XIX. tečaj 11. zvezek. z vertov sv. Frančiška. Časopis za verno katoliško ljudstvo, zlasti za ude tretjega reda sv. Frančiška. S privoljenjem cerkvenih in redovnih oblasti vrejuje in izdaja P. Stanslav Škrabee, mašnik frančiškanskega reda na Kostanjevici. VSEBNIA 11. ZVEZEK. Moliš. Andrej Jordan, knez nadškof goriški, metropolit ilirski . 321. Mesec oktober. Premišljevanja o življenju sv. Frančiška. Triindvajseti dan. Kak« je sv. Frančišek cerkve in drugo svete stvari spoštoval.................................................. 322. Čednosti bi. Marije Krosconcijo Kaufbajrenske. XII. pogl. Kako je blažena Krescencija izvajala pokorščino . 327. Serco Jezusovo, naša tolužba............................................... 333. O spovedi iz pobožnosti. (Konce)........................................... 337. Brat Julijan iz Spire. Njegova dela. 2. Olicij sv. Antona . . . 339. Svetega Frančiška Šaleškega nauki o popolnosti. O sumljivih razodetjih in prikaznih................................... 344. Kako treba razumevati svoto pismo................................. 345. Življenje sv. očeta Frančišku, sestavljeno v 13. stolotju (Dalje.) . 346. Priporočilo v molitov.......................................................351. Zahvala za velikane molitev.................................................352. Na znanje.................................................................. 352. V GORICI Hikrijanska tiskarna 1902. Izhaja v uedoločeuili obrokih. Stane cel tečaj (12 zvezkov) 150 v. Knjižne novosti. Male dnevnice v čast presvetemu Srcu Jezusovemu. — Zvezček 24 strani v 12°; dobiva se v prodajaln:ci „Katoliškega tiskovnega društva11 v Ljubljani po 10 k. De Consummatioue Sauctoruin quaestio unica auctore P. Ludc-vico Ciganotto a Motta id Liquentiae fluinina O. F. M. Philosophiue et S. Theologiae Lectore generali (pro manuscripto) Venetiis 1902. — Vsebina te knjige je obsežena v zaključki: ,,Cum possibile et conve-niens esse videatur unio hypostatica Verbi cum creatura rationali glorificata, haud improbabile futuram eandem esse, post finale judicium, existimamus.“ — Bistroumni, v sholastični filozofiji in teologiji, zlasti v Škotovih spisih jako izvedeni pisatelj je zdaj lektor v frančiškanskem samostanu v Dubrovniku v Dalmaciji. Tja naj se oberne, kedor želi knjigo imeti; stane pri pisatelju 2 kroni. Priporočamo jo vsem, ki imajo zmožnost in voljo, glob.čje se potopiti v dogmatične preiskave. Knjiga je natisnjena „ko rokopis 1 z namenom, da bi veščaki premozgali misel pisateljevo in mu naznanili, kako in kaj sodijo o njej. Mi moremo le najboljšega vspeha želeti izverstnemu mlademu učenjaku. — V. A. B o g o r o d ic k i j, Sklonenije v ariojevropejskih jazykah. Kazanj, 1902. — Cena 80 kop. — Sklad v knižnyh magazinali Dubrovina i Br. Bašmakovyh v Kazan i. — Ta najnovejši spis univ. prof. Bogorodickega posebno priporočamo mladim Slovencem, ki imajo veselje do primerjajočega jezikoslovja. B. se omejuje na sanskert, gerščino, latinščino in staroslovenščino ter razlaga sklanjo teh jezikov, primerjajoč jih mej sabo, jako jasno in prepričavno. Seveda mu je znano vse, kar so dotičnega pisali odličniši jezikoslovci. Vprašanjem, ki do zdaj še niso za terdno rešena, bistroumno določuje večo ali manjšo verjetnost. Mej temi vprašanji je eno ali dvoje, o keterili sem pred leti tudi jaz objavil svoje misli in dovoljujem si gosp profesorja na to opozoriti. Pervo se tiče edinstvenega rodivnika pri deblih na a, ki ima v stari slovenščini končnico -y, za mehkimi soglasniki -§. B. razlaga to končnico ko nastalo po analogiji nmoštvenega to-živuika^ in imenovavnika: „čtoby ponjatj, kakim obrazom G. sg. mog polučitj okončauije po analogiji k N. pl., nužno pripomnitj, čto v nekotoryk sklonenijali okončanije G. sg. — N. pl. (napr. d h n e, kosti, okna). Privvčka k odinakovosti okcnčanija v etih padežah rasprostrauilasj i na pervoje sklonenije takim obrazom, čto kakovo bylo okončanije v N. pl., takovo že stalo i v G. sg., t. j. -y (-?)•“ Staroslov. pisava v resnici ne kaže nobenega razločka mej tem in onim padežem. Vender iz tega ne smemo sklepati, da ga tudi v izreki ni bilo. V hervaščini in v mnogih primerih tudi v ruščini in naši slovenščini je ohranjen razloček do današnjega dne, kaker sem že omenil v C v. XIII., 8., str. 1., op 3. pod čerto. V hrv. je -e v ed. rod. dolg, v mn. im. in tož. pa kratek; tudi povdarek je v mnogih besedah v raznih padežih različen. Poslednje velja tudi o ruščini in naši slovenščini; pri nas je -e, keder je povdarjen, v rod. zategnjen, v im. in tož. potisnjen ; ruščina ima v takih besedah v rod. na zadnjem, v im. in tož. na pervem zlogu povdarek. Kako hi bilo to mogoče, ako bi bil ed. rod. le kar po mn. im. posnet ? Da bi bil razloček v izreki nastal še le pozneje, v vsakem teh jezikov posebej, tega ne moremo misliti ; ni dvojbe torej, da je imela že stara in pervotna slovenščina v ed. rod. končnico dolgo in v mnogih primeiih povdarjeno, CVETJE z vertov svetega Frančiška. XIX. tečaj. ' —V Gorici 1902 f$— 11. zvezek. -<©r I Mons. Andrej Jordan H knez nadškof goriški, metropolit ilirski. i.| Nepričakovano hitro po britki zgubi nepozabljivega kneza nadškofa kardinalja Missia pozdravljamo novega vikšega pastirja goriške nadškofije. Kaker znano, je to tukajšnjega metropolitanskega kapiteljna bivši prošt, Mons. Andrej Jordan, ki je bil izbran že po smerti kneza nadškofa Alojzija Zorna, da ko kapiteljski vikarij vlada nadškofijo in mu je bila ista služba vdrugič zaupana po smerti kardinalja Missia. Sedanje oovzdignjenje splošno priljubljenega gospoda ni prišlo torej nepričakovano iu lehko rečemo, da enako vgaja obema narodoma nadškofije. Zato moramo le Boga prositi, da ohrani Njegovo Prevzvišenost na častitljivem prestolu goriške cerkve mnogo let na splošuo korist in popolno veselje vsem. V ta namen priporočamo od nekedaj tudi nam s posebno prijaznostjo naklonjenega prevzvišeuega kneza nadškofa vsem dragim bravcem v stanovitno pobožno molitev. Bog Ga živi in kar najobilniše blagoslovi ! — 322 — Mesec oktober. « živij^&j« sv. (Posnel iz laškega ,.I1 mese consacrato al serafico Patriarca S. Francesco, del P. Caudido Mariotti* p. C. L.) Triindvajseti dan. Kako je sv. Frančišek cerkve in vse druge svete stvari spoštoval. 1. Gdor živo veruje in ima gorečo ljubezen do Boga in do skrivnosti naše svete vere, mora tudi hiše Božje in vse druge svete stvari visoko spoštovati. Skrinja zaveze je bila v starem testamentu le neko znamenje zveze mej Bogom in izraeljskim ljudstvom, šotor in tempelj sta bila kraj Božje pričujočnosti, kraj molitve in darovanja in vse druge judovske obredne stvari so bile, kaker govori sv. Pavel, le senca prihodnjih in vender so Izraeljci vse to visoko spoštovali in tako visoko cenili, da so se mej najbolj srečna ljudstva šteli, in to po vsi pravici. Kako naj pa mi katoliški kristijani svoje cerkve in druge svetinje naše svete vere cenimo in spoštujemo, ko nam niso samo znamenje Božje pričujoenosti ampak kraji, kjer Bog resnično in osebno stanuje do konca sveta ? kraji, kjer se opravlja najsvetejše darovanje edi-norojenega Sinu Božjega, nekervava daritev svete maše v odpuščanje naših grehov ? kraji molitve m tolike svetosti, da jih smemo popolnoma samim nebesam primerjati in je mej njimi in nebesi le ta razloček, da nebeški prebivavci Boga gledajo od obličje do obličja, kakeršen je, mi ga pa v naših cerkvah gledamo z očmi sv. vere ? Sč vso pravico smemo mi katoličani z očakom Jakobom vsklik-niti: „0 kako svet je ta kraj, v resnici ni di uzega, kaker hiša Božja in vrata nebeška !“ S kraljevim prerokom Davidom smemo prepevati : „0 kako ljubeznivi so tvoji šotori, — 323 — -o Gospod vojnih trum ! Moja duša hrepeni po tvojih prebivališčih. Blager tistim, ki prebivajo v tvoji hiši, oni te hvalijo na vekomaj ! Koliko je več vreden en sam dan v tvoji hiši, kaker tisoč v palačah posvetnjakov 1“ Vere, iive vere le potrebujemo, in tudi mi bomo tako spoštovali svete hiše Božje. S kolikim spoštovanjem, s koliko pobožnostjo bi ne pokleknili pred hišico, v keteri je beseda meso postala ? pred hlevom, v keterim se je Jezus rodil ? pred križem, na kete-rem je vmerl ? pred grobom, v keterega je bil položen ? pred vsako drugo stvarjo, ketera je bila kako v zvezi z našim odrešenjem, ko bi nam bilo dano, jo videti ? Vse te stvari so svete ih častitljive, pa so vender le samo znamenja in spomini in so zavoljo tega manjše vrednosti, kaker cerkev in v cerkvi ciborij, v keterem se hrani najsvetejši zakrament. presvetega Rešnjega Telesa. 