M, #»» SLOVENSKE F—I	V KULTURNE
A K C I 3 E
Leto IV. - 4 VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA 19. 2. 1957
KULTURNI VEČERI V LETU 1957
Od redne sezone kulturnih večerov nas sicer loči še nekaj tednov, toda že pred dobrim mesecem je odbor SKA napravil program, ki ga je potem uprava ,po svojih najboljših namenih razporedila tako, da bi mogel biti izvedljiv, če ne bodo nastopile ovire.
Namen kulturnih večerov je jasen: pokazati članstvu vse najboljše, kar more slovenski kulturni delavec producirati, potem pa to objaviti v publ.kacijah, če je mogoče. Namen je jasen; ali je uspeh zadovoljil pričakovanja, je drugo vprašanje, na katero je odgovarjala kritika in, smo ji za njene odgovore iskreno hvaležni, najsi so bili včasih negativni. Nobena stvar r.as namreč tako ne boli, kot očitek domišljavosti, češ da mislimo, da vse zmoremo. Naše težnje še niso naši dejanski uspehi. Naši uspehi so samo del naših teženj.
V	Buenos Airesu živi samo en del naših ustvarjalcev. Že v prejšnjih letih smo skušali pritegniti h kulturnim večerom, ki so dobra preizkušnja vsebine pred dokončno objavo, tudi ustvarjalce izven Argentine. Do neke mere se je to posrečilo samo literarnemu odseku. Pa je vendar moral v lanski sezoni posebni večer “inozemskih” avtorjev odpasti, ker niso poslali svojih prispevkov.
V	obeh znanstvenih odsekih, filozofskem in zgodovinskem, vsaj načelno pritegnitev izvenargentinskih članov k sodelovanju na kulturnih večerih ni težka. Težkoča je v tem, da uredniki na njihove prispevke že težko čakajo in jih čimiprej objavijo, ne da bi čakali na diskusijo v Buenos Airesu. Tudi v literarnem odseku je bilo že nekaj recitacij tržaških, severnoameriških in morda še kakšnih drugih avtorjev, čeprav je omenjeni inozemski večer odpadel. V umetniškem odseku je položaj še bolj kočljiv. Pri teh denarnih sredstvih in pri tem skopem zanimanju za slovenske umetnine je pošiljanje kipov in oljnih kolekcij v Buenos Aires predraga stvar, ker podražijo pošto še razne carine. Možna je bila sicer grafična razstava, pa res ne vem, zakaj med našimi ljudmi za grafiko ni pravega zanimanja. Toda v upodabljajoči umetnosti je vsaj v Meddobju možno širjenje umetnin med naročnike naših publikacij; druga možnost pa je v opremi knjig, kar je res uspeh SKA. O delu reproduktivnih umetnikov v glasbenem in gledališkem odseku pa more naš širši krog obvestiti samo kritika. Originalne stvaritve revija in knjižna izdanja lahko posredujejo (Geržinlčev oratorij, Javornikov prizor, "VVillenpartovo dramo v eni prihodnjih številk Med-dobja), izvajalne kvalitete pa samo neposredno z besedo. In vendar je tudi izvajanje, reprodukcija, eminentno umetniško delo, ki ga tu ne smemo zanemariti, kot se veselimo poročil o Renerjevih in Fileje-vih, pa Peterlinovih in Pavlovčičevih uspehih drugod po zemeljski obli.
Še na eno stvar bi opozoril. Na jubileje! Jubileji so gotovo privlačni za ponovno poglobitev v jubilantova dela. Zgolj in samo proslavljanje pa ne spada v naš program Smo si (pač izbrali drugačen način delovanja, že zato, da ne posegamo v delovanje drugih kulturnih organizacij. Če smo za Cankarjev jubilej izbrali bralno predstavo Lepe Vide, smo pač hoteli pokazati vsaj poskus novega gledališkega udejstvovanja; predavatelj je pa Cankarja, Ketteja in Sardenka pokazal kot jih danes, v novih časih in iz tujine vidimo. Pri Linhartu je bilo važno, da spoznajo naši ljudje poleg Matička *n Micke tudi še nepoznano Jenny. Mozartov in Schumannov večer sta bila važna bolj zaradi nastopajočih in.sta bila jubileja pripravna zaradi kvalitetnega repertoarja, iz katerega so izvajalci lahko kvalitetno črpali. R lke je pomem ben, ker je bil vzornik mnogim slovenskim pesnikom, kar sta domovina in tujina pozabili.
