3 KR0NIKMI časopis za slovensko krajevno zgodovino j^^Sff^^^^^^1' IZ ZGODOVINE GRADU RAJHENBURG 61 2013 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino http://www.odmev.zrc-sazu.si/kronika/ Iz zgodovine gradu Rajhenburg Uredil Miha Preinfalk http://www.ff.uni-lj.si/zzds/index.htm Odgovorni urednik/ Managing editor: dr. Miha Preinfalk (Ljubljana) Tehnična urednica/ Technical editor: mag. Barbara Sterbenc Svetina (Ljubljana) Uredniški odbor/ Editorial board: mag. Sonja Anžič-Kemper (Pforzheim, Nemčija), dr. Marjan Drnovšek (Ljubljana), dr. Aleš Gabrič (Ljubljana), dr. Stane Granda (Ljubljana), dr. Eva Holz (Ljubljana), dr. Miha Kosi (Ljubljana), Irena Lačen Benedičič (Jesenice), dr. Tomaž Lazar (Ljubljana), dr. Vlasta Stavbar (Maribor) in mag. Nadja Terčon (Piran) Za znanstveno korektnost člankov odgovarjajo avtorji. © Kronika Redakcija te številke je bila zaključena: 10. decembra 2013 Naslednja številka izide/ Next issue: februarja 2014/ February 2014 Prevodi povzetkov/ Translations of Summaries: Alenka Cizel, Manca Gašperšič, Andreja Jankovič Deržič, dr. Dejan Zadravec, Lidija Slana, Meta Osredkar, Agencija MultiLingual - angleščina (English) mag. Irena Bruckmuller Vilfan - nemščina (German) UDK/ UDC: Breda Pajsar Uredništvo in uprava/ Address of the editorial board: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU / Milko Kos Historical Institute at ZRC SAZU Novi trg 2, SI-1000 Ljubljana tel. 01 47 06 200 Letna naročnina/ Annual subscription: za posameznike/ Individuals 25,00 EUR za študente in upokojence/ Students and Pensioners 18,00 EUR za ustanove/ Institutions 30,00 EUR Cena te številke v prosti prodaji je/ Single issue 10,00 EUR Cena tematske številke/ Theme issue 15,00 EUR Izdajatelj/ Publisher: Zveza zgodovinskih društev Slovenije Aškerčeva cesta 2 SI-1000 Ljubljana Transakcijski račun/ Bank Account: Zveza zgodovinskih društev Slovenije 02010-0012083935 Sofinancirajo/ Financially supported by: Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz sredstev državnega proračuna iz naslova razpisa za sofinanciranje domačih znanstvenih periodičnih publikacij/ Slovenian Research Agency by national budget allocations under the call for proposals to co-financing domestic scientific periodicals Kulturni dom Krško, enota Grad Rajhenburg Občina Krško Računalniški prelom/ Typesetting: - mit Franc Čuden Tisk/ Printed by: Nagode Qco d.n.o. Naklada/ Print run: 1000 izvodov/ copies Revija Kronika je vključena v podatkovno bazo/ Kronika is indexed in: Bibliography of the History of Art, Medline; ERIH - European Reference Index for the Humanities Na naslovni strani/ Front cover: Franz Ignaz Flurer: Grad Rajhenburg, dvajseta leta 18. stoletja (Rajhenburg Castle in 1720's), o. pl. 193 x 257 cm, hrani: Narodni muzej Slovenije, inv. št.: N 15784 (foto: Tomaž Lauko). KAZALO Miha Preinfalk : Grad Rajhenburg - s temeljito obnovo v novo tisočletje....................................................... 353 Rajhenburg Castle - entering a new millennium completely renovated ........................... 354 Peter stih : Rajhenburg in listina kralja Arnulfa za Valtunija iz leta 895 ................................................ 355 Igor Sapač : Arhitekturna zgodovina gradu Rajhenburg............. 365 Patrick Schicht : Die Reichenburg als Bestandteil des hochmittelalterlichen Burgenbaus der Salzburger Erzbischöfe ..................................... 461 Mija Oter Gorenčič : Romanska kapela in stavbna plastika na gradu Rajhenburg............................................... 475 Simona Menoni : Poslikana renesančna sobana v gradu Rajhenburg................................................. 509 Lidija Slana : Lastniki Rajhenburga med 16. in 19. stoletjem (1570-1881)............................................................ 519 Dejan Zadravec : Prispevek k zgodovini imenja in dvorca Turn pod Rajhenburgom v zgodnjem novem veku .......... 541 Irena Fürst : Trapisti v Rajhenburgu ........................................... 553 Andreja Jankovič Deržič : Grad Rajhenburg kot zapor po 2. svetovni vojni. Ženski politični zapor (1948-1956) in moški kazensko poboljševalni dom (1956-1959)............... 575 Irena Fürst : Grad Rajhenburg kot muzej.................................... 585 Maja Bricelj, Nika Veršnik, Maja Lavrič, R°bert Krempus : Arheološke raziskave na gradu Rajhenburg ............ 595 Alenka Železnik : Grad Rajhenburg in njegova prenova...................... 617 Petra Jernejec Babič : Območje gradu Rajhenburg .................................... 649 Boris Golec : Trg Rajhenburg od začetkov do srede 19. stoletja............................................................... 661 Alenka Černelič Krošelj : Celostna prenova gradu Rajhenburg, projektne aktivnosti in razvoj dejavnosti na gradu po prenovi................................................. 693 Boris Hajdinjak: Rajhenburški do začetka 15. stoletja ....................... 713 Navodila avtorjem 752 CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 728.81(497.4Brestanica)(091)(082) IZ zgodovine gradu Rajhenburg / [urednik Miha Preinfalk] ; prevodi povzetkov Manca Gašperšič ... et al.]. - Ljubljana : Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2013. - (Kronika, ISSN 0023-4923 ; letn. 61, 3) ISBN 978-961-6777-14-8 270619392 2013 Grad Rajhenburg -s temeljito obnovo v novo tisočletje V soboto, 1. decembra 2012, se je grad Rajhenburg po dvoletni prenovi znova predstavil javnosti. Grajska stavba, ki že devet stoletij kraljuje na strmem skalnem pomolu nad izlivom potoka Brestanica v reko Savo, je dobila novo podobo in s tem zagotovilo, da jo bomo ohranili za naslednje rodove. Rajhenburg je imel v tem pogledu srečo. V njegovem primeru so se združili volja lokalne skupnosti in zadostna finančna sredstva, kar je omogočilo relativno hitro in celostno prenovo. Mnoge druge grajske stavbe na Slovenskem te sreče nimajo in razpadajo tako rekoč pred našimi očmi. Le upamo lahko, da bo primer Rajhenburga vzor še kakšni prenovi gradu v prihodnosti. Pri Kroniki smo ponosni, da smo z izdajo tematske številke o gradu Rajhenburg postali del njegove dolge in pisane zgodovine. Z novo in temeljito osvetlitvijo grajske zgodovine Rajhenburg v zavesti Slovencev ne bo ostal povezan le s temačnim obdobjem med drugo svetovno vojno in po njej, ko je imel funkcijo zapora. Objavljeni prispevki kažejo, da je imel tudi ta grad zanimivo zgodovino, čeprav ne tako burno kot ostali bližnji gradovi (npr. Sevnica, Srajbarski turn, Brežice), saj je — čeprav med njimi najstarejši — živel v njihovi senci in je pogosto služil le v gospodarske namene in ne za razkošno plemiško rezidenco. Kronika, posvečena gradu Rajhenburg, je zastavljena izrazito interdisciplinarno, kakršno bi na sploh moralo biti raziskovanje gradov. Svoje izsledke so prispevali tako zgodovinarji in umetnostni zgodovinarji kot tudi arheologi, arhitekti, etnologi in mnogi drugi raziskovalci. Čeprav smo se trudili, da bi s prispevki osvetlili vse ali vsaj čim več časovnih obdobij in področij, je na koncu nekaj tematik zaradi višje sile izostalo. Med njimi npr. kratko, a pomembno obdobje druge svetovne vojne, ko je srednjeveški grad postal središče nemške okupacijske oblasti za izgon Slovencev, ali pa novejša zgodovina spodnjega dvorca Turn, ki je bil dolgo časa in je v določenem pogledu še danes neločljivo povezan s svojim starejšim »bratom« na skali. Ugotovitve raziskovalcev so prinesle številne novosti. Med njimi je morda najodmevnejša ta, da grad pravzaprav ne datira v 9. stoletje, kot se je to mislilo do sedaj, ampak je šele produkt gradbene vneme salzburškega nadškofa Konrada I. iz prve polovice 12. stoletja. Nova so tudi spoznanja o številnih lastnikih, ki so se skozi stoletja menjavali na gradu in bili med seboj skorajda vsi tako ali drugače povezani. Veliko novosti so odkrila arheološka izkopavanja v gradu in okoli njega ter razkrivanje grajskega ogrodja ob prenavljanju. Stavbna zgodovina Rajhenburga je sedaj veliko bolj jasna, analiza izsledkov pa je pokazala zanimive analogije z grajsko in cerkveno arhitekturo v širšem srednjeevropskem prostoru. Čeprav je Rajhenburg izgubil status najstarejšega gradu na Slovenskem, se mu s tem vrednost ni prav nič zmanjšala, saj ga še vedno štejemo med najstarejše pričevalce zgodovine v današnjem slovenskem prostoru. Ni veliko gradov, ki bi se lahko pohvalili, da po devetstotih let še vedno stojijo in imajo poleg tega še uporabno funkcijo. Rajhenburg je med njimi. Morda lahko obžalujemo le to, da temeljita raziskava grajske zgodovine ni bila izvedena pred obnovo. Predhodni znanstveni in strokovni izsledki bi nedvomno olajšali načrtovanje obnove in pri določenih konservatorsko-restavratorskih posegih omogočili iskanje boljših in primernejših rešitev. Stroka — tako kot pri mnogih drugih primerih — tudi pri obnovi Rajhenburga nima enotnega stališča, a s predhodnimi raziskavami bi se tovrstna nesoglasja zagotovo zmanjšala. Priporočilo o nujnosti predhodnih temeljitih in interdisciplinarnih raziskav naj tako velja tudi za vse prihodnje prenove grajskih kompleksov. Grad Rajhenburg je prenovljen, zdaj rabi še nove vsebine. Veliko se v njem že dogaja, še več pa se bo, ko bodo v notranjih prostorih svoje mesto našli razstavni eksponati in drugi predmeti. Upamo, da bo k vrnitvi življenja v grad svoj delež prispevala tudi pričujoča številka Kronike. Upamo pa lahko tudi, da bo obnove v bližnji prihodnosti deležen tudi spodnji dvorec Turn, ki skupaj s srednjeveškim Rajhenburgom že stoletja tvori slikovito veduto. Miha Preinfalk odgovorni urednik Kronike Rajhenburg Castle -entering a new millennium completely renovated On Saturday, 1 December 2012, the Rajhenburg (Reichenburg) Castle reintroduced itself to the public after a two-year renovation. The castle building, which has dominated the steep rocky cliff over the outflow of the Brestanica stream into the Sava River for more than nine centuries, is given a new appearance and, with it, an assurance that it will be preserved for many generations to come. In this respect, Rajhenburg is a confluence of fortunate circumstances, combining the will of the local community and adequate financial means to ensure a relatively rapid and overall renovation. Many other castle buildings in Slovenia do not share the same fortune, continuing to crumble before our very eyes. Therefore, we can only hope that Rajhenburg will serve as a shining example for other castle renovations in the future. The authors at Kronika are proud to be part of its long and eventful history with the release of the thematic issue on the Rajhenburg Castle. Owing to the new and exhaustive presentation of the castle's history, Rajhenburg will not remain in Slovenian consciousness for its association with the dark period during and after the Second World War, when it served as a prison. The published papers demonstrate that this castle, too, has had an interesting history, even if not as tumultuous as other castles nearby (e.g. Sevnica (Liechtenwald), Srajbarski turn (Thurn am Hart), Brežice (Rann)), since it has always stood — albeit the oldest — in their shadow and has mainly been used for economic purposes, rather than a luxurious noble residence. The issue of Kronika dedicated to the Rajhen-burg Castle is explicitly interdisciplinary, as castle research in general should be. It features contributions from historians, art historians, as well as archaeologists, ethnologists and many other researchers. Despite our earnest desire to shed light on all or at least as many periods and fields as possible, some themes have not been dealt with due to force majeure. One of them is, for instance, the short but important period of the Second World War, during which the medieval castle became the centre of German occupation authorities for the expulsion of Slovenes, or the contemporary history of the lower mansion Turn, which has long been, and in a certain regard still is, inseparably linked to its older »brother« on the rocky cliff. New knowledge has been gained from the researchers' findings, with the most important being, perhaps, the discovery that the castle does not date back to the 9th century as has been generally believed so far, but rather that it was a result of the construction zeal of the Archbishop of Salzburg, Conrad I, of the first half of the 12th century. New discoveries have been made in relation to many owners that the castle has had through centuries and that were all connected in one way or another. A number of discoveries have also been made during the archaeological excavations in and around the castle, as well as by the uncovering of the castle's original layout during the restoration works. The architectural history of Rajhenburg is much clearer now, and the analysis of findings has shown interesting analogies to the castle and church architecture within the broader Central European area. Even though Rajhenburg may have lost the status of the oldest castle in Slovenia, it has in no way depreciate in its value, as it is still regarded one of the oldest witnesses to the history of the Slovenian territory. Not many castles still stand after nine hundred years and, in addition to that, perform a useful function. Rajhenburg is one of them. What we, perhaps, find regrettable is that no comprehensive research of the castle's history was done before the renovation. Prior research and technical findings would have undoubtedly facilitated the planning of the renovation, as well as provided a possibility to seek better and more appropriate solutions in relation to some restoration works. Given that scholarship is, just as in many other cases, also divided on the renovation of Rajhenburg, prior research would have resolved such disagreements as well. The recommendation on the necessity to conduct prior comprehensive and interdisciplinary research should therefore also apply to all future renovations of castle compounds. The Rajhenburg Castle is renovated and ready to provide new contents. While it already offers much to the visitor, many more new opportunities will open when the exhibits and other artefacts find their place within its walls as well. We hope that the current issue of Kronika will contribute its share to restoring life to the castle. Finally, we also hope that renovation works will soon follow on the lower mansion Turn, which has for centuries formed a charming skyline with the medieval Rajhenburg. Miha Preinfalk Editor-in-ChiefofKronika 2013 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 025.171:929Arnulf Koroški(0.021.3)"895" Prejeto: 30. 9. 2013 Peter Štih dr., red. prof., Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Aškerčeva 2, SI—1000 Ljubljana E—pošta: peter.stih@guest.arnes.si Rajhenburg in listina kralja Arnulfa za Valtunija iz leta 895 IZVLEČEK Prispevek obravnava listino kralja Arnulfa za Valtunija, izstavljeno v Ottingu 29. septembra 895 (D. Arnolf 138), ki je ohranjena v prepisu v kopijalni knjigi škofje v Krki na Koroškem s konca 12. stoletja. Na podlagi raziskav in mnenj številnih zgodovinarjev, ki so se od poznega 19. stoletja ukvarjali z obravnavano listino, je pokazano, da je tisti del, ki govori, da je Valtuni dobil posest v Rajhenburgu (današnja Brestanica) v »marki ob Savi« in v Krškem (polju), kasnejši vrinek in daje listina ponarejena. KLJUČNE BESEDE Arnulf, Valtuni, D. Arnolf 138, Rajhenburg, Krško, Krka, Hema ABSTRACT RAJHENBURG AND THE CHARTER OF KING ARNULF FOR WALTUNI OF 895 The paper focuses on the charter of King Arnulf for Waltuni, issued in Otting on 29 September 895 (D. Arnolf 138). The document has been preserved in a transcript in the cartulary of the Bishopric Gurk, Carinthia, from the end of the 12th century. Based on the research and opinions of many historians who have dealt with the said charter since the late 19th century, it has been demonstrated that the part that speaks of Waltuni receiving in possession an estate in Rajhenburg (present-day Brestanica) in the »March along the Sava River« and in Krško, was a later insertion and that the charter was falsified. KEYWORDS Arnulf, Waltuni, D. Arnolf 138, Rajhenburg, Krško, Gurk, Hemma KRONIKA_61 PETER ŠTIH: RAJHENBURG IN LISTINA KRALJA ARNULFAZA VALTUNIJA IZ LETA 895, 355-364 2013 V razliko od sosednjih pokrajin Karantanije, Zgornje Panonije severno od Drave, Furlanije in Istre, kjer so že iz prve polovice 9. stoletja poznane listine frankovskih kraljev in cesarjev iz karolinške dinastije, ni za slovenski prostor vzhodno od Soče in južno od Drave poznana nobena takšna listina. Tu ni bila v 9. stoletju podeljena nobena kraljeva zemlja, ustvarjen ni bil noben imunitetni teritorij, izstavljen ni bil noben privilegij. Stanje opozarja na precej periferni značaj osrednjega dela slovenskega ozemlja v tistem času in daje slutiti, da je frankovski režim kljub uvedbi grofovske uprave (v Karnioli) zatečene slovanske socialne in gospodarske razmere pustil v glavnem nedotaknjene. Edino in zato še toliko večjo izjemo predstavlja listina kralja Arnulfa, izstavljena v Ottingu na Bavarskem 29. septembra 895.1 Z njo je prapravnuk Karla Velikega na predvečer zrušitve frankovskega režima v Panoniji in vzhodno od Aniže in Soče podelil svojemu zvestemu Valtuniju (fidelis noster nomine Waltuni vocitatus), ki velja za prednika sv. Heme Krške,2 v last posest, ki jo je do tedaj imel v fevdu (quasdam res proprietatis nostre, quas antea in beneficium habuit...inproprietatem concessimus) in mu zanjo zagotovil neomejeno razpolagalno pravico (... volumus, ut predictus Waltuni ab hodierna die ac deinceps temporibus eiusdem concessionis nostre rebus liberrimam habeat potestatem possidendi donandi ven-dendi commutandi vel quodcumque exinde placuerit faciendi absque ullius fraudolentis persone controversia). Podarjena posest je obsegala tri geografsko med seboj ločene komplekse: Trušenjsko dolino zahodno od Velikovca na Koroškem skupaj z dvema, tam zgrajenima gradovoma in gozd na bližnji Svinji planini oz. na Djekšah (in loco, qui vocatur Thrusen-tal, ac duobus castris in eo edificatis et nemus in monte Diehshe), nadalje tri kraljevske kmetije, ki se imenujejo Rajhenburg v marki ob Savi in preko Save še posestvo, ki se imenuje Krško polje v današnji Sloveniji (in marchia iuxta Souwam tres regales mansos, quod Richenburch dicitur, et aliud predium ultra fluvium Sowam Gurcheuelt nuncupato) in končno še vso tisto posest, ki jo je v kraju Undrina (Ingering ali nek drug kraj v prostoru Judenburga na Štajerskem) imel v fevdu nek Otelin (et in alio loco quicquid Ottelin habuit in beneficium in loco Undri- 1 Objave: D. Arnolf, št. 138; MC 1, št. 3. Regest oz. delna objava: StUB 1, št. 11; Urkunden Krains 5, št. 34 (str. 74); Gradivo 2, št. 309; Reindel, Luitpoldinger, št. 3; RI I/1, št. 1912. Nemški prevod: Wadl, Erste Erwähnung, str. 18. 2 Za Hemino genealogijo in mesto Valtunija v njej gl. Hauptmann, Grofovi Višnjegorski, str. 215 sl.; isti, Hema i Svetopuk, str. 221 sl.; Dopsch, Stifterfamilie, str. 95 sl.; Štih, Zgodovinsko o Hemi, str. 12 sl. Kos, Urbarji, str. 20, je imel Valtunija za »bavarskega velikaša«, vendar je njegovo ime v bavarskem gradivu tako unikatno, da je Gänser, (Mark als Weg, str. 103) njegov izvor raje iskal med frankovskim plemstvom. na). Za našteto posest je v listini rečeno, da leži in comitatu Livpoldi in orientalibus partibus Charanta nominatis, pri čemer je mogoče dikcijo »v Liu(t)pol-dovi grofiji, v vzhodnih (pre)delih, imenovanih Ka-rantanija« razumeti tako, da se nanaša na vse tri sklope posesti, ali pa le na zadnjega. Podatki o Valtunijevi posesti ob Savi so bili za slovensko zgodovino in zgodovinopisje pomembni iz več razlogov. Rajhenburg — po Milku Kosu pomeni njegovo ime, sestavljeno iz riche oz. richi + burg, mogočen, visok, vzvišen, trden, velik, sijajen grad3 — je dobil epiteton »najstarejšega na Slovenskem izpričanega gradu«.4 Prav tako sta Richenburch in Gurcheuelt najstarejša nemška toponima južno od Karavank in spodnještajerske Drave. Nadalje je v listini z omembo marke ob Savi (marchia iuxta Sou-wam) v celotnem 9. stoletju edinkrat sporočeno ime karolinške (mejne) grofije v Posavju. Med drugim naj bi pričalo, da je ime Carniola, ki je pri pozno-antičnih in zgodnjesrednjeveških piscih pokrivalo slovensko Posavje, v živi rabi ugasnilo že ob koncu antike in se je ohranjalo le v literarnem izročilu, v delih visoko izobraženih avtorjev, kot je bil Pavel Diakon. Posledično naj bi se Carniola kot živo ime uveljavilo šele v visokem srednjem veku.5 In končno, z omembo gradu, treh kraljevskih kmetij na levem in posestva na desnem bregu Save naj bi bili otipljivi prvi začetki organiziranja zemljiških gospostev po zahodnem vzoru in s tem začetki fevda-lizacije južno od Drave.6 Listina ni ohranjena v originalu, ampak je poznana v enem samem prepisu v prvi oziroma najstarejši kopijalni knjigi škofije v Krki, ki je danes hranjena v Koroškem deželnem arhivu v Celovcu (Gurker Kopialbuch 1, AT-KLA 118, Geschichtsvereins-Handschriften 2/24). Kopijalna knjiga manjšega formata (24,5 x 14,3 cm) vsebuje 43 pergamentnih listov, od katerih jih je prvih 33 med letoma 1173 in 1191 napisala ena sama roka. Po imenu neznani krški pisar je listine v kopijalno knjigo prepisal sistematično: najprej je vnesel vladarske, nato nadškofijske, škofijske in končno še papeške listine, pri čemer se prepisi vladarskih listin začenjajo prav z Arnulfovo listino za Valtunija, ki je v kopijalno knjigo vpisana kot prva na foliju 1v in 2r.7 Sledi ji še šestnajst vladarskih listin, ki so jih med letoma 898 in 1184 izstavili Arnulf, Ludvik Otrok, Oton II., Henrik II., Konrad II., Henrik IV., Lotar III., Konrad III. in Friderik I. Barbarosa, prejemniki pa so bili: Hemina prednika Svetopolk in Ima, njen tast Viljem I. in mož Viljem II., kot tudi konvent in 3 Kos, Urbarji, str. 21. 4 Stopar, Grajske stavbe, str. 95; prim. Kos, Zgodovina Slovencev, str. 153; Jakič, Sto gradov, str. 32. 5 Kos, Izbrane razprave, str. 238; Grafenauer, Pavel Diakon, str. 292 in op. 86. 6 Vilfan, Zemljiška gospostva, str. 116. 7 Gl. Jaksch, Vorbemerkung, str. XV. 61_3 KRONIKA 2013 PETER ŠTIH: RAJHENBURG IN LISTINA KRALJA ARNULFA ZA VALTUNIJA IZ LETA 895, 355-364 Med letoma 1173 in 1191 nastali prepis Arnulfove listine za Valtunija iz leta 895 v Krški kopijalni knjigi 1, fol. 1v, 2r (Gurker Kopialbuch 1, AT-KLA 118, Geschichtsvereins-Handschriften 2/24; objava z dovoljenjem Koroškega deželnega arhiva v Celovcu). škofija v Krki.8 August Jaksch, ki je krško listinsko gradivo vzorno objavil, je s takrat novimi — in še danes veljavnimi — metodami kritike listin, ki jih je kot učenec Theodorja Sickla spoznal na Inštitutu za avstrijske zgodovinske raziskave (Institut für Osterreichische Geschichtsforschung), lahko ugotovil, da je od navedenih šestnajstih vladarskih listin kar sedem ponarejenih.9 Ugotovitev ni nezanemarljiva tudi za v kopijalno knjigo vpisano Arnulfovo listino za Valtunija. Ta se, če nič drugega, nahaja v precej sumljivi druščini, ki meče senco dvoma tudi nanjo. 8 MC I, št. 4, 5, 6, 8, 9, 12, 13, 14, 15, 26, 28, 58, 111, 226b, 265, 328. 9 MC I, št. 5, 12, 13, 28, 58 (vendar gl. tudi MC, Ergänzungsheft, št. 627), 111, 226b. Za v Krki masovno ponarejene listine, ki so bile sfabricirane v zadnji četrtini 12. in v začetku 13. stoletja v sporu s salzburško nadškofjo, v katerem si je Krka kot salzburška »lastniška« škofija prizadevala za dosego enakopravnega položaja z ostalimi sufra-ganskimi škofijami bavarske oz. salzburške cerkvene pokrajine, gl. Jaksch, Einleitung, str. 7 sl., zlasti 13 sl.; Fichtenau, Urkundenwesen in Österreich, str. 186 sl. Za Jakschevo edicijo gl. Leitner, Zur Edition, str. 49 sl. Besedilo listine je napisano tako, da omogoča različno razumevanje povedanega. To stanje je povzročalo zgodovinopisju nemajhne težave in je odpiralo prostor različnim interpretacijam. Starejša his-toriografija si je zastavljala predvsem vprašanje, ali se oznaka, da je v alod prevedena Valtunijeva posest ležala »v grofiji Luitpolda«, nanaša samo na zadnje našteti sklop posesti ob zgornještajerski Muri ali na vse tri posestne sklope. Rešitev tega problema, ki je tesno povezano z vprašanjem razdelitve stare slovanske gentilne Karantanije na več grofij v teku 9. stoletja, je že v zgodnjih sedemdesetih letih 19. stoletja skušal rešiti Moritz Felicetti von Lie-benfelss. Dikcija in comitatu Livpoldi se je po njegovem mnenju nanašala samo na posest ob zgornještajerski Muri, kjer je predpostavljal obstoj posebne, pod Luitpoldovo komando stoječe grofije »Undrimatal«.10 Felicettijevo mnenje je kasneje delil tudi Andreas Mell, čeprav se s poimenovanjem grofije ni strinjal,11 in šele Hans Pirchegger je pred 10 Felicetti von Liebenfelss, Steiermark, str. 51. 11 Mell, Comitatus Liupoldi, str. 385 sl. 2013 začetkom prve svetovne vojne zavrnil Felicettijevo interpretacijo. Predvsem na podlagi dejstva, da sta le malo kasneje, leta 898, dolina Krke in kraj Selče v ožji Karantaniji prav tako ležala v Luitpoldovi grofiji,12 je trdil, da so tudi ostali v listini iz leta 895 omenjeni kraji bili pod Luitpoldovo komando oziroma v njegovem mandatnem območju. Pri tem je menil, da je Luitpold, ki je bil v obravnavanem času najmočnejši mož za kraljem na jugovzhodu Cesarstva — bil je sorodstveno povezan s Karolingi, v svojih rokah je združil oblast nad več grofijami v bavarski Vzhodni krajini in na samem Bavarskem in si je v času vedno šibkejše karolinške dinastije in dezintegracije frankovske oblasti pridobil vodilni položaj med bavarskimi plemiškimi rodbinami; njegov sin Arnulf je po njegovi smrti v bitki z Madžari pri Bratislavi leta 907, kjer je vodil bavarsko vojsko, vladal na Bavarskem kot vojvoda v svojstvu monar-hičnega kneza13 — upravljal v Karantaniji dve grofiji in eno marko.14 Upravna razdelitev Karantanije, kot si jo je konec 9. stoletja zamišljal Pirchegger, je bila nenavadno diferencirana in postavljalo se je vprašanje, ali jo je bilo mogoče v pokrajini, ki je bila pod neposredno frankovsko oblastjo približno dve generaciji in je imela močno gentilno tradicijo, znotraj katere je tvorila pod domačimi knezi eno samo celoto, v takšni obliki sploh vzpostaviti? August Jaksch je v to očitno dvomil in po njegovi razlagi je Karantanija vse do povzdiga v vojvodino leta 976 tvorila eno samo grofijo,15 kar je danes splošno sprejeto mnenje.16 Toda ali je v to grofijo spadala tudi »marka ob Savi«? Enako kot pri vprašanju obsega Luitpoldove grofije bi se tudi dikcija in orientalibus partibus Charanta nominatis lahko nanašala tako na posest ob zgornještajerski Muri, kot na vse tri posestne komplekse, ki jih je dobil leta 895 Valtuni v last. Pri tem se postavlja tudi vprašanje, kako razumeti zgornjo dikcijo: da je podarjena posest ležala v vzhodnih predelih Karantanije ali da je ležala v vzhodnih predelih (Bavarske), ki se imenujejo Karantanija? In nič manj pomembno: je konec 9. stoletja res že mogoče govoriti v formalnem smislu o mejni grofiji na spodnještajerski Savi, o kateri ni sicer do 11. stoletja nič slišati? Za posest ob Savi je vsekakor možno reči, da je ležala prej na jugu kot na vzhodu Karantanije in tudi marca je v tistem času, kot je poudaril že Pirchegger, lahko pomenila tako mejno območje na splošno kot mejno grofijo v administrativnem smislu. Zato je tudi svaril pred preveč 12 D. Arnolf, st. 162, MC I, st. 4. 13 Gl. Mitterauer, Karolingische Markgrafen, str. 227 sl., zlasti 236 sl.; Reindel, Politische Entwicklung, str. 278 sl. 14 Pirchegger, Karantanien und Unterpannonien, str. 297 sl. 15 Jaksch, Wutte, Kärnten, str. 51 sl. 16 Gl. npr. Mitterauer, Karolingische Markgrafen, str. 236; Fräß-Ehrfeld, Geschichte Kärntens 1, str. 73, 86; Wolfram, Salzburg, str. 102. daljnosežnimi zaključki o upravni ureditvi in teritorialni pripadnosti spodnještajerskega konca v fran-kovski dobi samo na podlagi ene same listine, ki jo je obenem mogoče interpretirati še na različne načine.17 Nasploh deluje pasus o Valtunijevi posesti na Savi v celotnem besedilu listine nekako moteče. V oziru geografskega zaporedja in reda, ki so mu v listinah vladarske pisarne običajno posvečali veliko pozornost, deluje obsavska posest kot vrinek med posestnima kompleksoma v Trušenjski dolini in ob zgornještajerski Muri, za katera je tudi veliko lažje reči, da ležita na vzhodu Karantanije (v kolikor sprejmemo takšno razumevanje dikcije in orientalibus partibus Charanta nominatis). Prav tako deluje moteče, da je od vseh treh zemljiških kompleksov samo tisti na Savi še dodatno opredeljen z lego v »marki ob Savi«; posledično se Sava v tem pasusu listine omenja kar dvakrat, kar je vsaj stilistično moteče, če že ne kaj več. Zato je že Ernst Klebel sumil, da je bil pasus o Valtunijevi posesti na Savi v Arnulfovo listino vrinjen kasneje in da je v tem delu listina krški ponaredek (s konca 12. stoletja).18 Kurt Reindl je v svoji komentirani izdaji virov za zgodovino Luitpoldingov leta 1953 Kleblovo idejo še utrdil. Na eni strani z opozorilom, da kaže jezikovna oblika imen na 12. in ne 9. stoletje, na drugi strani pa, da omenja potrditvena listina kralja Lo-tarja III. iz leta 1130 za krško škofijo, ki je bila sicer konec 12. stoletja tudi ponarejena v Krki, v tistem delu, ki ni sumljiv, tako posest v Trušenjski dolini kot ob zgornještajerski Muri, ne pa tudi tiste ob Savi.19 Po tej Reindlovi intervenciji je diskusija o Ar-nulfovi listini zamrla za dalj časa in je postala znova aktualna šele v devetdesetih letih 20. stoletja, ko je bila pritegnjena v razpravo o obsegu Karantanije oziroma o vprašanju njene južne meje. Herwig Wolfram je namreč leta 1995 na njeni podlagi zapisal, da sta se leta 895 Rajhenburg in Krško nahajala v »karantanskem delu (bavarske) Vzhodne krajine« in da je nemara tu, na spodnještajerski Savi že od nekdaj bila meja Karantanije. Ni izključil možnosti, da je v tradiciji Notranjega (Sredozemskega) Norika do Save pri Krškem segala že Borutova Karantanija iz sredine 8. stoletja.20 Podatke o Valtunijevi posesti na Savi v kopijalno ohranjeni Arnulfovi listini je torej smatral za verodostojne, nedvomno pa je uspel pokazati, da je dikcija in marchia iuxta Souwam kasnejša interpolacija, ki ni mogla nastati pred 11. stoletjem in bi v listino lahko prišla tudi šele ob vpisu v krško kopijalno knjigo. 17 Pirchegger, Karantanien und Unterpannonien, str. 301. 18 Gl. Reindel, Luitpoldinger, str. 6 in op. 41. 19 Reindel, Luitpoldinger, str. 6; D. Lo. III., st. 29; MC I, st. 58 in MC, Ergänzungsheft, st. 627. 20 Wolfram, Salzburg, str. 77. 2013 Pri tem se je naslonil na dva elementa. Zapis Souwa, ki izkazuje dvoglasnik (diftong), se v nedvomno pristnih listinah ne pojavlja pred 11. stoletjem (npr. Souuua v D. Ko. II., št. 32, enako tudi v D. H. II., št. 346, ki je sicer ohranjena le v krški kopijalni knjigi in delno manipulirana; gl. MC 1, št. 12), kar soglaša z običajnim (čeprav ne izključnim) stanjem pojavitve dvoglasja v nemščini.21 Nič manj oziroma še bolj zavezujoča pa je Wolframova ugotovitev, da se v karolinških in celo otonskih listinah nikoli ne pojavlja oblika marchia, ampak samo marc(h)a, ki v karolinškem obdobju lahko pomeni mejno območje, nikoli pa mejne grofije v institucionalnem smislu, kot je bila postulirana za besedno zvezo marchia iuxta Souwam; ta pomen je beseda marchia dobila šele od časa Henrika II. naprej.22 Marchia iuxta Souwam tako niti jezikovno niti vsebinsko ne sodi v karolinško, bržkone tudi v otonsko dobo ne, ampak je lahko najprej iz 11. stoletja. Nedvomno gre za kasnejšo interpolacijo v besedilo listine, ki je nastala najkasneje ob vpisu listine v krško kopijalno knjigo, ponarejevalec pa bi z njo po Wolframovem mnenju lahko hotel tudi le natančneje lokalizirati Valtuni-jevo posest v Rajhenburgu, medtem ko se mu sama podaritev posesti v Rajhenburgu in Krškem (polju) ne zdi sporna in je ne smatra za kasnejšo inter-polacijo.23 Po njegovem mnenju bi bilo torej iz pasusa et in marchia iuxta Souwam tres regales mansos, quod Richenburch dicitur, et aliud predium ultra flu-vium Sowam Gurcheuelt nuncupato potrebno črtati samo marko ob Savi. Nič manj pomemben ni bil Wolframov prispevek k vprašanju, kako je potrebno razumeti dikcijo in orientalibus partibus Charanta nominatis. Tu mu viri, ki jih je pritegnil od Konverzije, kjer je za prefekte, ki so nadzorovali bavarsko Vzhodno krajino, rečeno, da so orientalem procurabant plagam, pa do listine Otona I. iz leta 970, v kateri je za posest okrog Lipnice na Štajerskem rečeno, da leži in plaga orientali, povsem jasno kažejo, da je z orientales 21 Wolfram, Salzburg, str. 101; prim. isti, Conversio, str. 249 sl. 22 Wolfram, Salzburg, str. 100 sl. Wolframova zapažanja je potrdila tudi nedavna sistematična raziskava pojma mar-c(h/i)a v zgodnjem do visokem srednjem veku: Stieldorf, Marken und Markgrafen, str. 36 sl., 176 sl. (povzetek raziskave). 23 Wolfram, Salzburg, str. 101 sl., gl. tudi n. d., str. 77. Argument, da ne gre za interpolacijo, vidi Wolfram, n. n. m., 101, tudi v tem, da je samostalnik mansus sklanjan na »starinski način po u-deklinaciji; raba, ki jo je izdajatelj Kehr neupravičeno popravil in pregnal v aparat pod črto«. Resnici na ljubo je treba reči, da je že sam kopist tres regales mansus, kot je sprva zapisal v krško kopijalno knjigo, popravil v tres regales mansos in zato ne gre za deklinacijo na starinski način, ampak za popravek napake, ki bi jo bilo mogoče razložiti s tem, da je imel prepisovalec najprej v mislih edninsko obliko mansus, quod Richenburch dicitur, pri čemer je nato samostalnik popravil v množinsko obliko, glagola pa ne. Gl. spodaj pri op. 26. partes lahko mišljen le bavarski vzhod, katerega en del je bila tudi Karantanija.24 Problematično mesto Arnulfove listne je torej potrebno smiselno razumeti tako, da je Valtuniju podarjena posest ležala v delu (bavarske) Vzhodne krajine, ki se imenuje Karan-tanija, oziroma v karantanskem delu (bavarske) Vzhodne krajine, oziroma v vzhodnih (pre)delih (Bavarske), imenovanih Karantanija. Nedolgo zatem se je ob vprašanju meja Karan-tanije v diskusijo o Arnulfovi listini za Valtunija vključil še Hans-Dietrich Kahl.25 V svojem temeljitem pretresu zadevne listine je lahko opozoril na slovnično nedoslednost, ki je bila začuda pred tem prezrta: namesto tres regales mansos, quod Richenburch dicitur, kjer so tri kraljevske kmetije navedene v množini, vendar nato poimenovane v ednini, bi moralo stati tres regales mansos, quod Richenburch dicuntur.26 To kaže po njegovem mnenju na nesolidno krpanje (Flickarbeit) listinskega teksta, za kar naj bi govorila tudi nenavadna razvrstitev podarjene posesti. Ta ne sledi — kot je običajno v vladarskih listinah — smiselnemu geografskemu zaporedju, ampak skače sem in tja: s Trušenjske doline in Djekš na Koroškem daleč na jug na Savo, na kasnejše mejno območje med Kranjsko in Štajersko, in od tam zopet daleč na sever na zgornjo Štajersko. Takšno neobičajno zaporedje, ki je zmotilo že Rein-dla,27 Kahlu jasno govori, da je bilo na tem mestu kasneje v listino vneseno neko dodatno besedilo. Pri tem mu je zelo pomenljivo in povedno, da je listina za Valtunija ohranjena samo v kopijalnem prepisu, medtem ko so nekatere druge vladarske listine — med njimi npr. tudi Arnulfova listina, s katero je Svetopolku, prav tako Heminemu predniku, leta 898 podaril dvor Krka in Selče28 — ki so vpisane v krško kopijalno knjigo, hranili v Krki tudi v origi-nalu.29 K temu Kahlovemu opažanju lahko dodamo še, da sta od vseh vladarskih, v Krki ponarejenih listin, samo še podelitvena listina Arnulfa za Sveto-polka iz 898 (nastala je na podlagi originalne, še vedno ohranjene Arnulfove listine za istega prejemnika in iz istega leta)30 ter potrditvena listina Lo-tarja III. iz 113031 ohranjeni tako v domnevnem originalu kot v prepisu v kopijalni knjigi, medtem ko so vsi ostali ponaredki poznani samo v kopijalnem prepisu.32 Ne samo jezikovni in institucionalni 24 Wolfram, Salzburg, str. 102. 25 Najprej že v članku Kahl, Solium Ducatus Karinthie, str. 224 sl.; podrobneje pa nato še v isti, Staat der Karantanen, str. 328 sl. 26 Kahl, Staat der Karantanen, str. 329. 27 Reindel, Luitpoldinger, str. 7. 28 D. Arnolf, št. 162; MC 1, št. 4. 29 Podrobneje glede izročila teh listin, ki so navedene zgoraj v op. 8, glej Jakscheve predopombe k posameznim kosom. 30 DD. Arnolf, št. 162, 193. 31 D. Lo. III, št. 29. 32 Gl. op. 9. 2013 anahronizmi, slovnične nepravilnosti in od običajev vladarske pisarne odstopajoč stil, ampak tudi stanje izročila govorijo za to, da je bila Arnulfova listina za Valtunija naknadno manipulirana in da je potrebno iz nje črtati več, kot je mislil Wolfram. Toda kaj vse? Kahl je upravičeno opozoril, da samo črtanje marchia iuxta Souwam ne zadošča. V tem primeru bi se posest v Rajhenburgu navezovala neposredno na tisto na Djekšah, čeprav ne leži ravno v njeni soseščini ali bi bila z njo kako drugače geografsko povezana. Z izbrisom »marke ob Savi« obvisi rajhenburška posest v zraku, njena lega ni več geografsko opredeljena, kot je to primer s posestjo na Krškem polju, ki je geografsko opredeljena s Savo (ultra fluvium Sowam Gurcheuelt). Ker je lokali-zacija posesti v Rajhenburgu nerazdružljivo povezana z interpolirano »marko ob Savi« in ker je poleg tega še slovnično napačno zapisana, je sodba jasna: podatki o Rajhenburgu zagotovo ne sodijo v konec 9. stoletja in so bili lahko vneseni šele kasneje; po Kahlovem mnenju gotovo šele po Hemini smrti, to je po času okrog 1045.33 Manj jasno je stanje pri pasusu, ki govori o posesti onkraj Save na Krškem polju. Dikcija et aliud predium ultrafluvium Sowam Gurcheuelt nuncu-patum se namreč glede na svojo strukturo lahko brez težav naveže na tisti del listine, ki govori o posesti v Trušenjski dolini in na Djekšah (in loco, qui vocatur Thrusental, ac duobus castris in eo edificatis et nemus in monte Diehshe). Poleg tega dikcija jezikovno ni problematična in tudi potrebna geografska opredelitev podarjene posesti je podana s Savo. Iz samega odlomka torej ni mogoče sklepati, da gre pri posesti na Krškem polju za kasnejšo interpolacijo. Ta postane verjetna šele, če pritegnemo ostale sumljive elemente, kot so izročilo listine, nenavadno geografsko zaporedje podeljene posesti in dejstvo, da je bila sosednja rajhenburška posest v listino nedvomno vnesena kasneje.34 Verjetnost, da gre tudi pri posesti na Krškem polju za kasnejšo interpolacijo, utrjuje tudi že omenjena potrditvena listina Lotarja III. iz leta 1130 za škofijo v Krki, ki našteva med škofijsko posestjo tako tisto v Trušenjski dolini in na Djekšah kot ono ob zgornji Muri, ne pa tudi tiste na Savi.35 Ob nedvomno ugotovljeni manipulaciji listine se postavlja vprašanje, komu je bila v korist? Kakšen cilj je zasledovala interpolacija, kdo je stal za pona-rejevalsko akcijo in zakaj je posegel po njej? Edino ohranjeno izročilo listine izvira, kot je bilo že povedano, iz Krke. Vpis v njeni kopijalni knjigi, v druščini kar nekaj v Krki ponarejenih vladarskih listin namiguje, da so za ponareditvijo listine posegli prav tam. Rajhenburg in Krško v 12. stoletju nista bila (več) v lasti krške škofije — prvi kraj je pripadal 33 Kahl, Staat der Karantanen, str. 330. 34 Gl. Kahl, Staat der Karantanen, str. 331. 35 Gl. op. 19. salzburški nadškofiji, drugi grofom iz Bogna36 — in z interpolacijo v listino iz 895 naj bi ju v Krki naknadno reklamirali zase.37 Toda kot je opozoril Wolfram, je tudi v ponarejeni listini njen prejemnik (ostal) Valtuni in ne — takrat sicer še neobstoječa — krška cerkev.38 Kako naj bi z njo v Krki podprli svoje morebitne aspiracije po obsavski posesti, ni jasno in zaenkrat ni prepoznati nobenega motiva, zaradi katerega bi v Krki posegli po ponareditvi Arnulfove listine za Valtunija. Kahl zato dopušča možnost, da je za ponaredkom stal Salzburg, ki je od okvirno sredine 11. stoletja naprej izgrajeval svoj obsežen zemljiškogospostveni kompleks na levem bregu Save med Sevnico in Sotlo.39 Toda tudi v tem primeru ni razvidno, kakšne koristi bi lahko imeli na reki Salzach od listine, izstavljene na Valtunijevo ime. Vprašanje motiva interpolacije in njenega akterja ostaja tako še naprej odprto. Kljub tem nejasnostim je stanje raziskav v zvezi z Arnulfovo listino za Valtunija iz leta 895 trenutno torej takšno, da je potrebno iz nje zagotovo črtati del, ki govori o rajhenburški posesti v marki ob Savi, z največjo verjetnostjo pa tudi tisti del, ki govori o posesti na Krškem polju.40 To ne pomeni samo, da je Valtuni leta 895 prejel v Karantaniji le posest na Koroškem in zgornjem Štajerskem, ampak da obravnavane listine ni mogoče pritegovati v diskusijo o južni oziroma jugovzhodni meji Karan-tanije — niti za 9. stoletje ne, ko bi se obseg Ka-rantanije lahko povečal na račun avarskega kaga-nata, v katerega uničenju so v okviru frankovskih sil sodelovali tudi Karantanci,41 in še manj za Borutovo Karantanijo 8. stoletja.42 Ugotovitve so seveda pomembne tudi za ožjo zgodovino slovenskega prostora južno od Drave v 9. stoletju, kot tudi za lokalno zgodovino Rajhenburga oziroma od leta 1953 naprej Brestanice, ter Krškega. Za slovensko ozemlje južno od Drave in vzhodno od Soče tako sedaj absolutno in brez izjeme velja, da zanj v karolinškem obdobju ni poznana nobena kronska podelitev. Marka ob Savi se je institucionalno in imensko pokazala kot fantomska tvorba kasnejšega ponarejevalca in edino historično pokrajinsko ime, ki je izpričano za slovensko Posavje v zgodnjem sred- 36 Gl. Kos, Vitez in grad, str. 166 sl., 360 sl. 37 Tako Reindel, Luitpoldinger, str. 7. 38 Wolfram, Salzburg, str. l0l. 39 Kahl, Staat der Karantanen, str. 331 sl.; za salzburško posest ob spodnještajerski Savi gl. Kos, Urbarji, str. 7 sl.; Štih, Salzburg, str. 85 sl. 40 Da je Arnulfova listina za Valtunija v delu, ki govori o posesti na Savi ponarejena oziroma interpolirana, je v slovenskem zgodovinopisju znano od leta 1995, ko sem ob robu razprave o zgodnjesrednjeveški Karnioli, kjer je bilo potrebno vzeti v obzir tudi »marko ob Savi«, prvič opozoril na problematičnost vira. Gl. Štih, Carniola, patria Scla-vorum, str. 860 in op. 97; isti, Kranjska (Carniola), str. 24 in op. 103. Gl. tudi isti, Strukture, str. 362 in op. 44. 41 Gl. Conversio Bagoariorum et Carantanorum, c. 3. 42 Tako Wolfram, Salzburg, str. 76 sl. 2013 njem veku, ostaja Karniola. Prav tako nimamo več nobene opore, ki bi pričala o začetkih organiziranja zemljiških gospostev na omenjenem prostoru v karolinški dobi. Drugačni so tudi začetki Rajhenburga in Krškega (polja), ki obenem ne moreta več veljati za najstarejša nemška toponima južno od Karavank in Drave, Rajhenburg pa ne več za najstarejši grad. Prvi otipljivi (privatni) lastnik obeh omenjenih krajev — po kroni oziroma vladarju seveda — ni več Val-tuni, ampak Hemin mož Viljem II., ki je prejel leta 1016 in 1025 z dvema darovnicama od Henrika II. in Konrada II. obsežno posest na obeh straneh Save med Savinjo na severu in Krko na jugu.43 Iz te mase je leta 1043 salzburška nadškofija pridobila Rajhen-burg, ki se tako prvič omenja približno poldrugo stoletje kasneje, kot se je mislilo na podlagi Ar-nulfove listine za Valtunija, pri čemer pa tudi ta omemba ni zagotovljena in je povsem možno, da gre za kasnejšo interpolacijo imena kraja oziroma gradu v besedilo listine, ki je bilo konec 12. stoletja v Krki prav tako manipulirano.44 Takrat sta Hema, ki je ustanavljala ženski samostan v Krki, in salz-burški nadškof Balduin, ki ji je pri tem izdatno pomagal, sklenila zamenjalno pogodbo (complaci-tatio), s katero je nadškof prepustil Heminim lastniškim cerkvam po Koroškem krstno in pogrebno pravico ter desetino, v zameno pa prejel Ade-gliacco v Furlaniji in »posestvo ob Savi v Raj-henburgu«.45 Rajhenburg je postal izhodišče kasnejšega velikega salzburškega gospostva, začetke tamkajšnjega gradu pa je mogoče povezati šele z nadškofom Konradom I. (1106—1147), »enim najbolj impozantnih cerkvenih knezov Nemčije v visokem srednjem veku«.46 Kot poroča okrog leta 1170 njegov biograf, je dal Konrad I. v obrambo proti Madžarom zgraditi tri gradove: grad v Lipnici, ki ga je začel graditi od temeljev, vendar ga ni dokončal; na Ptuju je dal obnoviti stari, vendar od časa uničeni 43 D. H. II., št. 346; D. Ko. II., št. 32; MC 1, št. 12, 14. Tudi listina Henrika II. je bila kasneje v Krki falsificirana, vendar njena vsebina v pogledu podeljene posesti ni sporna, saj jo potrjuje v originalu ohranjena potrditvena listina Konrada 11. za Viljema II. iz leta 1028 (D. Ko. II, št. 134; MC 1, št. 15). Gl. Štih, Izvor in začetki, str. 39. 44 MC 1, št. 16. Listina je po Jakschevih ugotovitvah krški falsifikat, ki pa temelji na pristni tradicijski notici, s katero je prišlo do zamenjave med Hemo in Salzburgom in v kateri naj bi že izvorno stalo ime Richenburch. Toda začetke gradu, ki ga presumira ime s končnico —burg, je mogoče povezati šele s salzburškim nadškofom Konradom I. v prvi polovici 12. stoletja. Zato je povsem možno, da je bilo ime Raj-henburg v listino vneseno šele naknadno, ob njeni manipulaciji v Krki, ko je v Rajhenburgu že stal grad in so ime retrogradno uporabili za natančnejšo lokalizacijo tiste posesti ob Savi, ki jo je leta 1043 dobil Salzburg. Podrobneje glej prispevek Borisa Hajdinjaka v tej številki Kronike. 45 Za ustanavljanje samostana v Krki in za Balduinovo vlogo pri tem podjetju gl. Štih, Zgodovinsko o Hemi, str. 17 sl. 46 Dopsch, Konrad I., LMA 5, st. 1355. grad; Rajhenburg pa je zgradil na novo.47 Nekateri so to mesto Konradovega življenjepisa razumeli tako, da je »znova pozidal« grad Rajhenburg, kar pa ne drži.48 Richenburch a novo edificavit lahko pomeni le, da ga je zgradil na novo. Takšno razumevanje besedila na najboljši možen način potrjuje že kar primerjava informacije o Rajhenburgu s predhodno omenjenim Ptujem, kjer pisec poudarja, da je tam že stal star ruiniran grad, ki ga je Konrad obnovil (ab eo ... reedificatum est). Situacija glede gradov na Ptuju in Rajhenburgu ni bila identična in to je pisec izrazil tudi z različnima glagoloma, ki ju je uporabil pri svojem opisu Konradove gradbene dejavnosti. VIRI IN LITERATURA VIRI Conversio Bagoariorum et Carantanorum, ed. Fritz Lošek, Die Conversio Bagoariorum et Carantanorum und der Brief des Erzbischofs Theo-tmar von Salzburg (Monumenta Germaniae Historica, Studien und Texte 15). Hannover: Hahn, 1997, str. 90-135. D. Arnolf — Die Urkunden Arnolfs, ed. Paul Kehr, Monumeta Germaniae Historica, Diplomata regum Germaniae ex stirpe Karolinorum 3. Berlin: Weidmann, 21955. D. H. II. — Die Urkunden Heinrichs II. und Arduin, ed. Harry Bresslau und Alfred Gawlik, Monu-meta Germaniae Historica, Diplomata regum et imperatorum Germaniae 3. Berlin: Hahn, 21957. D. Ko. II. — Die Urkunden Konrads II., ed. Harry Bresslau, Monumeta Germaniae Historica, Diplomata regum et imperatorum Germaniae 4. Berlin: Hahn, 21957. D. Lo. III. — Die Urkunden Lothars III. und der Kaiserin Rihenza, ed. Emil Ottenthal und Hans Hirsch, Monumeta Germaniae Historica, Diplomata regum et imperatorum Germaniae 8. Berlin: Weidmann, 1927. Gradivo 2 — Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku 2, izd. Franc Kos. Ljubljana: Leonova družba, 1906. MC 1 — Monumenta historica ducatus Carinthiae 1. Die Gurker Geschichtsquellen 864—1232, Hg. August Jaksch. Klagenfurt: Kleinmayr, 1896. MC, Ergänzungsheft — Monumenta historica ducatus Carinthiae, Ergänzungsheft zu Band I—IV, Hg. August Jaksch. Klagenfurt: Kleinmayr, 1915. 47 Vita Chunradi archiepiscopi Salisburgensis, c. 20. 48 Stopar, Grajske stavbe, str. 95; Jakič, Sto gradov, str. 32. Kos (Urbarji, str. 22) pa celo piše, da Konradov biograf med »porušenimi gradovi« omenja tudi Rajhenburg, ki da ga je dal Konrad I. »znova pozidati«. Tega v viru ni. 2OI3 Reindl, Kurt: Die bayerischen Luitpoldinger 893—989 (Quellen und Erörterungen zur bayerischen Geschichte N. F. 11). München: C. H. Beck, 1953. RI I/1 — Regest a Imperii 1/1, Die Regesten des Kaiserreichs unter den Karolingern 751—918 (924), Nach Johann Friedrich Böhmer neu bearb. von Engelbert Mühlbacher, vollendet von Johann Lechner. Innsbruck: Wagner, 21908. StUB 1 — Urkundenbuch des Herzogthums Steiermark 1, Hg. Josef Zahn. Graz: Historischer Verein für Steiermark, 1875. Urkunden Krains 5 — Urkunden zur Geschichte Krains 5, Hg. Franz Schumi, Archiv für Heimatkunde 1. Laibach: Franz Schumi, 1882/3, str. 74-80. Vita Chunradi archiepiscopi Salisburgensis, ed. Wilhelm Wattenbach, Monumenta Germaniae Historica, Scriptores 11. Hannover: Hahn, 1854, str. 62-67. LITERATURA Dopsch, Heinz: Die Stifterfamilie des Klosters Gurk und ihre Verwandtschaft. Festgabe zum 900-Jahrjubiläum des Bistums Gurk 1072-1972 Tl. 1 (= Carinthia I 161, 1971), str. 95-123. Dopsch, Heinz: Konrad I. Lexikon des Mittelalters 5. München: Artemis, 1991, st. 1355. Felicetti von Liebenfelss, Moritz: Steiermark im Zeitraume vom achten bis zwölften Jahrhundert. Historisch-topographische Skizze auf Grund kritischer Quellenstudien. Beiträge zur Kunde steiermärkischer Geschichtsquellen 10, 1873, str. 24-128. Fichtenau, Heinrich: Das Urkundenwesen in Österreich vom 8. bis zum frühen 13. Jahrhundert (Mitteilungen des Instituts für Osterreichische Geschichtsforschung Ergbd. 23). Wien-KölnGraz: Böhlau, 1971. Fräß-Ehrfeld, Claudia: Geschichte Kärntens 1: Das Mittelalter. Klagenfurt: Verlag Johannes Heyn, 1984. Gänser, Gerald: Die Mark als Weg zur Macht am Beispiel der »Eppensteiner« (1. Tl.). Zeitschrift des Historischen Vereines für Steiermark 83, 1992, str. 83-125. Grafenauer, Bogo: (opombe k) Pavel Diakon, Zgodovina Langobardov. Maribor: Založba Obzorja, 1988. Hauptmann, Ljudmil: Grofovi Višnjegorski. Rad Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti 250, 1935, str. 215-239. Hauptmann, Ljudmil: Hema i Svetopuk. Rad Ju-goslavenske akademije znanosti i umjetnosti 255, 1936, str. 221-246. Jakič, Ivan: Sto gradov na Slovenskem. Ljubljana: Prešernova družba, 2001. Jaksch, August: Einleitung. MC 1, str. 1—35. Jaksch, August: Vorbemerkungen. MC 1, str. XI— XXIII. Jaksch, August; Wutte, Martin: Kärnten. Erläuterungen zum historischen Atlas der österreichischen Alpenländer I/4. Wien: Verlag von Adolf Holzhausens Nachf., 1914, str. 1-308. Kahl, Hans-Dietrich: Der Staat der Karantanen. Fakten, Thesen und Fragen zu einer frühen slawischen Machtbildung im Ostalpenraum (7.-9. Jh.) (Situla 39 - Razprave 1. razreda SAZU 20). Ljubljana: Narodni muzej Slovenije : SAZU, 2002. Kahl, Hans-Dietrich: Solium Ducatus Karinthie. Fragen um Kärntens Fürstenstein und seine Rituale. Carinthia I 188, 1998, str.185-235. Kos, Dušan: Vitez in grad. Vloga gradov v življenju plemstva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in slovenskem Koroškem do začetka 15. stoletja (Zbirka ZRC 1). Ljubljana: ZRC, 2005. Kos, Milko: Srednjeveška kulturna, družbena in politična zgodovina Slovencev. Izbrane razprave. Ljubljana: Slovenska matica, 1985. Kos, Milko: Urbarji salzburške nadškofije (Viri za zgodovino Slovencev, Srednjeveški urbarji za Slovenijo 1). Ljubljana: AZU, 1939. Kos, Milko: Zgodovina Slovencev od naselitve do 15. stoletja. Ljubljana: Slovenska matica, 1955. Leitner, Friedrich W.: Zur Edition der Gurker Geschichtsquellen. Hemma von Gurk. Ausstellung auf Schloss Strassburg/Kärnten 14. Mai bis 26. Oktober 1988 (Peter G. Tropper (Red.)). Klagenfurt: Carinthia, 1988, str. 49-52. Mell, Andreas: Der comitatus Liupoldi und dessen Auftheilung in die Landgerichte des XIX. Jahrhunderts. Mitteilungen des Instituts für Österreichische Geschichtsforschung 21, 1900, str. 385444. Mitterauer, Michael: Karolingische Markgrafen im Südosten. Fränkische Reichsaristokratie und bayerischer Stammesadel im österreichischen Raum (Archiv für Osterreichische Geschichte 123). Wien: Böhlau, 1963. Pirchegger, Hans: Karantanien und Unterpan-nonien zur Karolingerzeit. Mitteilungen des Instituts für Österreichische Geschichtsforschung 33, 1912, str. 272-319. Reindel, Kurt: Die politische Entwicklung. Handbuch der bayerischen Geschichte 1 (Max Spindler (Hg.)). München: C. H. Beck, 21981, str. 249349. Stieldorf, Andrea: Marken und Markgrafen. Studien zur Grenzsicherung durch die fränkisch-deutschen Herrscher (Monumenta Germaniae Historica, Schriften 64). Hannover: Hahn, 2012. Stopar, Ivan: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji 5: Med Kozjanskim in porečjem Save. Ljubljana: Vi-harnik, 1993. 2013 Stih, Peter: Carniola, patria Sclavorum. Österreichische Osthefte 37, 1995, str. 845-861. Stih, Peter: Izvor in začetki škofijske posesti na današnjem slovenskem ozemlju. Blaznikov zbornik (Matjaž Bizjak (ur.)). Ljubljana-Skofja Loka: ZRC, 2005, str. 35-48. Stih, Peter: Kranjska (Carniola) v zgodnjem srednjem veku. Zbornik Brižinski spomeniki (Janko Kos, Franc Jakopin, Jože Faganel (ur.)). (Dela 2. razreda SAZU 45). Ljubljana: SAZU, 1996, str. 13-26. Stih, Peter: Salzburg an der untersteirischen Drau und Save im Mittelalter. Stadt, Land und Kirche. Salzburg im Mittelalter und in der Neuzeit. Beiträge der Tagung zur Emeritierung von Heinz Dopsch (Peter F. Kramml (Hg.)) (Salzburg Studien 13). Salzburg: Verein »Freunde der Salzburger Geschichte«, 2012, str. 85-112. Stih, Peter: Strukture današnjega slovenskega prostora v zgodnjem srednjem veku. Slovenija in sosednje dežele med antiko in karolinško dobo. Začetki slovenske etnogeneze 1 (Rajko Bratož (ur.)) (Situla 39 — Razprave 1. razreda SAZU 18). Ljubljana: Narodni muzej Slovenije: SAZU, 2000, str. 355-394. Stih, Peter: Zgodovinsko o Hemi Krški. Emina romarska pot. Zbornik referatov. Podsreda: Kozjanski park, 2007, str. 6-23. Vilfan, Sergij: Zemljiška gospostva. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog 2: Družbena razmerja in gibanja. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1980, str. 75-239. Wadl, Wilhelm: Die erste urkundliche Erwähnung des Namens Diex. Diex. Sonnendorf auf der Saualpe (Robert Wlattnig (Hg.)). Diex: Verlag Johannes Heyn, 21996, str. 17-22. Wolfram, Herwig: Conversio Bagoariorum et Caran-tanorum. Das Weißbuch der salzburger Kirche über die erfolgreiche Mission in Karantanien und Pan-nonien mit Zusätzen und Ergänzungen (Dela 1. razreda SAZU 38 - Zbirka Zgodovinskega časopisa 44). Ljubljana: SAZU : Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2012. Wolfram, Herwig: Salzburg, Bayern, Österreich. Die Conversio Bagoariorum et Carantanorum und die Quellen ihrer Zeit (Mitteilungen des Instituts für Osterreichische Geschichtsforschung, Ergbd. 31). Wien-München: Oldenbourg, 1995. SUMMARY Rajhenburg and the charter of King Arnulf for Waltuni of 895 On 29 September 895, King Arnulf issued in Otting, Bavaria, a charter granting his loyal vassal Waltuni an estate in Trixental and Diex in Carin-thia, three royal manses in Rajhenburg in the March along the Sava River, a Krško (Germ.: Gurkfeld) estate on the opposite bank of the Sava River, and an estate in the upper Mura River basin in Ingering, previously the fief of a certain Ottelin. The granted estate was situated in the county of Luitpold, in the eastern parts known as Carantania. The charter is important for Slovenian history for several reasons. Richenburch was ascribed the epithet of the oldest castle documented in the Slovenian territory. In a similar vein, Richenburch and Gurcheuelt became the oldest German place names south of the Karavanke mountain range and the Lower Styrian Drava River. What is more, containing an indication of a March along the Sava River (marchia iuxta Souwam), the said charter is the sole document to have recorded the name of the Carolingian County (Margraviate) in the Lower Slovenian Sava River basin throughout the entire 9th century; in addition, its indication of a castle, three royal manses on the left and an estate on the right bank of the Sava River points to the first beginnings of organising land estates on the western model and hence the beginnings of feudalisation south of the Drava River. And finally, according to the charter, the southeastern part of Carantania reached in the 9thand possibly already in the 8thcentury as far as the Lower Styrian Sava River and beyond. The charter, preserved in a single transcript in cartulary of the Bishopric Gurk from the end of the 12th century (Gurker Kopialbuch 1, AT-KLA 118, Geschichtsvereins-Handschriften 2/24, fol. 1v, 2r), has long confronted historians with a series of problems. The discussion, in which special mention should be made of Moritz Felicetti von Liebenfelss, Andreas Mell, Hans Pirchegger and August Jaksch, first primarily focused on the question whether the diction in comitatu Livpoldi in orientalibus partibus Charanta nominatis refers only to the estate in Ingering, the last one listed above, or to all three estate clusters. This gave rise to the question regarding administrative organisation of Carantania, which is now deemed to have encompassed one single county in 976 and which was at the end of the 9th century administered by Luitpold, the second most powerful figure after King Arnulf in the southeastern portion 2013 of the kingdom. Equally dubious was the datum that the estate along the Lower Styrian Sava River was part of Carantania. Due to the fact that the geographical sequence was broken by the interference of the estate far in the south along the Sava River, as well as for stylistic reasons, Ernst Klebel was the first to suspect in the early 1950s that this particular passage might have been a later interpolation into the text of the charter. His opinion was endorsed and further reinforced by Kurt Reindl. The crucial turning point then occurred in the 1990s, when Herwig Wolfram successfully demonstrated that, both linguistically and institutionally, the marchia iuxta Souwam did not belong to the 9th century but at the earliest to the 11th century. This led to the unequivocal conclusion that the charter had been tampered with or falsified — the only question that remained was to what extent. Hans-Dietrich Kahl then managed to demonstrate with compelling arguments that the passage in marchia iuxta Souwam tres regales mansos, quod Richenburch dicitur should be stricken out from the charter, as well as most likely the following wording: et aliud predium ultra fluvium Sowam Gurcheuelt nuncupato. The research conducted so far shows that the only Carantanian estate Waltuni received in 895 was that in Carinthia and Upper Styria and that the charter cannot be used in the discussion on the southern or southeastern border of Carantania. Therefore, according to the present knowledge, no crown grant was issued for the territory south of the Drava and east of the Isonzo before the second half of the 10th century. The March along the Sava River was institutionally and nominally proven a phantom form, with Carniola remaining the only historical provincial name documented for the Slovenian Sava River basin in the early Middle Ages. Furthermore, there is no longer any ground to believe that the beginnings of organising land estates in the said area date back to the Carolingian period. Similarly different were the beginnings of Rajhenburg and Krško, which can thus no longer be considered the oldest German place names south of the Karavanke mountain range and the Drava River, just as Rajhenburg can no longer be regarded the oldest castle. Rajhenburg, renamed Brestanica in 1953, was thus first documented in 1043, when it passed into the hands of the Archbishopric of Salzburg, and obtained its first castle only about 1130 under Archbishop Conrad I. 2013 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 728.81:7.03(497.4Rajhenburg)''11/17" 719(497.4Rajhenburg) Prejeto: 4. 6. 2013 Igor Sapač univ. dipl. inženir arhitekture, univ. dipl. umetnostni zgodovinar, dr. umetnostne zgodovine, muzejski svetovalec, Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Pot na Fužine 2, SI—1000 Ljubljana docent, Fakulteta za gradbeništvo, Univerza v Mariboru, Krekova 2, SI—2000 Maribor E-pošta: igor.sapac@guest.arnes.si Arhitekturna zgodovina gradu Rajhenburg IZVLEČEK Na razglednem kopastem skalnem pomolu nad izlivom potoka Brestanica v reko Savo pozidani grad Rajhenburg je eden najpomembnejših grajenih spomenikov srednjeveške kulture na Slovenskem. Nastal je v prvi polovici 12. stoletja oziroma pred letom 1141. V poznem 12. stoletju, v 13. stoletju in v prvi tretjini 16. stoletja so prvotno stavbno zasnovo razširili in ji dodali zelo kakovostno oblikovane nove arhitekturne sestavine, med katerimi izstopa zlasti romanska kapela. V zgodnjem 17. stoletju, v obdobju baroka, v poznem 19. stoletju in po letu 1941 so grad prezidali, vendar pri tem niso bistveno spremenili med 12. in 16. stoletjem izoblikovane zasnove. Med 17. in 19. stoletjem so grajski kompleks razširili z velikim vrtom in pristavo. Sestavni del grajskega kompleksa je tudi dvorec Turn ob sotočju Brestanice in Save, ki je nastal v 12. ali 13. stoletju kot bivališče gradiščanov. Sedanjo podobo je stavba dobila zlasti s širitvami in prezidavami v 16., 17. in 18. stoletju. Prispevek analizira in kritično vrednoti doslej zbrane podatke v zvezi z arhitekturno zgodovino gradu ter jih dopolnjuje s številnimi novimi spoznanji. KLJUČNE BESEDE grad, Rajhenburg, Turn, Brestanica, arhitektura, arhitekturna zgodovina, stavbni razvoj, romanika, gotika, renesansa, barok, utrdba, salzburška nadškofija, Konrad I., Konrad III., Rajnpreht Rajhenburški, Gall pl. Gallenstein, Attems, trapisti, prenova, konservatorstvo, spomeniško varstvo ABSTRACT ARCHITECTURAL HISTORY OF THE RAJHENBURG CASTLE The Rajhenburg Castle, built on a domed rocky cliff overlooking the outflow of the Brestanica stream into the Sava River, is one of the most important architectural monuments of medieval culture in the Slovenian territory. It was constructed in the first half of the 12th century or, more accurately, before 1141. In the late 12th, 13th and the first third of the 16th century, the original building layout was expanded to include new architectural elements of outstanding design, the most remarkable of which is the Romanesque chapel. In the early 17th century, the Baroque period, in the late 19th century and after 1941, the castle was converted, without introducing major changes to the building layout of the period from the 12th to the 16th century. Between the 17th and 19th centuries, the castle compound was added a big garden and a manor. Another component part of the castle compound is the Turn Manor at the confluence of the Brestanica and the Sava, which was built in the 12th or 13th century as a residence for the castellans. The castle obtained its present image above all with the extensions and alterations in the 16th, 17th and 18th centuries. The paper analyses and critically assesses the hitherto collected data relating to the architectural history of the castle, and supplements them with a number of new findings. KEY WORDS castle, Rajhenburg, Turn, Brestanica, architecture, architectural history, building development, Romanesque art, Gothic art, Renaissance, Baroque, fortification, Salzburg Archdiocese, Conrad I., Conrad III., Reinprecht of Reichenburg, Gall von Gallenstein, Attems, Trappist monks, restoration, conservation, monument preservation Na razglednem kopastem skalnem pomolu nad izlivom potoka Brestanica v reko Savo pozidani grad Rajhenburg velja danes za enega najpomembnejših spomenikov srednjeveške kulture in arhitekture na Slovenskem.1 Poseben pomen ima zlasti zaradi ohranjenih številnih romanskih arhitekturnih prvin. Se pred nekaj desetletji to ni bilo tako. V elaboratu Kulturni spomeniki v Sloveniji: spomeniki prve kategorije oziroma v tako imenovani Beli knjigi najpomembnejših slovenskih grajenih kulturnih spomenikov, ki jo je nekdanji Zavod za spomeniško varstvo Socialistične republike Slovenije kot prvi tovrstni poskus v zgodovini slovenskega konservator-stva izdal leta 1974, je najprej naveden med spomeniki delavskega gibanja in ljudske revolucije kot zgodovinski spomenik: »GradRajhenburg. 1941. leta zbirno taborišče za nad več kot 35.000 izgnancev.«2 V nadaljevanju je naveden tudi med enainpetdesetimi gradovi kot umetnostni spomenik: »Grad Rajhen-burg. Po arhivski omembi ena najstarejših grajskih zasnov pri nas s srednjeveško tlorisno zasnovo, ki je kljub predelavam v 17. in predvsem 19. stoletju ohranila še gotske prvine v detajlih in stavbnih sestavinah.«3 Grad je že vsaj od objave v Reichertovem albumu Einst und jetzt iz leta 1862 in od zapisa Josefa Zahna v leta 1890 izdani štajerski knjigi reprezentativne serije Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild tudi v širši javnosti slovel kot najstarejši listinsko izpričani grad na Štajerskem oziroma na Slovenskem.4 Tudi zato so od leta 1975 1 Primerjaj (v nadaljevanju Prim.) Stopar, Gradovi na Slovenskem, str. 181—185; Stopar, Najlepši slovenski gradovi, str. 196—203. Stavbni kompleks, z uradnim nazivom EŠD 46, Brestanica — Grad Rajhenburg, je od 6. 10. 1999 razglašen za kulturni spomenik državnega pomena. (Odlok o razglasitvi Gradu Rajhenburg in njegovega območja za kulturni spomenik državnega pomena, Ur. l. RS, št. 81/993849, 46/2005-1873) 2 Kulturni spomeniki v Sloveniji. Spomeniki prve kategorije, str. 21. 3 Kulturni spomeniki v Sloveniji. Spomeniki prve kategorije, str. 62 (avtor zapisa: dr. Ivan Komelj). Ocena je najverjetneje temeljila na bežnem ogledu gradu, ki ga je leta 1957, zatem ko so v gradu opustili ženski zapor, opravil konservator umetnostni zgodovinar Zavoda za spomeniško varstvo Ljudske republike Slovenije dr. Marijan Zadnikar. V zapiskih je na podlagi ogleda zunanjščine z okroglim stolpom, arkadnega notranjega dvorišča in prostora nekdanje gotske obokane kapele zabeležil, da je jedro stavbe iz gotske dobe (15. stoletje), večja prezidava pa iz 17. stoletja (vhodni portal, pritlične arkade na dvorišču, okenski okviri s tos-kanskimi profili). Zadnikar, Terenski zapiski XXXIX, 1957 (INDOK). 4 Reichert, Einst und jetzt, Schöne alte Steiermark, str. 168— 169; Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild. Band VII, str. 246; Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev, II, št. 309; Kaj delajo trapisti, str. 131; Tiller, Sevnica in okolica, str. 20; Tiller, Dekanija Videm, str. 4, 26; Pettauer, Imena važnejših starejših gradov, str. 108; Kos, Srednjeveški urbarji, str. 21; Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 256; Curk, Nastanek in razvoj fevdalne arhitekture, str. 259, 262; Kulturni spomeniki v Sloveniji. Spomeniki prve kategorije, str. 62; Stopar, Razvoj srednjeveške grajske, str. 47; Stopar, Grad Brestanica, str. 127—128; Curk, Brestanica, str. 137—138; postopno, a sistematično tekla raziskovalna in prenovitvena dela, ki so v veliki meri pojasnila njegov dolgotrajni in zapleteni stavbni razvoj ter zelo povečala njegov kulturnozgodovinski pomen. Ivan Stopar, ki se je z gradom prvi poglobljeno ukvarjal s stavbnozgodovinskega vidika, je pred časom zapisal, da bi poročilo o raziskavah stavbne zgodovine gradu v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja lahko zvenelo kot kriminalni roman.5 Raziskave so leto za letom razkrivale nove podrobnosti; od renesančnih poslikav na zunanjščini in v notranjščini, profiliranih lesenih stropov, zidovja porušenih stavb pod dvoriščnim tlakom, izjemnih ostankov romanske grajske kapele do številnih poznogotskih stavbnih členov na dvoriščni strani.6 Med zadnjimi prenovitvenimi deli v letih 2011 in 2012 izvedene raziskave so v marsičem dopolnile in deloma tudi spremenile dosedanje poglede na arhitekturno zgodovino gradu. Nekatera vprašanja, ki so se pred tem zdela že rešena, kot, denimo, o romanskem značaju zahodnega stavbnega trakta, so se ponovno odprla. Danes velja, da je grad s stavbnozgodovinskega vidika eden najzanimivejših na Slovenskem in da je tu mogoče najti vrsto izjemnih visoko- in poznosred-njeveških arhitekturnih prvin, ki jih drugod ni. Kljub izvedenim raziskavam v zadnjih treh desetletjih pa njegova arhitekturna zgodovina še vedno ni povsem zadovoljivo pojasnjena in odprta so ostala nekatera pomembna vprašanja. Jasno je, da gre za izjemno grajsko stavbo z neprekinjenim razvojem vsaj od 12. stoletja dalje. Za njeno vrednotenje je še vedno sprejemljiva ocena Ivana Stoparja iz leta 1977, da je to ena redkih v našem prostoru ohranjenih kompleksno zasnovanih visokosrednjeveških oziroma romanskih reprezentativnih rezidenc zahtevnega fevdalnega gospoda, ki zrcali njegov ekonomski položaj in dejansko moč.7 Koropec, Brestanica z okolico, str. 45, 73; Slabe, Raziskave, str. 42; Stopar, Grajski objekti, str. 79; Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Peta knjiga, str. 95; Kos, Med gradom in mestom, str. 95; Sapač in Zeleznik, Grad Rajhenburg, str. 62—65; Sapač, Srednjeveški gradovi ob reki Savi, str. 90—91; Szlosbaytel, Die Befestigung, str. 119. 5 Stopar, Gradovi na Slovenskem, str. 181. 6 Prim. Stopar, Razvoj srednjeveške grajske, str. 46—49; Stopar, Grad Brestanica, str. 127—151; Slabe, Raziskave, str. 23—44; Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Peta knjiga, str. 95—103; Kramberger, Možnosti rekonstrukcij srednjeveških gradov, str. 19—35; Kramberger, Romanska kapela na gradu Rajhenburg, str. 65—69; Sapač in Zeleznik, Grad Rajhenburg, str. 62—65; Schicht, Bollwerke Gottes, str. 225—236; Schicht, Burgen des Salzburger Erzbistums, str. 87—94. 7 Prim. Stopar, Razvoj srednjeveške grajske, str. 46. 2013 r: Pogled na grajski kompleks Rajhenburg iz zraka pred letom 2011 (Fototeka MAO). Rajhenburg pred salzburškim nadškofom Konradom I. (1106-1147)? Danes ni mogoče več trditi, da je Rajhenburg najstarejši (v pisnih virih izpričani) grad na Štajerskem oziroma v Sloveniji.8 Doslej opravljene zgodovinske, stavbnozgodovinske in arheološke raziskave so pokazale, da nikakor ni mogoče dokazati obstoja gradu že pred letom 1131, ko je salzburški nadškof Konrad I. sklenil mir z Ogri, po drugi strani pa, da kljub temu ni mogoče povsem zanesljivo izključiti obstoja kakšne grajske stavbe oziroma utrdbe na tej lokaciji pred letom 1131. Zal je bila med zadnjimi prenovitvenimi deli zamujena priložnost, da bi opravili celovito zastavljene arheološke raziskave, zlasti na jugovzhodnem delu osrednjega dvorišča, ki bi na to vprašanje edine morda dale zadovoljiv odgovor.9 Tako nam sedaj preostane le, da navajamo argumente, ki govorijo v prid eni ali drugi tezi. Grad je v pisnih virih prvič zanesljivo (posredno) izpričan julija 1141, ko se v originalni listini nadškofa Konrada I., izdani v Brežah, kot priča omenja po njem imenovani Otto de Richenbvrc.10 Listina, v kateri je poleg imena Richenbvrch zapisana letnica 895, je nastala kot nenatančni prepis šele v zadnji četrtini 12. stoletja.11 Tudi omemba imena Rajhen- 10 burg v zelo nezanesljivem prepisu listine iz leta 1043, s katero je grofica Hema Breško-Seliška »posestvo Rajhenburg ob Savi« (predium aput Sovvam in Richenburchh) prepustila salzburškemu nadškofu Balduinu, s čimer je bil postavljen temelj kasnejšega salzburškega ozemlja ob Savi, je problematična, saj nikakor ni samoumevno, da je bilo to ime, ki je zanesljivo izpričano šele od 12. stoletja, zapisano tudi v originalni listini.12 Verjetno se zdi, da bi to ime mogli dopisati šele v prepisu in da so tako povečali razumljivost prepisa starega besedila za bralce v 12. stoletju. Beseda burch nesporno dokazuje obstoj utrjenega fevdalnega sedeža,13 a odprto ostaja, ali se je ta beseda v zvezi z Rajhenburgom resnično pojavila že pred drugo tretjino 12. stoletja.14 Glede na splošne zgodovinske podatke ni mogoče z gotovostjo potrditi ali zanikati domneve, da je grad že stal konec 9. stoletja ali okoli leta 1016 oziroma 1025, ko je Hemin mož savinjski krajišnik Viljem II. Breško-Seliški od nemških vladarjev Henrika II. in Konrada II. dobil vladarjevo zemljo na obeh straneh Save.15 A ob tem ni mogoče spregledati dejstva, da so bili gradovi v sedanjem slovenskem prostoru okoli leta 1000 izjemno redki; od leta 1011 je zanesljivo izpričan le grad Bled,16 medtem ko pri leta Prim. Stopar, Najlepši slovenski gradovi, str. 196. Kot čas nastanka gradu je v tem delu navedeno 12. stoletje, kot prva omemba čas med letoma 1131 in 1147. Prim. tudi zaradi novejših spoznanj spremenjeni navedbi v: Kos, Med gradom in mestom, str. 95; Kos, Vitez in grad, str. 360. Prim. Slabe, Raziskave, str. 27, 40, 43; Schicht, Bollwerke Gottes, str. 225. Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev, IV, št. 169, str. 101— 102, prim. tudi št. 358, str. 184-185. V isti listini se kot priča omenja tudi Meginhardus de Sconenberge (s Šum-berka na Dolenjskem), tako da sta z isto listino prvič posredno izpričana kar dva pomembna gradova. Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev, II, št. 309, str. 234; Kos, Vitez in grad, str. 360; Štih, Izvor in začetki škofijske posesti, str. 38—39; Baraga, Listina iz leta 1154/55, str. 18; Ravnikar, Grad in gospoščina Sevnica, str. 60. 12 Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev, III, št. 124, str. 86; Stopar, Grad Brestanica, str. 128; Kosi, quae terram nos-tram, str. 45; Štih, Izvor in začetki škofijske posesti, str. 39; Baraga, Listina iz leta 1154/55, str. 18; Ravnikar, Grad in gospoščina Sevnica, str. 60. 13 Stopar, Grad Brestanica, str. 127; Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Peta knjiga, str. 95. 14 Prim. Blaznik, Historična topografija, II, str. 198-202. 15 Prim. Štih, Izvor in začetki škofijske posesti, str. 39; Ravnikar, Grad in gospoščina Sevnica, str. 60. 16 Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev, III, št. 17, 28, 164, 166, str. 13 sl.; Štih, Tisoč let od prve omembe Blejskega gradu, str. 9-27. 8 9 2013 973 oziroma 1001 izpričanih Bosisnu in Solkanu, ki sta danes izginula in ne vemo niti za njuni lokaciji, ni mogoče zanesljivo sklepati, ali je šlo za srednjeveška fevdalna gradova v polnem pomenu te besede ali zgolj za (starejši?) utrdbi.17 Drugi gradovi v tistem obdobju v razpoložljivih pisnih virih niso izpričani. Sele po letu 1086 z (zelo nezanesljivo) omembo Dornberka18 oziroma po letu 1091 z bolj zanesljivo posredno omembo Slovenj Gradca19 se začnejo naglo vrstiti številne prve omembe gradov, ki zrcalijo množično gradnjo gradov kot oblastnih, vojaških, upravnih, sodnih in kulturnih središč med koncem 11. stoletja in sredino 13. stoletja.20 Na podlagi teh ugotovitev obstoja gradu Rajhenburg pred 12. stoletjem ni mogoče povsem izključiti, a se zdi malo verjeten. S tem v zvezi je zgovorna v originalu ohranjena listina iz leta 1028, s katero je cesar Konrad II. (ok. 990—1039) grofu Viljemu II. Breško-Seliškemu potrdil v letih 1016 in 1025 darovano kraljevo zemljo na obeh straneh Save med Savinjo in Krko; v njej Rajhenburg kot domnevno najstarejše znano gosposko središče tega območja ni omenjen.21 Zivljenjepisec salzburškega nadškofa Konrada I. (1106—1147) je v dokumentu iz časa med letoma 1170 in 1177 sporočil, da je nadškof Rajhenburg, na novo pozidal (Richenburch a novo edificavit) za obrambo pred Madžari, potem ko je z njimi že sklenil mir.22 Cas začetka gradnje Rajhenburga pod nadškofom Konradom je torej moč zamejiti z letnicami 1127 oziroma 1131 in 1141, ko se omenja Oto z Rajhenburga.23 V istem dokumentu v zvezi z Bre-žami piše, da je bilo mesto po ukazu nadškofa Konrada I. popolnoma na novo postavljeno (a funda-mentis precepto eius edificata est), v zvezi z gradom Lipnica, da ga je začel popolnoma na novo graditi (Libnize a fundamento edificare coepit), v zvezi z gradom Ptuj pa, da je bil tam star, a dolgo časa razrušen grad, ki ga je dal nadškof ponovno zgraditi (reedificatum est). Iz dokumenta v zvezi z Rajhen-burgom torej ni mogoče zanesljivo sklepati, ali gre za povsem novo gradnjo na novo izbrani prazni lokaciji ali za gradnjo nove stavbe na lokaciji podrtega starejšega gradu, saj navedba »na novo pozidal« ne pomeni nujno »popolnoma na novo« kot v primeru Brež in Lipnice, pa tudi ne »ponovno zgraditi« kot v primeru Ptuja.24 Stara naselitvena kontinuiteta, ki je značilna za lokacije mnogih visokosrednjeveških gradov na tem območju, pri razreševanju tega vprašanja ni v pomoč.25 Prometno strateška tradicija lokacije je gotovo vplivala na nastanek srednjeveškega gradu, a pri tem je povsem odprto vprašanje, kdaj se je to zgodilo. Leta 1978 na notranjem grajskem dvorišču opravljene arheološke raziskave so razkrile ostanke dveh ločenih kakovostno grajenih stavb. Zaradi pomanjkljivega poznavanja gradbenega razvoja gradu so ob odkritju sklepali, da stavbi nimata navezave na sedanjo tlorisno zasnovo gradu oz. na romansko grajsko zasnovo iz časa nadškofa Konrada I. in da sta zato morali nastati pred 12. stoletjem.26 V letih 2011 in 2012 izvedene raziskave so to domnevo prepričljivo dokončno ovrgle in pokazale, da ni naključje, da med raziskavami leta 1978 niso odkrili drobnih najdb, ki bi jih bilo mogoče datirati v čas pred 12. stoletjem.27 Pri odkritih ostankih obeh stavb nastopa kamnita zidava iz klesanih kamnitih blokov. Ob jugozahodnem vogalu dvorišča so na površini okoli 3,5 x 2,5 metra odkopali na živi skali stoječ okoli 2,5 metra visok severovzhodni vogal stavbe s frontama iz natančno klesanih kamnitih kvadrov peščenjaka, vezanih z apneno malto in položenih v pravilne plasti. Kvadri so deloma precej dolgi in večinoma 17 Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev, II, št. 445, str. 339341; III, št. 1, str. 1-2. 18 Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev, III, št. 385, str. 224225. 19 Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev, III, št. 395, str. 232233. Značilno je ime tega zgodnjega gradu; ker so bili gradovih v 11. stoletju v tem prostoru zelo redki, so ga poimenovali preprosto Grad (Grez). 20 Prim. Zadnikar in Stopar, Romanska arhitektura na Slovenskem, str. 35-40. 21 Bresslau, Monumenta Germaniae Historica, IV, št. 134, str. 180-181; prim. nav. delo, št. 32, str. 35; Bresslau, Monumenta Germaniae Historica, III, št. 346, str. 440-441; Stih, Izvor in začetki škofijske posesti, str. 39. 22 Kos, Srednjeveški urbarji, str. 20-22; Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev, IV, št. 109; Kos, Vitez in grad, str. 360. 23 Koropec, Brestanica z okolico, str. 45, 46; Blaznik, Hi- storična topografija, II, str. 199; prim. Kaj delajo trapisti, str. 133-134; Stih, Izvor in začetki škofijske posesti, str. 39. Ime Rajhenburg (Richenburc) se sicer omenja tudi v listini, datirani z datumom 16. julij 1131, a tudi ta listina ni pristna in je nastala šele med letoma 1216 in 1218. Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev, IV, št. 104 c, str. 61, 62. 24 Prim. Stopar, Grad Brestanica, str. 129. 25 Na Grajskem hribu so bili odkriti ostanki gradišča iz starejše železne dobe, v bližini je tekla trasa rimske ceste Celeia-Neviodunum. Prim. Kaj delajo trapisti, str. 131; Curk, Brestanica. Prav mogoče je na razglednem pomolu nad izlivom potoka Brestanica v reko Savo, kjer je rimska cesta z mostom prečkala Savo, stala že kakšna rimska stavba, a ostankov arheološke raziskave niso razkrile. Med zadnjimi arheološkimi raziskavami leta 2011 so v mlajših plasteh odkrili zgolj rimski novec cesarja Hadrijana in odlomek ostenja domnevno rimskodobne ali poznoantične posode, ki pa ne moreta biti zadosten dokaz za obstoj stavbe na tej lokaciji v obdobju antike. Prim. Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Center za preventivno arheologijo, Arheološke raziskave ob prenovi gradu Brestanica — Grad Rajhenburg. Poročilo št. 00-0054/2011-MB-2013-03, Ljubljana 2013. 26 Slabe, Raziskave, str. 27, 36, 40, 41, 42; Stopar, Grajski objekti, str. 84; Curk, Brestanica, str. 137. Ob tem prve interpretacije odkopanih ostankov zidovja niso upoštevale dejstva, da so bile v 9. in 10. stoletju zidane utrdbe v osrednji Evropi izjemno redke. 27 Prim. Slabe, Raziskave, str. 31, 36, 38, 41. 2013 Struktura zidave leta 1978 odkopanega vogala stavbe na jugozahodni strani dvorišča (foto: Igor Sapač, 2012). Struktura zidave grajskega obodnega obzidja iz 12. stoletja na severozahodni strani (levo) in na južni strani (desno) (foto: Igor Sapač, 2005). 2013 postavljeni vodoravno v plasti, vmes pa je nekaj pokončnikov. Sredica zidu je izdelana iz amorfne zidne mase. Debeline stene ni mogoče izmeriti, a znaša vsaj 2 metra. Na južni strani se vzhodni zid nadaljuje pod obstoječo novoveško južno dvoriščno steno in ni bil raziskan. Stavba se je nesporno nadaljevala tudi proti zahodu. Izkopani vogal je bil v času obstoja stavbe nad nivojem tal, zasut je bil morda le talni zidec.28 V času obstoja stavbe je bil talni nivo tega dela grajskega dvorišča okoli 2,6 metra nižji od sedanjega.29 Stavba je stala na najvišji točki grajskega pomola. Jože Curk je glede na značilnosti gradnje odkopanega vogala sklepal, da bi ta teoretično mogel nastati že v pozni antiki, verjetneje pa šele v karolinškem obdobju.30 Ob tem je podobno kot Marijan Slabe prezrl, da domala povsem enak način gradnje nastopa tudi v spodnjem delu zunanje strani obodnega grajskega obzidja na zahodni in južni strani. Uporabljeni skrbno klesani kvadri so primerljivi glede na uporabljeni material, velikost, način obdelave in postavitev.31 Gre za gradnjo, ki v slovenskem prostoru nastopa skoraj izključno v 12. in 13. stoletju.32 Po drugi strani se ortogonalna geometrija izkopanega vogala povsem prilagaja poteku južne obzidne stranice in postavitvi južnega grajskega trakta. Dokumentirani romanski nivo tal spodnje etaže južnega trakta je enak nekdanjemu nivoju dvorišča ob izkopanem vogalu. Pozicija leta 2011 odkopanega dvoriščnega romanskega portala v spodnji etaži južnega trakta je podrejena liniji zidu, ki izhaja iz izkopanega vogala; zid se je stikal z zidom južnega trakta tik ob por-talu.33 Navedeno kaže, da je izkopani vogal zelo 28 Slabe, Raziskave, str. 27. 29 V 12. stoletju je bilo grajsko dvorišče neizravnano in je strmo padalo od zahoda proti jugovzhodu. Sedanja klet južnega trakta je bila sprva pritličje, dostopno skozi sedaj zasuti portal v severni steni. 30 Curk, Brestanica, str. 137. 31 Prim. Stopar, Ostra kopja, str. 36 (fotografija odkopanega vogala stavbe na dvorišču); Stopar, Razvoj srednjeveške grajske, str. 47 (fotografija strukture zidave v pritličnem delu zahodne stene severozahodnega stolpa, z napačnim podnapisom zidava južne stene gradu). Zidavi sta primerljivi tudi glede na način fugiranja in na plasti s podolžnimi klesanci in eno vrsto pokončnikov. Stopničast podzidek odkopanega vogala je primerljiv s podzidkom južne stranice obodnega obzidja. Zgovorna je tudi primerjava strukture zidave izkopanega vogala z jugozahodnim vogalom severozahodnega stolpa. 32 Zanimiva je primerjava z zgodnejšo gradnjo iz 11. stoletja, ki je dobro dokumentirana na gradu Hompoš pri Mariboru. V tistem času gradbena tehnologija še ni bila tako razvita kot v 12. stoletju in se zato niso pojavljali skrbno obdelani kamniti kvadri. Značilni so bili precej dolgi in le deloma obklesani lomljenci, postavljeni v horizontalni položaj. Prim. Berčič, Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede. 33 Na to kažejo tudi rezultati zadnjih arheoloških raziskav, ki so na zunanji severni strani severnega zidu južnega trakta v spodnji etaži razkrile nastavek zidu SE 229; zgrajen je bil iz lomljencev in klesancev in orientiran drugače od romanske stene južnega trakta ter vezan na skalno osnovo. verjetno nastal približno istočasno kot obodno zi-dovje in nikakor ni mogoče z gotovostjo trditi, da je to najstarejši grajeni del grajskega kompleksa.34 Stavba, ki ji je pripadal izkopani vogal, je morala stati do izravnave grajskega dvorišča v 16. stoletju, ko so zgornji del podrli, spodnji del pa zasuli. Ce bi bila propadla že pred tem, se gotovo ne bi ohranil njen poltretji meter visoki vogal; nikakor se ne zdi verjetno, da bi več stoletij na grajskem dvorišču stal visoki razvaljeni vogal neke stavbe, ki bi bila razdejana še pred časom Konrada I. Vse kaže, da je od-kopani solidno grajeni vogal pripadal neki stavbi, ki je na grajskem dvorišču stala med 12. in 16. stoletjem. Njeno velikost je zato mogoče določiti s pomočjo tlorisne analize romanskega obodnega obzidja na jugozahodni strani in romanskega južnega trakta. Ce podatke uskladimo, lahko s precejšnjo verjetnostjo ugotovimo, da je odkopani vogal ostanek solidno grajenega stolpa na najvišji točki grajskega pomola, ki je bil najverjetneje pozidan na kvadratni talni ploskvi v izmeri okoli 9 x 9 metrov in je imel v spodnji etaži vsaj 2 metra debelo zi-dovje.35 Debelina in kakovostna gradnja zidovja kažeta, da bi stolp mogel imeti precejšnjo višino, do štiri ali pet nadstropij. Stolp s takšno pozicijo in zasnovo je imel v sklopu visoko- in poznosrednjeveške grajske zasnove funkcijo glavnega grajskega stolpa — bergfrida. Obodno obzidje iz 12. stoletja na jugozahodni strani se je prilagodilo lokaciji stolpa. Na južno stranico stolpa je bil prislonjen romanski južni 34 Prim. Slabe, Raziskave, str. 27, 41. 35 Prim. Slabe, Raziskave, str. 43. Avtor sklepa, da je vogal zaradi omejene možnosti širjenja proti jugu in zahodu ostanek stavbe z razmeroma neobširno tlorisno površino, ki je imela lego na strateško najbolj pomembnem in praktično najvišjem predelu grajske vzpetine nad dolino Save. Na tej osnovi sklepa, da je bila odkopana stavba predvsem ob-rambno-strateške narave. Bergfridi so bili zlasti pri pomembnejših gradovih nepogrešljiva sestavina. Dokumentirani so tudi na številnih gradovih salzburških nadškofov. Na gradu Seggau v Lipnici so pred nekaj leti odkopali temelje v 19. stoletju podrtega bergfrida na kvadratni talni ploskvi v izmeri okoli 14 x 14 metrov, ki je imel domnevno 3 metre debele stene. Novejše raziskave kažejo, da je v nasprotju z domnevami starejših raziskovalcev stolp nastal šele v drugi četrtini 12. stoletja, pred letom 1120, sočasno z obodnim obzidjem. Prim. Schicht, Bollwerke Gottes, str. 239—242. Za starejšo manj ustrezno interpretacijo: Kaindl in Ranz in Stadtler in Steiner, Schloss Seggau, str. 54—55, 160. Bergfrid je obstajal tudi na gradu Ptuj in se je očitno podobno kot na Raj-henburgu navezoval na južni palacij. Še ne povsem razrešeno je vprašanje domnevnega stolpa na zahodnem koncu ptujskega grajskega kompleksa, kjer so po drugi svetovni vojni odkrili ostanke nekega objekta na kvadratni talni ploskvi v izmeri okoli 12 x 12 metrov. Nekateri raziskovalci so domnevali, da so to sledovi nekdanjega srednjeveškega grajskega bergfrida. Novejše raziskave se bolj nagibajo v smer prvotne interpretacije Josipa Korošca, da so to najverjetneje ostanki staroslovanskega svetišča. Prim. Pleterski, Razcvet Ptuja na ruševinah Petovione, str. 402—405. 2013 IGOR SAPAC: ARHITEKTURNA ZGODOVINA GRADU RAJHENBURG, 365-460 Romanska tlorisna zasnova gradu Rajhenburg v 13. stoletju (po načrtu iz arhiva ZVKDS OE Ljubljana dopolnil Igor Sapač). grajski trakt.36 Glede na način zidave je stolp nastal najpozneje v 12. stoletju.37 Nastal je istočasno z enako grajenim obodnim obzidjem ali malce pred njim, saj se je potek obzidja očitno prilagodil lokaciji stolpa in ne obratno. Na severovzhodnem delu dvorišča so leta 1978 okoli 1,5 metra pod sedanjim talnim nivojem na površini v izmeri okoli 9 x 6 metrov odkopali nizke ostanke zahodnega in južnega zidu neke stavbe. Zidova sta se stikala z jugozahodnim vogalom v obliki nepravilnega zavoja, okrepljenega s kontra-forjem. Okoli 1,2 metra debel zahodni zid je bil na zunanji in notranji fronti sestavljen iz pravilno obdelanih večjih klesanih kvadrov sivo-rumenega peščenjaka v plasteh. Zidava je bila nekoliko manj kakovostna od zidave vogala, odkopanega na jugozahodni strani dvorišča. Po interpretaciji Marijana Slabeta in Jožeta Curka bi stavba mogla biti uničena med boji z Madžari ob koncu 11. stoletja, čeprav 36 Marijan Slabe po drugi strani domneva, da je propadla pozneje kot stavba na jugozahodni strani dvorišča.38 Glede na strukturo zidave in navezavo zidovja na tlak, odkritega v sedanji grajski veži leta 2011, danes ni mogoče več trditi, da je stavba nastala pred 12. stoletjem. Po drugi strani ne more biti mlajša od 13. stoletja. Debelina zidovja kaže, da bi mogla biti to nadstropna stavba. Zahodni zid, ki je prehajal v tlak,39 kaže, da je morda stavbo na severni strani zapirala lesena stena ali pa je bila ta na tem mestu celo odprta. Zdi se, da je stavba stala samostojno na grajskem dvorišču in da se ni naslanjala na vzhodno stranico romanskega obodnega obzidja. Široka je bila okoli 6 metrov, dolga pa najmanj 5 in največ 11 metrov. Odkrita debela plast žganine bi lahko kazala, da je bilo tu kurišče, povezano s kuhinjo ali nemara celo z na gradu izpričano kovnico denarja.40 Lokacija leta 2011 odkrite stavbe zahodno od glavnega vhoda v grad kaže, da sta obe stavbi obstajali sočasno in da imata enak talni nivo ter da sta nastali šele potem, ko so v 12. stoletju zgradili severno grajsko obodno obzidje v obliki ščitnega zidu z glavnim grajskim portalom. Vse kaže, da je imela stavba na severovzhodni strani dvorišča zgolj neko pomožno funkcijo v sklopu grajskega kompleksa, ki je začel nastajati v času nadškofa Konrada I. Nobene od obeh kakovostno grajenih stavb, katerih ostanke so leta 1978 odkrili na notranjem grajskem dvorišču, torej ni mogoče več povezovati z obdobjem pred nadškofom Konradom I., saj se povsem smiselno navezujeta na romansko grajsko zasnovo iz 12. in 13. stoletja. Ali je pred obdobjem nadškofa Konrada I. tu stala kakšna stavba, je tako še naprej prepuščeno ugibanjem, ki pa jih ni mogoče povezati z materialnimi ostanki ali zanesljivimi pisnimi viri. Ce bi morda vendarle dopustili možnost, da je stolpasta stavba na najvišji točki grajskega pomola z dobrim nadzorom nad dolino Save stala že pred 12. stoletjem, bi prišli v konflikt z navedbo, da je Konrad I. grad na novo pozidal, saj je stolpasta stavba stala do 16. stoletja. Zgolj V sedanjem pritličju južnega trakta so raziskave leta 2011 razkrile, da zahodni del severne stene in severni del zahodne stene ne kažeta romanske plastovite gradnje kot druge stene, ampak da so ju najverjetneje pozneje v novem veku iz neznanega razloga na novo zgradili. Za posredovani podatek se zahvaljujem konservatorki Alenki Železnik. Sklepam, da so novo zidovje zgradili po rušenju stolpa. Stolp je torej tvoril severozahodni vogal južnega grajskega trakta. To kaže, da se je južni trakt naslonil na stolp in ne obratno. Stolp je torej stal pred južnim traktom. Prim. Slabe, Raziskave, str. 27. Avtor sklepa, da bi po načinu gradnje objekt mogel nastati že v pozni antiki, pa tudi še v obdobju romanike. 38 39 40 Prim. Slabe, Raziskave, str. 43; Curk, Brestanica, str. 138. Slabe, Raziskave, str. 31. Med arheološkimi raziskavami leta 2011 so razkrili nadaljevanje tlaka, ki je potekal od leta 1978 izkopanega zidu pod sedanjim severnim arkadnim hodnikom skozi vhodno vežo do glavnega grajskega portala. Slabe, Raziskave, str. 23. Avtor je plast žganine interpretiral kot sled požara (najpozneje v zgodnjem 16. stoletju, pred gradnjo vzhodnega grajskega trakta), a prav mogoče bi lahko šlo tudi za veliko kurišče. Glede na skromno velikost in glede na lokacijo na dobro zavarovanem notranjem grajskem dvorišču, dovolj odmaknjeno od grajskega palacija, po drugi strani pa blizu glavnega grajskega vhoda in predgradja, ter glede na domnevno leseno severno steno, se zdi še najbolj utemeljena domneva, da bi mogla biti prav tu salz-burška kovnica denarja, ki je izpričana v virih iz prve polovice 13. stoletja. Prim. Curk, Brestanica, str. 137. 2013 špekulirati je mogoče, ali je nemara pred 12. stoletjem tu stal lesen grad, katerega ostanke so pozneje povsem odstranili, ali da je predhodnik Kon-radovega gradu nemara stal na drugi lokaciji kje v bližini. V pomoč pri iskanju odgovorov na ta vprašanja bi mogla biti raziskava stavbne zgodovine bližnje pražupnijske cerkve sv. Ruperta v Vidmu; v pisnih virih je prvič izpričana v letih 1154/1155, ko se omenja Richenburch apud sanctum Rödbertum (Raj-henburg pri sv. Rupertu), z njo pa je posredno znova zanesljivo izpričan tudi grad, po katerem se je imenoval ves okoliš.41 Zdi se, da je cerkev stala že kmalu po letu 1043.42 Kolikor bi z arheološkimi raziskavami v notranjščini sedanje cerkve razkrili ostanke cerkve iz 11. ali 12. stoletja, bi ti mogli služiti za primerjavo in oporo pri datiranju vogala porušene stavbe na jugozahodni strani dvorišča gradu Raj-henburg.43 Grad Rajhenburg v obdobju nadškofa Konrada I. V obdobju nadškofa Konrada I. pl. Abenberga (1106-1147)44 v drugi četrtini 12. stoletja,45 med leti 1127 oziroma 1131 in 1141, je začela na nepravilni poligonalni talni ploskvi nastajati nova romanska obodna grajska zasnova, ki je že na začetku poleg stolpa na jugozahodni strani dvorišča in obodnega obzidja z obvhodnim stolpičem imela tudi večjo stolpasto učinkujoče stanovanjsko poslopje na severozahodnem vogalu. Dokumentirana neprekinjena enotna kamnita struktura zidave spodnjih delov zidov na severni, zahodni, južni in vzhodni strani kaže, da je celotno grajsko obodno zidovje razen valjastega stolpa na 41 Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev, IV, št. 358; Koropec, Brestanica z okolico, str. 45, 63; Štih, Izvor in začetki škofijske posesti, str. 38; Baraga, Listina iz leta 1154/55, str. 18-21, 64. 42 Kovačič, Zgodovina lavantinske škofije, str. 90; Koropec, Brestanica z okolico, str. 45, 63; Curk, Brestanica, str. 108; Baraga, Listina iz leta 1154/55, str. 17-21. Cerkev je domnevno nastala kmalu po letu 1043, ko je to območje prešlo pod salzburško nadškofijo. Na to bil lahko kazal tudi pa-trocinij sv. Ruperta. 43 Med letoma 1893 in 1897 so okoli stare župnijske cerkve zgradili novo. Ostanke stare stavbe so do leta 1894 odstranili. Ker so med gradnjo nove cerkve teren nasuli kar za dva metra, so verjetno pod tlakom v ladji sedanje cerkve ohranjeni še znatni ostanki stare cerkve skupaj z oltarnim prostorom. Za tloris stare cerkve glede na novo prim. Ste-genšek, Petindvajset let cerkvene umetnosti, str. 157. Notranje mere ladje so znašale 7,25 x 11,7 metra, zidovi pa so bili debeli 0,75 metra. Za usodo stare cerkve prim. Weigl, Župnijska cerkev sv. Ruperta, str. 165-171; Pahor, Cerkve v videmski župniji, str. 217-223. 44 Za biografske podatke o nadškofu Konradu I., rojenem okoli leta 1075, prim. Zeillinger, Erzbischof Konrad I. von Salzburg; Szlosbaytel, Die Befestigung, str. 116. 45 Za to cktacijo nazadnje: Schicht, Bollwerke Gottes, str. 228. Prim. Ebhardt, Der Wehrbau Europas im Mittelalter. str. 568 (grad tako kot druge gradove na slovenskih tleh omenja v okviru hrvaških in slavonskih gradov); Szlosbaytel, Die Befestigung, p. 119. severovzhodni strani vsaj v višini sedanje spodnje etaže stalo že v 12. stoletju.46 Zidava iz natančno klesanih kamnitih kvadrov peščenjaka, vezanih z apneno malto in postavljenih v pravilne plasti je enaka kot pri odkopanem vogalu stavbe na jugozahodnem vogalu notranjega dvorišča in še najbolj primerljiva z zidavo romanskih delov gradov Ptuj, Maribor na Piramidi, Cmurek, Seggau nad Lipnico in Pišece na Kozjanskem. Prvotna višina posameznih delov obodnega obzidja, zlasti na vzhodni in zahodni strani, ostaja nepojasnjena, saj med zadnjo prenovo niso izvedli sondažnih raziskav pod mlajšimi ometi iz 19. stoletja, ki so bile sicer predvidene že od prvih raziskav grajske stavbe v sedemdesetih letih 20. stoletja.47 Do zadnje prenove je bila dobro razvidna prvotna višina obodnega obzidja na južni strani; zidava iz skoraj kubičnih blokov je na zunanji strani dosegala višino okoli 7 metrov in je segala nekako do višine tal med sedanjo kletno in pritlično etažo južnega trakta. Nad zidavo prvotnega obzidja je mlajša romanska zidava južnega trakta oziroma palacija iz manjših klesanih kamnitih kvadrov. Na južni in vzhodni strani je imelo obzidje v spodnji polovici značaj eskarpnega zidu. Obzidje je bilo pod vrhom ponekod opremljeno z ozkimi visokimi linami; sedaj sta ohranjeni dve na južni strani in dve na vzhodni strani.48 Dokumentirani izravnani zaključek vrha obzidja na južni strani kaže, da to na vrhu ni imelo zobčastih obrambnih nadzidkov — cin, ampak najverjetneje pokrito leseno obrambno galerijo, katere hodna površina je bila urejena vrh okoli 1,1 metra debelega zidovja. Naravno dobro zavarovani stranici obzidja na vzhodu in severovzhodu sta bili zelo verjetno enako visoki in oblikovani kot južna obzidna stranica. Na severovzhodu je bilo obzidje bolj izpostavljeno iz zato najverjetneje že sprva debelo okoli 2,35 metra. Drugačni sta bili obzidni stranici na zahodu in jugozahodu, kjer je bil skalnati teren pomola precej višji. Do zadnje prenove je bila v severni polovici zahodne obzidne stranice dobro vidna gradnja iz klesanih kamnitih kvadrov vse do vrha zidu, kar kaže, da je bilo zidovje na tem mestu že vsaj v 13. stoletju enako visoko kot sedaj. Zdi se, da so vrhnji del obzidja nadzidali približno takrat, ko so nadzidali južno obzidje in zgradili južni grajski trakt oziroma palacij. Sprva zahodna obzidna stranica najverjetneje ni bila višja od 8 metrov in je torej segala največ malce nad sedanja okna prvega nadstropja zahodnega trakta. Na jugozahodu je zaradi padca terena moralo obzidje strmo stopničasto premostiti višinsko razliko okoli 4 metre. 46 Prim. Stopar, Grad Brestanica, str. 146. 47 Prav tam. 48 Line sedaj osvetljujejo kletne prostore južnega in vzhodnega trakta. Vse kaže, da sprva ni bilo line na mestu sedanjega kvadratnega okna v osi poznejše apside romanske kapele v kleti na vzhodni strani. 2013 Izrisa severne in zahodne grajske fasade z barvno označenimi hipotetičnimi razvojnimi fazami (po posnetku iz arhiva podjetja Gea Consult dopolnil Igor Sapač). Izris južne grajske fasade z barvno označenimi hipotetičnimi razvojnimi fazami (po posnetku iz arhiva podjetja Gea Consult dopolnil Igor Sapač). 2013 Izrisa vzhodne in severovzhodne grajske fasade z barvno označenimi hipotetičnimi razvojnimi fazami (po posnetku iz arhiva podjetja Gea Consult dopolnil Igor Sapač). Kako je bil oblikovan vrhnji del te obzidne stranice, moremo zgolj ugibati. Glede na analogije smemo domnevati, da je bil vrhnji del obzidja tu zgrajen poševno in je padal od severozahoda proti jugovzhodu. Naravno najslabše zavarovana in zato potencialnim sovražnim napadom najbolj izpostavljena severna stranica obzidja je oblikovana kot mogočni ščitni zid, visok okoli 15 metrov in debel okoli 2,4 metra.49 Menim, da je bil ta del obzidja že od 49 Domneva Dušana Krambergerja, ki jo je povzel in objavil Patrick Schicht (Schicht, Bollwerke Gottes, str. 226-236), da severna stranica obodnega obzidja v nasprotju s starejšimi ugotovitvami Ivana Stoparja ni romanska, se že pred izvedbo arheoloških raziskav leta 2011, ki so razkrile lokacijo prvotnega romanskega vhoda, nikakor ni zdela verjetna, saj je bila na številnih mestih pod odluščenim mlajšim fasadnim ometom vidna značilna pravilna plastovita zidava iz klesanih kamnitih kvadrov, ki se ni bistveno razlikovala od strukture zidave na vzhodni in južni strani obodnega zidovja. Lahni zalom linije zidu na severni strani med severno obzidno stranico in severovzhodnim vogalom stolpaste severoza- začetka tako visok in močan kot sedaj.50 Do zadnje prenove je bila pod poškodovanim mlajšim fasadnim ometom skoraj do vrha zidu vidna pravilna zidava iz klesanih kamnitih kvadrov, med vgradnjo novih jeklenih horizontalnih vezi na vrhu zidu leta 2011 pa se je pokazalo, da je tudi vrhnji del zidu tik pod strešnim napuščem zgrajen iz klesancev, postavljenih v pravilne vrste.5! V prid tezi, da je bil hodne stavbe bi bil lahko nastal kot posledica etapne gradnje v prvi polovici 12. stoletja, nikakor pa ga ni mogoče smatrati kot nesporni dokaz, da je severozahodna stolpasta stavba starejša od severnega obzidja. 50 Za drugačno mnenje glej prispevek Patricka Schichta v tej publikaciji. Med zadnjo prenovo na zunanji strani severne stene žal niso bile izvedene sondažne raziskave, s katerimi bi bilo mogoče natančno dokumentirati strukturo zidave in opredeliti čas nastanka. 51 Zal so zgornjo vrsto klesancev leta 2011 zelo poškodovali, ko so vanjo vklesali širok utor za namestitev horizontalne protipotresne jeklene vezi. Klesanci na zunanji površini severnega obodnega zidu kažejo, da je bil ščitni zid že v 12. stoletju tako močan kot sedaj in da ga niso na zunanji strani okrepili morda šele v obdobju renesanse, kot denimo 2013 ščitni zid že v 12. stoletju enkrat višji in močnejši od drugih delov obodnega obzidja, govorijo tudi bližnje analogije dokumentiranih ščitnih zidov iz 12. in 13. stoletja na gradovih Cretež, Podsreda in Celje. Vse kaže, da ščitni zid ni bil tako kot drugi deli obodnega obzidja opremljen z linami, zelo verjetno pa je bil na vrhu opremljen z leseno galerijo, ki je bila zaradi obrambe nujno potrebna. Leta 2011 opravljene arheološke raziskave so presenetljivo pokazale, da je bil severni (ščitni) zid že na začetku predrt z veliko vhodno odprtino, ki je bila na lokaciji sedanjega glavnega grajskega portala.52 Nivo praga romanskega portala je bil okoli en meter nižje od sedanje hodne površine ob renesančnem portalu. Romanska vhodna odprtina je bila malce ožja od sedanjega renesančnega portala s širino odprtine 2,6 metra; najverjetneje je bila široka okoli 2 metra. Glede na višino sedanjega renesančnega portala bi mogla biti visoka do 4,7 metra. Vse kaže, da je imel rajhenburški romanski glavni portal podobno velikost kot dokumentirani romanski glavni grajski portali iz 12. stoletja na bližnjih gradovih Podsreda, Podčetrtek, Cmurek in Seggau.53 Visoki in široki romanski glavni portali so omogočali, da je takrat, ko še niso stali konjski hlevi v predgradju, mogel jezdec prijezditi na grajsko dvorišče, ne da bi poprej sestopil s konja. Portal je imel prav gotovo pol-krožno sklenjen lok oziroma banjast obok, ki je segal skozi vso debelino ščitnega zidu. Zdi se, da je ta lok zapirala reliefno okrašena polkrožna luneta, odkrita leta 2000 na sekundarni lokaciji v pritličju južnega dvoriščnega arkadnega hodnika, zgrajenega podobni ščitni zid gradu Devin pri Trstu. V novem veku je rajhenburški ščitni zid doživel le nekaj manjših popravil v spodnjem delu, na kar je do zadnje prenove kazala tanka obzidava v obliki nepravilne zidave iz manjših lomljencev do višine okoli 1,5 metra nad nivojem zunanjega dvorišča. Očitno so izpodjedene dele romanskega ščitnega zidu okrepili s tanko obzidavo, ki je prekrila poškodovane stare kle-sance. Ta način sanacije je bil lepo viden zlasti desno od glavnega portala, kjer je stara zidava iz klesancev prešla v novejšo tanko obzidavo iz majhnih lomljencev. 52 Raziskave grajske stavbe do leta 2011 vprašanja lokacije njenega glavnega vhoda niso uspele pojasniti. Prim. Stopar, Razvoj srednjeveške grajske, str. 46 sl.; Stopar, Grad Brestanica, str. 127—151; Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Peta knjiga, str. 95—103; Curk, Brestanica, str. 133— 141. 53 Za romanski polkrožno sklenjeni portal na gradu Seggau, širok okoli 2 m in visok okoli 4 m, prim. Kaindl in Ranz in Stadtler in Steiner, Schloss Seggau, str. 62, 66, 67, 163, 165. Portal je bil nameščen v južnem obodnem zidu grajskega jedra, ki je bil oblikovan kot ščitni zid. V baročni dobi so portal znižali na polovico višine. Med raziskavami ob portalu niso odkrili sledov dvižnega mostu. Prim. tudi Schicht, Bollwerke Gottes, str. 238 (z manj verjetno domnevo o prvotni višini portala). Primerljiv je tudi romanski glavni portal bližnjega gradu Sevnica iz 13. stoletja, katerega ostanke so ob mlajšem portalu iz okoli leta 1600 odkrili leta 2006. Glavni portal sevniškega gradu je bil polkrožno sklenjen, širok okoli 1,7 metra, visok pa okoli 2,7 metra. Prim. Sapač, Stavbni razvoj gradu Sevnica, str. 15 sl. okoli leta 1600, sočasno s postavitvijo sedanjega glavnega grajskega portala.54 Velike dimenzije lu-nete (širina 181 cm; višina 96 cm; rob, ki ga prekrival lok: 6,5 cm) kažejo, da je nedvomno spadala k nekemu velikemu portalu in da ni mogla biti npr. del manjšega portala grajske kapele ali palacija. Portal, katerega lok je zapirala luneta, je moral biti širok vsaj 168 cm, verjetneje pa več, saj bi luneta, tako kot pri romanskem glavnem portalu gradu Cmurek, lahko slonela na stranskih konzolah. Leta 2011 opravljene raziskave so presenetljivo pokazale, da je hkrati s severnim obzidjem oziroma ščitnim zidom v 12. stoletju zelo verjetno nastal tudi dvonadstropni severovzhodni obvhodni stolpič desno od glavnega portala.55 Menim, da je stolpič nastal kot sestavni del ščitnega zidu na njegovem najbolj izpostavljenem koncu. S tem, ko so ga pomaknili navzven iz linije ščitnega zidu, so optimalno zavarovali glavni grajski vhod in dostop do ščitnega zidu. Omogočal je tudi dober nadzor nad grajskim predgradjem in nad dostopno potjo do grajskega kompleksa. Poleg obrambne funkcije je imel stolpič najverjetneje tudi funkcijo komunikacijskega vozlišča; skozenj je bila prek lesenih stopnišč dostopna obrambna galerija vrh ščitnega zidu, pa tudi obrambni hodnik vrh vzhodnega obodnega obzidja.56 Struktura zidave na zunanjščini je do leta 2011 kazala, da so najprej zgradili spodnjo polovico stolpiča, približno do višine tal sedanjega prvega nadstropja, nato pa v drugi gradbeni etapi še zgornji del iz nekaj manjših klesanih kvadrov. V notranjščini v pritličju stolpiča so leta 2011 na vseh štirih stenah razkrili enako kakovostno gradnjo iz velikih klesanih kvadrov, postavljenih v izravnane plasti, kot na zunanjščini. Struktura zidave južne notranje stene se je malce razlikovala od strukture zidave zahodne, severne in vzhodne stene, kar kaže, da je gradnja potekala etapno, nikakor pa tega ni mogoče šteti kot dokaz, da je južna stena bistveno starejša od 54 Za romansko poreklo lunete prim. Stopar, Najlepši slovenski gradovi, str. 199 (z napačno domnevo, da je nekoč morda krasila vhod v kapelo). 55 Do leta 2011 je veljalo, da je stolpič nastal šele okoli leta 1600. Prim. Stopar, Grad Brestanica, str. 142. Mnenje je izhajalo iz cezure na vzhodni zunanji steni stolpiča, ki je nakazovala, da so stolpič sekundarno prislonili k ščitnemu zidu. Natančnejša analiza vzhodne stene stolpiča kaže, da so temelji stolpiča vezani s temelji ščitnega zidu in da je cezura najverjetneje nastala zgolj kot posledica etapnosti gradnje v isti stavbni fazi. Zanimiva je ugotovitev, da je položaj cezure natančno v črti zunanjega lica severne stranice grajskega obzidja. Menim, da položaj cezure še dodatno dokazuje, da je imela severna stranica grajskega obzidja že v 12. stoletju sedanjo debelino. Teza Patricka Schichta, da je cezura ostanek nekdanje line, se zdi malo verjetna. Glej prispevek Patricka Schichta v tej publikaciji. 56 Severovzhodna stranica obodnega obzidja je v glavnem enako debela kot vzhodni zid vhodnega stolpiča, iz katerega izhaja. Lokacija vzhodnega ostenja romanskega glavnega grajskegaportala ob stiku z romanskim obvhodnim stolpičem (foto: Alenka Železnik, 2011). Velika reliefno okrašena luneta, odkrita na gradu Rajhenburg leta 2000 (foto: Igor Sapač, 2012) in izris romanskega glavnega portala gradu Cmurek iz 12. stoletja z reliefno okrašeno luneto in s sekundarno vzidanim manjšim gotskimportalom (risalIgor Sapač, 2009). 2013 drugih treh sten. V prid tej tezi govori tudi položaj omenjene cezure na zunanjščini vzhodne stene, ki ni v črti južne notranje stene, ampak precej bolj severno od nje. Arheološke raziskave so pokazale, da se je na stolpič navezoval romanski glavni grajski portal. Nivo temeljev stolpiča, ki so okoli 3 metre pod nivojem praga romanskega glavnega grajskega portala, kaže, da je pred portalom zelo verjetno že od vsega začetka obstajal obrambni jarek, preko katerega je bil speljan lesen mostovž z dvižnim mos- tom.57 Na zahodni strani se je ščitni zid navezoval na sočasno zgrajeno stavbo stolpaste oblike, ki je nastala na izpostavljenem severozahodnem vogalu grajske zasnove na talni ploskvi približno pravokotne oblike v izmeri 12 x 14,5 metra.58 Stavba je nastala kot vezni člen med ščitnim zidom in zamaknjeno zahodno stranico obodnega obzidja, ki jo je mogla učinkovito varovati. Zahodni del masivnega ščitnega zidu je dobil funkcijo njene severne stranice. Druge tri stranice so bile tanjše in debele okoli 1,6 metra. Debelina sten kaže, da stavba zelo verjetno nikoli ni bila višja kot sedaj in da je torej imela tri etaže, kolikor ni obstajala še kakšna lesena vrhnja (pol)etaža. V notranjščini je bila vertikalno predeljena z lesenimi tramovnimi stropi; sedanji mogočni banjasti obok v pritličju, ki je deloma prekril ozki visoki romanski svetlobni lini na zahodni steni, je nastal šele v novem veku. O morebitnih prečnih predelnih stenah v notranjščini stolpaste stavbe ni podatkov. Vhod v pritlično etažo je bil najverjetneje na lokaciji leta 2011 odkritega pol-krožno sklenjenega portala poznogotskih oblik v južni steni. Manj verjetno se zdi, da bi bil vhod na južnem koncu vzhodne stene, na lokaciji sedanjega poznogotskega ušesastega portala.59 Stavba je imela vsaj v vrhnjih etažah nedvomno stanovanjsko funkcijo, na kar je do leta 2011 kazala sedaj zazidana odprtina lesenega sanitarnega pomola (ajžlja) v 57 Obrambni jarek pred romanskim portalom je v širšem prostoru izjemen, saj raziskave drugih primerljivih gradov (Podsreda, Sevnica, Celje, Cmurek, Seggau) romanskih jarkov niso razkrile. 58 Prim. Stopar, Razvoj srednjeveške grajske, str. 49; Stopar, Grad Brestanica, str. 134, 146. Avtor je domneval, da je imela stolpasta stavba sprva vlogo bergfrida in da sedaj ni več ohranjena v prvotni višini. Debelina sten kaže, da stavba nikakor ni mogla imeti funkcije in oblike visokega glavnega grajskega stolpa - bergfrida ter da sprva ni mogla biti bistveno višja kot sedaj. Za podobno mnenje prim. Curk, Brestanica, str. 138. Domnevo, da gre pri stavbi za nekdanji bergfrid, je dokončno ovrglo spoznanje, da je imel vlogo bergfrida stolp, ki je stal na jugozahodnem vogalu dvorišča. Patrick Schicht domneva, da je imela stavba sprva značaj trdne hiše. Njegove teze, da je bila sprva na severni precej daljša in da je imela pravilno pravokotno obliko, rezultati doslej izvedenih stavbnozgodovinskih in arheoloških raziskav ne potrjujejo. Glej prispevek Patricka Schichta v tej publikaciji. 59 Za drugačno mnenje glej prispevek Patricka Schichta v tej publikaciji. drugem nadstropju na zahodni fasadi. Najverjetneje je bila v vrhnjem nadstropju stavbe prvotna velika grajska dvorana.60 Stanovanjski prostori so bili verjetno ogrevani s kamini. Z osnovno zasnovo je stavba še najbolj primerljiva s stolpasto stavbo oziroma nekdanjim stanovanjskim stolpom na jugovzhodnem vogalu kompleksa gradu Seggau pri Lipnici.61 V obeh primerih gre za stolpasto učinkujočo arhaično zasnovo glavne grajske stanovanjske stavbe, razvite iz tipa samostojne visoke trdne hiše. Tovrstne zasnove so bile uveljavljene pri gradovih nižjega plemstva do sredine 12. stoletja, ko se je začel množično uveljavljati nov tip osrednje grajske stanovanjske stavbe v obliki bolj horizontalno naglašenega palacija (palače). V sedanjem slovenskem prostoru so primerljive, čeprav najverjetneje malce starejše, arhaične zasnove grajskih stanovanjskih stavb vsaj deloma ohranjene v okviru nekdanjih kompleksov gradov Slovenj Gradec,62 Sumberk na Dolenj-skem63 in Krancelj nad Skofjo Loko.64 Primerljiv je bil tudi nekdanji dvoinpolnadstropni stanovanjski stolp gradu Kunšperk, katerega ostanki so se sesuli 60 Prostor je imel reprezentativno funkcijo še v 16. stoletju, na kar kaže leta 2011 na zahodni fasadi v osrednjem delu odkriti ostanek velikega poznogotskega kamnitega okenskega okvira s kamnitim križem. 61 To je sprva morda trinadstropni stanovanjski stolp iz obdobja salzburškega nadškofa Konrada I. oziroma iz druge tretjine 12. stoletja. Zidovje je zgrajeno iz pravilnih klesancev, ki jih sedaj prekriva omet. Stolpasta stavba je zgrajena na skoraj kvadratni talni ploskvi v izmeri okoli 12,40 x 11 metrov. Zidovje je debelo do 2,1 metra. Pritličje je sprva služilo kot skladišče, v nadstropjih pa so bili stanovanjski prostori. Na vrhu je bila domnevno glavna dvorana. Stolpasta stavba se navezuje na romansko obodno obzidje, ki ima enako strukturo zidave. Prim. Kaindl in Ranz in Stadtler in Steiner, Schloss Seggau, str. 65—66, 161; Schicht, Bollwerke Gottes, str. 243 (z malce drugačno interpretacijo stolpaste stavbe). 62 Stopar, Razvoj srednjeveške grajske, str. 67—73. Gre za stavbo na kvadratni talni ploskvi s 14,80 metra dolgimi stranicami in poldrugi meter debelimi zidovi. Nastala je najbrž v poznem 11. stoletju, ko je grad prvič izpričan v pisnih virih. V 13. stoletju so stanovanjsko stavbo nadzidali in jo spremenili v cerkev. 63 Sprva najverjetneje trinadstropni stanovanjski stolp kvadratnega tlorisa z okoli 12,6 metra dolgimi stranicami in z okoli 2,25 metra debelim zidovjem v spodnji etaži, so potomci Heme Breško-Seliške morda zgradili že pred ali pa kmalu po letu 1106. Od 18. stoletja je razvaljen, a ohranjen še skoraj do vrha prvega nadstropja. Prim. Stopar, Grajske stavbe 14; Kos, Vitez in grad, str. 232—235. 