Opisal
^ Anton Bezenšek,
profesor na državni višji gimnaziji v Plovdivu, častnik akademije francoske itd.
Izdala in založila
Družba sv.Mohcrja v Celovcu, 4897.
Tiskarja T)»u?.iie gv. Molfcrja v Celovcu.
cr * *;* *
Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani
40539




Bolgarija in Srbija.
Opisal
Anton Bezenšek,
profesor na državni višji gimnaziji v Plovdivu, častnik akademije francoske itd.
Izdala in založila
Družba sv. Mohorja v Celovcu.
■ aal	, -j t! '
1 H «> 7.
Natisnila tiskarna Dru7.be sv. Mohorja v Celovcu.
40539

Z dovoljenjem prečaatitega krškega knezoškofijstva.
(^J^) ('■'' ' ' 1
m -m-«	^
J 39271 ,
^ '/Z
Predgovor.
i lahka naloga, v tako skromni knjigi, kakor je na-vzočna, opisati žitje in bitje dveh narodov, bolgarskega in srbskega, ktera imata znamenito minulost, važno sedanjost in — ako Bog d& — še važnejšo prihodnjost. A ker mi je bil obseg knjige omejen, zat6 mi naj nikdo ne očita, ako v tej knjigi marsikaj pogreša, česar je morebiti pričakoval, ali pa če ne najde dovolj obširnega opisa o tem ali onem predmetu. Tudi nisem hotel pisati znanstvene razprave o omenjenih dveh narodih, nego le podati Slovencem knjigo o najbližnjih bratih na slovanskem jugu, pisano kolikor mogoče po domače, v zabavno-poučnem smislu. Zaraditega sem opustil opazke pod črto, tikajoče se izvirnikov, ktere sem rabil tam, kjer ni zadostovalo moje osebno znanje.
„Več očij več vidi", pravi star pregovor. Potoval sem sicer po deželah, ktere tukaj opisujem, živel sem po nekaj let v nekterih mestih na slovanskem jugu, a vendar ne smem nikakor reči, da bi bil mogel vse opaziti, kar je tukaj važnega, lepega in zanimivega. Oziral sem se torej tudi na spise raznih potovalcev, kteri so v prejšnjih ali novejših časih potovali po teh krajih; a isto tako i na spise onih učenjakov, ki so proučili zgodovino obeh narodov, ali pa kot strokovnjaki presojevali narodno-gospodarstvene razmere bolgarske in srbske države.
S posebnim priznanjem omenjam tukaj njih imena in dela: dr. Konstantin Jireček (Zgodovina Bolgarov); Emil L a vel eye (Balkanski polotok); Makkenzi in Erb i (Potovanje po slovanskih deželah evropske Turčije); Kanitz (Podonavska Bolgarija in Balkan); E. N. Vod o vozov (Življenje evropskih narodov); dr. K raus s (Šege in navade južnih Slovanov); prof. V. Karič (Srbija); Škorpil (Zemljepis Bolgarije); Čolakov (Bolgarski narodni zbornik); J. E. Gešov (Periodičesko spisanje sofijsko 1. 1887/8); Schweiger-Lerchenfeld (Med Donavo in Kavkazom); P. Niketič (Srbski svet); časopis „Katoliški misijo ni" 1. 1887.
Izvolite sprejeti, bratje Slovenci, to knjigo kot spomin od rojaka, ki živi že od svojih mladih let (od 1. 1879.) vedno daleč od svoje mile domovine na slovanskem jugu. Ako se vam bode dopadla, podam vam morebiti pozneje še opis drugih narodov na balkanskem polotoku, kteri so sosedje Bolgarom in Srbom na vzhodu, zapadu in jugu.
Rad bi se pa tudi svojim južnoslovanskim bratom nekoliko oddolžil za naklonjeno mi prijaznost in gostoljubnost, opisujoč jih svojim rojakom, kterim doslej še niso bile dovoljno znane blage lastnosti in vrle čednosti Bolgarov in Srbov.
Ako se med seboj dobro spoznamo, prepričan sem, da se bomo tudi bratski ljubili. Živela bratska sloga!
V Plovdivu, na praznik sv. Cirila in Metoda 1896.
A. Bezenšek.
Prvi del.
Bolgarija.

I. Zemljepisni del.
Balkanski polotok.
^^J) a 1 k a ii s k i polotok meri 580.000 štirijaških kilo-Vlj/f^ metrov; na njem živi okoli 18 milijonov prebivalcev. Ako bi ga merili od donavske črte do krajnega nosa, s kterim moli v Sredozemsko morje, dobili bi dolgost okoli 1000 kilometrov.
Prebivalci pripadajo različnim narodnostim; velika večina je Slovanov, in sicer Bolgari na vzhodni strani polotoka, Srbi in Hrvatje pa na severno-zahodni strani. Severno od Bolgarov, onstran Donave, prebivajo Rumuni, južno od Srbov pa Grki in Albanci (Arbanasi). Vsi ti so kristjani z malimi izjemami. A Turki so razsejani po raznih krajih balkanskega polotoka, skupno pa prebivajo v vzhodni poftmci polotoka. Njihova vera je mohamedanska.
Na balkanskem polotoku moremo našteti osem držav in dežel:
1.	Evropski del turškega cesarstva meri 165.000 km* in šteje okoli 41/» milijona prebivalcev. Glavno mesto je Carigrad.
2.	Rum unij a, kraljestvo, meri 130.000 km* s 5 V» mil. prebivalcev. Glavno mesto je Bukarešt.
3.	Bolgarija, kneževina, meri 96.000 km2 s 3V3 mil. prebivalcev. Glavno mesto je Sofija (Sredec).
4.	Grško kraljestvo meri 65.000 km2 z 2 mil. prebivalcev. Glavno mesto so Atene.
5.	Srbsko kraljestvo meri okoli 50.000 km* z 17/]0 mil. prebivalcev. Glavno mesto je Beli grad.
6.	Bosna in Hercegovina, pod avstrijsko upravo, meri 60.000 km* s 13/10 mil. prebivalcev. Glavno mesto je Sarajevo.
7.	Dalmacija, avstrijska dežela, meri blizu 13.000 km2 z okoli 1/2 mil. prebivalcev. Glavno mesto je Zader.
8.	Črna gora, kneževina, meri 9000 km2 in šteje okoli 236.000 prebivalcev. Glavno mesto je Cetinje.
V tej knjigi imamo namen, razgledati si v prvem delu kneževino Bolgarijo, ktera je med slovanskimi deželami na Balkanu prva po svoji velikosti in po številu prebivalcev ter je za nas Slovence posebno zanimiva, ker smo slišali v zadnjih petnajstih letih o njej več govoriti, kakor o kteri si bodi drugi bratski deželi. V drugem delu pa se hočemo seznaniti s kraljevino Srbijo.
Lega in velikost bolgarske države.
Bolgarija leži približno med 41° in 44° severne širine ter med 40° in 46° vzhodne dolžine. Meji pa na vzhodu s Črnim morjem, na severu z Rumunijo, na zahodu s Srbijo, a na jugu s Turčijo. Na morsko obrežje odpade komaj J/e od celokupne meje, tako da je ta najkrajša; nasprotno pa znaša meja s Turčijo tretji del vsestranske meje.
Po velikosti (96.000 km2) spada Bolgarija k državam drugega razreda; ona je večja od Srbije, Grške, Belgije, Danske, Holandije, Švicarske in Portugalske.
Prebivalcev šteje (po zadnjem štetju 1.1893.) 3,310.713; torej pride na 1 km2 samo okoli 33 ljudij. Ako Bolgarijo primerjamo v tem oziru z Italijo, je ona blizu trikrat bolj redko naseljena; kajti v Italiji pride 90 ljudij na 1 km2. Sploh se more reči, da je Bolgarija slabo naseljena dežela ter stoji nižje od nekterih evropskih držav tretjega razreda.
Po zemljepisni legi ima Bolgarija nektere pri rod ne ugodnosti, kakoršnih bi v marsikteri drugi deželi iskali zastonj. Prvič je ondi velika reka Donava, ktera se vije ob vsej severni meji; po njej plavajo parob rod i avstrijski, ruski in drugi, tako da se more po reki občevati z vso srednjo Evropo in s kraji ob Črnem morju. Donava in Črno morje sta bogata prirodno-trgovska pota, kakoršnih je malo v Evropi; ta se moreta uporabiti jako koristno v povzdigo blagostanja v deželi. Potčm je drug jako važen trgovski pot po suhem z železnico, ktera veže zahod z vzhodom od Dunaja črez Pešto—Beli grad—Sofijo—Plovdiv—Odrin do Carigrada. Še prej, dokler ni bilo železnice, bila je blizu po isti črti cestna zveza med zahodno Evropo in jutrovimi deželami. Po severno-zahodnih krajih so se držali te ceste
I yxf'-j--^ ■/	"cp S
tf K v m	« "
+ [ ^S _ 7 h h	s ¿m *
_$_3	y
grabežljivi Turki pred petimi stoletji, ko so si podjarmili razne narode in dežele; a po istem potu so se pozneje umikali sili ter se bodo najbrž čisto umaknili, ko pride čas in nova moč.
Donava, Črno morje in planine ob meji so prirodna obramba proti tujim napadom. Odprta so vrata sovražnim napadom le na severno-vzhodni strani v ravninah, ki segajo do Dobrudže, potčm na obalah reke Nišave, Strume, Marice in Tundže, ktere po svojem gornjem, odnosno srednjem toku pripadajo Bolgariji, a potčm tečejo v tuje dežele. Po dolini Nišave bi se mogli približati Srbi — kar se je že zgodilo v zadnji srbsko-bolgarski bratomorni vojski — a po drugih treh Turki, kteri so gotovo mnogo večji in nevarnejši sovražniki Bolgarije.
Proti Turčiji je bila poprej prirodna meja na vrhovih Rodopskih planin. A odkar je Bolgarija leta 1886. odstopila Krdžalijsko in nektere druge vasi v obsegu 2000 km* turški državi, premaknjena je ta meja na to stran planin. Turške straže stojč zdaj približno sredi severne plati Rodopskih planin in gotovo gledajo poželjivo v „blagoslovljeno dolino" reke Marice, kjer so nekdaj bili za nje blaženi časi. Razun omenjenih ugodnostij ima Bolgarija sploh krasno lego, lepe planine in rodovitne doline z malimi izjemami. Podnebje je prijetno, blago, in prirodnih bogastev je mnogo. Vsled tega jo smemo prištevati najboljšim deželam v Evropi.
Tukaj je umestno, da si pogledamo vsaj površno, kake premembe so se godile od leta 1877. z zemljepisno lego Bolgarije.
Ko se je končala rusko-turška vojska in se je podpisal dne 3. sušca 1. 1878. med osvobodi tel j ico Bolgarije in Turčijo mir v carigrajskem predmestju Sv. Štefanu, načrtali so bili meje prihodnji bolgarski državi tako, da je obsegala skoro vse kraje, kjerkoli prebivajo Bolgari. Takozvana „celokupna Bolgarija", o kteri še vedno nekteri domačini radi sanjajo, razprostirala bi se bila od Donave do Egej-skega morja in od Črnega morja do Albanije. A prišlo je kmalu potem še do drugega dogovora v Berolinu, pri kte-rem so sodelovale vse evropske velike države po svojih poslancih. V tem dogovoru (1. julija 1878) pa so na žalost narodnjakov raztrgali „celokupno Bolgarijo" na štiri dele: 1.) v vazalno kneževino Bolgarijo; 2.) v avtonomno deželo Vzhodno Rumelijo (južno Bolgarijo); 3.) v dežele pod neposredno oblastjo sultanovo, t. j. polovica odrinskega vilajeta
(okraja) in velik del Makedonije; 4.) v kraje, kteri so pripadli Rumuniji, namreč severna Pobrudža.
Leta 1885. dne 18. kimovca se je zjedinila Vzhodna Rumelija s kneževino Bolgarijo, in če govorimo v tej knjigi o Bolgarskem, imamo vedno v mislih zjedinjeno Bolgarijo.
Naslednje pomladi po zjedinjenju se je zbral v Carigradu posvetovalni zbor, na kterein so poslanci velikih držav potrdili dogovor gledč zjedinjenja, kakor sta ga bili poprej sklenili med seboj Bolgarija in Turčija. S tem dogovorom se je pripoznalo z jedne strani zjedinjenje severne in južne Bolgarije pod nekterimi pogoji, a z druge strani so se prepustili Turčiji gori omenjeni kraji v Rodopah; za to pa se je turška vlada odrekla pravici, staviti trdnjave ob mejah južne Bolgarije, ktero pravico je imela po berolin-skem dogovoru.
Prebivalci.
Po zadnjem štetju leta 1893. ima zjedinjena Bolgarija 3,310.713 prebivalcev, kteri se dele v sledeče narodnosti: Bolgari štejejo 2,505.217; Turki 569.628; Grki 58.518; cigani 51.770; židje 27.551; razni Slovani 6709; Tatari 16.290; Nemci 3620; Armenci 6445; druge narodnosti (med njimi največ Rumunov) 65.010.
Turki so se, odkar Bolgarija obstoji, leto za letom izseljevali, in ostalo jih je še največ v južni Bolgariji. Grkov je precej ob Črnem morju in okoli Plovdiva; a ostale narodnosti so raztrošene po vsej Bolgariji.
Vera.
Večina Bolgarov je zajedno z Grki iztočne ali pravoslavne, znatno manjši del pa katoliške vere. Nekaj Bolgarov (Pomakov) in Turki so mohamedanske, židje pa izraelske vere. Številke nam kažejo sledeče razmerje: grško-iztočne ali pravoslavne vere je 2,606.786 duš; katoliške 22.616; mohamedanske 643.258 (med temi je okoli 20.000 bolgarskih Pomakov); izraelske 28.307; protestantske 2384; armensko-gregorijanske 6643; a druge razne vere štejejo 719 duš.
Pomaki so j ako razširjeni, posebno v gorskih mestih ^ed Plovdivom in Solunom (v Rodopah), sploh ob meji makedonsko-bolgarski na tej in oni strani, od srednjega toka reke Arde do reke Vardara. Ti Bolgari so sprejeli Mohamedansko vero najbrž v XVII. in XVIII. veku.
O katoliških Bolgarih, ktere imenujejo tudi Pavlikjane, govorim obširneje v poglavju o katoliških misijonih. Tukaj naj le omenim, da so Pavlikjani večjidel potomci azijskih Pavlikjanov; svoj prvobitni jezik (armenski ali sirski) so pozabili popolnoma ter so se pobolgarili; vendar pa se je še ohranil deloma njihov posebni značaj. Največ jih je v Plovdivu in v njegovi okolici.
Razdelitev dežele.
Bolgarija je razdeljena na okroge ali okrožja, ktera se dele na okolice, a te na občine. Okrogov je pet prvega razreda: sofijski, plovdivski, ruščuški (ru-senski), varnenski in trnovski; šest jih je drugega razreda (t. j. manjših): burgaski, vidinski, šumenski, kjustendilski, si i venski in starozagorski; dvanajst pa tretjega razreda: tatar-pazardžiški, baskovski, sili-strenski, razgradski, plevenski, sevlijevski, svištovski, vra-čanski, lomski, lovečki, trnski in rahovski. Torej je vseh okrogov skupaj 2.-5.
Okolic ali okolij je 20 prvega in 64 drugega razreda.
Sofija in okolica.
Glavno mesto in prestolnica Bolgarije je Sofija; drugo ime Sredec je bilo še pred nekterimi leti precej navadno, a sedaj se je prijelo prvo ime v uradu, kakor tudi v narodnem govoru. Mesto šteje 46.593 prebivalcev in leži v južno-zapadnem delu visoke ravnine, kotlu podobne, ktera je obdana od vseh stranij z mogočnimi gorami; med istimi je najbližja Vitoša (2285 m visoka). Na južni strani so vse te planine večinoma gole; samo tu pa tam je videti grmovje (nizko hrastje), ktero so še le v zadnjih letih začeli varovati. Nekdaj so bile obrastene z gostim hrastovim drevjem, kakor nam jih lepo opisuje Gundulič, dalmatinsko-hrvatski pesnik, ki je tod potoval v početku XVII. stoletja.
Poglejmo si površno zgodovino mesta, predno si predstavimo novodobno prestolnico. Dolga vrsta važnih dogodkov se vrsti pred našimi očmi že od najstarejših časov; ti dogodki so seveda v zvezi z zgodovino balkanskih narodov v obče, a posebno bolgarskega.
Ako hočemo imeti točno sliko o bolgarskem življenju in o razvitku države same v zadnjih desetletjih, moramo
Sofijo dobro poznati. Resnično je, kar pravijo nekteri na-rodopisci: Poglej si glavno mesto natančno, in potčm začni soditi o državi in narodu.
Konstantin Veliki je rekel: „Moj Rim je Sardika" (Sredec). Gotovo je bilo že tačas mesto dosti važno, čeravno je stalo j ako daleč za Rimom, zlasti zaradi svoje lege, ker stoji prav v sredini balkanskega polotoka; tam sta se križala pota od severa na jug, od vzhoda na zahod. Ob času preseljevanja narodov in v onih vojskah, ktere so tam vojskovali razni narodi, bil je Sredec jako mično mesto za vsako krdelo, ki se je hotelo stalno utaboriti na Balkanu. Gospodar Balkana seveda je moral stati na straži tam, kjer se križajo pota, kajti drugače mu ni bilo mogoče tako lahko opaziti pretečo nevarnost od kterekoli strani. Leta 809. so prišli po dolgih bojih Bolgari pod svojim vladarjem Krumom do obzidja Sardike, vzeli mesto z orožjem ter razsajali in morili po njem, da je bilo groza. V sredi X. stoletja je bila za nekaj časa prestolnica zapadno-bolgarskega cesarstva. Pri tedanjih pisateljih nahajamo slovansko ime Sredec. V XII. stoletju je bil Sredec znan kot močna trdnjava. Turki so jo vzeli sedem let pred bojem na Koso vem polju, t. j. leta 1382. Pod turško vlado je trdnjava počasi razpadala, ker se jim ni vredno zdelo jo popravljati. Čutili so se gotovo tudi brez nje dosti varne. Zadnja kristjanska vojna četa, ktera je videla mesto, bila je leta 1443. ogerska, pod vodstvom Hunjada, kteri je šel sultanu Muratu II. sredi zime naproti. Pa kmalu se je moral vrniti nazaj, ne da bi bil mogel kaj storiti na korist tamošnjim kristjanom.
Od XIV. stoletja naprej se imenuje to mesto navadno Sofija, ktero ime je dobilo po kristjanski cerkvi sv. Sofije, stoječi na malem griču sredi mesta. Cerkev je bila postavljena pred kakimi 800 leti. Turki so jo pozneje oropali in prenaredili v turško „džamijo" ali mošejo; a sedaj stoji zapuščena in na pol razdejana, kakor je ostala od dveh potresov, ki so bili v Sofiji 1. 1818. in 1858. Sicer je pa ta razvalina važen starinski spomenik v bolgarskem glavnem mestu, in zato jo hočejo ohraniti.
V Sofiji so stanovali cela štiri stoletja turški najvišji gradniki, imenovani beglerbegi rumelijski, tako da Je bila tedaj Sofija za Carigradom in Sarajevom najvažnejše ^esto na evropskem Turškem.
Kakšna je bila Sofija v zadnjih letih, prej ko je postala prestolnica sedanje bolgarske kneževine, lahko opišem,
ker sem jo videl z lastnimi očmi o svojem prihodu v to mesto 1. 1879,, in mnogokaj sem slišal tudi iz ust starih Sofijancev, ki so živeli ondi še pod turško vlado.
Glavno mesto Bolgarije je videti od daleč zel6 mično, kakor vsako orijentalsko mesto. Raznoličnost barv in velika razprostranost, napolnjena z raznimi hišami, cerkvami, džamijami z visokimi in vitkimi minareti (stolpiči), ki štrlijo v sinje nebo, ter veliko število dreves, ki so nasajena po ulicah in dvoriščih, vzbujajo zanimanje tujca na prvi pogled. Od jednolične okolice se jako loči tako pisan predmet, in ravno ta razloček mogočno deluje na oko. A ko si prišel v mesto, udaril ti je v nos smrad, da si moral kolikor mogoče hitro zatisniti nosnice, ktere se le počasi privadijo na neprijetno vonjavo, prihajajočo iz raznih smetišč, mlak, ciganskih bajt, podrtij in drugih nesnag, ki ležijo po ulicah. Le počasi sem se mogel za silo privaditi tem neprijetnostim. Ko pa sem bil svoboden, popihal sem jo rad iz mesta na čisti zrak, kjer sem zrl v daljavo na bele snežnike Rilskih planin ter na sivo glavo Vitoše, ktera se dviga na južni strani mesta kakor orjak in gleda nemo na pisano igračo, imenovano Sofijo, ležečo ob njenih nogah.
Kako krasen je pogled na sofijsko okolico in na vrhove planin, kedar zahaja solnce! Na snežnem vrhu Rile zreš rudeče žarke zahajajočega solnca, ki se vsled snega izpre-minjajo v belo-rudeči žar, da se vidi človeku, kakor ognjena planina; a drugi vrhovi na okrog se kažejo v raznih svetlobah in barvah, tako da se ne moreš nagledati te prirodne krasote.
Samo jedna hiša v mestu me je vabila v svoje prostore, in to je hiša božja, katoliška cerkev sv. Jožefa. Ne daleč od nje je bilo nekdaj avstrijsko poslanstvo. V tej okolici sem se čutil domačega kot katoličan in kot avstrijski državljan. V cerkvi sem našel vse, kakor v domači župnijski; bila je sicer skromnejša in manjša, ali vendar jako prijetna in pripravna za pobožno tiho molitev. Tam je bila vsaka urica meni v tolažbo v daljnem tujem kraju. Poulični hrup in trušč umazanih in kričečih židovskih prodajalcev in priprostih bolgarskih kupovalcev me ni mogel privabiti; čim bolj sem gledal življenje po mestu, tem bolj sem se čutil tujega.
Še le sčasoma se je začelo obračati mestno življenje malo na boljše. Župan in mestni svetovalci so začeli skrbeti za čistost po ulicah in za red na „čaršiji" (na trgu),
I Pe ItlBrreLf1 _
liif^a f 1 n ü
n^l
" .ifcofin
^: & f Ü 1 HHiHÍ
t mTé Mi <91 mrntm sí ifll»
kjer so bile prodajalnice, kavarne in krčme. Inženirji — večinoma Čehi — so prišli uravnavat ulice, rušit posebno slaba in na pol podrta poslopja, stavit namesto njih nova itd. Dobre gostilnice so odprli od drugod došli krčmarji, navadno Srbi, Ogri ali Nemci. Psi, kteri so hodili poprej v celih tropali po ulicah mestnih in po svoje skrbeli, da se očistijo razne nesnage, kakor kosti, mrhovina in drugi odpadki, izginili so počasi, ker niso našli več živeža. Zato pa jih je bilo še veliko po okolici, kjer so se zimski čas menda družili z volkovi, kterim so po dlaki čisto podobni.
V teku štirih ali petih let, t. j. okoli leta 1884., dobila je Sofija čisto drugo lice. Ravne, široke ulice vodijo po novem delu mesta, ktero se je razširilo proti iztoku na obeh straneh griča, na kterem stoje razvaline sv. Sofije. Knežev dvorec so postavili na onem mestu, kjer je bil nekdaj „konak" turškega paše, tako da se prejšnja priprosta stavba ne pozna več. Okrog palače je lep vrt, in pred njo se razprostira mestni park (gradska gradina), kteri je v zadnjih letih bil razširjen in okrašen, tako da se lahko meri z marsikterim parkom velikih evropskih mest. Sploh je Sofija v zadnjih letih tako napredovala, da nekdanje mesto ni več spoznati. Stara „čaršija" (trg) je izginila, umazani španjolski židovi so se pomaknili iz ulic nazaj v nove, po velikomestnem vzorcu napravljene prodajalnice.
Od novih poslopij imenujem najprej lepo „Narodno sobranje", kjer zborujejo vsako leto najmanj po dva meseca narodni poslanci severne in južne Bolgarije. Pred zjedinje-njem (do 1. 1885.) je imela južna Bolgarija svoje posebno „oblastno sobranje" (deželni zbor) v Plovdivu. Potem omenjam krasno gimnazijsko poslopje in visoko učilišče, državno tiskarno, narodno banko, razna ministerstva, poslanstva, prostorne vojašnice, ki obdajajo mesto od vseh stranij, bolnišnico bolgarsko in katoliško, lep kolodvor, več hotelov, to-varen in drugih zasebnih hiš. Tudi cerkev sv. Jožefa so med tem trudoljubivi misijonarji (kapucini) razširili in ozalj-šali; ima dva zvonika z ubranimi zvonovi, dobre orgle in tri krasne oltarje, pa tudi nova cerkvena oblačila. Orgle je podarila mati kneževa, vojvodinja Klementina, a druge reči so darovali blagi katoličani francoski, avstrijski in italijanski.
Sofija v obče brzo napreduje v vsakem oziru. Dobila je vodovod, a zdaj pripravljajo električno razsvetljavo, konjsko železnico (tramvaj) itd.
*llti fl^s^^^K^S^^i £ * » ''-.vm "^ fflfc
"~ Lh'*"J/|jNjHjjfflB
«^Bl *	¡i ¿K i % IBl >*■
:,mJd ^Tr^T	-	O/
" .f* Mrllf3
i l^^lMtt t™Bli TT s tC« l^lMKffi&Š^K ..-g lUmm taflfflHra i w.>	>o
JJ>I , rw jJ^JlS ' ±ltt 'ffilmEp JfSk
Bolgarija in Srbija.	2
Prej ko se ločimo od Sofije, poglejmo še na goro Vi-tošo, ktera je za Sofijo blizu to, kar je za Neapolj Vezuv, ali pa, da ne hodimo tako daleč, Dobrač za Beljak.
Brez sumnje je Vitoša zavoljo svoje visočine in osamljenosti že v najstarejših časili bila znana daleč na okrog. Stari Traki, ki so pred Slovani živeli v teh krajih, imeli so jo za „vrh Hema" (Balkana), raz kterega je bilo po njih mnenju mogoče videti Črno in Jadransko morje, Donavo in Planine. Makedonski kralj Filip III. se je popel leta 181. pred Kr. na vrh Vitoše, da bi videl, je li narodno mnenje resnično; a ker je bilo istega dne megleno vreme, ni mogel ničesar videti. Res je le, da je razgled z vrha veličasten. Slavni potovalec Ami Boue pravi, da bodo sčasoma na Vi-tošo prihajali mnogi prijatelji lepe prirode, uživat prekrasni razgled z njenih vrhov.
Vitoša se vzdiguje med Rilo-planino in Balkanom kot osamljena ogromna planina v dolžini 50 hm. Srednja viso-čina Vitoše je 1920*», a najvišji vrh je „Črni vrh" (2285 m).
Razun nekoliko mesecev v letu so vrhovi Vitoše pokriti s snegom. Vitoša je večjidel gola, le tu pa tam raste po njej nizko hrastovo in leskovo grmičje ter kaka bukev, gaber, lipa ali bor.
V Vitoši se krije obilno raznih rud (železa, premoga). Kakor se pripoveduje, dobivali so nekdaj tam tudi zlato. Mala zrna se nahajajo še sedaj v pesku rečice Palakarije, ktera teče iz Vitoše in se izliva v Isker (pritok Donave).
Na severnih in severno-vzhodnih straneh Vitoše izvirajo tople vode; jeden izvor je sredi Sofije, drugi in tretji sta pa v vaseh bližnje okolice. V mestu so napravljene toplice že od starih časov. A zdaj se bodo znova zidale v velikem razmerju po načrtu dunajskega arhitekta Forsterja, ter bo mesto za nje izdalo na milijon levov (kron).
Na severnem vznožju planine se nahajata vasi Draga-levci in Bojana s starima bolgarskima samostanoma in cerkvama. Dragalevski samostan je ustanovil v XIV. stoletju car Ivan Aleksander na čast prečiste matere božje.
Znamenita je stara cerkev sv. Pantelejmona in sv. Nikolaja v Bojani. Na notranjih stenah podzemeljske cerkve so stare slike s staroslovenskimi napisi, iz kterih se da posneti, da je cerkev sezidal vladar Kal ojan, a pobarvana je bila za časa carja Konstantina Asena 1. 1259. Med podobami sta najbolj znamenita cesar Konstantin in cesarica Irena.
Okoli Vitoše leže razun Sofije tudi mesta Sam oko v (na jugovzhodu) in Radomir (na jugozahodu). Prvo ima 9600 prebivalcev ter slovi zaradi svoje obrtnije in železne rude, ki jo kopljejo v okolici. Radomir ima 2300 prebivalcev in leži ob cesti, ki vodi iz Sofije proti Makedoniji.
Podonavska mesta.
Donava in morje sta prirodni meji Bolgarije proti severu in deloma proti iztoku; a ob jednem sta to koristni in važni meji. Donava je bila za Bolgarijo dolgo časa je-dina glavna žila, ktera ji je dajala v gmotnem oziru življenja in moči, a še le v novejših časih se ji je pridružila železnica, idoča od srbske meje pri Caribrodu in vodeča Prek podbalkanskih pokrajin do Harmanlija in dalje proti Carigradu. Kar se tiče prometa, je železnica ravno tako Važna, kakor Donava in morje, a glede naglosti je še važnejša. Ker je bila torej toliko vekov po Donavi najboljša prometna pot do zapada, ni se čuditi, da so se ob njenih obalah razvijala in razcvetala prva mesta, ktera so naglo rastla in se lepo širila zaradi trgovine in prometa. Že v najstarejših časih, kakor daleč sega spomin zgodovine, bile so ob Donavi naselbine pod raznimi imeni. Na istih tleh se vzdigujejo dandanes mesta: Vidin, Lom-palanka, Nikopolj, S vi sto v in Ruš čuk ali Ruse, dalje proti Vzhodu pa Silistra. To so najvažnejša mesta na desnem, t- j. bolgarskem bregu Donave.
Vidin šteje 14.772 prebivalcev;1 tukaj je stara trdnjava, ostala od turških časov, ktera je ob času rusko-turške Vojske veliko trpela (na njo so streljali Rumuni od nasprotnega brega Donave pri Kalaiatu), pa se je vendar v zadnji bolgarsko-srbski vojski še jako dobro obnesla. Zunaj trdnjave se v novejšem času mesto precej širi; vendar ne stavijo tako močnih in visokih hiš, kakor v Sofiji ali v za-Padno-evropskih mestih, nego priproste, s tankimi stenami, Ija z opeko krite. Ker se mesto širi proti Donavi, kjer je Pristanišče, in kjer je največ trgovskega gibanja, preti od reke, kedar naraste, nevarnost tamošnjim prebivalcem; voda Stoji tedaj po nižjih ulicah ter polni kleti in shrambe. V okolici mesta zastaja vsled povodnji obilo vode, ki povzroče močvirnata tla in nezdrav zrak; zato so že stari poto-
1 Ta številka kakor tudi sledeče so posnete po poslednji uradni statistiki iz leta 1893.
yalci imenovali Vidin „gnezdo mrzliee". Sicer pa je okolica prav rodovitna; ondi raste žito vsake vrste, a tudi sočivje in sadje. Tudi lepi vinogradi se tod nahajajo; toda v zadnjih letih se je pokazala tam trtna uš, ktera ho menda pokončala veliko vinogradov. V Vidinu je državna realna gimnazija in sedež bolgarskega nadškofa ali metropolita.
Za Vidinom sledi ob Donavi Lom-palanka z 8564 prebivalci; do tega mesta se pripelješ od Vidina s paro-brodom po Donavi v kakih treh urah. ime „palanka" se daje velikim vasem; nekdaj je morebiti to ime bilo prikladno za ta kraj, a sedaj mu že pripada naslov mesta, ako se gleda na število prebivalcev. V službenem slogu izpuščajo pridevek „palanka", pa tudi prebivalci čujejo neradi, če jih kdo pita s „palančani", ker je to pod njihovo meščansko čast. Dolgo let je bilo v Lomu oddaljeno pristanišče za Sofijo. Od Loma vodi cesta črez strmi Balkan mimo Berko-vice, Klisure, prek Petrohanskega vrha do Sofije. Tod se pripelješ z vozom v dveh dneh, a morajo se premagati velike težave, da se voz spravi na vrh Balkana (navadno s konji ni mogoče voziti, zato pa pripregajo vole, ali pa bivole); vendar pa veliko let ni bilo boljše ceste med Sofijo in zapadno Evropo, kakor je ta. Pošta in potniki so po zimi in po letu morali po tej cesti potovati. Pošta, ki je menjala konje petkrat, potrebovala je 18 ur nagle vožnje, a potniški voz skoro dvakrat toliko. Pisatelj teh vrstic seje nekolikokrat tod vozil in si je vsekdar pustil pretresti svojega rojstva kosti do dobrega, da so ga bolela rebra nekaj tednov za spomin. V tistem času je bilo v Lomu vedno vse živahno: v gostilnah mnogo potovalcev, v hlevih polno živine za vpre-ganje, v skladiščih veliko raznega blaga. Zato je Lom hitro napredoval od osvobojenja Bolgarije (1.1878.) pa do odprtja železnice (1. 1888.). Sedaj bode pa ostal le bolj krajevnega pomena.
Lega mesta je j ako micna; stoji na malem griču ali visočini nad Donavo; ima krasno poslopje za meščansko šolo in učiteljsko pripravnico, stan okrožnega upravitelja ali glavarja itd. V bližnji okolici so lepi vinogradi, bolj oddaljeni pa so pašniki za drobnico.
Nikopolj je bil do XV. stoletja sedež katoliških škofov, kterim so bile podrejene vse župnije podonavske. Pod turškim pritiskom so se morali škofje umakniti. Še le v pocetku tega stoletja, ko so dobili kristjani nekaj pravic, bila je škofija zopet ustanovljena; a sedež je bil v poslednjih
letih prestavljen v Ruščnk. V mestu Nikopolju se vidi še dandanes stara cerkev iz IX. veka, ktera je sedaj jako zanemarjena, in zob časa jo bo skoro popolnoma razdejal. Kar se tiče zgodovinskih znamenitostij, naj omenim, da je bila tukaj 1. 1396. velika odločilna bitka med ogerskim kraljem Žigo (Sigismundom) in sultanom Bajazitom Velikim, o kteri priliki se je odločila usoda podonavskih dežel. Leta 1810. so vzeli Rusi Nikopolj in razdejali trdnjavo. Turki so jo pozneje zopet postavili, toda v zadnji rusko-turški vojni se je jako slabo obnesla; udala se je brez posebne borbe, a dandanašnji je izgubila vso važnost.
Svištov šteje 12.482 prebivalcev. Razpoložen je ob vznožju visokih hribov, deloma tudi na njih, ki se razprostirajo daleč proti jugu in so obrasteni tu pa tam z vinogradi. Na vrhu bližnjega griča je stari grad, s kterega je lep razgled na mesto in Donavo ter na nasprotno ru-munsko deželo. V tem gradu se je podpisal 1. 1791. mir med Avstrijo in Turčijo. Rusi so prešli dne 27. malega srpana 1. 1877. tukaj črez Donavo. Dandanes je sedež okrožnega upravitelja in sodišča ter ima državno trgovsko šolo in nekoliko vojašnic. Tam je zborovalo 1. 1882. jeden dan «veliko narodno sobranje", ko so poslanci bivšemu knezu Aleksandru dali oblast vladati sedem let samostojno, ne oziraje se na ustavo. Kake posledice je imelo to, priča nam novejša zgodovina bolgarska (1. 1883—85.). Svištov-Ijani kakor sploh podonavski meščani so se počeli prej izobraževati in razvijati, kakor meščani v sredini dežele, ker so bili vedno v trgovskih zvezah z drugimi izobraženimi narodi. Znano je svištovsko dobro vino.
Od Svištova do Ruščuka se razprostirajo hribi na bolgarski strani, toda isti so večinoma goli; vidijo se le tu pa tam majhne vasi, okoli kterih je nekaj zelenega in obdelanega polja.
Ruš čuk ali Ruse je po številu prebivalstva četrto mesto v Bolgariji (prvo je Sofija, drugo Plovdiv, tretje Varna) in šteje 28.121 ljudij. Od daleč je nanj slikovit pogled; kajti mesto leži visoko nad Donavo med vinogradi in sadnimi vrti. Vitki minareti turških džamij, cerkvene kupole in zvoniki se vzdigujejo nad prijaznimi hišami. Pri Donavi je veliko Pristanišče avstrijskega in ruskega parobrodnega društva ter bolgarskih državnih ladij. Ne daleč proč je postaja rnščnško-varnenske železnice, ktero je pred nekoliko leti zel6 drago kupila država od angleške družbe.
V mestu so znamenitejša poslopja: kneževski konak, stolna cerkev, banka, nekaj hotelov in gimnazija, ktero je mesto samo več let vzdrževalo, a sedaj jo je prevzela država na svoje stroške. Ob času rusko-turške vojske je mesto veliko trpelo. Turki so se tukaj dolgo časa držali pred topovi, iz kterih so Rusi sipali granate, stoječ na nasprotni strani Donave v rumunskem mestu Gjurgjevu. Ruščuk je trdnjava, zavarovana ne samo z zidovjem, ampak tudi s prirodnimi visočinami, s kterih se je mogoče uspešno braniti proti sovražnim napadom. Pod turško vlado je štelo mesto nad 40.000 prebivalcev, a upati je, da bo zopet skoro to število doseglo; kajti razvija se jako lepo v vsakem oziru, in obrt zel6 napreduje. O Ruščukljanih bi se moglo isto reči, kakor o Svištovljanih, da prekosijo po izobraženosti svoje rojake notranjce. Imajoč že več let železnico (ta je prva na Bolgarskem od 1. 1875.), po kteri se je vršil promet med za-padno Evropo in Carigradom, prišli so mnogo v dotiko z izobraženim svetom ter so rano začeli spoznavati potrebo učenja in važnost napredka. Hodili so pridno ne samo v domačo šolo, ampak nekteri so šli tudi v srednje in višje šole v Avstrijo, Rusijo in na Francosko. Njih vzgled so posnemala še nektera druga mesta bolgarska, kakor Trnovo, Gabrovo, Plovdiv itd. V okolici ruščuški so prijetni kraji za izprehode in izlete. Z visočine, „Stari bair" imenovane, je krasen razgled na široko sinjo Donavo, na Ruščuk, kakor tudi na rumunsko stran.
Še o zadnjem podonavskem mestu Si lis tri nekoliko besed. Silistra šteje 11.414 prebivalcev ter ima trdnjavo in rodovitno okolico. Sredi na velikem trgu mesta je obširno vladno poslopje, kjer uraduje okrožni upravitelj. Pred tem poslopjem sta umetno napravljena dva vodometa. Poleg tesnih ulic so tudi dve ali tri prostornejše. Rusi so postavili tam lepo cerkev, a Bolgari šolo. Iz okolice prinašajo na trg dosti žita, sadja, medu in kož, kar se prodaja v druge dežele in izvaža po Donavi.
Blizu Silistre proti iztoku so tabori (reduti) „Arah-Tabija", o kterih je bilo večkrat slišati za časa rusko-turške vojske in pozneje, ko so se Rumuni in Bolgari prepirali zavoljo njih.
Primorska mesta.
Največje morsko pristanišče ali luka, ki jo ima Bolgarija, je Varna. Mesto šteje 28.174 prebivalcev. Želez-
nica ga veže z Donavo pri Ruščuku. Varna (nekteri jo hočejo zvati Vrana) se je v starih časih imenovala „Odesos" in je bila ustanovljena v Šestem stoletju pred Kr. Ime Varna srečujemo že v sedmem stoletju po Kr. Tukaj so zmagali Turki nad kraljem Vladislavoni III. v letu 1444. V zadnjih letih se je začelo mesto širiti in olepšavati po novejših načrtih. Stare, blatne in krive ulice se bodo zamenjale z ravnimi, ob kterili bodo stale lepe, zidane hiše po vzgledu drugih mest namesto lesenih, z blatom omazanih koč.
Varna je posebno z morske strani prav lepo mesto. Sicer pa luka ni veliko vredna, ker se morajo večje ladije ustavljati daleč od mesta zavoljo plitvega obrežja, in le male ladjice se lahko ukrcajo pri mestu. Zavoljo tega je sklenila bolgarska vlad a, preustrojiti luko tako, da bo ustrezala vsem zahtevam. Če bo varnenska luka dobra, imela bo tudi ruščuško-varnenska železnica več prometa, in splošna trgovina se bo razširila, kar bo na korist državi sami in njenim prebivalcem. Isto se lahko reče o burgaskem pristanišču (Burgas), ki ima ravno tak pomen za južni del Bolgarije, kakor Varna za severni. Sploh pa morajo biti glavna pristanišča v vsaki državi dobra, ker drugače so železnice, ki vodijo do njih, podobne ulicam brez pravega izhoda.
Blizu Varne je takozvani k raj m o rek i prehod črez Balkan, kterega so rabili že Rimljani v starih časih. V X. stoletju je vodila tod trgovska cesta iz Carigrada v Rusijo.
V	našem stoletju so prevzeli ta prehod Rusi 1. 1829. ter šli črezenj pod vodstvom generala Dibiča-Zadbalkanskega. Dandanes pa nima ta prehod nobene prometne važnosti. Pred kakimi 20 leti, ko so Tnrki stavili železnice, mislili so, da bi zjedinili varnensko železnico prek Balkana z jambdsko; to bi bilo imelo za Turčijo veliko strategično važnost, kajti po tej železnici bi bila mogla hitro dovažati vojake k Donavi. A dandanes se za to progo nikdo ne zmeni več, ampak gradila se bo železnica od Nove Zagore prek Balkana v Ruščuk.
Burgas (grški Pirgos), s 7600 prebivalci, je drugo bolgarsko pristanišče na Črnem morju. Odtod vodi železnica, napravljena 1. 1890., do Jambóla in veže pristanišče s staro železnično progo pri omenjenem mestu. Napravljena je z lastnim bolgarskim trudom, t. j. z žulji bolgarskih vojakov.
V	teku jednega leta je bila, ta nad 100 kilometrov dolga Proga od Burgasa do .Tambóla gotova , kjer se je zjedinila s staro turško progo, ki vodi od jedne strani v Odi in in
V mestu so znamenitejša poslopja: kneževski konak, stolna cerkev, banka, nekaj hotelov in gimnazija, ktero je mesto samo več let vzdrževalo, a sedaj jo je prevzela država na svoje stroške. Ob času rusko-turške vojske je mesto veliko trpelo. Turki so se tukaj dolgo časa držali pred topovi, iz kterih so Rusi sipali granate, stoječ na nasprotni strani Donave v rumunskem mestu Gjurgjevu. Ruščuk je trdnjava, zavarovana ne samo z zidovjem, ampak tudi s prirodnimi visočinami, s kterih se je mogoče uspešno braniti proti sovražnim napadom. Pod turško vlado je štelo mesto nad 40.000 prebivalcev, a upati je, da bo zopet skoro to število doseglo; kajti razvija se jako lepo v vsakem oziru, in obrt zeló napreduje. O Ruščukljanih bi se moglo isto reči, kakor o Svištovljanih, da prekosijo po izobraženosti svoje rojake notranjce. Imajoč že več let železnico (ta je prva na Bolgarskem od 1. 1875.), po kteri se je vršil promet med za-padno Evropo in Carigradom, prišli so mnogo v dotiko z izobraženim svetom ter so rano začeli spoznavati potrebo učenja in važnost napredka. Hodili so pridno ne samo v domačo šolo, ampak nekteri so šli tudi v srednje in višje šole v Avstrijo, Rusijo in na Francosko. Njih vzgled so posnemala še nektera druga mesta bolgarska, kakor Trnovo, Gabrovo, Plovdiv itd. V okolici ruščuški so prijetni kraji za izprehode in izlete. Z visočine, „.Stari bair" imenovane, je krasen razgled na široko sinjo Donavo, na Ruščuk, kakor tudi na rumunsko stran.
Še o zadnjem podonavskem mestu Sil i s tri nekoliko besed. Silistra šteje 11.414 prebivalcev ter ima trdnjavo in rodovitno okolico. Sredi na velikem trgu mesta je obširno vladno poslopje, kjer uraduje okrožni upravitelj. Pred tem poslopjem sta umetno napravljena dva vodometa. Poleg tesnih ulic so tudi dve ali tri prostornejše. Rusi so postavili tam lepo cerkev, a Bolgari šolo. Iz okolice prinašajo na trg dosti žita, sadja, medú in kož, kar se prodaja v druge dežele in izvaža po Donavi.
Blizu Silistre proti iztoku so tabori (reduti) „Arah-Tabija", o kterih je bilo večkrat slišati za časa rusko-turške vojske in pozneje, ko so se Rumuni in Bolgari prepirali zavoljo njih.
Primorska mesta.
Največje morsko pristanišče ali luka, ki jo ima Bol' garija, je Varna. Mesto šteje 28.174 prebivalcev. Želez-
niča ga veže z Donavo pri Ruščuk 11. Varna (nekteri jo hočejo zvati Vrana) se je v starih časih imenovala „Odesos" in je bila ustanovljena v šestem stoletju pred Kr. Ime Varna srečujemo že v sedmem stoletju po Kr. Tukaj so zmagali Turki nad kraljem Vladislavont III. v letu 1444. V zadnjih letih se je začelo mesto širiti in olepšavati po novejših načrtih. Stare, blatne in krive ulice se bodo zamenjale z ravnimi, ob kterih bodo stale lepe, zidane hiše po vzgledu drugih mest namesto lesenih, z blatom omazanih koč.
Varna je posebno z morske strani prav lepo mesto. Sicer pa luka ni veliko vredna, ker se morajo večje ladije ustavljati daleč od mesta zavoljo plitvega obrežja, in le male ladjice se laliko ukrcajo pri mestu. Zavoljo tega je sklenila bolgarska vlada, preustrojiti luko tako, da bo ustrezala vsem zahtevam. Če bo varnenska luka dobra, imela bo tudi ruščuško-varnenska železnica več prometa, in splošna trgovina se bo razširila, kar bo na korist državi sami in njenim prebivalcem. Isto se lahko reče o burgaskem pristanišču (Burgas), ki ima ravno tak pomen za južni del Bolgarije, kakor Varna za severni. Sploh pa morajo biti glavna pristanišča v vsaki državi dobra, ker drugače so železnice, ki vodijo do njih, podobne ulicam brez pravega izhoda.
Blizu Varne je takozvani krajmorski prehod črez Balkan, kterega so rabili že Rimljani v starih časih. V X. stoletju je vodila tod trgovska cesta iz Carigrada v Rusijo.
V	našem stoletju so prevzeli ta prehod Rusi 1. 1829. ter šli črezenj pod vodstvom generala I)ibiča-Za d balkanskega. Dandanes pa nima ta prehod nobene prometne važnosti. Pred kakimi 20 leti, ko so Turki stavili železnice, mislili so, da bi zjedinili varnensko železnico prek Balkana z jambdsko; to bi bilo imelo za Turčijo veliko strategično važnost, kajti po tej železnici bi bila mogla hitro dovažati vojake k Donavi. A dandanes se za to progo nikdo ne zmeni več, ampak gradila se bo železnica od Nove Zagore prek Balkana v Ruščuk.
Burgas (grški Pirgos), s 7600 prebivalci, je drugo bolgarsko pristanišče na Črnem morju. Odtod vodi železnica, Napravljena 1. 1890., do Jambola in veže pristanišče s staro železnično progo pri omenjenem mestu. Napravljena je z lastnim bolgarskim trudom, t. j. z žulji bolgarskih vojakov.
V	teku jednega leta je bila ta nad 100 kilometrov dolga Proga od Burgasa do Jambola gotova, kjer se je zjedinila s staro turško progo, ki vodi od jedne strani v Odi in in
Carigrad, a od druge proti Plovdivu in Sofiji. Pri Odrinu vodi jedna proga do Dedeagača na Egejsko morje; torej je Egejsko in Črno morje sedaj zvezano z železnico. Prebivalci so večinoma Bolgari , a deloma tudi Grki ^ in Turki, ka-| kor v Varni. 7 Kot trgovci so
Grki jako 3 podjetni in o spretni, pa g tudi Bolgari S so jih v no-£ vejšem času začeli posnemati.
V Burgasu živi tudi nekaj katoličanov, kteri imajo svojo majhno cerkvico in dekliško šolo, kjer poučujejo francoske šolske sestre. Odkar se je odprla železnica, širi se mesto znatno.
Blizu Burgasa leži mesto A11 h i a 1 o (5000 prebivalcev). Važno je v tem oziru, ker pripravlja morsko sol, ktera se izpečava po vsej deželi z novo železnico. Anhialo leži med slanim jezerom in morjem.
Zavoljo morske soli je tudi važno primorsko mesto Balčik (4300 prebivalcev), ležeče blizu Varne.
Mesembrija (1800 prebivalcev) leži severno od Burgasa na polotoku, kterega veže tesna proga s kopnim. Mesto je staro okoli 2500 let. V njem prebivajo večjidel Grki. V mestu so znamenite srednjeveške cerkve, kterih je okoli deset večjih in manjših.
Mestice S oz o poli (3000 prebivalcev) leži na polotoku južno od Burgasa in je imelo znatno prošlost, a sedaj je zel6 zapuščeno.
Mesta v notranji Bolgariji.
Mest, ležečih v sredini kneževine, ne bom vseh opisoval, ampak le tista, ktera imajo svojo zgodovinsko važnost, ali pa so na glasu kot središča okrogov, nosečih njihovo ime.
Trnovo je po svoji zgodovini najslavnejše mesto v Bolgariji. Tukaj je bila namreč stolica tedaj, ko so vladali v Bolgariji carji iz rodovine Asenovcev. Znamenito je mesto zavoljo svoje romantične lege; leži namreč na kamenitih gričih, okoli kterih se vije reka Jantra v obliki črke S.
Gole pečine in vrhovi štrle kvišku nad mestom. Središče Trnovega obstoji iz dveh starih trdnjav: Carevec (na levem bregu reke Jantre) in Trapezi ca (na desnem bregu). Prva je bila stolica bolgarskih čarov od 1. 1186. do 1393. Pod Trapezico stoje razvaline cerkve sv. Dimitrija, kjer so kronali nekdanje bolgarske carje. Najžalostnejši dan za Trnovčane je bil 29. mali srpan leta 1393., ko je Čelebi, sin sultana Bajazita, po trimesečnem obleganju vzel Trnovo s trdnjavo Oarevcem vred. Godile so se tedaj grozovitosti, kakoršnih si še prej Bolgari misliti niso mogli; klanja, me-Sarjenja in požiganja ni bilo ne konca, ne kraja. S tem dnem je bilo Trnovo skoro popolnoma uničeno, tako da ni ostalo več sledu o nekdanjih znamenitostih carskega pre-stolnega mesta.
Odtlej do današnjega dne je minilo veliko let, pa ^esto se ni moglo posebno povzdigniti.
Pod Trapezico v dolini stoji bolgarska metropolija, kjer ima že več let svoj sedež glasoviti metropolit KI ime nt.
Trnovo šteje 12.314 prebivalcev. Mesto se kaj slabo širi, ker so povsod krajevne zapreke, namreč strme pečine, ob kterih stoje hiše takorekoč jedna nad drugo. Med njimi so le prav tesne ulice, kjer se vozovi ne morejo izogibati, ampak morajo vozniki čakati na posebnih, zat6 označenih prostorih, da se izognejo. Sicer pa ni posebnega prometa z vozovi v mestu. Samo ob takih časih, kedar je tja sklicano veliko sobranje in se zbere ondi od vseh stranij nad 500 poslancev, tedaj je prav živahno po mestu. Dobro je, da je Bolgar vajen priprostega stanovanja in hrane; zakaj pripravnega stanovanja in postrežbe bi človek zastonj ondi iskal, o čemur me je izkušnja poučila. Da ni zdravo stanovati v takem „orlovem gnezdu", razumeva se samo ob sebi, posebno pa po letu, ko je silna vročina; sreča je še, da je na iztočni strani grič, Sv. Gora imenovan, kteri daje v letnem času izprehajalcu uživati prijetno senco.
Trnovo je znamenito še po tem, da je zborovalo tam po osvobojenju Bolgarije prvo narodno sobranje, ki je glasovalo za „konstitucijo", t. j. za osnovni državni zakon Bolgarske 1. 1879. Tam se je tudi proglasilo 1. 1886. zjedinje-nje severne in južne Bolgarije.
Okolica je zel6 prijetna in rodovitna. V bližini je nekoliko samostanov, raztresenih po gorskih visočinah.
Plovdiv je mesto, ki ima blizu jednako prošlost, kakor Trnovo, a je mnogo večje. Leži v „blagoslovljeni" dolini reke Marice, kakor jo po pravici imenuje Kljun v svojem zemljepisu; to sem si zapomnil iz dijaških let, ko še sanjal nisem, da se bom kdaj izprehajal po tej dolini. Ker že teče dvanajsto leto mojega bivanja v Plovdivu, imel sem priliko občudovati ne samo plodovitost okolice, ampak tudi uka-željnost Bolgarov, kteri pošiljajo leto na leto kope svojih sinov v gimnazijo, kjer mi je bilo treba v mnogoterein oziru še orati celino. Želel bi, da bi tudi zasejano seme obrodilo dober plod v srcih marljivih mladih Bolgarov.
Plovdiv (tujci ga imenujejo „Filipopolis") ima 36.033 prebivalcev ter se sme po svoji legi prištevati najlepših mestom na balkanskem polotoku. Podobne romantične lege ni najti, kjer si bodi. Sredi velike ravnine se vzdigujejo trije skalnati griči, kakor da bi jih bil izbruhnil podzemeljski ogenj na površje. Na vseh straneh dveh gričev, kterih jeden (Sahat-tepe) ima na vrhu stolp za uro in za požarno
■ATpAOJJ 0}S8JÇ
stražo, so hiše postavljene druga nad drugo od vznožja do vrha. Na tretjem griču (na desno) pa ni hiš, ampak stoji le spomenik bitve rusko-turške iz leta 1878., kjer so napravili sedaj vodnjak (velik kotel) za novi vodovod. Od daleč je mesto jako lepo gledati, in popotnik, ki ga prvikrat vidi, ne pozabi lahko njegove romantične lege. Sicer pa na mestu samem ni kaj posebnega: starinske hiše, napravljene pol iz lesa, pol iz ilovice; razno pobarvane in pobeljene ter tudi nepobeljene koče; tesne ulice, postlane z neobdelanim kamenjem, kakor da bi ga bila voda nanosila. Še le ko prispeš na jednega od treh vrhov, tedaj začneš zopet svobodneje dihati; odtod se ti odpre proti jugu razgled na sinje-zelene višave Rodopskih planin, a na zahod in sever tam v daljavi na vrhove „Srednje gore"; v ravnini vidiš plodna polja, med njimi lepe mirne vasi, kterih tudi ob vsem podnožju Rodopskih planin ne manjka. A po polju se vije v krivih črtah, kakor srebrn pas, reka Marica, ktera je napajala do sedaj ne samo z rižem posejane njive, temveč tudi prebivalce Plovdiva; kajti na visokih gričih mesta bi pač zastonj kopali studence. L. 1891. se je dovedla voda iz !6 hm, oddaljenih Rodopskih planin do tretjega in najvišjega vrha plovdivskega, kjer je napravljen vodnjak, odkoder se preskrbuje mesto z vodo po železnih ceveh. Zaradi vodovoda so morali uravnati nektere krive ulice in razširiti trge. Sčasoma bodo tudi mestni prebivalci začeli zapuščati strme klance ter se bodo naseljevali okoli gričev po ravnini, kar že sedaj tu pa tam opazujemo; najlepše hiše in glavnejša poslopja se stavijo namreč v ravnini ob ulici, ki vodi do železniške postaje, ali pa ob bregu Marice, kakor na pr. gimnazija ter cerkev sv. Cirila in Metoda. Razun teh poslopij je še opaziti velika turška džamija v sredini mesta na glavnem trgu in blizu nje „kuršum han", t. j. veliko s kositrom pokrito poslopje, kjer so že od starih časov varna skladišča večjih trgovcev, pa tudi njih pisarne. Bazar ali „čarsija", kjer se prodaja različno blago, obleka domačega in tujega izdelka, je dolg blizu 800 metrov in se razprostira od velikega mosta nad Marico do glavne turške džamije. Večje prodajalnice so po obeh straneh dolge in precej tesne ulice, a manjše so tam na levi strani vzadi za džamijo, na kupu, kjer se križajo tako tesne ulice, da segajo strehe od jedne strani do druge nad ulico. Zat6 pa tudi zgori, kedar začne v takem kotu goreti, navadno vsa ulica, ne da bi bilo mogoče ogenj ustaviti.
„Konak", t. j. vladno poslopje, kjer je prej stanoval glavni upravitelj (guverner), je bilo pri Marici blizu mosta. Tam blizu je bila dalje časa pošta z brzojavom in tudi bivše „oblastno sobranje" (deželni zbor) v nekem starinskem poslopju, kjer so imeli poprej Turki svoje kopališče. Vsa ta poslopja so tako priprosta, da se človek čudi, kako so jih toliko let mogli rabiti. — Bolgarska stolna cerkev matere božje z lepim zvonikom stoji na sredi mesta precej visoko. A katoliška cerkev je v ravnini, v novejšem delu mesta, ne daleč od glavne ulice, ktera vodi na kolodvor. Ta cerkev je največja v vsem mestu.
Kakor pove samo ime Filipopolis (t. j. Filipovo mesto), sezidal ga je Filip 11. makedonski. Prej je stalo tam mesto „Eumolpias", ktero je zavzemalo samo jeden grič. Traki so že pred Makedonci tukaj gospodovali in so se zopet vrnili po razpadu mogočne makedonske države. Potem je postal Plovdiv prestolnica kralja Odrizov, kteri so bili med vsemi Traki najznamenitejše pleme. Pozneje pa so prišli Rimljani v te kraje, in mesto je postalo tedaj znamenito.
V srednjem veku je obiskavala plovdivsko mesto nesreča za nesrečo. Najprej so ropali in požigali po njem Crotje, potem Huni, Obri in Bolgari. Strašno so gospodarili tudi Rusi, ko so prišli semkaj pod Svjatoslavom. Več kakor 40.000 prebivalcev se je baje tedaj pokončalo. Tekom srednjega veka se je popravilo mesto, odkar so se bizantinski cesarji začeli brigati zanje; tudi se je obrnilo zopet v močno trdnjavo, kakoršna je bila v starih časih. Celo grški cesarji so začasno tukaj stol oval i; zaradi tega se je takrat grški narod v njem veliko bolj šopiril, kakor pa Slovani.
Še le sčasoma, ko je prišlo semkaj več Slovanov, dobilo je mesto ime „Plovdiv", ktero se sedaj v obče rabi. Nova nevihta se je zbrala nad Plovdivom, ko se je ustanovila, iztočno-bolgarska država pod Asenovci. Med vednimi krvavimi boji se ni moglo mesto razvijati, niti se je moglo Prebivalstvo oddahniti. L. 1344. ga vidimo zopet v rokah ^olgarov; takrat pa že ni bilo več tako sijajno kakor nekdaj; tudi ni štelo več toliko prebivalcev. Ko so prišli tedaj Turki sem od Odrina, vzeli so Plovdiv pri prvem napadu ; tako slabo so se branili prebivalci.
Turki niso nič storili za to mesto, čeravno je bila njegova lega jako važna. Od ondod se je moglo priti tako-rpkoc do srca balkanskemu polotoku. Tukaj so le imeli velika skladišča za vojake in hleve za konje, mule in osle,
kteri so prenašali trgovsko blago odtod v bližnja in oddaljena mesta proti /ahodu in severu. Trdnjava je bila razpadla, in nikdo ni več pomislil, da jo popravi. V XVII. stoletju je bilo mesto podobno na pol podrtini, na pol vojaškemu taboru. Na onem griču, kjer je bila nekdaj trdnjava, stale so revne koče, v kterih so živeli večinoma Turki.
Do leta 1878., ko so prevzeli Rusi Plovdiv, bilo se je le malo kaj obrnilo na boljše; samo trgovina se je bila nekoliko oživila vsled železnice, ktera je zvezala leta 1876. Carigrad s Plovdivom. A Rusi so se pobrigali precej za popravljanje ulic in hiš. Kar se je zgodilo za olepšavo mesta ob času ruske okupacije in pozneje ob času rumelske vlade, ki je imela tukaj svoj sedež, to je ostalo do današnjega dne. Odkar je pa južna Bolgarija zjedinjena s severno in je obča prestolnica Sofija, od tedaj mesto prav počasi napreduje, pa tudi trgovina ni več tako živa, kakor je bila od osvobojenja pa do zjedinjenja Bolgarov (1. 1886.).
Šum en ali Šumla je dobro znan kot trdnjava. Postavil jo je, kakor pravijo zgodovinarji, sultan Murat leta 1388. v oni dobi, ko je njegov veliki vezir Ali-paša premagal bolgarskega carja Šišmana ter podjarmil vso podonavsko Bolgarijo do Nikopolja. Pozneje se je culo ime Šumen redkoma do zadnjih dveh stoletij, ko je bila trdnjava preustrojena po novodobnem načinu. Trikrat je ruska vojska brezuspešno napadala bivšo turško trdnjavo, in sicer l. 1774., 1810. in 1828. Ker je trikrat ni bilo mogoče vzeti, začeli so Turki misliti, da je v resnici tako močna, da je nikdo ne bo mogel premagati. Leta 1877. so Rusi zopet prišli nad njo, pa tudi zdaj se ni hotela udati. V berolinskem dogovoru je bilo sklenjeno, da se morajo Turki umakniti iz trdnjave. Turki pa vendar niso hoteli dobrovoljno izročiti Rusom in njih naslednikom, Bolgarom, trdnjave, takorekoč „ključ Balkana". Čerkez Fazil-paša, ki je bil poveljnik turške posadke v Šumnu, ni se hotel umakniti prej, nego je dobil lastnoročno pismo od sultana, v kterem mu je pisal, da naj izroči trdnjavo Rusom. Leta 1878. se je podpisala pogodba med Obema strankama, vsled ktere so turški vojaki zapustili trdnjavo ter odšli z orožjem in strelivom prek Varne v Carigrad. Sultan je pohvalil s posebnim ukazom (fermanom) prebivalce mesta šumenskega, da so se med tem časom tako pošteno obnašali, ter jim je priporočal, naj bodo zanaprej pokorni novemu gospodarju.
Šu men šteie 22.517 prebivalcev in ima znatno Število
■«Aufupjj 'uauing ojsaj^
vojakov, večinoma konjikov. Tam je brigadno poveljstvo, sedež okrožnega načelnika, tovarna za pivo itd. Okolica je jako krasna, polna vrtov in plodnih njiv. Podnebje je ugodno, pa tudi ljudje so prav čedne postave in prijetnih obrazov.
Ne daleč od Šumna se nahajajo razvaline Preslava, nekdanje prestolnice bolgarskih carjev.
Mesto Preslav je bilo nekdaj važno v vojnoslovnem (strategičnem) oziru. Pod carjem Simeonom je bilo na vrhuncu svoje slave. Pisatelji iz tedanjih časov govore o blesku in lišpu Preslava tak6-le: „V mestu so hiše iz kamenja in lesa v vseh mogočih barvah; cerkve so iz mramora, okrašene z zlatom in krasnimi slikami; car (Simeon) nosi bisere, dragocene verižice okoli vratu in okoli rok; sedi na prestolu, opasan z zlato sabljo in obdan od boljarov (plemenitašev), kteri se kar blišči v svojih dragocenih oblekah in okrasju."
Simeon je dobil carsko krono iz Rima. Bolgarski nadškof, povišan v čast patrijarha, imel je sedež v Preslavu. A že pod Borisom 1. 967. je bil konec sijaju preslavskemu. Pozneje so gospodovali Grki v Preslavu, kakor sploh v iztočnih krajih dežele, dokler niso prišli Turki, pod kterimi je mesto čisto propadlo. V prvi polovici sedemnajstega stoletja je bil tam še sedež katoliškega nadškofa, kteri je imel pod seboj tudi Dobrudžo. Dandanes se imenuje bolgarski metropolit, ki ima sedež v Varni, varnensko-preslavski. A na samem mestu so razvaline, blizu kterih se nahaja malo mesto Preslav, središče okolice. Nekdanja slava je izginila, kakor da bi jo veter odnesel, nekdanji sijaj je proč — ostal je le spomin: hvaležen predmet pesnikom bolgarskim, kteri ga jako lepo opevajo v svojih baladah.
Malo večje kot Šumen je po številu prebivalcev mesto Slivno v južni Bolgariji; šteje namreč 23.517 duš. V bizantinski dobi je bilo mesto precej slavno. Leži jako romantično na južnem podnožju Balkana. Na vsakega poto-valca napravlja prijeten utis krasna lega mesta, obdanega od vseh stranij z gostim drevjem in z rodovitnim poljem, po kterem šumljajo bistri potoki. V Slivnu so velike tovarne za sukno, ktero se izgotavlja tam ne le za vojake, ampak tudi za trgovino ter je znano pod imenom „slivenski šajak". To je jako trajno blago in je v nekterih vzorcih tako dobro napravljeno, da ga je težko razlikovati od zaliodno-evrop-skega blaga. Kdor si hoče omisliti obleko, ki bo trpela leta in leta, naj si omisli „slivenski šajak". Tovarne so napravljene na delnice, ktere so v rokah bogatih Slivnica-
nov. Slivničani so znani kot ljudje prebrisane glave, dobri trgovci in obrtniki ter so podvzetnega duha. Ker so že od nekdaj prebivali v mestu večjidel le Bolgari, bilo jim je pri navedenih lastnostih lahko, da so snovali zarote proti turški vladi in delali za osvoboditev od turškega jarma. Tukaj so bile že pred osvobojenjem Bolgarije dobro urejene šole za dečke in dekleta. Sedaj je tam državna gimnazija.
V okolici rastejo murve in se goje sviloprejke, ktere dajejo v dobrih letinah po 5000 kilogramov svile. Potem slovijo tudi vinske gorice zavoljo dobre črnine, ki raste tam. To vino je tako prijetno piti, da so baje še Turki pozabili zapoved Mohamedovo, in da so včasi globoko pogledali v kupico. Ako hoče Bolgar skazati čast kakemu gostu, poda mu čašo slivenskega vina, Mogel bi reči, da je slivensko vino na Bolgarskem to, kar je tokajec na Ogerskem, nego-tinsko vino na Srbskem, ali ljutomersko na Slovenskem.
Stara Zagora, s 16.220 prebivalci, ima sedež okrožnega glavarstva, višjo dekliško šolo, vojašnico itd. Veliki semnji za govejo živino so v obče znani. Pokolje se na tisoče goved, kterih meso se deloma posuši, ali pa poseka v klobase ter prodaje daleč okoli po deželi, celo na Turško. Mast se prodaje na Rusko v velikih sodih ali mehih. Domača obrt, posebno tkanje, je prav razvita. Ob času zadnje rusko-turške vojske so bili Turki skoro vse mesto uničili. A sedaj se postavlja na novo z lepimi, širokimi in ravnimi ulicami.
Tatar-Pazardži k šteje 15.700 prebivalcev, leži ob reki Marici v jako rodovitni ravnini. Ulice so še po starem tesne in na vse strani zakrivljene. Bolgari, kakor tudi Grki. Jttiajo svoje cerkve, a število poslednjih se vedno bolj manjša, ^idov (španjolskih) je nekoliko tisoč, a se vedno množijo. Purki so se večjidel izselili, stoji pa še nekaj zapuščenih džamij. Trgovina z žitom, rižem in vinom je v Pazardžiku Prav živahna. Zanimivostij ni nobenih najti. Lepo poslopje ]ma bolgarska meščanska šola. Tudi okrožni upravitelj, blazinica in sodnija so imeli veliko poslopje, ktero je pa dne svečana 1. 1891. zgorelo zajedno z vsemi sodnijskimi listinami in denarjem vred. Škoda se je cenila na tri milijone kron. Mestna lega ob železnici je kaj ugodna za njega raz-vitek v prihodnjosti v trgovskem in obrtnem oziru.
Ob isti železnici, pet postaj niže, nahaja se še drugo mesto skoro jednako veliko, namreč Haskovo s 14.200 Prebivalci. V okolici raste posebno dober duhan (tobak). Mesto ima zdravo lego ob Rodopskih gorah, sodnijo, dav-
Bolgarija in Srbija.	3
karijo in meščansko šolo. Ravnokar se zida lepo poslopje za dekliško šolo.
V severni Bolgariji omenjam po vsem svetu znano Plevno, ktero ime se je ob času rusko-turške vojske tolikokrat omenjalo. Šteje 14.500 prebivalcev. Leta 1884., meseca rožnika, obiskal sem Plevno po tridnevnem potovanju iz Sofije. Predstavljal sem si v duhu poprej, Bog zna, v kakih gorah leži ta trdnjava, kaki visoki vrli i so okoli nje; a bil som iznenadjen, prišedši tja, ko sem videl mesto obdano z lepimi griči, po kterih so vinogradi, njive in pašniki, pa mnogobrojni spomeniki z ruskimi napisi, ki spominjajo na žrtve padlih vojakov v groznih bitkah okoli Plevne. Ti griči obdajejo mesto v obliki nekolikih verig, tako da po vzetju prve verige vidiš griče druge črte, a za njimi se še krije tretja in morda četrta veriga. Mesta samega pa ne vidiš prej, dokler nisi že takorekoč notri. Sredi mesta se vzdiguje velik in lep spomenik padlim ruskim častnikom; v njem so vdolbena mala okenca, v kterih stoje pod steklom fotografije ruskih junakov, ki so padli v bojih pri Plevni. Nad mestom vidiš na griču Grivici kapelico, postavljeno od Rumunov v spomin lastnim bratom, ki so padli pri obleganju Plevne. Drugih posebnostij raznn zgodovinsko slavnega imena mesto nima. Ima svojo mestno šolo in urade, kakor vsako okrožno mesto. Trguje mnogo| z vinom in raznimi surovimi pridelki. V zadnjih letih se je pobrigalo za dober načrt, po kterem se bo sčasoma pravilno uredilo.
Od drugih okrožnih mest v severni Bolgariji še imenujem Gabrovo in Vratco, ki ležita v balkanskih pogorjih i n štejeta vsako okoli 12.000 prebivalcev; potem K j u s t e n d i 1 z 10.700 prebivalci, ki leži v zahodnem kotu kneževine blizu Makedonije in Srbije. Jabolka, slive, grozdje in lepa okolica kjustendilska se sploh hvalijo. Tam znajo tudi pridelovati izvrstno slivovico, ktera ne zaostaja mnogo za sremsko in slavonsko. Sedaj gradijo Bolgari železnico od Sofije proti Kjustendilu, a od ondod bo peljala sčasoma v Makedonijo.
Najmanjša okrožna mesta so: Se vi i je vo. Loveč in Trn, o kterih pa ni kaj posebnega povedati. A druga me; sta, kjer so samo središča okolij, so še manjše važnosti-tako da s tem lahko končamo opisovanje severno- in južno-bolgarskih mest.
II. Zgodovinsko - politični del.
Črtice o zgodovini starih Slovanov in Bolgarov.
Več kakor dva tisoč let je hodil v starodavnih časih po balkanskem polotoku narod za narodom: jeden je prišel, drug je odšel, ali pa seje spojil s poprejšnjimi. Jeziki prvobitnih prebivalcev so izginili; samo tu pa tam se še nahajajo stare besede, spominjajoče na nekdanje narode, ki so jih rabili. Čisto brez sledu pa ne izgine nobeden narod z zemlje; zakon narave je tak, da se vedno kaj ohrani, če tudi v malo izpremenjeni obliki. Nad Bolgari je pet stoletij Turek gospodoval; pa tudi Grki, Arbanasi, Rumuni in celó Ogri so vplivali na njihovo razvitje, jedni močneje, drugi slabeje. A pri vsem tem se je v glavnih črtah ohranil njihov tip, in ostale so tudi nektere značajne črte od starih Slovanov, če tudi je v teh krajih to plemensko ime prešlo iz občne rabe.
Prve verjetne vesti o slovanskih plemenih na Balkanu segajo do druge polovice VI. stoletja po Kr. Preseljevanje Slovanov je trajalo od tedaj pa do konca IX. stoletja. V XI. stoletju čujemo že pripovedovati razne stare pisatelje o treh južnoslovanskih plemenih, Hrvatih, Srbih in onih Slovanih (Slovanih), kteri so dobili pozneje ime Bolgari. Ako sodimo po starih ustnih sporočilih (narodnih pesnih, pravljicah iu pregovorih), prinesla so vsa tri plemena iz svojih Prejšnjih prebivališč v novo domovino iste šege in navade. A tukaj so delovali različni tuji vplivi, kteri so upotili ta sorodna plemena na. razna pota. Najprej so se izgubile stare društvene in državne uredbe pri onih slovanskih plemenih, ktera so se naselila po današnji Bolgariji, kajti prišla so v dotiko in so se morala boriti s trdovratnimi Bizantinci, kteri so stanovali poprej v teh deželah. Celó stara slovanska imena najvažnejših državnih uredeb so bila pogrčena. K temu pa še pride vpliv finskih (ugrijskih) došlecev - Bolgarov okoli 1. 679.	' v
Ti so prišli prek Donave iz svojih prejšnjih selišč ob reki Volgi (in odtod pride baje ime Volgari — Bolgari) pod vodstvom svojega kana Asparuha ter so se po nekterih liutih bitkah s Slovani za stalno naselili po tej deželi, ki
še sedaj nosi njih ime. Tukaj so osnovali državo, ktera je obstajala blizu sedem stoletij.
Bolgarsko pleme ni bilo mnogobrojno, bilo je pa jako bojevitega duha ter na bojnem polju hrabro. Bolgari so napadli potrpežljive in delavne Slovane, kteri so se pečali le s poljedelstvom in živinorejo. Po zmagi so jih podjarmili; a po malem so spoznali ugodnosti stalnega življenja ter si prisvojili sčasoma v znatni meri šege in navade, dal celo jezik podložnih Slovanov. To spajanje dveh čisto različnih plemen je seveda počasi napredovalo; trajalo je vsaj dve ali tri stoletja.
V tej dobi se je bolgarski jezik po malem izgubil, in zmagovalci so se spojili s premaganimi Slovani. Brez sum-j nje so se Bolgari odlikovali po svojih vojnih močeh, a Slovani so jih prekosili po svoji izobraženosti. Zaraditega je; bilo čisto naravno, da so se Bolgari podvrgli vplivu bolj razvitega in bolje urejenega naroda. Na tak način je nastal poseben narod. Bolgari so dali deželi svoje ime ter so podkrepili svojo moč z raznimi zakoni in uredbami,
Zgodovina Bolgarov od 1. ti7pa do leta 1390., ko soj prišli pod turško gospodstvo, ni drugega, kakor cela vrsta' vojsk, med kterimi je bil le malo let mir. Borba je šla za prvenstvo med bizantinskimi cesarji in bolgarskimi vladarji. V tej borbi je bila zmaga zdaj na tej, zdaj na nasprotni strani; vojske so bile polne krvoločnosti na obeh "straneh.
Za časa takih grozovitostij se je pojavilo v tej nesrečni deželi nekoliko kraljestev drugo za drugim. Komaj pa so se Bolgari s silo orožja vzpeli do moči in slave, prišli so močnejši sovražniki, Turki, ki so jih podjarmili.
