Urbani izziv, strokovna izdaja, 2018 90 Davor GRABAR Alma ZAVODNIK LAMOVŠEK Degradirana območja kot potencial za razvoj alternativnih kulturnih dejavnosti V članku smo povezali dve aktualni temi – degradirana območja in alternativno kulturo. Najprej smo opredelili pojem in tipologijo degradiranih območij, nato predstavili prenovo in njeno problema- tiko. Pri drugi tematiki smo opredelili pojem alternativne kulture in samoniklega prizorišča, predstavili povezavo samoniklih prizorišč z degradiranimi območji ter poudarili pomen kulture in kulturne infra- strukture pri revitalizaciji mest. Nato smo na podlagi modela prenove degradiranega območja in analize primerov samoniklih prizorišč v Sloveniji izdelali teoretičen model prenove za umeščanje vsebin al- ternativne kulture na degradiranem območju. V sklopu izdelave mo- dela smo popisali potencialna degradirana območja za vzpostavitev samoniklega prizorišča na Ptuju in jih predstavili v obliki kataloga. Vsa zajeta degradirana območja smo s pomočjo izbranih kriterijev vrednotili, izbrali najprimernejšo lokacijo in izdelali strateški načrt prenove degradiranega območja z vzpostavitvijo samoniklega pri- zorišča na primeru stare usnjarne Koteks.[1] Ključne besede: degradirana območja, prenova, alternativna kultura, samonikla prizorišča 1 Uvod Problematika degradiranih območij in njihova prenova sta vse bolj v ospredju pri vprašanjih razvoja mest v Evropi in tudi v Sloveniji. Na mednarodni ravni je bilo izpeljanih že veliko takih projektov, saj so se v najnaprednejših državah s tem pro- blemom začeli ukvarjati že v 80. letih 20. stoletja (Grimski in Ferber, 2001), ko so se zaradi prestrukturiranja gospodarstva začela opuščati območja tradicionalne industrije. Zelo zgodaj so zaznali potencial teh območij za prenovo in razvoj novih dejavnosti. V Sloveniji je Koželj na to temo že leta 1998 izdal publikacijo Degradirana urbana območja, leta 2004 pa je bilo v Strategiji prostorskega razvoja Slovenije v sklopu zasnove poselitve ter trajnostnega in notranjega razvoja naselij veliko pozornosti po- svečene tudi »prenovi, obnovi, reurbanizaciji, rekonstrukciji in sanaciji degradiranih območij«(SPRS, 2004). Leta 2007 so bila degradirana območja omenjena v Zakonu o prostorskem načrtovanju, kjer so bila tudi natančno opredeljena. Leta 2017 je bil sprejet nov Zakon o urejanju prostora (ZUreP-2), ki raz- veljavlja tri stare zakone (ZPNačrt, ZUreP-1, ZUPUDPP) in njihovo vsebino združuje v novem krovnem zakonu, v katerem se zakonodaja oddaljuje od izraza degradirano območje in ga nadomesti z besedno zvezo razvrednotena območja. Prenovo degradiranih območij smo povezali s kulturnimi de- javnostmi in njihovim prostorom v urbanih središčih. Kulturo najdemo na vsakem koraku, saj tudi opredeljuje podobo mesta, tako zgodovinsko kot sedanjo. Njena prisotnost je zato zelo pomembna za razvoj urbanega prostora in njegove identifika- cije. V primeru pomanjkanja kulturnih dejavnosti lahko pride do zapuščanja mestnih središč. Raznovrstne kulturne dejav- nosti so namreč poleg turizma ena od vodilnih dejavnosti, ki privablja ljudi ter ohranja živo in razgibano mestno središče (Alexe, 2011). Pri prenovi smo se posebej osredotočili na umeščanje vsebin alternativne kulture, ki se je v  razvitejših evropskih državah začela pojavljati že v 70. letih 20. stoletja. Tam je to zdaj že ustaljena praksa, ki se ureja tudi na administrativni ravni. V Sloveniji pa je to dokaj mlad pojav – katerega začetki segajo v leto 1993, ko je bila zasedena nekdanja vojašnica na Metel- kovi  –, zato še nima širše podpore v javnosti, čeprav imamo to področje zelo dobro razvito (Muršič, 2012). Prav tako je Muršič (2012) s svojimi raziskavami ponudil dober vpogled v obstoj in delovanje t. i. samoniklih prizorišč. Urbani izziv, strokovna izdaja, 2018 91 1.1 Namen in cilji Namen članka je predstaviti potencial za obnovo in usmer- janje prednostnega razvoja na degradiranem območju, drugi namen pa je oblikovati model načrtovanja kulturnih dejavnosti na degradiranih območjih, saj lahko