Liisi 28.	V f»etik O. Mali travna	M849.
Slovenija izhaja vsaki teden dvakrat, in sicer vsaki torek in petik. Predplačuje se za celo leto v založnici v Ljubljani 7 gold., za polleta 3 gold. in V5, za ene kvatre 1 gold. in 45 kr. Za celoletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajtuje še '/, gold. Za po pošti pošiljano Slovenijo je celoletno plačilo 8 gold., polletno 4 gold., za ene kvatre 2 gold.	_
Postava zastran odkupljenja
dana 4. Sušca. *)
Z razglašam te odkupne postave je razmera, ki je dozdaj glede dolžnost med gra-šinami in njih podložniki bila, čisto minula.
Njih postavljenje se je vse premenilo.
Grašine tirjajo odkupni znesik, ki jim gre, neposredno od deržave, in zavezani (dolžniki) morajo zopet neposredno deržavi od-rajtati.
Z posebnim pogodbami se le ta odkupni znesik čez postavno mero povišati ne sme; ravno tako bi bil dogovor, de ima dolžnik odkupni znesik naravnost grašinaku izročiti; neveljaven, ker hoče postava z odrajtanjem prihodkov in odkupnih dnarjev v deržavne denarnice vsem prepiram med grašinami in njih poprejšnimi podložniki enkrat in za vselej konec storiti.
V Austrii zdaj več dopušeno ni, pod-ložniško razmero (Unterthansverlialtniss) z pogodbo ustanoviti. Nasproti se pa zamorejo pogodbe, ki samo v štant dajanje zadevajo, tudi za naprej svobodno sklepati.
Grašinam je prosto, prodati svoje tirjatve zastran odkuplenja pred ali po njih odločbi. Z tako prodajo se samo oseba opravičeniga premeni.
Ravno tako sme vsakteri dnarno odraj-tvilo dolžnika na se vzeti, de on izplača; to zamore tudi občina (soseska) sama storiti; tode zavezani (poprejšni podložnik) ostane vedno poglavitni dolžnik in te olajšanja, ktere mu postava nakloni, se mu nikakor odvzeti ne morejo.
15. odkupne postave od 4. Sušca 1.1. govori od nasprotnih dolžnost ali odrajtvil in vkaže, de se mora vrednost tistih dolžnost, ktere je prijemnik dolžniku pri izpolnenju njega dolžnosti nasproti opravljati imel, od cene podložniških odrajtvil in davšin odšteti. Pri takih dolžnostih pa, ki so sicer iz začetka v podložniški vezi vterjene in popred za res nasprotne dolžnosti (Gegenleistungen) bile, kar so pa po odkuplenju zadevne dolžnosti podložnika biti nehale, 15. ne velja. Dolžnosti, ki so kot privatne zaveze grašinaka na celim njegovim zemljišu, tudi sam ne spadajo.
Zlo koristno je in priporočamo deležnikam, de na tanjko preišejo natoro ali izvir svojih dolžnost in nasprotnih dolžnost. Komisije, ki se bodo za odkuplenje postavile, so sicer že po uradu dolžne, pravno natoro vsakiga odrajtvila in dajanja naiti; smejo v ta namen se vseh sredstev poslužiti, kterih bi se strani in kresije poslužiti smele; vendar se mora deležnim osebam vsigdar priložnost dati, de svoje pravice same varjejo. Zastran preteht-vanja inpreiskanja davšin in nasprotnih dolžnost so prijemniki ali opravičeni dolžni, svoje zemljiške bukve, svoje zapiske, rajtinge, zaznamke in druge pisma odkupni komisii prepustiti, če po njih praša.
Ako prepir vstane zastran pravice ali velikosti te ali une davšine, ga je treba, če je le moč z lepo in z porazumljenjem obeh strani poravnati, če se pa z lepo nič opraviti ne da, se imajo obe strani pred pristojno gosposko napotiti. Tak prepir pa ravnanja v dru-
*) Dalje iz Dunajskih Novin.	Vred.
gib rečeh, če še kaj ostane za pregledati in odločiti, kar nič več ne zaderžuje.
Posebni poduki bodo pa tudi delanje odkupnih komisij vravnale. Glavne vodila se pa že same podajo iz postave od 4. Sušca. Če ste obe strani, kar pravico in mero prijemkov zadene enih misel, ostane pri tem, če se do-zdajna postavna mera davšin ne preseže.
Pri preiskanju tlačanske dolžnosti in pri pre-rajtovanju odkupniga zneska za tlake se pa marsikje velike težavnosti pokazati vtegnejo. Ako grašina zaznamvano postavno mero svoje pravice skaže, se le ta mera vzame za podlago pri prerajtanju letne tlačanske cene. — Če je pa grašina trideset let manj tlake tirjala, kot kolikor je pravica imela tirjati, bi se, kakor se zdi, odkupni znesek po ti tirjani tlaki odmeriti imel. Če opravljena tlaka v teh 30 letih enaka ni bla, bi se mogel na-čezni znesik naiti in za podlago vzeti. —
Dnarna vrednost tlake se ne sme po g. 11. postave od 4. Sušca viši kot z tretjino vrednosti svobodniga dela zrajtati.
Če je tu in tam malo časa kup (cena) dela silo visok ali nizek bil, sena to pri prerajtanju gledati ne sme.
Kjer pa med obema stranema že zdaj niži odkupitev obstoji, kakor bi po razloženim ce-nenju znesla, se mora niži odkupitev tudi zdaj za merilo pri odškodvanju vzeti. Ce se je le ta niži odkupna cena zadnjih trideset let premenjovala, se mora vendar le na poslednjo odkupno ceno gledati.
Pri merjeni tlaki se mora na spremembe, ki se v tisti reči zgode, ktere se tlaka vtiče, tudi primerno gledati. Zraven pa se mora vrednost merjene tlake ali rabote z cenitvijo ustanoviti. Cenitelji bodo stroške zrajtali, z kte-rimi se z najemniki leto delo po navadnih plačilih delavcov in voznikov v tem ali unim kraju opraviti da.
Manjši gospodarstveni dobiček in prid, ki pride iz prisilj eniga dela, tukej tudi veliko zda in se tudi v rajtingo vzeti mora, zakaj že vsakdanja skušnja uči, de je gospodar-stvena zguba pri raboti tolikajn veči, kolikor veči pazljivost, skerb in marljivost rabotni-kam izročeno delo in opravilo tirja.
Kmetijski zbor na Dunaju.