64 Leta 1954 izkopani spodnji deli zidovja stanovanjskega stolpa neznane višine so pozidani na kvadratni talni ploskvi z okoli 13 metrov dolgimi stranicami. Zidovje iz pravilno oblikovanih apnenčevih klesancev v ravnih vrstah je debelo okoli 2,6 metra. Mnenje, da je imel stolp vlogo izpostavljenega stolpa loškega gradu, je sporno. Prav mogoče je bila to prvotna loška grajska stavba. Morda so po vzoru tega stanovanjskega stolpa pozneje zgradili še stanovanjski stolp loškega gradu, ki je bil pozidan na kvadratni talni ploskvi z okoli 17 metrov dolgimi stranicami in 2,5 metra debelim zidovjem. Stolp so po letu 1892 podrli, leta 1954 pa so izkopali njegove temelje. Prim. Stopar, Grajske stavbe 8, str. 19-38. 2013 Romanska struktura zidave iz 12. stoletja na obvhodnem stolpiču in na jugovzhodnem vogalu stavbe stolpaste oblike na severozahodni strani gradu (foto: Igor Sapač, 2005 in 2011). leta 1933.65 V prostoru srednje Evrope je treba opozoriti na vzporedja s stanovanjskim stolpom gradu Primda na zahodnem Češkem, v bližini meje z Bavarsko, zgrajenim v dvajsetih letih 12. stoletja, ki velja za eno najstarejših zidanih grajskih stavb na Češkem.66 Po sredini 12. stoletja tovrstnih stolpasto učinkujočih grajskih stanovanjskih stavb niso več gradili skoraj nikjer. Izjemi iz 13. stoletja v slovenskem prostoru sta ohranjeni na gradovih Pišece in Hompoš. Tradicija je preživela le v okviru gradnje stolpastih dvorov, kar najlepše kaže ostanek stol-pastega dvora Kebelj na Pohorju. 65 66 Stanovanjski stolp gradu Kunšperk je hkrati z obodnim obzidjem in višjim bergfridom domnevno nastal v prvi polovici 12. stoletja. Obsežna obnova med letoma 1174 in 1178, pod krškim škofom Henrikom, ki je sledila razdejanju gradu med fajdo, prvotne zasnove najverjetneje ni bistveno spremenila. Najbrž so šele takrat dodali nov večji pravokotni palacij, ki ga prvotna grajska zasnova ni premogla. Prim. Stopar, Razvoj srednjeveške grajske, str. 34—38; Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Peta knjiga, str. 49; Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 178 (z objavljeno fotografijo gradu iz leta 1902, ko so bile razvaline stanovanjskega stolpa še ohranjene). Stanovanjski stolp je postavljen na kvadratni talni ploskvi v izmeri okoli 16,8 x 16,8 metrov in ima v spodnji etaži okoli 3,5 metra debele zidove. Prim. Durdik, Primda. Die älteste Steinburg in Böhmen, str. 95—103. Obodno obzidje je obdajalo veliko notranje grajsko dvorišče na nepravilni poligonalni talni ploskvi. Teren je padal od zahoda proti jugovzhodu. Najvišja točka dvorišča je bila na jugozahodu. Tam je najverjetneje na kvadratni talni ploskvi z okoli 9 metrov dolgimi stranicami in preko 2 metra debelim zidovjem v spodnji etaži nastal sedaj porušeni glavni grajski stolp — bergfrid, katerega severovzhodni vogal so odkopali leta 1978. Bergfrid je imel vlogo osrednje grajske obrambne in opazovalne točke. Njegova pozicija je omogočala dober nadzor nad dolino Save. Bil je gotovo višji od stolpaste stanovanjske stavbe na severozahodnem vogalu dvorišča in od ščitnega zidu. Glede na debelino odko-panega vogala in glede na analogije moremo sklepati, da je imel stolp nad pritličjem še štiri ali pet nadstropij. Na vrhu je bila obrambna poletaža. Vhod je bil v prvem nadstropju ali še višje. Glede na velikost in čas nastanka bi nekdanji rajhenburški bergfrid še najlažje primerjali z nekdanjim berg-fridom gradu Slovenj Gradec, od katerega se je sedaj v okviru novoveškega cerkvenega zvonika ohranilo le pritličje,67 in z bergfridom gradu Smlednik 67 Bergfrid gradu Slovenj Gradec je zgrajen na kvadratni talni ploskvi z 9,5 metra dolgimi stranicami in okoli 3,3 metra debelimi zidovi. Prim. Stopar, Razvoj srednjeveške grajske, str. 68-69. 2013 na Gorenjskem, ki se je ohranil v razvaljeni obliki do višine okoli 20 metrov.68 Smiselna je tudi primerjava z bergfridom bližnjega gradu Kunšperk, ki je v glavnem še ohranjen do prvotne višine.69 Verjetno je imel podobno zasnovo tudi bergfrid starejšega srednjeveškega gradu v Vitanju, od katerega pa je sedaj ohranjen le še en vogal.70 Enako kot na Rajhenburgu je bila stranica obodnega obzidja na vitanjskem gradu postavljena poševno glede na bergfrid in je potekala tik ob njem, kar kaže, da so obodno obzidje in stolp gradili istočasno. O drugih stavbah na grajskem dvorišču moremo zgolj ugibati. Morda so že v prvi polovici 12. stoletja predvideli gradnjo stolpa s kapelo in palacija ob južnem obodnem zidu, a brez dvoma so ti stavbi zgradili šele v poznem 12. stoletju. Tudi leta 2011 odkrito romansko stavbo zahodno od glavnega grajskega vhoda so šele sekundarno prizidali k starejšemu obodnemu obzidju. Isto velja za stavbo, katere ostanke so odkrili leta 1978 na severovzhodni strani dvorišča. Zgolj ugibati moremo, ali je že v prvi polovici 12. stoletja stala kakšna pomožna stavba na lokacijah zahodnega in vzhodnega trakta, ki sta nastala v 16. stoletju. Prav gotovo je moralo že v prvi polovici 12. stoletja na dvorišču stati več nepogrešljivih pomožnih pritličnih poslopij, v katerih so bili hlevi, shrambe, morda tudi kuhinja, a zaradi parcialno izvedenih arheoloških raziskav ni mogoče sklepati o njihovem številu, lokaciji, obsegu in morebitni leseni konstrukciji. Nedvomno je že prvotno na dvorišču obstajala cisterna za vodo, ki je bila ključna za obstanek gradu med morebitnim obleganjem. V obdobju nadškofa Konrada I. grad Rajhen-burg še ni imel vloge reprezentativne rezidence, tako kot v poznem 12. stoletju. Nič ne kaže, da bi bil že na začetku zasnovan kot stavba, v kateri bi se mogel nadškof s spremstvom dalj časa zadrževati. Po drugi strani dokument iz leta 1155 priča, da so se nadškofi v gradu vsaj okoli sredine 12. stoletja občasno le zadrževali in da ni imel povsem obrobnega pomena; takrat je bil tu nadškof Eberhard I. 68 Bergfrid gradu Smlednik je zgrajen na kvadratni talni ploskvi z okoli 10 metra dolgimi stranicami in okoli 3,3 metra debelimi zidovi. Prim. Stopar, Grajske stavbe 8, str. 64-72. 69 Stanovanjski stolp gradu Kunšperk je najverjetneje nastal v prvi polovici 12. stoletja. Zgrajen je na pravokotni oziroma romboidni talni ploskvi (okoli 9,5 x 10 metrov), ki se približuje kvadratu in ima okoli 2,5 metra debelo zidovje. Obrambna poletaža vrh stolpa je imela na vsaki strani tri odprtine, med katerimi so bile sedaj v glavnem razrušene cine. Prim. Stopar, Razvoj srednjeveške grajske, str. 34-38; Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Peta knjiga, str. 46-50. 70 Stolp je bil najverjetneje pozidan na kvadratni talni ploskvi z okoli 8,5 metra dolgimi stranicami. Nesporno je imel okoli 2,5 metra debele zidove v spodnji etaži. Prim. Stopar, Razvoj srednjeveške grajske, str. 51-54. (1147-1164) s številnim spremstvom.71 Vsekakor je grad nastal predvsem kot utrdba in kot lokalno upravno središče.72 Novo grajsko poslopje je dokončno zavarovalo mejo posesti salzburške nadško-fije v Posavju. Postalo je prva salzburška vojaška in upravna postojanka na tem območju ter je omogočilo začetek intenzivne kolonizacije.73 Te funkcije so bistveno vplivale tudi na stavbno zasnovo. Najprej je bilo treba zagotoviti velik obzidan dvoriščni prostor, ki je dopuščal poznejše postopno dodajanje novih stavb. Enak pristop so ubrali tudi pri gradnji gradu Lipnica (Seggau), kjer so prav tako najprej zgradili razsežno obodno obzidje, bergfrid in stanovanjsko stavbo stolpaste oblike.74 Verjetno so se za isti pristop odločili tudi pri gradnji gradu Ptuj, ki pa je stavbnozgodovinsko še dokaj slabo preučen.75 Vojaška in upravna funkcija grajskega kompleksa sta bili razpoznavni že na prvi pogled. Prvo funkcijo je poleg obodnega obzidja poudarjal zlasti visoki berg-frid; v njegovem vrhnjem delu je bilo najbrž bivališče grajskega glavarja (kastelana oziroma gradi-ščana), ki je skrbel za vojaško službo, v spodnjih nadstropjih pa so bila morda tudi bivališča najbrž maloštevilne vojaške posadke oziroma grajskih stražarjev. Upravni funkciji je služil stanovanjski stolp, ki ni bil posebej reprezentativno oblikovano poslopje, bil pa je dovolj prostoren. V njem so bili bivalni prostori upravitelja salzburške posesti v Posavju, rabil pa je tudi kot potencialno bivališče nadškofa. Ze v obdobju nadškofa Konrada I. so se tu naselili po gradu poimenovani salzburški ministeriali Rajhen-burški, ki so izpričani od leta 1141, njihovi potomci pa so ostali v Posavju do izumrtja rodu v moški liniji leta 1570.76 Tako zasnovana grajska zasnova je lahko optimalno zadovoljevala namen, za katerega 71 Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev, IV, št. 358; Koropec, Brestanica z okolico, str. 63. 72 Prim. Ravnikar, Grad in gospoščina Sevnica, str. 60. 73 Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev, IV, št. 109, str. 65-66; Kos, Med gradom in mestom, str. 95-96. 74 Prim. Schicht, Bollwerke Gottes, str. 239-242. 75 Zdi se, da so na ptujskem gradu v obdobju nadškofa Konrada I. zgradili poligonalno obodno obzidje na najvišjem delu grajske vzpetine. Ta del gradu sedaj običajno označujejo kot gotskega, čeprav v spodnjem delu kaže značilno romansko plastovito zidavo. Na obzidanem dvorišču so najverjetneje na jugozahodni strani ob obodnem zidu zgradili stanovanjsko poslopje. Na vzhodni strani so obodnemu obzidju na zunanji strani ob domnevnem vhodu v grajski kompleks dodali bergfrid, ki so ga porušili po letu 1657. V poznem 12. stoletju so ob stiku med bergfridom in jugovzhodno stranico obodnega obzidja zgradili še reprezentativni južni palacij, ki je v obsegu južne stene ohranjen še sedaj. Po osnovni zasnovi je ptujski palacij zelo podoben približno sočasnemu južnemu palaciju gradu Rajhenburg. Prim. Schicht, Bollwerke Gottes, str. 219-224. 76 Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev, IV, št. 169, 358; Stopar, Grad Brestanica, str. 129-130; Koropec, Brestanica z okolico, str. 46-77; Kos, Vitez in grad, str. 361-362. Rajhenburški so imeli sprva status pogodbenih gradiščanov, okoli leta 1200 pa so pridobili status dednega gradiščanstva. 2013 Grad Rajhenburg sredi 12. stoletja in okoli leta 1200. Aksonometrični študiji (risal Igor Sapač, 2013). je bila ustvarjena, po drugi strani pa je postala pomemben vzor za druge poznejše salzburške grajske stavbe v Posavju.77 Najbrž ni naključje, da je podobno, čeprav nekaj manjšo, stavbno zasnovo v 13. stoletju dobil bližnji novi salzburški grad v Sevnici, 77 Na ozemlju salzburške nadškofije so ob starejšem gradu Rajhenburg v 12. in 13. stoletju na levem bregu reke Save nastali še gradovi Sevnica, Tvarog, Reštanj, Šperenberk, Brežice in Pišece. Rajhenburški so imeli poleg Rajhenburga v salzburškem Posavju dalj časa še gradove Reštanj, Tvarog in Šperenberk in stolp v Brežicah. Ker je grad Rajhenburg kmalu postal pretesen, so Rajhenburški že konec 12. stoletja zgradili manjši gradič Reštanj nad Senovim, ki je dobil ime po izvornem sedežu Reichenstein (Kos, Med gradom in mestom, str. 96). V 13. stoletju so Rajhenburški zgradili še grad Šperenberk, severozahodno od Rajhenburga. Grad, ki je bil okoli leta 1300 še v gradnji, je pripadal salzburški nadškofiji, Rajhenburški pa so ga imeli v fevdu in so na njem prebivali (Kos, Med gradom in mestom, str. 100). Rajhenburški so za salzburško nadškofijo že pred sredino 13. stoletja zgradili tudi manjši grad Tvarog severno od Senovega v bližini Reštanja pri zaselku Plešivec (Kos, Med gradom in mestom, str. 102). Vsi našteti gradovi Rajhen-burških, ki so bili nekoliko oddaljeni od reke Save, so propadli še pred koncem srednjega veka in so se do danes od njih ohranili le še slabo prepoznavni sledovi, ki ne omogočajo njihove natančnejše stavbno-tipološke opredelitve. Vsaj v primeru Reštanja je razvidno, da je imel grad obodno zasnovo. kjer so ob visokem bergfridu kmalu zgradili tudi obodno obzidje s stanovanjsko stavbo.78 Nedvomno so hkrati z gradnjo utrjene grajske obodne zasnove v drugi četrtini 12. stoletja uredili tudi predgradje z gospodarskimi poslopji, ki je bilo nujno za normalno funkcioniranje slehernega grajskega kompleksa. Oblika grajske vzpetine kaže, da se je predgradje razprostiralo severno od grajske obodne zasnove, na območju poznejšega renesančnega obrambnega jarka in sedanjega parkirišča. Predgradje je bilo od grajske stavbe ločeno z jarkom, na kar kaže zasnova romanskega obvhodnega stolpiča. O širini in globini jarka lahko zgolj ugibamo, saj med zadnjo prenovo tu niso bile opravljene ustrezne arheološke raziskave. Najverjetneje je bil ožji od sedanjega. Mostovž preko jarka je najverjetneje potekal pravokotno glede na glavni portal in ščitni zid. Onstran jarka je bila bolj ali manj izravnana ploščad s predgradjem, ki po analogijah sodeč najbrž ni bila obdana z zidanim obzidjem, ampak zgolj z lesenimi palisadami, ki so varovale lesena gospodarska poslopja. Poleg gospodarske funkcije je predgradje nadzorovalo dostop do glavnega grajskega vhoda. Na ravnici na severni strani 78 Sapač, Stavbni razvoj gradu Sevnica, str. 15 sl. 2013 predgradja je morda že v 12. stoletju začel nastajati grajski vrt, ki se je ohranil do sredine 20. stoletja. Iz predgradja se je pot spuščala v dolino potoka Brestanica. Pot je bila bistveno bolj strma in ožja kot sedaj, a je imela verjetno približno isti potek. Ob začetku poti in potoku se je že zgodaj razvila vaška naselbina s cerkvijo sv. Petra, ki je v pisnih virih posredno prvič izpričana leta 1213, domnevno pa je stala že vsaj v drugi polovici 12. stoletja.79 Grad Rajhenburg v drugi polovici 12. stoletja V drugi polovici 12. stoletja je na ozemlju salz-burške nadškofije v Posavju potekala intenzivna kolonizacija. Pomen gradu Rajhenburg se je v tistem obdobju zelo povečal. Stavbni kompleks je dobil novo rezidenčno vlogo. Takrat so z gradnjo novih stavb znotraj starejše obodne zasnove omogočili, da je grad v primeru nadškofovega obiska Posavja mogel rabiti kot dovolj reprezentativna rezidenca z veliko dvorano in kapelo. Grad se je od takrat precej razlikoval od večine drugih gradov na sedanjem slovenskem ozemlju, ki so imeli po funkciji in obliki ministerialski značaj. Morda so gradnjo poudarjeno reprezentančnih grajskih delov načrtovali že v obdobju nadškofa Konrada I. in zanje rezervirali tudi prostor, a nesporno so jih zgradili šele v drugi polovici 12. stoletja.80 V drugi romanski stavbni fazi so tako ob naslonitvi na notranjo stran južne stranice obodnega obzidja zgradili dve zaporedno nanizani različno široki in različno visoki oglati stavbi. V jugovzhodni stavbi, ki je dobila značaj vogalnega stolpa, so v vrhnjem delu uredili romansko grajsko kapelo, širšo in nižjo jugozahodno stavbo pa so zasnovali kot palacij z glavno grajsko dvorano. Z gradnjo dveh novih stavb je grad v smeri proti reki Savi dobil reprezentativno podobo, ki je že od daleč kazala, da gre za pomembno fevdalno rezidenco. Do leta 2012 izvedene stavbne raziskave kažejo, da so obe stavbi zgradili sočasno po enotnem konceptu in v eni stavbni fazi, čeprav v več zaporednih gradbenih etapah, na kar kažejo posamezni stiki zidov.81 Palacij je bil sprva dvonadstropen, stavba s kapelo pa je bila okoli 2 metra višja. Zaradi gradnje novih visokih stavb so morali prvotno južno obodno obzidje iz druge četrtine 12. stoletja na notranji strani okrepiti z obzidavo. Nad okrepljenim starim obzid- jem, ki je segalo do vrha spodnje etaže obeh stavb, so zgradili novo zidovje v višini dveh etaž (in pol). Danes obe stavbi učinkujeta drugače kakor v času nastanka, saj so ju v 16. stoletju nadzidali in deloma preoblikovali, spremenil pa se je tudi nivo notranjega dvorišča, ki je sprva strmo padalo proti jugovzhodu; sedanja klet palacija je sprva imela značaj pritličja. Novi stavbi sta dopolnili starejšo zasnovo iz druge četrtine 12. stoletja v oblikovnem in funkcionalnem oziru, nista pa vplivali na že obstoječe stavbe. Tako je severozahodni stanovanjski stolp gradiščanom Rajhenburškim najverjetneje vse do zgodnjega 16. stoletja služil kot glavna bivalna stavba. Stolpasta stavba s kapelo ob jugovzhodnem vogalu obodnega obzidja je nastala kot antipod starejši stanovanjski stolpasti stavbi ob severozahodnem vogalu grajske zasnove. Njena dominantna lokacija nad izlivom Brestanice v reko Savo prav gotovo ni bila naključno izbrana. Očitno je bila pri tem prisotna zavest, da je treba grajsko kapelo kot najpomembnejši grajeni simbol škofovske moči in duhovne avtoritete v okviru grajskega kompleksa še posebej izpostaviti.82 Po drugi strani je bila ta lokacija idealna zaradi možnosti pravilne orientacije kapele proti vzhodu. Kapelo, ki je bila verjetno že od začetka posvečena sv. Nikolaju,83 so umestili v vrhnjo etažo stolpa, ki je bil višji od sosednjega sočasno 79 Curk, Brestanica, str. 116. 80 Prim. Kramberger, Možnosti rekonstrukcij srednjeveških gradov, str. 19-35. 81 Cezure ob stikih zidov v tem delu gradu kažejo zgolj zaporedje zidave posameznih sten, ni pa jih mogoče tolma- čiti kot dokaz za različne stavbne faze. Prim. Stopar, Grad Brestanica, str. 150; Schicht, Bollwerke Gottes, str. 230-236. V letih 2011 in 2012 se je po odstranitvi ometov v sedanjem pritličju in prvem nadstropju južnega grajskega trakta na steni med palacijem in romansko grajsko kapelo pokazalo, da imata obe sestavini skupno steno in da palacij ni morda sekundarno prislonjen na kapelo oziroma obratno. Naris severne fasade stavbnega sklopa na južni strani dvorišča gradu Rajhenburg. Poskus rekonstrukcije podobe okoli leta 1200 (risal Igor Sapač, 2012). 82 Za problematiko srednjeveških grajskih kapele na Štajerskem prim. Graus, Über Kapellen in alten Burgen, str. 147, 149, 150-157. 83 Prim. Curk, Brestanica, str. 135. Patrocinij je razumljiv, saj je kapela nastala ob pomembni rečni plovni poti po Savi. 2013 Tlorisa in prečni ter vzdolžni prerez jugovzhodnega stolpa z romansko grajsko kapelo. Poskus rekonstrukcije podobe okoli leta 1200 (risal Igor Sapač, 2012). Jugovzhodni stolp z apsido obnovljene romanske grajske kapele in romanska svetlobna lina prostora pod kapelo na južni fasadi (foto: Igor Sapač, 2012). zgrajenega palacija. Pod kapelo, ki je zavzela polovico višine stolpa, so uredili še dve etaži oziroma dva prostora, opremljena z ravnima tramovnima stropoma. Funkciji obeh prostorov še nista zadovoljivo pojasnjeni.84 Zgornji prostor je že prvotno imel samostojni polkrožno sklenjeni vhod na severni dvo- 84 Zdi se, da je imel spodnji prostor funkcijo skladišča v povezavi s sosednjim spodnjim prostorom palacija, zgornji prostor pa bi mogel služiti kot sekundarna grajska kapela. riščni strani, ki je ohranjen še sedaj. Spodnji prostor je bil sprva dostopen le iz spodnje etaže palacija.85 V spodnjem prostoru so starejši južni obodni zid okrepili za 75 centimetrov in tako omogočili, da so staro zidovje nadzidali za okoli 9,5 metra. Staro ob- 85 Polkrožno sklenjeni portal na vzhodnem koncu severne stene je brez dvoma sekundarno vgrajen v starejšo steno in je v sedanji obliki nastal morda šele v prvi polovici 16. stoletja. 2013 •i IM Romanska prostora pod kapelo v jugovzhodnem stolpu (foto: Igor Sapač, 2012). zidje so na vzhodni strani v osrednji prostorski osi najverjetneje prebili z ozko svetlobno lino na mestu sedanjega večjega novoveškega pravokotnega okna, ki je edina osvetljevala spodnjo etažo stolpa s kapelo. Drugo etažo so na južni in vzhodni strani osvetlili z dvema paroma ozkih pokončnih lin, ki so razporejene v skladu z razporeditvijo okenskih odprtin oziroma apside kapele v zgornji etaži; to kaže, da je zidovje druge etaže na vzhodni in južni strani nedvomno nastalo sočasno z zidovjem kapele v vrhnji etaži stolpa, ko so v drugi fazi razvoja grajske stavbe nadzidali prvotno romansko obodno obzidje. Ostanke romanske grajske kapele so odkrili leta 1979, leta 2012 pa so jih obnovili in znova povezali v smiselno oblikovno in funkcionalno celoto.86 Gre za pravokotni longitudinalni prostor v izmeri 8 x 5 metrov s preko 1 meter debelimi obodnimi stenami, ki je na vzhodni strani zaključen s polkrožno apsido premera 2,4 metra. Večji del apside je umeščen v 1,3 metra debeli vzhodni obodni zid, preostanek, ki sega v obliki pomola okoli 50 centimetrov čez zunanje lice zidu, pa počiva na preprosto oblikovani konzoli četrtkrožnega prereza. Raziskave leta 2011 so pokazale, da je apsido osvetljevalo eno samo okno v osrednji osi.87 Vse kaže, da je bila apsida na zunanjščini v zgornjem delu zaključena v obliki polkupole, ki je izhajala iz zidu brez vmesnega venčnega zidca.88 Ostenje kapele je razgibano s 86 87 fragmentarno ohranjenimi kamnitimi polkrožnimi obstenskimi loki in s služniki kvadratnega prereza v vogalih, na vzhodni steni in v apsidi pa nastopa tudi kockasto razčlenjen friz.89 Na južni steni sta kapelo osvetljevali dve okenci, ki pa se nista ohranili v originalni obliki. Njuno pozicijo nakazujejo polkrožni obstenski loki in lini v prostoru pod kapelo.90 Kapela je bila že od začetka opremljena z dvopol-nim kamnitim križnim oziroma križnogrebenastim obokom, ki ga je sredi prostora dopolnjevala močna oproga pravokotnega prereza, oprta na polstebra ob severni in južni steni.91 Temeni obočnih pol sta bili 89 90 91 Od romanske kapele so se ohranile obodne stene z ostanki členitve, nastavek apside z nosilno konzolo in lesena tla, sestavljena iz desk na masivnih stropnikih. Obočni poli, oproga, osrednji del apside s kupolastim zaključkom in okni južne stene so bili odstranjeni. Raziskave niso potrdile domneve Dušana Krambergerja o obstoju jugovzhodnega stranskega okenca apside; domnevni fragment ostenja tega okenca se je pokazal kot odžagani klesanec, ki je zavajajočo obliko dobil med rušenjem romanske apside v novem veku. Prim. Kramberger, Romanska kapela na gradu Rajhenburg, str. 65—69. Med stavbnimi raziskavami v letih 2011 in 2012 se je pokazalo, da so nepoškodovani originalni klesanci tako zelo blizu prehoda med steno in polkupolo apside, da ni mogoče predpostaviti močno izstopajočega podstrešnega venca, na katerem bi slonela širša strešica apside kot denimo na gradovih Trifels ali Ormož. Vse kaže, da je bil vrhnji zaključek apside rajhenburške romanske kapele oblikovan podobno apsidi bližnjega gradu Podsreda. Členitev ostenja kapele je do neke mere primerljiva s členitvijo notranjščine glavne ladje opatijske cerkve Maria Laach blizu Koblenza v Nemčiji, ki so jo začeli graditi leta 1093, obokali med letoma 1230 in 1250, posvetili pa leta 1156. Zgodnji in dokaj rustikalni primer tovrstne členitve je ohranjen v kripti cerkve S. Vittore in Muralto v kraju Locarno v švicarskem Tessinu, ki je nastala v 11. stoletju ali v zgodnjem 12. stoletju. Vzporedja je mogoče najti tudi pri členitvah ostenja glavnih ladij renskih stolnic v Speyerju, Mainzu in Wormsu. V bližini je podobna zasnova z dvema okencema v južni steni ohranjena v ladji cerkve sv. Mihaela v Kompolju pri Boštanju, ki pa je nekaj starejša od rajhenburške grajske kapele. Obok je slonel na sedaj odbitih vogalnih služnikih kvadratnega prereza. Obstoj dvopolnega križnega oboka dokazujejo njegovi odbiti nastavki v vogalih med kamnitimi obsten-skimi loki. Do prenove leta 2012 je bilo to najlepše vidno ob jugovzhodnem vogalu; obočne pole so za okoli 1,5 centimetra prekrivale kamnite obstenske loke; tam kjer se je nekoč začenjala obočna konstrukcija je na obstenskih lokih manjkal belež. Dušan Kramberger (Kramberger, Možnosti rekonstrukcij srednjeveških gradov, str. 19—35; Kramberger, Romanska kapela na gradu Rajhenburg, str. 67—68) je pri raziskavi arhitekturne zasnove rajhenburške romanske grajske kapele ta pomembni detajl prezrl in brez prave osnove namesto oboka predvidel raven tramovni strop. Ivan Stopar je pozneje zgrešeno tezo o lesenem stropu utemeljeno zavrnil in opozoril na pomembno vzporedje s kapelo gradu Petersberg nad Brežami na Koroškem. Prim. Stopar, Za grajskimi zidovi, str. 63 (z objavljeno popravljeno risarsko rekonstrukcijo notranjščine rajhenburške romanske grajske kapele). Križni oziroma križnogrebenasti oboki so bili v obdobju romanike vsaj v osrednji Evropi zelo razširjeni. Srečati jih je mogoče tako pri manj ambiciozno 2OI3 po analogijah sodeč okoli 40 centimetrov višje od temen obstenskih lokov.92 V kapelo je sprva vodil le vhod sredi zahodne stene, ki je bil v osi apside; po odstranitvi ometov v prostoru zahodno od kapele leta 2012 se je pokazal ostanek prvotnega preprostega romanskega portala, ki je povezoval kapelo z vzhodnim prostorom vrhnje etaže romanskega pala-cija. Portal je bil pravokoten in na zahodni strani opremljen z rustikalno učinkujočim nečlenjenim kamnitim okvirom z živim robom. Okvir je bil sestavljen iz več kosov kamna; fragmentarno sta se ohranila le dva na stiku med levim ostenjem in ravno preklado.93 Za okvirjem je bilo ostenje vratnega prehoda proti prostoru kapele pravokotno stopničasto razširjeno. Ostanki kapele kažejo, da je bila to izjemno natančno načrtovana in izvedena arhitektura. To spoznanje potrjuje tudi analiza njene osnovne talne zasnove na skoraj povsem pravilni pravokotni ploskvi z notranjimi merami 8 x 5 metrov; gre zasnovo v razmerju števil 1,6 : 1, ki je v obdobju romanike pomenilo najbolj optimalni približek razmerju zlatega reza (približno 1,618 : 1).94 Kapela je edini romanski prostor gradu Rajhenburg, za katerega je na osnovi številnih ohranjenih pričevalnih nadrobnosti mogoče dokaj natančno opredeliti čas nastanka. Na osnovi datacije kapele je mogoče zanesljivo opredeliti tudi čas nastanka z njo povezanega palacija. Do nedavnega je veljalo, da je kapela nastala v obdobju nadškofa Konrada I. v drugi četrtini 12. stoletja.95 Sele v zadnjem času je zasnovanih grajskih kapelah, kot denimo na dolnjeavstrij-skem gradu Ottenstein iz druge polovice 12. stoletja, kot tudi pri najpomembnejših grajskih kapelah, kot je tista iz okoli leta 1200 na gradu v Nurnbergu. V slovenskem prostoru je najstarejši tovrstni tip obočne konstrukcije ohranjen v osrednjem prostoru kripte pod župnijsko cerkvijo v Hočah pri Mariboru, ki je domnevno nastala že v prvi tretjini 11. stoletja. Prim. Curk, Gradbene priče preteklosti nadžupnije v Hočah, str. 272. 92 Na povišani temeni obočnih pol poleg približno sočasnih analogij iz okoli leta 1200 (npr. cerkev v Spi tali ču, grajska kapela v Nurnbergu) kaže tudi višina vrhnjega zaključka obodnih sten kapele, ki je bil okoli 2,2 metra nad nivojem tal sedanjega drugega nadstropja v sedanjem južnem in vzhodnem traktu. To se je pokazalo leta 2011 po odstranitvi ometov na nekdanji severni zunanji steni kapele, sedanji južni steni prostora nad gotsko kapelo. 93 Ostanke portala so po odkritju leta 2012 žal znova zakrili z ometom. Takrat na novo oblikovani portal je zelo ponesrečena interpretacija prvotnega romanskega portala, ki ni imel okvira na sredini ostenja, ampak na zahodni strani, za njim pa je bilo preprosto stopničasto razširjeno ostenje z najverjetneje ravno leseno preklado. Preprosta oblika romanskega vhoda v kapelo ni presenetljiva. Podobno uti-litarno oblikovane vhode lahko srečamo tudi v znameniti škofovski kapeli na zahodni empori romanske stolnice v Krki na Koroškem iz zgodnjega 13. stoletja, ki ima podobno pravokotno in dvopolno obokano zasnovo kot rajhenburška kapela. 94 Prim. Kramberger, Romanska kapela na gradu Rajhenburg, str. 67-68. 95 Prim. zlasti: Stopar, Gradovi na Slovenskem, str. 184; Stopar, Patrick Schicht na osnovi spoznanja, da se obstenski loki, kot jih srečamo v rajhenburški romanski kapeli, v srednjeevropskem prostoru niso uveljavili pred sredino 12. stoletja, predlagal ustreznejšo data-cijo.96 Vse kaže, da je kapela nastala šele v obdobju nadškofa Konrada III. (1177—1183) oziroma v času njegovega naslednika nadškofa Adalberta III. (1183—1200).97 Takšno datacijo omogoča primerjava s poznoromansko kapelo gradu Petersberg v Brežah, ki je rajhenburški kapeli od vseh romanskih grajskih kapel še najbolj podobna.98 Pri obeh kapelah je mogoče opaziti vzporedja, ki prav gotovo niso naključna. Obe kapeli imata enako tlorisno zasnovo na skoraj povsem pravilni pravokotni ploskvi v razmerju malih celih števil 5 : 8 oziroma v razmerju 1 : 1,6. Talna površina kapele v Brežah z notranjimi merami 7,5 x 12 metrov je točno ena-inpolkrat večja od talne površine rajhenburške ka-pele.99 Obe kapeli sta imeli lesena tla na masivnih stropnikih, konzolno apsido in dvopolni križni obok. Vse kaže, da je imela rajhenburška kapela enako zasnovana polstebra polkrožnega prereza, ki sta opirala oprogo pravokotnega prereza sredi prostora. Kapela v Brežah je nastala v dveh stavbnih fazah; najprej so zgradili obodne zidove, nato so, najverjetneje v zadnji tretjini 12. stoletja, vgradili še dvopolni križni obok s sredinsko oprogo na dveh obstenskih polstebrih.l00 Rajhenburška kapela je drugače kot kapela v Brežah nedvomno nastala v eni sami stavbni fazi. Kapela v Brežah nima obstenskih lokov in vogalnih služnikov kot rajhenburška kape- Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Peta knjiga, str. 99; Kramberger, Romanska kapela na gradu Rajhenburg, str. 65-69. 96 Schicht, Bollwerke Gottes, str. 235. 97 Prim. Schicht, Burgen des Salzburger Erzbistums, p. 92. Konrad III. pl. Wittelsbach je bil salzburški nadškof med letoma 1177 in 1183, hkrati pa je bil od leta 1161 tudi nadškof v Mainzu. Zivel je od okoli leta 1120/1125 do 1200. Študiral je v Salzburgu in Parizu. Leta 1183 ga je kot salzburški nadškof nasledil Adalbert III. Češki, ki je živel med letoma 1145 in 1200. Adalberta III. je nasledil Eberhard II. iz Regensburga, ki je salzburški nadškof ostal do leta 1246. http://de.wikipedia.org/wiki/Konrad_I._von_Wittelsbach; http://de.wikipedia.org/wiki/Adalbert_III._von_B%C3%B6 hmen; http://de.wikipedia.org/wiki/Eberhard_von_ Regensberg 98 Primerjave rajhenburške kapele s kapelo gradu Tirol in s cerkvijo v Zgornji Dragi pri Stični, ki ju je predlagal Dušan Kramberger, se ne zdijo prepričljive. Prim. Kramberger, Romanska kapela na gradu Rajhenburg, str. 65-69. Bolj utemeljena je primerjava z nekdanjo kapelo salzburškega dvora v Regensburgu, zgrajeno v času salzburškega nadškofa Konrada III., ki je imela podobno velikost, pravokotni tloris in dvopolni križni obok z oprogo. Prim. Schicht, Burgen des Salzburger Erzbistums, str. 92-93. 99 Mere kapele v Brežah so povzete po načrtih v knjigi: Kienzl in Seebach in Steiner in Bitschnau in Wadl, Die profanen Bau- und Kunstdenkmäler der Stadt Friesach. 100 Schicht, Bollwerke Gottes, str. 152. Okoli leta 1220/1225 so stene in obok kapele poslikali. Prim. Schicht, Bollwerke Gottes, str. 162. 2013 1 Notranjščina romanske kapele z novim obokom in okencema južne stene (foto: Igor Sapač, 2012). Ostanek prvotnega romanskegaportala kapele in portal v pritličju vzhodnega grajskega trakta iz prve tretjine 16. stoletja, kije oblikovno primerljiv z romanskim portalom kapele (foto: Igor Sapač, 2012). la, kar kaže, da je slednja nastala za prvo kot njen izpopolnjeni, a pomanjšani posnetek. Za datacijo rajhenburške kapele pomembno oporo nudi profil baze levega pilastra ob odbitem polstebru sredi njene južne stene; dobro je primerljiv z atiško profili-ranim talnim zidcem nekdanje samostanke cerkve v Spitaliču pri Slovenskih Konjicah, zgrajene okoli leta 1200.101 Vse kaže, da je rajhenburška romanska grajska kapela nastala v obdobju, ko so v Salzburgu gradili mogočno novo petladijsko poznoromansko stolno cerkev.102 Natančnejši čas njenega nastanka bo morda mogoče opredeliti, ko bodo objavljeni rezultati dendrokronoloških raziskav elementov njene 101 Prim. Oter Gorenčič, Deformis formositas ac formosa de-formitas, str. 296, 309, 330; Badovinac, Konservatorjev pogled na stavbne faze romanske cerkve Marijinega obiskanja v Spitaliču pri Slovenskih Konjicah, str. 166—194. 102 Po požaru stare stolnice leta 1167 je začel nadškof Konrad III. (1177—1183) okoli leta 1181 graditi novo mogočno petladijsko stolnico, ki je bila najbrž posvečena med letoma 1198 in 1201, povsem dokončana pa s posvetitvijo kripte leta 1219. V času nastanka je bila največja bazilika na severni strani Alp. Po požaru leta 1598 so jo podrli in jo v 17. stoletju nadomestili z novo cerkvijo. Prim. Euler, Salzburg. Stadt und Land, str. 527; Koch, Zur Mehrschiffigkeit des Salzburger Domes unter Konrad III., str. 212-223; Fuhrmann, Der Dom zu Salzburg. Za poskus rekonstrukcije podobe salzburške poznoromanske stolnice prim. Schnerich, Neue Beiträge zur mittelalterlichen Baugeschichte im Sprengel der Salzburger Metropole, Tafel I in II. lesene talne konstrukcije. Kljub temu pa izjemna arhitekturna kakovost, ki je v slovenskem prostoru brez primere,103 že sedaj kaže, da so jo enako kot tisto v Brežah zelo verjetno zgradili mojstri, ki so sočasno delali na gradbišču stolnice v Salzburgu. To spoznanje je pomembno za vrednotenje kakovosti in pomena celotne gradbene dejavnosti na gradu Raj-henburg v drugi polovici 12. stoletja. Kapela ni nastala kot samostojna izolirana enota, ampak je bila povezana v funkcionalno celoto s prostoroma v vrhnji etaži romanskega palacija, sedanjega južnega grajskega trakta. Palacij so zgradili sočasno s kapelinim stolpom na pravilni pravokotni talni ploskvi. Njegova notranja površina v sedanjem pritličju meri 8,3 x 14,7 metra. Zaradi dviga nivoja jugovzhodnega dela dvorišča v 16. stoletju je nekdanje pritličje palacija sedaj klet, nekdanje prvo nadstropje je sedaj pritličje, nekdanje drugo nadstropje pa je sedaj prvo nadstropje. Sedanje drugo nadstropje so stavbi dodali šele v 16. stoletju. Po- 103 Na sedanjem slovenskem prostoru nobena druga romanska grajska kapela po kakovosti ne dosega rajhenburške. Po osnovni zasnovi so z njo primerljive zlasti kapele iz 12. in 13. stoletja na gradovih Podsreda, Lindek, Pišece in Ormož, ki imajo vse pravokotno enoetažno obliko s konzolno apsido, nimajo pa tako kakovostno oblikovanih nadrobnosti in ne kažejo tako natančnega proporcioniranja. Primerjava med velikostjo poznoromanske stolnice v Salzburgu (zgoraj) in velikostjo romanske kapele na gradu Rajhenburg (spodaj). Vzdolžna prereza (levo). Propadajoči ostanki romanske kapele v stolpu gradu Lindekpri Frankolovem (Fototeka MAO) (desno). Vzhodna stena v notranjščini nekdanjega prvega nadstropja palacija (foto: Igor Sapač, 2011). vršina palacija je bila v vrhnji etaži že od začetka predeljena na dva dela; predelna stena sloni na širokem loku, ki ima temelje v spodnji etaži. Vse kaže, da posamezne etaže palacija sprva v notranjščini niso bile medsebojno vertikalno povezane, ampak so imele tri ločene vhode na severni oziroma vzhodni strani, do katerih so na zunanjščini vodili leseni povezovalni hodniki s stopnišči. Trije ločeni vhodi kažejo, da je bil palacij vertikalno predeljen za tri različne funkcije. Spodnja etaža palacija je bila sprva dostopna skozi sedaj zazidani in zasuti 2,40 metra široki pol-krožno sklenjeni portal, ki so ga v severni steni med linijo nekdanjega zunanjega lica vzhodne stene visokega stolpa - bergfrida iz druge četrtine 12. stoletja in pozicijo romanske predelne stene v notranjščini palacija odkrili med arheološkimi raziskavami leta 2011. Portal z živim robom je imel okvir sestavljen iz klesancev, širokih okoli 33 centimetrov in globokih 40 centimetrov.^04 Vrh temenskega kamna portala je tik pod sedanjo hodno površino renesančnega arkadnega hodnika, kar kaže, da je bil portal, enako kot sosednji vzhodni portal spodnje etaže stolpa s kapelo, nameščen tik pod nekdanjo ravno leseno tramovno stropno konstrukcijo med pritličjem in nadstropjem.105 Glede na višino spodnje etaže palacija je bil portal visok največ 2,8 metra, če upoštevamo, da je imel najbrž tudi malce nad nivo tal dvignjeni prag, pa bi višino njegove odprtine 104 Za posredovane podatke v zvezi s pozicijo in velikostjo portala se zahvaljujem konservatorki Alenki Zeleznik. 105 Domneva, da sta bili sedanja klet in pritličje palacija sprva enoten visok prostor, se ne zdi verjetna. Široki romanski lok v notranjščini nekdanjega prvega nadstropja palacija nosi predelno steno v nekdanjem drugem nadstropju (foto: Igor Sapač, 2011). lahko določili z okoli 2,6 metra.1106 Sedaj portal na notranji strani prekriva sekundarni banjasti obok spodnje etaže. Njegova pozicija kaže, da se je prilagodil romanskemu bergfridu in da so torej palacij v drugi romanski stavbni fazi zgradili ob naslonitvi na jugovzhodni vogal bergfrida iz prve romanske stavbne faze. Velikost portala kaže, da je spodnja etaža palacija rabila kot shramba, kar je bilo sicer običajno pri večini palacijev srednjeveških gradov. Prostor sta osvetljevali dve še sedaj ohranjeni ozki lini na južni steni, ki sta nastali že v predhodni romanski stavbni fazi, hkrati z južnim obodnim obzidjem. Zaradi gradnje palacija so staro obodno obzidje na notranji strani enako kot pri sosednjem kapelinem stolpu obzidali in ga učvrstili. Spodnjo etažo palacija in kapelinega stolpa so povezali s polkrožno sklenjenim kamnitim portalom, širokim 1,6 metra, ki je ohranjen še sedaj. V prvem nadstropju palacija (sedanjem pritličju) so uredili glavno (viteško oziroma nadškofovo) grajsko dvorano, ki ima še sedaj v glavnem takšno zasnovo kot v času nastanka.*07 Glede na velikost in pozicijo v prvem nadstropju je dvorana še najbolj primerljiva s približno sočasno dvorano v romanskem južnem palaciju gradu Ptuj.l°8 Dvorano optič- no deli kamnit lok, ki je oprt na slopa v spodnji etaži, nosi pa predelno steno v nekdanjem drugem (sedanjem prvem) nadstropju palacija.^09 Ločna stena opira dva lesena nosilca, na katerih je do gradnje sedanjega armiranobetonskega stropa leta 1978 slonela morda še prvotna ravna lesena tra-movna stropna konstrukcija. Na južni strani dvorano osvetljuje niz osmih pravokotnih lin, ki so jih na zunanji strani sekundarno razširili. Njihova os-tenja so lijakasto vrezana v zid. Na notranji strani so ostenja široka približno 59 centimetrov, visoka pa 95 centimetrov, kar znova kaže na razmerje malih celih števil 5 : 8 oziroma 1 : 1,6, na katerega naletimo tudi v grajski kapeli.^0 Struktura ostenij ka- 106 Med arheološkimi raziskavami leta 2011 so odkopali le zgornjo polovico portala z lokom, spodnja polovica s pragom in domnevno povezavo z vzhodno stranico bergfrida pa je ostala neraziskana. 107 Prim. Stopar, Grad Brestanica, str. 140. Avtor prostor imenuje viteška dvorana, kar pa glede na zgodovinske podatke ni najbolj posrečena oznaka. Še leta 1977 je bil v prostoru ohranjen raven lesen strop. 108 Vse kaže, da so približno sočasno kot na Rajhenburgu tudi na ptujskem gradu v zadnji tretjini ali konec 12. stoletja zgradili nov dvonadstropni reprezentativni palacij, za katerega so raziskovalci doslej domnevali, da je nastal že v drugi četrtini 12. stoletja, v obdobju nadškofa Konrada I. Nov palacij na ptujskem gradu so zgradili ob stiku med obodnim obzidjem in visokim bergfridom, ob naslonitvi na jugovzhodno stranico obodnega obzidja in južno stranico berg- frida. Nastal je na pobočju pod najvišjo točko grajske vzpetine s prvotno obodno zasnovo. Cezura med prvotnim obodnim obzidjem in južno steno palacija nedvoumno kaže, da so palacij prislonili na starejše obodno obzidje in ne morda obratno. Podobno kot na Rajhenburgu so pozneje dvorišče Ptujskega gradu izravnali in ga na vzhodu z nasi-pavanjem dvignili za višino ene etaže. Tako se je nekdanje prvo nadstropje palacija s slavnostno dvorano spremenilo v sedanje pritličje, prvotno pritličje pa so razen vhodne veže na vzhodnem koncu zaradi statičnih razlogov zasuli. Na južni steni poznoromanskega palacija ptujskega gradu se je nad nekdanjim glavnim portalom ohranil vzidan relief s podobo zmaja, ki kaže, da kiparsko okrasje na salzburških gradovih v poznem 12. stoletju ni bilo izjemno. Tudi na tej osnovi lahko domnevamo, da je imela vsaj kapela gradu Raj-henburg v poznem 12. stoletju nekaj kiparskega okrasja na kapitelih obstenskih polstebrov, pilastrov in služnikov. 109 Ločno steno z lepo razpoznavnim romanskim načinom stičenja med posameznimi kamni od južne zunanje stene loči cezura, ki kaže, da je ločna stena prislonjena na južno steno. V kletni etaži te cezure ni mogoče opaziti. Vse kaže, da gre tudi v tem primeru zgolj za etapnost gradnje v okviru iste stavbne faze in ne za časovno razmaknjene stavbe faze. Ločna stena je v slovenskem prostoru še najbolj primerljiva s sicer malce manj skrbno grajeno ločno steno iz zgodnjega 13. stoletja, ki deli prostor v pritličju najstarejšega jugovzhodnega dela dominikanskega samostana na Ptuju. 110 To razmerje, ki je najbolj idealni približek razmerja zlatega reza, srečamo tudi pri nekaterih drugih stavbah iz istega obdobja, ki jih je mogoče povezati z gradom Rajhenburg. 2013 že, da so line nastale sočasno z zidom, ko so v drugi romanski fazi nadzidali spodnje starejše romansko južno obodno obzidje. Zidovje palacija v tej etaži je tudi na notranji strani na vzhodni in južni steni zgrajeno iz pravilnih klesanih blokov. Po odstranitvi ometov leta 2011 se je pokazalo, da so prvotno romansko zidovje ob severozahodnem vogalu prostora nekoč v preteklosti nadomestili z novim zi-dovjem manj kvalitetne gradnje; to se je očitno zgodilo v 16. stoletju, ko so podrli visoki bergfrid, na katerega je bil palacij na severozahodu prislonjen. Med zadnjimi stavbnimi raziskavami se je na severni steni dvorane na sredini med ločno steno in sedanjim širokim novoveškim polkrožno sklenjenim vhodom pokazal ostanek iz velikih pravilnih klesan-cev sestavljenega zahodnega dela ostenja neke prvotne odprtine.111 Zelo verjetno je bil prav tu, v osrednji osi dvorane, prvotni vhod v dvorano, ki je bil dostopen preko lesenega povezovalnega hodnika in stopnišča na severni dvoriščni fasadi palacija.112 Drugo nadstropje palacija (sedanje prvo nadstropje) je bilo enako kot prvo nadstropje dostopno le z zunanje strani, najverjetneje preko lesenega stopnišča, prislonjenega na severno zunanjo stran stolpa s kapelo in navezanega na obrambni hodnik vrh vzhodnega obodnega obzidja. Stopnišče je vodilo do reprezentativnega portala poznoroman-skih oblik, ki so ga odkrili in odprli med raziskavami v sedemdesetih letih v vzhodni steni palacija oziroma na sedanji empori poznogotske kapele, tik ob stiku med palacijem in stolpom z romansko kapelo.113 Gre za portal s stopnjevanim, kamnoseško dokaj bogato razčlenjenim ostenjem, pravokotno vratno odprtino in polkrožno sklenjenim čelom. Po- Zlasti je treba opozoriti na to razmerje pri ostenjih pol-krožno sklenjenih oken romanskega južnega palacija gradu Ptuj in pri ostenju polkrožno sklenjenega okna na vzhodni strani romanskega prezbiterija župnijske cerkve v Lovrencu na Dravskem polju. 111 Ostanek so po odkritju znova prekrili z ometom. 112 Manj verjetno se zdi, da bi bil prvotni vhod v dvorano na mestu sedanjega fragmentarno ohranjenega poznogotskega portala v severni dvoriščni steni v osrednji osi vzhodnega dela dvorane. 113 Ob odkritju so ugotavljali, da gre za portal retardiranih romanskih oblik iz časa okoli leta 1200, ki se časovno ni skladal s prvotno datacijo sosednje romanske kapele. Prim. Curk, Brestanica, str. 135; Stopar, Grad Brestanica, str. 150. Nova datacija kapele se dobro ujema s poznoro-manskimi oblikami portala, ki potrjuje, da sta kapela in palacij nastala šele v poznem 12. stoletju. Ob odkritju portala so desno ob njem naleteli na majhno odprtino z lesenim koleščkom, kar naj bi bil ostanek sistema nekdanjega dvižnega mosta pred portalom. Ta teza se nikakor ne zdi smiselna. Majhno leseno kolesce na debelejši žici je najverjetneje rabilo kot vodilo za vrv zvona gotske grajske kapele. Odprtina za kolešček ni v zidovju romanskega palacija, ampak na stiku tik ob prvotnem severovzhodnem vogalu palacija, v zidu, ki je nastal šele v 16. ali 17. stoletju. Odprtine z lesenim koleščkom torej nikakor ni mogoče povezati z romanskim obdobjem gradu Rajhenburg, ampak z obdobjem po letu 1500. dobno oblikovan portal je vodil v poznoromansko kapelo gradu Petersberg v Brežah.114 Marca 2012 opravljene sondažne raziskave so pokazale, da je portal na prvotnem mestu in da je (severo)vzhodni zid palacija nastal sočasno z zahodnim zidom stolpa s kapelo.115 Poznoromanska oblika portala potrjuje ugotovitev, da sta palacij in stolp s kapelo nastala v poznem 12. stoletju. Lega in oblika portala sta pomembni za razumevanje funkcije kapele in dveh prostorov zahodno od nje. Ambiciozno oblikovanje portala kaže, da v vrhnjo etažo palacija ni vodil noben drug prehod. Skozenj je dostopen večji prostor pred vhodom v romansko kapelo. Ker kapela ni imela lastnega reprezentativnega portala, je očitno, da je imel ta portal tudi vlogo poudarjenega vhoda v kapelo. To je bil najbolj reprezentativni portal poleg glavnega grajskega portala v severnem ščitnem zidu. Vse torej kaže, da je imel vlogo (glavnega) vhoda v niz treh prostorov, ki so mogli rabiti kot potencialna rezidenca salzburškega škofa. Vzhodni prostor je bil kapela, prostora v vrhnjem nadstropju palacija pa sta mogla rabiti kot bivalna prostora nadškofa. Prostora je že od nastanka palacija ločevala prečna predelna stena, sloneča na loku v spodnji etaži. Vzhodni del vrhnje etaže palacija je zavzel večji prostor s pravilno kvadratno talno zasnovo z okoli 8,45 metra dolgo stranico. Sondažne raziskave marca 2012 so razkrile, da so bile stene tega prostora že od začetka ometane z zglajenim sivkastim ometom, ki se je navezoval na preprosto oblikovani romanski portal kapele.116 Zaradi nesistematično izvedenih raziskav žal ni bilo pojasnjeno vprašanje v zvezi s številom, lokacijo in obliko prvotnih romanskih okenskih odprtin prostora. Glede na analogije se zdi verjetno, da je bila vsaj južna stena opremljena z bifornimi okni. Glede na velikost in lego prostora se zdi utemeljena domneva, da je rabil kot potencialna nad-škofova delovna soba, v kateri je bilo mogoče sprejemati tudi obiskovalce. Iz tega večjega prostora je na vzhodni strani vodil prehod na prosto, desno zraven pa je bil prehod v kapelo, ki je bila očitno namenjena zgolj nadškofu in njegovim spremljeval- 114 Portal je sedaj le še fragmentarno ohranjen. Njegova nekdanja podoba je dobro dokumentirana na akvarelirani risbi iz druge polovice 19. stoletja. Prim. Kienzl in Seebach in Steiner in Bitschnau in Wadl, Die profanen Bau- und Kunstdenkmaler der Stadt Friesach. 115 Reprezentativno oblikovani romanski portal, ki vodi v prostor s profano namembnostjo je v sedanjem slovenskem prostoru nekoliko presenetljiv, v širšem prostoru pa nikakor ni izjemen. Podobno oblikovan in lociran reprezentativni poznoromanski portal srečamo denimo v nadstropju palacija bližnjega gradu Medvedgrad nad Zagrebom, ki ga je dal sredi 13. stoletja zgraditi zagrebški škof Filip. Prim. Miletic, Plemički gradovi kontinentalne Hrvatske, str. 217. 116 Fragmentarno ohranjene, a izjemno pričevalne romanske omete, edinstvene v širšem prostoru, so po odkritju žal prekrili z novimi beljenimi ometi, enakimi kot v vseh drugih grajskih prostorih. 2013 Zunanja stran južne stene romanskega palacija gradu Ptuj z nizom oken nekdanje glavne grajske dvorane in proporcijska analiza značilnega okna (foto: Igor Sapač, 2011). Romanski glavni portal v nekdanjem drugem nadstropju romanskega palacija (levo) in ostanki portala romanske grajske kapele (desno) med sondažnimi raziskavami marca 2012. Med portaloma so vidni odkriti ostanki romanskega ometa, ki so ga pozneje spet zakrili (foto: Igor Sapač). cem oziroma nadškofovim namestnikom na tem območju.!!7 Na zahodni strani je bil iz večjega 117 Ta ugotovitev navaja na misel, da je podobno kot približno sočasno na Malem gradu v Kamniku, poleg kapele za grajskega gospoda v gradu obstajala še druga, spodnja oziroma sekundarna, kapela, namenjena podložnikom oziroma grajskim poslom. Za to funkcijo bi bil primeren prostor v drugi etaži (sedanjem pritličju) kapelinega stolpa pod nadškofovo kapelo. Gre za 2,85 metra visok prostor z ravnim tramov-nim stropom, ki sprva ni bil povezan s sosednjo veliko dvorano v palaciju in ima lasten vhod na zahodnem koncu severne stene. Južno in vzhodno steno predirata dva para ozkih visokih lin. Lini na vzhodni strani sta tako razmaknjeni, prostora dostopen manjši prostor s pravokotno talno ploskvijo v izmeri 5,35 x 8,45 metra. Ta prostor, ki je zavzemal zahodni del vrhnjega nadstropja palacija, najverjetneje ni imel lastnega vhoda z zunanje strani in bi mogel rabiti kot potencialna nadškofova spalnica. Predvidevamo lahko, da je bil prostor vsaj z južne strani osvetljen skozi biforni okni, zraven pa je bil najbrž tudi straniščni pomol — ajželj. Zgolj ugibati moremo, ali je bil iz prostora mogoč prehod v visoki bergfrid, s katerim se je stikal na severo- da bi bilo med njiju mogoče postaviti oltarno menzo. 2013 zahodni strani in ki je mogel nuditi najvarnejše oziroma zadnje pribežališče v primeru obleganja gradu. Bivalni prostor je bil gotovo ogrevan; kamin je bil najbrž primerljiv z romanskim kaminom v prostoru stolpa nad poznoromansko kapelo gradu Petersberg v Brežah.118 Najbrž je bil kamin tudi v sosednjem večjem prostoru. Morda sta imela kamina celo skupni dimnik ob stiku prečne predelne stene s severno zunanjo steno, kjer je sedaj novoveška dimnična tuljava. S skrbno načrtovanimi in izvedenimi sondažnimi raziskavami bo v prihodnosti mogoče vedenje o nekdanjih reprezentativnih bivalnih prostorih v vrhnjem nadstropju romanskega palacija gotovo še pomembno dopolniti in zaokrožiti. Zdi se, da so hkrati z gradnjo stolpa s kapelo in palacija nadzidali obodno obzidje na jugozahodni in zahodni strani. Na to so do zadnje prenove kazali veliki pravilni kamniti klesani kvadri v vrhnjem delu severne polovice zunanjščine zahodnega grajske trakta ob stiku s severozahodnim stolpom. Zdi se, da so staro zahodno obodno obzidje nadzidali za okoli 4 metre, da je doseglo višino okoli 12 metrov. Na jugozahodni strani so obzidje s poševnim spustom prilagodili višini novega palacija.H9 Na tak način so dokaj izpostavljeno zahodno obzidno stranico dodatno zavarovali, starejši bergfrid pa je ohranil vlogo osrednje točke grajske obrambe. Grad Rajhenburg je tako v poznem 12. stoletju postal reprezentativna rezidenčna stavba, čeprav se je nadškof s spremstvom tu najverjetneje zadrževal le zelo poredko.120 Kmalu zatem, ko je grad v gradbenem in funkcionalnem oziru doživel svoj vrhunec, je njegov pomen začel upadati. Morda so že konec 12. stoletja posavsko ozemlje salzburške nadškofije, ki so ga upravljali z Rajhenburga, zaradi učinkovitejšega nadzora nad ministeriali razdelili na dva dela. Vzhodni del so začeli upravljati iz Brežic, načrtno ustanovljenih na začetku 13. stoletja, zahodni del pa iz približno istočasno postavljenega gradu Sevnica.121 Gradu Rajhenburg je ostala vloga upravnega središča manjšega dela posesti, za katero so skrbeli Rajhenburški, vsaj uradno pa je ohranil tudi status glavne nadškofove rezidence v Posavju. Vsekakor v 13. stoletju ni začel propadati, ampak se je počasi gradbeno razvijal naprej, čeprav nikoli več ni dosegel blišča iz poznega 12. stoletja. 118 Podobno oblikovan kamin so okoli leta 2000 postavili v t. i. romanski sobi južnega palacija na bližnjem gradu Podsreda. 119 Ker med zadnjo prenovo niso bile opravljene sondažne raziskave grajskih zunanjih fasad, je o nadzidavi zahodnega obzidja v drugi polovici 12. stoletja mogoče sklepati zgolj hipotetično. 120 Za problematiko gradov kot rezidenc duhovščine prim. Bergstedt in Müller, Geistliche Residenzen und Residenzburgen im spätmittelalterlichen Heiligen Römischen Reich, str. 94-101. 121 Prim. Ravnikar, Grad in gospoščina Sevnica, str. 62. Prezidave gradu Rajhenburg v 13. stoletju Razvoj gradu Rajhenburg v 13. stoletju je povezan z dolgim obdobjem nadškofa Eberharda II. (1200-1246), ki je poskrbel za vsesplošni gospodarski in kulturni razcvet salzburške posesti.122 Romansko grajsko zasnovo, ki se je izoblikovala v dveh stavbnih fazah v 12. stoletju, so verjetno v 13. stoletju dopolnili z vsaj tremi novimi manjšimi pomožnimi stavbnimi enotami ob stolpu s kapelo, na severovzhodni strani dvorišča in na severni strani dvorišča zahodno od glavnega vhoda v grajski kompleks. Zaradi pomanjkanja pisnih virov in slogovno natančneje opredeljivih stavbnih detajlov ter nesistematično izvedenih stavbnih in arheoloških raziskav teh stavbnih enot ni mogoče natančno datirati, a zaenkrat vse kaže, da so nastale šele po gradnji stolpa s kapelo in palacija. Reprezentativni vhod v bivalne prostore drugega nadstropja palacija je zaradi hotenja po povečanju udobja in varnosti očitno kmalu po nastanku terjal ustrezno dopolnitev s pokritim predprostorom oziroma prizidkom.!-23 Zato so na severni strani stolpa s kapelo na razpoložljivem prostoru med severovzhodnim vogalom palacija in vzhodnim obodnim obzidjem zgradili stavbno telo, ki je bilo enako visoko kot stolp s kapelo, pa tudi približno enako široko. Obe sestavini so povezali v eno celoto, ki je zelo verjetno imela skupno štirikapno streho.124 Tako se je v 13. stoletju na jugovzhodnem vogalu grajskega kompleksa iz sprva manjšega kapelinega stolpa razvila čokata stolpasta stavba, ki je bila po velikosti primerljiva s staro stanovanjsko stolpasto stavbo na severozahodni strani gradu. Da je prizidek nastal še pred sredino 13. stoletja, kaže kakovostna romanska gradnja iz pravilnih klesanih kamnitih kvadrov ob severozahodnem vogalu v notranjščini v sedanjem pritličju.*25 Tam so ob severovzhodnem vogalu palacija namestili nov polkrožno sklenjeni portal romanskih oblik, ki je sprva vodil na leseni zunanji povezovalni hodnik na severni dvoriščni fasadi palacija v višini prvega nadstropja (sedanjega 122 http://de.wikipedia.org/wiki/Eberhard_von_Regensberg 123 Jasno razpoznavni severovzhodni vogal palacija ob reprezentativnem vhodu v prvotnem drugem nadstropju dokazuje, da pred portalom sprva ni bilo pokritega prostora in da so prizidek na severni strani stolpa s kapelo dodali pozneje. Za drugačno mnenje glej prispevek Patricka Schichta v tej publikaciji. 124 Z izgradnjo prizidka se je moral položaj strešnega slemena spremeniti za devetdeset stopinj. Novo streho so na zahodni strani morda opremili z lesenim zvoničkom grajske kapele. 125 Prim. Schicht, Bollwerke Gottes, str. 236. Romanska severna stena prizidka nikakor ne dokazuje, da je v obdobju romanike obstajal že tudi vzhodni grajski trakt. Prim. Curk, Brestanica, str. 135, 138. Očitno so med gradnjo vzhodnega trakta v 16. stoletju zgradili tudi ozki hodnik do prvotnega portala prizidka. Hodnik ima severno steno zgrajeno iz pravilnih klesancev, ki so jih najbrž tu ponovno uporabili po odstranitvi bergfrida. Grad Rajhenburg v 13. stoletju. Aksonometrična študija (risal Igor Sapač, 2013) (levo). Romanskiportal v sedanjem pritličju prizidka jugovzhodnega stolpa iz 13. stoletja (foto: Igor Sapač, 2012) (desno). pritličja), sedaj pa vodi iz dvorišča v gotsko grajsko kapelo. Hkrati z ureditvijo novega portala so pravokotno nanj pred vzhodno steno palacija v sedanjem pritličju zgradili ozek hodnik, ki vodi do vhoda v prostor pod romansko kapelo; nad tem hodnikom je nastal strop oziroma udoben podest pred reprezentativnim portalom v vrhnjo etažo romanskega palacija, ki ima sedaj vlogo empore gotske kapele. Med restavriranjem gotske grajske kapele okoli leta 1978 so pod mlajšimi plastmi ometa na severni notranji steni tudi v višini nekdanjega drugega nadstropja (sedanjega prvega nadstropja) odkrili in prezentirali romansko plastovito zidavo z značilnim stičenjem iug med posameznimi kamni. Raziskave v letu 2011 so pokazale, da romanska zidava severne stene prizidka sega okoli 2,2 metra nad nivo tal sedanjega drugega nadstropja in da je imel torej prizidek v 13. stoletju isto višino kot stolp s kapelo iz 12. stoletja. Raziskave so tik nad sedanjimi tlemi drugega nadstropja v severni steni prizidka razkrile poznoromansko strelno lino v obliki narobe obrnjene črke T, zazidano med gradnjo oboka gotske kapele v zgodnjem 16. stoletju, ki kaže, da v času nastanka prizidka še ni stal vzhodni grajski trakt in da je prizidek v 13. stoletju rabil tudi za obrambne namene; iz njegove vrhnje etaže je bilo mogoče obvladovati notranje grajsko dvorišče. Prizidek je bil vertikalno razdeljen na verjetno štiri neenako visoke etaže. Spodnja etaža (sedaj t. i. osa-rij)126 je bila zaradi dvigajoče se naravne skalne osnove zelo nizka in najverjetneje dostopna le skozi novi prehod iz spodnje etaže sosednjega starejšega stolpa s kapelo. Sprva nedvomno še ni bila obo-kana.127 Nad ravnim tramovnim stropom je bila v spodnji polovici prostora sedanje gotske kapele spodnja veža, iz katere je bil mogoč prehod na zunanji povezovalni hodnik ob severni dvoriščni fasadi palacija. Prostor sta osvetljevali dve ozki visoki lini, še sedaj ohranjeni na vzhodni steni, saj sta ostali v funkciji tudi, ko so uredili gotsko grajsko kapelo. Zgornjo polovico sedanje gotske kapele je zavzemala zgornja veža; iz nje je bil preko dveh lesenih stopnišč, domnevno ob severni steni, mogoč prehod 126 Prostor je do neke mere primerljiv s prostorom pod spodnjo romansko kapelo Malega gradu v Kamniku. 127 To kaže ostenje romanskega prehoda, ki ga je poznejši obok v zgornjem delu nerodno zakril. 2013 Prezentirana struktura romanske zidave iz 13. stoletja v zgornjem delu severne stene sedanje gotske kapele (levo) in odkrita lina na isti steni v višini tal sedanjega drugega nadstropja (desno) (foto: Igor Sapač, 2012). navzdol v spodnjo vežo in navzgor v vrhnjo etažo prizidka. Na zahodni strani zgornje veže je bil skozi starejši reprezentativni poznoromanski portal mogoč prehod v vrhnjo etažo palacija. Glavni vhod v zgornjo vežo je bil najverjetneje v vzhodnem delu severne stene; dostop do njega je bil mogoč preko povezovalnega hodnika vrh vzhodnega grajskega obodnega obzidja. Vrhnja etaža prizidka je bila visoka okoli 3 metre in je imela obrambno funkcijo. Njena tla so bila okoli en meter nižje od sedanjega nivoja tal drugega nadstropja in so počivala na lesenih stropnikih.128 Zelo verjetno so hkrati s stolpastim jugovzhodnim prizidkom za okoli tri metre oziroma za višino ene etaže nadzidali vzhodno in severovzhodno stranico obodnega obzidja, da sta dosegli višino okoli 11 metrov. Na nadzidavo prvotnega romanskega obodnega obzidja še pred iztekom obdobja romanske dobe kažejo romansko oblikovane ozke pravokotne line v sedanjem pritličju vzhodne fasade vzhodnega trakta. Da so obzidje povišali hkrati z gradnjo stolpastega prizidka in ne že prej, denimo sočasno z gradnjo stolpa s kapelo v poznem 12. 128 Na obliko in nivo stropne konstrukcije med nekdanjo vežo in vrhnjo etažo prizidka sta kazali dve tramovnici, ki so ju odkrili leta 2011 pod sočasno odkrito strelno lino na notranji strani severne stene prizidka. Za posredovani podatek se zahvaljujem konservatorki Alenki Zeleznik. stoletju, kažeta omenjeni lini v vzhodni steni veže novega prizidka oziroma sedanje gotske kapele; lini sta povsem prilagojeni zasnovi notranjega prostora in če bi bili obzidje povišali že pred nastankom prizidka, najverjetneje ne bi bili tako natančno v staro zidovje vsekali novih lin.129 Z nadzidavo obzidja so omogočili vzpostavitev udobne enonivojske povezave s pokritim hodnikom med zgornjo vežo v novem prizidku na jugovzhodu in starejšim severovzhodnim komunikacijskim stolpičem ob vhodu v grajski kompleks. Kaže, da so hkrati z nadzidavo stari vzhodni obodni zid na notranji strani okrepili in ga na vrhu opremili s širšim hodnikom od prvot-nega.130 Na notranjo stran vzhodne stranice obzidja so prislonili najverjetneje pet, iz kamnitih klesancev sestavljenih masivnih slopov, od katerih so sedaj v spodnjih dveh etažah južnega prostora vzhodnega trakta vidni trije, deloma prekriti z mlajšimi oboki. Slopi so široki okoli 1 meter, dolgi pa okoli 1,5 metra. Med seboj so razmaknjeni okoli 3,5 met- 129 Ker kljub večkrat izraženim pobudam in prošnjam avtorja prispevka med zadnjo prenovo grajskih fasad niso bile izvedene ustrezne sondažne raziskave, je mogoče o natančnejšem času in nadrobnostih gradnje severnega prizidka k stolpu z romansko kapelo in nadzidave vzhodnega obodnega obzidja sklepati le hipotetično. 130 Okrepili so samo vzhodno stranico obzidja, ne pa tudi severovzhodne, ki je bila zelo verjetno že od začetka precej krepkejša in debela okoli 2,35 metra. Slopa ob vzhodnem obzidju v sedanjem pritličju vzhodnega grajskega traka (foto: Igor Sapač, 2012). ra.131 Dimenzije slopov kažejo, da je vrh nadzida-nega obzidja zelo verjetno potekal okoli 2,5 metra širok pokriti leseni hodnik, ki je rabil kot glavna dostopna pot do reprezentativnih bivalnih prostorov v vrhnjem nadstropju romanskega palacija.132 Tako je bilo gospodi mogoče udobno od glavnega portala grajskega kompleksa v severnem ščitnem zidu preko obvhodnega komunikacijskega stolpiča in pokritega hodnika vrh vzhodnega obzidja doseči reprezentativni romanski portal v drugem nadstropju palacija, ne da bi se bilo treba gibati po neizravnanem skalnatem notranjem grajskem dvorišču. Zahodno od glavnega vhoda v grajski kompleks so ob naslonitvi na dvoriščno stran ščitnega zidu zgradili pomožno romansko stavbo, katere ostanke, visoke okoli 1 meter, so odkrili med arheološkimi raziskavami pod sedanjim nivojem tal leta 2011. Vzhodni zid stavbe, zgrajen iz manjših pravilnih kamnitih klesanih blokov, postavljenih v pravilne vrste, je bil sekundarno prislonjen na zahodno os-tenje romanskega glavnega grajskega portala in je potekal pod sedanjim zahodnim zidom glavne graj- 131 Podobni slopi, prislonjeni z notranje strani na romansko obodno obzidje, so dokumentirani na bližnjem gradu Kunš-perk. Gre za vsaj pet slopov oziroma zidov tlorisnih dimenzij okoli 1 x 2 metra, ki so v enakomernih razmikih okoli 3 metre pravokotno prislonjeni na okoli 1 meter debelo obodno obzidje. Ivan Stopar je domneval, da so to ostanki slepih arkad pod pohodno ploščadjo obrambnega zidu. Mogoče je tudi, da slopi niso nosili arkadnih lokov, ampak le ravna tramovna tla pokritega lesenega hodnika vrh obzidja. Prim. Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Peta knjiga, str. 49; Stopar, Razvoj srednjeveške grajske, str. 34— 38. Iz mlajšega časa okoli leta 1500 so ohranjeni primerljivi slopi na notranji strani obzidja bastije na zahodni strani Ljubljanskega gradu. 132 Ker niso bile opravljene ustrezne sondažne raziskave, je mogoče zgolj ugibati, ali je bil hodnik v celoti lesen ali pa je bil morda na vzhodni zunanji strani opremljen z značilnimi ci-nami in prsobrani, kakršne so v 13. stoletju obstajale tudi vrh obzidja bližnjega gradu Sevnica. ske veže iz 16. stoletja, lahno poševno glede nanj. Debel je bil okoli 1 meter. Približno enako debel južni dvoriščni zid stavbe je potekal pod sedanjim južnim zidom severnega (vhodnega) grajskega trakta zahodno od veže. Zdi se, da se je stavba na zahodni strani prislanjala na vzhodno steno starejše velike severozahodne stavbe stolpaste oblike; na to kaže lahno poševni potek vzhodnega zidu, ki je približno vzporeden vzhodni steni starejše stolpaste stavbe. Potemtakem bi notranja površina stavbe znašala okoli 4,15 x 4,5 metra. O njeni višini moremo zgolj ugibati. Glede na solidno gradnjo in debelino zidov bi mogla biti tudi nadstropna. Gotovo je rabila neki pomožni funkciji. Glede na bližino vhoda smemo domnevati, da je bil v njej prostor za grajske stražarje. Po drugi strani bi v njej lahko predvideli tudi kuhinjo sosednje velike stolpaste stavbe.133 Po strukturi zidave sodeč bi mogla nastati že v 12. stoletju, najpozneje pa do sredine 13. stoletja. Po izgradnji te stavbe so z deloma obklesanimi lomljenci tlakovali dvoriščni prostor za glavnim grajskim portalom.134 Približno sočasno in prav tako še pred tlakovanjem dvoriščnega prostora je nastala tudi pomožna stavba na severovzhodni strani dvorišča, katere nizke ostanke so pod dvoriščnim tlakom odkopali 133 Zanimiva je primerjava s sorodno locirano stavbo v kompleksu gradu Seggau nad Lipnico. Tam so v tretji romanski stavbni fazi, domnevno v zgodnjem 13. stoletju, za glavnim romanskim grajskim portalom ob naslonitvi na notranjo stran južnega obodnega obzidja zgradili enonadstropno vhodno stavbo, skozi katero je vodila pot na notranje grajsko dvorišče. Prim. Kaindl in Ranz in Stadtler in Steiner, Schloss Seggau, str. 62, 68; Schicht, Bollwerke Gottes, str. 246. 134 Tlak, ki je nastal najpozneje v 13. stoletju, so odkrili med arheološkimi izkopavanji leta 2011 in je sedaj deloma pre-zentiran pod steklenimi ploščami na tleh glavne grajske veže. 2013 leta 1978 in jih zaradi nezadostnega poznavanja romanske grajske zasnove iz 12. in 13. stoletja neustrezno povezali z Rajhenburgom pred obdobjem nadškofa Konrada I.135 Zdi se, da je stavba stala samostojno na grajskem dvorišču. Široka je bila okoli 6 metrov, dolga pa najmanj 5 in največ 11 metrov. Opisani raznoliki stavbni deli kažejo, da se je Rajhenburg v 12. in 13. stoletju postopno razvil v izjemno kompleksno in ambiciozno dograjeno grajsko stavbo, ki je bila v sedanjem slovenskem prostoru v tistem obdobju med največjimi in po arhitekturni kakovosti med najpomembnejšimi.136 Razvoj grajskega kompleksa je vplival tudi na razvoj bližnje naselbine, ki je že zgodaj začela dobivati urbani značaj. Vse kaže, da so približno sočasno z ambiciozno zasnovano romansko grajsko kapelo v naselbini pod gradom zgradili sedanjo staro brestaniško župnijsko cerkev sv. Petra, ki je v pisnih virih prvič posredno izpričana leta 1213.137 Nastanek Turna (12./13. stoletje) V 13. stoletju rajhenburški grajski kompleks ni bil omejen zgolj na stavbe vrh izpostavljenega razglednega skalnega pomola grajskega griča. Grajski so se očitno že zgodaj zavedali tudi izjemnega pomena nižinske lokacije pod pobočjem grajske vzpetine ob izlivu Brestanice v Savo. Tam je že vsaj v prvi polovici 13. stoletja, verjetneje pa še v poznem 12. stoletju,138 stala velika kubično učinkujoča monolitna stavba, ki sedaj tvori stavbno jedro dvorca Turn oziroma brestaniškega spodnjega gradu. Stavba je s postavitvijo v prostor in s stavbno maso odlično obvladovala strateško pomembno križišče cest proti Sevnici, Podsredi in Brežicam ter imela hkrati pregled nad savsko vodno potjo. Z rezultati stavbnozgodovinske analize, ki sta jo opravila Jože Curk in Ivan Stopar, se je mogoče še sedaj v glavnem strinjati.139 Stavbna zasnova se je do sedanjega obsega izoblikovala v štirih glavnih stavbnih fazah, v 12./13., 16., 17. in 18. stoletju. Jože Curk je prepričljivo pokazal, da je prvotno tu stala večnadstropna stavba na približno pravokotni talni ploskvi v izmeri okoli 11,5 x 19 metrov, z okoli 1,1 metra debelimi zidovi, pozidanimi v spodnjem delu v glavnem v pravilnih plasteh iz pravilnih kamnitih 135 Problematiko zasnove in funkcije stavbe sem obravnaval že zg°raj. 136 V bližini so se v 12. in 13. stoletju razvili številni arhitekturno ambiciozno zasnovani romanski gradovi, zlasti Podsreda, Kunšperk, Planina pri Sevnici, Sevnica, Krško in Pišece, a nobena od teh stavb po kakovosti ne dosega Raj-henburga. 137 Curk, Brestanica, str. 116. 138 Prim. Curk, Brestanica, str. 132. 139 Curk, Brestanica, str. 128—133; Stopar, Grajski objekti v salzburškem Posavju, str. 86—87; Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Peta knjiga. klesanih kvadrov. Stavba je bila v notranjščini s sedaj podrtim zidom prečno razdeljena na dva neenaka dela.140 Etaže so vse do druge polovice 20. stoletja ločevali leseni tramovni stropi. Težavnejša je določitev višine prvotne stavbe. Z gotovostjo je mogoče ugotoviti, da značilna romanska zidava nastopa v spodnjih dveh etažah, ki imata enako debele zidove. V drugem in tretjem nadstropju je analiza strukture prvotne zidave zaradi ometov in mlajših predelav zelo otežena. Zdi se verjetno, da je v 13. stoletju obstajalo že vsaj drugo nadstropje, ni pa mogoče povsem izključiti, da stavba že prvotno ni imela tudi tretjega nadstropja in da je bila torej tako visoka kot danes. Na to bi kazalo zlasti sedaj zazidano okno z gladkim pravokotnim okvirom v tretjem nadstropju vzhodnega dela južne fasade, ki ga je do polovice zakril v 16. stoletju prizidani trinad-stropni jugovzhodni vogalni stolpič. Tretje nadstropje je torej vsekakor obstajalo že pred 16. stoletjem oziroma pred dozidavo vogalnega stolpiča.141 Značilno ime Turn kaže, da je imela stavba sprva stolpasto obliko, njena zasnova pa, da je šlo od vsega začetka brez dvoma za vsaj v glavnem (neutrjeno?) stanovanjsko stavbo.142 Nič ne kaže, da bi bil Turn v času nastanka posebej utrjen; obstoj obzidanega dvorišča na južni strani prvotnega stol-pastega poslopja je dokazljiv šele od 16. stoletja, ko Pogled na Turn z grajske stavbe vrh pomola (foto: Igor Sapač, 2012). 140 Curk, Brestanica, str. 129, 132—133. Prečni zid so podrli po drugi svetovni vojni. 141 Prim. Curk, Brestanica, str. 130, 132, 133. 142 Mnenju Ivana Stoparja, da je imela stavba sprva funkcijo gospodarskega poslopja ali skladišča ob pristaniški postaji ob Savi, nikakor ni mogoče pritrditi, saj je imela že na začetku podobo večnadstropnega solidno grajenega poslopja z masivnimi zidovi, kar kaže na funkcijo stalnega gosposkega bivališča. Po drugi strani v širšem evropskem okviru ni znana nobena podobna romanska stavba, ki bi bila zgrajena za gospodarske namene. Prim. Stopar, Grajski objekti v salzburškem Posavju, str. 86—87; Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Peta knjiga. 2OI3 Tloris pritličja dvorca Turn z označenimi razvojnimi fazami (risal Igor Sapač, 2013). so zgradili sedanji vhodni stolpič. Čeprav se značilni originalni stavbni členi zaradi poznejših predelav niso ohranili,!43 stavbna zasnova kaže, da je imela celota sprva značaj neutrjenega stolpastega dvora, kakršni so bili na sedanjem slovenskem ozemlju zlasti v 13. in 14. stoletju zelo razširjeni; rabili so kot prebivališča nižjega plemstva in so večinoma imeli obliko dvonadstropnih neutrjenih stolpov na pravokotnih talnih ploskvah.144 Na to kažeta tudi omembi iz 14. in 15. stoletja. Kot prvo omembo stavbe smemo obravnavati tisto iz leta 1346, ko se omenja dvor pri Rajhenburgu — hoff bey Reichenburg.145 Po letu 1411 oziroma 1432 se očitno ista stavba omenja kot stolp — ain turn ze Reihemburg bey der Saw.146 143 Izjema je morda sled segmentno zaključenega ostenja velikega okna v drugem nadstropju vzhodnega dela južne fasade, ki so ga zazidali, ko so v 16. stoletju zgradili jugovzhodni vogalni stolp. Prim. Curk, Brestanica, str. 130. 144 Za problematiko stolpastih dvorov prim. zlasti Stopar, Razvoj srednjeveške grajske, str. 125—131; Stopar, Architektursymbolik; Kos, Med gradom in mestom, str. 125—128, 217; Sapač, Arhitekturnozgodovinska problematika srednjeveških plemiških dvorov, str. 371—410. 145 Blaznik, Historična topografija, II, str. 200; Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 350. 146 Blaznik, Historična topografija, II, str. 200. Ni se mogoče strinjati z mnenjem Jožeta Curka (Curk, Brestanica, str. 132), da oznaka Turn za ta objekt v 15. stoletju ne bi bila primerna, saj so isto oznako sočasno uporabljali za več pri- merljivih stavb: Turn pri Velenju, Turn v Radečah, Turn pri Preddvoru, Turn pri Gabrovki, Turn pri Višnji Gori, Turn Turn v Brestanici po velikosti talne ploskve malce odstopa od velikosti povprečnih dvorov, ki so imeli talne ploskve velike okoli 9 x 12 metrov, in se približuje velikosti značilnih grajskih palacijev iz 12. in 13. stoletja v slovenskem prostoru.^47 Kljub temu med dokumentiranimi stolpastimi dvori v slovenskem prostoru ni povsem osamljen primer. Po velikosti je še najbolj primerljiv z nekdanjim stolpastim dvorom Medija pri Izlakah, ki je bil pozidan na pravokotni talni ploskvi v izmeri okoli 9 x 18,6 metra.148 Ponuja se tudi primerjava s t. i. spodnjim palacijem gradu Grad na Goričkem, pozidanim domnevno v 14. stoletju na približno pravokotni talni ploskvi v izmeri okoli 9 x 23 metrov.149 Na prvi pogled je z morfološkega vidika zanimiva še primerjava z bližnjim Turnom v Radečah, ki pa je bistveno mlajšega nastanka. Glede na čas nastanka, prvotno funkcijo in arhitekturno zasnovo je najbolj smiselna primerjava z nekdanjim Gornjim dvorom pri Dragatušu, Turn pri Premu, Gracarjev turn, Šrajbarski turn, ... 147 Značilna velikost talne ploskve romanskih palacijev je bila okoli 10 x 20 metrov. Isto velikost srečamo tudi pri obeh palacijih bližnjega gradu Podsreda. 148 Dvor iz 13. stoletja so pozneje vključili v zasnovo novoveškega dvorca, ki je od druge svetovne vojne v razvalinah. Prim. Sapač, Arhitekturnozgodovinska problematika srednjeveških plemiških dvorov, str. 376. 149 Curk in Habjanič in Sapač, Grad na Goričkem, str. 8—9, 21. 2013 Turn v 13. stoletju in v 16. stoletju. Aksonometrični študiji (risal Igor Sapač, 2008, 2013). Turn okoli leta 1700 in okoli leta 1800. Aksonometrični študiji (risalIgor Sapač, 2008, 2013). 2013 Romanska plastovita zidava v spodnjem delu severne stene prvotne stolpaste stavbe Turna na zunanjščini (levo) in v notranjščini (desno) (foto: Igor Sapač, 2012). oziroma sedanjim Malim gradom na Ptuju150 in nekdanjim dvorom na lokaciji sedanjega dvorca Polheim151 na grajski vzpetini nad Lipnico na avstrijskem Štajerskem; vse kaže, da so vse tri stavbe dvorov nastale morda že v drugi polovici 12. stoletja kot bivalna poslopja salzburških gradiščanov (Burg-mannensitz) in morda tudi kot nižje ležeče prednje utrdbe, ki so mogle nadzorovati dostop do glavne grajske stavbe na vrhu bližnje vzpetine. Turn so najverjetneje zgradili v obdobju, ko je grajska stavba vrh vzpetine dobila novo rezidenčno funkcijo kot potencialno bivališče salzburškega nadškofa in je bilo treba zagotoviti nove dodatne bivalne prostore tudi za čedalje bolj številčen gradiščanski rod, ki mu je staro stolpasto poslopje na severozahodnem vogalu obodne grajske zasnove postalo pretesno.152 150 Gornji dvor na Ptuju je stal že vsaj sredi 13. stoletja, morda pa že v drugi polovici 12. stoletja. V pisnih virih je izpričan od leta 1376. Sprva je bil last salzburške nadškofje, njegovi posestniki pa so bili gospodje Ptujski. Dvor je imel sprva približno pravokotno talno zasnovo v izmeri okoli 10,5 x 21 metrov s poševno severno stranico, ki se je prilagodila poteku starejše ceste. Curk, Mali grad na Ptuju, str. 443, 457; prim. Stopar, Grajske stavbe, 1, str. 73 (z zmotnim prepričanjem, da stavba izvira šele iz 16. stoletja). 151 Dvor na južnem najnižjem platoju grajske vzpetine je bil do leta 1369 bivališče salzburških ministerialov gospodov iz Lipnice. Kljub temu da doslej na stavbi novoveškega dvorca še niso bile opravljene sistematične stavbne raziskave, je utemeljena domneva, da je imel prvotni dvor sprva stolpasto zasnovo in da je stal že v drugi polovici 12. stoletja. Prim. Kaindl in Ranz in Stadtler in Steiner, Schloss Seggau, str. 162-163; Schicht, Bollwerke Gottes, str. 244-245. 152 Prim. Curk, Brestanica, str. 132. Jože Curk meni, da je imel Turn sprva funkcijo sekundarnega gradu, v katerega se je umaknil fevdnik v primeru nadškofovega obiska, in da prav zaradi te funkcije ni imel posebnega imena. Približno sočasno, proti koncu 12. stoletja, so Raj-henburški v bližini Rajhenburga na ozemlju salzburške nadškofije začeli graditi tudi novi grad Reš-tanj.153 Turn v Brestanici je torej mogoče korektno interpretirati zgolj kot sestavni del visokosrednje-veškega grajskega kompleksa Rajhenburg, kot zunanji oziroma dislocirani palacij, nikakor pa ne kot povsem samostojno grajsko stavbo.154 Ker sta prvotni srednjeveški zasnovi Malega gradu na Ptuju in dvorca Polheim sedaj popolnoma zabrisani, je kulturnozgodovinski pomen Turna še bistveno večji; ob tem, da je zanimiv kot nekdanje gradiščansko bivališče Rajhenburških, je pomemben tudi kot eden najzgodnejših ohranjenih primerov stavbnega tipa plemiškega stolpastega dvora v slovenskem pro-storu.155 153 Prim. Kos, Med gradom in mestom, str. 96, 97, 100, 102, 192. Vse kaže, da so Rajhenburški opravljali tako naloge upravnika salzburške posesti kot tudi gradiščana (grajskega varuha, odgovornega za vojaško službo oziroma za oboroženo grajsko posadko). 154 Zdi se, da je bila v 13. stoletju podobna situacija tudi v bližnji salzburški Sevnici, kjer je morda že kmalu po nastanku gradu ob vznožju grajske vzpetine sredi poznejše urbane naselbine nastal dvor, iz katerega se je v 17. stoletju razvil sedanji novoveški sevniški trški dvorec. Prim. Sapač, Stavbni razvoj gradu Sevnica, str. 15 sl. 155 Ob tem je še bolj nedoumljivo, da stavba ni razglašena za kulturni spomenik, oziroma, da ni uvrščena v Območje gradu Rajhenburg, ki je razglašeno za spomenik državnega pomena. 2013 Rajhenburg s Turnom v 14. in 15. stoletju Po nastanku salzburških gradov v Sevnici in Brežicah se je v drugi polovici 13. stoletja pomen Rajhenburga precej zmanjšal. Zato grajskega kompleksa, dokler je ostal v lasti salzburške nadškofije, niso več dograjevali in gradbeno spreminjali. V zadnjih desetletjih v grajski stavbi vrh pomola opravljena raziskovalna dela niso razkrila niti ene stavbne sestavine, ki bi jo bilo mogoče datirati v 14. ali 15. stoletje. Vse kaže, da je grad v tistem obdobju ohranil nespremenjeno romansko podobo, ki se je izoblikovala v 12. in 13. stoletju. Rabil je kot upravno središče preostanka nekoč velike enotne salzburške posesti v Posavju, izgubil pa je nekdanjo vlogo reprezentativne rezidence. Prav zato so se romanski stavbni deli do novega veka ohranili v neokrnjeni obliki. Rajhenburški so v 14. in 15. stoletju v gradu pogosto bivali le občasno; živeli so v svojih drugih bližnjih gradovih, zlasti v novem Sperenberku, na Kozjem in v stolpastem dvoru v Brežicah.156 Predvidevati moremo, da so na Rajhenburgu v tistem obdobju opravljali le redna vzdrževalna dela. Morda so v prostorih namestili kakšno novo lončeno peč, s kakršnimi so v poznem srednjem veku povsod množično nadomeščali starejše romanske kamine. Zelo verjetno so nekatere notranje prostore opremili z novimi kosi opreme. Na to kaže podatek, ki ga je objavil oskrbnik in raziskovalec gradu Riegersburg Emmerich Gordon, da so Rajhenburški z gradu Rajhenburg po letu 1478 v kapelo gradu Riegers-burg prenesli gotski krilni oltar iz leta 1428.157 V 15. stoletju je izvedbo obsežnejših gradbenih del najverjetneje onemogočal tudi težak gospodarski položaj zaradi nemirne meje, spopadov in po letu 1469 še turških vpadov.158 V tistem obdobju zato tudi številni drugi pomembni bližnji gradovi niso bili deležni obsežnejših gradbenih posegov.159 Razcvet je kot sekundarna rezidenca grofov Celjskih doživljal le bližnji grad Krško, ki je bil nekakšen prostorski antipod Rajhenburgu.160 Vse kaže, da v 156 Prim. Kos, Med gradom in mestom, str. 76, 96, 97, 100, 102, 192. Od leta 1470 so imeli Rajhenburški tudi grad Gleichenberg na sedanjem avstrijskem Štajerskem. 157 Gordon, Die Riegersburg, str. 15. Močno restavrirani oltar, ki je verjetno nastal šele v drugi polovici 15. stoletja, so knezi Liechtenstein v 19. stoletju prenesli na dvorec Holle-negg pri Deutschlandsbergu, kjer je še sedaj. Prim. Woiset-schlager in Krenn, Steiermark (Dehio-Handbuch), str. 184. 158 Prim. Koropec, Brestanica z okolico, str. 47, 52, 73. 159 Prim. zlasti Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Peta knjiga", Stopar, Grad Podsreda med včeraj, danes in jutri; Sa-pač, Razvoj grajske arhitekture na Dolenjskem in v Beli krajini. 160 V 18. stoletju dokončno opuščeni in sedaj že skoraj povsem izginuli grad je najverjetneje nastal v 12. stoletju, v virih pa se zanesljivo omenja od leta 1189. Od leta 1202 je bil last salzburške nadškofje. Od leta 1351 oziroma 1368 je sodil med posest grofov Celjskih. Prim. Stopar, Grajske stavbe 13, str. 75—80, Kos, Vitez in grad, str. 166—169. Pred letom 1422 je imel Friderik II. Celjski (1379-1454) na gradu svoj 14. in 15. stoletju niso gradbeno spreminjali niti spodnjega Turna. Predvidevati moremo, da so zgradili kvečjemu kakšno novo predelno steno v notranjščini. Ker je imela stavba do leta 1498 iste lastnike oziroma posestnike kot grajska stavba vrh vzpetine, je bila kot del grajskega kompleksa anonimna in se zato v pisnih virih le redko omenja.161 Obsežna predelava gradu Rajhenburg v prvi tretjini 16. stoletja Sele v zgodnjem novem veku je bil grad Rajhen-burg znova deležen obsežnih gradbenih posegov.162 Najverjetneje so bili glavni povod za njihovo izvedbo čedalje pogostejši turški vpadi, ki so terjali prilagoditev stavbe novemu načinu bojevanja z ognjenim strelnim orožjem.163 Po drugi strani so bila gradbena dela povezana s spremembo lastništva. Leta 1479 so čete cesarja Friderika III. v sporu s salzburškim nadškofom zasedle Rajhenburg skupaj z vso drugo njegovo posestjo na Stajerskem in Koroškem. Nadškof se je nato obrnil po pomoč k Friderikovemu nasprotniku, ogrskemu kralju Matiji Korvinu in ta je prevzel v varstvo vse nadškofove posesti v Posavju. Ko je bil leta 1491 med sprtima stranema sklenjen mir, je večina gradov preko dvor. Valvasor, Die Ehre, XI, str. 235. Rezidenco so najverjetneje uredili po letu 1388, ko je Herman II. Celjski za svojega prvorojenca uredil zelo pomembno zaroko z Elizabeto Frankopansko. Lokacija rezidence je bila dobro izbrana, saj je ležala blizu meje s Hrvaško, kamor so Celjski širili svoj vpliv. Prim. Klaic, Zadnji knezi Celjski v deželah sv. krone, str. 40. Leta 1391 so v gradu uredili novo kapelo sv. Nikolaja. Valvasor, Die Ehre, XI, str. 235. Najverjetneje je v tistem obdobju grad postopno razrasel iz prvotne značilne pravilne romanske obodne zasnove v večji stavbni kompleks z dvema dvoriščema in več stavbnimi trakti. Gradbena dela so morda izvedli mojstri, ki so za Hermana II. Celjskega od okoli leta 1403 gradili bližnji kartuzijanski samostan Ple-terje. Na to, da se je grad v Krškem okoli leta 1400 razvil v pomembno rezidenco visokega plemstva, kaže tudi podatek, da ga je po smrti Ulrika II. Celjskega leta 1456 po poravnavi od cesarja kot dosmrtno prebivališče dobila njegova vdova Katarina. V gradu je bivala dve leti do 1460, nato pa je za grad skrbel oskrbnik. Prim. Valvasor, Die Ehre, XI, str. 240—241; Krones, Die Freien von Saneck, str. 145—147. 161 Prim. Curk, Brestanica, str. 132, 133. 162 Ivan Stopar, ki se je prvi poglobljeno ukvarjal z gradom Rajhenburg s stavbnozgodovinskega vidika, je domneval, da se v obdobju gotike, v 15. in zgodnjem 16. stoletju, zunanja podoba gradu ni bistveno spremenila. Prim. Stopar, Grad Brestanica, str. 150. Po drugi strani je Jože Curk leta 1965 ugotavljal, da so bile predelave gradu v 16. stoletju zelo obsežne. Prim. Curk, Nastanek in razvoj fevdalne arhitekture, str. 273. Sondažne stavbne raziskave v letih 1999, 2000 in 2011 so pokazale, da je grad v prvi tretjini 16. stoletja doživel predelavo, ki je bistveno izpopolnila romansko zasnovo in ustvarila stavbno maso, ki jo ima grad v glavnem še sedaj. Pokazalo se je, da je v zgodnjem novem veku grad doživel eno najpomembnejših in najcelovitejših faz svojega gradbenega razvoja, katere pomena se raziskovalci pred tem niso zavedali. 163 Najbolj pogosti turški vpadi na to območje so dokumentirani v letih 1472-1483 in 1491-1498. Prim. Simoniti, Turki so v deželi že, str. 58-81, 85, 205-206. 2013 Habsburžanov iz madžarskih rok znova prešla v posest salzburške nadškofije.164 Rajhenburg je ostal habsburški in leta 1497 ga je kralj Maksimilijan I. kljub protestu Salzburga kot zahvalo za zasluge skupaj z deželskim sodiščem podelil v zakup svojemu vplivnemu vojskovodji Rajnprehtu Rajhenburškemu (1434-1505) kot deželnoknežji fevd.165 Rajnpreht, ki je bil takrat na vrhuncu moči, se je v času največje turške nevarnosti za te kraje očitno nemudoma odločil, da grad dodatno utrdi. Izpostavljena je bila zlasti vzhodna stran gradu, ki bi jo bilo mogoče obstreljevati s sosednje vzpetine. Takrat so se začele obsežne prezidave, ki so trajale več let. Z njimi so po eni strani bistveno povečali obrambno sposobnost gradu, po drugi strani pa so povečali njegovo stanovanjsko udobje in mu ponovno dali vlogo reprezentativne rezidence pomembnega fevdalnega gospoda. V prvi tretjini 16. stoletja izvedena gradbena dela pričajo o izjemni ambicioznosti Rajhen-burških na Rajhenburgu, potem ko so se bili otresli nadoblasti salzburških nadškofov in so se uvrstili med pomembne podpornike Habsburžanov. Med koncem 15. stoletja in koncem prve tretjine 16. stoletja so na novo zgradili visoki severovzhodni va-ljasti stolp, podkleteni dvonadstropni vzhodni trakt, dvonadstropni zahodni trakt in dvonadstropni severni trakt z vhodno vežo in polžastim stopniščem. Hkrati so na dvorišču podrli visoki romanski bergfrid in dve pomožni stavbi na severozahodu in severovzhodu ter dvorišče z nasipavanjem proti jugovzhodu izravnali. Staro severozahodno stolpasto stavbo so preoblikovali v poznogotskih oblikah. Romanski južni grajski palacij in jugovzhodni stolp s kapelo so nadzidali za eno etažo ter hkrati v starejšem prostoru ob romanski kapeli uredili novo poznogotsko obokano kapelo, posvečeno leta 1520.166 Pred glavnim grajskim portalom ozi- 164 Janisch, Topographisch-statistisches Lexikon, II, str. 96; Kaj delajo trapisti, str. 138; Koropec, Brestanica z okolico, str. 52; Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Peta knjiga, str. 95—96; Ravnikar, Grad in gospoščina Sevnica, str. 78. 165 Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 257; Koropec, Brestanica z okolico, str. 67, 73; glej tudi prispevek Borisa Hajdinjaka v tej številki Kronike. Prim. Kaj delajo trapisti, str. 135; Gordon, Die Riegersburg, str. 15—16; Schäffer, Festungsbau, str. 33; Štih, Izvor in začetki škofijske posesti, str. 37; Slana, Brdo pri Kranju, str. 61—62. Rajhenburški so leta 1492 za zasluge prejeli tudi bližnji grad Brežice, ki je bil do leta 1479 prav tako kot Rajhenburg salzburški. Za Rajn-prehta Rajhenburškega in njegov pomen prim. Schäffer, Reinprecht von Reichenburg (1434-1505); Wiesflecker, Kaiser Maximilian I., zlasti Band 5; Wiesflecker, Österreich im Zeitalter Maximilians I. O Rajnprehtu se je obširno razpisal že Franc Sartori pri predstavitvi gradu Rajhenburg v peti od dvanajstih knjig svoje zbirke o gradovih avstrijske monarhije. Prim. Sartori, Die Burgvesten, str. 168—174. Navedeno delo Franza Sartorija (1782—1832), v katerem so prvič po Valvasorju z opisi sistematično predstavljene številne grajske stavbe z današnjega slovenskega ozemlja, je danes po krivem pozabljeno in prezrto; menda ga ne hrani nobena javna knjižnica v Sloveniji. 166 Curk, Brestanica, str. 135. Kaprulanski škof Daniel de roma pred severnim ščitnim zidom so uredili z novim obrambnim jarkom in obzidjem zavarovan manjši obor oziroma medzidje na trikotni talni ploskvi. Med deli so na grajski stavbi nastali številni kakovostno oblikovani poznogotski stavbni členi, notranjščino pa so opremili z zvezdastimi oboki in profiliranimi lesenimi tramovnimi stropi. V prvem nadstropju vzhodnega trakta so nastale poslikave, ki so datirane v pozna dvajseta leta 16. stoletja.167 Zunanjščino so najbrž v celoti ometali z zglajenim tankim belim apnenim ometom.168 Streho so morda že v tistem obdobju v celoti prekrili z novo opečno kritino, ki je nadomestila v srednjem veku uveljavljene lesene skodle. Hkrati je stavba dobila poenotene stavbne mase, ki so ji dale vsaj na prvi pogled novoveški značaj. Predelavo gradu so izvajali postopno. Z deli so začeli v času najslavnejšega Rajhenburškega, Rajn-prehta (f 1505), glavnino pa izvedli pod njegovim sinom Hansom Rajhenburškim (pred 1478-1522), ki je grad prevzel leta 1502 in ga obdržal do smrti. Zadnja dela so izvedli pod Hansovim najstarejšim sinom Jurijem (okoli 1500-1541).169 Jurij je po letu 1519 skrbel tudi za obnovo oziroma novogradnjo brežiškega gradu in za dokončanje cerkve v Rie-gersburgu.170 Zaradi gradnje brežiškega gradu je bil po letu 1530 vseskozi v finančnih težavah in ni mogel več nadaljevati obsežnejših gradbenih del na Rajhenburgu. Kljub temu je Rajhenburg uporabljal kot glavno rezidenco, saj se je brežiški grad po letu 1530 spremenil v popolno gradbišče, kjer je na lokaciji srednjeveškega gradu počasi začel rasti nov renesančni grad.171 Ko je Jurij leta 1541 umrl brez potomcev, je grad pripadel njegovemu bratu Krištofu (1512-1549), ki je do smrti leta 1549 živel na svojem novozgrajenem bližnjem dvorcu Srajbar-ski turn. Po letu 1545 je skrbel za ponovni zagon gradnje brežiškega gradu, ki je zaradi pomanjkanja Rubeis je kapelo posvetil v čast Marije in sv. Nikolaja (Miklavža). Prim. Höfler, Potovanja oglejskih vizitatorjev, str. 189-203. 167 Prim. Golob, Freske z brestaniškega gradu, str. 142-156. 168 Do leta 2011 je bil omet iz prve tretjine 16. stoletja ohranjen v tretjem nadstropju na zahodni steni jugovzhodnega stolpa, ob stiku s streho južnega trakta. 169 Koropec, Brestanica z okolico, str. 64, 67, 69, 72. Z napačnim sklepanjem, da je bil Hans brat Rajnprehta. V resnici je bil njegov sin. Prim. Schäffer, Festungsbau, str. 33-36, 44. Hansov sin Jurij je grad Rajhenburg s pripadajočimi posestmi uradno prevzel leta 1523. Starzer, Die landesfürstlichen Lehen, št. 247; Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Peta knjiga, str. 96. Hans je še pred Rajhenburgom od leta 1492 posedoval Šrajbarski turn in Brežice. Koropec, Brestanica z okolico, str. 69; Schäffer, Festungsbau, str. 33, 44. Po očetu je podedoval grad Riegersburg. Okoli leta 1506 je postal še lastnik gradu Wallsee blizu Greina ob Donavi. 170 Koropec, Brestanica z okolico, str. 69; Schäffer, Festungsbau, str. 36; prim. Kohlbach, Steirische Baumeister, str. 110. 171 Prim. Schäffer, Festungsbau, str. 41. 2013 IGOR SAPAC: ARHITEKTURNA ZGODOVINA GRADU RAJHENBURG, 365-460 Shematski izris kamnoseških znakov na zunanjščini valjastega stolpa gradu Rajhenburg (risal Marijan Zadnikar, INDOK: Terenski zapiski, XXXIX, 1957). Zunanjščina valjastega stolpa na vzhodni strani gradu (foto: Igor Sapač, 2011). denarja po letu 1538 v glavnem zastala. Grad Rajhenburg kot že malce zastarela rezidenca s srednjeveškim nadihom renesančnega gospoda z bistveno modernejšega Srajbarskega turna najbrž ni pretirano privlačila.172 Isto velja za Krištofovega sina, zadnjega Rajhenburškega, Hansa Rajnprehta (1548-1570).173 Zdi se, da je grad po letu 1549 rabil kot bivališče vplivnega in spretnega oskrbnika rajhenburškega in brežiškega zemljiškega gospostva Jorga Hallerja, ki je po smrti Krištofa Rajhen- 172 Prim. Schäffer, Festungsbau, str. 44—45. 173 Prim. Koropec, Brestanica z okolico, str. 64, 69; Schäffer, Festungsbau, str. 45. Ostrešje valjastega stolpa (foto: Igor Sapač, 2012). burškega prevzel vlogo zastopnika interesov v glavnem odsotnih uradnih skrbnikov mladoletnega Hansa Rajnprehta, poleg tega pa je skrbel za nadaljevanje gradnje brežiškega gradu in najverjetneje tudi Srajbarskega turna.174 Na to kaže leta 1556 postavljeni nagrobni spomenik mladega Gašperja Hallerja, Jorgovega sina, v prezbiteriju stare župnijske cerkve v Brestanici, ki ga sedaj sicer deloma zakriva leseno stopnišče prižnice.175 Nevarnost turških napadov je narekovala, da so najprej ob naslonitvi na zunanjo stran romanske severovzhodne stranice obodnega obzidja zgradili visoki (pol)valjasti štiriinpoletažni stolp premera 174 Prim. Schäffer, Festungsbau, str. 45, 46, 48, 51, 55, 56. 175 Prim. Curk, Brestanica, str. 119. 2013 13,8 metra z 3,6 metra debelim ostenjem v spodnji (kletni) etaži. Stolp je omogočil učinkovit nadzor nad dostopno potjo do predgradja in glavnega grajskega vhoda, hkrati pa je dobil funkcijo glavne obrambne točke vzhodne stranice gradu. Po zasnovi, predvsem pa glede na način gradnje, je stolp v širšem prostoru izjemen. Njegov zunanji zidni plašč je zgrajen iz natančno izklesanih velikih gladkih kamnitih kvadrov, ki imajo ponekod dobro vidne vdolbine za t. i. kremplje; pripravo, s katero so kamnite klade dvigovali v višino. Na številnih mestih so vidni tudi vklesani kamnoseški znaki.176 V kletni etaži sta ohranjeni strelni lini z značilno obliko ključavnice. Približno na polovici višine na zu-nanjščini je stolp opremljen s kamnitim kordonskim paličastim venčnim zidcem, ki še nima značilnega renesančnega krepkega polkrožnega profila, značilnega za čas od prve tretjine 16. stoletja naprej. Nad podstrešno obrambno poletažo stolp pokriva strma stožčasta streha z zapleteno strešno konstrukcijo, ki kaže, da je nastala še pod vplivom srednjeveške tradicije.177 Na dvoriščni strani v spodnjo etažo stolpa vodi obnovljen šilastoločni portal poznogot-skih oblik z bogato paličasto razčlenjenim ostenjem, kjer v spodnjem delu nastopajo značilni tordirani svitki, v zgornjem delu pa sekajoči se profili.178 Prag portala je okoli 1 meter pod sedanjim nivojem dvorišča, kar kaže, da je nastal, še preden so dvorišče izravnali in romanski nivo v tem delu dvignili za okoli 1 meter.179 Da je stolp nastal še pred izravnavo dvorišča, kaže tudi segmentnoločni pozno-gotski portal v nekdanje pritličje, odkrit leta 1999 desno od šilastoločnega kletnega portala, ki je okoli 1 meter nad sedanjim nivojem dvorišča. Položaj portalov kaže, da bi v času nastanka stolpa še mogla stati romanska stavba, katere ostanke so na severovzhodni strani dvorišča odkopali leta 1978. Stolp 176 Prim. Zadnikar, Terenski zapiski XXXIX, 1957 (INDOK). Avtor je evidentiral in skiciral 11 različnih kamnoseških znakov. Prim. tudi Stopar, Grad Brestanica, str. 149 (z objavljenimi izrisi šestih kamnoseških znakov, ki so enaki tistim na skici Marijana Zadnikarja). Med zadnjo prenovo zunanjščine so večino kamnoseških znakov prekrili z novim ometom. Pri tem je bila zamujena priložnost, da bi znake celovito dokumentirali, zlasti na tistem delu ostenja stolpa, ki ga je od 19. stoletja prekrival sanitarni prizidek. 177 Za strešne konstrukcije obrambnih stolpov na prehodu iz srednjega v novi vek prim. Fister, Arhitektura slovenskih pro-titurških taborov. Strešne konstrukcije rajhenburškega stolpa zgolj na osnovi oblikovnih značilnosti ni mogoče natančneje datirati. V tem primeru bi bile nujno potrebne ustrezne dendrokronološke raziskave. 178 Spodnja (kletna) etaža je sedaj združena z nekdanjim pritličjem v enoten prostor. Vse kaže, da je bila kletna etaža sprva opremljena s plitvim kupolastim obokom. Nad pritličjem je ohranjen raven tramovni strop. Nekdanje pritličje je opremljeno s tremi navznoter zelo razširjenimi topovskimi linami. Sprva je bilo dostopno skozi segmentno zaključen portal poznogotskih oblik, desno od šilastoločnega kletnega portala. 179 Nivo romanskega tlaka na tem delu grajskega dvorišča so razkrile arheološke raziskave v letih 1978 in 2011. je nastal pred sosednjim vzhodnim grajskim traktom, katerega poznogotsko oblikovana dvoriščna portala sta že prilagojena sedanjemu izravnanemu in dvignjenemu nivoju dvorišča.180 Oblikovanje stolpa kaže na prehodno obdobje med gotiko in renesanso. V primerjavi z renesančnimi vogalnimi cilindričnimi oziroma baterijskimi stolpi na bližnjem gradu v Sevnici iz druge četrtine 16. stoletja učinkuje zelo arhaično.181 Za njegovo datacijo je najbolj pomemben šilastoločni portal; tordirani svitki in sekajoči se profili njegovega ostenja kažejo, da je zelo verjetno nastal okoli leta 1500.182 Podobno zasnovani portali so se ohranili na več lokacijah v (južno) štajerskem prostoru, na tej in oni strani sedanje državne meje med Slovenijo in Avstrijo.183 Dva sorodna šila-stoločna portala, izdelana med letoma 1497 in 1501, sta se ohranila na stavbi nekdanje judovske sinagoge v Mariboru, ki so jo takrat prezidali v krščansko cerkev Vseh svetnikov.184 Primerljiv je 180 Prim. Curk, Brestanica, str. 135. 181 V slovenskem prostoru je stolp morda še najbolj primerljiv s severnim polvaljastim stranskim stolpom gradu Lemberg pri Dobrni, ki je prav tako nastal v prehodnem obdobju med gotiko in renesanso, še preden so od konca prve tretjine 16. stoletja pod vodstvom stavbnih mojstrov iz severne Italije, prebivajočih zlasti v Gradcu, množično začeli graditi moderne renesančne utrdbe, ki se niso ozirale na srednjeveško tradicijo. Morda je podobno zasnovan valjasti stolp kot na Rajhenburgu nekoč stal tudi na bližnjem gradu Kozje, ki so ga imeli Rajhenburški do izumrtja leta 1570. Na to bi kazala skica Johannesa Clobucciaricha iz okoli leta 1603 v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu. Grad je sedaj povsem razvaljen. Ostanki domnevnega stolpa niso več vidni. 182 Prim. Stopar, Grad Brestanica, str. 150. Avtor meni drugače, da je stolp nastal šele v dvajsetih ali tridesetih letih 16. stoletja. 183 V temeljnih potezah sorodne zasnove portalov moremo sicer srečati v širšem prostoru. Z rajhenburškim portalom sta glede na osnovno zasnovo tako dobro primerljiva tudi šilastoločna poznogotska glavna portala podružnične cerkve sv. Kancijana v Britofu ob Idriji in podružnične cerkve Marijinega vnebovzetja v Šmarju pri Sežani, ki sta oba datirana z letnicama 1505. Prim. Peskar, Gotska arhitektura na Goriškem, str. 168, 170, 347, 349. 184 Portala sta bila odkrita in obnovljena med prenovo stavbe v letih od 1993 do 1999. Nastala sta, ko so sinagogo po pregonu Judov leta 1497 z denarjem zakoncev Bernarda in Barbare Druckher spremenili v beneficiatno cerkev. Takrat so staremu poslopju na zahodni strani prizidali dvopolno obokano vhodno vežo s kaplanijo nad njo. Na severni fasadi vhodne veže sta podobno zasnovana in razporejena portala kot na valjastem stolpu gradu Rajhenburg; spodaj je bogatejše oblikovan šilastoločni portal, zgoraj pa je manjši seg-mentnoločni portal z vklesanim napisom zakoncev Druckher, ki so ga med zadnjo prenovo zmotno interpretirali kot okno. Slednji portal je sprva vodil v etažo s kaplanijo oziroma na zasebno emporo nad sedaj porušenim obokom veže v notranjščini. V veži na zahodni steni so med raziskavami odkrili dve ožji polkrožno zaključeni okni, ki so ju zmotno interpretirali kot romanski iz 13. ali 14. stoletja. V resnici sta okni nastali hkrati s celotnim obokanim prostorom konec 15. stoletja, ko so se poznogotske oblike približale romanski tradiciji. Prim. Mikuž in Krajnc Horvat, Sinagoga v Mariboru, str. 18—50, 236—237; Mikuž, Nekdanja židovska četrt in nekdanja sinagoga, str. 159—171; Krajnc Horvat, Sinagoga Maribor, str. 118—125; Sapač, Rekonstrukcijski posegi, str. 564—568. 2013 tudi šilastoločni portal pritličnega prostora zvonika v notranjščini župnijske cerkve v Radgoni (Bad Radkersburg), ki je nastal med obnovo cerkve po požaru leta 1509.185 Vzporedja se kažejo z bogato poznogotsko paličasto profiliranim glavnim porta-lom župnijske cerkve v Riegersburgu na avstrijskem Štajerskem, ki jo je začel graditi Rajnpreht Raj-henburški (f 1505) po letu 1481.186 Po skrbni izvedbi in elegantnih razmerjih je rajhenburški portal dobro primerljiv tudi s paličasto profiliranim in na oslovski hrbet sklenjenim portalom v nadstropju znamenitega podvojenega polžastega stopnišča (spodnjega) mestnega gradu v Gradcu iz leta 1499 oziroma 1500, zgrajenega v obdobju, ko je bil oskrbnik graškega gradu Rajnpreht Rajhenbur-ški.l87 Obstaja še nekaj sorodno zasnovanih por- 185 Prim. Krenn, Die Oststeiermark, str. 86—87. 186 Poznogotsko cerkev je po letu 1481 oziroma v poznem 15. stoletju začel graditi Rajnpreht Rajhenburški (f 1505), ki je bil leta 1478 oziroma 1479 kupil grad Riegersburg. Zaradi pomanjkanja denarja se je gradnja okoli leta 1500 ustavila. Po letu 1505 je z deli nadaljeval Rajnprehtov sin Hans Rajhenburški (f 1522), ki je bil poročen z Evo pl. Trautson in je od leta 1505 gospodoval na Riegersburgu; o tem pričata njuna grba na sklepniku rebrastega oboka severne kapele sv. Venceslava. Cerkev so v glavnem dokončali do leta 1522. Nekaj manjših del so izvedli tudi še pozneje do leta 1554. Ta dela je po smrti Hansa Rajhenburškega podpiral njegov mlajši sin Krištof (f 1549), ki je sočasno skrbel tudi za gradnjo gradu Brežice in dvorca Šrajbarski turn. V prvi stavbni fazi v času Rajnprehta Rajhenburškega so zgradili obokani prezbiterij, stene cerkvene ladje z oporniki in glavnim portalom na zahodni fasadi ter kapelo na južni strani z dodanim polžastim stopniščem. V drugi stavbni fazi po letu 1505 so najprej pred letom 1522 zgradili severno kapelo sv. Venceslava, v kateri so domnevno uredili grobnico Rajhenburških, sedanjo grobnico rodovine Purg-stall, nekaj pozneje v drugi četrtini 16. stoletja pa so zgradili še široki zgodnjerenesančni križni obok ladje s tankimi opečnimi rebri, ki je nadomestil prvotni leseni strop. Glavni portal so ob straneh opremili s kamnitima grboma Hansa Hegerja, od leta 1514 rajhenburškega oskrbnika gradu Riegersburg, in Matthiasa (Martina) Weinreberja, ki je bil med letoma 1517 in 1554 župnik na Riegersburgu. Rajhen-burški so Riegersburg obdržali do izumrtja leta 1570. Žal danes ni mogoče zanesljivo sklepati o gradbenih posegih, ki so jih bili morda izvedli na grajski stavbi, saj so to njihovi nasledniki pozneje v poznem 16. stoletju in v 17. stoletju povsem predelali, da je nastal sedanji razsežni utrjeni kompleks. Da so nekaj gradbenih del na gradu v času Raj-henburških vsekakor izvedli, priča poznogotski ušesasti portal s paličasto profilacijo iz začetka 16. stoletja v enem od pritličnih prostorov. Lit.: Krenn, Die Oststeiermark, str. 232—234; Krenn, Riegersburg, prim. Baravalle, Burgen, str. 121; Koropec, Brestanica z okolico, str. 64, 69; prim. Hadriga, Die Trautson. Obok cerkve v Riegersburgu je primerljiv z obočno konstrukcijo cerkve Žalostne Matere Božje v Leskovcu pri Krškem, zgrajene s podporo Rajhen-burških verjetno po letu 1535 in dokončane pred letom 1554. Prim. Pahor, Tradicija gotike v arhitekturi, str. 105— 106. 187 Podvojeno polžasto stopnišče je datirano z vklesanima letnicama 1499 in 1500. Velja za arhitekturno mojstrovino poznega srednjega veka v širšem evropskem merilu. Zgradili so ga neznani stavbni mojstri stavbarnice, ki je okoli leta 1500 delovala v Gradcu in okolici. Stopnišče je nastalo v sklopu veznega grajskega trakta, imenovanega Maximiliansbau, po kralju oziroma poznejšem cesarju Maksimilijan I. talov z bogato paličasto profilacijo, ki so z raj-henburškim portalom z oblikovanega vidika sicer manj primerljivi, kljub temu pa morejo služiti kot opora za njegovo datacijo.188 Oblikovanje portala in izjemno kakovostna gradnja valjastega stolpa iz natančno klesanih kamnitih blokov napeljujeta na domnevo, da je kralj Maksimilijan I. (f 1519) svojemu zvestemu vojskovodji, vrhovnemu vojnemu poveljniku, svetniku, dvornemu maršalu, od leta 1485 deželnemu glavarju na Štajerskem in od leta 1494 oskrbniku graškega gradu Rajnprehtu Rajhen-burškemu (f 1505)189 poleg gradu po letu 1497 prepustil tudi svoje stavbne mojstre, ki so valjasti stolp dokončali najbrž že pred letom 1502, ko je Rajnpreht grad izročil sinu Hansu.190 To tezo bo v (t 1519), ki so ga gradili od leta 1494. Sočasno je postal oskrbnik graškega gradu Rajnpreht Rajhenburški. Vezni trakt s stopniščem je povezal starejša trakta gradu, ki so ga začeli graditi po letu 1438, v času nadvojvode Friderika V., poznejšega cesarja Friderika III. Na stopnišče v pritličju z zunanjščine vodi ušesast portal s paličasto profilacijo, ki je po osnovni zasnovi deloma primerljiv z obnovljenim pozno-gotskim portalom v pritličju severozahodne romanske oglate stolpaste stavbe gradu Rajhenburg. Lit.: Resch, Die Kunstdenkmäler der Stadt Graz, str. LXII, 275, 281-284; Steier-märkische Landesdruckerei, Die Grazer Burg, zlasti str. 4954, 99-108. Graški spodnji mestni grad je pozneje še enkrat neposredno vplival na grajsko arhitekturo v sedanjem slovenskem prostoru; po vzoru renesančnega reprezentativnega stopnišča Prunkstiege, zgrajenega okoli leta 1554 in podrtega okoli leta 1854, so okoli leta 1615 zgradili zunanji arkadni stopnišči trakta Novi grad v sklopu grajskega kompleksa Negova v Slovenskih goricah. 188 To so zlasti portali nekaterih cerkva na avstrijskem Štajerskem, ki kažejo podobna poznogotska formalna izhodišča kot rajhenburški portal, a jih nikakor ni mogoče povezati v enotno skupino. Najzgodnejši je portal kapele sv. Sebastjana v kraju Weng iz leta 1496. Sledi južni portal župnijske cerkve v Aflenzu iz okoli leta 1500. (Prim. Kohlbach, Stei-rische Baumeister, slika 57, str. 257). Deloma je primerljiv tudi južni portal znamenite samostanske cerkve v Gössu pri Leobnu, zgrajene v letih od okoli 1510 do 1521. (Prim. Kohlbach, Steirische Baumeister, slike 54-56, str. 257, 362). Mlajši portali postajajo vse bolj rustikalni in se vse manj primerljivi z rajhenburškim; značilna primera sta okoli leta 1520 datirana južni portal cerkve v Oberhausu in portal župnijske cerkve sv. Trojice v kraju Gaishorn. Tradicija tovrstnih poznogotskih portalov s paličasto profilacijo ostenja se je ohranila vse do druge polovice 16. stoletja, a prefi-njenost izvedbe se je postopno nižala. Značilni primer so portali ladje podružnične romarske cerkve sv. Treh Kraljev v Slovenskih goricah, ki so nastali v drugi četrtini 16. stoletja oziroma do leta 1558, kot kaže letnica nad glavnim por-talom; očitno jih je izdelal krog mojstrov, ki so bili v povezavi z Gradcem. 189 Prim. Koropec, Brestanica z okolico, str. 67. 190 Krog mojstrov, ki so konec 15. stoletja zgradili vezni trakt in stopnišče graškega gradu ter številne druge stavbe, je na Štajerskem plodno deloval do začetka druge tretjine 16. stoletja, ko so se uveljavili italijanski stavbni mojstri, prisoten pa je ostal tudi še nekaj desetletij pozneje; na to kažeta denimo portal ušesaste oblike s paličasto razčlenjenim oste-njem in motivom tordiranih svitkov na velikem gotsko občutenem valjastem stolpu v kompleksu Žičke kartuzije, zgrajenem med letoma 1531 in 1540, ali omenjena podružnična romarska cerkev sv. Treh Kraljev v Slovenskih goricah. Prim. Zadnikar, Srednjeveška arhitektura, str. 225, 227. Med raziskavami leta 2011 odkriti ostankipoznogotsko oblikovanih okenskih ostenij (foto: Igor Sapač, 2011). prihodnosti morda mogoče potrditi ali ovreči z ustrezno primerjalno študijo kamnoseških znakov na rajhenburškem stolpu in na drugih lokacijah na Štajerskem.191 Ze sedaj pa je mogoče brez pomislekov zapisati, da portal rajhenburškega valja-stega stolpa lepo zrcali razcvet pod Maksimilijanom I., ko se je v obdobju nebrzdanemu eksperimentiranju naklonjene pozne gotike tudi profana arhitektura na Štajerskem povzpela na raven, ki si je pred tem ne bi mogli predstavljati.192 191 Prim. Kohlbach, Steirische Baumeister, str. 477, 482. 192 Najpomembnejši dosežek poznogotske profane arhitekture okoli leta 1500 na Štajerskem, poleg omenjenega stopnišča v graškem mestnem gradu, je hiša Kornmesserhaus na osrednjem trgu v Brucku na Muri, ki je nastala med letoma 1499 in 1505, deloma po vzoru beneških gotskih palač. Prim. Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild. Band VII, str. 312—313 (avtor zapisa arhitekt Hans Petschnig); Kohlbach, Steirische Baumeister, slika 49. V obdobju okoli leta 1500 oziroma v zgodnjem 16. stoletju so zgradili tudi več arhitekturno pomembnih meščanskih hiš v Gradcu, a se zaradi poznejših predelav nobena ni celovito ohranila. Tu je treba izpostaviti zlasti Hišo v ulici Sporgasse 12 iz okoli leta 1515, na kateri sta se ohranili dve tridelni okni s kamnitimi delilnimi stebriči. Oblikovanje oken s paličasto profilacijo in tordiranimi svitki kaže, da bi ju mogla izdelati ista delavnica, ki je ustvarila okna stopnišča graškega mestnega gradu. (Resch, Die Kunstdenkmäler der Stadt Graz, str. LXII, 595—597) Omeniti je treba še graško hišo na Glavnem trgu/Hauptplaz 15 z ohranjenim poznogotsko oblikovanim arkadnim dvoriščem iz okoli leta 1500, ki ga odlikujejo kamniti tordirani stebri. (Resch, Die Kunstdenkmäler der Stadt Graz, str. 185—185). Na prostoru sedanje slovenske Štajerske med najpomembnejše dosežke pozno-gotske profane arhitekture sodi poznogotska prezidava gradu Švarcenštajn pri Velenju, ki je datirana z letnicama 1523 in 1530. Nekateri detajli, zlasti polžasto stopnišče s segmentno sklenjenim paličastim portalom in ostanki okenskih okvirov s paličasto profilacijo in motivom tordiranih svitkov, so primerljivi z elementi na gradu Rajhenburg. Prim. Stopar, Za grajskimi zidovi, str. 42. Prezidavo gradu Švarcenštajn je verjetno treba povezati z gradnjo cerkve sv. 2013 Gradnja novega valjastega stolpa je bila pomemben mejnik, ki je sprožil obsežno predelavo celotnega grajskega kompleksa, najverjetneje pa je vplival tudi na povečano gradbeno dejavnost v naselbini ob gradu. Vse kaže, da so približno sočasno z valjastim grajskim stolpom okoli leta 1500 zgradili tudi novi elegantno oblikovani poznogotski prezbiterij stare brestaniške župnijske cerkve sv. Petra pod gradom in ga v notranjščini poslikali s freskami.193 Ko so zgradili valjasti stolp, očitno še niso načrtovali celovite predelave grajskega poslopja in izravnave grajskega dvorišča, vsaj po sedaj realiziranem konceptu ne, na kar kažeta omenjena pozno-gotsko oblikovana portala v pritličju vzhodnega trakta, prilagojena novemu nivoju dvorišča.194 To se je najverjetneje zgodilo šele zatem, ko je grad leta 1502 prešel v last Rajnprehtovega sina Hansa (t 1522), poročenega z Evo iz bogate tirolske plemiške rodovine Trautson.195 Kdaj natanko se je začela obsežna predelava starejših grajskih sestavin in gradnja novih, je zaradi pomanjkanja ustreznih pisnih virov težko ugotoviti. Prav gotovo je bila glavnina del izvedenih pred letom 1520, ko je bila posvečena nova gotska grajska kapela, oziroma pred časom okoli leta 1530, ko so v prvem nadstropju novega vzhodnega trakta nastale poslikave mojstra, ki je malce prej, leta 1526, poslikal tudi cerkev v Marija Gradcu pri Laškem.196 Vse kaže, da so Andreja v Šaleku okoli leta 1516, ki je opremljena s številnimi kakovostnimi poznogotsko oblikovanimi stavbnimi členi, med njimi tudi s segmentno sklenjenim paličastim portalom. Prim. Poles in Gmajner-Korošec in Lalek, Sakralna dediščina Šaleške doline, str. 38, 184-229. Na gradu Podsreda so v medetaži vzhodnega trakta ohranjeni trije portali, nastali na prehodu med gotiko in renesanso, najverjetneje v drugi četrtini 16. stoletja, ki imajo ostenje v spodnjem delu razčlenjeno s tordiranimi svitki. Eden od portalov je segmentno sklenjen in primerljiv s portalom pritličja valjastega stolpa na Rajhenburgu. Prim. Stopar, Grad Pod-sreda, str. 62. Naštete stvaritve kažejo, da se je v obdobju, ko so poznogotsko predelali grad Rajhenburg, gradbena dejavnost v Gradcu in na Štajerskem dvignila na visoko raven, ki je denimo sosednja Kranjska ni uspela doseči, in da je kakovostno prezidavo Rajhenburga mogoče pravilno razumeti le v tem kontekstu. 193 Prim. Curk, Brestanica, str. 122. Okenska krogovičja prez-biterija so primerljiva s tistimi na prezbiteriju cerkve sv. Andreja v Šaleku pri Velenju iz okoli leta 1516. Prim. Poles in Gmajner-Korošec in Lalek, Sakralna dediščina Šaleške doline, str. 198-200. 194 Morda je bila ovira za izpeljavo obsežnejše predelave gradu pomanjkanje denarja, enako kot pri gradnji cerkve v Rie-gersburgu pod Rajnprehtom Rajhenburškim. 195 Poroka Eve Trautson z Hansom Rajhenburškim je finančno stanje Rajhenburških bistveno izboljšala. Prim. Krenn, Riegersburg, str. 3. 196 Glej prispevek Simone Menoni v tej številki Kronike. Prim. Golob, Freske z brestaniškega gradu, str. 142-156. Za poslikave v Marija Gradcu: Hofler, Srednjeveške freske v Sloveniji. Knjiga 4, str. 42, 131. Rajhenburške poslikave ne morejo prikriti vzporedij s poslikavami v ladji cerkve sv. Primoža nad Kamnikom iz leta 1504. Treba je opozoriti tudi na vzporedja s poslikavami križnega oboka vzhodnega obsežno predelavo gradu izpeljali po nekem požaru. Zidovje v notranjščini gotske kapele z značilno rdečkasto barvo peščenjaka kaže na požar, ki je tu divjal pred ureditvijo sedanje gotske kapele. Sledove požara so leta 2012 odkrili tudi na notranji strani zidovja vzhodne stene vzhodnega prostora vrhnje etaže romanske palacija ob vhodu v romansko grajsko kapelo. Na obsežni požar kažejo tudi na dvorišču leta 1978 opravljene arheološke raziskave, ki so razkrile, da je ogenj prizadel romanski stavbi na jugozahodu in severovzhodu in da teh stavb po požaru niso več obnovili.197 Najverjetneje se zdi, da je grad pogorel med kmečkim uporom leta 1515 in da so bili takrat prizadeti vsi omenjeni stavbni deli. Razpoložljivi pisni viri o tem sicer molčijo, a znano je, da je okoli 9000 upornih kmetov malo zatem, ko so okoli 15. junija 1515 v besu zavzeli in požgali bližnji brežiški grad, ki je bil tudi v posesti Hansa Rajhenburškega, zavzeli še Rajhenburg.198 Sočasno so puntarji zavzeli in oplenili bližnji dvor oziroma dvorec šrajbarski turn, ki je bil od leta 1492 tudi v posesti Hansa Rajhenburškega.199 Razdejali so tudi trakta dominikanskega samostana na Ptuju, ki so domnevno nastale okoli leta 1500. Prim. Hofler, Srednjeveške freske v Sloveniji. Knjiga 4, str. 168. 197 Slabe, Raziskave, str. 23, 26, 42, 43. 