Sploh pa je bila politična in zemljepisna lega južno-slovanskih držav neugodna za svobodno razvitje domače kulture. Na jedni strani so morali južni Slovani stati na braniku proti bizantinskemu cesarstvu, ktero je bilo seveda v svoji notranjosti že gnilo, a vendar se je vzdrževalo kot dedič starogrške in zapadno-rimske slave ter je z ostanki svoje stare kulture vplivalo znatno na Slovane. A od za-padne strani je pritiskalo na južne Slovane, posebno na Slovence in Hrvate, nemško cesarstvo, ktero je že tedaj strmelo za tem, da postavi in utrdi svoje meje čim dalj® proti vzhodu. Italijani, posebno Benečani, tudi niso rok križem držali ter so poleg svoje trgovine razširjali svoje politične nazore med južnimi Slovani. A po nesreči so sej oglasili še južnim Slovanom za hrbtom proti koncu X. sto-
letja novi sovražniki, Ogri. Vsi ti sosedje so bili politični nasprotniki južnim Slovanom ter so vedno gledali, kako bi jih oslabili ali ugonobili. Slovani pa se niso mogli dosti uspešno postavljati v bran mogočnim sosedom, tem manj, ker jih ni zjedinjevala nobena občna vez; ampak vsako Pleme je živelo zase in bilo razdeljeno na male župe, kterih vsaka je gledala na svoje posebne koristi.
Stari društveni red pri južnih Slovanih.
Ves stari društveni red pri južnoslovanskih plemenih je počival na temelju rodbinskih vezij, samo da niso bile te pri vseh plemenih popolno jednako in točno opredeljene. J.M Bolgarih se niso tako dobro ohranile, kakor na pr. pri Črnogorcih in Hercegovcih. Pri teh se točno znajo nasledniki istih pradedov. Taka rodbina po krvi tvori bratstvo, *n nekoliko bratstev tvori pleme.
Južili Slovani razločujejo jako točno stopnje v žlahti rodbini. Pri njih se šteje samo mož, bilo v javnem življenju, bilo v hiši. Že jezik sam to naglaša, ker daje te možu priimek „človek", a žena mora povsod bolj vzadi Jstajati. Zato tudi ženski nasledniki niso kaj v čislih. Moška vrsta se imenuje rodbina, ali rodja, ali pa debela in moška kri. Samo v nekterih krajih se ločijo v tem °2iru Bolgari od drugih južnih Slovanov, davajoč moški in Zfinski vrsti jednoisto pravico. Ženska vrsta se imenuje tanka kri ali ženska kri.
Dandanes so bratstva in plemena samo na tesne kroge °mejena.
Rodbina (žlahta) varuje ustno predanje, ona čuva dfUštveni red. Rodbina počiva na krvnem sorodstvu. Iz so se obrazovale v prastarih časih župe, a iz širokih ?"P- ki so si bile v rodu, obrazovala so se plemena, v kterih pa je že krvno sorodstvo prenehavalo. A to, kar !jruži plemena jednega naroda med seboj, to je obči jezik, ^terega govore, in v kterem pojti.
Da so pri preseljevanju ostala plemena skupaj, to je ^saj verjetno. V onih vaseh, ktere so našli v zavladanih (1°želah, naselilo seje po jedno bratstvo jednega plemena, bratstva istega plemena so se naselila v sosedstvu, sako pleme je dobilo tako svoj okraj, kteri se je ločil od Qrugih, in ta okraj se je zopet imenoval župa v širjem
pomenu besede. Beseda župa (župan) je torej čisto slovanska in se nahaja pri vseh južnoslovanskih plemenih.
Sčasoma pa se je izpremenil pomen besede župa; pod ¡ njo so razumevali tudi občino, okraj in cele pašnike.
Vsaka župa je štela več vasij, ktere so bile samostalne, j ali pa so pripadale jedni ali nekolikim osebam. Posestniki so bili plemenitaši, duhovniki, ali celó cesar sam.
Razun župe nahajamo tudi k a tu ne,1 t. j. pašnike, v kterih so se naselili samo oni, ki so se pečali z živinorejo. Vsak katun je imel po nekoliko rodbin (včasi po 20—30).
Ako je bratstvo uspevalo in napredovalo, razdelilo se ¡ je sčasoma na več bratstev, ktera pa so ostala med seboj v zvezi pod jednim županom-vojvodo. Ravno tako so se razvijala od jednega plemena druga nova plemena, ktera so se nahajala v istem odnošaju med seboj, kakor bratstva jednega plemena. Najmogočnejše pleme je hotelo stati više nego druga, in njegov poglavar (župan) je imel večjo čast, kakor drugi župani.
Tako se je med južnimi Slovani od malih početkov razvila država. V Srbiji se je imenoval glavnejši med župani veliki župan, a pri Hrvatih knez. To ime nosi še dandanes vladar črnogorski, istotako vladar bolgarski,; samo da se glasi tu ta beseda navadno knjaz. -
Vojvoda je bil, kakor pové samo ime, vodja sópleme-1 nikom ob času vojske, a v mirnih časih je upravljal župo kot župan. V najstarejših časih je bil župan gotovo ob jed-nem vojvoda.
V Bolgariji so bili ob času carja Štefana Samuila vojvode ob jednem vrhovni uradniki županijski. Vojvode so bili najvišji deželni plemenitaši, kteri so imeli najmogočnejši vpliv v vseh državnih zadevah. Plemenitaši so se imenovali v Bolgariji tudi „boljéri" ali „boljari". Od Bolgarov so vzeli ta naslov tudi drugi Slovani. Šesteri boljari, ki so bili najmogočnejši, stali so poleg carja kot njegovi prvi svetovalci; z njih pomočjo je vladal car. Drugi boljari sp bili dvorni uradniki ali največji dostojanstveniki po deželi? t. j. po župah. Boljar je skoro izpodrinil vojvodo od visokega mesta. V Bolgariji je sploh najprej izginila staro-slovanska ljudovlada (demokratija) pri brezobzirnem postopanju vladarjev, kterim jo mnogo stalo do tega, da iztrebil'0
1 Ta beseda so jo ohranila še v nekterih krajevnih imenih; na p1'-blizu Plovdiva je vas Katunica, stoječa sredi med poljem in pašniki.
iz naroda vse spomine na prošlost, in da utrdijo vso moč v svojih rokah.
Moč župana, ktero je ta dobil po volji naroda, prešla je torej počasi na carja, in občinski ustav je izgubil pod Pritiskom državnega ustava vso važnost,
A ko je padla moč vladarja in so začeli Turki gospodovati po deželi, izkušale so zopet občine priti do stare veljave. In z oživijenjem demokratičnega duha je prenehalo boljarstvo, ali pa se je poturčilo.
Razun plemstva, ktero so bili osnovali vladarji, vidimo najstarejše plemenitaše med ožjo žlahto županov, banov in Vojvod. V vsakem plemenu je bila navadno jedna rodbina, *z ktere so se po stari pravdi izbirali župani. Te rodbine so se štele med najstarejše plemenitaše. Ko so razpadle župe, izginili so tudi dotični plemenitaši. V Bosni in Hercegovini manj v Srbiji — je še dosti rodbin, ktere znajo naštevati svoje prednike ter morejo dokazati plemstvo; a žalibog, ,T)anjka jim navadno denarja, da bi mogli kot plemenitaši dostojno stopiti med svet. V Bolgariji pa takih primerov ampak tukaj veje dandanes bolj demokratičen duh.
Zgodovina Bolgarov pod turškim robstvom.
Leta 1390.se je predal Šišman, zadnji kralj bolgarski, ^ajedno s svojo stolico Turkom na milost in nemilost. A sam narod bolgarski je le po malem priznaval Turka za gospodarja, in še to le pod tem pogojem, da bo Bolgarija ^mer plačevala Turkom davek, a drugače da ostane svobodna, in da se upravlja sama (da ima avtonomijo). Bolgar-vojaki naj bi stali pod vodstvom svojih vojvod; a za Pobiranje davkov in za mestno in selsko (vaško) upravo !'a.) bi se postavljali taki uradniki, ktere narod sam izbere, bolgarska cerkev naj bi imela narodne škofe in svojega Patrijarha, kteri je stanoval poprej v Trnovem, a pozneje v Jhridi (v Makedoniji). Vse te pravice so bile nekolikokrat Potrjene s sultanovim fermanom (ukazom). A prazno je bilo Vse obečanje turške vlade; kajti tekom let so bile vse te Pravice uničene druga za drugo. Ko so namreč Turki videli, (lil njihova oblast trdno stoji, tako da se uboga raja („čreda") 110 more več ganiti, niso hoteli nič vedeti o takih pravicah.
Najbolj srčni bolgarski voditelji niso torej mogli več mati; preostajalo jim je od dvojnega zla izbrati samo jedno: 11 se poturčiti, ali pa izseliti.
Leta 1776. je bila razrušena cerkvena samostalnost. Domači škofje so bili odstranjeni in nadomeščeni z grškimi. Ti škofje so postopali z Bolgari ne kakor pastirji s čredo, ampak kakor volkovi; ako so našli kakega Bolgara, kteri je imel velik vpliv pri svojih rojakih, izkušali so ga pri-1 dobiti na svojo stran; če pa to ni šlo, očrnili so ga ali po krivem zatožili pri turški vladi, češ, da je nevaren rovar za državo, kteri se mora zapreti. Vlada jili je rada poslu-; šala, in tako je mnogo nedolžnih Bolgarov nosilo večletne} okove, ali so jili pa Turki celó obesili. Sami škofje in grški duhovniki pa niso nikakor dajali lepega vzgleda narodu. Kar je pa najbolj grozno, zažigali so slovanske cerkvene in poučne knjige. Poslednje bolgarske šole in knjige so se' bile ohranile v podonavskih mestih; a nazadnje so tudi te kraje prevzeli fanarioti.1 Na koncu se je le v cerkvi pri kakem oddaljenem gorskem samostanu še cula božja beseda v slovanskem jeziku in ohranila kaka slovanska knjiga,
V zgodovini podjarmljenja balkanskega polotoku jej najgnusnejše to, da so dobivali mohamedanski Turki od kri-stjanskih Grkov pomoč pri svojem pritiskanju na Slovane. Sultan ne bi bil nikdar mogel tako dušiti Bolgarov, ako ne bi bil posredoval grški narod. Grki so bili zmirom jako zviti in bistroumni; pri tem pa so se mogli oslanjati na moč Turkov, svojih gospodarjev. Za časa poslednjih bizantinskih carjev se grški vpliv ni razprostiral po slovanskih in rumunskih deželah; a pod vlado sultanov so grški škofje po svoji volji ravnali z Bolgari, Srbi in Rumuni, l>a se narod pri takem pritisku ni dal pogrčiti, to je znamenje, da je bila narodna moč in zavest v njem jako živa in utrjena.
Dolge dobe so minile v mraku; o teh se žal ne dá drugega reči, kakor da je iskra narodne samozavesti vedno tlela pod pepelom, čeravno so mislili protivniki, da je že zdavna ugasnila.
Ko se je v početku tega stoletja Grška osvobodila, i" ko je Srbija dobila samoupravo, potegnil je „veter svobode'' iz sosednih dežel ter podpihal tlečo iskro, da se je pokazala na dan.
Narodni duh se je tedaj začel probujati celó v onih okrajih, ki so bili najbolj izpostavljeni grškemu vplivu. On' Bolgari, ki so do tedaj pisali bolgarski jezik z grškimi ptf'
1 „Fanarioti" pravijo grškim duhovnikom po „Fanarju'', kakor s' imenuje v Carigradu tisti del mesta, kjer prebiva grški patrijarh.
menkami, začeli so se po malem učiti cirilice; posebno pa so skrbeli, da bi se njih otroci naučili domačega jezika in slovanske azbuke (abecede). Grški cerkveni služabniki so se morali začeti umikati napredujoči narodni zavesti; in kmalu se je bolgarski narod odločil postati samostalen v cerkvenem oz i rn. Kako je dosegel svoj namen, in kako se je obnašal proti katoliški cerkvi, o tem izpregovorim pozneje v posebnem poglavju.
Med tem, ko so vodili Bolgari „cerkveno borbo", kakor jo imenujejo sami, imeli so nad glavami še več drugih križev in težav. Pojavljali so se pogostoma „hajduki", kteri so bili deloma politični prognanci, deloma proste razbojniške čete (šajke), ktere so se klatile po gorah in goščah ter nadlegovale mirne prebivalce. Nadalje so prihajali k njim po želji turške vlade krimski Tat ari, mohame-danske vere, kterim so morali Bolgari staviti koče in do-oašati hrano. Vse to je bilo preveč težko prenašati; zatorej so se začeli nekteri Bolgari preseljevati na liusko, v Srbijo in v druge dežele. Turška vlada pa seveda ni rada v'dela, da se selijo iz dežele ljudje, ktere je doslej mogla niolzti, kolikor se ji je hotelo; zaraditega je zabranila prepevanje s silo, kjer je mogla, zlasti pa v Srbijo. Nazadnje Pa so prišli v deželo baši-bozuki, kterih ime je znano Po vsej Evropi zaradi mnogih grozovitostij, ki so jih izvršili nad Bolgari. Sploh je turška vlada mislila, ako na-soli tod mohamedance, da bo v teh imela močne stražarje, ki bodo mogli v onih krajih držati v strahu kristjanski1 Bolgare, a to tem lažje, ker je bilo mohamedancem dovoljeno nositi orožje, kristjanom pa ne.
Za Tatari so prišli Čerkezi, ktere je turška vlada Naselila ob srbski meji, misleč, da bo na ta način popolnoma drezala Bolgare od Srbov, da ne bodo prvi več mogli najti Pribežališča na Srbskem, niti od tam pričakovati pomoči, 'atari so bili leni ter so se hoteli rediti od dela in potu Pridnih Bolgarov, a Čerkezi so bili krvoločni in so kruto Poganjali vse, kar je bilo kristjanskega.
Tako žalosten je bil položaj Bolgarov v zadnjih desetletjih pred osvobojenjem od turškega jarma. Pričakovali so Pomoči zdaj od zapada, zdaj od severa. Nazadnje se je leta 1877. njih upanje izpolnilo. Prišel je „severni stric" Kus in Pahnil Turke daleč nazaj za Balkan, a Bolgare je osvobodil •larma, pod kterim so vzdihovali celih pet sto let.
Današnja politična uredba Bolgarije.
Osnovni državni zakon v Bolgariji je trnovska konstitucija, t. j. ustava, ktera se je sklenila v „velikem narodnem sobranju" v Trnovem leta 1879. V njej so opredeljene dolžnosti in pravice naroda in vlade; toda vse to je napravljeno preveč površno. Z druge strani pa je ustava napravljena v presvobodnem duhu, za kterega narod še takrat ni bil zrel. Oboje je dalo povoda raznim strankarskim prepirom, raznim neredom in državnim prekucijam.
Vrhovno oblast ima knez ali knjaz; kneževska čast je dedna v moški vrsti. Knezu je dana zakonodavna oblast zajedno z narodnim sobranjem, ktero privoli, da se sme izdati ali premeniti kak zakon.
Torej je Bolgarija monarh ič no -ustavna država.
Narodno sobranje je dvojno: navadno in veliko. Navadno sestavljajo poslanci (predstavitelji), izbrani neposredno od naroda, a računi se jeden poslanec na 20.000 duš obojnega spola. Poslanci se izbirajo na pet let. Doslej je pa le jedno sobranje doživelo to dobo, vsa druga so bila poprej razpuščena.
Sobranje razpravlja in glasuje o zakonih, o državnih posojilih, o povečanju in zmanjšanju davkov, o državnem proračunu itd.
Navadno narodno sobranje sklicuje knez k redovnemu zasedanju, ki traja vsako leto od 27. vinotoka do 27. grudna; ako se pa pokaže potrebno, more ga tudi sklicati ob drugem času k izrednemu zasedanju.
Vseh poslancev je sedaj okoli 200, Zboruje se navadno v Sofiji, kjer je bilo postavljeno pred sedmimi leti krasno poslopje za to svrho. A včasi so bila zborovanja v Trnovem in enkrat v Svištovu (1 1883.).
Veliko narodno sobranje šteje dvojno število poslancev v razmeri z navadnim sobranjem. Tudi ti se izbirajo neposredno iz naroda, in račun i ta se po dva poslanca na vsakih 20.000 prebivalcev obojnega spola. Tedaj je vseh nekaj nad 400. Seje velikega sobranja so se vršile doslej navadno v Trnovem, v stari bolgarski prestolnici.
Veliko narodno sobranje se sklicuje samo v nekterih izvenrednih slučajih, in to od kneza, ali pa od regentov (kneževskih namestnikov), kedar ni kneza v deželi. Veliko sobranje ima pravico reševati vprašanje za odstopanje ali zameno nekterih krajev kneževine; potem sme premeniti ali
pregledati osnovni zakon (konstitucijo); ima pravico izbirati novega kneza in regente, kedar je dežela brez kneza, ali Pa kedar je knežev naslednik mladoleten.
Vsak okrog ima svoj okrožni svet, v kterega se izbirajo člani izmed davkoplačevalcev za tri leta; njemu je dolžnost skrbeti za notranje potrebe dotičnega okroga: za ceste, šole, uredbe rek. gozde itd. Podoben je torej okrajnim zastopom v Avstriji. Zbira se navadno jeseni k sejam, ktere se vrše pod predsedništvom okrožnega glavaija (upravitelja).
Razun tega ima še vsaka občina svoj občinski svet. kakor v Avstriji, samo da je v Bolgariji občinska avtonomija nekoliko večja.
Državna uprava. Na čelu vrhovne uprave stoji knez (knjaz) kot glavar države. On je. vrhovni načelnik vsega vojaštva v Bolgariji v mirnem času in v vojski. Izvršujoča oblast je tudi njegova; vsi udje te oblasti delujejo v njegovem imenu. Za neposredno službo ima pri sebi knežev-sko pisarno.
Vrhovna vlada je mi niste rsk i svet in potem pojedina ministerstva, kterih je osem, namreč ministerstvo zUnanjih in verskih zadev (te dve zadevi sta zjedi-pjeni zaraditega, ker je glavar bolgarske cerkve v Carigradu I11 so udje iste cerkve še tudi zunaj države, v Makedoniji ]n v odrinskem okraju ali vilajetu); ministerstvo notranjih poslov; ministerstvo narodne omike; minister-stvo financ; ministerstvo pravosodja; vojno ministrstvo; ministerstvo za promet, in ministerstvo za trgovino in poljedelstvo.
Ministerstvo vnanjih zadev ima na svoje razpolaganje diplomatične agencije v Carigradu, v Belem gradu. v Bukareštu, na Dunaju, v Petrogradu, v Atenah in na Cetinjn.
Vojno ministerstvo ima na skrbi vojaštvo. Bolgarska vojska šteje v miru 30 pešpolkov po 2 bataljona. 4 konjiške polke po 4 eskadrone, 6 topniških polkov po 4 baterije, od kterih ima vsaka 5 topov, 1 ženijski polk z 2 bataljonoma in 1 trdnjavsko baterijo poleg drugih pomožnih cet. v mjru s]U£j 2548 častnikov, 232 vojaških uradnikov, >4,484 podčastnikov in prostakov ter 28.000 konj. V voj-ne|n času se podvoji število častnikov zajedno z rezervo in v°jaki ter doseže obče število (brez opolčenja) 210.000 mož.
K temu še pride 13 ladij in „narodno opolčenje" (narodna obramba ali milicija). Ob času vojske lahko to doseže levilo 125.000 mož.
Pod nadzorstvom vojnega ministerstva sta vojna šola in ranocelniška (feldšerska) šola v Sofiji.
Za časa poslednje vojske se je osnovalo v Sofiji društvo „rudečega križa" z jednako svrho, kakor so istoimenska društva po drugili državah, t. j. da pomaga vladi skrbeti za ranjene vojake v vojnem času.
IVlinisterstvo pravosodja skrbi za upravo sodišč. V rhovno sodišče je v Sofiji „kasacija"; druge instance so pri-zivna sodišča v Sofiji, Plovdivu in Ruščuku; a prve instance so okrožna sodišča in mirovni (pomiriteljni) sodniki.
Ministerstvo f inanc ima pod svojim nadzorstvom okrožne in okolijske blagajnice in carinske urade. Pregledovanje vseh državnih računov je prepuščeno najvišjemu računskemu dvoru, kteri je neodvisen od ministerstev ter stoji z njimi na jednako visoki stopnji.
Državni grb je zlat lev s krono na glavi, stoječ nakvišku na temnorudečem polju. Narodna zastava je trobojnica belo-zeleno-rudeča. A narodno geslo je. kakor tudi v nekterih drugih državah: v jedinosti je moč („sojedi-nenjeto pravi silata").
Uradniki.
Bolgarski uradniki po raznih uradih sploh niso bili za ta stan pripravljeni v šolah in se niso vadili v dotični službi, kajti niti jedno, niti drugo ni bilo mogoče pred osvobojen jem dežele. Tačas niso imeli v domovini potrebnih šol. a oni, ki so šli na tuje, posvetili so se navadno trgovskim in zdravniškim naukom, kajti samo v teh strokah so se mogli nadejati, da najdejo v domovini kruha, ne da bi računali na državno službo. Ako je pa kdo skončal šol? v domovini z dobrim uspehom, postal je navadno učitelj, ako ni imel premoženja, da bi bil začel trgovati; tudi s*1 je izšolalo v onih časih nekaj duhovnikov, a drugi so skou-čali v Rusiji bogoslovne nauke.
Ko je postala Bolgarija svobodna, trebalo je že precej pod rusko upravo nekaj domačinov za službo pri ruskih višjih uradnikih kot „prevodčici" (tolmači). Ko so se Rusi odtegnili, zavzeli so tu pa tam prevodčici njihova mesta-a na druga višja mesta so prišli bivši bolgarski narodu1 učitelji. Celrt ministri so se izbirali izmed starejših učiteljev. kar je za učiteljski stan prav redka čast.
1 )rugi učitelj i so postal i sodniki, tretj i upravni in finančni uradniki; med poslednje je prišlo tudi nekaj
trgovcev. Samo v vojaški stan niso hodili učitelji; zato so bili v tej stroki ruski častniki do tedaj neobhodno potrebni, dokler se niso izšolali pod njihovim vodstvom v vojni šoli domači sinovi.
A za vse druge stroke so se čutili domačini po preteku nekterih let sposobne. V početku je bilo prišlo tudi nekaj drugih Slovanov: Čehov, Hrvatov, Poljakov, Slovencev 'td., v deželo, ki so bili deloma poklicani kot strokovnjaki od raznih ministrov, deloma pa so prišli sami. Zavzeli so različne službe kot uradniki, profesorji, inženirji itd.
Po preteku petili ali šestib let pa so jih večjidel izpodrinili domačini; le tisti, ki so si pridobili posebnih zaslug, ali pa ki so pokazali izvenredne sposobnosti, ostali so še do današnjega dne v službi.
Od tujih uradnikov so se Bolgari marsikaj koristnega naučili; a domači sinovi, kteri so se med tem časom šolali na tujem, povrnili so se domu, in počasi se je zjedinila Praksa s teorijo, tako da je uradniški stan dobil v nekterih strokah dobre moči.
Prave stalnosti torej v uradniškem stanu dolgo časa ni bilo. Dandanes so razmere že boljše. Sobranje je izdelalo uradniški zakon in skrbelo za pokojnino dosluženini učiteljem in uradnikom.
A kar se tiče izvrševanja služb, pa se niso iste preslabo opravljale, ker so bili uradniki vestni in točni. Posebno Pošta in telegraf sta tako dobro opravljala svoj posel, so sklenile precej vse večje države z Bolgarijo zvezo;1 a avstrijske pošte, ki so bile poprej v večjih mestih dežele, Prenehale so počasi delovati, ker so se pokazale bolgarske Pošte zanesljive in točne.
Sodišča so tudi vršila svoje delo v redu. Zato so ^ečjidel vse države prepustile svoje podanike, da jih sodijo bolgarska sodišča.
Uradniki pri železnici so z malimi izjemami vsi domačini. Služba se izvršuje točno, ter ni slišati o nobenih nesrečah. Izprevodniki (kondukterji) govorč razun bolgarske^ jezika še nemški ali francoski, tako da se morejo s r,njci sporazumevati.
„ Finančni uradniki so sami Bolgari, začenši od npančnega ministra do poslednjega stražarja na meji (gra-nici). vsi izpolnjujejo vestno svojo službo, in ni slišati o
.. . 1 število pošt in z njimi zjedinjenih tclegrafoT je zdaj po sp!J deželi
nobeni goljufiji. Sploh pa so v denarnih zadevah Bolgari natančni in so za ta posel takorekoč rojeni.
Uprava (administracija) ne gre sicer povsod, kakor je treba, a temu ni toliko kriva nesposobnost uradnikov, kakor splošne razmere mlade države, ktere še niso urejene tako, kakor v kaki drugi državi, obstoječi že več stoletij. A sploh je red povsod po deželi.
Inženirjev in arhitektov je že precej med mlajšimi Bolgari, ki so se pred leti vrnili domú iz tehničnih šol avstrijskih, nemških, švicarskih, ruskih in francoskih. A V službi je še nekoliko čeških, nemških in francoskih inženirjev, ker jih potrebujejo za razna večja podjetja, ktera so potrebna mladi državi, na pr. za graditev poslopij, železnic, cest, morskih pristanišč itd.
Kar se tiče učiteljev, to se pa razume, da so skoro vsi domačini, ker je bil, kakor sem omenil, ta stan žf pred osvobojen jem najbolje preskrbljen z osobjem. Seveda se mora v prihodnjosti bolje gledati na pedagogične sposobnosti, ktere razvijati je naloga učiteljskim pripravnican1 in višji šoli. Ta se je odprla pred sedmimi leti v Sofiji in obsega sedaj modroslovni, prirodoslovni in pravoslovn' oddelek.
%
III. Narodopisni del.
Ljudstvo in njegov značaj.
Bolgari so na gosto naseljeni v pokrajinah med srbsk( mejo na zapadu, Donavo na severu, .Tantro na vzhodu i" srednjim tokom Marice na jugu. Tukaj se nahajajo le n? redko tuje narodnosti med njimi. A pomešani so s Turk' Grki, Srbi in Arbanasi (Albanci) na zapadu od izvirov rek< Marice tja proti Makedoniji ter z Grki in Turki ob pomor skih pristaniščih pri Varni in Burgasu.
V poslednjih 20 letih, ktera so Bolgari preživeli pof turško upravo, hotela je, kakor sem že omenil, carigrajsK'' vlada naseliti med njimi cele naselbine Tatarov in ČerkezoV kteri so bili prognani iz Rusije. Ti so se zdeli Turkom zfl nesljivi prijatelji in zavezniki, ki bodo dajali Bolgarom „d°j ber vzgled" ter jih bodo pomagali držati v strahu. Cele valso bile več let polne te sodrge azijatske; a ko se je skonča^
rusko-turška vojna, popihali so jo Čerkezi in Tatari prvi iz Bolgarije, kakor da jih je gnala slaba vest, ter so šli v Azijo, kamor spadajo.
Albance, ki so znani kot bojevit narod, vabili so tudi Turki z istim namenom večkrat v deželo, a posebnih uspehov niso dosegli. Grki bi se bili radi šopirili po primorskih trgovskih mestih zaradi trgovine, pa tudi Turki, ker je bilo pričakovati tu prijetnega življenja brez znatnega truda. ISolgari so bili vedno miroljuben narod, in če so jim sovražne narodnosti preveč presedale, zapuščali so rajši v celih trumah deželo, kakor da bi se bili prepirali z grabežljivimi sosedi, Nekteri so se napotili na Ogersko, drugi na Rumunsko, tretji v Srbijo. Poslednja dežela jim Je bila posebno priljubljena; tam so se pa kmalu posrbili, kakor na Rumunskem poru* Sunili. Na Ogerskem pa so v nekterih krajih Banata, blizu Temešvara in Vinge, ohranili še do današnjega dne svojo narodnost. V nekih ozirih so se sicer pre-menilij a v obče se zavedajo ?v°jega imena, svojih bratov jn svoje domovine ob Balkanu. Leta 1884. sem nalašč obiskal njihovo naselbino v ^rezovici pri Deti (južno od Bolgarka iz vra^anske okolice, '^mešvara). Poznavajoč že
0(1 poprej Bolgare, kako žive v svoji domovini, videl sem na prvi pogled, da so banatski Bolgari ohranili vse zna tajnosti svojega rodu, posebno pa zmernost, delavnost in stedljivost. Od Ogrov niso sprejeli toliko slabih lastnostij, kakor druge narodnosti, ktere žive med njimi.
Vseh Bolgarov je nekaj nad pet milijonov, živečih v severni in južni Bolgariji, ktera se je poprej imenovala „Iztočna Rumelija", ter v deželah evropske Turčije. V zapad-krajih balkanskih in v središču kneževine je ostal bol-
garski narod nepomešan z drugimi plemeni; njegov tip se je torej tam najčistejše ohranil.
Sploh bi se dal bolgarski tip očrtati tako-le: Skoro vsi so jaki, zdravi in srednje, žilave rasti; teme je malo izostreno, nos navzven stoječ, oči so drobne in leže globoko, obrvi goste, črte po licu točno označene. Čelo je pravilno, široko, kosti na obrazu stoje navzven, in zato je lice najširje v oni črti, kjer leže oči; usta so srednje velika, ustnice pritisnjene do jakih zob, le pri ženskah visi malo dolnja ustnica. Lasje so kratki, temne barve, večkrat celo črni. Brki niso gosti, in le redkoma jih brijejo; brado pa si brijejo navadno do golega. Na licu se vidi mirnost, dobrodušje id neka tiha otožnost. Tudi ženske imajo miren, iskren pogled. Na vseh licih se pozna tiha resnost in krotkost. Ženske nimajo tako ostro očrtanega obraza, so srednje rasti, močne, polnih pleč, precej majhnih rok in nog. Lasje so črnikavi, istotako je tudi barva lica navadno temna. On? ne izgube tako brzo svoje lepote, kedar se omožijo, kakor pa na pr. sosedne belokožne Rumunke.
Obličje Bolgara, izvzemši ven štrlečih podočnih kosti.! in drobnih očij, ne kaže nobenega sledu starih finskih Bolgarov, a še manj sledu je opaziti v jeziku. To pa je lahk' umeti, ako se pomisli, da sta si bila slovanski in finski jezik čisto različna; torej se tudi nista mogla zliti v tak' zmes, ki bi obrazovala novo narečje, ktero bi se bilo razvil1 po svoje. Slovanski jezik je torej čisto pogoltnil finskega samo finsko pleme pa ni imelo tako gibčnega jezika, da bi bil' moglo gladko izgovarjati mehke slovanske glasove. Pojavil1! so se zaraditega nektere trdosti posebno v izgovoru samo glasnikov, ktere se še do današnjega dne niso mogle popol noma izbrusiti in ogladiti.
Staroslovenska književnost, ktero sta osnovala sv. Čiri' in Metod, uničila je popolnoma finsko-uralsko narečje. Kf pa je prišlo bolgarsko carstvo pod turško oblast, začeli ^ prihajati v deželo razni tujci iz sosednih dežel: Grki, H»1 muni, Srbi, Arbanasi in Turki. Ni torej čuda, da se je čist; slovensko-bolgarski jezik sčasoma pokvaril, tako da je nastf dosti velik razloček med novobolgarščino in med onim jez1 kom, v kterem sta pisala sv. Ciril in Metod. V novejše" času so začeli Bolgari, kakor pravi naš Koseski. „jezik # stiti peg-', ktere se pa ne tičejo toliko korenov, kolikor ne slovanskih oblik, kakor je pomanjkanje sklanje, raba člefl' t, ta, to, kterega pridevajo koncu besed: čelovek-t, žena-tf
dete-to itd. Vendar se Bolgari prav, lahko razumejo z Rusi, Srbi, a zlasti s Slovenci, s kterimi imajo tudi precej jednak naglas. Pišejo seveda s cirilico, kakor Rusi in Srbi; katoličani so bili začeli rabiti latinico, a pred kakimi desetimi leti so jo popustili ter pišejo zdaj večjidel s cirilico. Samo Bolgari, živeči na Ogerskem, rabijo latinico.
Narodna noša.
Lepo je še ohranjena narodna noša Pri moškem, kakor ženskem spolu na kmetih. Po mestih se je pa zadnja leta jako veliko izpremenilo, ker je zapadno-evrop-ski kroj izpodrinil narodnega, ne samo pri višjih, nego tudi pri nižjih stanovih. Gotovo se bo to sčasoma razširilo tudi na kmete, kjer bosta domača „raševina" in (|omači „padvan" ra-^no tako izginila, kakor se je na pr. pri Slovencih že davno Ugodilo, in kakor se to začenja pri drugih Pomenih, ki prihajajo S „kulturo" V	Dekleta iz vasi v ruščuški okolici.
(,°tiko. Ni trajnejše,
ni lepše obleke, kakor je domača, pa tudi ni cenejše. Ce He nekteri posmehujejo onemu, ki se nosi po „stari šegi", 1° je ravno tako neumno, kakor posmehovati se onim, ki He Po stari navadi „kramljajo".
„Za staro šego in star denar,
Naj ti bode vselej mar!"
To je resničen in poučen pregovor; zatorej je tudi zanimivo slišati kaj o stari noši. Ženske sploh bolj varujejo m spoštujejo stare šege in staro predanje, kakor pa moški,
Bolgarija in Srbija.	4
ki so bolj udani napredku in novotarijam. Ženske so ohranile torej največ starih noš, in tako smem najprej o njihovem kroju govoriti. Ob jednem omenjam, kar je lahko umevno, da so se narodne noše v gorskih samotnih vaseh bolje ohranile nego v ravnini, kjer je lažje priti v dotiko s tujim živijem.
V gorskih krajih je v navadi taka noša, kakor jo predstavlja slika, in kakor jo bom v glavnih črtah opisal:
Od pasa navzdol nosijo „janko" (fustán) od temne, tanke raševine (šajak); izdelana je seveda doma z lastnimi rokami. Okoli pasaje janka malo nabrana. Gori- od pasa nosijo jopico brez rokavov, na prsih izrezano in obšito z lepimi trakovi iz pavole ali vezeno s svilo. Povrh oblačijo Ijratko suk-njico, obšito ob prednjih robih s kožuho-vino ali s kako drugo robo. Spredaj visi namesto predpasnika nekoliko pisanih trakov. Sploh je vse lepo pisano s precej
Dekleta (Šopkinje) iz dragalevske vasi živimi barvami. PaS-blizu Sofije.	ki je tri do štiri prste
širok, je posebno lepo
vezen in prepleten; navadno je iz sukna in obšit z raznimi trakovi. Spredaj ga zaklepata dve zapenjači iz priproste kovine, le redkoma srebrni. Na nogah nosijo pisane nogavice in povrh domače opanke. Tu pa tam nosijo ž? mestno obutje, kakoršno je pri Slovenkah v rabi. Lasje visijo po hrbtu v širokih kitah, ktere si prepletajo z drobnim-srebrnim denarjem. „Šopkinje" okoli Sofije nosijo po cel« verige denarja v laseh in okoli pasa; na glavo si vtikajo po letu velike cvetke, kar jim pa nikakor ne pristoja.
Po nekterih krajih se oblačijo dekleta prav okusno; žene pa so bolj priprosto oblečene brez cvetlic in trakov, z navadno dolgo belo ruto, ki visi raz glavo. Samo za-Penjače na pasu, zapestnice, prstane in uhane kupujejo ženske v mestu pri srebrarjih, a vse drugo, kar imajo na sebi, je domači izdelek. Seveda kupljene reči niso drage, ker navadno niso iz nobene dragocene kovine. V obče se mora reči, da se znajo dekleta na kmetih prav nališpati, Pa seveda ne po našem za-Padno-evropskem okusu. V mestu se nahaja med srednjimi stanovi polovica kmet-ske noše, polovica gosposke brez vsega okusa, tako da ni ne ptič ne miš, ne gospa ne kmetica. Kar je pa gornjih stanov, uradniških, častniških in trgovskih gospa |n gospodičin, nosijo se pa, kakor po naših mestih. v Še nekaj besed o mo-i ^ki noši. Od Srbov se fočijo Bolgari ne samo rpo •Jeziku, nego tudi po noši,
■	I30 šegah in navadah. Na i £lavi nosi Bolgar črno ali i rujavo „guglo" (čamer) iz * °yeje kože. V prejšnjih ča-lsih so se Bolgari brili po ! tfiavi ter puščali rasti samo j S°P las na vrhu glave, zdaj j Pa si puščajo rasti lase včasi
imecej dolge. Finski Bolgari Bolgar-katoličan iz Plovdiva. So prinesli s seboj navado,
(ia so se brili po glavi; a pri Arbanasih, Morlakih in pri nekterih starcih v Bolgariji (posebno med katoličani) je še
■	Zc]aj tako britje v navadi. Srb pa „gugle" ne nosi, rajši ima ! posebno na deželi. Tako tudi Grk.
i i Bolgar nosi srajco s širokima rokavoma, ktera sta na , kraju lepo obšita ali vezena v različnih barvah; istotako je j °ošita srajca tudi na prsih. Hlače so široke in na kolenih Prilegajo tesno telesu; navadno so prevezane pod kolenom '' Omenim ali rudečim trakom. Vsak nosi širok pas iz ne-
Slika iz sofijske okolice.	i
podobne prikazni. Če pa kožuha nima, ogrne se s širokim	1 plaščem iz domače raševine, bele ali rujave, in dene na glavo
kapuco, kakor kapucin. Kakor po vaseh sploh, tako se nosijo	j tudi po mestih priprosti ljudje: delavci, krčmarji, kočijaži
rokodelci itd. A kar je po mestih gospode, ta je opustila	, svojo staro nošo ter se začenja oblačiti po zapadnem kroju-
kakor pravijo, „a la Franka". Kar se tiče moškega obutja;	A so na kmetih „opinci" (opanki) navadni. Le premožnejši
kmetje pričenjajo nositi škornje. Opanki so navadno iz ne-	1
obdelane kože in privezani z mnogimi jermeni k nogi. Pod	^
njimi nosijo nogavice domačega izdelka. Sicer pa se razlikuj®	1
barva moške obleke in deloma tudi kroj v raznih okrogih.	^
koliko metrov dolge volnene robe, kteri se ovija 10—15 krat okoli telesa. Pravijo, da pas ohrani želodec topel, da varuje prehlajenja, griže itd. V pasu nosijo različne reči: nož, to-bačnico, denarje, robec za nos, a včasi tudi samokres in drugo orožje.
Kedar je mrzlo, obleče Bolgar jopo ali dolgo suknjo iz ovčje volne (šajak). Po zimi vzame navadno povrh še kožuh, kterega o grdem vremenu obrne, tako da so dlake zunaj. Če je posebno huda zima, pri veže še na noge kozjo kožo, z dlakami navzvčn obrnjeno, in ako ga v tej postavi naglo zagledaš, moreš se prestrašiti grozne, „špic-parkeljnu"
Cerkvena uprava.
Bolgarsko cerkve in duhovniki so podložni sinodi (t. j. zboru vseh metropolitov, nadškofov), ktera je najvišja duhovna oblast v državi, naj ima svoj sedež kjerkoli. Navadno zboruje v Sofiji, v Ruščuku ali Trnovem. Sinoda varuje je-flinstvo z grško-iztočno cerkvijo v vseh verskih dogmah. Ce tudi ima bolgarska cerkev iste verske dogme, kakor grško-iztočna, vendar je od nje ločena in samostojna; grški patrijarh v Carigradu jo ravno tako smatra za raz-kolniško, kakor rimski papež. Samoupravna bolgarska cer-kov, imenovana eksarhija, obstoji iz bolgarskih eparhij (nadškofij) v kneževini in na Turškem. Glavar je eksarh Jožef I., kteri ima svoj sedež v Carigradu; on je predsednik sinodi.
V Bolgariji je devet eparhij: dorostolo-červenska s sedežem v Ruščuku, trnovska, vidinska, vračanska, sofijska, plovdivska, starozagorska, slivenska (vsaka s sedežem v ^estu, po kterem se imenuje) in varnensko-preslavska s Sedežem v Varni. Samokovska in lovčanska sta začasni eParhiji.
Vsaka eparhija ima svojega metropolita (nadškofa). Njemu je pridodan eparliijski svét. Za njim stojé stopnjo Iužje arhierejski namestniki (namestniki višjih duhovnih pastirjev) in potem enorijski sveštenici (župniki).
Enorije (župnije) obsegajo po mestih največ 300 hiš, ''} Po vaseh 150—200 hiš. Za odgojo duhovnikov skrbita duhovni semenišči: jedno v Trnovem poleg realne gimnazije, a drugo v Samokovu.
Duhovniki so v gmotnem oziru slabo preskrbljeni; na ^gi strani pa tudi nimajo dovolj izobrazbe za svoj poklic, kmetih pomanjkuje duhovnikov.
Armenci imajo svojega škofa v Plovdivu, a Grki svo-Jega metropolita v Varni in Plovdivu. , .. Židje imajo glavnega rabina v Sofiji, a Turki na večjih rajih „mjuftije" (duhovnike); glavni mjufti ima svoj sedež
v Plovdivu.
v Vsaki veri je po ustavi zajamčena popolna svoboda, gorskega sovragtva v Bolgariji sploh ni najti. Pravo- in Kriyoverci žive, v lepem miru drug poleg drugega. Strogo jo zabranjeno, da bi kdo zasmehoval verske običaje drugo-orcev, ker to bi dajalo povod nemirom v državi.
Zgodovina bolgarske cerkve in tamošnjih katoliških
misijonov.
Vsako leto se praznuje god sv. Cirila in Metoda pfl vesoljnem katoliškem svetu. Vsakdo ve, da sta bila ta dva svetnika Bolgara; ob jednem je pa tudi znano, da večina današnjih Bolgarov ne pripada katoliški veri, ampak grško-iztočni. Kako je to prišlo, hočem raztolmačiti v nastopnih vrstah.
Bolgari so sprejeli krščanstvo pod vlado kralja Borisi (844—888). Že poprej so se trudili bizantinski in rimsko; nemški cesarji izpreobrniti Bolgare, pri čemur so jih vodili poleg verskih tudi politični vzroki. Bolgari so stanoval' namreč ravno sredi med obema državama, od kterih vsaka delala na to, da si pridobi ves svet pod svojo oblast ter je vedela ceniti Bolgare kot bojevito pleme, da bi i njihovo pomočjo lažje premagala protivnike.
Prvi so si pridobili Grki Bolgare na svojo stran Sestra kralja Borisa je bila namreč padla v grško sužnos' ter je prestopila v Carigradu h kristjanstvn. Vrnivši domu, pregovorila je brata Borisa, da je sprejel zajedno z ve; likaši kristjansko vero, in leta 864. je ves narod pristopi h kristjanski veri in sprejel sv. krst iz rok nekega grškeg'1 škofa. Tako so se približali Bolgari Bizantu, kar je postal' sčasoma nevarno za nje; kajti čeravno Bizant tačas še n! bil ločen od Rima, vendar seje nekaj takega že pripravljal0 Patrijarh Focij, kteri je pozneje povzročil razkol s svoj1 trmo, imenoval je že poprej Borisa svojega „duhovne^ sina". Ta se mu pa ni hotel popolnoma udati kot svojem „duhovnemu očetu", ker ga je bilo strah, da bi potem tu$ politično bil odvisen od Carigrada. Zatrt je poslal leta 88^ poslance k rimsko-nomškemu cesarju Ludoviku IT. in k pfl pežu Nikolaju II., da se priporoča biagovoljenju cesarjevem11 in da prosi papeža za škofe, kteri bodo oznanjevali BolgarOi; pravo vero. Po papeževem povelju sta šla torej dva ital} janska škofa z nekterimi duhovniki v Bolgarijo ter sta pr1 dobila večji del dežele na svojo stran, a bizantinski duhoV niki so morali Bolgarijo zapustiti.
Iz početka so bili Bolgari papežu jako udani in so bi' polni žive vere. Papež jim je dal mnogo dobrih sveto^ kterih so ga prosili, ter jih opominjal, naj bodo stanovih v sv. veri.
V Carigradu so bili grški duhovniki jako srditi zaradi zjedinjenja Bolgarov z Rimom ter niso rok križem držali. Začeli so kovati razne slabe naklepe in izmišljevati zvijače, s kterimi bi si pridobili Bolgare. K temu so se pridružili še politični oziri, in katoliška cerkev je žalibog po malem izgubila svoj vpliv pri Bolgarih. Glavni vzrok, zakaj so se Bolgari približevali Bizantincem, bil je strah pred Nemci, kteri so ravno tedaj Moravsko dobili v svojo oblast; mislili so, da jih bo Bizant branil proti Nemcem.
A prijateljstvo z Grki ni trajalo dolgo. Začele so se nove vojne z njimi, ktere so trajale vse deseto stoletje. V svojih stiskah so obrnili Bolgari zopet oči proti Rimu ter Prosili papeža za pokroviteljstvo. Leta 915. se je začel Simeon, sin Borisov, ko je premagal nekolikokrat Bizantince, dogovarjati s papežem in se je pokoril glavarju sv. katoliške cerkve. Plod teh dogovorov je bil, da je papež imenoval patrijarha za Preslav, prestolnico kralja Simeona, in (iva škofa za Bolgarijo. Papež Inocent T. je dal Simeonu kraljevsko krono ter mu podelil naslov: „car Bolgarov in samodržec Grkov".
Najslavnejša doba v zgodovini Bolgarov je bila pod Simeonovo vlado.
Zmagonosne vojne so omogočile, da se je razširilo kraljestvo na vse strani; tri morja so ga obkrožovala. Donava, ktera je bila prej na meji, tekla je zdaj skoro po '^di, kajti Vlaško, Sedmograško in Banat, Srbija do Drine, Upir, Makedonija, Trakija in Tesalija so pripoznavale Simeona za svojega vladarja. A niti zdaj zveza z Rimom ni dajala dolgo. Po smrti Simeona se je udal njegov sin Peter z°pet Bizantincem. Grški car Roman je sklenil prijateljstvo 7j njim ter mu dal svojo vnukinjo Ireno za ženo. Iz prijavlja je postal Peter takorekoč vazal carju Romanu ter se r&vnal čisto po bizantinski politiki, a Rimu se je popolnoma odrekel. Potčm pa se je godilo Bolgarom vedno slabše in slabše.
Pod kraljem Borisom II. se je končala samostalnost Bolgarije ter padla pod bizantinsko oblast. V notranji de-^i so bili večni nemiri, ki so dajali Bizantincem povod, da so segli zdaj pa zdaj nad Bolgare ter .jih strašno kazno-^li. Najgroznejše je postopal car Bazilij, ki je dal 15.000 Bolgarov oslepiti in se zaraditega imenuje ..bolgaromorec". . Še le leta 1185. so si pridobili Bolgari po večkratnih l2Jalovljenih poskusih zopet svojo svobodo in neodvisnost.
Asen je osnoval novo dinastijo, in dežela je pod njegovo vlado začela zopet cvesti. Jeden njegovih naslednikov, Ka-lojan po imenu, razširil je ne samo meje svoje dežele, nego tudi potolkel Bizantince ter pristopil h katoliški cerkvi leta 1197. Škof, trnovski je bil od papeža Inocenta III. imenovan za vrhovnega pastirja deželi, a car je dobil iz Rima carsko krono.
To je bilo tretje zjedinjenje z Rimom, pa temu je sledil skoro tretji razkol.
Grof Balduin Flanderski, ki je vodil četrto križarsko vojsko, razbil je leta 1204. grško carstvo ter namesto njega postavil latinsko. Na Bolgare je gledal kot na odpadlo deželo in njenega vladarja je smatral za nezakonitega. To je razsrdilo Kalojana tako, da se je vzdignil proti njemu leta 1205. Ko je papež Inocent III. slišal, kaj se godi v jutrovih deželah, razjokal se je, rekoč: „Vse se bo končalo na veliko škodo cerkvi, in izpreobrnjenje jutrovih dežel bo postalo nemogoče." Pa res, tako se je tudi zgodilo, Kalojan je premagal Balduina in razbil vse njegove čete. Balduin sam je prišel v roke sovražniku. Ta pa z „Latini" ni milostno postopal, spominjajoč se, kako grozno se je godilo njegovim pradedom, ko so jih premagali carji carigrajski. Zveza z Rimom je bila precej pretrgana, in trnovski nadškof je postal neodvisen patri jarh bolgarski. Razkol je bil v onem času tem nevarnejši, ker se je ravno tačas začela razvijati in širiti po vsej Evropi kriva vera bogomilov. kteri je bil Kalojanov naslednik Asen II. popolnoma udan. Po smrti Asenovi je kmalu razpadlo njegovo carstvo. Grki so sukali Bolgare tako, kakor so hoteli, a bogomili in židje so lovili ribe v motni vodi. Nesreča je dosegla vrhunec.
Tako je ostalo do sredine XIV. stoletja. Še enkrat, in to zadnjikrat je zasvitala potem zvezda upanja, prej nego je zakopala grozna tema mohamedanstva vse politično in duhovno življenje. Štefan Dušan, knez srbski, oženil se je s sestro bolgarskega carja Aleksandra Asena. Vsled tega je postala zveza med Srbi, Bolgari in Rumuni, ki so se skupno postavili proti Grkom. Osnovala se je od Bizanta neodvisna bolgarsko-srbska cerkev. S tem je bil zopet storjen korak k sporazumljenju z Rimom. Vera se je začela zopet oživljati. Menih Teodozij je nastopil proti bogomiloifl ter zbral okoli sebe veliko število učencev, ki so delovali v verskem in književnem oziru. Zoper bogomile sta zborovali dve sinodi v Trnovem leta 1350. in 1355. Priden učenec
l'eodozijev, po imenu Evtimij, nadaljeval je začeto delo. A žalibog ta ni imel posebnega uspeha; bil je zadnji patrijarh trnovski. Bolgarska cerkev ni imela dosti vpliva na usodo države, in sam vladar ni gojil do nje posebnega spoštovanja. A mogočen vpliv so dobili židovi, odkar je car Aleksander spodil svojo pravo ženo ter vzel neko Židinjo. Zidove So v tej dobi spoštovali kot boljare ali plemenitaše. Pri jem pa sta gledala vladarja bolgarski in srbski mirno in '»rez skrbi, kako so se Turki vedno bolj približevali mejam njunih držav. Že so si bili napravili Turki za svojo prestolnico Odrin in vzeli potém pod sultanom Muratom celó j lovdiv in Staro Zagoro. Ko je grški car Kantakuzen prosil ta vladarja pomoči proti Turkom, dobil je odgovor: „Stori, kar moreš! Ako pridejo Turki k nam, bomo se že znali
hraniti."
Pri takih okoliščinah je bilo lahko uvideti, kakšna usoda 0 zadela Bolgare. Še prej ko Carigrad je padla bolgarska Prestolnica Trnovo v turške roke in ob jednem tudi vsa država. Tisti, ki je hrabro branil to mesto, ni bil vladar, ampak patrijarh Evtimij. Podal se je junaški v turški tabor, da bi omečil s prošnjami sovražnika, naj bode milost-•1'v Bolgarom; a Turek se je obrnil ošabno od njega. Hitro Potem, ko so Turki prihruli v mesto, moral je patrijarh zabiti svoj sedež in svojo čredo ter oditi v Makedonijo. S mizami v očeh so se ločili verniki od njega. Dal jim je blagoslov ter jih priporočil varstvu presvete trojice. 0 svoje smrti je hodil potém patrijarh v Makedoniji od •n£sta do mesta, od vasi do vasi in propovedoval svojim rojakom, naj se spokoré in izpreobrnejo, pa da se naj varujejo islama" ali mohamedanske vere.
, Pod turškim jarmom je bilo Bolgarom težko vzdiho-a|i skoro celih pet sto let. Njihova zgodovina v tej dolgi ne pripoveduje ničesar o znamenitih delih, ampak samo ' križih in težavah. Po mnenju turških krvnikov so morali I Omagani narodi postati sužnji zmagovalcu, kteri je gledal fpa nje, kakor divja zver na svoj plen. Grozno so tlačili ,lrki kristjane, jemali jim premoženje, nalagali jim težke ^ke, ropali starišem sinove, ktere so potém odgojevali v u iu mohamedanskem ter jih pod imenom „janičarji" vti-aii v vrste svojih vojnih čet. Kristjanom ni ostajalo drn-
kakor molčati in trpeti, i Da se pod takimi okoliščinami vera ni mogla razvijati, dzume se samo po sebi, kajti sultan niti verske svobode
Asen je osnoval novo dinastijo, in dežela je pod njegovo vlado začela zopet cvesti. .Teden njegovih naslednikov, Ka-lojan po imenu, razširil je ne samo meje svoje dežele, nego tudi potolkel Bizantince ter pristopil h katoliški cerkvi leta 1197. Škof-trnovski je bil od papeža Inocenta III. imenovan za vrhovnega pastirja deželi, a car je dobil iz Rima carsko krono.
To je bilo tretje zjedinjenje z Rimom, pa temu je sledil skoro tretji razkol.
Grof Balduin Flanderski, ki je vodil četrto križarsko vojsko, razbil je leta 1204. grško carstvo ter namesto njega postavil latinsko. Na Bolgare je gledal kot na odpadlo deželo in njenega vladarja je smatral za nezakonitega. To je razsrdilo Kalojana tako, da se je vzdignil proti njemu leta 1205. Ko je papež Inocent III. slišal, kaj se godi v jutrovih deželah, razjokal se je, rekoč: „Vse se bo končalo na veliko škodo cerkvi, in izpreobrnjenje jutrovih dežel bo postalo nemogoče." Pa res, tako se je tudi zgodilo. Kalojan je premagal Balduina in razbil vse njegove čete. Balduin sam je prišel v roke sovražniku. Ta pa z „Latini" ni milostno postopal, spominjajoč se, kako grozno se je godilo njegovim pradedom, ko so jih premagali carji carigrajski. Zveza z Rimom je bila precej pretrgana, in trnovski nadškof je postal neodvisen patrijarh bolgarski. Razkol je bil v onem času tem nevarnejši, ker se je ravno tačas začela razvijati in širiti po vsej Evropi kriva vera bogomilov, kteri je bil Kalojanov naslednik Asen II. popolnoma udan. Po smrti Asenovi je kmalu razpadlo njegovo carstvo. Grki so sukali Bolgare tako, kakor so hoteli, a bogomili in židje so lovili ribe v motni vodi. Nesreča je dosegla vrhunec.
Tako je ostalo do sredine XIV. stoletja. Še enkrat, in to zadnjikrat je zasvitala potem zvezda upanja, prej nego je zakopala grozna tema mohamedanstva vse politično in duhovno življenje. Štefan Dušan, knez srbski, oženil se je s sestro bolgarskega carja Aleksandra Asena. Vsled tega je postala zveza med Srbi, Bolgari in Rumuni, ki so se skupno postavili proti Grkom. Osnovala se je od Bizanta neodvisna bolgarsko-srbska cerkev. S tem je bil zopet storjen korak k sporazumljenju z Rimom. Vera se je začela zopet oživljati. Menih Teodozij je nastopil proti bogomiloni ter zbral okoli sebe veliko (število učencev, ki so delovali v verskem in književnem oziru. Zoper bogomile sta zborovali dve sinodi v Trnovem leta 1350. in 1355. Priden učenec
l'eodozijev, po imenu Evtimij, nadaljeval je začeto delo. A žalibog ta ni imel posebnega uspeha; bil je zadnji patrijarh trnovski. Bolgarska cerkev ni imela dosti vpliva na usodo države, in sam vladar ni gojil do nje posebnega spoštovanja. A mogočen vpliv so dobili židovi, odkar je car Aleksander spodil svojo pravo ženo ter vzel neko Židinjo. Zidove v tej dobi spoštovali kot bolj are ali plemen i taše. Pri tem pa sta gledala vladarja bolgarski in srbski mirno in t»rez skrbi, kako so se Turki vedno bolj približevali mejam ujuriih držav. Že so si bili napravili Turki za svojo prestolnico Odrin in vzeli potém pod sultanom Muratom celó Plovdiv in Staro Zagoro. Ko je grški car Kantakuzen prosil ta vladarja pomoči proti Turkom, dobil je odgovor: „Stori, ^ar moreš! Ako pridejo Turki k nam, bomo se že znali "raniti."
Pri takih okoliščinah je bilo lahko uvideti, kakšna usoda ')0 zadela Bolgare. Še prej ko Carigrad je padla bolgarska Prestolnica Trnovo v turške roke in ob jednem tudi vsa država. Tisti, ki je hrabro branil to mesto, ni bil vladar, j^pak patrijarh Evtimij. Podal se je junaški v turški tabor, da bi omečil s prošnjami sovražnika, naj bode milost-M'v Bolgarom; a Turek se je obrnil ošabno od njega. Hitro Potem, ko so Turki prihruii v mesto, moral je patrijarh zapustiti svoj sedež in svojo čredo ter oditi v Makedonijo. S solzami v očeh so se ločili verniki od njega. Dal jim je ^oj blagoslov ter jih priporočil varstvu presvete trojice, 'o svoje smrti je hodil potém patrijarh v Makedoniji od !n^sta do mesta, od vasi do vasi in propovedoval svojim rojakom, naj se spokoré in izpreobrnejo, pa da se naj varujejo «islama" ali mohamedanske vere.
Pod turškim jarmom je bilo Bolgarom težko vzdihovati skoro celih pet sto let. Njihova zgodovina v tej dolgi
ne pripoveduje ničesar o znamenitih delih, ampak samo J' križih in težavah. Po mnenju turških krvnikov so morali Premagani narodi postati sužnji zmagovalcu, kteri je gledal 5 oje, kakor divja zver na svoj plen. Grozno so tlačili Jurki kristj ane, jemali jim premoženje, nalagali jim težke a^ke, ropali starišem sinove, ktere so potém odgojevali v ,11 \u mohamedanskem ter jih pod imenom „janičarji" vtikali v vrste svojih vojnih čet. Kristjanom ni ostajalo dru-kakor molčati in trpeti.
Da se pod takimi okoliščinami vera ni mogla razvijati, a5!ume se samo po sebi, kajti sultan niti verske svobode
ni dovolil. Mnogo cerkev so izpremenili Turki v džamije (turške bogomolnice), Bolgare kakor Grke so podredil grškemu patrijarhu v Carigradu, kteri je bil veren sluga sultanov, tako da sta zdaj oba naroda tudi v verskih zadevah bila posredno podložna krivovernemu barbaru. Med Grki in Bolgari je bil samo ta razloček, da so si Grki i svojim prilizovanjem znali pridobiti tudi pod turško vladi še precej ugoden položaj. Navadno so dobivali grški škofjf bolgarske škofije. Ti pa seveda niso bili možje po božji volji, ampak najemniki in podkupljenci, ki so rabili svoj visoki poklic v ta namen, da so stiskali narod še hujše, ir da so izvlekli iz njega in iz duhovnikov kolikor mogocf več denarja. Za denar so ti škofje navadno dobivali svoj( visoke službe, in zat6 so mislili, da jim mora služba še ve liko več denarja donašati, kakor so ga sami plačali za njo A kako je deloval vzgled vrhovnih pastirjev na duhovnike i® na narod, to si lahko mislimo! —
Več stoletij so prenašali Bolgari te stiske, ne da se bili izkušali upreti s silo. Še le v drugi polovici tegi stoletja so se pokazovali tu pa tam med njimi znaki neza dovoljstva. Narod se je postavil zdaj pa zdaj na noge, d« bi se otresel težkega jarma, še prej nego ga je Rusija za čela podpirati. Posebno živo so navduševali Bolgare k tem1 njih bratje in rojaki, ki so došli med nje iz Srbije in Ru munije. Seme svobodnega mišljenja je bilo vsejano, pognal' je sčasoma kali ter rodilo načrt narodne samostalnosti, kter1 se je najprej pojavila na verskem polju. Vzbudi vsi se if stoletnega spanja, začeli so se Bolgari brigati za omiko začeli so odpirati šole, ob jednem pa so se tudi bolj živ1 pečali s cerkvenim vprašanjem.
Ni jim bilo mogoče še dalje gledati, kako se šopirij1 med njimi grški škofje, kako grabijo skupaj denar, kjerkoj ga je bilo mogoče vzeti. Patrijarh sam ni dajal škofom nv kdar dobrega vzgleda; on si je moral kupiti svojo čast o' sultana in njegovih ljubljencev za drag denar. Ko pa je sed? trdo na svojem sedežu, začel je razdavati škofije za denaj da bi izvlekel iz teh one svote, ki jih je dal za svoj sede? in povrh še lepega dobička. Škofje so potem seveda tu*1 navadno za denar oddajali župnije in samostanske red? Lahko si mislimo, kakšni so bili tedaj duhovni pastirji, kak so gulili siromaški narod, in koliko je moral ta trpeti še < cerkvenem oziru povrh tega, da je bil v političnem suženj Grški duhovniki in posvetnjaki so hoteli Bolgarom
vriniti svoj jezik in svoje navade. Delali so si za prihodnost sijajne načrte, misleč, česar nekdanji bizantinski cesarji z mečem v roki niso mogli doseči, to bodo oni zdaj z duhovno močjo po mirni poti dosegli. V to svrho so grški škofje, podpirani od grških bogatašev, vrivali povsod grški jezik v cerkve in šole; le redke so bile cerkve, kjer se je ohranil slovanski jezik. To je bilo v kakih zabitih planinskih vaseh, a po glavnejših župnijah so se nahajali pogostoma duhovniki, ki niso znali niti besedice bolgarske izpregovoriti. V šolali je bilo ravno tako žalostno. Zadnji dve bolgarski škofiji je prevzel leta 1747. grški patrijarh, in s tem je bil konec stare bolgarske cerkve. Grki so izključili celó sv. brata Cirila in Metoda iz koledarja. Najbolj pa so začeli Grki besneti proti vsemu, kar je bolgarsko, od leta 1829., odkar se je z osnovanjem grškega kraljestva visoko povzdignilo njih narodno čuvstvo. V samostanih in cerkvenih arhivih so zažigali slovanske rokopise — vandalsko delo — nedostojno razumnih ljudij!
Najbolj je obžalovati, da so propadle knjižnice po večjih bolgarskih mestih, kjer so bili bržkone hranjeni važni zgodovinski rokopisi.
Ko se je proti Grkom nezadovoljstvo med Bolgari vedno bolj širilo, začel se je na severu razvijati vpliv, kteri dal povod važnim izpremembam na Balkanu. Ruski a£entje so prihajali med Bolgare, slovanske knjige so jim Pošiljali iz Retrograda, sprejemali so mlade Bolgare v šole jnoskovske, kijevske, odeske itd. Skratka, precej so postali Bolgari, kot sosedje Carigrada. Rusom mili bratje; zakaj ti so razumeli, kako važno bi bilo njih prijateljstvo za rusko v°jsko, ako bi hotela ta kdaj napasti Carigrad.
Leta 1809. in 1828. ob času rusko-turških bojev vidimo ^e krvave ustaje med Bolgari, kteri so se med tem začeli bolj zanimati za svoje severne brate ter poslušati njih svete. Ort tega časa Rusi niso več mogli pozabiti Bolgarov. Sploh Pa so se t.ii<ii druge kristjanske evropske države začele bri-&ati za nje ter so večkrat opominjale sultana, naj uredi nezdrave odnošaje med svojimi podaniki. Največ pa je izdala ,Jeseda Rusije posebno po krimski vojni.
S svojo naredbo (hati-humajum) od 18. svečana leta [856. je odredil sultan, da patrijarh ne more biti odstaven, ter je zahteval, da se ustanove za škofe stalni letni oohodki, drugo pa naj napravi cerkveni zbor (sinoda), da Prepreči simonistična zloraba (t. j. prodavanje duhovnih
ni dovolil. Mnogo cerkev so izpremenili Turki v džamije (turške bogomolnice), Bolgare kakor Grke so podredil grškemu patrijarhu v Carigradu, kteri je bil veren slug« sultanov, tako da sta zdaj oba naroda tudi v verskih zade vah bila posredno podložna krivovernemu barbaru. Med Grki in Bolgari je bil samo ta razloček, da so si Grki ? svojim prilizovanjem znali pridobiti tudi pod turško vlade še precej ugoden položaj. Navadno so dobivali grški škofje bolgarske škofije. Ti pa seveda niso bili možje po božj: volji, ampak najemniki in podkupljenci, ki so rabili svoj visoki poklic v ta namen, da so stiskali narod še hujše, if da so izvlekli iz njega in iz duhovnikov kolikor mogoče več denarja. Za denar so ti škofje navadno dobivali svoje visoke službe, in zatd so mislili, da jim mora služba še ve' liko več denarja donašati, kakor so ga sami plačali za njo A kako je deloval vzgled vrhovnih pastirjev na duhovnike it na narod, to si lahko mislimo! —
Več stoletij so prenašali Bolgari te stiske, ne da se bili izkušali upreti s silo. Še le v drugi polovici teg* stoletja so se pokazovali tu pa tam med njimi znaki neza dovoljstva. Narod se je postavil zdaj pa zdaj na noge, d? bi se otresel težkega jarma, še prej nego ga je Rusija za čela podpirati. Posebno živo so navduševali Bolgare k tem1 njih bratje in rojaki, ki so došli med nje iz Srbije in Rti munije. Seme svobodnega mišljenja je bilo vsejano, pognal* je sčasoma kali ter rodilo načrt narodne samostalnosti, kteP se je najprej pojavila na verskem polju. Vzbudivši se i? stoletnega spanja, začeli so se Bolgari brigati za omiko začeli so odpirati šole, ob jednem pa so se tudi bolj živ« pečali s cerkvenim vprašanjem.
Ni jim bilo mogoče še dalje gledati, kako se šopirij1 med njimi grški škofje, kako grabijo skupaj denar, kjerko) ga je bilo mogoče vzeti. Patrijarh sam ni dajal škofom n' kdar dobrega vzgleda; on si je moral kupiti svojo čast of sultana in njegovih ljubljencev za drag denar. Ko pa je sede trdo na svojem sedežu, začel je razdavati škofije za denai da bi izvlekel iz teh one svote, ki jih je dal za svoj sedež in povrh še lepega dobička. Škofje so potem seveda tud navadno za denar oddajali župnije in samostanske rede Lahko si mislimo, kakšni so bili tedaj duhovni pastirji, kak so gnlili siromaški narod, in koliko je moral ta trpeti še * cerkvenem oziru povrh tega, da je bil v političnem suženj Grški duhovniki in posvetnjaki so hoteli Bolgaroi
vriniti svoj jezik in svoje navade. Delali so si za prihodnost sijajne načrte, misleč, česar nekdanji bizantinski cesarji z mečem v roki niso mogli doseči, to bodo oni zdaj z duhovno močjo po mirni poti dosegli. V to svrho so grški škofje, podpirani od grških bogatašev, vrivali povsod grški jezik v cerkve in šole; le redke so bile cerkve, kjer se je ohranil slovanski jezik. To je bilo v kakih zabitih planinskih vaseh, a po glavnejših župnijah so se nahajali pogostoma duhovniki, ki niso znali niti besedice bolgarske izpregovoriti. V šolali je bilo ravno tako žalostno. Zadnji dve bolgarski škofiji je prevzel leta 1747. grški patrijarh, in s tem je bil konec stare bolgarske cerkve. Grki so izključili celó sv. brata Cirila in Metoda iz koledarja. Najbolj pa so začeli Grki besneti proti vsemu, kar je bolgarsko, od leta 1829., odkar se je z osnovanjem grškega kraljestva visoko povzdignilo njih narodno čuvstvo. V samostanih in cerkvenih arhivih so zažigali slovanske rokopise — vandalsko delo — nedostojno razumnih ljudij!
Najbolj je obžalovati, da so propadle knjižnice po večjih bolgarskih mestih, kjer so bili bržkone hranjeni važni zgodovinski rokopisi.
Ko se je proti Grkom nezadovoljstvo med Bolgari yedno bolj širilo, začel se je na severu razvijati vpliv, kteri ■)o dal povod važnim izpremembam na Balkanu. Ruski agentje so prihajali med Bolgare, slovanske knjige so jim Pošiljali iz Petrograda, sprejemali so mlade Bolgare v šole moskovske, kijevske, odeske itd. Skratka, precej so postali "olgari, kot sosedje Carigrada, Rusom mili bratje; zakaj ti so razumeli, kako važno bi bilo njih prijateljstvo za rusko v°jsko, ako bi hotela ta kdaj napasti Carigrad.
Leta 1809. in 1828. ob času rusko-turških bojev vidimo zo krvave ustaje med Bolgari, kteri so se med tem začeli bolj zanimati za svoje severne brate ter poslušati njih svete.
tega časa Rusi niso več mogli pozabiti Bolgarov. Sploh Pa so se tudi druge kristjanske evropske države začele brigati za nje ter so večkrat opominjale sultana, naj uredi nezdrave odnošaje med svojimi podaniki. Največ pa je izdala Jftseda Rusije posebno po krimski vojni.
S svojo naredbo (hati-humajum) od 18. svečana leta 1856. je odredil sultan, da patrijarh ne more biti odstaven, ter je zahteval, da se ustanove za škofe stalni letni oohodki, drugo pa naj napravi cerkveni zbor (sinoda), da Se prepreči simonistična zloraba (t. j. prodavanje duhovnih
služb in častij). Bolgari so pač zastonj pričakovali od te sinode, da bi se ozirala na njihove pritožbe. Dve leti je j zborovala sinoda (1858—60); prepiri med „liberalno" in „pravoslavno" stranko so bili na dnevnem redu, a bolgarsko vprašanje ni prišlo nobenemu niti na um, če tudi je bilo tačas važnejše od vsakega drugega. To se je skoro pokazalo. Nezadovoljnost bolgarskega naroda je namreč vedno bolj naraščala, da je prikipela do vrha. Kakor jeden mož, vstalo je več kakor 50.000 v Carigradu živečih Bolgarov na noge ter zahtevalo ločitev od Bizanta, in da dobijo lastnega patrijarha. Patrijarh Ciril se je prestrašil;! kajti ako odpade nad pet milijonov Bolgarov od njegove vrhovne duhovne oblasti, tedaj izgubi več kot polovico svojih vernikov. Hotel je malo ustreči zahtevam bolgarskim ter je posvetil nektere bolgarske duhovnike v škofe. Med njimi je bil Hilarijon; ta pa precej po posvečenju ni hotel nič vedeti o grškem patrijarhu. Razpor je bil gotov, ko je škof Hilarijon na velikonočni praznik pri sv. maši nalašč izpustil iz doti čn i h molitev ime patrijarha Cirila. Ta primer je našel brž posnemovalcev po vsej deželi; povsod so nehali priznavati grške škofe. Ciril ni vedel kaj storiti v tej zadregi; prepustil je patrijarški prestol drugemu, ki je poskušal pridržati Bolgare s strogostjo. To je pa še bolj razvnelo duhove in imelo za nasledek korak, kterega se ni nikdo nadejal; porodila se je namreč v glavah nekterih odličnih bolgarskih domoljubov misel, da se zjedinijo zopet z Rimo® ter se tako odtegnejo bizantinskemu pritisku. Ta misel je ugajala v obče; spisali so „akt zjedinjenja", v kterem so čisto in jasno izpovedali, da priznavajo prvenstvo sv. Petra in njegovega namestnika, rimskega papeža. To pismo je podpisalo okoli 2000 Bolgarov. Predposlednji dan leta 1860-je šlo 200 poslancev bolgarskega naroda v svečanem izpre-vodu iz armenske, z Rimom zjedinjene cerkve k apostol' skemu (papeževemu) namestniku v Carigradu, da ga prosi za sprejem v katoliško cerkev. Ob jednem so izročili pismo do sv. očeta papeža, v kterem so izjavili, da sprejmejo vero katoliške cerkve v vseh točkah, a žele pa za bolgarsko cerkev samo to, da obdrži stare cerkvene obrede, in da se uvede zopet slovanska služba božja. Izbrali so štiri bolgarske bogoslovce, kteri so ponesli „akt zjedinjenja" sv. očetu v Rim-Tam je bilo seveda veliko veselje zaradi teh dogodkov-Papež Pij IX. je po očetovsko objel bolgarske poslance ter sprejel z brevom dne 21. prosinca leta 1861. prosilce v kril0
katoliške cerkve, potrdivši jim slovansko službo božjo. Po nekterih mesecih je dal novi cerkvi pastirja, za kterega je izbral bolgarskega duhovnika Sokolskega. Papež sam ga je hotel v škofa posvetiti. Dan 14. sušca je bil namenjen za to veliko slavnost. V sikstinski kapeli se je vršilo slovesno opravilo. Papež in vsi pričujoči so bili jako ganjeni. Škof ^okolski se je jokal pri tem vzvišenem prizoru, čegar središče je bil on sam, častitljiv starec sivih las in bele brade. Klečal je pobožno pred papeževim prestolom; na levi strani škofa je klečal dijakon Rafael Popov, na desni o. Evgen Bore, predstojnik lazaristov v Carigradu. Škof So-kolski je govoril in molil bolgarski, a njegov spremljevalec Bore je prestavljal te besede na latinski jezik. Vsem Bolgarom, ki so tedaj obiskali Rim, moralo je biti jasno, kako velik je razloček med Rimom in Carigradom, kar se tiče Vlsjih duhovnih pastirjev: naslednik sv. Petra je milostljiv ln ponižen, grški patrijarh brezobziren in prevzeten; pogla-Var 200 milijonov katoličanov ravna z Bolgari, kakor dober °ce z otroki, a grški patrijarh je hujši od mačehe.
Škof Sokolski je bil, vrnivši se iz Rima, v Carigradu svečano sprejet. Še sama turška vlada mu je izkazala čast, C1 mu gre, tem rajši, ker je mislila, da je sedaj konec bol-|arsko-grških cerkvenih homatij, ktere so ji delale dolgo časa preglavico.
V , Ne samo v Carigradu, nego tudi po vsej deželi, kjer j 4Ve Bolgari, začelo se je živo gibanje v korist katoliške jfirkve. Posebno okolica odrinska in solunska sta pokazali ep vzgled, ko je več vasij pristopilo h katoliški veri, V i )k()Uci solunski se je pripravljalo za pristop okoli 50 vasij. ! . To so bili veseli dnevi za katoličanstvo in za Slovane, jeinu pripadajoče. Bilo je precej upanja, da bo skoro vsa Bol-jurska pristopila h katoliški veri. V Rimu so že mislili, kako , 1 se dala osnovati posebna patrijarška stolica za Bolgare.
A prišlo je drugače. Zveza z Rimom je imela mnogo J j^Vražnikov zlasti med Rusi. Začetek verskega gibanja se oil sprožil od severa. Razun tega je bilo še ostalo med K(! avrj dosti duhovnikov nezjed¡njenih z Rimom. Oni so J pražili svoje brate, ki so pristopili h katoličanstvu, ter Ogovarjali narod, kjerkoli so mogli, da naj ne popusti i j'ot-are vere". Kar se pa tiče prijateljev katoliške vere, pa I 1 tudi niso dosti podpirali mlade veje, ki je začela zopet ze-g neti na mogočnem deblu katoličanstva; niti so se zmenile rn(' vlade zapadnih katoliških držav dosti za iztočne pre-
rojence. Ti-le niso imeli potrebnih cerkev za sebe; kajti dokler so bili v manjšini, morali so prepuščati cerkve „staro-vercein". Dobrih šol je tudi manjkalo; ni bilo niti učiteljev, niti dobrih duhovnikov. A med pokatoličenimi Bolgari je bilo dosti mlačnikov ter narodnih prenapetnežev, ki so Bog vč česa pričakovali za svojo narodnost; a ker se jim ni precej vse izpolnilo, postali so hladni proti Rimu.