Ta načela so važna tudi za letošnjo sezono. Rozman je noviteta. Plečnik še vedno nima stilnega analitika. Družabni večer naj pokaže komedijo del arte in razdeli med ljudi čimveč slovenskih umetnin.
(Konec na naslednji strani.)
Bistvo romana — tovorim le o modernem romanu — ni v tem, kar se zgodi, marveč prav v tem, kar je izven tistega “zgoditi se": bistvo je v najčistejšem živeti, v biti »n bivati posameznih junakov, predvsem pa v njega celoti ali pa v vzdušju, ki iz njega diha.
Ortegra y Gasset
Vsa ustvarjalna moč pisateljeva je prav v tem, da zna predstaviti živo pristnost vesolja tega stisnjenega sveta, v katerem smo se rodili in kjer smo se naučili ljubiti in trpeti.
Pa so vendar, odkar človek pomni, vzdržala samo tista dela. ki so povzela celotno dramo vsega človeštva in katerih pisatelji niso bežali pred neogibno prisotnostjo neozdravljive samote:	v njenem
objemu se je moral vsakdo od nas sprijeti s svojo lastno usodo, ki do smrti ne mine, — tista najvišja samota, ko vemo, da slednjič le umrjemo docela sami.
Dokler je srčika pisateljeve stvaritve človek, ustvarjen po podobi Očetovi, odrešen po zasluženju Sinovem in po moči Svetesra Duha razsvetljen, ne bom takšnega pisca nikdar imel za mojstra obupa, naj je še tako temna podoba, ki jo je ustvaril.
Res, nedvomno je temna ta podoba. Temna zato. ker je zanj človekova narava ranjena* če ne celo popačena. Povsem očitno tedaj, da človekova pot skoz življenje, kot jo slika pero katoliškega pisatelja, ne more biti idilična, saj je tak umetnik po vesti dolžan, da prizna skrivnost zlega.
Grahama Greena kšrčanski pogled na svet prav nič ne razočara njegovih nevernih občudovalcev. Chesterton pa je zapisal, da kadar se v krščanstvu kaj izrednega zgodi, se je to izredno vedno tudi v živi resničnosti zgodilo. Če se ob tem zamislimo, bomo morda odkrili smisel skrivnostnega soglasja, ki tako presenetljivo ustvari čudovit most med umetnino katoliškega pisatelja, kot je moj prijatelj Graham Greene, in med neizmerno množico razkristjanjenih bralcev, ki hlasta za njegovimi romani in strmi nad njegovimi filmi.
Francois Mauriac, 1952, ob podelitvi Nobelove nagrade
V nedeljo 3. marca 1957
ob triletnici ustanovitve Slovenske kulturne akcije
II. POLETNI IZLET
članov in prijateljev v Sun IVIiguel (kinta Kat. Del. krožkov).
(Nadaljevanje s prve strani) '	#
Majniška deklaracija potrebuje znanstvene opredelitve, ker jo razne politične skupine vsaka po svoje razlagajo, da ne rečem: potvarjajo. Umetnost recitacije potrebuje svojo podkrepitev, kot posebej umetnost bralnega gledališča. Slovenski literarni večer bo gotovo prinesel kaj novega.. Prav tako bomo proslavili Baragov 160 letni jubilej rojstva z novimi dognanji baragoslovcev. Naši filozofi so vedno obravnavali najsodobnejša vprašanja in to pričakujemo tudi letos i od Finka i od dr. Lenčka. Fran Erjavec je poleg Antona Lajovca edini še živeči podpisnik avtonomistične deklaracije, ki v novejši kulturni in politični zgodovini doslej še ni našla pravega vrednotenja. Razgled po modemi dramatiki nam je nujno potreben. Imamo vrsto pianistov, pevcev, ki so se izobrazili že v tujini in jim nudimo priložnost, da pokažejo svoje znanje. Aktualno zgodovinsko snov ob načel tudi France Glavač. Ančica Kralj vedno bolj raste v svoji umetnosti in 'bo to ponovno dokazala. Pogled za kulise naj pokaže napore, ki gledalcu pred odrom navadno niso očitni. Kot moderne sodobne dramatske avtorje, tako naj spoznamo tudi druge nove literarne veličine. Kvartet Finkovih naj pokaže svojo stalno rast in nas seznani z novimi skladbami. Prepričan sem, da bo svoj novi vzpon manifestirala tudi umetnostna akademija, ki je že lani presenetila s svojim napredkom.