2. Sv. Frančišek, keterega je Bog poklical, da bi s svojimi duhovnimi brati podpiral duhovno cerkev Kristusovo na zemlji, je z največjim spoštovanjem častil tudi poslopja, v keterih Bog mej nami prebiva. To njegovo veliko spoštovanje do cerkva in do vsih drugih Bogu posvečenih stvari se razodeva v teh le njegovih besedah : „Gospod mi je dal toliko vero v njegovih cerkvah, da sem priprosto molil in rekel : Molimo te, o Gospod Jezus Kristus, tukaj in v vsih drugih cerkvah, katere so po vesoljnem svetu, in te hvalimo, ker si s svojim svetim križem svet odrešil.“ Ko je v revni in skoraj razpadli cerkvici sv. Damijana klečal in molil, je zaslišal glas iz nebes, ki mu je rekel : »Pojdi Frančišek in popravi mojo hišo, ketera se podira“ in ker si je te besede razlagal o tisti cerkvi, si je na vso moč prizadeval jo popraviti. Hitro je prodal svojega konja in precej sukna, da bi v tisti cerkvi vsaj ena svetilnica gorela. Šel je potem po mestu prosit in le Bogu je znano, kolikanj zasmehovanja — 324 — in zaničevanja je pri tem prestati moral. Delal je pri popravi cerkvice cele dneve, na svojih ramah je donašal kamenje, apno, les in kar je bilo druzega potrebno. Ko je bila ta cerkev popravljena, seje precej druge lotil, namreč cerkve sv. Petra, in to zavoljo mnogega spoštovanja do poglavarja aposteljnov. Tudi to se mu je posrečilo popraviti, zakaj ljudje so mu začeli radovoljno dajati mnogo miloščine, ko so videli, kako je prejšnje darove dobro porabil v popravo cerkvice sv. Damijana. Ki mu pa še bilo zadosti ; popraviti je hotel še tretjo, ki je bila blizu Asiza in je bila v tako slabem stanu, da se v nji ni več služba božja obhajala, ampak je bila zavetjišče pastirjem in drugim, keder je bilo slabo vreme. To je bila cerkev sv. Marije angeljske, ali Porcijunkula, ketera je potem postala mati vseh cerkva celega reda. Vse to je storil sv. Frančišek precej v začetku svojega spreobernjenja; kolikanj je pa še potem storil do svoje smerti ! Zgodovina nam pripoveduje, da ni mogel ter-peti, ko je kako cerkev v zanemarjenem stanu zapazil, posebno na deželi ; sam je šel tja in jo je očistil, osnažil in uredil, koliker mu je le mogoče bilo. "Vedno je tudi skerbel, da bi v kaki cerkvi ne zmanjkalo hostij za svete maše, ali pa bi ne bile spodobne za to sveto opravilo; sam jih je tedaj pekel in jih mej cerkve delil. 3. Kako lepe nauke nam daje naš sv. oče Frančišek s to svojo veliko skerbjo za svete hiše Božje in s svojim spoštovanjem do njih. S tem nas je posebno učil, kako se moramo tudi mi vsak po svojem stanu in zmožnosti prizadevati, da bodo naše cerkve, svete posode, cerkvena oblačila itd. vedno spodobne, čiste in v dobrem stanu, z eno besedo take, kaker to zahteva svetost kraja in svetost tiste skrivnostne daritve, ketera se v naših cerkvah opravlja. Napačno bi tedaj ravnali redovniki, kaker tudi drugi pobožni kristijani, — 325 — ako bi si mnogo prizadevali svoja stanovanja in vse drugo, kar jim v pozemeljsko življenje služi, v dobrem stanu imeti, hišo Božjo bi pa zanemarjali in bi za njo ne imeli skerbi, da bi jo čisto, spodobno ohranili ni se vsem potrebnim pre-skerbeli. Nadalje nas hoče sv. Frančišek tudi učiti, da moramo enako skerb imeti tudi za druge cerkve. Pogostokrat imamo priložnost videti cerkve, ketere so ali zaradi uboštva, ali neugodnosti časov, ali pa tudi zaradi nemarnosti onih, ki bi imeli za nje skerbeti, v tako žalostno zanemarjenem v stanu, da bi človek ne hotel v njih stanovati. Ce v takem slučaju že ne moremo ali nočemo lastnoročno pomagati in tako zanemarjeno hišo Božjo osnažiti in primerno urediti, kaker je to storil sv. Frančišek, potrudimo se vsaj toliko, da bomo z opominjevanjem in s prošnjami one k temu pripravili, keteri imajo dolžnost, za dotično cerkey skerbeti. f Pred vsem pa skerbimo za to, da se bomo ne le sami v cerkvi spodobno in spoštljivo obnašali, ampak da bodo tudi drugi spoštovali svetost kraja in se vsega varovali, kar bi moglo hišo Gospodovo na kak način sramotiti ali oskruniti. Naj nas pri tem vodi duh kralja Davida, Matatija in tolikanj drugih, ki so v sveti gorečnosti in modrosti takim oskrunje-vavcem hiše Gospodove pretili z Božjim maščevanjem. In Jezus sam, akoravno je bil krotak kaker jagnje, ko je videl, da so judje tempelj Gospodov oskrunjevali, se ni mogel zderžati, da bi jih ne bil vun zapodil. Zgled. Y zgled naj nam služi pismo, ketero je sv. Frančišek vsim duhovnikom celega sveta pisal in je bilo slovenski pervič natisnjeno v 1. letniku „Cvetja“ str. 324. To je: Svojim častitim gospodom v Kristusu, duhovnikom, ki so na vsem svetu in žive po določbah svete katoliške vere, brat Frančišek, mali in najmanjši hlapec, p o zdravljenje sč vsem spoštovanjem in poljubom no g. — 326 — Ker sem postal vsem dolžnik, pa vam zavoljo svojih slabosti ne morem več pričujoč sč svojimi besedami zadošče-vati, zato sprejmite se vso ljubeznijo in blagovoljnostjo to moje z malo besedami napisano opominjevanje in spodbujanje. Pomislimo vsi duhovniki veliko pregreho in nevednost, v keteri so neketeri glede presvetega telesa in kervi našega Gospoda Jezusa Kristusa in glede presvetih imen in njegovih pisanih besed, ki posvečujejo telo. Vemo, da ne more biti sveto Resno Telo, ako se prej ne posveti z besedo. Nič namreč nimamo in ne vidimo telesno na tem svetu od samega Najvikšega, kaker le telo in kri in imena in besede, s kete-rimi smo vstvarjeni in rešeni od smerti k življenju. Vsi pa., ki opravljajo tako svete skrivnosti, naj pomislijo sami pri sebi, posebno tisti, ki jih tako nepremišljeno opravljajo, kako • slabi so kelihi in korporalji in pertje, kjer se posvečuje telo in kri našega Gospoda in mnogi je puščajo na nespodobnih krajih, nosijo tako, da se Bogu vsmili, nevredno vživajo in nepremišljeno drugim delijo. Tudi imena in besede njegove pisane se dostikrat z nogami pohodijo, ker živaljski človek ne ume tega, kar je božje. Ali nas zavoljo vsega tega ne gane ljubezen, dasiravno se nam daje v roke dobrotljivi Bog sam in se ga dotikamo in ga vsaki dan sprejemljemo se svojimi ustmi ? Ali ne vemo, da imamo priti v njegove roke? Poboljšajmo se torej berž in za terdno v vseh teh in drugih rečeh, in kjerkoli bo presveto telo Gospoda našega Jezusa Kristusa brez dovoljenja postavljeno in puščeno, naj se vzame s tistega kraja in na dragocen kraj postavi in zaklene. Ravno tako imena in besede Gospodove pisane, kjer koli se najdejo na nečednih krajih, naj se pobero in na spodoben kraj denejo. Saj vemo, da imamo vse to dopolnjevati čez vse po zapovedih Gospodovih in določilih svete matere cerkve. In kedor tega ne bo storil, vedi, da bo na sodnji dan odgovor dajal pred Gospodom našim Jezusom Kristusom. Da se bo pa to pisanje bolje moglo izpolnjevati, naj — 327 — vedo, da so blagoslovljeni od Gospoda Boga, keteri je bodo dajali prepisati. Gospod naš Jezus Kristus naj se svojo sveto milostjo napolni in pokrepča vse moje gospode. Pravilo sv. Frančiška: „Hočem, da se najsvetejše skrivnosti presvetega Rešnjega Telesa hranijo na naj-spodobnišili krajih." MOLITEV. O Gospod, ko bi jaz imel bolj živo vero, ko bi bil bolj vnet za tvojo čast in bi bolj spoznal svete dolžnosti duhovnega stanu, o, potem bi z večo skerbjo in gorečnostjo delal za lepoto in spodobnost tvoje svete hiše ; odstranil bi iz cerkve vse pohujšanje, ketero se večkrat v nji godi; sveto bi opravljal najsvetejše skrivnosti in se varoval vsake pomanjkljivosti glede Nejsvetejšega zakramenta. Odpusti mi, o Gospod, kar sem se dozdaj v tem pregrešil in užgi v mojem sercu ogenj svete vere, gorečnost za tvojo čast in tvojo slavo, da bodem tako vreden duhovnik in ud svete cerkve in enkrat tudi sprejet v večna tvoja prebivališča v nebesih. Rednosti bi. (Marije (Krescencije (Kaufbajrenske. XII. Poglavje. Kako je bi. Krescencija izvajala sv. pokorščino. „Vsi, ki se obotavljajo slušati, so oddaljeni od duha božjega". Te resnične besede je služabnica božja večkrat ponavljala in bila od njih tako prevzeta, da bi bila tisočkrat raje življenje zgubila, kaker pa le za las od sv. pokorščine odstopila. Pokorščino je imenovala ,.svojo romarsko palico, s ketero duša varno hodi po poti čednosti, da, tako rekoč leti, dokler srečno ne konča svojega popotovanja po ozki stezi popolnosti iz časnega v večno življenje". Pod to pokorščino pa je razumela Krescencija kerščausko pokorščino, ketera požene iz korenine sv. vere. Najde se namreč še neka druga, namreč človeška pokorščina, ki obstoji v neki — 328 — posti ežljivi natori združeni z dobro vzgojo. Tudi ta iz natornih nagibov včasih kaj velikega stori in je zunanje močno podobna pravi čednosti. Toda ta natorna poslušnost kaže večkrat sužniškega duha, ne pa kerščansko čednost; pogosto je le služba ljudem, ne pa Bogu. Le kedor vidi v povelju predstojnika voljo božjo, ta ima kerščansko čednost pokorščine. O tej veljajo besede : „Bogu služiti se pravi vladati14, in kedor se vadi v tej čednosti, se toliko bolj duhovno vzdiguje, koliker bolj se zunanje ponižuje. To pravo čednost je bi. Krescencija učila svoje gojenke ter jim priporočala, naj gledajo in spoznavajo Boga samega v svoji