Zoran Pevec
Pod stolpi
Večnost
Ob popoldnevih, ko se je izumrlo morje razgrelo in so vinike na dvorišču obmirovale, se je skelet malega mesta v daljavi zaprl vase, nihče ni stopil skozi njegova mnogotera vrata, le domišljija je lahko v napol zastrti svetlobi izrisala obrise gospoda v njegovi sobi pri branju: s prsti je ubiral izbočene hieroglife v prastari knjigi, kakor bi igral na harfo. Z neznansko občutljivostjo je z dotiki poslušal pesmi davnih časov, ko se je šumeče valovanje odbijalo od bregov in so njegovi predniki pripovedovali zgodbe, svojim otrokom, o večnosti... Počasi se je v sobo spuščala noč in zalila stebre starodavnih epov.
Onstran
Nekdo je brez prestanka trkal na vrata, toda minevala so stoletja tišine, brez kakršnegakoli odziva. Onstran je bila nespoznavna. Cela množica znanstvenikov je pisala učene ekspertize, šarlatani so si izmišljali nekakšne magične izreke v stilu - Sezam, odpri se, postarani vsevedi so pripovedovali zgodbe o tem, kako je bojda v davni preteklosti nekomu uspelo videti zlate ptice in medene oblake skozi odstrto odprtino. Večina je nejeverno zmigovala z rameni, vrata pa ostajajo trdno zaprta vse do danes.
Nič novega
(prost dan)
Nekdo je vključil gramofon, iz zvočnika se je zaslišala pogrebna koračnica. Iz hiš so ljudje v kratkih sprevodih prinašali zaboje. Po ulici, obsijani s soncem, so se zvrstile jokajoče babice, matere, sestre pa bratje in strici, očetje. Vsi so se napotili proti pokopališču, kjer so čakale sveže izkopane jame z novimi nagrobniki. Župan je imel kratek, žalosten govor. Potem so krste spustili v zemljo. Po pokrovih je zabobnela prst. Glasba je počasi utihnila in vsi so imeli prost dan.
Spokojna tišina
Zrak je dišal sveže in čisto. Skorajda spokojna tišina je dajala vtis nepremičnosti. Ljudje v pričakovanju niso trenili z očmi ne pogoltnili sline. Celoten prostor je šuštel od podob minulih stoletij. V mraku daljav so se porajale najneverjetnejše slutnje. Napetost je silila v vrhunec, nekdo je pogledal vstran kot ponavadi, pred radovednimi obrazi se je pričela odvijati zgodba, ki so jo že od zdavnaj poznali. Iz množice se je izvil dih in mnogi so se od presenečenja nagnili naprej. Neki ženski se je ovila kača okoli vratu.
Pričakovanje
Verjamem v stvari, ki so se zgodile, in tu na Zemlji je vse polno dokazov za to. So hiše in ulice, so knjige -in to niso le predstave, in veliki spomeniki, in ure, in... Kamor gledam,
vidim reči, ki so živele svojo rabo. Stoletja in stoletja so se jih dotikale roke in jih uporabljale. Vprašajte me torej, če obstajajo od nekdaj, in odgovoril vam bom z da. Vse je že tu. Vse gore, ki so imele svoja imena. Praznovanje se je sicer nekako razvodenilo, nihče se ne zgane, le senca nad pričakovanjem se je podvojila.
Pod stolpi
Moški so si v svojih očeh in svojih glavah napolnili ulice z življenjem: Ljudje so se kot modrikasti plinski plamenčki premikali po tlakovanih avenijah, od vsepovsod so prihajali drobni šumi in glasovi, po rdečesivih peščinah so tekale čudne živali. Vsako okno so naselili s Človekom, ki se je sklanjal daleč ven in mahal nekomu ali nečemu živemu v globini ulice pod stolpi, ki jih je srebrnila svetloba lune. Uho si je pričaralo godbo in vsi so šepetali, kajti bilo je, kot bi vstopili v ogromno odprto knjižnico ali mavzolej.
Preseljevanja
Po cesti, razbeljeni od sončnega poldneva, se je selila povodenj narodov kot počasna poletna reka, tiho šumeča in neustavljiva. Konji so peketali in štrcali prah izpod kopit, vozovi so se noro pozibavali na polomljenih vzmeteh. Tuje sinje dežele so vabile s svojimi imeni. Razžarjeni upi so požmrkovali v pričakovanju, mnogotera srca so vznemirjeno trepetala. Slepeča bleščava dneva si je dajala duška in nesluteni prividi so postavljali obeliske prihodnosti.
Novica Novakovič
Šest pesmi
Mehanični velikani gradijo knjižnice in razcefrani pajki so vpeti v prostor, ki se opija s pomarančim sokom. Zato tudi nizko cenjeno občinstvo premišljuje o lahkoverni nategnjenosti, saj sprememba okolice v srebrn cirkus pomeni vrnitev na začetek abecede.
Kot rdečelaska pod kokosovo palmo. * * *
Zakaj se bog vsak dan sprašuje, kako bi ustvaril kup gnoja iz toplih, mladih ženskih teles? Veliko laže je enostavno odmeketati skozi nabrušen zasilni izhod in pristati na ponvi v vročem olju, saj je nemogoče zapolniti praznino
in preveč cedevite sigurno škodi. * * *
Zbiranje pisanih kamenčkov ob kanalih preseneča samo analne retentivneže, ki se stapljajo s sončnimi pegami in opevajo prijetno dišeče greznice. Nabrušeni bahači pa se obilno spotijo, ko se lokomotiva ustavi na pol poti, saj rdeče baretke ne izbirajo sredstev, kadar kosmati valj zgrmi po plesišču.

Smaragdni ibis zanesljivo vlada, saj požvižgavanje na vrhu piramide zapolnjuje planet z nežno lahkotnostjo. Kot da bi se velikanska kobra povzpenjala po modrih slapovih proti vladarski kroni mogočne reke. Na stropu ležeči puščavnik se spogleduje s svetim skarabejem.
Plešaste vohunke v oranžnih hlačkah se spuščajo v prepovedano igro z božjastno lepimi nunami, o. Kot bi se smaragdni govnač skrivaj povzpel v sončno barko in potunkal poštno znamko v kis. Zato ministrski predsedniki niso
svobodni misleci širokih pogledov.
* * *
Izpiljen izobčenec pogrkuje in nasmejan pogrebnik nepoučeno ukazuje gumijastim ščurkom. Kakor beseda, ki ni beseda, saj karikatura jamskega človeka žgečka enosmerne dvoživke in vzburja mladoletne nimfomanke. Orgazmična pojedina se bliža.
Avtor je za knjigo Raztegljiva tetovaža, iz katere so vzete pričujoče pesmi, dobil letošnjo nagrado Goran.