19. Sušca t. 1. se je bil po povabilu ministra kmetijstva kmetijski zbor poslancov iz vseh austrijanskih dežel (tudi iz Her-vaškiga) razun ogerske in laške na J)unaju pričel, (er seje posvctval skupej in v odborih do 31. Sušca. Minister Thinnfeld je gg. po-slancam (iz Krajnskiga so bili g. Dr. lllei-weis, Terpinc, dehant Vovk, Dr. Orel in Ul-ricli) v pervi seji napovedal reči, čez ktere bi se rad z kmetijskim zboram posvetval, in sicer:
1)	kako nej bi se kmetijske družbe prihodnjič osnovale, de bojo zainogle kakor veljavne svetovavnice deželnimu vladarstvu v vsih rečeh na strani stati, v kterih jih bo za svet prašalo.
2)	Kako naj bi se šole po celi deželi napravile, de bi se mladost in bolj odrašeni kmečki fantje kmetijstva v djanji,praktisch, učili.
3)	Kakošne postave naj bi se dale zastran voda, de bo kmetijstvo od njih več prida vživalo, kakor dosihmal.
4)	Kakošne postave naj bi se zastran gojzdov dale, de bi se gojzdje popolnama ne Jokončali, temuč de bi se ohranili tudi za irihodnje potrebe, in
5)	Kakošne postave nej bi se dale zastran prihodnjiga razdeljevanja in zloženja gruntov ali zemljiš.
Za to so se razdelili poslanci v 4 odbore in sicer za šolske, vodne, gojzdne reči in za razdeljevanje zemljiš.
Glede prihodniga postavljenja kmetijskih družb do vlade so se poslanci zedinili z ministrant v naslednjih sklepih:
1)	V vsaki deželi nej bo pri deželnimu vladarstvu ena kancelija, ktera skerbi in se peča samo s kmetijskimi rečmi svoje dežele, in se gosposka deželniga kmetijstva (Landes-cultur-Behorde) imenuje.
2)	Deželni odbor (Landesausschuss), ki se bo po novih ustavnih postavah v vsaki deželi napravil, in ki ima neprenehama z vsimi domačimi rečmi opraviti, naj bo v edinosti s kmetijsko družbo tudi v kmetijskih rečeh namestnik in govornik dežele.
3)	Kmetijske družbe naj bojo samostojne, in, naj si svobodno svoje ude volijo po vsih soseskah cele dežele, posebno iz umnih in poštenih kmetovavcov.
4)	Kmetijske družbe nočejo biti gosposke (Behorden), in se tedej tudi nočejo polastiti gosposkinih opravil.
5)	Kmetijske družbe pa bojo vselej pripravljene, na vprašanje in tudi brez vprašanja deželnimu vladarstvu, deželnimu odboru in zboru dobre svete v kmetijskih rečeh dajati, de se bo kmetijstvo v prid dežele povzdignilo. Kmetijske družbe naj bojo tedej svetovavnice v kmetijskih rečeh.
6)	Kar kmetijska družba v edinosti z deželnim odboram in zboram (Landesausschuss und Landtag) sklene, nej velja kakor glas cele dežele.
7)	Kmetijska družba naj v občinskih rečeh ravna združena z deželnim odboram; naj se na-nj verne, kadar koli želi, de bi se ena ali druga reč v kmetijskih rečeh storila, deželnimu vladarstvu predpoložila.
S) Kmetijska družba pa naj ima tudi pravico, v vsaki reči se tudi naravnost na ministerstvo oberniti.
9)	Poddružnice kmetijskih družb naj se napravijo po kantonih, kteri se bojo po ustavnih napravah iz noviga osnovali.
10)	Poddružnice imajo pravico v potrebnih rečeh se naravnost na kantonsko in kre-sijsko gosposko oberniti.	(Po Novicah.)
Zastran šol za kmetijstvo se je sklenilo :
1)	Začetna vaja v gospodarstvu in kmetijstvu naj se stori berž v elementarnih učilnicah.
2)	V semeniših učitelskih se mora v ta namen tudi kmetijstvo razlagati.
3)	Deržava naj izda občno razumljive bukve za vajo in berilo, v kterih se ima na navadne reči domačiga in deželniga gospodarstva gledati, in kolikor je moč z primernimi podobami razsvetliti.
To berilo bi se preložilo v vse jezike deželske in bi se razširilo za ceno tiskarnih stroškov.
4)	Učitelji se morajo z obljubo primernih dnarnih poboljškov spodbosti, de se te reči čversto poprimejo.
5)	Za pratiško vajo v kmetijstvu bi se razglasile v vsaki kronski deželi posebne ali privatne naprave gospodarstva kmetijske, ki so bile spoznane, de so se nar bolj oskerbo-vale, z dovoljenjem posestnikov za kmetijske šole.
6)	Posestniki ali vravnavei takih izgled-nih gospodarstev bi prijemali učence iz verste kmetov, ti bi sc nekoliko let tam pečali z raznimi rečmi gospodarstva in bi se tudi, kolikor je moč, učili v kmetijski theorii.
De bi se vbožnim učencam obiskvanje teh posebnih naprav, razglašenih za kmetijske šole olajšalo, in oni k tem spodbodli, bi se je jim dovolila po okoljšinah letna fundacia (ustano vitev, zaloga) na deželne stroške.
Od časa do časa bi se podvergli ti učenci izpraševanju pred komisijo kmetijske druž be, in bi obderžali na konci skazalo njih pri pravnosti za kmetijske službe.
7. Za vikši izučenje v gospodarstvu je spoznal zbor za dobro, de bi se v znanstvini Dunajski akademii lastna sekcija (odsek) za kmetijstvo ustanovila in s potrebnimi dnarnimi sredstvi previdila, de bi se od skušeniga ke-mikarja tiske skušnje delale, kakor to sedanje stanoviše znanstva tirja.
8)	Na založcnje višjih kmetijskih šol od deržave, v kterih bi teoria in praksi enako nadomestvane bile, se za to ni gledalo, ker se že v politehniških napravah v ti reči vikši izobraženjc doseči zamore, in ker skušnja v drugih deželah takih naprav ne priporoča.
9)	Tudi predlog, dc bi se gospodarski dvor za skušnje na kronskim imetju založil in plačeval, je bil zavoljo velikih stroškov in zavoljo neprimernosti zaveržen.
Anstriansko Cesarstvo.
Slovenska dežela.