198 Grafenauer, Kmečki upori, str. 119-120; Grafenauer, Boj za staro pravdo, str. 71-73; prim. Koropec, Brestanica z okolico, str. 55; Stopar, Grajski objekti v salzburškem Posavju, str. 89; Škaler, Po poteh slovensko-hrvaškega kmečkega upora 1573. Gospostva Hansa Rajhenburškega so se do junija 1515 uspešno upirala puntarskemu pritisku. 199 Prim. Grafenauer, Kmečki upori, str. 120; Grafenauer, Boj za staro pravdo, str. 73. Valvasor omenja, da so uporni kmetje Šrajbarski turn leta 1515 s silo zasedli in ga izropali. (Valvasor, Die Ehre, XI, str. 575). Hans Rajhenburški je Šraj-barski turn (Leskovec) kupil leta 1492 in ga obdržal do smrti 1522 v Nurnbergu. (Koropec, Brestanica z okolico, str. 64, 69). Najverjetneje je bila med uporom povzročena škoda povod za gradnjo novega utrjenega renesančnega dvorca, s katerim so nadomestili v virih leta 1445 izpričani srednjeveški dvor. Kaže, da so novi dvorec začeli graditi kmalu po uporu, vsekakor pa pred Hansovo smrtjo leta 1522. To dokazuje sedaj na sekundarni lokaciji vrh baročne glavne fasade iz 18. stoletja vzidana heraldična plošča s tremi grbi. Na levi je (modri) okronani volk (grb Rajhen-burških), na sredini podkev (grb iz Tirolske izvirajoče plemiške rodovine Trautson), na desni pa korakajoča leva (grb iz Tirolske izvirajoče rodovine Cles). Za identifikacijo grbov se zahvaljujem kolegu dipl. inž. Konradu Falku Wutscherju. Prim. Slana, Brdo pri Kranju, str. 61. Grbi kažejo, da je dvorec začel graditi Hans Rajhenburški, ki je bil poročen z Evo Trautson. Evina mati Uršula je izhajala iz pomembne rodovine Cles. Prim. Koropec, Brestanica z okolico, str. 64. Za rodovini Trautson in Cles prim. Hadriga, Die Trautson. Morda se je gradnja začela leta 1517, sočasno ko sta zakonca začela z nadaljevanjem gradnje župnijske cerkve v Riegersburgu na avstrijskem Štajerskem. Prim. Krenn, Die Oststeiermark, str. 232-234; Krenn, Riegersburg. Renesančno gradnjo Šrajbarskega turna je dokončal Hansov in Evin mlajši sin Krištof Rajhenburški (1512-1549), ki je po smrti brata Jurija leta 1541 skrbel tudi za gradnjo brežiškega gradu. Prim. Koropec, Brestanica z okolico, str. 69; Schaffer, Festungsbau, str. 44-45. To dokazujeta v nadstropju na južni strani arkadnega dvorišča dvorca Šrajbarski turn najbrž na prvotni lokaciji vzidani okrogli plošči z grboma Raj- 2013 henburških in Stubenbergov; gre za grba Krištofa Rajhen-burškega in Evfemije, rojene grofice Stubenberg (f 1563) iz vurberške linije, ki sta bila poročena od leta 1533. Evfemija je pred poroko živela na Vurberku, nato pa po smrti očeta Gašperja pri sestri na gradu Valpovo v Slavoniji. Prim. Loserth, Geschichte des Altsteirischen, str. 157, 159, 160, 161, 164. Vse kaže, da sta zakonca med letoma 1533 in 1549 oziroma 1563 dokončala renesančno gradnjo dvorca. Prim. Sapač, Razvoj grajske arhitekture na Dolenjskem in v Beli krajini, str. 68, 129, 208; Sapač, Srednjeveški gradovi ob reki Savi, str. 85-101. Evfemija je bila peta hči vurberškega graščaka Gašperja Stubenberga (1498-1524), ki je skupaj z bratom Baltazarjem I. (f 1509) v prvem desetletju 16. stoletja dal obnoviti cerkev in grad na Vurberku. Prim. Sle-kovec, Vurberg, str. 26; (http://www.thepeerage.com/ p11558.htm#i115580). Evfemijin nečak Baltazar (Boltežar) II. Stubenberg (ok. 1534-1583), lastnik gradu Vurberk po letu 1541, je skupaj z ženo Ano, roj. baronico Lamberg (f 1568) dal po letu 1555 ponovno prenoviti grad Vurberk, na kar sta do okoli leta 1952 na sedaj porušenem notranjem grajskem dvorišču kazala skupaj vzidana grba Stubenbergov in Lambergov. Domnevno so renesančno prenovo Vurberka po letu 1555 izvajali pod vodstvom Domenica delTAllia (ok. 1515-1563), v tistem obdobju vodilnega renesančnega arhitekta na Štajerskem. Značilno in izjemno kakovostno oblikovano arkadno dvorišče dvorca Šrajbarski turn napeljuje na domnevo, da bi tudi to moglo nastati pod vodstvom Do-menica delrAllia; na Šrajbarski turn bi bil lahko prišel prav preko družinskih zvez Evfemije, roj. Stubenberg. To se zdi bolj verjetno, kakor da bi tja prišel preko Brežic, kjer je v povezavi z bratom Andrejem izpričan šele od leta 1552 oziroma 1554. V Brežicah so med letoma 1530 in 1559 na lokaciji srednjeveškega gradu z velikim prizadevanjem bratov Jurija in Krištofa Rajhenburškega zgradili novo renesančno obmejno grajsko trdnjavo. Prim. Kohlbach, Steirische Baumeister, str. 110; Koropec, Brestanica z okolico, str. 69; Schaffer, Festungsbau, str. 31 sl. Obsežna gradbena dela na novem brežiškem gradu so do leta 1557 izvajali pod vodstvom gradbenega mojstra Martina iz južno švicarske Bel-linzone, ki je v Brežicah živel 28 let; gradil je po načrtih Jurija Spazia (Dispatia) (do leta 1551) in bratov Andrea ter Domenica dell'Allia (1554-1555). Med letoma 1530 in 1538 so zgradili štiri okrogle stolpe in južno ter vzhodno obzidje. Do leta 1550 so zgradili še severno in zahodno obzidje ter hlev. Prim. Koropec, Brežice v srednjem veku, str. 109-110; Schaffer, Festungsbau, str. 36 sl. Morda so isti gradbeniki sočasno gradili tudi dvorec Šrajbarski turn. Vsekakor je Šrajbarski turn nastajal vzporedno kot brežiški grad in ga je mogoče razumeti kot njegov manjši odvod. Rajhen-burški so Šrajbarski turn obdržali do leta 1568, ko ga je nadvojvoda Karel II. podelil Rupertu VI. Welzerju pl. Spiegelfeldu kot skrbniku fevdov zadnjega Rajhenburškega, Hansa Rajnprehta (1548-1570). (Stumberger, Die Welzer, str. 388. Vir: StLA-LfLB V (1561-1577), fol. 104a-105a. Prim. Nav. delo, str. 171. Prim. tudi članek Lidije Slana v tej publikaciji) Analizi tlorisne zasnove in stavbnih členov kažeta, da so dvorec Šrajbarski turn gradili postopno, enako kot brežiški grad. V obdobju Hansa Rajhenburškega je najverjetneje nastal le južni trakt, ki ima v spodnji etaži še poznogotsko oblikovane okenske odprtine. Morda so že takrat okvirno določili štiritraktno zasnovo; na tako zgodnji nastanek bi lahko kazala nekoliko nepravilna trapezasta tlorisna zasnova in različno zasnovani valjasti stolpi. Malce nepravilna zasnova je dobro primerljiva z renesančnim gradom v Idriji in z renesančnim dvorcem Fužine v Ljubljani, ki so ju oba začeli graditi še v prvi tretjini 16. stoletja, ko so se nove renesančne usmeritve v grajski arhitekturi še mešale s trdno zakoreninjeno srednjeveško tradicijo. V obdobju Krištofa Rajhenburškega in njegove žene so dokončali velikopotezno štiritraktno stavbno zasnovo in zgradili elegantne renesančne arkadne hodnike na dvorišču. To se je zgodilo med letoma 1533 in 1549 oziroma 1563. Glede na potek več bližnjih kranjskih gradov. Valvasor poroča, da so grad Rako upepelili in odvlekli iz njega vse, kar se je dalo, ter ga povsem uničili, grad Rekštajn so oropali in opustošili, na gradu Mirna so uničili peči in okna ter potrgali železje, grad Lebek so povsem izropali in ga skoraj povsem razdejali, grad Rožek so izropali in ga hudo uničili, grad Cušperk so razdejali.200 Oplenili in razdejali so tudi grad Mokronog. Na Štajerskem so puntarji julija 1515 zavzeli bližnje gradove Podsreda, Kunšperk in Bizeljsko.201 Grad Rajhenburg je bil med uporom najbrž manj razdejan od bližnjega brežiškega gradu, v katerem so puntarji pobili tudi večje število gospode in njihovih hlapcev.202 Kaže, da se je Hans Rajhenburški po uničenju srednjeveškega brežiškega gradu, ki mu je bil od leta 1492 služil kot glavna rezidenca (v Po-savju) in ki ga je bil že vsaj od leta 1512 prenavljal,203 odločil, da si kot novo glavno rezidenco poleg Riegersburga uredi Rajhenburg. Tu se je bilo očitno mogoče dovolj dobro utrditi, hkrati pa si ustvariti dovolj udobno in statusu pomembnega plemiča primerno bivališče. Vsekakor je bil Rajhenburg zaradi težje pristopne in izolirane višinske lege z obrambnega vidika bolj primeren od brežiškega gradu. Vse kaže, da so v razmeroma kratkem razdobju nekaj let grajski kompleks popolnoma prenovili in pri tem precej spremenili visokosrednje-veško zasnovo iz 12. in 13. stoletja. O zaporedju posameznih gradbenih etap moremo zaradi pomanjkanja pisnih virov in nesistematično izvedenih stavbnozgodovinskih raziskav zgolj ugibati. Zdi se, da so večino novih stavbnih delov zgradili približno sočasno. Ob valjastem stolpu so potem, ko so bili odstranili pogorelo pomožno stavbo na severovzhodni strani notranjega grajskega dvorišča, ob naslonitvi na notranjo stran severovzhodne in vzhodne stranice obodnega obzidja zgradili podkleteni dvonadstropni vzhodni grajski trakt, ki se je na jugu na- gradbenih del na brežiškem gradu, bi lahko sklepali, da so večino del v zvezi z dokončanjem dvorca opravili med letoma 1545 in 1548. Takšno datacijo potrjuje tudi primerjava z nekaterimi natančneje datiranimi arhitekturnimi elementi na stavbah, ki jih je zelo verjetno ustvaril krog istih mojstrov. To so glavni portal cerkve v Jarenini pri Mariboru iz leta 1548, glavni portal in okenski okviri dvorca Olimje iz leta 1550, glavni portal in okenski okviri jedra gradu Cmurek iz okoli leta 1550, glavni portal gradu Velenje iz leta 1558, glavni portal rotovža v Mariboru iz leta 1565, pa tudi kapiteli stebrov v notranjščini ladje bližnje cerkve Za-lostne Matere Božje v Leskovcu pri Krškem, dograjene pred letom 1554. Prim. Pahor, Tradicija gotike v arhitekturi, str. 105-106, 15. 200 Valvasor, Die Ehre, XI, str. 20, 478, 347, 477, 662; prim. Grafenauer, Kmečki upori, str. 107, 121-123, 130, zemljevid med str. 120 in 121; Grafenauer, Boj za staro pravdo, str. 56-57, zemljevid na str. 73-74. 201 Grafenauer, Kmečki upori, str. 123; Stopar, Grad Podsreda, str. 13. 202 Prim. Grafenauer, Kmečki upori, str. 120. 203 Schaffer, Festungsbau, str. 34. 2013 slonil na severno steno jugovzhodnega stolpa iz 13. stoletja. Med gradnjo trakta so z nasipavanjem izravnali notranje grajsko dvorišče, saj so njegovi etažni nivoji že prilagojeni novemu dvignjenemu dvorišču. Zaradi gradnje novega trakta so na notranji strani z obzidavo okrepili staro romansko obodno obzidje; tako so omogočili dodatno obtežbo starega zidovja, hkrati pa so povečali njegovo obrambno sposobnost z vidika novega ognjenega strelnega orožja. Klet in pritličje novega trakta so opremili s širokimi banjastimi oboki, nadstropji pa sta dobili profilirane ravne tramovne strope, ki so sedaj ohranjeni le še v prvem nadstropju. V prvem nadstropju je nastal niz štirih reprezentativnih bivalnih prostorov, ki so jih v poznih dvajsetih letih 16. stoletja deloma okrasili s poslikavami. Najkakovostnejše poslikave, ki so v glavnem ohranjene še sedaj, se nahajajo v manjšem trikotnem prostoru na severnem koncu trakta. V drugem nadstropju je morda že od vsega začetka obstajala enotna dvorana, ki zavzema celotno talno površino trakta. V nadstropjih so trakt na obeh straneh opremili z velikimi pravokotnimi okni s kamnitimi križi. V poznejših predelavah so ta okna odstranili oziroma zazidali. Med raziskavami leta 2011 so odkrili in odprli eno na dvoriščni strani trakta v drugem nadstropju, ki je po kakovosti v širšem prostoru iz-jemno.204 Odlikuje ga okvir z elegantno paličasto profilacijo, ki presenetljivo nastopa tudi na notranji strani ostenja. Okvir je bil sprva v celoti obarvan opečno rdeče.205 Velikost okenskih ostenij na vzhodni zunanji steni kaže, da so tudi tam obstajali podobno zasnovani okenski okviri. Na severovzhodni strani je v prvem nadstropju nastal straniščni konzolni pomol - ajželj. Vzhodni trakt je po talni površini največji stavbni del grajskega kompleksa. Osnovna zasnova in oblikovanje nadrobnosti kažeta, da je nastal kot reprezentativna bivalna stavba, očitno z željo po funkcionalni nadomestitvi zastarelega romanskega grajskega palacija na južni strani. Hans Rajhenburški in njegova soproga Eva oziroma njun sin Jurij so si očitno v tem delu gradu ustvarili svojemu stanu primerno ugledno novo domovanje. O nekdanjem razkošju bivalnih prostorov sedaj poleg osnovne konstrukcije pričajo le še fragmenti. Vsa oprema z nekdanjimi pečmi vred je že dolgo tega brez sledi izginila. V pritličju je bila verjetno kuhinja, klet pa je rabila za shrambe oziroma za shranjevanje vina, kar kaže široki polkrožno sklenjeni dvoriščni portal s poznogotsko posnetimi ro- 204 Med zadnjo prenovo so odkrili še več ostankov podobnih okenskih okvirov, ki so bili sekundarno kot spolije vzidani v vzhodnem in južnem grajskem traktu. Podobno oblikovane okenske okvire so vzidane kot spolije odkrili leta 2007 med prenovo gradu Hompoš pri Mariboru; sedaj so v zasebni zbirki restavratorja Viktorja Gojkoviča. 205 Podobno opečno rdeče polihromiran okenski okvir s kamnitim križem se je ohranil na gradu Otočec. bovi. Verjetno so trakt vsaj v prvem nadstropju opremili z odprtim dvoriščnim povezovalnim hodnikom, iz katerega so bili dostopni posamezni prostori, hkrati pa je omogočal kurjenje peči, ne da bi bilo pri tem treba vstopati v notranje gosposke pro-store.206 O obliki hodnika moremo zgolj ugibati. Verjetno je bil lesen, čeprav ni mogoče povsem izključiti možnosti, da je že zgodaj obstajal zidani predhodnik sedanjega (arkadnega) hodnika.207 Najpomembnejše nerešeno vprašanje, povezano s prvotno zasnovo tega trakta, je lokacija stopnišča; sta bili reprezentativni nadstropji dostopni le preko tesnega polžastega stopnišča na oddaljenem severozahodnem koncu grajskega kompleksa ali pa je nemara v navezavi na zunanji dvoriščni hodnik obstajalo še kakšno bližje locirano stopnišče, ki je pozneje izginilo brez sledu?208 Med gradnjo novega vzhodnega trakta in dvigom nivoja dvorišča so v bližini osrednjega dela dvoriščne (zahodne) stene novega trakta uredili tudi novo cisterno za vodo, ohranjeno še sedaj.209 Morda je nastala na lokaciji stare romanske cisterne, a glede na lego tik ob dvoriščni steni novega trakta se zdi bolj verjetno, da so jo uredili povsem na novo. Staro cisterno so morda odstranili zaradi gradnje novega trakta. Med gradnjo novega vzhodnega trakta so notranje grajsko dvorišče skoraj povsem izravnali. Na zahodnem robu so ohranili prvotno višino, ki jo je določala naravna skalna osnova, na severovzhodni strani in ob glavnem grajskem vhodu so teren nasuli za okoli en meter, na jugovzhodu pa za preko pol-tretji meter. Hkrati z izravnavanjem so podrli po-žgani visoki romanski glavni grajski stolp - bergfrid na jugozahodni strani dvorišča. Stolp z vidika novega zgodnjenovoveškega načina bojevanja z ognjenim strelnim orožjem ni bil več koristen, bil pa je 206 Leta 2011 so v južnem delu zahodne dvoriščne stene trakta v prvem nadstropju odkrili kuriščno nišo, ki kaže da so peči v 16. stoletju kurili z zunanje strani. 207 V slovenskem prostoru je zgodnji primer arkadnih hodnikov iz prve tretjine 16. stoletja ohranjen na gradu Švarcenštajn pri Velenju. Izjemni pomen Rajhenburga v tistem obdobju navaja na domnevo, da bi sorodno oblikovan motiv mogel obstajati tudi tam, a da so ga med gradnjo sedanjih zidanih (arkadnih) hodnikov okoli leta 1600 povsem odstranili. 208 Zgolj ugibati moremo, ali je morda na dvoriščni strani vzhodnega trakta v 16. stoletju nemara stal posebni stop-niščni stolpič, ki je pred nastankom sedanjega jugozahodnega dvoriščnega stopnišča, zgrajenega v sklopu novih arkadnih hodnikov okoli leta 1600, omogočal hiter dostop do reprezentativnih bivalnih prostorov v nadstropjih vzhodnega in južnega grajskega trakta. Stopniščni dvoriščni stolpič bi mogel stati v bližini stika med vzhodnim in južnim traktom ali v bližini lokacije sedanjega stopnišča ob stiku med južnim in zahodnim traktom. 209 Žal so med zadnjo prenovo leta 2012 cisterno povsem prekrili z dvoriščnim traktom, da sedaj lokacija tega ključnega pomembnega elementa grajskega kompleksa sploh ni več opazna. 2013 Profilirani leseni stropi v prvem nadstropju vzhodnega trakta (foto: Igor Sapač, 2012). Ostrešje južnega trakta (foto: Igor Sapač, 2012). tudi v nasprotju z novim konceptom, ki je v skladu z novimi renesančnimi arhitekturnimi usmeritvami težil k izgradnji povezanih stavbnih traktov na vseh straneh grajskega dvorišča.210 Ostal je le okoli 2,5 210 V 16. in 17. stoletju so na pomembnih gradovih v širšem prostoru podrli več podobnih visokih stolpov. Kmalu po letu 1500 so podrli mogočni bergfrid na notranjem dvorišču gra- du v Gorici, ki so ga začeli obnavljati na ukaz kralja Maksimilijana I. Podrli so tudi romanske glavne stolpe gradov Maribor na Piramidi, Konjice, Ptuj, Cmurek, Komenda na Polzeli in domnevno tudi Lemberg pri Dobrni. metra visok ostanek njegovega severovzhodnega vogala, ki ga je skupaj z plastjo žganine prekrilo novo nasutje dvorišča. Gradbeni material stolpa so porabili pri novih gradnjah, na kar bi lahko kazali lepi klesani kvadri, odkriti leta 2011 ponekod v vrhnjem delu zidovja vzhodnega in zahodnega trakta. Zaradi dviga nivoja dvorišča je prvotno pritličje romanskega palacija na južni strani grajske zasnove dobilo značaj kleti. Siroki polkrožno sklenjeni romanski portal spodnje etaže v severni steni tik ob 2013 Nadzidani del jugovzhodnega stolpa s staro strešno kritino in fasadnim ometom iz 16. stoletja (levo) in notranjščina gotske grajske kapele pred vhodom v nekdanje vrhnje nadstropje romanskega palacija (desno) (foto: Igor Sapač, 2011). podrtem bergfridu so zazidali in zasuli, vzhodno od njega pa uredili nov vhod s stopniščem do nove kletne etaže. Hkrati so preoblikovali in za eno etažo nadzidali celotno stavbo, ki se je iz palacija (najpomembnejšega in reprezentativnega grajskega stanovanjskega objekta) prelevila v enega od štirih podobnih grajskih stanovanjskih traktov. Prostor glavne romanske dvorane v bivšem prvem nadstropju je v glavnem ostal nespremenjen; le romanski portal na dvoriščni strani so nadomestili z novim segmentno sklenjenim portalom poznogotskih oblik z bogato paličasto razčlenjenim ostenjem.211 Več sprememb je bilo v bivšem drugem nadstropju, kjer so najverjetneje stare romanske okenske odprtine nadomestili z novimi večjimi poznogotskih oblik. Enaka okna so uredili tudi v nadzidani novi vrhnji etaži.212 Nekdanji potencialni rezidenčni prostori salzburškega nadškofa so dobili novo funkcijo. Morda so tu uredili bivalne prostore za otroke 211 Ostanke poznogotskega portala so odkrili in prezentirali leta 1999. 212 Leta 2011 so v sedanjem drugem nadstropju na prehodu med južnim traktom in jugovzhodnim stolpom oziroma prostorom romanske grajske kapele odkrili kot spolijo vzidan del okenskega okvira poznogotskih oblik z bogato pa-ličasto razčlenjenim ostenjem, ki je bil sprva najverjetneje del okna v drugem nadstropju južnega trakta. Hansa Rajhenburškega in njegove žene Eve. Hkrati s prezidavo južnega trakta so predelali tudi romanski jugovzhodni stolp, ki so ga nadzidali za okoli 5 metrov oziroma eno etažo in pol. Pri tem so ohranili romansko grajsko kapelo in prostora pod njo v glavnem nespremenjene. Kapelo so prenovili in pri tem očitno ohranili njeno sakralno funkcijo. Sprva neometane in morda zgolj pobeljene kamnite stene in obok kapele v notranjščini so prevlekli z nekaj milimetrov tanko plastjo beljenega gladkega ometa, ki je prekril tudi kockasti friz na vzhodu in kapitele vogalnih služnikov.213 Prehod v apsido so v ločnem delu poudarili z naslikanim temnordečim šivanim robom. Na zahodnem koncu južne stene kapele so v zidovju prebili večjo odprtino, ki je vodila na nov konzolni pomol.214 Na zahodnem delu severne stene so prebili 1,3 metra širok prehod brez vrat v sosednji severni prostor. Z izvedenimi posegi je kapela postala svetlejša in bolj prehodna. V pravokotnem prostoru bivše zgornje poznoromanske veže severno od romanske kapele, velikem 4,45 x 8,6 metra, so odstranili lesena tla, strop in stopnišči 213 Ivan Stopar je za ta omet uporabil nekoliko zavajajoč izraz fini štuk. 214 V 18. stoletju odstranjeni pomol kaže Vischerjeva upodobitev gradu iz okoli leta 1685. 2013 ter uredili novo poznogotsko grajsko kapelo, posvečeno leta 1520. Pri tem so ohranili prvotno talno velikost in oblikovali okoli 7 metrov visok prostor, zgoraj zaključen z dvopolnim zvezdasto rebrastim poznogotskim obokom na geometričnih konzolah.215 Rebra so obarvali temno rdeče, enako kakor naslikani šivani rob v sosednji prenovljeni romanski kapeli in večino novih poznogotsko oblikovanih okenskih in vratnih okvirov na celotni grajski stavbi. Stičišča reber so poudarili z grbovnimi ščitki, ki so sedaj odbiti.216 Na oltarni (vzhodni) steni so v spodnjem delu ohranili dve poznoro-manski visoki ozki svetlobni lini,217 v zgornjem delu pa prebili novo okno gotskih oblik, ki sedaj ni več ohranjeno.218 Na nasprotni zahodni strani so nad vhodom v kapelo uredili gosposko emporo, oprto na zelo nenavadno potlačen šilasti lok poznogotskih oblik. Lok so postavili pred starim romanskim obokanim prečnim hodnikom, ki so ga ohranili v prostoru nove kapele in še sedaj vodi do prostora pod romansko kapelo. Pod novo kapelo so obokali nizki, deloma v skalno osnovo vsekani kletni prostor. Zakaj so se odločili za gradnjo nove grajske kapele, ki je po talni velikosti celo malce manjša od sosednje starejše romanske kapele, ni pojasnjeno. Kolikor je imel prostor pod romansko kapelo sprva res funkcijo sekundarne kapele za grajske posle oziroma podložnike, bi mogli domnevati, da je nova pozno-gotska kapela nastala kot njeno uglednejše nadomestilo, kot nova sekundarna grajska kapela, stara romanska grajska kapela pa je pri tem ohranila funkcijo zasebne kapele, namenjene zgolj grajskemu gospodu in njegovi družini. Za to tezo govori dejstvo, da empora gotske kapele sprva očitno ni bila neposredno povezana z reprezentativnimi bivalnimi prostori v prvem nadstropju sosednjega novega vzhodnega trakta,219 niti ne z bivalnimi prostori v južnem traktu220 in da so uredili vhod v kapelo 215 Podobno zasnovane oboke so približno sočasno gradili zelo pogosto, denimo v severni ladji sedanje stolne cerkve v Mariboru, v stranskih ladjah župnijske cerkve v Radgoni (Bad Radkersburg) po požaru leta 1509 ali v kapeli gradu Rihemberk na Goriškem leta 1533. Prim. Stopar, Grad Brestanica, str. 143. 216 Prim. Stopar, Grad Brestanica, str. 150. Ščitki so bili najverjetneje podobno oblikovani kakor ščitki na rebrastem oboku poznogotskega prezbiterija bližnje stare župnijske cerkve sv. Petra pod gradom v Brestanici. 217 Lini sta dovolj razmaknjeni, da sta omogočili postavitev oltarja na sredini. Podobna situacija je dokumentirana v kapeli sedaj razvaljenega bližnjega gradu Žusem na Kozjanskem. 218 Nekdanja oblika okna je neznana. Morda je bilo celo okroglo. 219 Med raziskavami leta 2011 se je pokazalo, da so majhna vrata med emporo gotske kapele in velikim južnim prostorom v prvem nadstropju vzhodnega trakta očitno nastala šele v 19. stoletju in da pred tem na tem mestu ni bilo prehoda. 220 Reprezentativni poznoromanski portal, ki je do ureditve gotske kapele povezoval prostor bivše veže s prostori v vrhnji etaži bivšega palacija, so med gradnjo gotske kapele iz strani neposredno iz dvignjenega notranjega grajskega dvorišča, po starem ozkem romanskem hodniku, ki je sprva povezoval poznoromansko vežo v prostoru poznejše kapele z zunanjim lesenim povezovalnim hodnikom na severni steni palacija. Empora je bila sprva očitno dostopna skozi sedaj zaprti prehod na koncu ozkega hodnika v sedanjem prvem nadstropju med južnim in vzhodnim traktom,221 pa tudi skozi na novo prebiti prehod brez vrat v zahodnem delu severne stene romanske grajske kapele.222 Nad prostorom nove poznogotske grajske kapele so v nadzidanem delu jugovzhodnega stolpa uredili še dva prostora v dveh etažah. Raziskave v letu 2011 so razkrile, da sta bila na vzhodni strani prostora zelo verjetno opremljena s širokim konzolnim pomolom, ki je bil na zunanjščini enotno oblikovan, v notranjščini pa najverjetneje predeljen na dve etaži.223 Z nadzidavo jugovzhodnega stolpa so do neke mere vizualno nadomestili porušeni visoki bergfrid. Namesto obrambne poletaže vrh bergfrida je odtlej mogel kot glavna grajska opazovalna točka služiti novi najvišji grajski prostor na južni strani jugovzhodnega stolpa. Po odstranitvi starega bergfrida je bila omogočena gradnja novega dvonadstropnega zahodnega grajskega trakta, ki je povezal južni trakt z večjo stolpasto stavbo na severozahodu grajskega kompleksa. Zahodni trakt so postavili na najvišjem delu grajske zasnove na naravni skalni osnovi.224 Zgradili palacija zazidali in ga spremenili v pokončno pravokotno stensko nišo na empori nove kapele. Prim. Stopar, Grad Brestanica, str. 144. 221 Na to kaže tudi ob tem prehodu locirana majhna odprtina z lesenim koleščkom na debelejši žici, ki je najverjetneje rabila za vrv zvona gotske grajske kapele. Vrv je bila v spodnjih dveh etažah najverjetneje speljana na zunanjščini ob stiku južnega in vzhodnega trakta, v zgornjih dveh etažah pa v notranjščini. Preko koleščka je vrv gladko tekla iz zunanj-ščine v notranjščino in omogočala enostavno zvonjenje od glavnega vhoda v kapelo. Zvon je bil zelo verjetno nameščen v posebnem lesenem strešnem stolpiču na severozahodni strani strehe nadzidanega jugovzhodnega stolpa. 222 Prim. Kramberger, Možnosti rekonstrukcij srednjeveških gradov, str. 28, 34, 35; Kramberger, Romanska kapela na gradu Rajhenburg, str. 67. Avtor je nekritično domneval, da je prehod iz romanske kapele na emporo gotske kapele še romanskega izvora, pri tem pa prezrl, da je vzhodno ostenje prehoda naravnano na rob gotske empore, kar zelo verjetno ni naključje. 223 Najverjetneje je bil to pomol, ki je na skici Johannesa Clobucciaricha morda zmotno vrisan na fasadi sosednjega vzhodnega trakta. Prim. Stopar, Grad Brestanica, str. 134. Podobno oblikovani dvoetažni pomol je ohranjen na okoli leta 1507 zgrajenem palaciju gradu Veliki Tabor v Hrvaškem Zagorju. Prim. Miletic, Plemiiki gradovi kontinentalne Hrvatske, str. 222. 224 Skalno osnovo so zaradi gradnje zahodnega trakta izravnali in verjetno precej znižali. Pri tem so povsem odstranili ostanke temeljev zahodne in južne stranice zidovja visokega bergfrida. Leta 2011 opravljene arheološke raziskave so pokazale, da je skalna osnova že nekaj centimetrov pod nivojem tal pritličja osrednjega in severnega prostora zahodnega trakta. Ostankov zidovja bergfrida niso zasledili. Med prenovo so skalno osnovo še dodatno znižali. 2013 Poznogotski okenci v drugem nadstropju zahodne fasade severozahodne stolpaste stavbe in zahodnega trakta foto: Igor Sapač, 2012 in 2005). so ga zelo verjetno neposredno po odstranitvi bergfrida, sočasno s predelavo ter nadzidavo južnega trakta.225 Takoj po odstranitvi bergfrida so morali na novo zgraditi severozahodni vogal južnega trakta, na katerega se je zahodni trakt navezal. Med raziskavami leta 2011 na dvoriščni strani zahodnega trakta v vrhnji etaži odkriti vzidani posamezni pravilno obklesani kamniti kvadri kažejo, da so zidovje trakta vsaj deloma zgradili iz materiala, ki so ga pridobili med rušenjem bergfrida oziroma dveh pomožnih romanskih poslopij na severni strani grajskega dvorišča. Trakt je nastal na talni površini nepravilne oblike, saj se je moral na zunanji strani 225 Leta 1999, po odstranitvi ometov na dvoriščni steni zahodnega trakta v pritličju pod mlajšim arkadnim hodnikom se je pokazalo, da je zahodni trakt nedvomno sekundarno pri-zidan na romansko severozahodno stolpasto stavbo in da je struktura zidave njegovega zidovja v tem delu zelo nepravilna, novoveška, iz grobo obdelanih lomljencev. Ivan Sto-par je zaradi premajhne sonde, velike le okoli 4 dm2, na stiku med dvoriščno steno zahodnega trakta in jugovzhodnim vogalom severozahodne stolpaste stavbe, preuranjeno sklepal, da sta obe stavbi sočasni in torej romanski. Pri sondiranju leta 1999 se je pokazalo, da so prav na območju starejše sonde iz sedemdesetih let med gradnjo zahodnega trakta v 16. stoletju v starejše romansko zidovje severozahodne stolpaste stavbe vsekali širši utor za naslonitev novega zidu in ga nato zapolnili z novoveško zidavo. To je pri preveč lokalno omejenem prvem sondiranju povzročilo prenagljen sklep o vezanem zidovju. Prim. Stopar, Grad Brestanica, str. 139, 140, 148, 150. prilagoditi zalomljenemu poteku zahodne in jugozahodne stranice romanskega obodnega obzidja. Le na dvoriščni strani so z ravno črto uspeli zasnovo trakta korigirati in jo prilagoditi novim renesančnim arhitekturnim idealom. Prečno so trakt v spodnjih dveh etažah predelili na tri neenake dele. Južni del na talni ploskvi približno trikotne oblike so zasnovali kot vezni člen med zahodnim in južnim traktom in ga oblikovali povsem utilitarno ter opremili v vseh etažah z ravnimi lesenimi stropi.226 Domnevati smemo, da so v tem delu trakta uredili stopnišče, ki je povezovalo vse tri etaže. Druga dva dela so v pritličju, dvignjenem zaradi skalne osnove okoli 1 meter nad nivo izravnanega dvorišča, opremili z istim tipom zvezdastih obokov kot v pozno-gotski kapeli, le da so rebra nadomestili enostavnejši grebeni iz ometa. Ambiciozno zasnovana obočna shema, oprta v vogalih na prisekane nizke obstenske slope, kaže, da sta imela prostora verjetno neko posebno funkcijo. Morda je bila tu grajska orožarna 226 V tem delu zahodnega trakta so med arheološkimi raziskavami leta 2011 odkrili ostanke prečne stene, ki je v 16. stoletju približno trikotni prostor na sredini delila na dvoje. Stena je potekala v smeri vzhod—zahod in je bila zaradi proti zahodu padajočega skalnega terena pod nivojem tal pritličja postavljena na široki kamniti razbremenilni lok. Na podobne razbremenilne loke pod prečnimi stenami so naleteli leta 2011 med arheološkimi raziskavami ostankov gradu Maribor na Piramidi. 2013 (armamentarij), ki je morala biti glede na pomen vplivnega vojskovodje Rajnprehta Rajhenburškega in njegovega sina Hansa, glede na bližino turške meje in glede na nevarnost kmečkih uporov vsekakor dobro založena z raznovrstnim orožjem, strelivom, bojno opremo in vojnimi trofejami, morala pa je opravljati tudi dovolj pomembno simbolno-reprezentativno funkcijo.227 Za funkcijo orožarne bi govorila tudi dvignjena suha lega prostorov in dovolj velik vhod. Prostora na zahodni strani morda sploh nista imela odprtin, kolikor niso ohranili kakšne morebitne stare ozke romanske line. Na vzhodni dvoriščni strani je imel večji prostor glavni vhod sprva na lokaciji sedanjega okna, okno pa je bilo na lokaciji sedanjih vrat. V prvem nadstropju so uredili niz prostorov, ki jih je morda kot bivališče uporabljal grajski oskrbnik. Opremljeni so bili z ravnimi lesenimi stropi, ki so bili z višino okoli 3 metre nekaj nižji od stropov v prvem nadstropju vzhodnega in južnega trakta.228 Prostore so na dvoriščni strani verjetno osvetljevala večja okna s kamnitimi križi, ki so jih pozneje po izgradnji dvoriščnih hodnikov odstranili in nadomestili z vrati. Na zahodni zunanji fasadi v prvem nadstropju so bila zaradi izpostavljenosti sovražnim napadom sprva kvečjemu mala okenca. V drugem nadstropju je bil morda vseskozi večji enoten prostor. Raziskave v letu 2000 so pokazale, da so bila tla tega prostora prvotno nižja za okoli 1 meter in da je prostor na zahodni zunanji strani osvetljevalo več majhnih pravokotnih zamreženih okenc. Eno izmed njih, opremljeno s preprostim kamnitim okvirom s posnetimi vogali, je sedaj znova odprto. Okenca po- 227 Na Rajhenburgu je morala biti v prvi polovici 16. stoletja prav gotovo precejšnja zaloga orožja in bojne opreme, saj je bil od gradov Rajhenburških v Posavju edini, ki se je bil sposoben učinkovito upirati sovražniku. Brežiški grad je bil po letu 1515 bolj ali manj v razvalinah, Šrajbarski turn pa je bil najverjetneje zelo slabo utrjen in po letu 1515 še dolgo le napol dograjen. V 16. stoletju so začeli na vseh pomembnejših gradovih, še zlasti na ogroženih območjih, urejati večje orožarne, ki so postale nujne zaradi dokončne uveljavitve težkega ognjenega strelnega orožja v drugi polovici 15. stoletja. Pred tem so v srednjem veku povsod zadoščale manjše sobe z orožjem. Orožarne so v zgodnjem novem veku dobile tudi pomembni reprezentativni pomen in zato so jih pogosto urejali v bližini rezidenčnih prostorov. Orožarne v novem veku niso bile zgolj skladišča orožja, streliva in bojne opreme, ampak tudi razstavišča, ki jih je grajska gospoda s ponosom razkazovala povabljencem. Maksimilijan I. je spodbujal urejanje orožarn. Na njegovo pobudo je med letoma 1500 in 1505 nastala tudi ena prvih velikih reprezentativnih novoveških orožarn v samostojnem stavbnem kompleksu v predmestju Innsbrucka, ki ni bila zgolj skladišče vojaške opreme, ampak tudi prostor za izdelavo orožja in oklepov. Rajhenburški so to stavbo, ohranjeno še sedaj, gotovo poznali in morda so se hoteli zgledovati prav po njej, ko so urejali orožarno na gradu Raj-henburg. Za problematiko arhitekture in kulture orožarn prim. Neumann, Das Zeughaus. 228 Sedanji oboki so nastali šele v poznem 18. stoletju; zaradi višine obokov so takrat dvignili tla vrhnjega nadstropja trakta za okoli 1 meter. dobne velikosti so bila sprva tudi na vzhodni dvoriščni strani te etaže trakta. Leta 2011 so dve okenci napol odprli in pri tem odkrili njuni visoki kamniti čeli, dekorirani s slepim trilistnim krogovičjem poz-nogotskih oblik. Gre za izjemen motiv v širšem okviru poznogotske profane arhitekture.229 Po drugi strani sta okenci dovolj dobro primerljivi s tremi sedaj napol zazidanimi poznogotskimi okni s kro-govičji na prezbiteriju bližnje podružnične cerkve sv. Boštjana (Sebastijana) v Brestanici, ki je datirana z vklesano letnico 1523 na plošči nad portalom.230 Majhna okenca kažejo, da ta etaža sprva ni imela nujno bivalne funkcije; tu bi mogla biti na varnem locirana tudi notranja grajska kašča, v kateri so v negotovih časih turških vpadov in kmečkih uporov hranili najdragocenejše zaloge hrane. Zahodni trakt se je na severni strani prislonil na enako visoko starejšo romansko severozahodno stavbo stolpaste oblike. To so približno sočasno z gradnjo zahodnega trakta prenovili. V pritličju so sredi južne stene uredili polkrožno sklenjen portal z značilno poznogotsko posnetim in žlebljenim robom. Pri tem je morda šlo zgolj ta temeljito adaptacijo prvotnega romanskega portala.231 Leta 2011 odkriti in ponovno odprti portal je umeščen v osrednjo vzdolžno os zahodnega trakta in tega povezuje s pritličjem severozahodne stavbe stolpaste oblike. Na južnem koncu vzhodne dvoriščne stene so vgradili nov široki poznogotski portal ušesaste oblike, ki ima sorodno robno profilacijo kot notranji polkrožno sklenjeni portal.232 Portal so vgradili tik ob vogalu stavbe, kar kaže, da je bilo severno od njega na zunanji strani vzhodne dvoriščne stene verjetno speljano leseno stopnišče do polžastega stopnišča na severovzhodu. V osrednjem delu vzhodne dvoriščne stene so tik pod stropom pritličja morda na mestu starejšega romanskega okna vzidali 229 V slovenskem prostoru je v okviru profane arhitekture dokumentiranih le nekaj malce mlajših sorodnih motivov, ko so s pomočjo dekorativnih elementov skušali bistveno prevrednotiti oziroma pretirano poudariti pomen posameznih okenskih ali vratnih odprtin. Tu je treba opozoriti zlasti na stavbo Jenkove kasarne na Jezerskem, kjer so poznogotsko oblikovane okvire obdali z naslikanimi renesančnimi arhitekturnimi elementi, in sedaj uničeno podobno motiviko na dvoriščni fasadi vzhodnega trakta gradu Žužemberk. 230 Poznogotska cerkev ob sotočju Senovškega potoka in potoka Brestanica, sestavljena iz pravokotne ladje in tristrano sklenjenega prezbiterija je nastala leta 1523. Leta 1792 so ji na zahodni strani prizidali poznobaročni zvonik. Prim. Koropec, Brestanica z okolico, str. 55; Curk, Brestanica, str. 125-126. 231 Prag portala je prilagojen prvotni višini tal zahodnega trakta in je precej višje od nivo tal pritličja severozahodne stavbe stolpaste oblike. 232 Prim. Stopar, Grad Brestanica, str. 138. Obliko portala so razkrile raziskave leta 1999, ko se je pod mlajšo maltasto oblogo iz 19. stoletja pokazala žlebasta profilacija njegovega ostenja. Leta 2011 so obnovili njegov vrhnji del, ki so ga med predelavo v 19. stoletju v glavnem odstranili in nadomestili z podolžnim nadsvetlobnim oknom nad novimi vrati. 2013 I 1 Poznogotska portala v pritličju severozahodne stavbe stolpaste oblike (levo) in v prvem nadstropju severnega trakta (desno) (foto: Igor Sapač, 2012). novo poznogotsko pravokotno okno, ki je bilo do leta 2011 zaprto s kovano mrežo. Položaj okna kaže, da je bil nivo tal v pritličju stavbe sprva malce višji.233 Pritličje je tudi po poznogotski prenovi ohranilo ravni leseni tramovni strop.234 Tudi prvo nadstropje je v glavnem ohranilo prvotno romansko zasnovo z ravnim lesenim stropom. Zgolj ugibati moremo, ali so že takrat prebili novi okni na zahodni steni. Več sprememb se je zgodilo v drugem nadstropju, ki je očitno rabilo kot reprezentativni bivalni prostor. Na zahodni steni so ohranili oziroma obnovili stari ajželj, zraven pa morda na mestu starejšega romanskega okenca uredili pravokotno gotsko okence z lahno posnetim robom kamnitega okvirja in z izstopajočo polico segmentne oblike, ki počiva na visoki profilirani kamniti konzoli.235 Južno od okenca so približno v osrednji osi zahodne fasade morda malce pozneje vgradili veliko okno s kamnitim križem in poznogotsko bogato paličasto 233 Okno so zazidali hkrati s polkrožno sklenjenim portalom v južni steni v zgodnjem 17. stoletju, ko so nad pritličjem zgradili sedanji mogočni banjasti obok iz lehnjaka. Leta 1999 so okno na zunanji strani ponovno odprli. 234 Da je sedanji banjasti obok nastal šele v naslednji stavbni fazi, dokazuje tudi nerodni stik ob ostenju portala na južni strani vzhodne dvoriščne stene. 235 Prim. Stopar, Grad Brestanica, str. 135. Polica na konzoli je v širšem merilu edinstvena. Sedaj z notranje strani zazidano okence so odkrili leta 2011. profiliranim ostenjem.236 Romanska stavbna masa stavbe stolpaste oblike se v prvi tretjini 16. stoletja očitno ni spremenila. Na dvoriščni strani so v tistem obdobju podrli tudi pomožno romansko stavbo, ki se je zahodno od glavnega vhoda v grajski kompleks prislanjala na ščitni zid in domnevno tudi na severni del vzhodne stene severozahodne stolpaste stavbe. V prostoru zahodno od sedanje glavne grajske veže opravljene arheološke raziskave so leta 2011 razkrile ostanke žganine, kar kaže, da je tudi ta del grajskega kompleksa najverjetneje prizadel požar med kmečkim uporom leta 1515. Očitno so se bili zatem odločili, da razdejane stavbe ne obnovijo, ampak da jo nadomestijo z novim dvonadstropnim severnim grajskim traktom, ki je sklenil ambiciozno zastavljeno novo štiritraktno grajsko zasnovo z izravnanim notranjim dvoriščem na sredini. Severni trakt je po obsegu najmanjši in najtanjši. Povezal je romanski obvhodni stolpič, severni del dvoriščne stene valja-stega severovzhodnega stolpa in severozahodno stavbo stolpaste oblike. Ker je z dvoriščno steno na vzhodni strani prekril del levega ostenja šilasto-ločnega kletnega portala okroglega stolpa, je ne- 236 Ostanke okna (polico in spodnja dela levega in desnega ostenja) so odkrili leta 2011 in jih nato znova prekrili z ometom. Okno je bilo podobno oblikovano kot odkrito okno v vrhnji etaži vzhodnega trakta. 2013 dvomno nastal za njim. To dokazuje tudi nivo njegovih tal v pritličju, ki je že prilagojen dvignjenemu nivoju dvorišča. Leta 1999 opravljene stavbne raziskave so na vzhodnem delu dvoriščne stene trakta razkrile skromne ostanke dveh manjših in najverjetneje pravokotnih poznogotsko oblikovanih portalov, ki sta imela poševno prisekano ostenje.237 Portala sta bila, drugače kakor sosednji šilastoločni portal valjastega stolpa, že prilagojena dvignjenemu nivoju dvorišča. Vodila sta v sočasno na novo zgrajeni manjši prostor za romanskim ob-vhodnim stolpičem. Slednjega so v notranjščini opremili z novimi stropi, odstranili so domnevna starejša lesena stopnišča in mu v severni steni v pritličju prebili večje okno z navzven poševno prisekanim poznogotskim ostenjem.238 Na sredini pritličja novega trakta so uredili novo grajsko vežo. Njen talni nivo so uredili okoli pol metra nad nivojem starega romanskega tlaka.239 Pri tem so prvotni romanski portal v severnem ščitnem zidu zelo verjetno ohranili, čeprav se je njegova višina zaradi nasipavanja malce zmanjšala. Zahodno od nove veže so na temeljih podrte pomožne romanske stavbe uredili manjši prostor, morda za grajsko stražo, zraven pa so ob stiku z veliko severovzhodno stolpasto stavbo in ob naslonitvi na severni ščitni zid zgradili dvonadstropni stopniščni stolpič z uvitimi polžastimi stopnicami v notranjščini. Zaradi poznejših predelav se je od stolpiča ohranil le njegov okrnjeni spodnji del v pritličju. Leta 2011 opravljene arheološke raziskave so pokazale, da je imel stolpič tudi na zunanji (vzhodni in južni) strani okrogel tloris temeljev in da je imel torej na zu-nanjščini obliko valja.240 Uvite polžaste stopnice v stolpiču so omogočale dostop v nadstropji severnega trakta, najbrž pa tudi prehod do domnevnih zunanjih povezovalnih hodnikov v prvem nadstropju na vzhodni strani severozahodne stolpaste stavbe in zahodnega trakta. V prvem nadstropju severnega trakta so uredili dva nova manjša prostora in ju povezali s prostorom v prvem nadstropju romanskega obvhodnega stolpiča. V ta niz dobrih 2 metra 237 Med zadnjo prenovo so skromne ostanke portalov zakrili z ometom. 238 Prim. Stopar, Grad Brestanica, str. 134. 239 To so pokazale zadnje arheološke raziskave, ki so razkrile tudi severno bazo gotskega portala grajske veže na dvoriščni steni severnega trakta. Baza je bila nad nivojem romanskega tlaka in približno pol metra pod nivojem severne baze sedanjega renesančnega portala. 240 Zelo podobno zasnovani valjasti stopniščni stolpič pozno- gotskih oblik je okoli leta 1517 nastal ob vzhodni rondeli gradu Grad na Goričkem. Sedaj je ohranjen le še njegov pritlični del. Prim. Curk in Habjanič in Sapač, Grad na Goričkem, str. 13. Leta 2006 so na gradu Grad odkopali še eno polžasto stopnišče. Približno sočasna polžasta stopnišča so ohranjena na štajerskih gradovih Švarcenštajn, Ptuj in Slovenska Bistrica. Ostanki so vidni tudi v gradu v Brežicah. Polžasta stopnišča so gradili še vse do poznega 17. stoletja, kot kažejo dokumentirani, sedaj že porušeni primeri na dolenjskih gradovih Klevevž, Luknja in Soteska. nizkih, temnih in povsem utilitarno oblikovanih prostorov z zahodne strani, od nekdanjega stop-niščnega stolpiča, vodi rustikalen segmentno zaključen portal poznogotskih oblik, odkrit leta 2011. Prostori so do sredine 19. stoletja in dve desetletji po drugi svetovni vojni rabili za ječe.241 Nad njimi je v drugem nadstropju večji enoten dvoranski prostor s talno površino v obliki kljuke; njegov večji južni del je opremljen z dvopolnim obokom zvezdastega tipa, oprtim na poševno prisekane obstenske slope, manjši severni del v romanskem obvhodnem stolpiču pa je ravno stropan. Glede na lokacijo ječ v spodnji etaži, glede na lego dvorane blizu grajskega vhoda in glede na neposredni samostojni dostop z grajskega dvorišča preko nekdanjega polžastega stopnišča je utemeljena domneva, da je dvorana rabila deželskemu sodišču, ki je v gradu delovalo med letoma 1497 in 1850.242 Na vzhodni strani je v dvorano mogoč dostop tudi po uvitih stopnicah iz prvega valjastega stolpa. Te stopnice so sprva, pred gradnjo severnega trakta morda vodile na leseni hodnik na notranji strani ščitnega zidu. Zelo verjetno so hkrati z novim severnim oziroma vhodnim traktom zgradili tudi obzidan obor pred zunanjo severno stranjo ščitnega zidu, saj je bil nujen z vidika učinkovite obrambe gradu v času nevarnosti turških vpadov in kmečkih uporov, še zlasti pa zato, ker je ščitni zid z izgradnjo severnega trakta izgubil del obrambnega pomena. Obor so zasnovali na trikotni talni ploskvi v obliki klinaste bastije, ki je dopolnila obrambno funkcijo valjastega severovzhodnega stolpa in grajski kompleks zavarovala na najbolj ranljivi točki ob glavnem grajskem vhodu. Obzidje obora je sedaj z notranje strani ohranjeno oziroma obnovljeno le do parapetne višine. Skica Johannesa Clobucciaricha iz okoli leta 1603 kaže, da je obzidje sprva segalo do višine okoli 7 metrov nad nivojem tal majhnega novega dvorišča znotraj obora in da je bilo zgoraj verjetno opremljeno z obrambnim konzolnim vencem oziroma hodnikom. Hkrati z gradnjo obora so zasuli stari obrambni jarek tik pred glavnim grajskim vhodom in na lokaciji naravne skalne depresije v apnenčasti skalni osnovi pred oborom izsekali nov široki globoki obrambni jarek. V severozahodni steni obora so uredili 241 Prim. Stopar, Grad Brestanica, str. 145. Grajske ječe so bile običajno v bližini glavnega grajskega vhoda. To kažejo tudi dokumentirani primeri na gradovih Podsreda, Žužemberk, Zalog pri Moravčah in Turjak. Na Rajhenburgu sta bili ječi najverjetneje le v vzhodnih dveh prostorih, osvetljenih sprva le z majhnima ozkima linama z vzhodne strani. V vhodnem prostoru na zahodu je bil verjetno prostor za ječarja. V zgodnjem 17. stoletju so južna prostora osvetlili z večjimi pravokotnimi okni. 242 Prim. Koropec, Brestanica z okolico, str. 52; Curk, Brestanica, str. 111. Manj verjetna se zdi domneva, da je sodišče delovalo v poslikanem majhnem trikotnem prostoru na severnem koncu vzhodnega trakta v prvem nadstropju, na kar naj bi kazale naslikane personifikacije krščanskih kreposti. Primerjaj prispevek Simone Menoni v tej publikaciji. Nekdanja ječa v prvem nadstropju severnega trakta (foto: Igor Sapač, 2012). Dvorana v drugem nadstropju severnega trakta (foto: Igor Sapač, 2011). nov zunanji grajski vhod, ki ni bil v osi starega romanskega vhoda. Do novega vhoda so speljali lesen mostovž, ki je bil na koncu pred portalom prav gotovo opremljen z dvižnim mostom.243 Zaradi ureditve novega obrambnega jarka se je površina srednjeveškega predgradja zmanjšala. Ker na tej lo- 243 Podobno situacijo lahko še sedaj srečamo na gradu Cmurek v Slovenskih goricah, kjer je ohranjen tudi še leseni most čez jarek do obora pred v osnovi romansko grajsko zasnovo. kaciji niso bile opravljene sistematične arheološke raziskave, je o zasnovi predgradja v 16. stoletju mogoče zgolj ugibati. Z opisanimi posegi je rajhenburški grajski kompleks na kopastem skalnem pomolu v prvi tretjini 16. stoletja dobil temeljito posodobljeno in spremenjeno podobo. Po eni strani dosledno pozno-gotsko oblikovani stavbni členi kažejo, da je bila predelava izvedena v obdobju, ko je bila tradicija 2013 GradRajhenburg okoli leta 1530 in okoli leta 1620. Aksonometrični študiji (risalIgor Sapač, 2013). srednjeveške stavbarske tradicije še trdno zakoreninjena, po drugi strani pa ambiciozno izvedena zasnova s štirimi enako visokimi stavbnimi trakti okoli izravnanega notranjega dvorišča ne more prikriti, da je nastala pod vplivom novih renesančnih arhitekturnih idealov. Celoto je tako morda še najbolj smiselno označiti kot protorenesančno. Odločno nakazuje smer, v katero se je razvijala grajska arhitektura na vsem sedanjem slovenskem ozemlju v drugi tretjini 16. stoletja, ko so se dokončno uveljavili iz Italije priseljeni renesančni stavbni mojstri. Predstavlja ključen razvojni korak med srednjeveškimi višinskimi gradovi in idealnimi zasnovami novih utrjenih renesančnih dvorcev, kakršno ima tudi bližnji Srajbarski turn.244 Hkrati je odličen spomenik ambicioznemu vzponu Rajhenburških na prehodu iz srednjega v novi vek.245 Pozneje izoblikovane osnovne stavbne zasnove niso več bistveno spreminjali. 244 Prim. Komelj, Utrdbena arhitektura 16. stoletja, str. 73—92. 245 Materialni viri, povezani z Rajhenburškimi, so redki in dragoceni. Pomemben je z grbom opremljeni nagrobnik Krištofa I. Rajhenburškega, umrlega leta 1525, ki je sedaj vzidan na zunanjščini prezbiterija stolne cerkve v Mariboru. Povečava Turna v prvi polovici ali sredi 16. stoletja Hkrati oziroma malce za obsežno predelavo kompleksa gradu na pomolu v zgodnjem novem veku so prezidali tudi nižjeležeči Turn, ki ga je hči Mihaela Rajhenburškega Margareta (f 1502) leta 1498 prepustila svojemu možu Hansu pl. Grade-neggu.246 V lasti njunih potomcev je ostal do leta 1569, ko ga je od Franca Gradenegga kupil zadnji Rajhenburški, Hans Rajnpreht.247 Ko je najpozneje po letu 1498 stavba postala sedež samostojne zemljiške posesti, je dobila poudarjeno rezidenčno funkcijo in zato jo je bilo treba prezidati ter povečati. Zgolj ugibati moremo, ali so tudi Turn leta 1515 razdejali uporni kmetje. Vsekakor so v prvi polovici ali najpozneje sredi 16. stoletja srednjeveško romansko stavbo temeljito prenovili in ji na jugovzhodnem vogalu prizidali trinadstropni stolpič s križno obokano vhodno vežo v pritličju. Stolpič, ki je zakril vzhodna okna južne fasade srednjeveške stavbne zasnove, so v spodnji polovici zasnovali kot 246 Glej prispevek Dejana Zadravca v tej publikaciji. 247 Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 258; Koropec, Brestanica z okolico, str. 61, 66, 69, 70; Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 350; prim. Curk, Brestanica, str. 119. 2013 Poznogotskaportala v vogalnem stolpiču Turna iz 16. stoletja (foto: Igor Sapač, 2012). kubično stavbno telo, v zgornji polovici pa so njegova vzhodna vogala poševno prisekali. Opremili so ga s širokim polkrožno sklenjenim kamnitim porta-lom, ki z lahno posnetimi robovi v tradiciji pozne gotike kaže, da je nastal najpozneje sredi 16. stoletja. Isto datacijo omogoča živorobi portal, zašiljen na oslovski hrbet, ki je nekoč povezoval tretje nadstropje srednjeveške stavbe s kapelo v vrhnjem nadstropju stolpiča. Na zunanjščini stolpiča so vogale poudarili z rustikalno sivo poslikavo, razpoznavno še sedaj. V vrhnji etaži stolpiča so uredili kapelo, orientirano proti vzhodu, ki je bila morda protestantska. Tako je nastala še tretja rajhenburška grajska kapela. Hkrati z gradnjo stolpiča so preoblikovali okenske odprtine srednjeveške stavbe in v njeni notranjščini ob jugovzhodnem vogalu zgradili sedaj uničeno dvoramno stopnišče. Takrat je nastal tudi sedanji polkrožno sklenjeni glavni portal v pritličju južne fasade. Veža v pritličju stolpiča, skozi katero vodi pot na dvorišče v pravem kotu, kaže, da je hkrati s stolpičem, kolikor ni morda nastalo že prej, na južni strani srednjeveške stavbe nastalo manjše obzidano dvorišče. Obzidne stranice so morda potekale na mestu sedanjih notranjih zidov dvoriščnih traktov za arkadnimi hodniki, a brez ustreznih sondažnih stavbnih raziskav tega ni mogoče zanesljivo ugotoviti. Leta 2012 so med son- dažnimi arheološkimi raziskavami v južnem delu zahodne fasade zahodnega trakta izkopali nastavke dveh zidov iz lomljencev, ki sta bila široka 120 cm in 170 cm in ki sta potekala pravokotno na zahodno fasado. To so morda sledovi neke stavbe, morda stolpiča, naslonjene na prvotno obzidje, preden je nastal sedanji zahodni trakt. Po drugi strani je mogoče, da so to zgolj ostanki starejših močnih eskarpnih zidov, ki so ločevali prvotno srednjeveško stavbo od nabrežja Save pred gradnjo sedanjih treh južnih traktov. Z izgradnjo obzidanega dvorišča je Turn dobil značaj utrjene stavbe, ki je popolnoma nadzorovala sotočje Brestanice in Save, leseni most čez Brestanico in cesto prosti Sevnici. Lokacija in stavbna zasnova z obzidanim dvoriščem, ki je bilo morda prevozno in dostopno s treh strani, napeljujeta na domnevo, da bi Turn mogel opravljati tudi funkcijo mitnice ob rečnem pristanišču.248 Povečavo Turna v 16. stoletju, ki po kakovosti sicer ne dosega predelave zgornjega gradu na pomolu v prvi tretjini 16. stoletja, morda lahko povezujemo z ambicioznim Francem Gradeneggom, ki ga je imel od leta 1540. Leta 1558 je bil povzdignjen v barona, leta 1563 pa si je dal v bližnji stari brestaniški 248 S tega vidika bi Turn mogli primerjati z dvorcema Vransko in Trilek pri Colu, ki sta imela nekaj časa tudi funkcijo mit- 2013 GradRajhenburg s Turnom na skici Johannesa Clobucciaricha iz okoli leta 1603 (Popelka, Die Landesaufnahme, TafelXXIV). župnijski cerkvi izdelati monumentalni figuralni nagrobnik, ki je ohranjen še sedaj.249 Poznorenesančna prenova gradu Rajhenburg v zgodnjem 17. stoletju Maja 1570 so Rajhenburški v moški liniji izumrli in njihovo premoženje so preko ženske linije dedovali Welzerji.250 Kmečki upor leta 1573, ko je 249 Glej prispevek Dejana Zadravca v tej publikaciji. Prim. Koropec, Brestanica z okolico, str. 63, 68; Curk, Brestanica, str. 119; Cevc, Kiparstvo na Slovenskem med gotiko in barokom, str. 88; Stopar, Gradovi na Slovenskem, str. 182. 250 Baravalle, Burgen, 1961 (1995) str. 121; Stumberger, Die Welzer, str. 198, 388; Slana, Brdo pri Kranju, str. 62. Glej tudi prispevek Lidije Slana v tej publikaciji. Valvasor je z izumrtjem Rajhenburških povezal legendo o dveh sovražnih bratih, zadnjih svojega rodu in imena, ki sta istočasno ustrelila drug drugega in katerih lobanji so nato še dolgo hranili v grajski kapeli. Prim. Valvasor, Ehre, IV, str. 574— 576. Valvasorjevo navedbo je v malce spremenjeni obliki povzel tudi Franc Sartori. Prim. Sartori, Die Burgvesten, str. 168—169. V resnici legenda, ki je v ljudskem izročilu ostala živa skozi več stoletij, ni povezana z izumrtjem Rajhen-burških leta 1570, ampak z dogodkom leta 1434 oziroma v 15. stoletju. Prim. Schöne alte Steiermark, str. 168; Kaj delajo trapisti, str. 136; Orožen, Gradovi in graščine v narodnem izročilu, str. 227—229; Curk, Brestanica, str. 132. Z Raj-henburga se je legenda o sovražnih bratih prenesla tudi na Riegersburg. Prim. Gordon, Die Riegersburg, str. 15. Leta 1915 so v rajhenburški grajski kapeli sv. Nikolaja nad štiri metre od tal v ozki zamreženi niši na desni strani oltarja hranili dve lobanji, za kateri pa je že takrat veljalo, da glede na precej različno velikost verjetno ne pripadata legendarnima bratoma Rajhenburškima, ampak da so verjetno v novejšem času zaradi legende na pokopališču odbrali dve lobanji in ju za spomin postavili v kapelo. Prim. Kaj delajo trapisti, str. 137. Lobanji so v grajski kapeli hranili še leta 1938. Prim. Tiller, Krško in okolica, str. 13; Tiller, Sevnica in okolica, str. 20. Leta 1939 so ju prenesli v takrat novo urejeno muzejsko zbirko v Krškem. Od leta 1948 sta v Posavskem muzeju v Brežicah. Kaže, da gre za glavi moškega in ženske. Za posredovani podatek se zahvaljujem kustosinji Alenki Černelič Krošelj. na Rajhenburgu bival Sigmund Welzer, grajske stavbe ni prizadel, ker je baje grajski gospodar upornim kmetom dal vino in vola ter se jim tako odkupil.251 Welzerji so grad obdržali do leta 1576. V tistem kratkem obdobju grajske stavbe gradbeno niso spreminjali. Štajerska veja rodovine Welzer, ki je gospodarila na Rajhenburgu, je bila pri gradbenih podvigih očitno bistveno manj ambiciozna od koroške veje.252 Kaže, da gradu niso spreminjali niti v naslednjih treh desetletjih, ko je bil do leta 1603 v posesti baronov Egkh-Hungerspach.253 Sele ko je bil grad v zgodnjem 17. stoletju v posesti Franca Galla pl. Gallensteina (ok. 15501614) so ga vnovič temeljito prenovili kot reprezentativno plemiško rezidenco.254 V tistem obdob- 251 Adamček, Seljačka buna 1573, str. 130—131; Grafenauer, Boj za staro pravdo, str. 265, 284; Koropec, Brestanica z okolico, str. 61; Slana, Brdo pri Kranju, str. 62; prim. Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 257. 252 V 16. stoletju so se med koroškimi Welzerji na gradbenem področju najbolj odlikovali Krištof Welzer V. (pred 1488— 1539), njegov sin Moritz Welzer IV. (1500-1555) in vnuk Viktor Welzer I. (1527?-1595). Povezani so bili z novogradnjami in obsežnimi prezidavami trdnjave Kluže pri Bovcu, gradu Lemberg pri Dobrni, gradu Frauenstein pri Šentvidu ob Glini, gradu Hallegg pri Celovcu, dvorca Welzenegg pri Celovcu in družinske palače na Starem trgu v Celovcu. Prim. Stumberger, Die Welzer. 253 Glej prispevek Lidije Slana v tej publikaciji. Prim. Slana, Brdo pri Kranju, str. 60. Grad je bil v tistem obdobju podobno kot bližnji sevniški grad pomembno protestantsko žarišče, saj je med letoma 1584 in 1586 v njem izpričan protestantski pridigar. Prim. Weiss, Reformacija, str. 697. 254 Glej prispevek Lidije Slana v tej publikaciji. Prim. Janisch, Topographisch-statistisches Lexikon, II, str. 663; Koropec, Brestanica z okolico, str. 70; Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Peta knjiga, str. 23. Gall je bil ambiciozen graditelj. Pred prenovo gradu Rajhenburg je med letoma okoli 1586 in 1601 uspešno dokončal obsežno renesančno gradnjo bližnjega gradu Brežice, o čemer pričajo tam na arkadnem hodniku zahodnega trakta v pritličju vzidana plošča z grbom, napisom in letnico 1589, na arkadnem 2013 ju, okoli leta 1603, je grajsko stavbo skicozno, a zelo zanesljivo upodobil Johannes Clobucciarich.255 Takrat so preoblikovali glavno grajsko vežo, jo morda na novo banjasto obokali in jo opremili z dvema novima velikima rustikalnima portaloma, ohranjenima še sedaj.256 Pri tem so odstranili stari romanski glavni grajski portal v severnem ščitnem zidu. Na novem glavnem portalu so na sklepnem kamnu izklesali Gallov grb z vzpenjajočim se samorogom.257 Hkrati so obvhodni stolpič v vrhnji etaži opremili s tremi pravokotnimi kamnitimi okenskimi okviri z renesančno profiliranimi policami in prekladami. Enake okenske okvire so namestili tudi v obeh nadstropjih na severovzhodni fasadi vzhodnega trakta in pri tem odstranili poznogotske okenske okvire s kamnitimi križi. Tudi valjasti severovzhodni stolp je v obeh nadstropjih dobil enako oblikovane nove okenske okvire, ki so nadomestili prvotne. Kaže, da so stolp takrat na zunanjščini v zgornji polovici okrasili z naslikano rustiko v kombinaciji sivomodrih pravokotnikov in belih vmesnih črt.258 Najverjetneje so istočasno s sivomodro rus-tiko poslikali vse zunanje grajske fasade.259 To je hodniku zahodnega trakta v prvem nadstropju vzidana plošča z grboma, napisom in letnico 1590 ter napisna plošča z grbom in letnico 1601 nad glavnim vhodom v grad. Prim. Schaffer, Festungsbau, str. 58—59; Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Peta knjiga, str. 21, 23. Franc Gall pl. Gallenstein je bil od leta 1582 do smrti tudi lastnik gradu Luknja na Dolenjskem, ki ga je bil njegov oče Krištof Gall pl. Gallenstein prezidal v elegantni utrjeni renesančni dvorec z arkadnim dvoriščem. Prim. Smole, Graščine, str. 273; Sapač, Razvoj grajske arhitekture na Dolenjskem in v Beli krajini, str. 68, 121, 232. Od leta 1598 je imel krajši čas novi renesančni dvorec Mala Loka pri Trebnjem, med letoma 1576 in 1601 pa je imel v zakupu tudi grad in gospostvo Ribnica na Dolenjskem. Prim. Smole, Graščine, str. 273, 280, 422. Grad Rajhenburg je po letu 1603 prezidal in ga najverjetneje uredil kot svojo drugo oziroma tretjo rezidenco poleg brežiškega in lukenjskega gradu. Leta 1604 je zelo verjetno občasno že bival tudi na Rajhenburgu, saj je tistega leta dal napraviti nagrobnik sinu Francu, ki je umrl v starosti 10 let. Nagrobnik je še sedaj ohranjen pred glavnim oltarjem v tlaku prezbiterija stare župnijske cerkve sv. Petra v Brestanici. Prim. Koropec, Brestanica z okolico, str. 70; Curk, Brestanica, str. 119; Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Peta knjiga, str. 96. 255 Za problematiko in zanesljivost upodobitev gradov Johannesa Clobucciaricha (ok. 1545—1605) prim. Popelka, Die Landesaufnahmt; Kuttner, Johannes Clobucciarich, str. 165— 167. 256 Dvoriščni portal je primerljiv z rustikalnim dvoriščnim por-talom vhodnega trakta gradu Brežice, ki ima na sklepnem kamnu izklesan Gallov grb. 257 Prim. Stopar, Grad Brestanica, str. 132, 134. Isti motiv so leta 1601 upodobili tudi nad renesančnim glavnim portalom gradu Brežice. 258 Fragment fasadne poslikave so odkrili leta 2011 v vrhnjem delu stolpa tik pod strešnim napuščem, ko so odstranili v 19. stoletju v kotu med stolpom in vzhodno fasado vzhodnega trakta pozidani sanitarni prizidek. Po odkritju so poslikavo zakrili z novim ometom. 259 Do leta 2011 je o tem pričala precej izprana, a še dovolj razločno razpoznavna plast sivomodre barve na zahodni zu- nanji steni tretjega nadstropja jugovzhodnega stopa ob stiku s streho južnega trakta. edini tako obsežni in zgodnji dokumentirani primer fasadne poslikave v slovenskem prostoru, ki že nakazuje usmeritev proti baročnemu iluzionizmu.260 Medtem ko so zunanje fasade spremenili predvsem z uporabo barve, so v podobo notranjega grajskega dvorišča posegli bistveno bolj radikalno. Tam so na vzhodni, južni in zahodni strani pred starejšimi stavbnimi trakti zgradili enotno oblikovane dvonadstropne hodnike, ki so v pritličju križno obokani in odprti z arkadami, v nadstropjih pa ravno stropani, zaprti in predrti z renesančno oblikovanimi pravokotnimi kamnitimi okenskimi okviri s profiliranimi prekladami in policami. Arkadne loke in oboke v pritličju so oprli na vitke kamnite klesane slope z rahlo posnetimi robovi in renesančno profiliranimi kapiteli, ki so oblikovani podobno kot podboja sočasnega zunanjega glavnega grajskega portala.261 Ob zahodnem traktu so nivo tal arkadnega hodnika malce dvignili nad nivo dvorišča in ga prilagodili talnemu nivoju prostorov v pritličju tega trakta.262 Na jugozahodnem vogalu dvorišča, na lokaciji nekdanjega visokega bergfrida, so ob novih hodnikih postavili udobno zaprto stopnišče na talni ploski v obliki kljuke, ki je verjetno nadomestilo starejše stopnišče iz zgodnjega 16. stoletja v trikotnem južnem delu zahodnega trakta.263 Dimenzije stopnišča s širokimi stopniščnimi ramami kažejo, da je nastalo že v skladu z novimi arhitekturnimi usmeritvami, ki so razvojno pot kmalu pripeljale do velikih baročnih reprezentativnih stopnišč, kakšna srečamo na bližnjih gradovih Brežice, Podčetrtek ali Slovenska Bistrica. Stopnišče je 260 Rustikalna poslikava zunanjščine gradu Rajhenburg je dobro primerljiva s sivozeleno rustikalno poslikavo iz 16. stoletja, ki prekriva vse fasade notranjega dvorišča gradu Durdevac na Hrvaškem. Prim. Miletic, Plemiiki gradovi kontinentalne Hrvatske, str. 217—218. Okoli leta 1600 so z dekorativno sivomodro arhitekturno poslikavo fasad poudarili tudi zu-nanjščino bližnjega gradu Sevnica, vendar pa tam poslikave niso zajele celotne površine, ampak so se omejile le na posamezne naslikane elemente, s katerimi so dopolnili obstoječi raster okenskih odprtin. Sevniški grad je med letoma okoli 1596 in okoli 1617, torej približno sočasno s prenovo Rajhenburga, prenovil Inocenc Moscon (ok. 1545 — po 1618), ki je grad kupil od salzburške nadškofje. 261 Podobno oblikovani vitki kamniti slopi s še v poznogotski tradiciji posnetimi vogali so ohranjeni tudi v pritličju arkadnih hodnikov gradu Brežice iz okoli leta 1590 in v pritličju arkadnih hodnikov gradu Sevnica iz okoli leta 1600. Prim. Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Peta knjiga, str. 26 (op. 21), 119. Na sevniškem gradu so hodniki v nadstropjih podobno kot na Rajhenburgu deloma zaprti in predrti z renesančno oblikovanimi okni. Ob vhodnem traktu ni hodnikov, tako kot sprva tudi ne na Rajhenburgu. 262 V poznem 19. stoletju so nivo tal zahodnega arkadnega hodnika še malce povišali do sedanjega nivoja. Pred tem se je talni nivo od severa proti jugu postopno stopničasto dvigal. 263 Prim. Stopar, Grad Brestanica, str. 151. Po gradnji novega stopnišča so domnevno starejše stopnišče v južnem delu zahodnega trakta odstranili skupaj s predelno steno in prostor v pritličju opremili z banjastim obokom s sosvodnicami. Ta obok so odstranili med zadnjo prenovo gradu leta 2011. 2013 Renesančni glavni grajski portal z grbom rodovine Gall pl. Gallenstein (levo) (foto: Igor Sapač, 2005). Glavni grajski portal med letoma 1881 in 1889 (desno) (Kaj delajo trapisti, str. 181). Leta 2011 na zunanjščini valjastega stolpa v vrhnjem delu odkrita rustikalna arhitekturna poslikava iz zgodnjega 17. stoletja (levo) in kamniti renesančni okenski okviri iz zgodnjega 17. stoletja v prvem in drugem nadstropju valjastega stolpa (foto: Igor Sapač, 2011). rt Zunanjščina (levo) in notranjščina (desno) stopnišča na jugozahodnem vogalu dvorišča iz zgodnjega 17. stoletja (Fototeka MAO, okoli 2005; Igor Sapač, 2012). severozahodne stolpaste stavbe v obeh nadstropjih na dvoriščni strani stanjšali in tako omogočili, da novi hodnik ob zahodnem traktu poteka v ravni črti do novega stopnišča. Zaradi gradnje novih dvoriščnih hodnikov so zazidali okna s poznogotskimi okviri, ki so jih v vrhnji etaži ponovno odkrili leta 2011. Ključni oblikovni element nove podobe notranjega grajskega dvorišča so bile elegantne renesančne oziroma manieristične temnomodro-sive arhitekturne poslikave na zunanjščini novih hodnikov in stopnišča. S poslikavami so bistveno dopolnili sicer dokaj utilitarno oblikovane grajene elemente in na dvorišču ustvarili kakovosten celovit ambient, ki ga v prejšnjih obdobjih grad še ni premogel. Med arkadnimi loki v pritličju in okni v nadstropju so naslikali ograje z renesančnimi balustri in z njimi poskušali poenotiti videz sicer malce različnih nivojev oken hodnikov.266 Višina naslikane profilirane police nad balustri na zahodni dvoriščni fasadi ni bila povsem usklajena z višino kamnitih okenskih polic.267 Na stopniščnem izzidku so naslikali poševno potekajoče balustradne ograje, navezane na naslikane nosilne stebre oziroma slope. Kombinacija naslikanih elementov in pravih okenskih okvirov na stopniščnem izzidku je kazala že na manieristične vplive. Arhitekturne elemente so ponazorili z belo barvo, prazne prostore pa s temnomodro-sivo.268 266 Podobno oblikovani renesančni balustri so v kamniti izvedbi okoli leta 1560 nastali na arkadnem dvorišču gradu Hmelj-nik, okoli leta 1565 na arkadnem dvorišču rotovža v Mariboru in okoli leta 1600 na arkadnem dvorišču gradu Žu- žemberk. Sedaj niso več ohranjeni. 267 Med rekonstrukcijo dvoriščnih arhitekturnih poslikav so to korigirali. 268 Med raziskavami leta 2011 so odkrili ostanek prvotne poslikave, ki ga je pozneje prekrilo nasutje nad obokom mlajše jugovzhodne povezave med stopniščnim izzidkom in hod- nastalo kot dodatek k hodnikom in je zato izstopilo iz njihove linije. Prostor med jugovzhodno steno stopnišča in hodnikom vzhodnega trakta je bil sprva nezapolnjen. Na zunanji strani jugovzhodne stene stopnišča v pritličju so vzidali polkrožno luneto, domnevno vzeto iz takrat odstranjenega romanskega glavnega grajskega portala. Zaradi gradnje dvoriščnih hodnikov in stopnišča so nad južnim stavbnim traktom postavili novo strešno konstrukcijo in jo prekrili z opečno kritino.264 Nad vzhodnim traktom in verjetno tudi nad zahodnim traktom so ohranili staro strešno konstrukcijo iz prve tretjine 16. stoletja ter jo samo podaljšali nad nove hodnike. Najpozneje v tistem obdobju je grajska stavba dobila enotno opečno streho. Severni trakt so na dvoriščni strani morda šele v tej stavbni fazi malce nadzidali, da je dosegel višino vzhodnega in zahodnega trakta, in ga na novo zastrešili. Hkrati so preoblikovali okenske odprtine v nadstropjih tega trakta, ki so dobile nove pravokotne kamnite okvire in se tako prilagodile okenskim odprtinam v nadstropjih novih hodnikov drugih treh traktov.265 Tesno polžasto stopnišče ob severozahodnem vogalu dvorišča so nadomestili z udobnejšim večramnim stopniščem, ohranjenim še sedaj, ki je povezalo različne talne nivoje severnega trakta in novih dvoriščnih hodnikov ob zahodnem traktu. Od starega polžastega stopnišča se je ohranil le njegov spodnji del, skrit pod novimi stopnicami. V sklopu predelave stopnišča in gradnje novega hodnika ob zahodnem traktu so vzhodno steno romanske 264 Nekaj opečnih strešnikov iz 17. stoletja na strehi južnega trakta se je ohranilo do zadnje prenove leta 2011, ko so jih neodgovorno odstranili in zavrgli. 265 Okenske odprtine na dvoriščni strani severnega trakta je pozneje deloma prekril prislonjeni severni arkadni hodnik. 2013 Tovrstne arhitekturne poslikave so bile zlasti v drugi polovici 16. stoletja in v prvi polovici 17. stoletja v širšem prostoru zelo pogoste, a ohranile so se le redke.269 Poslikave na gradu Rajhenburg so med najzgodnejšimi in najobsežnejšimi svoje vrste v slovenskem prostoru. Raziskovalci in restavratorji so jim zato upravičeno posvetili veliko pozornost.270 K celovitemu oblikovanju dvorišča je ob arhitekturnih poslikavah prispeval tudi tlak iz velikih rečnih prodnikov - mačjih glav, s katerimi so tlakovali vso izravnano površino.271 Na vzhodni strani dvorišča so ob novem arkadnem hodniku na novo uredili tudi krono cisterne za vodo, ki sedaj ni več ohranjena. Glede na analogije smemo domnevati, da je bila kamnita krona trebušaste oblike na vrhu opremljena z umetelno oblikovanim visokim kovanim nastavkom z mehanizmom za dvigovanjem vedra.272 V zgodnjem 17. stoletju je bil grad deležen tudi nekaterih sprememb v notranjščini. V pritličju ro- nikom vzhodnega trakta. Dobro ohranjena poslikava kaže, da je bila prvotna barva naslikanih praznih mest med arhitekturnimi členi skoraj črna. Enako barvo srečamo pri naslikani široki črti, ki na fasadi arkadnih hodnikov gradu Brežice ločuje pritličje od nadstropij. 269 V slovenskem prostoru je treba omeniti zlasti renesančne poslikave, ki so v rekonstruirani obliki iz zadnjih dveh desetletij ohranjene na dvoriščnih arkadnih hodnikih hiše na Glavnem trgu 1 v Celju in malce mlajše poslikave iz 17. stoletja na dvoriščnih arkadnih hodnikih gradu Slovenska Bistrica. Prim. Stopar, Celjske impresije, str. 71. Pred nedavnim so odkrili skromne sledove arhitekturnih poslikav z naslikanimi balustradami iz 16. stoletja na arkadnem hodniku gradu Lemberg pri Dobrni. Več tovrstnih arhitekturnih poslikav z naslikanimi balustradnimi ograjami je ohranjenih oziroma obnovljenih na avstrijskem Štajerskem in Koroškem, pa tudi na območju sosednjega Hrvaškega Zagorja. Značilni primeri so na arkadnem dvorišču gradu v Varaž-dinu, na arkadnem dvorišču rotovža v Šentvidu ob Glini, na arkadnih dvoriščih dvorcev Hallegg in Welzenegg pri Celovcu ali na okoli leta 1585 dokončanem stavbnem traktu Registraturtrakt v okviru mestnega gradu v Gradcu, ki so jih rekonstruirali leta 1918. Prim. Resch, Die Kunstdenkmaler der Stadt Graz, str. 287-288. 270 Prim. Stopar, Najlepši slovenski gradovi, str. 198-199. 271 Prim. Slabe, Raziskave, str. 23. 272 Morda so v času preureditve grajske stavbe v samostan tra- pistov po letu 1881 po vzoru prvotnega visokega kovanega nastavka oblikovali nov visok zidan stebrni nastavek s piramidasto streho. Podoben kovani nastavek iz okoli leta 1600 je bil do okoli leta 1960 ohranjen na dvorišču bližnjega gradu Sevnica. Bil je prekrit s kovinsko uvito stožčasto streho in opremljen z ročnim kolesom za dvigovanje vode iz cisterne. Prim. Sapač, Stavbni razvoj gradu Sevnica. Zelo verjetno je podoben nastavek stal tudi nad kamnito krono na notranjem dvorišču bližnjega brežiškega gradu. Sedaj so v slovenskem prostoru iz 16. in 17. stoletja ohranjeni le še umetelni kovani nastavki kamnitih kron vodnjakov iz gradov Vurberk, Velika Nedelja in Ormož. Prim. Pezdiček, Kovani nastavki vodnjakov, str. 67-75. Izpričana renesančna kovana nastavka kron vodnjakov na gradu Ptuj in v dvorcu Ravno polje nista več ohranjena. Še sta ohranjena bogato oblikovana baročna kovana nastavka iz 18. stoletja, ki sta sprva krasila veliko zunanje dvorišče mestnega gradu v Mariboru in krono vodnjaka gradu Fužine v Ljubljani. Za pregled kovanih nastavkov kamnitih kron vodnjakov na Slovenskem prim. Horvat, Sto vodnjakov. manske severozahodne stolpaste stavbe so ravni leseni strop nadomestili z mogočnim banjastim obokom iz lehnjaka.273 Zaradi novega oboka so zazidali polkrožno sklenjeni portal v južni steni in okno na vzhodni steni. Najbrž so takrat zazidali tudi obe romanski ozki svetlobni lini na zahodni steni. Hkrati so verjetno zgradili tudi banjasti obok s tremi pari sosvodnic v prostoru nad gotsko kapelo v jugovzhodnem stolpu in pri tem odstranili široki dvoetažni pomol na vzhodni fasadi. Morda so že v tistem obdobju grad opremili z novim stavbnim pohištvom, zlasti s kasetiranimi vrati med posameznimi sobanami v nadstropjih in novimi zaprtimi dvoriščnimi hodniki.274 Na severni strani grajske stavbe so morda že v zgodnjem 17. stoletju čez obrambni jarek do glavnega portala v severozahodni stranici obzidja obora kot nadomestilo za starejši leseni mostovž zgradili udoben širok zidani most, katerega talni nivo je prilagojen nivoju poznorenesančnega glavnega grajskega portala. Natančna datacija mostu je zaradi pomanjkanja pisnih virov otežena. Njegovega natančnejšega časa nastanka niso pojasnile niti arheološke raziskave, izvedene v letih 2011 in 2012. Glede na konstrukcijske značilnosti je vsekakor nastal v 17. ali 18. stoletju.275 Gre za triločni kamniti most, zgrajen predvsem iz manjših lomljencev, ki se na južni strani navezuje na zidovje obrambnega obora, na severu pa na kamnito zidano kontra-eskarpo obrambnega jarka. Severna loka mostu sta širša, kar kaže, da bi mogel na lokaciji ožjega južnega loka sprva obstajati lesen dvižni most. Verjetno so v zgodnjem 17. stoletju začeli urejati tudi manjši parterno zasnovani vrt na severni strani obrambnega jarka, pa tudi večji parterni vrt na ravnici nad grajskim kompleksom. Tako velike grajske stavbe s pomembno rezidenčno funkcijo si v tistem obdobju brez ustreznega vrta pač nikakor ni 273 Prim. Stopar, Grad Brestanica, str. 138. Zaradi gradnje oboka so na notranji strani obzidali severno in južno steno ter tako ustvarili ležišče za novi obok. Obzidava južne stene je deloma zakrila ostenje portala na južni strani vzhodne dvoriščne stene. 274 Kasetirana vrata, sedaj nadomeščena s slabimi posnetki, kažejo fotografije v samostan trapistov preurejenega gradu iz obdobja med svetovnima vojnama, ki jih hrani Valvasorjeva knjižnica Krško. 275 Jože Curk meni, da je most nastal v prvi polovici 18. stoletja. Curk, Brestanica, str. 133. Glede na način gradnje je takšna datacija vsekakor mogoča. Most je nedvomno stal pred letom 1807, ko je že označen na mapnem načrtu porečja Save Franza Scherowitza (Žerovca) (ARS, AS 1068, Zbirka načrtov, t. e. 2/97), oziroma pred letom 1825, ko je označen v mapi franciscejskega katastra. V okviru grajske dediščine v Sloveniji je most primerljiv z dvoločnim mostom pred vhodnim stolpom gradu v Ribnici iz 17. stoletja in z nekdanjim dvoločnim mostom pred glavnim vhodom gradu Luknja pri Novem mestu iz 18. stoletja, nekoliko manj pa z večločnim mostom pred glavnim vhodom gradu Mokrice iz 19. stoletja. 2013 bilo mogoče zamisliti. Vrt je nastal na višji legi kakor grajska stavba, kar je sicer malce nenavadno, a nikakor ne povsem izjemno.276 Po temeljiti prenovi v zgodnjem 17. stoletju grajska stavba, podobno kot bližnji sevniški grad, v 17. stoletju pa tudi pozneje ni bila več deležna sprememb, ki bi pomembneje spremenile njeno podobo in značilno drobno strukturo. Prezidava in povečanje Turna v 17. stoletju Po izumrtju rodovine Rajhenburških leta 1570 je Turn pripadel Langenmantlom, za njimi pa so ga med letoma 1643 in 1697 imeli Reisigi.277 Prvotno romansko stolpasto poslopje so najverjetneje okoli leta 1600 v nadstropjih opremili z novimi renesančno profiliranimi pravokotnimi okenskimi okviri, podobnimi, kot so približno sočasno nastali tudi na zgornjem gradu. Sedaj so ohranjeni le še okviri na južni dvoriščni fasadi. Pozneje so predelali jugovzhodni vogalni stolpič, tako da so v notranjščini njegovi zgornji dve etaži združili in tam na novo uredili grajsko kapelo; to so opremili z banjastim obokom s parom sosvodnic, na zunanjščini pa poudarili s strešnim stolpičem z baročno čebulasto streho, ki jo kaže Vischerjeva upodobitev iz okoli leta 1685 in ki glede na slogovne značilnosti ni mogla nastati pred sredino 17. stoletja.278 Tako je na območju rajhenburškega grajskega kompleksa poleg romanske in gotske grajske kapele nastala še baročna. Med začetkom 17. stoletja in časom nastanka Vischerjeve upodobitve okoli leta 1685 so na lokaciji starejšega dvoriščnega obzidja postopno zgradili tri enonadstropne stranske trakte, ki so se med seboj stikali le z vogali, tako da je bil južni trakt pomaknjen naprej. Zahodni trakt je bil že prvotno enako visok kot sedaj, vzhodni trakt pa je bil okoli 1,5 metra nižji.279 Po mnenju Jožeta Curka so najprej zgradili vzhodni trakt, nato zahodni trakt, na koncu pa še vezni južni trakt, ki je bil sprva morda opremljen s polkrožno zaključenim prehodom proti Savi.280 Zahodni trakt so s severovzhodnim vogalom prislonili na jugozahodni vogal prvotnega romanskega stolpastega poslopja, vzhodni trakt pa na spodnji del južne stene jugovzhodnega vogalnega stolpiča. Z opisanimi posegi je prvotni stolpasti dvor dokončno dobil razgibano po- 276 Podobno situacijo iz 17. stoletja moremo denimo srečati pri gradu Herberstein na avstrijskem Štajerskem. 277 Glej prispevek Dejana Zadravca v tej publikaciji. Prim. Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 258; Curk, Brestanica, str. 129; Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 350; Zadravec, Postavitev in postavljavec, str. 110. 278 Vischer, Topographia Ducatus Stirie; Vischer, Topographia Ducatus Stiriae. Faksimilirana izdaja listov s slovenskimi motivi, št. 8, str. 53. 279 Curk, Brestanica, str. 131, 133. 280 Prav tam, str. 133. dobo dvorca s štirimi različnimi trakti, razporejenimi okoli majhnega notranjega dvorišča.281 Po potresih v letih 1691 in 1695, ki sta dvorec precej razmajala, da menda nekaj časa ni bil primeren za bivanje,282 so ga obnovili, a pri tem njegove podobe niso spremenili, saj upodobitve iz 18. stoletja kažejo enako obliko kot Vischerjeva upodobitev. Najverjetneje so med obnovo zgolj utrdili razpokane stene, sanirali streho, uredili nekatere nove okenske in vratne odprtine ter namestili nekatere nove stropne konstrukcije. Gradbeni posegi na gradu Rajhenburg v obdobju baroka V drugi polovici 17. stoletja in v 18. stoletju je grad na pomolu doživel več manj obsežnih gradbenih posegov. V tistem obdobju so se njegovi lastniki dokaj hitro menjavali. Leta 1624 je pripadel Janezu Jakobu grofu Attemsu Svetokriškemu (1598—1670), ki ga je bil takrat dedoval po ženi Ani Katarini, roj. Gall pl. Gallenstein (f 1624). Po smrti prve žene se je znova poročil in na gradu stalno živel do leta 1637, ko ga je prodal in se z družino odselil na takrat kupljeni renesančni dvorec Plešivec (Tanzenberg) blizu Celovca. Rajhenburg je od leta 1639 imel Vid Jakob baron Moscon, sočasno lastnik dvorca Polhov Gradec, nato od leta 1653 njegov brat Jošt Jožef s Sevnice, od okoli leta 1680 Peter baron Curti, od leta 1697 pa avstrijski vojskovodja Hannibal grof Heister (f 1719), brat znamenitega generala, maršala in graditelja reprezentativnega baročnega dvorca Kirchberg ob Rabi Sigberta grofa Heisterja (1646—1718).283 Morda so že v drugi polovici 17. stoletja do parapetne višine z notranje strani znižali obzidje obora pred glavnim vhodom v grad in adaptirali most čez obrambni jarek. Hkrati so odstranili portal v obzidju obora na koncu mostu. Morda so že takrat zahodni del obora zapolnili s pomožnim poslopjem na trikotni talni ploskvi, ki so ga prislonili na severni ščitni zid in na severoza- 281 Približno sočasno je tudi prvotni srednjeveški dvor v bližnji Sevnici dobil značaj novoveškega trškega dvorca. Domnevno srednjeveško stavbo so razširili, preoblikovali in ji na ob-rečni strani prizidali stranski trakt. Podobno kot pri Turnu v Brestanici so tudi v Sevnici gradbena dela izvajali postopno. Na to kažeta dvoriščni konzolni pomol z vklesano letnico 1613 in glavni portal z letnico 1664. Prim. Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Peta knjiga, str. 129; Sapač, Stavbni razvoj gradu Sevnica, str. 15 sl. 282 Glej prispevek Dejana Zadravca v tej publikaciji. Prim. Kaj delajo trapisti, str. 139. 283 Kaj delajo trapisti, str. 139—140; Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 257; Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Peta knjiga, str. 96. Prim. Schmidt-Brentano, Kaiserliche und k. k. Generale; Woisetschläger in Krenn, Steiermark (Dehio-Handbuch), str. 221—222. Glej tudi prispevek Lidije Slana v tej številki Kronike. Hannibal Heister je leta 1697 kupil tudi dvorec Turn in ga obdržal do leta 1704. S tem v zvezi glej prispevek Dejana Zadravca v tej publikaciji. 2013 Renesančni okenski okviri na južni fasadi prvotnega romanskega stolpastega poslopja Turna (foto: Igor Sapač, 2012). Arkadni hodniki ob severnem grajskem traktu (foto: Igor Sapač, 2012). hodno obzidje obora.284 Na notranjem grajskem dvorišču so izzidali jugovzhodni vogalni del med jugovzhodno steno stopnišča in hodnikom ob vzhodnem traktu. Pri tem so v nadstropjih podrli staro steno vzhodnega konca hodnika južnega trakta iz zgodnjega 17. stoletja. Novi vstavek so oblikovali po vzoru starejših hodnikov. Vanj so na dvoriščni 284 Stavba je označena na mapnem načrtu porečja Save Franza Scherowitza (Žerovca) iz leta 1807 in v mapi franciscejskega katastra iz leta 1825. Propadla je pred letom 1888, saj jo takrat posneta fotografija ne kaže več. Prim. Kaj delajo trapisti, str. 149. Verjetno je bila to pritlična stavba, ki je glede na lokacijo ob grajskem portalu rabila za hlev. fasadi vzidali stara okenska okvira iz porušenega dela stene. Nova obočna konstrukcija je zakrila ostanek temne sivo-modre arhitekturne poslikave nad pritličnim arkadnim lokom stare stene. Z vstavkom so zagotovili streho nad stopniščem v klet južnega trakta. Verjetno so hkrati z dvorišča v pritličje južnega trakta oziroma v prostor nekdanje velike romanske dvorane skozi romansko severno steno prebili širok polkrožno sklenjen prehod; njegovo os-tenje so deloma sestavili iz kosov sočasno do polovice odstranjenega sosednjega poznogotskega portala s paličasto razčlenjenim ostenjem iz prve tre- 2013 Stik dveh arkadnih slopov iz dveh razvojnih faz ob severovzhodnem vogalu notranjega grajskega dvorišča (levo) foto: Igor Sapač, 2011). Bogato poznogotsko profilirano okensko ostenje, vzidano kot spolija v ostenju prehoda v prostor, ki je nastal v višini obočne konstrukcije romanske grajske kapele po njenem uničenju (desno) (foto: Igor Sapač, 2011). tjine 16. stoletja. Prehod so opremili z velikimi lesenimi dvokrilnimi vrati, ki so se odpirala navzven. Nekdanjo reprezentativno romansko dvorano so brez bistvenih gradbenih sprememb preuredili v hlev za konje.285 Hkrati z novim vogalnim vstav-kom so na dvoriščnih fasadah z beležem prekrili zbledelo in v tistem obdobju že zastarelo renesančno arhitekturno poslikavo z balustradnimi ograjami ter jo nadomestili s preprosto novo fasadno poslikavo, ki se je omejila na opečno rdeč šivan vogal na stopniščnem izzidku in na debelo ravno črto med prvim in drugim nadstropjem.286 Malo za opisanimi posegi so na dvorišču zgradili še nov dvonadstropni arkadni hodnik, ki so ga naslonili na dvoriščno fasado severnega trakta. Zaradi novega hodnika so zazidali večji del odprtin v nadstropjih dvoriščne stene severnega trakta, ob stiku s hod- 285 Prim. Stopar, Grad Brestanica, str. 140. 286 Ostanke te skromne poslikave so na stopniščnem izzidku in na zahodnem traktu odkrili in po nepotrebnem prezentirali leta 2012. Podobno poslikavo iz časa okoli sredine 17. stoletja so leta 2008 odkrili in prezentirali na zunanjščini gradu Hompoš pri Mariboru. Prim. Berčič, Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede. Primerljiva arhitekturna poslikava v sivem tonu iz okoli leta 1670 je še vidna na zunanjščini severnega trakta dvorca Ravno polje pri Ptuju. nikoma vzhodnega in zahodnega trakta pa so prebili štiri široke arkadne odprtine. V pritličju so končna arkadna slopa novega hodnika prislonili na starejša slopa vzhodnega in zahodnega arkadnega hodnika. Novi hodnik so v nadstropjih opremili z arkadami na kamnitih slopih, ki so za polovico ožje od širokih arkad v pritličju. Leta 1714 je grad in gospostvo kupil Ignac Marija grof Attems (1652—1732).287 V lasti njegovih potomcev je oboje ostalo do leta 1802.288 Okoli leta 1718/1719 je grad upodobil Franz Ignaz Flurer (1688—1742) v okviru serije oljnih slik skupaj z gradovi Brežice, Podčetrtek, Hartenštajn in dvorcem Statenberk, ki so bili vsi v lasti Ignaca Marije grofa Attemsa.289 Natančna Flurerjeva upodobitev kaže, da so grad po nastanku Vischerjeve upodo- 287 Zadravec, Postavitev in postavljavec, str. 109—110. 288 Janisch, Topographisch-statistisches Lexikon, II, str. 663; Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 257; Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Peta knjiga, str. 96. Glej tudi prispevek Lidije Slana v tej publikaciji. 289 Oljno sliko z upodobitvijo gradu Rajhenburg hrani Narodni muzej v Ljubljani. Za podatek o času nastanka upodobitve se zahvaljujem kolegu dr. Ferdu Šerbelju. Prim. Šerbelj, Mecen in njegov slikar, str. 30. Flurer je grad Rajhenburg upodobil iz drugačnega gledišča kakor Vischer. 2013 Velik polkrožno sklenjeni prehod v sedanjem pritličju severne stene romanskega palacija, prebit ob nekdanjem ožjem poznogotskem portalu. (foto: Igor Sapač, 2011 in 2012). bitve iz okoli leta 1685 prenovili.290 Najverjetneje se je to zgodilo zaradi potresov v letih 1691 in 1695, ki sta precej prizadela tudi dvorec Turn.291 Na Flu-rerjevi upodobitvi nista več vidna konzolna pomola na južni fasadi južnega trakta in jugovzhodnega stolpa v sedanjem prvem nadstropju, ki ju Vi-scherjeva upodobitev še kaže.292 Južna fasada je med tem dobila v pravilnem rastru razvrščena velika pravokotna okna, ki so ostala do zadnje prenove gradu leta 2012, ko so zazidali okna v prvem in drugem nadstropju jugovzhodnega stolpa. Odstranitev pomolov med letoma okoli 1685 in 1719 kaže, da so v tistem obdobju v notranjščini jugovzhod- 290 Vischer, Topographia Ducatus Stirie; Vischer, Topographia Ducatus Stiriae. Faksimilirana izdaja listov s slovenskimi motivi, št. 8, str. 53. 291 Prim. Kaj delajo trapisti, str. 139. Glej tudi prispevek Dejana Zadravca v tej publikaciji. 292 Vischerjeva upodobitev je malce netočna, saj je bil eden od obeh upodobljenih pomolov verjetno na vzhodni fasadi jugovzhodnega stolpa in je predstavljal romansko apsido kapele. Vsekakor pa je obstajal vsaj en pomol na južni fasadi jugovzhodnega stolpa; do leta 2012 je bila ob jugozahodnem pilastru v notranjščini romanske kapele dobro razvidna sled sekundarno zazidane odprtine iz poromanskega obdobja v obliki ometanega zahodnega ostenja pravokotno v južni zid vrezanega prehoda. Očitno je bila tu odprtina fasadnega pomola iz prve tretjine 16. stoletja, ki so ga odstranili pred nastankom Flurerjeve upodobitve. Odprtino so zazidali z mešanico kamna in opeke. nega stolpa opustili romansko grajsko kapelo. Zgolj ugibati moremo, ali se je to zgodilo zaradi potresne škode ali zaradi želje po baročnem preoblikovanju gradu, izhajajoče iz spremenjenega okusa. Bolj verjetna se zdi prva možnost, čeprav morda v kombinaciji z drugo. Grad v tistem obdobju ni bil pomembna reprezentativna rezidenca. Parcialno baročno preurejanje posameznih prostorov nikakor ni zadostovalo za spremembo temeljnega značaja ro-mansko-renesančne podobe grajske stavbe. Še najbolj verjetno se zdi, da je potresna škoda lastnika prisilila, da je na najbolj ekonomičen, a dovolj dostojen in sodoben način poskrbel za sanacijo najbolj poškodovanih stavbnih delov, da je grad mogel še naprej opravljati vlogo upravnega središča pomembnega zemljiškega gospostva. Pri tem nikakor ni bila prisotna želja po velikopotezni preobrazbi gradu v baročno rezidenco. Vsi izvedeni gradbeni posegi so imeli dokaj utilitarni značaj. Tako so v romanski kapeli, ki je v obdobju, ko grad ni imel pomembne rezidenčne funkcije, dokončno izgubila svoj pomen, odstranili križne oboke in prostor predelili na dve etaži. Nova prostora so oblikovali povsem utilitarno z ravnima ometanima stropoma in z izravnanimi pobeljenimi stenskimi površinami, pod katerimi so zakrili ostanke bogate romanske členitve sten bivše kapele. Na mestu odstranjene apside, poznogot- 2013 III Preprosta baročna štukatura v drugem nadstropju južnega grajskega trakta (foto: Igor Sapač, 2012). skega konzolnega pomola na zahodnem koncu južne stene in romanskega okenca v vzhodnem delu južne stene so uredili velika pravokotna okna s povsem utilitarno oblikovanimi nečlenjenimi kamnitimi okviri. Enako oblikovana okna so sočasno namestili tudi v obeh nadstropjih južne fasade sosednega južnega trakta in na vzhodni fasadi vzhodnega trakta. Pri tem so odstranili stare bogato razčlenjene poznogotske okenske okvire s kamnitimi križi in njihove ostanke uporabili kot spolije pri predelavah zidovja v tem delu gradu.293 Sočasno so v obeh nadstropjih južnega trakta sanirali lesene stropne konstrukcije in jih ometali. Strope so okrasili s preprosto štukaturno dekoracijo, ki z značilnim oblikovanjem kaže, da je nastala v poznem 17. stoletju ali najpozneje v zgodnjem 18. stoletju.294 Prenov- 293 Leta 2011 so v južnem in vzhodnem delu gradu odkrili več ostankov kakovostnih kamnitih poznogotskih okenskih okvirov, vzidanih kot spolije. Ostanek bogato paličasto razčlenjenega poznogotskega okenskega ostenja je bil kot spo-lija vzidan tudi v južno ostenje prehoda v drugem nadstropju med južnim traktom in jugovzhodnim stolpom. Med obnovo romanske kapele so spolijo vzeli iz stene, prehod pa zazidali. 294 Prim. Stopar, Grad Brestanica, str. 146. Dokaj skromne štukature so v štirih prostorih v obeh nadstropjih južnega trakta. V prvem nadstropju je v večjem vzhodnem prostoru masiven profiliran okvir z osrednjim okroglim poljem in s štirimi vogalnimi polji. V manjšem sosednjem zahodnem prostoru je večje pravokotno polje s polkrožnima zaključkoma. Polje obdajata biserna niza. V drugem nadstropju je v večjem vzhodnem prostoru masiven plastičen štuk v obliki četverolista z okroglim vencem iz listov na sredini in s štirimi majhnimi rozetami ob vogalih. V manjšem sosednjem prostoru je pravokotni okvir s poševno prirezanimi vogali z ljene prostore so zelo verjetno opremili z novimi lončenimi pečmi. O tem pričata še sedaj ohranjena baročna dimnika južnega trakta. Našteta gradbena dela so zelo verjetno izvedli pred letom 1714, ko je bil grad v lasti Hannibala grofa Heisterja, in ne šele zatem, ko je grad prešel v last Ignaca Marije grofa Attemsa; malo verjetno se zdi, da bi bil ta premožni razgledani ljubitelj umetnosti in arhitekture dopustil izvedbo tako skrajno utilitarnih in brezčutnih gradbenih posegov, pa čeprav Rajhenburga ni nameraval uporabljati kot rezidenco, saj je v bližini že premogel udobnejše grajske stavbe Brežice, Podčetrtek in Statenberk. Iz sicer skromnih razpoložljivih arhivskih virov ni razvidno, da bi Ignac Marija grof Attems grad gradbeno spreminjal, čeprav je bilo zanj značilno, da se je takoj z veliko vnemo lotil gradbenih del, ko je pridobil kakšno novo grajsko stavbo.295 Na Rajhenburgu se je očitno lotil le obnove gospodarstva. Pod Attemsi je grad nekaj vidnejših sprememb očitno doživel šele v poznem 18. stoletju. Risba oskrbnika Janeza Mihaela Schrama iz leta 1766 kaže enako zunanjo podobo gradu kot starejša Flu-rerjeva upodobitev.296 Ta podoba se tudi pozneje do leta 2012 ni bistveno spremenila. Prenova grajske stavbe se je v obdobju iztekajočega se baroka omejila le na notranje prostore. V knjigi o samostanu tra- motivom preslice in podvojene bisernice. 295 Prim. SI ZAC/1306 (Gospoščina Rajhenburg). Ohranjena sta le dva protokola zaščitnih pisem iz obdobja med letoma 1709 in 1753 v dveh arhivskih škatlah. 296 Zadravec, Omembe slikarjev, str. 310—313. 2013 Rajhenburg s Turnom na akvarelu neznanega avtorja iz okoli leta 1800 (Škaler, Po poteh slovensko-hrvaškega kmečkega upora 1573, str. 14). pistov v Rajhenburgu iz leta 1915 je zelo pretirano zapisano, da je grad pod Ferdinandom grofom Attemsom dosegel višek svoje slave in imenitnosti. Leta 1915 je bil v gradu še ohranjen napis s kro-nogramom: LONGO AEVO / VIVAT FERDI-NANDVS / VIVAT ET ANNA / Possessores in Reichenbvrg, Thvrn, / Rann, Hartenstein, LanDsberg, / Veistritz, Wvrnberg / et Pettav.297 Verjetno so v zadnji četrtini 18. stoletja nastali obokani stropi v prvem nadstropju zahodnega trakta in severozahodnega stolpa, ki z značilnimi konstrukcijami kažejo na čas nastanka ob prehodu iz 18. v 19. stoletje. Zaradi novih obokov so nivo tal v drugem nadstropju dvignili za okoli 1 meter. Osnovnih značilnosti drugih prostorov v tistem obdobju niso spremenili. Več sprememb je bila deležna okolica grajske stavbe. Na severovzhodnem koncu grajskega obrambnega jarka so ob naslonitvi na most in zi-dovje kontraeskarpe zgradili sedaj porušeno preprosto enonadstropno podkleteno pravokotno stavbo z dvokapno streho, s preprosto belo nerazčlenjeno zunanjščino in z obokano spodnjo kletno etažo.298 297 Kaj delajo trapisti, str. 140. Ferdinand Marija Ignac Jožef Tadej grof Attems (1746-1820) je bil od leta 1773 poročen z Marijo Ano, roj. baronico Gall-Gallenstein (1752-1839). Bil je sin Ignaca Marije II. grofa Attemsa (1714-1762), vnuk Franca Dizme grofa Attemsa (1688-1750) in pravnuk Ignaca Marije I. grofa Attemsa (1652-1732). (http://www. geneall.net) 298 Ostanke stavbe so razkrila rušitvena dela v vzhodnem delu grajskega jarka leta 2011. Pokazalo se je, da je bil banjasti obok kletne etaže stavbe naslonjen na starejše zidovje kon-traeskarpe, ki so jo med gradnjo stavbe očitno uporabili kot temelj severne stene. Banjasti obok je potekal v smeri vzhod-zahod in je bil opremljen s tremi pari sosvodnic. Južno od nje so južni del izravnanega jarka po celotni širini zapolnili z daljšo nizko pravokotno stavbo, ki je najbrž rabila za gospodarske potrebe in ki je sedaj prav tako porušena.299 Zahodno od te stavbe so na višji terasi preuredili majhni parterni grajski vrt v radialno urejen vrtni nasad in ob njegovem severnem robu zgradili značilno manjšo oranžerijo z zastekljeno poševno postavljeno južno stranjo.300 Tudi vrt in oranžerija sedaj nista več ohranjena. Na slemenu pomola zahodno nad grajsko stavbo so preuredili domnevni starejši vrt iz 17. stoletja.301 Načrt Stavba je že označena na mapnem načrtu porečja Save Franza Scherowitza (Žerovca) iz leta 1807 (ARS, AS 1068, Zbirka načrtov). Njeno podobo kaže fotografija iz okoli leta 1888, objavljena v: Kaj delajo trapisti, str. 149. 299 Stavba je označena na mapnem načrtu porečja Save Franza Scherowitza (Žerovca) iz leta 1807 in v mapi franciscjskega katastra leta 1825. Kaže jo tudi upodobitev v Stari Kaiserjevi suiti iz okoli leta 1830. To je bila dolga nizka stavba z dvokapno streho. Prim. Kaiser, Lithographirte Ansichten; Kaiser, Litografirane podobe, št. 5 a, str. 29. Odstranili so jo pred letom 1888, saj je takrat posneta fotografija več ne kaže. Prim. Kaj delajo trapisti, str. 149. Med odpiranjem jarka leta 2012 njenih ostankov niso odkrili. Morda je bila to le lesena stavba, ki so jo uporabljali kot hlev v povezavi s prostorom nekdanjega obrambnega jarka, ki so ga izravnali podobno kot pred gradom v Slovenski Bistrici. 300 Vrt in oranžerija sta označena na Scherowitzovem načrtu iz leta 1807 in v mapi franciscjskega katastra. Oranžerijo kaže tudi Kaiserjeva upodobitev iz okoli leta 1830. Podobno zasnovane oranžerije so v tistem obdobju imele številne grajske stavbe na Štajerskem. Vsaj deloma so se tovrstni stavbe ohranile ob dvorcih Trebnik v Slovenskih Konjicah in Dornava ter v kompleksu gradu Velenje. 301 Na avstrijskem vojaškem zemljevidu iz druge polovice 18. stoletja vrt na tej lokaciji sicer ni označen, a zaradi majhnega merila tega ni mogoče smatrati kot dokaz, da pred poznim 18. stoletjem tam ni bilo ničesar. 2013 Franza Scherowitza iz leta 1807 tam kaže skupaj dva vrtova pravokotne oblike; manjši vzhodni je bil morda okrasni, večji zahodni pa morda zelenjavni. Na južni strani je že takrat stalo nizko daljše gospodarsko poslopje, ki je v zelo predelani in povečani obliki ohranjeno še sedaj.302 V 18. stoletju se je začel razvijati tudi kompleks pristave severozahodno od grajskega pomola. Do leta 1825 so tam okoli večjega dvorišča zrasla štiri različna poslopja.303 Baročna prezidava dvorca Turn v poznem 18. stoletju Leta 1721 je Turn sedem let za gornjim gradom kupil Ignac Marija grof Attems in posest znova združil.304 Grajski stavbi sta imeli nato do konca 19. stoletja iste lastnike.305 Okoli leta 1718/1719 izdelana upodobitev Franca Ignaca Flurerja kaže v glavnem enako situacijo kot starejša Vischerjeva upodobitev iz okoli leta 1685. Podobna je tudi situacija na upodobitvi Janeza Mihaela Schrama iz leta 1766, ki kaže, da je bil zahodni trakt na dvoriščni strani v nadstropju opremljen s pokritim lesenim hodnikom. Stavba je bila v tistem obdobju pokrita z leseno skodlasto streho. Med letoma 1719 in 1766 je vogalni stolpič s kapelo izgubil strešni stolpič.306 Okoli leta 1800 je nastala akvarelirana risba neznanega avtorja, ki kaže precej spremenjeno podobo dvor-ca.307 Spremenjena situacija je razvidna tudi na mapnem načrtu porečja Save Franza Scherowitza iz leta 1807 in v mapi franciscejskega katastra iz leta 1825. Očitno so med letom 1766 in zgodnjim 19. stoletjem, ko je bil dvorec v lasti Ferdinanda grofa Attemsa (1746—1820), malce nadzidali vzhodni 302 Prim. Simič in Kolšek, Zgodovinski vrtovi Dolenjske in Posavja, str. 67-70. 303 Morda je bila z grajsko posestjo v 18. stoletju povezana tudi gosposka stavba na Gorici, ki je do okoli leta 1980 nosila hišno številko Brestanica 111. To je bila večja visokopri-tlična zidana stavba z vinsko kletjo. Opremljena je bila s kakovostno oblikovanimi baročnimi kamnoseško obdelanimi stavbnimi členi. Nad glavnim portalom so bili zabrisan grb, letnica 1732 in inicialke MFS. Zaradi arhitekturnih kvalitet in kulturnozgodovinskega pomena je bila stavba leta 1974 vpisana na seznam slovenskih spomenikov prve kategorije. Prim. Kulturni spomeniki v Sloveniji. Spomeniki prve kategorije, str. 105. Stavba je takrat že propadala. Prim. Curk, Brestanica, str. 115. Po letu 1982 so jo porušili. Pristojna enota spomeniške službe s sedežem v Ljubljani ne razpolaga s podatki, povezanimi z odstranitvijo stavbe. Stavba je morda nasledila sedež (dvor?) Rajhenburških, ki se leta 1432 omenja kot ain gesess vor Reihenburg an der Goriczen. Prim. Blaznik, Historična topografija, II, str. 200. 304 Zadravec, Postavitev in postavljavec, str. 110. Glej tudi prispevek Dejana Zadravca v tej publikaciji. Attems je imel Turn že od okoli leta 1710 v zastavi. 305 Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 258; Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 350. 306 Zadravec, Omembe slikarjev, str. 310-313. 307 Risba je objavljena v: Škaler, Po poteh slovensko-hrvaškega kmečkega upora 1573, str. 14. Original risbe je izgubljen. Fotografsko preslikavo hrani Posavski muzej Brežice. trakt in ga podaljšali do črte južne fasade južnega trakta. Hkrati so proti jugu podaljšali zahodni trakt, da je nastala enotno oblikovana sedemosna obrečna južna fasada. Vse zunanje fasade enonadstropnih stranskih traktov so poenotili v poznobaročni mani-ri, jih opremili z novimi okenskimi okviri ter jih obarvali rdeče z belimi pasovi in belimi šivanimi vogali.308 Na dvoriščni strani so ob treh stranskih traktih zgradili nadstropne slopne arkadne hodnike. Na prvotni romanski stolpasti stavbi so stene na zu-nanjščini na zahodni, severni in vzhodni strani izravnali s tanko opečno obzidavo in zato znova predelali večino okenskih odprtin ter jih opremili s pravokotnimi nečlenjenimi okviri. Nove bele fasadne omete stolpaste stavbe so poudarili z naslikanimi rdečimi šivanimi vogali. Pred južno dvoriščno fasado so zgradili pritlični slopni hodnik s stopniščem in ga pokrili s pultno streho. V notranjščini stolpaste stavbe so ob jugozahodnem vogalu uredili novo stopnišče in sanitarije. Vogalni stolpič s kapelo so prekrili z mansardno zalomljeno piramidasto skodlasto streho baročnih oblik.309 Na zahodni strani stavbnega kompleksa so uredili vrt; tega so obdali s kamnitim zidom, na zahodni strani pa zamejili z novim gospodarskim poslopjem, podrtim leta 1977.310 Dvorec je tako v poznem 18. stoletju dobil slikovito in dovolj reprezentativno poznobaročno podobo z atraktivnima ambientoma intimnega arkadnega notranjega dvorišča in parternega vrta ob reki Savi. Kaže, da je bil v tistem obdobju za Ferdinanda Attemsa in njegovo ženo Ano bolj prijetna rezidenca od zastarelega in po mračnem srednjem veku dišečega utrjenega gradu vrh pomola. Opisana zasnova dvora se pozneje ni več bistveno spremenila, če odštejemo spremenjeno situacijo v prostoru in po drugi svetovni vojni razdejano notranjščino prvotne stolpaste stav-be.311 Rajhenburški grajski stavbi v 19. stoletju Leta 1802 je Ferdinand Attems (1746-1820) grad Rajhenburg in dvorec Turn s pripadajočima gospostvoma prodal Alojzu pl. Mandelsteinu. Ta se je takoj zatem lotil manjših popravil. Največji zalogaj je bila dotrajana cesta do gradu vrh pomola, ki so jo obnovili leta 1805.3*2 Obnovljena cesta je 308 Curk, Brestanica, str. 133. Ni se mogoče strinjati z avtorjem, da so šele v prvi četrtini 19. stoletja odstranili strešni stolpič kapele in fasade stranskih traktov obarvali rdeče. 309 Skodlasto kritino vogalnega stolpiča in prvotne romanske stolpaste stavbe kaže fotografija na razglednici Rajhenburga iz poznega 19. stoletja. 310 Curk, Brestanica, str. 133. 311 Stavbo so v prostoru utesnili z leta 1861 zgrajeno železniško progo na jugu in z leta 1977 zgrajeno novo cesto z mostom čez Savo na zahodni strani. 312 Prim. Curk, Brestanica, str. 112; Kaj delajo trapisti, str. 144. Potek ceste do gradu v zgodnjem 19. stoletju kažeta načrt Franza Scherowitza iz leta 1807 in mapa franciscejskega katastra iz leta 1825. 2013 Baročno arkadno dvorišče dvorca Turn. Poskus rekonstrukcije iz leta 2007 (ZVKDS OE Ljubljana). Sedanji pogled na notranje dvorišče dvorca Turn z zazidanimi arkadami (levo) in ostanki baročne arhitekturneposlikave na južni fasadi dvorca Turn (desno) (foto: Igor Sapač, 2012). omogočila udoben dostop do zgornjega grajskega kompleksa, s tem pa tudi njegov obstoj, redno vzdrževanje in preskrbo.313 Zdi se, da so nato do leta 1820 temeljito prenovili okolico gradu in še zlasti grajske vrtne nasade. Na slemenu pomola zahodno nad grajsko stavbo so vrtova, ki ju kaže načrt Franza Scherowitza iz leta 1807, združili v velik zeliščno-zelenjavni parterni vrt geometričnih oblik, ob katerem so ohranili gospodarsko poslopje na južni strani. Ob cesti do kompleksa grajske pristave na severozahodu so zasadili drevored, ki ga kaže franciscejski kataster. Na južnem pobočju pomola z grajsko stavbo so morda uredili vrtne terase, ki jih domnevno kaže upodobitev v Stari Kaiserjevi suiti iz okoli leta 1830.314 O gradbenih delih med letoma 1820 in 1855, ko je bil grad Rajhenburg v posesti Jožefa Štefana Delena in njegovega sina Ignacija, ni podatkov. Gotovo sta za svoje novo domovanje zgledno skrbela, zatem ko sta morala zapustiti dvorec v Sežani.315 Leta 1856, ko je bil grad Raj-henburg v lasti Sidonije Brzozowske, so prenovili njegovo notranjost.316 Pri tem stare zasnove niso spremenili. Najverjetneje so zamenjali le del dotrajanega stavbnega pohištva in peči. Grajska stavba na pomolu je ostala nespremenjena tudi, ko jo je med letoma 1857 in 1874 imel Eberhard knez Waldburg-Zeil-Wurzach. V tistem obdobju sta se precej spremenila le njen pomen in geostrateški položaj, saj je bila leta 1861 do Rajhenburga oziroma do sedanje Brestanice zgrajena železniška proga in leto pozneje je mimo peljal prvi vlak iz Zagreba proti Zidanemu Mostu. Grajska lokacija je postala atrak-tivnejša in stari srednjeveški grad je dobil novo perspektivo za nadaljnji obstoj. Okoli leta 1862 je grad z novo železniško progo za knjigo Einst und jetzt 313 Na podoben način so pozneje, v letih 1866 in okoli 1885, z novima cestama poskušali zagotoviti nadaljnji obstoj bližnjih gradov Planina in Sevnica. Na Planini se to ni posrečilo. Prim. Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Peta knjiga, str. 67; Sapač, Stavbni razvoj gradu Sevnica. 314 Prim. Simič in Kolšek, Zgodovinski vrtovi Dolenjske in Posavja, str. 67—70; Kaiser, Litografiranepodobe, št. 5 a, str. 29. Morda so terase na južnem pobočju grajske vzpetine uredili po vzoru obsežnejših obzidanih teras na bližnjem gradu Sevnica, urejenih na pobočju grajske vzpetine za nasade vinske trte okoli leta 1812. Vsekakor je preurejanje vrtnega okolja gradu Rajhenburg potekalo približno takrat, ko so med letoma 1801 in 1838 pod Janezom Nepomukom Handlom temeljito preuredili kompleks sevniškega gradu in ob njem uredili okrasni vrt. Prim. Simič in Kolšek, Zgodovinski vrtovi Dolenjske in Posavja, str. 49, 62—66; Sapač, Stavbni razvoj gradu Sevnica, str. 15 sl. 315 Prim. Kaj delajo trapisti, str. 144—145. Jožef Delena je bil poročen z rejenko poslednjega moškega potomca švarce-neške veje rodovine Petazzi Ano Veroniko Just. Do leta 1817 je bil upravnik Petazzijevega gospostva Švarcenek in dvorca Sežana. Po izumrtju švarceneške veje rodovine Pe-tazzi v moški liniji leta 1817 je švarceneško-sežanska posest pripadla državi. Prim. Sapač, Grajske stavbe, 19, str. 175; Sapač, Grajske stavbe, 24, str. 199. 316 Curk, Brestanica, str. 136; prim. Kaj delajo trapisti, str. 146. upodobil Karl Reichert.317 Zaradi železniške proge se je nekoliko zmanjšala privlačnost dvorca Turn; hrupno progo so speljali vrh visokega nasipa tik pred njegovim južnim traktom. Zaradi gradnje proge so med letoma 1853 in 1855 podrli južno stranico baročnega vrtnega zidu.318 Leta 1874 je grad Rajhenburg dobil novega lastnika. Christian Filip baron Esebeck je dal do leta 1881 na gradu vrh pomola odbiti stare pobeljene omete zunanjih fasad in jih nadomestiti z novimi tankimi rusticiranimi ometi, ki v duhu historizma oziroma neoromanike z ortogonalno mrežo lahno izstopajočih črt na grobi osnovi poskušajo posnemati rustikalno romansko zidavo iz kamnitih blokov.319 Pri tem so verjetno v vrhnjem nadstropju vzhodnega trakta na severovzhodni strani odstranili renesančne okenske okvire. Zunanjščino gradu so morda prenovili zaradi potresov v letih 1878 in 1880.320 Zaradi obnove fasad so v oboru pred grajskim vhodom odstranili nizko pomožno poslopje, ki se je prislanjalo na zahodni del severnega ščitnega zidu. Najbrž so hkrati v grajskem jarku odstranili nizko gospodarsko poslopje na južni strani. Severozahodno od gradu so najpozneje takrat zgradili novo pomožno poslopje, ki je nastalo po nastanku franciscejskega katastra leta 1825, po letu 1881 pa so ga podrli. Hkrati so preuredili veliki vrt nad gradom in od tam proti grajskemu ribniku in kompleksu pristave na severozahodu speljali novo ravno pot.321 V takšni podobi je grad videl in opisal Josef Andreas Janisch v svojem obsežnem topografsko statističnem leksikonu Štajerske. Zapisal je, da je grad grajen masivno v stilu 17. stoletja, in omenil nekatere zanimive romanske kamnoseške izdelke, ki da utegnejo izvirati iz 12. in 13. stoletja. Grad je takrat imel 22 sob in dvoran, ki jih je bilo mogoče ogrevati, grajsko kapelo in dve veliki kleti. V sobah so bile velike stenske slike s prizori iz tridesetletne vojne. H gradu je sodila velika posest, pa žaga in kamnolom marmorja.322 317 Reichert Einst und jetzt, Schöne alte Steiermark, str. 168— 169; prim. Kaj delajo trapisti, str. 146. 318 Curk, Brestanica, str. 133. 319 Za posredovani podatek, ki temelji na rokopisu Jožefa Kovača in Ivana Matka z naslovom Prepis kronika trga Rajhenburg in okolice, dokončanem leta 1902, se zahvaljujem konservatorki Alenki Zeleznik. 320 Prim. Kaj delajo trapisti, str. 139. Leta 1877 je potres prizadel bližnji grad Sevnica. Prim. Sapač, Stavbni razvoj gradu Sevnica. 321 Simič in Kolšek, Zgodovinski vrtovi Dolenjske in Posavja, str. 69; prim. Kaj delajo trapisti, str. 123, 147. 322 Janisch, Topographisch-statistisches Lexikon, II, str. 662—663. Z zanimivimi romanskimi kamnoseškimi izdelki je Janisch najbrž mislil romanski portal na empori (gotske) grajske kapele in morda tudi luneto romanskega portala, vzidano pod renesančnimi arkadami južnega trakta. Prim. Stopar, Grad Brestanica, str. 132. Pri omenjenih velikih slikah s prizori iz tridesetletne vojne ni jasno, ali je šlo za oljne slike ali (manj verjetno) za stenske poslikave. 2013 Grad Rajhenburg z vrtom okoli leta 1830. Akso-nometrična študija (risal Igor Sapač, 2013). Pomembno novo poglavje (arhitekturne) zgodovine gradu Rajhenburg se je začelo leta 1881, ko je grad kupil brat Gabriel Giraud (1836-1899) in ga namenil svojim iz Francije pregnanim sobratom menihom trapistom (Ordo Cisterciensium reforma-torum oziroma Ordo Cisterciensis Strictioris Ob-servantiae).323 Trapisti so grad poimenovali samostan Device Marije Rešiteljice. Sprva so ga nameravali uporabiti le kot začasno pribežališče, čez nekaj let pa so se odločili, da ostanejo za stalno. Najprej so izpeljali le nekaj manjših posegov, s katerimi so zagotovili osnovne pogoje za meniško življenje. Iz gradu so odstranili staro opremo bivalnih prostorov plemiške rezidence in jo v skladu z redovnimi pravili nadomestili z novo, oblikovano strogo asketsko po srednjeveških vzorcih. Veliki prostor v vrhnjem nadstropju vzhodnega trakta, v katerem je bilo dotlej grajsko gledališče, so preuredili v samostansko kapelo, saj majhna poznogotska kapela v jugovzhodnem stolpu ni bila dovolj prostorna. V vrhnjem nadstropju zahodnega trakta so odstranili 323 Kaj delajo trapisti, str. 123—262; Tiller, Dekanija Videm, str. 24, 26; Cvirn, Slovenska kronika XIX. stoletja. 2. knjiga, str. 354; Fürst, Trapisti v Rajhenburgu, str. 38—43; Fürst, Trapisti v Rajhenburgu. predelne stene, ga združili z vrhnjim nadstropjem severozahodne stolpaste stavbe in v tako izoblikovanem novem prostoru z lesenim zrcalnim stropom uredili okoli 30 metrov dolgo skupno meniško spalnico — dormitorij.324 Po letu 1885, v obdobju pri-orja oziroma opata Janeza Krstnika Epalla (f 1910), ko so se menihi odločili, da ostanejo, so izpeljali več obsežnejših gradbenih del, ki so poskušala nekdanji fevdalni rezidenci in njeni okolici dati značaj cis-tercijanskega samostana. Gradbeni posegi niso izhajali iz hotenja po likovni preobrazbi gradu, ampak so bili nujni iz funkcionalnih ozirov. Pri tem se je na srečo pokazalo, da je zasnova starodavne grajske stavbe zelo primerna za samostansko skupnost in da je ni potrebno korenito spremeniti. Tako so se kljub novi funkciji ohranile vse ključne historične prvine. Štiritraktna stavbna zasnova je bila primerljiva z običajnimi srednjeveškimi zasnovami samostanov. Hodniki na vseh straneh notranjega dvorišča so ustvarjali vtis srednjeveških samostanskih križnih hodnikov. Na vzhodu je bilo mogoče urediti sakralni prostor, na nasprotni strani v zahodnem traktu pa kuhinjo. Leta 1891 je samostan dobil status opatije.325 Na zunanjščini je bil najpomembnejši znak nove vsebine grajske stavbe vitki leseni osmerostranični historistični strešni zvonik s koničasto piramidalno streho, ki so ga nad kapelo v vzhodnem traktu postavili leta 1887.326 Drugi značilni prepoznavni zunanji znak nove vsebine gradu je bila polkrožno sklenjena niša s skulpturo Marije z detetom nad glavnim portalom s starim plemiškim grbom. Grajske zunanjščine po preureditvi v samostan sicer niso bistveno spremenili. Edini večji gradbeni poseg je bila postavitev oglatega večetažnega sanitarnega prizidka leta 1894, ki so ga poskušali čim bolj diskretno umestiti v kot med valjastim stolpom in severovzhodno fasadno steno vzhodnega 324 Prim. Kaj delajo trapisti, str. 151. Omenjeno grajsko gledališče je poleg nekdanjega gledališča v gradu Branek pri Ljutomeru in Snežnik na Notranjskem edino izpričano gle-daiišče v grajskih stavbah na slovenskih tleh. Leta 2000 opravljene sondažne raziskave v drugem nadstropju na lokaciji stene med severozahodno stolpasto stavbo in zahodnim traktom, ki so jo porušili v času preurejanja gradu v samostan trapistov, so na notranji strani vzhodne stene pokazale, da so zahodni trakt nedvomno šele v 16. stoletju prizidali na srednjeveško stolpasto stavbo. 325 Kaj delajo trapisti, str. 188. 326 Kaj delajo trapisti, str. 184; prim. fotografijo v isti knjigi na str. 149 iz okoli leta 1888. Na razglednici gradu iz leta 1889 je zvonik že viden. Zanimiva je fotografija gradu, objavljena v reviji Dom in svet, 11/23, 1898, str. 724, na kateri zvonika ni. Natančnejše opazovanje fotografije kaže, da so zvonik odstranili z retušo. Zvonik kaže tudi upodobitev gradu iz leta 1905, ki jo je izdelal Matija Jama; objavljena je v reviji Dom in svet, 18/3, 1905, str. 161. Zvonik se je ohranil vsaj do leta 1941, ko ga fotografije še kažejo. Prim. Ferenc, Muzej slovenskih izgnancev v Brestanici, str. 17. 