Književna   poročila
umetnik vedno notranje prost; on je vedno nestrankarski, akonfesionalen, nadnacionalen. V isto kategorijo kot «4000» sodi «Izgubljeni Bog», le da je ta povest še bolj dnevno tendenčna in zato umetniško še manj vredna; edino s svojim vizionarnim koncem se dviga od nekih višin, vrednih Tavčarjevega peresa. Vrišč, ki ga je ta spis napravil svoj čas, nam je danes popolnoma nerazumljiv.
Obedve deli se močno približujeta polemičnim spisom, kakršni prav za prav ne sodijo v umetno slovstvo. Zato bi urednik storil bolje, ako bi jima odmeril poseben zvezek, ki bi ga izpopolnil še z raznimi članki in polemikami, ki so nastale ob letu 1900. Ti članki bi tudi najbolje komentirali in osvetlili postanek obeh političnih povesti, kakor osvetljujeta ti dve bolj Tavčarja politika nego Tavčarja umetnika.
Urednik se je najbrže zaradi pripovedne vsebine obeh spisov odločil, da ju izda skupno z «Grajskim pisarjem», «V Zali» in s «Pomladjo», ki so pristni otroci Tavčarjevega pripovednega duha. Obe prvi dve povesti sta ubrani na romantični tema: «Ljubezen nam je vsem v pogubo», vendar se je «V Zali» Tavčar, pristaš stare romantike, že močno približal moderni psihološki in karakterni noveli.
V  uredniškem pogledu se tudi ta zvezek enakovredno druži s prejšnjimi Prijateljevimi izdajami Tavčarja in Jurčiča. Te izdaje so za Slovence naravnost klasični vzorci, kako naj se pisatelj tolmači na poljudno-znanstven način. Urednikova vestnost in natančnost pri komentiranju posameznih spisov je znana. Njegovi uvodi posameznim izdajam se čitajo kakor samostojni eseji. Tudi ugotovitve v uvodu pričujočega zvezka so podane točno in precizno. Deplacirano je po mojem mnenju poudarjanje v tem zvezku, da je bil Tavčar katolik, nekak liturgičen vernik. Čitatelj vsaj v tem zvezku za tako trditev ne najde pojasnila.                                                                        Fran Albrecht.
Dva prevoda iz grščine. 1. Euripides: Hippolvtos. Tragedija v petih dejanjih. Prevel dr. Fran Bradač. Ljubljana. 1925. Založil prevajalec. 80 str.
V  «Ljubljanskem Zvonu», 1924, str. 121., je dr. F. B(radač?) zaključil svoje zelo ugodno poročilo o Sovretovem prevodu Euripidovega «Bratskega spora» z domnevo, «da bi Euripides težko našel pri nas boljšega prevajalca, nego je Sovre». Takrat je imel Bradač gotovo že kaj pripravljenega ali vsaj določenega za tekmovanje s Sovretom: še isto leto je objavil svoj prevod Euripidove «Medeje», lani pa «Hippolyta» — tega na svojo žalost v samozaložbi. Bridko je res, da najdejo pri nas mnogo šibkejši prevodi grških in latinskih klasikov prej založnika nego Sovretovi in Bradačevi, ki se po vestnosti, točnosti in umetniški ceni lahko merijo s prevodi samega Wilamowitza.
Mnogo tega, kar je dr. F. B. pohvalnega povedal o Sovretu kot prevajalcu v svojem poročilu o «Bratskem sporu» in že leto prej o «Kralju Oidipu», velja tudi o njem.
Že v «Medeji» je Bradač opustil Euripidovo karakteristiko, priporočivši Sovretovo v uvodu «Bratskega spora». Zato tudi tu ne črhne več o revolucionarnem in realističnem grškem tragiku, temveč poda le kratko, pregledno vsebinsko analizo te erotično-patologične tragedije, da olajša tako umevanje igre same. Ker je Hippolvtova tragika bolj zunanja, globlja in zanimivejša pa Phaidrina, izvirajoča iz njenega značaja in njene narave, je jasno, da je zlasti za naše pojmovanje prav za prav Phaidra glavna oseba. Zato je na primer francoski tragik Racine svojo prepesnitev Euripidovega «Hippolyta»
708
K n j i ž e v n a   po r o o i 1 a
imenoval naravnost «Phedre» (1677), grški dramatik pa je dal svoji igri naslov po attiški pripovedki o nesrečnem Hippolvtu, ki je v bistvu le grška inačica znane svetopisemske zgodbe o egiptovskem Jožefu in Putifarki: strastno zaljubljena, zrela ženska, ki ne najde ljubezenskega odziva v nepokvarjenem mladeniču, po čigar objemu hlepi, se slepo maščuje nad svojim prepoštenim izbrancem in uniči njega in sebe.
