študentski list
Ljubljana,   12. oktobra  1966 Letnik XVII.             Številka 1
tribuna
Knez Aj je vprašal, rekoč: »Kaj nam je storiti, da bi bilo ljudstvo pokorno?«
Khunk Ce je spoštljivo odgovoril: »Po-vzdignite poštenjake, odstranite nepoštene, in ljudstvo se bo pokorilo; pov/dignite nepoštene, odstranite poštene, in ljudstvo se ne bo poko-rilo.«
(LJUN Jtr, Iz stare Kitajske filozofije,  19)
Prizadevanja, da vzorec neke politične strukture zaobjamemo z ra-cionalizacijo sistema preko organiziranja, reorganiziranja itd. očitno ne prenesejo teže vseh vprašanj jugoslovanske družbe, ki so se na-grmadila v obdobju revolucionarnega in postrevolucionarnega spleta idej in materialnih gibanj. Morda so v nekem trenutku bila materialna gibanja mnogo tesneje odvisna od idej kot pa obratno. Ne gre za zbir individualnih, avtentičnih idej, ki so se kazale zgolj v privatni sferi našega bivanja, temveč gre za idejo nasploh, za kolektivno idejo. Ko-lektivna ideja ima svojo logiko, ki ji omogoča izvenosebno bivanje. Kljub svoji abstraktni vrednosti se tesno veže na konkretne vodilne dejavnike družbenega razvoja, celo uresničuje se lahko le skozi njihovo obstojnost. če je obstojnost njen pogoj, je neobstojnost njena kriza, zlom. Kolektivna ideja, ki je ne enačim s totaliteto ideje, temveč ideje tofralnosti, služi pr»dvsem praktienim ciljem, to je ima izdelane »rešitve« in »modele« za vse, se hrani s prakso; predvsem pa s tistimi elementi te prakse, ki jih je že predvidela. Preseneti jo lahko le pdsot-nost enega izmed subjektivnih nosilcev te ideje, ki pa niti ne predstav-Ija posebnega udarca zanjo, saj se je že mnogo prej asociirala in spo-jila, vsaj deklarativno, s tvorniini, demokratičnimi trendi samoupravne logike. Je pa to tudi vse ali pa največ vse, kar jo preseneti. Večkrat tudi prezre, da se avantgardne sile v samoupravni praksi in vodilni zavestni sili združujejo kljub dejstvu, da obstajajo zato nujne insti-tucionalne prepreke in včasih, kar je zopet v strukturi takšnih odnosov razumljivo, celo neskladnost z vrhovi »prakse« in »zavesti« na vseh nivojih družbene hierarhije.
Njena temeljna slabost je v iskanju mehanične aritmetične sre-dine med anarhičnim Lndividualizmom in birokratskim centralizmom celo v tistih objektivnih razmerah, ki nudijo neprimerno več možnosti in svobode slednjemu, kar pomeni, da v pogojih neenake možnosti in situacij pridobi vedno tisto, kar živi močneje, objektivneje. Logika mehanične sredine je tedaj že tudi sama nezadostna, čeprav je že kot taka teoretično nevzdržna, ker sprošča kvečjemu delovanje politične zakonitosti v okviru »laissez faire«. To pa je tista logika organizirane stihije, ki yrednoti le po kriteriju moči (power). Posledice so znane. Absolutizacija ene strani tega družbenega odnosa je zanemarila drugo svobodo individuuma. številni prispevki v politicni praksi in teoriji so obremenjeni s takšno ali podobno aritmetizacijo.
Reorganizacija organizacije kljub vsemu romantičnemu zanosu ne predstavlja minimalne zadostnosti v kolikor podreja fiksno — normativno strukturo potrebam dela subjektivne politične strukture. Poštene, odkrite besede na raznih sestankih, predlogi o novih kadrov-skih impulzih, ki že zaradi svoje objektivne omejenosti ne dajejo po-samezniku več kot znan Masarykov stavek »o deraokraciji kot disku-siji«. Vsaj za zdaj še to velja, dokler se (če se) besede ne spremene v dejanja. Abstrakcija je rezultat racionaliziranega dvoma, konkretnost pa njegova potrditev: usoda predlogov republiškega plenuma ZKS za najvišje vodstvo naše vodilne organizacije je neznana ali pa zelo znana. Neinformacija o tem je tedaj informacija! Privilegij v latinščini pomeni posebno pravico, prednost, izjemnost, ugodnost, se žal tre-nutno obravnava kot politično orodje razrednega sovražnika ali pa kot posledica dosledno izvedene delitve po delu. (!). Prav pri kritikih kritike privilegijev gre za vulgariziranje sicer »konstruktivne«, dobro-namerne kritike, ki družbeno vsebino pojma ne zreducira zgolj na sfero umetnosti pridobivanja konzumnih dobrin, temveč vključuje prav tako moralni in politični vidik teh posebnih pravic, kot je re-cimo pravica do »sintetičnih«, zaključnih in časovno neomejenih poli-tičnih diskusij na sestankih reptibliškega vodstva.
Subjektivno in objektivno se popolnoma pokrivata. Praktična po-sledica te teze je, da so posamezniki nezmotljivi, različne filozofske smeri pomenijo zavestno spodkopavanje osnovnih pridobitev soeiali-stične revolucije, družbenedeformacije se odkrivajo v objektivno da-nih trenutkih, ne prej, ne kasneje, in tako naprej. Skratka, mnoga vprašanja so nerešena, morda celo nerešljiva, kajti mit reorganiziranja ne more razrešiti ničesar, o reorganizaciji ljudi pa se še ne razmišlja.
Rudi Rizman
2. STRAN TRIBUNA
ODPRTO PISMO SLOVENSKI JAVNOSTI
Šolanje in študij postajata vse bolj privilegij mladine iz družin z visokimi dohodki. Ob večanju števila diploman-tov srednjih šol se znižuje število na novo vpisanih študentov na visokih šo-lah in univerzi, kar gre večji del na račun poslabšanih materialnih možno-sti in manjše družbene pomoči študi-rajoči mladini. Socialna in regionalna struktura študentov se stalno slabša v škodo tistih področij, ki najbolj po-trebujejo strokoviijake. Letošnje leto se je na Ijubljansko univerzo vpisalo že 44,4% mladine iz ljubljanskih občin, kar kaže na dejstvo da so večletna prizadevanja in opozorila družbeno-političnih faktorjev na univerzi ter opozorila, ki jih je na javnost naslovi-la v preteklih letih študentska organi-zacija vključno z resolucijo o mate-rialnem položaju študentov, naletela na grluha ušesa in neraztimevanje pri odgovornih družbenih forumih v re-publiki. Potrebno je, da se vsa sloven-ska javnost zamisli, zakaj izredno hi-tro pada število štipendij. Padanje šte-vila štipendij in nepomembna sredstva za dijaška in študentska posojila di-rektno zavira reformna prizadevanja in premajhno zanimanje slovenske jav-nosti za ta vprašanja poraja dvom v iskrenost pri izvajanju družbenih spre-memb. Slovenski narod ne more in ne sme dopustiti osirotnašenja svoje kul-turne dediščine, svojo prihodnost lah-ko gradi le na sposobnih strokovnja kih. Zato moramo s skupnimi napori takoj uresničiti priznano družbeno na-čelo, da je študij družbeno potrebno delo s konkretno široko zasnovano akcijo, z ustreznim družbenim prizna-njem za vse sposobne mlade ljudi.
V pogojih, ko naša proizvodnja očil-no ni sposobna uveljaviti zdrave kad-rgvske politike s štipendiranjem ter grobo izkorišča reformne težave na področju izobraževanja, javno zahteva-mo, v kolikor danes že ni prepoziio, republiško akcijo za saniranje nasta-lega položaja. še posebej sino zaskrb-ljeni, ker tudi predlog republiškega zakona o finansiranju izobraževanja ne garantira ustreznih rešitev.
Izvršni svet in skupščina SRS naj zagotovita bistveno povečanje republi-škili kreditnih in štipendijskih skladov ter sredstev za pospešeno gradnjo osta-lih objektov dijaškega in študentskega standarda. Menimo namreč, da so za-man vsa vlaganja v sistem izobraževa-nja in vzgoje, dokler ne bodo ustvar-jeni normalni materialni pogoji za študirajočo   mladino.
ZVEZA  ŠTUDENTOV LJUBLJANSKE UNIVERZE
OSTI TEDNA
PROSTOR IN POGOJI ZA
VSE DRUŽBENE TOKOVE
ZNOTRAJ    SOCIALISTIC-
NE STRUKTURE?
»Socialistična zveza mora zajeti vse družbene tokove znotraj socialistične strukture, jim dati prostor ter pogo-je...
»... kar bo lahko opravljala (SZDL) samo tedaj, če bodo komunisti v njej aktivni graditelji demokratičnih odnosov, obenem pa aktiven faktor jasnih socialističnih koncepcij v boju mnenj.«   (Edvard  Kardelj,   V.   plenum
ckzks>
»V tisku smo premalo dejavni.. . Veliko je kritiziranja ... premalo smo usposobljeni za javen političen boj z argumenti...« (Jože Smole, glavni urednik »Dela«, član CK ZKS).
Ob teh jasno ekspliciranih stališčili je težko doumeti (zlasti, če ni argu-mentov), zakaj glasilo SZDL »Delo« ni objavilo prispevkov članov SZDL in ZK dr. Franca Cerneta, dr. Vojana Rusa (članov GO SZDL) Viljema Mer-harja, tov. Bučarja.
Kdo so sile v »Delu«, ki onemogo-čajo realizacijo stališč (tudi svojega glavnega urednika), sprejetih na ple-numu ZK?
Ali je iskati vzroke za »stopicanje na mestu« kljub »naprednim in dobrim sklepom na kongresih SZDL«, o čemer je tudi govoril tovariš Kardelj na ple-numu, tudi v kolektivu »Dela«?
Ali je nekaj narobe v delu »Dela« ali pa so morda imenovani prispevki tlanov GO SZDL in CK ZKS izven so-cialistične strukture?
Kdo v »Delu« ustvarja prepad me«i proklamiranim in prakso?
Kdo je selektivni organ in kdo do-loča  kriterije »socialističnosti:?
P. S. Le prispevek Viljema  Merhar.
ja je  bil  na  dodatno  intervencijo  na-
knadno objavljen v »Naših Razgledih«.
Krištof Janežie
PONOVNO: TEORUA IN PRAKSA
V  »Komunistu« z dne 16. septembra 1966 je bilo na strani 3 pod naslovom »Demokratizacija    vodilnih   teles   ZK« ter   podnaslovom   »Spremenjen   značaj izvršnega  komiteja«  navedeno sledeče:
»Poudarili so, da je v načrtu spre-memba značaja izvršnega komiteja. Po-stal haj bi organ, ki izvaja sklepe CK, njegov in tudi njemu odgovoren or-gan...«
Članek je napisal tov. Voja Jovano-vič.
V  statutu Zveze komunistov Jugosla-vije, sprejetem na VIII. kongresu, pa |e   položaj   izvršnega   komiteja   v   36. členu formuliran takole:
»Izvršni komite vodi med sejami cen-tralnega komiteja delo v Zvezi komu-nistov; pripravlja seje centralnega ko-miteja in organizira delo za izvajanje sklepov, sprejetih na sejah centralnega komiteja. Za svoje delo je odgovoren centralnemu komiteju in mu redno poroča«.
Če torej člankar povzema razpravo o položaju izvršnega komiteja tako, da so predvidene take »spremembe«, ki so že v statutu ZK, potem lahko iz tega izvedemo le zaključek, da je bil doslej statut kršen.
Raziskujmo statut dalje: Clen 50, dru-gi odstavek, se glasi: »Proti članotn Zveze komunistov, ki v svojem delu kršijo določbe statuta, izvajajo orga-nizacije Zveze komunistov disciplinske ukrepe« ...
V   naslednjih  členih   so  le  ti  taksa-tivno našteti.                                 A. O.
FINANSIRANJE PROBLEMOV
Uredništva naših osrednjih revij so se znašla v zelo nezavidljivi situaciji. Neurejeno tinansiranje jih sili k zmanj-ševanju  obsega  in  s  tem  zaostajanju
pri objavljanju materiala. ki tako po nekaj mesecev leži po predalih. To zad-nje dejstvo velja še posebej za revijo Problemi, ki jo izdajata CK ZMS in UO ZŠJ. Neurejena finančna situacija jo sili vsako leto znova, da ali pred-časno zaključi posamezni letnik — kot se bo skoraj gotovo zgodUo letos je-seni — ali pa, da zaradi neurejenega dotoka sredstev začne redno izhajati šele spomladi. Tudi s tem smo se letos že  srečali.
Sklad za pospeševanje založništva brez dvoma ni kriv sam, gotovo pa je, da bi se moral bolj zavzeti za enako-mernejši dotok denarja ali poskrbeti za premostitvene kredite, če se že vzpo-stavlja med njim in izdajateljem ali revijo poslovni odnos. Pa tudi ta po-slovni odnos obstaja verjetno samo na videz.
Problemi, ki imajo v predalih vedno za dve do štiri številke materiala, v banki ali pri izda.jatel.ju pa dolgove, imajo pač zaščitnike (izdajatelje)- ki na lestvici hierarhijc stojijo najniže. Tudi zato, domnevam vsaj, bodo ma-teriali obležali v predalib ali pa bo re-vija čez pol leta post festum pisala o razpravah, ki so se že danes končaie.
Nekatere družbene znanosti sc dobi-le pri nas domminsko pravico šele po vojni, poln, razmeroma ustrezen in mogoč razmah pa so doživele šele v zadnjih letih. Včasih, ko človeštvo še ni poznalo tiska, so filozofi nčili na ulicj   in  hodili  po deželi.
Danes se hvalimo z dosežki civiliza-cije in kulture, pa nam »grozi« ponov-no takšen način razširjanja znanstve-nib  dosežkov.
Zdi se mi, da bi ob takih prilikah tudi največji intuziasti raje sedeli do-ma za televizorjem.
