List 35.
Politični oddelek.
Seme razdora.
Gospod dr. Šusteršič je na shodu v Kamniku in v Ribnici formuliral novi program katoliške stranke in postavil na prvo mesto uvedenje splošne, direktne in jed-nake volilne pravice ter tajno volitev.
To je nekaj popolnoma, novega in če se bo poskusilo ta program uveljaviti, to se pravi, če katoliška stranka tega novega programa ni samo „zaradi lepšega" razglasila, nego bo kakor se spodobi dostojni stranki, delala na to, da se izvede in sicer pred vsemi drugimi točkami, potem se to naj dalekosežnejšega pomena.
Katoliška stranka je bila do zadnjega časa najod-ločnejša nasprotnica splošne, jednake in direktne volilne pravice. V njenem oficijelnem programu, ki ga je formuliral I. katoliški shod, ni o tem niti besedice in postopanje katoliških poslancev v državnem in v deželnem zboru kaže, kako nasprotna je bila stranka vsakemu razširjenju volilne pravice. V državnem zboru je njen voditelj grof Hohenwart strmoglavil grofa Taaffeja samo, ker je ta hotel razširiti volilno pravico, v deželnem zboru pa so se poslanci katoliške stranke do skrajnosti upirali predlogu o uvedenju direktnih volitev za deželni zbor.
Zdaj nakrat pa je prišel gospod dr. Šusteršič z zahtevo, naj se naredi konec sedanjim parlamentarnim razmeram s tem, da se uvede splošna jednaka in direktna volilna pravica. Zahteval je to nujno, predstavljaje to premembo volilnega reda kot sredstvo zoper vse obstoječe slabe razmere, kot sredstvo, s katerim se bo takoj rešila cela vrsta perečih vprašanj, in katerim pride tudi vprašanje o narodni ravnopravnosti   do  ugodnega konca.
Na shodu v Ribnici je gosp. dr. Šusteršič povdarjal, da ta njegov program ni nov, nego da je star že — osem mesecev.  No, mi bi se tudi  sedaj ne bili bavili z
njim, da mu ni vodstvo katoliške stranke v oficijelni izjavi v polnem obsegu pritrdilo. S to izjavo je stranka zavrgla svoj dosedanji program in se jasno in izrecno postavilo na podlago programa, ki ga je razvil dr. Šusteršič. Ne mislimo, razpravljati o splošni, direktni in jed-naki volilni pravici in o posledicah, ki bi jih imelo uvedenje take volilne pravice na občni položaj, dasi ne tajimo, da bi nam taka volilna pravica ne bila posebno simpatična. Prebivalstvo Avstrije še ni povsod jednako zrelo za tako reformo, sicer pa so tudi razmere take, da uvedanja take volilne pravice ni želeti, dokler se ne dožene narodnostno vprašanje, zakaj, če se sedaj izvrši taka volilna reforma, zgine narodnostno vprašanje z dnevnega reda in mi Slovenci smo izgubljeni.
Po naši sodbi ni misliti, da bi prišlo sedaj do oktroiranja splošne direktne in jednake volilne pravice, kakor to zahteva dr. Šusteršič. Katoliška stranka je menda slišala nekaj zvoniti o tem, da je dr. Korber mislil na uveljavljenje Taafifovega načrta, ni pa ničesar slišala, da je ta projekt, ki bi posebno Poljake in nemške liberalce silno oškodoval, socialne demokrate pa znamenito utrdil, že zopet pokopan.
Oktroirala se taka volilna pravica, kakor jo zahteva dr. Šusteršič bržčas ne bo in v državnem zboru tudi ni dobiti zanjo večino, ali vzlic temu je z izjavo katoliške stranke vrženo seme razdora mej stranke desnice.
Poljaki, konservativci in tudi Čehi so indignirani in smatrajo izjavo dr. Šusteršiča za zahrbtni napad o najkritičnejšem času. S tem je vzbujena mej njimi velika nezaupnost proti slovenskim poslancem. Ti veljajo sedaj za nezanesljive, zavratne zaveznike in bodo to slovenski poslanci že še občutili, četudi seveda nobena rečenih strank teh zaveznikov ne bo od sebe podila.
Sicer pa se nam dozdeva, da je nemoralno in nedopustno, če poslanci katoliške stranke sami ostanejo zavezniki tistih strank, ki nasprotujejo reformi volilnega reda po receptu dr. Šusteršiča. Po gosp. dr. Šusteršiča izjavi tiči vzrok vsega zla  v  sedanjem volilnem redu, v
Stran 334.
privilegijih, ki jih vživajo veleposestniki itd.; po njegovi sodbi so ti zastopniki klike, ki nasprotujejo z varovanjem svojih krivičnih privilegijev ljudskim koristim; po njegovi sodbi ne bodo zavladale boljše razmere, dokler se ti privilegiji ne odpravijo, dokler ne pride ljudstvo do odločilne besede, a čim se to zgodi, bo vse dobro.
To je prepričanje dr. Šusteršiča in to je prepričanje vodstva katoliške stranke. V očigled temu pa moramo vprašati: Kako se to strinja z dejstvom, da so poslanci te iste katoliške stranke zavezniki tistih škodljivcev države in ljudstva, zavezniki tistih klik, ki so vzrok vsega zla, kako se morejo pajdašiti s strankami, ki nasprotujejo volilni reformi, s katero bi vsem nesrečam naredilo konec? Če izvira sklep vodstva katoliške stranke iz poštenega prepričanja, potem ima to vodstvo dolžnost, da iz svojega sklepa izvaja naravne konsekvence in iz-posluje, da se bodo poslanci njene stranke ločili od tistih priviligiranih ljudskih škodljivcev. Poslanci katoliške stranke nimajo ničesar iskati v družbi tistih, ki so ovira, da se morejo zboljšati sedanje slabe razmere, ti poslanci morajo iskati zaveznike drugod, pajdašiti se smejo samo s stranko, ki smatra tako kakor oni volilno reformo za prvo in najnujnejšo stvar, taka stranka so socialni demokratje.
Ako katoliški poslanci ne bodo izvajali konsekvenc iz svojih izjav in sklepov, bo to dokaz, da j*h ni smatrati resnimi, da se je cela stvar sprožila samo iz agita-toričnih namenov, da je vse vpitje po volilni reformi le komedija in druzega nič. I nam se zdi, da tudi res ni druzega nič kakor komedija, ki ne bo imela druzih posledic, kakor da se je mej stranke desnice vrglo seme razdora, in da se je slovenska državnozborska delegacija osmešiia in kompromitirala.