# Ministerstvo je (tandem aIiquando) vsem deželskim poglavarjem vkazalo, de naj se za Frankobrod več ne voli, in naj vsem že izbranim poslancam povedo, de imajo doma ostati. LIoyd pristavi k tem naslednje imenitne besede: „Nar boljši za Nemčijo bi bilo, de bi vse vladarstva svoje poslance iz Frankobroda poklicale, ker tisti zbor pravice posameznih deržav krati. Posamezne deržave bi na to vtegnile v edinosti, iz ktere bi moč in veljava prišla, zvezo napraviti, ki bi celo edino Nemčijo oklenila."
« \ Pravim Slovencu beremo:
„Zastran nove tiskarstvine in združevanj ske postave govore Zagrebške nemške novine z hvaležnostjo (!), ker Hervaškc dežele ne zadene, in upajo, de tudi ne bo lam nikoli veljavnosti dobila; zakaj? — Ce bi to postavo rabili, onda bolje, de nas Bog primi! — Pravi Slovenec pristavi: Ne sodite mirnih in voljnih dežel — po puntarjih!"
Prosimo Praviga Slovenca, če se mu ne gabi, za občnoveljavno ali autentiško razlago teh drugim Slovencam nerazumljivih besedi.
";;f Sprevidni in rodoljubni možje, ki iz Dunaja pridejo, nas zagotovijo, de sedajni ministri prav dobro in pošteno z ljudstvam in zlasti z Slavjani mislijo. — Bog daj! To de, kaj nam pomaga dobra misel in namembu ministrov, če nam kakiga lleraklesa ne oskerbe, ki bi deželske Augiazove hleve potrebil in tako pot ne le ustavnimu ampak sosebno na rodnimu življenju pripravil.
— ltimsko-katolški škofi taistih kronskih dežel, ktere razglas 4. Sušca zastran politiških pravic deržavljanov zadeva, so na tretjo nedeljo po veliki noči na Dunaj povabljeni, de bi se glede §§. 2. in 4. tistiga razglasa čez pri hodno uredbo katolške cerkve posvetvali.
Teržaško slavjansko družtvo je sklenilo, lastni časopis, za zdaj enkrat na mesec izdajati, in domačim družbenikam po en, zvunajnim pa po dva iztisa pošiljati. Ime časopisa še ni ustanovljeno, pervi list (2 poli) ima naslov : Dokaz vravnanja in delavnosti Slavjan
skiga družtva v Terstu; tu podamo iz njega zopet naslednje:
Znano je vsim pomorcam, de po §. 15. postave o austrijansko-tergovskim brodništvu (Editto politico di navigazione mercantile au-striaca) pomorski kapitani nikoli, nikjer in zavoljo nobeniga vzroka (razun silne potrebe sovražniku pobegniti) drugo bandero al zastavo na svojih brodovih navreli ne smejo, kakor le samo slavno cesarsko belo rudečo bandero. Znano je pa tudi, de deržavna za stava na brodovih je le tista, katera na ja-drenici zadniga konca (al' asta di popa) visi; in de druge bandera, katere pomorci na ja-drene dreva svojih brodov, zlast o praznikih, stavijo, druziga niso kot znamenja (segnali). Permerilo se je pa, de so včasi primorski kapitani na zadnim koncu brodov tudi slavjan sko belo-rudečo in modro bandero s cesarsko zastavo vred stavili, kar je napčno in toliko po meni, kakor de bi kapitan kakšino samostalno slavjansko, od austrijanske ne odvisno deržavo spoznal. O tem je ministerjalno zapoved od 31 Januarja 1.1. br. 1118 do tukajšniga deželskiga poglavarstva in do vojno brodniške oblasti do-šla, de austrijanskim brodovam je le sama austrijanska zastava z isklučbo vsih drugih deželskih zastav, dovoljena. Ta zapoved ni bila od nikakoršne strani in nikomur, nar ma-nje pa tistim, katere na ravnost zadene, namreč pomorskim kapitanam oznanjena. Na inesto tega pride v nedelo 4. daa Marca, ki so vsi brodovi v teržaškimu ljadjostaju z raznim po drevah ferfolečim znamenjam, in posebno brodovi, katerih kapitani so Slavjani, s slaven-skim banderam okinčani bili, neprevidama čoln z oboroženim vojno-brodniškim uradnikam k vsim brodovam, ostro zapovedoč vse bandera razun cesarske zastave netvegama omak-niti. Ni bilo proti ti zapovedi nič govoriti, temuč vbogati, slavjanske bandera, katerih je nar več bilo, so morale zginiti i, in tako je bilo bandero slavjanskiga naroda in z njim celi narod v obličju cele Evrope (zakaj cela Evropa ima v Terstu svoje namestnike) osra oten in razžaljen. V teržaških novinah Osservatore triestino od 7. Marca je sicer pod napisani ne uradniški del (parte
non ufticiosa) razjasneno, de tista zapoved od 4. Marca je bila le pomota, in de je bil ministerski ukaz od mesca Januarja nap čno izpeljan, ker taisti le zastavo na zadnim koncu brodov ne pa posebne znamenja, s katerimi pomorski kapitani svoje brodove po svoji narodnosti al po svojim posebnim nagibu okinčajo, zadene.
S tim razjasnjenjam so se nekteri slav-Jjanski pomorci zadovoljili, drugi pa menijo in pravijo, ker je tista napčna zapoved 4. dne Marca od vojaških uradnikov očitno in pred cclo Eropo dana in izpeljana bila, de bi se imela tudi pomota po uradniški poti, ne pa le samo po kakšnim neuradniškim sostavku popraviti.
od 3000 vojakov z 6 štuki in je divjala po nesrečni Senti 5 ur. Ko je pomoč iz Kaniže prišla, so se bili hudobneži že naveličali ter-pinčenja in morije, ter so se sami vmaknili. Veliko Serbov je v Tiso poskočilo. Nekiga Baderliča so živiga pekli in brata Jeremiča v slami spalili. In kdo je kriv? nemarnost in neskerbnost!
Na Morišu je ravno tako serbska vojska terpela; tam se dolži posebno nek Herdi, oberstar; štirikrat so pomoč prosili, ali prišla 'je še le, kadar je več treba ni blo. Zato se že nezaupnost proti generalu pokazuje. Čemu so nam taki ljudje, kot je Herdi? Zakaj ne vzame general kakiga pošteniga Serba.
Bačka je bila prazna in Madjaram pot do Noviga Sada odperta; tu pričakujejo Mad-[jare dan na dan.
Serbi povsod vnovič beže. Gorje temu, ki v madjarske roke pade. Sam bor se pripravlja na bran; tam je 2000 Serbov. — Nu-žanova armada tiči in zedi v Kamenici.
