Na grič pojdeva. . .
Na grič pojdeva nad dornačim selom. Kraj gozda leževa pod hoje, ki jih boža veter, in slast poletja bo okoli naju. Pa bova pot iskala mravlji, ki je zašla v gosti mahovini, in bova razposajena z metuljčkom, ki letaje pripogiba travnatim biljkam vršiče.
Solnce se pomika na višave.
Široko se je odprl svet pred nama,-
Tu so znani domovi in drevje in vrtiči. Je domači potok med leščevjem in steza in znamenje za vasjo (otroci so pritekli z vencem: ovili so božje rasbičane rame in prebodeno stran; zdaj kleče in visoko dvigajo ročice).
So polja valujoče zelene in zlate in rjave preproge; je gladka cesta v modrikaste dal\e, kjer leže drugi domovi in druga polja in na solnčnih holmih cerkve — počivajoče golobice. Tja do gord, ki so tihe in silne in lepe kot bajka.
Je domovina.
Piščalko je spustil v travo in se zastrmel čez livade: ,,Poletel bi z vetrom, ki veje na večerno stran, da se za solncem potopim v te rdeče zarje! Poslušam te, potoček, ki hitiš in šumljaš pesem neznane, dal]ne sreče . . ."
Ovčice so se mu prišle stiskat ob kolena, ko \e legal hladni mrak na zemljo.
Popotnik se je zganil na tujih cestdh: ,,Ko je zaskelela v srcu tvoja zvezda, sem zatrepetal liki brest v samotni pustinji in kakor čoln brez vesla na morju. Ker sem zbežal od tebe in zidal na pozlačeni pesek tujine! In kakor ženejo valovi čoln na kopno, me tira želja, da prislanem v tvojem naročju. Ti mati, jaz dete, ti luč in beseda, jaz senca molčeča, ti zatišje in cilj, jaz romar brez obstanka. . ."
Z vsemi vezmi smo nate priklenjeni, domovina, in k tebi teko vsa naša pota, kakor teko vse vode v morje.
Anton Žužek
149