To so možnosti letošnjega leta in, mislim, da so večje od prejšnjih let. Naj bi bile prihodnje in vsako nadaljne leto še večje!
M. Marolt
SPORED KULTURNIH VEČEROV V LETU 1957
6.	aprila: Začetek kulturnega leta s krstno predstavo Jfranka Rozmana drame “Roka za steno”.
20.	aprila: Arhitekt Jože Plečnik (Ob skioptičnih slikah bo v okviru Likovnega odseka predaval umet. zgodovinar Marijan Marolt).
4.	maja. Družabni večer z uprizoritvijo Goldonijeve komedije “Skopuh” (v slogu krožnega gledališča in komedije del arte) in žrebanjem umetniške loterije.
18.	maja: J. E. Krek in majniška deklaracija (V okviru Historičnega odseka bo predaval dr. Vinko Brumen).
1.	junija:	Umetnost recitacije (V okviru Gledališkega od-
seka).
13. junija.: Slovenski literarni večer (Literarni odsek).
29. junija: Nova zgodovinska odkritja o Frideriku Baragi (Tri predavanja v okviru Historičnega odseka).
13.	julija: I. filozofski večer (Predaval bo Božidar Fink).
27. julija: Avtonomistična izjava slovenskih kulturnih delavcev
(Predavanje ak. Franceta Erjavca, v okviru Historičnega odseka).
10. avgusta: Vrhovi modernega gledališča (Gledališki odsek).
24. avgusta: Koncertni nastop novih izvajalcev (Glasbeni odsek).
7.	septembra:	IV. večer Historičnega odseka (Predaval bo
France Glavač).
21.	september: Klavirski koncert pianistke Ančice Kralj (Glasbeni odsek).
5.	oktober: Pogled za kulise gledališkega ustvarjanja (Gledališki odsek).
19.	oktober: Štirje profili: William Faulkner, Graham Greene, Francois Mauriac in Franz Kafka (V okviru Literarnega odseka bo predaval Ruda Jurčec).
2.	november: II. filozofski večer (Predaval bo univ. prof. dr. Ignacij Lenček).
16. novembra: Koncert kvarteta Fink (Glasbeni odsek).
14.	decembra: Razstava umetnostne akademije Slov. ku1.t. akcije (Likovni odsek).
obrazi in obzorja
Tujina nas je odtrgala domačemu svetu in mimo nas je že dolga doba, kar živimo za mejami. Smo že čez prag drugega desetletja in le malo je znakov, da bi se mogli kaj kmalu vključiti v i'edno domače življenje in delovanje. Ta ugotovitev ne sloni prav nič na (pesimizmu — meje in pregraje med narodi vkljub vsemu niso tako hude, da bi si bili zelo narazen. Oni doma in mi v zamejstvu smo istočasno zajeti v veliko prerivanje silnic in problemom doma morajo odgovarjati istočasno, kot se jih moramo lotevati mi za mejami. Svet je postal “pnr zoren” in izredno blizu s svojimi problemi — razdalja nas ne bo mogla razklati in prisiliti, da bi ,se drugi od drugih ločili in pri oblikovanju duhovnih problemov slovenstva ostajali drug za drugim ali pa si bili popolnoma nasprotni na dveh bregovih, ki se bodo nazadnje popolnoma razmaknili. Duhovna posoda slovenstva bo morala sprejeti in prečistiti v sebi vse tokove — obstalo bo, kar je poslanstvu slovenstva najbližje in njega najgloblji izraz m vsebina.
