ZGODOVINSKI ČASOPIS 46 • 1992 • 3 419 začela ugašati, se je legitimnost vojske prav po teh usodnih dogodkih uveljavila kot surogat za oblastniški ustroj, ki je izgubil stik z lastnim ljudstvom. Zaradi rahljanja vezi v federaciji in sredobežnih sil, ki so se uveljavile v sami ZK, je JLA ostala edina vsejugoslovanska struktura, ki se je zdela neprobojna za razkrajajoči zob samoupravneanarhije. V resnici pa le ni bila tako trdna, ko se je zdelo še v času po Titovi smrti: razvejana jugoslovanska kriza, ki je udarila z vso silo na dan v osemdesetih letih, je tudi JLA potegnila v svoj vrtinec, prisilila njen vrh, da se vplete v medrepubliške "spore in ga s tem spodnesla. Ko je JLA izgubila svojo navidezno nevtralnost, se začela s svojimi visokimi oficirji zapletati v vsakodnevno politično in ekonomsko diskusijo ter postala s svojo men­ talno in kulturno togostjo eden od glavnih nosilcev preživelih vrednot, je začela tudi sama izgubljati svojo legitimnost. Kot pri vsakem odmirajočem organizmu so se pri tem sprožili samoobrabni refleksi, ki so bili povsem neučinkoviti, saj so še pospešili tisto razhajanje med novim in starim, med Slovenijo in Srbijo in JLA, ki je značilno za zadnje obdobje jugoslovanskega kolapsa. Poslabšanje odnosov med civilno družbo in vojsko, ki je izbruhnila na dan v Sloveniji proti koncu osemdesetih let in je dosegla svoj višek v procesu proti Janši in njegovim tovarišem, Gow posveča v svoji razpravi dosti prostora in pronicljivo prikazuje razvoj dogodkov ter reakcijo slovenskega javnega mnenja pa tudi uradne politike. Pri njegovi refleksiji bi se bilo mogoče morda spotakniti samo ob trditvi, da je slo­ venski nacionalizem relativno nov pojav. Slovenski nacionalizem (če vzamemo ta pojem kot vztrajanje v obrambi lastne kulturne, jezikovne in politične identitete) ni nov, temveč je tista rdeča nit, ki se vleče skozi vso našo zgodovino vsaj od poznega 18. stoletja dalje. Brez te zavesti in samozavesti, ki je imela najprej protinemške in protiavstrijske, po letu 1918 pa protijugoslovanske poteze (značilna je na primer Kardel­ jeva ugotovitev, da med partizani do leta 1943 nisi smel omeniti besedo Jugoslavija), bi se Slovenci ne mogli ohraniti v državi, ki jim je bila sedemdesetih let prej mačeha kot mati. J o ž e P i r j e v e c H e r w i g W e i g l : Materialien zur Geschichte des rittermäßigen Adels im südwestlichen Österreich unter der Enns im 13. und 14. Jahrhundert. Wien : Forschungen zur Landeskunde von Niederösterreich 1991. 403 str. + 1 zemljevid. (Bd; 26) Objava disertacije Herwiga Weigla, asistenta za srednjeveško zgodovino na dunajski univerzi in Inšti­ tutu za raziskovanje avstrijske zgodovine (Institut für Österreichische Geschichtsforschung), sodeč po nas­ lovu »ne bi mogla biti« zanimiva za slovenskega zgodovinarja. Pač po dobro znanem načelu: kaj pa nas navsezadnje briga nižjeavstrijska srednjeveška zgodovina. Pa bi avtorju naredili krivico, če bi ga kar z levo roko odpravili. Zadostuje že splošen uvid v probleme in kvaliteto disertacij pri naši severni sosedi, da ugo­ tovimo, kje smo in kaj smo. Morda že zato lahko Weiglova služi za »case study«, kako se lahko iz raz­ meroma nekurentne lokalne problematike z ozirom