Verjetno bi bUo zanimivo zvedeti, če dosieji, o katerih se je govorilo na Plenumu ZKS, fci da so bili posebno številni med sodelavci revij in kaltur-nimi delavci, nasploh kaj vplivajo na finansiranje   kulture.                       b. z.
TRIBUNO UREJAJO:
FRANCE ANŽEL (TEHNIČNI UREDNIK), MIHA JAZBINŠEK, TINE KALAN, IVO MARENK, MARKO POGACNIK, RUDI RIZ-
MAN (ODGOVORNI UREDNIK), HERMAN VOGEL
TRIBUNA   -   IZDAJA   UO   ZŠJ
-   UREDNIŠTVO   IN   UPRAVA TRG     REVOLUCIJE    l/II      — TELEFON    21280    -    TEKOČI RAČUN    503-8-72    —    LETNA NAROČNINA    ZA     ŠTUDENTE DESET NDIN, ZAOSTALEPET-NAJST   NDIN   —  POSAMEZEN IVOD  50  PAR  —  ROKOPISOV IN FOTOGRAFIJ NE VRAČAMO
—  TISKA ČP DELO, LJUBLJA-NA,  TOMŠIČEVA  1,  TELEFON 23-522  — POŠTNINA  PLACANA
V GOTOVINI
Zakaj ga kamenjate?
Antisocialistični
element je!
Kako ste pa to ugotovili?
- S falsificiranjem Marxa je skušal dokazovati, da privi-legiji ne sodijo v obdobje graditve socializma
Predlog za rešitev problema finansiranja Problemov
TRIBUNA STRAN 3
Zapis/ci o zadnji seji Univerzitetnega zoeta
1.   Mednarodni  kontakti Ijubljatfske univerze so dosegli obseg, zato bi že nekaj časa veljalo o njih po-sebej razpravljati.  Stotine prominentnih predstavni-kov tujih kultur skuša spoznati naše dogajanje preko organiziranih  meduniverzitetnih  srečanj.   Veliko  ste-vilo pomembnih znanstvenikov našega časa, ki obisku-jejo Ijubljanske fakultete, ne najde poti preko uni-verze v  slovensko javnost.  Naši znanstveniki odha-jajo na mednarodna znanstvena srečanja anonimno — ne da bi slovenska javnost karkoli izvedela o njiho-vi mednarodni reputaciji.
Vse to zahteva temeljito analizo trenutnih razmer na tem področju, ne zadovoljujejo pa samo neobvez-ne pripombe na redna rektorjeva poročanja o spreje-mih in uradnih razgovorih. Drugod je pri mednarod-nih stikih v navadi zelo organiziran pristop. To je razumljivo, ker so ravno ti stiki ena od osnov med-narodne reputacijg neke univerze. Razen tega, da so pomemben medij znanstvenega dialoga in da so sami po sebi predstavljanje kulture narodov na naj-višjem nivoju — je zanje pomembna finančna postav-ka, v naših neorganiziranih razmerah nič manjša kot pn urejenem in smotrnem navezovanju mednarod-nih stikov. Povsem na mestu je zahteva univerzitet-nih znanstvenih delavcev, da naj univerzitetna ad-ministracija prevzame vse tiste posle, ki se direktno ne tičejo znanstvene diskusije. Ali bo tajništvo v te namene odprlo posebno mednarodno pisarno ali bo posebej zadolžilo enega od pomočnikov tajnika ali kako drugače — to je njihova stvar. Dolžnosti pa so postavljene nedvoumno.
2.  Teze republiškega zakona  o  finansiranju  izo-braževanja so kljub temu, da so bile montirane v bla-go počitniško vzdušje, vzburile duhove. Ne le zato, ker bi ustvarjale posebno velike dileme z nastavljenimi variantami, pač pa zaradi samega izhodišča zakona, ki pa je bilo za vsak primer že prej sprejeto v zvez-nem zakonu.
Zakon o finansiranju izobraževanja bi moral vskla-diti tri bistvene momente: družbeno potrebo po šola-nih Ijudeh, stihijski pritisk kandidatov za določene iz-obrazbene stopnje na šolske ustanove in okvir šolstva, ki ga druzbena skupnost zmore vzdrševati.
Zakonska določila kažejo bolj malo občutljivosti za prva dva faktorja, medtem ko je tretji edini re-levanten. Zato je ta predpis togo pristajanje na ob-stoječe stanje in ščit pred naprednimi koncepcijami družbenega usmerjanja, ki vključujejo kot enega od-ločilnih faktorjev samostojno načrtovanje izobraževa-nja. Vulgarnost koncepcije povezovanja šolstva in t. im. prakse, kot naj bi bilo z novim predpisom po vsej sili dose&eno, se kaže v preprosti logiki:
Sredstva naj bi se zajemalo fiskalno predvsem iz osebnih iohodkov. (Od kdaj so pri nas osebni dohodki pokazatelj gibanja družbene produkcije, ki pa bi ji šol-stvo moralo vsaj slediti, čeprav bi moralo biti njen perspektivni korektiv?) če hočemo povečati sredstva za izobraževanje (in to v imenu perspektivnih druž-benih potreb ali pa v imenu materialno zapostavljene
PO MALEM OVELIKIHREČEH
pedagoške profesije), smo za avtomatičen dvig oseb-nih dohodkov v produkciji. Da je to direkten pritisk na inflacijo, kažejo tendence s strani republiških or-ganov, ki črpajo sredstva za svoje poslovanje iz iste-ga vira, ki pa jim očitno ni zadosten. Finansiranje izobraževanja velja direktno vezati na gibanje produk-cije, ne pa na gibanje osebnih dohodkov.
če je neka stopnja ali vrsta izobraževanja druž-beno dogovorjena kot potrebna, potem imajo udele-ženci študijskega procesa kot delovnega odnosa fuči-telji in učencij vso pravico zastaviti predračun svoje dejavnosti in jo konfrontirati z možnostmi skupnosti, ki se je zato izobraševanje dogovorila. Obenem mora torej odpasti ugotavljanje potrebnosti neke šole in kruto rezanje kruha. Poudarjem, da to velja ne samo za učitelje, pač pa tudi za učence.
6. Ironijo, tragično koincidenco ali obvezni pesi-mizem povzroča istočasno razpravljanje o dvomljivo zastavljeni perspektivni rešitvi finansiranja izobraže-vanja in bolečih konsekvencah sedanjega sistema.
Vrsta fakultet ima v tem trenutku finančno krite samo naslednje postavke: osebne dohodke na nivoju januar 1966, režijski stroški, stroški za kemikalije in knjige, ki so pri vajah neobhodne.
Letošnji vpis na univerzo je dal zaskrbljujoče šte-vilke. Poleg že nekaj let alarmirane socialne strukture vpisanih, je letos dokončno opozorila nase tudi regi-onalna struktura.
Ljubljanska univerza postaja resnično vse bolj Ijubljanska, saj je od letos vpisanih študentov kar 57 odstotkov doma iz Ljubljane ali bližnje Gorenjske. Na Ekonomski fakulteti je ta odstotek celo 67 od-stotkov in na oddelku za arhitekturo 66 odstotkov.
Pet od stotih mladih Ijubljančanov si lahko pri-vošči univerzitetni študij. Na Koroškem, štajerskem in Dolenjskem niti eden od stotih, v Prekmurju od 200 eden.
Podatkov  o  socialnem poreklu  nihče  ne zbira.
Vpis na Filozofsko fakulteto je konstantno zelo številen. Procent Ijubljančanov ne preseneča, ker velja izkušnja v svetu, da se na literarne vede vpisujejo predvsem mestni otroci. Pri nas k temu kljubujeta le še Koroška in Dolenjska s tradicionalno močnim za-stopstvom med slavisti. To je vsekakor zanimiv po-]avs. Razumljivejši je pritisk primorskih otrok na študij jezikov.
Za pravno fakulteto je značilen zmanjšan pritisk Ijubljančanov, ki so zelo hitro reagirali na gibanje konjunkture. Zadnje leto se je veliko govorilo o brez-poslenih pravnikih. Taka nesmotrnost gotovo ne go-vori v prid poklicnemu usmerjanju.
Ekonomska fakulteta je postala vabljiva bolj kot
kdajkoli prej — za Ijubljanske otroke (52,2 odstotkaj. Zakaj ne tudi za podravsko-pomurski rajon (samo 1,8 odstotka)? Noben Ijubljanski ekonomist ni prijavljen kot nezaposlen v Murski Soboti.
Na fakulteti za naravoslovje in tehnologijo so za-nimiv pojav Gorenjci, ki so množično vdrli na mon-tanistiko (26,6 odstotka) in presegli celo zasavske ru-darje. Morda zna to pojasniti Zavod za poklicno usmerjanje.
Preseneča obilen vpis na kemijo, ki nima pravega vzroka. Na oddelek za tekstil se je vpisalo samo 29 slovenskih otrok. In ta oddelek hoče postati sumo-stojna fakulteta! Vsekakor predraga reč za skromna republiška sredstva.
Na arhitekturi je kar 59 odstotkov Ijubljančanov. Po tradiciji meščanski karakter arhitektonskega štu-dija je dobil svoje potrdilo.
Geodezija je edini oddelek, kjer so na prvem me-stu po številu vpisanih ne Ljubljančani — pač pa Dolenjci. Zakaj tako? Nihče ni kriv.
Na fakulteti za elektrotehniko nas zopet presene-tijo Gorenjcz, za spremembo od montanistike seclaj z zelo nizkim procentom (9,4 odstotka). To zopet nekaj pomeni, kdo bi vedel, kaj.
Zelo pnmerno razpodelitev študentvov najaemo na medicinski fakulteti. Tu bi bolj veljalo raziskati po-klicno strukturo družin, od koder študentje prihaja-jo. V svetu je znan problem zapiranja poklicne struk-ture zdravnikov (zdravniške družine želijo na vsak način obdržati kontinuiteto).
Na agronomiji zasledimo karakteristično sliko. Trije več ali manj popolnoma urbanizirani predeli — Ljubljana, Gorenjska in Primorska so dali 80 odstot-kov vpisamh na ta oddelek. Kdo bi si o tem zastavljal vprašanja?
Gozdarstvo je tako ali tako domena Ljubljan-čanov.!
Letos se je vpisalo v Ljubljani 400 študentov iz drugih republik. To je okoli 12 odstotkov vseh vpi-sanih. Poleg močne skupine Dalmatincev, ki že od ustanovitve naše univerze gravitirajo v Ljubljano, je letos močna skupina Srbov (131).
Približno toliko študentov kot na univerzo, se jih je vpisalo tudi na visoke in višje šole.
številke povedo, da priblizno 21 odstotkov abitu-rientov srednjih šol ni nadaljevalo študija.
Ali so omenjene številke tragične ali pomenijo bankrot štipendijske politike ali pomenijo bankrot ka-drovske politike ali pa pomenijo bankrot tudi še kakšne druge politike? Kakšna je krivda zavodov za poklicno usmerjanje? Ali bi pomagali usmerjevalni ali sprejemni izpiti na fakultetah, ali je treba okrepiti sklad brezobrestnih posojil, ali je treba dograjevati študentske domove, ali je treba dotirati študentsko prehrano, ali je treba ukrepati že v srednji šoli, morda že v osnovni? še je vprašanj, ki so bila v pre-teklih letih ze postavljena in za marsikoga niso nič novega. Morda pa so za Prosvetnokultumi zbor repu-bliške skupščine.
Franci Pivcc
Na Univerzi smo že mnogokrat ugotovili ter tudi javno deklarirali, naj bo temeljni princip našega udejstvovanja: delovni princip. Za univerzitetne uči-telje je to znanstveno in pedagoško delo, za študente pa študij stroke ter teoretično in praktično izpopol-njevanje v družbenih vedah.
Že površen razmislek nam bo zadoščal za ugoto-vitev, da smo delovni princip v resnici vendarle le hrupno razglašali, skoraj ničesar pa storili, da bi potegnili iz tega vse konsekvence, ki slede.
Problemi visokošolskega študija: materialni po-ložaj študija, organizacija pedagoškega procesa, orga-nizacija znanstveno-raziskovalnega dela, vsebinska orientacija programov in načrtov itd. tvorijo tisto temeljno problematiko, v razreševanje katerega se morajo usmeriti vsi univerzitetni učitelji in sodelavci ter študentje v samoupravnih organih.
Sveti letnikov naj bi bili šola samouprave za mlado inteligenco, smo že neštetokrat slišali. Vendar bi bilo iluzomo misliti, da bodo tq funkcijo res lahko opravili, če se ne bodo posvetili prav tem proble-mom (za to, da bi se pogovarjali o izpitnih rokih, svetov letnikov verjetno ni treba).
Samoupravni organizmi ne bodo mogli oprav-ljati svojih funkcij, če ne bomo paralelno razvijali ustreznih medijev za razpravljanje o problemih, ki se rešujejo. Bili so časi ko je društvo visokošolskih profesorje" organiziralo zelo živahne razprave o teh problemih (zanimivo bi bilo ugotoviti, kdaj je »iz-dihnilo«); prav tako sindikat.
Zato je nevzdržno, da take razprave organizira v glavnem le ZK univerze, saj s tem nujno dobe po-litičen prizvok tudi takrat, kadar so popolnoma praktično-organizacijske narave. Zato je jasno, da si uspešne samouprave na univerzi brez živahne aktivnosti navedenih organizacij univerzitetnih uči-teljev in sodelavcev ter seveda ZŠJ — ni mogoče za-misliti.
Problematika, ki jo je ekspliciral univerzitetni svet na svoji seji dne 5. maja 1966 je tako dolgoroč-nega pomena (posebno še, če upoštevamo, da bo tej problematiki izdelan tudi ustrezen zakonski okvir, za katerega pripravo je bila formirana posebna ko-misija za proučitev vprašanj visokega šolstva pri Skupščini SRS), da bo nujno organizirati razpravo o njej.
Sklepe te seje objavljamo z namenom, da bi bila najširša univerzitetna javnost o njih obveščena ter tako tudi dobila možnost, da se vključi v razprave.