I
Ko prebira človek literarne revije in knjižne izdaje ljubljanskih založb v zadnjem desetletju, je jasno vidna črta raz-delnica, ki se je potegnila nekako takrat, ko je nenala izhajati revija “Novi svet” in je leta 1,953 nastopila nova revija “Naša sodobnost”. Prvi letnik “Novega sveta” v letu 1946 je izšel pod (uredništvom Juša Kozaka, in je bil v reviji viden vpliv publicistov ((Ziherl, Kardelj, Brejc. Brecelj, Kveder, Mikuš Metod, Pirjevec in Vera Brnčič). Revija je zaplula v ždanovščino (Vera Brnčičeva je napisala esej: Referat tovariša A. Žda-nova in naše najbližje naloge), beletri-stični prispevki so bili skoraj vsi posvečeni popisovanju ■borb in doživetij v revoluciji. Daši je revija izhajala redno ir. imela vso podporo oblasti in so pisatelji in publicisti uživali posebno zašč.to in prejemali dohodke, sposobne odstraniti vse skrbi za dnevno življenje, je ravno literarni del revije hiral. Edina glavna idejna sotrudnika sta postajala Josip Vidmar in Boris Ziherl — vendar do leta 1948 med njima ni prišlo do resnejših razlik. Vse pisanje je nakazovalo samo eno: nova generacija, kolikor se je nakazovala, je postajala močna zlasti v kritiki in, to v literarni kakor tudi umetnostni (likovni in glasbeni). Neprestano šolanje v marksizmu in visoke zahteve za poznavanje problemov sodobnosti (politika in gospodarstvo) so gotovo podpirale velik razmah te panoge književnega udejstvovanja. Pri vseh narodih (ne samo pri slovenskem: boj med Mahničem in Stritarjem, vpliv Prijatljeve in Kidričeve literarne šole) pa je ravno nastop kritike kot podčrtane veje literature obenem že znandec preobrata ali pa nove dobe. Brez Mahničevega nastopa bi si verjetno težko mogli zaani,šiiti nujen prodor Modeme ob koncu prejšnjega stoletja, brez razgledanosti in delavnosti prve generacije z ljubljanske univerze, bi sj le težko mogli obetati knj’ževni in publicistični zaklad, ki ga je rodila ge-
neracija ekspresija in ona za njim v letih med 192(P.
Razkol, ki je (zzvan v letu 1948 (spor v kominfoi!> je bil le zunanji spremni pojav. P'1948 se je v reviji “Novi svet” opaPdklon od moskovskih predpisov, v«1', je v slovenski literaturi “novi” diMhajal le počasi do izraza Revija jePala, ker ni imela prispevkov v pro^lajši rod se je zbiral okoli revije “pde”, kjer pa iso se predajali najbolj pki. Jasneje se je napovedala nova 'a v likovni umetnosti, kjer je začeti_ prvi dih stikov, ki ga je dobivalo fj-če oblikovanje po spoznanju novih v zahodni Evropi. Ljubljanski trg 'načeli preplavljati prevodi iz tuje, /J ameriške književnosti, na umetno? razstavah se pojavlja takozvana taktna umetnost”, njena glavna pravnika sta postala Riko Debenjak inance Mihelič. Ko je 1. 1952 napisal JuPzak SVoj esej “Komu zvoni”, je bil(?položenje že dovolj jasno: “Novi svet* moral v grob, novo revijo “Našo ff^ost” sta prevzela najprej Ferdo K<J Boris Ziherl — a bilo je prema!ordi leta 1955 se je moralo uredništvOj tegniti na cel zbor urednikov in glavi^drik se je umaknil odgovornemu Faiku Dragu Šegi. Med mlajšimi kil So postala vidna imena Janko Kosi®mir Kralj, Taras Kermavner, Prim<r0zak — Josip Vidmar je spet moflPisati o svobodni umetnosti, njene rVe” meje pa je z orožjem Lenina. ifan°va in Fedjaje-va skušal utrjeval01"!s Ziherl.
X	iJ<t je	aiu SVOJO pot.