prednjici ali svojem spovedniku in tako rade in spoštljivo naj sprejmejo iz njih ust vsako povelje, kaker bi ga slišale iz samih ust božjih. Nad vso mero je povzdigovala tako pokorščino ter učila, da ona da človeku pravo prostost, to prostost namreč, da človek ne more grešiti, ako to pokorščino izkazuje. Ta pokorščina je naj krajša in najbolj gotova pot do popolnosti. Mora pa biti slepa in obenem jasno videča pokorščina, ketera povelja ne preiskuje, temuč hitro spolni; keteri zadosti en migljej ; ketera se ne ozira na nič druzega, kot na Kristusa, čiger osebo predstojniki predstavljajo ; ketera se ne opira na nič druzega kot na besede večne resnice : „Kedor vas posluša, mene posluša”. Čudovit je vspeh te čednosti. Pri najmanjših vajah obrodi najlepši sad; ona pozlati vse, mej tem ko druge čednosti k večemu posrebre; naj-greukejšo grenkobo napravi sladko in najslabše napravi dragoceno pred Bogom. Boljše je iz pokorščine pobrati slamnato bilko, kaker pa iz lastne volje še tako velike reči storiti. Sama se je vedno vadila v tej pokorščini in pogostokrat tako molila: ,,0 Bog, moj stvarnik in največa dobrota, to tvoje povelje sprejmem z veseljem in iz čiste ljubezni do tebe; sprejmi tudi ti milostno od tvoje vboge sužnje Krescencije uobro voljo in pokorščino, ketero zdaj v tvojo čast darujem44. Pervi sad te vaje je bil, da se ni prav nič na to ozirala, kakšne lastnosti imajo ljudje, ki ji božjo voljo uaznanjujejo ali iz kakih nagibov ji kaj vkazujejo. Kaker je rekel nekedaj sv. oče Frančišek, da z milostjo božjo rad sluša zadnjega novinca, prav kaker najstarišega in najbolj častitljivega sobrata, ravno tako je bilo tudi nji vse eno, ali je bila oseba, ketero je poslušala, mlada ali stara, modra ali nemodra, nji prijazna ali neprijazna. Vedno se je ozirala le na Boga in slušala z otroško priprostostjo. Pred- — 329 — stojnice je imenovala svoje „bliščeče zvezde", keterim se mora dati voditi. Rekla je: „Predstojnica je orodje božje, s keterim nas Bog vodi. Bog zapoveduje predstojnikom in predstojniki nam; toraj je gotovo, da ne slušamo ljudi, teniuč Boga“. To je bil vzrok, da se je popolnoma podvergla volji svojih višjih. Mnogo imamo prič, ki nam spričujejo, kako velika je bila njena čednost pokorščine v lahkih in tudi najtežjih rečeh. Kako je bila pokorna svojim starišem, so oni sami povedali, da se v domači hiši ni nikedar v nobeni reči pregrešila zoper pokorščino. O njenem redovnem življenju piše sestra Jožefa Anger: „Lastna volja je v nji odmerla. Nikedar ni preiskavala vzrokov povelja svojih predstojnic in nobene razlike ni delala, je li bilo povelje lahko ali težko. Povelje svojih višjih je spoštovala kot povelje božje in nič druzega ni želela, kaker v pokorščini in iz pokorščine živeti, terpeti in vmreti. To sem vedno na nji videla in od nje slišala. Nje pokoi ščina je bila splošna, hitra, vesela in stanovitna do smerti. Slušala ni le povelja, temuč vsak migljej predstojnice, ob vsaki uri, po dnevu in po noči, brez vsake izjeme11. Pri pervem znamenju zvončka, ki je klical h kaki pobožni vaji, na pervi mig'jej predstojnice je pustila vse pri miru in odložila iz rok; pričete čerke ni končala, da, žlico je odložila in ne povžila zajete hrane, ako jo je pokorščina kam poklicala. Zoper pokorščino ni nič storila, vse pa iz pokorščine. Večkrat je rekla: „Nič iz lastne volje, vse pa iz pokorščine11. Pokorščina, ki izvira iz luči vere in jo navdušuje ljubezen, prestane najhujše posknšnje. To vidimo na tej Bogu in pokorščini iz ljubt-zni vdani duši. Po božji volji je imela mnogo priložnosti, da je postala naj lepši zgled pokorščine se svojimi junaškimi in zaslužljivimi vajami v tej čednosti. Kolika je bila njena pokorščina pod osorno in strogo prednjico M. Terezijo, kako se je sama izpostavljala zasmehovanju posvetnih ljudi, nočemo ponavljati ; navedemo le pomenljive besede, ketere je takrat spregovorila: „Ako bi mi moja prednjiee in kak angelj ob enem času kaj vka-zala, bi najpoprej slušala prednjico, ker v tem se človek ne more motiti, zakaj Gospod govori : kedor vas posluša, mene posluša11. Splošno smo vže povedali, na kako težke poskušnje je iz višjih namenov postavljala predujica Ivana pokorščino sv. služabnice bi žje. Povedati hočemo še neketere posebne slučaje. V zimskem času ji je enkrat vkazala, napraviti kepe iz snega, ter jih na — 330 — gorki poči sušiti. Hitro je storila in ko je bilo zarad stopljenega snega vse mokro po tleii obednice, so bile druge sestre zelo nejevoljne nad to nespametjo ter ji v obraz povedale, da tako neumne stvari, kot je ona,, še ni bilo v samostanu. Na to so jo zatožile pri prednjiei, ketera ji je ostro pokoro naložila. Krescencija je molče in vesela opravila to pokoro in tako podvojila zasluženje sv. pokorščine. V poskušnjo pokorščine je morala včasih pometati se samim metliščem, delati kepe iz snega ter jih metati v potok, ki je skozi vert tekel, saditi rastline narobe, da so bile korenine na veriiu. Vse to' je opravljala s tako priprostostjo, veseljem in gorečnostjo, kaker bi bila to naj svetejša opravila. Ko so jo sestre vprašale, zakaj dela te neumnosti, je zakrila svojo čednost in ponižuo odgovorila: „Jaz sam tako nerodna in priprosta tet sem mislila, da se bo sneg posušil in da je boljše brez metle pometati; tako sem neumna in moja prednjica in moje ljube sestre imajo veliko težavo z menoj". Enkrat ji je prednjica M. Ivana vkazala, naj stoji na nekem prostoru v vertu. Krescencija je obstala. Zdaj pa je Bog pripustil, da je prednjica pozabila na njo in je ui odpoklicala. Tako je stala Krescencija na enem kraju več ur, čeravno ji je sestra Bernardina Gast očitala to lenobo. Krescencija je molčala in ostala na vertu tako dolgo, dokler je ni prednjica poklicala. Tako čudovita pokorščina je pa tudi zaslužila očitne čudeže. To nam spričuje naslednja dogodba, ketero je povedelo mnogo prič in je bila tudi po celem mestu znana. Prednjica M. Ivana ji je vkazala naj gre z rešetom, ki je imelo prav velike luknje, po vodo v vodnjak, ki je bil blizu zakristije. Hitro Krescencija sluša, natoči v rešeto vode ter jo nese po dvorišču skozi obednico v celico, v keteri še zdaj stanuje prednjica. Tudi ena kapljica ni kanila iz rešeta. Tri sestre M. Elizabeta Krimer, M. Benedikta Pec in M. Feiicita Kempter so jo vse osupnjene nad tem čudežem spremljale. Prednjica sama se je vsa prestrašila in hvalila Boga. Zakrila je pa svojo osupnjenost in Krescenciji zapovedala, naj nese vodo nazaj, jo zlije v potok, i'ešeto pa na svoje mesto postavi. Služabnica božja je tudi to storila in nesla vodo v rešetu nazaj. Vpričo mnogih prič je še en drugi krat z ravno tem rešetom napolnila veliko kad in enako jo tudi spraznila. Ti veliki čudeži morajo pač stermenje obuditi v človeka, ki se ozira bolj na zunanjo stran kot na notranjo ; v resnici pa je bolj občudovanja vredna redka in nenavadna milost, da ni občutila — 331 - nobene zopernosti in se ji niso vrivale nobene liude misli proti predstojnicam, ki so postavljale njeno čednost na tako hude po-skušnje. „Raje vmreti, kaker pa ne slušati,“ po tem načelu se je vedno ravnala in bila zmirom pripravljena iz pokorščine izpostaviti se tudi smertni nevarnosti. V zadnjih letih svojega življenja je bila enkrat tako močno bolna, da dolgo časa ni nobene hrane vžila in se je zdelo, da bo kmalu vmerla. P. provincijalj je menil, da mora kaj vžiti. Odgovorila je, da bi ji hrana zelo škodila, vender iz pokorščine je pripravljena precej jesti. Ko je predstojuik v prepričanju, da je to zanjo potrebno, vkazal ji prinesti nekaj hrane, se je precej prisilila to hrano povžiti. Ali komaj jo je bila povžila, jo je začel viti tako silen kerč, da so vsi mislili, da bo precej vmerla. Vsi pričujoči so bili zelo prestrašeni in žalostni; ona pa je vsa vesela rekla: „Ni potrebno, da človek živi, pač pa, da sluša". Ravno tako je tudi odgovorila svojemu spevedniku v svoji zadnji bolezni; vender je takrat niso silili, da bi kaj vžila. Vse duhovne vaje je opravljala v duhu sv. pokorščine, ke-tera mora mej vsemi takimi vajami imeti vedno pervo mesto. Načela : „Nič brez pokorščine" se je Krescencija deržala ne le pri svojih spokornih delih, pri molitvi in vsakdanjih opravilih, temuč tudi pri prejemanju svetih zakramentov, čeravno ji je pogosto sv. obhajilo dajalo čudovito moč in tolažbo. Rekla je, da ji je veliko ljubša ena vaja v sv. pokorščini, kot tisoč sv. obhajil brez pokorščine. To svoje mišljenje je pogostokrat v djanju pokazala. Ko so ji v pervih letih njenega redovnega življenja njeni spovedniki in prednjice ob najlepših praznikih, ko se je ravno pripravljala z drugimi sestrami stopiti k božji mizi, kar nepričakovano prepovedale sv. obhajilo in jo v kuhinjo poslale, je slušala brez vse neje- . volje in občutljivosti. Enkrat ji je bilo vkazano precej po sv. obhajilu iti na