Le Van Tricht - Polda Tone:
Mali mucek.
Deček, ki mu je bilo iest let, je večkrat spremljal svojo dobro mater, ko je obiskovala reveže; nekoč je pri takem obisku videl dečka, ki ni imel ne postelje ne igrač.
»Mama,« je dejal, ko sta se vrnila domov, »pošlji dečku mojo posteljo, jaz pa bom ležal pri tebi v veliki postelji.« »Dragec, tega jaz ne dovolim. Pač pa bom poslala dečku tvojo staro suknjo in deček bo vesel,« mu je mati odbila prošnjo.
Deček je pomišljal. Čez nekaj časa je spet stekel k materi: »Mama! Pošlji dečku vse moje igrače!« Vse igrače je nato prinesel materi, le eno si je obdržal: malega mucka, ki je lepo zamijavkal, če si ga stisnil. Mati je vse druge igrače odposlala dečku.
Drugi dan, ko je naš junak prilezel iz postelje, je zaklical materi: »Mama! Mislim, da se oni siromašni deček zelo dolgočasi.« »Nič se ne dolgočasi, saj ima dosti igrač! Niti ti se nisi slabo zabaval, ko si imel vse one igračke,« tako se mu je smejala mama, da bi ga potolažila. »Meni se pa le zdi, da se dolgočasi: nima namreč malega mucka! Tudi jaz sem se dolgočasil, dokler ga nisem imel,« tako je žalosten razlagal sinko.
Vzel je v roke muca in razmišljal... V njegovem srcu se je bil ljut boj: ali naj obdrži muca, ali naj ga da revnemu fantku in stori dobro delo.
Globoko je vzdihnil, se približal materi in ji dal muca: »Mama! Dečku dam še muca,« je šepetal.
Mati je objela svojega dobrega otroka in si mislila: »To ni več darež-ljivost, to je junaštvo!-i: