišli ji napovedat konec kazni, našli
so jo na kolenih s sklenjenimi rokami — v molitvi.

Nekega dne gredo mati obiskat njeno sestro, ki
je bila v samostanski šoli v mestu Auxerre-u (Okzčru),
Mati in hči se posvetujete, kaj bi kupile Adelinici, da

25

bi jo bolj razveselile. Slednjič se odločite in kupite lep
križec (britko martro). Ko domu pridši mati izročijo
darilo v roke dobremu otroku, veselja zarudi, častitljivo
poljubuje podobo Zveličarjevo, vsede se ž njo v kotiček
pri oknu in si jo položi v naročje, pa v enomer gleda
vanjo. Starši jo na tihem opazujejo in vidijo, kako ne¬
premakljivo gleda Križanega, — debele solze ji kapljajo
raz lica na znamenje odrešenja. Vprašajo jo, zakaj se
joka. Noče precej odgovoriti; ko pa pomisli, da bi se
iregrešila zoper starše, ko bi terdovratno molčala, se
iremaga in pravi: „Jokam se zato, ker mislim, da je
>ilo pač velike hudobije treba, da so ljubega Boga umo¬
rili 1“ — Ne moremo skor drugač soditi, kakor da se
je hotel mili Jezus poslužiti tega maternega darila, da
je zanetil v otročjem sercu plamečo pobožnost, ki jo je
ves čas imela do britkega terpljenja Gospodovega.

Nekako tisti čas so zapazili tudi pri njej posebne
vaje ponižnosti in pobožnosti, kar si je bila sama iz¬
našla. Vsak večer namreč, preden je šla spat, je še
poljubila tla svoje sobe. Poprašana, čemu ji je ta po¬
božna navada, odgovori le: „Mislim, da to ni nič greh.“
Kadar je obiskala svoje tete in imela kak prost trenutek,
koj se je zgubila (kakor tudi doma) na vertu za ger-
movje, pa molila rožni venec ali druge molitve.

Zlasti pa je bila njena pokorščina in vbogljivost
čedalje bolj popolnoma. Nekega dne gre s sestrico in z
več tovaršicami v log se sprehajat. Bilo je pa mladi
druščini doma naročeno, kako daleč le sme iti. Otroci
so vse obljubili, kmali pa spet pozabili. Prijetna pot
po zelenem logu jih zapelje, da gredo dalje, kakor bi
smeli. Pa glejte, ko se tako lahkomišljene deklice dalje
dervijo, naenkrat zapazijo, da ni Adelinice več pri njih.
Berž se vernejo in kmali dobijo ljubljeno tovaršico, ki
je kleče molila pri meji, ktero prestopiti jim je bilo
prepovedano. Vse deklice se jamejo čuditi po tihem in
na glas, Adelina pa mirno odgovori: „Bilo je prepove¬
dano."

Tako je rastla žlahtna cvetka ter od dne do dne
se lepše razcvetala. Domači, in kterikoli so jo poznali,
so je bili veseli. Pobožni starši so jo imenovali svojega
angelja, drugi pa so se čude popraševali, kaj bode iz

Izgledi. 4

26

te deklice? Tudi v samostanu, kamor je imela pozneje
iti v šolo in odgojo, je bila že naprej znana njena po¬
božnost in pridnost. Starejša sestra je večkrat pravila
o njej. In ko jo pride enkrat z materjo obiskat, je vse
hitelo skupaj in hotelo viditi enajstletno deklico, ktera
se še ni nikoli zlagala in ni bila materi še
nikoli nepokorna!

Slednjič je prišel za njo dolgo zaželeni dan. Mati
jo peljejo 7.  sveč. 1850 v mesto v Uršulinski samostan.
Takrat je bila nekako 12 let stara. Materi se milo stori,
ko izročujejo gospčm svojo ljubljeno hčerko, in z ginje¬
nim glasom jim rečejo: „Čestite gospč, tukaj vam izro¬
čam svojo Adelinico, ki mi še ni bila nobenkrat nepo¬
korna 1“

Zdaj se začne za deklico novo življenje. Kmali
se privadi samostana in samostanskega reda; kajti, kar
kdo sam hoče, tega se kaj hitro privadi. Tudi tukaj je
bila kmali vsim drugim zgled, in sicer v vsih rečeh: v
obnašanji, učenji in v molitvi.

V vsem vedenji je bila krotka in prijazna, pri-
prosta in brez zvijač. Neka gospodičina, ki je dalj časa
v samostanu ostala, da se je za učiteljico izučila, pra¬
vila je že po smerti pobožnega otroka, da je ni nobena
reč tako kratkočasila, kakor pogled naše Adelinice.
„Sedela sem, pravi, nasproti temu ljubeznjivemu an-
geljčeku, in kadar sem si hotela počiti, sem jo gledala,
in to me je razvedrilo."

V šoli in sploh ob času učenja je bila vedno mirna,
tiha, pazljiva. Vse naloge je skerbno in natanko, na¬
vadno naj boljše izdeljevala. In sicer ne samo za uči¬
teljice, temuč pred vsem za Boga. Poprijela se je pre¬
lepe navade, da se je pred vsako nalogo prekrižala, da
bi tako vsako delo Bogu izročila še preden ga prične.

Naj bolj pazljiva pa je bila pri keršanskem nauku.
Ze na obrazu se ji je bralo veselje, ko je slišala govo¬
riti o ljubem Bogu in Božjih rečeh. In kako skerbno
se je pripravljala za pervo sv. obhajilo! S koliko gin-
Ijivo pobožnostjo je Jezusa pervikrat sprejela!

Tako je bila ginjena, da ni mogla na glas moliti
navadne molitve, s ktero so se deklice pri pervem sv.
obhajilu Mariji izročevale. O tem je potlej sama pisala

»7

tako-le: „Pred blagoslovom z Najsvetejšim sem imela
moliti izročilo presv. Devici, moja tovaršica pa ponoviti
kerstno obljubo. Ko je rekla, da se odpove hudemu duhu
in vsim njegovim delom, smo vse položile roke na sv. evan¬
gelij, v znamenje, da se tudi me, in vsaka je odgovorila
„Amen". Potlej sem jaz pokleknila pred podobo presv.
Device ter začela sem z derhtečim glasom: „Sveta Ma¬
rija!... Sveta Marija! 1 '... Več nisem mogla, kajti
obilne solze so mi zatopile glas. Potem so nam ukazali
vsesti se, in Pater, ki so imeli pred z nami eksercicije,

50 nam tako zelo lepo pridigovali o pobožnosti do presv.
Device, da sem se morala ves čas jokati. Ko je pridiga
minula, so mi mignili, naj zdaj berem „izročilo“. Hotela
sem ubogati, toda zastonj sem se trudila. Druzega nisem
mogla, kakor na tihem sem se izročila Devici Mariji in
sem si jo izvolila za Mater." — Sv. Frančišek Šaleški
nam zagotovlja, da sv. Devica posebno ljubi one, kteri
Njo serčno ljubijo: s koliko radostjo je pač sprejela
obljubo tega nedolžnega serca!

Od tega časa je hodila pogostoma k sv. obhajilu.
Da ji je bilo le dovoljeno, nikoli ni opustila. Pa kako
ginljivo lepo se je vselej pripravljala! Naložila si je v
ta namen marsikako zatajevanje; bolj pogostoma je ob¬
iskovala presv. Rešnje Telo; še zdatniše je delala, kakor
sicer, dalj časa molila, revežem dajala svoje južnice,
pogostoma izrekala pobožne izdihljeje; ob kratkem, vse

51 je prizadjala, karkoli je bilo v njeni moči, da bi
serce vredno ozališala za prihod nebeškega Kralja.

V hiši Božji se je vselej tako lepo vedla, da so jo
navadno imenovali le malo Alojzijo. Zlasti pri sv. maši
je bila njena pobožnost veča, kakor je v tej starosti
pričakovati. Pri sv. maši biti bila ji je med vsemi naj
ljubša pobožnost.

Enkrat se je bila prav hudo prehladila, da je mo¬
rala zjutraj dlje v postelji ostajati. Pa kako je želela
zopet s tovaršicami vred vstajati! Prijateljici je rekla:
„Se bi lahko nekoliko poležala, toda — sv. maša!" —
Zelo je milovala svojo sestro, da več časa ni mogla k
sv. maši, ko so bili ondašnji 851etni gospod bolni. Med
drugim ji piše: „Uboga sestrica, kako dolge se Ti mo¬
rajo nedelje zdeti! Ko bi Ti vedela, koliko in kako

28

priserčno se te spominjam pri sv. maši! Kako srečna
sem, da smem vsak dan pri sv. maši biti! Oh, ti bi
bila te milosti veliko vredniša od mene; pa Bog mi
znabiti ravno zavoljo moje slabosti toliko milosti deli.
Ali ni mar to velika milost, pri sv. maši biti?"

Vsak dan je četert ure premišljevala; naj rajše
terpljenje Jezusovo; smertne britkosti na Oljski gori in
grozne bolečine na križu. O postnem času je to pobož¬
nost še pomnožila, ker je večkrat sv. križev pot oprav¬
ljala, svoj kruh revežem dajala, ob suhem kruhu se
postila itd.

Večkrat na dan je obiskala in počestila Jezusa v
presv. Rešujem Telesu. Nobena stvar je ni mogla od
tega odverniti.

Krona njeni pobožnosti pa je bila priserčno de-
tinska ljubezen do Marije prečiste Device. Zelo se je
razveselila, ko je bila nenavadno zgodaj, kmali po per-
vem sv. obhajilu, sprejeta v Marijno družbo, v kteri se
sleherni ud imenuje „Marijin otrok". Komu bi se bilo
pač bolje podalo to čestito ime, kakor njej, ki se je
bila že pri pervem sv. obhajilu s tako ginjenim sercem
Mariji popolnoma izročila? Zvesto je poslušala in si
globoko v serce vtisnila svete in nauke, ki so jih imele
pobožne družabnice priložnost še posebej poslušati v
nagovorih Marijne družbe. Vestno in natanko je spol-
novala vse družbine pravila. Sploh v besedi in djanji
S vedno kazala, da je res pridna hčerka naj boljše
atere. V pismih, ki jih je večkrat pisala svoji ljubljeni
sestri, skor vselej kaj omeni svojo nebeško Mater n.
pr.: „Uganila si, ljuba sestrica, ko praviš, da se pečam
z vertom presv. Device. Začenjam ga prekopovati, in
prizadevam si prav čistega ohraniti, kar mi pa ni vselej
tako lahko." V nekem drugem pismu pristavlja: „Mislim,
da imaš še kaj vijolic na vertu. Prav razveselila me
boš, če mi jih nekoliko pošlješ, zakaj namestiti imam
mali šopek, ki sem ga z doma prinesla za Mater Božjo!"

Vsi so bili zadovoljni ž njo, le sama seboj še ni
bila; ker dobro je vedila, da človek na svetu se nikoli
dosti ne poboljša in nikoli ne more reči, da bi ne mogel
biti se boljši, še svetejši. Kakor je klical sv. Karol
Baromej z Davidom: „Danes začnem", tako je tudi ona

29

vedno svoje dobre sklepe ponavljala in poživljala; o
posebnih priložnostih si jih tudi zapisovala. O nikar ne
mislite, otroci, da je bila brez truda in prizadevanja
tako dobra in pridna! Adelinica je imela večkrat hudo
vojsko. Vendar nikdar ni zgubila serčnosti.

Omenim naj le samo treh reči, v kterih se ji je
zmaga naj težja zdela.

Napuha se je pred vsem bala. Pridne deklice
namreč si naj težje ohranijo krotkost in priprosto po¬
nižnost. Kajti če so v resnici pridne, jih vse hvali in
— kar ni prav — večkrat celo vpričo njih povikšuje.
Mlado serce si dopade v svoji lepoti, Božje dobrote pri¬
pisuje svojim zaslugam in skor neprevidoma se navžije
nečimernosti — lepota serca obcvete, — odpade —
zgine! V taki nevarnosti je bila tudi Adelina. Toda o
pravem času je bila podučena in svarjena nekako s
temi-le besedami: „Adelinica, Bog te ljubi, in daja ti
velike milosti. Nehvaležnost bi bila to tajiti, ali ne pri-
poznati tega. Tudi presv. Devica kaže, da ima materno
ljubezen do tebe, ker prejeta si bila v njeno družbo, še
preden si znala prav ceniti toliko milost. Zatoraj zvesto
me poslušaj in ohrani, kar ti rečem: Nečimurna in samo¬
ljubna misel, skriti napuh zastran čednosti bi te lahko
v Božjih očeh spremenil v pravo zver (pošast). Varuj
se tedaj, brezno imaš pred svojimi nogami!“ — In va¬
rovala se je ter z Božjo in Marijno pomočjo obvarovala
in si pridobila toliko ponižnost, da se je med njenimi
čednostmi še naj bolj odlikovala.

Zapazila je tudi, da je za nektere reči še preveč
samoglavna. Njej, ki je bila tako natančna v spolno-
vanji svojih dolžnosti, je silno težko djalo, če je bilo
treba tudi za majhne reči dovoljenja prositi. Le po sta¬
novitnem vojskovanji si je sama popolnoma izbila svojo
termo.

Enako težko se je privadila natančne rednosti.
Dobra mati in sestra ste jo večkrat na to opomnile. Po¬
svarjena, se ve da, je berž pospravila in poravnala vse,
kar je bilo njenega; toda krnali je spet razobesila in
razmetala obleko, knjige itd. vse navskriž in povprek.
Pa tudi v tej reči se je tako poboljšala, da še terpeti
ni mogla nobenega nereda. In če so ji hotele tovaršice

80

ponagajati, so ji razmetale njene zdaj tako lepo posprav¬
ljene reči. Vendar tudi s tem je niso mogle v jezo pri¬
praviti. In človek ne ve, ali bi se bolj čudil njeni snaž¬
nosti, ali občudoval njeno poterpljenje, ko bere to le
dogodbico, ki se je zgodila kake tri tedne pred njeno
smertjo.

V učni sobi namreč je bilo kmali po zadnjih po¬
čitnicah nekoliko spremembe in Adelina je drugo mizico
dobila. Dve razposajenki jo hočete dražiti. Ko je nam¬
reč ni bilo v sobi, izmečete vse njene knjige in zvezke
iz miznice na peč, rekoč: „To je za Adelino, ona ne
bo jezna!" In res, ko pride nazaj ter najde predale iz¬
praznjene in vse razmetano, jame natihoma mirno po¬
spravljati, in ne kaže nobenega najmanjšega znamenja
nepoterpežljivosti.

Velika škoda, ali bolj po pravici bi smel reči —
velika sreča je bila, da je tako blago deklico tako zgodnja
smert pokosila! Svet je čisto nič ni okužil, šla je med
angelje.

Vendar preden jo obiščemo na smertni postelji,
povedati moram še eno dogodbo, ki nam posebno živo
kaže, da je bilo njeno serce res kakor — čisto zlato.

O božičnih praznikih 1851 zagledale ste dve go¬
jenke nekega večera pri vratih dimnikarčka, ki je vbo-
gajme prosil. Prišel je iz Savojskega s svojo še manjšo,
pa neizrečeno revno sestrico. Savojci namreč večkrat
v svoji revšini pošiljajo otroke na Francosko, da bi si
kaj pridobili.

Precej, ko vidijo preubogo, nesrečno deklico, jo
pokličejo notri, in mladim gojenkam se tako smili, da
vsaka kaj daruje za njo. Virginija, tako ji je bilo ime,
je v kratkem vrnita, počesana, preoblečena. Dva mesca
skerbijo za njo; toliko časa je imela ostati na Franco¬
skem.

Ko je pa morala zopet nazaj na Savojsko, je bila
močno žalostna. Jako dolgčas ji je bilo, ko je po pla¬
ninah živinico pasla, in neizrekljivo se ji je tožilo po
mladih dobrotnicah samostanskih. Kakor hitro pervi
sneg Savojske pastirje s planin prežene, precej hiti spet
na Francosko. Po poti si kruha prosi in peš, vsa vtru-
jena, pride 5. listopada v Auxerre (Okzer).

31

Blage gojenke se je zelo razveselijo. Pa v hudo
zadrego jih pripravi, ko jim pove, da oče jim jo meni
za zmiraj prepustiti. Kako bi preskerbele dvanajstletno
deklico z vsim? Toda ljubezen je iznajdljiva, dobro
serce si ve kmali pomagati. Da bi je oče spet ne za-
vergel, sklenejo skupno za njo skerbeti.

Pred vsemi vneta je Adelna. Za postrežbo se
začetkoma ne vsiluje, ko so še druge rade pri njej;
pač pa da svoj denar in svojo južino. Kaka dva dni
potem pridejo Adelino starši obiskat. Ko se od njih
poslovi in se vsa objokana nazaj vrača, jo sreča pred
šolami gospa učiteljica in kar ji je bilo že pred v mis¬
lih, ji zdaj razodene: „Ali bi ne hotla moja draga Ade-
lina prevzeti skerbi za Virginijo? Dobila boš denar v
roke in ti naroči, kar ji bo treba napraviti." Pri tem
veselem naznanilu se koj spremeni objokano obličje;
obriše si solze; priserčno se zahvali g. učiteljici in urno
hiti, da poskerbi, česar je naj bolj treba.

Od tega trenutka do svoje smerti bila je mali Sa-
vojki res kakor skerbna mati. Zjutraj opoldne in zve¬
čer ji je donašala jedil, kakor je najboljše mogla. Ko
se je najedla, se je ž njo igrala, jo je podučevala po¬
sebno v keršanskem nauku. Včasih je tako dolgo pri
njej ostala, da so jo morali klicati, sicer bi še potreb¬
nega počitka ne bila imela.

Svoji sestri je o njej takole pisala: ,,Veseli se z
menoj, ljuba sestra, moja mala Virginija bode med nami
v naši kapeli pervo sv. obhajilo opravila in tvoja se¬
strica je zelo vesela, da se ima ž njo katehizem učiti in
jo pripravljati za to veliko opravilo. Moli za mojo
malo hčerko in reci Tereziji, da jo bom še rajše imela,
če se za to dobro delo tudi tebi pridruži. Ponavljam
svojo prošnjo za malo Savojčico, ki mi je tolikanj ljuba,
ker sem njena mala mati." V nekem drugem listu piše:
„Zahvaljujem se preljubi materi za čevlje, ki so mi jih
dali; moje deklice jih zdaj nosi in nič več je v noge
ne zebe." —

Zdaj smo pri koncu tega sicer kratkega pa vendar
tolikanj zaslužnega življenja.

Na praznik brezmadežnega Spočetja Device Ma¬
rije 8. grud. 1852 je bila Adelina s toliko pobožnostjo

32

pri sv. obhajilu, da se ji je to tudi na zunanjem videlo.
Med mašo so jo slišale tovaršice večkrat šepetati: „0
moj Jezus, kako te ljubim 1“ Kar čudile so se toliki
ginjenosti in tako vzvišeni ljubezni. Bog pa je gotovo
hotel mlado dušico v tem sv. obhajilu, z a d nj e m v
njenem življenji, pripraviti na tisto preimenitno uro, ko
jo je hotel na vekomaj skleniti z Jezusom in Njegovo
neomadežno Materjo.

Ta praznik je bila zadnjikrat v Marijni družbi,
ktera se ji je bila nad vse priljubila. Drugi dan je že
morala v postelji ostati zavolj hudega prehlajenja; tretji
dan je prišla še v šolo in ni nič tožila, da bi ji ne bilo
dobro. Zvečer je še nesla, kakor po navadi, mali de¬
klici večerjo, še molila ž njo in, kakor je bilo zapove
dano, krnali se vernila, da bi se s tovaršicami o prostem
času poigrala in razveselila. Tu se je vsedla v senco
naklopico, tako da je bila za drugimi in je učiteljica ni
mogla videti. Skerbno tedaj poprašuje: „Kje je pa moja
Adelinica?"

„Tukaj, tukaj" zavpijejo deklice okrog nje in sama
se prismehljd, da bi se pokazala.

Krnali potem je zazvonilo in Adeliniea vstane ter
prosi naj ji dovolijo iti presv. Kešnje telo obiskat. Sla
je zadnjikrat pred tabernakelj ; kajti ob desetih zvečer
(bilo je ravno na praznik lavratanske Matere Božje) na¬
enkrat hudo zboli. Vse tako kaže, da bo vročinska bo¬
lezen. Drugi dan pride zdravnik; skerbi se za naj
varnišo postrežbo. Pa pri vsej skerbi in postrežbi je
le slabeje nikar boljše. Pišejo staršem, a starši so po
naključbi zaderžani, da ne morejo koj priti. Od četertka
do nedelje popoldne je ležala v samostanu ter dajala
ves čas najlepši zgled krotke poterpežljivosti in genljive
pobožnosti. Svoj rožni venec je imela vedno pri sebi
in še zdaj je svoje molitve z navadno pobožnostjo oprav¬
ljala. In če jo je g. učiteljica vprašala: »Ali se nočeš,
ljubo dete, zdaj popolnoma izročiti v voljo Božjo, ki
zdaj hoče, da si bolna?" vselej je odgovorila: „0 ho¬
čem, česti vredna gospa!"

V nedeljo še le pridejo starši in ljubeznjivo bol¬
nico vzamejo seboj na dom. Oče, sam zdravnik, sicer
previdi veliko nevarnost, pa se še tolaži in si dela

33

upanje. Vendar pozneje je razodel sam, da tisti tre¬
nutek, ko so se odperla velike vrata samostanske za
voz, na kterem se je odpeljala Adelinica, je že kar
čutil — slutil, da to je mertvaški voz, ki mu pelje dete
na pokopališče. Slišal je namreč, da te vrata se ve¬
čidel samo takrat odprejo, kadar kako nuno k pogrebu
neso.

Srečno se pripeljejo domu. Bolnica celo misli, da
je že zdrava, ko stopi čez domači prag in tako tudi
terdi svojemu očetu. Toda spati ne more kar nič, in
kmali zgine vse upanje, da bi se ozdravila.

V tej kratki pa hudi bolezni se je še le prav v
pravi luči pokazala njena pobožnost. Vedno je na
tihem molila ali pa pritiskala Marijno svetinico na
blede ustnice.

Naj slabša zdravila vživala je z angeljsko vdano¬
stjo in poterpežljivostjo: naj so bile bolečine še tako
britke, ni je bilo pritožbe iz njenih ust.

Neko jutro ji rečejo mati: „Nikar toliko,ne moli,
ljuba moja, to te utrudi" in — precej neha. Cez nekaj
časa pa pokliče mater in pravi: „Mama, sej nočem z
ustnicami več moliti; pa v sercu, samo v mislih, kaj
ne, da mi dovolite?"

Neko noč je terpela silno hude bolečine. Skerbna
mati bi jo rada utolažila, pa skor ne ve, kako; vzame
tedaj sv. križ, ga ji pokaže in pravi: „Le serčna bodi,
ljuba hčerka! Glej, koliko je ljubi Bog za-te terpel; ali
ga ljubiš prav iz serca?" — „0 se ve, da ga ljubim",
odgovori mlada bolnica; „kaj ne, ljuba moja mati, da
bom prišla kmali v nebesa?" — Na to si pritisne sv.
križ na ustnice in ga poda še očetu in materi.

Kadar ji je nekoliko odleglo, da ni bledla, kar je
sicer navadno v vročinski bolezni, spominjala se je svoje
male Savojke. „Mati, pravi, mislim, da imam le še prav
malo denarjev, da bi kupila kruha svoji hčeriki; ali bi
ji ne hoteli vi kaj poslati?" Mati ji precej ne le oblju¬
bijo, temuč tudi spolnijo, kar je želela. In koj je uto-
lažena. Pa tudi kadar ni bila prav pri zavesti, je naj
večkrat govorila o samostanu. Enkrat je zaklicala, kakor
bi bila še tam: „Ljuba sestra, daj mi veliko, le prav

Izgledi. §

34

veliko podzemljic za mojo malo Virginijo — o dobre
sestre, še, le še!“

Zadnji dan jo pridejo obiskat spovednik iz samo¬
stana in zdravnik iz mesta. Sestra ji natihoma pove:
»Gospod oče iz samostana te pridejo obiskat!" »Go¬
spod oče samostanski ?" zakliče in njeno bledo lice zopet
zažari: »o kolika sreča!" — Gospod duhoven se pri¬
bližajo postelji ter poprašajo, če se želi spovedati? In
ko prikima, drugi odstopijo, sami ostanejo pri bolnici.
Spove se in podelijo ji odvezo. Se jih enkrat pokliče
nazaj ter z veliko skerbjo poprašuje, bo li mogla pokoro
opraviti. Gospod jo tolažijo in edino le to velijo, naj se
z umirajočim Jezusom sklene in reče: „Moj Bog, Tvoja
volja se zgodi!"

Okoli štirih so poslovita g. duhoven in zdravnik.
Na materno vprašanje, bi li ne bilo potrebno za bolnico,
da sprejme sv. zakramente za umirajoče, ugovarja zdrav¬
nik, da se lahko še počaka do druzega dnč. Ravno to
je bil vzrok, da deklica ni bila tako srečna, še enkrat
sprejeti Zveličarja. Toraj je bilo njeno obhajilo na praz¬
nik brezmadežnega spočetja res zadnje v življenji, če
tudi takrat še sama ni kaj tacega slutila.

Preden gospod duhovnik odidejo, še enkrat pri¬
stopijo k postelji ter pravijo: Z Bogom, drago dete! »Z
Bogom!" odgovori bolnica. In zdajci povzdigne svoje
nedolžne oči tako nekako pomenljivo proti nebesom,
da se celo zdravnik začudi: kakor bi hotla Gospodo¬
vemu služabniku pokazati prostor, kterega pridobiti
ji je on pomagal.

Proti devetim zvečer jela je moliti: »Gospod Jezus!
jaz umiram, usmili se me! O Marija, brez madeža spo¬
četa, prosi za-me, ki k tebi pribežim!" Kmali na to
reče sestri: »Kaj ne, da ne boš na-me pozabila?"

O poli desetih jo še hujše napade. Viditi je bilo,
da se ima vojskovati s hudobnim duhom, kteri vedno,
zlasti pa na zadnjo uro, skuša zapeljati tudi pravične
— nedolžne, ko bi bilo mogoče. Ko ji odleže, zakliče:
,,O kaj še, kaj še!" In kmali zopet: »O kako sem
srečna, da sem prejela odvezo!" Posebno pa je skerbela
prav do zadnjega za dušo svojega očeta. „0 vera!" je
jsjieala z močnim in pretresljivim glasom, »oh! pekel!

35

vera! oče! oče!“ — Trikrat so jo slišali še reči: „Moj
Bog, odpusti!" Potlej tako glasno zakliče, da očeta v
spodnjem nadstropji prebudi, — vzdigne, se na postelji,
naredi sv. križ in glasno moli Očenaš, Cešenamarijo in
vero! — položi spet glavico na zglavje in čez nekoliko
minut mirno in sladko v Gospodu zaspi.

Na dan pogreba je vreme sicer ob zgodnjem jutru
slabo kazalo, a ko so prinesli mladega merliča k cerkvi,
je prijazno solnce posijalo, kakor bi hotelo tudi od svoje
strani pozdraviti blago deviško deklico, preden jo de¬
nejo v hladni grob. Za pogrebom so razun veliko druzih
ljudi šle njene verstnice in sploh dekleta ondotnega
kraja z Marijnim banderom. Tudi v samostanu je bilo
veliko molitve, veliko solza.

Starši so dali, kar je bilo njenega, ubogi Savojki,
da je mogla sprejeta biti v zanesljivo odgojišče. O go¬
tovo nikdar ni pozabila osrečena deklica svoje tolikanj
ljubljene nedomestljive dobrotnice!

Spolnila se je ranjce tudi naj bolj vroča zadnja
želja. Tudi oče, za kterega je toliko molila, šel je kmali
za njo v večnost, in sicer previden s ss. zakramenti,
prav lepo pripravljen; v poterpežljivosti in vdanosti ne
kako podoben svoji hčerki Adelini, ktere nikakor ni
mogel pozabiti, o kteri je zadnji čas naj rajše govoril
in z ginjenim sercem jo večkrat imenoval: svoje an-
geljsko dete.

Na grob so postavili križ s prav kratkim in pri-
prostim napisom: „Naši krotki, močno ljubljeni Mariji
Adelini, umerli v 15. letu 16. grudna 1852."

Kjer so jo pred poznali, je kar niso mogli in ne
morejo pozabiti. Otroci! ker ste jo zdaj spoznali po
nekoliko tudi vi: nikar ne pozabite njenega lepega, sve¬
tega življenja. Ako še niste, hitro storite sklep, enako
čistiti in lepšati serce, kakor ga je blaga srečna Adelina!

Bog ima pri svojih služabnikih različne namene.
Marsikteri mu prav natihoma služi. Svet ga ne pozna;

36

še ime njegovo se da ! eč ne izve. Le družina, ki biva
ž njim pod eno streho, in njegovi bližnji sosedje po¬
znajo po nekoliko njegovo blago serce. Mnogokrat ga
še le-ti ne znajo po vrednosti ceniti in večkrat je res
edini spovednik, ki ve za neprecenljivi biser take izvo¬
ljene duše, ki natihoma v svoji nedolžnosti zvesto in
stanovitno služi Stvarniku v svojem tihem stanu.

Druge pa si Gospod odvoli za učenike narodom.
Le-ti pa ne morejo in tudi ne smejo ostati skriti. Po
Jezusovih besedah imajo biti podobni mestu zidanemu
na verh hriba, ktero se povsod od daleč na okrog vidi;
enaki morajo biti luči, ki se ne sme djati pod mernik,
temveč na svetilnik, da razširja po celi hiši svoje svitle
žarke. In takim še posebej veljd, Zveličarjeva beseda:
„Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da vidijo vaša
dobra dela in hvalijo nebeškega Očeta!“

Taka svitla luč, ki jo je bil prižgal Gospod za
vesoljni svet — in ga je nenavadno dolgo razsvitljevala
— bili so Pij IX, naš preljubljeni papež, nepozabljivi
oče vsih milijonov katoliških kristjanov. Ne kar navadna
luč, temveč solnce so bili, ki nam še po svojem zahodu
v prijazni zariji pošilja svoje blagodejne žarke. Smem
reči, da nikdar ne bode ugasnila ta zarija — blagi spo¬
min tako blagega svetega moža! Bili so v življenji za
izgled vsim: mladim in starim, priprostim ljudem in
naj visim vladarjem, veselim in žalostnim. Tudi poznej¬
šim rodovom se bode navdušeno pripovedovalo, kakošni
so bili Pij IX, in nekdo je rekel unkrat, da bodo nas
celč blagrovali, zato, ker smo v njihovem času živeli.

Tudi vi boste imeli še priliko veliko lepega slišati
in brati o velikem, tako dobrem, tako blagem Piju IX.
Tukaj vam hočem le iz mladih let nekoliko povedati,
da razvidite, kako morate mladosti zlate leta prav obra¬
čati, ako hočete kdaj kaj veljati pred Bogom in pred
ljudmi.

Pij IX bili so plemenitega stanu. Pisali so se Mastaj
z grofovskim pridevkom Ferretti. Grofovska rodovina
Mastaj-Ferretti je bila izmed tistih, ki jih imenujemo
„dobre hiše“. Dobro imenujemo Mastajevo hišo ne toli¬
kanj zato, ker je bila premožna — terdna, kakor pra¬
vijo, temuč zato, ker je bila v resnici po vsem poštena.

37

Že predniki, posebno pa Pijevi starši, bili so blagega
serca, neomahljivega značaja, čistih rok, ob kratkem:
verni, krepostni, res vsega spoštovanja vredni katoli
Čanje.

Skušnja pa uči, da v dobrih hišah so poleg dru-
zega dobrega zlasti — dobri otroci. Učitelji to kmali
spoznamo, ko bi tudi zraven slehernega imena ne imeli
zapisane hišne številke itd.

Blagor otrokom, ki imajo tako dobre starše, kakor
so jih imeli papež Pij; blagor pa tudi staršem, ki imajo
tako dobre otroke, kakor so jih imeli Pijevi. Vidna
sreča spremlja take že tu na zemlji. V dokaz tega bla-
grovanja naj edino le to omenim, da skor vsi iz rodo¬
vine Mastajeve so učakali nenavadno visoko starost. Oče
so umerli 80 let stari, mati 82, dva brata in sestra uča¬
kali so precej čez 80 Ičt, in tudi Pij sami umerli so v
86. letu svoje starosti. Ali ne pride tu koj vsakemu na
misli, da se tukaj vidno vresničuje četerte zapovedi pri¬
stavek: „da boš dolgo živel!“

Pri kerstu dobili so, menda po maternih željah, ime
Janez Marija in še pozneje so se radi tako imenovali
poleg papeževega imena. In če je le kako ime kdaj kaj
pomenilo za prihodnjost, je gotovo to dvojno ime. Ne
rečem ime samo ob sebi. Sam vem, da bi bilo to prazno
vedeževanje, ko bi kdo hotel že kar iz imena, ki ga
otrok pri kerstu dobi, sklepati, kakošna bode njegova
prihodnjost; kakor so namreč nekdaj neverski latinci
sodili, da človeka že ime izda, rekoč: ,,nomen est omen“.
Pri nas kristjanih je to drugače. Mi od kerstnega imena
smemo res kaj pričakovati, toda le tedaj kaj prida, ako
starši skerbijo in si otrok sam prizadeva, da posnema
življenje tistega, čigar ime je prejel koj v začetku svo¬
jega življenja. In ravno to se je zgodilo pri Piju od
obeh strani. Pobožna mati mu je zato odbrala ime Janez,
ker je želela, da bi njen naj mlajši sin bil kedaj tako
blagega, milega, nedolžnega serca, kakor je bil oni
srečni učenec Jezusov, kterega je Zveličar sam med
vsemi naj bolj ljubil, kteri je pri zadnji večerji slonel
na Njegovih božjih persih, da bi se tako rekoč še za
slovo navzdl milobe in blaženosti Jezusovega preslad¬
kega Serca.

38

Marij no ime mu je izvolila, ker ni nobene reči
tako želela, kakor to, da bi bil njen otrok tudi pravi
ljubljenec, otrok Marijin. Zakaj kakor je sv. Janezu
umirajoč Jezus svojo Mater izročil, Janeza pa Materi,
tako si je beržkone mislila pobožna mati Katarina, naj
bode tudi njen Janezek Marijin otrok in Marija naj mu
bo mati; Ona naj ji pomaga izrejati ga, Ona naj ji po¬
maga obvarovati njegovo nedolžnost. Nek dan je kleče
pred podobo žalostne Matere Božje imela malega Ja¬
nezka v naročji, ga je povzdignila in klicala: „0 Ma¬
rija, kakor si nekdaj ljubljenca Gospodovega Janeza
sprejela namesto Sina, tako blagovoli tudi tega tukaj
vzeti za svojega sina! Tebi ga postvetim, Tebi ga iz¬
ročim!"

In materne želje so se spolnile. Malo jih je bilo
tako podobnih sv. Janezu; malo jih je še živelo, da bi
bili za Marijno čast tako vneti, da bi bili Marijno slavo
tako zdatno pospeševali: kakor pokojni Pij IX. O da
bi bila dobra mati še pri njegovi zibelji to vedla, kar
mi zdaj vemo, kako bo namreč vreden obojega imena:
o kako bi bila srečna!

Pod varstvom dvojne matere: skerbne zemeljske
in naj boljše nebeške, pač ni bilo pričakovati druzega,
kot prav dobrega, naj boljšega vspeha. V rokah tako
dobre matere moralo je služiti k dobremu vse: celo
hudobija tadanjega časa, tudi nesreča, še
bolezen.

Takrat so bili žalostni časi, tužni za tadanje ka¬
toličane. Papeža Pija VI so francoski rovarji v jetništvo
odpeljali in sv. Cerkev je bila zelč zelo stiskana. Vsi
dobri ljudje so žalovali, in kako Mastajeva tako
blaga družina ne bi? Pa Mastajeva hiša ni le žalovala,
ampak tudi molila. Grofinja je vsak večer sama molila
z otroci in spominjala se je v molitvah tudi sv. Očeta

Da bi blago čutilo v mladem sercu vzbujala, pri¬
povedovala je skerbna mati tudi večkrat Janezku velike
britkosti papeževe, kolikor je že takrat mogel umeti.
In miločutni sinek je obljuboval materi, da bo še pri-
serčniše molil za namestnika Kristusovega, in res je

39

sam mater vsako jutro in vsak večer opomnil na to
molitev.

Neki večer ob molitvi objame grofinja sinčeka, solze
ji lice zalivajo, in reče mu: „Milček moj, nocoj moramo
posebno goreče moliti za sv. Očeta, vihar je pribučal,
kterega smo se bali; oboroženi so se jih lotili, vjeti so
in peljejo jih iz Birna."

Sinek je dosihmal zvesto poslušal, pri teh besedah
pa se jame z materjo jokati, sklene ročice in moli go¬
reče za sv. Očeta, da je viditi kakor angeljček.

Po molitvi vstane, solze kakor svitli biserčki mu
še migljajo v nedolžnih očescih in v neki dvomljivosti
reče materi: ,,Pa, mama, kako more ljubi Bog dopustiti,
da papeža, namestnika njegovega Sina Jezusa Kristusa
tako hudo zadene? Kako more pustiti, da nje, ki so
tako dobri, kakor pravite, kot hudodelnika vlečejo v
sužnost?"

„Ljubo dete, odgovori grofinja, ravno zato, ker so
papež namestnik Kristusov, dopusti Bog, da se ž njimi
tako godi. Ali se ne spominjaš, kar sem ti pravila iz
življenja Jezusovega, kako je Bog in Zveličar, sama
čista ljubezen, vendar imel sovražnike, kako so se bili
ti sovražniki njega lotili; kako prestrašno so ga terpin-
čili in so ga poslednjič na križ pribili? In lej, ljubi
otrok, Bog je tako hotel, da so papeži podobni terpe-
čemu Kristusu, On tudi dopusti, da se tako godi s sv.
očetom Pijem VI.“

„Ali, mama, odgovori otrok, tedaj so uni ljudje
hudodelniki, ki tako neusmiljeno delajo s sv. Očetom,
kaj ne? In treba je Boga prositi, naj jih kaznuje."

„Ljubi otrok, od verne grofinja, nikoli ne smemo
prositi, da bi Bog koga kaznoval! Spomni se, kaj je
Jezus na križu storil! Molil je za svoje sovražnike, prosil
je Boga, naj bi imel ž njimi usmiljenje ter naj bi njih
hudobno serce k dobremu obernil. Svesta sem si, da
tudi Pij VI ta trenutek tako molijo; mi moramo svojo
molitev z njihovo molitvijo skleniti in Boga prositi, da
bi vse une brezbožne razsvetlil, ki so roke stegnili po
sv. Očetu!"

In mladi Mastajček se skloni na kolena in ponavlja
očenaš tudi še za sovražnike Pija VI.

40

Glejte tu pervo cvetlico, ktero je zasadila pobožna
mati v rahlo Janezkovo serce — angeljsko pobož¬
nost! S kolikim veseljem so pač angelji iz nebes gle
dali to pobožno detice, kadar je bilo v molitev vse za¬
maknjeno! Sej še nam ljudem se skor ne zdi nič lep¬
šega na svetu, kakor gledati nedolžnega otroka, kadar
klečč na svojih nežnih kolenih s sklenjenimi in povzdig¬
njenimi ročicami prav vneto ponavlja svoje priproste
molitvice, ktere že zna! Ce tudi taki vsake besedice ne
razumevajo tako natanko, kakor mi odrašeni; vendar
sem si svest, da radostno nosijo pred Božji tron take
otročje molitvice angelji varuhi, o kterih posebej pravi
Jezus, ^da vedno gledajo obličje nebeškega Očeta.