Kakor Sovre v «Bratskem sporu» je tudi Bradač v «Hippolytu» uporabil namesto jambskih trimetrov peterostopne jambe in prilagodil mero zborskih pesmi našemu jeziku. Tu in tam prekine enoličnost peterostopnega jamba s kakšno nepravilno stopico po vzoru grških metričnih svoboščin, n. pr.:
stih 107:    Bogov ne maram, ki se časte ponoči. stih 611:    Mladenič, svoje prisege ne pozabi! stih 612:    Jezik je prisegel, srce ne ve o tem.
V dokaz, kako lepo in gladko se bere prevod, naj izmed mnogih navedem tole mesto (stih 256 do 260):
Ohlapna naj vedno ljubezni bo vez, da jo lahko pritegneš in spet popustiš. Pretežko je breme za eno srce, če mora za dvoje se tresti v skrbeh, kot jaz za gospo se zdaj tresem.
Kako častno  se kosa z  izvirnikom tale  vrstica:
stih 292:    zdaj krenem drugo, boljšo pot nasveta. ep' allon eimi beltio logon. Je li tvoj lek mazilo ali pilo? Potera de hriston e poton to farmakon? Prekleta ti in vsak, kdor proti volji prijateljev jim dela zle  dobrote! Globoko je že v letih ... proso men ede   biotos. čemu so vse izumitve in iznajdbe, ko enega si niste pridobili, da znali bi učiti norce pamet? stih 1078 in 1079:    O da bi mogel sam predse stopiti in jokati sočutno nad bolestjo!
Čujte Phaidrino modrovanje, ko ji dušo trgata dolžnost in strast (stih 384
In mnogo je slasti v življenju našem: posedanje, brezdelje — sladko zlo — in sramežljivost, ki je dvojna: ena je čednost, druga je v nadlogo nam. Če vedeli ljudje bi pravo mejo, ne imeli bivbesede ene za obe.
Euripides, «prosvetljen socijalist, zasmehovalec olimpijskih čeč», — kakor ga sodi Sovre («Ljubljanski Zvon», 1920, str. 763.) — tvega, da se mu tragedija prav na sredi prekucne v komedijo, ko začne čisti Hippolvtos, zavračajoč dvor jankino razkrivanje Phaidrine grešne ljubezni, takole moliti (stih 616 do 624):
grški
Prav tako stih 516
grški
stih 693 in 694
stih 800
grški
stih 915 do 917
709
Književna    poročila
O Zevs, zakaj si hotel, da zagleda
luč solnca ženska, to varljivo zlo!
Če hotel si množiti rod človeški,                                    ¦
ni bilo treba* da iz žene raste,
saj lahko bi ljudje v svetiščih tvojih
otroke kupovali za zlato,
železo ali baker, kakor bi
pač mogel kdo.  In v hiši bil bi mir,
brez žene bi svobodno živel vsak.
Očitno zasmehovanje bogov, ki so ga sodobniki Euripidu po pravici oponašali, pa so Thesejeve besede (stih 936 do 942):
Gorje! Le kam se vzpenjaš, duh človeški? Kaj ni meje za drznost in smelost? Če bo od roda do roda vedno rasla in se bo v zlobi kosal s prednikom naslednik, bodo morali bogovi ustvariti še drugo zemljo, da bo dovolj prostora za vse hudobije.
Ker si je prevajalec izbral krajšo mero in ima večina njegovih stihov poprečno po dva zloga manj nego v izvirniku, mu ne bomo prehudo zamerili, če jo včasih malo proste je zavije:
stih 89:    Knez! Kajti le bogovi so vladarji — grški:    Anax, theus gar despotas kale in   h r e 6 n.
Zelo prosto, a primerno je prevedeno (stih 184 in 185):
kar imaš, ti mrzi, česar nimaš, želiš, ker zdi se ti boljše in dražje. grški:    ude s' areskei to paron, to d' apon filteron hegei.
Na skoro nedopustno spreminjanje meji (stih 304 in 305):
... potlej pa kljubuj, če hočeš, kot  morje — grški:             ... pros tad' authadestera
gignu   thalasses.
Primerjalnik ni v prevodu prav nič izražen, pa bi lahko bil: ... «b o 1 j kot morje».