tako prispevamo tudi k oživljanju premalo izkoriščenih predelov mesta. Na podlagi problemskih izhodišč smo si zastavili te cilje: • predstaviti pomen degradiranih območij, alternativne kulture in samoniklih prizorišč, njihova povezava in skupen potencial pri urejanju prostora; • identificirati degradirana območja, ki imajo potencial za razvoj dejavnosti alternativne kulture; • oblikovati model prenove degradiranih območij za alter- nativno kulturo; • izdelati predlog uporabe modela za izbrano lokacijo. Članek bo tako usmerjen na dve področji – na predstavitev degradiranih območij in njihov potencial za razvoj kulturnih dejavnosti ter na načrtovanje kulturnih dejavnosti v prostoru s pomočjo primerov dobre prakse v Sloveniji in tujini. Predsta- vljeni so problemi, s katerimi so se srečevali pri takih ureditvah, poudarjeno pa je tudi prilagajanje vsebin lokalnemu okolju. 2 Opredelitev degradiranih območij in njihove prenove Zaznavanje degradacije je odvisno od tega, koliko jo prepozna- mo in ali se do pojava tudi kritično opredelimo. Tudi razlike v preferencah, kaj je ali kakšno naj bo kakovostno okolje, so še prevelike. Kljub naraščanju in širjenju pojava degradiranih območij ga ljudje niso pripravljeni videti v njegovi dejanski razsežnosti. Predvsem zato, ker se na račun izboljšanja razmer v prostoru ljudje ne želijo odpovedati trenutnemu stanju in sprejetju novih razmer, čeprav so spremembe lahko pozitivne (Koželj, 1998). V literaturi lahko najdemo veliko različnih definicij degradira- nih območij, vendar pa je zaradi interdisciplinarne obravnave in prisotnosti deležnikov iz različnih strok pri prenovi teh območij pomembno, da je pri tako široki tematiki vzposta- vljena univerzalna definicija. Ta naj bi bila oblikovana tako, da je razumljiva, transparentna in sprejemljiva za vse prisotne ter bo vsesplošno sprejeta. Če želimo pridobiti interes za pre- novo in financiranje prenove degradiranih območij, potem se mora natančno določiti razsežnost problema. Taka definicija bo omogočala lažje razumevanje ter primerjavo med različnimi lokalnimi skupnostmi in regijami pri prepoznavi in uporabi degradiranih območij ter zagotavljanju jasnosti pri razvojnih potencialih posameznih območij (Alker s sod., 2000). Na podlagi analize definicij iz različnih držav, projektov in avtorjev smo za model prilagodili definiranje degradiranih ob- močij tako, da smo vključili vsa primerna območja z delno oz. popolnoma zapuščenimi objekti, kjer bi se lahko vzpostavilo samoniklo prizorišče. Torej če povzamemo ugotovitve analize definicij, lahko degradirano območje opredelimo kot: • območje, ki je pod vplivom prejšnje rabe zemljišč; • območje, za katero je značilno zmanjšanje tehničnih, prostorsko oblikovalskih, bivalnih, gospodarskih, social- nih, kulturnih in/ali ekoloških razmer do stanja (delne) neuporabnosti; • območje, na katerem so delno ali popolnoma zapuščeni objekti oz. premalo izkoriščena območja; • začasen, prehoden pojav pri preobrazbi urbanega sistema, kjer se degradacija lahko oceni kot neizkoriščen razvojni potencial; • območje, ki potrebuje posege za ponovno rabo zemljišča ali objekta ter lahko združi in poveže prejšnjo rabo z novo revitalizacijsko rabo. Za model smo popisali degradirana območja s potencialom za vzpostavitev samoniklega prizorišča in s tem postopno prenovo tega. Pri tem smo upoštevali ta merila (Koželj, 1998), s kateri- mi je mogoče prepoznati primerno lokacijo: (a) funkcionalna merila, s katerimi se bo ocenjevala primernost namenske rabe; (b) fizična merila (za oceno gradbenega stanja stavb in ureditev območja) ter (c) urbanistična merila, s katerimi smo vrednotili ustreznost načrtovanja in uporabe. Na podlagi teh meril smo popisana območja razvrstili po posameznih tipih funkcional- nih degradiranih območij po Lampič s sod. (2017). V Evropski uniji so države članice poleg ekonomskih pogojev na skupnem trgu in sektorskega sodelovanja spodbudile struk- turne spremembe v gospodarstvu in ekonomsko modernizacijo mest. Vse to je po letu 1970 med drugim pripeljalo