September 2015, 1/78. letnik cena v redni prodaji 5,50 EUR naročniki 4,50 EUR 1щ«1в^Ш,70 EUßj, diiaUr^-šfvu'nti 3^EÙR www.proLcus.si ГТЯ »i /A ЭлЗЛг mesečnik S > ^ WÌ At ^ ш • n -Za: JSrfvj* 1 l%irX Ж :(c' f& & ; ■S \>л . чшШа^Л» j4®*. - £ -Nov pogled л a rakaf vloga dolgih ji Vekodirajo^cih molekul RNA JUM4ÌF ШБг Sf-vJ Malarija t .> i* Interferometri Osupljivi Pluton ' в " » iNKttttU Ulb(H"U(UàCui;|Nu * , _> « 11111111 1111 1111111111 • iZi e,u«u»s»ce .<2e »»«tt«c % c* trf « . t —« — с ■ —A ........*'-«.««.„ .. У V «У/, II 11И II II v f • /Af... S .IUI!!! !UU I iT!'!' «J '!.','li ? " »4»ltC*g f«li( 5 У' ffiiC Г ••• t sz.1 Domena L Л3 : /"S s=s Domena IV S * _ CC, Hi vp til ntmwf}*. Ьгт ш [antJrvlft пм1лг1|4 Örfjvp jIi tibraoty» l pi^ivljjnfi nuUnjr vir wikxjihi. Slika 2: Območja, kjer malarija ostaja velik zdravstveni problem. Vir: WHO. strjevanju krvi, okužene samice pa imajo v žlezah slinavkah tudi trose (sporozoite) plazmodija in jih skupaj s krvjo sprostijo v krvni obtok, ko se hranijo. Ti po krvi potujejo v gostiteljeva jetra, kjer s hitro delitvijo v hepatocitah, jetrnih celicah, ustvarijo na tisoče merozoitov, ki okužijo eritrocite (rdeče krvničke). Tu se še naprej nespolno množijo, tako da vsaka krvnička nosi od 8 do 24 kopij merozoitov. Okužene krvničke nato sinhrono počijo, kar povzroča za malarijo značilno mrzlico in drgetanje. Nekaj merozoitov se razvije tudi v gametocite, ki se kasneje ob ponovnem piku prenesejo v telo samice komarja in dozorijo v moške in ženske gamete v njenem prebavilu. Ko pride do oploditve, nastane mobilna zigota, ki se razvije v nov sporozoit in migrira v žužel-kine žleze slinavke. Tako plazmodij dopolni spolni del svojega cikla in lahko okuži nove gostitelje (slike 3, 4 in 5). Malarijo pri ljudeh lahko povzroči pet vrst plazmodijev. To so: • Plasmodium falciparum, ki je najbolj razširjena in najbolj smrtonosna vrsta (skoraj vsak smrtni primer je primer okužbe s P. falciparum) in se pojavlja predvsem v Pod-saharski Afriki. • Plasmodium vivax, ki je sicer druga najpogostejša, a manj življenje ogrožajoča vrsta malarije, je razširjena v Latinski Ameriki in nekaterih delih Afrike, ne pa tudi na območjih Podsaharske Afrike. • Plasmodium ovale, ki združuje dve podvrsti, P. ovale curtisi in P. ovale юа llike ri, se pojavlja na omejenem območju Zahodne Afrike, Filipinov, Indonezije in Papue--Nove Gvineje. • Plasmodium malariae, ki se pojavlja v Po-saharski Afriki, na Tihem oceanu in v porečju Amazonke, je manj nevaren kot ostale vrste plazmodija. • Plasmodium knowlesi, ki se pojavlja predvsem v jugovzhodni Aziji, večinoma okuži primate, predvsem dolgorepe makake {Macaco fa scic ularis), redkeje pa človeka. Slika 3: Plazmodij v žlezi slinavki samice komarja mrzličarja. Vir. http://upload.wHimedia. org/v) ikiprdia/commons/f/fl /Malaria.jpg. Slika 4: Komar Anopheles gambiae, glavni gostitelj plazmodija in povzročitelj okužbe. Vir: TvwTD.Zmescieuce.org. Simptomi se navadno začnejo med devetim in štirinajstim dnevom po piku okuženega komarja, v začetku pa spominjajo na simptome gripe. Pojavijo se lahko vročina, glavobol, bolečine v sklepih in mišicah ter bruhanje. Pri hujšem poteku bolezni se lahko pojavijo tudi anemija (slabokrvnost) zaradi hitrejšega razpada okuženih eritrocitov, zlatenica, hemoglobin v urinu, poškodbe očesne mrežnice in nevrološki simptomi, na primer trzanje oči, krči in koma. Za malarijo je značilen paroksi-zem, nenadni napad mrzlice, ki ji sledita drgetanje in nato vročina. Glede na pogostost pojava napadov delimo okužbe na: malarijo kvartana, kjer si napadi sledijo vsake tri dni in jo povzroča P. ma la ria с, malarijo terciana, kjer si napadi sledijo vsaka dva dni, povzročata pa jo P. vivax in P. ovale, malarijo tropica, ki povzroča vsakodnevne napade tresavice in stalno vročino in jo povzroča P. falciparum. SJli/ont Trnpnmil 4 IntMi-rttrofimi rt! I nespoli» / , MmpUimjtvki L cfket). Obritf Я. M tgratfja prek frtvcsno stene, uHlku|0 Ч* »HKii.1 (»poro/oiti vbrizgani prek ugriza). 7. Gamrlnrlte se /tlm>i|o in opravijo mejtMOL 2. Sponuoili vsloplfo \ p'ti.i in uku/ifu hepa ločite *). №V0j spotwollm Milutsu replikama Jetrne celice penijo m mertvoiti se sprosti ju Ь Pieni« nj kiMiurvd (zautije ^jmetocilc prek ицн/л). ' ^ 5. Spolni cikel {mero/niti proizvedejo ganiet orite) Slika 5: Življenjski cikelplazmodija. Vir-, -ww-w.iddip.org. Zadnja je najnevarnejša in ima najvišji odstotek smrtnosti, ker se pri tej okužbi poleg stalnih napadov, ki izčrpavajo organizem, lahko pojavijo tudi nekateri najbolj resni zapleti. Pogosto se pojavijo hude težave z dihanjem, pljučnica in pljučni edem, torej polnjenje pljuč z vodo, pljučni zapleti pa so še posebej pogosti pri otrocih. Pri okužbi z vrsto P. falciparum lahko bolniki trpijo tudi za cerebralno malarijo, ki jo spremlja motnjenje mrežnice. Pojavijo se lahko hudi glavoboli, močno povečana vranica in jetra, hemoglobinuria (izjemno visoke koncentracije hemoglobina v seču), hipoglikemija, odpoved ledvic in spontane krvavitve, ki lahko pripeljejo do stanja šoka pri bolniku. Tako vrsta P. falciparum kot vrsta P. vivax sta še posebej nevarni za noseče ženske, saj sta tesno povezani z mrtvorojenostjo, spontanim splavom, nizko porodno težo in visoko smrtnostjo otrok. Malarija se lahko po obdobju izboljšanja tudi ponovno pojavi, pogosto kot posledica nezadostnega zdravljenja in ker so paraziti, čeprav so bili odstranjeni iz krvi, preživeli v jetrih. Ljudje, ki so z malarijo soočeni vsak dan, proti njej lahko razvijejo delno odpornost. Nekateri pa so že naravno odporni proti malariji. Anemija srpastih eritrocitov je dedno pogojena bolezen, pri kateri je zaradi nepravilno oblikovanega hemoglobina tudi eritrocit nepravilne srpaste oblike namesto običajne bikonkavne. Pri bolezni, ki se deduje recesivno, gre za mutacijo enega samega nukleotida, ki povzroči, da se na beta verigi hemoglobina aminokislina glutamat zamenja z valinom. Zaradi tega je hemoglo- Slika 6: Anemija srpastih eritrocitov: celica nepravilne srpaste oblike med pravilnimi bikonkavnimi eritociti. Vir: httpo'/upioad.'wikimeäia.org/'wiktpeiiia/ commonsMM/im_Siddi_Celk.jpg. bin sposoben le slabe vezave kisika. Simptomi anemije srpastih eritrocitov zajemajo akutne in kronične zdravstvene probleme, med drugim zadihanost, resne infekcije, napade hude bolečine, povečano možnost kapi in zgodnje smrti. Pričakovana življenjska doba bolnikov je mnogo krajša od siceršnje pri ljudeh, ki so podedovali dve kopiji gena. Pri tistih, ki so podedovali en mutirani in en nemutirani alel, pa so simptomi veliko blažji. Živijo razmeroma neprizadeto življenje, poleg tega pa imajo tudi večjo odpornost proti malariji, zato je prav v predelih, kjer je malarija velika grožnja, pogosta tudi anemija srpastih eritrocitov (slika 6). Boj z okužbo Spopad z malarijo zajema načine preprečevanja okužbe, diagnoze in zdravljenja že okuženih bolnikov. Okužbe najpogosteje preprečujemo tako, da ljudi zaščitimo pred piki komarjev ali pa zmanjšamo številčnost same populacije komarjev. V preteklosti so ljudje v te namene uporabljali metode, ki so se pogosto pokazale za nevarne ali škodljive. Najbolj znan primer je gotovo insekticid DDT (diklorodifeniltrikoro-etan). V času druge svetovne vojne in tudi kasneje so ga množično uporabljali za škropljenje domov in preprečevanje povečanja populacije komarjev ter za boj proti malariji in tifusu. Čeprav je bil insekticid zelo učinkovit, pa se je pokazalo, da ima zelo škodljive ekološke posledice. V štiridesetih letih dvajsetega stoletja so ga začeli uporabljati v Združenih državah Amerike za zaščito ljudi pred komarji in za zaščito pridelka, vendar je bila že leta 1972 njegova uporaba prepovedana, saj se DDT zaradi bioakumulacije nalaga v prehranjevalni verigi in je zato skoraj iztrebil gologlavega orla, pelikana in druge vrste ptic. DDT je nevaren tudi za ljudi, saj se nalaga v tkivu, v materinem mleku in tudi v okolju, kjer se ne razgradi še desetletja. Povezan je bil s številnimi zdravstvenimi težavami, od zmanjšane plodnosti, spontanega splava in povečanega števila okvar ob rojstvu do sladkorne bolezni, raka (še zlasti na dojkah) in poškodb na razvijajočih se možganih. Njegov metabolit DDE deluje tudi kot hormonski motilec, kar pomeni, da je po zgradbi dovolj podoben naravnim hormonom, da zapelje organizme v okolju k napačnemu hormonskemu delovanju. Kljub tem pomanjkljivostim ga je zaradi velike Slika 7: Uporaba zaščitnih mrež proti komarjem. Vir: bttpJ/upload. mi iimrdia.org/mikijfedia/ commons/O/Oa/ The_ use_ of_ long_ lasting•_ insecticide _trcated_ nets_ each_night_is_one_of_the_most_ effective _niays_to_prevent_ malaria,_Vanuatu,_2012._ Photo-_DFATJ12779509264). jpg- smrtnosti zaradi malarije leta 2006 Svetovna zdravstvena organizacija odobrila za uporabo v manjših količinah, a ta odločitev še vedno ostaja sporna. Ker se primarni povzročitelj komar Anopheles vedno razmnožuje v močvirnatih okoljih, so