Knjiga Slovenska XIX. veku. V izvestju I. mostne deške šole pri sv. Jakobn v Ljubljani je spisal M. Mocnik 1. 1865 pomenljivo razpravo: ^Odgojovanjf1 nekdaj in sedaj'' (Tov. str. 228); 1. 1868: ,,Zanemarjeni otroci v našeni mestu" (Tov. str. 251). L. 1869 je prišla posebej na svetlo njegova ,,Zemljppisna začetnic a", ponatis iz ,,Uč. Tov." 1. 1868—69. V Ljubljani. 8. str. 194 (Vid. Tov. 1. 1879 str. 96). L. 1869 je pomagal Praprotniku sestaviti n o m š k i dcl v A b e c e d n i k n slovensko - nemškera; 1. 1874 j(> spstavil ,Jni(Miik šolskih o b 1 a s t n i j, s o 1 i n u c i t p 1 j e v p o S1 o venskem". Tec. II. 8. str. 143. Nat, Milic. (Tov. 1872. str. 351. 1874 str. 111). Z blagom, kolikor ga je priobčil dotlej M o č n i k v ,,Tovaršu in Daniei", napolnjene bi bile dokaj čvrste knjige. Vzlasti pa jp deloval v društvih prej inipnovanih marljivo vso to dobo. Kadar so sp za npniškimi tudi slovenski učitplji jpli louti od cerkve in duhovnikov, svaril jih jo inodro in rezno poprijeinal neničurje in liberaluhe. nNi še vseh dni konec in še so učitelji, kateri se ne sramujejo biti katoličanje; tudi ni povsod tako, kakor pri nas v Avstriji, ko dunajski židovi in nevprci keršč(>ni ali nekerščeni od ,,lehrertaga" do ,,lehrertaga", od Dunaja do Colovca in tako naprej svoje obrabljeno blago na prodaj nosijo; kerščanski učitelji pa stenne slabo blago za dobro kupujejo, in ga po ožjih krajih raznaJajo . . Brez vore jt' vse domoljubje, vsa še tako navdušena narodnost le zgolj koristolovjc, katero sp zaganja iz kota v kot, iz pi-enapptnosti v prenapptnost . . Prazna ,je govoriea: Naroden seni, ali cprkvpn niscm. Tako se zgovarja vsak vetrogončic1 . . Skrajni čas je tedaj, da se učitelji odločijo, in tisti, ki Jc niso svojega prepričanja spreinonili, kakor ponošpiiP obloke, zbirajo sy okoli znainenja, na katprciii so zapisano pomoiiljivp bcspdo: Vsp za vero in narod. — Prihodnjost je tein zagotovljpna, katerih škit jc poštenost in značajnost, in ki se bojujejo z orožjem ])ravice in resnice (T. 1872 str. 368)". — l)a jp v obeli obrainbiiih spisih zoper napad ,,Zur Lebrerlbrtbildung in Krain" duliovito sodeloval, to st» ve. Ker si je t.pdaj poinišljeval A. Praprol nik, postal je listu za šolo in doin z 1. 1873 odgovorni vrednik Ma t c j M o č n i k, uc-pnik v I. mestni šoli v Ljubljani, Llt mu jo dal po razpravi Jpzičnikovi (IV, 2) v naslovu obliko JTčiteljski Tovaris" in 1. 1880 v št. 12 sp je iz vrcdnika prelevil v urednika. Koliko vzgojeslovnih spstavkov in katere podučne stvari je v tpj dobi spisal vrednik sam, to se pač povedati no niore. Sploh utegnejo biti njpgovi n. pr.: Otročji verti. Ljudska šola — narodna šola in ,,Narodna šola". Otroei, roke na klop! 0 šolskih slovenskih knjigah in razmeri mej duhovnikom in učiteljeni. Mertvo morjp. (.) dpkliškili — samostanskih šolah. Zenska odgoja. 0 nadzorovanji pri cerkvenih opravilih. 0 nagibih nravnega življpnja (1873). Šola. Kar se Anžek ni uril, tudi Anže ne zna. Poduk. Zavedanje. Učiteljeva modrost. Vera in izobraženost. Moč v veri. Resnoba in ljubezen (1875). 