Slovenska Phaidra veli dvorjanki, ker si ne upa izreči, koga ljubi (stih 346): «Izreci sama to, kar naj priznam.» Grška Phaidra je pretkanejša strastnica: «pos an sy moi lexeias hame hre legein?» (Kako bi mi mogla ti to reči, kar naj priznam?) In ko doseže, da dvorjanka ugane Hippolvta, klikne v slovenščini (stih 353): «To ti si rekla, ne jaz», v grščini pa: «Su tad', uk emu klyeis». (To čuješ od sebe, ne od mene.)   Pozneje (stih 545 do 547)
V Ojchaliji živela
je deklica kakor žrebica,
brez moža in brez ženina še
je morda iz obzirnosti  do današnje morale izpuščeno  «azyga lektron»  (nevajena   ležišča).   Premilo   je   «s k a z a   svojih   dragih»   (stih   682)   za   grško
710
Književna   poročila
«diafthoreu». Prehudo se zdi «dela z 1 e dobrote»  (stih 694)  za «m e k a 1 6 s euergetein».  Dvoumno in nejasno je v prevodu mesto (stih 721 in 722):
Theseju nočem nikdar na oči
po tej sramoti, če le za življenje gre.
Grške besede «hiineka psvches mias» pomenijo «samo radi življenja», ker si Phaidra noče izprositi od Theseja odpuščenja, milosti in življenja, temveč rajši umre; v slovenščini je to precej zabrisano. Raztegnjeno je «sofronein mathesetai» s prevodom «in se naučil, kaj je trezna skromnost» (stih 735) Za «hopos etynchanen» bi se našlo tudi kaj boljšega nego bledi izraz «po priliki»  (stih 928).
O izpuščanju stihov (n. pr. 625 in 626, 634 do 637 i. dr.) in o vzrokih, ki so prevajalca k temu nagnili, ne bomo govorili, ker bi bilo treba za to predolgega filološkega razpravljanja; tu ni mesta za to.
V pisavi grških imen je Bradač skoro popolnoma uveljavil načelo, da se vsa tuja imena pišejo s tujim pravopisom, opustil je celo svoje nekdanje mnenje o črki f in jo piše ph, torej: Phaidra, Aphrodita, Phoib, dosledno tudi: Athene, athenski, isthmiški, Bakchov, 01ymp, hellenski, Theseiis. Neumljiva je zato dosledna pisava Zevs namesto Zeus in Elevzinski (v Opombah). Takih nedoslednosti je še nekaj: «Korybantov» (stih 144) in «korybantje» (v Opombah), «V Ojchaliji (stih 545) in «v Oichaliji» (Opombe), «attiški» (str. 80) in «atiški» (str. 3 in 79).
Jezikovno tako skrbnemu in veščemu prevajalcu še zmerom rado uide kakšno osebno ime brez prilastka v rodilniku namesto v obliki svojilnega pridevnika: hčerka Minoja in Pasiphaje (str. 3), vdana sili Aphrodite (str. 4), o življenju Hippolyta (str. 4), kip Aphrodite in kip Artemide (str. 7) poleg pravilnega: Aphroditin kip (str. 33); stric Theseja, mati Apollona in Artemide (str. 79). Včasih opravičujejo nekoliko ta pogrešek metrične potrebe in borba s preštevilnimi zlogi: Phoiba sestro, Zevsa hčer (str. 7), dete Letoje in Zevsa (str. 9), vi Aphrodite poznate oblast (str. 35), Letoje hčerka (str. 61).
«Trophos» (lat. nutrix) prevaja Bradač v seznamu oseb «komornica», ker se glasi približno, kakor če bi v grški drami govorili o «šoferju» namesto o «vozniku»; huje pa je to, da ta komornica potem v igri nikjer ne nastopi, ker jo je prevajalec povišal že v «dvorjanko» — lepa čast, a gotovo previsoka za «trophos», ki jo Dokler v svojem grško-slovenskem slovarju iz «dojilje» in «hraniteljice» povzdigne samo v «strežnico» in «odgojiteljico», kar mislimo, da je za njehe zasluge dovolj odlike in plačila.
.Nedosledna je tudi oblika «prorok» (str. 18) poleg «prekleti» (str. 41) in «vdrugič» poleg «prvič» (str. 30). Pohvalno pa je treba omeniti glagol «osupiti» (str. 36) v prehodnem pomenu, česar bo zlasti Debeljak vesel. «Sleheren (str. 66) bodi «sleherni». «Krušnari s svojo svetostjo» (str. 55) stoji morda namesto «krošnjari» za grški glagol «kapeleuo», ki pomeni po Doklerju «na drobno dajem, tržim*.
