Začetnica

za

slovenske ljudske šole.

Sestavila

Janez Koprivnik in Gabriel Majcen.

Tiskana brez premene kakor leta 1913.

Velja vezana 50 vinarjev.

V cesarski kraljevi zalogi šolskih knjig na Dunaju.

1914.

(k  . •%».

K 3 O '.

H


Šolske knjige, v c. kr. zalogi šolskih, knjig na svetlo dane,
se smejo prodajati samo po ceni, ki je povedana na čelni

strani.

Pridržujejo se vse pravice.

I. del.

Pisane in tiskane črke.
Vaje v branju.

i*

xn. 479.

4

o


~^M521Z7ZZ2ZE22ZZZZ:_

^///////j^////yy///jw/zw-.

y//7/j7///777)7m^j/////m

S////j}////7/////////f////^

MY//My///ZZT~

6


i, u, n, m, e, v.

1  vi, m, ni; um, mu, mi,
vem, vun, nem, i-me,
u-ni, vi-me, me-ne;

u - meni, u-men, ne
vem, ne me-ne, ne
vun, ne u-me me, vi
in mi.

7

O

ž/ujvz/rr^/r///////y^//^

. -

i o, on, no, o-no, o- to,
.. ,o - \e, , m -  ne ;  nov, no - vi,
e-no;

o-Tim, o - mm, u- men,
mi-mo, Te-mo, on ni,
on to,  no -to  vi-no.

8

j//77r//// //////^

7//M//T/W//'

77?/s///r////f/^/Y/'//mm

'  *

1  r, re-ve, re-ven, rev-no,
mi-ren, ve-ren* rii-mou.
re-men, mu-ren;

2. ne-mi-ren, ne-ve-rei
ne-mir, mo-rem, no->
u-re, me-rim no-i
me - ro.


9

77/rj/y?rui<

19Y/rt//*7W  ' '.-~

il

g, jiaffi iiiii-ma, vi-nar,
ra-ven, i-mam, ni-mam,
a-ma, ra-na, mo-rem,
a - ram, var - no, rev-
i, mar - na;

na ra - mi, me ■ ri - mo,
i-mam ra-no, u-ra mi¬
ne, ni u-ren, o-na me¬
ri, me-ni me-ri, ni¬
ma^ u-re.

11

1. 1 , ul, ol, a-li, val, va-lo-vi,
mal, ma-le-mu, mil, mi-lo, lo¬
vi-mo, vel lan, no-ve vi-le;

2 i-ma-mo mi-lo, on ve-li, na-
li-va vi-no, ma-la n-ra, on
mo-li, mo-li-mo! ne lo-mi!
lo-vi me!

h

N,

oh! ah! u-ho, o-reh, ve-ha,
mu-ha, mah, meh, me-hur, vo¬
ham, ra-hel, le-nu-hi;

2. i-mam voh, ma-ha-mo, ne-ha-
ino, re-va hi-ra, lo-vi mu-ho,
i-mam ma-lo o-re-hov.

13

L j, mo-ja, mo-je, na-jin, va-jin,
ve-ja, me-ja, loj, li-li-ja, ho¬
ja, ve-ja, o-je;

2. la-ja, li-je, ja-ha, o-na vi-je,
ma-ja ve-jo, je-mo ju-ho, on
or-je, lo-vi-jo je-le-na.


14

i. f, fin, fl-no, fl-na, fa-ra, fa-ran,
fa-ra-ni, far-man, far-ma-ni;

2  fu-li, fa-ra-ni y fa-ri, yol-na je
fi-na, far-ma-ni i-ma-jo i-me-na.

^  s


i. s, o-sa, so-ya, ro-sa, sol, le-sa,
li-sa, sa-ni, se-no, se-me, re-sa,
le-sen;

15

i

11

ji

2. no-sim, so-lim, sa-mi so, ni-so
sa-me, no-si o-yes, u-mi-vani se,
so-li-mo sir;

3  ne-se na ra-mi sol, ro-sa ro-si,
so-va ma-ha, i - m a■ mo su-lio
se-no, je-mo jn-ho in me-so,
se-je-mo se-me.

iz

s


t L/


• L/


16

I 1

i. s, šum, šil- nul, su-ša, ši-var,
u-še-sa, mi-ši, su-ši-jo, me-ša-
jo, a-li ši-yaš? ma-šiš li? ya-ša
hi-ša;

2 ši-yar ši-ya, ma-ša mi-ne, y hi¬
ši sem, vi-le ni-so ya-še, y šo¬
li ri-šem;

3. ni-sem y šu-mi, lan se su-ši,
on me-ša se-no, y u-še-su šu-mi,

v

o su-ši ne ra-se, ne ša-li se!
na-ri-ši u-ho!

17

Z


-:--- i ---

TZM^KS/S/mS/MŠ/SM/f

1. z, za-vor, za-re, je-za, mi-zar,
re-zi-lo, ma-zi-lo, ze-ya, za-la,
ze-lo, res, rez, ves, vez,
las, laz;

2. za mi-zo, na za-rah, ze-len o-
reh, z va-ini, z na-mi;

Začetnica za slovenske ljudske šole. XII. 479.

18

3. ne je-zi me! u-ina-zan si, ne
ze-vaj! zo-ve me, za-le-zu-je
miš, o-ves zo-ri, mi-zar ri-še
mi-zo, i-mam ma-zi-lo, na vo¬
zu je za-vor.



19

1. ž, jež, ve-ža, vo-ža, ži-ma,
ži-la, že-na, že-lo, že-le-zo,
ži-vež, ži-vi-na, lu-ža, fi-žol,
ješ, jež;

2. ži-vim, ve-žem, ne la-žem, žal
mi je, na-lo-ži mu! že-nem
ži-vino, za-li-vam ro-že;

3. re-yež ni-ma ži-v e-ža, mož
ma-že yoz, a-li re-že nož ?
a-li ža-iu-je že-na? i ina li
o-sa že-lo?

- 20

~  C

i. c, cel, oy ca, li si ca, me zi nec,
ve ve ri ca, le vi ca, zim ni ca;

2. li ce in sen ci, ce sar in ce ša¬
ri ca, vem no vi co, re ci mu,
ra ce so ži va li, li si ca i ma
u še sa, e ne ov ce ni;

3. na le vi ci i mam ra no,
že ce li, lo vi mo ve ve ri co,
lo nec je iz i la, mi za i ma
miz ni eo, v miz ni ci so vi li ce.

c

yJ^yu//^ ~ .

i. č, meč, ma če, me ča, ro či ca,
če sen, le ča, ra čn ni ca, ve¬
čer ni ce, več na luč;

22

■f

i'

2.  ho čem, no čem, ne me čem,
če šem se, čil sem, nič ne
re čem, u či mo se, z me čem
ma ha;

3.  nož i ma roč, če mu so no ži?
la čen sem, v o li so moč ni,
ra ču ni mo iz ra ču ni ce,

0 rač or je z o ra lom, voz

1 ma o si in ro či ee.

23

l. t, nit, tič, si to, re še to,
o ta va, te sar, te ri ca, to ca,
leto, tiha luna, lito železo,
si to te le;

2. te sar te še, ti ci le ta jo,
n ra te če, se te v ze le ni, ži to
zo ri, to ča tol če, le to mi ne,
loj se taja, ne tožite!

«

s. terica tere lan, nit je zamo¬
ta na, ne ža li te to va ri šev!
tat hi ti iz va si, te ta to či
vi no, si ro ta ni ma ma te re,
nima očeta, tolažite siroto!

1. d, dež, ded, de te, de nar,
du ri, du ša, di ša va, ru da,
do li na, se dem, de vet, de set,
tat, sad; sit, zid;

2.  hu da u ra, naš dom, re den
in ce den, da ni se, da ni ca
žari, voda dere, dim duši;

25

3. de te se jo če, jed mi diši,
mudi se mi, ne zamudi šole!
da jaj rad! mo li in de laj!
du še ne vi di mo, de ca, va di
se redu! da vi je dež namočil,
ne ho dite danes od doma!

ŽE b

i b, bim, bam, bom, oba, obe,
bel ro bec, o ba zo ba, šilo
bo di lo;

26

2.  do ber dan! o be va bi, vi liar
bu či, bi ba le ze, zob me
bo li, o bu va mo se, be rem
be ri lo, bob je te cen, bos
sem, i ma mo še ba bi eo;

3.  ura bije de set, u či la se
bo va, če ber i ma de be le
ob ro če, ob ro bu ra se jo
debele buče.

27

1. p, pif, paf, puf, po, pa, rep,
z re pom, žep, v že pu, na
pipi, pozor!

2.  dob, top; rob, rop; zob, čop;
sapa piše, lipa diši, s pilo
pi li mo, re po pu li jo, pe so
lu pi jo, yoz  ro po če, pe te lin
se re pen či, y pe či pe če mo,
puran se peče, pivo je pi-
ja ča, ži vi na se pa se, po
noči počivamo;

3. be rač lio di s pa li co, ši pa
je po či la, pe ri ca pe re
pe ri lo, ba bi ca no si jo
pe čo, iz pe li na de la jo
pe li no vec, i ma mo pe re sa,
pišemo na papir, lepo pišite!