2013 Grad Rajhenburg v 18. stoletju in okoli leta 1890. Aksonometrični študiji (risal Igor Sapač, 2013). Pogled na grad s severozahodne strani med letoma 1887 in 1889 (Kaj delajo trapisti, str. 149). Pogled na grad z vzhodne strani po letu 1889 (zasebna zbirka). gih delih grajske zunanjščine nastali v obdobju barona Esebecka.328 Okna v vrhnjih nadstropjih so opremili s pravokotnimi kamnitimi okviri renesančnih oblik. Razmeroma velik prizidek, visok približno toliko kot valjasti stolp, je bil nujen zaradi velikega števila samostanskih bratov. Zagotovitev osnovnih pogojev za bivanje večjega števila ljudi v grajski stavbi je narekovala vse pomembnejše gradbene posege. V spodnji etaži valjastega stolpa so uredili cisterno za vodo, ki so jo s cevmi povezali s staro cisterno na dvorišču.329 Novo cisterno so uredili tako, da so z obbetoniranjem obodnih sten valjastega stolpa na notranji strani njegovo bivšo klet spremenili v vodni bazen. Zaradi gradnje nove cisterne in sanitarnega prizidka so v valjastem stolpu odstranili stari plitvi kupolasti obok med kletjo in pritličjem ter postavili nov strop. Nivo tal pritličja so pri tem znižali za okoli 1 meter. Posledično so odstranili vrh segmentnoločnega portala kletne etaže v notranjščini stolpa in navzdol podaljšali lijakasti ostenji strelnih lin v pritličju. Silastoločni kletni portal so z zazidavo, ki je zelo poškodovala bogato poznogotsko paličasto profilacijo, zmanjšali do velikosti ozkih nizkih pravokotnih vratc, skozi katera je bil preko na novo obokanega ozkega hodnika s stopniščem v debelini stolpovega zidovja mogoč dostop do nove cisterne. Sosednji segmentno-ločni portal pritličja so v zgornjem delu zazidali, v spodnjem delu pa podaljšali navzdol in mu dali 328 Na delu valjastega stolpa in severovzhodne fasade vzhodnega trakta je novi prizidek prekril rusticirane fasadne omete iz obdobja barona Esebecka. Prekril je tudi ostanek rus-ticirane modrosive poslikave iz zgodnjega 17. stoletja v vrhnjem delu valjastega stolpa, ki so jo ponovno razkrile raziskave leta 2011. 329 Prim. Curk, Brestanica, str. 135. Matija Jama, Grad Rajhenburg (Dom in svet, 18/3, 1905, str. 161). trakta.327 Zunanjščino prizidka so prekrili z enakimi rusticiranimi fasadnimi ometi, kot so na dru- 327 Stopar, Grad Brestanica, str. 151; Fürst, Trapisti v Raj-henburgu, str. 13. V mapi franciscejskega katastra iz leta 1825 na lokaciji sanitarnega prizidka še ni označeno nič. Tudi akvarelirana risba neznanega avtorja iz okoli leta 1800 kaže, da takrat sanitarni prizidek še ni obstajal, pa tudi kakšnega morebitnega drugega manjšega sanitarnega pomola tam ni bilo. Risba je objavljena v: Škaler, Po poteh slovensko-hrvaškega kmečkega upora 1573, str. 14. Original risbe je izgubljen. Fotografsko preslikavo hrani Posavski muzej Brežice. Prim. Stopar, Grad Brestanica, str. 133; Curk, Brestanica, str. 110. 2013 Pogled proti severovzhodnemu vogalu notranjega grajskega dvorišča z nastavkom cisterne za vodo okoli leta 1910 (Kaj delajo trapisti, str. 125). značaj utilitarno oblikovanih ozkih pravokotnih vrat, skozi katera je bil urejen dostop v pritličje stolpa in do novih sanitarij. Leta 1892 so v grajsko stavbo napeljali vodovod.330 Najverjetneje so takrat preoblikovali nadzemni del stare grajske cisterne za vodo ob vzhodnem arkadnem hodniku in mu z oblikovanjem po vzoru vodnjakov v samostanskih križnih hodnikih dali vlogo osrednjega poudarka notranjega grajskega dvorišča. Ker je po napeljavi 330 Kaj delajo trapisti, str. 193. vodovoda stara cisterna izgubila prvotni pomen, so celoto preoblikovali v fontano, obdano z zelenjem. Na morda starejšem širokem okroglem podestu so kot nadomestilo za staro kamnito krono postavili novo večjo kamnito krono z visokim pokritim kamnitim stebrnim nastavkom, kar kažejo fotografije grajskega dvorišča izpred druge svetovne vojne.33! 331 Pnm. Fürst, Trapisti v Rajhenburgu, str. 17. Med drugo svetovno vojno so krono cisterne z nastavkom odstranili. 2013 Pogled proti južni strani notranjega grajskega dvorišča z nastavkom cisterne za vodo pred drugo svetovno vojno (zasebna zbirka). Vitki stebriči s poudarjenimi kapiteli so opirali polkrožne loke, na vrhu pa je bila lahno zalomljena šeststrana piramidalna koničasta streha, ki je varovala tudi figuralno skulpturo (svetnika?), postavljeno med stebriči vrh krone. Dvoriščnih fasad gradu niso spreminjali. Predvojne fotografije kažejo, da so bile pobeljene, okna v nadstropjih pa so bila opremljena s polkni. Ostanki arhitekturnih poslikav iz 17. stoletja niso bili več vidni. Arkade v nadstropjih severnega trakta so zasteklili, pripadajoča hodnika pa okrasili s preprostimi geometričnimi poslika-vami. Notranje prostore gradu so preoblikovali v skladu z redovnimi pravili in funkcionalnimi potrebami. Pri tem so odstranili večino starega stavbnega pohištva in ga nadomestili z novim, oblikovanim skrajno utilitarno. Odstranili so tudi stare, deloma verjetno še baročne, lončene peči. Na dokaj ozkih dvoriščnih hodnikih v nadstropjih so odstranili stare opečne tlakovce in namestili nove betonske tlake, sestavljene v obliki šahovnice iz diagonalno položenih temnih in svetlih ploščic.332 Stopnišče na severozahodni strani so preoblikovali in ga pod arkadami v pritličju opremili z novimi stopnicami, postavljenimi vzporedno s severnim traktom, ki so nadomestile prejšnje bolj strme stopnice. V pritličju zahodnega trakta so uredili kuhinjo in pralnico. Pri 332 Med zadnjo prenovo so te tlake odstranili in jih nadomestili s podobno oblikovanimi novimi, sestavljenimi iz kamnitih ploščic. tem so na dvoriščni strani zazidali stara velika vrata in nova vrata uredili bolj severno, na lokaciji bivšega okna. Zaradi novih vrat so malce dvignili in izravnali nivo tal zahodnega arkadnega hodnika. Na zahodni zunanji steni so skozi masivni romanski obodni zid prebili večja utilitarna pravokotna okna, ki so prostorom zagotovila potrebno svetlobo. Veliki severni pritlični prostor zahodnega trakta so predelili s steno na dvoje in ob njej postavili velik zidan štedilnik.333 S predelnimi stenami so pre-gradili tudi nekaj večjih soban v prvem nadstropju vzhodnega in zahodnega trakta ter jih preuredili v meniške celice. V južnem traktu so v eni sobani uredili samostansko knjižnico z do stropa segajo-čimi nezastekljenimi preprostimi omarami oziroma policami ob vseh stenah. Enako preprosto je bila oblikovana oprema samostanske kapele v vrhnji etaži vzhodnega trakta; oltarna menza je stala ob kratki severni steni, sredi prostora pa so bile lesene klopi, na hrbtni strani povezane s polno leseno ograjo.334 333 Leta 2011 so predelno steno odstranili in štedilnik prenesli v vrhnje nadstropje zahodnega trakta, kjer bo prezentiran v okviru muzejske postavitve. 334 Podobo kapele, knjižnice in drugih opisanih grajskih pro- storov kaže serija razglednic iz okoli leta 1927 z naslovom Samostan očetov trapistov, ki jo hrani Valvasorjeva knjiž- nica Krško. Prim. Curk, Brestanica, str. 138; Fürst, Trapisti v Rajhenburgu, str. 20. Samostanska kapela in knjižnica na razglednicah iz obdobja med svetovnima vojnama (Valvasorjeva knjižnica Krško). Leta 1889 zgrajeni stavbi pred severno grajsko fasado (foto: Igor Sapač, 2005). Bolj temeljito od same grajske stavbe so v obdobju samostana trapistov preuredili njeno okolico. Leta 1889 so pred severno grajsko fasado postavili dve novi stanovanjski stavbi, manjšo za sprejem tujcev in večjo za samostanske gojence.335 Večjo eno-nadstropno podkleteno stavbo s štiriosno neorene-sančno dvoriščno fasado in z na čop prirezano dvokapno streho so postavili v grajskem jarku, ob severovzhodni strani triločnega mostu preko jar-ka.336 Vanjo so vključili del kleti starejše nadstropne stavbe na severovzhoden koncu grajskega obrambnega jarka. Na klet nove stavbe so navezali obokane prostore pod mostom, saj zatem, ko je nova stavba zaprla dostop v jarek s severovzhodne strani, ni bilo več potrebe, da bi bili še odprti in prehodni. Še sedaj ohranjeno manjšo enonadstropno stavbo s triosno dvoriščno fasado so postavili zahodno od večje, potem ko so bili odstranili na približno isti lokaciji stoječe starejše pomožno poslopje, zgrajeno po nastanku franciscejskega katastra leta 1825. Med novima stanovanjskima stavbama so postavili zid, ki ga je na sredini prediral porton z zidanima slopoma ob straneh. Vrata portona so zapirala prehod na zunanje grajsko dvorišče, oblikovano na lokaciji nekdanjega predgradja in vzhodnega dela manjšega parternega vrta. Ostanek slednjega so preoblikovali v drevesni gaj z leseno senčnico v obliki manjšega paviljona, pri tem pa odstranili nekdanjo oranžerijo, vidno na upodobitvi v Stari Kaiserjevi suiti. Med urejanjem zunanjega grajskega dvorišča okoli leta 1889 so ohranili jugozahodni večji del grajskega jarka, ki je ločeval dvorišče od prostora nekdanjega obora pred severno grajsko fasado. Preostanek jarka so na dnu verjetno še dodatno izravnali in ga preuredili v manjši poglobljeni vrt.337 Pri tem so zi-dovje kontraeskarpe na novo zastičili s cementno malto.338 Talni nivo nekdanjega obora pred severno grajsko fasado so z nasipavanjem malce dvignili. Hkrati so zasuli spodnji del glavnega grajskega portala in izravnali talni nivo glavne grajske veže. Na slemenu pomola zahodno nad grajsko stavbo so ohranili veliki zelenjavni vrt z nizkim daljšim 335 Fürst, Trapisti v Rajhenburgu, str. 39; Fürst, Trapisti v Rajhenburgu, p. 13. 336 Stavbo so leta 2011 podrli, zatem ko je bila vrsto let prazna. 337 Arheološke raziskave leta 2012 so pokazale, da je bil obrambni jarek sprva okoli 3 metre globlji kot v obdobju samostana trapistov in kot sedaj v obnovljeni obliki. 338 Način stičenja kamnite zidave s cementno malto z vrezanimi črtami, ki na prvi pogled spominja na fugiranje zi-dovja iz obdobja romanike, je bil v poznem 19. stoletju in v prvi polovici 20. stoletja zelo pogost. 2013 Vzhodna fasada in detajl stopnišča v notranjščini leta 1889 zgrajene in leta 2011 podrte večje stavbe pred severno grajsko fasado (foto: Igor Sapač, 2005). Kompleks grajske oziroma samostanske pristave (foto: Igor Sapač, 2012). gospodarskim poslopjem. V bližini vrta so zasuli grajski ribnik in leta 1887 tam uredili pokopališče trapistov, ki se je ohranilo do obdobja po drugi svetovni vojni. Severozahodno od grajskega pomola v bližini novega pokopališča so leta 1888, zatem ko je samostan odkupil vsa zemljišča na rodovitni planoti in uredil velike sadovnjake, povsem preuredili kompleks grajske pristave. Poslopja, ki so označena v mapi franciscejskega katastra, so podrli in na pravilni pravokotni talni ploskvi zgradili nov enotno zasnovan večji kompleks pristave s štirimi stavbnimi trakti okoli notranjega dvorišča. Trije trakti so nadstropni, četrti na jugu z glavno vežo pa je pri-tličen.339 Vsi so bili pokriti z opečnimi dvokapnimi 339 Skrajni vzhodni del južnega trakta ob stiku z vzhodnim traktom je sedaj porušen. Tam je urejen nov uvoz na dvo- 2013 Historistična glavna fasada stavbe za proizvodnjo čokolade in likerjev (foto: Igor Sapač, 2012). strehami, ki sedaj na severu in zahodu v glavnem že manjkajo. Ometano zunanjščino so poudarili z masivnimi rustikalnimi neometanimi opečnimi okenskimi obrobami. V notranjščini so uredili zlasti hleve za govedo, konje, svinje in kokoši ter prostore za shranjevanje sena in sadja. V bližini so postavili več kozolcev, mlin in žago.340 Leta 1895 so na južni strani pred pristavo zgradili še pravokotno podkle-teno enonadstropno poslopje z dvokapno streho in bogato historistično razčlenjeno simetrično petosno glavno fasado z rizalitno lahno poudarjenima stranskima vhodnima deloma. V tej stavbi, ohranjeni še sedaj, je samostan odprl tovarno čokolade in likerjev. Stavba je kulturnozgodovinsko zanimiva, saj gre za zgodnji primer industrijske arhitekture, značilno oblikovane po vzoru reprezentativnih palač. Zaradi odprtja tovarne so leta 1896 preuredili tudi poslopje starega mlina ob vznožju grajske vzpetine ob potoku Brestanica; v stavbi so uredili hidroelektrarno, ki je bila ena prvih na spodnjem Stajer-skem.341 Poleg grajskega kompleksa vrh vzpetine je bil v poznem 19. stoletju nekaterih manjših gradbenih sprememb deležen tudi dvorec Turn, ki je bil od leta 1807 v lasti družine Globočnik. Leta 1855 ga je od svojega brata kupil finančni svetnik v Zagrebu Viktor Globočnik, med letoma 1878 in 1909 pa je bil v lasti njegove hčerke Marije, poročene Feren- 340 Kaj delajo trapisti, str. 183—184; Fürst, Trapisti v Rajhen-burgu, str. 39. 341 Kaj delajo trapisti, str. 131, 184, 198, 203; Simič in Kolšek, Zgodovinski vrtovi Dolenjske in Posavja, str. 70; Fürst, Trapisti v Rajhenburgu, str. 39, 41, 42; Gregorčič, Pozdrav, str. 117; Fürst, Trapisti v Rajhenburgu, str. 13. čič.342 Njegovo zunanjo podobo je še najbolj spremenila nova strešna kritina iz škrilja, ki je nado- Grad Rajhenburg in dvorec Turn na razglednici iz okoli leta 1940 (zasebna zbirka). 342 Za posredovane podatke, temelječe na izpisu iz zemljiške knjige in prepisu Kronike trga Rajhenburg in okolice avtorja Ivana Matka iz leta 1902, se zahvaljujem Ireni Fürst. Maja 1909 sta dvorec od Marije Ferenčič kupila Janez in Urša Flis, po katerih je dobil ime Flisov grad. Prim. Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 350. 2013 mestila dotrajano staro skodlasto kritino. Na prvotni romanski stolpasti stavbi so novo kritino poudarili z zanimivim dvobarvnim ornamentalnim vzorcem.343 Nižji trakti so ohranili opečno strešno kritino, rdeči oplesk njihovih zunanjih fasad pa so prekrili z novo tanko plastjo okrasto toniranega gladkega ometa. Na dvoriščni strani so arkadni hodnik južnega trakta na sredini dopolnili z manjšim enonadstropnim stolpičastim izzidkom s sanitarijami v obeh etažah. Vrh izzidka so oblikovali kot slikoviti dvoriščni urni stolpič s historistično oziroma z neoromansko fasadno členitvijo.344 Gradbeni posegi na gradu Rajhenburg in na dvorcu Turn v 20. stoletju Podobo, ki jo je rajhenburški grajski kompleks dobil v zadnjih dveh desetletjih 19. stoletja, je nespremenjeno ohranil do izbruha druge svetovne vojne v Jugoslaviji leta 1941. Neposredno po okupaciji so Nemci trapiste pregnali in grajski kompleks v mesecu maju 1941 preuredili v zbirni center oziroma preselitveno taborišče za slovenske izgnance. V glavni grajski stavbi so uredili delovne in bivalne prostore za upravo in osebje. Ljudi, ki so jih nameravali izgnati, so zaprli v hlevih v kompleksu grajske pristave in poleg nje na novo zgrajenih lesenih barakah. Glavno grajsko stavbo so z najnujnejšimi posegi prilagodili novi funkciji. Nad glavnim portalom so zazidali nišo s skulpturo Marije in tam obesili zastavo nacistične organizacije SS (Schutzstaffel). Na rusticiranem kamnitem loku glavnega portala pod zastavo so s črno barvo naslikali napis v gotici Der Burg-Hauptmann (grajski glavar). Ob vhodu v grad so med romanskim ob-vhodnim stolpičem in nadstropno stavbo za samostanske gojence iz leta 1889 zgradili manjšo pritlično vezno stavbo za grajsko stražo. Ker je stavba nastala na območju grajskega jarka, so njen kletni del na vzhodni strani opremili s tremi arkadnimi odprtinami.345 Več posegov so izvedli v notranjščini. Odstranili so samostansko kapelo v vrhnjem nadstropju vzhodnega trakta, samostansko knjižnico in visoki nastavek cisterne s skulpturo na grajskem dvorišču. Bivše bivalne prostore menihov so temeljito preuredili.346 V jugovzhodnem stolpu so gotsko grajsko kapelo s stropom predelili na dve etaži 343 Kritino so leta 2000 odstranili in jo nadomestili z opečnim bobrovcem. 344 Prim. Curk, Brestanica, str. 129, 131, 133. 345 Prim. Curk, Brestanica, str. 134. Stavbo so leta 2011 podrli. 346 Primerjaj Stopar, Grad Brestanica, str. 132; Ferenc, Tragedija Slovencev, str. 401—405; Ferenc, Nekdaj preselitveno taborišče sedaj Muzej, str. 238—247. Sledovi napisa na glavnem grajskem portalu so bili vidni do prenove leta 2012. in v spodnji etaži uredili zaporniški celici.347 Verjetno so Nemci odstranili tudi leseni strešni zvonik nad bivšo kapelo v vzhodnem traktu.348 Grajski kompleks je kot zbirni center oziroma preselitveno taborišče rabil do ukinitve spomladi 1942. Nato so bili v gradu do konca vojne prostori drugih nacističnih ustanov oziroma uradov.349 Na srečo se je izognil usodi gradu Vurberk pri Ptuju, ki so ga februarja 1945 kot nacistično postojanko bombardirala in uničila zavezniška letala. Po vojni je nova jugoslovanska oblast leta 1947 grad trapistom z nacionalizacijo dokončno odvzela. V dokaj zanemarjenem poslopju so takrat živele številne družine, rudarji in nameščenci kmetijskega posestva. Konec junija 1948 je Uprava za notranje zadeve po opustitvi zaporov za ženske v dvorcu Ka-cenštajn v Begunjah na Gorenjskem v gradu odprla kazensko-poboljševalni dom oziroma politični zapor za ženske,350 ki je bil eden od osmih kazenskih oziroma prevzgojnih zavodov v grajskih kompleksih na slovenskih tleh po drugi svetovni vojni. V njem je bilo skupaj na tesnem sočasno zaprtih kar do 1000 obsojenk.351 Zaradi nove funkcije so v grajskem kompleksu izvedli vrsto različno obsežnih gradbenih posegov, ki so imeli večinoma utilitarni značaj. Ureditev zapora je terjala preureditve v skladu z varnostnimi normativi. Pred vhodom v glavno grajsko stavbo so leta 1948 uredili veliko ograjeno, osvetljeno in izravnano zunanje dvorišče na približno pravokotni talni ploskvi. Pri tem so odstranili vrt in povsem zasuli ostanek grajskega jarka. Kamniti most in ostanke obzidanega obora pred severno grajsko fasado so povsem zakrili z novim nasutjem.352 Preuredili so tudi notranje grajsko dvorišče; njegov talni nivo so z nasipavanjem na severni strani dvignili za okoli 90 centimetrov, da so pridobili skoraj povsem vodoravno površino, pri- 347 Primerjaj Stopar, Grad Brestanica, str. 151. Približno sočasno so Nemci s stropom predelili tudi kapelo v dvorcu Novo Celje blizu Žalca in pri tem odstranili bogato baročno stensko členitev ter prebelili baročne stropne poslikave. 348 Fotografija, posneta pozimi 1941/1942, kaže, da je takrat zvonik še stal. Primerjaj Ferenc, Nekdaj preselitveno taborišče sedaj Muzej, str. 239. Kdaj natančno so ga odstranili, ni znano. Namesto zvonika so na vzhodni strešini vzhodnega trakta po letu 1948 postavili pet velikih strešnih oken v obliki frčad s pultastimi strehami, ki so se ohranile do prenove strešne kritine leta 1989. Primerjaj fotografijo v: Sto-par, Gradovi na Slovenskem, str. 181. 349 Stopar, Grad Brestanica, str. 132. 350 ARS, AS 1267, šk. 9, m. 501, Odločba o preselitvi kazensko poboljševalnega zavoda v Begunjah na Gorenjskem v Rajhenburg, 28. junij 1948. Primerjaj Vode, Skriti spomin, zlasti str. 182 sl. Podobne ustanove so uredili tudi v grajskih kompleksih Ig, Škofja Loka, Begunje, Strnišče pri Ptuju, Novi dvor pri Radečah—H otemež, Višnja Gora in Dob pri Mirni na Dolenjskem. Pred letom 1948 sta imela podobno funkcijo tudi gradova Ormož in Hrastovec. 351 V zvezi z zapori na gradu po drugi svetovni vojni glej tudi prispevek Andreje Jankovič Deržič v tej publikaciji. 352 Primerjaj Curk, Brestanica, str. 136—137. 2013 v Glavniportalgradu Rajhenburgpo nemški okupaciji leta 1941 (Muzej novejše zgodovine Slovenije) (levo). Vezna stavba na območju grajskega jarka, porušena leta 2011 (foto: Igor Sapač, 2005) (desno). merno za zbore in telovadbo zapornic.353 Nastalo višinsko razliko do talnega nivoja grajske veže so premagali s širokim stopniščem med osrednjima slopoma arkad severnega trakta. Med drugimi arkadnimi slopi ob severnem in vzhodnem traktu so zgradili nizke tanke eskarpne zidce, ki so ločevali nižji nivo arkadnih hodnikov od dvignjene površine dvorišča. Na dvorišču so uredili novo kanalizacijo. Glavna grajska vrata so okrepili z dodanimi novimi velikimi železnimi vrati. V notranjščini grajske stavbe so večino prostorov preuredili za namestitev obsojenk. Pri tem so odstranili številne stare predelne stene in zgradili nove. V pritličju južnega trakta, v nekdanji romanski reprezentativni dvorani in poznejšem hlevu, so zgradili več novih predelnih sten in tako oblikovali niz sedmih zaporniških celic — samic, ki so jih osvetljevale ozke romanske line v južni steni. Tako preurejeni grad je imel 37 skupnih spalnic s povprečno 35 posteljami v posameznem prostoru. V stavbi so uredili tudi jedilnico in prostore za prosvetno delo. Na podstrešju vzhodnega grajskega trakta so začasno uredili hišno šivalnico in tri prostore šivalnih delavnic zaporniškega podjetja 353 Med vojno je nivo notranjega grajskega dvorišča še položno padal od juga proti veži na severu. Takrat je bila še mogoča vožnja z avtomobili skozi glavno vežo na notranje dvorišče. To kaže fotografija glavnega grajskega portala in veže iz leta 1941 v zbirki Muzeja novejše zgodovine Slovenije. Pletilka, ki je v gradu delovalo do ukinitve leta 1952. Klet so tako kot v preteklosti uporabljali za shranjevanje poljedelskih pridelkov. Zaradi varnostnih razlogov so številne prostore opremili z novimi vrati. Hkrati so odstranili večino peči, ki so jih po pričevanju Angele Vode člani uprave zavoda premestili v svoja stanovanja. Zasilno so preuredili stranišča in kopalniške prostore, kjer so v vseh etažah obnovili vodno napeljavo in uredili nove tuše. Umivalnice so opremili s pipami. Uredili so tudi prostore za dezinfekcijo obsojenk, oblačil in posteljnine.354 Severno od grajske stavbe so preuredili nekdanjo nadstropno samostansko stavbo za sprejem tujcev, zgrajeno leta 1889, ki je dobila povečane okenske odprtine. V njej so uredili stanovanjske prostore osebja doma. Na slemenu pomola zahodno nad gradom so opustili veliki vrt in tam sredi izravnane površine med letoma 1948 in 1949 z udarniškim in prisilnim delom zgradili sedaj zapuščeno razsežno dvonadstropno pravokotno večstanovanjsko poslopje, ki je rabilo kot večstanovanjska stavba za osebje kazenske ustanove, zlasti za neporočene paznice, pa tudi za kulturno-prosvetne namene in kot menza za 120 354 Primerjaj Vode, Skriti spomin, str. 182; Jankovič, Ženski politični zapor, str. 34—38; ARS, AS 1267, šk. 9, m. 502, Adaptacija bivšega gradu Rajhenburg v namene kazensko poboljševalnega doma, 7. junij 1948. 2013 Reprezentativna južna fasada stavbe za osebje kazenske ustanove (foto: Igor Sapač, 2012). Propadajoča poslikana dvorana v stavbi za osebje kazenske ustanove (fototeka MAO). 2013 ljudi.355 Zasnova tega poslopja, pozneje poimenovanega Miličniški oziroma Policijski blok, kaže, da ni nastalo zgolj na podlagi funkcionalnih vidikov, ampak da so si njegovi graditelji prizadevali ustvariti tudi dovolj reprezentativno arhitekturo. Na to kažejo zlasti iz pravilnih kamnitih kvadrov sestavljeni ne-ometani vogali v pritličju, vogalna balkona v vrhnji etaži na severozahodni strani, zasnova in realistične figuralne poslikave večje večnamenske dvorane z odrom v prvem nadstropju ter široki altan na jugozahodni strani, ki ga opirajo štirje stožčasti stebri modernističnih oblik, postavljeni na rustikalne kamnite slope. Celota ne more prikriti, da je nastala kot kompromis med modernostjo in klasicistično mo-numentalnostjo in je kot takšna značilni primer južnoslovanske različice sovjetskega socialističnega realizma iz prvih let po drugi svetovni vojni. Poslopje je primerljivo s približno sočasno zgrajenimi monumentalnimi poslopji v kompleksu zaporov na Golem otoku in z arhitekturami, ki so v prvih letih po drugi svetovni vojni v slovenskem in hrvaškem prostoru nastajale po načrtih Vinka Glanza (1902— 1977). Ob predimenzioniranem novem poslopju, ki je nastalo ne oziraje se na ambient, v katerega so ga umestili in je zato zelo okrnilo historično hierarhijo stavbnih mas grajskega kompleksa, so ohranili starejše gospodarsko poslopje, ki so ga pozneje povečali in preuredili za stanovanjske namene.356 Bližnjega kompleksa grajske oziroma samostanske pristave niso spreminjali. Zraven so uničili pokopališče trapistov in za njim izbrisali vse sledi.357 Leta 1952 so grad in kraj preimenovali v Brestanico. Oktobra 1956 so ženski zapor v gradu ukinili in obsojenke preselili v dvorec Ig pri Ljubljani. Grad Rajhenburg zaradi neustrezne zasnove, dotrajane infrastrukture in slabega gradbenega stanja ni več zadoščal osnovnim normativom za zapore zaprtega tipa.358 V gradu je v naslednjih letih deloval zbirni center za prebežnike. Leta 1966 je Skupščina občine Krško glavno grajsko stavbo prepustila Turističnemu društvu Brestanica, ki jo je upravljalo do leta 1975.359 Podobno kot v primeru gradu Skofja Loka 355 Primerjaj Stanič, V čigavem imenu, str. 121 (z objavljeno fotografijo stavbe); Jankovi č, Ženski politični zapor, str. 36. 356 Prvič so gospodarsko poslopje temeljito prezidali v šestdesetih letih 20. stoletja, nato pa znova po letu 2000. Nekdanje gospodarsko poslopje se je tako spremenilo v dve stikajoči se različno visoki visokopritlični stanovanjski hiši z dvokapnima strehama. Drobna struktura obeh stavb z neprimerno strešno kritino in barvo fasade zelo krni ambien-talno celovitost historičnega grajskega kompleksa. 357 Primerjaj Fürst, Trapisti v Rajhenburgu, str. 15. Na soroden način so po drugi svetovni vojni uničili tudi pokopališče Usmiljenih sester sv. Vincencija Pavelskega ob bližnjem dvorcu Novi dvor pri Radečah, ki so ga preuredili v prevzgojni dom za mladoletne prestopnike. 358 Primerjaj Jankovič, Ženski politični zapor, str. 55, 56. Ob ukinitvi zapora leta 1956 je bilo v gradu še 230 zapornic. 359 Nato je grad upravljala Zveza združenj borcev Narodnoosvobodilne vojne Krško. leta 1959 je prevladala usmeritev, da je grad po ukinitvi zaporov najbolj smiselno preurediti za muzejske namene.360 Leta 1968 so v drugem nadstropju grajske stavbe odprli stalno razstavo Slovenski izgnanci med drugo svetovno vojno, pripravljeno pod vodstvom zgodovinarja Toneta Ferenca.36* Od takrat se je grad postopno spremenil v muzej, leta 1981 poimenovan Muzej političnih zapornikov, in-ternirancev in izgnancev.362 Grajsko stavbo so za muzejsko rabo v poznih šestdesetih letih preuredili z minimalnimi posegi. V prostorih drugega nadstropja so na stene pritrdili kovinske nosilce za razstavne panoje, stene so prebelili ter poskrbeli za nove tlake in razsvetljavo. Večina prostorov v pritličju in kleti je ostala praznih. Cez nekaj let se je tudi zato pokazalo, da bo stavbo treba bolj celovito prenoviti in revitalizirati, pri tem pa upoštevati tudi njene stavbnozgodovinske kvalitete. Od leta 1974 so tako postopno potekala raziskovalna in prenovitvena dela, ki so v veliki meri pojasnila dolgotrajni in zapleteni stavbni razvoj gradu ter bistveno povečala njegov kulturnozgodovinski pomen. Med letoma 1975 in 1976 so nivo notranjega dvorišča ponovno znižali do nivoja iz zgodnjega 17. stoletja, ki se prilagaja arkadnim hodnikom.363 Hkrati so pod vodstvom konservatorja in kastelologa Ivana Sto-parja z manjšimi sondami raziskali stike med posameznimi stavbnimi deli in na tej osnovi poskušali pojasniti temeljne značilnosti stavbnega razvoja gradu. Med letoma 1976 in 1977 je sledilo odkrivanje in rekonstruiranje renesančnih arhitekturnih poslikav na dvoriščnih fasadah.364 Hkrati so raziskali in restavrirali zgornji del gotske kapele z rebrastim obokom. Leta 1977 so odstranili novejše pre- 360 V tistem obdobju so številne pomembne izpraznjene grajske stavbe v Sloveniji poskušali rešiti s preobrazbo v muzeje in galerije. 361 Fürst, Muzej političnih zapornikov, str. 33—38. 362 Ferenc, Muzej slovenskih izgnancev; Curk, Brestanica, str. 137. 363 Stopar, Grad Brestanica, str. 136; Stopar, Grajski objekti v salzburškem Posavju, str. 84. 364 Delo je potekalo pod vodstvom akademskega slikarja, re-stavratorja, publicista in pesnika Viktorja Snoja (1922— 2011), v času, ko se je tudi v slovenski spomeniškovarstveni praksi na široko razmahnila dejavnost raziskovanja, odkrivanja in obnavljanja starih polihromacij na zunanjščinah stavb. Obnova dragocenih renesančnih arhitekturnih posli-kav na dvoriščnih fasadah gradu Rajhenburg je bila izvedena zelo skrbno in premišljeno. Po odkritju originalnih fragmentov so se odločili, da jih zaščitijo z novim tankim slojem ometa, na katerega so naslikali celovito rekonstrukcijo oziroma interpretacijo fragmentarno ohranjenega originala. S takšnim pristopom so po eni strani uspešno ponazorili nekdanjo celovitost renesančnega ambienta notranjega grajskega dvorišča, po drugi strani pa dragoceni original zavarovali pred nadaljnjim propadanjem. Med zadnjo prenovo leta 2012 se kakovosti in domiselnosti rešitve iz sedemdesetih let niso dovolj zavedali ter jo nadomestili z alternativo, ki je manj celovita in utemeljena ter problematična z vidika dolgoročnega ohranjevanja originala. 2013 Med letoma 1976 in 1977 na fasadah notranjega grajskega dvorišča rekonstruirane arhitekturneposlikave (Stopar, Gradovi na Slovenskem, str. 183). delne stene v prostoru pod romansko kapelo in predelne stene ter vmesni strop v gotski kapeli, ki so ji povrnili prvotno višino.365 Leta 1978 so na notranjem grajskem dvorišču pod vodstvom konserva-torja arheologa Marijana Slabeta potekale sondažne arheološke raziskave, ki so prinesle nekatere pomembne nove ugotovitve in odprle nova vprašanja v zvezi s stavbno zgodovino gradu.366 Leta 1979 je sledilo rušenje mlajših predelnih sten v prvem nadstropju vzhodnega trakta in odkrivanje ter restav-riranje renesančnih lesenih stropov in figuralnih stenskih poslikav, za katere se je izkazalo, da so delo mojstra, ki je leta 1526 poslikal podružnično cerkev Marija Gradec pri Laškem.367 Decembra 1979, ko so v prvem nadstropju gradu nadomeščali stare lesene pode z novimi armiranobetonskimi ploščami, je Ivan Stopar v jugovzhodnem stolpu po naključju odkril pomembne ostanke dotlej neznane romanske grajske kapele.368 Stopar je takrat dosegel ustavitev del v kapeli, s čimer je rešil originalni leseni pod in omogočil poznejše odkrivanje ter prezentacijo ka-pele.369 Zal so pred tem že odstranili (romanski?) leseni strop sosednje viteške dvorane in ga nado- 365 Prim. Stopar, Grad Brestanica, str. 140. 366 Slabe, Raziskave. 367 Zal so gradbeni delavci v zadnji severni sobi z najkakovostnejšimi poslikavami omet z neodkritimi poslikavami na južni steni v preveliki vnemi odbili še pred prihodom re-stavratorjev. 368 Curk, Brestanica; Stopar, Gradovi na Slovenskem, str. 184; Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Peta knjiga, str. 98. 369 Prim. Stopar, Za grajskimi zidovi, str. 72, op. 4; Stopar, Najlepši slovenski gradovi, str. 201. mestili z armiranobetonskim. Masivne armiranobetonske plošče so namestili tudi nad pritličnimi prostori v vzhodnem in zahodnem traktu ter v severozahodni stolpasti stavbi.370 Do leta 1981 so dokončali prenovo prostorov v prvem nadstropju zahodnega in južnega trakta ter v njih postavili nov del muzejske zbirke. Hkrati so provizorično uredili površino notranjega grajskega dvorišča, na katerem so do leta 1985 pod talno površino prezentirali izkopani ostanek stare stavbe ob jugozahodnem vogalu. Po letu 1981 so se raziskovalna in prenovitvena dela zaradi pomanjkanja denarja upočasnila. Sele čez nekaj let so odstranili predelni strop v prostoru z romansko grajsko kapelo, kar je omogočilo ugotovitev njene prvotne višine in oblike stropne konstrukcije. Leta 1989 so sanirali grajsko streho in pri tem zlasti na južni strani ohranili veliko večino nepoškodovanih dragocenih starih opečnih strešnikov. Velika strešna okna v obliki frčad s pultastimi strehami iz povojnega obdobja na strehi vzhodnega trakta so zamenjali z manjšimi linami. Med letoma 1992 in 1993 je v prvem nadstropju vzhodnega trakta sledila izdelava novega stavbnega pohištva in lesenih tlakov, izdelanih po historičnih vzorcih iz 16. in 17. stoletja. Hkrati so v istih prostorih dokončali obnovo lesenih renesančnih stropov in v prostore namestili novo reprezentativno 370 Pozneje se je pokazalo, da armiranobetonske plošče statične stabilnosti grajske stavbe niso povečale, ampak so jo oslabile ter zmanjšale njeno potresno varnost. Med zadnjo prenovo te napake niso popravili. 2013 • ^ Notranjščina prvotne romanske stolpaste stavbe dvorca Turn po odstranitvi stropnih konstrukcij in predelnih sten ter po gradnji nove strehe (foto: Igor Sapač, 2012). opremo postmodernih oblik, izdelano v podjetju Stilles Sevnica. Leta 1995 so na severni zunanji grajski fasadi odkrili spominsko ploščo v spomin na dogajanje v zvezi z gradom med drugo svetovno vojno. V letih 1999 in 2000 so v dveh krajših etapah potekale sondažne raziskave na dvoriščnih fasadah grajskih traktov pod arkadnimi hodniki v pritličju, v pritličju valjastega stolpa in v vrhnjem nadstropju zahodnega trakta. Raziskave so razkrile številne kakovostne kamnoseško oblikovane stavbne člene, med katerimi po številčnosti izstopajo zlasti tisti iz obdobja pozne gotike oziroma iz prve tretjine 16. stoletja, in pokazale, da je zahodni grajski trakt v celoti nastal šele v 16. stoletju. Na podlagi rezultatov raziskav je arhitektka Maruša Zorec pripravila idejni predlog za celovito prenovo gradu. V drugi polovici 20. stoletja je tudi dvorec Turn doživel več različnih gradbenih posegov, ki so v preteklih stoletjih izoblikovano stavbno zasnovo precej okrnili in iznakazili. Stavba je imela v 20. stoletju druge lastnike in drugačno usodo od gornjega gradu na pomolu. Zato obeh stavb danes več ne dojemamo kot sestavnih delov enega kompleksa, kar pa glede na njuno zgodovino v preteklih stoletjih od 13. stoletja dalje ni upravičeno. Po drugi svetovni vojni se je v nacionaliziranem Turnu, enako kakor v gornjem gradu, naselilo več družin in posameznikov. Stanovanja so v stavbi ostala do danes in ji zagotavljajo kolikor toliko redno vzdrževanje. Funkcija večstanovanjskega objekta z različnimi posestniki oziroma lastniki in brez skupnega upravnika je bila povod za različne parcialne adaptacije, ki so okrnile celovito podobo dvorca. Tako so tekom več desetletij večino notranjih prostorov v nižjih južnih treh traktih pregradili z novimi predelnimi stenami in v njih odstranili pozno-baročno stavbno pohištvo. Na južni in vzhodni zunanji fasadi so v pritličju utilitarno predelali okenske odprtine, v nadstropju ob stiku z jugovzhodnim vogalni stolpičem pa zgradili betonski balkon. Na dvoriščni strani so zlasti v nadstropju zazidali baročne arkade in jih predrli z okni. V prvotni srednjeveški stolpasti stavbi so zaradi njene dotrajanosti stanovanja menda že v petdesetih letih izpraznili, zatem pa je dal takratni upravljavec Rudnik Senovo v notranjščini porušiti vse stropne konstrukcije in notranje predelne stene, vključno s stopniščem. Les iz odstranjenih stropov so nato menda uporabili v rudniku. Ohranili so se le obodni zidovi, ki zaradi velike višine in historične patine zlasti v notranjščini učinkujejo monumentalno. Zaradi odstranitve stopnišča in stropnih konstrukcij je onemogočen dostop v vrhnji etaži renesančnega jugovzhodnega vogalnega stolpiča, ki se je ohranil v neokrnjeni obliki. Med gradnjo obvozne ceste z mostom čez Savo leta 1977 so okrnili vrt na zahodni strani, podrli večino kamnitega vrtnega zidu in gospodarsko poslopje ter na prvotni stolpasti stavbi poškodovali strešno kritino iz škrilja. Leta 2000 so poškodovano streho s staro strešno konstrukcijo vred odstranili ter na stolpasti stavbi in na jugozahodnem vogalnem stolpiču postavili novo streho, prekrito z opečnim bobrovcem. Nova strešna konstrukcija ima žal zelo široke napušče in zato položnejši naklon od nekdanje, ki je učinkovala bistveno bolj srednjeveško oziroma avtentično.371 V zvezi z gradnjo hidroelektrarne Krško in posledičnim preurejanjem nabrežij reke Save na območju Brestanice se je leta 2007 pojavil skrajno aboten predlog, da bi tri enonadstropne južne trakte dvorca, sicer vpisanega v register kulturne dediščine, v celoti podrli in njihovim stanovalcem zagotovili udobnejša stanovanja. Predlog na srečo ni bil uresničen. Dvorec je tako ohranil značilno slikovito razgibano historično podobo, ki pomembno zaokrožuje celovit ambient rajhenburškega grajskega kompleksa in dokumentira njegov razvoj v novem veku oziroma v obdobju baroka. 371 Žal pred odstranitvijo stare strešne konstrukcije niso poskrbeli za njeno ustrezno tehnično dokumentiranje. Pogled na grad Rajhenburg iz zraka pred začetkom prenove leta 2011 (fototeka MAO). Prenova gradu Rajhenburg med letoma 2011 in 2012 Leta 1999 je Republika Slovenija grad Rajhen-burg razglasila za kulturni spomenik državnega pomena. Po končanem postopku denacionalizacije leta 2004 je pripadel Občini Krško, ki je leta 2005 pričela pripravljati dokumentacijo v zvezi s predvideno celovito prenovo grajske stavbe. Decembra 2007 je Občina Krško za upravljanje gradu pooblastila Kulturni dom Krško. Leta 2008 so v grajski stavbi posneli dele slovenskega televizijskega filma Skriti spomin Angele Vode, ki ga je režirala Maja Weiss. Pri tem so gradu s filmskimi kulisami in posli-kavami začasno poskušali deloma povrniti videz iz obdobja, ko je rabil kot kazenski zavod za ženske. Aprila 2011 so začeli izvajati obsežno prenovo glavne grajske stavbe in območja nekdanjega pred-gradja. Dela, ki so bila povsem zaključena do slovesne otvoritve v soboto 1. decembra 2012, so potekala na podlagi usmeritev, ki jih je določila pristojna konservatorka umetnostna zgodovinarka Alenka Zeleznik s sodelavci in po načrtih arhitekta Aleša Hafnerja iz podjetja Gea Consult.372 Med prenovo so pred severno grajsko fasado odstranili leta 1889 zgrajeno podkleteno nadstropno stavbo za samostanske gojence in nanjo prislonjeno podkleteno pritlično vezno stavbo iz obdobja med drugo svetovno vojno. Po odstranitvi obeh stavb so do nivoja iz poznega 19. stoletja odkopali grajski obrambni jarek in sanirali odkopani zidani starejši triločni kamniti most, ki je znova dobil prvotno funkcijo in kamnito parapetno ograjo.373 Hkrati so obnovili ter do parapetne višine z notranje strani nadzidali odkopano zidovje kontraeskarpe in spodnjega dela obzidja nekdanjega obora pred severno grajsko fasado. Nekdanje predgradje so preuredili v parkirišče, zraven pa ohranili in preuredili leta 1889 zgrajeno manjšo nadstropno samostansko stavbo za sprejem tujcev, poimenovano Moserjeva hiša.374 Ostanke nekdanjega samostanskega portona zunanjega dvorišča so odstranili. Na spremenjeno podobo gradu v krajinskem okviru je pomembno vplivalo tudi izsekavanje dreves na vzhodnem, južnem in zahodnem pobočju grajskega pomola. Mogočna grajska stavbna masa je tako dobila bolj poudarjeno vlogo. Na grajski strehi so v celoti odstranili staro opečno kritino, ki je deloma izvirala še iz 17. stoletja, in jo nadomestili z novo — industrijsko izdelanim opečnim bobrovcem, ki le deloma ustreza značaju ročno izdelane historične kritine. Na stre- Izklesani manjkajoči elementi apside romanske grajske kapele pred vgradnjo (fototeka ZVKDS OE Ljubljana). 372 Isti projektant je s sodelavci od okoli leta 1999 pripravil tudi načrte za prenove številnih drugih slovenskih grajskih stavb; uresničene so bile prenove gradov in dvorcev Jablje, Turjak, Snežnik, Negova, Pišece, Radovljica in Strmol na Gorenjskem. Prim. Hafner, Prenova slovenskih gradov, str. 791— 808. 373 Zidano ograjo mostu, odstranjeno na vzhodni strani leta 1889, na zahodni strani pa leta 1948, so ponovno zgradili na osnovi starih fotografij na razglednicah gradu, ko je ta rabil kot samostan trapistov. 374 Stavbo so statično utrdili, vanjo vgradili nove armiranobetonske stropne konstrukcije, izdelali novo ostrešje in novo fasado po vzoru prvotne. Po prenovi so stavbo uredili kot pomožni objekt za kurjavo, druge servisne potrebe in kot čokoladnico. šinah so namestili nove lesne rustikalne snegobrane. Ob stiku med valjastim stolpom in severovzhodno fasado vzhodnega grajskega trakta so odstranili več-etažni sanitarni prizidek iz obdobja po letu 1881. Na zunanjih fasadah gradu so obnovili rusticirani tanki fasadni omet iz zadnje tretjine 19. stoletja, s katerim so prekrili tudi poprej vseskozi neometani spodnji del valjastega stolpa. Z obnovljenim ometom so prekrili tudi nazadnje vidno romansko pla-stovito strukturo zidave na zahodni in južni fasadi. Žal med obnovo fasadnih ometov niso izvedli son-dažnih raziskav, s katerimi bi bilo mogoče natančneje pojasniti stavbno zgodovino gradu.375 Obnove ometov niso povsem dokončali; na severni fasadi v spodnjem delu manjka ortogonalna mreža izstopajočih tankih pasov rustike. Znižanje nivoja tal zunanjega grajskega dvorišča je omogočilo, da so od-kopali poprej zasuti spodnji del renesančnega glavnega grajskega portala, pri tem pa so z arheološkimi raziskavami razkrili tudi ostanke prvotnega romanskega portala na istem mestu in nekdanjega dvoriščnega tlaka zraven. Pomembno najdbo so prikazali s pomočjo zastekljenega pasu tal ob zahodni steni glavne grajske veže. Na dvoriščnih fasadah so odstranili tanko zaščitno plast ometov z rekonstruiranimi arhitekturnimi poslikavami renesančnih oblik iz sedemdesetih let 20. stoletja in ponovno odkrili več nepovezanih ostankov originalne arhitekturne poslikave iz 17. stoletja.376 Notranje grajsko 375 Prim. Stopar, Grad Brestanica, str. 146; Stopar, Najlepši slovenski gradovi, str. 200, 202. 376 Izvedeni način prenove dvoriščnih fasad je sporen. Na to je med ogledom prenovljenega gradu 2. 8. 2012 opozoril tudi dr. Ivan Stopar. Prim. Stopar, Najlepši slovenski gradovi, str. 202. Fragmenti originalne poslikave so sedaj znova izpostavljeni negativnim vremenskim vplivom, zaradi skromnega obsega učinkujejo nepovezano in nerazumljivo, po drugi strani pa tudi moteče z vidika ambientalnega učinka notranjega grajskega dvorišča kot celote, ki z novim tlakom, z novim beležem velike večine fasadnih površin, z novo zasteklitvijo okenskih in vratnih odprtin ter z novo strešno kritino učinkuje povsem prenovljeno oziroma novo. Odkriti zbledeli nepovezani fragmenti v tem skoraj povsem sterilno učinkujočem prenovljenem okolju nehote učinkujejo kot moteč tujek, ki krni novo kreirano estetsko celovitost in ustvarja disharmonično razpoloženje. Zdi se, da je bila rešitev iz sedemdesetih let iz vidika dolgoročnega ohranjevanja dragocenega originala, iz vidika dovolj korektne interpretacije osnovnega pomena renesančne arhitekturne poslikave in iz vidika celovite prezentacije notranjega grajskega dvorišča bistveno bolj domišljena in vsestransko utemeljena. V danih razmerah je uspela ustvariti najbolj optimalni kompromis med hotenjem po varovanju originala in težnjo po ponazoritvi osnovne arhitekturne ideje, ki je zaradi renesančne ambientalne celovitosti notranjega dvorišča enako pomembna kot historična originalna substanca. Rekon-strukcijski poseg kljub obsežnosti ni bil problematičen, saj je šlo za ponovno kreacijo naslikanega arhitekturnega sistema s ponavljajočimi se natančno definiranimi posameznimi naslikanimi arhitekturnimi elementi geometričnih oblik. Povsem drugače bi bilo, če bi bilo denimo treba dolikati manjkajoče človeške figure ali rastlinske motive. Rekonstrukcijski poseg ni poškodoval originala, ampak ga je zaščitil in omogočil njegovo varno ohranitev. Po drugi strani je prispeval ko- dvorišče so v celoti tlakovali z večjimi rečnimi oblicami (mačjimi glavami), pri tem pa povsem zakrili lokacijo grajske cisterne za vodo ob vzhodnem traktu. Pod arkadnimi hodniki v pritličju so na vseh traktih z restavratorskimi posegi dopolnili poškodovane kamnite poznogotske portale, odkrite večinoma leta 1999. Najbolj obsežna in zahtevna je bila obnova šilastoločnega kletnega portala valjastega stolpa in ušesastega pritličnega portala v vzhodni steni severozahodne stolpaste stavbe. V notranjščini so prenovili vse prostore. V valjastem stolpu so odstranili vodno cisterno iz poznega 19. stoletja v kletni etaži in stropno konstrukcijo med kletjo in pritličjem, nato pa v novo vzpostavljenem prostoru z dvoetažno višino na talnem nivoju odstranjene stropne konstrukcije iz poznega 19. stoletja na obodu prostora namestili historizirajoče oblikovan rektno celovito predstavo o značilni renesančni oziroma manieristični obravnavi notranjih grajskih dvorišč v slovenskem prostoru s slikarskimi sredstvi. Z zadnjo prenovo smo to kakovostno prezentacijo izgubili in sedaj v slovenskem prostoru nikjer ni več ponazorjenih tako zgodnjih arhitekturnih poslikav notranjih grajskih dvorišč. Zadnja prenova se je v nasprotju s posegom iz sedemdesetih let ozko omejila zgolj na eno pomensko raven; na prezentacijo poškodovanih originalnih fragmentov, ki pa so z močnim in absolutno prevladujočim okvirom sterilno prenovljenih oziroma novih dvoriščnih elementov izgubili navezavo na širši kontekst, s tem pa bistvo in pravi smisel. Nova prezentacija deluje nepremišljeno, neodločno, nedokončano, naključno. Nekateri fragmenti so odkriti, drugi, npr. na južnem koncu vzhodne dvoriščne fasade ali v vrhnjem delu stopniščnega izzidka, zakriti z beležem, da si je še težje predstavljati nekdanjo celoto. Opazovalec more zgolj ugibati, zakaj je bilo smiselno večji del starih fasadnih ometov prekriti z novim sterilnim beležem, po drugi strani pa ponekod izluščiti in izolirano prikazati posamezne fragmente. Zdi se, da sta poseg bolj kot kaj drugega narekovali naglica in pomanjkanje denarja. Le tako si je mogoče razložiti dejstvo, da prezentacija ni usklajena s pristopom, ki je obveljal pri obravnavi drugih delov grajske zunanjščine. Tako moremo sedaj po eni strani povsod opazovati povsem nove dvoriščne tlake, povsem novo strešno kritino in povsem obnovljene zunanje grajske fasade, po drugi strani pa iz konteksta iztrgane nepovezane razdrapane fragmente arhitekturne posli-kave na dvorišču, prikazane, kakor da bi šlo za dragoceno filigransko figuralno poslikavo. Na drugih primerljivih stavbah v soseščini takšnega pristopa ni mogoče srečati. Arhitekturne poslikave velikega formata, ki dopolnjujejo grajeno arhitekturo, so pač nekaj povsem drugega od figuralnih ali ornamentalnih poslikav v posamičnem notranjem prostoru. Obravnavati in prezentirati jih je mogoče le z upoštevanjem celotne arhitekturne zasnove. V nasprotnem primeru lahko pride do popolne disharmonije in do prevrednotenja osnovnega pomena spomenika. Tako ni slučajno, da so denimo pri bližnjih primerih obravnave zunanjščine dvorca Olimje, samostana Studenice ali gradu Veliki Tabor pred nedavnim na osnovi fragmentov iz zgodnjega 18. stoletja dosledno obnovili celoto fasadne arhitekturne poslikave in se niso odločili za prezentacijo posameznih nepovezanih in nepovednih fragmentov, s katerimi bi okrnili celovitost in razumljivost arhitekturnega spomenika. Zgovorni so tudi primeri obravnave odkritih dvoriščnih arhitekturnih poslikav na koroških dvorcih Hallegg in Welzenegg ali v palači Welzer v Celovcu; nepovezanih originalnih fragmentov nikjer ne bomo srečali. 2013 lesen povezovalni hodnik.377 V novo oblikovanem prostoru so uredili muzejsko trgovino. V pritličju zahodnega trakta so v severnem prostoru odstranili predelno steno in v steni severozahodne stolpaste stavbe odkrili ter odprli polkrožno sklenjeni portal poznogotskih oblik. V zahodni zunanji steni so pod severnim oknom prebili nov prehod na novo urejeno obzidano teraso pred zahodno fasado. Nov prehod, nujen zaradi nove gostinske dejavnosti v pritličju zahodnega traka in na zahodni zunanji terasi, so zaprli z vrati, na zunanjščini domiselno zakritimi s fasadnim ometom. V trikotnem južnem delu zahodnega trakta so v pritličju odstranili ba-njasti obok s sosvodnicami in tam zgradili nov armiranobetonski jašek za dvigalo do podstrešja, zraven pa uredili nove sanitarije. V pritličju južnega trakta v prostoru nekdanje romanske glavne dvorane so na južni in vzhodni steni odstranili mlajše omete in prezentirali romansko plastovito zidavo iz pravilnih klesanih kvadrov. Hkrati so armiranobetonski strop iz poznih sedemdesetih let 20. stoletja zakrili z lesenim opažem, ostenja lin v južni steni pa so znižali do prvotne višine. Najobsežnejše gradbene posege so izvedli v jugovzhodnem stolpu. V kletni etaži oziroma v prvotnem pritličju so odstranili mlajši plitki banjasti obok in namestili masivni ravni lesen tramovni strop, oblikovan po vzoru romanskega stropa v sedanjem pritličju. V romanski grajski kapeli so ohranili in prezentirali vse elemente iz 12. stoletja, odstranili oziroma zazidali pa šest mlajših pravokotnih oken na vzhodni in južni strani ter upoštevaje originalne ostanke ponovno zgradili kamnito polkrožno apsido na vzhodni strani378 in dve polkrožno zaključeni okenci romanskih oblik na južni strani, ki so ju glede na pozicijo, velikost in proporcijsko zasnovo oblikovali po vzoru dveh romanskih okenc v južni steni romanske kapele na gradu Petersberg v Brežah na Koroškem.379 Prostor 377 Hodnik je sorodno oblikovan kot novi hodnik istega arhitekta v notranjščini obvhodnega renesančnega valjastega stolpa gradu Turjak. Historizirajoče oblikovanje rajhen-burškega hodnika je nekoliko zavajajoče, saj ustvarja vtis, da gre za rekonstrukcijo uničenega originala iz 16. stoletja; v resnici je imel stolp v 16. stoletju tu plitek kupolast obok, tla pritličja pa so bila okoli 1 meter višje od nivoja sedanjega hodnika, ki je po nepotrebnem prilagojen nekdanjemu nivoju tal iz 19. stoletja. 378 Manjkajoči srednji del apside so oprli na originalno kamnito konzolo, odkrito med odstranjevanjem spodnjega okna v vzhodni steni kapele. Nad konzolo so spodnji del apside na zunanjščini poudarili z venčnim zidcem, ki pa se zdi glede na členitev konzole in odsotnost vrhnjega venca precej predimenzioniran. Okno v apsidi kapele so oblikovali glede na proporce slavoločne odprtine. Vrhnji zaključek apside na zunanjščini so oblikovali po vzoru zaključka apside bližnjega gradu Podsreda. Manjkajoči del kockastega friza v notranjščini apside so oblikovali po še ohranjenem originalnem delu. 379 Konstrukcija kamnitega ostenja obeh okenc nikakor ne ustreza običajnim konstrukcijam romanskih okenskih odpr- tin in bi jo veljalo v prihodnje zakriti z ometom, saj v sedanji obliki krni verodostojnost prezentacije prostora. so opremili z novim dvopolnim križnogrebenastim obokom z oprogo na sredini, ki je oblikovan na osnovi sledov in ob upoštevanju analogij s hotenjem po avtentični interpretaciji uničenega originalnega oboka, konstruiran pa povsem sodobno kot ome-tana lahka lesena konstrukcija, obešena na skrite jeklene nosilce, ki hkrati nosijo nova tla nove pol-etaže nad kapelo. To konstrukcijo, ki jo je mogoče razumeti tudi kot model nekdanjega oboka v merilu 1 : 1, je mogoče kdaj pozneje, kolikor bi se izkazalo, da ni ustrezna, brez težav in stroškov, predvsem pa brez posledic za originalno romansko substanco, odstraniti. V severni steni kapele so z ometanima lesenima konstrukcijama zaprli mlajša prehoda. V zahodni steni so odkrili in odprli prvotni vhod v kapelo. Zal njegova obnovljena oblika ne ustreza odkritim originalnim fragmentom in jo bo v prihodnje z manjšim gradbenim posegom nujno korigirati, saj v sedanji podobi zelo krni sicer dovolj korektno prezentacijo romanske kapele.380 V kapeli so po restavriranju ponovno namestili originalna lesena romanska tla, ki so jih zaščitili z novim mostovžem, konstruiranim iz jekla in stekla. Mos-tovž omogoča gibanje obiskovalcev v prostoru, ne da bi bil pri tem obremenjen historični leseni pod. Nove dele v kapeli so gladko ometali in jih obarvali v kontrastnem sivorjavem tonu. Zal celotna notranjščina zaradi izbire tega tona učinkuje nekoliko pretemno in ne ustreza najbolje prvotnemu značaju dokaj svetle reprezentativne kapele salzburškega nadškofa. Z obnovo kapele se je precej spremenila zunanja podoba jugovzhodnega dela gradu; namesto šestih velikih oken, ki jih kažejo upodobitve gradu od zgodnjega 18. stoletja dalje, je znova nastala zaprta mogočna stavbna masa z majhnimi okenci oziroma linami in lahno iz zidne črte izstopajočo apsido na vzhodni strani. Prostora zahodno od romanske kapele v nekdanjem vrhnjem nadstropju pa-lacija sta v glavnem ohranila nespremenjeno podobo z baročnimi stropnimi štukaturami. Zal je bila pri tem zamujena priložnost, da bi njuno ostenje podrobneje raziskali in prezentirali dragoceni originalni romanski stenski omet, ki so ga razkrile raziskave na vzhodni steni vzhodnega prostora spomladi 2012. Severno od romanske kapele so prostor z gotsko kapelo in prostore v prvem nadstropju vzhodnega trakta v glavnem ohranili v podobi, ki so jih dobili z restavratorskimi posegi v zadnjih treh desetletjih 20. stoletja. Zazidali so mlajši ozki prehod med vzhodnim traktom in emporo gotske kapele, odprli pa reprezentativni poznoromanski portal med emporo in južnim traktom oziroma romanskim palacijem. Nekaj več sprememb so doživeli prostori v drugem nadstropju gradu, kjer so na dvoriščnih stenah vzhodnega in zahodnega trakta 380 Portal bi moral biti oblikovan podobno sicer mlajšemu portalu med pritličnima prostoroma v vzhodnem traktu. 2013 Tloris prvega in drugega nadstropja gradu Rajhenburg (ZVKDS OE Ljubljana). odkrili in odprli tri kakovostno oblikovane in bogato razčlenjene poznogotske okenske odprtine iz prve tretjine 16. stoletja. Spremembe je doživelo tudi grajsko podstrešje, kjer so na vzhodni in južni strani s stenami iz mavčno-kartonskih plošč uredili nove delovne prostore za grajsko osebje in jih povezali s prostoroma v vrhnji etaži jugovzhodnega stolpa. Hkrati so ponovno odprli zazidana pravo- kotna okenca podstrešne poletaže valjastega stolpa. Med prenovo so vse prostore v gradu opremili z novim stavbnim pohištvom in z novimi tlaki. Pri oblikovanju so se dosledno oprli na historične vzorce. V kleti in pritličju so prostore opremili z ročno izdelanimi rustikalnimi opečnimi tlakovci. Na hodnikih v prvem in drugem nadstropju so starejše betonske tlake iz poznega 19. stoletja nadomestili z 2013 novimi kamnitimi tlaki, oblikovanimi po vzoru starih odstranjenih v obliki šahovnice iz diagonalno položenih temnih in svetlih ploščic. Sanitarije so opremili s talnimi in stenskimi oblogami iz rdečkastega naravnega kamna. Prenovljeni grad so opremili z novo infrastrukturo, prilagojeno sodobnim standardom in novi vsebini. Nekatere tehnološke sklope so umestili v stare dimniške tuljave oziroma jih locirali na območjih nekakovostnih historičnih predelav. S prenovo so poskušali ojačiti tudi statično stabilnost stavbe oziroma njeno potresno varnost. Zal pri tem niso odstranili armiranobetonskih plošč iz poznih sedemdesetih let 20. stoletja pod tlemi prvega nadstropja, po drugi strani pa so z vre-zovanjem širokih utorov za jeklene vezi v vrhnjem delu zidovja na zunanjih fasadah precej poškodovali romanske klesane kvadre iz 12. in 13. stoletja. Izpeljana obsežna prenova vsekakor predstavlja novo poglavje arhitekturne zgodovine gradu Raj-henburg in je hkrati pomemben dosežek v zvezi s prizadevanjem za njegovo ohranitev in nadaljnjo rabo. Po drugi strani zrcali širšo problematiko prenov najpomembnejših grajskih stavb v Sloveniji v zadnjih desetletjih, ki so izgubile nekdanjo namembnost, dobile pa status kulturne dediščine. Pri tem gre zlasti za problematiko raziskovanja, vrednotenja spomeniškega oziroma kulturnozgodovinskega pomena in revitalizacije z vnosom novih vsebin. Na gradu Rajhenburg je mogoče analizirati dva pristopa k njegovemu raziskovanju, vrednotenju in prenavljanju. Za prvi pristop iz zadnje četrtine 20. stoletja sta bili značilni težnja k poglobljenemu raziskovanju stavbne zgodovine na podlagi sistematičnih ciljnih sondažnih raziskav in težnja po čim bolj celovitem vrednotenju spomeniškega pomena gradu in njegovih posameznih delov. Za raziskave je bilo na voljo dovolj časa, izpeljani prenovitveni posegi pa so bili zaradi pomanjkanja denarja parcialni in dokaj neobsežni. Pri drugem pristopu, ki se je uveljavil med zadnjo prenovo v letih 2011 in 2012, je bilo to v glavnem obratno; zaradi dovolj denarja so bili prenovitveni posegi izpeljani bistveno bolj celovito in obsežno, za izvajanje stavbnih raziskav pa je bilo bistveno manj časa in volje. Zadnje je problematično, saj so raziskave vselej osnova za celovito razumevanje kulturnozgodovinskega pomena spomenika in zgolj z njihovo pomočjo je mogoče korektno ovrednotiti posamezne stavbne dele. Bolj obsežne in celovite so prenove, tem bolj temeljite in interdisciplinarno bi morale biti zastavljene stavbne raziskave. Zal grad Rajhenburg podobno kot več drugih pomembnih arhitekturnih spomenikov v slovenskem prostoru, prenovljenih v zadnjem času, kaže, da se teorija in praksa vse bolj razhajata. Stavbne raziskave so vse preveč naključno zastavljene in vse preveč odvisne od dobre volje izvajalcev gradbenih del. Za njihovo celovito izvedbo navadno zmanjka denarja in časa, zlasti pa volje. Tako na gradu Rajhenburg kot prav gotovo enem najpomembnejših spomenikov grajske arhitekture in kulture v Sloveniji med obsežno zadnjo prenovo ni bilo mogoče izvesti celovito zastavljenih arheoloških raziskav na notranjem dvorišču, ki bi morda mogle pojasniti odprta vprašanja v zvezi z njegovimi začetki. Ni bilo mogoče izvesti celovito zastavljenih in dokumentiranih sondažnih raziskav v nekdanjih reprezentativnih bivalnih prostorih v vrhnjem nadstropju nekdanjega palacija, ki bi prav gotovo pomembno zaokrožile vedenje o pomenu romanske kapele in o razvojni stopnji bivalne kulture v grajski stavbi v 12. stoletju.381 Ni bilo mogoče izvesti sicer že več desetletij nazaj predvidenih sondažnih raziskav zunanjih fasad, ki bi pojasnile natančno zaporedje in značaj pomembnih gradbenih posegov v 12., 13., 16. in 17. stoletju. Zavedati se je treba, da tovrstne raziskave niso pomembne le zaradi akademske razprave o gradbeni zgodovini grajske stavbe, ampak so ključnega pomena za njeno korektno prezentacijo oziroma interpretacijo; ta je razumljivo vselej lahko le zgolj bolj ali manj subjektivna, a če se že v osnovi odrečemo nujnim znanstveno utemeljenim stavbnim raziskavam, obstaja velika verjetnost, da bo pomen spomenika in njegovih posameznih delov med prenovo napačno interpretiran in da bodo izvedena gradbena dela spomeniški pričevalnosti prej v škodo kot v korist. Izvedena prenova gradu Rajhenburg kaže, da si je v prihodnosti treba prizadevati za interdisciplinarno načrtovane in izpeljane stavbne raziskave kot samoumevni in nujni del priprave dokumentacije za izvedbo celovite prenove stavbe s pomenom pomembnega arhitekturnega spomenika. Vodilo pri tem mora biti: več etike in manj estetike, oziroma z znanimi besedami enega od utemeljiteljev moderne doktrine varovanja evropske stavbne dediščine Georga Dehia: Denkmäler schützen heißt nicht Genuß suchen, sondern Pietät üben.382 Ob zaključku obsežnih prenovitvenih del na gradu Rajhenburg v letu 2012 se je treba zavedati, da nikakor še nismo na cilju prizadevanj za korektno spomeniško raziskavo in prezentacijo celotnega grajskega kompleksa. Na eni strani bo treba v prihodnje še nadrobneje raziskati in predstaviti ne- 381 Zgolj ugibati moremo, kakšna bi bila usoda ostankov romanske grajske kapele, če jih ne bi bil že leta 1979 odkril in obvaroval entuziastični raziskovalec? Kaj bi se zgodilo, če bi jih bili odkrili šele sredi del med zadnjo prenovo, po dokončanju projektne dokumentacije? Morda bi ostanke lizen in obstenskih lokov prezentirali v okviru novih sanitarij ali novega jaška za dvigalo. Najverjetneje ne! Domnevati smemo, da med zadnjo prenovo ostankov kapele niti ne bi zasledili, saj nihče ne bi pomislil na predhodno zamudno raziskovalno sondiranje sten pod debelimi sloji mlajših ometov in obzidave... 382 Varovanje spomenikov ne pomeni iskanja užitkov, temveč izražanje pietete. Dehio, Denkmalschutz und Denkmalpflege, str. 268. 2013 katera najpomembnejša poglavja iz njegove preteklosti, zlasti obdobja, ko so bili njegovi gospodarji salzburški nadškofje in gospodje Rajhenburški. Na drugi strani bo treba pri načrtovanju revitalizacije večjo pozornost posvetiti tudi drugim delom grajskega kompleksa, zlasti nekdanjim vrtnim nasadom, stavbam pristave in dvorcu Turn. V zvezi s problematiko celovite prezentacije najpomembnejših ohranjenih stavbnih sestavin iz obdobja razcveta gradu pod salzburškimi nadškofi bo treba še enkrat pretehtati, ali je resnično smiselno pred romansko kapelo obdržati sedanjo skoraj povsem utilitarno in sterilno učinkujočo podobo obeh prostorov nekdanje romanske vrhnje etaže palacija in še naprej prikrivati najpomembnejšo najstarejšo plast.383 Menim, da bi bilo mogoče v obeh prostorih brez bistvenih posledic za spomeniško pri-čevalnost in celovito dojemanje sicer povprečno kakovostne baročne plasti, kakršno najdemo tudi v številnih drugih bližnjih stavbah, izluščiti in prezen-tirati najpomembnejše sestavine iz 12. stoletja, hkrati pa z muzealskim pristopom, morda s pomočjo modelov v naravni velikosti, ponazoriti prvotno funkcijo prostorov v navezavi na romansko kapelo. Prav v teh dveh prostorih bi bilo mogoče na osnovi prepleta konservatorsko-restavratorskega in muzealskega dela najbolj korektno prikazati pomen salzburške nadškofije za grad Rajhenburg in za širši prostor Posavja. Kot vzorec za prezentacijo lahko služi med letoma 1994 in 1996 izvedena prezen-tacija reprezentativnih notranjih bivalnih prostorov škofijske palače oziroma rezidence (episkopiuma) v Poreču, ki jo je dal ob znameniti baziliki zgraditi škof Evfrazij sredi 6. stoletja, ko je dal temeljito prenoviti ves katedralni stavbni kompleks. Poslopje 383 Problematika je v tem primeru povsem različna kakor pri obravnavi fragmentov arhitekturnih poslikav na dvorišču. Na dvoriščni strani gre prvenstveno za problematiko pre-zentacije celovitega ambienta iz 17. stoletja, katerega ključni sestavni del so fasadne arhitekturne poslikave. V tistem primeru se morajo nadrobnosti, torej tudi način prezentacije arhitekturnih poslikav, nujno podrejati večji celoti, če ne želimo, da se njena likovna kakovost in spomeniški pomen zmanjšata. V primeru dveh prostorov v nekdanji vrhnji etaži romanskega palacija je prav nasprotno; z odkritjem, pre-zentacijo in poudarjanjem posameznih nadrobnosti oziroma fragmentarno ohranjenih stavbnih sestavin na stenah bosta sedaj dokaj utilitarna prostora pridobila na pomenu in vrednosti, ki sta sedaj povprečna. Odkritje ostankov edinstvenega notranjega ometa reprezentativnih romanskih bivalnih prostorov je prav gotovo pomembnejše od ohranjanja novejšega gladkega belega ometa, katerega edini pomen je, da s stropnim štukom povprečne kakovosti tvori navidezno celoto. Primerljiv pristop odkrivanja in prezentacije pomembne prvotne romanske plasti na račun odstranitve mlajših manj kakovostnih plasti so pred nekaj leti uspešno izvedli v gradu Hohensalzburg nad Salzburgom; z odkritjem ostankov romanskih okenskih odprtin, romanskih ometov in strukture zidave v nekdanjem reprezentativnem bivalnem prostoru se je povečal pomen celotnega gradu kot kulturnega spomenika. Prim. Schicht, Burgen des Salzburger Erzbistums, str. 89. episkopiuma je podobno kot grad Rajhenburg vseskozi ostalo v funkciji, doživelo je več prezidav in je bilo do prenove v primerjavi z drugimi deli kate-dralnega kompleksa najslabše stavbnozgodovinsko preučeno. Pred prenovo je imelo poenoteno baročno podobo, ki pa še zdaleč ni imela takšnega izjemnega spomeniškega pomena, kakor sestavine iz starokrščanskega obdobja. Po zgledno izvedenih stavbnih raziskavah in na njih temelječem vrednotenju je bila sprejeta odločitev, da se izpod mlajših plasti izlušči fragmentarno ohranjena dragocena najstarejša plast in da se prezentira s pomočjo najnujnejših dopolnitev. Tovrstni pristop je bil mogoč tudi zato, ker je poslopje izgubilo prvotno namembnost in je dobilo novo muzejsko funkcijo. Pred izvedbo posegov poslopje kljub baročnim stropnim štukaturam v notranjščini ni imelo posebno izjemnega spomeniškega pomena. Po izvedeni prenovi in prezentaciji, na račun delne odstranitve mlajših plasti in žrtvovanja baročne celovitosti, se je spomeniški pomen poslopja bistveno povečal; danes velja za eno najpomembnejših ohranjenih tovrstnih zgodnjekrščanskih stavb na svetu. Zaradi uspešne raziskave in prezentacije tega poslopja, ki je z luščenjem mlajših plasti znova dobilo mogočno osrednjo škofovsko dvorano za ceremonije oziroma sprejeme (audientiae episcopalis) v prvem nadstropju, se je povečal tudi pomen sosednjega poslopja bazilike.384 Na gradu Rajhenburg bi bilo mogoče podobno kot v primeru poreškega episko-piuma izpod novejših ometov izluščiti izjemne prvotne omete in jih diskretno dopolniti. Hkrati bi bilo treba korigirati sedaj zelo zgrešeno obnovljeni vhod v romansko kapelo in prezentirati originalne dele njegovega kamnitega ostenja. Tako bi tudi romanska kapela dodatno pridobila na pomenu in ne bi več učinkovala zgolj kot izolirani, iz širšega konteksta iztrgani eksotični prostor, ampak bi bila vizualno znova logično povezana s sosednjim poz-noromanskim reprezentativnim portalom in s pala-cijem. S primernim oblikovanjem opreme bi bilo mogoče povezavo kapele in palacija še bolj poudariti. Vsekakor bi bilo romansko kapelo, enako kot sosednjo mlajšo gotsko kapelo, treba opremiti s primerno oltarno menzo in s krščanskim simbolom — križem, saj sedaj učinkuje povsem profanizirano, kar glede na nekdanji pomen nikakor ni primerno. Morda bi bilo smiselno še enkrat razmisliti tudi o ponazoritvi sedaj odbitih polstebrov ob daljših stenah kapele.385 Masivna oproga med obočnima polarna kot nošeni element brez nosilnih elementov — polstebrov učinkuje nelogično in netektonsko. V 384 Prim. Prelog, Eufrazijeva bazilika u Poreču; Bertoša in Matijašic, Istarska enciklopedija, str. 78—79, 210—214. 385 Na to problematiko je opozoril tudi dr. Ivan Stopar med ogledom prenovljenega gradu 2. 8. 2012. Prim. Stopar, Najlepši slovenski gradovi, str. 202. 2013 obdobju romanike dekonstruktivizem v arhitekturi pač še ni bil tako priljubljen kot v našem času. Razumljivo je, da sta originalna polstebra uničena in da njuna oblika, še zlasti v obsegu kapitelov, ni znana, a to ni zadosten razlog za popolno izključitev možnosti ponazoritve v shematski obliki s pomočjo površinsko ustrezno obdelanega odstranljivega modela iz lahkega materiala. V zvezi z muzeološkim pristopom k revitalizaciji gradu Rajhenburg bo brez dvoma treba posebno pozornost posvetiti rodovini Rajhenburških, še zlasti pa slavnemu Rajnprehtu, izjemni osebnosti evropskega pomena na prehodu iz srednjega v novi vek.386 Na to tematiko se navezuje tudi vprašanje ustrezne hrambe in prezentacije ostankov kakovostnih kamnoseško obdelanih poznogotskih okenskih okvirov, ki so jih v 17. in 18. stoletju kot spolije vzidali v predelano ali novo grajsko zidovje. Med zadnjo prenovo so mnoge spolije vzeli iz zidovja, niso pa poskrbeli za njihovo prezentacijo. Vsekakor je te elemente treba nujno ustrezno dokumentirati, preučiti, oštevilčiti in prezentirati v okviru ustrezne muzejske postavitve v notranjščini gradu. V Sloveniji se žal vse prepogosto dogaja, da za odkrite ostanke pomembnih kamnoseško obdelanih elementov ni ustrezno poskrbljeno in se nazadnje pora-zgubijo.387 Za zgled, kako je mogoče učinkovito poskrbeti za varovanje in hkratno predstavitev tovrstnih elementov, morejo služiti pred nedavnim prenovljeni grad Polzela (Komenda), episkopium v Poreču ali grad Veliki Tabor na območju Hrvaškega Zagorja. Z malce dobre volje bi bilo mogoče pre-zentacijo kamnoseško obdelanih elementov dopolniti z muzejsko predstavitvijo stavbne zgodovine gradu Rajhenburg, ki bi jo bilo mogoče nazorno ilustrirati tudi z maketami celote in posameznih delov v različnih obdobjih. Dokončati bo treba tudi ureditev notranjega grajskega dvorišča, ki v sedanji podobi učinkuje kot torzo. V zvezi z arhitekturnimi poslikavami dvo- 386 Rajnpreht Rajhenburški je v slovenski strokovni literaturi skoraj povsem spregledan. Ne najdemo ga niti v novejših temeljitejših delih, ki obravnavajo fenomen viteštva in vojakov na Slovenskem v obdobju srednjega veka. 387 Žalostni seznam v preteklih letih v Sloveniji izgubljenih pomembnih fragmentov kamnoseško obdelanih arhitekturnih fragmentov je žal zelo dolg. Na njem so tudi elementi iz nekdanje samostanske cerkve v Kostanjevici, iz nekdanje srednjeveške križevniške cerkve v Ljubljani, iz kompleksa Žičke kartuzije, iz podrte ljubljanske baročne Koslerjeve hiše, iz mariborskega kužnega znamenja, iz dvorca Križ pri Kamniku, iz številnih dolenjskih gradov in dvorcev, požganih med drugo svetovno vojno, iz gradu Hompoš pri Mariboru, iz gradu Rihemberk na Goriškem, iz gradu Vurberk pri Ptuju, iz dvorca Ravno polje pri Ptuju, iz Knežjega dvorca v Celju. Pred leti odkriti elementi romanskih bifor iz križnega hodnika v Stični so raztreseni na več lokacijah. Le kdo bi vedel, kje je originalni stebriček romanske bifore iz gradu Podsreda, ki je bil pred nekaj leti še na prvotnem mestu? Kamnita krona in kovani nastavek iz okoli leta 1600 nad cisterno za vodo na dvorišču gradu Sevnica pred drugo svetovno vojno (zasebna zbirka). riščnih fasad bo nujno najti bolj korektno rešitev od sedanje, ki je sporna tako z vidika povednosti in estetske vrednosti prezentiranih fragmentov, kakor tudi z vidika njihovega dolgoročnega ohranjevanja v obstoječih klimatskih pogojih. Nujno bo prezenti-rati sedaj povsem zakrito cisterno za vodo kot enega ključnih funkcionalnih elementov za identiteto grajske stavbe. Morda bi bilo na ponovno odprti vrhnji del cisterne smiselno postaviti kopijo renesančne kamnite krone s kopijo kovanega nastavka iz okoli leta 1600, ki je do okoli leta 1960 stal na bližnjem gradu Sevnica, nato pa je propadel. Tako bi s pomočjo ohranjene dovolj zanesljive dokumentacije dobili nadomestek dragocenega originala, ki ga na sevniškem gradu zaradi organiziranja prireditev na dvorišču ni mogoče ponovno postaviti. Med razmišljanjem v zvezi z nadaljevanjem prenove glavne grajske stavbe ne gre pozabiti na druge dele grajskega kompleksa, ki jih bo v prihodnje treba primerno revitalizirati in ponovno pomensko navezati nanjo. V zvezi z načrtovanjem prenove območja nekdanjega velikega vrta na slemenu grajskega pomola se pojavlja vprašanje, kako obravnavati po drugi svetovni vojni tam zgrajeno veliko večsta-novanjsko poslopje, ki je precejšen tujek v podobi grajskega kompleksa, po drugi strani pa je značilni 2013 Tloris pritličja gradu Rajhenburg z označenimi razvojnimi fazami (po načrtu iz arhiva ZVKDS OE Ljubljana dopolnil Igor Sapač). dosežek svojega časa. Se bolj kompleksno je vprašanje revitalizacije razsežne grajske pristave, ki je sedaj deloma že razvaljena. Ne gre pozabiti niti na dvorec Turn, ki je zaenkrat z novo streho nad najstarejšim delom in s stanovanji v nižjih treh traktih sicer obvarovan pred propadom. Smotrno bi bilo razmisliti o začasni ureditvi impresivne notranjščine prvotne stolpaste stavbe, ki je po drugi svetovni vojni izgubila predelne stene in stropne konstrukcije. Zdi se, da bi jo že s temeljitim čiščenjem mogli odpreti za javnost in usposobiti za oglede, s tem pa bi bolj privlačen postal ves grajski kompleks, vključno z glavno grajsko stavbo vrh pomola. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI ARS — Arhiv Republike Slovenije AS 177/C/R/C363 — Franciscejski kataster za Štajersko (k. o. Rajhenburg) 1825 AS 1068 - Zbirka načrtov AS 1267 — Kazensko prevzgojni zavod Brestanica (Rajhenburg), 1945—1962. INDOK — INDOK center pri Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije Fototeka (Brestanica, Rajhenburg) Zadnikar, Marijan: Brestanica, grad Rajhenburg. Terenski zapiski, XXXIX, 1957 (pretip-kani rokopis v okviru spomeniške kartoteke). 2013 KMJ — Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto Posebne zbirke: Rzg Rajhenburg (Zbirka razglednic iz obdobja pred drugo svetovno vojno). MAO — Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Ljubljana Fototeka Terenski zapiski in terenske izmere Igor Sapač, 1999, 2000, 2011. VK — Valvasorjeva knjižnica Krško Krško domoznanska zbirka, slikovno gradivo 779 (Razglednice Rajhenburga iz obdobja pred drugo svetovno vojno). ZVKDS — Zavod za varstvo kulturne dediščine, Območna enota Ljubljana Fototeka in spisovno gradivo: Brestanica: grad Rajhenburg in dvorec Turn Zbirka načrtov: Grad Rajhenburg. OBJAVLJENI VIRI IN LITERATURA Adamček, Josip: Seljačka buna 1573. Donja Stubica: Odbor za proslavu 400 godišnjice seljačke bune 1573 u Donjoj Stubici, 1968. Badovinac, Bogdan: Konservatorjev pogled na stavbne faze romanske cerkve Marijinega obis-kanja v Spitaliču pri Slovenskih Konjicah. Varstvo spomenikov, 46, 2011, str. 166—194. Baraga, France: Listina iz leta 1154/55 s prvo omembo kraja Sv. Rupert ob Savi. Med najlepše kraje slovenskega Štajerja šteje se župnija Videm. Zbornik ob 850-letnici prve pisne omembe pra-župnije Videm ob Savi. Videm—Krško: Zupnija; Krško: Valvasorjev raziskovalni center, 2007, str. 16-21. Baravalle, Robert: Burgen und Schlösser der Steiermark. Eine enzyklopädische Sammlung der stei-rischen Wehrbauten und Liegenschaften, die mit den verschiedensten Privilegien ausgestattet waren. Graz: Stiasny, 1961 (ponatis: Graz: Leykam, 1995). Berčič, Stane (ur.): Fakulteta za kmetijstvo in bio-sistemske vede. Maribor: Fakulteta za kmetijstvo, 2008. Bergstedt, Clemens in Müller, Mario: Geistliche Residenzen und Residenzburgen im spätmittelalterlichen Heiligen Römischen Reich. Die Burg. Wissenschaftlicher Begleitband zu den Ausstellungen »Burg und Herrschaft und Mythos Burg«. Dresden: Sandstein Verlag, 2010, str. 94101. Bertoša, Miroslav in Matijašic, Robert (ur.): Istarska enciklopedija. Zagreb: Leksikografski zavod Miroslav Krleža, 2005. Blaznik, Pavle: Historična topografija slovenske Štajerske in jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500. II. knjiga: N—Ž. Maribor: Založba Obzorja, 1988. Bresslau, Harry (ur.): Monumenta Germaniae Historica. Diplomatum regum et imperatorum Germaniae. Tomus III. Henrici II. et Arduini diplomata. Hannover: Impensis bibliopolii Hahniani, 1900-1903. Bresslau, Harry (ur.): Monumenta Germaniae Historica. Diplomatum regum et imperatorum Germaniae. Tomus IV. Conradi II. diplomata. Hannover-Leipzig: Impensis bibliopolii Hahniani, 1909. Cevc, Emilijan: Kiparstvo na Slovenskem med gotiko in barokom. Ljubljana: Slovenska matica, 1981. Curk, Jože in Habjanič, Marlenka in Sapač, Igor: Grad na Goričkem. Stavbni razvoj. Grad: Občina, 2006. Curk, Jože: Brestanica, gradbeno zgodovinski oris. Brestanica. Zbornik člankov in razprav. Brestanica: Turistično društvo, 1982, str. 133-141. Curk, Jože: Gradbene priče preteklosti nadžupnije v Hočah. Hoče — 850 — Območje hoškepražupnije, I, Hoče: Krajevna skupnost, 1996, str. 270-282. Curk, Jože: Mali grad na Ptuju. Ptujski zbornik, VI/1, 1996, str. 441-461. Curk, Jože: Nastanek in razvoj fevdalne arhitekture v Posavinju, Obsotelju in Posavju s posebnim ozirom na razvoj celjske grofijske posesti. Celjski zbornik, 1965, str. 249-280. Cvirn, Janez (ur.), Slovenska kronika XIX. stoletja. 2 knjiga. 1861—1883. Ljubljana: Nova revija, 2003. Dehio, Georg: Denkmalschutz und Denkmalpflege im neunzehnten Jahrhundert. Festrede an der Kaiser-Wilhelms-Universität zu Straßburg, den 27. Januar 1905. (http://www.dehio.org/dehio/ denkmalschutz_19jhd.pdf). Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild. Band VII. Steiermark, Wien: Kaiserlichkönigliche Hof- und Staatsdruckerei, 1890. Durdik, Tomaš: Primda. Die älteste Steinburg in Böhmen. Neue Forschungen zum frühen Burgenbau (Forschungen zu Burgen und Schlössern; 9). München: Deutscher Kunstverlag, 2006, str. 95-103. Ebhardt, Bodo: Der Wehrbau Europas im Mittelalter. Band III. Unveränderter Reprint der Ausgabe aus dem Jahr 1958. Würzburg: Flechsig Verlag, 1998. Euler, Bernd (et al.): Salzburg. Stadt und Land. Wien: A. Schroll & Co, 1986 (Dehio-Hand-buch. Die Kunstdenkmäler Österreichs). Ferenc, Tone: Muzej slovenskih izgnancev v Brestanici. Maribor: Založba Obzorja, 1971 (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije; 26). 2013 Ferenc, Tone: Nekdaj preselitveno taborišče sedaj Muzej slovenskih izgnancev na gradu v Brestanici. Brestanica. Zbornik člankov in razprav. Brestanica: Turistično društvo, 1982, str. 238— 247. Ferenc, Tone: Tragedija Slovencev na izselitvenem območju ob Savi in Sotli. Krško skozi čas. 1477— 1977. Zbornik ob 500-letnici mesta. Krško: Skupščina občine, 1977, str. 379—446. Fister, Peter: Arhitektura slovenskih protiturških taborov. Ljubljana: Slovenska matica, 1975. Fuhrmann, Franz: Der Dom zu Salzburg. Salzburg: Verlag St. Peter, 1959 (1999) (Christliche Kunststätten Österreichs; 4). Fürst, Irena: Muzej političnih zapornikov, interni-rancev in izgnancev Brestanica. Muzej novejše zgodovine. 1948—98. Zbornik. Ljubljana: Muzej novejše zgodovine, 1998, str. 33—38. Fürst, Irena: Trapisti v Rajhenburgu. Argo, 47/1, 2004, str. 38-43. Fürst, Irena: Trapisti v Rajhenburgu. Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije, 2010. Golob, Nataša: Freske z brestaniškega gradu. Brestanica. Zbornik člankov in razprav. Brestanica: Turistično društvo, 1982, str. 142-156. Gordon, Emmerich: Die Riegersburg in Geschichte, Kunstgeschichte und Sage. Ein Führer. 9. Auflage. Graz-Wien: Leykam, 1975. Grafenauer, Bogo: Boj za staro pravdo v 15. in 16. stoletju na Slovenskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1974. Grafenauer, Bogo: Kmečki upori na Slovenskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1962. Graus, Johannes: Uber Kapellen in alten Burgen. Der Kirchen Schmuck. Blätter des christlichen Kunstvereines der Dioecese Seckau. XX, 1889, str. 147, 149, 150-157. Gregorčič, Leon (et al.): Pozdrav iz ... Bele krajine, Kočevske, Osrednje Dolenjske in Posavja. Gospodarske dejavnosti na razglednicah do sredine 20. stoletja. Metlika: Belokranjski muzej; Kočevje: Pokrajinski muzej; Novo mesto: Dolenjski muzej; Brežice: Posavski muzej; Kostanjevica na Krki: Galerija Božidar Jakac, 2006. Hadriga, Franz: Die Trautson. Paladine Habsburgs. Graz: Styria, 1996. Hafner, Aleš: Prenova slovenskih gradov v novem tisočletju. Kronika, 60/3, 2012, str. 791-808. Höfler, Janez: Potovanja oglejskih vizitatorjev na Slovensko v poznem srednjem veku. Kronika, 30/3, 1982, str. 189-203. Höfler, Janez: Srednjeveške freske v Sloveniji. Knjiga 4. Vzhodna Slovenija. Ljubljana: Družina, 2004. Horvat, Franci: Sto vodnjakov na Slovenskem. Ljubljana: Prešernova družba, 2005. Jakič, Ivan: Vsi slovenski gradovi. Leksikon slovenske grajske zapuščine. Ljubljana: DZS, 1997. Janisch, Josef Andreas: Topographisch-statistisches Lexikon von Steiermark: mit historischen Notizen und Unmerkungen. II. Graz: Leykam-Josefstahl, 1885. Jankovič, Andreja: Ženski politični zapor na gradu Rajhenburg (Brestanica) v letih od 1948 do 1956. Diplomsko delo na študijskem programu zgodovina Fakultete za humanistične študije Koper Univerze na Primorskem. Koper, 2011. Kaindl, Heimo in Ranz, Hans in Stadtler, Leopold in Steiner, Karl (ur.): Schloss Seggau. Geschichte, Architektur und Kunst der steirischen Bischofsburg. Graz: Diözesanmuseum, 1997. Kaiser, Joseph Franz: Lithographirte Ansichten der steyermärkischen Staedte, Maerkte und Schloesser. Graz, 1825. Ponatis: Graz: Akademische Druck-und Verlagsanstalt, 1982. Kaiser, Joseph Franz: Litografirane podobe slovenj eštaj er skih mest, trgov in dvorcev. Stara Kai-serjeva suita 1824—1833. Faksimilirana izdaja: spremna beseda Ivan Stopar. Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 1999. Kaj delajo trapisti. Brat Gabriel Giraud in njegova ustanova v Rajhenburgu. 1836—1899. Francoski spisali in Slovencem priredili menihi njegovega samostana. Rajhenburg: Samostanska tiskarna, 1915. Kienzl, Barbara in Seebach, Gerhard in Steiner, Ulrike in Bitschnau, Martin in Wadl, Wilhelm: Die profanen Bau- und Kunstdenkmäler der Stadt Friesach. Wien: A. Schroll, 1991 (Österreichische Kunsttopographie; 51). Klaic, Nada: Zadnji knezi Celjski v deželah sv. krone. Celje: Prese, 1991. Koch, Rudolf: Zur Mehrschiffigkeit des Salzburger Domes unter Konrad III. Anzeiger der Phil.-Hist. Klasse der Österreichischen Akademie der Wissenschaften, 126, 1989 (1990), str. 212-223. Kohlbach, Rochus: Steirische Baumeister. Graz: Grazer Domverlag, 1961. Komelj, Ivan: Utrdbena arhitektura 16. stoletja v Sloveniji. Zbornik za umetnostno zgodovino, 1965, nova vrsta VII, str. 73-92. Koropec, Jože: Brestanica z okolico in Brestaniški do 17. stoletja. Brestanica. Zbornik člankov in razprav. Brestanica: Turistično društvo, 1982, str. 45-77. Koropec, Jože: Brežice v srednjem veku. Časopis za zgodovino in narodopisje, 47, nova vrsta 12/1, 1976, str. 93-116. Kos, Dušan: Med gradom in mestom. Odnos kranjskega, slovenještajerskega in koroškega plemstva do gradov in meščanskih naselij do začetka 15. stoletja. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1994. Kos, Dušan: Vitez in grad. Vloga gradov v življenju plemstva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in slovenskem Koroškem do začetka 15. stoletja. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2005. Kos, Franc: Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku I—V. Ljubljana: Leonova družba, 1902-1928. Kos, Milko: Srednjeveški urbarji za Slovenijo I. Urbarji salzburške nadškofije. Ljubljana: Akademija znanosti in umetnosti, 1939 (Viri za zgodovino Slovencev = Fontes rerum Slovenicarum, 1). Kosi, Miha: »... quae terram nostram et Regnum Hungariae dividit ...« (Razvoj meje cesarstva na Dolenjskem v srednjem veku). Zgodovinski časopis, 2002, 56/1-2, str. 43-93. Kovačič, Fran: Zgodovina lavantinske škofije 1228— 1928. Maribor: Lavantinski kn. šk. Ordinat, 1928. Krajnc Horvat, Irena: Sinagoga Maribor. Dnevi evropske kulturne dediščine. Kulturne poti 2000. Vodnik po spomenikih. Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, 2000, str. 118-125. Kramberger, Dušan: Možnosti rekonstrukcij srednjeveških gradov. Romanske grajske kapele na Slovenskem. Posebej Rajhenburg in Podsreda. Magistrsko delo na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ljubljana, 2001. Kramberger, Dušan: Romanska kapela na gradu Rajhenburg. Gradovi, utrdbe in mestna obzidja. Vodnik po spomenikih. Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, 2006, str. 6569. Krenn, Peter: Die Oststeiermark. Ihre Kunstwerke, historischen Lebens- und Siedlungsformen. Salzburg: Verlag St. Peter, 1981 (Osterreichische Kunstmonographie, XI). Krenn, Peter: Riegersburg, Steiermark. Hauptpfarrkirche hl. Martin. Salzburg: Verlag St. Peter, 1980 (Christliche Kunststätten Österreichs, 124). Krones, Franz: Die Freien von Saneck und ihre Chronik als Grafen von Cilli. Theil 2: Die Cillier Chronik, Graz: Leuschner & Lubensky, 1883. Kulturni spomeniki v Sloveniji. Spomeniki prve kategorije. Ljubljana: Zavod za spomeniško varstvo SR Slovenije, 1974. Küttner, Monika: Johannes Clobucciarich, Georg Matthäus Vischer und Carl Haas. Drei Architekturtopographen und ihre unterschiedlichen Sichtweisen des Bildinhaltes Burg. Burgen im Alpenraum. Herausgegeben von der Wartburg-Gesellschaft zur Erforschung von Burgen und Schlössern. Petersberg: Imhof, 2012 (Forschungen zu Burgen und Schlössern, 14), str. 165-170. M 2013 Loserth, Johann: Geschichte des Altsteirischen Herren-und Grafenhauses Stubenberg. Graz; Leipzig: U. Moser, 1911. Mikuž, Janez in Krajnc Horvat, Irena: Sinagoga v Mariboru. Raziskave, rekonstrukcija, restavracija in prezentacija. Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor. Letno Poročilo 1999. Maribor: Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor, 2001, str. 18-50, 236-237. Mikuž, Janez: Nekdanja židovska četrt in nekdanja sinagoga v Mariboru. Časopis za zgodovino in narodopisje, 71, nova vrsta 36/1-2, 2000, str. 159-171. Miletic, Drago: Plemički gradovi kontinentalne Hrvatske. Zagreb: Društvo povjesničara umjetnosti Hrvatske, 2012. Neumann, Hartwig: Das Zeughaus. Die Entwicklung eines Bautyps von der spätmittelalterlichen Rüstkammer zum Arsenal im deutschsprachigen Bereich vom XV. bis XIX. Jahrhundert. 2 zvezka. BonnKoblenz: Bernard & Graefe Verlag, 1991-1992 (Architectura militaris; 3-4). Orožen, Janko: Gradovi in graščine v narodnem izročilu. 1, Gradovi in graščine ob Savinji, Sotli in Savi. Celje: samozaložba, 1936. Oter Gorenčič, Mija: Deformis formositas ac formosa deformitas. Samostanska stavbna plastika 12. in 13. stoletja v Sloveniji. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2009. Oter Gorenčič, Mija: Romanska in zgodnjegotska arhitekturna plastika na Slovenskem. Doktorska disertacija na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ljubljana, 2007. Pahor, Daša: Cerkve v videmski župniji. Med najlepše kraje slovenskega Štajerja šteje se župnija Videm. Zbornik ob 850-letnici prve pisne omembe pražupnije Videm ob Savi. Videm-Krško: Župnija; Krško: Valvasorjev raziskovalni center, 2007, str. 217-223. Pahor, Daša: Tradicija gotike v arhitekturi 16. in 17. stoletja na Slovenskem. Doktorska disertacija na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ljubljana, 2006. Peskar, Robert: Gotska arhitektura na Goriškem. Stavbarske delavnice (1460—1530). Nova Gorica: Goriški muzej, Grad Kromberk, 1999. Pettauer, Leopold: Imena važnejših starejših gradov na Slovenskem nekdaj in sedaj. Imensko zgodovinska razprava. Kronika slovenskih mest, 5/1, 1938, str. 189-192. Pezdiček, Eva: Kovani nastavki vodnjakov ormoškega, veliko-nedeljskega in vurberškega gradu iz 17. stoletja. Umetnostna dediščina ormoškega območja od 12. do izteka 19. stoletja. Ormož: Muzej, 2007, str. 67-75. 2013 Pirchegger, Hans: Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte. München: Verlag R. Oldenburg, 1962 (Buchreihe der Südostdeutschen Historischen Kommission, 10). Pleterski, Andrej: Razcvet Ptuja na ruševinah Peto-vione. Zakladi tisočletij. Zgodovina Slovenije od neandertalcev do Slovanov. Ljubljana: Modrijan, 1999, str. 402-405. Poles, Rok in Gmajner-Korošec, Marjana in Lalek, Nika: Sakralna dediščina Šaleške doline. Velenje: Pozoj, 1998. Popelka, Fritz: Die Landesaufnahme Innerösterreichs von Johannes Clobucciarich 1601—1605. Graz: U. Moser, 1924. Prelog, Milan: Eufrazijeva bazilika u Poreču. Zagreb: Spektar, 1986. Ravnikar, Tone: Grad in gospoščina Sevnica v poznem srednjem veku. Grad Sevnica. Sevnica: Društvo Trg, 2011, str. 57-81. Reichert, Carl: Einst undjetzt. Steiermark's Schlösser, Burgruinen, Städte Märkte u. Klöster. Band 1. Graz: Selbstverlag C. Reichert, 1861/1863. Resch, Wiltraud (ur.), Die Kunstdenkmäler der Stadt Graz. Die Profanbauten des I. Bezirkes. Altstadt. Wien: Anton Schroll & Co., 1997 (Österreichische Kunsttopographie; 53). Sapač, Igor in Zeleznik, Alenka: Grad Rajhenburg. Gradovi, utrdbe in mestna obzidja. Vodnik po spomenikih. Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, 2006, str. 62-65. Sapač, Igor: Arhitekturnozgodovinska problematika srednjeveških plemiških dvorov na območju Litije, Smartna in Gabrovke. Kronika, 59/3, 2011, str. 371-410. Sapač, Igor: Razvoj grajske arhitekture na Dolenjskem in v Beli krajini. Diplomsko delo na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani. Ljubljana, 2003. Sapač, Igor: Rekonstrukcijski posegi v historičnih urbanih naselbinah na Slovenskem. Doktorska disertacija na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ljubljana, 2008. Sapač, Igor: Srednjeveški gradovi ob reki Savi med Radečami in Mokricami. Ukročena lepotica. Sava in njene zgodbe. Sevnica: Javni zavod za kulturo, šport, turizem in mladinske dejavnosti, 2009, str. 85-101. Sapač, Igor: Stavbni razvoj gradu Sevnica. Grad Sevnica. Sevnica: Društvo Trg, 2011, str. 15-54. Sartori, Franz: Die Burgvesten und Ritterschlösser der österreichischen Monarchie. Nebst der topographisch-pittoresken Schilderung ihrer Umgebungen, der Familienkunde ihrer ehemaligen und jetzigen Besitzer, der Lebensweise und Charakteristik des Ritterthums und den Geschichten und Sagen der österreichischen Vorzeit. Fünfter Teil. Wien: Lechner Verlag, 1839 (Drugi dopolnjeni ponatis istoimenskega dela, Brünn: J. G. Traßler Verlag, 1819/1820). Schäffer, Roland: Festungsbau an der Türkengrenze. Die Pfandschaft Rann im 16. Jahrhundert. Zeitschrift des Historischen Vereins für Steiermark, 75, 1984, str. 31—59. Schäffer, Roland: Reinprecht von Reichenburg (1434—1505). Feldhauptmann und Landeshauptmann der Steiermark. Die steirische Landesverwaltung um 1500. Doktorska disertacija na Univerzi v Gradcu. 2 zvezka. Graz: Universität Graz, 1981. Schicht, Patrick: Bollwerke Gottes. Der Burgenbau der Erzbischöfe von Salzburg. Wien: Phoibos Verlag, 2010. Schicht, Patrick: Burgen des Salzburger Erzbistums — Wehrbauten unter geistlicher Herrschaft. Burgen im Alpenraum. Herausgegeben von der Wartburg-Gesellschaft zur Erforschung von Burgen und Schlössern. Petersberg: Imhof, 2012 (Forschungen zu Burgen und Schlössern, 14), str. 87-94. Schmidt-Brentano, Antonio: Kaiserliche und k.k. Generale. (1618—1815). Wien: Österreichisches Staatsarchiv, 2006. Schnerich, Alfred: Neue Beiträge zur mittelalterlichen Baugeschichte im Sprengel der Salzburger Metropole. Mittheilungen der K. K. Central-Commission für Erforschung und Erhaltung der Kunst- und historischen Denkmale, Neue Folge XVII, 1891. Schöne alte Steiermark. Litographien und Texte aus Karl Reicherts Album »Einst und jetzt«. Band 2. Süd- und Untersteiermark. Graz: Leykam Verlag, 1989. Simič, Mitja in Kolšek, Alenka: Zgodovinski vrtovi Dolenjske in Posavja. Novo mesto: Tiskarna Novo mesto, Dolenjska založba, 2000. Simoniti, Vasko: Turki so v deželi že. Turški vpadi na slovensko ozemlje v 15. in 16. stoletju. Celje: Mohorjeva družba, 1990. Slabe, Marijan: Raziskave z arheološko metodo na Brestaniškem gradu. Brestanica. Zbornik člankov in razprav. Brestanica: Turistično društvo, 1982, str. 23-44. Slana, Lidija: Brdo pri Kranju. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2009. Slekovec, Matej: Vurberg. Krajepisno-zgodovinska črtica. Maribor: Tiskarna sv. Cirila, 1895. Smole, Majda: Graščine na nekdanjem Kranjskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1982. Stanič, Ive A.: V čigavem imenu?. Kočevje: Kočevski tisk, 1996. Starzer, Albert: Die landesfürstlichen Lehen in Steiermark von 1421—1546. Graz: Leykam, 1903 (Veröffentlichungen der historischen Landes-Commission für Steiermark; 17). 2013 Stegenšek, Avguštin: Petindvajset let cerkvene umetnosti v Lavantinski škofiji (1899—1914). Ljubitelj krščanske umetnosti, 1, 1914, str. 85— 253. Steiermärkische Landesdruckerei (ur.): Die Grazer Burg. Graz: Steiermärkische Landesdruckerei, 1993. Stopar, Ivan: Architektursymbolik in mittelalterlichen Höfen Sloweniens. Simbole des Alltags — Alltag der Symbole. Festschrift für Harry Kühnel zum 65. Geburtstag. Graz: ADEVA, 1992. Stopar, Ivan: Celjske impresije. Dediščina knežjega mesta. Celje: Pokrajinski muzej, 2012. Stopar, Ivan: Grad Brestanica. Krško skozi čas. 1477—1977. Zbornik ob 500-letnici mesta. Krško: Skupščina občine, 1977, str. 127—151. Stopar, Ivan: Grad Podsreda med včeraj, danes in jutri. Celje: Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine, 1999. Stopar, Ivan: Gradovi na Slovenskem. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1986. Stopar, Ivan: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. I. Gorenjska. Med Polhovim Gradcem in Smlednikom. Ljubljana: Viharnik, 1998 (Grajske stavbe 8). Stopar, Ivan: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. II. Dolenjska. Med Bogenšperkom in Mokricami. Ljubljana: Viharnik, 2001 (Grajske stavbe 13). Stopar, Ivan: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. II. Dolenjska. Porečje Temenice in Mirne. Ljubljana: Viharnik, 2002 (Grajske stavbe 14). Stopar, Ivan: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Peta knjiga. Med Kozjanskim in porečjem Save. Ljubljana: Viharnik, 1993. Stopar, Ivan: Grajski objekti v salzburškem Posavju. Brestanica. Zbornik člankov in razprav. Brestanica: Turistično društvo, 1982, str. 78—106. Stopar, Ivan: Najlepši slovenski gradovi. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2008. Stopar, Ivan: Ostra kopja, bridki meči. Ljubljana: Viharnik, 2007 (Zbirka Življenje na srednjeveških gradovih na Slovenskem). Stopar, Ivan: Razvoj srednjeveške grajske arhitekture na slovenskem Štajerskem. Ljubljana: Slovenska matica, 1977. Stopar, Ivan: Za grajskimi zidovi. Ljubljana: Viharnik, 2007 (Zbirka Življenje na srednjeveških gradovih na Slovenskem). Stumberger, Monika: Die Welzer. Genealogie und Besitzgeschichte einer steirischen Adelsfamilie. Graz: Verlag für die Technische Universität Graz, 1980 (Dissertationen der Universität Graz; 48). Szlosbaytel, Eva R.: Die Befestigung des Salzburger Kirchenbesitzes 1121 unter Erzbischof Konrad I. Burgen im Alpenraum. Herausgegeben von der Wartburg-Gesellschaft zur Erforschung von Burgen und Schlössern. Petersberg: Imhof, 2012 (For- schungen zu Burgen und Schlössern, 14), str. 116-121. Serbelj, Ferdinand: Mecen in njegov slikar vabita v Bistriški grad. Franz Ignaz Flurer, baročni fres-kant in krajinar. Katalog razstave v gradu Slovenska Bistrica. Slovenska Bistrica: Zavod za kulturo, 2008. Skaler, Stanko: Po poteh slovensko-hrvaškega kmečkega upora 1573. Maribor: Obzorja, 1971. Stih, Peter: Izvor in začetki škofijske posesti na današnjem slovenskem ozemlju. Blaznikov zbornik. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU; Skofja Loka: Muzejsko društvo, 2005, str. 3548. Stih, Peter: Tisoč let od prve omembe Blejskega gradu (1011-2011) in začetki blejskega gospostva škofov iz Briksna. Blejski grad. 1000 let prve omembe. Bled: Muzejsko društvo: Zavod za kulturo; Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2011, str. 9-27. Tiller, Viktor: Dekanija Videm v brežiškem okraju. Ljubljana: Viktor Tiller, 1939. Tiller, Viktor: Krško in okolica. Ljubljana: Viktor Tiller, 1938. Tiller, Viktor: Sevnica in okolica. Ljubljana: Viktor Tiller, 1938. Valvasor, Johann Weichard: Die Ehre deß Hertzog-tums Crain. Laybach-Nürnberg, 1689. Vischer, Georg Matthäus: Topographia Ducatus Stiriae. Faksimilirana izdaja listov s slovenskimi motivi. Zbrala Ivan Stopar, Primož Premzl. Spremna beseda Ivan Stopar. Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 2006. Vischer, Georg Matthäus: Topographia Ducatus Stirie. Graz, 1681. Faksimilirana izdaja: spremna beseda Anton Leopold Schuller. Graz: ADEVA, 1975. Vode, Angela: Skriti spomin. Ljubljana: Nova revija, 2005. Weigl, Igor: Župnijska cerkev sv. Ruperta na Vidmu in Cesarsko-kraljeva centralna komisija za raziskovanje in ohranjanje umetnostnih in zgodovinskih spomenikov z Dunaja. Med najlepše kraje slovenskega Štajerja šteje se župnija Videm. Zbornik ob 850-letnici prve pisne omembe pražupnije Videm ob Savi. Videm—Krško: Župnija; Krško: Valvasorjev raziskovalni center, 2007, str. 165-171. Weiss, Janez: Reformacija na Metliškem. Prispevek k celovitejšemu razumevanju pojava protestan-tizma na Slovenskem. Kronika, 58/3, 2010, str. 685-712. Wiesflecker, Hermann (ur.): Österreich im Zeitalter Maximilians I. Die Vereinigung der Länder zum frühmodernen Staat. Der Aufstieg zur Weltmacht. München: Oldenbourg 1999. 2013 Wiesflecker, Hermann: Kaiser Maximilian I. Das Reich, Österreich und Europa an der Wende zur Neuzeit. Band 1—5. München: Oldenbourg 1971— 1986. Woisetschläger, Kurt in Krenn, Peter (ur.): Steiermark (ohne Graz). Wien: A. Schroll & Co., 1982 (Dehio-Handbuch. Die Kunstdenkmäler Oster-reichs). Zadnikar, Marijan in Stopar, Ivan: Romanska arhitektura na Slovenskem. Katalog razstave Arhitekturnega muzeja Ljubljana. Ljubljana : Arhitekturni muzej, 1988. Zadnikar, Marijan: Srednjeveška arhitektura kartu-zijanov in slovenske kartuzije. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1972. Zadravec, Dejan: Omembe slikarjev v spodnje štajerskih župnijskih matičnih knjigah (do leta 1770). I. del: Območje med Savo, Sotlo in Savinjo. Zbornik za umetnostno zgodovino, nova vrsta 46, 2010, str. 298-315. Zadravec, Dejan: Postavitev in postavljavec materialnih in rodbinskih temeljev plemiške družine Attems na Štajerskem. Zbornik občine Slovenska Bistrica III. Slovenska Bistrica: Občina, 2009, str. 99-114. Zeillinger, Kurt: Erzbischof Konrad I. von Salzburg. Wien: Geyer, 1968. SUMMARY Architectural history of the Rajhenburg Castle The Rajhenburg Castle, built on a rocky cliff overlooking the outflow of the Brestanica stream into the Sava River was long considered the oldest documented castle in the Slovenian territory. According to the latest research into the history of its construction, there are no traces in its present building layout that would provide evidence of a castle or any other building standing in the said location around 895 or before the 12th century. In the second quarter of the 12th century or, more accurately, before 1411, during the period of the Archbishop of Salzburg, Conrad I, a new enclosing Romanesque layout on an irregular polygonal ground plan was gradually developed, initially encompassing the outer wall, a small tower at the entrance in the northern section of the wall, a two-storeyed tower-like residential building in the northwestern corner and a high main tower (bergfried) in the inner courtyard. It was most likely in the late 12th century that the castle was added a new two-storeyed palatium and a small southern tower with a magnificent Romanesque chapel at the top. Before the mid-13th century, the tower with the chapel was expanded and two auxiliary buildings were constructed in the inner courtyard. In the 12th and 13th centuries, a separate tower-shaped residential building was constructed at the foot of the castle cliff as a residence for the castellans, which is presently the centre of the Turn Manor. In the 14th and 15th centuries, no construction alterations were made to the castle compound. In the first third of the 16 th century, when the castle was in the hands of the mighty Reichenburg family as a Habsburg fief, the castle building underwent considerable alterations and expansions. Then, the cylindrical tower and three additional tracts were constructed in the eastern, western and northern portions of the inner courtyard. At the same time, the owners significantly altered the Romanesque palatium, the tower with the Romanesque chapel and the tower-shaped northwestern building. Furthermore, they set up a new Gothic castle chapel, which was consecrated in 1520. In the courtyard itself, they demolished the high main tower and two auxiliary buildings. Most construction works were probably done during the renovation following the peasant uprising of 1515. Numerous magnificent late-Gothic building parts indicate that the construction works were performed by masters from Graz. In the early 17th century, when it passed into the hands of Franc Gall von Gallenstein, the castle was altered again and its courtyard furnished with new built hallways. Later on, in the second half of the 17th century, as well as in the 18th, 19th and 20th centuries, the castle did not undergo any construction that would significantly alter its appearance. Some visible changes were only made on the Turn Mansion, which was added a small entrance tower in the 16 th century, three lateral tracts in the 17th century, and then in the late 18 th century, it underwent a drastic modification by being given a Baroque twist and added a small walled-in arcade courtyard. Between the 17th and 19th centuries, the castle compound was expanded with a big garden and a manor. Alterations made after 1881, when the castle was converted into a Trappist monastery, as well as later on, during and after the Second World War, when it housed a prison, did not entail any significant changes to the earlier layout. After 1975, the castle building, now converted into a museum, has been subject to research and restoration works, which culminated between 2011 and 2012. During these, many older and remarkable architectural elements were found and restored, especially the Romanesque chapel, Renaissance frescoes and late-Gothic stone window and door frames. The paper analyses and critically assesses the hitherto collected data on the architectural history of the castle, and supplements them with numerous new findings. 2013 Risba Rajhenburga in Turna, ki jo je leta 1766 narisal rajhenburški upravitelj Janez Mihael Schram (StLA, Archiv Attems, karton 380, zv. 1593, Obračun upravitelja združenih gospostev Rajhenburg in Turn pod Rajhenburgom 1764—1765, fol. 0; gl. tudi Zadravec, Omembe slikarjev, str. 310—313). 2013 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 728.81(436.8)''11'' Prejeto: 19. 10. 2013 Patrick Schicht DI DDr., Hauptstraße 2, A - 2391 Kaltenleutgeben E-posta: patrick.schicht@bda.at Die Reichenburg als Bestandteil des hochmittelalterlichen Burgenbaus der Salzburger Erzbischöfe KURZFASSUNG Im Rahmen einer Dissertation hat der Autor dieses Beitrags bereits den hochmittelalterlichen Burgenbau der Erzbischöfe von Salzburg untersucht. Auf dieser Basis konnten nun die neuen Ergebnisse zur Reichenburg auf Parallelen in Architektur und Bautechnik beleuchtet werden. Tatsächlich zeigen sich an den Bauphasen des 12. Jahrhunderts enge Analogien, die eine direkte Verwandtschaft der einzelnen Burgenbaustellen vermuten lassen. Der Typus des dominanten Hauptgebäudes wiederholt sich ebenso wie gewölbte Kapellentürme mit auskragenden Apsiden, auch die Mauerstrukturen sind gut miteinander vergleichbar. Es wird deutlich, dass der Salzburger Burgenbau ein planmäßiger Teil eines umfassenden Bauprogramms der Erzbischöfe war, das die Reichenburg durch ihren gut erhaltenen Bestand hervorragend repräsentiert. SCHLÜSSELWÖRTER Salzburger Burgenbau, hochmittelalterliche Residenz, Burgengruppe, Burgentypologie IZVLEČEK GRAD RAJHENBURG KOT SESTAVNI DEL GRAJSKE GRADBENE DEJAVNOSTI SALZBURŠKIH NADŠKOFOV V VISOKEM SREDNJEM VEKU Avtor prispevka se je že v svoji disertaciji posvetil gradnji gradov salzburških nadškofov v visokem srednjem veku. Na tej osnovi in na podlagi novih izsledkov o gradu Rajhenburg je bilo mogoče iskati vzporednice v arhitekturi in tehniki gradnje. Gradbene faze gradu iz 12. stoletja dejansko kažejo veliko podobnosti z nekaterimi drugimi gradovi salzburških nadškofov, iz česar je mogoče sklepati, da so obstajali neposredni stiki med posameznimi gradbišči. Ponavljajo se tako tip dominantne glavne stavbe kot tudi obokani stolpi kapel z izstopajočimi apsidami. Tudi strukture zidovja so med sabo dobro primerljive. Vidi se, da je bila salzburška gradnja gradov del načrtnega obširnega gradbenega programa salzburških nadškofov, za kar je grad Rajhenburg s svojo do danes ohranjeno gradbeno substanco zelo dober primer. KLJUČNE BESEDE Gradnja gradov salzburških nadškofov, visokosrednjeveška rezidenca, skupina gradov, tipologija gradov Aufgabenstellung In den Jahren 2004—2006 hat der Autor dieses Beitrags ausgehend von der Salzburger Hauptburg Hohensalzburg bedeutende Wehrbauten des 11. bis 13. Jahrhunderts im Erzbistum untersucht.1 Dabei konnten mehrfach enge Parallelen in Architektur, Ausstattung und Bautechnik belegt werden, die eine direkte Verbindung unter den Burgenbaustellen vermuten ließen. Auch für die Reichenburg wurden solche Analogien aufgezeigt.2 Nach freundlicher Vermittlung von Miha Prein-falk hat Igor Sapac im Jahr 2012 dazu eingeladen, auf Basis der Ergebnisse seiner kürzlich erfolgten Untersuchungen in der Reichenburg diese Parallelen zu anderen Salzburger Anlagen zu aktualisieren und in der hiermit vorliegenden Monographie als eigenen Beitrag zu publizieren. In der Folge entstand ein reger, sehr fruchtbarer Austausch von Erkenntnissen und Interpretationen, die als Basis dieses Textes dienten.3 Da Igor Sapac bereits einen großen Teil der regionalhistorischen und bauhistorischen Einordnung der Reichenburg vornimmt (siehe eigene Texte), kann das in diesem Beitrag kurz gehalten werden.4 Die Schwerpunkte liegen daher auf der komplexen hochmittelalterlichen Bauzeit der Reichenburg, deren einzelne Bauphasen mit anderen Salzburger Anlagen dieser Epoche verglichen werden. Dadurch können die von Igor Sapac vorgelegten Datierungen bestätigt und verfeinert sowie die Reichenburg in das Baukonzept des Salzburger Erzbistums eingeordnet werden.5 Methodik Die traditionellen Praktiken der Mittelalterforschung konzentrieren sich auf schriftlich überlieferte Daten, kunsthistorisch datierbare Aus- 1 Schicht, Die Festung Hohensalzburg. 2 Schicht, Bollwerke Gottes, S. 229 f. 3 Leider war dem Autor aus Zeitgründen kein neuerlicher Besuch auf der Reichenburg möglich, sodass die aktuellen Erkenntnisse von Igor Sapac nicht vor Ort gemeinsam diskutiert werden konnten. 4 Dabei ist durchaus festzuhalten, dass grundlegende Interpretationen unterschiedlich geblieben sind, weshalb sich beide Beiträge nicht konsequent decken. Es wird dem Leser die Möglichkeit gegeben, die Komplexität der sehr lückenhaften Baugenese mit den darauf aufbauenden, teilweise hypothetischen Rekonstruktionsversuchen als solche bewusst wahrzunehmen. Die Reichenburg ist kein einfaches, zwiebelförmig gewachsenes Bauwerk, dessen Erforschung hiermit abgeschlossen ist. Ihre Analyse ist vielmehr eine ständige „work in progress", bei der jede neue restauratorische oder archäologische Untersuchung grundlegende neue Erkenntnisse bringen wird, frei nach dem Motto „Wissenschaft ist Irrtum auf dem letzten Stand". 5 Nicht Gegenstand dieses Beitrags können die Einbettung in den regionalen Burgenbau sowie die späteren Bauphasen der Reichenburg sein, die ebenfalls gesondert von Igor Sapac vorgenommen werden. stattungen und archäologische Artefakte sowie naturwissenschaftliche Materialanalysen. Als wesentlich weniger sicher gelten typologische und handwerkliche Vergleiche, wenngleich gerade diese für den Architekturhistoriker und Bautechniker einzigartige Belege für lokale sowie überregionale Forschungsthemen bieten. Vor allem an Burgen, deren komplexe aber meist schmucklose Bauteile oft keine eindeutigen Datierungen durch Historiker, Kunsthistoriker oder Archäologen zulassen, können damit wertvolle Mosaiksteine zur Baugenese gesammelt werden.6 Dieser Beitrag konzentriert sich auf diese zwei vergleichenden Forschungszweige: Die Bautypologie ermöglicht mit ihrer Gegenüberstellung von horizontalen Grundrissen verschiedener Burgen nicht nur den Nachweis von ähnlichen Geschoßen mit analogen Gebäude- und Raumaufteilungen, auch Aufrisse, Gebäudequerschnitte und letztlich die gesamten Kubaturen (Proportionen, Staffelungen, Ausrichtungen etc.) belegen gleichartige Baukonzepte oder zumindest zeittypische Architektur-Moden. Die Bautechnik gibt hingegen wertvolle Einblicke in den organisierten Arbeitsalltag auf der Baustelle. Neben allgemeinen Beobachtungen zur analogen Baumethode an Mauerstärken, Geschoßrücksprüngen, Rüstholzrastern und Arbeitsfugen zeigt die Verlegetechnik eine relativ gut nachvollziehbare zeitliche Entwicklung. So änderte sich überregional die Charakteristik der Steinstruktur im Lauf der Jahrhunderte merklich, Eckverbände, Fen-sterrahmungen und Gewölbe wandelten sich kontinuierlich und die Bearbeitung der einzelnen Materialen wurde immer effizienter.7 Auch das Außenbild durchlief eine Evolution vom frei sichtbaren Quadermauerwerk zu flächig verputzten Wandscheiben. Neben der oftmals überbewerteten zeitlichen Einordnung der Bautechnik interessieren vor allem direkte Analogien zu anderen Baustellen. So gelang im Salzburger Burgenbau mehrfach der Be- 6 Die vergleichende Analyse von Mauerstrukturen ist aufgrund mangelnder Fixdatierungen noch weitgehend von der persönlichen Erfahrung des Forschers abhängig, die einschlägige Literatur bietet verschiedene Interpretationsmodelle, die sich kaum über größere Regionen verallgemeinern lassen, Ansätze zur Methodik sowie Literatur bei: Schicht, Die Burgruine Hardegg, S. 5 f, eine Zusammenfassung der deutschen Mauerwerkslandschaften findet sich in: Burgenforschung aus Sachsen Bd. 12, Weissbach 1999. Die Problematik macht sich umso deutlicher bemerkbar, als vergleichbar frühes Mauerwerk in Österreich kaum erhalten bzw. datiert ist, und nicht zuletzt gerade in der Frühzeit noch kein annähernd einheitlicher Mauerverbandskanon bekannt war. Für Salzburg versuchsweise bei Schaber 37. 7 Dabei gibt es allerdings zahlreiche Ausnahmen und Einschränkungen, die meist von den materiellen und finanziellen Ressourcen sowie lokalen Traditionen abhängig sind. Vgl. dazu Kühtreiber, Wehrbauten und Adelssitze. Grundriss der Reichenburg mit Hervorhebung der im Beitrag behandelten romanischen Bauphasen. leg, dass im Sakralbau geschulte Handwerker auch am Profanbau tätig waren.8 Das erstaunt natürlich keineswegs in Anbetracht der geistlichen Bauherren, es öffnet jedoch neue Perspektiven auf deren handwerkliche und planerische Ressourcen. Leider gibt es auch zwei schmerzliche Einschränkungen für diesen Beitrag: die weitgehende Unkenntnis der slowenischen Burgenlandschaft des Hochmittelalters und die Unkenntnis der slowenischen Sprache, wodurch naturgemäß auch zahlreiche Forschungspublikationen verschlossen bleiben.9 Beides wird zwar von Igor Sapac ausführlich behandelt, folgend muss aber vorwiegend auf dem deutschen Sprachraum mit seinem Baubestand und seiner Fachliteratur aufgebaut werden. Eine frühe Burg unter Erzbischof Gebhard (1060-1088) oder Konrad I. (1106-1147)? In der Reichenburg wurde im Jahr 1979 bei Grabungen im Hof eine hochmittelalterliche Gebäudeecke gefunden, die nur schwer zu deuten ist.10 Es handelt sich um einen massiven rechtwinkeligen Unterbau von etwa 2,6 x 3,4 m, bei dem keine Mauerstärke befunden werden konnte (der Vgl. dazu ausfuhrlich Schicht, Bollwerke Gottes, S. 295f. Bei der Übersetzung des Beitrags von Igor Sapač half dankenswerter Weise Gorad Živkovič. Stopar, Burgen und Schlösser; Stopar, Rajhenburg; Slabe, Raziskave; Kramberger, Možnosti rekonstrukcij. Bereich ist bis heute im Boden in einem Schacht einsehbar). Aus dem sorgfältigen Eckverband und der vermutlich sehr großen Mauerstärke war damals ein ehemals höherer Bau, eventuell ein Turm, zu indizieren. Igor Sapac gelang nun der Nachweis, dass es sich tatsächlich um einen Turm gehandelt haben dürfte, zeichnen sich doch im benachbarten Palas passende Baufugen ab, die als Negativ dieses Baus zu werten sind. Demnach rekonstruiert Sapac einen quadratischen Turm von etwa 9 m Seitenlänge. Wie ist nun dieser Bau im lokalen Gefüge einzuordnen und zeitlich zu datieren? Zur relativchronologischen Verankerung können drei Fakten herangezogen werden. Einerseits steht der Turm frei im Hof und zeigt keine Abstimmung mit Winkeln oder Fluchten anderer Bauteile. Andererseits besitzt er ein charakteristisches kleinteiliges Blockmauerwerk, das isoliert auf der gesamten Burg zu finden ist. Nicht zuletzt verfügte die nächste Bauphase bereits über einen eigenen monumentalen Baukörper beim Tor. Es liegt daher die Vermutung nahe, dass der Turm bereits vor den großen hochmittelalterlichen Bauphasen entstanden ist, die ihn ohne Verbund umgürten. Da diese Bauten bereits ins frühe 12. Jahrhundert datieren, lohnt sich ein Blick auf die politischen Verhältnisse der Zeit davor. Im mittleren 11. Jahrhundert entwickelte sich im sogenannten „Investiturstreit" ein handfester Machtkampf zwischen Kaiser und Papst, der vor allem im Süden und Osten des Reichs zu starken Zerstörungen und zu großen gesellschaftlichen Veränderungen führte, letztlich aber beiden Parteien nur schadete.11 1060 wurde der schwäbische Hochadelige Gebhard als Kanzler des Reichs von der Kaiserinwitwe Agnes zum Erzbischof von Salzburg ernannt, um im Machtkampf eine strategische Stütze in den Ostalpen zu bilden. Tatsächlich führte Gebhard dem König noch 1075 ein Truppenkontingent im Kampf gegen Sachsen zu. Kurz darauf wurde der König jedoch vom Papst wegen einer Bischofsernennung in Italien gerügt und nach Rom beordert. Er berief daraufhin selbst eine Reichsfürstenversammlung in Worms ein und erklärte die Absetzung des Papstes. Als Antwort verhängte Gregor VII. aber den Kirchenbann über den König und sprach ihm die Regierung in Deutschland und Italien ab. Erzbischof Gebhard stellte sich bald klar auf die Seite des Papstes und wurde sein wichtigster Kämpfer in Deutschland. Dieser Abfall vom eigenen König hatte handfeste innenpolitische Gründe. Die Reichskirche verdankte dem König zwar den Großteil ihrer Besitzungen und weltlichen Herr- 11 Historische Daten aus: Dopsch, Anfang und Aufstieg, S. 41 f. PATRICK SCHICHT: DIE REICHENBURG ALS BESTANDTEIL DES HOCHMITTELALTERLICHEN BURGENBAUS ..., 461-474 2013 schaftsrechte. Er bestimmte aber auch die Kandidaten, die meist aus seiner Hofkapelle stammten, und konnte durch sein „Obereigentum am Reichskirchengut" auch alle Bischöfe wieder absetzen. Das vom Papst geforderte Verbot der Laieninvestitur eröffnete nun die Möglichkeit, sich aus dieser Abhängigkeit zu lösen. Obwohl der König 1077 nach Canossa zog und beim Papst tatsächlich die von den Fürsten geforderte Lösung des Kirchenbannes erreichte, wurde unter Teilnahme Gebhards ein Gegenkönig gewählt, der sogleich sämtliche Forderungen der Kirche anerkannte. Für das Einflussgebiet von Salzburg war dies eine lange Zeit der politischen Unsicherheit. Königliche Parteigänger plünderten Kircheneigentum, der gespaltene Adel musste durch Zugeständnisse bei Laune gehalten werden, 1076 wurde der wichtige Stützpunkt Friesach vom steirischen Markgrafen Adalbero überfallen und angezündet. Laut Gebhards Biografen wurden daher 1077 der Pass Lueg sowie die Burgen Hohensalzburg und Hohenwerfen errichtet und eine bereits vorhandene Anlage in Friesach erneuert. In der Biographie seines Nachfolgers Konrad werden weitere Bauten als bereits bestehend genannt, sodass im späten 11. Jahrhundert auch an der Reichenburg mit Baumaßnahmen durchaus gerechnet werden kann, wenngleich dafür die schriftliche Uberlieferung fehlt.12 12 Die bewegte Geschichte Salzburgs unter Gebhard belegt deutlich den großen politischen Einfluss des Erzbischofs sowohl auf die Region als auch auf die Reichspolitik. Nicht dem Herzog sondern dem Erzbischof unterstanden die wichtigsten Alpenpässe. Entscheidenden Anteil am politischen Geschick hatten die Burgen, deren Aufgaben weniger in der Verwaltung als vielmehr in überregionalen Stützpunkten und Landessperren lagen. Darin zeigt sich bereits bei diesen ersten Wehranlagen ein deutlicher Unterschied zu den klassischen Adelsburgen, die ab dem 11. Jahrhundert als Wohn- und Verwaltungssitze der regionalen Herrschaft entwickelt wurden. Ebenso deutlich zeigt sich aber auch die enorme Wichtigkeit der untergeordneten bzw. befreundeten Adeligen, die als regionale Machthaber entscheidenden Anteil am Erfolg der Landesherren hatten. In letzter Konsequenz entschied der Verein der Landherren über die politische Zugehörigkeit, und das bisweilen auch über höchstrangige Vorgaben hinweg. Diese durchaus neuartige Entwicklung, die sich deutlich von den älteren Herrschaftskonzepten absetzte, darf auch den Schwächungen der Zentralgewalten im Zuge des Investiturstreites angerechnet werden. So lässt sich gerade im Salzburger Gebiet deutlich die vermehrte Vergabe von Lehen und Befugnissen an den lokalen Adel beobachten, was naturgemäß zu seiner Stärkung und Aufwertung als eigenständige Gesellschaftsschicht führen musste. Tatsächlich fiel in Deutschland in diese Epoche auch die Entwicklung der klassischen Adelsburgen, die in der Folge zum eigentlichen Träger der Landespolitik werden sollten. In Salzburg zeichnete sich jedoch durch das Engagement des Erzbistums eine andere Lösung ab. Er ließ eigene, ihm direkt unterstellte Wehrbauten errichten, deren strategische Ausrichtung schon zu Beginn eine überregionale Festigung seines Besitzes erlaubte, wie sie eigentlich eher vom Herzog zu erwarten wäre. Auch diese bemerkenswerte Machtsteigerung ist nur durch die Schwächung der Regierenden Doch auch für einen zweiten Erzbischof gibt es gute Argumente als Bauherrn des Turms. Nach Jahren rasch wechselnder Amtsinhaber, die kaum die Zeit für größere Baumaßnahmen hatten, ernannte König Heinrich V. im Jahr 1106 den fränkischen Grafen und Hofkapellan Konrad von Abenberg im Alter von 31 zum neuen Leiter Salzburgs. Unter seiner langen Amtszeit sollte die Stadt Salzburg einen wahren Bauboom erleben.13 Schon 1112 überschlugen sich aber zunächst die Erei-gnisse,14 Konrad hatte sich ähnlich wie zuvor Gebhard gegen den König und für den Papst eingesetzt und musste nun überstürzt vor seinen eigenen aufständischen Adeligen in die Steiermark bzw. nach Sachsen fliehen,15 von wo er erst nach 10 Jahren Exil zurückkehren konnte,16 um schließlich noch 25 Jahre zu regieren. Nach der Rückkehr begann Konrad auf mehreren Ebenen mit einer umfangreichen Reform seines Einflussbereiches: das Kirchensystem wurde umgestellt,17 verlässliche Dienstmannen als Be- zu erklären, eine einschlägige historische Untersuchung zur Rechtsstellung dieser frühen kirchlichen Wehrbauten steht aber noch aus. Ebenso fehlt eine intensive historische Forschung über die Zugehörigkeit der frühen Ministerialen in Salzburg, Kärn-ten, der Steiermark, Österreich und Bayern zu geistlichen Grundherren. So lässt sich an dieser Stelle nur festhalten, dass in den Urkunden dieser Zeit bereits auffallend viel Adelssitze auf Kirchengrund auftauchen, die dort ansässigen Familien sind nicht selten als direkte Parteigänger des Erzbischofs nachzuweisen. Daraus ließe sich schließen, dass ihm neben den großen Hauptburgen auch zahlreiche kleinere Befestigungen unterstanden, die als eigentliche Träger der Macht bereits ab dem 11. Jahrhundert wesentlichen Anteil an der Durchsetzung Salzburger Interessen hatten. Die Zahl der direkt unterstellten Burgen mag zu dieser Zeit sogar noch höher gewesen sein als später, lässt sich doch an mehreren Burgen eine stillschweigende Ubernahme durch Pfleger beobachten. Weitere erzbischöfliche Burgen wurden im Zuge des Investiturstreites an Getreue ausgegeben. Nicht zuletzt soll auf die wirtschaftliche Funktion dieser verbreiteten erzbischöflichen Verwaltungssitze hingewiesen werden. Gebhard forderte erstmals eine volle Zehentzahlung in allen Gebieten seines Bistums ein, auch von der slawischen Bevölkerung, der bis dahin Sonderkonditionen eingeräumt worden waren. Diese Einnahmen wurden durch die lokalen Burgen ermöglicht, sie dienten aber auch umgekehrt deren Aufbau und Erhalt. 