Uvodnik
V reviji ostajamo zvesti vprašanjem dolgo trajne oskrbe, da bi slovenski vladni politiki ter upravnima resorjema zdravstva in sociale pomagali uresničiti obljube o oblikovanju slovenskega nacionalnega sistema in zakona za to čadalje bolj pereče podrovje. V tej številki je nrstal vsebinski trikotnike iz prispevkov, ki oklepajo eno od najobčutljivejših vsebin dolgotrajne oskrbe starostno onem oglih, kronično bolnih in invalidnih ljudi - to je preprečevanje nasilja nad oskrbovanimi. Ali bolje rečeno: preprečevanje; trpinčenja starerjih ljudi, sajje tiidi pri strokovnem pojmu bolje imeti v ospredju pozornotti žrtev, ki trpi, to nam vzbuja solidarnost in ustvarjalne moči ča primerno pomoč in za preprečevanje msilja nad njo, medtem konam beseda nasilje postavlja v ospredjo nasilneža in usmeritev v njegovo represivno pregvnjanje. Ker je za praventiro ta usmeritev prepozna in nezadostna, se čedrlje pogosteje namerto pojmov zloraba slvrejših ali nasilje nad starejšimi pojavlja pojem trpinčenje starejših ljudi.
Kaj torej tvori omenjeni vsebinsk trikotiiik naših prispevkov o dslgotrajni oskrbi, ki ga lahko označimo za trdnjavo v prepresevanju trpinčenja starelših lšudi?
Eden od člankov se jzrecno posveča preprečevanju nasiganad starejtiml. Skupaja prispevkom v rubriki Gurontološko izrazje jpredeli pojme ter prikaže razširjenost teh zločestih pojavov, sojolin^ znanstvena spoznanja in današnje preventivne usmeritvu; med njimi posebej izpostavi program, ki potekj v Sloveniji. Znanje o nasilju in o možnostih njegovega preprečevanja je pogoj za uspešno delo, dobre izkušnje iz prakse pa na tem težavnem polju dela dajejo poleg preverjenih spoznanj tudi nič manj potrebno motivacijo.
Med podati o nasilju nad starejšimi izttopa tisti, da se ga tri četrtine zgodi doma in da so njegovi povzročitelji najbližji domači. Temu podatku je treba dodati izkušnjo, da se večina tega nasilja ne zgodi hote. Star onemogel človek težko prenaša tvoje stanjo, mvrda je jezen sam nase in na ves svet, morda zarada demence ali druge bolezni dojema svoje stanje in okolje povsem zgrešeno. V Sakem stanju jjojo stisko na krivičen način izlije na družinskega člana, ki mu pomaga. Ta je pogosto tudi sam v stiski, pod stresom, izčrpan od rednih dolžnosti in oskrbovanja, predvsem pa neusposoblj en za razumevanje starega čtoveka in za komuniciranj e z njim, zlesti ko je ta težaven. Tako sa mu v trenutku utrga grda beseda ali nasilna kretnja, ne da bi to res hotel. Odločilno vprašanje je torej, kako razvijati uspešne metode za preprečevanje nehotenega nasilja, ki tvori večinski delež vsega trpinčenja starejših ljudi doma in verjetno tudi v oskrbovalnih institucijah. Odgovor je zelo jasen - učiti oe kakovosjnega komuniciranja. Raziskovalni in pregledni članek o učenju partnerske komunikacije kot najboljše naložbe v medgeneracijske odnose lahko beremo tudi kot temeljno spoznanje o preprečevanju nasilja nad starejšimi.
Izmed dvajset tise»«; oskrbovancev v slovenskih domovih za stare ljudi si jih verjetno vsaj dve tretjini zelo želi svoje sobe, pa večini ta upravičena žeja ne bo mogla biti nikoli izpolnjena. V Evropi smo) ljudje od malega naprej navajeni naosebno in intimno avtonomijo lastne sobe, v starostni onemoglosti pa morajo jjudje Hveti v dvo-in večposteljnih sobah s tujmu ljudmi, ki jmajo povsem drugajne navade. Glede tega so slovenski standardi za domove zastareli za nekaj desetletij, zaradi njih so domove gradili takoj malo enoposteljnih sob. Danes je enoposteljna soba v ustanovi za oskrbo starih ljudi osnovna standard in ne nadstandard, ki je pri nas težko dojegljiv, če je, ga je pa trebj doplačevati. Bivanje v v^postejni sobč oskrbovalnj ustanove ju za večino teh ljudi huda oblika trajnega trpcnčenja. Zato je toliko bolj razveseljivo, ko neki dom za stare ljudi bzrazito izstopi iz povprečja v kaki stvari. Velik dom z več kakor tristo posteljami Ljubljana Tabor ima po zadnji obnovi 9p % enopostellnih tob. Branje pogovora z direktorico odkriva, da so stvarne možnosti tudi za talr» korenito približevanje evropskim standardom.	Urednik