Iz naših vrst Na letošnjem jubilejnem zborovanju učiteljske organizacije je podpredsednik Stjepan Kranjčevič v svojem nagovoru poveda! dejstva, ki se v naših časih pojavljajo tako pogosto, da resno ogrožajo zaupanje v tovarištvo med nami in ugled učiteljstva v javnosti. Rekel je: »Kako bo učitelj, ki je popuistil zaradi slabosti ia naredil nekaj, zaradi česar mora sam sebe prezirati, kako bo on vedrega lica in ponosno stopal pred otroke in jim 20voril o vzvišenih etičnih stvareh? Kako bo človek, ki je pogazil svoje prepričanje, ki se je prodal zavoljo kakega dobička, vzgajal Ijudi s prepričanjem, krepkega in nezlomljivega karakterja, ki ise ne bodo umaknili pred morejo razumeti, da nam je čas tako daleč odmaknil tisto klavrno dobo, ko se je moral novi učitelj pokloniti raznim vaškim mogotcem, preden je lahko presitopil iprag šole in je moral poleg pouka opravljati celo vrsto potslov, ki se niso ujemali z njegovim poslanstvom, če je hotel preživljati sebe in svoje ter živeti v milosti pri ljudeh. Ali bi mogla družba, ki se umika sedanjosti dajati smernice za bodočnost? Včasih. so dejali, naj mladina vtzame zgled po Eitarejših. Danes, ko živimo v znamenju nelogično si sledečih ipreokretov, izgleda, da se je tudi to obrnilo. Tovariši novinci, ki stopajo leto za letom v naše vrste, presene- nobeno zapreko, ki se bodo zoperstavili vsaki c^jo s svojimi ustaljenimi načeli z vedrostjo skušnjavi!« Te besede je nameril podpredsednik učiteljskega udruženja v premislek njim, ki vplivajo na vzgojo našega narodnega učitelja, na njegovo notranje formiranje in razpoloženje ter njim, ki imajo v rokah usodo učiteljstva. Tako obzirno je povedal predavatelj te misli, da bi bralec izven naših vrst smatral stvar le za možno posledico določenega ravnanja. Mi pa smo sprejeli te besede s trpko zavestjo, da so zadele v živo. Veliko nas je, toliko, da bi mogli strnjeni odbiti vsak napad. Naš cilj »Bog, narod, domovina« je svetal, naše delo plemenito, vredno, da se zanj izživljamo. Organizacija, ki je zdaj čisto naša, je postala krepka, da nas mnogi zavidajo zanjo. V naših vrstah so ljudje temeljito izobraženi in inteligentni, ustvarjeni za voditelje. In vendar se v določenih dobah pri nas pojavlja krdelce, ki zapušča naše vrste in hodi po direktive v smer, povsem divergentno z odločno začrtano potjo sodobnega učiteljstva. Ob zadnjem jubileju nam je »Učiteljski tovariš« odkril zgodovino našega stanu, v kolikor je še nismo poznali iz raznih zapiskov in ipo ustnem izročilu. Vemo, da se je pomen in ugled našega poklica dvigal vzporedno z zahtevami po vedno višji isplošni ljudski naobrazbi, ki jih je nujno narekoval tok časa in jih še narekuje v vedno večjem obsegu. Doba, ki jo momentano preživljamo, nalaga šoli dolžnost, da preprostemu človeku podeli vsaj toliko obče naobrazibe, kolikor je potreibuje za mirno presojanje svetovnih dogodkov, ki morejo s pestrostjo in brzino zbegati do malodušja. Pa se dobe pri nais tako zvani izobraženci, ki še danes vztrajajo ob mnenju, da je za ljudstvo dovolj če zna »brati, pisati in računati« ter zato odklanjajo vsako ustanovo, ki bi pripomogla širšim slojem do višje izobrazbe. Skoro neverjetno pa je, da so med njimi tudi taki, ki ne m voljo do dela, četudi ga morajo največkrat "ričeti na razvalinah, ki jih je zapustil prednik, ko je leta in leta životaril v zavesti, da službuje na kazenskem mestu. Z neverjetno energijo, ki je ni mogla ugonobiti niti najokrutnejša doba brezposelnega čakanja, se lotevajo ti mladi »orači« rnajbolj zapuščenih predelov naših kulturnih polj in dosegajo čudovite uspehe. Brez tarnanja in moledovanja vztrajajo na mestih, ki so jim bila največkrat mačehovsko podeljena in z zavidanja vrednim optimizmom čakajo »boljših časov«. Ne klonejo sili, ne popuščajo obljubam. Taki ljudje bodo mogli vzgojiti generacijo krepkega, nezlomljivega karakterja. Misel na enega izmed njih nas dviga v onih mrkih dneh, ko nas doživljaji nrisiliio, da primeriamo tovariše krof sebe z liki Cankarjevih Hlapcev. 2al, so taki doživljaji med nami pogosti in tako svojevrstni, da nehote podvomiš o inteligenci in izobrazbi prizadetih. Za to nam je tako težko, kadar poseže usoda v naše vnste in ugrabi najboljše. Nerazumljivo je, zakaj pada in usiha cvetje, nagniti sadovi pa se drže in ČTpajo sok, namenien zdravim brstičem. Ks.