Ni se torej čuditi, da je postajala zveza z Rimom od dne do dne slabša. A najtežji udarec je dobila zveza s tem, ko je škof Sokolski, vodja vsega verskega katoliškega gibanja, nenadoma izginil iz Carigrada. Kam je šel, ni znano.
Ko je izginil Sokolski, odpadlo je precej veliko duhovnikov od katoliške cerkve in z njimi tudi veliko število posvetnih ljudij. Ostalo je vernih še kakih 20.000 Bolgarov s kakimi 20 duhovniki. Za namestnika ubežnega Sokolskega je papež imenoval Petra Arabadžijskega iz Plovdiva, kjer je pod vodstvom raznih redovnikov že od leta 1834. bila ustanovljena bolgarska cerkvena občina po katoliškem obredu-Ta je pa že leta 1865. odložil svojo težavno službo, a za naslednika je bil posvečen Rafael Popov, o kterem sem gori povedal, da je bil spremljevalec Sokolskega v Rimu. On je ostal zvest, delaven in navdušen, kakor je bil že od prejšnjih let
Ker je primanjkovalo bolgarskih duhovnikov, poslal papež leta 1867. očete avguštince, da jim pomagajo. Njitf so se pridružili tudi poljski resurekcijonisti. Prvi so pričel' delovanje v Plovdivu, a drugi v Odrinu,
Med Bolgari v Makedoniji so se pa z uspehom naselil' očetje lazaristi. Leta 1852. so od svojega središča Soluna krenili proti mestu Bitolji, kjer so osnovali prvi misijou Leta 1863. je bilo v bitoljski okolici že 20 z Rimom zjedi' njenih velikih vasij.
Do leta 1870—74. je bilo v odrinskem okrogu najlepši uspehov; a od leta 1874. ga je prekosil solunski okrog.
Leta 1870. se je osnoval samostalen bolgarski eksarhaf v Carigradu; navzlic temu niso mogli bolgarski škoije prot' grškim v Makedoniji uspevati; zato jih je oksarli leta 1874', poklical nazaj. S tem se je pa odprl širji krog delovanj" katoliških misijonarjev. -Teden izmed nazaj poklicanih bolgarskih škofov, po imenu Nil Izvorov, premislil si je ter prestopil h katoliški cerkvi, ne da bi se vrnil iz Makedo; nije. Njegov vzgled sta posnemali dve škofiji, ki sta se i* razili, da gresta v isti rimski tabor, kamor je šel Nil. Tei?3 pa turška vlada ni rada videla, zato je poklicala škofa Nil*
v Carigrad. Osem mesecev pozneje je dovolila turška vlada omenjenemu škofu Rafaelu Popovu, da sme obiskati nektere stare katoliške vasi v Makedoniji. Ko so zvedeli prebivalci maleševskega okroga, da pride bolgarsko-katoliški škof, podpisalo je 21 vasij prošnjo za sprejem v katoliško cerkev. A turška vlada ni dovolila škofu potovati v te kraje, in zato ^u tudi prosilci niso mogli oddati svoje prošnje. Grški škof v Solunu je deloval na vse kriplje proti katoliškemu, dokler ni temu turška vlada zapovedala, da se mora vrniti v Carigrad, in ako noče z lepa, bodo ga s silo pripeljali tja. Tej zapovedi se ni kazalo ustavljati, in katoliški škof Je odpotoval.
Grki pa vendar niso mogli uničiti zasejanega katoli-,;anstva v Makedoniji, kolikor so se tudi trudili. Obdolžili So po krivem pri vladi nektere prvake med katoličani, da 1 -Ujo nered, ali da se puntajo. Vsled tega so jih nekaj 2aprli. Sam grški nadškof se je podal na pot, da bi obiskal vasi, kjer je bilo kaj katoličanov. Obetal jim je denarja ln drugih lepih rečij, ako se odpovedó katoliški veri. A redko je kaj dosegel. Posebno velike vasi .Tundžilar in Je-JUdžej na Vardaru sta ga prav hladno sprejeli. Ko se je ■otel še podati v mestice Kukuš, naznanili so mu katoliški Prebivalci, da se mu ne bo dobro godilo, ako pride blizu. 'ato si pa ni upal tja.
.. Med tem je zadela bolgarske katoličane ta nesreča, da •Ilril je nenadno umrl škof Rafael Popov, dne 6. sušca 1.1876. jv Naslednik Popovu je postal omenjeni škof Nil Izvorov.
je tačas že 53 let star; poprej je bil župnik v Ruščuku ■b Donavi, a že od leta 1872. posvečen v škofa. Začela se i rusko-turška vojska leta 1877. Rusi so prišli do Sv. Šte-ai)a, in mesti Plovdiv in Odrin, kjer je bilo precej katoličani bili sta v njihovih rokah. Katoličani so se začeli bati xa svojo vero; pa strah ni bil opravičen, kakor se je po-. n.e]e pokazalo. Ruski guverner v Odrinu je celó katoliškim rp'sijonarjem vedno rad pomagal, ako so ga česa prosili. 0 morejo potrditi sami misijonarji, ki so živeli takrat v med njimi Poljak o. Brezka. Rusi so dajali misijo-celó vojaške straže, ktere so jih spremljale, če so bil i y/j mesta kako katoliško vas obiskovat. Poprej so lak Cerkezi in rbaši-bozuki" za misijonarje na takih potih • Ko nevarni. Zdaj pa so ti lahko hodili povsod, in če so se tj/ ■ kake sitnosti pri guvernerju pritožili, precej so dobili avico. Katoličani so imeli mir pred Rusi; ako jih je tu
pa tam kdo preganjal, bili so to navadno njih lastni bratje in sosedje.
Vojska je dala misijonarjem priložnost pokazati v de-| janju ljubezen do bližnjega. Ko so prišli prvi turški ranjenci v Odrin, odprli so misijonarji drage volje vrata svojega samostana ter so precej preskrbeli 34 bolnikov. V samostanu je bilo polno bolnikov, dokler je trajala vojska. Katoliške nune so sprejemale žene in otroke k sebi ter jim stregle kot prave usmiljene sestre. Ko so Turki izbežali in so prišli Rusi, delali so tudi njim ravno taka dela usmiljenja. Ostalo; je v Odrinu še na stotine turških otrok, kteri so se izgubili; ko je vse bežalo pred Rusi. Kolikor je bilo mogoče, pobrali so jih misijonarji po ulicah in potih, koder so se potikali brez kruha in na pol goli, ter jim dajali potrebnega živeža in hrane. Več kot sto otrok so očetje avguštinci tedaj oteli neizogibni smrti. Obiskovali so bolnišnice in tolažili posebno katoliške vojake, kterih je bilo tudi nekaj pri ruski vojski-Kakor v Odrinu, tako je bilo tudi v Plovdivu. Zato so ruske oblasti priznavale trud misijonarjev in jih tudi javno pohvalile.
Kako je bilo pa tačas v Makedoniji? Mora se reči<j da je tam katoliško gibanje vedno napredovalo, kar seveda v Bolgariji ob času vojske in v naslednjem letu ni bilo mogoče. Mesti Kukuš in Voden s celima okrajema sta dali lep vzgled: 36 vasij, 3442 rodbin, 36 duhovnikov, 28 cerkev in 25 šol je pristopilo leta 1879. h katoliški cerkvi. Do leta 1883. se niso mogli tamošnji katoličani pritoževati, da bi jih kdo preganjal. Potem pa so zopet grški škofje začel' po stari navadi deželne oblasti proti katolikom šuntati; 1«; gali so, da so z Rusi sporazumi j eni, in vsled tega so mnogi katoličani morali v ječo.
Leta 1883. je v soglasju s turško vlado imenoval pape^ škofa Nila Izvorova za nadškofa s sedežem v Carigrada Ves drugi katoliški misijon na Turškem je bil razdeljen na dva apostolska vikarijata, trakijski in makedonski. Za Tra-ki jo je bil škofijski sedež v Odrinu. Nanj je bil postavljen škof Mihael Petkov, v Rimu izšolan Bolgar, kteri je ne' koliko let tam uspešno deloval. V Solunu pa je dobij naslov škofa Lazar Mladenov iz reda lazaristov, ki so m veliko zaslug pridobili za katoličanstvo v Makedoniji. Tan1. je zdaj okoli 70 velikih vasij s 60.000 prebivalci s katoli; ško cerkvijo združenih. Misijonarji so precej mnogobrojn'' ljudje so bolj poučeni in niso več tako nezaupljivi, kakon

so bili poprej; samo da je v Makedoniji sploh veliko siromaštvo, vsled kterega katoličanom ni mogoče postaviti povsod potrebnih cerkev in šol. V samem Solunu je cerkev premajhna, a po vaseh so le siromašne kapelice. Duhovno semenišče v Solunu je za bogoslovce bolgarske narodnosti sezidano; v njem je že nekaj bogoslovcev, ali potrebe so večje kakor milodari. Katoliških šol v Makedoniji je okoli r>0, a trebalo jih bo še več, da dobi vsaj vsaka velika vas, ki šteje okoli 1000 prebivalcev, svojo šolo. Razume se, da so te šole večjidel le borne kolibe, kjer je tesno otrokom in nezdravo za učitelje in učence. Zel6 pa pomanjkuje na deželi dekliških šol. Drugoverci jih že davno imajo, a katoličani so še le zdaj začeli misliti, da bi jih odprli. Katoliške nune so v prejšnjih letih sprejemale bolgarske učenke v samostansko šolo; nektere so se izobrazile za učiteljice, tako da bodo mogle službovati, kedar bodo gotova šolska Poslopja. V Solunu je penzijonat za katoliška bolgarska dekleta, kjer je prostora za več kot 200 učenk. Leta 1886. je kupil škof Mladenov, ki je nabiral milodarov od raznih stranij, zemljišče in poslopje za blizu 40.000 frankov; to služi za šolske namene. Tako iz malega raste veliko.
Kar se tiče katoliških misijonov v Plovdivu, Sofiji in v Podonavskih mestih, zlasti v Ruščuku, izpregovorim o njih bolj na kratko, ker niso doslej imeli take važnosti, kakor po-Prej omenjeni, in ker so bolj mladi in nekteri še neznatni. ^Postolski vikarijat plovdivsko-sofijski objema katoliške Bolgare latinskega obreda, živeče v bivši Rumeliji ]n v sofijskem okraju. Tekom poslednjih stoletij sta bila oba škofijska sedeža v Sofiji in Plovdivu prazna, ker so Turki v teh krajih prehudo preganjali kristjane. Posebno Sofija •I® tako trpela, da je bilo leta 1750. tam le še 17 katolikov.
plovdivskem misijonu so drugoverci štirikrat pregnali katoliške misijonarje.
Leta 1834. so prišli v Plovdiv očetje redemptoristi ter So našli tam še 2400 katoličanov. Tekom petih let pa je "arastlo to število na 5500.
Leta 1841. so prevzeli zjedinjeni vikarijat sofijsko-Plovdivski očetje kapucini. Kakor njih predniki, delovali kapucini in še delujejo jako pridno v vinogradu G-ospo-*°yem, kar je razvidno iz sledečih številk: Leta 1841. so 'asli oo. kapucini 5500 katoličanov, 1869. leta jih je bilo ^62, 1879. leta 8719, 1889. leta pa 12.000, in od tedaj so 0 zopet za nekoliko tisoč pomnožili.
Bolgarija in Srbija.	5
Vikarijat ima 1 apostolskega vikarja (nadškof Menini), 30 duhovnikov, med njimi 13 domaČih. Redovnikov je 17 očetov kapucinov in 9 bratov; avguštinci so 4 duhovniki in 5 bogoslovcev. Bratje kristjanskih šol imajo v Sofiji deško šolo, ktero obiskuje 110 otrok. Nun je 45 v Plovdivu in Sofiji. Vikarijat šteje 13 cerkev in 6 kapel.
Dijaško semenišče in bogoslovje (za kapucine) je v Plovdivu, a j eden oddelek bogoslovja v Sofiji.
Očetje avguštinci imajo deško šolo meščansko s 175 učenci v Plovdivu. V šolo pri nunah hodi v Sofiji okoli 200 učenk in v Plovdivu ravno toliko.
Katoliška stolna cerkev plovdivska, ktera seje sezidala leta 1852. pod škofom Canovom, stoji v ravnini na južni strani mesta pod romantičnim brdom, na kterem je stala nekdanja trdnjava. Okoli cerkve se nahajajo nadskofovska stolica, semenišče kapucinov in katoliška šola za dečke in dekleta. Ne daleč proč v sredi katoliških bolgarskih hiški stoje skupaj v tem delu mesta, stoji bolnišnica, sezidana od milodarov domačih in tujih pred kakimi desetimi leti-Razun tega je še na severni strani istega brda blizu reke Marice samostan s francosko šolo za odrastle dečke, o<j kterih jih je nekaj v tamošnjem semenišču, nekaj zunaj njega. Stariši raznih narodnostij, ne samo katoličani, pošiljajo radi svoje otroke v to šolo, kjer se nauče dobro francoskega jezika in lepega obnašanja. Pri tem samostanu sta dve kapelici; v jedni opravljajo službo božjo po iztočnen; obredu v slovanskem jeziku duhovniki (Rusini), zjedinjeni s katoliško cerkvijo, a v drugi po rimskem obredu očetje asumpcijonisti.
Sedanji nadškof monsignor Robert Menini je lepo okra' sil stolno cerkev, ki je dobila leta 1889. dva lepo ubran» zvona, ktera je daroval sv. oče Leon XIII. iz jubilejne razstave v Rimu. Uredil je tudi semenišče, pobrigal se za posebno pokopališče s čedno kapelico itd. Sploh je znan kot jako ljubezniv, skrben in moder višji duhovni pastir, kte-remu tudi drugovcrniki izkazujejo vse spoštovanje. Njegov prednik je bil škof Frančišek Reinodi, o kterem se morf tudi le dobro govoriti. Vodja semenišča je bil več let de-; laven in mil oče Linus Mader iz tirolske kapucinske pr°' vincije. Njegov pomočnik je bil od leta 1885. do 1889. Slovenec Maksimilijan Stranjšak. ki je deloval z veliko goreč' nostjo v cerkvi in v šoli. Sedanji vodja je o. Serafim, 9 pomočnik njegov o. Hijeronim Jarakov, rodom Bolgar.
V	okolici plovdivski je deset katoliških vasij; v vsaki je lepa cerkvica, postavljena v zadnjih letih s trudom delavnih očetov kapucinov, ki so nastavljeni tam za župnike. Vsega skupaj v mestu in v okolici štejemo nad 13.000 ka-toličano v-Bolgaro v. Pri njih se nahajajo, kakor pričajo misijonarji sami, jako lepe lastnosti. O tatvini, pijanstvu, kvartanju in breznravnosti se redkokdaj sliši. Deviški stan se visoko spoštuje. Gleda se na delavnost in poštenje v naj-siromašnejših, kakor v premožnejših hišah.
V	Sofiji je katoliški misijon dobil leta 1878, svojo skromno cerkvico, ktera je bila v zadnjih letih povečana in olepšana. Osnoval je tamošnji misijon o. Timotej iz kapucinskega reda; isti je dosegel s svojo delavnostjo, da se je postavila pri cerkvi jako krasna dekliška šola, ki velja 70.000 kron, in ktero vodijo francoske šolske sestre. Blizu cerkve stoji šola za dečke, kjer poučujejo že kakih deset let bratje krščansko-šolskega reda, po rodu Nemci in Francozi. Šolo obiskujejo ne samo sinovi katoliških starišev. ki so se doselili iz raznih dežel v bolgarsko prestolnico, nego *udi Bolgari iztočne vere in celó židovi. Poleg cerkve je kapucinski samostan, kjer je v zadnjih letih jeden tečaj bogoslovja za klerike kapucinskega reda.
Pred kratkim se je sezidala s katoliškim denarjem lepa bolnišnica zunaj mesta blizu železnične postaje; stala je °koli 80.000 kron. Oskrbujejo jo usmiljene sestre iz Gumpen-d°rfa pri Dunaju.
V	Sofiji je malo Bolgarov katoličanov, večjidel so le pjci; okoli 2000 jih je preseljenih Slovanov iz Avstrije (Cehov, nekoliko Slovencev, Hrvatov in Poljakov), potém (,í?rov in Nemcev.
, . Trakijski apostolski vikarijat s sedežem v Odrinu ^eje 13 domačih duhovnikov, 7 resurekcijonistov, 15 cerkev ^900 duš. V Odrinu imajo misijonarji svojo sedemrazredno gimnazijo z bolgarskim učnim jezikom; ista šteje okoli 100 Učencev, in od teh jih živi 80 v semenišču. Imajo duhovno jjenienisfce s 35 bogoslovci, med kterimi je 18 Bolgarov. Aaliajata se istotam ženski samostan in dekliška šola, kjer Poučujejo hrvatske šolske sestre, ki so prišle tja iz Zagreba.
V	podonavskih krajih (v Ruščuku, Nikopolju in Svi-stovu) je bil osnovan katoliški misijon leta 1781. pod pape-Join Pijem VI. in izročen redu pasijonistov (trpljenja Jezusovega). Škofijski sedež je v Ruščuku, a škofiji se pravi
'kopoljska ter objema sevenio Bolgarijo med Donavo in
Balkanom. Samo sedem žup šteje ta škofija in 10.000 duš. A v zadnjih letih se je preselilo okoli 2000 katoliških Bolgarov iz Ogerske nazaj v staro domovino, tako da šteje sedaj ta Škofija okoli 12.000 duš.
Bolgarov un i jato v (t. j. zj edin jeni h z rimsko cerkvijo, ki pa imajo svoj iztočni obred po staroslovenskem jeziku) jo 28.000; od teh jih je 25.000 v Makedoniji, a okoii 3000 v odrinskem okraju.
Rilski samostan.
Med mnogimi bolgarskimi samostani, ki so ostali iz starih časov, je le malo takih, kteri bi zaslužili obširen opis, ker so preveč neznatni, mali in skriti po raznih gorskih kotih. Pri opisu nekterih mest sem omenil imena bližnjih samostanov. A jed in i rilski je vreden, da se spoznamo bliže z njim, in to zaradi krasne lege in zaradi zgodovinske važnosti. Pot do tega staroslavnega samostana vodi od Sofije proti jugu mimo mesta Samokova, potem po strmih stezah skoz stare bukove gozde v breg in je proti vrhu precej težavna; a nekdaj je bila tudi nevarna, ker so se klatili tod razbojniki v velikih trumah. Še pred nekolikimi leti so prežali tam na bolgarske ministre, kteri navadno hodijo s knezom vred prebivat po letu v samostan na čisti gorski zrak, pa ujeli so nekega sofijskega fotografa, ki so ga držali za —-ministra. Sicer se je pa moral tudi on za drag denar odkupiti, drugače ne bi bil videl nikdar več svojega doma. Toda zdaj je tukaj pot varna, ker je vlada ujela in razpršila tolovaje.
Čim više se popenjaš, tem krasnejša je pot po gostili šumah, kjer še ni nikdar pela sekira, in tem lepši je razgled, ki se ti odpira tu pa tam na planinski raj in sega daleč po sinji planjavi. Od tukaj je posebno prijetno gledati po vrhovih sosednih gor, obkrožujočih Rilo-planino od vseh stranij v obliki vencev; vrhovi so vsi pokriti z gostim bukovim in hrastovim lesom, kar daje od daleč sinje-zeleni vid, med kterim se belijo visoke peči in zijajo strmi propadi. Vse je tak6 milo slikovito, pa nikakor ne divje, kakor so nektere druge gore na Balkanu. A čisto iznenadjen si? ko se visoko med gorami odpre pred teboj široka ravnina. Lahko bi jo primerjal vrtu (parku), kterega je napravila priroda sama. Gozd okoli nje se namreč ne razprostira brezkončno, nego zaokrožujejo ga na večjih mestih vršiči v
'UKjsoares rjjsfiiy
raznih oblikah, ali pa ogromne skale, ktere so postavljene, rekel bi, v njegovo obrambo proti silnim vetrovom. Nektere izmed skal so se razpokale na drobne kose tekom stoletij ter posipale pota in prostore med drevjem na tej visoki ravnini, kakor v umetno narejenem vrtu. A da je obraz še popolnejši, vijejo se bistre rečice vmes ter s svojim prijetnim šumljanjem vabijo utrujenega popotnika, da se oddahne in naužije krasote, s ktero je stvarnik v tako obilni meri nadaril ta planinski raj. Tukaj so lahko rekli pradedje z besedami apostola: „Gospod, tukaj je dobro biti!" In postavili so velik samostan v visočini 2100 metrov, blizu na meji treh dežel: Mezije, Trakije in Makedonije.
Na desni strani doline se vzdiguje precej visoko poslopje. Popotnik bi mislil na prvi pogled, da je samostan; a to je le posebej stoječa hiša za romarje, ki prihajajo sem od vseh stranij ob poletnih praznikih. Po zimi seveda ne more po teh potih nikdo hoditi.
Prej ko vidiš samostan, moraš še prehoditi celo ravnino, ker je skrit v kotu med prekrasnim drevjem, iz kte-rega mol6 nakvišku mogočne kupole in zvonik samostanske cerkve.
Ko si prišel po dolgem potovanju do svojega smotra, oddahneš se iz globočine prsij in pogledaš hvaležno proti sinjemu nebu; ne najdeš skoro besed, s kterimi bi dal duška svojim čuvstvom, ki so prikipela do vrhunca pod vtiskom prekrasne prirode in izvenrednega prizora, ki ga imaš pred seboj v tem staroslavnem spomeniku kristjanske pobožnosti. Zdajci se oglasi ubrano zvonjenje iz lin samostanskega zvonika. To so glasovi, ki se popolnoma strinjajo s tvojimi čuvstvi. Z njimi zjediniš svojo molitev in pri srcu se čutiš olajšanega in svobodnega od pozemeljskih vezij, tako da bi si upal vzleteti v sinje višave. Res velik vtisek dela na čutečega človeka zvonjenje na tem mestu že zaraditega-če se zamisliš kakih 20 let nazaj, ko še nikjer na daleč, daleč okoli po vsem Balkanu, niti po mestih, niti po vasčlj ni bilo slišati zvona, ko je bilo tiho, kakor pri nas na veliki petek. Na žalost pa je trajal v Bolgariji ta „veliki petek'' ne samo leta in leta, ampak stoletja in stoletja. A že tedaj se je glasil tukaj v tej višini zvon na slavo božjo in ^ tolažbo stiskanim kristjanom. Ni se čuditi, če so Bolgar1 in Srbi od daleč prihajali mnogo vekov sčm na božjo pot-samo da enkrat v življenju čujejo mile glasove zvonov, kterih so le slišali praviti, da jih imajo, in da so jih imeli
kristjani po drugih svobodnih državah. Tukaj so se čutili svobodne, ker semkaj ni stopila turška peta. Sultan je namreč v starih časih podaril samostanu veliko gozdov okoli in okoli, tako da Turki niso imeli pravice klatiti se tod. Kristjani so torej, ne da bi jih motili neverniki, nahajali tukaj v molitvi tolažbe in se vračali med ubranim Gonjenjem s svetega mesta z živim upanjem, da bo tudi njim napočila enkrat zlata zora svobode, da bo izginila tema. ki krije polja in ravnino pod turškim pritiskom, in da se bo skoro tudi iz njihovih cerkev glasilo milo zvon j e-nje. In zares, zora je napočila, zlata svoboda je dana Bolgarom; a samostanski zvon še ima vedno svojo milobo posebno za one brate, ki žive na južno-zapadni strani (v Makedoniji) pod turškim jarmom. Na ono stran še današnji dan žalostno odmevajo glasovi rilskega zvona, kakor bi hoteli klicati kristjanom: „Imejte še potrpljenje — trpljenje! ^aupajte v Boga — Boga! Prišel bo tudi za vas dan re-senja — rešenja."
Rilski samostan je bil postavljen ob koncu XIV. sto-Jetja; to se vidi iz zlate bule, ktero je izdal Ivan Šišman, "hlagoverni car in samodržec vseh Bolgarov in Grkov". Skrbno jo hranijo v samostanski knjižnici. Ta je bila nekdaj •lako bogata, a požar početkom tega stoletja je uničil mnogo starih dragocenih rokopisov in knjig. Na stolpu v cerkvenem dvoru je nadpis, ki kaže, da je stal stolp že pod vlado ^°gočnega carja Dušana, ki je bil zjedinil Bolgarijo in ' r'hijo v jedno carstvo. Početnik tej naselbini pa je bil sv. yan Rilski, kteri je živel kot puščavnik v teh pečinah v A'II. stoletju.
Samostan ima svoje posebne privilegije iz starih časov, dko da ni odvisen od nobenega škofa. Zaraditega je tudi r,1°gel ohraniti svoj čisto bolgarski značaj; nad njim niso ]meli grški škofje in metropoliti nobenih pravic. Rilska nSveta obitelj" (družina) ima še svoj posebni stari ustav, !i? kterem živi in se ravna. Pravijo, da tam sicer marsikaj anašhji dan ni v redu, a vendar ne more niti vlada, niti l1k°fija za poboljšanje teh zadev ničesar storiti. Vse zavisi »nastojatelja" (predstojnika) samostanskega. Ako bi še ¿iyel blagega spomina, učen, delaven in naroden o. Ivan ki je bil poprej nastojatelj rilski, gotovo bi ne bilo ' 'sati nobenih pritožb o tem samostanu.
O. Neofit je bil pred kakimi 30 leti obče čislan mož ed Bolgari; njegove zasluge za probujanje narodne zavesti
so nepozabljive. Prestavil je na čisti bolgarski jezik sv. pismo novega zakona. Poznaval je staroslovenski in novi bolgarski jezik, kakor nobeden med njegovimi vrstniki. Skrbel je, da se knjige širijo med narodom. Ko so hodili samostanski bratje z dovoljenjem turške vlade prosit po deželi milodarov za samostan, nosili so — sevčda brez njenega dovoljenja — s seboj bolgarske pobožne in poučne knjige ter jih skrivši delili med ljudi. Tako so samostanski bratje ne samo želi po deželi, nego tudi sejali med narodom seme. ki je rodilo obilen, koristen plod.
V samostanu prebiva okoli 150 menihov; vsak ima svojega „poslušnika" (služabnika), ki navadno po njegovi smrti postane naslednik njegov. Vsega skupaj zajedno z delavci (pastirji, oratarji ali orači, peki in mlinarji) je v ril-skem samostanu nad 400 oseb. Dohodki samostanski so od ovac in koz, kterih pasejo v obilnem številu po gorah; potem si pridelujejo po lastnih njivah, ležečih nekaj nižje pod samostanom, razna žita. Zato pa imajo orače med samostanskimi brati. Na samostanskem dvorišču stoji mlin, kte-rega goni precej močna planinska reka. Poleg je velika pekarnica itd. A milodarov dobivajo od romarjev, ali pa jih hodijo prosit ne samo po Bolgariji, nego tudi po Srbiji, Rusiji in Avstriji. Ko je stara cerkev pri velikem požaru zajedno z jednim delom knjižnice zgorela, nabrali so po teh državah, zlasti med Rusi, toliko darov, da so mogli postaviti nov, dosti krasen božji hram sredi samostanskega dvora leta 1839. Postavljen je v obliki križa s kupolami in svodi, pobarvanimi znotraj in zunaj. V notranjosti se vidijo mogočni stebri, na kterih počivajo svodi. Oltar je prav lep in je delo domačih rezbarjev. Lepa nova freska rojstva Kristusovega je videti na zidu. Najti je tudi starih slik, ki pa nimajo nobene umetniške vrednosti.
Kar se tiče omenjenega velikega stolpa, postavljen je bil že v prvih časih, odkar stoji samostan. Večkrat je gotovo služil za obrambo samostanu proti razbojnikom, kajti z vrha so lahko metali na napadalce kamenje in vrelo' olje, ako bi bili izkušali prodreti skoz glavna vrata v samostan-A okoli in okoli je visok zid, tik kterega so na več mestih globoki propadi. Glavna vrata se še zdaj vedno zapirajo ob solnčnem zatonu; ključ se izroča predstojniku. Ako bi se kak menih, brat ali popotnik zamudil zunaj, tedaj bi mu trkanje nič ne pomagalo. Vrata se ne odprti več ta večer» ampak še le drugo jutro, tako da mora dotičnik prenočiti
zunaj v sobici, ktera je nalašč za to prizidana pred samostanskim vhodom.
Kdor je bil kdaj gost v tem samostanu, bil je gotovo dobro postrežen z vsem, česar je treba popotniku. Dobrega starega vina, rib postrv, tečnega kruha, mleka, sira, sadja 'n pečene jagnjetine je na razpolaganje, kolikor kdo želi. ^ na tem čistem zraku ima vsakdo dvojno slast do jedi. Po noči sladko spiš v mirni samostanski sobici, dokler te zjutraj ne vzbudi glas samostanskega zvona, ki vabi vse Prebivalce, menihe in posvetne, v liišo božjo k molitvi.
0 razvoju bolgarskega šolstva.
Za šolstvo so se Bolgari že poprej jako zanimali, predno s° bili osvobojeni. Bilo se jim je boriti v šolskih zadevah; njih protivniki in sotekmovalci so bili Grki, kteri so si s Pomočjo iztočne cerkve umeli pridobiti vpliva tudi na šolstvo. ^ starih šolah, kjer so se učili sedanji starejši možje bolgarski, bila je novogrščina navadno učni jezik ali vsaj ob-vezen predmet, in poleg nje je bil bolgarski jezik potisnjen ^ kot. Novogrki se kaj radi šopirijo s staro helensko oliko ^udi tam. kjer ni umestno. Ni jim dosti, da je nje osrečila, . r jim je pomagala do brzega razvitka njihovega jezika ju jim podala takorekoč polno skledo starodobne olike, nego .lf)teli so z njo še druge narode pitati, ne gledé na to, ali njih želodec sposoben za tako hrano. Niso se ozirali na
0	resnico, da se mora najprej gojiti mlad narod z narod-^ui materinskim mlekom, da se mora krepiti s hrano, podano mu na domačem ognjišču, potém še le postane sposoben /a Prebavljanje tuje „strdi in pogače"; drugače se mu že-fj?ec pokvari, in on začne pešati v svojem napredovanju y1 celó nazadovati. Grk je bil proti Bolgarom brezobziren. /at° se je pa kmalu porodila zoper njega nevolja v srcu ?°.'garskega naroda. Narod je začel po malem odbijati tujo ¡¡llc° od sebe, rekoč: „To ni žlica za moja usta" (bolgarska
ar0(Jna prislovica). A pozneje je udaril po roki sami, po-_ehno odkar se je iznebil tujega jerobstva. To je Grke pri-s Oralo, da so pomaknili roko nazaj ter prepustili Bolgare ^niim sebi. Posebna hvala gre onim možem, ki so z dobrim .Ogledom pokazali pot, kako se je otresti prisiljenega tu-Je£a jezika.
i. . Med njimi gre na prvem mestu imenovati očeta Paisija,
1	Je živel v sredini prošlega stoletja. Tedaj je pokrival tak
duševen mrak dežele ob Balkanu, da ni bilo skoro upanji več, da bi se mogel bolgarski narod še kdaj prebuditi i novemu življenju, kakoršnega se je radoval nekaj stoletij poprej pod Simeonom, Asenom, Šišmanom itd. Čisto nena] dej no je zadonel glas iz hilendarskega samostana na SV:| gori, glas domač, izpodbujajoč Bolgare na daleč okoli, da si otró zadremale oči, in da stopijo zopet na noge. Njegov gla* se ni le zaslišal, on se je tudi poslušal in razumel. Skoi'0 so začeli odmevati slični glasovi iz dežele od vseh stranij seveda v početku bolj tiho in skromno, a sčasoma bolj krepke in možato. Na tem menihu imamo jasen dokaz, koliko mori storiti jeden sam mož za ves narod!
Leta 1762. je izdal o. Paisij svoje delo, ktero se smf imenovati za Bolgare sveto, pod naslovom: „Slovensko-bol' garska zgodovina o narodih, carjih in svetnikih bolgarski in o vseh bolgarskih dejanjih". Ker je videl Paisij, da jf, bolgarski narod potlačen, in da se mu tujci in sosedje p'r smehujejo, začel je na to misliti, kako bi oživil otrpla n»l rodna čuvstva svojim rojakom. V to svrho je dosti natanc»0 govoril o slavni prošlositi naroda, da bi vdahnil nravstven1 moč v srca svojim bratom, in da bi probudil narodno zavestj Dajal je razne nauke, dokaze, a včasi je tudi pograja' svoje rojake, nazivajoč jih „otcerugatelje" (t. j. zasramovalcf svojih očetov).
V	predgovoru iste knjige govori takó-le: „O nerazum^ ljud! Zakaj se sramuješ imenovati se Bolgar? Ali nif imeli Bolgari svojega carstva in svoje države ? Zavoljf česa se ti, nerazumnik, sramuješ svojega roda in se vlač'; po tujem jeziku? Ti, Bolgar, ne omami se, poznavaj svtf rod in jezik!"	_ i
V	takem smislu je govoril pred več kot sto leti men^1 svojim rojakom iz Sv. gore atonske (Athos). Zdi se mi, ^1 še danes odmevajo one besede po skalah in vrhovih balkai1' skih. A želel bi, da bi se cul isti glas celó tja do slovenski'1 planin, kjer bi bil precej potreben še v današnjem stoletju!
Kmalu je našel Paisij dosti učencev. Njegova zgodo; vina se je večkrat po njih popolnjevala in izdajala (če tu<j! večjidel samo v rokopisu). Njegovi učenci so nadaljeva'' delo v njegovem duhu; budili so in osrčevali narod, d* se otrese tujega vpliva. Bilo bi za to knjigo preobširfl^ ako bi hotel naštevati imena vseh velezaslužnih PaisijeVi" učencev. Le to naj omenim, da je njihov trud rodil W1 plod; narod se je otresel, še prej ko je minil jeden ve*
^jega vpliva ne le na prosvetnem in cerkvenem, nego tudi na političnem polju.
Rekel sem že v početku, da je glavna reč bila borba !,roti grecizmu, s kterim se je uvedla nova doba na šolskem Polju v Bolgariji. Kdo se je boril vtem oziru? Kaki življi So si stali nasproti?
Na jedni strani je stala grška duhovščina s svojim ^avarjem, stanujočim v Fanarju (tako se imenuje oni del ar'igrada, kjer ima grška patrijarhija svoj sedež). Imeno-a/' so zatorej privržence te stranke „fanarijote". Med l'!lmi so bili najbolj goreči „daskali" (učitelji), izšolani v jzantinskem duhu; potem trgovci, kteri so bili rojeni Grki, ll pa pogrčeni Bolgari, Cincari, Rumuni itd. Bili so na-auno bogataši, zato je njih beseda mnogo izdala. Lahko j() odpirali svoje šole, ker so imeli sredstva za te svrhe; J še dandanes te šole niso popolnoma izginile (na pr. v . 'ovdivu je še zdaj razun bolgarske cela grška gimnazija 11 višja dekliška šola); razna grška semenišča obstoje v obokih mestih itd. A na drugi strani so stali bolgarski Jali trgovci, rokodelci, seljaki in nekteri nižji duhovniki, j^nemovalci Paisijevi. Višji duhovni pastirji, arhimandriti i Metropol iti, bili so seveda večinoma „fanarijoti", kajti s v Fanarju so jih imenovali, ko so jih vzgojili poprej v ^ojem duhu. Bolgarska stran je bila sicer na videz sla-Jsa od prve, ali imela je zdravo podlago, narodnost; jedro 'lr°da je bilo na njeni strani, a pravica tudi. Zatorej ni priti drugače, nego da se je končno nagnila zmaga d to stran.
j,.. Stari učitelj, pozneje minister Petko Slavejkov je bil, jj 1 se mi, najznamenitejši med onimi, ki so se borili za ,f)^oo šolo. Tedanji trnovski metropolit Panaret in njegov 'tednik Neofit sta bila velika prijatelja Grkov (grkomana), ko Se yeoia „fanarijota"; kazalo je torej zelo smešno lice, ^ s.e je začel boriti z njima mlad selslii učitelj Slavejkov, 'i? kil komaj dovršil svoje šole leta 1843. v Svištovu. ¿('el je kovati proti Neofitu zabavljice (satire) v bolgar-S®?» jeziku, ktere so šle od rok do rok in bile polne zdrave Se JlV?sti v narodnem duhu. Iste so mnogo pripomogle, da so ^ začele ljudem odpirati oči, in da je počasi izginil „lesk", je obdajal glave visokim mogotcem, narodnim protiv-JfU ■n* kazen Je dal Neoiit Slavejkova zapreti v svoj Zarillk, kjer pa ni sedel še celih 24 ur ne. Potem je moral ' Pustiti Trnovo ter je začel po okolici učiteljevati v na-
rodnem jeziku; seveda so ga neprenehoma preganjali oj vasi do vasi, tako da se ni mogel nikjer stalno naselit Pa vendar so povsod njegove besede padle na plodna tB in mnogi izmed današnjih bolgarskih rodoljubov, kteri s1 bili učenci Slavejkovi, znajo še o njem pripovedovati, kak jih je izpodbujal in navduševal v šoli za narodno idej') Zunaj šole pa je zbiral narodne prislovice in pesni; a tud sam je marsiktero zložil in podajal v posebnih knjižica duševno hrano svojim rojakom.
V obče se mora životopis Slavejkova imenovati zg' dovina trpljenja. A istotako zgodovino imajo še mno£ drugi tovariši njegovi.
Ko se je takim potem narod počasi pripravil in n* vdušil za narodni jezik, začel je pisano gledati na duhovi nike, ki so mu po cerkvah čitali in prepovedovali le v grške' jeziku. Začel je sam goniti „fanarijote" in „grkomane" J; svojih cerkev ter jih nameščati s svojimi sinovi. Pri nizj' duhovnikih, med kterimi je že itak bilo nekaj narodni' začeli so delo, z visokimi pa ga končali, dokler se ni v? narodno-cerkveno vprašanje rešilo leta 1870. s priznanje1] samostalnega bolgarskega eksarha, kteri ima svoj sedež' Carigradu, kakor sem že opisal v predidočem poglavju.
Ko je bolgarska cerkev bila pripoznana kot samosta^ in s sultanovim fermanoiri potrjena, bilo je vprašanje o n;1 rodnih šolah takorekoč samo po sebi rešeno, kajti bilo j vedno v tesni dotiki s cerkvenim. Bolgari so začeli povs" marljivo nove šole odpirati in stare, kjer se je prej šopiri1' grščina, preustrojevati. Kot zaslužen mož v tem oziru je pokazal Najden Gerov-Koprivščan, kteri si je pri do'11 dosti zaslug za šole v Plovdivu in po bližnjih mestih. F zneje je postal ruski konzul in sedaj živi kot zaslužen J čil starec v Plovdivu s svojo rodbino ter še vedno deluJ na književnem polju. Zdaj izdaja velik rečnik bolgarski jezika. Z njim mi je večkrat priložnost osebno občevati, tf se radujem njegovim pripovedkam o starih časih. Tstot^j mi je bil osebno znan star učitelj "Dobrovski, ki je lani umri ta je bil pri svojih 80 letih še jako bistrega duha ter poln & nimanja za vse, kar se vrši in snuje v sedanji dobi. bi hotel naštevati vse patrijarhe na polju narodnega učite'] stva, ne bi prišel tako skoro do konca. Samo še naj P H stavim imena: Joahim Grujev, bivši ravnatelj plovdiv^ Ženske gimnazije, kteri je mož kakih 60 let, a učenec Cf rova; rajni učitelj Mihajlovski, sedanji učitelj starogrš^11
J?a višji šoli v Sofiji Balabanov (bivši minister), potém "eodor Burmov (bivši ministerski predsednik), Cankov itd. ^si ti možje so delovali kot učitelji vsak v svojem krogu 2 znatnim uspehom ter si pridobili velikih zaslug za potom-| Jtvo. Žal, da jih je politična borba razdelila v razne ta-j "0re, kjer so v novejših časih potratili dosti svojih močij lf 116 tako koristno, kakor prej v učiteljskem stanu. 1 ... Pred osvobojenjem Bolgarov so ti in drugi možje mar-•Pvo delovali kot učitelji. Sploh se je v onih časih vse raz-! Ulimištvo nahajalo samo v tem stanu, kajti do drugih služb i n'u Pod turško vlado niso bila odprta vrata. Ko je pa država jétala neodvisna, sprejeli so ti učitelji razne državne službe 1 >°t uradniki, sodniki itd. A pri učiteljstvu so le redki ostali.
1 e le ko se je izšolal v svobodni dobi mlajši naraščaj, po-1 ?oI,iil je isti za silo mesta učiteljska po srednjih in višjih ; |i°'ali. Deloma pa delujejo tudi tujci iz drugih slovanskih "ežel na tem polju. Kar se pa tiče narodnih ali osnovnih °1> tam pa še vedno pomanjkuje učiteljskih močij.
I)a se izobrazijo in pripravijo učitelji za narodne šole, j ato so ustanovljene pripravnice, imenovane „pedagoška ;a", v Varni, Slivnu, Lomu, Kjustendilu in Kazanliku, a ktere so vsako leto v proračunu opredeljene svote po * ^-000 (j0 70.000 kron. Razun tega je sobranje določilo ob-1 'Pskim šolam pomoči blizu 2 milijona kron. V tej svoti nahajajo tudi pokojnine za stare zaslužne učitelje okoli 1 A°0.000 kron.
Í U .. ^aj še izpregovorim malo o srednjih šolah, t. j. o gim-^jah moških in ženskih, o realkah, trgovskih in kmetijah šolah.
Srednje šole so urejene dobro, učni načrti odgovarjajo ¿Un> kteri veljajo na pr. po Avstriji ali na Nemškem. Šolske ¿ lrke so bogate, poslopja primerna, navadno celó lepša, ka-nr)r Po mnogih mestih v Avstriji; učiteljske moči so vefti-^a prav dobre; nadzor je tudi dober, in učenci so marljivi. £ Popolne gimnazije so v Sofiji, Plovdivu, Gabrovem, kJiKUlíu in Trnovem; nižje realke'v Varni in Slivnu; de-
ske višje šole v Sofiji, Plovdivu in Stari Zagori. S|f Duhovno semenišče je v Samokovu; visoka šola z jeziko-LiVno-zgodovinskim, matematično-prirodoslovnim in pravo-J.,VniTn oddelkom je v Sofiji. Ta se od leta do leta popol-f JUJe, da bo nastalo v nekterih letih celo vseučilišče. w . Meščanske šole so v Silistri, Varni, Burgasu, Stani-aki itd.

Kmetijski šoli sta v Sadovom pri Plovdivu in v Ki ščuku. Rokodelska šola je v Knjaževem pri Sofiji, usnjarsk v Gabrovem, železarska v Samokovu itd.
Za ustanove na zunanjih visokih šolali (v Avstri ji, n1 Nemškem, Francoskem itd.), kjer se učijo bolgarski dijak daje država okoli 100.000 kron na leto.
Narodni knjižnici z državno podporo sta v Sofiji '! v Plovdivu.
Obča svota stroškov v ministerstvu za narodne pf svete ali nauka je za vsako leto okoli 6 milijonov kron.
Ako se vzame v poštev, da je skupni državni proračfl okoli 100 milijonov kron, znala bi se marsikomu svota šesti milijonov kron za učne svrhe zdeti premala. A pri tem flj smemo pozabiti, da dajejo vse občine za ljudske šole še bli^ trikrat več iz lastnih občinskih dohodkov. Ako prištejeii jedno k drugemu, dobimo svoto nad 20 milijonov, ktera l jako znatna, in ki je gotovo ne najdemo v nobeni drugi deže na Balkanu. Bolgarija stori torej za omiko naroda, kolik«1 premore; tako je opravičeno upanje, da bo tekom nekterJj desetletij dosegla druge napredne narode. Ker smo videl da je hvalevredna želja za nauk in omiko polnila srca B°\ garov že pod turškim jarmom, imamo na njih živ primal kako se pride z omiko do svobode.
Društva.
Društveno življenje do sedaj pri Bolgarih ni imelo P sebnega uspeha. Osnovala so se mnoga društva z razi'1' nimi nameni ter se snujejo takorekoč vsak dan, pa le kr*] tek je njih obstanek; in če tudi obstoje nekaj let, vendn se more o društvenem življenju govoriti le v prvih leti' pozneje pa pride životarjenje in hiranje, dokler popolno'11, ne razpadejo. Bolgari sami se sramujejo te žalostne resni*'1' kteri je težko najti drugega vzroka, kakor dosedanje nag'' in burno razvitje mlade države.
Ko bode več stalnosti v javnem življenju in več p1* vilnosti v državnem stroju, prišla bo tudi za društva lep' : doba. V mnogem oziru se začenja zdaj že na bolje obračal.
O političnih društvih mi ni mari govoriti. Večje nosti so slovstvena društva, med kterimi obstoji najdalj' „književno družestvo", osnovano leta 1869. v Braili (v K® muniji), a sedaj je v Sofiji. To izdaje vsak mesec po jed'1 knjigo pod naslovom „Periodičesko spisanje" z jako odt>n
znanstvenim obsegom. Dobiva od vlade pomoči po 12.000 kron na leto, ima znatno glavnico (kapital) ter lep čustveni dom. Izdalo je nad 60 dobrih knjig in gotovo bo lePo napredovalo, ker se nahaja vodstvo v sposobnih rokah.
Za njim je prišlo „društvo sv. Elementa", ki je nekoliko podobno naši družbi sv. Mohorja. A že po 4—oletnem ?ostanku se je razdružilo. Drugo slovstveno društvo nosi j^e „Obči trud"; ono izdaje mesečnik „Bolgarski pregled" 15 zabavno in poučno vsebino.
Nadalje imajo našim čitalnicam podobna društva; med JjJUni zavzema prvo mesto „Slavjanska Beseda" v Sofiji. I() društvo se je osnovalo leta i880. po predlogu takrat &m živečih Slovanov (Čehov, Rusov, Slovencev, Hrvatov in ,rW). V „Slavjanski Besedi" je sedaj središče stoličnega bistvenega življenja. Tam se shajajo višji in srednji sta-uradniki, trgovci, obrtniki itd. Društvo šteje nad 400 Uov, kterih plačuje vsak na mesec po tri krone; a ustanov-plačajo 200 kron. Že leta 1882. si je društvo kupilo j3rostor za zgradbo in si je postavilo svojo hišo; a leta 1891. '^ Postavilo poleg še veliko dvorano z glediščnim odrom in parijo. Ima svoj pevski in dramatski oddelek, svojo či-alnico in gostilnico ter lep vrt, Poslopje stoji v najlepšem mesta. Sedaj se dajejo tam že prve operne predstave bolgarskih pevcev in čeških pevk. Po zimi so v „Be-v.oi" naj prijetnejše zabave, a vse leto se nahaja v njeni tal niči obilo časnikov v raznih slovanskih jezikih. Tukaj J najlepši primer, koliko se premore z zjedinjenimi ako so Slovani le v jednem mestu složni med seboj; bi še le bilo, ako bi bili v obče složni, in ako ne bi
0	vedno te nesrečne nesloge med nami!
V Plovdivu seje osnovalo lani pevsko društvo, ki šteje
1	udov, med njimi 68 izvršujočih.
^ Več takih društev v Bolgariji ni najti; vsa so v pri-^ eru s „Slavjansko Besedo" skromna in mlada. Snujejo se jPa tam „čitališta" (čitalnice), ki pa nimajo druge svrhe, korr dajati članom gradiva za čitanje (novine in knjige). v Tako „čitalište" obstoji že od časov osvobojen j a v Trno-??; to je med njimi največje in se jako hvali zaradi dobrega P.lva, ki ga je imelo na tamošnje meščane v marsikterem jelru- Dosti veliko je tudi „čitalište" v Ruščuku, ktero si • - napravilo s pomočjo mestnega odbora lepo knjižnico. y . Knjižnic je dosti po deželi; skoro vsa mesta in večje S| miajo svoje skromne knjižnice. A veliki sta državni
knjižnici v Sofiji in v Plovdivu. Tukaj jo nagomiljeno tisoče knjig v raznih jezikih, posebno v ruskem in frai ] coskem; kajti ta dva jezika sta poleg bolgarskega na j bol; i razširjena. Ni izobraženega Bolgara, ki ne bi znal vsfl jednega od teh dveh, a nekaj mlajših zna poleg tega & j nemški, italijanski, ali pa angleški. V Bolgariji in dalj1 i proti vzhodu se sploh zel6 čisla prislovica: „Kolikor jeziko1 j znaš, toliko ljudij veljaš". Dva jezika, bolgarski in turšK1 I zna skoro vsak kmet; nahajajo se pa med bolj izobraženih tudi taki, ki znajo po pet do šest jezikov.	J (
Gospodarskih društev, ki bi skrbela za napredek kfl^ j tijstva, je že tudi nekaj. Razun teh se nahajajo v vsakefi $ okraju kmetijske blagajne (imenovane „zemljedelčeske kase/' I ktere pomagajo kmetom s posojili, kedar so v denarnih j dregah. Trgovcem, pa tudi kmetovalcem služi dosti dobil i bolgarska narodna banka v Sofiji. Ta ima svoje podružnic ] v vseh večjih mestih. Plačuje za vložene denarje po 5 % ako so vloženi na jedno leto; po 6% tri leta in po 7 11 za pet let. A najeme daje z 8°/0. Razun bolgarske bank' je za sedaj še otomanska banka v Plovdivu in Sofiji. V uf kterih večjih mestih obstoje hranilnice in posojilnice. \ j Šumnu je osnovano „bolgarsko delniško trgovsko društvo j z glavnico 60.000 kron. To posojuje denar proti 12 % of ( restij, kar je najvišja številka, ktero dovoljuje zakon. < Ruščuku je hranilnica „Girdap", ktera ima velik promet1 j mestu in okolici. V Rahovem je hranilno društvo „Bčela , glavnico 20.000 kron, osnovano na delnice, na ktere se plačuJ , vsak mesec po 4 krone. V Plovdivu, Sofiji in drugod so tof , majhne hranilnice, ki delujejo bolj v omejenem krogu in A t majo velikih glavnic. Pri takih razmerah še lahko uspev»Jj2 oderuhi, ki dajejo na posodo denar dostikrat s 50 °/0 in v^ j V zadnjih letih so začeli tudi obrtniki in trgovci po mestj!, snovati med seboj društva za prospeh obrtnije in trgovine. \ Ruščuku se je osnovala leta 1890. „prva bolgarska trgovskia obrtna banka", a leta 1895. istotaka v Plovdivu.	ji
Sploh je Ruščuk v gmotnih vprašanjih vedno na čen drugim mestom. Osnovalo se je tam leta 1891. društvo * ,, zavarovanje proti požaru in za življenje, ki je prvo te vr^ v Bolgariji. Za njim sta se pojavili leta 1894. dve druŠt]i z isto svrho v Sofiji. Ako bodo v sposobnih rokah, in lL bodo imeli ravnatelji čisto vest, tedaj bodo lahko napredovat ker doslej so se šopirila le tuja zavarovalna društva (posel)'1 ^ rumunska) po Bolgariji in so delala z velikimi odstotki.
V Varni se je osnovalo parobrodno društvo. To je ku-j P]lo dva parobroda, s kterima občuje med Varno, Burgasom 111 Carigradom. Tstotam je postalo tudi „stavbeno društvo". Sicer pa se s takimi podjetji ni prenagliti, ker dru-; j>ače bi znalo „sape zmanjkati" bolgarskim kapitalistom. A ( ?Pajmo, da so vsa pod vze tj a zrelo premišljena, kajti Bolgar I je za sebe vesten gospodar in premisli za vsak groš, kam ga )0 vtaknil. Varovati se je le sleparjev domačih kakor tujih, j O zadrugah in delavskih družbah, ki imajo svojo dobro , ^snovo, ker so utemeljena na narodnem običaju, v soglasju J ^ Narodnim duhom, govorim v posebnem poglavju. Te družbe j j0 'mele veliko važnost doslej, a jo bodo imele tudi v pri-i' 0i njosti, dokler bo vel zdrav narodni duh med njimi. Med , ^(lrugami in med novodobnimi društvi, o kterih sem govo-1 v tem poglavju, je velik razloček; zato jih ne smemo j Mešati med seboj.
Narodne šege in prazniki.
I.jak ^ sedanjih časih je Bolgar še otrok prirode, ktero 'tip0 Jubi in se njenemu vplivu nikakor ne proti vi; niti mu I da !,rilla^ na lim> (Ja pedobril ugodni vpliv prirode, niti j 0(v-. i oslabi5 škodljivega. Še dandanes vidimo pri Bolgarih 1 i»t 0Vske (patrijarhalne) navade, ktere so v mnogem oziru ji Kf) zanimive.
r v Ti< vsem moram reči, da imajo Bolgari trdno vero ! v _a-lvišje bitje — v Boga, na kterega zaupajo zmirom in i ¿so • m slučaju, v veselju in v žalosti. Preživeli so tužne Izavi'ln-V se vera v	glohoko ukoreninila, Po-
Pozai-!11180 .na 1,0(J petstoletno sužnostjo, in Bog ni i naD-ie- Med mnogimi slučaji, ki kažejo, kako rad kaj ' |J>0^ar na Boga, naj navedem le dva. Ako nese W Vmesto na Proclaj> "kar je Bog dal, da je vzrastlo", Jko J • so 7' hožjo pomočjo pridelali", prekriža se trikrat, |ioži P1. prek domačega praga; a ko pride na trg, kjer od-? lin SV°J tovor, stori zopet znamenje sv. križa in izpregovori: fi nu pomozi!" ki Trdna
vera v Boga, stvarnika vsega dobrega za člo-js j)()' kaže se tudi ob vseh praznikih, ktere slavi Bolgar iirPisi/1^ sP°štovanjem. Da je temu tako, videli bomo v ' v vi, /azličnih praznikov, cerkvenih, domačih in družinskih, nastopnih poglavjih.
Bolgarija, in Srbija.	G
Kako se Hol gar veseli.
Bolgari, kakor sploh južni Slovani, ljubijo petje i' glasbo. Nektere narodne pesni so prav za prav samo za pet| zložene, t. j. besede so manj važne, kakor pa napev; ofl' so takorekoč samo zato, da se napev lažje zapomni. ASj bi narod poznaval kaj takega, kakor so „note" (sekirice tedaj bi morda v mnogih slučajih besed niti ne bilo. Bolgaf pojrt ob različnih prilikah: doma, na potu, na polju. Nji' napevi v obče niso tako otožni kakor srbski, čeravno se veselostjo in milobo slovenskih pesnij nikakor ne morej
Bolgarsko narodno „horn'\	.
meriti. Najrajši poje Bolgar, kedar je pod milim nebo"; Meščani hodijo jako radi na kmete; kedar je po letu ^ praznik, gre vse ven v svobodno prirodo uživat čiste?; zraka. Začne se glasno petje, piščalke (svirke) zasvirajo. j kmalu se zbere krog za plesanje. Skoro v vsaki rod^j je človek, ki zna malce svirati na piščalko, ali pa na , Stare junaške pesni slave moč in pogum zmagoval^, V planinskih krajih, posebno v rodopskih vaseh, ohrani se je še mnogo takih starih pesnij, v kterih se pripovedj marsikaj o poganskih časih. Novejše narodne pesni so P liričnega značaja: poje se o ljubezni, o lepi prirodi itd.;'
.le tudi takih, ki pripovedujejo o turških grozovitostih in o raznih možeh, ki so se borili za svobodo (o hajdukih, kakor so bili hadži Dimiter, Štefan Karadža, vojvoda Totev itd.)
Sicer te pesni niso tako obširne in navduševalne kakor srbske, o kterih bom govoril v drugem delu, a vendar miajo svoj vpliv na mladino in pripomagajo mnogo, da se ohrani in razvija narodno čuvstvo posebijo med priprostim ljudstvom. Petje spremljajo z „gajdami" (Dudelsac.k).
Priljubljen je bolgarski ples „h o r ó". Igrajo ga sploh pod milim nebom; v vsaki vasi in v vsakem mestu ^ajo poseben prostor, za „horó", kteremu pravijo „heriste". Fantje in dekleta se zbirajo tam, napravijo krog, uržeč se med seboj za pase, ter skačejo po udarcih gajde piščalke in bobna po dva koraka naprej, jeden nazaj, •ako se počasi premika ves krog naprej pod vodstvom naj-}°lj zvedenega mladeniča ali moža, ki „vodi horó". Pri tem se pojó „liorovodne" pesni. Igrajoči krog se včasi jelene tako, da se drži „horovoditelj" za pas zadnjemu v a potém ga zopet izpusti, in ves red se vije v raz-j1111 krivili črtah kakor kača. To traja po vso uro z istimi spremembami: jedni vstopajo, drugi izstopajo, ko so se utnulilj. A kedar se utrudijo še godci, tedaj nastane občni
oamor.
Razun „bora" imajo še drug ples, kterega pa igra za ftieh jeden mož sam, preoblečen v medvedjo kožo. Vrti se, Posnemajoč medveda, prav neokretno ter mrmra kakor n.?flved, a drugi v krogu ga gledajo, dražijo, skačejo za Jlrn in se smejejo.
o . V obče pa je „horó" pri Bolgarih, kakor „kolo" pri L i'1 „labirint" pri Grkih, njih narodni ponos in njim ^ebna radost. Nobeden praznik, nobena veselica, nobena ^ubin.ska zabava ni brez hora. V zadnjih letih, ko so za-11 Po mestih pri „balih" in „večerinkah" igrati tudi fran-ra '	nemške plese, je še zmirom celó v dvo-
Upí^1 .»horó" na prvem mestu plesnega reda. Po mnenju Jterih pisateljev, poznavajočih stare narodne šege, je horó .tanek od stare poganske službe božje. Zato je še dan-Hes pri tem plesu brati resnoba raz lica plesalcev; na J onštu" se vrši vse spodobno in zmerno. Ker se pri tem prepevajo tudi lepe narodne pesni, ne more se horó 1 kolo nikakor primerjati s plesi nemških in romanskih n	Bolgarski pregovor pravi: V stari vasi novotarija
Veljá. S tem hoče reči, da staro velja, in da ni dovoljeno
stare šege sploh obsojati, zakaj iste so narodu svete. Le ako se nahaja med njimi kaj napačnega, duši ali telesu škodljivega, moramo gledati, da se tega izogibljemo, in da to pustimo v nemar. Večkrat se to sicer težko zgodi, zakaj — kakor pravi slovenski pregovor — „stara navada je železna srajca"; a resnica je, da dobra volja vse premore.
Oglejmo si torej nektere izmed bolgarskih narodnih šeg in navad, kakor so v rabi o raznih praznikih in pil važnih dogodkih v rodbini.
Božič in novo leto.
Dan pred božičem se imenuje „malka koleda". Ta dafl hodijo lepo oblečeni dečki k žlahti, noseč s seboj vsak po jedno šibo, kteri pravijo „koledarka". Kedar pridejo v hišo. udarijo s šibami ob zemljo in velé: „Bog se je rodil, koleda!" Potém dobé dečki v dar kolačev in drobiža.
V sofijskem okraju gredó dečki ne samo k rodbini: ampak tudi k drugim ljudem, ki so v sosedstvu, in ob jed' nem prepevajo koledne pesni. Poslušal sem jih vsekdar # veseljem in sem si tudi zapisal nektere pesmice.
Zvečer položijo na mizo raznih postnih jedij: zeljni fižola, paprike itd. Od polen, pri kterih se je kuhala ve' čerja, vzamejo jedno ter ga zgasijo v moki, potém pa g^ skrijejo, da bo za zdravilo proti „uročasvanju", t. j. proti I „urokom", na kakoršne tudi pri Slovencih verujejo star® žene. Ako dobi kdo „uroke", zapalijo zopet to poleno i" ga zgasijo v skledi, napolnjeni z vodo, s ktero se poten1; bolnik omiva.
Ko se vsedejo na sv. večer k mizi, postavijo nanj0 vsa jedila, potém velik kruh, imenovan „budnik", v ktereiH je zamešen kak star groš. Pod mizo posteljejo malo ržen® slame, postavijo leseno posodo z otrobi in orehi pod miz0' a vrh kruha (budnika) voščeno gorečo svečo.
Hišni gospodar ali gospodinja vzame kadilnico, pokafl mizo in vse sobe, hleve in kleti z dišečim kadi lom. P°1 tém obesi kadilnico v kot pred podobo svetnika in tam p°'j leg vtakne svečo, da dogori. Nato sedejo vsi okoli mifM Gospodar in gospodinja primeta za „budnik" in med litvijo za srečo in zdravje v prihodnjem letu ga prelomit* Kdor ga večji del obdrži v roki, isti bo baje bolj zdrav ^ novem letu. Potém ga zlomi gospodar na drobne kose dá vsakemu jednega; najprej odlomi kos za v čast mateif božje, potém za srečo v hiši, za blagoslov na njivah in '
vinogradi]», za zdravje svoje žene, otrok, hlapcev in dekel. vsakdo, ki vzame kos iz gospodarjevih rok, išče denar, kte-rega je bila gospodinja zamesila v testo. Kdor ga najde.
bo srečen v tem letu in bo koristil še drugim. Ako jned večerjo kdo kihne, dá mu gospodar precej nekaj v dar; ko se navečerjajo, puste vse jedi na mizi, ktero postavijo v kot pred podobo svetnika. Tam stoji miza do drugega jutra.
Božični prazniki trajajo navadno tri dni. Prvega dne Vzamejo hlapci malo slame od one, ki je bila postlana prejšnji večer pod mizo, ter privežejo šop na vsako sadno drevo, da 1,0 mnogo rodilo prihodnjega leta. Orehe, ki so bili pod i^zo, pa shranijo; ako bi kteremu vzrastli mozolji po te-Jesu, precej ga podregajo s temi orehi, potém jih pa vržejo Da ulico in morajo biti proč — mozolji namreč (ne samo orehi). Tega dne hodijo tudi dečki okoli s svojimi šibami •koledarka.mi) pozdravljat ljudi po sosednih in sorodnih hišah. Navadno se dotikajo s šibo vsakega, ki je v hiši, želeč mu Veselja in zdravja. Zjutraj rano gredo v cerkev; polnočnic Pa nimajo, ki so pri nas Slovencih tako vzvišenega pomena, yrugi dan gredó zopet v cerkev, potém pa obiskujejo ves ai1 žlahto in prijatelje. To se nadaljuje še tretji in včasi celó četrti dan. Povsod jih malo pogoste; dobijo namreč lisico kave ali žganja (rakije); pred vsem pa morajo porušiti nekaj sladkega soka iz različnega sadja v stekleni Posodi. Iz nje si vzame vsak gost žličico „sladkega" in P0Pije malo vodice. Pri tem veli: „Za mnogo godini (let)!" gospodar pa pristavlja: „Amin", ali pa: „Da ti je sladko!"
aka obiskovanja so sploh v navadi ob vsakem večjem Pfazniku in ob godu. Gostje se vedno tako sprejemajo.
Kar ostane svobodnega časa v drugi ali tretji praz-
uporabijo ga v ta namen, da nasolijo slanino, naložijo llast itd., kar je pač ostalo dela še od koiine, ki je bila P'od božičnimi prazniki.
.. Na budni večer pred novim letom mesijo kolače, da •Pa bodo delili onim, ki pridejo častitat novo leto. Častile «o izvršuje navadno z besedami: „Surva (t. j. nova) pdina, vesela godina!" Zato pravijo onim, ki prihajajo s eiJi voščilom, „survatkarji".
Na mizi mora biti ta večer med drugimi jedili svinjska | aya, pečena ali kako drugače pripravljena. Tudi se po-Ka(Ji ta večer miza z dišečim kadilom, potém še le večerjajo, v. Po dnevu so si otroci in hlapci že pripravili drenove lbe, s kteri mi bodo šli drugi dan „survatkovat". Tem
šibam pravijo „survatke". Ko se navečerjajo, vzamejo skledo, napolnjeno s pšenico, in jedno „survatko" ter posedejo okoli ognjišča, ktero stoji namesto peči v vsaki hiši po vaseh-Na žar posipljejo kadila, odtrgajo za vsakega domačega odi šibe survatke jedno popko, davajoČ ji ime tega ali onega uda družine; ako se popka odpre, bo dotičnik, čegar iméj je dobila, zdrav črez bito. Potém vržejo za vsakega jedno zrno na ogenj. Ako se to razpokne in poskoči, šlo bo njemu vse srečno od rok prihodnje leto. Ko je ta igrača skon-čana, vtaknejo „survatke" vèn pod streho in gredo spat.
Ime „budni večer" dajejo po nekterih krajih tudi svetemu večeru, po drugih tudi večeru pred sv. tremi kralji.
Novo leto. — Zgodaj vstane domači sin, gre venJ vzame iz podstreška jedno „survatko", vrne se nazaj v sobo, vzame pest pšenice, s ktero posiplje domače ljudi, rekoč: „Tukaj radost in sveti Vasilij!" Potém pa se začne s „survatko" dotikati podob svetnikov, ki visé ob stenah, ter nadaljuje to po redu pri vseh domačinih; vsakega udari trikrat, med tem ko govori: „Snrva god i na, vesela godina i do godina zdravje L" Od vsakega dobi kaj v dar. Ko se razsvita, vzamejo otroci vsak svojo „survatko" ter gred6 od hiše do hiše, dotaknejo se vsakega trikrat s šibo in govore iste besede, kakor smo jih čuli gori. Povsod dobivajo v dar I orehov, kolačev, denarja itd. Tako nadaljujejo to delo do poldneva. Popoldne se pa veselé s sosedi, ii kterim hodijo „na goste", ali pa kteri k njim prihajajo.
Praznuje se posebno slavno tudi praznik sv. treh kra-ljev, ali kakor pravijo „bo goj a vi j en je"; a to ne sanici v hišah in v rodbinah, nego še posebno v cerkvi in pi'1 reki, ki teče mimo dotičnega mesta ali mimo vasi.
Kar se tiče domačega praznovanja, to povem lahko v kratkem. Vse podobe svetnikov in svetnic se morajo t® dan lepo omiti v reki. V nekterih vaseh se gred«') mlajše j žene celo v reko kopat, čeravno je tačas navadno najhuje' mraz. A v mestih si polivajo žene samo glavo z vodo, nH ktere pri reki, nektere v hiši. Od budnega večera pred božičem pa do sv. treh kraljev ne hodijo ljudje pozno zvečcf več iz hiše, ker pravijo, da lovijo zunaj strahovi, kterim pra' vijo „karakondžuli," in kteri so baje posebno ženam nevarni-
Važnejšo in lepše je cerkveno praznovanje na „bog0' javljenje". Naj vam opišem tak praznik, kakor sem ga saU1 videl v mestu Stan i mak i blizu Plovdiva. Ta svečano^ se mi je tako dopadala, da mi bo ostala vedno v živel*
sPominu. Praznuje se sicer na nekterih mestih bolj pri-Prosto, navadno po dnevu ; a tu pa tam se praznuje po n°ei, kar daje vsej svečanosti še poseben čar. T V Stanimaki spi redkokdo po noči pred sv. tremi kralji. Jje otroci se vležejo rano, a morajo jim obljubiti, da jih Obudijo ob dveh po polnoči. Pa ako bi se tudi kdo 0<irastlih vlegel, mora se ta vzbuditi, ker začne kmalu po Polnoči po vseh cerkvah, kterih je v tem mostu okoli dvajset, 55 vsemi zvonovi zvoniti. Ljudje začno po ulicah hoditi, vsak s seboj svečo noseč. Vsi gred6 proti reki, ktera teče sredi mesta. Nad njo je dolg- most. Reka sicer ni velika, ob hudi uri postane nevarna. Brzo priteka izpod go-'0v.ja; izvire ima v strmih rodopskih planinah, ki ločijo ^oigarijo od Makedonije. Po zimi je na večjih mestih zamrzia. . apotim se na most, kjer je že vse polno ljudstva; odtod •p najlepši razgled. A vsi ne morejo dobiti prostora tukaj.
ostavijo se torej po obeh bregovih reke v dolgih vrstah navzgor in navzdol od mosta. Pa ne pozabi, dragi čitatolj, .a ima vsak pričujoči človek gorečo svečo v rokah. Mesto lrria nad 12.000 prebivalcev; ako pomisliš, da je ostala v |saki hiši samo jed na ali dve osebi doma (bolniki in otroci), si moreš v duhu predstaviti, koliko sveč brli tukaj rnga do druge, in kako mogočen vtisek dela to na gledalca. . Vse je tiho, kakor pri službi božji; čuje se le šumenje rJr/'° tekoče reke Stanimačice, pa škripanje zmrzlega snega P0d nogami. Tam iz daljine prihajajo glasovi, ki posta-• Jo zmirom bolj močni; zdaj se čuje cerkveno petje, in ■lasno razločuješ besede: „Gospodi, pomiluj"! Zvonovi začno .goniti zopet pri vseh cerkvah, izprevod z duhovništvom j1 v°rniki se približuje k reki. Kako lepo se glase molitve cerkveno petje v tihi noči pod milim zvezdnatim nebom! 0 Prihaja iz globine srca, to sega do visočin nebeških. . Izprevod pride do reke; tudi duhovniki in pevci so J.pSli z velikimi svečami. Metropolit drži tri sveče, ki pred-' avljajo sv. trojico, skupaj zvezane v levi roki, z desno pa a£°slavlja. Blišče se cerkveni plašči, kakor da so iz bi-rov in Kiata. Prav lepo se razločuje ta blesk od bele Lr ežne preproge, ki je razprostrta pod našimi nogami. Pojmoma se ponavljajo med drugimi molitvami besede: ,.Go-d?°di, pomiluj!" Metropolit posiplje dišečega kadila v ka-l, - ilcov;. ^ on' megli, ki se vzdiguje kot dim nad zmrzlo reko. ^pdru/.i se sedaj posvečeni dim iz žarečega ognja. Moral biti čisto brez srca in brez čuvstva tisti človek, kteri
ne bi ob tej priliki povzdignil očij proti zvezdnatemu nebu. kainor se vzdiguje dim iz mrzlega in iz gorečega izvoruika-in ki bi ne odposlal v iste visočine svojih vzdihljajev i" svoje molitve k vsevišnjemu. Zares, ob tej priliki gre celo iz mrzlih in otrplih src vsaj vzdihljaj proti nebu, a iz toplih in gorečih pa izvira prava, pobožna molitev.
Nazadnje, ko je cerkveno opravilo blagoslovljen]'a vode že skoro pri koncu, vrže metropol it sv. razpelo ali križ v sredino reke; a za njim skoči precej več mladeničev v reko. ki iščejo križ, dokler ga ne najdejo in prinesejo zopet na suho. To je najbolj vzvišen trenutek vse svečanosti; zvonovi zazvonijo, topovi pokajo po okolnih bregovih, raketo se spuščajo v zrak, začne se veselo gibanje med narodovi vsak leti k reki, da se umije z blagoslovljeno vodo, ali d» se je vsaj dotakne; nekteri pa nalivajo vodo v posodo, drugi si voščijo vesel praznik in si žele dobro jutro, ktero bo še le začelo svitati. Gredôc donui se obiskujejo znanci in prijatelji ter si v toplih sobah pri gorečem čaju okrepčavajoj mrzle ude. A prej, dokler je trajala svečanost, gotovo nobeden ni mislil, da mu je nnzlo; nikdo se ni ganil z mesta dokler ni bilo vse pri kraju, kajti vsakdo je bil pričujoč Z vsem srcem in z vso dušo. Cel<5 iz Plovdiva, ki je nekoliko rn' oddaljen, in iz drugih krajev se zbirajo to noč v Stanimak' cele družine in pojedinci, da so pričujoči pri tem vzvišene»1 cerkvenem obredu. Tudi metropolit je prišel iz Plovdiv*! Drugod pa se godi ista slavnost večjidel po dnevu, kar jo! tudi mično gledati, a ni nikakor tako očarovalno, kakor če se vrši po noči, posebno v tako romantičnem kraju-kakor je ob stanimaški reki,
Posti.
Postov imajo Bolgari po svoji veri veliko več, kako'' katoličani, pa jih tudi strogo drže. Ob velikih postil' se ves čas vzdrzé ne samo mesa, nego tudi sira, mlek* jajec in poslednje dni celô rib in olja; jedo skoro sam0! kruh in sočivje (najbolj prazen fižol). Niti otrokom ne pri' voščijo matere toliko mleka kakor navadno. Razun štiri' desetdnevnega posta pred veliko nočjo imajo še dolge poste pred božičem, pred veliko mašo, pred sv. Petrom in Pavlom-vsekdar po nekaj tednov. A drže jih, kakor rečeno, z vso strogostjo. Zvečer pred začetkom velikega posta gredo fantje ven iz vasi, noseč s seboj šope slame, ktere privežejo nil dolge palice, potem jih zažgo in vrté okoli, dokler ne ugaS'
nejo. Temu zažiganju pravijo „samodivski" ogenj, ali po rjašem vilinski ogenj. S tem hočejo baje prestrašiti samo-o|ve ali „divje žene", da ne prinesejo v vas kake nesreče. Med večerjo začnejo uganjati različne burke, kakor pri Slovencih na pust. Bolgari imajo dva pusta; mesopust in siro-Pust. Med njima e teden; prvo nedeljo, ko se praznuje ^esopust, nehajo jesti meso, a prihodnjo nedeljo opuste tudi mleko itd. Burke uganjajo navadno na siropustno nedeljo. Privežejo na nit košček sladke potice, zazibljejo nit. visečo od stropa, da maha sem ter tja, a otroci love z usti tlsti košček. Z rokami se ga nobeden ne sme dotakniti, a kdor ga ulovi, sme ga pojesti. Temu pravijo „lamkanje". •>ato zažgo nit, da zgori do konca, in pravijo, naj z njo ^gore tudi vsa zla, bolezni itd. Potem vzamejo jajčjo lu-s,''no, dad6 v njo od vsake jedi nekaj, a zjutraj jo vržejo I)a ulico, rekoč: „Naj se iztrebijo in spodijo vse bolhe in goniče od hiše." Fantje streljajo celo noč in se vesele, a (|(ikleta prepevajo narodne pesni.
Lazarjev dan.
, Dan pred cvetno nedeljo imajo Bolgari praznik sv. (^zarja. Zjutraj se zbere skupaj nekoliko deklet, ki gredo )(| hiše do hiše ter pojo:
Izrastla sta dva bora	Za Lazarja vprašajo
Sred' maternega dvora,	„Kje je Lazar, bali!
Na_ postlanem sedijo	Tiomo v dar ti dali
liujno vino pijo,	Droben, majhen biser,
Črno jagnje pečejo,	Dragocenen kamen."
j ,v. Z besedami „dva bora" mislijo dva fanta, ki sta pri ,lsi- ako je samo jeden, ali ako so trije, tedaj pojejo malo ru8"ače. Ako je pa nevesta pri hiši, tedaj pojejo itakrt-le:
„Ornooka nevesta,	A materi je jako žal,
Ornooka, visoka,	Ker me mlado zaročila,
Žaluješ I i za Lazarjem?"	Ker me mlado oženila,
Nevesta jim odgovori:	Ter nisein Lazarja videla
„Žal mi je in ni,	In pesni ne zapela."