Dočim je začelo i(atl Popisovanje junaštev revolucije, opevanje gozdnih epopej, se je zlasi ,n;iki začel pojavljati nov rod s ei?'0vilni prijemi. Tone Pavček, Janez ?ai‘t, Ivan Minatti
T /vrrnrm HP:	-i—
Peter Levec, Tit i“,ar — Vse to j( lirika preprostih f^ov, neposrednih čustev in globokegU^anizma. Po obliki pomeni ponekod10 korak nazaj oc Župančiča; mnog<U . sledi Murna ir Ketteja; revolucij?11 pesnik Mate; Bor — Pavšič se	°d svoje pro-
blematike, zaznal fjHS’ svet okoli se be in napisal dra* Jp°lesa se vrtijo’ — prerez sodobn« 7°veka v slovenskem svetu, dožiV^"*0 ekskomunika-cijo, ki se je kot: s Potovanjem i Anglijo, odkoder C JPa vrnil še bol; “poduhovljen” in	sedaj Shakes-
)voj ih
potumovijen in	»naKes
pearove sonete in	Verze, daleč pro
od silovitosti in ^0v Prvih svoji] zbirk. Še vidnejši L 0(&lon pri pisa te! j ih Potrč, Mis)UraT1Jec in Ingoli so kakor odplavlja.", oblikovalci n-c vega izraza sodoU,- Ji. enskega člo veka so postali Att- Hl®P.g, Beno Zu pančič, Gradišniki Vug. najmoč nejša pa sta vsei'1.. .'d Kosmač i Mira Miheličeva onika pretekleg desetletja se pod^k,. P^T^ooma no\ obliki, dogodki n’S:Var,,- P Za poezij ali dekorativno oCn-. , herojske dc - pisateli se L^^pki žas - iska.i’.' n°sov človeka d
be
in krenil
vseh tistih dogodkov. Seveda je še vse | kolikor toliko ortodoksno in idejno ne preveč nevarno, vendar se je uveljavil v pisanju nemir in zaskrbljenost človeka, ki je bil nosilec vsega dogajanja in ki z vso to dedščino odhaja v nov svet. če je bila v novi liriki stara oblika in nekakšna preprostost v izražanju znanilka novega humanizma, ki bi naj prodrl na površje, tedaj je v prozi ta tendenca zapletena še v anatomsko iskanje osnov v tem novem človeku, ki bi hotel postati nosilec takega humanizma.
Abstraktna umetnost je doma naletela na obračunavanje prav tako žolčno kot je bilo pred nekaj leti ono v zamejstvu. Glavni napad na novo strujo je na kongresu književnikov v Beogradu izvedel sam Miroslav Krleža in kdor bi hotel najti najboljše argumente proti umetnosti Picassa, Kandinskega in Braquea ali Rouaulta, naj kar seže po tem spisu sodobnega vodilnega literata v Jugoslaviji. Ta napad je izzval seveda odmeve in težave, vendar ustvarjanje po metodah sodobne umetnosti ni bilo prepovedano, Hujši bodo konflikti v literaturi in kakor nakazujejo odmevi v kritiki, še niso čez začetne težave. Ciril Kosmač je utihnil in Mira Miheličeva tudi že dolgo molči.
III
Slovenski duhovni svet se bo moral ohraniti kot celota in literarno, umetnostno ter znanstveno delovanje ne bo moglo ostati zaprto v dve ločeni ali vsaka zase razbiti posodi. Tega seveda tudi nikdo ne bo mogel s silo ali brez sile doseči — ustvarjanje v zamejstvu bo moralo ostati zavestno ali pa vsej podzavestno gradilo vzporedno z onim doma, dasi po svojih ,poteh. iPred tem si ne moremo zakrivati oči.
Poudarek — in to glavni — je v naši dobi že zastavljen in ta je: ohranitev in negovanje kritike in to močne, idejno ter kvalitetno zasnovane. Ob vseh prelomnih dobah je bil kritik (estet ali filozof) tisti, ki je zasadU temelje novim oblikam in smerem. V pesništvu in prozi je bil v zamejstvu zlasti po 1. 1954 storen velik korak in v pesništvu' bi mogel dati onemu v zamejstvu prednost pred onim v domovini. V veliki meri oboje preseže Balantič in njegova pravkar izišla zbirka. Verjetno bo njegov vpliv v bodočnosti mnogo večji, kot pa bi kdo mogel ta hip presoditi. V njegovih verzih so zajeti svet že onstran revolucije in klice novega sveta.
Analiza sodobnega človeka je iskanje "j egov ih osnov v humanizmu našega časa. Pisateljevo pero se mu ve more približati s fotografskim izdajanjem anatomije dogodkov ali pa z reportažo herojstev, ki puščajo človeka dejansko ob strani. Nizanje impresij je že zdavnaj mimo — ekspresionizem je preskop in prekrut v prijemih in barvah. Mogoče se skuša humanizmu srečne je približati linija, vizija in slutnja o bogastvu človekove zavesti. Vse to ni nič novega — prestavljeno je le v nov okvir v službi navdihu in talentu, ki se s peresom približuje tem nalogam. Odmik od tega humanizma bi bil usoden, ker bi bil izneverjenje v iskanju čistosti vesti, ki more edina biti porok za pravo podobo duha v našem času.	jj j
Gledališki Odsek bo, polej? že najavljenih predstav in treh kulturnih večerov, uprizoril še nekatera dela iz domače in svetovne dramatike.