Ceska dežela.
Hervaška in slavonska dežela.
Tudi v Sudslav. Zeitung se bere: Zagreb 2. Sušca. Za gotovo zvemo, de je mende cesarski razglas, ki ima sklepe našiga deželniga zbora poterdiii, že v natisu. Bavno od tam zvemo tudi, de sc bo vikši zapovedništvo (komando) čez c. k. vojake na Ogerskim Jc lačiču banu izročilo. Graničarji (14 bataljonov) so zopet v enim oddelku in pod pove Ijcm bana.
— Jelačič je Zagrebškima finančnimu odseku (Finanzsection) vkazal, dc naj se osrednjimi! austrijanskimu ministerju denarstva pod-verže. •—
Serbska vojvodina.
Napredak, ki v Karlovcih izhaja, piše 27. Sušca od žalostniga stanja v vojvodini. „Senta je veliko terpela, večkrat so bili po moči prosili, ali zastonj. Na nepripravne revne prebivavce je vdarila jaka truma Madjarov
Piše se Narodnim Nov. iz Dunaja 28. Sušca: Scer je bilo mnogokrat v novinah povedano od besed in shodov Slavjanov na Dunaju , in ko so lansko leto seje družtva česko-moravsko-sležkiga dosegle narveči obšir, so tudi dopisi važniši bili. Z obsedo, ki je na dogodbe oktobra nastopila, so se tudi shodi Slavjanov pretergali. Toliko prijetniši bo novica od shoda nekoliko slavjanskih rodoljubov v dobi obsede, ktera pri nas ni tako mehka kot v Beri hm. Sošlo se je nas namreč Čehov, Moravanov, Slovakov in Jugoslavjanov, brez druziga namena, kakor de bi skupej bili nekaj ur z našim slavnim Kolarjem, ki je nam to veselje storiti obljubil, ali bili smo radostno zadeti, ko smo tudi druge imenitne može med nami zagledali, kakor Yuka Stefa-noviča, štura, Hodža in Pavloviča, bivšiga vrednika Serbskih Peštanskih novin. Kadar se Slavjan kam posede, se petju in muzki odreči ne more, tako smo tudi tu imeli berž besedo v miniaturi pripravljeno. Peli smo:
Kde domov muj, in druge češke in ilirske pesmi. Med tem je vstal g. Pavlovič in je omenil v ilirskim jeziku, kako dobro je, de je Slavjan Slavjana spoznal, de so si podali bratovske roke svoje; je pokazal na sedajno slavno dobo, v kteri se je Slavjanstvo nad sužnost vzdignilo, ki gaje pred tišala, in de bode zdaj čedalje lepši razcvetalo. Kolar se jje nam zahvalil za naklonjenost in spoštovanje njemu od nas pokazano. štur je pravil, de je njegovo in prijatlov njegovih prizadetje le k sreči vseh Slavjanov merilo, in de bo zmiraj usak zdihlej in vsako njih djanje tje merilo; ter je opomnil Slavjanske vzajemnosti (Wechselseitigkeit), ki nas pripelje k svobodi Slavjanstva! Zagromelo je Slava in Živio Kolarju, šturu, Vuku, Pavloviču, na svobodo Slavjanstva, na vzajemnost, na pa-trijarha serbskiga itd.
Od Slovenske deputacije sta tukej samo Štur in Hodža in čakata na Hurbana, ki je v Holomucu obležal bil. (Vsaki dan ga cesarski dvorni zdravnik v Holomucu obiskuje.) Za nekaj dni pride ukaz ministerstva na dan, v kterim se bo slovaški jezik za uradni jezik razglasil; vse kar so madjarski komisarji naredili, se podere, ter se začne v deželi samostalna uravnava (organizacija), in če bo le to celi narod želel, se mende tudi lastni zbor in ločitev od Madjarov napravi. Predstavili so ti možje ministram brez ovinj-kov, kako nevarno je, kar so komisarji mešali, tako de se hoče ljudstvo nad njimi ker-vavo maševali, in de oni sami brez natisneniga ukaza domu iti ne smejo, in ljudstva umiriti ne morejo. Ostanejo torej še toliko časa na Dunaju, de to ministerski ukaz na dan pride, ter pojdejo zopet na boriše. Zvedli smo med drugim od stanu Slovakov in njih politike, de [je konservativna stranka Madjarov Slovakam
nevarniši kakor Košutova, zakaj pod ščitam konservatisma pihajo proti ubogim in jih vni čiti skušajo; ko bi pa Slovaki sedajne vlade na svoji strani ne imeli, bi se una stranka z to zedinila, in bilo bi po siromaškim narodu Slovakov. Še imajo Slovaki za se dobro rane nje vlade, de se za-nje bojujejo, če bi to zgubili, kdo bi jih podpiral z dnarji in orožjem? kako bi se poglavitniga sovražnika znebili? Če bodo pa zamogli na postavni poti razglasiti v narodnim jeziku želje svoje, se bo glas med njimi zaslišal zastran zedinjenja z Čehi in Moravani, ali popred se morajo razdjati železne verige, z kterimi so bili k Budapešti privezani.
Tudi Vam moram povedati važno novico de bo dr. Miklošič tu na vseučilišu profesor vseslavjanške literature, in de bo prof. Hromadka odstopil in pensioniran. Ko bi bil ta mož (Hromadka) kaj dobriga povedati vedel od našiga pismenstva, bi nam ne očitali tukajšni Nemci tolikokrat, kako nizko de stoji naša literatura; de namreč zunej zgodovine nemarno nika-koršnih bukev, ki zadenejo znanstvene reči; in vendar so že lansko leto na več krajih mo-droslovci imeli izpraševanje po češko in tako gladko, samo de so se jim semtertje profesorji zoperstavljali.
IHoravia iu Silczia.