začeli taka močvirja izsuševati. Toda skoraj nemogoče je napovedati, kje se bodo komarji razmnoževali, zato je stalna izsušitev vseh močvirnatih ozemelj denarno in ekološko sporna. Razmnoževanje in razvoj ličink je mogoče preprečiti tudi s kemičnimi sredstvi. V vodo močvirij je možno dodati oljnate snovi, zaradi katerih se ličinke zadušijo, ali pa toksine bakterij (na primer Bacillus thuringiensis), ki so zelo specifični in delujejo le na komarje in mušice. V zadnjem času vse bolj uporabljajo tudi biološke metode (odstranjevanje enega organizma z drugim, ki je njegov naravni sovražnik). V močvirja so naselili gambuzije (Gambusius affinis), vrsto ribe, ki se prehranjuje s komarji, pa tudi nekatere druge biološke organizme, na primer glivo Laegenidium giganteum, vendar pa so se te metode pokazale za neuspešne. Za najbolj uspešno metodo preprečevanja so se pokazale protimrčesne mreže, katerih uporabo trenutno najbolj spodbujajo. Ker komarji največkrat pikajo v mraku in ponoči, je priporočljivo, da ljudje spijo pod tako mrežo, ki komarju fizično (lahko pa tudi kemično, če je mreža prepojena s človeku nenevarnimi insekticidi) prepreči stik s človekom. Svetovna zdravstvena organizacija je samo v letih od 2012 do 2014 v podsa-harske afriške države uvozila 427 milijonov takih mrež, s čimer se je odstotek družin, ki imajo vsaj eno mrežo, dvignil s 5 odstotkov v letu 2004 na 67 odstotkov v letu 2013. Vendar pa ena mreža ne more zavarovati celotne družine in le 29 odstotkov družin ima dovolj mrež, da se lahko zaščitijo vsi (slika 7). ' Smrt zaradi malarije lahko nastopi zaradi izčrpanosti organizma, poškodbe možganov pri cerebralni malariji ali poškodb notranjih organov. Zelo resni primeri malarije lahko povzročijo smrt že v nekaj urah ali dneh, vendar pa lahko večina ljudi pričakuje popolno ozdravitev, če so primerno zdravljeni. Popolno in primerno zdravljenje pa je večinoma omogočeno višjim družbenim slojem, ki si takšno zdravljenje lahko privoščijo, revnejšemu prebivalstvu pa največkrat pomagajo človekoljubne medicinske organizacije. Pri okužbi z vrstami P. vivax, P. ovale in P. malariae bivanje v bolnici ponavadi ni potrebno, vse lažje oblike malarije pa zdravijo z oralno zaužitimi antimalariki. Naj- bolj pogosta (več kot devetdesetodstotna) in priporočena terapija je zdravljenje ACT (Artemisinin-based Combination Therapy), ki kombinira artemisinin z drugimi anti-malariki (najpogosteje uporabljajo atovakon v kombinaciji s progvanilom, artemeter/lu-mefantrinom ali kininom). Tako preprečijo odpornost proti posameznim sestavinam. Hujše primere zdravimo intravenozno v bolnišnicah ali specializiranih enotah medicinske pomoči. Ugotavljanje malarije je pogosto zapleteno, saj se simptomi lahko pokažejo v številnih različnih in nespecifičnih kombinacijah. Diagnozo večinoma potrdijo z mikroskopskim opazovanjem razmaza kaplje krvi ali pa hitrim diagnostičnim testom na podlagi anti-genov (RTD). Obe metodi imata svoje pomanjkljivosti. Mikroskopija je najpogostejša metoda, vendar pa revnejši predeli pogosto nimajo primerne opreme, da bi test opravili, uspešnost testa pa je močno odvisna tudi od znanja in izkušenj preiskovalca in števila plazmodijev, navzočih v krvi. Testi na podlagi antigenov so natančnejši pri zaznavanju navzočnosti parazitov, vendar pa je njihova diagnostična občutljivost zelo odvisna od posameznega proizvajalca, poleg tega pa z njimi ni mogoče ugotoviti, koliko parazitov je navzočih. Zato je diagnoza malarije pogosto napačno postavljena in tako se zanjo zdravijo tudi ljudje, ki niso okuženi. Prevelika poraba antimalarikov prispeva k vse večji odpornosti plazmodija, kar lahko sčasoma pripelje celo do katastrofalne zdravstvene krize, če se bo odpornost razširila na glavni antima-larik, artemisinin. Trenutno se plazmodiji s tako odpornostjo širijo po Aziji, zaznani so bili že v petih državah: Kambodži, Laosu, Mjanmaru (Burmi), Tajski in Vietnamu. Te države lahko zaradi svoje zemljepisne lege potencialno razširijo odpornost še v Indijo in Afriko. Ce se bo odpornost razširila še v Afriko, lahko pričakujemo katastrofalne posledice. Ena izmed študij je predvidela povečanje smrtnih primerov na dodatnih 116.000 na leto, pa tudi visoke finančne stroške, 32 milijonov dolarjev za medicinsko oskrbo in kar 385 milijonov dolarjev izgube zaradi zmanjšane produktivnosti. Literatura: http://www. doctorsvjithoutborden.org/our-iuork/medical issues/malaria fdosto/> 25. 4. 201.5]. http://41rww.who.int/malaria/en/ [dostop 25. 4. 2015]. http://www.cdc.gov/malaria/indcx.htrnl /dostop 25. 4. 2015]. http://www.malariajournal.com/ ]dostop 25. 4. 2015]. http://www.scientificamerican.com/article/ddt-use-to-combat-malaria/ /dostop 25. 4. 2015]. http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/ PMC2604880/ [dostop 25. 4. 2015]. http://www.reuters.com/articie/2014/12/16/us-health-myanmar-malaria-idUSKBN0JU0DK20141216 [dostop 25. 4. 2015]. Slemenjak, /., Jaklič, A., Trampuž, A., 2015: Malarija - smrtno nevarna okužba (online). Dostopno na http:// www.obzornikzdravstvenenege.si/Celoten_clanek. aspx?ID-d8f[31a8-7cb5-4e35-8692-e48282e79555 [.dostop 29. 4. 2015]. Jereb, M., in drugi, 2015: Zdravljenje težke oblike malarije (online). Dostopno na http://www.szA.si/user_ files/vsebina/Zdravniski_Vestnik/vestnik/st4-3/131-137. pdf [dostop 29. 4. 2015]. http://www.nijz.si/malarija [dostop 29. 4. 2015]. Nina Jerala je letošnja maturantka Škofijske klasične gimnazije v Šentvidu. Že od zgodnje mladosti jo zanimajo naravoslovne znanosti, predvsem biologija, v zadnjem času pa tudi medicina, ki si jo je izbrala za poklicno pot. V medicini jo vz.nemirjajo predvsem nalezljive bolezni in tropska medicina, iz česar je nastal tudi pričujoči članek. V prostem času se rada ukvarja s teoretičnim in praktičnim raziskovalnim delom in branjem. Venerini laski (Adiantum capillus-veneris L.) V Posočju (drugi del) Daniel Rojšek V prejšnji številki Proteusa (str. 399-408) lahko preberete prvi del tega članka, ki prinaša uvod in poglavja o imenih laskov in zemljepisnih imenih, lastnostih in značilnostih laskov, odkritjih laskov v Posočju ter opise in lege sedmih nahajališč. Temu besedilu sledijo opisi in lege ostalih šestnajstih nahajališč ter zaključni del in pregled odkritij laskov. Spodmol in Kapelica Na barki V predelu, kjer je včasih čez Sočo vozil brod (Na barki), je voda pred kratkim rtom zajedla v desni breg približno 50 metrov dolg, do 3 metre globok in enako visok Spodmol nad gladino Ajbškega jezera. Spodmol je zajeden v zgornjekredno, debelozrnato apnenčevo brečo z vložki laporja maastrichtij, staro od 66 do 72 milijonov let). Značilne so tanke in nagubane laporna-te plasti, vmes so do pol metra debeli skladi breče. Strop Spodmola in steno nad njim tvori ledenodobni konglomerat. Na jugozahodnem koncu Spodmola se v lehnjakovem slapu odpira vhod v Kapelico z zasiganimi stenami in dnom. V njej pada s stropa močan curek mrzle studenčnice, prostora je za odraslega človeka. Rastišče laskov je bogato, saj šteje več stotin rastlin, ki uspevajo po stenah in stropu Spodmola ter v Kapelici, kjer je le dovolj svetlobe. Laski izraščajo tako iz namočenega lehnjaka kot iz suhih sten in stropa Spodmola. Zgornja meja: Y = 397750, X = 107639, Z = 105,5 metra do 108,0 metra; spodnja meja Spodmola (kjer je Kapelica): Y = 397712, X = 107603, Z = 105,5 metra do 108,0 metra. Lehnjakov baldahin na desni strani Ajbškega jezera V močno zaraščenem bregu iz iste kamnine kot pri Spodmolu in Kapelici se na bregu ob izviru odlaga lehnjak, ki je tudi poraščen s to imenitno atlantsko-mediteransko praprotjo. Več sto laskov raste po lehnjakovem baldahinu od 105,5 do 108,0 metra nad morjem. Pri približno osem metrov dolgem poševnem baldahinu, ki štrli do meter daleč iz brega, gre dejansko za vrh lehnjakovega slapa, ki je videti kot baldahin, kajti večino lehnjaka zaliva voda umetnega jezera. V = 397198, X = 107439, Z = 105,5 metra do 108,0 metra. Lehnjakov slap na levi strani Ajbškega jezera V prepadni, približno sedem metrov visoki steni se iz zdrobljene kamnine cedi voda, ki odlaga lehnjak. Tega prerašča več sto venerinih laskov, mahovi in različne vrste trav. Okoli lehnjakovega slapa drevesa dobro uspevajo in rastišče laskov lepo zasenčijo. Steno gradi zgornjekredna, debelozrnata apnenčeva breča z vložki laporja QK2J, maastrichtij, stara od 66 do 72 milijonov let). Besedilo, slike in zemljevid z legami laskov ob Ajbškem jezeru sem objavil v Proteusu (1994, 1: 19-22). Na jezeru zemljevida nisem imel, zato sem lege kasneje določil po spominu. K baldahinu na desni strani jezera sem prišel po kopnem, k temu slapu pa še ne. Lega ni natančno določena, Z = približno 112 metrov. Lepota laskov, igra svetlobe in senc ter vode v Močilih. Foto: Daniel Rojiti. Močila v Avčali Pod približno 15 metrov visoko prepadno konglomeratno steno ledenodobne starosti, približno 180 metrov nad morjem, pronica stalna voda, ki odlaga