168 2019OCENE IN POROČILA, 165–178 Posebej je izpostavljena glažuta v Loki pri Žusmu, ki je pozneje prerasla v steklarno. Potem so obdelane še glažute v Olimju, steklarstvo v Žički kartuziji, v Vitanju in Spodnji Savinjski dolini, predvsem v Li- bojah. Zelo podrobno avtor predstavi sodobne ste- klarske obrate v Zagorju ob Savi in v Trbovljah, kjer se proizvodnja ni ohranila. Bogata steklarska tradicija se danes nadaljuje v Hrastniku. Zelo podrobno se avtor zadrži pri obratovanju naše najbolj znane steklarne pri nas, v Rogaški Sla- tini. Posebno pozornost posveti Steklarski šoli v Ro- gatcu, ki je prerasla v zelo uspešen proizvodnji obrat v Steklarsko novo, vendar je leta 2009 prenehala z de- lovanjem. Avtor navede posamezne vidnejše steklarje v gla- žutah na Celjskem, med katerimi posebej izpostavi Hieronymusa Hackela, ki je delal kot brusilec stekla v steklarni v Rakovcu. V zaključku avtor predstavi steklene izdelke iz zbirk pokrajinskega muzeja v Celju v izredno lepi barvni fotografski tehniki. Stekleni izdelki so pred- stavljeni v naslednjih skupinah: steklenice, kozarci, kozarci na nogi in kelihi, vrčki, svetila (mnogi lesten- ci še danes krasijo cerkve na Celjskem) in embalažno steklo (lekarniško in laboratorijsko posodje, stekleni- ce za sodavico in šabeso). Jože Rataj je v knjigi, ki grafično predstavlja lep dosežek, podal celostno podobo razvoja glažut in ste- klarn na celjskem območju. Zadovoljila bo tako stro- kovnjake kot široko bralsko javnost. Knjigi je dodan pregleden spisek uporabljenih virov in literature. Ignacij Voje Janez Mlinar: Novejši urbarji za Slovenijo 2. Urbarji belopeškega gospostva. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2018 (Thesaurus memoriae. Fontes 14), 222 strani. Pri izdajah starejših zgodovinskih virov prav- zaprav ni zelo nenavadno, če med izidoma dveh publikacij iz iste serije mine tudi četrt stoletja. Od izida Urbarjev za Belo krajino in Žumberk, ki jih je leta 1991 kot prvi zvezek serije Novejši urbarji za Slo­ venijo objavil Dušan Kos, nas loči že 27 let, zato je tem bolj razveseljivo, da je serija, ki se je zdela uga- sla, končno oživela, tokrat v prenovljeni podobi in znotraj druge zbirke, a še vedno pri istem izdajatelju, Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU. Poleg številnih drugih vezi povezuje obe izdaji vsaj še ena, ki jo nepozorni uporabnik zlahka prezre. Tako kot je Kos v prvem zvezku pokril skrajni sloven- ski jugovzhod in posegel na današnje tuje državno ozemlje, v Žumberk, je Janez Mlinar obdelal skrajni slovenski severozahod, obsežno zemljiško gospostvo Bela Peč, katerega sedež je danes prav tako v tujini, v Italiji. Podnaslov njegove izdaje je zato za manj po- učenega potencialnega uporabnika morda kar malce premalo poveden. Celo med zgodovinarji se bo našlo nemalo takšnih, ki si s podnaslovom Urbarji belope­ škega gospostva ne bodo znali pomagati pri geografski umestitvi obravnavanega prostora, dokler se o zgo- dovinskem razvoju gospostva ne bodo poučili iz Mli- narjeve uvodne študije. Gospostvo Bela Peč, katerega glavnina je obsega- la Zgornjesavsko dolino na severozahodu Gorenjske oziroma Kranjske, njegov sedež pa so pozneje pre- nesli iz odmaknjene Bele Peči (danes Fusine in Val- romana) na Jesenice, je bilo v več ozirih posebnost. Kot specifičnega lahko označimo že njegov nasta- nek, saj se je gospostvo šele v prvi polovici 15. sto- letja pod Celjskimi izločilo iz velikega radovljiškega gospostva. Prvotni sedež je imelo v novozgrajenem, najviše ležečem gradu slovenskega prostora, nad že obstoječim fužinarskim naseljem, ki je med drugim kot edino od naselij tega tipa pridobilo popolne trške pravice. Do konca 15. stoletja se je gospostvo povsem izoblikovalo kot samostojna gospodarska in upravna enota, katere deželsko sodišče se ni omejevalo samo na prostor dežele Kranjske (dobršen del meje je na severu in zahodu tekel po kranjsko-koroški deželni meji), ampak se je prek gorskih grebenov spuščalo na primorsko stran v dolino Trente. Pozno nastalega 169 2019 OCENE IN POROČILA, 165–178 gradu in gospostva tudi nikoli niso upravljali mini- steriali, temveč od samega začetka oskrbniki. Mli- narjeva obravnava gospostva in edicija dveh urbarjev, prvega iz leta 1498 in drugega iz leta 1636, se konča s prodajo deželnoknežjega gospostva (kar je le-to postalo leta 1456 z izumrtjem Celjskih) v zasebne plemiške roke. Prav specifičnost belopeškega gospostva, ki je bilo po svoji geografski legi in gospodarski strukturi (raz- vito rudarstvo in fužinarstvo) bistveno drugačno od drugih gospostev kranjskega in širšega alpskega pro- stora, je Janeza Mlinarja privedla k pripravi kritične izdaje dveh njegovih najstarejših ohranjenih urbarjev. Pri tem