Moravske Novine pišejo: Pod Gostinem 21. Sušca. Pretečeno leto od Sušca do Sušca je z tako naglostjo prešlo v večnost, de je čuda. Saj se je to leto pri nas ponovila cela jezeroletna zgodovina, to de le kot v gledišu. Imeli smo despocijo, za njo anarhijo, pak te-rorismus, na to zopet željo miru za vsaki kup, in konec igre. Bili smo pijani, in v tem stanu smo šli predalječ in smo se zopet predalječ zaverniti dali. —
Ko bi nam bil dal Meternih Ie desetino te lanske svobode, bi ga bili za svetnika razglasili. — Veči del ljudstvo ne ve, kaj se z njim godi, za to se v mislih njegovih pode čudne sanja zastran tega; p. od presvitliga cesarja, ali tudi od Kromerižkiga zbora. Jakob pravi; Jez rečem, de je ta zbor dobro mislil z malim ljudstvam, jez to vem, sicer bi ga ne bili razgnali. Jernejček pa misli, de je ta zbor puntarije v glavi imel, in de je dobro, de je preč iz Hane; Tomaš pa verti glavo ter pristavi, de ti gospodje nočejo jen-jati gospodje biti; in Jur omeni to in uno in podpira misli svoje tako in tako. Ali de jo odkrito rečem, mi teb reči tukaj kar ne raz-umimo. Imamo dober toplomer za spremembe politiškiga zraka, to je obnašanje ne-kterih gospodov sploh. Naše ljudstvo pa vedno pričakuje boljši čase, in terdno verjame, de je sedajni cesar sin cesarja Jožefa, eni clo terdijo, de je on cesar Jožef sam, de se pa le skrivno obnaša in vlada, ker se, kakor raznašajo, še ne sme očitno pokazati, ker se še, kot menijo, skrivati mora pred temi, ki hočejo biti nad vsemi. Ali on de se vzdigne, ko bi ti hudobni Madjari prestopili Marav-ske tla. •—
Čudne so zares te misli naših kmetov, ali jez leto rečem: Ko bi imeli en miljon le za Moravo^ de bi se mogel založiti za šole in v prid otrok po deželi. Nastopniki sv. Cirila in Metoda (družtvo že v SloveniL oznanjeno), niste vsegamogočni, ali dosti imate moči, ver-jamite, de več kakor tisti, ki mislijo, de imajo vso moč. Bodoljube čaka velika naloga: izobraževati, učiti, otesavati ljudstvo za svobodo in postavni red.
Iz Berna 29. Sušca. Šolsko svetovav-stvo moravsko ima že četert leta praznike. Cela četertina leta jc pretekla, preden je sklicano bilo, in zdaj že zopet toliko časa nima in morebiti imela ne bo še dalej seje, in tako smo tudi mi vbogi Moravani z to enakostjo jezika českiga in nemškiga, ktero smo saj nekoliko že to leto viditi mislili, ravno na tem mesti, kakor smo bili leta 1848 in semtertje, p. v Bernu še slabši. Na vkaz ministerski,
izdan lanskiga leta, de se mora učiti na gim-naziih v češkim jeziku se je moglo nekaj zgoditi , ali kaj se je zgodilo ? Ustanovili so zbori (ali gremia) gimnazialni sami po svoji pameti, kdo ima učiti ali prav za prav mučiti otroke z grammatiko češko, in padla jc vadlja (los) na osebe, ki svoje žive dni gramatike češke le v rokah imeli niso in ne umejo le ene verstice prav zapisati. (Vse kakor pri nas.) Beklo se jc: „Saj zna govoriti, bo znal tudi učiti" in mislilo se je, kolikor revniši je učenik, tolikor bolj ho moravšina zastajala; kar si ravno gospodje priserčno žele. Tako je tu v Bernu, in kakor slišimo, v Kro-merižu in v Opavi, v lglavi ni dosti boljši, v Trebovi in Mikulovi se pa v češkim jeziku kar nič ne uči. To revno napravo je imelo in hotlo brez odloga odpraviti šolsko svetovav-slvo in je k koncu Grudna predložilo, de bi se redni učeniki českiga jezika na gimnaziih ustanovili in to brez odlaganja; ali predlog le ta, ki se mnogim starovercam prilegel ni, je obležal, in tako se še zdaj nič storilo ni. K tem je prišlo še drugo zlo (Uebel). Ministerstvo je sklenilo 17. Svečana t. 1., de učitelji jezika českiga na gimnaziih, naj bodo redni ali mimoredni, zamorejo dajati spri-čavne pisma tudi privatne, namreč uradnikam, ki se za to ali uno službo oglase. Po tem zamorejo učitelji, izmed kterih, kakor je rečeno, eni še verstice prav in pravilama pisati ne umejo, verjetne skazala dajati zastran pripravnosti glede jezika za urade sodniške in druge in za učiteljstvo. Vsak vidi, de so tu vrata odperte k izdajanju krivičnih povernih listov, in de bi se tu naglo pomagati moglo. Sploh je čudno, de je ministerstvo v lako imenitni reči moč osebam izročilo, kterih kar nič ne pozna.
Učenje na vikših šolah moravskih vodi še zmiram znani gubernialni svetvavec Hochs-mann; ali pripoveda se, de bo oskerbništvo teh šol na šolsko svetovavstvo preloženo.
Poslednjič je poterdilo ministerstvo odbor deželni, od poprejšniga zbora izvoljen, ali na ta način, de udje tega odbora dopolnujejo le stanovski odbor. Ta odbor ima obstati iz S udov, ki si sami predsednika izbero. 5 udov je iz odbora stanovskiga in 3 iz noviga deželskiga. Ta odbor bo delal (uradoval) do prihodniga deželniga zbora.
Po tem, kar od sostave moravskiga zbora zvemo, se imamo bati, de bo narodnost slav-janska na njem slabo nadomestvana. Obstal bo po predlogu ministerskim iz 110 udov, sicer v eni tretjini iz oseb, ki narveči davek plačujejo, torej žlahtnih in fabrikantov, v drugi tretjini iz obertnikov večih mest (ki so v Moravi_ Nemci ali ponemčenci) in zadnjič iz kmečkiga stanu.
Še revniši pa bo namestvano Slavjanstvo v Silezii, če ostane zbor v ti sostavi. Koliko pa de je, na tem ležeče, de ima narod dobre in poštene zagovornike na deželnim zboru, smo vidili že na lanjskim moravskim zboru.
(Nar. Nov.)
Ogerska dežela.
Dunajske novine podajo uradno izvesto-vanje od Komarnske lerdnjave. Ta terdnjava ima 260 štukov in je z vsem potrebnim za eno leto previdjena; vojakov puntarskih je
notar 10,000. Cesarska armada jo je za-mogla še le konec mesca Prosenca obdati, streljati na-njo se pa ni moglo zavoljo zime. Še le 10. Sušca se je počelo na streljanje misliti; pa je nastopilo slabo vreme, de se težki štuki prevažovati niso mogli; za to se je streljanje še le 24. Sušca pričelo, ki je pa le mesto razdjalo, de se več v njem prebivati ne more; z začetkam t. m. je še več težkih štukov pripeljano, in tako je upati, de bo v kratkim tudi ta terdnjava pod cesarsko oblast nazaj prišla. —
General Velden ima vikši komando pri ti obsedni armadi in je že krepak razglas na puntarje razposlal. —
Erdelj.