lehnjak. Ob izviru so zgradili veliko korito. Nad njim se v loku pne močno razčlenjeni in poraščeni obok do 2,5 metra globokega, 10 metrov širokega in do 6 metrov visokega spodmola. Iz lehnjaka in konglomerata izrašča okoli tisoč izredno bujnih venerinih laskov, ob njih se bohotijo mahovi in trave ter bršljan (Hedem helix). Rastišče je približno 12 metrov dolgo in dobra dva metra visoko. Prepadno pobočje nad spodmolom je ob-raščeno z grmovjem in drevjem, ki laske poleti dobro zasenči. Mokrotna tla med dovozno potjo k 30 metrov oddaljeni domačiji s hišno številko Avče 90 in koritom preraščajo koprive (Urtica dioica) in druge visoke steblike. Vitomir Mikuletič (1970) je to bogato in lahko dostopno nahajališče laskov odkril že leta 1951, torej prvo v Posočju na ozemlju Slovenije. Y = 398617, X = 106920, Z = približno 180 metrov. Močila, zelo bogato nahajališče laskov v Avčah. Kot prvega v Posočju ga je leta 1951 odkril Vitomir Mikuletič. Foto: Daniel Rojiti. Trebež nad Lošcami V strugi Trebeža, desnega pritoka Soče, so štiri nahajališča laskov razmeroma blizu skupaj. Med sušami je v strugi malo vode in je večinoma moč hoditi po njej, sicer pa je dostop kar težaven zaradi zelo strmega in delno prepadnega desnega pobočja, levo pa zaradi prepadnosti brez plezalne opreme ni prehodno. Potok je ob močnem prelomu, na stiku med apnenci na desni strani - spodnjekre-dni, skladoviti, mikritni, ploščasti apnenec del aptija, barremij in hauterivij, od 120 do 132,9 milijona let), mikritni in oolitni apnenec (K-^, valanginij - berriasij, od 132,9 do 145 milijonov let) ter masivni apnenec s koralami in hidrozoji i]^' , spodnji kimmeridgij in oxfordij, od 152,1 do 163,5 milijona let) - in srednjepaleocenskim flišem z vložki apnenčevih breč in laporja (Pc2, starim od 59,2 do 61,6 milijona let) na levi strani porečja izdolbel izredno slikovito sotesko. Vodilni povirni krak je nastal ob močnem prelomu med apnenci in flišem, desni, ki je sicer bolj vodnat, pa je v apnencih izjedel v prepadni steni izredno strma korita, kjer pada voda v številnih slapovih, visokih od 5 do 20 metrov, ter vmesnimi skoki in tolmuni oziroma kotlarni. Največje nahajališče laskov je na približno 7 metrov visokem in spodaj približno 5 metrov širokem lehnjakovem slapu prav nasproti sotočja povirnih krakov. Laski rastejo na obeh straneh slapa, več sto rastlin uspeva v manjšem lehnjakovem spodmolu na levi strani slapa, trije šopki pa na desni. Ostala tri nahajališča so podobna zadnjemu, kjer iz lehnjaka, ki zapolnjuje vrzeli med podornimi skalami, odganjajo šopki laskov z največ sto rastlinami. Značilna nahajališča laskov na lehnjaku v slikovitem okolju divje soteske. Podatke o legi tretjega in četrtega rastišča mi je posredoval Igor Dakskobler (2014), prej pa je popise objavil (2003: 44). Lehnjakov slap: Y = 391682, X = 102356, Z = 160 metrov; drugo rastišče, ob njem: Y = 391668, X = 102363, Z = 160 metrov; tretje, malo više: Y = 391634, X = 102392, Z = 180 metrov; četrto, najvišje: Y = 391568, X = 102500, Z = 225 metrov. Lehnjakov slap z laski v soteski Trebeža. Foto: Daniel Rojiek. Drugo, skromnejše nahajališče laskov v strugi Trebeža. Foto: Danit! Rojiti. Sopet v Plaveh Izredno slikovita, kratka dolina desnega, hudourniškega pritoka Soče je nastala ob dveh izrazitih prelomih v flišu paleocenske in eocenske starosti. Voda je izdolbla široka korita, kjer pada z več slapovi, ki so visoki od 5 do 20 metrov. Ob spodnjem teku najdemo tri nahajališča, povezana z lehnjakom. Ta se izloča iz vode, ki izvira iz srednjepaleocenskega fliša z vložki apnenčevih breč in laporja (Pc2, starega od 59,2 do 61,6 milijona let). Največje nahajališče laskov je na približno osem metrov visokem in spodaj približno deset metrov širokem, z mahom prekritem lehnjakovem slapu nasproti porušenega mlina. Več sto dobro in skromno razvitih laskov raste po slapu. Drugo nahajališče laskov je majhno, obra-ščeno z mahom in ga težko opazimo. Šteje namreč do dvajset rastlin, ki so skromno razvite. Tretje je tik pod delno razrušenim jezom mlina. Na slikovitem, z mahom prekritim lehnjakovim slapom raste en sam šopek lepo razvitih laskov. Topla, mokra zima 2013/2014 laskov ni zdelala, pomladansko cvetje je zacvete- Najbolj številčno nahajališče laskov v strugi Sopetaje Katja Kogej na velikem lehnjakovem slapu odkrila kot zadnjega ob koncu januarja leta 2014. Foto: Danit/ Rojitk. Laski in navadni pijučnik (Pulmonaria officinalis) na velikem lehnjakovem slapu V Sopetu. Foto: Daniel Rùjiek. Drugo rastišče laskov v Sopetu težko opazimo, šteje le do dvajset skromnih rastlin. Tudi tukaj je navadni pijučnik (Pulmonaria officinalis) zacvetel že ob koncu januarja leta 2014. Foto: Daniel Rojiti. lo že sredi januarja. Ob laskih so se med ogledom bohotile trobentice (Primula vulgaris), navadni pijučnik (Pulmonaria officinalis), mali zvončki (Galanthus nivalis) in navadni jetrnik (Hepafica nobilis). Prvo nahajališče: Y = 390772, X = 100468, Z = 97 metrov do 105 metrov; drugo nahajališče: Y = 390737, X = 100455, Z = 107 metrov; tretje nahajališče: Y = 390729, X = 100448, Z = 107 metrov. Izvir Mrzlek na vznožju Sabotina Skromno nahajališče venerinih laskov se je ugnezdilo na prepadnih stenah nad močnim kraškim izvirom. Steni debeloskladovitega, temno sivega, iz spodnje- do zgornjekrednega apnenca (K12, albij in cenomanij, starega od 94 do 113 milijonov let) se ob močnem prelomu kot oster kot zajedata na vznožju hriba Sabotina (608 metrov). V okolici izvira je vznožje hriba prekrito s preperino (konglomerat, breča in grušč) iz ledenih dob in sedanjosti. Laski rastejo iz razpoke na desni strani (samo en šopek, na nadmorski višini 77,5 metra) in lezike ter razpok (sedem šopkov, Navadni refuh (Petasites hvbridus), navadna bodika (Ilex aquifolium) in laski v levi steni nad izvirom Mrzleka. Foto: Daniel Rojiek. od 77,2 do 78,0 metra) na levi strani izvira. Mezeča voda odlaga izredno majhne količine lehnjaka, vendar laski niso vezani nanj. Y isti leziki sta svoj življenjski prostor našla tudi navadna bodika (Ilex aquifolium) in navadni repuh {Petasites hybridus) Zelo skromno, a prav posebno rastišče na apnencu, ki ni vezano na izvirno vodo. Na levi strani izvira: Y = 394989, X = 95308, Z = 77,2 do 78,0 metra; na desni strani izvira: Y = 394989, X = 95299, Z = 77,5 metra. Globoka struga Soče Na prehodu iz srednjega v spodnji tek si je Soča izjedla Globoko strugo v lastne naplavine in eocenski fliš (E-^ 2> zgornji cuizij in spodnji lutecij, starega od 38 do 45 milijonov let). Pet rastišč laskov, štiri na desnem, eno pa na levem bregu, se je ugnezdilo izključno na konglomeratu iz ledenih dob in sedanjosti, od 55 do 67 metrov nad morjem. Prodnike v konglomeratu sestavlja večinoma apnenec različne starosti. Nobeno rastišče ni vezano na izvir z lehnjakom, temveč se rastline ukoreninijo v Pogled v Globoko strugo Soče s cestnega mostu in na znameniti železniški most. Laski uspevajo v štirih spodmolih na desni steni struge, zadnjega vidimo kot temno luknjo nad vodo v spodnjem levem kotu slike. Foto: Daniel Rojiti. Tretji spodmol z laski. Na spodnjem delu slike vidimo višino dnevnega nihanja gladine Soče zaradi vpliva hidroelektrarne. Svetelpoprh na najnižjem šopu laskov in po mahovih predstavlja ilovnato muljasto prevleko nadzemnih delov. Foto: Dante! Rcjiek. luknjičavo vezivo med prodniki. Med hudimi sušami se zeleni deli posušijo, korenine pa večinoma preživijo in ob ustrezni toploti ter vlagi ponovno odženejo. Na drugi strani pa laski uspevajo tudi tik nad nizko vodo, ki zaradi delovanja elektrarne in poplavnih valov niha in jih dnevno tudi dvakrat poplavi za več ur, med poplavnimi valovi pa so rastline pod vodo celo več dni skupaj. Visoke vode s plavjem na pritočnih delih s sten obrusijo vse rastlinje, tudi laske, njihove nadzemne dele v zatišnih legah prekrije tanka plast usedlin iz vode, vendar laski preživijo. Na vznožju Škabrijela Največje nahajališče v Posočju po površini (približno 200 kvadratnih metrov) in številu rastlin (več kot tisoč) je na konglomeratni steni iz ledenih dob, ki tvori levi breg na vznožju Škabrijela pri vodomerni postaji. Ohranilo se je kljub gradnji HE Solkan in vseh zgradb ter igrišč na majhni uravnavi nad steno med državno cesto in strugo. Rastline uspevajo po suhi, popoldne prisojni prepadni steni na razdalji približno 40 metrov in celo 8 metrov nad vodno gladino najnižje Soče. Hude suše in mraz številne zelene dele laskov povsem posušijo, vendar laski kasneje ponovno odženejo. Največje nahajališče laskov na vznožju Škabrijela. Rastline uspevajo tako v spodmolih kot na izpostavljenih delih stene. Skal v vodi ni več, kajti odnesla jih je poplava decembra leta 2009. Foto: Danici Rojiti. Spodmol na vznožju Škabrijela z laski in enem od domnevnih naravnih nahajališč križevatega polmesečevolistnega jetrenjaka (Lunularia cruciata) v Sloveniji. Jetrenjak prekriva steno v zgornjem desnem kotu slike. Foto: Daniel Rqiek. Risba