V bogatih hišah pa pojo tako:
„Boljarin ser]i, Lazare, Z mlado boljarko, Dukate šteje na jedni strani, Bele grošove na drugi strani" itd.
jjv Kedar pridejo v hišo kakega delavca, zopet njemu pri-cno zakrožijo; na primer pri onem, ki plete koše in košare:
„Vij se, vij se, Lazare, Da se vijo košare" itd.
Povsod dobijo kak dar, kedar končajo pesen. Hodijo pa tudi po čisto tujih hišah, a ne samo k sorodnikom in znancem. V tem se namreč razločuje ta praznik od nekterih drugih, ko obiskujejo le znane hiše in sorodnike.
Velika noč.
Bolgari sicer pravijo „velik den", a vendar bi ravno pri njih slovenski izraz bil kaj umesten. Praznovanje se vrši namreč v cerkvi po noči; začne se o polnoči in konča še le okoli štirih zjutraj. To noč se v cerkvi čita ves sv. „pasijon" po vseh štirih evangelistih in izvršujejo se razni drugi cerkveni obredi. A najbolj svečano je okoli treh zjutraj, ko zapojó duhovniki „Hristos voskrése!" t. j-Kristus je od mrtvih vstal. Za tem sledi izprevod okoli cerkve, kterega se udeleži mnogo vernikov, vsak s svečo v roki. Pogled na krasno razsvetljavo je jako mičen. Ljudij se zbere toliko, da ne morejo dobiti vsi prostora v cerkvi? temveč napolnijo tudi cerkveni dvor. Zunaj pa začnejo topovi grmeti, zvonovi zvone, in cerkveno petje se razlega na daleč okoli. Taka svečanost napravi lep vtis na vernike. Razidejo se po končani službi božji na vse strani, pozdravljajoč se med seboj z besedami: „Hristos voskrése", na kar drugi odgovarjajo: „Vo istino voskrése", t. j. resnično je vstal. Ta pozdrav se čuje potém cele praznike na ulicah, kakor po hišah, kedar srečaš znanca, ali kedar ga obiščeš. Te dni ni navada pozdravljati z besedami: „dobro jutro" ali „dober dan."
Do doma si vsak prisveti z isto svečo, in ko stopi v sobo, izpregovori omenjeni cerkveni pozdrav; nato potisne svečo v vsak kot sobe, ponavljajoč gornji pozdrav.
Tudi pisanke imajo Bolgari, kakor ¡Slovenci. Jajca pobarvajo rudeče že na veliki četrtek, a na veliko noč jih žene pošiljajo žlahti s čašo vina in s kosom kolača, najprej pa h kumu, k doverjem in k babici.
Popoldne začnejo plesati „horó" na livadi sredi vasi: h kteremu se zbere vsa mladina v prazničnih oblekah. Tam pojó velikonočne pesni. Pri plesu se tudi razdavajo in drobijo pisanke.
Sv. Jurij.
Praznik sv. Jurija se praznuje povsod po mestih, kakor po vaseh; tudi je velik cerkven praznik. Praznovanje se vrši po raznih krajih malo različno. Opisal bom, kako se praznuje v Panagjurištu v južni Bolgariji. Že dan pred
sv. Jurijem je naroden praznik. Prej ko se vzdigne solnce •zza gorá, gredó fantje ven iz mesta na veliko ledino (livado). Tam se razvrstijo na nekoliko kupov in posedejo okoli po travi. Malo pozneje pridejo trume snažno oblečenih deklet, ki prinesó na ramah posodo za vodo. Nato Postavijo svojo posodo, napravljeno iz kositra v obliki ma-jega kotla, po redu ob reki, ki teče kraj ledine. Pustivši tam prazno posodo, razidejo se naglo okoli po ledini, kjer vsaka nabere šopek cvetlic in zelišč. Kmalu je vsa široka edina polna fantov in deklet, zbranih od vseh krajev mesta. £epo je videti, kako je oživela sicer pusta ledina, še prej 1(0 je solnce izšlo.
Ko zasijejo zlati žarki pomladanskega solnca, zberó se ^ntje in dekleta v krog ter zacnó plesati „horó". Fantje stojé po redu skupaj, dekleta zopet skupaj, takó da v jedni Polovici kroga stoje fantje, v drugi pa dekleta, držeč ^g drugega (sosed soseda in sosedka sosedko) za roke za pas. Ta red je že navaden pri vsakem boru, kakor sem opisal poprej. A to jutro se razločuje od navadnega p0ra po tem, da drži vsako dekle v rokah šopek cvetlic.
ogled na horó je zelo prijeten. Veselo poskakujejo plesalci med sviranjem narodnih sviračev. Oživlja jih čist in P^jeten jutranji zrak ter ozelenela pomladanska priroda.
Tako rajajo blizu dve uri, potém pa gredó dekleta k L^ki, napolnijo posodo z vodo ter se napotijo proti domu. , ilJo obesi vsaka kotel nad ogenj, da se voda segreje, s ^|ero bo pozneje mesila kvas. Na kotel priveže tudi šopek, 1 ga je nabrala na ledini, da se osmodi od plamena. Potém Pa se gre dekle umivat pod zeleno drevo. . . Zvečer pred sv. Jurijem nosi vsaka mlada žena, ki se isto leto omožila, s svojo svekrvo (taščo) v cerkev kruha ^.domačega sira ali medú, j ajee, vina ter šopek pomladan-km cvetlic. Duhovnik blagoslovi donesena jedila in odreže j*" vsakega hleba po en kos, kteremu pravijo „porezanik". ^ tega „porezanika" si odlomi vsaka žena košček ter ga ose domú kozam ali kravam, da bi dajale več mleka, v , Istega dne gre vsaka mati, ki ima sina zaročenega s ^akim dekletom, k zaročnici ter ji nese steklenico vina. naročnica se vrne potém z njo na dom in ponese s seboj folia ali drugih jedil. Tam jo lepo sprejmejo, dadó ji šopek isečega „zdravca" in na njem privezan zlat denar. Ona gre studencu po vode; prinesejo ji moke in sito, da jo preseje; Potém še zamesi kvas ter se vrne v spremstvu na svoj dom.
Sledečega dne, na praznik sv.-Jurija, vstanejo stare žene jako rano in beró ob reki razue drobne šibe in veje. ktere je voda doplavila (zató jim pravijo „plavut"). S tem zakurijo ogenj na ognjišču. Nanj dadó najprej mleka, da zavre; to ima baje namen, da bi koze vse leto dajale dosti mleka. — Tega dne se vsak tehta na vagi ter preračuni) koliko je postal težji ali lažji od preteklega leta. — Pri-vežejo tudi zibelke (gugalniee) na drevo; fantje se zibljejo na njih, pri čemur drug drugemu pomaga, a dekleta pojó.
Na sv. Jurija dan je posebno znamenito, da zakoljejo jagnje v vsaki rodbini. Pred sv. Jurijem nobeden ne zakolje jagnjeta, a na sv. Jurija dan ga mora vsakdo imeti, če bi bü tudi največji siromak. Pečejo in jedó ga navadno zunaj n® kaki ledini, pijó vino in rajajo, dokler solnee ne zaide.
To so najvažnejši prazniki narodni in deloma cerkveni skoz vse leto. Da ne manjka še več manjših praznikov med narodom, to se razume samo ob sebi. Vsak kraj ima na* vadno še svoj mestni praznik, svoj „zbor", kedar prihajaj0 od vseh stranij ljudje skopaj, in kjer si navadno izbiraj0 ženini neveste.
Povsod so skoro .jednake veselice: petje, gosli ali p? gajde (meh s piščalkami) in h oró; pijó vino ali žganje, pa ni; kdar ne črez mero. Pijanca ob takih prilikah redkokdaj vidiš, niti ne slišiš k van tanja, niti se ne moreš izpod tikat3 nad obnašanjem fantov in deklet. Vse je lepo mirno, v?e v redu, čedno in spodobno. Marsikteri slovenski fant a]1 dekle naj bi si vzel za vzgled, kako se vesele, kako rajaj0 Bolgari! Pri veselju ni treba ne vrišča, ne hrušča, nit1 grdega obnašanja, a še manj pa pretepa. O tepežu nikdar ni' sem slišal pri takih zborih in veselicah.
Razni svojeverni prazniki bolgarski.
V mesecu sušen vse štiri sobote zaporedoma žene delajo in kmetje ne orjejo, češ, da bi sicer po letu toča p0' bila. — Od velikega četrtka do vnebohoda Kristusove^ praznujejo sedem „velikih četrtkov", da ne bo toče. —- ^ i mesecu listopadu praznujejo j eden teden. Takrat zavežejo oV' čarke ali pastirice škarje za striženje volne, da bi bila zavezana žrela volkovom. Drugače pa ničesar ne delajo ^ dni, temveč posebno pazijo, da ne šivajo moške obleke, keí imajo prazno vero, da bi volkovi raztrgali ono obleko, ^ bi se šivala ta teden. — Ob petkih ne predejo, da ne 1,1 bolele oči, — V sredo in petek ne praznujejo zarok, in ti#
ne celega meseca svečana. — Od velike noči do sv. Jurija, od sv. Petra do sv. Demetra, t. j. od konca rožnika do Konca vinotoka se na kmetih navadno ne ženijo. — Y torek 111 petek se ne podajajo na pot.
Kedar se rodi otrok, dajejo mu večjidel ime onega letnika, kteri se praznuje istega dne. Po vaseh ne prinesejo h krstu otroka precej po rojstvu, ampak navadno JJr 10 dnij pozneje. A poprej ga krsti takoj po rojstvu ba-domâ s sveto vodo, prineseno iz cerkve. S to vodo se 11111 i va tudi mati. K njej prihajajo potém na obiskovanje sodniki in znanci ter ji prinašajo razna darila: jajca, mleko, Vlno, gibanico, česen itd. Ta darila so navadno zavita v Watno razun česna, kteri se polaga povrh. Obiskovalcem ilf)dari mati tudi raznih rečij, ki se nahajajo pri hiši. To ,fi navada posebno v zapadnih krajih Bolgarije.
V nekterih krajih pripravijo nekaj dnij po rojstvu froka veselico (botrino) ter povabijo goste, kakor pravijo, »krstenje". Tedaj zopet gostje donašajo darila v hišo, se je rodilo dete. Obed pripravi žena, ki je krstila ete. pri obedu mora mati prva pokusiti vsako jed.
Kedar pri Bolgarih kdo umrje, vrsé se razne šege, iz-aed kterih jih naj zapišem samo nekaj. Kedar umre otrok, Položijo mu v grob malo posodo (vrč). Ako umre kak bo-^taš, imajo tu pa tam navado, da vzamejo nekaj kostij iz J aye in rok ter jih pusté v cerkvi ležati 40 dnij, a telo Jj^opljejo na pokopališču. V teh 40 dneh se opravljajo v vprkvi razne molitve za umrlega, a na domu napravijo ve-rJ°, kteri pravijo „zadušna". Po 40 dneh pokopljejo kosti ;sti grob, kjer počiva telo. Ta šega je najbolj razširjena { Zapadnih krajih. V obče pa je navadno, da se jočejo za R h- one žene> ki so mu v bližnjem in daljnem sorodstvu. Jr1 hodijo tudi gledat mrtveca, ko leži na odru, ker dru-■j ce pravijo, da se mu bo rajnki prikazoval v sanjah. Sicer p0i^a .,1G pusté ležati na odru več, kakor en dan; včasi ga ^Jj°Pljejo še isti dan, ko je umrl. Nesejo ga v odprtem v0!j°JU iz doma v cerkev in potém do groba. Pred izpre-krtp se nosi deska, s ktero bodo zaboj pri grobu za-a 11 i duhovniki stopajo pred zabojem, pevajoč žalostinke, tj» drugi gredé za zabojem. Na štirideseti dan, kakor y na obletnico, zbirajo se pri grobu z duhovnikom vred rajtilCi in rodbina Pokojnikova ter opravljajo molitve za
Zaroka.
Pri Bolgarih v kneževini je večjidel taka navada, kakor pri Slovencih, da si mož sam svojo prihodnjo ženo pO' išče, a ne, da mu jo prisodi žlahta, kakor je to pri nekteril1 plemenih v navadi. Pri banatskih Bolgarih je pa neredkofli* narobe; tam si dekle izbere ženina. V svate gre pri Bol' garih, kakor pri drugih južnih Slovanih, nekdo od najbližnj6 žlahte, kteri se imenuje „svat" ali „dvornik". Prej ko sfl zaroke, snidejo se dvakrat svat in stariši dekleta z ženinom! temu obiskovanju pravijo „odumvanje" (razgovarjanje), čisto pesniški velijo temu sestanku „zelena kitka" (zelcl šopek). Potém sledi „menež", ko se menjata prstana. Četrt' sestanek, pri kterem se vse dogovori in dovrši, imenuje se „godčž", a novi dvojici se pravi, da sta „godenika", al' da sta se „zgodila", t. j. pogodila.
Sledeče navade so pa različne v raznih krajih Bol' garije. Pri prvem ali drugem „odumvanju" dobi nevesta od ženina mošnjo srebrnikov kot zalogo (aro). Ob jednem Sej dogovorijo, koliko bodo morali stariši ženinovi za nevest'1 šteti njenim starišem. To je odvisno od premoženja ženino; vega, a navadno gre samo od 100 do 1000 grošev (t. j. okol'j 7—70 gld.). V narodni pesni bolgarska nevesta takó-le pojo
Vila se je vinska trta	Ki se je brata oklenilo:
Gor po zidu Lozen-grada,	„Odkupi me, ljubi bratec!
To ni bila vinska trta,	Vendar nisem jaz predraga,
A je bilo vitko dekle,	Dve sto, tri sto grošev samo."
Ona misli z besedo „brat" na svojega ženina, kterem'1; daje najmilejše ime, kar jili je doslej poznala. Pri menež'1 se premenita prstana; ta dan imenujejo tudi „mali armas";: a kedar pride „veliki armas", t. j. zaroka ali godež, tedaj se javno popraša mlada dvojica, ali je zadovoljna z vse"1' kar se je dogovorilo. A kakor zgoraj povedano, v tem ozir'1 so različne navade po raznih krajih, drugačne v severni'1 drugačne v južnih, drugačne v vzhodnih, drugačne v zapad' nih krajih. Ni tukaj mesta, da bi našteval vse. Glavna i'0r je povsod: ako je nevesta zadovoljna s ponudbo ženinov0, j tedaj dá vsakemu svatu kako oblačilo, ktero je izdelalf sama. Svatje pa ga nosijo potém ponosno na plečih doni'1, tako da lahko vsakdo vidi, kake darove deli nevesta. ye| gred(5 svatje mimo drugih hiš, priletijo ljudje ven in hvalij0' kako lepe reči so dobili, a hudobnih jezikov tudi ne manjka-1 ki grajajo nevestine darove. Tudi narodne pesni pripoVO' dujejo marsikaj o tem. Kedar je zaroka, razumeje se, ^
se napravi veselica, kakor je tudi pri Slovencih v navadi. Pijejo „rujno vino, helo i červeno", pa tudi „rakijo" (žganje), Jedó razne sladke reči, pojó pesni in plešejo „horó".
Od tega časa do gostije ne sme nevesta več pogostoma v družbo svojih prijateljic, temveč mora pridno opravljati domača dela: presti, tkati, šivati, koruzo luščiti itd. Le redko se zbirajo pri takih opravkih okoli nje prijateljice, ktere ji pomagajo in jo razveseljujejo s petjem. Sicer pa bolgarsko petje sploh ni tako veselo kakor naše; pri marsi-kteri pesni bi mislil, ko jo slišiš prvikrat, da je žalostinka, Pri kteri bi prej igrale solze v očeh, kakor pa da bi poskakovalo srce v prsih. A srbske pesni so še bolj otožne. Kakor Pač ima v logu ptica vsakega rodú svoj napev, tako raz-°devajo tudi razna plemena različno svoja čuvstva s petjem ob posebnih prilikah. Minulost bolgarskega naroda je pač
taka, da ni čuda, če še do današnjega dne ne more biti v njegovem srcu pravega veselja brez tožnih spominov.
Ženitev.
Opisujoč ženitvanske šege, oziral se bom zopet na "anagjurište, ktero mesto sem pri prazniku sv. Jurija ome-nik Ker je glasovito tudi zaradi mnogih nstaj, t. j. posku-s°v, osvoboditi se turškega jarma, in ker se je rodilo ondi Nekoliko slavnih rodoljubov, zdelo se nam bo bolj zanimivo vse, kar se njega tiče.
En teden pred gostijo gredó ženinovi stariši na „zgo-Vor" k nevestinim. Tam določijo dan za gostijo in se pogodijo gledé darov. Od nevestine strani darujejo srajce za Nariše in brate ter rokavice za sestre ženinove; od ženinove stfani davajo obutje. Ko so jih v nevestini hiši lepo pogodi, tedaj odidejo. Y sredo pred gostijo, ki je navadno v Pedeljo, gre ženinova mati obiskovat starešino in deverje ^rautführer); vsakemu podari steklenico žganja. V petek Rešijo kvas. Istega dne se zbirajo fantje in dekleta pri že-mou, kakor pri nevesti. Tri dekleta, ki še imajo očeta in jPater živa, sejejo v ženinovi hiši moko in mesijo presen kolač, kterega pošljejo k peku, da ga speče. Od ženinove , Pošljejo tri dekleta k nevesti, da ji čistijo obleko, ktero S().,ii dali njeni stariši. Vsa obleka se obesi na vrv, ki je Povezana na dveh nasprotnih stenah. Potém prihajajo trume
in deklet gledat, kako obleko ima nevesta. Od svoje r°obine še dobiva nevesta tačas v dar razne malenkosti: n°gavice, prt, vzglavnico (blazino) itd. Od tam pošljejo tudi
tri dekleta, ki gredrt vsaka z jedno steklenico vina k vsem, ki so z ženinom v rodu, ter jih vabijo na gostijo.
V	ženinovi hiši se zbirajo ženske. Te nesejo na dvor stol, položijo nanj kolač, kterega so mesila tri dekleta; potem ga razdelita dve ženi na štiri kose. Od kosov drobijo zopet manjše ter jih delijo med navzočnike. Ko je to končano, položijo na stol moškega otroka, valjajo ga malo po njeni) a potém zavalijo stol k hišnim vratom. Med tem delom prepevajo narodne pesni.	j
Kmalu pridejo godci, prav za prav „škripači", kteri neusmiljeno obirajo gosli in pihajo v gajde. Z godci se odpravijo gostje in svatje k nevestinemu domu. Tam jih zopet pogostijo, razdelé se vzajemno kaki mali darovi, a potém odidejo domu. Ko so gostje odšli, tedaj pri nevestini hiši ravno tako delijo kolač ter valjajo po stolu otroka, kakor smo videli na ženi novem domu,
V	soboto večer se zbirajo vaški fantje pri ženinu, k te-remu pravijo v teh krajih sploh ..momcé" (t. j. fant); tani jedô, pijejo, igrajo in se veselé skoro celo noč. Pride tudi brivec, da obrije ženina; med tem škripači škri pijejo in fantje pojejo. Pri nevesti, kteri sploh pravijo „momâ" (t. j. dekle), zbirajo se njene tovaršice in se veselé pozno v noč.
Pride nedelja. Zjutraj zgodaj se začne zbirati pri ženinu njegova žlahta; prideta starešina in kum. Od tam gredô vsi k nevesti, noseč ji v dar obutje. Deverji jo obU' jejo, potém jo peljejo iz hiše na dvor, in tu se pokloni sta-rišem, bratom, sestram in vsej žlahti, vsakemu po trikrat-Od njih dobi zopet nekoliko darov. Zdaj pa krenejo proti cerkvi. Prej ko zapusté domači dvor, poškropi hišna mati vsakega z blagoslovljeno vodo; ko pa stopijo na cesto, vrže za njimi pest pšenice.
Naprej korakajo možje vsi skupaj, potém žene, a na; zadnje pride nevesta; njo vodita deverja, držeča vsak v jedn} roki robec, za kterega se prime nevesta, korakajoč sredi med njima. Okoli neveste stopajo žene iz najbližje žlahte-Navadno jih spremljajo „svirači" (godci). Ti korakajo seveda pred svati.
V	cerkvi se izvrši poroka, ki traja blizu jedno uro.
Potém se napotijo na ženinov dom. Vsi stopijo naravnost na dvor, samo ženin in nevesta čakata pred vhodom v dvor, da pride svekrva (tašča). Ta ju sprejme, držeč v rokah steklenico vina in nekaj dišečega zelišča. Zdaj še Ie stopita na dvor; tam postaneta sredi dvora. Svekrva
í>7
¡topi pred nevesto, ktera se ji pokloni trikrat in ji poljubi °ko; potóm ji dá svekrva steklenico z vinom in ji vtakne 'ase in v obleko dišečega zelišča. Nevesta poljubi roko prešini in mu dá steklenico; ta pije malo in dá tudi njej rok Nevesta vrne steklenico svekrvi in ji poljubi zopet ko. Svekrva dá steklenico ženinu, ki se imenuje, odkar oženjen, „mladoženik". Ta pije in dá piti deverjem. Sve-Va prijmé vsakemu košček dišečega zelišča. Potém prime t ekrva okoli pasa najprej ženina, potém nevesto in deverje f) r vzdigne vsakega malo od zemlje; pri tem pa vsak nekoliko ¡ )skoči. Ko je to končano, pride sveker (t. j. ženinov oče) q »topi pred nevesto; ta se mu pokloni ter mu poljubi roko. je d daTT,-ie z^at denar, ali pa kravo, ovco ali kozo. Ko \f domači oče nevesto obdaroval, prihajajo k njej vsi, ki so j^Jo v žlahti; ona se zopet vsakemu prikloni, poljubi roko dv 1 r0(1 vsakega nekaj v dar. Vse to se je vršilo sredi hiž°ra" ^^	mladoženci proti hiši, pa postojé pred
on111111 Pragom. Tam dadó nevesti v naročje moško dete; S(ja ga stisne k sebi in mu dá v dar nogavičke. Svekrva Vr, z°pet ženinu in nevesti približa ter jima položi okoli v ta svoj pas in ju zveže drugega k drugemu; tako ju vodi 11 Tukaj izvleče nevesta iz žepa robca, s kterima sta jjj. Vodila deverja ter ju njima daruje. Svatje sedejo okoli Ž- e>. a deverji jim postrežejo s kruhom, mesom, vinom in U^em. Med tem, ko se gostijo svatje, igrajo svirači v %U; Kmalu začne prihajati nevestina žlahta, ki vodi s sv ?•] konja, natovorjenega z obleko za nevesto. Zbrani Po je jih lepo sprejmejo in pozdravijo ter jih posadijo k
mizi, ktera je že stala pripravljena za nje. sv.lt Nevestina mati začne deliti darove vsem glavnejšim Mió ' Potém je obča veselica, pri kteri ne le jedo in W temveč tudi plešejo ,.lioró". Pozneje gredó v vas li se vu? spremljani od sviračev; tam jih zopet pogostijo. Ko ^rit(!iK'10' 11 aj dej o na domačem dvoru navadno že zbrane J in dekleta iz sosedstva; vsi skupaj začno zdaj na J1 ]?rati, dokler se ne stemni. A ko pride noč, razide je h e> }>onočnega vasovanja in zbiranja pod okni, kakor In tai nektorih krajih na Slovenskem, pač ni na Bolgarskem. J>o.sn	Prav- Naj bi tudi v tem oziru slovenski fantje
bolgarske,'ki so bolj priprosti, a vendar vedó, kaj ^Podobi, kaj ne. tla rfl) Pondeijek zjutraj zgodaj vstane nevesta, vlije vode >ke vsakemu od domačih in vsakemu gostu, da se umikanja in Srbija.	7
jejo; dá tudi šopek vsakemu, a deverjema poleg šopka šf srebru prstan. Oba deverja vzameta potém posodo z Žg8' njem, naložita hlapcu „štuporamo" ovna (koštruna), ki inj' na rogovih dve jabolki, zbereta okoli sebe še nekaj drugf1 moških in godce; nató pa se napoti to društvo k nevestini111 starišem. Za malo časa pride za njimi „mladoženik" in kolje ovna. Tam se veselé, pijó, jedó in plešejo. Opoldfl' pa se vrnejo zopet nazaj na ženinov dom. Tam dohajaj' ves dan majhna dekleta Častitat nevesti, ktera dá vsaketf' dekletu mal prstan. Prihajajo tudi prijatelji kakor na Ž? ninov, tako na nevestin dorn ..na čestito", t. j. na srec(l Okoli poldne peljejo nevesto k vodnjaku ali k žlebu. Ta": mora napolniti dve posodi z vodo; deverja spustita v vsak1 po jeden zlat (cekin), butita z nogo, da se razlije voda, 1 cekina dasta nevesti. Potém se nadaljnje zopet „horó". I
Proti večeru se zbere vsa žlalita; prideta tudi sta^ šina in kum. Na vrtu postavijo pod drevo stol, nevef sede nanj, deverja vzameta dve tanki palčici ter ji vzd's neta raz glavo rudečo pečo, ktero ji je dal kum na glav v nedeljo zjutraj; pečo obesita na drevesno vejo. Kuj11 vtakne nevesti v lase zelišče „zdravec" zajedno s koren'" vred in na njem cekin. Nato gredó vsi. staro in ml M1 moško in žensko, na nevestin dom, kjer jedó ovna, ki ga ■!' ženin zjutraj zaklal. V'eselé se zopet po navadi. A ko se.1 stemnilo, začenjajo se razhajati vsak na svoj dom.
V	torek gresta deverja obiskavat in pozdravljat žlahto ženina in neveste, noseč s seboj kruh, meso in vi" Gostijo se povsod in veselé pri vsakem obiskovanju. Te" zbiranju se pravi „deverov stol" (miza).
V	sredo mesi nevesta trikrat kruh. Kedar mesi, ^ čejo ji v testo denarje. Potém vzame kolač, nekaj mesa,] vina ter gre s svekrvo in deverjema h kumu in k stare*11 Zopet je pri obeh obed in veselje.
V	četrtek zvečer gresta mladoženca, deverja, sV$| in svekrva z jedjo in pijačo na nevestin dom. Temu prav ,.povratki" (slovenski bi se reklo pogostovanje).
V	petek zvečer pa gresta mladoženca sama. In W se konča red veselic in obiskovanj. Sploh pa je vsa gosj| pri vseh obširnih starih šegah jako skromna, brez nep1'1' nih besedovanj, brez velikega šuma in trušča.
A gostje, ki so bili skupaj pri gostiji, ostanejo si ve" dobri prijatelji; najbolj pa se čisla kum. Kedar dobita vû\& ženca otroka, tedaj postane on pravi kum (ali boter) prVe
]n vsem sledečim otrokom, ako dá Bog njemu življenje in zakonskim naslednikov. Kum se šteje zanaprej za najvažnejšo osebo v rodbini.
IV. Gospodarski del.
Občne opombe o narodnem gospodarstvu.
Bolgarija je poljedelska država. S poljedelstvom pečata dve tretjini vseli prebivalcev. Blodna zemlja se (1eli na sledeče vrste: Njive (18,009.715 oralov1), travniki (3,215.411), vrti (132.151), sadni vrti (21.477), njive, kjer raste pa vol a (46), kjer raste riž (9281), rožni vrti (20.425), Pašniki (1,982.660) in šume (4,661.758).
Kmetje obdelujejo zemljo čisto po starodavnem načinu s Priprostim orodjem in celó površno; svet pa je po prirodi Precej rodoviten, tako da sme biti kmetovalec sploh zado-v°ljen s plodom svojega truda, Naj rodo vitnejši kraji so: ^arozagorsko in plovdivsko polje, podbalkanska polja, po-^navska ravnina in okolica burgaska. , Po njivah in vrtili rastejo pšenica, rž, ječmen, oves, jeruza in proso. Bi ž sej ej o le redkoma. Pogostoma se jej o bob,
grah in lečo. Konopelj in lanu je precej; a velika polnost so rože, iz kterih pridelujejo rožno olje, kakor b°dem to obširno opisal v posebnem odstavku (str. 104.).
S a d j oreja je zanemarjena. Največ sadnega drevja ?e nahaja v vzhodno-balkanskih krajih, v Tuzluku in po Jjastendilskem polju. Tam bogato rodijo češplje (slive), ktere ^oma sušijo, deloma pa rabijo za slivovico. Kjustendilske ,llve se izvažajo ceh» na Francosko, kjer so posebni zavodi Ia njihovo umetno pripravljanje; a od ondod se pošiljajo v Qsijo in Ameriko kot „sadje iz južne francoske dežele-'.
Vrtnarstvo je pač dobro'urejeno. Bolgari so sploh avni vrtnarji, tako da je vredno o tem še obširno govoriti. L, . Vinograd i so v precej dobrem stanu. Trtno uš so podali poprej samo v severno-zapadnem kotu kneževine pri . I(linu in y njegovi okolici blizu srbske meje, prek ktere se J;bržkone zanesla v Bolgarijo. V poslednjih letih pa se je I i^ej razširila.
1 p, 1 Bolgarski oral, imenovan „uvrat", je manjši od našega in obsega 1 v VJ¡i«lni naredbi 1000 štirijaških metrov. Poprej je bila ta meni različna 1 n'h okrajih.
Ribarstvo je dosti razvito po rekah in po morju-
V	burgaskem zalivu se nalovi na leto nad 10 milijonov rib-
V	Donavi se nalovi največ rib pri mestu Vidinu. Od ne' kterih dobivajo tudi dober kavijar (ribja jajca).
Lov služi bolj v zabavo posameznikom, kakor pa to, da bi se ljudje okoriščali z njim. liazun navadne divjačine so nahajajo fazani zlasti ob reki Tundži pri Jambofr in v primorju pri Burgasu; šakali po planinah pri Burgasu; divje koze (srne) na I« ili-planini in po kaloferskih gorah; gorske jerebice po raznih krajih itd.
Bučelarstvo je zanemarjeno, čeravno bi se laliko lepo razvijalo pri ugodnem podnebju in pri bogati paši, k' se nahaja za bučele po poljih in hribih.
Svil op rej ke so nekdaj bolj gojili, posebno v južn' Bolgariji, kakor sedaj. Plovdivski in vračanski okrog se najbolj zanimata za ta posel. V novejšem času sicer vladi1 dosti stori za povzdigo sviloreje, a bo morala še v marši' kterem oziru izpodbujati ljudstvo za take koristne reci? in to se bo dalo najlažje doseči s tem, da bo pošiljal3 po deželi potujoče učitelje, in ako bo gledala, d* se ne samo obstoječe kmetijske šole v Sadovem in Pr' Ruščuku dobro uredijo, temveč še tudi nove ustanovijo v drugih krajih, posebno v zapadni Bolgariji, kjer je vse t" precej zanemarjeno.
Leta 1892. je bila gospodarsko-obrtna razstava v PloV' divu, in to je gotovo mnogo pripomoglo k povzdigi poljedelstva in obrta v deželi.
Kmetijstvo.
Na Bolgarskem je sploh kmetijstvo ali obdelovanj6 zemlje glavna stvar. Polja so plodna in imajo lepo lego; ;1 dosti še leži neobdelane zemlje v ravninah. V hribih P3 se nahajajo večjidel le pašniki; motika in oralo še nista prišli tja. Bolgar ima voljo in veselje do poljedelstva Sicer rabi on še zmirorn oralo, kakoršno je bilo v najsW' rejših časih v navadi; brane in valjca ne pozna, okopa v* le površno, ne gnoji, kakor bi trebalo, a vendar se n1'! večjidel izplača trud. Zato se tudi ne plaši dela. Ako J'! obdeloval zemljo, kakor uči razumno poljedelstvo, tedaj P1 seveda z manjšim trudom veliko več pridelal. V nektert11 krajih že začenjajo rabiti poljedelsko orodje in razne kn^' tijske stroje (mašine); a taki kmetje so še redki. l,v kmetijski šoli storita dosti za izobrazbo mladine, ktera
kedar odraste, gotovo žarela bolj razumno kmetovati, kakor kmetujejo zdaj očetje.
Vinogradi, če tudi pri prosto obdelani, rode žlahtno vinsko kapljico, posebno črne barve, ktere se mnogo proda na Francosko, in to precej po trgatvi. Bolgarska vina se namreč dolgo ne drže, ker ne znajo po kleteh z njimi ravnati.
Najboljši vinogradi so v južni Bolgariji okoli Stani-make in Plovdiva, potčm pri Varni, pri Kjustendilu (v južno-zapadnem kotu od Sofije), okoli Trnova in blizu nekterih Podonavskih mest (Ruščuka, Svištova in Loma).
Sadjereja je zlasti v kjustendilskem okraju izvrstna; ,M1 ondod si je dal sultan sam donašfiti sadja v Carigrad. ' Sofijo prinašajo zdaj največ sadja Kjustendilci. V dolini r(;ke Marice se tudi nahaja na več mestih rodovitno drevje. P°8ebno črešnje, slive, jablane in orehi. Sploh se mora Poznati, daje sadjereja še na prav nizki stopinji, ker se ^etje premalo brigajo za cepljenje dreves in za plemenite v,-ste cepičev. Pri Sofiji se nahajata dva vrta, kjer se stori nekaj za izboljšanje sadjereje; to sta knežev vrt in mestni vrt, v kterih delajo izučeni vrtnarji. Tudi pri Plovdivu seje v ^dnjih letih nasadila na mestne stroške velika drevesnica.
Gozdarstvo je zapuščeno. Doslej se ni skoro nič Jfnrilo za pogozdovanje golih gor, hribov in ravnin, kteri 1 povsod neprijetno bodejo v oči. Vsled tega je po letu Prašna suša, a po zimi hudi vetrovi in mraz, posebno po s°%kem polju. Pod turškim gospodarstvom so se gozdi ^niilostljivo opustoševali. Kdor je le mogel priti do njih, ^kal jih je; za novo nasajanje se pa ni nikdo brigal. A ni1 nekterih krajih, posebno ob cestah in blizu mest, dali Turki nalašč'vse izsekati ter niso dovolili novih gozdov 'Vsajati, da se ne bi tam skrivali ..hajduki". t Le v strmih in oddaljenih planinah. kamor je bilo «žko priti s sekiro, in odkoder ni bilo možno spravljati ohranili so se gozdi; med njimi so celi pragozdi, kjer J* križem leži in raste, tako da skoro ni mogoče priti nje. Taki gozdi so ob vrhovih Balkana, v Rodopah tu Jf .^m. in posebno v belovskih gorah v onem kotu, kjer nnJ(l tri dežele: severna in južna Bolgarija in Makedonija.
V teh gorah so se včasi klatili razbojniki 111 napadali j Potnike in prebivalce okolnih vasij; a ni jim bilo moči rlt» do živega, ker so zbežali prek jedne meje na drugo, jim dotične straže niso mogle slediti. Po teh gozdin
je tudi polno vsakovrstne divjačine; ne manjka niti volkov in medvedov.
Glede gozdarstva se je sklenil že marsikak zakon v bivšem plovdivskem sobranju (deželnem zboru), kakor tudi v sofijskem. Posebno važen je gorski zakon od leta 1895. Prepovedano je pod kaznijo pustošenje gozdov, ktere državna oblast strogo nadzoruje. Na koze, ki so v mladih gozdih delale veliko škodo, naložili so težek davek, da ji'1 ne bo več toliko na paši.
Med raznimi vrstami poljedelstva je Bolgarom najbolj priljubljeno vrtnarstvo. V tem oziru so oni mojstri ter pridelujejo vsakovrstno zelenjavo za kuhinjo v obilni mer} in ob vsakem letnem času. A da morejo lažje obdelovati in bolje prodajati svoje pridelke, združujejo se v cele vrtnarske zadruge (društva), o kterih hočem govorit1 v posebnem poglavju. O vrtnarjih se more na kratko reči j da navadno pridelujejo iižol, bob in grah, ktere plodov? Bolgari jako radi jedó. Manj sadijo krompirja. A ditij' murk, tikev in salate pridelujejo v obilni meri. Česen i" čebulj pa ne smeta nikjer manjkati, i) šparglju, articok^ in posebnih rastlinah ne vedó skoro nič. Vrte močijo pridu0 z vodo; zato jih narejajo blizu rek, ali pa izkopljejo sred' vrtov štepihe. Iz teli vlačijo vodo z velikim kolesom, k ter" ima ob robu žlebe; ti se izpraznjujejo v korito, a iz njega se izteka voda po malih rovih na vse strani po vrtu.
Bolgarija bi se lahko obogatila s takozvanimi „obrt' n i j s k i m i rastlinami", kakor so riž, lan, duhan (tobak) mak in rože. Riž je bil pred osvobojenjem Bolgarije jak° važen poljski pridelek posebno v dolini reke Marice Tatar-Bazardžikom in Plovdivom. Dajal je lepih prihodki velikim posestnikom ičifiik-saijbijam) ter dosti zaslužka dp' lavcem, kteri so prihajali večjidel iz „Šopluka" (sofijs^ okolice) v tiste kraje riž obdelovat in žet. Kakor znafl0'j raste riž le v močvirju, t, j. na njivah, ktere so vse l,lf' pod vodo. Krepki in žilavi Šopi so bili za to delo pi'*' sposobni; kajti ni se jih tako lahko prijela mrzlica, ktef? v tistih močvirnih krajih hurló razsaja; a če so jo že njej1/ tedaj so se v planinskem čistem zraku kmalu ozdravil'; Tamošnje prebivalce v ravninah je pa zinirom mučila mrzlih zatorej so Rusi precej po prihodu v Plovdiv (leta 1878.) Pri" povedali sejati riž, zato da bi se izboljšale zdravstvene raznierf: Ta prepoved je bila v veljavi do leta 1890. Posestni* nekdanjih riževih nasadov so zmirom godrnjali, zakaj s
^ krati pravica sejati riž, kteri jim je dajal toliko lepih Prihodkov. Ti ljudje so tako pohlepni za denar, da jim kravja ni mnogo mari; govorijo tako-le: „Kaj pa de, če ftas mrzlica malo trese, da le denarji škrebetajo v žepu!" ^zadnje je vlada privolila, da smejo zopet sejati riž, vendar ne blizu mest in vasij, zato da se ne bi tam zrak preveč j^užil. Sicer pa vendar smrdi na daleč okrog od tistih už> in mrzlice je povsod toliko, da je neki plovdivski lekar rekel: Kolikor pridobi dežela s prodajo riža, toliko mora ^ati za „kinin" (lek proti mrzlici)«. Seveda ako bi bilo "apeljavanje vode na rižna polja ustrojeno tako, da bi ^oda po vodovodih prihajala in odtekala, bilo bi bolje; a tako je tam večno blato in večen smrad. Še ribe, ktere j56 obilo plodijo v teb blatih, imajo neprijeten okus. Torej b° morala vlada skrbeti, da se uredi kanalizacija, in da se I ^'ideluje riž na razumen način; tedaj še le bi bilo od tega pri-| ^Ika več koristi za deželo, kakor pa je sedaj.
Lan in konoplja se pridno pridelujeta. Na kmetih se Jl'loh oblačijo le s platnom, pridelanim iz teh rastlin; pridno vdrejo lan in konoplje, predejo in tkö, da se more vsa dru-ob delavnikih in praznikih oblačiti z domačim izdelkom. "°rnjo obleko pa delajo iz ovčje volne. Na glavi nosi Bol-po letu in po zimi kapo (kalpak) iz ovčje kože, a na °gah opanke; tako je z ženo in otroki vred oblečen od | do glave le z domačimi izdelki. Ti so ne samo cenejši, kefo tudi trajnejši, kakor kupljeno, včasi preležano blago, Jkoršno radi nosijo naši slovenski fantje in dekleta za . in potrato. Stara lepa navada, ktero še imajo Bolgari, . ,?übila se je žalibog pri nas Slovencih. S tem pa je tudi iz-nekdanje naše blagostanje; pri slovenskem fantu in pri ^ahšpanem dekletu se pač more večkrat reči: Škornje na ,kvič', j .^pu pa nič«. A veliko bolje je, daje v žepu kaj, čeravno bi
1] škornji na „kveder", ali pa celo opanki na nogah, j O maku, in kako se pridobiva iz njega „opinm", pred-; a ^r] -1e vlada že leta 1883. sobranju poseben zakonski načrt;
doslej še ni bilo videti nobene koristi od tega. I k Kar se pa tiče tobaka, je vsako leto lepili prihod-I 0,v od njega, .lako dobro raste v nizkih in plodnih krajih {. rodopskem pogorju, v Haskovem itd. Ker še pridelovanje i1'aka v Bolgariji ni državni monopol, ampak je v rokah J^tov in trgovcev, kteri morajo pred prodajo vsako škatlico v'.aka ali cigaret oblepiti z državnim kolekom, je pri svo-J(lrii trgovini dobiti prav dobrega tobaka.
Posebne važnosti je pa pridelovanje rožnega olja in ta pridelek je pravi ponos /a Bolgarijo, kajti tako iro®' nitnega ni najti nikjer drugod po Evropi.
T)a bodemo mogli to imenitnost bolje oceniti, naj na' črtam na kratko zgodovino rožnega olja.
V jutrovih deželah sploh jako visoko čislajo diše# reči: posebno so jih pa čislali v starih časih. Pri vsake"1 prazniku so zažigali v dragocenih in umetno izdelanih p° sodah „dišeči les". Glave so si mazil i li z dišečim oljen1, in ženske so si škropile z njim obleko. Najfinejše m^ vsemi dišavami pa je rožno olje, ktero so baje prinesli Si' racen i iz Arabije v Evropo. Pozneje so začeli rože tudi 1 evropski Turčiji gojiti. „Očeta rož" (gjul-babo) še Tu^ sedaj hodijo častit v Budapešto, kjer se nahaja njegov gi'01' blizu cesarske kopeli v osmooglati kapelici. Na sultan0! vem dvoru v Carigradu je bil poseben „rožni maršal", ktei'1 je imel skrbeti za cvetje in dišave v cesarskih dvorana'1 „Koran" (turški verski zakon) pravi, da so rože začele ras'1 isto noč, ko je prorok Mohamed izginil z zemlje; in sicfI so bele rože iz kapljic njegovega pota, a rumene iz pot;l njegove živine, rudeče pa iz pota njegovega angelja. I'1'1 starih Grkih je bila roža tudi jako čislana, in njen duh ^ imeli za najžlahtnejši. Slavni starogrški pesnik Homer hva'1 žlahtno rožno olje. Prvi kristjani so kiti Li z rožami oltafl' in grobe. A rožno olje in rožno vodo so najbolj rabi'1 Arabci in sploh mohamedanci.
Kristjanske cerkve so izmivali z rožno vodo, prej ^ so jih izpremenili v mohamedanske rnošeje. Sultan Mol'*1' med IL je dal izmiti veličastno Sofijino cerkev v Carigrad z rožno vodo — za kar so izdali na tisoče zlatov Pr.(/; ko je bila islamu (turški veri) izročena v porabo. V škropijo obleko in stanovanja z rožno vodo, a ravno taK,'1 poškrope gosta, ki pride v hišo. V Egiptu so še v noV<3' šili časih, ako se je možila kaka hči kediva (sultanove^ namestnika), poškropili vse ulice okrog njegove palače; rožno vodo, tako da je dišalo najprijetneje daleč na oko'1' kakor da bi bil poškropil dišeč (parfimovan) dež. ljudje v jutrovih deželah potrebujejo toliko dišav za svoj-svrhe, tedaj za Ev rop ce od njihovih pridelkov nič ne osta^ A bolgarski rožni vrti okoli Kazanlika rodé še naj lep*' rož, iz kterih se dobiva najfinejše olje za Evropce. Seved pride redkoma nepokvarjeno olje v trgovino; a kdor si
ln zna priskrbeti nepokvarjenega, mora plačati zanj v Bolgariji drag denar.
Ta pridelek gre iz Bolgarije v vsa večja mesta sveta: v 1'ariz, London, na Dunaj, v Petrograd in Carigrad. Tam ^ postavlja na krasne mize v palačah največjih bogatašev Xi)radi prijetnega duha, kterega razprostira, kakor da jo v Vsej sobi polno dišečih rož v najlepšem cvetju. Tako žlahtne pa ne rastejo povsod po Bolgariji, ampak le po polju Iri holmcih, ki se razprostirajo južno od Balkana (Srednje Rore) proti Kazanliku, Karlovu. Klisuri in Stari Zagori.
teh krajih je polno rožnih vrtov; cela polja so takorekoč Posejana z rožami, kakor pri nas s koruzo ali krompirjem. Joseca majnika so rnže v najlepšem cvetju, kar daje vsemu 0*raju „podobo raja". Prijeten duh se razprostira daleč '¡*r(|g. A po vrtili je vse polno vesele mladine, fantov in ■'klet, kteri že na vse zgodaj, precej ko se zasvita, začnejo .Obirati rože v košarice ter jih nosijo na voz. Med tem Petja in vriskanja, veselja in šale po vsej okolici. Mi^li 11 spomladi log, kjer je vse polno ptičev; kako skakljajo živo ■ ter tja, kako prepevajo, kako se igrajo! Ravno tako •'e tudi v rožnih vrtili med mladino. Pa kako bi tudi člo-eku ne igralo srce od veselja v tako velikanskem vrtu, j"1 tem prijetnem duhu, v tem čistem, gorskem zraku! Poleg .e£a pa še mu povzdiguje veselje prijetno upanje, da bo iz ef?a pridelka, s kterim je Bog obdaril ta kraj, prav le-pe£a dobička.
i. Na vozovih pripeljejo nabrane rože v vas ali mesto, ■ler so pripravljeni veliki kotli za izdelovanje (destilacijo) "žriega olja. To pa se vrši na, sledeči način: Rože se od-o od vejčic in se zmečejo v kotel, kteri se dobro za-'in pod njim se zapali ogenj. Sopar se sčasoma vzdi-^'je in gre v dolgo cev, ktera se vedno hladi z vodo; tam ' Vslod ohlajenja izpremeni sopar v tekočino, ktera kaplja a koncu cevi kot rožna voda. To je torej podobno deio, ^kot pri nas, kedar delajo žganje. A rožna voda se zbira * steklenice, ki so zdolaj široke, a zgoraj imajo ozek vrat.
jeden dan ali dva se zbere na vrhu tanka kožica ,|' ena) rožnega olja ali masla, kakor mu Bolgari pravijo.
se lepo previdno posname, kakor smetana raz mleko, in p dene v drugo posodo, v kteri se ga več skupaj nabere. ^ tem se še enkrat prečisti in preli je v majhne stekleničice i r se dobro zatvori z zatiČem, voskom in mehurjevo kožo, d ^e izpuhti.
Saditev in obdelovanje rožnih trsov je razdeljeno dva pasa: jeden se razprostira ob južnem pogorju Balkan® j in po južnih straneh Srednje gore, od Panagjurišta do Nov^ Zagore, ter ima središče v Kazan liku; drugi pas pa s« vleče od severne strani rodopskih planin do Bracigoveg&> kjer je drugo važno mesto za to obrtnijo. Vsega skupaj je v južni Bolgariji 120 vasij, ktere se bavijo s pridelovanje"} rožnega olja in rožne vode; od teh jih leži 42 v kazanlisk' . dolini, ne daleč od šipčanskega klanca proti jugu. („Sipek'' pomeni v bolgarskem jeziku roža.) Vsega rožnega olja s® pridela v Bolgariji na leto okoli 1500 kilogramov; od tej1 pride blizu polovica od kazanliške doline. Častiti čitatelj1 si bodo približno predstavili, kako široko so polja nasajen81 z rožami, ako jim povem kakor računajo tukaj da ,n treba okoli 3200 kilogramov rož, da se dobi iz njih jede11) kilogram rožnega olja. Cena za kilogram je okoli tiso1' kron (levov). Ako pridela na pr. jeden vrtnar 2 kilogram^ ima za vse leto denarja dosti, da preživi sebe in svojo dr'H žino ter še lahko dá sina v višje šole. A še bolj zanimaj je sledeči znanstveni račun. Deset kilogramov rož dá p'1; destilaciji blizu jeden gram čistega rožnega olja; ker p* tehta jed na roža manj, nego dva grama, tedaj je v njfl 1 ,ooo (jeden pettisoči del) od grama, torej okoli pol mil'.' grama eteričnega olja. To olje pa mora zmirom puhtet1' da ga občutimo z nosnimi živci. Vzemimo na primer, d<j roža izgubi svoj duh v petdesetih urah, torej se razdeli l>°. S miligrama rožnega olja na 3000 minut. V vsaki minut' daje torej roža, 0'00017 miligramov eteričnega olja od sel)ft To je torej tako lino izpuhtenje, da se morda ne more2 njim meriti nobeno drugo.
Tukajšnje rože imajo prost cvet slabo rudečkaste barvM Botanično ime je: rosa damascena sempervirens et moschatc. ' ( rože rastejo rade v peščeni prsti na solnčni legi malih griček
Kmetje sami navadno čistijo (destilujejo) rožno olje \ prav priprostih kotlih, kakor sem gori opisal. A nekte1'1 tudi prodajejo svoje rože večjim trgovcem v mestu, k ¡logra'11 po jeden groš (t. j. po 8—1<> kr.). A cena rožnega olja jr jako visoka; jeden „muskal" (nekaj malega nad 3 gram*'.: se prodaje po 18 do 24 grošev1 in še dražje, kakor je Pfll letni pridelek po kakovosti in kolikosti.
Ako vzamete, da je okrogla svota 2000 kilogram^
1 G ros (pijastor) se more razumeti po h kr. av. v.; torej veljajo tfjj grami rožnega olja 1 gld. 40 kr. do 2 gld., ali jeden kilogram 6ÜO do 650 g1'
Vs^ga rožnega pridelka v Bolgariji, in da se dobi za kilogram poprek 1000 kron, to da okoli 2 milijona kron na f!.to; a navadno da več, tako da je nad 1 milijon g o 1-^narjev letnega prihodka gotovega za deželo. Leta 1896. Se £a je pridelalo celo 3695 kg. —
Zdaj pa še nekoliko besed o čisto navadnih kmetijskih .ef'eh. Bolgari se pečajo mnogo z živinorejo; a to jim •'e tudi prav lahko, ker je paše dovolj po praznih poljih, j'0 občinskih pašnikih in po gorah. Število ovac raste od °ta do leta. Imajo prav lepo volno in dobro mleko. Koz 'e Pa po sreči zmirom manj, ker drugače ni misliti, da bi y gozdi izboljšali. Rogate živine nimajo lepe, niti je jj!*jo rediti. Oni hočejo le, da dela ves dan pri slabi piči. ^)]vole bolje goje. Od bivolic je seveda tečnejše mleko, akor od medlih krav. Vpreženo živino trpinčijo, kakor Pravo „črno živino". Namesto biča rabijo palico, v ktero j0 ^ahit na koncu kratek, pa. oster žrebelj; temu orodju javijo ..osten" (glej sliko na str. 52.); z njim dregajo zdaj zdaj desnega vola ali bivola brez usmiljenja. Tukaj J1 imelo društvo ..za varstvo živalij" mnogo opraviti. . S siromašnimi konji tudi ne ravnajo veliko bolje. Voz-imajo bič za konje, ne ostena, a sena in ovsa jim le
Konji so bolj majhne postave, a žilavi in vztrajni. Oni •-urejo dirjati na dan do 60 kilometrov po slabili potih, U jI navzdol, zdaj navzgor. Tako sem se večkrat vozil jj ek Balkana; včasi smo vzeli cel6 po 80 kilometrov na ?dri) t. j. od ranega jutra, ko se zdani, pa do pozne noči ' ¡"alimi počitki. Tukaj se pač more priložiti pregovor: M kakor konj." Velikih, močnih konj ni najti; za vo-pa kupujejo konje na Ogerskem.
. 2a oplemenitev živine se je doslej prav malo storilo, j Vino za klanje ne znajo rediti; vola dado mesarju navadno tedaj, kedar ni več sposoben za delo. Zato pa govedina ' velja. Bolje je jesti ovčje meso in pa divjačino. ^ Bri takih okoliščinah nima živina nobene cene razun Volov, kteri so jako močni za vožnjo. .larem bivolov vleče ¿0 ('Va para volov. Ovco dobiš za 1—2 gld., kravo za
^ gld. Za 50 gld. dobiš par volov; a par bivolov ojT1 ?.r,° <ln 200 gld. Samo škoda je, da so bivoli jako živali; po zimi jih morajo ovijati v tople suknje fa'	Pripasane okoli in okoli telesa; a po letu jih mo-
10 Polivati skoro pri vsaki mlaki, kjer bivol sam ob sebi
obstoji ter se ne premakne naprej, dokler ni polit z vo<l(! ali pa dokler se ni povaljal po luži. Bivol je sicer groz"1 živina, tako da bi se ga Človek lahko ustrašil, ko ga prvikn*1 zagleda. Ima črno kožo z redkimi črnimi dlakami, maj h« roge, drobne bele oči, kratek gol rep, a glavo nosi rav"' pred seboj, (rlas pa ima čisto slab. je plašljiv in hodi jak1 počasi. Meso je okusno kakor volovsko, koža pa pr#1 trajna za podplate.
Kože si1, prodajejo na Ogersko in v druge dežele; dom' jih ne znajo dobro obdelovati za usnje. Zato se kup'1/ usnje za meščane, kteri nosijo škornje, s Francoskega, '' Avstrije in Anglije. A kmet usnja ne rabi; on obuja opai'k' iz na pol obdelane ali samo osušene kože, kakoršno do^'! pri domačih usnjarjih. Seveda je taka noša kaj nezdrav;) in smrdljiva.
Ker živi krnet jako pri prosto, takorekoč le od krul"! soli, paprike in čebule, ter se oblači samo z domačimi P1'1 delki, tedaj si prihrani precej denarja in lahko plačuje davk' Ne boš našel na kmetih sicer velikih bogatašev, {»a tudi "l golih siromakov; v deželi ni plemenitašev, pa tudi ne taki prostakov. kteri bi pozabili na človeško dostojanstvo. Spi1"1 je vse tako-le srednje, kar je sicer prav primerno slff vanskemu duhu.
Vsak kmet ima svoje posestvo; v najem nikdo zeitf ne jemlje, ker je toliko prazne, da si jo lahko v?3 pridobi, samo če hoče delati. Ako obdeluje več let zemlje, ki še ni bila njegova, ampak državna, tedaj posta'1' po zakonu njen posestnik. Seveda velja to le za pro^1 kraje, kjer še ni naselbin, kakor na pr. v severno-zapadne11 delu v Deli-ormanu, kjer so se izkušali tudi naseliti Čr"0 gorci. Razun tega se kupujejo po ceni posestva od TurK0* kteri se še vedno izseljujejo in prodado včasi po cele v^ skupaj za neznaten denar. A povsod še manjka delaV1' rok in poljedelskih strojev (mašin). Delavci so jako tež», dobiti in so dragi. A kaj pomaga posestvo, če ga ni u'°|; obdelovati? — Samo v kjustendilskem okraju so bili ttir$ begovi še do zadnjih let posestniki zemljišč; njim so moril Bolgari delati tlako. Pa zdaj je to vprašanje uredila P?{ sebna komisija, tako da so kmetje zopet dobili nazaj svOl stare pravice, ktere so bile odvzete njihovim prednikom- ,
Državni davki za kmete niso težki; poprej so daj", desetino od svojih pridelkov, ktero je potém finančni nii"! ster na veliko prodajal raznim bogatim trgovcem na Ogef
?ko, Francosko itd. Pri tem je dobil boljšo ceno, kakor bi •1° dobil kmet, ki le na drobno prodaje. A kmetu je bilo to Prijetnejše, ker se mu ni bilo brigati za kupca, ampak pri-P^ljal je do bližnje postaje deseti del svojih pridelkov in ■M tam iztovoril. Potem se je pa vrnil nazaj s praznim !°zom in praznim žepom, vesel, da je dal „knezu, kar je Ježevega".
, Nekoliko let že poskuša zdaj vlada pobirati davek v denarju, pa še ni bilo mogoče najti popolno pravilne podžge. na kteri bi se davki določili, ker še ni napravljen z®ttiljiščni opis (kataster). Zato se gode nekterim davko-Plačevalcem krivice pri odmerjanju davkov, tako da nekteri
in hočejo zopet desetino nazaj. Bode torej minilo še ekoliko let, predno se uredi davčni sestav tako pravilno, K<ikor je urejen v drugih državah.
Od najemnine hiš, od trgovine in od domačih živalij e davek vedno plačuje v denarju.
Na ceste pa mora vsak iti dva dni na leto delat, ali ')fi Plača 4 krone za popravljanje cest.
Pri takih finančnih okoliščinah je v državnih blagajnah vedno toliko denarja, da more državk redno plačevati rudnike, vojake in učitelje ter si more kupovati potrebnih /!f'ij za vojaške skladove, za pisarne in za šole. Za cer-i v° in duhovnike je bil poprej narod navajen skrbeti sam, akor tudi za ljudske šole in učitelje; sedaj pa skrbi tudi a ^ deloma država.
Hiša in domače gospodarstvo.
. Hiše in sploh poslopja po vaseh so še pač kaj pri-J °sta in ne udobna. Stene so spletene kakor plot iz l»a pomazane znotraj in zunaj z ilovico ali blatom, ktero je pomešano nekaj drobno rezane slame, da se na ín°nU í)ol.Íe (,rži- Znotraj so stene pobeljene; imajo mnogo plinih oken na vse štiri strani. Tla iz desek se redkokje tH j!ajajo. Vse pohištvo obstoji iz nekaj klopij, velike mize, ■hc ob steni in nekaj omaric. Ob stenah visé podobe p^ikov. V kotu je pred podobo svetilnica, ktera se ob aznikih prižiga. Tudi slike raznih vladarjev in slavnih Sejv°d iz zadnje rusko-turške ali bolgarsko-srbske vojske ^ nahajajo tu pa tam. Ne manjkajo niti podobe uklenjene VlCe, ki predstavlja tužno Makedonijo. V jednem kotu °nprto ognjišče, na kterem kuhajo in pekó, po zimi se

pa pri njem grejejo. Blizu njega je postavljen obširen od? iz desek; na njem je razprostrta rogozina, ki služi po nO® za postelj. Kar jili ne more dobiti prostora na tem odi'11 polegajo okoli po klopeh, ali pa po tleh. Samo v bolj*1' in premožnejših hišah se nahajajo postelje. Pri vsej siroma nosti pa se vidi vendar v vsaki hiši, v vsaki kolibi, da Ijud/ skrbijo za čistoto, kolikor mogoče. I)a se plodi vsakorše1 mrčes v takih priprostili stenah, mislite si lahko; zato " hiše brez stenic. Vrata so brez ključavnic, a zapirajo znotraj z drogom, kteri se porine od jednega podboja drugega v kako špranjo ali luknjo. Streha je pa navadi' pokrita z opeko (s samimi žlebnjaki). Hiše se drži shrani1' za živež in hlev za govejo živino. Svinjak, kurjak in še ka^ shrambo za žito imajo pa posebej. Dvor je obdan z visff kim plotom. Po njem se navadno izprehajajo hudi p kteri so tukaj še pol divji in precej podobni volkom; ti pustijo nobenega tujega človeka noter. Na dvor se spušw tudi perotnina in svinje. Vodnjak je pred hišo; ako je !'f v vasi vodovod, tedaj hodijo vaščanje tja po vodo.
Vasi so mnogo večje, kakor na Slovenskem. M ktere štejejo 100 do 200 hiš in še več. Majhne naselbif so redke, ker v prejšnjih časih niso bile varne Turkov. stoje vasi blizu velike ceste, ampak so oddaljene po več" hoda od nje; kajti potujoči Turki in vsakovrstna druhal, ^ je hodila po teli cestah, bila bi delala kmetom zmirom s'1 nosti in nadlege. Samo kako gostilnico, kteri pravijo „hal1' najdeš na vsake tri ali štiri ure hoda ob cesti. Gostil11,' carji navadno niso bolgarske narodnosti, nego „Cincai1 (trakijski Vlahi) ali Grki.
Ti znajo popotnike in kočijaže dobro odirati in si kratkih letih pridobe premoženja, a potem se preselijo J te puščave v vas ali v mesto, ker tako na samoti bi bi'1 premožnemu krčmarju nevarno prebivati.
Poglejmo si zdaj domače življenje in g o s P darstvo bolgarskega kmeta.
Bolgar živi prav skromno. On se zadovolji z najpf prostejšimi jedrni. Malo fižola z jesihom in lukom, kos nega kruha in ovčjega sira ter Časi ca vina ali žganja, mu je vsakdanja jed. Ako si napravi „kačamak" (žgance to je že kaj redkega, a ovčje in kozje meso si privošči ' ob večjih praznikih. Ribe kaj čisla, a pokažejo se le kdaj na njegovi mizi. Divjačina istotako. Perotnino da nese jajca, ktera potem prodaje v mestu; sam pa si J1'
i ne bo lahko privoščil. Post strogo drži — knkor sem povedal na drugem mestu — a sploh je jako zmeren v jedi 1,1 pijači. Gostu postreže s čašieo vina ali žganja in mu ¡¡& prigrizniti košček klobase, kolikor gre enkrat na vilice. \rna kava pač ne sine nikoli manjkati. On jo jako čisla; Pije jo večkrat na dan iz skledčice, ki je nekaj večja od f)f,ehovc lupine. Mleko piti se mu zdi potrata; iz njega dela dober sir. kterega tudi nosi na prodaj. Slovenski kmet "i se zdel Bolgaru velik potratnik; a posebno bi se mu Skusil pijanec, kteri pije od ranega jutra do večera in po-
f3IT1 sam sebe več ne pozna. Sploh si vsak Bolgar gleda KilJ prihraniti, zato najdeš redkokdaj golega siromaka. . „Žena pri hiši tri ogle podpira, mož pa le jednega", ¡j&ko se glasi star pregovor, ki je po Slovenskem dobro znan. Ja Pregovor se pa posebno potrjuje pri Bolgarih. Zadača gotske žene je namreč tukaj jako težavna. Ona je predložena z delom in nima niti ob delavnikih, niti ob praz-Jpib počitka. Ako ni dola na polju, najde se ga obilo °ma. Ona kuha, pere, čisti, prede, tke in šiva, skrbi za Q°niačo žival, za perotnino, za koze in ovce. . ..Ona ne pozabi niti vrta, poliva cvetlice, nabira /j njih šopke, s kterimi se bolgarski fantje radi kitijo
I'ri prosta koča v bolgarski vasi.
ob praznikih, kedar gredó v cerkev ali na „horó". Vse kakor pri nas Slovencih. Niti zdravilnih zelišč ne sme i>°' zabiti; nabira jih po ledinah in planinah ter jih dobro bran1, ako bi prišla kaka bolezen. V bolj premožnih hišah, kjf so tla napravljena iz desek, kjer je miza pokrita z beli'11 prtom, kjer stoje čiste postelje v sobah, kjer je lepe posode v omari in vsakovrstnega perila v skrinji, morajo žcflf. pridno izmivati tla, da so čista in bela kakor miza. ^ glavni sobi so pogrnjeni „kilimi" (preproge, prostiračU tkani iz domače volne. Žene perejo pogrinjala in prti ¿6' kteri so večinoma delo njihovih rok; one čistijo posodo, d# se kar leskeče pred gostom, kedar mu prinesd kaj sladke^ na posrebrnjenem pladnju. Tako lep red je v boljših liisal1 da sem bil iznenadjen, ko sem pred 17. leti prvikrat stopi' v Sofiji v liišo nekega tamošnjega meščana. A vse to ima zahvaliti pridni gospodinji (domakinki).
Stari Slovani so bili sploh delavni. To lepo lastnost so posneli tudi Bolgari; zaraditega so si pridobili ugodC gmoten položaj, kterega si znajo varovati. Okoli bolgars^ vasi je zmirom vse živo, istotako na dvoru bolgarske hi^: ni nedejavnih rok, ni lenega pohajkovanja. Rodbinsko živ"' ljenje in rodbinska sreča pri njih največ velja. Ko moi'f mladi Bolgar, bodi si kmetskega ali gosposkega stanu, vzdr ževati ženo in plačevati stroške, kteri so pri rodbini ne; obhodno potrebni, precej se oženi ali „zadomi", t, j. ure1'1 si svoj dom, svoje ognjišče. Mož, ki bi mogel vzdrževat1 ženo in otroke, a se noče ženiti, je redka prikazen. Deklet;1 se može navadno že pred 20., da celó pred 18. letom; fanti6 od 20. do 30, leta.
Mož in žena sta delavna in varčna oba; za otrok1' skrbita oba jednako in imata tudi oba jednake pravice. ^ ni kakor pri Srbih in Črnogorcih, kjer je žena manj štovana od moža in mora biti njemu podložna. Mogel J'1 celó reči, da sem videl dostikrat Bolgarke, ki so „hla^ nosile". Pa ne da bi rekel to v slabem pomenu besed'': ampak v dobrem; možje so namreč včasi bolj mehki in maft' resni od žen; tedaj mora njena beseda več veljati kakor nj^ gova. Pri drugih Jugoslovanih se take izjeme sicer tu**1 nahajajo, a so le redke, toda pri Bolgarih ne.
Tukaj se mi zdi umestno povedati, da pri Bolgarih ^ stanovskih razlik; tii ni grofov, ne baronov, ne plemen1' tašev, temveč vsi so jednaki. Demokratičen duh r splošen, kar se opazuje do današnjega dne pri Bolgari'1,
kakor pri Srbih; vendar pa bi bil kriv prorok, ako bi si aPal trditi, da bo to ostalo vedno tako; nahajajo se med Bolgari v višjih službah že nekteri, ki bi radi veljali več . ^ugih. To je „duh časa", ki veje od zapadne Evrope, s ktero je Bolgarija že nekaj let združena po železnici in Po drugih zvezah.'
Zadruga.
L Zadrugo imenujemo skupno ali zadružno življenje ne-°okih rodbin v jednem domu. Pri Bolgarih ni bila za-ruga nikdar toliko razširjena, kakor pri Srbih in Hrvatih. | , Oano je, da je na Hrvatskem začela že pred več leti raz-pdati, in da je sabor leta 1875. sklenil zakon v tem smislu, ako se ima postopati, da se zadruge lažje razdružijo ali I /folijo. Pri Bolgarih so še znane zadruge v zapadnem j:?11 države, a v notranjem so celó redke, pa mislim, da | 1 1 za nekaj let že ne bo nikjer več.
Dobro je torej, da se otme pozabljivosti to, kar je še ker je zanimivo ne samo kot redkost, nego tudi kot star slovanski, posebno južnoslovanski običaj.
Ako pri Bolgarih opišem zadrugo bolj natanko, ne bo Ur I1 Pr' Srbih podrobno govoriti o njej, kajti glavna v ')a je obema jednaka. Precej v začetku sem povedal 1){1 ratkih besedah, kaj je zadruga; naj sedaj objasnim to le^o obširneje. Pod zadrugo razumevamo nekoliko polno-j^1 oseb, ktere žive v družbi zajedno s svojimi otroki v d)	Pod vodstvom svojega glavarja (domačina); ta
iTi|llX *rna ie(^no občno gospodarstvo, vsi delajo skupaj, nerazdeljeno premoženje in vsi se okoriščajo s prihodki. ' ^šen značaj družbe je podedovan od starih pradedov.
0t V okolici sofijski se nahajajo vasi, kjer še dandanes Ue]it° • za(*ruga. V Makedoniji se nahajajo zadruge celó po Diij mestih. Pustimo na stran bolj oddaljene in vze-za Prioier zadrugo, ki se nahaja v neki vasi pol ure Ua od Sofije.
Vse / topimo v hišo, ki je tik ceste. Tam v sobi vidimo snažno, lep red in vse, kar je potrebno, da (]tll ona ime premožne kmetske hiše. Razločuje se od fijo*lh hiš, kjer ni zadrug, kakor bela vrana. Celó fotogra-ži!nP°Paziln.0 na steni, na kteri je okoli 30 oseb: možje, í otroci — vsi udje iste zadruge.
Bolgarija in Srbija.	8
Glavar zadruge je starejši brat Todor; z njim zajedn" živi v isti zadrugi šest njegovih bratov, od kterih je jedel1 duhovnik, drugi kmet, tretji ovčar, četrti mlinar, peti krčm^ in šesti krojač. Ničesar nimajo razdeljenega, vse jim je občno razun obleke. Vsi delajo zadružno; celó duhovnik ako dobi denarja za poroko, za krst ali pogreb, mora P dati v zadružno blaga j ni co. Todorju pravijo „d o mak in' (t. j. domačin ali gospodar), a njegovi ženi „dom a ki nja' ali „d omak in ka". Ona zapoveduje, ktera žena od šestih bratov — kajti vsi so oženjeni — bo na ta dan mesi!3' ktera bo kuhala, ktera prala itd. V jedni peči pečejo krO® in kuhajo za vseh 30 in več članov zadruge.
Pri vsem tem je lepa sloga med njimi; imajo se seboj radi, kakor pravi domači ljudje, in dobro se jim god1; ker drug za drugega skrbé; vsak dela in živi varčno. ; slogi je m oč, to se najbolje vidi tukaj. Pa sicer ti ljudjf sami vidijo, da je dobro iri koristno živeti v zadrugi. hovnik iz one zadruge je rekel: „Ako bi mi bratje bili r&ž' deljeni, ne bi si bili nikdar več pomagali na noge, m strašno smo bili obrani ob času rusko-turške vojske."
V drugi bolj oddaljeni vasi, v Perniku, je zadruga, f šteje vsega skupaj 41 oseb, in sicer je šest bratov, od kte^ je vsak oženjen; njihov stric, kteri je tudi oženjen, pot^1 jedna vdova in 19 otrok. Razun teh 34 pravih članov f druge je še sedem hlapcev. „Ni li preveč ljudi j pri hiši?, popraša nekdo domačina iste zadruge. Ta mu pa odgovor1 „Po letu jih je celó premalo; da bi mogel ob letnem ča^ jeden delati, kakor da so trije, a po zimi, da bi mogli trli le toliko jesti, kakor jeden, bilo bi dobro." A pri vsem da je premalo rok po letu in preveč ust po zimi, zadrug dobro napreduje.
Vsi udje zadruge pa ne živijo zmirom v vasi v
svojci
občnem domu, ampak nekteri od njih so zunaj vasi na dejf I)omá v vasi redé samo svinje, kure in race; a druga $ vina je zunaj na paši. Tam se drži zaraditega, da je blizu njiv, a živina daje blizu paše. Tako naraste zunaj V^ druga mala prosta vas, obstoječa iz mnogih hlevov, kjer tudi kadi dim z ognjišča, lin kjer lajajo psi, kakor po v^j
Važen je vpliv zadruge v narodno-gospodarskem oz'^ Ker so zadruge zmirom precej premožne, koristijo vsej o™ lici ne samo z dobrimi vzgledi, nego tudi v gmotnem ozir'' kajti jeden premožen sosed je zmirom več vreden, kakor F deset siromakov.
Poglejmo si sedaj še pravniške odnošaje v zadrugi.
Glavar zadruge, „domakin", izbira se ne po starosti, ampak po sposobnosti; on se sme zameniti in namestiti 2 drugim, če se pokaže nesposobnega. Domakin je kakor oče Vse družine (obitelji) ; a v gospodarskem oziru je kakor ^vnatelj društva, ktero ima občno, nerazdeljeno premoženje, h kteremu morajo doprinašati vsi udje društva, kar pridobe, domače delo ali hišne posle vodi „domakinja", ktera je Navadno žena domakinova; samo ako še živi njegova mati a'i strina, tedaj je jedna od teh „domakinja", če je le zdrava.
Moški, kteri žive v zadrugi, so si navadno v sorodu; e red kom a se jemljejo kot ravnopravni udje tuji ljudje. To Se zgodi samo tedaj, kedar je v zadrugi mnogo deklet, a falo mladeničev. Tedaj ne omožijo dekleta včn iz zadruge, *akor je navadno, temveč pripeljejo v hišo jednega ali dva 2eta, ktera pa dobita potem vse pravice in prevzameta vse dolžnosti drugih zadrugarjev.
Da vidimo, kake so pravice in kake dolžnosti Zadrugarjev, začnimo z d o m a k i n o m in d o m a k i n j o. "domakin", ali po slovensko prav rečeno domačin, je pVadno oženjen, ali pa vdovec. On gospodari v zadrugi 7r. jo zastopa pred drugimi ljudmi. On vodi račune, pro-a.io, kupuje, toži in zagovarja pred sodiščem. V zadrugi 5? Posvetujejo, in kar sklenejo, to mora domačin izvršiti, ^e sme prodati ničesar, da bi prej ne vprašal vseh zadru-|aijev; a kupiti srne le kake male reči po svoji volji in po vojem razumu. Kavno tako določuje vsa zadruga, kar ima e»ati vsak moški; domačin samo gleda, da se vse izvrši ako, kakor je bilo določeno. Vsi zadrugarji spoštujejo dolina, vsi so mu pokorni; a on jim je svetovalec in varuh. A'i?luV. -ie izročeno, da brani premoženje in čast vse zadruge.
.jih on ne zna ali ne more braniti, ako se pokaže ne-Posobnega, dadd mu razumeti, da ni vreden svoje časti; če ia noče tega razumeti, tedaj ga zadruga sama odstavi.
Domakinja ali domači ca je žena ali vdova. Na-adnoje domačica žena prejšnjega domačina, ako je naj-j arejša pri hiši, ali pa je žena novega domačina, ktera se /bere ob jednem z njim. Ako pa ta nima žene, tedaj se i ere tista za domačico, ktera je najstarejša v hiši. Na
*n na ^vedenost, ktero kaže domačica pri raznih j,pa tudi na spoštovanje, ktero ona zaslužuje, gledajo ^(,fugarji bolj, kakor pa na njene sposobnosti. Domačica °ra imeti veljavo, da se je boje žene zadrugarke. To je
potrebno tem bolj, ker njihove dolžnosti v zadrugi niso tako strogo opredeljene, kakor pa dolžnosti moških.
Sicer pa žene ne morejo porabiti vsega časa v ta namen, da bi delale za zadrugo; one skrbijo posebej še svoje otroke in za njih potrebe. Drugače je pri moških» kteri vse, kar delajo, le za zadrugo delajo. Domačica torej J določuje, po kterem redu morajo zadrugarke mesiti kruh i11 kuhati za vso zadrugo; domačica tudi presodi, kteri od žei se mora pustiti prosti čas, da preskrbi svojo posebno drU' žino: da pestuje malo dete, da streže bolnemu možu, df prede in tke, da sešije, kar je raztrganega, da opere um^l zano obleko za sebe, za svoje otroke in za moža. Domačih je odgovorna neposredno za jed in pijačo vse zadruge, a posredno tudi za obleko vsake rodbine posebej; kajti ofl* mora z besedami in z vzgledom izpodbujati druge zadrti' garke k redu in marljivosti. Skratka, ona je dolžna gle' dati na domači red vse zadruge. Ako bi ktera žena ta re« motila, ima domačica pravico jo posvariti; ako se pa o? poboljša, tedaj poyé to njenemu možu ali očetu, če oče tud1 v zadrugi živi. Če le pomislimo, da žene zadrugarke ni^ iz rodbine po krvi, kakor možje, ampak da so snahe a'1! jetrve, došle iz raznih rodbin, tedaj razumemo, kolibi težji je položaj domačice od položaja domačinovega, in kali? mora ona biti previdna pri izpolnjevanju svojih dolžnosti} Kar se tiče pravic in dolžnostij mož, dadó se te M kratkem označiti takó-le: vsak po svojih močeh, i" vsakemu po njegovih potre b a h.