na številne »zgodovine mentalitet«, z nekaj iznajdl­ jivosti in znanja naredi velik korak v preučevanju plemstva s pravnih, diplomatičnih, političnih in socialnih plati, kako se rezultati vpno v strukturno mrežo in napiše zaključek knjige z mirno vestjo. Razlog predstavitve pa je še eden in to uporabnejši: ob osnovni predpostavki, da se bistvene struk­ turalne komponente tudi v detajlih zaradi geografske in politične bližine na jugovzhodnem prostoru rims- ko-nemškega cesarstva niso mogle preveč razlikovati, smemo določene ugotovitve predvsem pa metodo­ loške prijeme (sicer s previdnostjo) direktno aplicirati in primerjati tudi s slovenskimi razmerami (vsaj za Kranjsko, Štajersko, Koroško, deloma Goriško). Zato je v našem prikazu tudi nekaj neposrednih primer­ jav Weiglovih ugotovitev s stanjem pri nas. Weiglovo delo pojasnjuje tudi nekaj tesnih avstrijsko-kranjs- kih družbenih vezi, ki so nastajale in zamirale v srednjem veku. Cilj raziskav je avtorju pomenil razjasnitev odnosov med freisinškimi gospostvi v zahodni Nižji Avstriji in plemstvom tega prostora, izmed katerega so škofje novačili svoje uradnike in spremstvo. Avtor jih originalno poimenuje »Amtsträger«, kar seveda ne odgovarja (skromni) slovenski medievistični termi­ nologiji. Naj pripomnimo, da se v sodobni literaturi o plemstvu sam termin »plemstvo« uporablja le v naj­ bolj splošnih pomenih, v detaljnih pa so v rabi najrazličnejši termini, ki ne poudarjajo več plemenitosti, marveč stopnjo in obliko izvajanja Gospostva v ideološkem in praktičnem pomenu. Avtor si sicer ni zadal naloge, da napiše zaokroženo zgodovino plemstva, na kar opozarja že naslov, marveč je po lastnih bese­ dah želel le prispevati k neki bodoči »zgodovini plemstva« na obravnavanem prostoru. Delo je razdeljeno na genealoški in splošni del. V prvem natančno analizira izvor, sorodstvene zveze in dejavnost članov 27 »viteško zmožnih« rodbin. Člani treh (Anfeld, Hesib, Prater) so se v 13. in 14. sto­ letju pojavljali tudi na Kranjskem in sicer v spremstvu freisinških škofov. Tako je npr. Gotfrid iz Anfelda leta 1306 prišel na Škofjeloško, kjer je bil dejaven v fajdah s plemstvom goriških grofov. Kot freisinški človek je prišel leta 1286 tudi Albreht Prater. O rodbini Hesib Weigl, v nasprotju s Siebmacherjem, upra­ vičeno dvomi v njen kranjski izvor. Po pregledu ohranjenih listin se z njim lahko strinjamo, saj se razen krajšega časa v freisinški službi pri nas ne omenja več. Sploh pa je bilo delovanje Hesibov in drugih v glav­ nem omejeno na prostor Nižje Avstrije. V prvem razdelku splošnega dela se avtor najprej posveti generalnim diplomatičnim raziskavam. Kot način ugotovitve socialne pozicije določene osebe vzame že doslej največkrat uporabljeno primerjavo položaja (uvrstitve) prič, kot bistveno vprašanje pa, zakaj je nekdo na določenem mestu. Temeljiteje raz- jasnjuje vprašanje različnega poimenovanja iste osebe, kar je bil tudi pri nas zelo pogost pojav. Prav tako lahko ugotovimo velike podobnosti s stanjem na Slovenskem in Avstrijskem v pogostejšem ženskem izstavljanju listin, manj pa v pričanju, medtem ko se je v drugi polovici 14. stoletja povečalo pečatenje 420 ZGODOVINSKI ČASOPIS 46 • 1992 • 3 žensk v lastnih