trosovnika križevatega polmesečevolistnega jetrenjaka (Lunularia cruciata). Delo Ernsta HacMa ir. Uta 1904. Slika križevatega polmesečevolistnega jetrenjaka (Lunularia cruciata). Listi mahu v obliki polmesecev izrazito izstopajo. Vir: http://-wum.eisfbr.org.uk/Bryo/Cornisb_ Bryopbytes_ Lunularia_erueiata.btmi. Slikar Vladimir Segalla - Vlado je rastline našel v soboto, 13. maja leta 2006, in me julija istega leta o najdbi obvestil. Takrat je bil velik del rastišča dostopen po kopnem, poplava leta 2009 pa je skale, ki so molele iz vode, odnesla in sedaj si laske lahko ogledamo le z vode. Edino k spodnji meji rastišča z dvema šopoma laskov ob vodomerni lati je mogoče priti peš. Zelo posebno suho rastišče laskov v Posočju. Ob laskih je eno izmed domnevnih znanih naravnih (spontanih) nahajališč jetrenjaka (Lunularia cruciata) v Sloveniji (Igor Dakskobler, Andrej Martinčič in Daniel Rojšek, 2014, 240). Zanj predlagam ime križevati polmesečevolistni jetrenjak. Vzorce te rastline sva nabrala z Igorjem Dakskobler jem, vrsto pa je določil Andrej Martinčič (oboje v letu 2013). Zgornja meja: Y = 396197, X = 93992, Z = 55,7 metra do 65 metrov; spodnja meja stene: Y = 396174, X = 93929, Z = 55,7 metra do 67 metrov. Na vznožju Sabotina Laski uspevajo v štirih spodmolih v konglomeratu iz ledenih dob. K prvemu se lahko spustimo po zelo strmem pobočju ob desnem oporniku železniškega mostu. Drugi se nahaja čisto blizu, vendar približno osem metrov nad vodo in si ga lahko ogledamo le z nje, tako kot ostala dva. Y spodmolih uspeva različno število rastlin, še najmanj (približno 50) v drugem. V ostalih treh pa uspeva v vsakem po več sto laskov. Ob njih so tudi nahajališča križevate-ga polmesečevolistnega jetrenjaka (Lunularia cruciata, Igor Dakskobler, Andrej Martinčič in Daniel Rojšek, 2014, 240). Zelo zanimiva rastišča laskov v spodmolih brez lehnjaka in izvirne vode. Prvi spodmol: Y = 395884, X = 93628, Z = 55,7 metra do 58 metrov; drugi spodmol: Y = 395879, X = 93628, Z = 63 metrov; tretji spodmol: Y = 395875, X = 93623, Z = 55,0 metra do 56,5 metra; četrti spodmol: Y = 395771, X = 93511, Z = 55,0 metra do 56,5 metra. Zaključek Pred dobrimi dvajsetimi leti smo v Posočju vedeli za šest nahajališč laskov, danes pa že za triindvajset, skoraj štirikrat več. Tedaj smo v Sloveniji poznali devetnajst nahajališč (Daniel Rojšek, 1993), sedaj pa več desetin. Prepričan sem, da bomo v Posočju našli še kakšnega. Zal podatka o skupnem številu nahajališč v Slovenski Istri nimamo. Očitno jih je toliko, da jim posebne pozornosti nihče ne name- nja. Najdemo jih celo po vaseh v razpokah obzidanih vodnjakov in na obali, kjer jih ob visoki plimi in močnem vetru obliva slan pršeč (Vesna Flander, 1991). Izjemno odpornost laskov dokazujejo skrajna rastišča v Sloveniji na razponu od dveh metrov na obali pri rtiču Ronek do petstotih metrov v soteski Mrzlice na vznožju Krna. Rastline preživijo prhanje s slanico, žgočo pripeko in sušo, hud mraz, večdnevno potopljenost v vodi in ilovnato-muljaste prevleke nadzemnih delov. Laski potrebujejo za rast vlago in toploto, prsti pa ne. Katera gnojila jih ogrožajo, ne vem. Spomnim se, da so se laski v Moči-lih začeli na veliko sušiti, ko so ob koncu osemdesetih let 20. stoletja travnike nad njimi zelo posipali z dušičnim, fosforjevim in kalijevim umetnim gnojilom. Po prenehanju gnojenja so si laski zopet opomogli. Viri in slovstvo: Stanko Baser, 1986: Osnovna geološka karta 1:100 000 in tolmač za list Tolmin in Videm (Udine), L 33-61L 33-63. Beograd. Igor Dakskobler, 2003: Floristične novosti iz Posočja in sosednjih območij v zahodni Sloveniji. Hladnikia, 15/16: 43-71. Ljubljana. Igor Dakskobler, Andrej Martinčič, Daniel Rojšek, 2014: Phytosociological analysis of communities "with Adiantum cafillus veneris in the foothills of the Julian Alps (Western Slovenia). Hacquetia (Ljubljana), 13 (2): 235-258. Miran Drole, 2013: Elektronsko sporočilo o imenu Briztia grapa, ime mitje povedala Zofija Zefran s Koritnice ob Bači, Kneza. Vesna Flander, 1991: Zanimivo nahajališče venerinih laskov na slovenski obali. Proteus, 53 (9-10): 372-373. Ljubljana. Ernst Ilaeckel, 1904: Kunstformen der Natur. Tafel 82 Marchantia (Hepaticae). Leipzig und Wien: Bibliographisches Institut. Dostopno na spletni strani http://caliban.mpiz-koeln.mpg.de/haeckel/kunstformeri/ natur.html. Bojan Marčeta, Katja Poboljšaj, 1987: Največje nahajališče venerinih laskov v Sloveniji. Proteus, 49 (9-10): 371-372. Vitomir Mikuletič, 1970: Redka praprotmi vznožju Julijskih Alp. Proteus, 33 (1): 39. Ljubljana. Vitomir Mikuletič, 1975: Vilini laski (Adiantum capillus veneris L.) v severni Primorski. Soški gozdar, 11 (2): 30. Tolmin. Vitomir Mikuletič, 2013: Pogovor o imenu vilini laski med njim in piscem tega članka. Nova Gorica. Gaius Plinius Secundus: Naturalis Historia, 77-79; 1855: Pliny the Elder: The Natural History. Urednika John Bostock in Henry Thomas Riley. London: Taylor and Francis, Red Lion Court, Fleet Street; Book XXII., The Properties of Plants and Fruits (22. knjiga. Lastnosti rastlin in sadežev). Dostopno na spletni strani http:// www.perseus.tufts.edu/hopper/text?doc=Perseus:text:199 9.02.0137:book-22:chapter- 30täh tgh light-THE +ADIA NTUM%2C+ CALL ITR ICH0S%2 C+TRICHOMAN F.S%2C. Daniel Rojšek, 1994: Ajbško jezero. Proteus, 57 (1): 19-22. Ljubljana. Daniel Rojšek, 2004: Venerini laski (Adiantum capiHus veneris L.) v Mrzlici. Na spletni strani http://dar.zrsvn. si/slike/rphj/ps/srt/v/m/vl.html. Otto Wilhelm Thomé, 1885: Flora von Deutschland, Österreich und der Schweiz. Gera. Dostopno na spletni strani http://it:wikipedia.org/iuiki/Adiantum capillus veneris. Tone Wraber, 1986: Vsega po nekaj о venerinih laskih. Proteus, 48 (7): 259-263. Ljubljana. Janko Zigoti, 1998: Nahajališče venerinih laskov pri Britofu v dolini Idrije. Proteus, 60 (6): 269-270, Ljubljana. Zahvale Najlepše se zahvaljujem: Katji Kogej iz Smartnega v Brdih za potrpljenje in spremljanje pri iskanju in odkritju štirih rastišč laskov ter jezikovni pregled besedila; Igorju Dakskoblerju iz Tolmina za spodbude k pisanju tega članka, posredovanje gradiva in strokovni pregled besedila; Vladimirju Segalli - Vladu iz Temnice na Krasit za obvestilo o največjem nahajališču v Posočju; Vitomirju Mikuletiču in Mirjam Florjančič iz Nove Gorice za podatka o legi rastišč v Brizni grapi in ob njej; Miranu Droletu s Kneze in vsem, ki jim ne vem imen, za posredovanje zemljepisnih imen; Andreju Martinčiču iz Ljubljane za določanje vrst mahov; Petru Kogeju iz Nove Gorice, Bogdanu in Panu Kla-dniku iz Ljubljane ter Andreju Bandlju s Krasa za spremstvo in pomoč pri veslanju in slapovanju; Barbari Vidmar in Robertu Turku - Robiju iz Izole za posredovanje podatkov o nahajališčih v Slovenski Istri. Pregled odkritij venerinih laskov v Posočju Zaporedna številka Ime Najbliije naselje Leto odkritja Odkritelj/-a/-i/-ca 1 Močila Avče 1951 Vitomir Mikuletič 2,3 Brizna (Brezna) grapa Grahovo ob Bači 1969, 1970 Aleš Capuder, Vitomir Mikuletič 4 Spodmol in Kapelica Ročinj 1993 Daniel Rojšek, Peter Kogej 5 Baldahin Ročinj 1993 Daniel Rojšek, Peter Kogej 6 Lehnjakov slap Avče 1993 Daniel Rojšek, Peter Kogej 7, 8, 9, 10 Trebež Lošce (Ložice) 2002 Igor Dakskobler 11 Sedemmetrski slap Ročinj 2003 Igor Dakskobler 12 Mrzlek Plave 2003 Daniel Rojšek, Katja Kogej 13 Mrzlica Krn 2003 Daniel Rojšek, Bogdan in Pan Kladnik, Andrej Bandelj Zaporedna Ime Najbližje naselje Leto odkritja Odkritelj/-a/-i/-ca Številka 14 15 20 Četrti spodmol na vznožju Sabotina Zdenc Šm aver Ročinj Osemnajstmetrski slap Ročinj 21, 22, 23 Sopet Plave 2004 2006 16 Na vznožju Škabrijela Sovkan (Solkan) 2006 17, 18, 19 Na vznožju Sabotina Smaver 2013 2013 2014 Daniel Rojšek, Peter Kogej Katja Kogej, Daniel Rojšek Vladimir Segalla Daniel Rojšek, Igor Dakskobler Igor Dakskobler, Daniel Rojšek Katja Kogej, Daniel Rojšek Botanika • Navadna splavka (Limodorum abortivum^ tudi v Idrijskem hribovju Navadna splavka (Limodorum abortivum) tudi v Idrijskem hribovju Tinka Gantar Tone Wraber je v knjigi Luke Pintarja Rože na Slovenskem (1990: 111) napisal, da je splavka (Limodorum abortivum) edina vrsta svojega sredozemsko razširjenega rodu. Klorofila ima le še za vzorec, zato je pre-hrambno odvisna od gliv, na katerih zajeda. Na toplih rastiščih se pojavlja tudi v notranjosti Slovenije. Njen opis, rastišča in razširjenost v Sloveniji strnjeno podaja Dolinar v svoji nedavno izdani knjigi Kukavičevke v Sloveniji (2015: 99). Na njegovi karti razširjenosti je v zahodni Sloveniji označenih več nahajališč. Znana so v dolini Soče med Tolminom in Kobaridom, v spodnjem teku doline Idrijce, v Srednjem Posočju in Goriških brdih, v Vipavski dolini (tam tudi na vznožju Trnovskega gozda med Colom in Ajdovščino), ne pa v samem Trnovskem gozdu. Do zdaj je nismo poznali niti v Idrijskem hribovju (Terpin, 2005). In vendar raste tudi tu. Kako se mi je dogodila ta najdba? Junija leta 2013 sem sodelovala pri snemanju promocijskega filma o Krajinskem parku Zgornja Idrijca. Z avtomobili smo se prepeljali iz Idrijske Bele skozi Cekovnik na razgledni Vodonos. Med vožnjo sem v Cekovniku, med Podobnikom in Mohori-čem (nadmorska višina je okoli 790 metrov, nahajališče je v kvadrantu srednjeevropskega kartiranja flore 0049/2), na brežini nad cesto s kotičkom očesa opazila kukavico. Za stasito se mi je zdela prevelika, a ker so vsi avti kar peljali mimo, sem se pač sprijaznila, da ni nič posebnega. A kukavica mi ni dala miru in takoj naslednje jutro sem se Navadna splavka (Limodorum abortivum) V Ùekovniku. Foto: Tinka Gantar. zapeljala v Cekovnik - in prav sem imela, ni bila stasita, pač pa splavka. Tri rastline (dve večji in ena manjša) so rasle med drevjem in grmovjem. Naredila sem nekaj ne najbolj kakovostnih posnetkov in jih poslala Rafku Terpinu. »Prav imaš, splavka je, prva v idrijski občini.