Vredno bi bilo, da univerzitetni odbor ZŠJ for-mira posebno skupino, ki bi proučila vse to gradivo, organizirala podobna proučevanja po organizacijah na fakultetah ter končno formulirala predlog stališč. Te bi morala dokončno stilizirati in potrditi skupšči-na ZšJ.
ORIENTACIJSKI PROGRAM DELA ŠTUDIJSKE KO-MISIJE:
1 U&merjanje študentov srednjih šol tn vpisni pogoji. Naloga študijske komisije za to leto bi bila,
VSEBINSKA REFORAAA UNIVERZE
da pomaga predvsem repuibldškemu zavodu za zapo. slovanje oz. da skupaj z njim pripravi potrebno in-formacijo o značaju, strukturi in zahtevnosti razno-vrstnega visokošolskega študija za srednješolce pred vpisom na univerzo.
Razprava bo morala biti posebej posvečena spre-jemnim pogojem za vpis na fakultete, ki so jih že napovedale posamezne fakultete in ki bi jih morali zapisati v razpisu za štud. leto 1966/67.
čeprav bo govora predvsem o usmerjanju novin cev za leto 1966/67 pa bi se morali hkrati razgovarjati tudi tako, da bi postavili izhodiščne temelje za siste-matičnejše  usmerjanje   srednješolcev  na   visoke   in višje šole v naslednjih letih.
2. Mesto in vloga univerze v našem družbenem življenju, notranja delitev dela ter kitegracijski pro-cesi. Razgovor o tej temi bi moral dati odgovor na tale poglavitna vprašanja:
a) ali lahko govorimo o enotnem sdsterrm iz-obraževanja na vseh ravneh z enotno zakonodajo itd.;
RAZPIS
volitev predsednikov študentov v univerzitetni svet univerze v Ljubljani
Ker je v smislu člena 13 in 164 statuta univerze potekla mandatna doba predstavnikom študen-tov na filozofski fakulteti, pravni fakulteti, fa-kulteti za naravoslovje in tehnologijo, fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo ter biotehniški fakulteti, ki so bili izvoljeni v prvi univerzitetni svet za dobo enega leta, je univer-zitetni svet na seji v petek 23. septembra 1966 sklenil, da se bodo na temelju 10. člena pravil-nika o volitvah in odpoklicu predstavnikov štu-dentov v univerzitetni svet in v skladu s 16. členom statuta univerze vršile volitve za pred stavnike študentov na zgoraj imenovanih fokul-tetah
V ČETRTEK, 17. NOVEMBRA 1966 Rektor:                          Predsednik univ. sveta:
prof. ing. Albert Struna         ing. Marko Bulc
b)   kaj  je univerza —  ali  je  »federacija"  ali »konfederacija« fakultet in šol; prostovoljno ali  ob. vezno, trdnejše združenje; koliko naj bodo fakuTete1 samostojni zavodi, koliko pa naj ne bi bile;
c)  ali naj bo univerza organizirana po stokov-nem ali teritorialnem načelu;
d)  če naj bo organizirana po teritorialnen. na-čelu, kako naj se povezujejo strokovno enake al. po-dobne fakultete v širša strokovna »združenja« (vioga interfakultetnih konferenc, strokovne skupnosti ndj;
e)  ali naj bodo visoke in višje šole vkljuoane v univerzitetno skupnost (vsebinsko in formalno ¦ ali pa ne; ali naj bodo višje šole popolnoma ločeiu-  in različno organizirane od »prve stopnje« fakultei, ali ne bi mogle  obstajati  posebne  višje šole  kot  neke vrste prva stopnja tudi pri fakultetah itd.;
f)  ali naj bo univerzitetni študij stopenjsiu ali ne; ali naj bo to vprašanje prepuščeno izkljufeno po-samičnim fakultetam, ali je ustrezno govoriti o višji, visoki in najvišji izobrazbi in ne o stoprajah, a.i ne gre pri tem tudi za vsebinsko različno usmerjenost v študiju, npr. na višji šoli in univerzi;
g)  v tej zvezi se seveda postavlja še posebej vprašanje t. i. 3. stopnje; če bi npr. fakulteta ne ime-la dveh stopenj, potem ne bi bil podiplomski študij 3., ampak 2. stopnja.
h) postavlja se tudi vprašanje organizacije iz-obraževanja pred univerzo — v srednjih in celo os. novnih šolah, ki bo vse večjega pomena za študij na univerzitetnem nivoju;
i) kako organizirati racionalno delitev dela med fakultetami v okviru univerze in med oddelki, odseki, smermi v okviru fakultete; do kje integrirati proces pouka, kdaj pa ne; ali je možno ustvariti ma-tične katedre, organizirati 3. stopnjo študija iz dolo. čene stroke le na eni matični fakulteti itd.;
j) kako ožje povezati vmiverzitetni študij s prakso in za prakso; še posebej je odprto vprašanje ustrezne prakse med študijem ter vprašanje staža diplomantov na delu; vprašanje vpliva »prakse« za profiliranje izobrazbenega procesa, na učne pro grame itd.;
k) kako praktično uresničevati enotnost pouka in znanstveno raziskovalnega dela na univerzi;
1) do kje iti pri usklajevanju učnih programov med sorodnimi fakultetami in šolami v državi, z ize-načevanjem pogojev vpisa, prestopov itd., koliko pa ne;
m) kako ustrezneje in enotneje reševati vpra-šanje nekaterih skupnih zadev fakultet v okviru uni-verze in na različnih univerzah v državi, npr. izbor oz. nastavitev učnega kadra, kot so nazivi učiteljev in tako dalje;
n) kako urediti neenotno mednarodno nostri-fikacijo diplom diplomantov naših univerz itd.
Nadaljevanje sledi
ZAPIS OB ROBU VI  IFSK VZAGREBU
Bolj ali manj ustaljena navada je že, da govori-mo o študentskem gledališču kot o oblikovno in vse-binsko drznem, angaziranem, vznemirljivem prizade-vanju, ki se s svojo generacijsko vitalnostjo kakor tudi idejno brezkompromisnostjo postavlja po robu tako profesionalnim gledališkim institucijam kakor tudi določenim deformacijam družbe kot celote. Takš-no stališče je seveda zelo splošno in neargumentira-no, dalo pa bi se opravičiti ali pa vsaj pojasniti z vr-sto dosežkov najboljših evropskih študentskih gleda-liških skupin v zadnjih letih.
čeravno bi bilo docela nemogoče v osnovi zani-kati takšno ali podobno opredelitev pojma »študent-sko gledališče«, se mi vprašanje o njegovem pomenu in vlogi v svetu gledališča in svetu sploh zastavlja tu-di in predvsem na ravni smisla oziroma smiselnosti takšne orientacije. V trenutku, ko postavljam pod vprašaj smiselnost gledališke angažiranosti in gle-dališkega eksperimenta, ki limitirata v perspektivo >megledališkega«, se pravzaprav sprašujem, ali je gle-dališče kot umetniški, socialni in družbeni fenomen še živo kot sprotnost ali pa je njegova pričujočnost zaresna kvečjemu kot izročilo in dediščina iz umirajo-čega umetniškega žanra.
Do tako alternativno zastavljenega vprašanja se prav zares ne bi imelo nobenega smisla opredeljevati, če bi bili že vnaprej prepričani, da znotraj same te ¦jormulacije ne tiči še neka razse&nost gledališča kot funkcionalne pojavnosti. Na tem mestu pa kritično izkustvo še ne najde besede, ki bi v pomanjkljivosti odkrila potrebo, v potrebi poimenovala možnost. Za-torej bo verjetno potrebno sprva izčrpneje spregovo-riti o nezadostnosti in parcialnosti sveta, ki ga raz-kriva tako imenovani angažirani, se pravi tezni, kri-tični, satirični študentski teater, se pravi, tudi, če ne še bolj, teater nasploh. Bodisi kritična bodisi tezna, se pravi v najboljšem primeru na idejni dialog pristaja-joča naravnanost dramskega besedila, ki že vnaprej izfiaja iz neke končne vednosti, ali če smo iskreni, vednosti o končnem, ni najbolj trdno zagotovilo za gioblje razumevanje človekove individualne, pa tudi družbene ekstistenčne stiske v danem trenutku sprot-nosti. Vse prepogosto je namreč končni izkupiček takšnega besedila le in samo sproten, se pravi: akti-vističen, propagandističen, odvajalen v smislu venti-lacije, samozadovoljujoč, v vsakem izmed teh prime-rov pa nujno moralističen. Tako je s satiro, tako je s parodijo, tako je s tezo, kritiko, tako je z angažma-jem nasploh. Morala subjekta, humanističnega subjek-ta. ki je prepričan, da je njegovo poslanstvo sporo-čati določene resnice in nauke, ki iz teh resnic sledi-jo, avtorju na milost in nemilost prepuščenemu ob-činstvu, ta morala lahko vpliva na avditohj, lahko slavi zmagoslavje ali pa ostane nezapažena, kar je tako in tako vseeno, ker pač zunaj gledališča ta mo-rala tako in tako ni funkcionalna, ni konsekventna, ni obvezujoča. Kot primer naj navedem večkrat nagraje-no predstavo študentskega teatra iz Lunda, avtorja S. Rossa: V primeru, da pride do vojne — gledališki list kot primer. Potem ko je na sceni z najrazličnej-šimi gledališkimi pripomočki ustvarjena iluzija voj-ne, neko dekle zapusti oder in se, ker jo preganja vo-jak, zateče v parter. Navkljub temu, da zahteva igral-ka pomoč od gledavcev, je nihče ne iztrga iz kremp-
Ijev igralca, ki igra vojaka, nihče se ne opredeli do »vojne v gledališču«, zato se epilog drame odigra na sceni, ko vojak »gledališko« ustreli dekle in izjavlja: »vojna se nadaljuje«. Seveda bi bil možen tudi druga-čen konec vojne v gledališču. V primeru, če bi občin-stvo preprečilo vojaku, da ujame in ubije dekle, bi se vojak ustrelil, vojne bi bilo konec. Morala te igrice je nedvoumna in dokončno jasna, njene realne konsek-vence pa so, če že ne povsem jalove, potem pa vsaj brezobvezne. Ravni stvarnosti in igre nista na skup-nem imenovalcu. Nekaj naivnega, nekaj utopičnega, nekaj zanesenjaškega je v igri švedskih študentov, v tem pa je tudi osnovni nesporazum njihove angažira-nosti, ki je, čeravno avtentična in pristna, vendarle pomanjkljiva in brezobvezna, predvsem pa nezado-stna in nesmiselna.
V tem smislu bi bilo mogoče med uprizorjenimi teksti letošnjega festivala še naprej iskati potrdil za tezo o nezadostnosti gledališke angažiranosti in ne-konsekventnosti avtorske morale. (University of Man-chester drama group, R. Miller: Služabniki; Studenten-teater Ziirich, J. Schmarz: Zmaj; Studentski teatr »SIGMA«, Warszawa, S. I. Witkiewicz: Sipa ali hyr-canovo gledanje na svet; Studentski teatr satyrykow, Warszawa, S. Leivicki: Ljubezenska obsedenost; Stu-dententheater, Berlin, F. Diirrenmatt: Proces zaradi oslove sence; Cut piccolo teatro de »la fonte maggi-ore«, Peruggia, G. Frondini: ... in živeli so srečno in zadovoljno. (V vseh teh primerih, morda pa še v nekaterih nenavedenih, je funkdja dramskega avtor-ja tako ali drugače funkcija družbenega arbitra, mo-ralizatorja, subjekta, ki od zunaj opazuje, vrednoti, sodi in usmerja objektivno naravnanost sveta, ne da bi bil zmožen to objektivno naravnanost sprejeti nase tudi kot svojo usodo, kot svojo ujetost, kot svo-jo brezizhodno pogojenost, ki je ni mogoče zanikati ali pa se mimo nje projicirati v različnost, drugost, ali raznorodnost bivanjske kvalitete.
Tako pravzaprav odkrivamo bistveno značilnost različnih inačic bojnega teatra, teatra de combat, ki je spričo kompleksnosti sodobnega političnega in eko-nomskega sveta obsojen na igro več ali manj brezod-mevnih ilustracij in sugestij, ne da bi se navkljub kr-čevitemu prizadevanju mogel dokopati do funkcional-nosti sredstva, orožja in podobno, najsi v svojem pri-zadevanju stremi po totalni prekvalifikaciji družbe ali pa mu gre zgolj za manj ambiciozno korekturo sicer sprejemljive danosti.