0 spridenji šolske niladiiip. Katoliški shod na Dunaji. Pokorščina. Bosna in Hercegovina. 0 nesnagi pri Jolarjih. 0 učenji tujih jezikov. Ljudstvo v Bosni. 0 žalostnpni stanu ljndskih Jol na Koroškem. Šolski deček po ljudskih zastopih in parlauientih. Narava, vodnica učitelju. Zeinljepisje in zgodovina v ljudski šoli. Ljubezen do doinovinp. Narodnostno vprašanje. Sokrat ppdagog. Zabava in pouk. Palestina (1. 1881 str. 344—379) itd. — Ta hvala gre vredniku Močniku, da si je znai pridobiti za svoj list vrlih s o t r u d n i k o v — posvečcnih in posvetnih, ki so otovorili ,,Tovariša'" s krasnimi spiski na pr. Spomini na Uunaj in okolico 1. 1874—5 in Spoininske slike 1876—7 (Jos. Levienik); Pedagogični pogovoril. 1877—9, Perva odgoja otrokova 1. 1881 (Jos. Ciperle); Nekaj o načertu za prirodoslovje na srednjej stopuji ljudske šole 1. 1880 (L. Lavtar); Učitelj Ljudoniil v nadaljevalni šoli 1. 1875 (J. Flis); Dobri sveti (1879), Corrigenda v pedagogični zgodovini Bohmovi (1880), Veni in nioroni (1881) sj). Stric (A. Kržič), polpg Jezičnika itd. Razdelek o slovstvu in učilih je od leta do leta naraščal, dopisi iz raznih krajev so se množili, zlasti obravnave iz društev in zborovanj učiteljskih. ObJirno je navadno vrednik sam porocal iz deželnega in državnega zbora o zadevah šolskili in učitpljskib, o novili postavah, ter sp iskreno spominjal uinrlih narodnili in šolskili mož, ki so bili p. Dr. Orpl, Costa, Razlag, Hleiwois, kan. Zavašnik (1875), Legat, Ivanetič, Sot, Bostijančie itd. M. M o č n i k je prevzel vredovanje ,,Ucit. Tovariša", kadar so se bili učitelji žc razšli v dva tabora, in boriti se mu je bilo ne le z nemškimi in nemškutarskimi, temuci tudi s slovenskimi tovariši v doniačom taboru. Kako .sp j<> branil in bojcval, mora se le brati; tu naj oiiipnhn iV npkatpre točke, da sp spozna orožjo in način njegovega vojskovanja: ,,Nekaj za predpust je to, kadar pravi uritelj: Jaz s(Mii neodvisen; ali — kadar učitelj iz Kodarjev politikuje: Toinu služim, temu strežem, kateri me plačuje, od katercga kaj pričakujem . . plašč po vetru! — Prisiljen odgovor na dopis iz Ljubljane v ,,Napredku", češ, ,,Uč. Tovariš" je kot tihotapec presel k duhoviiom, razlaga, kako sp jp ,,Uo. Tov." pričel, po katerih načelih sp jp vredoval in se še vreduje, terpravi: ,,Kder hoče zajpmati čiste vodp in naserkati sp pravega liberaliznia, naj bere ,,Laibacher Schnlzeitung"; kdor lioče vcdeti, kakošni so slovenski liberalni učitelji, naj bere ,,81ov. Učitelja". Kdor pa ni še plašča po vetru zasukal in inia pravi pojem kerščanske ljudskp šole, naj pa bere ,,ostar(4cga Tovariša" (1873 str. 74). Tako po vseh nstih se je boril zlasti zoper ,,Laibach. Schulzpitung", katpra jp tudi — njemu najbolj gorka, češ, edini ta ne utilme — naitadala zdaj učitpljp I. niestne šole, da so preveč narodni, in da ,,Krain. Landes-Lehrerverein" novim Jolskim postavani hoee veljavo pridobiti brez ozira vere in narodnosti; zdaj ,,Narodno šolo'', da prenialo koristi; zdaj ,,Učiteljsko slovensko društvo", kakp udp iina, pa jib je vendar k sebi vabila; zdaj ,,Tovariša", da je ,,ein Messnerbliittchon, ein Blatt niit urklerikaler Tendenz, ein glaubonsstarkes Blatt4' in vrednik njegov ,,ein hartg(\sottener Messnpr, ein Generalministrant" it.d.! ,,Ako je vrednik tisti Jona, ki je vzrokoval tak vihar, svptuje Močnik sam, vcrzitp ga v morjp, in postala bo tihofa, t. j. iip berito vpč mpžnar.skega lista (str. 351 cf. 334 1. 