28

1  g, golob golči, gos go go če,
o sel ri ga, ja go da di ši,
ali meni miga? gani se!
ubogaj rad! malo gOTori!
pomagaj ubogemu!

2. go re či ca me de re, vo da
gasi žejo, na nogah nosimo
no ga vi ce, go ve do i ma gol
gobec, po gorah rasejo
gobe;

29

3. sirota moli na gomili, deca
se guga na gugi, golobica
pita golobica iz golše, jež
zalezuje gade.

~ ~  k

i. k, log, lok; lug, luk; rog,
sok, koš, gož, kad, gad, vi¬
soka kad, velik kamen, koza
me ke če, ku ka vi ca ku ka,

30

ka ko ku ka ? ko koš ko ko¬
da ka, kupec kupuje, kolesa
teko, kadi se, mika me;

2.  ko var kuje železo, baker je
ru dec, ko si ter je siv, vo da
je kalna, lipa je košata, kaj
pe če pek ? ku ka ri ca ku ha
kosilo, kaša je naša paša;

3.  oko je dar božji, roka roko
u mi va, s se ki ro se ka mo,
s ko so ko si mo, ko lar na-
re di voz, kovač ga okuje,
ko vac je ro ko de lec, ko lar
tudi, raki žive po potokih,
rekah in ribnikih.

31

TmžT^mT/TTT^m/JJ/^TTZ^


m



t/*

-A-

33

jutro: — lučice na nebu so ugasnile;
tam na robu gore pa se žari; na ro¬
žicah se zalesketa tisoč in tisoč isker,
to je rosa; ptičice ubirajo pesmice za
novi dan; iz visoke line zadoni; oče
in mati molita ; potem pojdeta na delo.

poldan: — velika luč je najviše na nebu;
popotnik se poti; rožice venejo; pes
zija; živina počiva; ura bije poldan;
iz line zopet zadoni; sedemo za mizo;
na mizi je kosilo; jemo in pijemo;
oče molijo; mi tudi; potem idemo iz
hiše.

večer: — tema lega v dolino; ptički so
sedli počivat; rožice so se nagnile;
na nebu zagori lučica tik lučice ;
izza gore poluka mesec; o, kako lepo
je nebo! kako lepo šele mora biti
v nebesih!

Začetnica za slovenske Ijodske sole. XII. 479.

3

8  3

34

1.

sm: smet, smeh, smejati se, smešno,
smukati, smola, smoditi.

sn: snaga, snažen, snažiti, sneg, po¬
snemati.

sl: slama, slamnik; slep, slepec; sliva,
slivovec; oslabeti, nasloniti se.

sv: svetiti, sveča; svet, svetnik; svinec,
svora, svaditi.

sr: sram, sramuj se! sraka, srobot,
sreš, sreča.

2 .

zm: zmotati, zmota, zmetati, zmerom,
zmazek.

: znati, znanec; kaznovati, kaznovan.
: zlog, zložiti, zlagati; zleteti.

: zvon zvoni; zvita zver, zvijača.

: zreti, zrem; zrelo, zrak.

3 .

žl: žlica, žličnik; žleb, žleza.

žv: žvekati, prežvekati; žveplo, žviž¬
gati.

žr: žreti, žrelo, požrešen; žrebe.

— 35  —

4.

ml: mleti, mlin; mlatiti, mlatic; mla¬
dina, pomlad.

mr: mrači se, mrak je; mraz, mrena,
umreti.

mn: mnogo, množica; mnih.

5.

vl: vleci, vlak, vlačen; vliti.

vr: vroč, vreti, vrelec; vrezati, vrata,
vrat.

vz: vzeti, vzamem; vzidati.

6 .

hi: hlad, hladno; hlap, hlače, hlapec.

hr: hripav, hripa; hrom, hromeč; hram,
hraniti; vihrati, vihrav.

7.

bi: blato, blatiti; blag, blažen; bled,
bloditi.

pl: pletem, plot; plug, plužiti; plačati,
plačilo; pleve, platno.

br: brat, breg, brisati; brusiti, brus;
brada, brod. •

pr: prav, pravica; prag, prah, praprot;
napraviti.

3 *

36

8 .

gl: gluh, glušec; globok, globočina;

gladiti, gladilnik; glodati, gloda vec.
ki : klet, klin, klop, kladivo; klic, klicati,
gr: greh, grešnik; grad, graditi; grah,
griva, greben.

kr: krava, kravar; kri, krivica, kreda,
krovec, krojač.

9 .

km: kmet, kmetija, kmalu,
gn: gniti, gniloba, gnoj, gnojnica; gnati,
kv: kvas; kvariti, na kvar; kvokati.
cv: cvet, cvesti, cvetica; cviliti,
čl: človek, človeška duša; člen.
čr: črep, čreda, čreta, črevo.

10 .

tl : tleti; tla, tlaka, na tleh, pritlikovec.
dl: dlan, dlaka, dleto,
tr : trava, trobenta, trebuh, treti, trositi,
dr: drog, drevo, dren, dreti; drobiti,
drobiž, drobtina,
tv: tvoj; tvor, tvoriti,
dv: dve, dvajset, dvor, dvomiti, dvigati.

37

11.

st: stopalo, stopati; stati, stojalo; most,
čast.

št: šteti, število; pošten,
sp: spati, spalnica; spisati, spis; spodaj,
sk: skok, skočiti, skakati; skop, skopuh;
vrisk, blisk.

šk: škoda, škodovati; škarje, škorec.

12.

zb: zbor, zbirati; zbadati, zbijati, zboleti,
zd: zdaj; zdihniti, zdihovati; zdi se mi.
zg: zgoreti, zgeniti, zgoditi se, zgodaj,
žg: žge, žgati, žganci; žganico žgejo
iz sliv.

13.

smr: smrad; smreka, smrečje,
shr: shramba, shraniti, shranjati.
spl: splesti, splesniti, splavati, sploh,
spr: spraviti, sprevod, spresti, spredaj,
skl: skleda, sklednik; skleniti, sklep;
skladati, sklicati.

skr: skriti, skrivno, skrivnost, skrinja,
stv: stvar, stvariti, stvarnik.

38

str : strah, strašiti; streha, struna,
straža.

zdr : zdrav, zdravje; zdrobiti, zdramiti se.
skr : škripati, škripec, škropiti, škrobotati.

14 .

šč: ščipati, ščetina, klešče, hrošč.

]j: ljub, ljubiti, ljubezen; ljudje, marljiv,
učitelj, metulj.

nj: njegov, njiva, cunja, suknja, konj,
ogenj.

pij: pljuvati, pljunec, pljuvalnik.

kij : ključ, ključar, kljuka; kljun, kljuse.

kuj : knjiga, knjižica, knjižnica, knjigar.

15 .

sr: srbeti, srce, sršen, srp, zrno, zrcalo,
žrjav, žrjavica, žrd, mrtev, mrlič,
mrzel, mrva, vrba, vrniti, vrv, vrt,
hrčati, hrček, brleti, brneti, brcati,
brž, prvič, prtič, grča, grlica, grm,
krt, krtica, krtača, črta, črv, črnilo,
trn, trs, trg, držati, držalo, strm,
strd.

39

strupene jagode: — sosedov rejenček
pase po gozdu ovce; pod hrastom
najde grmič z lepimi črnimi jagodami;

misli, da so črešnje; utrga jagodo
in jo pozoblje; ker je bila sladka,
pozoblje jib še več; pa niso bile
črešnje, ampak strupene jagode;

rejenček hudo zboli in trpi velike
bolečine; doma mu dado toplega
mleka, da je bljeval; s tem se je otel
smrti; ozdravel pa do]go ni.

streže bolniku. Tobija je
zidar.

Nace je nesel žito v mlin.
Nikolaj je bil vojak. Noe je
svaril ljudstvo.

41

Marko hodi v šolo. Matevž
služi pri sosedu. Metod se
uči kolarskega.

Vojteh lepo poje. Vincenc
gladko bere. Valentin glasno
odgovarja.

42

laz V//  "  u D.

knjige. Urh streže pri sveti
maši.

43

Izidor je delavec. Ignacij je
duhovnik. Jakob je bil apo¬
stol. Janez je krstil Jezusa.

L/

z Z, žŽ.

napaja konje. Željko vprega
vole.

Tine, Nikolaj, Matija, Valentin, Urban,
Ivan, Jakob, Zdenko, Žiga so moška
krstna imena.

- 44  —

Na poti v šolo.

45

Zimskega dne je bilo. Tonček gre
v šolo. Na poti pade v sneg. Ta je bil
debel. Tonček ne more vstati. Milo zajoka.