Se na obrazu se pozna večkrat taka priserčna
bogoljubnost in še za poznejša leta se nekako^ vraste v
ljubeznjivo obličje: kakor pri Mastajčeku. Cista, ne¬
dolžna, deviška duša dajala je tudi njegovemu telesu
neko nadzemeljsko, angeljsko lepoto. Tako lepo je bilo
to plemenito dete, s čela mu je sijalo tako ljubo solnce
nedolžnosti, da bi bil človek mislil, da ima angeljčka
pred seboj. Kolikrat je igraje se z druzimi vpričo ma¬
tere kar naenkrat obstal, malo na stran šel, očesca po¬
vzdignil proti nebu, prav rahlo glavico nagnil, kakor bi
slišal z višave angeljski glas šepetati: bratec moj! —
Kolikrat je smukn 1 po jedi, ne k igračam, kakor imajo
taki otroci navado, ampak skrivaj v materno kapelico,
je tam pokleknil in nedolžne ročice sklenil pred podobo
ljubegaJezuška, kterega ljubiti in posnemati ga jemati
tako lepo učila, ali pa pred podobo nebeške Kraljice,
ktero mu je kot naj dražji zaklad tolikrat priporoče-
vala! Oh, otroci, ko kaj tacega slišite, ali si ne boste
obraza z rokami zakrili in se sramovali, da še svoje
navadne vsakdanje molitve tako mlačno, oh večkrat tako
merzlo in vnemarno opravljate!?

Druga prekrasna cvetlica, ki je že prav zgodaj
začela cvesti v Pijevem dobrem sercu ter do groba ni
vsahnila, bila je nenavadna usmiljenost do ubogih.
Še ko je bil prav majhen, se mu je sleherni revček v
serce smilil. Kolikor naj bolj hitro je mogel, je tekel k
mami in je ginil njeno serce za ubožčeka; znal je tudi
sprošeni dar tako dati, da prosilca ni bilo sram. Pa o

41

tej dobroserčnosti njegovi hočemo še pozneje nekaj po¬
vedati, pred pa pokazati, kar je bilo zgorej rečeno: da
tudi nesreča mu je bila v korist.

Proti koncu preteklega stoletja v vinotoku 1. 1797
je šla vsa družina Mastaj-Ferretti na svoje posestvo na
deželo, kakih osem milj iz mesta, in petletni Janezek
tudi ž njo. V tem kraji gre nekega prav lepega dne
veseli deček s priprostim domačim služabnikom Domi¬
nikom Gvidom na prosto cvetlic tergat in se razvese¬
ljevat nad letajočimi pisanimi metuljčki, kar je za ne¬
dolžne otročje leta naj navadniše radovanje in veselje.
Na tem sprehodu prideta do precej globoke vode. Deček
obstoji, gleda, kako ribice plavajo ter urno sem ter tje
švigajo; hoče jih z roko zagrabiti, približa se prepadu
— kajti otrok ne vidi nobene nevarnosti — porniče se
polagoma naprej po spolzkih ilovnatih tleh — kar mu
spodleti, pade in skrije se pod vodo. Gotova smert!
Ali Bog, ki čuje v svoji nezapopadljivi previdnosti nad
tako dragim življenjem, ga reši zgodnje smerti. Po¬
gumni služabnik priteče; še ga doseže, preden se potopi
do dna, ga izleče in pripelje kakor drugega Mozesa na
suho kraj vode. O koliko je bilo na tem trenutku ležeče!

Nevarnost, v ktero je bil tako prišel mali grofovski
sinek, je storila, da so ga vsi še raji imeli, kot pred.
Sej je bil tako rekoč zopet dobljeno dete; in rešitev je
bila tako čudovita, da se je morala le nebeški Materi
Mariji pripisovati; bila je očitno znamenje, da Božje
oko s posebno očetovsko skerbjo nad njim čuje. Njega
samega pa je to silno presunilo, tako, da je obledel in
po malem jel bolehati. Ali duha mu je še povzdignilo,
ter je bil ves nekako spremenjen in bolj resnoben, kakor
poprej. Mati gotovo ni zamudila te prilike ter mu je
živo zaterjevala, da ta rešitev je posebna dobrota Božja
in znamenje prav posebne ljubezni Marijne do njega,
za kar nikdar in nikakor ne more dovolj hvaležen biti.

To pa je že naravno, da ga je mati po nesreči še
bolj ljubila. In obilno materno ljubezen je vedil blagi
Janezek tudi obilno povračevati. Zato pravim, da tretja
cvetlica v prekrasnem venčeku njegovih čednosti je:
njegova velika in stanovitna ljubezen do staršev,
zlasti do matere.

Izgledi. 6

42

Zares, ravnal se je deček Mastaj čedalje bolj po
naj svetejšem dečku Jezusu; ne le v tem, da je rastel
na modrosti in prijetnosti pri Bogu in pri ljudeh, temuč
tudi v tem, da je po Jezusovem zgledu tako priserčno
ljubil svoje starše, kakor malokdo drugi. Zato je pa
tudi prejemal v vsem dolgem življenji blagoslov, kte-
rega je Bog obljubil le pokornim, ubogljivim otrokom,
kteri serčno ljubijo starše. Kako drag mu je vedno bil
zlasti spomin nepozabljive matere, vam živo kaže med
drugim to-le. Ko je bil Mastaj že za papeža in je bila
mati že davno umerla, so vsako jutro Pij IX z velikim
veseljem molili iz zastarelih bukev, ki so bile nekdaj
materine, in z ginljivo pobožnostjo so v njih poljubovali
dve podobici, ki ste bile tudi materine. In ko je neki
dan devetletni deček prosil sv. blagoslova, rekoč: „Sv.
Oče, dajte mi blagoslov za-me in za mojega očeta!" mu
resno rečejo, preden mu položijo roko na glavo: „In za
svojo mater pa ne želiš blagoslova?" Ubogi deček je
bil pozabil na mater in zato je jel zdaj milo jokati.
„Glej", pravijo papež s perstom žugaje, „da mi drugi
pot na mater ne pozabiš; poklekni, da dam blagoslov
tebi, tvojemu očetu in tvoji dobri materi!" —

Vkljub nekterim žalostnim prigodkom pretekle so
hitro, prehitro blagemu Janezku priproste otročje leta:
mirno in veselo, kakor krasni spomladanski čas, lepo,
kakor jasni dnevi cvetečega maja. Prezgodaj — kakor
že marsikteremu drugemu — prišel je tudi njemu dan,
da mu se je bilo posloviti od ljubljenih staršev ter za¬
pustiti dragi dom, da bi začel resniše misliti in delati
za prihodnjost.

Ker je bil prav bistre glave, zraven pa pobožen
in priden, naučil se je bil sicer začetnih in naj potreb-
niših reči že pri svojih starših, ki so mu bili presker-
beli dobrega zanesljivega učitelja. Ko bi bil Janezek,
kakor drugi otroci, kar navadnih zmožnosti in ne tako
premožnih staršev, bilo bi to že zadosti. Kajti za člo¬
veka v priprostem stanu navadno ni treba posebne uče¬
nosti, pač pa zmir dobrega, blagega — serca, ako hoče
srečno živeti. Mastaj pa je bil tolikih dušnih zmožnosti
in starši v takih okoliščinah, da bi bilo res napačno, ko
bi se ne bil dalje šolal.

43

Za vise nauke pa je treba viših šol, domača ne
zadostuje. Toraj je nastalo tako važno vprašanje: kam
ga poslati v više šole? Oče in mati sta v velikih sker-
beh; več časa se posvetujeta, kako in kaj, in prosita
tudi iz nebes razsvitljenja, ker prepričana sta bila, oba,
da pervi vtiski v otročjem sercu so naj globočji in so
potlej za vse življenje ali med in hladilno mazilo, ali
pa kis in žolec za žalostni spomin. Poslednjič se oba
odločita za to, da se sinček pošlje v imenitni vstav oče¬
tov pijaristov v Volteri, vstav, ki je takrat in
potlej daleč okrog slovel zastran dobrih učiteljev in mo¬
drega reda.

A to je bilo daleč. Ločitev je bila zato jako težka,
prebritka za obe strani. Pa tu ni bilo vprašanje, kaj je
lahko, ali kaj težko, temuč le, kaj je dobro in zveli¬
čavno. Velike reči namreč se pridobivajo veči del le z
velikim trudom. Težka ti je bila setev, vesela ti bo

žetev.

In zdaj je prav za prav prišel čas, da si je Mastaj
globoko zasadil če ter to prekrasno cvetlico, ktera mu
je tudi poleg drugih do zadnjega zdihljeja tako lepo
precvitala, da je njeno korist in vonjavo okusil vesoljni
svet: to je njegova neumorna pridnost in delav¬
nost. Pa ravno pridnosti, veliko pridnosti mora imeti,
kdor hoče veliko koristiti. Dobra glava sama brez prid¬
nih rok te ne pripravi daleč. Žalostne imamo izglede
bistroumnih beračev, kteri so v mladosti z leno lopato

zakopali svoje talente, kterih tudi pozneje nočejo odko¬
pati in rabiti, temuč so raji drugim poštenim ljudem
za nadlogo in nadlego. Kako gerdo je to! In kako mora
osramotiti slehernega postopača, bodisi malega ali od¬
raslega, bliščeči izgled našega Mastaja, ki je bil vedno
delaven v mladosti in starosti!

Šest let skoraj je ostal v tej šoli, daleč od svojih
ljubljenih staršev, in si je marljivo nabiral viših ved¬
nosti : učenih jezikov, zgodovine, številstva, naravoslovja,
modroslovja itd. Ker je bil že po natori lepe postave,
prebrisane glave, prav krotkega serca in preljubeznji-
vega obnašanja; ni moglo drugač biti, kakor da se je
v kratkem prikupil vsim učenikom in da je bil hitro
vsim sošolcem naj ljubši tovariš. Že takrat si je pri-

44

dobil terdni značaj, ki ga je pozneje memo druzih po¬
sebno odlikoval. Bil je vse skozi priden in vedno de¬
laven, zraven pa pobožen in ostal je zmiraj posebni
ljubljenec in častivec Marijin, in čeravno je izmed vsih
naj več vedel, je bil vendar med vsemi naj ponižniši.

V tem niso le pisatelji, ki so o njegovi mladosti
pisali, vsi ene misli, tudi njegovi sošolci in učitelji isto
terdijo. Tako spričuje eden njegovih pervih učiteljev,
„da je ta njegov učenec imel posebno sijajne zmožnosti,
zlasti pa kakor angelj čisto serce, in da mu ni bila no¬
bena veda tistega časa neznana, temuč v vsaki reči se
je odlikoval". — Spet drugi pravi: „Mastaj je bil v
svojem vedenji čist ko angelj in neutrudljiv pri delu."
Posebno zanimiv je pa ta-le prigodek. Nekoliko
mescev preden je zapustil to šolo, pride iz Francoskega
viši ogleda si ogledat vstav, ker takrat so bile cerkvene
dežele ravno prišle v francoske roke. Skoraj vsi so bili pred
njim spraševani. Mladi Mastaj tudi. Ali njegovemu iz-
verstnemu odgovarjanju, njegovi prijazni osebnosti in
pohlevnemu vedenju se francoski gospod ne more dovolj
načuditi; čestita mu in naposled reče predstojniku: „Ta
mladeneč bo še daleč prišel, če mu bodo okoliščine ko¬
ličkaj vgodne." Ta pot je francoski gospod bil dober
prerok, kajti res je izmed vsih še naj dalje prišel blagi
pridni Janko Mastaj Ferretti.

Ali Bog svojim ljubljencem ne deli že na svetu
plačila, in popolna neprestana sreča in radost je le ne-
beščanom prihranjena. Tukaj na zemlji se vedno cvetje
druži s ternjem. In sicer na korist človeštvu. Sv. pismo
nas uči, zgodovina pripoveduje in skušnja spričuje, da
ravno šola terpljenja, to je tista šola, v kteri so svoja
izverstna spričevala (prav v pravem pomenu spričevala
zrelosti) sprejemali naj bolj značajni možje, naj veči
svetniki, naj bolj blage duše. Tudi našega dijaka viših
šol, ki je do zdaj tako mirno in zadovoljno živel, ča¬
kali so še hudi dnevi, ki so pa tudi njemu čistili zna-
čajnost, kakor čisti ogenj zlato.

Že v Volteri ga jame zadnje leto (1808) božjast
lomiti. Ta huda bolezen je izvirala še od tedaj, ko je
bil v vodo padel in se tako močno prestrašil. Kajti pred
je bil zelo terdnega zdravja in cvetoče barve, potem pa

45

zmiraj po nekoliko bolehen in bolj bled. Pa zato se še
prčd dosti zmenil ni, ker ta žalostni nasledek se ni no-
benkrat tako pokazal, kakor poslednje leto, tako, da so
bili že zdravniki nad njim obupali. Oj, kako žalostno!
mladeneč, ki je svoje učenje tako izverstno izveršil, in
ki bi zdaj imel misliti na prihodnji stan: se zarad bo¬
lezni ne ve nikamor oberniti!

Velika žalost je bila to tudi za skerbne starše.
Zlasti se mati kar ni mogla utolažiti. Kako vesela je
bila pred kdaj, ko je prihajal na počitnice: vsakojeto
bolj učen in olikan, vsako leto boljši in ljubeznjivši,
zraven pa še precej terdnega zdravja! Oh, kako ji je
pa zdaj serce kervavelo, ko je spet prišel in še za več
časa, pa — ves potert in betežen!

Ena reč vendar je dobro mater še tolažila: da
njen ljubljeni sin v tolikih stiskah ni zgubil keršan-
skega zaupanja. In veselilo jo je gledati, kako se v
vencu že imenovanih čednosti razvija in čedalje lepše
razcvita še peta žlahtna cvetlica: neomahljivo za¬
upanje v Boga in Marijno priprošnjo. To ne¬
navadno zaupanje, vkoreninjeno v otroško-živi veri, je
bilo tako terdno, in še pozneje v naj težavniših okoli¬
ščinah prav do smerti tako neomahljivo, da se mu mo¬
ramo kar čuditi.

V takem zaupanji je vkljub bolezni že v latinskih
šolah prejel „tonzuro“, ki sicer nikogar še ne veže od¬
ločno na duhovski stan, vendar pa je perva stopinja do
njega. V tem zaupanji šel je v Rim bogoslovja se učit.
To zaupanje mu je dajalo pogum, da se je lotil duhov-
skih naukov, če tudi ga zarad bolezni niso hoteli za
stalno sprejeti v nobeno duhovšnico. To zaupanje ga
tudi takrat ni popolnoma zapustilo, ko je še stric, korar
št. peterske cerkve, njegov naj ljubši podpornik, moral
pred Francozi bežati iz Rima. Zapustil je za nekaj časa
sicer tudi on večno mesto ter šel domu k staršem; ko
je bil pa spet mir in papež zopet slovesno v Rim vpe¬
ljan, vernil se je nazaj ter nadaljeval svoje nauke.

Ne bom vam obširno popisoval, kako priden je
bil tudi v Rimu, kako skerbno se je varoval slabe dru¬
ščine, napačnega prijateljstva, kako je tudi tu napredo¬
val v bogoljubnosti, pobožnosti itd.; vendar ene reči ne

46

smem zamolčati, kar se pripoveduje in se bo pripove¬
dovalo, koder koli slovi Pijevo čednostno življenje.

V Rimu namreč je sirotišnica imenovana »Tata
Giovanni", v kteri se imajo zapuščeni in zanemarjeni
dečki z delom in podukom poštenega življenja privaditi.
Vstanovil je to koristno napravo ubogi pa usmiljeni zidar
Janez (Giovanni) Borgi, ki je umeri v začetku seda¬
njega stoletja. Ta pošteni delavec je silno rad imel bol¬
nike in reveže; in če jim ni imel kaj dati, jim je saj
stregel, kolikor je mogel. Neki večer pri procesiji neke
bratovšine zapazi več razcapanih in umazanih dečkov,
postopačev in potepuhov, kakoršnih se posebno po ve¬
likih mestih na ulicah nikdar ne zmanjka. V serce se mu
zasmilijo. Berž jih nekoliko seboj vzame, pripravi jim
doma posteljico, jim sprosi pri dobrih ljudeh čedniše
obleke in skerbi, da se kakega dela privadijo. Kmali
se mu pridruži še več druzih blagodušnih dobrotnikov
duhovskih in svetnih, in s pomočjo takih dobrih sere je
bila zagotovljena sirotišnica, ktera je za zmiraj prider-
žala ime ,,Tata Giovanni", ker je Borgi vedno imenoval
te sirote svoje otroke, oni pa njega svojega očeta (laški
„tata“). Papež Pij VI z veseljem odobrijo to napravo
ter še sami kupijo za njo veliko palačo. Borgi je zdaj
zmiraj krog hodil, in kjer je zasačil kakega zanemar¬
jenega otroka na ulicah ali na cesti, precej je moral z
njim. Ce je bil kje kak tak »zgubljeni sin“, mu je
bilo treba le reči: »Tata Giovanni" gre, beži! — in koj
jo je potegnil. Kajti Borgi ni odveč rahlo prijemal raz-
posajencev; in ktere je v roke dobil, morali so redno
moliti, redno delati in vsak večer svoj zaslužek točno
donašati, dan za dnevom. Kolikor je še časa ostajalo,
se je obračal v poduk. In tako se je sto in sto sirot
rešilo časnega in večnega pogina, ter taki niso zastonj
imenovali blagega zidarja svojega »očeta".

Za to napravo je zvedel dijak Mastaj. Njegovo
usmiljeno serce, ki je še v otročjih letih bilo tako ve¬
selo, kadar je mogel darek za ubožce sprositi, ni miro¬
valo, dokler se ni pridružil onim usmiljenim, ki so po
smerti nepozabljivega Borgija za zapuščeno mladino
enako velikodušno delali. Vsak dan je šel k ubožčekom
v »Tata Giovanni", če je mogel le količkaj časa odter-

47

gati od. svojega učenja. Bil je tu kmali domači prijatelj,
čedalje ljubši, v kratkem prav drugi „Tata Giovanni".

Ker je bil imenitnega, grofovskega stanu, zelo učen
in priljuden, bi se bil lahko soznanil z naj imenitnišimi
in naj bogatejšimi hišami, ki bi mu bile potem pripo¬
mogle k visoki časti in službi, kjer bi se bil lahko dan
na dan raznoverstno kratkočasil. Pa med nesrečnimi
bivati in jokajočim solze sušiti ga je bolj veselilo, kakor
s srečnimi gostiti in radovati se. S tako vnemo in to¬
likim veseljem je podučeval in opominjal otroke, kakor
bi ne imel druzega posla na svetu, in grofovski sin se
je tako priserčno igral z beraškimi otroci doma in zunaj
na prostem, kakor bi mu bile gosposke dvorane in bo¬
gate palače vse zaperte. Ob nedeljah popoldne, ko se
je nekoliko shladilo, je navadno zahajal na tiste trav¬
nike, koder so njegovi ljubljenčki skakljali in se živ¬
ljenja veselili. In glejte — kako priprosto ginljivo!
— tudi on gre med nje, leta ž njimi sem ter tje, se
lovi in igra ž njimi in jim razda vse, kar ima. Ni čudo,
da so ga siroteji tako radi imeli in ljubili kakor svojega
očeta.

Tako se je šolal nekaj let. Ali tako ni moglo dolgo
ostati. Že v dvaindvajsetem letu je bil, pa se še ni bil
za noben stan odločil. Njegova pobožnost, se ve, ga je
nagibala do cerkvene službe, ali branilo mu je negotovo
slabo zdravje: sam ni vedel, kam bi se bil djal. To je
bilo za pobožnega, občutljivega mladenča neizrečeno ža¬
lostno in mučno: v svetni obleki je hodil, pa bogoslovja
se učil.

Kar naenkrat dobi veselje do vojaščine in prosi
za sprejetje med častno papeževo stražo (Noble-Garde).
Ali je bilo to res pravo nagnjenje, ali je bila skušnjava,
ne vemo; to pa vemo, da v Božji previdnosti je bilo
drugač odločeno. Glede na njegovo bolehnost namreč
se mu prošnja odreče. Le na besede Pija VII, ki so
mladega grofa posebno radi imeli, se zapiše; toda čakati
mora, da se sprazni kako častniško mesto. Pa drugač
je prišlo; zanj med vojščaki ni bilo mesta. In ko še to
povem, boste sprevidili, kar sem malo prej terdil: da
tudi bolezen je bila v njegov prid in po njem vesolj¬
nemu svetu na korist.

48

Vsak večer je hodil v „Tata Giovanni“; ali enkrat
ga čakajo, čakajo — pa ga le ni. Ubogi siroteji so že
žalostni in klaverno sedejo k večerji. Kar obstane
prazna kočija pred hišo. Kočijaš berž pokliče hlapca in
pravi, da je vidil ležati na ulicah inladenča, ki se je
čudno zvijal in kerčevito valjal po tleh. „ZavoIjo svojih
konj, pristavi, mu sam nisem mogel pomagati; berž poj¬
dite, da ga kak voz ne povozi 1“ Vratar zdajci vzame
svetilnico in urno teče na omenjeno mesto, — in koga
dobi? — Naš Mastaj je bil, božjast ga je bila spet
vergla, in kerč ga je vil neusmiljeno. Precej ga prineso
v sirotišnico in polože na ravnateljevo posteljo. Ko siro¬
teji zvedo, da njihov naj ljubši prijatelj leži nezaveden
v hiši, vsi povprek prihitijo; vse ga hoče viditi, mu
streči, se ga dotakniti.

Hitro se je po Rimu raznesla ta žalostna novica
in prijatelji njegovi so bili neizrečeno žalostni, ker
mislili so, da se mu je skazila vsa prihodnjost. In res,
tisti načelnik častne straže, ki ga na pervo ni hotel
med svoje sprejeti, gre k Piju VII in zahteva, naj se
zdaj izbriše.

Ljubeznjivi sv. oče hočejo to mladenču sami na¬
znaniti, da bi se preveč ne prestrašil. Pokličejo ga k
sebi. Ves v solzah pade papežu k nogam in zakliče:
„Kaj mi je početi? Vse pota v življenje so mi zaperte,
za-me ni srečne prihodnjosti, zgubljen sem!“ Papež ga
ljubeznjivo tolažijo, rekoč, da Bog lahko to nesrečo k
dobremu oberne; le Njemu naj se popolnoma izroči, in
Ga prosi, naj stori iz njega kar Koče! Tako ga dalj
časa tolažijo in k priserčni molitvi opominjajo ter pri¬
jazno pristavijo: „Bog ni nikdar gluh za takošno mo¬
litev. Bog Vas ljubi, On Vas bo uslišal! On Vas bo
uslišal, zlasti če Marija, ki je tudi Vaša Mati, ktere ime
imate, svojo prošnjo z Vašo združi! K Njej se zate¬
cite !“

Kakor prijetno hladilo so šle te besede mladenču
do serca in čutil je, kakor bi mu bili dve debeli kaplji
na čelo kanili. V tem trenutku je imel občutke, kakor
še nikdar pred ne. Spomnil se je na sv. Pavla čudoviti
padec. Jel je premišljevati, če tudi njemu ni kak glas

49

govoril, ko je bil na ulicah padel. Večkrat je Piju VII
roko v poljubil in odšel potolažen, ves drugačnih misli.

Še tisto jutro je izginil iz Rima. Nihče ni vedel,
kam da je šel. Še le čez nekoliko mescev se je zopet
prikazal; toda ne več v svetni obleki, ampak v duhovski,
kakoršno nosijo v Rimu tisti, ki se pripravljajo za du¬
hovski stan: Mastaj se je bil svetu popolnoma odpove¬
dal in vsega se Bogu izročil.

Kaj pravite, kako in kje se je spremenil in poto¬
lažil tako?

Besede, ki jih je slišal iz ust sv. očeta, so zopet
močno obudile v njem nekdanje želje po duhovskem
stanu, in zdaj je zares sklenil duhoven postati, ako mu
Bog le zdravje da. Precej zapusti Rim, gre v Siniga-
lijo naznanit staršem svojo odločbo. Starši mu z vese¬
ljem dovolijo. Posebno pobožna mati je bila kaj vesela,
sej se je s tem njeno upanje vresničilo, sej so se zdaj
spolnile njene serčne želje in goreče molitve. Le še
ena skerb je bila — bolezen, ki je napravila sinu in
materi že toliko britkosti, da bi se le še ta odstranila!
Sv. oče Pij VII so mu svetovali, naj pribeži k Devici
Mariji; na Marijo ga je spominjala pobožna mati; k
Mariji ga je vleklo lastno serce. Marija mu more, Ma¬
rija mu hoče, Marija mu mora pomagati.

Na sv. kraji, ne daleč od svojega rojstnega mesta,
kamor je že čez pet sto let romalo več ko poldrugsto
milijonov kristjanov — med njimi papeži in svetniki,
kjer jih je že brez števila tolažbe in pomoči zadobilo v
dušnih in telesnih potrebah, na tem sv. kraji, v sv.
hišici, kjer je svoje dni stanovala Devica Marija, kjer
je bil začetek največih skrivnosti naše sv. vere: v Ma-
rijni hišici v Loreti hoče tudi on poklekniti pred svojo
milostno Mater; tu hoče povzdigniti roke proti Njej in
jih ne prej spustiti, dokler ne bo uslišala njegove prošnje,
dokler mu ne bo od svojega Božjega Sina sprosila zdravja,
ali kar je še več — dokler mu ne bo sprosila milosti,
da bi postal vreden služabnik Gospodov!

Kar si je bil namenil blagi mladeneč, je tudi spol¬
nil. Z romarsko palico in rožnim vencem v roki se podd
bledi in upadeni, pa lepo oblečeni romar na pot. Ko
pride v svetišče in zagleda čudovito podobo presv. De-
hglodi. 7

50

vice Marije z Jezuškom v naročji, pade na kolena in
globoko ginjen jame premišljevati: tukaj je tista hišica,
kjer je živela naj svetejša družinica; zdaj sem v tisti
sobici, kjer je sam Kralj nebes in zemlje živel, z Ma¬
rijo in Jožefom delal in jedel; tukaj so se pogovarjali,
tukaj so molili itd.!

Čedalje bolj se zamisli in jame tako priserčno gin-
Ijivo moliti, da se ne da izreči, ter moli dolgo — dolgo.
Solze gorke so mu kapale iz očes. Tako se mu je zdelo,
kakor bi mu angeljci šepetali: Tvoja prošnja je usli¬
šana! Ko se še očisti v zakramentu sv. pokore in se
okrepča z angeljskim Kruhom ter vse pobožno opravi,
kar gre romarju, vzame spet palico v roke in lahkega
serca potuje k svojim staršem v Sinigalijo, kjer se pa
kmali spet poslovi ter hiti nazaj v večno mesto Rim
vešči — ozdravljen!

L. 1819 je že novo mašo pel, 1. 1827 je bil že
imenovan za škofa, 1. 1832 za nadškofa, 1. 1840
postal je kardinal in 1. 1846 je bil izvoljen za pa¬
peža. To naj višo službo na zemlji je opravljal skor
32 let; noben papež pred še ne tako dolgo, in težko
kteri bolj slavno. Umeri je 14. sveč. 1878. Kdaj bo
dosegel še zadnjo čast: da ga bo sv. Cerkev za svet¬
nika razglasila — še ne vemo, upamo pa, da kmali.
Mnogi se že priporočajo njegovi priprošnji, nekteri so
bili že čudovito uslišani, njegov spomin se po širokem
svetu spoštuje, kakor kakega svetnika.

Brez skerbi se mu smete priporočati tudi vi, njemu,
ki je ves čas svojega dolgega življenja mladino tako
priserčno ljubil. Zlasti pa ne pozabite posnemati prele¬
pih čednosti njegove mladosti, in sleherni izmed vas
naj si spleta tudi enak venček, kakor sem ga omenil tu
v popisu blage nedolžne mladosti Pija IX.

6« Vež Marijnlh etežk..

Nekteri prav radi kaj novega zvedo. In dan da¬
nes, ko imamo železnice in telegrafe, se kaj hitro lahko
veliko novega izve iz bližnjih in daljnih krajev, Pa le

51

bolj žalostne se slišijo, veselega malo. Že nekaj let
se piše in sporoča naj več o strašnih vojskah, rogovil-
stvih, sleparstvih, prepirih itd. Za vas pa, dragi otroci,
se tudi v sedanjih tužnih časih daleč na okrog pripo¬
veduje po vsem katoliškem svetu neka jako tolažilna
in silno vesela novica, namreč ta: da se naj čistejša
Devica Marija, nebes in zemlje Kraljica, v
sedanjem veku po več krajih tako pogostoma
prikazuje, kakor pred še nobenkratne. In
prikazuje se zlasti nedolžnim otrokom; le
malokrat tudi odraslim, ki so ohranili detinsko nepopa¬
čeno serce.

Da se Marija revnim zemeljskim otrokom prikaže,
to je neprecenljiva sreča za dotične, vendar ni to nič
nenavadnega. Kdor pozna količkanj zgodovino keršan-
sko-katoliškega življenja, ve, da se je to tudi že pred
mnogo in mnogokrat zgodilo. Sej brezštevilne Marijne
božje pota so se s tem začele, da je Marija ljudčm v
prikazni naznanila, naj se jej tu ali tam zida cerkev
ali kapelica. In da so to potlej zares milostni kraji,
kjer se je že brez števila bolnikov ozdravilo in žalostnih
sere prečudno potolažilo, priča v resnici zanesljiva priča:
skušnja, zgodovina. Že pred 200 leti je učen in pobo¬
žen mož naštel in popisal 1200 tacih Marijnih krajev.
Od tistega Časarjih je gotovo še enkrat toliko na novo
prištetih; sama Španska ima čez 500 tacih božjih potov.

Nekteri pravijo, da to pomeni hude čase, kadar se
Marija pogostokrat prikazuje, in da se takrat radi ču¬
deži godijo, kadar vera peša in pojema. No, da je
ravno zdaj enak nesrečen čas, da je ravno zdaj toliko
slabovernih, mlačnih, merzlih katoličanov, to tudi že
sami veste. Marija se hoče usmiliti še nedolžnih, da bi
ne bili zapeljani od pohujšljivcev in sovražnikov sv.
vere, ki po vsih kotih mergolč, — temuč da bi bili če¬
dalje pobožniši in gorečniši: zato se zdaj bolj pogosto¬
krat prikazuje, kakor pred kedaj.

In ravno iz tega namena, da bi tudi vi Marijo bolj
ljubili in čestili, in iz ljubezni do Nje vse zapovedi na¬
tanko spolnovali, vam hočem zdaj opisati po zanesljivih
virih vsaj nektere prikazni iz novejših časov.

52

Že sem vam pravil o blagi Bernardinici iz Lurda,
kteri se je Marija osemnajstkrat prikazala. Se pred,
19. kim. 1846, se je Mati Božja prikazala v saboto pred
praznikom Marijnili žalosti tudi na Francoskem:

a) na hribu „La Salette“,

dvema otrokoma. Eden se je imenoval Maksimin, 11
letin deček, drugi Melanija, 14 letna deklica. Tisto sa¬
boto sta gnala na omenjeni grič govedo past. Vreme
je bilo prav lepo. Okoli poldne se vsedeta poleg stu¬
denca, ki je bil takrat suh, ter pojesta, kar sta bila
zjutraj saboj vzela. Potlej gresta nekoliko niže sest in
oba — zaspita.

Melanija se perva prebudi. Ker svojih živinčet
nikjer ne more zagledati, pokliče Maksimina. In oba
hitita živine iskat. Kmali najdeta čedo ter precej na¬
zaj gresta, da bi vzela, kar sta tam popustila. Pri tej
priči zagleda Melanija pri studencu veliko bliščobo,
svitlejšo kakor solnce, pa ne take barve.

„Pojdi sem, pokliče Maksimina, in poglej! pojdi
no, in poglej, kako je svitlo!“

„Kje, kje?“ vpraša Maksiminček, ki koj priteče.
Melanija pokaže s p irstom proti studencu. Tudi on
vidi okroglo svitlobo, kake 20 do 25 čevljev na široko.
Ta okrogla svitloba se začne pred njima deliti in v
sredi zagledata gospo, najpred roke, potem glavo,
slednjič vso. Gospa je sedela, glava je bila naslonjena
na rokah, komolci pa na kolenih, pa — jokala je. Prav
blizo nje so bili žarki miglajoči, bolj proč bili so žarki
mirni.

Otroka se prestrašita in Melanija zavpije: „Oh,
moj Bog!" in spusti palico. Deček pa se kaže bolj
serčnega, rekoč: „Le derži svojo palico, jaz bom pa
svojo, in če nama bo kaj hotlo, bom hudo udaril. 1 ' ---
Zdaj se vzdigne Gospa in roke križem derže pravi:
„Pridita bliže in nikar se ne bojta! Jaz sem tukaj, da
vama povem važno naznanilo."

Ko zaslišita ljubeznjivo doneči glas, ju ni prav
nič več strah. Gresta bliže in tudi Gospa se jima bliža
in se postavi tako blizo, da bi med njo in njima nobe¬
den večne imel prostora. Še zmir jo je obdajala dvojna

53

svitloba: bližnja migljajoča in dalnja nepremakljiva, ki
je zdaj tudi oba otroka obsevala. Gospa je bila velika
in nezmerno lepa. Njeno podolgasto obličje je bilo
bliščeče belo, tako da Melanija ni mogla dolgo, deček
pa še skor nič ni mogel gledati v obraz. Glavo je
imela z belim pokrito, lasč je zakrival venec iz vertnic,
imela je visoko, žareče bliščobno krono. Druga obleka
bila je dolga in vsa bela z biseri nakinčana, s širocimi
rokavi. Tudi zavratna ruta je bila bela in z vertnicami
obrobljena. Okrog vrata je visela zlata verižica, na
kteri je bil videti križec, na desni strani s kleščami na
levi s kladvom. Predpas in nogovice bile so rumene,
čevlji pa beli z raznoverstnimi cvetlicami olepšani.

Kar časa seje z otrokoma pogovarjala, se je zmir
jokala, in Melanija je dobro videla, kako so ji tekle
solze, pa niso do tal padale, temuč so se v svitlobi
razperšile.

V Francoskem jeziku otroka takole nagovori:
„Ako se moje ljudstvo noče podvreči (zapovedim Bo¬
žjim) spustila bom roko svojega Sina; tako je težka,
da je ne morem več zaderževati. O koliko imam pre¬
stati za vas!“ Nato našteje razne hudobije, s kterimi
se žali njen ljubljeni Sin, zlasti: oskrunjevanje ne¬
delj, prekiinjevanje in lomljenje posta.

Potem naznani tudi kazni, ki bodo prišle nad ljud¬
stvo zarad grehov.

Slednjič pove še vsakemu otroku posebno skriv¬
nost; in čeravno na glas govori, vendar Melanija ni slišala,
kar je rekla Maksiminu, in ta ne, kar je povedala Me¬
laniji. Vidila sta otroka le, da so se ustnice premikale.
—• Oboja skrivnost je bila pozneje na škofovo povelje
zapisana, zapečatena in papežu poslana.

Ena je bila zastran Pariza in Francoske, druga
za Rim in Pija IX. Oznanovale ste kazen in nesrečo,
ako se svet ne spokori. Ko so Pij prebrali Maksimi-
novo pisanje, so rekli: „Tu je do čistega otročja od-
kritoserčnost in priprostost.“ Bero pa pismo Melanij ino
in pomenljivo stiskajo ustnice in na obrazu se jim ra¬
zodeva globoka ginjenost. „To so šibe, pravijo, ki Fran¬
coski žugajo; pa ni (le) sama kriva, Nemčija, Italija,
vsa Evropa je kriva in zasluži šibanje. Manj se mi je

54

bati očitne brezbožnosti, kakor mlačnosti in strahu pred
ljudmi. — — Ne imenuje se Cerkev zastonj vojskujoča,
in tukaj — pravijo kazaje na svoje persi, vidite nje¬
nega vojvoda!“ —

Presv. Devica še vpraša: „Ali tudi vedno molita,
otroka moja? ' — Ne, ne veliko, Gospa, odkritoserčno
odgovori Maksimin.

„Oh ljuba otroka, to morata vselej zvečer in zju¬
traj ! Ce nimata časa, molita saj Oče naš in Cešeno
Marijo; in ko imata čas, molita več!“ —

Skor pol ure se je mudila pri njima in preden ju
zapusti, še enkrat naroči, naj to naznanita vsemu ljud¬
stvu. Zdaj gre proti hribu, kjer sta otroka pred živine
iskala. Kakor bi bila na rokah nesena, se njene noge
trave dotikajo, pa je kar nič ne pohodijo. Verh griča
se začne vzdigovati više in više, ter zgine. Ko se vzdi¬
guje, ji sicer nič več solze ne teko, vendar še žalostna
ostane. V zraku, kjer je zginila, se še nekaj časa za
Njo žari. In Melanija meni: „To je znabiti kaka ve¬
lika svetnica.“ Maksimin pravi: „Ko bi bila midva
vedila, da je velika svetnica, bi jo bila prosila, naj bi
bila naju seboj vzela.“ In Melanija zdihne: „0 ko bi
bila le še tukaj!“ —•

To se ve, da v sta otroka povedala družim, kar sta
vidila in slišala. Škof so vse natanko preiskali in 19.
kim. 1851 očitno izrekli, da brez dvombe se je na gori
„La Salette" Marija, prečista Devica prikazala.
Kmalo se je razglasilo ne le po Francoskem, ne le po
Evropi, ampak po vsem katoliškem svetu. Prežalo
cerkev so zidali na kraju, kjer je prečista Devica zgi¬
nila otrokoma izpred oči. Kmali je postala silo ime¬
nitna božja pot, kjer se je brez števila dušno in telesno
bolnih ozdravilo. Čudovito je tudi to, da se studenec,
ki je bil pred velikokrat suh, odsihmal ni več usušil in
je bilo silo veliko že ozdravljenih, ki so to studenčnico
pili. In kaj bi ne? Sej je Marija sama ta studenec
blagoslovila in napajala s svojimi solzami. In solze
blagega serca, otroci! so dragoceni dar; naj draži dar,
ako so materne solze: kaj še le, ako so pritekle iz
očesa Matere Božje, ki je pod križem postala tudi naša
Mati.

55

Najlepše pa je to, da so se po tistih krajih sploh
ljudje vsi spremenili: nedelje in praznike so jeli posve¬
čevati, ime Božje čestiti in cerkvene zapovedi spolnovati.

Francosko so pač zadele nektere prehude kazni,
ki jih je Marija napovedala; kaj še bo, ne vemo. Kaj
je z Maksiminon, nisem mogel pozvedeti, Melanija pa
je postala v samostanu bogoljubna nuna.

Nekteri, ki to dogodbo bero, niso nič kaj ginjeni,
še hladnokervno poprašujejo: zakaj se pa prikaže Ma¬
rija priprostima otrokoma, zakaj ne raji imenitnim uče¬
nim gospodom? Meni pa ravno to daje pravico zakli¬
cati: blagor otrokom, stokrat blagor nedolžnim otro¬
kom! Srečna otroka, ki sta Marijo vidila in ž Njo go¬
vorila, srečni vi, ako po Njenem opominu lepo molite,
nedelje posvečujete, se varujete gerde kletvinje ter ime
Božje poveličujete, post ljubite, sploh vse zapovedi spol-
nujete: če tudi ne morem obljubiti, da boste Marijo vi-
dili že na tem svetu, obljubiti vam smem za terdno, da
Jo boste gledali v večnosti!

b)  V Pontmainu.

Kar sem vam ravnokar povedal, se je zgodilo na
južno-vshodnji strani Francoske, v grenobelski škofiji,
že blizo laške meje. Zdaj vas popeljem v ravno na¬
sprotno, severo-zahodnjo stran iste dežele, v lavalsko
škofijo v vas Pontmain k neki prav dobri družini. Dru¬
žina ta (v domačem jeziku imenovana Barbedette) šteje
petero oseb: razun očeta in matere še tri sinove. Naj
starejši je moral 1. 1870 na vojsko, ko so se bili Fran¬
cozi in Prusi spoprijeli; mlajša pa, Evgen in Jožek,
pomagala sta staršem in sta bila zdaj še pridniša, ker
so močnejšega brata za delo tolikanj pogrešali, in hotla
sta jih ravno s svojo pridnostjo tolažiti, ko sta vidila,
kako zelo so žalostni in v vednih skerbeh zanj. Oba
sta bila pobožna, vbogljiva, ljubeznjiva otroka in — za
kar ju tu posebej omenjam — ljubljenca Marijina. Po¬
pisal vam bom le samo en dan iz njunega življenja,
pa kako srečen dan!