Uprava Slovenske kulturne akcije si bo prizadevala, da bo kot lani tudi letos napovedani spored kar se da točno izvedla. Vendar si pridržuje možnost, da posamezne večere prestavi, pa tudi, dai jih opusti in zamenja z drugimi, ki niso v objavljenem sporedu.
Kot lanski bodo tudi letošnji kulturni večeri ob sobotah, razen gledaliških predstav, katerih morebitne ponovitve bodo tudi ob nedeljah. Kraj in oas posameznih večerov bomo najavljali sproti v posameznih številkah “Glasu”, ki bo obenem služil tudi za vabilo k večerom, poleg rednih obvestil v slovenskem tedenskem časopisju. Posebnih vabil Uprava letos ne bo razpošiljala.
odmevi
Pisatelj Karel Mauser je v “Ameriški domovini” z dne 9. januarja objavil nad tri kolone dolgo kritično poročilo o izdaji knjige poezij Franceta Balantiča. Tako pravi med drugim:
Pesnik... “mi je spet stopil pred oči, ko sem prejel knjigo njegovih pesmi, ki jih je izdala Slovenska kulturna akcija v Argentini, kakor jih je priredil najboljši poznavalec Balantičeve umetnosti dr. Tine Debeljak. Zgoreli Balantič živi, živi na vkljub vsem nekulturnim kulturnikom v Sloveniji, ki so zamolčali Balantičevo umetnost... Prišel pa bo čas in naše umetnike zapisal v zgodovino. .. Slovenska emigrantska kulturna skupnost v tujini, ki je trn v peti domačim kulturnim monopolistom, pa je izdala pesnika Balantiča v izdaji, ki nam je lahko v ponos in zadoščenje. S to izdajo je zgoreli pesnik Balantič stopil v krog naših klasikov in prepričan, sem, da se je uvrstil med naše duhove: Prešeren, Kette, Murn, Župančič, Kosovel, Gradnik. Tu je njegovo mesto in to mesto mu bo ostalo. Zgodovino, tudi literarno, piše čas, ne ljudje, zlasti ne ljudje, ki kulturo precenjujejo pa Marksu in Plehanovu.
...Iz česa je rasel pesnik Balantič? Danes smo si vsi edini, da iz svoje notranje bogatosti, ki je bila zaprta in. je kot pod pritiskom brizgala iz njega s čudovito drznimi metaforami. Balantič je bil gejzir, čudo svoje vrste, pesnik po božji volji. Pelo mu je vse.. . V celoti je Balantič tako klen in tako poln novega, da bo še desetletja učitelj mladim. In že danes je. Naša generacija je zapadla pod njegov vpliv in sicer vsa, ki se ni rešila v abstraktno umetnost.
Nova Debeljakova redakcija je popolna. Debeljak je zbral vse, kar je bilo mogoče. Tudi posamezne verze, ki so ostali torzo. . . zahvala gre dr. Tinetu Debeljaku, ki se ni ustrašil v tujini iz vse zapuščine izluščiti čudovito podobo slovenskega pesnika-domobranca, ki mu je zlomil telo brat komunist.
Ko bodo doma zginile zadnje ruševine, zadnje hiše, ki jih je razrušil in požgal slovenski komunizem, tedaj bo prišla svoboda ... in prišla bo svoboda duha, kjer bo pevec pel kakor mu je dano in pisateli pisal, kakor ima v srcu. Tedaj bo knjiga Balantičevih pesmi po knjižnih omarah med klasiki.
Knjigo je opremila Bara Remčeva. Čeprav s skopimi črtami me vendar pretrese čudovita skladnost z duhovnostjo pesnika Balantiča, ki je bil na zunaj krhek in mu je bilo telo kakor- samo rahla posoda. Morda je prav zavoljo skoposti > slikah tolika skladnost z besedilom. Oprema je odlična, papir lep in ideja, da so pesmi natisnjene v spodnji polovici strani, je odlična.
Slovenska kulturna akcija v Argentini, ki je knjigo izdala, zasluži vse priznanje. To je knjiga, ki mora priti v vsako hišo. To je eden najdražjih spominov na težak čas, ki je za nami in obenem veliko vodilo za našo prihodnjost.