se je zavestno odpovedal običajni praksi ta- belaričnega prikaza vsebine urbarjev, s katero se, kot je pojasnil, zlahka izgubi osnovna povedna vrednost. Starejši urbar z letnico 1498, ki ga lahko ozna- čimo še kot srednjeveškega, je nastal v okviru Ma- ksimilijanove reforme finančne uprave in se ohranil v fondu vicedomskega urada za Kranjsko v Arhivu Republike Slovenije. Mlajši iz leta 1636, nastal ob prodaji gospostva rodbini Eggenberg, je nasprotno ohranjen v dveh čistopisnih izvodih v zbirki roko- pisov Koroškega deželnega arhiva v Celovcu in v pozneje nastalem izvlečku, najdenem v belopeškem gospoščinskem arhivu v osrednji slovenski arhivski ustanovi. V pričujoči objavi so v največji možni meri upoštevana uveljavljena edicijska načela za pripravo tekstnokritičnih izdaj tovrstnih besedil. Mlinarjeva izdaja vsebuje v uvodni študiji še obravnavo žitnih, površinskih in preostalih mer, denarnih sistemov ter podložniških obveznosti in dajatev. Nadvse koristen in uporaben je daljši nemški povzetek, umeščen še pred samo edicijo urbarjev in ne šele na konec mo- nografije. Nemalo truda, premisleka in iznajdljivosti je zah- tevalo identificiranje in lociranje toponimov. Zaradi nedvoumnosti je avtor v imenskem in krajevnem ka- zalu ohranil izvirne oblike osebnih imen, originalne toponime, od katerih jih je peščica morala ostati ne- identificiranih, pa je ustrezno opremil s kazalkami k današnjim imenom, tako slovenskim kakor nemškim in italijanskim. Dragoceno je stvarno kazalo, v kate- rem najdemo več specifičnih, drugje malo znanih ali sploh neznanih pojmov. Mlinarjeva kritična izdaja bo lahko uporabna za zelo različne raziskave, zgodovinske in druge, od je- zikoslovnih do geografskih in okoljskih. Odveč bi bilo naštevati, kaj vse prinaša in kakšna vprašanja ji lahko predstavniki posameznih strok zastavijo. Želeti je seveda, da bi v doglednem času – ne šele čez četrt stoletja, ampak po možnosti najpozneje čez četrt de- setletja – ugledalo luč sveta tudi nadaljevanje, in sicer objava urbarjev iz druge polovice 17. in iz 18. stoletja, s katero bi podobno kot za belokranjski prostor do- bili zaokrožen prikaz še enega obmejnega in nikakor ne nepomembnega dela slovenskega ozemlja v luči urbarjev skozi tri stoletja zgodnjega novega veka. Po- trebe po takšni ediciji vsekakor obstajajo. Pisec teh vrstic je denimo pogrešal pričujočo objavo kolega Ja- neza Mlinarja vsaj že desetletje, ko se je moral sam prebijal skozi izvirnike, četudi samo v zvezi s parcial- nimi vprašanji. Povpraševanje po nadaljevanju objave se bo z Mlinarjevim »prvencem« zagotovo močno povečalo tudi med strokovno in ljubiteljsko javnostjo v lokalnem okolju. Zdi se, da naključja niso naklju- čja in da je radovednost javnosti pogosto potešena ob ravno pravšnjem času. Tako najbrž ni slučaj, da je bil prostor Zgornjesavske doline prav v zadnjih letih deležen bolj poglobljenih zgodovinskih raziskav, ki so v glavnem našle mesto v tematski številki Kronike iz leta 2016. Boris Golec Andrej Rahten: Med Kakanijo in Wilsonio. Poklicne in politične preizkušnje Hansa Schwegla alias Ivana Švegla. Ljubljana, Celovec, Dunaj: Mohorjeva založba, 2018, 259 strani. Znanstvena monografija slovenskega zgodovinar- ja in diplomata Andreja Rahtena obravnava življenje in delo slovenskega avstro-ogrskega konzula in gene- ralnega konzula v ZDA in Kanadi, člana podporne- ga štaba slovenskega dela delegacije Kraljevine SHS na Pariški mirovni konferenci 1919, jugoslovanske- ga parlamentarca, člana jugoslovanske kraljeve vla- de in jugoslovanskega poslanika v Argentini Hansa Schwegla oz. Ivana Švegla. Monografija je razdeljena na relativno kratkih petnajst poglavij. V prvem poglavju avtor predstavi zadnja dese- tletja »Kakanije« – Avstro-Ogrske monarhije. V drugem poglavju predstavi rod, otroštvo in prva leta življenja Hansa Schwegla. Hkrati opiše tudi življe- nje in delo njegovega strica Josefa Schwegla. Sorod- stvene vezi so igrale pomembno vlogo pri vključitvi mladega Hansa Schwegla na šolanje na Dunaju na ustreznih pripravljalnicah za avstrijske diplomate in ostale visoke položaje v Habsburški monarhiji. V naslednjem poglavju se avtor posveti delu di- plomata Schwegla v njegovem prvem obdobju v ZDA. Nato v petem poglavju predstavi njegovo delo v Winnipegu v Kanadi, kjer na podlagi arhivskih virov zajame vse njegove prepire in težave na tem delovnem mestu znotraj diplomatskih krogov Habs- burške monarhije. V šestem poglavju z značilnim na- slovom »Stavkokaz v Koloradu« predstavi Schweglo- vo delo kot konzula v Denverju. V poglavju o vojnih izzivih se posveti dejavnosti habsburške diplomacije v ZDA in Schweglovi vlogi pri tem. Podrobno opi- še primer diplomatskih predstavnikov poslanikov