listinah. Glede izstavljanja listin ugotavlja, sa so jih »viteško zmožni« izdajali šele od pri­ bližno leta 1280 dalje. Tudi v tem je bil proces pri nas skoraj sočasen in podoben. V Nižji Avstriji so priče iz listin začele izpadati od okoli leta 1320 dalje (nekoliko bolj zgodaj kot pri nas - od okoli leta 1330). Novo prakso, ki je dajala moč listini preko pečata, ne pa s številnimi pričami, ki so prisostvovale sklenitvi posla, so razširjali zlasti kleriški pisarji. Glede izbora prič Weigla zanima, iz katerih krogov so prihajale. Lahko je šlo za slučajno prisotne osebe, člane gospodovega spremstva, domačine, sorodnike, Izstaviteljem nižjega ranga so navadno pričali ljudje iz spremstva prejemnika listine. Čim nižji rang je imel izstavitelj, bolj omejen izbor prič je bil na razpolago. Okoli 1300 je prišlo do spremembe izbora: klerike in dvorjane visokih cerkvenih in posvetnih gospodov je zamenjalo lokalno plemstvo. Najvažnejše poglavje v razdelku je namenjeno vrstnemu redu prič. Avtor ugotavlja, da je bil stanovski položaj sekundarnega pomena, saj so tudi nižji plemiči nastopali v listinah velikega plemstva. V drugi polovici 13. stoletja je bila odločilnega pomena za pričanje pripadnost gospodu. Priče so bile navadno razvrščene po rangu oz. stanovski pripad­ nosti. So pa tudi izjeme, ko je višji po rangu stal med pričami za nižjim. Avtor jih razlaga z mladostjo, ko višji plemič še ni bil povzdignjen med viteze. Za rangiranje priče v določen sloj je potrebno navskrižno primerjanje prič v več listinah. To je eden najtežjih postopkov, saj postanejo rezultati lahko neprimerljivi, če gre npr. za primerjavo »nekompatibilnih« listin iz rok več različno rangiranih izstaviteljev. Položaj med pričami je torej eden zanesljivih indicev socialne pozicije - če se je nekdo redko omenjal, je to pomenilo, da ni bil ugleden in potreben pri poslovanju. Žal se z zatonom pričanja ta način ovrednotenja ne da več uporabiti. Weigl poudarja večplastnost vpliva sorodstva na izbor prič, še posebej, ker je primeren ugled za pri­ čanje nosil posameznik, ne pa cela rodbina (družina). Prav pri preučevanju sorodstva se pojavi problem poimenovanja oseb v najtrši obliki. Navadno so bile osebe, imenovane po istem kraju, resnično v sorodstvu, lahko pa tudi ne. To še posebej velja za uradnike in gradiscane, ki so lahko nosili enako izvorno ime kot gospodje (pojav je bil v veliki meri prisoten tudi pri nas, npr.: vseskozi se po Žovneku imenujejo osebe, ki niso bile v nobenem sorodstvu z Žovneškimi, marveč so bili njihovi gradiščani na Žovneku). V listinah se jih da ločiti po uvrstitvi med pričami, saj so bili uvrščeni daleč za svojimi gospodi, in po drugačnem grbu. Posebno težavo povzročajo oznake stopnje sorodstva. Kdor je kdaj pregledoval srednjeveške listine, ve, da recimo »vetter« lahko pomeni strica, ujca, bratranca (v najrazličnejših kole­ nih), nečaka, svaka ali pa sorodnika nasploh. Ker je bil v starejšem obdobju razlog pričanja predvsem sosedstvo ali pripadnost gospodu, so sorodniki v načelu redko pričali, z izjemo, če je šlo za posel, ki se je tikal vsega sorodstva. To je prišlo še posebej do izraza s porastom pečatenja v 14. stoletju. Pri uvrstitvi prič pa je tako ali tako