Bilo je v torek 17. prosinca 1871. Takrat je bil
Evgen enajst let star, Jožek pa še le deset. Čeravno še

56

tako mlada, sta kakor po navadi že ob šestih vstala.
Ko se napravita in obmolita zjutranjo molitev, gresta
precej v skedenj očetu pomagat pripravljati klajo za
konje. V tistih krajih namreč pokladajo konjem po¬
morsko bičje, ktero je pa treba pred pretleči in zmeh¬
čati. Potem gresta spet v hišo in molita glasno sv. rožni
venec za brata vojaka. Po zajuterku gresta v cerkev,
molita sv. križev pot in druge molitvice do sv. maše.
Pri sv. maši prav pobožno strežeta in ostaneta še pri
skupnih molitvah, ki so se tedaj vsak dan po sv. maši
opravljale za francoske vojake na vojski. Med tem
pride čas, da gresta v šolo.

Popoldne po šoli prideta že v mraku zopet v ske¬
denj očetu pomagat. Komaj četert ure delata, kar se
odprd male vratiča, ki so bile vdelane v velikih vratih
in neka žena Ivana pristopi rekoč, da ima z očetom
nekaj govoriti. Da bi se pogovor ne motil, z delom vsi
trije vtihnejo in Evgen, kakor je potlej pravil, gre k
vratom gledat, kakšno vreme je.

Zemlja je bila s snegom pokrita, nebo je bilo čisto
jasno, zelo mraz. Evgenu se zai, da še ni nikdar toliko
zvezd vidil, posebno nad cesto. Ko pa pogleda nad so¬
sedovo hišo, vidi sicer manj zvezd, toaa mahoma ostermi!
— Kakih 20 čevljev nad sosedovo streho zagleda pre¬
lepo veliko gospb. Višnjevo obleko je imela z zlatimi
zvezdicami okinčano, v lepih rahlih gubah je segalo
dolgo krilo od vrata do nog. čevlji so bili enake barve
z zlatimi vezmi, in rokavi precej široki. Dolg pajčolan
je bil čez glavo nazaj zagernjen. Na glavi je imela
zlato krono z rudečim trakom na verhu. Obličje je bilo
tako lepo, da so otroci pravili, da še nikoli nikjer niso
vidili na nobeni osebi, na nobeni podobici tako lepega
obraza. Roke je imela tako razpete, kakor se navadno
brezmadežno Spočeta slika.

Gospa je prijazno smehljaje se gledala na dečka.
Od kraja je Evgen mislil, da ta prikazen pomeni smert
njegovega brata; prijazno smehljanje Gospejno pa mu
je bilo koj zagotovilo, da se ni hudega bati.

Med tem se je Ivana dogovorila in pri vratih po¬
stavljala.

5?

»Ivana!" pravi Evgen, »poglejte, kaj se tam le
nad hišo vidi!“

Ivana precej pogleda tje, pa odgovori: »Dragi
Evgen, jaz kar ničesar ne vidim!"

Oče in brat slišati, s kakim spremenjenim glasom
in povdarkom je Evgen poprašal, prideta berž tudi gle¬
dat. Oče ničesar ne vidijo.

»Ali ti, Jožek, kaj vidiš?" vpraša Evgen.

»O vidim lepo veliko gospč."

»Kako je oblečena?"

»Prav dobro jo vidim: višnjevo obleko ima, ki so
zlate zvezdice po njej, in višnjeve čevlje z zlatimi
vezmi."

»Poglej, Jožek, ali ima tudi krono?"

»Natanko vidim zlato krono, ki je zgoraj širja, iz
verh srede se vzdiguje rudeč trak; tudi čern pajčolan
vidim."

»Otroka!" kličejo oče, »vi dva ne moreta tam nič
tacega viditi, sicer bi tudi mi drugi vidili. Pojdita spet
na delo!“ Otroka koj vbogata, odhajajoči ženi pa na¬
ročajo: »Ivana! nikar nikomur nič ne pravite o tem, kar
sta dečka vidila; težko, da bi ljudje verjeli in to bi le
škodovalo!“

»Bodite brez skerbi!" odgovori in gre.

Prenehano delo se spet nadaljuje. Pa kmali oče
velijo: »Evgen! pojdi gledat, če je semkaj viditi?" De¬
ček teče in že med vratmi zakliče: »Še, še ravno tako
je, kakor prčd." Ukažejo poklicati mater, dekli pa še
ne praviti.

Jožek tudi teče k vratom, da bi vidil lepo gospo
in roke sklepaje zakliče: »O kako lepo, o kako je to
lepo!" Mati ravno pridši ga dregnejo ob ramo veleč:
»Kaj ne moreš molčati? glej vendar, kako nas ljudje
gledajo."

Zdaj začneta srečna otroka še materi veselo ka¬
zati gospo ter zopet od kraja popisovati. Mati ne vidijo
ničesar, tudi potlej ne, ko si dajo očali prinesti; vendar
prepričani, da otroka ne znata lagati, jima verjamejo
toliko raji, ker sta vse tako resnobno in stermeča pri¬
povedovala. Enaka je misel tudi očetova, zato velijo,
naj gresta in molita pet Očenašev in Češenamarij k

Izgledi. 8

68

časti Matere Božje, ker bi utegnila biti una gospa Ma¬
rija sama.

Čedalje več sosedov prihaja. Na radovedno vpra¬
šanje: ,,Kaj je?" starši le odgovarjajo, da „otroka se
beržkone motita, ko terdita, da vidita, česar mi ne mo¬
remo viditi."

Kmali potem sta bila k večerji klicana. Ko pri¬
deta na prosto, v eno mer obračata oči v prikazen.
Lepa gospa ostane vedno na tistem mestu in se smeh¬
ljaje doli ozira na srečna otroka. „Ko bi me pustili",
pravi Evgen, „zmiraj bi hotel tukaj ostati." „Hitro ve¬
čerjat!" pravijo oče, in otroka ubogata, čeravno težko.
Nikoli še se jima ni zdelo tako težko ubogati, kakor
nocoj. Počasi gresta skoraj nazaj obernjena proti lepi
gospej ter večkrat zakličeta: ,,Oh, kako lepo! oh, kako
lepo!" Pri večerji se jima tako mudi, da se še vsedla
nista, temuč stoje hitro pospravita svojo večerjo, da bi
berž šla gledat prelepo Gospo.

Mati jima naročijo, naj spet molita pet Očenašev
in Češenamarij. Vsa vesela nazaj pritečeta povedat, da
je še ravno tako, da je gospa tako velika, kakor sestra
Vitalina itd.

„0e je res prikazen, menijo zdaj mati, pokličimo
vajini učiteljici, sestro Vitalino in sestro Marijo Edvard;
če vidva vidita, boste gotovo tudi one vidile, ker ste
pobožniše od vaju."

Najpred pride sestra Vitalina, toda nič ne more
viditi, če ji tudi še tako kažeta in popisujeta. Zvezde,
med kterimi pravita, da je glava, pač vidi, gospe pa
ne. Tudi starši so vidili pokazane zvezde, druzega pa
ne in so terdili, da drugi večer tistih zvezd niso mogli
več najti.

Sestra Vitalina gre domu in dvema malima učen¬
kama pravi: „Pojdite k Barbedettovim, vama bodo mati
nekaj pokazali!" Francike, llletne deklice, je bilo strah
iti v temi, vendar za manjšo pa manj boječo Ivanko si
upa. Že med potoma nekaj vidite nad hišo, pa ne mo¬
rete prav razločiti. Ko pridete do skednja, obe kakor
iz enih ust zakličete: „0 kako lepa gospa! kako lepa
višnjeva obleka z zlatimi zvezdicami!" In vse tako po¬
pišete, kakor pred dečka.

&9

Med tem pride še sestra Marija Edvard. Ker tudi
ta nič ne vidi, ji vsi štirje otroci vse spet po versti raz¬
ložijo.

„Ker ti otroci vidijo, pravi, moramo še manjših
poklicati", ter precej hiti k neki ženski, ki je imela
6 do 7 let starega otroka pri sebi. Tudi le-ta je ravno
tako vidil in pripovedoval, kakor uni štirje. Neka gospd
prinese še le dveletnega otroka pred skedenj. Kar pre¬
cej začne z ročicami ploskati in jecljati: „Jezus! Jezus!"

Pokličejo še g. župnika. Tudi ne morejo viditi.
Otroci nekaj novega zdaj zagledajo. Okrog lepe gospe
se je naredil lep višnjev podolgast, za dlan širok obok,
in na njem štiri sveče, pri nogah dve, pri ramah dve.
Izmed ljudi, ki so prišli zraven, se niso vsi zadosti
spoštljivo vedli, eden se je celč jel norčevati. In otroci
so precej povedali, da gospd je žalostna, če se pričujoči
smejajo, preglasno govorijo ali dvomijo nad njeno pri-
čuječnostjo. Gospod duhoven stopijo med nje in opo¬
minjajo, naj bodo mirni. Sestra Marija Edvard prosi,
naj bi gosp, župnik ogovorili presv. Devico. „Kako jo
morem ogovoriti, ponižno odvernejo, sej je ne vidim;
le otroci so vredni jo gledati. Molimo!"

Vsi pokleknejo in začnejo moliti. Med molitvijo
se zdi otrokom, da je gospd veča, še enkrat tolika, kakor
sestra Vitalina; da se je obok okrog nje tudi primčroma
razširil; da se je še več zvezd prikazalo, posebno na
obleki se jih je lesketalo toliko, kakor bi bilo čisto
zlato. Pod nogami častite gospe se naenkrat prikaže zelo
širok in dolg bel trak. Na njem se jamejo polagoma
prikazovati velike čerke, besede in stavki, pa tako, da
je med posameznimi preteklo več časa. Otroci se kar
ne morejo načuditi. Vsako čerko, ki se prikaže, veselo
imenujejo ; besede večkrat ponavljajo in zlagajo. V dveh
verstah se je bralo francosko, vse z velikimi čerkami,
tole: „Pa molite otroci moji, Bog bo vas usli¬
šal v kratkem času. Moj Sin se d& ganiti." *)

Neizrekljivo veličasten je bil vtis. Mnogi so se
na glas jokali. Otroci pa so veselja kar poskakovali, z

*) Maia priez mes enfants; Dieu vous esaucera en peu
de temps. Mon Fils se laisse toucher.

60

rokami ploskali in velikokrat ponavljali: „o kako lepa
je! glejte smehlja se! o kako je lepa!“

Nekteri so otroke popraševali, v čem jih hoče usli¬
šati Bog, v kakošen namen molijo? Evgen, naj stareji
med njimi, pravi: „Jaz sem molil, da bi se moj brat
zdrav z vojske povernil, da bi se mir storil, da bi bili
Prusov rešeni? 1  Navzoči radostno kličejo: ,,Vojske bo
konec, mir bomo imeli?' — „Bomo“, meni deček, ,,pa
molite!" Iz tega se nekoliko razlaga, kako da se čudo¬
vito pisanje nenavadno začenja z besedico „pa"; kar se
pa v nujnih opominih, zlasti v francoščini tudi rabi.
Preden vsa prikazen zgine, prikaže se še zraven Marije
lep rudeč križec (kakega ’/ 8  metra dolg). Marija se ga
dotakne z obema rokama, kakor bi ga proti otrokom
deržala.

Se le proti devetim zgine prikazen. „Zdaj“, pra¬
vijo otroci, „se vidi le še zgornji del, — le še glava,
še obraz, o kolika lepota, kako nebeško smehljanje!"

Tudi to dogodbo so dali ondotni lavalski škof ostro
preiskovati po zdravnikih in bogoslovcih ter so 4. sve¬
čana 1872 v škofovskem listu naznanili svojo misel, da
se je 17. prosinca 1871 zares prečista Devica Marija
štirim imenovanim otrokom prikazala.

Meni se pa dozdeva, da v tej dogodbi tudi vas,
otroci! Marija k molitvi vabi. Mnogi ste za molitev
preveč merzli, in še takrat, kadar molite, je viditi že
na zunanje kako tlačansko opravljate molitev. O ko bi
mogel, kako rad bi tudi vam z žarečim bliskom na nebu
hotel zapisati besedo: „molite!“ in z mogočnim gromom
v oblakih zaklicati: „molite vendar!"

c) V Ditrihovem.

Na skrajnem vshodu velikega pruskega cesarstva
že blizo Poljske je fara Ditrihovo (Dittrichswalde), ki
je lani za ves katoliški svet postala silno imenitna. Mo¬
ram še vam povedati, zakaj in kako.

Okrog farne cerkve je veliko pokopališče, na dve
strani precej viseče in brežno. Na njem stoji blizo žup¬
nijskega poslopja velikansk javor, gotovo že 200 let
star. Velika košata veja, ki se je bila začela le preši-

61

roko pred župnikovim oknom raztezati in šopiriti, so
pred 6 leti odžagali, pa ne prav vse do debla. Nekoliko
više nad ostankom odžagane veje se razprostira še druga
veja, zdaj usuŠena. Ta prostorček med odžagano in po¬
sušeno vejo je tako zaslovel, da se tisoč in tisoč ljudi
od blizo in daleč zanima zanj.

K omenjeni fari se prišteva razun domače še več
druzih bolj ali manj oddaljenih vasi, kjer se večinoma
poljski govori. Iz vsih teh različnih vasi so se 27. rož¬
nika lanskega leta (1877) popoldne zbrali otroci pri
g. župniku, da so jih zadnjikrat sprašali za pervo sv.
obhajilo. Poslednja med njimi je bila na versti 131etna
deklica Justina Szafrinska, sicer tiha, boječa de¬
klica prav lepega vedenja, vendar za nauk ji je večkrat
terdo šlo. Ker je bila od daleč, prišli so tudi mati z
njo. Zelo se razveselijo, ko jim precej po preskušnji
priteče povedat, da je prav dobro znala. „Gospod žup¬
nik, pravi, so me mnogo vprašali, pa sem vedila vse
odgovoriti; tudi še več bi bila znala, ko bi me bili več
vprašali. "

Mati so imeli več opravkov, za to se še le proti
devetim zvečer napotite domu. Ravno blizo cerkve greste,
ko začne angeljevo češenje zvoniti v bližnjem zvoniku.
Mati v molitev zamaknjeni hitro gredo in ne zapazijo
koj, da hčerka zastaja; ko pa vidijo, da se vedno proti
cerkvi obrača, jo priganjajo, naj hitreje stopa. „Oh po¬
čakajte vendar", prosi deklica, „da vidim, kaj je —
tako belo tam na drevesu in kje bo obstalo!"

Mati se za to ne zmenijo kaj in zarad zamudnosti
nejevoljni hočejo kar dalje. Ker se pa Justina nikakor
z mesta ne gane in zmiraj v en kraj gleda, jo vendar
vprašajo, kaj vidi.

„Nekaj vidim, tako veliko je in tako, kakor bi bil
človek. Tako dolgo hočem gledati, da bo kje obstalo.
Drevo je vse svitlo; znabiti je ogenj prišel, ali kaj?"

Mati ne vidijo nič in si^tudi ne morejo prav do¬
misliti, kaj bi utegnilo biti. Že hočejo hčerko spet domu
priganjati, kai’ pridejo g. župnik po sprehodu memo.
Precej spoznajo Justino, pristopijo k njej ter ji prijazno
rek6: „Ždaj si vesela, kaj ne, ko pojdeš prihodnjo ne¬
deljo k pervemu sv. obhajilu!"

62

Deklica je kar tiho, namesti nje začnejo mati ne¬
kako preplašeno pripovedovati, da nikakor noče dalje
iti, da se vedno ozira tje proti javoru, češ, da vidi tam
veliko svitlobo in nekaj belega.

Duhoven velijo, naj gre bliže drevesa, da bo pri¬
kazen od blizo vidila in dopovedala. Gre tedaj ž njimi
na vert blizo poprej omenjenega javorja. Precej pokaže
prostor med vejama in pripoveduje, da tam na lepem
zlatem z biseri kinčanem stolu sedi prelepa belo oble¬
čena devica dolgih svitlih las. Po vsem popisu se do¬
zdeva g. župniku, da otrok vidi prečisto Devico Marijo
in ukažejo, naj moli Češenamarijo, potlej pa naj gre
domu. A zdaj se ji vidi še vse veliko svitlejše in pre¬
krasen angelj v beli obleki z zlatimi peruti in z belim
vencem na glavi pride iz nebčs, se Devici prikloni in
ljubeznjiva Devica vstane ter zgine.

Deklica je vsa nekako spreminjena in preplašena;
tudi g. župnik so vidno ginjeni ter reko: „Nikar se ne
boj; pridi zopet jutri ob tem času na vert in moli rožni
venec."

Po poti zopet začne vsa srečna materi pripovedo¬
vati: „0, mama, vidila sem prelepo devico in bila je
živa. Gledala je tako doli na-me in na g. župnika, tako
se je svetilo in bliščalo okrog nje, da mi skor ni bilo
obstati. Kar stemnilo se mi je pred očmi in nič več
nisem vidila. Obšla me je velika groza; zavpila bi bila
rada, pa nisem mogla; bežala bi bila, pa nisem se mogla
premakniti z mesta; menila sem, da bo sodnji dan. Ko
so me g. župnik ogovorili, sem se čudila, ker mislila
sem, da sem sama s prelepo gospč, da so že odšli."

Kakor je bilo zapovedano, pride drugi večer (28.
rožn.) z nekterimi součenkami pod javor in začne ž
njimi rožni venec moliti. Med molitvijo zagleda v veliki
svitlobi prelepi že od sinoči znani stol; kmali potem
pride neka prekrasna gospa, dva angelja jo sprem-
Ijujeta; ko se usede, se ji priklonita in se vstopita vsak
na eno stran. Gez nekaj časa prineseta dva druga an¬
gelja z neba prelepo bliščeče dete v beli z zlatom pre-
preženi obleki, ktero derži v levi roki svitlo kroglo s
križem; položita dete gospej na levo koleno in odideta
nazaj proti nebu. Nato se prikažeta še dva angelja in

63

prineseta veliko prekrasno krono bolj bliščečo, kakor
vse drugo. Deržita jo nad glavo prikazni, tretji angelj
pa prinese žeslo in ga derži nad krono. Nad vsem se
prikaže še svitel križ v svitlem oblaku, ne stoječ, am¬
pak kakor bi bil položen.

Na praznik ss. aposteljnov Petra in Pavla (29. rožn.)
je bila vsa prikazen ravno taka, kakor prejšni večer,
potem se je prikazovala Mati Božja tudi še tako lepa,
toda sama. Čedalje več ljudi se je zbiralo na poko¬
pališči k molitvi.

Zvečer pred pervim sv. obhajilom (30. rožn.) na¬
ročijo g. župnik, naj vpraša, če se bo spet prikazala,
„kaj želi ?“ Deklica jo vpraša bolj natihoma v mater¬
nem jeziku in Devica ji (tudi v poljščini) odgovori:
„Želim, da vsaki dan rožni venec molite", pa tako
glasno, da je Justinica menila, vsi ljudje na pokopališči
bi jo morali slišati.

Na dan pervega sv. obhajila (1. mal. šerp.) je bila
Justina vsa vesela in srečna, sej pri dobrih otrocih ta
dan drugač ne more biti. Zvečer gre po navadi pod
javor molit in veliko ljudi ž njo. Mati Božja se ji pri¬
kaže, kakor prejšni dan. Justina jo vpraša: „Kdo si?"
Odgovor: „Jaz sem prečista Devica Marija, brez ma¬
deža spočeta".

Izmed njenih mladih tovaršic je samo še enavidila.
Ko je šla namreč drugič (t. j., 28. rožn.) na pokopa¬
lišče pod javor molit, je poklicala gredoč seboj svojo
121etno sorodnjo prijateljico Barbiko Samu lovsko,
ki je tudi posebno veselje imela za molitev in službo
Božjo. Že tisti večer in pozneje vselej je enako vidila,
kakor Justina. Le v nedeljo (t. j., 1. mal. šerp.), ko
ste imele obe vprašati prikazen „kdo je", ni Barbika
druzega vidila, kakor neko svitlobo okrog drevesa. Vsa
v solzah se prijoka domu in s toliko žalostjo pripove¬
duje, da se ji necoj ni prikazala Mati Božja, ker zna-
biti ni dobro molila ali kaj druzega pregrešila, da se
očetu in materi zelo smili in gredo vsi žalostni spat.
Pa kako se mati začudijo, ko zjutraj Barbika vsa ve¬
sela k njim priteče in radostno zakliče: „Presveta De¬
vica je bila tukaj pri meni!" — „Kako pa je notri
prišla — znabiti skoz vrata?" vprašajo mati. „0 ne",

64

reče Barbika, „prišla je kakor na drevesu; kar bila je
tukaj. Sedela je na svojem navadnem stolu pred mojo
posteljo. Vprašala sem jo, kakor mi je bilo naročeno,
kdo je in odgovorila mi je: Jaz sem brezmadežno
Spočeta. Ko sem hotela še več vprašati, je rekla: Ne
bodi žalostna, hčerka moja; potlej je vstala s stola,
kakor sicer, in vse je naenkrat zginilo.'' Mati so tega
neizrečeno veseli, toliko bolj, ker je bil ta dan praznik
Marijnega obiskovanja in ravno dokončana devetdnev-
nica, ki jo je pobožna družina v revni hišici opravljala,
in zlasti Barbika je Marijno podobo s cveticami in venci
zališala in za podarjeni denar olja kupila, da je med
pobožnostjo luč gorela pred podobo. Kolika sreča je
bila za starše in pridnega otroka, da jih je zdaj, deveti
dan, Marija sama tako počestila in oveselila!

Odsihkrat se je Marija obema deklicama prikazo¬
vala, kadar ste šle pod javor rožni venec molit. In ko
ste jo 3. mal. serpana vprašale, kako dolgo se bo še
prikazovala, ste dobile odgovor, da še dva mesca.

Nekako v sredi malega serpana se je začela Ma¬
rija prikazovati tudi dvema odrašenima ženskama: vdovi,
ki je po vsej fari v dobrem slovesu, in neki 241etni de¬
vici, ktero posebno zarad marljive delavnosti, ljubezni
do staršev in sploh izglednega obnašanja hvalijo. Tema
dvema se ni prikazovala sede, kakor deklicama, ampak
stoje; vdovi kot usmiljena Mati z Jezuškom, devici pa
kakor brezmadežno Spočeta.

Reč se je kmali razglasila in že tretji teden je
dohajalo silno število romarjev: ob navadnih dneh do
2 tisoč, ob nedeljah 8-10 tisoč. Ko pa izmed tujcev
niso vsi tako lepo molili, kakor popred domači, se je
prikazovala Marija le za malo časa, 3—5 minut, in še
takrat z žalostnim obrazom in objokanimi očmi. Deklice
ste vprašale, zakaj je tako žalostna, ali se morebiti rožni
venec ne moli prav? Presv. Devica je odgovorila, da
se prav dobro moli, ali na ponovljeno vprašanje je raz¬
odela, da pri druzih ljudčh ni zadosti pobožnosti in
spoštljivosti, da veliko pričujočih noče poklekniti; če
ne bo boljše, se ne bo mogla več prikazati! Od tedaj
se je množica romarjev razdelila vselej v 4 oddelke s
štirimi banderi: možje in mladenči, žene in dekleta po-

65

sebej; šolarji in šolarice pa so šli s križem naprej in
so glasno molili sv. rožni venec. Ker so molili vse tri
dele, so začeli s časoma tudi deliti molitev na trikrat:
zjutraj, opoldne in zvečer. Marija se je zopet veselo
prikazovala.

Rečeno je bilo, da bo praznik Marijnega rojstva
(8. kimovca) viditi zadnja prikazen, zato se je bilo zbralo
do poldne okrog 50.000 ljudi od blizo in daleč. Pa Ma¬
rija je razodela, da se bo zadnjikrat prikazala, ko bo
njena podoba postavljena v kapelico, ktero so naredili
pod javorom.

Že 12. kimovca je bila došla naročena podoba, lepo
umetno izdelan kip človeške velikosti: brezmadežno
Spočeta. Ljudem je bila zelo všeč; veselo so se menili,
da tako lepe podobe še niso vidili. Ko pa pridete zve¬
čer Justina in Barbika, se začnete milo jokati in se
kar ne daste utolažiti, rekoč, da podoba je tako gerda
v primeri s presv. Devico, ktero ste one dve vidile.
Marija jima v prikazni reče, naj ne boste žalostne, ker
podoba je dobra.

Še bolj žalostne ste bile na praznik sladkega Imena
Marijnega, ko se je podoba blagoslovila in v kapelico
postavila, zato ker se je imela Marija zadnjikrat prika¬
zati. Pa Marija ju je že popred tolažila, rekoč: „Nikar
ne bodite žalostni, sej bom zmeraj pri vama!“ In vdovi,
ki jo je vprašala, če se bo še kdaj prikazala, je rekla;
da ob porcijunkuli, na praznik Marijnega vne¬
bovzetja in rojstva, in zadnji dan ji je rekla: „Zdaj
se vam bom prikazala še le prihodnje leto.“

Vsega skupaj se je prikazala tem 4 izvoljenim v
80 dneh 160 krat. Imele so nekolikrat še druge bolj
čudne prikazni, pa v pravi prikazni jim je razodela, da
pridejo od hudobnega duha. Preiskave so že bile. Du-
hovska in zdravniška komisija je izrekla, da v tih oko¬
liščinah ni misliti na kako goljufijo, temuč, da je ver¬
jeti vsim 4 osebam. Verjetno je toliko bolj, ker je bil
pri toliko ljudeh iz raznih krajev tako veličasten vtis,
ker se je toliko molilo in se še moli, in — kar največ
veljA — ker se jih je toliko poboljšalo. Nekdo je rekel,
ker misijonov ni več mogoče imeti, je pa Marija oprav-

Izgledi. 9

66

Ijala sama misijon, ki je več sadu prinesel, kakor 30
navadnih misijonov.

Prikazovanje še ni pri kraji, marveč je še za na¬
prej obljubljeno; zato tudi škof še niso izrekli o čudežih
potrebne razsodbe.

Naj bi še nam bila ta dogodba nekak misijon,
nekako prenovljenje duha, zlasti za veči pobožnost, da
bi si vsi, mali in veliki, k sercu vzeli, kar je unim 4
osebam tolikrat priporočala za nje in za druge: „Molite
sv. rožni venec!'*

d)  V Marpingenu.

Znane so še iz druzih krajev enako lepe reči o
srečnih otrocih, kterim se je Marija v novejšem času
prikazovala in se prijazno pogovarjala ž njimi. Leta
1876 se je na Bavarskem blizo Češkega v nekem
kraji („Mettenbuch“ imenovanem) večkrat prikazala pe¬
terim nedolžnim otrokom različne starosti 6—13 let:
4 deklicam in 1 dečku. Že v pozni jeseni so se mudili
nek večer v bližnjem gojzdiču, kjer so se že več časa
nekakošne čudovite lučice prikazovale ; naenkrat se za-
svetli ne daleč pred njimi in nepopisljivo lepo dete jim
gre nasproti. Veselo zakličejo: „Jezusček! Jezusček!"
Podoba jim je tako jasna, da se jim smili, ko pride na
robidovje in milovaje zdihnejo: „Noge si bo razpraskal,
na ternje stopa!" Prikaže se jim pozneje tudi Mati
Božja z ljubeznjivim Detetom, ki so ga pred vidili.
Veli jim, naj pokleknejo in molijo ter za njo gredo.
Ker je bilo pa zelo mokro po tleh, se izgovarjajo, „da
bi si obleko umazali"; toda presv. Devica še enkrat
veli in zapovč, naj jo v vseh rečeh zvesto ubogajo.
Otroci storijo, kar jim reče; na več krajih pokleknejo,
nekoliko molijo in dalje gredo, kakor se jim naroči.
Marija jih pripelje kar čez bregovje (ne po poti) na
verh klanca do neke hruške, kjer jim izgine proti ne-
besam. Obleke si niso nič zmočili in umazali. Marija
se jim je še prav velikokrat prikazala; od 1. do 21.
grudna skor vsak dan v adventu, časih še po večkrat
in pri omenjeni hruški je zopet zginila. Kekla jim je,
da je „ToIažnica žalostnih"; opominjala jih je, naj bodo

67

zmiraj pridni in naj radi molijo, zlasti za verne duše v
vicah in rožni venec. Obljubila je, da se bo čez tri
leta spet prikazala; naj ta čas ne pozabijo na njo. Go¬
vorila je ž njimi tako nebeško lepo, da še nikdar niso
slišali enacega glasa. Starši in drugi ljudje, ki so na
trume prihajali, niso naj manjše stvarice ne slišali ne
vidili.

Leta 1872 so šle v Alzaciji 7. mal. šerp, štiri
male deklice (naj mlajša 7, naj starejša 11 let stara) v
gozd borovnice brat. Po poti se otročje priprosto pogo¬
varjajo, kakošno preganjanje utegne še kristjane zadeti
in pravijo: »Raji bi se dale umoriti, kakor da bi svojo
vero zgubile." Potem pravi ena: »Preljubo Mater Božjo
bomo prosile, naj nas varuje." Začnejo tedaj moliti sv.
Bernarda priserčno molitev: »Spomni se, o presladka
Devica", ter gredo dalje po gozdu. Mahoma ..zagledajo
krasno belo gospo, zagledajo Mater Božjo. Gez nekaj
dni gre še več deklic v gozd in jo tudi vidijo. Marija
se umika pred njimi bolj v goro in vabi, naj gredo za
njo. Tam v višavi so jo še velikokrat veselo gledali ti,
in se drugi otroci, pa tudi mnogi odraščeni.

Vendar, ker so si prikazovanja v mnozih obzirih
podobne, vam ne bom obširneje govoril o teh; povedati
vam hočem le še nekoliko o onih srečnih otrocih, ki so
Marijo tolikrat vidili v Marpingenu.

Marpingen je bolj samoten kraj v zahodnji Nem¬
čiji, blizo staroslavnega mesta Trevira (Trier), na južni
strani. Ima okrog 1500 prebivalcev, ki so dobri katoli-
čanje, pridni delavci, nekaj poljedelci nekaj rudarji.
Zlasti zavoljo dvojne reči so vse pohvale vredni: svo¬
jemu domačemu duhovnu so iz serca vdani in poslušni,
pa do Marije imajo že od davnih časov posebno gorečo
ljubezen. Doma, na prostem in v cerkvi z velikim ve¬
seljem prepevajo mladi in odrašeni priserčne Marijne
pesmi. Večkrat jih je zjutraj zgodaj, ali pa zvečer po
storjenem delu, zlasti ob sobotah, viditi množne trume,
ki v procesiji gredo do kake kapelice Marije Device
ter na glas molijo rožni venec in druge molitve. Lahko
si mislimo, da prav zavoljo take vdanosti si je Marija
izvolila ravno ta kraj, da se je dala tolikrat viditi ne-

68

dolžni mladini. Prikazovala se je namreč 14 mescev.
Pač srečni otroci!

Predlanskim 3. mal. serpana 1876 šle so iz Mar-
pingena tri 81etne deklice: Marjetica Kunceva, Suzana
Leistova in Katrica Hubertusova v bližnji gozd jagod
nabirat. Ker je bilo ta dan — sredi poletja — zel6
vroče, so se odpravile od doma bolj pozno popoldne, da
bi v hladnem nabirale. Kaj prijetno se jim zdi nabi¬
ranje, in hitro gre spod rok; kmali se jim približa
hladni večer. V farni cerkvi zazvoni ,,Ave Marija 11  in
precej jamejo odmevati še drugi zvonovi iz sosednjih
zvonikov Marijin pozdrav. Po polji in delalnicah povsod
prestane za nekaj trenutkov vsako delo. Možje in žene
odložijo vsak svoje orodje, otroci pa svoje igrače ter s
sklenjenimi rokami pozdravljajo nebčs Kraljico z ange-
Ijevim češčenjem. Pač lepo in hvale vredno je to! Gerdo
in nehvaležno pa je, ako šolska mladina ali pa odrašeni
pri „angelovem češčenji 11  ne molijo. O kako ostudne
in nehvaležne serca imajo taki ljudje! Ni čudo, da Bog
dopusti strašno točo in druge hude nadloge, ker je toliko
nehvaležnih, ki nič ne marajo za Boga in molitev! Naše
urne nabiralke v bližnjem gozdu pa niso bile take;
temuč koj prenehajo z nabiranjem, postavijo ne še polne
košarice na tla, pokleknejo vsaka na svojem mestu v
mehko travo in začnejo moliti „angeljevo češčenje", ki
je bilo iz tacih ust prav res angeljsko počeščenje.

Suzana, ki je bila nekoliko dalje šla, po molitvi
berž vstane, zagrabi košarico in hoče dalje nabirati:
pa kakor okamnela naenkrat obstane. Pred seboj je
zagledala veliko biiščobo in v nji nepopisljivo lepo po¬
dobo, — prestrašena glasno zavpije, da še onedve pri-
tečete in tudi kar ostermite. Vse preplašene bežijo in
blede pritečejo domu. Z derhtečim glasom začnejo pri¬
povedovati: da so na nekem germu vidile sedeti preča-
stitljivo gospo z detetom na desni roki; da je gospd.
imela belo obleko, bel pajčolan in bele nogovice; dete
je bilo ravno tako oblečeno, — le da je imelo na glavi
venec iz rudečih vertnic, ročice je deržalo sklenjene,
med persti svitel križec, in okrog vrata je bil višnjev
trak.

69

Tako so pripovedovale doma staršem, bratom in
sestram. Toda nočejo jim verjeti; le ugovarjajo jim, da
so znabiti vidile kako žensko v beli peči, ki je sla po
listje ali derva, ali pa kaj druzega. Se žugajo jim, da
bodo tepene, da ne pojdejo v nebesa, ako se lažejo, da
ne bodo smele več v gozd itd. Pa ne z lepo in ne z
gerdo se ne dajo premakniti od perve terditve, da so
res tako vidile. Za žuganje domačih bi se toliko ne
zmenile, le prelepa gospa jim je vedno v mislih. Se ko
spat gredo, so plahe in zamišljene; posebno pa naj veča
med njimi, Marjeta, kar ne more zaspati ter veliko moli.
Mati jo še po noči resno opominjajo, naj nikar ne laže:
„Ti ne pojdeš v nebesa in ne boš nikoli Matere Božje
vidila, ako boš lagala; naj lepšo obleko, ki se dobi v
prodajalnici, ti bom kupila, ako resnico poveš." „Mati!“
pravi otrok, „ne morem drugač govoriti, kakor to,, kar
sem vidila; če tudi obleke ne dobim, vendar je resnica."

Drugi dan (4. mal. šerp.) gredč popoldne okrog
petih spet v gozd; pa si ne upajo prav na kraj prika¬
zanja, temuč pokleknejo nekoliko stopinj niže. Ko tretjič
obmolijo očenaš, zagledajo bliščečo prikazen kar pred
seboj. Zdaj se nič več ne bojijo. Brez strahu jo vpra¬
šajo: „Gospa, kdo ste?" in zaslišijo razločni odgovor:
,,.Taz sem neomadežno Spočeta." Na daljno vprašanje:
„Kaj naj storimo?" dobijo odgovor: „Morate pobožno
moliti." Otroci koj vbogajo in domu grede molijo skupaj
po poti.

Doma precej povejo, kaj so spet vidile in kaj sli¬
šale. Marjetina mati menijo: prikazen beržkone ni rekla
.,jaz sem brezmadežno Spočeta", ampak „brezmadežno
Spočetje". ..Mati, odverne otrok, zdi se mi, da vi ho¬
čete kaj prid jati; rekla je: „Jaz sem brezmadežno Spo¬
četa.

Se tisti večer gredo ob osmih otroci spet na ome¬
njeni kraj in ž njimi še 20 drugih otrok in 6 odraslih.
Vsi pokleknejo in molijo. Otroci, vprašani ali kaj vidijo,
odkimajo, pri tretjem očenaši pa prikimajo in nič ne
rekč, le obraz se jim spremeni. Ko pričujoči odmolijo
rožni venec, silijo otroke, naj vprašajo: Kdo je in kaj
hoče? Priprosto spet vprašajo: „Gospd, kdo ste?" Od¬
govor: „Jaz sem brezmadežno Spočeta." „Kaj

70

zahtevate?" Odgovor: „Morate pobožno moliti in ne
grešiti!" — „Je bila naša molitev dobra?" „Dobra!“
— ,,Ali smemo še večkrat priti?" „Smete!“

Pričujoči niso slišali in vidili ničesar. Tudi mala
Suzana ni nič vidila in slišala ta dan, in tudi pozneje
ne — do 7. vel. serpana. Tega je bila zelo zelč ža¬
lostna in je veliko jokala in molila. Posebno čudno je
bilo ta večer še to le: Ko se deklice napotite domu in
se še enkrat nazaj ozrete, zapazite, da Mati Božja gre
za njima. Drugim se to neverjetno zdi, zato odločijo
deklici in eni oči zatisnejo, drugi pa velijo, naj pokaže
s perstom, kje je prikazen; nato mora pokazati še
druga: obe ste pokazale ravno tisti prostor. Ko pridejo
do perve hiše, zgine. Ta večer ste bile deklice drugač
vesele, kakor sinoč. Katarinka zakliče vsa v veselji:
„Mati Božja je tako lepa; v obraz ni moč gledati, kakor
bi hotel kdo v solnce gledati."

Tretji dan (5. mal. šerp.) gredo popoldne trije
možje z deklicami in prosijo Marjeto in Katarinko, naj
spet vprašate: kdo je, kaj hoče in če bo še večkrat
prišla? Marija se le za malo časa prikaže in deklici
jo vprašate: „Gospd, kdo ste?" Odgovor: ,,Jaz sem
brezmadežno Spočeta." — ,,Kaj zahtevate?" Odgovor:
„Naj se na tem kraji kapelica zida." — „Ali
boste še večkrat prišli?" Odgovor: „Danes in jutri še
pridem."

Tudi ta večer gredo deklice proti noči še enkrat
tje in kakih 100 oseb se zbere na kraji prikazovanja.
Na željo pričujočih deklice veliko reči poprašujete Ma¬
rijo, ko se jima prikaže: 1. Kaj nama je storiti? Od¬
govor: ,.Pobožno morate moliti in ne grešiti!" — 2.
Kako dolgo ostanete pri nas? „Do desetih." — 3. Ali
naj pridejo semkaj gosp, župnik? ,,Ne.“ — 4. Ali naj
pridejo g. župnik iz H.? „Ne “— 5. Zakaj vas moremo
same viditi? „Ker ste nedolžni otroci." — 6. Ali more
kdo pričujočih vas viditi? „Ne." — 7. Ali bi kdo drugi
iz vasi vas mogel viditi? „Da." — 8. Ali naj se tukaj
postavi podoba ali kapela? „KapeIa.“ — 9. Kdo naj jo
zida? „Kdor hoče." — 10. Iz česa naj bo, iz lesa ali iz
kamenja? „Iz kamenja." — 11. Ali naj ljudje k zidanju
pripomorejo? „Naj le!" *— 12. Ali se vas smemo do-

71

takniti ? „Ne!“ — 13. Ali se vas smejo dotakniti bolniki,
da bi ozdraveli? „Smejo!" — 14. Ali smemo še nocoj
kake bolnike poklicati? ,,Le!“

Koliko veselje sta med ljudstvom vzbudila odgo¬
vora na oboje zadnje vprašanje! Marija se hoče skazati
,,zdravje bolnikov", kolika sreča! Berž gredo nekteri
v vas bolnikov iskat. Perva je imela neprecenljivo srečo
dotakniti se Marijne noge Barbara Hubertu s, 141etna
sestra Marijne ljubljenke Katarinke. Njena bolna noga
se je kmali jela boljšati in je do jeseni popolnoma ozdra¬
vela ter zdrava ostala. Drugi srečni je bil rudar N i-
kolaj Rektenwald, kije že 10 mescev hiral ter za
nobeno delo ni bil zmožen; vsa vas je poznala njegov
žalostni stan. Podal se je bil že k počitku, ko so ga
klicat prišli. Poln vesele n^ade doleze na odločeni kraj.
Otroka pravita Materi Božji: „Tu je prišel bolnik, da
bi zdravje zadobil" ter vprašata, če se je sme dotakniti
in kje? Ko odgovori, da „na nogi", položite deklice
njegovo desnico na travo, kjer vidite nogo usmiljene
Device. Pri tej priči ga bolezen grozovito pretrese in
„kakor merzla voda po životu odteče" — ozdravljen je.
Preden gre, prosi, naj otroka poprašata, kaj mora sto¬
riti? Odgovor dobi: Naj moli 8 dni po trikrat: „Pod
tvojo pomoč" in „Pridi sv. Duh". Rektenwald gre domu
in veselja in hvaležnosti se joka — kakor dete.