do zapušča- nja vse več industrijskih kompleksov. Kot odgovor na tedanje okoliščine se je prostorsko načrtovanje začelo osredinjati na probleme degradiranih območij, pri čemer so se uporabljali različni instrumenti: direktive, analize in priporočila pri vzpo- stavljanju politik, raziskave, pilotni projekti oz. usposabljanja ter finančna podpora v obliki nepovratnih sredstev in nado- mestil (Ferber, Grimski, 2002). Veliko držav je prepoznalo degradirana območja kot komple- ksen problem, ki ne vključuje samo ekonomskega, okoljskega, urbanega in socialnega področja. Pri prenovi je vključeno vse več deležnikov, ki imajo svoj pogled in potrebe. Poleg tega so prepoznani in vključeni številni znanstveni in praktični ele- menti, vendar se je treba zavedati, da je pri prenovi degradira- nih območij nujno treba vzpostaviti multidisciplinaren pristop, ki med drugim vsebuje široko paleto različnih strok, kot so ekologija, gradbeništvo, prostorsko in urbano načrtovanje, in- Degradirana območja kot potencial za razvoj alternativnih kulturnih dejavnosti Urbani izziv, strokovna izdaja, 2018 92 formatika, pravo, sociologija, ekonomija ter politična uprava in ureditev (Ferber, Grimski, 2002). Pri razumevanju prenove degradiranih območij se moramo najprej lotiti pojasnjevanja pojma prenove na splošno ter do- jemanje tega v sklopu prostorske tematike in s tem degradira- nih območij. Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ, 2015) določa besedi prenoviti dva pomena: 1. narediti, da kaj dotrajanega, poškodovanega postane tako kot novo; 2. narediti, da se kaj po lastnostih, značilnostih razlikuje od prejšnjega, slabšega. Ob pogledu na 2. člen ZUreP-1 (2002) vidimo da je ta de- finiral prenovo kot »sklop načrtovalskih in drugih ukrepov za gospodarsko, socialno in kulturno prenovitev degradiranih poselitvenih in drugih območij«. Inštitut za politike prosto- ra (IPOP, 2015) je še podrobneje opisal ta izraz, kjer je že v osnovi predvidena lokacija. Tako je definiral urbano prenovo in urbano regeneracijo, ki sta podobna pojma in se pogosto uporabljata celo kot sinonima. Vendar se navadno pod poj- mom urbana prenova razume predvsem prenova, ki temelji na fizični prenovi, vključuje lahko obsežnejše rušitve in no- vogradnje, pogosto tudi novo infrastrukturo na območju. Po drugi strani je pri urbani regeneraciji poudarek na izboljšanju socialnih, ekonomskih in bivalnih razmer na območju ter prav tako vključuje fizično prenovo obstoječega stavbnega fonda in javnega prostora. 3 Vloga alternativne kulture in samoniklih prizorišč pri revitalizaciji območij Kultura je zelo pomembna pri oblikovanju vrednot, saj spod- buja ustvarjalnost, domišljijo, prilagodljivost in sodelovanje, medtem ko razvoj nacionalne kulturne identitete krepi soci- alno kohezijo in prispeva k ustvarjanju družbenega soglasja. Pri tem so kulturne ustanove ključ pri določanju privlačnosti mesta, živahna in raznolika kulturna ponudba pa je pomem- ben lokacijski dejavnik, ki zagotavlja pogoje za spodbudo tako individualne kot tudi kreativne industrije. Poleg tega so lokal- ni ponos, identiteta in podoba mesta pomembni dejavnik za zagotavljanje kakovostne lokalne kulturne scene (Bibič, 2005; Alexe, 2011). Kulturo lahko delimo na dva dela, in sicer na dominantno kulturo, ki je glavni kulturni tok in je pomembno orodje tre- nutne prevladujoče ideologije, in alternativno kulturo, ki jo razumemo kot kolektivno akcijo udejanjanja subkultur, ki se za svoje delovanje ne zapira v meje, postavljene s strani druž- benih sistemov, in tako pomeni opozicijo dominantni kulturi ter nastaja pod okriljem ene subkulture ali več teh (Šulc, 2015; Križaj, Žagar, 2009). Alternativna kultura poudarja pomen verodostojnosti, izvirno- sti, radikalnosti, kritičnosti, samosvojosti in ofenzivnosti. Prav tako spodbuja prosto ustvarjanje, zunaj normativnih okvirov širše družbe, pri čemer je glavni cilj prenašanje idej, čustev in upor proti mainstreamu sodelujočih, ne pa zaslužek, številč- nost in manipulacija, kot je značilno za komercialno kultu- ro. Pri