bil najpomembnejši osebni ugled, zato je pomen sorodstva za pričanje lahko vprašljiv. Weigl meni, da je zaradi vseh posebnosti in preprek razvrstitev prič zanesljiva predvsem do druge polovice 13. stoletja, kasneje pa ne. Precejšnjo pozornost je dal avtor pečatenju. Ugotavlja, da za izbor pečatnikov ni čvrstih pravil: peča­ tu je vsak, ki je posedoval pečat. Glede na značaj posla je bilo pritegnjeno več ali manj prič iz krogov sorodnikov, prijateljev, gospodov, deželnih uradnikov ipd. Ponekod so se formirale skupine oseb, ki so redno pečatile za izstavitelje brez pečata (situacija je blila zelo primerljiva z našo: še posebej v listinah, izdanih v mestih, npr. v Ljubljani, srečamo en in isti krog pečatnikov v tujih zadevah). Morda bi bilo dobro, če bi avtor v takih primerih poskusil določiti pravila, ki so določala pečatnike v tujih zadevah. Zatem je nekaj strani posvečeno izpovedni moči pečatov. Glavni ugotovitvi sta izrazita poljubnost izbora grbov (na pečatih) in smatranje slike in legende za edina zanesljiva instrumenta identifikacije (razlikov­ anja) oseb. Še posebej so obdelane formule napovedi pečatenja. Potrebno je omeniti pojav dvojne napo­ vedi od okoli leta 1325 dalje. Ta način po Weiglovih besedah na Avstrijskem menda ni bil razširjen, zato pa toliko bolj na Kranjskem in Štajerskem. To v resnici tudi drži. Koliko teže pa ima teza, da naj bi se običaj razširil s freisinškim škofom Konradom IV., bi vsaj za obe navedeni deželi morali natančneje razis­ kati. Se posebej, ali se je ta švabski običaj, ki je nastal že v drugi polovici 13. stoletja, pri nas zadržal tudi po smrti škofa Konrada leta 1340. Podobno raziskavo bi morali narediti za »brezodškodninsko« formulo, ki seje v Avstriji pojavila okoli leta 1330, v večji meri pa uporabljala od leta 1360 dalje. V naslednjem razdelku je obravnavano naslavljanje oseb in atributov pri imenih, ki so važni za dolo­ čitev ranga in odnosv. najpomembnejše vprašanje je umestitev oseb z oznakami kot vitez, »knecht«, mini­ sterial s pripadajočimi atributi. V nasprotju z naslovom »gospod«, ki je mnogostransko uporabljen in dostikrat pomeni le nagovor k imenu, kažejo drugi naslovi na status imenovanega. Še posebej je potrebno paziti na vpliv pisarja in okolja. Bistvena razlika z dogajanji na Kranjskem je v zgodnejšem formiranju gosposkega in viteškega stanu v Nižji Avstriji (že v drugi polovici 13. stoletja), kar je glede na časovni zamik pri oblikovanju in utrditvi dežele razumljivo. V osnovi sta oba stanova izšla iz diferencirane mini- sterialitete. Vendar pa terminologija še ni bila utrjena. Weigl opozarja na različne pomene naziva mini­ sterial, ki se pojavlja v listinah 13. stoletja. Z njim je v nasprotju naziv »vitez«. Beseda ima dva pomena - idealnega (ceremonialno prejeta čast) in pravno-stanovskega, ki se je v Avstriji izoblikoval od srede 13. stoletja (na Kranjskem še kasneje). Po drugi strani je bil viteški stan političen in ne socialen. Značilno je, da viteštvo ni bilo irelevantno za deželana in so tudi visoki gospodje lahko bili »vitezi«. Zato v 13. sto­ letju beseda »miles« ni bila prvenstveno stanovsko razumljena. Viteška čast je bila torej pomembna pri uvrstitvi med pričami, ne pa v stanovskem