Ceterti dan (6. mal. šerp.) se Marija spet dvakrat
prikaže, popoldne in zvečer. Znamenito je ozdravljenje
bolnikov in to, da so Marijo tudi vidili štirje odrašeni
možje in neka 171etna deklica, in sicer vsi ob
enem času in na ravno tistem kraju.

Izmed mnogoverstnih čudežev naj omenim le enega,
ki se mi naj ginljivši zdi. Neka 7'/ 2 letna deklica je
imela nevarno jetiko, kakoršna se ne da več ozdraviti.
Ze pol leta je ležala in že 5 tednov ni ne jed ne pijača
v njej ostajala in je sirota še skor vsak dan mnogo
kervi zgubila. Že belo nedeljo je bila s ss. zakramenti
previdena in bližnji mizar je vsak dan pričakoval, da
bodo pri njem naročili „trugo" za njo. V tolikih stiskah
priserčno prosi mater, naj jo ncsč na kraj prikazovanja.
Zavijo jo v gorke povoje in nesd na milostni kraj. S
pomočjo Marijnih deklic položi ročice na nogo mogočne

72

Device in dobi za pokoro obe molitvi: „Pridi sv. Duh"
in „Pod Tvojo pomoč". Domu prinesena po dolgem času
spet pervikrat mirno spi in drugo jutro — vstane in
se sama napravi! ,,Zdrava sem!" teče vsa vesela
materi povedat, ko z dela domu gredo. Drugi dan pri¬
dejo tudi oče iz rudnika misle, da dobijo že dete mertvo.
Pa koliko veselje, ko jim hčerka zdrava naproti pri¬
teče, jih veselo objema, rekoč: „Ljubi oče, kako me je
Mati Božja ozdravila!" Veselje in hvaležnost prevzema
serce blagega moža in gorke solze mu pritečejo v ster-
meče oči.

Naslednje 4 dni se Marija ni prikazala, če tudi so
otroci v gozdu molili, kar so časa imeli. Ljudi je če¬
dalje več prihajalo tudi tujih. Germ, kjer je bila pri¬
kazen, so ves obtergali in poruvali, ker vsak je hotel
kak snominek imeti.

Cez 4 dni (11. mal. šerp.) kakor po navadi vse
tri deklice v gozdu molijo. Spet se prikaže Marija svo¬
jima ljubljenkama, Marjeti in Katrici, ter ostane več ur
pri njima. Naroči jima, naj bolniki pijejo iz zgornjega
studenca, ki iz skale čisto, hladno izvira; pobožni ro¬
marji so pred iz spodnjega pili, ki jim je bil bližej.
Obljubi jim, da bo drugi dan spet prišla in sicer že
dopoldne. Starši teh izvoljenih deklic so bili za ta
dan sv. mašo najeli v čast Materi Božji. Zato vprašate:
„Ali naj pridemo že pred mašo sem?" „Ne, se glasi
odgovor, bodite pred pri sv. maši, potlej pridite."

Veliko ljudi je bilo prišlo že ta dan iz tujih in
domačih krajev in deklice ste imele z bolniki dokaj
opraviti, vendar naj sijajniši dan je bil naslednji (12.
mal. šerp.) Ob 7 je bila sv. maša za tri srečne deklice.
Cerkev je bila prenapolnjena pobožnih romarjev. „Ne
pozabljiv", tako so pisali g. župnik, „mi ostane ta dan.
Silo veliko se jih je pripravljalo za sv. zakramente. Do
11 dopoldne sem bil v spovednici. Noč in dan bi bil
imel tu opravilo... Skor pri vsih je bilo videti globoko
ginjenje. Jokaje so dajali za sv. maše in zbog ihtenja
so komaj povedali, v kak namen naj se opravljajo, in
vsi solzni so zopet odhajali." Ob 8 že, koj po sv. maši,
hitijo otroci v gozd in ga ne zapustijo do 11 zvečer.
Nesti jih morajo domii, tako so se upehali. Jedi in pi-

73

jače so jim v gozd prinesli, ker romarji jih niso pustili
domu in še to so komaj utegnili povžiti, toliko je bilo
z bolniki opraviti. Nad 20.000 ljudi se je bilo v gozdu
in okoli gozda zbralo; 3—4000 se jih je vedno na kraj
prikazanja gnjetlo. Vsak si lahko misli, koliko truda
ste imele deklici, ko ste brezštevilnim bolnikom roke
pokladale na noge usmiljene Matere ter naložene mo¬
litve narekovale; in ni se čuditi, če je zdaj ta zdaj ona
zavpila v strahu, da bi je v gnječi ne sterli, ali pa da
ji je zavolj prevelike vročine prišlo slabo in so jo mo¬
rali na prosto nesti, da se je nekoliko oddahnila na
čistem zraku. Le dva bolnika, en mož in ena žena, nista
bila sprejeta; otroka sta na vprašanje z glavo odmajala.

Drugi dan (13. mal. šerp.) je enako prihajala ve¬
lika množica ljudi od blizo in od daleč; veselja in za¬
čudenja ginjeni so se v dolgih procesijah pobožno po¬
mikali na milostni kraj, da jih je biio veličastno gle¬
dati. A končal pa se je ta dan žalostno. Proti večeru
se nenadoma prikaže kerdelo vojakov, ki razpodijo po¬
božne obiskovalce, jih suvajo ter zlasti bolnikom in vsim,
ki ne morejo hitro ubežati, veliko žalega prizadenejo.
Vojaški poveljnik je ukazal Marijin studenec zazidati
in zasuti; pa voda je spet na drugem kraji pritekla ne¬
koliko niže. Vojaki ostanejo 14 dni v vasi, soseska jih
mora z vsem preskerbovati in terpi kakor ob vojskinem
času. Zandarji pa še potlej, ko vojaki odidejo, stražijo
in hodijo po gozdu, da vsakega odpodijo, ki se pre-
derzne iti na čudežni kraj. Dobri Marpinžani vse voljno
preterpijo iz ljubezni do Matere Božje in Tistega, ki je
prepovedal gosposki se ustavljati. V tej deželi namreč
je veliko krivovercev in tacih ljudi, ki ne ljubijo Boga
in ne častijo Matere Božje; od tod je prišlo, da so mo¬
rali blagi prebivalci toliko terpeti. Pa teh žalostnih reči
ne bom dalje razkladal: molimo za preslepljene! Raji
vam povem, preden grem dalje, še za 4 druge otroke,
ki so razun deklic tudi Mater Božjo videli, čeravno ne
večkrat.

Pervi je bil tako srečen Teodor Klos, 41eten deček.
Bil je 16 mescev bolan, grozovite bolečine je terpel v
herbtu, v persih in v životu; glava se mu je bila tako
zvila, da se tilnik ni vidil, bil je smertno bled in suh,
Ugledi. 10

Ko se je dotaknil Marijne noge, je koj ozdravel. Ko
ga pozneje spet prinesejo na tisti kraj, se naenkrat za¬
gleda v prostor zraven nekega slepega moža; vzame
kapico z glave, sklene ročice in stoji kakor angeljček
nepremakljiv. Pozneje je sam pripovedoval, da Mati
Božja ni bila taka, kakor doma na podobi, da je stala
v beli obleki zraven slepega moža.

Drugi srečni deček, ki je imel veselje viditi Ma¬
rijo, je bil Jakob Dbrn, tudi 4 leta star. Njemu je bilo
11. mal. šerp, pervemu dovoljeno dotakniti se sv. noge.
Ko ima položiti svojo ročico, jo naenkrat preplašen nazaj
potegne. Moraš tje položiti rokico, ga opominjajo starši.
„Ne, se jame braniti, tu sedi bela gospa. O, kako ima
lepega otročička na roki; in ta kako ima lepo kapico
in kako lep križiček gor! Pa kako je mati naredila
otroku dolgo suknjico, ne morem njegovih nog viditi.“
Pozneje so še enkrat starši šli ž njim se zahvalit in so
obiskali tudi studenec. Naenkrat zakliče mali Jakec:
„0, mati, glejte tu belo gospo! Sedi na studencu, pa
si obleke ne zmoči.“

Tisti dan je prišel 81etni Peter Rektenwald s svojo
materjo v gozd. Nekaj časa molita, mahoma prešine
fantiča strah in zavpije: „Belo gospo vidim.“ ,,Pojdiva,
pojdiva!“ reče potlej svoji materi — zatisne oči, iz
kterih se mu ulijejo solze, dasiravno se ne more reči,
da bijse bil jokal.

Še četertega naj imenujem, ki je pa nekoliko po¬
zneje videl prečisto Devico. Peter Emerich, 13 let star,
je šel z materjo v gozd molit. Ni dolgo molil, kar za¬
kliče: „0 mati, Mater Božjo vidim!" Pri teh besedah
omahne in kakor omedlel se zgrudi v naročje prestašene
matere. Drugi dan gre z materjo k g. župniku, pa ne
more popisati lepote, ki jo je videl. Jezusa prav ni
mogel videti, ker le enkrat je prav pogledal v Mater
Božjo, potlej pa zavolj bliščobe ni mogel več očesa po¬
vzdigniti. Prikazen je terpela, kakor meni, za tri očenaše
dolgo. Materi so med pripovedovanjem vedno solze tekle,
in mladenček je bil ves zavzet in po svojem nedolžnem
obličji viditi kakor sv. Alojzij. — Ko o tacih otrocih
slišimo, se pač nehote spomnimo besedi sv. pisma: „Bla-
gor jim, kteri so čistega serca, ker Boga bodo gledali!"

75

Že celi teden „Marijne“ deklice niso sle v gozd,
ker jim starši zavolj vojakov niso pustili. Oh kako so
se večkrat zato milo jokale! Marjeta Kunceva kar ne
more več sterpeti doma, toliko hrepenenje ima po Ma¬
teri Božji. Ker je mati nikakor nočejo spremiti, naprosi
neko drugo žensko, da gre, če tudi nerada, ž njo v
gozd. In res, ko pridete na odločeni kraj, jo precej za¬
gleda, in jo več reči popraša. Domu gredč komaj pre¬
stopite mejo, kar zagledate na oni strani za sečjo stražo,
ki ju pa ne zapazi in ne nadleguje. Še enkrat greste
ravno ta večer, in spet enako srečno uidete; Mati Božja
ju je varovala, kdo drugi? Ko pride Marjetica domu,
začne naglo pripovedovati, kaj je vidila in pristavi:
„Mati, danes je bila pa Mati Božja vsa černo oblečena,
še pajčolan je bil čern, in ni imela krone/'

Do zdaj smo videli, da se je presv. Devica le v
gozdu prikazovala, a pozneje se je tudi drugod. Otroci
niso mogli k Materi v gozd, a nobena svetna moč ni
mogla braniti Materi Božji hoditi k svojim otrokom v
vasi. Tako se je tudi zgodilo.

Začne se versta skor vsakdanjih prikazovanj na
različnih krajih: zdaj doma, zdaj v šoli, zdaj na poti,
zdaj spet v cerkvi ali ce!6 tam, kjer so si ljubljenke
Marijne igrale in se nedolžno razveseljevale.

V ponedeljek (24. mal. šerp.) se jim prikaže per-
vikrat v vasi, in sicer v hiši Katričinih staršev. Proti

8 zvečer jo nenadoma zagleda Katrica in precej pošljejo
še po Marjetico, ki jo je pa tudi že vidila. Ginljivo je
bilo za vse domače, ko je prišla in nazaj obernjena sto¬
pala po stopnjicah, da ne bi Materi Božji herbta kazala:
vsi začnejo skupno moliti. Nek vojak, ki je bil tu v
stanovanji, je bil navzoč in tako presunjen, da ni mogel
nič večerjati, hodil je gori pa doli po sobi ter rekel:
,,Kaj tacega še svoje žive dni nisem skusil". — Okoli

9 gre Marjetica z materjo domu, Katrico pa starši pe¬
ljejo po stopnjicah v spalnico. Gori grede pravi staršem:
„Pa ob straneh hodite, Mati Božja gre v sredi". Ko se
je k počitku spravila, pri odhodu starše še enkrat prosi:
„Pa ob straneh pojdite doli", ker da tudi Marija gre.

V četertek (27. mal. šerp.) ste jo pervikrat vidile
v šoli. Že med podukom zapazi učiteljica, kako se vsi

16

bledi, večkrat proti oknu ozirate, če tudi si prizadevate,
da bi nauka ne preslišale. Ob koncu ure nauk za ne¬
koliko preneha, druge učenke zapustijo sedeže, da se
oddahnejo, Marjetica pa vesela teče k učiteljici in pravi:
„Mati Božja je tukaj!“ Ta pa ju opominja, naj nikar
zdaj nič o tem ne govorite, sej veste, da v šoli mora
biti vse tiho in mirno. Morala je namreč previdna biti
zavoljo straže in nasprotnikov. V šoli se je še večkrat
prikazala nebeška Kraljica.

Ponedeljek 7. vel. serpana je posebno znamenit
v dvojnem oziru. Suzana, ki je bila v začetku perva
Mater Božjo zagledala, pa je potlej ni več vidila 4 tedne,
jo je ta dan zopet vidila, kakor njeni tovaršici. Njene
gorke molitve so bile tedaj uslišane, njene vroče solze
posušene, v veselje spremenjene! — Ta dan so imele,
predenj je Mati Božja prišla, še neko drugo prikazen.
Izpred Suzanine hiše, kjer so bile vse tri s svojimi ma¬
terami, zagledajo, kakor bi sem od gozda v zraku velik
pogreb šel: belo oblečen deček nese križ, za njim gresta
dva černa moža, kakor bi nesla merliča, ki ga pa otroci
ne vidijo, za njima spet dva bela dečka, kakor bi zvon-
čikala; zdaj pride duhoven, kterega ne poznajo, za du¬
hovnom še enkrat dva belo oblečena dečka in na zadnje
še v dveh verstah 60 černih mož, ki imajo bele robce
v rokah, da si solze brišejo. Vsa procesija gre na po¬
kopališče in na grobu nedavno umerle sestre župnikove
skopljeta zraven kamnitega križa ona černa moža jamo,
beli mož verže trikrat persti vanjo tako glasno, da sli¬
šijo otroci ropot; černa moža spet zagrebeta, vzemeta
pervemu dečku križ iz roke in ga zasadita na grob.
Potem gre vse zopet nazaj po isti poti.

Zdajci zagledajo veliko bliščobo sem od gozda, in
glej! Mati Božja se jim bliža z Jezuškom : angelji sprem-
Ijujejo svojo nebeško Kraljico, dva na desni, dva na levi
in eden zadej.

Drugi dan gredo gospodu pravit to nenavadno pri¬
kazen. Duhoven jih mirno poslušajo, potlej pravijo: „Ze
prav; zdaj pa pojdite nekoliko v cerkev in molite." Se
ve, da precej ubogajo, in glej! v cerkev grede zagle¬
dajo na pred imenovanem grobu Marijo sedeti z Božjim
Sinom na desni roki: otroci tedaj kar tu pokleknejo

77

in molijo; četert ure ostane pri njih. — Memogredč bodi
omenjeno, da je bila ranjca sestra res blaga bogoljubna
deklina, vsim mladim za izgled; gosp, župnik je kar ne
morejo pozabiti. Postavili so ji krasen spominek na
grob Na levi strani je zapisano: ,,O, Marija, blagor
mu, kteri Tebi služi in v Tebe zaupa 1“ Na desni pa:
„Blagor jim, kteri so čistega serca, ker Boga bodo gle¬
dali.“ In spredej : „Tukaj počivajo minljivi ostanki moje
ljube sestre Elizabete. Detinsko-pobožno je bilo njeno
življenje. Marija je bila njena tolažba in njeno veselje.
Veselo je vedno ostalo njeno serce tudi v naj večem
terpljenji" itd.

V sredo (9. vel. šerp.) okoli dveh popoldne je se¬
dela Katrica pred hišo svojih staršev, tovaršica Suzana
je bila poleg nje. Pridružijo se jima še drugi domači.
Deklice se zagledate proti nebesom. „Zakaj gledate tako
proti nebesom?'* vprašajo Suzanina mati. „Gledave, je
odgovor, kako 4 angelji iz nebhs hitijo ; eden je v zlati,
eden v višnjevi in ona dva v beli barvi." Potem vidite
priti še 11 angeljev, tako da je pri vsakem izmed pri¬
čujočih po en angelj stal. Ko je kteri vstal in proč šel,
ste rekle, da gre tudi angelj ž njim. Ta prikazen an¬
geljev varuhov je terpela do štirih.

Zvečer ob Marijnem zvonenji spet pride Suzana v
hišo svoje prijateljice Katrice Hubertusove. Prikaže se
Marija z Jezusom v naročji in kmali potem zagledate
še belega goloba nad glavo Jezusa in Marije ter zasli¬
šite glas: „Ta je moj preljubi Sin, nad kterim imam
dopadajenje". V tem hipu prihiti še Marjetica in oče
Hubertus jo vprašajo: „Kaj pa slišiš ?“ Precej odgovori:
„Ta je moj preljubi Sin, nad kterim imam dopadajenje!
Kaj, da vi nič ne slišite? glas tako kliče, da bi ga mo¬
rala vsa vas slišati." Kake sedemkrati slišijo tako kli¬
cati; potem odhaja Mati Božja in otroci hitijo z dru-
zimi vred pred hišo, željno gledaje nakviško za njo in
Marjetica reče: „Zdaj se nebesa odpirajo, — zdaj je
zginila."

Nato pravijo otroci: ,,Zdaj pridejo angelji", in vi¬
dijo jih najpred tri, potlej šest in potem osem. Med
tem prihaja čedalje več ljudi, pa tudi — več angeljev,

78

tako, da ima vsak pričujočih angelja zraven sebe. Bilo
jih je kakih 40. Kako natanko so otroci vidili, lahko
spoznamo iz tega, ker so nekterim rekli: „Ti imaš že
angelja, toraj lahko odstopiš; ti pa se vstopi naprej, še
nimaš angelja; ti imaš višnjevega angelja, ti pa belega. 11

V petek (11. vel. šerp.) greste dve izmed izvolje¬
nih deklic proti tolikanj priljubljenemu gozdu pevajoč
po poti lepo pesmico. Ko blizo pridete, se vsedete v
travo kraj gozda. V veliko veselje njima se prikaže
Marija z Božjim Detetom v naročji. Pa ne zdi se jima
to še zadosti, nekaj ju neustavljivo vleče tje v gozd,
prav na skrivnostni kraj; zato vprašate svojo nebeško
varhinjo, če bi bilo varno v gozdu. Ko jima priterdi,
hitro tečete na kraj prikazovanja. Tam nastavljena straža
jima brani prav blizo iti. Toda kaka krasota se jima
odpre pred očmi! Ternjev plot, s kterim je bil že več
časa milostni prostor obgrajen, se jima vidi spremenjen
v same rožne germiče, ki so polni prekrasnih vertnic.
Zraven stražnikov vidite njihove angelje varuhe v bli-
ščeči obleki. Nad vse lepa pa je Marija v sredi cvetečih
vertnic vsa svitla v beli obleki; spet vidite nad njo go-
lobčeka, spet slišite glas : „Ta je moj preljubeznjivi Sin 11
itd. Ni čuda, da veselja poskakujete, z rokami ploskate
in doma radostno pripovedujete: „Tako lepa, kakor ta
pot, Mati Božja še nikoli ni bila. 11

15. vel. šerp., praznik Marijnega vnebovzetja, se
jim je pervikrat v cerkvi prikazala nebeška Kraljica;
od takrat pa skor vsak dan: včasih ravno pred njimi,
med drugimi otroci, da so morale še klečečim nekoliko
noge odmakniti, da je imela prostor, včasih med njimi,
včasih na oltarji in sicer zmir na tisti strani, kjer so
bili mašnik.

11. kimovca so bile vse tri na dvorišči neke
sosedove hiše; nenadoma zagledajo od milostnega kraja
bližati se čudovito procesijo po zraku. Bila je procesija
samih otrok, v različnih barvah oblečenih, z venčeki na
mladostnih glavicah. Eden, ki se je v mnogoverstnih
barvah posebno lesketal, je vprašal deklice: „Ali ne
veste, kdo sem jaz? 11  Odgovorijo: „Ne!“ — „Jaz sem 11 ,
ga slišijo reči, „naj viši angelj v nebesih in hočem iti

79

po dobrega otroka." „Po kterega dobrega otroka?"
vprašajo zaupljivo deklice. Odgovor: „Po dobrega otroka
Jakopa Schnur." „Kdaj pa?“ hitijo otroci dalje popraše-
vati. Toda nato ne dobijo odgovora, temuč le prepoved,
da tega ne smejo praviti, dokler se ne zgodi. — Mali
Jakec je bil nekako leto star in do tedaj popolnoma
zdrav. Toda nekaj dni potem začne hudo kašljati in
čez 10 dni mu je bil pogreb. Pri pogrebu ste vidile
Suzana in Katrica 14 angeljev, ki so spremljali mer-
lička na pokopališče. Nad njim je bila podoba goloba,
dokler ni opravilo minulo. Ko gredo potem pričujoči v
cerkev, golob zgine, angelji v zraku pa gredo tudi v
cerkev.

Res, predolgo bi bilo, ko bi vam hotel vse tako na¬
tanko popisovati, kajti prikazovanje je terpelo do konca
1. 1876, pa tudi še lansko leto, kakor je bilo obljub¬
ljeno, ves čas do 3. kimovca 1877. Se takrat, ko so
žarad sodnijskih preiskav deklice nekaj časa v drugem
kraji bivale, jih zvesta Mati ni zapustila. Večidel je
bilo prikazovanje navadno, mnogokrat so pa tudi še
kaj posebnega vidile, n. pr. veliko angeljev, ki so kleče
okrog Marije s sklenjenimi in povzdignjenimi rokami
molili ali pa peli nebeško lepo pesem, ktero so razumele
(ko je bila taka, kakoršno so same znale), večidel pa
jim je bilo to angeljsko petje nerazumljivo; vidile so
parkrat tudi čudovito bliščečo glavo, kakor nekdaj bla¬
ženi Nikolaj Fluenski (t 1487), večkrat bele podobe, o
kterih jim je bilo razodeto, da so duše iz vic, in naro¬
čeno, koliko naj molijo za nje itd.

V tacih okoliščinah se vam ne bo treba čuditi, če
so deklice vedno na Marijo mislile, če je nedolžno ser-
čice bilo vedno naj raje le pri ljubljeni Materi Mariji.
Se kadar so se po vertih in travnikih svojih staršev
(kjer straža ni mogla braniti) za kratek čas kaj po¬
igrale, kakor se otroci sploh radi razvedrujete, je bilo
vse le bolj na Jezusa in Marijo obernjeno.

Sicer pa so ostale ponižne, priproste deklice, kakor
bi se jim nič ne bilo primerilo. Starši in otroci so ostali
kakor pred tako potlej pri svojih starih kmetiških na¬
vadah. Na tisoče je prihajalo romarjev od vsih krajev,

80

večkrat prav od daleč, nizkega pa tudi imenitnega stanu:
med drugimi grofinje, baronovke, princesinje in kneginje
(n. pr. Thurn in Taxis itd.) Prišla je imenitna gospoda,
ki je imela seboj služabnike in dekle imenitniše, kakor
so v Marpingenu gospodarji in gospodinje. Pa kako
priprosto vse, kako po domače! Deklice so vse enako
sprejemale: desno roko so jim podajale, kakor je tu
stara poštena navada. Nek romar pripoveduje, da je
bila imenitna gospa vsa ginjena in je hotla eno izmed
deklic poljubiti, pa ta ni hotla, ker podučena je bila,
da sme le samo starše svoje poljubovati! V priprostih
kmetiških hišah so zadovoljno in veselo prenočevali oni,
ki so vajeni po leskečih palačah vse zložne razvajenosti.
Pa ravno v hišah treh izvoljenih deklic so naj raje pre¬
nočevali in ž njimi rožni venec molili, tako kakor je
pri poštenih kmečkih hišah navada, in mnogi so potem
terdili, da tako pobožno in priserčno ga že dolgo ali pa
še nikoli niso mogli moliti. Denarja niso hotele deklice
nikakoršnega sprejemati, čeravno so revni; pač pa so
veselo vzele, če se jim je kaka podobica ponudila ali
kak enak spominek, pa so tudi same rade dajale po¬
dobice za spomin, ali pa so se na prinesene podobice
podpisovale, dokler niso bile polnoma utrujene.

Sploh so bile viditi vesele in zdrave, le Marjetica
je večkrat kaj obolela in proti zadnjemu se ji je lani
bolezen tako nevarno povernila, da se je bilo že smerti
bati. Beržkone je bila kaka pljučna bolezen, in ker je
vedno bolj pešala in hirala, so sklenili skerbni duhoven
jo previditi. Kar v bolniški postelji jo pripravljajo za
pervo sv. obhajilo; sej tacega otroka je bilo pač lahko
pripraviti. Ko se je približal dan pervega sv. obhajila,
je bila vsa Kunceva hiša praznično ozaljšana, zlasti pa
izbica, v kteri je bila Marijna ljubljenka; postelja je
bila z belim preprežena, Marjetica sama je vsa v belo
oblečena ležala kakor angelj iz nebes in pričakovala
svojega Jezusa, ki ga je tolikrat gledala v Marijnem
naročji, zdaj pa ga imela pervikrat sprejeti. Veliko šte¬
vilo ljudi domačih in tujih — med njimi tudi imenit¬
nega stanii — je klečalo v hiši in zunaj hiše, ko so
prišli z Bogom. Med sv. opravilom je vidila bolnica
Marijo pri nogah svoje posteljice. Tudi Katrica jo je

81

vidila, Suzane ni bilo zraven, bila je zaderžana. Po ob¬
hajilu se je zboljšalo mali bolnici. Vprašala je tudi brez¬
madežno Devico, če bi se smela njene noge dotakniti,
da bi ozdravela. Prošnja ji je bila uslišana. Sicer pa
če so jo vprašali, ali bi ne hotela umreti in za angelja
v nebesih biti, se je njeno obličje razveselilo in brez
skerbi je rekla: da.

Približal se je konec milostnega časa. Do 30.000
ljudi je prihajalo zadnje dni; po poldrugo uro so zadnje
nedelje v cerkvi obhajali romarje. Brez števila ljudi je
moralo pod milim nebom prenočiti pred zadnjim dne¬
vom. Kar pa tri izvoljene Marijne hčerke zadeva, je
popisala starejša sestra Marjete Kunceve tako-le: ,,V
ponedeljek, 3. kimovca, otroci pri sv. maši niso vidili
Matere Božje. Ko smo to slišali, smo se res morali vsi
jokati, ker menili smo, da je za zmiraj zginila. Ko je
Metika iz šole prišla, smo jo z velikim hrepenenjem
pričakovali in res — vidila je Mater Božjo v šoli. Zdaj
smo imeli vendar upanje, da je še le danes zadnji dan.
Popoldne so šli trije otroci v gozd s svojimi starši in
so molili. Tam so spet vidili Mater Božjo in so otroci
vprašali, kdaj se ima zadnjič prikazati. Za odgovor so
dobili: Nocoj do osmih. Ko so otroci nazaj prišli, so
šli v hišo Katrice Hubertusove in so molili, kjer so spet
vidili presv. Devico in sicer v beli obleki. Ko je prišla
Metika k nam, smo berž začeli rožni venec moliti in
vidila je Mater Božjo do četertega odstavka pri peti
Češenasimariji. Njene zadnje besede so bile: „Molite
veliko!“

In zdaj je zginila; zginila za zmiraj.“

Otroci! zdaj ste vidili, kako Marija ljubi one, kteri
njo ljubijo; slišali ste, kako odgovarja onim, ki jo vpra¬
šajo: „kaj hočemo storiti ?“ Vselej jim veleva: „Molite!
Nikar ne grešite 1“ O kako ona skerbi za sveto nedolž¬
nost svojih otrok! Da bi si jo vedno ohranili, jih toli-
krat opominja, naj molijo, naj zlasti kličejo tretjo Božjo
osebo, sv. Duha, za razsvitljenje, da bi med sedanjimi
zmotami spoznali pravo pot, spoznali, kako gerd je greh
in kako strupeno vse, kar vanj napeljuje, kako žalosten
konec; spoznali pa tudi, kako lepa je čednost, koliko
plačilo je čaka v nebesih! To tudi vam veljd.. Vbogajte

Izgledi. 11

82

svojo nebeško Mater! Varujte se greha! in da se boste
obvarovali, molite, molite veliko, za-se in za vse svoje
verstnike, ki z vami hodijo v eno šolo, v eno cerkev!

,,Vse nedolžne, o Marija Mati!

Sprejmi v milostno Serce;

Varuj, varuj, varuj njih nedolžnost,

Varuj, da je ne zgubd!“

1

Kako različno je življenje posameznih ljudi! Skoraj
dva si nista po vsem enaka. Pa še skor veča različnost
se kaže pri smerti, pri pogrebu. Pri nekterih je smert
tako lahka, oh tako sladka in prijetna, pri drugih pa
je ločitev tako težka, oh tako grozovito grenka! In po¬
greb? Koliko se jih pokoplje kar natihoma! Nobeden
se ni kaj zmenil za nje, ko so živeli; pozabljeni so, ko
jih v grob devljejo: nimajo sočutnega prijatelja, ki bi
jih z blagoslovljeno vodo pokropil, ki bi odkritoserčno
solzico potočil za njimi.

Vse drugač je bilo pri pogrebu moža, čigar mlade
leta vam hočem zdajle opisati. Osmega vel. šerp. 1859
je bil blizo mesta Lijonskega na Francoskem sijajen,
ginljiv, pretresljiv pogreb. Umeri je bil namreč v bližnji
vasici Ars *) ondotni duhovni pastir. Komaj je čestiti
731etni gospod oči zatisnil, se je kakor blisk hitro raz¬
nesla britka novica, ne le po domači fari, temuč po več
ur, po več dni na okrog. Na tisoče oči je bilo na enkrat
s solzami napolnjenih. Jokali so bolniki, ki so bili na
prošnjo ranjcega ozdraveli; solzili so se reveži, ki so
bili podpirani; ihtili so nesrečni, ki jih je nekdaj tola¬
žil; zdihovali so mladenči in dekleta, ktere je bil za¬
peljevanja obvaroval; glasno so žalovali otroci, kterim
je bil dober, ljubeč oče; plakali so grešniki vsake sta¬
rosti, ktere je bil na pravo pot pripravil: ko so zve¬
deli, da so utihnile tiste usta, iz kterih so slišali tako

*) Če tudi francoski, bere se Ars.

83
nebeško lepe nauke, ko so pomislili, da zakopano bo
zdaj tisto serce, ki je imelo toliko usmiljenja, toliko
ljubezni, in ž njim bodo zakopane vse skrivnosti, ktere
so mu ljudje od blizo in daleč s toliko zaupljivostjo
razodevali! Okrog6000tujcev je bilo pri pogrebu; med
njimi so bili častniki, možje žlahtnega rodil, osebe ime¬
nitnega stanu, visoke časti, 300 duhovnov je spremlje-
valo častitljivega merliča. Škof sami so ga pokopali; v
pogrebnem ogovoru so ranjcega imenovali „svetega žup¬
nika".

Ta sveti župnik Arski je bil Janez Vianney *). Rojen
je bil 8. majnika 1786 v vasi Dardilly blizo Lyona.
Starši so bili priprostega kmetiškega stanu, pa zelo bo¬
gaboječi, posebno mati.

Precej, ko se je začel le nekoliko zavedati, so že
jeli obračati, kolikor je bilo mogoče, proti Bogu njegovo
serčice. Ko je bil 18 mescev star, je znal že ročice
sklepati in naj svetejši imeni Jezus in Marija za ma¬
terjo izgovavjati, če tudi še ne prav razločno. Kolikor
bolj so se razvijale njegove moči, toliko več molitvic
so ga naučili. Vsak dan so imeli mati navado sami po¬
klicati otroke, in pervo je bilo, da so ž njimi poklek¬
nili in skupaj obmolili zjutranje molitve. Tako so se
otroci brez truda navadili ljubiti molitev. Za to je bil
Janez še v svojih poznejših letih zelč hvaležen.

Enkrat mu je opomnil nek duhoven, ko je bil že
sam za župnika: „Kako ste srečni, da ste že tako zgo¬
daj imeli veselje do molitve!“ Nato pravi Vianney: „Za
Bogom je to delo moje matere; kako so bili dobri!
„Glej Janezek moj, so mi večkrat rekli, ko bi morala
viditi, da Boga žališ, bi me bolj bolelo, kakor bi to
storil kteri drugi mojih otrok.“ Potlej še pristavi: „Ced-
nost gre iz maternega serca v serce otrokovo, kajti
otrok rad stori, kar vidi storiti." Zato je tudi pri neki
priložnosti omenil, da noben otrok bi ne smel pogledati
svoje matere, ktera ga je pobožno izredila, da bi se pri
tem ne zjokal ljubezni in hvaležnosti.

Star 3 leta, je že zelč rad molil. Komaj je znal
po nekoliko govoriti, je že redno vstajal in z domačimi

*) Beri Vianč.

84

opravljal vse molitve. Ko je zaslišal ob času molitve
pervi vdarec zvona, precej je pokleknil, kjer koli je bil.

Večkrat je šel doma na kak skriven kraj; in tu
kjer ga nihče ni vidil, ko Bog in angelji, je klečč ob-
molil vse molitve, kolikor se jih je bil že navadil.

Posebno je ljubil in častil Mater Božjo. Sam je
pozneje pravil: „Mater Božjo sem že ljubil, preden sem
jo prav poznal; ta ljubezen je moje naj starejše nagnje¬
nje. Bil sem še majhen in imel sem lep molek, sestra
mi je bila nevošljiva in bi ga bila tudi rada. To mi je
bilo jako neprijetno. Vprašal sem toraj mater, kaj naj
storim. Rekli so mi, naj ji dam molek iz ljubezni do
Boga. Storil sem ; pa stalo me je veliko solz."

Pervo darilo, ki ga je od matere prejel, je bil
majhen lesen kip presv. Device. Za v Janezka ni bil kaka
igrača, imel ga je v veliki časti. Če ga je le pogledal,
skipelo mu je veselje v sercu. „0, je rekel že v svojih
zadnjih letih, kako sem vendar rad imel ta kip! Noč
in dan se nisem mogel ločiti od njega; in še spati bi
ne bil mogel, ko bi ga ne bilo blizo moje posteljice/'

Le malokrat ga je ktera reč pripravila, da se je
jokal; če se je pa kterikrat, je bilo zadosti mu dati
molek ali kako sv. podobico, in koj je bil utolažen.

Štiri leta star, se je bil enkrat skerbni materi
zgubil Dolgo časa ga iščejo, nikjer ga ni. Ne morejo
si misliti, kam bi bil šel; v velikem strahu so, da bi
se mu ne bilo kaj hudega zgodilo. Slednjič ga po dol¬
gem iskanji najdejo — v koti domačega hleva kleči in
pobožno moli! Mati se jako razveselijo, pa veselje skri¬
vajo in pokregajo ga: „Otrok! zakaj si mi vendar to¬
liko skerbi napravil? In kaj ti pač na misel pride, da
se pred menoj skrivaš, kadar moliš?" Janezek je zelč
žalosten, ko sliši, da je ljubo mater v veliko skerb pri¬
pravil. Oklene se jih in pravi: ,,Mati, odpustite mi; go¬
tovo vas nisem hotel žaliti; nikdar več ne pojdem tje!
nikoli več ne pojdem!"

Pri drugi priložnosti je sosed, ki ni bil posebno
pobožen, Janezkovemu očetu rekel: „Zdi se mi, da me
ima vaš belolasec za ,,hudega"; križ za križem dela,
kadar me vidi." Mati, v skerbčh, da bi v kake čudne
posebnosti ne zašel, mu to očitajo; Janezek papriprosto

85

odgovori: „Sej še vedel nisem, da me sosed vidi; kadar
pa se začne in neha moliti, takrat se vendar mora sv.
križ narediti!''

Kakor sv. pismo hvali mladega Tobija, da ga že
v nežni mladosti ni kaj veselilo počenjanje verstnikov,
temuč da je pridno hodil v tempelj Gospodov darovat
Bogu pervino svojega serca, tako je delal tudi naš Ja¬
nezek. Ce je le količkaj utegnil, je šel k sv. maši; ve-
čega veselja mu starši niso mogli storiti, kakor če so
mu v cerkev dovolili. In s toliko pobožnostjo je bil
vselej pri daritvi sv. maše, da se pri otrocih njegove
starosti težko kdaj vidi enaka. Ljudje, ki so ga v cer¬
kvi videli, so večkrat rekli staršem: „Vaš sin, morate
skerbeti, da bo duhoven!''

Kadar je štel nekako 7 Ičt, je pasel očetovo če-
dico. Bilo je 4 do 5 krav, 1 osel in troje ovile. Pervi
čas jih je moral pasti blizo doma; starši so hoteli viditi,
če mali sinek res dobro opravlja svojo službo. Pozneje
so dovolili tudi na oddaljene pašnike goniti.

Ne daleč od domače vasi je dolinica, jako prijetna
in hladna; tu izvirata dva studenca in se združujeta v
potok; poleg potoka stoji sem ter tje gosto jelševje in
drugo germovje ter dela hladno senco. Kraj je tih in
miren; le brez številne ptičice se prijazno oglašajo od
jutranje zarije do večernega mraka. Menda zato se ime¬
nuje: „Kosova“ dolina.

Tu blizo so imeli njegov oče lep travnik in zraven
lepo polje. Tje je Janezek naj raji gonil čedico. Mirno
je stopal za živino; v eni roki je deržal pastirsko pa¬
lico, v eni pa podobico Matere Božje, ktero je priserčno
na persi pritiskal.

Tudi drugi pastirji so radi v to stran gonili past.
Janezek se je vsim kmali tako prikupil, da so bili naj
PŠ njem ter so ga že od daleč klicali in pozdrav¬
ljali. Ce je kterikrat izostal, so bili žalostni.

V tem kraji je bil Janezek iznašel prijazno višino;
tam je stala stara verba. K tej verbi je hitel, kadar je
prignal in svojo ljubljeno podobico Marijno na njo po¬
stavil. V ta namen je zložil okrog verbe iz ruš prav
lep oltarček Marijin. Potlej je ponižno pokleknil in

86

presv. Devico častil, ter se tovariše prosil, naj tudi tako
delajo.

Radi so ga vbogali in Janezek je bil nezmerno
vesel, ko so vsi okrog podobe pobožno klečali. Molil
jim je angeljevo češčenje; potem je vstal in začel prav
resno pridigovati otročjo pridigo Matere Božje.

Ko so že drugi odšli k svojim pastirskim igračam,
je on le še ostal na tem izvoljenem kraji, ves zamak¬
njen v otročji pobožnosti po več ur. Včasih je kakega
zanesljivega pastirja prosil, naj varuje njegovo živino;
potlej je šel na kak bolj oddaljen kraj, se je skril med
gosto germovje ter prav po željah svojega serca molil
na skrivnem k nebeškemu Očetu.

Za Bogom in Marijo je naj bolj ljubil reveže.
Usmiljenja do ubožcev se je naučil od svojih dobrih
staršev. Kadar so v slabem vremenu prišli reveži prosit
prenočišča, so ukazali oče v kuhinji dobro zakuriti, da
so se najpred ogreli. Potlej so rekli pristaviti velik
pisker krompirja; pri večerji so se vsedli domači otroci
in reveži k eni mizi. Potem so skupno molili. Oče so
sami peljali siromašne goste v skedenj, ali pa na seno
in so skerbeli, da jim ni nič potrebnega manjkalo.

Janezek je imel veliko veselje staršem pomagati
pri taki postrežbi. Pripeljal je v hišo vse reveže, ktere
je na poti dobil; enkrat jih je bil 24 nabral. Ti stra-
davci so imeli večkrat tudi male otročiče pri sebi; le-ti
so se mu še posebno v serce smilili. Enega za drugim
je peljal k ognju, poizbral je boljše ostanke zanje, več¬
krat si pa tudi sam kaj pri jedi pritergal, da jim je
dal. Prosil je večkrat tudi mater za kako oblačilce za
te sirotiške otročaje.