In res, jednako je, ali je zadrugar kaj vreden ali ni6 ali je zdrav ali bolan, on je dolžen vse, kar pridobi i"1 svojih močeh, dati v zadrugo; a z druge strani, če ii^i otrok celo kopo ali nobenega, mora zadruga dajati njein in njegovim stanovanje in obleko, kar in kolikor mu jf-treba. Ako so otroci veliki, morajo tudi oni pomagati 1|! delu; ako pa se pokaže kteri sinček sposoben za šolo, P°1 šljejo ga na zadružne stroške v mesto, da se izšola, m kteri ud zadruge postane vojak, in ako ima ženo in otrobi tedaj skrbi zadruga za nje. Tukaj se lepo pokazuje ravflj 1 p ravnost vseh zadrugarjev ne samo v tem, kar se ti.cij dela, nego tudi v tem, kar se tiče potreb: vsakemu po fJH govih potrebah. Neoženjeni zadrugarji pa nimajo tistih vic, kakor oženjen i. Ko se zadrugar oženi, dobi pravic glasovati pri zadružnih posvetovanjih. Dolžen je izpolni, vati svoje dolžnosti, a ima tudi pravico zahtevati isto 0
domačina in od drugih zadrugarjev. Ako kak ud zadru-?arjev ni zadovoljen z načinom, po kterem se gospodari v Zadrugi, sme se ločiti od nje; a ravno tako ima zadruga Pravico ga izobčiti, ako ni zadovoljna z njim gledé dela ali ^nasanja. V takem slučaju se daje zadrugarju, kteri se Jo,'i, takšen del, kakoršen mu pripada. . , Dekleta pa le malokaj dobijo, kedar se omožijo in od-I(|ejo iz zadruge. Ista imajo pravico vzeti s seboj samo °bleko in posteljino; a za to dobi zadruga v občno blagajno od zeta takozvani „prid", t. j. nekaj denarja v razmeri £ veljavo obleke in perila. Dekle dobi navadno za doto, ^eri pravijo „zestra", 15 do 30 srajc, 5 do 10 jank in še jekaj druge obleke; za take reči plača ženin navadno po ¿0 do 40 gld. Kedar vzamejo v zadrugo ženo od zunaj, Ponese tudi ona doto, in za njo plačajo seveda ravno tako j^' d iz zadružne blagajnice. A ta dota se ne računa Potém kot zadružni imetek, nego kot osebna lastnina ne-,este. Obb'ko sploh izdelujejo ženske same, in obleka je ast onega, za kterega je napravljena. Enkrat ali dvakrat na leto razdava domačica ženam potrebno volno, iz ktere ne predejo, tkó in šivajo obleko za sebe in za svoje. Ako e nahaja vdova v zadrugi, ima pravico do ravno toliko volne, akor druge žene, ki imajo inoža in otroke. Ako se pa ^(mva omoži v drugič s kakim mož<'m, ki je izven zadruge, i , aj dobi pri ločitvi samo obleko in nič drugega; a otroci, re je imela s prvim možem, ostanejo v zadrugi. Hlapci, kterim pravijo „rataji" (orači), ne štejejo se ¿a zadružne ude.
Take so stare navade, kterih se oklepajo močno vsi ¿J .?ar.)i- Po njih se ravnajo, nje spoštujejo sami med ^ J°J in hočejo, da bi jih spoštovali tudi drugi. Doslej še ¡^ v.Hol garij i posebnega zakona o zadrugah, kakor je v dar na Hrvatskem; a sčasoma se bo že moralo gle-t]-i na nar°dne običaje, kolikor mogoče; kajti če bodo dii l^ptivni zakonom, potém se bo namesto pravice go-
a krivica v marsikterem oziru. rj aj pa še hočemo nekoliko besed iz pregovori ti o ko-* 11 zadruge v gospodarskem in nravstvenem oziru; a f em ne bomo skrivali tudi protivnega mnenja, kte-
so nekteri slavni južnoslovanski in tuji pisatelji, kar .Res-ie' je v zadrugi mogoče, dase razdeli delo, Pri velike važnosti v gospodarskem oziru. Kmetje sami Znavajo, da je temu takó. „Kedar smo sami," pravijo
kmetje, „treba se je jedinemu brigati za njive", za živino; za kupovanje itd.; a kedar nas je več združenih, tedaj jede» kupuje in prodaje za vse, drugi krmi živino, tretji skrbi njive itd." Na tak način pridobivajo zadrugarji časa i'1 znanja, ker se vsak bavi le z jednim opravkom, in lažje jim je v vsakem oziru napredovati.
Ravno tako važno je, da najsposobnejši človek vod1 in ravna vse druge. On se more pečati le z glavnini namenom, kteri obstoji v sreči in premoženju vse zadrug6. On žrtvuje vse svoje sposobnosti zadrugi; a ta se okorišča z njimi ter se tako lahko bogati.
Zadruga ima več glavnice (kapitala), kakor pa bi je mogel imeti posamezni kmet; zato si more kupovati razn® gospodarske stroje za oranje in za žetev. Sploh se večjem prostoru lažje gospodari, kakor na razkosanem m»' lem zemljišču.
Vsak ud zadruge ima pravico do svojega dela v občnetf imetku in v občnih prihodkih; tam ni siromakov in berače^ tam ni potreba dobrodelnih društev, kakoršna obstoje drugod' Otroci niso nikdar lačni in goli, kakor se dogaja ondi. kj^ stariši nič ne veljajo, ali pa ne skrbijo za olroke. Tuk^J skrbi vsa zadruga za otroke vsakega zadrugarja. Ako vza' mejo oženjenega zadrugarja v vojake, ako zboli, ako pij aH' čuje, tedaj drugi skrbe za njegovo ženo in otroke.
To so dobre strani južnoslovanske zadruge. Tako se prideluje več. kakor na malih kmetijah; pridela se vse br^ velikega truda, in premoženje se razdeli istomerno med vse zadrugarje. Iz tega sledi, da tam ni revščine, niti tistih sl<r bostij, ki včasi izvirajo iz revščine. Dostaviti mi je še M da se ondi zelo gleda na domače čednosti, na rodbinsk0 ljubezen in spoštovanje do starišev, ker pri tem drug drt1; gega izpodbujajo; saj vidijo, da brez tega zadruga obstal ne more. Hudoben sin si ondi pač ne želi smrti svojega očeta, ker tako ve, da se po njej ne bo razdelilo premoženj® zaradi jednega. Sicer pa daje zadruga lep vzgled, kako l'1 imela občina, t. j. obširna zadruga med seboj živeti v slog1 in ljubezni.
Prej ko povemo, kar govore protivniki zadruge, ^ smemo pozabiti, da se v zadrugi najbolj ohranijo stare še^ in navade ter se izročajo od roda do roda. Zadruga je toi^ močen steber, kteri vzdržuje narodna sporočila, in kterl krepča ljubezen do domovine.
Kar se dostaje protivnikov, govore ti na prvem mestu o Dravstvenosti. Ni namreč dobro, tako trdijo, da je skupaj toliko ljudij v jedni hiši, posebno ker so različnih let in Uličnega spola. Pravijo tudi, da domačin more goljufati Syoje zadrugarje, ker ima več pravic od njih.
Kar se tiče gospodarskih stvarij, pravijo, da se v zadrugi pojedini udje ne navadijo samostalno misliti, ampak Prepuščajo vso skrb domačinu; oni samo izpolnjujejo kakor stroji njegova povelja. Nekteri celo mislijo, da zadrugarji 'inajo posebnega vzroka prav pridno delati, ker vedo, da 0 njihovi otroci preskrbljeni, in da bodo tudi sami, če se Postarajo ali zbole, dobivali, česar potrebujejo.
. Nazadnje trdijo protivniki zadruge, da se njeni udje Privadijo le jednega dela, a drugih gospodarskih opravkov .e razumejo, ker ima v zadrugi vsak svoje določeno delo; n ako bi se zadruga razšla, tedaj bi bili ljudje nesposobni "oditi svoje lastno kmetijstvo.
Ako primerjamo dobre strani s slabimi, vidimo, da so Prve močnejše od drugih. A vendar pri vsem tem ginejo adruge med Bolgari, kakor tudi med Srbi in Hrvati, i:v Kaj je pa vzrok takemu propadanju zadrug? Kar se p,^Bolgarije, misli bolgarski finančni minister g. Ivan E. ešov, kteri je temeljito premišljeval o gospodarskih vpra-a]ijih v državi, in kteremu se imam zahvaliti za gornje P°datke o zadrugah, da so vzroki nastopni:
Prvič samoljubje sposobnejših zadrugarjev, a posebno ? Načinov. Ko namreč ti-le vidijo, da zadruga po njihovih slugah in sposobnostih napreduje, začenjajo misliti na >v°jo osebno korist.
..v Oni modrujejo namreč tako-le: Zakaj bi se drugi oko-z njihovim trudom? Bi li ne bilo boljše, da bi se iii"i ' 08tane vse? kar pridobe s svojim trudom, za doti sarne Kmalu potem začnejo kljubovati tako dolgo, Dn f -Tle P°stane nered v zadrugi. Iz manjših neredov kanejo večji, a nazadnje se vsi nasitijo kljubovanja ter J ^volijo v razdelitev.
Ud • Dru?i5 se dogodi, da priprostejši zadrugarji ne za-gPd.)o več domačinu. Včasi imajo sicer prav, kajti najde ^ domačin, kteri nima vesti in dela krivico udom zadruge.
0 Pa vzajemnega zaupanja ni, mora zadruga prenehati, zad	so krive ženske, da ne more biti sloge med
logarji. Ako so vse ženske v jedni zadrugi poštene, aJ ista cvete in napreduje. A kakor hitro pa pride med
nje kaka hudojezična, ali pa lena žena, začenja se precej kreg in prepir; ljubi mir mora izginiti, posebno če žeoe podšuntajo še može, da se razprô med seboj.
Četrti vzrok je „duh časa", kteri je takšen, da s1 ljudje želijo neodvisnosti; vsakdo hoče biti sam svoj gospodi Glavno pa je to, kako se bo bolgarsko narodno sO' branje obnašalo proti zadrugam. Ako bo napravilo zakone, kteri jili bodo ne samo zanaprej dopuščali, nego tudi podpirali, potém se bodo zadruge razmnoževale in napredO' vale; ako pa zakon ne dovoljuje, da bi se sestavljale non zadruge, tedaj bodo stare počasi razpadle, in z njimi H izginila lepa, stara navada izmed naroda.
Vrtnarska društva.
Marsikteri čitatelj že vé, da so Bolgari izvrstni vnj narji, ki kažejo svojo spretnost tudi v drugih deželah: ^ Hrvatskem pri Zagrebu, na Ogerskem okoli Peste, Se#j dina, Veršeca in Temešvara, pa tudi na Rumunskem, Sol skem, Ruskem in Turškem. Vredno je torej, da si ogleda"11 nekoliko bliže te vrtnarje in njih življenje v domovi"' kakor na tujem.
Vsako pomlad gre na tisoče Bolgarov iz trnovski okraja, posebno iz tamošnje velike vasi Leskove a " tuje služit denarja s pridelovanjem in prodajo zelenjavi sočivja itd. A na jesen, nekaj tednov pozneje, ko se začudi seliti ptice, vračajo se tudi oni domu, včasi več ali m^ zadovoljni s svojim zaslužkom. Doma med svojci si odn Čijejo od svojega trudnega dela. Bolgar ljubi nad v. svojo rodbino; na njo je mislil gotovo stokrat med lcto^l ko je delal v potu svojega obraza na tujem. Njo presoj po zimi z vsem, kar ji bo trebalo po letu za obleko; pk1), državi davek, odšteje učitelju in duhovniku svoj belič, da se z lahkim srcem spomladi zopet poda na pot.
Ako bi bil on sam, brez tovarišev, brez društva- ji bilo bi mu tako lahko oddaljiti se od doma. Tako pa zadružno; vsi vrtnarji, ki se podajejo na tuje, so takj rekoč jedna družina, ktera skupaj hodi na tuje, skupno ^ j ter se^ skupaj vrača domii.	J
Že pred 150 leti so začeli nekteri Leskovčani ho(L v Carigrad na delo. V početku so pekli kruh za voj^j Ker jim je šlo dosti dobro, prišli so od doma še drotf'j njimi; a kmalu jih je bilo preveč, tako da niso mogli '
Sl dobiti opravka pri pekih. Zato so bili nekteri primo-&ni iskati si zaslužka na drug način. Stopili so v službo 0.Wdm vrtnarjem, kteri so imeli svoje vrte v carigrajski Golici. Ondi so se naučili vrtnarstva. Da bi se pa Postavili Bolgari na lastne noge, tega so se Grki bali in 0 Jim delali zapreke, da ne bi z njimi tekmovali. Bol-&arski vrtnarji so se torej vrnili domii, in v nekih letih so Poiskali na Grškem in na Rumunskem plodonosnega polja ^ syoje delo. Vsako leto jih je več prihajalo v te dežele, v so našli dobrega zaslužka. Ob jednem pa so se razšli tnarjj tudi po raznih bolgarskih mestih, kjer so bili na-tak turški vojaki, kterim so prodajali svojo zelenjavo;
*f> na pr. v Šumnu, Varni, Ruščuku in Vidinu. ^ fo osvobojenju Srbije se je odprla še tja pot bol-b]'!s n vrtnarjem. Srbski knez Miloš jim je dal zastonj !>i]l/11 ^ega grada v Topčideru obširno zemljišče, ktero je J celo pusto in trnjevo. Nikdo ni veroval, da bi bilo m zn? ondi kaj pridelati, a Bolgari so preobrnili s svojo 1 Ui vos tj o pustinjo v lep in rodoviten vit. Potok so imeli in to je glavna reč za nje, da morejo polivati po vrtih. V],,. Jz Srbije so šli na Hrvatsko. Tam so se njihovi ol)rl '' ? razširili in razmnožili. Nekteri so pri tem delu So Kateli, potem pa so začeli kako drugo trgovino. A vedno . skrbeli, da se njihovi sinovi izšolajo v hrvatskih ali dru-Šjj *°lah zapadne Evrope. Oni pa. ki so ostali vrtnarji, Ha t? še dalje proti zapadu ter prišli na Nemško in celo francosko.
Kon	Pa se sestavljajo vrtnarske zadruge?
Vrt;em zime se dogovore sosedje, da bi bilo dobro sestaviti in z arsko družbo. Povabi se k drugemu zboru še več sosedov ^kf)T-an-Cev' ^ se zjedinijo pod določenimi pogoji med seboj. Ofia^ osn°vana družba ali j>o vrtnarsko rečeno „tajfa". Haj) lrn.a tem več udov, čim večje je mesto, kamor se mislijo <lo	Pri bolgarskih mestih niso „tajfe" večje od 10
^ukff -U(1-i'' a pri velikil1 mestih, kakor je Pešta, Segedin,
' rošt in Odesa, štejejo „tajfe" okoli 50 oseb. slovp VSaki so dv^ni udje: „ortaki" in „čeraki", po 0(llo('-n Povedano: tovariši in učenci. Tovarišem se daje SiCer(I1 delež v družini, a učenci dobivajo letno plačo, ki ¡u [>a je učencev v razmeri s tovariši le malo; v družbah.
1 ^ejo 40 do 50 oseb, je 5 do 6 učencev, viti v- ar družine je tisti, ki je prvi imel misel jo sesta-N.iemu pravijo „niajstor", „čorbadžija" ali „tajfadžija".
On obdrži 2 do 3 deleže záse. On vodi samo druge, nos' blagajnico in oskrbuje račune. Vsak, ki pristopi k „tajfi"> vplača v početku po 100 do 200 gld. Ako pa kteri riim3 premoženja, to nič ne dé; njegovo delo je glavna reč, zato mu delež ne bo prikrajšan. Vendar je treba vsaki „tajfi' vsaj nekoliko tisočakov, pred no se odpravi na tuje. rPreba je plačati potne stroške, kupiti živino za oranje, semenja plačati zakupnino za vrte, najemnino za prodajalnico i° živež za vrtnarje.
Ko dospejo na mesto, kamor so se namenili — na; vadno pridejo že s prvimi lastovkami — poiščejo si najpr$ dobrega prikladnega zemljišča, kjer bo takorekoč njihove „gnezdo". Potém si najmejo notri v mestu na trgu proda' jal n ico, in zdaj se mora začeti delo.
Družina dela pridno in neutrudno tri pomladanski mesece: sušca, malega in velikega travna; tačas orjejo i" sejejo, razsajajo in presajajo zelišča itd. Tiste mesece Je toliko dela, da je primorana vsaka družina najeti si še ta' mošnjih delavcev, dninarjev, da more vse končati o prave"1 času. Oni namreč ne sadé pet ali deset vrst zelenjave, ^ bi mogli sami vse storiti, ampak po trideset in več razn)'1 vrst: česen, čebulo, krompir, bob, salato, repo, hren, spina0" itd. itd. Tu je dosti truda, dosti dela, kopanja in zalivanj3' čiščenja in presajanja, predno so te reči dozorele za prodaj0, A ta trud je razdeljen jednako med vse ude dotične družin6, ! Vsak je dolžan delati po svojih močeh. Celé „majstor" mofj poseči k delu na vrtu, ako nima drugega posla. Jeden d ruga rje v mesi kruh za vso družino, drugi pa kuha za „ortake" in „čerake". Med jednimi in drugimi ni razloči ni pri jelu, ni pri delu.
A kedar se delo na polju konča, ko začne padati f senska slana, tedaj se začne tudi „tajfa" pripravljati 133 odhod in urejati svoje račune. Kar je ostalo denarja zufa pri kupcih, izterja se, dolgovi se poplačajo, računi se ključijo, in dobitek se deli.
Rekel sem, da dobi glavar tajfe 2 do 3 deleže; k te# je pristaviti, da gre prodajalcu navadno 11/¡> deleža, fJH toliko so torej drugi na slabšem; pa tudi nimajo tolik.j skrbi. Sicer pa niti med drugimi udi ni popolne jednako^ pri delitvi dobička. Starejši in močnejši dobivajo več, k0 več znajo in premorejo, kakor mladi in neizkušeni, takó (1 se njihovi deleži odnosijo drug k drugemu po priliki, kak0 300, 250, 200 in 150. Vse to je že pri sestavljanju druži11
bilo dogovorjeno, tako da le redkoma pride po končanem ('elu do prepira. Ako se pa pojavi prepir, rešijo ga doma v občni vrtnarski družbi.
Ali bo dobiček večji ali manjši, to je odvisno najbolj vremena; največ trpe, ako pride povodenj, ali pa toča. kiise se pač veliko ne boje; kajti pri vrtib se nahaja na Vsak način voda, bodi si, da leže vrti tako nizko, da se sPušča iz jarka voda nanje, ali pa se vlači iz vodnjaka z V(!likim kolesom, ktero vrti konj. Vodo napeljejo po brazdah J|e<l zelenjavo. Dež torej za nje ni neobhodno potreben, ^vno zato njihova zelenjava prej dozori in je mnogo lepša u one, ktero pridelujejo domačini; kajti ti se ne brigajo zalivanje, niti jim je mogoče tako pri legi vodo dobiti, oniačini se zanašajo le na dež; Bolgar pa že prej, nego vzame Jt ali njivo v najem, misli, odkod bo dobival vodo za podnje, ne da bi stavil svoje upanje na dež. Ako je leto ^ževno, tedaj je za bolgarske vrtnarje slabo, kajti takrat ^rir;»st,e zelišča in sočivja tudi na drugih njivah in po drugih ktere imajo sami domači ljudje; ako je pa suho leto, pa.i so Bolgari srečni. Kako lepega denarja si tačas žalijo, o tem govorč nastopne številke: V Temešvaru je J1 leta 1868. vsak delež po 2400 gld.; v Odesi okoli 2000 gld., v Sofiji je bil pred lanskim letom delež po 450 gld. Ako se vzame, da dobi glavar dvojni ali trojni delež, ^°dajalec jednega in pol, drugi po in nekaj manj od ,Sega deleža, tedaj prinesejo ti vrtnarji res lepega denarja jJ0mU- „Čerak" pa dobi 100 do 150 gld. za vse leto plače, je tudi precej, ako ga primeriš s kakim hlapcem na jj ?Yenskem, ki še polovice od tega za vse letno delo ne lat *	^ »čerak" priden in je pokazal, da zna de-
"> vzamejo ga prihodnje leto za „ortaka". ^ Koliko vrtnarjev gre vsako leto iz trnovskega okroga ; tii je v število vasij, iz kterih hodijo vrtnarske ,.tajfeM, v .1 Med njimi je 12 takih vasij, iz kterih gredo skoro 1 ^oški, ki so sposobni zadelo. Leta 1888.je šlo, kakor - .^vidno iz statistike, ktero sestavlja bolgarska vlada, ^'teh dvanajsterih vasij vsega skupaj 9555 oseb. O drugih 4 vaseh statistika ni tako točna, vendar pa ne pretira-»)f Jn>. ako rečem, da jih gre vsaj 3000 vsako leto; torej je vi]>čih vrtnarjev v srednji Bolgariji nad 12.000. Ta šte-da • Prej premajhna, kakor prevelika, ako pomislimo, f)r jle skoro polovica vseh prebivalcev v trnovskem, lovskem in elenskem okraju vrtnarjev. A vseh prebi-
valcev v teli treh okrajih je 35.862. No naj bo samo 12.00® vrtnarjev; od teh prinese vsak na jesen v Bolgarijo jedu® k drugemu najmanj 300 levov (kron) čistega denarja; J* znači, da prinašajo vsako leto vrtnarji v srednjo Bolgari,j" 3,600.000 levov, t. j. nad jeden in pol milijona goldinarja Toliko še ne prinaša glavni obrtnijski proizvod južne W garije, rožno olje. Sicer pa smo postavili dobiček ^ 300 levov za vsakega vrtnarja prenizko. Moramo nanirej pomisliti, da ti ljudje živijo jako skromno, in da so splof jako varčni, delajo pa, kakor Slovenec pravi, kot „črna vina". Pa ne samo denarno korist prinašajo državi ti vr(' narji, ampak tudi pripomagajo k občnemu napredku. O"1 se v tujih krajih marsičesa naučijo, kar potem doma porabijo na pr. upoznajo se s poljedelskimi stroji, ktere potem n8' roči.jo za dom; kupujejo koristna semena, ktera posejejo $ domačih tleh; naučijo se trgovine, tujih jezikov itd. Glav?" pa je, kar moramo tudi v njih pohvalo omeniti, da domači"! dobrih šeg in navad nikakor nočejo zamenjati s tuji"!' slabimi. Zatorej zaslužijo, da jih cenijo in radi imaJ1 domačini, kakor tudi tujci.
Obrtnija.
Obrtnija napreduje po malem v deželi. Pod tur^ vlado so se Bolgari dosti pečali z obrtnijo tem bolj, ^ jih tačas ni motila politika, ktera zdaj marsikteremu obrt' niku vzame dosti časa. Najbolj pa so gojili obrtnijo v ninskih mestih, kjer je ljudstvo sploh bolj razvito in bit glave, kakor pa v ravnini. K obrti so bili pa tudi nekako primorani zavoljo tega, ker njive v planinah ni5" rodovitne, in tedaj ni ondi od poljedelstva dosti dobič^' Taka mesta so Gabrovo, Samokov, Sliven, Sevlijevo in druljjj
Da bi se obrtnija razvijala, odprla je bolgarska vi»"' leta 1884. obrtno šolo v vasi Knjaževo pri Sofiji, kjer5 učč mladi Bolgari železarstva, mizarstva, lončarstva Učitelji so jim domačini in Čehi. Precej učencev je že končalo to šolo in začelo samostalno delovati v raznih mest1'; V poslednjih letih so se za razne obrti odprle posebne $ , po deželi: v Samokovu za železarstvo, v Gabrovem za usnjaf stvo itd. Posamezne obrti naštejem v nastopnih vrstah./ dobe častiti čitatelji občen pregled o bolgarski obrtnosti-
V rudninski obrti je glavno srebrarstvo. Najleps srebrne izdelke (tobačnice, zapestnice, verižice
itd.)' izf
Javljajo v Vidinu. Narejeni so iz jako tanke srebrne žice v>r6ta), prepletene na vse strani, ali pa iz tankih ploščic z Uličnimi okraski (omamen t i). Odlikujejo se po čistem Srebru, ki se rabi za izdelke.
, Z železarstvom se pečajo najbolj Gabrovčani, Samo-0vci in Etropolci. Delajo razne nože, sekire, kose, srpe itd. fp V Plovdivu in Sofiji so zvonolivnico v mali razmeri. udi izdelujejo tukaj razno bakreno posodo (kotle), j , Lonce delajo po raznih krajih, V Ruščuku znajo de-at> pipe iz črne gline s srebrnimi okraski. V Sofiji izde-n,)ejo v novejšem času lepe peči, a v Plovdivu razno posodo.
Izdelki iz lesa (ali po ribniško „suha roba") niso kaj Posebnega. Mizarji delajo marsikaj iz orehovega lesa; a
0	več se prodaje takega lesa v druge dežele.
Pile za deske so v nekterih planinskih krajih (ob
1	u'kanu, Rodopah in Rili); posebno so na glasu pile pod vH;joyškimi gorami, kjer se reže mnogo desek, ktere po-' Jajo po železnici proti Carigradu.
b v Usnjarske tvornice so v Gabrovem, Sevlijevem, Varni, Jščuku in Šumnu, Ob turškem Času je bilo usnjarstvo J,*0 razvito v Gabrovem, Trnovem in Samokovu, V po-, mesto so prinašali kože iz Makedonije za obdelovanje;
°bdelane so nosili celó na Dunaj kot posebno fino usnje. a Tkanje velja za najlepše razvito domačo obrt, V ro-, Pskih vaseh izdelujejo tople in lepo šite plašče. Sukno se e,a v 4 tvornicali v Slivnu in v 2 tvornicah v Gabrovem. 10, prejo je osnoval leta 1890. lepo tvornico pri Kar-Vem bolgarski bogataš Evlogij Georgijev, živeč vBukareštu. jr) Preproge (kilime) delajo v Ciprovcu in Kotelju. Vrvi wVryice za okrašenje pletejo na mnogih krajih; to je kaj izdelek, ki je v prejšnjih časih dajal lepega dobička, p Sedaj seveda se take reči dobivajo bolj cenó iz za-Evrope na škodo domači obrti. Manj se je plašiti •1(!&a tekmovanja (konkurenco) pri nastopnih obrtih. Pri mlinarstvu je velik napredek od leta do leta. Y /A.\n navadnih mlinov na vodo je že tudi dosti parnih, ¿/rtistrenskem okraju je 18 parnih, v sofijskem trije, v j, JVjUvu dva, v Ruščuku 10 deloma parnih, deloma umetno reJenih velikih mlinov.
pivovarnic ne manjka; v Sofiji jih je pet, faa njimi dve veliki; v Plovdivu dve, v Ruščuku dve, k no tako v Šumnu; a v Varni, Vidinu, Kazanliku, Samo-u in Lompalanki je po jed na.
Tvornice za žganje (špirit) so v Sofiji tri, v Plof' divu tudi tri (med njimi jedna velika precej pri postaji),11 Ruščuku jih je pet, v Slivnu celó jednajst večjih in manjših i^'
Kar se tiče kletarstva, smem reči, da bi bol ga rs^ vina mogla tekmovati z najboljšimi vini, kakor so daln^' tinska, italijanska in francoska, ako bi znali ljudje ravna*1 z njimi v kieti. Najboljša vina so ob južnem pogorju sred' njega Balkana (v južni Bolgariji) do severnih platij rodof skih gorá. Dobro vino pa raste tudi ob bregovih DonaVf
Vzorno klet je odprlo ministerstvo financij pri Vidin11 Tudi v Sadovu se pri tamošnji šoli nahaja mala vzorna klet V Plovdivu je vzorna klet vinarskega društva „Izvor".
Tobak je jako važen proizvod. Tvornice za obdel"' vanje tobaka se nahajajo v vsakem večjem mestu.
Za nosljanje je posebno dober kjustendilski duh^ ondi ga pripravijo na leto okoli 4000 kg ter ga razpošilja po vsej državi, a nekaj tudi v Srbijo in Makedonijo.
Sirarstvo je jako razvito. Ovčji sir delajo prai okusen; sploh pa je bil sir od balkanskega polotoka slaV^ že za časa starih Rimljanov.
Prometna sredstva in trgovina.
S cestami je Bolgarija preprežena na vse strani, da so le nektere med njimi dobre, namreč državne, 1 občinske in vaške so večjidel slabe.
Glavna ali velika cesta je že od starih časov
tisti
ktera, veže Beli grad s Carigradom; nje znatni ^ od srbske do turške meje je pod nadzorstvom holgará vlade. A mora se priznati, da je vedno v dobrem sta11'1' čeravno vodi po jako strmih planinah, na pr. pri Dra£° manu, pri Trajanovih vratih itd. Ob njej stoje m®5 Oaribrod, Sofija, Ihtiman, Bazardžik in Harmanli.
Dokler ni bilo še železnice, ki gre tu pa tam
vStfl
ceste, bilo je na tej cesti vedno polno tovorne živine 1 voz, posebno med Sofijo in Plovdivom, kjer se je potoV^' dva dni, t. j. dvakrat po 12 ur, s ponočnim počitkom Ihtimanu ali Vakarelu.
Od glavne ceste vodi na levi strani pri Sofiji ® žavna cesta mimo vasi Ginci prek Balkana pri Petrohaf11' potém mimo mesta Berkovice do 1 j o m pala n k e.
Druga cesta gre od Sofije črez Balkan pri Ara11
Monaku mimo Orhanij, Lukovita in Plevne do Nikopolja ob Donavi.
, Od Plovdiva vodi cesta proti severu po karlovski dolini prek Trojanskega prehoda na Balkanu mimo mesta loveča in Plevne do Svištova ob Donavi. Med tem ko se more po prejšnjih dveh cestah z vozom črez Balkan, je akaj ^samo na konju možno potovati. Potém gre od Plovba še druga cesta mimo Stare Zagore, Kazanlika in skoz 1 JPoanski klanec do Gabrovega, a od ondod ob reki Jantri 9 Trnovega in Bele, kjer se deli na Ruščuk in na Svištov. ^lpka" je znana iz zadnje rusko-turške vojske zaradi kr-avih bojev, ki so jih morali Rusi prestati, dokler niso Prokoračili tega klanca.
j. Ob bolgarskem bregu Donave pelje cesta od Si-jstre do Vidina, t. j. skoro od jednega kraja Bolgarije do dragega.
, Ob severnem, kakor ob južnem podnožju Balkana so ceste. Med poslednjimi je važna ona, ki vodi od Burila do Srbije mimo mest: Slivnega, Kazanlika, Karlovega, lrdopa, Zlatice in Sofije.
. Vse te ceste so na levo od glavne beligrajsko-cari-^ra.jske ceste, A na desni strani so manj važne; med njimi ^enjam cesto od Sofije mimo Radomira in Kjustendila
0	M a k ed o n i j o; cesto od Radomira mimo Dubnice ob reki jtrumi v Makedonijo; od Sofije v Samokov; od Tatar-
azardžika mimo Peštere in Batáka1 v Makedonijo, in sto od Plovdiva do Stanimake in naprej na Turško. , Ob cestah se nahajajo na vsakih 20 do 30 kilometrov celó priproste gostilnice, v kterih se dobi za in t sena' za P0tn'ke pa črnega kruha, vina, sira, jajec dft u'lve< ^zišče ni oskrbljeno; ako si hočeš na golih skali počiti, svobodno ti je, samo ako ti dovolijo razni
1	{'esi. Varnost za potnika pa je zdaj po vseli krajih, ^morkoli se obrne.
£a ^ razmerah i11 občevalnih sredstvih se je bol-Jska, trgovina doslej precej uspešno razvijala, kakor je l^Vidno iz nastopne statistike trgovinske, ktero
m 1'osnel po najnovejših službenih podatkih. a . Leta 1888. se je cenil uvoz na 66,362.431 levov (kron), j "zv0z na 64198.6*34 levov; leta 1889. pa je že bilo narobe, sicer uvoz za 72,869.245 levov, izvoz za 80,581.076 levov.
leto 1J žalostnega spomina, kakor s<-rri jo opisal v „Koledarju" /,a "91., str, 78— 82., pod naslovom: „Človeško klanje v Batákii1".
Leta 1893. je bil uvoz za 90,867.900 levov, izvoz ^ 91,963.653 levov. A leta 1896.se ceni v dobi od 1. prosinca do 1. kimovca uvoz na 43lft milijona, izvoz pa celó na milijonov levov. Država je dobila torej v poslednjih letih precej več za surovo svojo robo in za različne pridelki kakor pa je pokupila po drugih državah.
Največjo trgovino je imela v poprejšnjih letih Bolgarij* s Turško, potém s Francosko in Angleško; v četrtem redu je stala trgovina z Avstrijo, v petem z Rumunsko, potém z Italija Nemčijo, Rusijo in Belgijo. Odkar so pa železnice odprta začela se je z Avstrijo in Ogersko bolj živahna trgovina.
Največ se izvaža žita: po službeni statistiki leta 189^ za 60V2 milijona levov; živine za 5 milijonov levov; surovi'1 obrtnijskih proizvodov za 5 milijonov, kož za 1 '/2 milijona it^ Navajam tukaj še rožno olje, kterega se je leta 188^: prodalo na tuje za 1,542.271 levov, a 1. 1896. skoro za âtiJj milijone levov. Tudi izvoz drugih proizvodov se je ntf" tem znatno povečal.
Dovažalo se je pa istega leta iz tujih dežel: blagá & prejo in tkanje, platna in razne obleke za 22,552.359 levo1'' proizvodov kovinske obrti za 8 milijonov, proizvodov k0' mijske obrti za 6'/2 milijona; kožnih proizvodov za 31* milijona levov. Med temi so seveda tudi potrebe za oblek1' vojakov, orožje itd.
Omeniti je še, da seje doneslo leta 1895. strojev (instn1' mentov in aparatov) iz drugih dežel za 4 mil. levov vrednost1.
Za razvitek narodnega gospodarstva in posebno tr£0' vine so železnice velike važnosti. Bolgarija je imel": ko je postala svobodna, le jedno železnico^ (225 hm) Ruščuka do Varne, t. j. od Donave do Črnega morj*1 a še taje bila v rokah angleških bogatinov. Berolinski govor je pa obvezal mlado kneževino, da mora odkupiti ^ železnico, ktero so cenili nad 50 milijonov frankov, a vredfl3 je komaj polovico. Vendar pa seje po dolgih pogajanjih državl1 morala udati na tisto visoko svoto. Za Bolgarijo nima sicer železnica velikega pomena in za sedaj ne donaša kori^1' Važna je bila le za severno-zapadno Evropo, ktera je po te"1 potu v zvezi s Carigradom. Odkar se je pa leta 1889. odpff druga krajša zveza s Carigradom prek Belega grada, N'53 in Sofije, izgubila je prva železnica zopet mnogo prometa-
Za mednarodni promet je velike važnosti ravno on^j njena železnica od srbske meje pri Caribrodu, ki Vo mimo Sofije do Bel ove. Taje zgrajena večjidel z
t
129
,llacimi sredstvi in meri 15 6 km. Od Belo ve gre železnica Ijiinio Plovdiva do turške meje pri Harmanlijn (179 km), a je pa lastnina žida barona Hirša, kteri je prodal deleče te železnice nekim avstrijsko-nemškim bankam. Bol-?ari jako žele to železnično progo dobiti v svojo last, ima previsoke tarife, s kterimi škoduje bolgarski trgo-1Tl1- Ta železnica gre vštric reke Marice na desnem bregu Po vrlo rodovitni dolini. Bolgarsko narodno sobranje je pa "a 1895. sklenilo, do se zgradi nova državna proga ]>o \ iste rodovitne doline na levem bregu Marice, ter da z,iedini z državno železnico, ktera vodi od Jambola /'i» ur gas a pri Črnem morju. Tá-le poslednja progaje 1Ja končana leta 1890. na bolgarske državne stroške s po-•0cJo vojakov, kteri so marljivo delali vse leto. dokler je ls° srečno dovršili.
j . Za zdaj ima ta železnica zvezo z bivšo Hiršovo že-*¡¡fo pri Jambolu. Od glavne proge se namreč oddalji v 1 l'inovo-Sejmenu (predposlednji postaji pred turško mejo) ,,'^a proga proti Jambolu. Dokler ima bolgarska želez-ca zvezo s tujo tudi na tem koncu, je težavno skrbeti za J^ave prometa in za cenejšo vožnjo, kakor je na glavni Sejw' se bolgarske državne železnice zvezale med °J Neposredno, tedaj bo pot do Črnega morja mnogo skraj-Y;|!a. in cenejša; a razun tega bode šla železnica mimo </:'nli trgovskih središč, kakor so Stara Za gora, SI i ven itd. Pro ^azun tega je še posebne važnosti druga železnična f)(, ktera se je deloma letos izročila prometu; to je proga li( ofíje prek Balkana mimo Romana-Plevne-Trnovega proti ^ l)lvi- Taka središčna železnica jo neobhodno potrebna S5;i]l K,,verno Bolgarijo; kajti zjedinila bo glavno mesto s }Jf) !11,1 osrčjem države, t. j. z vso srednjo Bolgarijo. Podobna p glavni žili v človeškem telesu. I>o sedaj je bila stara od C ?ica Trnovo celó od sveta odstranjena. Ako potuješ ^kr	trnovega, treba je 3 do 4 dnij vožnje. A ravno
Hotp- - 0 P^dobila z novo železnico druga znatna mesta v raVn 1 Tiolg-ariji. Sedaj jim je do Donave proti sevem tako dolga in slaba pot, kakor do državne železnice žiJUR. Vsled tega nimajo ondi poljski pridelki, vino, drva, a itd. primerne cene.
. ''a že zaraditega je potrebna nova središčna železnica, Ta j)0 Potém oživel promet tudi na ruščuško-varnenski progi, le ¿"Podobna do sedaj suhi žili, a kri bo začela po njej še (laj teči, ko bo pritekala po glavni središčni žili. Prižiganja in Srbija.	9
hodnja leta se bocio gradile Še nektere manjše železnici ki so pa bolj krajevnega pomena.
Državno gospodarstvo.
Državni proračun narašča od leta do leta, a pri vse"1 tem se skoro vsekdar pokrivajo stroški z doliodki. Leti1 1884., poslednjega pred zjedinjenjeni severne in južne Bolgarije, imela je kneževina dohodkov 35 milijonov levov, kte' rili polovica je došla od zemljiščnega in živinskega davka Carine so dale 5 milijonov od uvoza in izvoza raznega bla^ in raznih proizvodov. Kolkovina na tobak je znašala (1 V;' milijona itd. Stroški so bili za jeden in pol milijona vef kakor prihodki, a so se pokrili z zaostalimi davki od prejšnji'1 let. Največ denarja je šlo za vojake: 11 milijonov levov; ^ žandarmerijo 2 milijona, knezu 600.000 levov na leto, za f branje 300.000 levov, za učne zadeve in šole nad 2 milijona w Ako primerjamo stari proračun z onim od leta 189'' najdemo veliko večje številke, bilo v dohodkih, bilo tudi 1 izdatkih. To pa pride odtod, ker je po zjedinjenju post"'1 država skoro za polovico večja, ker je stala bolgarsko-srbs^ vojska mnogo denarja, in ker so se pojavile mnoge znat"| nove potrebe, kakor zidanje in vzdrževanje železnic, kazni in* olepšanje mest itd. Dohodki so znašali 83,400.019 leV^ Davki pa so razdeljeni na nastopne tri vrste: a) ^ posredni: Davek od zemljišča, davek od nepremičnosti 1 od najemščine; nalog na ovce (po 60 stotink1 (vinarji na vsako) in na koze (po 1 lev), nalog na svinje (po/, stotink), potna dolžnost (robota), patentni, prihodninskj 1 trgovinski davek, davek za predavanje tobaka in špirit'1' pijače. Vsi ti znašajo okoli 40 milijonov, h) Cari"1' Davki za blago, ki se uvaža ali izvaža, nalog na tuji tob" pravica za narejanje žganja, piva itd. (Skupaj okoli lOi". lijonov.) c) Pristojbe: Sodnijske pristojbe in kolki; P', stojbe od občinskih in drugih gor; dovoljenja za ribafStv in za lov: za pravico nositi orožje itd. (Skupaj blizu 3 milij0^ Dohodki od državnih železnic, poštnih zna111 brzojavk in telefona znašajo blizu 5 milijonov.
Dohodki od državnega posestva: od držaV. gor, travnikov, rudninskih kopelij, premoga, soli," držav tiskarne itd., znašajo blizu 5 milijonov.
1 1 tov ima. 100 stotink. r	y
0 Morska sni se dobiva pri ('mera molju v mestih Anhiabi inB^'1
K tem redovnim pridejo še nekteri slučajni do-o d k i, na pr. od novo kovanega srebra (leta 1889. je bilo koristi 8 milijonov); odkupnina od Turkov, kteri imajo pravico Skupiti se od vojaščine, prinaša vsako leto blizu 1 milijon. . v Stroški so se podvojili, odkar sta zjedinjeni severna in Jazna Bolgarija; za vojaške potrebe gre okoli 22 milijonov, Za državne dolgove, kteri iznašajo blizU 170 milijonov le-okoli 20 milijonov na leto. Kaže se pa pri seštevanju jje« znatnih številk, da se izdatki pokrivajo z dohodki, tako a ni pomankljaja (deficita). Proračun za leto 1897. pokanje celo 79.244 levov })reostanka.
. . V prihodnje se bo dalo, ako nastane potreba, prihrani tudi pri častniških in uradniških plačah, ktere so v razmeri s plačami v drugih državah precej visoke. , Po dovršenem katastru in pri drugem davčnem sestavu A lažje razdeliti davke v pravi razmeri. To bo gotovo ,Zavni blagajnici ravno tako na korist, kakor posameznim državljanom. '
Ako bodo mirni časi, bo se torej mogla Bolgarija v Pjoiodnjosti lepo razvijati v gmotnem oziru. Dobro zna-j ^aje je tudi to, da število prebivalcev narašča od leta do ta, p0 ve(3jj], mestih raste posebno brzo; a tudi na deželi apreduje pri vsem tem, da se Turki vedno izseljujejo, in a so zdravstvene razmere tu pa tam neugodne. , Iz sledečih številk, posnetih po uradni statistiki, vidimo, *I o raste prebivalstvo v kneževini Bolgariji od leta do leta. j*0 primerjamo število rojenih s številom umrlih, najdemo, . se jih vsako leto veliko več rodi, kakor jih umrje; tako Z !¡arastlo prebivalstvo leta 1881. za 34.720'duš; leta 1882. (rl;}ri.758 duš; leta 1883. za 38.605 duš; leta 1884. za 44.470 ](;[H' leta 1885. za 45.596 duš; leta 1886. za 28.670 duš,1 in Ja 1887. za 43.783 duš. Leta 1889. je narastlo celó za Za5' leta 189°- za 44.918, leta 1891. za 40.107, leta 1892.
] 4.333, in leta 1893. za 24.490 duš. (Do tega leta segajo ura(lne številke.
r , 2 umnoževanjem prebivalstva se bo povečalo tudi na-j(i 110 blagostanje. Prostora je še dovolj povsod, a posebno bod nmnih poljedelcev in dobrih obrtnikov. Pisarne se 0 seveda skoro napolnile, in častniška mesta bodo kmalu vsa že za nekaj let, toda polja za setev so široka, in •Ia ima v svojem krilu vsakovrstnega bogastva, železne
kftr je bila tega leta vojska s Srbijo, jo število znatno manjše.
in druge rude, toplih vrelcev itd.; tu bo še mnogo dobička in zaslužka. Lega dežele za trgovinske zveze s širokim svetom pa je tudi ugodna, ker ima v sosedstvu široko Donavo in Črno moije ter v notranjosti železnice na več strani.
Vse to dobro vedó zviti židje, kteri zmirom prihajajo od raznih drugih držav, posebno iz Rumunije, Ogerske i'1 Rusije, ter se naseljujejo v Bolgariji. Razun tega živi \ večjih mestih dosti starih španskih Židov. Sploh pa so Bolgari previdni proti tujcem, celó tam, kjer se ni treba plašiti; a na židove, posebno na španske, gledajo skoro kakor na domačine, ker so že stoletja med njimi. Za zdaj oni sicer niso še tako nevarni, a mogoče je, da se sprijateljijo z ži' dovskimi prišleci; tedaj se bodo od njih marsikaj slabega naučili, in s tem bodo Bolgarom v narodno-gospodarstveneu1 oziru prej ko slej delali škodo.
Pri sklepu tega poglavja moram ponoviti, da ima Bol' gar v veliki meri vse one sposobnosti, ktere morejo narod osrečiti in mu ustanoviti gmotno blagostanja On umeje tudi nabirati, varovati in množiti glavnico (kapital); V vsakem mestu boš našel trgovcev in podjetnikov, pa tud1 uradnikov, ki so si v kratkih letih nabrali lepega premoženja; postavili so si svoje hiše, kupili polja in uredili svoje gospodarstvo. Trgovci radi potujejo na tuje, kjer si izbiraj0 blago, kakoršnega potrebujejo, stoje pa tudi vedno v ne' posredni ali posredni dotiki (po agentih in komisij on arjih) večjimi trgovskimi hišami na Angleškem, Francoskem, v Avstriji in Rusiji.
V obče je Bolgar praktičen v vsakem oziru; on v^ trezno razmisli, bliža se počasi, a gotovo svojemu smotri' To pa so lastnosti, ktere zagotavljajo gmoten na' p r e d e k in lepo bodočnost narodu bolgarskem11'
Drugi del.
Srbija.
«
I. Zemljepisni del.
K	Velikost in lega.
raljevina Srbija leži med 42° 22' in med 44" 58' severne širine ter med 36° 49' in med 40° 29' vzhodne . . - dolžine. Ona zavzema po priliki sredino severne od Ce balkanskega polotoka. Najdaljša črta, potegnjena .^verne srbske meje proti južni, meri 291 km, a od za-proti vzhodni 301 km.
Osnovna oblika Srbije je nepravilen štiriogelnik. Se-^ J na meja gre ob reki Savi (od Rače do Belega grada), ^ Potem ob Donavi (od Belega grada do Tekija). Prek te sosec'a avstrijsko-ogerska država, v kteri ležita Prt .pokrajini ^aTiat in Srem. Ob zapadni meji teče Drina; ža 'ie l^sna. Na jnžnozapadni strani meji s turško dr-rf,v°'r Kjer je soseda Stara Srbija. Ob vzhodni meji teče «a Timok; prek nje je kneževina Bolgarija. Prek Donave s severnovzliodni strani ima Srbija nekaj malega sosedstva
Kraljevino romunsko, jjj Srbija je poleg Švice jedina evropska država, ktera in V, °tiki z morjem. Njena skupna meja je 1329 km dolga,
f)d nje pride 719 km na obmejne reke. je ^opna površina Srbije iznaša 48.589 km2. Po velikosti § . "ija med evropskimi državami po redu šestnajsta. Od C lc® Je večja za 7.200 km2, od Belgije za 19.600 km2, od pa e gore pa je petkrat večja. V razmeri z Bolgarijo je leta 't '^BOlfcm8 manjša. Srbija šteje (po ljudskem štetju W189*-) 2,314.153 prebivalcev, večinoma srbske narodnosti.1 Kf)v je okoli 16.000, Albancev 2.000 in ciganov 37.000.
Lega Srbije je prav ugodna: prvič zaradi reke Do-
leta J, r'ri ljudskem štetju leta 1884. je imela Srbija 1,901.736 prebivalcev; pa 2,161.961. '
nave, ktera je najslavnejša vodna pot srednje Evrope; drugf zaradi cest, ktere so vodile prek Srbije že v najstarejši' časih ter zjedinjale dežele na iztoku z zapadnimi.
Ta pota so posredovala ne samo trgovino, nego so si«' žila tudi jako dobro za razširjanje omike proti vzhodu. Po r° dovitni dolini reke Morave, takorekoč po sredi Srbije, jezdil6 so one strašne vojske, ktere so prihajale iz Azije v Evropi prisvajat si tukaj novih posestev, ali pa narobe, odhajale $ Evrope proti Aziji, iskat si različnih svojih koristij.
Se dandanes vodi po moravski dolini najvažnejši p0.1 med Carigradom in Belim gradom, znan pod imenom „car1' grajski pot"; a nad deset let že vozi tod železnica, kt,eî;i veže Pariz prek Dunaja, Belega grada in Niša s ('ar i grad o'?1
Ob Donavi, Moravi in Timoku, kjer so stala v stari'1 časih trgovska in obrtna središča, postala so v novi dot1 skoro na istih toriščih mesta, ktera se vedno lepše in lep*' razvijajo.
Ako bi Srbija imela svoje meje bolj razširjene in tak'1 postavljene, kakor kaže sama pri roda, potém bi ji njena lega več koristiti, /lasti pa so njene meje neugod"( z ozirom na obrambo dežele, in to zavoljo tega, ker n^ povsod prirodne; tam namreč, kjer ni ob meji niti planih skih verig, niti rek, more se reči, da so meje vedno odp^' javnim in tajnim sovražnikom.
Zaté pa Srbija nikakor ni zadovoljna z današnji'111 mejami. Njena želja je, da bi dobila močne prirodne stra^ ob mejah, vsaj po nekih straneh, da bi se mogla pot»'111 bolj mirno in uspešno razvijati v notranjosti.
Priroda in podnebje.
Priroda kraljevine Srbije je tako ugodna, da se m^ skoro meriti z najboljšimi kraji Italije. Rastlinstvo je ve$F del jako bujno, gozdi so bogati, zemlja je rodovitna, a p°( nebje je milo. Res, da so po letu včasi velike vroči'.1! vendar niso tako močne, kakor v nekterih pustili kraj1' Bolgarije, kjer ni drevesa na daleč okrog, a kam li goZ'j3
Ljudje v Srbiji torej ne trpe sploh toliko pri dejj: kakor v Bolgariji, in se morejo ob najhujši vročini tolaij s tem, da ne bo dolgo časa trpela. Je pač sreča za Srbli?' da ima še mnogo gostih šum, ktere se raztezajo po p^11' nah na dolgo in na široko; pa tudi med rodovitnim poljel1 se tu pa tam nahajajo mali gozdi in vrti, polni sadn^
-J¡'	en
o___¡Uç^i	i L
s^JJf	' ' -m" ^ft
yAM I	' ■ $
I M ¡/^^cïCJl, ^	I
r	i-	10 c	-o
® © í> « S —--------------_________ ^ —. ° t
Q)	O	cr
J"A °
O	m 4¡
O d OC ; £
~	—	irt	""	»
drevja. Med listnatim drevjem je največ hrastja, a m^ sadnim sliv. Prvo daje obilo žira za svinje, ktere se hra' nijo v celih trumah od njega; iz lepih sliv delajo žganj6, ali pa jih suše. Pred nekterimi stoletji je bila vsa dežel3 takorekoč jeden gozd. A ko so postali Srbi svobodni, P' čeli so nemilostljivo sekati drevje po gozdih. Še le v F znejši dobi je izšel zakon proti opusto ¡Sevanju gozdov.
Vlada je prevzela velik del gozdov pod svoje nadzof' stvo; dala jim je naslov „državne gore", a občinam je P11! stila le toliko, kolikor jim je potrebno. Ako pa bi ktef; občini primanjkovalo lesa, ima pravico z dovoljenjem vl^f sekati drva v državnih gozdih. Če ljudje sami ne pomisli,!0' kako so koristne šume za zdrav zrak in za gmotno blag0' stanje naroda, dobro je, da jih vlada pri mora k temu, doklej še ni prepozno. Pečevnih ali golih gor je v Srbiji le redK" videti. Po gričih so krasni vinogradi, ali pa bukov les. V ne' kterih gorah se nahaja mramor, obilo rud in plasti premogi
Glavna reka v Srbiji je Morava. Ona teče od jnljj? proti severu in bi mogla biti glavna vodna pot v deŽ^' Ze v starih časih je bila Morava važna, kar se more diti po mnogobrojnih rimskih naselbinah ob njenih bregovi'1 Nekdaj je namreč pripadala dežela, ktero zavzema dandaiier Srbija, Rimljanom. Iz te dobe se je ohranilo mnogo spoflf nikov in raznih stavb, posebno ob desnem bregu Donave 'J1 v notranji deželi ob glavnih starih cestah. Poleg te ostankov rimske slave pa nahajamo tudi po vsej Srbiji w loma še ohranjenih spomenikov srbske slavne prošlosti.
Morava, nekdaj toliko važna reka, dandanes tudi mnor koristi deželi; ista goni dosti mlinov, redi mnogo rib, paja živino, polja itd. Samo žal, da ni plovna za parobro^ Srbska vlada se sicer trudi, da bi to omogočila, pa ne z lahka. Reka se namreč jako na široko razliva; vslH tega so včasi velike povodnji po okolici, a po letu se P°j kazujejo v reki tu pa tam peščena suha tla. Trebalo torej dobro urediti njeni obali, in k temu še napraviti f kaj pretokov (kanalov) na onih mestih, kjer se premog vije ali suče. Za vse to pa je treba časa in denarja. Dobj" j volje gotovo ne manjka niti vladi srbski, niti narodu, 0 se ta uredba provede; ali manjkajo denarna sredstva.
V obče se more reči, da je Srbija obdarjena z vs^1 ■ česar je treba deželi, ktera ima volje in sposobnosti se vijati in napredovati v gmotnem, kakor umstvenem Glavni pogoji temu sta ugodna lega in podnebje.
ok* P°dnel:,je Je srednje-evropsko, ktero je ugodno za 0stanek in razvitek vsega rastlinstva srednjega zmernega bilo drevja, bilo steblovja, bilo trave'. Dokaz temu vj ^ omenjene široke in goste šume ter prostrane rodo-
tne njive'in travniki, jj- Rastline se začnejo v rani pomladi razvijati. Po rav-jjnva'i se pokaznjejo že početkom sušca poljske cvetlice. , cetkom malega travna cvetejo črešnje in višnje. V veli-I 111 travnu (majniku) se nahajajo že zrele črešnje. Ob poji lc* rožnika že zorijo nektere hruške in jabolka. Po sv. Ha 'n. Pavlu pričenjajo po ravninah žeti ječmen, a štiri-je'1? flni'i P°zneje žanjejo drugo žito. Okoli velike maše ' &rozdje zrelo, [ta tudi breskve in orehi.
x .. Po mali maši začenjajo pospravljati tnrščico, a do po-, ka vinotoka se že konča trgatev. Prvi mrazi pridejo Pad ^ v'notoka a!' početkom listopada. Do polovice listo-ž a Jo še včasi paše za živino, a proti koncu tega meseca Se en.)a navadno snežiti, in bela odeja pokriva zemljo me-a grudna, prosinca in svečana.
Razdelitev dežele.
. Dežela je politično razdeljena na 17 okrajev, kteri Sla k^kaj po abecednem redu. Okrogi imajo večjidel imena ij^^oga mesta, kteremu pripadajo, ali reke, ob kteri leže.
so: beligrajski. črnorečki, kragujevački, krajinski, p0 sovački, moravski, niški, pirotski, podrinski, podonavski, Vra^®vački, rudnički, timočki, top lički, užički, valjevski,
j>r Prirodna razdelitev po teku rek pa je nastopna: Beli i1 o d ■ 'n n.ie?ova okolica v kotu med Savo in Donavo, Hi0 *nje, t. j. pokrajina ob reki Drini, Posavina, Po-rav 1 j e, Mlava-Pek, Porečje in Timočka krajina.
Beli grad.
* ^rad, glavno mesto in prestolnica srbska, ki šteje Uijj ^.Prebivalcev in ima 5.317 hiš,1 leži v krasni legi, ktera Se jp lJe sama po sebi veliko važnost. V starodavnih časih VsiCe-ni1	visoko zaradi svoje lege, a imel je
W nJe tudi mnogo pretrpeti. Stoji na precej visokem ' ktero sega prav do kota, kjer se izteka Sava v Do-
Stevilke so posnete po najnovejši srbski uradni statistiki 1895. 1.
navo. Ako se popneš na najvišji vrli sredi trdnjave, kje stoji poslopje upravitelja, imaš prekrasen razgled na v?' strani. Popeljem častite čitatelje najprej na ta vrb, da ■ spoznamo z bližnjo in bolj oddaljeno okolico. Na zapfld'1 strani se vidijo v veliki daljavi gore kolubarske in ro^j vanske, namreč Jablanik, Medvednik in Vidojevica, ki leži-v Podrinju. Na severo-zapadu prek Save se vidi v sil1!' daljavi Fruška gora, kjer je mnogo srbskih samostanov # se zaraditega imenuje „srbska Sveta gora". V neposred11; bližini Belega grada prek Save leži hrvatsko mesto Zein|: Na severo-vzbodu prek Donave se razprostira ravni, ro^' vitni Banat, Dalje proti vzhod« se vidi mesto Pančevo. daleč za njim zadnje predgorje sedmograjskib planin, /l;|-: visočine okoli mesta Veršca. A proti južni strani je pol11' posejanih ali z vinsko trto nasajenih brd, ktera se vijejo polkrogu od Donave proti Savi.
Beli grad se more imenovati ključ obeh znatnih brodii'j rek Donave in Save. Ni si torej možno misliti bolj ugo^i lege za ktero mesto; od tukaj se more vladati nad bližnjo 1| daljno okolico ob času vojske. A v mirnem času more biti®6] grad središče trgovini in prometu. Obe imenovani reki 111 odpirata pot na tri strani: proti severu, vzhodu in zapad11.
Iz teh vzrokov so bile na Beli grad že obrnjene starih evropskih narodov. Zgodovina pripoveduje o celi v1' krvavih bojev, ki so se bili zanj in okoli njega. Težko, najti drugo mesto, za ktero bi se bili razni narodi t^J rovali, kjer bi bilo toliko krvi prelite, ktero bi bilo tol^j krat razdejano in sezidano, kakor ravno Beli grad. S&Jj naše slovenske narodne pesni pripovedujejo, kako teče f, Belim gradom rudeča kri, „da bi gnala kamne mlinske ifl;
Rimljani so imenovali to mesto „Singidimum"; pozflf pa je kot mesto, stoječe na zapadni meji bizantinskega cj sarstva, dobilo ime „Alba graeca". V sedmem stoletja ■ prišli v te kraje Srbi, kteri so se po kratkem pohajkoval po balkanskem polotoku naselili stalno v svoji današnji -movini. Od tedaj se rabi slovansko ime „Beli grad", ' kakor se izgovarja po srbsko: Beograd.
V njem so vladali različni gospodarji: Franki, tinci, Ogri in Bolgari. Turškim napadom se je Beli i1' dolgo ustavljal.	]jf
Leta 1440. so se pokazali Turki prvikrat pred >> j( gradom, a morali so se po sedemmesečnem obleganju vr'1 • Leta 1456. so ga zopet oblegali, a tudi takrat so bili
•ptuS Tjag
biti. Še le 70 let pozneje je mogel sultan Soliman v^' trdnjavo. Od tega časa je služil Beli grad Turkom za glav®1 središče pri njihovih napadih na Ogersko in Avstrijo. L^j 1668. so vzeli Avstrijci pod vodstvom Maksimilijana BaV"! skega Turkom Beli grad; a kmalu so ga morali zopet ^ pustiti. Leta 1717. so ga vzeli drugič pod vodstvom prii"* Evgena Savojskega. Po raznih homatijah, ki so nastopi'1 za tem, bil je Beli grad v svištovskem miru leta 1792.n ročen Turkom, kakor se je reklo, „za stalno", ali prav n prav za dolgo časa.
Leta 1862. so se pobili Srbi in Turki v Belem gra1 do krvavega; nemiri so se končali, ko so začeli tur^ vojaki streljati s topovi iz trdnjave na mesto. l*o tem godku so se Turki izselili iz mesta; samo v trdnjavi še ostala turška posadka do leta 1867. A dne 6. maM travna istega leta so bili izročeni ključi trdnjave srbske"' knezu Mihajlu, ko je zapustil zadnji Turek trdnjavo. Ost"' je še samo na gradu turška zastava s polmesecem, ktera ■'! morala viseti poleg srbske. A čim se je objavila vojna 1. mal. srpana leta 1876., izginila je še ta senca turške obla*1.
Kakor se razvidi iz gornjih vrstic, je zgodovina me*' Belega grada jako burna in krvava, tako da se more J balkanskem polotoku z njo meriti samo zgodovina ("angra"3 Kelti in Sarmati, (-Joti. in Nuni, Obri in Franki so gosP'1 darili, ako tudi kratko časa, v Belem gradu; v zgodoV1'1 rimski, bizantinski, bolgarski in avstrijsko-ogerski se orne"! mnogokrat ime tega mesta. Ako bi zbrali vse to skup" napolnila bi se velika knjiga samo o Belem gradu.
Odkar so se Turki pomaknili iz Belega grada, in 0¡ kar ne preti več od njih nevarnost Srbom, kteri zdaj svobodno gospodarijo na svojem zemljišču, začel se je grad brzo razvijati in olepšavati. Kakor smo že rekli, grad bi lahko bil središče trgovine in prometa, ker ima ñ Donavi na vzhodno stran zvezo z Bolgarijo, na severno st'"1, s 1'ešto in Dunajem, a na zapadno po Savi s Slavonijo j Hrvatsko. Ako pa pri vsem tem Beli grad še ni toliko J, predoval, kakor bi mogel, krive so najbolj politične nestajl razmere, ktere se za Srbijo včasi neugodno obračajo. Ke bo prišlo več stalnosti v deželo in posebno v vrhovne kroí* tedaj bo napredek glavnega mesta gotovo znatnejši. J
V zadnjem desetletju je Beli grad čisto izpremenil 'sV°(V iice. Tam, kjer se spušča brdo proti Donavi, stal je ^ prej turški del mesta s svojimi tesnimi, krivimi in snir^
luvinii ulicami, kakoršne sem že opisoval pri nekterih bol-prskih mestih. Danes pa so tam ravne široke ulice in *epe hiše. Padli so tudi oni mnogobrojni minareti (okrogli 8t°lpiči pri turških bogomolnicah) s polmesecem vred, kteri J® je lesketal na njih vrhu. Namesto njih se vzdiguje sredi ^esta proti nebu zvonik stolne cerkve s svojim velikim. Pozlačenim križem. (Glej sliko na str. 141.) , Vsega je v mestu pet srbskih cerkva, jedna katoliška pPela in dve sinagogi. Po ulicah je že nekaj velikih in krasnih poslopij, a med njimi še stoje male hišice iz prejšnjih 'asov, tako da ni najti cele ulice napolnjene samo z velikimi P°slopji, To daje mestu posebno obliko, neko zmes starine v. ^vodobnimi uredbami, kar se čisto ujema s tamošnjim ^yjenjem, nošnjo in šegami: nekaj starinskega, nekaj novo-obnega. Sedaj je namreč v Belem gradu prehodna doba, n v? bodo tudi druga balkanska mesta preživela, ali jo že j.^ivljajo. V novejšem času so napravili vodovod in elek-lcni tramvaj ter napeljali električno razsvetljavo.
Med poslopji je vredno omeniti: nov kraljevski dvor, arodno gledišče, poslopje velike šole in železnično postajo, i -laven spomenik je jedini bronasti kip kneza Mihajla, eri sedi na konju, obrnjen proti vzhodu, kakor bi hotel ^ etiti sovražnikom, pognanim v daljne kraje vzhodne Evrope. Pomen i k stoji na malem trgu pred glediščem. — Glavna i/?)1 »Terazija" vodi po slemenu onega brda, na kterem w eli grad tako slikovito razpoložen, od jednega kraja l('Ma ^ trdnjave) do drugega. Po isti cesti vodi že nekaj t 1 konjska železnica (tramvaj). LJlica se deli na nekoliko ki segajo, prelamajoč se tu pa tam po malem, drug . drugega: ulica kneza Milana, široka in posajena z le-d 1 kostanji; nje se drži ulica kneza Mihajla, ktera vodi ^ Senčnatega vrta pred trdnjavo, ki mu pravijo „Kali Sdan".1 V ulici kneza Milana je kraljev dvor; blizu okoli ]\jj,VSa ministerstva in poslanstva tujih držav. V ulici kneza p0 je središče trgovine. Ostale belograjske ulice so str° • straneh (plateh) brda proti savski in proti donavski sk]ai'V V Savski ulici je najbolj živahen promet; ondi so blat -Za železu in o in lončarsko blago, za sol in za izvozno str"°i lZ	tei strani je tudi pristanišče za av-
ssun'1• ' ruske in srbske parobrode; a na isti strani bolj aJ mesta stoji velik kolodvor. Odtod je zveza prek že-
1 Videti je na levi strani slike (str. 141.).
leznega mosta nad Savo z Zemunom. Zemunci in Pančevci hodijo redno v Beli grad trgovat. Doslej so morali vsekdar kazati potne liste, kar je bilo združeno z raznimi sitnostn1} in izgubo časa. Prve besede, ki si jih čul, stopivši na srbski breg, bile so: „Brate, daj mi pasuš!" A iz Srbije prihajajoč v Avstrijo, slišal si isti „pozdrav", samo navadno po nemško-Dne 1. sušca 1891 se je bila odpravila med Avstrijo i'1 Srbijo ta vzajemna nadlega, in trgovina je postala velik0 bolj živahna med vsemi mejnimi mesti ob bregovih Save in Donave. Poslednja leta je pa prišel „pasuš" zopet v veljavo-
Med starimi stavbami v dolnjem mestu je omeniti stolp „Nebojša" (Nebojse-kula), kteri stoji na krajnem oglu tafl1* kjer se stekata Donava in Sava.
V	ta močni, osmooglati, štiri nadstropja visoki stolp zapirali Turki srbske junake, ki so se borili ali povzdiguj glas za svobodo svojega naroda. S tega stolpa je skočj' Tit Dugovič, kteri se je pri obleganju turškem pod Sol1' manom leta 1456. oklenil prvega Turka, ki je hotel note1" zlezti, ter padel zajedno z njim iz visočine v globoko Donavo-Ta junaški čin je navdušil tovariše takó, da so odbili turšk1 napad.
Kar se tiče mestnega obrta, nahajamo tu iste stroki kakor sploh po Srbiji. Nahajajo se tukaj tudi večja obrt' nijska podvzetja, na pr. parni mlini, dve veliki pivovarni^ tvornice za špirit itd.
V	okolici je mnogo rud; le škoda je, da še niso ru d nil" urejeni, kakor bi trebalo. K temu manjka deloma glavnih deloma podvzetnega duha. Tukaj še leže skriti veliki izvoi"1 bogastva, za ktere so vedeli že stari Rimljani. Srbi, P0' sebno Belogradčani, so sicer podvzetni v drugih strokah, ^ so takorekoč pred očmi; a za skrite zaklade so nezaupljiv1' dokler je še javnih dosti. Pa kdo bi jim to zameril? Bolj^ je počasi napredovati, pa gotovo, kakor pa se prenagliti.
Nahajajo se tudi vroči vrelci (žvepleni), kjer bi mogle sčasoma postaviti kopeli. Nekaj kopelij je pa že $ napravljenih.
GÍavno središče življenja vsakega mesta v izobražene11! svetu ie treba iskati v naučnih zavodih. Med njii»1 je na prvem mestu velika šola, potém narodna knjižni^ ki šteje nad 23.000 del, in narodni muzej. Druge šole vojaška šola, dve gimnaziji, realka in bogoslovje.
Izmed učenih društev naj omenim: kraljevsko srb^ akademijo znanostij, srbsko učeno društvo umetniško, stari"0'
jjWno, učiteljsko in zdravniško društvo. A razun teli je a°sti narodnih in blagotvornih društev za vse spole in statve. Nekaj posebnega pa so književne ustanove, s kte-bi se mogla ponašati marsiktera stolica: Čupiceva, Ja-^ijeva in Kolarčeva, Iz teh ustanov se plačujejo nagrade a književna dela, podpirajo se umetniki, dajejo se ustanove 'Jakom itd. Vse to je dalo povod, da je postal Beli grad rodišče znanosti, umetnosti in književnosti srbske.
Ne smemo se ločiti od Belega grada, dokler ne omenim '' njegove okolice Í To p čidera, fijeza Beli grad p rkar je Maksimir ;a Zagreb ali Tivoli • Ljubljano. Tukaj I Najlepše letovišče ^Belogradčane. Iz te pelje tja j^ktrični tramvaj; ^vidišnalevi strani ?°vsPoske hišice, sto-med vinogradi i1 med senčnatim >jem po topči-t7^em brdu. Za ¿Tn brdom se ti od-razgled na kra-T)A Perivoj (vrt, fk), kteri paje Prirodni legi več n ' kakor po ^etnem delu. derJ>0 ^edi topči-
rpfv e doline teče	Knez Miloš.
jerCfl proti Savi;
in 1,1 ^ doline je prirejen za izprehajališče. Gosto cvetje Žai?r,novje obdaja vsa pota. Tupa tam je kak vodomet. Pa ^st '	vse Preve^ zapuščeno, bržkone zaradi ža-
¿iy1}6 Pogodbe, ki se je vršila v Topčideru. Na najbolj abnem prostoru parka stoji stari dvorec kneza Miloša, a j>?vi strani rečice, malo na visočini se razprostira gozd V tem gozdu so bili kneza Miloša napadli notranji sovražniki dne 10. rožnika 1B68, ko se je Bolgarija in Srbija.	10
izprehajal po njem. In v omenjenem dvorcu je zatisnil o^1 vsled dobljenih ran. — V Košutnjaku je zdaj nekaj divjačiDe' posebno košut, od kterih je gozd dobil ime.
Naposled še nekaj besed o nekterih rajnih slavni'1 Srbih, ki počivajo v Belem gradu. Na Vračarju (^ vzhodnem kraju mesta) je sežgal Sin an-Paša let' 15 i) 5. teló svetega Save. O tem svetniku, kterega časti ne samo vzhodna srbska cerkev, nego tudi katoliški; govorim obširneje v poglavju o srbski narodni cerkvi. ' stolni cerkvi počivajo kosti knezov Miloša in Mihajla Obr<" novica. Na pokopališču belograjskem pa uživa večni P0' čitek mnogo srbskih domorodcev in učenjakov: Simon Mik1' tinovič, Jurij Daničič, Pančič itd.
Posavje.
Posavina je za nas Slovence že zaraditega zanimiv1 ker leži ob reki, izvirajoči v naših planinah. Mi poznan1'1 več ali manj one kraje, ki leže ob Savi po slovenskih ^ želah na Kranjskem in na Štajerskem; naj še se upoznai"1' zdaj z onimi, ki leže ob dolnji Savi pred njenim izlivom1 široko Donavo.
Srbska Posavina je večjidel ravna in jako rod0' vitna, tako da bi mogla preživiti veliko bolj gosto naselji ljudstvo, kakor je zdaj tamošnje. Zaradi svojega sosedst^ s Sremom (prek Save), s kterim je bila Posavina vedno, živi dotiki, povzdignili so se Posavci precej nad srednji stopinjo omike, kakoršna se nahaja v Srbiji. Lepe i m prijetno in ugodno življenje Posavca, znatna šolska omi^ med ljudstvom dokazujejo, daje Posavina „plemenita zemlja in se more meriti s Slavonijo, ktera si prisvaja ta nasl^J V šabačkem okrogli na pr. jih zna med 100 prebivalci '■ citati in pisati; a poprečno se šteje v Srbiji samo ok°' 10% takih ljudij.
Ravni del gornje Posavine se imenuje Mač v a. je tako ravna, da se reke po njej komaj premičejo; zato J ondi nastalo dosti močvirja, odkoder je dobila ta pokraji", bržkone svoje ime. Močvirje meri tam okoli 25.000 hektar^.' a dvakrat toliko je barja, ktero stoji vsako leto le neP mesecev pod vodo.
V Mačvi raste sloveča bela pšenica; sploh je tamo^j. poljedelstvo jako razvito. Pred kakimi 20 leti so bili t*11 še oni veliki gozdi, o kterih pripovedujejo srbske narod'1
Pesni iz dobe srbskih ustankov. Dandanašnji so pa tam le n*zke šume (grmovje), a drugo je preorano.
Posavski konji so jako čili; skoro pri vsaki hiši jih imajo, a ne manjka tudi lepih lahkih kočij, v ktere jih vprezajo.
Na zapadni meji Mačve leži mesto Le Sni ca, ktero •]e zaradi svoje lege blizu Drine in pod goro Vilojevico lrnelo nekdaj velik vojaški pomen. Zdaj šteje samo nekaj 1200 stanovnikov.
Najglavnejše mesto v Mačvi, takorekoč nje izhodna ^rata, je Šabac ob Savi z 11.737 prebivalci. V stari zgo-. °vini se imenuje Zaslon. Turki so postavili precej po pod-•larinljenju Srbije v Šabcu trdnjavo (leta 1470.); tako so si ^Varovali pot iz Bosne v Beli grad proti napadom Avstrij-a odtod so napadali Srem in Slavonijo. Šabac je torej tej dobi bil zmirom na bojnem prizorišču. Za srbskih ^tankov je bilo zopet tukaj dosti bojev med Srbi in Turki.
V neposredni okolici Šabca je mnogo barja; Sava prelevi precejšnji del okolice, voda pa zastaja do pomladi in l°letja, in vsled tega razsaja po mestu mrzlica, j Sabac je za Belim gradom najlepše mesto v Srbiji; ravne, široke in čiste ulice z nizkimi novimi hišami. ukaj je nižja gimnazija in sedež okrožnega načelnika. Pri-1 ;|nišče ob Savi je med srbskimi najznatnejše ob tej reki. j^tod se izvaža mnogo suhih sliv (češpelj), žita in svinj ^ vse gornje Posavine in iz Podrinja. Carinarski urad v ' cu donaša za belograjskim najlepših dohodkov državi;
se računati okoli pol milijona dinarjev (kron) na leto. 8 Dolnja Posavina je veliko večja od gornje. Po j teče reka Kolubara. Tudi njena dolina je nizka in i ^'virna, sicer pa rodovitna, a nezdrava. Koruza raste j^m izvenredno visoko, pašniki so polni goveje živine, se ceni za najboljšo v Srbiji, tako da se plačuje par 0J°v po 1200 dinarov (okoli 550 gld.). j. , Sadja raste obilo, posebno sliv. Po planinah je dosti jj.' • železa, svinca, bakra, potem litografskega kamena in j} ^ora. Seveda še leže rude večjidel v zemlji skrite, lak a P<>savina je le redko naseljena, če tudi je po prirodi kt k?£ata; vzr°k temu so deloma močvirja in slabe ceste, je v takih krajih težko napraviti, deloma pa veliki s ,sti. Beli grad in Šabac, kteri sta privabili mnogo ljudij
Knietov v svojo sredino. y i V gornji kolubarski dolini se nahaja mesto Valjevo Krasni legi. V starih časih je bilo malo znano, a v no-
vejšem času je postalo precej živahno. Šteje 6712 prebi* valcev. Okolica je bogata posebno na rudah. Prebivaj' stvo je jako zavzeto za napredek. Tukaj je središč« okroga in najstarejša hranilnica v Srbiji. Blizu Valjeva f nekoliko podzemeljskih jam; med njimi je najznamenitejši Petnjička. V te pečine so se skrivali ljudje pred Turki-A zdaj se ondi zbira ob nedeljah in praznikih po letu vaška mladina ter se igra v hladnem prostoru.