Zdaj prideta za njim njegova tovariša
Ivo in Željko. Ivo se poredno nasmeje.
Tončka hoče pokriti s snegom. Željko pa
reče: „Ne stori Tončku nič žalega!“

Nato ga prime za roko in ga vzdigne.
Tudi mu otrese sneg ter mu ponese
torbico do šole.

Vesel se mu Tonček zahvali. Iva pa
je sram.

Cecilija umiva mizo. Casti-
slava pospravlja po sobi.

Otilija plete nogavice. Ana
šiva srajco. Agata gladi
perilo.

Genovefa nosi vodo. Gabri¬
ela varuje Anico.

47

hH,kK.


Helena mesi kruh. Katarina
pometa sobo.

f F.

Fi lomen a trebi gobe. Fran¬
čiška pobira slive.

Cecilija, Castislava, Otilija, Agata,
Genovefa, Helena, Katarina, Filomena
so ženska krstna imena.

48

Cilka in Anica.

Cilka je imela premožne roditelje,
Cesar je potrebovala za šolo, vse so ji
lahko preskrbeli.

V šoli je poleg nje sedela Anica.
Njeni roditelji pa so bili ubožni. Jako
slabo se jim je godilo. Anici niso mogli
vselej o pravem času kupiti kamenčka,
svinčnika ali peresa,

Nekega dne pišejo otroci v šoli
s perestm. Anica nima peresa. Cilka to

49

zapazi. Hitro seže v peresnico. Anici
posodi novo pero.

Gospod učitelj to vidijo. Obrnejo se
k učencem in reko: »Glejte, otroci, kako
je Cilka dobra in postrežna. Novo pero
je posodila Anici."

Anica se Cilki lepo zahvali. Otroci
pa so imeli Cilko odslej še rajši.

Pec greje sobo. Pes varuje
hišo. Poštenje je najboljše
premoženje.

Začetnica za slovenske ljudsk e  5 0 i c#  jjj, 479i  « '

t/ * es




Bog vse vidi, Bog vse ve.
Rad moli in delaj! Resnica
je vsakomur ljnba.

51

Sivi glavi se odkrij! Slabe

v

družbe se varuj! Sola naj te

v

veseli! Šiba še nikomur ni
kosti zlomila.

1L, e E

Lazniku nihče ne verjame.
Lenega čaka strgan rokav.
Eden hlapec kosi, drugi za
njim suši. Ena dekla žanje,
druga za njo veže.

Dober dan! Dolge noči,
kratki dnevi. Dobro povsod,
najbolje doma.

Prešeren, Boštjančič, Ravnikar, Slomšek,
Šubic, Levstik, Erjavec, Dolinar so
priimki.

58

Petelinov klic.

Kikiriki!

Brž otroci mi vstanite,
Brž umijte se, molite!
Kdor predolgo spi,
Dosti vreden ni.
Kikiriki!

Kikiriki!

Knjige brž v roke vzemite,
Lepo pridno se učite!
Kdor se mlad uči.

Glada ne trpi.

Kikiriki!

Kikiriki!

V šolo mi hodite radi,
Dokler ste še čvrsti, mladi!
Kdor predolgo spi,

Šolo zamudi.

Kikiriki!

54

Abeceda.

a A, b B, o C, c C, d D,

jrr/SM//rt


o 0, p P, r R, s S, š Š,

e/

TUZZEz/iZ

t T, u U, v V z Z, ž Ž.

II. del.

Berila.

57

A. Šola.

1. Šolski mladini.

Uči pridno se, pobožno moli,
Lepo vedi se doma in v šoli!

2. Prvič v šolo.

Mati sinku:

„Pojdi zdaj, pa priden bodi,
Da se boš naučil kaj;

Sveti Duh te, sinek, vodi,

On razum ti pravi daj!

Na odkazano ti mesto
Sedi, pa na klop rokč!

Ne šepeči, pazi zvesto.

Kaj učitelj govorč!

58

Kar oni velč ti, stori;
Vprašan, gledaj jim v obraz.
In pa moško odgovori! —
Zdaj pa pojdi; zadnji cas!“

59

3. Na poti v šolo.

Mihec in Jožek gresta v šolo. Na poti pokaže
Jožek Mihcu nalogo. Mihec jo pogleda in reče: „Ej,
Jožek, dosti je napak!" Hoče jih Jožku tudi pokazati.

Jožek pa se razjezi. Mihcu iztrga nalogo. Tudi ga
suva in bije s pestjo. Mihec pa reče mirno: „ Gospodu
učitelju povem, da si me suval in tepel/' — „Le povej!"
odgovori Jožek.

Približata se šoli. Jožek prime Mihca za roko,
rekoč: „Čuj, Mihec, ne pravi gospodu učitelju, kaj je
bilo! Nikoli več ne storim kaj takega."

Mihec pogleda Jožka in vidi, da je žalosten in da
se boji. Seže mu v roko in reče: „Odpuščam ti. Poza¬
biti hočem, kar je bilo."

4. Molitev pred ukom.

Pred poukom v šoli zbrani,

Prosimo te, Bog, srčnč:

Pridne, dobre nas ohrani,

Da dospemo kdaj v neb6!

5. Janezek v šoli.

Janezek je bil vsak dan v šoli. Vendar ni pisal,
čital in računil tako dobro, kakor njegovi součenci.
Zakaj je neki Janezek tako zaostajal? Ker v šoli ni
pazil.

Kadar so gospod učitelj učili, oziral se je vedno
ali pa se je igral pod klopjo. Zato nikoli ni vedel, kaj
so pravili.

60

6. Molitev po uku.

Ukov lepih smo prejeli
Danes v šoli mnogo spet ;
Bog daj, da po njih živeli
Zvesto bi še poznih let!

7. Pridna Rozika.

Roziko so hoteli mati doma imeti, da bi jim kaj
pomagala. Rozika pa je žalostna. Joče se in pravi
materi: „Drugi otroci bodo kaj znali, jaz pa zaostanem/'

Mati pa še niso hoteli pustiti Rozike v šolo. Zato
jih prime Rozika zaroko in pravi: „Ljuba moja mati,
lepo vas prosim, pustite me v šolo! Saj pridem iz šole
hitro domov in bom tem pridnejša."

Mati ji prijazno rek6: „Torej pa pojdi, ker se tako
rada učiš! Vem, da se v šoli več naučiš, nego mi doma

v «

pomagaš.

8. Šola.

Kako te, šola, rad imam,
Kako me veseliš!

Karkoli vem, karkoli znam,
Ti vsega me učiš.

Otrok bi nehvaležen bil,

Če ne bi, šola, te častil!

9. Uganka.

Ima liste, ni drevo; ima hrbet, ni telo; brž ugani
kaj je to!

61

B. Dom.

a)  Uvod.

1. Hiša.

Vidko reče Dragici: „Pojdi, sestrica! Sezidajva si
hišico zate, zame, za očeta in za mater! Zraven hišice
postaviva hlevček za konje, vole in krave ! <l

Gresta torej na dvorišče, nabereta kamenčkov in
zidata, da je veselje. Že stoji zid; sedaj napravita še
okna in duri. Zgoraj pa naredita streho.

Iz veže držč stopnice na podstrešje in v klet. Zraven
hiše sezidata hlev in poleg hleva kočico za psa. Po
dovršenem delu sta zelo vesela in od veselja ploskata
z rokami.

2. Naša hiša.

Naša hiša ljubezniva
Nas v naročje svoje skriva,

Da ne more sneg pa mraz,

Ne vihar in dež do nas.

Tukaj s stariši živimo,

Veselimo se, učimo;

Kadar pride tihi mrak,

V mehko postelj leže vsak

62

Kdor pa varne strehe nima,

Muci ga poletje, zima; —

Torej, Bog, to prošnjo čuj
Ter naš dom nezgod varuj!

Luknjica pri luknjici, pa vendar vodo drži. Kaj je to ?

b)  Družina.

1. Dobri otroci.

Jožek, Nežika in Franček sedč na klopi pred hišo.
Pogovarjajo se o očetu in materi. Jožek, starejši brat,
pravi: „Včeraj so mi kupili oče novo začetnico. Sestra
reče: „Meni so dali mati lep robec. “  Franček, naj¬
mlajši bratec, pravi: „Zvečer nam dado mati mleka
in kruha . 41

Potem še dalje govorč, kako dobra sta oče in
mati. Jožek tudi pripoveduje o sosedovi Metki, ki so
ji mati umrli. Vsi se spogledajo in imajo solzne oči.
Franček reče: „Naša mati ne smejo umreti! u

Nato gredo vsi trije v hišo in niso nikjer tako
radi, kakor pri očetu in materi.

2. Oče in mati.

Ljubi oče, ljuba mati
Čuvata me dan in noč.

Kaj se treba meni bati,

Saj sta vselej mi v pomoč!

Vse mi dasta, česar prosim:
Sadje, kruh in med in sok ;

63

Suknja topla, ki jo nosim,

Dar je tudi njiju rok.

S cim naj neki ju zahvalim,

Da bo prav obema všeč?
če ju slušam in ne žalim,

To je menda prva reč.

