Mali zdravniki
(Spisal J. O.)           **
SL (S||ragi  moj  čitatelj,  povej   mi,  predno  bereš dalje,
^ijp ali te je že kdaj prav pošteno bolel zob. Če te še ni bolel, srečen si, poskusil si še malo in živo po-trebuješ, da zveš o tej bolezni kaj več. Če si pa že skusil, kaj se pravi zob, tedaj boš imel gotovo sočutje s sosedovim Jožkom, kateri je grozno trpel v tem ¦oziru, kakor boš bral, in se ne boš čudil, da so ga tovariši ozdravili na tako nenavaden način.
k              Če se ne motim, uprav pred svetim Jakobom tisti
četrtek je bilo. Da ni bilo oni dan šole, se še živo spominjam, in da je bilo v onem času, ko smo tako neizrečeno težko čakali konca šolskega leta, mi tudi ni ušlo iz glave. Tisti četrtek torej — matere ni bilo doma — sem ušel k sosedovim v vas. A nič kaj me ni razveselila novica, da ni strica doma. Tako radi smo 9 se zbirali okoli njih, ker so nam vedno kaj veselega povedali; tisti dan pa so šli v malin. Vrhu tega je Jožka, mojega neločljivega tovariša, hudo bolel zob.
Županov in Sajevčev in še nekaj drugih je kmalu opazilo, kam sem zavil, in rti bilo treba doigo čakati, da je imel bolni Jožek okoli in okoli sebe same dobre dušice, ki so ga tolažile in mu skušale na vsak način olajšati neizmerne bolečine.
,,Pa si že dejal gor onih kapljic in brinjevega cveta?"
,,In si držal z nagnjeno glavo zob v mrzli vodi?" ,,,,z,e.
,,In si poprosil strica za par peresc tobaka?"
,,,,Tudi,  saj bi se bil skoro  zadušil  nad  njim.""
,,Nič, nič!" d6 Županov. ,,Kaj te bomo tukaj milo-
vali,  ko ti ne pomaga  nobena  stvar.  Veš. Jtaj,  nekaj
pavole vtakni v uho, da te sapa ne bo prepihavala, in
hajdi z nami,  gremo  naproti  vašemu stricu, saj imajo
priti vsaki čas iz malina. Stric nas gotovo pober6 vse
na voz in gonili bomo ,sivca' in ,lisko', da bo veselje."
i'
0         _^_
,,Saj res, saj res! Hajdi, Jožek, le z nami in videl boš, da ti odleže po poti zob------------."
Vse vpije, vse se odpravlja z dvorišča, vse gleda na boinega Jožka, ki se končno mora le podati, ko ga primeta dva krepko za pazduho in ga tirata z nami.
Že smo zunaj vasi, že korakamo veselo po cesti proti malinu. Županov poln veselja, da nas je toliko skupaj, nas začenja uvrščevati po dva in dva, da bi korakali po vojaško, kar Jožek glasno zaplače, potok solz se mu ulije iz očij in glasno, zategnjeno se čujejo glasovi: ,,Moj zob, moj zob, oh, moj zob!"
,.Nič, moj zob!" d6 Županov. ,,Pazi na moja po-velja, da ne zmešaš koraka, in hipoma pozabiš na zob. Tedaj še jedenkrat: jedna — dve,Jedna — dve!"
In šli smo res po vojaško. Županov spredaj kot poveljnik, mi pa smo korakali po njegovem taktu, in Jožek je trobil in trobil samega joka toliko časa, da je res zmedel korak, zvlekel se na trato ob cesti in tamkaj zleknil se po tleh, z glavo v dlan, tako, da se je sedaj razlegalo vse drugače, bolj zamolklo: ,,Moj zob, moj zob!"
,,Iz tega vne bo nič. Tako ne moremo naprej", maje z glavo Županov in stopi bliže. ,,Poskusimo naj- ' zadnje, kar menim, da bo tudi najbolje. Ti, Sajevčev, saj imaš še tisto vrvico, ki si mi jo včeraj ponujal za bič? — Dobr< ! Le sem ž njo! Vi drugi pa primite za roke Jožka in če ne more hoditi, ga nesite, saj vas je dosti. A16, le brzo za menoj!"