13 Er plante gleich zu Beginn Neubauten der bischöflichen Residenz, des Domes, des Almkanals und eines Armenspitals, auch die älteste mittelalterliche Stadtbefestigung wird in seine Frühzeit gesetzt, vgl. Dopsch, Hoffmann, Geschichte, S. 133 f. 14 Weltin, Der Ostalpenraum, S. 351 f. 15 Ausschlaggebend war eine misslungene Verschwörung, die vom Burggrafen von Hohensalzburg mit der Gefangennahme und Blendung des Anführers geahndet wurde. Vgl. Dopsch, Hoffmann, Geschichte, S. 134. 16 Erst nach intensiver Vermittlung durch den bayrischen Herzog und den Markgrafen Leopold III. von Österreich, vgl. Hermann, Geschichte der Erzabtei St. Peter, S. 210. 17 Im Zuge der Kanoniker-Reform verlangte er etwa die Unterwerfung des Domkapitels unter die Regel des hl. Augustinus und zwang es damit zu einem klösterlichen Leben, die Benediktiner-Mönche von St. Peter wurden aus 2013 PATRICK SCHICHT: DIE REICHENBURG ALS BESTANDTEIL DES HOCHMITTELALTERLICHEN BURGENBAUS ..., 461-474 schützer des Kirchengutes eingesetzt und die Verwaltung und Verteidigung sorgfältig geregelt. Nicht zuletzt sollten erzbischöfliche Burgen die Residenzstadt sowie neuralgische Punkte der Herrschaft sichern, so wurden gemäß seiner Biographie unter anderem Hohenwerfen und Friesach ausgebaut, in Leibnitz, Deutschlandsberg, Pettau und Reichenburg wurden Wehrbauten praktisch neu errichtet. Konrad ließ somit sein ganzes Herrschaftsgebiet reformieren und prägte es strukturell sowie baulich. Interessanter Weise findet sich analog zur zweigeteilten Regierungszeit auch ein mehrphasiges Bauprogramm an seinen Burgen. Hohensalzburg, Hohenwerfen, Friesach und Pettau zeigen in bemerkenswerter Übereinstimmung während seiner Regentschaft unterschiedliche Etappen, die durch Baufugen, vor allem aber durch unterschiedliche Bautypologien eindeutig fassbar sind. In der Reichenburg ist die Hauptbauphase mit Bestimmtheit der zweiten Amtszeit von Erzbischof Konrad zuzuordnen. Somit kann es durchaus sein, dass er in einer ersten Phase gleich kurz nach seiner Ernennung 1106 mit dem Turmbau begonnen hat, aber aufgrund seines Exils abbrechen musste, um danach in anderer Form weiterzubauen. Typologisch kann ein einfacher quadratischer Turm naturgemäß wenig zur Datierung beitragen. Als feste Rückzugsorte zählten Türme zur Grundausstattung von Burgen von der Frühzeit bis zum Ende des Mittelalters. Dennoch gibt es zwei interessante Vergleichsbeispiele an Salzburger Burgen. In Schloss Pettau wurden 1946/47 sowie 1978 auf der Turnierterrasse Grabungen durchgeführt, die neben Funden aus prähistorischer und antiker Zeit auch zahlreiche mittelalterliche Mauern zum Vorschein brachten, deren Interpretation und Datierung jedoch stark polemisiert wurde.18 Kernstück der Ergebnisse war das vermutliche Negativ eines ähnlich großen quadratischen Turmes, der den westlichen Sporn des Grates besetzte. Leider gab es keine verlässlichen Hinweise zur Datierung des Turmes, der vereinzelt sogar in die Spätantike oder ins Frühmittelalter gestellt wurde.19 Dem entgegen erbrachten die Grabungen 1978,20 dass es hier noch im 10. und 11. Jahrhundert ein Gräberfeld gab, als der Turm möglicherweise (noch?) genutzt wurde. der Verfügungsgewalt ausgeschieden und erhielten einen eigenen Klosterbereich, weiters gründete oder reformierte Konrad zahlreiche Klöster, die als Basen für die kirchliche Reform dienten. Vg. Hahnl, Die bauliche Entwicklung, S. 844 f. 18 Tušek, Zaščitno izkopavanje, str. 13, Korošec, Slovansko svetišče, str. 25. Nach freundlicher Mitteilung von Igor Sa-pač geht die heutige Forschung von einem spätantiken Burgus aus, vermutet jedoch aufgrund historischer Darstellungen einen frühen Hauptturm in der Kernanlage. 19 Stopar, Burgen und Schlösser, S. 58. 20 Tušek, Zaščitno izkopavanje. Die wenigen sekundär erhaltenen Baureste des Bauwerks deuten auf einen im Hochmittelalter zumindest stark umgebauten Wehrbau, der teilweise aus älterem antiken Material errichtet wurde (spätes 11./frühes 12. Jh.?). Auch in der Salzburger Hauptburg der Steiermark in Leibnitz (heute Schloss Seggau) gab es bis 1816 einen großen Turm, der durch historische Ansichten und Pläne sowie kürzlich durchgeführte Grabungen21 dokumentiert ist. Der quadratische Bau hatte etwa 15 m Seitenlänge und war durch die gut sichtbare Verbauung zahlreicher römischer Fragmente charakterisiert. Während bislang eine Datierung ins Hochmittelalter als gesichert galt, wird nun auch der Wiederaufbau eines spätantiken Burgus im 11. oder frühen 12. Jahrhundert diskutiert. Nicht zuletzt muss betont werden, dass die anderen Salzburger Burgen im mittleren 12. Jahrhundert keine derartigen Zentraltürme aufwiesen, man bevorzugte bereits den Typus des Festen Hauses, das besser wehrhafte und repräsentative Funktionen vereinen konnte. Türme waren allenfalls den zugehörigen Burgmannen vorbehalten, die ihren Platz außerhalb des Zentrums fanden (Friesach). Die Bautechnik kann beim äußerst fragmentiert erhaltenen Turm der Reichenburg nur bedingt Hinweise liefern. Der Mauerverband zeigt sorgfältig gefügte quaderhafte Blockstrukturen mit isoliert größerem Eckverband. Es zeichnet sich trotz der geringen erhaltenen Flächen ein deutlicher zonaler Wechsel von Bereichen kleinerer Platten mit größeren Formaten ab, einige Reihen integrieren hochgestellte Quader. Alles das sind Indizien für eine Entstehung im 11. Jahrhundert bzw. um 1100.22 Auch die frühen Burgkapellen von Hohensalzburg, Hohenwerfen und Friesach dieser Zeit zeigen analoge Verbände. Leider gibt es aber in der frühen Epoche des Burgenbaus noch eine lange, kaum verändernde Laufzeit der Bautechniken, so-dass entsprechende Charakteristika jedenfalls noch bis ins 12. Jahrhundert nachzuweisen sind. Somit passt das Mauerwerk des Turms zwar gut in die Zeit vor den großen Baumaßnahmen, ein eindeutiger Nachweis ist damit jedoch nicht möglich. Insgesamt kann im Vergleich von Typologie und Bautechnik jedoch durchaus postuliert werden, dass bereits im Rahmen des Investiturstreits der Bau eines Turms in Reichenburg begonnen wurde, wohl um die exponierten Besitzungen im Süden zu sichern. Gleiches erfolgte wohl parallel dazu in Pettau und Leibnitz. 21 Karl, Schrettle, Wrolli, Turrim eciam, S. 33. 22 Zu frühen Turmbauten und ihr Mauerwerk in den Ostalpen zuletzt Schicht, Die Schallaburg, S. 300. PATRICK SCHICHT: DIE REICHENBURG ALS BESTANDTEIL DES HOCHMITTELALTERLICHEN BURGENBAUS ..., 461-474 2013 Reichenburg, Steinverband am Turmrest im Hof. Hohensalzburg, Ausschnitt der Westwand der romanischen Kapelle. Der stark reduzierte Sockel des Turms erlaubt keine exakten Datierungen, die Struktur passt mit ihren Quadergrößen, den wechselnden Formaten, den plattigen Einlagen und den großen Eckquadern immerhin gut zur Kapelle von Hohensalzburg, die um 1100 zu datieren ist. Ein Großausbau unter Konrad I. (1106—1147) Der Hauptteil der heutigen Reichenburg wurde in einer einzigen großen Bauphase errichtet, die relativ sicher dem mittleren 12. Jahrhundert zuzuordnen ist. Um diese Burg anderen gegenüber stellen zu können, muss sie naturgemäß erst aus dem komplexen Baugefüge herausgeschält werden. Dafür ist sehr dienlich, dass sie isoliert durch ein sorgfältiges Großquadermauerwerk charakterisiert ist, das zudem vor allem außen unverputzt einsehbar ist. Trägt man diese Strukturen in einen Plan ein, so zeigt sich eine konsequent geschlossene Ringmauer mit Mauerstärken um 1.30 m. Trotz des ovalen und steil abfallenden Geländes suchte man die polygonale Konzeption von kurzen geradlinigen Wänden, die durch stumpfe Winkel verbunden wurden. Lediglich nach Südosten bilden zwei 29 bzw. 34 m lange Hauptseiten einen kielförmig ins Tal blickenden rechten Winkel. Weniger gut ist die Eingangsfront im Norden erhalten. Hier wurden nur innen archäologisch Reste des Berings samt zentralem Torgewände nachgewiesen. Die dortige gesamte Außenfront ist durch einen gotischen Umbau (mit Verwendung der alten Quader) verblendet, sodass nicht einmal die Mauerstärke fassbar ist. Diese Außenfront dürfte immerhin noch fragmentiert in einem Turmanbau original erhalten sein,23 daher wird die primäre Tormauer kaum stärker als der übrige Bering gewesen sein. Einen Knackpunkt dieser Bauphase stellt ein monumentaler Bau in der Nordwestecke dar. Auch 23 Der Turm ist jedenfalls sekundär angesetzt. Auch eine dort bislang nicht schlüssig erklärte Baufuge an der östlichen Außenfront hilft hier nicht. Diese Fuge dürfte wohl zu einer ehemaligen Scharte gehört haben, da der Verband unter ihr durchläuft. Mangels Hinweisen auf eine größere Mauerstärke der Torfront und aufgrund der wohl originalen Partie im Turm wird in diesem Beitrag als nachvollziehbar angenommen, dass sie gleich bzw. nur geringfügig stärker war als der übrige Bering. Darin unterscheidet sich der Autor von Igor Sapac, der zu einer schildförmigen Wand tendiert, ähnlich der heutigen. er zeigt auf drei Seiten analoges Großquadermauerwerk und dürfte in die gleiche Zeit datieren wie der Bering, obwohl die entscheidende Anschlussfuge im Süden durch spätere Verputze nicht einsehbar ist. Der Bau ist nicht völlig erhalten, wie eindeutige Ausrissfugen an den Einmündungen zur heutigen Torfront belegen, somit ist seine gesamte Nordpartie verloren. Die originalen Mauern im Süden umspannen bei Mauerstärken von 1,50 bis 1,80 m eine fast rechtwinkelige Fläche von 12 m Breite und unbekannter ehemaliger Länge. Ebenerdig gab es hofseitig ein großes Rundbogenportal, außen zeigen sich noch zwei originale Lichtschlitze. Die Rekonstruktion dieses Bauwerks ist für einen typologischen Vergleich mit anderen Burgen entscheidend. Der heutige schräge Abschluss im Norden ist jedenfalls sekundär, ursprünglich war der Bau höchstwahrscheinlich rechtwinkelig angelegt. Im Süden rückt er etwa 3 m vor die Flucht des Berings. Ergänzt man ihn gedanklich im Norden, bis er ebenfalls deutlich vor die Tormauer ragt, ergeben sich mehrere in sich passende Proportionen. Einerseits ist dann ein perfekter rechter Winkel möglich, andererseits liegt nun das benachbarte Portal eingerückt und geschützt, es ist seitlich einsehbar und passt in die Mauermitte, nicht zuletzt kann dann in der Westwand eine dritte Scharte rekonstruiert werden, die im gleichen Verhältnis wie die erhaltenen beiden die Längsseite regelmäßig gliedert. Da entsprechende archäologische Grabungen an der Außenseite keine Reste mehr nachweisen konnten, wird die einstige Ausdehnung wohl nicht mehr geklärt werden können. Für diesen Beitrag wird aufgrund der oben angeführten Indizien die Hypothese aufgestellt, dass dieser Bau ein ca. 12 x 19 m großes Festes Haus gewesen sein könnte. Typologisch ist zunächst der Bering zu betrachten. Polygonale Ringmauern mit geradlinigen Teilstücken und stumpfen Winkeln stellen ein Charakteristikum Salzburger Burgen dar. Keine einzige Anlage hatte runde oder ovale Mauern. Regelhaft wurden zumindest an einer Kante rechte Winkel trotz widriger Topographie geradezu konsequent herausgearbeitet, etwa in Hohensalzburg, Hohenwerfen, Friesach und Leibnitz. Hier passt die Reichenburg perfekt dazu. Völlig unterschiedlich sind jedoch die Dimensionen. Reichenburg zählt zu den kleinsten Anlagen, hatte aber zunächst auch keine analogen Residenzfunktionen für die erzbischöfliche Repräsentation zu erfüllen. Für die Einordnung in den Salzburger Burgenbau ist das postulierbare Feste Haus entscheidend. Vergleichende Untersuchungen in Deutschland zu salischen Burganlagen (1024-1125) ergaben, dass entsprechend längliche Hauptbauten mit einer zugehörigen Beringanlage im 11. und frühen 12. Jahrhundert die überwiegende Mehrheit ausmach- ten.24 Dies deckt sich auch gut mit zeitgenössischen Berichten über die Bautätigkeit von Bischöfen, so baute etwa Otto von Bamberg (1102-1139) in seiner Burg Kronach ebenfalls ein „Steinhaus" (domum lapideam).25 In Hohensalzburg hat sich ein vorbildhafter Bau perfekt erhalten. An der Spitze des Berges stand — heute durch allseitige Zubauten verdeckt — ein hohes Festes Haus von etwa 11 x 18 m mit Mauerstärken um 1,2 m. Innen ergibt das eine Fläche von 15,6 x 8.4 m. Die hypothetische Rekonstruktion des Festen Hauses der Reichenburg zeigt innen 15,2 x 8.5 m, also bis auf die Mauerstärken praktisch identische Größenmaße. Im Untergeschoß von Ho-hensalzburg gibt es gleiche Lichtscharten in ähnlich regelmäßiger Aufteilung, darüber lag allerdings ein repräsentatives Hauptgeschoß mit vielsäuligen Arkadenfenstern. Solche sind auf der Reichenburg nicht belegt, könnten aber in bescheidenerem Ausmaß durchaus vorhanden gewesen sein. Auch in der Salzburger Burg Friesach wurde ein ähnlicher Bau, allerdings mit komplexer Inneneinteilung errichtet. Neben dem älteren Gebhardsturm entstand ein etwa 10 x 18 m großes Festes Haus, das gleichfalls weit vor den Bering stand. Auch hier waren die zwei Untergeschoße durch schmale Lichtscharten in regelmäßiger Aufteilung beleuchtet, hier war das Hauptgeschoß allerdings durch die erzbischöfliche Privatkapelle besetzt. Beide Feste Häuser datieren etwa um 1120/50, also in die 2. Amtszeit Konrads. Als dritter Vergleichsbau ist der Palas der Salzburger Burg von Pettau heranzuziehen. Er ist leider nur zum geringen Teil erhalten und kaum erforscht, somit sind auch die Längenmaße mit Vorsicht zu konstatieren.26 Südlich des polygonalen Kernberings (1. Phase Konrads?) hat sich im rechtwinkelig anschließenden sogenannten südlichen Leslie-Flügel ein Teil eines ehemals großen Re-präsentativsbaus erhalten. Die einst etwa 18 m lange und 1 m starke Talfront zeigt sorgfältiges Großquadermauerwerk und eine Reihe homogener konischer Rundbogenfenster. Die weiteren Mauern des heutigen Gebäudes sind verputzt, seine Breite beträgt nun 9 m, dürfte jedoch einer Verkleinerung der Gotik entstammen. Somit wäre es durchaus wahrscheinlich, dass hier ebenfalls ein 18 m langes und ähnlich breites Festes Haus bestanden hat, das analog zu Friesach weit vor den Bering stand. 24 Böhme, Burgen der Salierzeit, S. 11. 25 Maurer, Die Entstehung, S. 310. 26 Nach freundlicher Mitteilung von Igor Sapac vermuteten frühere Forscher an dieser Stelle einen großen freistehenden „Konradsturm". Das basiert jedoch nur auf historischen Ansichten und ist vor Ort weder verifiziert noch nachvollziehbar. PATRICK SCHICHT: DIE REICHENBURG ALS BESTANDTEIL DES HOCHMITTELALTERLICHEN BURGENBAUS ..., 461-474 2013 Hohensalzburg und Friesach, Turmhäuser der 1. Hälfte des 12. Jahrhunderts (später umbaut bzw. aufgestockt). Ähnliche Monumentalbauten an Salzburger Burgen, alle 1. Hälfte 12. Jahrhundert. Demnach fügt sich das potentielle Feste Haus von Reichenburg in eine Reihe von gleichartigen und fast exakt gleich großen Bauten ein. Hohen-salzburg und Friesach entstanden wohl zur gleichen Zeit und vom gleichen Bauherren, bei Pettau ist das ebenfalls möglich, aber bislang nicht belegt. Während der typologische Vergleich eine außergewöhnliche konzeptionelle Verwandtschaft zu anderen Salzburger Burgen indizieren kann, deutet das Mauerwerk ebenfalls auf spezielle Handwerkertrupps. So zeigen die drei steirischen Burgen des Erzstiftes von Reichenburg, Pettau und Leibnitz fast exakt gleiche Großquaderstrukturen in konsequenten nahezu gleich hohen Lagen. Da ähnlich sorgfältiges Mauerwerk im Profanbau überregional kaum zu finden ist, kann vor allem an sakral geschulte Handwerker gedacht werden. Tatsächlich zeigt etwa der gleichzeitig vom Erzstift errichtete Klosterbau von Gurk/Kärnten analoge Strukturen. In den Kernländern Salzburgs sieht das zeitgleiche Mauerwerk sowohl an den Burgen (Hohen-salzburg, Hohenwerfen, Friesach) als auch an den Sakralbaustellen (Dom und Stift Nonnberg) deutlich anders aus. Hier dominieren — wohl aufgrund des extrem harten Dolomitgesteins — weniger sorgfaltig zugerichtete Blockstrukturen mit ortsfremdem Tuffstein für die Gewändebereiche. Daher sind die dortigen Strukturen auch nicht direkt vergleichbar. Ein geplanter Saalbau? Bereits in dieser Hauptbauphase zeichnet sich am langen geraden Südbering die Vorbereitung für einen parallelen Hofeinbau mit intensiver Befen-sterung ab. Während an allen Mauern des Berings in größeren Abständen und nur auf einer Ebene Spähscharten auf einen innen umlaufenden Wehrgang deuten, finden sich an der Südmauer gleich drei primäre Niveaus von Fenstern. Zu unterst liegen in großen Abständen schmale Lichtschlitze. Darüber sitzen dicht nebeneinander 8 Lichtscharten, den Abschluss bildete das Hauptgeschoß, dessen sicher große und repräsentative Fenster heute durch spätere Umbauten verloren sind. Diese Dreiteiligkeit zeigt direkte Parallelen zu Hohenwerfen und Pettau. Im 2. Untergeschoß gibt es dort bei dem einen Saalbau 5 exakt gleiche Scharten, beim anderen waren es wohl 8, also sogar gleich viele. Ein ähnlicher großer Saalbau bestand auch in Friesach, er ist aber bei Felsstürzen weitgehend verschwunden. Das Mauerwerk der Reichenburg ist in diesem Bereich innen weniger sorgfältig ausgeführt, es sollte wohl sowieso deckend verputzt werden. Die inneren Strukturen zeigen hier starke Ähnlichkeiten zu Hohensalzburg, Hohenwerfen und Pettau. Es kann insgesamt durchaus angenommen werden, dass in der Reichenburg ein entsprechender PATRICK SCHICHT: DIE REICHENBURG ALS BESTANDTEIL DES HOCHMITTELALTERLICHEN BURGENBAUS ..., 461-474 2013 großer Saal mit drei Geschoßen geplant war. Er sollte wohl im krönenden Hauptniveau als voluminöser Veranstaltungsraum dienen, während darunter genügend Platz für Wirtschaft und Dienerschaft vorhanden war. Das gegenüber liegende potentielle Feste Haus in der Nordwestecke war demnach wohl dem Erzbischof bzw. seinen Verwaltern vorbehalten, analog zu Hohenwerfen, Hohensalz-burg und Friesach. Palas und Kapelle unter Erzbischof Konrad III. von Wittelsbach (1177-1183) Der geplante Großbau im Hof wurde nie ausgeführt, da entsprechende primär mit dem Bering verzahnte Einbauten fehlen.27 An gleicher Stelle wurde jedoch bald der zweiteilige Bau errichtet, dessen Grundmauern bis heute gut erhalten sind. Er ist an sämtlichen Zuläufen stumpf an den Bering angestellt und durchschneidet auch die 8-teilige Fensterreihe. Aufgrund des sehr ähnlichen Mauerwerks und der hochromanischen Baudetails ist jedoch mit einer baldigen Errichtung bzw. mit einer Planänderung im Baufortschritt zu rechnen. Dieser zweiteilige Neubau besteht aus einem Turm und einem verzahnten Saal.28 In der rechtwinkeligen Talecke des Berings steht der 10 x 12 m große Turm, der die Fernansicht der Burg von weitem dominiert und wohl einen Gegenpol zum vermutlichen Festen Haus gegenüber gebildet hat. Im Inneren ist er zweigeteilt, wobei im Hauptgeschoß in der Südhälfte eine gewölbte Kapelle mit auskragender Apsis untergebracht ist. An der heute einheitlichen Südfassade ist anhand des Eckverbandes deutlich zu erkennen, dass der Turm einst merklich über den anschließenden Saal geragt hat. Ahnlich wie im zeitgleichen Turm von Friesach29 könnte es hier ein krönendes Repräsentationsgeschoß gegeben haben. Im Westen schließt etwas schmäler der 16 m lange Saalbau an, dessen Breite von 10 m durch den alten Turm bestimmt wird, da er dessen Mauern teilweise als Wand mitgenutzt hat.30 Der Bau war 27 Für diesen potentiellen großen Saalbau hätte man vermutlich auch den zentralen Turm wieder abbrechen müssen, eine Maßnahme die man wohl im Laufe der Arbeiten lieber vermieden hat. 28 Die Verzahnung von Turm und Saalbau ist nicht nur am Mauerwerk sondern auch an den primären abgestimmten Zugängen gut ablesbar. 29 Dort wurde um 1170/80 der Kapellenbau aufgestockt und mit detailreichen Biforenfenstern ausgestattet. 30 Dabei ist durchaus fraglich, ob der alte Turm in dieser Phase noch bestanden hat oder nur seine Südwand lokal bewahrt wurde. Ahnliches ist vereinzelt festzustellen, etwa auf Burg Starhemberg. Der Turm war bereits im Hochmittelalter weder nötig (es gab ja das hohe Gebäude am Eingang — Festes Haus, als auch bereits den Kapellenturm) noch war seine zentrale Position im Burghof dienlich. somit innen etwa gleich lang wie das Feste Haus, jedoch etwas schmäler. Durch einen filigranen Uberfangbogen wird das 2. Untergeschoß in zwei Teile geteilt. Darüber hat man sich wohl eine darauf gestellte Raumteilung vorzustellen, die nicht erhalten blieb. Typologisch finden sich zu dieser Saal-TurmKombination an Salzburger Anlagen zahlreiche Analogien. Zunächst ist für den Turm der sogenannte Gebhardsbau von Friesach zu nennen. Auch er misst etwa 10 m Seitenlänge und hat eine Zweiteilung. In der nördlichen Hälfte gab es eine Kapelle mit leicht auskragender Apsis, exakt gleich (aber spiegelverkehrt) zur Reichenburg. Die Fresken der zweiten Ausstattungsphase datieren dort in die Zeit um 1140, der Turm selbst mag jedoch noch ins späte 11. oder frühe 12. Jahrhundert gehören. Nach Felsabstürzen musste der Turm teilweise aufgegeben werden, man errichtete daneben das bereits genannte Feste Haus und setzte eine Kapelle mit ebenfalls auskragender Apsis hinein. Diese Kapelle wurde erst im Rahmen eines Umbaus mit einem zweijochigen Gewölbe versehen, das exakt zur Reichenburg passt. Die Wandvorlagen mit dem zentralen Halbrundprofil, die (in Reichenburg stark fragmentierten) Basen und Kämpfer sowie der zentrale Gurtbogen sind hervorragend vergleichbar. Einen wertvollen Hinweis zur Datierung bieten die charakteristischen Kapitelle des Gurtbogens, die mit den aufgesetzten Ranken mit Floralmotiven bemerkenswert gut mit entsprechenden Kapitellen bzw. einem Tympanon im Regensburger Salzburger Hof vergleichbar sind (siehe unten). Dort finden sich auch Gegenstücke zu den kelchförmigen weit ausladenden Kapitellen mit Rollwerk des aufsitzenden Repräsentationsgeschoßes. Aufgrund der sicheren Zuordnung zu exakt datierten Bauten um 1170/80 darf hier eine ähnliche Datierung vermutet werden. Auch in der steirischen Burg Leibnitz wurde in eine isoliert rechtwinkelige Beringecke sekundär ein etwa 12 x 13 m großer Turm eingestellt, der durch eine Binnenmauer zweigeteilt ist. Obwohl keine Funktion überliefert ist, macht die Ausrichtung nach Osten und die Verwendung von sorgfältigen Rundbogenportalen eine Kapelle im Obergeschoß wahrscheinlich31 (eine einst auskragende Apsis ist durchaus möglich aber durch den lokalen flächigen Verputz nicht nachzuweisen), aufgrund des Großquadermauerwerks, der hochromanischen Baudetails und der weiteren Bauchronologie kann die 2. Hälfte des 12. Jahrhunderts angenommen werden. 31 Erstmals erwähnt wird eine Burgkapelle 1170 als sancti Mychahelis in castro, vgl. Amon, Die Bedeutung von Seggau, S. 34. 2013 PATRICK SCHICHT: DIE REICHENBURG ALS BESTANDTEIL DES HOCHMITTELALTERLICHEN BURGENBAUS ..., 461-474 Kapellentürme mit auskragender Apsis an Salzburger Burgen sowie am kaiserlichen Trifels. Auch der Salzburger Hof in Regensburg besaß einen vergleichbaren Bau. In der Residenzstadt der bayerischen Herzöge stand einer der wichtigsten Repräsentationsbauten der Salzburger Erzbischöfe. Er wurde 1893-95 abgebrochen, weshalb von ihm heute nur spärliche Spolienreste erhalten sind. Es gibt aber exakte historische Grundrisse, Pläne und Fotos sowie eine detailreiche Baudokumentation.32 Der Nordtrakt der vierflügeligen Anlage bestand demnach aus einem langen Saalbau sowie einem 11 m breiten quadratischen Turm. Dieser war zweigeteilt und besaß im Obergeschoß eine Kapelle mit auskragender Apsis. Der Raum hatte ein zwei-jochiges Gewölbe mit zentralem Gurtbogen und gestuften Wandvorlagen. Damit finden sich auch hier eindeutige Parallelen zur Reichenburg. Aufgrund der zahlreich erhaltenen Bauplastik gilt die Datierung in 1170er bzw. 1180 er Jahre als gesichert. In Regensburg findet sich auch die historische Erklärung für das repräsentative Bauprogramm dieser Zeit. Erzbischof Konrad III. von Wittelsbach (1177—1183) 33 war Bruder des Herzogs und zeitweilig päpstlicher Legat in Bayern und später für ganz Deutschland. Er legte die vorigen schweren Zerwürfnisse Salzburgs mit Bayern dank seiner verwandtschaftlichen Beziehungen bei und brachte somit eine Wende der Kirchenpolitik vom Gegner 32 Pohlig, Eine verschwundene Bischofspfalz, S. 6, sowie folgend Simon, Studien, S. 261; Strobel, Zur Baugeschichte, S. 241 ff; Paulus, Der Salzburger Hof, S. 96 ff. Strobel, Zur Baugeschichte, S. 251. zum Bündnispartner mit dem Herzog sowie mit Kaiser Barbarossa. Konrad III. startete in seiner kurzen Amtszeit den Domneubau von Salzburg, der als größter und prächtigster seiner Art in Deutschland in die Geschichte eingehen sollte und dessen Gewölbe mit exakt vergleichbaren Wandvorlagen und Gurten sicher als Vorbilder dienten. Dieser Dom wird als Teil eines akkordierten Programms der Wittelsbacher Politik gesehen. Auch der bemerkenswert prächtige Ausbau des Salzburger Hofes in Regensburg zu einer pfalz-ähnlichen Anlage kann als Bestandteil eines politisch motivierten Baupro-grammes vermutet werden, wodurch der herrschaftliche sowie geistliche Machtanspruch der Familie Wittelsbach architektonisch manifestiert werden sollte. Die vergleichbaren fortschrittlichen Turmkapellen von Friesach, Leibnitz (?) und Reichenburg folgen wohl ebenfalls dieser Intention. Typologisch sind neben der zweijochigen Kapelle auch die geteilte Struktur des Turms sowie der verzahnte Saalbau interessant. In Friesach und Regensburg sind im zweiten Turmteil Vorräume nachvollziehbar, ein solcher wird auch in Reichenburg bestanden haben. Das erklärt auch das große Portal, das von dort aus in den Saal führt, perfekt vergleichbar wiederum mit der Situierung des Kapellenportals in Friesach. Die Anlage eines Vorraums ist für diese Zeit äußerst selten und überregional isoliert. Das Erzbistum stand damit auf der vollen Höhe seiner Zeit und orientierte sich sicher an zeitgleichen Klosterbauten. Der Saal selbst, der programmatisch auf gleicher Höhe wie die benachbarte Kapelle lag, diente für offizielle Anlässe der Repräsentation und Rechtsprechung. Er war somit Teil der öffentlichen Herrschaftsausübung, die unter den Wittelsbachern unter höheren räumlichen Ansprüchen stattfand. Dem entgegen konnte das ältere Feste Haus nunmehr als rein privater Wohnbereich dienen. Insgesamt zeigten also die Salzburger Kapellentürme von Friesach, Reichenburg und Regensburg sowie vielleicht auch Werfen und Leibnitz im ausgehenden 12. Jahrhundert im bemerkenswerten Gleichklang auskragende Apsiden. Ihnen folgten politisch zuordenbare Bauten in Hörberg und später Friedau, aber auch adelige Bauten in Regensburg, Lobeda, Landsberg, Eggenburg und Rastenberg sowie des Herzogs von Osterreich in Gutenstein. Eine spannende Parallele bietet der Hauptturm der kaiserlichen Burg Trifels, der um 1170/90 in geplanter Kombination mit einem großen Palas errichtet wurde.34 Der Bau gilt als ein Höhepunkt staufischer Burgenbaukunst, der als demonstrativer Prunkbau des Kaisers eingestuft wird. Die Konzeption des Turms zeigt einen längsrechteckigen kompakten Kubus, der im Mittelgeschoß eine gewölbte Kapelle mit auskragender Apsis birgt. Darüber befindet sich ein weiteres Geschoß. Die unteren Ebenen sind durch ein komplexes Treppensystem verbunden, das zwei getrennte Aufgänge in den Kapellenvorraum ermöglicht. Die Abmessungen von 9,2 x 12,7 m bedeuten ein Proportionsverhältnis von etwa 3:4,35 daraus lässt sich weiters eine überlegte Maßgrundlage für den angrenzenden Palasbau erschließen. Die Details der Bauplastik weisen auf eine direkte Verwandtschaft mit dem Ostchor des Kaiserdoms von Worms um 1170. Der Trifels — ein programmatischer Vorzeigebau des Kaisertums — mag somit als Vorbild für die kurz danach oder gleichzeitig entstandenen Salzburger Kapellentürme und ihre verzahnten Saalbauten im Sinne einer bildlichen Annäherung von Reich und Kirche gedient haben.36 Zusammenfasung Betrachtet man die zahlreichen Parallelen der hochmittelalterlichen Reichenburg mit anderen 34 Vgl. Meyer, Burg Trifels, S. 623 f. 35 Meyer, Burg Trifels, S. 494. 36 Im Hof der Reichenburg finden sich geringe Reste weiterer hochmittelalterlicher Bauten. Sie sind jedoch schwach dimensioniert und dürften untergeordnete Bedeutung gehabt haben. Zudem sind sie stark fragmentiert und reichen nicht für eine übergeordnete Beurteilung aus. Die weiteren Bauphasen der Reichenburg zählen bereits in deutlich spätere Zeit als die Salzburger Burgen keine derart engen Zusammenhänge mehr aufwiesen, daher soll die Behandlung dieser Teile in diesem Beitrag ausgelassen werden. Salzburger Burganlagen, so ist ihre Anzahl und Vielfalt bemerkenswert. Architektonisch, baukünstlerisch und handwerklich finden sich enge Verwandtschaften, was für die Burgenforschung äußerst selten ist. Während im sakralen Schaffen Bauhütten, lokale Traditionen und geschlossene Bildhauergruppen längst belegt sind, war das für den Burgenbau im Mitteleuropa des 12. Jahrhunderts bislang kaum der Fall. Das Salzburger Erzbistum konnte wohl durch das Zurückgreifen auf am Kirchenbau geschulte Planer und Handwerker früh eine systematische überregionale Organisation durchführen, wie sie im zielgerichteten Reformbestreben der Bauherren durchaus zu erwarten war. Dabei zeigen sich sogar einzelne Entwicklungsetappen. Setzte man im südlichen Raum offenbar zunächst auf die Errichtung von großen Wehrtürmen, wechselte man dann zu polygonalen Ringmauern mit dominanten Festen Häusern, um sich schließlich repräsentativen Saal- und Kapellenbauten zu widmen. In der Spätromanik sollten unter Erzbischof Eberhard II. (1200-1246) weitere konzertierte Burgengruppen mit der Ausbildung von rechtwinkeligen Kernanlagen und abgetrennten Verwalterbereichen folgen. Der Burgenbau des Erzbistums war also Teil eines politischen Systems zur Erlangung und Bewahrung von Herrschaftsrechten. Dabei besetzte man aber nicht nur strategisch gelegene Posten mit sicheren Stützpunkten, sondern orientierte sich architektonisch programmatisch an den zeitgenössischen Prunkbauten des landesfürstlichen Hochadels. Im 12. Jahrhundert sind neben den Festen Häusern vor allem die Saal-Kapellen-Kombinationen zu beachten. Diese Grunddisposition prägte seit dem Frühmittelalter sowohl den Pfalzenbau der Könige und Kaiser als auch den Residenzbau der (Erz-) Bischöfe des Reiches. Das scheint durchaus programmatisch, galten die Bischöfe doch zunächst auch als Vertreter des Königs. Vor allem unter den Saliern (1024-1125) entwickelte sich ein auffallend enger Baukanon, der aus einem großen Hof, dem Palas und einer Palastkapelle bestand. Mit der Erhebung Lothars III. zum staufischen König 1125 kam es zu einer Renaissance der königlichen Pfalzenkultur, deren architektonischer Glanz das im Investiturstreit beeinträchtigte Bild des Herrschers wieder aufleben lassen sollte. In direktem Rückgriff auf karolingische bzw. salische Bautraditionen wurde vor allem Goslar zu einer aufwändigen Halle mit flankierenden Palaskapellen erweitert. Dabei wurden die alten Prinzipien von rechten Winkeln und Achsialität wieder aufgegriffen. Lothar war durch massives Lobbying der Erzbischöfe von Mainz und Trier im Sinne der römischen Kurie an die Macht gekommen, seine Lieblingspfalz in Goslar kann daher durchaus als prinzipielles Vorbild für die Salzburger Bauten gedient haben. Unter den 2013 PATRICK SCHICHT: DIE REICHENBURG ALS BESTANDTEIL DES HOCHMITTELALTERLICHEN BURGENBAUS ..., 461-474 Wittelsbachern war endgültig der politische Rahmen gegeben, im Kreis der weltlichen Großen des Reiches baulich neue Maßstäbe zu setzen. Darin zeigte sich der hohe Anspruch der Erzbischöfe als Stellvertreter der päpstlichen Partei im Reich, aber wohl auch ihr eigener, gar nicht so demütiger Charakter. Die Salzburger Hauptresidenzen Ho-hensalzburg, Hohenwerfen, Regensburg und Friesach standen dabei sicher im Fokus, aber gerade die Reichenburg zeigt, dass der hohe repräsentative Anspruch und die herausragende architektonische und handwerkliche Qualität auch an den Außenposten der Besitzungen des Erzbistums deutlich vor Augen geführt wurden. LITERATUR Amon, Karl: Die Bedeutung von Seggau für Bistum und Diözese Seckau. Schloss Seggau (Her. Kaindl et alii), Geschichte, Architektur und Kunst der steirischen Bischofsburg. Graz 1997, S. 28—47. Böhme, Horst-Wolfgang: Burgen der Salierzeit in Hessen. Rheinland Pfalz und im Saarland, Die Salier — Burgen der Salierzeit, Bd. 2, Sigmaringen 1991, S. 7-80. Dopsch, Heinz, Robert Hoffmann: Geschichte der Stadt Salzburg. Salzburg, 1996. Dopsch, Heinz: Anfang und Aufstieg - vom bayrischen Erzbistum zum Land Salzburg. 1200 Jahre Erzbistum Salzburg. Salzburg, 1998, S. 2758. Dopsch, Heinz: Gebhard (1060-1088), weder Gre-gorianer noch Reformer. Salzburg Archiv 24/ 1998, S. 40-62. Hahnl, Adolf: Die bauliche Entwicklung. Geschichte Salzburgs — Stadt und Land (Herausgeber Heinz Dopsch). Salzburg, 1983, S. 836-866. Hermann, Karl Friedrich: Geschichte der Erzabtei St. Peter, 1. Bd: Frühgeschichte 696-1193, Salzburg, 1996. Karl, Stephan, Bernhard Schrettle, Gabriele Wrolli: „Turrim eciam antiquam in castro nostro Lei-bentz". Archäologische Untersuchungen im Schloss Seggau - Oberer Schlosshof. Archäologie Österreichs 15/1 2004, S. 33-35. Korošec, Josip: Slovansko svetišče na ptujskem gradu. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1948. Kramberger, Dušan: Možnosti rekonstrukcij srednjeveških gradov, romanske grajske kapele na Slovenskem, posebej Rajhenburg in Podsreda. Magister-arbeit, Ljubljana, 2001. Krawarik, Hans: Siedlungsgeschichte Österreichs, Siedlungsanfänge, Siedlungstypen, Siedlungsgenese (Geographie Band 19), Wien, 2006. Kühtreiber, Karin u. Thomas: Wehrbauten und Adelssitze Niederösterreichs, Bd. 1, St. Pölten, 1998. Maurer, Hans-Martin: Die Entstehung der hochmittelalterlichen Adelsburg in Südwestdeutschland. Zeitschrift für die Geschichte des Oberrheins, Bd. 117, 1969, Karlsruhe. Meyer, Bernhard: Burg Trifels, Die mittelalterliche Baugeschichte (Hg. Institut für pfälzische Geschichte und Volkskunde Bd. 12), Kaiserslautern, 2001. Oram, Richard D.: Prelatical Builders: A preliminary study, c. 1124-c.1500. Lordship and Architecture in medieval and renaissance Scotland (Her. Richard Oram, Geoffrey Stell). Edinburgh, 2005, S. 1-25. Paulus, Helmut-Eberhard: Der Salzburger Hof. Ratisbona Sacra — Das Bistum Regensburg im Mittelalter, Ausst.katalog, Regensburg, 1989, S. 96-112. Pohlig, C. Th.: Eine verschwundene Bischofspfalz (Der Salzburger Hof in Regensburg). Zeitschrift für bildende Kunst NF 7, 1896, S. 145-152, 179182. Schaber, Wilfried: Ein St. Petrisches Turmhaus. Das Schatz-Haus in Salzburg, Archäologie und Geschichte eines Salzburger Bürgerhauses, Archäologie in Salzburg, 5/1, S. 27-42. Schicht, Patrick: Bollwerke Gottes, Der Burgenbau der Erzbischöfe von Salzburg. Wien, 2010. Schicht, Patrick: Die Burgruine Hardegg, Dipl. Arbeit, TU Wien, 2002. Schicht, Patrick: Die Festung Hohensalzburg und der hochmittelalterliche Burgenbau der Erzbischöfe von Salzburg, Dissertation an der TU Wien, 2006. Schicht, Patrick: Die Schallaburg im Hochmittelalter. Die Schallaburg — Geschichte, Archäologie, Bauforschung. Weitra, 2011, S. 285-306. Simon, Kurt: Studien zum romanischen Wohnbau in Deutschland, 1902. Slabe, Marijan: Raziskave z arheološko metodo na Brestaniškem gradu. Brestanica, zbornik člankov in razprav. Brestanica: Turistično društvo, 1982, S. 23-44. Stopar, Ivan: Burgen und Schlösser in Slowenien. Ljubljana, 1989. Stopar, Ivan: Die romanische Burg Hörberg (Pod-sreda). ARX 2, 1996 (Burgen und Schlösser in Bayern, Osterreich und Südtirol), S. 24-26. Stopar, Ivan: Rajhenburg (Reichenburg) grad. Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji 5. Ljubljana: ZIFF, 1993, S. 95-103. Strobel, Richard: Zur Baugeschichte des Salzburger Hofes in Regensburg. Mitteilungen der Gesellschaft für Salzburger Landeskunde 122, 1982, S. 241-252. Tušek, Ivan: Zaščitno izkopavanje na turnirskem prostoru na Ptujskem gradu v letu 1978. Arheološki vestnik, 32, 1981, str. 13-24. PATRICK SCHICHT: DIE REICHENBURG ALS BESTANDTEIL DES HOCHMITTELALTERLICHEN BURGENBAUS ..., 461-474 2013 Weltin, Max: Der Ostalpenraum im Hochmittelalter. Osterreichische Geschichte (1122—1278) Die Länder und das Reich. Wiessner, Hermann, Gerhard Seebach: Burgen und Schlösser in Kärnten, Klagenfurt, Feldkirchen, Völkermarkt (Birkenreihe Kärnten Bd. 2), Wien, 1980. POVZETEK Grad Rajhenburg kot sestavni del grajske gradbene dejavnosti salzburških nadškofov v visokem srednjem veku Ob opazovanju številnih vzporednic med viso-kosrednjeveškim Rajhenburgom in drugimi salz-burškimi gradovi nas preseneti njihovo število in raznolikost. Tesne povezave zasledimo tako na področju arhitekture, stavbarstva kot rokodelstva, kar je pri raziskavah gradov zelo redko. Medtem ko je za sakralno ustvarjanje že dolgo dokazan obstoj stav-barskih delavnic, lokalnih tradicij in zaprtih skupin kiparjev, tega pri gradnji gradov v Srednji Evropi 12. stoletja do sedaj skoraj nismo zasledili. Ker je salzburška nadškofija razpolagala z načrtovalci in rokodelci, izučenimi ob gradnji cerkva, ji je že zgodaj uspelo ustvariti sistematično nadregionalno organizacijo, ki je služila ciljem reformnih teženj graditeljev. Pri tem lahko opazimo celo posamezne razvojne stopnje. Na jugu so očitno sprva gradili velike obrambne stolpe, nato so prešli na večstra-nična obodna obzidja z dominantnimi utrjenimi hišami, končno pa so se posvetili reprezentančnim dvoranam in kapelam. V pozni romaniki so za časa nadškofa Eberharda II. (1200—1246) sledile nadaljnje med seboj usklajene skupine gradov s pravokotnimi stavbnimi jedri in ločenimi upravnimi deli. Gradnja gradov salzburške nadškofije je bila torej del političnega sistema, ki naj bi služil vzposta- vitvi in ohranjanju gospostvenih pravic. Pri tem niso zasedli le strateško pomembnih položajev z varnimi oporišči, temveč so se glede arhitektonskega programa zgledovali po takratnih reprezentančnih zgradbah deželnoknežjega visokega plemstva. V 12. stoletju je treba biti poleg na utrjene hiše pozoren zlasti na kombinacijo dvorane in kapele. Ta osnovna zasnova je bila od zgodnjega srednjega veka dalje značilna tako za gradnje kraljevskih in cesarskih dvorov kot tudi za škofijske in nadškofijske rezi-denčne gradnje v Svetem rimskem cesarstvu. Zdi se, da gre za povsem programsko odločitev, saj so škofi sprva veljali za predstavnika kralja. Zlasti za časa Salijcev (1024—1125) se je razvil ostro začrtani gradbeni kanon, ki je dopuščal veliko dvorišče, palacij in grajsko kapelo. Ko je bil Lotar III. leta 1125 povzdignjen v staufovskega kralja, je prišlo do renesanse kraljevske dvorske kulture, ki naj bi s svojo bleščečo arhitekturo popravila podobo vladarja, skaljeno zaradi investiturnega boja. Z neposrednim poseganjem po karolinški oziroma salijski gradbeni tradiciji so zlasti v Goslarju grad razširili z bogato dvorano in stranskimi kapelami. Pri tem so ponovno upoštevali stari načeli pravega kota in aksialnosti. Lotar je z močno podporo nadškofov iz Mainza in Trierja prišel na oblast v smislu rimske kurije in zelo verjetno je, da je prav njegov najljubši dvor v Goslarju postal vzor za salzburške gradnje. Pod Wittelsbachi pa se je dokončno izoblikoval tisti politični okvir, ki je svetni gospodi v cesarstvu omogočal uresničevanje novih meril na področju stavbarstva. Do izraza prihajajo visoke zahteve nadškofov kot namestnikov papeške stranke v cesarstvu, pa tudi njihov lastni, prav nič ponižni značaj. V središču pozornosti so bile seveda glavne rezidence salzburškega nadškofa Hohensalzburg, Hohen-werfen, Regensburg in Breže (Friesach), toda prav primer gradu Rajhenburg kaže, da so nadškofi pripisovali velik pomen visoki stopnji reprezentativnosti ter odlični kvaliteti arhitektonskih in rokodelskih del tudi pri grajskih zgradbah na obrobju svojih posesti. 2013 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 726:27-523.46:728.81(497.4Rajhenburg)''11'' Prejeto: 5. 8. 2013 Mija Oter Gorenčič univ. dipl. umetnostna zgodovinarka, univ. dipl. profesorica slovenskega jezika, dr. znanosti s področja umetnostne zgodovine, znanstvena sodelavka, docentka na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU, Novi trg 2, SI—1000 Ljubljana E-pošta: moter@zrc-sazu.si Romanska kapela in stavbna plastika na gradu Rajhenburg IZVLEČEK V članku sta obravnavani romanska grajska kapela in ohranjena romanska stavbna plastika na gradu Rajhenburg. Predstavitvi in oceni dosedanjih zapisov sledita slogovna in datacijska analiza, ki temeljita na primerjavah s spomeniki v širšem srednjeevropskem prostoru. Čeprav je dvotravejna zasnova z apsidalnim pomolom v (grajski) arhitekturi precej pogosta, bi se pri zasnovi rajhenburške kapele lahko zgledovali po mlajši breški kapeli, ki so jo Rajhenburški bržčas poznali. Breška kapela pa rajhenburški ni mogla biti vzor pri zasnovi oboka z delilnimi loki v povezavi z oblikovanjem členitve notranjih sten. Med rajhenburško romansko stavbno plastiko, ki je bila izklesana še v 12. stoletju, lahko umestimo skromne ostanke okrasja v kapeli, v palacij vodeči polkrožniportal in luneto z geometrično-vegetabilnim okrasjem. KLJUČNE BESEDE Brestanica, Rajhenburg, arhitektura, stavbna plastika, grajska kapela, romanika ABSTRACT ROMANESQUE CHAPEL AND ARCHITECTURAL SCULPTURE IN THE RAJHENBURG CASTLE The paper discusses the Romanesque castle chapel and the preserved Romanesque architectural sculpture in the Rajhenburg Castle. The presentation and evaluation of the already published scholarly findings are followed by a stylistic and dating analysis based on comparisons with monuments in the broader Central European area. Even though the two-bay layout with an apsidal east end in (castle) architecture is quite frequent, the Rajhenburg chapel could have been designed on the model of the younger chapel at Friesach (Austria), which was most probably known to the lords of Rajhenburg. However, the latter could not have inspired the design of the vault of the Rajhenburg chapel linked to the design of its interior walls. The Rajhenburg Romanesque architectural sculpture, produced in the 12th century, includes modest remnants of decorations in the chapel, a semi-circular portal leading to the palatium, and a lunette with geometric vegetal decoration. KEYWORDS Brestanica, Rajhenburg, architecture, architectural sculpture, castle chapel, Romanesque art Romanska kapela na gradu Rajhenburg je bila v strokovni literaturi že deležna pozornosti. Doslej so jo obravnavali Ivan Stopar, Dušan Kramberger in Patrick Schicht, v pričujoči publikaciji pa ji v okviru analize stavbnega razvoja gradu pozornost namenja tudi Igor Sapač. Stopar, ki je bil poleg ob nepričakovanem odkritju kapele, je prvi objavil podatek o najdbi in prvi podal tudi rekonstrukcijo kapele,1 s katero se je nato v delu svoje magistrske naloge ukvarjal Dušan Kramberger.2 Bistvena razlika v njunih tezah je pri vprašanju prvotnega oboka. Po Stoparjevem mnenju je bila romanska kapela obokana, po Krambergerjevi oceni pa jo je pokrival raven tramovni strop. Avstrijski raziskovalec Patrick Schicht je v svoji analizi kapele podprl tezo o oboku in prispeval tudi krajšo datacijsko in slogovno-pri-merjalno analizo,3 kar velja tudi za prispevek Igorja Sapača v tej publikaciji. Rajhenburški romanski stavbni plastiki pa je bilo doslej v strokovni literaturi namenjenih le nekaj besed, in sicer s strani vseh štirih že omenjenih avtorjev,4 Jožeta Curka5 in Alenke Zeleznik,6 sama pa sem se ji deloma posvetila v svoji doktorski disertaciji.7 Stavbne raziskave med nedavno obnovo gradu so pokazale, da sta romanska kapela in stavbna plastika na gradu Raj-henburg potrebni kritične ocene dosedanjih zapisov in vnovične celostne, datacijske in slogovno-primer-jalne analize, kar je tudi namen pričujočega prispevka, v katerem se bom najprej posvetila kapeli in zatem še stavbni plastiki. Romanska kapela Romanska kapela je bila nenadejano odkrita konec decembra 1979,8 v devetdesetih letih prejšnjega stoletja pa je bil odkrit še njen vrhnji del.9 Locirana je v prvem nadstropju pravokotnega stolpa v jugovzhodnem vogalu grajskega kompleksa poleg poz-nogotske kapele.10 Čeprav je bila stavbna lupina kapele ob odkritju slabo ohranjena (uničen strop oz. obok, odbiti oz. zaradi poznejših posegov močno poškodovani stavbni členi s stavbno plastiko, odkle-sana apsida, predelana okna ter vrata idr., sl. 1), je (bilo) vseeno mogoče dokaj zanesljivo rekonstruirati originalno zasnovo.11 Kapelo (sl. 2) lahko opišemo kot enoladijski pravokoten prostor, ki se je na vzhodu končeval z med zadnjo obnovo rekonstruirano12 polkrožno13 apsido (sl. 3), konzolno segajočo čez ravnino zunanje stene; venčnega zidca na zunanji strani domnevno ni imela. Apsida je v notranjščini okoli 30 cm dvignjena nad nivo domnevno originalnega lesenega poda. Na vzhodni steni je levo in desno ob apsidalni niši po ena manjša polkrožna vdolbina, ki je bila v uporabi za liturgične potrebe.14 Notranji vzdolžni steni v kapeli sta členila po dva klesana delilna loka (nem. Schildbogen), vzhodno in zahodno steno pa je členil po en enako zasnovan delilni lok s temenom na višini temen delilnih lokov na severni in južni steni. Loki, ki so bili na poškodovanih mestih med zadnjimi posegi obnovljeni, so se na sredini severne in južne stene ter v vogalih kapele iztekali na pravokotne pilastre, s čimer se je na steni ustvarjal vtis slepih arkad.15 Na sredini 1 Stopar, Brestanica, str. 83—84. Nadaljnje objave: Stopar, Gradovi, str. 184; Stopar, Med Kozjanskim in porečjem Save, str. 98—99; Stopar, Najlepši slovenski gradovi, str. 201-202; Stopar, Za grajskimi zidovi, str. 62-63, 65. 2 Kramberger, Možnosti rekonstrukcij, str. 19-35; povzetek objavljen v Kramberger, Gradovi, str. 65-69. 3 Schicht, Die Festung, str. 576-581; Schicht, Bollwerke, str. 231-236. 4 Stopar, Razvoj, str. 48-49; Stopar, Krško, str. 141, 143-144; Stopar, Brestanica, str. 81, 83-85; Stopar, Gradovi, str. 184; Stopar, Med Kozjanskim in porečjem Save, str. 97-100; Sto-par, Najlepši slovenski gradovi, str. 199; Stopar, Za grajskimi zidovi, str. 63, 65; Kramberger, Možnosti rekonstrukcij, str. 19-35; Kramberger, Gradovi, str. 65-69; Schicht, Die Festung, str. 574, 576-581; Schicht, Bollwerke, str. 230-235; Sapač, Zeleznik, Gradovi, str. 62, 64; Sapač, Ukročena lepotica, str. 91, 92; gl. tudi prispevek Igorja Sapača v tej publikaciji. Na katere kamnoseške kose, ki bi utegnili izvirati iz 12. ali 13. stoletja, je mislil Janisch, Lexikon, str. 662, ni jasno. 5 Curk, Brestanica, str. 135, 138. 6 Sapač, Zeleznik, Gradovi, str. 62, 64. 7 Oter Gorenčič, Romanska in zgodnjegotska arhitekturna plastika, str. 98-103. 8 Gl. Brestaniški grad, str. 28; Stopar, Brestanica, str. 83; Sto- par, Med Kozjanskim in porečjem Save, str. 98; prim. Sapač, Zeleznik, Gradovi, str. 62. 9 Sapač, Železnik, Gradovi, str. 62; Kramberger, Gradovi, str. 65; Sapač, Ukročena lepotica, str. 91, op. 33. 10 O gradnji kapele gl. Kramberger, Možnosti rekonstrukcij, str. 21—22; Kramberger, Gradovi, str. 66; prim. Sapač, Železnik, Gradovi, str. 63; Sapač, Ukročena lepotica, str. 91—92. 11 O tezi, da je kapela segala v višino dveh etaž, gl. Stopar, Za grajskimi zidovi, str. 63; in prispevek Igorja Sapača v tej publikaciji. 12 O problematiki rekonstruiranih delov kapele gl. prispevek Igorja Sapača. 13 Kramberger, Možnosti rekonstrukcij, str. 23, 24; in Kramberger, Gradovi, str. 66, 67, navaja, da je prostor za 34 stopinj obrnjen proti jugu in da je bila apsida v tlorisu »nekoliko zaprta, podkvasta«. Da je bila apsida podkvaste oblike, piše tudi Stopar, Brestanica, str. 83; Stopar, Med Kozjanskim in porečjem Save, str. 99, Stopar, Najlepši slovenski gradovi, str. 201; Stopar, Za grajskimi zidovi, str. 63. Računalniške meritve in izrisi med obnovitvenimi deli so pokazali, da je bila apsida skoraj popoln polkrog (odstopanja je za 18 cm) — za podatek se zahvaljujem Igorju Sapaču. 14 Med zadnjo obnovo je bila v vzhodnem delu severne stene zazidana niša, v zvezi s katero je Kramberger, Možnosti rekonstrukcij, str. 28, pomislil, da bi bila lahko zasnovana že v romaniki in pozneje povečana. Če bi bila na tem mestu že prvotno, bi lahko po njegovem mnenju služila za paramente, lahko pa bi šlo za ostanek armarija za hranjene knjig in listin. Kot se je pokazalo med obnovitvenimi deli, je bil na tem mestu novejši prehod. Če bi bila na tem mestu kdaj niša, bi bila lahko le ožja od prehoda, kar pa danes ni več preverljivo. Za primere niš v vzdolžnih stenah kapele gl. npr. Stevens, Burgkapellen im deutschen Sprachraum, str. 237, 238; Stevens, Burgkapellen, str. 167. 15 Kramberger, Možnosti rekonstrukcij, str. 26; in Kramberger, Gradovi, str. 67, navaja, da lok, katerega površina je poravnana s površino zidu nad njim, tako kot »vogalne lizene« iz ravnine spodnjega zidu izstopa 8 cm. Sl. 1: Rajhenburg, romanska grajska kapela, pogled proti zahodu pred obnovo (foto: Mija Oter Gorenčič). severne in južne stene so vidni sledovi in ostanki nekdanjih polstebrov, v vogalih kapele in ob obeh polstebrih pa sledovi in ostanki nekdanjih služni-kov. Po mnenju Dušana Krambergerja je kapelo pokrival raven tramovni strop, saj naj bi ležišče za oprogo nad sredinskima slopoma ne bilo tako jasno, da bi smeli domnevati obstoj oboka, poleg tega po njegovi oceni ni pravih sledov obočnih pet v vogalih prostora ali razločnejših odtisov na bočnih stranicah (sl. 4).16 Nasprotno sta Ivan Stopar17 in Patrick Schicht18 že pred zadnjo obnovo kapele, med katero so se odločili za izvedbo oboka, menila, da je bil prostor že v romaniki obokan (sl. 5). Tudi po mojem mnenju je bila kapela prvotno obokana. Temu v prid govorijo mdr. dvotravejna zasnova kapele s členitvijo sten z delilnimi loki s pilastri, služniki in polstebroma. Kolikor lahko ocenimo po ohranjenem stanju, je obok na dve poli na sredini delila oproga pravokotnega profila, ki je slonela na dveh polstebrih; sodeč po ohranjenem baznem nastavku na severni steni kapele, je bil vsaj ta polsteber okroglega profila. Na podlagi mer služnikov lahko domnevamo, da obok ni bil križnorebrast, marveč najverjetneje križnogrebenast, kakršen je zdaj tudi izveden. Po oceni Ivana Stoparja19 in Patricka Schichta20 so bili služniki polkrožnega profila,21 18 Sl. 2: Rajhenburg, romanska grajska kapela, tloris (rekonstrukcija Igorja Sapača). 20 21 16 Kramberger, Možnosti rekonstrukcij, str. 26, 27, 30, 34; Kramberger, Gradovi, str. 67—68. 17 Gl. Stopar, Brestanica, str. 83; Stopar, Med Kozjanskim in porečjem Save, str. 99; Stopar, Za grajskimi zidovi, str. 63. Schicht, Die Festung, str. 577; Schicht, Bollwerke, str. 232, 235. Stopar, Brestanica, str. 83; Stopar, Med Kozjanskim in porečjem Save, str. 99; Stopar, Za grajskimi zidovi, str. 63. Schicht, Die Festung, str. 577; Schicht, Bollwerke, str. 231. Stopar, Brestanica, str. 83; in Stopar, Med Kozjanskim in porečjem Save, str. 99, ob tem nejasno navaja, da so se obočne kape na sredini vzdolžnih sten opirale na »že omenjena stebra [na katera se je opirala oproga, op. a.], stebra in služniki pa so obenem nosili tudi kamnitne, klesane ob-stenske loke, na katerih je slonel obok«. Prim. Stopar, Za grajskimi zidovi, str. 63: »Obočne kape so slonele v vogalih na tankih polkrožnih služnikih, ki so skupaj z obema stebroma nosili tudi klesana kamnite obstenske loke.« Prav tako je nerazumljiv zapis pri Stopar, Gradovi, str. 184 (enako Stopar, Najlepši slovenski gradovi, str. 201), kjer navaja, da so v kapeli ohranjeni »ostanki obstenskih pilastrov z bazami in kapiteli, ki so nosili pravokotne profilirane obočne oproge«. Oproga je bila dejansko le ena, pilastri z ohranjenimi ostanki baz so nosili delilne loke, na služnike pa so se iztekali obočni grebeni. 2013 Sl. 3: Rajhenburg, romanska grajska kapela, pogled proti vzhodu po obnovi foto: Igor Sapač). Dušan Kramberger pa je o tem zapisal le, da je »v vertikalnem kotu lizene [...] moral biti nekdaj četrt-krožni ali kvadratni stebriček«.22 Ker podstavki baz služnikov merijo le okoli 5 x 5 cm, menim, da so bili služniki kvadratnega in ne polkrožnega profila. Kolikor lahko sodimo danes, so tako pilastri kakor tudi služniki in polstebra imeli baze in kapitele z nakladami. Členitev sten s pilastri pravokotnega profila, na katere so se iztekali delilni loki, vitkimi služniki, na katere so se naslanjali grebeni obočnih kap, in obema polstebroma, na katera se je iztekala obočna oproga, dokazuje izjemno kvaliteto v oblikovanju stavbne lupine. Kapela, ki je bila morda prav tako kot gotska posvečena sv. Nikolaju,23 prvotno domnevno ni bila polihromirana.24 Koliko sta bili temeni obočnih pol povišani, danes ni več mogoče nesporno ugotoviti.25 Koliko je bilo v kapeli oken, ne vemo, saj je bil prvotni apsidalni pomol porušen, ostala okna pa v poznejših stoletjih predelana. Med zadnjo obnovo so se odločili za izvedbo treh oken, in sicer enega v osi apside ter dveh visoko v južni steni. Dušan Kramberger je menil, da je bilo v apsidi dvoje oken: sredinsko, ki »je v romanski apsidi skoraj obvez- no«,26 in bočno v južni apsidalni steni, na katerega je sklepal na podlagi fragmenta »lepo klesane odprtine« z ostankom spodnjega roba in stranske rav-nine.27 V južni steni je prav tako domneval obstoj dveh okenc, saj ju »že iz funkcionalnih razlogov na tem mestu pričakujemo«.28 Med zadnjimi obnovitvenimi deli se je pokazalo, da v bočni steni apside romanskega okenca ni bilo,29 ohranjeni romanski zid na severni steni kapele pa potrjuje, da na tej strani prav tako ni bilo oken. Obsežna raziskava I I 22 Kramberger, Možnosti rekonstrukcij, str. 26, ki na tej strani tudi piše, da »lizene opirajo nastavke oboka«, namesto — pravilno — delilnega loka. 23 Za to domnevo gl. prispevek Igorja Sapača v tej publikaciji. 24 Gl. Brestaniški grad, str. 31—32; prim. Schicht, Bollwerke, str. 233. 25 Igor Sapač na podlagi primerjav iz okoli leta 1200 domneva, da sta bili temeni okoli 40 cm višje od temen obstenskih lokov, gl. njegov prispevek v pričujoči publikaciji. Ob tem želim dodati, da ravno poznavanje višine temena lahko vpliva na datacijo, zato bi bilo potrebno najprej vedeti, koliko sta bili temeni povišani, in šele nato iskati primerjave. Sl. 4: Rajhenburg, romanska grajska kapela, rekonstrukcija Dušana Krambergerja (Kramberger, Gradovi). 26 Kramberger, Možnosti rekonstrukcij, str. 24; Kramberger, Gradovi, str. 67. 27 Kramberger, Možnosti rekonstrukcij, str. 24; Kramberger, Gradovi, str. 67; prim. Schicht, Die Festung, str. 578; Schicht, Bollwerke, str. 233. 28 Kramberger, Možnosti rekonstrukcij, str. 30. 29 Za podatek se zahvaljujem Igorju Sapaču. 2013 Sl. 5: Rajhenburg, romanska grajska kapela, rekonstrukcija Ivana Stoparja (Stopar, Za grajskimi zidovi). rešitve, kot je le polkrožno okno v osi kapele,31 kar ne nazadnje dokazuje že sicer nekoliko mlajša ap-sida romanske kapele v Podsredi.32 Kako je bilo z vhodom v kapelo, ne vemo točno. Med zadnjo obnovo je bil v zahodni steni odkrit fragment preprostega pravokotnega ostenja z živim robom in ravno preklado, ki je bil interpretiran kot ostanek nekdanjega romanskega portala,33 na podlagi katerega so se odločili za izvedbo zahodnega portala v osi apside; na zahodni steni je bila tako pred tem (zazidana) mlajša vratna odprtina, ki so jo med posegi zmanjšali, domnevno mlajši prehod v zahodnem polju severne stene pa so zazidali, saj na tem mestu niso našli nobenih ostankov srednjeveškega oz. romanskega prehoda.34 Po ugotovitvah Ericha Lehnerja o dolnjeavstrijskih grajskih kapelah, ki pa jih bržkone vsaj v osnovi lahko apliciramo na širši geografski prostor, so glavni portali v grajske kapele veliko manj predvidljivi, kot so npr. okenske odprtine. Njegova raziskava je pokazala, da portal v grajsko kapelo celo v večini primerov sploh ni tam, kjer bi ga najprej pričakovali, torej nasproti oltarju, in da je veliko pogostejši vhod v eni od vzdolžnih sten, in sicer ne le v primerih, ko je to povezano s prostorskimi danostmi, marveč tudi, ko ni nobenih ovir za portal v zahodni steni. Kjer je portal vendarle v zahodni steni, je največkrat postavljen v osi in redkeje izven nje.35 Portali v kapele so v večini primerov preprosti, a vendarle praviloma bogateje oblikovani kot drugi vhodi znotraj grajskega kompleksa, saj opozarjajo na sakralni prostor za njim, a so kljub temu le izjemoma posebno profilirani ali obogateni s stavbnoplastičnim okrasjem.36 V romaniki se poleg polkrožnih vhodov pojavljajo tudi povsem neokrašene odprtine z ravno preklado,37 kakršna je bila morda tudi v Rajhenburgu. Sl. 6: Rajhenburg, romanska grajska kapela, prečni in vzdolžni prerez (rekonstrukcija Igorja Sapača). grajskih kapel v Dolnji Avstriji, ki jo je leta 1985 izvedel Erich Lehner, je sicer pokazala, da je bila vzhodna osvetlitev v »pravilno« orientiranih grajskih kapelah tako rekoč obvezna, južna je bila, kjer je bilo to konstrukcijsko in stavbno mogoče, prav tako izvedena skoraj vedno, na severni strani so bila okna le redko, na zahodni pa skoraj nikoli.30 Glede na dvotravejno zasnovo prostora pa tudi dveh lin v prostoru pod kapelo se v Rajhenburgu zdi dvoje romanskih oken v južni steni najverjetnejša rekonstrukcija, kar velja tudi za eno polkrožno okno v osi apside (sl. 6), čeprav se je potrebno zavedati, da dokazov za točno lego in natančno obliko oken nimamo. Zlasti v apsidah so poznane tudi drugačne 30 Lehner, Burgkapellen, str. 75—76. 31 Gl. npr. Lehner, Burgkapellen, str. 333; Stevens, Burgkapellen, str. 211, 212. 32 Gl. Stopar, Med Kozjanskim in porečjem Save, str. 89, 91; Stopar, Gradovi, str. 149—150, 152—153; Stopar, Grad Podsreda, str. 37—47, 81—85; Stopar, Najlepši slovenski gradovi, str. 172—173; Stopar, Za grajskimi zidovi, str. 65. 33 Za podatek se zahvaljujem Igorju Sapaču. 34 V Brestaniški grad, str. 31, je navedeno, da je »v novo prebitem prehodu [iz gotske, op. a.] v romansko kapelo ostanek profiliranega kamnitega loka«, vendar iz tega zapisa ni jasno, ali naj bi šlo za romanski, gotski ali še mlajši lok. Ivan Stopar (Stopar, Krško, str. 143; Stopar, Brestanica, str. 84; Stopar, Med Kozjanskim in porečjem Save, str. 100) piše, da so v severozahodni steni ohranjeni fragmenti romanskega portala, ki romansko kapelo povezuje s pevsko emporo gotske kapele. Med zadnjo obnovo niso bili vidni ne profiliran kamniti lok ne ostanki romanskega portala — za podatek se zahvaljujem Igorju Sapaču. Na kaj se nanaša zapis pri Stopar, Gradovi, str. 184 (enako Stopar, Najlepši slovenski gradovi, str. 201), da je v kapeli ohranjen »polkrožni romanski vhodni portal«, ni jasno. 35 Lehner, Burgkapellen, str. 70; gl. tudi Ernst, Aspekte, str. 120. 36 Lehner, Burgkapellen, str. 71. 37 Prav tam. 2013 Vsi, ki so doslej pisali o kapeli, so upravičeno mnenja, da gre za izjemno kakovostno arhitekturno stvaritev. Ivan Stopar je ocenil, da »bogato kamnoseško oblikovani detajli« kapelo uvrščajo »v vrh umetnostno-arhitekturnih dosežkov na Slovenskem v obdobju romanike«38 in jim »le stežka postavimo kaj enakovrednega ob bok«.39 Dušan Kramberger je mdr. izpostavil, da se vsa razmerja v kapeli izjemno natančno približujejo razmerju zlatega reza oz. njegovim racionalnim aproksimacijam v Fibonaccije-vem zaporedju,40 iz česar sledi, da je bil prostor izjemno skrbno načrtovan že od začetka. Opozoril je tudi, da so stiki med kamni izdelani natančno in za-fugirani s tanko črto fine apnene malte4! in da je bila kapela nedvomno zgrajena z veliko oblikovalsko ambicijo.42 Tudi Igor Sapač in Alenka Zeleznik sta zapisala, da je romanska kapela za slovenski prostor izjemno kvalitetno oblikovana.43 Natančna izvedba gradnje in bogata arhitekturna členitev prostora pričata o pomembnosti kapele in ne nazadnje potrjujeta, da je bil rajhenburški grad kot celota reprezentativno oblikovano upravno oporišče salzburške nadškofije na najjužnejšem območju njihovih posesti.44 Dušan Kramberger je v zvezi z umestitvijo kapele v širši srednjeevropski prostor zapisal, da bi bilo kapelo potrebno »najprej sistematično primerjati z gradnjami, ki jih je na salzburškem ozemlju izpeljal Konrad I. v času svojega nadškofovanja v letih 1131—1147, še prav posebej s tisto na gradu Tirol na Južnem Tirolskem«.45 Tamkajšnjo kapelo naj bi z rajhenburško povezoval »podoben položaj znotraj gradu, to je tik ob palaciju«.46 Grad Tirol sta omenila tudi Igor Sapač in Alenka Zeleznik. Zapisala sta, da bo potrebno za kapelo pripraviti natančne primerjalne študije, in ob tem posebej opozorila na gradove Tirol, Seggau pri Lipnici in Ptuj, ki »jih je prav tako dal prezidati salzburški nadškof Kon-rad«.47 Ob tem je potrebno zapisati, da primerjava z grajskima kapelama v Lipnici in na Ptuju ni mogoča, saj o njiju ni znanega nič oprijemljivega,48 o 38 Stopar, Brestanica, str. 84; Stopar, Med Kozjanskim in porečjem Save, str. 99. 39 Stopar, Za grajskimi zidovi, str. 72, op. 4. 40 Gl. Kramberger, Možnosti rekonstrukcij, str. 31; Kramberger, Gradovi, str. 68. 41 Kramberger, Možnosti rekonstrukcij, str. 25. 42 Prav tam, str. 34. 43 Sapač, Železnik, Gradovi, str. 62; Sapač, Ukročena lepotica, str. 91, op. 33. 44 Prim. Schicht, Bollwerke, str. 229. 45 Kramberger, Gradovi, str. 68; enako Kramberger, Možnosti rekonstrukcij, str. 32. 46 Kramberger, Možnosti rekonstrukcij, str. 32. 47 Sapač, Železnik, Gradovi, str. 64—65; enako Sapač, Ukročena lepotica, str. 90-91. 48 Za Lipnico gl. Amon, Schloss, str. 34; Christian, Hebert, Kaindl, Ruhri, Schwarz, Zechner, Schloss, str. 67, 163; Schicht, Bollwerke, str. 244, 302; Moravi, Burgen, str. 13- 14, 20. Za Ptuj gl. Schicht, Bollwerke, str. 222; prim. Sto- par, Območje Maribora in Ptuja, str. 102 (s starejšo lite- raturo). gradu Tirol pa povedati, da salzburški nadškof Konrad I., ki je regiral med 1106 in 1147 in torej ne med 1131 in 1147, kot piše Kramberger,49 tam ni izpeljal nobene gradnje, prav tako tega gradu ni dal prezidati.50 Napačen podatek morda izvira iz nepravilnega branja pisnega vira Vita Chunradi archi-episcopi Salisburgensis, v katerem kronist, domnevno prošt Henrik I. iz Garsa (f okoli 1173),51 mdr. piše, da je dal nadškof Konrad I. zgraditi oz. na novo pozidati gradove Lipnica, Ptuj in Rajhenburg kot obrambo pred Ogri, potem ko je z njimi že sklenil mir.52 Nadškof Konrad I. naj bi dal mdr. pozidati tudi grad Kropfsberg na Tirolskem53 in torej ne gradu Tirol na Južnem Tirolskem. Sosledje reprezentativne dvorane in kapele, ki ga kot primerjalni stavbni koncept omenja Kramberger, pa ne more biti (edini) razlog za povezovanje Rajhenburga z gradom Tirol. Aksialna navezava reprezentativne dvorane in kapele, ki sta bila najimenitnejša in najbogateje oblikovana dela gradu,54 je bila namreč standard v vi-sokosrednjeveški grajski arhitekturi. Patrick Schicht je kot rajhenburški posebno sorodne topogledne arhitekturne rešitve izpostavil sicer tudi Tirol, a zraven še nekaj gradenj iz druge tretjine 12. stoletja, in sicer Hradschin, Kaiserslautern in Munzenberg.55 Primerov je dejansko še več, saj so takšne zasnove zelo pogoste. S povezavo reprezentativne dvorane in kapele so namreč v gradovih prevzeli arhitekturni princip, ki so se ga v otonskih pfalcah in celo samostanskih naselbinah posluževali od prve četrtine 11. stoletja, v visokoplemiških profanih gradnjah pa mu lahko zanesljiveje sledimo od druge tretjine 12. stoletja dalje.56 Tudi arhitekturna zasnova kapele na gradu Tirol iz leta 1138 z rajhenburško ni primerljiva, saj je bil to sicer pravokoten, a neobokan 49 O Konradu I. gl. Zellinger, Erzbischof; Weinfurter, Salzburger Bistumsreform; Sauser, Kirchenlexikon, stolp. 430-432; Wiedl, Lebensbilder, str. 63-82; Ortner, Salzburgs Bischöfe, str. 80-84. 50 Za grad Tirol gl. literaturo, navedeno v op. 57 (z nadaljnjo bibliografijo). 51 Hofmann, Auxilia Historica, str. 176-180. 52 Vita Chunradi, str. 75: /../ Libnize a fundamento edificare coepit, sed imperfectum dereliquit; ideoque plus in robore militum quam ex se firmitatis habet. Bethowe antiquum extitit castrum, sed dirutum multis temporibus, atque ab illo, sicut hodie cernitur, reedificatum est. Richenburch a novo edificavit. Haec tria castra super Ungaros edificavit post compositum inter se et illos foedus amicitiae, hac intentione et providentia, ut si forte contingeret illos iuxta naturalem inconstantiam fidem violare, marchia castris super loca congrua dispositis munita, repugnandi haberet ausum et copiam. /... / 53 Gl. Vita Chunradi, str. 75; gl. tudi Schicht, Bollwerke, str. 273. 54 Stevens, Burgkapellen im deutschen Sprachraum, str. 359; Stevens, Burgkapellen, str. 254. 55 Schicht, Die Festung, str. 580; Schicht, Bollwerke, str. 235, gl. tudi str. 200, 202, 215. Za praški grad gl. npr. tloris pri Durdik, Chotebor, Schloß, str. 198-200, 202; za Münzenberg gl. npr. tloris pri Jost, Burgruine, str. 3. 56 Bitschnau, Hauser, Tiroler Heimat, str. 11; Bitschnau, Hauser, Mittermair, Schloss, str. 223. Sl. 7: Zgornja Draga, cerkev sv. Martina, notranjščina proti vzhodu foto: Mija Oter Gorenčič). prostor s polkrožno apsido, zgrajen na temeljih manjše starejše kapele v osnovi enakega tlorisa iz okoli leta 110057 in okoli leta 1270 spremenjen v dvonadstropnega. V kapeli izstopa predvsem z reliefi bogato okrašen portal, ki se — tako kot stavbna plastika slavoloka — povezuje z lombardsko umetnostjo in pri nastanku katerega okoli leta 1140 so bili mdr. uporabljeni starejši kosi stavbne plastike iz poznega 11. stoletja, še v 12. in 13. stoletju pa je bil večkrat predelan.58 Tudi portal kapele gradu Tirol z rajhenburško stavbno plastiko ni primerljiv. Komentirati je potrebno tudi Krambergerjevo primerjavo rajhenburške kapele s podružnično cerkvijo sv. Martina v Zgornji Dragi, saj naj bi si bila oba prostora »presenetljivo podobna«.59 Zapisal je, da sta ladji »skoraj do centimetra enaki« in optično obe razdeljeni v dva dela, zgornjedraška cerkev z močno oprogo, rajhenburška kapela pa s pilastri, morda tudi lokom. Dodal je, da sta bili obe zasnovani v istem času in da sta obe vrhunski arhitekturi. Vprašal se je celo, če »so prišli stavbeniki v Raj-henburg iz istega kulturnega prostora kot stiški Mihael, torej francoskega«.60 Čeprav se ladji cerkve v Zgornji Dragi in grajske kapele na Rajhenburgu po Krambergerjevih ugotovitvah dimenzijsko ujemata, zgornjedraška cerkev kot zgled ni verjetna. 57 Bitschnau, Hauser, Mittermair, Schloss, str. 215, 217—219; prim. Bitschnau, Hauser, Tiroler Heimat, str. 6, 7, 13—14; Bitschnau, Hauser, Schloß, str. 35, 40-42. Bitschnau, Hauser, Tiroler Heimat, str. 9; Bitschnau, Hauser, Schloß, str. 35, 40-42; Bitschnau, Hauser, Mittermair, Schloss, str. 217, 219, 226. Kramberger, Gradovi, str. 68. 60 Kramberger, Možnosti rekonstrukcij, str. 32-33; Kramberger, Gradovi, str. 68. 58 59 Cerkev sv. Martina (sl. 7), ki se postavlja v drugo polovico oz. prva desetletja po sredini 12. stoletja,61 sicer ima dvotravejno zasnovo — to ločuje sredinska oproga kvadratastega profila s posnetima robovoma, ki sloni na dveh konzolah — in polkrožno vzhodno apsido, prav tako je bila obokana s še ohranjenim križnogrebenastim obokom, ki »dobiva obliko nekakšne kupole, ki je v našem gradivu povsem iz-redna«,62 vendar je arhitekturna členitev na Rajhen-burgu veliko bogatejša in primerljivejša z grajskimi kapelami, ki pa sicer lahko prevzemajo stavbne principe civilne sakralne gradnje.63 Zgodovinsko gledano se mi zdi najbolj smiselna primerjava z avstrijskim in bavarskim prostorom in ne s francoskimi deželami, kot sugerira Kramberger. Problematična teza Marijana Zadnikarja o povezavi gradnje zgornjedraške cerkve s stavbenikom Mihaelom, omenjenim v eni od listin, izdanih za stiški cis-tercijanski samostan,64 presega temo pričujočega članka.65 Najbolj tehtne primerjave je tako doslej ponudil Patrick Schicht, ki je zapisal, da notranja stopničasta členitev sten rajhenburške kapele ustreza visoki romaniki in da sta zgodnja primera na apsidi samostanske cerkve v Klosterneuburgu, ki jo je kon- 61 62 63 64 65 Gl. Zadnikar, Romanika, str. 18, 260; Zadnikar, Romanska umetnost, str. LXXIV. Zadnikar, Romanika, str. 32, gl. tudi str. 257. Lehner, Burgkapellen, str. 4, 14; prim. npr. Schicht, Höfe, str. 389, 390; Schicht, Burgen, str. 89. Gl. Zadnikar, Romanska arhitektura, str. 134-135; Zadnikar, Traditiones, str. 387-394; Zadnikar, Zbornik, str. 147154; Zadnikar, Romanika, str. 18, 25, 32, 257-260. O tej problematiki gl. Oter Gorenčič, Romanska in zgod-njegotska arhitekturna plastika, str. 555-557; Oter Gorenčič, Deformis formositas, str. 238-240. 2OI3 čal Konrad I., in na ladijskih stenah cerkve v Tull-nu, dosledna izvedba obočnih iztekov s členitvijo sten pa se umešča v iztekajoče se 12. stoletje.66 Kot najbližji primer za oblikovanje sten je izpostavil mlajšo grajsko kapelo v Brežah, saj ima ta podobna polkrožna polstebra, ki razmejujeta obokani traveji. Omenil je še, da sta približno sočasna tudi stenska členitev in obok kapele gradu Trifels in da ima polkrožne stenske člene tudi visokoromanska dvoranska kripta stolnice v Salzburgu, ki je bila začeta 1167, hkrati pa je navedel še nekaj zgodnjih primerov križnorebrastih obokov v Avstriji.67 Ob pozornem branju Schichtove rekonstrukcije rajhen-burške kapele in navajanju primerjav ugotovimo, da se avstrijski raziskovalec v dosedanjih objavah ni jasno opredelil, ali je bil obok v kapeli križnogrebenast ali križnorebrast. Zdi se celo, da mu je bližje teza o križnorebrastem oboku,68 kapelo v Brežah pa navaja kot glavni primer le za oblikovanje sten,69 pa čeprav je ravno po oblikovanju sten po mojem mnenju še najmanj primerljiva. Obstoj služnikov na Rajhen-burgu res najprej povežemo z obočnimi rebri, vendar ta v rajhenburški kapeli tako rekoč niso verjetna. Na podlagi ohranjenih baz služnikov lahko namreč, kot rečeno, ugotovimo, da so merili okoli 5 x 5 cm, iz česar sledi, da niso mogli podpirati obočnih reber. Poleg tega so bili primeri iztekov križnogrebenastih obokov na do tal segajoče služnike v grajskih kapelah znani že dosti pred obokanjem rajhenburške kapele, o čemer bo govor v nadaljevanju. Pred tem želim zapisati, da sama členitve sten v kapeli ne bi primerjala s Klosterneuburgom in Tullnom. Romansko zunanjščino samostanske cerkve v Kloster-neuburgu (sl. 8) členijo pilastri in lizene s polstebri, na zunanjščini južne ladijske stene župnijske cerkve v Tullnu (sl. 9) pa najdemo pilastre s polstebri, ki jih povezujejo enotne baze in kapiteli, medtem ko imajo v Klosterneuburgu baze in kapitele le pol-stebri, večina pilastrov ima le kapitele, lizene ločnih frizov pa so brez stavbne plastike. V obeh primerih gre za členitev zunanjih sten, ki ritmično prekinja friz slepih arkadic oz. še kompleksnejšo stensko zasnovo. Večstopenjska členitev sten s pilastri, lize-nami, slepimi arkadami in polstebri je zlasti za zunanjščine romanskih cerkva značilna, kar velja tu- 66 Schicht, Die Festung, str. 580; Schicht, Bollwerke, str. 235 67 Schicht, Die Festung, str. 581; Schicht, Bollwerke, str. 235. 68 To domnevam na podlagi sledečega zapisa (Schicht, Die Festung, str. 580; enako Schicht, Bollwerke, str. 135): »Die konsequente Vorbereitung von Gewölberippen in Wandvorlagen ist jedoch erst dem ausgehenden 12. Jahrhundert zuzuordnen.« V prid tej domnevi govori tudi njegovo navajanje nekaterih najstarejših križnorebrastih obokov na Avstrijskem. Obok rajhenburške kapele s pridevnikom označi le enkrat (Schicht, Bollwerke, str. 232): »/.../ scheint die Rekonstruktion eines zweijochigen, kuppeligen Gewölbes sehr einleuchtend.« Izraz »kuppeliges Gewölbe« se v literaturi uporablja tako za križnogrebenaste kakor za križno-rebraste oboke. 69 Gl. Schicht, Bollwerke, str. 235. di za avstrijski prostor. Na romanskih grajskih kapelah v Avstriji polstebre in pilastre z bazami in brez kapitelov najdemo npr. na zunanjščini kapele gradu Liechtenstein (sl. 10). Vendar pa tovrstni primeri po mojem mnenju niso prava primerjava, saj je na Rajhenburgu najbolj karakteristično ravno to, da se členitev sten s pilastri, polstebroma in služniki pojavi v notranjščini cerkve, v kombinaciji z delilnimi loki, obočno oprogo in križnogrebenastim obokom. Bolj smiselno se mi zdi zato primerjave iskati v notranjščinah in v povezavi z obokom. Schicht kot primer notranjega prostora navaja grajsko kapelo v Trifelsu, ki se mi prav tako ne zdi zelo primerljiva z rajhenburško. Gre namreč za križno-rebrasto obokan prostor kvadratnega tlorisa s pol-krožno apsido, ki je deloma soroden romanski kapeli v Frankfurtu (t. i. Saalhofkapelle)70 in ima severno steno členjeno z dvema stenskima nišama (sl. 11). Ti po mojem mnenju nista primerljivi z rajhen-burškimi slepimi arkadami, saj te tvorijo delilni loki, ki obrobljajo obok in so torej podrejeni tektoniki oboka, medtem ko sta niši v Trifelsu samostojni, nevezani na obokoli. Neprimerljiv je tudi obok, saj je ta križnorebrast, poleg tega se rebra iztekajo na konzole in ne na služnike. Ne povsem prepričljiva se mi zdi tudi primerjava s kripto salzburške stolne cerkve, ki je bila skupaj s kolosalno novogradnjo stolnice pod Konradom III. začeta leta 1181. Slo je za triladijsko šesttravejno križnogrebenasto obokano dvoransko kripto z vmesnimi oprogami, katere prvi oltar je bil posvečen leta 1219.71 Ohranjeni so sicer spodnji deli pilastrov s polkrožnimi stebri z atiškimi bazami in vogalnimi listi, vendar pa konec 12. stoletja oz. okoli leta 1200 členitev sten s pilastri in polstebri najdemo marsikje, mdr. npr. tudi v romanski stolnici v Regensburgu iz zgodnjega 13. stoletja72 idr., vendar pa vsi ti primeri po mojem mnenju niso primerljivi z zasnovo grajske kapele na Rajhenburgu, saj je ključno poiskati sorodno zasnovo celotne stenske členitve v kombinaciji z obočnimi elementi. Najbolj upravičeno se mi zdi zato Schich-tovo vzporejanje z mlajšo grajsko kapelo v Brežah, čeprav jo Schicht navaja le kot glavno primerjavo za oblikovanje sten. Sorodnosti z mlajšo breško kapelo je pravzaprav opazil že Ivan Stopar celo že takoj po odkritju kapele. Dne 29. januarja 1980, dober mesec dni po nepričakovani najdbi, je namreč v svojem dopisu s tega dne Ljubljanskemu regionalnemu zavodu za spomeniško varstvo mdr. poročal o pomembnem odkritju romanske kapele ob konserva- 70 Gl. Streich, Burg, str. 629. 71 Fuhrmann, Die Chorkrypta, str. 10, 11-12, 14-22; Pagitz, 1200 Jahre, str. 55; Schwarz, Die Baukunst, str. 68, 70, 72. Koch, Salzburg, str. 220, navaja, da je bila gradnja sicer začeta po letu 1167, vendar je le malo napredovala, glavna dela tako lahko umestimo med 1181—okoli 1200. 72 Gl. Codrenau-Windauer, Schnieringer, Der Dom, str. 8485. Sl. 8: Klosterneuburg, samostanska cerkev, južna zunanjščina (foto: Mija Oter Gorenčič). Sl. 9: Tulln, cerkev sv. Štefana, južna zunanjščina (foto: Mija Oter Gorenčič). torskem ogledu gradu Brestanica 21. 12. 1979 in zapisal, da najdba, ki pomeni pomembno obogatitev dediščine celotnega slovenskega kulturnega prostora, »vzbuja na podlagi analogij, zlasti s Konradovim stolpom iz 12. stol. na Petersbergu nad Brežami, da gre za ostanke obokane romanske kapele, katere obok je slonel na stebričih — doslej edini primer te vrste, ki je bil ugotovljen na Slovenskem«.73 73 Brestaniški grad, str. 28; prim. Stopar, Za grajskimi zidovi, str. 63. Stevens, Burgkapellen im deutschen Sprachraum, str. Breže so bile v visokem in poznem srednjem veku v več pogledih južnoalpski pendant Salzburgu kot nadškofijski metropoli.74 Razcvet so doživele od tretjega desetletja 12. stoletja dalje po zaslugi salz-burškega nadškofa Konrada I. in njegovih naslednikov, ki so se v Brežah zelo pogosto zadrževali in 229; enako Stevens, Burgkapellen, str. 161, piše, da so grajske kapele, ki so locirane v bergfridih, kot je primer tudi v Brežah, redke. 74 Die profanen Bau- und Kunstdenkmäler, str. XI; Wadl, Die profanen Bau- und Kunstdenkmäler, str. 4 in nasl. 2013 Sl. 10: Liechtenstein, grajska kapela, južna zunanjščina (foto: Mija Oter Gorenčič). ljenih listin.75 V prvi polovici 13. stoletja so bile Breže cerkveno in gospodarsko gledano najpomembnejši kraj notranjeavstrijskega prostora,76 upočasnitev razvoja je sledila od zadnje četrtine 13. stoletja dalje.77 Na breškem gradu, ki ga je dal po besedah kronista dela Vita Chunradi archiepiscopi Salisburgensis v večjem delu sezidati, utrditi in okrasiti salzburški nadškof Konrad I., da je bil bolj podoben cesarski palači kot pa škofovi rezidenci, mesto pa naj bi postavil na novo,78 sta fragmentarno ohranjeni dve romanski kapeli. Od starejše, kvadratnega tlorisa z vzhodnim apsidalnim pomolom, ki je bila del nekdanjega grajskega stolpa, so ohranjeni pomol nekdanje apside, večji del severne stene s severnim delom slavoločne stene in severnim delom apsidalne niše; južni del je deloma zazidan in deloma porušen (sl. 12). Etaže nad kapelo, ki je bila prav tako dostopna iz reprezentativne dvorane,79 niso ohranjene. Zaradi močno na severno stran postavljene nekdanje apside se domneva, da je bil 75 Wadl, Die profanen Bau- und Kunstdenkmäler, str. 17, 18, 20. 76 Prav tam, str. 18. 77 Prav tam, str. 19-20. 78 Vita Chunradi, str. 74-75: /.../ Quid dicam de Frisacensi castro vel civitate? Quorum alterum, id est civitas, a funda-mentis precepto eius edificata est, alterum, id est castrum, ex maiori atque meliori parte constructum et munitum atque de-coratum est ab illo, ut potius videatur esse domus imperatoris quam episcopi/.../. 79 Tako piše Stevens, Die Burgkapellen im deutschen Sprach- raum, str. 233; Stevens, Burgkapellen, str. 164. Schicht, Bollwerke, str. 132, 144, pa sicer tudi navaja, da bi bilo glede na topografijo pričakovati, da je bilo jedro gradu zahodno od stolpa s kapelo, vendar pa dodaja, da zaenkrat tam še ni bilo dokazanih nobenih visokosrednjeveških zidov, kar mor- da pomeni, da so bile stavbe z izjemo kapele lesene. Sl. 11: Trifels, grajska kapela, notranjščina proti severovzhodu (http://www. bildindex. de/obj32050714. html#!fiome (uporabljeno 16. 7. 2013). jih izbirali kot zatočišče in kraj pomembnih političnih, upravnih in duhovnih srečanj in dogodkov, kar dokazuje tudi število njihovih, v B režah izstav- 2013 morda na južni strani še en prostor ali da je bila kapela morda dvoladijska (sl. 13).80 Kapela se časovno umešča v drugo četrtino 12. stoletja oz. v čas nadškofa Konrada I.81 Morda je bila dokončana že leta 1132, ko je Konrad I. na breškem gradu s krškim škofom Romanom I. (1131—1167) in oglejskim patriarhom Pelegrinom (1130/32—1161) praznoval binkošti in izdal več listin; od tedaj dalje se je v Brežah letno tudi dlje zadrževal,82 na podlagi česar Schicht starejšo kapelo postavlja v čas okoli let 1120/30.83 V našem kontekstu večjo pozornost priteguje mlajša kapela, ki jo kot primerjavo navajata Stopar in Schicht. Kapela je tako kot rajhenburška locirana v stolpu pravokotnega tlorisa v jugovzhodnem vogalu grajskega kompleksa,84 in sicer nad dvema kletnima etažama in pritličjem. Kapelo sta sestavljali pravokotna ladja in apsidalni pomol na vzhodni strani, ki ga je v 14. stoletju nadomestila ravno zaključena čelna stena z velikim šilasto oblikovanim oknom.85 V zahodno steno prostorne kapele je bil inkorporiran severni del vzhodnega zaključka starejše kapele.86 Visok ladijski prostor je bil obokan z dvema pravokotnima travejama križ-nogrebenastega oboka, ki ju je razmejevala oproga pravokotnega profila (sl. 14). Ta se je na severni in južni steni iztekala na polkrožna polstebra z visokimi atiškimi bazami z vogalnimi listi, s kockastimi sorodnimi kapiteli s skromno plitvo linearno in sti-lizirano vegetabilno dekoracijo in z visokimi konkavno oblikovanimi nakladami s porezanimi vogali. Oba polstebra sta ohranjena, od oboka in sredinske oproge pa so ohranjeni le nastavki. Slavoločna stena je enkrat stopničasto stopnjevana; v ostenje sta vstavljena stebra, od katerih je severni okroglega, južni pa oktogonalnega profila. Stebra imata visoko atiško profilirano okroglo oz. oktogonalno bazo, reliefno obdelavo obeh kapitelov pa preglaša poslikava. Nakladi sta poševno oz. konkavno porezani, povezuje pa ju arhivoltni lok kvadratnega profila. Pol-krožen iz osi izmaknjen vhodni portal v zahodni steni, od katerega je fragmentarno ohranjen le ločni del, sta nekdaj členila ostenjska stebra, levi okrog- 80 Bitschnau, Seebach, Die profanen Bau- und Kunstdenkmäler, str. 90; Schicht, Bollwerke, str. 131, 299. 81 Streich, Burg, str. 458; Bitschnau, Seebach, Die profanen Bau- und Kunstdenkmäler, str. 88—89. Ginhart, Die Kunstdenkmäler, str. 678, je slavoločne naklade in baze s pal-metnim frizom postavil v čas okoli leta 1077. Zedrosser, Carinthia I, str. 275, 276; in Zedrosser, Die Stadt, str. 95, 100, starejšo kapelo postavlja v čas nadškofa Gebharda (1066—1088). Stevens, Die Burgkapellen im deutschen Sprachraum, str. 233; Stevens, Burgkapellen, str. 164, kapelo postavlja okoli sredine 12. stoletja. 82 Schicht, Bollwerke, str. 133, 135. 83 Schicht, Höfe, str. 392; Schicht Bollwerke, str. 133, 299; Schicht, Burgen, str. 90. 84 Bitschnau, Seebach, Die profanen Bau- und Kunstdenkmäler, str. 90. 85 Prav tam, str. 93, 95. 86 Prav tam, str. 90, 91, 93, 95. lega in desni poligonalnega, verjetno osmerokot-nega profila, ki ju je povezovala paličasta arhivolta, in luneta, okrašena s križem in rozetama, kot priča akvarel iz časa po 1880 (sl. 15).87 Ce je upodobitev verodostojna, sta imela stebra bazi z visokim profilom in kockasto oblikovana kapitela. Zasnova por-talnega ostenja je primerljiva s slavoločnim osten-jem. Kapela je imela v južni steni še en polkrožen prehod, dodaten dostop pa je bil skozi polkrožno oblikovano vhodno odprtino v severni steni prostora pred kapelo. V ladji so bila štiri okna, po dve v severni in južni steni.88 V prvi fazi je imela kapela pravokotno zasnovo s polkrožno pomolno izstopajočo apsido, raven lesen strop in slavolok, katerega strmi proporci baz se ujemajo z bazami zahodnega portala, hkrati pa z bazami v križnem hodniku samostanske cerkve v Klosterneuburgu izpred leta 1136, ki jo je Konrad I. tega leta posvetil.89 Patrick Schicht stolp s prvo fazo izgradnje kapele zato datira v čas po letih 1130/40 oz. v sredino 12. stoletja90 in kmalu zatem domneva obokanje,91 ki ga na podlagi primerjav s stavbno plastiko nekdanjega Salz-burškega dvora v Regensburgu postavlja v zadnjo tretjino 12. stoletja oz. v čas okoli let 1180/90. Ker slogovno podobnost kaže tudi del stavbne plastike cerkve St. Marein pri Neumarktu, vsem trem spomenikom pripisuje tesno povezanost.92 Njegova da-tacija se razlikuje od starejše literature, kjer se ne omenjata dve fazi, bergfrid s kapelo pa se postavlja ali v čas med letoma 1124 in 1130 oz. pred 114093 ali v čas po domnevnem požaru med letoma 1211 in 1215.94 Martin Bitschnau in Gerhard Seebach nasprotno sicer prav tako menita, da je imela kapela sprva raven strop, a začetek gradnje postavljata v čas okoli let 1180/90, obokanje pa v čas okoli leta 1200 oz. na začetek 13. stoletja,95 Elga Lanc pa kot čas pozidave bergfrida s kapelo navaja dobo salzbur-škega nadškofa Eberharda II. (1200-1246).96 Schicht slogovno povezavo z Regensburgom podkrepljuje z zgodovinskim kontekstom. Ambiciozni graditelj razkošnega, pfalci podobnega Salzburškega dvora je bil namreč domnevno nadškof Konrad III. 87 Lanc, Rupertikapelle, str. 121. 88 Bitschnau, Seebach, Die profanen Bau- und Kunstdenkmäler, str. 95, 99; prim. Schicht, Bollwerke, str. 138, 149. 89 Schicht, Bollwerke, str. 138, 139, 142, 143. 90 Prav tam, str. 141, 143, 299. 91 Prav tam, str. 143. 92 Prav tam, str. 151, 152, 235, 253, na str. 252 Schicht navaja, da primerljive kapitele onim v Salzburškem dvoru najdemo že okoli sredine 12. stoletja. 93 Ginhart, Die Kunstdenkmäler, str. 678. Ginhart na tem mestu piše, da je bila kapela prvotno banjasto obokana. 94 Gl. Zedrosser, Carinthia I, str. 276; Zedrosser, Die Stadt, str. 100. Stevens, Burgkapellen im deutschen Sprachraum, str. 234-235; Stevens, Burgkapellen, str. 164, 166. Streich, Burg, str. 458, mlajšo breško kapelo, o kateri prav tako piše, da je bila banjasto obokana, postavlja v prvo četrtino 13. stoletja. 95 Bitschnau, Seebach, Die profanen Bau- und Kunstdenkmäler, str. 91, 98. 96 Lanc, Konradskapelle, str. 425; Lanc, Rupertikapelle, str. 121. 2013 Sl. 12: Breže, starejša grajska kapela, pogled proti vzhodu (foto: Mija Oter Gorenčič). Sl. 13: Breže, tloris starejše in mlajše grajske kapele (Bitschnau, Seebach, Die profanen Bau- und Kunstdenkmäler). von Wittelsbach (1177-1183), čigar brat, bavarski vojvoda, je rezidiral v Regensburgu. Konrad III. je začel tudi monumentalno novogradnjo salzburške stolnice, zato si je po Schichtovem mnenju lahko predstavljati, da se je prav on zavzel tudi za reprezentativno oblikovanje njegove južne rezidence v Brežah z obokano kapelo.97 To potrjuje tudi tesna arhitekturna povezava med stavbnimi deli na gra- 97 Schicht, Bollwerke, str. 152, 235, 253, 290, 302; prim. Pohlig, Zeitschrift, str. 146-147; Strobel, Mitteilungen, str. 251-252; Schicht, Die Festung, str. 580; Schicht, Burgen, str. 92, 93. dovih iz časa Konrada III., delavnico pri samostanu sv. Jakoba v Regensburgu in salzburško stolno stav-barnico.98 Schicht vidi v gradnjah Konrada III. vsebavarski politični projekt Wittelsbachov oz. del njihovega politično motiviranega stavbnega programa, ki naj bi v arhitekturi manifestiral vladarsko in duhovno moč Wittelsbachov v vojvodini Ba-varski.99 98 Schicht, Burgen, str. 92; Schicht, Bollwerke, str. 302. 99 Schicht, Bollwerke, str. 253, 302; sorodno pred njim že Strobel, Mitteilungen, str. 251-252; gl. tudi Fuhrmann, Bericht, str. 14; Pagitz, 1200Jahre, str. 52. 2013 Sl. 14: Breže, mlajša grajska kapela, pogled proti vzhodu (foto: Mija Oter Gorenčič). Sl. 15: Breže, mlajša grajska kapela, zahodni portal, akvarel Josefa Tendlerja, po 1880 (Lanc, Ruperti-kapelle). Salzburški dvor je bila ena najpomembnejših reprezentančnih stavb salzburških nadškofov in naj-reprezentativnejša profana zgradba v Regensburgu, ki je bila v letih 1893—1895 porušena.100 Z breško kapelo jo povezuje tudi zasnova tamkajšnje kapele (sl. 16), ki se postavlja v 12. stoletje101 oz. njegovo tretjo četrtino102 in je bila v Regensburgu prav tako dvotravejna, s križnogrebenastim obokom, vmesno oprogo in apsidalnim pomolom (apsida leta 1845 ni bila več ohranjena); kapela je imela dostop iz reprezentativne dvorane.103 Na podlagi nekaterih spolij, ki so se ohranile iz Salzburškega dvora, se domneva, da je imela kapela v vogalih okrogle služnike.104 Schicht na podlagi primerjave z mlajšo breško kapelo, kjer se na stebre izteka slavoločna oz. apsidalna arhivolta, enako oblikovanje domneva tudi za regensburško kapelo.105 Kot ugotavlja Schicht, stavbe Konrada III. odlikujejo velike obokane kapele, ki so bile bogato okrašene s stavbno plastiko; v ospredju je bila reprezentacija po najnovejši arhitekturni modi.106 Richard Strobel kot zgled za regensburško kapelo domneva kapelo sv. Štefana v križ- 100 Prim. Strobel, Mitteilungen, str. 242; Schicht, Bollwerke, str. 249. 101 Prim. Schicht, Burgen, str. 93; Strobel, Jahrbuch, str. 68. 102 Prim. Strobel, Mitteilungen, str. 249; Schicht, Bollwerke, str. 252-253. 103 Strobel, Mitteilungen, str. 250; Schicht, Bollwerke, str. 152, 251, 252; prim. Zaisberger, Mitteilungen, str. 159, 221; Schicht, Burgen, str. 92, 93. Strobel, Jahrbuch, str. 67-68. 104 To navaja Schicht, Bollwerke, str. 249, in se sklicuje na Pohliga, vendar pa ta avtor vogalne stebričke omenja le v povezavi z nekim romanskim portalom, gl. Pohlig, Zeitschrift, str. 149, 150-151, 181. 105 Schicht, Bollwerke, str. 251. 106 Prav tam, str. 290, gl. tudi str. 214. 2013 nem hodniku stolnice v Regensburgu, ki je bila prav tako dvotravejna in s polkrožno apsido,107 čemur Schicht nasprotuje, ker se ta kapela umešča v 11. stoletje in se po svoji monumentalnosti, polkrožnih stenskih nišah in empori jasno razlikuje, poleg tega ne gre za visokoležečo hišno kapelo, marveč se kapela navezuje na samostojno lokalno tradicijo samostanskih cerkva.1108 Rajhenburška kapela ima v primerjavi z breško enako arhitekturno zasnovo, torej pravokotno križ-nogrebenasto obokano dvotravejno ladjo s sredinsko oprogo in vzhodno apsido, in celo enake proporcije, le da je po dimenzijah ena in polkrat manjša (mere notranjega prostora na Rajhenburgu so 5 m x 8 m, v Brežah pa 7,5 m x 12 m); gre za razmerje, ki je idealen približek zlatega reza (1 : 1,6).1°9 Pomembna razlika med obema pa je v členitvi sten, ki jo kot glavno primerjavo med kapelama navaja Schicht, prav tako je drugačna tudi zasnova slavoločne stene. Stene so namreč na Rajhenburgu členjene ne le s polstebrom, na katerega se je iztekala obočna opro-ga, marveč najprej s širokimi delilnimi loki, iztekajočimi se na do tal segajoče pilastre, nato s služniki grebenov obočnih kap in šele nato s polstebroma sredinske oproge. Po členitvi sten je Rajhenburgu nekoliko bližja zahodna empora stolnice v Krki, ki je prav tako pravokoten dvotravejno zasnovan križ-nogrebenasto obokan prostor s sredinsko oprogo (sl. 17), ki sloni na polstebrih z atiško profiliranima bazama in čašasto-kubičnim oz. kockastim kapi-telom s stilizirano vegetabilno ornamentiko in konkavno oz. poševno porezano naklado. Na vzhodni strani se je empora v cerkveni prostor odpirala z dvema triforama in neohranjeno apsido med njima, ki je pomolno segala v ladijsko prostornino in slonela na konzoli. Od nekdanje apside je ohranjen slavolok z ostenjskima stebroma, ki imata atiške baze z vogalnimi listi (atiško profiliran je celotni bazni del slavoločnega ostenja), brstna kapitela in konkavno porezani nakladi, ki sta tako kot bazi razširjeni do roba izstopajočega dela slavoloka. Stebra povezuje paličasta arhivolta, ostenje pa ima konkavno porezane vogale z lijakastim iztekom. Tudi krška empora tako kot rajhenburška in breška kapela ustreza razmerju zlatega reza,110 od obeh pa jo najbolj ločujeta trifori, od rajhenburške pa še dodatno slavoločna polstebra in celostna poslikava. Čeprav empora po tlorisni zasnovi in tipu oboka ustreza obema kapelama, je členitev sten spet drugačna, a na mestu polstebrov na severni in južni steni pri-merljivejša z rajhenburško. Polstebra, na katera se izteka obočna oproga, sta namreč v Krki tako kot na 107 Strobel, Das Bürgerhaus, str. 98. 108 Schicht, Bollwerke, str. 251, op. 11. 109 Za podatek o merah se zahvaljujem Igorju Sapaču. 110 Da krška empora v celoti in detajlu ustreza razmerju zlatega reza, navajata Ginhart, Grimschitz, Der Dom, str. 28; prim. Schiestl, Die Wandmalereien, str. 36. Rajhenburgu postavljena pred pilaster za njima, ki ima atiško profiliran bazni del, zgornji del pa je zaradi konzol, ohranjenih tudi v vseh štirih vogalih kapele, brez kapitelov; konzole naj bi nosile načrtovan, a nerealiziran rebrast obok.111 V starejši literaturi je bila zahodna empora umeščena na konec 12. oz. začetek 13. stoletja,112 pozneje se je postavljala v čas krškega škofa Waltherja (1200—1213),113 v novejši literaturi pa kot čas nastanka velja zgodnje 13. stoletje; leta 1214 je bila že dokončana.114 Krško emporo od rajhenburške ločuje odsotnost delilnih lokov s pilastri in služnikov obočnih grebenov, zato je ne moremo postavljati v ožjo povezavo z rajhen-burško kapelo. Čeprav je dvotravejna zasnova z apsidalnim pomolom v (grajski) arhitekturi precej pogosta, bi se pri zasnovi rajhenburške kapele lahko zgledovali po mlajši breški kapeli, ki so jo Rajhenburški bržčas poznali. Ze prvi znani svojega rodu, Oton Raj-henburški, se je julija 1141 mudil v spremstvu nadškofa Konrada I. in krškega škofa Romana I. v Brežah,115 kjer je bilo tedaj mogoče videti vsaj starejšo grajsko kapelo z apsidalnim pomolom, slonečim na eni konzoli, če že ne tudi mlajše kapele v gradnji. Oberg^cHo^ Sl. 16: Regensburg, Salzburški dvor, tloris kapele iz leta 1810 (Strobel, Jahrbuch). 111 Ginhart, Grimschitz, Der Dom, str. 28; Schiestl, Die Wandmalereien, str. 36-37. 112 Ginhart, Grimschitz, Der Dom, str. 35. 113 Deuer, Der Dom, brez paginacije. 114 Schiestl, Die Wandmalereien, str. 36-37; prim. Koch, Gurk, str. 251. 115 Gl. Zahn, Urkundenbuch I, št. 208; Kos, Gradivo 4, št. 169; prim. Koropec, Brestanica, str. 46, 63. 2013 i// R A'/TäMt bStS^I II Rjct 1 i i i Sl. 17: Krka, stolna cerkev, zahodna empora, pogled proti zahodu (foto: Mija Oter Gorenčič). Rajhenburški so bili v Brežah ob salzburškem nadškofu tudi leta 1196.116 Obiski v Brežah in neposredni stiki s salzburškim nadškofom, ki so v arhivskih listinah v 12. stoletju poleg že omenjenih izpričani še za leti 1155 in 1190,117 bi lahko vzpodbudili zamisel o gradnji in morda tudi arhitekturnem konceptu grajske kapele kot dvotravejnem prostoru s polkrožno, izstopajočo apsido. Breška kapela pa rajhenburški ni mogla biti vzor pri koncepciji oboka oz. pri njegovi povezavi z oblikovanjem členitve notranjih sten. Po katerem spomeniku so se zgledovali pri stenski členitvi, lahko le ugibamo. To velja tudi za vprašanje o morebitnem zgledovanju po regensburški arhitekturi, kjer so bili dvotravejni križnogrebenasti oboki kapel pogosti.118 Takšen tloris s polkrožno apsido so imele npr. kapela sv. Štefana (po sredini 11. stoletja), ki je rajhenburški sorodna tudi po vogalnem izteku križnogrebenastega oboka na služnik pravokotnega profila,119 kapela sv. Gala iz okoli leta 1210,120 ki jo z rajhenburško povezujejo delilni loki, ki se v vzhodni traveji iztekajo na do tal segajoče 116 Gl. Zahn, Urkundenbuch II, št. 19; Kos, Gradivo 4, št. 886; prim. Koropec, Brestanica, str. 63. 117 Gl. Zahn, Urkundenbuch I, št. 701; Kos, Gradivo 4, št. 358, 774; prim. Koropec, Brestanica, str. 63. 118 Gl. Strobel, Das Bürgerhaus, str. 96-98, 117-121; Strobel, Mitteilungen, str. 250; Strobel, Jahrbuch, str. 81, op. 83. 119 O kapeli sv. Štefana gl. Walderdorff, Regensburg, str. 171178; Haas, Bericht, str. 103-111; Morsbach, Der Dom, str. 28-31. 120 O kapeli sv. Gala gl. Walderdorff, Regensburg, str. 466-468; Strobel, Romanische Architektur, str. 169-170; Paulus, Ars, str. 1-20. pilastre, prav tako na sredini vzdolžnih sten dvostopenjsko členitev tvorita pilastra delilnih lokov in polsteber obočne oproge idr. Kljub naštetemu se kapeli od rajhenburške vendarle tudi jasno razlikujeta, mdr. po empori, polkrožnih stenskih nišah idr. Od regensburških se zdi še najbolj primerljiva omenjena neohranjena kapela salzburških nadškofov v Salzburškem dvoru. Na podlagi zgodovinskega konteksta in stavbne plastike,121 poleg tega pa tudi primerljive velikosti obeh kapel in enakega patrona, zavetnika salzburške škofije sv. Ruperta, se domneva, da je bila kapela precej podobna breški, kateri naj bi prva služila za zgled.122 Domnevni vogalni služniki,123 čeprav iz tlorisa niso razvidni, to kapelo od breške ločujejo in jo v tem detajlu približujejo rajhenburški. Ce je tloris Carla Theodorja Pohliga povsem natančen, je bila regensburška na sredini vzdolžnih sten tako kot breška členjena le enostopenjsko, in sicer s pilastrom.124 V Regensburgu je deloma primerljiva tudi dvotravejna dvoladijska lopa cerkve sv. Emerama, dokončana leta 1189,125 saj se tu delilni loki iztekajo na služnike pravokotnega profila, obočna oproga pa na polsteber, oba stenska člena pa imata tako baze kakor tudi kapitele. Uporaba polstebra pred pilastrom je bila ob Renu običajna od gradnje stolnice v Speyerju, v Regensburgu pa jo v monumentalni visokoromanski arhitekturi 121 Gl. op. 92. 122 Hoernes, Romanik, str. 35; prim. Schicht, Bollwerke, str. 152, 251, 253. 123 Gl. op. 104. 124 Pohlig, Zeitschrift, str. 146. 125 Strobel, Romanische Architektur, str. 162. 2OI3 najdemo le tu in v empori cerkve sv. Jakoba.126 Primer dvotravejne križnogrebenasto obokane grajske kapele s polkrožno apsido v regensburškem okrožju je npr. kapela gradu Rohrbach.127 Prototip visokosrednjeveške grajske kapele je bil globoko v 13. stoletje prav pravokoten prostor z rav-nokrito ladjo in polkrožno obokano apsido.128 Obokavanje v ladjah se je le počasi uveljavljalo po sredini 12. stoletja,129 že tudi v prvi polovici stoletja pa poznamo obokane dvotravejne grajske kapele s polkrožno apsido. Ena takšnih je danes fragmentarno ohranjena kapela na gradu Winzingen an der Haardt. Na zahodnem delu je imela emporo, dostopno neposredno iz palacija, za nas pa je zanimiva predvsem zaradi tlorisa, križnogrebenastega oboka-nja in členitve notranje stene z delilnimi loki in pravokotnimi pilastri, na katere se je naslanjala oproga; postavlja se v čas okoli let 1110, 1120 ali nekoliko kasneje.130 Kolikor lahko sodim po fotografijah,131 so delilni loki segali do tal. Primer pravokotne križnogrebenasto obokane dvotravejne grajske kapele s polkrožno apsido najdemo tudi v Garsu, in sicer prav tako že v zgodnjem 12. stoletju.132 Z Brestanico je poleg tlorisnega koncepta deloma primerljiva tudi členitev na sredini vzdolžnih sten, kjer so se na pilastre iztekale obočne kape, na stebra pravokotnega profila pred pilastri pa se je naslanjala obočna oproga pravokotnega profila, tako da je na steni nastala dvostopenjska členitev stavbnih elementov (sl. 18). Pilastre in stebra brez baz je povezoval stopničasto-paličasto profiliran kapitelni pas s pravokotno naklado. V vogalih so se obočne kape tako kot v Brestanici iztekale na služnike kvadratnega profila. Na južni strani vzhodne stene je v Garsu ob apsidi ohranjena niša za liturgične predmete (severna stran vzhodne stene ni ohranjena), kot je primer tudi na Rajhenburgu in v Brežah, kjer je levo in desno ob apsidi v vzhodni steni kapele ohranjena po ena niša. Ena je na severnem delu vzhodne stene ob apsidi ohranjena tudi v starejši breški kapeli, morda je bila druga na neohranjenem južnem delu vzhodne stene. Tovrstne niše v ali ob oltarnem prostoru so tipična značilnost romanskih kapel.133 Tudi romanska kapela na gradu Podsreda ima v vzhodni steni ob apsidi na vsaki strani po eno 126 Prav tam, str. 162, gl. tudi str. 170. 127 Gl. Ernst, Aspekte, str. 117. 128 Streich, Burg, str. 514. 129 Prav tam, str. 516. 130 Gl. Stein, Burgen, str. 31—33; Stevens, Burgkapellen im deutschen Sprachraum, str. 12—14; Streich, Burg, str. 516, 518; Stevens, Burgkapellen, str. 19—20, 21; http://www.ms-visucom.de/cgi-bin/ebidat.pl?id=200 (uporabljeno 7. 6. 2013); http://www. bildindex.de/obj206983 92.html#| home (uporabljeno 7. 6. 2013). V publikaciji Burgen, str. 160, je kapela umeščena v čas okoli leta 1100. 131 Stein, Burgen, str. 32; http://www.bildindex.de/obj 20698392.html#|home (uporabljeno 13. 6. 2013). 132 Gl. Lehner, Burgkapellen, str. 213—219. 133 Ernst, Aspekte, str. 121. nišo. Nekoliko mlajša od Garsa je grajska kapela v avstrijskem Liechtensteinu, ki se v starejši literaturi umešča v sredino ali tretjo četrtino 12. stoletja oz. v leta okoli leta 1165,134 v novejši literaturi pa v čas okoli leta 1130.135 Gre za pravokoten prostor s polkrožno apsido in ladijskim križnorebrastim obokom, ki spada med najstarejše v Avstriji.136 Kljub drugačnemu oboku je notranji prostor liechtenstein-ske kapele za nas zanimiv zato, ker ladijske stene tako kot v Brestanici členijo delilni loki, ki se iztekajo na lizene, pred katerimi so izklesani okrogli služniki s kockastimi kapiteli in atiškimi bazami, na katere se naslanjajo obočna rebra (sl. 19). Vogali kapele so torej tako kot na Rajhenburgu dvostopenjsko členjeni z lizenami (na Rajhenburgu pi-lastri) in služniki, le da so bili ti pri nas kvadratnega profila. Noben od doslej predstavljenih primerov pa nima tristopenjske členitve stene. To sicer najdemo že v 11. stoletju, npr. v stranskih ladjah cerkva San Sigismondo v Rivolta d'Addi,137 San Michele Mag-giore v Pavii,138 San Ambrogio v Milanu,139 kripti opatij San Veriano140 in Neuburg an der Donau,141 kapeli sv. Emerama v stolnici v Speyerju142 idr., kjer pilastri/služniki delilnih lokov, služniki obočnih križnih grebenov in pilastri/polstebri oprog na stenah ravno tako ustvarjajo tristopenjsko členitev, vendar so v našem kontekstu zanimivejši enola-dijsko zasnovani sakralni prostori. Med temi bi izpostavila cerkev sv. Jakoba v bavarskem Urschal-lingu (Prien am Chiemsee) iz poznega 12. stoletja, katere prvotna zasnova je obsegala dve kvadratni križnogrebenasto obokani traveji z vmesno oprogo in polkrožno apsido.143 Na sredini vzdolžnih sten so pravokotni služniki delilnih lokov in obočnih grebenov ter pilaster oproge tvorili tristopenjsko členitev (sl. 20); vsi trije so zasnovani brez baz, ka-pitelno ploščo ima le pilaster oproge. Enako zasnovo pa najdemo tudi v grajskih kapelah. Med avstrijskimi omenjam monumentalno, po zgledu oton-skih stolnic zasnovano kapelo gradu Oberranna z dvema prečnima ladjama, dvema križiščnima zvonikoma in dvoransko kripto, ki je za nas zanimiva v 134 Gl. npr. Donin, Jahrbuch, str. 5; Lehner, Burgkapellen, str. 331-338. 135 Predvidoma v letu 2014 bo o gradu Liechtenstein izšla obsežna monografija, ki bo med drugim ponudila tudi nekaj novih interpretacij in datacij. Med njimi naj bi bila zgoraj omenjena datacija kapele. Za podatek se najlepše zahvaljujem Leopoldu Faschingu, upravitelju gradu Liechtenstein. 136 Lehner, Burgkapellen, str. 332, 334. 137 Gl. repr. v Chierici, La Lombardia, str. 24. 138 Gl. repr. v Chierici, La Lombardia, str. 36. 139 Gl. repr. v Chierici, La Lombardia, str. 8. 140 Gl. repr. v Salmi, Romanische Kirchen, repr. 7. 141 Gl. repr. v Haas, Pfistermeister, Romanik, repr. 129, 130. 142 Gl. npr. http://www.flickr.com/photos/17663261@N03/ 4131825724/ (uporabljeno 16. 7. 2013). 143 Haas, Pfistermeister, Romanik, str. 318. 2013 Sl. 18: Gars am Kamp, grajska kapela, pogled na severno notranjo steno (foto: Mija Oter Gorenčič). Sl. 19: Liechtenstein, grajska kapela, pogled proti zahodu (foto: Mija Oter Gorenčič). svojem najstarejšem ladijskem delu. Ta pripada prvotni zgradbi, ki je obsegala dvotravejno ladjo, kri-žiščni kvadrat z zvonikom, polkrožno apsido in kraka prečne ladje144 in se časovno umešča v prvo četrtino 12. stoletja145 oz. v čas pred letom 1108.146 Ladijski traveji sta križnogrebenasto obokani, razmejuje ju oproga pravokotnega profila, ki sloni na širokih pilastrih s kapiteli, a brez baz. Obočni grebeni se iztekajo na služnike pravokotnega profila, ki segajo vse do tal in skupaj s pilastri ustvarjajo stopničasto členitev. V Oberranni je tako kot na Raj-henburgu ta členitev na sredini ladijskih sten tri-stopenjska (sl. 21), saj tudi tu tretjo stopnjo predstavljajo široki delilni loki, ki segajo do tal. V nasprotju z Rajhenburgom lizene delilnih lokov in služniki nimajo baz in kapitelov, oproge pa se ne iztekajo na polsteber, marveč na pilaster pravokotnega profila. Kaj torej lahko povemo o dataciji romanske kapele na Rajhenburgu, ki je v literaturi omenjena kot »Konradova kapela«?147 Po mnenju Ivana Stoparja jo lahko umestimo v čas nadškofa Konrada I., torej v prvo polovico 12. stoletja,148 čemur pritrjuje tudi 144 Lehner, Burgkapellen, str. 365. 145 Lehner, Burgkapellen, str. 368. Donin, Die romanische Kirche, str. 22, svojevrstne slepe arkade, ki jih najdemo tudi v kripti grajske cerkve Oberranna, kjer delilni loki z lize-nami segajo do tal, imenuje kot preprostejšo izvedbo stenskih niš, ki so bile tipične v regensburški romanski arhitekturi. 146 Schwarz, Oberranna, str. 267. 147 Stopar, Brestanica, str. 84; Stopar, Gradovi, str. 184; Stopar, Najlepši slovenski gradovi, str. 201; prim. Stopar, Za grajskimi zidovi, str. 62. 148 Stopar, Gradovi, str. 184; Stopar, Med Kozjanskim in porečjem Save, str. 99; Stopar, Za grajskimi zidovi, str. 63. 2013 Sl. 20: Urschalling, cerkev sv. Jakoba, notranjščina proti vzhodu (Haas, Pfistermeister, Romanik). Dušan Kramberger, ki je v zvezi z datacijo zapisal, da kapelo v prvo polovico 12. stoletja postavljajo kockasti friz v apsidi in profili baz ter kapitelov.149 V nasprotju z njima je Patrick Schicht ocenil, da struktura zidu govori za sredino 12. stoletja, obok in členitev sten pa kažejo na mlajši nastanek, in sicer proti koncu 12. stoletja oz. v zadnji tretjini 12. stoletja, morda v času salzburškega nadškofa Konrada III. (1177-1183);150 stolp, v katerem je kapela, po stavbni tehniki po Schichtovi oceni lahko umestimo že v čas nadškofa Konrada I.151 Igor Sapač pa je mnenja, da so morda gradnjo poudarjeno reprezentančnih grajskih delov načrtovali že v obdobju Konrada I. in zanje rezervirali prostor, a so jih nesporno zgradili šele v drugi polovici 12. stoletja,152 zato domneva daljši čas gradnje: salzburški nadškof Konrad I. (1106—1147) je dal po njegovi oceni rajhen-burški grad na novo pozidati med leti 1127 oz. 1131 in 1141. Grad je bil tedaj le utrdbene narave, nato pa se je v drugi polovici 12. stoletja dograjeval, med dru- 149 Kramberger, Možnosti rekonstrukcij, str. 34-35; Kramberger, Gradovi, str. 68. 150 Schicht, Bollwerke, str. 235. 151 Gl. Schicht, Die Festung, str. 580, 581; Schicht, Bollwerke, str. 234-235, 300, 302. 152 Gl. njegov prispevek v tej publikaciji. gim tudi z romansko kapelo.153 Sama lahko na podlagi arhitekturne zasnove kapele in njene primerjave s sakralnimi prostori, kapelami gradov in drugih pro-fanih rezidenc v ožjem in širšem srednjeevropskem prostoru ugotovim, da je rajhenburška kapela v primerjavi z večino zgoraj navedenih primerov zaradi kapitelov in baz pilastrov, služnikov in okroglih pol-stebrov stavbno še bolj členjena, lahkotnejša, kar bi govorilo v prid nastanku proti koncu 12. stoletja. Vendar med zgoraj naštetimi primeri izstopa stranska ladja cerkve San Ambrogio v Milanu, kjer se delilni loki in grebeni križnogrebenastega oboka iztekajo na pilastre oz. služnike pravokotnega profila, oproga pa sloni na okroglem polstebru. Vsi trije stenski členi imajo baze in kapitele. Gre torej za prav takšno členitev, kot jo domnevamo tudi na Rajhen-burgu in jo torej v Lombardiji najdemo že v 11. stoletju,154 kar bi govorilo v prid starejši dataciji, morda že v tretji četrtini 12. stoletja. V pomoč pri natančnejši opredelitvi časa nastanka bi nam bila stavbna plastika, ki pa v kapeli ni ohranjena. Izjemo predstavljata atiški bazni profil in kockasti friz, ki ju sicer najdemo tudi v 13. stoletju, a sta najbolj tipična za 12. stoletje.155 K razreševanju vprašanja datacije bo, tako pričakujemo, precej doprinesla potekajoča den-drokronološka raziskava hrastovega poda, ki je domnevno in situ od izgradnje kapele. Čeprav takšna členitev stavbne lupine, kot jo domnevamo na Rajhen-burgu, v drugi polovici 12. stoletja ni predstavljala novosti, je tovrstno oblikovanje v ožjem avstrijskem prostoru, s katerim zaradi zgodovinskih okoliščin najprej primerjamo rajhenburško kapelo, v grajskih sakralnih prostorih v tem času vendarle redko, zato je kapela na gradu Rajhenburg še toliko dragocenejša. Od romanskih grajskih kapel v slovenskem prostoru bi z rajhenburško po tlorisni zasnovi morda lahko primerjali nekdanjo kapelo gradu Lindek, ki pa je žal le fragmentarno ohranjena. Kljub temu lahko o njej povemo, da je bila prav tako locirana v prvem nadstropju grajskega stolpa in je imela na vzhodni strani apsidalno konho, ki pa ni bila konzolna zaradi stopničastega stanjšanja zidu. Na južni steni je imela kapela dvoje še vedno ohranjenih polkrožno zaključenih okenc, kar bi morda lahko pomenilo celo dvo-travejno zasnovo. Dokazov o morebitnem obokanju 153 Gl. njegov prispevek v tej publikaciji. Prim. Kos, Gradivo 4, št. 109; Stopar, Razvoj, str. 47, 167; Stopar, Krško, 146-150; Curk, Trgi, str. 77; Stopar, Brestanica, str. 84; Stopar, Med Kozjanskim in porečjem Save, str. 95; Jakič, Gradovi, str. 97; Jakič, Vsi slovenski gradoviK str. 69; Kramberger, Možnosti rekonstrukcij, str. 32; Sapač, Zeleznik, Gradovi, str. 62; Kramberger, Gradovi, str. 65; Sapač, Ukročena lepotica, str. 91. 154 Gl. Conant, Carolingian and romanesque architecture, str. 242-244; Giacomo, The Dictionary of Art, str. 534-535 (z nadaljnjo literaturo). 155 Gl. poglavje o romanski stavbni plastiki. 2013 HJl1' tf # S^K % ■ 1 i; . ^■B b ' ■ fC- J _ i"■«. " i. 1 11 Sl. 21: Oberranna, grajska kapela, južna stena (detajl) (foto: Mija Oter Gorenčič). sicer ni.156 Apsidalni pomol imata ohranjen kapeli gradov Podsreda in Ormož.157 Romanska stavbna plastika V nadaljevanju želim nekaj besed nameniti še romanski stavbni plastiki, ki je na Rajhenburgu ohranjena tako v kapeli kakor tudi izven nje. V kapeli je zaradi poznejših posegov158 prvotna stavbna plastika omejena na ostanke kockastega friza v vzhodnem delu kapele, ostanke baz, delček kapi-telnega okrasja in med zadnjo obnovo odkrito kon-zolo apsidalnega pomola. Izven kapele pa je ohranjen romanski portal, ki je iz zahodne stene v nadstropju poznejše, poznogotske kapele oz. prvotnega vogalnega stolpa vodil v prostore južnega trakta, leta 2000 pa je bila na sekundarni lokaciji pod stopniščem arkadnega hodnika odkrita luneta, ki bi jo prav tako lahko uvrstili med rajhenburško (profili- 156 Gl. Stopar, Razvoj, str. 139; Stopar, Spodnja Savinjska dolina, str. 77, 78. Vse kaže, da je imela lindeška kapela sprva raven tramovni strop in da so šele v novem veku zgradili banjasti obok, katerega nastavki so se ohranili — za podatek se zahvaljujem Igorju Sapaču. 157 Za Ormož gl. Stopar, Razvoj, str. 99; Oter Gorenčič, Umetnostna dediščina, str. 15—16; Sapač, Umetnostna dediščina, str. 24—27; Stopar, Najlepši slovenski gradovi, str. 137, 141; Stopar, Za grajskimi zidovi, str. 65; Stopar, Med Prekmurjem, str. 99; Curk, Ormož, str. 12—13; Curk, Ormož skozi stoletja, str. 71. Za Podsredo gl. op. 32. 158 Sapač, Zeleznik, Gradovi, str. 64, navajata, da je bila kapela uničena konec 17. stoletja; enako Sapač, Ukročena lepotica, str. 92. Na podlagi likovnih upodobitev lahko domnevamo, da je bil apsidalni pomol odstranjen bržkone tedaj, prim. upodobitve gradu Clobucciaricha (okoli 1603), Vischerja (okoli 1680) in Flurerja (okoli 1725). Prim. Curk, Brestanica, str. 136. rano) romansko stavbno plastiko. Te v drugih delih gradu ni ohranjene ali pa je še skrita našim očem.159 Stavbnoplastično okrasje grajske kapele je poudarjalo njeno reprezentativno funkcijo,160 zato lahko le obžalujemo, da se je v rajhenburški kapeli še najbolje, a tudi ta le fragmentarno, ohranil le friz, ki v višini nekdanjih kapitelov pilastrov in služnikov poteka po vzhodni steni in se v apsidalni niši nadaljuje v višini prehoda stene v polkupolo. Na vzhodni steni se friz dotika oz. se izteka v kapitela vogalnih pilastrov (sl. 22). Med zadnjo obnovo je bil friz obnovljen in rekonstruiran po celotnem obodu novopostavljene apside. Friz oblikujejo zobato nanizane kockice v štirih stopničastih vrstah in gladek rob zgoraj. Dušan Kramberger je zapisal, da se kockasti friz in kockasti kapitel pojavljajo od konca 11. stoletja, v pozni romaniki Španije pa vse do 13. stoletja, in da so ga v Paray-le-Monialu rabili okrog preloma 11. v 12. stoletje.161 Ob tem moramo naprej zapisati, da kockasti kapitel ni v nobeni povezavi s kockastimi frizi, te pa lahko najdemo mnogo bližje kot v Paray-le-Monialu. Gre namreč za enega najbolj tipičnih romanskih ornamentov, ki ga najde- 159 V publikaciji Brestaniški grad, str. 31, piše, da je na hodniku ob stopnicah pri stolpu vzidan enostaven kapitel, ki je prekrit z več plastmi beleža in ni polihromiran. Ta kapitel danes ni viden. Kramberger, Možnosti rekonstrukcij, str. 24, pa omenja spolijo krožne oblike, vzidano v recentnem parapetu na stiku s tlemi v apsidi. Med zadnjo obnovo se je pokazalo, da gre za konzolo, ki zdaj nosi apsidalni pomol. 160 Prim. Stevens, Burgkapellen im deutschen Sprachraum, str. 358; Stevens, Burgkapellen, str. 252; Piper, Bauwesen, str. 532, 533; gl. tudi Ernst, Aspekte, str. 120. 161 Kramberger, Možnosti rekonstrukcij, str. 25, 26; Kramberger, Gradovi, str. 67. 2013 mo na najrazličnejših mestih, npr. nakladah,162 ka-pitelih,163 različnih zidcih,164 lunetah,165 okenskih okvirjih166 itd. Številni primeri so ohranjeni tudi v sosednji Avstriji, npr. na zunanjščini glavne vzhodne apside stolnice v Krki (sl. 23), na vzhodni zunanjščini samostanske cerkve v Sentpavlu, v samostanski cerkvi v Seckauu167 idr. V Seckauu je kockasti friz še posebej zanimiv, saj ga najdemo na nakladah kapitelov južne stene glavne ladje, kjer se nad njim vertikalno nadaljuje in se izteče v horizontalno po vsej dolžini potekajoč pas, okrašen s kockastim ornamentom.168 Med avstrijskimi grajskimi kapelami je s kockastim frizom okrašena npr. severna kapitelna plošča polkrožnega slavoloka v grajski kapeli v Hohensteinu iz 12. ali 13. sto-letja,169 takšen friz krasi tudi apsido grajske kapele v bavarskem Niederarndtu iz druge polovice 12. sto-letja170 idr. Najdemo ga tudi na zunanjščini grajske kapele v Liechtensteinu (sl. 10). V osrednjeslo-venskem prostoru je kockast friz ohranjen le v rajhenburški kapeli. V kapeli na gradu Podsreda je v apsidi prehod v polkupolo sicer prav tako poudarjen z zidcem, ki pa je le zgoraj pravokotno in spodaj paličasto profiliran. Od preostalega okrasja rajhenburške romanske kapele so se ohranili le fragmentarni ostanki stavbne plastike polstebrov, služnikov in pilastrov. Od kapi-telne ornamentike je ohranjen edinole fragment na kapitelu severovzhodnega pilastra (sl. 24).171 Doslej ga je omenil samo Kramberger, ki je zapisal, da »kaže nekakšen listnat relief«.172 Najbrž gre za ostanek nekdanjega vegetabilnega okrasja, morda 162 Gl. npr. naklado kapitela v preddverju krške stolnice (Ginhart, Grimschitz, Der Dom, repr. 48) iz časa pred letom 1200. Za datacijo gl. Koch, Gurk, str. 251. 163 Gl. npr. kapitela na portalu rotunde v Petronellu v Steiger, Studien, repr. 212; timpanon portala se umešča okoli sredine 12. stoletja, gl. Dahm, Früh- und Hochmittelalter, str. 359360. Paulus, Ars, str. 9, južni portal regensburške kapele sv. Gala na podlagi kockastega friza kapitelnega zidca umeša v sredino oz. drugo polovico 12. stoletja. 164 Gl. npr. nekdanje preddverje (prva polovica 13. stoletja) in južno steno srednje ladje nad arkadnimi kapiteli (druga polovica 12. stoletja) samostanske cerkve v Seckauu, Roth, Seckau, str. 83, 85, 95, repr. 38, 51, 52, 54, 55, 60, 61, 62. 165 Gl. npr. luneto južnega portala cerkve sv. Andreja v Hei-ligenthalu iz okoli leta 1180, Budde, Deutsche romanische Skulptur, repr. 95. 166 Gl. npr. okenski okvir na severni steni palacija gradu Münzenberg iz okoli 60-ih let 12. stoletja, Binding, Burg, repr. 7; Jost, Burgruine, str. 14-15. 167 Schicht o kockastem frizu piše, da ga najdemo v celotni visoki romaniki, okoli let 1141-1164 pa v nadškofijski cerkvi v Seckauu, Schicht, Die Festung, str. 580; Schicht, Bollwerke, str. 235. 168 Gl. repr. v Roth, Seckau, repr. 51, 52, 54, 55, 60, 61, 62. 169 Gl. Lehner, Burgkapellen, str. 285, 286, 290. 170 Ernst, Aspekte, str. 116, 120. 171 Kramberger, Možnosti rekonstrukcij, str. 27, 30, enako Kramberger, Gradovi, str. 67; govori o lizenah, kar je napačno, saj so »lizene« na Rajhenburgu imele baze in kapitele, torej je pravilen izraz pilaster. 172 Kramberger, Možnosti rekonstrukcij, str. 27. vogalnega lista. Soroden okras se sluti tudi na jugovzhodnem pilastru (sl. 25). Profili odklesanih kapitelov so sicer nedoločljivi. Ob južni steni (sl. 26) je viden fragment atiškega profila baze pilastra, baza polstebra pa je odbita, kar najbrž velja tudi za bazo in podstavek služnika na vzhodni strani; kvadratni podstavek baze služnika je ohranjen le na zahodni strani. Ob severni ladijski steni (sl. 27) je delno ohranjen podstavek baze polstebra, ki ga sestavlja kvadratna osnova s poševno porezanimi stranicami, te tvorijo prehod v krožni presek,173 s čimer je ta podstavek oblikovan drugače kot ob nasprotni steni. Na neenotno obdelavo stavbne plastike kaže tudi baza severovzhodnega pilastra, kjer izgleda, da nima atiškega, ampak enostaven paličast profil (sl. 28). Enako se sluti tudi v jugovzhodnem vogalu. Različno oblikovanje je mogoče, saj ga najdemo npr. tudi v mlajši grajski kapeli v B režah, kjer imata sla-voločna stebra različen profil, prav tako sta imela različen profil domnevno tudi nekdanja portalna stebrička. Atiški profil v slovenskem prostoru najdemo na več lokacijah, najverjetneje iz tretje četrtine 12. stoletja oz. iz časa po posvetitvi samostanske cerkve v letu 1156 že na bazah iz stiškega križnega hodnika.174 Takšno oblikovanje sicer najdemo tudi Sl. 22: Rajhenburg, romanska grajska kapela, kockast friz foto: Mija Oter Gorenčič). 173 »Fini štuk«, s katerim naj bi bili preoblečeni vsi oblikovani kamniti členi in ki naj bi »z drobno obravnavo dal celoti nadih finese, ki v naši romanski dediščini nima primerjave« (Stopar, Gradovi, str. 184; prim. Stopar, Najlepši slovenski gradovi, str. 201—202; Stopar, Za grajskimi zidovi, str. 63, 65), danes ni viden, niti ni v kontekstu romanskega načina oblikovanja stavbnih členov prav dobro razumljiv. Morda je imel avtor v mislih mestoma ohranjen tanek gladek bel omet, ki je rezultat posegov v prvi tretjini 16. stoletja, o katerih gl. prispevek Igorja Sapača v tej publikaciji. 174 Gl. Oter Gorenčič, Deformis formositas, str. 228. Prim. tudi druge baze z atiškim profilom pri nas, obravnavane v Oter Gorenčič, Romanska in zgodnjegotska arhitekturna plastika. Sl. 23: Krka, stolna cerkev, srednja apsida, detajl (foto: Mija Oter Gorenčič). Sl. 24: Rajhenburg, romanska grajska kapela, kapitel Sl. 26: Rajhenburg, romanska grajska kapela, ostanki severovzhodnega pilastra (foto: Mija Oter Gorenčič). baz in njihovih podstavkov ob južni steni foto: Mija Oter Gorenčič). Sl. 27: Rajhenburg, romanska grajska kapela, ostanki Sl. 25: Rajhenburg, romanska grajska kapela, kapitel baz in njihovih podstavkov ob severni steni (foto: Mija jugovzhodnega pilastra (foto: Mija Oter Gorenčič). Oter Gorenčič). 2013 Sl. 28: Rajhenburg, romanska grajska kapela, baza severovzhodnega pilastra (foto: Mija Oter Gorenčič). še v 13. stoletju,175 vendar rajhenburški atiški profil, kolikor lahko sodimo po fragmentarni ohranjenosti, kaže še precej zgodnjo obliko z dokaj visokimi pro-porcijami baz, kar bi ustrezalo nastanku v drugi polovici 12. stoletja. Predno namenimo pozornost preostali stavbni plastiki, se ustavimo še pri apsidalnem pomolu. V slovenskem prostoru sta romanska apsidalna po-mola176 v grajski arhitekturi ohranjena dva, in sicer v Podsredi177 in Ormožu,178 imela ga je tudi grajska kapela v Lindeku,179 morda tudi v Pišecah.180 V Podsredi konzole pomola niso ohranjene, ormoški pomol pa sloni na treh. Ker je previs v Rajhenburgu znašal le okoli 50 cm, s čimer apsida ni pomenila konkretnejše povečave prostora, marveč je služila le kot vidno znamenje sakralnega prostora,181 je pomol najverjetneje podpirala le ena konzola, ki je bila med obnovitvenimi deli najdena v apsidi na mestu nekdanje oltarne menze in nato vgrajena ob rekonstrukciji apside. Kamnita konzola (sl. 29) ima obliko kvadra, ki je spodaj polkrožno zaobljen, zgoraj pa ima nakazano pravokotno nekoliko izstopajočo na-kladno ploščo. Na eni konzoli je slonel tudi še ohranjeni žlebasto profiliran apsidalni pomol starejše grajske kapele v Brežah (sl. 30). Njegova kamnita konzola ima obliko kamnitega kvadra, ki je spodaj poševno porezan, zgornji vertikalno zaključen rob pa je oblikovan v rahlem loku, ki sledi ločni liniji pomola. Na stiku med zgornjim robom in 175 Gl. npr. bazi polstebrov, na katera se naslanja obočna opro-ga v krški zahodni empori. 176 O apsidalnih pomolih gl. Schicht, Bollwerke, str. 134. 177 Gl. op. 32. 178 Gl. op. 157. 179 Gl. Stopar, Za grajskimi zidovi, str. 69. 180 Gl. Stopar, Med Kozjanskim in porečjem Save, str. 62; Stopar, Za grajskimi zidovi, str. 69; Stopar, Najlepši slovenski gradovi , st. 158; Stopar, Grad, str. 10. 181 Schicht, Die Festung, str. 578; Schicht, Bollwerke, str. 233. poševnim porezom ima konzola žlebast utor. Gre za še posebno zanimiv primer, saj so mere tega pomola malodane identične z rajhenburškim (Breže: premer 2,37 m; globina 1,15 m; pomol sega iz zidu 0,40 m; Rajhenburg: premer 2,37 m; globina 1,19 m; pomol 0,50 m), kar pomeni, da je pomol na Rajhenburgu tako rekoč brez dvoma podpirala le ena konzola. Poleg tega je bila starejša kapela v Brežah ne le po velikosti apsidalnega pomola, marveč tudi po merah ladijskega prostora tako rekoč enaka rajhenburški. Notranja dolžina starejše kapele v Brežah je bila namreč 8,5 m, širina pa je bila, glede na pozicijo apside, 5 m (Rajhenburg 8 m x 5 m).182 Na Raj-henburgu je še posebej impresivna izpostavljena pozicija grajske kapele nad križiščem doline, s čimer je (bila) izstopajoča apsida vidna že od daleč in je služila morda tudi kot zaščitni znak nadškofijskega gradu.183 Z apsidalnimi pomoli so tudi sicer želeli navzven jasno pokazati pozicijo grajskega sakralnega prostora.184 Posvetimo se še romanskemu portalu in luneti. »Bogat portal retardiranih romanskih oblik«185 sestavlja enostopenjsko ostenje, v katerega sta vstavljena stebra (sl. 31). Med ravnino stene in stebroma je ostenje konkavno profilirano z brazdama ob obeh robovih. Stebra, ki ju povezuje polkrožna arhivolta enakega premera, imata bazi z atiškim profilom (sl. 32), ki kontinuirano prehaja v konkavni del por-talnega ostenja. Kako je bil oblikovan vogal baze, na podlagi sedanjega stanja ni mogoče ugotoviti (vogalni list?). Valjasta kapitela (sl. 33) krasi plitva stilizirana rastlinska ornamentika s težnjo po prekrivanju celotne površine.186 Severni kapitel v zgornjem delu obdajajo trije široki listi s poudarjeno sredinsko žilo, ki se v spodnjem delu meandrasto zaključujejo. V zgornjem delu južnega kapitela so izklesani trije široki listi s sredinsko žilo, pod njimi so šilasto zaključeni listi s sredinsko žilo, medtem ko so spodnji, sicer prav tako obrnjeni navzgor, zaobljeni, kar ustvarja svojevrsten kontrast. Listi se luskasto prekrivajo tako, da spodnji segajo čez zgornje. Polkrožna luneta je gladka in brez kamnoseškega okrasja. Po mnenju Ivana Stoparja je bil »gladek nakljuvan timpanon /.../ prvotno najbrž okrašen z na desko slikano podobo«.187 Med zadnjo 182 Za izmero velikosti starejše breške kapele in obeh pomolov se zahvaljujem Igorju Sapaču. 183 Prim. Schicht, Die Festung, str. 581; Schicht, Bollwerke, str. 236. 184 Prim. Fries, Kuttig, Wolfgang, Die Schallaburg, str. 214— 215; Piper, Bauwesen, str. 531. 185 Stopar, Brestanica, str. 84; enako Stopar, Med Kozjanskim in porečjem Save, str. 100. Stopar piše, da portal vodi v prostore vzhodnega namesto, pravilno, južnega trakta. 186 Stopar, Krško, str. 143, neustrezno piše, da sta kapitela čašasta z reliefnimi palmetnimi listi. 187 Stopar, Krško, str. 143—144. Za kakšen namen in kdaj sta bili v luneto narejeni luknji, ki sta vidni na fotografiji, objavljeni v Stopar, Krško, str. 143, ni jasno. 2013 obnovo se je pokazalo, da je portal nedvomno in situ,188 kar pomeni, da je imel stolp s kapelo vhod tudi z dvoriščne strani. Reža s koleščkom, ki je ohranjena ob portalu, ni ostanek »nekdanjega dvižnega mostiča«, kot navaja Ivan Stopar,189 saj je kolesce po dimenzijah veliko premajhno in prešibko za takšno funkcijo. Verjetnejše je, da je služil za zvo-niček, vsekakor pa je na tem mestu iz obdobja po letu 1500; odprtina je v zidu, ki je nastal v 16. ali 17. stoletju.190 Ivan Stopar je zapisal, da je portal »v svojih formah sicer nenavaden«,191 njegova romanska oblika, »čeprav morda retardirana, pa vendar kaže na visoko starost«.192 Jože Curk ga je umestil v čas okoli leta 1200,193 Patrick Schicht pa meni, da po koncepciji in stavbnoplastičnem oblikovanju ustreza primerom iz druge četrtine 12. stoletja, kot so grad Tirol, župnijska cerkev v Tullnu in predvsem grajska kapela v Brežah.194 Sama rajhenburškega portala, kot omenjeno, ne bi primerjala s portalom kapele gradu Tirol, kar pa zadeva primerjavo z župnijsko cerkvijo v Tullnu, je potrebno zapisati, da ima ta cerkev dva portala, in sicer zahodnega in severnega, pri čemer je Schicht mislil na slednjega, ki pa se postavlja v leto 1170 in od katerega je ohranjen stebrni par s strmimi atiškimi bazami in kapiteloma, okrašenima z orlom, ribama in stiliziranim listovjem (sl. 34). Portal ima torej prav tako enostopenjsko členitev s stebroma in arhivolto enakega premera, vendar pa sta njegova sedanja luneta in plitvo ostenje novejša,195 kapitele pa krasijo zo-omorfni motivi. Tudi nekdanji portal breške mlajše kapele je enostopenjski z vstavljenima stebroma, lu-neto pa obdaja paličasta arhivolta enakega premera, kot je steber okroglega profila. Kapitela z nakladno Sl. 29: Rajhenburg, romanska grajska kapela, konzola rekonstruiranega apsidalnega pomola (foto: Mija Oter Gorenčič). Sl. 30: Breže, starejša grajska kapela, apsidalni pomol (foto: Mija Oter Gorenčič). Sl. 31: Rajhenburg, grad, portal palacija (foto: Mija Oter Gorenčič). 188 Za podatek se zahvaljujem Igorju Sapaču; prim. Schicht, Die Festung, str. 574; Schicht, Bollwerke, str. 230. 189 Stopar, Brestanica, str. 84—85; Stopar, Med Kozjanskim in porečjem Save, str. 101; enako Curk, Brestanica, str. 135; Kramberger, Možnosti rekonstrukcij, str. 22, 23. 190 Za ta podatek se zahvaljujem Igorju Sapaču. 191 Stopar, Krško, str. 150. 192 Prav tam, str. 150. 193 Curk, Brestanica, str. 135, 138. 194 Schicht, Die Festung, str. 580; Schicht, Bollwerke, str. 235. 195 Gl. Donin, Jahrbuch, str. 6; prim. Schwarz, Tulln, str. 287. 2OI3 Sl. 32: Rajhenburg, grad, portal palacija, baza (foto: Mija Oter Gorenčič). Sl. 33: Rajhenburg, grad, portal palacija, detajl (foto: Mija Oter Gorenčič). ploščo močneje členita portal, v Rajhenburgu pa konkavni profil kontinuirano poteka iz vertikale v polkrog, s čimer portal učinkuje enovitejše. Takšnih, lahko rečemo preprostejših enostopenjskih romanskih portalov z dvema ostenjskima stebričkoma, polkrožno luneto in paličasto arhivolto je v romaniki precej. Po sorodnem osnovnem konceptu bi sama kot primer dodala še očitno starejši portal kapele že omenjenega dolnjeavstrijskega gradu Liechtenstein (sl. 35). V prav tako enkrat pravokotno stopnjevano ostenje sta postavljena polkrožna stebra s kockastima kapiteloma, od katerih je desni reliefno okrašen, in visokima bazama atiškega profila z vogalnimi listi. Kapitela, ki sta prav tako kot rajhenburška brez naklad, tudi tu povezuje paličasta arhivolta enakega premera, kot ga imata stebra, ki obkroža reliefno prav tako neobdelano luneto. Prav ta portal Lehner navaja kot najbogatejši primer romanskega portala v dolnjeavstrijskih grajskih kapelah.1-96 Na podlagi lunete portala kapele gradu 196 Lehner, Burgkapellen, str. 5, 71, 333. Liechtenstein in še več drugih primerov romanskih portalov197 se mi zdi manj verjetna Stoparjeva teza, da je rajhenburški timpanon nekdaj pokrivala na les naslikana podoba. Reliefno neokrašene lunete namreč v romaniki niso bile nobena posebnost, saj so bile razširjene od poznega 11. do zgodnjega 13. stoletja; nekatere imajo še ohranjene ostanke slikarskega okrasja, druge so brez originalnih sledov po-slikave.198 Rajhenburški portal se z bazami približuje splošnemu romanskemu načinu oblikovanja atiš-ko profiliranih spodnjih stebrnih zaključkov, kapi-teli pa s svojo ornamentiko spominjajo na t. i. storžasto okrasje, ki ga - prav tako v kombinaciji z atiškimi bazami s preprostimi, neizrazitimi vogalnimi listi - najdemo npr. na kapitelih kraljeve palače v Goslarju v drugi polovici 12. stoletja*99 in za katerega so značilni kapitelno jedro prekrivajoči v vrste postavljeni listi z žilami, ki spominjajo na luske pinijevega storža. Podobni primeri so ohranjeni tudi v Hildesheimu (St. Godehard), Goslarju (Riechen-berger Krypta),200 na spoliji kapitela v lapidariju samostana v Klosterneuburgu iz zgodnjega 12. stoletja,201 zahodnem portalu cerkve sv. Zenona v Isenu iz okoli leta 1200202 idr. Primerjavo meandra-stemu delu okrasja nudi npr. eden od kapitelov v samostanski cerkvi v Sentpavlu v Labotski dolini iz časa po letu 1190,203 pokončnim šilasto zaključenim listom s sredinskimi žilami pa eden od kapitelov na portalu južnega zvonika samostanske cerkve v Ad-montu iz tretje četrine 12. stoletja.204 Stavbna plastika breškega gradu z rajhenburško ne kaže podobnosti. Od omenjenih avstrijskih portalov je rajhen-burškemu še najbližji tullnski, od katerega se zaradi nižjih baz, koncepcije ostenja in sloke povezave stebra z arhivolto zdi mlajši. Na podlagi tega in omenjenih primerjav s sorodnim kapitelnim okrasjem bi portal umestila v zadnjo četrtino 12. stoletja.205 Morda je bil portal kamnoseško bogateje 197 Gl. npr. Donin, Jahrbuch, repr. 4, 5, 36, 61, 64, 67. 198 Kalbaum, Romanische Türstürze, str. 32-33. Stopar, Krško, str. 144, je v zvezi z rajhenburško portalno luneto zapisal, da so na kamnu vidni sledovi stare sive polihromacije z rdečimi črtami. 199 Gl. Gutmann, Burg, str. 72. 200 Prav tam. 201 Gl. repr. na http://www.burgenseite.com/kapitell/klobg_ kap_22.jpg (uporabljeno 16. 7. 2013). 202 Za datacijo gl. Kalbaum, Romanische Türstürze, str. 265; za up. gl. Karlinger, Romanische Steinplastik (v tej knjigi glej tudi soroden kapitel iz Regensburga (sv. Emeram)). 203 Gl. repr. na. http://www.burgenseite.com/kapitell/st_paul_ kap_27.jpg (uporabljeno 16. 7. 2013). 204 Gl. repr. na. http://www.burgenseite.com/kapitell/admonts _kap_01.jpg (uporabljeno 16. 7. 2013); za datacijo gl. http://gams.uni-graz.at/fedora/get/o:kug-t-095-141/bdef: TEI/get (uporabljeno 10. 7. 2013). 205 Prim. Oter Gorenčič, Romanska in zgodnjegotska arhitekturna plastika, str. 100. O portalih v palacije gl. Piper, Burgenkunde, str. 448-451; prim. Miletic, Plemic'ki gradovi, str. 217. koncipiran tudi zato, ker kapela ni imela lastnega reprezentativnega vhoda in je zato prevzel tudi vlogo podarjenega vhoda v kapelo.206 Ob koncu se ustavimo še pri luneti, ki je bila odkrita med konservatorsko-restavratorskimi posegi v letih 1999 in 2000 in je sekundarno vzidana v ostenje arkadnega hodnika oz. pod stopnišče poznorenesančnega stopnišča (sl. 36). V literaturi sta jo prva omenila Igor Sapač in Alenka Zeleznik, ki sta jo opisala kot »velika heraldična luneta domnevno romanskega portala iz 12. stoletja«,207 v nadaljevanju pa podala tezo, da gre za luneto romanskega glavnega grajskega portala, ki so ga morda odstranili med prezidavami ob koncu 16. stoletja, ko so mdr. na treh straneh dvorišča nastali arkadni hodniki s stopniščem, na katero so vzidali to luneto, ki, sodeč po merah, ne izvira iz kapele.208 Ivan Stopar je o luneti zapisal, da pripada nekdanji kapeli in izvira iz 12. stoletja.209 206 Prim. prispevek Igorja Sapača v tej publikaciji. 207 Gl. Sapač, Zeleznik, Gradovi, str. 62. 208 Sapač, Zeleznik, Gradovi, str. 64; Sapač, Ukročena lepotica, str. 92. Gl. tudi prispevek Igorja Sapača v tej publikaciji. 209 Stopar, Najlepši slovenski gradovi, str. 199; Stopar Za grajskimi zidovi, str. 62. Sl. 35: Liechtenstein, grajska kapela, vhodni portal (foto: Mija Oter Gorenčič). Sl. 34: Tulln, cerkev sv. Štefana, severni portal (Schwarz, Tulln). Sl. 36: Rajhenburg, grad, luneta (foto: Mija Oter Gorenčič). Osrednje, plitvo poglobljeno kvadratasto polje polkrožne lunete je geometrično razdeljeno s centralno postavljenim grškim križem z razširjenimi in rahlo konkavno ubočenimi konci krakov, ki jih med seboj povezujejo štirje trakasto izklesani krogi v obliki štiriperesne deteljice. Ta je prepletena s krogom, ki obdaja stiliziran vegetabilni ornament, izklesan med kraki križa. Ornamenta sta zrcalno si- 2013 metrična. Sečišče osi križa je okroglo razširjeno in okrašeno z vklesano rozeto. Čeprav okrasje lunete, zlasti listovje, na prvi pogled vzbuja nekoliko dvoma o tem, ali gre res za romanski kos, menim, da vendarle kaže dovolj za ro-maniko tipičnih elementov, ki upravičujejo umestitev v ta čas.210 Na prvem mestu so to centralni križ, ki je eden najpogostejših osrednjih motivov romanskih lunet, in z ornamenti zapolnjena polja med kraki. V Nemčiji je npr. okoli tretjina vseh romanskih lunet okrašena s križem ali jagnjetom kot Kristusovim simbolom; križ je upodobljen sam ali med rastlinskim in geometričnim ornamentom,211 pogosto je obdan s krogom21-2 in ima tudi središče poudarjeno s krogom in ornamentom, kar je primer tudi na Rajhenburgu. Tudi obliko križa z enakomerno razširjenimi konci krakov najdemo v romanskih lunetah. Gre za t. i. Kruckenkreuz, izklesan npr. na romanski luneti zahodnega portala cerkve sv. Mihaela v Schwäbisch Hallu213 iz okoli let 1180/ 90,214 kjer je umeščen v tesen preplet vitic in drugega vegetabilnega in geometričnega okrasja, spodnji krak grškega križa pa stoji na nekakšnem podstavku. V obliki latinskega križa pa ga najdemo npr. v timpanonu severnega zahodnega portala nekdanje samostanske cerkve v Bronnbachu iz okoli let 1180/ 90215 in v zatrepu nekdanjega zahodnega portala cerkve sv. Nikolaja v Buchenbergu iz okoli leta 1100, kjer sta križa dva, oba v krogu.216 Križ z razširjenimi kraki spominja na bronaste in relikvij-ske križe iz prve polovice in sredine 12. stoletja, katerih kraki so okrašeni z gemami in simboli evangelistov.217 Primere križev, katerih kraki se na koncu razširijo navzven, sečišče krakov je lahko poudarjeno s krogom in ornamentom v njem, vmesna polja so zapolnjena z vegetabilnim okrasjem, vse skupaj pa obdaja krog, poznamo tudi iz predro-manskega obdobja, npr. z nagrobne plošče v kripti samostanske cerkve Sesto al Reghena ali marmorne plošče v Ogleju, obe iz 8. stoletja.218 V srednjeveški umetnosti so križi pogosto oblikovani tako, da iz njih nekaj raste ali poganja, s čimer postanejo živo deblo oz. drevo življenja.219 210 Glede na to, da je vzidana pod stopnišče, pomeni, da je nastala pred 1600, torej bi bila lahko le še gotska, morda zgodnjerenesančna. Malo je namreč verjetno, da bi jo na tem mestu izklesali trapisti. 211 Neubauer, Die romanischen skulptierten Bogenfelder, str. 24; Kalbaum, Romanische Türstürze, str. 84-87, 406. 212 Prim. Kalbaum, Romanische Türstürze, str 84. 213 Kalbaum, Romanische Türstürze, str. 406, repr. 97. 214 Prav tam, str. 408. 215 Prav tam, str. 228, repr. 20. 216 Prav tam, str. 230, repr. 21. 217 Gl. Werner, Suevia, repr. 66, 68, 69, 72, 73, 74, 75, 112, vsi iz prve polovice ali sredine 12. stoletja; prim. Kalbaum, Romanische Türstürze, str. 228. 218 Gl. Maggi, Das schlichte Tympanon, repr. 29, 37. 219 Prim. Kalbaum, Romanische Türstürze, str. 84, 86, 407. Tako npr. romanski pateri iz Benetk na Ca' d'Oro220 in v Museo dell' Estuario221 krasi organska izpeljava križa v ornament oz. vegetacijo, ki zapolnjuje prostor med kraki, v Brestanici pa je geometrično oblikovanje bolj avtonomno in rastlinski ornament nastopa le kot polnilo. Diagonalno simetrična, za romaniko netipična ornamenta v krakih rajhenburškega križa spominjata na priljubljeno sorodno razporeditev v grbih. Prvi grbi so se pojavili med letoma 1120 in 1150,222 že med letoma 1210 in 1230 pa je bila heraldika razširjenja po vsej srednji in zahodni Evropi.223 Čeprav na štiri polja razdeljene ščite grbov najdemo že pred letom 1144,224 menim, da na Rajhenburgu ne gre za he-raldično luneto, ker ornament ni upodobljen v obliki ščita, poleg tega je okrasje svojstven spoj tipičnih motivov iz romanskih lunet. Rajhenburški preplet kroga in krogov, izhajajočih iz križa, asociira na značilne romanske geometrične preplete, ki jih kot apotropejsko znamenje pogosto najdemo v romanskih lunetah pa tudi na Sl. 37: Seckau, samostanska cerkev, kapitel (Roth, Seckau). 220 Swiechowski, Rizzi, Hamann-Mac Lean, Romanische Reliefs, repr. 258. 221 Prav tam, repr. 663. 222 Biewer, Medien, str. 145; prim. Galbreath, Jequier, Handbuch, str. 22. 223 Biewer, Medien, str. 147. 224 Waldner, Die ältesten Wappenbilder, str. 17—18, 70; Biewer, Medien, str. 147. 2013 drugih stavbnih elementih vključno z vitraji;225 motiv sicer najdemo že v zgodnjem srednjem veku.226 Rajhenburškemu prepletu soroden, za romaniko značilen ornament je krog, čez in preko katerega se prepleta pentlja.227 Takšen je bil tudi okras lunete, ki je nekdaj morda krasila portal kapele Salzburš-kega dvora v Regensburgu.228 Krog, čez katerega se prepleta pentlja, je v avstrijskem prostoru mdr. izklesan na enem od romanskih kapitelov v severni apsidi samostanske cerkve v Seckauu (sl. 37), kjer je ohranjen tudi kapitel, ki ga krasi križ, katerega kraki se nadaljujejo v trilist, ki zapolnjuje vmesne prostore med kraki križa.229 Rajhenburškemu identičnega motiva, torej iz križa izhajajoče pentlje, ki se kot nit prepletajo s krogom, mi v srednjeevropski romanski stavbni plastiki tekom priprave tega prispevka ni uspelo najti, kar seveda ne pomeni, da motiv v tem času ni bil večkrat uporabljan. Ne nazadnje je znan tudi iz kulturno povsem drugega okolja, saj ga najdemo npr. na plošči iz ene od etiopskih krščanskih skalnih cerkva, na kateri križ nadomešča kar podoba Kristusa (sl. 38). Kombinacija Križanega z iz njega izhajajočimi krogi je likovna upodobitev izžarevanja moči križa.230 Pri nas motiv geometričnega prepleta najbolje poznamo z romanske lunete na gradu Cmurek (sl. 39), kjer gre za preplet krogov, rombov in polkrogov, ki oblikujejo tipične romanske pentljaste zavoje. V Rajhenburgu osrednji krog, ki obdaja križ, kot Sl. 38: Etiopija, t. i. skalni samostani, kamnita plošča (detajl) (Küppers-Sonnenberg, Carinthia I). 225 Gl. npr. Kalbaum, Romanische Türstürze, str. 38-43, 197, 308-309, repr. 4, 56, 101. 226 Kalbaum, Romanische Türstürze, str. 308. 227 Gl. npr. Frodl-Kraft, Wiener Jahrbuch, repr. 4a, b, 5, 20, 21; Haas, Pfistermeister, Romanik, repr. 43; Kalbaum, Romanische Türstürze, repr. 56, 176. 228 To domneva Schicht, Bollwerke, str. 249. Upodobitev lunete pri Pohlig, Zeitschrift, str. 150. 229 Gl. upodobitvi pri Roth, Seckau, repr. 135, 137. Njuno prvotno mesto ni znano, Roth, Seckau, str. 168. 230 Küppers-Sonnenberg, Carinthia I, str. 562. šiv izmenično teče enkrat pod in enkrat nad krogi, ki izhajajo iz krakov križa. Tudi v Cmureku isti trak ob križanju z drugim trakom izmenično poteka enkrat spredaj, enkrat zadaj (motiv šivanja pod — nad). Primerjava s Cmurekom je zanimiva tudi zato, ker je tamkajšnja luneta domnevno in situ231 in je skupaj z dvema konzolama232 krasila nekdanji romanski vhodni portal v grad.233 Ker je širina cmu-reške lunete sorodna rajhenburški (Cmurek: 2,14 cm; Rajhenburg: 1,81 cm),234 je Sapačeva domneva, da je rajhenburška morda prav tako krasila nekdanji romanski glavni vhod v grad,235 še toliko bolj upravičena. Približno enako velikost so imeli tudi romanski vhodni portali gradov Podsreda, Podčetrtek, Sevnica, Lipnica idr.236 Vendarle pa moramo pustiti odprto tudi možnost, da luneta izvira z nekega drugega portala, morda celo ne z gradu. Ce je bila rajhenburška luneta nekdaj res nad vhodnim porta-lom v grad, je križ v središču presenetljiv, saj bi tak okras prej pričakovali nad portalom, ki vodi v kapelo. Morda je bil križ znak povezanosti gradu s cerkveno gospodo, salzburškimi nadškofi. Da vhodi v romanske gradove niso bili le utilitarni,237 dokazujeta npr. salzburški Hohensalzburg, kjer je romanski vhod okrašen z diamantiranim in cikcaka-stim vzorcem ter profiliranim kapitelnim in baznim delom,238 in štajerski Thalberg, kjer romanski 231 Gl. Zadnikar, Portal, str. 150. 232 Kot navaja Zadnikar, Portal, str. 150, je bil leta 1953 pod desnim vogalom lunete viden večji obdelan ležeč kamen, ki je na levi krajši stranici navzdol posnet v krožnem loku in na tem delu v sredini okrašen z rahlo poglobljeno ploskvijo, ki v zmanjšani obliki posnema zunanji obris. Po odstranitvi ometa se je pokazalo, da gre za kamen v funkciji konzole. Na str. 152 je Zadnikar zapisal, da oblika spominja na »občutje romanskega kockastega kapitela in romanskih kon-zol«. 233 Takšno mnenje zastopa Igor Sapač, gl. njegov prispevek v tej publikaciji. Zadnikar, Portal, str. 151, 158, pa je menil, da je luneta na tem mestu ostanek grajske kapele, saj bi bil prostor za njo orientiran proti vzhodu, »nenavadno« višino (do preklade okoli 3 metre) pa je razložil s spremembo zunanjega nivoja tal ali z uporabo nekaj stopnic pred njim. Stopar, Območje Maribora in Ptuja, str. 35, je zapisal le »timpanon romanskega portala«, v drugih objavah pa je bil mnenja, da gre za timpanon nekdanje kapele: Stopar, Razvoj, str. 50; Stopar, Za grajskimi zidovi, str. 62. V Stopar, Gradovi, str. 33, 34, preberemo, da bi bil timpanon lahko ostanek nekdanjega grajskega portala, a da še verjetneje izvira z nekdanjega vhoda v grajsko kapelo. 234 Za podatek o merah se zahvaljujem Igorju Sapaču. 235 Sapač, Železnik, Gradovi, str. 64; Sapač, Ukročena lepotica, str. 92. 236 Za podatek se zahvaljujem Igorju Sapaču; gl. tudi njegov prispevek v tej publikaciji. 237 Horvat, Prostor, str. 41—66, npr. ne omenja nobenih reliefno okrašenih lunet; na str. 59, 60 le opozarja, da so bili pogost okras nad vhodi v gradove grbi grajskih lastnikov. Piper, Burgenkunde, str. 302, piše, da so bili okviri vrat praviloma popolnoma brez okrasja, kar se je pričelo spreminjati šele proti pozni gotiki in renesansi. 238 Gl. Piper, Burgenkunde, str. 302; gl. repr. na http:// commons.wikimedia.org/wiki/File:Burg_Salzburg.jpg (upo- rabljeno 16. 7. 2013). Sl. 39: Cmurek, grad, luneta (foto: Mija Oter Gorenčič). Sl. 40: Kornwestheim, cerkev sv. Martina, južni portal v lopi, luneta (Kalbaum, Romanische Türstürze). vhodni portal v vzhodnem stolpu, kot lahko sodimo danes, sicer ni imel lunete, so pa bili kapitelni zidci skrbno kamnoseško obdelani z vegetabilno orna-mentiko.239 Ker je romanskih vhodov v gradove ohranjenih relativno malo, lahko o priljubljenosti grbov nad njimi le ugibamo oz. ugotavljamo, da so vhodi v gradove, nad katerimi so grbi, značilnejši za poznejši čas, kar bi prav tako podpiralo tezo, da ne 239 Gl. Jeitler, Von Burgen, str. 61, 84, 85, 87. gre za heraldično luneto. Primer romanskega vhodnega grajskega portala z nadvratnim geometrično-vegetabilnim okrasjem je prav luneta z gradu Cmurek iz okoli sredine 12. stoletja.240 Omenim 240 Cevc, Srednjeveška plastika, str. 36, 38: med letoma 1145 in 1170; Sagadin, Gardina, Plastika, št. 32: druga polovica 12. stoletja; Zadnikar, Romanska arhitektura, str. 321: sreda 12. stoletja; Zadnikar, Portal, str. 154, 158: okoli sredine 12. stoletja; Stopar, Območje Maribora in Ptuja, str. 35—36: sreda 12. stoletja. 2013 naj še, da primerjavo gladki, trakasti izvedbi geometričnega vzorca kroga in pentljasto prepletajočih se polkrogov znotraj kvadrata, kot je ohranjena na rajhenburški luneti, najdemo že v 5. stoletju,24* iz prve polovice 12. stoletja pa jo poznamo npr. z lunete južnega portala v lopi cerkve sv. Martina v Kornwestheimu242 (sl. 40). Na podlagi navedenih primerjav lahko ugotovimo, da bi luneta, kot domneva Igor Sapač, lahko pripadala nekdanjemu glavnemu vhodu v grad in nastala v obdobju Konrada I.243 ali v času okoli sredine 12. stoletja. Bogatejša zasnova grajske kapele, ki se je kazala v visoki kvaliteti gradnje in profiliranih stavbnih členih, je bila praviloma arhitekturni izraz pomembnosti kapele, kot dokazuje npr. že kapela gradu Gars kot babenberške utrdbe.244 Sorodno lahko tudi na Rajhenburgu natančno in kvalitetno gradnjo, stavbnoplastično oblikovanje kapele, portala v drugo nadstropje (sedanje prvo nadstropje) pa-lacija in lunete pripišemo zgodovinski pomembnosti gradu kot najjužnejši utrdbi salzburških nadškofov, pa čeprav, kot ugotavlja Schict, Rajhenburg ni sodil k ožjemu jedru nadškofijskih gradov.245 Kljub temu se rajhenburška kapela v slovenskem prostoru ne samo po svoji zasnovi, marveč tudi po kvaliteti in skrbnosti izdelave umešča na sam vrh romanskih grajskih kapel, primerjave pa ji ne najdemo tudi v naši preostali romanski arhitekturi. Temu pritrjuje tudi ohranjena stavbna plastika. Vse to priča o izjemni vrednosti rajhenburške romanske kapele in stavbne plastike, ki ji pomembno mesto pripada ne le v slovenskem, marveč v precej širšem srednjeevropskem prostoru. VIRI IN LITERATURA Amon, Karl: Die Bedeutung von Seggau für Bistum und Diözese Seckau. Schloss Seggau. Geschichte, Architektur und Kunst der steiriscchen Bischofsburg (ur. Heimo Kaindl, Hans Ranz, Leopold Städtler, Karl Steiner). Graz: Diözesanmuseum Graz, 1997, str. 28-43. Biewer, Ludwig: Wappen als Träger von Kommunikation im Mittelalter: einige ausgewählte Beispiele. Medien der Kommunikation im Mittelalter (ur. Karl-Heinz Spieß). Stuttgart: SteinerVerlag, 2003, str. 139-154. Binding, Günther: Burg Münzenberg in der Wet-terau. München-Berlin: Deutsche Kunstverlag, 1964. 241 Gl. Kalbaum, Romanische Türstürze, str. 308, repr. 111. 242 Za datacijo gl. Kalbaum, Romanische Türstürze, str. 309. 243 Gl. njegov prispevek v tej publikaciji. 244 Lehner, Burgkapellen, str. 213. 245 Gl. Schicht, Die Festung, str. 581; Schicht, Bollwerke, str. 235-236. Bitschnau, Martin, Hauser, Walter, Mittermair, Martin: Die Baugeschichte von Schloss Tirol im Hochmittelalter. Schloss Tirol 1971—2011. Neues Leben in alten Mauern. Festschrift anlässlich des 15. Jubiläums des Südtiroler Landesmuseums für Kultur- und Landesgeschichte Schloss Tirol (ur. Stefanie Prieth). Bozen: Verlagsanstalt Athesia, str. 212-237. Bitschnau, Martin, Hauser, Walter: Baugeschichte der Burg Tirol im Hochmittelalter (1077/11001300): Vorbericht über die bauhistorischen Untersuchungen 1986-1994. Tiroler Heimat, 59, 1995, str. 5-18. Bitschnau, Martin, Hauser, Walter: Burg Tirol im Hochmittelalter - Bauphasen und Zeitstellung. Schloß Tirol. Saalbauten und Burgen des 12. Jahrhunderts in Mitteleuropa (ur. Thomas Biller). München-Berlin: Deutsche Kunstverlag, 1998, str. 31-46. Bitschnau, Martin, Seebach, Gerhard: Burg Petersberg. Die profanen Bau- und Kunstdenkmäler der Stadt Friesach (ur. Barbara Kienzl, Gerhard Seebach, Ulrike Steiner). Wien: Schroll, 1991, str. 72-131. Brestaniški grad: restavriranje 1979, 1980. Ljubljana: Zavod SR Slovenije za varstvo naravne in kulturne dediščine, Restavratorski atelje, 1982. Budde, Rainer: Deutsche romanische Skulptur 1050— 1250. München: Hirmer, 1979. Burgen in der Nordpfalz (ur. Alexander Thon). Regensburg: Schnell und Steiner, 2005. Cevc, Emilijan: Srednjeveška plastika na Slovenskem od začetkov do zadnje četrtine 15. stoletja. Ljubljana: Slovenska matica, 1963. Chierici, Sandro: La Lombardia. Milano: Zodiaque, 1978. Christian, Gert, Hebert, Bernhard, Kaindl, Heimo, Ruhri, Alois, Schwarz, Hubert, Zechner, Markus: Schloß Seggau: Ergebnisse des interdisziplinären Forschungsprojektes zu Baualter, Geschichte, Wirtschaft und Kunst der steirischen Bischofsburg. Schloss Seggau: Geschichte, Architektur und Kunst der steirischen Bischofsburg (ur. Heimo Kaindl, Hans Ranz, Leopold Städtler, Karl Steiner). Graz: Diözesanmuseum Graz, 1997, str. 48-214. Codrenau-Windauer, Silvia, Schnieringer, Karl: Die Ausgrabungen im Regensburger Dom. Der Dom zu Regensburg. Ausgrabung, Restaurierung, Forschung (ur. Peter Morsbach). MünchenZürich: Schnell & Steiner, 1989, str. 81-91. Conant, Kenneth John: Carolingian and romanesque architecture 800—1200. Harmondsworth, Middlesex: Penguin Books, 1973. Curk, Jože: Brestanica: gradbeno-zgodovinski oris. Brestanica: zbornik člankov in razprav (ur. Jože Curk). Brestanica: Turistično društvo, 1982, str. 107-141. 2013 Curk, Jože: Ormož in njegova okolica. Maribor: Obzorja, 1973. Curk, Jože: Razvoj urbanih naselbin na območju občine Ormož. Ormož skozi stoletja, 2, 1983, str. 61-80. Curk, Jože: Trgi in mesta na Slovenskem Štajerskem: urbanogradbeni oris do začetka 20. stoletja. Maribor: Obzorja, 1991. Dahm, Friedrich: Tympanon. Früh- und Hochmittelalter (ur. Hermann Fillitz). München-New York: Prestel, 1998, str. 359-360. Deuer, Wilhelm: Der Dom zu Gurk. Gurk: Dom-kustodie Salvatorianerkolleg Gurk, 1995. Die profanen Bau- und Kunstdenkmäler der Stadt Friesach (ur. Barbara Kienzl, Gerhard Seebach, Ulrike Steiner). Wien: Schroll, 1991. Donin, Richard Kurt: Die romanische Kirche der Burg Ranna. Baden bei Wien: Rohrer, 1936. Donin, Richard Kurt: Romanische Portale in Niederösterreich. Jahrbuch des kunsthistorischen Institutes der k. k. Zentralkomission für Denkmalpflege, 9, 1915, str. 1-105. Durdik, Tomaš, Chotebor, Petr: Zur Gestalt des romanischen Palas der Prager Burg. Schloß Tirol: Saalbauten und Burgen des 12. Jahrhunderts in Mitteleuropa (ur. Thomas Biller). MünchenBerlin: Deutsche Kunstverlag, 1998, str. 197204. Ernst, Bernhard: Früh- bis spätmittelalterliche Burgkapellen in der Oberpfalz. Aspekte der Archäologie des Mittelalters und der Neuzeit: Festschrift für Walter Sage (ur. Ingolf Ericsson, Hans Losert). Bonn: Habelt, 2003, str. 116-127. Fries, Oliver, Kuttig, Robert, Wolfgang, Christiane: Castrum quod dicitur Schala: von der hochmittelalterlichen Burg zum modernen Ausstellungszentrum. Die Schallaburg: Geschichte, Archäologie, Bauforschung (ur. Peter AichingerRosenberger). Weitra: Bibliothek der Provinz, 2011, str. 177-284. Frodl Kraft, Eva: Das »Flechtwerk« der frühen Zisterzienserfenster: Versuch einer Ableitung. Wiener Jahrbuch für Kunstgeschichte, 20, 1965, str. 7-20. Fuhrmann, Franz, Der romanische Dom in Salzburg und seine Stellung im Kirchenbau des Abendlandes. Bericht über den sechsten Österreichischen Historikertag in Salzburg, 1961, str. 10-20. Fuhrmann, Franz: Die Chorkrypta des romanischen Domes in Salzburg. Salzburg, 1962. Galbreath, Donald L, Jéquier, Léon: Handbuch der Heraldik. München: Battenberg, 1989. Giacomo, Lia di: Milan, S. Ambrogio. The Dictionary ofArt, 21, 1996, str. 534-535. Ginhart, Karl, Grimschitz, Bruno: Der Dom zu Gurk. Wien: Krystall-Verlag, 1930. Ginhart, Karl: Die Kunstdenkmäler des politischen Bezirkes St. Veit: Gerichtsbezirke Gurk und Friesach. Klagenfurt: Kollitsch, 1930. Gutmann, Christoph: Bauschmuck aus der Kaiserpfalz Goslar. Burg und Herrschaft (ur. Rainer Atzbach, Sven Lüken, Hans Ottomeyer). Dresden: Sandstein-Verlag, 2010, str. 72. Haas, Walter, Pfistermeister, Ursula: Romanik in Bayern. Stuttgart: Theiss, 1985. Haas, Walter: Die Stephanskapelle in Regensburg und ihre Restaurierung. 22. Bericht des Bayerischen Landesamtes für Denkmalpflege, 1963, str. 103-111. Hoernes, Martin: Romanische Kapellen in Regensburg. Romanik in Regensburg: Kunst, Geschichte, Denkmalpflege, Regensburg: Schnell & Steiner, 1996, str. 32-40. Hofmann, Johannes: Propst Heinrich I. von Gars (f ca. 1173) - Verfasser der Vita Chunradi und der Historia calamitatum ecclesia Salzburgensis? Auxilia Historica: Festschrift für Peter Acht zum 90. Geburtstag (ur. Walter Koch, Alois Schmid, Wilhelm Volkert). München: Beck, 2001, str. 163-180. Horvat, Zorislav: Ulazi u burgove 12-15. stoljeca. Prostor, 6, 1998, str. 41-66. Jakič, Ivan: Gradovi, graščine in dvorci na Slovenskem. Radovljica: Didakta, 1995. Jakič, Ivan: Vsi slovenski gradovi: leksikon slovenske grajske zapuščine. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1997. Janisch, Josef Andreas: Topographisch-statistisches Lexikon von Steiermark mit historischen Notizen und Anmerkungen, 2. Graz: Leykam-Josefstahl, 1885. Jeitler, Markus: Zur Baugeschichte der Burg Thalberg: eine Auswertung bauhistorischen Quellen. Von Burgen, Gräbern, Brunnentiefen (ur. Landesmuseum Joannemu, Ur- und Frühgeschichtliche Sammlung). Graz: Landesmuseum Joannemu, Ur- und Frühgeschichtliche Sammlung, 2002, str. 59-96. Jost, Bettina: Burgruine Münzenberg: Adelsburg der Stauferzeit, bedeutende Höhenburg des 12. und 13. Jahrhunderts. Regensburg: Schnell & Steiner, 2000. Kalbaum, Ulrike: Romanische Türstürze und Tympana in Südwestdeutschland: Studien zu ihrer Form, Funktion und Ikonographie. Münster-New York-München-Berlin: Waxmann, 2011. Karlinger, Hans: Die romanische Steinplastik in Altbayern und Salzburg. Augsburg: Filser, 1924. Koch, Rudolf: Gurk (Ktn.), Pfarr- und ehemalige Domkirche Mariae Himmelfahrt. Früh- und Hochmittelalter (ur. Hermann Fillitz). Mün-chen-New York: Prestel, 1998, str. 249-252. 2013 Koch, Rudolf: Salzburg, Domkirche hll. Rupert und Virgil. Früh- und Hochmittelalter (ur. Hermann Fillitz). München-New York: Prestel, 1998, str. 220-222. Koropec, Jože: Brestanica z okolico in Brestaniški do 17. stoletja. Brestanica: zbornik člankov in razprav (ur. Jože Curk). Brestanica: Turistično društvo, 1982, str. 45-77. Kos, Franc: Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, 4: 1101-1200. Ljubljana: Leonova družba, 1915. Kramberger, Dušan: Grad Rajhenburg: romanska kapela na gradu Rajhenburg. Gradovi, utrdbe in mestna obzidja: vodnik po spomenikih (ur. Nataša Gorenc). Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, 2006, str. 65-69. Kramberger, Dušan: Možnosti rekonstrukcij srednjeveških gradov: romanske grajske kapele na Slovenskem, posebej Rajhenburg in Podsreda. Ljubljana: tipkopis magistrske naloge, 2001. Küppers-Sonnenberg, Gustav A.: Flechtwerk, Knotenband und Knotendrachen. Carinthia I, 158, 1968, str. 479-601. Lanc, Elga: Friesach (Ktn.), Burg Petersberg, ehemalige Rupertikapelle. Früh- und Hochmittelalter (ur. Hermann Fillitz). München-New York: Prestel, 1998, str. 120-121, 439-441. Lanc, Elga: Friesach (Ktn.), Petersberg, ehemalige Konradskapelle (»Gebhardskapelle«) und Stadtmuseum Friesach. Früh- und Hochmittelalter (ur. Hermann Fillitz). München-New York: Prestel, 1998, str. 425-426. Lehner, Erich: Burgkapellen in Niederösterreich. Wien: tipkopis doktorske disertacije, 1985. Maggi, Pietro: Das schlichte Tympanon im 12. Jahrhundert: ein Beitrag zur Deutung allegorischer Skulptur an mittelalterlichen Kirchenportalen. Zürich: tipkopis doktorske disertacije, 1986. Miletic, Drago: Plemički gradovi kontinentalne Hrvatske. Zagreb: Društvo povjesničara umjetnosti Hrvatske, 2012. Moravi, Jürgen: Der steinerne Burgenbau des Hochmittelalters in der Steiermark. Burgen im Alpenraum (ur. Stefanie Lieb). Petersberg: Im-hof, 2012, str. 11-23. Morsbach, Peter: Zur Bau- und Ausstattungsgeschichte des Regensburger Domkreuzganges. Der Dom zu Regensburg: Ausgrabung, Restaurierung, Forschung (ur. Peter Morsbach). München-Zürich: Schnell & Steiner, 1989, str. 2540. Neubauer, Edith: Die romanischen skulptierten Bo-genfelder in Sachsen und Thüringen. Berlin: Akademie-Verlag, 1972. Ortner, Franz: Salzburgs Bischöfe in der Geshichte des Landes (969-2005). Frankfurt am Main-Berlin-Bern-Bruxelles-New York-Oxford-Wien: Lang, 2005. Oter Gorenčič, Mija: Deformis formositas ac formosa deformitas: samostanska stavbna plastika 12. in 13. stoletja v Sloveniji. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2009. Oter Gorenčič, Mija: Romanska arhitektura in arhitekturna plastika na ormoškem območju. Umetnostna dediščina ormoškega območja od 12. do izteka 19. stoletja (ur. Simona Menoni). Ormož: Muzej, 2007, str. 15-23. Oter Gorenčič, Mija: Romanska in zgodnjegotska arhitekturna plastika na Slovenskem. Ljubljana: tipkopis doktorske disertacije, 2007. Pagitz, Franz: Die mittelalterlichen Dome in historischer Sicht. 1200 Jahre Dom zu Salzburg 774-1974 (ur. Hans Spatzenegger). Salzburg: Metropolitankapitel, 1974, str. 31-72. Paulus, Helmut-Eberhard: Die Regensburger Galluskapelle im Ehrenfelser Hof: ein Beitrag zu Regensburger Romanik an der Wende vom 12. zum 13. Jahrhundert. Ars Bavarica, 43/44, 1986, str. 1-20. Piper, Otto: Burgenkunde: Bauwesen und Geschichte der Burgen zunächst innerhalb des deutschen Sprachgebietes. München: Piper, 1912. Piper, Otto: Burgenkunde: Bauwesen und Geschichte der Burgen. Würzburg: Flechsig, 2001. Pohlig, Carl Theodor: Eine verschwundene Bischofspfalz. Zeitschrift für bildende Kunst, 1896, str. 145-152, 179-182. Roth, Benno: Seckau, der Dom in Gebirge: Kunsttopographie vom 12. bis zum 20. Jahrhundert. Graz-Wien: Styria, 1984. Sagadin, Milan, Gardina, Edvilijo: Plastika s plete-ninasto ornamentiko v Sloveniji. Koper: Pokrajinski muzej, 1977. Salmi, Mario: Romanische Kirchen in der Toskana. Nürnberg: Carl, 1961. Sapač, Igor, Zeleznik, Alenka: Grad Rajhenburg. Gradovi, utrdbe in mestna obzidja: vodnik po spomenikih (ur. Nataša Gorenc). Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, 2006, str. 62-65. Sapač, Igor: Grad Ormož. Umetnostna dediščina ormoškega območja od 12. do izteka 19. stoletja (ur. Simona Menoni). Ormož: Muzej 2007, str. 2427. Sapač, Igor: Srednjeveški gradovi ob reki Savi med Radečami in Mokricami. Ukročena lepotica: Sava in njene zgodbe (ur. Jože Peternel). Sevnica: Javni zavod za kulturo, šport, turizem in mladinske dejavnosti, 2009, str. 85-101. Sauser, Ekkart: Konrad I. Biographisch-bibliographisches Kirchenlexikon, 4. Herzberg: Bautz, 199, stolp. 430-432. Schicht, Patrick: Bollwerke Gottes: der Burgenbau der Erzbischöfe von Salzburg. Wien: Phoibos Verlag, 2010. 2013 Schicht, Patrick: Burgen des Salzburger Erzbistums — Wehrbauten unter geistlicher Herrschaft. Burgen im Alpenraum (ur. Stefanie Lieb). Petersberg: Imhof, 2012, str. 87-94. Schicht, Patrick: Die Festung Hohensalzburg und der hochmittelalterliche Burgenbau der Erzbischöfe von Salzburg, Band B. Wien: tipkopis doktorske disertacije, 2006. Schicht, Patrick: Profane Residenzen der Salzburger Erzbischöfe im Hochmittelalter. Höfe und Residenzen geistlicher Fürsten: Strukturen, Regionen und Salzburgs Beispiel in Mittelalter und Neuzeit (ur. Gerhard Ammerer, Ingonda Hannesschläger, Jan Paul Niederkorn, Wolfgang Wüst). Ostfildern: Thorbecke, 2010, str. 383406. Schiestl, Rosmarie: Die Wandmalereien der Westempore des Gurker Domes. Graz: Grazer Universitätsverlag, 2011. Schwarz, Mario: Die Baukunst des 13. Jahrhunderts in Österreich. Wien-Köln-Weimar: Böhlau Verlag, 2013. Schwarz, Mario: Oberranna (NO.), Burgkirche. Früh- und Hochmittelalter (ur. Hermann Fillitz). München-New York: Prestel, 1998, str. 267269. Schwarz, Mario: Tulln (NO.), Pfarrkirche. Früh-und Hochmittelalter (ur. Hermann Fillitz). München-New York: Prestel, 1998, str. 286288. Steiger, Helga: Studien zur Baugeschichte der Pfarrkirche von Tulln. Wien: tipkopis diplomske naloge, 2011. Stein, Günter: Burgen und Schlösser in der Pfalz. Frankfurt am Main: Weidlich, 1976. Stevens, Ulrich: Burgkapellen im deutschen Sprachraum. Köln: Kunsthistorisches Institut der Universität Wien, 1978. Stevens, Ulrich: Burgkapellen: Andacht, Representation und Wehrhaftigkeit im Mittelalter. Darmstadt: Wissenschaftliche Buchgesellschaft, 2003. Stopar, Ivan: Grad Brestanica. Krško skozi čas 1477— 1977: zbornik ob 500-letnici mesta (ur. Lado Smrekar). Krško: Skupščina občine Krško, 1977, str. 127-151. Stopar, Ivan: GradPišece. Maribor: Obzorja, 1982. Stopar, Ivan: Grad Podsreda med včeraj, danes in jutri. Celje: Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine, 1999. Stopar, Ivan: Gradovi na Slovenskem. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1986. Stopar, Ivan: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji: med Kozjanskim in porečjem Save. Ljubljana: Vihar-nik, 1993. Stopar, Ivan: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji: med Prekmurjem in porečjem Dravinje. Ljubljana: Park, Znanstveni tisk, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete v Ljubljani, 1991. Stopar, Ivan: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji: spodnja Savinjska dolina. Ljubljana: Park, Znanstveni tisk, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete v Ljubljani, 1992. Stopar, Ivan: Grajske stavbne v vzhodni Sloveniji: območje Maribora in Ptuja. Ljubljana: Partizanska knjiga, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1990. Stopar, Ivan: Grajski objekti v salzburškem Posavju. Brestanica: zbornik člankov in razprav (ur. Jože Curk). Brestanica: Turistično društvo, 1982, str. 78-106. Stopar, Ivan: Najlepši slovenski gradovi. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2008. Stopar, Ivan: Razvoj srednjeveške grajske arhitekture na slovenskem Štajerskem. Ljubljana: Slovenska matica, 1977. Stopar, Ivan: Za grajskimi zidovi. Ljubljana: Vi-harnik, 2007. Streich, Gerhard: Burg und Kirche während des deutschen Mittelalters: Untersuchungen zur Sakraltopographie von Pfalzen, Burgen und Herrensitzen, 2: Pfalz- und Burgkapellen bis zur staufischen Zeit. Sigmaringen: Thorbecke, 1984. Strobel, Richard: Das Bürgerhaus in Regensburg. Tübingen: Wasmuth, 1976. Strobel, Richard: Der Brixener Hof und die mittelalterlichen Bischofshöfe in Regensburg. Jahrbuch der bayerischen Denkmalpflege, 28, 1973, str. 30-82. Strobel, Richard: Romanische Architektur in Regensburg: Kapitell, Säule, Raum. Nürnberg: Carl, 1965. Strobel, Richard: Zur Baugeschichte des Salzburger Hofes in Regensburg. Mitteilungen der Gesellschaft für Salzburger Landeskunde, 122, 1982, str. 241-252. Swiechowski, Zygmunt, Rizzi, Alberto, HamannMac Lean, Richard: Romanische Reliefs von venezianischen Fassaden: »patere e formelle«. Wiesbaden: Steiner, 1981. Vita Chunradi archiepiscopi Salisburgensis. Monv-menta Germaniae Historica: Scriptorum, 11, 1854, str. 62-77. Wadl, Wilhelm: Friesachs historische Entwicklung: ein Uberblick. Die profanen Bau- und Kunstdenkmäler der Stadt Friesach (ur. Barbara Kienzl, Gerhard Seebach, Ulrike Steiner). Wien: Schroll, 1991, str. 1-71. Walderdorff, Hugo: Regensburg in seiner Vergangenheit und Gegenwart. Regensburg: Pustet, 1896. Waldner, Heinz: Die ältesten Wappenbilder: eine internationale Ubersicht. Berlin: Herold, 1992. Weinfurter, Stefan: Salzburger Bistumsreform und Bischofspolitik im 12. Jahrhundert: der Erzbischof Konrad I. von Salzburg (1106—1147) und die Regularkanoniker. Köln-Wien: Böhlau, 1975. 2013 Werner, Joachim: Suevia sacra: frühe Kunst in Schwaben. Augsburg: Mühlberger, 1973. Wiedl, Birgit: Konrad I. von Abensberg (1106— 1147): Reformer im Erzstift. Lebensbilder Salzburger Erzbischöfe aus zwölf Jahrhunderten (ur. Peter F. Kramml, Alfred Stefan Weiß). Salzburg: Verein »Freunde der Salzburger Geschichte«, 1998, str. 63-82. Zadnikar, Marijan: Portal s pleteninasto ornamen-tiko na cmureškem gradu. Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 3, 1955, str. 147-160. Zadnikar, Marijan: Romanika v Sloveniji: tipologija in morfologija sakralne arhitekture. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1982. Zadnikar, Marijan: Romanska arhitektura na Slovenskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1959. Zadnikar, Marijan: Romanska umetnost. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1970. Zadnikar, Marijan: Stiški Mihael in Lahovče. Tra-ditiones: zbornik Inštituta za slovensko narodopisje in Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU, 5/6, 1976/1977, str. 387-394. Zadnikar, Marijan: Zgornja Draga pri Stični. Zbornik občine Grosuplje, 10, 1978, str. 147-154. Zahn, Joseph von: Urkundenbuch des Herzogthums Steiermark, 1: 798-1192. Graz: Verlag des historischen Vereines der Steiermark, 1875. Zahn, Joseph von: Urkundenbuch des Herzogthums Steiermark, 2: 1192-1246. Graz: Verlag des historischen Vereines der Steiermark, 1879. Zaisberger, Friederike: Der Salzburger Hof in Regensburg. Mitteilungen der Gesellschaft für Salzburger Landeskunde, 122, 1982, str. 125-240. Zedrosser, Thomas: Die Stadt Friesach in Kärnten. Klagenfurt: Kleinmayr, 1953. Zedrosser, Thomas: Reste der romanischen Bauperiode in Friesach. Carinthia I, 147, 1957, str. 275-282. Zellinger, Kurt: Erzbischof Konrad I. von Salzburg: 1106-1147. Wien: Geyer, 1968. SUMMARY Romanesque chapel and architectural sculpture in the Rajhenburg Castle The Romanesque chapel is situated on the first floor of the rectangular tower in the southeastern corner of the castle compound. Although it was in bad condition upon discovery, it is (was) possible to relatively accurately reconstruct the original layout. The chapel was most likely a rectangular, single-nave structure with a semi-circular apsidal east end. It had a groin vaulted ceiling, two bays separated by a rectangular transverse arch that rested on two half-columns, and groins that terminated in square shafts. Interior walls were partitioned by wall arches that terminated in rectangular pilasters. Since the most characteristic feature of the chapel is the partitioning of walls with pilasters, two half-columns and shafts in combination with wall arches, a transverse arch and groins, the author focuses on comparisons to other church interiors of similar design. Although the two-bay layout with an apsidal east end in (castle) architecture is fairly frequent, given the historical circumstances, the Rajhenburg chapel could have been designed on the model of the younger chapel at Friesach (Austria), which was most probably known to the lords of Rajhenburg. However, the latter could not have inspired the design of the vault of the Rajhenburg chapel linked to the design of its interior walls. The three-level partitioning, as is believed to have been used in Rajhenburg, could be found in Lombardy as early as the 11th century, which would speak in support of older dating, perhaps in the third quarter of the 12th century. The question of dating could be solved by the on-going dendrochronological research of the oak flooring, which is believed to have been in situ ever since the chapel was first constructed. Due to subsequent alterations, the Romanesque architectural sculpture is now limited to the remnants of a typically Romanesque chequerwork frieze, fragments of base profiles, a fragment of capital decorations, and a console of the apsidal east end. The preserved Attic profile reveals a fairly early form with high proportions of bases. Outside the chapel, a Romanesque portal has been preserved that led to the quarters in the southern tract. It comprises two inserted pillars with Attic bases and cylindrical capitals adorned with bas-relief stylised plant motifs tending to cover the entire surface. The lunette has no decorative carving. Based on a stylistic-comparative analysis, the portal 2013 could be placed into the last quarter of the 12th century. Subsequently placed under the late-Renaissance staircase, a lunette has been preserved whose decorative carving features enough elements typical of Romanesque art to justify their placement in this period. The interlacing of the circle with the circles emanating from the cross calls to mind the geometric interlacing patterns typical of Romanesque art. In Slovenian materials, the motif is best known from the Romanesque lunette at the Cmurek Castle of around the mid-12th century, which decorated the former Romanesque entrance portal into the castle. If the Rajhenburg lunette belongs to the original castle entrance, the cross in it may indicate a link between the castle and the ecclesiastical lords, archbishops of Salzburg. The lunette was probably carved in about the mid-12th century. 2013 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 75.052:7.04:728.81(497.4Rajhenburg)"15" Prejeto: 17. 9. 2013 Simona Menoni univ. dipl. umetnostna zgodovinarka, dr. znanosti s področja umetnostne zgodovine, konservatorka, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije E-pošta: simona.menoni@gmail.com Poslikana renesančna sobana v gradu Rajhenburg IZVLEČEK Na slikoviti legi na vzpetini nad Savo stoji grad Rajhenburg, ki ga ob stavbnozgodovinskih kvalitetah odlikuje tudi imenitna renesančna poslikava v trikotni sobani v prvem nadstropju vzhodnega trakta. Ta predstavlja eno izmed redkih ohranjenih prič profanega stenskega slikarstva na Slovenskem iz obdobja 16. stoletja. Obsega poslikavo vseh sten kot tudi nišo ob oknu na severni steni. V manjšem okenskem prostoru nasproti vhoda sta komaj razpoznavna prizora iz Kristusovega pasijona, Zadnja večerja in Kristus na Oljski gori. Poslikava na severni steni kaže skupino štirih personifikacij krščanskih kreposti — lustitia, Fortitudo, Spes, Temperantia. Na zahodnem delu severne stene je skupina treh dvorjanov, levo od skupine pa še bradati mož. Na južni steni sta ločena prizora, Suzana iz Danijelove knjige in domnevna Salamonova sodba. Slogovno so freske delo enega od slikarjev iz delavnice mojstra, kije leta 1526 poslikal cerkev v Marija Gradcu in datirajo v čas tretjega desetletja 16. stoletja. KLJUČNE BESEDE grad Rajhenburg, stenska poslikava, renesansa, renesančne freske, krščanske kreposti, Suzanina legenda, Salomonova razsodba, profano stensko slikarstvo ABSTRACT FRESCOES IN THE RENAISSANCE HALL OF THE RAJHENBURG CASTLE The Rajhenburg Castle, occupying a picturesque location on a hill above the Sava River, distinguishes itself by its outstanding historical architecturalfeatures as well as by the magnificent Renaissance frescoes in the triangular hall on the first floor of the eastern tract. The latter are among the rare preserved witnesses to the 16th-century profane mural painting in the Slovenian territory. The artwork covers all the walls, including the window niche in the northern wall. The small window area opposite the entrance features the barely discernible scenes from the Passion of Christ — the Last Supper and Christ on the Mount of Olives. The fresco on the northern wall depicts a group of four personifications of Christian virtues — lustitia, Fortitudo, Spes, Temperantia. The western portion of the northern wallfeatures a group of three courtiers and a bearded man to their left. The southern wall depicts two separate scenes — Susanna from the Book of Daniel and what could be Solomon's Judgement. Stylistically, the frescoes are the work of a painter from the workshop of the master who painted the church at Marija Gradec in 1526 and date back to the third decade of the 16th century. KEYWORDS Rajhenburg Castle, mural painting, Renaissance, Renaissance frescoes, Christian virtues, legend of Susanna, Solomon's judgement, profane mural painting Grad Rajhenburg že leta zbuja strokovni interes, predvsem zaradi stavbnozgodovinskih kvalitet, pa tudi v strokovni in poljudni literaturi uveljavljenega prepričanja, da gre za najstarejši v pisnih virih izpričani grad v Sloveniji.1 Čeravno so najnovejše raziskave slednjo trditev ovrgle,2 ostaja zanesljiva priča obstoja gradu letnica 1141 v listini nadškofa Konrada I., kjer se kot priča omenja po gradu imenovani Otto de Richenbvrc.3 Slednja torej potrjuje obstoj plemiške rodbine Rajhenburških, ki so s prekinitvami ostali na gradu vse do leta 1570, ko so izumrli.4 Poglobljenega strokovnega interesa so bile ob zgodovinskih in stavbnozgodovinskih raziskavah gradu v preteklosti že deležne tudi imenitne posli-kave v trikotni sobani v prvem nadstropju vzhodnega trakta; predstavljajo namreč redek primer profanega stenskega slikarstva na Slovenskem iz obdobja 16. stoletja,5 kljub temu pa njihova premišljena ikonografska zasnova še ni doživela zanesljive interpretacije. Trikotna prostornina sobane že sama po sebi predstavlja zanimivo zasnovo, ki jo nadgrajuje vsebinsko imenitna in dokaj kvalitetna poslikava. Obsega poslikavo vseh sten z nišo ob oknu na severni steni. V manjšem okenskem prostoru nasproti vhoda sta komaj razpoznavna prizora iz Kristusovega pasijona, Zadnja večerja na vzhodnem in Kristus na Oljski gori na zahodnem delu, polkrožni obok nad nišo pa je v celoti pokrit s krogovično dekoracijo. Prizora sta uokvirjena z naslikano arhitekturno kuliso s polkrožnim lokom, slonečim na stebrih. Prvi je postavljen v interjer, v katerem dominira bogat lestenec nad Kristusom z mladim Janezom Evangelistom v naročju; drugi prizor se odvija v skalni krajini. Poslikava na severni steni, levo od okenske niše, kaže skupino štirih personifikacij krščanskih kreposti — Iustitia, Fortitudo, Spes, Temperantia; prva je ohranjena le z napisnim trakom in atributom (tehtnica), iz česar sklepamo, da je bila pred prezidavo vzhodnega dela sobane naslikana še katera izmed krščanskih kreposti. Na zahodnem delu severne stene je skupina treh dvorjanov. Dajejo vtis navidezno lahkotnega klepeta, pri čemer je opazno spogledovanje moža z modnim širokim pokrivalom na desni in žensko s spetimi svetlimi lasmi, medtem ko druga z avbo drzno kaže hrbet. Levo od skupine je bradat moški, a ga od ostalih loči naslikan steber. Slednji z levico na kamnito ograjo pred seboj naslanja lesen čeber, v desnici pa drži leseno palico (?), 1 Prim. Kos, Gradivo, II, št. 309; Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 256; Stopar, Razvoj, str. 47; Stopar, Grajske stavbe 5, str. 95; Kos, Med gradom, str. 95 itd. 2 Glej prispevek Igorja Sapača in Petra Štiha v tej številki Kronike. 3 Kos, Gradivo, IV, št. 169, str. 101-102. 4 Za zgodovino srednjeveške rodbine Rajhenburških glej prispevek Borisa Hajdinjaka v tej številki Kronike. 5 Golob, Freske, str. 142-157; Koropec, Brestanica z okolico str. 45-77; Vignjevič, Brestanica, str. 297-298, kat. št. 173. pri čemer njegovega pomena in povezave z ostalo skupino v tem trenutku ni mogoče z gotovostjo razvozlati. Prizori so se nadaljevali tudi na celotni zahodni steni, a je naslikano na njej skorajda v celoti uničeno. Ohranjen je le zgornji rob, ki kaže pol-krožne arkadne loke, pri čemer lahko upravičeno domnevamo, da so se pod njimi prav tako odvijali figuralni prizori. Na južni steni sta dva prizora. Osrednja oseba prvega prizora je mlada žena z zavezanimi rokami, ki jo peljejo za zapahe, na kar nakazujejo naslikana zamrežena vratca. Na prizoru so izpovedni še dva imenitno oblečena starca na zahodnem delu upodobitve, ki sta si pomenljivo izmenjala pogled, slednja stojita na nekoliko privzdignjenem podestu, ter otrok ob krilu ujete ženske. Glavno protagonistko spremlja množica oseb, pri čemer v ospredju vidimo štiri moške figure z nekoliko idealiziranimi obrazi, pa vendar z dovolj realistično prepričljivo karakteriziranimi obraznimi potezami, da žalost in zaskrbljenost, ki počivata na njihovih podobah, zvenita prepričljivo. Drugi prizor kaže skupino žensk pred razsodnikom, ki je dvignil desnico, da bi razsodil o zadevi, ki je bila s skupino očitno razburjenih žena postavljena predenj. Napravljen je v krzneno ogrinjalo in ravno tako pokrivalo. K starcu-razsodniku z dolgo sivo brado, ki bržkone označuje modrost upodobljenega, se nagiba domnevni rabelj. Z vrvastim pasom opasano figuro ob sodniku, pač v srednjeveški tradiciji negativne karakterizacije, označuje poudarjen nos in razkrečeni prsti desnice. Slednja dva sta od skupine žensk ločena s stebričem arkadnega loka, vendar se razkrečeni prsti desnice domnevnega rablja stegujejo izza stebra k razburjenim ženam. V prizoru izstopa mlada ženska z dolgimi razpuščenimi lasmi, ki v agoniji vije roke visoko nad seboj. Njen obraz je lep, oči mandljasto-mačje, ustnice pa čutne. Pogled zdrsi do očitno poudarjenih prsi, ki jih deloma skrivajo razpuščeni lasje, potem pa do modno stisnjenega ozkega pasu. Lasje ostalih upodobljenih deklet so - tako v obravnaven kot tudi na drugih upodobljenih prizorih - speti in skriti pod različnimi vrstami oglavnic. Ob razburjenem dekletu stoji ženska z oglavnico s pogledom zazrtim v tla, za njo pa se mlado dekle z rokami sklenjenimi pred obrazom obrača vstran od osrednjega dogajanja. Skrajno levo je ob arkadnem stebriču v črnih oblačilih upodobljena starejša ženska groteskno poudarjenega velikega nosu in brade. Levica, s katero briše solze, je naslikana perspektivično nerodno, skupaj s prekratko dlanjo in prsti pa razkriva, da slikar kljub všečnosti, ki jo je dosegel z bogato kustomografijo in renesančno dekoracijo, s svojimi risarskimi sposobnostmi ni dosegel najvišje kakovostne ravni. V starejši ženi bi morebiti smeli prepoznati služabnico ene izmed mladih deklet. Za identifikacijo prizora dalje niso brez pomena žena na kolenih in stoječa ženska za njo, obe obrnjeni vstran od središča dogajanja. Personifikacije krščanskih kreposti (foto: Valentin Benedik, ZVKDS; Restavratorski center). Skupina dvorjanov (foto: Valentin Benedik, ZVKDS; Restavratorski center). 2013 Po prvi ikonografski obravnavi rajhenburških fresk naj bi v obeh prizorih šlo za legendo cesarja Henrika in cesarice Kunigunde;6 upodobitev s tematiko pravičnosti bi lahko potrdil tudi zgodovinski podatek, saj so gospodje Rajhenburški leta 1497 od Maksimilijana I. dobili pravico do visokega sodstva na svojem obsežnem ozemlju.7 Vendar je že analiza poslikave Tomislava Vignjevica8 ovrgla razlago prizorov z omenjeno legendo, saj ženska oseba, ki naj bi predstavljala Kunigundo v levem prizoru, po njegovem mnenju nima adekvatne figure v desnem prizoru. Vignjevicevi razlagi, po kateri žena s pre-križanima in zavezanima rokama v prvem prizoru upodablja lepo Suzano iz Danijelove knjige (Dan 3,1-64)),9 kaže pritrditi, zlasti v navezavi na dva starca-sodnika, oblečena v razkošna plašča s širokima krznenima ovratnikoma. V skladu s svetopisemsko zgodbo sta jo zaradi lastnega poželenja obdolžila prešuštvovanja, krive obtožbe pa jo reši deček Danijel. Zanimivo je tudi, da je Suzana po pričevanju Danijelove knjige prišla pred sodnika zagrnjena, skupaj s svojimi otroki, starši in z vsemi sorodniki. Vendarle pa bi v fantu ob Suzaninih nogah prej kot enega izmed njenih otrok bržkone smeli prepoznati dečka Danijela,10 kar dokončno zavrača povezave z legendo cesarice Kunigunde. Slednja namreč s svojim možem Henrikom II. kljub velikemu medsebojnemu spoštovanju in predani ljubezni ni imela otrok, kar je par okronalo s prepričanjem ljudi o s telesnostjo neumazani zakonski ljubezni in izpeljanimi primerjavami para z ljubeznijo Kristusa in njegove Cerkve. Zaradi zglednega krščanskega življenja in delovanja v prid Cerkvi je papež Inocenc III. leta 1200 oba kanoniziral za sveta,11 kar je tudi za izmikajočo se ikonografsko razrešitev rajhenburške poslikave sila pomemben podatek. Na večini znanih likovnih uresničitvah Kunigundine legende je namreč slednja s cesarsko krono na glavi upodobljena kot cesarica, po večini pa s svetniškim sijem tudi kot svetnica, česar na obeh prizorih južne stene rajhenburške dvorane ne 6 Golob, Freske, str. 142-157. 7 Koropec, Brestanica z okolico, str. 67. 8 Vignjevic, Brestanica, str. 297-298, kat. št. 173. 9 Upodobljen je prizor, ki ga Sveto pismo opisuje s sledečimi besedami: »Ko se je naslednjega dne ljudstvo zbralo pri njenem možu Jojakimu, sta prišla tudi oba starešini, polna nepostavnih naklepov proti Suzani, da bi jo dala umoriti. Rekla sta vpričo ljudstva: 'Pošljite Suzano, Hilakijajevo hčer, ki je Jojakimova žena.' In poslali so ponjo. Suzana je prišla skupaj s svojimi starši, otroki in vsemi sorodniki. Bila je zelo nežna in lepega videza. Ker pa je bila zagrnjena, sta kršilca postave ukazala, naj jo odgrnejo, da bi se tako nasitila njene lepote. Njeni domači in vsi, ki so jo zagledali, so zajokali.« (Dan 3,1-64) 10 Starozavezna zgodba namreč nadaljuje: »Ko so jo vodili v smrt, je Bog obudil svetega duha v mladem dečku, ki mu je bilo ime Daniel. Na ves glas je zavpil: 'Cist sem pri krvi te žene. « (Dan 45-46). 11 O življenju, delu in upodobitvah svetega zakonskega para glej npr. Guth, Kaiser Heinrich II. und Kaiserin Kunigunde. zasledimo, še pomembneje pa je, da v nobenem izmed največkrat upodobljenih prizorov njene legende ne nastopa otrok.12 Na drugi strani pa trditvi Tomislava Vignjevica,13 da je v drugem prizoru južne stene lahko prepoznati upodobitev Salamo-nove sodbe (2 Krn 16-28) — če sledimo domnevi, da sta pred sodnikom dve vlačugi, ki od Salomona pričakujeta naklonjeno sodbo glede otroka - temu lahko le pogojno pritrdimo. Prizor je namreč ravno v spodnjem levem kotu uničen in ni vidno, k čemu ali h komu se vstran obrnjeni ženi obračata. Obrat vstran od osrednjega dogajanja gotovo ni naključen, prav tako klečeča poza ene izmed deklet, ki jo pogosto srečamo ravno na upodobitvah Salomonove sodbe.14 Vendar je dejstvo, da v rajhenburški upodobitvi notranje stiske žena manjkata tako živ kot tudi mrtev otrok, zato tudi ni mogoče izreči dokončne sodbe o tem, kaj zares upodablja. Problem vsebinske interpretacije se odpira tudi ob pogledu na skupino dvorjanov na zahodnem delu severne stene. Moška figura spričo obraznih podobnosti sokolskega nosa in nekoliko naprej premaknjene »habsburške« spodnje čeljusti ter glede na pokrivalo, s katerim je bil največkrat upodobljen,15 opravičuje domnevo, da bi v njej lahko prepoznali cesarja Maksimilijana I.,16 ob njem pa njegovo prvo ženo Marijo Burgundsko17 ali verjetneje lepo Bian-ko Mario Sforza,18 s katero se je Maksimilijan poročil leta 1494. Na milansko vojvodinjo Bianko Mario utegne v rajhenburški ženski figuri navesti zamaknjen, nekoliko žalosten ali priprt pogled, ki je značilen za njene znane upodobitve.19 Na desni 12 Glej npr.: Wolf Traut ali Hans Wolf (?), Die Legende von Kaiser Heinrich und Kunigunde, lesorez, VIII, Staatsbibliothek München. Spletni vir 18. 7. 2013: www.bildindex. de/obj00013797.html|home. 13 Koropec, Brestanica z okolico, str. 67. 14 Iz časa nastanka brestaniške poslikave glej npr.: Rafael San-zio-Santi, Salomonova sodba, Palazzi Pontifici, Vatican, 1518-19. Spletni vir 22. 7. 2013: http://www.masterart.si/ Slike/slika/3634/3/rafael-sanzio-santi/the-judgment-of-solomon ali Giorgone, Salomonova sodbe, olje na lesu, 1500-1501, Ufizzi Firenze. Spletni vir: 22. 7. 2013: http:// www.artbible.info/art/large/828.html. 15 Npr. Albrecht Dürer, Portret cesarja Maksimiljana I., 1519, olje/platno, Kunsthistorisches Museum, Vienna, Austria ali Bernhard Strigel, Portret cesarja Maksimiljana in njegove družine, ok. 1515-1520, Kunsthistorisches Museum, Vienna. Spletni vir 16. 7. 2013: www.habsburger.net/en/ persons/habsburg-emperor/maximilian-i-last-knight. Izrazito obrazno podobnost kaže npr. delo Joos van Cleve, Cesar Maksimiljan I., ok. 1508-09, Kunsthistorisches Museum, Vienna, Austria. Spletni vir 16. 7. 2013: www.1st-art-galleiy.com/joos-Van-Cleve-(beke)Emperor-Maximilian-I,-C.1508-09.html. 16 22. marec 1459 - 12. januar 1519. 17 13. februar 1457 - 27. marec 1482. 18 5. april 1472 - 31. december 1510. 19 Npr. Ambrogio de Predis, Portret Bianke Marie Sforza, 1493, olje na lesu, The National Gallery of Art, Washing- ton, DC, Widener Collection. Spletni vir 16. 7. 2013: www.nationalgalleiy.co.uk./products/art_postcards/p _1033219. Obrazna podobnost je najbolj razvidna v knjižni 2013 strani prizora je ob skrajnem vogalnem stebriču arkadnega loka postavljen svečnik z ugaslo svečo. V omenjenem lahko prepoznamo enega izmed dekorativnih elementov med številno renesančno orna-mentiko, upodobljeno na obravnavani slikariji. A verjetneje je, da je ugasli sveči moč pripisati globlji pomenski akcent, ki morebiti namiguje, da je življenje upodobljenega v času nastanka poslikave že ugasnilo. Torej v likovno kompozicijo pretanjeno umeščen humanistični namig, uglašen na temo na ničevost in minljivost sveta (»vanits mundi«). Hkrati je vprašanje, kdo je dama, ki nam kaže hrbet; lahko da upodobljenemu prizoru zgolj daje dimenzijo lahkotnega klepeta na dvoru, lahko pa tudi, da s s tako »prisotnostjo« namiguje na Maksimiljanovo prvo ženo Marijo Burgundsko. Odprto ostaja tudi vprašanje o bradatem možu z lesenim čebrom levo od skupine, ki je od ostalih ločen z naslikanim stebrom; njegove vloge na tej ravni raziskav žal ni mogoče zanesljivo razvozlati. Navkljub špekulaciji pa se zdi najbližje resnici trditev, da bi v njem smeli prepoznati Rajnprehta Rajhenburškega, saj je kot vplivni in Habsburžanom zvesti vojskovodja od kralja Maksimilijana I. dobil v zakup grad kot de-želnoknežji fevd. Po sporu Friderika III. s salz-burškim nadškofom so cesarjeve čete namreč leta 1479 zasedle Rajhenburg in vso drugo škofovsko posest na Štajerskem in Koroškem. Nadškofu je na pomoč priskočil ogrski kralj Matija Korvin, ki je prevzel škofovske posesti v Posavju, po sklenitvi miru med sprtima stranema in ob izteku stoletja pa je večina gradov preko Habsburžanov znova prešla v posest salzburške nadškofije.20 Rajhenburg je torej ostal habsburški in leta 1497 ga je kralj Maksimilijan I. kljub protestu Salzburga kot zahvalo za zasluge skupaj z deželskim sodiščem podelil v zakup svojemu vplivnemu vojskovodji Rajnprehtu Rajhen-burškemu (1434—1505).21 Rajnpreht, takrat na vrhuncu moči, je v času največje turške nevarnosti srednjeveški grad dodatno utrdil in ga reprezentativno uredil. Igor Sapač22 piše, da so bila gradbena dela izvedena v prvi tretjini 16. stoletja, kar naj bi pričalo o izjemni ambicioznosti Rajhenburških na Rajhenburgu, zlasti po tistem, ko so se otresli nadoblasti salzburških nadškofov in so se uvrstili ilustraciji iz ene izmed knjig iz Österreichische Nationalbibliothek Wien, v knjigi, ki jo je Bianka Maria domnevno dobila za poročno darilo. Spletni vir 16. 7. 2013: www.onb. ac.at/about/kaiser_maximilian.htm. 20 Prim. Janisch, Topographisch-statistisches Lexikon, str. 96; Koropec, Brestanica z okolico, str. 52; Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Med Kozjanskim in porečjem Save, str. 95—96; Ravnikar, Grad in gospoščina Sevnica, str. 78. O tem v več v prispevku: Sapač, Igor: Arhitekturna zgodovina gradu Rajhenburg v tej številki Kronike. 21 Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 257; Koropec, Brestanica z okolico, str. 67, 73; O Rajhenburških glej prispevek Borisa Hajdinjaka v tej številki Kronike. 22 O gradbeni zgodovini gradu glej: Sapač, Igor: Arhitekturna zgodovina gradu Rajhenburg v tej številki Kronike. med pomembne podpornike Habsburžanov. Sa-pač23 glavnino del resda pripisuje Rajnprehtovemu sinu Hansu Rajhenburškemu (pred 1478—1522), ki je grad prevzel leta 1502 in ga obdržal do smrti, zadnja dela pa so izpeljali pod Hansovim najstarejšim sinom Jurijem (okoli 1500—1541). Vprašanje je torej, ali bi bilo možno, drugače kot se je v literaturi domnevalo doslej,24 da bi Rajnpreht ov sin Hans — torej že okoli leta 1520 — dal svojega očeta upodobiti z lesenim čebrom v rokah, pa četudi v resnici ne vemo, kaj slednji sploh predstavlja. Pa vendar, upodobljen je neposredno ob imenitni dvorni druščini, pri čemer je od nje tudi nekoliko odmaknjen. S pogledom se ozira vstran od dvorjanov, in sicer k okenski niši, ki je poudarjena z naslikano stebrno arhitekturo, v njej pa sta upodobljena motiva iz Kristusovega Pasijona: Zadnja večerja in Molitev na Oljski gori. Slednjega sicer v srednjem veku večkrat srečamo kot izoliranega na cerkvenih zunanjščinah, saj je ob Križanem namreč eden izmed motivov, ki so bili v srednjeveškem gradivu mestoma nameščeni nad portali, da bi vernike spodbujali k razmišljanju in podoživljanju Kristusovih muk, torej z namenom kontemplativne poglobitve v eshatološke skrivnosti.25 Motiv se tako izoliran pojavi tudi v niši severne ladijske stene v podružnični cerkvi Matere Božje v Marija Gradcu, s katero je poslikava tudi sicer delavniško povezana. Tomislav Vignjevic26 je ob tem poudaril nadrobnost Kristusovega potenja krvi na Oljski gori, ki temelji na metamorfozi in vizualizaciji metafore iz Lukovega evangelija »...in njegov pot postane kakor kaplje krvi, ki so padale na zemljo.« (Lk 22, 44). To motiv uvršča med dogodke, v katerih je Kristus daroval kri za človeštvo, kar je bila nekakšna utemeljitev evha-ristije, zaradi česar prizor torej spada med podobe s poglobljeno evharistično simboliko, tako kot tudi izbrana pasijonska prizora v poslikani dvorani gradu Rajhenburg. Ob dejstvu, da se omenjeni mož obrača k okenski niši z izbranima pasijonskima motivoma, s tem pa tudi h krščanskim krepostim in predvsem, da je okenski prostor naravnost nasproti vhoda v sobano, izbor mesta njegove upodobitve torej ni naključen. Nad vrati v južni steni je namreč upodobljena ječa, simbol človeških zablod in zmot, nasproti nje pa tudi pot odrešitve preko Kristusove daritve in sledenja krščanskim krepostim, kar nenazadnje uprizarjata tudi oba izbrana prizora na južni steni — Suzanina legenda in Salomonova sodba — vsem pa se ob bok postavlja imenitna dvorna druščina. Nad vrati, ki predirajo južno steno, velja na tem mestu omeniti še dva grbovna ščitka, ki sta skorajda po- 23 Prav tam. 24 Golob, Freske, str. 142—156; Koropec, Brestanica z okolico, str. 45-77; Vignjevič, Brestanica, str. 297-298, kat. št. 173. 25 O tem glej npr. Peskar, Srednjeveške poslikave, s citirano literaturo. 26 Vignjevic, Likovna izpovednost, str. 39-58. vsem uničena. Levi grb kaže modrega volka z zlato krono na rdečem ščitu, kar ustreza grbu Rajhen-burških, od desnega pa je žal ostal le rdeč ščit. Ob domnevi, da je poslikavo naročil Hans Rajhen-burški, sin znamenitega Rajnprehta, bi v desnem grbu pričakovali grb Trautsonskih, saj je bil Hans od leta 1492 poročen z Evo Trautson,27 vendar lahko o slednjem le ugibamo. Verjetneje pa je, da je pripadal Juriju Rajhenburškemu, zaradi česar je poslikavo treba datirati v čas po letu 1526, saj se je Jurij tega leta poročil, in sicer z Barbaro Eybsko.28 Slikarije na temelju obravnavanega torej sodijo v tretje desetletje 16. stoletja, za slogovno opredelitev pa pritrjujemo Tomislavu Vignjevicevu,29 ki freske pripisuje enemu od slikarjev iz delavnice mojstra, ki je leta 1526 poslikal cerkev v Marija Gradcu. Ta je v Rajhenburgu resda nekoliko poenostavil široki razpon obraznih tipov, a je ohranil idealizirane obrazne tipe, blizu apostolom v Marijini smrti v Marija Gradcu, na drugi strani pa tudi skoraj groteskno karikiranje in smisel za kompozicijsko uravnoteženost glavnega mojstra v Marija Gradcu. Slogovno je bil naprednejši, saj v poslikavi ni več sledu poz-nogotske tradicije in konservativnosti, ki je marija-graški slikar ni v celoti prestopil. Ravno nasprotno smemo namreč reči za delo njegovega domnevnega sodelavca, kjer se že kažejo čiste renesančne dekorativne forme (girlande, biserni trakovi ...) in uporaba renesančnih arhitekturnih form (polkrožni arkadni loki, sloneči na renesančno okrašenih kapi-telih). Prav tako v slikanju draperij sledi slogu tako imenovanih vzporednih gub, ki se v srednjeevropskem prostoru uveljavijo s takrat aktualno t. i. »donavsko šolo«.30 Edini konservativni element, ki mu sledimo na začetek 16. stoletja, je značilna dekoracija z naslikanim krogovičjem, ki jo prav tako srečamo v Marija Gradcu, sorodno pa poznamo tudi na Gorenjskem, denimo v podružnični cerkvi sv. Križa na Križni gori (1502) 31 in se v tem času uveljavi tudi na obokih številnih drugih štajerskih cerkva, kakršen je na oboku podružnične cerkve sv. 27 28 Mohorja in Fortunata v Malih Rodnah pri Rogaški Slatini (1536)32 ali oboku križnega hodnika nekdanjega dominikanskega samostana na Ptuju.33 Pri tem je na mestu Hoflerjevo opozorilo na marija-graško posebnost, saj se tam iluzionistična zasnova ni omejila le na obok, ampak so vanjo vključeni tudi vrhovi podločij, kar kaže na celosten pristop k »poarhitekturjenju« notranjščine;34 zgleden primer te vrste je poslikava na Križni gori, pa seveda poslikava v rajhenburški dvorani, ki je zelo blizu poslikavi oboka vzhodnega trakta križnega hodnika dominikanskega samostana na Ptuju. Za nadaljnjo obravnavo pa se zdi pomembnejša uporaba čistih renesančnih dekorativnih dodatkov, predvsem pa poznavanje renesančnih arhitekturnih form, kot so polkrožni arkadni loki, sloneči stebričkih z renesančno okrašenimi kapiteli. Ti prostorsko zaokrožujejo domala vse pripovedne prizore, zaradi tridimenzionalno učinkujoče postavitve pa sta najpri-vlačnejša arkadna okvira dveh, žal močno uničenih 29 30 31 (t 1. V. 1538) Grb Trautsonskih je običajno srebrna podkev na modrem ščitu, v Rajhenburgu pa je ščit rdeč. Glej prispevek Borisa Hajdinjaka v tej številki Kronike. Barbara (*3. IX. 1503-t1557 (Vestenberg)) je bila nato poročena še dvakrat. Rodbina Eyb je bila iz Frankovske in čeprav samo viteškega stanu precej znana in vplivna. Njihov grb je tri rdeče školjke na srebrnem ščitu. Na rajhenburški poslikavi je ohranjen le rdeč ščit, pri čemer bi bilo možno, da je bil grb Eybov tukaj upodobljen v obratnih barvah, torej bele školjke na rdeči podlagi. Po do sedaj znanih raziskavah Borisa Hajdinjaka še tudi ni ugotovljeno, če je morda katera od vej rodbine uporabljala to inačico grba. Glej prispevek Borisa Hajdinjaka v tej številki Kronike. Borisu Hajdinjaku gre na tem mestu zahvala za prijazne namige glede rodbine Rajhenburških v luči iskanja morebitnega naročnika posli-kave. Vignjevič, Brestanica, str. 297—298, kat. št. 173. Glej npr. Stange, Malerei der Donauschule. Hofler, Srednjeveške freske v Sloveniji: Gorenjska, str. 114— 117 s citirano literaturo. Suzanina legenda (foto: Valentin Benedik, ZVKDS; Restavratorski center). 32 Menoni, Stensko slikarstvo, kat. št. 16. 33 Prav tam, kat. št. 22. 34 Hofler, Srednjeveške freske v Sloveniji: Vzhodna Slovenija, str. 134. Salomonova razsodba (foto: Valentin Benedik, ZVKDS; Restavratorski center). pasijonskih prizorov. Pri rajhenburški poslikavi pa kaže posebej izpostaviti naslikano listno masko ali t. i. grotesco, italijanski renesančni dekorativni element, ki se hitro razširi po Evropi. Zlasti na severu jo je v najbolj domiselnih variantah z grafičnimi listi populariziral Daniel Hopfer (ok. 1470, Kaufebeuren — 1536, Augsburg) in drugi. Vpliv njegove grafike med drugim kaže iskati v grisaillih na sklepnih stranicah prezbiterija podružnične cerkve Matere božje v Marija Gradcu pri Laškem. Tovrstna italijanska motivika — biserni nizi, dekorativno akantovje, sti-lizirane vaze — je v drugi polovici 15. stoletja cvetela predvsem v Benetkah in se je preko grafičnih predlog razširila tudi v kiparstvo in slikarstvo severa,35 preko posredovanja Koroške pa doseže tudi slovenske dežele. Kot daljni, a prepričljivi odmev italijanske renesanse, se je preko severnega ovinka pritihotapila tudi v Rajhenburg. Slog rajhenburške slikarije potrjuje, da so freske delo enega od slikarjev iz delavnice mojstra, ki je leta 1526 poslikal cerkev v Marija Gradcu.36 Zaradi slednjega je treba v luči iskanja slogovne usmeritve rajhenburškega slikarja spregovoriti o slogovnem izhodišču marijagraške poslikave. V tem oziru se lahko strinjamo z ugotovitvijo večine piscev, da imamo v primeru marijagraške slikarije opraviti s slikarjem, ki je bil seznanjen z dosežki sočasnega slikarstva na 35 Menoni, Stensko slikarstvo, kat. št. 17. 36 Vignjevič, Brestanica, str. 297-298, kat. št. 173. severu,37 predvsem sosednje Koroške.38 Ne moremo pa pritrditi Vignjevicevi primerjavi marijagraškega slikarja z anonimnim mojstrom, ki ga poznamo kot Mojstra oltarnih kril iz Oberfalkensteina,39 še manj pa s trditvijo, da se je marijagraški mojster izučil v njegovi delavnici.40 Kot je opozoril že Hofler,41 sloga tega slikarja pri našem mojstru ni zaslediti, prav tako ni sledu o vplivu potez Albrechta Durerja, v čigar delavnici je omenjeni slikar nedvomno sodeloval, z njim pa je njegov vpliv zašel v alpski prostor. Njegov slogovni izvor je potrebno iskati v koroškem tabelnem slikarstvu drugega in tretjega desetletja 16. stoletja, predvsem v beljaškem kro-gu.42 Po natančnejši analizi43 pa bi se v prihodnosti morebiti lahko izkazalo, da bo treba avtorja postaviti v bližino slikarja, čigar delo je oltarna slika mnogofiguralnega Križanja iz podružnične cerkve sv. Pavla v St. Paulu (danes Celovec, Diozesan-museum). Otto Demus44 in za njim Janez Hofler45 37 Golob, Marija Gradec, str. 336; Vignjevič, Marija Gradec, str. 295—297, kat. št. 172; Höfler, Srednjeveške freske v Sloveniji: Vzhodna Slovenija, str. 133. 38 Vignjevič, Brestanica, str. 297-298, kat. št. 173; Höfler, Srednjeveške freske v Sloveniji: Vzhodna Slovenija, str. 133. 39 Höfler, Die Tafelmalerei, str. 54s. 40 Vignjevič, Marija Gradec, str. 297, kat. št. 172. 41 Höfler, Srednjeveške freske v Sloveniji: Vzhodna Slovenija, str. 135. 42 Prav tam. 43 Menoni, Stensko slikarstvo, str. 50-52, kat. št. 17. 44 Demus, Die spätgotischen Altäre, str. 590. 2013 sta kljub očitnim razlikam prepoznala istovetnost slikarjeve roke z deli slikarja, sicer poznanega kot avtorja Jurijevega oltarnega retabla v Gospe Sveti (1526) in retabla Marije zavetnice s plaščem s stoječimi svetniki v Passeringu (1525). Z marija-graškim slikarjem avtorja Križanja iz St. Paula povezuje predvsem sorodno pojmovanje obraznih potez nekaterih protagonistov, predvsem tistih, ki v Marija Gradcu niso zaznamovani s spomini na eks-presivno pozno gotiko in pri katerih stopita v ospredje milina in poduhovljenost izraza, kot je npr. Marijin obraz v Poklonu Sv. Treh kraljev ali tista obeh Marij in Janeza Evangelista v prizoru Križanja. Obrazom svetih devic na oboku in oblikovanju las je zelo blizu obravnava sv. Marije Magdalene. Tudi njena draperija spominja na oblačila svetnic na oboku v Marija Gradcu. Marijagraške figure, ki so zaznamovane z ekspresivnejšim izrazom pa se zdijo bliže figuram na oltarnem retablu iz Gospe Svete. Kljub Hoflerjevemu predlogu, da je tudi zaradi modnosti oblačila Marije Magdalene oltarno sliko Kalvarije iz St. Paula treba datirati šele okoli leta 1530,46 se zdi omenjena datacija zaradi sorodnosti z delom glavnega marijagraškega slikarja nekoliko prepozna. Na podlagi primerjav bi se namreč v prihodnosti lahko izkazalo, da bi smeli našega slikarja postaviti vsaj v delavniški krog avtorja omenjenih tabelnih slik. Za opredelitev sloga marijagraškega slikarja je nedvomno pomembno njegovo poznavanje južnonemškega slikarstva prvih desetletij 16. stoletja. Grafični listi Daniela Hop-ferja so morali biti znani slikarju v Marija Gradcu, predvsem jedkanica z motivom Križanja, sicer datirana prepozno med leti 1525 in 1530. Po njej je marijagraški mojster povzel nekatere drže figur (pod križem žalujoča Marija, Longin) in njihovo razporeditev v prostoru (Longin, ki prebada Kristusu srce). Vignjevic47 pa je opozoril še na lesorez Hansa Baldunga Snemanje s križa, nastal je med letoma 1505 in 1507, ki ga je marijagraški mojster gotovo uporabil kot predlogo za svojo kompozicijo istega motiva. Da je bil Baldungov lesorez znan tudi na Koroškem, vidimo na prizoru Snemanja s križa iz cikla agonije Kristusovega trpljenja na poslikavi zu-nanjščine kostnice sv. Mihaela ob romarski cerkvi v Gospe Sveti. Kostnico, ki je bila po vsej verjetnosti zgrajena že v 12. ali 13. stoletju, so po letu 1500 obdali z nadstropnim, devetkotnim odprtim arkadnim hodnikom ter leta 1521 poslikali z omenjenimi prizori iz Kristusovega pasijona.48 Kljub temu da so prizori precej uničeni in nerestavrirani, smemo na podlagi primerjav z omenjeno oltarno sliko mno-gofiguralnega Križanja iz podružnične cerkve sv. 45 Höfler, Die Tafelmalerei, str. 182. 46 Prav tam. 47 Vignjevic, Likovna izpovednost, str. 46. 48 Zadnikar, Po starih, str. 84-86. Pavla v St. Paulu tudi v slikarju stenskih slikarij na zunanjščini kostnice pri Gospe Sveti videti bližino slikarske roke mnogofiguralnega Križanja, torej slikarja, v čigar delavnico postavljamo tudi glavnega marijagraškega mojstra. V Marija Gradcu je sodelovalo več slikarskih rok, a na tem mestu tako kaže omeniti, da bi slikarja, ki je poslikal stene okoli oken v prezbiteriju z motivom Jesejeve korenike in imitacijo renesančnih pilastrov z dekorativno-sim-boličnimi reliefi na način tako imenovanega grisa-illa, smeli poistovetiti s slikarjem, ki je poslikal znamenje v kraju St. Helen bei Mühlen na avstrijskem Štajerskem, datirano z letnico 1514.49 Podobnosti so v podajanju figuralike, robatih obraznih potezah in intenzivni barvitosti ter mestoma nekoliko trdem gubanju draperij; tam pa srečamo tudi imitacijo renesančnih pilastrov s podobno dekorativno motiviko. Istovetnost slikarske roke pač kaže na sosednji, avstrijski prostor ter tako dokazuje, da ni šlo za direktni vpliv italijanskega sosedstva tako pri nastanku poslikave marijagraške podružnice kot tudi posli-kave rajhenburške sobane. Zasluge za nastanek marijagraške poslikave je izgubljen nemški napis pripisoval laškemu meščanu Matiji Stichu, vendar za njo bržkone tiči kolektivno naročilo laškega meščanstva. Pri tem ne smemo pozabiti, da je bil v Laškem sedež pomembne, obsežne in bogate župnije, zato lahko z veliko gotovostjo domnevamo, da je v kraju delovala razgledana in izobražena duhovščina, ki bi lahko prispevala k vsebinskemu izoblikovanju marijagraške poslikave,50 na drugi strani pa kajpak izobraženo plemstvo, ki se je v Rajhenburgu očitno že oziralo po čistejših renesančnih slikarskih kanonih. Glede na povedano ostaja odprto vprašanje namembnosti poslikane sobane, locirane na repu bivalnega dela renesančno prezidanega gradu. Dosedanji pisci51 so na temelju ikonografske opredelitve, predvsem upodobitve personifikacij krščanskih kreposti, prostor opredeljevali kot sodno dvorano. Teza se med drugim opira tudi na zgodovinski podatek, da so rajhenburški gospodje leta 1497 od Maksimilijana I. dobili pravico do visokega sodstva na svojem obsežnem ozemlju,52 vendar je ustno izraženi pomislek zgodovinarjev53 glede omenjene trditve več kot na mestu. Namreč, sodni procesi v obravnavanem obdobju niso bili namenjeni zgolj sojenju obsojenega, marveč tudi v opomin in poduk širši množici ljudi, ki je sodelovala pri procesu in so tako nedvomno predstavljali tudi svojstven javni ter tako 49 Lanc, Mittelalterliche Wandmalereien, str. 496-498. 50 Höfler, Srednjeveške freske v Sloveniji: Vzhodna Slovenija, str. 135-136. 51 Golob, Freske, str. 142-157; Vignjevič, Brestanica, str. 297-298, kat. št. 173; Höfler, Srednjeveške freske v Sloveniji: Vzhodna Slovenija, str. 135. 52 Koropec, Brestanica z okolico, str. 67. 53 Polemiko je vpeljal Boris Hajdinjak, ki se mu na tem mestu zahvaljujem za izražene pomisleke in mnenja. 2013 spektakularni dogodek, čemur majhen prostor s premišljeno, posvečenim namenjeno poslikavo, lociran ob privatnih, bivanju namenjenih reprezentančnih sobanah, vsekakor ne bi mogel ustrezati. Glede na lokacijo sobane bi prej kot vse drugo prostor humanistično nastrojeni naročnik uporabljal kot neke vrste renesančni studio. Pri izbrani tematiki torej gre za t. i. pravičnostne podobe, med katerimi sicer seveda prednjači Zadnja sodba. Z njimi so od 15. stoletja naprej severno od Alp pogosto poslikavali prostore v mestnih hišah in gradovih. Suzanina zgodba pa sodi med starozavezne teme, ki sta jih kot »antične« obujala sočasna literatura in gledališče nemškega humanizma, kar se je seveda odražalo tudi v likovni umetnosti.54 Poslikana celota sobane v gradu Rajhenburg torej zgovorno priča o izobraženem in ambicioznem naročniku, ki je bil med drugim seznanjen tudi s slogovnimi novostmi okolja, h kateremu se je kot zvest podpornik Habs-buržanov oziral za umetniki in kulturnimi trendi. LITERATURA Demus, Otto: Die spätgotischen Aläre Kärntens. Klagenfurt: Geschichtsverein fur Kärnten, 1991. Golob, Nataša: Freske z brestaniškega gradu: predlog ikonografske interpretacije. Brestanica, Zbornik člankov in razprav (ur. Jože Curk). Brestanica: Turistično društvo, 1982, str. 142—157. Golob, Nataša: Marija Gradec: Vsebina grisaillev v prezbiteriju. Celjski zbornik 1977—1981. Celje: kulturna skupnost občine, 1981, str. 329—343. Guth, Klaus: Kaiser Heinrich II. und Kaiserin Kunigunde. Das heilige Leben, Legende, Kult und Kunst. Imhof Verlag 2002. Höfler, Janez: Die Tafelmalerei der Dürerzeit in Kärnten 1500—1530. Klagenfurt: Geschichtsverein für Kärnten, 1998. Höfler, Janez: Humanismus und Renaissance in den bildenden Künsten Sloweniens = Humanizem in renesansa v slovenski upodabljajoči umetnosti. TU FELIX EUROPA: der Humanismus bei den Slowenen und seine Ausstrahlung in den mitteleuropäischen Raum = humanizem pri Slovencih in njegovo izžarevanje v srednjeevropski prostor. Na Dunaju = In Wien: Slovenski znanstveni inštitut = Slowenisches Wiessenschafts-institut, Ljubljana: Sekcija za interdisciplinarno raziskovanje, ZRC SAZU, 2011, str. 129-141. 54 Höfler, Humanismus und Renaissance, str. 129-141. V ta kontekst je treba pritegniti še leta 1995 odkrite freske iz prvega nadstropja stolpiča pred južno fasado gradu Švar-cenštajn v Lazah pri Velenju iz tretje četrtine 16. stoletja, ki so jih zaradi zavarovanja po snetju in restavratorsko-konser-vatorskih posegih shranili v Muzeju Velenje (Ravnikar, Šaleška dolina, str. 5-30; Poles, Grajske kapele, str. 669-671; Vidmar, Biblijski cikel; Menoni, Premik (Primož Trubar 1508-1586), str. 52-53; Menoni, Premik (Stati inu obstati), str. 234-236; Menoni, Laze pri Velenju, str. 86-89). Höfler, Janez: Srednjeveške freske v Sloveniji: Gorenjska. Ljubljana: Družina, 1996. Höfler, Janez: Srednjeveške freske v Sloveniji: Vzhodna Slovenija. Ljubljana: Družina, 2004. Koropec, Jože: Brestanica z okolico in Brestaniški do 17. stoletja. Brestanica, Zbornik člankov in razprav (ur. Jože Curk). Brestanica: Turistično društvo 1982, str. 45-77. Kos, Dušan: Med gradom in mestom. Odnos kranjskega, slovenještajerskega in koroškega plemstva do gradov in meščanskih naselij do začetka 15. stoletja. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1994. Kos, Franc: Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku I—V. Ljubljana: Leonova družba, 1902-1928. Lanc, Elga: Mittelalterliche Wandmalereien in der Steiermark. Wien: Verlag der Osterreichischen Akademie der Wissenschaften, 2002. Peskar, Robert: Srednjeveške poslikave zunanjščin cerkva v osrednji Sloveniji: diplomsko delo. Ljubljana, 1991. Pirchegger, Hans: Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte. München: Verlag R. Oldenburg, 1962 (Buchreihe der Südostdeutschen Historischen Kommission, 10). Poles, Rok: Grajske kapele. Sakralna dediščina Šaleške doline (ur. Ivo Stropnik). Velenje: Pozoj, 1998, str. 669—671. Ravnikar, Tone: Grad in gospoščina Sevnica v poznem srednjem veku. Grad Sevnica. Sevnica: Društvo Trg, 2011, str. 57—81. Ravnikar, Tone: Šaleška dolina med romaniko in barokom. Šaleška dolina med romaniko in barokom: katalog razstave, Muzej Velenje, 1998 (Ravnikar, Tone (ur.)). Velenje: Kulturni center Ivana Napotnika, 1998, str. 5—30. Stange, Alfred: Malerei der Donauschule. München 1971. Stopar, Ivan: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Peta knjiga. Med Kozjanskim in porečjem Save. Ljubljana: Viharnik, 1993. Stopar, Ivan: Razvoj srednjeveške grajske arhitekture na slovenskem Štajerskem. Ljubljana: Slovenska matica, 1977. Vidmar, Tatjana: Biblijski cikel fresk z gradu Švar-cenštajn pri Velenju. Profano stensko slikarstvo na območju Slovenije v 16. stoletju. Diplomska naloga (tipkopis v knjižnici oddelka za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani). Ljubljana, 2003. Vignjevič, Tomislav: Brestanica, grad. Nasledstvo Mojstra marijagraških fresk. Gotika v Sloveniji (Ljubljana, Narodna galerija, 1. 6. — 1. 10. 1995, ur. Janez Höfler). Ljubljana: Narodna galerija, 1995, str. 297—298, kat. št. 173. 2013 Vignjevic, Tomislav: Likovna izpovednost in zakramentalna simbolika dveh prizorov iz cikla fresk v Marija Gradcu pri Laškem. Zbornik za umetnostno zgodovino, XLI, Ljubljana: Slovensko umetno-stnozgodovinsko društvo, 2005, str. 39-58. Zadnikar, Marjan: Po starih koroških cerkvah. Celovec: Družba sv. Mohorja, 1984. SUMMARY Frescoes in the Renaissance hall of the Rajhenburg Castle The Rajhenburg Castle has long been at the centre of scholarly interest, primarily due its outstanding historical architectural features, but also because of the magnificent frescoes in the triangular hall on the first floor of the eastern tract, which are among the rare preserved witnesses to the 16th-century profane mural painting in the Slovenian territory. The artwork covers all the walls, including the window niche in the northern wall, featuring the barely discernible scenes from the Passion of Christ, the Last Supper in the eastern and Christ on the Mount of Olives in the western portion. The fresco on the northern wall left of the window niche, depicts an interesting group of four personifications of Christian virtues — Iustitia (preserved only with the title band and attribute), Fortitudo, Spes, Temporantia — continuing in the western section of the northern wall with a group of three courtiers engaged in what seems to be a leisurely conversation. Left of the group is a bearded man, set apart from the others by a painted pillar, and one cannot help but wish to recognise in this noble crowd the Habsburg Emperor Maximilian I, accompanied by his first wife Mary of Burgundy or, more likely, the beautiful Bianca Maria Sforza, and the more distant figure as the Rajhenburg's most important representative Reinprecht. The entire western wall used to be covered by more frescoes, which have been almost completely destroyed. The southern wall depicts two separate scenes, the presumed Solomon's Judgement and the wrongful condemnation of virtuous Susanna from the Book of Daniel. According to the first iconographic study of the frescoes at Brestanica, both scenes should be identified with the legend of Emperor Henry and Empress Cunigunde, but the paper at hand rejects this proposal. We do, however, agree that the selected scenes undoubtedly belong to the so-called righteous depictions, which led previous authors to identify the place as a courtroom — a function such a small room with sophisticated frescoes comprehensible only to a savvy observer, as well as a room standing adjacent to private representative halls could by no means have. Owing to the latter, one should perhaps also have in mind that the procurer must have had an education in the humanities and used this space as a Renaissance studio. Whereas in the current stage of research, we admittedly continue to place the Brestanica frescoes into loosely the third decade of the 16th century, we certainly have no difficulties in identifying their stylistic features. They are the work of a painter from the workshop of the master who in 1526 painted the church at Marija Gradec. Drawing on analogies with the art of the Dürer period, the latter came to Slovenian Styria from artistically more advanced and prosperous Austrian Carinthia and Styria. The author of the Renaissance frescoes in the hall of the Rajhenberg Castle narrowed down the broad range of facial types used by the master of Marija Gradec, but preserved his sense of balanced composition. In this connection, it should also be pointed out that the painter at Rajhenburg never attained the artistic accomplishment of the master of Marija Gradec, with his main deficiency being in depicting arms and legs, as well as human proportions. Nevertheless, he compensated for his weakness with a monumental presentation of figures that evoke the new Renaissance spirit. Thus, he demonstrated a great aptitude for merging numerous architectural and decorative elements with figural scenes, without robbing the latter of narrative power, and an even greater aptitude for progressive stylistic vision. Due to the latter, he left no trace in his frescoes of the late-Gothic tradition and conservatism, from which the painter of Marija Gradec could not completely depart. 2013 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 929.52:728.81(497.4Rajhenburg)''1570/1881'' Prejeto: 12. 6. 2013 Lidija Slana Univ. dipl. oec. v pokoju, Brilejeva 6, SI—1000 Ljubljana e-pošta: slanalidija@gmail.com Lastniki Rajhenburga med 16. in 19. stoletjem (1570-1881) IZVLEČEK V prispevku so predstavljeni lastniki gradu in gospoščine Rajhenburg od leta 1570, ko se je končal rod vitezov Rajhenburških in so dediščino prevzeli sorodniki Welzerji, za njimi baroni Egkh-Hungerspach, Gall-Gallensteini, Mosconi, grofje Attemsi in drugi, vse do leta 1881, ko je pater Gabriel Giraud kupil grad in ga podaril meniškemu redu trapistov. KLJUČNE BESEDE Rajhenburg, Luknja, Brežice, plemiške rodbine na Štajerskem, Welzer, Egkh-Hungerspach, Gall-Gallenstein, Moscon, Attems, Heister, Waldburg-Zeil-Wurzach, Mandelstein, Delena, Esebeck ABSTRACT PROPRIETORS OF RAJHENBURG BETWEEN 16th AND 19th CENTURY (1570-1881) The proprietors of the castle and seigneury Rajhenburg are represented in the contribution, since the year 1570, when the lineage of the knights of Rajhenburg died out and the heritage was taken over by their relatives the Welzer and then by the barons Egkh-Hungerspach, the nobles Gall-Gallenstein and Moscon, the counts of Attems and others, till the year 1881, when the friar Gabriel Giraud bought the castle and offered it to the religious order of Trappists. KEY WORDS Rajhenburg (Reichenburg), Luknja (Luegg), Brežice (Rann), noble families in Styria, Welzer, Egkh-Hungerspach, Gall-Gallenstein, Moscon, Attems, Heister, Waldburg-Zeil-Wurzach, Mandelstein, Delena, Esebeck Uvod V tristoletnem obdobju, od leta 1570, ki ga zaznamuje izumrtje vitezov Rajhenburških, pa vse do leta 1881, ko je grad s posestvom kupil Camille Giraud in ga podaril iz Francije izgnanim menihom trapistom, se je na gradu in gospostvu Rajhenburg zvrstilo precejšnje število lastnikov. Večinoma so lastniki, z izjemo članov rodbin Moscon in Attems, Rajhenburg posedovali le kratek čas, nekateri so mu s prezidavami in dozidavami dali tudi novo podobo. Nekateri lastniki so v gradu tudi stanovali, drugi so ga občasno obiskovali, tretji so ga popolnoma prepustili upravljanju oskrbnikov. Vsekakor je konec 19. stoletja dočakal častitljivo starost in preobrazbo v samostan v dokaj zadovoljivem stanju. Rodbina Welzer — dediči vitezov Rajhenburških (1570-1576) Welzerji so bili staro štajersko plemstvo, ki se je v pisnih virih pojavilo sredi 13. stoletja. Ime so dobili po krajih Oberwolz in Niederwolz, ki ležita v dolini Wolz v zgornjem porečju reke Mure na Štajerskem in sta bila v lasti Freisinga že v letu 1007. Na osnovi imena Konrad, ki je bilo v tej rodbini pogosto, lahko sklepamo, da so obstajali že v 12. stoletju. Svojo kariero so pričeli kot uradniki in oskrbniki cerkvenih posestev, salzburškega samostana v Admontu in freisinške nadškofije ter gospodov Liechtensteinskih.1 Kasneje so se odlikovali tudi v posvetnih službah in najbolj sposobni člani te številne, sredi 18. stoletja v moškem rodu izumrle rodbine, so bili pogosto na najvišjih položajih štajerske in koroške deželne vlade. S pametnimi porokami z dedinjami raznih gospostev, hčerkami bogatih lastnikov kapitala ali članicami izumrlih rodbin so pridobili številna gospostva in gradove na Stajerskem in Koroškem, kar je prispevalo k hitremu razvoju rodbine. V dobrih petsto letih svojega obstoja so Welzerji oblikovali več linij, od katerih sta za dedovanje Rajhenburga pomembni dve, ki sta izvirali od potomcev Konrada III., ki je bil v službi Liechtensteinskih in je umrl pred letom 1334.2 To sta bili liniji Spiegelfeld-Feistritz in Eberstein. Linija Spiegelfeld-Feistritz. Hans IV., predstavnik četrtega rodu po Konradu III., je bil od leta 1436 skoraj do smrti leta 1495 oskrbnik in uradnik na gradu Rothenfels pri kraju Oberwolz, ki je bil v lastni freisinških škofov. Bil je tudi član zgornje-avstrijskih stanov v Judenburgu. S soprogo Margareto Reisacher je imel štiri sinove in hčerko. Njegov naslednik Rupert III. je v letu 1500 od Klare, hčere Gašperja Mauerja, kupil posestvo in dvor Spiegelfeld pri Sv. Lovrencu v dolini reke Mure. Spiegelfeld je postal središčno gospostvo rodbine, ki se je leta 1502 pričela imenovati Welzer pl. Spiegelfeld-Feistritz.3 Rupert III. je vse življenje povečeval posest. Njegovo življenje so zaznamovali stalni prepiri za mejo s sosedi pl. Stubenbergi. Umrl je 3. julija 1525 v bitki proti kmečkim puntarjem pri Schladmingu.4 Prva povezava Welzerjev s pomembno rodbino vitezov Rajhenburških je nastala leta 1505, ko se je Rupert III. oženil z Margareto, hčerko Hansa II. Rajhenburškega in nečakinjo štajerskega deželnega glavarja Rajnprehta I. Rajhenburškega. Margareta je umrla pred letom 1515 in zapustila sina Hansa V. Rupert III. se je leta 1515 oženil z Veroniko Dach-peck, s katero je imel sina Ludvika I. ter hčeri Rozino in Margareto. Rozina se je leta 1535 poročila z Magnusom Egkh-Hungerspachom, ki je postal leta 1543 nižjeavstrijski regimentni svetnik in leta 1552 cesarski državni dvorni svetnik.5 Ta povezava je imela po vsej verjetnosti kasneje vpliv tudi na to, da so Egkh-Hungerspachi po izumrtju Rajhenburških lažje pridobili njihov grb. Hans V., sin Margarete Rajhenburške, je bil Ru-pertov naslednik. Podedoval je freisinške in lich-tensteinske fevde in nadaljeval prepir s Stubenbergi. V deželnoknežji službi je zasedal položaj svetovalca in višjega dvornega konjušnika. Bil je tudi komisar Grb Hansa V. Welzerja, kranjskega deželnega glavarja, 1557 (ARS, AS 1071, Zbirka grbov). Stumberger, Die Welzer, str. 26—28. Prav tam, str. 29. Grad Feistritz je bil prvotno povezan z drugo linijo Wel- zerjev (gl. Eberstein). Stumberger, Die Welzer, str. 130—133. Prav tam, str. 173. 3 in poslanec na Dunaju. Zaradi stalne odsotnosti od doma je posesti upravljala njegova žena Ana pl. Schärfenberg. Od leta 1550 je bil Hans V., skupaj z Jörgom Stadlerjem pl. Lichteneggom in Evfemijo pl. Stubenberg, vdovo po Krištofu Rajhenburškem, varuh svojega nečaka v drugem kolenu, mladoletnega Hansa Rajnprehta Rajhenburškega. Od 1554 do 1557 je bil deželni glavar na Kranjskem. Umrl je pred 25. aprilom 1558, kajti na ta dan je dobila vdova Ana ukaz od cesarja Ferdinanda I., da grad v Ljubljani in inventar prepusti Jakobu pl. Lam-bergu.6 Linija Eberstein. Potomci Wulfinga, drugega sina Konrada III. Welzerja, ki je bil oskrbnik na freisinškem gospostvu Feistritz v dolini Katschtal na Koroškem in je umrl po letu 1343, so že v naslednji generaciji z ženitvami pridobili novo gospostvo. Wulfingov sin Krištof II. je bil v prvem zakonu od leta 1361 oženjen z Amalijo, dedinjo rodbine Tennberg in s posestvom je dobil tudi Tennbergov grb. Leta 1358 se je Krištof II. oženil z Zofijo Lobming, njun sin Mavricij I. pa je postal dedič po izumrli rodbini Lobming. Mavricij I. (ok. 1359—1429) sodi med najvidnejše člane rodbine Welzer. Z nakupi je povečeval posest in pametno gospodaril. Bil je prvi član rodbine, ki se je odlikoval v deželnoknežji službi. Do leta 1408 je bil štajerski deželni upravitelj, leta 1409 je bil imenovan za glavarja v Pordenonu, vendar je imel tam namestnike, ker je bil hkrati tudi oskrbnik in uradnik salzburškega gospostva Fohns-dorf. Iz treh zakonov je imel 12 otrok. Mavricij I. je umrl leta 1429. Njegovemu nasledniku, Mavriciju II., je druga žena, Elizabeta pl. Herberstein, za doto prinesla gospostvo in grad Eberstein na Koroškem, ki ga je podedovala po svoji materi. V boju za celjsko dediščino je Mavricij II. zvesto služil cesarju Frideriku III., zato je leta 1458 za nagrado dobil grb v letu 1457 izumrlih pl. Ebersteinskih. Grad Eberstein je postal njegov sedež in dal ime tudi njegovi liniji, ki se je uspešno udomačila v svoji novi domovini Koroški. Mavricij II. je umrl leta 1462. Mavriciju II. so sledili sin Baltazar II., vnuk Krištof VI. in pravnuk Sigmund IV., ki se je v prvem zakonu okrog leta 1557 poročil s Polikseno Rajhenburško, nečakinjo v drugem kolenu Margarete Rajhenburške, ki je bil poročena z Rupertom III. iz štajerske linije Welzer Spiegelfeld-Feistritz. Poliksena je bila vnukinja slavnega vojskovodje in štajerskega deželnega glavarja Rajnprehta I. Raj-henburškega. Rojena je bila leta 1516 in v prvem zakonu poročena z vitezom Andrejem Grabnom, zadnjim svojega rodu, ki je umrl leta 1556 po dvajsetih letih zakona. Pokopan je v mariborski stolnici. Poliksena je v drugi zakon prinesla gospostvo in grad Gleichenberg na Štajerskem, ki ga je leta 1552 podedovala po svoji teti v drugem kolenu, Vanduli, hčerki Rajnprehtovega brata Jurija II. Rajhenburškega.7 Jurij II. in brat Rajnpreht I. sta Gleichenberg pridobila od Rajnprehta IV. pl. Wallsee v letu 1478, hkrati z gospostvom Riegersburg.8 Po-liksena ne v prvem ne v drugem zakonu ni imela otrok, njen drugi zakon pa je bil povod, da so Welzerji dokazovali pravico do rajhenburške dediščine. Zahtevepo nasledstvu. Poliksenin brat Krištof II. Rajhenburški je pri svojih sedemintridesetih letih leta 1549 umrl in zapustil mladoletnega sina Hansa Rajnprehta, ki tedaj najbrž ni bil star več kot eno leto. Varuh je postal njegov stric v drugem kolenu, Hans V. Welzer iz linije Spiegelfeld-Feistritz, ki pa je umrl že leta 1558 in varuštvo je prevzel njegov sin Rupert VI., skupaj s sorodnikom Rajhenburških, Francem Gradeneggom in Maksimiljanom Rup-pom pl. Pfeilbergom.9 Rupert VI. pl. Spiegelfeld-Feistritz je bil najpomembnejši član rodbine Welzer v svoji generaciji. Bil je svetovalec nadvojvode Karla, višji dvorni lovski mojster notranjeavstrijskih dežel, poslanec in regimentni svetnik. Dobil je deželnoknežje fevde, ki jih je imel že njegov oče Hans V. Oženil se je z Zofijo Schrott, dedinjo gospostva in gradu Rogatec in v letu 1566 je postal tudi zakupnik Rogatca.10 Verjetno je Hans Rajnpreht postal polnoleten leta 1566. Leta 1568 se je oženil z Regino Scharfen-berg.11 Istega leta je po Barbari Wallsee podedoval gospostvo Niederwallsee v Nižji Avstriji z nekaj pripadajočimi posestvi.12 Od dedičev Franca Grade-negga je leta 1569 za 4000 funtov kupil dvor Turn pod Rajhenburgom (Turm unter Reichenburg), ki ga je bila leta 1498 Margareta, sestrična njegovega slavnega pradeda Rajnprehta I., po vsej verjetnosti podedovala in prepustila svojemu drugemu možu Hansu Gradeneggu.13 V juliju 1569 je prodal Sraj-barski turn Janezu Krstniku Valvasorju. Pogodba je bila podpisana v Ljubljani, priči sta bila Herbard baron Auersperg in Ahac pl. Thurn.14 Hans Rajnpreht Rajhenburški je že naslednje leto umrl v cvetu mladosti kot zadnji moški predstavnik starodavnega rodu Rajhenburških. Dediči so se nemudoma oglasili. 6 Prav tam, str. 171. 7 Glede sorodstva med Polikseno in Vandulo je navedba pri Moniki Stumberger (Die Welzer) napačna, zato se prav lepo zahvaljujem Borisu Hajdinjaku za posredovanje pravilnih podatkov. 8 Stumberger, Die Welzer, str. 189, op. 834. 9 Prav tam, str. 198. 10 Prav tam. 11 Schmutz, Lexicon III, str. 299. 12 Stumberger, Die Welzer, str. 198, op. 870. 13 Schaeffer, Reinprecht, str. 303; Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 258; Stopar, Grajske stavbe V, str. 134. 