Kakor časopis „Presse" (tudi „Beogradske novine povedo tako) 2 Sušca piše, so bile vse novice, de je Bem v Erdelju nabit bil od Busov, kterih je več prišlo, in de jo je v Valahijo potegnil, le prazne besede; nasproti je žalostna resnica, de je zdaj celi Erdelj t Bemovi grozovladni oblasti. Puchner je od-1 topil od vojskovodstva zavoljo bolezni, in nastopniki njegovi: Pfersman, Gedeon, Šurter so se zavoljo preslabih moči v Valahio vmak-nili, in tudi Busi, ki so v Ivronstadtu bili, so se v Valahio podati imeli.
Ptuje dežele.
Laška. Primirje med sardinskim kraljem Viktorjem Emanuelem in poljnim maršalam Ba-deckim v Novari 26. Sušca sklenjeno obseže naslednje člene:
1)	Sardinski kralj zagotovi slovesno in za terdno, de bo podvizal, z austrijanskim Cesarjem mir skleniti.
2)	Sardinski kralj bo berž ko berž iz Austrijanskih podložnikov (Lombardov, Ogrov, Poljakov) obstoječe oborožane kardela razpustil, samo si priderži nektere oficirje za svojo armado,. Polj. m. Badecki je porok, de se bo imenovanim Austrijanam, če se vernejo, popolno odpušenje dodelilo.
3. Sardinski kralj dopusti, dokler primirje terpi, de se kraj med Padam, Sesio in Tišinam in polovica Alesandrie z 18,000 pešeov in 2000 konjikov cesarskih obsede, ktere bode sardinska deržava živila. 3000 teh vojakov bodo polovica posadke (Besatzung) Ale-sandrijske terdnjave, druga polovica bo obstala iz Piemontezov. Sardinski kralj bo na desnim bregu Pada (Po) celi kraj vojvodstev Piacenca, Modena in Toskana, t. j. vseh dežel, ki niso pred Sardinskiga kralja bile, zapustil.
4)	Sardinski kralj je porok, de bode imenovana posadka austrijanskih vojakov svobodno v Alesandrijsko terdnjavo priti zamogla.
5)	Sardinske bojne barke brez izjeme
bodo v 15 dneh jadransko morje zapustile
in se na Sardinsko vernile, in sardinski kralj bo vse svoje podložnike, ki so v Benetkah, opomnil se domu podati, pod kaznijo, de bodo od prihodne pogodbe med mestam in c. k. armado izločeni.
Sardinski kralj obljubi, de bo svojo armado berž ko berž znižal na stan miru (Frie-densfuss), de s tim odkritoserčno željo miru pokaže.
7)	Sardinski kralj derži to pogodbo (pri-niirja) za polnomočno in veljavno.
8)	Sardinski kralj pošlje koj posebniga pooblastenca z obširno oblastjo, de se dogovori zavoljo miru pričnejo.
9)	Mir se bo brez obzira na sedanje primirje sklenil.
' 10) Ta pogodba velja, dokler bodo dogovori zavoljo miru terpeli, in če bi se ti razderli, se mora primirje 10 dni pred ponovljeno vojsko odpovedati.
11)	V vojski vjeti se bodo na obeh straneh berž izmenjali.
12)	Cesarski vojaki se tudi ustavijo, in kteri so že Sesio prestopili, se vernejo v za-znamvane kraje, de jih obležejo.
Podpisani so: Badecki, Victor Emanuel in Chrzanovski, vikši general sard. armade.
Sardinski deržavni zbor je sklenil, de je primirje z Austrijanci protiustavno, in de, če ministri austrijanske vojake v Alesandrio puste, in ladje iz jadranskiga morja pokličejo, so krivi velke ali deržavne izdaje.
Ta deržavni zbor je pa od kralja do 5. t. m. odložen. —
Pripoveduje se tudi, de so v Turinu republiko razglasili, tode za gotovo se ne ve.
VFrankobrodu na Majnu so z vsemi zvonovi zvonili na čast novoizvolenimu nemškimu cesarju. — Austrijanski poslanci pa so protestirali zoper sklepe unih 290, in so sklenili še v Frankobrodu ostati. Nadvojvoda Joan je od dozdajne časti odstopil, in se vtegne koj na Štajersko verniti; po drugih časopisih hoče vender še nastopnika svojga pričakovati. Poslanstvo v Berlin je že odšlo.
I e p o 1 i t i i k i ti e 1.
Kaj lioce nek Slavjansko družtvo v Terstu?
(Konec.)
h.	Slavonski jezik po kanclijah. Perva pravica vsaciga naroda je njegov jezik. V preteku več kot jezerov let so bili Slavjani ptujim gospodarstvam podverženi. Rimljani, Taljani, Nemci so jim zaporedama svoje jezike posilili, in zadnič se tudi Madžari skušali tisto tlačenje slavenskiga jezika doveršiti, in predniki štiri miljonov ljudi so drugih sedem miljonov persiliti hotli po njih volji živeti, v ptuji-mu jeziku navuk in božjo besedo v učilnicah in cirkvah — zapovedi, postave, sodbe in razne spiske pa v uradnijah in pisarnicah poslušati in sprejemati. Vaši uradniki, dragi primorski bratje, so v nekterih krajih zgol Taljani, v drugih Nemci, in ako ravno so nekteri z med njih vaši domorodci vonder vašiga materniga jezika ne govore, al se ga sramujejo, ali ga ne znajo in nočejo ne jedniga opravilniga spiska v vašim jeziku narediti. To vam vzrokuje stroške in zabave; in pa tudi brez zaderg ni. Kolikorkrat je že bilo v pogodbah vse drugačno po nemško al po taljansko pisano, kakor ste vi v vašim maternim jeziku dopovedali! De imaste po ustavi popolno pravico terjati, glasno neperzanesljivo terjati, de se vse doslej le v nemškim in taljanskim jeziku tiskane postave, vse poglavarske zapovedi v vašimu inaternimu jeziku tiskajo in razlagajo — terjati, de uradniki z vami v milim in sladkim glasu slavenskiga jezika govore, vam dopisujejo, in vse pogodbe, vse vas zadevajoče spiske v tistim jeziku pišejo, to vam dopovedati, tega vas prepričati hoče Slavjansko družtvo.