Na Savi leži mestice Obrenovac ne daleč od taM kjer se Kolubara izteka v njo. Ima 3980 stanovnikov. P*1' stanišče blizu Obrenovca, imenovano Zabrežje, je jedino 1>\ vso kolubarsko dolino. Tukaj se nat.ovori na leto oko'1 8 milijonov kilogramov sliv na ladije, ktere gredó daleC po svetu.
Podrl nje.
Drinska dolina je v gornjem delu prav ozka; čim bol) I se širi, tem lepša postaja. Gornje Podrinje je bregovito $ komaj 8 do 10 kilometrov široko. Po njem se pase mnog0 ovác in goved, kar daje poleg gospodarstva jod in i prevžit^ tamošnjemu prebivalstvu, ktero je sploh precej siromaš"'1 in stoji na precej nizki stopinji omike v razmeri z drugi1111 kraji v Srbiji. V dolnjem Podrinju so pa razmere drugačn6' Tukaj se nahajajo rodovitna polja, kjer raste posebno koruza in dober tobak. Precej veliki del dolnjega Podrin/1 je bregovit, pa vendar so naselbine povsod goste. PodrinJ je bogato na rudah, posebno na svincu.
V gornjem Podrinju ni nobenega važnega mesta, a 1 dolnjem omenimo le Loznico, ki leži ob rečici Štiri, 111 daleč od Drine. Mesto šteje 3976 prebivalcev in je stf dišče vsega podrinjskega okroga. Na južnozapadni stra" od Loznice, pri vasi Koviljači se nahaja žveplena kop®.' ktero ljudstvo iz okolice jako ceni zaradi njene, lekovitos1'
Pomora v je.
Reka Morava je največja reka v Srbiji, in za Ma^? največja na vsem balkanskem polotoku. Izvira v Makedofl'J; teče po sredini Srbije od juga proti severu ter se izliva ^ Donavo pri Dobravini. Moravska dolina je najbogatejša Srbiji; v njej se nahajajo za Belim gradom največja srb** mesta, a celó tarnošnje vasi so včasi podobne malim mesto}' Bolj gosto naseljenih pokrajin v Srbiji ni, kakor je Pomora V) Omenili smo tudi, da se vije po tej dolini železnica, ki ve zapad z jutrovimi deželami.
Morava nastaja iz Golinske ali Srbske in iz Binačke aii Bolgarske Morave, kteri se združita pri Stalaču.
Golinska Morava teče po južnozapadnem delu Srbije; v gornjem teku se (kakor Sava-Savica) imenuje Moravica. izvir leži v najvišjih krajih Srbije (v pianini Goliji, m). Ljudstvo, ki stanuje ob Moravici, je po svoji rasti Največje v Srbiji in najmočnejše, a ob jednem je najbistro-NNinejše in jako delavno. (Primerjaj Gorenjce z Dolenjci.) ^oiriača obrtnost je razvita, posebno se tk6 „čilimi" (premoge). V mestu Užicah pripravljajo sir in platno. Nekdaj delali tam tudi smodnik. A sploh se more reči o teli 'J^deh, da so pri vsej svoji bistroumnosti in delavnosti prav Slroniašni, ker so preveč oddaljeni od prometnih in trgovskih 8rf^išč, a pota črez planine so jako težavna. Pomlad se Učenja zaradi visoke lege še le meseca malega travna, zima ^ že meseca vinotoka. Razun užičkega mesta, ktero leži m nad morsko površino v gorskem kotlu, ni drugega batnega v tem predelu.
, V vasi Rupelovo v užičkem okraju so našli pred ,ratkim sklade soli. Do zdaj je dobivala Srbija sol z p^strijsko-Ogerskega in iz Rumunije, ker se v Srbiji ni nahajala. Pričakujejo pa, da si bo v prihodnje država mnogo kobila z domačo soljo.
I Za avstrijsko-turških bojev v XVII. in XVIII. veku je okoli Užic nekoliko krvavih bojev. V početku tega '.Mletja je štelo mesto blizu 12.000 prebivalcev, a sedaj jih Jf; komaj polovica. Užice so okrožno mesto z realko.
Dolina dolnje Srbske Morave je mnogo večja od pttje; dolga je nad 100 km. Tukaj dobi Morava nekoliko jNatnil] pritokov od leve in desne strani, ki tečejo po lepih °hnicah; med pritoki je največji Ibar. Dolino obdajajo a severu Šumadijske, na jugu Kopaoniške planine, največje Srbiji.
jj 'z teli krajev je svet na vse strani odprt: po dolini * se pride v Makedonijo, a po glavni dolini na carigrajsko j>sto. Polja so rodovitna, gore so gosto obrastene, a po w°Paoniku je lepih pašnikov in na Šumadijski planini dosti pra.za svinje. Tako se morejo tukajšnji prebivalci lahko eživiti s poljedelstvom, vino-, sadje- in živinorejo.
Kopaonik ie bogat na rudah. Za velikega župana je bila ta dolina posebno čislana. Njegov brat v [^i>nir je stanoval v Gracu, današnjem Čačku naMoravi; manja sam je obdržal za sebe ibarsko dolino. V Žici,
postavljeni po Nemanji, bila je stolica srbskega metropoli^ do konca XIII. veka; a pozneje se je premestil v Peč (Ipek) in od ondod na Ogersko v Karlovce. Za kneza Lazarja je bil° središče srbske države v Kruševcu, v dolini Srbske MoravM Na desnem bregu Srbske Mora ve leži Čačak, ki šteje 3800 prebivalcev. Mesto leži jako nizko, tako da ga prH plavi Morava, kedar naraste. Današnjo čacko cerkev je p0' stavil Stracimir. Tekom časa je bila dvakrat po Turki'1 preobrnjena v džamijo. Tukaj je sedež škofa in okrožnega načelnika. Čačak ima tudi nižjo gimnazijo.
Takovska cerkev z lesenim stolpom.
Nekaj kilometrov pod Čačkom se izliva v Moravo ,lil j levi strani Čemernica, v ktero se izteka reka Despotovih' Ob njej leži malo mesto Gornji Milanovac v planinski si'"0' mašni okolici. Ne bi ga inače niti omenil, da ne leži t*1"1 blizu vas Takovo, ktera ima zgodovinsko ime.	,
V tej vasi stoji namreč ona znamenita cerkev, PrC ktero je na cvetno nedeljo leta 1815. vojvoda Miloš Ob',(T I novic povzdignil svojo zastavo ter oglasil narodu počct^ nove ustaje z besedami: „Evo mene, a evo vam i rata.* Turcima". (Tukaj sem jaz, in tukaj je tudi boj s Turkljj Ustaja se je izvršila srečno, Turki so bili na več kraj1
Potolc ;oni, nazadnje seje sklenil mir, in Miloš je postal glavni knez Srbije. V spomin tega velikega dogodka je osnovan "takovski red", kteri se daje za odlikovanja na bojnem P°lju, kakor tudi za državljanske zasluge.
Kakih 30 kilometrov pod Čačkom leži ob levem bregu j^ke I bra v jako romantični okolici mesto Kraljevo, imenovano Karanovac). Šteje 3524 prebivalcev. Tukaj jedina poljedelska šola v Srbiji. Na jugu od Kraljeva, kilometre oddaljen stoji samostan Žica, na desni strani
Samostan Žiča.
K Žičo vidiš od vseh stranij že od daleč, ker je po-
v^vijena na malem griču, okoli kterega so lepe vasi, rodo-^ ne njive in cvetoče livade. V tem samostanu je bilo
^l^anili sedem srbskih kraljev; tam se blagoslavljajo tudi
v škofje. Nekdaj je bila žička cerkev med najlepšimi cer 'a mora^a ie mno&° pretrpeti od Turkov, ki so jo ! jf; Zapalili in napol razrušili. V takem porušenem stanu Hj °8tala do leta 1856.; tedaj pa, so jo obnovili, a vendar sk ^andanes niti senca stare slavne Žiče. Kronanje srb-jst kralja Milana se je vršilo pred petnajstimi leti v ' samostanu.
Ako se napotimo od Žice ob reki Ibru na gore, naj' demo po 40 kilometrov dolgem potu ondi, kjer se izliva v rečica Studenica, drug samostan, postavljen od Štefa^ Nemanje v XII. veku in po isti rečici Studenica imenoval; Tukaj nam jo še ohranjen v celoti nnjkrasnejši in največ spomenik stavbarski iz one slavne dobe. Sezidan je iz raza0' barvnega mramora ter okrašen z bogatimi izdelki tedanji'1 umetnikov. V cerkvi počiva telo carja, ki je dal postavi*1 samostan. V okolici studenički je obilo mramora.
Samostan SI ud «niča,
V	spodnji dolini Srbske Morave leži KrušeV&f' nekdanja prestolnica Srbije. Bližnja okolica je ravna 11 jako rodovitna. Na zapadu od Kruševca se začenja P° gorje Kopaonika, a ne daleč na vzhodu Mojsinja planih' proti jugu zakrivajo razgled visoke in dolge verige Veliki Jastrebca.
V	Kruševcu je bila prestolnica kneza Lazarja. Iz stare dobe so se ohranili tam še nekteri spomeniki, njimi kneževski stolp in cerkev. Mesto je bilo od 1. ' do konca leta 1832. skoro vedno v turški oblasti.
Dandanes se prišteva Kruševac lepšim mestom v Sr^' Šteje 6964 stanovnikov. Od tukaj vodi najkrajši pot na »
s°vo, po kterem se je knez Lazar podal s svojo vojsko na usode-Polno bitko leta 1 389. Okolica kruševačka je ze!6 rodovitna.
Na vzhodni strani mesta se vzdiguje nekoliko kilometrov oddaljena, planina Moj sinja, na kteri je mnogo razvalin cerkva in samostanov.
Kruševac.
Splošni pogled na dolino in okolico Binačke ali °lgarske Mor a ve je podoben onemu gornje Srbske
Vranja.
\r
I Jravice. Rečice, ki se izlivajo v njo, so bistre in brzo 0I °če. A pogoji za življenje so tukaj mnogo lažji, nego ^ Moravici. Nahajajo se tod lepi pašniki, polja in vino-hr^di. gjr (kačkaval), ki se tam prideluje, je prav priljub-s,en »e samo po Srbiji, nego tudi po Makedoniji. Prebivalci 0 °brtnega duha ter hodijo za zaslužkom po vsej Srbiji.
Med mesti omenjam najprej Vranjo, ktera leži čisto blizo srbsko-makedonske meje v jako romantični okolici-Mimo vodi železnica od Niša na Skoplje in Solun. Vranja je bila že v prošlosti jako važna. Srbi in Grki so se ^ stari dobi vedno pulili za njo; po bitki na Kosovem so se bili Turki varno ugnezdili v njej. Sedaj šteje 11.553 prebi; valcev. Nekdaj je bila tam znatna kovaška obrt in dost1 razvita trgovina; dandanes pa gre slabeje, ker trgovski od' nošaji s Turčijo niso urejeni. Blizu Vranje so toplice, kter® so med najtoplejšimi v Evropi (80° C.). Voda ima v sebi obilo žvepla. Srbi in Turki obiskujejo mnogobrojno te t,oplice'
Na sredi pota med Vranjo in Nišem leži Leskova*3,' ki se računi po velikosti za tretje mesto v Srbiji. (Beli grad—Niš—Leskovac.)
Priroda je jako ugodna za razvijanje mesta in za blag^ stanje prebivalcev. Po notranji trgovini je Leskovac pr^ za Nišem. Tukaj je središče vrvarske (užarske) obrtnos^1 (šteje okoli 400 mojstrov, ki pletti vrvi). V okolici ras» mnogo konoplje najboljše vrste. Mesto šteje 13.165 prebivalce^ od kterih se znaten del peča s poljedelstvom. Vrti so dobi'0 obdelani; v njih raste dosti paprike, ktera je znana P° vsej Srbiji,
Največji pritok Bolgarske Morave na levi strani f Toplica. V njeni dolini sta dve mesti, Kuršumlija in Pr<r kuplje. Po tej dolini je šla trgovska cesta od Dubrovnik mimo Niša proti Carigradu; razun tega je dolina rodovih in vedno gosto naseljena.
Ko se je preselil pečki patrijarh v Avstrijo, šli so ^ jedno tudi Srbi iz te doline. A potem so se naselili ta111 Arnavti (Albanci), kteri so ostali ondi do vojne za sr bsk« neodvisnost (leta 1877.),
V Kuršumliji je bila stolica Nemanje, iz ktere J6 začel boj za zjedinjenje srbskih dežel.
P roku pij e šteje 5485 stanovnikov in leži v jako leP' okolici. Prokupeljsko grozdje je sloveče po vsej Srbiji.
Kakih 15 kilometrov nižje od Toplice se izliva v Wt ravo na desni strani Niša v a. Ona se prišteva večjim ^ kam srbskim. Teče od vzhoda (od bolgarske mesje) Pr.° zapadu, mimo Pirota in Niša. Na nekterih mestih je doP jako tesna in divje romantična; komaj je tu pa tam štora za reko med visokimi pečinami, a ker so poleg zidali železnico, morali so na več krajih delati pred0'
ÏOJTJ
(tunele). Okoli Pirota se dolina malo razširja, a v okoli"1 riiški je precej široka in zel<3 rodovitna.
Nekoliko kilometrov od bolgarske meje leži mest® P i rot, ktero šteje 10'3 70 prebivalcev. Tukaj so veliki seniUl1 za živino, posebno za drobnico, in prodaje se mnogo masi8, A sloveči so pirotski „čilimi" (preproge), kterih se je f prejšnjih letih prodalo za 100.000 dinarov (kron) ^ leto po vsem balkanskem polotoku. Vinoreja je jako raz' vita; nekdaj se je mnogo vina prodajalo v Bolgarijo, ist?' tako na tisoče debelih ovc; a ko so bile razmere med SrW in Bolgarijo napete, prenehala je živahna trgovina na t(1 stran. Obrt pa še vedno napreduje; platno, sukno (Šaja* in „čilimi" se tkti z izvenredno marljivostjo skoro po vs^'1 hišah; zlasti zaslužujejo pohvalo Piročanke zaradi sv°Je marljivosti in spretnosti v tkanju. Večkrat sem jih imel prilik gledati pri tkanju „čilimov" ter občudovati njihovo delo-
Med Pirotom in Nišem je mestice Bela Palanka ! 1732 prebivalci. Od tukaj se začnejo one divje rom^' tične soteske, skoz ktere gre železnica tik Nišave.
Predor se vrsti za predonom do druge postaje (Sv^ Petke); še le po tretji postaji (Sičevo) prenehajo „strme1', čeri" (pečine) na obeh straneh železnične proge; niško poli se začne širiti pred očmi potniku ter dobi ob sami Mor^1 v ktero se izliva Nišava, širino nad 20 km.
V sredini polja leži N i š ob reki Nišavi. Na leV^ bregu je glavni del mesta, a na desnem, ki je nekoP višji, pa je trdnjava, kraljev dvor in manjši del mesta.
Niš je bil v rimski dobi prvo mesto za Sofijo (Srel cem) v deželi Dakiji. Bil je nekdaj važen v strategičj^1 (vojnem) oziru, kar je deloma še dandanašnji; razun trdnj^ ga brani po obližnjih gričih nekoliko okopov (šanc), ki \ bili napravljeni v turških časih. Pri Nišu se križajo glavnejše ceste balkanskega polotoka. Tukaj je bil P^ rojen Konstantin Veliki. V sredini petega veka ^ bilo to mesto v rokah Hunov, a proti koncu istega vek* rokah Vzhodnih Gotov; pottfm je prišlo zopet pod bizant1^ sko oblast, nadalje pod bolgarsko in ogersko. Ogrom je vzel leta 1143. bizantinski car Manojlo, njemu pa srbs car Nemanja. Pod srbsko oblastjo je ostal Niš do prih° Turkov leta 1385.	'
Leta 1809. so se vzdignili Srbi ter izkušali vzeti ^ a izpodletelo jim je. Še zdaj stoji zunaj mesta žalo^, spomenik na ta poskus, znan pod imenom „Čele-Ku^
m
t. j. stolp mrtvaških glav. Ta se vidi na desni strani Ž«' leznice, ki vodi iz Pirota v Niš, blizu pri predzadnjem kil?' metru. Stolp ima štiriogelno osnovo; na vsaki strani J^ 14 vrst votlin (lukenj), v vsaki vrsti po 18, torej skupil 252 votlin; v vsako so bili Turki vzidali po jedno srbsk0 glavo. Te so sčasoma izpadle, ali pa so jih izdrli, tak0 da se vidijo dandanes le prazne votline kot strašne pri^e mračne prošlosti.
Na kratko povedano, „Čele-Kula" ima tako-le zgodo* vino: Miloj Petrovič je bil glavni poveljnik srbskim vojska"1 pri Nišu; na okopu na Kamenici blizu Niša je stal vojvo^3 Štefan Sindželič, kterega je Miloj jako črtil. Turki udarjj0 najprej na Kamenico. Štefan se brani junaški, a ker je bij0 Turkov mnogo, išče pomoči pri Miloju. Ta mu je pa no^e poslati. Štefan se navzlic temu junaški drži. Nazadnje polnijo Turki rov okoli nasipa z mrtvimi trupli svojih jakov ter začnejo črez nje lezti v okope (branike). Štefan f vendar noče zapustiti svojega stališča, nego zapali s saflf kresom smodnik v okopih. Smodnik se razleti ter uWj Srbe in Turke, kateri so bili V okopih. Ostali Turki so jeze posekali ubitim Srbom glave ter jih vzidali v omenj6^ stolp za maščevanje in — v strašilo kristjanom. „Čele-Kul'a je torej spomenik srbskega junaštva, a tudi srbske neslog
Po tej nesrečni bitki so se morali Srbi celih 70 ^ pripravljati, prej ko so se zopet upali napasti Niš. I'1^ poskus leta 1876. se ni posrečil, temveč še le početkom let' 1879. je zmagonosno stopala srbska vojska v Niš.
Danes sicer Niš ne šteje toliko prebivalcev, kakor ta^' ko je bil pod Turki, ker so se izselili vsi mohamedanci>,e drugače je mnogo olepšan in brzo napreduje. 21.524 prebivalcev, tako da je prvi za Belim gradom, malo izjemo so vsi Srbi. Katoličanov je le nekaj sto*1, večjidel tujcev, kteri imajo tam svojo lepo cerkvico in_,*j\ pod vodstvom poljskega misijonarja č. g. Vilibalda Co*' Starih tesnih ulic v Nišu ni več, in le redke so borne , v kterih so prej stanovali ljudje. Dandanes vodijo ravne ulice na vse strani; glavna ulica gre proti železi: Videti so večjidel nove hiše in hišice, kterih je vseh skul^ 2980. Samo v predmestjih je še ostalo nekaj koč in P drtin iz prejšnjih časov.	^
Niševljani so podvzetnega duha in premožni ; njih ntf^ je glavno središče za trgovino v notranji Srbiji. Tukaj ^ nahajajo tudi vsi pogoji za razvitek obrtnije; zakaj s,'e
teče Nišava dosti brzo, da bi mogla goniti največje ^roje; ako pa bi se postavili parni stroji, je v okolici tudi °»>Uo premoga za kurjavo.
^ -ledno postajo od Niša (na pirotski progi) leži Niška atlja (toplice z lekovito, vročo vodo s 35° C.).
Ako pojdemo zdaj dalje ob reki Nišavi proti Moravi lri sledimo potém, ko se ista izlije v njo, na severni strani Morave, pridemo na aleksinačko polje. Tu leži mesto A'eksinac, ki šteje 5488 prebivalcev. Polje je rodovitno n Precej obdelano. Dokler je bila pri Aleksincu državna meja
„Cele-Kula" (stolp mrtvaških glav) pri Nišu.
p^ka, imelo je mesto večjo važnost, nego zdaj, ko je meja
o^rolinskem dogovoru prestavljena dalje proti jugu. Al a ^ srbsko-turških vojnah je bilo mnogo bojev okoli ^''ksinca; zatrt je to ime tudi po drugih krajih Evrope o,j'n)°- Istotako je znano mestice Banja, ktero leži severno
* ■ leksinca ob rečici Moravici.
Na severno-zapadni strani od Aleksinca se nahaja Deli-d<l žalostnega spomina iz zadnje srbsko-turške vojne. p J>ri Stalaču se zjedinjata, kakor že povedano, Srbska t,j, bolgarska Morava v Veliko Moravo, ktera teče od aJ naravnost proti severu v dolžini 126 km. V gornjem
delu priteka Moravi šest rek: Kalenička reka, Dugomir ^ Belica od leve strani, a Jovanovačka reka, Crnica in vanica od desne strani. V dolnjem delu pa od leve stran' tri reke: Lepenica, Jasenica in Halja, a od desne sam° Resava. Poslednje štiri so važnejše od prvih, ker leže ^ njih nektera važnejša mesta.
V	obče so pogoji za življenje in prehranitev ljudstvi v velikomoravski dolini najugodnejši. Morava sicer prf stopa svoje korito, a kedar se vrne nazaj, ne pušča močvirji (barja), niti širokih nasipov, kakor druge reke, na pr. SaVa in Drina. Na tem polju sejejo najbolj koruzo. A tudi sad.r raste v tej dolini prav obilo, zlasti sliv (češpelj). Za živin0' rejo so pripravni lepi pašniki in senožeti. Najboljše svin,le se redé ob Jasenici, a najboljši konji ob Lepenici. Dv6 tretjini vseli svinj, ktei;e se prodajejo iz Srbije v tujo žele, pride na predele Velike Morave. V štirih letih 1880. do 1888. je bilo iz Srbije prodanih 357.104 debeli" svinj; od teh jih je prišlo iz teh krajev 230.000.
Po tej dolini, koder je vodila od najstarejših čas^ carigrajska cesta, gre zdaj tudi železnica od Velike do Smedereva (ob Donavi; in od Lapove do KragujeV^' razun glavne proge, ki pelje od Stalača do Velike PlaI,c vedno po dolini Velike Morave.
Ta predel je v Srbiji najbolj gosto naseljen, t. j. 78 pre' bivalcev pride na 1 štirijaški kilometer.1
V	gornjem delu Velike Morave je omeniti mesto račin (6043 prebivalcev). Tamošnji semenj za volno je ^ dobrem glasu. V Paračinu je velika tvornica za izdelovanj vojaškega sukna.
Nekaj kilometrov dalje proti severu leži ČupriJil' okrožno mesto s 5000 prebivalci.
Na reki Belici leži Jago din a v lepi okolici (10 r od Morave oddaljena). Po okolnih brdih so vinogradi ' sadno drevje. Polje je obdelano jako marljivo. V me^ stoji še jedna „džamija" iz obdelanega kamenja z vitk11 in visokim minaretom (stolpom).
Od tukaj se začenja dolnja polovica velikomorav® doline, ktera se vedno bolj širi, čim bolj se približuje navi. Leva stran je nekaj višja od desne, ktera je večk1 ■ preplavljena. Zato so vse večje vasi in vsa mesta preC'
1 V Avstriji znaša sploSna gostost, prebivalcev 80, a na Štajef8^
in Kranjskem le 00 na 1 km2, po uradni statistiki 1. 1890.
^daljena od reke ter so razpoložena ob onih hribih in go-a'>, ki obdajejo moravsko ravnino od obeh stranij. , v. Na Kesavi (pritoku od desne strani) prav blizu Morave
Svilanjac s 5291 prebivalci. Ti se pečajo večjidel s Poljedelstvom. Tukaj je glavno središče za gojitev svilo-rj^.ik in za izvoz svilenih mešičkov, od česar je dobilo ^sto svoje ime.
Samo jedno mesto še nahajamo ob desnem bregu Mo->.ave, ako potujemo od Svilanjca proti Donavi, namreč Po->arevac. Od Donave je oddaljen 6 km, a od Morave 4 km. ?teJe li .699 prebivalcev, od kterih se polovica peča s polje-e|stvom ter se nosi po kmetsko. Trgovina z žitom in s u,lnjami je tudi tukaj živahna, ker je blizu Donava, po teri se lahko prevažajo v druge kraje. Leta, 1884. so ,r°dali iz Požarevca in okolice 23.304 svinje v druge dežele,
Kragujevac.
k! i^^h se Je večina izredila v samem mestu.1 V bližini .Pijejo premog, ki je jako koristen za prebivalce, ker v °kolici pomanjkuje drv; a mnogo se ga tudi izvozi v * grad in v bližnja mesta ob Donavi na srbski, kakor * ogerski strani.
Prit Vrnimo sc Iiazaj na levi breg Morave. Prvi znatnejši izpod Belice je Lepenica. Ob njej leži Kragujevac. Leta 1818. je bil knez Miloš prestavil svojo stolico v tu,^ujevac, kjer je ostala 20 let. V sedanji dobi je bilo Srpi . središče omike v Srbiji. Tam se je odprla prva
(lT1.ja šola, licej in vojaška šola. W* ^ragujevačka gimnazija je novo krasno poslopje, ka-skfS.ne^a nirna nobena druga srbska srednja šola; more se j,/o meriti s sofijsko in plovdivsko gimnazijo. V Kragu-je bila tiskana prva srbska knjiga in se igrala na
Leta 1893. se je prodalo iz cele Srbije li)2.'271 svinj v druge ter dobilo za nje blizu lii milijonov dinarov (kron).
Bolgarija in Srbija,	11
glediščnem odru prva srbska igra. Tam je bila postavljen3 leta 1857. državna livnica za topove in za druge vojašk6 potrebe. Znamenita je nova cerkev v bizantinskem slog"' Prebivalcev šteje 14.246.
Odkar je stolica prestavljena v Beli grad, ostal je Kragujevac samo okrožno mesto; a vendar mu je še ostal« toliko od stare slave, da je v prosvetnem oziru za glavni'1! mestom še vedno prvo. Trgovina pa ni posebna; morebi^ se bo povzdignila zdaj vsled železnice, ki veže Kragujevaf z glavno progo pri Lapovem, ki pelje po dolini lepenick1, 10 km nižje se izliva v Moravo Jesenica, ob kteri / krasna planinska priroda. V gornjem predelu leži mestih Arandželovae, znamenito zaradi kisle vode. Ta izvira^ bližnji vasi Bukovik ter se zaraditega imenuje „bukovih kisla voda". Vsako leto se prihaja tja zdravit obilo
ljudU
iz vse Srbije.
Od glavne železnicne črte se loči pri Veliki Pl&01' kakor že omenjeno, stranska proga proti Smederevu ter vo"1 po jako rodovitnih in lepo obdelanih poljih. Sme dere/0 ima po svoji legi ob Donavi in pri železnici jako velik'1 važnost v trgovskem in prometnem oziru. Šteje 7027 prebivalcev.	: Obdajejo ga temni, močni zidovi s srednjeveškimi stoli od dveh stranij: od Donave in od reke .lezave, ki se ofl(l izliva v prvo. To trdnjavo je dal postaviti Jurij Branko^ leta 1432. Za mestom stoje lepi griči, polni slovečih sn^ derevskih vinogradov. Na podnožju gričev se vzdiguje mestnimi hišami in trdnjavo krasna cerkev sv. Jurij* \ petimi kupolami. Ta cerkev je najlepše delo cerkve110 stavbinske umetnosti v Srbiji. Na pokopališču stoji stil1 kapelica iz XI. stoletja.
Smederevo je za Belim gradom jedna najvažnejših t'|) govskih postaj. Od tukaj je posebno velik izvoz svinj \ žita. Leta 1884. je bilo odpeljani h iz smederevskega P'(, stanišča 16.650 svinj, nad 21 milijonov kilogramov pŠen1';, in 2x/3 milijona kg koruze. Pa tudi uvoz blaga iz M)' dežel je znaten v tem pristanišču; leta 1893. je prišlo ® tod v državno blagajnico 248.522 dinarov (kron) carine, f olajšavo trgovine je tam že od leta 1872. „kreditna banka"-V okolici je obilo vinogradov. Grozdje smederev^. je belo, ima prijeten okus in duh ter je precej debelo. povedujejo, da je dal rimski cesar Prob po svojih voj^ tukaj nasaditi vinsko trto.
Mlava.
Nekaj nižje od Morave se izliva v Donavo reka Mlava, Ktera teče skoro vzporedno z Moravo v vsem dolnjem toku; a v gornjem teče od vzhoda proti zapadu. Izvira iz malega, jjsoko ležečega jezera v planinskem predelu, imenovanem gomolje. Ta predel je jako redko naseljen (po 26 duš na 1ker je tu le malo polja in ni rodovitno. Homoljčani pečajo večjidel z živinorejo in se smatrajo za delavne ■Mi. Oblečeni so lepše kakor Moravljani in imajo boljše
Smederero.
V starih časih, kedar je bila vojska, bežali so ljudje r^vnin v Homolje, kjer so bili precej na varnem, ker je ^amljeni planinski kraj bil sovražnikom ne/man, ali pa Jim je zdel prenevaren, bu • l*sta gorska soteska, koder teče Mlava iz Homolja v rod ln°' Posebno okoli Gornjaškega samostana, je polna pri-j.f)rnlle lepote. Na nekterih mestih se moro imenovati divje ^antična, kakoršne ni najti drugod v Srbiji. Omenjeni ' ^ostan je dal postaviti knez Lazar leta 1380.
Ko pridemo iz te soteske, odpre se nam široka ravnina,
ll*
ktera se razprostira do Donave. Gornjemu delu ravnine se pravi Stig; ta slovi zaradi lepo obdelanega polja in obilnega žita. Tukaj stoje ob Mlavi največji mlini v Srbiji, mej kterimi je nekaj umetno napravljenih. Sredi doline lež' mestice Petrovac (3490 prebivalcev), jedino v vsej dolin1, sicer so pa tu večje in manjše vasi, o kterih ni kaj posebnež povedati.
Pek.
Skoro tako daleč, kakor je od Morave do Mlave, ,ie od poslednje do reke Peka, ktera teče vzporedno z obenM sestavljajoč se iz Velikega in Malega Peka. Mlava teče mirno, a Pek dere, posebno kedar se razliva prek brego^ Gornji predel Peka ima čisto planinsko prirodo ter je 'e redko naseljen. V dolini Malega Peka leži rudarsko me' stice Maj d an-Pek, v čegar okolici je obilo železne, h3' krene in svinčene rude, tu pa tam s srebrom in z zlato'11 pomešane. Majdan-Pek je postavila srbska država 1. 1847" kar jo je stalo do 12 milijonov dinarov (okoli 5 milijoni goldinarjev). A ta glavnica nosi le slabe koristi.
Ob srednjem Peku je dosti hribov, a širokih ravn'" je malo. Ta predel nosi še starinsko ime „Svižd", kako' se je imenovala tukajšnja župa za stare srbske države.
V Sviždu žive ljudje, kakor v Homolju; nekdaj je ^ gosto naseljen in bogat rudarski kraj, a dandanes je ^ slabeje naseljen od Homolja.
Ob srednjem Peku je mnogo krasnih krajev in P'1' rodnih redkostij, med kterimi je znamenita globoka peči"'1 (jama) blizu vasi Duboke. Velika je kakor cerkev, svetla 111 ima na večjih mestih lepih okamenin. Iz nje vodijo na ra^ strani drugi temni hodniki. Ob turških časih je bilo v D11' bočki jami pribežališče za kristjane.
Na dolnjem Peku se nahajajo plasti premoga, ki je 11 glasu kot najboljši v Srbiji.
Tam, kjer se izliva Pek v Donavo, leži mesto Gradil," Tukaj je dosti živa izvozna trgovina za žito in svinje 1 vse pečke doline.	{
Kakih 15 km nižje od Gradišča stoji tik Donave t' Golub a c. Dva kilometra nižje se vidijo dobro ohranje11 zidovi starega grada Golubca, močne trdnjave iz srednje^ veka na Donavi. Nad zidovi se vzdiguje devet stolpov, -kterih so se mogli nekdaj Turki uspešno braniti Pr° Ogrom in Srbom.	. .
Po Golubcu je dobila ime neka nevarna in škodli,v
j^uha, ktera je znana med prirodoznanci pod naslovom „go-lubačka muha". Glavno zalego ima v onih brdih, ki se razprostirajo od omenjenega grada ob bregu Donave proti Miodu. S početkom majnika se izležejo mušice ter letajo v rojih okoli po bližnjih in oddaljenih krajih; gredo tudi crez Donavo na ogersko stran.
One pikajo živino tako hudo in se spuščajo v takili rojih čredo, da jo morejo ugonobiti. Najrajši pikajo živino tam, kjer je manj obrastla z dlako; piki so otrovni in ne ^celijo več, ampak strašno pečejo, dokler žival ne pogine, ljudje Se branijo proti temu mrčesu s tem, da napravijo ye]jke ognje in namečejo na nje gnoja, da nastane prav ^iko dima, kterega se boje mušice. A živina sama beži * dinm, kakor bi vedela, da je tam pred mušicami na Yamem. Včasi pa namažejo pastirji živino po koži s kolo-niilzoin, kterega smradu mušica ne trpi. v V nekterih letih se jih izleže več, v nekterih manj. vlada ogerska in srbska sta si že dali truda, da bi pokonci ta mrčes, a ni se jima posrečilo. , V onem kotu, kjer Donava najbolj južno sega v Srbijo, -ti pri izlivu Porečke reke mestice Dolnji Milanovac, kteri ste.je 1619 prebivalcev.
Ti m očka krajina.
Pokrajina ob reki Timoku ali, kakor se na kratko ime-¡^o, Krajina, je ločena z visokimi planinami od ostale v/hije, tako da ima čisto posebno lego in posebno podnebje.
led turško vlado ni pripadala belograjskemu, nego vidin-skenui sandžaku, kar se da deloma tudi v zemljepisnem po-opravičiti. Berolinski dogovor pa ie pridodal Krajino
Srbiji.
v rv Večjidel je bregovita, samo ob rečicah, ki se izlivajo ['¡mok, so male ravnine. Te so pa jako rodovitne, in tukaj bolj razumno obdelujejo, kakor kjerkoli v Srbiji. ^azun te£a so obdelani tudi hribi; a po gorah se pase l!'n°?o drobnice. Krajina je precej gosto naseljena (40 pre-'valoev na 1/m2); to je nekaj nad srednjo mero, ki so v Srbiji.
Večjih in znatnih mest tukaj ni, le vasi so dosti lepe. ,lesta so'Knjaževac, Zaječar in Negotin, ktera leže zapore-°ma, rekli bi v ravni črti, potegnjeni od juga proti severu. b , V okolici Knjaževca so pod zemljo bogate plasti lJremoga. Po gričih raste dobra vinska jagoda. V mestu
je nižja gimnazija in sedež okrožnega načelnika. Šteje 5498 prebivalcev.
Kakih 40 km oddaljen je Zaje čar. Leži v prav kras; nem kraju, v ravnini, ktero obdajejo visoki planinski vrhovi-Mesto šteje za 2000 prebivalcev več, nego Knjaževac, a p0' goji za življenje so v obeh isti. V okolici je polno razvalin (starih gradov), izmed kterih jih je nekaj še iz rimskih časoV-Tretje in najvažnejše mesto v Timočki krajini je N®' gotin. Leži oddaljeno kakih 10 km od Timoka in isto toliko od Donave. Okoli mesta se vije venec gričev, segajo od Donave v polkrogu okoli Negotina do Timoka. Po nji'1 je vse polno vinogradov, kjer raste obilo žlahtnega grozdi'1, Negotinska vina so slavna ne le po vsej Srbiji, neg0 tudi daleč po svetu. Pošiljajo se v sosedne dežele, pa tn*'1 daleč na Francosko. V dobrih letih se proda negotinskeg^ vina okoli 100.000 hektolitrov samo v druge kraje. Mest° šteje 5422 prebivalcev, ki se večinoma pečajo z vinorejo i" žitarstvom. V Negotinu je nižja gimnazija.
Pristanišče za Negotin je Radujevac. Od njega dal)e proti severo-zapadu leže ob Donavi še tri mestica: Tekij^ Kladovo in Brza Palanka. Vsako od njih ima le nekaj 1000 prebivalcev. Nasproti Kladovu leži rumunsko mest° Turn-Severin, a nasproti Teki ji Oršova, najskrajnejše mest° na Ogerskem. Prebivalci vseh treh mestic se pečajo z f1' barstvom, trgujejo z ribami in kavijarom (ribjimi jajci).
II. Zgodovinsko-politični del.
Postanek Srbije in doba njene slave.
V srbski zgodovini so štiri glavne dobe: 1.) doba J?0' stanka Srbije, 2.) doba njene slave, 3.) doba pod turški'11 jarmom, in 4.) doba vstajenja izpod njega.
Vsaka od teh štirih dob srbske zgodovine ima svojega predstavitelja. Predstavitelj prve je Štefan Nemanja v polovici XII. veka, kteri je zjedinil nekoliko razdeljenih 111 vazalnih dežel v samostalno državo; predstavitelj drug* dobe je car Štefan Dušan, kteri je v polovici XIV. vek*1 dal srbski državi naslov carstva; on je branil ves balkans*1
Polotok pred pritiskom Turkov in zjedinil narode na polotoku vjedno mogočno carstvo; predstavitelj tretje dobe je ^ Lazar, kteri je izgubil leta 1389. odločilno bitko na ^osovem polju, po kteri je morala Srbija začeti plačevati ^vek Turkom; a kot predstavitelj četrte dobe se je javil v početku tega stoletja Miloš Obrenovič. Ustanek Srbske raje proti Turkom se je namreč izvršil nesrečno, in v°dja tega ustanka Kara-Džordžij (Črni Jurij) je moral čisto Potrt bežati nazadnje v Avstrijo. Tedaj se je Miloš junaško Poprijel začetega dela, iztrgal izpod turškega jarma kos Srbske dežele na južnem bregu Donave in na istem kosu Položil temelj srbski državi.
Kdo so Srbi in odkod so prišli 1
,. Ime „Srb" označuje jedno vejo slovanskega plemena, .1 je prišla iz svoje pradomovine ob karpatskih gorah na proti Donavi. Ob severnem bregu Donave so živeli rl>i nekaj časa, dokler jih ni poklical car Heraklij v svojo, ■Hižno od Donave ležečo deželo, ktero so napadali večkrat %i, divje tatarske čete, ter pustošili in ropali po njej. r Heraklij je želel, da bi postali Srbi obramba proti fjlv.ji druhali, in da bi obdelovali zapuščeno deželo. In to ^ je deloma izpolnilo. Srbi so zavzeli te kraje, kteri še (1^ndanes nosijo njih ime, in kteri so se nekdaj razprostirali reke Timoka do Jadranskega morja.
Prvobitna oblika srbske državne uredbe je bila župa župan i j a, ktera jo obča vsem slovanskim naselbinam južnih krajih. V vsaki ž upi jo bila trdnjava ali grad. zmed županov se je odlikoval posebno jeden, kterega so .Snovali „velikega župana". Prva stolica velikega župana •Je bila v gradu Desnicu ali Destiniku, ležečem nekje Jlftd rekama Bosno in Drino.
j..v Srbski župani so dolgo časa ohranili svoje demokrate uredbe; oni niso imeli nobenega pravega središča, ?*ler se ni med župani pojavil glavar, ki se je namenil ■lodiniti vse županije v jedno državo, da bi se mogla z J Vinjenimi močmi lažje braniti proti sovražnim sosedom. ,a dinastija se je pojavila ob skalnatih bregovih J ad ranega, morja v Črni gori, kjer še dandanes žive sami po-jUrnni junaki, in kjer je neodvisni duh ukoreninjen globoko srcu naroda.
v Ne daleč od vzhodnih bregov Jadranskega morja stoji oliko jezero Skadersko. Za njim se vzdigujejo visoke gore

proti sinjemu nebu. S teli gor k jezeru in od jezera k morju teM rečice po rodovitnih ravninah. -Tedna izmed njih se imenuje Zeta, ktera je baš dala svoje ime ŽO' paniji zetski. Na severnem bregu Skaderskega jezera so bili postavili nekdaj Rimljani mesto Dioklej, kjer je bil baje rojen rimski cesar Dioklecijan. Tekom časa se je osnovala v tem mestu neodvisna republika (ljudovlada); a kmalu ,ie padlo mesto v roke Srbom, kteri so iz njega napravil1 stolico zetske županije.
Zetski Srbi niso mogli ostati tako mirni, kakor njihovi rojaki v notranji deželi; kajti živeč na meji, bili so vedno v dotiki s svojimi sosedi: s podložniki bolgarskega in bj* zantinskega carstva ter z zapadno-evropskimi narodi. Nji' liovo jezero in bogata ravnina okoli njega sta vedno pri; vabljali dosti tujcev v te kraje ter oživljali v narodu, k1 je prebival v sosedstvu z morjem, voljo do trgovine; jedno se je tudi vzbujalo hlepenje za večjim premoženje111 in za razširjevanjem vpliva na daleč okrog. Njih oči so se najpoprej obrnile na notranje kraje srbske dežela Ni trpelo dolgo, in zetski župani so razširili svojo obla^ na jedni strani do Trebinja, na drugi do Elbasana; a n»' zadnje so si pridobili ime kraljev.
Jeden izmed njih, Vladimir, oženil se je s hčerjo bol' garskega kralja Samuila.
Sčasoma je dobivala večina srbskih županij svoje ž11' pane iz zetske dinastije.
Drug slaven vladar Zete je bil Nem an j a. On fi zjedinil pod svojim žezlom Zeto in Bosno ter se razglas1' leta 1162. za velikega župana Srbov. Ta naslov Je že pomenil, da ima on popolno oblast v teh krajih. Poznej6 je prevzel Niš, Skopi je in Prizren. Poslednje mesto-ležeče na severnem pogorju skaderskih gor, pokazalo se jekof ugodno središče za upravo dežel, ležečih med Bolgarijo, V0' navo in Jadranskim morjem. Zato je bil Prizren izbran P stolico vladarju Srbije in je postal pozneje „srbski Carigrad''
Nemanja je hotel po posredovanju cesarja Friderik'1 Rudečebradca dobiti naslov „carja" srbskega; a ni se tf111 posrečilo. Zadobil gaje še le njegov sin Štefan, kterega st* potrdila za carja papež, kakor tudi car bizantinski.
Od leta 1195., ko je umrl Nemanja, pa do leta 136',' so bili vsi vladarji Srbije potomci njegovi — NemaniÇ1, Pod njimi je postaia država jako mogočna. Iz starih listi*1 (dokumentov) in nadpisov je razvidno, da je obsegala
«srbske dežele in primorje". A to še ji ni bilo dovolj; hotela je svoje meje razširiti še dalje ter spraviti vse narodnosti balkanskega polotoka pod svojo oblast. Bilo je videti, , akor da bi se hotela srbska država postaviti na čelo vsej Mno-vzhodm Evropi; posebno je to veliko misel gojil nio-pčni car Štefan Dušan. Njegova velika misel je bila Ukó-le osnovana:
„Srbija cvete vse lepše in lepše, grško carstvo se bliža j^dno bolj in bolj svojemu propadu. Velika je tolpa onih, si hočejo pridobiti naslov bizantinskega carja, a med tem vsej Evropi temen oblak, ki bo prinesel točo od strani ' Urkov-Osnmnlijcev. Zakaj ne bi Štefan Dušan pregnal 'urkov? Zakaj bi jim pred nosom ne vzel Carigrada? /akaj bi sebi ne položil na glavo krone bizantinskega carja 111 vladal zjedinjenim močnim Slovanom in Grkom? Na ta ačin bi mogel prestreči pot mohamedanskim četam, in l]vši novo moč junaških severnih narodov v obnemoglo in žarelo cesarstvo, stvaril bi na balkanskem polotoku mojono državo, ktera bi stala kot krepka trdnjava proti ^tiskom mohamedancev."
Taka je bila Dušanova velika misel, in ako bi se bila j^sničila, tedaj bi bil morda ta del rimskega cesarstva po-j °ben zapadno-rimskemu, skoro prerojen v narodnem smislu, i. bi bil zadobil klasično omiko; a južno-vzhodni polotok bil mogel glede umetnosti in omike postati druga Italija, i,. Z namenom, da se uniči ta načrt Štefana Dušana, po-bcal je bizantinski car Ivan Kantakuzen na balkanski pol-tok druhal turško-osmansko, in žalostni nasledki tega ko-dl<a so se pokazali in se še kažejo dandanes v teh krajih.
Dušanovo carstvo se je razprostiralo ne samo po usnjenih „srbskih deželah in primorju", nego tudi po . akedoniji in celó po Tesaliji, tako da je segala južna eJ& od Egejskega do Jonskega morja, od zidov Arte (na jerno-zapadni meji današnje Grške) do Soluna. Po vseh ^l'1 krajih so bili nastavljeni Dušanu pokorni namestniki, ^ so nosili različna imena: „kralji, despoti, cezari, sebasto-jj.^ori" itd. Glavni namen pri uredbi teh carskih namest-je bil, da se zabrani, da bi se kteri del ne ločil iz Ilr^avne zveze, zakaj stara želja po samostalnosti še ni bila ^'snila pri posameznih županijah.
v Pod Dušanom je Srbija dosegla vrhunec svoje slave. ^l'san si je prisvojil Bosno, Makedonijo in Albanijo. Bol-rski car in Dubrovnik sta bila pod njegovim vplivom.
V odnošajih s papežem se je Dušan držal neke p0' sebne politike. Izjavil je pokornost papeževemu prestol®? ker je upal, da bo s tem pridobil mnoge politične koristj za svoj narod; a ta pokornost ga ni motila, da bi ne stavil po deželi „pravoslavnih" cerkev, v kterih se je učila W točno-grška vera, kteri je tudi sam ostal vedno veren.
Dušan je znamenit v srbski zgodovini zaradi svojega zakonodavstva in zaraditega, ker je osnoval samostalB0 srbsko patrijarhijo. Na ta način so bili Srbi pod njim s*' mostalni v državljanskem oziru in neodvisni od Grkov v cerkvenih stvareh. Mogli so torej svoje moči razvijati v notranjosti ter razširjati deželne meje na vse strani.
Ko je car Dušan uredil doma vse, kakor se je nabolF dalo, napotil se je s svojo vojsko proti Carigradu leta I35p* A na potu je nevarno zbolel pri vasi De vol i, ležeči nekje med Odrinom in Carigradom. Okoli postelje umirajoče^ carja so se zbrali vsi višji dostojanstveniki iz celega carstv* Bali so se, da bi Dušan umrl, in niso vedeli, kdo bi pote"1 vladal Srbiji. Dušan je sicer mogel izročiti svoje carst^'0 komurkoli, a nikomur ni mogel sporočiti svojega poguma $ bistroumnosti, s ktero bi bil držal skupaj tako veliko žavo. Zato mu je bilo v tem trenutku jako težko pri src* Narodna pripovedka ginljivo pripoveduje o zadnjih trenutki Dušanovih sledeče: „Ko Štefan Dušan občuti nad seboj rok0 smrti, zapove, da ga nesejo na vrh gore, odkoder je bil r^' gled z jedne strani na Carigrad, z druge na srbske deže^' Prinesejo ga gor, in on se ozre na vse strani, potem p& s[ gorko razjoče. Carjev tajnik, kraljevič Marko, ga f praša: »Zakaj se jočeš, car?« Car mu odgovori: »Ne J°j čem se zaraditega, ker se približuje čas, ko mi bo zapusti; deželo, kjer sem napravil lepe ceste, sezidal lepe moste ^ imenoval dobre upravnike; temveč jočem se zaraditega, ^ se moram ločiti od dežele, ne vzemši Carigrada, in ker vid^J odprta vrata, skoz ktera bodo prišli sovražnik1^ deželo.«" Kmalu potem je umrl slavni Dušan. Posledfl^ njegove besede je zapisal tajnik Marko, da se jih bo v°cj krat spominjal carjev sin Uroš, a da se jih bo spomin''1 tudi srbski in v obče vsak slovanski narod.
Propad Srbije.
.Tedini sin Dušanov Uroš je bil še otrok, ko umrl oče. Od njega ni bilo pričakovati mnogo, ker je ^
Jábega značaja. Do polnoletnosti Uroševe je bila uprava oržave izročena kralju Vukašinu, udanenm namestniku Pokojnega carja. Dokler je mladi car bil pokoren Vuka-in se ravnal po njegovih svetih, pustil ga je ta pri ^iru. A ko je Uroš odrastel in se oženil ter se začel ravnati po volji svoje soproge in njene matere, kteri nista Jfpeli nobenega drugega vpliva na carja, ni se mogel Vukašin odreči svojih pravic in je sklenil pri prvem ugodnem pUčaju njega ubiti. Svoj namen je tudi izvršil na nekem Uboj Uroša je ostal nekaj časa tajen. Vrhovna oblast ■'e bila potém sicer v rokah Vukašina, a despoti in drugi Vftlikaši so začeli samostalno upravljati vsak v svojem °krogU.
Med tem je bil padel Carigrad v roke Turkom, kteri so f,fl dne do dne bolj utrjevali svoj položaj v Evropi in so í'.^adnje začeli napadati tudi meje srbske države. Vukašin •l1'1 je srečno odbijal in enkrat zapodil celó do Odrina. Tukaj j? dal Vukašin napraviti velik pir (veselico); a med veselo so se počasi zbirali razkropljeni Turki ter so po noči ^Pričakovano napadli Srbe. Vukašin je bežal samo z jednim ^stavonoscem, dokler je mogel; nazadnje je mislil, da je že pl§el na varno mesto. Tam je bil studenec, iz kterega se ,, hotel napiti; a v tem hipu mu pade izpod obleke zlat dvo-fav orel, kterega je bil vzel raz prsi ubitemu Urošu. Kdo r: ubil mladega carja, to se namreč dotlej še ni vedelo; i!*do ni sumničil Vukašina kot ubijalca. Ko pa zastavonosec, 1 je spremljal Vukašina, zagleda ta znak pri njem, reče mu Jpcej: „Ti si ubil carja Uroša!" Vukašin se prestraši t.akó, va ^e more izpregovoriti besede, in nato ga zastavonosec svoji pravični jezi na torišču ubije. Potém vzdigne z Y^lje zlatega orla ter ga nese v dokaz smrti Uroša in .u*ašina k Lazarju, grofu sremskemn, najmlajšemu in a.iblagorodnejšemu vseh Dušanovih prijateljev.
Lazar je precej naznanil to žalostno novico srbskemu i [0(lu. Ko so se prepričali srbski velikaši, da je prene-moška panoga Nemaničev, in ker se jim je zdela tesna vseh delov široke države neobhodno potrebna, zbrali ¡5,, Se v Prizrenu na veliko skupščino (zbor) in si ondi "rali Lazarja za carja srbskega.
lj0 Glavna zadača Lazarju je bila, da izgladi stare du-^ yne in posvetne prepire z bizantinskim cesarstvom. Po-Uj/1 k preganjal one podložne mogotce (vazale), kteri so odrekali pokorščino z izgovorom, da ni pravilno izbran
car. Z druge strani pa je stopil v tesnejšo zvezo s kn^1 Bosne, Albanije in Zete, kteri so bili pod slabo vlado Vo# kašinovo postali skoro samostalni.
Po svoji ženi Milici je bil v tesni rodbinski zvezi z Nemaniči.
Stopivši na prestol v takih časih, ko je srbski nar^ moral pretrpeti mnogo turških napadov, videl se je La^1 primoranega napraviti s Turki dogovor, v kterem se je ofr vezal plačevati vsako leto sultanu znatno svoto denarja 111 ga podpirati v Mali Aziji s svojimi vojaki. A sčasoma je prepričal, da to ne more vedno trajati, ampak da Tui*1 le čakajo ugodnega trenutka, ko bodo mogli z vso inocj0
"Bitka na Kosovem polju.
planiti nad Srbe, Mislil si je torej, da je bolje napravi' prej ko slej s Turki račun. Prilika se mu je zdela ugod® j tem bolj, ker so tudi Bolgari, Albanci, Bošnjaki in O^ obljubili, da mu bodo pomagali. Lazar je prenehal plače^ Turkom davek ter poklical kristjanske vojaške družin6 ^ zboru na Kosovo polje. Sultan Murat je bil ravnoi Odrinu, ko je to zvedel. Precej je poklical k sebi svoja S*11 Bajazita in Jakuba z vojskama, stoječima pod njunim I' veijništvom. Ko so se vsi trije oddelki zjedinili, napoti Vj je z njimi proti Srbiji skoz dežele, ki so stale pod slab11 kristjanskimi vladarji, kteri so bili že turški vazali. ' plašen i vsled silnih sultanovih čet, kazali so pokorno Tutk0 pot v Srbijo in jim dajali potrebno hrano.
. Dne 15. rožnika leta 1389. (na dan sv. Vida) je na ^°sovem polju vse mrgolelo vojakov turških in kristjanskih; ?aleč na okoli so se belili šatori obeh nasprotnikov. Na strani je zapovedoval turški cesar Murat, na drugi hrabri starček Lazar. Srbom so bili došli na pomoč genski vojvoda Vladko Hranič, hrvatski ban Ivan Horvat, Ul'ij Kastriot (Skenderbeg), vlaški vojvoda Mirčo in tudi ^nogo Bolgarov. Med Turki pa se je zoper kristjanske sy°je brate bojevalo mnogo Makedoncev in „kraljevič Marko", Sln bivšega srbskega kralja Vukašina. Na vse zgodaj, ko ^ je komaj začelo daniti, splazil se je Lazarjev zet Miloš /bilič v turški tabor ter umoril M ura ta. A Turki so ga grabili in strašno mučili do poslednjega izdihljaja. Potem Heje začela strašna bitka, ki je bila velikega zgodovinskega jelena. Tri dni so se nasprotniki kakor divji levi zaganjali rjf11)? v drugega, in že seje zmaga nagibala na srbsko stran, ačas pa je srbski vojvoda Vuk Brankovič s svojim krdelom Vstopil v vrste turških vojakov ter se z njimi združen bo-J^Val proti svojim bratom po veri in narodnosti. Zmagali neverniki. Brez števila kristjanskih junakov je padlo na ^Vavem Kosovem polju. Vrlega in pobožnega junaka La-¿ar.ia so pa Turki ujeli ter mu na povelje Muratovega sina aJazita odsekali glavo.
Ta nesrečna bitka je imela jako hude nasledke za navedek kristjanske omike. Bila je premagana ne samo srbska ^•iska, nego prelomljena tudi ograda, ktera je branila do |^aj Turkom nositi svoje zastave s polmesecem do Donave
črez njo mimo Belega grada do Bud ima in do Dunaja, j- S tem je bil konec srbski neodvisnosti, in za-■ 0 se je za Srbe robstvo pod težkim turškim jarmom, ki 400 let. Tekom teh stoletij so se vršila po Srbiji žli nasilstva in grozovitosti; narod je propadal, in de-
la se je pustošila. ^ Turška vojska je skoro vsako leto hodila skoz Srbijo Ogersko in pri tem hudo obirala siromašne kmete. Kri-Jani jz okolice belograjske so bili primorani hoditi v Cari-k°sit seno po sultanovih livadah. Pot je bila dolga, i^užka pa nič; domače posle so morali ti ljudje zanemarjati, ^ njihova družina je gladovala doma. Vsakih pet let so ^'rali Turki med Srbi znatno število mladih fantov — { ^ in upanje naroda, pa so jih pošiljali v Carigrad v sul-k |°v0 službo; iz njih so vzrastli, odgojeni v takem duhu, 'sovražniki kristjanstva — znani po imenu janičarji.
Vsa dežela je bila v siromašnem stanju; redno so se bile po Srbiji različne bitke. Težavni jarem je dal povoda» da so nekteri Srbi sprejeli mohamedansko vero, a 37. ooo rodbin je zbežalo v Avstrijo. Od časa do časa so posku; šali Srbi si pridobiti nazaj svojo samostalnost, a vsi poskus1 so se izjalovili. Potem pa je vsekdar prišel še hujši pritisek-Mnogi Srbi so bežali v gore ter postali razbojniki, hajduk1. Kakor v Bolgariji, tako tudi tukaj narod ni gledal na nje» kakor na roparje in hudodelnike, ampak večjidel kakor lia junake. In res njih glavni namen je bil napadati Turk6, Hajduki so jih pričakovali ob cestah, jemali jim denarje 111 jih ubijali nemilostljivo, ako so se jim protivili.
Isti žalostni položaj, kakor v početku robstva, vidin10 tudi proti koncu XVIII. stoletja v Srbiji. Narod je bil kakoj „raja", t.j. čreda, ki se ne more braniti; glavna dolžnosj mu je bila popolna pokorščina in skrajna ponižnost pre svojimi gospodarji — Turki. Podložni Srbi so morali n*!' siti posebno obleko, da jih je bilo že od daleč moči spoznat1; staviti niso smeli večjih hiš, kakor so jih imeli Turki; so imeli pravico jahati na konju; a kar je glavno, na nobe1 način niso smeli nositi orožja pri sebi. Vsi Turki, imenih1 in priprosti, smatrali so se kot gospodarji „raje". Od n.]1'1 so morali trpeti srbski možje kakor žene vsakoršno raz^' Ijenje; ako bi pa kdo razžalil Turka, to bi bilo strašj0 hudodelstvo. V takem tožnem položaju je bila Srbija početka tekočega stoletja.
Osvoboditev Srbije izpod turškega jarma.
Leta 1804. je nastala za Srbijo nova doba. Turški P1?' tisek, ki je trajal v njej toliko stoletij, izzval je nazaduj upor Srbov pod vodstvom Kara-Džordžija (Čffle$[ Jurija). Ta je bil jako pogumen in odločen mož, vzor 11,r nega Srba, kteri je sovražil svoje zatiralce in modro ^ mišljeval o tem, kako bi se bilo moči otresti težkega j3rllV ter priti do boljše prihodnjosti. Ko je bil Kara - Džor^Jj proglašen za starešino (glavarja) narodnih duhovnikov okoli njega zbranih hajdukov, kteri so se odločili z fljjjf. vred začeti ustajo, branil se je dolgo te Časti, govoreč tak(l, „Jaz sem Jjut in hud človek, in kdor me ne posluša, a j kdor se izogiblje na stran, jaz ga ubijem; a vam bo to n prijetno, in vsak se bo jezil in me obsojal. Turkom bo j prav, in mi moramo propasti." A ker so ga nujno pros'1'
?Prejel je starešinstvo ter začel napadati Turke. Vojna se Je Vodila na ta način deset let. Srbi so bili brez pripravka orožja; večkrat so streljali iz lesenih topov, a bili so Se ljuto ter večkrat zapodili Turke iz Srbije.
Nazadnje pa so Srbi obnemogli; sam Črni Jurij je obupal 111 pobegnil v Avstrijo. Srbija je ostala zdaj v tako žalostnem Položaju, kakor ni bila nikdar poprej. V tem položaju se je Postavil na čelo srbskih junakov Miloš Obrenovič.
Ta je večkrat razbil Turke ter se je znal okoristiti z ^sako zmago. Pod njim so Srbi dobili od turške vlade ne-pi več samostalnosti; a pri tem narod še ni bil olajšan, ;er so bili v notranjosti med ljudstvom vedni neredi, velike ^ešnjave in upori. Za ustaje (punta) leta 1814. so Turki v Belem gradu blizu 300 Srbom posekali glave, a 36 so jih Staknili na kole; in ti so bili ravno evet naroda, hrabri lri silni sinovi Srbije. Da bi bili v prihodnje varni, začeli Turki pobirati poslednje orožje pri Srbih, a pri tem so izvrševali različne grozovitosti in ropanja. Pobrali so po i^ah vse, kar je bilo boljšega in vrednejšega, a zlasti J/Upljeno platno in boljše sukno, ker je bilo od sultana pred-Plsano, da Srbi ne smejo nositi druge obleke razun take, fj-ero jim tkó doma žene. Še celó žena Miloša Obrenoviča, j^erega so Turki zaradi njegove umne politike precej spo-''Ovali, ni se smela pred turškimi uradniki pokazati drugače, ^akor v domači obleki.
v Glejte, take grozovitosti so se godile v Srbiji še polkom XIX. stoletja! Glejte, koliko so pretrpeli Srbi od ürkov! A koliko trpé še zdaj njih bratje v Makedoniji, o
pa morebiti izpregovorim o drugi priliki, i. Sicer pa niso bili sami Turki, ki so neusmiljeno pridali na srbski narod, ampak še lastni njegovi upravniki um dali včasi dosti hudega občutiti, posebno pri pobi-davkov, ktere so jemali domačini od turške vlade v .akup (najem). Pri tem je seveda rnarsikteri tudi za sebe abral dosti premoženja.
Miloš je umel s Turki ravnati tako, da je Srbija do-]yala zmirom večje pravice. Ob jednem pa je znal tudi ¡j narodu utrditi svojo veljavo ter je dosegel leta 1817., a 8o ga Srbi priznali za svojega kneza, aleta 1820. gaje mm tudi sultan v tej časti.
v Pri vsem tem pa, da so Srbi pridobivali od časa do časa c pravic od turške vlade, vendar jim te niso bile zago-
tovljene od samih Turkov, živečih med njimi. Ako bi bik1 kdaj prilika ugodna, bili bi jih Turki zopet odvzeli.
Odločen vpliv je imela na položaj Srbije rusko-turška vojna leta 1828. in 1829. Vojna se je končala z odrinski"1 mirom ter navdala Turke s strahom pred ruskim orožjem i? jih primorala, da so se začeli proti Srbom drugače obnašati-
Na skupščini dne 4. svečana leta 1830. je Miloš objavil občno znanje vse pravice, darovane srbskemu narodu, namreč svobodo službe božje, pravico izbirati iz svoje sredine načel; nike, samostalna sodišča in opredeljen davek turški vlad1 (visoki porti), kteri se zanaprej ne bode povečal.
Srbija je postala zdaj samostalna in po svoji notranj1 upravi neodvisna kneževina. Srbi so imeli pravic0 oborožiti nekoliko svojih vojakov, ktere so postavili v ra trdnjave. Dobili so tudi svoj grb in zastavo.
Sledili so od strani visoke porte še nekteri odstopi in tako je Srbija leta 1867. postala skoro neodvisna, sam0 da je plačevala opredeljen davek, 2,300.000 grošev1 na leto-V trdnjavah je vihrala poleg srbske zastave tudi turška-Sultan si je pridržal pravico potrditi izbranega kneza, slučaju vojske niso smeli več turški vojaki prek Srbije, 11 tudi v mirnem času jim ni bilo dovoljeno stopiti v dežel0. Tako je ostalo do leta 1876., ko je Srbija napovedal vojno Turčiji. S pomočjo Rusije se je vojna srečno končal'1, in v berolinskem dogovoru se je priznala popolna ne' odvisnost srbske kneževine.
Vsled neprestanih notranjih nemirov ni bil do 1. 18*$-red prestolonasledstva ustanovljen, in srbska krona je k0' dila od roke do roke v dveh rodbinah, Karadžordževičevi j!l Obrenovičevi, vsekdar po svobodnem izboru velike skupščin6, Umor srbskega kneza Mihaila III. Obrenoviča, v ktej rega so bili vpleteni Karadžordževiči, dal je še le poV^ skupščini določiti, da so Karadžordževiči za vselej odstr^ njeni od prestola. Potčm je sledil na srbskem prestolu sV°' jemu ubitemu dedu Mihailu III. knez Milan Obrenovič D" Leta 1882. se je proglasila Srbija za kraljestV0! in Milan je postal prvi kralj srbski. On je dal kraljevi11 novo ustavo s soglasjem velike skupščine leta 1889. ter s(j potem odrekel prestolu, ki je ostal njegovemu maloletnei® sinu Aleksandru.	^
Ta je bil maziljen za kralja pod imenom Aleksander ' v samostanu Žici dne 3. malega srpana 1889. Za njeg°v
1 Groš (pijaster) je 8 kr. avstr. vrednosti.
j^aloletnosti je vladalo regentstvo, obstoječe iz treh najod-''ČTiejših mož Srbije: to so RistiČ, Belimarkovič in Protič.
lota 1894. se je proglasil sam polnoletnim, odpustil re-^entstvo in sam prevzel vlado.
Državna uredba in uprava.
Politična uredba pod turško vlado v Srbiji je bila čisto Udobna oni, ktero so našli Turki ob svojem prihodu v petnajstem stoletju, t. j. staro-srbska. Turki so gledali razširiti Hanio svojo oblast in vero ter se okoristiti od podjarmljenih Narodov, a drugače so pustili vse tako, kakor so našli, najmanj pa so se brigali za upravno uredbo (organizacijo) Etične dežele.
V	starih srbskih časih je bila upravna jednota ž upa, | turških časih imenovana „knežina". Nad knežino je "'a „nahija". Upravniki žup so bili neki vlastelini ter
se imenovali „zemaljski knezovi", a pod Turki so bili j^adknezovi" upravniki „kneževinam". Za kneza Miloša so ''' postavljeni „nahijski knezovi", ki so bili nad vsemi jpttežinskimi" knezovi; a kakšni so bili upravniki „nabije" Turki, še danes ni razjasnjeno.
V	prošlih stoletjih je bil velik razloček med mesti in asmi po Srbiji. V večjih in manjših mestih so živeli Turki,
^bski narod je prebival večjidel le po vaseh, ki so bile /^-trošene po hribih in malih dolinah. Vsak Srb se je ogibal ^°likor mogoče mest, tako da so mnogi ljudje dočakali 60 let, j^da bi bili enkrat v življenju videli kako mesto. Cerkev bilo malo po deželi, a precej dosti samostanov. Z menihi v se kmetje radi posvetovali. Menihi so sploh imeli velik ^"'v na kmetsko ljudstvo ter so skrbeli, da se zajedno z (jCr,> ohrani med ljudstvom tudi ljubezen do jezika in do a^ačih šeg. Ker je živelo ljudstvo po hribih in osamljeni Va-Seb, bilo je tem lažje ohraniti med njim običaje pra-dov. rPncii to je bilo dobro, da si je narod sam izbiral kteri so vodili občinsko upravo. ^ V vsaki knežini je bil torej nadknez ali „oberknez",1 s y vsaki občini vaški (selski) knez; prve je potrjeval ko- n'	je zapovedoval po nadknezih narodu ter na-
^ in pobiral davke. Knezi so reševali prepire med svo-
W ' 'ako so ga imenovali Srbi.	Nemška besedica „ober" (nad) se jo H„ ^ vrinila v srbski jezik tedaj, ko se je Avstrija s Turki bojevala *Tl)skih tleh.
Bolgarija in Srbija.	12
L
jimi vaščani. Drugače po obleki pa se niso nič ločili drugih vaščanov in so se morali ravno tako poniževati pred Turki, kakor ostalo ljudstvo.
Občina se je torej sama upravljala; sicer pa narod n1 imel nobenih političnih pravic, kakor sploh vsa raja v ost»' lih turških deželah.
Gospodovati so smele samo one osebe, ki so bile n)0; hamedanske vere; a kako so gospodarile, o tem smo sliš^1 v prejšnjem poglavju. Politične pravice so uživali san1'1 „spahije", t. j. posestniki in najemniki obširnih zemlji^' Večjidel so bili ti potomci starih srbskih rodbin iz Bosne in Hercegovine, ki so pristopili k mohamedanski veri W raditega, da bi ohranili svoje politične pravice; le redk0' kteri „spahija" je bil čisto turške krvi. —
Ko se je Srbija osvobodila, ostala je upravna razdek' tev z malimi izjemami ista, kakor je bila pod Turki. Satf0 namesto imena „nabije" so v novejšem času začeli rabi?1 „okrug", in ime „srez1' namesto „knežine"; občinam pa J! ostalo isto ime. Naslov „nahijskega kneza" se je izpremenij v „okružnega načelnika"; ime „knežinskega knez3 pav „srezkega načelnika".
Srbija se deli na 17 okrogov, kakor sem jih naštel početku prvega poglavja. Okrožne načelnike postavlja krav Načelnik predstavlja v svojem okrogu takorekoč vse minis^1 ter posreduje med narodom in vlado. Pod seboj ima okrož11 policijo, ktera vzdržuje red v okrogu. Pri vseh svojih uradi1' poslih pa mora gledati, da ne prekorači delokroga občinsk'1 kmetov; kajti občinska samouprava se še vedno spoštuje-
Srezki načelniki vsakega okroga stojé pod obla^J dotičnega okrožnega načelnika ter izvršujejo v svojih srf zovih one posle, kteri spadajo v delokrog okrožnega nace nika. Vseh srezov je okoli 70.	_ J
Srez se deli na občine. Ta je najmanjša upravnaje nota v državi; njeni uradniki stojé vedno v neposredni ^ tiki z narodom. Občina mora šteti vsaj 350 davkopl^, valcev; manjše se ne dopuščajo. Vsaka občina ima svoje$ predsednika, kteri je v njej najvišja oblast. Njega i^!:, dotična občina. Samo belograjska in niška občina ne J*F¡ rata predsednika, temveč ga imenuje kralj. V vsaki obcl,¡ je občinsko sodišče z omejeno pravico; to sodišče skrbi t'1^, za red, čistočo, zdravje, občinsko šolo itd. Razun te£a ^;i izbira tudi občinski odbor, kteri nadzoruje dela občinski sodišča.

V občinski uredbi je posebno važen občinski zbor, i'H kterem imajo pravico glasovati vsi polnoletni udje ob-razun onib, ki so nravstveno ali umstveno nesposobni. Ja zbor voli predsednika občini, kmete in občinski odbor. Srbija šteje 1313 občin.
Državna ustava.
Kakor ima zbor pri občini, t. j. pri osnovni upravni •^dnoti, veliko važnost, ravno tako jo ima tudi skupščina
zbor v vrhovni državni upravi. , Srbi, kakor Slovani sploh, so navajeni na dogovore, ^eri se vrše vz borili. Državne zbore (skupščine) so sklicevali f'bski vladarji že v srednjem veku. V turških časih so ll*eli zbori (sabori) naroda pri cerkvah in samostanih o Mikih praznikih posebno važnost. Tam so se možje potovali, kar jim je storiti v dotičnih razmerah.
Na zborih je bilo vsekdar sklenjeno, kdaj se naj nabavi ustanek itd. Tudi knez Miloš je večkrat sklical prodne zbore (skupščine); akoravno ni bil primoran po %eni ustavi, vendar se mu je zdelo koristno, posvetovati z narodom in z razumnejšimi moži med njim o važnejših davnih zadevah.
Prva ustava je bila proglašena leta 1835. Štiri leta *J°ziieje so jo predrugačili, ker se je zdela sosednim državni preveč demokratična. A leta 1868. so naredili novo, ^koršna je ostala do leta 1888. Novejša ustava je bila v jpuieri s prejšnjimi popolnejša in bolj primerna narodu in ržavi. Ko se je pa leta 1894. kralj Aleksander proglasil j^moletnim, razveljavil je precej to ustavo ter uzakonil ono ]eta 1868. A prav zadovoljni niso bili Srbi niti s prvo. -1 z drugo, ampak pripravljajo zdaj novo, ktera se bo skoro odložila veliki skupščini v pretres, v Na čelu državne uprave je ministerski svet, kteri stoji ^Posredno pod kraljem. Ministri so odgovorni kralju in ^upščini. Ministerstva so nastopna: za pravosodje, j..auk in cerkvene zadeve, notranje zadeve, r'r'ance, vojno, stavbe, zunanje zadeve, na-ii e ..p ri v rede" (poljedelstvo, trgovino, pošto, telegrat. ^oarstvo, statistiko). Brez male razlike so ministerski po-°vi v Srbiji tako razdeljeni, kakor smo videli v Bolgariji, j, Srbija ima v tujih državah nastopna poslanstva: v erjali. Berolinu, Bukareštu, Dunaju, Londonu, Parizu,
L
Petrogradu, Rimu in Carigradu. Razun tega ima diplom3' tično agencijo v Sofiji in glavno poslanstvo (konzulstvo) v Pesti, Hamburgu, Briselju, Solunu in Skoplju (v Makedoniji1, A konzulate ima med drugimi na Reki, v Trstu, Bitolji Prištini (v Makedoniji), v Nju-Jorku itd. V tem oziru r Srbija kot kraljestvo v mnogo ugodnejšem položaju neg0 Bolgarija; njej stoji odprt široki svet, da se lahko obrn6, kamor se hoče, a Bolgarija še ni popolnoma samostalna 111 zato mora marsiktero pravico odstopiti Turčiji.
Vojaštvo.
Srbija skrbi v novejšem času mnogo za svoje vojaštva žrtvuje zanje dosti v gmotnem oziru in skrbi za dobro fl°' tranjo uredbo (organizacijo). Skupni letni stroški za vojaštv0 iznašajo okoli 15 milijonov dinarov (kron), t. j. blizu tretjih vseh državnih stroškov.	,
Kar se dostaje vojaških uredeb, znano je, da so se zadnjih srbsko-turških bojev od leta do leta nove snov^1 in stare prenarejale. Ta potreba se je pokazala v srbsk0' bolgarski vojni; pomanjkljivosti so postale tedaj doticfl11; krogom očividne, in zato je zdaj njihova rodoljubna dolžnoS' da storijo za vojaštvo, kolikor le morejo.
Ob času kneza Miloša je moral iti vsak Srb v boj, je le mogel nositi orožje. Âko ni hotel iti z dobrim, P'1: morali so ga s hudim. Vojaški načelniki so bili imenoval vojvode; ti so bili dvojni: knežinski (nižji) in naliijs. (višji). V mirnem času je vsak vojvoda uril (vadil) sVOJ vojake, a v boju jim je bil poglavar. Vojvode so bili ta<'f* najboljši junaki med srbskim vojaštvom. Živež in oble* je dobival srbski vojak od svoje hiše. Uprava je skrt>eJ samo za orožje in strelivo.
Še potém, ko je postala Srbija svobodna, ostala je P • dobna uredba dalje časa. A poleg tega je bilo tudi nek ' stalnega vojaštva (od leta 1829. naprej). Za njegovo ured'^ se je veliko bolje skrbelo. S početka so bili samo pešci?^ leta 1832. so dobili tudi konjico. Vojaštvo se je vadilo kem načinu. Leta 1837. se je storila znatna preobrazba v nem oziru; vsi državni uradniki so imeli opravljati razun urf niških še določene vojaške poslove ter so bili čisto po voja* urejeni: praporščiki, poručiki, podkapetani, kapetani itd-
Poleg politične razdelitve (na okroge) se je napi'^1 še vojaška na štiri povelju i štva (komande).
. Zasluga za prvo pravilno uredbo vojske gre knezu uhajlu, kteri je leta 1861. osnoval posebno vojno minister-ter objavil zakon o „ustrojstvu narodne vojske". Vojaški (l°lžnosti so bili podvrženi vsi Srbi od 20. do 50. leta. „Najina vojska" je bila razdeljena na dva razreda; prvi je pripravljen vsak trenutek nastopiti v boj, a drugi še le njim. Imeli so pešcev, konjikov, topničarjev in pijonirjev. Leta 1864. so popravili ta zakon tako, da seje razdelilo ,°JaŠtvo na stalno in narodno. Poveljnike je postavljal noz sam. V glavnem je ostala za „narodno vojsko" ista lpodba, kakor poprej, a „stalno vojsko" so uredili po pri--ru večjih sosednih držav.
Leta 1883. je bila objavljena nova uredba, vsled ktere • e jo „narodna vojska" odstranila, a vse srbsko vojaštvo se ''f! razdelilo na tri razrede (pozive) po starosti. Leta 1886.