...Čas zori, zorimo še mi s časom. A zorel boš samo tedaj. Če se boš vklenil v kulturno rast svojega naroda na tujem. S tem kulturnim soutripom boš pomagal vzdrževati veliko misel o svobodi, ki je največja postavka v našem življenju. Svoboda je ena in samo tista je prava, ki ima korenino v svobodi nebeških otrok. Kulture ne bo rešil komunizem, proti kateremu se je boril pevec Balantič. Kulturo bo rešilo pošteno gledanje na osnovne človeške pravice.. . Za nas slovenske emigrante niso narodni heroji morilci bratov, za nas so heroji tisti, ki so nosili plamenico svobode, tiste svobode, ki jo oananja žena s plamenico na obrežju Novega sveta. In med temi heroji je tudi pesnik France Balantič.”
odmevi
"Svobodna Jugoslavija", ki izhaja v Miinchenu, je v svoji junijski številki 1956 objavila lepo oceno o knjigi Marijana Marolta "Zori, noč vesela”. Sestavek nosi podpis Kosta in pravi med drugim:
"Svobodna Jugoslavija je na svojih straneh že zabeležila bogato kulturno ustvarjanje Slovencev v Argentini. V zadnjih letih je na čelu tega delovanja skupina kulturnih delavcev, ki... so se zbrali okoli Slovenske kulturne akcije. Na kratko, odkar je bila leta 1954 Slovenska kulturna akcija ustanovljena, je že postala središče kulturnega ustvarjanja Slovencev ne samo v Argentini, ampak sploh v zamejstvu in v nasprotju z bedo ‘kulturnikov’ v domovini, jo moremo smatrati za pravo predstavnico nespornih kvalitet slovenske kulture na splošno. V njenem okrilju sodelujejo najbolj znana imena slovenskih kulturnih delavcev, ki predstavljajo zvesto nadaljevanje resnične slovenske znanosti in umetnosti. Ker zajema vsa polja kulturne delavnosti, je SKA zbrala skoraj vse znane delavce z vseh področij in vseh nekomunističnih ideoloških smeri z vseh kontinentov. . . ‘‘Svobodna Jugoslavija” bo tudi v bodoče spremljala delo SKA, ki bi v mnogem mogla biti vzgled tudi drugim. Če upoštevamo, da je knjiga Marijana Marolta “Zori noč vesela” že njena dvanajsta publikacija, potem je to v naših težkih okoliščinah emigracije resnično nekaj pomembnega. . .
Knjiga Marijana Marolta je brez vseh patetičnih navlak in zato deluje kot vzvišena pesem slovenski zemlji in njenim ljudem. V tem oziru je — po našem mnenju
- za naše čase njena največja vrednost... Svoji tehniki pisanja je Marolt prilagodil celo jezik in stil, oboje precej spominja na slovenske književnike v preteklem stoletju in ravno zaradi tega v današnji slovenski književnosti deluje zelo zanimivo. Vendar to ni navadno nadaljevanje tiste književnosti, ampak nekaj popolnoma izvirnega... Knjigo je okusno opremi! Andrej Makek... Maroltova knjiga more tudi v tem oziru biti v čast Slovenski kulturni akciji.”
poroča m o
"Slovenska beseda” izhaja že sedmo leto in je letnik 1956 zaključila z dvojnim zvezkom, ki je posvečen Štajerski. Kdor je spremljal razvoj revije v zadnjih letih, je moral z veseljem opažati, da se lepo uT e-Ijavlja in da se krog njenih sodelavcev vedno bolj širi. V slovenski publicistiki zavzema revija pomembno mesto in ji njeno dosedanje delo gotovo obeta še lepši razmah.
V tem zvezku sodelujejo predvsem štajerski rojaki in so med glavnimi dr. Jože Krivec, Branimir Pistivšek, Stanko Kociper, Janko Mernik, izmed ustvarjalnih članov Slovenske kulturne akcije pa sta prispevala prispevke tudi Marijan Marolt (Umetnost na slovenskem Štajerskem) in Ruda Jurčec (Štajerska v slovenski politiki).
Revijo urejuje duhovni svetnik Karel -Škulj, ki je tudi njen izdajatelj. Želimo mu najlepše uspehe pri nadaljnem delu, vsem našim čitateljem in prijateljem pa priporočamo, da se nanjo naroče in tako omogočijo, da postane “Slovenska beseda” res naša prava družinska revija.
doma in po svetu
Mihovil Logar je po rodu Slovenec, a je postal naturaliziran Srb in zavzema danes v srbski muziki odlično mesto — enako kakor v prejšnjem stoletju Davorin Jenko. Skomponiral je novo opero "Ti-kva” (Buča) ; kritiki navajajo, da je delo v vseh pogledih uspelo.