« Nekaj dni kasneje, ko smo Pumparki (botanična sekcija Muzejskega društva Idrija) šli v Smrekovo drago in Malo Lažno, smo se na poti ustavili ob splavkah. Takrat so že precej odcvetele. O najdbi sem poročala v časopisu Idrijske novice (Gantar, 2013). Leta 2014 sem na splavko pozabila, letos bom pa spet šla na njeno rastišče. Na pol poti med kotama 915 metrov in 975 metrov na Slaniškem grebenu, kjer se h kmetiji Tratnik odcepi strma in ozka stezica, del Idrijsko-Cerkljanske planinske poti, sem opazila še eno na Idrijskem redko kukavičevko, rdečo naglavko (Cephalanthera rubra). Ker je Cekovnik z okolico botanično zelo zanimivo območje, ga moram vsaj v kratkem opisati. To je razpotegnjeno naselje petih zaselkov (Cekovnik, Hleviše, Nikova, Osojni vrh, Krekovše), ki leži na sončni Cekovnik (kmetija Podobnik), pogled proti Trnovskemu gozdu. polici (terasi) pod Hleviškimi planinami in Slaniškim grebenom (ki se pneta med Idrijco in Nikovo) nad samim robom Krajinskega parka Zgornja Idrijca na nadmorski višini od 640 do 900 metrov. Večina hiš je razloženih ob glavni cesti, ki jih povezuje z Idrijo. Število prebivalcev (144) nekoliko narašča. Včasih so se ukvarjali s kmetijstvom in gozdarstvom ter hodili na delo v rudnik živega srebra, zdaj komaj še kdo živi od zemlje in gozda, vozijo se na delo, večinoma v Idrijo. Nad vasjo se od leta 2000 na slikovitem pomolu beli cerkvica Svetogorske Marije. Tod mimo je včasih peljala romarska pot na Sveto goro. Očitno so tukajšnja osončena pobočja odprta submediteranskim vplivom iz Vipavske doline in podobno kot v pod njimi ležečem Strugu nad dolino Idrijce na njih lahko uspevajo tudi nekatere bolj toploljubne rastline. Literatura: Dolinar, В., 2015: Kukavićevke v Sloveniji. Podsmreka: Pipinova knjiga. 183 str. Gantar.; 7\ 2013: Kjer se nebo odpre - Cekovnik. Idrijske novice, 5. 7. 2013. fintar. L.. Wraber, Т., 1990: Rože na Slovenskem. Ljubljana: DZS. 176 str. Terpin, R., 2005: Kukavićevke na Idrijskem, idrijski razgledi, 50 (1): 132-147. Fizika • Interferometri Interferometri Janez Strnad V Mednarodnem letu svetlobe obudimo spomin na to, kako so fiziki uvajali nove merilne načine s svetlobo. Po Interferenti in uklonu je smiselno obdelati interferometre, ki izkoriščajo interferenco in jih na široko uporabljajo. Opis nadaljuje Malo zgodovino svetlobe. Interferometri so naprave, v katerih elektromagnetno valovanje (ali zvok) razstavijo na delna valovanja, ki jih vodijo po različnih poteh, in nato sestavijo. Iz interferenčne slike, ki jo dobijo, izluščijo merski rezultat. Nekateri rezultati so zelo natančni. Interferometre uporabljajo v različnih vejah fizike, od oceanografije, seizmologije, raziskovanja površin, napetosti v trdninah in snovnih tokov v tekočinah in plinih do merjenja valovnih dolžin in hitrosti ter v astronomiji in tudi v industriji. Poznamo veliko različnih vrst interferometrov v različnih izvedbah. Opi-šimo osnove delovanja nekaterih značilnih primerov. Pri tem poskušamo slediti razvoju. Ze leta 1816 je Augustin Fresnel s sodelavcem izmeril razliko lomnega količnika suhega in vlažnega zraka. S svetlobo iz izvira sta osvetlila majhno odprtino v zaslonu v goriščni ravnini zbiralne leče. Dobila sta širši curek, ki sta ga del vodila skozi celico s suhim zrakom, drugi del pa skozi enako celico z vlažnim zrakom. Z drugo lečo sta zbrala delna curka v njeni goriščni ravnini in opazovala interferenčno sliko. Po njej sta ugotovila razliko lomnih količnikov. (Ime interferometer so uvedli precej pozneje.) Hippolyte Fizeau je veliko prispeval k razvoju optike. Leta 1851 je z interferome-trom izmeril hitrost svetlobe v gibajoči se vodi. Vodo je speljal skozi vzporedni cevi v nasprotnih smereh. V prvi cevi je delni curek potoval v smeri toka, v drugi pa drugi delni curek v nasprotni smeri. Ko je večal hitrost vode, se je premaknila interferenčna slika. Z merjenjem je podprl Fresnelovo napoved, da je hitrost svetlobe v snovi, ki se giblje s hitrostjo v, enaka hitrosti v mirujoči zrcalo Poenostavljena risba Jaminovega interferometra. Vse slike so posnete po Wikipedii. izvor щ svetlobe zrcalo "Z V2. polprep ustna plttSfica daljnogled zrcalo Poenostavljena risba Michelsonovega interferometra. 1 snovi z dodatkom člena (1-1 /n2)v, v katerem je n lomni količnik. Leta 1856 je Jules Celestin Jamin sestavil Jaminov interferometer iz dveh debelih steklenih plošč, ki sta bili na eni strani posrebreni. Z odbojem svetlobe na eni in drugi meji prve plošče sta nastala vzporedna delna curka, ki sta se po odboju na drugi vzporedni plošči sestavila. Delna curka sta bila tem bolj razmaknjena, čim debelejši sta bili plošči. Z Jaminovim interferometrom so izmerili lomni količnik plinov ter njegovo odvisnost od valovne dolžine in od tlaka. Najbrž je najbolj znan Micbelsonov interferometer. Z njim je Albert Abraham Michelson meril hitrost svetlobe v etru. Eter so imeli za zelo rahlo snov z nemerljivo majhno gostoto, ki prenaša svetlobo, kot zrak prenaša zrcalc zvok. Ker Zemlja v vesolju ni odlikovana, so privzeli, da se v etru giblje. Michelson si je nabral izkušnje pri merjenju hitrosti svetlobe. Iz Amerike je leta 1879 pripotoval v Evropo in v Parizu spoznal delo francoskih fizikov z interferometri. Leta 1881 je z interferometrom, ki so ga izdelali po njegovem načrtu, meril v Berlinu. Curek svetlobe polprepustna ploščica razdeli na delna curka, ki sta pravokotna drug na drugega. Polprepustna ploščica je iz stekla in je na eni strani prevlečena s tanko kovinsko prevleko tako, da pol svetlobe odbije, pol pa prepusti. Delna curka v pravokotnih krakih potujeta vsak do svojega zrcala in se na njem odbi-jeta. Vrneta se do polprepustne ploščice, ki en curek prepusti, drugi pa se na njej odbije. Nastane interferenčna slika, ki jo opazujejo mogofd slikj mogoča W slika Poenostavljena risba Mach-Zehnderjetiega interferometra. V tem primeru in zi prejšnjih dveh v delni valovanji v dveh krakih lahko vstavijo merilni celici. Poenostavljena risba Fabry-Perotovega interferometra. z daljnogledom. Denimo, da v enem od vodoravnih enako dolgih krakov svetloba potuje v smeri gibanja Zemlje v etru in nazaj v nasprotni smeri, v drugem pa tja in nazaj pravokotno na smer gibanja Zemlje v etru. Po prvem kraku svetloba porabi za pot malo več časa kot po drugem in zato nastane interferenčna slika. Potem interferometer zasučejo za pravi kot okoli navpične osi. Zdaj svetloba po drugem kraku porabi za pot malo več časa kot po prvem in se interferenčna slika premakne. Premik naj bi se spreminjal s časom zaradi dnevnega vrtenja Zemlje in letnega gibanja okoli Sonca. Po vrnitvi v Združene države Amerike je Michelson leta 1887 skupaj z Edvvardom Williamsom Morleyjem poskus ponovil z močno izboljšanim in veliko trdnejšim interferometrom. Kraka prvega interferometra sta bila dolga samo dober meter. Pri drugem interferometru pa sta se delna curka v krakih večkrat odbila na majhnih zrcalih, da je bil učinek tak, kot da bi bila kraka dolga po enajst metrov. Ne pri prvem ne pri drugem merjenju niso zasledili, da bi se interferenčna slika premaknila. Izid poskusa je opozoril, da je s predstavo o etru nekaj narobe. Vsak interferometer so sestavili s posebnim namenom, za katerega je najbolj pripraven. Vendar imajo interferometri tudi skupne poteze, ki jih je smiselno opisati pri Michel-sonovem interferometru. Ce so delni curki pravokotni na zrcala, je v idealnem primeru interferenčna slika svetla, če se delna curka ojačita, ali temna, če se oslabita. Ker k sliki prispevajo malo nagnjena valovanja, nastanejo interferenčni kolobarji. Ce pa je eno od zrcal namenoma za malenkost nagnjeno, nastanejo vzporedne interferenčne proge. In-terferenčno sliko opazujejo z daljnogledom ali merilnikom ali preko naprave, ki sliko prenese na zaslon. Včasih uporabijo v interferometru belo svetlobo. Tedaj opazijo interferenčno sliko le, če so razmere na poti obeh delnih curkov enake in se dolžini krakov razlikujeta kvečjemu za nekaj tisočin milimetra. Belo svetlobo pogosto na začetku merjenja uporabijo, da se prepričajo o enakosti krakov. Pri svetlobi kake spektralne črte opazijo inte-referenčno sliko tudi, če se dolžini krakov bolj razlikujeta. Pri laserski svetlobi je lahko razlika dolžin še večja. To je v zvezi s koherentnostjo uporabljene svetlobe. Z opisanimi interferometri lahko merijo tako, da v delna curka postavijo dve enaki celici, od katerih je v eni ena snov, v drugi druga snov ali pa je prazna. Po interferenč-ni sliki lahko ugotovijo, kako se razlikujeta snovi, denimo po lomnem količniku, ali kako se snov razlikuje od praznega prostora. Michelsonov in Morleyjev poskus velja za enega od dveh najimenitnejših poskusov 19. stoletja (drugi je bil Faradayevo odkritje indukcije). Poskus imenujejo tudi najslavnejši poskus z ničelnim izidom. Michelson in Morley sta bila nad izidom tako razočarana, da kljub drugačnemu načrtu poskusa skupaj nista ponovila. Ponovili so ga številni drugi raziskovalci v različnih izvedbah z enakim izidom. Interferometri so zelo prilagodljivi in je z njimi mogoče izvajati različna merjenja. To velja tudi za Michelsonov interferometer. Z zelo velikimi interferometri poskušajo zaznati gravitacijsko valovanje. Po svetu deluje več takih Michelsonovih interferometrov. V Združenih državah imajo velika laserska interferometra LIGO s po štiri kilometre dolgima vakuumskima cevema kot krakoma. Eden stoji v Hanfordu v zvezni državi Washington, drugi v Livingstonu v zvezni državi Louisiana v razdalji 3.030 kilometrov. S tema in drugimi interferometri te vrste želijo zaznati premik teles, ki delujeta kot zrcali, za trilijonino metra. Michelson je s svojim interferometrom natančno izmeril valovne dolžine nekaterih spektralnih črt. S prilagojenim interferometrom je v letih 1892 in 1893 premeril pra-meter z valovno dolžino izbrane spektralne črte. Izdelali so kovinski kos z natanko de- setino dolžine prametra. Michelson je premaknil zrcalo v enem od obeh krakov za tolikšno razdaljo, preštel interferenčne kolobarje, ki so se pri tem pojavili, in to ponovil desetkrat. (Med letoma 1960 in 1983 je bil meter določen z dogovorom o številu valovnih dolžin izbrane spektralne črte.) Pred ponovitvijo Michelsonovega poskusa sta Michelson in Morley leta 1886 ponovila Fizeaujev poskus. Uporabila sta izboljšani interferometer, pri katerem sta curka razdelila s polprepustno ploščico in ju vodila skozi oba kraka, enega v smeri gibanja vode, drugega pa v nasprotni smeri. Tako sta natančneje kot Fizeau podprla Fresnelovo napoved. Leta 1891 sta Ludwig Mach, sin Ernsta Macha, in Ludwig Zehnder izdelala interferometer, ki ga je naslednje leto izpopolnil prvi. Svetlobo iz izvira polprepustna ploščica razdeli v pravokotna delna curka, ki potujeta do zrcal, nagnjenih za 45 stopinj. Na drugi polprepustni ploščici se curka sesta-neta in dasta interferenčno sliko. Za razliko od razmer v Michelsonovem interferometru delni curek vsak krak prepotuje samo enkrat. Pri tem nastaneta dve interferenčni sliki. Mach-Zehnderjev interferometer je pripraven za opazovanje toka zraka v vetrov-niku in sploh za merjenje tlaka, gostote in temperaturnih razlik v tokovih plinov. Poleg običajnih merjenj se je Mach-Zehnderjev interferometer izkazal v kvantni mehaniki, zlasti pri ugotavljanju kvantne prepletenosti. Našteti interferometri so kazali nekaj podobnosti. Leta 1899 pa sta Charles Fabry in Alfred Perot izdelala interferometer z drugačno zasnovo. Sestavlja ga steklena plošča, ki je zbrušena kolikor mogoče gladko in z vzporednima ploskvama. Vzporedni ploskvi sta posrebreni, da odbijeta svetlobo. Ploščo osvetlijo z razsežnim enobarvnim svetilom. Delni curki nastanejo z odboji na zrcalnih plasteh in po izstopu iz ploščice dajo interferenčno sliko. Kolobarji so tem jasnejši, Skupina radijskih teleskopov Zelo velika antena (VLA) v Novi Mehiki. Skupina štirih svetlobnih teleskopov Zelo velikega teleskopa (VLT) na vrhu Cerro Paranala lahko deluje kot interferometer. čim več svetlobe se odbije na posrebrenih mejnih ploskvah. V skrajnem primeru se odbije 95 odstotkov svetlobe. S Fabry-Pero-tovimi interferometri merijo valovne dolžine in jih uporabljajo za nadzor pri prenašanju podatkov. Pri naštetih interferometrih delni curki nastanejo z delitvijo amplitude. Pri interferometrih v astronomiji pa dobijo delne curke z delitvijo valovnega čela. Zamisel se je rodila v radijski astronomiji. Ločljivost teleskopa določa razmerje med valovno dolžino in premerom paraboloidne antene ali zrcala. Valovna dolžina radijskih valov je veliko večja od valovne dolžine vidne svetlobe. Zato imajo radijski teleskopi veliko slabšo ločljivost od teleskopov za svetlobo. Z dvema radijskima teleskopoma v znatni razdalji zajamejo delni valovanji in ju sestavijo ter opazujejo interferenco. Tako dosežejo ločljivost, ki jo določa razdalja med teleskopoma, ne premera teleskopov. Postopek je znan kot aperturna sinteza. Uporabili so naprave s po tremi in štirimi paraboloidnimi antenami na železniškem tiru. Način merjenja je razvil Martin Ryle s sodelavci v letih od 1954 do 1957. Dosegli so ločljivost, kot da bi antena imela premer en kilometer, leta 1961 in pet kilometrov leta 1971. Z izboljšano ločljivostjo so v vesolju odkrili več sto tisoč radij- skih izvirov. Ryle je leta 1974 za svoje delo dobil polovico Nobelove nagrade. Interferometri z zelo veliko bazo povezujejo radioteleskope v zelo veliki razdalji. Pri tem natančno merijo čas in sprejemajo radijske valove iz določene smeri v vesolju ter jih posnamejo na magnetni trak ali trdi disk. Pozneje sestavijo v času ubrana valovanja, ki so jih dobili z različnih radioteleskopov in s tem izboljšajo ločljivost. Ameriški Interferometer z zelo veliko bazo (VLBA) zajame deset radioteleskopov in skupin teleskopov po vsem svetu. Med njimi je skupina sedemindvajsetih radijskih teleskopov s premerom po 25 metrov v Novi Mehiki, ki se imenuje Zelo velika antena (VLA). (V skupini več teleskopov opazujejo interferenco med vsakim parom teleskopov in s tem izboljšajo izid merjenja.) Uporabo interferometrov so razširili na teleskope za svetlobo. V zadnjem času gradijo tudi velike svetlobne teleskope v parih ali v skupinah. Na 2.500 metrov visokem vrhu Cerro Paranal v puščavi Atacama so postavil štiri teleskope Zelo velikega teleskopa (VLT). Teleskopi s premerom zrcal po 8,2 metra lahko delujejo samostojno ali povezano kot interferometer. V tem primeru svetlobo s teleskopov vodijo preko zrcal skozi rove po svetlobnih vodnikih v laboratorij, kjer opazujejo interferenco. To je precej zahtevnejše kot elektronsko sestavljanje pri radijskih teleskopih in je prišlo v rabo po letu 2000. Literatura: Astronomical interferometer, https://en.iuikipedia.org/ Vjiki/Astronomical interferometer. Inlerferometry, https://encixiikipedia.org/wiki/ Interferoni etry. Nada Praprotnik: Rastlinstvo na stezah ovčarja Marka • Nove knjige Nada Praprotnik: Rastlinstvo na stezah ovčarja Marka Ko sem v osnovni šoli odkril Janeza Jalna in njegove Bobre, seveda nisem razmišljal, da bom kdaj pristal tam, kjer je imel kolišče Brkati Som - v današnjem Botaničnem vrtu. Prav tako nisem vedel, da bom kdaj poznal rastline, kot jih je ovčar Marko v drugi Jal-novi povesti. Ce bi tedaj imel knjigo z naslovom Rastlinstvo na stezah ovčarja Marka, bi v njej zelo užival - prav tako, kot sem užival v osmem razredu, ko nas je avtorica knjige dr. Nada Praprotnik popeljala pod Zelenico in nam tam pripovedovala o rastlinah. Tokrat se je odločila, da bo rastline prikazala širši javnosti. Za to sta poskrbela založnik Medium Žirovnica in Planinsko društvo Žirovnica in nastala je zelo prijetna in poučna knjiga. Čeprav sem knjigo dobil nekaj desetletij pozneje, kot sem si, osnovnošolec, takih in podobnih knjig želel, je nisem z nič manjšim užitkom vzel v roke. Avtorica Nada Praprotnik je po stezah Ovčarja Marka velikokrat hodila, saj pravi, daje vse življenje preživela v deželici pod Stolom, zato te rastline pozna že iz mladosti. Vedno je najbolje, če to napiše tisti, ki se počuti tam doma, ki tako okolje kot povest dobro pozna. Poleg vsega je odlična botaničarka in zanesljivo najboljša poznavalka zgodovine slovenske botanike. In potem nastane delo, ki te povede med rastline, ki jih je ovčar Marko dobro poznal. Sestricam je razlagal, da so tam različne sorte rese: »Marko vse vidi in natančno razloči. Kako je razlagal sestricama, da NADAFMMKI ВЯ NA STE/AH 10VĆAIJA МАШ Nada Praprotnik, 2015: Rastlinstvo na stezah ovčarja Marka. Žirovnica: Medium Žirovnica, Planinsko društvo Žirovnica. Cena: 12,80 evrov. je sedem sort resja: belo, ki ima najbolj živo zelene lističe, ga dobiš samo pod Skokom, pa še tam težko, rožno rdeče na tri sorte cvete, ognjeno rdeče na dve, in sedmo je kakor kri, na Voglu, kjer pot v planino preide s trave na pesek, ga je največ.