Takšnemu naziranju je nedvomno mogoče opore-kati, a namen tega bežnega razmišljanja ni zavarovati se pred očitki in protiargumenti, ki bi dokazovali na-sprotno, temveč speljati neko povsem subjektivno iz-kustvo s tega festivala do ugotovitve, da je temelj-no vprašanje, ki ga zastavlja letošnji mednarodni fe-stival študentskih gledališč v Zagrebu, vprašanje dram-skega besedila. S tega stališča so vsa vprašanja igre, režije, luči, kostimov, stila, pa tudi formalne etikete »geg« teater, »pastoralni« teater, teater »absurda« in podobno, drugotnega pomena, saj malo ali pa nič po-vedo o smislu odnosa gleadališče-občinstvo, o funkci-onalnosti in potrebnosti tega odnosa. Jasno je nam-reč, da teater je — ne zato, ker igralec je — ampak zato, ker dramski pisec je. če dramskega pisca ni, teatra ni, igralci igrajo po kavarnah. če je dramski pi-sec zgolj subjekt, potem teater je, a je tako, kot da ga ne bi bilo, saj bi lahko avtor opravil svoje in igral-čevo delo hkrati bolj učinkovito v časopisnih stolp-cih, za govorniškim pultom ali na kakem drugem me-stu. Po vseh delnih ali popolnih razočaranjih na tem
franci zagoričnik
aria condizionata
Zdaj sem se približal katedrali
(to ni bila moja misel, ta podatek, to ni moja misel, to ni nič, to prgišče, to smetišče besed, suho in krhko: z gnusom se prilega videnemu,
in zdaj so me obdale trdnejše zgradbe, a brez izkustev prihodrj;h stoletij, Strmel sem v nemo obljubo groze in tujstva in hlinil ravnodušnost,
in vse to ni res —
potapljal sem se skozi prostor
še svežega jutra, nekaj prijateljev je umiralo za isto boleznijo nenehno ponavljajoč svoj poslednji datum,
in ni bilo besede, O, nobene besede ni bilo, ničesar podobnega nuji, da bi se kako izrazilo, vse je samo ponavljanje, Vse prepozno, Izročilo, Poezija do smešnosti, Do onemogle vere, Do lesketavih teles v oddaljenih prostorih daljnih časov, Dokazanih, Zagotovijenih.
kakšne besede! le prodajavci časopisov so napihovali laži, dražili čustva, Tulili, kakor da se je zgodila
velika nesreča in vendar je tukaj zares izstopala resnica, kazala se je skozi neko špranjo, vdirala je skozi sluh:
nesreča je, vse skupaj je nesreča in
res se je v hipu strlo nebo, zgradbe
so padale v njegove prepade, kriki so epod-narali vsakršna tla, cesta je zakrvavela podobna klavnici, sesedel sem se na kolena in vendar mi ni zmanjkalo sape, nisem izgubil
Ravnotežja, nisem spreminjal smeri, posrkalo me je v vrtinec, a sem šel mimo sprevoda mrtvih, daleč od tega, da bi bil živ, nisem zdržal, a daleč od tega, da bi se izdal, moral bi reči: zbogom,
Besede: vse je razvidno, govorimo zaradi nore zaletavosti, to je glas, _ možnost našega glasu, možnost pobega
pred strahom, klečeplazenje pred resnico, snubljenje resnice, katedrala ponižnosti,
ostale bojo su.no ptice z lepim glasom, s prilagojenim perjem, ubrane so ob vsaki uri večnosti, ideja jim odmeri glasove, glas jim odzvanja ljubezen, luč jim vzame vid, vsako
vzpenjanje je lažno, laž je, da je Zgoraj in spodaj, laž je, da je svetost Sveta,
ne pritožujem se, ta zrak ne prenaša soglasja,
že je pepel, sonce nas pokrije s svojimi sajami, a še je mraz, a še zazebe, ""? ne pritožujem, Umaaana rakev, Gladka, Bleščeča, Poslednja vrednota je enaka voščenemu cvetju, iskrenim solzam,
še je nekaj iskrene zlobe, nekaj privoščljivosti:
iskri vranci se vzpenjajo iz prepada: Živite,
kakor vas zatira lastna domiselnost. cakor je lažno klasje boljše od nikakršnega, pijte posušeni sok svoje vere, svoje razgoličene težnje, jesen vas bo zatrla le navidezno ne bomo pos-^-ali vaših vej, ne bomo posrkali vaših sokov, jeziki bojo ostali za vašimi zobmi nepoškodovani,
takšna je sveta obljuba ledenih vetrov, severnih zveri, lokavih kali prihodnosti, takšen besneči nemir prikriva strpnost do enakih deležev, dokler se bo kaj delilo na tej površini, na tej
Sluzasti prevleki, iz te vreče brez dna,
dokler se bo sploh kaj delilo v umetnem prostoru in času umetne^a kruha in umetne soli,
Kaman je vsakršna govorica, Ie tu in tam kakšen krik predre brezzračni prostor okrog naših teles,
takrat se zazdi, da je zavest prebila vse
lupine, vse utrjene površine in, da je zdaj
dokončno tu, v svojem tujstvu olupi zidove, odpira kletke, otrese s sebe zatohle civilizacije, potem krik zamre, raztopi se v sluhu, ponikne med razpokami tal in že
se pojavi vsakršna služnost. zavzeto hlinjenje zavzetosti, Obred Sveta Vzvišenih ciljev, tisti, ki se žrtvujejo, si pridobijo vso pravico žrtvovati druge,
cato rablji prvi žrtvam nudijo pomoč, njihov delež *e milost, nezaupanje je rop,
ttepristajanje na to, da te požrejo boljši -d tebe, je zločin,
ki se kaznuje s tem, da te požrejo boljši od tebe, zelo koristno je če si kriv, nekoliko lažje je, če nisi kriv, najboljc je, če si pripaden, takrat je meso najbolj mehko in brez žolča,
V nobenem primeru se ne izogneš.
Novi Sad, 19. IX. 66.
OČITEK V POEZIJI
Očitek moremo zagledati v poetiki le tako, da postanemo pozorni na to, kaj očitek je. Pogosto sli-iimo očitek, da je to in to nerazumljivo. Torej očitek aerazumljivosti. Najprej nas zanima, kaj očitek oči-ta. Očitek očita v našem primeru nerazumljivost. Ko-inu jo očita? Samemu sebi? Ali sploh more očitek sa-nemu sebi očitati nerazumljivost? Vprašanje je vide-ti docela nerazvito. Veliko bolj razvito je videti vpra-šanje, ali očitek morda razumljivosti očita nerazum-ljivost. To bi bilo razložljivo. očitek je pričakoval ra-jumljivost, izkazalo se pa je nekaj čisto drugega; jotovo ne moremo reči, kaj. Edina opora (ker le za-njo vemo, da ni prišla) — pričakovana razumljivost ali kaj, je zanikana, zato tudi govorimo: izkazalo se je ne-kaj čisto drugega ne-razumljivega. Odkrili smo, da tako razumljeni očitek nikdar ne očita ra-amiljivosti, tako razumljenega očitka razumljivosti ni. če pa je tako, da tako razumljeni očitek lahko očita ne-razumljivost, to je vse razen razumljivosti, pomeni to, da se z njo identificira; kajti vidi vse ra-ten sebe. Našli smo odgovor, ki je odkril vprašljivost samega očitka. Zapisati moramo: razumljivost očita aerazumljivost. Razumljivost očita sama sebi nera-lumljivost. Očita si vse razen sama sebe sebi. Očita si lujstvo; očita si očividnost.
Razloženi fenomen očitka, pripeljan v tujstvo, razkriva bedo subjekta. Subjekt v svoji psihični feno-menalnosti doživlja svet kot nemožnost samega sebe. Možnost očita sama sebi nemožnost. Realizacija očita sama sebi nerealizacijo. Vse variante tujstva razkri-vajo transcendenčno intencionalnost subjekta (dekla-riranega z ego).
Ali pa je možno, da bi razumljivost očitala sama sebirazumljivost? Torej sama sebe sebi. (Etika subjek-livizma pojmuje zagledanost samega sebe kot zapr-lost transcendence in to poimenuje z narcisoidnost-jo.) Očitala bi si domačnost; očitala bi si očitnost. Praktično: kar je razumljivo, le to bodi razumljeno. Eazumljenost je dostopnost razumu. Razumljenost je razsvetljenost dostopnega. Kar je možno, le to bodi zmožno. Zmožnost je dostopnost možnemu. Zmožno je razsvetljenost dostopnega. Kar je realizirano, le to bodi realisable. Realizacija je dostopnost realnosti. Realisable je razsvetljenost dostopnega.
Toda po vsem tem je potreben še naslednji raz-mislek. V dveh odstavkih naj bo jasno razložen.
Očitnost oči je očitno, očitnost očitnega očitek. Očitek je to, kar oči očitajo. Očitano je govorica očit(a)nega. Subjekt očit(a)nega je stvar. Stvar je res-(nica).
Očividnost oči je vidno, očividnost.vidnega videz. ftdez je to, kar oči vidijo. Videz je govorica vidnega. Subjekt vidnega je (oči)videc. (Oči)videc je (pri)vid.
Zdaj moremo iz(v)prašati utemeljenost zapisane teze; da si (razumljivost) očita vse razen sama sebe sebi, da si očita tujstvo oziroma očividnost. Trdimo, ia si je mogoče očitati očividnost. Očitnost oči je Dčitno, očividnost oči vidno. Trdimo da je očitno prav-za-prav vidno. To je seve možno le takrat, ko si je mogoče očitati vse razen samega sebe sebi. Takš-ro stanje preseganja samega sebe imenujemo tran-tendenca. Trditev, da je očitno pravzaprav vidno, sledi izpeljavi, da je stvar videc in res(nica) (pri)vid. rranscendenčni subjekt (deklariran z ego) odhaja od sebe v širni svet in se v širnem svetu povsod nahaja. Marksistični pojem alienacije ponazarja bedo tega po svetu hodečega subjekta. Njegova zabloda je od-hodiščna; usodnozgodovinsko zameiijuje resnico s prividom in samega sebe nahaja v stvari. Ta, v svetu nahajajoči se subjekt1 je usodno moten, kajti se ne jarantira nikakršne jasnosti glede njegove osebe, to je očitnosti sebe. Ravno razsvetljena2 govorica oseba razjasnjuje to motenost vse od izvira. Toda transcen-denčni subjekt je že zelo daleč v svetu, je že izgub-ljen.
Vsebina transcendentujoče subjektove intence je vrazosebljenju, to je v svetu. Vezivo, ki ga skupnost bivajočega za svoje stanje potrebuje, imenujmo ko-munikacija. Komuml:ativno..i je potemtakem osnov-na intenca subjektove naravnanosti. Ta subjektova in-' tenca je naseljena povsod, kjer se subjekt-videc na-haja, to je v vsem vidnem, tudi v poeziji.
Komunikativnost je tako temeljna intenca ra-zumljivosti, normr.V.DSti, in smiseinosti, teh predpo-stavk, priznanih »očitkov poezij«, razvidnih iz na-sprotne fakticitete. Temeljna intenca razvija polože-nje (naravnanost) v razpoloženje (dispozicijo). Pri-pravlja se odhod v ne-znano (ne-razumljivo, ne-nor-malno, ne-smiselno). Na poti jim bo skupna odsot-nost ali tujstvo, kajti v svetu ni razuma, norm in smi-sla, ampak je neznano.
i Ali pa kdaj ostane položenje nerazvito? Ali kdaj jtaj ne more na pot? A i ni to čudno, če kaj ne more ipa pot? Da, čudno je, če kaj ne more na pot. Kaj je čudno, to, kar ne more na pot. Čudno je potem-takem to, kar ostaja nerazvito. čudno je usmerjeno samo vase. čudno ne išče ne-znano, čudno je vedno znano, čudno je vedno kaj. Temeljna intenca čudno-jsti je ekskomunikativnosi.
Potemtakem šele čudenje prestreza osnovno na-ravnanost subjektove intence v komunikacijo. Ko pa ni več komunikacije, tudi subjekt (deklariran z ego) preneha nahajati se v svetu. Svet razpade v ose-be; to je v stvari.
Zdaj smo na pragu poezije.
I. G. Plamen
OPOMBI:
1  Svet je mišljena   skupnost  bivajočega.   M. Hai-degger imenuje celokupnost bivajočega bit. »Se« (nem-što »man«) označuje neke   vrste   »anonimnost«,   kot pnvi I. Urbarčič (Predmet, metoda in pomen filozo fije Martina Heideggerja). Slednje je dobro razvidno apomena skupnosti.
2  »Raz« pomeni vedno proč,   razpad.   Intenca   je nedoloeena smer:  raz-osebljenje  (svetnost), raz-svet-Itev (osebnost).
festivalu sem strnil svoje vtise In svoja zapažanja v en sam občutek JiezadosLnosti sveca, ki je bil prezenti-ran rili sporočan v posameznih uprizoritvah. Pri vsem tem niti ne jemljem v poštev recitalov, musicalov, baletnih večerov in pevskih vaj. skušam se otresti predsodkov do porazno diletantskih izvedb tekstov, ki so nosili v sebi kal nekega prizadetega sveta, ne ozi-ram se na uprizoritve, ki so z malodane dovršenim artizmom in briljantno izvedbo zakrivalen ničevost ali banalnost dramskega sporočila. zares skušam raz-mišljati samo in le o tistem, kar je tako ali drugače soočalo en celovit, poln svet stvarnih razsežnosti s svetom gledališkega avditorija. Zdaj pa lahko samo še enkrat ponovim, da take konfrontacije nisem imel priložnost doživeti, da me razsežnosti izvajanih bese-dil niso zadovoljile, s tem pa seveda znova ponav-Ijam trditev, da je temeljno vprašanje sodobnega gledališča vprašanje dramskega besedila. Ne bi se spuščal v ugibanja, ali je mogoče gledališko vizijo sveta do take mere univerzalizirati, objektivizirati ali kako drugače izpopolniti, da bi se v svoji totaliteti bila zmožna spoprijeti in funkcionalno ucinkovati v odnosu s stvarnim svetom gledališkega avditorija. V vsakem primeru pa lahko rečem, da je to primanj-kljaj študentskega in sodobnega teatra sploh, ta pri-manjkljaj pa čedalje bolj prerašča v potrebo po samo-ukinitvi.
Poleg tega vsebinskega aspekta v odnosu dram-ski avtor — občinstvo se čedalje bolj kaže potreba po revidiranju neke navidez formalne plati tega odno-sa, to je statičnosti in enosmernosti komunikacije, ki je v svoji osnovi reducirana na kupno-prodajni, se pravi tržni odnos med občinstvom in gledališčem. No-benega dvoma ni, da sta obveznost in usodnost Itomu-nikacije ali sporočila, ki je odvisno od tržnega pov-praševanja močno vprašljiva, če že ne izključena. Odnos gledališča in avditorija, navkljub jormalnim po-skusom prebiti rampo, ostaja in bo še naprej ostajal odnos opazovanca in opazovalca, govornika in poslu-šalca, moralizatorja in grešnika, zabavljača in tistega, ki se zabava, prosvetitelja in učenca fnaštevanje v po-dobnih proporcih bi bilo lahko poljubno dolgoj, skrat-ka, relacija subjekt-objekt, blago-kupec je do perverz-nosti konvertibilna, relativna in zato brezobvezna ter jalova, vse dokler partnerja v odnosu nista na nek način enakovredna, dokler ni med njima tako ali dru-gače zagotovljena možnost stvarnega dialoga, ki je edi-ni porok za sporazumevanje in konsekventnost soo-čanja. To je metoda, ki jo v svojih prizadevanjih uva-ja happening, le da, žal, vse preveč pogosto z nepri-mernimi sredstvi, plehkimi prijemi in nesmiselnimi učinki, a premalo dejanske prizadetosti in vsebinske discipliniranosti.