Nekako začudeni, vendar ubogamovglas povelj-nikov, zlasti ker se Jožek ni protivil. Županov nas zapelje čez plitvo dolinico na reber ob Pivki in nas ustavi pod ličnim, ne predebelim lipovim drevesom.
,,Tukaj - le, vidiš, Jožek, boš rešen jedenkrat za vselej tistega svojega zoba. Saj bi bil rad, kajvne?"
Jožek prikima, vendar nekako plaho gleda Župano-vega, kako urno razvoljava motvoz.
,,Kje imaš oni čekan, hudobni podočnik, nesnago zobasto grdo?"
Jožek zazija široko in pokaže s prsti na desni strani zgornje čeljusti zob, ki sev je premaknil dvakrat setn in ije, ko ga je trdo prijel Županov.
,,Hu-u! Ne tako! Pojdi proč, sicer znorim."
7                              **        •
,,,,Le stoj, le stoj! Saj toliko potrpi. da ga zmerim z vrvico, kolik je, sicer ti ne morem pomagati. Ti ne veš, kako jaz zdravim.""
To rekši, ovije vrvico okoli bolnega podočnika in zaveže vozel vtako trdo, da se Jožku kar zvezde pokažejo in da Županovega do krvi ugrizne v paleo in bi ga bil še tudi dobro obrcal, da ni bil Zupanov uren in se mu umaknil.
,,Le miruj, fantiček, le miruj. Kmalu bo bolje. A vrvico le pusti pri miru. Oho! Pri miru, pravim. Pri-mita ga dva za roke. Tako! Le stojte, koj bo, koj."
Tu priveže ostali konee motvoza za lipovo deblo, se vstopi za Jožka, ga objame čez pas in ukaže drugim, naj se oklenejo zadej zanj in tako naprej drug za drugega.
,,Vidva, ki držita za roke, potegnita, ko ukažem, in tako vsi drugi. Tedaj: jedna, dve, tri------------!
Jeden bolesten vzklik — in vsi pademo vznak. In ta reber, ta šmentana reber, na katero nismo preje nič mislili. V drugo in tretje sem se že prevrnil po glavi, predno sem se ustavil.
Kar se začuje s ceste glasen krohot.
,,Stric, stric!" začnem, ,,že gredo iz malina."
Na ta klic se jih vzdrami več in, ker se jim ne-kako neprijetno vrti v glavi, lezejo počasi proti meni.
,,Kje je Jožek? Je-livše živ? Res je, nekoliko prehudo^ sem potegnil", de Županov.
,,Nič hudega, nič, da je le zunaj!" oglasi, se Jožek v dolini in veselo se smejoč, koraka proti Stefetu in ga objame.
,,Kaj ne, da znam izvrstno zdraviti, bolje nego vsi dohtarji v trgu?!"
,,Izborno si naredil, res!"
,,Jaz nisem še kaj takega videl."
jjaz tudi ne."                  -                                        *"
,,Jaz tudi ne."
,,Kaj boste tu vpili kot jesiharji. Stric nas pa čakajo na cesti. Uprav sedaj so ustavili in gledajo po nas", začnem še bolj kričati.
,,Saj res, stric. O, kako bodo veseli, da nimam več tega zoba", začne samega veselja in hiti prvi navzgor.
8
Prišedši do lipe, zagledam osodepolni zob viseti na vrvici. Jožek ga brž popade in dirja ž njim proti stricu in jim pripoveduje ves dogodek.
,,No", rekd nazadnje stric, ,,sedaj si rešen. Boš dal saj po noči mir doma in ne boš vedno tarnal za zob. Ampak lepo vas je bilo gledati navrebri! — No, sedaj pa le brž na voz. Koliko vas je ? Štiri, pet, deset. No, bo že dovolj prostora. Le hitro!"
V hipu posedemo po ,lojternicah' in samega smeha in ukanja se komaj zavemo, kdaj smo doma.