« Danes bi Jalnu lahko priznali, da je imel dober občutek za hortikulturo, saj je znal zelo dobro razlikovati, celo znotrajvrstno raznolikost, in to povsem pravilno opiše kot sorte, odtenke različnosti, ki so v hortikulturi podlaga za nove sorte. O tem govori, tudi ko opisuje ciprje: »Kakor žito visoko je ozkolistno ci-prje čez in čez pregrnilo razsežne in široke preseke. Pokljuka se je razcvitala,« in se sprašuje, če ni »morebiti gora sama oživela in zardela pred svojo lastno lepoto«. Ali pa kaj povsem uporabnega: »Ko se je Marku v skalah sparila voda, je natrgal gorski pelin, ga pomel v roki in natlačil v čutaro.« Zelo dobro bi bilo, če bi v današnjem času znali tako opazovati naravo in biti nad njo navdušeni. In prav to navdušenje nad naravo in njenim rastlinskim svetom veje iz knjige, ki je pred nami. V njej se prepletajo še mnoge druge zgodbe. Od Kersnikove Ciklame do Hudournikove Murke pri Finž-garju in še marsikaj. Lepo je brati te zgodbe, ki pripovedujejo o tem, da so bili nekoč ljudje z naravo bolj povezani, da so jo znali spoštovati ter prepoznati njeno veličino in uporabnost. Zato ne preseneča, da v uvodu knjige spregovori kar Jalen sam: »Tako lepega sveta zlepa nikjer ni ... Med Stolom in Jelovico in do Triglava je spomladansko sonce obsevalo prvo zelenje ... Reber pa se je vzpenjala vsa pisana od plota za poljem do melov, ki so se svetlosivi usipali izpod skal v Pečeh.« Morda bi naši turistični delavci morali večkrat vzeti v roke tako knjigo in potem bi hitro vedeli, kaj so naši turistični »produkti«. Zakaj tako lepe dežele, kot je Slovenija, ne moremo in ne znamo predstaviti svetu na način, kot jo je opeval Jalen? Knjiga Nade Praprotnik o vsem tem pripoveduje navdušujoče. Približno devetsto rastlin uspeva od Save do vrha Stola, mnoge med njimi so pogoste, druge so redke in pravi botanični biseri, zapiše avtorica. Jalna je za rastlinstvo navdušil kar razgledani oče, zapiše Nada Praprotnik. Navdušenje o svetu, ki nas obdaja, mora biti privzgojeno že v rani mladosti. Šola bi poleg staršev pri tem morala imeti pomembno vlogo. Pa zares dovolj poučuje o tem, kar nas obdaja, ni to morda na prezahtevni ravni in zato lepote sveta ostajajo skrite? Malo idiličnosti ji ne bi škodilo, zanesljivo bi otroci z njo več pridobili. Knjiga Rastlinstvo na stezah ovčarja Marka je tako pravi dodatek, ki bi ga moral imeti vsak učitelj biologije, da bi začutil svet, ki ga obdaja. Morda bi potem kdaj skupaj povezali predmete in bi tako slovensko leposlovje in biologija postali za učence prijaznejši. Jože Bavcon Osupljivi Pluton Mirko Kokole Letos poleti smo končno dočakali dogodek, ki so ga mnogi astronomi, tako poklicni kot ljubiteljski, zelo dolgo čakali. To je seveda popotovanje vesoljske sonde Nova obzorja (New Horizons) mimo Plutona in njegovih lun. Vesoljska sonda se je Plutonu najbližje približala 14. julija okoli poldne po standardnem času. Takrat je bila od Plutona oddaljena le dvanajst tisoč kilometrov in je potovala s hitrostjo kar 13,8 kilometra na sekundo. Ker je potovala s tako veliko hitrostjo in je zelo oddaljena od nas, so se vse meritve, ki jih je sonda opravila v tem času, opravile samostojno, po natančno načrtova- nem urniku. Prenos podatkov s tako velike oddaljenosti - ta je štiridesetkrat večja, kot je oddaljenost Zemlje od Sonca - je izjemno počasen, zato smo morali dolgo čakati, da so do nas prispele prve podrobne fotografije Plutonovega površja. In te so večino ljudi popolnoma osupnile. Večina znanstvenikov je pričakovala, da je Plutonovo površje preprosto, prekrito z enakomerno plastjo ledu in posejano s kraterji. Tako ni presenetljivo, da so bili ob prvih posnetkih Plutonovega površja popolnoma osupli. Plutonovo površje je namreč izjemno razgibano in prekrito s mnogimi značilnostmi, ki kažejo na zanimivo in dolgo geološko zgodovino. Na njej namreč najdemo predele Ta iz posnetkov visoke ločljivosti sestavljena slika Plutonovega površja prikazuje pogled, ki bi ga imeli, če bi se nahajali približno 1.800 kilometrov nad Platonovim površjem. Na sliki vidimo raznolikost Plutonovega površja, ki je marsikoga presenetila - od zaledenele ravne planote do temnih lis in območij, ki kažejo na intenzivno geološko dejavnost. Foto: NASA/johns Hopkins University Applied Physics Laboratory/Southwest Research Institute. Fotograf ija približno 470 kilometrov širokega območja Platonovega površja, ki jo je sonda Nova obzorja posnela 14. julija leta 2015. Na sliki vidimo razdrobljeni in razgibani teren z mnogimi geološkimi značilnostmi. Posneto območje se nahaja na robu velikega ledenega predela z neuradnim imenom Sputnikova ravnina (Sputnik Planum). Na sliki lahko razločimo podrobnosti, ki SO velike le 0,8 kilometra. Foto: NASA/Johns Hopkins University Applied Physics Laboratory/Southwest Research Institute. Tako kot Pluton je znanstvenike presenetil tudi H ar on, ki je prekrit s površinskimi značilnostmi, ki presenetljivo kažejo na bogato geološko zgodovino. Na sliki lahko razločimo podrobnosti, ki so velike približno 4,6 kilometra. Sonda jih je posnela 14. julija. Foto: NASA/ Johns Hopkins University Applied Physics Laboratory/Southwest Research Institute. Eden od najnovejših posnetkov, ki so prispeli do Zemlje do 17. septembra, je izjemno osupljiv, saj prikazuje popolnoma domačo pokrajino, kije ne bi pričakovali na objektu, kije tako zelo oddaljen od Sonca. Fotografija je bila posneta le petnajst minut potem, ko je bila sonda Nova obzorja najbližje Plutono vem površju. Na njej vidimo na desni del Sputnikove ravnine, na levi pa približno 3.500 metrov visoke gore z neuradnim imenom Horgay Mont es in Hillary Montes. Slika je bila posneta z razdalje 18 tisoč kilometrov in prikazuje približno 380 kilometrov široko območje. Foto: NASA/Johns Hopkins University Applied Physics Laboratory/Southwest Research Institute. z zelo različno odbojnostjo. Nekateri predeli so izjemno svetli, drugi pa izjemno temni, kar kaže na raznoliko sestavo površja. Razgibanost površja kaže tudi na nedavno geološko dejavnost. Najbolj zanimivo je, da Pluton ni zelo gosto posejan s kraterji, kar je verjetno posledica tega, da ima okoli sebe večje število lun. Sonda Nova obzorja zdaj nadaljuje pot globlje v Kuiperjev pas, to je pas majhnih nebesnih objektov, ki so od Sonca oddaljene od 30 do 50 astronomskih enot. Upravljalci sonde in znanstveniki so tudi že določili, kateri je novi cilj sonde. To je majhen aste- roid z imenom 2014MU69, ki je od Sonca oddaljen približno 43,2 astronomske enote. Nahaja se v približno najbolj gosto poseljenem delu Kuiperjevega pasu. Do asteroida bo sonda predvidoma prispela januarja leta 2019 in takrat bomo gotovo zopet z zanimanjem spremljali dogajanje in nestrpno pričakovali posnetke. To bodo bližnji posnetki od Zemlje najbolj oddaljenega objekta, ki ga bomo obiskali. In če smo se kaj naučili s posnetkov Plutona, bomo tudi tam priča novim presenečenjem. Neptun J9A»S Nebo v oktobru. Datum: 15. 10. 2015. Čas: 22:00. Kraj: Ljubljana. Program ekskurzij Prirodoslovnega društva Slovenije za leto 2015/2016 OKTOBER 2015 17.10. Med Sočo in Idrijo. Ogled grobnice Burbonov in Škrabčeve knjižnice v samostanu Kostanjevica v 2015 Novi Gorici, Kolovrata (ogled ostankov 1. svetovne vojne na Poti miru), doline Idrije na meji z Italijo, zaključek vGoriških Brdih. Cena: od 25 evrov. NOVEMBER 2015 7.11.2015 Bioerozija in fosilni sledovi. Vodstvo: dr. Matevž Novak in mag. Matija Križnar. Okvirna cena: od 25 evrov. FEBRUAR 2016 6. - 8. 2. Budimpešta. Ogled Prirodoslovnega muzeja, podzemnih jam pod mestom, živalskega vrta in obisk 2016 term Szechenyi. Cena: od 190 evrov. 27. 2. - 6. 3. Ciper. Ogled zavarovanih območij turškega dela Cipra z naravnimi rastišči tulipanov in orhidej, sipin, 2015 gorovja Karpaz ... MAREC 2016 Boč. Ogled rastišča velikonočnice. Okvirna cena: od 25,00 evrov. Datum bo objavljen naknadno glede na čas cvetenja. APRIL 2016 8. —10. 4. Cinque Terre. Ogled Narodnega parka s poudarkom na spoznavanju pestrosti kamnin ob ligurski 2016 obali in v zaledju. Vodstvo: dr. Timotej Verbovšek. Okvirna cena: 350 evrov. 23. 4. - 2. 5. Skrivnostni epir. Vožnja z ladjo iz Trsta do Igoumenitse, pohod po eni najglobjih sotesk na svetu 2016 Vikos, jama Pelumbas pri loannini, Metsovo z okolico (geopark), samostani na skalah v Meteori, arheološki nahajališči Dodona in Necropolis ... Okvirna cena: od 1.200 evrov. MAJ 2016 14. 5. 2016 Avstrijska Koroška nekoč in danes. Ogled nekdanjega rimskega mesta Teurnia, obisk keltske vasi v vasi Breg in živalskega vrta v vasi Rožek. Vodstvo: dr. Marko Frelih. Cena: od 25 evrov. 23. 5.2016 Smrekovec. Ogled botaničnih in geoloških posebnosti edinega slovenskega vulkana. Hoja: približno 6 ur zložne hoje. Vodstvo: sodelavci Zavoda RS za varstvo narave. Okvirna cena: od 25 evrov. JUNIJ 2016 3. - 5. 6. Gardsko jezero z okolico. Ogled riževih polj in rižarne v okolici Verone, petroglifov nad Gardskim 2016 jezerom, observatorija na Monte Baldu, spoznavanje botaničnih in geomorfoloških značilnosti, ogled Naravoslovnega muzeja v Veroni. Vodstvo: dr. Marinka Pertot. Okvirna cena: od 230 evrov. 25.-26. 