Ob enem je delil tudi duhovno miloščinjo. Otroke
svoje starosti je učil očenaš, češenomarijo, tri božje čed¬
nosti in naj potrebniše resnice sv. vere. Opominjal jih
je, naj bodo prav pridni, naj Boga priserčno ljubijo,
naj se nikar ne pritožujejo, če drugi boljše živijo, mar¬
več naj udano in poterpežljivo prenašajo svojo revščino.
Ce je po tem pri slovesu cela versta beračev ga hvalila
in se zahvaljevala, je hitro proč bežal; kar je storil,
storil je zavoljo Boga, ne za pohvalo in za hvalo ljudi!

87

Še dve drugi lepi čednosti je imel dobri deček:
pokorščino do staršev in veselje za delo.

Njegova sestra je pravila o njem: „Naša mati so
vedili, kako je bil Janez vselej vbogljiv. Ge smo bili
mi drugi kterikrat vnemami, ali da nismo radi storili,
kar so veleli, so zapovedali kar bratu Janezu, da nam
je bil za zgled. „Le poglejte! so nam potlej rekli, ali
se morebiti on obotavlja? ali morebiti mermrd? Glejte!
kar precej gre." Tak zgled je potem pač še nas pod-
bodil, da smo ubogali."

Navadno je hodil z domačimi na polje delat, kadar
ni šel na pašo s čedo. Tam je mirno delal, kolikor je
bilo v njegovi moči. Enkrat je bil poslan s starejšim
bratom Francetom v vinograd, da bi zemljo prekopa¬
vala. Janezek je menil, da mora pri kopanji ravno tako
daleč naprej priti, kakor brat; pa to se mu ni hotelo
sponesti. Njegov brat je bil močnejši, in mu je bil toraj
zmiraj spredej.

Zvečer Janezek materi toži, da je France tako
hitro delal, da ga nikakor ni mogel dohajati. Mati na
to ukažejo Francetu, naj nekoliko manj dela, kadar bo
Janezek ž njim delal.

Drugi dan dobi Janezek od neke nune malo po¬
dobico Matere Božje v dar. To podobico vzame seboj
v vinograd. Ko zdaj spet prične delo na strani svojega
urnega brata, položi nekoliko stopinj pred seboj Marij no
podobico na tla in natihoma moli v sercu, ljuba Mati
Božja naj mu pomaga, da bo mogel toliko storiti, kakor
njegov brat. Ko pride kopaje do podobice, prestavi jo
za nekoliko stopinj naprej. Pomagala je molitev in misel
na ljubo Mater nebeško. France pripoveduje zvečer
doma na pol nejevoljen, da danes ni mogel prehiteti
brata.

Pri taki vnemi za delo ni pozabil na dušo. Ko je
tako z matiko perst okopaval, rekel je sam sebi: Ob¬
delovati moraš tudi svojo dušo; plevel, napake moraš
iz nje odpravljati, obdelati jo moraš, da bo s pridoma
sprejemala dobro seme, ki ga Bog s svojo milostjo seje
vd-njo".

Kadar je šel na polje, ali pa zvečer z dela nazaj,
je na poti zmiraj molil rožni venec, ali pa druge mo-

88

litve. Ako je srečaval otroke svoje starosti, privabljal
jih je k sebi in grede podučeval v katekizmu.

Ko je pa zvečer domu prišel, če se je tudi čez
dan več ko preveč na polji že utrudil, je vendar še
učil se katekizem, bral zgodbe svetega pisma, ali pa je
molil. ~

Se v poznejših letih je rad v misel jemal in srečne
imenoval dni svoje perve mladosti: „Ko sem bil sam
na polji s svojo matiko ali lopato, sem molil na glas,
ko sem bil v druščini, sem molil natihem. Ako bi imel
zdaj, ko duše vodim, še toliko časa na svojo lastno dušo
misliti, kolikor sem ga imel takrat, ko sem še obdelo¬
val njivo svojega očeta, kako srečen bi bil! Popoldne
po kosilu je bil počitek; ulegel sem se po tlčh, kakor
drugi, delal se, kakor bi spal, pa sem molil iz polne
globočine svojega serca. O prelepi čas!" — En mesec
pred smertjo je še ponavljal: „Kako srečen sem bil,
ko nisem imel druzega preskerbovati, kakor svojega
osliča, svoje tri ovčice!... V tistem času sem mogel
moliti tako prav s polnim veseljem svojega serca! Ta¬
krat mi ni bila glava tako polna."

Pa nikar ne mislite, da je bilo za dobrega Janezka
vse to tako lahko, da je v pobožnem času živel! O le
nikar; tisti čas, v kterem je Vianney svoje otročje leta
preživel, je bil za Francosko zelč žalosten čas. Hudobni
ljudje brez vere so bili umorili svojega pravega kralja
in so vso oblast in moč v deželi sebi naklonili. Mašniki
so bili preganjani, v verige devani, morjeni; cerkve so
zapirali, skrunili. Nekteri duhovni so se poskrivali in ta¬
vali okrog, kakor ubežna žival. Po skednjih in svislih
so morali pribežališča iskati, da so mogli v temni noči
maševati in sv. zakramente deliti. Tako je bilo tudi
tam, kjer je bil Janez Vianney doma.

Mati Janezkova so k takim skrivnim zbirališčem
vselej prihajali in tudi svoje ljubljeno dete seboj jemali.
Enkrat ju srečajo duhoven, ki so bili v gozdu skriti.
Tiha pobožna zunajnost dečkova se jim kaj nenavad¬
nega zdi. Vprašajo ga: „Koliko si star?" „Enajst let,"
odgovori Janko. ,,Od kdaj že nisi bil pri spovedi?"
,,Jaz še nisem bil nobenkrat pri spovedi", je odgovor.
Zdaj ga  mašnik nektere reči izprašujejo in kmali spre-

89

vidijo, da je blagi deček zadosti podučen in ukažejo,
naj kar k spovedi pride. Zdel se jim je tudi sposoben
za pripravljanje k pervemu sv. obhajilu.

Podučevali in pripravljali ste ga dve redovnici v
bližnji vasi. Janezka je bila kar sama gorečnost in paz-
nost pri poduku. Slednjič pride pričakovani srečni dan
pervega sv. obhajila.

Bilo je 1. 1799 o košnji, V nekem skednji so so-
stavili priprost ubožen oltar. Vhod je bil s senenimi
vozovi zagrajen in skrit. Bilo je po pol noči. Okrog
oltarja so bili zbrani mladi otročiči s svojimi starši. Sv.
maša se je prav natihoma opravila. In med mašo sprejel
je pobožni otrok z angeljsko pobožnostjo in nedolžnostjo
pervo sv. obhajilo.

Osemnajst let star odločil se je za više šole, da
bi bil duhoven. Toda dve prevažni reči ste mu bile
nasproti: starši niso privolili, beržkone, ker so se bali
prevelikih stroškov, in sam ni imel dovelj zmožnosti za
učenje. Pervo bi se bilo še kako poravnalo, ker ondotni
g. župnik so obljubili storiti zanj, kolikor bo v njihovi
moči, in drugi dobrotniki in sorodniki so tudi nekaj
pripomogli: toda veča skerb, skor nepremagljiva težava
je bila druga: premajhna zmožnost. Dobra, bistra glava
je dar Božji, človek je ne more dati onemu, kteri je od
Boga nima. A blagi Janez, ki je vedel, da je pri Bogu
še ložej kaj sprositi, kakor pri ljudeh, ne obupa še.
Obljubo naredi, da hoče peš romati na grob sv. Fran¬
čiška Regis-a in tam se živo priporočiti svetniku, naj
bi mu toliko sprosil, da bi se mogel le toliko naučiti,
da bi postal vreden služabnik v vinogradu Gospodovem.
Obljubljeno božjo pot opravi v velikih težavah, v brit-
kem pomanjkanji. Še čez 50 let je sam o tem pripo¬
vedoval nekemu romarju, kterega je bil obdaroval: „Da-
jati je slajše, kakor jemati, je rekel. Enkrat v svojem
življenji sem beračil; takrat ko sem šel k grobu sv.
Frančiška, pa mi ni šlo naj bolje. Imeli so me za tatu
in niso mi dali ne kruha, ne strehe.' 1

Kar je tako zaupljivo prosil, je prejel. Kakor bi
odrezal, ga je slaba zmožnost minula, in kakor bi bil
dobil drugo glavo, toliko ložej se je učil. Prav posebno
sijajne učenosti sicer nikdar ni imel, imel je pa blago

Izglcdi. 12

90

serce, polno keršanskih čednosti: če mu je znabiti
manjkal en darček posvetne učenosti, imel je namesto
njega 7 darov božje učenosti — 7 darov sv. Duha. To
ga je v njegovem sv. stanu tako povzdignilo nad druge,
da so od daljnih krajev raznoteri ljudje kar na trume
prihajali k njemu po svet in tolažbo.

Poleg druzih težav mu pridejo slednjič še vojaške
leta s svojimi nadložnostmi. Nič ni pomagalo, moral je
biti vojak, če se je še tako bal; toda po posebnih oko¬
liščinah — kaj bi rekel drugač — po čudežu Božjem,
je bil še te zapreke rešen in 1. 1815, že 29 let star, za
mašnika posvečen. To sv. službo je opravljal 44 let s
toliko vnemo in s tako sveto natančnostjo, da je sleher¬
nemu duhovnu za zgled, kakor so njegove mlade leta
za vsacega otroka naj lepše ogledalo otročjih čednosti.
O da bi se le naša mladina hotela po njem ravnati,
potem bi bilo pričakovati boljših časov!

B a  Frančišku Malvina O’ J

Frančiška je bila iz Amerike. Rojena je bila na
otoku Martinique-u (Martinik) 1. 1823. Njeni starši so
se bili priselili z Irskega in so bili bogati, zraven pa
dobri in goreči katoličani. Le škoda, da so bili oče že
umerli, ko je imela Frančiška še le 10 let, in eno leto
pozneje umerli so še mati, in deklica je bila zdaj sirota.
To dvojno gorje jo je močno bolelo; lotila seje je neka
otožnost, ki je ni več popustila.

Mati so bili tako odločili, da naj se po njeni smerti
otrok prepelje na Francosko, kjer so nekteri sorodniki
še živeli. Ta slednja želja materna se je tudi spolnila;
Frančiška je prišla v Pariz. Berž ko se je odpočila po
morskem potovanju, je bila dana v izrejo v samostan
„presv. Serca“. Zdaj je bila stara 12 let.

V Ameriki je bila malo podučevana. V samostanu
je nadomestovala zamujeno s toliko večo pridnostjo in
gorečnostjo. Bila je tudi že po naravi nagnjena k usmi¬
ljenju. Komu prošnje odreči ni n.kakor mogla. Sama

91

sebi je pritergala marsikako reč, ktera ji je bila zeli
ljuba, da je mogla druge obdarovati. Posebno dobro¬
delna je bila za uboge in stradajoče; ni se ji škoda
zdelo ne denarja ne oblačil, da jim je pomagala.

Ker ji je bilo že po naravi marsikaj dobrega, bi
djal, prirojenega, se je v samostanu toliko hitreje ker-
šanskih čednosti pridobila. To se je zgodilo zlasti tisti
čas, ko se je za pervo sv. obhajilo pripravljala. V sa¬
mostanu, kjer je bila Frančiška odgojevana, je lepa
navada, kolikor mogoče, slovesno obhajati to sv. opra¬
vilo. Za pervo sv. obhajilo odbrane deklice se za neko¬
liko časa odločijo od druzih; tu se še natančneje pod-
učujejo o sv. obhajilu, o vrednem pripravljanji in oprav¬
ljajo nektere skupne pobožnosti v ta visoki namen.

Tako je bilo tudi pri Frančiški. Pervo, s čemur
se je hotela vredno pripraviti za veliki in naj lepši dan
svojega življenja, je bilo to-le. Njene učiteljice so jo
opomnile na nektere napake in slabosti njenega serca;
po naravi je bila nagnjena k lenobi, k občutljivosti in
nepoterpežljivosti. Frančiška se je tedaj začela goreče
boljšati in odpravljati te napake. Vsak dan si je ostro
vest izpraševala posebej o teh nagnjenjih; ob koncu
tedna je primerjala število sedanjih napak s prejšnjimi;
tako je kmali lahko sprevidila, če je že res boljša. Taki
dobri otročji volji je Bog obilno pomagal s svojo mi¬
lostjo; in tako je deklica čedalje bolj napredovala v
dobrem.

Da bi svoje grehe še lože premagovala, rabila je
za drugi pripomoček to, da se je v malih rečeh zata¬
jevala. Ker je bila slabotnega zdravja, morala je dalje
spati, kakor druge gojenke. Pa kmali si je jela očitati
zavoljo tacega priboljšeka. „Sicer prav rada spim“, je
odkritoserčno rekla svojim učiteljicam, „pa če mislim na
sv. mašo, bi vendar veliko rajše vstajala.“ Ko prednica
ni hotela vstreči njeni želji, prosila je svoje sorodnike
v mestu, naj posredovajo in tako je dobila dovoljenje,
da sme vsak dan biti pri sv. maši. Mesca majnika je
bilo za gojenke, ktere so se pripravljale za pervo sv.
obhajilo, pol-urino premišljevanje v navadi. Frančiška
je tedaj še bolj skrajšala si spanje, da je mogla tudi
to koristno pobožnost z druzimi vred opravljati.

92

Zavoljo slabega želodca so ji zdravniki postne jedi
prepovedali. ,,Žalost, ki jo zastran tega občutim", je
djala, „mi več škoduje kakor en celi post". Večkrat
se je s kterim koli zgovorom premagala, da ni zjutraj
prav nič vžila. Učiteljice so slednjič spazile, kar je tako
skerbno skrivala, namreč, da to dela zato, ker tolikanj
želi se v čem zatajevati, in so ji naravnost prepovedale.
Na to je izdihnila Frančiška: „Oh, toliko grehov sem
storila s sladkosnednostjo, ko sem bivala še v Ameriki;
ali mi ni treba zdaj pokoriti se zanje, da bo Jezus
očišeno najdel moje serce, ko si ga bo izvolil za svoje
stanovanje?" Ko je sprevidita, da so nasproti njeni
želji in jo še silijo zarad bolehnosti razne sladkarije
vživati, iznašla si je spet kako drugo zatajevanje.

Tretji pripomoček za resnično poboljšanje in vredno
pripravljanje k pervemu sv. obhajilu ji je bila moli¬
tev. Kadar in kolikorkrat ji je čas pripustil, šla je pred
oltar Gospodov; tam je bila skor nepremakljiva, kakor
mertva za svet, vsa vtopljena v pobožnost. V tacih tre¬
nutkih se ni zmenila za celi svet, kakor bi ga ne bilo,
vidila je le Boga; vidila ga je z očmi žive vere in bolj
in bolj se je vžigala njena ljubezen do njega, posebno
ko se je spominjala na srečni dan pervega sv. obhajila.
Še ginljivša je bila njena plamteča pobožnost pri sv.
maši. Večkrat so jo vidili v solzah tisti trenutek, ko so
se mašnik obernili proti vernim, kteri so pristopili k
sv. obhajilu, in zgovorili besede: „Ecce Agnus Dei" —
glej Jagnje Božje 1

Tudi zunaj cerkve si je prizadevala ostati zbra¬
nega duha. S svojimi prijateljicami že ni skor druzega
govorila, kakor vedno le o pervem sv. obhajilu in o
r resv. Devici. Kot sirota na zemlji je menila dobra
Frančiška, da ima večo pravico Marijo imenovati „svojo
Mater". Posebno veselje je imela za njene podobe; pre¬
cej denarja je izdajala za nje, kolikor namreč ji je še
pripustila milodarna skerb za uboge. Z vernim prepri¬
čanjem nosila je čudodelno svetinico Matere Božje in
je imela na njo detinsko zaupanje za smertno uro.

Ceterti pripomoček, kterega se je še poslužila Fran¬
čiška za boljšanje svojega serca, je bilo serčno ke¬
sanje za prejšnje grehe in slabosti. Enkrat je bilo pri

93

keršanskem nauku govorjenje o spovedi; rečeno je bilo,
kako dobro je pred pervim sv. obhajilom opraviti dolgo
spoved od vsega preteklega življenja; potem se je raz¬
kladalo kesanje. Otrokom je bilo pojasnjeno, kako gerd
je pred Bogom vsaki greh in koliko škodo duši na¬
pravi. Ves ta nauk je segel Frančiški globoko v serce.

Žalosti ji je skor hotelo serce počiti. Zvečer jo je sli¬
šala neka učiteljica zdihovati, šla je tedaj gledat, kaj
je in vidila jo je — britko se jokati v postelji. Na vpra¬
šanje, zakaj tako žaluje, odgovori blaga deklica: „Oh,
zakaj sem vendar tako pozno prišla v samostan sv.
Serca! V Ameriki še nisem poznala vse nesreče, ktera
je v enem samem razžaljenji ljubega Boga; tukaj še le
gem začela spoznavati to hudo, in jokam se zato, ker
gotovo imam manjše kesanje, kakor druge, ki so boljše
podučene, kakor jaz."

Učiteljica jo potolaži in pravi, da si more z mo¬
litvijo v kratkem času pridobiti vse milosti, ktere že
imajo znabiti njene starejše prijateljice, ona pa še ne.
„Te ginjenosti", je pripovedovala potlej sestra redovnica,
„sem se poslužila, da sem ji prigovarjala, naj popolnoma
premaga vse prirojene napake. Odločno mi je obljubila,
in res je bila od takrat bolj in bolj krotka, poterpež-
Ijiva in zderžljiva. Nobene priložnosti, kjer je bilo kaj
poterpeti, ni zamudila, da bi si pridobila milost pravega
kesanja. Naredila se ji je dolgo terpeča in zelo huda
bolečina na perstu; želodec je bil časih tako slab, da
ni ničesar mogla povžiti. S tem so bile njene čutnice
tako vznemirjene, da ji je bilo silno težko spolnovati
storjene sklepe. No, tu je pač prišla k meni in je z
ginljivo priprostostjo začela: ,,Oh, kako moram vendar
terpeti in kako sem zelo skušana k nepoterpežljivosti!"
— Prigovarjala sem ji, naj svoje terpljenje mirno pre¬
naša in ga ljubemu Bogu daruje. „Oh res", je potem
rekla, ,,to hočem tudi storiti, da bom prejela milost
vrednega pervega sv. obhajila in pred vsem milost ke¬
sanja."

In spolnovala je besedo. Vidili so jo večkrat oble¬
deti in jokati zbog prevelike bolečine; pa strežnice so
slišale njene izdihljeje in tožbe vselej le s pristavkom:
,,Moj Bog, tebi darujem! Moj Bog za te naj bo!"

94

Nekega dne je rekla njena součenka kar na glas:
„Ni težko natanko spolnovati postave, če ima ktera
tako serce, kakor Francika." Ta ni na to nič odgovo¬
rila, zvečer pa je rekla svoji učiteljici: „Ste slišali, kaj
je rekla Aleksandrina; tudi vi veste, ali je res? Sej
vendar tolikrat čutim nagnjenje, da bi bila nepoterpež-
ijiva, toda spomnim se na svoje sv. obhajilo!“

Šest dni pred velikim in imenitnim dnevom so
imele obhajanke tako imenovane duhovne vaje ali ekser-
cicije. Vsak dan so slišale nekaj kratkih nagovorov, so
bile pripravljane za sv. spoved in so morale skor ne¬
prenehoma molčati. Frančiška je bila med vsemi naj
bolj zbrana. Zavoljo telesnih bolečin je bilo njeno pri¬
zadevanje toliko popolniše, pa tudi ravno zato toliko
zasluživniše. Zobje so jo boleli in protin jo je mučil
vsih 6 dni; vendar je bila pri vsih eksercicijah, pa pri
tolikih bolečinah naložila si je še kako prostovoljno
zatajevanje. Ko so ji dali čašo mleka s sladkorjem, je
rekla: „Sej je bilo mleko zadosti; čemu še sladkor?
moram vendar Bogu darovati kako potrebo, ker zavoljo
bolečin ne morem moliti.“

Gojenke so imele navado, kar so v pridigah sli¬
šale, ali pa svoje misli o tem si na kratko zapisovati.
Frančiška ni mogla veliko pisati; le nekoliko pobožnih
sklepov si je s svinčnikom zaznamovala. Zapisala je :
,,S pomočjo milosti hočem pri pervem zvonovem
glasu vstati, se hitro napraviti in potlej nekoliko časa
v to oberniti, da sostavim sklepe, dan dobro preživeti;
potem hočem opraviti svojo molitev s pobešenimi očmi
in kolikor moč zbrano. Grede k sv. maši, hočem misliti
na pričujočnost Božjo in stopivši v cerkev, ne bom do¬
volila očem nobene radovednosti.“

To so bile zadnje verstice, ktere je Frančiška pi¬
sala; kajti kmali jo je hotel Bog k sebi poklicati.

Dan pred sv. obhajilom, 31. majnika, šli so otroci
k spovedi, da so prejeli sladko tolažilo, ki ga daja člo¬
veškemu sercu zagotovilo, da so odpuščeni vsi grehi.

Breden je šla Francika k spovedi, poiskala je še
pred sestro redovnico, ki je vodila obhajanke. Oklene
se je in vsa v solzah pravi: „Oh, odpustite mi, veliko
žalega sem ljubemu Bogu in vam storila."

95

V tem samostanu je navada, da deklice, ki poj¬
dejo pervikrat k sv. obhajilu, precej, ko so spoved opra¬
vile, ogernejo belo tančico, v znamenje zopet dobljene
obleke milosti Božje. Frančiška prejme belo zagrinjalo
iz roke svoje učiteljice, ktera spet vidi solze kapati,
zdaj pa solze sreče in veselja.

Toda ravno tisti večer jo napade huda merzlica,
ki se je že nektere večere napovedovala, in Francika
mora iti v posteljo — ne vedoč, se bo li mogla drugo
jutro pridružiti srečnim součenkam. Neizrekljivo jo je
to skerbelo, pa po priprošnji Marijni je vse upala. In
res, zjutraj se počuti veliko boljše in zdravnik pravi,
da že sme vstati in v kapelo iti. Pri tem veselem na¬
znanilu v nebeški radosti zažari njeni obraz in dovolj
čuti moči, da se sama napravi in gre za tovaršicami.

Sv. maša se prične. Frančiška, vsa zamaknjena
v Boga, pozabi svojo slabost in ostane na kolenih; več¬
krat so jo opomnili, naj se vsede saj za nekaj časa.
Slednjič, slednjič pride Jezus v njeno serce! Komaj
konč& zahvalnico, že se poverne merzlica in deklica je
primorana zopet se vleči. Bolezen je čedalje nevarniša,
obilno kervi ji izteče iz ust in iz nosa. Frančiška zelo
oslabi, komaj more še zavžiti nekoliko kapljic pome-
rančnega soka. Se perila niso smeli spremeniti, ne po¬
stelje prestljati, da bi ji prevelicih bolečin ne prizadjali.
Pa nobene tožbe ni slišati iz njenih ust. Natihoma seje
smehljala in zdaj pa zdaj polglasno molila nektere be¬
sede.

Ce so prišli sorodniki in so se sočutno z njo jokali,
prijela jih je za roko ter ljubeznjivo rekla: „Zakaj ste
žalostni? V nebesa grem, da bom molila za vas.“ Nikoli
ni zahtevala, da bi jo preložili, in če ji je sestra ponu¬
dila to malo polajšanje, je rekla: „Jezus Kristus je bil
terdo pribit na križ; tedaj pač tudi jaz lahko ostanem,
kakor sem.“ Tistim, ki so jo vpraševali, kako ji je, je
navadno odgovarjala: „Na križi sem“; in pri tem se je
ozerla na križ. Že pred smo omenili, da je imela veliko
ljubezen do revežev; tudi na bolniški postelji je še
mislila na nje; bila je polnoma teh misli, da ravno re¬
veži so, kteri nebeške vrata odpirajo. Prosila je svojo
teto, naj neko svoto dajo za sirotišnico, in opomnila je

86

pri tem: „Mar nisem sama uboga sirota ?" Obleči je dala
tudi nekaj ubožnih otrok.

Med tem se je bližala smert, in naša ljuba Fran-
cika se je pripravljala za ta zadnji korak, kakor se
pripravlja otrok, ko se ima poverniti v naročje svojega
očeta ali matere. „Mirna sem, je večkrat rekla, in na
obrazu se ji je bral neizrekljiv mir: moj spovednik so
mi rekli: „Ljuba deklica, svoje pervo sv. obhajilo si
dobro opravila'*.

Neko popoldne okoli štirih, ko je bila popolnoma
pri zavesti, se ji je naenkrat spremenil obraz in veselo
je zaklicala: „Z Bogom! z Bogom! Nič več nisem za
ta svet; zdaj grem v nebesa, da zopet najdem očeta in
mater. O kolika sreča! Tu pride presv. Devica po mene;
oh kako je lepa!" Potlej se ginljivo zahvali in poslovi pri
svojih sorodnikih. Šest dni potem je bil njen smertni
dan. Vsi okrog nje so morali jokati, le sama je bila
vesela. Dušiti jo je jelo, sestra ji je govorila besede:
„Oče! v tvoje roke izročim svojo dušo." Frančiška jih
je ponovila in še tiho pristavila: „Grem v nebesa". V
tem hipu omahne glavica na sesterno roko in njena lepa,
pobožna dušica zapusti našo solzno dolino. Bilo je 26.
oktobra 1835.

0. JhpUob.

Ime Jernejica se nam nekoliko čudno dozdeva, ker
pri nas še ni v navadi; a na Laškem, kjer je bila doma
deklica, o kteri boste zdaj brali, ni to ime (Bartholo-
maea) nič nenavadnega. Sicer pa na imenu tudi ni to¬
liko ležeče.

Jernejica je bila rojena na zgornjem Laškem v
vasi Lovčri 1. 1807. Bila je vroče kervi; zato je bila
zelo živa in ni mogla dolgo mirno sedeti in tiho biti.
Vedno je imela kaj opraviti in govoriti; vsak čas je
kaj začela, pa spet popustila, da se je druge reči lotila;
zmiraj je hotela zadnjo besedo imeti, povsod vedeti,
zakaj to, zakaj ono. Rada se je z druzimi deklicami

97

igrala; pa tudi tu je hotela med vsemi perva biti, in le
kar je ona rekla, se je moralo igrati.

Imela je prav dobro glavo, vsega se je lahko na¬
učila, branja in ročnih del. Za čast ji je bilo mnogo
mar; a vsled tega je bila zelč natančna, urna za vbo-
ganje in poslušna za vsako povelje svojih višjih.

Tak že po navadi bolj živ otrok se ima navadno
veliko vojskovati z mnogoverstnimi napakami in marsi-
kako prirojeno slabostjo, če hoče biti priden. Naj veča
sreča za deklico je bila izverstna odgoja, ktero so ji
starši preskerbeli. Ko je bila namreč 12 let stara, so
jo izročili nunam v ondajšnji samostan. Tu je ostala
4 leta in kmali prekosila vse součenke, ne le v učenji,
ampak tudi v čednostih.

Da se ji je pa to posrečilo in je v dobrem tako
lepo napredovala, pomagal je Bog ter se poslužil v ta
namen zlasti dveh reči, ktere ste viditi same na sebi
mali in priprosti.

Ko je prišla Jernejica v odgojišče, so v samostanu
ravno brale gojenkam pri duhovnih vajah življenje an-
geljskega mladenča Alojzija. Komaj je slišala dobra
deklica to branje, koj se je vnela v njej velika ljubezen
do prelepih čednosti tega svetnika. Pazno je vse po¬
slušala; kar je slišala, si je dobro zapomnila in večkrat
rada o tem govorila s tovaršicami. Kmali je tudi sama
od doma dobila ono knjigo. Zdaj je kaj pridno prebi¬
rala, pa kar je brala, je tudi dobro premislila, da bi
prav razumela in znala tudi sama posnemati. Povsod
je nosila to knjigo pri sebi; znala jo je že skor na
pamet, tolikrat jo je vso spet od kraja prebrala.

Nekdaj je bila vprašana, zakaj ima vendar tako
rada to knjigo? Na to je odgovorila: „To življenje me
tako ze!6 mika, da se hočem prizadevati, kolikor bom
mogla, ga posnemati; kajti ta svetnik mi je nad vse
všeč. Njegove čednosti se mi zdijo prav pripravne, da
bi se morale posnemati.“

Kakor je blaga deklica govorila, tako je tudi de¬
lala. Prav resno je začela sv. Alojzija za zgled imeti
in njegove čednosti posnemati.

Pervo je bilo, da si je prizadevala ga posnemati v
njegovi nedolžnosti, in potlej v njegovi pokori.

Izgledi, 13

98

Brala je v življenji sv. Alojzija, kako je že v
otročjih letih obljubo storil, da hoče v samskem stanu
deviško čistost ves čas brezmadežno ohraniti. Taka ob
ljuba je resna in velika reč; treba je pri tem velike
previdnosti in skušnje, preden se naredi. Otroci naj se
nikar sami za njo ne odločujejo; vprašajo naj pred svo¬
jega spovednika ali kakega druzega duhovna za svet,
in brez njegovega dovoljenja naj nikar ne delajo ne te,
ne kake druge obljube.

Po tem pravilu se je ravnala Jernejica. Hotela je
posnemati sv. Alojzija v sv. čistosti. Zato je vprašala
svojega spovednika, bi li smela enako obljubo storiti.
Mašnik ji dovolijo v začetku le za kratek čas; za zmir
pa še le potlej, ko je bila 16. leto spolnila.

Do takrat je bila tako rekoč v poskušnji, če bi
mogla za zmir zvesta ostati.

Začela je tedaj, kakor sv. Alojzij, skerbno varo¬
vati naj lepšo angeljsko čednost s tem, da je ljubila
samoto, ogibala se vsake količkaj nevarne druščine, ter
je strogo varovala svoje telesne počutke. Zatajevala je
svoje oči in skor zmiraj sramežljivo jih tako rekoč imela
ograjene; govorila je malo in nikdar nobene spodtak-
Ijive besedice. Če so se jele njene součenke pogovarjati
o nečimernih oblačilih in novih nošah, znala je tako
govorjenje spretno ustaviti in na druge reči napeljati;
ali pa jih je še celo ljubeznjivo in prizanesljivo poka¬
rala. Njena hoja je bila modra in dostojna, smejanje
nikdar preširno, vse vedenje spodbudno.

Pri vsem tem pa je bila vendar vedno vesela in
prijazna z vsemi, in polna spoštovanja do učiteljic, tako
da jo je vse rado imelo ter hotelo le okrog nje biti.

Da bi sv. Alojzija v pokori posnemala, začela
se je najpred vojskovati zoper poželjivost do jedi, ktera
je pri nedoraslih otrocih večkrat prav velika.

Dobivala je od doma sadja in drugih sladkarij. Pa
ni jih jedla, večkrat še pokusila ne; razdelila je vse
med revne součenke. Kadar je prišla njena naj ljubša
jed na mizo, si jo je pred kakorkoli neokusno naredda
in še le potlej jedla, ali pa jo kar svojim tovaršicam
prepustila; nasproti se je znala prisiliti, da je vživala
jedila, ki so ji bile zoperne.

99

Večkrat se ji je to težko zdelo. Učiteljica to za¬
pazi in jo posvari. Deklica odgovori: „Dovolite to malo
zatajevanje; slišala sem, da požrešnost zamori pobož¬
nost; in brala sem, da tudi sv. Alojzij ni nikdar jedel
iz poželjivosti.“

Ko so prišli dnevi posebne pobožnosti, n. pr. praz¬
niki Matere Božje; tedaj je bila še zlasti iznajdljiva v
malih zatajevanjih. Pri molitvi se ni naslanjala; pri
delu se je vsedla ali vstopila tako, kakor je bilo menj
zložno; devala si je male kamničke v obutalo, pila ni
razun ob odločenem času pri jedi.

Pa še bolj je Jernejica zatirala lastno voljo. Kajti
take pokorila si je nakladala le tedaj, ko je pred svo¬
jega spovednika poprašala. Natanko ga je vbogala na
vsak migljej. Tudi učiteljicam je bila na pervo besedo
pokorna; še njih želje si je prizadevala zvedeti, in kar
je spoznala, da jim je všeč, je koj spolnila. Tudi do¬
mače postave (kakor jih imajo sploh po takih vstavih)
je natanko spolnovala. Kadar je bilo treba molčati, ni
besedice spregovorila. Da je imela kak opravek še tako
rada, precej ga je popustila, ko je bilo kaj druzega
ukazano.

Kakor sv. Alojzij bila je tudi ona že po naravi
zelb občutljiva, zdražljiva. Pa vedno je cula nad svojim
sercem in naj manjšo nejevoljo je koj zaterla; to ji je
bilo večkrat tako težko, da se ji je premagovanje že
lahko na obrazu bralo.

Druga skušnjava so ji bile njene izverstne dušne
zmožnosti in srečen vspčh pri učenji; to bi jo bilo lahko
zapeljalo v napuh in nečimerno samoljubnost. Toda Jer¬
nejica je znala zatirati take skušnjave z molitvijo in
čuječnostjo. Včasih je pokleknila pred svojo učiteljico
in prosila, naj ji povč njene napake in naj ji za-nje
pokoro naloži.

Tudi svoje součenke je prosila, naj molijo za njo,
da bi ji Bog dodelil milost prave spokornosti; kleče jih
je prosila za odpuščanje, kadar se ji je zdelo, da jim
v kaki reči ne bi bila dala dobrega zgleda.

Če je bila zarad kake napake kdaj posvarjena, se
ni nikdar nič izgovarjala, temveč še zahvalila se je ter
obljubila moliti za one, ki so ji to dobroto storili.

100

Druga prilika, ktere se je Bog poslužil v povik-
sanje njene bogoljubnosti, je bila ta-le.

Nekega dne se je učiteljica z otroci prav po do¬
mače prijazno pogovarjala in jih z detinsko priprosto
besedo spodbujala k lepemu vedenju: pazijivo so po¬
slušale vsako besedico nedolžne dušice okrog nje. Na¬
zadnje jim zastavi še priprosto vprašanje : ,,Ktera izmed
vas bi bila rada svetnica?" — Dobra volja se pri otro¬
cih navadno ne pogreša, zato se zapored oglasijo: „jaz,
jaz!“ — „Že prav", pravi učiteljica, „ktera bo pa perva
izmed vas svetnica?" Tudi zdaj hoče vsaka perva biti;
zato učiteljica spet ne ve, pri čem da je. Zdaj ji pride
otročja misel, po vadljanji to nedolžno igračico doveršiti.

Vzame tedaj slamnatih bilk različne dolgosti in jih
tako v pest zakrije, da se enaki konci ven vidijo: tista
bode perva svetnica, ktera bo potegnila naj daljšo bilko.
Vse prav tesno obstopijo učiteljico in željno pričakujejo,
ktero bo zadela sreča. Zdaj vlečejo, in glej — naj daljšo
bilko je potegnila Jernejica.

Deklica se je na tihem zel6 veselila tega; kajti
med tem je bila zmolila v sercu nekaj češenamarij k
presv. Devici, da bi od nje prejela to milost in ji je
bila obljubila, vse si prizadjati, da bo svetnica. Ko vidi,
kako je bila uslišana njena molitev, čuti v sebi veselo
serčnost, da bo sklep tudi zveršila. Od tega časa je
imela posebno gorečo ljubezen in otročje zaupanje do
Marije.

Jernejica je pripovedovala pozneje to prigodbo po¬
božne igrače svoji prijateljici, ktera je imela otroke v
odgoji; opominjala jo je, naj se tudi ona rada poslužuje
tacih in enacih pripomočkov. „Ne veš", ji je rekla,
,,kako je koristno to za otroke, in koliko moč imajo do
otročjega serca kratki pogovori o pobožnosti ali dobra
vodila, ki se kakor memogredč povejo, ali spretne bu¬
dila k dobremu, ki so kratkočasne in če tudi šaljive.
To sem sama pri sebi skusila." In rada je pravila do-
godbo, kako ji je naj daljša slamnata bilka pomagala
spolno vati njene dobre sklepe.

Sest 16t je ostala v samostanu. Zadnje dve leti
je bila že sama za pomožno učiteljico. Nekako 18 let
stara se je spet vernila k svojim staršem domu. Začela

101

je sama šolo in napravila dobrodelni vstav za deklice,
pa je že 1. 1853 umerla, še le 26 let stara..

V njeni domovini je še zdaj ne morejo pozabiti.
Gotovo se veselo ozira iz nebes tudi na vas, ki ste
čitali njene lepe čednosti ter želi, da bi branje lepih
knjig še vam toliko pripomoglo k čednosti, kakor njej,
in da bi lepi nauki, ki jih slišite, ne bili pri vas za¬
stonj.

10. Marija. lateite.

Vasica Mimbaste v samotnem kraji južne Fran¬
coske je rojstni kraj Marije Latastove. Starši so bili
kmečki, priprosti, pobožni. Imeli so malo posestvo,
ktero so ljudje tistega kraja sploh imenovali „Pri veli¬
kem hrastu“. Posebno sijajne odgoje svojim otrokom
niso mogli nakloniti; mati so jim bili edina učiteljica,
pa še materna učenost ni bila veliko več, kot branje in
pisanje. Za dom se je deklica zgodaj naučila presti in
šivati; mati so jo k temu ostro priganjali, zato da ni
bila nikdar brez dela. Še več grenkega truda so si
prizadjali mati, da bi jo naučili naj imenitniših resnic
sv. keršanskega nauka. Kajti Marički je bila prirojena
velika živost: nepokojna, svojeglavna je bila in ker¬
šanskega nauka se nikakor ni hotela učiti. Tudi sta¬
rejša sestra si je z vso gorečnostjo prizadevala podučiti
svojo mlajšo sestrico. Včasih se ji je pač posrečilo,
navadno pa se je vse njeno opominjevanje naglo po¬
zabilo.

Dobra mati so zarad tega mnogokrat zdihovali in
velikrat žalovali. Pa molili so veliko za svoje dete in
terdno zaupali, da Gospod bode pomagal. In Gospod
je res pomagal.

Ko je Marica šla v deveto leto, je začela naenkrat
vsa drugačna biti. Kolikor bolj so se razvijale njene
dušne moči, toliko resnobniša je bila, časih ceI6 nekako
mračna. Škoda le, da vzrok take spremembe ni bil
hvale vreden. Sama je potlej vse to odkritoserčno po-

102

pisala svojemu gospodu župniku v priprostem pismu
tako-le:

„Od svoje otročje mladosti sem se zmir čutila za
kaj večega in višega, vse več, kakor bi bila smela po
pravici pričakovati. Nikakor mi ni hotelo iti v glavo,
da sem zato rojena, naj bi skrito živela v tako majhni
vasici, kakor je Bimbaste. Kolikrat sem si želela biti
iz bogate in imenitne hiše, da bi bila imela sijajno od-
gojo in tako lažjo pot do odličnosti! Če sem vidila druge,
da so bile obdarovane s prednostmi, kakoršne svet čisla
in ljubi, bi bila rada tudi jaz taka, in ker nisem mogla
biti, sem žalovala; poskušala sem sicer jim biti enaka,
pa mi ni bilo mogoče.

„Vendar sem vse to skrivala na dnu svojega serca
in nisem nikomur razodevala svojih misli. Skrivala sem
take domišljije pa terpela sem, zato ker jih nisem mogla
vresničiti."

Od tod je tedaj bila tolika sprememba, tolika res¬
nost, molčeča zamišljenost. Vsacemu se je čudno zdelo
tako vedenje; kajti dobremu otroku se poda le jasen,
vesel obraz, nič mu tako slabo ne stoji, kakor čmerno,
mračno lice in neodkritoserčen pogled. Njena sestra
se je z materjo še več prizadjala, še gorečniše ste obe
molile.