3. Tolažba.

Tiho, tiho, Tonček mali, Ta nožiček, ki so mati
O, ne jokaj se tako; Dali mi za god ga, veš?

Mater so ti pokopali, N& ga, tvoj je, le jokati,

To je pač strašno hudo! Ljubi Tonček, se ne smeš.

In pa te-le desetice,

Od očeta jih imam;

Košek jagod, kos potice,

Kar imam, vse rad ti dam.

c)  človeško telo.

1. Nepokorna Tončika.

Šestletna Tončika se je rada igrala z noži, vilicami
in škarjami. Mati so ji pogostoma dejali: „Tončika,
pusti te reči! To b6de. Gotovo se ti še kaj pripeti.“
Ali nič ni pomagalo.

Nekoč zleze Tončika z nožem v roki na stol. Stol
se zvrne, deklica pade na tla in se zbode z nožem v
levo oko. „0 joj, o joj ! u  zakliče Tončika, in roditelji

64

od strahu’ne ved6, kaj bi storili. Pošljejo po zdravnika.
Zdravnik pride ter ji obveže oko. Tončika je prebila
hude bolečine in je bila potem na eno oko slepa.

2. Prsti na roki.

Ta z drevesa
Hruške stresa;
Ta jih meče
V prazne vreče;

Ta na rame
Vrečo vzame;
Ta jo skozi
Vrata vozi;

Ta pa gleda
In pojeda.

3. Dobri deček.

Padel je deček pod voz in si zlomil nogo. Zelo
je jokal, ko so ga prinesli domov. Bolna mati izvedb
veliko nesrečo. Iz postelje skočijo in omedlč.

Deček to vidi in takoj utihne. Pride zdravnik in
mu obveže nogo. Pri tem opravilu se je deček grizel
v ustne od prevelikih bolečin.

Vzdihoval je, zajokal pa ni. Vprašajo ga, ali ga
nič ne boli. „Oj, boli, boli, zelo boli!“ pravi deček
tiho; „pa bojim se ječati, da bi mati ne bili še bolj
žalostni.

4. Micika in Mirko.

Mirko se zjutraj ni nikoli redno umil in počesal.
Sestri Miciki pa se je posmehoval, kadar si je z vodo

65

izpirala usta in snažila zobe, umivala lice, ušesa in
sploh vso glavo ter si skrbno česala dolge lase.

Oče in mati sta Mirka pogostoma opominjala, naj
bo tudi sam tako čeden, kakor je Micika. Mirko pa
ni slušal. Končno se mu je po rokah izpuhnilo tako
gnusno, da so se ga ogibali vsi součenci. Dobil je namreč
garje, ki hudo srbč in se lahko preneso na drugega
človeka.

Mirko je moral dolgo ostati doma in se ni smel
družiti z nikomur. Micika pa je bila vedno zdrava.

5. Cigani gredo!

Zbežimo, stecimo,
Cigani gredč!

V rjavih bisagah
Otroke nes6!

Če se ne umivaš,
Cigana se boj!

Sicer te zaloti
In vzame s seboj.

6. Molitev zjutraj.

Spet napočil dan je nov,
Daj mi, Bog, svoj blagoslov!
Angelček pri meni stoj,

Da otrok ostanem tvoj!

7. Molitev zvečer.

Glavica mi je zaspana,
Posteljica že postlana;

Bog mi svojo daj pomoč!
OČe, mati, lahko noč!

Začetnica za slovenske ljudske šole. XII. 479.

66

č)  Človeške dobe.

Jurce in starček.

Jur če stopi iz hiše na prag. Prav tedaj pride
starček mimo njega. Glava mu je sklonjena, hrbet
upognjen, noge se mu tresejo, opira se na palico. Jurče
se mu glasno zasmeje. Starček pa se ozre na dečka in
ga nagovori tako-le:

„Ljubi deček, zakaj se mi posmehuješ? Ali ne veš,
kaj te čaka? Kadar prebiješ toliko, kakor sem jaz, tudi ne
boš več poskakoval. u

Jurčetu sežejo te besede do srca. Hitro stopi k
starčku, prime ga za roko in mu reče: „Ljubi mož,
prosim vas, odpustite mi, da sem vas razžalil!“ Starček
pravi: „Odpuščam ti! Le vedno spoštuj stare ljudi,
to je všeč Bogu in ljudem ! u

d)  Jed in pijača.

1. Molitev pred jedjo.

O Bog, to vse nam daješ Ti,
Kar dan za dnevom nas krepi;
Podeli, da bi to jedilo
Po Tvoji volji nam teknilo !

2 .  Nezmerni deček.

Krištof je bil v šoli najmanjši učenec. Sicer pa je
bil zdrav in rdečih lic. Ljudje so ga dražili: „Krištof,

67

kdaj že pogledaš gospodu učitelju na mizo?“ Dečka
so te besede vselej zbodle.

Nekoč mu reče nekdo: „Krištof, močno iej, da
hitreje dorasteš/ Krištof si misli: „To pa že storim.“
Odslej jč in tlači vase, da je groza. Vendar pa ni rasel
nič hitreje, nego bledel je in hiral. Nič ga ni veselilo,
ne delo, ne šola. Naposled zboli prav močno.

V postelji ležeč si misli: „Ali nisem zbolel zato,
ker sem preveč jedel? Odslej bom jedel le za potrebo/
čez nekoliko časa ozdravi; a jedel je zdaj le toliko,
kolikor je bilo prav. In zopet je bil vesel in rdečih lic.

3. Usmiljena deklica.

Stara Jera je dobivala pri Ivanovih kosilo. Po jed je
hodila z loncem. Nekoč se nekoliko zakesni. Ivanovi so že
odkosili, dekle pa so pozabile kaj prihraniti stari ubožici.

Ivanove Minke ni bilo doma. Mati so jo bili poslali
k šivilji. Ko pride deklica domov, gre v kuhinjo, da
bi si vzela kosilo, ki jo je čakalo.

V kuhinji pa ugleda staro ženo s praznim loncem.
Dekle ji povedč, zakaj ni dobila Jera obeda. „Dajte
ubogi Jeri jedi, katere ste prihranile meni, u  reče Minka;
„lože prebijem jaz brez kosila ko ona. Jeraje dobila
Minkino kosilo.

4. Molitev po jedi.

Za nas kot oče, Bog, skrbiš,
Jedi, pijače nam deliš;

Kar milost nam je Tvoja dala,
Za vse, za vse Ti bodi hvala!

5 *

68

5. Kruh na poti.

Če kruhek kje na tleh leži,
Nikar ne stopi, dete, nanj !
Lahko živalca ga dobi,

Ki se Bogd zahvali zanj.

69  -

Položi s ceste ga na kraj!

Morda ga najde droben ptič,

Pa ž njim zleti, da bode kaj,

V široki svet čez plan in grič.

©

6. Mrzla voda.

Kadar je bil Blaže razgret in žejen, hotel je vselej
takoj piti. Oče so mu branili in ga večkrat svarili, rekoč:
„Dokler ti je vroče, ne pij, sicer zboliš!“

Nekoč priteče ves razvnet z vrta. Očeta ni blizu.
Naravnost gre k studencu ter se napije mrzle vode.
Vesel, da si je tako hitro ugasil žejo, reče: „To je bilo
dobro!“

Toda kmalu začuti bolečine v prsih. Tudi mrzlica

v

se ga loti in kašelj ga sili. Se tisti dan mora v posteljo.
Oče pošljejo po zdravnika. Blaže dobi zdravila. Vendar
mu prihaja slabše od dne do dne, sčasoma ga je zgolj
kost in koža. Kolikokrat vzdihuje v postelji: „Ko bi
le ozdravel! Nikdar več ne bi pil, dokler se ne bi
ohladil. u  A ni mu bilo pomoči. Nekoliko časa je še
trpel, naposled je umrl.

7. Najboljše

Za deco kaplje slajše
Od kaplje bele ni;
Izpod pečin to vince
Izvira in kipi.

Po logu tiho teče
Ta blagi, bistri vir;

Živina, ptič požir.

vince za otroke.

Od tega vinca glava
Nikogar ne boli;

Telo je čvrsto, zdravo,
In sladko se zaspi.

Pa če je voda zdrava
Za deco, dobro vem,

Da tudi nič ne škodi
Odraslim že ljudem.

70

e)  Obleka.

1. Lepa suknja.

Srečko ni bil priden. Neredno je hodil v
šolo in tudi učil se je malo. Rad pa je imel
lepo obleko.

Nekega dne pride z novo suknjico v šolo.
Tovariš Videk je imel staro suknjo. Srečko mu
reče: „Olej, kako lepo suknjo imami Ti nimaš
take!“

V šolo stopijo gospod učitelj. Ko z učenci
odmolijo, pokličejo Srečka in ga vprašajo. Toda
on ne ve kaj odgovoriti. Potem pokličejo Vidka.
Ta pa jim odgovarja, da je veselje. Zdaj je bilo
Srečka sram. Spoznal je, da sama lepa suknja
ne pomaga nič, če človek ni priden.