1873)". ,,Vpitje, katero vzrokujejo nekateri listi, zdi so nii prav prinierno tistenm izreku ošabnp niuhp. Konji so dirjali, vozovi so dordrali, na kolib pa je sedpla niuha, ki zavpije: Oj koliko prahu sem naredila (1. 1874 str. 356)! — Se ve da, g. Sima, ki gleda naprpj in nazaj in sp uklanja na desno in na levo in s cp])cpiii ])išp le takrat, kadar ve, da bo zato dobil eukerčka in putra na uoiteljski ovsenjak, ne more drugače pisati (str. 382)''. Svojim tovaršem učiteljem jp konec starpga leta povedal celo prestaro basen o kralju, ki ga jp Jupiter naposled žabain dal na njih zahtevo! — Jako dovtipno je popravljal razpravo, katero je o šolstvu na Kranjskem od 1. 1850 imel prof. Linhart pred konstituc. zborom, kjer je govorjenje o razineri inpd cprkvijo in šolo, o šolskih nadzornikih, ali naj občina ali država j)lačuje učitelje, kdo naj jih imenuje, o zanemarjanji nemščine, o verskem nauku jo-li domača družinska zadeva ali tudi šolska itd. (1875 str. 142—173). 0 šolskih skušnjah in veselicah je pisal: Ako so javne skušnje, bi morala biti javna darila in odlikovanja. Brez tega javna prpskušnja nima pravega poniena. Solnce in dež, plačilo in kazon niora pri odgoji biti o svojem časn; naši otroci niso niodrijaiii, da bi sp učili samo zarad tega, ker je to njini na korist. A tudi žolskih veselic ne zainotujenio, javnih preskušenj pa vendar ne dosežejo. Stariši hočejo vedeti, ali so se njih otroci kaj naučili, pa tudi radi vidijo, da se to javno pokaže. Sicer bi sp o raarsičem lahko reklo, kakor o čorni inaši: Ni slavosppva, ni veroizpovedanja, dolge niolitve, dolgo branje, na koncu pa še blagoslov^a ne itd. (str. 234). — 0 nasvptih, kako bi se oponioglo vedno večjemu s p r i d p n j u š o 1 s k e in 1 a d i n e (po Oesterr. Schulbote), pravi: To so besede, je rekla lisica, ko je jagode na molku prebirala! — Resnica jp vpndar tako blizo, da jo vsak lahko razump, a lo ucpni svet jp išče tam, kjer je ni, in hodi okoli pravega vzroka, kakor mačka okoli vrele kaše. ,,Brez keršeanstva ni pravp kreposti, pravični moj iz vere živi1'. Dokler sp bodo toliko bali cerkve po šolah, kakor se je dosihmal boje, ne bode boljp ne, marveč čpdalje slabeje (str. 208 1. 1876). — Skoro vse stareje slovstvo naše je merilo na to, in tudi novpjše na pr. družba sv. Mohorja, domači časniki itd. učijo in iuv'ijo, kako naj sp vzreja niladina, kako odgoja človeštvo. Klicati je treba sedanjpnm vpkn le: Prav si odgovoril, veš žp vpš , ali stori tudi tako, in boš živel, — boš dosegel casno in večno srpčo (str. 55 1. 