alternativni kulturi govorimo o kulturnih praksah, ki izhajajo iz določenega družbeno marginalnega položaja in se nanašajo na marginalne družbene skupine, ki zagovarjajo dru- gačno pozicijo od dominantne (Šulc, 2015). Prav tako alternativna kultura za delovanje in avtonomnost potrebuje ustrezne prostore, kjer lahko izraža in posreduje svoj upor množični kulturi in družbi. Ti prostori nastanejo, funkcionirajo in se predstavljajo drugače kot preostali prostori kulturnih in socialnih dejavnosti (Šulc, 2015). Take prostore Muršič (2012) imenuje samonikla prizorišča in navede eno ob- sežnejših opredelitev tega pojma, pri čemer poudari »sponta- no ustanovitev brez nadzora državnih institucij, s pristopom od spodaj navzgor, pri čemer se posamezniki samoorganizirajo in jim je skupno uporništvo, samostojnost in kritičen pogled na družbo«. Ti se združujejo v subkulture, ki so sprva neformalne skupine, v katerih se z željo po spremembi začne ustvarjati drugačna skupnost s svojimi vrednotami, načinom delovanja in organiziranja. Z izoblikovanjem idej in želje po spremembi pa se pojavi potreba po fizičnem prostoru, v  katerem bi te subkulture lahko svobodno ustvarjale. Šulc (2015) tako poudarja, da so samonikla prizorišča po- membna središča generiranja subkultur in vrednot, so kot protiutež potrošništvu modernih družb in njihovi množični kulturi, so generator konstruktivne kritike obstoječega sistema in zagotavljajo pluralnost idej, kar je nujno za družbeni napre- dek. Prav tako so alternativna kultura in njene subkulture, ki nastajajo na takih prizoriščih, središča raznovrstnim alternativ- nim, neprofitnim mladinskim dejavnostim. Te omogočajo av- tonomno udejstvovanje posameznikov, ki ne želijo biti pasivni potrošniki mainstreamovske kulture, kar še dodatno potrjuje potrebo in legitimnost podpore samoniklim prizoriščem. Z delovanjem v takih prizoriščih se spodbujajo vrednote, kot so pravičnejši odnosi, nesebičnost, strpnost, solidarnost itd., na katere se je v potrošništvu in množični kulturi pozabilo, zato pomenijo alternativo »zunanjemu svetu«. Samonikla prizorišča in alternativno kulturo velikokrat pove- zujemo s pojmom skvot, ki ga razumemo kot vselitev stano- valcev v zapuščene stavbe in na degradirana območja, na kate- rih nimajo lastninske pravice in so tam nezakonito naseljeni. Kosi (2009) natančno opredeli ta pojem, »ki v nasprotju z D. GRABAR, A. ZAVODNIK LAMOVŠEK Urbani izziv, strokovna izdaja, 2018 93Degradirana območja kot potencial za razvoj alternativnih kulturnih dejavnosti nevtralnim pojmom zasedba opisuje (samo)razumevanje za- sedanja zapuščenega prostora: gre za širok spekter političnih, socioloških, ekoloških, medijskih idej in vsebin ... ki legitimira- jo nelegalnost ,zasedbe‘ kot dejanje aktivnega državljanstva in politične participacije, civilne nepokorščine, aktivizma, ureja- nja degradiranih urbanih prostorov, avtonomnega delovanja in življenja, recikliranja ipd.; za vse je značilno, da je skvot ideja in praksa alternativne družbenosti napram obstoječi družbeni urejenosti in konformnosti«. Ti stanovalci z bivanjem na za- puščenih območjih običajno oblikujejo poseben način življenja s skupnimi prostori druženja in preživljanja časa, namenjenega kulturi. Prav tako veliko centrov alternativne kulture deluje na podoben način v zapuščenih industrijskih ali vojaških objektih in z osrednjimi prostori druženja, v katerih nimajo potrebnih dovoljenj za obratovanje, zato sta ta pojma med seboj veliko- krat povezana. Taka ilegalna zasedba ima največkrat veliko pozitivnih učinkov. Zasedeni prostori so pogosto v slabem stanju, saj so bili zapu- ščeni že dalj časa in ni nihče gospodaril z njimi. Posamezniki jih zasedejo, na lastno pobudo in stroške očistijo, preuredijo in opremijo ter vanje vložijo veliko prostovoljnega dela. Tako preurejanje prostorov je tudi cenovno ugodnejša in ekološko prijaznejša rešitev od novogradenj, ki hkrati spodbuja kreativ- nost, razvoj številnih panog in ustvarja nova središča dogajanja (Šulc, 2015). 