V kombinaciji takšnega dramskega besedila, ki po svojem bistvu odpira vse razsežnosti nekega sveta na nemoralizatorski ravni z možnostjo občinstva, da se kot enakovreden partner vključi v ta svet, se z njim istoveti, se v njem giblje in ga dopolnjuje ali reduci-ra, vidim možnost za smiselno junkcionalnost sodob-nega gledališča, ki bo živo kot sprotnost, ne pa pri-čujoče samo kot dediščina v smrtnih krčih umirajo-čega žanra. Bojim se, da s pričujočim zapiskom ven-darle nisem uspel podati niti približno informacijo o šestem mednarodnem festivalu študentskih gledališč v Zagrebu, a lačnemu — kot sem — totalnega gledali-šča, naj mi bo dovoljeno, da sklenem s samo na pol resno ugotovitvijo: bilo je vsega dosti, še največ pa: turizma.
Dušan Jovanovič
ALEŠ KERMAVNER
Tu je knjiga Aleša Kermavner.ja. Začne se s petimi nepotiskanimi listi papirja. Na levo od tu je 17 potiskanih listov papirja. Od tam (iz petega nepotiskanega lista papira) izvira luk-nja, ki teče skozi desno stran knjige. Na desni strani knjige je 10 listov potiskanega papirja Listi so vpeti v razdvojen list kartona. Vzhodni list kartona je zaprt. Zahodni list kartona odpi-ra široka luknja. Kupec gleda potiskano stran kartona, v knjigo gleda nepotiskan karton.
Pet nepotiskanih listov papirja je papir sam. Luknja je luknja in nič papirja. Prva tiskana stran na desno je podatek, ki ga zahteva zakon o tisku. Prva tiskana stvar na levo je reklama na levo je reklama za polemiko v okviru pole-mike, ki je to reklamo naročila. Nato je odtis rešetke kanala z neke ljubljanske ulice in rekla-ma za kulturo ljudstva. Odtis ljubljanskega dnevnika z   dne 5. 4.   1966.   BLEDOLIČNIKOV
SIN Trikrat tiskana pesem na ovitku prevrta-nega kovanca za 50 centov. Prevodi izrekov zena. Vrv »HREPENENJE. KAJ JE OSTUDA No. 2, postavljena kot tista pesem v POKRU To. maža šalamuna. Potrošnikov evangelij. The Rolling Stones MRK.
Knjiga Aleša Kermavnerja se ne drži: »vrstnega reda nastanka tekstov« »izključnega avtorstva del« »izpostavljanja risbe« »ekonomične izrabe papirja« »zaželenega reza« »Kvadrata formata« »Estetskega izobilja« Knjiga se drži sebe.
Knjiga Aleša Kermavnerja, izdala in založila Kulturaa komisija pri Univerzitetnem odboru ZŠJ v Ljubljani. Tiskala tiskarna učnih delav-nic v Ljubljani 1966/800 izv.
Kupite jo v vsaki knjigarni. 500 SDin
Stran je grafično uredil Marko Pogačnik
6. STRAN TRIBUNA
»oprav& sem samo s svojo nelepo priložnostjo za pesem izpeta pa ne bo nikoli«
Ob knjigi Aleša Kermavnerja moram najprej pre-leteti nekaj zunanjih podatkov.
Vemo, da se je mladi ustvarjavec pred časom odločil za samomor
Nesmiselno bi bilo iskati nagibov za odločitev. To ni bil eksperiment. Le eden od njih me vznemirja: če verjamem trditvi, da je avtor z usodnim dejanjem dosledno izpeljai svojo literarno pot, tako trditev nekateri oznanjajo, potem se moram sprijazniti s spo-znanjem, ia je pokazal pošten način slehernemu ustvarjavcu. In če se lahko s tem pomirim, potem sem prisiljen priznati, da je ustvarjavec, ki ne ravna Kakor Kermavner, nepošten in strahopeten. Kakor-koli, zadenem ob mejo nesmisla. Z besedo se upreti smrti je pustolovščina. S smrtjo onemeti besedo prav tako. Razmerje med njima je določeno vnaprej in ga nihče ne more postaviti na ravnino disjunktiv-nega aut-aut.
Drugič moram obstati v zadregi, ko hočem kot poročevavec Kermavnerjevo knjigo natančneje opre-deliti, povedati, kaj je. Aleš Kermavner je njen avtor, Aleš Kermavner je njen naslov. In ker ni ne zbirka ne almanah ne zbrano delo, tudi ne besedni kolaž,  ostane  preprosto  knjiga  Aleša Kermavnerja.
Izid take knjige je nedvomno v veliki meri pie-tetne narave. Domneva mi zbuja nekaj načelnih po-mislekov: če je v knjigi objavljeno vse, kar je avtor napisal je jasno, da je pri njenem oblikovanju od-padlo kakovostno odbiranje.
Nastane nezaupanje, zakaj izločen je bil napor, ki ga sleherni avtor v ureditev svoje knjige — to je v kompozicijsko predstavitev svoje misli — položi. Očitno je namreč, dt je dal knjigi dokončno podobo ne Aleš Kermavner, ampak nekdo drug, soavtor. Kermavner se s tem zgublja že vnaprej. To postane nevarno v trenutku, če se izkaže, da je knjiga Aleša Kermavnerja močnejša v svojem zunanjem efektu kakor pa v svoji notranji potenci.
Vse to so kvečjemu pozitivističn? podatki, sprem-na zunanja znamenja, za bistvo samo potemtakem brez pomena. Pot, ki se bliža jedru od teh podatkov, je prav tako pozitivistična. Vendar, zavest o hoteni smrti kljub temu pritiska namt s tako močjo, da se lotevam Kermavnerjeve knjige drugače, kakor pa bi se je brez te zavesti, da ne rečem enostavno: šala, hec, reklama, ki lzrabija vsa miselna in izrazna sred-stva reklam. In dalje: že to, da nisem mogel obiti nekaterih zunanjih podatkov me opozarja, da gre v Kermavnerjevi knjigi za prozo, ki je zunaj običaj-ne proze, in za poezijo, ki je zunaj običajne poezije. Mar to pomeni, da se njegova knjiga uveljavlja v slo-venskem kulturnem ozračju predvsem kot videz, kot beseda vnanje učinkovitosti? V prvi vrsti. Že po tem svojstvu pa se knjiga hkrati uvršča v naša najsodob-nejša slovstvena prizadevanja.
Skušal bom slediti prevladujočim miselnim vo-zlom Kermavnerjeve knjige. že prva pesem Mrk mi da dq njih ključ, ki je star. A prostor, kjer ti vozli obstajajo, je sodoben: to je koordinatni sistem sveta. Kermavner v njem ne izreka sebe svetu, ampak do-loča sebe v svetu, odkriva in ugotavlja svoje koordi-nate v njem, ga frontalno napada. Seveda z vna-prejšnjo vednostjo, kaj lahko od tega početja priča-kuje. Teza poteka tu manj iz besednih pomenov tek-
KERMAVNERJEVA
BESEDAVNANJEGA
UČINKA
sta kakor pa iz njegove videzne urejenosti: refren mrk je grafično postavljen iz pesmi. Pred njim je praznina in pred to praznino se nehajo vse pojav-nosti sveta, torej tudi avtor sam. Posamezni daljši verzi se na trenutke bolj približajo steni refrena, kar prevedemo v smisel, da se lahko kdo kdaj pri-bliža mrku do praga. Prevedemo v nauk: največ, kar lahko dosežeš, je, da se v posameznih hipih bolj kakor drugi in bolj kakor sam v večini hipov pri-bližaš mrku. Mogoče se lahko preseliš vanj edinole s smrtjo. A tudi potem boš še zmerom v mrku. Mrk =  Nič.
Ta izpeljava nam je pokazala celega Kermavner-ja. Prilegajo se ji v glavnem vsi nadaljnji teksti, le da so izrečeni očitneje v filozofskem diskurzivnem jeziku, da se torej včasih premaknejo z ravnine li-terarne besede. Posebej še, če razširimo izpeljavo na pojme nesmisla, igre itd., ki so pač samo nasledek usodnostnega spoznanja, bi morali z nadaljnjimi Kermavnerjevim, teksti obnavljati znane manifesta-cije določenega miselnega oznanjanja. V tem obsegu se nam konec koncev tudi ustvarjalni pesniški akt zreducira na golo igro in goli nesmisel. Samo ilu-striram naj, kako se to kaže v nekaterih Kermavner-jevih konkretizacijah
»Svet je razpad sveta.« V njem ni izbire, pa se odloči za svet ali za njegov razpad. »Smrt življenja v s\tetu« = »Življenje smrti sveta«. Pot iz tega je jasna: »ne plačuje se z življenjem / plačilo ie smrt« (Bridke posledice nepoutenosti). Kadar ne gre zares, ostane igra. Za tiste, ki verjamejo, je seveda tudi igra lahko zaresna. In za običajen svet — pa naj bo to svet literarnega slepljenja (O vlogi poezije danes), ali svet vsakdanjega slepljenja (Abeceda), tudi je zaresna. Taka soseka seveda obsodi in izloči sleher-nega ki »igro kvari«, vsakega, ki ve, da je igra igra. Maščuje pa se nad njim z bumerangom: »Mi ti ne privoščimo norišnice. Z nami boš ostal.« Maščevanje je namreč njena nadaljnja slepilna igra.
Drugi vozel Kermavnerjeve knjige — ustvarjalni literarni akt — je spet tako jasno in naravnost po-vedal avtor sam, da bi ga morali samo prepisati iz Osnutka poetike za ljudsko rabo, ali pa bi morali tudi tu obnavljati marsikaj znanega. Tudi na tej rav-nini se uresničuje edinole usodni nesporazum. Za-vol.jo njega je vsakršna komunikacija utopična. Več, razmerje med tistim, ki daje, in onim, ki sprejema, se komercializira in se prenese na ravnino jaz — artikel, izdelek; »bistvo je v nesmislu artikla«. Od t,u naprej je samo še trgovina, so groteskni in vsiljivi reklamni obrati, prazna beseda. Zato nas ne prese-neti, če oznanja ta reklama, ta prazna beseda poleg vilic, podplatov itd. konec koncev tudi smrt, rekel bi »pq učinku«. In tako naprej. Kermavnerjeva misel v knjigi je jasna, deklarativna, tudi premočrtna. Pa
vendar samo siutimo, da gre za neso usoano vse-obsežnost, absolutnost; vsebina se je razvila do sa-mozadovoljnega samomora na koncu. Beseda jo je izrekla le napol.
Ob tem sem doslej zaobšel vidno plat Kermav-nerjevih tekstov. Vsako besedilo je-.namreč na svoj način postavljeno v prostor, ki ga določa knjiga kot celota. Vendar mi resnica, da ne vem, koliko je pri tej postavitvi tuje, to je ne Kermavnerjeve udeleže-nosti, narekuje opreznost. Naj bo kakorkoli, nobe-nega dvoma ni, da zunanji učinek knjige presega njeno izpovedno voljo in njen umetniški uspeh, je močnejši, novejši, originalnejši od nje. Ta učinek, ureditev knjige izvrstno dopolnjuje tekstovna spo-ročila in jih tam, kjer le-ta ostanejo na nezadovolji-vem nivoju golega zapisa, celo nadaljuje. V nekem smislu uteleša besedila ir. jih sporoča. prostor krož-ne zavezanosti postaja figurativen in zaznavnejši, či ga besedilo samo ni izreklo do konca. Punkcije nepo-srednega začetka knjige, njene neosvojene sredine in prostorsko premaknjenega sklepnega dela pač ni potrebno posebej razlagati. Delujejo sami po sebi, s svojim videzom. Vizualna in prostorska organiza-cija je torej Kermavnerjevim tekstom dala zadosten nivo, ki bi ga brez nje večina njih ne imela. Ne imela v prvi vrsti tam. kjer ji je ob starih tezah edina novost zgolj vdor do zdaj nepesniške vsebine y pesni^ ški obseg in pogovorne jezikovne plasti v literarni jezik.
To pomeni, da se je po zaslugi vnanje predstave nekaj zgodilo z besedo in s celotno tekstovno formo sploh.
To pomeni, da bomo lahko dobili prav tu odgo-vor, zakaj je Kermavnerjeva beseda zunaj tradicio-nalne proze in poezije.
V Kermavnerjevi knjigi so vsa vnanja znamenja, začenši od črke do besede in celotne forme, postale višje pesniške sestavine. Primerjal bi jih lahko fi-guri v običajni al- tradicionalni poeziji oz. prozi, ki je enorazsežnostna. Enorazsežnostna zato, ker zapn-sluje njena realizacija samo linearno misel in li-nearno zvočno dojemanje. Njen videz je mehaničen, nekako določen, ne preseneča, ne opozarja nase. Je kakor videz konkretnega izdelka. Videz ni pomem-ben, poglaviten je namen
Beseda Kermavnerjeve knjige je v primeri s tem dvorazsežnostna Teksti seveda sporočajo neko vse-bino, ta vsebina pa je navadno taka, da se do nje prebijemo prej skozi njeno obliko, skozi postavlje-nost besede v prostoru, kakor pa skozi semantiko besed. Do nje pridemo torej prek videza. Napor, ki jih taki teksti od bravca terjajo, je miselni, slušni, in vidni. To smo že videli ob pesmi Mrk. Tu je ref-ren prostorsko, grafično odmaknjen pesmi. Je sam zase akustično-optična sestavina in je obtem konsti-tutivna sestavina celotnega ceksta. Pesem, kakor tudi vsi drugi teksti, teče na dveh črtah hkrati, in to je klasičen vizualni prijem. Miselno izpeljavo iz tega smo že opravili
Kermavnerje^a knjiga je torej zadostnejša v ti-stem svojem delu, kjer je dojetje, uresničitev bese-dil bolj vidno kakor slušno, in tudi bolj vidno kakor vsebinsko, miselno. Kjer prevaja videz sporočilo in ne narobe. Kjer je beseda beseda vnanje učinko-vitosti.