Take pegice v knjigi sredi neštetih sijajnih lepot popolnoma izginejo in opazi jih le dlakocepec, ki mu je grajanje poklic; če mu bodoči prevodi tudi tako usajanje onemogočijo, bo dlakocepec sam najbolj vesel.
2. Aristophanes: Acharnjani. Komedija. Prevel iz grščine dr. Fran Bradač. Ljubljana  1925. Založil prevajalec. Strani 80.
Poleg mrkega, po najtemnejših človeških strasteh brskajočega Euripida nam je Bradač pokazal istočasno vedrega in šaljivega Aristophana; tudi ta se
711
Književna    poročila
je pri njem izborno naučil našega jezika. «Acharnjani» so stali prevajalca morda še več truda nego «Hippolytos», kajti zdravi, osvobojajoči smeh klasične komedije je za presajanje občutljivejša rastlina nego resna, tragična čuvstva.
Dasi se je po nemški «Vorrede» skovani «predgovor» pri nas že skoro neiztrebljivo ukoreninil in ga ima tudi Bradač v «Hippolytu», se mu je tu izognil in kakor za «Medejo» napisal rajši «Uvod» o Kvathencu Aristophanu (nekako 446. do 385. pr. Kr.), zasmehovalcu Euripidove premoderne pohujšljive umetnosti, ter o njegovih prešernih, zabavnih komedijah.
«Acharnjani» so najstarejša izmed enajstih Aristophanovih ohranjenih komedij (vseh je bilo baje štiri in štirideset) in so ob prvi uprizoritvi 1. 425. pr. Kr. dobili prvo ceno. Kot pripadnik mirovne stranke smeši pesnik athenske demagoge in vojne dobičkarje, ki Jim šest let peloponneške vojne še ni bilo dovolj, dočim si je izmozgano ljudstvo želelo miru. Acharnjan Dikaiopolos, predstavnik kmetskega prebivalstva, ki je bilo vojne do grla sito, sklene s Sparto poseben mir zase in za svojo družino. Posredovalec Amphitheos mu prinese mir v podobi vina, drugi Acharnjani pa še ne marajo miru, ker so jim Spartanci opustošili polja in vinograde, in bi Dikaiopolida najrajši kamenjali. Reši ga koš za oglje, «acharnjanski otrok», oglarjem AcharnjaiK>m sveta priprava. Dikaiopolis budi usmiljenje tudi z beraško, raztrgano obleko, ki mu jo posodi Euripides iz oblačilnice svojih cunjastih junakov. V drugem delu vidimo Dikaiopolida doma, kako uživa sadove sklenjenega miru, dočim pripadnikom vojne stranke precej slaba prede. Igro oživlja humor, kakršnega so v vojnih letih okusili tudi naši kmetje, n. pr. str. 46:
Dikaiopolis: Kako se vam godi? Kmet:                  Smo lačni, da kar piskamo.
Dikaiopolis: Pri Zevsu, to je prav
prijetno, če so le piščali dobre.
Pa kaj sicer še delate pri vas? Kmet:                  I, kaj bi? Ko sem šel na pot od doma,
se baš deželni zbor je posvetoval,
kako bi nas kar najhitreje vrag vzel. Dikaiopolis: Potem bodite brez skrbi!
Ne bom stopal prevajalcu od stiha do stiha na pete in meril vsake slovenske besede z vsako grško, prežeč na netočnosti, ki bi jih gotovo ne našel. Z dosedanjimi prevodi si je Bradač pridobil pravico, da mu glede vestnosti in pravilnosti lahko popolnoma zaupamo. Neznatne nedoslednosti v pisavi grških besed in metrične svoboščine so iste ali podobne kakor v «Hippolytu», ni pa golih imenskih rodilnikov (razen str. 30: «med capami Thyesta in Inoje»), ki tam neprijetno presenečajo. Posebej je treba pohvaliti spretnost v prevajanju besednih dovtipov: ptič lažič (str. 14), ptič bahavič (str. 38), zlata — salata, širo-koriti Juonec (str. 15), Bičeva vas (str. 45), Lačengrad (str. 49), O vojne čete lomolamahov! (str. 64). Lepe nove ali redke besede so: poslancujte (str. 16), peklenščica (str. 48), brenča (str. 52), razpetelinili so se (str.35) in grški prazniki Dionysovo, Vrčevo, Lončevo, napravljeni po naših oblikah Telovo, Duhovo. «Provijant» (str. 20), čeprav vojaški izraz, bi lahko bil «brašno». Ali sta «oddihnem se» (str. 19) in «bi ne bil mi mironosec jo popihal» (str. 21) tiskovni napaki? «Proklet» (str. 56) in «proročba» (str, 76) ni tako naše kakor «preklet»  in  «preročba».   «Sidrovi  vrvi»   (str. 74)   se bodo  težko kedaj  tako
712
Književna    poročila
udomačile, da bi jim slovnica dala isto domovinsko pravico kakor «železovemu sulfatu» ali «križevemu tednu». Slovenske «bule» (str. 35) niso tako sladke kakor mohamedanske in bi se bilo treba njih tovarišicam «piskačicam» na ljubo kako drugače pomagati.
