DRAGOTIN HUMEK:                                                    •                              .
Majka priroda pripoveduje.
7. Pajkina  možitev.                                 '
(Konec.)                                             '                   ¦     ''
Maslednjega jutra sedi na trobeliki pajek z onstran meje. Tipalnice si snaži in se obrača na levo in na desno, da bi se pokazal pajki. In  dve srebrni nitki je že spredel,  da  bi  občudovala  pajka  njegov izdelek, Prav blizu do nje se pa le ne upa. Navsezadnje se ojunači in blekne prav krotko: BPrišel sem se ženit" Jn lahko dokaže resnico svojih besedi," mu pomaga petršilj.
BPa lep možiček je," ga hvali trobelika.                                   _____
BBedak!" konča pajka pogovor.                       -=^^BP: ]             "~0
A pajek se ne umakne. S šestimi očmi lju- L :^ • ! I ^< 'jgJ1* beznivo škili na pajko, z dvema pa pazi, da bi ^v ~ - ! J^^jT" ga ne zgrabila požrešna nevesta.                                       ~^S?*^Rip''
nNičesar bi ne zahteval od vas," nadaljuje. \^^^^^ l^-^f"^ ,Sam imam svojo mrežo in v nji šest muh za- •/^HBSqN^>^|j^v^ predenih, ki vam jih rade volje podaritn jutri. In    //W|P^<I^^SJk^
mnogo jih še nalovim in-------."                           '^ —«^^fl &^*B^B''
BIn  neslano  čvekaš,  a   jaz  nečem   takega   jj^0f'^\ ^ P^^^rJ strašila," ga prekine pajka.
Ustraši se pajek grozečih pajkinih oči in se umika.  »Oprostite, nisem vas hotel žaliti. Pa kar grem, če me ne marate.   Že hodim."
-—•   276   •—
Skrajni čas je bil, da jo je pobrisal pajek, zakaj pajka se je vsa raz-besnela zakadila za njim, da ji je komaj ubežal po niti na zemljo med listje.
BUh, tako-le ženišče," se huduje miška, ki je prišuštela prav tisti hip.
»Veseli me, da sem ti všeč," se ji posniehuje pajka.
.Morebiti ta ni bil pravi," tolaži petršilj.
»In ženska ni, da bi morala pobrati vse od kraja," pritrjuje trobelika.
Pajek je v tem pribežal domov. Ves zasopljen pripoveduje tovarišem o gospodični pajki, da je sicer grozno lepa, pa tudi samosvoja in ponosna nad vse mere. .Kar dokraja sem nesrečen," konča propadli snubec svojo povest.
In razgovori se sloves o Iepi pajki od kraja pa do konca meje. Po dnevnih poslih se vsak dan sestanejo pajki in se pogovarjajo edinole o pajkulji, ki sta ji lepota in ponos enako velika. Vmes zbadajo ponesreče-nega tovariša, ki mu snubitev ni prinesla ni žene ni slave.
»Glej, jaz opravim bolje," se pobaha mlad pajek, »zakaj ti si muhe samo obetal, jaz pa vzamem darilo kar s seboj.  To bo pajki gotovo všeč,"
In pograbi veliko mesarsko muho, ki jo je zavil v pajčevino, pa jo vleče z velikim naporom na oni konec meje in na petršiljev list pred paj-kino mrežo.
.Kaj, tak-le pritlikav nadutež da bi me hranil?" se zadere nanj pajka in se v hipu spusti po niti navzdol. Preden se ji more umakniti nesrečni snubec, ga zgrabi razljučena pajka in ga požre pri priči. Muhe niti ne po-gleda. Privošči si jo pa v mraku, ko ni nikogar, da bi jo videl-
Tako se je zgodilo še mnogemu pajku,  ki si je hotel priboriti trmo-
glavko.   Šest jih je še snedla, ko so ji govorili z najbolj  izbranimi  bese-
dami.   Dva  pa nista mogla niti pričeti,  ker so jima prej prestrigle nit živ-
ljenja ostre  pajkine čeljusti.   Enega  je  pobral  škorec, ko je ravno klical
____________„____   pajko, da se ji pokloni.   Zadnjega je pa pogle-
H, ^ \             dala  tako  grdo,  da  je  strahu padel v jarek ob
meji in utonil v lužici. c               »Ta je že dvanajsti," vzdthne miška.
, .             BŠtela  jih   nisem,  in  prav  jim   je!"   pravi
, * ~fJ\f    pajka. nBom pa vsaj imela odslej mir." l^f..             »Oh, ti nesrečna ženska ti!    Še brez otrok
^'m*- aJ.4 "¦ ¦   -^L^-   umrješ, da veš!" Tako ji prerokuje miška. ^:s   /atU_,1^2i^^'            »Prava reč to,"  jo zaničljivo  zavrne pajka,
' "r^" ^\    '¦¦              H,   obenem si pa misli, da je vseeno prav, če imatno
koga, ki se nas  spominja po smrti.   Zamisli se. »Morebiti se ji odpre trdo srce," pravi miška  petršilju in trobeliki, ki radovedno opazujeta pajko.