Herman Vogel
TRIBUNA IN ZASNOVE
Vivos voco!
Ob začetku izhajanja novega letnika Tribune mo-ram sporočiti nekaj informacij v zvezi z Zasnovami. Zasnove kot teoretska priloga Tribune imajo v okvi-ru tega študentskega lista ne glede na njegov skro-men obseg nalogo, da objavljajo zahtevnejše in obšir-nejše članke z raznih področij našega družbenega in kulturnega življenja. Njih lanskoletno izhajanje je po-kazalo, da imajo prispevki v Zasnovah svojo lastno logiko ter da je zatorej smiselno, da se ta oblika štu-dentske publicistike ohrani še zanaprej.
Zdi pa se mi potrebno, da na tem mestu ze vna-prej — im vorhinein — opozorim na neki očitek, ki je bil naperjen na dosedanje urejanje Zasnov. Očitek sam je bil razmeroma skromen in nepretenciozen, to-da ker je postal že kar samoumeven, ni primerno, da grem molče rnimo njega.
V svoji najbolj enostavni obliki — če rečem »eno-stavni«, pa to ne pomeni, da ga falsificiramo — se ta očitek glasi takole: v Zasnovah so doslej objavljali predvsem študentje filozofske fakultete, ne pa tudi študentje ostalih fakultet, čeprav so Zasnove namenje-ne vsem študentom. Očitku, ki ni bil izrečen v defini-tivni obliki, se pridružuje še ta, da so bili članki v Za-snovah preveč filozofski in torej še dodatno eno-stranski.
Ob talcem očitku se seveda takoj postavi vpraša-nje, zakaj tako, kdo je temu kriv, da smoter, ki naj bi ga imele Zasnove. ni bil realiziran.
Menim, da tako zastavljeno vprašanje ne more vo-diti nikamor. ker je napačno zastavljeno in nanj od-govora sploh biti ne more. Izbrati si moramo torej drugo pot, ki bo pojasnila stvarno stanje, in tedaj se bo  tudi sam  ta  očitek izkazal za brezpredmetnega.
Prva temeljna »resnica« je, da so Zasnove namenje-ne vsem študentom vseh fakultet, ki se še posebej ukoarjajo s svojo stroko, druga pa, da pomenijo Za-snove »zasnovo« za revialno publicistiko. Ostanimo pri tem slednjem. Že kratek pogled v revialni tisk zado-šča za ugotovitev, da ;"e publicistična angažiranost ta-ko imenovane »tehnične« inteligence v današnjem slo-venzkem revialnem tiskn enaka ničli. Poudarjam, da ?e to ugotovitev, ne pa vrednoslna ocena. Hkrati pa
moram pripomniti, da ta situacija ni naključna, temveč da ravno nasprotno izhaja iz bistva stvari, ki je tu v vprašanju. »Zivlienje« tehnične inteligence namrec pač ni v tem — mislim, da to ne zahteva posebnega dokazovanja — da posreduje nepoučenim Ijudem svo-je znanje o tehničnih stvareh, temveč je ravno v stro-go znanstvenem srhislu njih življenje eksaktna razi-skava, eksperiment in obrat. Ni pa seveda tu mesto, da bi o tem obširneje razpravljali. Za »kulturniško« in-teligenco pa moramo reči, da ona lahko živi edino sko-zi jezik, besedo, govor. Drugega medija poezija in kri-tika, filozofija in umetnost namreč nimajo. če tem vrstam dejavnosti vzamemo ta medij, teh dejavnosti ni — edina nam poznana izjema je bil Sokrat — med-tem ko bi vsakdo štel za nesmiseln že pomislek, da znanost in tehnika ne bi mogli danes napredovati, če se ta*ali ona razprava s tega področja ne pojavi v tej ali oni reviji.
»če s tega »stališča« pogledamo na situacijo Za-snov, se nam stvarno stanje razkrije v naslednji luči:
Povsem razumljivo je, da se je v Zasnovah pojav-Ijalo največ člankov s tako imenovanega ožjega kul-turnega področja. Kar zadeva sicer naravnost zažele-ne članke študentov iz nedružboslovnih fakultet mo-ramo izreči dvom, če se bo kaj več člankov take vrste pojavljalo v tisku, iz enostavnega razloga namreč, da v primeru, ko biolog piše o biologiji, ni več biolog. Kot biolog preučuje npr. alge in druge vrste rastlin, živali ipd., ko pa piše o biologiji, se njegov predmet menja. Biolog kot biolog — če ostanemo pri tem pri-meru — se torej o svoji znanosti kot znanosti ne vpra? šuje. Gre torej za dva nivoja in kdor tega noče vide-ti, je zajašil usodni faux pas. Recimo, da gre tu za ožji filozofski in za ožji znanstveni nivo. In zahtevati od znanstvenika, da prestopi svofe strokovne okvire, je mamljiva zamisel, toda brez lastne potrebe pri sa-mem znanstveniku je to neizvedljivo. Pripomnim naj, da bomo vsake prispevke s področja naravnoslov-nih ved sprejeli. Da za kakršno koli principialno od-klanjanje tu ni šlo, je iz povedanega razvidno.
Octtek, da je bila celo z ozjega kulturnega stali-šča struktura člankov v lanskoletnih Zasnovah preveč filozofska, je dovolj točen. Korektno oceniti samo fi-lozofičnost teh filozofskih prispevkov, ki so tako re-koč zavzemah polovico Zasnov, tu ni mogoče. Vseka-kor so zaželeni prispevki zlasti z ekonomskega, socio-loškega in socialnopsihološkega aspekta, kar pa zade-va umetnosto kritično dejavnost, pa bomo skušali prebiti mejo zgolj literarne kritike z objavo eventual-no prispelih člankov o slikarstvu, kiparstvu, arhitek' turi in glashi.
To bodo ZASNOVE.
V.K.
TRIBUNA STRAN 7
Očitno so vprašanja svobode znanstvenega ustvar-janja na družboslovnem področju, vprašanje družbene kniike in borbe mnenj tesno vezana. Zato je nemara mnoge razloge za slabosti enega kot drugega iskati z aspefcta njihove povezanosti.
Ne da bi se spuščali globlje in obsežneje v nizanje pozitivnih in negativnih argumentov fti so univerzitet-ni javnosti znani), moramo ugotoviti deficitarnost na področju družbenih znanosti, zaostajanje za druzbenim razvojem, kar nam očitno kaže, da v družbi marsikdaj progmatizem koraka pred teorijo, »objektivne zako-nitosti« pred subjektivno akcijo. To pa postavlja zla-sti komuniste v nezavidljiv položaj; v položaj, ko ni-majo svojega najmočnejšega orožja — revolucionarno teorijo.
Revolucionarna teorija in poglobljena analiza stvar-nosti naj bi bili izhodišči delovanja komunistov. Le iz njih izhajajoč lahko presegajo sebe in s tem družbeno stvarnost. Le tako so lahko avantgarda delovnega Ijud-stva in njegov najzavestnejši del pri izpolnjevanju njegove zgodovinske naloge.
»Zavzemajoč stališče, da razvoj znanstvene misli toliko bolj ustreza dejanskim interesom in težnjam delavskega razreda in delovnih tnnožic, kolikor po-gumneje in bolj nepristransko išce znanstvena misel resnico — SI JUGOSLOVANSKI KOMUNISTI NE LASTIJO NIKAKRŠNEGA MONOPOLA NA TEM PO-DROČJU.. . ZNANOST JE SAMA SEBI SODNIK (pod-črtal K. P) in odločilni kriterij na področju družbenih ved je lahko samo dejstvo, ali njihovi rezultati ustre-zajo ali ne ustrezajo stvarnosti, kar se naposled PRE-IZKUŠA V DRUŽBENI IN ZNANSTVENI PRAKSI SA-MI. (podčrtal K. P.)
Odkrita razprava in ocena dosedanje realizacije tega stališča iz programa ZK, sprejetega na VII. kon-gresu, je predpogoj tudi za nadaljne razprave v okvi-ru ZK o vprašanjih idejne enotnosti in demokratič-nem centralizmu.
Ne negirajoč dosežene rezultate v sproščanju družbene kritike ne moremo tudi mimo njenih sla-bosti, zlasti dejstva, da so cela področja in »sfere«, ki so bili »tabu in kot taki izvzeti iz področja kontrole javnosti in družbene kritike oziroma so imeli nad nji-mi monopol samo pooblaščeni posamezniki. Ali je tu-di filozofija oziroma družbene znanosti nasploh pod-ročje »tabujev« oziroma domena nekaterih neglede na sprejete proklamacije?
Vsak monopolizem v razvijanju marksistične mi-sli in v družbem kritiki bi moral biti še posebej komu-mstom tuj in predmet njihovega revolucionarnega bo-ja. Boriti se morajo proti pogojem, ki lahko tak mono-polizem ustvariio in hranijo.
Če je bil v letu 1948 spor s Stalinom šok za mno-ge Ijudi, če je isto pomenil razhod z Djilasom, nam zadnji pnmer (Rankovič) jasno kaže, da je treba od-ločno odstranjevati tiste družbene pogoje, ki omogo-čajo le »kritiko z vrha«, ki je do določenega trenutka monopolizirana domena posameznika ali skupine.
Dosežena stopnja demokratizacije in vizija nje-nega razvoja vnaprej ne more brez resnih pretresov za humanost in normalni razvoj drušbenih odnosov, za moralo neke družbe, dopuščati ali celo ustvarjati situacije, ko se kritični val lahko sprosti šele potem, ko je iniciiran od zgoraj. Včeraj v javnosti hvaljeno in dvignjeno na piedestal nedotakljivosti, je jutri pred-met vsestranske in ostre kritike, ki kaže, da stvari že dalj časa niso take, kot bi morale bili in kot se jih je prikizovalo.
Tu pa se očitno srečujemo poleg objektivnih po-gojev »dosedanje družbene strukture« tudi s subjek-tivnim dogmatizmom in monopolizmom. Za odpravo tega bi poleg ostalega bilo nujno zagotoviti odkritejšo borbo mnenj tudi v »vrhovih«, in to javno, ne pa da se le-ta odvija v kuloarjih. Očitno to ne bi bilo v na-sprotju z idejno enotnostjo in bi lahko le koristilo družbenemu gibanju.
Ob takem položaju druzbene kritike je razumljivo, da so v javnosti nekateri kritizirali tiste, ki so za izhodišča svojega filozofskega raziskovanja vzeli Mar-ksovo_ zahtevo po »brezkompromisni kritiki vsega ob-stoječega«. Kritizirali so jih, trdeč,   da   je   pri   tem
O NEKATERIH NAŠIH
PRAKTIČNIH
DEMOKRATSKIH
NAVADAH
Marks mislil le na temne pruske razmere in da to za nas, v pogojih socialistične demokracije ne pride v poštev.
Pripisovati klasikom marksizma stališče, da naj bo kritika po zmagi revolucije v svoji metodi drugač-na (nekateri pravijo »konstruktivna«) kot v pogojih buržoazne vladavine, bi bilo najbrže težko. To bi pome-nilo v prvi vrsti pripisovati jim pristajanje in obram-bo obstoječega (prve faze prehodnega obdobja), pome-nilo bi pristajanje le še na stihijo, ne pa tudi na sub-jektivno akcijo, pomenilo bi sklerozo subjektivnih sil in organiziranega družbenega gibanja.
V pismu Herzonu Triru, danskemu komunistu, ki so ga zaradi drugačnih stališč do taktike političnega boja izključili iz organizacije komunistov, piše En-gels »Delavsko gibanje temelji na najostrejši kritiki obstoječe družbe, KRITIKA JE NJEGOVA ŽIVLJENJ-SKA STIHIJA ( podčrtal K.P.); kako se lahko ona sama izmika kritiki, teži k prepovedi diskusije? Ali mi od drugih zahtevamo svobodo govora za sebe sa-mo zaradi tega, da bi jo uničili v lastnih vrstah?«
Miha Jazbinšek, Tekstura I
Od tega stališča klasikov očitno ni odstopal niti Lenin v najostrejših pogojih revolucije, niti v obdob-ju revolucionarne diktature. Predvsem se je nasprot-nih stališč loteval z znanstveno kritiko, ne pa z meto-do političnih diskvalifikacij.
Napadati tezo o »brezkompromisni kritiki vsega obstoječega« pomeni v bistvu tudi negacijo programa ZK: »Nič, kar je bilo ustvarjenega, nam ne sme biti tako sveto, da bi ne moglo biti preseženo in da se ne bi umaknilo tistemu, kar je še bolj napredno, še bolj svobodno, še bolj človeško.«
V pogojih zmage socializma, ko sta samouprava in socialistična zavest zajela široke sloje Ijudstva, je tako vzdušje toliko lažje ustvariti. Le okoreli dogma-
tiki in nevedneži lahko vztrajajo na »ourambi soci-alizma in marksizma«, ker očitno ne bodo nikdar do-jeli, da socializem in marksizem obrambe ne potrebu-jeta — najmanj pa take.
Najbolj priljubljena parola takih dogmatikov je, da se v vseh takih primerih (javnih polemikah, različnih stališčih) pojavijo domači in tuji sovražniki, ki iščejo vsako »razpoko«, da bi jo povečali, realizirai svoj vpliv in svoje cilje. Pravijo, povzemajoč Lenina: »če \e sov-ražnik hvali, mora biti nekaj narobe s teboj!«
Vse to je očitno res.
To so skušali sovražniki ob sporu s Stalinom, to ob Djilasu, to ob VIII. kongresu in sedaj ob Rankovi-ču — izkoriščajoč celo stališča tov. Tita. Jasno je, da so to poskušali tudi ob vsakih drugih priložnostih.