porto in tam svojo službo opravljati. Z vese'jem je to storila v veliko dušno korist. Da, ko se ji je bil enkrat Jezus v podobi deteta prikazal, ga je hitro zapustila, ko je zapel zvonček na samostanskih vratih. Pokorščino je bolj cenila, kot vse prikazni in čudeže. Tudi iz zamaknjenosti jo je pokorščina hitro poklicala in v to je zadostoval večkrat en sam migljej brez vsake besede, kar dokazuje sledeči slučaj. Enkrat je stopil njen spovednik na kor in je videl služabnico božjo v zamaknjenju se zapertimi očmi kleče na njenem klečalniku. Ker je bila ravno zelo slaba, si je — 332 — mislil, ‘in. je boljše za nj«, ako se vsede, mesto da bi težko klečala. V teh mislih je vzdignil kazalec na reki, da bi tako naznanil svojo voljo. V tem trenutku se je vsedla. Prednjica Ivana je ne-številnokrat se prepričalo, kako dobro so bile sveti sestri znane želje in tudi notranje zapovedi predstojnikov. Po milosti božji so bile v nji polagoma zbrisane vse svojevoljnosti in zato je bilo njeno največe veselje, ne samo predstojnike, temuč vse ljudi slušati in vsaki stvari zavoljo Boga svojo voljo podvreči. V meso in kri so ji tako rekoč prešle besede Tomaža Kempčana: „Išči raje storiti voljo drugih, kot svojo lastno". Posebno lepo se je to pokazalo takrat, ko je postala prednjica. To častno, pa težko službo je sprejela le iz pokorščine in jo opravljala tako, da ni zgubila zasluženja podložnih. Službo predstojnice je nosila kot natežji križ in se solznimi očmi prosila, naj je nji ne nalagajo. Pa komaj je slišala besedo „pokorščina", je vdano vklonila glavo. Prosila pa je p. provincijalja, da ji je določil eno sestro, keteri je bila za svojo osebo podložna se zaslužeujem sv. pokorščine. To je bila njena vikarinja M. Ana Net. Spodbudno je bilo videti, kako rada jo je slušala, po zgledu sv. očeta Frančiška, ki je tudi priprosto in rad slušal svojega spremljevavca. Vselej je šla k njej prosit dovoljenja, ako je bila treba govoriti s kakim ptujcem, ali iti na porto in celo s takih zadevah, v keterih je imela le ona kot prednjica odločevati, je njo vprašala. V svojih boleznih je natančno slušala zdravnike in vse sestre, ketere so ji stregle. K sklepu prav toplo priporočamo vsem redovnim osebam, naj bi si k sercu vzele prošnjo, ketero je ona kot prednjica spregovorila svojemu spovedniku p. Pamerju, namreč, da bi on prav posebno pazil na to, da se duh sv. pokorščine v samostanu ohrani in pomnoži, potem bo vse dobro. Vsak človek bi se moral ravnati po nauku sv. pisma, keterega je ona tolikokrat priporočala svojim gojenkam : „Bodite pokorni svojim telesnim gospodarjem v vseh rečeh ; ne služite na oko, kaker da bi hoteli ljudem dopasti, ampak s priprostim sercem in bogaboječi. Karkoli delate, iz serca radi delajte kaker Gospodu, in ne kaker ljudem11. Kol. 3. 22, 23. — 333 — Serce Jezusovo, naša tolažba. Ko je pred devetnajst sto leti. Sin božji v človeški natori ko otrok pervikrat ležal v naročja svoje mile matere, in ko se je v neskončni ljubezni pervikrat nanjo ozerl sč svojimi nebeško prijaznimi očmi, in ko je gledal pervikrat svojega dobrega krušnega očeta, sv. Jožefa, in ljube, preproste pastirce, ki so ga tako hitro prišli molit, tedaj so se njegove božje oči milo ozerle tudi okrog po vesoljni zemlji naši in videle so milijone človeških otrok, ki so tedaj v temi in smertni senci prebivali v tej solzni dolini. In žarek njegove božje luči je razsvetlil in ogrel v daljni Jutrovi deželi tri modre in vzdignili so se z darovi in šli so ga iskat, da ga počaste kaker kralja in molijo ko svojega Boga. O, s koliko ljubeznijo jih je gledal mili Ježušček pred sabo na kolenih in s koliko ljubeznijo so gledale tedaj njegove božje oči ob enem pač tudi vse Adamove otroke, brezštevilne množice ljudi vseh časov od začetka sveta noter do sodnega dne ! In v tem našem stoletju so videle tudi nas in naše duše, ah! z grehi, z velicimi grehi obtežene; — ali videle so tudi naše britke solze, prelite zavoljo tolike naše nehvaležnosti do njega, in, oj veselje! njegovo vsmiljeno serce nam je odpustilo. O, gotovo! njegove nebeške oči so že tedaj videle pervi greh naših otročjih let, in že tedaj je bilo pripravljeno njegovo serce, da nam ga odpusti. In ko smo potem v svojih mladih letih kaker slepi hodili po poti večnega pogubljenja, ko smo zamorili vest v svojih persih, zaterli v sercu vsa sveta in bogoljubna čutila, — naš mili Jezus nas je videl, ko je hodil od mesta do mesta in odpuščal grehe in tudi nam je hotel odpustiti že tedaj. In ko smo še uadalje živeli v grehih, v mlačnosti in merzloti ter spali svoje smertno spanje, zamotani v mrežo satanovo, — vsmiljeui Jezus nas ni zapustil. Spominjal se nas je, ko je v molitvi prenočeval na gorah; tudi za nas je prosil svojega nebeškega očeta, da nam po njegovem neskončnem zaslužeuju in naši mali pokori odpusti naše gerde grehe. In y sedanjem času, ko nas zopet napadajo skušnjave, ko nas mori obupauje pri spominu na uekedanje naše grešno življenje, — 334 — tudi zdaj najdemo tolažbo v dobrem sercu njega, ki ni branil spokorni grešnici, ko mu je mazilila noge in jih brisala se svojimi lasmi, njega, ki se ni sramoval govoriti s cestninarji in jesti pri njih. Tudi nam je hotel s tem zagotoviti odpuščanje. In ko se zopet in zopet od njega, odmikamo se svojimi vsakdanjimi pregreški, svojim spačenim poželenjem iu suhoto svojega serca, svojo slabo iu revno molitvijo in tako navadno razmišlje- -nostjo, — on se nas ue naveliča, on nam je vse to hoiel odpustiti že tedaj, ko je mislil na nas na Oljiski gori s kervavim potoni oblit, ko je mislil na nas bičan, s ternjem kronan, s težkim križem obložen, na križ pribit, ko je mislil na nas vmirajoč na križu. In ko še zmirom v neki čudni temoti, v nekem merzlenv mraku naprej rijemo in dostikrat ne vemo ne kam ne kod,------------ tudi zdaj misli Juzus na nas in, čnjte ! kliče naj celo, tako milo in prijazno: „Sem, sem, otročiči moji, na moje v ljubezni plamteče serce f: Tukaj, moji vbožčki, tukaj je vaše pribežališče, tukaj je hladilo za vaše pekoče rane, tukaj mazilo za vaše bolne duše, tukaj počitek za vašo trudnost. K meni, k meni, preljubi, tukaj najdete mir svojim nepokojnim sercem, tukaj luč na temnem popotovanju, tukaj ogenj, da si ogrejete svoje zraerzle ude!“ — Predragi bratje in sestre sv. očeta Frančiška, Poslušajmo prijazno vabilo našega božjega zveličarja iu radi in v vseh svojih obilnih iu silnih potrebah se zatekajmo k njemu pred tihi tabernakelj, iu tolažbo, ki je drugje nikjer ne najdemo, — tam jo bomo našli. Zdaj pa vas vse, mila in častita družba sv. očeta Frančiška, prav lepo in priserčuo pozdravljam in se vam priporočam v pobožno molitev, in tudi jaz hočem za vas moliti, da se snidemo enkrat vsi vkupaj pri našem ljubem Jezusu v nebeškem veselju. Planina pri Rakeku. Uršula Jožefa Stanonik.. Dostavek. — Primerno se nam je zdelo, za mesec rožui cvet, posvečen presvetemu Sercu Jezusovemu, natisniti dati ta spisek, koliker je bilo mogoče, tak, kaker nam ga je poslala podpisana tretjerednica. Nekaj besed pa hočemo dostaviti iz svojega. -O presvetem Jezusovem Sercu se je že silno mnogo pisalo in govorilo ; nihče ni vsega slišal, nihče vsega bral. Prav gotovo je vmes jako mnogo dobrega iu izverstnega; nihče pa se menda ne — 335 — bo čudil, ako pravimo, da skorajda tudi dokaj plitvega iu po-veršnega, ki ne more douašati posebne koristi. Prevečkrat so le sladke besede in pobožne fantazije, ki bravcu ali poslušavcu ne gredo kaj do živega in torej nimajo moči prepričati razum in u-pogniti voljo ter tako do resnične in terdue pobožnosti povzdigniti človeka. In vender bi bilo le v tem pravo in pristno češčeuje Jezusovega presvetega Serca. Sploh se dandanašnji na svetu silno mnogo piše, študira pa primeroma ne toliko, in pisati skušajo v knjige in časopise tudi preprosti ljudje, ki so se učili komaj toliko, da morejo za silo kako pismo pisati komu. Seveda je volja dostikrat vse hvale vredna, ali potrebnega znanja in prave pisateljske sposobnosti vender ne more nadomestiti. Kar se tiče posebej spisov o Sercu Jezusovem, bi j5h bilo pač želeti dobrih in bi jih radi priporočali. Taki pa bi bili tisti, ki bi učili, koliker se da, spoznati to presveto serce, kakeršno je res, kaker se nam kaže v življenju Jezusovem iu je popisano v evangelijih. Žal, da se ti, evangeliji namreč, dandanašnji pri nas nekako premalo bero, premalo študirajo. Evangeliji so, ni dvojbe, najimenitniša in, zlasti evangelij sv. Janeza je najlepša knjiga na svetu. In vender, koliko je mej nami celo omikanih ljudi, ki so brali več ali menj latinskih, gerških, nemških in drugih tako imenovanih klasikov, evangelija pa morebiti nobenega celega ! Kristus jim je znan le iz odlomkov, ki so jih ko otroci slišali v cerkvi ali učili se v ljudski šoli. Kako bi ga potem mogli v resnici ljubiti, kako bi vedeli prav ceniti vero, ki nas jo je on učil, in cerkev, ki jo je postavil, in so bili v nji rojeni po milosti božji tudi oni ? Ni čuda potemtakem, če se dajo ti ljudje tako lahko premotiti krivim naukom, ki jih s tako silo širijo dandanašnji brezbožni časopisi v vseh raznih jezikih, žalibog tudi v našem slovenskem. Kako dobro bi bilo, da imamo knjige, ki bi takim ljudem po volji, v prikupljivi obliki, učile poznati Jezusa in prav umeti, kar nam o njem pripovedujejo evangeliji, sploh, da imamo v našem jeziku tudi olikanišemu svetu primerno mikavno pisano obrambo, apologijo, katoliške vere in cerkve! Slovenska Matica bi si mogla ž njo pridobiti neprecenljivo zaslugo. Dobro vemo sicer, da take apologije ni lehko spisati; zanjo bi bilo treba verhu terdnega znanst va, tudi vmetalniške nadarjenosti, nekako Platonovi podobne. — Ali, ako je taka apologija že — 336 — kje spisana, in spisana tako, da bi jo bolje pri nas težko mogel kedo, ali ne bi smeli mi zadovoljni biti z dobro prestavo ? In res je že spisana, in naši veliki „ S 1 o v a n i “ jo leliko bero v izvirnem jeziku ; pisana je namreč v poljščini in ima naslov: „Wieczory nad Lema nem. Napisal ks. Mary a n M o-raivs ki T. J. Prof. Uniw. Jagiel. Wydanie trzecie. Krakow 1902.“ Koliker morem soditi po enkratnem branju, je to v resnici knjiga, kakeršna bi morala tudi pri nas imeti najboljše vspelie. Obsega, v obliki pogovorov visoko izobraženih ljudi raznih narodnosti, dasi ni preobširna, vender blizu na vse navadniše vgovore današnjih nasprotnikov katoliške vere in cerkve odločne in prepričavne odgovore. Kaker pravim, Slovenci, ki umejo poljščino, naj bero to knjigo v izvirniku*); tudi duhovnik se more iz nje kaj učiti, kar mu o priliki lehko jako prav pride. Za druge, ki jim poljščina ni zadosti znana, pa naj bi se napravila, kar mogoče prt-j, dobra prestava v našo slovenščino in Slov. Matica naj bi skrbela, da se izda in po mogočnosti razširi zlasti po gimnazijah in drugih srednjih in višjih šolah, kjer se, kaker je videti, čedalje huje zajeda indiferentizem ali celo doveišeuo brez verstvo, sklenjeno z unanjo in notranjo podlostjo in gnjilobo. Seveda ne mislimo, da je ta popolna pokvarjenost že splošna; zato tudi upamo, da bodo mladeniči na omenjenih učiliščih, da se oborože zoper take nevarnosti, to knjigo radi brali in jih bo prepričala in poterdila v veri in na pravem potu ohranila.**) Ali kako smo prišli od Serca Jezusovega do te knjige, ki ne govori naravnost o Jezusovem sercu ? Ker serca Jezusovega človek ne more prav poznati, ako pa ne pozna ko božjega ; ta knjiga pa nekako posebno jasno m današnjemu načinu mišljenja primerno ravno božja natoro Jezusovo dokazuje. Seveda pa nam tudi nasproti poznanje Jezusovega človeškega in ob enem božjega serca pomaga prav spoznati iu prav soditi vse, kar je;.saj izhaja vse iz njega, vse je namreč izvirek večne božje ljubezni, ki se je v Kristusa včlovečeua tako preprosto in po človeško razodela človeštvu. Jezusovo serce je torej središče vesoljstva, pravo cen-traljno sonce, iz keterega izhaja luč in življenje na vse strani, do zadnjih meja neskončnosti. *) In vsi izobraženi Slovenci bi se z malim trudom poljščine leliko vsaj toliko naučili, da bi mogli brati poljske knjige in časopise v izvirniku. •*) Knjiga je bila jako poliva.jena in priporočena v „Stimmen aus Maria-Laaeh4. in kaker je bilo tam povedano, se pripravlja vže tudi nemška prestava. — 337 — O spovedi iz pobožnosti. P. B. R. (Konec.) 6. Naložena pokora. Opravi naloženo pokoro natančno, prej ko mogoče, pobožno, skesano in ponižno. Naj pripravniši čas pokoro opraviti je tisti precej po spovedi, če okoliščine pripuščajo. Če pa ne, ni greli jo preložiti, samo pazi, da je ne pozabiš opraviti. Tiste duše, ki so prešinjene od Kristusove milosti in ki zelo žele v popolnosti napredovati, leliko tu in tam prosijo spovednika za večo in ostrejšo pokoro, kaker jo navadno dobe: n. pr. kaj tacega storiti, kar bi sicer storile iz lastne pobožnosti, ali pa, kar težje storijo in večkrat opustijo i. t d. Ker ni dvojbe, da zaslužimo za vsak odpustljiv greh vice, in so najmanjše kazni v vicah hujše od največega terpljenja na tem svetu, bo spovednik prav in modro ravnal, če vgodi željam takih pobožnih duš, zlasti še, ker so pobožne vaje, ki jih opravljamo za pokoro, zelo, zelo zaslužljive pri Bogu. Da se v spokornem duhu ohranimo in napredujemo, moramo pomisliti, da smo za svoje grehe veliko veče kazni zaslužili, kaker lahko pokoro, ki nam jo spovednik naloži. Sv. mati cerkev je sicer zadovoljna in nam dovoli sv. odvezo, da se le podveržemo pokori, bodisi še tako majhni v primeri z našimi grehi; božja pravičnost pa ima uatančnišo mero za greli in za kazen. Majhina in lahka pokorila nam nalaga sv. cerkev, ker se boji, da bi težavuiših ne opravili natančno in bi se tako vnovič pregrešili, 7. Zahvala po spovedi. Ko prideš od spovednice na svoje mesto, misli si, da klečiš pred Gospodom Jezusom. Imej se za človeka, ki mu je odvzeto težko breme, vesel' se v pričujočnosti božji svoje čiste vesti, ki ti nima ničeser očitati in ki more za gotovo terditi t vse mi je odpuščeno. Zahvali se Gospodu, da je dal svoji cerkvi taka tolažljiv in izversten pripomoček zoper vsakoverstne naše slabosti. Prosi ga, naj ne pripusti, da bi kedaj zlorabil njegovo pripravljenost sprejeti te, keder se verneš se skesanim sercem k njemu. Še enkrat obljubi, da boš deržal svoje sklepe, posebno tistega, — 338 — Tei se ti zdi najpotrebniši. Ravno to je največega pomena zate. Priporoči se svojim patronom za njih pripošnjo in pomoč. Potem leliko opraviš naloženo pokoro, če se ti mudi, pa ni treba ponavljati jo, češ, jo bom boljše in pobožniše opravil; tega «e zahteva od tebe Bog in.tudi spovednik ne. Preden odideš, si misli, da ti Jezus govori : „Glej, ozdravljen si, nikar več ne greši“. (J. 5, 14). Kaj mi je storiti, če se čutim pred sv. obhajilom nemirnega, hodisi, da sem se pozabil kakega greha obtožiti, ali da sem se vnovič kaj pogrešil, ali da me kaj druzega teži in vznemirja ? Obudi kesanje, če se ti kaj tacega primeri in bližaj se pogumno obhajilni mizi iz pokorščine do spovednika ali, prav za prav, Jezusa Kristusa samega, čiger namestnik je spovednik. Preziraj taka vznemirjanja, poklekni se zaupanjem pred svojega G-ospoda in sprejmi ga v svoje serce s terdnim prepričanjem, da nadomestita kesanje in pokorščina do spovednika v takem slučaju popolnoma samo spoved. 8. Dolga spoved iz pobožnosti. Le-ta pogostokrat zelo škoduje, zlasti tistim, ki so pretenke vesti in prežive domišljije. Večkrat jih zamota v celo vojsko praznih strahov in nevtemeljenih nemirov. Skušuja to poterjuje. Tiste Bog varuj slušati, ki prosijo za dolgo spoved, da bi jim prinesla mir in vnovič poživila gorečnost. Velik svetnik pravi: enega nemira te reši, deset novih ti pa prinese. Mir boš našel, če ponižno slušaš svojega spovednika, tudi tedaj slušaš, ako se ne strinjata tvoja in njegova misel, tudi, se ti zdi tvoja misel dosti bolj modra. 9. Ponovilo več spovedi. Več spovedi leliko ponoviš : 1. )Ob času duhovnih vaj. 2. ) Keder se bliža kak imeniten praznik in čutiš v sebi po- sebno gorečnost, ali pa, če si prejel od Boga kako posebno milost, ali bil morda priča ostre njegove pravičnosti. 3. ) Keder menjaš spovednika in novemu hočeš odkriti svoje serce, da bi te laglje vodil. 4. ) Preden stopiš v drugi stan. Ker take spovedi niso tako potrebne kaker navadne, se ne vznemirjaj zavoljo njih, ke bi kaj pozabil povedati, saj si se že vsega spovedal v dobro opravljenih prejšnjih spovedih. - 339 — Pomni: ne enkiat, dragi tretjerednik, večkrat preberi m premišljaj ta nauk o spovedi. Kolikor svetejša je. kakšna ree, toliko večo korist nam prinaša, č<- jo prav rabimo, toda — o bridka resnica! tudi toliko večo škodo, če jo rabimo z a n i-k e r n o in 1 e h k o m i š 1 j e n o. Brat Julijan iz Spire. Njegova dela. 2. Oficij sv. Antona. Sv. Anton Padovanski je vmerl 13. junija leta 1231, in še-preden je leto preteklo, ga je papež Gregor IX. priznal in razglasil za svetnika, 30. majnika 1232, ter mu na obletnico smerti določil praznik, ki je bil zapovedan ne le v frančiškanskem redu, temuč po vsi katoliški cerkvi, prav kaker praznik sv. Frančiški. Oba sta se imela obhajati slovesno ko praznika peryega reda z osmino, za novejše svetnike do tedaj nezaslišana čast. Po vsem tem bi se vtegnilo misliti, da je tudi naš sedanji oficij sv. Antona zložen ali že leta 1232 ali vsaj kmalu po tem. V resnici pa ni bilo tako. Perva leta po kanonizaciji se je opravljal namreč za praznik sv. Antona oficij „de communi“, znamenito pa je, da ne preprosto „de communi Confessorum11, temuč „Doc-torum“. Vže pri kanonizaciji je zapel papež po zahvaljni pesmi antifono o cerkvenih učenikih •„ „0 doctor optime, ecclesiae sancta& lumen, beate Antoni-1 itd. in