4 Model prenove izbranega degradiranega območja z razvojem alternativnih kulturnih dejavnosti V nadaljevanju je predstavljen teoretični model razvoja samo- niklega prizorišča s prenovo degradiranega območja, na kate- rem je to prizorišče. Model temelji na podlagi metodologije prenove degradiranega območja, ki jo je predstavila Retina (2012), ter je preoblikovan, razširjen in prirejen na podlagi teoretičnih ugotovitev alternativne kulture in analize primerov iz tujine in Slovenije. Model je sestavljen iz štirih stopenj in vmesnih korakov na posamezni stopnji, kar prikazuje pregle- dnica 1. 4.1 Priprave na organizacijo Organizacija mladih v neformalno skupino, ki bodo s skupni- mi interesi in med druženjem poskušali ustvarjati vsebine, ki bodo pritegnile druge, podobno razmišljujoče ljudi na dogod- ke/druženje. Oblikovanje delovne ekipe, ki bo prevzela delo in organizacijo in bo vodila dogodke po najboljših močeh. De- lovno ekipo morajo sestavljati posamezniki, ki so pripravljeni s trudom in brez motivacije za denarna izplačila organizirati in sodelovati pri različnih dogodkih. Prav tako je treba izbrati vsaj enega koordinatorja, ki bo imel dober pregled nad delom. Ko- ordinator nima večjih pristojnosti kot preostali člani, ampak več dela, saj mora spremljati ves proces oblikovanja prizorišča, mora biti seznanjen z vsemi stvarmi, ki se dogajajo, mora biti komunikativen ter se pripravljen pogovarjati in pogajati z dru- gimi organizacijami in nastopajočimi. 4.2 Začetna faza Pri izbiri lokacije si moramo najprej ogledati vsa potencialna degradirana območja, ki bi lahko bila primerna za vzpostavitev samoniklega prizorišča na izbranem območju, in jih popisati. Pomagamo si lahko s spletnim registrom FDO, ki so ga nare- dili Lampič s sod. (2016) in je dostopen na spletu. Po popisu smo oblikovali katalog degradiranih območij z njihovimi zna- čilnostmi (preglednica 2) in karto z njihovo natančno lokacijo. Preglednica 1: Štiristopenjski model prenove degradiranega območja za razvoj alternativnih kulturnih dejavnosti STOPNJE DEJAVNOSTI I. Priprave na organizacijo / II. Začetna faza – izbira lokacije, – informiranje o izbrani lokaciji, – vključevanje javnosti/deležnikov, – potencialne nevarnosti v procesu nastajanja in delovanja samoniklega prizorišča. III. Strateško načrtovanje in odločanje – organizacijski vidik – struktura upravljanja; – oblikovanje upravljavskega modela, – oblikovanje scenarija, – priprava končnega strateškega načrta. IV. Podrobno načrtovanje in zasnova – struktura skupnega načrta prenove, – grajenje podobe, trženje in promocija. Vir: Grabar, 2018 Urbani izziv, strokovna izdaja, 2018 94 Preglednica 2: Primer izpisa iz kataloga degradiranih območij za Staro usnjarno Koteks Značilnosti DO (obseg, trenutno stanje ...): objekt je zapuščen zaradi dotrajanosti notranjih prostorov, pripadajoča zemljišča se uporabljajo kot parkirišče Tip DO: FDO storitvenih dejavnosti Podtip DO: FDO javnih storitev Opuščenost: pretežno opuščeno Vzdrževanost: ni vzdrževano Površina DO: 1.889 m2 Dostop in urejenost dostopa: asfaltiran dovoz s ceste Obstoječa infrastruktura: E, V, K, ZP, T Lastništvo: javno – MO Ptuj Namenska raba (OPN): druga območja centralnih dejavnosti (CD) Opombe: E – električna energija, V – vodovod, K – kanalizacija, ZP – zemeljski plin, T – telekomunikacije. Vir: Grabar, 2018 Preglednica 3: Vrednotenje kriterijev Kriterij 0 1 2 Tip FDO: FDO pridobivanja mineralnih snovi, FDO ind. in obrtnih dejavnosti s prisotnim onesnaženjem preostali FDO / Opuščenost: ni opuščeno, delno opuščeno pretežno in popolnoma opuščeno / Vzdrževanost: ni vzdrževano slabo vzdrževano, vzdrževano / Dostop: ni dostopno je dostopno / Infrastruktura: brez el. energije ali vodovoda ali kanalizacije el. energija in vodovod in kanalizacija zemeljski plin in/ali telekomunikacije Lastništvo: zasebno lastništvo javno lastništvo / Namenska raba: območja stanovanj preostala območja območja osrednje centralne dejavnosti (CU), območja proizvodnih dejavnosti Okolica brez okolice prisotnost zunanjih površin / Vir: Grabar, 2018 