(Marija Mitrovič, Tone Potokar, - Aleksander K. Nejman, Karolj Si- ladji, Giacomo Scotti, Hasan Mekuli in Jože Filo) obravnava Cankarjeva dela v jezikih jugoslo­ vanskih narodov in narodnosti, nato pa osmi (Janko Moder) še njegove prevode v slovenščino. V drugem, ki obsega več kot polo­ vico knjige, je natisnjena biblio­ grafija prevodov iz Cankarjevega literarnega dela; sestavil jo je France Dobrovoljc s sodelova­ njem dr. Otona Berkopca, upo­ števa pa poleg objavljenih tudi rokopisne prevode Cankarjevih del v več kakor trideset jezikov — od latinščine do esperanta, turščine, hindujščine, kitajščine, malajščine in seveda večine ev­ ropskih jezikov. Daleč največ je prevedenega v srbščino oziroma hrvaščino, češčino in slovaščino, sorazmerno precej tudi v nemš­ čino, italijanščino in angleščino. Urednik je torej očitno želel čimbolj izčrpno predstaviti vsa razmerja, ki se v njih prevod pojavlja v zvezi s Cankarjem, in tako odpreti vidike za natanč­ nejšo analitično obravnavo mno­ gih vprašanj, ki jih zbrano gra­ divo šele postavlja. Ne samo bibliografski del, ampak tudi pre­ cej prispevkov iz prvega dela zbornika namreč predvsem evi­ dentira gradivo, iz katerega je mogoče na prvi pogled razbrati, da je Cankarjeva literatura v prevodih prodrla daleč po svetu, Cankarjevo prevajalsko delo pa je — drugače kot npr. Župančičevo — manjši in manj pomemben del njegove literarne dejavnosti. Nekaj kritičnih pretresov in pripomb (M. Mitrovič, K. Siladji, T. Potokar in J. Moder) je ta prikaz tudi problemsko poglobilo in pokazalo v njem nenavaden paradoks: medtem ko so Cankar­ jevi maloštevilni prevodi kljub vsem pomanjkljivostim in odmi­ kom od izvirnikov delovali kot živa, zanimiva literatura, je npr. marsikateri srbski in hrvatski pre­ vod njegovih del, izdan v izredno veliki nakladi, dosegel ravno na­ sprotno: pisatelja so z enostran­ skim izborom del in s slabim prevajanjem predstavili kot zasta­ relega šolskega klasika, ki s svo­ jim suhoparnim in nesmiselnim pisanjem pač ne more zbujati pravega zanimanja. Odločna kritika tudi drugod vse preveč razširjenega, a nedvom­ no škodljivega in neodgovornega ravnanja prevajalcev in založni­ kov, ki z objavljanjem slabih prevodov bolj zapirajo bralcem pot k piscu, kakor da bi jim jo zares odpirali, je bila nadvse primeren prispevek k praznovanju stoletnice Cankarjevega rojstva. — Da so bila besedila iz prvega dela zbornika napisana za srečanje jugoslovanskih prevajalcev, ki ga je ob tem jubileju priredilo slo­ vensko prevajalsko društvo, je dovolj vidno že iz njih samih. Zato bi lahko vse tisto gradivo, ki že kar pretirano natančno dokumentira tudi slavnostni in organizacijski okvir srečanja in je potemtakem čisto priložnostnega značaja — o njem je sproti poročal dnevni tisk - brez škode ostalo v društvenem arhivu. M. Stanovnik Jurij M. Lotman STRUKTURA UMETNlCKOG TEKSTA Prevod i predgovor: Novica Pet­ kovič. Nolit, Beograd, 1976. Trdni fundus Lotmanove literarne teorije se je izoblikoval v zvezi s Saussurovo strukturalno lingvistiko, ob metodološki dediš­ čini ruskega formalizma, od ka­ terega se načelno distancira in ga seveda bistveno presega, še bolj ob temeljnih koncepcijah praš­ kega strukturalizma in njegovih poudarjenih stališčih o funkciji struktur, zlasti ob spisih Muka- rovskega, Jakobsona in Tru- beckoja, ob neposrednih pred­ hodnikih doma, kot so Tinjanov ter Bahtin in njegov krog (Medvedjev, Vološinov), ob plodni recepciji semiotične tradicije C.S. Peircea in Ch. Morrisa ter seveda ob klasični tradiciji, ki sega nazaj k Heglu in Marxu. — Pričujoča knjiga prav z izhodišč semiotike ter strukturalne ozi­ roma generativne lingvistike ob­ ravnava problematiko literarnega dela kot posebnega semiotičnega sistema in njegovega družbenega funkcioniranja, pri tem pa se vseskozi dotika vprašanja o vlogi in o nujnosti umetnosti v družbi ter o njeni specifiki med drugimi produkti človekovega dela. Prav­ zaprav Lotmana vseskozi zanima umetnost kot tista človekova de­ javnost, ki ima poseben status, ker je „glede na znanost fakulta­ tivni element kulture". Struktu­ ralno semiotični pristop se tu izraziteje povezuje z metodološ­ kimi perspektivami teorije komu­ nikacije in informacijske teorije, kar omogoča avtorju, da širše začrta probleme literature: prvič, zaradi tega lahko govori ne le o strukturi literarnega dela, ampak tudi o njegovi funkciji, in drugič, mogoče mu je izpeljati sklepe, ki se tičejo strukture umetnosti na­ sploh. Prav skozi to lahko že v uvodu izrečeno tezo o eksistenci­ alni funkciji umetnosti izpelje v sklep, ki pomeni zagovor literar­ ne znanosti in širi njeno vlogo. Lotman pravi: „Lahko bi z go­ tovostjo trdili, da med vsem, kar človekova roka ustvari, umetniški tekst v največji meri kaže tiste lastnosti, ki pritegujejo