maša se bere še zdaj le z nekete-lirni spremembami, kaker za godove cerkvenih učenikov. Sedanji oficij sv. Antona se je sprejel v brevir nekako mej> leti 1250 in 1260. Zložil je vsega, to je autifone, himne, iuvi-tatorij in responzorije, po besedah in napevih, brat Julijan sam. To je očitno tudi, ke ne bi bilo naravnost sporočeno, iz načina poezije in skladbe, ki je tisti kaker v Julijanovih delih oficija sv. Frančiška. S tem seveda nočemo reči, da je oficij sv. Antona le kak. posnetek Frančiškovega. Poleg splošue podobnosti jezika in ver-zifikacije je namreč oficij sv. Antona znatno različen od Frančiškovega. Po obsegu je Frančiškov bolj pripovednega, kaker — 340 — pravijo učeni, epičnega značaja, Antonov, ker njegovo življenje ni tako polno raznih dogodkov, pa bolj liričnega ali pesemskega. Po obliki gospoduje v Frančiškovem ijambski ritem, v Antonovem pa razen himnov in invitatorija, trohejski. Verzi so za en zlog v onem daljši v tem krajši; braznaglasno rimani imajo tam po osem, tu po sedem zlogov, naglasno rimani tam po sedem, tu po šest. Kar se tiče lehkote in gladkosti verzov, vmetalno sestavljenih rim. nepripuščanja hijata, Antonov offieij ne zaostaja za Frančiškovem, morda ga celo preseza, in to velja menda še bolj tudi o muzikaljni skladbi. Perve večernice so tudi tu, blizu kaker v Frančiškovem oficiju, nekako samostojen del. Misli njih psalemskih antifon, čveteroverstičnih kitic, so mej sabo v tesni zvezi; razvijajo se lepo ena iz druge, kaker je lehko videti tudi iz naslednje prozaične prestave : „Veseli se naj cerkev, ki jo ženin lepotiči ko mater v slavi zveličanih otrok. # „Z modrim sinom se oče ponaša; to se tudi v Autonu dostojno poterjuje. „On je, zaničevaje modrost sveta, pameten povzdigoval čast najvišjega Očeta. »Avguštinovemu vodilu od kraja podveržen je pod Frančiškom postal svetu popolnoma zaveržen. »Zdaj se veseli vkupaj se slavnima očetoma, keterih življenje je tukaj posnemal." — Melodija pervih dveh mej temi antifonami je preprosta in zmerna; v srednji se kaže napredek zlasti v tem, da se v glasovih nekako slika dvojno v njej povdavjeno nasprotje. Še živahniša postaja melodija v četerti antifoni, v poslednji pa se vzdiguje že do vzvišene slovesnosti. Na poslednjo antifono se naslanja perva kitica večerniškega himna, ki je po vsebini ta: »Čestitajmo denes Kristusu kralju veselejše, na keterega slavnem dvoru se Anton vže rad uje. »Očeta Frančiška tekmec se je tako ravnal po njem, da je 'kaker iz studenca izvirajoč potočič vode življenje nosil okrog. »Narazen je tekel na daleč in široko in od smertne žeje posušene z besedo zveličanja napajal poživljajo jih se sveto roso.*) *) Poživljaje: dans (■= reddens) vividos. — 341 — „Na očeta nosivca ran se je opiral sin in ko je pridigal o napisu, je bil oni križan videti.*) „Pod tolikim vodnikom se vojskovaje, premagovaje samega sebe, ni premagan , z vodnikom zdaj vkup 'bivajočega vojaka ga vojska ne pretresa več. „Mi na bojnem polja po očetov slavi hrepeneči, tukaj pod rečjo**) našega imena premagujmo sramoto. „Daj to rojenega rodnik, to rodnika rojenec, in enaki obema vstanovnik, tolažnik to sveti Duh !“ Ako obsegajo psaljemske antifone nekak kratek vvod in splošen pregled življenja svetega Antona, imamo v himnu natanč-niše opisano njegovo razmero do sv. očeta Frančiška s primernim spodbudkom in molitvijo. Antifona „ad Magnificat“ pa se lepo spominja poglavitnih kivjev, ki so deležni časti in slave sv. Antona in sklepa s prošnjo da njega, naj milost Kristusovo pridobi in prinese molivcem. Ta antifona je prav vmetalno sestavljena iz dveh kitic po pet verzov, ki jih vežejo rime v lepo celoto na ta način : O proles Hispaniae, Pavor infidelium, Nova lux Jtaliae, Nobile depositum Urbis Paduanae : Fer, Antoni, gratiae Clnisti patrocinium, Ne prolapsis veniae Tempus breve creditum D..fluat inane. To je : „0 otrok Hispanije, strah nevernikov, nova luč Italije, plemeniti zaklad mesta Padove, zadobi nam, Anton, milosti Kri- *) Sv. Anton je v Arelatu na Francoskem pridigal bratom lia okrajni kapitelj zbranim o napisu križa Kristusovega „Jesus Nazarenus Rex Judaeo-rum" in pri vratih se je 'prikazal vzdignjen v zrak sv. Frančišek s kaker na križ raztegnjenimi rokami blagoslavljajoč brate. Sv. Frančišek je tedaj še živel, pa je bil telesno daleč proč, na Laškem. **) Te besede sov slovenščini prav tako težko razumljive kaker v latinščini. Kaj je to: „r e č našega imena"? Naše ime je „manjši bratje". Po ke-teri reči nam je pa dal sv. Frančišek to ime ? Gotovo po ponižnosti; ponižnost je reč našega imena tedaj, ona se ima vedno razodevati nad nami. Pod ponižnostjo torej premagujmo vse, kar je sramota pred Bogom, tako si prizadevajmo za čast in slavo, podobno slavi sv. očeta Frančiška in sv. Antona. — 342 — stusove zaščitništvo, da propadlim odpuščanja zaupani kratki časne poteče prazen" Te goreče beseda spremlja brat Julijan s primerno krasno melodijo. Navdušenje Padovancev za njihovega svetnika očitno vpliva na skladatelja, keder koli imenuje njih mesto. Toliko o večernicah ; prestopimo k matutinu! Iuvitatorij ima šest ijambskih verzov tako sestavljenih: Jam Christum chorus humilis Alacrius In jubilo collaudet, In quo sacerdos nobilis Antonius De veritate gaudet. To je : »Zdaj naj Kristusa ponižni zbor dobrovoljniše pre-slavlja v radovanju, v keterem se plemeuiti duhovnik Anton resnice veseli". To prestavljanje si misli skladatelj pač ne tolikanj unanje bučeče, temuč notranje, priserčno ; na to kaže melodija, ki jo je zložil navedenim verzom. Misel, ki je v njih povedana, pa daje primeren začetek tudi naslednjemu himnu ; ta potem nadalje opisuje vspeh, ki ga je imelo v večerniškem himnu pohvaljeno prizadevanje in vojskovanje sv. Antona. V plačilo mu daje Kristus samega sebe Omenja se, kako se mu je prikazal še živemu v zastavo večnega zveličanja. In ko je vmerl in ni bila njegova smert, še znana, so po volji božji otroci po mestu tekajoč klicali : „ Vmerl je oče sveti, vmerl je sveti Anton!“ Na ta klik je bilo kmalu vse mesto Padova po konci in meščani so se začeli prepirati zanj, kje bo pokopan, ne kaker za merliča, temuč kaker za drag biser. Na ta dogodek meri srednja nekoliko težko razumljiva kitica: Pio te digna, dum moreris, Natorum fit commotio, Margaritae, non funeris, Cnjus tias possessio. *) *) Po pomenu bi bile te besede menda nekako tako vverstiti: »Dum moreris, fit pro te, cujus fias possessio, natorum margaritae, non funeris, digna commotio . To je : »Ko vmerješ, se vzdigne r.a te, čigav boš, po otrocih prepir bisera ne merliča vreden". Vže br. Jimez Rignldi je liotel pojasniti to kitico, ko piše v svojem življenju sv. Antona : „Ad vocem igitur puerorum tota civitas est eommota" — in nekoliko dalje: »Sed qui od honorem. — 343 — To slavo je bil sy. Anton v Padovi vže prej napovedal in to mesto še vedno namakajo obili darovi milosti božje po sv. Antonu. — Poslednja kitica se obrača kaker navadno k trem osebam presvete Trojice in prosi očiščenja od madežev greha. Antifone „ad Matutinum“, čveteroverstične kitice kaker pri večernicah, so posnete po primerno izbranih besedah dotičnih psaljmov, kaker se je lehko prepričati na pervi pogled; ne bomo torej navajali posameznih, ker so tudi večinoma precej lehko razumljive. Le tretja antifona pervega nokturna bodi posebej omenjena, ker ni berž jasno, v kaki zvezi je z dotičnim psaljmom. V današnjih brevirjih je namreč taka: Conterit miraculis Haereses docentes Fidem Christi jaculis Temere laedentes. Tu se ni lehko berž domisliti, da se opirajo te besede na „dentes peccatorum contrivisti" v predposledujem verzu 3. psaljma. -Ali pervotno je ta antifona drugačna in zveza z navedenimi psa-Ijemskimi besedami očitua. Brat Julijau je pisal namreč tako: Conterit miraculis Peccatorum dentes, Sponsam Christi patulis Rictibus mordentes. „Sterl je s čudeži grešnikom zobe, ki so nevesto Kristusovo se širokimi režami grizli1'. Te res jako krepke besede so se zdele poznejšim gotovo celo prekrepke in so jih torej nadomestili se zgoraj navedenimi. Ali je bila res taka sila, ne vemo ; nam se zdi, da bi se bile imele pustiti nespremenjene. (Konec prih.) šancti sui hujusmodi (uuiultura concitaverat, ut ex dieta commotione mar-garitae, non funeri devotio populi probaretur, sedavit tumultum et illorum civium rautavit 8011111101“. (D’Araules, Le Vie de Saint Autoine de Pa-doue. pg. 114, 116.) Svetega Frančiška Šaleškega nauki o popolnosti. O sumljivih razodetjih in prikaznih. O tej stvari piše naš svetnik neki pobožni osebi: Prikazni, razodetja in prerokovanja tiste dobre osebe zdijo-se mi zelo sumljiva, in kar je še več, tudi popolnoma nepotrebna in nečimerua, ker od ene strani so tako pogosta, da jih že samo to dela sumljive, od druge strani pa se tičejo takih stvari, ketere Bog zelo redkokrat razodeva, kaker na primer gotovost večnega zveličanja, vterjenje v milosti, stopnjo svetosti mnogih oseb, in sto drugih takih reči, ki nič ne koiistijo. Tako je tudi odgovoril sv. Gregor neki cesaričini dvoikinji, ki ga je vprašala o bodočem stanju svoje duše : „Draga hčerka, ti me vprašaš nekaj, kar je toliko težko, koliker je nekoristno.