2.  Uganka.

Hrbfet ima, trebuha ni,
Rokč ima, brez nog stoji,
Lašč ima, a ne glavč. —
Kako je stvari tej ime?

71

3. Kaj imaš pa ti?

Glej, polža krije hiška,
Kožušek ima miška;
Metuljček ima krilo,

A perja ptič obilo. —
Dej, kaj imaš pa ti?
Znaj, oče, mati zlata
Prav rada me imata!
Obleko imam tudi
In hišo v zimi hudi.

Ko zunaj veter hruje,

Peč mraza me varuje —
Kaj torej me skrbi?

4. V nedeljo zjutraj.

Bilo je neko nedeljo. Mati opravijo Miciko in
Franceta za cerkev. Potem velč: „Pojdita na vrt in
povijta tri šopke, ali pazita mi na pražnjo obleko!“

France steče naprej. Ko pride Micika za njim,
prihiti ji s šopkom v roki ves moker in blaten čez
gredo naproti. Micika pravi: „Kakšen si, France! Kaj
porekč mati! Zakaj nisi pazil na obleko ? Nato natrga
Micika ob kraju grede cvetic, in oba gresta v hišo.

Mati takoj zapazijo, kakšen je France. Obraz se
j im  stemni in nevoljno rekč : „Nesrečno dete! Dobro
veš, kako težko te oblačiva oče in jaz, pa ne varuješ
obleke! Ker me nisi slušal, ostaneš danes doma! Sleci
pražnjo obleko in obleci delavno ! u

Ko se France preobleče, mora v zadnjo sobo.
Tukaj je ostal za kazen do poldne.

72

f)  Stanovanje.

1. Bog vse vidi.

Jakec in Anica sta bila sama doma. Jakec reče
Anici: „Pojdi z menoj! Poiščiva si kaj dobrega!“ Anica
mu odgovori: „ Poj dem, če veš za tak kraj, kjer naju
nihče ne vidi.“

„No, w  reče Jakec, „pojdiva v mlečnico! Tam je
dosti smetane. u  Anica odgovori: „Tam bi naju videl
sosed, ki na dvorišču drva cepi. 1

„Pa pojdiva v kuhinjo ! 14  pravi Jakec. „V kuhinjski
omari je poln lonec medli; kruh bodeva namakala vanj . 44
Anica veli: »Tam naju utegne videti soseda, ki sedi
pri oknu in prede . 41

„Torej pojdiva v klet jabolk jest ! 44  reče Jakec;
„tam je taka tema, da naju ne bo nihče videl. 4 ” Anica
pa odgovori: „Oh, ljubi moj Jakec, ali res misliš, da
bi naju tam nihče ne videl? Ne veš li nič o tistem
očesu nad nami, ki vidi skozi zidove in tudi v temi ? 44

Jakec se prestraši in reče: „Prav praviš, ljuba
sestra! Bog naju vidi tudi tam, kjer bi naju ne videlo
človeško oko. Zatorej nikjer ne delajva, kar bi ne
bilo prav ! 44

2.  Otrok in peč.

„Ti grda, črna peč, obleci si lepše oblačilo ! 44  reče
otrok poletnega dne. „Poglej mize, stole, omare in
zrcalo, kako je vse snažno in lepo. Samo ti, peč, si
tako umazana in črna, kakor saje . 44

Peč pa molči in si misli: „Počakaj, ko mine
poletje, gotovo ti bom po volji . 44

73

Pride zima, in zunaj vse zmrzuje. Tedaj pa priteče
otrok v sobo k topli peči, gladi jo, objemlje jo in pravi:
„0h, ljuba peč, kako si dobra! Tako radi te imamo!
Kako bi brez tebe prebili! 41

3. Uganka.

Poleti je hladna, pa ni gladna;

Pozimi je gladna, pa ni hladna.

Kaj je to?

4. Blaže in Nežica.

Bila sta bratec in sestrica po imenu Blaže in Nežica.
Blaže je imel svoje reči vedno razmetane, da jih je bilo
grdo videti. Klobuk je ležal na tleh, suknjo je imel na
klopi, tablo na peči, pisalo na postelji i. t. d. Kadar
pa mu je bilo česa treba, nikoli ni hitro našel svojih
reči. Zato je prihajal tudi prepozno v šolo.

Pri Nežici pa je imela vsaka reč svoje mesto, da
je bilo lepo videti. Tudi je lahko vsako vzela hitro v
roke, ker je vedela, kam jo je bila dejala. Šole ni
zamudila nikdar.

Nekega večera rekb mati Blažetu in Nežici: „Jutri
se odpeljemo po železnici k babici. Pa vlak odide že zgo¬
daj. Kdor ne bode o pravem času oblečen, ostane doma.

Otroka se močno veselita, da bosta videla babico.
Od same radosti skoro ne moreta zaspati.

Drugo jutro ju mati zgodaj vzbudč. Mati in Nežica
sta kmalu opravljeni, a Blaže ne najde kape. Bilo je
čas oditi. „Kje pa imaš kapo?“ vprašajo ga mati. Blaže
jo išče in išče, a preden jo najde, morata mati in
Nežica z doma. Blaže žalostno gleda za njima in sklene,
da bode imel odslej svoje reči vedno v redu.

74

5. Gori, gori!

v

Stefe se je rad igral z vžigalicami. Roditelji so
ga zategadelj že večkrat pokarali. Nekega dne je
sam doma. S police vzame vžigalico in drgne ž njo
po posteljnjaku.

Zdajci odskoči iskra in se skrije v slamnico.
Slamnica zagori plamenoma. Stefe se prestraši in po¬
begne. Ogenj pa se naglo razširi po sobi. Vsa oprava:
omare, miza in stoli, vse zgori. Pregori tudi strop, in
ogenj pride na podstrešje. Kmalu je vsa hiša v plamenu.

Ljudje vpijejo: „Gorl, gori ! u  in prihitč gasit. Pa
prepozno je. Hiša pogori do tal.

Štefetovi roditelji se razjočejo od žalosti. Imeli niso
ne stanovanja, ne obleke, ne živeža. Vse nesreče pa je
bil kriv maloskrbni Stefe, ker se je igral z vžigalicami.

v

g)  Živali in rastline v hiši.

1. Pes.

Psiček naš, hav, hav!

Lajaj, to je prav!

Da pred hišna vrata
K nam ne bode tata;

Psiček naš, hav, hav!

Lajaj, to je prav!

2.  Naša muca.

Muca, maca,

Bolna taca?

Kje si bila, kaj storila,

Da te dekla je podila? —

75

„V kuhinji sem se mudila,
Pa me dekla je spazila,

Jezo name je razlila.

Jaz sem se za lonec skrila,
A preveč nerodna bila;
Lonec mleka prevrnila,

Pa ji smetano skazila.

Dekla me je z metlo, „štrc!
Pa še v rebra nekaj brc ! 1

3. Pajek in muka.

Pajek sije spredel v kotu mrežo, v katero je lovil
muhe, mušice in vešče. Nekega dne ugleda mlado muho,
ki veselo leta po sobi, toda daleč od mreže.

Ko pajek vidi, da se muha ne ujame, dobrika
se ji ter jo vabi k sebi, rekoč: „Prijateljica, pridi
k meni v vas! Postrežem ti s slaščicami, kakršne imaš
posebno rada.“

Muha se dš, pregovoriti in zbrenči na mrežo. Pa
o joj! Pajek jo zgrabi in trdno zaplete v mrežo. Potem
pa jo zadavi in ji izpije kri.

4. Uganka.

V kot je sedel
Predeč skrit,

Pa napredel
Tanko nit.

Reci, kdo je predeč bil,
Ki se presti ni učil?

76

5. UseUi klinčki.

Mati so imeli na oknu cvetice. Pridno so jih tre¬
bili in jim o pravem času prilivali. Zato so pa tudi
čvrsto rasle in lepo cvele.

Lizika bi bila tudi kaj rada imela svoj lonec
cvetnjak. Večkrat je že naprosila mater, da bi ji ga
dali. Ko prinese iz šole dobro naznanilo, dado ji lep
klinček, poln rdečega cvetja. Pristavijo pa: „To cvetico
oskrbuj sama in ne zanemarjaj je!“

Prvi teden je Lizika klinčku pridno prilivala in
ga trebila. Drugi teden je bila že menj skrbna. Tretji
teden pa popolnoma pozabi cvetico.

Slučajno jo zapazijo mati. Pokličejo Liziko ter ji
velč, naj pogleda klinček. Lizika pristopi in kaj vidi ?
Cvet je suh, listje velo, in prst vsa razpokla. Zal ji
je bilo. Spoznala je, da je lepa cvetica usehnila le zaradi
njene nemarnosti. Zelo se je jokala, toda bilo je pre¬
pozno.

