List 46.
Poučne stvari.
Vranji zbor.
Iz ptičjega življenja.
Jesen! — Studeni sever brije in otresa smrekam in jelkam igle, in bukvam in hrastom sad. Tam ob bregu šibi rakite, jagnedi in jesene, da žolto-rudeče listje daleč vkrog frfoli. Megleni oblači se vozijo po nebu: temnosivo je nad nami, golo na zemlji vse in mrtvo! Veseli človeka, ako sreča poljsko miš, katera je morebiti pozabila , kdaj jej je odpotovati s svojimi sorodovinci, ker so jo zadrževale rodbinske zadeve!
Zdaj potihne veter. Kakor se dviga solnce, jasni se nebo, vendar siva boja ne izgine. Vzduh se gosti in je vlažen, da skoraj zapira človeku sapo. Stelja po tleh je mokrotna, in v tej jednakoliČnosti je minula ce!6 zadnja izprememba: listje ne šumeva pod nog6!
Toda čuj, kaj je to? „Kra - kra! Krd — kra! Kra — kr&!" Vrana se vozi po vlažnotežkem vzduhi in naposled obsedi na vršiči golega topola. Tam fofoče s perutima, ter se dviga na istem prostori cesto k višku, vedno ponavljaje   svoj grdoglasi ,,Kra — kr&!"    Zdajci
366
se odglaša krepkejse ta poziv: dvojica rodovincev se okorno priziblje in plava vkrog nje, in viribus unitis se nadaljuje krokot. Ne dolgo potem prileti kardeio rodo-vincev , oni na drevesi jih dvigaje se pozdravljajo, in ščokotanja ni konca ne kraja.
Kdor utegne in ima močne živce, obstane blizu tega zbora. (Jim dalje tem bolj narašča broj novih pri-družencev, vedno hujše je vriščanje , da bole človeka ušesa. Naposled se vpokoji razburjena ptičja druščina in čujejo se le še posamezni glasovi, a tudi te zatopi drugo krokotanje. Tolsta vrana se povzdigne nad druge ,,na vejo. Višnjevo temno perje in golo lice, ki priča o neutrudljivem preiskavanji polja, znaČi starega ptiča. Zakrokoče in vse potihne.
,,Tovariši — sotrpini, lehko rečem — prijatelji dragi in bratje! Predno se poslovimo s tem ravnim poljem in temnimi gozdi, ozrimo se na pripčtljeje sedaj minulega poletja. Dajmo račun o svoji delovaosti v tej dobi, pogledimo uspehe, ki smo jih dosegli, in slednjič ukre-nimo, bodemo li tudi bodoče leto v tej dež6li nadaljevali svojo delavnost, katero hvalijo vsi izvedenci?"
Cestitljiva govornica prestane — najbrž, da bi si oddehnila— in zdajci se oglasi žoltokljunec „Ne — Ne!" Ostri udarci kljuna iz obližja zapre kričaju glas, in ko se cestitljiva govornica ozre nekaterikrat vkrog sebe, potegne kljun nekoliko kratov skozi peruti, kakor bi ga želela nabrusiti, stegne nogo od sebe, zahrče in prične oblastno z nova: ,,Tovariši! Na tis6če nas je priletelo marcija meseca v ta kraj , na mnogokateri visoki jag-nedi je bilo po dvajset in še več naših gnezd. Naše samice so legie po štiri, do po pet in celo šest jajec, našega broja bi zatorej moralo biti najmanj štirikrat toliko!"
Dolg premolk nastane Nemi, s povešenimi peru-timi čepe zborniki, a zdajci se zopet oglasi starka: „Naše vrste se redijo, namesto da se polnijo. Oj! ti vran" — nadaljuje z zamolklim glasom — ,,ti mišja smrt, govori ti dalje, meni se ustavlja glas."
Goli kljun pod perut uteknivši obmolkne starka. Zdajci sfrfra krepak vran na vrh najvišega drevesa in izpregovori z glasnim krokotom:
„Tovariši: Kar vam povem, je vsakdo med nami doživel sam, kar poročam, je tožna istina! — Človeku prijazne, preletamo vrane vsako leto široko morje in se ustavljamo tam, kjer moremo koristiti gospodu stvarstva. Za ratarjem pridno pobiramo gliste in hroste, po polji in vrteh trebimo polže in kvarijive črve, miši lovimo, kakor mačke, in ako plava nad kurami kr&gulj, svari jih naš krik. Prijatelji in dobrotniki smo človeškemu rodu — a kak6va nam je plača? Našega dednega sovražnika, sovo, ljudje nalašč rede, da nas mori, tudi imajo svoje veselje v tem , da nas streljajo, in vsak strelec prejme celo premijo, če naa umori!
Sram jih bodi, brezumnikov! Izobraženci hočejo biti, izobražene kmetovalce se nazivljejo, a ne ved6 ločiti prijatelja od sovražnika!"
Ako se pomisli, da vrane uže tako rade hripljejo, ni čudo, ako je tudi razvnetemu govorniku skoro zastal glas, in je hipno obmolknil.
Vzbudi se strašen krik, kakor po osveti, za to izjavo rek6čno8ti. Ko se potem nevolja poleže, oglasi se zopet cestitljiva prva govornica:
„Ni res! Mi ne bodemo človeku sovražni, in tudi ne moremo biti, ker nam ni moči prikrivati svoje na-tvore. Upajmo, da se obrne na boljše, kajti upati smemo, saj tudi ljudje upajo boljše bodočnosti. Jaz sicer ne doživim, da bi človek cenil naše zasluge o njega blagostanji , kajti stara sem uže. Toda vam, mladičem, zasvita čas, da vas bode cenil človek, kakor gre našemu zarodu.    Nikdar ne bode dolgo tega,  da se bodo
kakor katekizma otroci v ljudski šoli učili bolj ceniti našo vrednost in korist. Ta čas skoro pride — a v tem potrpite z zaslepljenim, napačno zavedenim človekom!"
To rekši se vzdigne k višku.   Večina zbora sfofoče za njo.