»Čenče so to,"  se oglasi ta naposled, a ne otrese se neprijetnih slu-tenj in še tnuhe ne zapazi, ki se je vjela v mrežo. »Izpametuje se," šepne miška.
Petršilj in trobelika tiho prikimata, da bi ne motila pajke, miška pa steče ob meji na oni konec, kjer je bilo še krdelce pajkov.
—.   277    .- -
»Jutri pridite snubit, vatn pravim," jih nagovarja miška. ,Kdor se oglasi jutri, dobi pajko prav gotovo. Oh, kar drugačna je, vsa razmišljena in mehka. In samo sedi in strmi predse."
A pajke je izmodrilo. nNaj si jo gre snubit, kdor hoče, jaz že ne grem," se odzove prvi in se skrije med listje.
,Jaz tudi ne grem, in jaz ne, in jaz ne," se po vrsti oglašajo pajki, pa jo pocedijo za prvim tovarišem.
Ostane jih le še troje ali čvetero, ki jih še ni popolnoma minila želja po lepi nevesti.
»Poizkusim pa jaz," se v hipu oglasi pajček mladenček, ki je komaj dorastel in ki je doslej samo gledal, kako so poizkušali tovariši.
»Ti da bi jo dobil?" se mu posmehujejo pajki. BTi da bi dosegel, kar se ni posrečilo dvanajsterim drugim? Ha-ha, ta je lepa!"
»AH vam delam napoto? Vi se ne upate, a jaz gretn in pogledatn. Morebiti ji bo trinajsti snubec všeč. Kdo ve, kako so se vedli moji pred-niki. In če propadem, je to moja stvar."
»Ej, samo pazi, kako se boš vedel ti sam," ga dražijo tovariši.
»Pridite jutri, pa si poglejte snubitev!"
Drugo jutro koraca vrsta pajkov za miade-  r     •   .g 1J5^"B9S^53!p ničem, ki mirno in premišljeno  prestavlja svojih       ':\1 '-s^ž''SI^V osem nog. Začudeno gledata petršilj in trobelika.           MV^Aiv^   >
Miški skoraj pohaja dih, tako jo morita radoved- ' j ]/~~l&fj''L^'' nost in skrb. Pajka se dela, kakor bi bila gluha ^V IHt^'T^^'^SKrV in slepa.                                                                  ^^EssfcTv^ * ^PL'-
Pokloni se ji snubec: MSpoštovana kra- ^^^^t ^T^ ^V»aL ljična! Prišel sem, da vas vdano povprašam, bi ^S*^. //r\ ^ff^L-^ me li ne hoteli imeti za moža?"                            ^f^Ži^--          •¦ ^^tf
,,To je že trinajsti," pravi  pajka sama sebi.  ''*<d?*^   ——^.--------.
nA ugaja mi nekoliko. Mož  bi mi  bil rad.   Oni
cepci so pa vsi hoteli, da bi jitn bila žena. Ta je bolj ponižen."
»Premislila si bo," šepeče miška.
»Pst!" pravi petršilj.
.St!" svari trobelika.
,Še je cel," si potihoma pripovedujejo pajki.
In snubec nadaljuje: »Globoko je v meni prepričanje, da sem jako neskromen. Še globlja mi je pa zavest, da ste najlepša kraljična na tem božjem svetu."
Tisti hip ga pogleda pajka, in pajek se strese od konca tipalnic pa do grebenčkov na nogah, kakor da bi dihnila vanj smrt. V strahu pobegnejo vsi pajki spremljevalci.
nPo njem je," pomislita petršilj in trobelika.
BOh, ti presrčkana ženica ti", se rogajo šibice v meji.
»Grozna babnica je to," se huduje miška.
—    278   .—
Pajek trepeče iti ves je prepadel in grd. To ugaja menda pajki, zakaj mirno zadavi muho, ki se je zapletla v rarežo, in obenem opazuje pajka. Ta se navsezadnje osokoli in dokonča govor.
»Vem, da sem grd in majben, a če me vzamete, bom najsrečnejši pajek tu v meji."
In glej, pajki se omeči trdo srce. Muhi odtrga nogo in jo vrže pajku v znamenje privolitve.
»Vzamem te", mu pravi, Ba glej, da me ne ujeziš, sicer te pri priči snem."
»Vzatne ga!" se razveseli miška.
\$}y "¦ .     ~       ^r-4i             ..Vzamega!" se čudita petršilj in trobelika.
\j^ff^M / -   '¦?¦*L? ij              »Vzamega!" si pripovedujejo šibice v meji.
''^.   **§0/KB^^j ,             »Vzame ga!"  kričijo  pajki   in  se  razpršijo
j^PHi^^Bk||      vseokrog, ker jim ni do tega,  da bi jih snedla
. ^jr--^5e*lS          ^m              Veseli se miška, da se ji je posrečilo omo-
SrFT^^^MFj^t^m     ^1 PaJ^°- Še bolj sta vesela petršilj in trobelika
•^^2^¦; ^g^SHt^K^    ^i bodeta  imela v svojih vrhih pravo družino z
H       rnma!"^^*^^f    očetom in mamo in otroki.   Samega veselja sip-
-----                                  Ijeta  med svatbo  cvet za cvetom na zemljo, da
se vidi, kakor bi padale srebrne zvezdice. Miška privede mladiče, da si ogledajo mladi parček, mak se razposajeno reži, zvončice zvonijo in še ši-bice pozabijo za trenutek, da so pravzaprav v jezi z ono družbo. Pajka se pa mirno masti z muhami, ki si jih je zapredla v mrežo. Pajku ne ponudi ničesar. A tetnu ni do jedi. Ves poln je sreče in blaženosti.
Prva vstane drugo jutro miška in pogleda k pajkovim.
»Ali sta že vstala?"
»Nista še," pravi petršilj.                      .                 .
»Še spita," doda trobelika.
,Ha, videla bosta, kako krotka bo sedaj pajka in prijazna."
»Morebiti še zapoje," si domisli petršilj.
»Kdo ve? Gotovo se izpremeni tako, da jo komaj spoznamo."
Smejejo se miška in petršilj in trobelika. In ko zasveti solnce, ima tudi smehljaj na zlatem licu.
Tedaj prileze pajka izpod lista in sede v mrežo. Globoko zazdeha, pa se ne zmeni za nikogar.
^Hej, dobro jutro!" jo pozdravlja miška.
»Dobro jutro!" pozdravljata petršilj in trobelika.
»Kje je pa mož?" povpraša miška.
MSnedla sem ga danes za zajtrk", se mirno pohvali pajka.
Naglas zakriči miška. Petršilj in trobelika se v strahu streseta, da jima odpade vse Iistje, v šibicah pa zašumi kakor ob viharju.
,,Tako grd se mi je zdel in bedast in zagaben," se opravičuje pajka. BPa sem ga požrla."
-^.   279   - -
»In lastnega moža požreti!" se zgrozi miška. ,Kdo je še doživel kaj takega?"
Z onim dnem je umrlo življenje v meji. Pajka še bolj pridno lovi muhe in mušice in ne pogleda nikogar. Daleč onstran meje se še zdajpa-zdaj shajajo pajki in se pogovarjajo o znameniti svatbi. Miška je žalostna innesrečna. Petršilj in trobelika sta ocvetela. Globoko kloneta vrhove in se ne prerekata več s šibicami v meji.
Čez nekoliko dni pokliče petršilj miško: BČuj, miška, ki si prebrisana in pretkana! Morebiti se poboljša pajka sedaj. Jajčka leže."
»Oh, tega ne verjamem, da bi pajka legla jajčka, še manj pa, da bi se poboljšala."
A pajka vseeno leže jajčka. Desetorico jih ima na kupčku in grdo jih gleda. ,Uh, da me je doseglo tako delo!" se jezi.
»Gnezdo spleti in vsadi jajčka vanje," pravi petršilj.
BPa nanje sedi, da izvališ tnladiče," ji svetuje trobelika.
,In mušic nalovi, da prehraniš otroke," dodene miška.
»Zapeti jim boš morala pesemco, da jih uspavaš, daj, vadi se petja," ji prigovarjajo šibice.
Pajka se ne zmeni za dobre nasvete. Še štiri kupčke jajček zleže, nato pa zavije posatnezne kupčke v gosto, tanko pajčevino.
,Še ima nekaj srca," pripomni miška, ki je opazovala pajko.
Pajka pa znese zavitke drugega za drugitn na tla in jih zakoplje v zetnljo. Naposled se globoko oddahne.
»Končala sem in nikoli se ne lotim več takega posla. Zopet sem sa-mosvoja in svobodna."
,,Fej!" se razhudi miška, »sromota si za ves ženski svet."
nSladka, srčkana ptičica je," se norčujejo šibice v meji.
Petršilj in trobelika v zdregi molčita.
Zjutraj drugega dne ni bilo več pajke v mreži in ne med listjem.
nŠkorec jo je pozobal," pripoveduje miška. BVidela sem, kako mu je hipoma izginila v kljunu."
BŠe v želodcu mu ostane," se posmehujejo šibice.
Jesen je došla in zima.
Miška ždi na toplem v svoji luknji, pajkina jajčka pa varno leže v zemlji. Petršilj in trobelika sta že davno zvenela. Šibicam je odnesel je-senski piš listje, a ugonobil jih ni. V dolgih zimskih nočeh si pripovedujejo davne zgodbe in strpljivo čakajo v viharju in snegu in mrazu mladenke pomladi.