6. Regionalni park Nockberge. Ogled botaničnih in geoloških posebnosti. Okvirna cena: 200 evrov. 2016 AVGUST 2016 5. —19. 8. Gruzija. Ogled naravnih znamenitosti Gruzije: step, nižinskih gozdov, prostranstev Kavkaza — 2016 botaničnih in geoloških posebnosti Gruzije. Vodstvo: lokalni vodniki. Okvirna cena: 2.200 evrov. Editorial Tomaž Sajovic Molecular biology A New Look at Cancer: the Role of Long Non-Coding RNAs Ana Grom, Maja Kostanjevec, Mirjana Mainar; Rok Razpotnik The central dogma of molecular biology claims that genetic information is stored in protein coding genes, through the process and translation. Proteins are seen as the main executors of cellular functions and RNA molecules as a link between the nucleotide DNA sequence and amino-acid sequences of proteins. Until recently, non-coding RNAs were therefore seen as a non-functional product of the genome. This idea was later abandoned after the many roles of non-coding RNAs had been identified. The results of the ENCODE project, whose aim is to identify all functional elements in the human geno me sequence, indicate that about 70% of the human genome is transcribed, of which less than 2% are translated into protein. About 98% of the human genome therefore consists of non-coding RNAs. Best researched among them are short interfering RNAs (siRNA) and micro RNAs (miRNA). The highest proportion of the sequence consists of IncRNA, whose number in the human transcript is estimated at 20,000. Only a handful of IncRNAs have been studied and identified so far. Research of molecular mechanisms of IncRNA is complex as they have lower levels of expression and are less preserved than miRNA. The role of miRNA and IncRNA in cancer has been the focus of many recent studies. Medicine Malaria Nina Jerala Malaria is one of the main health problems in developing countries, both in terms of the number of deaths and people infected, with young children bearing the brunt of the disease, and in terms of a country's economic development and poverty reduction. Malaria was known already by ancient civilisations, bur today it is the most widespread in sub-Saharan Africa, Latin America and some parts of Asia. It is caused by a single-celled Plasmodium parasite. In the host's body these parasites enter erythrocytes and begin to multiply until red blood cells burst. Malaria begins with flu like symptoms, but these can soon become severe and life-threatening. The methods of prevention are often questionable or inefficient, and access to suitable drugs is frequently limited. Another pressing problem is increasing resistance against antimalarial drugs that are used in treatment, as the diagnosis of malaria is often difficult and consequently wrong, for a number of reasons. If this drug resistance spreads further we might have to face a disaster of even greater magnitude, both in terms of dramatically higher mortality rates and financially. Although it is a disease that has an enormous impact on a high per centage of the world's population, malaria remains largely overlooked in the Western world. Raising people's awareness both in the developed West and (especially) in the developing countries is of key importance, and the same applies to the help provided by the world's health charity organisations. Botany Venus Hair Fern {Adi an tum capillus-veneris L.) in the Soča Valley (part two) Daniel RojŠek The author first became acquainted with Venus hair fern (.Adiantum capillus-veneris L.) in 1981 when he participated in different projects with the Ljubljana Regional Institute for the Protection of Natural and Cultural Heritage. These included a visit to the hot spring in Spodnje Pirniče or Vikrče, where this fine fern once thrived on a conglomerate rock un til a laundry wash basin was built there. The visit revealed there was nothing left of the site. When he began to work at the Institute for the Protection of Natural and Cultural Heritage Gorica in Nova Gorica in 1984 the author went to see the Venus hair fern at Močila in Avče and at Brizna Grapa above Grahovo ob Baci, which were the only known localities in the Soča Valley at the time. This article discusses only the localities in the territory of Slovenia. More than twenty years ago we recorded six localities of this fern in the Soča Valley, today we know for 23, which is almost four times more. At the time we knew about 19 of its localities in Slovenia, but today we count them in tens. The author is convinced there are more to be found also in the Soča Valley. Botany Violet Limordore (Limodorum abortivum) also in the Idrija Hills Tinka Gantar In Luka Pintar's book Rote na Slovenskem (Flowers in Slove nia, 1990: 111) Tone Wraber wrote that the violet limordore (.Limodorum abortivum) was the only species of its genus which is distributed across the Mediterranean. As it has very little chlorophyll it depends on fungi for its nourishment. It can be found on warm sites also in Slovenia's interior. Its description, sites and distribution in Slovenia were described by Dolinar in his recently published book Kukavičevke v Sloveniji (Or chids of Slovenia, 2015: 99). His distribution map indicates several sites in western Slovenia. We know them from the Soča Valley between Tolmin and Kobarid, the lower course of the Idrijca, in the Central Soča Valley and Goriška Brda, in the Vipava Valley (also at the foothills of the Trnovski Gozd plateau between Col and Ajdovščina), but not on the plateau itself. Up until now it hasn't been recorded in the Idrija Hills either, and yet it grows here as well. Physics Interferometers Janez St mad In the International Year of Light we remember how physicists introduced new measuring techniques employing light. After Interference and Diffraction it seems appropriate to look at interferometers which rely on interference and are widely used in science and industry. The extract is the next sequel in the Brief History of Light. Interferometers are instruments in which electromagnetic wave (or sound) is split into two partial waves that travel in different directions (paths) and then recombine. This creates an interference pattern that can be measured. Some results are very accurate. Interferometers are used in different branches of physics, from oceanography, seismology, research of surface tension in solids, material flows in fluids and gases, to the measurement of wavelength and velocity, as well as in astronomy and industry. There are many different types of interferometers in different versions. The article describes some typical examples with considera tion of the latest trends. New books Nada Praprotnik: Rastlinstvo na stezah ovčarja Marka {Vegetation on the paths of Marko the shepherd) Jože Bavcon Our sky Astonishing Pluto Mirko Kokole News from our Society Slovenian Natural History Society's Excursion Programme for 2015/2016 Janja Benedi k Table of Contents H Molekulama biologija Nov pogled na raka: vloga dolgih nekodirajočih molekul RNA Osrednja dogma molekularne biologije trdi, da je genetska informacija shranjena v genih, ki zapisujejo aminokislinsko zaporedje proteinov. Proteine predstavlja kot glavne izvrševalce celičnih funkcij ter molekule RNA zgolj kot vmesni člen med nukleotidnim zapisom DNA in aminokislinskim zapisom proteina. Tako se je na nekodirajoče molekule RNA še nedavno gledalo kot na nefunkcionalni produkt genoma. Vendar nekodirajoče molekule RNA v zadnjem času prihajajo vedno bolj v ospredje znanstvenega zanimanja, med njimi še posebej molekule miRNA in IncRNA, ki imajo pomembno vlogo pri uravnavanju različnih celičnih procesov. Njihovo izražanje je spremenjeno pri več vrstah bolezni, največ raziskav pa je narejenih prav na področju rakavih obolenj. Velika neraziskanost področja nekodirajočih molekul RNA predstavlja številne možnosti za nova odkritja, ki bi obetala boljše razumevanje njihovega delovanja pri razvoju in nastanku raka. я h Itritt V- i' ÌL. Id' I iota niha Venerini laski (Adiantum capillus-vener is L.) v Posočju (drugi del) V prejšnji številki Proteusa ste lahko prebrali prvi del tega članka, ki je prinašal uvod in poglavja o imenih laskov in zemljepisnih imenih, lastnostih in značilnostih laskov, odkritjih laskov v Posočju ter opise in lege sedmih nahajališč. Temu besedilu sledijo opisi in lege ostalih šestnajstih nahajališč ter zaključni del in pregled odkritij laskov. U Fizika Interferometri Interferometri so naprave, v katerih elektromagnetno valovanje (ali zvok) razstavijo na delna valovanja, kijih vodijo po različnih poteh, in nato sestavijo. Iz interferenčne slike, ki jo dobijo, izluščijo merski rezultat. Nekateri rezultati so zelo natančni. Interferometre uporabljajo v različnih vejah fizike od oceanografije, seizmologije, raziskovanja površin, napetosti v trdninah in snovnih tokov v tekočinah in plinih do merjenja valovnih dolžin in hitrosti ter v astronomiji in tudi v industriji. 9770033180000