“ Ako pravijo, da se bo že s časom pokazalo, zakaj da so se godila taka razodetja, je to le prazna pretveza, da se ognejo graji in očitavauju. Ako se Bogu ljubi razodeti se svojim stvarem, navadno dopusti, da se poprej kak čudež zgodi, ali odlikuje tiste, keteri dobijo kakšno razodetje z milostjo posebno svetega življenja. Zato pa kaže tudi hudobni duh tiste osebe, ketere hoče preslepiti s-krivimi razodetji v ležujivi bliščobi svetosti. Nekedaj je živela deklica nizkega stanu, ki je bila na prav čuden način preslepljena. Hudobni duh jo je slepil z različnimi prikaznimi in razodetji, tako da je res pri ljudeh zas'ovela. Sle-dujič so pa začeli sumnjati, zavoljo preobilnih razodetji. Dali so jo v službo k blaženi „Mariji od včlovečenja41, ki je živela takrat še v zakonskem stanu. Njen pokojui Gospod — blagega spomina — bil je ž njo nekoliko oster in kmalu se je pokazalo, da deklica ni bila svetnica, in vsa njena posebnost je obstala v mnogih sleparskih razodetjih. Ali kaker sem že rekel, ne sme se zavoljo tega s to vbogo revico hudo ravnati, ampak treba ji je samo pokazati, da se na njene prikazni in razodetja niti ne pazi, še overgavati in zanikati jih ni treba. Ako bi tela sama o tem govoriti, treba oberniti razgovor na druge reči, začeti se razgovaijati o pravih in temeljitih čednostih in o popolnosti duhovnega življenja, in še posebno o priprostosti vere, v k .keršni so živeli svetniki brez prikazni in skrivnostnih razodetji. Kako treba razumevati sveto pismo. Res je, v svetem pismu so jasni nauki, ki so za zveličanje potrebni, in jaz nisem nikedar nasprotno mislil. Res je tudi, da je prav dobro sveto pismo razlagati tako, da se mej seboj primerja njegove izreke, ali vse to z ozirom na versko pravilo ; tudi to sem vedno terdil. M°j tem je gotovo in stalno, in to vedno terdim, da navzlic ti divni in ljubeznivi jasnosti sv. pisma v stvareh, ki so neoblioduo potrebne za zveličanje, ne more najti človeški duh vedno pravega pomena, in da se lahko moti, in res se prav mnogokrat moti v razumevanju najjasniših mest, ki so najpotrebniše za vterjenje sv. vere. To poterjujejo zmote lutera-nov in knjige kaljvinistov, keteri vstrajajo pod vodstvom očetov lažujive reformacije ali cerkvene poprave v nepomirljivem prepiru glede tega, kako treba razumeti besede o vstanovitvi sv. Rešnjega telesa. Čeravno se hvalijo eni in drugi, da so marljivo in zvesto preiskali pomen teli besedi, da so jih primerjali z drugimi izrekami in da so vse odločili po pravilu vere; — navzlic temu se ne vjemajo v razlagi besed, ki so tako važne in tako jasne. Sveto pismo je torej jasno, ali človekov duh je teman, in kaker sova ne more prenašati svetlobe. Način razlaganja svetega pisma, o keterem sem govoril, je prav dober; ali človeški duh se ne zna služiti ž njim. Sveto pismo nam je dal duh božji iu ravno ta duh nam razodeva njegov pravi pomen, in sicer po svoji cerkvi, ketera je „steber in temelj resnice", in s ketere pomočjo čuva in razodeva duh božji nam svojo resnico, to je, pravi pomen svoje besede. Edino cerkev ima gotovo pomoč duha resnice, da nezmotljivo najde resnico v besedi božji, tako da kedor išče resnico te nebeške besede zunaj cerkve, ketera je njena čuvarica, ne najde je nikjer, in kedor jo hoče znati drugače razen ž njeno pomočjo, našel bo laž namestu resnice, in namestu neki gotovi jasnosti božje besede sledi slepilu angelja teme, ki se pretvarja v angelja luči. Tako so od nekedaj delali krivoverci, ki so izešli iz cerkve. Vsi ti so terdili, da bolje razumejo sveto pismo, in hoteli so zboljšati cerkev. Ali zastonj so iskali resnico zunaj naročja zaroč-nice, keteri jo je poveril nebeški zaročnik, kaker zvesti čuvarici, da jo čisto in nepokvarjeno razodeva svojim pravim otrokom. To je, kar ti sploh rečem o tem, kar se popolnoma vjema z naukom svetih očetov. P. — n — n. Življenje sv. očeta Frančiška, sestavljeno v 13. stoletju. (Dalje.) Pridiga pticam. Popotujoč po spoletski dolini blizu Mevanija, je našel sv. Frančišek na njivi množico raznih ptic. In ker je iz ljubezni do Stvarnika ljubil vse stvari, se jim je približal in jih po navadi pozdravil. Videč pa, da ne bežijo, se je razveselil, ter jim je kaker da bi imele razum, začel govoriti rekoč : Sestre moje ptice, ve morate jako hvaliti in ljubiti vašega stvarnika, keteri vam je dal perje za obleko in peroti za letanje, ter vam preskerbel stanovanje v čistem zraku, in mej tem ko ve niti ne sejete, niti ne žanjete in nimate žitnic, vas on vender hrani. Ko je pticam to in enako mož božji pridigal, so po pričanju tistih, keteri so ž njim bili, začele tiste ptice nategavati vratove, odpirati kljune, mahati s peroti ter v njega pazljivo zreti, kaker da bi hotele kazati občutke ljubezni, ketere so imele do božjega svetuika in njegovega nagovora. On je pa mej njimi hodil gori in dolu, dotikaje se jih z obleko, in niti ena od njih ni šla s tistega kraja, dokler jim ni končavši govor dal blagoslova in dovoljenja, da otidejo. Na to so precej vse skupaj v zrak zletele z velikim žvergoljenjem, kaker da bi se mu hotele s tem zahvaliti za dobroto, ketero jim je storil. Odsihmal si je božji mož, preprost po čistosti ne po neumnosti, nemarnost očital, ker je do tedaj opustil pticam pridigati, ko so tako pazljivo, kaker je videl, spreiele besedo božjo. Pomiri lastavice. Zopet neki dan, ko je hotel pri tergu Albijanu pred zbranim ljudstvom božjo besedo oznanjevati, je množica lastavic, ketere so ondi blizu gnjezda delale, tako žvergolela, .da ljudstvu ni bilo mogoče razločno slišati moža božjega. Tem je sveti mož tako-le dejal: „Sestre moje, lastavice, zadosti ste do zdaj govorile; zdaj bodite tiho ter mirno poslušajte božjo besedo11. Iu one, kaker da bi bile razumne, so precej vtilmile, uiti se genile od tam, dokler ni minila pridiga. Videvši poslušavci ta čudež, so Boga poveličevali iu občudovaje svetost božjega moža, želeli dotekniti se vsaj njegove obleke. XXI. Stori, da voda iz skaie izvira. Ko je sv. Frančišek hotel enkrat iti v neko samotno hišico bratov, da bi tam bolj prosto o nebeških rečeh premišljeval, je prejel od nekega kmeta osla za jahati, ker je bil jako slab. In ko je ta kmet v poletni vročini za božjim možem hodil na goro, ter truden od pota in velike žeje obnemogel, je kar je mogel klical za sv. Frančiškom, da, ako se ne okrepča z dobroto kake pijače, da bo vmerl. Ginjen sv. Frančišek od njegove potrebe je pokleknivši pobožno molil, dokler ni občutil, da je od Gospoda vslišan. Na to vstane od molitve : „Teci, reče možu, in tam boš našel vodo, ketero je Gospod, vsmilivši se te, dal ta hip izvirati iz skale". In pil je vodo izvirajočo na molitev svetega očeta, kjer se ni nigdar videlo, da bi bila voda izvirala. Ogenj mu nič ne stori. Ob času bolezni na očeh, ketero je sv. oče dobil zavolj mnogega jokanja in na keteri je on do smerti jako terpel, je siljen od gospoda Hugona, škofa Ostijskega, da bi se dal zdraviti, ko je zdravnik belil železo, da bi ga žgal, kar je telesu svetega očeta strašno grozo delalo, on ogenj tako le nagovoril: „Moj brat ogenj, mej drugimi snovmi najimenitniši, jaz sem te zmirom v Gospodu ljubil; bodi mi zdaj prizanesljiv, da bi te mogel žgočega koliker mogoče lažje prenašati.“ Prekrižavši na to ogenj, seje dal žgati. Bratje so pobegnili, ker si niso upali gledati bolečine. Železo se vtisne v mehko meso in žge od ušes do obervi. Ko so se bratje vernili, jim svetnik smehljaje se reče: „V sercu plašljivi, zakaj ste pobeguili? V resnici vam povem, da nisem čutil nikake peko-čine ognja, uiti bolečine mesti.“ Zdravniku je pa rekel: „Ako ni meso še prav pečeno, vtisni zopet (železo).“ Zdravnik videvši ta božji čudež, je rekel: »Bratje, denes sem videl čudež.“ XXII. Ozdravi duhovnika. Mej darovi drugih kreposti je imel sv. oče tudi milost ozdravljanja. Nekoč, ko je v palači škofa rijetskega neki kanonik po imenu Gedeon, pohujš'jiv in posveten, težko bolan ležal, je dal k sebi priti moža božjega ter ga je se solzami v očeh prosil, da bi nad njim storil sveti križ. On pa mu reče: „Kako naj prekrižam tebe, mesene želje sledečega in križa Kristusovega — 348 — sovražnika ?