kiberneti­ ke, da se ukvarjajo z živim tkivom. To pa je razlog, da je preučevanje umetniškega teksta pravzaprav naloga obče znanstve­ nega značaja." (Stran 384). V uvodu avtor poudarja, daje osnovni namen tega spisa pre­ gledati strukturo umetniškega jezika in njen odnos do strukture umetniškega teksta, premisliti podobnosti in razlike z analog­ nimi lingvističnimi kategorijami, pojasniti, kako umetniški tekst postane nosilec določene ideje, ter definirati, v kakšnem odnosu je struktura teksta do strukture te ideje. Vsi načelni problemi so bili zastavljeni že v Predavanjih iz strukturalne poetike (1964); v pričujočem delu avtor že znane teze do neke mere sistematizira, hkrati pa razširja vprašanje lite­ rarnega ustroja tudi na območje pripovednih struktur, s posebnim poudarkom se ustavi ob katego­ riji literarnega lika, prvič sprego­ vori o problemu perspektive, enem osrednjih pojmov sodobne literarne teorije, v posebnem po­ glavju pa tudi o specifiki filmske in laijiževne pripovedi. Seveda ga umetniški tekst vseskozi zanima kot specifična organizacija, kot „sled funkcionalno raznorodnih elementov, kot sled strukturnih dominant raznih nivojev", fono- loškega, gramatičnega, leksikal- no-semantičnega, mikrosintaktič- nega (nivo stavka) in makrosin- taktičnega (nadstavčni nivo). Lotman razume umetnost kot poseben jezik, ki je glede na neumetniške znakovne sisteme in prirodne jezike drugostopenjski modelativni sistem, katerega spe­ cifična lastnost je, da v njem konfigurira množica jezikov, ti pa se razporejajo v kompleksno ..hierarhijo jezikov, ki so med sabo korelativni, a ne enaki" (stran 56). S tem v zvezi odpira avtor problem odsotnosti redun­ dance v umetniškem tekstu (t.j. problem entropije in šuma v umetniški komunikaciji), obenem pa problem številnih možnih branj-interpretacij umetniškega teksta. Problem vsebine je za Lotmana vedno v zvezi s prob­ lemom prekodiranja, tembolj to­ rej to velja za sprejemanje visoko koncentrirane informacije, za umetniški tekst, ki je množica kodov. Umetniški tekst je torej večkratno enkodiran, in iz tega izpelje Lotman še nekatere skle­ pe. Umetnost pretvarja nezna- kovni material v znake, hkrati pa ta znakovnost pomeni navidezno fizično realnost sekundarne vrste. »Umetniška književnost imitira realnost in ustvarja iz svojega, v bistvu sistemskega materiala mo­ del nesistemskosti“ (stran 99). Ta hkratna prisotnost sistemskega in nesistemskega je pogoj za hkrat­ no možnost intelektualnega in čutnega uživanja umetniškega teksta. — S temi osnovnimi te­ zami, ki definirajo probleme iz obče teorije umetnosti, se ukvar­ ja Lotman v prvih štirih poglavjih (Umetnost kot jezik, Problem semioze v umetniškem tekstu, Pojem teksta, Tekst in sistem). Osrednji del, ki predlaga model analize (predvsem za poezijo), obravnava konstrukcijska načela teksta, t.j. odnose na paradig­ matski osi (z vsemi nivoji) in na sintagmatski osi strukture. Temu sledi poglavje o kompoziciji jezi­ kovno umetniškega dela, kjer gre predvsem za opazovanje pripo­ vednih kategorij, sklene pa s poglavjem o vlogi in odnosu izventekstovnih struktur (seman­ tične zveze s pojavi izven teksta) do teksta (kot sintagmatične kon­ strukcije). J. Škulj Hans Robert Jauss: ESTETIKA RECEPCIJE Izbor študija. Prevela Drinka Gojkovič. Predgovor Zorana Kon- stantinoviča. No lit, Beograd, 1978. Beograjska založba Nolit nas je že večkrat prijetno presenetila z izdajami s področja literarne vede. Tokrat se nam prvič v Jugoslaviji predstavlja Hans Ro­ bert Jauss, eden od začetnikov in vodilnih predstavnikov recepcij- ske estetike, ki je v zadnjem desetletju že postala integralni del literarne vede. V Nolitovem zborniku je objavljenih deset raz­ prav, ki tvorijo jedro Jaussovega dosedanjega dela na tem področ­ ju. Knjiga se začenja z njegovo osrednjo razpravo Literarna zgo­ dovina ko t izziv literarni znano­ sti, nastalo na podlagi. njegovega nastopnega predavanja na uni­ verzi v Konstanzu 1967. leta. Osnovnih izhodišč, podanih v tej razpravi, avtor tudi kasneje ni več bistveno spreminjal. Začenja s kritiko različnih pojmovanj lite­ rarne zgodovine (zlasti marksis­ tičnega in formalističnega) in na tej osnovi v sedmih tezah na novo opredeli pojem in pomen literarne zgodovine. Jaussova no­ vost je predvsem v tem, da je po njegovem prepričanju treba v tradicionalno, a zastarelo shemo pisatelj—delo pritegniti še ob­ činstvo, ki ni le pasivni element literarnozgodovinskega razvoja. Naloga recepcijske estetike je, da raziskuje ne samo učinkovanje umetniških del na bralce, ampak tudi vpliv občinstva na umetniš­ ko produkcijo. Razpravo organsko dopolnju­ jejo nekatere teoretične študije, ki obravnavajo posamezne prob­ leme recepcijske estetike, npr. Parcialnost m etod recepcijske estetike, Negativnost in identifi­