Martin in Jera. (J. Ravuikar.) Osemnajsto poglavje. Jurijče prosi odpuščenja, ker je kradel krompir, bolnica je pa umrla. p|fanta je prijel za roko in šel ž njirn. ™ Jera je bila sama doma. Ko ta dva prideta, opazi takoj, da sta oče in sin vsa objokana. BKaj bi rad, sosed Jurij? Gemu jokaš — in ti mali tudi?" vpraša Jera prijazno in prime malega za roko. BOh, Jera, nesrečen sem", odgovori Jurij. »Moral sera k tebi priti, ker je moj mali Jurijce nekaterekrati iz vaše kleti vzel nekej krorapirja. Stara mati so to včeraj opazili in on je to tudi priznal. Odpusti nam, Jera! Mati so na smrtni postelji. 0 Bog, zdaj so se poslovili od nas. Ne vem od strahu in skrbi, kaj da govorim. Jera, tudi raati te prosijo, da nam odpustiš. Zal mi je, da ti ne morem krorapirja vrniti, toda jaz bodem zato nekaj dnij delal pri vas. Odpusti nam! Deček je to storil, ker je bil zelo lačen." Jera: Molči že o tem, Jurij! A ti, moj ljubi mali, idi k raeni in mi obljubi, da tega ne storiš nikoli več. — Poljubi ga, za tem pa reče: BImaš dobro staro mater, bodi tudi ti tako dober in pobožen, kakor so mati." Jurijče: Odpustite, soseda! Tega ne storim nikdar več, Bog mi je prica, da ne bodera nikoli vee kradel. Jera: To je lepo, dete moje, ter ne stori tega več. Ti še ne veš, kako ubogi in nesrečni so vsi tatje. Ako pa si lačen, pridi rajše k meni, pa mi to povej. Rada ti darn in pomagam vedno, če le kaj imam. Jurij: Hvala Bogu, zdaj bodem že pri cerkvi kaj zaslužil ter se nadejam, da ga lakota do tega ne zapelje nič vec. Jera: Razveselilo je tudi mene in mojega moža, ko je predstojnik pri tern delu mislil tudi na tebe. Jurij: Oh, kako vesel sem, da so raati učakali še to tolažbo. Povej, prosim te, svojemu možu, da rau bodem služil zvesto in pošteno; pri delu bodem prvi, a od dela pojdem zadnji, tudi sem pri volji, da od mojega zaslužka odtrga toliko, kolikor raisli, da je bil vreden krompir. Jera: Prosim te, Jurij, nehaj o tem! Moj mož tega gotovo ne stori. In nama je, hvala Bogu, s tem zidanjem pomagano. Jaz pojdem, Jurij, s teboj k materi, ako jim je tako slabo. Na to napolni Jurijčeve žepe s posušenim sadjem ter mu reče še jedenkrat: »Ljubi moj, ne dotikaj se nikoli več tujih stvari!" Potern odide ž njima k Jurijevi materi. Ko je Jurij med potoma pod nekim drevesom nabiral še listja, da ž njira napolni materino odejo, pomaga rau tudi Jera pri tem delu — in potem se požurijo k bolnici. Jera jo pozdravi, prime za roke in začne jokati. wTi se joceš, Jera", oglasijo se stara mati, »namesto da bi ra to storili. Ali si nam odpustila?" Jera: Kaj ne bi Vam odpustila, ljuba Katra! Vaša nadloga gre mi do srca, a še bolj vaša dobrota in vaša skrb. Bog blagoslovi gotovo vašo dobroto in skrb nad vašimi otroci. Katra: Ali si nam odpustila Jera? Jera: Ne govorite mi več o tem, Katra! Rada bi vam olajšala bolečino, če bi le raogla. Katra: Pač si dobra, Jera! Lepa hvala ti za to, ali Bog mi pomore kmalu. Jurijče, mari si jo prosil odpuščenja? Ali ti je odpustila? Jurijče: Da, sem, ljuba stara mamal Poglejte, kako je dobra! (Kaže polne žepe posušenega sadja). aOj, kako se mi dremlje!" rečejo stara mati. „Ali si jo tudi lepo prosil, da ti je odpustila?" Jurijče: Sem, stara mamka! Prav srčno sem jo prosil. Katra: Prevzame me nekaka dremota in terani se mi pred očmi. Moram se podvizati, Jera! — rečejo mati tihotno in zamolkno. Rada bi te še nekaj prosila, sarao če sraera. To nesrečno dete je pri tebi kradlo krompir — smem li prositi te —- Jera — kadar jaz umrjem, da poskrbiš malo — — — za te uboge — — — otroke! (Po- nudi ji roko, a oči ima že zaprte). Smem li zanesti se —  ubogaj jo — Jur — Izdihnejo svojo plemenito dušo, ne da bi bili izgovorili, kar so želeli. Jurij je mislil, da je starka samo zaspala, zato reče otrokom: ,,Bodite čisto tihi, ker stara mati spe. Oh, moj Bog, da bi se le še l_aj okrepcali!" Jera pa vidi, da je to večno spanje — smrt, na kar spomni Jurija. Prizor, ki je zdaj nastal, ne da se opisati. Citatelj, dovoli, da o tem molčim in da jokam, ker gre mi do srca, kadar gledam, kako cloveštvo v pozemeljskem prahu dozoreva za neumrjocnost in kako v razkošji in pozemeljski ničemurnosti nezrelo vene. Ocenjuj, človek, vrednost življenja na srartni postelji! — Povej mi, zamore li oni, ki prezira siromaka, ki ne žaluje ž -njim, ki ga ne pozna, srečno umreti? T(fda raolčim naj tudi o tern; noeem te, človek. o (em poučevati. «-;¦•• >^; Samo to bi rad videl, da odpreš sam oči ter pogledaš okolo sebeV kje na zemlji je sreča in kje nesreča, kje blagoslov in kje prokletstvo.., Jera jame ubogega Jurija tolažiti ter mu pove zadnjo željo revae ali-plemenite matere, katero je v svojem tarnanji preslišal. ¦ Jurij jo prime ljubeznjivo za roko in reče: ,,Kako me žalosti. smrt ljube moje matere! Kako so bili dobri! Kaj ne, Jera, da ne ppzabiš njihove prošnje? Jera: Morala bi imeti srce trše od kamena, ako bi pozabila na to. Storila bodem za tvoje otroke, kolikor bode v raoji moči. Jurij: Oh, ljubi Bog ti povrne vse, kar bodeš narn storila dobrega. Jera se obrne proti oknu in si briše solze, povzdigne oči k nebu. in vzdihne. Za tem jame božati Jurijča, sestrici in bratca, ki so milo. jokali. Pripravi starko za mrtvaški oder in gre domu šele potem, ko je preskrbela vse, kar je bilo potrebnega za pogreb. (Dalje prih.)