Molitev ni bila zastonj. Bog se je usmilil tužno-
zamišljene deklice in ji odvzel njeno nečimerno žalost.
Pervo sv. obhajilo je to storilo. Ko je bila v dvanaj¬
stem letu, so jo duhovni pastir odločili, da se ima z
druzimi otroci za pervo sv. obhajilo pripravljati. To se
ji je zdelo silno imenitno. Toraj sklene, da hoče prav
lepo se pripravljati za tisti dan, ki je naj lepši v člo¬
veškem življenji. Prav resno se poprime katekizma;
pridno se začne učiti in pri razlaganji se kar premakne
ne, tako je pazljiva. To je imelo nenadno srečen vspeh.
Milost božja je storila, da ji prelepi, pretresljivi nauki
naše sv. vere niso šli samo v glavo, temuč globoko so
ji segli v njeno otročje serce. Začela je resno premiš¬
ljati svoje napake in prizadevala se je tudi poboljšati
se jih. Postala je pokorna, pridna in molitvena; pri
molitvi je jela čutiti toliko serčno veselje, kakor še
nikoli popred ne. Ni bilo dolgo, in prikazalo se je na

103

njenem čelu tisto veselje in v njenih očeh tista nedolžna
odkritoserčnost, s ktero se nam blagi otroci na pervi
pogled prikupijo, da jih moramo radi imeti.

In ko je prišel veseli dan, da je Jezusa pervikrat
prejela, ji je dobri Zveličar preobilno poplačal njeno
goreče pripravljanje. Živo je čutila njegovo pričujočnost
v sercu, čutila pa tudi pred neznano tolažbo, veliko ve¬
selje in večkrat je ponavljala: ,,O kako sladko je, Je¬
zusa sprejeti in Njega v sercu imeti!" — ,,Prav imaš,
ji pravijo mati; le glej, da boš zanaprej zmiraj tako
pridna in tako živela, da zaslužiš srečo, večkrat iti k
sv. obhajilu!"

Zvesto je spolnovala ta materni svet, in v sv. za¬
kramentu pokrepčana je stanovitno deržala svoj terdni
sklep.

Kmali potem je šla tudi k sv. birmi. In zdaj se
je jelo njeno poboljšanje še vidniše kazati; lepe ker-
sanske čednosti začele so se razcvitati iz njenega serca,
kakor krasne cvetke v spomladi, ko so prenehali zimski
viharji. Kakor večidel vsak spokornik, imela je veliko
hudih skušnjav, pa z božjo pomočjo jih je hrabro pre¬
magovala: bila je pohlevna, čista, postrežljiva, natančna,
vbogljiva, poterpežl]iva, celo v terpljenji vesela; zlasti
je bila pri molitvi vsa zbrana, velikrat zamaknjena.

Do bližnjega je bila zdaj vsa drugačna, kakor
nekdaj. Mati in sestra, videti tako spremembo, hočete
deklico v dobrem še bolj poterditi, in ji včasih darujete
denarja. Marija ga je skerbno hranila.

Nekega dne gre z materjo iz cerkve domu. Na
poti srečate ubožčeka, ki je vbogajme prosil. Mati niso
ravno nič pri sebi imeli in že so hoteli žalostno dalje
iti. Tu vzame Marija svojo mošnjico iz žepa in da ma¬
teri, rekoč: „Vi nimate nič, mati, ndte, dajte za-me!“

Mati vzamejo in odprejo mošnjiček, pa pravijo:
„Sej nimaš nič drobiža v njem.' 1  — ,,Nič ne de", odgo¬
vori otrok, „kar veči denar mu dajte; bom že pridna in
si bom spet kaj zaslužila.

„Prav tako, pravijo mati, le sama mu daj, ti bo
prineslo blagoslova za tvoje poboljšanje."

Ne da si dvakrat veleti; berž vzame pol franka
in pomoli ga revežu, rekoč: „Molite za-me, naj bi mi

104

Bog dal, da bom boljša.“ Potem priteče spet k materi
in veselo zakliče: „Res, mati, gotovo se bom poboljšala,
ljubi Bog mi bode bogato povernil moj mali denar!"

Kadar je imela kaj časa, se ji je zdelo naj prijet-
niše vedrilo, da je okrog sebe zbirala male otročiče,
kteri še niso v šolo hodili in niso znali brati. Učila jih
je naj potrebniše resnice sv. vere. Zlasti zvečer jih je
vabila k sebi in se je veliko trudila, da bi jih naučila,
kar je v malem katekizmu. Med temi otročaji je bil
deček, ki si ni mogel prav nič zapomniti. Cez leto in
dan je ravno toliko znal, kakor od začetka. Komaj, da
je bil v glavi obderžal očenaš in češenamarijo.

Zato nek dan pravijo mati: „Res potrebuješ veliko
poterpežljivosti, če hočeš tega otroka še dalje učiti.“

„0  moj Bog!" odgovori deklica, „vi ljuba mati,
ste morali imeti z menoj ne veliko manje poterpljenje.
Mene veseli, da more malo poterpljenje, ki ga imam s
tem ubožnim otrokom, popravljati mojo takratno zlobno
voljo. Boste že vidili, z Božjo pomočjo se bo mali po¬
lagoma naučil vse potrebno, in ko pojde pervikrat k
sv. obhajilu, bo gotovo molil za me!“

Neko nedeljo popoldne je šla Marija v cerkev k
večernicam. Pride pred cerkvene vrata, kar se prisme-
jate in privrešite dve deklici iz cerkve. Tako nespodobno
obnašanje v hiši Božji je pobožno deklico zelo žalilo.
Pa takrat precej jima nič ne reče. Nekaj dni po¬
zneje sreča eno onih deklic. S krotko besedo ji pravi:
„Jaz se še zmiraj z veseljem spominjam, kako sve šle
obe skupaj pervikrat k sv. obhajilu; zato te imam prav
rada, in danes bi ti rada pokazala, kako te ljubim. Pa
ne upam si. Bojim se, da bi ti znamenja mojega pri¬
jateljstva napak ne razumela."

„Nikar naj te to ne skerbi, vse bom z veseljem
sprejela; kar povej!"

Na to začne Marija: „Ali se še spominjaš, kaj se
je uno nedeljo pred večernicami zgodilo?

Lahkomišljena deklica je bila že pozabila; pa Ma¬
rija jo z vso prizanesljivostjo na to spomni.

„Aha“, pravi slednjič, „že vena, kaj misliš; pohuj-
šala sem te. Vredna sem, da me okregaš; sej sem se
že hotela sama izgovoriti pri tebi zastran tega."

105

„Ne", odgovori Marija, „nikakor ni moja volja, ti
očitati, in pri meni se ti ni treba izgovarjati; to moraš
pri ljubem Bogu poravnati. Cerkev ni daleč od naju;
pojdive tje, Boga za odpuščanje prosit/'

„Rada, in ker me nočeš kregati, boš saj molila
za-me!“

,,Naj bo", reče Marija, „in če jaz ne bom pametna,
mi boš povernila.“ — In obe hitite v cerkev molit.

Neko drugo nedeljo se je bilo po večernicah več
kmečkih deklic zbralo pri Mariji. Ena med njimi je
bila nenavadno vesela. Ko jo druge vprašajo, zakaj se
tako veseli, začne pripovedovati:

„0, moj oče so se s sosedovimi pravdali; ko bi
bili naš oče zgubili, prišli bi bili v velike zadrege; ven¬
dar po sreči je naša pravica zmagala in zato sem danes
bolj vesela, kakor sicer. Prav iz serca sem danes za¬
hvalila ljubega Boga zato, in ga prosila, naj nam v
vseh rečeh da srečo, naj nam blagoslovi žetev, naj nam
pomnoži malo premoženje in imetje."

Ko Marija Latastova to priprosto pripovedovanje
sliši, se naj pred nasmehljA; ker pa nobena druga noče
nič odgovoriti, poprime sama besedo in pravi:

„Ti bi bila rada bogata, kaj ne, ljuba moja? —
Ko bi z bogastvom mogla več v čast Božjo storiti in
bolj vspešno v popolnamosti rasti, bi se moje želje tudi
s tvojimi strinjale; toda vselej ni tako in prav veliko¬
krat bi Zveličarjeve besede v današnjem evangeliji lahko
na-se obračale: „Ne veste, česa prosite". — Odkrito-
serčno vam povem, bi. je čas in ni še tako daleč —
imenu.em ga čas svojih slepil in nespametnih sanjarij —
ko sem tudi jaz želela biti bogata, prebrisana, učena,
gb.dk > olikana; želela bi si bila več tolarjev imeti,
kakor bom kdaj imela vinarjev, in bi bila rada v lepši,
čistejši besedi govorila, let je tukajšnja naša domača.
Moje želje so se tako narastle, da nisem mogla ne spati
ne jesti in nikjer mi ni bilo všeč, kjer so bili manj
imenitni od mene. Zares sama nisem vdila, kaj sem
hotela, toda — Bogu bodi hvala! to ni dolgo terpelo;
zdaj si želim le eno: namreč biti dobra kristjana ter
tukaj v vaši samoti biti vaša tovaršica. V osmih dneh
boš tudi ti tako mislila, kaj ne?"

Izglpdi.

14

106

Marijna tovaršica zarudi; toda ravno kar prejeti
nauk je bil s toliko ljubeznjivostjo din, da se je kar
precej pokazal zaželjeni vspčh.

„V osmih dneh?" zakliče deklica, „to bi bilo pre¬
pozno ; jaz že zdaj tako mislim in že zdaj popolnoma
dobro sprevidam, da nisem vedila, zakaj sem molila;
nikdar več ne mislim za to."

Kako lepo je znala podučiti in kako ljubeznjivo
je vedila tudi napake bližnjega izgovarjati, kaže ta-le do¬
godek.

V sosednji vasi je bil 401eten mož nevarno zbolel
Že več let ni prejemal ss. zakramentov in bati se je'
bilo, da bo v nespokornosti umeri. Dve ali tri Marijne
prijateljice so se nekdaj o njem pogovarjale in ena je
zaničljivo rekla: „To je brezbožen človek; umeri bo,
kakor je živel".

„0", jo je zavernila Marija, „raje ga milujmo, nikar
ne zaničujmo. Ko bi le nekoliko teh milosti imel, ktere
me zanemarjamo, bil bi znabiti svetnik. Boljše bi sto¬
rile, če molimo zanj in Boga prosimo za njegovo spo-
korjenje. Znabiti Bog le čaka koga, ki bi ga prosil,
da reši to dušo. Molimo vsak večer saj ,.Spomni se, o
premila Devica!" Deklice so spolnile ta svet m res
je bolnik kmali potlej prejel z odkritoserčnim kesanjem
ss. zakramente za umirajoče.

In če je že svojega bližnjega tako Ij bila, kako
še le Boga! Res, da je zato le bolj sama vedila vendar
popolnoma se njena p božnost ni dala skrivati. Odkar
se je bila tako poboljšala, vidili so jo v cerkvi zmiraj
le klečati, nepremaknjeno s sklenjenimi rokami in z
očmi vedno na tabernakelj ali oltar vpertimi. Kadar je
šla v cerkev, je bilo njeno veselje tako veliko, da se
ji je že na obrazu bralo, in iz cerkve gredč kazala je
še veče veselje.

Neka prijateljica jo enkrat opomni ter pravi:
„Marička, zdiš se mi nenavadno srečna, kadar stopiš
v cerkev, ali kadar iz nje greš!" ,,Ne vem", odgo¬
vori pobožno dekle, .,če se mi to tudi na zunanje po¬
zni; pa odkritoserčno ti povčm, da v sercu je tako.
Sej sem lahko vesela: cerkev je hiša Gospodova; kadar
vanjo stopim, se mi zdi, kakor bi bila bližej Boga, bližej

107

Zveličarja, bližej presv. Device, angeljev in svetnikov.
Kadar spet grem, sem srečna, da sem se mogla bližati
Bogu, Zveličarju, presv. Devici, angeljem in svetnikom;
pa še posebno zato, da sem se smela nekoliko trenutkov
ž njimi pogovarjati. Veliko jim ne vem povedati, pa
rečem jim, kolikor vem. Tukaj na zemlji je še le šola
za nebesa, tam bomo boljše znali govoriti, kakor na
zemlji. Tukaj znam le jecljati, pa to delam z velikim
veseljem/'

Da bi mogla vsak dan natanko in zvesto svoje
pobožnosti opraviti, odločila si je svojemu nizkemu stanu
primeren dnevni red. Vstajala je prav zgodaj in njeno
pervo opravilo je bilo, da se je v duhu postavila pred
tabernakelj in je Jezusu darovala svoje serce in vse
dela novega dneva; potlej je opravila jutranjo molitev
in pol ure je premišljevala. Njene druge pobožnosti so
še bile: sv. maša, če je le mogla pri njej biti; rožni
venec; molitve raznih bratovšin ; pobožno branje; spra¬
ševanje vesti za posamezne čednosti; večerna molitev.
Posebno rada se je pogostokrat z Jezusom sklenila v
duhovnem obhajilu.

Tako je bilo njeno življenje že v mladih letih,
podlaga še veče svetosti njenih poznejših let. Vse jo je
spoštovalo in ljubilo; znala je tako krotko svariti, tako
mirno učiti, tako lepo prositi, da vse, kar koli je rekla
„Marija od velikega hrasta" — tako so jo tam imeno¬
vali — vse je obveljalo, vse bilo dobro sprejeto. Mim-
baščani, njeni rojaki je ne morejo pozabiti. Celo go¬
sposka jo je spoštovala, kadar je namesto svojih staršev
nesla davek plačat. Dobri kmetje, ki so bili priča take
nenavadne časti, so se med seboj zgovarjali: ,,Vradniki
so vstajali in odkrivali se pred njo!" — Častitljiv starček
iz njene vasi ji daja to-le spričevalo: „Pač ga ni mla¬
dega dekleta, da bi se o njem kaj ne govorilo, ali po
pravici ali po krivici; Mariji Latastovi pa nihče od tukaj
ne bo mogel druzega reči, kakor le hvalo, in to od nje¬
nih pervih let."

Kolika pa je bila še le njena hvala v nebesih!
Gospod Jezus ji je delil nenavadne milosti, velikokrat
se  ji j e  prikazal, jo sam podučeval, kako naj moli, pre¬
mišljuje, skušnjave premaguje, mu zvesto služi itd.

108

Take pogovore je na povelje svojega spovednika zapi¬
sovala; cela knjiga jih je. Pa o tern boste lahko kje
drugej brali; moj namen je bil, tukaj vam pokazati le
njene mlade leta, ker želim, da bi še vi spoznali svoje
napake in se jih tako poboljšali ter tako angeljsko lepo
jeli živeti kakor ona; kajti le tako smete po pregovoru:
,,kakoršna mladost, taka starost*', pričakovati sladke
smerti, kakoršna je bila smert angeljske služabnice Ma¬
rije Latastove, ki je umerla v duhu svetosti 1847 kot
redovnica „presv. Serca", stara 25 let.

M. Bernard OrerbMg.

Navadno ljudje menijo, da je treba veliko denarja
in prav dobre glave vsakemu, kteri hoče kaj več biti
in zdatno delovati za občni blagor človeški. Vendar to
ni vselej res. Zgodovina nam kaže obilno slavnih mož,
ki so bili od revnega stanu, ubožnih staršev, pa so do¬
speli do visoke stopinje časti v očitnem življenji, ter so
mnogo mnogo koristili; kaže nam precejšno število vzvi¬
šenih značajev, ki sicer niso imeli jako veliko zmožnosti
za učenje, pa imeli so dobro serce ter so s pridnostjo
in molitvijo nadomestovali, kar jim se je po naravi po¬
grešalo.

Med take se ima prištevati č. g. Bernard Overberg,
slavni učitelj in odgojitelj ter vneti duhoven, ki je bil
v mladih letih bliščeč izgled vsim učencem, v moški
dobi pa vsim učiteljem in odgojiteljem. Le-tim so ga
že mnogoverstne knjige gorko priporočevale v posnemo;
a potrebno se mi zdi, da ga tu priporočimo še — šolski
mladini.

Bernard je bil rojen na Nemškem 1. maja 1. 1754.
Starši njegovi niso bili premožni, a bili so pošteni in
pobožni. Oče njegov so imeli malo kupčijo z nogovi
cami, robci, trakovi, ki so jih prodajali po sejmih, pa tudi
od hiše do hiše. Popotovaje tako od kraja do kraja so
med potoma naj rajši molili. In ko pozneje zarad hude

109

bolečine v nogi niso mogli več hoditi po kupčiji, so
skor ves čas molili in si z molitvijo hude bolečine laj¬
šali. Kadar jim po noči ni bilo mogoče spati, premiš¬
ljevali so terpljenje Kristusovo.

Bernardek je tedaj pri svojih starših slišal in videl
le samo spodbudne reči. Vendar so imeli z njim težak
križ, ker je bil za učenje tako slab in počasen. Do pe¬
tega leta se še hoditi ni navadil. In ko se je toliko na
noge spravil, da je začel hoditi v šolo, mu branje ni¬
kakor ni šlo v glavo. Osem abecednikov je porabil, pa
še mu prav ni šlo.

Ko je bil 9 let star, so v njegovem rojstnem kraji
umerh gospod župnik. Pobožni starši dečkovi so zelč
žalovali za dobrim gospodom. Tako hudo jim je bilo
za nje, da se več časa skor druzega niso pogovarjali,
kakor o ranjcem duhovnu, kako so bili goreči, koliko
dobrega so storili itd. Rekli so, da hočejo prav lepo
moliti, da bi spet tacega gospoda dobili.

Bernardek je vse to slišal in zelč mu je šlo k
sercu. Mislil si je: „ Gospod duhovnik —to so pa ven¬
dar le imeniten mož; jaz bi hotel tudi duhoven biti".

Neki dan potem so bile v cerkvi še bilje za ranj-
cega gospoda. Naš Bernardek je bil ravno na polji in
je poslušal merliško zvonenje, ki se v daljavi še otož-
niše sliši, posebno ko velja komu, ki smo ga poznali in
radi imeli. Tako ga v serce gine, da se mu prav milo
stori ter še živejše se mu ponovi želja do duhovskega
stanu. Začne moliti in molitev sklene z besedami: ,,Ljubi
Bog, če storiš, da se bom mogel dobro učiti, hočem po¬
stati tudi jaz duhoven".

Bog mu je uslišal prošnjo. V šestih mescih se je
naučil tako lepo in gladko brati, da so ga gospod uči¬
telj odbrali, naj še druge otroke v branji uči. Tudi v
keršanskem nauku mu je šlo dosti dobro. Pri pervem
sv. obhajilu je ponovil obljubo, da pojde v duhovski
stan. Toda, kdo bode plačeval zanj ? Starši, kakor vam
je že znano, so bili ubožni; zato se jim svoje serčne
želje še razodeti ni upal, mislč, da mu je gotovo ne
bodo spolnili, ker je že nekaj slišal, da so ga odmenili
za očetov stan — za kupčijo.

110

Bil je že 15 let star, pa še zmiraj za pastirja. Ne¬
kega dne žene kakor po navadi živino na pašo. Pri-
serčno moli in prosi presv. Mater Marijo in druge svet¬
nike, naj bi Bog na njihovo priprošnjo dal staršem tako
misel, da bi ga dali „na duhovsko" se učiti. Tudi to
prošnjo Bog usliši.

Še tisti večer, ko prižene domu, ga vprašajo starši:
.,Bernard, ali bi ne hodil raji v šolo, kakor da bi bil
kupec?" — Ko bi vi bili vidili blagega dečka, kako je
bil ve<el njegov obraz takrat, ko je smel naravnost po¬
vedati, kar je že toliko časa tako težko skrival: edine
želje biti duhoven, in kako je že molil!

Starši spoznajo v tem voljo Božjo in nemudoma
gredo prosit nekega duhovna, naj bi ga saj toliko pod¬
učili, da bi mogel iti v latinske šole.

Naj je bilo vreme še tako slabo in pot še tako
gerda, vsak dan je šel celo uro daleč k dobremu go¬
spodu in še več se je večidel skušal navaditi, kakor so
mu naložili. Tudi po potu je bil ves v nauk zamišljen,
da še večkrat ni videl ljudi, kteri so ga srečevali in
jih ni pozdravljal. Kmetje so mu to na slabo obračali
in djali: ,,Tako je neumen, da še pet ne znA šteti".

Doma je bila pa zopet težava. Dan se je skrajšal,
naj več bi se bil lahko naučil zvečer pri luči. Pa mati
večkrat niso imeli denarja, da bi bili kupili olja za sve-
tilnico. Kaj je bilo storiti? Mati so prižgali tersko in
pri terščeni berljavki se je dobri dečko učil, pri njej
celo naloge pisal. Včasih se je še pred ognjišče vlegel
s knjigo v roki, da je dobil nekoliko luči in gorkote.

Vendar vkljub vsem težavam in zaprekam ni zgubil
poguma in serčnosti; še le prav vesel je bil.

Posebno veselje je imel do nedolžnih živalic. Bel
golobček mu je bil preljubeznjiv tovariš. Priletel mu je
vsak dan, ko je šel od nauka domii, že na pol pota na¬
proti, ter ga je pričakoval na deržaji nekega mostu. Ko
je do tje prišel, se mu je vsedel na ramo in se mu je
dal tako prinesti domti.

Enako je svojo blagoserčnost s tem razodeval, da
je cvetlice tako rad imel, posebno marjetice in vertnice.
Zelo mu je bilo žal, da so mati ves vert porabili za
potrebno kuhinjsko zelenjavo in da mu niso hoteli no-

111

bene gredice prepustiti samo za cvetlice, čeravno jih je
večkrat lepo prosil.

Prišel je pa čas, da mu je bilo iti v latinske šole.
Mnogokrat je že slišal govoriti, da profesorji latinskih
šol so ostri gospodje; vendar to ga ni begalo. Kadar
ga je kdo s tem strašil, je rekel: „Nič ne de, da le
svoj namen dosežem*'.

Bernard ni bil kakor nekteri, ki se jokajo, kadar
je treba iti v šolo, marveč je šel z velikim veseljem.
Od kraja, se ve da, mu je bila kaj terda; pri pervi
mesečni poskušnji je dobil predzadnje mesto, pa je v
svoji pohlevnosti še menil, da je zaslužil zadnjega. Ob
koncu šolskega leta je bil že med pervimi in naj bolj¬
šimi učenci.

Pa se je tudi učil, da je bilo kaj! Da bi zjutraj
prav zgodaj vstajal, si je v spavnici napravil zvonček,
ga je privezal za dolgo nit, ktera je ob zidu visela, ter
naprosil nekega delavca, ki je vsako jutro prav za rano
na delo hodil, naj bi vselej memo grede za motoz po¬
tegnil in ga tako zbudil. Razposajeni učenci so včasih
prišli zvonit in ga dražit, pa se za tako nagajanje ni
zmenil. Kadar se je sprehajal, je vselej seboj imel kako
šolsko knjigo, ah d uge spise, ki so jih učitelji pripo-
ročevali.

l'ako je dosegel namen, po kterem je ves čas serčno
hrepenel, če tudi ni imel bogastva ne sijajnih zmožnost.
Že so položili škof roke nanj, že so ga za mašnika po¬
svetili. Kje bo neki nova maša, in kako bo? To vpra¬
šanje večkrat dela novomašnikom velike skerbi; pri
Bernardu je bilo prav na kratko pa ginljivo rešeno.
Njegov stric ga je pregovoril, da je opravil pervikrat
sv. daritev pri njem, sicer v domači farni cerkvi, pa ne
v domači vasi. Ker je pa še le zadnji večer pred od¬
ločenim dnevom došel k svojemu sorodniku, ni utegnil
obiskati svojih staršev, ki so bivali v bolj oddaljeni vasi.
Stric pošlje kar svoje hlapce staršem in nekterim so¬
rodnikom povedat, da želi, naj pridejo drugi dan v cer¬
kev in nič ne sporoči, da bo imel novo mašo Overberg,
ki ga od dne njegovega posvečenja niso več vidili. Ko
so bili vsi zbrani v cerkvi, glej, kar pride novomašnik
v mašni obleki iz zakristije in začne maševati. Koliko

112

veselje je bilo to za dobro mater, si lahko sami mislite;
tudi sorodniki so bili do solz ginjeni.

Umeri je 1. 1826. Bil je ves čas blagi prijatelj
šole in šolske mladine ter več let izgledno katoliški
učitelj monastirske ljudske šole: v življenji sploh spo¬
štovan, po smerti mnogo objokovan. Njegov blagi spo¬
min naj tudi vas oživlja in spodbuda k pridnosti in po¬
božnosti !

12;

Katarina Emerihova je umerla še le v sedanjem
veku 1. 1824. Njeno življenje je bilo že od otročjih let
obdarovano z nenavadnimi čudovitimi darovi; pozneje
je dobila celo rane Gospodove na rokah, na nogah in
na strani. Mnogokrat je bila zamaknjena in je v duhu
gledala življenje in terpljenje Jezusa Kristusa tako na
tanko po vseh posameznostih, kakor bi se vse pred nje¬
nimi očmi godilo. Prav veliko je razodela in dala za¬
pisati. Njeni spisi so prestavljeni v različne jezike in
so že marsiktero serce ganili ter v njem zanetili plamen
ljubezni do terpečega Zveličarja. Tudi razun teh čudež¬
nih prikazni ima njeno življenje toliko lepega, da se
priporoča v izgled slehernemu kristjanu. Za vas, otro¬
čiči in mladi, sem odbral kar je naj znamenitejšega
njenih mladih let.

aj Njeni starši in perva odgoja.

Marijin rojstni dan, 8. kimovca, je bil tudi njen
rojstni dan leta 1774. Njeni revni pa pobožni kmečki
starši, ki so živeli v vasici monastirske škofije, pni ure
od mestica Koesfelda, so si vse prizadjali, da bi jo v
strahu Božjem izredili. O tem nam sama pripoveduje
tako le:

„Moj oče so bili zelo pobožni in pošteni. Zavolj
revščine so imeli zelo veliko terpeti, in bili s« jako de¬
lavni, vendar ne preveč skerbni za časni dobiček. Z

113

detinskim zaupanjem so vse izročali v roke Božje in
opravljali so svoje terdo delo kakor zvesti hlapec, brez
obupljivosti in brez lakomnosti. Znali so mnogo mnogo
lepih priprostih pregovorov in detinsko pobožnih izrekov.
Ker so bili moj oče tako zelo za delo, so me ostro pri¬
ganjali, da sem jim morala pomagati, ko sem bila še
prav majhna.

„ Kadar so me vzeli oče zjutraj zgodaj seboj na
polje, in je jelo solnce vzhajati, so se odkrili, so molili
in mi pravili, kako lepo daja Bog solncu nad nami vzha¬
jati. Tudi so večkrat djali, da je zelo napačna reč in
zelo sramotno, če kdo tako dolgo v postelji ostaja, da
na spijočega solnce sije; od tod prihajajo reč', ki hišo
in dom, deželo in ljudi končujejo. Na to sem jim neki
dan rekla: „„Meni to ne more nič prizadeti, kajti na
mojo posteljo ne more priti solnce" pa odgovorili so:
,, ,,če tudi ti solnca ne vidiš, ko je vzhajalo, vendar ono
vse vidi in povsod skozi sije.“" Zdaj sem se zelo va¬
rovala. Ce smo zjutraj pred dnevom kam šli, so rekli
tudi moj oče: Glejte, zdaj še ni šel noben človek po
rosi, mi smo pervi, in če tudi prav pobožno molite, bla¬
goslovimo polje in gaj. Tako lepo je, če se more hoditi
še po nepohojeni rosi; tu je še pervi blagoslov, noben
greh še ni bil storjen zunaj na polji, in še nobena slaba
beseda hi bila izgovorjena. Prideš pa ven, ko so že
ljudje vso roso pohodili, ti je tak6, kakor bi bilo vse
pomazano in pokvarjeno.

„Ce sem bila tudi majhna in slabotna, so me ven¬
dar imeli za težke poljske dela, zdaj doma, zdaj pri so¬
rodnikih. In vselej se je moralo tako nameriti, da sem
pr.šla k naj težjim delom.

„Z očetom sem morala hoditi na njivo, konja vo¬
diti, za brano deržati in kjer si bodi kaj pomagati. Ko-
likorkrat smo obernili ali postali, so rekli: „„Kako je
to lepo! glej, tu lahko gledava naravnost proti Koes-
feldski cerkvi, kjer je presv. Rešnje Telo, in moliva
svojega Gospoda. Tu naju tudi On vidi in blagoslovlja
vse najine dela.““ Ko je zvonilo k sv. maši, so vzeli
klobuk z glave in molili, rekoč: „ „Zdaj se hočeva vde-
ležiti cele sv. maše.““ In med delom so potlej djali;

Izgledi. 15

114

„„Zdaj so mašnik pri Gloriji, zdaj je Sank tu s, in
zdaj morava z njimi to in ono moliti in storiti.**‘* Po¬
tem so včasih kako verstico zapeli, ali pa zažvižgali
ktero. In kadar sem za brano deržala, so rekli: „ „Tu ti
govorijo ljudje vedno o čudežih, in vendar mi živimo
ob samih čudežih in Božjih dobrotah! Le poglej zernce
v zemlji! Tam leži, iz njega pride dolga bilka in sto¬
terno poverne. To je pač tudi velik čudež !**“

„Ob nedeljah po kosilu so nam oče vselej pravili
vso pridigo in nam vse spodbudno razložili. Tudi so
nam brali razlago sv. evangelija.

„Pervi nauk iz katekizma sem se od matere na¬
učila. Imeli so navado reči: „„Gospod, kakor Ti hočeš,
ne pa, kakor jaz hočemin: Gospod, daj mi po-
terpljenje in potlej hudo udari!““ In to sem si za zmi-
raj zapomnila. Ce sem se z druzimi otroci igrala, so
vselej mati rekli: „ „Kadar se otroci lepo pobožno igrajo,
so pri njih angelji in Jezušek.““ To sem imela (prav
po besedi) za gotovo resnico; nič se mi ni čudno zdelo,
in večkrat sem prav hrepeneče pogledovala proti nebe¬
som, če bodo kmalo prišli, včasih se mi je tudi zdelo,
da so med nami. In da bi se res ne bili pogrešali, igrali
smo vselej dobre in pobožne igre. — Kadar sem imela
iti z druzimi otroci v cerkev ali kam drugam, sem ho¬
dila spred ej ali pa zadej, da bi ne bila med potoma kaj
napačnega slišala in vidila. Mati so mi bili tako zapo¬
vedali in me opominjali, naj grede zdaj to zdaj to mo¬
lim. Ko sem delala križ čez čelo, usta in persi, mislila
sem si, to so ključi, da bi se ne priplazilo kaj hudega
v misli, v usta in v serce. Samo Jezušek mora imeti
ključe, potlej bo vse dobro/*

Katarina je bila veselega serca in prav živega duha.
Vsled tega je bila gostokrat prehuda in presvojeglavna.
Starši ji tega niso spregledovali in ne pustili brez kazni.
Zmaga samoglavnosti ji je prizadjala največ truda; toda
po stanovitni pokorščini jo je ukrotila. Sicer je bila
krotka in dobra. Vse jo je čislalo. Zato je bila tudi
tolažba in veselje svojim staršem, in se je kmalo pri¬
kupila priprostim kmečkim ljudem, med kterimi je
rastla.

115

J) Njeno zatajevanje.

Prav zgodaj je že vedela, da je Bogu všeč, če si
kdo tudi kaj malega odreče, priterga, kar bi sicer smel
imeti. Kmali je začela take male darčke Bogu darovati.

V nekem kotiču v skednji je bila obesila podobico
Matere Božje z Jezuškom in spred je zavalila lesen
panj, da je pomend altar. Le-sem je donašala vse, s
čemur so jo starši in znanci hoteli razveseliti, vse, kar
sicer otroci njene starosti z nezmernim veseljem spre¬
jemajo in ne izpustijo z lepa iz r6k. Terdno je bila
prepričana, da Jezušku veselje dela z vsem, kar sama
sebi priterga; tako je oddajala z močnodušnim zataje¬
vanjem vse, kar je dobila za dar. Od četertega leta se
pri mizi nikoli ni prav do sitega najedla in si je naj
slabše izmed jedil zbirala. „Tebi dam, o Bog", je potlej
rekla v sercu, „da nakloniš revežem, kteri so naj bolj
potrebni". Ko je bila veča in jela občevati z druzimi
otroci svoje starosti, jim je zavolj Boga dajala, kar je
le mogla uterpeti in podariti.

Kako se je zatajevala potem, ko je bila pervikrat
pri sv. obhajilu, povemo pozneje.

c) Njena vestnost.

Pervo plačilo, ki ga ji je Bog dal, za te mladostne
dari, je bil velik stud nad vsakim razžaljenjem Božjim.
Večkrat je molila: „Oh, ljubi Bog, daj mi vendar zdaj
umreti." Bala se je namreč, da bi ga ne žalila, ko bi
dalje živela.

Drugekrati je rekla v svoji otročji gorečnosti iz
hiše grede: „Da bi kar meriva se zgrudila pred vratmi,
ter bi Boga ne razžalila."

V petem letu je nekdaj gledala skoz plot jabelko
pod jablano na vertu z otročjim poželenjem, da bi ga
snedla. Komaj je to mislila, že je toliko kesanje obču¬
tila, da je za pokoro sklenila, nikdar več nobenega ja-
belka ne pokusiti, kar je tudi odsihkrat vestno spol-
novala.

Drugikrat ji je bila neka kmetica zoperna, ker je
o starših slabo govorila. Sklenila je, kar memo nje iti

116

in je nič ne pozdraviti. Tako tudi stori, čeravno s tež¬
kim sercem; pa precej se začne tako kesati, da se
verne in kmetico za zamero prosi zastran neprijaznosti.

Nekako v sedmem letu je šla Ana Katarina z dru-
zimi otroci pervikrat k spovedi. S toliko gorečnostjo se
je pripravljala in toliko žalost občutila, da so jo med
potjo proti cerkvi moči zapustile, ter so jo otroci, ki so
jo zelo radi imeli, morali nesti prav do cerkve v Koes-
feld.

Vsa otročja, ni znala prav ločiti, kaj je smcrtni,
kaj odpustljivi greh. Ker je pa imela velik strah pred
vsakim grehom, zdelo se ji je vse veliko in smertno.
Tako se je spomnila, da se je bila z nekim otrokom
enkrat malo skregala, in nekemu druzemu oponašaje
odgovorila, in za terdno je menila, da sta to smertna
greha.

Spovedala se je teh grehov s tolikim kesanjem, da
je v strahu mislila, spovednik ji ne bodo dali odveze,
ko so jo tolažili, in začela se je glasno jokati, da so jo
morali nesti od spovednice.

Rada je brala pobožne knjige. Ko je bilo že temno
in so šli starši že k pokoju ter je tudi na ognjišči že ves
ogenj ugasnil, je včasih sama si prižgala majhno lučico.
Od začetka se ji je zdelo to dovoljeno, pozneje se je
pri spovedi skesano obtožila in nikoli več naj manjše
stvarice ni vzela, da bi ne bila pred staršev poprosila.

d) Njena ljubezen do bližnjega.

Že v otročjih letih je imela spoznanje in prepri¬
čanje, da so po kerstu kristjani pred Bogom v taki du¬
hovni zvezi, kakor udje človeškega telesa. Pri človeku
pa terpijo vsi udje, če eden med njimi terpi. To je
Katarina sama skusila. Zares je občutila terpljenje, kadar
je slišala o nesreči druzih.

Kadar se ji je pravilo o bolezni druzih, je bila včasi
tako ginjena, da je kar bleda in terda obsedela, kakor
če kdo omedluje. Če je vidila lačnega ali zapuščenega,
tekla je proti njemu in je v ginljivi priprostosti klicala:
„C’akaj, čakaj! ti grem domu po kruha.“ In dobra mati
so dovolili in niso zamerili otroku, ko so poklicani ve

117

seli prihajali po darove; celo svoje oblačila je dajala
in z lepimi prošnjami si je vedila pri starših dovoljenja
k temu pridobiti.

Otroka bolnega ali jokajočega kar ni mogla vi¬
deti; vselej je prosila Boga, naj vzrok teh solz nanjo
preloži, ter njej sami pošlje bolezni ali bolečine, da
bodo drugi rešeni. Tako molitev je Bog tudi usliševal.
Ana Katarina je dobila bolečine in vidila otroke utola-
žene. Tedaj je molila: „Če revež ne prosi in ne zdihuje,
ne dobi daru. Tako tudi ti, o Bog, ne pomagaš onim,
ki nočejo moliti in terpeti. Glej, jaz prosim in kličem
za tiste, kteri sami ne.‘‘

Ko je šla pervič k spovedi, so ji mati dali sedem
vinarjev, da si naj kakor drugi otroci kupi belega kruha;
pa dala jih je revežem, da bi ji Bog grehe odpustil. —-
Kadar je šla pozneje spet k spovedi, so ji vselej starši
dali po toliko za kruh. Kupila ga je, pa ne za se, temuč
ga je prinesla staršem domri.

Se bolj ji je serce presunilo, kadar je vidila ali
slišala, da je koga zadela naj veča nesreča, — nesreča,
da je greh storil.

Viditi otroka, ki je imel slabe navade ali napake,
je koj mobla za njegovo poboljšanje; in da je bila usli¬
šana, naložila si ji kako kazen, pa Boga prosila, naj
bi smela namesti otroka pokoro opraviti.

Drugikrat je vidila, da otroci niso bili pri igranji
zadosti sramežljivi. Tega je bila tako zelo žalostna, da
se je med žive koprive skrila in Boga prosila, naj bi
sprejel njene pekoče bolečine kot pokoro za unih grehe.

Tudi do judov je imela serčno usmiljenje.

„Moj oče“, tako pripoveduje, „so me večkrat vzeli
seboj, kadar so šli kaj kupovat k judovskemu proda¬
jalcu v Koesfeld. Ko sem vidila te nesrečne ljudi, so
se mi neizrečeno smilili in večkrat sem morala britko
jokati, da so rako okamnjeni ter nočejo najti z veli Čanja.
Kako so vendar objokovanja vredni!“

Tudi z ubogimi dušami v vicah je imela veliko
usmiljenje in je veliko molila za nje. Pozimski čas je
po noči v sneg pokleknila in je molila za-nje z razpe¬
timi rokami, dokler ni vsa omerznila. Tudi na robato

118

poleno je poklekovala ali v koprive in se je bičala, da
bi bila njena molitev toliko izdatniša.

e) Njeno pervo sv. Obhajilo.

Ko je bila dvanajst let stara, je bila pervikrat pri
sv. obhajilu. Z vso mogočo skerbjo se je pripravljala,
in sama ni vedila, kako bi v ta namen dosti storila.
Premislila je vse trenutke svojega življenja, da bi se
pri sv. spovedi mogla očistiti vsega, kar bi utegnilo biti
ljubemu Zveličarju zoperno. Prosila je tudi svoje starše,
naj ji pomagajo vest izpraševati.

Na dan sv. obhajila je v cerkev grede imela oči
večidel v tla obernjene, da bi je nobena stvar ne mogla
motiti. Po sv. obhajilu je priserčno prosila Boga, pa ne
za veliko; pred vsem je molila za to, naj bi jo storil
prav dobrega otroka, da bi bila popolnoma taka, kakor
jo on hoče imeti. Vsa se je Bogu darovala brez pri-
deržka.

Odsihdob je želela le samo svojemu Bogu in Zve¬
ličarju dopasti in služiti. Zato si je resno in z velikim
premagovanjem prizadevala, da bi nobena stvar njenega
serca, njene ljubezni ne odtegnila od Jezusa. Zato je
vstop do svojega serca vsim stvarčm tako rekoč zaperla
s tem, da je skerbno varovala svoje počutke.

Oči je zatajevala, ker je zamižala ali pa proč po¬
gledala, kadar je bilo viditi kaj mičnega in prijetnega
ali pa take reči, ktere so radovednost zbujale; zlasti v
cerkvi očem ni dovolila nobene prostosti. Mislila si
je: Nikar ne poglej tega ali onega, motilo bi te ali pa
bi ti utegnilo preveč všeč biti. In kaj bi ti„pomagalo,
če pogledaš? Iz ljubezni do Boga nikar! Ce bi bila
imela slišati kaj mičnega ali novega in kratkočasnega,
si je mislila: Ne, za to ni treba mojih ušes! Iz ljubezni
do Boga ne poslušam.