77

C. Pri hiši.

1. Mlatiči.

Hej, junaki, hej, mlatiči,
Kup pšenični je visok;
Krepko naj pojč cepiči:
Pika poka, pika pok!

Kruhku belemu se smeje
Oče, mati in otrok;

Hej, mlatimo še krepkeje:
Pika poka. pika pok!

2. Zaslužena kazen.

Vinko je rad mučil živali. Nekega dne gre v hlev.
Tam je stala krava, pridna Belka, ki mu je dajala
vsak dan sladkega mleka. A kaj stori neusmiljeni
Vinko ?

Potegne jo za rep tako močno, da uboga žival
od bolečine odskoči.

V tem hipu pa vstopijo oče. Videli so, kaj je storil
hudobni deček. Primejo ga za lase in mu jih prav
močno nategnejo. Vinko zakriči: „ Joj, joj! Oče pa
rekč: „Ali te boli? Vidiš, tako boli tudi kravo, akojo
mučiš.“ — Odslej Vinko ni nobeni živali storil nič
žalega.

78

3. Mlado jagnje.

Lepo, belo jagnje mlado
Poskakavalo je rado,

Ko veselo in živ6
Z materjo se past je šlo.

Mati pravi: „čuj, ne skakaj,
Po brežini se ne takaj!

Lahko kam se zaletiš,

Šibko nogo si zdrobiš/ 1

Jagnje misli si drugače,

Rajše suče se in skače;

Zdajci se požene v skok,

Zvrne v jarek se globok.

Jagnje si nogo zlomilo,

Bridko vpilo in tožilo:

„Dete, slušaj, če ti kdaj
Nasvetuje mati kaj !“

4. Lakomni kozel.

Gospodar kupi kozla in ga zapre k ovcam. Ovčar
je polagal krmo vsem skupaj. Ali uboge ovce so poleg
kozla izhajale kaj slabo. Kadar so dobile dobre
krme, trkal jih je, dokler niso odšle od jasli. Kozel
pa je dobro krmo pojedel sam.

To zapazi ovčar in priveže kozla na vrv. Zdaj pa
je dobival kozel, kar je ostajalo ovcam.

79

5. Konj.

Konjič vriska: Ihaha!
Dobro biti je doma!

Sena dosti, ovsa dosti;

Nič ne vemo, kdo se posti.
Ali kadar popotujem,
Popotujem in cestujem,
Kola vozim, sedlo nosim,
Lačen hodim, slame prosim.
Konjič vriska: Ihaha!
Dobro biti je doma.

6. Uganka.

Čez hrbet, čez pleča, čez glavo leti,
Konjiček, voliček se vsak ga boji.
Kaj je to?

7. Česa te uči kokoš.

Mati stojč z Marico na dvorišču. Po dvorišču hodijo
kokoši ter pobirajo zrnca in črvičke. Stara kokoš gre
h koritu, da se napije. To vidi Marica in vpraša
mater:

„Mati, zakaj kokoš vselej pogleda proti nebu, ko
zajme s kljunom vode?“ Mati odgovorč: „Nebeškega

80

Očeta zahvaljuje za kapljice vode, ki jih je zajela
in popila. w

-o-

81

C. Šolski kraj.

a)  Cerkev.

1. Molitev k angelu varihu.

Ljubi angel varih moj,

Vedno poleg mene stoj;

Bodi z mano dan in noč,

V raj privedi me nekoč!

2 .  Božje oko.

Oče pridejo s sinkom Vojtehom do cerkve. Vojteh
ugleda nad cerkvenimi vrati veliko naslikano oko
in vpraša radoveden: „Oče, kaj pomeni oko na

cerkvi ?“

Oče rekč: „To oko pomeni, da Bog vse vidi in
. vse ve. Bog vidi, kaj delamo doma, kaj na polju in kaj
v cerkvi; kaj podnevi, kaj ponoči. Bog vse vidi.
Vidi tudi v našo dušo in ve, kaj mislimo in želimo.
Bog vse ve. Njemu ni nič prikrito.“

Začetnica za slovenske ljudske sole. XII. 479.

6

82

Vojtehu sežejo te besede globoko v srce. S svetim
strahom stopi v hišo božjo.

83

3. Večerni zvon.

Ko solnce gre za goro spat, Marija gleda iz neM,
Zapoje zvon v večerni hlad. Marija rada vas im& ;
Tako-le pravi, govori: Pošljite k nji pobožen klic

„ Molite, otročiči vi! Na čast kraljici vseh kraljic!

Molite za roditelje,

Dobrotnike, učitelje!

Molite, otročiči vi!

Marija milosti deli. “

b)  Na cesti.

1. Vljudni otroci.

Zvečer so se otroci igrali pred hišo. Po cesti pride
tujec. Ko se jim približa, umaknejo se otroci na levo
in desno, odkrijejo se ter prijazno pozdravijo: „Dober
večer ! 11  — »Bog daj ! u  odgovori potnik in gre dalje.

Kar se obrne in vpraša: „Ali mi veste povedati,
katera pot drži v trg?“ Otroci glasno odgovorč: „Desna
pot! u  Eden pa še gre za potnikom in ga spremi na
gx*ič, odkoder se je že videlo v trg.

2. Pošteni deček.

Mirko najde na cesti nož z dvema reziloma in

koščenima platnicama na roču. Zdi se mu zelo lep.

6 *

84

Takšnega si je želel že dolgo. Vesel skoči ž njim v
grmovje, ureže si šibico in poskuša, ali je nož oster.

Zdaj pa se mu nekaj oglasi v srcu: „Nož ni tvoj,
samo našel si ga! Glej, da ga vrneš! tt  Mirko se pre¬
straši in reče sam sebi: „Ko bi le vedel, kdo ga je
izgubil! 44

V tem pride mož po cesti. Gleda ob tla, kakor bi
česa iskal. Ko Mirko to vidi, misli si: „Ta mož išče
noža. u  Stopi k njemu in ga vpraša: „Mož, ali ste kaj
izgubili? 41  Mož odgovori: „Izgubil sem nož z dvema
reziloma in koščenima platnicama na roču. 44  Mirko seže
v žep ter mu vesel poda najdeni nož.

c)  Vrt.

1. Vrtec.

Kako je moj vrtec
Ves živozelen!
Krasnejši od njega
Ni kraj mi noben.

Tu klije po gredah
Vse polno cvetic,

Na vejah glasi se
Roj pisanih ptic.

Zelenje in cvetje
Ž njim petje sladkd —
Oj, božje stvarjenje,
Kako si lep<5!

2 .  Cvetice v plevelu.

Stanko je bil nemaren deček. Nič ga ni veselilo,
ne delo, ne uk. Mati mu dadč na vrtu gredico cvetic,

85

da bi jim prilival in jih trebil plevela. Pa tudi cvetice
zanemarja.

Nekega dne gre sestrica Vida na svojo gredico
zamakat cvetic. Stanko pride za njo. Ko Vida ugleda
zanemarjeno gredico Stankovo, reče mu: „Ljubi bratec,
zakaj ne skrbiš za gredico? Plevel ti zaduši cvetice!
Stanko odgovori: „Kaj ti je do mojih cvetic? skrbi za
svoje ! w  Potem pa gre na drugo stran, kjer so ravno
dozorevale vrtne jagode.

Bliža se materin god. Otroka se ga že zelo veselita.
Pa že tudi premišljujeta, kako bi čestitala materi in
kakšno vezilo bi jim dala.

Na dan materinega godu Vida zgodaj vstane ter
vzbudi tudi Stanka. Umijeta se in pražnje oblečeta.
Nato gresta na vrt vsak po svoj šopek. Na Vidini gredi
je bilo mnogo cvetic, zato je imela hitro šopek povit.
Stanko pa zaman išče rožic po svoji gredi. Brez vezila
mora stopiti pred mater.

Vida materi srčno čestita in jim pokloni lepi šopek.
Zdaj se približa Stanko. A ne upa si pogledati materi
v obraz, ker nima vezila. Izkuša povedati, kar je hotel;
toda vse je pozabil. Mati sicer ničesar ne rek6, vendar so
žalostni. Stanka pa je tako sram, da se razjoče.

3. Polomljena drevesca.

Mati so z Andrejčkom o mraku sedeli v sobi.
Oče pridejo z vrta. Nevoljni so in rekd resno:
„Kaj sem videl na vrtu! Nekdo mi je polomil

mlada drevesca .“

86

Mati se ustrašijo, Andrejček pa ves preplašen
pobesi oči. Oče vprašajo: „ AndrejČek, morda
veš ti, kdo mi je to storil ?“ Andrejček očeta ža¬
lostno pogleda in odgovori jokaje: „0h, oče, jaz!
Ne jezite sel Odslej nikoli več ne storim kaj
takega .“

„Za zdaj ti odpuščam,  “ reko oče, „ker si bil
odkritosrčen; drugič pa mi nikar več ne stori
kaj takšnega! Če drevesa lomiš, ne bodo rastla
in tudi ne bodo rodila dobrega sadja.“

4. Uganka.

Spomladi dišim,

Poleti hladim,

Jeseni redim,

Pozimi gorim.