Toda, kaj kaže praksa? Najmočnejši smo bili ta-krat, ko smo bili najbolj odkriti in kritični do sebe in svojih napak.
Toda monopolizem do odkritosti in kritičnosti je treba prerasti, vse bolj in čimprej v vseh sferah mo-rata postati odkritost in kritika dominantna lastnost, metoda in odgovornost vseh delovnih Ijudi.
Analiza gibanja članstva v zadnjih letih na univer-zi ter analiza sprejemov in izključitev kaže, da je naj-večji sprejem danes tam, kjer so bili odmevi ob »Per-spektivah« največji oziroma kjer so se v organizaci-jah obravnavali v intenzivni borbi mnenj razni pereči življenjski problemi. Tam, kjer je bilo v preteklem ob-dobju zaradi diferenciacije največ izstopov in kazno-vanj, kjer so se intenzivno razčiščevale dileme druž-benaga dogajanja, so sedaj najbolj aktivni komunisti in organizacije ZK na univerzi. To so najbolj samostoj-ne organizacije in tudi najbolje uveljavljajo vlogo in metodo dela ZK, kakršna je bila sprejeta pa s težavo uveljavljana po VII. kongresu.
Tam, kjer tega ni bilo, je tudi sedaj stagnacija oz. vsebinska neaktivnost.
V družbi nasploh pa gre še vse preveč energije v borbo za omogočanje demokratično strokovne razpra-ve kot pa za razpravo samo. Komunisti v takih pri-merih marsikdaj nastopajo le kot iniciatorji razprave, vse premalo pa se pojavljajo z lastnimi originalnimi stališči. če pa razprava že je, se marsikdaj vse pre-malo upoštevajo njeni izsledki in stališča. še vse pre-več je primerov, ko politični forumi ne upoštevajo strokovnih stališč posameznih skupov, ki so jih sami sklicali, marsikdaj na stališča teh strokovnih aktivov niti ne odgovorijo. Tak odnos hromi delo in pripravlje-nost teh Ijudi.
Izkušnje lastnega razvoja nam očitno kažejo, da nam je bolj kot anarholiberalizem na tem področju nevarno pomanjkanje vsakih stališč, bolj kot boj s tu-jimi vplivi nevarna taka idejna enotnost, pod plaščem katere se skriva mnoštvo nejavnih (pa tolikokrat rea-liziranih) interpretacij in stališč, daleč proč od skup-nega javno izraženego. stališča.
Kaj se lahko zgodi z javno proklamiranim stali-ščem ob odsotnosti odkrite in brezkompromisne kri-tike, nam nemalokrat kažeta lastna praksa in zgodo-vina delavskega gibanja.
... partija mora ¦ znati prisluhniti glasu mno-žic, pazljivo mora pristopati k revolucionarnemu in-stinktu množic, proučevati rnora prakso borbe množic, kontrolirajoč s tem pravilnost svoje politike, to pa po-meni, da mora ne samo učiti, temveč tudi učiti se od množic! — Znan in lep izrek Josipa V. Stalina — in kakšnd praksa?
Idejna enotnost predpostavlja idejno neenotnost, borbo mnenj, svobodo znanstvenega in umetniškega iskanja. Implicira tudi tako realizacijo demokratične-ga centralizma, kjer bo vsaka faza pri sklepanju druž-benega dogovora javna, kjer bo »posameznik ali skupi-na na podlagi izkušenj v praksi še naprej zagovarjal svoj oz. kritično obravnaval večinski predlog, čeprav se bo le-ta izvajal«, kot predvideva obstoječi sta-tut ZK.
Nujno je spoznati in zavestno sprejeti vse posle-dice takega tretmana idejne enotnosti ter ustvarjati družbeno vzdušje, da bi se ta proces hitreje in dosled-neje realiziral.
Krešo Petrovič
Že dalj časa opažamo, da je tehnična vzgoja na univerzi precej zanemarjena panoga tako s strani Univerze kakor študentske organizacije ter v glavnem prepuščena ŠOLTU, ki pa zaradi pomanjkljivih mate-rialnih in kadrovskih možnosti ni uspel zadovoljeva-ti potreb po tovrstnem izobraževanju.
Koncept tehnične vzgoje na univerzi je že nekaj časa vzrok nerazumevanja netehničnega dela študen-tov ter političnih organizacij, ki tehnični vzgoji oči-tajo, da navaja študente le na ročno delo, »na zabija-nje žebljev in šfraufanje«.
Vsekakor nosi krivdo za takšno pojmovanje tehnične vzgoje tudi ŠOLT sam, ker ni svojega pro-grama obrazložil in dal v javno diskusijo, deloma pa tudi zato, ker se ni zadosti približal nivoju, ki bi ga tehnična vzgoja na univerzi morala imeti.
Tehnična vzgoja ne sme biti le navajanje na roč-ne spretnosti, temveč mora v nekem smislu izpolnje-vati vrzel v izobraževanju na šolah srednje in visoke stopnje (netehnične šole). Brez dvoma živimo v času, ko je tehnika s svojimi izumi in pripomočki globoko posegla tudi v vsakdanje življenje in nepoznavanje ali nerazumevanje zakonov tehjnike in delovanja posa-meznih naprav nam prav tako otežkoča življenje kot fetišiziranje tehnike. Pri obeh primerih je glavni vzrok nerazumevanje tehnike, kar povzroča čustve-no reagiranje posameznikov, ki je popolnoma ali del-no odbijajoče ali pa se spremeni v oboževanje tehnič-nih naprav. Pri tem pa tehnike ne ocenjujejo kot de-la celovitosti človekovega ustvarjanja in prizadevanj, temveč kakor samostojen kompleks. Nekaterim po-meni tehnika zanikanje in ogrožanje vsega človeške-ga, zato poizkušajo preprečiti njen vpliv na področ-ja humanistike, kulture, drugim pa je sama sebi na-men.
Razvoj tehnike je prehiter, da bi se lahko člove-štvo psihično prilagodilo in prevrednotilo stare poj-me ter kvalitativno primerjalo posamezne vrednote (moralne, estetske). Ta slabost se odraža posebno moč-
TEHNICNA VZGOJA SESTAVNI DEL IZOBRAŽEVANJA
ZVEZA ŠOLT NA RAZPOTJU
no pri vzgoji intelektualcev, ki so prvi poklicani, da na znanstvenem nivoju ocenijo vse novo. Res pa je tudi, da so vede, ki proučujejo vpliv tehnike na druž-bena dogajanja, sociološke spremembe, izpreminjanje svetovnega nazora in podobno, zelo mlade in področ-ja še precej neobdelana, čeprav se razvite države ze-lo trudijo slediti razvoju družbe, ki je posledica na-glega izpopolnjevanja proizvajalnih sredstev tudi na teoretičnem polju. Pri nas smo za temi prizadevanji precej zaostali, saj celo univerze, ki so prve pokli-cane da opravljajo takšne raziskave, ne čutijo te potrebe.
Vendar  teoretična   razpravljanja   o   tehniki   in njenem vplivu na človeško življenje in ustvarjanje,
OBVESTILO
Upravni odbor sklada za študentska posojila ob-vešča študente, da ,}e podaljšan rok za vlaganje prošenj do 15. oktobra 1966.
Prošrre lahko vložijo tudi študentje, ki do sedaj zaradi noizpolnjenih študijskih obveznosti še niso vpisani; isto velja tudi za študente, ki presegajo, v razpisu določeni materialni cenzus.
Upravni odbor sklada za študentska posojila
kar predstavlja pristop na višjem nivoju, nikakor ni edina, še manj pa osnovna pot za vzbuditev veselja in razumevanja za znanost in tehniko. V okviru šOLT-a smo dolžni urediti del tehnične vzgoje po možnostih najširšemu delu študentske javnosti po načelu »za vsakogar nekaj«. Zelo važno pa je, da bodo oblike de-la na primerni strokovni višini. Tako se mi zdi nuj-no potrebna večja angažiranost univerze pri tehnični vzgoji, saj so prav znanstveni delavci pedagogi prvi poklicani, da posredujejo svoje izkušnje tako pri praktičnem delu kot v obliki predavanj in seminar-jev.                                                                                    •4*
Omogočiti moramo tudi širšim študentskim« kro-gom, da si pod primernim strokovnim vodstvom pridobe teoretično in praktično znanje uporabljanja aparatov, ki so postali del sodobnega življenja. Neka-tere spretnosti, kot je rokovanje s fotografskim apa-ratom, filmsko kamero, vožnja z motornimi vozili ter njih poznavanje, so postale potreba modernega člo-veka.
In druga, kot je znanje uporabe avdiovizualnih sredstev, poznavanje strokovne fotografije, delo z elektronskim mikroskopom ali elektronskim računal-nikom, izotopi obenem z osnovnim teoretskim zna-njem, pa so neizogibne za uspešno opravljanje poklica.
Vse te dejavnosti ne zahtevajo neke posebne pri-vrženosti do tehnike pri študentih, temveč jih nare-kuje predvsem potreba. Prav zaradi tega, ker bodo zajele mnogo študentov, jim morafno posvetiti po sebno pozornost, saj je množičnost poleg kvalitete osnovni pogoj za uspeh dela. Vendar ob tem ne sme-mo pozabiti tistih, ki jim tehnika pomeni nekaj več kakor le pomočnika v življenju, namreč področje dela in ustvarjanja. Pod strokovnim vodstvom in po izdelanem programu bodo še naprej delovali radijski klub, fotogrupa in raketni klub, ki pa mora razviti od-sek raerilne tehnike.
(Se nadaljuje)
Jože Šlander
/. Mislim, da je potrebno študente (predvsem uporabnike študenl~:::h domovj seznaniti z rczulta-ti akcij, ki se je v preteklem študijskem letu vodila v kompleksu študentske socialne ekonomske proble-matike. To pa ne nazadnje tudi zato, ker postaja precej očitno, da bi za njeno dokončno razrešitev bi-la potrebna zopet ena od političnih manifestacij štu-dentov. Za takšno pot oz. razrešitev obstajajo razlogi:
1.  Precejšnje  število  resolucij  in  stališč  politič-nih organizacij in   družbenih   forumov   nenehno   po-udarja skrb za študirajočo mladino. Od deklarativno izrar~nih stališč do konkretnih rešitev oz. angažira-nja pa je vsaj v naših razmerah še vedno velik. raz-korak. Npr. VI. kongres SZDL Jugoslavije v resoluciji o družbenoekonomskem položaju,   izobraževanju   in vzgoji ter sodelovanju   mladine   v   samoupravljanju ugotavlja: »Družbeni   položaj   mladih   Ijudi,   njihova življenjska perspektiva in udelženost v družbenih za-devah, izobraževanje, zaposlitev, pogoji dela, šolanje in družbenega zivljenja niso samo »mladinska vpra-šanja« ampak problemi vse družbe, ki je pri njih ure-janju mladina aktiven in odgovoren dejavnik«.
2.  Samoupravnost naj bi tudi v našem konkret-nem primeru študentskih domov reševala protislovja, ki se porajajo v poslovanju oz.  vsklajevala  interese delovne organizaciie in študentov. To pa je v primeru študentskih domov pripeljalo do polarizacije stališč predstavnikov    delovne    organizacije    in    študentov uporahvikov.
II.  Ne želel bi se spuščati v celoten historiat pro-blematike. ki jo je lanska Tribuna polemično in teko-če prezentirala. Bojim pa se, da je potreba nekatera dejstva vseeno omeniti.
a)  študentje uporabniki so začeli ugotavljati, da v poslovanju zavoda študentskega naselja obstajajo nekatere nepravilnosti ki so lahko le rezultat nespo-sobnosti ali pa postavljanja ozkih (osebnih) interesov pred interese zaradi katerih Zavod obstaja. Kasnejši dogodki so nekatere take domneve ovrgli, večino pa potrdili.
b)  napisanih je bilo več člankov v Tribuni in spre-jeta resolucija študentov (podpisalo jo je z/3uporab-nikov ŠN), ki opozarja na kritično situacijo študent-skih domov tako glede tekočega poslovanja kot per-spektivnega reševanja.
III.  študentom   v   samoupravnih   organih   se je problematika domov in njeno  reševanje  postavljalo na dveh področjih:
—  odprava nepravilnosti v poslovanju zavoda,
—  ob tem stremeti za integracijo domov.
LOGIKA
MATERIALNEGA INTERESA
Z nepravilnostmi pri vodenju in poslovanju Za voda sta se spoprijela oba samoupravna organa (upravni odbor in svet zavoda). Glede druge tendence, ki je zahtevala več premisleka analiz in strokovnosti pa je bila izdelana študija v obliki diplomske naloge.
Pri vprašanjih upravljanja in poslovanja sta UO in SZ razpravljala: o novem statutu zavoda, povabila finančnega inšpektorja in Zavod za napredek gospo-dinjstva, da dasta svoji oceni problematike. Statut je bll delno spremenjen tako da bolj točno določa pravi-ce in dolžnosti članov kolektiva, študentov uporabni-kov, univerze (soustanovitelj zavoda) in Sklada za šolstvo (dajalec dotacije). Poročilo finančnega inšpek-torja je bilo predano TNZ z prošnjo, da ugotovi po-drobneje nekatera materialna dejstva. To se še ugo-tavlja in verjetno na tem mestu o tem ne moremo razpravljati. Nekaj ugotovitev Zavoda za napredek gospodinjstva je bilo predano delovni enoti menze z kavarno, da jih prouči in sknša realizirati v smislu boljšega to je strokovnejšega poslovanja.