Zatajevala je svoj jezik, ker je zamolčevala, kar
bi bila rada povedala, in ni hotela jesti tacega, kar ji
je posebno dišalo. Ko so to starši zapazili, so menili, da
se kuja ter so jo kregali in prisilili, da je včasi tudi
tacih jedil kaj zavžila. Svoje noge je zatajevala, kadar
jo je mikalo iti kam, kamor je ni klicala dolžnost, ali
kako dobro delo ljubezni.

119

Tudi svojemu sercu, znotranjim čutilom je odre¬
kala marsikako veselje, ki bi si ga bila lahko brez vsake
nevarnosti privošila.

S takim prostovoljnim premagovanjem in zataje¬
vanjem si je naredila podlago za tako sveto življenje
poznejših let, pa si je tudi voljo tolikanj vterdila, da
je junaško in mirno prenašala grozovite bolečine in stra¬
hovito terpljenje, s kterim jo je Bog obiskoval prav do
smerti. Bog nobenega daru dolžan ne ostane. Ni se
tedaj čuditi, da ji je Bog za toliko ljubezen dajal toliko
nenavadnih milosti že v življenji, kakor smo koj v za¬
četku omenili. Kako krasno krono je še le v nebesih
pripravil božji Ženin svoji zvesti nevesti, ki mu je 50
let skor v vednem terpljenji in neprestanih bolečinah
zvesto in neomahljivo služila!

IS. Amna, zamorska deklica.

Ta pobožna deklica je bila izmed mnogih, ktere
je tudi pri nas znani goreči misijonar ranjki Olivieri v
Afriki odkupil iz sužnosti. L. 1853 jo je kakih 7 let
staro pripeljal na Laško ter jo izročil v odgojo nunam
Marijnega obiskanja v Pinerolu na Piemonškem. ' Kar
o njej vemo, je prednica sama popisala po smerti bla
gega otroka. Pred sv. kerstom ji je bilo ime Amna,
pri sv. kerstu pa je dobila ime Jozefina. Kratko je
bilo njeno življenje pa polno hudega terpljenja; toda
Božja milost jo je obilno podpirala, kakor boste zdajle
zvedili.

a) Kako je bilo Amni pred.

Nekega dne jo je prosila nuna, ki ji je stregla,
naj ji vendar pove, kako je iz svoje afrikanske domo¬
vine prišla le-sem v samostan. Deklico neka groza
obide, ko se spominja svoje tužne preteklosti, potem
začne:

120

„Moja mama je bila lepa pa černa, *) imela je veliko,
veliko žen, da so ji stregle! Moj ata je bil lepo oble¬
čen, ne kakor Turki, marveč kakor Arabci o velikih
praznikih. Ker so imeli samo mene, smela sem se
igrati na nekem dvorišči. Nekošna žena je vselej za¬
pirala dvorišče, ker se je bala, da bi ne bilo noter ka¬
kega gelaba (tolovaja).

„Nekega dne sem se ondi igrala s kamenčki, kar
začutim stopinje za seboj in — zagledam gelaba, ki je
imel vso kervavo vrečo na herbtu in dolg nož v roki.
Berž sem poskočila in hotela bežati pa vpila sem; mož
me zagrabi za roko in pravi: „Ce boš vpila, odrežem
ti glavo in jo veržem v to vrečo.“

,,Zdaj sem raje nehala jokati, da bi le ne prišla
v vrečo. Serce mi je pa tako zelo tolklo, da skor ni¬
sem mogla več dihati. Zdaj me vzeme mož v naročje
in zbeži z menoj.

„Ko sva bila daleč od naše hiše, me postavi na tla,
me prime za roko in me tako hitro dervi, da ga kmali
nisem mogla več dotekati. Jaz nisem mogla velikih
stopinj delati, ker sem imela noge tako majhne — tako
majhne, in so bile polne ternov, da je kri povsod tekla
iz njih.

„Ko ta gerdi gelaba vidi, da res ne morem več ho¬
diti, me spet pobere in nese me v svojo hišo. Njegova
žena vidi, da sem tako majhna, vzeme me v naročje in
z velikim ternom mi izdere iz noge vse male terne.
Potlej mi je dala malo kruha; jaz sem ga jedla, pa jo¬
kala sem zlo zlo, mislila sem na ata in mamo.

„Nekaj dni sem ostala v tej hiši, potlej me je
zvezal hudi mož z drugimi malimi zamorkami, ki jih je
bil tudi nakradel, injenasvse posadil na kamelo. Zdaj
smo bili dolgo časa na poti; zmiraj smo šli naprej, nič
se nismo ustavili ne po dnevi ne po noči. Neki dan
se je utergala verv, s ktero smo bile povezane, in vse
smo padle na tla. Mož, ki je kamelo vodil, nas je
tako z nogami suval in tako dolgo s pestmi pretepal,
dokler nismo bile spet na kamelo djane in povezane.

*) Po arabski navadi je namreč Amna vsakega tikala.

121

»Jokale smo se, pa gelabaje bil tako hud in nam
ni dal nikoli nič jesti. Bil je pri njem nek drug mož,
ki nam je včasih dal kruha. Naj huje mi je djalo
solnce, ki mi je pripekalo v glavo, kajti doma so mi
zmiraj kaj devali na glavo, da me ni tako peklo.

»Potem me je prodal gelaba nekemu drugemu, še
hujšemu, ki me je zmiraj bercal pa nikoli mi ni nič
jesti dal; ko so jedli zagnal me je „bebč“ (ovce) past.
Ko so se pasle, sem slišala tuliti velike zveri, (brez
dvoma bili so levi, hijene in druge divje zveri, ka-
koršnih je po onih krajih veliko). Vsa sem se tresla od
strahu in sem si vedno mislila: »Zdaj bodo prišle zveri,
pa te bodo požerle!" — Lakot me je tako oslabila;
zelo zelo sem se tresla in se bala živali, ki sem jih od
daleč vidila; ena je imela dolg rep, druga pa rame in
roke, kakor človek. In imela sem tako majhne nožiče,
da nisem mogla ovčic dohajati, in šle so se past v travo
druzega gospodarja.

»Ko je gospodar videl, da me ni z ovcami domu,
je priletel po me in me je s palico hudo pretepal, ker
jih nisem znala prav vračati; in ker je sprevidel, da
nisem za pašo, me je prodal nekemu turku." — Tukaj
Jozefina preneha in globoko izdihne rekoč: »Oh ko bi
me bile zveri raztergale, bi bila prišla v pekel. In zdaj
res, da sem zmiraj bolna, pa sem vendar tako dobro
postrežena; nič mi ne manjka, in če umerjem, pojdem
v nebesa." — Potem pripoveduje dalje:

»Ta turk me je peljal v svojo hišo. Tam je bilo
vse lepo, stene so bile preprežene z lepimi platni in
postelja bila je zlata. Imel je dve sestri in tudi eno
malo zamorko, večo od mene; z letč sve bili zmiraj
skupaj, čipeči na tleh v kotu sobe; in vsak dan so tam
pogernili mizo, da so jedli turk in njegovi sestri in to¬
liko jedil so jim nanesli na mizo.

»Kadar so jedli, sve morali midve blizo k njim
priti; potlej je prišel drug turk, ki je imel v roki ne¬
kakšno struno z ostro ošpičenim železom na konci in
morali sve peti: din din din-kabira alfa, se’l Sultan ka-
bira alfa itd. in ob enem z rokami nabijati ob neko
reč, ki je bila bobnu podobna. Če sve se količkaj
zmotili, sve bili, čeravno na pol nagi, tako dolgo pre*

Izgledi. 16

122

tepani, dokler nisve na tla padli, kakor mertvi; potlej
naji je z nogami suval in z p--t nazaj zbecal v najni
kot. Uni pri mizi pa so se nama na vsa usta smejali.
Zato sve vsak dan začeli jokati, kadar sve vidili mizo
pogrinjati. In kedar so se sami najedli, so namo vergli
v kot malo prav terdega kruha za kosilo. Vendar ena
sestra tega turka me je raji imela, in mi je skrivaj kaj
dobrega prinesla; smilila sem se ji, ker sem bila še
tako majhna.

„Tako sem nekaj časa preživela; potem mi je re¬
kel turk, ki je spal na zlati postelji, jaz pa sem morala
ležati v hlevu na golih tleh: „ Prodal te bom, ne vem
kaj s teboj, ker si premajhna."

„Kmali potlej pride oče Olivieriinme kupi. Moja
tovaršica je jela milo jokati, ko me je vidila odhajati.
Ne vem, ali je turk ni hotel prodati, ali oče Olivieri ni
imel več denarja, da bi jo bil kupil. Jaz le to vem:
kakor me je kupil, me je oče vzel v naročje, me je
tako božal in nesel k ladij', kjer je bila z nekterimi
majhnimi zamorkami Nina (dekla Olivierova, silno bogo-
Ijubna duša, ki gaje povsod spremljevala na potovanjih,
da bi bila deležna dobrega dela).

„Tako sem bila srečna pri očetu, da sem se berž
začela jokati, če ga nisem vidila; če sem bila le pri
njem, pa mi je bilo tako dobro pri sercu. Morja sem
se tako bala, in strahu ki sem ga prestala pri tepenji, je
bilo toliko, hrane pa pred tako malo, da sem zbolela.
Eno čeljust in eno oko sem imela tako zelo oteklo,
da se je oče nad menoj jokal, iz strahu, da bi ne
umerla. —

„Ko smo bili v Turinu, je oče vprašal Nino, ktere
med nami so si naj bolj prijatle. Nina je odgovorila:
„Vzemite Amno in Lemono" (takoje bilo pred kerstom
ime njeni tovaršici). Oče je nama potem rekel skrivaj,
da druge niso vidile: ,,Zdaj vaji bom peljal k sestram,
ktere imajo majhne zamorke zelo rade in jim jako ve¬
liko dobrih reči dajo. Učile vaji bodo Jezusa spozna¬
vati in ljubiti. Tako bo za vaji potem zmiraj dobro.
Pa ne pozabite, da boste zmiraj pridni in se radi imeli,
zakaj ljubi Bog je vama odločil, da morate skupaj ži¬
veti do smerti." Potlej je naji blagoslovil in je naji

123

pobožal. Mi dve sve tudi Nino objeli, in šli sve v voz
in se sem-le pripeljali.''

Tako je pripovedovala Jozelina v svoji priserčni
in ganljivi priprostosti.

5) Škof k er s ti j o Amno.

Pri izročevanji Amne je rekel Olivieri prednici:
„To je izvoljena deklica, posebno jo vam priporočam."

Tako je tudi bilo. V njenem značaju je bilo sicer
nekoliko terme in ošabnosti, in to ji je bilo vselej naj
teže premagati; pa imela je tudi mnoge lepe lastnosti.
V njeni lastniji ;e bilo nekaj velikodušnega, deržanje
resno in plemenito, ljubezen do reda in snažnosti ob¬
čudovanja vredna; poleg tega je bila še posebno bistre
pameti. Posebna sreča res za to žlahtno cvetko, da je
bila zgodaj presajena v vertec sv. katoliške cerkve. V
arabski puščavi bi bila znabiti onernagala, zvenela; tu¬
kaj pa se je v rosi milosti Božje in v solncu Jezuso¬
vega nauka tako krasno razcvetla. Z milostjo Božjo
je prirojeno prevzetnost in ošabnost polagoma serčno
premagala; dobre lastnosti pa je z Jezusovim naukom
požlahtnila v biserne čednosti.

Prav terdnega zdravja nikoli ni bila. Zato ji
učenje ni bilo lahko in prijetno, čeravno je imela dobro
glavo. Vendar se je tako posilila, da je prav kmali
znala laško govoriti in še hitreje brati in pisati. Nad
vse rada pa se je katekizma učila; zato, da bi mogla
biti pred keršena. Po sv. kerstu namreč je imela silno
veliko hrepenenje, kakor hitro je zvedila, koliko milosti
nam donaša ta sv. zakrament.

Kadar jo je učiteljica podučevala v keršanskem
nauku, je radostno klicala: ,,Le še naprej, le še razlagaj;
hitro se bom učila, de bom sprejela sv. kerst. Ce ne
bom znala katekizma me škof ne bo kerstil."

Včasih je globoko izdihnila rekoč: „Kako srečne
ste ve, ljube sestre, imate Jezusa v svoji duši! Oh jaz
ga pa nimam! Ve ste otroci Božji, jaz pa ne!" — To
je rekla s tolikim čutilom in s tako obilnimi solzami,
da je še druge do solz ganilo.

Kadar je vidila škofa, jih je prosila, naj bi ji po¬
delili ta sv. zakrament. Priprosta deklica se je večkrat

124

razkrila in ponujala velikemu duhovnu glavico rekoč:
»Opčri, opčri ljubi škof! stori mojo dušo lepo!" Potem
je prijela škofovo roko, jo sebi na glavo položila in
klicala: »Vlij vode nanjo, ljubi škof! moja duša je
černa. Hiti, odpri mi nebesa, stori me otroka Božjega ! 1 '
To hrepenenje po sv. kerstu je bilo pa še od dne
do dne čedalje veče. Ko so sprevidili škof, da je že
dovolj pripravljena, so odločili za to slovesnost pervo
nedeljo po veliki noči L 1854.

Kako se je tega srečnega dne veselila, nam ni
moč popisati. Stela je dneve, ure, in vedno je ponav¬
ljala: „Oh kolika sreča! oh, kako sem srečna! še malo,
— in potlej bo sv. kerst; še malo, in jaz bom otrok
Božji!" Ker je vedno mislila na velike milosti sv.
kersta, se ji je še po noči sanjalo, in po dnevi ni nehala
govoriti o tem.

Slednjič zasveti lepi, tako zaželjeni dan, 23. ma¬
lega travna. Z veliko slovesnostjo je prejela Amna in
ž njo ljubljena tovaršica Lemona milost prerojenja v
domači samostanski kapelici. Lemoni so dali ime »Ma¬
rija," Amni pa „Jozefina.“ Genljivo je bilo za vse, ki
so vidili, kako so jima škof po slovesno opravljenih ob ¬
redih prejšnjo afrikansko obleko vzeli, ter ji v belo ob¬
lačilo oblekli; kako so vsaki glavo pokrili s tančico in
z vencem iz belih rož v znamenje nedolžnosti, ter vsaki
dali gorečo svečo v roko.

Po opravilu ste obe prosili prednico: ,,Oh pelji
naji še enkrat v cerkev, ki je tako lepo ozališana, de
bove vidili altar in lepe reči, ki so jih škof imeli in
potrebovali pri najinem sv. kerstu. Pred nisve nič vi¬
dili; ker mislili sve le na Jezusa in kako prav od¬
govoriti."

Dobri deklici ste resnico govorili; zakaj med vsim
opravilom — poldrugo uro — ste bili tako zbrani, da ji
nobeden ni videl ne enkrat okrog se ozreti.

c) Jozefina sprejme sv. birmo in pervo sv. obhajilo.

Seme keršanske pobožnosti, ki ga je bila Božja
roka pri sv. kerstu položila v njeno serce, je kmali
očitno kalilo in poganjalo. Kadar je vidila škofa, jih
je nagovorila: »Ljubi škof, dodeli mi sv. birmo!"

125

„Dete moje, vživaj najpred srečo sv. kersta, ki je
hudobnega duha iz tvojega serca pregnal. Ali še nisi
zadovoljna?"

„Pač ljubi škof, sem zadovoljna; kajti nič več ni
hudobnega duha v mojem sercu. Toda on skuša mojo
dušo omadeževati, in jaz nimam moči dovelj, da bi se
zoper njega bojevala."

„Dobro, pravijo škof, le pridno se uči katekizma,
in če ga boš do binkošti prav dobro znala, te bom
prišel birmat."

Pri teh besedah je bilo ljubo dete vse raz sebe sa¬
mega veselja.

„Hvala, tisočera hvala, je vpila in z rokami tolkla;
pridno se bom učila! Hitro se naučim, angelj varuh mi
bode pomagal."

Malo dni pred binkoštmi so prišli škof spet obiskat
keršeni dekleti. „Ljubi škof, jih Jozefina nagovori,
pred birmo se bom tebi spovedala." — „To mi je všeč,
ljubo dete," so odgovorili. „Pa kdaj naj pridem?" —
„V praznik, zjutraj, pred sv. mašo." „Hvala, hvala,
se bom že dobro pripravila." — Ta dan so jo — škof
spovedali in potlej birmovali. Bilo je angeljsko dete
belo oblečeno, kakor na dan sv. kersta; pobožno de¬
kletce je imelo namreč v veliki časti kerstno oblačilo,
ktero je bilo prejelo od škofa.

Zdaj je imela le še eno željo: pervo sv. ob¬
hajilo.

Jožefa je imela že veliko hrepenenje do sv. obha¬
jila, še preden je bila keršena. Nekega dne je vidila,
kako redovnice po versti gredo k obhajilnemu oknu.
,,Zakaj pa hodijo sestre tje?" je vprašala učiteljico. —
, Gredo Jezusa sprejet." Deklica molči. Pa komaj vidi
drugi dan sestre iti proti malemu oknu k sv. obhajilu,
kar tudi ona vstane, zapusti svoj prostor, sklene roke,
ter gre za njimi.

„Kam pa greš?" jo vpraša učiteljica.

„Grem Jezusa sprejet."

„Ne, ne, saj še keršena nisi, ti še ne moreš Je¬
zusa prejeti."

„Tedaj pa samo poljubit, poljubit" pravi dekle vse
pobito. Hotla je reči: „ Če ne morem te sreče imeti,

126

da bi prejela Jezusa, dovoli mi vsaj, da ga poljubiti
smem."

Njena prošnja seveda se ni mogla spolniti, in po¬
božna deklica je bila videti neutolažljiva.

Po sv. kerstu je še gorečniše kopernela sprejeti
svojega Zveličarja. „Ljubi škof!" je klicala, kolikor-
krat je škofa vidila, „daj mi prosim, daj mojega Jezusa;
ne morem več živeti brez Jezusa.“

„Ti si že vsa Jezusova" odgovorijo škof, „kaj želiš
še več? Za zdaj bodi zadovoljna."

„Ne, ne, nisem zadovoljna , dokler ne sprejmem
Jezusa v svoje serce." Potem je sklenila male ročice in
milo prosila: „Ljubi škof, bodi mi vendar usmiljen in
daj mi hitro mojega Jezusa!" In solze so ji zatopile
glas. — Kako bi bilo mogoče tolikim željam se ustav¬
ljati? Škof so jo natanko sprašali in našli, da je za¬
dostno podučena in pripravljena. Odločili so za srečni,
tako zaželjeni dan prvega sv. obhajila praznik presve¬
tega Serca Jezusovega 1. 1854.

Od tega časa se je Jožefa še bolj prizadevala,
ogibati se vsega, kar bi vtegnilo žaliti njenega ljubega
Zveličarja.

Nekega večera ji je bila v naglici ušla neka laž.
„Jutri ne pojdeš k sv. obhajilu, ji je rekla učenica, če
ne spoznaš materi svojega pregreška in ne prosiš do¬
voljenja za spoved."

To je bila seveda za njen ponosni značaj zelo ve¬
lika poskušnja. Vendar Jožefa se je udala brez ugo¬
vora. Toda oh! drugi dan pa — ne vem že zakaj —
ni mogla iti ne k spovedi ne k sv. obhajila. Žalost
uboge deklice je bila vsled tega grozno velika; brez
nagle pomoči bi bila zbolela. Jokaje in zdihovaje je v
enomer klicala: „Oh, Jezusa ne prejeti, Jezusa ne pre¬
jeti! oh koliko terpljenje!" To je bila pa tudi njena
perva in zadnja laž.

Njena vestnost v tej zadevi je bila tolika, da je
večkrat zvečer rekla svoji učenici: „Ne morem spati,
ker to in to sem govorila. Ali je bila to laž?" ,,Ne
drago dete! le mirno zaspi!" In mali angeljček je uto-
lažen mirno zaspal. Njene želje po sv. obhajilu so bile
tem veče, čem hujše so jo pritiskale bolečine njene

127

dolge bolezni. „Tako sem potrebna Jezusa sprejeti, je
djala večkrat, da mi bo pomagal v terpljenji. Jezus
mi pomaga, iz ljubezni do njega terpeti, On mi daja
moči!“

d) Njene čednosti.

Čeravno je bila Jožefa še šibka in majhna, je bilo
vendar njenih različnih čednosti že prav obilo, kakor
krasen šopek spomladanskih cvetlic.

Spoved je bila njenemu k prevzetnosti nagnjenemu
značaju silno težka in neprijetna. Vendar je hodila k
spovedi z veliko ponižnostjo in resničnim kesanjem in
le s silo se je mogla tu solz zderžati.

Posebno veliko veselje je imela za besedo Božjo.
Goreča želja ji je bila, da bi ne zamudila kar nobene
pridige; in vse si je prizadjala, da bi je res ne. Neki
večer je poslušala pridigo o ljubezni Božji in ni mogla
ustaviti obilnega joka in solz.

„0 ko bi taka pridiga vendar celo noč trajala!"
je rekla z nedopovedljivo ginjenim glasom.

„Kaj meniš? se ji je odgovorilo, ali bi se ti nič
ne smilili ubogi pridigar?"

„0, nekoliko bi počivali, med tem bi spovednik
pridigovali. In potlej, ko bi bili spovednik trudni, bi
spet oni začeli. Tako, oh tako rada slišim o ljubezni
Božji govoriti.' 1

Drug večer, ko je bila pridiga o nebesih, je za¬
pazila Jožefa, da je njena tovaršica Marija iz zgolj ve¬
selja se jokala. Pozneje je vprašala eno izmed sester:
,,Ali si ti tudi vidila, kako se je Marija pri pridigi jo¬
kala?" — „Zakaj pa jokati, odgovori sestra, kedar se
govori o nebesih?" ,,0h, ali še ne veš? Saj ni treba
jokati iz strahu, da bi nebes ne izgubili, temuč ker je
serce tako srečno! Če je serce srečno, potem se joka
od veselja!"

Nekoliko časa pred njeno smertjo ste bili sprejeti
še dve majhni zamorki v samostan. Jozefina je objela
svoji novi tovaršici in je veselo vskliknila: „0 kolika
sreča, dve mali zamorki več za nebesa!"

In od tistega trenutka jima je bila prijateljica,
srednica in učemca. če je kteri teh ubogih neverskih

128

deklic kterikrat ušla kaka napačna beseda, jo je precej
krotko posvarila: „To ni lepo. Arabec tako govori,
ker ni keršen; kristjan pa ne govori takih besed, ker
ima Jezusa v sercu. Vidve, ki vaji je ljubi Bog tu sem
pripeljal, se morate učiti govoriti, kakor kristjani go¬
vore, ki ne rečejo slabe besede." Razlagala jima je
katekizem, ji učila brati in pobožno k Bogu zdihovati,
zlasti pa moliti za milost sv. kersta. Tirjala je od njiju
natančnost, snažnost in lepo vedenje; rekia je: „Bog
vse vidi."

Genljiva je bila njena poterpežljivost v grozovitih
bolečinah, s kterimi jo je Bog obiskal. Včasih so bile
te bolečine tako velike, da so ji začele solze iz oči
kapljati; pa nikdar ni bilo slišati pritožbe iz njenih ust.
In če je bila kdaj kaj nejevoljna zavoljo tako nena¬
vadno hudih bolečin, se je koj potolažila, ko se je zmi-
slila na terpljenje Jezusovo. Vse je Bogu darovala in
si je vselej v srečo štela, da je mogla kaj za Jezusa
terpeti, ker je za njo toliko terpel. „Vsa sem srečna,
da smem terpeti, je djalo junaško dete, in da morem
tako z Jezusom križ nositi! Jaz terpim; pa zato bom
imela lepi raj!"

V neki bolezni ji je bilo treba pritisniti pekoči
obliž (flajšter) na razboleni kraj. Uboga sirotica se ga
je zelo bala. Bolniška strežnica pride k njej in pravi:
,,Gospa prednica želi, da ji neko veselje narediš , ali
hočeš?"

„Pa kakšno veselje?"

„Ti bom povedala, pa nikar ne bodi žalostna tega ;
te noče siliti."

„0, že vem. Obliž mi hočeš pritisniti! Oh tako
ne mučiti! tako se ga bojim!

„Nu, tedaj pa pustive." — Bolnica se nekoliko
časa pomišlja, potem pa odločno reče: ,,Naj bo; iz po¬
korščine si ga dam pritisniti; Jezus mi bo dal za to
svoj blagoslov."

Naslednja noč ji je bila mirna. Ko se je danilo,
je rekla sestri postrežnici: ,,Celo noč nisem nič spala."

„Ali te je obliž tako pekel?"

„0 ne, ne; ne zato; marveč zato sem bila tako
srečna, ker sem bila pokorna. Celo noč mi je serce

129

veselja tolklo, in Jezus mi je rekel, da je zadovoljen z
menoj, ker sem ubogala."

Ker je ravno po noči naj več terpela, jo je strež¬
nica prosila, naj jo vendar brez straha poklice, kolikor-
krat je potrebuje; toda poterpežljiva deklica je ni kli¬
cala drugač, kakor v naj hujši sili. Kedar jo je vpra¬
šala, kako ji je bilo ponoči, je odgovorila: ,,Spala sem
malo, ker me je roka tako bolela; pa rekla sem več
kot petdesetkrat: Naj se zgodi volja Božja."

Ce je pa v presilnih bolečinah vendar le bila kte-
rikrat kaj občutljiva ali nejevoljna, se je koj ojstro po¬
korila za tak pregrešek. Sama ni vedila, kako bi se
poniževala in pokorila; spovedala se je dozdevnega
greha in se je britko jokala, češ, da se je ljubemu Je¬
zusu zamerila. Ob kratkem: njeno živo kesanje je bilo
tako veliko, da jo je bilo treba le tolažiti in zopet serč-
nost dajati; to so bile tudi njene edine napake.

e) Jožefa srečno umerje.

Kakor je bilo življenje ubogega otroka nenavadno
z boleznijo ogrenjeno, tem grenkejši je bila njena smert.
Ali poterpežljivost je imela toliko hitrejše to grenkobo
spremeniti v nebeško sladkost.

Bolezen male bolnice je bila še čedalje hujši,
vkljub vsim zdravilom. Bližal se je že čas, daje smela
nedolžna golobica po hudem terpljenji zleteti v rajsko
veselje,, v sveta nebesa. V sredi mal. travna 1856 je
opominjal zdravnik, naj jo denejo v sv. olje. Na to
naznanilo se je zabliščalo veliko veselje na njenem
obrazu.

Bilo je zvečer 21. mal. travna. Jožefa je vsa ve¬
sela klicala: ,,O kolike milosti; davi sem bila pri sv.
obhajilu in necoj sprejmem sv. olje; in potem če Bog
da, bom šla v nebesa. O kako dober je Jezus! Ko bi
bila med Arabci umerla, bi ne bila tako srečna." —
Ko se je sv. opravilo začelo, so bile vse sestre zraven.
Jožefa je prosila za odpušanje najpred prednico, potem
vse sestre, ki so poleg njene postelje se jokale. Go¬
spod spovednik so bili tako ginjeni, da so komaj mogli
govoriti besede sv. obreda. Le mala bolnica je bila

Izgledi. 17

130

vesela in srečna in žareča od veselja, skerbna edino
za to, da bi sv. zakramente vredno prejela. Prejemaje
sv. poslednje olje je z ginljivo gorečnostjo proti du¬
hovnu stegovala roke, kakor bihotla reči: „Hiti mi ne¬
besa odpret!“

Potem je obležala zamišljena in polna hvaležnosti
za novo milost, ki jo je ravno kar prejela. Pozneje je
želela s svojimi tovaršicami govoriti. Uboge deklice
pridejo, se vstopijo okrog njene posteljice in se začnejo
milo jokati. ,,Ne jokajte, jih tolaži ljubeznjivo dete, ni¬
kar ne jokajte. Jaz grem v nebesa; gori bom veliko
za vas molila in za Arabce in za vse male zamorke!
Pa ne pozabite, vedno biti prav pridne in pokorne!
Ljubite Jezusa in Marijo! In kadar bom umerla, nikar
ne jokajte; saj bom tako srečna v nebesih!“

Jožefa je imela na postelji svetinjo in druge~ reči
otročje pobožnosti. Pokazala jim jih je rekoč: „Ce je
mati zadovoljna, zapustim to vam v spomin.“ Po teh
besedah je objela vse, in ko so se še zelo jokale, je re¬
kla: „Pojdite se malo igrat, ljube moje!“ —

Po prejemu sv. olja je živela še 14 dni, ali veli-
koveč terpela je tako dolgo. Ves život je bil kakor
ena sama rana; nihče se je ni smel dotekniti, ker pri-
zadjalo bi bilo ubogi terpinki neizrekljive bolečine.

Bolečine njene bolezni so bile tako grozovite, da
je vsako še tako terdo serce moralo biti ginjeno, viditi
malo nedolžno mučenico in slišati njene mile izdihe.
Toda njeno zdihovanje ni bilo pritoževanje, le pomoči
Božje je tako priserčno prosila. Kadar ji je bilo naj
hujše, je zaupljivo vpirala svoje oči na podobo brez¬
madežne Matere Božje, ki jo je vedno imela pri po¬
stelji. Pogostoma je poljubovala Križanega in Marijno
podobo.

Njena prebritka bolezen je pa imela še to poseb¬
nost, da se ni moglo spoznati, kako ji je prav za prav.
Nekterikrat jo je tako hudo napadlo, da so menili, da
je prišla že njena zadnja in podelili so ji odpustek za
umirajoče in opravili molitve, ki so za smertno uro;
nekterikrat je bilo misliti, da je že sklenila, ker ni bilo
nobenega znamenja, da še živi. Pa nagloma je spet
zavpila: „0 nebesa, nebesa! dajte, da grem v nebesa!

131

Z Bogom mama, z Bogom škof, z Bogom spovednik ; z
Bogom moje sestrice, z Bogom vsi!"

Mala umirajoča je včasi začudno pogledovala na
desno stran svoje postelje. Znati je bilo, kakor bi vi¬
dita kaj posebnega, nenavadnega. Poslednjič pove spo¬
vedniku: „Vidim Jezusa, vidim Marijo, vidim sv. Jo¬
žefa! Oh kako so lepi! kmalo me bodo seboj vzeli!“

,,Ali jih vidiš z očmi sv. vere?" vprašajo spo¬
vednik.

„Ne, vidim jih s temi-le očmi," — pravi kazaje
z roko na svoje oči.

Zadnjo noč je bila sirotica viditi živa podoba ter-
pečih duš v vicah; ne da se dopovedati, koliko je ter-
pela. „Zakaj, je klicala zdaj pa zdaj, zakaj me pre¬
badajo necoj živo? — zakaj me povsod žgo? — zakaj
jedo živo moje meso in tergajo drob iz mene? — O
spovednik, kaj imam vendar tako skelečega v sercu?"
,,Božjo milost in ljubezen imaš v sercu."

Rekla je zopet: „Kakšna žerjavica, kakšen ogenj!"
Pošlatale smo jo pa revica je bila merzla ko led, merzel
pot ji je tekel po vseh udih. In to je terpelo celo noč
in še vse jutro druzega dne.

Drugi dan slednjič proti poldnu je bila nekoliko
zaspala. Cez pol ure, nekako okrog poliene je spet
odperla oči in čudovito veselo smehljanje se ji je zazi¬
balo na obrazu. Le nekaj trenutkov po tem je mirno v
Gospodu zaspala, njena blaga duša je letela proti nebu
tisto uro, kakor je bila naprej povedala. Stara je bila
9 let.

Mertvo truplo ljubeznjive deklice je bilo neizre¬
čeno lepo. Celo njene majhne tovaršice so zmiraj po¬
navljale: „0 kako je lepa!" Na obrazu ji je bilo vi¬
diti, kakor bi bila govorila: „Jaz sem v nebesih!"
Bila je po navadi razpostavljena v koru; imela je v ro¬
čicah križ in lilijo.

Kakor je bilo njeno življenje kratko, je vendar
dosegla veliko let s svojimi junaškimi čednostmi. O
ko bi vendar vsi otroci saj nekoliko posnemali njeno
zvestobo, kako srečni bi bili časno in večno!

132

14, talM Jag^rie.

Lepo, ko angelji
V evetji nedolžnosti
Sladko prepeva
Slovensko dekle!

Virk.

V narodni slovenski pesmi, ki se začenja z bese¬
dami : „Rasti, rasti rožmarin", se slovenska deklica ne¬
kako tužno-milo pogovarja sama seboj, rekoč: „Kadar
dekle umerla bom, — venček lep imela bom. — Tam¬
kaj bodem ležala — belo vsa oblečena!"

Marsiktera Slovenka je prepevala tako, ali govo¬
rila enako, a zgodilo se ji pozneje ni tako. Mnoge pa
so ostale od zibeli do groba stanovitne. Živele so ne¬
dolžne, umerle nedolžne! In nikamor se belo oblačilo
tako lepo ne podaja, kakor na truplo nedolžnega mer-
liča; nikjer se beli venci lepši ne vidijo, kakor na glavi
ravno umerle device.

Taka, v resnici do konca zvesta nevesta Kristu¬
sova, ležala je v osmini neomadežanega Spočetja pre-
čiste Device Marije 1. 1857 na mertvaškem odru — belo
oblečena — vsa z belimi venci obdana. — Tužno milo
so v adventu 14. grudna zjutraj zapeli zvonovi v pri¬
jazni vasi Rakitini, ki ima svoje hiše razpostavljene po
široki hribovski dolini, krog in krog s prijaznimi griči
obdani, kaki dve uri od želežniške postaje Borovniške.
Od ust do ust je kakor blisk hitro šlo sporočilo: „Je-
rica je umerla!" Vsak je vedel, ktera! Le en glas je
šel po vasi, ko je zatisnila oči: „kako je bila dobra,
kako pobožna in sveta, kako je bila vsa nedolžna! Bla¬
gor njeni čisti duši! Oh kako je srečna! Kdo bi si pač
ne želel enako umreti!“ Tako in enako so se pogovar¬
jali, tako so se menili vsi, kteri so jo poznali. In milo
so se začeli jokati mnogi — zlasti reveži.

Bila je to Jerica Jugovič, nepozabljiva sestra mno-
gočislanega župnika č. g. Antona Jugoviča v Borovnici,
ki še zdaj radi o njej kaj hvalnega povejo in vselej z
ginjenim sercem pristavijo: „Pač nisem vedel, kaj sem
imel!" —

133

Pri tem deviškem merliču se je res zgodilo prav
po besedi nepozabljivega škofa Slomšeka, ki so rekli v
neki pridigi, da takrat, ko umerje nedolžen človek, je
tako, kakor bi nebeška prijateljica smert prišla in pre¬
sadila žlahtno cvetlico iz zemeljske puščave v rajski
vert.

Pokazal in opisal sem vam že nektere take rajske
cvetlice nedolžnosti. Pa bile so iz tujih krajev. Gotovo
ste že sami si mislili: „Kako, da le iz tujih krajev be¬
remo tako lepe izglede otročje nepopačenosti, zakaj neki
ne kterih tudi iz naše prelepe slovenske domovine?

Vem, da med dobrimi ovčicami, ki jih skerbno
vodijo naši dobri duhovski pastirji po slovenskih duhov-
nijah, je živelo že marsiktero dobro — prav dobro belo
jagnjiče, marsikter ljubeznjiv deček, blaga deklica, ki
so angelji Božji z veseljem iz nebes gledali na nje. Pa
bili so tudi le angelji, ki so zapisovali njihove mladostne
čednosti in dobre dela v bukve življenja, a na zemlji
so ljudje, kteri so jih poznali, pozabili jih zapisati. Res,
škoda za take ginljive izglede, da se pozabijo!

Toliko bolj me veseli, da vam morem prav veliko
lepega povedati o Jerici, ker neki preblag gospod, ki
so ranjco prav dobro poznali, so ginljive reči sporočili
o njenem čednostnem življenji. In vsi, kteri so ž njo
živeli v otročjih in poznejših letih, enako terdijo. Vsi
tako pravijo, da Jerica je bila nenavadno dobra — iz¬
voljena deklica: prav taka, kakor se v življenji'svetni¬
kov popisujejo deviška dekleta. Kar je mislila in go¬
vorila, kar je pisala in delala, vse je bilo v luči sv. vere :
Jerica je bila ena tistih srečnih — pravičnih, ki „iz
vere živijo". Zato upam, da jo boste posnemali tudi vi,
tolikanj raji, ker je — kakor pravimo — naše gore list,
ter iz novejših, skor naših časov.

a) Predenj je hodila v šolo.

Rojena je bila Jerica Jugovič 11. svečana leta
1821 v Stari Loki na Gorenjskem. Že v otročji dobi
je zgubila svojega ljubega očeta. Kaj se to pravi, pre¬
cej v detinskih letih zgubiti očeta, to bi vam naj
bolje vedeli povedati oni nesrečni otroci, ki so sami

134

prezgodaj čutili tako zgubo, ki so sami hodili na očetov
grob molit, pa jokat se. Vendar še bolj občutljivo gorje
bi bila za-njo očetova smert, ko bi ne bila še imela
dobre, posebno pohlevne in pobožne matere, ki so tako
ljubeznjivo za-njo skerbeli v telesnih in dušnih zadevah,
ter jo zgodaj v sv. resnicah podučevali in k dobremu
napeljevali. To je bila za-njo nepopisljivo velika sreča;
kajti po besedah sv. Krizostoma se že v otročjih letih
vloži podlaga za to, kar ima človek enkrat biti. In me¬
nim, da za nobeno dobroto bi ne imeli biti otroci tako
hvaležni, kakor za skerbno odgojo in za priserčne ma¬
terne nauke. Blagor jim, kteri jih tako vestno spolnu-
jejo, kakor jih je Jerica!

Jerica je bila nenavadno priden otrok. Milost Božja
se je že v pervih letih očitno razodevala pri njej. Bila
je krotka, tiha, brez vsake hinavščine, kakor jagnje za
vse voljna. Svojo ljubo mamo je na migljej vbogala in
sicer vselej z velikim veseljem. S sestrami in druzimi
otroci se ni prepirala; nikdar jim ni nagajala. Ge se ji
je kaj žalega zgodilo, je raji poterpela, da se je lepa
zložnost in ljubezen med njimi ohranila. Za otročje
igrače ni nič marala, je niso mikale; naj rajše je bila
pri materi. Mater je tako rada imela, da se kar ni mogla
ločiti od njih, „kar zmir bi se jih bila za obleko der-
žala“, tako mi je pravila o njej njena še živeča sestra.
Mati so ji bili na svetu vse. Veče nesreče menda takrat
ni poznala, kakor materi se zameriti, mater razžaliti.
Z materjo je naj rajše molila doma, z materjo naj rajše
šla v cerkev in v cerkvi je naj rajše pri materi klečala.
In v hiši Božji se je tako lepo vedla, je tako priserčno
molila, da je bila videti, kakor angeljček: mladim in
starim ginljiv izgled!

b) Šolska doba.

Prišel je za-njo čas, kterega se dobri otroci vese¬
lijo, leni pa boje, namreč čas za šolo. Jerica je bila
zelo vesela, vsa srečna, ko so jo šli mati zapisat v Loko
v nunsko šolo. Dobra mati pa so imeli zdaj še bolj
ostro oko na njo, kajti vedili so, kar tudi mi le predobro
vemo: da slabi otroci se od dobrih nočejo nič naučiti,

135

nič lepega se navzeti, pač pa se dobri le preradi dajo
hudobnim pohujšati — zapeljati, Zato so svojim hčer¬
kam ukazovali, naj ne hodijo v šolo skoz vas in po
veliki cesti, kodar se otroci dervijo dostikrat med kri-
čem, temuč po bolj tihi stranski poti. Se zdaj ve njena
sestra povedati, kako je Jerica natanko spolnovala to
materno voljo. Nihče bi je ne bil pripravil, da bi bila
le stopinjico storila ondod, kodar mati niso dovolili. Ker
je tako večidel sama hodila v šolo in iz šole, ni vidila
in slišala nič spotikljivega in njeno otroško serce je
ostalo čisto kakor zlato, le da se je po lepih naukih, ki
jih je slišala pri blagih gg. učiteljicah, od dne do dne
bolj čistilo in lepšalo.