0	se dogodile zopet nektere izpremembe.
f Vsak srbski državljan izpolnjuje redovno vojaško službo ^ 20. (j0 30. leta; v „prvem pozivu" narodne vojske služi
1	, HO. do 4o., a v „drugem pozivu" od 4(>. do 50. leta. Voliva so le oproščeni tisti, ki so telesno nesposobni; a ti
()1Xjo plačevati vojaški davek do 40. leta. Nobeden ne °re postati duhovnik, niti menih, ako ni poprej odslužil zastavo dve leti, kakor vsak vojak. Leta 1H89, se je dala vojaštvu nova preosnova; dežela I zdaj deli na pet divizij (šumadijska, moravska, drinska, "»očka in donavska), 15 okrogov za polke (regimente) in .^olij za „bataljone". Po podatkih iz leta 1895. ima ^■"ja v mirnih časih 18.000, ob času vojske pa 125.619 re-Vl|ib vojakov. A prvi in drugi poziv štejeta 142.640 mož.
Uradniki.
„ Ko se je Srbija osvobodila, bil je še narod brez iz-: raženeev, brez učenjakov; vsi so bili takorekoč kmetje z ^akimi pravicami in z jednakim neznanjem. Pa saj ni ^ po biti drugače, ker pod turškim robstvom so bili Srbi 0 oddaljeni od izobraženega sveta; oni so mogli le stare oi,slare ustanove varovati v krogu zadruge, selske % o-6 knežine, a črez te tesne meje niso mogli, niti so Ur(! i'	Zato so se pri Srbih dobro ohranile stare
^'Ibe in se čislajo očakovske navade; omika in napredek ^ so začela razvijati prav za prav še le v poslednjih de-
Za uredbo države ni bilo torej v počelku najti sp°' sobnih močij med domačimi sinovi; morali so jim prihajaj na pomoč rodni bratje iz Avstrije in Ogerske. Med njim1 so bile nektere boljše, nektere slabše moči. Pr¡sleci pa nis° jemali dovolj ozira na to, ali se dá vse, kar je v stari dr' žavi dobrega, prisposob.ti v mladi državi. Pri tem so sfl dogajali pogreški, kteri se dado težko popravili. Glavič napaka je bila, da so izknšali v Srbiji uvesti centralizacij0, kakoršna je bila ali je še prav za prav v Avstriji, in ura«' ništvo urediti po istem kopitu. Seveda to je bilo duhu sfl»' skega naroda celó protivno, ker je bil ta navajen na občinski samoupravo. Novi organizatorji so pod sekal i zadrugi „hišni občini" korenine, selsko občino so tako preobrazil da je skoro ni bilo več mogoče spoznati, a „knežine" s° čisto uničili. Na ta način je bil narod razdrobljen in 111 mogel dobro napredovati.
Nova državna uredba je zdaj vzela náse vse one do'2' nosti, ktere so do tedaj imele omenjene starinske uredi»0' zadruga, občina, knežina.
V	to svrho je bilo potreba mnogih uradnikov, in sic°! takih, kteri bi bili popolnoma kos svoji nalogi, in kteri 0 bili postopali razumno in zmerno. Potém bi že bilo mog°c. pričakovati boljših nasledkov. A žalibog, vse to se v PrV' dobi raz vi tka srbskega državnega življenja ni moglo uresniči-1' Število uradnikov je bilo sicer skoro popolnjeno, a manjk^1 jim je večjidel sposobnosti, .ledina lastnost, s ktero so s odlikovali uradniki od priprostega naroda, je bila, da s znali pisati in citati; a še to ne posebno dobro. Ker je bilo tudi takih oseb le malo v Srbiji, tedaj se sme fe(j.' daje skoro postal uradnik vsakdo, kije znal pisati in čit^
V	kratkem se je nabralo mnogo vsakovrstnih „škriee^ in vitezov „žalostne postave" iz dežel, onkraj Save ležeč'11, kteri se narodu nikakor niso mogli prikupiti; zato so ^ pustili slab spomin v deželi, ko so morali pobrati knP5[^ Razloček med nekdanjimi in novejšimi časi je narodu ja\ bodel v oči; nekdaj so z narodom upravljali knezi in vode, ktere je vsakdo spoštoval zaradi njihovega junaštV in drugih čednostij, a zdaj so se repenčili med njim ,.šk'icl. razne vrste, ki so imeli samo to prednost, da so znali ^ sati in citati, drugače pa so nekteri bili morda večji P1' staki od kmetov.	^
Ti „uradniki" so bili med seboj seveda složni, d^1 ^ si bolj utrdili položaj; tvorili so, rekel bi, državo v drŽftV
Mlajših in sposobnejših domačinov nikakor niso spu-med se. Ako pa se je kteri vrinil v njihove vrste, ^oral se jim je skoro podvreči, ali pa se umakniti.
Nova državna uredba, ki je bila duhu narodnemu pro-hvna, nove vrste uradniki, kteri so namesto reda delali Vpčkrat nered: to se narodu nikakor ni moglo dopasti. Zato začel skoro godrnjati in se proti vil njihovim uredbam 111 tudi samim uradnikom (činovnikom).
Vsled tega sta nastala dva neprijateljska tabora: v •M nem je bil narod, v drugem uradništvo (birokracija), fled njima se je vodila huda borba, včasi tajna, včasi javna 1Tl celo krvava. Pri taki borbi, ki traja že nad 70 let, tanjšalo se je spoštovanje do uradništva in malo da ni poginoma izginilo.
, To pa je bilo na škodo skupni domovini, ker je manj-Kalo v državi pravega reda in strogega zakona. V takih °koliščinah se niso mogle razvijati državljanske čednosti, "iti se je moglo povzdigniti narodno blagostanje. Vsled teh !)repirov so bile društvene razmere sploh vedno napete, in jzcimile so se različne stranke, ktere se še dandanes borijo lfjr ne dad6 državi pokoja, da bi se mogla lepo, mirno raz-v,jati.
III. Narodopisni del.
„Bolgar se loči mnogo od Srba. Poslednji je bolj živ, iskren in darežljiv, bolj zgovoren, bolj imeniten, bolj poetičen, a manj delaven in vztrajen. Holgar pa je hladen, zamišljen, celo tih; približuje se počasi, a gotovo svojemu smotru. Srb jo podoben Poljaku, Bolgar Čehu in Saksoncn. Srb bo pripomogel več k slovstvenemu razvit.ku, a Bolgar h gospodarskemu napredku."	k. Laveleye.
Ljudstvo in njegove telesne in duševne posebnosti.
V početku petega stoletja so se preselila nektera slo-c,11ska plemena iz severnih krajev na jug ter zavzela obrežja ^ °dnje Donave in znaten del balkanskega polotoka. Pi vi ki) Prišli semkaj SI o ven i, kterim so sledili v polovici
sedmega stoletja Srbo-Hrvatje iz svojih prebivališč izza kar-patskih planin. Prvi so se morali poslednjim umakniti Y bolj planinske kraje: na jedni strani proti Planinam (Alpam); na drugi proti Balkanu in dalje proti Makedoniji, a poslednj1 so ostali večjidel v lepih ravninah. Vsled tega si bodem0 lahko raztolmačili, kako pride, da so si današnji planinsk1 Slovenci in balkanski Slovéni (preimenovani v Bolgare) po mnogih jezikovnih in narodopisnih posebnostih med seboj bolj podobni, kakor pa prvi sosednim Hrvatom in drug1 svojim sosedom Srbom, če tudi so Slovenci in Bolgari 1°' čeni že nad tisoč let.
V	novih seliščih so našli Srbi tu pa tam latinske pre' bivalce, polatinjene Ilirce in Trakijce. Ti so bili živin?' rejci, pasoči svojo živino po planinskih krajih in po zelen}1 gričih. Srbi so jih imenovali Vlahe. Sledovi nekdanj1'1 vlaških pastirjev (Iljurcev ali Jurcev) se še nahajajo daf danes po Srbiji, kakor tudi po Bolgariji; narodne pripovedk® vedó o njih marsiktero povedati, a tudi imena rek, vaS'J in planin spominjajo na nje. Vlahi so se pretopili počasl v Srbe; za časa carja Dušana je še bilo dosti Vlahov n1*' Srbi, a pozneje, ko so prišli Turki v deželo, bili so Vial* že večjidel posrbljeni.	,.
Pred petimi sto leti so bili prišli Turki nad Srbe. Strjj stoletja je trajala borba med obema plemenoma. A kako/ krepka srbska priroda, pokazalo se je ravno v teh borba'1, celih 350 let so Turki gulili in žalili Srbe, pa vendar ni*° ti izgubili niti svojih narodnih lastnostij, niti kristjan^ vere (z malimi izjemami). Ko se je torej Srbija osvobodil' postalaje sam ostal na ne samo v državnem oziru, neg0 Srbi so stopili tudi na svoje lastne noge kot naro^ kteri si je urnel pod dolgim političnim robstvom ohraniti lastnosti svojih pradedov.	,
V	d anašnji Srbiji prebiva le malo število tujih naio nostij, tako da je Srbov nad 00% od vsega prebivalst^' ktero šteje po najnovejši statistiki (leta 1895.) 2,314.153 Pre' bivalce v. (Leta 1884. jih je bilo 1,901.736, leta 1890. r 2,101.901.) Kar se pa tiče števila Srbov sploh
ljevini in izven nje v sosednih deželah — trdijo njib° narodopisei, da jih je vseh nad sedem milijonov.
Ostali 10 odstotki različnih drugih narodnostij v sfl biji so razdeljeni takó-le: na Vlahe pride 71/2, na eiíí''1",. I y,7o, a ostalo na Arnavte in Žide. Vlahi živijo skupaj v se verno-vzhod nem delu Srbije med Moravo, 1
Javo in Timokom. Srhi Vlahov ne črte tako, kakor cigane, Kte,,i se jim po pravici zde kot ljudje najnižje vrste. Nekaj Vatlov je mohamedanske, nekaj pa kristjanske vere. Vlada .e je večkrat trudila, kako bi jih bilo mogoče nastaniti na •'ednem kraju, da ne bi po svoji stari navadi „ciganili" okoli, f trud je bil skoro brez uspeha. Cigan pač ostane cigan. 0 vaseh se pečajo cigani s kovaštvom, a dobri so tudi za |°dce ali „škripače" ob praznikih; nekteri tešejo in dolbejo |.0r\ta iz trdega lesa, drugi zdravijo in sleparijo kmetske Mi. Poljedelstvo jim pa nikakor ne diši, rajši so okori-'-aJo s trudom drugih ljudij.
^ Brez zidov ]>a menda ne more biti nobena država. Na ..^kanskem polotoku jih je v vsaki deželi dosti, najmanj ' 1 je še v Srbiji. Večinoma so vsi ti židje nasledniki pro-^ancev iz Španije pod vlado Filipa 11.; zato se imenujejo ^ panjoliu in govorijo srednjevečen pokvarjen španski jezik.
jih imenujejo navadno „čifuti". Arnavtov ali Arba-(Albancev) pa je v Srbiji prav malo. i ,, .Daje v Srbiji tudi precej Bolgarov, tega ne more nikdo j J1 ti. Najbolj goreči srbski pisatelji priznavajo, daje Zaječar njegova okolica z Bolgari naseljena; a bolj trezni pri-''avajo za bolgarske tudi Pirot, Leskovac, Vranjo it<i. . v Srbi so sploh srednje postave, a rasti bolj slabe kot ^'"'ne ali krepke. Visoki ljudje se nahajajo le v južno-jJ Padni Srbiji ob bosenski meji. Kar se tiče barve, vidimo ^adno belo, a redkoma rumeno (rndečkasto) kožo. Bela koža aiko počrni pod vplivom solnčne svetlobe, a rudečkasta ^'sta,ne temno-rudeče osmojena. Bolj pogosto od rudečkastih ■), pečajo črnikavi obrazi, kteri dobijo pod vplivom solnčnih
precej črno barvo. v Kakoršna je koža, takšni so lasje in oči. Za lepe ljudi k v srbskih narodnih pesnih tisti, ki imajo belo lice ]j crne oči, črne obrvi in trepalnice ter temne brke. Takim (hi pravijo „crnomanjasti". Oni pa. ki imajo rndečkasto Wmeno>	80 ^vadno sinjih ali zelenkastih očij; njih
So L- raz^ne barve: zdaj svetlejše, zdaj temnejše. Takšni
m podobni Slovencem. (jf . ^a narodni duh imajo znaten vpliv zemljepisne, zgo-u'ske in kulturne posebnosti dotičnega naroda. Oglejmo iiir/. P?sel>iiosti v glavnih črtah. Srbija je bregovita dežela; ^ 'a sicer prav visokih planin, a te so jako različno napeljane Vse strani, in povsod leže med njimi večje ali manjše ravnine.
1'ake različnosti v prirodi so vplivale ne samo na te-
lesno, ampak tudi na duševno razvitje njenih prebivalce^ Šumadinci so bolj visoke rasti, resnega obraza, junaški»3 Posavci so manjši, mehki in ljubijo udobno življenje. Jak» pridni, varčni in med seboj složni so „Braničevci" v vzhodni Srbiji; ti se zeló ločijo od „Torlakov" v juŽfl0' vzhodni Srbiji, kteri se najrajši okoli klatijo, kjer bi mogoče na lahek način kaj zaslužiti.
Kar se tiče zgodovinsko-narodopisnih okoliščin, omeni'? je, da so prihajali Srbi vedno v dotiko z različnimi drugi1111 narodi, kar je imelo na nje poleg slabega tudi dosti korist nega vpliva. Skoz njih deželo so hodila in se klatila raz,' lična tuja plemena, tako Rimljani, Trakijci, Kelti, Grk'' Ogri in Turki. Srbski narod ima nadalje tako minulo^' da se je moral vsak posameznik zanašati večjidel le 11,1 svoje moči. V teh okoliščinah je postal bržkone tu", narodni pregovor: „Uzdaj se n se i u svoje kljuse" (zan^ se náse in na svojo „kljuso" — konja). Zaraditega P'1' prosti Srb ne more prav razumeti niti pomena večje držav'1 uredbe, niti koristi, ktero bi mu mogla ista dajati.
Šolska omika je še v razvitju. Vsled tega srbs^f država v tej dobi občnega evropskega napredka ni mo^ korakati jednako z drugimi, nego je včasi zaostala, če tn je v gmotnem oziru bogata in ima bistroumne prebivaj^'
Po svoji nravi so Srbi dobrodušni. Ne more se j'11 odrekati sposobnost za globoka čuvstva, samo da jih JJ® radi kažejo. Ne manjka jim ponosa; le glej Srba. ka.. možato stopa po cesti, posebno kedar je v sredini svo.l1 prijateljev in sorodnikov. Navadno nosi visoko svoje pa ne da bi bil prenapet, ampak zna se skoro pri kup'., j in kedar se dobro spoznamo z njim, postane natn najbdJ prijatelj.
Srb je stvarjen za družbo ter je vedno prijeten zvest tovariš. Ta lastnost mu je prirojena; privajen j družbinskemu življenju že od mladih let. Najinilejše mnJ ako se more čutiti svoj med svojimi. Zato je Srb odkrl srčen. A primerne resnobe ne pozabi nikdar niti pri vr¡ selioi. niti pri samem plesu. Kar sem namreč povedal Pfl bolgarskem „horu" gledé resnobe plesalcev, to velja
tudi "
srbskem „kolu". Plesalci in plesalke igrajo resno in zmeraj a ni videti tako živahnega poskakovanja, kakor na ogerskem „čardašu". Seveda je tudi sama glasba pri sT skem kolu mirno-resna, včasi celó otožna.	v
Vsak človek ima poseben temperament, in tudi
narod ima posebno nrav. Srbi so večjidel „holeriki", t. j. a»ko se navdušijo, a ne ohladijo se tako hitro; oni imajo .dno voljo, s ktero premagajo vse zapreke. Ako ne bi toeli večinoma take nravi, ne nahajali bi mi v njihovi Zgodovini toliko ustaj, krvavih puntov itd. Samo tako se ^Ore tolmačiti trajno sovraštvo proti Turkom, pred kterimi 0 sicer bežali zdaj pa zdaj v gore, a tam so čakali le ugodja tienutka, da bi mogli napasti svoje krvne sovražnike.
Srb gleda na svoje rojake, kteri so mu znani, kakor "a svojo rodbino. Zato se nagovarjajo Srbi navadno z na-,J°Vom: brate, strice, — sestro, snaho itd. Čuvstvo jedna-osti je pri njih ukoreninjeno globoko v duši. Odtod pride °re.i tisto tesno ali omejeno domoljubje, ktero se tri Srbih, kakor pri nekterih drugih Slovanih žalibog še 6(3no nahaja.
• Močno in globoko čuvstvo rodbinske jednakosti v šir-pomenu ima pa tudi svojo dobro stran, gostoljub-°st, ktera se pri Srbih često nahaja, in ktero hvali sakdo, ki je potoval po Srbiji. Srbija je vsled istega ,l}vstva še dandanes med onimi redkimi deželami v Evropi, Jer se imajo vsi ljudje za jednake, kjer veli berač go-il^hij kakor priprostemu kmetu, kedar ga prosi daru: „Da-i.l me, brate!" Srbija je poleg Črne gore jedina država-, Jf'i" vladar ali njegov namestnik, kedar stopi med narod, 10?4ravi zbrane z naslovom: „bračo", t. j. bratje. r Pri takih okoliščinah se plemstvo seveda ni moglo '^viti; vsi so si jednaki, vsi se tičejo med seboj. Poslednje 'Ja tudi o Bolgari h. ij, Nekteri pravijo, da Srbi niso delavni, in da niso varčni. emu jaz ne	pritrditi. Res, da teh lastnostij ni-
. aJo v taki meri kakor Bolgari, a vendar se jim delavnost . varčnost sploh ne moreta odrekati, posebno če jih pri-^ r.iamo z drugimi bolj omikanimi narodi v Evropi. Po-Jte samo, kako Srb obdeluje polja v potu svojega obraza, pr v-kakimi posli se ukvarja v hiši in hlevu, samo da se ^ ^ivi. Kdor ga opazuje pri takem delu, ne bo mu nikdar °^tati lenobe. Vsa svoja dela opravlja z najpripro-^ orodjem; ako se pa sčasoma priuči boljšemu orodju, U('o • z i^im trudom mnogo več opraviti. Ljubezni do Vzo?a Sr,m ne manjka; treba je samo izpodbuje in dobrih
sledov
w . Kar se pa tiče varčnosti, rekel bi v obče, da Bolgari Kosijo Srbe. A mora se razločevati pri jednib, kakor
pri drugih varčen človek od skopuha. Pri Srbih se sicer nahajajo moški, kteri pri „zidani volji" več izdajo, kako'' je treba, a velika večina naroda nikakor ni zapravljiva.
Življenje na kmetih.
Kmetsko ljudstvo je podlaga vsakemu državljanskem11 ustrojstvu, a posebno v tako demokratičnih razmerah, k?' koršne so v Srbiji. Tam še prav za prav ni stanovski'1 razločkov, kakor smo videli v prejšnjem poglavju; zatoni bomo po življenju na kmetih mogli soditi o občnih društvi nih razmerah med srbskim narodom.
Srbski kmetje živijo večjidel zadružno, t. j. nekolik! rodovin, bratrancev, dedov in vnukov, živi skupaj, če tflf so oženjen i in imajo odrastle otroke. To je v pravem smi^ zadruga, kakoršno nahajamo pri Hrvatih in tu pata"1 pri Bolgarih. Ker sem o bolgarskih zadrugah govoril širneje, naj omenim tukaj le nektere posebnosti srbsk6 zadruge.
Poslopje, v kterem se zbirajo udje (člani) zadruge, ^ se posvetujejo gledé občnih zadev, imenujejo „d o m ah in.0 ali „hišo", a stanovanjem posameznih zadrngarjev pr aviJ" „kleti" ali „komore". V poprejšnjih časih so se nahajaj' v Srbiji po cele vasi, združene v jedno zadrugo; zdaj pa s° tako velike zadruge že redke.
Udje zadruge so si večjidel, kakor tudi v Bolgariji? \ sorodu med seboj. Čisto tujih ljudij, razun hlapcev in 11 (" kel, ne trpe v zadrugi.
Ako se začne kak prepir med udi zadruge, ali p*1 \ naraste število zadrugarjev, posebno ženskih, tedaj si dele zadružno premoženje. Prepiri niso tolikokrat vzr° razdelitvi, kakor pa — ženske.
Glavarja zadruge kličejo za starešino ali (1 on1 ^ čina. Ta ima jednake pravice in dolžnosti, kakor pri drugah v Bolgariji. A posebno gre njemu častna dolžn°sJ da nosi isti dan, ki je posvečen krstnemu imenu a slavi, kolač v cerkev, da ga duhovnik blagoslovi, i11 njim skupaj ga prelomita. Ako pa pride duhovnik na blagoslovit kolač, tedaj gre starešini ista čast pri domači i*11 '
„Slave" Bolgari ne poznajo, a Srbi jo svečano nujejo, kar je bistven razloček med obema narodoma. Sla ^ ni isto, kar pri nas Slovencih krstno ime ali Pri Srbih ima namreč vsaka zadruga svojega svetnika
Patrona, na pr. sv. Savo, sv. Dimitra, sv. Nikolaja itd., a en-rat na leto, na praznik dotičnega svetnika, praznuje vsa Zadruga „slavo", t. j. krstno ime svojega patrona. Kakor pripoveduje, vzela je vsaka zadruga za patrona tistega ^tnika, na čegar god je prestopila po sv. krstu iz poganja h kristjanski veri.
rp Ženo starešine imenujejo domač i co ali sta reši co.
kjer ima zadruga ne samo polja obdelovati, nego se !^(V'a tudi z živinorejo, imajo v zadrugi dve domačici, od štorih
ima druga posebno ime planin k a. Njej je izročena za živino. A v obče je delokrog starešice podoben ttemu, ki ga imajo „domakinke" na Bolgarskem.
Pri razdelitvi dela je takšen red, kakor v bolgarskih ^adrugah. Vsak zadrugar in vsaka zadrugarka ima opravljati j.v°.je določeno delo. Za vsako, tudi najmanjšo reč je skrb-tako da zadruga le redkoma potrebuje tuje pomoči. J °*ki si sami stavijo poslopja, sami delajo in popravljajo .. a in telege, nabijajo sode, šivajo opanke iz debele pri-Pfoste kože itd. Za vso drugo obleko pa skrbijo žene. Te }redej0 volno, lanena in konopljena povesma ter tko sukno , asevino) in platno. Žene pletejo tudi pase, vezejo z zlato in srebrom razno blago zaokrašenje, tkO „čilime" (pre-'pge) itd. Njih delo se vrši na priprost način, brez posebnih ]Pi'av, pa je vendar izvršeno tako okusno in fino, da se v 0|'a gledalec mnogokrat čuditi. Zato so prejeli na pariški Zstavi (1.188!).) ročni izdelki srbskih žen občno pohvalo.
Srbkinje pripravljajo tudi različne druge reči, kterih treba, pri gospodarstvu: milo, sveče in domača zdravila, j. ^atka se more reči, da je vse, kar zadruga potrebuje, v •1 Pripravljeno; le sol je treba kupovati. — ! v Srbkinja visoko spoštuje svojega moža, Ona mora biti V^jma ne samo njemu. nego še raznim udom zadruge. °ti težavnih dolžnostij nosi na svojih plečih: ona pes tu je ir) dela vso obleko za sebe, za svojega moža, za otroke V('asi tudi za druge moške v zadrugi, ako ti nimajo svojih živ'v Možje samo ostrižejo ovce in razdelijo volno med žene, člokT'6 v zadrugi; a za vse drugo se morajo brigati žene, žJj se ne izgotovi iz volne obleka. Te kuhajo jed za ^garje in jo nosijo same delavcem na polja, ktera so V,..; !] zel6 oddaljena od doma. Ko se vrnejo domii o hudi ¿''^i in po težavnih planinskih potih, morajo precej po-i ti k živini, nakrmiti mnogo svinj, molzti krave, pridati sir, napojiti goveda itd. A če jim ostane količkaj
časa, gredo še pomagat delavcem na polje. Mož pa že^1 nikdar ne pomaga pri njenem delu, češ, to je sramotno ^ moškega.
Tako delajo ženske ves dan za zadrugo; le zvečer pozni uri morejo delati za sebe in za svoje otroke. Torej niso nikdar brez dela. in ostaja jim le malo časa za počiti in spanje.
Grajati moramo to, da se moški včasi robato obnašaj0 proti ženam, ktere so tako pridne. Mož ji samo veli: žena, ručak (obed)!" Ona mora precej poslužiti. „I)one?1 vode!" — „Daj vatre (ognja)!" — „Idi, pozovi Ivana!" "" Take in jednake zapovedi, ki večkrat žene pri njunih oprav' kih motijo, morajo se izvršiti naglo in točno. Mehko besed0 žena le redkokdaj sliši od moža. Namesto po imenu jo klirjj mož z besedico „ona". Ta slaba navada je tudi v nekteri krajih na Slovenskem. A Srbkinja veli svojemu možu s spoštovanjem „moj čovjek" (človek), t. j. daje mu n aslo* kteri se ženi v Srbiji nikdar ne prideva. Sploh držijo svoje žene bolj strogo, kakor kteri si bodi narod v Evrop1' V Srbiji so torej hude šole za žene.
Pa ne smete misliti, da so pri vsej strogosti srb^ žene drugačnega značaja kakor drugod. Naj le vidi v 1>%\ drugi jedna „ženska glava", da ima tovaršica manj dela0 nje, precej se bo začela pritoževati svojemu „čovjekn". začne on vsled tega nad drugimi razsajati, je domači preP\ gotov in traje včasi tako dolgo, dokler se zadruga ne r^ deli. Pred kakimi 50 leti so štele srbske zadruge po 50 j* 70 in več udov, a dandanes štejejo samo po 12 do 15. 'VR naraste število do 20 ali 25 oseb, precej se razdelijo ® dve polovici. Resnica je to, da je pod turškim robstv^ bila večja potreba, krepko se družiti med seboj, kakor Pa dandanes. Močna zadruga je mogla bolje braniti svoje P'7, raoženje in poštenje, kakor pa majhna in slaba, ktera ^ imela samo jednega ali dva moška za varuha. Sicer pa": pri premožni zadrugi ni toliko poznal turški rop, kakor P^ siromašni, kteri so Turki včasi vse odnesli, kar je imel3 shrambah. Ako pa so nastopila huda leta, našli s°,j veliki zadrugi lažje sredstev za prevžitek, kakor pa v
V teku vseh 400 let. kar so vzdihovali Srbi pod tU j škim jarmom, niso se nikakor mogli duševno razvijati; so stali na isti stopinji, kakor njih pradedje pred robstv0^ Zato se je ohranila tudi zadruga po prvobitni naredili-njej so se mogli najbolje ohraniti stari običaji (šege in 11
Me). A v poslednjih desetletjih, odkar imajo Srhi svo-J°dno življenje in razvitje, počele so se zadružne vezi tr-^ti, razdelitve so na dnevnem redu, in število zadrug se tanjša od leta do leta.
Ob jednem se pa tudi olajšuje položaj žen. Doslej je glavni vzrok poniževanju žen ta, da srbski kmet ni bil ^tajen, in da seje ravnal le po vzgledu svojih prednikov, kteri ,1]so nič vedeli o ženski ravnopravnosti. Seveda po mestih, ||?e(l bolj olikanimi ljudmi ni bila žena zaničevana, ampak koro ravnopravna z možem. A še drug vzrok bi se mogel avesti, zakaj na kmetih mož žene ne spoštuje. Večkrat se ki P&jo namreč zakoni brez ljubezni, brez vzajemne nagnjenosti. Dogaja se, da se zakonska poprej niti poznala /sta; kako bi se potem gojila med njima kristjanska lju-e?en, kako bi se spoštovala?
I Sicer pa je pri Srbih mnogo bolj razvito čuvstvo ratske ljubezni v rodbini. Brat veliko bolj spoštuje in ceni sestro, kakor pa svojo ženo: brat je ponosen na to, i ° živi sestra v njegovi hiši; za njo ima vedno prijazno ,^edo; njen svet rad posluša, a od drugih ženskih si ne d ničesar reči. Sestri toži brat svoje gorje, z njo deli svojo ^čo; njo brani na vso moč, ako bi jo kdo razžalil; zato rpU je pa ona hvaležna in goji zanj najnežnejša čuvstva, riki iskreni odnošaji med bratom in sestro so se ohranili vsej Srbiji do današnjega dne, kar je vse hvale vredno, j. Kakor smo že omenili, vrši se v zadrugi vsako delo Zadružnimi močmi. Tako gre vse hitreje od rok; a. po-l>ifiksno delo koristno pri poljskih opravkih. Ako j( ^aka zadruga ali družina zaostala z delom na polju, a k skrajni čas, da bi bilo skončano, tedaj se zjedini ne-^uko družin pod teni pogojem, da si bodo vzajemno po-*?ale. Ob nedeljah in praznikih je sicer prepovedano na ^•jn delati za plačilo, vendar je dovoljeno po srbskih cer-^ enili postavah iti sosedu na pomoč brez plačila. Kedar
•)ejo skupaj na tak način, pravijo temu „mob a". s K „mobi" se pripravljajo takd-le: Starejši ud zadruge vei-?aPoti nekoliko dnij pred Marijinimi prazniki meseca '-ei?a srpana v sosedne vasi naznanjat ljudem, da bo ta fj()l 'a praznik pri njem „moba"; prosi jih torej, naj pridejo 8er[lmr	Pr* delu pomagat in zvečer se z njimi ve-
k Takšno vabilo radi sprejmejo, in na določeni praznik staro in mlado, lepo oblečeno, s srpi na ramah, na do-n° njivo. Doma ostanejo le slabi starci in mladi otroci.
Na ta način se zbere na njivi do sto in več ljudij, in Vs' se lotijo radostno zadružnega dela. „Mobo" opisujejo vidci takó-le:
Jedni žanjejo, polagajoč polne pesti stebel za sel>°J na strnišče, drugi jib za njimi pobirajo, tretji pletejo P0' vresla (vezi), četrti vežejo snopje. Vsak dela, kar premog Povresla pletó starejši ljudje, snope vežejo tisti, ki iniaj" bolj gibčne roke, otroci vzdigujejo snope in jib nosijo lU' kup, a močni možje in žene žanjejo. Tako se olajšuje del° na prav prijeten način ter gre naglo od rok.
Za žetvarji stopa veseli godec ter glasno svira 1|il piščalko narodne napeve; žetvarji pa zapojú kako narodn" pesen. Med tem teče hitro ura za uro; šala se vrsti ^ šalo, dokler nazadnje splošni smeh ne zaduši glasov piščalk.'1'
Ob dveh popoldne godec umolkne, delavci se spravil0 kvišku, pesni zopet zadoné, a takrat bolj močno, tako da more razumeti vsaka beseda, Nato koraka počasi vse druŠtv° proti širokemu, gostovejnatemu drevesu kraj njive; to p0' meni, da je prišel čas za obed. Tako pozno gredo delaVcl k obedu le ob „mobah", a drugače obedujejo že med 10.'j1 11. uro predpoldnem. Na mobi pa še le začnejo delati tem času. Takrat je obed dosti obilen in dober, da se žetvarji nasitijo med težavnim dnevnim poslom. Glavna je je na ražnju pečeno meso: ne manjka ni okusnega dof1^ čega sira. Pri vsaki jedi pa mora biti paprika, ktero Sr]*1 zeló čislajo. Jemlje se v raznih oblikah: zelena, rudiji (sušena), stolčena. Ni obeda brez paprike. Zato si jo P1! vsaki hiši obilo pripravijo. Brez kave — pa bila tu1" ječmenova — ne more biti v srbski hiši; pa ne samo krat na dan, ampak večkrat jo pijejo iz majhne skledči^ („šalice"), v ktero se naliva z goščo vred, kar je sploh jutrovih deželah navadno. Glede paprike in kave se m°r isto reči tudi o Bolgarih.
A kako je z vinom in žganjem? Ce tudi je jedno j'1 drugo v Srbiji prav po ceni, vendar dosti stane, ker- ga .1 treba za takšen obed mnogo. Omeniti moram, da fant"11 in dekletom ni dovoljeno piti žganja; vino smejo piti, P le po malem. Po obedu se delavci nekoliko počijejo. 'Jf malo uro vstanejo ter nadaljujejo žetev, a ob jednem se P°, navijajo burke in pesni do večera. Ko zaide solnce, k večerji, nazadnje stopijo v okrog in zaigrajo narod'1 ples „kolo".
Take in podobne občinske uredbe glede zadružni
?|a nahajamo na kmetih tudi drugod na slovanskem jugu. pfužbinske občine" so po nekod manjše, po drugod večje; ■°oijo se sicer še po nekterih mestnih posebnostih, a osnova •6 povsod jednoista. Ta uredba je torej čisto slovanska in |)ri južnih Slovanih že nad tisoč let stara. Ukoreninjena ■ tako trdno, da nje niso mogle vse politične premembe žPodkopati.
I . Srbom v pohvalo moramo priznati, da oni pri vseh glo-^ih čuvstvih o krvni žlahti ne poznajo krvnega ma-Ae.vanja ali „o s ve te", kakoršna se često nahaja pri na-, ^h, živečih v podobnih okoliščinah, na pr. pri Črnogorcih, 'juncih itd. Ne more se tajiti, da je bilo tudi pri Srbih (pdaj krvno maščevanje znano, in da se še nahaja tu pa tam rjfndanes, a vendar ne javno. Temu so jih odvadili sami UV • seveda v sv0.i lastni prid, ker so mislili, kdor more D]ti rojaka,isti bo tem prej pripravljen ubiti drngoverca. Zato Turki izkušali kolikor mogoče zatreti čuvstvo maščevanja : srcu Srba ter so nalagali težko kazen vsej vasi, kjer se k Ugodilo krvno maščevanje. Taka vas je morala plačati 3on do 1000 grošev. Sicer pa Turki morilca niso žalovali, ker umor po njihovem krivem mnenju ni veljal za ! Veliko hudodelstvo; saj so Turki sami morili in ubijali, u .10 bilo groza. Morilec se je smel vrniti na svoj dom, J.er so gledali vaščani, da so dotični razžaljeni rodbini po-J* čim prej tem bolje, da ne bi padla še kaka druga Va, in da ne bi zopet morali plačati hude kazni.
Značaj ljudstva.
Zn ačaj Srba je čisto slovanski. On je dobra duša, wf'iema rad razne vtiske, opazuje natanko vse, kar vidi J^a, lahko in rad se uči ter ima dosti potrpežljivosti. ŽaiVani imamo skoro vsi poslednjo čednost, ker nas je naša °stna zgodovina izšolala v tem smislu. ^ Z^odovini srbskega naroda se nahaja dosti krasnih °V'	dokazujejo, da se v srcu Srba morejo raz-
k/1 vsa blaga čuvstva. Ljubezen do brata mu je priro-Osfti' kakor tudi ljubezen do domovine v ožjem smislu. <.%i!*10 je pogumen in kot hraber vojak se je že za bizan-se 'kll> časov pod dobrini vodstvom vrlo obnašal. Na licu ^ \u bere dobrodušnost in priprostost, odločnost in ponos, ^•lo umen, pa tudi zvit; njega ni lahko goljufati, niti 011 na goljufijo. Znana je srbska radodarnost in B°lgarija in Srbija.	13
naklonjenost za prijetno društvo. Srb rad pog0®! gosta, prijatelja ali tovariša ter se razveseljuje z njim; ^ mu jesti, piti, prepeva z njim in igra, ne da bi mu bilo ^ za stroške. A v drugih rečeh zna biti varčen. Veselen1'1 društvu na voljo stori vse ter se ne loči tako lahko o njega. Pripovedoval mi je nekdanji srbski višji uradu1* sledečo dogodbico: „V neki gostilnici so se zbrali fa ter v veseli družbi več ur pili in peli; nazadnje pa, kakor J, to že navada tudi drugod po svetu, so se skregali in step11' Razun jednega ali dveh fantov so se vsi udeležili pretep''1' Končno so jih prišli mirit orožniki ter vzeli s seboj rog0' vileže. A ona dva fanta, ki sta mirno v kotu sedela, Pr': družila sta se precej prostovoljno tistim, ktere so orožni, odvedli, rekoč: »Mi smo bili skupaj v društvu in bomo skal1''1' ostali.« Zaprli so one, ki so se tepli, za nekaj dnij, a ® dolžna sta oba sedela z njimi vred v ječi — le »drus^ na ljubo«." To je gotovo značajno!	*
Srbski krnet (seljak) sploh ni pijanec; ako pa gre,j gostilnieo, mu je največ za društvo. Na dan „slave" pri kaki gostiji pogleda morda malo globje v kupico; gače pa o pijančevanju v Srbiji ni kaj slišati. Skoro vs* boljši kmet ima svoj vinograd in v kleti tudi vina, kt^ se pa po letu rado skisa, ker ljudje ne znajo ravnati z Tudi domače slivovice ima vedno nekoliko steklenic pol®1' A vse to se uživa zmerno, kakor pravi slovenska pesefl: „Po pameti ga pijmo,
Da pamet' ne 'zgubimo!"	.
Milosrčnost ali dobrosrčnost je tudi značaj na srbskega naroda. Beraču nikdar ne odreče pomoči ali d^ vsakdo da, kolikor premore. Zlasti pomilujejo slepce, k* uživajo kot pevci narodnih pesnij še posebno spoštov^ njihova nesreča gane vsakega človeka, tožni glas nji'10,,, pesni sega Srbu globoko v srce. Beračija po njegovem P j. vil nem mnenju ni sramota. Srbski narodni pregovor priL „Prosjaška palica in torba sta dani od Boga". Tako srčnost sem pri Bolgarih bolj redko opazil, pri Slove*1 jo pač dobro poznam.	,()f
Srbska gostoljubnost je izvenredno velika. ^ stopi prek praga srbske hiše, ta je že pod pokrovitelj^* vse družine in se more zanesti, da je v varnih in rokah. Ako je družina ravno pri obedi, povabijo sede precej k mizi, in da obeduje z njimi. Tako poznam tudi pri Slovencih. Srbu napraviš čast, ako
Postaneš gost; Bolgaru ravno tako, samo da te ta sprejme hladneje.
Ako ostane srbska hiša prazničnega dne brez gosta, aH če jih pride manj, nego so jili pričakovali, potém so ljudje v tisti hiši čisto nesrečni. Ža silo pa povabi Srb ob taki Miki, kakor je pisano v sv. evangeliju, vsakega, kogar Xreča na ulici, samo da ne bi ostal brez gostov doma. Ako ll0Češ domačina razsrditi, moraš mu reči: „Že davno ni bilo Pri tebi nobenega gosta." Če mu pa želiš hudo, ne moreš Iriu hujšega reči, kakor to: „Da bi vse leto prek tvojega j)raga ne stopil noben gost!" To ga jako zbode, in to bi J|la zanj res grozna nesreča. A čast kake hiše ali rod-"j1Qe se brani najlažje z besedami: „Ne govori slabo o tem otnu, tam je vedno polno gostov!"
Starost se pri Srbih visoko spoštuje. „Pred sivo (pavo vstani," je tudi njihovo zlato pravilo. „Kdor ne spo-^aje starih, ne bode se mu dobro godilo," to vcepijo že Nariši otrokom v srce. Dolžnost mladine je poslušati stare toože in žene, kterim gre vse spoštovanje. Ako se posve-uJ6jo v kakem zboru, imajo starejši možje prvo besedo, Potém še le pridejo mlajši na red. Znanemu starcu mora Mladenič roko poljubiti in se ne sme proti njemu nikdar ^rdo obnašati, niti je dovoljeno mladeniču prepirati se z j^ugim človekom vpričo starca. Kedar se snide mladina Ie ob cesti ali ulici ter se sedeč pogovarja ali zabava, l)recej vstanejo vsi, če se približuje kak starček. Ako bi hotel starček s kterim razgovarjati, mora zabava ali ^ra prenehati, ker bi ne bilo spodobno pred starim možem Tanjati šale. To je jako pohvalna črta v značaju srbskega iaroda, kakor jo čitamo tudi v zgodovini starih Grkov, ^alibog, da se nahaja pri novodobnih narodih tako redko! . tem oziru bi si moral marsikteri mladenič in marsiktero ekle gosposkega kakor kmetskega stanii ogledati vzgled rbske mladine ter se vesti po njem.
Srbska narodna noša.
j . Srb je navadno precej močne rasti in širokih pleč. "asje so večjidel bolj svetle barve, redko črne; striže jih t kratko; le duhovniki nosijo dolge lase in brado, kakor v'fl1 .pri Bolgarih. Kmet pa ima mustače; meščani nosijo brado. Po licu Srba so videti rezke črte, oči so žive, avadno bolj temne.
Kmetska obleka je pri prosta; na glavi nosi seljak nizko rudečo kapico, podobno turškemu „fesu". Hlače ima platnene, imenuje jih „gače"; te so tako široke, da bi do kolen vsaj dva lahko tičala v njih, a od kolen do stopala so tesne, ali pa vkup nabrane. Nad „gačami" je lanena „košulja" (srajca). Na nogah nosi pobarvane (pisane) nogavice in opanke iz priproste goveje kože. Prepasan hodi z rudečim širokim pasom, kteri je zelo dolg in ovit nekoliko-krat okoli telesa; vrh njega je še drug pas iz kože (usnja)-
V tem pasu tičijo včasi samokresi (pištole) in robci? namenjeni ne toliko za nos, kakor za okrašenje; a od vzadi visi na pasu kositerna ali usnjata škatlica za stre; livo (patrone). Na desni strani pasa je privezan kratek nož v usnjatih nožnicah» potém kresi lo in mast z® mazanje orožja.
Ako je slabo vrein^ ali če se poda Srb na daljno pot, obleče povrh še lep0 obšit naprsni k in se ogrn° s širokim plaščem (gunjefl>)> obšitim z mnogimi vrvicami; prek pleč pa obesi pušk°-Seveda imajo različni kraji svojo posebno nošo? ktera se po barvi in kroj11 -	^jej	loči več ali manj od op1'
sane. Ob mejah sosedni'1 Kmet iz lesltovške okolice v Srbiji. dežel pa Srbi radi posn®'
majo zdaj Rumnne, zda.] Ogre, zdaj Bolgare, zdaj Albance, če ne po drugem, pa vsaj po pokrivalu glave.
Po mestih nosijo obleko istega kroja, samo da je boli okrašena in iz boljšega blaga. Pa na žalost postaja narodna obleka po mestih od leta do leta bolj redka. Uradniki in trgovci so se začeli že od več let oblačiti po i*}}' padno-evropskem kroju; v novejših časih posnemajo n.i'!1 vzgled tudi žene iz boljših stanov, če tudi se mora priznat;1? da je med njimi še mnogo takih, ki se prav okusno oblačil0
le po domačem kroju. Pri ženah je sploh več starega (konservativnega) duha, kakor pri moških. Gledč narodne noše Po mestih je omeniti, da delajo hlače navadno iz temno-sinjega sukna po gori opisanem kroju, in da so lepo obšite s črnimi vrvicami ob robih. Široki pas je večjidel svilnat, ali pa „kašmiren". Vrh lepo obšite (vezene) srajce oblačijo rudeč naprsnik, obšit s pozlačenimi vrvicami. Pokrivajo se s „fesom", na kterem navadno visi dolg sinji rep. Nogavice bele ali pisane, a obutje je iz dobrega usnja. V zadnjih letih so začeli tu pa tam kositi visoke škornje.
Krhki nje so v obče lepe, bist rib oči j, temnih las in oele, a tudi temne kože. Vse so mile in postrežljive.
Kar se tiče ženske noše, je lazel6 raznovrstna, posebno Pa okrašenje glave. Po večjih testih nosijo dekleta lase v J ve dolgi kiti spletene, ob kterih visi star srebrn de-J*ar, ali pa cvetlice. Po nekterih krajih nosijo dekleta j1 a glavi malo rudečo kapico, lesu podobno, a okoli nje obujajo v kite spletene lase. ^Predaj vtaknejo v lase ne-*aj cvetlic, ali pa obesijo na nje zlat ali srebrn de-nar. Bogatejše žene pa n°sijo namesto fesa nekaj Jyitku ali vencu podobnega, [ar privežejo S traki pod Seljanka i/. Toplice v Srbiji. )rado; a povrh denejo belo
¡."to, ktera sega daleč po plečih navzdol. V zapadnem delu ^Jije nosijo žene na glavi ponvici podobno pokrivalo z ruto, Vlsečo i>o hrbtu. Pridejane slike čitateljem vse to bolje I>redočijo, kakor pa se da opisati.
Taka je v glavnih črtah noša Srbkinj boljšega stanu J1,0 mestih in trgih. A meščanke se nosijo čisto priprosto. "Javna obleka jim je srajca, ktera sega od vratu do pet. Mita je na prsih, na plečih in po rokavih z raznobarvni volnenimi šivi. Povrh privežejo navadno še dve po-
barvani „prestilki", jedno spredaj, drugo vzadi, ter se prc-pašejo tesno s pasom. Če gredó od doma, oblečejo povrh še „kamižolo" brez rokavov, ktera spredaj ni skopčana. Kamižola pa je prav pisano vezena ali obšita.
Na nogali nosijo „šarene" (pisane) nogavice in opanke, ktere pa začenja, kakor tudi pri moških, izpodrivati obutje, napravljeno po mestnem ličnem kroju.
Okrašenje ali lišp ne sme manjkati niti na obleki, niti na rokah (zapestnice), niti na ušesih (uhani), niti okoli vratú
(verižice). Včasi izgledajo pri kmetskih ženah te reči prav nespretno in so iz pri' proste kovine. Pri premož' nejših so pa iz srebra in zlata ter mično napravljene-Vezenje po obleki paje sploh krasno in spretno narejeno» tako da moramo priznati Srbkinjam dober okus.
Imenitnejše in bogatejše Srbkinje se šopirijo celó ^ briljanti. Okoli vratu nosijo zlate denarje (dukate)< nabrane v celo verižico. To okrašenje ljubijo jako tudi man j premožne žene in dekleta.
Po zimi oblačijo ženske vrh druge obleke suknjič obšito s kožo (kožušek). Sploh pa se sme reči^d3
Metom h Vnl'cvi	.íe narodna obleka, mošk3
n. nn n n jeva.	kakor ženska, prav lična, i'1
da bi bilo obžalovati, ako bi se opustila, kakor se je to žalibo£ zgodilo pri Slovencih.
Vera in cerkev.
Srbi so sploh pobožni, a brez vsake hinavščine. Vsak0 delo začenjajo z molitvijo. Ko se poda Srb na pot, prekril se, predno se vsede na konja ali na voz. Učenec se pr°.' križa, prej ko začne citati iz knjige. Ako Srb kaj obljflh1, bode vsekdar pristavil besede: „Ako Bog da," ali pa:
tim to, ako bo po božji volji." Kdor nas sreča na potu, Pozdravi nas na kratko: „Ako je božja volja," t. j. obširneje ročeno: „Kam greš, ako je božja volja." Včasi pa pozdravi t&kti: „Kuda, ako Bog," t. j. kam, ako Bog da.
Srbi molijo po kristjanski navadi trikrat na dan: zjutraj, opoldne in zvečer. Molitev opravljajo navadno obrnjeni proti solnčnemu vzhodu, v hiši — najrajši, ako so sami, ¡'a tudi na cesti in na polju. Prekrižajo se pa vsekdar trikrat zaporedoma. Kedar vzame čašo z vinom, Srb nikdar J1® pozabi reči: „V slavo oožjo." Istotako, ako sede ^ mizi, kjer ga čaka pripravljena jed, izmoli kratko Molitev. Kar je cerkvenih rečij, svetih podob in križev, to srbski narod zelti časti. Ako pride v srbsko hišo na kmetih kak menih, na pr. 8 Sv. Gore A tonske prosit Milodarov, sprejmejo ga z j^o častjo, ki gre možu po Jožji volji. Menih nosi tukaj navadno s seboj ostanke kakega svetnika; zato da-•!e.jo tem večjo čast njemu tT1 sv. ostankom. Po hiši Pospravijo in počistijo, in Vsa družina se praznično °bleče. Dokler so sv. ostanki Pod streho srbskega seljaka, Jje sme biti niti prepira med
domačini, niti neredapri hiši. r> . , . . . . .
Ob nedeljah in praz- Žena iz belograjskega okraja.
Jlkih, kterih je v Srbiji in Bolgariji mnogo več, kakor pri Slovencih, podajejo se ljudje v celih trumah k cerkvam in 8attiostanom. Tam so bila za turških časov pribežališča ^bom, tam so iskali kristjani tolažbe in pomoči v svojih hiškah in v trpljenju. Duhovniki, ktere Srbi sploh častijo, J? ljudem radi svetovali in jih tolažili; saj so bili iz sre-
naroda, in zato so poznavali njegove potrebe, a čutili tudi ?ajedno z narodom v globini svoje duše njegove muke in rane. ^araditega ljudstvo še dandanes rado hodi k samostanom božjo pot ter cesto poprašuje duhovnike za svet tudi v
posvetnih stvareh. Knez Miloš sam je dajal lep vzgled, kako se imajo spoštovati duhovniki.
Ko se skonča služba božja v cerkvi, začne se zbor pod drevjem poleg samostana, Staro in mlado posede P°
travi v večjih in manjših skupinah; t. j. kar je domačih in p?1' jateljev, sede jih skupaj ter se spravi na jed in pijačo, vzeto s seboj na pot. Črez nekaj časa se zasliši glas piščalk; to/ znak, da se začenja narodni ples ..kolo". Mlado in staro
' „rao\o^" s tvum^sothv.b
se zbere okoli godca in stopi v krog, držeč drug drugega za roke ali pas. Tako se začne igrati „kolo". Nekaj časa igrajo pri sviranju piščalke, a pozneje nastopi nekoliko fantov in deklet, ktere zapojó kako narodno pesen. Zdaj pojó dekleta, zdaj fantje; a skupaj pojó fantje in dekleta le tedaj, če so si v bližnjem sorodstvu; oni, ki si niso v sorodstvu, ne smejo niti skupaj peti, niti plesati neposredno drug do drugega, V obče je navada, da. fantje posebej igrajo „kolo", a dekleta posebej; če so pa vsi v jedno „kolo-' zbrani, tedaj stoje v polovici kroga fantje, v drugi polovici pa dekleta, ne da bi se pomešali med seboj. Tako je tudi Pri bolgarskem „boru", ktero sem opisal v prvem oddelku.
Prva vaja na tamburiei.
Dokler na jed ni strani tako rajajo, zaslišijo se od druge strani gosli, ktere se pa bolj otožno glase. Tam sedi slepec, ^i ubira počasi s svojim lokom strune in poje med tem narodne pesni o kraljeviču Marku, hrabrem junaku, ali o kakem slavnem dogodku iz narodne zgodovine. Mnogo ljudstva se zbere okoli njega ter posluša ginjeno glasove najinega pevca, kterega potem obilo obdarujejo. Priljubljena ^ Srbom tudi jugoslovanska tamburica.
Tako se radujejo ljudje celo popoldne, dokler se ne ^ačne solnce bližati zatonu. Zdaj je pa čas nastopiti pot ^oti domu, da jih ne ujame tema, ker po noči nikdo noče ra(l hoditi po daljnih potih. „Noč ima svojo moč, in po noči
je najbolje biti pod svojo streho," tako si čisto prav mislijo Srbi. in sploh ni v jutrovih deželah ponočnega vasovanja, a še manj je slišati vriskanja (uckanja) fantov ali pijancev» ki bi kalili nočni mir. Takemu lepemu redu so priučeni ljudje v Srbiji že od davnih časov. Želeti je, da bi vedno tako ostalo.
Pri takih zborih se narod živo spominja starih časov, ko mu je samo v teh samotnih planinskih krajih bilo mogoče pozabiti za nekaj trenutkov, da je prav za prav „raja", t. j. čreda, ki je obsojena, da trpi, in da stoče pod tujčevo peto. Zbor je bil tedaj najlepši praznik v letu, služba božja v visoko ležečem samostanu je bila najpripravnejša za gorečo molitev, da bi Vsevišnji skoro poslal rešitev potlačenemu narodu. Stara cerkvena pesen: „Gospodi, pO' milu j I"1 prihajala je tukaj globoko iz srca in imela še posebno vzvišen pomen.
Razun verskih resnic je med Srbi, zlasti med pripro; stim ljudstvom še mnogo prazne vere (sujeveija). Naj omenim le nektere reči: Ako kdo zboli, precej mislijo, da ga je nekdo hudo pogledal, t. j. da je dobil „uroke" (ta bf seda je tudi po Slovenskem znana). K bolniku pokličejo hitro „babo-bajačnico", ktera umeje zdraviti z zelišči. V Si"' biji je namreč tudi znan pregovor, da je za vsako bolezeO trava vzrastla. „BajaČnice" pa ne dajejo le zdravila, neg0 tudi zagovarjajo bolezen z raznimi „zagovori".2 Babe obra' čajo bolnika sem ter tja, sipljejo mu sol na pleča, teptaj0 po njem, mažejo ga s slinami itd. Zgodi se cesto, da bolnik ozdravi vsled zdravilnih zelišč, ktere mu kuhajo, in ^ ktere se babe večkrat dobro spoznajo. To so domača zdra' vila, kakoršna priporoča poleg hladne vode glasoviti župn1^ Boštjan Kneipp, kakor lahko čitate v „Domačd11 Zdravniku", kterega je družba sv. Mohorja izdala 1. 1892'
V Srbiji so zdravniki bolj redki, kakor pri nas; zat° je težje dobiti zdravniško pomoč. Ako tedaj domača zdra' vila ne pomagajo, nesejo končno bolnika v kak samosta^ ali v cerkev, da se priporoči božji pomoči. Kedar pa bolest nikakor ni mogoče pregnati, pravijo, da so mu „veštice" W krivile (zacoprale).
Česen velja Srbom za dobro domače sredstvo zop?r „coprnice"; zato ga nosi skoro vsak Srb in vsaka Srbki#
1 Gospod, usmili se nas!
J Srbi kakor Bolgari imajo pregovor: „Kakor baba znaje, tako »aj (copra, leči)".
Pri sebi v mali torbički na prsih. Ako se človek zel6 razboli, velijo, da je česen izgubil svoj duh in svojo moč. bolnika torej večkrat mažejo s česnom po prsih.
Srbi verujejo tudi v ,,vile" (rojenice, divje žene), o kterih pripovedujejo, da so jako lepe, in da žive v skalnatih yotlinah po visokih gorah. Nekterim ljudem storijo baje vile kaj dobrega, drugim kaj hudega, a sploh misli narod, da v®d0 prerokovati prihodnjost. V narodnih pesnih se večkrat govori o vilah in o njihovih dejanjih v korist ali v ^odo človeku.
Razun teh praznih ver je še dosti drugih meti narodom Srbskim, o kterih še ^rno nekaj slišali pri opisovanju narodnih in praznikov.
Srbska narodna cerkev.
Južni Slovani pripadajo d vem cerkve-J*hn občinam: rimskokatoliški (Slovenci 'a Hrvatje) ter iztočni j?fšk o-pravoslavni 'Srbi in Bolgari). Srbski oddelek iztočne cerkve šteje okoli tri ^Hjone duš. Bogo-8|užni jezik je staro-
^venski, pomešan s	Rodopska vila.
rl)skim narodnim na-
Srbska duhovna semenišča so nektera v kraljevini, ?®ktera na Ogerskem in Hrvatskem: v Belem gradu, Karlih, Veršcu in Karlovcu. V onih srbskih predelih, ki so /,(laj še pod Turčijo, ni posebne dnhovšnioe.
Za cerkvene umetnosti, stavbe in slikarije so žrtvovali Jtari srbski kralji mnogo denarja. Imeli so namreč lepo JaVado, sporočati za pokoj duše t.akozvane „zadušbine", (,iere obstoji še do današnjega dne kot cerkve in samostani, a se opravlja v njih molitev za dušo pokojnega osnova-
tel j a. Dosti takih samostanov so Turki razrušili, a Srbi so jih v novejši dobi zopet postavili.
Srednji vek je bil sploh za srbsko cerkev jako ne; ugoden. A pri vsem tem so še ohranjeni nekteri božji hrami iz XII. do XV. stoletja. Postavljeni so v bizantiD' skem slogu, in marsikje se nahajajo po zidih lepe slike presno (freske). Najlepše cerkve so v Stud en ici, M 11 a si j i in Ravan i c i. Omeniti gre tudi novodobno belo' grajsko stolno cerkev, ktera je po svoji notranjosti, kako'' po zunanjosti dostojna glavnega mesta.
Srbska narodna cerkev, ki šteje svoje ude po Srbiji-Avstriji in Turškem, deli se na štiri oddelke, ki so me<* seboj neodvisni in ima vsak svojo vrhovno cerkveno upravo (hierarhijo). Oddelki so sledeči:
1.	Patrijarhija karlovačka na Ogerskem; tamošflJ1 patrijarh je naslednik prvobitnega patrijarha v Peču (Ipeku)-
2.	Vladi k o vina črnogorska; ta ne priznava B°" benega glavarja, nad seboj ter pošilja svojega novoizbr^' nega vladiko v Karlovce ali v Moskvo, da ga tamošnji Pa' trijarh blagoslovi.
3.	Cerkev srbske kraljevine, ktera je pod vf hovno upravo sinode, sestavljene iz tamošnjih metropoli^ in škofov. Ta cerkev je samostalna. a po pravu bi ime^ priznavati za glavarja carigrajskega patrijarha.
4.	Srbska cerkev v turških deželah je V° ložna carigrajskemu patrijarhu. Včasi se mešajo v njene zadeve celo turški višji uradniki; tudi fanarijotski gr^1 duhovniki imajo dosti vpliva na njo.
V stari dobi ni bila srbska narodna cerkev tako drobljena, temveč vso je upravljal jeden metropolit. je povišal car Dušan leta 1347. v patrijarha, Stara stoli?® srbskega metropolita je bila v samostanu Žiči (v južni Srbij1)1 a stolica srbskega patrijarha je bila v Peču, ne daleč Prizrena v Stari Srbiji.
Kosovska bitka, ktera je pokopala srbsko neodvisno^-je ravno tako žalostno vplivala na srbsko cerkev. SuKal1 je obetal v početku srbskim kristjanom versko svobodo, koršno so imeli Grki in Bolgari; tedaj so vsi srbski v^1' niki priznavali pečkega patrijarha za svojega vrhovni pastirja. A čim bolj so se Turki šopirili po deželi, manj so se brigali za svoje obljube glede verske svobodj;
Začeli so ropati kristjanske cerkve in jih preobrača* v „mošeje"; gonili so iz samostanov menihe ter pošiljali tJ
vojake, ali pa so delali iz samostanov trdnjave. Nazadnje prepovedali javno kristjansko službo božjo. Patrijarha ^ pustili v miru še do leta 1646. Tedaj jim je začel pa tudi ta presedati, čeravno se ni mešal v posvetne reči; obdolžili so ga po krivem, da hujska proti turški državi, in jednem so ga ujeli ter odpeljali v Bruso (v Malo Azijo), kjer je bil obešen.
Po tej grozni dogodbi ni hotel novoizbrani patrijarh ^rsenij Cernojevič stanovati več v Peču, nego se je Prestavil na Ogersko. Zajedno z njim se je preselilo 37.000 r°dbin iz Srbije na Ogersko. Črnogorci pa niso hoteli pri-Zr,avati cerkvenega glavarja, živečega v tuji državi. Turška ^ada je izkušala postaviti v Peču svojega človeka za pa-frijarha, a brez uspeha. Postopala je torej prav osorno proti srbom in Bolgarom ter jim zapovedala, da morajo priznavati c ar i grajskega patrijarha, čegar delokrog se je f)a ta način zel6 razširil. Videli smo že v zgodovini bolgarske cerkve, kako so se umeli okoriščati fanarijoti s to ^širno oblastjo. Kakor se je Bolgarom pod fanarijoti go-.''o žalostno, tako tudi »Srbom. Najhujše pa je bilo to, da glavar iztočne cerkve začel pošiljati v srbske škofije ;.rde Grke za škofe, kteri niso razumeli slovanskega jezika, 'i škofje so torej začeli opravljati službo božjo s pridigo vred v grškem jeziku, in to v cerkvah, ktere so bili osnovi srbski carji. To je moralo Srbe jako žaliti, a zato gledali, da se odtegnejo čim prej mogoče neposredni opravi carigrajskega patrijarha.
Dandanes se smatra za pravega glavarja srbske cerkve ^eodvisni nadškof bel ograj s ki, kteri ima naslov ^etropolita vse Srbije.
Prvi metropolit srbski in osnovatelj srbske na-r^oe cerkve je bil sv. Sava (Sabbas), ki je umrl 1. 1237.
svetnika moram omeniti na prvem mestu, govoreč o ,r^ki cerkvi, ker se med srbskim narodom, kakor po cerkvah ?ben vladika tako visoko ne časti, kakor sv. Sava. Spomin ; le£ove smrti se praznuje dne 14. (26.) prosinca.1 Prištet f Svetnikom kakor v iztočni, tako tudi v rimskokatoliški cerkvi pod imenom „sv. Sava (st. Sabbas), prvi srbski metropolit in prosvetitelj". V vsaki srbski šoli
g,,« 1 Stari koledar, po kterem se ravnajo Srbi kakor Bolgari (sploh L*0'iztočna cerkev) je v razmeri S popravljenim gregorijanskim (kato-.llri) za 12 dnij bolj pozen. Tako imamo katoličani na pr. 13ega, ko e imajo oni prvega v mesecu.
visi podoba slavnega narodnega prosvetitelja sv. Save. Oh' letnica njegove smrti se praznuje vsekdar s posebno slo* vesnostjo. Srbska akademija je osnovana na njegovo oblet; nico leta 1863. V spomin prosvetitelja je osnovan ob prilik proglašenja srbskega kraljestva kraljevski red svetega Save, kteri se daje učenjakom in zaslužnim možem v Srbij1 in po drugih slovanskih krajih v priznanje njihove delaV' nosti za slovstvo, šolo in omiko. Nekaj let obstoji v Bele11! gradu tudi društvo sv. Save, ktero ima namen, probuj^1 narodno zavest med ljudstvom v Srbiji ter širiti srbsk0 idejo po sosednih deželah, kjer prebivajo Srbi.
Katoliški misijoni.
Katoliški misijon v Srbiji stoji, kakor je dandanes ur6' jen, pod višjo duhovno oblastjo djakovskega škofa, pfe' vzvišenega gospoda Josipa Jurija Š t r o s m a y erja' Sedaj živi v Srbiji okoli 12 tisoč katoličanov izraznih drža* in raznih narodnostij; največ jih je iz Avstrijsko -Ogerske (Hrvatov, Slovencev, Čehov, Slovakov, Poljakov, Ogrov I® Nemcev); potem je nekoliko Prusov, Lahov, Francozov 111 Belgijcev. Ne manjka niti Albancev, ki so sploh južni s°' sedje Srbom.
Katoliški duhovniki so v Belem gradu, Kragujevcu ]]} Nišu, povsod po jeden. V Belem gradu je 4 do 5 tisj>(' katoličanov, kteri imajo le malo kapelico, stoječo na vp1 c. kr. avstrijskega poslanstva. Ta se smatra kot lastni»? istega poslanstva, in domači kaplan je ob jednem misijo*1® za katoličane glavnega mesta in okolice.	,
V Belem gradu je katoliška šola, obiskovana 0 120 do 150 otrok obojnega spola. Šola stoji pod pok1'0 vitnljstvom avstrijskega poslanstva; na njej poučujeta ^ učitelja, ktera imenuje poslanik; plačo dobivata po njem avstrijske vlade. Šolsko poslopje je vzeto v najem, a , dosti prostorno za vse otroke avstrijskih in drugih ka,°tJ Iičanov, tako da še na stotine njihovih otrok hodi v srbs* in protestantske šole.	v
Druga misijonska postaja (osnovana leta 1885.) je Kragujevcu, stari srbski prestolnici, kjer živi kak1. 500 do 600 katoličanov. Tam stanuje o. frančiškan kot111 sijonar v najeti hiši, kjer ima tudi kapelico.	0,
Tretja misijonska postaja je v Nišu. Bila je os^ vana leta 1885. Šteje okoli 600 katoličanov raznih nar°
nostij ter ima na lastnem zemljišču lepo javno cerkvico, ktero je postavil leta 1887. z dovoljenjem kr. srbske vlade sedanji mnogozaslužni misijonar č. g. o. Vilibald Čok (Czok). Ima lepo misijonsko hišo, v kteri je zdaj tudi šola; Ha njej poučuje marljivo on sam v srbskem, nemškem in francoskem jeziku.
Božja služba ali sv. maša se čita v latinskem jeziku.
Katoličani se nahajajo še po sledečih krajih srbske kraljevine raztrošeni: v Sabcu, Smederevu, Veliki Plani, Požarevcu, Milanovcu, Mejdan-Peku, Čupriji, Senjskem Rudniku, Kladovi, Radujevcu, Negotinu, Rudniku pri Zaječarju, Aleksincu, Pirotu, Leskovcu, Kruševcu in Vranji. V nekih testih jih je več, v nekih manj.
Ker so misijonske postaje v Srbiji še mlade, ker je število katoličanov majhno, in ker važni oziri na notranje Politične zadeve ovirajo delokrog misijonarjev, zato ni v Srbiji o misijonskem delovanju toliko slišati, kakor v Bolgariji.
Šolstvo.
Videli smo, da se pri Bolgarih porabi mnogo denarja za šole, in da v tem oziru vlada nikakor ne štedi denarja. Srbi tudi posnemajo Bolgare, posebno v novejših časih. Leta 1820. so imeli v vsej Srbiji samo 20 ljudskih šol. Tisti mladeniči, kteri so želeli učiti se citati in pisati, a posebno oni, ki so namerjavali postati duhovniki in menihi, hodili so v šole v samostane, ali pa k duhovnikom Po vaseh. Od tedaj do novejših časov so se šole znatno Pomnožile, tako da šteje dandanes Srbija 713 ljudskih šol z blizu 70.000 učenci in učenkami. Pred kakimi petdesetimi leti je prišel jeden učenec na 296 oseb, a dandanes pride na 30 oseb. Sicer pa je to število še vedno premajhno, in uPati je, da se bodo pojavile v kratkih letih bolj ugodne Razmere. Dandanes zna v Srbiji blizu 12% čitati in pisati, v razmeri z Bolgarijo stoji Srbija skoro na isti stopinji, ker po poslednji štetvi je dokazano, da v Bolgariji zna ¡*ekaj nad 12°/o čitati in pisati , a Rusijo prekosita Srbija kakor Bolgarija dvakrat v tem oziru.
Med 713 šolami je bilo 65 ženskih z 8.500 učenkami. " nekterih šolah so otroci obojnega spola skupaj. Do leta 1887. še ni bilo posebnih dekliških šol v Srbiji. Leta 1890. •Je bilo v kraljevini 1344 učiteljev in učiteljic na narodnih 'ljudskih) šolah. Stroški državne blagajne za te šole so

iznašali 1,357.872 dinarov (kron), a za pokojnine učiteljem okoli 100.000 dinarov. Povrh tega so dajale še občine okoli jeden milijon za iste svrhe.
Po šolskem zakonu od leta 1882. morajo biti vse ljudske šole dvorazredne, vendar pa še ni bilo mogoče povsod obeh razredov odpreti razun po mestih.
Srednje šole imajo skoro vsa večja mesta, posebno okrožna. V njih se šolajo večjidel mestni sinovi, s kmetov prihajajo redkoma dijaki. Nektera mesta so zgradila lepa poslopja za gimnazije in realke, kakoršna zahtevajo pedagoška in zdravoslovna načela. Višjih gimnazij je 8, a nižjih 10 in 2 realki.
Učitelji in profesorji so izvršili svoje nauke večinoma na belograjski „veliki školi". Ta je bila osnovana kot licčj leta 1838. Na njej so predavali prva leta ruski pro* fesorji; a leta 1803. se je preosnovala po vzoru vseučilišč, samo da nima popolnih fakultet. Dandanes predava na veliki šoli 50 profesorjev. Dijakov je okoli 500. Največ jih šteje pravoslovna fakulteta. Na tehničnem oddelku je malo dijakov, na modroslovnem nekaj več. Ta se deli na matematično-prirodoslovni in na jezikoslovno-zgodovinski oddelek. Prvi šteje več dijakov kakor drugi. Velika šola stoji na najlepšem prostoru glavnega mesta. Iz nje je krasen razgied na vse strani po mestu in okolici. Poslopje je prav lepo in prostorno. V kabinetih so vse potrebne zbirke in učni pripomočki. Knjižnica je bogata. Profesorji so domači sinovi, kteri so se večjidel izšolali na zapadno-evropskih vseučiliščih. Med njimi je nekoliko znanih učenjakov in dobrih strokovnjakov. Pred veliko šolo je obširen trg in izprehajališče.
Višja realka stoji blizu stare trdnjave (na Kali-megdanu)-Njena notranja uredba, kakor samo poslopje in lega odgovarjajo svojemu namenu.
Najlepše poslopje med vsemi srednjimi šolami v Srbij1 ima pa gimnazija v Kragujevcu.
Srbske gimnazije imajo po sedem razredov. Prirodo-slovni nauki se marljivo gojijo na njih; uči se jezik francoski kakor nemški. Podobne so realnim gimnazijam avstrijskim. Na realkah je skoro isti učni načrt, kakor v Avstrija
Višja ženska šola v Belem gradu se prišteva srednjim šolam. Bila je osnovana leta 1863. Ima namen dajati de; kletom ne samo občo višjo omiko, nego tudi pripravljat1 učiteljice za narodne šole. Razdeljena je na šest razredov«
Na vseli srbskih srednjih šolah je okoli 450 učiteljev, kteri stanejo državo nad milijon dinarov na leto.
Bogoslovno semenišče je bilo osnovano v Belem gradu te leta 1836. Ima štiri tečaje; v prvega se sprejemajo Učenci, ki so končali nižjo gimnazijo. Bogoslovne šole niso dobro urejene, kar sami Srbi izprevidijo, a obiskovane so Precej. Državna blagajna jim daje 70.000 dinarov na leto.
Strokovnih šol je v Srbiji pet: dve učiteljski pripravnici (v Belem gradu in Nišu), poljedelska šola (v Kraljevu), lovska in živinozdravniška v Belem gradu. Na teh šolah ^luje nad 50 proiesorjev; dijakov je blizu 1000. Najbolj ^a obiskovani učiteljski pripravnici, a ostale strokovne ^»le manj.
Omeniti gre tudi vojaško akademijo, ktera je bila Ustanovljena leta 1837., pa seje potem kmalu zaprla. Znovič jo odprli 1. 1850. V njej se pripravljajo mladeniči za castniško (oficirsko) službo. Preosnovana je bila leta 1880. 1,1 se deli na nižji in višji oddelek: prvi ima 3, drugi 2 !ecaja. Navadno je v njej okoli 100 kadetov. Za daljno 1;iobrazbo hodijo častniki v Rusijo ali na Francosko.
Zasebnih šol je v Srbiji izvenredno malo.
Šolnine na državnih šolah ni treba plačevati; pouk je ^oboden. Na učiteljski pripravnici in na vojaški akademiji ^ šolajo dijaki in kadetje čisto na državne stroške. Siromašnim učencem na drugih šolah pa daje vlada čestokrat ^ipendije; ravno tako onim, kteri hodijo na vseučilišča v rage dežele.
, , Srbska mladina je, kakor bolgarska, ukaželjna in prepisane glave. Treba samo gledati, da ne pride pod roko-°dstvo nesposobnih učiteljev, kteri bi širili nevarne (na pr. °cijalistične) nauke med mladino.
Narodni prazniki, domače šege in navade.
v Najvažnejši in čisto srbski praznik je „slava", o yteri sem že na kratko govoril v poglavju o zadrugah. >ka srbska rodbina, manjša kakor večja, ima namreč .Nebnega svetnika kot svoje domače krstno ime. Njega vsi udje iste rodbine, njemu se priporočajo za pri-l^ošnjo pred vsemogočnim Bogom. Ta svetnik ostaje njihov M patron od roda do roda, in vsi oni, ki častijo istega 3"*ona, imajo se med seboj za krvne sorodnike, če tudi ' V|Jo daleč narazen. Praznik krstnega imena ima pred vsem
Bolgarija in Srbija.	14
verski pomen, a potém je največji rodbinski praznik. P°' sebno se častijo kot patroni: sv. Nikola (Miklavž), sv. .Tovan (Janez), sv. Arhangelj, sv. Jurij in sv. Sava. Takemu praf niku pravijo sploh „slava".
Na dan slave mora tudi v najubožnejši hiši biti vsega v izobilju pri ognjišču in na mizi. K praznovanju povabi,!0 goste iz sosedstva, kteri nimajo doma iste slave. Praznuj6 se ves dan z največjo častjo in s pravo pobožnostjo. TJdje rodbinski in vsi domačini z gosti zajedno opravljajo molitv® za živo in mrtvo žlahto. Napravijo po stari šegi „žrtv°" svetniku, obstoječo iz sveče, kolača, kuhane pšenice, kadil8, (tamjana), jesiha in vina.
Sredi glavne sobe postavijo dolgo mizo, narejeno novih desek. Na njo položijo vsa jedila in vino. Noža J1*1 mizi ni, ker ga nosi vsak Srb pri sebi za pasom. Vilic? so tudi redke; jemlje se s prsti, kakor je navada tudi l1.',' drugih narodih v jutrovih deželah. Na sredi leži vel1* „krstni kolač" iz pšenične moke; na njem je vtisnjeno menje sv. križa.
Ko je vse pripravljeno, povabijo duhovnika, da blagoslovit. Vsi domačini in gostje se zberó okoli m'^' Sredi kolača vtaknejo voščeno svečo, a na obeh stra»0'1 prilepijo zraven nje dve manjši sveči, navzkriž stoječi. tri prižgejo: znamenje presvete Trojice. Poleg kolača stoj polna čaša vina. Duhovnik vzame na sebe štolo (epitrali]J in začne moliti. Poleg njega na levi strani se postavi starešina, zraven njega stoji starejši sin, potém mlajši 1 po redu vsi moški udje v rodbini. Ña desni strani duhovni*, stojé kumovi, bližnja žlahta in povabljeni gostje, bolj pa žene. Duhovnik blagoslovi najprej kolač, potém m0!, Boga, da bi dal svoj blagoslov hiši in rodbini, ktero P|l¡ poroča posebnemu varstvu domačega patrona. Vsi navz^1. molijo pobožno za duhovnikom, kteri tudi pokadi po hiš1, kadilnico. Ves prizor je jako ganljiv in predstavlja sre1'? kakoršna se nahaja v pobožni in složni rodbini.	. j
Po končanih molitvah vzame starešina blagoslovijo kolač in odlepi od njega sveče; a potém zasučeta zajed^ z duhovnikom kolač kakor okoli osi in ga prelomita na d* polovici ter polijeta z vinom. Nazadnje ga razdelita na fc°s ' od kterih dobi vsak navzočnik svojega.