1877). — Kadar so mu oponašali, da je prpklprikalen, premalo izbirčen v spisih, nikakor všeč slovenskim učiteljera itd., odgovarjai je kratko in krepko: Resnica oči kolje. Oblak brez dežja, pa list brez barve, sta si zelo podobna. Več ko je liberalizma, nianj je svobode. Kjer ni zaupanja, je vrse prigovarjanje brezvspešno (str. 188). — Magnptična igla ne miruje prej, dokler ne kaže na sever, konservativna stranka ne more hvaliti šolske postave prej, dokler se v obče ne prizna glavno načelo: Šola mora imeti cerkveno podlago ali mora biti verska (1879 str. 196). — V tem istem smislu odgovarja Lapajnetu v obonem zboru zarad ,,Tovariša" (str. 319). Od tega časa pa, kar rau slovenski listi niso več na razpolaganje in tudi ,,Schulzeitung" ne prinaša voč takih zabavljic na slovenske učitelje, kakor nekdaj, pošilja pa ta naš prijatelj svoje spise drugam, in tam udriha po ,,Uč. Tov.u in njega uredniku . . Dobri Bog! varuj me mojih prijateljev, neprijatpljpv sp bom uže sam branil (31). — Narodni učitelji pozor! Slovanstvo dobiva tal; . . raar hočemo eakati postave, katera bo ukazala učiteljpm, pobrinuti se za narod, pristopati narodnim učitpljskim društvom, delavnim biti na polji narodne prosvotp . . I kaj pa ti je naredil Aristid, da ga sovražiš? (Jloveka no poznam, a meni ne dopada, da ga zovejo pravionpga (1881 str. 47), odgovoril je Atenec Aristidu, ki moral je v pregnanstvo (cf. Uc. Tov.)! — Metelko Germanicus alias ,,deutscher Schulvereina' obeta v ,,Laib. Schulzeitung" 300 gld. nagrade učiteljem, ki se bodo odlikovali v nemšeini, eeš, ucitolji ali tudi občinp se vabijo, naj sp same ponujajo za ponemčevanjp, za orodjc germaiiizatorjpm v dežpli. Te nagrade so kakor nalašr za to, da nastane še veči razpor in razkol ni(>d kranjskimi učitelji, t. j. kar mora vsakemu ov\ odpreti (str. 127). Boril se je Močnik zoppr ,,Laibach. Schulzeitung, Laib. Tagblatt, Laib. Ztg., Oesterr. Schulbote"; pa tudi slovenski so mu nasprotovali p. ,,Slov. Učitelj", posloj ,,Popotnik" na Stajerskein, ,,Sola" na Goriškeni. 0 tej razkolniji so mnogi želeli, naj bi sc učiteljski ali šolski listi slovenski zedinili. V ta namen je spet v občneni zboru ,,Uč. slov. društva" 1. 1881 svetoval Lapajne, naj sp to stori. Modro nm jp odgovarjalJ. Toinšič, in naposled Močnik sam, češ, Tovariš drži se že 21 let, na razpolaganje je kranjskim, a tudi štajerskim, goriškim učiteljorn, čeinu ga žrtvovati neznaniin napastnikom na ljubo (str. 319) itd.! — Sploh se more reči, da navdušenjp med učitelji, ki so novodobno šolstvo užo okusili, zelo ponehuje, pisalje (str. 382) v razpravi o deželnem zboru Tirolskpm. V jedni stvari pa so bili vsi učitelji zložni, da so nove plače hvaležno sprejeli, a spdaj, ko vidijo, da so plače vpč ne zboljšujejo, tekmujejo še za petletne doklade, ker te s« brpzpogojno ne dele. Sploh je pa vse pri vladi in pri nje izvršujočih organih; kakoršni so ti, tako pa ravnajo z učitelji nji podložni, tn bolje, tani slabpjp; učitclj pa svoboden ni bil prej in tudi sedaj ni, ker drugi sodijo o njeni, njegovera stanu in njegovi delavnosti. —