i.	O narodnih učilnicah ali školah. Res de tistimu, ki brati ne zna, je malo mar, v katerimu jeziku spisik al dopis dobi. Pa če se je že toliko iz med vas brez učenika le samo z lastno marljivostjo slovensko brati in pisati naučilo, koliko hitreje se bojo mladenči in odrašeni tega naučili, ako se bo to po učilnicah v vašimu inaternimu jeziku, kateriga od otročje mladosti govorite in vsaki dan slišite, učilo? Kaj je vzrok de prosto ljudstvo slavjanskiga naroda na tak nizki stopnji izobraže-nja stoji? Kaj druziga kakor de so protivniki naroda slavenski jezik iz učilnic izganjali? Po dva, tri, štiri leta so hodili mladenči v dežel-ske učilnice, in koga so se navučili? odrašeni in ne več šolski dolžnosti podverženi so nemške in taljanske svojemu perrojenimu jeziku, svojemu narodnimi! duhu zoperne knige nejevoljno proč vergli, in vse je bilo pozableno. Ne dolgo pred Marcam 1848 je neki kanton-ski gospod komisar perpovedal, de v svojimu kantonu (od več ko 18 jezerov duš), v katerimu že trideset let šola obstoji, ne najde dvajset možev kmečkiga stanu, de bi znali kakšin uradniški zapisnik podpisati. Le to kar se v mladosti v inaternimu jeziku sliši in uči, le to sercu in duhu vtisnjeno ostane. Enakopravnost narodov v temu obstoji, dc brez de bi sovražniki bili drugih jezikov, izučenje v domačini jeziku v pervo versto gre. De vi tedaj, dragi bratje po svojih poslancih v na-rodnimu zboru, po poslancih v prihodnih de-želskih zborih, po posebnih poglavarstvu podanih pisanih prošnjah terdovoljno terjate, de se v vsih učilnicah kjer je slavjanski narod prevagliva množina, učitelji postavijo, kateri vaše otroke pred vsim v maternim slavenskim jeziku — poleg tega pa kjer se bo koristno kazalo tudi v nemškim al taljanskim jeziku — poduče; de tedaj učilniec morajo biti v narodnim duhu osnovane, k temu vas pod buditi, dope lj a t i, in vas tudi s vso svojo m o čjo p o d p c r a t i hoče Slavjansko družtvo.
Moramo pa tudi priznati, dc se vse to na hip izpeljati in doveršiti ne da. Tudi uradni-kam, tudi učiteljam je bilo izobraženje v slo-venskimu jeziku in duhu zaperto. Nar potreb-niši osnova taki pomankljivosti overati je tedaj, de se tudi v vikših učilnicah, pri vsih tako rečenih latinskih šolah (Gimnazjah) in pri vseučilišah slavenšina uči, ter posebni učeniki postavijo, de se bodo zamogli uradniki in učitelji tako v slavenskih narečjih izuriti, de bodo eno ali drugo reč v slavenskim jeziku ravno tak urno pisati, učencam potrebne vednosti ravno tak gladko dopovedati znali, kakor v nemškim al taljanskim. To terdovoljno terjati imaste popolno pravico, zakaj na ti vrav-navi leži tudi vaše lastno izobraženje, olira-nenje vaših narodnih pravic, vaša srečna prihodnost.
Slavjansko družtvo hoče tedaj, de vi vaše ustavne pravice poznate, de se jih resnično
terdovoljno neprezanesljivo poslužite — hoče de tlačenje nemških in taljanskih uradnikov, kateri slavenski jezik ne znajo in se ga tudi učiti nočejo pa vonder od vašiga pota, od vašiga kruha živeti želijo, jenja — hoče de se vi slavenski bratje vašiga živlenja razveselite in de vam treba ne bo obžalovati, de vas je slavenska mati rodila — hoče vas v vaših vam lak dolgo zaderžanih per-rojenih pravicah pa tudi v vaših deržavljan-skih dolžnostih podučiti, vas tlačiteljain vašiga jezika, vaše narodnosti, vašiga obnašanja in vašiga živetja, in vsim protivnikam Slavjanst-va braniti — hoče de na slavenski zemlji slavonsko izobraženje oživi, sc razvije, cvete in naše mlajši z blagim sadam svobodnosti — od našiga dobrotljiviga vladarja vsim narodam dodeljene in zagotovljene — razveseli in okrepča.
Kaj pa hočejo protivniki Slavjanstva?
Protivniki hočejo vas Slovence še zanaprej v odvisnjosti obderžati, de bi tudi zanaprej še vse po njih volji šlo, de bi se poslanci k narodnim zboru le iz med Taljanov volili, in de bi vi ako ravno prevagljiva množina primorskiga obljudenja, o ti reči in v vsim drugim, kakor doslej le v njih rog trobili. Beseda schiavo jim je kar tak sladka, de se je ne zamorejo znebiti, in de bi radi ustavno enakopravnost le za-se obderžali, vas Slovence pa vselej kot ponižne hlapce na svojih povodicah imeli. Zapazijoči, de sc slavjanski narodni duh povsod giba in povzdiguje, so zato tak raskačeni, de si z vso močjo prizadevajo to gibanje, to povzdigo v svojimu porodu zadušiti, posluživši se v ta namen raznih sredstev, tudi laži in grozit ve. Tako slišimo, de Taljani v lstriji Slavenam grozijo, de, če se ne bodo Taljanov deržali, jim bo avstrijan-sko vladarstvo hervaško suknjo obleklo, in de bodo morali vsi, kakor hervaški graničarji, vojaki biti. Deb jih kukovica! al vas za res take bedake derže njih lažem verjeti, ali pa so sami tak zarobleni, de vravnave avstrijan-skih dežela ne poznajo? Drugi si prizadevajo vse kar bi Slavene o narodnih rečeh, o ustavnih pravicah razjasniti vtegnilo, oddaliti in vni-čiti. Slavjansko družtvo je več ko jezero isti-sov svojiga oznanila od 20. Novembra 1848, v jadranskim primorju razposlalo, in vonder vemo, de v mnogih kantonih Istrije Slovenci še nič od tega oglasa ne vedo; v kakšinc roke so tisti iztisi prišli? Še clo slovenskim novi-nam in časopisaui se prizadevajo pot med Slovence prekopati; tako smo čuli, de je bil v družhenskj čitavnici v Kopru neki slavenski duhovnik samo za to gerdo in nespodobno za-srampvan, ki je želel, de bi se v čitavnici tudi novine in časopisi slavjanskiga jezika deržali.