Preglednica 4: Vrednotenje posameznih degradiranih območij ID Tip FDO Opušč./vzdrž. Dostop Infr. Last. Namen. raba Okolica Σ 1. klavnica 1 1/0 1 2 1 1 1 8 2. Metalka 1 1/1 1 2 0 2 1 9 3. Don Caffe 1 1/1 1 2 0 2 0 8 4. TEH Center 1 1/1 1 2 0 1 1 8 5. market Žerak 1 1/1 1 2 0 1 1 8 6. konjušnica 1 1/0 1 0 1 1 1 6 7. večnadstr. objekt 1 1/1 1 1 1 1 1 8 8. Koteks 1 1/1 1 2 1 2 1 10 9. dr. Ljudevita Pivka 1 1/1 1 2 1 1 1 9 Vir: Grabar, 2018 Na podlagi analize obstoječih samoniklih prizorišč smo obli- kovali kriterije (preglednica 3), s  pomočjo katerih lahko vre- dnotimo primernost posameznih degradiranih območij za vzpostavitev samoniklega prizorišča. Ti kriteriji nam služijo v oporo pri odločanju, saj taka prizorišča v praksi nastanejo in delujejo v drugačnih pogojih kot druge organizacije oziroma institucije. Katalog vsebuje 9 lokacij z vsebovanimi podatki za lažje od- ločanje pri izbiri degradiranega območja za vzpostavitev sa- D. GRABAR, A. ZAVODNIK LAMOVŠEK Urbani izziv, strokovna izdaja, 2018 95 moniklega prizorišča. Na podlagi kriterijev, opredeljenih v preglednici 3, smo ovrednotili posamezna območja (pregle- dnica 4) in s tem izbrali najprimernejšo lokacijo za vzpostavitev samoniklega prizorišča na podlagi seštevka vrednosti kriterijev, ki je prikazan v zadnjem stolpcu. Na podlagi vrednotenja degradiranih območij po izbranih kriterijih smo izbrali najprimernejšo lokacijo, in sicer staro usnjarno Koteks (slika 1a), ki leži v starem mestnem jedru tik ob reki Dravi, pri čemer stavba pomembno sooblikuje veduto mesta Ptuj (slika 1b). Nato je sledilo informiranje o izbrani lokaciji in razvoju prizo- rišča. Tukaj smo analizirali lokalne razvojne in strateške doku- mente, v katerih je omenjena nekdanja usnjarna Koteks. Tako smo za Mestno občino Ptuj (v nadaljevanju: MOP) pregledali Program priprave občinskega lokacijskega načrta (2006), Vi- zijo in strategijo MOP 2015–2025 (2015), Lokalni program za kulturo MOP 2016–2019 (2016), Strategijo za mlade v MOP 2016–2020 (2016) in analizirali izbrane demografske kazalnike. Prav tako smo v podporo naredili karto vizualne analize in ožjega obravnavanega območja, na kateri smo grafič- no predstavili najpomembnejše značilnosti območja (varstveni režimi, dejanska raba, namenska raba itd.). Pri vključevanju javnosti/deležnikov je za samonikla prizorišča pomembno, da so čim bolj odprta navzven ter poskušajo so- delovati in predstaviti pozitivne učinke takega delovanja lo- kalnim prebivalcem. Prav tako je treba prepoznati potencialne deležnike na lokalni, državni in mednarodni ravni. 4.3 Strateško načrtovanje in odločanje Dobro vzpostavljena struktura upravljanja bo vplivala na učin- kovito, pravočasno in nemoteno izvedbo posameznih dejav- nosti in skupnega projekta ter uspešno doseganje zastavljenih rezultatov. Tako je zaželena vzpostavitev organizacije oblike, ki bo izvajala prenovo in vodila prizorišče. Še vedno pa se je treba zavedati, da je v teh primerih struktura upravljanja delno le formalnost in opora za lažje delovanje, saj mora biti vsak član pripravljen prijeti za kakršnokoli delo, ki se razlikuje gle- de na situacijo, saj taka prizorišča temeljijo na prostovoljstvu, samoiniciativnosti in delu za skupno dobro brez finančne ori- entiranosti. Po oblikovanju delovne skupine, izbiri koordinatorjev in vzpostavitvi organizacijske oblike je treba postaviti smernice delovanja in s tem oblikovati upravljavski model. Ta je pomem- ben, da se že v osnovi določi princip delovanja prizorišča ter se opredelijo poslanstvo in namen projekta, programska področja delovanja in način uporabe prostorov. Prav tako se določita model upravljanja nepremičnine in način izvajanja gospodar- ske dejavnosti. V tem primeru oblikovanja scenarija gre za prenovo z že izbrano specifično dejavnostjo, zato tukaj ni treba izdelovati različnih variant scenarijev razvoja, saj je vsebina že opredeljena. Tukaj se poskušajo oblikovati cilji, strategija, deležniki, časovni okvir in stroški začetka revitalizacijskega procesa. Te elemente navede koordinator s pomočjo