IV. Po enem letu lahko ugotovimo, da je večina predlogov za izboljšanje poslovanja in gospodarjenja prihajalo iz strani študentov, da se pa le-ti včasih ni-so znali oz. niso hoteli realizirati. Za primer navaja-mo le nekatere:
a)  Upr. odbor je imenoval komisijo iz vrst članov kolektiva, ki naj prouči predloge Zavoda za napredek gospodinjstva in jih poskuša čimpreje realizirati. Do danes to je po nekaj mesecih še ni veliko ali pa sko-raj nič storjenega v tej smeri.
b)  Sklep UO je bil, da se formira strokovna komi-sija, ki naj oceni kvaliteto dela   enega   od   vodilnih usluzbencev. Ne glede na poudarjeno strokovnost ko-misije je bila le-ta formirana na tak način, da bi v naj-boljšem primeru lahko samo formalno ocenila njego-vo delo.
c)  Po sklepu UO naj bi se razpisalo novo delovno mesto pomočnika direktorja (za gospodarsko — eko-nomsko področje); v razpisu je bil sklep spremenjen v smislu delovnega mesta analitika. še danes ni v ce-loti jasno kdo je deformiral sklep Upravnega odbora.
V.  V stališčih kolektiva   do   aktualnih   vprašanf lahko beremo.
»Kolektivu naj družba pomaga z nasveti, predlogi in redno kontrolo, ne pa ga prepuščati samemu sebi — potem pa ga ocenjevati in kaznovati za dejanja, ki jih je opravil z dobrim ne pa slabim namenom.«
Pri tem avtorji takih stališč pozabljajo, da jim ne bo pomagala nobena imaginarna »družba« pač pa kveč-jemu njeni in študentski predstavniki v samouprav-nih organih. Delo samoupravnih organov pa je bilo večkrat samo na nivoju konfrontacije različnih sta-lišč. Diametralno nasprotna stališča je na eni strani pogojevala takoimenovana logika materialnega inte-resa fin mogoče še neznanje), druge pa želja po res-ničnem zboljšanju situacije.
študente v samoupravnih organih se je poskuša-lo diskvalificirati z raznimi zgodbami o borbi za svo-je interese, o »bandi«, ki si želi delovnih mest v upra-vi itd. Ob tem pa se je pozabljalo vsaj na eno dejsivo:
— noben študent član samoupravnih organov si v enoletnem delu ni pridobil nikakršne materialne ali druge koristi. Zavzemali pa so se vedno za stali-šča, ki bi lahko ogrozila take in podobne koristi koga iz kolektiva.
VI.  Potek dogodkov je vedno bolj kazal, da leži rešitev celotne problematike v radikalnih spremem-bah, ta pa je omplicirala predvsem kadrovsko spre-membo. Delo samoupravnih organov je postajalo ved-no bolj nemogoče. V vsakem primeru, ki naj bi kon-kretno spreminjal situacijo v poslovanju in gospo-darjenju (vključujoč tu razpis novih delovnih mest in kadrovske spremembe) je nastajal odpor pri vodil-nih uslužbencih, ki so skoraj i enaki zasedbi sedeli v obeh samoupravnih organih. Brez dvoma taka kadrov-ska zasedba ni bila najbolj samoupravna.
Zadnja skupna seja UO IN SZ je v svojem pote-ku pripeljala v absurdno situacijo tako, da so študen-ski predstavniki v obeh organih odstopili. Ob taki polarizaciji stališč kolektiva in študentov se pač ne morejo več stvari spreminjati. Dosežena je bila sicer diferenciacija v kolektivu fpo mojem mnenju med vodilnimi uslužbenci in ostalimi člani kolektiva) več pa se v teh dveh organih ne da doseči. Drugostopenj-skega samoupravnega organa. ki bi se lahko v tej si-tuaciji pojavil kot razsodnik, pa ni. Sprememba (ki naj bi vključevala vse tisto kar so študentje izrašali in zahtevali v enem letu) lahko doseže le še sousta-novitelj (univerza). dajalec dotacije (Sklad zašolstvo) ali pa skupščina uporabnikov, ki naj potrdi ali pa zavrne stališča in delo njenih predstavnikov v samo-upravnih organih zavoda.
Metod Černetič
Ob razpravah o osnutku predloga Zakona o finan-siranju izobraževanja in vzgoje v SR Sloveniji, ki je bil dan v javno razpravo (Delo z dne 5. julija 1966) bi bilo potrebno opozoriti na nekatere poja-ve ki so temeljnega pomena za našo politiko izo braževanja in vzgoje. Od naše opredelitve je odvis-no, v katero smer bomo krenili.
Ti pojavi m tendence bi bili v grobih obrisib naslednji:
1.  Obča   komercializacija,   »postavljanje  na  eko. nomske   osnave«,   kar   pri   štipendiranju   konkretno pomeni   zmanjšanje  števila  tistih   štipendij,  ki  niso vložene v »koristen« študij.
2.  Obče znižanje števila štipendij  (o tem je Tri-buna že pisala).
3.   Uveljavljanje pohtike, da naj  štipendijo daje tisti, ki je za to »zainteresiran«, kajti zdi se, da to nobenemu ni posebno pri srcu   »Psiha« tistih, ki so »mteresenti«  za kadre  in ki naj bi dajali  sredstva, pa je še premalo poznana, ne vemo, zakaj nad šti-pendiranjem niso posebno navdušeni.
4.  Slaba  socialna struktura na univerzi.
5.  Poslabšanje   materialnega   položaja   študetov. Obča   podražitev   hrane,   stanovanja   in   neade-
kvatno zvišanje štipedij.
6.  Velik osip na univerzi. Po drugi strani velifco talentiranih dijakov ne more nadaljevati študija.
7.  Neurejen   materilni   položaj   si'ednješolcev   in šolarjev sploh.
Zdi se, da bi gornje procese lahko imenovali s skupnim imenom — privatizacija študija. Material-no skrb za študij »družba« (družbeno — politične skupnosti, ki so bile včasih veliko bolj pomemben nosilec štipendiranja) prenaša na privatnika, pa naj bo to družinska skupnost ali delovni kolektiv (le-ta se tudi poskuša otresti tega bremena).
Ne hrepenim po starih »dobrih« časih, pač pa je dobro vedeti kam nas vodi taka politika. Nedvom-no je nekje v zvezi z drugimi globljimi procesi.
če primerjam vire materialne podpore dija-kom in študentom v kapitalističnih državah in vire te pomoči pri nas, se mi bolj kot diferenca ponuja tisto, kar je skupno in zdi se mi, da je to veliko važnejše. Skupni so neki elementi tržnega gospodar-stva in posledice. ki iz njih izhajajo.
Eden takih elementov je formiranje svobodne-ga trga delovne sile. »Družba« naj s svojo politiko ne dela silo izobra-ževalnemu sistemu. študij naj v bistvu regulira povpraševanja gospodarstva k\ družbenih služb
V Delu z dne 30. septembra se v uvodniku J. Svetina vbistvu zavzema zata »kvalitatrvno nov nivo«, za večjo medsebojno odvisnost šol in »interesov«! To je v bistvu zahteva po praktičnem uresničevanju sta-re želje, »da bi šole bolj prisluhnile potrebam go-spodarstva«. Rarfika je samo v tem, da smo včasih nanje samo moralno apelirali, sedaj pa bodo stvarno odvisne  od potreb gospodarstva,  od  »interesentov«.
Svoboda tega trga ali ta »medsebojna odvisnost« pa ima lahko dva aspekta, ki nas predvsem zani-mata. To je prvič svoboda »družbe« od izobraževa-nja in vzgoje — »družba« se otrese materialnih skrbi za vzgojo in izobraževanje in jiii prenese »na inte-resente«. In drugič: ta svoboda se lahko (in se) pojavlja kot abstraktna svoboda človeka, kot gola možnost, da si lahko izbereš študij in poklic.
PRISPEVEK K RAZPRAVI
Nekateri pri nas odkrivajo kot nekaj kva-litetno novega, tisto kar je že odkrito in je delno že pre-vladano. Stihijska svoboda, »družba«, osvobojena »vzgoje in svobode študija« kot gole možnosti, je v nekateriH najnaprednejših država-h že v veliki meri premagana. Država intervenira na trgu delovne sile in v veliki meri že regulira študij. študentje niso navezani več zgolj nase in na družinsko skupnost, ampak morajo računati na državno pomoč (npr. švedsika). S tem, ko država intervenira v vzgoji in izobraževa-nju, ko se vmešava v svobodno konkuren-co, omogoči, da le to pride šele do svoje popolne veljave. Intervencija povzroči, da postanejo ma-terialni pogoji za študij nevažni. Oneraogoči torej vpliv teh pogojev. Uspe tisti, ki ima sposobnosti, ne pa samo tisti, ki ima sredstva za študij. Seveda so to šele težnje, ki se uveljavljajo ne pa pravilo.
Večina naprednih kapitalističnih držav pa celo posebej podpira tiste, ki izstopajo, ki so talentirani. Država se zaveda dosti bolj kot pri nas, da je ta-lent kapital svoje vrste, ki prinaša koristi celotni družbi in ga ne kaže zametavati. Nadarjeni dijaki in študentje imajo posebne podpore, omogoči se jim hitrejši razvoj itd.
Ta sistem protežiranja sposobnejših ljudi je do segel posebno visoko stopnjo v ZDA,
Pri nas daje »družba« za študij še velika sred-stva, vendar je opazna, tendenca, da se to breme kolikor mogoče prevali na vsakega posameznika (ukinjanje raznih subvencij, štipendij, »formiranje ekonomskih cen« itd.).
Domnevamo, da smo nekje na razpotju, če sodi-mo našo politiko izobraževanja po dejstvih, ki so nam splošno znana — in edino tako jo lahko preso-jamo — moramo ugotoviti, da morajo posamezniki, družinske skupnosti, dajati za izobraževanje sami vedno več sredstev.
Uvedeno je obvezno osem letno šolanje (Govori se celo, da bi bilo potrebno obveznost podaljšati vsaj še za dve leti). Trdimo, da je ta ukrep napre-den. Vsi ljudje tako dobijo vsaj minimalno šolsko izobrazbo.
Posamezni družinski skupnosti pa se vstop v šolo ne kaže samo v tej svetli luči naprednosti, am-pak veliko bolj kot prisila, ki je zvezana z velikimi materialnimi problemi.
OBVESTILO BRALCEM
Prvo letošnjo številko Tribune pošiljamo na ogled večjemu krogu kulturnih, znanstvenih in družbenih delavcev z željo, da bi postali naši stalni naročniki.
Kdor nam prvih 2 številk ne bo vrnil po običajni poti po pošti, ga bomo uvrstili med naše redne naročnike.
UREDNIŠTVO IN UPRAVA
šolanje se drugič pojavlja kot neogiben pogoj, toda kot pogoj, katerega rezultati so precej nego-tovi, posebno dandanes. Ta negotovost nastopi s spremembo formulacije: »Kruha je za vse« v »Kru-ha ni za vse« Družinski skupnosti se problem za-stavlja dvojno: od kod dobiti sredstva za šolo in kje dobiti zaposlitev.
»Družba« daje sicer neko podporo (otroški do-datek), ki pa je zgolj simbolična. Je tudi nepopolna — revnejši kmečki otroci je niso deležni.
Tisti, ki se šolamo, želimo, da bi bilo izobraže-vanje samo brezplačno. Pod brezplačnim šolanjem pa ne mislimo samo na to da ni potrebno plačati šolnine, ampak da družba pomaga tistira, ki se izo-bražujemo
Zdi se pa da so intencije reforme v nasprotju s takimi željami oz. zahtevami. Kajti, ali tak stetem ne predpostavlja enako vrednotenje dela? če bi družba v celoti financirala šolanje, bi tudi njej pripadali večji sadovi, ki jih ta prinaša. Reforma pa ravno želi uzakoniti vrednostne razlike med različnimi deli, ki so rezultat različnih kvalifikacijskih stopenj.
Ob tej priliki je potrebno spregovoriti še o sta-lišču, ki danes pri nas prevladuje in ki je v bistvu na liniji reforme. Nasplošno bi ga predstavili takole: »Naša osnovna tendenca je, da bi bila sredstva na-menjena izobraževanju, čimbolj racionalno uporab. ljena in izkoriščena. Daje jih naj tisti, ki ima za to interes. Jasno je, da bodo tako kar najbolj pametno (= ekonomsko = z največjim možnim dobičkom) razporejena. Vsakdo bo investiral toliko, kolikor po-trebuje. Investitor bi imel škodo tako v prvem kot v drugem primeru — če finansira preveč ali premalo kadrov. »Družba« bo finansirala edino tisto, za kar ni interesa ,pa ona vendar smatra. da je potrebno. Po možnosti pa je še ta ostanek treba prenesti na intere-sente.
Gornje razmišljanje bazira na predpostavki da bodo kolektivi ravnali kot pametni privatniki.
Vprašamo se lahko,. kaj, če to ni tako. Nekateri znaki nam pritrjujejo. Ta;ko npr., da število štipendij upada, kar menda ni v skladu z našimi dolgorcfinimi potrebami, da kolektivi štipendije podele večkrat za-radi političnega pritiska, ne pa po svoji lastni želji in presoji.
V njihov zagovor lahko navedemo možnost, da je trg sedaj zasičen z delovno silo, da je ponudba pre-velika in kolektivi niso primorani štipendirati. Dru-gič so delovni kolektivi sedaj v težkem ekonomskem položaju ob prehodu na nov sistem-
Vendar študentje ne moremo čakati tistega lepe-ga dne, ko se bodo stvari uredile — če se bodo.
Zdi se, da taka in podobna stališča, ki se pojav-ljajo v našem tisku, bolehaio za znano boleznijo, ki je strnjena v frazi: »laissez faire, laissez passer«,
Vsekakor bi bilo potrebno opraviti temeljito analizo doleoročnih Dotreb našega ^osDodarstva iin ce-lotne družbe. Prav tako bi morali razčistiti teoretič. ne temelje naše politike. če bi hoteli to uresničiti. pa bi morali dati \re1iko več sredstev za tako imenovane »humanistične vede in raziskave«.
Na tej osnovi bi bilo mogoče malo bolj resno govoriti o racionalizaciji sredstev, namenjenih za šo-lanje tn neki uspešni štipendiiski in kreditni politiki. Ni se pa mogoče prepuščati tržni stihiji.
Tone Paičnik