D. Cedilnik: Cikcak po pravopisu (1995)
v Jeziku in slovstvu zasluži omembo o izidu novi pravopisni priročnik Cikcak po pravopisu avtorice Danice Cedilnik (Sledi, Žalec 1995; 167 str.). To je že tretji tovrstni priročnik, ki je izšel v zadnjih nekaj letih, po Abecedi pravopisa avtorice Marte Kocjan Barle (DZS, Ljubljana 1992) in Pravopisu avtorja Jožeta Skaze (Jutro, Ljubljana 1994). Cikcak po pravopisu je v nasprotju s
prvima dvema, ki sta bila (vsaj prvotno) namenjena šolarjem (osnovno- in srednješolcem), nastal »kot odgovor na jezikovna vprašanja tajnic najraznovrstnejših ustanov, zavodov, podjetij in ministrstev« (prim. Uvod, str. 5).
Priročnik ne skuša biti niti poljudnejša predstavitev vseh pravopisnih pravil niti praktično »dopolnilo« obstoječemu Slovenskemu pravopisu (DZS, Ljubljana 1990), temveč se avtorica us-
336
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, št 6
OCENE IN  POROČILA
tavlja predvsem ob novostih SP 1990 in obravnava tudi nekatere druge »jezikovn/e/ potreb/e/ zaposlenih v gospodarstvu, zavodih, upravi itn.« (5), ki jih je podrobneje spozna(va)la kot voditeljica seminarjev slovenskega jezika za omenjene skupine ljudi. Priročnik ima podnaslov: »Za boljšo slovenščino na delovnem mestu«.
Pravopisna poglavja v priročniku si sledijo takole: Velika in mala začetnica. Pisanje skupaj, narazen in z vezajem, Ločila, Glasoslovje, Deljenje, Krajšave, Tujke. Slovnične in slovarske težave so uvrščene v poglavji Pogoste napake v oblikoslovju (v bistvu gre za oblikoslovno-skla-denjske napake, op. M. B.) in Zvrsti slovenskega jezika. Na koncu je še Slovarček ustreznejših izrazov in poglavje Voščila, zdravice, sožalnice. Prav to poglavje je novost v naših priročnikih, zlasti zaradi številnih konkretnih primerov, tako (ne)pravilnih kot (ne)ustrezmh/(ne)primemih. Tu se že prepletata poslovno in zasebno dopisovanje.
Snov je v priročniku predstavljena na »klasičen« način, in sicer induktivno (pravilom sledijo vaje /večinoma z vstavljanjem ali izbiranjem pravilne rešitve/, vajam pa rešitve), vendar v »okvirju«, tj. v obliki pisnega dvogovora (dopisovanja) med dvema tajnicama: prva marsičesa ne zna, a je vedoželjna in hitro učljiva, druga pa pozna »vsa« (pravopisna /in slovnična/) pravila, zna pripravljati vaje in na koncu vsakega poglavja pripravi tudi pregledni »test«. Da besedilo ni preveč suhopamo, skrbijo: radovedni fant Aha, ki ga zanimajo »odtenki« oz. nadrobnejša pravila, nevedni in nekoliko naivni mož Brenk ter njegova vsevedna in zato včasih nekoliko preveč pokroviteljska žena Brenka.
Odlika priročnika Cikcak po pravopisu ni le v živahni predstavitvi obravnavane problematike, temveč tudi v izbiri konkretnih problemov, ki zadevajo slovenski jezik »na delovnem mestu«. Ker je snov predstavljena živo in duhovito, si jo bo bralec zlahka zapomnil. Primeri v vajah niso prepisani iz starejših knjig, temveč so novi in odbrani iz prakse. S knjigo lahko preverimo svoje znanje oz. se ne nazadnje tudi česa novega naučimo. Npr. da pišemo Rimske Toplice in
Dolenjske Toplice drugače kot Čateške toplice, ker da v zadnjem primeru ne gre za naselbinsko ime, temveč za nekdanje ime »podjetja«, ki se danes imenuje Terme Čatež (22).
Na koncu bi rada opozorila še na nekaj nadrob-nosti, ki bi jih bilo pri vnovični izdaji priročnika treba odpraviti. Zdi se, da manjkajo vaje iz stičnosti ločil (v knjigi se tri pike ves čas pojavljajo levostično, npr. str. 56, 57, 62, 68, 70, 83, 101, 102; vejica ni zapisana levostično ob drugem delu dvodelnega pomišljaja, npr. 55; ni presledka za vsako okrajšano besedo v besedni zvezi, tako npr. beremo t.l., 116; t.m., 45,59,64, 114; op.prev., 116) in tudi iz nadpovedne skladnje — oboje je vsekakor pogosta težava v t. i. uradovalni zvrsti besedil. f
Kljub poljudni naravi priročnika se je njegova avtorica večinoma držala strokovnega izrazja; naštejmo nekaj odmikov: — »žensko ime sklanjamo, priimka pa ne: Dušica Kunaver/Dušice Kunaver« (16), »/z/a strokovni jezik /so/ značiln/i/ /.../ zapleteni stavki« (120), med tujkami so obravnavane besede, ki so po definiciji sposojenke (124 si.), večbesedna zemljepisna naselbinska imena avtorica imenuje »sestavljena« (20).
Pri natančnejšem pregledu (predvsem vaj) se da ugotoviti nekaj napak; npr. raba vezaja namesto pomišljaja (57). V primeru zapisovanja dvodelnih zemljepisnih imen z nestičnim vezajem (npr. Šmarje—Sap) avtorica ni upoštevala spremenjenega pravila iz novejše izdaje SP ('*1994), isto velja za pisanje prvotnega in privzetega priimka (po SP 1994 nestični vezaj, npr. Olga Kunst — GnamuS). Zakaj je narobe redko kdaj, malo kdaj (35), skupaj pa prav? Osebno lastno ime Petrarca po SP 1990 slovenimo v Petrarka, torej tudi Petrarkov nam. Petrarcov (100). V poglavju o deljenju piše avtorica zavajajoče: »V obeh delih dobljene besede mora biti vsaj po en zlog, ne pa po ena črka. Torej ne u-ra ali Mur-a.« (113); v prvem primeru ima zlog eno samo črko.
Ne glede na te drobne pripombe je treba na koncu poudariti, da je avtorica s knjigo Cikcak po pravopisu ustregla predvidenemu naslovniku in da jo je vredno vzeti v roke.
Marja Bešter
Filozofska fakulteta v Ljubljani
337
JEZnC IN SIX)VSTVO, Letnik 41, 95/96, št. 6