“ ter pri d ja!: „S'cer te pi v imenu Gospodovem prekrižam, ali znaj, da boš še huje terpel, ako se ozdravljen, po-verneš v greli/ Storivši nad njim znamenje sv. križa, je on precej ozdravljen vstal rekoč: ,.Hvala Bogu, rešen sem/ Malo po tem se je pa povernil v greli. In ko je v hiši nekega tovariša kanonika spal, se streha nad vse podere, in ko so se vsi drugi rešili, je on sam po prerokovanju moža božjega poginil. Več enakih slučajev opustim, da ne bom predolg. V svetniku je bila namreč taka krepost najvišjega, da niso samo mnogi prejeli milost ozdravljenja vpričo njega, temuč tudi daleč od njega po tem česer se je bil on doteknil. Svetniku božjemu so dajali tudi mariskrat blagosloviti kruh, keterega so jedli bolniki in ozdraveli so od raznih bolezni. Voda se je v vino spremenila. Po njegovih zaslugah so se kakšenkrat elementi v drugo reč spreminjali, ker ko je ravno ta svetnik enkrat pri samoti sv. Urbana bolehal, se mu je čudežno voda v vino spremenila. In po okusu tistega vina je tako hitro okreval, da se je pri tem dvojen čudež pokazal. Koliko mogočuo je pa on hudobnim duhovom zapovedoval, ter jih iz obsedenih ali skušanih s poveljem ali z molitvijo izganjal, poišči v njegovi celotni legendi. XXIII. Akoravno je pa on pred koncem življenja imel dosti slab vid, zaradi bolezni na očeh, se je vender znotraj bliščal od luči preroštva, tako da ni samo na to, kar spada k spoznanju Boga in sebe, temuč tudi tajnosti sere drugih in lastnosti prihodnosti po razodevenju sv. Duha jasno poznal. Poznanje skrivnosti. Uh ! kolikokrat je on po razodevenju sv. Duha poznal djanja nepričujočih in skrivnosti razodel ! Koliko jih je opominjeval v spanju, keterim je vkazal, kaj jim je storiti ir, zabranil, česer se imajo ogibati! Kolikerim je prerokoval v prihodnosti zla, keterim so se ona na videz vsekako dobra zdela! Tako je tudi spoznavši konec hudobnih jim naznanjal milost zveličanja. Preroštvo. Nekoč je bratom o bratu Bernardu, keteri je bil z njim drugi brat v redu, tako le prerokoval : „Povem vam, da so bratu Bernardu dani za vajo jako tenki hudobni duhovi, in mej drugimi — 349 — najhujši. Napadali ga bodo in tarali, ali on bo vse sijajno zrna-gal. Naposled po nehanju vsake nevihte, bo vžival čudapoln mir, ter srečno končavši svoje življenje, bo odšel h Kristusu.“ Vse,, kaker je sv. Frančišek prerokoval, se je zgodilo. Tudi je njegova smert bila poveličaua s čudeži. Vidi misli. Diugcč je sv. oče Frančišek, truden od pota in jako slab v družbi brata Leonarda, plemenitnega asižana, jahal oslička. Ta (br. Leonard) je očeta peš spremljeval in ne malo vtrujen, je nekaj človeškega občutil in iz nepoterpežljivosti v trudu sam v sebi godernjal: „Tega oče in moj, nista li enaka bila ? In glejte ta jaha. jaz mu pa peš osla vodim.“ Ko je on to mislil, je hitro sv. Frančišek stopil z osla ter je take stvari mislečemu bratu rekel: „Ni prav, da jaz jaham, in ti peš z mano hodiš, ker v svetu si bil imenitniši in mogočniši od mene." Brat je koj osupnil ter od erdečice oblit spoznal, da ga je sv. oče zasačil. In pade na tla pred njega ter mu jokaje odkritoserčno razloži svoje misli in ga odpuščenja prosi. Drugi brat, po imenu Rikerij, imenitnega stanu, je tako visoko cenil sv. Frančiška, da je bil prepričan, da, keteregakoli on ljubi, tega tudi Bog ljubi, keterega pa on zanemarja, za tistega tudi Bog ne mara. In ker je bil boječ, je menil, da ga sv. Frančišek ne ljubi, in zavoljo tega se je on dalj časa strašil, nikomer si pa ni upal razodeti, kar je od znotraj terpel. Nekega dne pa ga od navadne misli nemirnega in pri celici sv. očeta mimogre-dočega, pokliče k sebi, ter mu reče: „Naj te obena misel, sin, ne moti, ker mej tistimi, ketere jaz posebno ljubim, ljubim tudi tebe ; keder se ti poljubi, stopi k meni, in o čemer se ti poljubi, pogovarjaj se z mano." Brat je začuden osupnil, od kod, da je o tem sv. oče zvedel, in potem je jako napredoval v njegovem prijateljstvu in božji milosti. XXIV. Preroštvo. Ob času ko je kerščanska vojska obsedala Damjato, je bil tam tudi sv. Frančišek se svojimi tovariši, bil je namreč šel tje po morju iz želje marteruištva. In ko so se kristijaui pripravljali na dan boja, in je slišal to človek božji, je bil jako žalosten in je rekel svojemu tovarišu: „Ako se bodo zdaj sprijeli, mi je Gospod razodel, da bo slabo za kristijane ; ali ke bi jaz to povedal, me- — 350 — bi imeli za neumnega, ako pa molčim, me bo vest pekla.“ Tovariš mu odgovori: „Sprazni vest, in nič ne maraj, ako te bodo ljudje imeli za norca." Sv. Frančišek toraj z resnim opominjeva-njem vojsko kristijanom odsvetuje ter jim napove v kratkem zgubo. Eno in drugo, kar je svetnik prerokoval, se je zgodilo, ker se je njegov svet zaničeval in kristijani so v vojski podlegli, tako da jih je bilo 6000 vjetili in pobitih. Svetnika je na to navdajalo ž njimi sočutje, one pa kesanje, ker so njegov svet zaničevali. Ko je bil gospod Hugo še škof v Ostiji, je sv. oče prejel od Boga razodevenje, da bo on postal papež vojskujoče cerkve. Zato je vsakikrat, ko mu je pisal, rabil te besede : „Prečastitemu očetu in gospodu Hugonu, celega sveta škofu," s čemer je hotel reči, da je on izbran po božjem določilu za papeža vse cerkve. Kako je bil mož božji Frančišek napolnjen z božjimi darovi, naj bo to v zgled, in to malo, kar se je reklo, naj zadostuje iz mnogega, tako da, gdor to želi znati, naj iz tega nekoliko izve. XXV. Njegova podoba. V zaderžanju je bil sladak, v govoru prijazen, v molčanju zvest, v svetovanju previden, v duhu zmeren, v molitvi stanoviten, v premišljevanju povzdignjen, v vsem goreč. V odpuščanju hiter, v jezi počasen, v umu prost, v razlaganju tenek, v izbiranju oprezen, v vsem enak, sč sabo ojster, z drugimi mehak, zgovoren v občevanju, blag v pogledu, zrel v obnašanju, po postavi sreden, približujoč se bolj majhinosti, temnih las, Černe z lasmi ne popolnoma zabraščene brade, tenkih nog, jako suh, ojstre obleke, kratkega spanja, jako dolgih rok. In ker je bil jako ponižen, se je kazal vsem ljudem popolnoma krotkega; se vsemi je bil koristno v soglasju, svetejši mej svetimi, mej grešniki kaker da bi bil eden izmej njih, tako, da je bila njegova pričujočnost vsem koristno ljubezniva. XXVI. Odperte bukve. In ker je s celim sercem hrepenel biti v vsem volji božji vdan, je enkrat želel, da bi mu Gospod pokazal, na kak način bi mu mogel popolniše služiti, in kaka je posebna volja božja glede njega. Pristopil je torej k svetemu oljtarju, ter postavivši nanj svete evangeljske bukve, ponižno kleče Gospoda moli, da bi mu pri pervem odpertju tistih bukev blagovo’juo pokazal, kar želi - 351 — (od njega), kaker beremo tudi, da je kak drugi, prejšnjih svetnikov prosil. Ko je od molitve vstal ter se prekrižal, in v pervič bukve odperl, je našel : „Terp)jenje Gospoda našega Jezusa Kri-stusa“, in da ne bi mislil, da se je to le slučajno zgodilo, je enako odperl v drugič in v tretjič in naletel na ravno tisto ali enako. Spoznal je toraj mož poln Boga, da mu je po potu ter-pljenja in britkosti nasledovati Kristusa k slavi, kaker je pisano, ker je.,bilo treba da Kristus terpi, in tako vstopi v svojo slavo", Luk. XXIV. 26, akorayno se bolj zdi, da je to bilo predznamenje druge skrivnosti, ketera se je imela kmalu potem v njemu zgoditi. (Konec prihodnjič). Priporočilo v molitev. V pobožno molitev se priporočajo rajni udje 3. reda skupščine gori ške : Ana (Frančiška) Golja iz Grahovega, Katarina (Barbara) Šuligoj iz Gorenjega polja, Uršula (Elizabeta) Klavčič iz Podgore, Katarina (Ana) Kumar iz Gorice, Marija (Elizabeta) Prešeren iz Kromberga, Katarina (Elizabeta) Plesničar iz Čepo-vana, Marija (Frančiška) Makuc iz Loma; b i I j a n s k e : Terezija (Frančiška) iz Biljane ; Marijana Hribar, tretjerednica in prednjiea Marijine družbe v. Kosezah, fara Vodice na Kranjskem. Nadalje se priporočajo v molitev : A. K. duhovnik na Kranjskem ; mons. Ivan Abram, kanonik v Gorici; J. E. za dar razumnosti. terdno zdravje, srečo in blagoslov v zakonskem stanu ; br. Franč;šek, tretjerednik iz Verhpolja, zoper dve napaki zelo nevarni F. B., tr. iz Sela, priporoča svojo sestro tretjerednico, da bi ji Bog podelil zaupno in veselo serce ; neka sestra svoje na nogi bolno sestro, da bi ozdravela ; neka oseba, da bi dosegla svoj dobri namen ; neka tretjerednica iz Celja za stanovitnost v dobrem ; M. K. iz Vojnika za ljubo zdravje, če je božja volja in srečno zadnjo uro; A. V. za pomoč v neki stiski, za zdravje celi družini, posebno za bolehno sestro ; neka oseba na Štajerskem, da bi mogla dolžnosti tretjega reda natanko dopolnjevati, za pomoč v dušnih in telesnih potrebah in za dar pravega spoznanja in sv. upanja; neka oseba, da bi mogla v samostanu vse dolžnosti zvesto izpolnjevati ; neka tr., da bi mogla natanko dopolnjevati četerto božjo zapoved; M. B. tr. da bi spoznala voljo božjo glede izvolitve svojega stanu, da bi zadobila tolažbo in mir v skušnjavah in britkostih. da bi nastopila pravo pot popolnosti; dve duhovniji za goreče dušne pastirje in razširjenje Marijine družbe; neka tretjerednica priporoča svojo sestro v samostanu za zdravje in stanovitnost v dobrem, brata, da bi spolnjeval pravila Marijine-