14 ARS, AS 2048, Auersperg, 1569 VII. 22, Ljubljana. LIDIJA SLANA: LASTNIKI RAJHENBURGA MED 16. IN 19. STOLETJEM (1570-1881), 519-540 2013 Modri volk Rajhenburških (Valvasor, Opus insigini-um). S sklicevanjem na bližje sorodstvo sta obe linji Welzerjev, tako linija Spiegelfeld-Feistritz (pokojna prateta Margareta) kot linija Eberstein (še živeča teta Poliksena) podedovali večji del rajhenburških posestev, predstavniki linije Spiegelfeld-Feistritz pa so podedovali tudi rajhenburški grb — kronanega modrega volka — in ga umestili v srčni ščit svojega grba. Potrditev fevdov pokojnega Hansa Rajnprehta so Welzerji prejeli v letu 1571. Iz linije Eberstein je bil prejemnik fevdov Sigmund IV., iz linije Spiegelfeld-Feistritz pa so fevde prejeli bratje Rupert VI., Hans VII., Krištof Rajnpreht, Ahacij II., Sigmund VI. in sestra Ana, poročena z Baltazarjem Lambergom. Ker je bila druga sestra Radegunda v tem letu že pokojna, so fevde prejeli njeni otroci, ki jih je imela z Erazmom Stadlerjem z Lichtenegga.15 V juliju 1570 je Poliksena še živela, umrla je najkasneje do konca leta 1572. Welzerji so na Spodnjem Štajerskem po Rajhenburških podedovali Rajhenburg16 in dvor Rožno (Rosenbühel) s sto enotami posesti in gorskih pravic v 25 krajih17 ter hišo pred gradom v Brežicah.18 Turn pod Rajhenburgom so prejeli Langenmantli, drugi sorodniki Rajhenburških.19 15 Stumberger, Die Welzer, str. 190 in op. 840. 16 Prav tam, str. 388, op. 1640. 17 Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 258. 18 Prav tam, str. 253. 19 Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 258; Stopar, Grajske stavbe, V, str. 134. Wilhermsdorf: desno — grb Welzerjev z volkom v srčnem ščitu, levo — grb grofov Hohenlohe (http://www.dr-bernhard-peter.de/Heraldik/Galerien/galerie1075. htm) Nadvojvoda Karel je nato 21. junija 1571 bratom Ruprehtu VI., Hansu VII., Krištofu Rajnprehtu, Ahaciju II. in Sigmundu VI. Welzerjem iz Spiegelfelda zaradi smrti Hansa Rajnprehta Rajhen-burškega podelil rajhenburški grb.20 Hkrati je izboljšal rodbinski grb, tako da so železni deli postali pozlačeni. Glavni ščit grba Welzerjev iz Spiegelfelda je bil razdeljen takole: 1. in 4. polje: na rdeče-srebrno razdeljenem ozadju se nahaja navzdol upognjen stisk dveh rok v znak zvestobe (treuebund), ki tvori dvojni »v« (začetnica priimka Welzer), desna roka je v srebrnem oklepu, leva roka je oblečena v rdeče (izvorni grb Welzerjev); 2. in 3. polje: na črnem ozadju je navzdol obrnjena in postrani usmerjena srebrna ost (leta 1361 podedovani grb Tenn-bergov); srčni ščit: na srebrnem ozadju modri volk z zlato krono (Rajhenburg).21 Vse kaže na to, da je bil grad Rajhenburg primeren kraj za poroke, kajti grajska kapela, sezidana v gotskem slogu v prvi četrtini 16. stoletja, je bila res veličastna. Dne 1. februarja 1573 se je tu poročil Sigmund IV., vdovec po Polikseni Rajhenburški, s Katarino Stübich, vdovo Gašperja II. Lamberga.22 Dva dni po poroki je številna Gubčeva vojska — bilo je ravno obdobje velikega hrvaško-slovenskega kmečkega upora — pri Rajhenburgu prečkala Savo in pričela oblegati grad. Baje jim je Sigmund dal hrane in se tako rešil nadaljnjega obleganja. Kmečko vojsko so nato 5. februarja pri Krškem premagali Uskoki, 9. februarja pa so bili uporniki pri Dolnji Stubici dokončno premagani.23 V isti kapeli načrtovana poroka Sigmundovega 20 StLA, A Welzer, Sch. 1, H 2, 1571 VI. 21. 21 http://www.dr-bernhard-peter.de/Heraldik/Galerien/ galerie1075.htm. 22 Adler, 1894, str. 183. 23 Grafenauer, Boj za staro pravdo, str. 284. 2013 LIDIJA SLANA: LASTNIKI RAJHENBURGA MED 16. IN 19. STOLETJEM (1570-1881), 519-540 bratranca Ahacija II. pa se ni končala tako srečno. Ahacij je bil vpisan v imenjsko knjigo kot lastnik gospostva, ki je bilo ovrednoteno z 214 gld 5fi 214 V d imenjske rente,24 in verjetno je na gradu več ali manj stalno prebival.25 V grajski kapeli se je 5. decembra 1573 želel poročiti z Marušo iz znane štajerske rodbine pl. Saurau, a je dan pred načrtovano poroko nenadoma umrl.26 Leta 1574 so Ahacijevi dediči, bratje Hans VII., Krištof Rajnpreht in Sigmund VI., prodali glavnino gospostva Rajhenburg bratu Rupertu VI., del pa Maksimiljanu Ruppu, nekdanjemu varuhu Hansa Rajnprehta Rajhenburškega.27 Rupert VI. je še istega leta umrl. Grad so podedovali Rupertova vdova Sofija Schrott in mladoletni sinovi Erenrajh, Jurij Rupert, Hans IX. in Bernard II.28 Dne 18. junija 1575 je vdova Zofija kot varuhinja svojih otrok prodala grad Rajhenburg, ki je bil leta 1542 ocenjen za 1000 goldinarjev, svetovalcu nadvojvode Karla, Gašperju Raabu.29 Po vsej verjetnosti je hotela s kupnino popraviti škodo na gradu Rogatec, na katerem je z otroki prebivala, ker je ta leto pred tem skoraj popolnoma pogorel. Rogatec je skoraj na novo pozidala, tako da je še naprej uspešno služil njej in njenim potomcem.30 Tako je rodbina Welzer kmalu zapustila Rajhenburg. Poleg številnih gospostev na Zgornjem Štajerskem in Koroškem so imeli Welzerji na južnem Štajerskem med drugim tudi gradove in dvore Hir-šenturn (1563), Hompoš (do 1572), mariborski mestni grad (do 1587), Lemberg pri Dobrni (do 1604), Ponikvo pri Šentjurju (do 1604), Ravno polje (do 1629), Rogatec (do 1607), Tabor (do 1608), Turn v Hrastovcu (1622), Vojnik (1629) ter urade Ponikva pri Šentjurju, Vojnik, Kozje in Speren-berk.31 V začetku 17. stoletja so morali marsikaj od tega prodati, ker se je večina članov, posebno iz koroške linije Eberstein, odločila za izselitev v nemške dežele in na Madžarsko, kajti rodbina je bila protestantska. Zanimivo je, da so tudi v emigraciji večinoma obdržali svoj status, v nasprotju z nekaterimi rodbinami, ki so tam obubožale in propadle. Nekaj članov rodbine se je tudi vrnilo na Koroško in so živeli naprej, kot da migracije ne bi bilo — seveda so se vrnili tudi h katoliški veri. V letu 1627 so dobili baronski naslov, v letu 1694 grofovskega, do srede 18. stoletja pa je rodbina v moškem rodu izumrla.32 24 Imenjska renta (= davek), vpisana v imenjski knjigi (glej: http://sl.wikipedia.org/wiki/Imenjska_knjiga); gld= goldinar (=8 ß), ß=krajcar (30 d), d=denarič. 25 StLA, Sikora: Die steirischen Gülten, str. 296. 26 Stumberger, Die Welzer, str. 204. 27 StLA, Sikora: Die steirischen Gülten, str. 296. 28 Stumberger, Die Welzer, str. 388. 29 Prav tam, str. 190. 30 Stopar, Grajske stavbe, V, str. 113—114. 31 Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 80, 107, 207, 212, 216, 226, 233, 234, 257; Jakič, Gradovi, str. 467. 32 Stumberger, Die Welzer, str. 432. Kranjski Welzerji. Zanimivo je, da je obstajala tudi »kranjska« linija Welzerjev, ki je imela posesti na Kranjskem. Po vsej verjetnosti so bili prišli na Kranjsko hkrati z gospodi iz Puchsa — Višnjegor-skimi in so tu ostali še skoraj stoletje po izumrtju slednjih. V letu 1305 je Fric (III.) pl. Niederwelz s privoljenjem žene Kunigunde in brata Konrada (V.) prodal ljubljanskemu meščanu Alberju, njegovi ženi Agnezi in dedičem za 50 mark oglejske veljave svojo lastnino, to je 5 hub v Mali Loki pri Višnji Gori, dve hubi in mlin v Stranski vasi, dve hubi v »Phapphendorf« in dve hubi v Smihelu,33 skupaj z vsemi ljudmi (lastnimi in svobodnimi), ki jih je imel na Kranjskem v Marki. Po prodaji posesti so se vrnili na Štajersko in leta 1410 v moškem rodu izumrli. Zadnji predstavnik povratnikov s Kranjskega je bil Hans II.34 Baroni Egkh-Hungerspach (1576—1603) Gašper Raab, ki je leta 1575 kupil rajhenburško gospostvo, ga je v naslednjem letu prodal priletnemu Janezu Jožefu baronu Egkh-Hungerspachu, ki ga je takoj izročil mlajšemu sinu Jerneju. Gospostvo je bilo ovrednoteno z 207 gld 3 ß 10 V d imenjske rente.35 Zlasti v okolju Kranjske zelo spoštovana in bogata protestantska rodbina Egkh-Hungerspach je bila v tem času v nenehnem vzponu. Poleg rodbinskega sedeža Brdo pri Kranju so imeli v zakupu med drugim tudi urada Naklo in Primskovo, grad Smlednik, Bokalce, hišo v Ljubljani ter številna posestva na Primorskem in Tirolskem. Leta 1549 so postali baroni. V letu 1576 je bilo že jasno, da bodo od nadvojvode Karla kmalu prejeli častno dedno službo dvornega paličarja. Sedaj se jim je ponudila priložnost, da izkoristijo sorodstvo in znanstvo z Welzerji ter si pridobijo še rajhenburško gospostvo ter po možnosti izboljšajo družinski grb.36 Sorodstvo Welzerjev in Egkh-Hungerspachov je prihajalo z dveh strani: Rozina Welzer, hči Ruperta III., je bila na Dunaju poročena z Magnusom Egkh-Hungerspachom, s katerim sta imela enajst otrok, od katerih pa se nihče ni potegoval za raj-henburško dediščino. Janez Jožef Egkh-Hunger-spach (1506—1579), Magnusov bratranec s Kranjske in sin Jurija Egkha (1462—1537), graditelja dvorca Brdo pri Kranju, enega prvih kapitalistov na Kranjskem in brezobzirnega zbiralca bogastva, pa je prav rad izkoristil koristne rodbinske povezave. Gospostvo je kupil za svojega sina Jerneja, ki je bil v drugem zakonu poročen z Marijo, hčerko Krištofa Khevenhuellerja in Ane Marije Welzer-Eberstein, 33 Mišljen je Šmihel pri sedanjem Novem mestu. 34 Stumberger, Die Welzer, str. 37—38. 35 StLA, Sikora: Die steirischen Gülten, str. 296. 36 Slana, Brdo pri Kranju, str. 56—63. LIDIJA SLANA: LASTNIKI RAJHENBURGA MED 16. IN 19. STOLETJEM (1570-1881), 519-540 2013 hčerke Mavricija IV., svetnika in deželnega upravitelja na Koroškem. Najstarejši Jernejev sin Volkard je bil torej vnuk Welzerjev, saj Jernej v prvem zakonu z Elizabeto Klügel ni imel potomcev.37 Baron Janez Jožef si je takoj po pridobitvi Raj-henburga pričel prizadevati, da bi se rajhenburški modri kronani volk povzpel v njegov rodbinski grb in to mu je kmalu uspelo, gotovo zaradi dobrega slovesa med protestantskim plemstvom, ki mu takrat nadvojvoda Karel še ni mogel do živega. Dne 10. marca 1577 so tudi baroni Egkh-Hungerspachi dobili rajhenburškega modrega volka v dopolnitev svojemu grbu.38 Takrat je nadvojvoda Karel II. podelil Janezu Jožefu baronu Egkh-Hungerspachu, deželnemu upravitelju na Kranjskem, ter njegovim nečakom, Hanibalu, Sigmundu in Lovrencu,39 častno dedno službo dvornega paličarja na Kranjskem (Staeblmeister), hkrati pa jim je izboljšal rodbinski grb. Prvotni grb vitezov Egkhov se je tako premaknil v srčni ščit, modri kronani volk pa je, za razliko od dopolnitve grba Welzerjev, zasedel drugo in tretje polje. V februarju 1577 je nadvojvoda Karl podelil baronu Jerneju Egkh-Hungerspachu fevdno pismo za krvno sodišče pri gradu Rajhenburg.40 Leta 1579 je Jernej Egkh-Hungerspach Rajhen-burg prepustil sinu Volkardu,41 malo pred smrtjo v Grb baronov Egkh-Hungerspach (ARS, AS 1071, Zbirka grbov). 37 Prav tam. 38 ZAL, LJU 340, geslo Egkh-Hungerspach. 39 Hanibal je bil sin Bonaventure (brata Janeza Jožefa), Lovrenc in Sigmund sta bila sinova tretjega brata, Franca Antona. 40 ARS, AS 2048, Auersperg, 1577 II. 12, Gradec. 41 Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 257. letu 1580 pa je del gospostva, ovrednoten s 4 gld imenjske rente, prodal Janezu Khislu, tako da je bilo gospostvo ovrednoteno še z 203 gld 3 £ 10 V d imenjske rente.42 Avgusta 1580 je nadvojvoda Karel podelil sinovoma Jerneja Egkh-Hungerspacha, Volkardu in Hansu Frideriku, visoko sodišče pri gradu Rajhenburg.43 Volkardov brat Hans Friderik se od tedaj ne omenja več. Leta 1581 je Volkard prejel v fevd tudi dvor Rožno.44 Leta 1596 mu je žički prior dal v zakup za 15 let za 1012 gld pravico do žitne, vinske in mladežne desetine.45 Nad Volkardom so se kmalu pričeli zbirati temni oblaki. Bivši uspešni študent iz Padove je bil namreč neomajen protestant, ki se nikakor ni hotel odpovedati svoji veri. Zato se je ob koncu stoletja pričel pripravljati na izselitev v nemške protestantske dežele in razprodajati svoje imetje. Najprej je leta 1599 Afri Ambstatt prodal ribolov na Savi, ki ga je nato nadvojvoda Ferdinand, sin in naslednik leta 1590 umrlega nadvojvode Karla, podelil v fevd njenemu možu Hansu, vrhovnemu poveljniku trdnjave Pe-trinja.46 Hansu Ambstattu je Volkard leta 1599 prodal tudi dvor Rožno.47 Leta 1603 je Afri Ambstatt prodal še celotno rajhenburško gospostvo.48 Z ženo Katarino pl. Thannhausen in šestimi otroki se je Volkard Egkh-Hungerspach leta 1601 izselil v Regensburg in tam leta 1609 umrl.49 Ob Volkardu Egkh-Hungerspachu različni viri kot lastnika Rajhenburga omenjajo koroškega plemiča Aleksandra Paradeiserja, nekateri ga postavljajo na Rajhenburg že v letu 1591, vendar ga v virih med lastniki ni moč najti.50 Aleksander Paradeiser je bil sicer Volkardov sorodnik, od leta 1593 mož njegove sestrične Suzane Egkh-Hungerspach.51 Leta 1587 ga je nadvojvoda Karel počastil s častno dedno službo deželnega lovskega mojstra na Koroškem, hkrati z njegovimi brati, Jurijem, Andrejem in Lovrencem.52 Od leta 1597 do 1604 je bil Aleksander tudi član kranjskih deželnih stanov.53 Prav lahko bi bil nekaj let na prošnjo Volkarda tudi zakupnik Rajhenburga, saj mu je ta, ko je odhajal v tujino, leta 1600 dal v zakup tudi svoje zastavljeno gospostvo Smlednik, ki ga je bil podedoval po očetu 42 StLA, Sikora: Die steirischen Gülten, str. 296. 43 ARS, AS 2048, Auersperg, 1580 VIII. 9, Gradec. 44 Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 258, Stopar, Grajske stavbe, V, str. 115. 45 Koropec, Brestanica, str. 62. 46 ARS, AS 1073, 1599 XI. 8, Gradec. 47 Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 258. 48 StLA, Sikora: Die steirischen Gülten, str. 296. 49 Dimitz, Krain, III., str. 375-376. 50 Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 257; Jakič, Gradovi, str. 69. 51 Suzana je bila hči Volkardovega strica Adama Egkh-Hungerspacha z Brda pri Kranju in Suzane Dietrichstein. 52 ZAL, LJU 340, Paradeiser; Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 257. 53 Valvasor, Die Ehre, IX, str. 87. 2013 LIDIJA SLANA: LASTNIKI RAJHENBURGA MED 16. IN 19. STOLETJEM (1570-1881), 519-540 Jerneju.54 Zakup Rajhenburga je verjetno trajal le do leta 1603, ko je Volkard prodal Rajhenburg. Aleksander Paradeiser se je po Suzanini smrti leta 1606 poročil s Katarino Aichelburg, vdovo Ludvika Egkh-Hungerspacha, vnuka Magnusa in Rosine Welzer-Eberstein.55 Preživelih potomcev ni imel. Umrl je že kmalu po poroki, kar izkazujeta njegova zapuščinska inventarja, sestavljena v Ljubljani 15. in 17. januarja 1607.56 Rodbina Gall-Gallenstein z Lebeka Z Rajhenburgom sta povezana tudi sestra in brat, Afra in Franc Gall-Gallenstein, ki sta pripadala veji rodbine Gall-Gallenstein z Lebeka. To vejo je ustanovil v drugi polovici 14. stoletja Erhard, mlajši sin Alberta Gall-Gallensteina, omenjen leta 1377 in 1408, ki je imel v posesti grad Lebek blizu Vač.57 Po Lebeku so se imenovali nekateri Erhar-dovi potomci še tja v prvo desetletje 17. stoletja, čeprav gradu že v 15. stoletju niso več posedovali. Tako se je Marija Saloma, hči Franca Galla in soproga Vida Ernesta oziroma Friderika Moscona, imenovala Gall-Gallenstein z Lebeka.58 Erhardov vnuk Andrej je bil poročen z Barbaro Grb vitezov Gallov (ARS, AS 1071, Zbirka grbov). 54 Levec, Flodnig, str. 142. 55 ZAL, LJU 340, Egkh-Hungerspach. 56 ARS, AS 309, XXXIV/P, št. 6. 57 ARS, AS 1075, Gall; Lavrič, Odsev, str. 194; Stopar, Grajske stavbe, X, str. 95; Kos, Vitez in grad, str. 171. 58 ZAL, LJU 340, Moscon. Hoffnitzer, vdovo nekega Luegerja, ki je bil lastnik gradu Luknja (Lueg) v Prečni blizu Novega mesta. Povezava z Luegerji z Jame (Lueg) pri Postojni ni dokazana. Morda je dejstvo, da je bil Andrejev in Barbarin sin Bernardin v letu 1545 izpričan kot gospodar Luknje, v zvezi z Barbarinim prvim možem, saj je bila vdova lahko dedinja gradu in ga je prinesla v drugi zakon.59 Odslej se je veja Gall-Gallensteinov z Lebeka imenovala tudi po Luknji. Na gradu Luknja je leta 1576 umrl Bernardov nečak in naslednik Krištof Gall-Gallenstein, svetnik nadvojvode Karla, ki je imel z ženo Heleno pl. Wildenstein sina Franca in hčer Afro. Afra Gall-Gallenstein — Tattenbach — Ambstatt (1603) Afra (1548-1636), hči Krištofa Gall-Gallenstei-na z Luknje, je imela precej zanimivo življenje in prirojen dar za trgovanje. Leta 1571 se je poročila s Sigmundom Tattenbachom, članom štajerske veje rodbine Tattenbach, ki si je v drugi polovici 16. stoletja pridobila pomembna gospostva na Štajerskem, med njimi Bizeljsko, Kunšperk, Konjice, Podčetrtek ter številne dvore in urade.60 Rodilo se jima je sedem otrok. Po Sigmundovi zgodnji smrti leta 1594 so bili vsi preživeli otroci, trije sinovi in hči, še mladoletni, zato je bila mati Afra njihova skrbnica do polnoletnosti. Leta 1598 so bili Tattenbachi povzdignjeni v barone in v letu 1602 so si bratje razdelili nepremičninsko dediščino.61 Najstarejši, Hans Krištof, je kmalu od obeh bratov kupil še nekaj njunih posestev, ki jih nista mogla vzdrževati, zato sta jih razprodala in se izselila v Avstrijo. To je bila po vsej verjetnosti posledica tega, ker jim je mati Afra, ki se je pred letom 1599 poročila s Hansom pl. Ambstattom, izročila zelo malo očetovega denarja in premičnin, tako da so se morali znajti po svoje. Hans Krištof je imel na srečo premožnega tasta, Nikolaja Rescha, ki mu je finančno pomagal, saj se je poročil z njegovo edinko Judito in dedinjo njegovih posesti.62 Kako zelo so potomci zamerili Afri njeno ravnanje do sinov, je morda razvidno s Sigmundovega nagrobnika v cerkvi sv. Ane v Slovenskih Konjicah, kjer je Sigmund predstavljen s svojimi sinovi, ob hčerah pa matere ni.63 Afra je leta 1603 kupila Rajhenburg od Volkarda Egkh-Hungerspacha verjetno preko posrednikov, saj je bil Volkard tedaj že dve leti v tujini. Gospostvo je še v istem letu prodala bratu Francu.64 59 ARS, AS 1075, Gall; Stopar, Grajske stavbe, 11-12, str. 134. 60 Zadravec, Tattenbachi, str. 55. 61 Prav tam. 62 Prav tam, str. 56. 63 Boldin, Konjice, str. 39. 64 StLA, Sikora: Die steirischen Gülten, str. 296. Njen soprog Hans pl. Ambstatt pa je bil že leta 1599 od Volkarda Egkh-Hungerspacha kupil dvor Rožno.65 Afra je bila pred letom 1620 drugič vdova in v tem letu so jo dediči njenega brata tožili zaradi dediščine.66 Po vsej verjetnosti je hotela oškodovati tudi svoje nečakinje. Afra Ambstatt je naredila testament v letu 1624,67 umrla pa je najverjetneje leta 1636, kar izkazuje njen zapuščinski inventar, sestavljen 28. avgusta tega leta na graščini Kamen pri Novem me-stu.68 Franc Gall-Gallenstein (1603-1614) Franc Gall-Gallenstein, potomec veje Gallen-steinov z Lebeka, rojen okrog leta 1550, je od matere Helene pl. Wildenstein, dedinje njegovega očeta Krištofa, leta 1582 prejel dvorec Luknja na kranjski strani.69 Od leta 1576 do 1601 je imel v zakupu tudi grad in gospostvo Ribnica na Dolenjskem.70 Kot kaže štajerska imenjska knjiga, je leta 1582 prejel tudi neko materino imenje na štajerski strani, ovrednoteno s 7 gld imenjske rente, ki ga je bil leta 1576 njegov oče Krištof kupil od Maksi-miljana Ruppa.71 Leta 1586 je Franc od deželnega kneza kupil grad Brežice in ga do leta 1601 obnovil, kar dokazujejo na gradu vzidane heraldične plo-šče.72 Leta 1603 je Franc od sestre Afre pl. Ambstatt kupil gospostvo in grad Rajhenburg in njegova strast do prenavljanja, podedovana po očetu Krištofu, ki je lepo prenovil Luknjo, je spet prišla na dan. Takoj je pričel z obnovo in stara srednjeveška trdnjava je temeljito spremenila svojo podobo ter se preobrazila v elegantno renesančno stavbo, zunaj pobarvano s sivo modro barvo, znotraj z izboljšanimi pogoji bivanja.73 V letu 1603, torej še pred obnovo, je nastala Clobucciaricheva skica gradu, ki kaže še gotske elemente stavbe.74 Franc je občasno prihajal tudi na Rajhenburg, kar dokazuje nekaj predmetov, popisanih v njegovem zapuščinskem inventarju. Inventar sicer dokazuje, da je bila njegova glavna rezidenca na gradu Brežice, saj je tam popis občutno bolj obsežen. Tudi vse njegove, v inventarju popisane listine, so se 65 66 67 68 69 70 71 72 73 Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 258. StLA, LR 242 (Call), zvezek 9. ARS, AS 308, II/A, št. 2. ARS, AS 309, XVIIL/UV, št. 3. Smole, Graščine, str. 273. Jakič, Gradovi, str. 285; Sapač, Arhitekturna zgodovina gradu Rajhenburg (v tej številki Kronike). StLA, Sikora: Die steirischen Gülten, str. 119. Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 252; Stopar, Grajske stavbe, V, str. 96. Sapač, Arhitekturna zgodovina gradu Rajhenburg (v tej številki Kronike). Stopar, Grajske stavbe, V, str. 101. nahajale na gradu Brežice, precej listin pa je opisanih tudi v inventarju gradu Luknja.75 Leta 1609 je Franc Gall-Gallenstein od Jošta Langenmantla kupil neko posest blizu Rajhenburga, ovrednoteno s 5 gld 5 £ 16 d.76 Franc Gall-Gallenstein je bil cesarski svetnik, prav tako kot njegov oče. Bil je trikrat poročen, prvič 1580 z Elizabeto Lamberg s Crnela, nato z Benigno Saurau in nazadnje, okrog leta 1606, z Marijo Rozino Lamberg s Kamna in Gutenberga (1590-1629).77 Imel je šest hčera, Evo Marijo, Sidonijo, Evo Zofijo, Ano Katarino, Marijo Salomo in Ano Suzano, ter dva sinova, Volfa Erharda in Franca, ki sta umrla v otroških letih. Desetletni Franc je umrl leta 1604, ravno leto dni po očetovem nakupu Rajhenburga. V stari rajhenburški župnijski cerkvi je ohranjen njegov epitaf. Hčere Franca Gall-Gallensteina so se poročile s kranjskimi in štajerskimi plemiči. Eva Marija je bila v letu 1611 omenjena kot žena barona Vida Jakoba Egkh-Hungerspacha s Turna pod Novim gradom na Gorenjskem, bratranca v letu 1601 izseljenega Volkarda. Za doto je prejela dvorec Luknjo oziroma y £ I ■ 1 Domnevni nagrobnik Franca ml. Galla-Gallensteina, 1694 (foto: Barbara Žabota). 75 StLA, LR 242, (Call), zvezek 8; glej tudi opombo št. 84. 76 StLA, Sikora: Die steirischen Gülten, str. 120. 77 ARS, AS 1075, Call; Adler, maj/junij 1938, str. 437. ga je Franc dal zetu v zakup, po njegovi smrti pa sta njegov dedič Danijel Gall s Senčurske gore in za njim njegov sin Jurij Andrej, obnovila zakupno pogodbo.78 Eva Marija je umrla v januarju 1616. Njen nagrobnik je ohranjen v kripti kapiteljske cerkve v Novem mestu. Vid Jakob se je nato poročil z njeno (pol)sestro Sidonijo, s katero je imel dve hčeri in sina. Njuna hči Elizabeta in dedinja Luknje je sporazumno z možem, grofom Janezom Jurijem Nagrobnik Eve Marije Egkh-Hungerspach, rojene Gall-Gallenstein, 1616 (risba: Kazimir Petrič). Maksimiljanom Barbom iz Moravč,79 do leta 1649 prodala gospostvo Luknja možu svoje sestre Ane Marije, baronu Francu Gašperju Brennerju.80 Frančeva hči Eva Zofija je bila leta 1611 omenjena kot žena Jurija Albrehta Dietrichsteina, Ana Katarina istega leta kot žena Markvarda Krištofa Ursenbecka, Marija Saloma pa kot žena barona Vida Ernesta oz. Friderika Moscona (f 1635).81 Najmlajša Ana Suzana, hčerka Frančeve tretje žene Marije Rozine,82 je bila ob očetovi smrti stara največ sedem let. Po očetovi smrti je podedovala gospostvo in grad Brežice, skupaj s svojo sestro Marijo Salomo. Ana Suzana se je poročila z Ludvikom pl. Edlingom. Ko je Marija Saloma leta 1645 umrla, je Ana Suzana prevzela njen delež, ovrednoten s 501 gld 1 £ 18 d imenjske rente in dala zapisati polovico, ovrednoteno z 250 gld 4 £ 24 d, svojemu soprogu Ludviku.83 Franc Gall-Gallenstein je brez moških potomcev umrl leta 1614 in z njim se je sklenila veja Gall-Gallensteinov z Lebeka. Dne 26. marca 1614 je bil sestavljen njegov zapuščinski inventar iz Brežic in z Rajhenburga, 25. maja istega leta pa je bil sestavljen tudi njegov zapuščinski inventar na gradu Luknja.84 Vdova Marija Rozina se je leta 1618 poročila s Karlom Mosconom s Srajbarskega turna (1590— 1628) in imela z njim sina Franca Bernarda.85 Iz zapuščinskega inventarja Franca Gall-Gallen-steina na Rajhenburgu Zapuščinski inventar Franca Gall-Gallensteina na Rajhenburgu je bil sestavljen 26. marca 1614. Iz njega je razvidno, da je bil grad zelo skromno opremljen in da je lastnik tja prihajal le občasno. Ko je prišel pregledat račune z oskrbnikom ali nadzorovat obnovo gradu, je imel na okrogli mizi le malo srebrnine. Od vsega trideset srebrnih žlic, ki so jih našli popisovalci, jih je bilo precej poškodovanih, popisani sta bili še dve srebrni solnici. Vsa druga posoda, razen bakrenega kotliča, je bila cinasta. Bili so trije ducati posodic (verjetno za juho) z vgra-viranim grbom Gallov, delno poškodovani, trije ducati krožnikov, več vrčev različne velikosti, velik nož in še nekaj cinaste posode. Tudi namizna in posteljna oprema je bila skromna, med njo trideset rjuh in devetnajst blazin, nekaj lanenih brisač in prtov. 78 Smole, Graščine, str. 273—274. http://www.slosi.info/01 gradovi/02podrobnejse/dolenjska/l-1/luknja.php. 79 80 81 82 83 84 85 ZAL, LJU 340, Egkh-Hungerspach. Stopar, Grajske stavbe 11—12, str. 135; Smole, Graščine, str. 274. ARS, AS 1075, Call Gallenstein; Adler 1938, str. 437. ARS, AS I/44, Freiherren Call Gallenstein. StLA, Sikora: Die steirischen Gülten, str. 118. StLA, LR 242 (Call), zvezek 8; ARS, AS 309, XVI/ G, št. 10 (Luknja). ZAL, LJU 340, Moscon. 2013 LIDIJA SLANA: LASTNIKI RAJHENBURGA MED 16. IN 19. STOLETJEM (1570-1881), 519-540 Lesena hišna oprema je bila sestavljena iz vlažne skrinje z dvema zapahoma, ene okrogle mize, sedmih podolgovatih oglatih miz, 54 stolov, naslanjača, devetih postelj z baldahinom in treh postelj brez baldahina. V jedilnici (Taffelstube) je bila miza s predalčki. V gradu so bile še štiri omare z zapahi. Vinskih sodov je bilo kar nekaj — štirinajst večjih, ki so vsebovali 50 in 60 veder, 27 manjših za 30 in 40 veder, popisani so bili še štirje sodčki za žgane pijače, štiri posode za mošt in šest posod za zelišča. Orožarna je obsegala enajst pušk s finimi zapi-rači in 30 robustnih pušk s ostmi, puško za streljanje v tarčo, deset slabo ohranjenih mošnjičkov za smodnik, deset parov delno poškodovanih rokavic, 2140 železnih krogel, tri male slabo vzdrževane topiče, ki so jim manjkali deli. Kaže, da so se za primer napada zanašali bolj na precej težaven dostop do gradu kot pa na druga sredstva obrambe, na primer orožje. Kako so se v orožarni znašle tudi majhne orgle, lahko samo ugibamo. Tudi gospodarski del Gallove lastnine na Raj-henburgu ni bil zelo obsežen. Pšenica je bila razvrščena po manjših vrečah v velikosti, predpisanih v Ljubljani (Laibacher Pallanitzen), in sicer pšenica v 1782 vrečah, rž v 428 vrečah, ajda v 83 vrečah in oves v 602 vrečah. Pridvorno gospodarstvo je imelo štiri vlečne vole, 29 krav, 10 telet, 30 odojkov divje svinje, 39 gosi, nekaj nasoljenega mesa in 48 domačih svinj (malih in velikih). V blagajni so popisovalci našli 30 goldinarjev, 10 krajcarjev in 3 denariče, ki so izvirali iz dajatev pod-ložnikov, nato pa še 43 kovancev od prodaje rži in ovsa. Jurij Krištof Ursenbeck in Ana Katarina GallGallenstein, por. Ursenbeck (1614—1624) Ana Katarina, hči Franca Gall-Gallensteina, se je poročila z Markvardom Krištofom Ursenbeckom, ki je bil najmlajši sin Jurija Bernarda, barona Ur-senbecka, zakladnika nadvojvode Karla, komornika in deželnega maršala ter dednega deželnega pali-čarja na Štajerskem. Tudi Markvard Krištof je že zelo mlad postal komornik Ferdinanda II., nato pa je izgubil življenje v bitki v »pudianski vstaji« na Ogrskem že pred letom 1623. Po njegovi smrti je Ana Katarina rodila sina Franca Bernarda.86 V štajerski imenjski knjigi je kot posestnik Rajhenburga vpisan starejši brat njenega moža, Jurij Krištof baron Ursenbeck. Po vsej verjetnosti je bil Jurij Krištof varuh njenega sina in mu je Ana Katarina prodala Rajhenburg, ki ji ga je ob njeni ponovni poroki 86 http://books.google.si/books?id=aZlBAAAAcAAJ&pg= RA4-PA534&lpg=RA4-PA534&dq=Ursenpekh& source=bl&ots=_EJvj6kj6Z&sig=Pqh2ucNhmZ48ZBzcU3 BJVzi_pCE&hl=sl&sa=X&ei=PXyTUcSDNMyQswb7zo HgCw&ved=0CG8Q6AEwCQ#v=onepage&q=Ursenpekh &f=false_(Grosses Universal Lexicon 1747, str. 530). prodal nazaj. Gospostvo je bilo ovrednoteno z 203 gld 3 £ 11 d imenjske rente, torej za pol denariča več kot v času lastništva barona Volkarda.87 Ana Katarina je svojemu drugemu možu Janezu Jakobu, baronu Attemsu, leta 1623 prepustila Raj-henburg.88 Umrla je že naslednje leto. Njen sin je bil vzgojen v družini strica Jurija Krištofa in je kasneje opravljal pomembne državne službe na Duna-ju.89 Janez Jakob Attems (1624-1637) Baron Janez Jakob je bil prvi član furlanske rodbine Attems, ki si je pridobil posest na Štajerskem. To je bilo gospostvo Rajhenburg, pridobljeno s poroko z Ano Katarino Gall-Gallenstein, vdovo Ursenbeck, ki je umrla leta 1624. Na Kranjskem je bil od leta 1636 lastnik gospostva Polhov Gradec.90 Vdovec Janez Jakob se je januarja 1626 oženil z Judito Marijo (1605-1672), hčerjo Hansa Krištofa Tattenbacha in vnukinjo Afre Gall-Gallenstein. Konec istega leta je bila na Rajhenburgu rojena njuna prva hči Eleonora Cecilija.9! V letu 1630 so bili baroni Attems povišani v grofovski stan.92 Zakonca sta očitno večinoma živela na Rajhen-burgu, kajti med letoma 1632 in 1637 sta bila večkrat krstna botra otrokom tržanov Rajhenburga. V letu 1630 so namreč pričeli v farni cerkvi sv. Petra voditi krstne matične knjige.93 Večinoma je bila botra grofica Judita, ki je v rojstni knjigi omenjena tudi kot zaščitnica rajhenburške fare. Kadar je bila zadržana, morda zaradi poroda, je bil boter samo njen soprog Janez Jakob, v avgustu 1633 se mu je kot boter pri krstu pridružil še Janez Krstnik Moscon, lastnik sevniškega gospostva. Leta 1636 sta kot botra priskočila na pomoč brat Janeza Jakoba, grof Herman Maksimiljan Attems in Barbara Ratkaj.94 Gospodarja Rajhenburga sta tudi sama imela v času od 1626 do 1650 štirinajst otrok, od katerih se jih je kar šest rodilo na Rajhenburgu, zadnja v letu 1637 Katarina, ki se je kasneje poročila s Konradom Ruessensteinom s Strmola na Gorenjskem.95 Polnoletnost jih je dočakalo osem, od tega vsi tisti, rojeni na Rajhenburgu.96 Leta 1637 sta zakonca Attems prodala Rajhenburg Ani Regini Breuner, rojeni baronici Wagens-perg, vdovi Jakobovega bratranca Maksimiljana 87 StLA, Sikora: Die steirischen Gülten, str. 296. 88 Prav tam, str. 118. 89 Gl. op. 84. 90 Smole, Graščine, str. 375. 91 http://genealogy.euweb.cz/attems/attems2.html. 92 Adler, 1938, str. 106. 93 NŠAM, RMK Brestanica 1630-1645 (za posredovanje izpisa podatkov se iskreno zahvaljujem dr. Dejanu Zadravcu). 94 NŠAM, RMK Brestanica 1630-1645. 95 Adler, 1894, str. 121. 96 Gl. op. 91. LIDIJA SLANA: LASTNIKI RAJHENBURGA MED 16. IN 19. STOLETJEM (1570-1881), 519-540 2013 Ludvika Breunerja, in na Koroškem kupila posestvo z gradom Tanzenberg (Plešivec) blizu Celovca.97 Franc, deveti otrok Janeza Jakoba in Judite, se je rodil leta 1639 že na Tanzenbergu in prav tako še naslednjih pet otrok. Njun pravnuk Janez Gotlib, ki je umrl leta 1767, je bil zadnji moški predstavnik te veje Attemsov, imenovane po Tanzenbergu. Janez Jakob je umrl na gradu Tanzenberg okrog leta 1668, soproga Judita pa leta 1672.98 Ana Regina Breuner (1637-1639) Oče Janeza Jakoba, baron Herman Attems iz svetokriške veje (1564-1611), se je leta 1588 poročil z Uršulo, hčerko barona Karla Gašperja Breunerja, ki je bil cesarski tajni svetnik in predsednik dvorne komore na Dunaju. Umrl je leta 1616.99 Baron Herman je bil višji dvorni mojster, soproga Uršula pa višja dvorna mojstrica cesarice Eleonore. Umrla je leta 1641 na Sv. Križu pri Vipavi. Uršulin nečak Maksimilijan Ludvik Breuner (1592-1635), sin njenega brata Janeza Jakoba (1566-1606), se je leta 1617 poročil z grofico Ano Regino Wagensperg (1597-1646).100 Leta 1633 je dobil tolminsko gospostvo in glavarstvo od cesarja Ferdinanda II., leta 1635 pa je umrl v Gradcu. 1°1 Zakonca sta imela dvanajst otrok, ki so bili ob očetovi smrti še mladoletni, najstarejši Karel je imel šele šestnajst let.102 Ana Regina je bila skrbnica svojih otrok. Živela je v Gradcu in se verjetno ni nikoli za dalj časa mudila na Rajhenburgu. Leta 1639 je Rajhenburg za 46.000 goldinarjev prodala Vidu Jakobu Mosconu.103 Umrla je leta 1646 v Gradcu. Njen najmlajši sin Ferdinand Ernest je leta 1666 dobil naslov državnega grofa.104 V letu 1633 je v Rajhenburgu in okolici razsajala kuga in precej razredčila že tako bolj redko posejano prebivalstvo.105 V literaturi je omenjen neki Štefan Schmid kot posestnik Rajhenburga, vendar ga v štajerski imenj-ski knjigi ni moč najti. Morda je bil oskrbnik gos-postva.106 97 StLA, Sikora: Die steirischen Gülten, str. 296. Imenjske knjige se niso vodile sproti, zato so vpisi lastnine dostikrat kasnejši od dogodka samega, npr. vpis prepisa Rajhenburga na Ano Regino Breuner je naveden šele 1652, ko je bila ta že šest let pokojna. Prodaja se je lahko izvršila le med letoma 1637 in 1639. Lahko je kakšen vpis nakupa tudi izpadel in se je lastništvo izkazalo šele ob nadaljnji prodaji, npr. prodaja Rajhenburga leta 1623 Ani Katarini Ursenbeck. 98 Gl. op. 91. 99 Witting, Steiermärkischer Adel, stolp. 311. 100 Prav tam. 101 Prav tam. 102 Prav tam. 103 StLA, LR 144/664 (Breuner), 1639 X. 18. 104 Witting, Steiermärkischer Adel, stolp. 311. 105 Kovač, Prepis kronike (brez označenih strani). 106 Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 257. Rodbina Moscon (1639 — ok. 1680) Vid Jakob baron Moscon je bil sin Janeza Krst-nika Moscona (1575-1647/48) in vnuk Inocenca Moscona (1545-1623), ki je 1595 od salzburškega nadškofa Volfa Dietricha pl. Raitenaua kupil gospostva Pišece, Sevnico in Reštanj ter leta 1617 postal baron. Janez Krstnik, lastnik Sevnice, Krškega, Pišec, Radeč, Žusma in Polhovega Gradca, se je poročil dvakrat, najprej z Ano Marijo Khisl, nato pa leta 1602 z Marto Gregorijanec z Mokric. Imel je sina Jošta Jožefa, ki je podedoval Sevnico, in Janeza Jakoba, ki je podedoval Pišece.107 V imenjski knjigi je bila posest Pišece ovrednotena z 62 gld 4 £ 8 d imenjske rente. Tretji sin Vid Jakob je leta 1636 od očeta prejel gospostvo Polhov Gradec, leta 1639 pa je kupil Rajhenburg od Ane Regine Breuner. Podatkov o njegovi ženi in otrocih ni, leta 1642 in 1644 je bil za botra otrokoma rajhenburških trža- nov.108 Leta 1642 je Ludviku pl. Edlingu in ženi Ani Suzani prodal Polhov Gradec ter se posvetil gospodarjenju na Rajhenburgu.109 V času njegovega bivanja na Rajhenburgu je med letoma 1646 in 1652 v teh krajih razsajala najhujša kuga.110 Vid Jakob je umrl na Rajhenburgu leta 1653,111 očitno brez potomcev, saj je po njegovi smrti Raj-henburg prevzel brat Jošt Jožef s Sevnice.112 V istem letu je baron Jošt Jožef Moscon kupil tudi Turn pod Rajhenburgom,113 leta 1655 pa dvor Rožno z 61 hubami.114 Baron Jošt Jožef Moscon je bil v prvem zakonu od leta 1631 poročen z grofico Elizabeto Erdody (f 1652), s katero sta imela hčerko edinko Elizabeto, pred letom 1656 pa se je poročil z grofico Barbaro Draškovic (f 1687). Hči Ana Elizabeta se je leta 1649 poročila s karlovškim generalom, grofom Herbardom Auerspergom s Srajbarskega turna.115 Septembra 1656 sta bili v rajhenburški farni cerkvi krščeni tudi dve turški deklici, kar je bilo v tistih časih precej v modi, in botra sta jima bila grof Herbard Auersperg in baron Franc Bernard Moscon. V novembru 1656 sta dala v farni cerkvi krstiti sina Jožefa tudi Barbara Draškovic in soprog Jošt Jožef Moscon. Botra je bila grofica Ivana Ardel, rojena Draškovic.116 107 Preinfalk, Grad Sevnica, str. 89-91. 108 NŠAM, RMK Brestanica 1630-1664. 109 Smole, Graščine, str. 374. 110 Posavje, str. 236. 111 Adler, 1938, str. 439; ZAL, LJU 340, Moscon - tu je kot letnica smrti Vida Jakoba navedeno leto 1648. 112 ZAL, LJU 340, Moscon. 113 Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 258, Stopar, Grajske stavbe, V, str. 134. 114 Posavje, str. 60; Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 258; Stopar, Grajske stavbe, V, str. 115. 115 Preinfalk, Grad Sevnica, str. 90-91. 116 NŠAM, RMK Brestanica 1645-1662, Zadravec, Plemstvo, str. 21. 2013 LIDIJA SLANA: LASTNIKI RAJHENBURGA MED 16. IN 19. STOLETJEM (1570-1881), 519-540 ifl Baron Jošt Jožef Moscon (Posavski muzej Brežice, KZ 1/141). V začetku avgusta 1656 je bil v rajhenburški farni cerkvi krščen grof Volf Jakob Auersperg, sin Herbarda Auersperga in Ane Elizabete Moscon. Boter je bil baron Franc Bernard, četrti izmed petih bratov Mosconov. Leta 1677 pa je bil že enaindvajsetletni Volf Jakob Auersperg boter Jakobu Volfu, sinčku Matije »de Georgio«' (Juriča), oskrbnika gospostva Rajhenburg.H7 Zanimiv je vpis »na robu« v štajerski imenjski knjigi iz leta 1663. Omenja namreč gospo grofico Erdody, ki ji je obljubljeno (davon verspricht) posestvo Rajhenburg.il8 Gotovo gre spet za zamik v zapisu, saj je grofica umrla že leta 1652.119 Cesar Leopold I. je v decembru 1666 podelil Joštu Jožefu Mosconu krvno sodišče pri gradu Raj-henburg, na isti dan pa mu je z drugo listino podelil fevd v »Rasepacher Pfarre«.120 Septembra 1668 je postalo naselje Rajhenburg trg z imenom »Trg Spodnji Rajhenburg« (Markt Unterreichenburg) in pričeli so pisati zapisnike o 117 NŠAM, RMK Brestanica 1675-1688. 118 StLA, Sikora: Die steirischen Gülten, str. 296. H9 Adler, 1938, str. 439. I20 ARS, AS 2048, Auersperg, 1666 XII. 22, Gradec. Baronica Elizabeta Moscon, roj. Erdody, nesojena lastnica Rajhenburga (Posavski muzej Brežice, KZ 1/99). sodnijskih zaslišanjih, tožbah itd. Trški sodnik v tem letu je postal Jurij Johimb.l2! Baron Jošt Jožef je bil boter še v letih 1671 in 1673, v letu svoje smrti.122 Rodbina Curti (ok. 1680-1697) Baron Peter »Martyr« Curti naj bi kupil gospostvo Rajhenburg okrog leta 1680 od dedičev Jošta Jožefa Moscona. Pripis lastništva v imenjski knjigi je bil vnesen šele v letu 1697, hkrati s prenosom lastništva na njegova bratranca Leopolda in Hono-rija. Gospoščina je bila še vedno ovrednotena z 203 gld 3 £ 11 d. imenjske rente.123 Barona Leopold in Honorij sta manjši del gospostva, s 17 gld 3 £ 18 d imenjske rente, prodala grofu Janezu Krištofu Tat-tenbachu, večji del gospostva z gradom s 185 gld 7 £ 18 d imenjske rente pa grofu Hanibalu Hei-sterju.124 Tudi člani rodbine baronov Curti so se izkazali kot botri otrokom rajhenburške fare. V letih 1681 in 1682 sta bila botra baron Peter Curti in gospodična Terezija Curti, njegova sestra ali hči. Leta 1684 je bila botra »presvetla« (illustrissima) gospodična Regina Krescencija Moscon, leta 1685 pa je 121 Kovač, Prepis kronike. 122 NŠAM, RMK Brestanica 1664-1675. 123 StLA, Sikora: Die steirischen Gülten, str. 296; Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 257. 124 StLA, Sikora: Die steirischen Gülten. bil baron Peter boter skupaj s »presvetlo« gospodično Regino Rozino Moscon. Baron Peter se je kot boter pojavljal še leta 1692, od leta 1690 pa še njegova bratranca Honorij in Leopold, slednji s soprogo Marijo Elizabeto, rojeno Griti. Baron Curti in gospodična Terezija sta se pojavila kot botra nazadnje leta 1696.125 V letu 1684 je bil oskrbnik gospostva Matija Pichler, v letu 1690 pa Hans Maks Penitch.126 Grof Hanibal Heister (1697-1714) Po kronistovem mnenju naj bi bil grof Hanibal sorodnik slavnega avstrijskega feldmaršala maršala grofa Sigberta Heisterja (1646-1718), ki se je uspešno boril proti Turkom, Francozom in uporniškim Madžarom.127 Glede na letnico Hanibalove smrti (1718) bi bil lahko njegov brat. Tudi grof Heister je po tedanji dobri navadi leta 1700 botroval otroku iz trga Rajhenburg. Do ponovnega prihoda rodbine Attems na Rajhenburg so bili botri rajhenburških in tudi krških malčkov še drugi plemiči, med njimi člani rodbin Auersperg, Barbo, Wintershoffen, Lamberg, Glamoč, Retten-feldt itd.128 Kronist poroča, da je bila v letu 1709 reka Sava od 6. januarja tri tedne zamrznjena, v letu 1714 pa je bila velika draginja, ki je povzročala lakoto, razširile so se tudi bolezni, graščinski oskrbnik v letih 1708 do 1710 pa je bil Jožef Lamberger.129 Rodbina Attems (1714-1802) Štirje predstavniki ugledne rodbine Attems so bili v zgodovini gospostva in gradu Rajhenburg, seveda če izvzamemo viteze Rajhenburške, najdlje časa njegovi lastniki. Grof Ignac Marija Attems je bil nečak Janeza Jakoba, nekdanjega lastnika rajhenburške gospošči-ne v letih od 1624 do 1637, sin njegovega brata Janeza Friderika (1593-1663). Rodil se je v Ljubljani leta 1652 in v Gradcu končal študij prava. Ze zelo mlad je leta 1680 dobil pomembno službo cesarsko-kraljevega komornika, leta 1683 je postal svetnik notranjeavstrijske dvorne komore. Leta 1685 se je poročil s sedem let mlajšo grofico Marijo Regino Wurmbrand-Stuppach. V zakonu se jima je rodilo 13 otrok, od katerih jih kar osem ni dočakalo starosti deset let.130 Leta 1693 si je pridobil status štajerskega deželana.131 125 NŠAM, RMK Brestanica, 1688-1708. 126 Kovač, Prepis kronike. 127 Kaj delajo trapisti, str. 140; http://de.wikipedia.org/wiki/ Sigbert_Heister. 128 NŠAM, RMK Brestanica 1688-1708. 129 Kovač, Prepis kronike. 130 Zadravec, Postavitev, str. 101. 131 Prav tam, str. 107. Grb grofov Attems (ARS, AS 1071, Zbirka grbov). Zakonca Attems-Wurmbrand sta nekaj let živela v Gradcu, kjer sta leta 1687 kupila hišo, nato pa sta se začela ozirati po primernih posestvih na Štajerskem. Ze leta 1686 sta kupila gospostvo Podčetrtek, ki je bilo zaplenjeno rodbini Tattenbach po usmrtitvi grofa Ivana Erazma, ki se je nesrečno zapletel v zrinjsko-frankopansko zaroto. Najprej je grof Ignac Marija popolnoma prenovil posestvo, nazadnje se je lotil še baročne prenove samega gradu.132 Naslednja pridobitev je bil do leta 1710 zaključeni nakup delov gospostva Štatenberg, ki je bilo prav tako odvzeto Tattenbachom, ter izgradnja novega baročnega dvorca pri Makolah.133 Grof Ignac Marija je kupljena posestva obnovil in naselil s podložniki, ki jim je dal različne ugodnosti, da so si opomogli. Rezultat je bil ta, da je imel, poleg donosnih državnih služb, od gospostva Podčetrtek sčasoma velike dohodke in si je lahko privoščil nadaljnje nakupe posestev. Tako je leta 1691 kupil dve tretjini gospostev Hartenštajn in Pilštanj ter imenje Drenik.134 Sčasoma je grof Ignac Marija tako obogatel, da si je v začetku 18. stoletja v Gradcu sezidal palačo in kupil še nekaj posestev na Zgornjem Štajerskem.135 V letu 1713 je po umrlem polbratu precej podedoval in dediščino sklenil pametno naložiti. Takoj je poizvedel, kje bi lahko kupil primerno po- 132 Prav tam, str. 101-104, 110. 133 Prav tam, str. 101-107. 134 Prav tam, str. 107-108. 135 Prav tam, str. 109. 2013 LIDIJA SLANA: LASTNIKI RAJHENBURGA MED 16. IN 19. STOLETJEM (1570-1881), 519-540 -: sestvo in izbral si je Rajhenburg. Grof Heister je bil pripravljen na sklenitev kupčije. Gospostvo je bilo ocenjeno na 23.909 goldinarjev in štiri krajcarje ter ovrednoteno na 185 funtov 7 £ 23 d imenjske rente. Pogodba je bila sklenjena leta 1714 in grof Ignac Marija je postal lastnik Rajhenburga.136 Razumljivo je, da se zakonca Attems na Rajhen-burgu nista pogosto zadrževala, saj sta imela, poleg družabnih obveznosti v svoji graški palači, še niz gradov in dvorcev, ki sta jih zavzeto obnavljala po svojem okusu in elegantno opremljala, kajti grof Ignac Marija je bil znan po svojem poznavanju umetnosti, ki jo je pospeševal na vse možne načine. Zanimivo je, da se obnove Rajhenburga ni nikoli lotil, grad je potreboval le v gospodarske namene. Vendar je iz rojstnih matičnih knjig Rajhenburga razvidno, da sta se zakonca Attems zanimala za aktualne dogodke tudi tu, saj sta bila že v začetku leta 1715 botra sinu rajhenburškega oskrbnika Jožefa Lam-bergerja. Osebno nista bila prisotna, pri krstu ju je zastopala gospa Marija Terezija Merhar, »Stall-meisterin«.I37 Leta 1716 je bil novi rajhenburški oskrbnik Tomaž Sauer, ki je bil priča svoji hčerki Mariji Ani pri poroki z Jožefom Ignacom Glavi-nikom iz Krškega.138 Grofica Marija Regina je aprila 1715 pri petin-petdesetih letih umrla v Brežicah in je bila tam pokopana v grobnici frančiškanskega samostana. Grof Ignac Marija se je kmalu ponovno poročil z vdovo grofico Kristino Krescencijo Herberstein. Na stara leta je v oktobru 1717 od mladoletnih dedičev svoje leta 1708 umrle sestre Marije Julijane kupil še gospostvo Slovenska Bistrica.139 Eden poslednjih nakupov grofa Ignaca Marije sta bili leta 1721 nakup posesti Turn pod Rajhen-burgom in Rožno. Turn so deželni stanovi že pred leti zaplenili grofu Heisterju zaradi neporavnanih davkov. Deželni stanovi so bili zadovoljni, da bo obe posesti imel en sam lastnik, kajti pred tem sta se lastnika stalno prepirala o tem, kdo od njiju ima pravico do pobiranja vinske in žitne desetine. Grofu Ignacu Mariji so postavili pogoj, da posestvi združi v eno samo, kar je po nakupu leta 1721 takoj storil. Vseeno je Turn še vedno ostal poseben urad.140 Posest Turn je bila ovrednotena s 46 gld 2 £ 24 d imenjske rente.I4 Združeno gospostvo je bilo tako ovrednoteno z 232 gld 2 £ 24 d imenjske rente. Od Mosconov je kupil dvorec Rožno. Nastala je večja gospoščina, ki je leta 1754 štela 294 podložniških hiš.142 136 Prav tam. 137 NŠAM, RMK Brestanica 1709-1736. 138 NŠAM, PMK Brestanica, 1690-1748. 139 Zadravec, Postavitev, str. 110. 140 Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 257, 258; Stopar, Grajske stavbe, V, str. 134; Zadravec, Postavitev, str. 110. 141 StLA, Sikora: Die steirischen Gülten, str. 296. 142 Posavje, str. 60; Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 258. Nagrobnik grofice Marije Regine Attems (Posavski muzej Brežice, fototeka). Leta 1727 je petinsedemdesetletni grof Ignac Marija z oporoko zapustil večji družinski fidejkomis (palačo v Gradcu, gospostva Brežice, bistriški grad, Statenberk in posestva na Zgornjem Štajerskem) najstarejšemu sinu Francu Dizmi, manjši družinski fidejkomis (preostale posesti na Spodnjem Štajerskem, to je Podčetrtek, 2/3 gospostev Hartenštajn in Pilštajn ter imenje Drenik, večji del gospostva Rajhenburg in vinski davek v celjski četrti) pa mlajšemu sinu Tadeju. Umrl je pet let kasneje v Gradcu in je pokopan v tamkajšnji frančiškanski cerkvi. Kot donator, ljubitelj in naročnik del baročne umetnosti je pustil neizbrisen pečat.143 Od leta 1728 do 1745 se je kot botra trškim malčkom pričela pojavljati gospa Marija Barbara Simandl, soproga naslednjega oskrbnika gospostva Rajhenburg, Matije Simandla. Matija Simandl, sicer posestnik dvorca (Hofgut), je imel grad od 1743 do smrti 1745 tudi v najemu.1144 V času, ko je bil lastnik Rajhenburga grof Ignac Marija Attems, je bila do leta 1729 regulirana reka 143 Zadravec, Postavitev, str. 111. 144 Kovač, Prepis kronike. LIDIJA SLANA: LASTNIKI RAJHENBURGA MED 16. IN 19. STOLETJEM (1570-1881), 519-540 2013 Sava in s tem je bila omogočena boljša rečna plovba, kar je pospešilo trgovinski, gospodarski in kulturni razvoj Posavja. To obdobje je pomenilo zlato dobo brodarstva, ki je trajala vse do izgradnje železniške proge Zidani Most—Sisek v letu 1863.145 Manjši fidejkomis, ki je obsegal tudi združeno gospostvo Rajhenburg in Turn, je po očetovi smrti 1732 podedoval mlajši sin Tadej Kajetan, rojen leta 1691.146 Grof Tadej Kajetan Attems je že leta 1714 postal vladni svetnik, leta 1738 je bil poslanec štajerskih deželnih stanov, leta 1749 pa je postal štajerski deželni oskrbnik (Verwalter).14'7 Leta 1719 se je poročil s sestrično Marijo Ano Wurmbrand, s katero sta imela osem otrok. Sedem jih je umrlo v otroških letih, odrasel je edino sin Jožef Bernard Marija, rojen leta 1727, ki je leta 1751 postal njegov naslednik. Leta 1730 je starejši brat Franc Dizma kupil Tadeju gospostvo Dornava pri Ptuju. Od obeh gradov, ki ju je Tadej kasneje podedoval, Rajhenburg ni bil primerno opremljen, saj je tako grofu Heisterju kot njegovemu očetu Ignacu Mariji služil le v gospodarske namene,148 Podčetrtek pa je imel neudoben dostop in arhitekturno še vedno ni bil tako obnovljen, da bi bil primeren vsaj za letno rezidenco. Zato se je grof Tadej odločil za mali dvorec Dornava in ga na novo pozidal v baročnem slogu. Po očetu je podedoval smisel za urejevanje vrtov in v Dornavi je postavil tudi oranžerijo. Dornava je postal eden najlepših baročnih dvorcev na Štajerskem in Tadejeva prava rezidenca, saj je v graški palači imel le začasno stanovanje.149 Grof Tadej na Rajhenburgu ni opravil nobenih obnovitvenih del. Verjetno ga je obiskoval le občasno, ker je tu kot lastnik od cesarja Karla VI. v aprilu 1737 prejel deželsko sodišče. Ravno v tem letu, če smemo verjeti kronistovemu zapisu, so na Štajerskem pričeli saditi koruzo (turšico).150 Grof Tadej je umrl leta 1751. Tadejev naslednik, grof Jožef Bernard Marija Attems, rojen leta 1727, je po tradiciji svoje rodbine opravljal državno službo. Bil je notranjeavstrijski vladni svetnik. Leta 1753 je dobil Dornavo in se leta 1754 oženil s svojo sestrično grofico Ano Wurm-brand.151 Morda je dvojno bližnje sorodstvo botrovalo temu, da zakonca nista imela potomcev. Tako sta postala skrbnika enajstim mladoletnim otrokom 145 Posavje, str. 236 146 StLA, Pallavicino, Familie; Witting, Steiermärkischer Adel, stolp. 120. 147 StLA, Pallavicino, Familie. 148 V zapuščinskem inventarju Ignaca Marije je bil takle zapis o Rajhenburgu: »Grad Rajhenburg vsebuje le nujno potrebne stvari za gospodarstvo in ima zelo malo stanovanjske opreme.« Ocenjen je bil na 22.000 gld., npr. Brežice so bile ocenjene na 162.235 gld. (StLA, Pallavicino, Familie). 149 StLA, Pallavicino, Familie. 150 Kovač, Prepis kronike. 151 StLA, Pallavicino, Familie. bratranca Ignaca Marije, ki so zgodaj izgubili očeta. Najstarejši nečak Ferdinand Marija Ignac jima je nadomestil sina in postal tudi naslednik njunega premoženja. GrofJožef Bernard je umrl leta 1772.152 Medtem so na Rajhenburgu gospodarili oskrbniki. V letu 1745 je bil na Rajhenburgu upor kmetov, ki ga je kronist natančno popisal. Nezadovoljni kmetje so namreč vdrli v župnišče in tam povzročili precej škode, največ v vinski kleti, nato pa so razgrajali še po trgu. Rajhenburški oskrbnik Matija Simandl je poslal svojega redarja Kinka, da jih umiri, a ta se jim je raje pridružil. Tako je izgubil glavo skupaj z vodjo upora Pečnikom. Njuni glavi sta bili še do leta 1805 zazidani in vidni v stolpiču podobnemu dimniku, ki je stal za zadnjo trško hišo v smeri Sevnice.153 V letih 1745 in 1750 se je kot boter oziroma poročna priča izkazal tedanji oskrbnik, Avguštin Jožef Sauer, ki je nasledil Simandla.154 V letu 1762 je bil rojen sin naslednjega rajhen-burškega oskrbnika Mihaela Schrama in soproge Terezije, v letu 1765 pa hči; sina je preko zastopnika, župnika Antona Bernarda pl. Maurisperga krstil goriški nadškof grof Karel Mihael Attems, pri hčerki pa sta bila preko istega zastopnika botra grof Jožef Bernard Marija Attems in soproga grofica Ana.155 Mihael Schram je bil omenjen kot rajhenburški oskrbnik še leta 1768, ko je bil krščen njegov drugi sin.156 Naslednik obeh fidejkomisov, ki sta bila po smrti Jožefa Bernarda združena, je postal grof Ferdinand Marija Ignac, rojen leta 1746 v Gradcu. Kot univerzalni dedič svojega strica je dobil leta 1772 tudi Dornavo, ki sicer ni bila del fidejkomisa. Vrednost njegovih nepremičnin je bila tako velika, da je davek na dediščino plačal v šestih obrokih. Dornavo kot rezidenco je opustil, odtlej je bila samo še podeželsko posestvo. Opremo dvorca je delno odpeljala v Gradec grofica Ana, vdova Jožefa Bernarda, delno so jo odpeljali na Vurberk.157 Grof Ferdinand Marija je študiral pravo v Pa-dovi in študij zaključil tako uspešno, da je od sicer zelo varčnega vladarja Jožefa II., ki mu je posvetil diplomsko delo, dobil štipendijo za enoinpolletno potovanje v tuje dežele. Nato se je dejavno vključil v deželno in državno politiko, postal je pravi tajni svetnik in komornik. Bil je na čelu vseh delegacij, ki so se razmeroma uspešno upirale reformam Jožefa II., ko je hotel razpustiti stare stanovske tradicije in zmanjšati število stanovskih poslancev. Leta 1801 je postal štajerski deželni glavar in uspešno krmaril med francoskimi invazijami, ki so trajale do leta 152 Prav tam. 153 Kovač, Prepis kronike. 154 NŠAM, RMK Brestanica, 1737-1766; PMK Brestanica, 1749-1784. 155 NŠAM, RMK Brestanica, 1737-1766. 156 RMK Brestanica, 1767-1774. 157 StLA, Pallavicino, Familie. 2013 LIDIJA SLANA: LASTNIKI RAJHENBURGA MED 16. IN 19. STOLETJEM (1570-1881), 519-540 LIDIJA SLANA: LASTNIKI RAJHENBURGA MED 16. IN 19. STOLETJEM (1570-1881), 519-540 2OI3 1810. Leta 1810 je bil prvi namestnik nadvojvode Janeza v Joaneumu v Gradcu, leta 1819 je postal častni član akademije upodabljajočih umetnosti.158 Grof Ferdinand Marija se je leta 1773 oženil z baronico Marijo Ano Gall-Gallenstein, ki je bila rojena v Ljubljani leta 1752 in je bila univerzalna dedinja svoje matere Marije Ane Elizabete grofice Schärfenberg. Imela sta devet otrok. Grof Ferdinand Marija je umrl v aprilu 1820 za posledicami srčne kapi.159 Grof Ferdinand Marija je tudi na Spodnjem Štajerskem pustil svoj pečat. Leta 1779 je prejel v fevd od Marije Terezije Brežice, Vurberk in Raj-henburg, skupaj z deželnim sodiščem. Leta 1803 je ustanovil kopališče Rogaška Slatina, ki je bilo dokončano 1819. Leta 1805 je kupil Olimje. Bil je tudi član kmetijske družbe na Kranjskem.160 Verjetno je do leta 1802, ko je prodal Rajhen-burg, kdaj obiskal tudi to svojo posest, saj je bila od vseh njegovih posesti najbliže Ljubljani, rojstnemu kraju njegove soproge Marije Ane. Njegovo prisotnost tu morda dokazuje kronogram, ki so ga še videli in opisali trapisti v začetku 20. stoletja. Kro-nogram našteva njegove posesti in mu želi dolgo življenje.161 Leta 1797 je bil oskrbnik in najemnik Rajhen-burga Jožef Ferdinand Koellner.162 Lastniki gospostva Rajhenburg v 19. stoletju (1802-1881) V času od 1802 so 1881 se je zvrstilo še pet lastnikov gradu in gospostva Rajhenburg. Alojz pl. Mandelstein (1802-1820) Alojz pl. Mandelstein je skupaj s soprogo Ano Veroniko kupil Rajhenburg in Turn leta 1802. V deželno desko je bila njegova lastnina vpisana 20. aprila 1803.163 Novi lastnik je verjetno stanoval v gradu ali v bolj udobnem Turnu; najprej je obnovil cesto na grad, da je olajšal pristop. Temeljito je dal tudi preurediti bližnjo okolico gradu.164 V času lastništva Alojza Mandelsteina so te kraje večkrat obiskali Francozi. Lastnik Rajhenburga se je zanimal tudi za trške zadeve; opazil je, da se pouk trških šolarjev odvija v nemogočih razmerah, zato jim je k stavbi, kjer je bilo učiteljevo stanovanje, 158 Prav tam. 159 Prav tam. 160 Prav tam. 161 Kaj delajo trapisti, str. 140. (Longo AEvo Vivat Ferdinandus vivat et Anna Possesores in Reichenburg, Thurn, Rann, Hartenstein, Landsberg, Veistritz, Wurmberg et Pettau.) 162 Kovač, Prepis kronike. 163 StLA, LTI-6, str. 54. 164 Sapač, Arhitekturna zgodovina gradu Rajhenburg (v tej številki Kronike). dogradil šolski razred.165 Leta 1814 je Rajhenburg obiskal nadvojvoda Janez v okviru svojih potovanj po Štajerski, ki ji je želel pomagati do gospodarskega napredka. Decembra 1820 je Alojz pl. Mandelstein prodal Rajhenburg in Turn ter se preselil na Majšperk, ki ga je jeseni istega leta pridobil od Franca pl. Mandelsteina, po vsej verjetnosti svojega sorodnika.166 Družina Delena (1820-1855) Grofica Petazzi je 30. decembra 1820 kupila grad in gospostvo Rajhenburg za svojega zeta Jožefa Štefana Delena, ki je bil v deželni deski vpisan 2. januarja 1821.167 Po kronistovem zapisu je kupila samo zgornji grad, torej je bil Turn prodan drugemu lastniku.168 Leta 1827 je umrla Ana Delena, rojena Just,169 hči grofice Petazzi. Graščak Jožef Štefan Delena je sinu Ignacu gospostvo prepisal že leta 1830.170 Umrl je leta 1844 in pokopali so ga nad stopnicami pred zvonikom.171 Nasledil ga je sin Ignac, ki je bil med ljudmi zaradi svoje radodarnosti in prijaznosti zelo priljubljen. S soprogo Viljemino, rojeno pl. Za-chonski, sta kmalu postala znana po svoji dobrodelnosti, tako da tudi v revolucionarnem letu 1848 podložniki niso imeli nič proti njima.172 Frančiška Rozina Delena, hči graščaka Jožefa Štefana, se je leta 1846 poročila z Alojzom Titusom Mareckom, ki je bil od 1843 oskrbnik na gradu Rajhenburg. Leta 1848 se je pridružil revolucionarnemu gibanju in od maja 1848 je zastopal Sevnico kot poslanec v parlamentu v Frankfurtu.173 Leta 1849 je bila gospoščina ocenjena s 70.062 gld in 5 krajcarjev zemljiške odveze, ki jo je graščak Ignac prejel leta 1851.174 Kronist je marljivo beležil tudi druge pomembne dogodke v teh letih: »1850 se je odvzelo gosposki rajhenburškega gradu sodišče (Landgericht), pod katero je spadal trg Rajhenburg in 22 občin ter je bilo ustanovljeno c.kr. glavarstvo v Brežicah. 1. 2. 1851 je bilo ustanovljeno c. kr. sodišče v Sevnici. 1850 je v teh krajih razsajala kolera. 1851 se je odprla telegrafična proga od Zidanega mosta po krajnski strani do So-telskega (Sottelhof med Rajhenburgom in Vidmom), od tod čez Savo na štajersko in naprej proti Zagrebu. 1853 165 Žarn, Družbena slika Brestanice, str. 31. 166 Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 102 in 257; Stopar, Grajske stavbe, I, str. 71; Schmutz, Lexicon, II, str. 462. 167 StLA, LTI-6, str. 354. 168 Kovač, Prepis kronike. 169 NŠAM, MMK Brestanica 1800-1831. Ana Delena je za vnetjem pljuč umrla 29. aprila 1827, stara 27 let. Kovač (Prepis kronike) navaja, da je bil Anin dekliški priimek Zimmerman. 170 Kovač, Prepis kronike. 171 Prav tam. 172 Kaj delajo trapisti, str. 143. 173 http://www.deutsche-biographie.de/pnd11676810X.html. 174 Žarn, Družbena slika Brestanice, str. 14. 2013 LIDIJA SLANA: LASTNIKI RAJHENBURGA MED 16. IN 19. STOLETJEM (1570-1881), 519-540 so pričeli z gradnjo železnice Zidani most—Zagreb in zato na trgu podrli pet hiš.«175 Leta 1855 je Ignac Delena sklenil prodati Raj-henburg in se preseliti v Gradec. Tržani so žalovali. Otroci v šoli so se na slovesnosti ob koncu šolskega leta z ganljivim govorom poslovili od dobrotnika, ki je financiral gradnjo nove šole, kar so 29. avgusta 1855 objavile tudi Kmetijske in rokodelske novice. Sidonija Brzozowska (1855—1857) Ignac Delena je grad in posestvo Rajhenburg s Turnom za 50.000 gld prodal vdovi Sidoniji Brzo-zowski, ki je bila v evidence deželne deske vpisana 27. julija 1855.176 Brzozowska je posestvo že po dveh letih prodala grofu Waldburgu in pri tem sklenila dobro kupčijo, saj je bila kupnina tokrat 70.000 gld.177 Leta 1855 je spodnji grad Turn ter pripadajoče posestvo za 10.000 goldinarjev od svojega brata kupil Viktor Globočnik, c. kr. finančni svetnik v Za- grebu.178 Grof Eberhard Franc Marija pl. Waldburg-ZeilWurzach (1857-1874) Grof Eberhard pl. Waldburg-Zeil-Wurzach je posedoval Rajhenburg od 1857 do 1874.179 V deželno desko je bil kot lastnik vpisan 24. aprila 1857.180 Eberhard Franc Leopold Marija je bil rojen 17. maja 1828 v majhnem zgornje-švabskem mestecu Wurzachu kot mlajši sin Leopolda, drugega kneza Waldburg-Zeil-Wurzacha. Waldburgi so bili stara švabska rodbina, ki je imela od nekdaj častno službo stolnika na dvoru nemških cesarjev. Grof Eberhard se je leta 1856 poročil z 21-letno baronico Sofijo Dubsky-Trebomyslic. Kot mlajši sin si je moral najti primerno bivališče, kajti bratu Karlu, nasledniku knežjega naslova, je pripadla mogočna palača v Wurzachu. Kako sta mladoporočenca spoznala Rajhenburg, ni znano. Morda sta potovala tod mimo in se zaljubila v starodavno trdnjavo na visoki skali, kakor koli, grad s posestvom Rajhenburg je bil kmalu njun. Spomladi 1857 sta se preselila na Rajhenburg, kjer je grofica Sofija 4. junija 1857 rodila hčerko Marijo Evgenijo, a je že 15. julija umrla zaradi posledic poroda, hčerka pa je preživela. Grofico Sofijo so pokopali na pokopališču trga Rajhenburg. Grof Eberhard se je že naslednje leto oženil s Sofijino šest let mlajšo 175 Kovač, Prepis kronike. 176 StLA, LTI-6, str. 54; Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 257; Kaj delajo trapisti, str. 146. 177 StLA, LTI-6, str. 54. 178 Kovač, Prepis kronike. 179 Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 257. 180 StLA, LTI-6, str. 54. polsestro Julijo (1841-1914) in imel z njo v naslednjih sedmih letih še pet hčerk. Grofa Eberharda je očitno zelo zanimala zgodovina njegovega gradu in okolice, zato se je kmalu po prihodu leta 1857 povezal z oseminštirideset-letnim učiteljem Jožefom Kovačem, ki je z njegovo podporo še v istem letu izdal Kroniko Rajhenburga (Chronik von Reichenburg), s katero je z več ali manj sreče posegel precej daleč v zgodovino. Naslednje leto je zapisal v svoji kroniki, da je bila »Sava od Rajhenburga do Vidma zamrznjena od 4. do 22. februarja« ter v naslednjih letih zabeležil pomembne mejnike: »1861 je bila zgrajena železnica od Zidanega mosta do Rajhenburga, 31. 8. 1862 pa je končno prisopihala lokomotiva iz Zagreba mimo Rajhenburga proti Zidanemu mostu. 1. oktobra istega leta je bila proga končno uradno odprta in je vozila do Siska.« Izgradnja železniške proge pa je spodrinila prevozništvo na Savi in spodbudila gospodarski razvoj.181 Leta 1863 se je trg Rajhenburg ustrezno posodobil, saj je dobil pošto s prvim poštarjem Karlom Eks- lom.182 Kako se je mladi rajhenburški gospodar zanimal za dogajanje, kaže tudi to, da je bil v letih 1863 in 1864 župan trga Rajhenburg.183 Dne 10. maja 1863 se je grof Adolf Dubsky, c. kr. komornik in major ter polbrat rajhenburške grofice Julije, v grajski kapeli na Rajhenburgu oženil z grofico Sofijo Jelačic, vdovo hrvaškega bana.184 Sofija je bila rojena leta 1834 v družini grofov Stockau na Češkem in se je šestnajstletna poročila s petdesetletnim hrvaškim banom Josipom Jelačicem. Leta 1854 se jima je rodila hči Ana, ki je že naslednje leto umrla za kolero. Soprog je umrl leta 1859 v Zagrebu in Sofija je bila vdova pri petindvajsetih letih. Tri leta je nosila črno obleko, nato pa je spoznala mladega grofa Dubskega in kmalu je sledila romantična poroka v kapeli rajhenburškega gradu. Naslednje leto se jima je rodila hčerka Marija Sofija, ki se je kasneje poročila s češkim grofom Kinskim. Sofija je umrla leta 1877 na Dunaju.185 Leta 1865 se je Eberhardov brat Karl, tretji knez Waldburg-Zeil-Wurzach, nepričakovano odpovedal knežjemu naslovu in sedemintridesetletni lastnik Rajhenburga je postal četrti knez Waldburg-ZeilWurzach kot Eberhard II.186 S tem je prevzel številne obveznosti. Kot pripadnik avstrijske armade je imel knez Eberhard II. čin majorja. Leta 1865 je postal aktivni član wurttemberških deželnih stanov, 181 Posavje, str. 236. 182 Kovač, Prepis kronike. 183 Prav tam. 184 http://hr.wikipedia.org/wiki/Josip_Jela%C4%8Di%C4%87. 185 Kovač, Prepis kronike; http://www.geni.com/people/Sofie-Sofija-Dubsky-Jela%C4%8Di%C4%87/ 6000000010996037844. 186 http://www.worldhistory.de/wnf/navbar/wnf.php?oid= 9667. LIDIJA SLANA: LASTNIKI RAJHENBURGA MED 16. IN 19. STOLETJEM (1570-1881), 519-540 2013 zato se je kmalu po prevzemu knežje časti v tem letu in s tem tudi seniorstva nad celotno razvejano rodbino Waldburg, kar je obsegalo tudi službo dvornega maršala, moral preseliti iz Rajhenburga v svojo knežjo rezidenco v palači v Wurzachu.187 Eberhard II. je občasno še vedno obiskoval Rajhenburg in grob svoje prve žene Sofije, leta 1867 pa se je na grad priselil njegov bratranec grof Edmund Maldeghem, sin njegove tete Marije Ane Terezije, sestre njegovega očeta Leopolda, drugega kneza Waldburga. S seboj je pripeljal soprogo Frančiško. Tudi grof Edmund se je dobro »udomačil« na Rajhenburgu, kajti nasledil je svojega bratranca kot trški župan, bil pa je tudi načelnik krajevnega šolskega sveta.188 Leta 1872 se mu je v Gradcu rodil sin Otmar in naslednje leto se je tja preselila vsa družina.189 V času, ko je na Rajhenburgu prebival grof Mel-deghem, je leta 1869 umrl Jožef Kovač, pisec raj-henburške kronike (Gedenkbuch der Pfarre Rajhen-burg). Kroniko je nadaljeval nadučitelj Matko in jo končal 1902. V slovenščino jo je prevedel Olaf Lav- renčič.190 Leta 1874 je knez Eberhard II. prodal grad in posestvo baronu Esebecku za 95.000 gld. Tega leta je dal posmrtne ostanke svoje prve soproge z raj-henburškega pokopališča prenesti v Wurzach.191 Umrl je leta 1903 kot zadnji moški predstavnik linije Waldburg-Zeil-Wurzach.192 Baron Esebeck (1874-1881) Novi lastnik Rajhenburga in Turna je postal baron Filip Kristijan Esebeck. V deželni deski je bil vpisan 19. junija 1874.193 Tržani so opazili, da je dal ometano in pobeljeno pročelje gradu oluščiti, tako da se je prikazal kamen, iz katerega je bil zgrajen grad.194 Viktor Globočnik, lastnik spodnjega gradu Turn, je umrl leta 1878 in lastnica je postala njegova hči Marija, poročena Ferenčič. Leta 1880 je za 6000 goldinarjev kupila privilegij za savski brod od barona Friderika Bors pl. Borsod, graščaka v Pleterjah.195 V letu 1881 je želel baron Esebeck grad s posestvom vred prodati in je to zaupal cesarskemu namestniku v Gradcu, baronu Kübecku. Na Kü-becka so se obrnili tudi menihi trapisti iz dumb-skega samostana v Franciji, ki jim je leta 1880 187 http://de.wikipedia.org/wiki/Eberhard_II._von_WaIdburg _zu_Zeil_und_Wurzach. 188 Kovač, Prepis kronike. 189 http://wc.rootsweb.ancestry.com/cgi-bin/igm.cgi?op=GET&db=banker1&id=I247880. 190 Žarn, Družbena slika Brestanice, str. 31. 191 Kovač, Prepis kronike. 192 Glej opombo 187. 193 StLA, LTI-6, str. 354. 194 Kovač, Prepis kronike. 195 Prav tam. francoska vlada razpustila samostan in jih od tam pregnala.196 Med menihi je bil tudi brat Gabriel, nekdanji bogati svilar Camille iz lyonske družine Giraud. Brat Gabriel je kupil grad s posestvom in se zavezal, da bo svoje posestvo prepustil redovnikom, ki ga bodo uživali prosto in brez najemnine.197 Dne 23. maja 1881 je bil Camille Giraud vpisan v deželni deski kot lastnik gradu, 8. oktobra 1884 pa je bil Rajhenburg vpisan kot samostan trapistov.198 Tako je grad za več desetletij postal novi dom pregnanih redovnikov, ki so tu živeli, molili in delali. Grad za vse čase V dobrih tristo letih, od izumrtja vitezov Raj-henburških pa vse do prihoda belih menihov, je grad Rajhenburg doživel marsikaj. Videl je slavnostne poroke, dobil renesančno preobleko, oblegali so ga kmečki uporniki, a mu niso mogli do živega, ker je imel pametnega gospodarja. Preživel je vse številne lastnike, ki so se pogosto menjavali. Kaj vse bi povedal, če bi znal govoriti ... VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI ARS — Arhiv Republike Slovenije AS 308 — Zbirka testamentov. AS 309 — Zbirka zapuščinskih inventarjev. AS 1063 — Zbirka listin. AS 1071 — Zbirka grbov. AS 1075 — Zbirka rodovnikov. AS 2048 — Auersperg (skenirane listine iz HHStA). I/42-I/45 — Zbirka rokopisov. NŠAM — Nadškofijski arhiv Maribor Matične knjige župnije Brestanica (izpis: dr. Dejan Zadravec): RMK Brestanica: 1630—1664, 1664—1675, 1688—1708, 1709—1736, 1737— 1766; PMK Brestanica: 1690—1748; MM K Brestanica: 1800—1831. StLA — Steiermärkisches Landesarchiv (štajerski deželni arhiv v Gradcu) Arhiv Welzer Arhiv Attems Arhiv Pallavicino Familie (Attems-Steirische Linie), tipkopis B 249/5 Sikora, Adalbert (Die steirischen Gülten. Nach den landschaftlichen Steuerbüchern von 1516 196 Kaj delajo trapisti, str. 118-121. 197 Prav tam, str. 124. 198 StLA, LTI-6, str. 350. 2013 LIDIJA SLANA: LASTNIKI RAJHENBURGA MED 16. IN 19. STOLETJEM (1570-1881), 519-540 bis 1785. V. Viertel enhalb der Drau — viertel Cilli. Kreis Cilli), tipkopis LR - Landrecht: LR 242/8 (Gall), LR 144/664 (Breuner) LTI - Landtafel ZAL — Zgodovinski arhiv Ljubljana ZAL 340 — Lazarinijeva genealoška zbirka INTERNETNI VIRI http://www.dr-bernhard-peter.de/Heraldik/ Galerien/galerie1075.htm. (Opis grba Welzer-jev) http://sl.wikipedia.org/wiki/Imenjska_knjiga (Imenjska knjiga) http://www.slosi.info/01gradovi/02podrobnejse/ dolenjska/l-1/luknja.php. (Grad Luknja) http://books.google.si/books?id=aZlBAAAAcAAJ &pg=RA4-PA534&lpg=RA4-PA534&dq= Ursenbeck&source=bl&ots=_EJvj6kj6Z&sig=Pq h2ucNhmZ48ZBzcU3BJVzi_pCE&hl=sl&sa= X&ei=PXyTUcSDNMyQswb7zoHgCw&ved= 0CG8Q6AEwCQ#v=onepage&q=Ursenbeck&f =false (Grosses Universal Lexicon 1747, str. 530 — Ursenbeck.) http://genealogy.euweb.cz/attems/attems2.html (Rodovnik Attems) http://www.deutsche-biographie.de/pnd 11676810X.html (Titus Mareck) http://hr.wikipedia.org/wiki/Josip_Jela%C4%8Di% C4%87 (Josip Jelačic) http://www.geni.com/people/Sofie-Sofija-Dubsky-Jela%C4%8Di%C4%87/6000000010996037844 (Sofija Stockau-Jelačic-Dubsky) http://www.worldhistory.de/wnf/navbar/wnf.php? oid=9667 (Eberhard Waldburg) http://de.wikipedia.org/wiki/Eberhard_II._von_ Waldburg_zu_Zeil_und_Wurzach (Eberhard II Waldburg-Zeil-Wurzach) http://wc.rootsweb.ancestry.com/cgi-bin/igm.cgi? op=GET&db=banker1&id=I247880 (Edmund Maldeghem) LITERATURA Adler, Monatsblatt, Mai-Juni 1938, XII. Bd., Nr. 41—42, str. 435—444. Boldin, Aleksandra: Konjice: Z legendo skozi zgodovino do sodobnosti. Slovenske Konjice: Zgodovinsko društvo Konjice, 2004. Dimitz, August: Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813. Laibach: Druck und Verlag von Ign. V. Kleinmayr & Fed. Bamberg, 1874—76. Grafenauer, Bogo: Boj za staro pravdo v 15. in 16. stoletju na Slovenskem. Ljubljana: DZS, 1974. Jakič, Ivan: Vsi slovenski gradovi: leksikon slovenske grajske zapuščine (dopolnjen natis). Ljubljana: DZS, 1997. Kaj delajo trapisti. Brat Gabriel Giraud in njegova ustanova v Rajhenburgu. 1836—1899. Francoski spisali in Slovencem priredili, izdali in založili menihi njegovega samostana. V Rajhenburgu, 1915. Natisnila samostanska tiskarna. Koropec, Jože: Brestanica z okolico in Brestaniški do 17. stoletja. Brestanica z okolico. Brestanica. Zbornik člankov in razprav. Brestanica, 1982, str. 45—72. Kovač, Jožef: Prepis kronike trga Rajhenburg. Prevod Olaf Lovrenčič. Rokopis. Krško: O. Lovrenčič, 1997. Lavrič, Leon: Odsev blišča moravških gradov. Moravče: samozaložba, 2004. Levec, Vladimir: Schloss und Herrschaft Flödnig in Oberkrain. MMK, Jahrgang IX, Heft 1—6, 1896. Pirchegger, Hans: Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte. München: Verlag R. Oldenburg, 1962 (Buchreihe der Südostdeutschen Historischen Kommission, Band 10). Posavje in Posotelje A—Ž. Enciklopedični priročnik za popotnika. Zbirka Slovenija TOTAL. Ljubljana: Založba ZRC — ZRC SAZU, 2006. Preinfalk, Miha: Grad Sevnica in boji za njegovo lastništvo (1595—1769). Grad Sevnica (ur. Oskar Zoran Zelič). Sevnica: Društvo trg, 2011, str. 83—101. Schaeffer, Roland: Reinprecht von Reichenburg (1434—1505). Feldhauptmann und Landeshauptmann der Steiermark. Die steirischen Landesverwaltung um 1500. Habilitationsschrift zur Erlangung der Lehrbefugnis als Universitätsdozent an der Geisteswissenschaftlichen Fakultät der Universität Graz, 1981. Schmutz, Carl: Historisch-Topographisches Lexicon der Steiermark, 4 Bände, Gratz: Andreas Kienreich, 1822. Slana, Lidija: Brdo pri Kranju. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2009. Smole, Majda: Graščine na nekdanjem Kranjskem. Ljubljana: DZS, 1982. Stopar, Ivan: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. (II) Porečje Krke. Knjiga 1. Ljubljana: Viharnik, 2000. Stopar, Ivan: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. (I) Območje Maribora in Ptuja. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1990. Stopar, Ivan: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. (V) Med Kozjanskim in porečjem Save. Ljubljana: Viharnik, 1993. Stumberger, Monika: Die Welzer. Genealogie und Besitzgeschichte einer steirischen Adelsfamilie. Graz: Verlag für die Technische Universität Graz, 1980 (Dissertationen der Universität Graz; 48). LIDIJA SLANA: LASTNIKI RAJHENBURGA MED 16. IN 19. STOLETJEM (1570-1881), 519-540 2013 Valvasor, Johann Weichard: Die Ehre des Hertzog-tums Crain. Laibach-Nurnberg, 1689. Witting, Johann Baptist: Beiträge zur Genealogie des krainischen Adels. Jahrbuch der k.k. heraldischen Gesellschaft »Adler«. Neue Folge — Vierter Band. Wien: Selbstverlag der k. k. heraldischen Gesellschaft »Adler«, 1894. Witting, Johann Baptist: Steiermärkischer Adel. Die Wappen des Adels in Salzburg, Steiermark und Tirol. J. Siebmacher's Großes Wappenbuch. Band 28. Neustadt an der Aich: Bauer & Raspe, 1979 (ponatis). Zadravec, Dejan: Plemiška družina Tattenbach in njihove posesti na Štajerskem. Podravina, volumen VII, broj 14, Koprivnica, 2008, str. 52-74. Zadravec, Dejan: Plemstvo v župnijskih matičnih knjigah na območju med Savo, Sotlo in Savinjo do leta 1770. Historični seminar 9. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2011. Zadravec, Dejan: Postavitev in postavljavec materialnih in rodbinskih temeljev plemiške družine Attems na Štajerskem. Zbornik občine Slovenska Bistrica, III. Slovenska Bistrica: Zavod za kulturo, 2009, str. 99-114. Zarn, Bernarda: Družbena slika Brestanice v 19. stoletju. Diplomska naloga. Ljubljana: FFLJ, 2001. SUMMARY Proprietors of Rajhenburg between 16th and 19th Century (1570-1881) After the famous knights of Rajhenburg died out in 1570, there were here numerous proprietors of the castle and the seigneury, mostly the members of Styrian and Carniolian nobility. The members of the family Welzer were the heirs of the died out knights, referring to their right to inheritance by two marriages of their two female members, Margaret and Polyxene into the family Welzer, the first one in 1505 into the Styrian lineage, the second one in 1557 into the Carinthian lineage. The Styrian lineage Welzer received, besides the castle and the seigneury, the coat of arms of the Knights of Rajhenburg — the crowned blue wolf as well. Also the next proprietors of Rajhenburg, the Carniolean barons Egkh-Hungerspach were relatives of the extinct knights, and they decorated their coat of arms with the crowned blue wolf as well. But the family was protestant and the members had to emigrate to the German lands, so in 1603, the castle and the seigneury was sold to the noblewoman Afra Ambstatt, which sold it to her brother Franc Gall-Gallenstein immediately. He renovated the castle in the renaissance manner, but he never resided there, as he had a residence in the castle Brežice that was easier of access. He had numerous daughters and the heiress was one of them, Anna Catherine, married to Marquard Ursenpekh. Becoming widow, she sold the castle to her brother in law, Georg Christof Ursenpekh, she remarried in 1623 and bought it again. After her death in 1624, the heir was her second husband, John Jacob At-tems, the first member of the numerous family Attems coming to settle in Styria. John Jacob Attems resided in the castle with his second spouse, Judith Maria Tattenbach, and in 1637, he sold the whole property to Anna Regina Breuner, the widow of his cousin and born countess of Wagensperg. The castle changed its proprietor already in two years. It was bought by Guy Jacob Moscon, which died in 1653 and the heir was his brother Jobst Joseph Moscon, the proprietor of the seigneury Sevnica. In 1680 the castle was bought by the count Hannibal Heister and in 1714 sold to the count Ignatius Maria Attems, the nephew of John Jacob Attems. In 1721, Ignatius Maria Attems bought the manor Turn under Rajhenburg from the estates of the land Styria and united it with Rajhenburg. Rajhenburg served to Ignatius Maria Attems and his heirs, the son Thaddeus, the grandson Joseph Bernard and the great-grandson Bernard Maria only for agricultural purposes; in this time, it was never furnished to enable a comfortable residence. In 19th century, there were some further proprietors, Aloysius Mandelstein from 1802 to 1820, Stephen and his son Ignatius Delena (only the castle without the incorporated manner Turn) from 1820 to 1855, Sidonia Brzozowska from 1855 to 1577. In 1577, a German count Eberhard Waldburg-Zeil-Wurzach bought and settled in Rajhenburg, but he had to leave it in 1865, as he took over the title of the prince in Wurzach. A couple of years, his cousin, the count Edmund Maldeghem lived in the castle, but he moved away in 1873 and in 1874, Rajhenburg was sold again. It was bought by the baron Christian Esebeck, which sold it in 1881 to Camille Giraud, the friar in the religious order of Trappists. 2013 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 347.236:728.83(497.4Brestanica)''654" Prejeto: 18. 9. 2013 Dejan Zadravec dr. zgod., arhivist, Zgodovinski arhiv na Ptuju, Vičava 5, SI—2250 Ptuj E-pošta: zadravecdejan@yahoo.com Prispevek k zgodovini imenja in dvorca Turn pod Rajhenburgom v zgodnjem novem veku IZVLEČEK V pričujočem prispevku je predstavljena zgodovina imenja in dvorca Turn pod Rajhenburgom v zgodnjem novem veku. Ohranjeno arhivsko gradivo omogoča dokaj natančen vpogled v vsakokratne lastnike imenja, in sicer člane plemiških rodbin Rajhenburških, Gradenegg, Langenmantel, Reisig, Heister, Wintershoffen in Attems, ter v obseg in spremembo pripadajočih rustikalnih in dominikalnihposesti. KLJUČNE BESEDE Turn pod Rajhenburgom, zgodnji novi vek, plemiške rodbine, Rajhenburški, Gradenegg, Langenmantel, Reisig, Wintershoffen, Attems, posestna zgodovina, Štajerska ABSTRACT CONTRIBUTION TO THE HISTORY OF SMALL SEIGNEURY AND MANOR TURN POD RAJHENBURGOM IN THE EARLY MODERN PERIOD This contribution explains the history of the small seigneury and the manor Turn pod Rajhenburgom in the Early Modern Period. The preserved archival material offers an in-depth look into its owners, that is the members of the noble families Reichenburg, Gradenegg, Langenmantel, Reisig, Wintershoffen, Heister, and Attems. It also provides information about the size and the proprietorial changes of its dominical and rustical property. KEY WORDS Turn pod Rajhenburgom, Early Modern Period, Noble Families, Reichenburg, Gradenegg, Langenmantel, Reisig, Wintershoffen, Attems, History of Property, Styria KRONIKA_61 DEJAN ZADRAVEC: PRISPEVEK K ZGODOVINI IMENJA IN DVORCA TURN POD RAJHENBURGOM V ZGODNJEM NOVEM VEKU, 541-552 2013 Srednjeveška zgodovina dvor(c)a in imenja Turn pod Rajhenburgom je zaradi manka in fragmentarno ohranjenih virov še skorajda v celoti zavita v temo. Posamezni zgodovinarji se jima v sklopu raziskav o salzburški posesti na Štajerskem, plemiški rodbini Rajhenburških, obsavskih gradovih in podobno sicer niso mogli izogniti, a njihova spoznanja kažejo na to, da jima natančne pozornosti niso posvetili. Ali sta jim predstavljala težko rešljiv problem ali pa sta bila morda nepomembna in s tem potisnjena na rob raziskav, ostaja odprto vprašanje. Iskanje zgodnje zgodovine dvorca v pripovedki o dveh sovražnih bratih Rajhenburških, od katerih je imel eden v lasti grad Rajhenburg, drugi pa pod njim ležeči dvorec Turn in katerih življenjska pot se je zaključila na isti dan, ko sta gledajoč skozi okni uzrla drug drugega ter v sledečem okenskem strelskem obračunu istočasno zadobila smrtne rane,l ni najboljši pristop k rešitvi problema. Milko Kos je na mestu današnjega dvorca lociral srednjeveški grad Sperenberk, ki je, kot ime samo pove, zapiral pot ob Savi.2 To spoznanje sta nato nekaj let pozneje ovrgla zgodovinarja Hans Pirchegger in Jože Koropec, trdeč, da je omenjeni grad najverjetneje ležal na Likovem vrhu.3 Končnega odgovora na vprašanje srednjeveške zgodovine dvorca Turn ta prispevek zaradi nekompe-tentnosti pisca ne bo podal. Morebitnim bodočim raziskovalcem pa bo morda koristna opazka, da k dvorcu pripadajoča podložna posest ni bila nič kaj obsežna. Slednjemu pritrjuje tudi prvi ohranjeni popis podložne posesti, spisan sicer šele slabi dve stoletji pozneje. Turnska podložna posest je takrat ležala v 23 naseljih in, razen petih domcev in kmetije v trgu Brestanica, ni nikjer štela več kot tri kmetije, v 70% omenjenih naselij le po eno.4 Tako izrazita raztresenost posameznih podložnih posesti precej jasno nakazuje, da imenje morda ni nastalo naenkrat, pač pa postopoma. Iz desetletja v desetletje se je počasi večalo na račun nakupov, podelitev ali pa kakšnih drugih pridobitev posameznih kmetij. Imenje Turn pod Rajhenburgom ostane v lasti rodbine Rajhenburških do konca 15. stoletja, natančneje do leta 1498, ko ga pridobi plemiška družina Gradenegg. Obstoječa strokovna literatura navaja, da jo je Janezu III. pl. Gradeneggu takrat priženila Marjeta II., hči Mihaela II. Rajhenburškega.5 Pridobitev posesti zagotovo ni sledila poroki, saj je omenjeni Janez padel v boju že 24. avgusta 1475. Do sklenitve zakonske zveze med obema je prišlo dosti prej, in sicer enkrat po letu 1461, ko je umrl Mar- 1 Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji, V, str. 134. 2 Kos, Srednjeveški urbarji za Slovenijo, str. 32—33. 3 Koropec, Brestanica, str. 50—51; Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 258. 4 StLA, Gültschätzung 1542, Nr. 12/138, Imenjska cenitev imenja Turn pod Rajhenburgom 1542. 5 Koropec, Brestanica, str. 69. jetin prvi mož Tomaž Pfaffoitscher.6 Precej bolj je tako verjetno, da je Marjeta leta 1498 posest podedovala. Vdova je prebivala v dvorcu Turn in tam 13. julija 1502 tudi umrla. Njeno truplo so pokopali v kapeli župnijske cerkve sv. Petra v Brestanici.7 Nasledil jo je že polnoletni sin Krištof, ki je devet let pozneje prejel v zastavo še deželnoknežje gospostvo Kunšperk.8 V tem času je imel v lasti še manjšo posest v okolici Vitanja, v fevdu pa koroški grad Liem-berg. Njegova življenjska zgodba ostaja zaenkrat v večji meri še neznanka. V zakonu z Regino, hčerko Jurija pl. Teuffenbacha,9 so se jima rodili vsaj štirje otroci, in sicer sinovi Franc, Polikarp in Sigmund ter hči Barbara, pozneje poročena s Hieronimom pl. Lambergom.10 Po smrti svojega sorodnika Tomaža pl. Gradenegga, med drugim zastavnega upnika de-želnoknežjega gospostva Vrbovec, je med letoma 1514 in 1516 postal skrbnik pokojnikovih mladoletnih dedičev, katerih nepremična dediščina je znašala dobrih 91 imenjskih funtov in je bila nekoliko večja od njegove.11 Umrl je med letma 1525 in 1527.12 Za sabo je pustil vdovo in vsaj štiri mladoletne otroke. Premoženja sprva niso razdelili. Dedičem so določili skrbnike, ki so do nastopa polnoletnosti vsaj najstarejšega izmed bratov skrbeli zanje in za njihovo dediščino. Zaradi manka konkretnih virov ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali je bil za dedovanje Kri-štofove nepremične posesti, ki je bila ocenjena na vsega 80 imenjskih funtov, določen najstarejši sin ali je bila razdeljena med določene moške potomce. A glede na to, da je moral leta 1548 ali nekoliko prej Franc Polikarpovim dedičem izročiti polovico (40 funtov) posesti,13 gre sklepati, da sta vsak po polovico Krištofovega nepremičnega premoženja podedovala že omenjena sinova Polikarp in Franc. Fran-čev delež je predstavljalo imenje Turn, bratovega pa vitanjska posest ter dobrih 13 imenjskih funtov vreden delež imenja Turn. Imenjska vrednost slednjega je takrat namreč znašala slabih 53 in pol imenjskih funtov.14 Zastavni upnik Kunšperka je prvi postal Polikarp. Leta 1534 mu je deželni knez podaljšal zastavo za deset let proti plačilu 1000 goldinarjev. Ali 6 Precej podatkov o plemiški družini Gradenegg mi je posredoval kolega Boris Hajdinjak, za kar se mu na tem mestu najlepše zahvaljujem. Zbranih podatkov še ni objavil, pač pa so v obliki genealoškega drevesa v tipkopisu (Hajdinjak, Genealoško drevo plemiške družine Gradenegg, tipkopis). 7 Gestorben den 13 ivly im 1502 iar (nagrobnik v župnijski cerkvi sv. Petra v Brestanici). 8 Zadravec, Zastave in prodaje, str. 117. 9 Bucelini, Germaniae, str. 234. 10 www.angelfire.com/realm/gotha/gotha/lamberg.html (4. 6. 2013). 11 Zadravec, Zastave in prodaje, str. 21; StLA, Sikora: Die steirischen Gülten, str. 144. 12 StLA, Sikora: Die steirischen Gülten, str. 144; Koropec, Slovenski del Štajerske, str. 225. 13 StLA, Sikora: Die steirischen Gülten, str. 144. 14 StLA, Sikora: Die steirischen Gülten, str. 144; StLA, A. Attems, Karton 366, Heft 1910, Izvleček iz imenjske knjige za imenje Turn pod Rajhenburgom, fol. 1. 2013 DEJAN ZADRAVEC: PRISPEVEK K ZGODOVINI IMENJA IN DVORCA TURN POD RAJHENBURGOM V ZGODNJEM NOVEM VEKU, 541-552 je do tega prišlo zato, ker je slednji prvi dopolnil polnoletnost, ali pa morda iz kakšnega drugega razloga, ni znano. Se preden pa je zastavna doba pretekla, je zastavni upnik že umrl.15 Na tem mestu ga je leta 1540 zamenjal brat Franc.16 Ta mladi mož je tako imel v tem času v svoji lasti vso posest družine Gra-denegg na Štajerskem, torej Turn pod Rajhenbur-gom (53 funtov), posest v okolici Vitanja (27 funtov) ter zastavljeno deželnoknežje gospostvo Kunšperk. Njegovo glavno bivališče in središče uprave je bil dvorec Turn. Ta je bil sicer večji kot bližnje hiše v trgu, medtem ko v primerjavi z gradom Rajhen-burgom, ležečim na vzpetini nad njim, precej manjši. Franc ga je ob priliki imenjske cenitve 19. septembra 1542 ovrednotil na 100 funtov pfenigov. Tako nizke cene mu skoraj zagotovo ni postavil zaradi slabega gradbenega stanja, saj je bil dvorec več kot pol stoletja glavno domovanje družine Gradenegg in posledično temu ni zelo verjetno, da bi ga zanemarjali, pač pa je bržkone glavni kriterij pri oceni vrednosti igrala velikost. Temu v prid govori tudi vrednost pristave s travniki in njivami, ki jo je ocenil na 60 funtov pfenigov. V tistem času se je k turnski do-minikalni posesti štel še 25 funtov pfenigov vreden vinograd na bližnji vinski gorici Armeško.17 Zelo razdrobljena podložna oz. rustikalna posest je ležala v bližnjem trgu Brestanica in v 21 severno in severozahodno ležečih naseljih. V teh vaseh in zaselkih je bilo Turnu podložnih vsega 29 kmetij18 oz. v povprečju 1,4 kmetije na naselje. Še najbolj strnjene so bile podložne enote v gospoščinskem trgu Brestanica, kjer se je nahajalo pet domcev in kmetija. Vsaj pet od šestih turnskih tržanov se zagotovo ni preživljalo s kmetovanjem. Koliko se jih je poleg kovača še ukvarjalo z obrtjo, ni znano.19 Večja prelomnica v Gradeneggovem življenju se je zgodila leta 1558, ko je bil povzdignjen v baro-na.20 S tem dejanjem mu je uspel precejšen skok na 15 Frančeva brata Polikarp in Sigmund sta padla v bitki pri Osijeku 9. oktobra 1537 (Hajdinjak, tipkopis). 16 Zadravec, Zastave in prodaje, str. 117. 17 StLA, Gültschätzung 1542, Nr. 12/138, Imenjska cenitev imenja Turn pod Rajhenburgom 1542. 18 V naselju Puste Ložice (Pustalosez) dve kmetiji, Dobrova (Dobraua) kmetija, Jablance (Jablanitz) dve kmetiji, Slivje (Schleiue) kmetija, Veliki Kamen (Groß Stainpach) tri kmetije, Čreta (Tschreth) kmetija, Podbukovje (Vnd(er) Puech) kmetija, Belca (Welitza) kmetija, Senovo (Heypach) kmetija, Raztez (Rases) kmetija, Jeričdol (Geretztall) kmetija, Dvorec (Hoffl) kmetija, Okrog (Ockhrog) dve kmetiji, Krajna Brda (Khrainna Werdo) dve kmetiji, Sedem (Schedin) dve kmetiji, Stolovnik (Staimanickh, Mairhoff) dve kmetiji, Migavec (Migauetz) kmetija, ? (Vercheik) kmetija, ? (Huntzdorf) kmetija, ? (Vorchalnitz) kmetija in Mali Kamen (Stainpach) kmetija (StLA, Gültschätzung 1542, Nr. 12/138, Imenjska cenitev posesti Turn pod Rajhenburgom 1542; Koropec, Brestanica, str. 61). 19 StLA, Gültschätzung 1542, Nr. 12/138, Imenjska cenitev posesti Turn pod Rajhenburgom 1542. 20 Schmutz, Historisch-Topographisches Lexicon von Steyermark, I, str. 553. družbeni lestvici. Kar pa se pridobivanja novih posesti tiče, je ostalo bolj ali manj pri starem. Istega leta je sicer odkupil tistih 40 imenjskih funtov posesti, ki jih je pred desetimi leti odstopil bratovim dedičem,21 a je to bilo tudi vse. Nov in obenem zadnji nakup je sklenil leta 1567, ko je kupil graški plemiški dvor Neuhof.22 Morda sta bila nakup dvorca in nato še njegova obnova oz. dozidava glavna razloga za Fran-čevo odločitev o prodaji lastnih spodnještajerskih posesti. Leta 1569 je namreč prodal Sigmundu Schrottu vitanjsko posest, zadnjemu iz rodu Raj-henburških, Janezu Rajnprehtu, pa za 4000 goldinarjev imenje Turn pod Rajhenburgom.23 Gospostvo Kunšperk je obdržal v zastavi do svoje smrti, ki ga je najverjetneje doletela leta 1575. Kateri razlog je vodil mladega Janeza Rajnprehta Rajhenburškega v nakup relativno majhnega imenja Turn? Takrat je namreč že imel v lasti gospostva Riegersburg, ležeče na vzhodnem Štajerskem, Raj-henburg in Kozje. Z zadnjim nakupom je obseg svojih posesti tako povečal za vsega sedem odstotkov, in sicer na 722 imenjskih funtov in 22 pfenigov. Nakup, četudi majhne posesti Turn, je bil sicer v tem Cerkev sv. Petra v Brestanici: nagrobnik Marjete Raj-henburške, poročene pl. Gradenegg, iz leta 1502 (foto: Barbara Žabota, 2013). 21 StLA, Sikora: Die steirischen Gülten, str. 144. 22 Baravalle, Steirische Burgen und Schlösser, I, str. 425. 23 Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 258. DEJAN ZADRAVEC: PRISPEVEK K ZGODOVINI IMENJA IN DVORCA TURN POD RAJHENBURGOM V ZGODNJEM NOVEM VEKU, 541-552 2013 Nagrobnik, ki ga je dal Franc baron Gradenegg še za časa življenja postaviti zase in za svoje, v cerkvi sv. Petra v Brestanici pokopane stare starše. Napis nad podobo se glasi: Im 1563 iar hab ich Franz fraiher von Gradnekh rom. kai. ratt disen grabstain nach meiner pildnus lassen machen mir vnd mein voreltern weliche alhier begraben ligen zu ainer gedachtnus (foto: Barbara Žabota, 2013). primeru smiseln, saj bi morebitna vključitev posesti v sklop zraven ležečega gospostva Rajhenburg med drugim znižala stroške uprave in s tem povečala njeno rentabilnost. Ali je imel zadnji iz rodbine Raj-henburških v mislih omenjene sinergijske učinke, pa nikoli ne bo znano. Se preden bi jih lahko v celoti uveljavil, je umrl. Morda pa ga je v nakup posesti pregovoril kar sam prodajalec. Cesarsko-kraljevi svetovalec Franc baron Gradenegg je bil namreč ob smrti Rajnprehtovega očeta Krištofa II. leta 1549 poleg Janeza V. pl. Welzerja in Maksimilijana Rueppa pl. Pfeilberga določen za skrbnika mladoletnika in si je kot tak zagotovo ustvaril nek vpliv nad njim ter ga obdržal še po nastopu polnoletnosti.24 Kot je že bilo rečeno, je Janez Rajnpreht umrl mlad, prav tako je z njim leta 1570 izumrla tudi rodbina Rajhenburških, ki je na območju salz-burškega Posavja nekaj stoletij igrala vlogo »prvega na vasi«.25 Sledila je razdelitev premoženja. V dogovoru med njegovo vdovo Regino pl. Scharfenberg in nespornimi dediči, tj. Polikseno pl. Welzer, roj. Rajhenburško, in moževima bratoma, je bil določen kraj in datum, kjer in ko so lahko morebitni upniki Janeza Rajnprehta zahtevali povračilo terjatev, morebitni dediči pa dediščino. Omenjeni narok se je vršil 4. septembra 1570 v deželni hiši v Gradcu. Udeležil se ga je tudi Janez Khlobner, in sicer v imenu svoje žene Valburge, roj. pl. Langenmantel, ter kot skrbnik njenih mladoletnih bratov in sester. Na marsičigavo presenečenje ni prišel terjat kakšne neporavnane obveznosti, pač pa je s kupom pisnih dokazil želel dokazati, da so njegove stranke potomci ene izmed članic rodbine Rajhenburških in s tem upravičenci do dela dediščine. Na osnovi prinesenega genealoškega drevesa, dveh pisem Jurija in Krištofa Rajhenburških Adamu pl. Langenmantlu, mašne knjige s podpisom Magdalene Rajhenburške ter omembe nagrobnika v samostanu Stična je prisotne skušal prepričati, da je bila Magdalena Raj-henburška prababica Adama pl. Langenmantla oz. praprababica njegovih strank. V zakonu z Mertom pl. Schnitzenbaumom se ji je namreč rodila hči Helena, katere edina hči Valburga iz drugega zakona z Mihaelom Prampergerjem pa je bila žena Manga in mati Adama pl. Langenmantla. Člani družine Welzer, prisotni na naroku, niso oporekali upravičenosti Langenmantlov do dela dediščine, so pa s svojimi dokumenti seveda dosti lažje dokazali, da je njihova članica družine, Poliksena, prva v vrsti za dedovanje. S tem so, kot kaže, tudi dobili oz. imeli pravico do določitve deleža iz zapuščine, ki je pripadal Langenmantlom. Welzerji so tako slednjim prepustili imenje in dvorec Turn pod Rajhenburgom z vsemi pripadajočimi posestmi, izvzemši tistimi v trgu Brestanica. Pa to še ni bilo vse. V zameno so zahtevali tudi nekaj denarja, in sicer polovični znesek kupnine oz. 2000 goldinarjev, ki ga je plačal pokojni Janez Rajnpreht baronu Gradeneggu za taisto ime-nje dobro leto poprej. Rok plačila so določili do jur-jevega 1572, prepovedali morebitno hitro prodajo imenja brez njihovega dovoljenja, želeli pa so dobiti tudi pisno zavezo Langenmantlov, da ne bodo od Welzerjev iz naslova dediščine po Rajhenburških ničesar več terjali. Janez Khlobner je z ustno zavezo in rokovanjem sprejel ponujeno in obljubil, da bodo Langenmantli spoštovali vse zahtevane pogoje. Na- 24 StLA, Archiv Reichenburg, Karton 1, Heft 1, Izstavitev listine v imenu varovanca z dne 2. 11. 1559; Koropec, Brestanica, str. 65. 25 Kos, Med gradom in mestom, str. 96. 2013 DEJAN ZADRAVEC: PRISPEVEK K ZGODOVINI IMENJA IN DVORCA TURN POD RAJHENBURGOM V ZGODNJEM NOVEM VEKU, 541-552 slednji dan so dogovorjeno potrdili tudi v pisni ob-liki.26 Langenmantlova pridobitev imenja Turn tako ni bila v celoti podedovana, pač pa v določeni meri tudi kupljena. Brata Viljem in Jošt in sestre Valpurga, Felicita ter Urška so tako podedovali/kupili imenje, katerega vrednost je znašala 51 imenjskih funtov 7 šilingov in 27 V pfenigov.27 V razpršenem lastništvu je Turn ostal vse do leta 1586, ko se svojim lastniškim deležem v korist brata Jošta za določen denarni znesek odpovejo Viljem, Valburga, sedaj por. Posch, Felicita, por. pl. Mordax in Urška, por. pl. Gall. Odpoved dediščini se ni nanašala samo na omenjeno imenje, vsaj brat Viljem se je namreč 1. aprila tega leta obenem odpovedal še neposredni dediščini po očetu in materi ter pravicam do zastavljenega kranjskega deželnoknežjega gospostva Kostel. Jošt mu je za celotni odpovedni paket plačal 2100 goldinarjev.28 S tem dejanjem Viljemovo lastništvo nad posestjo na Štajerskem ni bilo zaključeno. Bil je tudi lastnik majhnega imenja Rotenturn (pri/v Slovenj Gradcu). V zakonih s Kristino pl. Gallenberg in Regino Haag se mu rodi zaenkrat sicer še neznano število otrok, a ga od sinov preživi le Franc, ki omenjeno, na dobrih 17 in pol imenjskih funtov ovrednoteno posest leta 1619 tudi podeduje.29 Jošt, rojen okoli leta 1550,30 se prav tako dvakrat poroči. Kar se števila otrok tiče, sta zakona z Barbaro pl. Aichelberg in Felicito pl. Werneck zelo plodna. Preživi ga namreč kar devet otrok. Natančen datum Joštove smrti ni znan. Dne 3. septembra 1595 je še živ in sposoben opravljati gospodarske posle, saj sklene takrat z lastnikom gospostva Brežice, Francem Gallom pl. Gallensteinom, menjalno pogodbo. Med živimi pa ga zagotovo ni več konec marca 1603, ko podeli salzburški nadškof Wolf Ditrik pl. Raitenau njegovemu najstarejšemu sinu Janezu Viljemu in ostalim otrokom v fevd imenje Turn. Je bil razlog podelitvi morda nedavna Joštova smrt ali nastop polnoletnosti najstarejšega sina, ostaja odprto vprašanje. V primeru pravilnosti prve možne razlage je potemtakem Jošt umrl ali leta 1602 ali pa v začetku naslednjega leta. Ce je pravilna druga razlaga, potem je njegova smrt nastopila med leto- 26 StLA, A. Reichenburg, Karton 1, Heft 1, Dediščina in dediči po Janezu Rajnprehtu Rajhenburškemu z dne 5. 9. 1570, fol. 1—6' (Wartingerjev overovljen prepis iz leta 1840). 27 StLA, Sikora: Die steirischen Gülten, str. 236—237. 28 StLA, Sikora: Die steirischen Gülten, str. 236-237; StLA, F. Langenmantel, Karton 1, Heft 1, Odpovedno pismo Viljema pl. Langenmatla 1586; StLA, Landrecht Langenmantel, Karton 608, Heft 2, Zapuščinski inventar po Juriju pl. Langenmantlu z dne 28. 12. 1620, regest odpovednega pisma pri popisu listin. 29 StLA, F. Langenmantel, Karton 1, Heft 1, Genealoško drevo rodbine Langenmantel, s. d.; StLA, Sikora: Die steirischen Gülten, str. 237; Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji, IV, str. 81. 30 http://wc.rootsweb.ancestry.com/cgi-bin/igm.cgi?op=GET &db=patriziat&id=I2595 (3. 6. 2013). ma 1596 in 1603.31 Nekoliko nejasni sta tudi obe salzburški podelitvi imenja Turn v fevd Joštu. Prvo fevdno pismo je omenjeni nadškof Wolf Ditrik izdal Joštu 20. aprila 1589, torej šele tri leta po Lan-genmantlovi pridobitvi imenja v samostojno last in dve leti po svoji umestitvi na položaj salzburškega nadškofa. Se najbolj logičen se zdi razlog, da je nekoliko pozni izstavitvi botrovala pač zamuda. Slednje pa zagotovo ne drži za fevdno pismo z dne 31. januarja 1595. Do izgube ali uničenja prvega fevdnega pisma in potrebe po izdaji novega ni prišlo, saj se je to nahajalo med listinami v dvorcu še konec leta 1620, ko je potekal popis premičnin po pokojnem Joštovem sinu Juriju.32 Kakor koli, kot kaže Joštove nepremične posesti, tj. imenja in dvorca Turn ter zastavljenega deželnoknežjega gospostva Kostel, ni podedoval le najstarejši sin, pač pa je bilo lastništvo skupno. Niso pa še bili vsi otroci v času očetove smrti polnoletni, zato je imel glavno besedo pri odločanju najstarejši sin Janez Viljem.33 Bratje Janez Viljem, Jurij in Karel so leta 1608 obseg turnske posesti nekoliko zmanjšali. Dne 25. julija so namreč Francu Gallu pl. Gallen-steinu, takrat lastniku gospostev Rajhenburg in Brežice, prodali dve tretjini žitne desetine ter del male pravde, in sicer prihodkov iz naslova čehulj prediva ter kokoši. Imenjska vrednost prodanih prihodkov je znašala 5 imenjskih funtov 4 šilinge in 16 pfenigov.34 Dne 24. aprila 1618 so se trije bratje srečali v Turnu, kjer so sklenili pogodbo.35 Vsebina le-te ni znana, na osnovi kraja sklenitve pa tudi ni moč zanesljivo sklepati, da se je vsebinsko nanašala na dvorec ob Savi. Je pa bil ta v tem letu v takšnem stanju, da ga je bilo potrebno popraviti.36 Fragmentarno ohranjeni podatki nakazujejo, da si je domovanje tukaj uredil Jurij, medtem ko sta brata večino časa preživela v Kostelu in v sklopu službe v Vojni krajini. O Jurijevem življenju ni še nič znanega. Poročni dogovor z bodočo ženo je vdovec 31 StLA, Landrecht Langenmantel, Karton 608, Heft 2, Zapuščinski inventar po Juriju pl. Langenmantlu z dne 28. 12. 1620, regest fevdnega pisma in menjalne pogodbe pri popisu listin; StLA, Landrecht Reisig, Karton 989, Heft 1, Zapuščinski inventar po Krištofu baronu Reisigu z dne 8. 7. 1659, regest fevdnega pisma pri popisu listin. 32 StLA, Landrecht Langenmantel, Karton 608, Heft 2, Zapuščinski inventar po Juriju pl. Langenmantlu z dne 28. 12. 1620, regesta fevdnih pisem pri popisu listin. 33 Pri popisu nove deželne naklade, in sicer hišnega goldinarja, leta 1603 je samo on naveden kot lastnik Turna; sam je tudi popis podpisal (StLA, Hausgulden 1603/1608, Nr. 285). 34 StLA, A. Attems, Karton 366, Heft 1910, Prošnja bratov Langenmantel štajerskemu odboru poverjenikov za prepis 5 lb 5 fi 16 d imenja na Franca Galla pl. Gallensteina z dne 27. 8. 1608; StLA, A. Attems, Karton 8, Heft 59, Zapuščinski inventar po Ignacu Mariji grofu Attemsu 1733, fol. 10-10'. 35 StLA, Landrecht Langenmantel, Karton 608, Heft 2, Zapuščinski inventar po Juriju pl. Langenmantlu z dne 28. 12. 1620, naslov dokumenta pri popisu listin. 36 Južnič, Kostel, str. 324. DEJAN ZADRAVEC: PRISPEVEK K ZGODOVINI IMENJA IN DVORCA TURN POD RAJHENBURGOM V ZGODNJEM NOVEM VEKU, 541-552 2013 sklenil 10. februarja 1619 v Ljubljani. Ali je do poroke dejansko prišlo, zaenkrat še ni znano. Ze naslednje leto je namreč med 24. julijem in 28. decembrom Jurij umrl,37 prav tako je bila ob priliki sestave zapuščinskega inventarja pokojna tudi že njegova žena. Zapis v omenjenem dokumentu namreč ne da vedeti, ali je šlo za njegovo prvo ali morebitno drugo ženo. Ce je bila mišljena slednja, potem je bil njun zakon vsekakor kratkega veka in zelo verjetno brez otrok. Preživela sta ga tako le mladoletna otroka iz prvega zakona Jurij Honorij in Marija Salome. Na osnovi knjig, ki so se nahajale v dvorcu ob priliki popisa zapuščinskega inventarja, se lahko zaključi, da je bil Jurij vse do svoje smrti protestant in da je bil vešč tudi slovenskega jezika. Na knjižnih policah je imel poleg ducata knjig z zgodovinsko, versko in zdravilsko vsebino tudi Trubarjev prevod Novega testamenta, Dalmatinovo Biblijo, Trubarjev prevod Luthrove Hišne postile in nemški izvod Luthrove Biblije.38 Skrb nad mladoletnima Jurijevima otrokoma in upraviteljstvo nad imenjem Turn sta do dopolnitve njune polnoletnosti leta 1632 prevzela brata Janez Viljem in Karel. Slednjima je nato 13. decembra 1632 notranjeavstrijska vlada39 potrdila dedovanje (morda bratovega deleža) imenja Turn pod Rajhen-burgom kot tudi gospostva Kostel.40 To sta sicer odkupila od deželnega kneza 15. novembra 1620.41 Zakaj je salzburški nadškof Paris Lodron dobra dva meseca pozneje, in sicer 20. februarja 1633, izdal fevdno pismo za Turn Jurijevima otrokoma Juriju Honoriju in Mariji Salome,42 ni povsem jasno. Kakor koli, Langenmantli poslej niso bivali v dvorcu. Dali so ga v zakup. Leta 1639 ga je imel v tovrstni začasni uporabi baron Lamberg.43 V začetku štiridesetih let 17. stoletja pa so se dva brata in njuna (pol)sestra, Janez Viljem, Franc Adam in Marija Salome, poročena pl. Reisig, sporazumeli o delitvi premičnega in nepremičnega premoženja po že dolgo pokojnem očetu Joštu. Imenje Turn bi sicer moralo biti razdeljeno med vse tri, a so se dogovorili, da ga dobi sestra. Brata sta se strinjala tudi z njeno odločitvijo, da ga prepusti v last možu Kri- 37 Prav tam, str. 326. 38 StLA, Landrecht Langenmantel, Karton 608, Heft 2, Zapuščinski inventar po Juriju pl. Langenmantlu z dne 28. 12. 1620; Južnič, Najstarejši ohranjeni knjižnični katalog na Slovenskem, str. 20. 39 Stanislav Južnič je sicer v članku Kostel med zadnjimi turškimi vpadi in Zrinjsko-Frankopansko zaroto, objavljenem leta 2004 v Zgodovinskem- časopisu, zapisal, da gre za cesarsko pisarno v Gradcu, a ker ta izraz avtorju tega prispevka ni znan, je na osnovi sklepanja zapisal, da je v tem primeru šlo za notranjeavstrijsko vlado. 40 Južnič, Kostel, str. 326. 41 Južnič, Južna meja, str. 15. 42 StLA, Landrecht Reisig, Karton 989, Heft 1, Zapuščinski inventar po Krištofu baronu Reisigu z dne 8. 7. 1659, listina št. 77. 43 Prav tam, fol. 46'. štofu,44 kar je Marija Salome 15. maja 1643 tudi storila.45 Ceprav je bil prenos lastništva v tem primeru formalno opravljen, pa salzburška nadškofija fevdnega pisma za to posest nikoli ni izdala Krištofu. Ko je službo salzburškega nadškofa leta 1654 nastopil Guidobald grof Thun in Hohenstein in se je 13. avgusta v Salzburgu prikazal baron Reisig, da mu novi škof ponovno podeli oz. potrdi v fevd to majhno imenje ob reki Savi, se na pergamentu izstavljena potrditev ni glasila na njegovo ime, pač pa na ime in dekliški priimek njegove žene.46 Lastništvo salz-burškim škofom zagotovo ni bilo sporno, verjetno je na nek način povezano z dejstvom, da so se zadnja tri tovrstna pisma glasila na Langenmantle. O štajersko-(kranjski) plemiški družini Reisig in posledično tudi Krištofu ni zaenkrat še skorajda nič znanega. Njen vzpon se prične s sposobnim in iznajdljivim upraviteljem gospostva Kunšperk Jurijem Reisigom. Temu je uspelo leta 1610 v trajno in dedno last pridobiti bližnje imenje Drenik, prav tako nekje v tem času pa v zakup še gospostvo Har-tenštajn.47 Dne 3. marca 1612 ga cesar Matija I. povzdigne v plemiča s predikatom »s Hartenštajna«. Ce je bil Jurijev nakup Drenika morda namenjen le zadostitvi enega od kriterijev za povzdig med plemstvo, so sledeče pridobitve posesti zagotovo plod gospodarskih stremljenj. Najprej si pridobi v zakup gospostvo Pilštanj, ki ga leta 1629 skupaj ženo Judito, rojeno pl. Renz, naposled odkupita, tri leta pred tem pa postane njuno tudi gospostvo Strmol pri Rogatcu. Umre leta 1630, medtem ko si njegovo nepremično dediščino razdelijo trije sinovi šele 31. marca 1643. Tolikšna časovna razlika nakazuje, da so bili v času njegovi smrti sinovi Krištof, Janez Krstnik in Gotfrid najverjetneje še mladoletni. Med štajerske deželane so se bratje vpisali 22. marca 1649, najstarejši Krištof pa je kot lastnik koroškega gospostva Haggenegg postal tudi koroški deželan, in to že 19. aprila 1644. Delitev posesti najbrž ni potekala povsem mirno in v bratovski ljubezni. Se posebej napet in morda celo sovražen odnos sta eden do drugega imela Krištof in Janez Krstnik, ki sta se vse do Krištofove smrti redno tožila pred 44 Na strinjanje obeh bratov Langenmantel, da prepusti njuna sestra imenje Turn možu Krištofu, posredno nakazujeta njuni odpovedni pismi za Krištofa za to posest, ki sta bili spisani 15. junija 1642 in sta se ob priliki popisa premičnega premoženja po pokojnemu Krištofu leta 1659 nahajali na gradu Zusem (StLA, Landrecht Reisig, Karton 989, Heft 1, Zapuščinski inventar po Krištofu baronu Reisigu z dne 8. 7. 1659). 45 StLA, A. Attems, Karton 366, Heft 1910, Prošnja Marije Salome pl. Reisig štajerskemu odboru poverjenikov za prepis imenja Turn pod Rajhenburgom iz očetovega na moževo ime z dne 15. 5. 1643. 46 StLA, Landrecht Reisig, Karton 989, Heft 1, Zapuščinski inventar po Krištofu baronu Reisigu z dne 8. 7. 1659, listina št. 77. 47 StLA, A. Attems, Karton 233, Heft 1526, Urbar urada Drenik 1610, str. 122-123. 2013 DEJAN ZADRAVEC: PRISPEVEK K ZGODOVINI IMENJA IN DVORCA TURN POD RAJHENBURGOM V ZGODNJEM NOVEM VEKU, 541-552 ograjnim sodiščem v Gradcu. Precejšen odstotek zajetnega kupa dokumentov, ki jih je starejši brat hranil na gradu Zusem, so namreč zadevali ravno tožbe z bratom.48 Krištof je z očetovo dediščino in nekaj lastnimi pridobitvami v svojih rokah nakopičil spodobno količino posesti. Največ časa je preživel na gradu Zusem, medtem ko se je v Brestanici družina le občasno pojavljala. Fragmentarno ohranjeni podatki nakazujejo, da Reisigi Turna niso oddajali v zakup oz. najem, pač pa so ga zanje upravljali upravitelji. V obdobju do Krištofove smrti so radosti in tegobe te službe izkusili Baltazar Veckhmayr (zagotovo 1646 in 1647), Baltazar Mäßl, Adam Anguß, Jakob Loebl, Andej Kovačič (Khouatschitsch; zagotovo med 1652 in 1654) in morda še kdo.49 Svojo pot na zemlji je Krištof zaključil enkrat med 15. januarjem in 5. septembrom 1658. Popis premoženja je sledil julija naslednje leto, medtem ko fizična delitev le-tega ni bila izvedena še naslednjih deset let.50 To daje slutiti, da so bili otroci v času njegove smrti še mladoletni, in da so nad očetovo dediščino skrbno skrbeli nastavljeni skrbniki. Ena izmed slednjih je zelo verjetno bila njihova mati. Obstaja sicer tudi verjetnost, da je po Krištofovi smrti očetovo dediščino prevzel (najstarejši?) sin Jurij Karel, ki je umrl 24. oktobra 1667 na gradu Pogled in je bil pokopan v kapeli Žalostne matere božje v opatijski cerkvi sv. Danijela v Celju.51 Noben dokument sicer ne omenja Jurija Karla kot Kri-štofovega dediča in lastnika imenja Turn pod Raj-henburgom, le letnici njegove smrti in delitve očetovega premoženja sovpadata. Krištofovo dediščino so si leta 1668 razdelili preživeli otroci in vdova oz. so se 8. januarja 1669 dogovorili, da Mariji Salome kot preživnina ostane imenje Turn.52 Vdova se ni nikoli znova poročila, preostanek življenja je preživela tukaj. Kako je potekal njen vsakdanjik in kakšen odnos je imela z neposredno okolico in prebivalci, zaradi manka virov ni mogoče natančno rekonstruirati. Glede na to, da v tem obdobju ni botrovala niti enemu novorojenčku, ki je bil krščen v tukajšnji cerkvi,53 bi se dalo sklepati, da pristnih in zelo prijateljskih stikov z okoliškimi prebivalci, trža-ni in nekaterimi svojimi zaposlenimi ni imela. Fragmentarno ohranjeni podatki sicer dokazujejo, da pa ni povsem stala ali sedela križem rok. Ce ne kaj drugega, se je v tem času včlanila v celjsko bratov- 48 StLA, Landrecht Reisig, Karton 989, Heft 1, Zapuščinski inventar po Krištofu baronu Reisigu z dne 8. 7. 1659. 49 Prav tam, fol. 42-43'. 50 Prav tam. 51 StLA, Landrecht Reisig, Karton 989, Heft 1, Zapuščinski inventar po Juriju Karlu baronu Reisigu 1667. 52 StLA, A. Attems, Karton 366, Heft 1910, Prošnja za prepis imenja z dne 12. 2. 1690. 53 NŠAM, RMK Brestanica 1645-1662, RMK Brestanica 1664-1675 in RMK Brestanica 1675-1688. ščino Marije sedmih žalosti.54 Ker je priletni baronici oktobra 1685 že nekoliko nagajalo zdravje, je sklenila zapisati oporoko. Za kraj pokopa ni izbrala bližnje cerkve sv. Petra, pač pa grobnico omenjene celjske bratovščine, ki je ležala v opatijski cerkvi sv. Danijela. Dedičem je zaukazala, da naj organizirajo takšen pogreb, kot pritiče njenemu (plemiškemu) stanu. Bratovščini Marije sedmih žalosti je namenila 50 goldinarjev, celjskim in krškim kapucinom za branje 100 maš prav toliko. Cetudi za zadnje počivališče ni izbrala brestaniške župnijske cerkve, nanjo v svoji oporoki ni pozabila. Tako slednji kot tudi njeni podružnični cerkvi sv. Trojice in podružnični cerkvi sv. Jakoba v Zusmu je zapustila po par volov. Precejšnjo radodarnost je izkazala tudi svojim podložnikom in zaposlenim. Vsem podložnikom, ki so imeli neporavnane obveznosti iz naslova dajatev in davkov do konca leta 1683, je te spregledala, medtem ko bi naj vsi zaposleni po njeni smrti prejeli denarja v višini svoje polletne plače. Za zvesto opravljanje službe je jezdnega hlapca in najbrž sobarico ali spletično še dodatno nagradila. Jakobu Goritschanu je odločila zapustiti par volov, Marjeti Pischek pa molzno kravo.55 Večino premičnega in nepremičnega premoženja je baronica namenila svojim najbližjim. Neporočeni vnukinji Mariji Katarini baronici Gabelkoven materin srebrni pas, snahi Mariji Eleonori baronici Reisig, rojeni pl. Mühlstein, pa pozlačeni srebrni Khi-slov svečnik. Daleč najvrednejše premoženje, torej imenje Turn pod Rajhenburgom z istoimenskim dvorcem in opremo, je namenila trem sinovom. Premičnega premoženja v gradu ni natančneje porazdelila, pač pa je to razdelitev prepustila njim, a s pogojem, da vse leseno pohištvo ostane v dvorcu. Pri razdelitvi omenjenega imenja je ravnala precej premišljeno. Ker je bila po njenem spoznanju posest premajhna in se je ni dalo razdeliti na tri enakopravne dele, ne da bi pri tem nastala precejšnja škoda, je to odločila v fizični obliki zapustiti le enemu sinu. Izbrala je Dominika, takratnega lastnika dobrih dvajset kilometrov severno oddaljenega gospostva Zusem, obenem pa je tudi določila, na kakšen način in s kolikšnimi zneski mora izplačati preostale dediče. Obema še živečima bratoma Francu Ernestu in Janezu Feliksu je pripadalo po 2500 goldinarjev, vnukinji Katarini pa 1300 goldinarjev. V kolikor Dominik v trenutku dedovanja ne bi bil zadostno plačilno sposoben, mu je za izplačilo dala na voljo tri leta, a s štiri odstotnimi zamudnimi obrestmi. Delež od Turna v višini 1000 goldinarjev je Marija Salome namenila tudi vnukoma, in sicer otrokoma pokojnega sina Jurija Karla. Slednjima je zapustila manj denarja zato, ker je njun oče še za 54 StLA, Landrecht-Testamente, Oporoka Marije Salome baronice Reisig z dne 11. 10. 1685. 55 Prav tam. KRONIKA_61 DEJAN ZADRAVEC: PRISPEVEK K ZGODOVINI IMENJA IN DVORCA TURN POD RAJHENBURGOM V ZGODNJEM NOVEM VEKU, 541-552 2013 Grad Rajhenburg in dvorec Turn pod Rajhenburgom konec 17. stoletja (Vischer: Topographia Ducatus Stiriae 1681, št. 331). časa življenja dobil od staršev na posodo nekaj tisoč goldinarjev, ki jih ni nikoli vrnil. Natančen datum smrti Marije Salome ni znan. Življenje na zemlji se je zanjo zaključilo enkrat med letoma 1687 in 1689. V tem času oz. natančneje leta 1688 pa je po kratki bolezni umrl tudi njeni sin Dominik.56 Kot kaže, Dominik nikoli ni zagospo-daril na imenju Turn in je morebiti umrl celo malce pred materjo. Po njeni smrti so si ga namreč razdelili dediči, in sicer Franc Ernest in Janez Feliks barona Reisig ter Dominikova vdova Marija Eleonora kot skrbnica njunih otrok. Čeprav bi lahko Marija Eleonora na osnovi taščine oporoke Turn zahtevala zase in za svoje otroke, tega ni storila. Verjetno ni imela nikakršnih načrtov z njim, tako kot morda njen pokojni soprog. Največjo željo po imetju celotne posesti je takrat izkazal Franc Ernest. Brata in svakinja niso imeli zadržkov, zato so mu 13. januarja 1689 svoje deleže tudi prodali.57 Kolikšne letne prihodke si je lahko novopečeni lastnik obetal iz naslova podložniških obveznosti? Teoretično je od podložnikov in desetinarjev na račun dajatev in desetine dobil 250 krških maseljcev pšenice, 230 maseljcev ovsa, 41 prašičkov, 160 kokoši, 82 čehulj prediva, 120 pogač, 400 jajc, 82 veder vina in 8 % mark pfenigov, praktično pa zagotovo ne toliko. Plačilna nedisciplina podložnikov je bila zaradi slabih letin ter kakšnih drugih razlogov v tistem času kar precejšnja. Zagotovo pa so tamkajšnji vsakdanjik in način življenja ter posledično tudi oddajo letnih dajatev močno pretresli potres in njemu sledeči popotresni sunki (villfeltigen ertpie- 56 57 den). Dvorec Turn pod Rajhenburgom je utrpel tolikšne poškodbe, da ni bil primeren za bivanje (ganz vnd gar zerbrochen vnd ruinirt, so gestalten, d(as) sich fast niemant darin zu wohnen getraue). Hiše in gospodarska poslopja mnogih podložnikov je doletela še slabša usoda. Za razliko od še vedno stoječega gradu so bili ti do tal porušeni (in grundt ruinirt vill hueben).58 Franc Ernest ni v gradu nikoli prebival dlje časa. Do pridobitve gospostva Mokronog na Kranjskem leta 1695 je večino časa preživel na svojem gospostvu Loka (pri Zidanem Mostu), ki ga je nekaj let pred tem kupil od dedičev Ferdinanda barona Moscona. Z nakupom Turna je imenjsko vrednost svojih posesti povišal na slabih 150 imenjskih funtov.59 V teh nekaj letih lastništva nad imenjem na levem bregu Save je malenkost spremenil njegov obseg. Razdrobljeno podložniško posest je 4. septembra 1692 povečal za tri kmetije v vasi Armeško, ki jih je kupil od tržana in člana brestaniške trške 58 StLA, Landrecht-Testamente, Oporoka Dominika barona Reisiga 1688; StLA, Landrecht Reisig, Karton 990, Heft 2, Zapuščinski inventar po Dominiku baronu Reisigu 1688. StLA, A. Attems, Karton 366, Heft 1910, Prošnja za prepis imenja z dne 12. 2. 1690. 