Kaj je to?

5. Maček na vrtu.

Kaj tako po vrtu laziš, Kaj si ti zato pri hiši,
Maček, tiho kakor tat? Da bi ptice nam moril?

Molči, ti na ptice paziš, Za podgane si in miši,

Rad zavil bi kteri vrat. Da bi pridno jih lovil.

87

č)  Polje, travnik in gozd.
1. Ženjice.

Dozorela je pšenica,
Trudno kima klas težak;
Urno sukaj srp, ženjica,
Snope povezuj, možak!

Prepelica petpedika,
Vabi družbico mlado;
Delj in delj se ž njo umika,
Kam se slednjič skrila bo ?

Poludne je zazvonilo,
Zdaj sklenimo vsi rokč;
Dekla nese nam kosilo,
Použijmo ga sedč!

Potlej Njega zahvalimo,
Ki je tak dobrotnik nam!
Za poletje nam in zimo
Z vrhom polni žitni hram.

2.  Slamnati mož.

88

Kmet je imel veliko njivo prosa. Ko pa je proso
dozorelo, hodili so ga vrabci pridno zobat.

Nekoč gre kmet na vse zgodaj na polje, da bi
postrelil požrešne in tatinske vrabce. Ali preden pride
tja, bili so vrabci že siti njegovega prosa. Veseli so
sedeli na bližnjem črešnjevem drevesu ter glasno vri-
ščali. Zdelo se je kmetu, kakor bi se mu posmehovali,
češ: „Mi vrabci vstajamo prej nego vi, kmetje.“

Kmet preudarja, kako bi pregnal vrabce. Kmalu
ugane dober pomoček.

Ko pride domov, vzame dolg kol ter ga debelo
povije s slamo. Naredi mu glavo, roke in noge. Potem
ga opravi s staro obleko in pokrije s klobukom. V roko
pa mu d4 dolg bič. Ko gredo zvečer vrabci spat, postavi
slamnatega moža sredi njive.

Drugo jutro zletč vrabci naravnost na njivo, da bi
se nazobali prosa. Ali groza jih obide, ko ugledajo
sredi prosa srditega moža z bičem v roki. Čakajo in
čakajo, da bi odšel. Toda mož se ne gane. Naposled
zletč drugam. Nikdar več jih ni bilo na polje.

3. Kosec.

Prepelica prepeli,

Ko še ni minila rosa;
Kosec travico kosi,

V solncu se mu sveti kosa.

Pot, ki čelo mu rosi,

Si obriše, koso brusi;
Kadar se mu dobra zdi,
Razkoračen jo poskusi.

Travne bilke padajo,
Vmes sirotice cvetice;
Glčvice pokladajo
Petelinčki in zlatice.

Padaj, padaj travica,
Sivka suho bo hrustala;
Pridna naša kravica
Mleka bo obilo dala.

89

4. Uganka.

Črn kakor kovač,
Orje kakor orač;
Pa ni kovač
In ni orač.

Kaj je to?

5. Strupene goTbe.

Mati so poslali Katarinko v gozd po gobe, ker so
jih oče posebno radi jedli.

„Mati, U  reče deklica, ko se vrne, „danes sem na¬
brala jako lepih gob! Poglejte, kako so lepo rdeče in
belo pisane! Našla sem tudi onih zagorelih in sivih,
katerih ste prinesli v soboto, pa jih nisem hotela
pobrati/ 1

„0h, brezpametno dete!“ odgovorč mati, „to so
mušnice, vse strupene, četudi se zdč tebi tako lepe!
Kdor bi jih jedel, bi umrl. One zagorele in sive pa
so globanje in golobice, najboljše gobe, kar jih raste,
če se tudi tebi zdč grde. “

90

D. Solnee, nebo in čas.

L Solnee vse oživlja.

Že dviga se solnee, vrhove zlati,
Na gori, v dolini se vse oživi.

Po drevju zelenem se ptički budč,
Čebelice pridne na pašo hitč.

Cvetica se vzdigne iz nočnega snk,
Na glavi blišči se ji rosa svetlk.

Človeku pa solnee veleva tako:
Brž vstani in moli in delaj skrbno!

2 .  Otroka in mesec.

Solnee je bilo zašlo; mračilo seje že. Otroci so bili
že vsi doma, le dva sta še sedela na polju ter se igrala.
Bila sta tako zamišljena v igro, da niti nista zapazila,
kdaj je nastopila noč.

Zdajci skočita kvišku ter prestrašena zbežita po
poti proti domu. Ali kmalu spoznata, ida sta izgrešila

91

pot. Stečeta nazaj in je iščeta, vendar zastonj, ker je
že trda tema.

Kar posveti izza drevja mesec. Ko ugleda otroka,
reče jima: „Dober večer! Kaj pa delata tako pozno
tukaj ? w

Otroka je začetkoma strah; ko pa vidita, da se
mesec prijazno smehlja, pravita: „Oh, zakesnila sva se
in zdaj ne najdeva več domov / 1

Mesec odgovori: „če dobro poznata hišo, kjer
sta doma, posvetim vama, da najdeta pot. In mesec
jima sveti.

Otroka pa hitita domov, kolikor se d&. Srečno
dospeta do hiše. Ko obstojita pred njo, rečeta: „Lepa
hvala, ljubi mesec, da si nama svetil ! a  On pa jima
odgovori: „Hitro stecita k materi! V skrbeh so že
zaradi vaju. Lahko noč ! <l

3 .

Solnce zašlb je za gore,
Noči umika se dan;

Mrak po nižavah prostore
V plašč že zagrinja teman.

Mesec polagoma vzhaja,
Zvezda večerna miglja;
Žejne cvetice napaja
Hladna rosica z neba.

Večer.

Zvon je zapel iz zvonika,
Snema klobuček pastir;
Mesec se više pomika,
Pokoj povsod je in mir.

Jagodo, Sivko in Dimo —
Dobro napasle so se —
Urno domov poženimo ;
One so site, mi ne!

92

4. Solnce in dež.

Deževalo je. Otroci so morali ostati v sobi. Zato
so bili nevoljni. Rekli so: „Da bi pač vedno sijalo
solnce!“

Ta želja se jim je kmalu izpolnila. Več tednov se
ni pokazal niti oblaček na nebu. Otroci so se lahko
vsak dan igrali pod milim nebom.

Toda na vrtu so zvenele vse cvetice. Usehnila so
vsa zelišča na polju. Po travnikih ni bilo ne trave ne
cvetic. Potoki in studenci so se posušili. Le globoko
v jarku je še kapala voda izpod pečine. Tja doli so
hodili po njo in jo nosili domov, da so kuhali in prali,
gasili si žejo in napajali živino. Sčasoma pa je pohajala
voda tudi tukaj.

Ljudje so bili žalostni. Otrok ni več mikalo, da
bi se igrali. Vzdihovali so: „Oh, da bi le spet

deževalo l“

Mati pa reko: „Zdaj vidite, da je dež prav
tako potreben, kakor solnce! Dež in solnce sta od
Boga. 1 '

5. Kako cvetice rastejo.

Glej, zmeče drobno
Na zemlji leži:

Popiha mu vetrec,

Ga v tla zapraši.

Tu spava prav sladko
Ko dete mladč,

In zemlja ga mati
Varuje skrbnb.

Ge žejno je včasih
Bog piti mu d&,

In kmalu priklije
Iz tal do vrh&.

Razvija se, raste
In gleda v neb6 ;
Sam Bog ga obleče
V obleko lepb.

93

6. Pomlad.

Mladč je nebo se razpelo
In jasno ko ribje okč;

„ S cink !“ ščinkovec Ščinka veselo,
Ko grm zeleni in drevč.

Trobentice, zvončke, zlatice
čebela obira brenče;

Igrajo se v solncu mušice,

Metulj spreletava se že.

Pastirček pri čredi prepeva
In uka, pomladi vesel;

Pred hišo se starček ogreva,
Kožušek je solncu odpel.

Kako je lepo zdaj na sveti!
Čast pojmo in hvalo Bogu,

Ki dal nam je spet doživeti
To rajsko lepoto — juhu!

7. Jesen.

Jesen j e tu, po vrtu v travi Slovo že lastovke so vzele,

Podlesek cvete nevesel; V grmovju črni kos molči;
Na jug zleteli so žrjavi, Senice so prišle vesele
Hladan se čas nam je začel. Od mrzle severne strani.

Jesen rumena, dobra žena!

Otroci se je veselč;

Rdeča, bela in rumena
Na drevju jabolka zorč.

94

K

je vse pokalo. Vode so zamrznile, in debel sneg je zapadel.

95

Alijkar je hotela, ni mogla storiti. Uboge ptičice
je sicer zelo zeblo in dobivale so le malo živeža. Ali
priletele so k hišam, in dobri ljudje so jim trosili zrnec
in drobtinic.