Tako se konča cerkveno-rodbinski obred. Potém ^ duhovnik zajedno z društvom k mizi k obedu. Zdaj priuči na mizo „kiselo čorbo", ktero Srbi jako radi jedó; potém rlD'
Pečeno jagnje ali prase, sira, sadja itd. Med obedom vstane Najprej duhovnik in izpregovori nekoliko besed v božjo slavo. V njim vstane hišni gospodar (domačin) in napije zdravico gostom, ki so ga razveselili s svojo navzočnostjo današnjega velikega in vsakemu Srbu milega praznika. Nato zapojč vsi sUro cerkveno-slovansko pesen: „Mnogaja leta!" Sledijo še
Kako lomijo kolač pri „slavi".
j^ne druge zdraviee, kakor pač beseda nanese. Za primer 3 navedem dve zdravici, kteri sta prav udomačeni pri v/ih, a se nahajata malo izpremenjeni tudi pri drugih juž-^ Slovanih:
v ,.Tri ptice so priletele prek planin, in vsaka je prišla v kljunčku nekaj dobrega: jedna pšenični klas, druga lrjski trs, tretja veselje in zdravje. Tista, ki je nosila pše-
nični klas, spustila se je dol na Bačkem polju, ktero zdaj rodi obilo pšenice; druga, ki je nosila težki vinski trs, spfl' stila se je na zemljo na Fruški gori, ktera rodi mnogo grozdja; a tretja, ki nosi veselje in zdravje, naj se spusti na našo mizo, da bomo vsi zdravi in veseli. Na tvoje zdravja brate gazda (gospodar)!"
Druga običajna zdravica se glasi takó-le: „Z božjo pomočjo in v božjem imenu smo se zbrali J*11 pri tebi, da povečamo tvojo slavo. Zatorej ti Bog daj pše' nico nad pšenico, zrno nad zrno; malo da seješ, mnogo žanješ! Bog daj, da bi se zbrali k letu zopet na tem mest«; in da bi okusili poljskih plodov od tvojih njiv in vrtov; Bog daj, da ne bi nikdar pozabil za božjo slavo povabil j svojih prijateljev" itd.	. ,
Srbi, kakor sploh Slovani, so pri gostbah jako vesel1 i radi pojó in često napivajo zdravice. Komu ne bi prišla ^ na pamet, kedar čita gornji zdravici, še marsiktera druga< j ktero je sam slišal ali govoril med Slovenci pri raznih g0' ( stijah, botrinah, kolinah ali furežih itd. V veseli dru^J1 , Slovan sploh rad govori in pové dosti šaljivih kakor rešim1 ^ besed. Razloček je pa ta, da se na Slovenskem tudi žei; j skemu spolu nazdravlja, na pr. domači gospodarici, a v SrMI1 nikdar. Srbkinje so torej pozabljene in smejo le molcé P0' , slušati može, kako govorijo napitnice ali zdravice. Pri tak0' ^ zvanih „olikanih" narodih so pa žene vedno na prvem mest11 j v društvu; torej ravno narobe svet.	j
Kakor ima vsaka srbska hiša (zadruga) svojo slav0' ^ tako jo ima tudi vsaka vas, vsaka občina. Vaško sla¡ praznujejo pod kakim drevesom, imenovanim „zapis". ^ fi drevesu je izdolben v skorjo velik križ. To drevo je sve.0 j vsakemu vaščanu; greh bi bilo plezati nanje, greh klat'1 sadje z njega, ako ga ima, a posekati ga bi bilo hudodelst^ g Kedar pride dan slave ali „zavetine", zberejo ^ j vsi vaščani pod drevesom, pokličejo duhovnika, da blag0' | slovi tam vodo, potém pa gredó v izprevodu iz vasi 11 v polje. Med tem prepevajo, stopajoč pobožno za križem?! 5 opravljajo molitve za dobro letino. Po izprevodu se vrD^l v k „zapisu" ter izrežejo iz križa na drevesni skorji ono Jf0' žico, ktera je tam vzrastla črez leto. Duhovnik še prec11, ^ nektere molitve, a potém se začne veselica pod milim nebf"1^ ^ Tudi vsaka cerkev ima svojega patrona, kakor pri ** p toličanih. Pri takih cerkvenih svečanostih se zbere ta 5 mnogo ljudstva. Taki zbori so bili za turških časov 7'e
koristni, ker so služili v probujo narodne zavesti. Pri takih Prilikah namreč so se mogli ljudje iz bližnjih in daljnih krajev shajati ter se na dvoru tihega planinskega samostana Posvetovati o tužni usodi svoje domovine; tukaj so se vzajemno tolažili z upanjem na boljšo prihodnjost.
Takšni zbori so bili Srbom blizu to, kar so bile olimpijske igre Grkom. Na zborih se igra kolo, fantje se pokušajo, kdo je bolj močen, skačejo na dolžino in na visoko, Merijo se v naglem tekanju itd. Radovednih gledalcev obojega spola je mnogo navzočnih; obče veselje vlada med njimi, kakor tudi med bori tel j i in igralci.
Srbi imajo nekaj občnih narodnih praznikov, ktere vos narod slavi. Nekteri so celó občni vsem Slovanom se praznujejo povsod na podoben način, pojó se slične Pesni in vršč se isti obredi.
Taki prazniki imajo svoj začetek v poganski dobi, a Praznujejo se ob onih dneh leta, ko se menja priroda, na P*", kedar po dolgih zimskih nočeh počnejo zopet rasti dnevi mesecu grudnu), ali pa tačas, ko daje solnce zopet toliko ^plote, da začenja kliti trava in drevje cvesti (o sv. Juriju); Judi tedaj, ko stoji solnce najviše na nebu (o sv. Petru in •Javlu), in ko je največja vročina.
Ob kristjanskih velikih praznikih, kteri se obhajajo v &°ri omenjenih letnih časih, kakor so božič, velika noč itd., m se torej pri Srbih razun cerkvenih svečanostij še neveri narodni obredi, ohranjeni od starodavnih časov. Že i,r' opisovanju božičnega praznika na Bolgarskem smo našli Marsikaj našim slovenskim šegam podobnega; a bolgarske lil srbske šege so si še bolj podobne. Zato tukaj ne bom °Pisoval srbskega božičnega praznika, ker bi moral večjidel Ponavljati to, kar sem pisal že v prvem delu o Bolgarih.
Á noben srbski praznik se ne praznuje s tolikimi ^arimi obredi, kakor dan sv. Jurija (Džurdžev dan). Prijave se začenjajo že prejšnjega dne (22. malega travna), ^a ne bi prišle na živino bolezni in divje zveri, naredijo j^zel na verigo, ob kteri visi kotel nad žerjavico na og-Jlišču; da ne bi pobila toča, vtaknejo leskove križce na rte in njive in tudi v kote po hišah in hlevih.
Vsako dekle splete zvečer pred praznikom sv. Jurija r-koliko kit iz pomladanskih cvetlic, vsaki kiti dá ime ka-^ga znanega fanta ter jih položi o polnoči na streho, ali j!il na kako drugo visoko mesto. Ko se zasvita, hiti gledat ekle, na ktero kito je padlo največ rose; po tisti baje spo-
zna, kteri mož ji je namenjen v zakon. Sploh pa tega dne vsakdo prav rano vstane. Mladina se gre v reko kopat; prej ko solnce izide, češ, potem bo čista in zdrava vse leto. Po kopanju so vsak okrasi z vrbovimi vejami in se vrne domu. Tukaj se zopet umije z vodo, ktera je bila donesen^ od mlinskega kamena, ali pa s tako, v kteri so bile rože | namočene. Potem bo baje vsak lep, zdrav in vesel vse leto. A da bi bila živina zdrava, streljajo pred hlevom.
Glavna jed tega dne je jagnje, ktero se peče na vsa' kem ognjišču brez izjeme. Pred sv. Jurijem pa niti ne ljejo jagnjet, niti jih prodajajo. Zjutraj zgodaj jih preštejejo» izberejo najlepše jagnje ter ga zakoljejo. Kožo prodaj0 prvemu, kdor jo hoče kupiti. Za njo se ne pogajajo, ampa* kolikor da kupec, je dobro. Ta denar darujejo cerkvi, ja£' njetino pa razdelijo med domačine. A vsak pazi, da se 116 zlomijo kosti, ker bi si potem ovce lomile noge na paši.
Sploh se večina teh šeg tiče le domače živine, tak° da je „zeleni /Jurij" pravi pastirski praznik na Srbske111, Ta dan odpravljajo živini „uroke" in „nečiste moči", ganjajo „coprnice" itd. Ves dan dobro pazijo na živino, a® ne bi prišel kak tujec blizu nje.
V pesnih, ktere prepevajo na Jurijev dan, omenja ^ večkrat ime Lade, staroslovanske boginje, pri Slovene1'1 znane tudi po imenu „Dida" (Didino leto). Za stare vane, kteri so se pečali mnogo z živinorejo, bil je važe° praznik, ko je ozelenela vsa priroda in so mogli zopet niti živino na pašo. Ob taki priliki so se vršili razni redi, kakoršnih smo nekaj gori opisali; a nekaj se
jih Je
pozabilo v teku stoletij. Ovčarji na balkanskem polotok11' med kterimi so posebno Vlahi, še dandanes ravno ob Juriju ženejo mnogobrojne črede na pašo v planine. sem vsako leto priliko gledati cela krdela ovac, ktere nejo na pr. Karagačani v južni Bolgariji iz dolin na kansko pašo, noseč s seboj na malih čilih konjih vse P0' trebnosti: posteljino, šatore, posodo za mleko in sir, mehe itd. S seboj vzamejo tudi žene in otroke; žene nos1) s seboj preslice in krtače za volno, tako da se bodo mop. vrniti v jeseni nazaj z balami debelega sukna in z močni"1 „koci" za domače potrebe po zimi.
Drugi veliki praznik po sv. Juriju je Ivanov (god sv. Janeza), o kterem pripoveduje srbsko ljudstvo, j je tako mogočen svetnik, da solnce trikrat na nebu obsto.. v strahu pred njim. Nekaj dnij pred tem praznikom stoj
fiamreč solnce najviše na nebu in je najdaljši dan. ¡Stari Poganski Slovani so slavili ob tem času velik praznik na past solncu. Zažigali so velike ognje „krese" po poljih 'n po hribih, kakoršna navada se je ohranila zlasti pri Slovencih še do današnjega dne. Srbi pa zažigajo zvečer pred sv. Ivanom „lilo", napravljeno iz brezove ali črešnjeve skorje, Uosijo jo okoli po polju ter jo mečejo kvišku; tudi kresi so videti po hribih. Ženske nabirajo na Ivanov dan zdravilne Rastline po polju in po gozdih. Seme, ktero je pripravljeno ^a setev, nosijo ven, da ga ogreje solnce, češ, da se bo »olje izcimilo.
O drugih letnih praznikih pa velja v glavnih črtah l«to, kar sem povedal prej v bolgarskem oddelku.
Sedaj še poglejmo one navade, ki so v narodnem življenj» posebne važnosti ter za Srbe v večji ali manjši meri a čaj ne. Te so njihova gostoljubnost in nekteri rod binski prazniki.
Za turških časov v Srbiji ni bilo gostilnic, razun v ¡¡ekterih večjih mestih. Popotniki so si morali torej v vasi, kamor so dospeli v mraku, poiskati prenočišča v kaki Večji hiši. Povsod so jih radi sprejemali in jim postregli, kakor da bi bili prišli stari prijatelji; dali so jim večerje, Prej ko so legli spat, in zajutrk, prej ko so odšli od hiše. Opoldne so dobili popotniki obed v drugi vasi, do ktere so ^učajno dospeli. Včasi je stopil popotnik v kako hišo, samo '*a dobi vode piti, a gostoljubni ljudje so mu ponudili še kruha, sira, vina itd. Dandanes so pa ob glavnih cestah epe gostilnice (bani), ktere stoje deloma pod državnim nadzorom. Dobijo se tam dobra jedila: čorba, pečenka, sir itd,, } Vse to ne stane več kakor 1 dinar (krono) z vinom vred. ^a spanje se lahko dobi dobra postelj, za ktero se plača le Uekaj grošev. Srbi radi mnogo potujejo, posebno po trgo-Vlui; zato je ugodno, da so na potu dobro postrežem'. Nasprotno se pa o bolgarskih banih ne more nič pohvalnega 'eei, kakor sem bil namignil že v dotičnem poglavju.
A ob postranskih cestah v Srbiji je še dandanašnji Nogo krajev, kjer se lahko zastonj prenočuje in živi od padske gostoljubnosti. V srbskih planinskih vaseh še zdaj kmetje ne morejo razumeti, kako bi se mogel živež za denar opevati ali prodajati; zato vsakega žejnega ali lačnega ¡^stonj pogostijo. Kjer je pa po cestah večji promet, tam jji seveda kmetje pri taki gostoljubnosti kmalu prišli na ^aško palico, V obče se mora priznati, da je gostoljubnost
v Srbiji še zmirom znatna in se smatra kot neka sveta dolžnost, tako da srbski narod v tem oziru ne zaostaje za nobenim bratskim narodom, a marsikterega še prekosi.
Med rodbinskimi prazniki je najvažnejša ženite v. Ta je Srbu najveselejši domači praznik, kterega se raduje ne samo dotična rodbina, nego sploh vsa vas, vsa občina. Vsakdo hiti svate pozdravljat, prinaša jim darove ter nagovarja moške z naslovom „gospodin", a ženske „g°-spoja". Taka imena se drugače med narodom nikakor rabijo in celó po mestih se slišijo redkokdaj. Srbi in Srb-kinje se kličejo med seboj navadno s krstnim imenom, pred ktero se postavi beseda „brate" ali „strino". Kedar gredó svatje po cesti, odkrije se jim vsakdo. Svatje se pa ne odkrivajo nikomur in še pri gostiji sedé pokriti okoli mize> Vsak svat nosi palico, okrašeno s pisanimi traki. Sploh Pa nosijo le vaški prvaki in imenitnejši možje palico v roka'1:
Glavna reč pri ženitvi je vzajemno sočutje, ktero rod1 pravo zakonsko ljubezen. A dogodi se večkrat, da zadrug prisili mlade ljudi ženiti se zaradi koristi za vse zadrugarj6; Zgodi se včasi, da fanta in dekleta niti ne vprašajo, al1 hočeta stopiti v zakon; ampak sam starešina zadrug se dogovori z nevestinim očetom, da bo gostija. Starešin seveda gleda na to, kakega obnašanja je dekle, je li pridu0; in je li tista rodbina na dobrem glasu. Ako primerjamo ,s tem nalogo in pravico starešine pri slovenskih svatbah, V'J' dimo, da se je dokaj izpremenilo od onih starih časov, so gotovo tudi Slovenci živeli v zadrugah; a samo ime „starešina" je še ostalo, ktero nas spominja nekdanjih očako^' skih šeg.
Srbski državni kakor cerkveni zakon dovoljujeta far;' tom ženiti se v osemnajstem, dekletom se možiti v petnajstem letu.
Priprave za ženitev so sledeče: Najprej poprava' jejo po nevestah. Ko najdejo primerno, vprašajo njeno ro<jj bino po drugih ljudeh, ali že mislijo dekleta možiti, in ^ bi jim bila dotična zadruga, v kteri je dorastel fant, P0' všeči za rodbinske zveze. Ako je to popraševanje končal z ugodnim uspehom, tedaj se poda sam starešina zadrug na konju proti nevestinemu domu. Tam ga lepo sprejmi, in prijazno pogosté. Prinesejo mu na mizo vse, kar je __ shrambah dobrega. Izbrano dekle pa streže pri mizi. V P0' četku starešina nalašč nič ne pove, zakaj je prav za došel. Med razgovorom pa začneta hišni oče in mati popri*
sevati po fantu, kaj dela, kako se ima itd. S tem so prvi ogledi pri kraju. Nato se poslovijo med seboj na prijazen način.
Ako je upanja, da bo vse dobro izpadlo, pride drugikrat v svate starešina skupaj z ženinovim očetom in z dvema tovarišema, ktera sta najbolj čislana v rodbini. Takrat vzamejo možaki s seboj puške ali samokrese. Navadno prihajajo proti večeru do nevestinega doma. Tukaj jih prijazno sprejmejo. S početka se obnašajo, kakor navadni gostje, govore, jedó in pijó, ne da bi se zmenili, zakaj so prišli. Ko se stemni, pokrije hišna mati mizo, h kteri se vsedejo vsi po svojih letih. Dekleta pa ta večer ni v sobo. Med Večerjo vstane starešina in reče: „Domačine, brate, ti ne vprašaš, zakaj smo prišli, a tudi mi ti še nismo povedali. Mi nismo prišli k tebi jest in pit, ampak radi bi spravili v red jedno reč, ako bo Bogu po volji in tebi." Nato odgovori domačin: „Brate, jaz nič ne vem in mislim, da bonete nazadnje povedali, čemu ste prišli." — „Dobro," odvrne starešina, „naj ti bo, kakor želiš. V božjem imenu bomo postali prijatelji med seboj. Ako bo ugodno Bogu, in ako ti ne boš protiven, tedaj naš brat (pokaže s prstom na ženi-novega očeta) želi vzeti tvojo hčer (pové ji ime) za ženo svojemu sinu."
Po teh besedah vzame starešina hleb iz svoje torbe in lsee po žepih denarja, da bi ga položil nanj. Nato pa od-yme hišni oče: „Brate, počakaj malo, ne more se tako hitro izvršiti ; mladina je up prihodnjosti, zato pa moramo vprašati poprej še mlade ljudi." Zdaj pošlje oče mater h hčeri, ^a zve od nje, ali je pri volji stopiti v zakon. Sicer se pa redkoina jemlje ozir na njeno mnenje in njene želje; bila ona s°glasna ali ne, možaki se pri mizi začnejo pogovarjati za ceno. Hišni oče zahteva na pr., da dadó svatje za dekle cekinov (t. j. nekaj nad 100 gld.); oni pa obljubijo naj-Poprej 5, potém 6 do 10 zlatov; le redkoina pridejo do 15 zla-¡;°v, na kar oče pritegne. Potém še morajo svatje obljubiti, bodo kupili nevestinim bratom in sestram kako obleko: kapico (fes), obutje, pas itd. Ko se tudi glede tega dogo-y?ré, potegne oče ženinov mošnjo iz žepa in našteje pred ,|¡snim gospodarjem na mizo dogovorjene cekine.
K temu še pridene nekaj zlatov nevesti v dar. To imenuje „obiležje" (oznamenovanje). Po nje si mora ne-yesta sama priti. Pristopi k mizi, pa se zamisli in se začne •lokati, prej ko vzame „obiležje", kakor da je ne bi bila v°lja ženiti se. Sicer se pa vsako dekle v takem važnem
trenutku malo odteguje in joče. Nazadnje primorajo nevesto, da vzame cekine. Prej ko ona odide iz sobe, poljubi roko starešini in vsem svatom. Kmalu nato pa pokne zunaj samokres, in to pomeni za vso vas, da so se pogodili. Prej ko se razidejo, dogovorijo se še svatje, kdaj pridejo menjat prstana. Med potom proti domu streljajo s samokresi puškami.
Ko pride določeni dan, prijahajo praznično oblečeni svatje z ženinom vred do nevestinega doma. Po letu in o lepem vremenu ostanejo pod kakim drevesom na dvorišču ali vrtu. Tam jih hišni oče pogosti. Dokler se možje zunaj gostijo, ogledujejo jih ženske, ktere so v hiši, skoz okna iu razne špranje ter se šalijo nad tem in onim, a posebno na<l ženinom, češ, kako lice ima, kak nos, kake oči itd.
Za nekaj časa vzame starešina iz svoje torbe velik hleb, položi nanj vencek in sredi njega prstan. Potem p°' kliče hišni oče mater in hčer. Nevesta plašljivo prihaja za materjo, poljubi roko svojemu, kakor ženinovemu očetu tako po redu vsem gostom in materi, samo ne ženinu; potem odide, ne da bi kaj rekla. Mati pa vzame hleb z venčkom in prstanom ter ga odnese za hčerjo. Pri tej priliki streljajo; glavni obred slavnosti je končan. Mladenič in deklica sta zaročena. Svatje se še dogovore, kdaj bo gostija, a p0' tem podajo roke domačinom in odidejo veseli proti domu.
Na gostijo povabijo, ako je ženinova rodbina bogata? do 50 svatov; ako ni bogata, pa manj, a tudi pri siroma^ nejših se jih zbere precejšnje število. Najmlajši in najlep^1 svat nosi zastavo (barjak). Vsi prijašejo k nevestinemu domu. Dever vodi konja za nevesto, včasi pa pridejo 2 vozom po njo. Med potom prepevajo in streljajo.
Poglejmo si, kakšna je nevesta. Oblečena je po rodnem kroju. Na glavi ima venec iz umetnih cvetlio; v lase ima vtaknjenih nekaj prirodnih cvetlic, pavovih pere^ in srebrnih denarjev. Ta venec bo pa nevesta nosila ue samo danes, ampak še vse nedelje in praznike celega prveg^ leta v zakonskem stanu. Pri Srbih, kakor deloma tudi
pri
Bolgarih je navada, da hodi nevesta (buljka) s tem vencem okoli k sorodnikom in znancem; ona jih pozdravi in se Prl' kloni pred vsakim posebej trikrat skoro do zemlje. Od vsa; kega dobi nekaj v dar. Druge navade pri poroki v
cerkvi
in na gostiji (svatbi) so večjidel iste, kakor pri Bolgarih-
Končno še naj povem, kako se godi nevesti prva na novi domačiji. Prvo leto ona ne mesi hleba ali kruha
in ne opravlja nobenega težkega dela, ker pravijo, da je še preslaba. A precej mora vedeti in dobro paziti, kakšna čast gre vsakemu moškemu pri hiši. Zvečer mora hišnemu očetu in svakom sezuti obutje ter ga zjutraj očistiti, prej ko vstanejo. Ona mora biti prva na nogah, da pripravi vse potrebno za zajutrk, da počisti po hiši, in da pomete pred pragom. Očetu svojega moža (svekrvu) mora vsekdar roko Poljubiti, kedar se vrne s polja ali s pota domii; svekrvo mora spoštovati ter ji streci pri delu. Vsem domačinom mora davati najlepša imena: brat, sestra, gospodin, gospoja itd. Z vsakim mora biti mila in prijazna.
Pri ženitvi se gleda na leta v vsaki rodbini; najstarejši sin ali najstarejša hči sta prva na vrsti. Brat mora čakati, dokler se ne omoži starejša sestra, a sestre morajo čakati, dokler se ne oženijo starejši bratje. Med sestrami se mora poprej starejša omožiti, potem še le mlajša. Mlajši brat se sme pred starejšim le tedaj ženiti, ako mu ta dovoli, ali pa ako je starejši bolehen, tako da ni za ženitev. Tudi se popra,šuje v vsakem slučaju bližnja in daljna rodbina, ali nihajo nič proti ženitvi. I)a se gleda na leta, in da se po-Prašuje žlalita pred ženitvijo, to velja o Srbili in Bolgarih sploh, a pri drugih južnih Slovanih, zlasti pri Slovencih se redkokdaj gleda na to.
Kedar se rodi otrok, je navada, da prinese vsak £°st, posebno iz bližnje žlahte, starišem kako darilo, kte-remu pravijo „povojnica".
Ako si kdo postavi hišo, prihajajo mu sosedje in Prijatelji „na naselje" ter mu prinašajo v dar različne hišne Potrebnosti večje in manjše vrednosti. Hišni gospodar jih Pa pogosti z vinom, žganjem (rakijo) in mesom.
Ako kdo umrje, pripravijo v dotični hiši ,.dačo" (sedmino); tačas se redkoma prinaša v dar kaka jed ali pijača, aaipak vse preskrbi pokojnikova rodbina.
Kedar se srečata dva človeka na potu, ne gresta drug mimo drugega, da se ne bi pozdravila, kakoršna lepa navada je tudi na Slovenskem. Starejši pozdravi mlajšega; °oi, ki se vozi, tistega, ki hodi; jezdec pešca itd. Navaden 1'ozdrav je „dobro jutro", „dober večer", a opoldne „povozi Bog!" (Bog pomagaj). Na te pozdrave se odgovarja: ti pomagao!" Razun tega je še navaden dostavek: j-Kuda (kam), ako Bog da?" Nato pa poprašanec pove, kam se je napotil.
V tem poglavju še hočem omeniti posebnosti o srbskih
rodbinskih imenih. Srb pridaje namreč svojemu krstnemu imenu še ime svojega očeta s končnico ič ali ovič; na pr. krstno ime mu je Peter, a očetu Marko, tedaj se piše sin Peter Markovič. Tako je tudi pri Bolgarih, kteri pristavljajo pa samo ov: Peter Markov. A stalnih rodbinskih imen nimajo niti jedni, niti drugi, če ne gledamo na neke izjeme. Nekteri Srbi imajo pač navado, pristavljati krstnemu imenu ime mesta ali kraja, kjer so bili rojeni? na pr. Piročanac (iz Pirota), Valjevac (izValjeva) itd. A včasi posnamejo ime po poslu ali obrtu, s kterim se je pečal oče: Kovačevič (kovač), Tkalčič (tkalec), Kolarič (kolar) itd' Tujci raznih narodnostij, kteri se stalno naselijo v Srbiji? prid j o sčasoma prvotnemu imenu tudi -ič, kar se tujemu imenu kaj slabo prilega: Ozerovič, Walterič itd.
Na koncu poglavja še nekaj besed o družbah na kmetih. Moški se shajajo v družbe pri kotlih, kedar žgejo slivovico. Močna kapljica razvozla jezike. Tam si pripovedujejo o starejših in novejših dogodkih, o domačem i11 poljskem delu, presojajo tudi občinska in državna vprašanja* Pri tem si tudi zapojejo kako narodno pesen, spremljajo1' petje z goslimi. V novejši dobi so začeli po vaseh krčme odpirati, kjer se moški žalibog le preradi shajajo. Isto velja tudi o Bolgarih, kjer pride na vsakih 45 moških jedna krčma-Ljudje se pač hitro privadijo takemu pohajkovanju, če tudi njihovi očetje še niso poznali krčme ter jim niso mogli dajati slabega vzgleda. A niti Srbkinja, niti Bolgarka ne stopi v krčmo, kar je jako pohvalno; za ženo nikakor ni krčma-— Ženske se shajajo pri preji k „sedeljkam". Prejo prič; nejo v jeseni, ko postajajo dnevi krajši; ta traje, dokler m prehladno vreme, kajti žene predejo pod milim nebom v tihi noči, sedeč okoli velikega ognja. Dekleta se zbirajo iz V9e vasi, vsaka s preslico v rokah. Kolovrata še ne rabijo. Na teh „sedeljkah" pojo „ženske narodne pesni", tako da se vrstita po dva in dva glasa: dve dekleti zapojeta, a drugi dve odpevata. V ženskih ali liričnih narodnih pesnih se opisuje krasno rodbinsko življenje: svatovščina, pobratim; stvo, kumstvo, gostoljubnost itd. Sploh je v taki družbi) obstoječi iz samih žensk, živo in veselo, dosti šale in smeš' nih razgovorov.
Po mestih se pa zbirajo možje in žene skupaj „na se}0/ nocoj pri jedni, jutri večer pri drugi rodbini. Tam pijeJ0 čaj, kavo ali vino; razgovarjajo se, prepevajo in igrajo kolo-A po večjih mestih so že znane javne plesne zabave
koncerti. Lepo je vsaj to, da je poleg tujih, novih navad še vedno dosti narodnega ostalo. Med plesi stoji narodno „kolo" vedno na prvem mestu, in narodna noša je pri takih prilikah še vedno čislana, posebno pri ženskem spolu. Celó pri dvorskih plesih se vidi često narodna ženska obleka.
IV. Gospodarski del.
„Ogromna večina prebivalcev je kmetskega stanú, tako da se mora po pravici reči, da je Srbija dežela kmetov. V Srbiji ni velikih grajščin.skih posestnikov, kakoršni se nahajajo skoro po vsej Evropi, ampak zemlja, ktero obdeluje kmet, je njegova lastnina; ravno tako je njegova lastnina tudi hiša, v kteri stanuje, in živina, ktero redi. Vsemu temu je on celi gospodar, kakor tudi plodu, kterega mu rodi zemlja." Prof. V. Karir.
Hišna obrt in domači pridelki.
Kakor v Bolgariji, tako je tudi v Srbiji hišna obrt lepo razvita in se goji že od starih časov. A tovarniška °brt je še pač tu kakor tam v povojih. Poslednja se do-slej zato ni mogla razviti, ker so bile domače potrebe velikega dela prebivalcev tako skromne, da jim je lahko domača ali hišna obrt. ustrezala. Sčasoma pa, ko bodo potrebe ljudstva Postajale večje, ko se bodo ljudje privadili večjim udobnostim v stanovanju, boljši jedi in pijači ter lepši obleki — kar vse seveda lažje gre kakor narobe — potém domača °brt ne bo več mogla zadovoljevati tem „potrebam" ali bolje rečeno — razvadam. Pri sedanjih okoliščinah je pa le domača obrt važna; zato si jo hočemo bolj natanko ogledati.
Kako visoko so že stari Srbi čislali domače delo, dokazujejo krasna ročna dela nekdanjih cesaric in kraljic, kakoršna so se ohranila še do naših dnij po nekterih srbskih samostanih. Ako so torej tako visoke in slavne osebe [kale, vezle in šivale, lahko si mislimo, kako je vplival njihov lepi vzgled na Srbkinje sploh. Kakor so bile nekdanje jonske delavne in spretne v tem oziru, tako so še dandanašnje. Mlada Srbkinja se mora že v ranih letih učiti
vsakovrstnih ročnih del, tako da zna, kedar doraste za že-nitev, vse te reči samostalno izdelovati. Kako pridna mora biti Srbkinja, to si bodete lahko predstavili, ako se spomnite, kar sem že v prejšnjem poglavju povedal, da je namreč vsa obleka kmetskih ljudij delo ženskih rok. Zato pa ni Srbkinja nikdar brez dela; še celó po poti nosi s seboj vre-teno in preslico ter prede marljivo. Glavni izdelki ženskih rok so „čilimi" (preproge), platno laneno in pavolnato, volneno sukno, nogavice, vzglavnice itd.
Med vsemi zaslužijo prvo mesto preproge; njihove barve so prav žive, trajne in tako okusno sestavljene, da še umetnik nima kaj prigovarjati. Na pariški svetovni razstavi leta 1889. sem se prepričal, kako so vsi obiskovalci hvalili krasna ročna dela vrlih Srbkinj. Sploh so barve vseh tkanin svetle ali jasne; najbolj ljubijo rudečo, sinjo in belo (srbske narodne barve), pa tudi zeleno in rumeno. Temne barve so jim zoperne.
Središče za čilimsko obrt sta Pirot in Knjaževac. Tkó pa dve vrsti preprog, kosmate, kakor so perzijske, in gladke, kakor so kavkaške. Pirot slovi zaradi svojih preprog po vsej evropski Turčiji in po sosednih deželah. Pirotske preproge so se polagale po dvoranah turških sultanov in po glavnejših džamijah, po sobah slavnih srbskih knezov, bogatih bosenskih begov in mogočnih rumunskih bolj arov.
Pred osvoboditvijo Srbije se je prodalo v Pirotu preprog za več kakor 100.000 dinarov (kron) na leto. A v novejši dobi je začela ta obrt po malem pojemati. Srbska vlada ni prva leta po osvoboditvi dosti storila za prospeh te obrti; še le poslednja leta je začela podpirati „čilimarsko družino", ktera se je sestavila v Pirotu. Posodila ji je namreč 10.000 dinarov, tako da je mogla priti na noge; á danes že dobro stoji in vrlo napreduje.
Srbkinje umejo ne samo lepo tkati in plesti, nego tudi vezti; s svilo vezejo zeló lepe okraske vrh obleke. Lahko bi bila reja sviloprejk bolj razširjena v deželi, ker je podnebje ugodno in je ondi dosti murbnega drevja, in tedaj bi imele žene za svoje delo več svile pri rokah. Razun tega bi dajala trgovina s svilo deželi lepega dobička.
Tukaj se mi zdi umestno navesti mnenje, ki sem ne davno čital v nekem lipskem časopisu, kjer sodi neki nemški strokovnjak zeló pohvalno o domači obrti:
„Vzgled vzhodnih narodov, kteri ne menjajo tako naglo noše (mode), kakor zapadni, kaže nam, kako more stoletno, vedno jednolično izvrševanje ročnega dela razviti spretnost
pri izdelovanju — če tudi se rabi le skromno orodje — in jo dovesti do take popolnosti, kakoršne nam ni mogoče pokazati z našimi najboljšimi stroji; torej moramo priznati, da nas oni v tem oziru prekosijo. Ravno zaraditega, ker v jutrovih deželah ni nakopičenega blaga vsled silnega dela strojev, dana je priložnost, da se more osebno, nežno, umetniško čuvstvo pokazati samostalno, ne da bi vplivali nanje različni vzorci."
Kar se tiče moških ročnih del, je znano, da se Srb v svoji hiši rad peča s kakim obrtom kot samouk; a da bi izučil kako rokodelstvo popolnoma, in da bi delal za prodajo, do tega nima veselja. Sicer pa hvalijo njegovo delo, da je precej čisto in dobro izvršeno, če tudi rabi pri tem le priprosto orodje. Lesene rezbarije (okviri, police itd.), s kterimi okrasi svojo hišo, so včasi prav lične; posebno so pa v tem delu Makedonci na glasu. Vlada dobro pozna darovitost kmetskih fantov ter jih izpodbuja k učenju raznih rokodelstev, a doslej še ni imela mnogo uspeha. Srb ima več volje za trgovino, kakor pa za obrtnijo. Vsled tega ta slabo napreduje. Večina obrtnikov v Srbiji je s tujega: iz Avstrije, Ogerske, Bolgarije, Makedonije itd. Ti si prislužijo lepega denarja.
Srbi delajo doma sode, čebre (škafe), vozove, orala, vile, čutare, preslice, opanke itd. Vse to je več ali manj čisto in dobro izdelano. Ne smemo pozabiti, da izdelujejo tudi gosli, ktere se nahajajo pri vsaki hiši spravljene za vesele in praznične dni. Nektere izdelke znajo lepo okrasiti z rezbarijo in barvami, na pr. gosli, čutare, preslice in dr. A kar se napravi doma, ostane pri hiši; le redkoma se nese kaka reč v mesto na prodaj.
Domačim pridelkom moremo prištevati sir in sli-vovico. Domačemu srbskemu siru se ne more odrekati okus in tečnost. Dobro znana je srbska slivovica. Blizu Kru-Sevca so celi gozdje sliv. Kedar dozore, jed6 na kmetih več tednov skoro samo slive (češplje). Nekaj jih posuše in prodajo na tuje. V poslednjih sedmih letih se je i zneslo vsako leto iz Srbije nad 20 milijonov kilogramov suhih sliv, kar je davalo prihodka po 7,000.000 dinarov. Res lep dobiček! Najboljše slive pa porabijo za slivovico. Na kmetih žgd jako mnogo slivovice, ktera ima prijeten okus in diši malo po bademih (mandeljnih). Pijejo jo deloma doma, deloma jo prodajajo.
Pletenje vrvij je tudi važen oddelek domače obrti,
posebno v vranjski in leskovški okolici. Vrvij se proda za več kakor milijon dinarov vsako leto v druge dežele.
To so najvažnejši izdelki srbske domače obrti. Na njo bo sploh treba bolje gledati, da ne propade, ker to bi bila neizmerna škoda za deželo. Mestni (večjidel tuji) obrtniki pritiskajo na domačo obrt, a na obe pritiska tovarniška obrtnija iz drugih držav, odkoder se dobivajo najcenejši izdelki: obleka, pohištvo, orodje itd. Ako bi se vsaj mestna obrtnija v Srbiji lepše razvijala, tedaj bi še ne bilo tako velike škode vsled propadanja domače obrti, ker bi denar vendar ostajal v domovini; a tako odhaja sedaj denar po malem na tuje in sčasoma utegne iti še v večjem razmerju.
Obrtnija in tovarne.
Središča obrtnije so v večjih mestih; zato jo moremo imenovati mestno obrtnijo v razloček od vaške — domače.
Kot najzanimivejše omenjam najprej srebrne in zlate izdelke za okrašenje, kteri so napravljeni s tako točnostjo ter toliko natančno, da moramo res občudovati trud in spretnost dotičnih zlatarjev. Tudi te izdelke so hvalili na pariški razstavi. Po svoji mični obliki, kakor po napravi se ločijo že na prvi pogled od izdelkov zapadno-evropskih zlatarjev-Takih zlatarskih mojstrov (kujumdžijev) je bilo nekdaj v vsakem srbskem mestu, a dandanes so še v Nišu in Pirotu ter v drugih mestih teh okrogov.
Kovači se nahajajo v vsaki vasi. Izdelujejo sekire, motike, verige, vile itd. Podkovalcev za konje in za drugo živino je tudi dosti po Srbiji. Ti kujejo žrebljiče, s kterimi pribijajo okroglaste, ploske podkve živini na kopita. V teb krajih so take konjske podkve, kakoršne se rabijo na pr. V Avstriji, malo znane. Rabijo pa skoro jednake podkve za konje, bivole in vole. Takih kovačev, ki bi se bili izuril' v podkovalski šoli, še pač ni niti v Srbiji, niti v Bolgariji' Kroj a če v, črevljarjev, mizarjev, kolarjev i? tka i cev je od vsakega obrta po nekaj stotin v deželi-Usnjarstvo je v zadnjih letih začelo nazadovati, ker prinašajo usnje iz Avstrije in Francoskega bolj po ceni, kakor ga pa morejo izdelovati v Srbiji. V celi deželi ni menda nad 30 usnjarjev.
Z i darj i prihajajo tudi večjidel iz drugih dežel: iz Bosne? Makedonije, Avstrije, Ogerske in Italije. Makedonski zidarji (Cincarji) dobivajo največ dela, ker so najbolj po ceni.
Tiskarnic jev Srbiji kakih trideset; med njimi je največja srbska „državna štamparija" v Belem gradu.
Obrtniki se delijo na „majstore", „kalfe" (pomočnike) in „šegerte" (učence). V njihovih večjidel prav skromnih delavnicah izgotavljajo navadno le to, kar jim kdo naroči; večjili zalog nimajo nikjer.
Kar se tiče t o v a r n i c, bili sta prvi osnovani državna livnica za topove v Kragujevcu in tovarnica za smodnik v Stragarih.
Med zasebnimi tovarnami stojé na prvem mestu pivovarni ce. Piva se v Srbiji več vari, kakor se ga popije, tako da ga ostane še precej za izvoz. Pivovarnic je deset; dve glavni sta v Belem gradu (prva je Vajfertova), a osem drugih manjših je po raznih večjih mestih (v Nišu, Alek-sincu itd.).
Mlinarska obrtnija stoji na dobri podlagi in se lepo razvija. O nekterih umetniških mlinih v vzhodnih pokrajinah Srbije sem že poprej govoril. Mnogo mlinov je tudi ob Savi in Donavi; ti so večinoma lastnina kmetskih ljudij. A umetniške mline imajo mestni bogataši, ali pa mlinarska društva. Parnih mlinov je okoli 40. Sploh se melje v Srbiji vsake vrste moka, najpriprostejša kakor najboljša, tako da je dežela z domačo moko popolnoma preskrbljena.
Pil ali žag stoji precej v onih krajih, koder je obilo jelovih in smrekovih gozdov, tako v gornjem Podrinju, v kopaoniškem podgorju in drugod. Pile goni voda, parnih žag pa še nimajo.
Omeniti gre tovarnico za špirit in jesih v Belem gradu ter tamošnjo parno pekarijo; potém tovarnico za sukno v Paračinu, steklarnico v Jagodini in tovarnico za cement v Kipnju. Nekemu angleškemu društvu je bila dala vlada dovoljenje, da postavi veliko papirnico; vplačana glavnica je iznašala precej v početku 3,750.000 dinarov. V poslednjem Času snujejo še druge manjše tovarne, ktere bi se utegnile v nekterih letih povečati.
Kmetijstvo.
S poljedelstvom in živinorejo se pečajo Srbi jako mnogo (84 °/0). Obe stroki sta bili že pri starih Slovanih visoko v čislih. V Srbiji je pa že sama priroda taka, da pomaga kmetu do lepih plodov kakor v jednem, tako v drugem oziru. Zemlja je tako dobra, podnebje tako ugodno, da na njivah
Bolgarija in Srbija.	15
ni treba včasi niti gnojiti, niti kdaj polivati; oni le pre-orjejo površno, potém pa posejejo, in razmerno majhni trud se obilo poplača. Njiva rodi dve, tri leta zaporedoma; nato jo pustijo jedno leto prazno, da si počije. Njive leže večjidel v lepili ravninah, tako da je lahko priti z vozom do njih. Odkar so se izselili Turki, lezejo Srbi vedno bolj s hribov v ravnine; saj je še v lepih legah dosti zemlje za obdelovanje, ker je komaj šesti ali sedmi del dežele obdelan. Kdoi' se vozi z železnico po Srbiji, prepriča se lahko, da je še dosti praznih krajev; a najbolje se to opazi, ako se potuje z vozom, kakor sem imel priliko potovati pred 15 leti, ko še ni bilo železnice po Srbiji. Tedaj se je potrebovalo štiri dni iz Belega grada do Sofije, a sedaj se pride z železnico v 12 urah. Videti je ob cestah mnogo travnikov, pašnikov in gozdov, obdelanih njiv pa malo. A kakšne so njive ? Večjidel so novine, t. j. prvokrat izorane, tako da še štrli med koruzo in pšenico kvišku nekaj štorov in ostankov izgorelih dreves. Ako se pa njiva precej v početku ne obnese dobro, poskusi poljedelec izorati drugo novino ter pusti prvo v nemar. Orodje, s kterim obdeluje polje, pa je podobno Še skoro tistemu, s kterim je kopal in oral praded Adam.
Pri oranju vprega jo pred oralo po dva para volov, ali pa par bivolov, ker je isto zeló težko. Kedar je treba oralo obrniti, ne more ga jeden sam človek skoro vzdigniti. A P°: tóm, ko je zopet postavljeno, drži ga orač sam, noseč v roki dolgo otiko, čije jeden kraj rabi za čiščenje orala, a drug| z bodalom (žrebljem) za poganjanje živiiie. Za njim hodi žena, ktera meče zrnje v brazdo; a precej za njo teka navadno tropa bosih otrok, ki teptajo zrnje v zemljo. Bran0 sicer včasi tudi vlečejo za plugom, a ne more mnogo koristiti, ker je preveč površno izorano. Da bi pa šel kdo in tolkel grude, kakor je na Slovenskem in po drugod navada* to jim ne pride na um. Še manj se brigajo za to, da bi po letu čistili pšenico od plevela. Skupaj je rastlo, skupaj se žanje; zato pa ne more ondi žito nikdar one cene dobil1 kakor tam, kjer je čisto.
Pride mlatva. Mlatilnih strojev ne poznajo, a cepce tudi redko rabijo, ampak živino gonijo po žitu, da iztepta zrnje. To pa se vrši na sledeči način: Kol zabijejo v golo zemljo ali „gumno", okoli kterega je položeno snopje; h kolu privežejo konje z daljšimi in krajšimi vajeti (vrvmi); potém pa gonijo živino, da teka okoli kola. Med tem se vrvi vedno bolj ovijajo in krajšajo, tako da živina povsod
potepta. Ko so vrvi že celó kratke, obrnejo živino na drugo stran, da se iste zopet odvijajo in podaljšujejo. Za tem vzdignejo slamo in položijo drugo snopje, in tako nadaljujejo, dokler se mlat ali „vršenje" ne skonča. Slama se na ta način zdrobi, tako da ni za škope. Zrnje zmetejo na kup, in ko so ga premetali proti vetru, da ga očistijo plev, znosijo ga v svoje shrambe. Ljudje pri tem ne trpijo toliko, kakor naši mlatiči, a zrnja se dosti zatepta v zemljo, in slama ni ^a vsako rabo.
Žitnice so priprosto napravljene, iz vrhovih vej spletene kakor lese, ter oprte ob štiri stebre; deskna tla so
Mlatva,
Vzdignjena nekaj više od zemlje, tako da kokoši in svinje ^ morejo seči do žita. Tudi dajejo jeden del žita hranit v i °bčinsko skladišče (hambar), kakoršno ima vsaka občina še , l*0 stari navadi za slučaj, ako bi prišla lakota.
Sejejo najbolj koruzo ali turščico, tako da je skoro Polovica njiv nasejana z njo. Koruzni kruh Srbi najrajši i ,ed6, pšenico in rž pa prodajajo. Poslednje vrste žita sejejo ^jveč ob Savi in Donavi, a oves, ječmen in proso sejejo ['Ovsod poleg koruze v manjšem obsegu. Brez boba, fižola, '^sna, čebule, murk in dinj ni nobena srbska hiša, a še manj
brez ljute paprike, ktera je neobhodna pri vsakem obedu-Sočivje Srbi zeló radi jedó, posebno v postnem času, kterega držijo ravno tako strogo, kakor Bolgari; ob drugih časih pa si privoščijo večkrat jagnjetine in svinjskega mesa.
Razun sliv, kterih vidimo tu pa tam po cele gozde, raste tudi dosti drugega sadja: jabolk, hrušek in orehov. Največ sliv je v Šumadiji; raznega sadja je obilo okoli Kruševca-
Najlepši vinogradi so po gričih, ki se razprostirajo oh Donavi. Slavno je smederevsko, negotinsko in krajinsko vino. Pa tudi v notranjem Srbskem je precej vinogradov. Srbski kmet visoko ceni vinsko trto in gleda bolj na njO; kakor pa na žito; spomladi jo lepo okoplje in obreže, postavi ji kol, po letu jo opleje in očisti. Vinarstvo je pri Srbih bolj razvito, kakor pri Bolgarih, in srbska vina so na dobrea1 glasu vV drugih deželah.
Živinoreja je sicer precej razširjena, a vendar bi se dalo še marsikaj storiti za njeno povzdigo. Goveje živiae ne krmijo dobro; ista stoji na paši od rane pomladi do pozfle jeseni; po zimi ji dajejo večjidel tisto slamo, ktera je bila na gumnu zdrobljena. Zato pa je živina sploh suha in slaba-Takšno koljejo tudi mesarji, le redkoma se nalašč za to red«-V obče velja o goveji živini v Srbiji isto, kar sem poveda' o živinoreji pri Bolgarih.
Drugače pa je s svinje rej o v Srbiji. Taje že od nekdaj na glasu in se boljša od leta na leto. Od svinj bivajo tamošnji ljudje največ prihodkov; prodajajo se skop! po vsej srednji Ëvropi, a največ jih gre na Ogersko. Ak° bi se Srbom ta dohodek prikrajšal, občutila bi to živo vsa država. Zato smo na pr. 1. 1890. videli , kako so bili Sn)] povsod razburjeni, ko je ogerska vlada le nekaj tednov ^ branila uvoz svinj prek meje. Z dobrim in s hudim so Srbi borili, dokler se ni odstranila ta prepoved. Med tetf1 časom pa so že bili začeli misliti, kako bi se dalo naredit'? da bi v lastni deželi svinje klali, meso sušili in kloba^ delali, kar bi mogli potém v oddaljene dežele, celó Vre morja pošiljati. Našla se je res neka angleška družba, kte!'a je naredila z državno podporo veliko klavnico v Nišu, kJeJ je namerjala poklati vsako leto na sto tisoče svinj ter (konserve) in slanino pošiljati v druge kraje. A to podjetl se ni obneslo. V Veliki Plani je tovarna za sušenje mesa' slanine in klobas; ta izvaža nekaj svojih izdelkov.	:
Največ svinj se zredi v okolici šumadijski. Za rejo n treba mnogo skrbij, ker je dosti neobdelane zemlje za
in po logih obilo žira; koruze pa tudi ne manjka. Pri taki reji svinje hitro odebele. Po noči jih zaženo v ograje, v kterih je dosti luž ali mlak. Ako je mrzlo ali deževno Vreme, požen6 jih v hleve. Kedar jih prodajo, vozijo jih Ven v železničnih vozovih, kteri so nalašč za to pripravljeni; ako so pa svinjske črede blizu Donave, poženo jih na velike ladije, ki vozijo do Pešte, Dunaja itd. Iz srbske trgovske statistike je razvidno, da gre vsako leto okoli 180.000 svinj prek meje, kar da okoli 10 mil. kron prihodka.
Med drugimi oddelki domačega gospodarstva naj omenim še bučelorejo, za ktero se Srbi precej brigajo. Oni radi jedo med, kteri jim je posebno v postnem času jedina sladčica. Voska tudi potrebujejo mnogo za cerkvene sveče, kterih v srbskih cerkvah gotovo več zgori, kakor v naših; kajti v nedeljo ali praznik si kupi skoro vsak kristjan sve-čico, ktero zapali v cerkvi pred podobo matere božje ali pred kakim svetnikom. Na stotine svečic zgori tako med službo božjo v znamenje ljudske pobožnosti.
Videli smo torej, da so glavni plodovi v Srbiji koruza, grozdje in slive; a med živino dajejo najlepšega dobička svinje. Marsikteri oddelek narodnega gospodarstva pa je še v razvitku, in upati je, da se razcvete v bližnji prihodnosti. Saj narod je jako prebrisan in ukaželjen, pa tudi ttiarljiv. Na pariški razstavi je Srbija pokazala, kakšen Napredek je storila v teku poslednjih let. Mnogi obiskovalci srbskega oddelka (paviljona) so se kar čudili, ko so našli fted razstavljenimi rečmi tako krasnih, da bi mogla vsaka Napredna država biti ponosna na nje.
Sploh je bila Srbija razun Rusije jedina slovanska dežela, ktera je bila zastopana na pariški razstavi samostalno, to se mora priznati, da je delala čast slovanskemu imenu Pred tako mnogobrojnimi obiskovalci iz vseh krajev sveta, kterih se je zbiralo tam nad sto tisoč vsak dan.
Trgovina.
Balkanske dežele sploh, a posebno Srbija dobivajo od tata na leto večjo važnost v evropski trgovini. Vse velike države si prizadevajo stopiti z njimi v tesne trgovinske zveze, a največ je stalo Avstriji do tega. V to svrho je vplivala avstrijska vlada na to, da so države na balkanskem polotoku svoje železnice zvezale z ogersko progo v onem oglu **aše države, kjer je najživahnejši promet z jutrovimi deže-
lami, namreč pri Zemunu in sosednem Belem gradu. Od glavne vzhodne železnice belograjsko-carigrajske peljejo proti severu in jugu druge manj važne proge srbske. Prva vodi od Velike Plane proti Smederevu; druga od Lapovega proti Kragujevcu; tretja pa se odcepi pri Nišu proti jugu do Vranje in potem dalje po Makedoniji proti Solunu do Egejskega morja.
Srbija ima po vsej deželi dobre ceste, kar mnogo olaj; šuje trgovinski promet. Srb je najrajši trgovec in razume svoj posel. Za obrtnijo mu ni toliko mar; in še tisti, ki je prav za prav obrtnik, hoče se imenovati trgovec.
Avstrijsko-Ogerska kot soseda Srbije bi imela laliko z njo najboljše trgovinske zveze, ako se ne bi večkrat politika mešala v trgovinska vprašanja, in ako ne bi tekmovale z Avstrijo druge velike države, kakor nemška in angleška. Te dve si prizadevata donašati svoje blago od morske strani ceneje balkanskim narodom, kakor Avstrija po svojih železnicah. V ta namen se je odprla neposredna zveza nemški^1 parobrodov od Hamburga do Soluna. Neko nemško društvo je zgradilo železnico od Soluna do Bitolje, v srce Makedonije; a po železnici Solun-Skoplje-Vranja, ktera je v rokah nemških bank, so posebno za prevažanje nemškega blaga nizki tarifi ali cene. Anglija, ktera je do sedaj tudi od morske strani donašala obilo blaga balkanskim narodom, gleda z zavistjo, kako se začenja Nemčija tod šopiriti. Da Avstriji to tekmovanje ne de: prijetno, to je samo ob sebi razumljivo; vendar se ji pa ni treba plašiti dotlej, dokler živi s Srbijo v prijateljskih razmerah.
O trgovinskem stanju v Srbiji pričajo najbolje številke same.
Izvozi se na leto prirodnih plodov in obrtnega blaga poprečno za 45 milijonov dinarov, med njimi pa je obrtnega blaga samo za tri milijone dinarov.
Največ denarja dobijo za svinje, t, j. okoli 10 milijonov; potem za osušene slive okoli 7 mil.; za pšenico in govejo živino po 5 mil.; za razne živinske kože okoli 3 V2 mil.; za vino, pivo in žganje blizu 1 milijon; za vrvi nad 1 % mi'-? a za koruzo pol milijona itd.
To so srednje in zaokrožene številke, posnete po uradni statistiki 1. 1884—93.
Iz statistike istih let je razvidno, da kupuje Srbija v drugih državah sledeče predmete:
Pavole kupuje za blizu 7 milijonov dinarov; koloni-jalne robe in južnih plodov za okoli 5 mil.; rude skoro za
isto svoto; kamenja, stekla in porcelana za dva mil.; lesa i obdelanega za V/? mil.; mastnih rečij za 2'/4 mil.; site robe. I pletenih in vezenih predmetov za nekaj črez 3 milijone. Za ! stroje in za raznovrstno orodje izda na leto okoli jeden milijon, za jedi in pijače blizu 1 V3 milijona dinarov.
Gledé na posamezne države, s kterimi Srbija trguje, je izvoz največji v Avstrijsko-ogersko (v vrednosti okoli 45 mil. dinarov), potém na Turško (za blizu 3 mil.) in v Bolgarijo (za 1 mil.). V druge države je izvoz čisto neznaten. A uvoz v Srbijo je tudi največji iz Avstrijsko-! ogerske (za 25 mil. dinarov v okrogli številki); potém iz i Anglije (za 5 mil.), iz Nemške (do 1. 1886. še le 2 mil., a v poslednjih letih 4 milj.), iz Amerike (za 1 '/3 mil.); iz Italije | (za 1 mil.); iz Rumunije (za 1 mil. in nekaj), in iz Bolgarije (komaj za 200.000 dinarov).
V Srbiji se peča s trgovino 4'///o prebivalcev. Trgovci raznih strok imajo istotako svoja društva, kakor obrtniki.
Leta 1870. je bil ustanovljen prvi „trgovinsko-obrtnijski odbor" (zbornica) v Belem gradu. Sedaj so take zbornice v Šabcu, Smederevu, Nišu, Valjevu, Požarevcu in Negotinu, ktera mesta veljajo za glavna trgovinska središča. Zbornice presojajo trgovinska vprašanja, ktera jim stavi trgovinski minister; znajo pa tudi sama predlagati svoja mnenja gledé trgovine in izboljšanja obrti. Doslej se je že marsiktero Vprašanje ugodno rešilo v teh zbornicah, a imeli bi od njih še lepšega uspeha, ako bi bilo večje vzajemno zaupanje med trgovinskim svetom.
Ceste, železnice in parobrodi.
Čim bolj napreduje omika v deželi, tem bolj se množijo prometna ali občevalna sredstva, in v tem boljšem stanju se nahajajo ceste in železnice. Ako znamo, kakšne so prometne razmere v kaki državi, t. j. železnice, ceste, Pošte, telegrafi, telefoni, lahko sodimo po njih o stopinji °rnikev tamošnjega ljudstva.
Človek se lika v občevanju in dotiki z drugimi ljudmi, bilo po pismenem ali ustnem posredovanju. Čim bolj si je olajšal občevanje z njimi, tem lepše je skrbel za trajno I Podlago svoji omiki in napredku. Srbija je v tem oziru že mnogo storila; ako pa omika tam še ni na dosti visoki stopinji, temu so bile krive neugodne politične razmere v nedavni prošlosti.
Sama priroda je nanesla tako, da je vodila že v najstarejši dobi glavna cesta od zapadne Evrope v jutro ve dežele skoz Srbijo. To je bila „carska pot" ali ,.moravska cesta", kakor so jo imenovali stari Slovani. Živ promet po tej cesti je vplival jako ugodno na prebivalce. Na ta način so stopili Srbi v dotiko s tedanjim izobraženim svetom, z Rimljani in Grki. Ako ne bi bila priropotala turška kopita po tej cesti iz iztočnih stranij, bila bi Srbija že davno vrlo razvita v vsakem oziru.
Ko se je Srbija osvobodila, začela se je precej brigati za dobre ceste.
Leta 1864. je srbska skupščina sklenila zakon, po kterem se delijo ceste v Srbiji na štiri vrste: državne, okrožne, okolijske (srezke) in občinske.
Državne ceste so: carigrajska ali moravska cesta od Belega grada do bolgarske meje pri Caribrodu. Ta cesta vodi s početka ob Donavi do Smedereva, potem po moravski dolini mimo Jagodine in Čuprije, nadalje ob bolgarski Mo-ravi mimo Aleksinca; a nato krene mimo Niša in Pirota proti Caribrodu. Od te ceste se oddeli pri Nišu južno-moravska cesta, ktera vodi mimo Leskovca in Vranje v Makedonijo.
Državne ceste so nadalje kragujevačka cesta od Belega grada do Kragujevea in od ondod mimo Kraljeva in Raške v Staro Srbijo; potem cesta od Belega grada mimo Smedereva, Požarevoa in dalje ob Donavi do Negotina, ktera se je še le pred kratkim dovršila.
Med okrožnimi in okrajnimi cestami omenjam le nektere važnejše:
Kolu barska cesta od Belega grada mimo Obrenovca, Valjeva, Užice v Bosno in Hercegovino.
Timočka cesta od Negotina mimo Zaječarja, Knja-ževca in Pirota do bolgarske meje.
Nad večjimi rekami še ni stalnih mostov, ampak so le prevozi. Takih je na Savi 5, na Donavi 12, na Srbski Moravi 11, na Veliki Moravi 8 itd.
Vse ceste v Srbiji merijo okoli 4000 kilometrov.
Kar se tiče železnic, govorili smo o njih že v prvem poglavju. Znano je, da Srbija do leta 1881. še ni imela železnice; bila je tedaj (poleg Črne gore) jedina evropska država brez železnice.
Leta 1884. se je odprla vsa proga od Belega grada
do Niša in kmalu potém še druge proge, tako da ima Srbija sledeče proge v prometu:
Beli grad — Niš — Vranja (356 Jem), Niš — Caribrod (93 km), Lapovo — Kragujevac (29 km) in Velika Plana — Šmederevo (42 km). Vsega skupaj ima 520 km s 43 postajami. Železnice so vse državne. V početku je ravnalo z njimi tisto francosko društvo, ktero jih je zgradilo na državni račun; a pred sedmimi leti jih je prevzela država v lastno oskrbo proti primerni odškodnini, tako da se sedaj tujci nimajo več mešati v železniške poslove.
Najboljša in najvažnejša prometna pota so pa reke. Te so, kakor pravijo Srbi, „ceste, ki same hodijo in nosijo s seboj, kar se jim naloži." Omenili smo že, da je Srbija v tem oziru srečna; na jedni strani ima Donavo, na drugi $avo. Dolgost vodnih potov ob srbskih mejah iznaša 460 km. Po letu morejo redovno velike ladije plavati po njih, a po zimi mora zaradi leda prenehati vožnja.
Večina parobrodov, ki prihajajo na srbsko obalo, so lastnina avstrijsko-ogerskega parobrodnega društva. Ti plavajo ne samo po Donavi, nego tudi po Savi. A po Donavi so se pojavili v zadnjih letih tudi ruski parobrodi „Gaga-rinovega društva". Srbska država je imela poprej samo Parobrod „Deligrad". Pred štirimi leti pa se je osnovalo v Belem gradu „srbsko parobrodno društvo", ktero z dobrim Uspehom deluje.
Državno gospodarstvo.
V srbski statistiki ni tako točnih podatkov o državnem premoženju, kakor bi bilo želeti, ker je še le v novejšem času urejena. Za zdaj ga moremo najbolje soditi le po državnih prihodkih in razhodkih (stroških), po njenih dolgovih in terjatvah.
Pri rokah mi je državni proračun leta 1893. Iz njega Posnemam sledeče številke:
v.	Prihodki.
Neposredni davki:	Dinarov par1
Od zemljiščnega davka..............6,197.594 05
od osebnega davka..................2,486.927 96
od poslopij, glavnice in zaslužka skupaj .	1.216.482 78
od obrta...........	3,137.324 15
Prenos .	13,088328 94
1 1 dinar ima 100 par.
Dinarov par
Prenos .	13,038.328 94 Dobitkipo62°/Ozaizplačevanjedržavnegadolga 4,809.374 22
Na prihod od dela in posebne pristojbe . .	802.491 92
Posredni davki: Carina................5,120.128 13
Potroški na sladkor, kavo, vino in špirit.	3,413.458 91
Regali na rode....................46.647 17
Monopoli od duhana, soli, tiskarstva, smodnika	13,220.851 97
Pristojbine........................1,862.999 13
Državne železnice....................5,561.891 62
Drugi dohodki od državnih imetkov . . .	3,142.781 53
Uprava fondov......................600.000 —
Razni prihodki......................4,518.662 50
Skupaj .	56,137.615 84
Stroški.	Dinarov par
Kraljevska civilna lista................1,200.000 —
Državni dolgovi na letno odplačevanje . .	19,795.024 75 Na stroške uprave državnih dolgov (provizija, ažija itd.)....................900.000 —
Invalidnemu fondu..................462.620 43
Narodna skupščina..................539.108 17
Državni svčt......................129.487 71
Plača in dodatek ministru predsedniku . .	5.051 97
Uradnikom kraljevskega dvora..........10.317 30
Občni krediti (za izvenredne potrebe, pen-
zije, povišanje plač)................118.203 21
Redovne penzije, invalidske podpore in nagrade . .'......................2,175.196 75
Ministerstvo pravosodja in glavne kontrole .	1,661.347 41
Ministerstvo nauka in bogočastja ....	3,908.016 53
Ministerstvo zunanjih zadev............1,172.024 98
Ministerstvo notranjih zadev............1,467.551 45
Stroški za zdravstvene namene..........1,139.794 O/
Ministerstvo financ..................1,275.324 86
Uprava monopola za duhan............4,177.373
Uprava monopola za sol..............959.778 03
Ministerstvo vojne ..................11,030.918 3j
Ministerstvo javnih stavb..............698.168 22
Nadzor in stroški uprave državnih železnic	3,957.940 — Ministerstvo narodnega gospodarstva . . . 2,728.073 83
Skupaj . 59,511.321 111
Primanjkljaj (deficit) iznaša torej 3,373.705 din. 35 p»1'*
Ako primerjamo proračune prejšnjih let, ko je bila Srbija še kneževina, z onimi, odkar je postala kraljevina, pokazuje se velik razloček. Najpoprej omenjam, da do leta 1867, Srbija ni imela še nobenega državnega dolga.
Leta 1864. je bil ves državni razhod samo nekaj nad 10 milijonov dinarov; a v sledečih desetih letih je rastel proračun počasi, tako da je iznašal leta 1874. okoli 15 milijonov. Po petih letih mu je prirastlo še 5 milijonov, tako da je iznašal leta 1879. vkupni razhod v proračunu 20 milijonov. Leta 1881. je narastel na 25 mil. dinarov. Ko je pa Srbija postala kraljevina in začela staviti železnice, podvojili so se državni stroški. Leta 1882. namreč so iznašali že 45 milijonov, in ta številka je še v zadnjih letih nekoliko narastla. A leta 1886., ko je bila vojna z Bolgarijo, narastli so državni stroški celó na 66 milijonov dinarov.
Posebno znatna svota (19 milijonov) — nad tretjino prihodkov — gre vsako leto za obresti in odplačilo državnih dolgov. Potém vzame vojaštvo okoli 15 milijonov, t. j. blizu drugo tretjino; a za vse ostale državne potrebe skupaj ostane le še jed na tretjina.
Od skupnih stroškov pride v Srbiji na vsako glavo na leto blizu 8 dinarov za državni dolg, 7J/2 diñara za vojaštvo in nekaj nad 1 i¡3 diñara za izobraževalne svrhe.
Kar se tiče prihodkov, je razvidno iz proračuna, da dajejo glavne svote neposredni davki. Od njih pride v Srbiji na vsako glavo 10 dinarov, a od posrednih le 5 Vi na leto; od obeh skupaj torej 15V2 diñara.
Neposredni davek je torej v Srbiji dvakrat večji od Posrednega. V drugih državah je pa navadno ravno narobe.
Kar se tiče razdelitve davka, pride na vsako glavo na Rumunskem nekaj manj od 12 dinarov ali frankov (=kron), na Grškem 12'/2? v Rusiji 13, na Švedskem 14, v Srbiji 15Vs, na Nemškem nekaj malega več, na Ogerskem 26V2, v Avstriji 32 frankov. Najbolj so pa obdačeni Francozi, kjer pride na vsako glavo 59 frankov na leto.
Iz teh številk lahko posname častiti čitatelj, da srbski davkoplačevalci niso najtežje obremenjeni. Pri zadrugah je Po zakonu določeno, kteri zadrugarji so dolžni plačevati davek, in kteri ne. Na vsako osebo v zadrugi pride poprek po ^ do 6 dinarov na leto, a starešina plačuje dvakrat toliko.
Velik pa je državni dolg, ki požira sedaj tako znaten del vseh državnih dohodkov, in na kterega pride okoli 34°/0 državnih letnih stroškov. Letni primanjkljaj ali
deficit je vedno rastel in rastel. Leta 1880. je imela sicer Srbija še za 4V2 mil. več prihodkov kakor stroškov; a dve leti pozneje se je pokazalo že nad 6 milijonov primanjkljaja. Tako je bilo vsako leto do srbsko-bolgarske vojne (1886). Tacas se je primanjkljaj podvojil in iznašal 13,832.000 dinarov. Potém pa se je od leta do leta zmanjševal, tako da je iznašal leta 1893, nekaj nad tri milijone dinarov.
Da se pokriva primanjkljaj, morala je država razun ruskih in železniških zajmov napraviti še druge, tako da ima dandanes okoli 300 milijonov dinarov državnega dolga, za kterega mora na račun obrestij in odplačila (amortizacije) odštevati vsako leto okoli 19 milijonov dinarov.
Te številke dadó človeku, a posebno srbskemu rodoljubu dosti misliti, vendar pa imamo upanje, da se bodo v Srbiji gospodarske razmere obrnile na bolje, in ni sumnje, da se bo dalo z dobro voljo in z resnim delom marsikaj predrugačiti že v bližnji prihodnjosti. Dežela je namreč, kakor smo videli, od Boga nadarjena z lepo in bogato pri; rodo. Podnebje je ugodno, polja so rodovitna, a hribi tudi niso pusti. Po gorah je še vedno dosti gozdov, a v njihovem krilu je skritega mnogo rudnega bogastva, ktero le čaka, da se spravi na svetlo pod umnim vodstvom. Ljudje so bistri in krepki, pogumni in pridni. Pri takih okoliščinah, s takimi gmotnimi in umstvenimi darovi se dá mnogo? mnogo storiti, in napake prejšnjih časov se dadó popraviti? bile politične, bile gospodarske. Razumnih voditeljev Srbom ne manjka. Odkar vladajo v Srbiji veljavni in previdni možje, vzrastli iz sredine naroda, vidi se napredek \ vsakem oziru. Oni so si postavili za zadačo, priboriti Srbiji gospodarstvo, no neodvisnost, dobro vedoč, da je politična neodvisnost države v nevarnosti, ako traje predolgo gmotna odvisnost od tujih bogatašev.
Na koncu tega dela še dostavljam besede slavnega belgijskega učenjaka Emila Laveleye-ja, kteri je tudi sam potoval po Srbiji ter proučil dobro njene gospodarstvene razmere. Laveleye govori tak6-le:
„Izkusil bom opisati v kratkih besedah vtiske, ktere sem dobil na svojem potovanju po Srbiji, in izrazil bom svoje mnenje, ktero sem si sestavil, ko sem proučeval tam najdene podatke. Iz vsega tega sklepam, da se mora srbski narod prištevati najbolj srečnim narodom
evropskim, in da ima vse osnovne pogoje za sijajno prihodnjost. On zjedinja v sebi vse pogoje za pravo omiko, t.j. za tako, ktera donaša vsem nravstve-nost, svobodo, svetlobo in blagostanje. Tukaj so se ohranile mestne samoupravne in občinske svobodne uredbe, tesno spojene s prošlostjo, med tem ko jih mi v zapadno-evropskih državah moramo z nova oživljati in urejati. Pridobivanje bogastva je v Srbiji še omejeno, a sreča je, da vsaka rodbina živi na lastnem zemljišču. Neko srednje blagostanje najdeš pri vsakem Srbu. Tukaj ni tako strogega razločka, kakor ga nahajamo pogostoma drugod po Evropi, med neizmernim bogastvom in skrajnim siromaštvom. Ljudska omika še sicer ni dosti razširjena, pa srbska vlada dobro ve, da je treba vse moči temu posvetiti, da se omika razvija, in da napreduje. Pesništvo kakor zgodovina se gojita pri domačem ognjišču v narodnih pesnih. Narod se upravlja sam po svojih poslancih, ktere izbirajo neposredno vsi davkoplačevalci. Sicer pa so zajeti najboljši zakoni in najpopolnejše naredbe od zapadno-evropskih držav, da pospešujejo napredek."
Tem besedam dostavljam jaz še samo željo, da bi se posnemale le take naredbe, ktere so soglasne s pravim kristjanskim duhom, in da bi sploh mladi narodi na balkanskem polotoku ne razumeli krivo zlate svobode.
Z o r a j e napočila n a B a 1 k a n u, in po večjem delu je postal že dan, kakor je proroko val hrvatski pesnik. Naj bi bil dan jasen in vesel za Bolgare, kakor za Srbe, brez sovraštva, brez burje in brez nesreče!
V to ime pomozi Bog in sreča junaška!
Kazalo.
SI ran
Predgovor ..................... 3
Prvi del.
B o 1 ff a r i j n.
I. Zemljepisni del.
Balkanski polotok.................. 7
Lega in velikost bolgarske države............ ®
Prebivalci.....................' |
Vera ......................
Razdelitev dežele..................
Sofija in okolica..................
Podonavska mesta................. 19
Primorska mesta.................
Mesta v notranji Bolgariji..............
II. Zgodovinsko-politični del.
Črtice o zgodovini starih Slovanov in Bolgarov.......35
Stari društveni red pri južnih Slovanih..........37
Zgodovina Bolgarov pod turškim robstvom.........39
Današnja politična uredba Bolgarije...........
Uradniki.....................&
III.	Narodopisni del.
Ljudstvo in njegov značaj...............
Narodna noša...................
Cerkvena uprava ..................
Zgodovina bolgarske cerkve in tamošnjih katoliških misijonov . . 54
Rilski samostan...................
O razvoju bolgarskega šolstva.............
Društva ....._................7»
Narodne šege in prazniki...............
Kako se Bolgar veseli ................
Božič in novo leto.................
p°sti .....................S
Lazarjev dan...................
Velika noč....................-J
Sv. Jurij ...................g}
Razni svojeverni prazniki bolgarski...........
Zaroka.....................
Ženi te v.....................iK>
IV.	Gospodarski del.
Obče opombe o narodnem gospodarstvu..........^
Kmetijstvo ....................
Hiša in domače gospodarstvo..............
Zadruga.....................^
Stran
Vrtnarska društva..................120
Obrtnija.....................124
Prometna sredstva in trgovina.............126
Državno gospodarstvo................130
Drugi del.
Srbi j a.
L Zemljepisni del.
Velikost in lega...................135
Priroda in podnebje.................136
Razdelitev dežele..................130
Beli grad..............■......139
Posavje.....................146
Podrinje ....................148
Pomora vje....................148
Mlava .....................163
Pek......................164
Timočka krajina..................165
II. Zgodovinsko-politični del.
Postanek Srbije in doba njene slave...........166
Kdo so Srbi in odkod so prišli?.............1<>7
Propad Srbije...................170
Osvoboditev Srbije izpod turškega jarma .........174
Državna uredba in uprava...............177
Državna ustava...................179
Vojaštvo.....................180
Uradniki.....................181
III.	Narodopisni del.
Ljudstvo in njegove telesne in duševne zmožnosti......183
Življenje na kmetih .................188
Značaj ljudstva...................193
Srbska narodna noša.................195
^era in cerkev...................198
Srbska narodna cerkev....................203
Katoliški misijoni..................206
Jolstvo......................207
Narodni prazniki, domače šege in navade.........209
IV.	Gospodarski del.
ftišna obrt in domači pridelki .............221
%rtnija in tovarne.................224
kmetijstvo.....................225
Trgovina.....................229
peste, železnice in parobrodi..............231
"ržavno gospodarstvo................233

V zalogi družbe sv. Mohorja
so bile izdane in se dobivajo sledeče knjige po tej-le ceni:
Po kn]i- za
Naslov pisatelja in knjige	gamah družnike
_ __1 gld. | kr. jdd.l fcfi.
J. Aljaž-M. Hubad: Slovenska pesmarica. I. zvezek.
Mehko vezana . .	—	70	—	50
Trdo vezana v prt .	I	—	—	75
Lepše vezana ...	1	20	1	—
A. Foerster: Cecilija. Cerkvena pesmarica. H. del
(I. del je že pošel). Mehko vezana . . — 70 — 50 J. Stare: Občna zgodovina. Pet zvezkov (15 snop.).
Mehko vezana......... . 7 50 5 20
Trdo vezana v pol usnje v četiri zvezke . 9 — G 70 Dr. J. Tavčar: Slovenski pravnik. Mehko vezan . . 2 30 1 80
Trdo v prt vezan 2 80 2 20 J. Stritar: Pod lipo. Knjiga za mladino z mnogimi
podobami. Mehko vezana . . — 60 — 45 Kartonirana . . . — 75 — 60 j j*	Trdo v prt vezana — 90! — 70 j
V. Podgorc: Domači zdravnik po naukih g. župnika
Kneippa. S podobami. Mehko vezan iztis. . . — 60 — 45 Trdo v prt vezan iztis . — 90 — 70 Fr. Erjavec: Živali v podobah. I. zvezek. (Domače in tuje čveteronoge živali.] Nov natis, z mnogimi podobami. Mehko vez. . . 1 — — 80 Živali v podobah. II. zvezek. (Ptice.) Nov natis, z mnog. podob. Mehko vez. 1 — — 80 M. Cilenšek: Naše škodljive rastline. Z obilnimi podobami. Mehko vez........3 — 2 20
J. Stare: Kitajci in Japonci. Zemljepisna knjiga s podobami .............— 60 i— 45
A. Bezemek: Bolgarija in Srbija. Zemljepisna knjiga
z mnogimi podobami.......— 80 — 55
H. Schreiner: Fizika ali nauk o prirodi. I. knjiga. O toploti, magnetizmu in elektriki z ozi-rom na vremenske prikazni. S slikami — 60 — 45 — Fizika ali nauk o prirodi. II. knjiga.
O kemiji. Z mnogimi slikami . . . — 60 —• 45 I)r. J. Krizanič: Cerkvena zgodovina. I., II. in III. del.
Vkup .... 1 80 ; 30 Fr. Dular : Domači živinozdravnik. S slikami . . . — 60 — 45 — Umna živinoreja. I. in II. knjiga, s slikami.
Vkup.......1 20 — 90

Studijski oddelek
908
BEZENŠEK R. BolSariJa
39271
908 C497 2jIII 70065015



NARODNA IM UNIUERZITETNfc KNJI2MICFI
il 11 il ijllll j 1^ j j 11