rangiranju. Osebe, uvrščene za vitezi, so pripadale večinoma »hlapcem« (knecht), vitezi sami pa so imeli viteško čast, večji prestiž in zato uglednejše mesto. Izstavitelj listine se je sam redko označeval kot vitez. Posebno variabilni so bili okoli leta 1300 dodatni atributi k nas­ lovom, zlasti zaradi uvajanja nemščine v listine. Tudi v 14. stoletju je krog tistih, ki so se imenovali »vitez«, ostal isti: nižje plemstvo z viteško častjo. Večinoma pa je bila označba sploh izpuščena. Dodatni ZGODOVINSKI ČASOPIS 46 • 1992 • з 421 atributi so se tudi kasneje uporabljali neenotno, predvsem pa s splošno uporabo razvodeneli. Nasplošno je veljalo, da je uglednejši plemič nosil bolj zamotan in po potrebi sestavljen naziv. Naslov »gospod« je v 13. stoletju nosilo višje plemstvo in kler. Kmalu so ga pričeli privzemati tudi nižji sloji oz. vitezi. Zato je postal zanesljiv znak viteške časti nosilca (nadomestilo). Velik Weiglov prispevek je določitev oznake »gospod« za 14. stoletje kot viteški naslov. Posebni atributi pa so služili višjemu plemstvu pred razvode- nitvijo zaradi široke rabe. Naslov »gospod« so nosili tudi povitezeni meščani. Zadnja skupina plemstva — »viteškozmožni hlapci« - se pravno niso ločili od vitezov, pač pa po ugledu in nazivu (brez gosposkega ali viteškega naslova, a z atributom). Večinoma so bili v službi (spremstvu) pri različnih gospodih. Naslednji razdelek je posvečen spremstvu gospodov. Pomen in ugled gospoda je slonel na številčnem spremstvu. Kjer je imet gospod viteze, je imel tudi vpliv. Avtor si postavlja vprašanje, zakaj je spadal v spremstvo, čeprav sam pravi,da je lažje odgovoriti na vprašanji kdo in kako. Žal se od srede 14. stoletja, ko izginejo iz listin številne priče, le težko spremlja stanje pri vseh gospodih. Kot znak pripadnosti se od 13. stoletja naprej navajajo npr. omejitve pri porokah, pri odtujevanju posesti, pogodbe o delitvi mini- sterialnih otrok med dvema gospodoma. Nekoliko kasneje je nastalo »politično viteštvo« in sicer s pristo­ pom »viteškozmožnih« k gospodovemu spremstvu. S tem je bila odpravljena stara nesvobodna ministe- rialiteta. Vsi poskusi gospodov, da bi obnovili formalne odnose, so propadli. Ker gospodje niso več mogli zaupati važnejših poslov v upravi in politiki le eni osebi, še posebej, če je bila le njegov vazal, so začeli uvajati plačane uradnike in vojake. Naslednji sklop govori o sodstvu. Avtor analizira posebej uradne instance (papež, škofje, deželni knez ali delegirani sodnik), vazalska sodišča (zbor vazalov fevdnega gospoda v sporih glede fevdov) deželska sodišča (omejene ingérence nad plemstvom, značilno redko omenjanje njihovih aktivnosti) še posebej pa poravnavo , posredovanje in razsojanje v plemiških sporih. Prav ta segment sodstva je v listi­ nah največkrat prisoten. Tudi tu je Weigl opravil temeljito diplomatično analizo, zanimalo ga je, katere osebe in v katerih sporih so bile dejavne, kdo je bil upravičen izdati listino o poravnavi ali razsodbi, sama problematika sporov, izvajanje razsodbe v praksi ipd. Generalna slika, ki se kaže iz avtorjevih analiz, je raznolikost, dolgotrajnost plemiških pravd, neučinkovitost razsodb in kot edina realna možnost rešitve spora - soglasna