aktivnega sodelovanja deležnikov, pri čemer je treba upoštevati pravne, lastniške in okoljske omejitve. Prav tako je pri načrtovanju nove rabe treba imeti informacije o oceni stroškov priprave območja za začetek izvajanja kulturne dejavnosti in o razpoložljivih sredstvih za načrtovane posege. Tako smo pri tem scenariju pri prenovi in razvoju dali pouda- rek na pripravljalnih delih na območju, kjer se bo poskušala z nujnimi posegi urediti dotrajana stavba, da bo primerna za delovanje samoniklega prizorišča. Ti posegi bodo vključevali dela, da se zagotovi varnost objekta za začetek delovanja pro- Slika 1: (a) prikaz izbranega degradiranega območja, (b) prikaz največkrat prikazane vedute Ptuja z nekdanjo usnjarno Koteks (foto: Davor Grabar). ba Degradirana območja kot potencial za razvoj alternativnih kulturnih dejavnosti Urbani izziv, strokovna izdaja, 2018 96 grama alternativne kulture in gostinske dejavnosti. Prav tako smo opredelili, da bo scenarij temeljil na razvojni strategiji, po kateri bo prenova potekala v skladu prilagajanja in nadgra- jevanja že obstoječih urbanih elementov. Osnova prenove bo vzpostavitev nove rabe znotraj obstoječih grajenih struktur, ki bo temeljila na prilagajanju obstoječe rabe prostora z manjšimi posegi in ohranjanjem kakovostnih struktur, ki so že izobliko- vane na tem območju. Vse to smo predstavili tudi grafično na karti Predlog ureditve. Po zgledu Retine (2012) smo izdelali trinivojski strateški mo- del razvoja (slika 2), na katerem smo predstavili strateške in funkcijske cilje prenove degradiranega območja ter pričako- vane rezultate. 4.4 Podrobno načrtovanje in zasnova območja Skupni načrt prenove mora predvidevati strukturo upravljanja za izvajanje projekta, spremljanje kakovosti izvajanja, upra- vljanje tveganj in komunikacijske dejavnosti. Prav tako mora imeti povzetek glavnih značilnosti v dosedanjem načrtovanju prenove za dosego funkcijskih ciljev po posameznih področjih (priprava območja, arhitekturna zasnova, dostop do infrastruk- ture, upravljanje, ekonomski razvojni načrt itd.). Čeprav samonikla prizorišča s svojim programom najbolj privabijo mlade, obrobne socialne skupine in subkulture, je vseeno pri grajenju podobe zaželeno imeti zastavljeno strategijo promocije, ki zagotavlja primerno ozaveščenost ciljnih skupin, pozitivne učinke in pričakovane koristi delovanja prizorišča. Prav tako je treba opisati dejavnosti, ki bodo potekale z novo rabo degradiranega območja, in kakšne pozitivne učinke bo to prineslo v urbano okolje. 5 Sklep V članku smo prikazali posplošen teoretični model prenove degradiranega območja z  vzpostavitvijo samoniklega prizori- šča, ki smo ga uporabili na izbranem primeru v mestu Ptuj. Z modelom smo želeli vzpostaviti vez: 1. med vzpostavitvijo in obratovanjem samoniklih prizorišč na degradiranih območjih, ki pogosto delujejo na meji nezakonitosti; 2. z administrativ- nimi postopki, ki so potrebni za ustanovitev in delovanje or- ganizacij, in 3. prikazom mogočih deležnikov za sodelovanje. Tako smo oblikovali postopne dejavnosti od neformalnega druženja mladih do izbire primerne lokacije ter strateškega na- črta za delovanje prizorišča in prenovo degradiranega območja. Zato menimo, da je model uporaben pripomoček za vse, ki že delujejo oziroma še bodo delovali na področju alternativne kulture, saj so v njem predstavljene smernice za izdelavo stro- kovne podlage strateškega dokumenta s pomočjo dolgoletnih izkušenj delujočih prizorišč. Davor Grabar, mag. prost. načrt. Gregorčičev drevored 2, 2250 Ptuj E-pošta: Grabar.davor@gmail.com Telefon: 040 209 910 Doc. dr. Alma Zavodnik Lamovšek, univ. dipl. inž. arh. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, Katedra za prostorsko planiranje, Jamova cesta 2, 1000 Ljubljana, Slovenija E-pošta: alma.zavodnik-lamovsek@fgg.uni-lj.si Opombe [1] Članek je nastal na podlagi magistrskega dela z naslovom Degra- dirana območja kot potencial za razvoj alternativnih kulturnih dejavnosti, ki je dostopno na povezavi: https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva. php?id=101431&lang=slv. Slika 2: Trinivojski model razvoja stare usnjarne Koteks (Vir: Grabar, 2018) D. GRABAR, A. ZAVODNIK LAMOVŠEK Urbani izziv, strokovna izdaja, 2018 97 Viri in literatura Alexe, L. 2011. Culture and urban regeneration. The role of cultural investment for comunity development and organisation of urban space. V: Mazilu, M. (ur.), Alexandru Sofonea, L. (ur.). Recent research in tourism and economic development, Romunija, WSEAS Press: str. 386- 390. Dostopno na: http://www.wseas.us/e-library/conferences/2011/ Drobeta/TED/TED-65.pdf (pridobljeno 4. 5. 2016). Alker, S., Joy, V., Roberts, P., Smith, N. 2000. Definition of Brownfield, Journal of Environmental Planning and Management, 43:1, str. 49–69, DOI: 10.1080/09640560010766. Bibič, B. 2005. Kulturna infrastruktura. V: Milohnić, A. (ur.). Kultura d. o. o.: materialni pogoji kulturne produkcije. Ljubljana, Mirovni inštitut: str. 87–117. Dostopno na: http://www2.mirovni-institut.si/slo_html/publika- cije/pdf/MI_ekonomika_kulture.pdf (pridobljeno 18. 5. 2016). Ferber, U., Grimski, D. 2002. Brownfields and redevelopment of urban ares. Austrian federal environment agency, CLARINET: 147 str. Dostopno na: http://www.commonforum.eu/Documents/DOC/Clarinet/brownfie- lds.pdf (pridobljeno 21. 12. 2015). Grabar, D. 2018. Degradirana območja kot potencial za razvoj alterna- tivnih kulturnih dejavnosti. Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Lju- bljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo: 163 str. Grimski, D., Ferber, U. 2001. Urban Brownfields in Europe. Land Conta- mination & Reclamation. Vol. 9. Nr. 1: 143–148. Dostopno na: https:// www.researchgate.net/publication/228865814_Urban_brownfields_in_ Europe (pridobljeno 25. 2. 2016). Inštitut za politike prostora (IPOP). 2015. Izrazje. Dostopno na: http:// ipop.si/urejanje-prostora/izrazje/ (pridobljeno 21. 12. 2015). Kosi, G. 2009. Od skvotiranja do institucionalizacije. Maribor, Pekarna Magdalenske mreže. Revija dialogi, tematska številka o Pekarni. Dosto- pno na: http://www.pekarna.org/web/index.php?page=kontekst&id=19 (pridobljeno 9. 6. 2016). Križaj, M., Žagar, K. 2009. Centri alternativne kulture. Ljubljana, državni zbor, raziskovalnodokumentacijski sektor: 21 str. Dostopno na: http:// tovarna.org/node/2856 (pridobljeno 19. 1. 2017). Koželj, J. 1998. Degradirana urbana območja. Ljubljana, Ministrstvo za okolje in prostor, Urad RS za prostorsko načrtovanje: 252 str. Lampič, B., Cigale, D., Krevs, M., s sod. 2017. Celovita metodologija za popis in analizo degradiranih območij, izvedba pilotnega popisa in vzpostavitev ažurnega registra. Končno poročilo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za Geografijo, Fakulteta za grad- beništvo in geodezijo, Geodetski inštitut: 258 str. Muršič, R. 2012. Na trdna tla: brezsramni pregled samoniklih prizorišč in premislek nevladja mladinskega polja. Koper, Ustanova nevladnih mladinskega polja Pohorski bataljon: 239 str. RETINA. 2012. BRM Brownfield Revitalisation Methodology. Maribor, Faculty of Arts of the University of Maribor: 90 str. Dostopno na: www. southeast-europe.net/document.cmt?id=457 (pridobljeno 21. 12. 2015). Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ). 2015. Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Dostopno na: http://bos.zrc-sazu.si/cgi/ a03.exe?name=sskj_testa&expression=prenoviti&hs=1 (pridobljeno 8. 4. 2016). Strategija prostorskega razvoja Slovenije (SPRS). 2004. Ljubljana, Mini- strstvo za okolje, prostor in energijo: 75 str. Šulc, A. 2015. Samonikla prizorišča: središča alternativne kulture. Di- plomsko delo. Maribor, Univerza v Mariboru, Fakulteta za varnostne vede: 49 str. Dostopno na: https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=54270 (pridobljeno 1. 12. 2016). Zakon o urejanju prostora (ZUreP-1). 2002. Uradni list RS, št. 110/02. Dostopno na: http://www.pisrs.si/Pis.web/ pregledPredpisa?id=ZAKO1581 (pridobljeno 3. 3. 2016). Degradirana območja kot potencial za razvoj alternativnih kulturnih dejavnosti