59 Omembo potresa in posledic je bilo mogoče zaslediti le v enem dokumentu, in sicer v inventarju imenja Turn pod Rajhenburgom, ki je bil spisan 10. maja 1697 po smrti lastnika Franca Ernesta grofa Reisiga. Avtorja inventarja, pokojnikov brat in grof Lamberg, ne navajata letnice potresa, a lahko sklepamo, da se je ta zgodil v času lastništva Franca Ernesta, saj bi bil drugače verjetno vsaj posredno na tak ali drugačen način omenjen v oporoki Marije Salome baronice Reisig. Da bi si cenilca in zapisnika inventarja potres izmislila zavoljo zmanjšanja vrednosti posesti ali iz kakšnega drugega razloga, skorajda ni verjetno. Konkretnega motiva za takšno dejanje v tem primeru ni, prav tako gre za naravno nesrečo, ki se je morala čutiti na širšem območju in je bila lahko preverljiva (StLA, Landrecht Reisig, Karton 989, Heft 2, Zapuščinski inventar po Francu Ernestu grofu Reisigu 1697). Imenjska vrednost gospostva Loka je znašala 84 funtov, sedem šilingov in 18 pfenigov, od Marije Prößinger leta 1687 kupljeno imenje pa 19 funtov, en šiling in 10 pfenigov (StLA, Sikora: Die steirischen Gülten, str. 299). 2013 DEJAN ZADRAVEC: PRISPEVEK K ZGODOVINI IMENJA IN DVORCA TURN POD RAJHENBURGOM V ZGODNJEM NOVEM VEKU, 541-552 elite Friderika Wremba.60 Prepisa lastništva kupec in prodajalec v imenjski knjigi nista opravila, kar seveda pomeni, da je Reisig vsakoletne podložniške obveznosti iz naslova deželnih davkov in naklad spravil v svoj žep — vsaj do leta 1694. Na začetku maja tega leta je dal imenje Turn pod Rajhen-burgom za dobo treh let v zakup Mariji Eleonori grofici Lamberg.61 Kot kaže, pa ta zakup ni vključeval vseh prihodkov. Precej donosno vinsko in žitno desetino je namreč 31. maja 1695 prodal bratu Janezu Feliksu.62 Zaradi slabega zdravstvenega stanja je dal Franc Ernest 4. januarja 1697 na gradu Mokronog sestaviti oporoko. Za univerzalnega dediča vseh svojih posesti na Kranjskem in Štajerskem je določil mladoletnega sina Jožefa Danijela,63 za skrbnika mladoletnih otrok pa brata Janeza Feliksa. Umrl je nekaj mesecev za tem, najverjetneje v prvih dneh maja. Pokopali so ga v družinsko grobnico baronov Kay-sell v cerkvi sv. Ruprehta v Sentrupertu na Kranjskem.64 V grobnici ženine družine je morda takrat že ležal kateri izmed Ernestovih treh otrok, katerih usoda je neznana.65 Kako malo stikov je imel s svojo posestjo na levem bregu Save oz. kako redko je prihajal semkaj, nakazujejo tudi legati v njegovi oporoki. Po 100 goldinarjev je volil kapucinom v Ljubljani, Krškem, Novem mestu in Celju ter frančiškanom v Novem mestu, isti znesek je namenil tudi za izgradnjo oltarja v župnijski cerkvi v Loki. Župnijski cerkvi v Brestanici in njenim podružnicam ni volil ničesar.66 Dne 10. maja sta v Brestanico prispela cenitvena komisarja, ki sta imela za nalogo popisati tukajšnje pokojnikovo premično in nepremično premoženje. Ta naloga je bila zaupana njegovemu bratu in skrbniku otrok Janezu Feliksu in Francu Jožefu grofu Lambergu. Cenilca sta največ pozornosti namenila premičninam v gradu in na 60 Omenjene tri kmetije je Wremb kupil od Orfeja grofa Strassolda, lastnika gospostva Krško, 2. marca 1687 (StLA, Herrschaft und Pfarre Reichenburg, Karton 1, Heft 1, Urbar posesti Turn pod Rajhenburgom 1692—1697, str. 80). 61 StLA, Landrecht Reisig, Karton 989, Heft 2, Zapuščinski inventar po Francu Ernestu grofu Reisigu 1697. 62 StLA, Landrecht Reisig, Zapuščinski inventar po Janezu Feliksu grofu Reisigu 1705. 63 V primeru, če bi sin Jožef Danijel umrl pred polnoletnostjo in ne bi zapustil sinov, je za naslednje dediče določil otroke bratov Janeza Feliksa in že pokojnega Dominika (ARS, AS/308, Zbirka oporok, Oporoka Janeza Ernesta grofa Reisiga z dne 4. 1. 1697). 64 Prav tam. 65 Franc Ernest se je 8. septembra 1677 poročil z Marijo Judito, hčerjo Janeza Danijela barona Kaysella, lastnika gospostev Škrljevo in Mokronog. Poleg Jožefa Danijela so se zakoncema rodili vsej še trije otroci: 16. junija 1679 hči Ana Marija, 15. decembra 1680 so h krstu nesli sina Franca Valerija, 19. marca 1683 pa je za kratek čas na svet prijokal še en, sicer zaradi takojšnje smrti neimenovan otrok (Schiviz von Schivizhoffen, Krain, str. 425; Orožen, Das Bisthum, IV, str. 461-463). 66 ARS, AS 308, Zbirka oporok, Oporoka Janeza Ernesta grofa Reisiga z dne 4. 1. 1697, fol. 1-2. pristavi. Kljub temu da je grad nekaj let pred tem utrpel znatne poškodbe zaradi potresa in ni bil primeren za bivanje, ni bil prazen. Reisig in Lamberg sta v prostorih našla kar nekaj kosov pohištva, posteljnine, jedilnega pribora, orodja, šest starih slik, različnih kovancev v vrednosti 670 goldinarjev, prav tako pa tudi nekaj srebrnine in nakita. Ena od nalog Janeza Feliksa kot skrbnika je bila ekonomično upravljanje s posestmi svojih varovancev. Prodaja le-te je bila upravičena le v izjemnih primerih. A kot kaže, se je v Reisigovem primeru prav to pripetilo. Zaradi potreb svojih varovancev je bil namreč primoran prodati imenje Turn. Zanimanje za nakup je pokazal Hanibal Jožef grof Heister, ki je kakšno leto pred tem že postal lastnik gradu in gospostva Rajhenburg. Janez Feliks je predmet prodaje še nekoliko razširil, saj je poleg Turna kupcu ponudil še tisto desetino, ki jo je pred dvema letoma kupil od brata. Kolikšen znesek je dobil zanjo, ni znano, so pa njegovi varovanci na račun očetove štajerske posesti prejeli 5700 goldinarjev kupnine in še 50 dukatov likofa. A ne takoj. Heister se je namreč obvezal kupnino poravnati do začetka novembra tekočega leta.67 Ko je napočil 1. november, se Hanibal Jožef ni pojavil pri Janezu Feliksu z mošnjo kovancev, pač pa mu je prinesel le list papirja, na katerem je pisalo, da mu dolguje 6000 goldinarjev. Slednji je zadolžnico sprejel, kar da sklepati, da za potrebe svojih varovancev ni tako zelo in nujno potreboval denarja. Denarja najverjetneje ni nikoli prejel. Ko so po njegovi smrti leta 1705 cenitveni komisarji popisovali njegovo premoženje, so v enem izmed predalov na gradu Zusem našli tudi omenjeno zadolžnico.68 Novi lastnik Turna je imel z zadnjo pridobitvijo podobne načrte kot z gospostvom Rajhenburg. Tudi v tem primeru je namreč nemudoma pričel prodajati posamezne dele posesti. Dne 21. novembra 1697 je v trgu Brestanica živečemu Francu Riedleg-gerju, cesarsko-kraljevemu pobiralcu davkov in mit-ničarju, poleg dveh polovičnih kmetij, ki sta bili podložni gospostvu Rajhenburg, prodal še manjši kos dominikalnega travnika, spadajočega k Turnu.69 Dolgoročnih načrtov ni imel niti z že nekajkrat omenjeno vinsko in žitno desetino. To je 21. decembra 1698 prodal za 6500 goldinarjev Ignacu Mariji grofu Attemsu.70 Attems je imel takrat na tem območju v lasti že kar nekaj posesti in prihodkov. Leta 1686 je od upnikov pred 15 leti usmr-čenega Ivana Erazma grofa Reinsteina in Tatten- 67 StLA, Landrecht Reisig, Karton 989, Heft 2, Zapuščinski inventar po Francu Ernestu grofu Reisigu 1697. 68 StLA, Landrecht Reisig, Zapuščinski inventar po Janezu Feliksu grofu Reisigu 1705. 69 StLA, A. Attems, Karton 366, Heft 1910, Prodajna pogodba med Heistrom in Riedleggerjem z dne 21. 11. 1697. 70 StLA, A. Attems, Karton 366, Heft 1907, Prodajna pogodba med Heistrom in Attemsom z dne 21. 12. 1698. DEJAN ZADRAVEC: PRISPEVEK K ZGODOVINI IMENJA IN DVORCA TURN POD RAJHENBURGOM V ZGODNJEM NOVEM VEKU, 541-552 2013 Vpis krsta Janeza Sigfrida, sina Andreja Paueza in njegove žene Jožefe, prebivajočih v dvorcu Turn pod Rajhenburgom z dne 1. junija 1707 (NŠAM, RMK Brestanica 1688-1708). bacha kupil gospostvo Podčetrtek, leta 1691 dve tretjini gospostev Hartenštajn in Pilštanj ter imenje Drenik od treh hčera pokojnega Janeza Krstnika barona Reisiga, leta 1694 od svojih varovancev, in sicer mladoletnega barona in baronice Rettenfeld, sicer otrok Julijane grofice Attems iz drugega zakona, gospostvo Brežice,71 leta 1696 pa mu je grof Heister že prodal nekaj podložnikov gospostva Rajhenburg.72 Kupnino za desetino je Ignac Marija poravnal v zelo kratkem času. Preostanek zneska mu je namreč prinesel 16. januarja 1699.73 Opaznejša Heistrova prodaja dela turnske posesti je sledila v naslednjem letu, ko je 5. septembra Antonu pl. Perlerju prodal pristavo s pripadajočo posestjo v Stolovniku (Stollaunikh)J4 Drugo, nekoliko južneje ob reki Savi ležečo pristavo v Sotelskem je grof prav tako prodal, in sicer premožnemu brestaniškemu tržanu Vidu Frideriku Wrembu.75 Ta kupčija je bila najverjetneje sklenjena med letoma 1700 in 1703. 71 Zadravec, Postavitev, str. 101—109; Zadravec, »Jesus, Maria«, str. 189-202. 72 StLA, A. Attems, Karton 366, Heft 1905, Seznam kupljenih rajhenburških podložnikov, osebenjkov, desetine in dominikalne posesti 1696. 73 StLA, A. Attems, Karton 366, Heft 1907, Heistrova pobotnica Attemsu z dne 16. 1. 1699. 74 StLA, A. Attems, Karton 366, Heft 1909, Prodajna pogodba med Heistrom in Perlerjem z dne 5. 9. 1700. 75 StLA, Herdsteuer 1705-1709, C 74 (Thurn unter Reichenburg). Dvorec Turn pod Rajhenburgom je v tem času sameval. Heister se je večino časa zadrževal na gradu Rajhenburg, v najem ali zakup ga prav tako ni dal nikomur. Celotno posest je zanemarjal. Celo deželnoknežjih davkov in naklad ni redno plačeval. Dne 13. septembra 1698 je sicer poravnal osnovni, štirikratni davek in kontribucijo za leti 1696 in 1697, a je bilo to bolj ali manj vse. Do leta 1704 se v uradu stanovskega blagajnika z denarjem za poravnavo davkov in naklad od posesti Turn ni prikazal, dolg pa mu je narasel na več kot 2650 goldinarjev. Deželni rubežnik za Celjsko četrt Janez Krstnik Suschnigg ga je na osnovi odločbe, izdane najverjetneje s strani odbora poverjenikov, pozval, da v roku 14 dni poravna vse obveznosti, če ne bo imenje Turn priseljen zarubiti.76 Grof tega ni storil, zato je posest tudi izgubil. Postala je last dežele Štajerske.77 Stanovski uslužbenci se niso odločili za prodajo zarubljene posesti, pač pa za njeno zastavitev. Dne 10. februarja 1707 jo je v zastavo dobil Janez Jakob baron Wintershoffen,78 med drugim lastnik kakšnih 15 km severovzhodno ležečega gospostva Kozje. Janez Jakob je predstavljal tretjo generacijo Wintershoffnov v Kozjem. Kot prvi si je s poroko omenjeno gospostvo pridobil njegov ded Matej pl. Wintershoffen.79 Temu je sledil sin Got-frid Honorij, ki je bil 15. decembra 1685 povzdig-njen v barona.80 V zakonu z Ano Krescenco, rojeno baronico Reisig, se jima je rodilo vsaj osem otrok. Najstarejši med sinovi, Jurij Sigmund, je po očetovi smrti v letu 1697 postal dedič njegove celotne posesti. A usoda je hotela drugače. Dne 13. februarja 1701 je bil namreč ustreljen v graškem predmestju (Murvorstadt).81 Zamenjal ga je Janez Jakob. Ta se je nato 29. avgusta 1709 v Gradcu poročil z Ano Marijo baronico Rechbach. V trinajst let trajajočem zakonu se jima je rodilo vsaj osem otrok.82 Umrl je leta 1722.83 Kateri motivi so vodili mladega Janeza Jakoba v pridobitev imenja Turn pod Rajhenburgom, ni po- 76 StLA, A. Attems, Karton 366, Heft 1910, Izvleček neplačanih davkov in prispevkov od imenja Turn pod Rajhen-burgom. 77 Na tem mestu je potrebno opozoriti, da ob priliki prodaje imenja Turn pod Rajhenburgom grofu Heistru s strani grofa Reisiga ni prišlo do prepisa lastništva, zato je v imenj-ski knjigi posest bila vseskozi zapisana na ime Franca Ernesta grofa Reisiga. V nekaterih virih in literaturi, spisani na osnovi teh virov, je posledično temu pomotoma zapisano, da je rubežnik zarubil posest Francu Ernestu. 78 StLA, Sikora: Die steirischen Gülten, str. 83. 79 ARS, AS 768, Gospostvo Podčetrtek Hartenštajn in Olim-je, Zapuščinski inventar po Mateju pl. Wintershoffnu 1651. 80 Frank, Standeserhebungen, str. 227. 81 Schiviz von Schivizhofen, Graz, str. 279. 82 Župnija Pilštanj, RMK župnije Pilštanj 1711-1729, 9. 2. 1713, 11. 5. 1714, 2. 1. 1716, 29. 4. 1717, 4. 4. 1718, 17. 6. 1719, 15. 9. 1720, 1. 4. 1722. 83 StLA, Landrecht Wintershoffen, Karton 1458, Heft 1, Zapuščinski inventar po Janezu Jakobu baronu Winters-hoffnu 1722. 2013 DEJAN ZADRAVEC: PRISPEVEK K ZGODOVINI IMENJA IN DVORCA TURN POD RAJHENBURGOM V ZGODNJEM NOVEM VEKU, 541-552 vsem jasno. Morda je videl v tej kratkoročni pridobitvi možnost dobrega zaslužka, prav tako se je nahajala zelo blizu njegovega stalnega prebivališča, morda pa je imela prste vmes njegova mati Ana Krescenca, roj. baronica Reisig oz. sorodstvo po njeni strani. Nenazadnje je šlo za posest, ki je bila nekoč v lasti njene rodbine. Kako je Janez Jakob organiziral upravo posesti? Fragmentarno ohranjeni podatki v virih ne dajo zanesljivega odgovora. Upravljanje posesti bi bilo zaradi bližine sicer možno z gradu Kozje, a še vseeno ne povsem optimalno zaradi manka neposrednega stika med gospostvom in imenjem. Podatek iz brestaniške župnijske krstne matice ponuja sicer možnost razlage, da je uprava potekala kar iz dvorca ob Savi. Namreč 1. junija 1707, torej manj kot štiri mesece po pridobitvi, je baron Wintershoffen kot boter prisostvoval pri krstu Janeza Sigfrida, sina Andreja Paueza in njegove žene Jožefe, prebivajočih v arce Thori infra Raichenburg.84 A kot rečeno, skopi zapis ne ponuja konkretnega odgovora na zastavljeno vprašanje, nenazadnje bi lahko bili omenjeni novopečeni starši celo najemniki oz. zakupniki gradu. Baron Wintershoffen ni bil pretirano dolgo zastavni upnik. Kvečjemu dobra tri leta. Nato prevzame Turn v zastavo najverjetneje Ignac Marija grof Attems. Temu posredno v prid govorita vsaj dva dokumenta. Zaščitno pismo, ki ga je grof Attems hranil v svoji palači v Gradcu vse do svoje smrti in ki so mu ga 30. decembra 1710 izstavili štajerski deželni stanovi za prevzete zarubljene posesti,85 ter priloge k letnemu obračunu upravitelja gospostva Rajhenburg za leto 1715,86 kjer so pod prihodki navedeni tudi tisti imenja Turn pod Rajhenburgom.87 Zaenkrat bo moralo nerešeno ostati vprašanje, zakaj niso deželni stanovi že leta 1714 ali 1715 Attemsu prodali v zastavo dane mu posesti. Med prejšnjimi lastniki tako gospostva Rajhenburg kot tudi imenja Turn pod Rajhenburgom se je namreč vrsto let vlekel spor glede tega, kdo ima pravico do pobiranja vinske in žitne desetine in temu so stanovi želeli narediti konec. Se najbolj optimalno rešitev je predstavljala združitev obeh posesti pod enim lastnikom. Do te pa bi lahko prišlo že ob Attemsovem nakupu gospostva Rajhenburg leta 1714. Kakor koli, Ignac Marija je imenje Turn kupil 30. septembra 1721 in ga priključil h gospostvu Rajhenburg.88 84 NŠAM, RMK Brestanica 1688-1708, 1. 6. 1707. 85 StLA, A. Attems, Karton 8, Heft 59, Zapuščinski inventar po Ignacu Mariji grofu Attemsu 1733. 86 Gospostvo Rajhenburg je Ignac Marija grof Attems kupil od Hanibala Jožefa grofa Heistra leta 1714 (Zadravec, Postavitev, str. 109). 87 ZAC, ZAC 7, Zbirka urbarjev, 45 U, Register denarnih obveznosti in male pravde podložnikov posesti Turn pod Rajhenburgom 1714-1715. 88 StLA, Sikora: Die steirischen Gülten; StLA, A. Attems, Karton 8, Heft 59, Zapuščinski inventar po Ignacu Mariji grofu Attemsu 1733. Dvorec Turn pod Rajhenburgom danes (foto: Barbara Žabota, 2013). VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI ARS - Arhiv Republike Slovenije AS 308, Zbirka testamentov. AS 768, Gospostvo Podčetrtek Hartenštajn in Olimje. NŠAM - Nadškofijski arhiv Maribor Zbirka matičnih knjig StLA - Steiermärkisches Landesarchiv, Graz Archiv Attems Archiv Reichenburg Familie Langenmantel Herrschaft und Pfarre Reichenburg Landrecht Langenmantel Landrecht Reisig Landrecht Wintershoffen Landrecht-Testamente Landschaftliches Archiv ZAC - Zgodovinski arhiv Celje ZAC 7, Zbirka urbarjev Zupnija Pilštanj Zbirka matičnih knjig LITERATURA Baravalle, Robert: Steirische Burgen und Schlösser. I Theil. Graz: Stiasny, 1936. Bucelini, Gabriel: Germaniae Topo-Chronostem-matographicae Sacrae et Profanae..., Pars Tertia. Frankfurt am Main: Christiani Balthasaris Kühnen, 1672. Frank, Karl Friedrich von: Standeserhebungen und Gnadenakte für das Deutsche Reich und die Österreichischen Erblande bis 1806 sowie kaiserlich österreichische bis 1823 mit einigen Nachträgen zum »Alt-Österreichischen Adels-Lexikon« 1823—1918. V. Band. Schloss Senftenegg: Selbstverlag, 1974. DEJAN ZADRAVEC: PRISPEVEK K ZGODOVINI IMENJA IN DVORCA TURN POD RAJHENBURGOM V ZGODNJEM NOVEM VEKU, 541-552 2013 Južnič, Stanislav: Južna meja »Kočevarskega otoka« v 15. in 16. stoletju. Kronika, 43 (1995), št. 3, str. 14-43. Južnič, Stanislav: Kostel med zadnjimi turškimi vpadi in Zrinjsko-Frankopansko zaroto. Zgodovinski časopis, 58, 2004, št. 3-4, str. 301-336. Južnič, Stanislav: Najstarejši ohranjeni knjižnični katalog na Slovenskem — 1. del (ob 325-letnici smrti Filipa Trpina v Trubarjevem letu 2008). Knjižnica, 52, 2008, št. 1, str. 7-40. Koropec, Jože: Brestanica z okolico in Brestaniški do 17. stoletja. Brestanica. Brestanica: Turistično društvo Brestanica, 1982. Koropec, Jože: Slovenski del Štajerske v davčnem seznamu glavarine leta 1527. Časopis za zgodovino in narodopisje, 59, 1988, št. 2, str. 216-277. Kos, Dušan: Med gradom in mestom; Odnos kranjskega, slovenještajerskega in koroškega plemstva do gradov in meščanskih naselij do začetka 15. stoletja. Ljubljana: ZRC SAZU, 1994. Kos, Milko: Srednjeveški urbarji za Slovenijo (urbarji salzburške nadškofije). Zvezek prvi. Ljubljana: Akademija znanosti in umetnosti, 1939. Orožen, Ignacij: Das Bisthum und die Diözese Lavant (das Dekanat Tüffer). IV. Theil. Cilli: J. Rakusch, 1880-1881. Pirchegger, Hans: Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschafften und Gülten, Städte und Märkte. München: R. Oldenbourg, 1962. Schiviz von Schivizhoffen, Ludwig: Der Adel in der Matriken der Stadt Graz. Graz: L. Schiviz von Schivizhoffen, 1909. Schiviz von Schivizhoffen, Ludwig: Der Adel in den Matriken des Herzogtums Krain. Görz: Goriška tiskarna, 1905. Schmutz, Carl: Historisch-Topographisches Lexicon von Steyermark. Erster Theil. Gratz: Andreas Kienreich, 1822. Stopar, Ivan: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji (med Kozjanskim in porečjem Save). Peta knjiga. Ljubljana: Viharnik, 1993. Stopar, Ivan: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji (med Solčavskim in Kobanskim). Četrta knjiga. Ljubljana: Viharnik, 1993. Vischer, Georg Matthaeus: Topographia Ducatus Stiriae 1681, Nachdruck, Band 2. Graz: 1975. Zadravec, Dejan: »Jesus, Maria« ali poslednji krik Ivana Erazma Tattenbacha. Kronika, 60, 2012, št. 2, str. 189-202. Zadravec, Dejan: Postavitev in postavljavec materialnih in rodbinskih temeljev plemiške družine Attems na Štajerskem. Zbornik občine Slovenska Bistrica III : Svet med Pohorjem in Bočem (ur. Stanislav Gradišnik). Slovenska Bistrica: Občina Slovenska Bistrica, 2009, str. 101-109. Zadravec, Dejan: Zastave in prodaje deželnoknežjih posesti in prihodkov v spodnjeavstrijskih deželah v prvi polovici 16. stoletja. Viri 35. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 2012. INTERNET http://wc.rootsweb.ancestry.com/cgi-bin/igm.cgi? op=GET&db=patriziat&id=I2595 (3. 6. 2013) www.angelfire.com/realm/gotha/gotha/lamberg. html (4. 6. 2013) SUMMARY Contribution to the History of Small Seig-neury and Manor Turn pod Rajhenburgom in the Early Modern Period The small seigneury Turn pod Rajhenburgom remained in the property of the noble family Reichenburg until the end of the Middle Ages, that is until 1498, when it was acquired by nobleman John Gradenegg. John was followed by his son Christoph, the latter also by his son Francis. Francis, who was given the title of baron in 1558, sold the seigneury in 1569 to nobleman John Reinpreht Reichenburg for 4000 goldinars. Reichenburg died a year later. As he was the last of his descent, Turn pod Rajhenburgom was inherited by the noble family Langenmantel. The sons and daughters of Adam Langenmantel were great-great-grandsons/ daughters of Magdalena Reichenburg and therefore Reichenburg's lawful heirs. The seigneury remained in the property of this family until 1643, when it was given by Mary Salome Langenmantel to her spouse Christoph Reisig. After his death in 1658 his wife did not marry again but led a solitary life at the manor Turn pod Rajhenburgom. When she died, her son Francis Ernest paid off other heirs, and became the sole owner of the seigneury. During his ownership, between 1689 and 1697, an earthquake hit the area damaging the manor and many peasants' dwellings. In his last will Francis appointed his son Joseph Daniel as his lawful heir. He died in 1697. Because his son at that time was not old enough to inherit his father's properties, Joseph Felix, brother of Francis, was appointed as his guardian. The latter soon sold the seigneury to Hannibal Joseph count Heister. Heister started selling parts of the seigneury and soon stopped paying taxes for it. As a result, Turn pod Rajhenburgom was seized and then in 1707 given in pawn to baron Joseph Jacob Wintershoffen. He was followed by count Attems, who bought the small seigneury in 1721 and merged it with his neighbouring seigneury Rajhenburg. 2013 1.02 Pregledni znanstveni članek Prejeto: 4. 6. 2013 UDK 27-789.255(497.4Rajhenburg) 728.81:2-523(497.4Rajhenburg) Irena Fürst predmetna učiteljica zgodovine in sociologije, kustosinja, vodja enote Brestanica, Muzej novejše zgodovine Slovenije, enota Brestanica, Cesta izgnancev 3, SI—8280 Brestanica E-pošta: irena.fuerst@guest.arnes.si Trapisti v Rajhenburgu IZVLEČEK Menihi trapisti, ki so prišli iz Francije in leta 1881 kupili grad Rajhenburg, so zaznamovali tako zgodovino samega gradu kot kraja in širšega območja. K nam so namreč prinesli napredek na vseh področjih dela in gospodarskih dejavnosti. Kljub temu da so strog kontemplativni red in so v svoje življenje in delo vnesli stroga pravila meniškega življenja sv. Benedikta, so bili na območju današnjega Posavja in v nekem smislu cele Slovenije vir napredka in so nam pustili bogato kulturno dediščino. K nam so pripeljali prve stroje za obdelovanje zemlje, redili plemenske sorte živali, izdelovali sir trapist, iz vina so začeli delati peneče se vino in škropili vinsko trto proti peronospori. V različnih obrtnih delavnicah so začeli uporabljati stroje in izdelovali vse, kar se je dalo narediti ročno. Z blagovno znamko »IMPERIAL« so bili na Slovenskem tudi prvi izdelovalci čokolade. KLJUČNE BESEDE Grad Rajhenburg, trapisti, samostan Marije Rešiteljice, sir trapist, čokolada Imperial, liker Trapistin, elektrarna, telefon, tiskarna ABSTRACT TRAPPISTS IN RAJHENBURG The Trappist monks that arrivedfrom France and bought the Rajhenburg Castle in 1881 have left a mark on the histories of both the Castle itself and the wider surrounding area. They introduced progressive practices in all fields of labour and business activity. Despite being a strict, contemplative order, following the strict rules of monastic life as practised by St Benedict, they represent a source of progress for the area of the current Lower Sava Valley (Posavje), and, to an extent, the whole of Slovenia, having left behind a rich cultural heritage. They introduced the first machines for working the land, bred the first species of breeding cattle, made Trappist cheese, produced sparkling wine from the vines of the area, and sprayed the grape vines against downy mildew. Their various workshops employed machines and produced all the products they could possibly make by hand. Under the »IMPERIAL« trademark, they were the first to produce chocolate in the Slovenian region. KEYWORDS Rajhenburg Castle, Trappists, Monastery of St Mary the Saviour (Marija Rešiteljica), Trappist cheese, Imperial chocolate, Trappistine liqueur, electric power plant, telephone, printing press IRENA FÙRST: TRAPISTI V RAJHENBURGU, 553-574 2013 Uvod Grad Rajhenburg je bil skozi stoletja v lasti različnih lastnikov. Leta 1881 so ga kupili menihi tra-pisti, izgnani iz samostana Dombes v Franciji. Denar za nakup gradu je dal brat Gabriel Giraud, sin bogatega tovarnarja in trgovca s svilo iz Lyona in ga takoj predal v last redu. Kljub temu da so bili tra-pisti lastniki gradu le dobrih 60 let, so bili pomemben dejavnik tako zgodovine gradu kot kraja Rajhenburg (danes Brestanica). Virov za zgodovino trapistov samostana Marije Rešiteljice iz Rajhenburga ni veliko, saj se njihov arhiv o delovanju nahaja v Franciji, kamor so ga prenesli po ukinitvi samostana leta 1947. Arhiv je bil nekoč v samostanu Dombes, po njegovem razpustu leta 2001 pa je na neznani lokaciji. Nekaj kopij dokumentov je Muzeju novejše zgodovine Slovenije, enota Brestanica, prinesel bivši opat matičnega samostana Dombes Bernard Christol ob obiskih Slovenije v letih 1998—2003. V veliko pomoč pri raziskovanju zgodovine tega samostana, predvsem gospodarskega dela in vloge posameznih članov družine, so bili v letih 1992—1993 nekdanji menihi, bratje Maks Jevšnik, Norbert Sarlah, Karl Bračun in Ladislav Agrež. Red cistercijanov Trapisti so katoliški samostanski red, ki živi po pravilih sv. Benedikta. Strog kontemplativen red menihov je močna veja nekdaj slavnega, pozneje pa propadajočega reda cistercijanov. Red cistercijanov je red reformiranih benediktincev, ki ga je ustanovil benediktinski opat sv. Robert iz Molesma v Franciji z namenom, da bi menihi v samostanih ponovno živeli po pravilih sv. Benedikta in jih izpolnjevali v prvotni strogosti.1 Sv. Benedikt je že v 5. stoletju napisal pravila meniškega življenja, imenovana Regula ali Redov-niško pravilo.2 V njem je zapisal, da naj bi menihi v samostanu živeli kot družina. Oče samostana je po teh pravilih opat, menihi pa so njegovi otroci. V samostanskem življenju je na prvem mestu božja služba ali sveti oficij. Poleg molitve, branja in učenja morajo menihi opravljati tudi ročna dela. Njihovo osnovno pravilo je ORA ET LABORA — moli in delaj, vsa opravila menihov morajo biti namreč usmerjena v čaščenje Boga. Namen redovnega življenja je krščanska popolnost. Menihi opravljajo vsa dela skupaj — skupaj molijo, opravljajo ročna dela, skupaj obedujejo in spijo. Dnevni red v samostanu je natančno določen, prav tako tudi hrana in pijača. Hrana je preprosta, meso je dovoljeno le slabotnim 1 Solitarius, Nepoznani znanci, str. 14, 15. 2 http://sl.wikipedia.org/wiki/Sveti_Benedikt_Nursijski in bolnim;3 to so glavne poteze pravil sv. Bene-dikta.4 Sv. Robert, ustanovitelj reda cistercijanov, se je leta 1098 skupaj z nekaterimi svojimi menihi naselil v pokrajini Burgundiji, v mestu Citeaux, latinsko Cistercium.5 Tam so si okoli skromne kapelice postavili lesene kolibe, naselbino pa poimenovali »Novi samostan«.6 Naslednik sv. Roberta je bil sv. Alberik, ki je dal svojim redovnikom posebno obleko, po kateri so se ločili od drugih ljudi in drugih redovnikov. Nosili so belo obleko, imenovano kuta ali habit, dolgo in široko vrhnje oblačilo, preko katere so si nadeli redovniško oblačilo, imenovano škapu-lir, ki je bil spredaj in zadaj podaljšan do kolen, imel pa je tudi kapuco. Obleka je bila prepasana s širokim usnjenim pasom, obuti pa so bili v lesene cokle. Bratje laiki ali konverzi so imeli enak kroj obleke; ker pa so v glavnem delali na polju ali v tovarni, so bile njihove obleke rjave.7 Sv. Alberik in sv. Stefan Harding, ki je bil po rodu Anglež, sta skupaj napisala cistercijansko pravilo, Charta Caritatis ali Listina ljubezni, ki jo je 23. decembra 1119 potrdil papež Kalikst II. (1119— 1124). Ker so se ustanavljali novi samostani, je sv. Stefan uvedel vsakoletni generalni kapitelj, srečanje vseh opatov, ki je imel nalogo ohraniti enotnost in vezi med samostani iste kongregacije. Uvedel je tudi vizitacije, obisk opata matičnega samostana v novoustanovljenih podružnicah.8 Leta 1112 je v samostan Citeaux vstopil sv. Bernard de Fontaines iz Clairvauxa (1090—1153), ki je red zelo razširil. Imenujemo ga tudi drugi ustanovitelj reda cister-cijanov. Napisal je številne bogoslovne knjige in se odlikoval v čistosti in pobožnosti. Zapisal je osnovna pravila delovanja reda cistercijanov: »Naš red je skromnost, ponižnost, redovno uboštvo, pokorščina, mir, veselje v svetem Duhu. Naš red je biti pod učenikom, pod opatom, pod pravilom, pod disciplino. Naš red je ljubiti molk, vaditi se v postu, bedenju, molitvi, ročnem 3 Solitarius, Nepoznani znanci, str. 37—38. 4 Redovniško pravilo sv. Benedikta je določalo, kako naj živijo menihi v samostanih. Skozi stoletja je prihajalo do ustanavljanja meniških redov, katerim osnova so bila pravila sv. Benedikta: benediktinci, cistercijani, kartuzijani, trapisti, klarise, karmeličanke in drugi. V redu trapistov je od ustanovitve do danes prišlo do sprememb v načinu življenja. V času delovanja samostana v Rajhenburgu so menihi delovni dan pričeli ob 1.00 do 2.00 zjutraj, leta 1981 se je delovni dan v samostanu Dombes pričel ob 3.30 (Secrètes Clartés). Razlika je tudi v načinu prehranjevanja. Ce so smeli nekdaj hrano živalskega izvora uživati le mladi gojenci, bolni in starejši od 60 let, dobijo danes menihi trapisti enkrat tedensko za obed ribo in jajca. Tudi glede količine vina, ki ga dobi dnevno trapist, je razlika med samostani. Več ga dobijo tam, kjer ga sami pridelujejo, v nekaterih samostanih, kot npr. v Avstriji, ga sploh ne dobijo (ustni vir: opat Bernard Christol). 5 Nadrah, Poznašcistercijane?, str. 3. 6 Kaj delajo trapisti, str. 10. 7 Prav tam. 8 Prav tam, str. 12-13. 2013 IRENA FÙRST: TRAPISTI V RAJHENBURGU, 553-574 delu in nad vse, držati se najizvrstnejšega pota, to je, ljubezni; v teh rečeh pa napredovati od dne do dne in v njih vztrajati do zadnjega dne.««9 Sv. Bernard je zaslovel po celi Evropi in tudi v vzhodnih deželah. Ustanovil je okrog 160 samostanov,!0 saj je s svojim zgledom v red cistercijanov privabil veliko novincev. Po njem se red cistercijanov imenuje tudi red bernardincev.11 Razcvet cistercijanskih samostanov je bil v 12. in 13. stoletju, ko je delovalo več kot 350 samostanov tega reda. Cistercijanska reforma je ponovno vzpostavila strogost pravil sv. Benedikta, strogost molka, uboštva, skromnost v prehranjevanju in oblačenju in intenzivnost ročnega dela. Povečanje števila samostanov je temeljila predvsem na napredku poljedelstva. Cistercijanske opatije so bile avtonomne, ustanavljale so svoje podružnice, s katerimi so bile povezane. Vsi opati so se redno sestajali na generalnem kapitlju ali zboru opatov v Citeauxu.12 Mnogi menihi, ki so vstopali v vrste cistercijanov, niso bili dovolj razgledani, niso dovolj poznali redovnih pravil ali pa jih niso dovolj spoštovali. Zato so, zlasti v bolj oddaljenih samostanih, ki jih je bilo težko nadzorovati in upravljati, kršili redovna pravila. Ker vsakoletni generalni kapitelj opatov ali priorjev samostanov ni imel zadostnega nadzora nad delovanji samostanov, se je rušila enotnost reda. V samostane in njihovo delovanje je posegala tudi civilna oblast. Različni vladarji so posegali celo v osnovna meniška pravila. Vse to je v stoletjih privedlo do propadanja redovne skupnosti cistercija-nov.13 Zanimive misli o menihih je zapisal Victor Hugo, francoski pisatelj, pesnik, akademik in državnik: »Ljudje se združijo in prebivajo skupaj, po kakšni pravici? Po pravici do združevanja. Zapro se v svoje stanovanje, po kakšni pravici? Po pravici, hoditi okoli, ki zapopade tudi pravico doma ostati. In kaj počnejo doma? Govorijo tiho, oči imajo povešene, delajo. Odpovedo se svetu, mestom, poltenosti, nasladnosti, neči-mernosti, napuhu, sebičnosti. Oblečeni so v raskavo volno ali raševino. Niti eden izmed njih nima ničesar svojega. Ako se jim pridruži kdo, ki je bil bogat, obuboža, kar ima, da vsem. Kdor je bil kakor pravimo imeniten, plemenit ali gosposki, je enak tistemu, ki je bil kmet. Celica je enaka za vse. Vsi so enako ostriženi, nosijo enako haljo, jedo enak črn kruh, spijo na enaki slami, umirajo na enakem pepelu. Vsi imajo enako raševino na hrbtu, enak pas okoli ledij. Ako jim pride na misel, da bi hodili bosi, hodijo vsi bosi. Mogoče da je med njimi kakšen knez; ta knez je ista senca kakor drugi: naslovov ni več. Rodbinska imena so zginila; nosijo samo pred- 9 Prav tam, str. 70. 10 Solitarius, Nepoznani znanci, str. 15. 11 L'abbaye Notre Dame Des Dombes. 12 Prav tam. 13 Kaj delajo trapisti, str. 16. imke. Vsi so uklonjeni pod enakostjo krstnih imen. Zapustili so svojo telesno rodbino ter si ustvarili v samostanu duhovno družino. Nimajo drugih sorodnikov kakor vse ljudi. Pomagajo ubogim, strežejo bolnikom. Sami si izvolijo tiste, katerim se pokorijo. Drug drugega zovejo: 'Moj brat'. Molijo. Koga? Boga. Nepremišljeni, površni duhovi pravijo: Čemu neki te nepremične, skrivnostne postave? Kaj koristijo? Kaj delajo?' Ni ga vzvišenejšega opravila od tega, ki ga zvršujejo te duše. Ni morda koristnejšega dela. Dobro delajo tisti, ki vedno molijo za druge, kateri ne molijo nikdar.14 Ustanovitev reda trapistov Med samostani reda cistercijanov je bil tudi samostan La Trappe v Normandiji. Kot eden med 160 cistercijanskimi samostani je bil ustanovljen leta 1140.15 Tudi v njem je prišlo do kršitev osnovnih pravil reda, zato je leta 1664 opat Armand Jean Le Bouthillier de Rance red cistercijanov zelo strogo reformiral. Le Bouthillier de Rance (1626—1700) se je rodil v plemiški družini v Parizu.16 Bil je eden od najodličnejših članov Sorbone, pariške bogoslovne fakultete. Sprva je, kot veliko duhovnikov v takratnem času, živel zelo posvetno življenje. Leta 1663 je svoje bogastvo razdelil revnim in vstopil v noviciat v samostan La Trappe. Naslednje leto je opravil slovesne ali večne zaobljube, bil še istega leta posvečen v opata in izvedel reformne spremembe.17 Novi red se je imenoval Ordo Cisterciensium reformatorum ali Red reformiranih cistercijanov. Ime trapisti so menihi dobili po samostanu La Trappe. »La Trappe« pomeni v narečju »pokrajine, kjer je samostan stal«, enako kot po nemško »die Treppe«, stopnice. Pred ustanovitvijo samostana leta 1140 je bila tam Marijina cerkvica, h kateri so vodile stopnice, in samostan so poimenovali »Notre Dame de la Trappe« ali »Naša ljuba gospa pri stopnicah««.18 Novoustanovljeni red je bil najhujših nasprotovanj deležen med francosko revolucijo v letih 1789— 1799, ko je propadlo tudi več drugih meniških redov. Cesar Jožef II. je 17. marca 1783 ukinil številne samostane v Avstriji in Belgiji, narodna skupščina v Parizu pa je 13. februarja 1790 ukinila vse samostane v Franciji.19 Leta 1791 je tedanji voditelj novincev opatije La Trappe Augustin pl. Lestrange (1754—1827), odšel s skupino 24 menihov v Švico in tam ustanovil samostan trapistov. Papež Pij VI. je 31. julija 1794 pisno zavezal svojega nuncija v Lu- 14 Prav tam, str. 87-88. 15 Prav tam, str. 19. 16 http://www.trapisti.com/Trapisti/Reforma-cistercita-i-nastanak-trapista.aspx 17 Kaj delajo trapisti, str. 19-20. 18 Solitarius, Nepoznani znanci, str. 15. 19 Kaj delajo trapisti, str. 20. KRONIKA_61 IRENA FURST: TRAPISTI V RAJHENBURGU, 553-574 2013 Samostan La Trappe, zibelka reda trapistov (Arhiv MNZS, enota Brestanica). zernu v Švici, da samostan trapistov povzdigne v opatijo in Augustin pl. Lestrange je postal opat. Papež je dal redu trapistov tudi vsa dovoljenja za delovanje v Švici.20 Tako se je večina trapistov preselila v Švico. Tisti, ki so ostali v Franciji, pa so v večini pomrli v ječah ali pregnanstvu. Tudi iz Švice so se morali kmalu umakniti, iskali so zavetišča po vsej Evropi, odšli so celo v Ameriko. Med vladanjem Napoleona I. so se smeli trapisti sprva vrniti v Francijo, saj je ta delovanje reda podpiral. A kmalu je prišlo do preobrata. Napoleon je od papeža Pija VII. zahteval, da iz svoje države izžene vse njegove sovražnike, Ruse, Angleže, Švede in Sardince. Ker ta njegove zahteve ni izpolnil, je zasedel Rim, papeža pa je dal odpeljati v Francijo, kjer so ga zaprli v Sorbono. Trapisti so stopili v bran papežu, in to je bil razlog, da je Napoleon leta 1811 samostanom reda trapistov prepovedal delovanje; tako so bili ponovno izgnani iz Francije.21 Po padcu Napoleona se je opat Avguštin, v začetku leta 1815, vrnil iz Amerike v Francijo, kjer je odkupil samostana La Trappe in Aiguebelle. Ustanavljati so se začeli tudi drugi samostani. Samostan La Trappe je bil vse do leta 1892 sedež generalnega vikarja, nato pa so trapisti dobili lastnega generalnega opata, ki je imel do leta 1898 sedež v samostanu La Trappe.22 Tega leta je prešel samostan Cistercium, zibelka reda cisterci-janov, ponovno v roke menihov trapistov, in sedež generalnega opata so prenesli vanj, le da se je red sedaj imenoval Ordo Cisterciensis Strictoris Obser-vanti® (O.C.S.O.) ali Cistercij strožje observance23 oz. po domače trapisti. Število samostanov trapistov se je večalo. V letih 1927/28 je red štel 57 moških in 58 ženskih samostanov, ki so bili ustanovljeni in so delovali po vsem svetu.24 Življenje trapistov, kot tudi drugih meniških skupnosti, se zelo razlikuje od življenja običajnih ljudi. Človek si navadno želi svobodo, želi si, da sam odloča o sebi in svojem življenju, rad uživa v hrani, družbi, v vseh drobnih stvareh življenja in navadno je srečen, če ima tudi denar, ki mu omogoča lagod-nejše življenje. Trapisti pa so in živijo v prostovoljni pokorščini, čistosti, uboštvu, molijo, se postijo, bedijo in delajo. Namen redovnega življenja je krščanska popolnost. Da bi jo dosegli, se zavežejo uboštvu. Po njihovem mnenju je bogat človek zasužnjen, in ker njegovo srce razmišlja o bogastvu, ta ne more slediti Jezusu. Zato menihi, redovniki, ne potrebujejo bogastva in materialnih dobrin. Pomembna je tudi čistost. Naloga čistosti je vzpostaviti prvotni red, Boga ljubiti tako, da s svojo ljubeznijo premagujejo svet, meso in hudiča. Z uboštvom se menihi odpovedo materialnim dobrinam, čistost pa je povezana s telesom samim. Pokorščina v njihovem življenju pomeni, da se človek odpove lastni volji in razumu in se za vse življenje slepo podvrže drugemu človeku. Zanje je bil opat oče in vodnik njihovega življenja. Prepričani so bili, da jih niti bogastvo niti uživanje niti učenost niti nič človeškega ne more resnično osre-čiti.25 Samostan Notre Dame Des Dombes Ustanovitev opatije Notre Dame Des Dombes (v nadaljevanju Dombes) sega v drugo polovico 19. stoletja, v čas obnove samostanov reda trapistov. V jeseni leta 1863 je štirideset redovnikov zapustilo opatijo Aiguebelle ter se na zahtevo škofa Lan-galerie iz Belleya naselilo na območju severno od Lyona. Z odločitvijo škofa in generalnega sveta območja Ain je soglašalo tudi lokalno prebivalstvo. Začeli so graditi samostan, gradnjo je nadziral opat Augustin, omogočil pa škof Langalerie.26 Ker je samostan stal sredi ribnikov, so menihi takoj začeli izsuševati zemljo, kjer so si uredili prijetno zavetišče. Dne 9. aprila 1866 je bil samostan povišan v 20 Prav tam, str. 21. 21 Prav tam, str. 22. 22 Solitarius, Nepoznani znanci, str. 25. 23 Prav tam, str. 26. 24 Prav tam. 25 Prav tam, str. 46-58. 26 Kaj delajo trapisti, str. 90. 2013 IRENA FURST: TRAPISTI V RAJHENBURGU, 553-574 Samostan Notre Dame des Dombes (Arhiv MNZS, Enota Brestanica). opatijo, Augustin pa v opata samostana Dombes. Ko je opat Augustin leta 1870 umrl, ga je nasledil opat Benedikt Margerand, menih istega samostana in prej opatov pomočnik.27 Med francosko-prusko vojno so leta 1870 dela pri širitvi samostana zastala, v osemdesetih letih 19. stoletja pa je samostan doživel pravi razcvet. V njem je bilo 120 menihov.28 Leta 1871 je v samostan Dombes vstopil Camille Giraud (1836—1899), sin bogatega tovarnarja in trgovca s svilo, ki se je odpovedal posvetnemu življenju in sprejel stroga pravila meniškega življenja; postal je brat Gabriel.29 Marca 1880 je francoska vlada z odlokom prepovedala, da bi redovniki, ki za to nimajo posebnega vladnega dovoljenja, še naprej živeli skupaj. Tako so prišli 6. novembra 1880 v samostan Dombes orožniki in vojaki ter ga razpu-stili.30 Nekaj redovnikov in opat so ostali v stavbah samostana kot oskrbniki posestva, vendar so morali sleči redovniška oblačila. Preostali redovniki so se razkropili po okolici. Odšli so v duhovno semenišče v Burg, k sestram sv. Jožefa, nekatere je sprejela družina brata Gabriela Girauda, nekatere pa sosedje samostana Dombes. Med njimi je bil tudi brat Gabriel. Cez nekaj časa so se menihi ponovno vrnili v Dombes, a so bili ponovno izgnani. To je bil razlog, da jim je začel opat Benedikt iskati nov dom. Našli 27 Prav tam, str. 90-91. 28 L'abbaye Notre Dame Des Dombes. 29 Kaj delajo trapisti, str. 94. 30 Prav tam, str. 118-119. so ga v Rajhenburgu.31 Samostan Dombes je kmalu po nakupu novega domovanja v Rajhenburgu obnovil svoje delovanje. Opata Benedikta je nasledil opat Alojzij Moirant.32 Med drugo svetovno vojno je samostan Dombes sodeloval z odporniškim gibanjem,33 zato so Nemci nekatere menihe izgnali, nekatere pa zaprli. Najbolj aktiven je bil oskrbnik samostana, pater Bernard, ki so ga Nemci zaprli, mučili in odpeljali v koncentracijsko taborišče Belsen, kjer je umrl. Za svoje sodelovanje v odporu je bil samostan po vojni odlikovan z redom legije časti.34 Med letoma 1953 in 1957 je samostan vodil opat Ignacij, ki je leta 1957 postal generalni opat reda trapistov. Med letoma 1957 in 1985 ga je nasledil opat Ksaverij, nato pa opat Sebastijan.35 Opata Sebastijana je leta 1990 nasledil opat Bernard Christol,36 ki je vodil samostan vse do razpusta leta 2001. Po razpustu samostana Dombes je odšel v samostan Acey, nato pa v samostan La Trappe v Normandijo, kjer je postal navaden menih in je sprejel ime Arsene.37 V nekdanjem samostanu trapistov 31 Prav tam, str. 120-123. 32 Prav tam, str. 182. 33 L'abbeye Notre Dame Des Dombes. 34 Pismo p. Hermana Vodenika sestri Julijani Turk, Abbaye de N. D. des Dombes, 15. 9. 1946. 35 L'abbeye Notre Dame Des Dombes. 36 Visages de L ain, Trimestriel — Decembre 2000, Janvier, Février 2001, str. 10—19. 37 Bernard Christol, osebno pričevanje. IRENA FURST: TRAPISTI V RAJHENBURGU, 553-574 2013 Dombes pa se je naselila ekumenska skupnost, katere cilj je združiti vse kristjane.38 Nakup gradu Rajhenburg Opat Benedikt Margerand je menihom razpu-ščenega samostana Dombes poskušal najti novo zavetišče v tujini. O svojih načrtih je govoril z bratom Gabrielom Giraudom, ki je prevzel vse materialne stroške nakupa novega domovanja. Najprej sta odpotovala v Italijo, kjer sta želela kupiti posestvo v okolici Pise v Toskani. Z nakupom nista uspela in tudi pot v Španijo je bila zaman, zato se je opat odpravil še na Dunaj.39 Pri avstrijski vladi je izvedel, da je na Zgornjem Avstrijskem že dovolj samostanov, zato so mu predlagali, da nov dom za pregnane menihe poišče v južnem delu cesarstva. Odšel je v Gradec, kjer je od cesarskega namestnika barona Kubecka dobil dovoljenje za nakup novega zavetišča. Dne 6. marca 1881 je opat Benedikt prišel v Rajhenburg, kjer je baron Christian Filip Esebeck prodajal star srednjeveški grad.40 Dogovorila sta se o ceni in opat se je vrnil v Francijo, kjer je o dogovoru obvestil brata Gabriela. Skupaj sta se napotila v Rajhenburg, kjer je brat Gabriel Giraud kupil rajhenburški grad s pripadajočimi posestvi. Plačal je 95.000 goldinarjev in grad s posestvi takoj predal v last redu.41 Tako so postali trapisti lastniki rajhenburškega gradu, brata Gabriela pa lahko upravičeno imenujemo ustanovitelj samostana. Red menihov trapistov je imel do ustanovitve samostana v Rajhenburgu v avstrijskem cesarstvu le en samostan. To je bila opatija Marija Zvezda pri Banja Luki v Bosni, ki jo je leta 1869 ustanovil Franz Pfanner.42 S skupino sedmih menihov je prišel iz nemškega samostana Mariawald in uspel ustanoviti največji samostan reda trapistov, v katerem je bilo 200 menihov. Ustanovili so sirotišnico za revne otroke, zgradili opekarno, pivovarno, mlin, tovarno testenin, farmo piščancev, tiskarno in prvo hidroelektrarno v Bosni, proizvajali pa so tudi sir trapist. Omenjeni samostan deluje še danes.43 Leta 1895 je bil pri Zemuniku Donjem blizu Zadra ustanovljen še priorat Marija Brezmadežna, ki ga je ustanovila opatija Marija Zvezda iz Banja Luke.44 Ustanovitev samostana Marije Rešiteljice v Raj-henburgu Opat Benedikt in brat Gabriel Giraud sta uredila vse potrebno za nakup gradu Rajhenburg. V Avstriji je namreč od 13. junija 1858 veljalo pravilo, da morata vsak red in samostan imeti dovoljenje deželne vlade za delovanje, oziroma, v primeru reda, ki še ne deluje na Avstrijskem, celo od ministrstva za uk in bogočastje.45 To dovoljenje so morali pridobiti tudi trapisti. Pri tem jim je zelo pomagal la-vantinski škof Jakob Maksimiljan Stepišnik,46 ki si je želel, da bi imel v svoji škofiji samostan trapistov. Brat Gabriel Giraud se je rodil kot Camille Giraud 7. junija 1836 v Lyonu v Franciji.47 Bil je sin bogatega tovarnarja in trgovca s svilo. Vzgojen je bil v krščanskem duhu, saj je bila njegova mati zelo pobožna. Odraščala je v samostanu, kjer je nameravala ostati. Tudi Camille je svoja mladostna leta preživel v verskem zavodu. Bil je v zavodu mini-mov48 v Lyonu. Po končanem šolanju se je vrnil domov, kjer ga je oče učil svilarske obrti in trgovanj a. Zelo rad je hodil na lov in bil je pravi sladokusec.49 A smrt očeta leta 1868 je Camilla zelo spremenila. Začel je hoditi v samostan kapucinov v Lyonu, kjer je spoznal Benedikta Margeranda, tedaj meniha samostana trapistov iz Dombesa. Zaprosil je za vstop v samostan Dombes, a ga opat Augustin ni želel sprejeti.50 Prav tedaj, leta 1870, se je začela francosko-pruska vojna in Camille se je kot prostovoljec vključil vanjo. V bojih se je odlikoval po junaštvu in ko je januarja 1871 nastopilo premirje, se je vrnil domov.51 Ze 17. junija 1871 je vstopil v samostan Dombes. Med sobrati je postal vzor trapista.52 Po razpustitvi samostana Dombes leta 1880 je ponudil opatu Benediktu, da kupi novo zavetišče za svoje sobrate. Tako je marca 1881 kupil grad Rajhenburg z obsežnimi okoliškimi posestvi. Vse kupljeno je takoj prepustil redu. Pozneje je dokupil še nekaj posesti in omogočil gradnjo okoliških objektov. Brat Gabriel je na lastno željo v samostanu v Rajhenburgu 18 let opravljal delo bolničarja. Težko bolnim je stal ob strani vse do njihove smrti. Na pokopališču je bil on tisti, ki je po cistercijanskem obredu vstopil v jamo, jo pokadil, sprejel mrliča in 38 Visages de L ain, Trimestriel — Decembre 2000, Janvier, Février 2001, str. 10-19. 39 Kaj delajo trapisti, str. 122-123. 40 Prav tam, str. 123. 41 Matko, Prepis Kronike, str. 34. 42 Friedwagner, Marija Zvezda i njezini trapisti, str. 14-19. 43 http://sl.wikipedia.org/wiki/Trapistovski_samostan_ Marije_Zvezde_Banja_Luka 44 Kaj delajo trapisti, str. 154. 45 Prav tam, str. 126. 46 http://sl.wikipedia.org/wiki/Seznam_rimskokatoli% C5%Alkih_%C5%Alkofov_Maribora 47 Kaj delajo trapisti, str. 31. 48 http://www.donbosko.si/verzej/node/23889 49 Kaj delajo trapisti, str. 36—45. 50 Prav tam, str. 46-52. 51 Prav tam, str. 53-57. 52 Prav tam, str. 59-61. 2013 IRENA FURST: TRAPISTI V RAJHENBURGU, 553-574 jA V \ ■ Panji Brat Gabriel Giraud, ustanovitelj samostana Marije Rešiteljice v Rajhenburgu (Arhiv MNZS, Enota Brestanica). ga dostojno položil v grob.53 Tako je pospremil na zadnjo pot 19 članov družine, dvajseti pa je bil on sam. Umrl je 28. februarja 1899 v družbi opata Janeza Krstnika Epalla in opata Alojzija Moiranta iz samostana Dombes.54 Njegovo truplo so na željo svojcev odpeljali v Francijo. Na poti do rajhen-burške železniške postaje so ga v veličastnem sprevodu pospremili vsi sobratje in oba opata. Pred tem sta okrožni zdravnik dr. Matija Schmirmaul in okrajni zdravnik dr. Vičič iz njegovega trupla izrezala srce in ga shranila v zlato urno, ki so jo menihi vstavili v kamniti postament velikega križa na me-niškem pokopališču.55 Menili so, da je tako njegova duša ostala v Rajhenburgu, telo pa so odpeljali v njegovo rojstno domovino in ga tam pokopali. 53 Prav tam, str. 166. 54 Prav tam, str. 232. 55 Prav tam, str. 235. Obred pokopa mrtvih je bil pri trapistih točno določen. V odprti rakvi so umrlega, oblečenega le v njegovo boljšo obleko, nesli od samostana do pokopališča, kjer so ga brez krste položili v jamo. Mrtvega so se spominjali v molitvi 30 dni. Ves ta čas so pri obedu pripravljali posodo in hrano tudi zanj, nato pa so jo dali revežem.56 Smrt meniha je bila sporočena vsem samostanom s posebnim dopisom. Trapistovsko pokopališče v Rajhenburgu, ki je bilo v neposredni bližini samostana, je bilo po drugi svetovni vojni porušeno, leta 1991 pa ga je občina Krško spominsko obeležila. Dne 21. aprila 188157 je stopila z vlaka na postaji Rajhenburg med drugimi tudi skupina potnikov, ki so po svojem videzu izstopali od ostalih. Eni so bili oblečeni v meniška oblačila, drugi v civilna. To so bili Janez Krstnik Epalle, podvodja dombskih novincev in pozneje prvi opat samostana v Rajhenburgu, stavbar pater Gerard, korni oblat in tajnik Henrik ter mizarji in zidarji bratje Joachim, Maksimin, Janez in Teodul. Opat Benedikt jih je poklical v Rajhenburg, da bi pripravili vse potrebno za prihod preostalih menihov razpuščenega samostana Dombes.58 Na postaji jih je pričakal brat Gabriel. Skromno prtljago so naložili na voziček, ki sta ga do gradu vlekla dva oslička, pomagali pa so jima tudi menihi. Tam jih je sprejel opat Benedikt in prišleke predstavil grajski gospodi, ki je bila še vedno na gradu, a so že izpraznili nekaj sob. Trapisti niso potrebovali niti želeli njihovega pohištva, ki je bilo prebogato za tako skromen meniški red. Dogovorili so se, da baron Esebeck z gradu odpelje vso svojo opremo. Ze naslednji dan so se menihi lotili dela in grajske sobane so začele dobivati novo podobo. Gledališče so spremenili v zelo preprosto kapelo. Oltarji so bili iz barvnega lesa, na njih so bili lesen križ in leseni svečniki. Sedeži so bili preproste korne klopi. Okrasja ni bilo, ob strani sta stala le dva kipa svetnikov. Duh uboštva in pokore je vladal tako v kapeli kot v vsem samostanu. Menihi so uredili sobi, kjer sta bila kapitlja patrov in bratov. Eno celo stran gornjega nadstropja so predelali v spalnico, dolgo 30 metrov,59 v kateri je bilo petdeset celic. To je bila velika dvorana, ki je bila s tankimi zidovi razdeljena v majhne celice. V celici je stala postelja iz dveh ali treh desk, na katere so bili položeni prešita slamnjača, z ovseno slamo natlačen vzglavnik in odeja. Na steni so viseli Marijina slika, sveto razpelo, kropilnik in dva klina za obleko. Vhod je zastiralo laneno zagrinjalo, nad vhod pa so pritrdili tablice z imeni patrov in bratov, ki so v njih bivali.60 56 Matko, Prepis Kronike, str. 51. 57 Dolenjske novice, 6. 4. 1916. 58 Kaj delajo trapisti, str. 148. 59 Prav tam, str. 151. 60 Brat Norbert Šarlah, ustno pričevanje. IRENA FÙRST: TRAPISTI V RAJHENBURGU, 553-574 2013 Samostan Marije Rešiteljice (Arhiv MNZS, Enota Brestanica). V pritličju so menihi uredili obednico, polno dolgih miz. Posoda je bila železna in cinasta, čaše glinene, žlice in vilice pa lesene. Delo je napredovalo zelo hitro, zato sta opat Benedikt in brat Gabriel že sredi maja odpotovala v Dombes, da pripravita vse potrebno za prihod preostalih menihov. Prvih deset patrov in bratov je odšlo iz Francije že 31. maja, v Rajhenburg so prispeli 3. junija. Druga skupina menihov je prišla 16. junija, dva dni pozneje pa se je vrnil tudi opat Benedikt, ki je moral novo skupnost pripraviti za delovanje po pravilih njihovega reda. Bila je sobota, 18. junija 1881. Opatu se je zdel to najprimernejši dan, da začne samostan uradno delovati in da ga zaupajo varstvu Device Marije, glavne zavetnice meniškega reda.61 Njej je bil posvečen vsak samostan trapistov, vsak trapist pa je imel pred meniškim imenom še ime Marija.62 Trapisti so svoj novi dom imenovali »Notre Dame de la Délivrance«63 ali Samostan Marije Rešiteljice.64 Nad vhodna vrata so postavili kip Marije, spodaj pa zapisali »Maria hujus domus Regina« ali Marija, kraljica te hiše.65 Da je postal grad bivališče trapistov, se je na zunaj videlo samo po lesenem zvoniku z dvema zvonovoma, ki so ju leta 1887 postavili menihi na strehi nad novo kapelico.66 61 Kaj delajo trapisti, str. 151—153. 62 Prav tam, str. 73. 63 Visages de L ain, Trimestriel — Decembre 2000, Janvier, Février 2001, str. 13. 64 Kaj delajo trapisti, str. 154. 65 Solitarius, Nepoznani znanci, str. 8. 66 Matko, Prepis Kronike, str. 53. Spremenili pa so notranjost gradu. Dozidali so hodnike, saj je moral biti vhod v vsako sobo s hodnika. Uredili so sobi za opata in priorja ter knjižnico. Uredili so tudi posebno sobo za novince s tridesetimi posteljami, bolnišnični del s posebno kapelico, naredili še majhno jedilnico za novince, sobo za računovodjo, knjigoveznico in shrambo. V pritličju so uredili sirarno, shrambo, kuhinjo, pekarno in umivalnico. V kleteh so si uredili shrambe za krompir, zelenjavo, sadje in vino, v dveh prostorih pa je zorel sir trapist.67 Na dvorišču so nad vodnjakom postavili kapelico, posvečeno Sv. Bernardu. Po obnovi samostana Dombes v Franciji so se nekateri menihi iz Rajhenburga vrnili tja. Tudi opat Benedikt se je vrnil v Dombes, a je kmalu prepustil mesto opata Alojziju Moirantu, ki je prav tako kot opat Benedikt z ljubeznijo skrbel za samostan v Rajhenburgu. Opat Alojzij je odšel na prvo vizita-cijo v Rajhenburg že leta 1884.68 Predstojniki rajhenburškega samostana Prvi predstojnik rajhenburškega samostana je bil prior Bernard Sirvain. Ko je ta leta 1885 umrl, so menihi za njegovega naslednika izvolili Janeza Krst-nika Epalla.69 Jean Baptiste Epalle ali Janez Krstnik Epalle se je rodil 20. maja 1848 v Marlhesu v Franciji. V samostan Dombes je vstopil 13. oktobra 1869, 25. decembra 1871 pa je opravil svete ali 67 Brat Norbert Šarlah, ustno pričevanje. 68 Kaj delajo trapisti, str. 180-182. 69 Prav tam, str. 183. 2013 IRENA FURST: TRAPISTI V RAJHENBURGU, 553-574 Opatova mašnaplašča iz razstave Trapisti v Rajhen-burgu foto: Goran Rovan). večne zaobljube in se tako za vedno zavezal redu. Čeprav je bil mlad, je bil imenovan za podvoditelja novincev in je bil 19. marca 1878 posvečen v mašnika. Leta 1881 je Janez Krstnik Epalle vodil prvo skupino trapistov v Rajhenburg. Tu je najprej opravljal zahtevno službo voditelja konverzov. Leta 1885 je postal novi prior samostana. Ko je bil samostan 1. septembra 1891 povzdignjen v opatijo, je bil izvoljen za prvega opata.70 V opata ga je 26. septembra 1891 v samostanski kapeli posvetil škof dr. Mihael Napotnik. Ob tej priložnosti so mu ob strani poleg glavnega oltarja pod baldahinom postavili sedež.71 Z opatom Janezom Krstnikom Epallom so se začele v samostanu velike spremembe, od notranjih preureditev samostana, nakupov dodatnih zemljišč, postavitve novih gospodarskih poslopij, izgradnje raznih stavb, do uvedbe novih gospodarskih dejavnosti. 70 Prav tam, str. 251—254. Slovenski gospodar, 15. 12. 1910. 71 Matko, Prepis Kronike, str. 40. Trapisti so pod vodstvom opata Janeza Krstnika Epalla leta 1885 zgradili pri studencu kamniti jez, namesto prejšnjega lesenega. Leta 1887 so v bližini gradu, na mestu izsušenega ribnika, uredili svoje pokopališče. Pokopališče je blagoslovil škof Jakob Maksimiljan Stepišnik. Istega leta, 1887, so na vrhu stavbe nad novo kapelo postavili okrog 10 m visok zvonik z osmimi stranicami in dvema zvonovoma. Tudi zvonik je blagoslovil škof Stepišnik. Leta 1888 so zgradili 60 m dolg in 40 m širok hlev. Leta 1889 so pri mostu pred gradom postavili dve novi stavbi, eno za sprejem tujcev in drugo za gojence, ki so prihajali predvsem iz Spodnje Štajerske. Leta 1892 so položili okrog tri kilometre dolg vodovod, ki jim je pripeljal pitno vodo po železnih ceveh, položenih meter pod zemljo, iz Hruš, čez Okroge, preko Ro-ževja, Leskovca in Blekovca v grad. Vodo so si napeljali tudi v hleve in na vrt. Pred napeljavo vodovoda so trapisti uporabljali vodo iz »rimske šterne« v bližini pristave in kapnico iz dvoriščnega vod-njaka.72 Leta 1894 so naredili nov sanitarni prizidek zunaj gradu med novo kapelo in okroglim stolpom. Leta 1896 so trapisti v neposredni bližini hlevov zgradili tudi dve novi stavbi, v katerih so odprli tovarno čokolade in likerjev. Elektrarno, ki je proizvajala elektriko za pogon električnih strojev v tovarni kot tudi za razsvetljavo gradu, so postavili v nekdanji mlin ob vznožju gradu, ki so ga leta 1885 kupili od grofa Auersperga iz Leskovca na Kranjskem (Srajbarskega turna). V tovarno in samostan so napeljali leta 1896 tudi telefon. Z gradom vred so trapisti oziroma brat Gabriel Giraud leta 1881 kupili tudi zemljišča v okolici gradu, posest Sotelsko, vinograde na Sremiču s kletmi (v stavbi nad njimi so si postavili kapelico in bivalne prostore), gozdove v Mačkovcih, Sedmu in Brezju, travnike za bajerjem v Mačkovcih. Prej so bili tam ribniki, a so jih trapisti izsušili in spremenili v travnike. Med letoma 1884 in 1890 so trapisti kupili še nekatere posesti v Rajhenburgu in okolici. Kupili so tudi opekarno na Dorcu, ki so jo pozneje prodali Trboveljski premogokopni družbi. Vse te nakupe in gradnje je omogočil brat Gabriel.73 Ker ni naredil zaobljub in je imel status oblata, je lahko sam razpolagal s svojim premoženjem, ki ga je imel v Franciji. Opat Janez Krstnik Epalle je bil 3. aprila 1902 na seji občinskega odbora v Rajhenburgu imenovan za častnega občana. To imenovanje so mu podelili 24. junija 1902, na njegov god.74 Dne 19. marca 1903 je opat Janez Krstnik Epalle obhajal 25-let-nico mašniškega posvečenja. Na predvečer je prišla 72 Kaj delajo trapisti, str. 193. V prepisu Kronike je naveden podatek, da so trapisti napeljali vodovod leta 1891. 73 Matko, Prepis Kronike, str. 53—56. 74 Prav tam, str. 69. IRENA FURST: TRAPISTI V RAJHENBURGU, 553-574 2013 rajhenburška »požarna bramba« med pokanjem možnarjev in v spremstvu tamkajšnjih godcev z lampijoni in baklami v samostan, kjer je vodja požarne brambe Franc Kacjan čestital jubilantu, domači pevci pa so mu peli podoknico.75 Dne 29. junija 1903 je opat blagoslovil novo »gasilno brizgo požarne brambe«J6 Opata Janeza Krstnika Epalla je 21. decembra 1908 cesar Franc Jožef odlikoval s križem Franc-Jožefovega reda.77 Opat Janez Krstnik Epalle je bil več let bolan. Ko se je avgusta 1910 odpravljal v Francijo na vsakoletni kapitelj opatov v Cistercium, je pred odhodom dejal: »Živ ali mrtev, nazaj moram priti. Če umrem na potu, upam, da boste dali privesti moje ostanke v Rajhenburg; med svojimi otroki hočem počivati«.78 Dne 27. oktobra 1910 je v Franciji umrl. Truplo so iz samostana Dombes prepeljali v Rajhenburg, kjer so ga 7. novembra pokopali na tra-pistovskem pokopališču.79 Za novega opata je samostanska družina izvolila njegovega nečaka, Placida Epalla. Ta je bil rojen 21. decembra 1876 v kraju Marlhes v Franciji, v duhovnika pa je bil posvečen 23. novembra 1899. Bil je član samostanske družine v Rajhenburgu in bil po smrti strica Janeza Krstnika Epalla 15. novembra 1910 imenovan za novega opata.80 Ob prevzemu vodenja samostana je samostan uspešno deloval. Vanj je vstopalo veliko mladih slovenskih fantov, tako da so imeli dovolj podmladka, uspešno so delovale vse gospodarske dejavnosti, tudi proizvodnja čokolade, likerjev in sira. Kljub temu je Placide Epalle uvedel v delo marsikatero izboljšavo, ki je menihom olajšala delo. Med njegovim vodenjem samostana so dosegli tudi višek v proizvodnji trapistovskih izdelkov: čokolad, likerjev in sira. Placide Epalle je samostan močno povezal s krajem in tudi domačini so vse bolj živeli s samostanom. Številni domačini so se v samostanu zaposlili ali v njem dobili občasno delo, reveži niso nikoli naleteli na zaprta vrata, pa tudi prošnje raznih društev za pomoč so bile vedno uslišane. Placide Epalle je bil na čelu samostanske družine vse do maja 1940, ko se je na svojo željo pred bližajočo se vojno vihro vrnil v Francijo. Novi, tretji in zadnji opat samostana Marije Rešiteljice je postal Slovenec Pij Novak. Kot Mihael Novak se je rodil 2. oktobra 1899 v zaselku Sonovo pri Kozjem kot šesti v družini z 12 otroki. Osnovno šolo je obiskoval v Kozjem, 21. januarja 1912 pa je v dvanajstem letu starosti vstopil v Samostan trapistov v Rajhenburgu in dobil meniško ime Pij. V samo- 75 Prav tam, str. 71. 76 Prav tam, str. 72. 77 Kaj delajo trapisti, str. 199. 78 Prav tam, str. 257-258. 79 Prav tam, str. 161. 80 La Croix, aout 1935. stanu je končal gimnazijo, opravil noviciat, se izšolal za duhovnika in bil 25. aprila 1925 posvečen. Pred odhodom opata Placida Epalla v Francijo je bil pater Pij Novak že prior samostana, po njegovem odhodu pa ga je samostanska družina izvolila za novega opata. Slovesno ustoličenje Pija Novaka za opata je bilo v prisotnosti mariborskega škofa Ivana Jožefa Tomažiča 2. maja 1940 v samostanski kapeli.81 Pij Novak je bil na čelu samostana le slabo leto dni, saj so Nemci, ki so aprila 1941 zasedli grad, samostan razpustili in del trapistov izgnali. Pij Novak se je že pred prihodom Nemcev umaknil, saj je bil opozorjen, da bo aretiran. Odšel je v Banja Luko, v samostan Marija Zvezda.82 Ko so Nemci v sklopu izgona izobražencev izgnali tudi menihe, in to na območje Neodvisne države Hrvaške, je opat Pij Novak uredil, da so dobili zatočišče v samostanu v Banja Luki. Po končani vojni se je skupaj z izgnanimi menihi vrnil v Rajhenburg. Toda tudi nova oblast ni imela razumevanja za njihov red in je samostan leta 1947 razpustila, trapisti pa so se razšli. Eni so se vrnili v posvetno življenje, predvsem gojenci, novinci in bratje, ki še niso naredili večnih zaobljub, patri pa so odšli delat kot duhovniki v razne župnije po Sloveniji. Pij Novak je od konca leta 1948 delal kot duhovnik v Smartnem ob Paki, leta 1962 pa je postal duhovnik v Radmirju v Savinjski dolini, kjer je 25. decembra 1982 umrl.83 Samostan v času druge svetovne vojne Nemci, ki so že takoj aprila 1941 zavzeli grad Rajhenburg, so zaplenili samostan in tudi vse imetje trapistov. Ze maja 1941 so začeli urejati preselit-veno taborišče za izgon Slovencev. V gradu so imeli Nemci svoje upravne in bivalne prostore, taborišče pa so uredili v trapistovskih hlevih in v lesenih barakah, ki jo jih postavili ob hlevih. Ob njihovem prihodu je bilo v samostanu 90 menihov, od tega 12 bogoslovcev, ki so se šolali za duhovnike.84 Nekateri so ob prihodu Nemcev zapustili samostan, 35 tra-pistov so Nemci 22. avgusta 1941 izgnali, preostale pa obdržali kot civilne delavce. Delati so morali v tovarni čokolade in likerjev, v obrtnih delavnicah, skrbeti za živino na pristavi pri gradu, delati na poljih in v vinogradih na Sremiču. Vrnitev v grad, v samostan, je bila za trapiste po vojni le začasna, saj je bil red trapistov leta 1947 ukinjen, grad pa nacionaliziran. Mnogi trapisti so tako doživeli dvojno usodo izgnanstva. 81 Arhiv MNZS, dokument o Piju Novaku; zapis prof. dr. Slavko Kremenšek. 82 Brat Ladislav Agrež, ustno pričevanje. 83 Arhiv MNZS, zapis prof. dr. Slavko Kremenšek. 84 Arhiv MNZS, kopija članka o Piju Novaku. 2013 IRENA FÜRST: TRAPISTI V RAJHENBURGU, 553-574 Prihod v samostan V samostanu Marije Rešiteljice v Rajhenburgu so bili od začetka samo francoski menihi. Njihov pogovorni in uradni jezik je bil francoščina. Leta 1901, ko je bilo v samostanu 74 menihov, je bilo med njimi le še 19 Francozov,85 zato je postajal pogovorni jezik vedno bolj slovenski. Po podatkih je bilo v različnih letih v samostanu različno število menihov. Kronika samostana se nahaja v Franciji, in opat matičnega samostana Dombes, Bernard Chri-stol, je leta 2000 iz kronike izpisal podatke po posameznih letih. Tako je zapisal, da je bilo leta 1882 v samostanu 39 menihov, 1884 - 46, 1885 - 50, 1886 - 51, 1887 - 47, 1888 - 47, 1889 - 49, 1890 -53, 1891 - 46, 1892 - 51, 1893 - 63, 1894 - 60, 1895 - 58, 1896 - 61, 1897 - 59, 1898 - ni podatka, 1899 - 65, 1900 - 69, 1901 - 74, 1902, 1903 in 1904 - ni podatka, 1905 - 81, 1906 - 79, 1907 -ni podatka, 1908 - 76, 1909 - 77, 1910 - 77, 1911 - 76, 1912 - 84, 1913 - 79, 1914 - 82, 1915, 1916, 1917, 1918 - ni podatka, 1919 - 68, 1920 - 68, 1921 - ni podatka, 1922 - 74, 1923 - 79, 1924 - ni podatka, 1925 - 78, 1926 - 91, 1927 - 85, 1928 -83, 1929 - 82, 1930 - 73, 1931 - 73, 1932 - 74, 1933 - 76, 1934 - 74, 1935 - 92, 1936 - 100, 1937 - 96, 1938 - 84, 1939 - 90, 1940 - 79 in 1941 -90.86 Leta 1911 je bilo v samostanu 76 menihov, med njimi opat Placide Epalle, 19 patrov, 38 bratov, 8 novincev in 10 oblatov.87 Ob 50-letnici ustanovitve samostana leta 1931 je bilo ugotovljeno, da je v samostanu umrlo že 69 trapistov, 73 pa jih je bilo takrat v samostanu. Število menihov v Rajhenburgu se je v letih spreminjalo. Nekateri so na novo prihajali v samostan, drugi so odšli v druge samostane, nekateri so izstopili iz reda, nekateri pa so umrli. Poimenskih seznamov v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, Enota Brestanica nimamo, razen za leto 1911, ki je bil objavljen.88 Sprejem novih članov Kadar je v samostan trapistov prišel kak postulant, je moral najprej prestati postulat - čas medsebojnega spoznavanja in izčiščevanja poklica. Predstojnik je skrbno preveril, ali ga vodijo pravi nameni. Ce je bilo spoznanje pozitivno, so ga sprejeli v gostišče, kjer je ostal nekaj dni. V tem času ga je večkrat obiskal pater, vodja novincev. Postulant je moral te dni molčati, premišljevati, pogovarjal se 85 Matko, Prepis Kronike, str. 49. 86 Arhiv MNZS, prepis Personal de N. D. de la Délivrance, prepis naredil opat Bernard Christol, leto 2000. 87 Personalstand des Bistums Lavant in Steiermark für das Jahr 1911, str. 165-169. 88 Prav tam, str. 165-169. je z Bogom in veliko molil. Ce je to preizkušnjo uspešno opravil, je lahko vstopil v samostansko družino. V samostanu je bil nato še mesec dni v svoji obleki, samostanske vaje pa je opravljal tako kot drugi menihi. S tem mu je bila dana priložnost, da preveri, ali je bila njegova odločitev pravilna. V tem času je prekinil s prejšnjim življenjem, se spovedal in opravil osemdnevne duhovne vaje. Ko je te zaključil, je sprejel redovno obleko. Kadar je v samostan prišel postulant, ki je že končal osnovno šolo, je bil sprejet kot oblat. Ze takoj ob vstopu se je opredelil, ali se bo šolal za patra ali pa bo postal brat. Ce se je odločil za patra, je moral končati gimnazijo. Ta je bila v samostanu, učili pa so menihi sami. Ce pa se je postulant odločil, da postane brat, se je učil določenih ročnih spretnosti, matematiko in jezike. V primeru, da je prišel v samostan postulant, ki je že končal gimnazijo, je bil najprej šest mesecev oblat, nato pa je bil sprejet v noviciat. Ce je želel postati pater, je bil sprejet med korne novince, če pa je želel postati brat, je bil sprejet med brate konverze. Po mesecu dni je dobil vsak na novo sprejeti član redovne družine redovno obleko. Slovesen sprejem obleke je bil v kapiteljski dvorani v prisotnosti cele samostanske družine. Oblačila so bila dvojna. Patri, kleriki ali bogoslovci, korni novinci in oblati, ki so želeli postati patri, so imeli bela oblačila. Patri so povrhu nosili še črn škapulir s kapuco, pripasani pa so bili s širokim usnjenim pasom. Novinci so dobili škapulir po opravljenih malih zaobljubah, oblačila bratov konverzov pa so bila rjava. Nad zimskim oblačilom so korni novinci nosili bel plašč, novinci konverzi pa rjavega, ki je segal do pasu. Po opravljenih malih zaobljubah je plašč pri obojih segal do tal in je bil bele ali rjave barve. Noviciat, v katerega sta vstopila korni novinec ali brat konverz, je trajal dve leti. Med noviciatom se novinec ni šolal, po noviciatu pa je lahko šolanje nadaljeval ali pa se je vključil v pestro samostansko delo in življenje. Novinci so bili ločeni od preostalih redovnikov, skupaj so bili le v cerkvi in včasih pri delu, skupaj so jedli, spali pa so posebej, in to eno uro dlje kot preostali.89 V dobi preizkušnje v noviciatu je novince vodil voditelj novincev ali pater magister. Vzgajati jih je moral za redovno življenje, jim pomagati z nasveti, nauki in zgledom. Noviciat je bil priprava na male ali »časne zaobljube«, ki so veljale tri leta.90 Po dveh letih, ko je bil noviciat končan, je sledilo glasovanje. Vsa samostanska družina se je zbrala v kapitlju. Glasovali so, ali se novinec sprejme k malim zaobljubam ali ne. Ce je bilo glasovanje negativno, je 89 Solitarius, Nepoznani znanci, str. 69-71. 90 O redovnem stanu, str. 17. Menihi trapisti z opatom Placidom Epallom (Arhiv MNZS, Enota Brestanica). moral novinec zapustiti samostan. Ce pa je bilo glasovanje pozitivno, je novinec v prisotnosti opata in vse družine opravil male zaobljube. Po opravljenih zaobljubah mu je opat oblekel črn škapulir, ga pripasal z usnjenim pasom in mu ogrnil dolgo belo haljo s širokimi rokavi. Isti dan mu je opat v cerkvi podelil še meniško tonzuro, to je majhen okrogel izrez las vrh glave.91 Trapisti so vedno opravili tudi zaobljubo pokorščine in stalnosti, ki je zapisana že v pravilu sv. Benedikta. Prva zaobljuba jim je nalagala dolžnost nenehnega napredovanja v dobrem, druga pa, da so živeli in umrli ne le v redu, temveč tudi v istem samostanu, kjer so začeli redovno življenje. Po opravljenih malih zaobljubah je lahko ostal mladi član — profes še v noviciatu. Poleg navadnih vaj je sedaj opravljal še bogoslovni študij in se pripravljal na sprejem večnih, slovesnih ali svetih zaobljub. V času med opravljenimi začasnimi in večnimi zaobljubami je moral vsak sposoben trapist odslužiti tudi vojaščino, zato so se navadno začasne zaobljube zavlekle in so jih morali obnoviti še za tri leta. Takrat pa se je moral vsak odločiti. Samostanska družina se je z glasovanjem ponovno izrekla, ali dovoli kandidatu opraviti večne zaobljube ali ne. Ce je bilo glasovanje pozitivno, je pozval opat meniha k slovesnim zaobljubam. Takrat se je menih nepre- 91 Solitarius, Nepoznani znanci, str. 73. klicno zavezal redu. Podpisani obrazec zaobljub je izročil opatu; obrazec so shranili v samostanski arhiv. Veličasten obred večnih zaobljub je za korne menihe potekal v cerkvi, za brate konverze pa v prisotnosti vse samostanske družine v kapitlju. Večne zaobljube patrov so se od zaobljub bratov razlikovale samo v obredu, bistvo zaobljub pa je bilo enako. S svetimi zaobljubami se je menih redu dosmrtno zavezal, odpovedal pa se je tudi lastninski pravici nad svojim imetjem. Do svetih zaobljub je bil namreč menih še vedno lastnik svojega premoženja, le svobodno z njim ni smel razpolagati.92 Delovni dan meniha trapista Temeljno načelo v življenju trapistov je bilo ORA ET LABORA - moli in delaj. Njihov delovni dan je bil dolg, trajal je kar 17 ur. Za počitek so imeli dnevno sedem ur časa.93 Delovni dan se je začel že ob dveh zjutraj, ob velikih praznikih že ob enih. Takrat je zazvonil zvon in jih poklical v cerkev. Njihove prve besede zjutraj in zadnje zvečer so bile pozdrav Devici Mariji »Ave Maria«. Jutranje molitve, ki so trajale približno pol ure, so se začele z Marijinimi zor-nicami in hvalnicami.94 Ob pol treh sta sledila pre- 92 Prav tam, str. 73-75. 93 Prav tam, str. 76. 94 Kaj delajo trapisti, str. 72. 2013 IRENA FURST: TRAPISTI V RAJHENBURGU, 553-574 mišljevanje in priprava na naslednji oficij. Ob treh so ob predstojnikovem znamenju vsi vstali in začeli s kanoničnimi zornicami, ki so jih peli ali recitirali; sledile so kanonične hvalnice. Ta del oficija je trajal približno eno uro, ob praznikih pa je bila ta molitev še slovesnejša; vsi so peli, zato je trajala dobri dve uri.95 Ta del molitve so zaključili z molitvijo Angelsko čaščenje.96 Po tem delu oficija so lahko menihi porabili čas po želji, seveda v molitvi, mašniki pa so opravljali svete maše do pol šestih. Takrat je zvon menihe zopet poklical v kor, kjer so peli primo. Sledil ji je kapitelj, ki se je vršil v kapiteljski sobi, pomembnem samostanskem prostoru. Tu so dobivali postulanti redovno obleko, dajali male zaobljube, molili za umrlimi, redno brali ob štiridesetdnevnem postu, v njem so potekale vsakoletne vizitacije. Ker je bil kapitelj nekakšno družinsko svetišče, je bil v njem zapovedan najstrožji molk. S kapitljem se je začelo za samostansko družino zunanje delo. Predstojnik je menihom razdelil delo za tisti dan, nato pa so vsi molili. Sledilo je branje enega od poglavij sv. Benedikta, ki ga je opat nato razložil. Na koncu so prebrali še mrliške liste, ki so prišli iz drugih samostanov, in recitirali psalm za umrle.97 Prima in kapitelj sta skupaj trajala petinštirideset minut. Sledil je enoinpolurni odmor, med katerim so menihi pospravili postelje in zajtrkovali. Preostali prosti čas so izkoristili še za sprehode po hodnikih, vrtu, pokopališču, odšli so v cerkev ali knjižnico. Ob 7. uri in 45 minut se je ponovno oglasil zvon in pozval samostansko duhovščino h konventualni maši, kjer so sveto mašo peli iz velikih kornih knjig.98 Poleg branja svete maše in drugih molitev je bilo v življenju trapistov pomembno tudi ročno delo. Že pravila sv. Benedikta govorijo, da je pravi menih tisti, ki si z delom lastnih rok pripravi vse, kar potrebuje zase in uboge. Delo jim je pomenilo razvedrilo duha. Ročno delo so opravljali na vrtu, v sadovnjaku, na polju, v vinogradu, raznih obrtnih delavnicah in tovarni čokolade in likerja. Najtežja dela so navadno opravljali bratje konverzi ali pa najeti delavci, po potrebi so delali tudi duhovniki in celo opat. Brate, ki so bili v glavnem ročni delavci, je zvon poleg k oficijem še štirikrat dnevno poklical k branju ali zasebni molitvi, da ne bi pozabili, da so predvsem redovniki.99 Za menihe je bil torej dan razdeljen na tri opravila: na oficij, ki je trajal šest ur, in ročno delo, ki je trajalo štiri do pet ur, včasih še več, odvisno od letnega časa. Za vse obede skupaj jim je ostala le ena 95 Solitarius, Nepoznani znanci, str. 77. 96 Kaj delajo trapisti, str. 76. 97 Prav tam, str. 76-77. 98 Solitarius, Nepoznani znanci, str. 78. 99 Prav tam, str. 79-80. ura. Trapisti so poleti obedovali ob enajstih, ob dneh redovnega posta pol ure pozneje, ob cerkveno-postnih dneh pa ob dvanajstih. Jedli so v skupni jedilnici z razpostavljenimi dolgimi mizami.100 Oblati ali gojenci so jedli in tudi spali ločeno od ostalih menihov, bolni in slabotni pa so jedli posebej v bolnišnični jedilnici, saj je bilo tem članom družine dovoljeno uživanje mesa, rib in jajc, preostalim menihom pa ne. Oblati so si lahko sami na krožnik naložili toliko hrane, kolikor so je želeli. V glavni obednici je imel vsak menih na mizi svojo posodo, vsako mesto je bilo označeno s tablico z imenom meniha. Hrano so v omejenih količinah dobili na pokritih krožnikih. Jedli so zelenjavo, sadje, lečo, kašo, močnate jedi in črn kruh. Imeli so posebno dovoljenje, da so smeli ob nepostnih dnevih uživati sir trapist, ki so ga sami izdelovali.101 Njihova posoda v obednici je bila najprej železna, nato pocinkana in po letu 1925 aluminijasta. Pili so vodo in vino, pri delu pa pikolo. Obed je bil vedno slovesen, z molitvami, s prikloni, pobožnim branjem in seveda z obveznim molkom. Trapisti so namreč pravilo sv. Bernarda o molku strogo upoštevali, ga še poostrili in vsako kršitev ostro kaznovali.102 Da pa so se lahko sporazumevali, so uvedli posebno znakovno govorico.103 Po obedu so se zahvalne molitve končale v cerkvi, kamor so šli v procesiji. Popoldan je bil prav tako razdeljen na oficij, branje in delo. Ob 17. uri je sledila skromna malica, v poletnem času in ob slovesnih dneh pa tudi večerja. Po četrturnem prostem času se je vsa družina ponovno zbrala in brala nabožna besedila. Nato so v procesiji odšli v cerkev, kjer so molili večerne molitve sklepnice. Molitev so vedno končali s petjem molitve Caščena Marija.104 Po koncu delovnega dne so odšli k šesturnemu ali sedemurnemu počit-ku.105 100 Prav tam, str. 80. 101 Brat Maks Jevšnik in brat Norbert Šarlah, ustno pričevanje. Glede prehrane so v samostanu v Rajhenburgu očitno odstopali od pravil sv. Benedikta. Meso so dovolili tudi mladim gojencem. Kot sta povedala ustna vira, so menihi menili, da so za normalno rast organizma potrebne živalske beljakovine. Posebno dovoljenje pa so imeli tudi glede uživanja sira, ki so ga lahko jedli v nepostnem času. Kdo je dal samostanu ta dovoljenja, jima je bilo neznano. 102 Solitarius, Nepoznani znanci, str. 96. 103 Dolenjske novice, 1. 12. 1886. 104 Solitarius, Nepoznani znanci, str. 81. 105 Ali je trajal počitek šest ali sedem ur, je bilo odvisno od dneva do dneva. Krajši počitek so imeli v prazničnih dneh in v poletnem času, ko so imeli zvečer še večerjo. IRENA FURST: TRAPISTI V RAJHENBURGU, 553-574 2013 Ce strnemo, je bil delovni dan meniha naslednji: Gospodarske dejavnosti trapistov 2.00 Zvon je menihe pozval v cerkev k molitvi Marijinih zornic in hvalnic. Ob pomembnih praznikih so vstajali ob 1.00, ob navadnih praznikih pa ob 1.30. 2.30 Po polurni molitvi je sledil čas, posvečen premišljevanju. 3.00 Sledile so kanonične zornice in hvalnice. Po molitvi Angelsko čaščenje so trapisti porabili čas za lastno molitev, mašniki pa so opravljali svete maše. 5.30 Peli so primo, ki ji je sledil kapitelj. 6.15 Sledil je odmor. Zajtrk. 7.45 Konventualna maša, sveto mašo so peli iz velikih kornih knjig. Cas do kosila je bil namenjen delu. 12.00 Kosilo. 11.00 ali 11.30 Po obedu so sledili zahvalne molitve, branje in popoldansko delo. 17.00 Malica. V poletnem času in prazničnih dneh tudi večerja. 17.45 Večerne molitve, sklepnice, ki so jih zaključili z molitvijo Caščena Marija. 19.00 Počitek. Trapisti so bili v gospodarskem pogledu izredno napredni in vsestranski. Ukvarjali so se z različnimi vejami osnovnih gospodarskih dejavnosti: s kmetijstvom, z živinorejo, vinogradništvom in obrtnimi dejavnostmi, pa tudi z vrtnarstvom, s cvetličarstvom, z zeliščarstvom in s sadjarstvom.1106 Nasadili so veliko sadnega drevja, to je sortnih vrst jablan, hrušk in češenj. Glavni sadjar je bil brat Dominik Puc, ki je bil obenem tudi kletar na Sremiču. Sadje so sušili in krhlje jedli vse leto.I07 Ukvarjali so se tudi s čebelarstvom. Poskusili so tudi z ovčerejo, a se zaradi nizke lege območja ta ni obnesla. Skupaj z gradom in s posestvi so trapisti kupili tudi gozdove. Glavni gozdar je bil v začetku brat Ludvik Mohorko. Za gozdove so skrbeli štirje civilni gozdarji. V gozdovih so si pripravljali les za kurjavo in izdelavo lesnih izdelkov. Imeli so svojo žago in mizarsko delavnico s sodobnimi stroji in pripomočki za obdelovanje lesa. Med stroji so bili stroji za oblanje in brušenje, stružnice, žage cirkularke, frezalni stroji in še drugo ročno orodje. Izdelovali so različne lesarske izdelke, tudi lesene cokle, ki so bile njihovo obuvalo.^08 Pozimi so nosili usnjene škornje Pogled v razstavni prostor razstave Trapisti v Rajhenburgu (foto: Goran Rovan). 106 Matko, Prepis Kronike, str. 51. 107 Brat Maks Jevšnik, ustno pričevanje. 108 Brat Maks Jevšnik, ustno pričevanje. Brat Maks je bil v samostanu mizar. 2013 IRENA FÜRST: TRAPISTI V RAJHENBURGU, 553-574 Traktor, prvi v Posavju (Arhiv MNZS, Enota Brestanica). z volnenim zgornjim delom; prav tako so jih izdelovali sami v čevljarski delavnici. Pater Venčeslav Batagelj je leta 1938 izdelal oltar za kapelo na Sremiču.109 Za samostan na gradu je izdelal tudi dva manjša oltarja. Mizarsko delavnico je najprej vodil brat Bruno, nato pa brat Maks Jevšnik. Mizarski stroji so med drugo svetovno vojno ostali na gradu, po razpustu samostana pa so jih odpeljali v tovarno pohištva v Brežice. V isti stavbi ob hlevih, kjer je bila mizarska delavnica, sta stali tudi žaga in kovačnica. V prehodu na notranje hlevsko dvorišče sta bili kolarnica in sodarna. Ko so prenehali izdelovati sode, je bil v tem prostoru shranjen traktor.110 Menihi so oblačila, ki so jih nosili, izdelovali sami. Pred nemško zasedbo je bil krojač brat Andrej Ziherl, ki je imel krojaško delavnico v gradu, v okroglem stolpu v drugem nadstropju.m Izdelke v obrtnih delavnicah so trapisti izdelovali zase in tudi za prodajo ali plačilo delavcem. Tisti krajani, ki so stanovali v hišah na samostanskih posestvih, so morali prihajati na delo. Delo so jim trapisti plačali. Tiste, ki so imeli svoje konje, so celo redno zaposlili. Najemali so tudi sezonske delav- 112 Poljedelstvo Izkušnje francoskega kmetovanja so trapisti uspešno uporabili na obsežnih rajhenburških posestvih. Na prostranih obdelovalnih površinah so gojili oljno repico, koruzo, pšenico, oves, ajdo, krompir, zelje, repo, lečo, fižol in druge kulture. Pridelava zelenjave je bila zanje pomembna, saj večina menihov ni uživala mesa in mesnih izdelkov. Te so smeli uživati mladi gojenci, bolni in starejši od 60 let.113 Da bi pridelali čim več hrane in si olajšali delo, so trapisti v poljedelstvo uvajali razne novosti in strojne pripomočke. Ze leta 1917 so kupili mlatil-nico za mlatenje in čiščenje žit in mlin za mletje žita. Kupili so tudi pripravo za ruženje koruze. Leta 1929 so kupili traktor ameriške firme Cor-mick, plug in krožno brano. Kolesa traktorja so bila železna in brez gum. Plug na traktorju je rezal le 109 Ta oltar je danes razstavljen na novi razstavi Trapisti v Rajhenburgu. 110 Brat Ladislav Agrež, ustno pričevanje. Brat Ladislav je bil v samostanu ekonom. 111 Brat Maks Jevšnik, ustno pričevanje. 112 Brat Norbert Šarlah, ustno pričevanje. 113 Zbirka zgodovinske in bajeslovne učne snovi, Rajhenburg, str. 115; Brat Norbert Šarlah, ustno pričevanje. Brat Norbert je izjavil, da so smeli uživati meso v samostanu v Raj-henburgu tudi starejši od 60 let, če so to želeli. Pravila sv. Benedikta dopuščajo uživanje mesa bolnim in slabotnim. IRENA FURST: TRAPISTI V RAJHENBURGU, 553-574 2013 Prašič, težak 405 kg (Arhiv MNZS, Enota Brestanica). eno brazdo in domačini Brestanice so z zanimanjem opazovali, kako stroj obdeluje zemljo.114 Čeprav je bilo delo s traktorjem na petrolej drago, je bil ta kljub temu pomemben delovni pripomoček. Traktor je vozil brat Ludvik Mohorko. Leto dni pozneje so za žetev kupili kombajn ameriške firme Cormy.115 Širok je bil 2,2 m, žito je dajal na trak, slamo pa je zvezal v snop in ga izvrgel. S strojem so v dobri uri poželi en hektar veliko njivo s pšenico. Na delo so trapisti odhajali v kutah, brez zgornjega plašča, s coklami na nogah in s slamnikom na glavi. Pri delu na poljih so jim pomagali tudi najeti delavci. Na njivah so lahko delale tudi ženske, ki pa v samostan, tovarne, delavnice in tudi na del trapi-stovske zemlje niso smele stopiti. Hrano so trapisti pridelovali tudi na vrtovih v neposredni bližini samostana. Tam so sadili solato, čebulo, pa tudi različne začimbe. Sprva je bila njihova hrana brez začimb, le soljena, pozneje so jo začinili, da je imela boljši okus. Semena so večinoma vzgajali sami. Zelenjavo so shranjevali v grajskih kleteh svežo in tudi konzervirano. Zelje so kisali in kislo zelje je bilo za njih pomemben del prehra- 116 114 Milan Šošter, spomini. 115 Arhiv MNZS,^fotografije strojev s podnapisi. 116 Brat Norbert Šarlah, ustno pričevanje. Brat Norbert je bil v samostanu vrtnar in cvetličar. Živinoreja Trapisti so se ukvarjali tudi z živinorejo. Leta 1888 so v neposredni bližini samostana zgradili 60 m dolg in 40 m širok hlev. Poleg hlevov so zgradili tudi kozolce, parne (stavbe za shranjevanje krme, slame in sena), žitnico, mlin, žago in razne obrtne delavnice. Poslopje na pristavi je obsegalo 5.870 m2.117 V hlevu so položili tire in z vagončkom odvažali gnoj. Med steno in jaslimi je bil za lažje krmljenje živali krmilni hodnik.118 V hlevih je delalo več menihov, v obdobju pred razpustom samostana je bil vodja v hlevih brat Izidor - Alojz Kovačič.119 Redili so okrog 80 glav govedi, nekaj bikov, 10— 12 konj, 300-400 svinj in 500-600 kokoši. Za valjenje piščancev so pozneje, ko so imeli lastno elektriko, zgradili inkubatorje. Večina živali je bila plemenske sorte. Krave so bile mlekarice, saj so iz mleka izdelovali sir. Z osličkom so vozili mleko s pristave v samostan, kjer je bila blizu vhoda sirarna. Tu so za sirjenje mleka uporabljali želodce mladih telet. Zivino so redili tudi na sremiškem posestvu, kjer so prav tako delali sir. Tam so za sirjenje mleka uporabljali poseben prah, imenovan sirišče. Sir so trapisti prodajali in ga ob nepostnih dnevih tudi sami uživali. Tudi najeti delavci so za okrepčilo dobili kruh in sir. 117 Kaj delajo trapisti, str. 184. 118 Milan Šoštar, spomini. 119 Maks Jevšnik, ustno pričevanje. 2013 IRENA FÜRST: TRAPISTI V RAJHENBURGU, 553-574 Samostanska družina na Sremiču (Arhiv MNZS, Enota Brestanica). Trapisti so večino pridelanega mesa in predelanih mesnih izdelkov prodali, kar je bil zanje eden od virov zaslužka. Blizu hlevov so imeli ribnik. V njem je voda pozimi zmrznila, led pa so uporabljali v svoji ledenici in ga prodajali tudi bližnjim mesarjem.120 Vse ribnike, ki so jih imeli v Mačkovcih in Prižnem Dolu, razen enega, pa so trapisti izsušili in na tej zemlji pridobivali krmo za živino. Vinogradništvo Na Sremiču nad Krškim so imeli trapisti okrog 60 ha zemlje. Na južnem pobočju Grmade so si sprva uredili štiri ha vinogradov, leta 1915 so jih imeli že deset ha.121 Drugo so bile njive in travniki. Na Sremiču so imeli tudi gospodarsko poslopje, hleve in bivalne prostore za šest do osem menihov. Vinograde so popolnoma prenovili in nasadili kakovostne sorte vinske trte, ki so jih prinesli iz Francije. Kot pridelovalci kakovostnih vin so bili znani predvsem po belih vinih. Pridelovali so beli burgundec, traminec, laški rizling, muškatni silva-nec, rulandec, kraljevino, volovno in zeleniko. Od rdečih vin so pridelovali žlahtni gammay, modri burgundec in črnino. Pridelano vino so tudi ste-kleničili in prodajali. Ze leta 1895 so začeli proizvajati manjšo količino penečih se vin, s katerimi so pogostili pomembne goste.122 Vinska klet je bila sodobno opremljena in grozdje so stiskali na velikih stiskalnicah. Toča, pozeba in bolezni so jim uničevali pridelek v vinogradih. Trapisti so že leta 1896 začeli točo odganjati tako, da so z več strelnih postaj v hudourne oblake streljali z možnarji. Trtna uš in pe-ronospora, ki so jo tedaj imenovali »trtna kuga« ali »strupena rosa«, pa sta bili bolezni, ki sta resno ogrožali vinsko trto. Pri peronospori so se začeli listi trte že poleti sušiti in zato grozdje ni moglo dozo-reti. Včasih je bil tako uničen ves pridelek. Trapisti so začeli že v letih 1890—1900 vinsko trto škropiti z raztopino modre galice (Kupfervitriol).123 To je pomenilo v vinogradništvu velik napredek. Tudi drugi vinogradniki so začeli svoj pridelek ščititi s škropljenjem. Trapisti vina niso le prodajali, temveč so ga tudi sami uživali. Pravila sv. Benedikta so menihom dovoljevala le pitje vode, pravila sv. Bernarda pa dopuščajo, da dobe menihi dnevno merico vina ali piva. Ta merica v pravilih ni količinsko opredeljena, zato so v različnih samostanih menihi dobivali različne količine. Trapisti v Rajhenburgu so dobili dnevno vrček vina. Po njihovem pričevanju je bilo to tri četrtine litra.124 Vino so popili ob dnevnih obrokih hrane. Pri delu so večinoma pili pikolo, 120 Milan Šoštar, spomini. 121 Kaj delajo trapisti, str. 184. 122 Matko, Prepis Kronike, str. 46. 123 Prav tam, str. 66. 124 Maks Jevšnik, ustno pričevanje. KRONIKA_61 IRENA FÜRST: TRAPISTI V RAJHENBURGU, 553-574 2013 slabo vino, narejeno iz grozdnih tropin, na katere so nalili vodo in dodali sladkor.125 Prvi oskrbnik na Sremiču je bil brat Bartolomej Kajtna. Pri delu so mu pomagali njegovi trije bratje, Janez, Jakob in Jože ter tudi oče Martin, ki je po ženini smrti prišel k sinovom v samostan.126 Naslednji oskrbnik je bil pater Rafael Grzina. Po njegovi smrti ga je nasledil pater Kanizij Kompare. Ob začetku druge svetovne vojne je postal oskrbnik sremiškega posestva pater Krizostom Zemljak.127 Tovarna čokolade IMPERIAL Trapisti so po večletnem delovanju v Rajhen-burgu spoznali, da samo poljedelstvo, živinoreja in vinogradništvo ne bodo mogli preživljati več desetčlanske samostanske družine. Opat Janez Krstnik Epalle in brat Gabriel Giraud sta se odločila, da bodo začeli proizvajati čokolado. Načrte za stavbo je narisal arhitekt Anton Smrekar iz Sevnice.128 Temeljni kamen za tovarno čokolade je bil položen 27. marca 1895, že 19. januarja 1896 pa jo je opat slovesno blagoslovil.129 Na pročelju stavbe so z zlatimi črkami zapisali ORA ET LABORA. Za proizvodnjo čokolade so se odločili predvsem zato, ker so čokolado proizvajali že v Franciji. Tam so tudi nabavili vse potrebne stroje, jih pripeljali v Rajhen-burg in 3. februarja 1896 sta patra Avgust in Ce-lestin, oba Francoza, tovarno usposobila za delovanje. V času od februarja do decembra 1896 je za pogon strojev služil bencinski motor z močjo 75 KS. Ta energija je bila predraga, zato so trapisti že leta 1896 zgradili svojo hidroelektrarno in uporabljali za pogon strojev energijo iz lastne elektrarne.130 Tovarno čokolade so v začetku vodili francoski trapisti. Ze leta 1896 so poslali v Francijo mlajšega slovenskega fanta, njihovega gojenca Štefana Mo-horka ali brata Ludvika. Specializiral se je za proizvodnjo čokolade in se naučil ravnati z električnimi napravami in stroji. Ko se je leta 1906 vrnil iz Francije, je prevzel vodstvo tovarne. Začetna proizvodnja čokolade je bila nizka, saj so je izdelali le šest do deset ton letno. V naslednjih letih se je proizvodnja povečala na 30-40 ton. Med prvo svetovno vojno je tovarna zaradi težav z uvozom kakavovca, ki so ga uvažali iz Južne Amerike, delala le občasno, po vojni pa se je proizvodnja ponovno povečala. Proizvodnja je ponovno močno padla med svetovno gospodarsko krizo med letoma 125 Karl Bračun, ustno pričevanje. 126 Maks Jevšnik, ustno pričevanje; Personalstand — navedeno 5 članov družine Kajtna. 127 Maks Jevšnik, ustno pričevanje. 128 ZAC, SI_ZAC/0011, Okrajno glavarstvo in sresko načel-stvo Brežice, načrt tovarne čokolade. 129 Kaj delajo trapisti, str. 198. 130 Kukovičič, Industrija, str. 3. 1930 in 1933. Največ čokolade so proizvedli med letoma 1937 in 1939, ko so je izdelali 50-60 ton.131 Tovarna je zaposlovala med 20 in 30 ljudi, med njimi nekaj menihov, večino gojencev, nekaj pa je bilo tudi zaposlenih krajanov. Leta 1939 je v tovarni delalo 26 oseb. Uživanje čokolade je bilo v tovarni prepovedano, ob praznikih in ob obiskih domačih pa so jo menihi dobili in so se smeli z njo po-sladkati.132 Rajhenburška čokolada je bila zelo kakovostna. Pri njih jo je kupoval tudi dunajski cesarski dvor. Zaradi kakovostnih izdelkov si je tovarna že pred prvo svetovno vojno pridobila častni naziv »IMPE-RIAL«. Ta naziv jim je leta 1912 podelil cesar Franc Jožef, ki jim je kot zaščitni znak za njihove proizvode podelil leva in dal tudi posebno priznanje za kakovost izdelkov. Na ovitku trapistovskih čokolad sta bili kravi, v ozadju pa rajhenburški grad in gospodarska poslopja. Na levi strani ovitka zgoraj je bil zaščitni znak - lev in grb rajhenburškega samostana, desno od njiju pa napis Cokolada Imperial. Napisi so bili v Tovarna čokolade IMPERIAL — posnetek z razstave Trapisti v Rajhenburgu (foto: Goran Rovan). 131 Prav tam, str. 3. 132 Karl Bračun, ustno pričevanje. 2013 IRENA FURST: TRAPISTI V RAJHENBURGU, 553-574 Razstavna vitrina o likerjih na razstavi Trapisti v Rajhenburgu (foto: Goran Rovan). različnih jezikih: v slovenskem, nemškem ali francoskem, saj so svoje proizvode prodajali po vsej Evropi. Čokolade so v večjih količinah pakirali v škatle, na katerih je bil poleg zaščitnega znaka, grba in napisa Imperial še napis, da čokolado izdeluje samostan trapistov iz Rajhenburga. Delali so več vrst čokolad: jedilne, mlečne, mlečne z lešniki ter zelo dobre čokoladne bonbone, dražeje, ki so jih pakirali v različne škatlice pravokotne, kvadratne ali okrogle oblike. Na njih so bili isti napisi kot na škatlah, v katere so pakirali čokolade. S prihodom Nemcev je bilo poleg samostana zaplenjeno vse imetje trapistov, tudi tovarna čokolade in likerjev. Vsi mojstri za proizvodnjo obeh izdelkov so ostali kot civilni delavci. Tovarna je obratovala dokler niso porabili vseh surovin, ki so jih trapisti nabavili še pred okupacijo.133 Leta 1947 je bila tovarna nacionalizirana in leta 1948 so jo iz Rajhenburga prestavili v Sotelsko pri Krškem.134 S tem je bilo konec prave trapistovske čokolade, saj menihi niso hoteli izdati svojih recep-tur. Trapistovska elektrarna Trapisti so leta 1885 od grofa Auersperga iz Leskovca pri Krškem kupili stavbo, kjer je bil včasih 133 Karl Bračun, ustno pričevanje. 134 Dolenjski list, 10. 10. 1958. mlin.135 Stavba je stala ob vznožju grajskega hriba ob potoku Brestanica. Zanjo so plačali 2.200 goldinarjev in v njej leta 1896 uredili najstarejšo hidroelektrarno na enosmerni električni tok na Spodnjem Stajerskem z zmogljivostjo 50 kW. Elektriko so napeljali v tovarno čokolade in likerjev, grad in hleve. Lastna električna energija je poganjala stroje v tovarni čokolade in nadomestila bencinski motor, katerega energija je bila predraga. Hkrati kot elektriko so v tovarno napeljali tudi telefon.136 Elektriko so napeljali tudi v grad, pozneje pa tudi telefon. Delo v elektrarni je v začetku vodil brat Ludvik Mohorko, ki so ga trapisti poslali v času gradnje hidroelektrarne na specializacijo v Francijo. Stavba elektrarne je bila porušena leta 1977, ko so začeli graditi obvoznico mimo trga Brestanica in graditi most čez Savo. Ob gradnji ceste so porušili več hiš, med drugimi tudi Kračunovo hišo, nekdanjo trapistovsko hidroelektrarno.137 Proizvodnja likerjev Hkrati z gradnjo stavbe za proizvodnjo čokolade so trapisti nasproti nje zgradili tudi stavbo za proizvodnjo likerjev.138 V tovarni likerjev so trapisti izdelovali tri vrste kvalitetnih likerjev. Prvi je bil Trapistin, liker zelenkaste barve, izdelan iz zdravil- 135 Matko, Prepis Kronike, str. 54. 136 Prav tam, str. 54. 137 Brestanica, Zbornik, str. 318. 138 Matko, Prepis Kronike, str. 54. IRENA FÙRST: TRAPISTI V RAJHENBURGU, 553-574 2013 nih rož, ki so jih sami vzgajali. Drugi je bil Grande liker, zlatorumene barve, prav tako iz zdravilnih rož. Tretji je bil Cacao liker, liker iz kakava. Liker je vseboval 30 odstotkov alkohola. Liker so dali najprej v lesene sode, kjer je dozorel, nato pa so ga stekleničili in prodajali. Delo v tovarni likerjev je od francoskih menihov prevzel pater Robert Kukovičič, domačin iz Rajhen-burga. Pozneje ga je zamenjal pater Gabriel Zem-ljak,!39 prav tako domačin, ki je vodil proizvodnjo tudi med vojno in po razpustu samostana, ko je najprej delovalo Okrajno gospodarstvo Rajhenburg. Konec leta 1948 se je proizvodnja tako čokolade kot likerjev selila v Sotelsko. Tam se je tovarna poimenovala Okrajna tovarna čokolade in likerjev Rajhen-burg (Sotelsko), leta 1952 se je preimenovala v Okrajno tovarno čokolade in likerjev Brestanica (Sotelsko) in 1957 v »Imperial«, tovarna čokolade in likerjev Videm-Krško.140 Samostanska tiskarna Trapisti so v stavbi tovarne čokolade leta 1896 uredili tudi svojo tiskarno. V enem prostoru je bila črkostavnica, v drugem tiskarna. V tiskarni so stali litoželezni stroji za tiskanje, obrezovanje, stiskanje in šivanje. Tiskali so knjige, brošure, razglednice, cenike, etikete za svoje proizvode, nalepke za steklenice z likerjem in ovitke za čokolade. Tiskarno je najprej vodil pater Herman Vode-nik, ki se je rodil 2. maja 1882 v Dobrnežu pri Slovenskih Konjicah. V samostan je vstopil leta 1901, svete zaobljube pa je opravil 21. maja 1903. Poleg tega, da je bil vodja tiskarne, je pod psevdonimom Solitarius napisal knjigo Nepoznani znanci in prevedel tudi več tujih knjig. Konec leta 1936 je bil premeščen v samostan Dombes, kjer je 7. aprila 1958 umrl.141 Po njegovem odhodu je tiskarno prevzel Jože Horvat-Ciril, ki je postal član družine, ni pa bil posvečen. V samostanu je imel stanovanje in hrano, ne pa tudi obveznih molitev.142 Med drugo svetovno vojno so Nemci tiskarno zaplenili in tiskarske stroje odpeljali v Celje. Po vojni so jih pripeljali nazaj v Rajhenburg. Ob nacionalizaciji leta 1947 so stroje odpeljali v Krško, v tiskarno bratov Rumpret. 139 Pater Gabriel Zemljak se je rodil 7. decembra 1908 v Stranjah, Rajhenburg. V duhovnika je bil posvečen 20. avgusta 1933. Bil je »liker mojster« v trapi sto vski tovarni likerjev. Po razpustu samostana je delal v obratu v Sotelskem. Leta 1957 se je upokojil. Umrl je 14. februarja 1975 in je pokopan na brestaniškem pokopališču. 14° Dolenjski list, 17. 3. 1960. 141 Pisma p. Hermana Vodenika. 142 Brat Maks Jevšnik, ustno pričevanje. Zaključek Trapisti so bili lastniki gradu le dobrih šestdeset let. A to je bilo obdobje, ko je grad spremenil svojo notranjo podobo, ko so grajske gospode zamenjali menihi reda reformiranih cistercijanov. Tihi menihi, ki so živeli odmaknjeni od zunanjega sveta, a na drug način močno povezani z njim. S svojim delom so dokazali, da niso bili samostani le centri učenosti, temveč tudi centri gospodarskega napredka. Veliko novosti so prinesli trapisti iz Francije in to v vseh vejah gospodarskega delovanja. S tem so pozitivno vplivali na okolje, v katerem so živeli in delovali. Bili pa so tudi prvi znanilci industrijske proizvodnje, saj je bila njihova Tovarna čokolade in likerjev »Im-perial« prvi industrijski obrat na področju sedanje Občine Krško in prva tovarna čokoladnih proizvodov v Sloveniji. Molčečnost jih je zavezovala, da receptov za proizvodnjo čokolad, likerjev in sira trapista ob razpustu samostana niso povedali in da smo z ukinitvijo tega reda v Sloveniji za vedno izgubili odlične proizvode, ki so bili v času delovanja trapistovske tovarne znani po vsej Evropi. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI ZAC — Zgodovinski Arhiv Celje SI ZAC/0011, Okrajno glavarstvo in sresko na-čelstvo Brežice, leto 1895—1913, Tovarna čokolade Brestanica. MNZS — Muzej novejše zgodovine Slovenije, Enota Brestanica Fond: Trapisti. Fototeka. ČASOPISI Dolenjske novice, 1886, 1916. Dolenjski list, 1958, 1960. La Croix, 1935. Slovenski gospodar, 1910. Visages de L ain, 2001. LITERATURA Delahaye, Christian: L'abbaye de la Trappe, s. l., s. d. Friedwagner, Nikolas: Marija Zvijezda i njezini trapisti. Banjaluka: Trapistička opatija Marija Zvijezda, 2009. Kaj delajo trapisti. Brat Gabriel Giraud in njegova ustanova v Rajhenburgu. 1836—1899. Francoski spisali in Slovencem priredili menihi njegovega samostana. Rajhenburg: Natisnila samostanska tiskarna, 1915. 2013 IRENA FÜRST: TRAPISTI V RAJHENBURGU, 553-574 Kukovičič, Stane: Industrija v občini Videm Krško, Tovarna čokolade »Imperial« Videm Krško. Diplomska naloga Ekonomske srednje šole v Trbovljah. Trbovlje: rokopis, 1962. La Grande Trappe. Seez, 1950. L'abbaye Notre Dame Des Dombes, s. l., s. d. Matko, Ivan: Prepis kronike trga Rajhenburg in okolice. Rajhenburg: rokopis, 12. 3. 1902. Nadrah, p. Anton: Poznaš cistercijane? Stična: Cis-tercijanska opatija Stična, 1990. Notre Dame de Citeaux. Lyon, 1953. O redovnem stanu vobče in o dolžnostih bratov kon-verzov v našem redu. Rajhenburg: Samostan reformiranih cistercijanov, 1931. Personalstand des Bistums Lavant in Steiermark für: das Jahr 1911: Marburg. Pravilo sv. Benedikta očaka zahodnih menihov. Poslovenil p. Herman Vodenik. Rajhenburg: Natisnila samostanska tiskarna, 1920. Ravier, Andre: La Vie du Moine a N. D. d'Aiguebelle. Lyon: 1947. Secrètes Clartés sur le Chemin de Dieu Cisterciens — Trappistes. Epinay sur Seine: 1981. Solitarius, Herman: Nepoznani znanci. Rajhenburg: Založil samostan očetov cistercijanov, 1929. Učbenik učitelja samostana Rajhenburg. Rokopis, s. l., s. d. Us des freres Convers. Westmalle, 1928. Zbirka zgodovinske in bajeslovne učne snovi za brežiški, kozjanski in sevniški šolski okraj. Sestavili učitelji J. Brinar, I. Knapič, A. Skalovnik. Rokopis. Videm: 18. 7. 1903. USTNA PRIČEVANJA, SPOMINI IN PISMA Brat Maks - Maksimiljan Jevšnik, roj. 23. 10. 1906, Blatni vrh, D obje pri Planini. V samostan je vstopil 1. 1. 1922. Večne zaobljube je naredil 15. 8. 1931. Po razpustu samostana je živel v Brestanici. Umrl je 24. 10. 1998 in je pokopan na pokopališču v Brestanici. Brat Norbert — Janez Sarlah, roj. 7. 9. 1918, Hrastje, okraj Smarje pri Jelšah. V samostan je vstopil 13. 10. 1932. Male zaobljube je naredil 25. 3. 1939 v Rajhenburgu, večne zaobljube pa 19. 3. 1944 v izgnanstvu v Banja Luki. Umrl je 28. 6. 2004 v samostanu Stična, kjer je pokopan. Brat Karl — Janez Bračun, roj. 23. 8. 1917 v Kozjem. V samostan je vstopil leta 1930. Med vojno ostal v Rajhenburgu in delal v tovarni čokolade. Leta 1943 je odšel v partizane. Po razpustu samostana si je ustvaril družino v Raj-henburgu in delal do upokojitve v Tovarni čokolade in likerjev Imperial Videm-Krško. Umrl je 14. 11. 1992 in je pokopan na pokopališču v Brestanici. Brat Ladislav Agrež, roj. 27. 6. 1912, Lastnič, Polje ob Sotli. V samostanu je bil ekonom. V času druge svetovne vojne so ga Nemci zadržali v Rajhenburgu, kjer je opravljal delo oskrbnika posestva. Leta 1944 je odšel v partizane. Po razpustu samostana si je ustvaril družino in živel v Brestanici. Umrl je 23. 11. 1992 in je pokopan na pokopališču v Brestanici. Soštar, Milan: Očetje trapisti v Rajhenburgu. Spomini krajana iz Stolovnika 8, Brestanica. Vodenik, p. Herman: Pisma od 1903 — 13. 3. 1958. Prepis rokopisov naredila nečakinja Neta Timer. Celje: 2008. INTERNETNI VIRI http://sl.wikipedia.org/wiki/Sveti_Benedikt_Nursijs ki http://www.trapisti.com/Trapisti/Reforma- cistercita-i-nastanak-trapista.aspx http://sl.wikipedia.org/wiki/Trapistovski_samostan _Marije_Zvezde_Banja_Luka http://sl.wikipedia.org/wiki/Seznam_rimskokatoli% C5%A1kih_%C5%A1kofov_Maribora http://www.donbosko.si/verzej/node/23889 SUMMARY Trappists in Rajhenburg The Trappist order was established in 1664 in France, when Abbot Rance reformed the Order of Cistercians — that is why Trappists are also called Reformed Cistercians or »Order of Cistercians of Strict Observance«. In 1880, the French authorities dissolved the Notre Dame Des Dombes Monastery near Lyon. The monks from this Monastery found a new home in Castle Rajhenburg. Using brother Gabriel Giraud's money, they bought the Castle from Count Esebeck and made it into the Monastery of St Mary the Saviour. The Monastery was initially established as a Priory, and in 1891, it was elevated to the status of Abbey. The first two Abbots were French, but the third was a Slovene, Pij Novak. The Trappists are known as an extremely strict, contemplative order. They lived according to the motto ORA ET LABORA - pray and work. Their work day begun at one or two in the morning and went on for 17 more hours, consisting of prayers, work, penance, meditation and study. They spent the entire day together, like a family, but were not allowed to talk with each other. The vow of silence was one of the strictest proscriptions of the order. All of these characteristics were incarnated in the Trappists of Rajhenburg. IRENA FURST: TRAPISTI V RAJHENBURGU, 553-574 2013 Initially, the Monastery only housed French monks. It was not long before young Slovenian men began joining their ranks. Upon entering the order, they had to decide whether they would study to become priests or work as brothers, who were labourers. Schooling took place in the Monastery, with the monks themselves serving as teachers. After completing their studies they had to complete a two-year novitiate, a time of special tests, to prove that they were able to live in the Monastery and accept the harsh code of the order. After passing the novitiate, they made »temporary vows«, after which they had to join the army. Upon their return from military service, they began preparation to make »solemn vows«, while the vicars continued their schooling to become priests. One of the chief rules of the Trappist monks was that everything they needed in their daily lives, they had to make by themselves. They were involved in numerous sectors of industry — agriculture, livestock breeding, fruit farming, beekeeping, her-balism, horticulture and floriculture, as well as having various workshops. They began the industrial production of quality chocolate, chocolate candy and liqueurs as early as 1896. Their products were sold across all of Europe, even to the Emperor's court in Vienna. Emperor Franz Joseph presented them with an award for the quality of their products and the title of IMPERIAL, as well as the sign of the lion, both of which became the trademarks of their products. In 1896, for the purposes of powering their machines, they built an electric power plant, the first direct current power plant in the region of Lower Styria (Spodnja Stajerska). Electric cables were laid down, connecting their factory and the Castle to the power plant, and in the same year, they even acquired a telephone. They had their own printing press, and they even imported Chinese tea. During the Second World War, German troops occupied the Castle and dissolved the Monastery. 35 Trappists were exiled to the Independent State of Croatia, finding refuge in the Trappist Monastery Mary Star (Marija Zvezda) in Banja Luka. They returned after the war, but the Monastery was dissolved in 1947, the order abolished and the Castle nationalised. Some monks left for other Monasteries, even to other countries, some continued working as priests in the towns and villages around Styria (Stajerska), while others hung up their robes and returned to secular lives. 2013 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 343.819.7-055.2:728.81(497.4Rajhenburg)''1948/1956" 343.811-055.1:728.81(497.4Rajhenburg)''1956/1959'' Prejeto: 4. 6. 2013 Andreja Jankovič Deržič univ. dipl. zgodovinarka, Titova cesta 80, SI—8281 Senovo E-pošta: andreja.jankovic@gmail.com Grad Rajhenburg kot zapor po 2. svetovni vojni. Ženski politični zapor (1948-1956) in moški kazensko poboljševalni dom (1956-1959) IZVLEČEK Članek obravnava doslej še neraziskano gradivo o povojnem ženskem političnem zaporu na gradu Rajhenburg od leta 1948 do 1956. Dotakne se tudi moškega kazensko poboljševalnega doma, ki je deloval samo nekaj let, in sicer od leta 1956 do leta 1959. Osredotoča se predvsem na življenje zapornic in zapornikov, ki so na gradu prestajali zaporno kazen. Uvodoma je predstavljena premestitev zapornic iz predhodnega zapora, kakor tudi sama adaptacija gradu, ki je bila nujna za potrebe zapora. Dotakne se tudi izobraževanja, kulturno-prosvetnih dejavnosti in dela, ki so ga opravljale zapornice v času prestajanja kazni. V drugem, krajšem delu prispevka je opisan kazensko poboljševalni dom za moške odprtega tipa. Poudarek je predvsem na opisu delovanja odprtega tipa zapora, ki seje v veliki meri razlikoval od klasičnega. KLJUČNE BESEDE ženski politični zapor Rajhenburg (Brestanica), moški kazensko poboljševalni dom, življenje zapornic ABSTRACT THE RAJHENBURG CASTLE AS A PRISON AFTER THE WORLD WAR II. A POLITICAL PRISON FOR WOMEN (1948-1956) AND A MALE OFFENDERS' CORRECTIONAL FACILITY (1956-1959) This article deals with a material on the Rajhenburg after-war political prison for women from 1948 till 1956, which has not been explored until now. It also touches upon the male offender's correctional facility, which was active only for a few years, from 1956 until 1959. The article mainly focuses on the lives of the prisoners, women and men, who served their punishment on the castle. Firstly, the transportation of the female prisoners from the preceding prisons is described, and then it continues with the necessary adaptations of the castle for the demands of the prison. It also talks about education, cultural activities and work that the prisoners had to undertake during their punishment. In the second, shorter part of this article, the male offenders' correctionalfacility of an open type is described. The central focus is the description of an open-type of a prison, which was genuinely different from the classical one. KEYWORDS The Rajhenburg (Brestanica)political prison for women, male offenders' correctional facility, life of women as prisoners Kazensko poboljševalni dom Rajhenburg Ženski politični zapor na gradu Rajhenburg je svoja vrata odprl konec junija 1948. Razlog za preselitev zapornic iz Begunj je bila neprimerna lega tedanjega zapora, saj se je ta nahajal v obmejnem pasu, kar je povečalo možnost bega v tujino. Preselitev se je izvršila v noči z 29. na 30. junij 1948. Odgovornost za premestitev je sprejel Viktor Turn-šek, ki je izdelal podroben načrt preselitve in upošteval predpisan odhod in prihod vlakov v Rajhenburg. Skupaj z obsojenkami so na grad preselili tudi državno gospodarsko podjetje Pletilka, katere direktor je bil Kristjan Kelvišar.1 Zapornice, ki so bile premeščene v Rajhenburg, so prihajale iz celotne Slovenije. V času premestitve so bile v zaporu priprte samo politične zapornice, kasneje pa so se jim pridružile tudi zapornice, ki so bile zaprte zaradi »splošnega« kriminala. V večini primerov so bile zapornice že pravnomočno obsojene, vendar so nekatere hodile tudi na dopolnilna sojenja, ki so potekala v Mariboru, Celju, Murski Soboti, Ptuju, Postojni, Novi Gorici ter na Jesenicah.2 Pred preselitvijo zapornic je bil grad v slabem stanju, zato je bila potrebna adaptacija. V njem je živelo 27 družin, rudarji in nameščenci posestva. Za potrebe zapora so morali porušiti večje število sten, da so tako pridobili površine, primerne za zaporniške prostore. Problem sob je predstavljalo pomanjkanje oken in neprimerna vrata. Adaptirati so morali tudi kopalniške prostore, kjer so sezidali tuše in ponovno vzpostavili vodno napeljavo. Renovirali so tudi vsa ostala okna in vrata ter sezidali nova stanovanjska poslopja v bližini gradu za paznice. Po adaptaciji je tako novo nastali zapor štel 37 skupnih spalnic s povprečno kapaciteto 35 postelj na sobo, jedilnico, dvorane ter prostore za prosvetno delo. V spodnjem delu gradu pa niso našli primernih prostorov za šivalne delavnice podjetja Pletilka, zato so jih začasno namestili v treh sobah na podstrešju. Ravno tako so na podstrešju uredili delavnico za hišno šivalnico. V prizemlju gradu so sezidali sedem celic samic. Kasneje so obnovili še klet, ki je bila namenjena shranjevanju poljedelskih pridelkov. V kletnih prostorih so naredili skupno kopalnico z 12 tuši. Na dvorišču so obnovili in deloma na novo postavili kanalizacijo, okoli gradu pa postavili novo žično ograjo v dolžini 470 metrov in napeljali električno napeljavo z reflektorji.3 Lahko pa omenimo tudi zgradbo za uslužbence kazensko poboljševalnega doma (KPD), ki je bila zgrajena leta 1948. Nahajala se je v neposredni bli- žini gradu in je bila približno 300 metrov oddaljena od državnega posestva Rajhenburg. Stavba je služila tako stanovanjskim kakor tudi kulturno-prosvetnim potrebam. V pritličju je imela menzo s kapaciteto 120 abonentov, leva stran stavbišča pa je bila namenjena kulturno—prosvetnemu razvedrilu uslužbencev. V prizemlju so bile nameščene pralnica, li-kalnica, hladilnica, klet ter shramba za drva in premog.4 Življenje zapornic na gradu Rajhenburg (Brestanica) Na gradu Rajhenburg so bile od leta 1949 zaprte zapornice s celotnega ozemlja Slovenije ne glede na starost, značaj kaznivega dejanja, kriminalno zgodovino ipd., saj je bil to edini ženski zapor v Sloveniji. Obsojenke so bile v kazensko poboljševalnem domu nameščene v večjih skupnih sobah, tako da naj bi posameznici pripadalo 10 m2 prostora.5 Ob prihodu so jih najprej sprejeli v karanteno za 2 do 3 dni, kjer so se okopale, preoblekle in opravile zdravniški pregled. Nato so prvih 21 dni preživele v sobi za novinke, kjer so jih tudi razporedili na delovna mesta. Opravile so razgovore z upravnikom, ki je ugotavljal njihove osebne lastnosti, okolje njihovega prejšnjega življenja, značaj in vzroke storjenega kaznivega dejanja. Pri razvrščanju obsojenk so upoštevali predpisana pravila, zato so bile obsojenke med seboj ločene glede na kaznivo dejanje, ki so ga storile. Od ostalih zapornic so ločili obsojenke s strogim zaporom, kakor tudi povratnice. Ločene pa niso bile samo v bivalnih prostorih, ampak tudi pri prehranjevanju in delu.6 Bivanje zapornic na gradu je bilo oteženo že zaradi same infrastrukture gradu, brez zadržkov pa lahko zapišemo, da je bil zapor na gradu Rajhenburg primeren za politične zapornice, saj je bil dovolj oddaljen od Ljubljane in tako od središča povojnega dogajanja in od ljudi, ki bi lahko o razmerah poročali v tujino. Večji del zapornic na gradu Rajhenburg je bil zaprt zaradi ovadb, ki so bile politično naravnane. Najpogostejša kazniva dejanja, zaradi katerih so bile priprte, so bila kazniva dejanja zoper ljudstvo in državo, zoper splošno ljudsko premoženje in zadružno lastnino, kaznivo dejanje zoper uradno dolžnost in sovražne propagande. Nekaj pa jih je bilo priprtih tudi zaradi kaznivih dejanj ovaduštva, vohunstva, špekulacije in sabotaže. Grafikon nam v odstotkih prikazuje strukturo kaznivih dejanj zapornic na gradu Rajhenburg. ARS, AS 1267, šk. 9, Odločba o preselitvi kazensko poboljševalnega zavoda v Begunjah na Gorenjskem v Rajhen-burg. Resnik, Grad Brestanica, str. 21. ARS, AS 1267, šk. 9, Adaptacija bivšega gradu Rajhenburg v namene kazensko poboljševalnega doma. ARS, AS 1267, šk. 9, Adaptacija bivšega gradu Rajhenburg v namene kazensko poboljševalnega doma. ARS, AS 1267, šk. 6, m. 382, Upitnik o zavodskom po-stupku sa ženama prestupnicama, 14. november 1952. ARS, AS 1267, šk. 2, Zapisnik o splošnem pregledu poboljševalnega doma v Brestanici, 5. november 1956. 1 4 5 6 2013 Struktura političnih zapornic glede na vrsto kaznivega 4 K-JJTHUJ (1'.'[,lll|Ll JC|Kr V|j'C*vnO IjurliVo premoženje tn /.lclujjpiii IlI-, InirHi t ^T-i ■ (ijipJVni drpjpjj ¿ofrer i-plrrf-nf VIAWU ljudi, imjvintin I-.1 v mi-jV firtimci .t V K .IJI i ■_■. i idLjiii' 1.1 "i m K,hLJinvu-i jrOf^L-i uracTno dotinc.il lju-dvlv