V šolo hoditi ji je bilo veliko veselje; zelo je bila
žalostna, če je morala kdaj zarad bolezni ali kakega
druzega neizogibljivega zaderžka doma ostati. K učenju
je ni bilo treba nikdar priganjati, ne doma ne v šoli.
Do vsakega nauka je imela veliko veselje, nad vse ljub
in drag pa ji je bil keršanski nauk. Veselje do Božje
besede se ji je že na obrazu bralo, in kadar je bila
vprašana, je modro in gladko odgovarjala. Ravno to
veselje za uk je storilo, da je bil vspeh njenega šolanja
tako srečen. Kajti vsako delo se le tedaj naglo in točno
opravi, ako se z veseljem, z navdušenjem poprijema,
tolikanj bolj je treba pri učenji živega veselja in po¬
gumne vneme. Kogar je treba k učenju še siliti, prite-
pati, nikdar ne bode veliko nosil v glavi; podoben je
nespametnemu stradavcu, ki je zraven polne sklede vedno
lačen, zato ker se mu zajemati ne zljubi.

Taka ni bila Jerica. Čeravno bolehna in slabotna,
si je toliko prizadevala in trudila, da je bila po vsih
štirih razredih med vsemi perva, da je- bila vsako leto
nad vse pohvaljena, perva v „zlate bukve" zapisana,
obdarovana s pervim darilom.

Pa ne le učenje, marveč vse njeno vedenje je bilo
tako lepo, tako izgledno, da se ves šolski čas nikdo ni
imel nič pritožiti zastran nje. In vse te otroške čednosti
pri Jerici niso izvirale iz strahu; pri njej ni bilo nič
hinavskega, nič prisiljenega: „njeno nedolžno serce je
bilo čisto ogledalo, odperto vsim učenicam in verstni-
cam!"

136

Ni se bilo tedaj čuditi, da jo je vse rado imelo!
Precej ko je jela v šolo hoditi, se je pričela med
njo in njenimi učenicami tista ginljiva zveza, ktera je
mogoča le pri naj pridniših učencih in učenkah, oziroma
na njih učenike ali učenice. Komu namreč ni znano,
koliko srečo in koliko otročje veselje čuti nepopačeno
mlado serce dobrega šolarčeka ali pridne učenke takrat,
ko smč s polnim prepričanjem reči: ,,V šoli me imajo
radi", ali celo: „imajo me med vsemi naj raji"! Ali
kdo bi mogel po drugi strani dopovedati tisto radost,
ktero čuti za svoj poklic vneto učiteljsko serce takrat,
ko ima pred seboj nedolžnega otročiča; tacega, kteremu
se ne more v nobeni reči nič očitati, kteremu se pa
vendar vidi, kako se z vsemi svojimi mladimi močmi
prizadeva še boljši postati; takrat, ko sme radostno reči:
„0 da bi bili vsi taki!" Kako živo nas spominja taka
priserčna razmera na milega Jezusa, ki je v svojih mla¬
dih letih tudi rastel v milosti pri Bogu, in pa tudi pri
ljudčh!

Krajše vam skor ne morem popisati veselih ur, ki
jih je imela pridna učenka Jugovič v nunski šoli v Loki.
Kdo bo rekel, da ni bil to za njo srečen čas?

Kakor gospe učiteljice, enako so jo čislale tudi
njene součenke. Bila je v šoli drugim v spodbudo več¬
krat pohvaljena; pa zavoljo tega ni bila prevzetna, se
ni nad druge povzdigovala, ker je dobro vedila, da
vsak dober dar pride od zgoraj, od Očeta luči; zato je
le Bogu za vse hvalo dajala. V svojem sercu je bila
pripravljena, brez žalosti enakomerno prenesti, ko bi
zaslužene pohvale tudi ne bila prejela. Sama je pozneje
pravila, kako so jo enkrat ob koncu šolskega leta nune
strašile, češ, da ne bode pervega ali celo nobenega da¬
rila prejela; in to pripovedovaje je pristavila, da je v
svoji otročji priprostosti vse za resnico vzela, da ji pa
ni bilo zarad tega nič hudo. Se vč, da so jo hotele uči¬
teljice le poskušati in se še bolj prepričati njenega žlaht¬
nega serca: zapisana in obdarovana pa je bila vendar
le spet perva. In součenke ji takrat in nobenkrat niso
bile nevošljive ali sovražne, marveč zavoljo tolikanj bla¬
gega serca in zavoljo tako ljubeznjivih lastnosti so jo
zmir spoštovale in serčno ljubile vse njene verstnice.

13?

Imele so neko posebno zaupanje do nje ter so jo
rade kaj popraševale, ne le glede šolskih naukov, tudi
v dušnih zadevah so jo večkrat poprosile za svčt. Prav
ginljivo je, kar nam ve povedati še zdaj živa priča:
„Ko smo se k spovedi pripravljale, smo se ž njo po¬
svetovale in jo zaupljivo popraševale, rekoč: „Jerica!
povej mi ti, kako hočem to povedati, kako ono itd.!"

c) Po šoli.

Stari pregovor, ki si je že sploh po svetu veliko
veljavo pridobil, pravi: ,,Izpred oči, iz spomina!" —
Naj raji, se mi zdi, da se spolnuje ta pregovor pri šolski
mladini. Ko se umaknejo šolarji učiteljem izpred oči,
jih le preradi tudi pozabijo in v nemar puščajo lepe
nauke, ki so jih iz njihovih ust slišali.

Jerica ni bila taka. Tista priserčna zveza med
pridno učenko in skerbnimi učenicami, ki smo jo pred
omenili, ni terpela samo tako dolgo, dokler je v šolo
hodila, marveč do smerti se ni razrušila. Do zadnjega
izdihljeja ni mogla pozabiti svojih ljubljenih učiteljic.
Velikokrat je z radostnim obrazom v misel jemala in
blagrovala šolske leta. Z velikim spoštovanjem in serčno
hvaležnostjo je gostokrat naštevala dobrote, lepe nauke,
ki jih je nekdaj prejemala v nunskih šolah. Ni dvomiti,
da se jih je tudi v svoji pobožni molitvi hvaležno spo¬
minjala.

Nasproti pa tudi ona v samostanu ni bila pozab¬
ljena. Vsim nunam, ki so jo poznale, ostala je v blagem
spominu. In kadar jih je prišla že v poznejših letih obiskat,
vselej je bilo veliko veselje na obeh strančh. Gostokrat
je prejela od njih tudi kako prijazno pisemce. Gotovo
malokrat je bila tako razveseljena, kakor ob taki pri¬
ložnosti, ker je vedila, da listek iz rok nekdanjih ljubih
učiteljic je vselej poln lepih naukov in dobrih svetov,
kakoršne znajo dajati le one osebe, ki jih same prepri¬
čane v djanji spolnujejo.

Pa tudi naukov, ki jih je v šoli slišala, ni poza¬
bila ; pridobljenih vednosti ni zanemarjala, marveč mar¬
ljivo jih je še pozneje pomnoževala. Kako lepo je izde-
Ijevala ženske ročne dela! Znala je narejati prelepe

Izgledi. 18

138

šopke (umetnost, ki takrat ni bila se tako splošnja, kot
zdaj), in ponarejati cvetlice, ki so bile pravim tako po¬
dobne 1

Gladko je znala brati, govoriti in pisati v sloven¬
skem in nemškem. Zlasti v slovenskem jeziku je že ob
tistem času znala (s pravimi ločnicami, s pravilnimi od¬
stavki, brez sicer navadnih nemškovalnih napak itd.)
tako lepo pisati, da bi mnoge pisma iz njenega peresa,
ki se v več krajih skor kot svetinje hranijo, še zdaj,
ko je slovenščina in njen nauk že za toliko naprej, lahko
veljale za izgled celo mnogim „izprašanim“, ki imajo
spričevalo ,,zrelotnega izpita“ v žepu. Povedali bi lahko
mnogo izgledov; omenimo naj le enega. Že 1. 1854 je
zapisala na podobico, ki jo je darovala svoji prijateljici
Nežki R. za spomin, te le za tisto dobo dovelj gladke
verstice:

Vse bogastvo in lepote

So zgolj nič brez Božjega strahu,
Le ta posede vse dragote,
Kdor prav služi samemu Bogu.
To si, Nežka, k sercu vzemi,
To pred Tabo vedno naj stoji,
To naj bodo tvoje misli,
Le po tem naj duša hrepeni!

Vendar vsi posvetni nauki so ji bili le orodje, le
pripomoček, da si je viših nebeških resnic sv. katoliške
vere čedalje natančniše priučevala. Keršanski nauk ji
je bil že v šoli naj ljubši, in ostal ji je naj dražji za¬
klad prav do smerti. Jerica je z besedo Božjo, rekel
bi, delala kakor ona žena v evangeliju s kvasom, ki ga
je vmesila v moko, da se je vse skvasilo. Tudi ona je
devala — in do zadnje ure ni nehala devati —• kvas
Božje besede v svoje rahlo nedolžno serce, da je bilo
vse po Božji volji prenarejeno, da je strah Božji —
nebeški Duh — prešinjal in vodil vse njene mlade moči,
dušne in telesne. Beseda Božja ji je zgodaj vžgala pla¬
men žive vere, iz ktere je vzhajalo tako lepo življenje
in toliko čednosti!

In da bi ta platnen nikdar ne ugasnil v njenem
sercu, ni bila zadovoljna še s katekizmom in tem, kar
se je bila v šoli naučila, temuč zvesto in nepremakljivo

139

je poslušala vsako pridigo in keršanski nauk, kolikor-
krat je mogla; marljivo je prebirala pobožne knjige,
kolikor je utegnila, naj raji take, ki so jih spisali sveti
možje in vodniki pobožnega življenja; radostno, kakor
glas iz nebes, je sprejemala nauke svojih dušnih vodni¬
kov; in sploh ji je bilo vselej naj veče veselje o svetih
rečeh se meniti, kakor piše neki prijateljici: „Meni je
naj ljubše se kaj od dušnih reči pomenkovati, kakor
sve tudi osebno vselej navado imele." Po tem potu si
je nabirala, kakor pridna čebelica, lepih naukov in za
keršansko popolnamost potrebnih vodil.

Cesar je pa polno serce, je učil dobrotljivi Zveli¬
čar sam, to tudi iz ust grč. Ne le, da ni nihče nikoli
slišal nobene pohujšljive iz njenih ust, dajati je znala
tudi tako lepe nauke, da je bil večkrat vspdh očiten.
Prepričan sem, da mnoge izmed njenih verstnic so ji
bile in so, že v življenji, hvaležne in hvalo ji bodo ve-
dile še v nebesih, da jim je pripomogla k lepši kroni.
Povčm naj le en sam prigodek:

Nekoliko časa pred njeno smertjo so jo prišle ob¬
iskat nektere vaške dekleta. Vstopijo se okrog njene
postelje, ona pa se nekoliko podpre ob zglavje in jim
začne tako lepo govoriti o svojem nebeškem Ženinu (se
ve, da ne pozabi pograjati tudi posvetnih zapeljivcev),
da se niso mogle joka zderžati. Pretresljiv je bil ta pri¬
zor: za smert bolna bleda devica na bolniški postelji
se vsa vesela smehlja, — močne zdrave in cveteče de¬
klice pa si zraven solze brišejo ! Ena — tako so mi
ljudje pravili — je domu grede vsa objokana rekla:
„0 da bi bila jaz pred šla k Jerici!"

Toda ne samo iz ust gre to, česar je serce polno,
tudi iz oči, iz možganov, iz r6k itd., vse je sercu po¬
korno: misli, želje in dela. Zato je bilo pri Jerici vse
tako dobro in prav, ker je bilo po veri tako oblaženo
njeno serce. Seme Božje besede je tu padlo na prav
dobre tla, zato je obrodilo stoterni sad keršanskih čed¬
nosti. Omenimo le nektere.

d) Njena pobožnost.

Ker je bila v verskih rečeh tolikanj podučena, je
pač dobro vedila, da ena naj imenitniših dolžnosti, ki

140

jih imamo do Boga, je pobožna molitev, s ktero vsega-
mogočnega Gospoda z zbranim duhom častimo in hva¬
limo, se mu za prejete dobrote serčno zahvaljujemo in
ga ne nehamo zaupljivo prositi za vse potrebne dušne
in telesne darove. Vedila je pa tudi, da po nauku sv.
Avguština zna le ta prav živeti, kdor zna prav moliti.
Zato je večidel ves svoj prosti čas obračala v molitev
in pobožne vaje. Ob nedeljah, ko je tudi na doželi ves
dan cerkev odperta, je pred službo Božjo in po opra¬
vilu dolgo časa v cerkvi klečala in kakor zamaknjena
dolgo dolgo molila. Tudi ob delavnikih je cerkovnika
prosila, da ji je ob gotovem času cerkev odpiral, kar
se je toliko lože zgodilo, ker je bivala pri gospodu svo¬
jem bratu. Nek večer se je cerkovnikov pomočnik, ki
ni vedel za njo, zelo prestrašil, ko jo je ob Marijnem
zvonenji zagledal nepremakljivo klečati pred taberna-
keljnom; menil je, da je kaka nadzemeljska prikazen
iz onega sveta.

Pred sv. Rešnjim Telesom namreč je naj raji mo¬
lila, do naj Svetejšega je imela prav serafsko pobožnost.
Še ko je v Loki v šolo hodila, se ji ni zdelo zadosti,
le pri šolarski maši biti, marveč iz ljubezni do Jezusa
v presv. Zakramentu je hodila vsak dan, če je bilo le
mogoče, tudi ob šestih k sv. maši, zato ker je bilo
pri tej maši v nunski cerkvi vselej sv. Rešnje Telo iz¬
postavljeno. Dne pervega sv. obhajila se je že dolgo
naprej veselila; komaj ga je pričakovala. In kako skerbno,
kako ginljivo je bilo njeno pripravljanje za ta presrečni
dan! Prav ta dan se je — sej pri dobrih otrocih ne
more drugače biti — kar vidno vnela ljubezen do Je¬
zusa v njenem mladem sercu. Rada bi bila sicer vsemu
svetu prikrila, kako je gorelo serce, rada bi bila svojemu
Zveličarju bolj na skrivnem služila; ali tako plamteča po¬
božnost se ne da popolnoma zakrivati, pokaže se nehote
tudi na zunanjem, na vsem obnašanji. V ginljivo spod¬
budo je bila vsim, ki so jo vidili, s koliko skerbjo se
je pripravljala za sv. zakramente, kako goreče jih je
prejemala, s kako hrepenečim in kopernečim veseljem
je pogostoma hitela k neusahljivemu studencu Božje mi¬
losti in ljubezni. Pa kakor je bila sama po lastni skušnji
prepričana, kako neogibno potrebno je večkratno pre-

141

jemanje ss. zakramentov, ako hoče slabotni, omahljivi
človek — zlasti v viharnih in vihrastih letih nevarne in
neskušene mladosti — v dobrem stanoviten ostati ali
celo napredovati v keršanski popolnosti: tudi svojim
verstnicam in tovaršicam ni vedila za boljši nauk in svčt,
kakor da jim je pri sleherni priložnosti priporočevala
pogostno prejemanje ss. zakramentov! In če je vidila,
da njeno ogrevanje ni bilo brez vspeha, je bila zelo
vesela. Pripoveduje se, da je take osebe, ki so šle od
sv. obhajila — z Jezusom v očiščenem sercu — posebno
čislala; takim je naj raji postregla, naj raji kaj v dar
dala.

Drugi prostorček v njenem deviškem sercu je bil
za prečisto Devico, Božjo Mater Marijo; kajti še misliti
si ne moremo dobrega kristjana, da bi Marije ne ljubil
in ne čestil: ako Marije ne sprejme za svojo mater, bo
kmali tudi Jezusa zgubil. Marijne pridige poslušati, Ma-
rijne knjige brati, Marijne pobožnosti opravljati, Marijne
pesmi peti, Marijne svetinice in podobice za vezilo do¬
bivati in Marijne čednosti posnemati: to ji je bilo rajsko
veselje!

Živela je namreč ravno ob času, ko se je bila za¬
čela po naših ljubljenih krajih tako krasotno razširjati
slava Marijna. Mnogi slavni možje in blagi gospodje so
začeli v čast nebeški Kraljici lepe knjige pisati, navdu¬
šene pesmi zlagati in ginljive napeve izdajati. Žlasti so
ti marljivi gospodje Marijne cvetke — bele šmarnice!
— v šopke povezovali, na Marijne oltarje pokladali ter
tako začeli širiti prelepo šmarnično pobožnost, ktera je
zdaj Slovencem že sploh tolikanj priljubljena! Mnogo
teh gospodov še živi in slavno nadaljujejo med nami
tako slavno začeto Marijno delo. Kdo jih ne pozna!

Kako je bila blaga Jerica oveseljena, kadar je pri¬
nesla „Zgodnja Danica" kako novo Marijno pesem! In
bolj ne vem če bi jo bila kaka ljubljanska novica raz¬
veselila, kakor če je tedanji orgljar kupil kako „novo
Marijno" pri g. Riharji v Ljubljani. Ko so se bile po
nekterih slovenskih krajih že šmarnice začele, Jerica
tako dolgo ni mirovala, da so se začele tudi v Rakitini.
Zlasti je vnemala in nagovarjala k temu mladino; in
ne zastonj. Kmali se je nabralo toliko, da se je mogla

142

naročiti lepa Marijna podoba brezmadežnega Spočetja;
cvetlice in šopke je znala sama prav krasno izdelovati;
še nektere zapreke je bilo odstraniti: in prišel je majnik
— Rakičanje so imeli šmarnice med pervimi na Sloven¬
skem! Oj kako se jih je Jerica že naprej veselila vsako
leto! Kmali po novem letu, ki je bilo njeno zadnje, je
pisala ljubljanski prijateljici pismo, v kterem se bere
razun druzih lepih reči takile stavek: „Ne mislim pred
v Ljubljano iti, kakor v majniku, da bom vendar Ma-
rijno lepoto ogledovala po cerkvah, ako bo Božja volja!“

V nekem drugem pismu sama razodeva, koliko za¬
upanje je imela do Marije: „Jaz zamorem", tako piše,
„iz lastne skušnje poterditi, koliko razun zaupanja v
predobrotijivega Boga zda tudi detinsko zaupanje v Nje¬
govo brezmadežno Mater Marijo. Moja ljuba sestrica
Urša je v soboto po velikem Šmarnu hudo zbolela. Bila
je 11 tednov bolna; zdravniki niso celo nič več imeli
upanja, da bi še kdaj ozdravela; bila je popolnoma
vdana v voljo Božjo in pripravljena umreti, — že smo
ji svetili. V tacih okolišinah se spoznd., koliko zda, ko
je človek že v mladosti dobro podučen. Iz njene izbice
se je ravno na Žalostno goro (pri Preserjih) vidilo; ne-
kterikrat sem zdihnila k Nji. — Moje zaupanje v Ma¬
rijo ni bilo osramoteno, kmali je bila sestra ozdravela.
Če hujši je vojska, imenitniši je zmaga!"

Ne bomo naštevali dalje njenih mnogoverstnih po¬
božnosti, le eno še omenimo: njeno goreče in zaup¬
ljivo česen j e svetnikov in svetnic Božjih. S kolikim
veseljem je prebirala krajše in daljše popise njihovega
spodbudnega življenja! S kolikim stermenjem je obču¬
dovala njihovo vzvišeno popolnost in junaško gorečnost!
Zlasti, kadar je brala življenje kake svete device, ki je
Boga posebno ljubila, je izdihnila: „0 kako v tesni
zvezi ljubezni je bda že tukaj s svojim nebeškim Ženi¬
nom sklenjena!" Življenje svoje patrone si je dala po
učenem gospodu še posebej slovensko sostaviti, da bi
ga prav dostikrat brala in tem živejše v spomin in v serce
vtisnila. Lepo spisana knjižica, „življenje sv. Jederti" v
njeni zapuščini, nam še zdaj sama priča da jo je imela
prav velikokrat v rokah ter se prav gostokrat pogledala
v to jasno deviško življenje, kakor v čisto ogledalo! —

143

Tn koliko milosti so ji spfosili svetniki v nebesih pri
ljubem Jezusu, kdo bi vedel to povedati! Zdaj ima pri¬
ložnost se jim zahvaliti, ko je zaupljivo že sama med
njimi v presladki nebeški družbi!

e) Njene tri naj ljubše čednosti.

Pobožnost v ožjem pomenu ali molitvenost je prav
lepa reč. Vendar sama za-se, če ni z drugimi keršan-
skimi čednostmi zedinjena, je sirota, ktera pred tronom
Božjim ne bode milosti našla. Jezus je že takrat, ko je
bil na zemlji, obsodil hinavsko pobožnost, ki misli brez
lepega življenja, brez natančnega spolnovanja zapovedi
Božjih in cerkvenih priti v nebesa; rekel je: „Ne vsak,
kteri pravi: Gospod, Gospod, pojde v nebeško kraljestvo,
temuč kteri spolnuje voljo mojega Očeta, kteri je v ne¬
besih, tisti pojde v nebeško kraljestvo!“ Molitev tedaj
je veliko, je dolžnost, pa še ni vse; molitvenost je ime¬
niten pripomoček, neogibno potreben pripomoček za
pravo svetost, pa sama za se še ni svetost, ter se lahko
reče: brez pobožnosti ni keršanske popolnosti; pač pa
se vidi sem ter tje pri hinavskih nekakšna pobožnost
brez keršanske pravičnosti, ktera zahteva hudega se va¬
rovati in dobro delati.

Jerica je oboje čudovito lepo združevala. Pogosto
in pobožno je klicala Gospoda, kakor je bilo v prešnjem
odstavku rečeno, zraven pa se je prizadevala, kolikor
mogoče, njegovo sveto voljo zvesto spolnovati, tudi v
vseh druzih keršanskih čednostih napredovati. Zane¬
marjala ni nobene; vendar pred vsem se je trudila za
tri čednosti, ki so nekako podlaga bogoljubnemu živ¬
ljenju. To nam je sama zapisala tako-le: „Nebeški vert-
nar se je res milostljivo na me ozerl, da mi tri cvetlice
kaj prijetno dišijo, namreč vijolica ponižnosti,
lilija čistosti in vertnica roža keršanske
ljubezni."

Oh kako je prav imela, da je bila za te tri čed¬
nosti Bogu tolikanj hvaležna; o kako prav je ravnala,
da se je ravno za te tri toliko prizadevala! Kaj pa je,
če smem vprašati, kaj pa je mladina brez ponižnosti,
brez čistosti, brez ljubezni do Boga in do bližnjega?!

144

Ne angeljem, marveč satanu so podobni mladenči in de¬
kleta brez teh čednosti! Napuh, ta pošast, ki se zlasti
dandanašnji velikrat že pri otrocih kaže, ta pošast je
zaveržene angelje treščila iz visokih nebčs v globoko
brezno peklensko; nečistost spremeni angeljsko lepoto
v satanovo nagnjusnost; brez keršanske ljubezni pa
kristjan tudi nič ne veljd, kakor nas uči sv. apostelj
Pavel, rekoč: „Ko bi človeške in angeljske jezike go¬
voril — ko bi znal prerokovati, in bi vedil vse skriv¬
nosti, in imel vso učenost; in ko bi imel vso vero, tako
da bi gore prestavljal: ljubezni pa bi ne imel — nič
nisem.“ (L Kor. 13, 1. 2.)

Kako krasna in veličastna je bila Jerica zlasti vsled
teh treh čednosti pred Bogom in pred ljudmi! Kako
lepo res ji je cvetela vijolica ponižnosti! Posvetnega
bogastva sicer ni imela, da bi bila mogla prevzetna biti,
a v svojem sercu je imela nakopičenega toliko bogastva
nebeških zakladov, da bi bila lahko ponosna, lahko se
čez druge povzdigovala. Toda Jerica je vedno ponižne
misli ohranila o sebi in o svojih čednostih. Ničesar se
ni tako bala, kakor tega, da „se samolastna ljubezen
tje ne vrine, kjer ima biti Božja ljubezen". To bolezen,
ktere se je tako varovala, imenovala je „hudo dušno
merzlico". Rada je ponavljala besede sv. Kolete: ,,Lastno
voljo zatajiti je~ veče cene, kakor vse bogastvo sveta
zapustiti." — če jo je kdo kaj pohvalil, je pohlevno
rekla: „Bogu bodi hvala, Darivcu vsega dobrega!"
Vselej je znala kak izgovor dobiti, da je brez hinavščine
zavernila hvalivca. Tako n. pr. je odpisala na pohvalo
svoje znanke: „Oh, pri sodbi Božji me boš pač v drugi
podobi vidila, ki me zdaj za predobro misliš! pred sve¬
tom — ali pred Bogom — se neomadežnega ohraniti je
velik razloček! Klicati moram iz globočine serca s pre¬
rokom: Usmili se me, o Gospod, po svoji veliki mi¬
losti! itd."

Jerica je bila prav dobra pevkinja, zlasti drugi
glas, „alt“, je kaj prijetno pobirala. In kdo ne ve (za¬
mera gori ali doli), da so pevci in pevkinje radi pre¬
vzetni! O njej pa priča njena tovaršica, ki je hodila
ž njo na kor in k pevskim vajam, da je vedno le zadnja

145

hotela biti; kakor se pri druzih prevzetnost ne more
skrivati, tako je njena ponižnost vsim bila znana.

Kaj hočem pa reci še le o njeni drugi cvetki —
beli liliji nedolžnosti, ki je krona vsih čednosti! Za to
nežno snežno-belo cvetlico se je tako bala, da ji je bila
naj manjša sapica nespodobnosti zadosti, da je urno ube¬
žala. Njena ravno kar omenjena tovaršica, mladostna
prijateljica, pripoveduje, da jo je ob taki priložnosti, če
je bilo le naj manjšo nespodobno reč viditi ali slišati,
kar od zadej za obleko potegnila, kakor bi hotela reči:
„Bežive od tod!“ — O neki priliki jo nekdo za roko
firime — brez kake napačne misli; ona pa urno in spošt-
jivo roko umakne, ker njeno nedolžno serce ji pravi,
da se to ne spodobi. O kako zdaj Jerici vse to prav
prihaja, ko spremljuje Jagnje Božje po nebeških višavah
ter prepeva pesem, ktere drugi ne morejo peti, kakor
le oni milijoni izvoljenih, kteri so nedolžnost ohranili od
zibeli do groba!

Sploh je znano, da je bila rada vesela, večidel
dobre volje. In kdor bi mene vprašal, zakaj neki, vsa¬
kemu bi odgovoril: zato, ker je bila nedolžna, je bila
lahko tako vesela, je lahko že na zemlji začela peti tisto
rajsko pesmico, ktere ne morejo umeti oni, kteri šeste
zapovedi natanko ne spolnujejo. Naj reče svet nečimerni,
kar mu je drago, naj sodi svoje otroke, kakor mu je
ljubo, res je pa vendar le in bo ostalo vsikdar res, kar
pesnik poje, namreč, da le

„V c vetji nedolžnosti
Sladko prepeva
Slovensko dekle!“

O njeni veliki ljubezni do Boga je bilo že govor¬
jenje, ko sem razkladal njeno gorečo pobožnost; prista¬
viti imam le še dve reči, ki nam še posebno žarko ka¬
žete plemenitost njene vzvišene ljubezni Božje.

Slavnoznani pobožno-marljivi pisatelj slovenski č.
g. J. Volčič mi pišejo, da so štiri dni pred Malo mašo
leta 1854 z nekterimi prijatelji prišli obiskat svojega
dobro znanega in priljudnega znanca v Rakitini. Ne¬
znansko je lilo, da so vsi premočeni pribredli v prija¬
teljsko hišo. Pridna Jerica je urno nanesla gospodove
obleke v gorko hišo, da so se preoblekli in vsak svojo

Izgledi. 19

146

obleko posušili. Obilno je bilo smeha, ko so se vidili
gospodje v tuji obleki, ktera je vsakemu drugač stala,
le prav nobenemu ne. Tudi Jerici se je dobro zdelo, da
je bilo častitim gostom tako ustreženo. „Kako nedolžno
serce je imela ne bom pozabil", pišejo dalje. „Cez noč
se je zvedrilo in prihodnji dan je bil lep. Navsezgodaj
je bila obleka naša vsa suha, osnažena in „okertačena“.
Vsi veseli gremo po sv. maši na vert, kjer sem se dušni
lepoti blagega dekleta še bolj čudil. V sredi lepo ra-
stečih cvetlic so sem ter tje ležale tudi buče; pa te buče
so kazale pobožnost njeno. Na eni je bilo izrašeno Je¬
zusovo presv.Ime; na drugi Marijno presladko Ime; na
tretji je bilo pisano: Jezus, Marija; na četerti: O Ma¬
rija, naša Mati; na peti: Jezus, jaz te ljubim. In tako
je vsaka buča nam pripovedovala, kako lepo je serce
dekleta, ki jih oskerbljuje. Mene je to ginilo." In koga
bi ne ginilo, ko vidi očitne znamenja tolike ljubezni
Božje?

Druga dogodba je pa taka le. Loške nune, njene
nepozabljive učiteljice, so hotele ob neki priložnosti s
prav priserčnim darčkom razveseliti svojo nepozabljeno
učenko v samotni Rakitini. Poslale so ji lepo podobo
Božjega Deteta, krasno iz voska narejeno (gospod brat
imajo ta dragoceni spominek še zdaj na svoji omari).
O ko bi jo bili vi le vidili, kako se je vendar razvese¬
lila te podobe, ko jo je pervikrat zagledala! Kar na
kolena je padla pred njo, in moliti je začela, tako živo
ji je pred oči stopilo tisto Dete, ki je bilo v betlehem¬
skem hlevčku, čeravno s človeško natoro, vendar vsiga-
mogočni, vse ljubezni in časti vredni Bog!

Prav posebno je pa Jerica pokazala, kako zelo
Boga ljubi, tudi s svojo izgledno ljubeznijo do bližnjega
vsled besedi sv. aposteljna, ki pravi: „Ako kdo ne ljubi
svojega brata, ki ga vidi, kako bo ljubil Boga, kterega
ne vidi ?“ Kako popolnoma je bila ta čednost pri njej,
povedali bi naj lože č. gospod njen brat, ki jim je tako
zvesto stregla; povedati bi vedili (ko bi še živeli) njena
ran j ca mati, ki jim je toliko let vselej vse storila, kar¬
koli si je mogla misliti, da jim bode všeč, in jim je tako
dobrodejno slajšala grenkobo dolge bolehnosti in lajšala
težavno breme starih Ičt. Povedati bi nam utegnili be-

147

raci in bolniki, domači in od drugod, kako usmiljeno
je bilo njeno serce, in kako modra njena glava, ker je
znala vse tako v prid obračati, da hiša ni preveč ter-
pela, ubogi terpini so pa vendar le pomoč in tolažbo
prejemali. Povedati bi znale njene verstnice in tovaršice,
kako se je varovala koga žaliti, in kako skerbno se
ogibala vsakoršnega opravljanja. Povedati bi vedili vsi,
ki so jo poznali, kako je bila prizanesljiva, kako je
vsako še tako hudo razžaljenje precej zadušila in od¬
pustila, še predenj je prav do serca prišlo! Pa kjer sem
popraševal, sem dobil odgovor, da ni mogoče po vred¬
nosti popisati njene ljubeznjive dobrotljivosti, tolika je
bila. Kmetiški prileten mož mi je rekel: „Take ni bilo
še v Rakitini in je ne bo“. Neki gospod so jo skrivaj
opazovali v trenutji, ko je miloščino delila beračem:
tako jim je lepo in ljubeznjivo stregla, da so gospod
nehote izdihnili: „0 kako imaš, Jerica, vendar žlahtno
serce!“ Spet tretji piše: „Ljubeznjivo nam je stregla,
kakor le res nedolžna dušazna“; in še četerti pristavlja:
„To je bila res izvoljena duša!“ Drugi enako. — Po
vsem tem tedaj tudi jaz ne morem druzega zapisati,
kakor to, da je bila dobrota njenega serca neizrekljiva,
nepopisljiva. Kajti res so v človeškem življenji nektere
reči, ki se ne dajo z besedo dopovedati in ne s čerkami
popisati. V pričo nedolžnih, v resnici svetih ljudi se
nam zdi tako nekako prijetno, olajšano, tolažljivo — in
vendar sami ne moremo povedati, kako in zakaj. Imajo
že taki neko nebeško predpravico: da so sami veseli,
pa tudi druge razveseljujejo! V življenji svetnikov imamo
za ta stavek toliko izgledov!

Jerica je bila zadovoljna s svojim stanom; to je
sama rekla. V samostan bi bila rada prišla, pa je bila
bolehna in slabotna. Nekemu gospodu je razodela želje,
da bi šla rada k usmiljenim sestram, ta pa ji odgovori:
,,Jerica, sej si doma lahko usmiljena sestra.“ In res je
bila, tako, da prav njej veljajo besede one pesmice, ki
jo je nekdaj tako rada prepevala:

Kakor vijoPce cvet
Razveseljuje svet
Modro, ponižno
Slovensko deklč.

148

f) Njena bolezen, smert in pogreb.

Mnogo jih je želelo, da bi bila še dalje živela; pa
Bogu je dopadlo jo iz zemeljskih brhkosti k sebi v rajsko
veselje poklicati. Osvoji zadnji bolezni sama tako piše:
„Božja ljubezen me je postavila v šolo terpljenja. Nisem
še tukaj tako hude zime imela, kakor 1  letos. V penzi-
jonu živim, kašelj in bolečina v persih pri vsem mehku-
ženji in varnosti le narašča; ko iz hiše grem, moram
usta zavezati, tako mi merzel zrak sapo maši. Gospod
pravijo, da bo zdaj, ko se ogreje, bolje; jaz pa mislim,
da me bo položilo — po naturnih postavah ne morem
drugač misliti: pravo sušico imam. Le ako mi usmiljeni
Bog zavoljo matere in gospoda nekoliko življenje po¬
daljša, bo drugač."

Res je bilo tako: nemila sušica (jetika) jo je bila
položila na posteljo, več mescev jo je mučila, in slednjič
upognila to šibko pa krasno cvetlico. Pa preden ji je
neprizanesljiva smert prestrigla nit življenja — v zadnji
bolezni — kazala je nekako še naj lepše cvetje, tako
rekoč v svitu zahajočega solnca. Naj bolj zanesljiva
sodba človeškega življenja je ta-le: v ognji se čisti zlato,
v nesreči in bolezni pa serce pokaže, kakšno je!

Nesreča namreč in zlasti bolezen pride kakor velik
„vprašaj" k hiši človeškega telesa in tako hlastno in
občutljivo poterka na serce, češ: „kakšno si?" da mora
biti koj odgovor, kakor že: dobro ali slabo. Slabi in
polovičarski kristjani, sploh ljudje slabega serca, posta¬
nejo koj otožni, sitni, pusti, čmerni, jezni, obupljivi;
dobri, sveti kristjani pa ostanejo v naj hujših križih,
bodi da tudi že smert skoz okno po njih gleda, ostanejo
mirni, utolaženi, celč veseli in v voljo Božjo vdani ter
ravno s tem jasno pripovedujejo vsim: kako blago serce
jim bije v persih. Predragi! če se imamo še sploh kaki
reči čuditi, čudimo ge takim, ki so v nesreči veseli, ki
se ob smerini uri smehljajo ali celo pojejo!

Med take štejem Jerico. Kakor v prešnjih večkrat¬
nih boleznih, tako je bila tudi v zadnji vsa v voljo Božjo
vdana in mirna. Nekoliko tednov pred svojo smertjo je
zaupljivo poprašala nekega duhovna, ki so ji bili že v
življenji mnogo lepih naukov in svetov dali: „Vedno ste

149

bili odkritoserčni do mene, prosim, povejte mi, kaj mis¬
lite, bom še kdaj ozdravela ali ne? nekteri mi še upanje
dajejo." Niso si upali prikrivati očitne nevarnosti, s
težkim sercem ji rekč: ,,Pri Bogu je vse mogoče, —
ali bolezen je že tako daleč segla, da zdravja, škoda
res, ne moremo več pričakovati." In Jerica? — prav
sladko se je nasmejala in rekla: „Sej jaz tudi ravno to
mislim; naj bo, kakor je Bogu dopadljivo, naj se zgodi
Njegova sveta volja!"

Zgodila se je Njegova sveta volja — 14. grudna
1857 zjutraj ji je zazvonilo, kakor je bilo že rečeno v
začetku. Umerla je ravno v osmini brezmadežnega Spo¬
četja Device Marije, ktero je v življenji tako priserčno
častila; še zadnje leto, ko se je dogovarjala, da bi v
majniku prišla zarad milejšega zraka v Ljubljano in pri
Riharjevi Jerici stanovala, je veliko radost čutila, ne
toliko za ljubljanski zrak, marveč za ljubljanske „Smar-
nice": „0 kako bi me veselilo, je pisala, v tem času
doli biti!"

Pogreb je bil nenavadno lep in ginljiv, zato ker
je bil merlič nenavadno čestitljiv! Veliko ljudi se je zbralo
v praznični obleki, ker vsa duhovnija jo je spoštovala
in rada imela. Bilo je tudi več duhovnov. Ko prinesejo
Jerico v cerkev, po kteri se je v zdravih dneh njen mili
pobožni glas s kora razlegal, stopijo č. g. Frančišk An-
žlovar, njen nekdanji katehet, na prižnico, in pri pervih
besedah, ki jih izrekč: „0 kje si, Jerica! moja tako
pridna učenka, kje si!" se je zaslišal glasni jok! V ogo¬
voru so ob kratkem naštevali in razkladali njene zasluge,
čednosti in dobre dela ter sploh njeno bogoljubno živ¬
ljenje. Prav živo so jo priporočali za izgled vsirn, po¬
sebno pa ženski mladini, dekletom, naj jo stanovitno
posnemajo!

* *
*

O slovenska mladina, posnemaj take izglede! Tvoj
posebno hud greh je mlačnost, merzlota za Božje, ne¬
beške reči! Vedi, da nebeško kraljestvo ni za lene, za
mlačne: nebeško kraljestvo silo terpi: treba je serčnosti,
vneme, ognja, truda in vojske! Ljuba mladina, za vse

150

si tako živa, tako vneta in serčna, celo stanovitna: zakaj
ravno za nebesa delaš tako omahljivo, tako polovičarsko,
tako prisiljeno, tako merzlo, tako počasno! Zbudi se,
vzdigni se! Mlada kri ti po žilah teče: tedaj urno,
hrabro, vneto, ognjevito proti nebesom — sursum corda
— na kviško mlade serca!! — Tu ti ne gre za košček
kruha, za mali dobiček, za kratko službico, za enkratno
veseličico: pridobiti — priboriti ti je to, česar nobeno
oko ni vidilo, uho ni slišalo, nobeno človeško serce ni
občutilo, kar je Bog pripravil tistim — in le tistim, ki
ga ljubijo — za vse večne čase!

Stran

Vvod 

1. Jezus in otroci

2. Bernardiniea iz Lurda

3. Janez Mihael Kostelo

4. Adelina

5. Pija IX. mlade leta

6. Več Marijnih otrok

a) Na hribu „La Salette 11 

b) V Pontmainu.

c) V Ditrihovem .

d) Marpingenu

7. Janez Vianney . .  .

8. Frančiška Malvina O' Konnor

9. Jernejiea Kapitanio

10. Marija Lataste  .

11. Bernard Ovenberg ..

12. Katarina Kmerih

a) Njeni starši in perva odgoja

b) Njeno zatajevanje . •

e) Njena vestnost

d) Njena ljubezen do bližnjega

e) Njeno pervo sv. obhajilo

13. Amna. zamorska deklica

a) Kako je bilo Amni pred

b) Škof kerstijo Amno . . .

c) Jozefina sprejme sv. birmo in pervo sv. obhajilo . .

d) Njeno čednosti

e) Jožefa srečno umerje

14. Jerica Jugovič

a) Predenj je hodila v šolo

b) Šolska doba
e) Po šoli

d) Njena pobožnost . . 

e) Njene tri naj ljubše čednosti

f) Njena bolezen, smert in pogreb

  

III

1

5

15

23

35

50

60

66

82

90

96

101

108

112

113

115

115

116

118

119

119

123

124

127

129

132

133

134

137

139

143

148

NARODNR IN UNIUERZITETNR
KNJIŽNICA

00000320661