Hočejo vam svoje taljanske al nemške sinove uradnike in zapovednike vsiliti, brez de bi se oni morali perzadevati popolniga naučenja vašiga jezika. To je tudi podpora tistih slavenskih uradnikov, kateri so pre zanikerni se v slavenšini dobro izuriti, ter se slavenskiga jezika v uradniških opravilih strašno boje, zato pa tudi ne jenjajo svojem vikšim naprej-postavljenim perpovedati in pisariti, de se slavenski jezik kratko nikar v tacih opravilih rabiti ne da, in de morajo tedaj slavenske dežele vedno pohlevne služabnice nemškiga al taljanskiga uradništva ostati.
Hočejo vas tudi v mrežah neprejenljive nevednosti obderžati. Dobro znani z jasnim in prečudnini dušnim lastnostim slavenskiga naroda, znani, de hribine, prebrisane glavice slavenske mladosti se lahko in v kratkim lepih vednosti nauči, ako se jim v njih gladkim in bogatini jeziku dopovedujejo — de se v sla-venskimu jeziku tudi visoke vednosti, katerih iz knig drugih jezikov naučiti se, veliko truda in časa terja, prav razumljivo in tako popisati zamorejo , de jih pazljivo brane, tudi prosto ljudstvo lahko ume, kakor je postavim kmetiš-ka kemija gospoda Vertovca, — znani s tem slavjanskimu narodu in svojimu jeziku od Boga darovanim lastnostim, si vaši protivniki vaši sovražniki z vso močjo perzadevajo učilnice slavenskimu jeziku zatvoriti, in tam kjer je že nekoliko vpeljan, ga iz njih iztirati. Tako se v več krajih godi. Posebno pa hočemo nekiga, v časopisu Costituzionale od G. Februarja natisneniga, in od gospoda F. L. podpisaniga sostavka opomnili, kateriga naslov je: Glas iz teržaškiga okrožja(terito-rio) o narodnosti in opčjini poduku ljudstva. V tistimu sostavku se gospod F. L. močno trudi dokazati, de se mora v učilnice teržaškiga okrožja, to je po vsih vaseh okoli Tersta, poduk le v taljanskim jeziku v-
peljati. Pa, kaj mislite, zakaj nek to? „Zato, ker (pravi gospod F. L.) „se teržaško okrožje z eno roko taljansko - istrianskiga primorja z drugo pa taljanskih planjav derži! ter se bo celo okrožje tudi v kratkim popolnama potal-jančilo"! Tako? Terdi Slovenci dolinske žu-panije, Berkini in Čiči novograjskiga kantona, in Krašovci, so tedaj vam gospod F. L. Taljani? Kaj še okoli lastniga gnezda svojih sosedov ne poznate? vas je taljanski duh tak gerdo oslepil? Vi sami spoznate, de ne Ter-žačani, ne prebivavci okrožja, po vsim dolgoletnim prizadevanju vladarstva vonder niso ponemčeni bili; zdaj pa mislite terde Slovence okrožja tak naglo potaljančiti ? morte zato, de vaše mlekarce in perice šjora ši in šjora no govoriti znajo, in de vaši možaki po taljansko umejo, koliko in kakšiniga kamenja de imajo za teržaške poslopja in za teržaški tlak nalomiti? Ne bomo se več mudili z vami gospod F. L. sej imate že dost odgovora na vaš sostavek v pričijočimu spisku; pa zamolčati vender ne zamoremo, de v vašim sostavku Slovence druziga prepričali niste, kakor de soditi o narodnosti in o ljudskimu poduku, ni za vas.
I *	'
Knjiga splošnih deržavljanskili postav«
§. 216.
Varli ima, kakor oče, dolžnost in pravico, za izrejo maloletniga skerbeti; vender mora v važnih in dvomljivih rečeh popred dovoljenje in predpise varstvine sodnice zadobiti.
§. 217.
Maloletni je svojimu varhu spoštovanje in vbogljivost dolžan; ima pa tudi pravico, se pri svojih naj bližnjih žlaiitnikih, ali pri sodni oblasti pritožiti, ko bi varli svojo oblast kakor si bodi krivo rabil, ali dolžnosti potrebne skerbnosti in reje zanemaril. Tudi žlaht-nikam maloletniga in slehernimu, kdor znanje tega zadobi, je prosto, leto ovaditi. Na to oblast se ima tudi varh oberniti, ako z močjo, ki mu je k izrejenju podeljena, pregreškov maloletniga zaverati ne more.
218.
Oseba sirote se ima zlasti materi tudi takrat zaupati, če varstva prevzela ni, ali če se je zopet omožila, drugači, ko bi za blagor otroka druge naprave treba bilo.
§. 219.
Potroške živeža odloči varstvina sodnica in ima pri odločenju obzir na sporočilo očeta, na zdetje varha, na premoženje, na stan in na druge razmere maloletniga.
§. 220.
Ako prihodki za opravljenje teh potroškov ali za opravo izdavka, katerim se ima malo-leten k stanovitnimi! preživljenju pripraviti, ne zmagajo; se sme z dovoljenjem sodnice tudi na glavno premoženje seči.
§. 221.
Ako so sirote clo brez premoženja, ima varstvina sodnica skušati, primožne naj bližni žlahtnike k prerejenju taistih napraviti, če po §. 143 niso k tem zc brez tega pravno zavezani. Zvunaj tega ima varh na javne milo-darne naprave ino obstoječe vbožnice tako dolgo polno pravico, dokler maloleten ni v stanu, sam sebe z lastnim delam ino prizade-vanjen preživeti.
§. 222.
Skerbnost varstvini sodnici čez premoženje sirote zaupana terja, dc taista naj pred skuša njeno premoženje preiskati in ga z zapečaten-jem, popisam in cenitvijo zavarvati.
§. 223.
Z sodniškim zapečatenjem se orodje le takrat v shrambo vzame, če je k zavarvanju potrebno; popis pa to je natančen zaznamnik vsiga siroti tikajočiga premoženja, se mora vselej napraviti, tudi brez obzira na prepoved očeta ali kakiga drugiga sporočitelja.
§. 224.
Zaznamnik premoženja in cenitvo premakljivih reči se mora napraviti brez odloga, tudi pred postavljenjem varha. Popis se pri za-pustninskih spisih hrani in varhu poverjen prepis taistiga podeli. Cenitva nepremakljiviga premoženja se mora, kakor hitro je moč, napraviti; taista se zamore pa tudi celo opustiti, ako se cena iz kakiga drugiga zanesljiviga vira skaže.