Opombe koncem knjige dobro in točno pojasnjujejo komedijo. Izpod Bradačevega peresa bi si želeli še več Aristophana v domači besedi.
A. Budal.
Dr. Iv. Lah: Pepeluh. Oder. Zbirka gledaliških iger, 14. zvezek. V Ljubljani 1926. Izdaja Zveza kulturnih društev. Založila Tiskovna zadruga. Str. 72.
Ta «narodna pravljica v šestih dejanjih» — prvo in šesto dejanje sta le sliki in tudi avtor govori v «Dodatku» o slikah — je dramatizirana pravljica o Pepeluhu, ki je jedel kruh iz pepela, dobil na očetovem grobu čudežno srebrno piščalko in postal po treh uspelih tekmah kralj v deveti deželi.
Celotno pravljico izvemo šele v «Dodatku» in tu učinkuje mnogo enovite j ši nego prej njena dramatizacija, kolebajoča med čisto otroško pravljico, politično farso in visoko državniško igro. Odrska razporedba je mnogo spret-nejša nego pesniška izvedba posameznih prizorov, zato bo večina odrov igro uprizarjala z mnogimi okrajšavami, pa ne iz tehničnih razlogov, kakor domneva avtor, temveč da se izogne nekaterim jezikovno in vsebinsko plehkobnim stranem.
Babičino pripovedovanje nas kot prolog lepo uvede v pravljico. Slika na očetovem grobu s prikaznijo iskrega konja, krasne kraljične in prestola tvori učinkovit začetek. V drugi sliki je že avtor sam srečno nadomestil prvotne pridigarske govore svetovalcev z baleti, izmed katerih sta prvi in tretji še nekam v skladu z bogastvom in modrostjo, glavnima znakoma prvega in tretjega snubača, neprimeren pa je drugi, ki bi moral izražati junaštvo, a kaže z orientalskimi plesi odalisk prej njegovo nasprotje. Norčevo modrovanje je mestoma preobširno in preresno, saj se včasih zdi, da je norec prvi minister, a ministri da so dvorski norci. Take pojmovne zmede ne smemo zanašati v glave naše šolske mladine, kateri je igra predvsem namenjena, čeprav so včasih v Jugoslaviji ministrske prilike in usode zares take, da izzivajo podsmeh. Lah si je tega podsmeha malo preveč privoščil in ga je izlil na nepravem mestu.
Igra je pisana v peterostopnih jambih, ki mestoma prehajajo v prozo. Stihe krasijo tudi stiki. Toda ta okrasek Lahovi Muzi cesto slabo pristoji, ker so stiki včasih le navidezni (kralj — pozval, sen — meglen, bogastvo — junaštvo, dela — nedelja, zadovoljni — polni, tedaj — teboj) in večkrat pesnika zavedejo, da radi tega lažnivega lepotila jeziku zdravo lice skvari, n. pr.:
ker kralj ima edino svojo hčer,
in tega nihče še omenil ni,
da včasih ni po srcu nam kater. (Str. 12).
Slovniško nasilje zagreši Lah z vrstico: «Da nihče ni iz vas pogodil pravo (str. 13) namesto «pravega» ali «prave» samo radi stika z «veljavo». Podobno piše: «Sedaj priznal si, da imam jaz p r a v o» (str. 15) namesto «prav». Prisiljeno zveni «od dne do d n e v a» (str. 25). Po češkem «predkladati» tudi Lah «to poročilo svoje vam predkladas. (str. 40) radi besede «vlada», drugače bi ga «predlagal». Nedopustno drzen postane z vrstico: «in če preiščete vsa skrita   k o t a»  (str. 40)  po zgledu «mlada pota», da dobi stik za vrstico:
713