poravnava sprtih strani. Zelo natančno in uporabno je razdelana poslovna praktika nižjega plemstva. Večinoma je šlo za transakcije z zemljiško posestjo, medtem ko se je obravnavi plemiškega meščanskega poslovanja in kre- ditništva avtor zavestno izognil, če ne upoštevamo zastavljanja posesti, ki je bila oblika kreditništva. Pose­ bej izstopata dva načina: pri prodajah gre često za vključitev tretje osebe; ena in ista posest je lahko odtu­ jena na različne načine, pri čemer so udeleženci iste osebe, včasih tudi na isti dan. Zapletenost nekaterih oblik poslov je bila sodobnikom lahko umljiva, nam pa ne. Weigl vidi glavni vzrok za težave v večplastn­ osti posestnih odnosov v srednjem veku - neko posest je lahko imelo v rokah več oseb (vrhovni lastnik - vazal - gradiščan - kmet), dediči, odvetniki itd. Deljeno lastništvo je jasno izraženo v listinah. Posa­ mezne pravice na posest so se lahko ločeno odtujevale. Načeloma je znak deljene lastnine obvezen pri­ stanek vrhovnega lastnika za transakcijo, pa tudi solastnikov (sorodnikov). Tudi tu je bila potrebna temel­ jita diplomatična analiza listin. V zadnjem razdelku je Weigi raziskal zveze nižjega plemstva s sosednjimi mesti in trgi na primeru Waidhofna ob Ybbsu. Obravnavana je tudi problematika plemenitih meščanov oz. patriciata. Poudarja, da že okoli leta 1300 meščan, ki je prejemal fevde in bil sorodstveno povezan s plemstvom, ni bil v nič slabšem položaju kot plemič. Višjim, predvsem pa bogatim meščanom ni bilo težko poseči po viteški časti, ki se je skrivala za nazivom »gospod« ali kar odkrito »vitez«. Po drugi strani so tudi plemiči posegali po mestnih uradih, še posebej po sodniškem. Prvotno so bili sploh le oni iz kroga mestnega gospoda upra­ vičeni do sodniškega urada. Bistvenih razlik med mestnim plemstvom in plemenitim meščanstvom pa pravzaprav ni bilo. Edina razlika je bila v ohranjanju primata plemstva v uvrstitvi med pričami pred meš­ čani. Nasploh ukvarjanje s trgovino ni bila ovira za povzdig med viteze. Primerjava Weiglovih ugotovitev in dosedanjih raziskav za kranjska in spodnještajerska mesta razkrivajo veliko podobnost, tudi v podrob­ nostih, kot so npr. uporaba naslovov za pomembne mestne prebivalce. V celoti vzeto je Weiglovo delo kljub navidez lokalnemu karakterju zelo uporabno za naše raziskave. Časovni zamiki, ki so opazni pri primerjavi z našimi deželami, so rezultat predvsem kasnitve oz. formir­ anja Kranjske v deželo in soodvisnih družbenih procesov, nikakor pa ne odrinjenosti ali celo zaostalosti naših dežel v primerjavi s severnimi. Knjigo odlikuje velika avtorjeva akribija, smisel za iskanje in ovred­ notenje problemov, teoretično obvladovanje problemov ter iznajdljivost pri iskanju odgovorov tudi na navidez nenavadne oblike dejavnosti, ki so se pojavljale med plemiškimi sloji. Weiglova zasluga je še posebej vključitev diplomatičnih izsledkov v socialno in politično problematiko. Ne trdimo, da tega doslej ni bilo - nasprotno, prav za zgodnji in visoki srednji vek je bilo to skoraj pravilo. Toda za pozni srednji vek, z vsemi značilnostimi razkroja odnosov, nedoslednih navedb, večplastnih pomenov istega izraza itd. je to gotovo eno najtemeljitejših del. D u š a n K o s