Hrvatski kulturni delavci v Združenih državah so ustanovili Hrvatsko akademijo. Akademija si je nadela za glavno nalogo, da sestavlja bibliografijo vseh hr-vatskih knjig, ki so v važnejših ameriških knjižnicah. Letos je ustanovila svoje znanstveno glasilo, ki nosi ime “Jour-njal of Croatian Studies”; prva številka bo izšla to pomlad. Akademija je sklenila prirejati redne kulturne večere in je bil prvi 21. decembra 1956, ko je VI. Mar-kotič predaval o "Predzgodovinski dobi Hrvatske in prvih selitvah”.
Revija "Osoba i Duh”, tiskana v hrvaščini v Madridu, je nehala izhajati. Prva številka je izšla v letu 1949. Pri reviji je sodelovalo tudi nekaj slovenskih intelektualcev, ki žive v Španiji.
Presenetljiv uspeh je v New Yorku dosegla igralska skupina, ki jo vodi sloviti francoski igralec, pisatelj in dramaturg Jean Louis Barrault. V začetku januarja je mojster na broadwayskih deskah u-prizoril Paul Claudelovo “Knjigo Krištofa Kolumba” z glasbo Darius Milhauda. Po predstavi v buenosaireškem Teatro Golon pred tremi leti Barrault "Kolumba” ni izvajal vse do svojega zdajšnjega gostovanja v New Yorku. Newyorška u-prizoritev, plavijo kritijd, je presegla vsa pričakovanja. Enako se kritiki čudijo nad zavzetostjo in navdušenjem Ame-rikancev za miselno tako globoko, katoliško tako izrazito in gledališko ter muzikalno tako drzno stvaritev kot je Claudelov “Kolumb” v Barraultovi izvedbi. Isti igralec in režiser je to Claudelovo mojstrovino lani v Londonu posnel tudi na plošče.
Svetovno znani baletni mojster Serge Lifar, direktor koreograf baleta pariške opere je dal v teh dneh slovo svojemu poklicu. Umaknil se je v zatišje z izjavo, da se na odrskih deskah ne bo več pojavil. Serge Lifar predstavlja docela novo poglavje v evropskem baletu 20. stoletja. Baletni umetnosti je za dolga desetletja nedvomno vtisnil svoj pečat. Njegova največja koreografija — napisal jih je čez 70 — je balet "Ikarus”, ki je prvi moderni balet brez glasbe. Premnogim modernim glasbenikom je s svojimi stvaritvami pomogel do uspeha pri njih baletnih skladbah, tako Stravinskemu, Mil-haudu, Honnegerju, Russelu in drugim.
3. UMETNIŠKA LOTERIJA SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE
bo imela širši obseg kot dosedanji tovrstni prireditvi. Namenjena je članom, naročnikom in prijateljem po vsem svetu. Število u netnikov, k:' bodo prispevali umetnine, je podvojeno. Poleg likovnih umetnin so med dobitki tudi literarne umetnine: pet celotnih izdanj Slovenske kulturne akcije!
Cena srečkam: 10 pesov, (4 dolarja, 200 lir, četrt funta, 150 fr. frankov. Na razpolago so pri poverjenikih Slovenske kulturne akcije po vseh deželah od 1. februarja naprej.
ŽREBANJE BO 4. MAJA 1957.
Poverjeniki, člani, naročniki in prijatelji Slovenske kulturne akcije! S prodajo oziroma odkupom srečk njene umetniške loterije boste pripomogli k čim izdatnejši podpori te naše važne ustanove v slovenskem zamejstvu. Lepo vabljeni k požrtvovalnemu sodelovanju!
V vsako slovensko stanovanje — čim več slovenskih umetnin!
..GLAS" je štirinajstdnevnik. Izdaja, ga Slovenska kulturna, akcija. Alvarado 350, Ramos Mejia, FCNDFS. Bs Aires. Argentina. Ureja uredniški odbor. Tiska tiskarna ..Federico Grote". fLadislav Lenček C.M.I. Montes de Oca 320, Buenos Aires