Domača živina je stala v toplih hlevih. Da ne bi
mogla zima k nji, zamašili so ljudje okna ter povili
duri s slamo. V jasli so polagali živini seno in oves.

Sami pa so si pridno greli sobe. Čim bolj je pri¬
tiskal mraz, tem bolj so kurili v peci, da je bilo toplo.
Kadar so šli z doma, oblekli so se v debele suknje in
kožuhe.

Ko zima spozna, da ne more pokončati ljudi in
živali, odneha Topel vetrič pripiha, led se raztaja in
sneg skopni. Solnce dobiva od dne do dne več moči.
Kmalu zopet zapoj 6 ptičice, travnik ozeleni in cvetice
zacveto.

9. Ptič na oknu.

Na okno potrka: „Tip, tip!
Odprite mi vendar za kratek hip!
Veter brije, gosto sneži,

Zmrznil bodem, hrane ni.

Dobri ljudje, odprite mi dom,

Jako priden na domu bom.

Odpro mu radi topli hram ;
Krušne drobtine pobiral je tam;
Dokaj tednov na toplem prebil.

Ko pa je zunaj mraz minil,

V kotu sedel je žalosten spet.

Odprli so mu — včš, zletel je v svet.

96

10. Uganka.

Po zraku leti,

Na zemlji leži,

V rokkh se stopi,
Na peči scedi.

11. Zima.

Prikašljala je starka zima,
Suh, nagub&n ima obraz;

Ko z brado kljukasto pokima,
Sneg z neba prileti in mraz.

Po vrtu se senica klati,
Premalo hrane daje gozd;

Zdaj imaš, zajec ti uhati,

Svoj štiridesetdanski post.

Mož starček se pri peči greje
In kima truden, da zaspi;

Da bo dovolj za platno preje,
Kolovrat urno suče hči.

Po gladkem ledu se otroci
Drvč, ne včjo, kaj je mraz;
Nagajajo si s kepo v roči —
Kako vesel je zimski čas!

97

• 12. Voščilo za novo leto.

Prišlo je zopet novo leto  —
Da bilo dobro bi pričeto 1
Veselja Bog Vam dosti daj,

Ž njim zdravje, sreče marsikaj!

Začetnica za siovenske ljudske Sole. XII. 479.

7

98

Cesarska pesem.

Bog ohrani, Bog obvari
Nam česala, Avstrijo!

Modro da nam gospodari
S svete vere pomočjo!

Branimo mu krono dedno
Zoper vse sovražnike!

S habsburškim bo tronom vedno
Sreča trdna Avstrije!

Trdno dejmo se skleniti:
Sloga pravo moč rodi;

Vse lahko nam bo storiti,
Ako združimo moči.

Brate vodi vez edina
Nas do cilja enega:

Živi cesar, domovina,

Večna bode Avstrija!

99

Vsebina in kazalo.

I. del.

Pisane in tiskane črke. Vaje v branju.

Stran

1. Samoglasniki in trpežni soglasniki. 4

2. Hipni soglasniki.20

3. Ponav^aige malih črk .31

4. Glasovne skupine.34

5. Velike črke.40

6. Abeceda. 54

II. del.

Berila.

A. Šola.

1. Šolski mladini („Angelček“) .57

2. Prvič v šolo (Jos. Stritar). 57

3. Na poti v šolo (poslov, in izprem.).59

4. Molitev pred ukom (prenaredil Ant. Funtek).59

5. Janezek v šoli (G. M.).59

6. Molitev po uku (prenaredil Ant. Funtek).60

7. Pridna Rozika (po Slomšku) .60

8. Šola (prenaredil Ant. Funtek).6 r

9. Uganka (knjiga) (G. M.).

B. Dom.

a)  Uvod:

1. Hiša (po Fr. Gabršku).

2. Naša hiša (L. Černej) ..

100

b)  Družina:

Stran

1. Dobri otroci (Razinger in Žumer-jev Abec.).62

2. Oče in mati (Ant. Funtek).62

3. Tolažba (Jos. Stritar).63

c)  Človeško telo:

1. Nepokorna Tončika (po Miklošičevi Začetnici) .63

2. Prsti na roki („Vrtec“) .64

3. Dobri deček (po „Vrtcu“).64

4. Micika in Mirko (poslov, in izprem.).64

5. Cigani gredč I (Narodna).65

6. Molitev zjutraj (prenaredil Ant. Funtek).65

7. Molitev zvečer (prenaredil Ant. Funtek).65

c)  Človeške dobe:

Jurče in starček (poslov, in izpr.).66

d)  Jed in pijača:

1. Molitev pred jedjo (po Razing. in Žum. Abec. Ant. Funtek) ... 66

2. Nezmerni deček (G. M.).66

3. Usmiljena deklica (J. K.)...67

4. Molitev po jedi (prenaredil Ant. Funtek).67

5. Kruh na poti (poslov. Ant. Funtek).68

6. Mrzla voda (po Slomšku).69

7. Najboljše vince za otroke (Slomšek-Funtek).69

e)  Obleka:

1. Lepa suknja (po Praprota. Abeced.).70

2. Uganka (kožuh) (Gabršek-Funtek).70

3. Kaj imaš pa ti? (prenaredil Ant. Funtek).71

4. V nedeljo zjutraj (G. M.).71

f)  Stanovanje:

- vidi (po Slomšku).72

eč (po Mikloš. Začeta.).72

(Fr. Gabršek).73

(po Mikloš. Začeta.).73

’->š. Začeta.).74

— 101  —

g)  Živali in rastline v hiši:

Stran

1. Pes (Ant. Funtek).74

2. Naša muca (Narodna).74

3. Pajek in muha (J. K.).75

4. Uganka (pajek) (prenaredil Ant. Funtek).75

5. Usehli klinčki (G. M.).76

O. Pri hiši.

1. Mlatiči (Jos. Stritar).77

2. Zaslužena kazen (G. M.).77

3. Mlado jagnje (Slomšek-Funtek).78

4. Lakomni kozel (po Slomšku).78

5. Konj (Fr. Levstik).79

6. Uganka (bič) („ Vrtec").79

7. česa te uči kokoš (J. K.)  79

O. Šolski kraj.

a)  Cerkev:

1. Molitev k angelu varihu („Venec“) .8i

2. Božje oko (Razing. in Žum. Abecedn.).81

3. Večerni zvon („Angelček“).83

b)  Na cesti:

1. Vljudni otroci (po Raz. in Žum. Abeced.).83

2. Pošteni deček (po Mikloš. Začet.).83

c)  Vrt:

1. Vrtec (prenaredil Ant. Funtek).

2. Cvetice v plevelu (J. K.) ..

3. Polomljena drevesca (po Mikloš. Začetn.).

4. Uganka (sadno drevo) („Vrtec“).

5. Maček na vrtu (Jos. Stritar).

— 102  —

6 )  Polje, travnik in gozd:

Stran

1. Ženjice (Jos. Stritar).87

2. Slamnati mož (po Mikloš. Začetn.).87

3. Kosec (Jos. Stritar).88

4. Uganka (krt.) (Fr. Gabršek) .89

5. Strupene gobe (po Mikloš. Začetn.).89

D. Solnce, nebo in čas.

1. Solnce vse oživlja (G. M.).90

2. Otroka in mesec (posl. in izprem.).90

3. Večer (Jos. Stritar).91

4. Solnce in dež (po Mikloš. Začetn.).92

5. Kako cvetice rastejo (po Mikloš. Začetn.).92

6. Pomlad (Jos. Stritar).93

7. Jesen (Jos. Stritar).93

8. Huda zima (poslov, in izprem.).94

9. Ptič na oknu (poslov. Ant. Funtek).95

10. Uganka (sneg) („Vrtec“). 96

11. Zima (Jos. Stritar) ..96

12. Voščilo za novo leto (prenaredil A. Funtek).97

Cesarska pesem.98

Natisnil Karel Gorišek  na Dunaju. — 14 166.

po Mikloš. Začeta.).87

3. Kosec (Jos. Stritar).88

4. Uganka (krt.) (Fr. Gabršek).89

5. Strupene gobe (po Mikloš. Začeta.).89

D. Solnce, nebo in čas.

1. Solnce vse oživlja (G. M.).90

2. Otroka in mesec (posl. in izprem.).90

3. Večer (Jos. Stritar).91

4. Solnce in dež (po Mikloš. Začeta.).92

5. Kako cvetice rastejo (po Mikloš. Začetn.).92

6. Pomlad (Jos. Stritar).93

7. Jesen (Jos. Stritar).93

8. Huda zima (poslov, in izprem.).94

9. Ptič na oknu (poslov. Ant. Funtek).95

10. Uganka (sneg) („Vrtec“).96

11. Zima (Jos. Stritar).: . . 96

12. Voščilo za novo leto (prenaredil A. Funtek).97

Cesarska pesem.98

i

Natisnil Karel Gorišek  na Dunaju. — 16 950.

T



UNIUERZITETNR KNJIŽNICA MARIBOR

R 20871 / izd . 1918